Štev. 8. V Ljubljani 1. avgusta 1875. Leto V. Naročnina naj se naprej plačuje in poši Ija uredništvu v špi-talskih ulicah hš. št. 273 v Ljubljani, l Raibach.) Izhaj» 1. dné mesecu in stoji za vse leto po pošti 2 gl. 6o kr., za pol letal 30 Brez pošto : za leto 40 za leta 20 ^RECESTITEMU, J^REVZVISENEM-U Gospodu, Gospodu tarnam iL bivšemu stolnemu proštu itd., itd., novemu Knezoškofu ljubljanskemu. * -H- ?étja. orgel se glašenje Povzdiguje iz dolin, & In razlega se zvonjSnje T Iz stolpov vseh do višin; ' Zlatozàrno solnce svéti Ròdnej zemlji v žarnem lèti. Od povsod ljudje veseli, Zbirajóèi se, hi tè, Ker v Očeta so prejéli Njega, ki ga vsi cesté; Na ljubezni naglem krili K Njemu vsako serce sili. „Vertec!" ti natergaj tudi Krasnih poljäkih cvètov zdaj; Vèncati se ne zamiidi, Ko je vsak ovèncan kràj, Da z glasovi občne slave Svoje združiš ti pozdrave! Vi, otroci! priskakàjte Semkaj v „Vertec" svoj cvetàn, In pazljivo poslušajte : Slaven je denašnjl dan! Oča bode vas pozdravljal, Ljubeznivo blagoslavljal. Oča vzvišene modrosti, Ki otroke rad imä, Ker si k diiševnej kreposti Dar pridružil je serca, Ktero vedno mu je vneto Za mladine srečo svéto. Evo, vénci so spleteni, Vsak ubožen, prost se zdi, A beršlinov list zeleni Mnogo jim obéta dnij; Tudi cvetje vmes rudeče Znak ljubezni je goreče. Vèdite, vsa domovina Nanj ozira se željno, Kakor mati, ki je v sina Stavila svoj up zvesto; Serce jej ponòs dviguje, Ker ga Svöjca imenuje. Vže se O ragi približuje, V slavi svojej svitli knez, Zanj molitev se dviguje Nam iz serca do nebés, Da bi ga ohranil Večni Dolgo svojej crédi srečni! Pot, otroci! potrosite Z blagovonjem vseh cvetov, Ter navdušeni slavite Dan najslavnejši Njegov. Dan, ki naša zemlja mila Seréno ga z nebés prosila. Luji&a Pesjakova. Cigani. (Pripoveduje Ferdo V.) Vem, da ga nij med vami, ki bi ne bil že kaj slišal o ónih čudnih ljudeh, ki se brez domovine in brez stalnega prebivališča klatijo po svetu, ljudi nadlegujejo, po hišah prosjäöijo, vedežujejo in večkrat tudi kradejo. Ti ljudje govore kozarski jezik in so černe od solnca zagorele kože. Nihče jih nema rad, vse je merzi, vse se jih izogiblje. Ti jako nadležni ljudje se imenujejo cigani. V prejšnih časih se je mnogo govorilo, da so ti čudni ljudje prišli iz Egipta, od koder so je pregnali, ali nam se vendar verjetniše zdi, da so jim bili prädedi Azijati. Najbolj čudno je to, da so si ti ljudje za toliko let, kar se po svetu klatijo, vendar svoje posebnosti ohranili. Cigani, kamor koli pridejo, pripoznajo 6no vero, katera je v tistem kraji obična, a večina jih vendar nema nobene vere, ter so vsi v nekakej razuzdanosti in zapušččnosti odrasli. Jedó vse, kar je užitnega, nobena stvar jim ne preseda, nič se jim ne gnjusi. Kadar nemajo dosti navadnega mesa, jedó ježa, veverico, psa, mačko i. t. d. Ako se več teh ljudi skupaj po svetu klati, imenuje se taka družba ciganska četa, a tist človek, kateri vsem zapoveduje "in katerega morajo vsi drugi slušati, zove se ciganski knez. Imamo dosti primérljejev, kako so cigani po vaséh, tergih, in mestih, po sejmih in cerkvenih shodih marsikaj na skrivnem sè soboj odnesli, kar je v njih tatinske roke dospelo. Zgodilo se je tudi že, da so celò kakega otroka ukradli, ga sè soboj odnesli in za svoje namene vpotrebljevali. A s tem so si toliko škodovali, da jih dandanes v nobenej iz-obražeuej deržavi ne terpé več. ■Vse to vam sem zategadelj povedal, da bodete naslednjo povest laže razumeli. L Ne daleč od zadnje hiše neke slovenske vasice se je bila razšatčrila ciganska četa; nekoliko moških, dve ženski in četvero otrók razne stàrosti. Šator, čem kakor ogljénica, bil je že razpet sredi zelenega drevja, a v njem so se na kupu slame valjali na pol nagi otroci. Pred šatorjem gori ogenj, pri katerem gerda, stara ciganka pripravlja večerjo v velikem, nad ognjem visečim kotlu. Najstdrejši otrok, deklica pri dvanajstih letih, položi v krilo maj-henega, objokanega dečka, tolažeč ga z milovanjem in sladkanjem. Deček je bil malo boljše oblečen od drugih ciganov, a raztergana in zamazana suknjica, v katero ga dekletce obleče, ne pristoji mu niti najmanje k tenkim, belim * čarapicam, ki je ima na nogah. Tudi obrazek ima bel, nežen in čist. Zdajci migne knez deklici, a ta prime za neko merko tekočino, ter ž njo pomaže dečku obrazek in roki, da si tudi se je siromašno dete temu branilo, vijoč se in pla-kajóé. Zdaj se knez sè svojim tovarišem ciganom napravi v bližnji gozd na lov, tretji ostane v šatorji, da nanj pdzi ter gladne, suhe in izsträdane konje na-pase, četerti se pa s ciganko podä v selo (vas), da si z vedeževanjem in pro-sjäöenjem, od hiše do hiše id6č, izprósi kaj za večerjo. Ciganom je vse, kar jim daš, dobro; moka, jajce, slanina, kruh i. t. d. Povsod je dobrih ljudi, ki jim radi kaj podelé, bodi si iz usmiljenja ali iz strahu, da bi jim cigani ne podtaknili kam kakega ognja, kar se je tudi že večkrat zgodilo. Cigan s ciganko sta obhodila že vso vas, samo jedna bolj samötna hiša jima ješe ostala. Začelo se je že mračiti. „Cuješ žena", reče cigan v svojem ciganskem jeziku, „pojdi tja v óno hišo, in ako vidiš, da bi se dalo brez kake nevarnosti kaj vzeti, daj mi znamenje ^z lučjo, jaz te tukaj počakam." Ciganka stori, kakor jej je bilo rečeno, ter otide v hišo. Gospodinja Mara je sedela pri sveči pred kolóvratom, odperla si je mo-litevno knjigo in pobožno molila večerno molitev. Na jedenkrat udari nekaj po vežnih vratih ter k malu potem stopi v sobo velika, močna babura, ki začne Maro pozdravljati z raznoverstnimi prijaznivimi besedami. „Sreča v hišo, a nesreča, vèn iz nje !" pozdravi ciganka gospodinjo Maro sè svojim.klopotajočim jezikom; „imaš li kakšno stvarco za ubogo ciganko, kakšno jajce, malo kruha ali moke? Morda kako staro ponóseno obleko za moje otroke? Košček slanine, ali kaj tacega? Podeli ubogej ciganki kakšen dar, lepa zlata gospodinja! A kje ti je mož? Ali ga nij doma? Kje so ti otroci? Daj, pomóli mi blagodarno svojo roko, da ti srečo prorokujem." Sirota Mara ne vé, k#j bi na vse to rekla. Za nekaj časa odgovori: „mojega moža nij doma, ali vsak čas se verne; tudi Jožek je šel ž njim." To ravno je ciganka hotela vedeti, potlej reče: „Daj mi tedaj, draga gospodarica, svojo desno roko, da ti kažem srečo", to rekši prime jo za desnico, a z levo roko pomakne luč na mizi, da bi jej mogla bolje dlan pregledovati. „Ti imaš jako poštenega in pridnega moža, pa tudi lepega in ljubeznivega sineka, Bog ti ju obvari vsacega zla. Skoraj bodeš imela nepovoljnosti in tudi kvare (škode) ti ne bode manjkalo, ali veruj mi, da tebe čaka potem velika sreča." Tako je govorila ciganka, kakor da bi vse to na dläni čitala, 8* in čim več je berbljala, tem bolj jo je poslušala gospodinja Mara, ki se zdaj vzdigne od kolóvrata, odprè omaro, ter jo obilo nagradi (obdari) za njeno jako ugodno prorokovanje. Tu vidimo, da je bila gospodinja Mara usmiljenega in dobrega serca, a od druge strani je bila lehkoverna in tako je zelò grešila, ker dobro vam je znano, da ga nij človeka na svetu, ki bi znal iz dlani povedati, kaj se bode v prihodnosti zgodilo ; to vé samo Bog, in greh je, kdor terdi ali veruje, da se more iz izmišljenih ali kakih drugih znamenj kaj prihodnega povedati. Pobožna žena Mara nij v svojej mladosti nikoli nič o takih stvareh slišala, a vendar je kakor njeni stariši in prädedi verjela v take neumnosti. Žalostni nasledki njenega lehkoverstva so se skoraj pokazali. Cigan, ki je bil zunaj hiše, priplazi se v tem, da sti ženi govorili, po tiboma na dvorišče, odprè hlev ter sliši kozo meketati. Hitro stopi noter, odveže jo in pogleda pri na pol odpertih vratih, da-li ga kdo ne pàzi. Videč, da je vse tiho in mirno, samo ciganka in gospodinja Mara si razgovarjati v sobi, potegne kozo iz hleva ter hiti ž njo preko dvorišča. Za malo časa ga doide zvita ciganka. Obd se zdaj podvizata, da prideta poprej do šatorja,- boječ se, da bi ju kdo iz vasi ne videl. Koza se je zelò branila in z vso silo upirala, ali naposled je morala za njima. Evo jih! dospeli so vsi trije srečno do šatorja. Stara ciganka zajema vodo iz studenca, a knez, v dolgo raztergano haljo zavit, gleda zamišljen v kotel. Mlada deklica sedi na panji poleg ognja milovaje plakajočega dečka, ki jej leži v krilu, ostali otroci spé na raztresenej slami v šatorji. H. Gospodinja Mara je še zmirom sedela ob kolóvratu, zaglóbljena v prihodnost in radovaje se velike sreče, katero jej je napovedala ciganka. Sanjala je ugodne in zlate sanje. Jedva je čakala, da se verne mož z Jožekom, da mu pové ugodno prihodnost, ki ju čaka po napovedbi skrivnostne ciganke. Ali kako to, da ga danes nij tako dolgo domóv? ' Zdaj zalaje pes, zvesti domači čuvar, ki je hil tudi iz doma, in oče stopi z Jožekom zdrav in vesel v sobo, nazvävsi prijaznej ženi „dober večer." Jožek derži v roki snopič zelenega listja, ki ga je med potjo nabral, in reče: „glej, mamica, to sem nekaj malega nabral za našo lisko, dober grižljej jej utegne biti", in prej nego se dotakne večerje, pohiti v hlev, da svojej liski — tako je imenoval svojo dobro kozo — položi v jasli njen oblizek. „Martin, danes na večer je bila tukaj neka ciganka", reče žena možu, ki sede k večerji, „pa mi je vedeževala in rekla, da bodem skoraj imela dosti nepovoljnosti in kvare, ali čuj, — potem pride v našo hišo velika sreča." „Tako?" vpraša Martin smijaje se, in reče: „jaz bi vse drugače prorokovah Ciganka je imela pri tem kak drug namén in dolge perste, ter je bajé pervi del svojega bogovanja in prerokovanja že izveršila. Kako neki moreš verjeti takim ljudem?" „Le počasi dragi moj Martin. Ne sumnjiči tako naglo nedolžnih ljudi", odgovori žena, „ciganka se nij niti ganila od mene, in jaz je nijsem nikjer same pustila, kako bi tedaj mogla kaj vzeti?" Nu žena je še govorila, da se zunaj na dvorišči zasliši glasen jok in javkanje. „Joj, joj, moje liske nij, joj moja liska, moja liska!" tako plakajöö stopi Jožek v sobo. „Na, zdaj vidiš, ali nijsem govoril resnice?" reče Martin ves nejevoljen. „V tem, da ti je ciganka neumnosti prorokovala, odnesli nam so cigani kozo in morda še kaj druzega. Zdaj je treba hitro za njimi!" Naglo vzame Martin svetilnico, vtakne gorečo svečo noter, pohiti sam v hlev, išče, kliče, ali vse zamän, — od liske nij nobenega traga. Nejevoljen se verne v hišo, obési svetilnico na steno in reče: „Ko bi tudi znal, kam in kod so jo malopridneži pobrali, kaj bi mi hasnilo, ako bi šel za njimi ? Znalo bi se še celò dogoditi, da me ubijó ali vstrelé. Zdaj nemate niti mleka za zäjutrek, a jaz sem vse novce, kar sem jih imel, odnesel v mesto in sem plačal davek, nemam tedaj toliko, da bi kupil drugo kozo." Martin je bil tih in pohleven človek. Nij razgrajal in delal prevelikega hrupa, tudi ženi nij očital, kajti vedel je, da mu se koza pri vsem tem vendar ne bi povernila. Znal se je hitro utolažiti, in je šel najpred v sosedstvo, da bi tu kaj več zvedel o ciganih. V bližnjej kerčmi je bilo več sosedov zbranih, tja se Martin podä ; ž njim stopi tudi oče župan z novinami v roki v kerčmo. Ko drug drugega pozdravijo, in predno Martin oméni nesreče, ki se mu je pripetila, začne oče župan in pravi: „ čujte sosedje in prijatelji; tukaj vam stoji neko posebno naznanilo v novinah, katero vam moram prebrati." Ko vsi potihnejo, začne župan čitati: „Pred dvema dnevoma je zmanjkalo mladega dečka, da nihče ne vé kako in kaj. Ta deček je šel s péstunjo na vert in jedva se je malo oddäljil, nestalo ga je. Péstunja pravi, da je samo nekaj besedi s prijateljico izpregovorila in takój pogrešila dečka, iskala ga je in klicala po vsem vertu, a zamän, — o dečku nij duha ni sluha, da si nij na vsem vertu nikjer kake vode ali jame, v katerej bi se dete utopilo. Ne ostaje tedaj drugega, nego sumnja, da je otroka nekdo ukradel. Zato se daje javno po vseh občinah na znanje, da se ostro päzi na vse memogredoče komedijante, potepuhe, sleparje in cigane, in ako se o dečku kaj gotovega poizvé, da se to takój naznani višej gosposki. Starši zgubljenega otroka so obljubili tistemu, ki jim dete v naročje prinese, tisuč srebernikov, a ónemu, ki otroku samo na sled pride, ter jim to obznani, dvanajst zlatnikov. „Deček je star štiri leta, ima rumenkaste, kodraste lasé, plave oči in rudeča, okrogla lica. Pogumen je in govori jako živahno. Otrok je imel na glavi slamnik z modrim trakom, belo suknjico in hlače, opasan je bil s čemim pasom, na nogah je imel bele čarapice in v žepu robec, zaznamovan s čerkama M. T.; ime mu je Milan." „Ravno danes sem videl cigane, ki so šli preko naše vasi", reče sosed, ko župan svoj govor okončl „O to tudi jaz dobro znam", reče Martin, „kajti odnesli so mi kozo." Zdaj jim na drobno pripoveduje vse, kako je ciganka prišla v njegovo hišo, ko njega nij bilo doma, kako je ženi prorokovala srečo i. t. d., ter vpraša, po katerem potu bi se bili malopridneži podali. Ali nihče mu ne more tega povedati, samo toliko' mu rekó, da ne daleč zunaj vasi so si šator razpeli. Premišljaj0č, kako bi prišel ciganom na sled, otide Martin domóv in leže v posteljo. in. Še je bila temä, petelini po vasi so pervikrat zapeli, ko Martin iz postelje vstane, hitro se obleče, zvestega psa pokliče, sekiro čez rami dene ter se naglo in tiho iz hiše podä. Naj pred pelje psa v hlev na óno mesto, kjer je bila koza privezana, ter mu reče: „idiva sultan, idiva, da poiščeva lisko!" Nato gre za sultanom proti ónem kraji, kjer so si bili cigani naredili šator ; pes se je vedno nazaj oziral, da li gre gospodar za njim, a to je bilo Martinu dosti, da ga je pes razumel, ker terdno se je zdaj nadejal, da najde svojo lisko. Steza ju je peljala preko gričev in dolin, a ko se je začelo daniti, prideta do gozda. Pes se je ves čas oziral nazaj ter nemirno mahal z repom, kazaje se nezadovoljnega, da gospodar ne more tako hitro za njim. Ko sta že dve dobri uri hodila, prideta do nekega hribca od kodar se je daleč videlo po ravnim. Tam na desno med zelenim drevjem zapazi Martin vasico in gost dim, ki se visoko k nebu vzdiguje. Takój si misli, da tam morajo biti cigani. Pokliče psa ter mu da znamenje, da naj za njim ostane, a on stopi za star hrast ter gleda po okolici. Martin se nij prevàril ; bil je že blizu ciganskega šatorja. Zdaj vidi, kako gredó trije moški in jedna ženska proti vasi, vidi, kako dvoje otrók nosi derva k ognji, in vsak čas se mu pokaže izza gostega dima gerda ciganka, ki pri ognji čepi in v velikem kotlu nekaj kuha. Martin vzame klobuk z glave, položi ga na tla poleg hrasta, ter pokaže psu, da mu ga čuva. Zvesti pes takój leže poleg klobuka. Zdaj vzame Martin sekiro v roke, kakor da bi šel gledat, kje bi derv nasekal, ter se malo po malo približuje k ognji. Evo glej, pred očmi nenavadnega prizora! Na velikem, zelenem travniku, jedva dvajset stopinj od ondód, kjer je Martin stal, zagleda svojo kozo. Mlado dekletce jo je vodilo na ko-nopnej vervci, a na njej jezdi lep deček, deržeč se za rogova. Deklica pri dvanajstih letih je znala kozo takój prideržati, ako bi bila hotela kam v stran kréniti. „Hop, hop Milanček," kliče dekletce veselemu dečku. Martin se nazaj pomakne, dene klobuk na glavo, ozrè se še jeden krat na desno in levo, na vse strani, da-li ga kdo vidi, potem pokliče psa k sebi in mu prepove lajati. Zdaj se on tako postavi, da je dosti daleč od ognja in ga od tam nihče videti ne more. Mirno pazi na svojo lisko in otroka, ki se mu igraje približujeta. Zdàj zakliče tiho, a vendar dosti razumljivo: liska! Koza postoji in ostro pogleda v germovje, od kodar je prišel glas. „Liska!" zakliče Martin še jedenkrat, in koza veselo poskoči v derk, izvivši se deklici iz rok. Deček ves prestrašen se je čversto derži za rogova. „Milanček, Milanček!" kliče mlado ciganče, koza začne meketati, deček plakati, a pes veselo lajati, ko ugleda svojo tovarišičo iz hleva. Martin zgrabi berž dečka ter hiti proti dómu, a za njim v skoke pes in koza. „Milanček, Milanček!" čuje se zopet klic iz daljave. Martina obide nekov strah. Spomni se, kaj je sinoči župan v kerčmi iz no vin čital in pripovedoval. „Otroku je res ime Milan, in mene si je Bog izbral, da rešim otroka in ga prinesem njegovim žalostnim staršem v naročje!" tako si je mislil dobri Martin. Zdaj še le opazi, da je otrok čern kakor drugi cigani, in že ga je hotel popustiti, boječ se, da bi znal imeti s cigani neugodnosti, ko deček izpregovori: „prosim te dobri človek, odnesi me k ateji in mami; hudobni ljudje so me vzeli, ko sem se igral s pestunjo na vertu in odnesli so me se soboj v gozd." • „Dà, dà, to je res óno ukradeno dete," reče Martin sam sebi, ter hiti kolikor more dalje proti dómu. Otrok videč, da je svojemu rešitelju pretežek, reče mu: „pusti me, jaz imam dobri nogi in lehko tečem za toboj". Zdaj ga Martin izperti, prime ga za róko, ter obä tečeta kolikor moreta. Za pol ure, ko tako tečeta, se Milan utrndi in ne more več dalje; ali Martin ga zopet operti na rami in dirja ž njim kolikor ga moreti nogi nesti. Velika sreča za Martina, da so se cigani razšli po gozdu in po väsi, ko je on ugledal dete in pobegnil ž njim. Tako je bil on že dosti daleč, ko so cigani v šator se vernivši zagnali se za njim. Ali jedva je on tako bežal tri četrt ure, da začuje za soboj dva velika psa, ki sta lajajćč za njim tekla. Zdaj je bilo treba hrabrosti in poguma. Martin je bil serčdn človek ; takój spusti dečka na tla, prime v levo róko sekiro, a v desno vzame oster kamen, ter ga tako srečno zažene v pervega psa, da ga pri tej priči zadene. Pes se zvali na tla in se valja po zemlji, a drugi pes se požene ves bésen nanj, ah' prej nego ga more ugristi, udari ga Martin sè svojo ostro sekiro po odpertem gobci s tako močjo, da se takój mertev na tla zruši. Vsa ta borba je trajala jedva tri minute. Zdaj Martin hitro popade plakajočega otroka, začne ga tolažiti ter naglo dirja ž njim proti dómu. Samo še pol ure in Martin bi bil doma pri svojih. Ali glej nesreče! za njim tečeta dva s puškami obor0žena človeka, to sta bila cigana, ki sta se v sléd podala njemu in ubogemu otroku. Ves upehan začne vzdihovati: „o Bog, usmili se zdaj mene in ubozega, ' zgubljenega otroka! Zdaj moram preko ónega klanca, a moji preganjalci so mi že za petami! — Bog, moj Bog! pomagaj nama v tej velikej sili! N Že sliši za soboj upiti: „stoj, malopridnež!" Ali Martin se ne zmeni, nego beži z detetom na rami. Puška p6či in pok mu odmeva preko glave. „O moj Bog, moj Bog, reši me nevarnosti!" prosi Martin z otrokom se spenjaj6č preko klanca. Kadar je sila največja, takrat je božja pomoč najbližja. In res, kolikokrat je že prišla pomoč iz neba, ako se je kdo v gorečej molitvi obernil do Njega, ki jedini pomagati more. Tudi zdaj nij Bog zapustil dobrega in usmiljenega Martina. V bližini so se slišali ljudje in res je k malu zapazil šest vaščanov in nekoliko obor6žanih žandarjev, ki so šli njemu naproti. Veselo zalaje pes, in ko ugledajo cigani oborožane žandarje, začno takój nazaj bežati. Žandarji se spuste za njimi v tek. Martin je ob kratkem povedal sosedom vse, kar se mu je dogodilo in ti ga spremijo z otrokom, kozo in psom do njegove hiše. IV. Gospodinja Mara je sedela žalostna in sama v hiši; premišljevala je izgubo jedine domače živinice, s katero je imel nje Jožek toliko nedolžnega veselja. Bala se je pa tudi za moža, podavšega se v toliko nevarnost. Jožek je bil v šoli in tako je bila mati sama doma in je premišljevala svojo po lehkovernosti prouzročeno nesrečo. V tem hipu plane Jožek kakor da bi bil obnorel v sobo, ter zavpije: „mama, mama! evo naše liske zopet nazaj," verze knjige na mizo ter skoči po bliskovo na dvorišče. Mati pogleda pri oknu ter vidi moža s tujim otrokom v naročji, vidi tudi lisko, katero veseli Jožek objema in pozdravlja, vidi množico ljudi, ki so se shajali okoli njih ter zdaj tudi ona sama skoči vèn na dvorišče, da je pozdravi. „Na, tukaj imaš kozo zopet nazaj!" reöe jej prijazno Martin, „a zdaj idi in pripravi nam kaj jesti, kajti gladni (lačni) smo vsi! Ti Jožek privezi lisko čversto v hlev in daj jej dosti kerme". V tem, da je mati pripravljala jedilo, vzame Martin mlačne vode in mila, da umije dečku obraz in roki, ki mu je so zamazali cigani. Milan se temu nij branil in za malo časa se mu prikaže lepo, krasno belo lice, da ga je bilo veselje gledati. „Ali je tebi Milan ime?" vpraša ga Martin. „Milan Ternovski," odverne mu deček. — Kje žive tvoji starši?" vpraša ga dalje Martin. Nato vprašanje se je začel Milan na ves glas plakati, ker se je spomnil dobrih roditeljev. Ko stopi gospodinja Mara z juho v sobo, zvedela je vse, kar se je bilo zgodilo. Ne more se dosti nagledati lepega dečka, vzame ga k sebi v naročje, boža ga in poprašuje to in 6no. Po jédi vzame Martin ukradenega otroka ter otide ž njim k županu, da mu pové na drobno ves dogodek. „Nu, ker je temu tako, dragi sosed, želim vam veliko srečo," odgovori župan ter mu prijazno stisne roko. Podvizajte se, da pridete poprej v mesto. Ali veste kaj ? deček je truden, dal bodem zapréèi in se sam popeljem z vama do dečkovih staršev". Za pol ure že derdra voz po cesti. Na vozu sedi Martin, Milan in oče župan, ki je vzel tudi 6ne novine sè soboj, iz katerih je v kerčmi čital o ukradenem dečku. Ko se pripeljejo v mesto, vprašajo povsod za 6no hišo, v ka-terej je otroka nestalo. To tudi k malu pozvedó in stali so za malo časa pred krasno palačo. Milan tega nij vedel, ker je terdo spal na vozu. Ko zapeljejo voz v velik in krasen dvor, odprè se okno v pervem pala-činem nadstropji. „Milan! Milan!" zavpije ženski glas. „Milan! Milan!" doni po vsej palači. Yélika vrata se odpró in sluge, dekle, péstunje in drugi posli se zberó okoli voza. Martin vzame otroka in ga nese po stopnicah gori v pervo nadstropje, vesela družina ide za njim. V drugem nadstropji se odpró vrata in tenka, zala gospa stopi pred-nje, vzame Martinu spečega otroka iz rok ter ga poljublja brez konca in kraja. Mali siromak nij znal koliko srečo uživa. Tudi bratje in sestre pristopijo ter ga jemljó iz naročja v naročje. Yes vesel gleda Martin z očetom županom ta nenavddni prizor. Veselje, radost in čutila materinega serca ne more moje pero popisati. A evo vam zopet drugega, še veselejšega prizora ! Tam v daljavi se vidi kočija. Vrača se domóv predsednik, grof Ternovski, Milanov oče. Ravno pride iz knežje zbornice. Nazoča množica ljudi mu kliče preveselo novico naproti Gànen od prevelicega veselja hiti gori po stopnicah, vzdigne in pritisne preljubega otroka na persi ter se zahvaluje dobremu Bogu za toliko dobroto. — Zdaj pokaže čestita suproga na Martina ter reče: „glej tam človeka, ki je nama otroka prinesel!" Ternovski se ozrè, objame Martina ter ga prosi, da pové vse, kako se je z otrokom godilo. V. Martin pripoveduje ves dogodek in vsi nazoči ga verno poslušajo. Ko svoj govor okonéà, zasliši se zunaj na dvoru velik hrup ljudi in ropotanje orožja. Kaj to pomèlli ? Žandarji so pripeljali četo ciganov, ki so je v gozdu zajeli. „To so óni ljudje, o katerih vam sem ravno zdaj pripovedoval" „reče Martin. To je 6na deklica, ki se je igrala z Milanom, to sta 6na dva hudobneža, ki sta za menoj streljala." „Dobri človek," reče Ternovski gänen, „ti si stavil svoje življenje v nevarnost zaradi mojega otroka; povedi, kako naj te dostojno plačam za tvoj trud in žertovanje? Ti ostaneš tukaj, da bodeš svedok (priča), ko bodemo te razbojnike izpraševali in jim sodili. Oče župan bode tako dober, da pové tvojej ženi, ka se jej nij treba bati za tebe." Župan se bogato obdarjen sam domóv poverne. Bilo mu je zelò všeč, da je Martinu sreča tako ngodna. Prepričal se je, da tudi v velikih palačah ljudje prebivajo, ki so dobrega, usmiljenega in občutljivega serca, katero pre-velicega veselja tudi razkipéti more. Martin je moral pri grofovskej mizi obedovati. Še tistega dne je moral pred sodnijo zaradi ciganov, ki so zelò tajili, da bi bili óni dete ukradli, a vendar nijso mogli tajiti, da bi ne bili óni streljali za Martinom. Naposled se je seznalo, da je ciganka v tem, ko si je Milan za germovjem cvetja nabiral, stopila k njemu, ter ga z neko ruto terdo okoli ust ovila, da nij mogel upiti in tako sè soboj odnesla. Martin je prejel darilo, ki je bilo tistemu namenjeno, kdor otroka/ najde in ga žalostnim staršem v naročje prinese. Tako je bil na jedenkrat najbogatejši v celej väsi. A njegova žena Mara je še zmirom terdila, da jej je ciganka to srečo na dlani čitala, ako tudi so jej pametni ljudje dokazovali, da bi cigani, ko bi bili zmožni prihodnost prorokovati, tudi morali znati, kaka osoda zadene tiste, ki so dete in kozo ukradli. Glejte, tako daleč se vkore-ninijo vraže in druge .bedastoće, ako se v mladosti ne iztrebijo iz nežnega serca nedolžnih otrók! Lisko, ki je bila po božjej previdnosti vzrok, da so dobili starši ljubljenega otroka nazaj, moral je Martin Milanu prepustiti, a dobil je zato dve lepi in dobri kravi, a Jožek mnogo lepe obleke in igrač. Po sodnijskih preiskavah je prišlo na dan, da je deklica, ki se je z Milanom tako ljubeznivo igrala, bila tudi ukradena svojim staršem, ali nij se moglo nikjer zvedeti za njene starše niti ródbino, zato jo grof priderži pri sebi. Bila je pridna, dobra in ubogljiva, grof je po očetovski skerbel za-njo; pozneje je vzela nekega uradnika za moža, s katerim je mnogo let srečno in zadovoljno živela. Druge ciganske otroke so oddali v sirotinske in druge zävode, cigane in ciganke pa v kaznilnico, iz katere nekateri nijso nikdar več prišli na dan. Toplota, solnce in štiri letni časi. Bil je dober in pobožen oče, ki je svoje otroke vedno opominjal na stvari božje, da bi se tako učili Boga prav spoznoväti, ljubiti in mu služiti. Večkrat jih je vzel sè soboj na polje in jim pripovedoval, kako je Bog to ali óno tako modro in lepo urédil, da bolje biti ne more, a otroci so ga zopet popraševali, zakaj je to ali óno ravno tako in ne drugače ? Oče jim je na vsa njihova vprašanja rad odgovarjal. Necega dne gre oče sè svojim Jarnejčkom zopet na polje, gledat, kako žito zori. Idóé sta se razgovarjala o rastlinah in zeliščih, ki sta je videla med potjó. Med drugim sta začela tako govoriti: Oče. Jarnejček! glej, tu na polji vidiš mnogo različnega cvetja, po drevesih obilo sladkega ovočja (sadja) in po livadah najlepše zelenje, a vsega tega pred nekoliko meseci še nij büo. Kaj misliš, od kod vse to pride? Jarnejček. To je vse naraslo; trava raste po zemlji in drevesa poganjajo iz zemlje. Oče. Res je tako! Ali povédi mi, kdo je, ki požene travo iz zemlje, listje, cvetje in sladko ovočje iz dreves? Jarnejček. Bog je, ki vse to stori. Oče. Dobro si odgovoril ! Od Boga pride vse, kar vidimo ; on je dal zemlji moč, da more cvetje in drevesa, in vse, kar na njej raste, iz sebe pognati. Le vsejaj n. pr. jabolčen pèéek v zemljo in za nekaj časa bode pognalo iz njega drevo, da bodo imele ptice dovolj prostora pod njegovimi košatimi vejami- Óna zemeljska moč, ki tako majhen jabolčen pèéek izpremeni v tako veliko drevo, res je prečudna. — No, povédi mi, ali vidiš ti vsak čas v letu toliko zelenja in lepih cvetic? Jarnejček. Ne, oče! po zimi jih ne vidim. Oče. In zakaj h ne? Jarnejček. Jaz mislim, da zato ne, ker je prevelik mraz. Oče. Tudi to si dobro povedal. Kaj je tedaj še treba razun zemlje, da mogó rastline, trava in zčlišča rasti? Jarnejček. Treba je tudi toplote. Oče. Od kod H pa pride ta toplota? Jarnejček. Od solnca. Oče. To je resnica; ali solnce sije tudi po zimi, a vendar nij po zimi tako gorko kakor po leti; kaj misliš od kod pride to? Jarnejček. Tega vam pa že ne vem povedati. Oče. Kadar deržiš perst nad gorečo svečo, takój te bode speklo, a ne tako, kadar ga deržiš od strani. Vidiš tedaj, da večja ali manjša toplota, katero naredi ogenj, pride od položja sveče; ogenj v navpičnem položji dela mnogo večjo toploto nego v poševnem. Ravno tako je sè solncem; tudi solnce ne stoji zmirom v istem položji z našo zemljo; včasi stoji bližej, včasi zopet dalje od naše zemlje. Kadar stoji solnce najvišje na nebu, takrat padajo solčni žarki navpik doli na nas in zategadelj čutimo največjo toploto. Tega se vsaki dan lehko prepričamo. Zjutraj, kadar solnce vzhaja, in z večera, kadar zahaja, nij zrak ónako gorak, kakor je o póludne, kadar solnčni žarki navpik padajo na zemljo. Po zimi stoji solnce nižje nego po leti, zato tudi solnčni žarki ne padajo navpik na zemljo, nega bolj po Sevi (nagneno), in to stori, da nijso tako gorki. Jarnejček. A od kod pride to, da stoji solnce po zimi nižje nego po leti? Oče. Tega ti zdaj ne morem tako umljivo povedati, kakor bi rad, a vendar zapomni si to, kar ti povem : Nam se zdi, da solnce vzhaja in zahaja, ipsw zato tudi pravimo „solnce zjutraj vzhaja in z večera zahaja". A temu nij tako, ker solnce stoji zmirom na istem mestu in samo zemlja se suče okoli solnca. Jarnejček. Tega vam ne morem veijeti. Oče. In vendar je tako! Kadar se na kakem vozu hitro kam pelješ, zdi se ti, da se drevesa in hiše mimo tebe premikajo in da voz mirno stoji, a dobro veš, da je ravno narobe. Zemlja se suče v velikem okrožji okoli solnca, in v istem času se pa verti tudi okoli svoje osi. V tem, da se zemlja okoli solnca suče, pride v tak položaj sè solncem, da solnčni žarki na zemljo padajo navpik in takrat nam je vroče. Za nekaj časa pride zemlja sè solncem v tak položaj, da solnčni žarki po ščvi padajo na zemljo in takrat nam je hladno. Zemlja potrebuje 365 dni in 6 ur, da se zasuče jeden krat okoli solnca, to je ravno jedno leto. Kaj misliš, da na jeden krat postane zima in zopet na jeden krat vročina? Jarnejček. Ne, za zimo prihaja zmirom toplejše in naposled postane velika vročina; ta letni Čas imenujemo poletje; —a potlej biva zopet zmirom hladnejše. Oče. Dobro si povedal. Ta prehod iz merzle zime v prijetno poletje imennjemo pomlad, a prehod iz prijetnega poletja v merzlo zimo imenujemo jesen. Znaš li mi zdaj povedati, kako se zovó štiri letni časi? Jarnejček. Znam. Oče. Nu, kako! * Jarnejček. Pomlad, poletje, jesen in zima. Oče. Kako nastanejo štiri letni časi? Jarnejček. To pride od tod, ker se zemlja suče okoli solnca. Oče. Naj ti še to povem, kako se naredi dan. Zemlja se zasuče v 24 urah jeden krat okoli svoje osi in to dobo imenujemo jeden dan. Po leti so dnevi najdaljši, a po zimi so najkrajši. V pomladi in jeseni so dnevi in noči jednako dolgi. Od kod in zakaj vse to pride, to ti povém, ko bodeš večji. ___Mladinoljub. Gosénièno gnezdo. Jelčica se je sprehajala z materjo po polji. Glej, tu zagledati germič kopriv, ki je bil polhen gosenic, gerdih černih živalec, ki so imele po herbtu polno bodečih kocin in zelene proge med kocinami. „Ali smem te gosenice pohoditi?" vpraša Jelčica matere. „Ne," reče mati, „saj vidiš, da se te živalce redé o koprivah in nam ne delaje nobene kvare. Ako je pa vidiš na kakem drevesu ah na kakem drugem koristnem zelišči, smeš je pokončati. Le vzemi je domóv, da je boš doma redila!" Z veseljem seže Jelčica z roko po gosenicah, ali jedva to stori, zavpije na ves glas, ker nij pomislila, da koprive pekó. A zdaj je pametnejša; potegne robec iz žepa, ovije si roko ž njim in poterga koprive, na katerih so sedele gosenice. Domóv prišedši, dene koprive v veliko kupico, preveže jo s papirjem in naredi na papirji od zgoraj luknjice, da so gosenice dobivale zraka. Pet dni jim je Jčlčica dajala pridno jésti in jih je z veseljem opazovala. Šesti dan jim prinese zopet jesti, ah o čuda ! papir neče od kupice stran, ker so se gosenice nanj obesile. Ob zadnjem Životovem koncu so visele med papirjem in kupico kakor bi bile prikéljene. A ko je bolj na tanko ogleda, začudi se še bolj, ko vidi, da so se gosenice izpremenile v podolgate červičke, pri katerih ne vidi ne glave ne nog. Živeli so in se premikali Za nekaj tednov pogleda Jelčica zopet v kupico, ah kaj vidi? Vse polno lepih, pisanih metuljev se premika po kupici. Metuljček, ki še nij izlezel pomaga si z vso močjo iz mešička. Njegova nežna krila so bila še jako majhena. Hitro se premika po kupici, in predno je bilo četert ure, vzrastla mu so krila. Ko so vsi metulji prilezli iz svojih bub, nese J elčica kupico na vert, odvzame papir in izpusti metnlje. Vselej, kadar je videla rajavega metulja s černolisastimi krili po vertu ferfetati, rekla je: „ti si gotovo jeden iz moje kupice!" Bil je to metulj, kopriv ar. F. Silvester. Velikodušnost. Španski zgodovinarji pripovedujejo lep izgled velikodušnosti in ljubezni do bližnjega. Bazperla sta se bila dva plemenitaša. Pervi je bil Španec, drugi Maver. V tem boji ubije španski plemenitaš protivnika in pobegne. Na begu se mu posreči, da preskoči visok zid, ki je ograjal velik vert. Ker ga nihče nij videl, izgubili so njegovi preganjalci ves sled. Vert je bil svojina nekega Mavra. Temu razodene begun svoje hudodelstvo ter ga prosi milosti in zavetja. Maver sprejme prijazno prišlega človeka in mu pravi: „Nä, tukaj pokusi to breskev in bodi brez skerbi, dokler si v mojem varstvu". Potem ga zapre v hišo na vertu rekoč, da mu hoče preskerbeti konja za beg. Maver nato otide v svojo hišo. A jedva se vsede, zasliši zunaj pred vrati plakanje in veršenje ljudi. Takój stopi iz hiše, — ali kako ga v serce zaboli, ko vidi lastnega sina ubitega. Ljudstvo mu pripoveduje vso dogodbo sinove smerti. Zdaj spozna oče, da človek, ki je v njegovej oblasti nihče drugi nij, nego morilec njegovega sinu. Ali velikodušni mož tega nikomur ne pové, nego gre v mraku na vert, kakor da bi hotel tam v samoti obžalovati smert svojega sinu, ter zapové, da ne sme noben človek za njim. Prišedši k Špancu nagovori ga: „Kristjan! mladenič ki si ga umoril, je moj sin; njegovo truplo leži doli v hiši. Tebe bi moral za to hudodelstvo kaznovati, a ker si z menoj jedel in ti svoje pomoči nijsem odrekel, ostanem mož beseda." To rekši, prime beguna za roko in ga pelje do hleva, kjer mu ponudi svojega najlepšega in popolnoma opravljenega konja, rekoč: „beži, daleč od tod. Noč naj ti bode pokroviteljica, in ko dan napoči, lehko si že več milj daleč od tega kraja. To je res da si kriv smerti dragega mi sind, ali Bog je dober in pravičen, hvala mu, da mi je dal priložnost tebi otéti življenje in meni izpolniti obljubo. D. Jlajarón. Pri Bogu. Vse je tiho in žaluje, Ljubljenec leži bolan; Angel smertni mu odpira Dom, ki vedno je cvetan. In otrok se nasmehnivši Mater gleda še hvaleč, In pri Bógu zà-njo prosi Rajski vže se veseleč! Lujiza Pesjaka»«. Prirodopisno -natoroznansko polje. Bober pripoveduje prigodbe svojega življenja. Izlezel je bober iz vode; posadil se je na bregu ob kamen in se ogledoval v tihej, čistej vodi kakor v jasnem zercalu. Tu je videl svojo lastno podobo in je začel pripovedovati, kaj da on vse na vodah napravi in kako zelò je ljudem koristen. „Jaz sem na svetu jedina zver svojega rodu; verhnjo dlako imam rujavo skòraj zarudélo, spodnjo skòraj belo in voljno ; a obloploščati moj rep ima namesto dlake le luskine, skòraj kakor riba. Persti na zadnjih nogah so mi z mreno skleneni (spojeni), zatoraj znam izverstno plavati in pri tem se tudi rad potapljam. V gobci imam zgoraj in spodaj po dvoje rezóéih (dletastih) zob, pod6čnika (špičaka) nobednega, kočnikov pa 4 krat štiri; zato so me učenjaci (učeni prirodopisci) uverstili med glodalce, in miši so mi od daleč v rodu. Pod trebuhom nosim žlezo; v njej se mi napravlja mastna stvar, katerej pravijo bobrovina ali pibrovina in nabere se mi je celò do 19 dekagra-mov v mošnji. Prebivam samo ob stoječih ali pa mirno tekočih vodah, katerih bregovi so z lesom obraseni; po leti si izgrebem dolge skoznje (luknje) na breg in prebivam v samoti; na zimo se pa rad shajam s tovdriši, ako je imam v soseski in mi jih človek ne zabrani. Pred človekom imamo vsi bobri velik strah. Kedar se tako snidemo, tedaj se vkup pripravimo k zidanju okroglih koč od protja, kamenov in gline, ter je stavimo malo ne do po dva metra visoke ; od znotraj pa razun povprečnih tramičev nemamo niti nadstropij niti stopnic, kakor so to nekdaj ljudje pripovedovali. K vsakej koči je napeljano podzemeljsko hodišče in to mora biti zmirom z vodo zatopljeno (zalito). Zato napravimo, kedar se naselimo na potoku ali na kakej majhenej reki, jezove od dreves in kamenja; v ta namen nagrizemo jelše, verbe in druga drevesa tako, da se sama poderó in padejo v vodo, med veje namečemo potlej blata in kamenja, a vse to zaradi tega, da voda nad jezom naraste. V Evropi si vendar že ne zidamo mest, ker nas je v to delo premalo in zavoljo ljudi tudi nij prostora ; kdor bi rad videl dobro našo naselbino, ta mora preko moija v severno Ameriko in tudi tja se mu je treba podvizati. Pred leti nas je bilo tudi v Evropi dosti, a zdaj nas samo redko še najdeš na Dunavu na Bavarskem in v izhodnjej Busiji; v Cehih nas živi nekoliko iz gosposke milosti v Trebonji. Ne hranimo se o ribah, nego o listji in drevesnej skorji, in tudi za zimo si nanosimo nekoliko hrane. človeku smo zelò koristni : izverstno našo kožo potrebuje v kožuhe in klobuke ; bobrovino prodaje za drage novee v lekarnice, kjer narejajo dober lek iz nje, a meso mu je v jed, pravijo, da je posebno po leti jako okusno. Kedar dorasemo, smo do 94 centimetrov visoki in takrat nam je cena najvišja, kajti prodajejo nas po več ko sto goldinarjev in ravno to je največja nesreča za naš rod. Ako se dobri ljudje za nas ne potegnejo, nas v Evropi k malu ne dobé več." Jedva je vse to povedal, ugledal je človeka, in — smuk! bil je v tem hipu pod vodo. (Iz čeikega „svet t obrazih." ZESsizirie Drobtine. (To je starost!) V Ričanu v Čehih živi mož 116 let star. Zove se Matej Suhi. Res, da je suh, a še nikoli nij bil betežen (bolan). V mladosti je bil imovit posestnik. Za dobe francoske vojne je bil v sužnost odpeljan; v domovino se verniyši najde vse svoje posestvo v tujih rokah. Stvar se nij dala nikakor na čisto izvesti. V tej velikej bedi se podä v učiteljski stan. A tukaj se mu ne dopade dolgo ter sède na črevljarski stol, na katerem še zdaj sedi zdrav in zadovoljen, pu-šeč po pipo tobaka, ki mu je jedina strast. („Narodni listi.") (Slovenci) stanujejo po južnem Koroškem, po južnem Štirskem, na Kranjskem, po goratih straneh Goriškega, Gradiškega in Teržaškega, in na severnem robu Istre, na vzhodnem robu pokrajine Videmske in na zahodnem kraji županije Zaladske in Železne na Ogerskem. (Sava in nje dotoci.) Sava je največja reka na Kranjskem. V Savo st^rari. se izlivajo naslednje reke : Sora, Ljubljanica, Kerka, Kolpa, Teržiška Bistrica, Kokra in Kamniška Bistrica. (Kozäci) žive v južnej Rusiji, vojevit narod so ter zelò važen del ruske vojske. Dandenes so Kozäci čuvarji ruskih mej v Kavkaziji in Sibiriji. (Talijanski närod) šteje do 25 milijonov duš in ima od najdavnejše dobe bogato književnost in umeteljnost. (Nove puške) je izumil stotnik Kropaček, s katerimi se v 15 sekundah ustreli desetkrat. (Ljudskih šol) je na Kranj-, skem 204; med temi jih je 164jedno-razrednih, 24 dvorazrednih, 1 triraz-redna, 14 štirirazrednih in 1 šestraz-redna. Kratkočasnice. * Poljski žid v ostrej zimi iz mesta na kmete idóc sreča volka ; ker nij imel druzega orodja, da bi se branil, nastavi svojo palico proti pretečemu sovražniku. V tem trenotji sproži od druge strani idoči lovec svojo puško in srečno ubije volka. Žid, misleč, da ga je sam ubil, reče: „to je res čudno ; že celih dvajset let nosim to palico, a nijsem znal, da je nabita." * Miško! jutri zjutraj ob štirih me pokliči, ker ob petih mi je treba da odpotujem," reče gospod svojemu slugi. — „Dobro, gospod! katero uro koli želite, samo pozvonite mi, in takój pridem da vas zbudim," odgovori zviti sluga. * Učitelj : Jurko, ali je prav rečeno: „za ušesa te streseni?" Jurko: to nij prav; treba je reči: „za ušesi te stresem. " Marko v zadnej klopi k višku roko pomoli. Učitelj: Marko, povej še ti. Zakaj ni prav, ako rečem: „za ušesa te stresem?" Marko: zato, ker boli! __ Rešitev rebusa v 7. „Vertčevem" listu. Kdor ima denarje, ima vse vaj ete v roci. Prav so ga rešili: Gg. Marija Aljančić v Celovci; Marija Fischkandel, učenka V. razreda pri šolskih sestrah v Gorici in Marička Pečenko v Biljah. Slovstvene novice. Pervi zvezek gledaliških iger za slovensko mladino je ravnokar prišel na svitlo. Knjižica obsega pervo daljšo igro „Star vojak in njegova rejenka, posi. Barbka Höchtl-nova," ima 48 strani v ličnem ovitku in stoji pri „Vertčevem" uredništvu 20 kr., po pošti poslan 2 kr. več. — Sezite otroci po tej pervej knjižici, da tem prej dobite še druzih in lepših iger v roke. * Djetinji vertić. Zabavne pripo-vjesti dobroj djeci. Napisao jih i sabrao Ljudevit Tomšić, učitelj doljnogradske glavne učione u Zagrebu. I. svezak. U Zagrebu. Tiskom Lav. Hartmäna i družbe. 1875. — Pod tem naslovom nam je prišel pervi zvezek otročjih poučnih knjižic, v her-vatskem jeziku v roke. Knjižica ima 50 pripovedek na 128 straneh sè sliko škofa Strosmajera. Èer je knjižica pisana v lehko umevnem hervatskem jeziku, priporočamo jo prav živo tudi našej slovenskej mladini, da si jo v svojo knjižno zbirko uversti. Dobiva se v knjižari Lavoslava Hartmäna u Zagrebu in stoji mehko vezana 36 kr., po pošti poslana 4 kr. več. *Tjelorežba v pučkoj školi. Naputak za učitelje, kako metodično mogu poučevati u prostih vježbah, u koliko se one u školi izvesti dadu. Izradio Andrija Hajdeiiak, učitelj glav. učiona u Zagrebu. Cena 40 kr. •— Ta verlo dobro sestavljena knjiga v 8merki, obsega na 57 straneh vse v ljudskej šoli potrebne vaje v telovadbi ter ima tudi mnogo primernih telovadbenih otročjih iger. Jezik je tako umljiv, da ga skoraj nij slovenskega učitelja, da bi tega telovadbenega poduka ne razumel. Dobiva se v knjižari Lavoslava Hartmana u Zagrebu. Obrazec za r,sanje. Opomba. Sestavki denašnjega lista so pisani z majhno izjemo tako, kakor je to večina naših čestitih naročnikov želela. Ravnali se bodemo v prihodnje, kolikor mogoče, po željah naših čest. gg. naročnikov, samo prosimo, naj nam vselej odkritoserčno svoje želje in misli razodeti blagovolijo. „Uredništvo llenatnjeimi listu je pritfrjnna muvikaltia priloga. Udatolj, založnik in urednik Ivan Tomàio. Tiskala Klein in Kovač (Egrova tisk.) v Ljubljani. Prihaja /id ti-ytu „ fe/Zcco /d/S. A,,/; f ' r ? v '«■f ■ \ ./ - l". 'J/i& ft- fst/t rr.t - (too-/ C Zac/- r er-- /u '/te Ce- 7 £ rrt t/ = a. /e> /če /tv - p/ć-i/e r f u v "P v T ' V. Ur ris/ W ,) t (Lic- - Ct iS' SJr,£/* .< (Jsru /O yr-u-ry w t) t fat/- ù e^-/ »Jl/^- tiec ./»^V J/c-o e ać/^- ^ff- /ću ć p/t- tn* - /i* /trn- c-ct> f VC- et&v^r u /i-c/eM a < yc- t^trvCucSt-i/esrc - elfi e^r ^Sdé v/ ' / . < ì t-V ^ /erùer ^u tJi&is .jr/n-ce-zdff/ e-c//^ c^c / . / / ^ J? o > J,, ,Jer - Tv Cmioro /iZ-acktr/e/ - -r u? saodaw^^d! j i. i "ìj _-_ - - i . A . .V ■ >. v. , T- % 1, Vi f tć/ft^M e^jUaZčc - c^c, (J&t, ftityy'e- du? i C/l/ /4> i/ Će- / y TtTT--- rs^^r T^V w/ > ,, /'■/•/ff- dfetAp od?e s/v&rU. A? & tf S-p C0 -v art?^ za* y -p -it, —sr^ * p / ^C-ct . < t^t a^/j-i* će /io C^ccy /n 'T i-' fMi vstal * M C- ftt&ćt ftts ^ A. -Jät ¥ j -4 . I»-^ - ć^ .'M/1-*'- C- y f r s //Ć? SSZé (yfeKS yc t^/'/e^ - Ć/ćć — * ----- J>&> - fl/rć- - i? - SZ4Č ; m=m =» i O f srt^C' '^u Jerfee ot.f. , , ^ rttJO/-.