IZDAIA UPRAVA NA’ RODNEEA ELEDALIHA VIJUBUANIIJRE1A OTON ŽUPANČIČ
CEINA6K
Spored za 35. teden
Drama
Torek, 10.	maja	—	Zaprto
Sreda, 11.	maja	—	Navaden človek.	A
Četrtek, 12.	maja	—	Androklus in lev.	Po	znižanih cenah.
Izven.
Petek, 13.	maja	—	Navaden človek.	E
Sobota, 14.	maja	—	Androklus in lev.	B
Nedelja, 15.	maja	—	Navaden človek.	Popoldanska
predstava ob 3. Po znižanih cenah.	Izven.
^°ned., 16. maja — Androklus in lev. Popoldanska predstava ob 3. Po znižanih cenah.	Izven.
^°rek, 17. maja — Zaprto.
Opera
^°rek,	io.	maja	—	Carmen.	B
^reda,	ii.	maja	—	ThaYs.	E
' etrtek,	12.	maja	—	Mignon. Gostovanje g. Julija Betetta
m ge Pavle Lovšetove.	C
etek,	i3_	maja	—	Zaprto.
°bota,	14.	maja	—	Dalibor. Gostovanje g. Julija Betetta.	D
pedelja,	15.	maja	—	Tosca.	Izven.
°*ied.,	16.	maja	—	Mignon. Gostovanje g. Julija
Betetta in ge Pavle Lovšetove.	Izven.
°rek, 17 maja — Zaprto.
'tIla pripravlja Hauptmannovo „Elgo“; opera Weingartner-jevo „Vaško šolo14 in Dohnanyija „Pieretin pajčolan".
Začetek ob 8.
Konec ob 10-
Navaden človek
Šala v treh dejanjih. — Srbsko spisal Branislav Nuši^ Poslovenil Fr. Govekar.
Režiser: ZVONIMIR ROGOZ-
Arsa Miličevič, trgovec ....
Marija, njegova žena....................
Dušan, )	.	i...............
Zorka, | n-'una otroka \...................
Vičentije Petrovič, višji uradnik v p. Sofija Damujanovičeva, vdova .
Žarko, njen sin............................
Jovanče Micič, trgovec iz Jagodine .
Persa, njegova žena........................
Nikola, sluga Miličevičev..................
g. Ločni k. ga Danilova, g. Gaberščik. gna Gorjupova-g. Plut. ga Juvanova, g. Drenovec, g. Danilo, gna Rakarjeva-g. Rakuša.
Godi se blizu Beograda v vinogradu Miličevičevem na Topcl
derskem brdu.
Začetek ob 8
Konec po 10.
findroklus in lev
Pravljična igra v treh dejanjih. Spisal B. Schaw. Prevel O. Zupančič.
Androklus Lev
^errovius Stotnik . Lentulus Metellus Centurio Cezar sPintho Secutor ^etiarius Klicar
Roditelj igei “aznik ^egera ^avinija
g. Rogoz, g. Plut. g, Gregorin, g. Peček. Železnik. Drenovec. Gaberščik. Danilo. Kralj. Ločnik. g. Terčič. g. Strniša, g. Pregare. * g. Škerlj, ga Rogozova ga Šaričeva.
Gladijatorji, sužnji, Rimljani, kristjani.
Prvo dejanje se vrši v gozdni goščavi, drugo pred rimskimi vrati, tretje v Koloseju.
's—
- 3 -
Začetek ob 8.
Konec ob 11-
Cfl RMEM
Opera v 4 dejanjih po Prosperu Merimee-ju napisala
H.	Meilhac in L. Halevy, vglasbil G. Bizet.
Dirigent in režiser: F. RUKAVINA-
Carmen (mezzo-sopran).....................
Don Jose, dragonski podčastnik (tenor) Escamillo, toreador (bariton) .
Micaela, kmečko dekle (sopran) Frasquita, ciganka (sopran)
Mercedes, ciganka (sopran)
Dancairo, tihotapec (tenor)
Remendado, tihotapec (tenor)
Zuniga, dragonski častnik (bas)
MoVales, dragonski podčastnik (bariton)
gna Thierry. g. Drvota. g. Pfibislavski. gna Zikova. gna Thalerjeva, gna Šterkova. g. Mohorič, g. Trbuhovič. g. Zathey. g. Zorman.
Ljudstvo, vojaki, otroci, delavke tovarne za cigarete, tihotapi
Plese priredil g. baletni mojster Pohan. Plešejo: gospodične Svobodova, Chladkova, Špirkova, Bežkova, g. Pohan in baletni zbor.
Nove dekoracije naslikal g. V. Skružny.
Godi se na Španskem v začetku 19. stoletja.
Prva vprizoritev leta 1874. v Parizu.
I.	Trg v Sevilli. Micaela išče mod vojaki svojega zaročeni Don laserja; kor ga ne najde, zopet odide. Z novo stražo pride J05-1" Ko se začuje zvonec tovarne za cigarete, pridejo deJavke, med Carmen, obče znana krasna koketa. Mladeniči, ki so tjo že P’r'ta kovali, se ji laskajo, ne da bi kaj dosegli: njej je všeč edino le Vrnivša se Micaela prinese Joseju pismo ©d doma in mu pripove<lul
i n
o	lijubezni njegove sktribcče matere. Jose se ganjen spominja ljiw>Cv
matere in rojstnega kraja ter naroči odhajajoči Micaeli, naj mater Picsrčnto ipozdravii in poljubi. V tovarni nastane prepir in pretep, 2ato pošlje poveljnik straže Zuniga narednika Joseja, da napravi red. Jose privede >iz tovarne Carmen, ki je bila neko tovarišico ianila. Poveljnik zapove Carmen zvezano odvesti v zapor. Carmen, dobro vedoč, da lahko orna/mn sakega moškega, se začne prilizovat: Joseju jn res kmalu doseže svoj namen. Jose se strastno zaljuni vanjo tor jo na poti v zapor izpusti. Zuniga, zapazivši to prevaro, zapove odvesti Joseja v zapor.
II. Na vrtu krčme. Tihotapci in cigani plešejo in popivajo. Začuje se veselo petje priihajia>jol5ih »toreadorjev«; »ned njimi ije slavni zmagovalec Escaimiillo. Vsa družba ga navdušeno ipozdra/vii, lin Esca-millo pripoveduje o svoji zadnji zmagi >v bikoborbi. Po odhodu Esca-millovem .prigovarjajo tihotapci Carmen, naj gre ž njimi, Carmen Pa jiii zavrne, .poudarjajoč, da .pričakuje svojega ljubčka. Jose prid«
kmalu ga Carmen zopet očara s petjem in plesom. Toda začuje Se vojaški signal, ki klfiče Joseja domov. Carmen je užaljena, da jo 'l0če Jose tako kmalu zapustiti, zato mu porogljdvo .veli, maj le grj nazaj v kasarno. Baš Jco se Jose napoti domov, potrka zunaj na vrata Zuniga, ker pa mu nihče ne odpre, kar siloima saim odipre in vstopi. Zuniga zaipove Joseju, naj gre takoj domov, Jose se mu upre ter CC|0 preti s sabljo. Tihotapci razorožijo Zunigo in ga, rogaje se mu, °dvodo. Po rahlem odporu se Jose pridruži tihotapcem.
III. V soteski. Tihotapska družba iioče po na/porni ipoti poč!-'atli» poprej pa naj se preiščejo pota, je li kje skrit kak carina.', ■*ose ipa naj mej tem straži odloženo blago.
Josejeva mati ‘je poslala Micaelo iskat sina. Micaela pride vsa Legana in ko zazre Joseja na skali, ki hoče baš ustreliti prihajajočega Escamilla, se silno ustraši in pobegne. Na vprašanje Josejevo.
tu išče, odgovora Escamillo, da je pnišel k svoji ljubici Carmen. P° kratkem prerekanju se zaične boj z nožem; Jose bi bil Escamilla ^omagal, če bi ne bila prihitela Carmen na pomoč. Carmen hoče ?.
J? .
scamillom proč, Jose pa ii to zabrani. Micaela roti Joseja naj se 1 ne domov k umirajoči materi. Globoko ganjen se odpravlja Jose 2 Miicaelo na pot, nezvesti Carmen pa reče, da se bosta (kmalu zopet v klela.
IV. Pred areno v Sevilli. Ljudstvo pričakuje slovitega Escamilla in «a prihajajočega navdušeno pozdravlja. Carmen žth hiti ipriča ruove zmage svojega F.scamiilla in ne posluša svarjenj* svojih tovarišic. Ko hoče Carmen vstopiti v areno, jo ustavi Jose, roteč jo, naj gre ž njim, ona pa mu .pove, da ljubi Escaimilla. Jose jo ponovno roti, toda zaman: ona sname prstan, <ki ji ga je b:l podaril Jose in mu ga vrže pod noge. Besen ji zabode Jose nož v srce, da se zgrudi mrtva.
'Y
— c> —
Začetek ob 8.
Konec krog 11.
Thais
Opera v treh dejanjih (sedmih slikah). Besedilo po Ana-tolu France-u napisal Louis Gallet. Vglasbil J. Massenet.
dirigent: F. RUKAVINA.	Režiser:	F.	BUČAR.
Thais, igralka (sopran)....................gna Thalerjeva.
Athanael, puščavnik (bariton) ....	g. Levar.
Nikias, mlad filozof (tenor) ....	g. Mohorič.
Palemon, star puščavnik (bas) ...	g. Zupan.
Krobyla, sužnja (sopran)...................gna Šuštarjeva.
Myrtala, sužnja (mezzo-sopran) .	.	.	gna Vrhunčeva.
Albina, redovnica (mezzo-sopran) .	.	ga Ropasova.
Suženj (bas)...............................g. Zorman.
Puščavniki, redovnice, ljudstvo. Godi se začetkom 4. stoletja v Tebanski puščavi in v Aleksandriji.
Prva vprizoritev 16. marca 1894. v Parizu.
Plese priredila ga Helena Poljakova. Plešejo: ga Poljakova, gna Nikitina, Corps de ballet.
Nove dekoracije naslikal g. V. Skružny.
v zgodbah svetnikov beremo, da je v četrtem stoletju živela . t-giptu spokorniea Thais. V svoji mladosti je bila igralka v f^cksandriji, takrat enem najvažnejših središč grške kulture Bila oh n?navadno lepa, toda njeno življenje ni bilo čednostno. Izpre* p^rnil jo je menih, čigar ime ni dognano. Nekateri mislijo, da je bil aPhnueij, ki slovi kot najgorečnejši izmed egipetskih asketov gsrega časa; drugi so mnenja, da se je imenoval Serapion ali essarion. O njem pripoveduje legenda, da je pač rešil dušo esnice, da pa je pri tem sam zapal večnemu pogubljenju.
sn P°vcst ° lepi izpreobrnjenki je porabil Anatole France kot s, °v* za svoj roman »Thais«. Jedro in morala slovitega dela je ZakF'Sa-’	v0ll*lna	ideja omogoča razvoj in opravičuje nejasni
Ključek romanovega dejanja. »Vem« — piše Anatole France v ^'Vatnem pismu — »da človeštvu nisem prinesel resnice. Ljudje ePene po absolutnem in tiste, ki najmanj mislijo, najbolj žeja 0 gotovosti. Med politiki, ki jih poznam, ne vidim niti enega, ki
bi bil zmožen dvomiti.« Anatole France priporoča dvom, ker ga ima za vir vztrpnosti, prizanesljivosti in usmiljenja.
Ne dolgo potem, ko je roman izšel, je izrazil Paul Desjardins mnenje, da bi »Thais« utegnila zanimati kakega skladatelja, n. pr-Masseneta. In Massenet je ubogal ter poveril sestavo besedila svoje opere znanemu libretistu Galletu, ki je v svoji pesnitvi moral seveda opustiti vsako filozofsko razmotrivanje. Izluščil je iz romana le motiv o nepremagljivi in slepi sili ljubezni. Njena žrtev postane menih Paphnucij, imenovan v operi Athanael.
Prva slika nas popelje na obrežje Nila, kjer najdemo starega puščavnika Palemona sredi tovarišev pri skromni večerji. Atha* naelov stol je še prazen. Melanholična fraza v orkestru pripravlja razpoloženje. Pristopi Athanael in da duška svoji žalosti zavoljo razuzdane ženske z imenom Thais, ki s svojim nebrzdanim živ* ljenjem pohujšuje aleksandrijsko ljudstvo. Pripoveduje, da jo je poznal in celo poželel v svoji mladosti, preden jc postal kristjan in menih. Sedaj bi jo želel oteti iz objema satanovega.
Ko Athanael zaspi, se mu Thais v sanjah prikaže. Topla in nasladna glasba spremlja vizijo, a brž utihne, ko se menih prebudi. Dasi mu modri Palemon odsvetuje vmešavati se v posvetne stvari, odide Athanael v Aleksandrijo, da izpreobrne grcsnico.
Po slikoviti introdukciji nas povede pesnitev na teraso Niki' jevega doma v Aleksandriji, Nikias je Athanaelov prijatelj iz mlj1* dosti, nasladne?., epikurejec. V lahnem dialogu, ki ga spremlja ravno taka glasba, svetuje Nikias Athanaelu, naj ostane v njegovi hiši pri vesclici, pri kateri bo sodelovala tudi Thais. S porednim nasmehom na ustnih preoblečeta lepi sužnji Krobyla in Myrtal« puščavnika, o katerem pravi Nikias, da je tako zanemarjen, d« skoro ni več človeku podoben. Razposajenost v glasbi narašča, ko se bliža Thais, ki jo spremlja množica čcstilcev in veseljakov-Athanael sc seznani ž njo in ji napove svoj poset.
V tretji sliki smo pri Thais. Sita življenja, toda boječa se starosti in smrti vprašuje svoje ogledalo, jc li šc lepa in bo J' ostala večno lepa. V veliki sceni, ki sledi in ki v njej že podlež® Thais menihu, dasi mu tega še ne prizna, se odigra dvoboj me« anahoretom in hetero, ki zastopata dve nasprotujoči si svetovni naziranji. Ko zastor pade, godba ne utihne; polagoma izpodrivaj® resni, religijozni motivi lascivne melodije. Burnemu prizoru slej*1 preprosta in v srce segajoča meditacija, ki nas obvešča, da jc na1'*11 Thais notranji mir, da jc rešena.
V naslednji sliki pove Thais Athanaelu, da jc pripravljen slediti mu. Nikias in njegovi prijatelji, zbrani pri orgijah, hočej odhod kurtizane zabraniti. Da prepreči nesrečo, se zavzame Niki;1 slednjič za odhajajoča in vrže denar med množico, da odvrn pozornost od njiju.
V peti sliki vidimo Athanacla in Thais na potu v samost« • kamor vodi menih spokornico. Thais je utrujena, njene n°r krvave. Redovnice pridejo in jo odvedo v zavetišče, ki ga ne zapustila nikdar več.
Navidez zadovoljen sc vrne Athanael med svoje brate. V 11J^ govem srcu pa je nemir. Kakor Tannhiiuscr VVolframu o sv.°^L'j romanju, pripoveduje Athanael Palemonu o neozdravljivi bolpz J ki se je polastila njegove duše. V nemirnem, sunkovitem r'tnst govori o Thais. Prehajajoča iz mola v dur, izzveni njegova P°'c
— 8 —
v priznanju: »Vse, kar zrem, je Thais! — Thais! — Thals!« V sanjah se mu prikaže Thais najprej kot kurtizana, potem kot re« dovnica na smrtni postelji. V največji razburjenosti odhaja, da bi Jo videl še enkrat v življenju.
V	zadnji sliki vidimo Thais poslavljajočo se od sveta. Pod košatim figovim drevesom so krog nje zbrane njene tovarišice. Glasba izraža izključno cerkvene motive »Usmili se je, o Gospod!« Pojo redovnice. Thais zre kakor zamaknjena predse, njeno obličje ■zraža rajski mir. Ob vrtnem vhodu se prikaže Athanael. Z ble* j-lega lica mu sije obup. Prizor spominja na svidenje Fausta in Marjetice v ječi. Thais je v smrtni ekstazi, Athanael ji govori be* sede, ki jih ona ne razume, ne more več umeti: »Laž je bilo vse, kar sem govoril, le življenje je resnica! Reci mi, da živiš! Ne umri!« ~~ Prepozno. »Sladkost uživam nadzemske sreče« — šepeta Thais
»in odpuščeni so mi moji grehi. Zdaj zrem nebo ... Boga!«
— 9 —
Začetek ob 8.
Konec ob 1L
Gostovanje opernega pevca drž. opere na Dunaju g. JULIJA BETETTA in ge PAVLE LOVŠETOVE.
MIGMON
*
Opera v treh dejanjih. Besedilo po Goethe-ju napisal JM. Carre in J. Barbier. Uglasbil Ambroise Thomas. Prevel O. Z>
Dirigent: I. BREZOVŠEK.	Režiser:	F. BUČAR.
Mignon (mezzo-sopran) .............gna Thierryjeva.
Filina, glumica (sopran)....................ga Lovšetova.
Viljem (tenor)..............................g.	Kovač.
Lotario (bas)...............................g.	Betetto.
Laertes, glumec.............................g.	Trbuhovič.
Jarno, cigan................................g.	Zorman.
Friderik, mlad plemič (sopran)	....	gna Vrhunčeva.
Antonio, sluga..............................g. Vovko.
Meščani, kmetje, glumci in gluinice, cigani. Gostje barona
Rosenberga.
Godi se deloma v malem mestu v Nemčiji, deloma v ItaliJ1, Ciganski ples pleše Rut. Vavpotičeva.
Plese priredil baletni mojster g. Pohan.
Nove dekoracije naslikal g. V. Skružny.
1.	V gostilni na dvorišču. Ljudstvo popiva. Stari pevec LotariR; ki hodi po svetu od kraja do kraja, zapoje otožno pesem. izraZl$e hrepenenje po svoji izgubljeni hčerki. Krdelo ciganov zap»e* gostom v zabavo. Jarno, ciganski glavar, veli Mignon plesati ..PrL slavni jajčji ples“, ona pa mu 'kljubuje; Jamo ijii preti s Pa‘lCeC' prihajajoči Viljem pa jo reši. Po odhodu ciganov pride gl11111^ Laertes svarit Viljema pred Filino. pretkano koketo, ki stanw. s svojo glumaško družbo v gostilni. Filini pa se kmalu po,sr v Viljema očarati; prikupljivo ga vabi, naj gre tudi on ž ni0 . graščino barona Rosenberga, kamor je vsa družba povabljen • Viljem obljubi iti ž injo, Mignon pripoveduje Viljemu svojo žalost j zgodbo, kako so jo cigani odvedli od doma in kako jo Jan10, muči. prosi Viljema, naj io vzame s seboj kot paža. Viliem skle vzeti jo seboj.
10 —
, II. Glumci so dospeli v graščino, še nocoj bo predstava ..Sen <fesne noči". Filina bo nasto-pila kot Titanija, L.aertes pa kot Tezej.
Filina sedi pred ogledalom in sc lišpa, kar pride Viljem z Mignon. Filina se roga tako „čudnemu“ služabniku, zasmehuje Viljema i11 Ea s svojo koketnostjo popolnoma očara. Oba odideta. Mignon ^ ljubosumna; ker ljubi Viljema, želi biti tudi tako lepa. kakor nlina. Pri zrcalu najde lepotilo, hitro se namaže po licu in se sania sebi čudi. kako lepa je zdaj. Da bi bila Viljemu še bolj všeč. obleče tudi Filimino obleko, ki se nahaja v sosedni sobi. Mladi oaron Friderik, ki zalezuje Filino, se priplazi skozi okno; namestil j'1'ine pa najde tu Viljema, svojega tekmeca. Nastane prerekanje končno dvoboj; komaj pa sta zablestela meča. že prihiti Mig-iz sosedne sobe v Filinini obleki, da ščiiti Viljema. Friderik .uide smeje se. Viljem namerava poslati Mignon k sorodnikom, kjer ?' se ji dobro godilo, pri sebi je ne more več obdržati, ker je že porasla, Mignon pa pravi, da pojde rajša zopet kot plesalka po y etu, vzame slovo od Viljema in plakajoč mu pade v naročje. y..feni trenotku vstopi Filina s Friderikom, vidii Mignon v objemu ''lema ter ju zasmehuje. Viljem se opraviči in zopet odide s Filino.
, III. Park pri graščini barona Rosenberga. Mignon blodi vsa Oupana po parku; v ljubosumnosti prosi Boga, naj uniči to gra-jCino z bliskom m požarom. I.otario to čuje ter zažge paviljon, ,ier se vrši predstava. Filina pride po predstavi iz paviljona, vsa , rUžba hvali njen nastop kot Titanija. Viljem išče po parku Mignon, lo najde, zapazi to Filina in jej veli, naj prinese iz paviljona v°Pek cvetic, ki jih je tam pozabila. Mignon uboga, ali komai je ^.Paviljonu, že prihiti Laertes in pove. da paviljon gori. Ker se 'Snon še ni vrnila, hiti Viljem v goreči paviljon in jo prinese
Zavestno.
IV.	Palača Cipriani ob gardskem jezeru. Viljem privede ie okrevala, v Italijo, Lotario ju spremlja. Stari sluga l5 ?i° pripoveduje Viljemu, da je mlada domača hčerka pred j 'mi leti utonila, oče da je odšel po svetu, mati je umrla in zdaj Palača na prodaj.
bla 'Snon pride, gleda na krasno okolico, na jezero in se veseli tu- °^eineKa podnebja. Vse to je že nekoč videla, spominja se Vi?? in onega — vprašala bi rada, ali nikogar ni; zakliče: Lotario, iem! Viljem pride in jo strastno objame, tudi ona je srečna, da ob,rt končno objeti ljubljenega moža. I.otario pride v dragoceni veip ’ v rokah skrinjico, v koji se nahaja mej drugim tudi molit-Mignon vzame molitvenik in začne moliti — kmalu pa moli kp,!uVc° na Pamet, nakar Lotario spozna, da je Mignon njegova Ubliena hčerka Sperata.
— 11 —
Začetek ob 8.
Konec okrog H'
Gostovanje g. JULIJA BETETTA.
DALIBOR
Opera v 3 dejanjih. Besedilo po I. Wenzig-u preve*
F.	Finžgar, vglasbil B. Smetana.
Dirigent: F. RUKAVINA.	Režiser	F.	BUČAR'
Vladislav, Kralj češki (bariton)
g. Betetto.
g Drvota. gna Richterje'’8' gna Thalerjevo-g. Sindler. g. Zathey. g. Zorman, g. Perko.
Dalibor, vitez (tenor)
Milada, grofica (sopran) .	.
Jitka, sirota (sopran) ....
Vitek, oproda Daliborov (tenor)
Beneš, jetničar (bas) ....
Bndivoj, poveljnik kraljeve straže (bariton)
Prvi sodnik (bariton)
Sodniki..........................gospodje	Povše,	Vovko,'Ribič, »'P'
Zdenko, prikazen....................................gna Bežkova.
Kraljevo spremstvo, ljudstvo, vojaki, paži. Godi se v 15. stole1.!0 na gradu Hradšinu v Pragi. Prva vprizoritev 1. 1888 v P^]'
I. Na dvorišču gradu Hradšina v Pragi pričakuje ljudstvo Jcra'ij ki naj sodi Dalibora zaradi umora. Milada, sestra umorjen^ grofa obtožuje Dalibora. Pred sodišče poklicani Dalioor se varja rekoč, da je le maščeval svojega prijatelja Zdenka. Sodu obsodijo Dalibora v dosmrtno ječo. Milada, prepričana o P'en'eol). tosti Dalibora, začuti vzbujajočo se ljubezen ter prosi zaman P miloščenja zanj. Daliborova varovanka Jitka sklene osvoboditi libora s pomočjo Milade.	«rt
II. Jitka pričaka svojega ženina Vitka ter mu razodene na za osvobojenje Dalibora. Vitek navdušeno pritrdi, pove vse Pr‘ a jajočiin vojščakom, ki tako) obljubijo bojevati se za ljub!jen ■ Dalibora.	.m
Premena. Milada, v moškega preoblečena, vsiopi v sij* pri jetničarju Benešu, da bi bila rešila Dalibora. Beneš pošlje j"'1 j k Daliboru z naprošenimi goslimi. Milada se koj poda v leC Daliboru,	,	n](0.
Premena. Spečemu Daliboru se v sanjah prikaže Milada pride in pove strmečemu Daliboru, da ga hoče osvod° ker ga ljubi.	ob-
lil. Daliboru se ni posrečilo pobegniti. Na predlog Krau» sodijo Dalibora na smrt.	i-hnrOv°
Premena. Milada čaka z vojščaki pred ječo na Dalip® 0j, znamenje za naskok. Namestu znamenja se začuje mrtvaški ^ Dalibora vedejo na morišče. Zaman naskočijo vojščaki grad. privede smrtno ranjeno Milado in ko zagleda zmagonosne so nike, se jim vda.
— 12 -
Začetek ob 8.
Konec ob 10 3/4.
TOSCA
^elodrama v 3 dejanjih. Besedilo po V. Sardouju napisala Ulica in G. Giacosa, prevel Cvetko Golar; vglasbil
G.	Puccini.
Dirigent: F. RUKAVINA.	Režiser:	F. RUKAVINA.
Pl
'oria Tosca, slovita pevka (sopran) .	.	.	gna Zikova.
iaHo Cavaradossi, slikar (tenor)	....	g. Kovač,
aron Scarpia, policijski načelnik	(bariton)	.	g. Levar.
esare Angelotti (bas).......................g. Zorman.
^kovnik (bariton)..........................g. Trbuhovič.
Poletta, birič (tenor)......................g. Mohorič.
eif>n'one, orožnik (bas).....................g. Vovko.
paničar (bas)................................g. Perko.
asth'......................................gna Šterkova.
^ardinal, sodnik, vodja mučilnice, pisar, častnik, podčastnik, vojaki. Cerkveni pevci, duhovniki, ljudstvo.
Godi se v Rimu leta 1800.
Nove dekoracije izdelal g. dek. slikar V. Skružny.
Prva vprizoritev leta 1900. v Rimu.
'■ V cerkvi St. Andrea della valle v Rimu.
j AnneIotti, bivši konzul nekdanje rimske republike, je ušel iz j e se skrije v kapelici. Slikar Mario Cavaradossi, njegov pri-raj \8a spozna ter ohllubi pomagati mu. Ko pride Tosca, Cava-in °Ss'ieva zaročenka, se Angelotti urno zopet skrije. Podoba, ki Do '*a Cavaradossi, vzbudi v Toski ljubosumnost, ali on jo kmalu tjjr.lr!- Markiza Attavanti, sestra Angelottijeva, je skrila pod ol-s|e^t!' žensko obleko, da more preoblečeni brat pobegniti pred za-skr"U)°^*tn ga Scarpio. — Cavaradossi svetuje Angelottiju, naj se i<je^e v njegovi vili, ako pa preti nevarnost, v vodnjaku. Oba od-sDo ^CarPia z biriči išče Angelottija, pa ga ne najde. Na podobi liub^na Po*eze markize Attavanti in ker jo je slikal Cavaradossi, Toskin, je Scarpiji takoj jasno, da mora biti Cavaradossi
— 13
v stiku z besom Angelottijcvini, tembolj, ker je v kapelici na*e pahljačo z grbom markize Attavanti. Pretkani Scarpia hoče P° ljubosumni Tosci izvedeti, kje je skrit Angelotti. Biriči zasleduje)0 Angelottija.
II. Soba ministra Scarpije v farneški palači. Scarpia sedi Pp večerji, pričakujoč Toske. Birič Spoletta poroča, da se ni posreči prijeti Angelottija, pač pa Cavaradossija. Scarpia zapove privest' Cavaradossija. Po brezuspešnem zaslišavanju ga ukaže mučiti.
Tosca pride in čuje ječanje mučenega Cavaradossija, skrivil lišča Angelottijevega pa noče izdati. Muke Cavaradossijeve na raščajo, dokler Tosca ne pove, da je Angelotti skrit v vodnjak*1, Cavaradossi, pripeljan pred Scarpijo, hitro spozna, da je Tosc3 izdala skrivnost, zato jo pahne od sebe. Za Scarpijo strašna vef' da je Napoleon zmagal pri Marengu, navduši silno Cavaradossi!3, tako da spozna Scarpia v nijom sivojega političnega na sprotni^ Scarpia ga ukaže usmrtiti. Edino Tosca ga more rešiti, ako se u Scarpiji, ki že davno hrepeni po njej. Tosca je stanovitna, ali ^ začuje priprave za usmrčenje Cavaradossijevo, reče Scarpiji, da ■ mu uda, ako s tem reši Cavaradossija. Scarpia to obljubi, ali hoče Tosco objeti, ga ona z bodalom umori. Nato hiti domov, vza me vso zlatnino in bisere ter gre v grad Sant Angelo li Cuvarad°s siju, da bi ž njim pobegnila.
III. *>Ja vrhu grada St. Angelo v Rimu.
Vojaki privedejo Cavaradossija na morišče. Tosca Pr' pismom Scarpijevim, ga pokaže Cavaradossiju in mu razodene, bo lo na videz ustreljen. Toda hudobni Scarpia je bil ukazal, naj Cavaradossija resnično ustrele. Cavaradossi pogumno st
• ii (M
pred puške, ko pa vojaki ustrele, se zgrudi mrtev. Tosca mis*« y se le dela mrtvega, kmalu pa spozna resnico ter skoči z grad3 globočino.
-	14	-
Shaw: Androklus in lev.
Shaw deli svoje drame v tri vrste: v »zabavne" komade, v »nezabavne“ in v »komade za puritance".
V čitankah za ljudske šole je bila pred leti tudi zgodba ? dobrem Androklu, ki je ljubil živalce, in o levu, Shaw pa ^ napisal pleasant play za odrasle.
Poleg zgodb „V znamenju križa", »Katakombe", »Mlini P0(i zemljo“ in drugih tem podobnih je „AndrokIus“ satira tvori in zaključi jo veseli ples krojačka Androkla z levom, atereinu je izdrl trne iz šape. Lev pa je hvaležen in zvest, je lahko zvesta edino le žival . . . Ta lev pa je zvest še ?°sebno. Kljub vsemu smehu razpravlja Shavv v komediji ;is‘o resno s svojim modernim duhom, ki stoji onkraj dogme, Problemu krščanskega nmčeništva. Morda zadene tu pa tam tradicijonalna čustva. Zato pa odškoduje slušalea in gle-Ca z bistro duhovitostjo in krasnimi tipi. Androklus, velikan .®v°jem altruizmu, zbira krog sebe živali, prav kakor svet-v starih legendah. Njegov altruizem seže tako daleč, da x ,raduje, če bo mogel lačnega leva s svojim telesom okrep-v. • . Morda si misli na tihem: bolje levu za večerjo kot . eti še nadalje z Megero . . . Morda . . . Zakaj humorja ima r božiček dovolj . . . Potem je Ferrovius, bivši orožar in 8j. °uorec, Herkul, v katerem vsak nerv, vsaka mišica prote-lj a proti novi veri in nauku: če te kdo udari po desnem > nastavi mu še levo. Kot mučenik svojega prepričanja in ^ nove vere gre v areno, da bi se dal ubiti brez odpora v Pa zagleda kri in začuje žvenket mečev, mu omaga du-Jvjv113 volja in njegov telesni poklic ga ovlada . . . Meč za-U in šest gladijatorjev se valja v krvi . . . Cesar pa je W en’ *n malo manjka pa bi bil pripravljen odstopiti »Za^ rimsl{e»a imperija. „Živel bom v zgodovini," pravi; iti -Casa Domicijanovega je pobil nekoč neki Galec tri može Šest81 Pridobil s tem prostost. Kedaj prej pa je gol mož ubil l<t: ,.lla.ipogumnejših in najboljših oborožencev? Preganjanje {^nov mora nehati. Če se znajo kristjani tako boriti, ho-„ ’ c’a se poslej samo še kristjani za me bore: (Gladijatorjem) vam, da postanite kristjani, vi tam, slišite?" Nato <),„ v.1 Ferrovija, naj vstopi v pretorijansko gardo. Ta sesedaj Obr Po uspehu v areni: „Izza mlada sem molil Marsa.
Se,n se 0(i njega> da bi služil krščanskemu Bogu; toda s ni e je krščanski Bog zapustil in Mars me je premagal
— 15 —
in si vzel kar je njegovega. Krščanskega Boga še ni. Pr'®e bo, ko bova jaz in Mars v prah zdrobljena. Ta čas pa mora111 služiti bogovom, ki so, in ne Bogu, ki bo.tt —
Ljubezenskega motiva se Shaw samo dotakne. Z Livij0 — patricijko. Ni ji lahko zatreti veselja do življenja. A ve'1' dar ostane močna, kajti ko jo mladi stotnik tik pred odb°' dom v areno še enkrat nagovarja, naj vrže kadila bogov01' in se z njim poroči, ga zavrne: „Lepi stotnik, ali bi me vze' če bi tik pred bitko povesila zastavo in šla zažigat kadil° • Sinovi se vržejo po materi, kakor veš. Bi rad, da bi bil sin bojazljivec?"
Stotnik: (globoko ganjen) „Tako mi velike Diane, misl11?’ <ia bi te zadavil, če bi zdaj odnehala.“	— In Galilejec J
zmagal.	v
Bedno konča le Spintho, navidezen kristjan, ki vid1 novi veri le dovoljenje za pogrome na templje. V trenotKjj’ ko se izneveri novi veri ter hiti darovat kadila bogovo'11’ plane v napačno dver. Tam je lev. Lačen. In ga pohrus Z velikim apetitom. — Ampak publika tega ne vidi. ^ Antičen tema z modernimi mislimi, paradoksi. La*1 ton in presrčnost, komična situacija: pravljica za odrasle.
O. &
— 16 —
Branislav Nušič.
Branislav G. Nušič je rojen leta 1864. v Beogradu. Tam 111 v Gradcu je dovršil svoje pravne študije. Kot absolviran Pravnik je zložil satirično pesem in zaradi nje so ga vtaknili v ječo v Požarevcu. Kot jetnik postane književnik ter prične l^ati. V ječi spiše knjigo svojih prvih feljtonov z naslovom »Lističi1* in tudi komedijo „Protekcija“. Pozneje je opravljal 'Se mogoče posle. Bil je konzul v Macedoniji in Albaniji, 'amaturg, intendant, urednik ter izdajatelj novin. Gibal se je Vedno v sredini najburnejšega, najaktivnejšega življenja in °stal je v tem beograjskem centru, ki tako naglo živi, ®zlomljen in mlad, ploden in neizčrpen. Bil je urednik ’-,vezdeu in „Tribune“, zdaj je načelnik oddeljenja za umetnost ministrstvu prosvete. Zadivljal je vedno s svojo južno elastič-,0stjo, boemsko ležernostjo, improviziral je sebe in svoje lvljenje.
Pera
Nušič ni šaljivec po poklicu, temveč po rojstvu in tem-
. -nientu. Vedno je pripravljen na šalo in šegavost, pišoč Kor govori in govoreč kakor piše, a govoreč tudi kot rojen •* ®rmeur“ in osvojevalec. Pokojni A. G Matoš, po katerega si vajanjih so prosto posnete te vrstice,1 pravi, da kdor ni ieS.a) v društvu pokojnega Žarka Ilijča, igralca Ilije Stano-lca in Nuštča, nima pojma, do kolike originalnosti se je dr v a v Beogradu kozerija v tisti gotovo neomejeni svobodi ^^stvenega in političnega	življenja,	podprta	s	prirojenim
ske °^e,n na®e»a naro(inega duha in nekim	nihilističnim
^Pticizmoin, ki je posledica prenaglega padanja vseh patri-
I	alnih vrednot, prenaglega sprejemanja heterogenih kultur Polv-tove intelektualne in	moralne	trudnosti	izza silnih
(U tlcnih in socialnih kriz. Že Nušičev feljtonski psevdonim sitg11 .^kiba — »nič novega pod solncein") naznačuje njegovo ko Pt!C:no prirodno filozofijo. Kakor najde Savel kraljestvo, kro 1-SCe °slico, tako najde	šaljivec,	iščoč siže	za veselo
‘Ko, zlato zrno prave modrosti.
ki | fušič ni feljtonist v pravem smislu te besede. Ni pisec, . P*®e o čemer si bodi v vseh tonih, poučno, pesniško, šaljivo, šaljivo o resnem in resno o šaljivem. On je
Listič v feljtonu v zbirki „Priče“. Izdala Matica Hrvatska 1912.
— 17 -
samo komičen brez ozira na kvaliteto komike, ker ne pi§e za salon, temveč za maso. On je samo komičen in postop8 navadno tako, da predoči kako smešnost, da jo občuti kot zamisel in jo parafrazira. Njegovi feljtoni so navadno paI'a' frazirani‘dovtipi in s tem spominja na Marka Twaina, ki Je kakor on v zamisli realen, ko jo pa razvija in parafrazi1'®’ zabrede rad v fantastičnost in neverjetnost ter izgubi p0(1 nogami tla in točko, od katere je izšel. Po kompoziciji SP°' minja Nušič torej na Tvvaina, v detajlu pa kakor Steva” Srem a e na Gogolja in Čehova, iščoč komičnost v paral®'; nosti detajla in celote. Humorist je tožni krohotač, a Nus,c je vedno dobre volje; zato mu ne gre ime humorista. Kak® Sremac, pri nas morda znan po spisu „Pop Čiro in pop Spir° ’ tako se poslužuje tudi Nušič preprostega beograjskega poces/ nega, gostilniškega in kuhinjskega jezika nemara zaradi veC' j ega efekta.
Poleg vseh slabosti hitrega dela in improvizacije je ustv*1^ Nušič v Srbiji popolnoma moderno, zelo amizantno in n literarno vrsto, presnavljajoč vsakdanjo kroniko v fantazi.is feljton, ki je zmes navadnega članka in komične pripovedk®' Njegova stran pisanja se more meriti po duhovitosti in izv1^ nosti z najboljšimi fantazijami svetovnega glasu. Humoristi ' satiriki so vedno segali po Nušičevih domislicah in »SimP^ cissimus“ je priobčil marsikaj „Frei nach Nušič“ in morda s več brez navedbe vira. Roda Roda je izdal obširno knj1”J ki obsega po večini Nušičeve snovi. Knez od Seinberije je njej celo precej doslovno preveden.
Toda Nušič je pred vsem komediograf. On je najplod'1®^ in najpopularnejši srbski pisatelj. Od srbskih piscev Je j Hrvatskem in pri nas najbolj znan. „Knez od Semberije > nas zelo priljubljena enodejanka, je pravi biser jugoslovaP dramatske literature in je bila vzor nekaterim najboljšim matikom našega juga. Nušičev „Svet“, na našem odru eI1 ^ znan, spada med najbolj uspele komedije srbske, hrvatske^. slovenske. Dalje je znana njegova „Protekcija“ in zadnje ^ igra ljubljanska drama z velikim uspehom „Navadnega j, veka", katerega vsebina je zajeta deloma iz autorjevega ^ nega življenja, ko je zložil satirično pesem, zaradi katej® ■ bil zaprt; z razločkom, da njegov junak pobegne. Nusic napisal preko dvajset dramatskih del.
Človek mora biti književnik, da zapopade silo te '0je]s cije in oceni moč te imaginacije. Poleg žurnalistovskega ^ je vršil Nušič druge redne posle in pisal povrhu vsega
— 18 —
Uspele drame. Spada med one, ki ustvarjajo z bujno lahkoto Porode, delavni in koristni že samo s tem, ker žive in ki delajo največ tedaj, ko ne delajo. Ti srečniki ne poznajo muk, ® katerimi so ustvarjali nekateri artisti kakor Flaubert in Horacij. Ti ne žive za umetnost, temveč tiče v umetnosti in P'8ejo tako, kakor drugi dihajo.
Nušič je Srb. Tako verno — kakor nihče drugi nam slika društveno življenje Srbije, ki je nam vsem pri srcu, pa še tako malo poznamo, kakor bi Beograd ne bil to, kar ®ta Zagreb in Ljubljana — biserno zrno na srebrnem „djer-(*anu“ Save, naše vode,
M. P.
— 19 —
Cene prostorom
Parter	Drama	Opera
Sedež I. vrste		. 30 K .	. 40 K
„ II. - III. vrste . . .	• 26 „ .	. 35 .
„ IV,-IX. vrste . .	. 22 „ .	. 30 ,
„ X -XIII. vrste . .	. 18 , .	. 22 .
Stojišča		4 , .	• 8 „
Lože		
Lože v parterju in		
I. redu za 4 osebe . .	. 130 „ .	■ 180 „
Balkonske lože za 4 osebe	. 90 . .	. 130 .
Nadaljne vstopnice v		
I. redu in parterju . .	• 25 , .	. 30 ,
Nadaljne vstopnice v		
balkonskih ložah . . „	20 . .	■ 25 ,
Balkon		
Sedež I. vrste			. 20 . .	• 25 ,
„ II. —III. vrste . . .	• 13 , .	. 20 „
Galerija		
Sedež I. vrste		. 9 , .	10 „
II.—V. vrste . . .	• 7 . .	8 .
Stojišča		3 , .	■ 5 „
Vstopnice se dobivajo v predprodaji pri dnevni blagajni (°Pe£j\ gledališče) od 10. do pol 1. ure in od 3. do 5. ure proti 10% P°v*‘ in na dan predstave pri blagajni za gorenje cene.
Med predstavo vstop ni dovoljef1’
- 20 —
Ponatisk dovoljen le z označbo vira.
^dališki list izhaja vsak ponedeljek in prinaša poročila o reper-p1>*r^u Narodnega gledališča v Ljubljani, vesti o gledališki umetnosti nas in drugod, kratke članke o važnejših dramskih in opernih ' h in njih avtorjih. Sodelujejo: Fran Albrecht, Anton Funtek, Pavel ^ |a- Fran Govekar, Matej Hubad, Friderik Juvančič, Pavel Kozina, °J**j Kraigher, Ivan Lah, Anton Lajovic, Ivan Prijatelj, Ivan Vavpotič, Josip Vidmar, Oton Župančič in dr.
TISKA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI.