januar-februar / marec-apri! 201
Kazalo: 71-72
Uvodnik
Glorjana Veber / Klofuta	4
1	Poezija
Miriam Drev / Zakasnitve	11
Sara Fabjan / Stereo	17 Breda Jelen Sobočan / Smrt z žarečim svinčnikom
barva slepo pego	25
Aleš Jelenko / Prvinska govorica	33
Ivana Komel / Narejeno iz metala in kamnov	45
Samo Kreutz / Zgodnječasnosti	53
Jernej Kusterle / Razbeliti jezik	59
Andrej Lutman / Črke v plosk	67
Andrej Medved / Iluminacije	73
Novica Novakovic / Srednje glasno	81
Cveto Preželj / V krošnji hrasta	89
Peter Rezman / Zemlja, ogenj, voda	97
Kaja Teržan / Punčka brez nog	101
Jernej Županič / Mešetar	113
2	Mlada poezija
Anja Grmovšek / Kalifornija	119
Vid Rotvejn Pajič / Zajci	123
2 POETIKON
3	Prevodi
P. B. Shelley / Adonais (prevedla Tadeja Spruk)	129
Osip Mandelštam / Pesmi (prevedla Zala Pavšič)	135 Maciej Melecki / Malodušno kukam v šoferske kabine
(prevedel Klemen Pisk)	141
Valérie Rouzeau / Vrouz (prevedla Živa Čebulj)	147
Dragica Užareva / Med branjem Kastela (prevedel Ivan Dobnik)	157
Snežana Stojčevska / Zmaga je sladka (prevedla Lara Mihovilovič)	163 Anca Zaharia / Šest pesmi (prevedla Klemen Lah in Leonard Ciocan) 171
4	Nasledstvo sonca
Velimir Hlebnikov / Trobenta Marsovcev	179
Velimir Hlebnikov / Razglas predsednikov zemeljske oble	182
Velimir Hlebnikov / Kamena baba	188
Andreja Kalc o Velimirju Hlebnikovu	195
5	O pesniških zbirkah
Milan Vincetič o Ivanu Dobniku	198
Marko Elsner Grošelj o Dejanu Kobanu	200
Andrej Lutman o Milanu Vincetiču	202
Zoran Pevec o Jerneju Kusterletu	204
3 POETIKON
Uvodnik
Glorjana Veber
Klofuta
Rada imam Slovenijo in to me skrbi. Zato, ker stanje v kulturi ni več zaskrbljujoče. Ni več niti sramotno niti neznosno. Stanja ni več. Razmere si ne zaslužijo, da bi jim lahko rekli stanje. Namesto njega je nastala kulturna luknja, ki jo polni vedno več prekariata iz vrst kulturnih delavcev. In ko se vživljam v dogajanje, kjer je prisotnega tudi vse več diskurza, ki se odmika od pojma kulturnosti, in vedno več medsebojnih kritiških obračunavanj in drobljenja izrečenega na interpretativna seciranja, kdo ima prav in kdo narobe, kdo sodi v kateri kulturni predal in kaj to predispozicionira, pomislim na troje. Prvič: zakaj bi si kot ustvarjalci sploh želeli ugoditi vsem? Drugič: če kulturnik ne zna uporabljati kulturnosti kot svojega orožja — ali sploh ve, s čim upravlja? In tretjič: Se naš pojem kulturnega in kulturnosti nevarno posodablja?
V umetnosti ni epiloga. V umetnosti je bistveno, da nas »nadleguje«, medtem ko znanost služi pomiritvi. Zakaj bi torej sploh želeli ugoditi večini, ko je naloga umetnosti, da nas spravlja iz cone ugodja. In če kulturnik v svoji jezi, nestrinjanju, nasprotovanju ne zna biti hkrati bojevit in kulturen, se očitno še ni naučil uporabljati svojega orožja. Ustvarjalec bo vedno pomagal družbi preizpraševati njene smisle. Ne gre za osamelo dejanje; umetnost je v končni instanci namenjena ljudem, ne glede na to, kakšni so »kazalniki uporabe«. Umetnost nas brani pred družbeno in mišljenjsko delikventnostjo, pred nevarnimi posledicami tržnega sistema, individualno hladnostjo, brezbrižnostjo in tekmovalnostjo. A ko postane tudi sama takšna, pred čim nas sploh še brani? Ali bolje: komu ali čemu služi?
Ne morem si pomagati, da ne bi bila zaljubljena v vsakega pesnika in vsako pesnico posebej, in to v prostoru, kjer je najlaže reči, da ni nič novega. Rada gorim z jezikom. Zato sem umetnika vedno razumela kot nekoga, ki se
4 POETIKON
Fotografija: Rok Tržan
Uvodnik
srečuje izključno s sabo in ne s kritiko, zaradi česar ga naj ne bi bilo nikoli strah. To je njegova pogodba, ki jo je podpisal s svojim poklicem in poklicanostjo. Vsaka kritika je škatla, v katero skušamo stlačiti nekoga, in ko se med sabo gledamo, se interpretiramo iz oči te škatle, od kod nekdo prihaja in kam sodi. Če kritika našega dela ni pobožala, nič hudega, sami si moramo biti sposobni dati veliko več — klofuto. A s tem, ko se vsakič znova zaljubljamo vase, zapravljamo dragoceni čas za zaljubljenost do umetnosti same; da bi prodirali v pore slehernega ustvarjalca, vrhunskega, perspektivnega, mladega, starega, marginalnega, narcističnega, ponižnega ... Ko s svojo umetnostjo kalkuliramo, kam nas bo ponesla in kako, nas verjetno ravno zato ne more popeljati v nepredvidene kraje. Kalkulirajoča umetnost potrebuje veliko prijateljev, umetnost pa samo sebe. Pomanjkanje nepredvidljivosti pomeni, da se upogibamo pod tržnostjo. Ne presenečamo, ne iritiramo — uporabljamo šablone. Vemo, kaj zahteva, in ker druge možnosti ne vidimo, jo sprejemamo.
Menim, da smo na stopnji, ko je avtorsko delo postalo pomembnejše od avtorja do te mere, da si je ta privoščil potisniti ob rob svojo etično držo in moralo. »Družba, ki lajka lajke« ne prispeva kaj dosti k resničnemu razvoju svobode, prej hranjenju udobja s potrjevanjem lastne ozkogledosti, podpihovanja in dokazovanja. So svetle izjeme posameznikov, ki se zavedajo revolucionarnosti in odgovornosti sleherne besede, ki nosi v sebi družbeno, bralčevo, avtorjevo, založnikovo »vrednost« in s tem družbeni namig o nečem skritem, a navzočem. A če se umetnik upogiba, da bi hitreje in laže prišel na cilj, je to mogoče le s pragmatičnostjo in političnimi strategijami. Umetnik ponotranji koncept hitrosti, nenehnih sprememb, prične biti tekmo s sistemom na enak način, kot deluje sistem, proti kateremu se bojuje. In s tem postane »kulturiziran«. A ne v umetnika, ampak umetnikalista, v narcistično idejo umetnika, v svoj približek. Zaradi česar ostaja, kljub morebitnim uspehom — nesrečen.
In če se na ta način posodablja, se sprašujem, kaj se dogaja z njegovim trpljenjem oziroma z njegovo »mamljivo« podobo večnega nesrečnika, hlapca, ki mu sreča obrača hrbet. V današnjem času, ko je vzdušje v družbi povsem neprimerljivo s tistim s konca 80. ali 90. let in po osamosvojitvi, so postopoma prišli na plan mnogi diskurzi in problemi literarnega zavzemanja, gospodarska kriza, socialne razlike, korupcija v politiki in družbi na splošno, breme lastne preteklosti, svetovne napovedi vojn, katastrof, epidemij, množične migracije posameznikov in etničnih skupin ipd. Državna emancipacija je pojem svobode pomaknila v zasebne sfere, kar je razvidno tudi med literarnimi ustvarjalci, ki so sprva še optimistično zrli v prihodnost. Vladajoča politika bi zato morala na področju razdeljevanja sredstev ustvariti odnos sodelovanja in spodbujanja inovativnosti, ki bi prinesla pozitivno
5	P O E T I K O N

Uvodnik
spremembo in preprečila neproduktivne družbene konfrontacije. Sporov, nestrinjanj med posameznimi kulturniki, organizacijami in vladajočo politiko, ki so se nanašali na financiranje ali mehanizme delovanja kulturnih akterjev ter opozarjanj na pravičnost v sistemu socialne družbe ali kulturne politike, je bilo v zadnjih dveh desetletjih v medijih veliko. Vse to dogajanje je kulturnika v primerjavi s prejšnjimi družbenopolitičnimi razmerami prestavilo v povsem nove okoliščine. In če je en sovražnik oblast, je drugi tržni sitem, ki pri promociji branja med drugim vztraja z metodami recenzij, za katere so študije pokazale, da nimajo bistvenega vpliva na nakup knjige in branje. Med drugim se je izkazalo, da tudi publika želi jezditi na konju dogodivščine, ki presega »tradicionalno ponujeno« — uporabniki bi radi več in drugače. Tudi publika potrebuje klofuto. Populariziranje literature je dobrodošlo, a na način, ki omogoča ohranjanje njene lepote in kakovosti.
Ustvarjam v sobi, kjer je ogromno knjig. Velikokrat me njihova prisotnost moti. Nešteto imen, filozofov, pesnikov, teorij, življenj ..., zaradi česar jih včasih prekrijem z rjuhami. Kot da bi mi to pomagalo, da me ne bi nadzorovale pretekle ideje in misli. Zdi se mi, da na ta način pokrijem zgodovino. Da se ne bi ponovila v moji sobi. Prostor postane prazen. In lahko začnem od začetka.
6
P O E T I K O N
Miriam Drev Sara Fabjan Breda Jelen Sobočan Ivana Komel Jernej Kusterle Samo Kreutz Andrej Lutman Andrej Medved Novica Novakovič Aleš Jelenko Cveto Preželj Peter Rezman Kaja Teržan Jernej Županič
Fotografija: arhiv avtorice
Miriam Drev, rojena leta 1957 v Ljubljani, je
pesnica, pisateljica, književna prevajalka iz angleščine in nemščine ter avtorica številnih kritik in spremnih besed. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in angleščine na ljubljanski FF. Njen prevodni opus šteje devetdeset izdaj; mnogi avtorji so v slovenščini prvič izšli na njeno pobudo. Med bivanjem na Dunaju je napisala knjižico Šviga gre lužat (1995) in okvirno prvo pesniško zbirko Časovni kvadrat (2002). Druga, Rojstva, je izšla pet let zatem in leta 2008 v Poetikonovi lirah Vodna črta. Leta 2012 je objavila roman V pozlačenem mestu in četrto zbirko pesmi Sredi kuhinje bi rasla češnja, 2014 pa svoj drugi roman Nemir. Njene pesmi beremo v angleščini, nemščini ter v češki in poljski antologiji. Živi kot kulturna ustvarjalka v Ljubljani.
10 POETIKON
Poezija 1
Miriam Drev
Zakasnitve
Zakasnitve
Oroženela koža naših starih mater nam v počasnih luskah pada z bokov; sestavljen korak se razdeli v več gibov. Ko so moči izprane, razvoj traja,
ne dovolj napredek, ne povsem propad, vmes navidezno povratni tek od vzhoda na zahod.
Izravnava razlik. Težnja po izenačitvi
nihajočih gladin
kot pri spuščanju zapornic,
kot pri prečrpavanju.
Čez čas se nepotrošene vodilne misli in tiste z upočasnjenim učinkom ponovijo v novih, različnih oblikah,
zložene s preudarno kretnjo, kakor so ženske nekoč polagale perilo v skrinjo. Ko jih razgrneš in prezračiš, spet uporabne za naprej.
P O E T I K O N
11
1 Poezija - Miriam Drev
Nalezljive vloge
Ifigenija na Tavrido ni potovala kot turistka.
Na plemenskem bojnem polju zdaj
kot v Evripidovih dneh
nove izvedbe nesprave
po starih navodilih,
z dodatkom sodobnih tehničnih fines.
Nekaj tisoč kratkih let,
odkar so utonile žrtve
in so tistim, ki so peli blues, na kamnu
izruvali srce.
V tem nobene patine ali utrujenosti, ki bi jo prinesel čas.
Drugačna doba, jezik drug; vloga žrtve ponovljiva kot nihaji zemeljske osi.
Na družinski sliki
druga z leve v spodnji vrsti,
hči, določena za žrtveni oltar
pod nebom iz škržatov, pohlepnim
tujim nebom,
zato da bi počasni veter
končno pihnil v jadra.
12 POETIKON
Poezija 1
Tega ne zaobideš
Okolica — pločniki in vogali, obrazi
in njihovi nagovori; opazujem premike.
Škripanje koles na platoju. Vagon potegne.
Tiri vlečejo za sabo. Stojim pred kompozicijo, ko lokomotiva
cukne; kolektivno v sestop.
V človeškosti preživeti, najprej to. Veliko je peronov,
tirnice privlačne. Gramoz pod pragovi
in tiri se nalaga na prostoru, ki se kaže
kot težko označljiv. Teh tež ne znamo
meriti natančno. Odhodi in prihodi
tiktakajo na zaslonih. Včasih sem,
zdaj pa ne pričakujem protiuteži
ali protitežnosti.
Obsedim. Moški, tuj človek, ki pije pivo za mizo pred bifejem, pripomne besedo, dve o prezidavah. Ima glas, da bi pel. Od daleč si prikimava:
stvari se najprej prerazporedijo na slabše vidnih platojih.
POETIKON	13
1 Poezija - Miriam Drev
Sinhrono
medtem ko skrčena čakam
med pragom in vežo, medtem ko njemu v zataknjenem hipu
na vrat neznani nekdo spet prislanja cev in manjkata
samo trenutek, dva. Težava s svetom, kljub trski,
zataknjeni pod vrata, je ta, da se ne odpre več
scela. Ni vrnitve. Težava je v radirki.
Dejavna in konkretna
ne briše predvsem pik, pomot in črk
in tudi ne samo abstraktnih pojmov, za to gre.
Kaj sem lahko storila, ko so našo pritlično
hišo iz leta v leto naseljevale izgube, ki jih štedilnik
na drva in premog nikdar ni sežgal? Reka,
trava na dvorišču samo odtis iz voska, kadar ob naključni
uri dneva spet poči, in spet škrtne kost.
Vsak v družini ve, da ni vrnitve. Ni, ponavlja ulica po vsej dolžini, do vratc v park; ni, škrta planet med obrati. Kako odraščaš, kadar so v kotih zataknjeni odmevi? Bi zaleglo, če bi jih nekdo polovil z mrežo? Zradiral brez ostanka. Jih sežgal. Z zadnjim vred.
Morda bi se urok pretrgal, če bi otrokom kdo povedal, kakor pravočasno opozori vodnik v muzeju, naj držijo prste stran od sarkofagov.
14 POETIKON
Poezija 1
Izenačitev
Sedem-, osemletna
živi med svojci, ampak zase,
na prazno.
Vsaka zaupljivost je odveč.
Njena roka od zapestja svetla kot gladina, kakor jeklo.
Prsti so mehki, lahko pa
jih razpne
v konice.
Uperi v bližnje,
ki jo komaj kdaj zaznajo.
Nariše,
kako jim je postala, še z imaginacijo otroka, enaka.
P O E T I K O N
15
Fotografija: arhiv avtorice
Sara Fabjan, rojena leta 1992, živi v Grosuplju in je
diplomirana psihologinja, ki trenutno obiskuje magistrski študij kognitivne znanosti v Ljubljani. Večinoma piše poezijo in jo objavlja v literarnih revijah in na njihovih spletnih straneh. Leta 2016 je bila ena od finalistov natečaja mlade literature Urška. Od leta 2014 je del uredništva literarne revije Novi zvon, ki jo je avgusta 2016 tudi uradno prevzela kot glavna in odgovorna urednica.
16
P O E T I K O N
Poezija 1
Sara Fabjan
Stereo
Stereo
Potlačevanje nezavednega odziva, poskusiti ustaviti nostalgijo in čustva, ki ti jih vzbujajo reklame. Primarnost skozi TV. Soparnost slik brez zvoka. Umazan si od litija. Zamazan si za lastne potrebe.
Danes bom sanjala zvok nakupovalnih vozičkov.
Razporejanje časa
Trudim se ujeti pravo linijo med znanci in tistimi, ki imajo potencial postati prijatelji. Spim. Vstanem.
Se usedem in plačam položnice. Pogovarjam se s potencialnimi prijatelji. Kupujem.
Zatrem še zadnje želje, da želim delati z ljudmi. Pustim sanje dojenčkom. Pustim sanje pesnikom.
Pozabim smisel na robu in dopustim, da vsako jutro pade čez.
P O E T I K O N
17
1 Poezija - Sara Fabjan
Odlašanje
Pograbiti listje, da prikriješ resnično stanje še za en obisk,
za eno večerjo in vožnjo domov.
Pripraviti hišo za praznost, oblaziniti sebe za prihajajoče mesece.
Letni časi
I.
Nekako preživeti jesen
vsakič znova,
vsakič z drugimi ljudmi.
Čutim potrebo
po patološkem
bližanju,
tako da jih držim dovolj daleč.
Okleniti se
česarkoli
živega.
II.
Nekako preživeti zimo brez dodatne odeje.
Oblečem se kot lupinasto sadje. Živim kot lupinasto sadje.
18
P O E T I K O N
Poezija 1
III.
Nekako preživeti pomlad.
Dovoliti kamnu, da razbije vodno gladino.
Dovoliti filmu, da se konča.
Dovoliti prijatelju, da se preseli.
Dovoliti psu, da nasloni glavo ob tvoje noge.
Dovoliti sebi biti sam
med zimo in poletjem.
IV.
Nekako preživeti poletje.
Zamenjam melanholijo za sončen dan ob morju. Že tretjo uro spim brez pravega razloga.
Prebudim se in opazim valove. O vsem moram temeljito premisliti.
POETIKON	19
1 Poezija - Sara Fabjan
vakuum
nikogar ni v stanovanju le jaz in ona ki spi
nikogar ki bi potrdil da se je vse to res zgodilo
vstopila sem v sobo najprej z levo nogo in se popraskala po lasišču
nisem odvrnila pogleda od načina njenega sanjanja
med nama: razumevanje da
nisem človek ki bi ga načrtno spoznal
sem nekaj kar po naključju prodre v tvoje telo
kot vsakdan
in čaka
kot pijavka
kot HIV
dokler se ne navadiš na njegovo prisotnost
ne dvigaj rolet
saj bo kmalu spet tema
še nobena žival ni prišla iz kletke cela
kdo rabi otroke če imaš lahko pištole
potem sva sedeli tam razgaljeni
nisva se več pogovarjali
pustite jo saj ne ve da ne sme lajati na pse
med nama:
kruto
sistematično razumevanje
20
P O E T I K O N
Poezija 1
Streznitev
Nekaj let prej kot si si mislil
se sprijazniš z jutranjo kolono
tisto ki vozi konstantno 70 km/h
z nenadnimi zaviranji pospeševanji
za tovornjakom brez pogleda
lahko bi si s pomočjo alinej izpisal vse možnosti
pomečkal list in ga vrgel stran vsak dan znova
ampak se usedeš na klop
in ližeš sladoled.
Nato se sprijazniš s sodelavci z imeni Majda Marjanca in Jože ki po šihtu pečejo piškote in govorijo o svojih vnukih. Na vratih poslovalnice je napisanih 10 pravil za srečnejše življenje urnik brez počitnic in rojstni dnevi.
Spet strmiš v dve objemajoči se ženski v trgovini nasproti izbrali sta svoj prvi porcelanast krožnik ki ga moraš pomivati ročno ne preostane ti drugega kot: crkniti na tej zemlji po kateri hodiš s Crocsi in se voziš z Volkswagen Sharanom.
Na koncu te niti tip ki drka na odru
ne more več šokirat tako kot višina tvoje urne postavke.
POETIKON	21
1 Poezija - Sara Fabjan
Trilogija žalosti
Žalost, prvič
Danes zapiši z malo začetnico in pusti eno okno zagrnjeno.
Drugega odpri, da zamenjaš zrak, ki je bil predihan, uporabljen.
Ta hiša bi lepo gorela,
ko se enkrat poravnaš z obzorjem,
je vse videti mirno.
Žalost, drugič
Znoj se nabira nad obrvjo.
Vsakih 5 minut ga je toliko,
da ga moram obrisati z vrhnjim delom dlani.
Poteg je hiter in nenaden. Včasih me preseneti.
Na mobitelu utripa modra lučka. Nekdo je mislil name pred 15 minutami.
Žalost, tretjič
Na primer: razlog za življenje je tudi odličen razlog za smrt. Živimo iz navade in tedaj se zavem, da sem prešla v poezijo.
Prideš, razrešiš, naročiš kavo, strmiš v dve objemajoči se ženski zunaj na pločniku, ne loči vas niti okno, onidve se še zmeraj objemata in ti ne poslušaš tistega nasproti, ki sedi tam, pripravljen za uporabo. Vedno se vrneš k ženskama in
popolnoma nepomembno je, kaj rečeš ob koncu dneva.
22
P O E T I K O N
Poezija 1
Manifest s pomanjkljivostmi
Nič ni narobe s tabo
V bistvu si popolnoma sprejemljiv Še več Mogoče bi mi bil lahko celo všeč V določenem časovnem obdobju Z latenco parih mesecev gor ali dol Celo lahko si predstavljam da bi te pripeljala domov (In tega si res nikoli ne morem predstavljati) Jedel bi kosilo Bilo bi ti všeč Meni bi bilo še bolj všeč
ker bi se razumel z mojo družino Še bolj kot se razumem jaz Pa je moja in jih najbrž imam rada Saj veš Nisem človek za take zadeve Ti si človek za take zadeve
Zato menim da bi definitivno dvignil mojo povprečno raven zadovoljstva z življenjem
za kako standardno deviacijo ali dve ali veliko ali ogromno Očitno je jaz ne znam
ampak to ni več pomembno Ne vem če sem sprejemljiva dovolj da bi se po parih letih preselila
skupaj v stanovanje Tako lepo sončno okrašeno barvno toplo prijetno z razgledom Ampak ne preveč
veliko ker najini plači lahko preživita samo trimestne cifre Rekel bi za vedno Jaz ne verjamem v neskončnost Ko bi verjela vsaj v skupno stanovanje Ampak ne
morem ne znam To je dolgo To je tako dolgo Nič ni narobe s tabo Ti bom ponavljala
P O E T I K O N
23
Fotografija: Hana Sobočan
Breda Jelen Sobočan, rojena leta 1962 v
Borecih pri Ljutomeru. Po končanem študiju medicine je specializirala psihiatrijo in že več kot 20 let dela v psihiatrični ambulanti. Predmet njenega zanimanja so medsebojni odnosi, psihološki in družbeni odzivi na izzive življenja, manj pa patološke dimenzije človeškega uma, zato se ukvarja predvsem s partnersko, družinsko, sistemsko in analitsko usmerjenimi oblikami terapije. Leta 2012 je v Poetikonovih lirah izšla njena zbirka Stekleni biseri besed. Živi v Ljubljani.
24 POETIKON
Poezija 1
Breda Jelen Sobočan
Smrt z žarečim svinčnikom barva slepo pego
Čuden par sva.
Čuden mraz je obrnil kožo, vsa škrlatna skriva srne ... Drgetanje rok, moj starec. Ti ne dam minulega časa. Moje delo je selitev. Od kod pride dotik? Blago tople krvi pogreje roke. Te ne zebe več? - vprašaš -Te ne zebe? Spi moj dragi, zaspi .
Veter vrhove zimskih trav poboža.
Lok časa napne vdih, sapa ostrmi v nehanju, kristali mraza škrobijo travnik, spodaj je zima.
Čista samost. Vse bo dobro .
Korak drsi, telo zdrkne v strd. Moj Odisej je okamenel pod obokom razpustitve. Zima drsi. Zoblje rob skodele.
POETIKON
25
1 Poezija - Breda Jelen Sobočan
V	lastovičje gnezdo bom skrila
slino svojih oblakov. Meglice so še, nevidne in
razprte, ne vidiš še teže grmenja, ni še bliskanja solz.
V	lastovičje gnezdo bom naselila svojo samoto, počakala me bo ob razstavitvi.
S perjem mlade ptice bom sfrčala v noč ...
Nebo mimogrede frcne otrpel gozd,
drevesa zakrknjena v rjavini, ne dihajo ... Veter s prstki privzdiguje hrastovino. Trpki zvok fazanjega bega. Najbolj plašne oči košute povsod . Diši po preobrazbi .
Solza v globini sklonjenih cvetov zvončka. Sem .
26
P O E T I K O N
Poezija 1
Tvoja ...
Točka v zrnu ledu trči v zenico telesa. Toča besed se pretoči
čez izgubljene tramove. Zamrznjenost ali trdnost? Spomini tovorijo razbitine. Trdota zrcal se ne lepi več na trenutek. Sestavljanko nosi veter, jato tatov. Osamljena lepa beseda trči v jedro moje žalosti ...
V	jeziku, ki ga malokdo pozna,
zidaš kamnite hiše. Ne veš, da ne zdržijo surove megle. Noči jim talijo temelje,
da pride prhkost v ognjišče. Ne pokrijejo krošnje, cvetovi se usipajo, osamljeno dežujejo, trenutki umirajo v prazno.
Roka je tvoj oklepaj razdalje. Hodniki ne vežejo korakov za bližanje. Splav je tvoj privez, odnaša te neslišnost.
Streha ne zdrži obokanega neba, vdre globoko v dlan. Vase zreš, množina nog se ti zapleta.
V	jeziku razpustiš zaveze, vozli ne držijo, krhek si,
odvežejo te diha. Nikoli nisem našla tiste besede ...
P O E T I K O N
27
1 Poezija - Breda Jelen Sobočan
Potovanje
Praznina, ki jo za sabo pušča veter. Reka Razočaranje z nožem vode reže nedostopnost. Led strdi v podrastje,
močvirje njenih prstov tipa drobovje severa. Tesnoba ima v roki rudarsko svetilko. Šota se kislo mota v redkih besedah.
Ko shojena pot zgreši dotik, za šumom srečam svoje oči.
Snopje molka sva, nevede,
požela v svoja nedra, v poplavljanje misli.
Veslo odriva prste.
Njiva je zalita do kolen,
ne prepozna več svojega zvena,
pršenje zraka vnašaš.
Izpila sem brv ...
V kamnu praga si oči uročiš,
v ustih okus soli, med sekalci. Iz oči do prsi morje. Iz trde skorje prši slina zadrgnjenih zamer. Jeza te dela večnega.
Otrok je milni mehurček, razblini se, zdrkne. Ko tleskneš s prsti, na prsi nasloniš puško .
28
POETIKON
Poezija 1
Pivnik prekopane zemlje
zagrne strti krik. Nemost diha. Beseda se je utopila. Temna voda jo nosi. Pa solza in slina. Gluho nebo gloda togi čas naprej, naprej, miže.
Globok porcelan
otroške smrti
raztrga jutri in
vedno potem.
Golo gorovje bora,
grob iz celuloze,
ukradeno,
od rok utrgano.
Otroštvo in materinstvo
stopa v prekletstvo.
Grlo namiljeno s solzami ...
P O E T I K O N
29
1 Poezija - Breda Jelen Sobočan
V srčiki ognjemeta
je v rane sveže krvi, na shojeno sled, kjer je davno hodila maločutna volkulja, strmoglavila zadnja štorklja. Pozabil je razpeti krila, ko je čisto od blizu videl neizbrisne raztrganine pozabljenega nasmeha. Omahnil je samoten. Nihče ga ni pogrešal. Svilo njegovega peresa so trgale mravlje.
Rodil se je na koncu svojega začetka
in iskal pozabljeno gnezdo.
Letel je preko oceanov
in hrepenel.
Vračal se je,
vedno znova,
rojeval konec,
povsod tujec,
vedno sam.
Pogladila sem za hip
njegovo mehko dušo.
Moja roka je bila groba,
moja koža ni govorila njegovega jezika.
Njegovo oko je ostalo odprto modro nebo,
kristali severa so zdrznili trenutek ...
Jate vprašanj rojijo nad smrtjo.
Morje je zaprlo knjigo.
... Odsev? Odseva ni ...
30
P O E T I K O N
Poezija 1
Sunkovita zadrga razpre čas brez imena,
klobčiče sledi razpre, kilometre predeš vase, speto grlo odložiš na mrzli kamen želodca. Ne ukrotiš negotovosti, petja jutranjih ptic med kriki tišine. Omahneš v steni. Vibrira diastola.
Dan te najde.
Mogočno jutro se razkorači ...
V očesu kalužnice je letopis,
pogrne kratko senco jelše na tvoje telo. Skala je nož za rezbarjenje potoka. Čez dno kalijo skrbi okamenelih pijavk, krilce na mojem boku ...
Krilce kačjega pastirja preneseš na svoja usta, žejna . Sonce nagne kotanjo, kaplje zdrsnejo čez rob.
P O E T I K O N
31
Fotografija: Murr
Aleš Jelenko, rojen leta 1986 v Celju. Izdal je tri
pesniške zbirke, nazadnje Kontejner (Volosov hram, 2016) v soavtorstvu s Heleno Zemljič. V sklopu magistrske naloge je napisal strokovno-filozofsko knjigo Spopad z moralo - Razmišljanja o pomenu moralnih vrednot (Ekslibris, 2010). Objavlja v Sodobnosti, Apoka-lipsi, Mentorju, Vpogledu, Idiotu, Rukopisih, Hotenju, Vsesledju, Litru jezika, Poiesisu in Locutiu. Je dvakratni finalist Festivala mlade literature Urška JSKD (2015 in 2016), polfinalist (2015) in finalist (2017) Pesniškega turnirja založbe Pivec, prejemnik "bronaste čipke" za poezijo v Žireh (2015), zmagovalec mednarodnega literarnega natečaja "Duško Trifunovic" (2015) in mednarodnega natečaja "Janoš Siveri" (2017) v Novem Sadu. Je idejni vodja literarnega festivala Spirala (Slovenske Konjice) ter urednik istoimenske literarne revije.
32
P O E T I K O N
Poezija 1
Aleš Jelenko
Prvinska govorica
Back to the origins
prvinskost me boči
u p
o
giba ude
mojega t
e
lesa
ki ni vajeno vulgarnosti v strohnele geometrijske like
takrat
se nočne more spremenijo v (nad)realizem in jaz
(p)ostanem žival
»Že od nekdaj sta me zanimala parjenje in literatura. Pa parjenje besed.
Naskakovanje.« (Davorin Lenko)1
1 Davorin Lenko: Telesa v temi, str. 12 (Center za slovensko književnost - Aleph, 2013)
P O E T I K O N
33
1 Poezija - Aleš Jelenko
Jaz sem, ti ste
karikature
iz zamolklega železa
snujejo neprebavljive programe
v katerih si
ti osrednji protagonist
toda ne skrbi ti
je množina množica mnogoterost
in ti
boste plesali na melodijo foucaulta
šele takrat ko kdo vstopi v ednino glasba potihne
34	P O E T I K O N
Poezija 1
Volja do moči2
kako vendar (za)živeti če zenice ugašajo
kako vendar vzpostaviti nove vrednote če stare ne obstajajo
kako vendar
kako vendar
priznam nisem virtuoz s čarobno palico in nimam praška za ubogljivost
toda
moje poslanstvo
domuje v vtisnjeni govorici
proti kateri
se ni moč boriti
ker je neuklonljiva
jaz
sem neuklonljiv
2 Volja do moči - knjiga Friedricha Nietzscheja (Slovenska matica, 2004)
P O E T I K O N
35
1 Poezija - Aleš Jelenko
Apolitičnost?
»kar se zgodi se zmeraj zgodi v nekogaršnjih očeh toda nikoli v očeh tistega kar se zgodi in ne v očeh ki prisostvujejo«
(Sergej Harlamov)3
prikaz
elementarne blaznosti na vzhodu
še ne daje pravico do njene eksekucije na zahodu
2
Sergej Harlamov: V zrcalu, z uganko, str. 12 (Jedci, JSKD, 2011)
36	P O E T I K O N
Poezija 1
Portfolio na Krku
nekaj
na otroškem obrazu se razgrajuje kot koščki krhke keramike kot neka
nedoločena vseprisotnost ki je ni mogoče povsem definirati
to niso tiste fotografije v arhivu pač pa
okruški prvinskosti ki bodo za vselej izginili
nekaj
na otroškem obrazu se razgrajuje
in vsak krog se enkrat sklene
P O E T I K O N
37
1 Poezija - Aleš Jelenko
Medene besede
solze na odru ne pomagajo narediti tvojo poezijo kaj boljšo ali znosnejšo
ker ti nisi pesem in ona ni ti
ne rabi biti ti
ne rabi opevati
poveličevati sanjati
ali potencirati
a vendar se sline
še vedno cedijo iz tvojih ust v ritmu kapljajo na povoskan papir in rišejo med
(z)lom besede beee beee besede beee beee besede
38
POETIKON
Poezija 1
Ghost on the dancefloor4
najtežje je zaobiti spoznanje da je končna zmaga nedosegljiva da je dimenzije prostora in časa nemogoče pretentati in ko tako razmišljam ugotavljam da me ni strah smrti le neznanega se bojim
4 Ghost on the dancefloor - pesem skupine Blink 182 (Neighborhoods, 2011)
P O E T I K O N
39
1 Poezija - Aleš Jelenko
Malala Yousafzai
ne monolog za dvogovor gre
le izostritev zavesti lahko naskoči njeno odsotnost daljši počitek je lahko le varka in jezik je po njem
še daljši barvitejši in glasnejši
prijateljica usloči me
kot že ničkolikokrat usloči
da znova padem v tvoje dlani
40
P O E T I K O N
Poezija 1
Historiarum
zgodovina je kot botoks lepša	znosnejša
daljša
nežnejša	mirnejša
ter bolj okrogla kot je v resnici
not everything you learn
is knowledge
tukaj je še humanost
ker
čemu pa služu altruizem če ne temu da nečemu služi5
vprašam vas je iz učbenikov mogoče izliti platformo za jutrišnji vzpon
ali je vzpon le iluzija nekega pesnika
5 Aluzija na: "Čemu pa služi pamet, če ne temu, da nečemu služi." (Muriel Barbery: Eleganca ježa, str. 282)
POETIKON	41
1 Poezija - Aleš Jelenko Teorija strun
»Morebiti je deset centimetrov od nas poseben svet s čisto svojimi pravili, mi pa ga sploh ne zaznamo«
(Lisa Randall)
a)
stvarnost
zagotovo poseljujejo mnogotera vesolja ki s stvarnostjo nimajo popolnoma nič skupnega
b)
le vibracije strun lahko zgoraj navedeno tudi potrdijo
na čutno zaznavo še čakam
c)
john ellis že dolgo ne čaka več
prežvečil je eksotiko in izpljunil njeno uporabnost
d)
vrnimo se k stvarnosti
42
P O E T I K O N
rM
Fotografija: Andrej Hočevar
Ivana Kome se je rodila leta 1983 v Slavonskem
Brodu na Hrvaškem. Leta 2011 je končala magistrski študij na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Piše poezijo, prozo, eseje, kritike, strokovne članke s področja bibliotekarstva in prevaja. Njene pesmi so do sedaj izšle v samostojni pesniški zbirki Narekovano iz postelje, v zbornikih in literarnih revijah. Svojo poezijo objavlja tudi na Radiu Slovenija. Bila je članica Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev in umetniške skupine Aggressive Theatre, v zadnjem letu pa sodeluje z Inštitutom IRIU in EPK - Maribor 2012. Od decembra 2012 živi in ustvarja na relaciji Indija (Kohima, Nagaland) - Ljubljana - Nova Gorica.
44	P O E T I K O N
Poezija 1
Ivana Komel
Narejeno iz metala in kamnov
Edo Maajka: Balkansko a naše, I dalje slušam
Danes sem na Edo Maajka, Balkansko a naše.
Jem bio riževe vaflje zaradi težav z želodcem in si ogledujem svojo sobo s postelje.
Pospravljala nisem že tri dni.
Tla niso posesana.
Na mizi, v koritu in okrog postelje ležijo umazana posoda in hrana.
Čevlji in plašč ter ostala oblačila so razpuščeni po stolih, po omari, po tleh — kjerkoli sem jih pač v enem trenutku pustila.
Moja mama bi rekla,
da se prah vidi že s kilometrske razdalje.
In imela bi prav.
Stanovanje je videti kot bi nanj padla atomska bomba. In to me čudi ...
Ker ne morem trditi, da sovražim pospravljanje, prav tako pa ga tudi ljubim ne.
Pogled se mi zaustavi na edinem plakatu, ki ga imam v sobi.
Preprost bel plakat z narisano zbirko orožja — ročno pištolo,
P O E T I K O N
45
1 Poezija - Ivana Komel
ročno bombo,
upogljivim nožem in
puško kalašnikovko — ki tvori besedo LOVE.
Spomini zacvetijo kot minska polja ...
Na hišo, kjer sem živela kot otrok,
kjer me je mama učila likati, oprati perilo, umazano posodo in brisati prah .
Vedno je govorila, da je prah najbolj škodljiv.
Dandanes je po televiziji vse več reklam za boj proti prahu. Pršice so nevarne in pravijo, da Pronto res deluje.
Mogoče si ga bom en dan kupila, vendar danes ne. Danes ni dan za pospravljanje.
V želodcu me znova zvije, zato vzamem še en rižev vafelj I dalje slušam Eda Maajko.
46
P O E T I K O N
Poezija 1
Joe Satriani: Is there love in space? Bamboo
Ta teden popolna rutina.
Vstajanje 6.00.
Piškot v usta, potem cigareta.
Prvo zdravje, potem kultura.
Goričani uporabljajo kafetjero,
jaz pa džezvo — dobila sem jo za spomin ...
in mogoče je prav zato
moja jutranja kava toliko slajša.
Slatka kafa, gorak život. Gorka kafa, sladak život.
6.30. Novice.
Ameriško letalo strmoglavilo v Libiji — Gadafi še vedno borben.
Radioaktivna voda iz jedrske elektrarne Fukušima prodrla v podtalnico.
Našli dveletno deklico v smetnjaku. Zaklal svojo ženo.
Ob 7.00 se lotim higiene.
Hišnik še vedno ni usposobil tuša,
zato je za higieno poskrbljeno v old school stilu.
Lavor i idemo se malo brckat. Oblečem se kot se spodobi.
Prava obleka za pravo poslovno žensko.
Potem pa .
Bamboo v ušesih s silovitostjo, ki bi prebila marsikateri bobnič.
P O E T I K O N	47
1 Poezija - Ivana Komel
Spuščanje z edinim okroglim dvigalom v Sloveniji.
Hoja po poti do službe, ki ponuja toliko slik ...
Drevesa, ki še vedno vzdigujejo svoje gole veje k nebu.
Kipi na strehah stavb. Zamrznjeni in ponosni.
Majhna deklica, katere solze nežno briše starejša gospa.
Moški in ženske — ujeti — ko stojijo, hodijo, hitijo, tečejo .
Toliko slik .
in tvoja slika vedno z mano.
Ljubezen v džungli med bambusi.
48
POETIKON
Poezija 1
Riblja Čorba: Pokvarena mašta i prijave strasti, Nemoj srečo, nemoj danas
Res je! Duša je lahko sprogramirana kot najboljši varovalni alarmni sistem.
Po enem mesecu na bolniškem sem končno nazaj v službi.
Berta mi razlaga o grafitu, ki ga je enkrat videla na Visu:
Kad je bilo Tita, bilo je i shita.
Vmes Jana po mobitelu preklinja ekonomijo in dodaja, da je Pizda, pašta mela prej vsaj jajca.
Menda sedaj skoraj vsi kupujemo v Mercatorju pašto na črtice, tržnica pa je postala elitni prostor.
Jaz sem tako ali drugače na dieti.
Moja splošna zdravnica je po dveh tednih postavila diagnozo z besedami izvidi so normalni, samo vi niste normalni, ter me poslala k psihiatru.
Po štirih tednih pa:
Vnetje žolčnih kamnov — nobenih jajc!
Pravzaprav imam samo en žolčni kamen,
res majhen, samo dva centimetra velik.
Ko so ga z ultrazvokom odkrili, sem se spomnila Descartesa in njegove postavitve sedeža duše v hipofizo, zato sem ga poimenovala preprosto — Duša.
P O E T I K O N	49
1 Poezija - Ivana Komel
V službi sem znova na tekočem.
Berta pravi, da Kosorjeva odgovarja samo na lahkotna vprašanja, medtem ko protestniki razbijajo Zagreb in jaz v smehu
Kad je bilo Tita, bilo je i shita, a sad kad shita nema i kanalizacija nam smeta.
Na radiu Bora Dordevič z izmučenim in razlomljenim glasom prepeva nemoj srečo, nemoj danas.
Prejmem tvoj offline message tc n dont worry dearest, kar mi še dodatno vzbudi pokvarenu maštu i prljavu strast.
Neču dušo, neču danas.
50	P O E T I K O N
Poezija 1
Bob Katsionis: Imaginary force, Galaxy
Za mojo ljubezen
Najina pot, dragi,
je čista lepota,
narejena iz medu in mleka.
Počasi ploveva po beli čistini
—	od sonca do sonca —
od Hi, I think we met before, do Hi, I think m crazy for u.
V najina sonca se zaletavajo asteroidi
—	tekoči med zavre ob dotiku.
Midva sva, dragi, stuck with each other.
Tudi v naju, planeta, se zaletavajo
—	okruški padajo v samotni bolečini.
Midva sva, dragi,
made out of metal and stones.
Use ur imagination for God's sake in se zavaruj, mi rečeš.
Fikcija, dragi,
ni nič manj resnična od resničnosti same.
Ampak najina pot, dragi,
je vseeno čista lepota in
zie vi mhapou rei se varrya mo*.
*Jezik Angami Naga: Zie vi mha pou rei se varr ya mo dobesedno pomeni Lepota ne gre nikamor preveč oziroma Lepota ne izgine.
POETIKON	51
Fotografija: Murr
Samo Kreutz, rojen leta 1975 v Ljubljani. Prozo,
pesmi in haikuje so mu objavili v nekaterih literarnih revijah (Mentor, Zvon, Apokalipsa, Sodobnost, Poetikon) ter na Radiu Slovenija. Od leta 2011 je prisoten še na Pesem.si (spletnem portalu in v zbornikih). Izdanih ima pet knjig: pesniški zbirki Kot molčanje globoko (2012) in Beseda kakor svet (2015), zbirki haikujev Mežik zelene (2013) in Sonca za cel dan (2016) ter zbirko kratkih zgodb Za pest zemlje (2014).
52 
POETIKON
Poezija 1
Samo Kreutz
Zgodnječasnosti
Zgodnječasnosti
Svoj čas, zaenkrat še povsem golobrad, nekam brezmejno posojaš.
Vsakomur, kdor ga le hoče.
Saj veš, nikdar
ne more postati zgolj tvoja last. Pa tako vedno znova
pozabiš, da se bo preveč kmalu razplamtel konec dneva in ga boš moral skrivati pred drugimi,
toda tistikrat morda najbolj sam pred seboj.
P O E T I K O N
53
1 Poezija - Samo Kreutz
Tatovi
niti svit še ni dobro vzvaloval pa smo že navsezgodaj
odšli vsaksebi tesat naše bodoče njive lišajaste gozdove in razkrečeno svetovje
ko smo se nekega dneva pozno na večer vrnili domov trudni do zvezd nismo znali več zaspati zato smo raje
zdrevenelim nočem pritaknili navidez odgovarjajoče dneve
a ves ta čas sploh nismo doumeli da si krademo samo svoje lastno-
življenje
Drevoredje senc
skozi nemost široko zamračenega časa prepišno pohaja
zgolj še globokonočje
in po drevoredu namešča razposajeno senco na njeno pravo mesto
tja nekam daleč med otrpel les ljudi ali pa trudnih hiš ter njiv
kajti tukaj so že od zmeraj popolnoma vsa drevesa enako dolga -
enako stemnela
54
P O E T I K O N
Poezija 1
Urekanja
Vseskozi smo samo molčali.
Tudi kasneje, ko so nam že urekli razdalje
in tihcene kretnje,
smo še dolgo nosili naše prostorje
v pesteh.
Zato smo cel čas raje lačno zadrževali glasove.
Tiste presevne.
Ter nekam neizprosno gole.
Tedaj nas čisto zares ni nič bolj povezalo kot ravno -
besede sredi goltanca.
Razmetavanja
Kdaj pa kdaj se sam s seboj igraš skrivalnice. Včasih tudi po cele dneve.
Takrat, ko malomarno razmečeš olupke vsakršne bližine.
In v pest zakleneš svojo senco. Tisto dolgo, obnošeno.
Edino, ki jo pravzaprav še imaš na voljo.
Da skozi mračje
morebiti le otipaš pravega sebe.
Ampak šele čim se dodobra naveličaš neznosnosti igre, lahko odideš globoko v druge krajine -po novo sonce.
P O E T I K O N
55
1 
Poezija - Samo Kreutz
Klateška pesem
polno razmetanih korakov to jutro
čeprav niti od daleč niso podobni mojim enega za drugim
jemljem v roke in jih odsotno gladim
da se vsaj malo bolj navlečejo vonja po meni preden jih dokončno shranim med skodle svojih dlani
za vse tiste splamenele večere
ko nihče več ne pride
in bo povsod zunaj kolovratil le še -
čas
Beganja
Na obronku komaj najdenega sveta
sem zažgal ponošene obleke dosedanjega življenja,
da bi mi bilo vsaj malo topleje.
A mi ogenj ni ogrel niti roke, ki sem jo vztrajno potiskal predse.
Kajti, ko sem se olesenelo sklonil nad težke, skoraj marmornate zublje, sem že vedel:
od tistikrat ne bom nikjer več doma.
56
P O E T I K O N
Poezija 1
Čemenja
sploh ne posebno daleč se razpirajo brezbarvne škrge prostora
za njimi pa morebiti precej bolj presevna okostja kjer še vedno
lahko čisto na drobno zaznamo tiste hiše
v katerih smo nočili že včeraj
in so prekleto kamnite kot da bodo ves čas
le trudno čemele ob skrajnem zarobku naših nenasitnih svetov razmetane takole nekam
navzkriž
P O E T I K O N
57
v*
IV
Fotografija: Aleš Košir
Jernej Kusterle, rojen leta 1987 na Jesenicah,
magister profesor slovenistike, doktorski študent na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Zbirke: Pesniška svoboda (2004) in Neskončne poljane digitalnih misli (2012) ter Tipkopisi: Geneza (2016). Na ljubljanski Filozofski fakulteti je magistriral z delom Teorija slovenske ulične poezije in družbeni kontekst, za katerega je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Je urednik antologije jeseniških pesnikov Železarska lirika (2014) [JSKD-jevo priznanje za najboljšo samozaložniško knjigo z letnico 2014 v kategoriji Antologije/zborniki, 2015], urednik knjige Zbrano delo Emanuela Kolmana (2016), urednik za kritiko in poezijo (2015/2016) ter urednik za poezijo (2016/2017) pri študentski reviji Besedoholik.
58
P O E T I K O N
Poezija 1
Jernej Kusterle
Razbeliti jezik
Vprašaj
Zapostavljen zaradi pesniških kvot
se sprašuje, če je za urbano poezijo preveč
radikalen, če njegove interpretacije
porabijo preveč energije,
če organizatorje literarnih večerov plastenka
vode stane preveč, da bi ga redno
vabili na kavarniška srečanja,
če obiskovalci na kulturne prireditve
pridejo samo jest in pit,
če je njegov jezik preveč zapleten za
vzvišene poglede zgaranih
mestnih gospa, ki so za pravo ljubezen
izvedele v trivialnih romanih,
če je svet burleska malomeščanske mladine
s predrtimi vekami,
ki z ustnic liže grenke ostanke
preperele sline nekoga, ki je še včeraj
bil, danes pa gnije,
če so pozlačeni nasmehi za gracioznimi
obrazi preveč plastični,
da bi jih med hitenjem opazili,
če so besede le besede
in poljubi le poljubi nagačenih živali,
ki se s polakirano mimiko
vraščajo v intimo hladnih kipov,
če je v njegovem performansu patos,
ko recitira prazni dvorani,
ker nihče, ki da kaj nase, ne bere poezije!
P O E T I K O N
59
1 Poezija - Jernej Kusterle
Resignacija
Galanterija človeških organov
razburja z ekskluzivističnimi pomeni,
ker je zarodek zaprt
v terariju z zvestimi strahovi,
ker hemofilija tiska
gradi crescendo zasebnega življenja,
ker je »biti galanten«
le še literarnoteoretski pojem,
ker na tekmovanju
patos pomeni kriterij za zmago,
čeprav ni tekmovalcev,
ker so naši odnosi animirani,
glasilke pa zarjavele,
ker bi bil bolj viden,
če bi slekel telo in oblekel hematom.
v
60
P O E T I K O N
Poezija 
1
Pozor, hud pes!
Indoktrinacija okusa ni nič več kot faktura
provincionalnega glasu izklesanega iz perifernega pesnika,
nič več kot famozna komemoracija avantgard,
rušenje klasicistične poetike in zagovor hedonističnih pesmi,
nič več kot marksistična metaforika mrtvega avtorja,
nič več kot profanost lirskega subjekta,
ki ne zanika obscenosti slenga v literarnem diskurzu,
nič več kot plasirana aktualizacija stvarnosti.
Izbira leksike ne deluje znotraj sintagmatskih nesmislov,
ki niso nič več kot prekrivanje izpetosti,
nič več kot usmerjenost proti superiornosti lastnega predmeta,
nič več kot banaliziranje poetične prakse,
nič več kot prisilno vključevanje v literarno polje.
Poezija je kot mikro prostor deplasirana
in je kot taka za svoj obstoj pripravljena zanikati samo sebe.
Postala je nič več kot protagonistično orodje
za samodeprivacijo, nič več kot mizerna substanca,
kjer hermetičnost zaradi fragmentacije ne vstopa v odnose
z ustvarjalnimi procesi. Sodobne pesniške prakse niso
nič več kot pragmatični kolaži subjektivitet,
usmerjenih v negacijo tradicije,
nič več kot težnje po distanci obzorja pričakovanj,
nič več kot umetna dihotomija med moškim in žensko,
nič več kot deklasiranje pesništva
na raven obrtniškega proizvajanja izdelkov,
nič več kot marketinški prijemi za promocijo velikih korporacij.
Indoktrinacija okusa ni nič več kot faktura
družbenih akcij, ki so utemeljene na konformizmu.
P O E T I K O N
61
1 Poezija - Jernej Kusterle
Norost
Gledam v karikaturo obraza.
Smejim se s stopničastim smehom.
Ugasli dotiki šepetajo,
da je biti popačen umetnost samote.
Misli se ugrezajo.
Iz pustih grobišč nastaja močvirje.
Nad mano krvavi
razprta tišina in razpada na krike.
Čutim, kako pokam.
Čutim, kako iz razpok lezejo sence.
Čutim, kako me obrašča
mah v megli pogrešanih mask.
Čakam, da se raztresem
čez koščene tone in se uglasim s prstjo.
62
P O E T I K O N
Poezija 1
Lanterna
Shirani kubistični obrazi.
Razpokane roke z vratovi pijanih lutkarjev.
V trebuhe so nam všili termite,
da so pobili metulje. Grizljanje ustnic
pomeni upogibanje zarjavele
popkovine, budnico psihoze, ki s
trohnečih čeljusti pljuva negibne privide.
Pod nohti cveti vonj po gnilem.
Pod vekami utripa srce
lastovičjega mladiča. Hlad obrašča lica.
živimo v krstah. Smeh nas trga.
Brez vrvic ne vemo, kaj
bi počeli, ko v samoti sledimo prisluhom.
Kdo sem, ko z razprtim prsnim
košem lovim ostanke
tvojega zraka? Kdo sem, ko pulim nasmeh
trem bralcem mojih pesmi?
Kdo sem, ko si dnevno spreminjam
namembnost?
Kdo na moji koži goji gube, ki režejo
globlje kot škarje. Visim,
ko zahrzam proti sencam nad svojim grobom.
P O E T I K O N 
63
1 Poezija - Jernej Kusterle
Hrup v cevi
Ne poznam te Francesco.*
Nihče te ne pozna, kot poznajo
Marinettija, Apollinaira
in pri nas Podbevška.
Kdo sploh si Francesco?
Tvojo poezijo
sestavljajo primitivni zvoki,
moderni glasovi
pijanih študentov,
ki se zgodaj zjutraj vračajo
z mačkom
po hladnih neapeljskih ulicah. Ne berem te Francesco. Nihče te ne bere, kot berejo Majekovskega in pri nas Kosovela. Ne maram te Francesco. Nihče te ne mara! Vzemi besede z notnega črtovja in spizdi!
* Francesco Cangiullo: Poesiapentagrammata (1923).
64	P O E T I K O N
Poezija 1
Brez konca
Razkoščičiti oko mrliča
pomeni podaljšati svoje telo v zrcalo
tesnobe. Ko se steklene pore
vlažijo od dotikov neznancev in tvoj obraz
hlapi v zrak, ki si ga izdihal do tistega
trenutka, se strah pred
samoto vtke v genski zapis tvojih
prednikov. Postal si nekaj,
kar biva na meji norosti.
Prerivaš se z glasovi,
da bi verjel v jedko bližino,
v polnočno bdenje ob lupini, v kateri
prepoznaš sebe. Ko si obstal
kot ena izmed lobanj
Newtonovega nihala, si nehal
šteti, kolikokrat je bil nasmeh premazan
s svincem, kolikokrat si
prejel madeže in kolikokrat jih
še lahko, da boš še vedno privlačen
za udarce. Preden zaspiš,
razmišljaš, kako prevarati misli,
medtem ko vate tihotapijo
zavrnitve. Biti človek pomeni biti
vnetje, v ogledalu gledati
razkrajanje lignja in se kot van Eyck
skrivati v slikah tujcev,
kamor občasno pobegneš, ker imaš
dovolj sterilnega zraka
in seciranja tebi nikoli mrtvih obljub.
P O E T I K O N 
65
Fotografija: Eisenheim
Andrej Lutman, se je rodil leta 1961 v Ljubljani.
Srednjo šolo je obiskoval v Idriji, zatem v Ljubljani študiral kemijo. Je samozaposlen v kulturi. Piše poezijo, prozo in literarno kritiko. Do sedaj je objavil trinajst knjig, od tega osem pesniških zbirk.
66 
P O E T I K O N
Poezija 1
Andrei Lutman
Črke v plosk
Ploskev.
Lovljenje sočasnosti: vaba času. Dvom v dom, v en dan, oddan dolg v žilo. Samodejno, učeče se telo. Nameščeno in podoživeto osrednje posplošeno.
Krajini
Zorana je njiva, spolovilo se dviguje; ralo je v njej,
jaz pa zdaj se k tebi bližam.
Ralo je v zemlji, pokrajina tebe mika; reka se zliva,
kraj postaja blatna mlaka;
in sonce ne zaide in veter se ne ustavi, spolovilo ti je blizu. Spolovilo ne miruje.
Kužna dolina: svet se bliža koncu.
Spolovilo obmiruje.
P O E T I K O N 
67
1 Poezija - Andrej Lutman
Grenkoba
Šepeti o pešaku gredo skupaj s potjo: je in piska na grenko kost, ko grize zagrenjenost, ko gre na kup z daljo.
pet krat pet krat pet
domačinščina mati ločenka sin izločenec hčerka umrla in očeta ni
mižim
nežen mirim čemeč maham čepeč mečem
68
P O E T I K O N
Poezija 1
Zli zlogi
Usoda, vsota poti k smrti.
Na posodo: življenje.
V rojstvu ni prisege za v naprej.
Usoda ravna pot s smrtjo.
Zaprisežena
pripovedovalkina
namigovanja.
Usoda, zbitje sodu dna.
Usoda: liho in sodo v trojno trajanje.
Sproščeno zaznava in dojame.
Dvopičnice:
modro: morje miruje
spomin: zdaj nazaj
hrup: obdelovanje tišine
čas: mera spominu
večnost: večno več
vesolje: vsesončje
praznik: pravi vznik
merilo: mera rije smeri
nagrada: nadgradnja radosti
napotki: potek ločil, vezav
razlage: razdalje med zlogi
zvezde: najemnice neba
tema: svetloba, vtaknjena zvezdam
po koncu: pokonci
uspeh: upeha osama pride: sama obilje: oblije
P O E T I K O N 
69
1 Poezija - Andrej Lutman
Za
Pričetek. Za četo črk, ki slede, sledi delež sporočila. Del, obet celoti. Teče veriga črk. In spraševanje o obsegu določila, od katerega dalje se šteje, da je. In da bo. Nadaljevanje.
Oddaljevanje od določenega, od začetka ločenega niza členov, potujočih v skupkih, ki dajo pomen. Vijuge,
določljive s smerjo božajočih pogledov po skupnosti znakov, store, kar pride. Prihaja praznina.
Črke z nadaljevanjem odrivajo praznoto, ko sširijo sporočilo. Vsako črko v odrinjeni nič.
Misel v niču stori misel pred izčrkanjem. Črka odrine nič, pa ga ni nič manj. Tudi več ga ni.
Veča se le niz, povečuje zgolj vrsto, ki sili k navezi, k rahljanju spomina. Ko ni črk, ni praznine.
Osnova za praznino je prvi člen, ki predre vanjo,
v množico, v edini obet k nadaljevanju. Nizanje členov, členjenje praznote. Praznina, določena s ploskvijo, in ploskev, določena s prostorom, in prostor, določen z ničem. Praznota vsebuje nič, a ga ne določa. Določa jo omejenost, ki je vračanje, preverjanje v četo razporejenih znakov. Nič določi misel. In spomin jo povzame, da se razpre v zlogu.
70	P O E T I K O N
Poezija 1
Prazna množica vsebuje sebe in nič in praznino in začetek. Nič in vse nista par. Nič in vse nista nasprotji. Nič, omejen z vsem.
Nič in vse določata prazno množico. Prazna množica vsebuje vse, česar še ni. S prvim, začetnim znakom praznota množice postane ploskev z grožnjo, da zavzame prostor. Z nizanjem črk se širi prostor. Prvo zaprostori vse.
S širjenjem prostora se širi nič. In oži vse. Prostor je niz ploskev. Ploskev je niz črk. Črka je krč zapisa. Prostrano daje obete spominu. In izbrisu. Če to začeto ...
Potek
Poteg: črta, čara, črka.
P O E T I K O N 
71
Fotografija: Jaka Jeraša
Andrej Medvec
rojen leta 1947 v Ljubljani, pesnik, filozof, prevajalec, umetnostni zgodovinar. Trenutno piše zadnjo, štiriinpetdeseto zbirko pesmi z naslovom Les visiteurs du soir, po istoimenskem filmu, posnetem v zgodnjih štiridesetih letih, v času okupacije Pariza ... Knjižno izdanih Medvedovih pesmi je 36, a v letošnjem letu bo presegel samega sebe, skupaj s teoretičnimi teksti se bo približal stoti knjigi ... Zadnji naslovi, ki so izšli v preteklih dveh letih, so Pravljica o pavjem letu, 1000 + ena noč, Deklica z ognjeno glavo, Alica v čudežni deželi, Axis mundi, Perje, solze in zlato na sončnem disku, Veliko kolo, Deviški vrelec, Kočjaž smrti, Dekhoumenon (bazeni), Harmid, Rašamon (v gozdu) in KRHTHSAMOS, ki so nastale lansko jesen in jih je avtor posvetil Matjažu Kocbeku.
72 
P O E T I K O N
Poezija 1
Andrej Medved
Iluminacije
OBDOBJA PREDPEKLA
OB JUTRIH SE OGLAŠA VRABEC, NA
TRŽNICI V KOPRU ... IN VODA V PRISTANIŠČU SE DVIGUJE
V	NEBO, KOT SE DVIGUJE PALIČNJAK V KROŠNJO SMREKE ... IN VRELO MLEKO
V	SODIH, ZAKOPANIH V SKLADIŠČIH
V	VRTNI UTI SADOVNJAKA ... KOT VETRNI OBLAK, KI IZPUHTI
V	ČRN, ZABETONIRANI VODNJAK Z ZABOJNIKI Z GOREČO SLAMO V PREDDVERJU HIŠE .
KI JO ZASIPLJE VLAŽEN, ČRN PRAH ...
IN KRUT PODZEMNI ZRAK, KI SE VRTINČNI NA IGRIŠČU.
***
DUŠE OTROK ... V OČEH GALEBOV, KI , KROŽIJO NAD MESTOM ... DUŠE STEKLIH PSOV ... V OČEH MALIKOVALNIH OVC, UGRIZENIH V POKROV POCINKANEGA ČEBELNJAKA . DUŠA
OSTRIŽENEGA PERNATEGA STVORA ...
V	OČEH VOLKOV, KI LIŽEJO PODPLAT BOMBAŽNIH TAC, IZTEGNJENIH IZ ZLATIH VRAT V PRAG ZARAŠČENEGA PLIŠASTEGA DIMA ... KOT
JE ZARAŠČENA POMLADNA ZARJA ... V NEBESNO
ROSO IN MEDENI SNEG, KI SE STOPI KOT ŠOP RDEČIH PEG V
STOPNICI
P O E T I K O N 
73
1 Poezija - Andrej Medved
VRTILJAKA ... V POZDRAV KRALJICI REK ... PRIPETI V SVILENI VRAT S KRVJO PORISANEGA SPAKA ...
VSAK DAN IN VSAKO NOČ ZBUDIMO ANGELE ...
V	POMOČ JELENOM, V SRNAH KRI, MEDVEDOM V SRCE ... DA SKOČIJO
Z JERMENOM V PASTI ... IN DA PROZORNE RANE ZACELIJO S SLADKIM MLEKOM. V USTA IN HRBTIŠČE
PLANE ZRAK, KI SULICI V KOŽNIH PORAH ODBIJE Z NEŽNOSTJO OSTI Z PENASTIM VOZLIŠČEM MAKA, ČRNIKASTO RUMENKASTEGA STRDKA, KI HIPOMA PRESEKA IZBULJENE OČI IN
DLAN ... DA PRIDE NOČ IN ZNOVA DAN, DA PADE V DUŠO IN TELO OSEKA MRAKA ... IZ RANJENIH KOSTI IN ... S PREVARO ... Z RDEČOČRNO KREDO ZRISANEGA IN PRESAHLEGA MRAVLJIŠČA.
OSTAL SI ... V NJEJ IN V MENI ... VEČNO
MLAD, KOT RIBA Z OČMI PERESNOLAHKE SRNE ... V VODNJAKU ... S TELESOM V SVILENE IN PROZORNE TRNE, NA TRAVNIKU Z RUMENKASTO VIJOLIČNIM
STUDENCEM ... IN Z GLAVO POD KOLESOM
V	PAVJEM REPU S POSTOTERJENIM PRSTENOČRNIM ZAROJENCEM ... KI DIHA OLJNI ZRAK, KOT DIHA ZRAK OGNJENA MAČKA NA STEKLENI STREHI PAVILJONA
V	ZAPRTEM VRTU ... S SVETILNO GOBO
MLAJA NAD OČESOM V ZAPRTI KOŽI KAČE ... NE VEM, ČE VEŠ ... DA
V	VSAKEM NEPREKLICANEM TRENUTKU ... MISLIM ... NATE, NA TVOJE LASE, ROKE, VRAT IN
ČELO, KI SE UPOGIBA V STEKLENE VEKE VRAČEV,
74 POETIKON
Poezija 1
KOT SE UPOGIBAJO DREVESA ... V VIHARJU ... V POLNOČNI GUBI SADOVNJAKA.
IN KOT SE UPOGIBAJO PERESA HITRE PTICE, V
ZALEDENELI KLETKI V PODPALUBJU MOKREGA POLMRAKA ... TAKO SI TIH, MOLČIŠ, KOT ŽE MOLČIJO TRAVE ... DA ME ZAGRNEŠ Z ROSO PREDPOTOPNE JAME .
V	ŽAMETNEM IZCEDKU KAVE ... IN ME POKRIJEŠ
S SNEŽNO BELO RJUHO IZ BOMBAŽA, KI Z DOLGIMI POSTAVAMI V
NOČ ... ZVENI V TIŠINO, OBTEŽENO Z VLAŽNO ŽAGOVINO ZVEZDASTEGA KRAKA ...
K BLIŽINO ... IZTIRJENEGA VLAKA ...
NA MURVI PLAŠNI VRABCI, SNEŽINKE
MANDLJEVCA, KI SE SPREMINJAJO V SVILENE LISTE ... V
ZAROŠENEM ZRAKU IZ ZAPRTEGA PROSTORA. SKOZ ŽILE V DEŽ RDI PLANJAVA,
SKOZI LOBANJSKO SKORJO V OPUSTOŠENE
SOBANE S KRILOM, KI SE NASLANJA, S HRBTOM... V IZVOTLENI
TLAK OBLAČNERAZSTOPINE, V ZASENČENO NEBO, IZRAVNODUŠNOSTI VZENICE,
UPOGNJENE V ŽAREČI TRST, SKOZ ŠIPO
V	PRIČAKOVANJE, V SLADKOR, KI STOPI OZVEZDJE V DLAN, IZ
P O E T I K O N 
75
1 Poezija - Andrej Lutman
LIMFNIH ŽLEZ V MEDUZJO GLAVO ... VGRENKOBI IZ OBUPA SE DOTAKNEM SPLAŠENIH
ŽIVALI, S SOLZAMI SKOZI ROBOVE STENE,
V STOPINJE NOJEV, Z BREZVETRJEM V SANJE Z NERAZLOČNIM
ZVOKOM, KI PREŠINE POTNO ČELO, V KRČU SKOZI KOLOBARJE DIMA V MRZLIČNO ISKANJE .
IN Z ISKRAMI V OČEH V PRAZNIČNO TIKITAKANJE NEBES...
les visiteurs du soir
Jata vrabcev v Hiši ... ki drsi po
stropu in po podu spalnice in dnevne sobe, kot
češnje in marelice v cvetenju ... in preproga makovih vijoličastih
zrnc, v zgodnjem pomladnem
jutru, v kroženju oblačnih kožnatih blazinic, ki
prepredajo nebesno zrklo ... kot speta oblačila nočnih vil in škratjih
bitij ... Cvetenje češenj in marelic v rajskem vrtu, jurassic park z velblodi in
kamelami in
noji . in s kokošmi, ki begajo z visokim vratom semtertja ... in mož z dvignjenimi
prsti in dlanmi v brezčasnem, mrzlem, moknatem potoku . Poljub na ustnice,
otrok v jedilnici, s spetimi lasmi
in moja žena, ki je potico, kot drobni petelini, ki
mirno legajo v velikonočno jajce ... Kot v grajskem vrtu ... kot v rdečkasto
76	P O E T I K O N
Poezija 1
modrikastih nebesih, kjer se v
rahlem vetru odmikajo oblaki . semtertja, s srebrnkasto
vlečko iz vijolične vrvi in strnjene bombažne preje, iz mehkih vlaken, ki obsevajo
nebo, ob jutru s polno luno .. Da
sončna luč v trenutku prežari obleko, ki pade z ram,
kot padajo cvetovi s cvetnih čaš pomladnega drevesa in z ožarjenih
grmov, kjer zajec skrije zajca in praznične metulje v vrečo iz oblakov ... Kot srna, ki s
srebrno slino uliže vrat srnjaka v trebuh z rumeno zlatim pasom iz krvničk v aorti
Pesnika, ki poje v vroč pomladni dan, z ognjenim Glasom prepelice . in
vijoličnega pava z vijoličastim perjem ...
in biserno ogrlico na čopastem podaljšku glave ... Črno,
namazano kolo, vpeto v Kolo z vesoljnim megličastim vijakom s špicami
in s trni Montesquiejevega rastlinjaka ...
Okamenel golob z vrtljivo glavo in vrtljivimi perutmi . in
Ptica, ki se spušča v nizkem letu, v podobi angela z glavami mogočnih, nepristranih
Prič, ki vstajajo v drži mohamedovega
Pava. Tvoje oči so modre kot je modra površina plinske
maske ... z napisom Ne dotikaj se sprožilca ... in Ne dotakni se vsebine
s strupom ... Tvoje oči so kot poplava
kačjih glavic v mrgolenju svilnatega gnezda . Tvoje oči
so strup in so darilo golih prsi in premičnih bokov, ki dozorevajo v čutnem plesu .
Tvoja ramena so slečen lok s strupeno
puščico v žarišču mojih rok, ki stiskajo telo v meden obroč okoli
tvojih rok, kot sprožena, plapolajoča vzmet v praznino v vhodu ob sestopanju v
nebesa .
Jata vrabcev in golobov, pred
vrati v nebesa ... V konici prstov mrgolenje mravelj, v pasti izprožen jezik srne kot s svetlobo ... iz fosfornih oči fotografirana
P O E T I K O N 77
1 Poezija - Andrej Lutman
prikazen, priklonjena k studencu
sladke vode, ki vre iz prsi in trebuha ovčje črede ...
Prižgejo se luči, pristajajo obrazi v srebrnem oblačilu iz vijoličnih
krvničk in modro zlatega snega, ki pada, pada . v zelenkasto rumen bazen na
koncu sadovnjaka z uto iz srebrnkastih
koriandov ... v lunin sij na plavkasti nebesni vlečki ... Prižgejo
se svetilke, z zvezdami v korenu in na konici svetlih sanj . kot črn vlak, ki
hipoma
spolzi v jasnino zarje nad izbrisanim
oblakom ... Da izstrelim puščico med oblake in hipoma
premaknem stene toplih nog v blazinice zapognjenih in vlažnih ustnic . In
da posejem žito v potok z vijoličnim
vijakom iz maslene skorje, ki se zajeda v korenine spolzke,
strjene živalske kože, ki popoka pod udarcem v opno bobna . in s hitrim
bliskanjem
v bobnič sluzastega sluhovoda ... Fluoroscentna
nožnica v ustju srninih podkožnih tkiv v ovojnici jelenje kože ...
Fluoroscentna bisernica školjke, ki se odpira, kot se odpirajo peresa v pavjem
repu . in na perutnicah belega laboda .
Tri modri, z deskami obiti paviljoni, z mnogokrakim
soncem v špici na stekleni strehi, s prepustnim, živopisnim, zračnim
trakom za oči in glavo z vratom ptice, ki se spusti z zaraslega oboka v jamo ...
V jami
drozg, v lepljivi, kisli, solni tekočini,
ki hipoma zaprede vlažne ustnice z drobnimi semeni,
z lakom prepojenega labodjega temena, izproženega v ustje dlak in mokre
kože . Iz prsi in prsti na hrbtu in
ramenih brizgne curek čiste svile, ki zlepi srnino
telo s petelinjim krikom v praznični obroč iz predpotopne rose
in zmajeve krvi ... v zapoznelem, krčevitem sladostrastju ... Kot sončni žarek iz
78
P O E T I K O N
Poezija 1
telesa rdeče kače, ki skopni obleko
iz smaragdne preje, in sleče kožo do obeljenih kosti
v obrazih ovčje črede ... Da niti iz cinobrove krvi iztečejo v praznino
črne luknje ... da potok z živo vodo
žubori med bedri presne jerebice, kot žuborijo listi
palme nad slapovi in prepadi z gričevnimi potmi ... in z brvmi nad
brezni z roji dlakavih čebel, prilepljenih v poltene skale in v osti iz navlaženih
dlačic .
Da jutro po prečuti noči najde
dlan, pripeto v dlan in v kožo naelektrenega
levinjega mladiča, ki ga prebode puščica s cinobrovega loka
strelca, ki se vso dolgo noč in dan in noč do jutra ljubi s prelestno črno ptico,
preoblečeno v srčno in v pikovo
kraljico . Da z udarci v kamen hipoma iztisneš
sanje in obudiš ljubimca, zasnula v večno spanje, v ljubezenskem
objemu in v nedoumljivo skladnem utripanju srca, ki se v enakomernem ritmu
spet
ponavlja, kot se ponavljajo odmevi
trkanja jelenovih rogov ob debla v pragozdnem rajskem
vrtu . Da obujena, preobrnjena ljubimca poletita po zlati krvni žili v nebo, kjer
se ponovno najdeta kot čutni in
eterični vilinski bitji in kot prozorni in astralni duši,
speti v obročje iz snega in zraka in iz srebrnega prahu, ki pada spet nazaj,
v kameno rudo in na prosojne, rožnate
oblake pod volneno rjuho, ki prekrije njuno zemeljsko telo z
večnim, pravljično cvetočim grmom . in predpotopno čredo ovc v nebesnem
zrklu.
P O E T I K O N 79
Fotografija: Jaka Fürst
Novica Novakovič se je rodil leta 1965 v
Ljubljani, kjer tudi živi in ustvarja. Diplomiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani leta 1989. Kot pesnik je nase opozoril leta 1990, ko je na »Goranovem proljecu« za rokopis prvenca prejel nagrado »Goran za mlade pesnike«. Njegove »nadrealistične« pesmi so še istega leta izšle pod naslovom Raztegljiva tetovaža in bile prevedene v hrvaški jezik. Skupaj s prvencem je do danes izdal trinajst knjig, med katerimi je sedem pesniških zbirk za odrasle in šest za otroke. Omeniti gre predvsem najbolj odmevne zbirke Zapeljevanje, Brezglavi jezdeci, Majhne stvari in XXI. Redno objavlja v literarnih revijah, zastopan je v nekaterih domačih in tujih antologijah in zbornikih. Piše tudi songe za rock bende.
80 P O E T I K O N
Poezija 
1
Novica Novakovič
Srednje glasno
1
skril sem zamrznjen zrak, v katerega so se ujela moderna božanstva. stisnil sem jih ob kamnito steno. niso mogla nikamor stran. niso mogla zbežati. platina se je talila in rojenice so zapele svojo pesem. naprej. videl sem smrt
in ljubezen. toskanski veter je odnašal zaledenele spomine, v katere so bili zapičeni noži. črna tišina je prekrila temna pobočja. mrak se je pogreznil vase. tudi mi se stalno pogrezamo. sami vase. v druge.
2
z roko se dotaknem meduze. prsti zdrsnejo skozi njo. odplavava vsak v svojo smer. midva. cvetoči vrtovi na bregu hladne reke dišijo. les trohni in rjavi listi se vrtinčijo med golimi prikaznimi. kakor
divji ples prepotenih teles, ki iščejo seks in užitek. iz oči jim švigajo oranžni plameni. Sicilija je polna kaktusov, njihovi trni poželjivo vabijo. v cedrini senci se prerodim. v gosti krošnji oleandra umrem.
P O E T I K O N 
81
1 Poezija - Novica Novakovic
3
ledeni sunek vetra kot težka mokra brokatna zavesa prekrije trge in uličice ujetega mesta. čebela odleti iz brezimne podobe proti travnikom v divjini, obkroženi s stoletnimi lipami. vztrajajo v najbolj
nemogočih razmerah. včasih jih je strah. tudi mi se bojimo, nekatere je strah lastne podobe. orlovi mladiči sanjajo modre sanje. vsi sanjamo. v levem žepu so vprašanja, v desnem odgovori. pomešano.
4
zagledal sem pametnega človeka, bil je skoraj modrec. generacije njegovih prednikov so zlagale sive kamne na ogromen kup. z vedno enakimi gibi. počasi. segli so skoraj do neba. da bi ukradli še zadnji košček iz čarobnega
mozaika skritega znanja. Evropa je umirala pred mojimi očmi. bojim se višine. vprašanja lahko padejo zelo, zelo globoko. prihodnost je izginila, izbrisana je, preteklost se ne bo zgodila. smog požira jasnino, megla je povsod.
82
P O E T I K O N
Poezija 1
5
spomnil sem se na debele plasti ledu, v katerih ni bilo ničesar. galebi so preletavali pokrajino, njihovo vreščanje je bilo podobno otroškemu joku. samo vonjal sem, molk je prekril dvojino. nad jezerom
se je rojevalo novo sonce. megla se je umaknila v sivino in vse ceste so se končale nad prepadom. šahovske figure so večne, medtem ko se galaksije sesedajo. pokončni smo, pa se vseeno sesedamo.
6
a so bogovi hodili po teh poteh? prastari mrtveci? ali sveža trupla? po balkanskih gozdovih so razsute bombe. kdo jih je nametal? kdo zložil v mozaik, ki ga uokvirjajo bleščeča okostja? revolucija. solze in stoletja. tam je,
kuščar. zavaljen, z majhnimi nečutečimi očmi. gleda me in preži na moje napake. ne zanima ga človeška duša. stoletja minevajo. čaka. jutri bom pobrisal prah, pospravil stanovanje. nato poberem stvari in izginem.
P O E T I K O N
83
1 Poezija - Novica Novakovic
7
drevo brez korenin pade. človek brez korenin klecne in nima nobene poti. nekega dne bom ugasnil luč in pospravil pepel v vazo. rdeče vino se razliva iz stare prevrnjene steklenice. prt je poln madežev. nutrija tiči
pod fužinskim mostom. prezir raztrga vse niti, pajčevina usod razpade. nebo se obrne, zemlja zagori. iz rdečega obzorja prikorakajo mistiki, oblečeni v črno. semaforji ugašajo, zavore popuščajo. svet gori kot smolnata bakla.
8
krilate nimfe lebdijo na nebu. skupaj riševa pošasti, ki pronicajo skozi kožo. njena hladnost je neskončna. ko se prikaže pot, se zasliši glasba. enainpetdeset let že prenašam nahrbtnik, ki je čedalje težji. tudi
če je dež ali sneg ali suša. pojma nimam, kaj je notri. rdeča sablja seka svetlobo, žerjavica prekrije travnike, lava se razlije čez nebo. mrtvi fazani brez kril padajo dol. begunci so se zataknili na strganem zemljevidu.
84	P O E T I K O N
Poezija 1
5
ledena boginja se dviga. posluša hrup, ki se širi po svetu. zavohala je nebo, zavohala je dno. prav počasi se dviga. ko vidi vse to uničevanje, ga tudi sama nadaljuje. dokonča. pred mojimi očmi
izginjajo reke, hribi in mesta. vse se topi. konec je z materializmom, konec z vsemi stvarmi, konec z Ljubljano, z nebotičniki in z mostovi na Ljubljanici. mestne hiše ni več, ni več sodišča in ni parlamenta.
10
misel na smrt izostri čute. njen dotik naredi pesnika. s prsti poboža, s kremplji razpara. na konopljine liste posije sonce. slečem se in ležem v odprto knjigo, iz katere vsrkavam besede. od nekaterih besed
postanem pijan. zadet. vse naokoli je zaledenelo. znajdem se v slepi ulici. pred mano je neskončen zid. prste zarijem v rdečo zemljo. kar napišem, zaplava v ozračje. vsako sekundo. prej in kasneje. lebdim.
P O E T I K O N
85
1 Poezija - Novica Novakovic
11
poglej, letala so obstala na tleh. njihova strta krila je prekril led. drhtim. mraz je legel na svet. kdaj bo konec? vse smo pozabili. ura neslišno bije in njeni kazalci napovedujejo prihodnost. menjam
vse knjige za malo zraka. dovolj mi je. iz temnega gozda se svetijo oči. stare vezi se trgajo. glas gori v samoti. jate galaksij so se ujele v tvojih laseh. kako ti to uspe? brenčijo kakor čebele in ti si čarovnija.
12
starec stoji na obali. njegovi gležnji so mokri. na hrbtu ima vrezan križ, pekoče sonce mu žge oči. iz stopal poganjajo korenine. podivjane prikazni se vrtinčijo. zasukaj me v svojo smer, prosim. naj me odnese stran.
naj me odpihne v vse smeri. iz strganih žepov polzi čas. stoletja so izginila v pozabo. samo duhovi dihajo v bližini. roko iztegnem na vrt in ukradem šopek rož. sredi ruševin berem Trakla in zarežem s skalpelom.
86
P O E T I K O N
dramatik. Napisal drame Bombaša (2007), Zadnja zabava (2007), Roparska brata in trubadurka (2008), Gledališče duhov (2009), Grizli (2009), Stric (2009), radijsko igro Carinik s Kolpe (2007), knjigo za otroke Kaj in trije mački (2007), Pomladna kraljična in palček Piskač (2009), Mesečev zaliv (2009), Petelin in njegove muhe (2010) in pesniške zbirke Oči (1969), Iz mojega sveta (1972), Imenujem te (1975), Uspavani pekel (1989), Rožnati tiger (2006), Amen na kamen (2006), Pesem na ovitku (2007), Novo drevo (2007), Goreč grm (2008), Prazen dan (2008), Triptih (2009) Novo sonce (2009) in Barbara (2011). Poezijo objavlja v osrednjih slovenskih literarnih revijah. Živi in ustvarja v
Ljubljani.
88 
P O E T I K O N
Poezija 1
Cveto Prežel
V krošnji hrasta
Kormoran in otrok
Kormoran na skali meditira. Otrok
steguje prste po njem. Za glavo mu gre in odplava.
Otrok naveličan življenja s kamnom cilja sonce. Odneha,
ko odkrije muslimansko drhal. Na kamen
in kormorana pozabi. Evropo gre kaznovat.
14. 8. 2015
P O E T I K O N 
89
1 Poezija - Cveto Preželj
Tanki na poti do nje
Ešalon tankov ji sledi. Preko polja teptajo mlade trave. Njen ljubi prebira povelja. Generali spijo v visokih posteljah in sanjajo veličastne bitke z roboti,
z razgledom na oprsje svoje ljube. Kam gredo ljudje brez tankov?
Dače predsednika nikoli ne zadenejo. Bog ne daj še več prahu! V prah vesolja stopi ljubi! Z majhnimi tanki se igrajo otroci. Najinih ni na obzorju.
2. 2. 2016
Silna je gospodova vojska
Zaljubljen v tankovsko brigado se peljem na vzhod. Po ravnicah prestrezamo povelja tujih vojska.
Po črnem dimu jih spoznamo. Po naših zadetkih nas preštevajo. Silna je gospodova vojska.
5. 2. 2016
90	P O E T I K O N
Poezija 1
Sanje o svoji enoti
O svoji enoti sanjam.
Zbujeni gledamo v nebo,
kdaj se bo pooblačilo,
kdaj se veter obrne
in nam nameni zmago.
Vsi prazniki so za nami.
Otroci so se jih veselili.
Ženske so bile nekje v ozadju.
Pomita posoda se je sušila.
Tanki so znova napolnjeni z gorivom.
6. 2. 2016
Po bitki vseh bitk
Po bitki vseh bitk
se pekel spozabi s preživelimi.
Bog gleda stran
in se sprehodi po nebeških poljanah. Zlagane prerokbe se stisnejo v kot in ne slišijo človeških krikov. Noč za nočjo dogorevajo ognji pohote in prevar,
vmes se skotali še kakšen prazen sod v reko
in pogoltnejo ga ribe.
Trupla načenja naftni oblak
oblivati z zvoki mornarjev.
Od kje zdaj ti fantini?
Sredi pustinje ni čolnov,
ni vesel za te može.
9. 7. 2016
POETIKON	91
1 Poezija - Cveto Preželj Muhe
Na cev tanka se je usedla muha. Z nami se bo peljala v sveto mesto. Nažrla se bo naše krvi, nam posrkala možgane. Pametne muhe so dobri ubijalci. Mi smo odvisni od njihove morilske sle.
10. 7. 2016
Prehitevanje zgodovine
Pognali smo se v brezna puščave.
Sejali bakrene rože.
Sulice iz pradavnine
zdrobili z gosenicami.
Kosti pridejo na vrsto kasneje.
Zgodovino prehitevamo
po levi.
Ta se ne ozira na nas. V svojem vrtu uči vrabce čivkati po nemško.
11. 7. 2016
92 
P O E T I K O N
Poezija 1
Bedenje
Sto vasi, pa kdo bi vedel, bo odšlo s tega sveta. Naslonjen na zastavo bedim z njihovo čredo. Tanki klokotajo svojo pesem. Merijo razdaljo do sovraga. Posamezen strel išče junake, da se poženejo v novo strast, da zažari ognja žar in se ples začne.
18. 7. 2016
P O E T I K O N 
93
1 Poezija - Cveto Preželj
Prihaja dan totalne vojne
Zastava slovenska
plapola.
Mrzlo je kot
da smo na luni.
Puščavski gadje
nas gledajo.
Tanki mirujejo.
Pokriti dremajo.
Nihče nas ne vidi.
Ognjeni izstrelki
parajo tišino noči.
Naše telo je pokrito
s toplim jopičem.
V žepih imamo drobnarije.
Relikvije naše vere
nas varujejo.
Prihaja dan totalne
vojne,
ki zdrobi kosti in naredi vodo iz krvi, sanje razbije na tisoče biserov,
smaragde oči počrni. 19. 7. 2016
94
P O E T I K O N
Poezija 1
V iskanju betlehemske zvezde
Praznike častimo zaviti v peščen vihar.
Preštevamo zvezde, ki jih ni. Strel v prazno ne preglasi piša viharja.
Zrnca peska nas sesujejo. Pozlatijo naše misli. Vedno bolj izgubljeni se nalivamo s čajem in brez besed strmimo v nebo,
kdo bo prvi zagledal betlehemsko zvezdo novega časa.
21. 7. 2016
P O E T I K O N 
95
Fotografija: Tihomir Pinter
Peter Rezman, rojen 1956 v Celju, živi v
Plešivcu, izučen jamski električar, končal elektro-tehnično šolo — jaki tok. Leta 1983 uvrščen v antologijo Slovenske rudarske pesmi. Knjige pesmi: Pesmi iz premoga (1985), Delavske pesmi (1991), Družmirje (1998), Žvalinjak (otroška slikanica, 2014). Proza: Kiril Lajš ni lastnik krčme Peter Rezman (1985), Skok iz kože, (2008; nagrada fabula za najboljšo zbirko kratke proze), Nujni deleži ozimnice (2010; nominirana za nagrado fabula), Pristanek na kukavičje jajce (2010), Zahod jame (2012; finalist za nagrado kresnik), Tekoči trak (2015; nominiran za nagradi kritiško sito in kresnik), Barbara in Krištof (2016). Dramski teksti so objavljeni v knjigah Beseda te gleda (2009) in Ljubljana — Gospa Sveta (2010).
96 
P O E T I K O N
Poezija 1
PeteRezman
Zemlja, ogenj, voda
velenjski lignit *
Pod starim šahtom muzej premogovništva
koplje spomine.
*
Družmirske njive zasipajo votline premogovnika.
Žareči lignit za betonsko steno gasi šlemunga.
Na vodi zonfa mavričnost kolobarja potrebuje luč.
*Meseca decembra 2016 (7. in 13.,) sem na povabilo Stojana Špegla naredil v muzeju premogovništva »na Starem šahtu« dva »šihta« v črpališču »pod šahtom«. Z veseljem sem podprl pobudo za pisanje pesmi pod zemljo.
šaht — jašek šiht - dnina
Družmirje — potopljena vas
šlemunga — muljna gošča, tekočina
zonf — močvirnik / zbiralnik odvečne vode
P O E T I K O N 
97
- 2 -
a v sonfa n:-vričnost :olobí rtj; Prebujena luž.
4
I7a vodi z-onfa
mí vri o no s t kolobrrja potrebuje luč„
' ar xe rrorivo nod zarlemano st^no nos tí-, ne skala»
"a reči lignit
rod. zašl^mano ste no
postane k ..men
a reči lignit sr betonsko steno gasi šleimmga*
šareči lignit za betonsko steno gasi slenrunga.
Ají ^
C? /lm. ^^^
^	¿¿-O
h^r^—M*
Zemlja zasipa izkopanino.
Z emlja zasipa z družmirske njive izkopaninoo
/00	/V
/
Zemlja zasipa, z rodovitnega -oolj^. izkonanino.
V črnališče sem n išel
ob
Zdaj o® ura 10:¿fl
10:00
Fotografija: arhiv avtorice
Kaja Teržan, rojena 1986, je odraščala v Škofji Loki
in Solni na Švedskem. Študij umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je predhodno prekinila in se preusmerila na širše področje sodobno-plesne performativne prakse. Leta 2015 je pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph, izšel njen pesniški prvenec Delta, ki je bil tudi nominiran za Veronikino nagrado 2016. Prav tako leta 2015 pa se je s performansom Delta, ki zajema zajeten delež pesmi iz omenjene zbirke, uvrstila na mednarodni bienale mladih umetnikov Mediterranea v Milanu. Leta 2016 se ji je pri tem projektu pridružila še pianistka Manca Udovič, s katero občasno sodeluje v vsakič novi obliki podajanja pesniškega materiala.
100 P O E T I K O N
Kaja Teržan
Punčka brez nog
Poezija 1
Punčka brez nog
Anoreksična študentka dela v kuhinji. Pravkar meče ostanke hrane v smetnjak. Ima lepo naličene oči, polne ustnice, elegantne roke in ker je njena mati gospodar osebja, se ji včasih zareče v stilu: tako lahko ukazuje le ona, ki ji je samoumevno, da je vse po njenem . Ostali iz previdnosti molčijo. Danes smo vsi predvsem hvaležni. Kdor ni, lahko gre — z dvignjeno glavo ali pa strmeč v tla — po izbiri. Nisem več dojenček, ne neha. A tudi na drugi strani se vrti kolovrat. Cel čas že prede isto volno. Odkar je Trnuljčica zaspala. Čeprav budna (brez poljuba), je dinamiko življenja zamenjala za prispodobe. Tam se sprehaja brez nog, prehranjuje brez želodca, daruje brez krvi ... Na princu — ne — na konju pa ni nikogar.
P O E T I K O N 101
1 Poezija - Kaja Teržan Zvitki sedanjosti
Na dnu trebuha me nekaj prosi, naj ostanem. Tu zgoraj pa vem, da z onimi mesti in urami nimam kaj početi. Ker se stoli odmikajo od tal in na rahlo udarjajo ob robove miz. Ker se slike na stenah odpirajo v okna in ker okna odsevajo ulice ... Ker ljudje v tej sobi niso gosti ... pač pa so gmota — velika ameba, ki se vzdržuje, ker jo vzdržujejo in kogar ni zraven; ga boli. Ne, to niso samo otroci; zbudijo se in že imajo želje in potrebe — lačni so in žejni, in polni so pravic in temeljnih svoboščin in govorijo in spuščajo zvoke, zaradi tega in onega in jaz naj na to — odgovarjam? Navadno hodim okrog do resnice — to je moj šiv ali vozel. In ko se stiskam v točki na sredi spoznanja, me duši in slepi novo sonce. Sence se dotikajo zemlje, ker so težke (težje od stolov in miz). Zemlja odgovarja, da je res, da je polna tkiva, ki bi se ljubilo ... Šele ob prebujanju sem dojela glasnost svojih sanj in številčnost glasov v glavi. Pa tudi tišina spalnice je obstajala samo ob primerjavi z valovi zvokov ulice, ki so udarjali ob okna. In sence, ali niso te — le, zaradi Sonca. In lakota, ko se srce ustavi (medtem ko bije), je neskončna. V vsaki podobi je spomin. Zato sem venomer tako skrajno utrujena. Polna zgodb in glasov zvečer ne morem zaspati — dokler ne pokrijem vsake in vsakega in rečem — ni še čas.
Stari oče v avgustu
Vedno je sedel v senco; govorili so, da je star — zato. V najbolj blažečem jutranjem soncu se je umikal k škarpi, h kamnu. Palico je prislonil nekoliko vstran. (Da se ne bi prehitro premislil, morda.) Mi smo se razporedili na odprte skale ... Bila je tako majhna, ta mravlja, da sem mislila, da je smet. In tako je mimogrede končala pod mojo prstno blazinico. (Uničila sem jo z dotikom svoje identitete.) Pa ni bil star! Samo bolan; leto dni po kapi. A otroci nismo vedeli, ker nismo smeli. Ker, kaj bi se potlej z njim zgodilo. Bi se spustil do nižin telesa. V senco pa bi posijalo sočutje.
102 
P O E T I K O N
Poezija 1
Če bi prevajali „dobro"
Izdrl si je puščico (eden od onih svetnikov) in pokazal na rano (res je globoka in zelo rdeča). V njej izginjajo besede kot v živem pesku ali ubežniki, ki se v puščavi spreminjajo v črne pike . Kogar vleče tja čez, bo hodil, ne glede na vse. Iznakažen obraz, zatekle noge — toda vsebina se krepi in nekoč utrujena drevesa in utrjene poti ob njih postajajo telesu zveste. Tako se vzpostavlja potrpljenje. Ne spol ne knjige ne hrana ne moč ne potlačenost ne svetost — vizija ! napenja lok in ustreli in zadane in ničesar ti ni treba izdreti — niti sebe samega: obseden si ponavadi s tistim česar nimaš, pa verjameš, da ti pripada (sebe pogrešam že dolgo časa). Pa tudi sovraštvo ni nujno mrzlo; lahko je vroče, skoraj ljubezensko vroče . In ko je umrla, je bila lepa, zaradi oči, ki so utihnile.
Avtosugestija
Vsa vrata so se zaprla. Moja stopala, drugo ob drugem, so površina sobe, kjer še lahko živim. Rastlina. Nič več. Pokazala sem ti fotografijo sončnega zahoda — v trenutku se je aktivirala in postala nedosegljiva, toda: realnost! Bila sva tam, ko sem ti razlagala, da žal ne morem tja — tokrat ne. In sonce se je razlilo v morje kot bi se moji očesi — jajci na oko, razmazali po pultu — kopnem. Vse kar je, govori o tem, da sem (in veter me potrjuje in sonce me potrjuje). Ti se samo odloči, da ne boš več tisti, ki ugaja ... Navduši se: odpri in potisni naprej. Vrata se pojavijo in izginejo — niso na določenem mestu. Če že, so v določenem smislu (od tam je Poezija). Vprašanja pa pobiraj, kjer hočeš ... (Družina. Smrt. Vesolje.)
P O E T I K O N 
103
1 Poezija - Kaja Teržan
Romantika za druge
Vem, samo še ena mojih mimoidočih ljubezni si. Če bi ostal, bi se prevesil ... jaz pa bi gledala za tabo, prepognjena v medenici k svojim petam — nazaj, kakor cirkuška atrakcija. Gibčnost (zaradi predhodnih „vaj") me varuje pred poškodbami — vsaj to ... Lahko, da je čas, da se uležem v travo, kakor v filmih leže deklica v rahlo zamazani beli obleki — v dolg sanjav trenutek, spremljan z glasbo znanega skladatelja. A kaj, ko obstaja cel scenarij — do potankosti izdelan zemljevid . in vsa čustva na Van Goghovih krajinah, portretih — vrtinčijo nebo v osmice in spirale in ni ga človeka, ki bi lahko to ustavil ... Tolažba, ki prebuja domišljijo; draga, si rečem — zvenenje v glavi ni odraz dviga zavesti. Kolaps razuma — naj bo, toda obstaja nitka, ki je zlata. Združena v vrv — vleče človeštvo, to repo, iz zemlje.
Ne moreš izgubiti, česar nimaš, a vseeno -
izgubljena bo hiša, prikolica, avtodom. Letna smučarska karta, članska izkaznica za art-kino in arboretum. Torbice, čevlji — tekaški, pohodniški, službeni. Pancarji, copati in plastične vrečke, ki jih zlagaš in tlačiš v kozarec za vlaganje. In spalne vreče — poletne, zimske, polarne, sub-polarne in ekvatorske. Izgubili se bodo rokavi majic in suknjičev (ker se nismo odzvali ...). In proteze — zobne, nožne, nožnične (možganske). In vse smeti, ki jih pridno ločuješ, dokler ni več ničesar za ločit in vse izgine v brezmadežnem ognju. In po nesreči se bo izgubila zelena sponka za obešanje perila, ki jo nadvse očarljiva babica preobraža v ne prav strašnega krokodila. Bitka za pozornost, falus, dve samohranilki na klopi: Zakaj ostajamo skupaj? Zaradi strahu ali ljubezni? Zakaj se razhajamo? Zaradi ljubezni? Čigave? Ali se naša življenja končajo v neki točki, v nekem predmetu, človeku? Kdo vse to vidi? Vest? Ali si vest delim? Kje se začnem in kje končam? Ne skrivaj se za vprašanji, reče ena od njiju . treba je kričati, dokler se kričati da, potem pa izstopi, daj izstopi! Izgubljene bodo slike in kipi in ogledala — konveksna, konkavna, postavna, podložna — pogledu, mimohodu, striptizetam. In vsakršni podstavki — za vrata, za knjige, za umetniška dela, pokale in pohvale. Izgubil se bo Mali princ — nekdo ga je namreč že zapisal. Morda se bo še našel prostor za kakšen nevsiljiv haiku. Toda muza — narava ne potolaži, če prihajaš vanjo zaščiten — s kremami, klobuki, streho in mislijo: ne dam se.
104 P O E T I K O N
Poezija 1
Golobi
Ne časa, pač pa mladosti smo imeli v izobilju. Zdelo se je, da bo trajala večno — v vsakem primeru — predolgo. A bolečina, ki se koplje v sebi, slej ko prej udari s silo plazu. „Ti si golob," mu je nato rekla, „serješ po hiši, malo se oglašaš, imaš svoje vratne tike, in hrepeniš po drobtinicah." Premor. „Ne znaš si vzet," je še dodala, „ko bi si vzel, kar ti pripada, ne bi bil ne debel in ne lačen." Toliko brezdomstva! Iglice in spet iglice — vsepovsod, kakor sneg, a namesto rumenih sledi urina psov in psov — ljudi, je kamen in njegov okrušek — sled trdnjave, zemlje, kopnega. Kajti kdo je bolj umrljiv: vešč smrti: ta, ki lahko umre ali ta, ki je že mrtev in v tem nekako vztraja ... Poglej psa; že misliš, da ga je zadelo od vročine — samo še pena manjka okrog ust, potem pa se zgane na meter dolgem povodcu — pazi, da ga ne pobožaš, bo skočil in ti odtrgal nasmeh za dobri dve desetletji.
Znanka iz nezavednega
Nad njeno pisalno mizo so citati iz psiholoških knjig, v garderobni omarici se nadaljujejo v misli vzhodnjaških modrecev in v sredini vsega tega je fotografija neke želje ... Popolno je to bitje — svetlo, čisto, počesano in jasno razdelano glede na svoje interese. Ko drži cvet v roki — dela na sebi. Ko se pogovarja s prijateljico — dela na sebi. Ko ničesar več ne je — dela na sebi. Ko gre na koncert, ko se ga napije, ko obiskuje galerije, ko bere, kar naj bi se bralo ... Odsotna je. Z gumijastimi sklepi in obleko, ki jo nosi iz nekakšne vljudnosti. Toda čas je na njeni strani — že samo zato, ker je — v telesu. Veliko se pregiba, nagiba: nakloni ji niso tuji. Kljub temu ne loči naklonjenosti, zaradi koristi, naklonjenosti, zaradi „prijetnosti", kaj šele malenkostnih aktov na poti k nekakšni približni „ljubezni" ... Dihaj, dihaj! ... Zdaj, ko mi ni več treba bit lepa, lahko zaviham rokave v obe smeri, hlače nosim spuščene in neporavnane in ko me iz daljave gleda starka izpod očal, ki so verjetno „za na blizu", se mi zdi, da svet razume — mene. In sedanjost se giblje vmes, kakor tekočina v vodni tehtnici na površini ne(na)ravnega sveta ... Ostalo mi je le še eno, morda otročje vprašanje — kolikokrat še ? bom morala umreti.
P O E T I K O N 
105
1 Poezija - Kaja Teržan
Medtem ko
(realnost ima svoj zven)
Slišala sem za gozd, kjer rastejo posvečena drevesa, iz katerih izdelujejo violine za izjemne violiniste. Zdi se mi smiselno, konec koncev glasbeniki ne morejo lagati. Vsak ton, ki ga spustijo v eter zveni v Prisotnosti ... Medtem ko ... Kaj na tvojo laž ali variacijo resnice, poreče stol, kaj miza? Zakaj se razbijajo ogledala in iz zdravih rok padajo vilice, zakaj otroci kričijo, preden padejo, zakaj je ovenelo sveže rezano cvetje, zakaj nisi držala svoje obljube, kdo vse je priča? Tudi moje telo zveni; moje prsi, zadnjica, stopala ... Bojim se, da bom spet zbežala. Zaradi onega, ki vztrajno pronica iz nezavednega v polzavedno v čisti zavestni impulz — in kakor kaplja topi apnenec — moj beli dan, ki izginja, medtem ko nastaja . Medtem ko, medtem ko se tole med nama nikakor ne bo obneslo. Zdaj, ko ni več spora, ko je vse kot mora biti; ko so kosila, skromne, a premišljene besede in vse to sprejemanje drug drugega do onemoglosti — spoštovanja, ki ga občasno, sicer le čez noč in povsem nenamenoma obesiva na obešalnik ne daleč stran od postelje. In ostaneva popolnoma brez — vsega. Čustev. (Medtem sta postelji že davno ločeni.)
Sama sebi
Želodec me boli od primernosti — edine začimbe, ki si jo upala dodajati svoji neoporečni vzgoji — religiji razuma. Ni bilo pomoči — vajencev, ki bi vlekli tvoje srce narazen, da se ne bi krčilo v nagonu bontona. Trebuh me boli od počasnosti, s katero sem vajena hoditi od spoznanja do materializacije v prostoru. Da se prepričam v nasprotno, rada sedim pod drevesom sredi mesta — tako preprosto, nemistično, da lahko zaznam tudi vonj predhodno odloženega urina . zemlja v mestu pije počasneje. Tudi moja koža tukaj med stolpnicami pije počasneje (samoohranitveni mehanizmi nas idealistov). A že to, da imam vonj, ki vsaj v osnovi ne smrdi je olajšanje zame in upanje za prostor. Skoraj užitek pa je vsakokrat spoznanje, da nimam prav. Vsi smo se zmotili, ne glede na izrečeno. Zakaj se ne smem obračati nazaj? Zakaj ne naprej? In če je ta trenutek res tako božanski ali vrtenje v njem ni ples — sodelovanje med prej, potem in nedoločnim „vmes", ko zajameš zrak za potop v zavest nečesa bolj kompleksnega od časa. Misli ni, ker ni časa. (Odložim svoj plašč.)
106 P O E T I K O N
Poezija 1
Izkušnja
Videla sem samo toploto, ki se je zbirala v licih — privzdignjenih k očem — smehljal si se. In gube in bele konce las — okrog oči — velikih modrih krogel ... in od tam si rekel — pomagal ti bom, ne skrbi. Kaj točno si mislil s tem? Ali si videl prihodnost, ki ji ne bom dorasla? Vzel si me v naročje. Postala sem majhna kot želod ali človeški zarodek, preden je mogoče razpoznati okončine (ki bodo hitele in grabile, objemale in izmikale). Potem si me peljal s silo svojega diha . nekam južneje, med nasade pomaranč. In spomnila sem se, da sem tu nekoč že bila. Oranžne sadeže sem trgala kakor vodne balončke napolnjene z barvo. S pregibi telesa sem jih izstiskala. Pod koleni, na notranji strani komolcev, med gležnjem in nartom in s pomočjo hiperekstenzije vratu in zgornjega dela hrbtenice (tam je največ vprašanj) so se razmazale tekoče snovi do zadnje kaplje. In potem si me peljal v tišino in slika je izginila. Le drobci vsakdanjega življenja (posesivnost ljudi in aroganca, ki sem jo posvojila v svoji obrambi) so se pojavljali in izginjali v nizu meni nelogičnih zaporedij ... in čutila sem, kako Te izgubljam, kako se izgubljam. Zato sem si ponavljala — pomagal ti bom, ne skrbi, pomagala si bom, ne skrbi. Nato se je od nekod vzel močan sunek vetra; zanihala sem, skoraj bi padla, a sem se ujela na levo nogo (v spiralo). Pogledala sem v tla. Bila so polna želoda. Bližala se je jesen.
P O E T I K O N 
107
1 Poezija - Kaja Teržan
Nekaj
je v meni, ki noče biti zapisano. Ki se vedno znova upre. Ki vztraja na nekem nebodigatreba metafizičnem dejstvu. Otrok, ki za nič na svetu ne bo izpustil igrače. Starec, zgrbančen in zguban kakor gozdna tla, prepredena s koreninami, rastlinjem, štori in vsem kar gomazi čez njegov napihnjen nos — kot kakšen trol ga je pritisnil ob deblo, da bi ga izruval, ko bo mimo prirobantila trolica s preščipnjenim trebuhom (mudilo se ji je, ko je zapirala pečico). In potem bo starec, naveličan svojega obraza, na neko lepo sredino jutro, odluščil kožo in odstranil meso in si nadel neko bolj urbano pokrajino, polno stolpnic in novodobnih svetišč, kjer je oltar — oder, kripte pod njim pa so postelje — naše postelje. In neko lepo sredino jutro se bo izravnal in nič več ne bo star in zgrbančen in govoril bo, da so ga pretentali, da je v resnici mlajši, saj je njegovo telo starejše od našega in leta se štejejo počasneje oz. hitreje oz.. Približno tako kot je nekdo rekel za pse; da naj bi se sedem človeških štelo za eno pasje — le da smo v tem primeru mi ljudje — psi. On, da je samo priložnost, ki se vsede v naše telo, da bi se naučili, kako malo je pravzaprav potrebno za transformacijo. Vendar; to je samo trik starega čarovnika.
108 
P O E T I K O N
Poezija 1
Lepe Vide
Svojo srčno občudovano teto sem držala za roko, ko sva prečkali mostiček, ki je le v nameri spominjal na tistega pri Popaju. Na sredini sva se ustavili za slikanje s kapitanom naše Princese Danaje. Bilo je kot v vsakem filmu, ki pa ga dotlej še nisem videla. Kovčke so prijeli mladi, precej suhi fantje, oblečeni v polikane hlače in suknjiče na gumbe. Angleščina je prišla prav, čeprav ni bila nujna. Pri kabini smo se ustavili. Fant je dobil nekaj drobiža, se zahvalil; s teto pa sva se namestili. Občudovala sem vsak košček zglajenega pohištva ... Kasneje sva se zadržali v nekakšni avli ali sprejemnici ali pa je bila to jedilnica, ne vem. Vedno je bila polna sadja v obliki živali, rastlin in mitskih bitij. Prijazna, a smešno oblečena dekleta pa so stala zraven, se smehljala in nakazovala na ponujene dobrote z gracioznimi gibi svojih rok. Te roke so me pospremile v sanje, toda postale so čudno prazne in utrujene. Njihov nasmeh pa je ostajal zadaj kakor pena valov, ki jih je ustvarjala sila naše ladje. Naslednji dan ob zori so ta ista dekleta, v soju drugačne garderobe, nosila kavo in rogljičke ... Ena od njih je slišala tetine besede in se pretirano navdušila: »Pa saj vi ste iz Slovenije!« Razgovorila se je o svojem otroku in nekakšnem partnerju. Kasneje mi je teta povedala, da je imelo dekle v grlu cmok. V mislih sem videla zataknjen cmok iz pšeničnega zdroba in jajc, ki mi ga je mati vedno dajala v juho. Toliko sem razumela.
P O E T I K O N 109
1 Poezija - Kaja Teržan
Obiskovanja
Srednje velika soba s strešnim oknom na zahod. Vgrajena omara, miza, stol. Postelja. Na njej je deklica. Stopala so mrzla, kolena pokrčena, drobne dlani stiskajo blago — nekakšnega kužka, ki je bil živ točno toliko časa, dokler nisem ugotovila, da ni . Glava je skrita pod odejo. Utrip srca v sencih in težka naloga; zaspati. (Kaj če se ne zbudim?) ... En sam temen kot je v sobi. Dovolj. Vertikalna vrata so odprta. Obiski so stalni ... Smrt je penetrirala vame tik pred spanjem. Najprej je ustvarila vakum od vrha glave do prstov na nogah, da je za hip paralizirala telo; toliko, da je vstopila (včasih tiho, včasih s krikom) — vedno skozi hrbet, rebra, v notranjost organov. Utrip v sencih je naznanjal sanje, ko smo v čakalnici srednjeveškega gradu čakali na poseg, ki je spominjal na lobotomijo v bolj okornem smislu . Smrt je hkrati lepa in kruta, ker se ob njej zavem življenja. Zato sem jo že zgodaj vzljubila. Morda pa tudi zaradi pozornosti, ki mi jo je namenjala. Morda je v meni videla sebe v pomlajeni in naivnejši obliki in me je hotela vzgojiti bolje ... In medtem ko so se babice oklepale svojih ubogih teles, sem sanjarila o princu, torej dnevu svojega odhoda. Veličasten bo in nem. Nobene kičaste glasbe. Samo čevlji, ki hodijo po pesku. In »to tukaj« bo odpihnjeno, ko bo spodnji rob nekega plašča oplazil Zemljo.
110 
P O E T I K O N
Fotografija: Maj Pavček © LUD Literatura
Jernej Županič, rojen leta 1982 v Ljubljani.
Prevajalec, lektor, kritik. V letih 2012 in 2013 je bil selektor festivala Pranger. Prevaja tako poezijo kot prozo, iz angleškega v slovenski jezik in obratno. Leta 2016 je izšel njegov prvenec, pesniška zbirka Tatar.
112 
P O E T I K O N
Poezija 1
Jernej Županič
Mešetar
Tunel
na začetku na koncu tunela se začne nov tunel
skoz kaplje padajo skoz nebo in strop neba
pomlad je mlada v njej odpadajo listi z vej
mene je tu manj zakaj se ne bi tu še naprej bal
mene v teh dekliških telesih jaz sem nisem deklica pa kaj če nisem
na začetku na koncu gladke bele obale skoz usta pomladi
skoz tunel hodim skoz in nimam koles ki se vrtijo
P O E T I K O N 
113
1 Poezija - Jernej Županič Čiv
grofe pod giljotino pravijo revolucija je
s strašnim smehom je prišla in se na te gorce tu usedla
jaz samo čivkam ne morem se še odločit
griši so eno oko staknili ker so mislili da je bogat
to ni tle to je en tak kraj kjer se imamo radi
griša je imel en tak lep šešir pa je po trgu z njim hodil
čivkam v en glas čivkam
Dva tesarja
to so te znane zgodbe te pridne roke neprijaznega človeka oblanci pri nogah vajenci delavnica pri izmučenih nogah nisem tesar ki je izdelal najpomembnejše človeško delo nisem lesen skelet moja statika je prezapletena za moje grobe prste nihče me ne pregiba nepregiben sem
človeške roke nečloveškega človeka nisem delo nisem upanje nihče mi tega ne nalaga
114 P O E T I K O N
Poezija 1
Vohun
če si prišel iskat vojno si jo tukaj našel
če si prišel sem iskat vojno si jo tukaj našel
med celicami kože in spečih vohunov s črnimi trakovi čez oči
ta koža na tem ženskem obrazu je posnetek njene prave kože
modre oči ima in v njih ni nobenega vprašanja
če si prišel iskat njo je zdaj tu pred tabo
če si prišel iskat njo jo lahko odpelješ brez vprašanja
bloki so v tem času šibko meso šibkih idej
stanovanja celice jetnikov in strojenih kravjih kož
če si se ujel v to past lahko v vsakem trenutku odideš brez vprašanja
P O E T I K O N 
115
1 Poezija - Jernej Županič V steklu zraven cest
steklen gozd nič ne pomeni iz njega ne morem piti
ali sem v njem divjad s krasnim šlampasto narisanim rogovjem
steklena lisica dvoumna zver ki se raje razbije kot da bi pila iz vaših korit
vse s krasnim zvenom zveni
iz česa vsega ne morem piti
kaj vse se skriva v jaslih
cingljanje čevljev ne privabi lepih dni ono je samo za samo sebe ne igra se nič ni tukaj vredno igre
Druga obala
cowboy sem na plitkem ognju si grejem konzervo fižola ameriški fižol je kri te nacije
star utrujen cowboy nimam črede ki bi ji veselo piskal samo ta fižol
oblaki kot jaz plavajo med eno in drugo obalo pampe kako dolgo moram še govoriti o drugi obali
drugi mestici kot jaz burijo duhove ljudstva polja mesta cowboy ne pozna počitka pozna samo hrbet svojega konja od kod je tema pod katero spim zavit v toplo deko
116 P O E T I K O N
Fotografija: arhiv avtorice
Anja Grmovšek, rojena leta 1993, je študentka
magistrskega študija slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njene pesmi so objavljene v raznih literarnih revijah in na spletnih straneh, med drugim pa se je leta 2016 uvrstila v finale Pesniškega turnirja Založbe Pivec ter za pesem Kalifornija na pesniškem natečaju revije Panika za najboljšo pesem v slovenščini prejela prvo nagrado. Deluje kot področna urednica za poezijo pri literarni reviji Novi zvon in je literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor - križišča umetnosti, za katero piše tudi literarne in filmske kritike. Kadar ne piše, razmišlja, o čem bi lahko pisala. Kadar piše, ne razmišlja.
118
P O E T I K O N
Mlada poezija 2
Ania Grmovšek
Kalifornija
opoldne so me klicali iz Kalifornije da si se končno pojavil
spil skodelico cejlonskega čaja ki si ga v nogavici na dnu
črnega kovčka s koleščki pretihotapil čez ocean in nekaj peska
potem pa z rdečo ruto okoli čela in brado staro nekaj dni
skoraj neopazno spet izginil če se te ne bi zapomnila natakarica Lucia
kako si sedel v črnega starega chevroleta in se odpeljal bog ve kam
ničesar te ne obtožujem ampak lahko bi se mi javil
/hej ne rabiš skrbeti sem prispel zdaj grem v motel spil bom en viski
mogoče še čaj pojedel dober zrezek si sposodil avto in začel pisat/
ampak tega od tebe niti nisem pričakovala
več možnosti je bilo da me bo poklicala natakarica zakotnega lokala
katere imena še zmeraj ne znam izgovoriti ker baje se ne izgovarja
Lucia ampak Lucia njen glas pa je zoprn za sekat ušesa
je rekla da si pozabil denarnico telefon in čigumije
pa da jo skrbi ali boš jezen če enega vzame ker se po končani izmeni
dobi s fantom s katerim sta skupaj dobre tri tedne in je prvič
v življenju zares zaljubljena (vsaj tak ima občutek v trebuhu) in prvič
v življenju resnično razmišlja o imenu svojega (bodočega) otroka
baje je ime Josh v njihovih krajih preveč razširjen
je tako ime sosedu pa njenemu dedku in tetinemu možu
Samuel ji zveni preveč biblično ampak bi bila njena babica navdušena
njej pa se veliko bolj dopade kakšen Daniel zato ker si želi da bi ga
prijatelji klicali Danny kar se ji zdi ljubko
ime njenega tritedenskega fanta sem pozabila takoj ko je omenila
da si nosil podobno ruto kot jih nosijo kavboji ki pridejo k njej na malico
vsi jo otipavajo pa pijejo pivo se slinijo v njene joške trebuh in ji dajejo
visoke napitnine (zato se ne pritožuje) ji pojejo country komade in
so na splošno nezanimivi in obupani nad svojim življenjem
ona ni ker se bosta s fantom kmalu poročila in imela Dannyja
sklepam da si že v kakšni knjižnici in osvajaš upraviteljico mogoče vratarko
P O E T I K O N
119
2 Mlada poezija - Anja Grmovšek
verjetno ima dolge svetle lase in rjave oči ker pališ na kontraste
ko si mi rekel da greš v Kalifornijo ker je to mesto umetnosti
sem bila prepričana da blefiraš in boš kmalu prišel nazaj obupal nad poezijo
se zaredil nazaj v moje naročje se tolažil s krvavimi vesterni
in slabim kalifornijskim žganjem
bila sem prepričana da so to še ene tvoje neizživete sanje ki jih boš
naslednje jutro zapakiral v jambske verze s prestopno rimo
in jaz ti bom rekla da je pesem dobra da sem ponosna nate in srečen boš
ravno sem srkala juho s korenjem ko me je klicala Lučia (?)
če te mogoče poznam da sem med zadnjimi klici in da si kupil velik avto
da jo skrbi ker ne ve če boš jezen zaradi ukradenih čigumijev (nadaljevanje
poznaš)
resnično upam da se je splačalo žrtvovati tisto česar nikoli nisi imel in kar je bilo hkrati vedno s teboj vedno ko si pisal vedno ko si se ljubil z menoj ker se bojim da ko boš enkrat dokončno vržen v Kalifornijo nikoli več ne boš znal napisati pesmi
120
P O E T I K O N
Fotografija: Murr
Vid Rotvejn Pajič, se je rodil na nedeljo, 12.
oktobra 1997 kot osebek moškega spola. Svojo ustvarjalno pot je pričel v srednji šoli, na Gimnaziji Bežigrad. Zanima ga vse, od gensko spremenjenih miši do Joycevih prehranjevalnih navad. Študira medicino, zraven pa se ukvarja tudi z branjem knjig in pregledovanjem zgodovine. Trdi, da je sir najboljša hrana.
122
P O E T I K O N
Mlada poezija 2
Vid Rotvejn Pajič
Zajci
Po domovih Podljudi skrotovičenih Obrazov Plešemo zajci, Primorani jesti Lastne iztrebke, da Zadostimo Prenujne snovi Za spev življenja ...
V	mešalniku Mesimo betonske Misli,
Ki držijo Ploščice po vilah Papirnih graščakov, Mesimo cementni Pot
Za njihove Topove, Ki nenehno Pojejo himno Lakotenju Medtem, ko Tlakujemo škrlatne Vile
V	zameno
Za vinsko roso Njihovih sečil.
P O E T I K O N
123
2 Mlada poezija - Vid Rotvejn Pajič
Brkati strici In njihove svete Bukle, Ki se nam Gnusijo, a zakaj Jih tako hlastno Premlevamo, Premetavamo In jim
Pustimo vihteti Korobače ...
Le pesnimo o Plesni v kotu Naše zmahane Sobe,
Čeprav vemo Pesništvo je večno Rojevanje, Ko nas dražijo Popadki Navdiha in Talenta
Pogrizemo svoje Današnje bobke In izdelamo nove, Tako kot naš narod Prekrivamo svoje Dragulje Plastjo za plastjo Blata in Jih take
Poskusimo prodati ...
Naši gozdovi So polni Kokoši
A perje imamo le
124 P O E T I K O N
Mlada poezija 2
Za pisanje in Žimnice polnimo S kamni deroče Reke
Naše domišljije Zajezene na Izviru, da bi Z energijo Oskrbovali Papirne može Može na papirju ...
Njihov jezik Pijemo Kakor je le Mogoče uživati Opojni strup, Da naša Jetra dobivajo Več krvnega Soka kot
Srca razmišljanja ...
Pojemo A ne poznamo Not, ki
Nas upravljajo, Zaletavamo se V masovna obzidja Naših kaotičnih Nevronov Ne da bi Potvorili gore, Vršace
S snežno plešo Vidimo migetave In pijane na
Obzorju brnečega ekrana ...
P O E T I K O N	125
2 Mlada poezija - Vid Rotvejn Pajič
Ko sedimo na Preperelem stolu, Ki skozi naša Očala izgleda Kakor z rubini Okovani tron In v rokah držimo Hladno rešeto Misleč, da
Posedujemo regalije mogočnih Vladarjev ...
Ne iščemo, Bojimo se najti Trepetamo pred Brezdeljem In zato se
Dolgočasimo kljub Nenehnemu pisarjenju Iščoč vzdihov Podljudi ...
Po barakah Plešemo napičeni Naličeni Na kol
Nad ognjem papirnega
Zlata
In vonj
Hrustljavi
Se razširja
Vse do
Nosnic resničnega Prestola, kjer Plešemo zajci ... Zajci ...
126 
P O E T I K O N
P. B. Shelley Osip Mandelštam Maciej Melecki Valérie Rouzeau Dragica Užareva Snežana Stojčevska Anca Zaharia
Slika: Alfred Clint
Percy Bysshe Shelley se je rodil leta 1792 v
Sussexu. Bil je najstarejši sin bogatega posestnika s sedežem v parlamentu. Kot najstnik se je šolal na prestižnem kolidžu v Etonu, leta 1810 pa se je vpisal na znamenito Oxfordsko univerzo. Le nekaj mesecev po vpisu je bil zaradi vpletenosti pri nastanku in izdaji pamfleta Nujnost ateizma (The Necessity of Atheism) iz univerze izključen. Ker se avtorstvu ni želel odpovedati, so se pretrgale tudi njegove vezi z očetom in družino. Leta 1812 se je srečal s filozofom Williamom Godwinom, pionirjem politične filozofije anarhizma, ki je prevzel vlogo njegovega duhovnega očeta. Bil je izjemno plodovit pesnik. Napisal je več obsežnih pesniških del, med drugim verzno tragedijo Cenci (The Cenci, 1819) in dramsko pesnitev Razvezani Prometej (Prometheus Unbound, 1820). Umrl je leta 1822 v nesreči na Ligurskem morju, star devetindvajset let.
128
P O E T I K O N
Prevodi
3
Percy Bysshe Shelley
Adonais
Elegija ob smrti Johna Keatsa
[odlomki]
XXXIX
Zdaj tiho! Saj ni mrtev, saj ne spi— prebudil se je le iz sna življenja— zgubljene v zlem prividu, nas drži prikazen v krempljih praznega besnenja, v zanosu se bodalo duše spenja k nevidenemu niču.—Kot mrliči trohnimo v grobu; strašna beda iz dneva v dan nas zjeda in krotiči, v živečih skalah mrk se up črviči.
XLIV
Čudes, posutih na oboku časa, mrakoba, ki zastre jih, ne ubije; kot zvezde vzpno do svojega se pasa, in smrt je nizek čad, ki ne izmije luči, ki jo zastre. Ko domišljije moči srce iz smrtne sle spustijo in se ljubezen v njem z življenjem bije
za vir pogube, mrtvi tam živijo in v zraku zlem kot svetel piš lebdijo.
P O E T I K O N
129
3 Prevodi - P. B. Shelley
LV
Zdaj name dih opevane jedrine se zliva. Barka duše je pozvana proč od obale, od strahu večine, katere jader zvil ni bes orkana; obok nebes in zemlja sta razklana! V vsešir strahotne nese me noči; buhteč skoz mistično kopreno Raja, kot zvezda duh Adonisov v temi iz domovanja Večnih se iskri.
Oda zahodnemu vetru
[odlomki]
V
Naj tvoja lira bom, kot gozd ubrana:
saj listje moje kot njegovo pada! Mogočnih spevov vihra bo navdana
z jesenskim basom, ki obema vlada in bol blaži z milino. Duh razgreti, prepluj me! Bodi moja, moč vihrava!
V vsemirje moje mrtve misli nesi kot gnilo listje, ki prerod razvnema! Z zarekom teh vrstic moj glas potresi
kot s tlečega ognjišča prah pepela in iskric žar med množico ljudi! Skoz moja usta bo prerokbo pela
zaspani Zemlji tvoja moč, Zefir! Mar Zimi duh Pomladi ne sledi?
130	P O E T I K O N
Prevodi	3
Ozimandij
Popotnik iz dežele starodavne mi je povedal: »Sred puščave dvoje kamnitih nog sameva. Vzdolž puščavne ravni obličje strto v pesek tone; na njem prezir mrk žre poteze slavne, saj je kiparju strast bila poznana, ki preživela, vžgana v trdost hlada, je roko mojstra in srce tirana: s podnožja se glasi to sporočilo: 'Sem Ozimandij, kralj, ki kraljem vlada: spoznaj, Mogočnik, mojo veličino!' Okrog pa nič. Osamljene sipine, ki bdijo nad orjaško razvalino, razgrinjajo v prostrane se ravnine.«
Vse se spreminja i
Smo kot oblaki, lune nočni vel; kako hitijo, sevajo, drhtijo bleščeče lise se v temi! in že, ovite v noč, se v večnost izgubijo:—
II
kot lir pozablih neubrane strune, ki vsak dotik drugače uglasbijo, katerih krhki lik vsak gib presune v nikdar prej pet nadih in melodijo.
III
Počitek naš—sen sanje zastrupijo; bujenje—dan begotna misel skvari; naj smeh nas grabi, se oči rosijo, goresti vdajamo se al' nemari:—
P O E T I K O N	131
3 Prevodi - P. B. Shelley
IV
vseeno je!—Saj radost kot gorje mogoče se že v prazen nič razblinja; kot včeraj jutri naš nikdar ne gre; le to je večno, da se vse spreminja.
Izbrala in prevedla Tadeja Spruk
132
P O E T I K O N
Fotografija: Behemot
Osip Emiljevič Mandelštam (1891-1938),
ruski pesnik, prozaist in esejist judovskega rodu. Umrl je v stalinistčnem taborišču. V duhu akmeizma je opeval pred-metnost, zlasti gotsko arhitekturo (Kamen, 1913), nato širše kulturno-zgodovinske teme v njihovi usodni časovni razsežnosti izgubljenega helenističnega raja (Tristia, 1922-23, Pesmi, 1928). Napisal med drugim tudi avtobiografsko prozo Hrum časa (1925) in esejistično delo Pogovor o Danteju (1933).
134
P O E T I K O N
Prevodi	3
Osip Mandelštam
Pesmi
Homer. Napeta jadra. Več noči brez sna. Na spisku ladij sem prišel do polovice: v sprevodu nepreglednem - v dolgi jati ptice, ki plule so nekoč prek grškega neba.
Kakor žerjavov let v deželo daleč kje, -na glavah kraljev sled božanske pene -kam plujete? Ce za obzidjem ni Helene, kaj v Troji videli ahajski bi možje?
In morje in Homer, vse giblje se v ljubezni. Koga poslušam naj? In glej - Homer molči in morje črno žlobudra, šumi
in s krohotanjem težkim zliva se k blazini.
P O E T I K O N
135
3 Prevodi - Osip Mandelštam
II. Kazino
Ni mar mi čar prevzetnega veselja, narava včasih madež siv se zdi. V opoju rahlem se mi kdaj zgodi, da vidim le vsakdanji ton življenja.
Z oblakom puhastim igra se veter, na morsko dno se sidro potopi in duša kakor mrtva obvisi, kot cunja nad prepadom bi zakletim.
A v dneh puščobnih ljubim kazino, širok pogled na zunanjo meglo, svetlobo, ki spran prt je osvetlila.
In ko stojim sred morja zelenila — kot vrtnica, kozarec vina poln — galeba gledam rad, ko širi krila!
Dvorano temno, kakor duh, si v tankem šalu zapustila — nikogar nisva s tem zmotila, zbudila nisva spečih slug ...
136
P O E T I K O N
Prevodi	3
IV. Američanka
Američanki dvajsetletni izlet v Egipt že pristoji, ni mar ji Titanik nesrečni, ki kakor grob pod morjem spi.
V Ameriki pojo sirene, vrh blokov rdeči dimniki, iz njih v oblakih hladne pene kot sapa iz ust se dim kadi.
In v Louvru oceana hči stoji kot muza iz topola, kot veverička pot drobi po marmorju do Partenona.
Čeravno nič ji jasno ni, prebira Fausta v vagonu in nepravično se ji zdi, da Ludvik ni več na prestolu.
P O E T I K O N
137
3 Prevodi - Osip Mandelštam
V.
Poslušal nisem spevov Ossiana in nisem srkal vina starega — zakaj se prikazuje mi poljana, krvava luna škotskega neba?
In v misli se prikrade mi zvok harfe, glas krokarja, ko vse zlovešče spi in v vetru plapolajo šali knezov, ki pot jim osvetljuje lune sij!
Prejel nasledje sem blagoslovljeno — le tujih pesnikov seznam blodnjavih sanj, kar nam bilo je v zibko položeno, pa vajeni odrivati smo vstran.
Morda res ne premoremo branika, ki kot svetinja vnukom bi ostal in znova skald bo zložil novo pesem in kakor svojo jo glasno bo bral.
138
P O E T I K O N
Prevodi	3
VI. Evropa
Kot morsko zvezdo ali močno rakovico, naplavil ocean je zadnjo od celin. Navajen azijskih, ameriških širin, se tok morja umirja, ko Evropo umiva.
Vsak breg se zdi živahno izrezljan in polotoki kot umetniške skulpture; zalivi imajo ženstvene figure: zlasti biskajski, genovski pristan.
Nekoč zavojevalcev slavnih domovina, Evropa zdaj je v cunjah Alianse Svete -škorenj Italije, na jugu španska peta in nežna Poljska, nekdaj kraljevina.
Evropa kraljev! In odkar je v Bonaparta svoje pero obsodbe Metternich uprl, na lastne oči sem prvič v stotih letih uzrl, kako spreminja tvoja se skrivnostna karta!
Izbrala in prevedla Zala Pavšič
P O E T I K O N	139
Fotografija: Sylwia Dwornicka
Maciej Melecki, rojen leta 1969, je poljski pesnik,
scenarist, direktor ustanove in založbe Instytut Mikolowski. Študiral je polonistiko na Šlezijski univerzi v Katovicah. Izdal je 11 pesniških zbirk. Njegove pesmi so v slovenskem prevodu izšle leta 2005 v antologiji novejše poljske poezije AKSLOP — Poljska nazaj pri založbi Šerpa ter v reviji Rp. Lirikon21. Živi in dela v Mikolovu.
140
P O E T I K O N
Prevodi	3
Maciej Melecki
Malodušno kukam v šoferske kabine
Malodušno kukam v šoferske kabine
Sredi dneva imajo
premor, da lahko do konca preberejo jutranje časopise in pojedo malico.
Medtem ko sedijo v raztegljivi kabini na stranski postaji, si iz termovk v skodelice nalivajo kavo in puhajo dim cenenih cigaret v prednjo šipo. V svojih kapelicah opravljajo nekajminutni obred. Zastavice nogometnih klubov, nalepke
coca-cole in fotografije golih deklet na gladkem papirju morajo imeti v sebi precej čarobnosti.
P O E T I K O N
141
3 Prevodi - Maciej Melecki
Prodajalke v nočnih trgovinah
Dajejo občutek, kot da jih ne bi nikoli zapustile. Ponočevanje se jim zdi kakor poležavanje v senci. Opravljajo vsem dobro znana dela, samo da najbrž manj opazno. Za pultom, pri blagajni, v skladišču. Udrte oči, krčne žile. Okoli vratu nosijo amulete. V zobeh plombe. Ostre neonske luči jim jemljejo senco. Imajo
majhno pomanjkljivost, da premalo zaupajo stalnim
strankam. Stoje spijo in podnevi jih
tlači mora. Prekladajo ogromne količine vodke,
v piramide zlagajo konzerve, z rokami segajo v akvarij klobas.
Nestrpne opazovalke vsakodnevne zdanitve.
Prve bralke časopisov.
142
P O E T I K O N
Prevodi	3
Vsako drugo
Ohromelost, napačni ostanki trenutnih izbir, ker hodimo po vedno
istem gramozu, kljub različnim lučem, stanovanjem,
kjer so izlovili ljudi, zato sediš sam, sam v navzočnosti drugih,
odvisnih in neodvisnih, tu v tem vse tesneje zaprtem območju
podatkov, od koder več ne razbereš nobenih ognjišč, nobenih udorov
bolj živobarvnih stanj, niti gole zadnjice vetra, ki gladi oblake z ometom šumenja.
Razpolovi se na več kakor dva dela, razprši na stotero delcev prihodnje zapletenosti; zdaj stojiš le sam pred seboj, v nadzemskem območju pelinovega časa, ko neskladni zamahi lopate kopljejo rov čez Rimsko cesto, od koder ne bosta k nam pomolili ne deska ne veja, v tem premoru vsak, še tako majhen nagel gib izgine, ne pobotamo se, hodimo vsaksebi, brez vajeti, nepopustljivo, kakor da bi bili v ohišju radiatorja.
Ko je umik skok v močvirnato razsežnost, ki nas pogoltne vse do odrevenele, iztegnjene roke, je to zadnji požirek sledi za nami. Ozadja teh gibov nimajo nikakršne mere, temveč so zmleto, vjedeno steklo, nacefrana vrvica, so konjiček začetka trajanja pred prazno kadjo korakov naprej, zato si boš moral brez žic, kladiva, opeke in polen zgraditi
skrito zavetišče, ko ti bo neka stara, zavojčku podobna stvar padla izpod pazduhe
v bližino luknje in postala obris mrtvega telesa tistega, kar nas je zmlelo v
kašo. Utrip padanja narašča, obvisiš kot miza s polomljenimi
nogami, ki je naletela na pregrado. Njena plošča ima strnišču podobno površino.
Preostale strelne kapice že skačejo od veselja, veselijo se pisanih raket ob koncu tega
krutega leta, ki, kakor vsako drugo leto, vse bolj mrgoli v mozgu, čigar kosti
se ustavljajo v požiralniku, da bi mogel zanje propasti v kotu te jame kakor sidro brez dna.
P O E T I K O N
143
3 Prevodi - Maciej Melecki
Hladni ognji
Mehanična podoba praznine se skriva v vsakem notnem črtovju dobro izvedenih gibov, ki delujejo skladno z zastavljenim ciljem, to so gibi tistih brezdušnih udarcev, preširokih v brazdi rude, ki še ni ugasnila, z njenim leskom šviga naokrog v deski skrito očesce. S kemičnim svinčnikom zamenjani termometer. Tu je
dom. Soseska živega srebra. Tu je domovanje tega. Ta gibljiva poševna ploskev. Drobna bit. Delam na hodniku, a ne izdelam ničesar. Nekoč smo bili lažji, na videz neznatnejši, vpeti v vponke brez varovanja, po napeti vrvi smo se spuščali na dno vsakega giba, od tam pa klicali polena posameznih
stvari, luknjali smo slušne membrane in še marsikaj drugega, da bi se bolje bleščalo znamenje naše leteče prikazni, preden je odšla v globino kosti, s prsti smo držali hladne ognje, upogljive paličice upepeljenih let, da bi lahko pobrali še druge amulete za nedolžne izgube, vedeli smo, kdo jih je podaril, kdo je bil kovač svoje sreče, ki
je obrusila pete kot plovec. O, kozak ničvrednega leta, nihče ti ne bo podaril primernega stoletja. Tvoja odrevenelost je bila kakor zamah s koso, prizanesel si le malokomu, a še to po nemarnosti. Imam te na naborku te znosnosti, kakor izstreljen zamašek šampanjca si na stropu zatona, ker ne moreva živeti
drug brez drugega v tej lebdeči taksonomiji, zato se morava dregati med seboj s klinom časa,
da bi razkrila to minsko polje, medtem ko kar naprej hodiva po Marsovih predpoljih, da bi kot konček vrvice visela in bila čez nekaj obešena. Zbirka vrveža. Vrste lukenj na ploščah, v katere režejo igle brez osi. Napetost odmeva. Počakaj. Znebi se me prav tam.
144
P O E T I K O N
Prevodi	3
Skodla
Strani tega sveta me sekajo med dvema blokoma, razdelilniki toka
ter starim, od ceste prašnim mlinom, trgajo me
na neravne koščke in mi brez zavarovanja spomina velijo, naj
pazim, da se v tem merniku ne bi spet kaj razpršilo. Brez posledic, brez vzrokov.
Mimogrede rečeno, vedno smo bili podobni naključnim turistom, ki blodijo
in dospejo na konec svojega pristanišča. Sivkast večer je razkopano polje.
Žarnica pod zarjavelim senčnikom se lahno ziblje. Sediš v gondoli,
opletaš z nogami zemlje, železna palica pa ti zadržuje
dih s stisnjenimi pestmi. Odskočna deska se zdi edini
cilj. Arzenik lune se razprši na žlički, podržani pred očesom.
Skoči torej k vsaki priložnosti, skrivaj se v njenih žepih in vijugaj
na razburkanih valovih prihodnjih izgub, tako tvegano, da ne boš izgubil ničesar več,
da bo sleherna stvar za teboj ostala takšna, kakršna je v podrastju te čokate množice,
ko magnetizira mnoge strani z iglo, potegnjeno iz kopice stare šare, ognjenih
prikazni in suhega dračja. Roj v lijaku. Pobesnela človeška mrtva narava — stečajna masa. Razdražena z znižanjem cen se davi od neskončnega
hotenja, željna je tistih steklenih odvodnikov, ki prinašajo še polnejšo kot zadnjič košarico nakopičenega blaga. Izmenjava sunkov. V lijaku roj, ki mu nove potrebe jemljejo krila — celodnevna poslanost in nagibanost. Hlinjena izbira, ki jo izmije povodenj ničevih prikazni, ki so zakodirane v črticah. Skodle pred takšnimi prikaznimi ščitijo samo za kratek čas, v nobeni
oborožitvi ni prodornejšega trušča od tistega, ko mrmramo v
snu. Pri stiku konice in Adamovega jabolka migota lesk, ki se odbija od kupol in jarkov, kjer poteka življenje pri polnih obratih, v polnilu vsakega zobnika, tiste prestave, ki nabije pobirek praznine. Senca v razbitem ogledalu. Imeti moramo plovnejši revir in razstavljen kompas skrbi, da lahko v odkopanem mlaju najdemo spiralen okvir, ki bo omogočilo vstop v ostale niše. Dejavnosti nagubajo množico ploskih in kratkih izhodov. Izpodriv kot znamenje povabila te prenese na brv.
Izbral in prevedel Klemen Pisk
P O E T I K O N
145
Fotografija: Michel Durigneux
Valérie Rouzeau, rojena 1967 v Cosne-Sur-Loire,
pesnica, prevajalka, urednica. Objavila je več kot dvajset pesniških zbirk, več knjižnih prevodov poezije iz angleščine (Sylvia Plath, William Carlos Williams, Ted Hughes), zastopana je v številnih antologijah sodobne francoske poezije. Leta 2012 je za zbirko Vrouz prejela nagrado Guillaume-Apollinaire. V Poetikonovih lirah je leta 2014 izšel prevod njene zbirke Ne naslednjič (Pas revoir) v prevodu Mateje Bizjak Petit.
146
P O E T I K O N
Prevodi	3
Valerie Rouzeau
VROUZ1
Drugega ne znam
Ne znam ne plavat ne plesat ne vozit
Vsaj majhnega avta
Ne šivat ne štet ne borit se ne dol dat
In zraven ne znam niti jest niti kuhat
(Pripravit grem jajce)
Pit znam samo z mačkom
Trenutno je umret nemogoče
Nezmožna igrat sem na flavto na blazno violo
Se česat s petardo in zmešat vse štrene
Na dolgo čvekat
In čičat in čakat vsaj enega mulca Ne morem ustavit mrmranja ki tke se
Mi v liste jeseni
[2]
P O E T I K O N
147
3 Prevodi - Valerie Rouzeau
Moja roka morda Znala bi kaj narest Glavi ni jasno nič Polna lukenj je vsa Kot rešeto doma Od šivanke uho Je kamela moj duh Pa mu je vse težko Še predvsem priti v raj In špagete pogret S paradižnikom vsaj Ampak plešem lahko Češ ne znam štet do pet Peta prst anapest
Kaj naj s to muho ki ne zna ne kitajsko
Niti travniškomarijsko
Kar nekaj mi brenči po domišljiji
Poleg tega zgleda modra
Muha ne pa domišljija
Ena muha je pač muha je življenje
Glava oprsje zadek šest tačk
Rilček in dvoje prečrnih oči
Zadeva se v okensko šipo
Skozi prosojnost nebo nebo
Katera srečna zvezda
Se usede mi na rob kozarca
Odleti in paf.
[3]
148
P O E T I K O N
*
*
Prevodi 3
*
Termovka s kavo in keksi P'tits Lus
Na vlaku v Clermont ki se ustavi v Neversu
En fantek je sam mu ponudim en keks
Spozna se na stvar najprej kote obgrize
Ni Brest niti Nantes pa dežuje dežuje
In jelke zelene so barve izleta
In biserno siva prav zgodnjih oblakov
Modrina otroških oči že miži zdaj
Masleni piškoti iz žita ki raste
Na polju obdanem s cvetlicami pestrost
Pomembno pomaga čebelam metuljem
Tako so še boljši mi pravi ovitek
Vse je prav super kako naj razmišljam o smrti
Če pa za nas je lepo res lepo poskrbljeno. *
Mi bojo izmerili kovček In rekli še naj se sezujem Me bo prepoznal kdo ko pridem Pozabil me na letališču Mi bojo zasegli šampone Bo piskal detektor kovine Zaradi ščipalke za nohte Zavoljo pincete nožiča To nič ni podobno letenju Te ure čakanja pasovi In glas stevardes ves osladen Za urico v zraku dve uri Na tleh vse premlevaš bojiš se Blagruješ popotnike z vlakom.
P O E T I K O N
149
3 Prevodi - Valerie Rouzeau
Vsaj malo drži kar sinoči Pisala sem o letališčih Zaplemba velikega lončka Dijonske gorčice za mojo Angleško kolegico Susan V katere spominih na mesto Gaspard de la Nuit je z očetom Uničili so mi darilo Prav zdaj ko si pišem te stihe In v nos mi gre tale gorčica Predvsem v prenesenem pomenu Še dobro da nisem vzela Prisrčnice s sabo parfuma
In čutare polnjene z vetrom.
[4]
Se me bo sploh spominjal kdo Jaz ne jaz ne jaz ne jaz ne Ti piki Epikurjevi Iz dneva v dan se vrtnice Cvetove venčne liste vmes Nabira in pozabi prec Na koncu vrta deklici V miru gnije zajček ji Zato je treba zgrabit vse Kot dano roko kravželj vrč Ujeti vlak dobit prehlad Vstati navsezgodaj že Bedeti dolge vse noči Življenje je življenja ni.
150	P O E T I K O N
*
*
Prevodi 3
*
Moja glava z vetrom Pleše ki ki kima Prečkam cesto reko Hudo uro krizo Nič nihče nikoli Ne vrti tako me Kakor prav premešan Zrak ki prav me zmeša Mi pretrese bučo Odleti razum Hodim peš brezkrilec Ne da bi pokvaril Nevpadljiv slučaj V drgetu luže.
*
Kaj špilam naj na konjskih stavah Kjer žvižga en model s kapuco Na polje stavi Fucking Ocean Francozi so zanič v jezikih Cherie FM Saint-Cloud na dirki Nagrada Baskovske dežele Imena kljuset se vrstijo Na spodnjem delu na TV-ju Ujamem misel mehiško Ko se zavem da nekaj rišem Po eni mizi od Corone Igrala nisem ne vplačala Nobenga listka stavim pa V hrupnem trušču tega torka
Na Rosinanta pa sem šva.
[5]
P O E T I K O N
151
3 Prevodi - Valerie Rouzeau
V	daljavi na levi mogoče kot kaže Posebni učinki ljubav dež dež kino Ljubezni seznam v kinu dolg je dežuje Prek las lepotici kot modri metulji Sta všeč si bila že na prvi pogled
V	Cherbourgu v Hongkongu na najinih ljubih Mostovih Septembra le enkrat živiš
Uničiš oči in zaslon živa voda In ogenj in čustveni šnops anonimnim Že kapljica vse bi ljubimce opila In strast prekipeva v dneh apokalipse Poplava salonarji škornji v vodi
V	glavo gre skoz podivjano srce
Sta moški in ženska v Deauvillu je voda.
[6]
*
*
Ne gledam skozi okna se pa vidim Na cesti ulici kjer koli hodim
V	vseh možnih nemogočostih življenj Se nagnem čez balkon ob ognju čitam Zajemam bučno juho iz votle buče Igram z električnim se vlakcem Partijo kart prav mastno zmagam
V	brezžični telefon se zjokam Poljubim enega zdrobim Kozarec zlikam skrbno Upravni rok na hlačah
In zvijem žlico krpo za po tleh Udarim z glavo v jajce trdo Oziroma obratno in se poslovim.
152
P O E T I K O N
Prevodi 3
Parkiral sem tam dol mi de gospod gospod
Pokaže otok en oblak
Kako je to god possible
In sonce je zašlo
Večerni svit obliva šolo
Življenje se preliva dalje
Zardeva množica
Nečisto lepo čustvo
Nocoj sedim prav tu in tu te gledam
To ni zaboga possible
Gospa gospa gre iz stranišča
Pšenično hmelj blešči se
Jaz nimam več vozila
Bom v čevljih še naprej hodila.
[7]
Ta mali rdeči avto je še vedno tam Parkiran pod panojem za oglase Poletni tabor klub usrani itd. Bleščeča mala škatla se ne spelje Voznik se njen morda je kje izgubil Morda pijan na mrtvo kje je zadržan Lahko pa sanja vse pozabi ženo Otroke dom vozniško psa prometno S platan odpada listje skrije streho Škrlatni zapuščeni avto čaka Kot da nikoli nič pozabil ni Kot da življenje bi imel pred sabo Brez opeklin viharjev dolgo ravno Ta mali rdeči avto potrpi moj sneg.
P O E T I K O N	153
*
*
3 Prevodi - Valerie Rouzeau
*
(Pusti me kjer koli Le da lahko buljim
V	lužo z oljnim leskom Neke iks bolnike Ulico življenje
V	njej kot se ne da Tja do kraja krajev Ja se bom usedla Z ritjo na mejniku Ali vlažni klopci To bo nekaj zame Kar ne znam povedat
V	formah ki so ne tu In jih raziskujem
Merim jih s korakom.) *
Kadilci umirajo dalje ne vidim Na škatlici lahkih in slim cigaret A bejž no novica pa taka kadilci Umirajo kakor pač vsi ti in jaz in Uradnik ki umrl bo star ne da kdaj bi Za zdravje naredil kaj zdravega vsaj Vsak dan telovadil in jedel ustrezno
V	prometni konici grem peš do metroja Oglas za žvečilne ki so brez sladkorja Dekle ki smehlja se v konicah smehlja se S plakata prilepljenega vsepovsod Tako vam žvečilni odstrani zadah Brezposelni joka poslovnež zakljuka
Odpelje cel vlak morski pes kapital.
[8]
154
P O E T I K O N
Prevodi	3
Opombe
To lepo besedo vrouz je skoval Jacques Bonnaffé: s Sardine Robinson in Adèle Cockrobin se mu iskreno zahvaljujemo, saj to vendarle vrouzi dosti boljše kakor »avtoportreti so neti z mano ali brez«. (Vse opombe so pesničine.)
Kot odmev na slaven Beckettov odgovor, »drugega ne znam,« na vprašanje »zakaj pišete?«
Pozdrav Armandu Robinu, poliglotskemu pesniku.
Gaspard de la Nuit je naslov mojstrovine Aloysiusa Bertranda.
Rosinant, slavni don Kihotov konj.
V sonetu so omenjeni naslednji filmi: Cherbourški dežniki Jacquesa Demyja, In the Mood for Love Wonga Kar Waia, September Woodyja Allena, Najini mostovi Clinta Eastwooda, Samo enkrat živiš Fritza Langa, Les Émotifs anonymes Jean-Pierra Amérisa, Božanski dnevi Terrencea Malicka, Ples v dežju Stanleyja Donena in Moški in ženska Clauda Leloucha. Poklon zbirki humoristične poezije Jeana Tardieuja Monsieur Monsieur.
»Kadilci umirajo«, »odstrani zadah« itd.; koščki oglasnih sloganov, ki preplavljajo naš vsakdan na škatlicah cigaret, zavojčkih žvečilnih ...
Izbrala in prevedla Živa Čebulj
P O E T I K O N
155
Fotografija: arhiv avtorice
Dragica Užareva (objavljala tudi pod priimkom
Duric in Ivanovic) se je rodila leta 1971 v Šapcu in otroštvo preživela v vasi Lipolist. Diplomirala je leta 1998 na oddelku za splošno književnost z literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Beogradu, zatem na isti fakulteti tudi magistrirala, trenutno pa pripravlja doktorat. Piše poezijo, kratko prozo in eseje, prevaja iz ruščine, poljščine in nemščine. Prejela je med drugimi tudi nagradi Branka Miljkovica in Miloša Crnjanskega. Objavila je knjige poezije: Vem, da sem voda (1996/2000), Kamniti klin (1997), Odisej pri leksikografih (2002), Družinski album (2011; pesmi za otroke), Rokopis valov (2015) in Ladja brez kapitana / La nave senza capitano (dvojezična izdaja, 2015). Študija Ozaveščena pozaba: imanentna poetika Branka Miljkovica je bila natisnjena leta 2010. Njene pesmi so prevedene v italijanski, poljski, ruski in slovenski jezik. Je članica Srpskog književnog društva, živi in dela v Beogradu.
156
P O E T I K O N
Poezija 1
Dragica Užareva
Med branjem Kastela
Med branjem Kastela
Večkrat sem pel tebi
kot vsem tistim damam,
ki so se ledenih prstov,
kakor vetrovi s severa,
dotikale mojega žarečega telesa.
Več verzov je napihalo
z razvozlavanjem tvojega rokopisa
z razburkanih valov —
kot sem jih zapisal
z nevidnim črnilom
no boke žensk, ki sem
se jim spokojno predajal,
kakor ti, moj rodni brat,
ki se potapljaš v mehkobo vode,
ki diši po jodu in algah.
Obstajajo močnejše vezi kakor ljubezen:
morje v krvnem obtoku in misel,
opita s Sredozemljem.
P O E T I K O N
157
3 Prevodi - Dragica Užareva
Pismo
Ko zarana pljusne vate vonj morja
skupaj s teboj razpršen
in slišiš val, kako udarja ob steno
kot prsti, ki energično
po tipkovnici vtiskujejo znake
misli poenostavljenih do besed,
sem to jaz, ki ti pišem, lepi moj Kaštel,
brat tvoj s kopnega, hrepeneč
po odprtem morju, medtem ko vlada bonaca.
S steklenico v roki, obljubljeni morju,
vtiskujem tvoje verze
kakor pečat skrivnosten v kopno.
Pod nogami so trdno tla,
ki se jih nikakor ne morem osvoboditi.
Tvoje pesmi berem postopoma.
Vsak dan se mi ena udobno
umesti v krvni obtok.
Ne dovolim, da bi jim bilo
v prsih tesno. Tvoji verzi,
brat, so zdravilne kapljice,
zletele z las sirene,
ki je priplavala na kopno
in otresla razposajeno z glavo.
Tvoje zidovje, Kaštel,
so zadnja obramba plemiškega
dostojanstva tistih, ki so zaprisegli
zvestobo Sredozemlju.
Potapljam se v noč kot da je
materialna voda globina, ki naju je
ustvarila in nazdravljam ti
s kapljo črnega vina
namesto pozdrava, v spomin.
158
P O E T I K O N
Prevodi	3
Sužnja za Borisa Jovanovica
Iz uhančka iz zlatega prahu iz tkanine kamelje dlake brat ne moreš ji videti vratu
To sužnjo mi kupi
Mar sužnjo
V okovih prstki mišice sklepi okrog pasu ogrlice biserne Kupi mi jo
Čemu sužnjo
Z okovi na nogah vsak njen premik odzvanja Kupi mi kupi sužnjo
Kaj ti bo sužnja
Poslikanega obraza brhkega telesa ob njej v moji utrdbi čarovniški plesi Kupi mi
Kupim
P O E T I K O N
159
3 Prevodi - Dragica Užareva
Igre: skrivalnica
V soglasju z Brehtom na opustelem otoku obkroženim z valom kot krožnico z morjem spiraš kredo
sledi sipinih poljubov in vrelih dotikov meduze celijo blagodejne alge
fantiček, ponovno, kot pred svatbo, z Nurejevo postrežbo, prihajaš iz obročev in v roži
kot v prvem poljubu —
se pred obema materama skrivaš.
Prevedel Ivan Dobnik
160
P O E T I K O N
Fotografija: arhiv avtorice
Snežana Stojčevska se je rodila leta 1980 v
Skopju. Diplomirala je na Oddelku za pedagogiko na Filozofski fakulteti v Skopju. Njen prvenec Šekerpopodot (Sladkor na tleh) je izšel leta 2012. Za drugo knjigo Pod nulata (Pod nulo) je leta 2013 prejela nagrado Bel svit za najboljšo pesniško zbirko za mlade avtorje do 35. let. Leta 2015 je izšla njena tretja pesniška zbirka Modri fantazii (Modre fantazije). Nastopa na številnih pesniških festivalih, (Struški večeri poezije, Pesnilo, Festival "DITET E NAIMIT"- Kreativne točke ...) Njena poezija se je uvrstila v številne antologije sodobne makedonske poezije, večkrat je objavljala v elektronski reviji za alternativno umetnost Čiviluk, v študentski reviji Š in literarni reviji Akt ter na številnih spletnih straneh, kot so: diversity.org.mk, zenica.mk, duvlo.mk, makbox.mk, izlez.mk, okno.mk itd. Slovenski publiki se je prvič predstavila leta 2014 na mednarodnem pesniškem festivalu Mlade rime v Ljubljani.
162
P O E T I K O N
Poezija 1
Snežana Stojčevska
Zmaga je sladka
Zmaga je sladka
Hitro stopam od trga do kavarne, po poti v žepe spravljam oblake, da lahko s čim napolnim blazino in zmanjšam daljavo med mojim mestom in tvojim snom.
Moje besede so grenko ostre oči, ki bolijo. Dva sladkorčka v kavi sta premalo, natakarico prosiš za tretjega. Zmaga je sladka, četudi je lažna. Z žličko mešaš svoj pogled z mojim.
Jasno je,
jaz sem plačala za vse najine grehe, s svojimi lasmi zato si me ne drzni vprašati zakaj se je bilo treba postriči se tako na kratko
V polsnu potiskam blazino proč zaspim na ležišču, da mi nihče ne bi mogel podtakniti sanj, ki niso moje.
P O E T I K O N
163
3 Prevodi - Snežana Stojčevska
Alergična vraževerja
Kot majhna sem vedela, da sem živčna, ko me je srbel popek od znotraj. Če me srbi nos me trikrat udari po dlani, da se ne skregava.
Ne hodi pod lestvijo — to prinaša nesrečo, ampak splezaj nanjo — za srečo.
Kako lahko mačka prinaša nesrečo, kakršnekoli barve že je? Proti neumnim vraževerjem sem vedno imela odpor.
Še zdaj sem polna izpuščajev na notranji strani kože, ni delčka, ki me ne srbi, instantno dobim alergijo, ko mi hoče nekdo z obema rokama zadušiti svobodo.
Ne morem skleniti kompromisa. Ne morem se pomanjšati, da bi zlezla v okvir nekoga. Ne morem biti senca nekoga, ko pa sem jaz svetloba.
164
P O E T I K O N
Prevodi	3
Tujina
v pesmi sem napovedala konec
še preden se je zgodil
Odšel je na drugo stran Zemeljske oble. S seboj je odnesel vse moje pesmi. Pustil me je žalovati z očmi. Brez besed me je razpel
med dva svetova dva kontinenta
S prsti na nogi se dotikam vode, ki se razprostira v nedogled, polni oči, izsuši usta. Ostajam žejna željna žena le
sol na ustnicah sol v očeh sol v duši
P O E T I K O N
165
3 Prevodi - Snežana Stojčevska
Vislice
Obesila bi se na telefonski žici če ne bi bil telefon brezžičen med čakanjem da se oglasiš sem brezupno iskala besedo na dnu tvojih oči nema odobritev nasmešek žarek znak
znak žarek nasmešek nema odobritev na dnu tvojih oči sem brezupno iskala besedo med čakanjem da se oglasiš če ne bi bil telefon brezžičen bi se obesila na telefonski žici.
166	P O E T I K O N
Prevodi	3
Lačna pesem
Lepo sem razširila noge, da lahko bolje vidiš središče sveta.
Vstopi globoko vanj! Pogasi ves ogenj!
In če bo jutri konec sveta, se ne bom bala roditi nove svetove.
P O E T I K O N
167
3 Prevodi - Snežana Stojčevska
V iskanju ...
Očisti srce
grešno od zemeljskih strasti ujetih v zenice človeškega očesa želja.
Ne želi si drugega, le mir v duši
in pojdi po poti Odrešenja.
Samostan, stoletno pričevanje, sveto,
pred njim skali, Želva in Lev,
ki ju je postavila roka najbolj spretnega umetnika,
zanos.
Zvonci in kraguljčki,
murni in kresnice,
vonj preteklosti,
topel val, veter, ki boža dušo.
Vse okrog mene je dokaz
o prisotnosti Svetega duha,
tukaj, na tem svetem mestu,
življenje je slavljenje zmage nad smrtjo,
ki nam jo je Odrešenik s Križem priboril.
Prevzame me nasmeh, odprem srce, iz katerega besede same postajajo vzklik. Svet, svet, svet si ti Gospod. Pri samostanu Treskavec.
168
P O E T I K O N
Prevodi	3
Kratek košček časa
Tako malo potrebujeva,
kratek košček časa,
izsek iz filmske scene,
iz starih koščkov blaga sestavljava odejo,
s katero pokrivava sanje
in za nama puščava stvarnost,
budna bdiva nad sanjami:
in tako sta živela srečno do konca svojih dni ...
Zdaj se smejeva, v resnici pa je vse to bolelo, a ne boli več;
kot puljenje zoba, kot depiliranje brčic,
kot cepivo zaradi katerega sem imuna na vse moške,
tudi nate.
Ne zatrepeta dlan,
ko ti jo podajam v pozdrav.
Glas ne zadrhti, ne zmanjkuje mi moči ...
Ne zlomiš me.
Kakor da mi ni nič bilo .
Kakor da mi nikoli niti nič ne bo .
Vendar sem te ljubila ... iskreno ... ljubila. Obvaroval si me pred sabo in me zapustil iz usmiljenja, da me ne bi celo življenje na vesti imel.
Sva morda mislila, da bova šele potem rasla?
Medtem ko sva se pripravljala, da bova živela,
nama je življenje steklo mimo, ne da bi se ozrla okrog sebe.
In zdaj imava le en kratek košček časa,
pa tako malo potrebujeva,
da budna sanjava do konca življenja.
Prevedla
Lara Mihovilovič
P O E T I K O N	169
Fotografija: arhiv avtorice
Anca Zaharia je mlada romunska pesnica, ki živi v
Brasovu. Kot najstnica je prejela več nagrad na literarnih tekmovanjih. Diplomirala je iz ameriških študij na filozofski fakulteti (Univerza Transil-vania v Brasovu) in magistrirala iz kreativnega pisanja ter anglo-ameriške kulture in diskurza. Dve leti je sodelovala s spletno revijo Hyperliteratura (hyperliteratura. ro), trenutno pa piše svoj literarni spletni dnevnik Irrefutabilis. Novembra 2015 je njen pesniški prvenec Sertarul cu ura (Predal s sovraštvom) izšel pri založbi Herg Benet. V knjigarni je delala tri leta in po absurdnih, skoraj neverjetnih in smešnih peripetijah se je rodila njena nova knjiga Jurnal de librar (Dnevnik knjigarke), ki bo prav tako izšla pri založbi Herg Benet in bo predstavljena maja na mednarodnem knjižnem sejmu Bookfest.
170
P O E T I K O N
Prevodi	3
Anca Zaharia
Šest pesmi
postarala sem se spat grem
ne vem več točno kako zgleda življenje kako se uporablja
za kaj je dobra
sintagma ki si jo uporabil včeraj?
daj mi tudi knjigo daj mi jih še
da bi se iz njih naučila kako moraš biti mlad
potrebujem življenjske nasvete da bi jih lahko vse ignorirala
P O E T I K O N
171
3 Prevodi - Anca Zaharia
*
ko sem videla da nisi mogel sestaviti
preproste sestavljanke
— napačno si mislil
da sem jaz edini manjkajoči del —
sem hotela vreči stran tvojo igro
napol zažgati dele
in te potem gledati
kako jih poskušaš ponovno sestaviti
videla sem se že
kako z eno roko držim kozarec vina medtem ko se z drugo pripravljam pokazati proti smrti
in dovoliti igračam da te ubijejo
ker nisi imel poguma
vreči stran sestavljanke in bele krede
s katero sem pozneje
narisala tvoj obris na asfaltu
172
P O E T I K O N
Prevodi 3
*
darling imam načrt popoln je za takrat ko se razideva ti vzameš vse kar hočem jaz jaz vzamem vse kar hočeš ti in se brigava vsak zase nekaj dni teden morda
potem se oglasim in ti povem da sem pri tebi pustila tiste velike in zelene vintage uhane seksi če bi imela krajše lase ne bo mi mar zanje
ko bom ugotovila da jih ne morem najti
a obljubila bom da se vrnem
čez kak teden ali prej
da bi poiskala vijoličaste koralde
ki sem si jih kupila oktobra
ko sem hodila v prijetno zobozdravstveno ordinacijo
v isti niansi vijoličaste
ko ne bom našla korald pridem iskat
črno šminko krtačo ki sem jo kupila
od gospe Danice lak za nohte od Katje
črno prozorno majčko iz Julijine trgovine
dokler te ne bom na koncu videla vsak dan
takšno bo najino življenje potem ko se razideva
P O E T I K O N
173
3 Prevodi - Anca Zaharia
*
v torek ponoči bo -20 stopinj, si rekel
nič hudega
razparam te in zaspim v tebi
kjer je toplo
vedno toplo
dobro bo obleči se vate
obdati se s tvojo krvjo
še vročo in vodeno skoraj prosojno
samo za eno noč
torkovo noč
čakajoč na dan potem
ko ne bom več zmrzovala
in bom krčevito jokala za tabo
želeč si da te nisem spremenila
v svoj plašč za črne bele sive
težke dneve *
skoraj sem umrla
vem da se ne bi smela
bati te možnosti
ker ne boli ne skeli ne zbada
je preprosto temneje
bolje in udobneje
tako da me včasih mika
podoživeti občutek takratne
pomirjajoče praznine
potopiti se brez strahu pred globino
povzpeti se brez strahu pred višino
ne zavedaš se ko si mrtev
in to je najbolje
174	P O E T I K O N
Prevodi 3
*
pomiluješ svojega ljubega
ki ga ustrahuješ
rada bi se razcepila na dvoje
da bi mu ena od vaju dala
nasvete in brco v rit
da bi ga pregnala od trape
preziraš svojo šefico ki misli da se je Pound imenoval eRza da je bil on ona in da je bil Shakespearova žena rada bi se razcepila na dvoje da bi ji dala življenjske nasvete ji razložila kako je neumna in zakaj mora umreti
poslušaš svoj instinkt
lih takrat ko se norčuje iz tebe
sprejmeš najslabšo odločitev
in ne moreš se več skriti ali popraviti
rada bi se razcepila na dvoje in se pogovorila s sabo
se lopnila po glavi da bi prišla k pameti
Prevedla
Leonard Ciocan in Klemen Lah
P O E T I K O N
175
nas edstvc
Velimir Hlebnikcv
sc nc
Prevedla Andreja Kalc
I
TPYBA MAPCIAM.

Jlwdu!
MMrV 'KM* ■ 4MUHV ¡UKTU «a I DNUi (I «t «Ur»)f Mu «¡«mmiim WUVIUH1 nn «UMIWfU. un ñaupa >»««> «naay <10 miy. luut (<C1. OftVHU!
Xf«*rt wma' Tu tmiun m <]«•» H»*m <«r»\ uti (amav UKpaiai> wn
Jto* oppsujrp a< )Vt4 ;<<■«, Wiíi», tío IU«JU Ihiupttu >M» <Tpe*Ta. Jnu ll> oícm npotapaacaM
Mu. «hui «v nittnv n.11» m«Ui npaaijriuav -v fcXipalkT» mumo ío«ui cv rufjívkv o»>io «i trrHfJHI. apc,M' muu iinoIi, iru min pjjavpv tajuit Iimu, a iui« 'luCfu, Kw«iif«i • [jpo«j
Mu ¿ypMU* íhi>"> <m> tppa<n «<• ■ um a»iaa n Mwmalr iftiu ivniuiiuii, mjuvv
■ u Ilfaai. av	■ TV H<r9MMPkRV UTTilBWHai IMmwl MDm WHl OpOdlaro, I<vim»<L |aJ«i]r<L ugv IV
o.if. nt.g. a« 4ocu (0ian0«a al cor»»««). Ha jtu BftrpKau Sí. HBYHJJONtlOÍ) H.iVtH/h CtWfMY ilfOtUlTO/tV. luí tsju» ea* «iiw» «i aonmrv	u n a<y*iMi»o«l 6toi«.'T.i alausa «t^imo «»II «J(V ?<aauav impokv r<<	v
U«uiii nv aiw» hmii
Htputar nopyca QpOMemi. uí/Mume/
«nycTL m.icihuA íiíti. !>acko.iktcs ha jtiKshbifl nrrt. imoepm'atuka i ji.icihuA nm nnotCiTAte-iíñ. un hmi Mttm CIIUÍUMM tnnw —
Mima uip«u n a^m apMTfaaiiw.tfl rqa mho« nioaUi ».v ata	uiim Miaartiii a aa aíj Vinaira fl<ra,
a aj Kpfraaal SfrarcTat qai)ia\ a»p<xu KMV Kntao'i 'tuuiut unirui m .ariai ryfaaaau nucaii« MVua iti(aw<v
a»**.«.. nycrb tí03PACTbi PA3jrwwtéa »	ofamuho*	^v.,» «a «a—.v
napo»a»av urmia. —Tan m«n alrv ar-oat agrin uacabi'
Huí. :<ate-> Au Xfrtaav hc-*a hiv wvjm acaiu urvotl.
Hav, )Ha)iani al u*o«u caa«4 a aa««aii ropra, »«% y Kvr«fu«v wu pviw .tik., m noaata aa<v. m qaiaann a NaV aa o upfiolí, aa 9 iptruav
n»» altnuiv lauaav KVKty. Pliatn H^j^tV i(aao outnwm 'aula a itu>U flpaao aa « <o aa 1ipM»IIfr«. np^ru. «)>ii Kwmnl Ji Iiiinfwn lian.	apcaanv, CU«< a apau« mma a uin
fljíii TV tío «watt k-i <aipra. -<lai arv péajaal», <¿ajt)T<al *»«}ti "a apaatan IV	apracni «wv kmhmv ummik »aa
«> A aa ata. aaukuaaia nmaj. aaarpaaa afaaaaa, aaaaia <|j|«u BSOJWfcMal. Me «Mala p;aa Oft>'M (autaM nj;v a avaainrv ■aai ikcpaan npaapacam uaiaji rtwrpa«,ta?. hut Cunopro guau aro* uauy? Bu; iiav entuik aa «aiacaMti poiarua a|*aaaoi, aun. a» ft<jXHJJJlffl±Mí, éJ'ÍJUHM' Mu HUat av <rpaaj. tjIV raaopaiv aapaaa-a, ral aipata «a>au aoaaal« aa aoi«u, M» Kfoat* Htau I»«», rjr. IPEMH nutren. «U'VlIKMyiA a jarm «a al KtW'h r^-MIt.vtUv «V BfMiaaaA luoraaai raían ara ai a a aa joíua a kl.v mipt V^jutaar<a cv l»«»ai lllipi. (O. >pai*caia «WViim tu! 0 artv tacpta. y6a.ru» ifuat caapia i*»riaajaaaauai aa o«av H«u) Mu ajttav Tyju hmi a up>n uto fo HfTiul, ara- »	imxn.
«aíi a aiuucit aaav tiuamik »v i»t%T«v JTPauaaio «rojal Va .al m itpa*))
[•OWH aMOJKmi, itUk tpuJIllH lipju Maalaa; fcpfji. influ» alopoc nm««¡««lc aaaacaa ajhio&pKaarc ■«& Cat.it«: H^ikkMt.MUH()faa..ii<(a laical pwiun [miiwn ifira <r«Tk «amiau yaKaw miua. ;>>o— aouiA »un a-w rúa rfyflo a^r^iKranaira aao^a-Hro «paua« .npa. a« .arv>? llflKilnit» K<r«<ruua KiMUik u aMtMrinuaa, IWKfk »k/plnui» oiroaaxrrv írrv trta ni nr4«4pVTarc/KA. Cía«aa kMUIll!« u »MMkakV au^trirtMai
B.a arpauautaaWTk HURMaiun waiefo napa fh ten aa .piala iiaitk «(Mpliirral «ta .apaaa. |aauav » apjau npijtplramrt] 1 aipauro auintrilMl TtftH OaV latlatk gapii « ao»ia A jr aero opa aaaaa a* 6uao a !» pjlk mv aa «ro r*»n pautu Oaaalaaaaaa a k«ui<«uu trntaia MJ (TiMimt. «.Miara paJKia («m««khhí apaaa a Kalpan. )p-i»ptc faalíia M«i(«iiJkao a»«,it^>>« av ajukfav a<pMo<.paaa»«v arwrat. MkKu aaiai aaaaa n***aav a ."Icpao-aiuv tala aaaa "UWii (Ipa>«a-aaau uil 4ia<aua qo^aaa JJ r0p0»at. av noatl .Maalb'tf artauuvca ua« av hpauaüik ¡fwrcaa louoii^upk Suav av acarpiaV »"V, A RU> tHaM OTpalv llceplTlMMl)
Krrs HMMf U'JJlllHW ttttít UOMUO nCOMCÁIt TOXtiJ* yHUntt
ferv na««> iMflurMi av Miaut iwaiala (toe* «tul wtux. wuaiv apaaaav a «aUio Miiiuni guuiatia oiv aptóOfLr.i/aaJ av .tui*i>o< rocfAipo*» SflNEMII |.wai<a*0c opMtpdaitu) a «aaatv haiy coAoJI « n„. aiilMW ipjraa tima» ptiaaTV ato «ajTKKa tv aatpaaut. aMtplnttu ata d«o(plral<.M) a kio (rMn rpaitk irapri >}4aaa
I! V.IH1H llKllln.

ílpuHuohi:
t/Mwovt >v^c rronjt fiyjíT.urmaarv n tit.iut,! wrtnOA wn i ¡ rupfj <	fA-jrUr.t' «t*»xujn.
iMm, uoro.iL arxMsuu nr.ir.mii- m « /ow.j^u/axirtjr ti iímiubí vmtjih rr.utum ro,w.« «a 11, ra IrVI n» jyaiK maki.ví*
l a <nH4*inn
Itn.VUJH OtCYXtyid*
ynrtn. ynm< mapcuhei
IpKAKV
>(aul* aidaoTaopacvTaal, npr«<<aaaak K-v jl-mila I» aj rífela— a H Brt.UHB.VI. Ilaaa. n(uaa aa	ly ulv rp»i«UAV C^trvMTV lb.ll* ar<.»ik ílurtílA
it Kiav	t/uirpva njpdMov aiu^kk aura;r.a-. Prv . W-»«tia-«a	a	«(siviav Toaifaofo HtlH
I»N»V mpiai«'
C<«aW 6« HirnMKK lia '•OMlVOU * aiuMM «BMVr.i^^ rj caxra aaala rmu.jil aa U r.jrta .ft Va iuí*l.ka ■rura a /ÍUalaíK rp>l»—Kauna aaaru tu awcra
IStLlk »».V rpyaa. it«iIiuwi» n. «i«* (MT««4 <o»tM tpfi» ui<uak<MUÍan. ik«m«i rp»j» itwííwvv
. OCeOKUHrhCH Oír aAC.tll.y .nattft linouuiro, mpnanv"» aajr rU» <«UJ ra apt rfxaipjanaa -t	.. »IV
oaataop^etru), nprjax'aaaak aav TIWTk i) urafeiau a uva ijjaít »»4av\v	wyajt-u «ktuh.



,-t. , aaft-.-rtfr
Nasledstvo sonca 4
TROBENTA MARSOVCEV.
Ljudje!
Možgani ljudi vse do danes skačejo po treh nogah (tri osi prostora)! Temu psičku prilepimo četrto nogo1 in tako kot orači obdelujemo človeške možgane, torej prav - OS ČASA.
Hromi psiček! Ne boš nam več trpinčil ušes s svojim obupnim laježem.
Ljudje preteklosti niso najpametnejši, ko domnevajo, da je mogoče pendentive države graditi za osi prostora. Mi, ki smo odeti samo v plašče zmage, smo pristopili h gradnji mlade zveze s pendentivom ob osi časa in vnaprej opozarjamo, da je naš obseg večji od Keopsa2, naloga pa zahteva hrabrost, veličastna je in surova.
Mi, surovi tesarji, znova mečemo sebe in svoja imena v klokotajoče kotle čudovitih nalog.
Zaupamo si in z negodovanjem zavračamo sprijen šepet ljudi preteklosti, ki sanjajo, da bi nas kljunili v peto. Saj smo mi bosi. (Napaka v soglasniku.)3 Vendar smo mi čudoviti K NEUKLONLJIVEM IZDAJSTVU DO SVOJE PRETEKLOSTI, ko je komaj vstopila v pravo starost za zmage, in v neuklonljivem besnem zanosu kladiva, ki naslednje v vrsti udriha po zemeljski obli, ta pa že drgeta od našega topota.
Črna jadra časa, šumite!
VIKTOR HLEBNIKOV4, MARIJA SINJAKOVA, BOŽIDAR5, GRIGORIJ PETNIKOV, NIKOLAJ ASEJEV.
»NAJ SE MLEČNA CESTA RAZKOLJE NA MLEČNO CESTO IZUMITELJEV IN MLEČNO CESTO PRIDOBITNIKOV.«6
- TU SO BESEDE NOVEGA SVETEGA SRDA. -
Naša vprašanja v prazen prostor, kjer še ni bilo človeka - oblastno jih bomo vžigali na čelo Mlečne ceste in na okroglega boga trgovcev - vprašanja o tem, kako osvoboditi krilati gonilnik od debele gosenice tovornega vlaka starejših po letih.
NAJ SE RODOVI LOČIJO IN ŽIVIJO VSAK ZASE! Odtrgali smo
pečate7na vlaku, ki ga pomika naša lokomotiva drznosti - tam ni ničesar drugega razen grobov mladeničev. 8
Sedem nas je.9 Hočemo meč iz čistega železa mladeničev. Oni, ki so utonili v zakone družin in zakone trga, oni, ki poznajo eno samo besedo: »jemo«, ne morejo razumeti nas, ki ne mislimo ne o tem, ne o drugem, ne o tretjem.
P O E T I K O N
179
4 VeLimir Hlebnikov
Pravica svetovnih zvez po starosti. Ločitev starostnih skupin, pravica do samostojnega bivanja in delovanja. Pravica do vsega, še posebej do Mlečne ceste. Hrup rodov, proč! Naj zavladajo zvon presekanega časa, bele in črne deščice10 in čopič usode. Naj se tisti, ki so bliže smrti kot življenju, predajo! Pod pritiskom nas divjakov bodo padli na lopatice v boju s časom. Mi pa smo mi in med raziskovanjem prsti celine časa smo odkrili, da je ta prst rodovitna. Vendar so nas krepke roke OD TAM zgrabile in nas ovirajo, da bi izvršili čudovito izdajstvo prostora. Mar je bilo še kaj bolj pijanega od te izdaje? Vi! S čim drugim naj odgovorimo na nevarnost, da se rodiš moški, kot Z UGRABITVIJO ČASA? Vabimo vas v deželo, kjer drevesa govorijo, kjer so znanstvena združenja, podobna valovom, kjer so pomladne vojske ljubezni, KJER ČAS CVETI KOT ČREMSA in poganja kot bat na valju, kjer začlovek 11 s tesarskim predpasnikom pili čase na deske in kot strugar rokuje s svojim jutri. (O, enačbe poljubov — vi! O žarek smrti, ki ga je ubil žarek smrti,12 postavljen na pod vala.) Tja gremo, mladeniči, in nenadoma nekdo mrtev, nekdo kostljiv grabi po nas in nas moti, da ne moremo izgubiti perja butastega danes. Ali je to v redu?
Država mladine,13 postavi krilate pendentive časa; pred teboj je druga ugrabitev plamena14 pridobitnikov. Pogumneje! Stran s kostljivimi rokami včerajšnjega dne, pred udarcem Balašova15 naj se porežejo grozljive zenice. To je novi udarec v oči grobega prostorskega ljudstva. Kaj je več: »pri« ali »iz«? Pridobitniki so se od nekdaj neslišno plazili za izumitelji, toda zdaj izumitelji odganjajo lajež pridobitnikov, ki se v tropih kradejo za samotnim izumiteljem.
Vsa industrija sodobne zemeljske oble je z vidika samih pridobitnikov »kraja« (jezik in nravi pridobitnikov) pri prvem izumitelju - Gaufiu. On je oblikoval nauk o streli. Sam pa za časa življenja ni imel niti 150 rubljev na leto za svoje znanstveno delo. S spomeniki in hvalnimi razpravami se trudite blagosloviti radost popolne kraje in umiriti tuljenje svoje vesti, ki se sumljivo skriva v vašem izrastku, podobnem črvu. Svoj domnevni prapor — Puškina in Lermontova — ste nekoč pokončali kot pobesneli psi na robu mesta, na polju! Lobačevskega ste poslali med župnijske učitelje. Brata Montgolfière16 sta bila v umobolnici. In mi? Bojni odred izumiteljev?
TU SO VAŠI PODVIGI! Z NJIMI LAHKO NAPOLNITE DEBELE KNJIGE!
Zato se izumitelji s popolnim zavedanjem svoje posebne pasme, drugačnih nravi in s posebnim veleposlaništvom ločujejo od pridobitnikov v neodvisno državo ČASA (osvobojeno prostora) in med sebe in njih postavljajo železno protje. Bodočnost bo odločila, kdo se bo znašel v zverinjaku, izumitelji ali pridobitniki, in kdo bo z zobmi grizel grebljico.
V. HLEBNIKOV
180
P O E T I K O N
Nasledstvo sonca 4
Ukazi
I.	ZNAMENITI SODELAVCI BODOČNIŠKIH IZDAJ SE PRENESEJO IZ RAZREDA LJUDI V RAZRED MARSOVCEVV
Podpisal: KRALJ ČASA, VELIMIR PRVI.
II.	S PRAVICO DO BESEDE, KOT GOSTA, V MARSOVSKO DUMO VABIMO:
WELLSA IN MARINETTIJA.
PREDMET OBRAVNAVE:
»ULLA, ULLA,« MARSOVCI! 17
1)	KAKO NAJ SE REŠIMO PREMOČI LJUDI PRETEKLOSTI, ki svojo senco še ohranjajo v prostorskem svetu, ne da bi se popackali z njihovim življenjem (milo besedotvorja), in jih prisilimo, da se utopijo v usodi sovražnih mokrišč, ki so si jo pridelali sami. Obsojeni smo na to, da svoje pravice do osvobojenosti od umazanih navad ljudi preteklih stoletij osvajamo z mero in časom.
2)	Kako odrešiti hitro lokomotivo mlajših po letih od nezaželenega in drznega tovornega vlaka starejših?
Starejši! Zadržujete tek človeštva in motite klokotajočo lokomotivo mladosti, da bi zavzela goro na svoji poti. Odlomili smo pečate in se prepričali, da tovorimo nagrobnike za mlade.
Pod videzom tovora, pritrjenega k našim oholo svistečim sanjam, se po zajčje18 prevaža nesnaga donebesnih ljudi.
110 dan Kalpe19
Hlebnikov je nameraval oblikovati društvo s 317 člani — najboljšimi ljudmi z vsega sveta, ki bi upravljali idealno svetovno Državo časa. Svojo namero je izrazil v deklaraciji Trobenta Marsovcev. Znameniti in po stotih letih prav za našo sodobnost grozljivo aktualni protivojni manifest Velimirja Hlebnikova je bil izdan poleti leta 1916 v obliki plakata oziroma zloženke. Prav v Trobenti Marsovcev se prvič pojavi naziv tega klasika ruske avantgarde in poezije 20. stoletja — Kralj časa. V deklaraciji futuriste tu prenese iz razreda ljudi v razred Marsovcev, kar je sprožilo idejo za oblikovanje Predsedstva zemeljske oble, ki ga je Hlebnikov intenzivneje sestavljal spomladi leta 1917. Na tem mestu objavljamo pesnitvi iz prvega zvezka Izbranih pesmi in pesnitev 1917—1922 Velimirja Hlebnikova v 65. knjigi zbirke Poetikonove Lire, ki problemsko in tematsko izhajata iz Trobente Marsovcev, in sicer Razglas predsednikov zemeljske oble in krajšo pesnitev Kamena baba.
P O E T I K O N
181
4 VeLimir Hlebnikov
[Razglas predsednikov zemeljske oble]20
Samo mi, ki smo zvili vaša tri leta vojne v en zavitek strahovite trobente, pojemo in kričimo, pojemo in kričimo, pijani od prelesti resnice, da Predsedstvo zemeljske oble21 že obstaja: to smo — mi.
Samo mi smo si na čela nabili
divje vence Voditeljev Zemeljske oble,22
neizprosni v svoji zagoreli okrutnosti,
stopili smo na kepo osvajalske pravice
in privzdignili prapor časa,
mi — žgalci surove gline človeštva
v piskre in vrče časa,
mi — začetniki lova na človeške duše,
tulimo v sive morske rogove,
skupaj zganjamo človeške črede —
Evohe!23 Kdo je z nami?
Tako plešemo, pastirji ljudi in
človeštva, igraje na dude.
Evohe! Kdo bo bolje?
Evohe! Kdo bo dlje?
Samo mi, ki smo stopili na kepo24
samih sebe in svojih imen,
hočemo sredi morja vaših zlobnih zenic,
presekanih od gladu vislic
in iznakaženih ob predsmrtni grozi,
ob butanju valov ljudskega tuleža,
sebe imenovati za in se povišati
v Predsednike zemeljske oble.
Predrzneži — porečejo nekateri,
ne, svetniki so, jim bodo oporekali drugi.
Mi pa se nasmehnemo kot bogovi
in z roko pokažemo na Sonce.
182
P O E T I K O N
Nasledstvo sonca 4
Povlecite ga za pasjo vrvico,
obesite ga za besede:
enakost, bratstvo, svoboda,
sodite mu na svojem pomivalskem sodišču,
ker je v preddverju
zelo nasmehljane pomladi
vložilo v nas te lepe misli,
te besede in podalo
te gnevne poglede.
Krivec je — Ono.
Mi udejanjamo sončni šepet,
ko vdiramo k vam kot
najvišji pooblaščenci za njegove ukaze,
njegova stroga povelja.
Mastne trume človeštva
bodo krenile po naših sledeh.
Kjer smo šli skozi
London, Pariz, Čikago,
bodo zaradi hvaležnosti zamenjali svoja
imena za naša.
Vendar jim bomo odpustili neumnost.
To je še daljna prihodnost,
za zdaj pa, matere,
umaknite svoje otroke,
če se kje naključno pokaže država.
Mladeniči, skočite in se skrijte v jamah
in v globini morja,
če kje naključno uzrete državo.
Dekleta in tisti, ki ne prenesejo vonja mrtvih,
padite v nezavest ob besedi »meje«:
saj vonjajo po truplih.
Vsako tnalo je bilo nekoč
dobro borovo drevo,
sloki borovec.
Tnalo je slabo samo zato,
ker na njem sekajo človeške glave.
Tako sta državnost in ti
zelo dobri besedi iz sanj —
P O E T I K O N
183
4 VeLimir Hlebnikov
sestavljeni iz 11 zvokov:
veliko udobja in svežine.
Raslo si v besednem gozdu:
pepelnik, vžigalica, ogorek,
enako med enakimi;
toda zakaj se hrani z ljudmi?
Zakaj je postala domovina ljudožerska
in se je državni stroj z njo oženil?
Hej! Poslušajte!
V imenu vsega človeštva
sklicujemo pogajanja
z državami preteklosti:
če ste, o države, prekrasne,
kot se opisujete rade
in ste primorale svoje sluge,
da tako pripovedujejo
o vas,
čemu potem ta hrana za bogove?
Zakaj potem mi, ljudje,
hreščimo v vaših čeljustih,
med vašimi sekalci in podočniki?
Poslušajte, države prostorov,
saj ste že tri leta
ustvarjale videz,
da je človeštvo samo pecivo,
sladki prepečenec, ki se vam topi v ustih;
toda kaj, ako prepečenec zažuga z britvico in reče: mati!
In če ga posipamo s seboj
kot s strupom?
Od zdaj ukazujemo zamenjavo besed: »po božji milosti« s »po milosti Fidžija«.
Ali je spodobno, da Gospa Zemeljska Obla
(Naj se zgodi volja njena!)
spodbuja vseširno ljudožerstvo
znotraj svojih meja?
In naj mar z vzvišenim hlapčevstvom
ljudje kot užitna bitja
ščitijo svojega vrhovnega Jedca?
184
P O E T I K O N
Nasledstvo sonca 4
Poslušajte! Celo mravlje
brizgajo mravljično kislino na medvedov jezik. Če že bodo ugovarjali,
da državna ureditev prostorov ne podlega sojenju kot skupna pravna oseba, mar mi ne bomo ugovarjali, da je tudi človek dvoroka država
krvnih telesc in prav tako skupna.
Če so države že slabe,
kdo izmed nas bo odkrižal roke
in obrobil njihov sen
pod odejo: na veke.
Nezadovoljni ste, o države
in predsedstva,
svareče škripate z zobmi
in poskakujete. Torej!
Mi smo višja sila
in vedno bomo lahko odgovorili
na državne vstaje,
vstaje sužnjev —
z natančnim pismom.
Stoje na palubi besede »zvezdna naddržava«
ob uri tega zibanja ne potrebujemo palice,
sprašujemo, kaj stoji višje:
mi, z veljavo vstajnega prava
in s svojim neizpodbitnim prvenstvom,
ki ščitimo zakone o izumih
in smo se imenovali za Predsednike zemeljske oble, ali ve, vlade
posameznih dežel preteklosti, običajni ostanki od pokolov dvonogih bikov,
ki ste z vlago njihovih trupel pomazane ve?
Kar se tiče nas, vodij človeštva,
ki smo ga izdelali sami po zakonih žarkov
in s pomočjo izravnave usode,
mi zanikamo gospode,
ki sami sebi pravijo voditelji,
P O E T I K O N
185
4 VeLimir Hlebnikov
države in drugi založniki in trgovski domovi Vojna in K0, ker ste pristavili mline mile blaginje k že triletnemu slapu vašega piva in naše krvi z ranljivim rdečim valom. Vidimo države, ki so padle na meč zaradi obupa, ker smo nastopili mi. Domovino ste imeli na ustnicah in mahali s pahljačo vojne ustave, ko ste predrzno zanetili vojno v krogu Nevest človekovih. Vi pa, države prostora, pomirite se in ne jočite kot deklice. Kot zasebni dogovor zasebnikov, skupaj z društvi Dantejevih častilcev, vzreje kuncev, borbe s polhi
boste stopili v senco zakonov, ki smo jih sprejeli mi. Ne bomo se vas dotaknili.
Enkrat na leto se boste zbirali na letnih skupščinah,
pregledovali boste vrste vse redkejših vojaških sil
in se sklicevali na pravico zvez.
Ostanite prostovoljni dogovor
zasebnikov, nikomur potreben
in za nikogar pomemben.
Razdražljiv kot zobobol
babice iz 17. stoletja.
Do nas se obnašate
kot kosmata nogoroka opice,
ki jo je osmodil nepoznani plameneči bog,
do roke misleca, ki mirno
upravlja z vesoljstvom,
tem jezdecem osedlane usode.
Še več kot to: snujemo
društvo za zaščito držav
pred grobim in okrutnim odnosom
s strani občin časa.
186
P O E T I K O N
Nasledstvo sonca 4
Kot kretničarji
pri razcepu poti Preteklosti in Bodočnosti, smo tudi mi hladnokrvni do zamenjave vaših držav, ki jih je znanstveno oblikovalo človeštvo, kot zamenjave lipovega kija z zrcalnim ognjenim sijem vlaka. Tovariši delavci! Ne tarnajte nad nami: kot delavci zidarji
stopamo po svoji poti do skupnega cilja.
Mi smo poseben rod orožja.
Tako torej, bojna rokavica
treh besed: Predsedstvo Zemeljske Oble —
je vržena.
Rdeča strela je prerezala modri prapor brezvlada, prapor vihravih zarij, jutranjih sonc je dvignjen in plapola nad zemljo, tu je, prijatelji moji! Predsedstvo Zemeljske Oble.
P O E T I K O N
187
4 VeLimir Hlebnikov
Kamena baba«
Starec z ukrivljeno palico in očaran tihi piš. Kjer hihitajoča rusalka nad mrtvim mamutom sediš, škripa lubje starinske ive, ljudske pravljice čeblja, in deve kamnite njive so na kamniti tabli pravljica. Vznikate, zaradi nuje starega obreda. Segate od enega do drugega neba. Surovi so in zlobe polni, s koraldami od grobega rezbarjenja. In kamen pravljic vzhodnih se nikoli ne dotakne uma jastreba. Z nepremičnim nasmehom stoji, pozabljena od neznanega očeta, in na njenih kremenitih prsih, na srebrnem sesku se rosa lesketa. Tu je poskok temnolase mladenke nočnega orla prebudil, njene razpuščene kite, skok njegovo molčanje je ulovil! Gore se vijejo kot snežno vezenje, stoletni zvoki trdijo v zavoje. Skale, od zgoraj padle v zelenje, pogovoru vod stoje za ograje. Tam na mračni jasi k nekomu moli drevo. Toži se in prosi z neimenovane besede potjo. O topol nežni, topol črni, svežih večerov ljubljenec! In ta pogovorni trepet migotajočih listkov vsevprek.
188	P O E T I K O N
Nasledstvo sonca 4
Sem prihaja: piši — piši, zlatolas in nem.
Kaj le potrebuje mladenič v tišini? Ob srebrni govorici, ki širi se o njem? Tožiti, da ta Mlečna Cesta26 moja ni? »Kako zelo ječi mrtvih tisoč pod svežim pokrovom prahu! In jaz sem slikar poslednji Zemljinega nezaslišanega strahu. Vsak dan čakam strel, namenjen meni. Zakaj, zakaj, saj sem vse ljubeč živel še pred časi temi, v stepi z bodalico, a med kamni srež.« Prispel je in se tu ustalil. Z roko je podprl obraza plamenečo knjigo. Tako mesec ihtečemu sinu podaja hlebec, večerne zvezde dnino. »Mar potrebujem veliko? Hlebec kruha in kapljo mleka. Pa kos neba, pa te oblake!«
Ljubim mlečne ženske in te,
ki se jim ne mudi zacvesti.
In jaz sem tisti, zabit v mreže
na situ Mlečne Ceste.
Ko je Visla od krvi pordela
in je od krvi pordela Tisa,
tedaj ihteča so števila
nad ubogim svetom se raznesla.
In metulju so pomodrela krila,
kot bi bila oči dveh malikov.27
Sivo-bela, ona,
tu stoji obsojena
kot pristan za hroščke,
brez bucik in okvira,
z grobo roko je pokazal
ustavo ljubezni, kamenega zakonika.
P O E T I K O N
189
4 VeLimir Hlebnikov
Oči — sive deske —
so grobe in ploske.
Metulj je priletel,
s krilci se je spustil nanje,
ogromen metuljček je s krili zakril
tudi modro nebo trepetajočih kril,
s čipkami pik je nadel ščit
višnjevi črti ognjišč.
In babi kameni je ognjeno tropičje
podalo in razum in očesje.
Oči zažarijo in ji zrase razum,
ko tako zaukaže zračni potepuh.
Je temna noč vžgala slamo?
Kamniti malik, vstani in igraj
igre z igro in gromom,
prej si bil slepec, ovčji čuvaj,
a zdaj smelo glej skozi metulja,
ti, ki ti Mlečna Cesta ni tuja.
Saj so peli izstrelki v čela kep, brez zlobe, da bi
odvrgel okove metuljevega groba, da bi padal grob v grobove.
Gop! Gop! V nebo poskakuj, grob!
Kamen, korakaj, zvezde zavrti s svojim gopakom.28
V nebo glej skozi metulja.
Spominjaj se zdaj veselih zvezd, plamenov iskrečih se zvezd,
na modrem škornju gopaka
blešči se kapica žeblja.
Več mavric v barvah!
Burnega poletnega zaleta!
Stepska devica že ni več enaka!
190
P O E T I K O N
Nasledstvo sonca 4
Opombe
1	Odzven pojmovanja »četrte razsežnosti« in štirirazsežnega prostora, ki je bila zelo priljubljena pri intelektualcih v prvi četrtini 20. stoletja. Hlebnikov se opira na sodobna znanstvena odkritja (glej reference na N. Lobačevskega, G. Minkovksega, A. Einsteina) in ustvari poetičen štirirazsežen časoprostor. Opozoriti je treba, da srečamo podobno idejo v romanu H. G. Wellsa Časovni stroj, ki je bil tudi navdih za Hlebnikova. Hkrati je manifest navdihnila vrsta teozofskih avtorjev, ki so iskali t. i. četrto navpičnico izkustveno, saj so bili prepričani, da odgovor njene spoznatnosti skriva prav človeška duševnost. Izziv četrte razsežnosti je resno zaposloval celo vrsto ruskih avantgardistov, še posebej M. Matjušin, K. Malevič, N. Kulbin, I. Kljun, El Lisicki. Pod vplivom popularnih knjig Charlesa H. Hintona in P. D. Uspenskega so napisali številne razprave in izdelali grafična in likovna dela, v katerih so se lotevali opisane problematike. (Če ni drugače označeno, so opombe prevajalkine. Delno so povzete po komentarjih Andreja Rosomahina k razpravi s faksimile Trobente Marsovcev: Be^HMHp X^e6HHKOB. Tpy6a Mapcianb. ®aKCHMH^tHoe H3gaHHe. CraTta Co^na CTapKHHa. KoMMeHTapHH AHgpen PoccoMaxHH. CaHKT-neTepSypr: H3gaTe^tcTBo EBponeHCKoro yHHBepcHTeTa, 2013.)
2
Mišljena je Keopsova piramida, kjer je pomembno tudi to, da je bila edino izmed sedmih svetovnih čudes, ki se je ohranilo do sodobnosti.
V prvi različici izvirnika se je izrek glasil: »Saj smo mi bogovi«. Tedanja vojaška cenzura ga je izbrisala in je po pričevanju G. N. Petnikova Hlebnikov popustil z: »Saj smo mi bosi.« Sodobne izdaje upoštevajo izvirno različico, vendar ohranjajo tudi ironični pripis v oklepaju. Motivno in problemsko je Trobenta Marsovcev tesno povezana s pesnitvijo iz leta 1919 Razglas predsednikov zemeljske oble: »Mi pa se nasmehnemo kot bogovi ...« (Glej slovenski prevod Velimir Hlebnikov. Izbrane pesmi in pesnitve 1917—1922. Ljubljana: Hiša poezije, 2016. Str. 16.) Pomenljiva je tudi raba svojilnega zaimka mi, ki je ključna za večino deklarativnih besedil Hlebnikova. A. Rosomahin poudarja, da ga samo v TM ponovi šestnajstkrat, kar potrjuje zavest avtorja o izbranosti in veličini zastavljenih nalog. Na koncu manifesta pravo pesnikovo krstno ime zamenja njegov najprepoznavnejši psevdonim Velimir. Številni poznavalci v podobju TM prepoznavajo izključno poteze njegove poetike, zato štejejo preostale sopodpisnike za zgolj formalen dodatek. To potrjujejo tudi zapiski v dnevnikih samega Hlebnikova.
5	Pesnik Božidar (Bogdan Petrovič Gordejev) je bil ob izidu že mrtev (leta 1914 storil je samomor), k podpisnikom manifesta ga je dodal Hlebnikov, kot domnevno tudi preostale sopodpisnike, kakor ugotavljajo nekateri raziskovalci. Po pričevanju A. Parnisa je po korekturah Božidarja nadomestil z Davidom Burljukom.
6	V slovenščino je neprenosljiva zvočna igra, izvirajoča iz enakega glagolskega korena ruskih glagolov npuo6pemamb ('pridobivati, kupovati') in u3o6pemamb ('izumljati, iznajti'). O adamitskem in s tem izumiteljskem potencialu ali navdihu Rimske ceste, ki jo v kontekstu pesniškega sveta Velimirja Hlebnikova prevajamo kot Mlečno zaradi ohranitve simbolnih in spoznavnih konotacij podobe, glej tudi slovenski prevod pesnitve Raztrganina na nebu. Prodor v jezike. V vojnem in revolucijskem kontekstu se podoba Mlečne ceste pojavi v presunljivi pesnitvi Kamena baba. (Glej Velimir Hlebnikov. Izbrane pesmi in pesnitve 1917— 1922. Ljubljana: Hiša poezije, 2016. Str. 52 in 30.) Mlečna cesta je stalna podoba v algebrskih raziskavah Velimirja Hlebnikova. Izumiteljstvo je bilo za Hlebnikova pomembno tudi v dobesednem smislu, saj je bil njegov brat Aleksander, biolog in izumitelj, avtor številnih izboljšav orožja in drugih izvirnih mehanizmov - nekatere njegove ideje so napovedovale nastop sodobne bionike.
Nekateri interpreti tu vidijo referenco na pečate iz novozaveznega Razodetja (Raz 6,14).
o
Morda omemba številnih samomorov mladih, sploh literatov in umetnikov, tik pred in ob začetku prve svetovne vojne kot odziv na družbeno malodušje, ki je bilo posledica revolucije leta 1905, rusko-japonske vojne in tudi odraz krize na prehodu v novo stoletje. V letih 19061914 so časopisje napolnjevali članki o »epidemiji samomorov« in skrivnih društvih samomorilcev. Hlebnikov se je v svojih zapisih večkrat odzval na smrti svojih pesniških sodobnikov.
9 V skupini futuristov (bodočnikov) je bilo sedem članov, kar so pogosto poudarjali tudi sami -sedmerica proti vsemu svetu. V podtekstu je čutiti odzven antičnega mita tebanskega cikla o pohodu sedmih junakov proti Tebam, kar so tudi neposredno tematizirali. Literarna zgodovina
P O E T I K O N	191
4 VeLimir Hlebnikov
sem prišteva člane skupine Hylea, torej D. Burljuka, A. Kručoniha, B. Livšica, V. Majakovskega, V. Hlebnikova, N. Burljuka in V. Kamenskega.
10	Andrej Rosomahin v tej podobi vidi klavir kot najbolj »kulturen« in najsodobnejši instrument, ki ga Hlebnikov protipostavlja trobenti kot najstarejšemu glasbilu in s tem tudi najnaravnejšemu instrumentu.
11	Že omenjeni A. Rosomahin v tej novotvorbi vidi mogočo besedotvorno kontaminacijo korena in prefiksa nadčlovek in zaumnost bodočniškega nadjezika.
12
Najverjetneje referenca na marsovsko orožje, ki na daljavo premaga nasprotnika, kot si ga je v znameniti Vojni svetov predstavljal Herbert G. Wells. A. Rosomahin poudarja, da je bila na začetku 20. stoletja zelo priljubljena ideja o konstrukciji orožja na žarke (posebej v Evropi, vendar tudi v Rusiji).
13
Svoji pesniški državni utopiji je Hlebnikov nadel poleg Države mladine vrsto imen: Zveza 317, Predsedstvo Zemeljske Oble a tudi Država dvaindvajsetletnikov, Predsedstvo zvezde, Zvezdno nadpredsedstvo, vendar s tem ni ustvaril nemotiviranega seznama, temveč je postavljal kozmične meje. Mednarodno društvo ustvarjalcev, ki bi ga moralo sestaviti 317 članov, je imelo nalogo oblikovanja svetovne harmonije. Nekoliko niže glej tudi poimenovanje Duma Marsovcev.
Neposredna referenca na Prometejevo krajo ognja kot podoba svobodnega človeštva.
15	Leta 1913 je v Tretjakovski galeriji duševno bolni A. Balašov z nožem porezal znamenito platno Ilja Repina z naslovom Ivan Grozni in sin njegov, Ivan, 16 novembra leta 1581. Časopisje je po krivem obtožilo futuriste, da so napad vandalizma izzvali namenoma.
16	Biografskih podatkov o tem, da sta bila izumitelja zrakoplova kdaj zaprta v umobolnico, ni, vendar je Hlebnikov lahko prevzel podatek iz biografij drugih izumiteljev. Nemški mehanik Franz Xaver Leppich, ki je v času vojne z Napoleonom v Rusiji poskusil izdelati areostat, je bil razglašen za norega in izgnan iz države.
17
Marsovski kriki iz romana H. Wellsa Vojna svetov (The War of the Worlds, 1897). Hlebnikov je v poznejših delih kontaminiral te predsmrtne krike tudi z »golobjim jezikom«: »Gulla, gulla.«
18
Zajec je pomembna podoba v ustvarjalnem svetu Hlebnikova, še zlasti v letih 1915 in 1916. Nekateri raziskovalci govorijo celo o zajčjem ciklu v njegovem ustvarjanju.
19	Datum je mitologiziran po sanskrtskem štetju. To je 8. april leta 1916. Kalpa označuje eshatološko predstavo o cikličnosti časa v hinduizmu, »Brahmov dan«, ki traja 4,32 let.
20
Prva objava leta 1917 brez naslova s podpisom V. Kamenskega, G. Petnikova in V Hlebnikova. V ponatisu N. Asejeva v literarni reviji leta 1920 besedilo nosi naslov Predsedstvo zemeljske oble, kot avtor je omenjen samo Hlebnikov, žanrsko je opredeljeno kot pesnitev. Brez imen pesnikov, povabljenih v Predsedstvo, in naslova je natisnjena tudi v ID, naslov dodajamo po kritični izdaji ZD. Pesnitev je bila napisana spomladi 1917 v Harkovu kot manifest v prozi, v verze in s popravki jo je Hlebnikov preoblikoval pozneje. (Po 3. zv. ZD.)
21
Izvorno se ideja porodi v okviru Društva 317 (»OS^ecrao 317«, združenje mislecev, pesnikov, izumiteljev, ideološko osvobojenih od dogem in predpisov sodobnih »prostorskih« držav, 317 je številski simbol ritmičnih premikov človeštva kot enotne zvočne strune). Glej protivojno deklaracijo iz leta 1916 z naslovom Trobenta Marsovcev, ki je ffyMa Mapcuan, torej 'parlament Marsovcev', kjer sta v Predsedstvo zemeljske oble s pravico do odločanja povabljena H. G. Wells in F. Marinetti. (Po 3. zv. ZD.)
22
Primerjaj drugi del deklaracije Klofuta družbenemu okusu (1912), v ukazih spoštovanja pesniških pravic Burljuk, Kručonih, Majakovski in Hlebnikov zahtevajo: »[...] da se z grozo odstranijo z našega ponosnega čela venčki vaše Krone iz pogrošne slave; [...]« Prevod Draga Bajta, glej Problemi-Literatura, št. 118/119/120, oktober/november/december 1972, letn. X.
23
Pozdravni vzklik na praznovanjih, posvečenih bogu Dionizu. Ruski pesniki začetka 20. stoletja so ga večkrat uporabili, glej npr. pri egofuturistu K. Olimpovu ali pesnici Miri Lohvicki. (Po 3. zv. ZD.)
24	Primerjaj drugi del deklaracije Klofuta družbenemu okusu (1912), zadnja zahteva v ukazih spoštovanja pesniških pravic: »[...] da stojimo na vrhu besede mi sredi morja žvižgov in negodovanja.« V slovenskem prevodu je razumljivo izpuščena nekoliko okorna podoba »stati
192
P O E T I K O N
Nasledstvo sonca 4
na kepi besede mi«, kot jo beremo tudi v tem verzu. Prevod Draga Bajta, glej Problemi-Literatura, št. 118/119/120, oktober/november/december 1972, letn. X.
25
V izvirniku »KaMeHHue 6a6ti«, v nekaterih turških jezikih tudi balbal; stari antropomorfni kipi iz drobnozrnatega peščenca, povezani s kultom prednikov. Podobni idoli različnih velikosti so posejani po stepskem delu evrazijske celine od Prikarpatja do Mongolije. V južnoruskih stepah jih štejejo za nagrobnike Polovcev, po drugih različicah gre za spomenike Hazarov in Alanov. V azerbajdžanskem jeziku pomeni baba praoče; te idole so poimenovala za babe neslovanska ljudstva, zato v naslovu puščamo izvirno ime. Pesnitev črpa tematiko iz pesmi K. Slučevskega z enakim naslovom. Leta 1975 so posmrtne ostanke Hlebnikova preselili v Moskvo, za nagrobnik pa so uporabili tovrstno stelo. (Po 3. zv. ZD.)
26	Zaradi metaforičnega in kontekstualmeha pomena, ki ga ima Rimska cesta v pesniškem svetu Velimirja Hlebnikova, uporabljamo v slovenščini neustaljeno poimenovanje Mlečna cesta.
27
Večji nočni metulji, imenovani nočni pavlinčki, ki imajo na krilih vzorce, podobne očem, se v izvirniku imenujejo naeRUHO^Ra3KU, torej 'pavje oči'.
28
Ukrajinski ples.
P O E T I K O N
193
Nasledstvo sonca 4
Andreja Kalc
Velimir Hlebnikov
Velimirja Hlebnikova (pravo ime Viktor Vladimirovič Hlebnikov) sta postavili za emblem ruskega futurizma in nato v svetovni pesniški kanon tedanja ruska sodobnost in tudi 20. stoletje kot najvidnejšega eksperimentatorja z razsežnostmi tedaj rojevajoče se zavesti o vseprisotni znakovnosti, čeprav danes pri poznavalcih velja predvsem in tudi za pesnika kozmične zavesti. Rodil se je 9. novembra 1885 v Astrahanski guberniji v družini biologa in znanstvenika. Kot študent fakultete za matematiko je sodeloval pri študentskih vstajah, zaradi česar so ga izključili in je bil nekaj časa celo zaprt. Pozneje je v Peterburgu končal študij slavistike šele leta 1911. Presek vsestranskega raziskovanja na področju naravoslovja in humanistike je najznačilneje zaznamoval njegovo povsem svojsko poetiko. Udeležil se je nekaj ornitoloških ekspedicij in objavil nekaj tehtnih razprav. Svoje prve literarne stvari je začel objavljati leta 1908 in predvsem z antologijskima Zakletev s smehom in Zverinjak kmalu zbudil pozornost. Kmalu se je pridružil avantgardističnemu združenju Hileja in se posvetil reformiranju ruskega pesniškega jezika, nato je postal eden izmed sedmih članov ruskega pesniškega futurizma. V letih 1916—1917 je bil vpoklican kot rezervist. V tem obdobju piše protivojne verze in jih nato vključi v znamenito pesnitev Vojna v mišelovki, ki jo prežemajo sanje o svetovnem bratstvu. Silovito miroljubno noto na podlagi kompleksne spoznavne zgradbe je vpletel tudi v protivojni manifest Trobenta Marsovcev. Rusko revolucijo je sicer pozdravil, vendar je izrazil rezko kritiko »rdečega terorja«. Leto 1917 velja za prelomno v njegovem pesniškem ustvarjanju. Ker se je leta 1919 odrekel vpoklicu v vojsko v Harkovu, ki so ga tedaj zajeli belogardisti, je moral pristati na hospitalizacijo v umobolnico. Kljub stradežu in tifusu je ves čas intenzivno pisal. Leta 1920 so nastale najbolj znane pesnitve: Noč v okopih, Ladomir, Raztrganina na nebu, Vdor vesoljstva; leta 1921 tudi Nočna preiskava, Noč pred Sovjeti. Leta 1921 je kot dopisnik časopisa s pripadniki Redeče armade obiskal Iran. V mladosti so ga silno prizadele številne nepotrebne smrti pri porazu oklepnice Petropavlovsk in si je prisegel, da bo odkril »temeljno zakonitost časa«, ki upravlja z ljudmi. Prav odkritje te zakonitosti, ki se je zgodila leta 1920, je Hlebnikov imel za svojo osrednjo poklicanost, kar je na koncu zgostil v posebni knjigi z naslovom Table usode (1922). Kmalu je zbolel za malarijo in 28. junija 1922 umrl.
P O E T I K O N	195
o pes
Milan Vincetič o Ivanu Dobniku
Marko Elsner Grošelj o Dejanu Kobanu
Andrej Lutman o Milanu Vincetiču
Zoran Pevec o Jerneju Kusterletu
5 O pesniških zbirkah
Milan Vincetič
Lehe tisočerih rož vetra
Ivan Dobnik: Magični pesniški izreki
Književno društvo Hiša poezije, Ljubljana 2016
Res je, poezija (p)ostaja od nekdaj, kot stoji v pričujoči najnovejši Dobnikovi pesniški knjigi, »slovar iger, / slovar misli, / slovar vračanja«, kajti »vse (te) besede so eksplozija, / najsilovitejša eksplozija / radosti, / strahotna strast / življenja«. Prav po tem nareku, lahko bi rekli tudi ključu, si sledijo večinoma nenaslovljene pesmi, katerih posoda je mnogolična: od haikujevskih drobcev, lirskih (krajinskih) impresij/ekspresij do panoramičnih (v)pogledov v raster bivanja, v katerem »vse skrivnosti zaspijo v izpraznjeni / čajni skodelici«. V nedoločljivem: v vzhodnjaški (matematični) definiciji ničle, ki da je tista ugreznina, ki ostane, ko vzamemo kamen s peska. A poezija ne razlaga, poezija/pesnik se izreka z magijo besed, ki ostajajo zaradi svoje lege polisemantične, razprte in hkrati zaprte v svoj »obraz knjige«.
Razpršeni kalejdoskop refleksij vibrira z odtenki krajinarskih podob v prostorju notranjih dimenzij, samotnosti, tišine, odmika in večnih metamorfoz, kar samo priča, da se paleta pesnikovih vzgibov nenehno preliva od »misli ljubljenja / (torej) igre radosti« do »slečenih / ljubimk, / v tesnem / zvenu smrti«. Prav ti temnejši toni — čeprav sicer prevladujejo svetlejši, predvsem v krajinopisju — začinijo Dobnikovo liriko z registrom grenca, ki pa nima obstreta letargičnosti, temveč spleen »ur, ki te razurijo«. Lirski subjekt, pa naj bo prvooseben, tretjeoseben ali nagovorni, se ne zateka k retorični aktualizaciji/angažiranosti, ne, pesnik ostaja neopažen/nevsiljiv opazovalec, ki niza krhke »do dna / odmerjene / črke«, torej odbleske, ki delujejo kot postanki na dolgem sprehodu, na katerem mu »prameni časa / prekrivajo prste«. Čas kot fizikalna/duhovna dimenzija uokvirja Dobnikove refleksije v krhko trajanje ali v mimobežje otrplih/ zamrznjenih hipov, v katerih ni nastavljeno ogledalo velikemu svetu, temveč posamezniku ali »zraku, ki se obotavlja«. Svet, kar se čuti tudi iz te lirike, namreč pulzira v neenakih valovih, kot da se obotavlja pred vsakim klimaksom, čeprav v bistvu zajema sapo. Tudi Dobnikovi verzi, v katerih je »ta Onstran tukaj, / ta Ves (pa) v zgoščeni pisavi / odprtih beležnic«, dihajo podobno, iz njih vejejo tako zatišja kot zamolklost med, če smem uporabiti pesnikove besede, »krikom gozda in jokom umirajoče srne«.
Prav ta barvita disperzivnost, dihotomija med antonimičnimi podobami/ slikami, kolažira in ritmizira Dobnikovo lirsko izpoved, ki se je v tej zbirki zgostila,
198
P O E T I K O N
5 O pesniških zbirkah
oklestila na »najnujnejše«, zato pa še bolj razprla. Pesnik se namreč še kako zaveda, da so verzi »merice neba«, merice, ki jih mora vsak bralec posebej umeriti. Poezija namreč ne nagovarja skozi narativni diskurz, temveč emotivni vzgib, ki ga je Dobnik zožil do lapidarnosti. Prav zato deluje čisto, brez zastranitev in pojasnjevanj, kot lehe »tisočerih rož vetra«, skozi katere se pretikajo tako spominske reminiscence kot trenutne refleksije, narekovane skozi spekter zunanjih dražljajev. Ki so zvoki, hipni premiki in predvsem beline, pa naj bo to »askeza zime« ali belina tišine (Tiha pesem), ki se seli v pokrajine samote ali smrti. A ne smrti kot dokončnosti z obličjem transcendenčnosti, temveč smrti kot (samo)pomirjenega minevanja, ko »sanjamo z globino / neusmiljene divjine«. Ki pa ni bestiarij današnjega hektičnega sveta, temveč terra incognita podzavednega, ki najbrž samo v umetnosti nadzira mare nostrum zavednega.
Poezija torej »ustvarja obraz knjige«, v katero se beleži življenje s samosvojimi pisavami, ki seveda niso kaligrafije, temveč podpis ali odtis svetnega, ki ga lahko dohiti roka. Dobnik kot vešč metuljar lovi premise trenutkov, vidnih podob, slušnih dražljajev ter jih skuša umestiti v svojo slikovito »pokrajino, v kateri sanjari / črno-bela / mačka«. A ta mačka ni ujet rilkejevski tiger, temveč božanski eon, ki se projicira skozi čakanje. Čakanje, da se ujame trenutek mrgolenja podob. Ki sobivajo vsaksebi, da bi se zgostile »v pesmi moje sobe«. In Dobnikove pesmi so v resnici sobe, čiste in lebdeče ter brez navlake, z okni brez zaves, za katerimi opreza tihoten opazovalec, ki ne dovoli vstopiti kakofoniji sveta, temveč zgolj s tihotnim registrom, ki napolni bralca s pridihom zamaknjene odmaknjenosti. Lirika, ki vznemirja in ostaja, če smem parafrazirati pesnika, predvsem s »popolno lahkotnostjo«.
199	P O E T I K O N

5 O pesniških zbirkah
Marko Elsner Grošelj:
Paberkovalci človeške njive
Dejan Koban: Frekvence votlih prostorov
Lud Šerpa, Ljubljana, 2016
Svet, kot ga razkriva Dejan Koban v pesniški zbirki Frekvence votlih prostorov, je majhen svet slovenske domačije, njene aktualizacije stanja stvari, ki smo jim vsakodnevno priča: minljivi paberkovalci in presojevalci z zataknjeno kostjo predsodkov v grlu — »vodenoglavci, razpokan asfalt, telegrafisti, shizofreniki, mastodonti«.
Pesnik zapiše: »želeli smo premakniti osla z mesta / ni šlo / namesto osla se je premaknilo nebo / ... skozi oči / so hrumela / mesta / presenečene gospodinje z jabolčnimi zavitki v rokah / jokajoči otroci / žepni psi / z očmi velikosti / mlinskih kamnov«
Vse, kar želimo narediti, naredimo nerodno in napačno. Vse se nam je presukalo v nerazrešljivo godljo, v bojazen, ki jo »veter sili / v nepremišljena / dejanja« ... »tanka rdeča črta / že dolgo / ne označuje več / prve frontne linije«: nismo v vojni, ne spopadamo se na milost in nemilost za vrh hriba, ta račun smo poravnali, ta račun je zgolj še labodji spev obletnicam, s katerimi ne vemo kaj početi, razen tega, da jih praznujemo in s svojimi novimi zastavami polepimo deželo, golim in lačnim mečemo v glavo vitaminske tablete.
Poezija sama iz sebe vzpostavlja nov prostor razumevanja sveta, na široko odpira večdimenzionalno interpretacijo in samo sebe razbremenjuje pojasnjevanja; v atmosferi zadušljivosti, »zadnje atome kisika izpušča človek iz pljuč«, odpira prostor svobode. Ni več treba nagovarjati množic, »da je treba parati in iti na glavni trg vzeti zadrge v roke in si odpreti prsne koše«, poezija se je osvobodila odgovornosti, zajahala avtonomnost, silnice, ki odvzemajo življenju njegov zagon, so s Kobanovo poezijo premagljive. Nastaja znotraj, svet poezije, razpršene točke, ki se bodo počasi zgostile in eksplodirale.
Živimo sedaj, v tem prostoru in tem času, ki je frekvenca votlega prostora, kjer se bodemo med seboj za oslovo senco, za ideale, ki so že zdavnaj potonili v preteklosti. Postavljamo nove ideale s prapori, ki smo jih vrgli v novo barvo, da »bomo (lahko) zajahali svoje lepe srčne konje«. Šalamun je nepreklicno mrtev. Pika. Konec debate. Na utrujenih jezikih so uteži, »upokojeni klovni iščejo svoje nosove po zemlji / edino zagotovilo za preživetje je nabiranje malin«. Varnosti v votlih prostorih ni več, samo še gomazeče majhni in pohotni smo.
Frekvence verzov se nizajo drug za drugim v kratkih brzostrelnih, metaforičnih intervalih, stvarnost razpada na koščke; frekvence zvenijo, brbotajo,
200	P O E T I K O N
5 O pesniških zbirkah
oddajajo zgolj zvok, signalizirajo, govorijo pa ne, popačene, kot bi se posmehovale hijene, ki čakajo na svoj plen v temnih nočeh.
Votli prostori použivajo frekvence, vse bolj se polnijo z zvoki, besede izginjajo, izpuščajo zgolj krikce, vse bolj z nesmisli kot pa s samo resničnostjo, ki je odprtost in prehodnost topografije sramu; žirafe postanejo resen prometni problem — votli prostori ne prenesejo vpadljivih nesimetričnih elementov, a hkrati prav ta nesimetrija razburka, vznemiri.
Frekvence votlih prostorov Dejana Kobana lahko beremo tudi kot anonimke, ki oddajajo zvoke na poljubnih višinah in se na tak način sporazumevajo. Potopljene v vsesplošno srečo brez zavesti jih pesnik argumentira s podtonom posmeha, visoka ali nizka frekvenca je zdaj postala orodje jezika, je uho parajoče sporočanje, ki si ga izmenjujemo, ne da bi se slišali med seboj, še več, nočemo slišati drugega kot samih sebe.
Zbirka je izrazito členjena v podobah, montažno se premikajoča vsebina, sestavljena iz samih drobcev stvarnosti, ki vseskozi menjajo svoj položaj in pogled, je kot nanizan, sekvenčni ritem, ki reže in suka pomene, slika izhaja iz slike in v naslednjo sliko-podobo, proces neustavljivega gibanja teče z nezlomljivo voljo. Noben verz ne ostane v čvrsti konfiguraciji pesmi, vsak detajl se izmakne povezovanju in pregledni situaciji, ki jo vsak trenutek drobi bizarna stvarnost. Pesnik skozi vso zbirko razgrajuje enotnost pesmi, postavlja jo pod vprašaj nepredvidljivosti in vmesnih molkov. Vendar hkrati v poeziji ohranja pesniško preglednost nasproti kaotični bizarnosti.
Vsak pesemski cikel uvede citirana misel, ki cikel osenči z lastno udarnostjo, presežnostjo in metaforičnim uvidom, kar se zgodi tudi na začetku in koncu zbirke. Artaudova misel, »Odrekam se srcu in tudi smrti«, označuje vso zbirko za nazaj in na neki način odgovarja uvedeni misli na začetku, »zakaj je grobost legalizirana?«, Nežke Struc.
Nesmrtni smo, ampak brez srca. Na njegovem mestu je črtkana koda.
201	P O E T I K O N

5 O pesniških zbirkah
Andrei Lutman
Liki pod mesečino
Milan Vincetič: Kalende
Založba Litera, Maribor, 2016
Beseda kalende, ki naslavlja novo Vincetičevo pesniško zbirko, v latinščini označuje začetek meseca, pravzaprav tisti začetek meseca, ki se prične z mlajem. Beseda ide pa označuje ščip, ki je nasprotje mlaju. A sčasoma, ko se je uveljavil sončev koledar, je beseda kalende pričela označevati tudi začetek vsakega meseca. V pogovornem jeziku je znan rek »ob grških kalendah«, kar pomeni nikdar, saj grščina besede kalende ni poznala. Vincetič se je odločil, da Zemljinega spremljevalca poimenuje z latinskim izrazom Luna, kar daje pesmim ženstveni nadih, saj je samostalnik Luna glede na mesec ženskega spola. Da pa se v svojih pesmih ukvarja s časom in njegovim potekom, je poudaril tudi z Borgesovo mislijo, ki branje uvaja: »Čas je spomin in čas je pozaba.« Branje pesmi se prične z Luno, ki tudi bere. Začne z branjem gor, kar daje vedeti, da Luna raste, se debeli in je svetlejša. Glede na lunine mene je zbirka razdeljena na štiri dele: Prazna luna, Mlada luna, Modra luna in Zadnja luna. Oklepata ju še dve pesmi: začetna Luna bere gor in sklepna Luna bere dol. Vsak razdelek vsebuje po ducat pesmi. Vse pesmi so dosledno desetvrstičnice, ki so razdeljene na štiri, dve in spet štiri vrstice. Popolna urejenost torej, doslednost in natančnost. Takšne so tudi pesmi, četudi snov za pesnjenje jemljejo iz kar najrazličnejših področij. A prednjači področje literarnih likov, predvsem zgodovinskih. Milan Vincetič namreč tem likom vdahne svoj duh, ki jih naredi rahlo drugačne, a vsebujoče tiste ustaljene in znane podtone.
Za primer pesem Coco, ki poleg vonjave vsebuje tudi namig na kaj drugega: »Ze med vrati zdrsne plašč / in odfrčijo petke / s torbice ki gre na tla / kot vse kar pomete // kot vse kar se natoči / v potešeni noči // ko nastavi mlečni vrat / poljubu da odneha / da naramnica prej lena / ji zdrsne prek ramena.«
V takšnem slogu so obdelani pravzaprav vsi izbrani liki iz svetovne književnosti. Kot posebnost je treba omeniti, da so liki predvsem ženski, kar dopolni vzdušje lunarnosti. Pridodani so jim tudi določeni predmeti, s katerimi Vincetič oživlja vzdušje zastanka, saj na primer pesmi o predmetih, kot sta kotva ali libela, povzroče, da gre branje in razbiranje oseb nekako v odmik in s tem v spremembo zornega kota dojemanja ter doživljanja pesmi. Ob množici ženskih likov je seveda izpostavljena erotika v mnogih oblikah. Odlično opredelitev je našel Peter Semolič, ki je v spremni besedi z naslovom Ponovno prvič videna
202
P O E T I K O N
5 O pesniških zbirkah
Luna zabeležil: »Erotika v teh pesmih zato prehaja v erotizem, kot ga je pojmoval francoski mislec Georges Bataille: je tista sila, ki omogoči človeku, da preseže lastno smrtnost, da se vsaj za hip dotakne večnosti, da vsaj za trenutek izstopi iz profanega časa in vstopi v sveti čas.« Strogo določena oblika pesmi povzroči, da se ob prebiranju vzpostavi vzdušje mimobežnosti, pa je tako treba brati pesmi posamezno, nikakor po vrsti. Tedaj se zgodi čudež pesmi: zgodovinskost oseb in njihovega naboja se nekako premesečini v beročo osebo. In s tem je Vincetič po svoje ovekovečil nebesno telo, ki je že pregovorno namenjeno opevanju in pesnjenju. Izpostaviti pa velja še, da je v pesmih manko prve osebe ednine, kar pomeni, da pesniški subjekt popolnoma in docela prepusti vse vloge predmetu oziroma osebi pesnjenja. V pesniškem opusu Milana Vincetiča predstavlja zbirka Kalende svojevrsten odmik od pričakovanega. Odmik je v tem, da so te pesmi osvežitev tako za pesnika kakor za bralstvo. Ponujajo namreč branje za tančico, branje ob mesečini, branje ob zabrisu. To pa naredi pesmi mamljive, celo iskrive. In vsaka pesem je tista prva, začetna.
203	P O E T I K O N

5 O pesniških zbirkah
Zoran Pevec
»Motorji v prsih človeka«
Jernej Kusterle: Tipkopisl: geneza: 1. pesniški zvezek
(Kulturno-umetniški klub Artista, Jesenice 2016)
Prva, na zunaj morda najvidnejša značilnost Kusterletove pesniške zbirke z naslovom Tipkopisi: geneza: 1. pesniški zvezek je ta, da je dobro založena s spremnimi besedili različnih bolj ali manj znanih književnikov oziroma literarnih teoretikov. Verjetno je najpomembnejši zapis redne profesorice na ljubljanski slovenistiki Irene Novak Popov. To je analiza pesmi z naslovom Transcendenca avtorja, v kateri lahko preberemo, da gre za »izpoved o poeziji, umetnosti, veri in človeških čustvih v današnjem svetu 'depersonalizirane zgodovine', pravzaprav postzgodovine«. In potem na koncu, da je »njena odlika odpor do slavljenja vprašljivih vrednot, s katerimi se zatira individualna enkratnost«. Prav lahko bi povzeli, da njen zapis v precejšnji meri velja za vso pesniško zbirko. Ta je razdeljena v štiri sklope, vsakega uvaja krajša uvodna pesem, od katerih se prva nanaša na misel o »Barthesovi« smrti avtorja, druga znova na misel o smrti, a tokrat v povezavi z drugim oziroma z ljubljeno osebo, tretja na miselno igro z nekoliko črnega humorja: »Postal bom gnoj / za šopek rož / v tvoji vazi, / od tvojega moža«, v zadnjem sklopu pa lirski subjekt ugotavlja nekakšno izgubljenost v svetu, v katerem se srečuje s »črnim kvadrivijem«, z eksistencialno črno luknjo.
Zapisali smo eno od značilnosti pesmi — črni humor, znotraj tega pa se sebstvo in »duša« razkrajata, izginjata, razblinjata in secirata. Imanentni jaz se preobraža iz sebe v glasbo, prehaja iz realnega v umetnost, iz čakanja na Dogodek v Dogodek. Subjekt je stroj, sestavljen iz kablov, motorja in »jeklenih vrvi«, iz pesmi v pesem je vedno bolj lutka, del višje manipulacije, žrtev zunanjih okoliščin, »velikega manipulatorja«, ki vodi in usmerja življenje. V nekaterih pesmih gre tudi za iskanje pomena jezika in besed ter za izpraševanje pomena pesmi, kaj ostane od nje v času: »Pesem bo jutri krsta / današnjih misli. / Usta so polna pajčevin.«
Pesniški jaz posreduje razkroj v različnih eksistencialnih legah. In kljub morda nekoliko preveč moraliziranja prav del samoukinjanja in samouničenja prinaša tej poeziji najbolj inovativen in pesniško dorečen značaj. Schopenhauerski cinizem je začimba takšne poezije. Ob tem se poizkuša lirski subjekt z mimezis bližati realnosti. A čeprav se zaveda razlike med označencem in označevalcem, med pomenom in besedo, se vendarle ali prav zato »iz ust rojevajo
204
P O E T I K O N
5 O pesniških zbirkah
prisluhi in prividi«. Kritična puščica je kdaj uspešno namenjena poeziji, oziroma tistim pesmim, ki se Kusterletovemu pesniku zdijo zgolj del popularne kulture in jih poimenuje z znano miselno zvezo »straniščna poezija«. Znotraj tega gre za nekoliko tradicionalen odnos do mesta, ki je zapisano v slabšalni konotaciji: »Mesto s kovinskimi srci, / mesto prevlečeno z nami, / dviga / pokrov / prsnega koša / in mi vanj / meče / svoje umazano perilo.«
Čeprav bi lahko menili, da so marsikateri verzi usmerjeni v občasno preveč katastrofično misel o propadu vsega in povsod, pa vendarle po drugi strani drži, da gre za »brezkompromisno zbirko specifične poezije, hkrati moderne in kontroverzne v najbolj pozitivnem smislu«, kot piše v eni od spremnih besed pesnik Ivan Dobnik. Nekatere pesmi sodijo delno tudi v sklop eksperimentalne oziroma konkretneje vizualne poezije, kot sta na primer pesmi z naslovom Čipka in Anatomsko gledališče. Prva se tematsko naslanja na odnos do drugega, »nje«, ki lirskemu subjektu pomeni »jutranji pramen / večera«, druga se ukvarja s pomembnostjo pesnikov, feminizmom in z razmišljanjem o človekovem dostojanstvu ter pomanjkanju moškosti ali, bolje rečeno, ohranjanju njegove moralne drže. Posamezni prizori v kar precej pesmih mejijo na grotesknost, drugi se nanašajo na to, kako biti z drugim, spet tretji so namenjeni izginjajočemu »Jazu« v miselno izpraznjenem svetu. Tej tujosti in odtujenosti so razdeljene vloge življenja, smrti in ljubezni, kot v gledališču, na odru sveta, torej v konceptualno metaforičnem pesniškem izrazu. Zanimiva je uporaba ironije, ob kdaj nekoliko preveč intenzivnem nanašanju na pogubnost časa in prostora. Katastrofičnost trenutka se sklada z občasnim sarkazmom, a dobro je, da pesmi ne zahajajo v patetičnost. Defetistična drža se vleče skozi večji del te poezije. A čeprav je Kusterletov pesnik ves čas nekoliko siten in nerga nad vsem, kar se plazi po tem svetu, v dehumanizirani družbi najde znotraj razpadanja tudi genezo. Ta pa ni le konstruktivistični »motor v prsih človeka«, temveč je tudi iz slaščice, sicer drugega, ki pa vendarle na novo ustvarja življenje: »Iz naju bodo brali prihodnost. / Nekdo drug bo prevzel / vlogo para iz marcipana.« Vse v sodobnem besedišču, na poti k samemu sebi, na meji možnega: »zanimivo, posebno, drugačno«, kot piše kritik v prvi uvodni besedi.
205	P O E T I K O N

7 Poetikonove Lire
Knjižna zbirka POETIKONOVE LIRE
Knjižna zbirka, namenjena slovenski poeziji, prevodom poezije in dvojezičnim izdajam slovenskih in tujih pesnikov
Ivo Stropnik: NATE MISLIM, VOTLINA V GLAVI
Ivan Dobnik: RHAPSODIE DANS UN HIVER FROID / RAPSODIJA V MRZLI ZIMI Zoran Pevec: V NEKI TOČKI
Yves Bonnefoy: UKRIVLJENE DESKE / Les Planches courbes
STIMMEN SLOWENISCHER LYRIK 1 /GLASOVI SLOVENSKE POEZIJE 1:
Andrej Medved, Ivan Dobnik, Miklavž Komelj Bina Štampe Žmavc: SINJEBRADEC Philippe Jaccottet: POEZIJA 1946-1967 / Poésie 1946-1967 Jean-Michel Maulpoix: O MODRINI / Une histoire de bleu Miriam Drev: VODNA ČRTA
BELA KNJIGA METAFOR - Antologija prevajalske delavnice Bistriškega festivala 2008 STIMMEN SLOWENISCHER LYRIK 2 / GLASOVI SLOVENSKE POEZIJE 2:
Ivo Svetina, Cvetka Bevc, Jure Jakob Jean-Michel Maulpoix: OBČUTEK NEBA / L'instinct de ciel Milan Vincetič: VIDKE
Francis Ponge: V IMENU STVARI / Le parti pris des choses Pierluigi Cappello: SILE LETA / Assetto di volo Fabio Scotto: NEDOTAKLJIVO / L'intoccabile
GLAS IZGUBLJENEGA RAJA - Antologija moderne palestinske poezije VOICES OF SLOVENE POETRY 3 / GLASOVI SLOVENSKE POEZIJE 3:
Zoran Pevec, Miriam Drev, Ivan Dobnik Ivan Dobnik: LAUBSCHRIFTEN / Zapisi z drevesnih lističev Mahmud Darviš: DOMOVINA IZ BESED Christian Bobin: VSI SO ZAPOSLENI / Tout le monde est occupé Kristijan Muck: PODOBE V GRUDAH / LANDWEISEN Philippe Jaccottet: V ZIMSKI SVETLOBI / À la lumière d'hiver Claude Esteban: RAZPOSTAVA VRTA IN TELESA, SEDEM VČERAJŠNJIH DNI /
Conjoncutre du corps et du jardin, Sept jours d'hier Ervin Jahic: KRISTALI AFGANISTANA / Kristali Afganistana Andraž Polič: VODA POUŠTE / Voda puščave André Velter: SKRAJNA LJUBEZEN / L'amour extrême Ivo Svetina: KENTAVER, MALINE IN ... alkohol Ivan Dobnik: DRUGA OBALA
P O E T I K O N
207
7 Poetikonove Lire
Yves Bonnefoy: O GIBANJU IN NEGIBNOSTI DOUVE / Du mouvement et de
l'immobilité de Douve Henri Michaux: PREMIKANJA ODMIKANJA / Déplacement Dégagement Dejan Bogojevic: ODTISI / Prelivi, otisci ...
Czeslaw Milosz: OD SONČNEGA VZHODA DO NJEGOVEGA ZAHODA / Gdzie
wschodzi slonce i kçdy zapada Louise Labé: POEZIJA / Œuvres poétiques Rose Ausländer: DIHAM ZDAJ / Mein Atem heißt jetzt Ljubomir Simovic: PLANET DONAVA in druge pesmi Breda Jelen Sobočan: STEKLENI BISERI BESED Ivan Dobnik: PRE POČETKA / Pred začetkom Rose Ausländer: DEŽ BESED / Regenwörter Boris Jovanovic Kastel: KOSILO NA ČERI / Ručak na hridini Ivan Dobnik: PRED ZAČATKEM / Pred začetkom Zéno Bianu in André Velter: BITI OGENJ / Prendre feu Zbigniew Herbert: ROVIGO, EPILOG VIHARJA / Rovigo, Epilog burzy William Butler Yeats: ZBRANA POEZIJA 1, Lirika 1889-1914 / The Collected Poems 1 Tomaž Šalamun: DOJENČKI Valérie Rouzeau: NE NASLEDNJIČ / Pas revoir
Tadeusz Rözewicz: PROFESORJEV NOŽEK, SIVA CONA / nožyk profesora, szara strefa
Fabrizio Dall'Aglio: HIC ET NUNC / Hic et nunc
Tomica Bajsic: JUŽNI KRIŽ / Južni križ
Christian Bobin: RUŠEVINE NEBA / Les ruines du ciel
Ivan Dobnik: DRUHÉ POBREŽi / Druga obala
Eugenio Montale: SIPJE KOSTI / Ossi di seppia
William Butler Yeats: ZBRANA POEZIJA 2, Lirika 1919-1928 / The Collected Poems 2
André Velter: Z MALO VEČ NEBA / Avec un peu plus de ciel
Ivan Dobnik: BOLSKA (prototip pesnitve)
Dino Campana: ORFIČNI SPEVI / Canti orfici
Marceline Desbordes-Valmore: POEZIJE / Poésies choisis
William Butler Yeats: ZBRANA POEZIJA 3, Lirika 1933-1939 / The Collected Poems 3 Velimir Hlebnikov: IZBRANE PESMI INPESNITVE 1917-1922, 1. zvezek Ivan Dobnik: MAGIČNI PESNIŠKI IZREKI Marko Elsner Grošelj: KIRCHNERJEVA ROKA
Pred izidom:
Ivan Rogic Nehajev: IZ ZAPISKOV SVOBODNEGA SUHOZIDARJA Cvetka Bevc: SIRINGA Adonis: IZBRANA POEZIJA 1
P O E T I K O N	208