POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI DRAMA GLEDALIŠKI LIST f 1949 -1950 IVAN CANKAR ZA NARODOV BLAGOR v! / » V, nuuii; / Premiera dne> 16.-oktobra 1949 IVAN CANKAR: ZA NARODOV BLAGOR Komedija v štirih dejanjih Inscenator: inž. arli. Viktor Molka Režiser: Slavko Jan Alcksij pl. Gornik ............................... Lojze Drenovec Dr. Anton Grozd. dež. poslanec, obč. svetnik itd. Janez Cesar Katarina, njegova žena ........................ Elvira Kraljeva, Mihaela Šaričeva Matilda, njegova nečakinja ....................... Ivanka Mežanova, Draga Ahačičeva Dr. Pavel Gruden, drž. poslanec, obč. svetnik itd. Maks Furijan Helena, njegova žena ............................. Mira Danilova, V.ida Juvanova Jožef Mrmolja I , v> , (................ Edvard Gregorin Klauder j0 C' SNt IU-"‘ [................ Milan Skrbinšek Mrmoljevka ....................................... Milena Ukmar- Boltar- jeva Mila Kačičeva, Metka Bučarjeva, Julijan Ščuka, žurnalist ......................... Vladimir Skrbinšek Siratka, literat ......................... • .... Bojan Peček Fran Kadivec, jurist, sorodnik Grozdov ........... Branko Miklavc, Dušan Škedl Profesor Kremžar ................................ Fran Lipah, Nace Simončič Stebelce, poet ................................... Drago Makuc Peter, sluga pri Gorniku ......................... Janez Albreht Slabo oblečen mlad človek ........................ Jože Lončina Hišna pri Grudnovih .............................. Alenka Svetelova Hišna pri Grozdovih............................... Metka Bučarjeva, Mila Kačičeva Prvi obč. svetnik................................. Pavle Kovič Drugi obč. svetnik................................ Stane Potokar Tretji obč. svetnik............................... Aleksander Valič Kostume po načrtih Mije Jarčeve izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Jožeta Novaka in Cvete Galetove Inspicient: Marjan Benedičič Razsvetljava: Vili Lavrenčič Odrski mojster: Vinko Rotar Lasuljar: Ante Cecic GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1949 - 50 DRAMA Štev. 1 Dr. Bratko Kreft: KOMEDIJA O NARODOVEM BLAGRU Z veliko francosko revolucijo vstopa meščan kot zmagovalec in vladajoči razred v človeško družbo. Njegov gospodarski sistem je kapitalizem, čigar politično pa tudi kulturno manifestacijo predstavlja liberalizem. Hkrati z vsemi tremi in iz njih se je rodil nacionalizem. Tretji stan se ima že na predvečer francoske revolucije za narod (nation) ter postavlja sebe proti priviligiraniin posvetnim in cerkvenim fevdalcem, ki naroda niso poznali niti priznali. Bili so predvsem nosilci državnosti ne pa narodnosti. Od francoske revolucije do danes je ni mogoče bolj izrabljene besede in pojma, kakor je narod. V hipu, ko je meščan zmagal, je pozabil na široke delovne ljudske množice, ki so se skupaj z njim borile za odpravo fevdalizma in ki so bile resnični množični nosilci tega, čemur se pravi narod. Ko je prešla v družbi vodilna vloga od fevdalca na meščana, je ta ne samo vzkliknil, marveč tudi z vso silo manifestiral geslo: »Narod sem jaz!«, kakor je na višku in hkrati upadanju fevdalizma trdil absolutistični monarh Ludvik XIV.: »Država sem jiz!« Meščan-kapitalist je oboje združil v svoji oblasti: narod in državo. Skozi ta družbeni razvoj je moral vsak kulturni narod ne oziraje se na njegovo številčnost. Najbolj se je pri tem razvoju vračunal kapitalizem pri malih in kolonialnih narodih. Tudi slovenski narod je moral nastopiti to razvojno pot, čeprav je več stoletij živel le kot brezpravna množica pod nemško, najprej fevdalistično-cerkveno, pozneje pa nemško meščansko oblastjo. Za razliko s francosko revolucijo, ki jo v dramatiki najzgovorneje zastopa Beaumarchaisjev Figaro v imenu tretjega stanu in v imenu naroda, torej kot meščan, pa nastopa pri nas Linhartov Matiček v imenu ljudstva, v imenu tistega delovnega kolektiva, ki ga je tudi francoski meščan uporabljal za topovsko krmo v boju zoper fevdalizem. Zato je tukaj izšel pojm narod iz pojma ljudstvo, pri Figaru pa je pojm narod istoveten s pojmom meščan. Linhart, ki se je sam imenoval meščan in človek, je tako naprednejši od Beaumarchaisja, ki je bil vklenjen v meščanske razredne okove. Isto pojmovanje ljudstva, ki je hkrati prvina naroda, najdemo pri Levstiku, ki je v »Potovanju od Litije do Čateža« osnoval ves svoj književni program na ljudstvu in na ljudskem jeziku; »Za igre nam ne manjka druzega nič, kakor zgodovinske podlage, igra-lišča in jezika. Sam širokopleči kmet brez težave pripoveduje svoje preste misli v prosti besedi, in slovenski dramatik bi le same kmečke značaje lahko obrazil po življenju in naravi. Kaj ti bo gospoda, ki je vsa potujčena? Zato pa tudi nimamo lahkega izobraženega pogovora za omikane osebe... Pevčevo delo mora biti zrcalo svojega časa, mora stati na vogelnem kamnu narodskega života, sicer nima veljave, ker je enako poslopju na pajčevino zidanem ... V narodu je snovi dovolj, vzlasti za šaljivo pisanje, ali da se ne zgradi kaka zmes brez okusa, zopet opominjamo: učimo se jezika in ljudstva!« »Učimo se jezika in ljudstva!« V tem Levstikovem pozivu ni le izražen njegov jezikovni in literarni nazor, marveč tudi politični in kulturni, kajti razmere so bile takšne med našo jaro in »poptujčeno« gospodo, da svojega ljudstva sploh poznalo ni. Zato jih je Levstik pozval, da naj se »uče ljudstva«. Zavedal se je, da je prvina naroda prav tisto ljudstvo, ki ga meščanstvo ni hotelo niti poznati, kaj šele priznati. Narodno prebujenje, ki se je manifestiralo na znanih ljudskih taborih, je bilo politični izraz tudi Levstikovega poziva, toda v trenutku, ko se je naše meščanstvo gospodarsko in narodno začelo utrjevati, ni več videlo ljudstva, temveč samo sebe in svoje koristi. Zato je po tisti razredni logiki, ki jo poznamo iz zgodovine meščanstva tudi pri drugih narodih, pripelo na svoje prsi slovensko trobojnico in si reklo »Narod smo mi!« (V Cankarjevi komediji poudarja geslo brez sramu celo Grudnovka). Nekaj časa so vladali absolutno, pozneje SO se začeli med seboj cepiti, ne da bi zaradi tega odstopili od svojih razrednih koristi. V svoji razredni oholosti, ki jo je Cankar dobro orisal v značajih Grudna in Grozda, pa so pozabili, da se vzporedno s splošnim razvojem razvija tudi ljudstvo, ki nekega dne terja svoje pravice. Iz tega našega zgodovinsko - razvojnega obdobja je zajel Cankar snov svoji komediji, ki se zaključuje s prebujenjem ljudstva-naroda, ki začne spodkopovati temelje lažnemu narodu - meščanstvu. Cankarjevo umetniško, kulturno in politično delo je bilo v prvi vrsti posvečeno enemu samemu idealu: ljudstvu-narodu. Zato je povsod, kjer je videl temo, breobzirno posvetil z lučjo, kakor je razgaljeval javne in skrite laži. Nikoli ni slepo služil svojemu idealu. Natančno je ločil gmoto od zavedne množice, kajti delal je za to, meščan. - 2 - da bi se njegovo ljudstvo dvignilo in razvilo do najvišje stopnje, da bi moglo biti enakovreden narod med narodi. Zato ni bilo njegovo delo nikoli zgolj umetniško, marveč tudi v najžlahtnejšem pomenu razsvetljensko za svoj čas in preko njega. Cankarjeve razsvetljenstvo ni nič manj globoko ko Prešernovo, čeprav je marsikje bolj povezano z dnevnim dogajanjem in bojem, toda tudi zanj je bilo iskanje resnice nedeljivo z iskanjem lepote. Cankar je odločno in jasno izpovedal v pismu z dne 19. avgusta 1900 pisatelju Kraigherju, zakaj je napisal komedijo »Za narodov blagor«: »... Pisal sem rezko in tako razločno, kakor še nikoli. Naperjena je stvar proti tistim veljakom slovenskim, ki imajo v svojih rokah ,narodov’ blagor, diktirajo temu imaginarnemu ,narodu različne ideale in svetinje, ki so nedotakljive, a za katere se prav za prav živa duša ne meni, — proti tistim ljudem namreč, ki mislijo, da so narod, a niso drugega nego svinje. Proti frazerjem in frazam je naperjena ta komedija ...« S komedijo »Za narodov blagor«, z dramo »Kralj na Betajnovi« in s »Hlapci«, ki po pravici zaslužijo ime - narodna odnosno ljudska tragedija, je ustvaril Cankar politično trilogijo, ki je povezana predvsem po svojem notranjem, udejnem bistvu, naj si so dejanja in osebe še tako različne. Toda celo to so le zgolj po zunanjem videzu. Za življenja so Cankarju velikokrat očitali, da ni v njegovih delih nič ali pa vsaj malo pozitivnega, da so njegovi junaki predvsem kritiki, napadalci in zanikovalci, ne pa pozitivni in koristni člani družbe. To je bila »kritika« vase zaljubljenega meščana in kratkovidnega malomeščanskega zelota, ki vedno takrat strašita z zahtevo po pozitivnem junaku, ko sta se začela bati resnice. Zato zahtevata od umetnika, da naj idealizira, da naj laže, ker se je pač resnica začela obračati proti njima. Zato napadajo takšni ljudje umetnost, ki jim drži zrcalo. Že Gogolj jim je udarno in rezko odgovoril z ruskim ljudskim rekom, ki ga je postavil kot geslo svojemu »Revizorju«: »Nikar ne dolži ogledala, če imaš grd obraz!« Toda Cankar ni pokazal v svojem zrcalu le »grdih obrazov«. Tudi ta njegova trilogija ni brez resničnih pozitivnih junakov, kakor so včasih mislili, Res je, težje se je dokopati do človeškega in družbeno pozitivnega bistva Ščuke, Maksa in Jermana, če vladajo v družbi dr. Grozdi, Grudni. Kantorji in župniki iz »Hlapcev«, ko so vse vladajoče sile zadnjih uperjene zoper prve, kar je že bridko izkusil marsikateri, napredni slovenski kulturni delavec. Dr. Costa, eden izmed takšnih prvakov »narodovega blagra«, kakor je v Cankarjevi komediji dr. Grozd, je vzkliknil »Pogine naj pes!«, ker se jim je Levstik uprl. kakor se je uprl Ščuka, ali kakor se je uprl Golob, ki ga je dr. Grozd pognal v smrt. »Jaz ne dajem kruha ljudem, da bi mi rasli čez rame, da bi delali proti meni. Prvo je meni moj blagor...« odgovori dr. Grozil Ščuki, ko ga ta opozori, da je bil pokojni Golob pošten človek. Za Grozda je dovolj, da je bil revolucionar, to se pravi človek, ki se bori zoper laž in temo, zoper nasilje in krivico. Ščuka, Maks in Jerman so podobe Cankarjevih pozitivnih junakov iz naprednega razumniškega sveta, živi in resnični liki naprednih intelektualcev, ki niso svoje intelektualnosti izrabili in zlorabili za to, da bi se od ljudstva odtrgali, frazirali in lagali kakor Sirotke, marveč da bi se s svojim ljudstvom še bolj povezali, se borili zanj ter ustvarjali v njegovem imenu. Le kratkovidnež in plitvež se splaši ob njih osebni in intimni tragičnosti, ki je posledica njih značaja in razmer. Ščuka, Maks in Jerman so svetilniki, ki kažejo sredi teme na pravo pot. S svojimi osebnimi usodami, značaji in idejami povezujejo ta tri dramatska Cankarjevega dela v veličastno in mogočno politično trilogijo o boju slovenskega naroda - ljudstva za napredek, resnico in svobodo. Toda še enega junaka, ki je za Cankarja prav tako bistven in pomemben čez svojo dobo, ne smemo izključiti iz te družbe: pmetnika Petra iz »Pohujšanja v dolini Šentflorjanski«, čeprav to Cankarjevo delo ni v nekaterih posameznostih tako jasno, in realistično, kakor omenjena tri. Petrov boj za lepoto, za svobodo umetnosti pred Šviligoji, dacarji, župani itd., je prav tako boj zoper Grozde, Kantorje in župnike, ki ga bijejo Ščuka, Maks in Jerman. Ščukov boj »proti blagru naroda — proti narodovim idealom« je boj zoper reakcionarno meščanstvo, zoper laž in hinavščino na sploh. Toda to ni le njegov osebni boj, marveč je boj revolucionarnega ljudstva, s katerim pride v zadnjem dejanju Ščuka pod Grozo-dovo okno. Ta prizor ni le neki simbol revolucije, marveč dejstvo, s katerim je neposredno povezana naša sedanjost. Nikjer v komediji ni zapisano, kdo je množica, ki je prišla s Ščuko, toda vsakomur je jasno, da je to proletarijat, ki v IV. dejanju sicer samo še demonstrira, ki bo pa v bodočnosti moral preiti v revolucijo in si prižgati bakljo hlapca Jerneja. To se je tudi zgodilo v letih 1941/45. In se še dogaja. Nič zgolj nacionalnega ni v jugoslovanski revoluciji, ki je nacionalna le po svoji obliki, V bistvu pa je internacionalna, čeprav bi rade informbirojevske krikulje in nekateri samosilniki iz ZSSR stvar prikazali drugače. V nekem globljem, etično političnem in revolucionarnem smislu se ob tej Cankarjevi komediji, ki se bori za resnico in pravico, za pravo revolucionarnost in zavedno ljudstvo, vsiljuje primera med dr. Grozdi. Grudni itd., ki se tolčejo po pršili in vpijejo: »Narod smo mi!«, in med tistimi iz tabora informbirojevcev in ZSSR, ki kriče: »Revolucija in socializem smo samo mi!« , Toda kakor ni resnice na strani Grozdov, ni resnice na strani informbirojevskih tožilcev, sodnikov in advokatov. Vsaka prava umetnina nosi v sebi neko resnico, ki živi izven in preko vseli časov. Vedno ima nekaj povedati. Tako je tudi s Cankarjevo komedijo »Za narodov blagor«. Samo zamisliti se je treba in poglobiti, nato pa primerjati. Potlej ne bo težko odkriti dr. Grozdov niti v kapitalističnem niti v informbirojevskem taboru. Jugoslavija bije danes boj zoper kontrarevolucijo in imperializem, zoper reformizem in deformizem v mednarodnem socializmu prav tako, kakor bije Ščuka s proletariatom boj zoper »narodov blagor«, ki so ga vzeli v zakup dr. Grozdi in Grudni, prav tako kakor hočejo govoriti' in obsojati danes v imenu socializma razni samozvanci iz SZ in njih informbiro-jevski opričniki. Sl. Jan i i »ZA NARODOV BLAGOR« O Cankarju dramatiku in o njegovem pomenu za razvoj naše igralske, režijske, inscenacij ske — skratka naše gledališke umetnosti, je bilo v zadnjem letu pri nas toliko ugotovljenega, da se mi zdi čisto odveč ponavljati kar koli o tem. Preidimo kar k naši novi nalogi, k uprizoritvi njegove satirične komedije. Kaj nam je danes »Za narodov blagor«? Rezka, idejno ostra, politično satirična komedija, ki preide v idejno dramo, v kateri vihti komaj 23-letni Cankar svoj bič po takratni dobi, po takratni naši družbi. Po — »narodovem blagru«, po — delovanju za »narodov blagor«, po vseobčih koristih na »narodov blagor«, po — slovanski vzajemnosti za — »narodov blagor«; po samih domačih besedah, po votlih in nadutih krilaticah. Ta družba gospodovalnih in surovih Grozdov, spletkarskih in zahrbtnih Grudnov, tiholazcev profesorjev Kremžarjev, narodnih dam — političnih koketk Grudnovk, brbljavih navdušenk Mrmoljevk, raznih podrepnikov, kričačev švigašvag. ki vsi frazarijo, verujejo v fraze in jih napihujejo — ta družba misli, da je narod, misli, da dela za narod. Ta družba je imela tedaj v zakupu slovensko javno življenje. Ta družba je iz osebnega koristo-lovja trgovala na račun koristolovskega politikarstva in lažnega rodoljubarstva, kot pravi Ščuka: »Doktor Grozd bi bil rad minister ali vsaj dvorni svetnik — za narodov blagor. Tudi dr. Gruden bi bil rad minister ali vsaj dvorni svetnik — tudi za narodov blagor. Vse, dragi moji, vse za narodov blagor. Kdor - 5 - dandanes javno laže — laže za narodov blagor. Kdor govori javno resnico, — ga smešijo in preganjajo ter naposled uničijo — za narodov blagor! — In za narodove ideale; ta narod ima namreč ideale — in koliko idealov! Le prestopi se nerodno na cesti, pa stopiš idealu na kurje oko! In kakšni boji se bijejo za te ideale! Ti, dragi moj, nimaš nobenih idealov, niti ne veš, kaj so ideali, tudi tvoj prijatelj jih nima. Ali ti in tvoj prijatelj skupaj se imenujeta narod ter imata ideale! In za te vajine ideale se borita dr. Grozd in dr. Gruden. Dr. Grozd bi dal za te vajine ideale svojo nečakinjo in dr. Gruden svojo ženo... Za te ideale in za narodov blagor! Dr. Grozd in dr. Gruden sta poštena človeka. Zakaj bi ne skrbela zase, kakor skrbimo zase mi drugi?« — (4. dejanje, 24. prizor.) Cankar piše Zofki Kvedrovi 8. maja 1900: »Vse je v blatu pri nas doma. Tista stranka, ki se imenuje liberalna, je korumpirana do nohtov in nazadnjaška nič manj kakor farška druhal. Klika v politiki in v literaturi. Tisti resnični narod je navezen na sam sebe, spominja se ga klika šele ob volitvah.« — »Ti ljudje, ki so se odtujili resničnim interesom ljudskih množic, so se navduševali za vse mogoče panslavistične iluzije, iskali opore izven svoje dežele, pri politično in ekonomsko bolj razvitih Čehih, a v boju zoper domačega političnega nasprotnika so se posluževali vulgarnega antiklerikalizma, tipa francoskega »kulturnega boja« v zadnjih letih 19. stoletja. Votla fraza o boju za »narodov blagor« je nadomeščala stvarno moč in voljo. Protislovje med frazo in dejanji je doseglo pri slovenskih liberalcih nezaslišano globino.« (B. Ziherl: Cankar in njegova doba.) Izhodišče igre je protest umetnika - človeka proti takratnemu slovenskemu izrojenemu javnemu življenju. Kot se nam vidi danes nazaj, je ta igra »resna, jako grenka satira«. Kako naj žive v takih razmerah pošteni ljudje z razklanim srcom in pred svojo vestjo odkritim duhom?! Iz te družbe se izmakne dobrodušni in proti svoji volji potegnjen v vrtinec njemu nerazumljive gonje, bogati Gornik. Gornik je središče, ob katerega butata oba politična »voditelja za narodov blagor« Grozd in Gruden. Ko je Gornik prišel, sta se razšla in sta se po Ščukinem nastopu in ob razbitih oknih ter ob Gornikovem odhodu spet sešla. Na vsaki strani po ena ženska: tu igra Grozd z otroško Matildo, tam igra Grudnova žena sama. Z Gornikom se poslovita iz družbe prikupen mladosten parček Kadivec in Matilda, parček, ki je avtorju očitno zelo pri srcu. Ob tej osrednji zgodbi veslajo od enega prvoboritelja do drugega razni pristaši od danes — sovražniki od jutri, priliznjenci in zaupniki »naroda«. Sredi vseh stoji sam žurnalist Julijan Ščuka, ki se s preroškimi besedami in z uporom poslovi od te družbe. Ščuka — značilno ime — je eden izmed Cankarjevih junakov njegovih realističnih dram (Ščuka, Maks, Jerman), v katerih je utelesil svoje lastno osebno omahovanje, podal trenutke obupa in resignacije ... ki se dušijo v gnilem ozračju slovenske stvarnosti; zdaj planejo v onemoglem protestu, zdaj padejo v resignacijo in se zapro ' ase ali tragično ginejo, a včasih zopet vnaprej zaznavajo, da nastaja nekaj novega, kar bo slovenskemu ljudstvu izkrčilo pot v svetlejšo prihodnost. (Ziherl: Cankar in njegova doba, str. 18.) Ščuka je ves Cankar. Živ človek v igri z vsem zunanjim in notranjim razvojem. V njem je etos komedije, iz njega gre pogled v bodočnost. On načrtno razkrinkuje umazanost družbe — (zgodba o Golobu). Prizor ko zaveže Grozdu čevelj, je najnevarnejši v igri. Sedaj še Cankarjev omahljivec... »Treba je, da me kdo sune, samo nekoliko sune, samo nalahko in potem bi šlo«... »Hrepenel sem dolgo in zelo iskreno po majhni brci, po človekoljubni klofuti. Zakaj človek je slab in brez brc bi ne bilo poštenja in brez klofut bi ne bilo dobrih del« — pravi sam ob tem trenutku — je po brci prenehal omahljivec. Ščuka zdaj ni več hlapec in Grozd ni več gospod. Tu se komedija prevrže v idejno dramo. Ščuka je glasnik novega rodu, glasnik resnice in pravice, je znanilec človeka — pa čeprav je takrat v tisti družbi še moral utoniti. Ščuka budi k uporu. Če je Katarina na strani Gornika, Matilde in Kadivca prepasivna, če rešuje Gornik svojo udobnost in Matilda in Kadivec samo svojo ljubezen, rešuje Ščuka človeka in idejo. Idejo upora. Upora socialno zatiranih — »Vašo polno mizo bodo zasedli tisti pozabljeni hlapci, tisti zavrženci in razcapanci. Raztrgajte svoje proklamacije, otresite se skrbi za narod in njegov blagor! Zakaj »naroda« ni več. »In ni več hlapcev in ni več privržencev« — proti meščanskemu družabnemu redu. Pisatelj začenja igro z nevidno množico, ki slavi svojega voditelja in končuje igro spet z nevidno množico, ki istim voditeljem razbije okna. Ta množica s ščuko napoveduje revolucijo. Pri nas je takrat iz uničenih mestnih srednjih slojev in iz obubožanih kmetov nastajala v večjih industrijskih središčih, v Zagorju, v Trbovljah, na Jesenicah, v Trstu nova družbena sila. Začel se je organizirati proletarijat v svoje prve delavske politične organizacije, ki so bile predhodnice našega današnjega socializma. Po skoro 50 letih, odkar je bila napisana komedija »Za narodov blagor« je za nas danes odlična, jasna in z idejno ostrino in z globokim problemom označena razčlemba tedanjih družabnih in političnih prilik pri nas, ki je v nji mnogo toplega, izrazitega Cankarjevega srca, ki s trpkostjo in bolečino spremlja žalostne čase in z zanosom govori o lepši bodočnosti. Za nas danes ni več važno, če so mu bili liki živi vzori tedanje politične družbe, za nas je važno, da vidimo bičanje frazarjenja in laži, ker fraze so vedno tam, kjer je plitkost in nepoštenost. Za nas je važno, da vidimo, kako je bil Cankar sin svoje dobe in kritik - 7 - svoje dobe, za nas je važno, tla ugotovimo, kako je bil borec in oznanjevalec boljšega življenja. S tem pa smo že v glavnem naznačili prijem za našo uprizoritev. -Leto 1900 — oz. življenje okrog tega datuma. Ljudje, ne karikature, pristni v svojem čustvovanju, pristni v svoji oblastnosti, zahrbtnosti, spletkarjenju, v gobezdanju. Pristnost tedanje družbe in tedanjih odnosov. Nikjer cenenega pretiravanja, ne farse — pred čimer svari Cankar v svojih pismih — samo takratno življenje v zunanji in notranji obleki. Življenje z vso satiro, z vso komedijo, z vso trpko jedkostjo in celo tragiko in z vso upornostjo. Iz Cankarjevih pisem razvidite, kako je mlademu Cankarju ležalo na duši naše takratno izkrivljeno življenje. Koliko jedke trpkosti in tragike je v dialogu med Gornikom in Ščuko v 3. dej.: »Življenje je dandanes žalostno in dolgočasno. Dolgočasno nazadnje ni, preveč je zlobe in neumnosti na svetu, da bi moglo biti dolgočasno... Tisti mistični narod, ki govore o njem in ki ga nihče ne pozna, leži na tleh že oddavnaj in na bolnem telesu glojejo črni hrošči.« Koliko ljubezni za svoje ljudi! Igra 1. 1901. ko je izšla, ni bila uprizorjena. Schwentner jo je izdal v zunanji opremi arh. Jagra nespremenjeno. Dramo je ocenil prvi SN 1901 (str. 72 do 75). v DS E. Lampe, LZ pod Aškercem je komedijo zamolčal. V Trstu, kjer so satiro na razdrapane kranjske strankarske razmere posebno blagodejno čutili, je »Slovenka« (1901. 76 do 78) komedijo navdušeno pozdravila: »Nestrpno smo pričakovali, kdaj intendanca ljubljanskega gledališča izpolni svojo obljubo, kdaj se uprizori nova Cankarjeva komedija. A gledališčna sezona nam ni prinesla, kar smo želeli. Zato pa smo tem bolj hvaležni g. L. Schwentnerju, ki je preskrbel dostojno izdajo nove komedije ... 1 ako grizeče, duhovite satire jugoslovanska literatura — vsaj v dramatični obliki — še ni imela. Toliko krute resnice, izražene tako neprikrito, brezobzirno, doslej pri nas še nismo čuli. Eden glavnih znakov mladinskega gibanja in modernih pisateljev je boj proti fradicijonalni hinavščini, s katero se odeva družba in pod katero skriva svojo gnjilo, smradljivo duševnost, svoje grehe. »Ljubša mi je cinična resnica, nego blagoslovljena laž...« — to geslo si je vzel tudi Cankar, ko je pisal svojo komedijo »Za narodov blagor« ter izvel svoj namen izborno. S tako globokim smislom še nikdo v Slovencih ni pisal za oder, a tudi sicer težko. Značaj »glavnega junaka« pl. Gornika je nejasen, a ostali so risani krepko in dosledno. Na posebno prizadevanje Fr. Kobala, ted. gledal, kritika v ŠN, in po spremembi v vodstvu intendance slov. gledališča h sedanji konstelaciji skoro dognano, da dobi ravnateljsko mesto g. Govekar, naznanja, da se vzdrši vsakega zadevnega glasovanja. — 18 - G. Rozman brani g. Govekarja in govori o nekem klikarstvu, ki je nekaj rogovililo proti g. Govekarju, poudarja ponovno, da je edinole g. Govekar tudi praktično in financielno usposobljen, dočim ostalima kom-petentoma manjka ta sposobnostni moment. Ko sta v debato posegla še gg. Milavec in Dimnik, predlaga g. predsednik, da se sl. občinskemu svetu ljubljanskemu stavi sledeči temo predlog: Na mesto slov. gled. ravnatelja se predlagajo: na prvem mestu g. Franc Govekar, na drugem g. Etbin Kristan in na tretjem g. Ivan Cankar. G. notar Hudovernik ponovi svojo že zgoraj omenjeno opombo glede g. Govekarja. Predlog g. predsednika se sprejme.« 31. maja je bil rezultat razpisa predložen mestnemu magistratu s prošnjo, da občinski svet dovoli Govekarju 9-mesečni dopust, »ako se sprijazni z njegovim imenovanjem«. Hribar je spis odstopil načelniku personalnega in pravnega odseka drju Majaronu v posvetovanje in poročanje z dostavkom, naj priporoči občinskemu svetu, da pritrdi predlogu društva — to pa tem bolj, »ker si mestna občina v slučaji, da se imenuje komisarja Govekarja gledališkim ravnateljem, prihrani njegove dosedanje prejemke in sicer K 2800.— plače, K 500.— dejalncjtne doklade in K 200.— zapisnikarske reinuneracije, skupaj tedaj K 3500.—« Občinski svet se je na tajni seji 5. junija t908 »sprijaznil« z imenp-vmjem Govekarja za gledališkega ravnatelja. Kristan in Cankar sta bila o tem obveščena z enakima dopisoma dne 9. junija, »da je občinski svet deželnega stolnega mesta Ljubljana v svojej tajnej seji dne 5. junija t. 1. službo ravnatelja slov. gledališča v Ljubljani oddal drugemu prosilcu«. Ker Kristana ni bilo doma, je Cankar potrdil prejem dopisa tudi zanj. Cankarjevo pričevanje o tem, da je bilo mesto ravnateljevo vnaprej določeno za Govekarja, dokazuje ves postopek pred razpisom in po njem. Brzine za rešitev ni narekoval samo čas, temveč tudi odločni Hribarjev poseg za rešitev tega vprašanja. Naj nas ne moti pri tem Hribarjeva opazka o Govekarju, niti njegov izpreminjevalni predlog za narodnostni pogoj bodočega ravnatelja. Nedvomno je Hribar natančno preučil vprašanje na podlagi Govekarjevih sugestij, ki mu daje še pozneje v svojih »Spominih« vse priznanje. Politični položaj pa je bil tak, da so bili za Hribarjevo zamisel kaj hitro pridobljeni občinski svetovalci, ki so skoraj strnjeno glasovali za predlog in Govekarja. Govekarjeva opazlka v prošnji, da je »delaven pristaš slovenske narodno-napredne stranke,« je bila potemtakem skorajda povsem odveč. Saj za oceno ostalih dveh tekmovalcev, ki sta bila pristaša delavske socialno-demokratske stranke, njiju strankarska pripadnost ni bila odločilna. Nedvomno pa se razmotrivanja Govekarjeve prošnje natanko strinjajo s Hribarjevimi pogoji gledališkega ravnatelja in z ostalimi željami občinskega sveta glede bodočega ravnatelja in njegovega delovanja. Njegove vnaprejšnje obveznosti, ki jih je obljubil izpolnjevati, so v skladu s pogoji in željami tedanjega občinskega sveta, kot predstavnika malomeščanske Ljubljane tistega časa. Vrišča, ki ga je napovedoval Kobal, ni bilo. Noben slovenski list ni poročal o rezultatu tajne seje občinskega sveta razen uradne »Laibacher Zeitung« in malo pozneje kamniškega »Našega lista«, ki ga je urejeval Govekar. Govekar je prevzel svojo mesto že 6. junija, »Narod« je 12. junija poročal, da je novi ravnatelj tega dne odpotoval na Dunaj, v češka mesta in Berlin zaradi angažiranja novih članov. s - 19 — In Cankar? Ali je v resnici vložil svojo prošnjo samo pro forma in s tem dejansko omogočil terno? Ali naj vzamemo vse to dogajanje kot zadnje dejanje njegove borbe za preporod gledališča? Njegova polemika z Govekarjem iz leta 1906, ki je po svoji silovitosti presegla vse navadne oblike literarnih spopadov v svetu in posebej v Slovencih, je pač nekam čudno izzvenela, ako je našla tak zaključek. Mo^da pa je njegova prošnja za mesto ravnatelja pomenila le nepomembno epizodo v njegovem življenju. Vsekakor Cankar od tega časa dalje javno ni več posegal ne v gledališke polemike, ne v gledališko kritiko. In njegova napoved Štefki se ni nikoli uresničila. Za mesto v gledališču se ni nikoli več potegoval. Prišle so pač nove misli, nove skrbi. Slovenskemu gledališču pa so zrasli novi sovražniki v novih bojih, ki se jih Cankar ni več aktivno udeleževal. (Gradivo' za vprašanje nastavitve ravnatelja slov. drž. gledališča v Ljubljani sem našel v ljubljanskem mestnem arhivu v tako imenovani »županovi registraturi«, ko sem iskal neki drug spiis. Aktu je bil priložen original zapisnika odborove seje »Dramatičnega društva« z dne 25. maja 1908. Objava naj služi kot prispevek za razjasnitev tedanjih slovenskih gledaliških razmer iz prvega primera v slovenski zgodovini, ko je bilo mesto ravnatelja očitno razpisano.) Moliere: Šola za žene. Scena in režija inž. arh. Bojan Stupica. A. Levarjeva (Agneza), E. Gregorin (Amolphe). - 20 GOSTOVANJE LJUBLJANSKE DRAME V ZAGREBU, KOPRU IN BEOGRADU Prvič po osvoboditvi je naša Drama gostovala 3., 4., 5. in 6. maju v Zagrebu, 21., 22. in 23. maja v Kopru in 1., 2. in 3. julija v Beogradu. Ta gostovanja niso samo afirmirala visoke umetniške stopnje naše gledališke umetnosti, bila so tudi manifestacija ozke povezanosti bratskih narodov. V Zagrebu so bile uprizorjene tri predstave: f. Cankar: »Hlapci«, Gribojedov: »Gorje pametnemu« in dr. B. Kreft: »Krajnski komedijanti«. Člane Drame so na kolodvoru sprejeli predstavniki oblasti in člani zagrebškega gledališča. V njihovem spremstvu je bil ogled etnografskega muzeja. Zastopstvo članov Drame je sprejel minister prosvete NRH, mestni gradski narodni odbor pa je sprejel v svojih prostorih vse člane Drame. Pri zadnji predstavi je upravnik zagrebškega gledališča pozdravil goste. Zahvalil se je upravirku SNG tov. Jušu Kozaku in izrazil željo in upanje, da se bodo pričeta gostovanja v bodoče nadaljevala. Po poslovilni predstavi je bila večerja v klubu gledaliških igralcev. Prvič v zgodovini je SNG gostovalo v Kopru s predstavami: »Krajnski komedijanti«, »Gorje pametnemu« in »Lacko in Krefli«. Na poslovilni večerji je govoril predsednik istrskega okrožnega odbora tov. Marion in upravnik SNG tov. Juš Kozak. Prisoten je bil tudi predsednik prezidija LRS tov. Josip Vidmar. Po prihodu ljubljanske Drame v Beograd so člani beograjskega gledališča priredili lep sprejem v svojih klubskih prostorih. Minister prosvete LR Srbije in minister za kulturo pri zvezni vladi sta sprejela zastopnike ljubljanske Drame in sindikata. Mestni odbor pa je organiziral v hotelu Majestic svečan banket. Na Avali je pri počastitvi na grobu Neznanega vojaka pozdravil člane Drame minister prosvete LR Srbije. Za ljubljansko Dramo je govoril tov. dr. Kreft. Na odru je pozdravil goste direktor beograjske Drame tov. Djokovič in izročil v znak priznanja srebrn lovorjev venec. Zahvalil se mu je direktor ljubljanske Drame tov. Slavko Jan in povabil beograjsko Narodno pozorište na gostovanje v Ljubljano. Da bi seznanili tudi naše občinstvo z velikim uspehom teh gostovanj, prinašamo izvlečke iz gledaliških kritik. GOSTOVANJE LJUBLJANSKE DRAME V ZAGREBŠKEM NARODNEM KAZALIŠTU Republika god. V. br. 6. Slovensko Narodno gledališče nam je pokazalo predstave, kakršnih že davno nismo videli v zagrebškem gledališču... Interpretacija ljubljanskega dramskega ansambla je bila prav zato vzorna, ker so vsi detajli dramskega dela, psihološki in lirični elementi vseh likov služili oživotvor-jenju osnovne ideje v drami. Zasluga režiserja Slavka Jana je prav zato tako velika, ker je znal pripraviti predstavo tako, da epizode niso ostale nikoli'osamljene, temveč so bile v organski celoti-kot zahteva osnovna ideja drame. Prav pri »Hlapcih« ni ta naloga lahka, ker imata prvi dve dejanji neko epsko širino v satiričnem prikazovanj^! miljeja in tipov. Režiserju je uspelo, da kljub temu že od prvega dejanja dalje koncentrira interes gledalcev na Jermana, čeprav postaja ta vidno središče drame šele od tretjega dejanja dalje. In to z veliko nemo sceno v prvem dejanju, v kateri župnik hitro stopi k Jermanu, da bi mu nekaj povedal, a se naenkrat ustavi pred njim, ker ga on s svojim vedenjem in pogledom, zaustavi in -odbije. Ljudje v velikem trenutku naenkrat spoznajo, da so si sovražniki na življenje in smrt — brez besed, brez glasu, z elementarno silo. To je bil velik nepozaben prizor, ki je vdihnil dušo vsej predstavi. Inscenacija Viktorja Molke... je v celoti iznajdljiva in adekvatna, pomagala je režiserju, da je ustvaril časovni in, lokalni kolorit, ki je neobhodno potreben, da bi dobro razumeli in ocenili Cankarjevo problematiko. Režiser je bil umerjen tudi v tem: časovni in lokalni kolorit je podčrtan, ali ne v toliko, da bi značaj drame dobil nekak slučajni in fzključno lokalni karakter. Prav tako je režiser ravnal z množično sceno: ničesar ni prepustil slučaju, Strog je ritem v gibanju in barvah, ko narašča število ljudi v gostilni iu raste napetost do pripravljene eksplozije. V stopnjevanju tega množičnega prizora je bila pred nami kompozicija velikega obsega, točno in strogo izračunana, in prav zato je delovala kot elementarni pojav. Stane Sever je prepričljivo ustvaril psihološko kompliciran lik učitelja Jermana. Posrečena je misel, da je svoji zunanjosti dal nekaj artističnega, in to posebno v sceni, ko se prvič pojavi z županovo hčerko Anko... Stane Sever je tako do potankosti izdelal različne psihološke odnose do različnih oseb, da ni menjaval le vedenja in izraza v licu, ampak tudi glas, v skladu z odnosom do njih. Župnika je z, originalnim pojmovanjem ustvaril Milan Skrbinšek. Njegov župnik je neke vrste slovenski Savanarola, fanatik, utelešena »ecclesia militans«, nekoliko asketsko mračen in neusmiljen. Milan Skrbinšek zna sugerirati ves ogromni ekonomski in duhovni aparat sile, ki stoji za župnikom, pa vendar se ta župnik ne pretvori v abstrakten simbol. Povsem je izdiferenciran njegov odnos do »hlapcev« in Jermana. Lik Hvastje, ki ga je ustvaril Fran Lipah, je izmed najuspelejših... On je človek, v katerem je umrlo vse, kar je človeškega. Fran Lipah je iz postranske figure ustvaril kip perfidnosti, psihološko izdelan tip vohuna, ki uživa v lastni podlosti, lik sadista, ki je srečen. če more poniževati druge (prizor s Komarjem). Vsaka izmed mnogih vlog — tudi manj tehtne — je bila izdelana s -krbnostjo in ljubeznijo in sleherna je doprinesla zaokroženosti predstave. Kot izredno močan talent se je pokazal v manjši vlogi Edvard Gregorin (nadučitelj); enako podrobno analizo bi zaslužile tudi stvaritve: Pavla Koviča (Komar). Ančke Levarjeve (Lojzka), Mire Danilove (Geni), Vide Juvanove (Minka). Dragice Ahačičeve (Anka) in odlično odigrana majhna vloga pijanca Maksa Bajca, v vlogi kovača Kalandra Janez Cesar itd. Vsi po vrsti so vdahnili individualnost in življenje tipom, Ta so jih kreirali. Ta izvedba je močno posredovala Cankarja in nam bo ostala v spominu kot vzor: tako se mora igrati Cankarja. (Konec prihodnjič) Cena Gledališkega lista din 10.— Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. — Urednik: Ivan Jerman. Tiskarna Slovenskega poročevalca. —* Vsi v Ljubljani.