SLOVENSKI VESTNIK
Izhaja 1. in 15. dne v mescu.
Lepoznansko-podučen list
Velja za celo leto 3 gold.
Vreduje   in   na   svitlo   daje:   Anton Janeiič.
St. 13.
V Celovcu 1. junija 1861.
VII zv.
Večer.        \^
(Zložil A. Okiški.)
Blišče v lepoti rajski se kristali Visocih gor, ki sneg in led jih krije, Ko solnce o zatonu jih obsije. Prečudno gane me pogled prezali!
Mrakovi pa do verha so nastali, Za goro se večerna zora skrije ; Od vzhoda luna mile žarke lije, Plameni svitlih zvezd so zaigrali! —
Oj, blaga duša ! glej, večerna zarja Obeta konec bojnega viharja. Ko bo življenja solnce zatonilo.
Okove tesne, vse vezi zdrobilo Večera poznega ti bo sijanje, Neskončnost dalo v prosto stanovanje!
Zamorjeni cvet.
(Spisal Fr. Erjavec.)
To je bila zame strašna noč. V tuji zemlji, med tujimi ljudmi sem stal prav sam, od vsih zapuščena sirota. Svojo blago mater sem komaj poznal, kot v sanjah mi je njena podoba stala pred očmi iz spomina otročjih let, ne davno sem pokopal dobrega očeta in zdaj mi edini brat odpelje ljubljeno nevesto. Britko, kot razplakano dete, sem jokal listo noč; to so bile moje zadnje solze, od tistih mal mi nobena več ni očesa kalila. Diugo jutro sem sedel v vozu in sem hitel iz nesrečnega mesta, — kam ? to sam nisem vedil, le naprej v svet, dalj kot je mogoče. Vidil sem mnogo lepih dežel in krasnih mest, ali meni ni bilo nikjer obstali; kot bi mi bili rabeljni za petami, me je serce vedno gnalo naprej, le naprej. Neki popoldan sem stal na bregovih atlantovega morja. Neznan čut me je spreletel, ko sem pogledal po neizmerni vodeni ravnini in v tem trenutku se mi je rodila misel, iti unkraj morja gledat nove zemlje in novih ljudi. Se tisti dan sem pisal gospodu fajmoštru, gospodarstvo sem izročil zvestemu Martinu, denarne zadeve pa dohtarju Vrabcu. Ferva barka, ki je plavala čez morje, me je nesla v zaželjeno Kolumbovo deželo.
Z neznanim veseljem sem pozdravil bregove nove zemlje. Kol prerojen sem stopil na prosto zemljo ; vse, kar me je spominjalo prejšnega življenja, sem otresel od sebe ; le serčne rane, ki je še vedno kervavila, nje nisem mogel otresti, njo sem nosil vedno sabo.   Na
barki sem dobil dobrega prijatla, polskega plemiča moje starosti. Ne bom ti pravil, kod sva hodila in kaj sva vidila, ker bi nocoj ne prišel do kraja, le toliko ti povem, da skoz pet let nisva hih le eno uro ločena. Prehodila sva severno Ameriko od vzhoda do zapada, vidila sva, kje izvira veličastni Misisipi, vidila sva tudi, kje svoje valove izročava meksikanskemu morju. Danas sva spala v blazinah velikomeških gostivnic, jutro pod streho farmerjev, pojuternem na bivolskih kožah v šotoru prostega Indijanca in mnogokrat v mehki, dišeči travi pod zavetjem sladkega javora aH pod vejami krasnega tuliparja.
Moj prijatel, ki je že celo zadnje leto bolehal, je hudo zbolel, da ni mogel več dalje. Ta nesreča naju je zadela daleč od naših ljudi v deržavi Misuri med indijanskimi lovci. Jaz sem storil, kar je bilo v moji moči. Noč in dan sem mu stregel, ali zastonj — njegove ure so se stekle, moj prijatel me je zapustil. S pomočjo Indijancev sem ga pokopal na bregu bele reke pod mogočnim starim hrastom. Kazimir ! bodi ti lahka zemlja indijanska ! Njegov pes, ki naju je do zdaj vedno spremljal, je šel potem za mano in zdaj leži tu pred mojima nogama. Kot je njegov nekdanji gospod bil meni zvest prijatel, tako je bil on pozneje povsod moj verni tovarš in, dokler bo mogel gibati, bo vžival pri meni svoj kruh. To sem dolžan manam nesrečnega Kazimira.
Odslej sem hodil sam, ker me ni bila volja si iskati novega pajdaša. Pogosto sem jel misliti na svoj dom, svojemu bratu sem že davno odpustil in na Marijo se prav za prav nikoli serdil nisem. Nekega dne sem ležal v senci orjaške platane V dolini Ohio. Bil je lep božji dan; iz koščatega drevja se je razlegalo petje neštevilnih tic, duh raznoverstnega, naj krasnejega cvetja me je skor omamil, V mehko travo položim težko glavo, občudoval sem lepoto tanke platane in zraven sem mislil na lipo pred mojim domom. Počasi se je jela spreminjati gladka koža platane, listje se je jelo kerčiti, postajalo je serčasto in ob vsakem Hstu je trepetal rumenkasti cvet, po cvetju so šumele bčele in v verhu je šeptala blazna sapa. Ležal sem pod domačo lipo. ' Okoli mene je rastlo lepo žito, težki klasi so se priklanjali vetru. Od cerkve se zasliši zvon, za pervim zapoje drugi, tretji; ubrani glasovi se razlegajo po dolu in po vsih potih dohajajo ljudje v praznični obleki in vse sem poznal, to so bili moji sosedi in drugi znanci. Renčanje mojega psa me je prebudilo, skočim na noge, si pomanem oči in gledam z začudenjem okoli sebe, stal sem pod platano na reki Ohio. Lepa slika, ki sem jo pod platano dremajo gledal, se mi je tako vtisnila v
— 66 —
serce, dafce vem, kaj bi bil dal, da bi se bil sprehajal v senci pred mojim gradom. Poslovil sem se od gozdov kenluških in po naj bližnjem potu sem šel v novi Jork in od tod nemudoma v Éuropo. Noč in dan sem popo-toval, ker skor nisem mogel učakati, da bi vidil svoj i dom. Le v Gradcu sem se nekoliko mudil. Rad bi bil | kaj zvedil od brata in od Marije. Popraševal sem sem ter tje; nazadnje sem zvedel, da Marijina mati tu živi. Zunaj mesta sem jo našel v revščini. Žena se je bila jako postarala. Ko sem stopil pred njo, me je spoznala po govoru, solze so jo polile, skor govoriti ni mogla,-kar priteče kacih pet let star deček in jo začne tolažiti: ,,Ne jokaj stara mati, ta gospod ti ne bo nič zalega storil." Ni ini bilo treba prašati, čigav je otrok, mislil sem, da vidim svojega brata, ko je bil v teh letih. Ko se je stara žena malo utešila, mi jame pripovedovati svojo nesrečo in nesrečo svoje hčere — in moj bratje bil kriv njune nesreče. S sladkimi besedami jih je pregovoril v beg, potem jih je zapustil. Kje je zdaj, to nihče ne ve. Marija je žalosti in revščine obolela in leži v bolnišnici blizo Dunaja.
Malega Riharda, tako jc bilo mojemu stričku ime, sem vzel sabo, stari ženi sem dal zdatno podporo, potem sem hitel dalje proti domu. Od vsih svetih sem na svojem domu. Do zdaj sem bil večidel le doma, in Bog ve, ali bi me bil «ti danes vidil v tvoji hiši, ko bi se ne bilo nekaj v mojem gradu pripetilo, kar me je zopet nekoliko vznemirilo. Včeraj sem obiskal svojega kuma starega Potokarja in ko pridem na večer domu, mi pove Martin, da je bolno mlado ženo v snegu našel ter da jo je pripeljal v grad. In ta žena je bila — Marija, ali ne nekdanja Marija, ampak le njena senca — in zdaj še te več ni; danas je umerla in mislim, jutro jo bodo pokopovali. Nobena duša ne misli, v kaki zvezi je ta nesrečna žena z. našo hišo, tudi Rihard ne ve, da je ta tujka njegova mati. Res čudno plete božja roka človeško osodo.
Ko je Valentin končal, ustane Burja in gre po ; novo steklenico dobrega vina, natoči prijallu in sebi, i in ko spraznita kozarce, spregovori Burja : j
„Ljubi pobratime! zvesto sem poslušal tvojo povest in vidim, da si veliko več skusil, kot jaz. Moje življenje je do zdaj le mirno pretekalo. Kar se nisva več vidila, \ skoraj nisem bil iz mej  naše občine,  tovaj bom jaz j kmalo na koncu s svojo povesijo.   Naj pred ti morem | povedati, da prav srečno živim, imam dobro ženo, nadepolne otroke  in kolikor znancov, toliko prijatlov. Nikoli se nisem kesal, da sem poslušal očetove besede. : Kakor se boš še spomnil, je tudi mene, kakor tebe, uka želja gnala v tuje mesta.   Ko sem očetu to željo j razodel, so me mirno poslušali, potem so pa takole govorili:
Moj sin! do zdaj še nikoli nisva govorila o tvoji prihodnosti.   Zdaj so ti odperte pota na vse strani. Vprašaj svoje serce, kam te žene? Ako želiš učenosti, podaj se v velike  mesta med učene ljudi; ako želiš i bogastva, prehodi zakarjne zemlje in prekmorske otoke; I ako hlepiš po časti in visoki službi, pojdi kamor te vleče tvoje serce.   Ako pa želiš sreče, prave sreče, ako želiš | biti srečen med srečnimi — ostani v svoji domovini, \ ostani v hiši svojega očeta.   Kjer si se rodil, tu delaj do smerli.   Verjemi mi, da si boljega mesta na celem svetu ne boš našel. Svoje domovanje poznaš iz otročjih let, tu se nad tabo razpenja staro sinje nebo, tu ti sije
čisto zlato solnce, ki ti je sijalo v otročjih letih, tu poznaš vsako drevo, vsak germ, ki raste ob potoku, tu ti izvirajo studenci stari. V zemljo, ktera te je rodila, ktera te je redila — se vlezi enkrat k pokoju. Le v, tvoji domovini poznaš vse ljudi, poznaš njih misli in-želje, poznaš njih djanjo in nehanjo , ker si med njimi rastel, ker jih poznaš s trale, kjer ste skupaj igrali poletne večera. Le doma ti je jasna božja previdnost in osoda človeška. Le doma med svojimi ljudmi najdeš pravo poezijo — in poezije je treba človeku, da se ne pogrezne v nečimernost vsakdanjega življenja — vse na svetu se stara in vene, le narod vedno živi in poganja nove mladike. Blagor sinu, ki ne išče daleč od doma svoje sreče ; zvečer se usedeš na mesto, kjer je nekdaj sedel >Jtvoj oče, tu ti berU lampa, kot je bertela nekdanje dni in v zibelji, kjer si se zibal ti, se ziblje zdaj tvoj sin. Ob\^di vesvoljni svet, te sreče na najdeš nikjer pod svitlim solncom. Toraj ostani doma in ne išči sreče drugod med tujimi ljudmi.
Tako so govorili moj ranjki oče. Jaz sem jih ubogal, sem ostal doma, med domačimi dekleti sem si izbral ženo in ž njo srečno živim in blagoslavljam očeta v grobu. Moji sosedi so mi vsi prijatli^ jaz pomagam njim, kjer morem in znam, in oni bi meni pomagali, ko bi mi le treba bilo. Jaz sem pri koncu, tudi bo že kmalo polnoči, ako pa ostaneš nekaj dni pri meni, se boš sam lahko prepričal, kako je naše življenje.'
Celi teden je ostal Valentin pri Burjatu in ko je sedmi dan na večer jezdil proti svojemu gradu, je vse drugači mislil o pravi človeški sreči, kot popred. Njemu je bil Burja naj srečniši človek pod solncom.   (Konec prih.)
Človek toliko velja, kar plaća.
[Spisal J. Mencinger.) (Dalje.)
Yl.
Dacar še pobira dac pri kerčmarjih, kakor ga je pobiral prejšne dni ; le preselil se je v drugi kraj, ker na Kalu mu ni bilo moč dalje ostati. Rezin grob ga je vedno opominjal podertega upanja in pokopane sreče; in morila ga je žalostna resnica, da nova hiša, ktere načert je sam sebi narisal, drugim vstaja iz tal. V drugem kraju, je mož mislil, bode spremenjena okolica in drugi ljudje bodo spremenili tudi njegovo serce, in žalosten spomin se bo odmaknil mirni zadovoljnosti. V novem kraju je žalovanje po pokopani nevesti res kmalu jenjalo , žalost po zgubljenem denarju se pa ni htela posloviti od mehkega serca.
Prišel je dacar neki večer v Ljubljano. Prinesel je sabo precej denarja, da bi ga odštel gospodu, ki ima dac v zajemu. Sedel je v kerčmi pri poliču vina, ko pride v sobo nekaj vojakov v nenavadni, pri nas poprej nepoznani obleki. Slovenci so bili, pa obraze so imeli bolj zagorele, kakor domači in bolj suhe. Brada, ki so jo nosili po laški ali francoski šegi, jih je tako spremenila, da bi nihče v njih Slovencev ne spoznal,' ako bi bili na Laškem zgubili tudi domači jezik. Zgubili jezika niso, pa nekoHko se jim je vender spremeniK Z začudenjem je dacar može ogledoval, ko so se zraven
— 67   —
njega vsedli: in skoraj boječe se je v pogovor spustil , s čverstim fantom, ki mu je prav prijazno napil, in pristavil: »Danes moramo vsi pijani bili od veselja, da smo . nazaj priromali v milo domovino iz toliko nevarnost,
v kterih je več nismo upali še kdaj viditi."
„Hvala vreden je pa vaš pogum, odgovori dacar, da ste se podali v hude nevarnosti, ko vam ni bilo treba."
„Treba nam ni bilo, gospod; pa vsak med nami je rad šel na Laško; vsak je imel svojo željo in hrepenenje. Vsacega je nekaj gnalo iz domovine; in tudi zdaj bi se ne vernil vsak domu, ako bi ne moral."
„Res hitro ste vojsko končali. Komaj smo zvedili, da so vas prijeli, ste jo že nazaj priderdrali v Ljubljano.'
Vojaku so te besede malo kri razdražile : pa jeze ni hotel pokazati, odgovoril je: „Prijatel, vi se hočete z nami norčevati. Pa cernii to, saj smo že sicer dovolj nesrečni. Edino tolažbo iinamo, da smo v domači deželi. Zato se veselimo, in vsak se mora veseliti z nami, tudi
vi gospod!  Natakarica!-prinesi bokal nar boljšega, saj nisem berač prišel iz Laškega."
Ni se ga branil dacar, ker rad ga je pd, kedar je bilo zastonj. In da je vojak tako prijazen, je dalo vinu še bolji okus in dacarju večo žejo. Sosed vojak mu ni pozabil natakati, in ga prijazno k pitju priganjati. Kakor ga je pa dacar več dobil v glavico, bolj je poslal zgovoren. Vprašal je soseda po pohiševavai Matevžu. Odgovoriti je hotel neki vojak dacarju nasproti, pa dacarjev sosed ga ostro pogleda, in tako odgovori: „Matevža poznam, bil je na Laškem, dobro se mu je godilo. Pa od njega ne govorimo več," in šaljivega pogle4a se je ozerl na tovarše. Ko o Matevžu ni smel ziniti nobeden več, so govorili o vojski, in več pos'u-šavcov je prisedlo k mizi. Bokal se je večkrat spraznil, dacarjev sosed je pa skerbel, da kozarci, posebno dacarjev, niso prazni ostajali. Dacarju se je že jezik začel zalétovati, skušal se je spraviti iz vesele družbe, pa sosed g-a ni pustil, ker vedno je vanj silil z vinom in besedo. Vstal je dacar rekoč: »Zahvalim za družbo in vino. Nocoj ne morem več piti, jutri p'a moram zgodaj vstati. Lahko noč vam vošim."
„Ne bo^ dalo! Tako čverstemu možu bi se vino ustavljavlo! Še en bokal, natakarica!" odgovori vojak, in s krepko roko potlači dacarja nazaj na stol, in klobuk mu zopet obesi na kljuko. Dacar nevolje ni mogel več deržati. „Ne vem kaj mislite z mano storiti, je djal, da me hočete vpijaniti. Skoraj bojim se vas."
Na to vojak: .Poštenih ljudi se vam ni treba bali. Menim pa, da tudi nimate posebnega vzroka bati se naše družbe."
»Plačam vam pijače, kar je hočete, da me le izpustite izza mize.'
.Nočemo vas vsušiti,' odgovori vojak; .saj se vam bere na obrazu in na oglodani suknji, da niste med (ferdrami?. Vojak je pri teh besedah v žep segel, in s sre{)romjkirožljal."    ^
„Tz Larfega ste pač več ptinesli tiste živali, ki JDO glavi hod^ kakor grošev," Dacar odgovori, in jeza *iu je svetila iz oči. ,
„Recite, kar kočete; zabavljajte, da böte siti. ^avim pa z v^i., da imam več denarja, kakor vi, akoravno imam le nekaj bankovcev pri sebi."
Dacar ga po strani pogleda rekoč : „Niste vredni, da bi z mano stavili, to vam pa povem, da lahko sto-vine naštejem."
„Verjamem, pa morebiti niso vaše, kar pa jaz naštejem, je vse moje, prijatel!"
„Kdo pravi, da niso moje? Tule imate moj denar, skazite mi, ako je kogar druzega:' in verze v jezi in pijanosti debelo listnico na mizo. Ljudje so se osupnjeno gledali. Vojak se pa na smeh derži, in dacarju odgovori: „Ako ste denar vergli na mizo, ga tudi soštejte; ako hočete, pa poprej stavo narediva, šteje naj pa, kdor hoče.' Ljudje okoli sedeči se hrupno tirjali, naj se slava naredi in denar sošteje, ker želeli in pričakovali so osramo-tenja derznega vojaka. Pa dacar ni hotel ne šteli ne staviti. Tedaj vzame vojak mošnjo denarjev iz žepa rekoč: Naj velja stava za osem bokalov, jo bom pa sam plačal. Eden naj sošteje moj denar, jaz se bom lotil pa gospodovega.
Vojak odpre dacarjevo listnico, in začne šteti desetake; pa nekaj jih poklada na poseben kupec. Dacar, ki je nekaj časa znak na stolu slonel, in je od pijanosti glavo komaj po koncu deržal, se naglo poravna in slermo na vojakove kupce gledaje upraša, čemu da bankovce tako loči. Vojak pa kratko odgovori : „Že vem zakaj." Kakor serna plane pri teh besedah dacar kviško, sterga listnico vojaku iz rok, in si hoče s silo pot narediti iz za mize. Vojak ga pa krepko prime za vrat in reso mu pogleda v oči z besedami: „Ali me še poznaš? Jaz sem pohiševavec Matevž, kteremu si tristo goldinarjev vkradel."
Na vso moč se je skušal dacar Matevžu iz rok I zmuzniti in je kričal:  „Polastite se moža, v glavi se mu meša." Vstal je jezen hrup, in poboj bi se bil vnel, ako bi ne bil kerčmar pristopil in z lepo besedo ljudi I potolažil. Dacar je še vedno kričal; pa Matevž ga ni i spustil iz rok in djal: .Pojdimo pred gosposko; tam se bb razsodilo, ali resnico govorim, ali sem tolovaj, ali se mi meša v glavi. Našli bomo pravičnega sodnika; in kdor se pravice ne boji, naj gre z menoj. „Tako je rekel Matevž in vstal je. Dacar pa je še vedno preklinjal vojakovo hudobo in derznost, in kakor je pred silil iz za mize, tako se zdaj ni hotel z mesta premakniti.
Pri gosposki je kerčmar povedal vse, kar se je zgodilo; denarje so djali pod pečat, Matevža in dacarja pa pod ključ do druzega dne. I Drugi dan je pa Matevž takole govoril pred sod-
1 nikom: „Svoji teti na Kalu sem hranit dal tristo goldinarjev. Pol leta je temu, kar mi jih je dala nazaj pričo dveh mož, ki vtegneta dokazati resnico mojih besedL Šel sem potem drugam gostovat: drugo noč so pa bili denarji ukradeni, ko me ni bilo doma, ko je ravno I hiša moje tete gorela. Da so pa denarji, ki so sinoči \ bili dacarju vzeti, ravno moji, vam dokažem, ako mi ; jih le v roke daste. Seznanil sem se nekdaj s starim gospodom, ki je vsak bankovec, preden ga je izdal, 's kako čerko zaznanoval tako, da so čerke po versti I položenih bankovcev besede dajale. Imel je gospod tudi mnogo besedi in stavkov za dvajset, trideset in več ban-kovcov. Vzel sem njegove besede, in po njegovem izgledu sem zaznamil trideset bankovcev s stavkom: „Bog ohrani zdravje, srečo, mirno vest." Trideset čerk je, na vsakem bankovcu ena, majhna, da se komaj vidi, na licu spodaj na desnem voglu. Dolgo je vradnifc zaznamovane bankovce pokladal in prekladal, da je prišlo skupaj nekaj besedi, ker porabljeno je bilo nekaj zaznamovanih bankovcev; pa toliko jih je vendar ostalo, da se ni moglo dvomiti ned resnico Matevževih besedi.
68 —
Sodnik je poterdil dokaz, posebno ker je dacar tatvino obstal, ko je vidil, da bi zastonj tajil. Odštel je sodnik Matevžu tristo goldinarjev, kar je ostalo, je zopet zapečatil; izpustil je Matevža, dacarja je pa povabil, naj še ostane v terdni hiši.
Tovarši iz Laškega so Matevža pred sodnijsko hišo čakali, in sprejeli so ga z velikim veseljem, ko je med nje stopil zadovoljnega obraza. Peljal jih je v kerčmo nazaj, kjer jim je pri polnih kozarcih razložil, kar se je zgodilo ž njim in dacarjem. Ko so se pa tovarši najedli in napili, se je poslovil od njih: „Z Bogom, tovarši! Zopet se moramo razkropiti. Morebiti se več ne vidimo. Spomnite se v boljših časih vašega tovarša in nevarnosti, ki ste jih zraven njega prestali v nesrečni vojski. Jaz pa grem na Gorensko. Sreča se mi zopet smeja. Hajdimo za njo, da je ne zamudimo. Z Bogom, bratje!^' (Konec prihodnjič.)
Protuletje.
(Iz hrvaškega rokopisa brez imena prepisal M. Kr.)
Vse stvorjenje veselo postaje, Protuletje kada nam nastaje; Zima projde, turobnost premine; i
Ribe v vode, zverina v planine, \
Vse se ljubi, vse obimlje, J .
Dragi dragoga vuzimlje; ^
Ah , gdo sebi Ovo želel ne bi?
Protuletje, lepa devojeica, Kak su jasna tva rumena lica! Z zelenum si svilum oblečena, Glava ti je s cvetjem nakincena, Mladost, krepost, tva lepota, Komu nije to dragota Kad v ljubavi
Tvu lepotu slavi ? -
Devojeica lepa si svenula, Vse stvorjenje na ljubav genula, Nije stvari, ka se ne raduje, Vsaka ptica s parom poskakuje Ter obimlje dragog svoga, Pelđu kaže za vsakega Da pomoči Nije vu samoči.
Kuda gledim na vse sveta kraje, Vsud se ljubav z ljubavjum zestaje, Vse je glasa radosti podiglo, Vse je cil sve ljubavi dostiglo. Samo ja vu tugi plavam, Dragu svoju još zazavam, Da me zvrači, Z ljubavjum objači.
Besednik
* Na Dolenskem, 26. majnika. — PreserČno veselje nas je obšlo, koje nam prišel pervi glas o novem političnem časniku, ki bo pod naslovom „Ost und West" v središču mnogojeziČne Avstrije izhajal in nas Slovene v nemškem jeziku zngovarjal in branil zoper sovražno natolcovanje in obrekovanje nekterih dunajskih časnikov. Črez tri mesce nam že izhaja in se sploh krepko obnaša kot zagovornik slovanskih zadev. Vsak dan ga komaj pričakujemo, ker smo v njem že marsikak prekrasen dopis brali iz slovanskih krajev, posebno tudi o naših domačih zadevah. Naznani ma torej, ljubi Glasnik, našo zahvalo za njegove žlahtne prizadeve; ob enem mu pa tudi sporoči
še nektere ponižne želje, ki jih z nami gojijo še mnogi slovenski rodoljubi, da se vsim bravcom bolj in bolj prikupi in Čedalje bolj razširi po vseh slovanskih deželah. Naša perva želja je, da bi „Ost und West" prinašal iz vseh slovanskih strani prav mnogo dopisov, ker se po njih najverniše razodevajo narodove potrebe in želje, njegove prizadeve in hrepenenja. Brez dopisov je političen Časnik di*evo brez cvetu. Naj si torej po vseh imenitniših krajih slovanskih poišče zvestih dopisnikov, ki mu bodo radi na pomoč pritekli, ako bo le htel njihovih dopisov prejemati. Tako imenovani „Ausland**, kolikor se ne tiče slovanskih rodov, naj se vsaj za polovico skerci, da mu za domače reči prostora zmanjkovalo ne bode. Dokler imamo še po domači hiši toliko pometati, ne ongavimo vedno pred tujimi durmi. Druga naša želja pa je, naj slovansk Časnik ne žali naše častite duhovščine, ki je glavna, do najnovejih Časov skoraj edina podpora naše narodnosti. Sklepamo svoj dopis s prošnjo, naj nam slavno vredništvo ne zameri teh odkritoserčnih besedi, zakaj iz celega serca si želimo, da bi se ta vredni časopis lepše in lepše razcvetal in se med nami Čim dalje razširjal. Zato smo tudi odkritoserčno povedali, kar bi vtegnilo ceno tega Časopisa Še veliko povzdigniti, ga s Časom vsim bravcom prikupiti in mu še mnogo novih naročnikov privabiti.
Iz Celovca. Peticijo Slovencov, da se vpelje slovenščina v šole in urade, je bi, g. deržavni minister, kakor je bilo slišati, prav prijazno sprejel in obljubil, da se bo določilo slovenščini po naših šolah in uradih tisto mesto, kimu gre po cesarskih postavah. Sladek up nas toraj navdaja, da se bodo naše narodne Šole pi'poluoma v narodnem duhu osnovale, naše gimnazije in realne šole pa tako vrav-nale, kakor to tirja po visoki cesarski besedi zagotovljena enakopravnost vseh narodov. Da se pa to kmalo vresničiti more, in da nam naši zoperniki ne bodo vedno ugovarjali : saj za to še potrebnih bukev nimate: torej bodi naša perva in najimenitniša skerb, da naše gimnazije in realke z najpotrebnišimi knjigami oskerbimo. Krepko seje treba dela lotiti! Sposobnih moči nam ne manjka, saj štejemo, med našimi učitelji dosti slovenskih pisateljev s obširnimi in temeljitimi vednostmi. Ozrimo se na brate Čehe, kake priprave delajo za vresničenje obljubljene enakopravnosti po šolah. Mnogo Šolskih bukev je bilo kar izgotovljenih in vis. Šolskemu svetovavstvu na pretres podanih: g. K. Nin g er je spisal: „Vseobecny déjepis starého, stfedniho a novej-ši'ho veku pro nižŠi gimnasia", prof. Dri z hal „Ndzorno mefictvi" za nižo gimnazijo, prof. Smolik „Arithmetiko" za I. in II. razred. G. prof. So haj spisuje „latinsko skladbo"; prof. Lepaf „gerško slovnico" ; g. Zikmund „češko skladbo"; prof. M al och „Dejepis" za nižo gimnazijo in pa „zemljopis"; g. dr. PeČirka „Prirodopis" za nižo in prof. Kavka za viso gimnazijo ; g. Hryz in Axamit „Fiziko"; g. prof. Šimerka in JanđeČka „Algebro", prof. Hansgirg pa pripravlja „slovnik latinsko-Česki". Naj nam služijo v izgled in posnemo! Ako resurßno želimo napredka naši literaturi, ne deržimo križeiArok: brez setve ni žetve. Pred vsim drugim pa glejmo, daTp naj prej izdelajo potrebne v e ro z a ko n ske, zgodovinske, z e in-Ij a pisne in prirodppisne bukve. Kar se pa tiČe nj% izdave, naj se vstanovi izmed učiteljev odbor, ki bo dela presojeval, za izdavo pripravljal in jih. Če ni drugaČi, naročilni poti na svitlo izdaval. Gotovo bo'izdavo podpiral vsak rodoljub, da se zastavi terdua podlaga naši literaturi.
Pridjana je 6. pola Marije Stuartove,
Natisnil Janez Leon v Celovcu.'