SREČKO KOSOVEL IN KONSTRUKTIVIZEM ANTON OCVIRK 1 Pesniški svet Srečka Kosovela se nam je razkrival nenavadno počasi, z zastoji in prekinitvami, ki presenečajo. Ne poznam v našem stoletju lirika, ki bi bil moral tako dolgo čakati, da se nam razodene v celoti, takšen, kakršen je bil po bistvu, v vseh svojih razvojnih stopnjah, po idejnih, motivnih in stilnih sestavinah svoje umetnosti. Zaviralnih sil, ki so desetletja in desetletja onemogočale, da bi se mu bili dokončno približali, ni balo malo: najprej čas, v katerem je doraščal in mu je bil vse prej ko naklonjen, nato leta od njegove smrti do druge svetovne vojne, ki so tiščala k tlom vso njegovo generacijo in s tem tudi spomin nanj, saj zlepa ni bilo mogoče objaviti kaj več kakor droben izbor iz njegove poeziije; zatem usoda njegove zapuščine, ki pravzaprav ni bila raziskana skoraj do naših dni, in naposled pesnik sam, ki ni dal do sebe nikomur, tudi ne svojim najbližjim, in skrival pred svetom vse tiste Iirske izpovedi, ki so najbolj njegove, tudi najbolj pretresljive, celo grozljivo vznemirljive, in ki nam pomenijo najdragocenejšo umetniško izročilo njegove osebnosti. Zato bi si zlepa ne upal zapisati, da bi ga bili kaj prida poznali leta 1926, ko je umrl star komaj dvaindvajset let, a tudi ne kasneje in še daleč v naš čas ne, ko so se v ozadju njegovega pesniškega sveta že začele prikrito kazati nekatere dotlej le rahlo slutene prvine njegove Iirske govorice iz časa, ko je dozorel v samosvojega ustvarjalca. Skoraj vse pa, kar je Kosovel sam objavil, še zlepa ni dokazovalo, če izvzamem Ekstazo smrti, da imamo opraviti s pesnikom nenavadnih doživljajskih razsežnosti in miselne globine, z osebnostjo, ki nosi v sebi vznemirljiva razodetja, vizijo nove umetniške besede in podobe. Kako naj bi kaj takega slutili šele tisti med mladimi, ki so jih svoj čas privlačevali sami modernizmi in so si želeli kar se da nenavadnih, čeprav izumetničenih oblikovnih postopkov, da le presenetijo. Ali ni po vsem tem razumljivo, da se jim je zdelo to, kar so takrat brali njegovega, medlo, če ne že kar zastarelo? Njegove intimne izpovedi, napisane z na videz preprostimi izraznimi sredstvi in v nekam okoreli tehniki, pa samo obljuba, mnogokaj obetajoče znamenje njegove pesniške volje, a komaj kaj več. In takšna sodba ga je usodno spremljala in visela nad njim prav tja do leta 1946, ko je izšla prva knjiga njegovega Zbranega dela in v njej vrsta najznačilnejših pesmi, zajetih iz zapuščine. 462 In ravno razvozlavanje, še bolj pa objavljanje njegovih rokopisnih besedil je bilo tako zelo zamudno in združeno s takšnimi ovirami, da se nam zdi danes vse skupaj prav nerazumljivo. Vendar pa se nam stvari kaj hitro razjasnijo, ko pomislimo na čas med obema vojnama in na desetletje in pol po osvoboditvi, ki je tudi imelo svoje posebnosti. Če so bili Kosovelu svoje dani na poti, da bi se uveljavil, razni estetski pomisleki, zlasti še politični, saj je veljal slovenskemu meščanstvu za oznanjevalca socialne revolucije, pa smo v naših dneh cenili predvsem tiste njegove verze, ki se ujemajo s poezijo neposrednega dejanja in načelne ideološke deklarativnosti, a vse druge, tiste, ki govore o pretresljivih prelomih v njegovi notranjosti, imeli za hudo subjektivne krike ranjenega srca, mračne in tegobne, čeprav dragocene. Zato nam je bil pravi, resnični Kosovelov obraz, kakršnega poznamo danes in ga nam odkriva njegova glohinska lirika, dokaj dolgo nejasen, neznan, saj so nam meglili pogled nanj razni aprio-rizmi, s katerimi smo ga skušali na vse strani zavarovati pred krivimi razlagami, da bi tako prišli do enotne, dokončne sodbe o njegovi pesmi. In vendar se nam njegova podoba še do danes ni povsem razodela, kako naj bi se tudi, ko nas od časa do časa nepričakovano presenetijo novi razgledi po njegovem pesniškem vesolju, ki nam ga odprejo besedila, kakršnih doslej še nismo poznali. Življenjske moči lirske pesmi, pravzaprav njene poti skozi čas, ne moremo določita ne z abstraktnimi estetskimi teoremi ne s intuitivnim vživ-ljanjem vanjo, ker ne poznamo zakonov, ki delujejo na umetnine in jim odmerjajo čas. Nekatere pesmi se na mah uveljavijo, ne da bi prav vedeli kako, zableste in se nam vtisnejo v zavest kot nepozabna doživetja, toda že čez dobrih deset let, če ne prej, začne njihov lesk popuščati in bledeti, dokler svoje dni tako zelo hvaljene in občudovane besedne tvorbe na vsem lepem ne izgube svojega nekdanjega sijaja, oneme in otrde v mrtve okamenine, prikladne le še za razvrščanje po literarnozgodovinskem lapidariju. Poznamo pa tudi umetnine, ki so dolgo tajile svojo pravo vrednost in se — čudno tuje naši radovednosti — zapirale vase, kakor se tako rado dogodi z dragocenimi biseri, ki pritajeno žde tesno prekriti z raznorodnimi plastmi globoko v zemlji, dokler jih čas ne spravi na površje in se nam ne pokažejo v vsej svoji lepoti. Kosovelove pesmi sodijo med umetnine, ki jim ni bilo dano, da hi nas bile takoj priklenile nase, ker pač nismo kdo ve zakaj odkrili njihove prave vrednosti in pomena, zato pa nas danes tem bolj presenečajo po svoji globini, pre-tresljivosti, tudi živosti in modernosti, čim bolj se nam v spominu odmika pesnikov telesni obraz. In ravno v tem tiči nenavadna usoda njegove lirike. 463 Kosovel je objavil za svojega življenja kar lepo kopico pesmi, čeprav v obrobnih literarnih glasilih, in se pojavil v »Ljubljanskem Zvonu« šele decembra 1925, tik pred svojo usodno boleznijo in komaj pol leta pred smrtjo, a tedaj z danes tako znamenito Ekstazo smrti. Fran Albreht se je odločil samo zanjo, čeprav je imel pred seboj več njegovih pesmi — dve, Izmučenost in Sonet, sta izšli zatem v aprilski, a Prerojenje v majski številki naslednjega letnika — ker je bil prepričan, da bo mladi pesnik redno sodeloval pri reviijti, to pa se ni uresničilo, ker se pač ni moglo uresničiti. Z Ekstazo smrti je Kosovel zadel osnovno življenjsko občutje mladega rodu: nemir in breztalnost časa. Pod pritiskom grozot prve svetovne vojne, ki so zapustile v nas globoke sledove, in temeljnih premikov v ustroju družbe na Vzhodu, ki jih je s prvobitno silo svoje pesniške intuicije in zavesti dojel kot znamenja človekove odrešitve, oznanja v njej v nekakšni vizionarni zamaknjenosti in s plastičnimi podobami razpad Zahodne Evrope in njen grozljivo veličasten razkroj. Kljub temu pa je vzbujal pri mnogih, ki so ga poznali le po objavah, vtis pesnika, ki je še hudo navezan na izraznost naše »moderne«, iz katere je izšel. Fran Albreht je to misel dokaj nazorno povedal v osmrtnici, ki jo je kot urednik »Ljubljanskega Zvona« priobčil v reviji septembra 1926, ko je zapisal: »Srečko Kosovel je bil najsimpatičnejša literarna pojava po vojni. Ni se pridružil tisti skupini, ki je z neko gromko, preveč zunanjo fantastiko skušala umetniško izraziti kaos in zmedenost povojnih dni, zanikajoč preteklost in obožujoč samo samo sebe, temveč je skoro zavedno navezal na tradicijo, stremeč po tisti preprostosti, ki je bistveni znak vsake umetnine. Beseda njegovega verza je tiha, pristno slovenska, in zadehti včasi sveže in neposredno kakor beseda Aleksandrova... Pesniško delo Kosovelovo, kolikor ga je priobčenega, seveda ni veliko. Obsežnejša je njegova zapuščina... To delo seveda še ni izčiščeno in izzorelo; poznajo se mu vplivi tujih in domačih avtorjev... Ti tipajoči poskusi pa razodevajo plodnost čvrsto brstečega duha. Zdi se, da je mladi poet pisal s hlastno, mrzlično naglico, kakor da že sluti — veliko Neizbežnost.« In v resnici je Kosovel v pesmih, ki jih je objavil do maja 1926, v izrazu in tonu na oko še vedno močno navezan na naš impresionizem in simbolizem. Toda to je le drobna vrhnja, pravzaprav tenka obrobna plast njegove lirike, tista, ki jo je nekam namerno kazal javnosti na ogled in v presojo ter z njo kdo ve zakaj tako vneto silil v ospredje. Da bi prikril vse tisto, kar se je v njem na skrivnem nabiralo in ga vznemirjalo? Ali da bi počakal, da dozori v njem njegova osrednja beseda? 464 Se vedno se zdi človeku nerazumljivo, naj sklepa tudi tako previdno, od kod neki pri njem toliko omahovanja pri takšni nenavadni obilici popolnoma novih lirskih umetnin. Ali se mar ni zavedal njihove teže in pomena, da ni planil z njimi na dan vsaj tja proti koncu 1925. leta? Čemu neki je tajil celo pred najintimnejšimi prijatelji tiste pretresljive osebnoizpovedne verze, ki nas danes tako zelo presenečajo z izrazno plastiko in čustveno nasičenostjo, tudi z docela novo motivno in be-sedno-pojniovno simboliko, in mečejo svojevrstno luč na njegove zgodnje tekste? Mar nam ne omogočajo šele te pesmi, da dodobra ujamemo notranjo vsebino njegovega kraškega cikla, napisanega v stari tehniki, in vse tisto, kar spada v ta motivni krog, a je nastalo kasneje, ko je že našel novo besedo, zlasti še kadar je izraženo v tako ostro zasekanih ritmih, v kakršnih zveni njegov Nokturno? In kaj naj rečemo o zamolklo temačnih tonih v verzih, v katerih poje o mrakotnih morskih globinah, o mornarjih sredi valov, ko zaman hrepene po nabrežjih ali drve v viharju v neznano; o nihajočem jadru sredi voda in večerni zarji, ki žari krvavo v daljavi nad njimi, kar vse nam oznanja temeljno doživljajsko izhodišče njegove tesnobne Tragedije na oceanu? Če dobro prisluhnete pesmim, ki jih je priobčil v zadnjih dveh letih pred smrtjo, in še nekaterim starejšim, zadenete v njih na odtise duhovne tesnobe, na prebliske motnih slutenj lastnega zloma, naj je to povedano s še tako plaho in zadržano besedo. Vse skupaj pa nima prav nič opraviti s tradicijo našega simbolizma, marveč je v celoti njegovo, novo. Kosovel ni bil pokrajinski impresionist, ves obrnjen navzven, predan na milost in nemilost trenutku, kar naj bi ga približevalo Murnu, kakor bi za vsako ceno radi nekateri, pač pa nekaj docela svojega. Za njegovo preprosto podobo, ki te preseneti s svojo navidezno skromnostjo in nezapletenostjo, kar je zlasti bodlo v oči nekatere naše ekspresioniste, se skriva poseben svet podtalnih pomenov, ki si ga je ustvaril sam. Motili bi se, če bi mislili, da je neprestano podlegal vizualnim in avdi-tivnim vtisom, saj zaman iščete pri njem hotenih onomatopoij, ki jih je toliko pri Zupančiču, zato pa imajo njegovi vokali in konzonanti, kadar jih kopiči, posebno funkcijo, vsebino, pomen in razsežnost. Danes že lahko govorimo o njegovi lastni poetiki in teoriji stila, ki si ju je dogradil sam iz sebe. Svet, ki ga je Kosovel opeval, je bil v njem in ne zunaj njega. Vse konkretno in otipljivo se je v njegovi notranjosti razplamtelo, izžarelo in se pretopilo v slutnje in privide ter udarilo na dan prepojeno z njegovimi najbolj skritimi vitalnimi sokovi, predelano, pomaknjeno v 30 Sodobnost 465 svet njegove resničnosti. Od tod pri njem, kolikor bolj se zaveda samega sebe in čim bolj se bliža katastrofi, vedno več vprašanj, a ne vsakdanjih, marveč osnovnih, neizčrpnih: o pomenu in smislu lastnega življenja, o vrednosti človekovega hotenja in početja, o ciljnosti in brezciljnosti vsega, kar je. In tedaj dobi beseda človek pri njem novo, globljo vsebino, zato jo tu in tam tudi zapiše z veliko začetnico, kadar mu pomeni kakršnokoli odločilno spoznanje. Takrat se mu je pokazala resničnost, ki ga je obdajala, v vznemirljivo novi, dotlej še nevidni osvetljavi. Marsikaj tega že lahko razberemo iz njegovih zgodnjih besedil, čeprav je prikrito in le narahlo nakazano. Tudi ta so prepojena z motnimi tesnobami, kakor njegova Stolpna ura iz začetka leta 1922. In prav v njej zazvene tisti čudni podtoni, ki jih šele danes dobro razumemo. Povsod, celo v verzih, ki so nastali kakor nekam mimogrede, pristnost, neposrednost, preprostost, odpor do nabreklosti in preoblože-nosti s podobami, težkimi, zavozlanimi metaforami, zato pa milina, nežnost, prisrčnost. Toda v njegovi zapuščini so se ohranile še druge pesmi: klici k uporu, protesti užaljenega človekovega dostojanstva in ranjene narodne zavesti, obsodbe družbenih krivic, zatiranja in socialnega zla, hrepeneče vizije velike sreče, vsesplošnega bratstva in ljubezni, ki jih bo uresničil novi človek v novem svetu, in še mrki kriki razklanosti, metafizičnega nemira in groze, raztrgani disonančni disakordi, ki pojejo o podtalnih spoznanjih. Kdo bi si bil mogel misbti, da gmo s Kosovelom leta 1926 izgubili svojega najčistejšega lirika naših dni, tudi najmodernejšega! Vsega tega seveda ni bilo mogoče razbrati iz drobne knjige z naslovom Pesmi, ki so jo izdali pesnikovi prijatelji neposredno po njegovi smrti leta 1927. Kako tudi, ko so bili zaradi skromnih denarnih sredstev — in še ta so morali nabrati med znanci in ljubitelji mlade slovenske poezije, ker drugih virov ni bilo — prisiljeni omejiti se le na bistveno, na znana, zvečine že objavljena besedila. Kljub temu pa je v zbirki nekaj novih pesmi, med njimi tudi takšnih, ki lomijo impresionistično vzdušje in ga razblinjajo, ko segajo motivno prek kraškega sveta, ki se je sodobnikom zdel zanj tako značilen. Vendar se sodba o Kosovelu v javnosti ni spremenila. Tudi te umetnine, ki pričajo o globljem doživljajskem žarišču, niso mogle omajati že utrjenega mnenja o pravi naravi njegove lirike, to pa zato, ker ni bilo v knjigi ne njegovih socialno revolucionarnih tekstov ne tistih, ki dajejo slutiti grozljivo amplitudo njegovega pogrezanja vase, in ne kon-struktivističnih verzov, ki so se ohranili v zapuščini. Potemtakem ni čudno, če je Fran Albreht v oceni zbirke v »Ljubljanskem Zvonu« no- 466 vembra 1927 zapisal, da se pri njem »še mešajo najraznovrstnejši elementi in vplivi«, s čimer je verjetno meril na Bezruča, ki je očitno viden v pesmi Kdo je hodil in Oreh, da je Kosovel »pevec otožne in resignirane melodije« in da »močne, zdrave, pozitivne volje do življenja v tem pesniku skoro ni«, pač pa da je »najčistejši slovenski pesnik smrti«. In nato ponovi že v osmrtnici izrečeno misel o njegovi navezanosti na našo tradicijo, a sedaj z določnejšimi besedami: »Kot resničnega lirika ga odlikuje tudi to, da ni sledil raznim problematičnim povojnim literarnim modam in šolam. Ni se pridružil bombastikom psevdobiblične retorič-nosti, ni se zamikal v artistično-medlo, brezkrvno in breztelesno metafi-zienost Rilkejeviih epigonov, tudi ni izdeloval programaličnih verzov. Sam s seboj je ostal zvest svoji zemljti, njeni pesmi in klicu svojega srca«, kar bi se reklo po naše, pokrajinski impresionistični tehniki. Doslednejši in v svojih trditvah določnejši, Kosovelu po letih in po literarnih razgibih tedanjega časa bližji je bil Anton Vodnik, ko je v februarju 1928 pisal v »Domu in svetu« o Pesmih v smislu nazorov religioznega ekspresionizma. Njegova sodba se v marsičem razlikuje od Albrehtove, zlasti še v misli, češ da je bil Kosovel »duhovno-socialno-etično borbena narava« in da je zato »nosil v sebi neutolažljivo bolestno potrebo po osebni odrešitvi, spremljano od metafizične skepse«. In vendar si Vodnik ne more kaj, da bi ne našel pri njem potez, ki mu omogočijo, da ga premakne iz vsakdanjosti v območje verskega doživljanja sveta. Zato mu je Kosovel kljub vsemu »religiozna, tragično razprta narava, ki je s kontemplacijo dosegal večnostne razglede v absolutni, osredotočeni mirnosti, od koder ga je izganjala nerazložljiva muka notranjega razkola in nepokoja«, kar se očitno nanaša na pesmi Beli Krist, Vstajenje-smrt, Psalm, Molitev in cikel Bog (soneta, ki sta bila po pesnikovi smrti umetno združena in dobila naslov, ki ga v rokopisu nimata, kakor tudi ne Molitev). Ko pa pride ocenjevalec — po teh očitno lastni miselnosti prilagojenih tezah — neposredno do oznake Kosovelove stilne usmerjenosti, se nenadoma približa Albrehtu in takrat splošnemu mnenju o Kosovelu-impresionistu, a z izrazitejšimi oznakami, tudi nevarno enostranskimi. »Stilno se je pesnik skoraj neopazno razvijal«, piše »v neprestani kontinuiteti s tradicijo, ki je začetkoma tudi formalno dovolj vidna, kasneje pa se bolj notranje in bolj zamolklo oglaša. Kosovelu je manjkalo ,originalnosti', ne pa izraznosti.« S tem je hotel Vodnik podčrtati, da se pesnik ni pridružil takrat modernim smerem, predvsem ne ekspresionizmu, in nadaljuje: »Stilna konstanta njegove umetnosti je neki zgolj opisni način podajanja notranjih pojavov, to da je docela nesim-bolično posredovanje, ki ne odkriva njihove transcendence, ,bistva'. niti 30* 467 pradoživetja neposredno ne izraža. .Simboli', ki jih pesnik uporablja, so namreč le splošno veljavna poetična sredstva in nič več.c Vsi ti v osnovi zgrešeni pogledi na pevca Tragedije na oceanu, pesnitve, ki je bila takrat že objavljena v »Ljubljanskem Zvonu«, čeprav pod brezbarvnim naslovom Ocean in mestoma hudo popravljena, priti-rajo Vodnika naposled do naslednje sintetične sodbe: »Srečko Kosovel se do konca giblje v krogu impresionizma, subjek-tivno-razpoloženjskega doživljanja in izražanja. To izražanje je v vzročni zvezi ne samo z njegovo ,dano" duševnostjo, marveč predvsem z njegovim življenjskim nazorom, ker še ni imel dovolj zgrajenega, trdnega objektivnega sveta, ki bi mu nujno določal njegovo usmerjenost. On je .objektivili" red ustvarjal nekako sproti, po notranji potrebi in nuji, ga je projiciral iz sebe vedno trenutno in delno — po ,razpoloženju\ tako da je stal neprestano nasproti le hipno in razkosano osvetljenemu vesoljstvu. Njegov objektivni svet je bil v relativnem odnosu do njegovega spreminjajočega se subjekta. Vendar pa je — in to je važno — pesnik to relativnost občutil že tragično bolestno, ko je kakor magično ujet iskal izhoda v religiozni odrešitvi duše. S tem pa je tudi že razbijal obroč impresionizma, čeprav ga ni mogel zlomiti.« Ni, da bi se spuščali v podrobnosti, ko pa so vidiki, ki so Vodniku vodili pero, jasni. Zanimivo je edino to, da je kljub vnetemu prizadevanju, da bi Kosovela iztrgal iz svetovnonazorske praznine, v kateri je po njegovem visel, in ga dvignil v višine religiozne kontemplacije, navsezadnje pristal pri njegovem impresionizmu. To pa je pomenilo marsikaj. Za Vodnika je impresionizem istoveten z razkosanim, trenutnim, relativnim dojemanjem vidnega, kar bi se z drugimi besedami reklo, da pesnik-impresionist ne vidi pojavom v bistvo, ker je preveč onnamljen od njihovega varljivega videza. Kaj takega je bilo mogoče napisati le v prepričanju, da je religiozno, pravzaprav religiozno-nadčutno dojemanje in nadnaravno pojmovanje sveta edino objektivno, v sebi sklenjeno, realno in enotno. Pod vtisom, da je Kosovel predvsem in samo impresionist, a iz drugih izhodišč, sem tudi sam leta 1931 pripravil za zbirko »Slovenski pisatelji-sodobniki«, ki jo je izdajala Tiskovna zadruga, njegove Izbrane pesmi in jim napisal uvodno študijo. Ne kaže zamolčati, da sem skušal razširiti snovno območje njegove lirike še na druge motivne kroge, kolikor sem jih odkril, zlasti na tiste, ki segajo prek njegovega kraškega pokrajinskega doživljajskega okolja, tudi na njegovo socialno pesem, a brez uspeha. Ko je bila knjiga že postavljena in pripravljena za tisk, je založnica v njej zasledila verze z družbeno revolucionarnimi idejami, kakor je zatrjevala, in zahtevala, da jih izpustim. Nič ni pomagalo 468 dokazovati, da so bila obtožena besedila že objavljena po revijab, nekatera tudi v »Ljubljanskem Zvonu«, ki je bil njena last, neomajno je vztrajala pri svojem. Ker je kazalo, da knjiga sploh ne bo izšla, če ne popustim, sem se vdal s pogojem, da navedem naslove izpuščenih pesmi v opombah, kar sem tudi storil. Tiste pesmi pa, ki sem jih iztrgal iz rok cenzuri z izgovorom, češ da niso dognane, sem uvrstil v drobnejšem tisku med opombe (Sebi, Borba, Meditacije 11, Pred bariero, Iz cikla: Peto nadstropje), med njimi tudi tri konstruktivtistične: Cirkus Kludskij, Integrali, Pesem št. X, ki pa so bile že leta 1926 objavljene v »Mladini«. S tem je bila sicer knjiga rešena, a zgradba celote porušena. Kljub prizadevanju, da bi z Izbranimi pesmimi zaobjel še nekatere druge plasti Kosovelove lirike, pa sem pri razlagi pesnikove osebnosti, njegove miselnosti in stila zabredel v pristransko razsojanje tistih dni, čeprav v drugi smeri. Še vedno sem vztrajal pri izrecno impresionistični naravi njegovega pesniškega izraza in gledanja, trdeč, da je Kosovelu pokrajina, predvsem Kras, poglavitni in osrednji doživljajski predmet in da ne more nikjer docela prekoračiti te osnove, tudi takrat ne, ko mu pokrajina kot taka ni več čustveno lirsko izhodišče, pač pa mu postane podoba za »njegovo notranje življenje«. Takrat se mu narava v celoti miselno in svetovnonazorsko razrase v panteistično spoznanje, kar bi se z drugimi besedami reklo, da se mu pojmi Bog, Neznani, kozmos in ocean, ki jih uporablja najčešče, zlijejo v eno in mu pomenijo hkrati duha in snov, kar je sam v Beležnici iz aprila 1925, ne da bi se tega prav zavedal, mimogrede imenoval, kdo ve zakaj, »metafizični materializem«. Tako sem v svoji študiji poskusil osvetliti predvsem tiste poteze v njegovi liriki, ki so bile takrat nam vsem najbolj na očeh in ki so mi omogočale razumeti njegov elegični lirizem, čustveno depresivnost in tragične slutnje lastnega prezgodnjega konca. Vse drugo pa je ostalo nedotaknjeno, še zlasti njegovo iskanje novega pesniškega izraza za novo vsebino in novo pojmovanje sveta, ki se na poseben način pokaže prav v njegovih konstruktivističnih pesmih. In tega nismo razvozlali in pretehtali vse do danes. Novo poglavje na poti h Kosovelu pa se odpre šele po drugi svetovni vojni, petnajst let po izidu Izbranih pesmi. To je bil neverjetno dolg premor, a docela v prid pevcu Tragedije na oceanu. Takrat, leta 1946, izide prvi zvezek njegovega Zbranega dela v redakciji pisca pričujoče študije in z njegovimi znanstvenimi literarnozgodovinskimi opombami, a sedaj s pristnim besedilom, kakršnega izpričujejo rokopisi — obe prejšnji zbirki sta sloneli imestoma na potvorjenih posmrtnih objavah — in v obsegu, ki ni presenetil samo občudovalce Kosovelove 469 poezije nasploh, temveč tudi njegove prijatelje in sodobnike. Ce sta prejšnji zbirki vsaka zase prinesli nekaj nad šestdeset besedil, pa jih je v Zbranem delu kar tristooseminpetdeset, če ne upoštevamo ciklov in ne pesmi, ki so uvrščene med opombe. V tej množici umetnin ni nič manj ko sto.šestdeset novih, ki še niso bile nikjer objavljene, tudi ne v revijah, in jih dotlej sploh nismo poznali. In tudi ureditev sama je ubrala druga pota. Nič več se ni oklepala le njegove čustvene impresionistične pesmi, segla je kar moč na široko. V njegovi rokopisni zapuščini sem odkril kopico novih pesmi iz dotlej še neznanih motivnih krogov — refleksivne, osebno izpovedne, miselno programatične, socialno borbene in vizionarne — in jih v knjigi uveljavil v njihovi pristni prvotni podobi. Mednje sem uvrstil tudi šestnajst konstrukcij, od katerih so bile dotlej znane komaj tri. Ko sem sestavljal knjigo, pa sem bil še vedno hudo previden in se zlepa nisem mogel vneti za Kosovelov konstruktivistični stil: zdel se mi je preveč ohlapen, pesmi pa so mi zbujale vtis hipnih improvizacij s političnimi, ideološkimi, erotičnimi, tudi aktualističnimi poudarki, kar sem takrat v opombah tudi povedal z dostavkom, češ da so verzi te vrste še premalo dognani. Toda čas je tudi sedaj storil svoje in znova v korist Srečku Kosovelu. Ko sem šel v naslednjih letih ponovno skozi njegove rokopise, da bi dokončno odbral, kar mora zaradi svojega pomena in teže v javnost, se mi je odprlo. Nenadoma sem spoznal, da njegove konstrukcije le niso kakršnokoli si bodi hudomušno pesniško igračkanje, kakor sem mislil svoj čas pod vtisom njihovega igrivo drastičnega videza, temveč resno literarno prizadevanje uveljaviti nove izrazne možnosti in oblikovne postopke za nova dognanja o človeku in družbi, času in razmerah. Tedaj se mi je odkrilo, da sem zadel ob zadnjo Kosovelovo razvojno stopnjo, tisto, ki nam razloži marsikaj bistvenega o njem iz časa, ko je zasnoval svojo prvo pesniško zbirko. Zlati čoln, in se v predgovoru k nji, ki ga je napisal v oktobru 1925, poslovil od »sentimentalnega mladeniča«, ki ga »bo povozilo in strlo kolo življenja«, ter od svoje »baržunaste lirike«. Zlati čoln ni nikoli izšel, ker so ga pogoltnile vase takratne razmere pri nas, in tudi njegov rokopis se ni ohranil, zato pa so mi ravno konstrukcije — in kar je v zvezi z njimi — razkrile vsebinsko jedro tega, kar je Kosovel nameraval takrat objaviti (in je označeval s pojmom »baržu-nasta lirika«. Zbral je v njem nedvomno svojo zgodnjo poezijo, a vse drugo s konstrukcijami vred prihranil za kasneje, tedaj tista svoja notranja spoznanja, na katerih je mislil graditi dalje, da ni umrl. Zato sem pri drugi izdaji prvega zvezka njegovega Zbranega dela leta 1964 izločil iz knjige vse konstrukcije, kolikor jih je bilo v nji, in jim namenil posebno mesto v drugi knjigi njegovega celotnega literarnega opusa. 470 2 Nove pesmi, drzne v izrazu, do skrajnosti razvezane v ritmu, zgrajene v sproščeni tehniki, moramo imeti za pravo pravcato prelomnico v Kosovelovem pesniškem razvoju, za odpoved stilni obliki njegove impresionistične dikcije, za začetek nove poti. Res so se pri njem že pred tem kazala znamenja, da se hoče osvoboditi preveč togega metrič-nega verznega toka, ki mu je bil dotlej zvest, enolične tradicionalne skanzije, tudi kitičnosti in rim, ki so mu kar same prihajale pod pero, toda vse skupaj je bilo sprva še močno podobno previdnemu in zadržanemu tipanju, ki se je še najbolj razvezalo v ciklih Muke, Solze mask, mestoma v Tragediji na oceanu in Jetnikih, ki so bili napisani konec leta 1924. Vendar se njegovega razvoja v novo smer ni dalo več zaustaviti, spreleteti so ga morala le še primerna spoznanja in plaz se je sprožil. To pa se je zgodilo po kratkotrajni pripravi sredi leta 1925, ko se je odločil, da se dokončno odreče preteklosti. O tem nam pripovedujejo njegove konstruktivistične pesmi same, zapisi v Beležnicah iz tistega časa in omembe v pismih prijateljem. Vendar mu konstruktivizem ni pomenil zgolj nove verzne tehnike, njegova načela je prenesel še na prozo in dramo, tudi esej in članek, to pa zato, ker je s tem pojmom označeval nove poglede na življenje in ga imel kar za posebne vrste miselnost, za nekakšen aktivizem v neposrednem osebnem odločanju. V tem času se mu tudi porodi misel na zbirko pesmi, ki naj bi bila v skladu z njegovimi novimi nazori in bi bila v celoti sestr.vljena iz samih konstruktivisiičnih besedil, tedaj po bistvu drugačna od Zlatega čolna. Zanjo je tudi že dognal močno modernističen, udaren, zanimiv, vsebinsko poln, stilno skladen naslov Integrali. Z nrjini(i je hotel udariti na vse strani, po dolgem in počez, ustvariti nekaj, kar bi nazorno in živo prikazalo miselno stisko, družbene razkole ter krivice takratnega časa, tisto za-gatno moralno in politično ozračje v Evropi, ki je mlado generacijo pritiskalo k tlom, ji nagrizlo pogum in nalomilo voljo, kar je Kosovel občutil prav v konicah svojih prstov. Nekatere pesmi pa naj bi izrazile tudi dotlej še ne povsem določno izpovedane bolečine v njem samem, saj jim dotlej ni našel ne prave besede in ne primerne oblike, če jih je sploh kdaj mislil nameniti javnosti. In v resnici so Integrali po ideji in obliki nov svet, svet nepredvidenega, vendar dejanskega, neutajljivega, svet disonanc, antitez, absurdov, drastike, raztrganosti, eksplozij in kričečih disharmonij, ki ga je Kosovel načelno nakazal že v svoji kratki Moji pesmi, a se mu je šele sedaj razmahnil v vsej svoji drznosti in razsežnosti ter se uresničil v ustrezni stilni podobi, ki mu je edina omogočala, da izrazi svoja spo- 471 znanja neposredno, kakor jih je doživljal, ter pokaže resničnost v njeni pravi izkrivljenosti, cinični dvoličnosti, zlaganosti, okrutnosti, topi neumnosti, grozljivi popačenosti in zlu. Na zunaj vzbujajo povečini vse konstrukcije — in to je zanje značilno — vtis, kakor da imamo pred seboj nekakšne brezdušne matematične enačbe z aksiomatičnimi poudarki, mrzle formule in obrazce, ko pa jim pridemo do dna, odkrijemo v njih polno grozljivih spoznanj o človeku, družbi, slovenstvu, narodih, svetovju in tudi marsiikaj za pesnika osebno odločilnega. In ravno ton, dikcija in oblika Integralov nas silijo, da se jim čimbolj približamo in jih poskušamo osvetliti z nekaterimri novimi dejstvi in dokumenti. Človeku se zdi danes skoraj nerazumljivo, kako da nismo tisti, ki smo bili svoj čas v Kosovelovi neposredni bližini, kaj več vedeli o njegovih literarnih ciljih in duhovni preobrazbi, saj smo vendar pri sestankih »Literarno dramatičnega krožka« o marsičem razpravljali in sii mnogokaj povedali iz lica v lice, ne da bi se obotavljali. Na to ni drugega odgovora, kakor edino ta, da smo Kosovela kljub vsemu pravzaprav kaj malo ali nič poznali. To velja še zlasti zame, ki sem prišel z njim v stik šele proti koncu leta 1925 in sva si bila narazen po letih in okolju, v katerem sva doraščala. S tam nočem reči, da bi Kosovela ne zanimale nekatere zasebne stvari, vendar samo do tiste meje, ki se mu je zdela dopustna in možna. Sicer pa se je dalo z njim pogovarjati v nedogled o vsem mogočem, o estetiki, kiparstvu, slikarstvu, glasbi, gledališču, filozofiji in kaj vem še o čem, seveda največ o liriki, pravzaprav o sodobni poeziji pri nas in po svetu. Na tem področju je bil neizčrpen in je prinesel na dan najnovejše, vendar tako, da si dobro vedel, kje stoji in kaj o tem misli. Kakor hitro pa si se v pogovoru, čeprav nehote dotaknil česa preveč intimnega — meni se to ni nikoli primerilo, ker sva se slabo poznala, ne glede na to, da je bil on že pri koncu univerzitetnih študij, a jaz v sedmem razredu klasične gimnazije — pač pa so mi o tem pripovedovali nekateri njegovi dolgoletni prijatelji — je obstal in posegel z besedo po čem drugem. Svoje predsmrtne slutnje in vizije je skrival pred vsemi in se jih bal, kako naj bi o njih govoril? Tako je bilo tudi z nekaterimi literarnimi zadevami. Vsi, ki smo prihajali h krožkovim sestankom k njemu — takrat je stanoval pri Cirilu Debevcu — smo vedeli, da ga zanima konstruktivizem, in videli, kako je iz črk in besed, izrezanih iz časopisov, sestavljal domiselne in aktualistično pobarvane, vsebinsko ironične lepljenke, a prav nič ne — razen morda Alfonza Gspana ali Iva Grahorja — da misli s tem resno. Mnogi smo imeli njegovo početje za neke vrste muho, za hipno navdušenje za duhovito in jedko parafraziranje sodobnosti, ki je bila groba in je nas vse tlačila k tlom, in nič več. To se je tudi skladalo z njegovo 472 živahno zgovornostjo in idejno ostrino pri debatah, zlasti pri sestankih v klubu, celo nekakšno dovtipnostjo in besedno domiselnostjo. Pri takšnih dialogih med nami je bil goreč, poln idej, tudi napadalen, kadar se je z vso silo zagnal v nasprotnika, da bi ga prepričal in mu dokazal svoje, a vedno dosleden s samim seboj, čeprav si je včasih tudi oporekal. Še danes slišim nekje globoko na dnu svoje spominske zavesti njegov rahlo v višino privzdignjeni glas, zagnan v besedi in tonu, iz pohnegle pa stopa kradoma predme njegov bledikasti obraz komaj dobro dozorelega mladeniča, kakršni amo bili takrat pretežno vsi, ki smo se zbirali okoli njega; dobro še čutim na sebi njegov izprašujoči pogled in vidim, kako mu od časa do časa huškne prek usten nagajiv trzljaj, a na mah zamre, njegove oči pa, ki strme vame skozi naočnike, zajame čudna odsotnost. Mene je Kosovel najbolj priklenil nase s svojim nenavadnim navdušenjem za literaturo, ki ga pri realcih sicer nisem zapazil, pravzaprav za umetnost nasploh, in s tistim ustvarjalnim nemirom, ki je dan izbrancem in dokazuje, da njihov duh neprestano snuje, celo takrat, kadar razpravljajo o postranskih, nepomembnih stvareh. Na samem, zunaj krožkovih sestankov, sva se menda srečala, če se ne motim, samo dvakrat. Prvič nekega mrakotnega jesenskega popoldneva v tisti temačni sobi romansko-germanskega seminarja, ki je vzbujala videz nekakšnega prikletnega prostora, čeprav je bila v pritličju in se je prišlo vanjo z dvorišča ali pa pri stranskem vhodu na univerzo iz Gosposke ulice. Drugič proti večeru v Narodni kavarni nasproti univerze, ki je bila vedno, kadar sem stopil vanjo, mučno prazna in polna tistega dremotnega vzdušja, ki tako plastično diha iz njegovega soneta V kavarni. 2e od daleč sem ga zagledal, komaj sem dobro zaprl za seboj notranja steklena vrata, kako nekaj strastno piše ob oknu nekje v ozadju kavarne, globoko sključen nad papirjem. Ko sem stopil k njemu, se mi je zazdelo, ko da sem ga prebudil, tako je bdi zaverovan v svoje delo. Potem je skočil kvišku, mi podal roko in kot bi trenil stisnil šop listkov v notranji žep svojega suknjiča, pri tem pa ni črhnil ne črne ne bele. Potem pa sva se zapletla v enega tistih razkošnih pogovorov, ki jim ni videti ne konca ne kraja, in že po nekaj stavkih začela tiščati vsak v svojo smer, kakor da sploh ni drugih možnosti, da bi se sporazumela, razen njegove ali moje. Tako je bilo tudi v klubu, ko sem v oktobru 1925 predaval o sub-jektivizmu. Komaj sem dobro končal svojo mučno abstraktno razlago subjektivističnih pojavov v poeziji in povedal, kaj o tem mislim, sva si že bila v laseh, začela telovaditi z besedami, »dejstvi« in tezami, se bolj in bolj oddaljevala drug od drugega, se vnemala, a vztrajala vsak pri svojem, seveda z dolgoveznim utemeljevanjem lastnih stališč in z ihto, ki 473 je privilegij mladosti in njena posebna privlačnost. Moje mnenje je bilo, da je subjektivizem v poeziji nevaren, kadar se sprevrže v igračkanje z rebusi, da je lepa le do podrobnosti izdelana umetnina, napisana v kristalno čisti obliki, v nekakšnem modernem »klasicističnem« stilu, za katerega sem se takrat vnemal. Kosovel je bil seveda docela nasprotnega mnenja in je govoril, lega se še dobro spominjam, o nekakšni »živi umetnosti« — pojem je takrat visel v ozračju francoske literarne kritike, kakor sem izvedel kasneje — in na vse kriplje branil subjektivistično liriko. Kaj se je takrat, ko sva se prerekala, dogajalo v njem, sem odkril šele leta 1931, ko sem pisal študijo za Izbrane pesmi in so mi prišle v roke njegove Beležnice. V posebnem sešitku iz precej debelega papirja, ki si ga je pripravil, da bi si vanj zapisoval misli ob naših literarnih sestankih, in mu dal tudi primeren naslov: Srečko Kosovel, Zapiski za krožkooe sestanke, sem na zadnjih dveh straneh odkril tele besede in stavke, ki so mu prihajaU drug za drugim v misli in jih je zapisal drugega pod drugim v razmetanem zaporedju: Literarni sestanek J 23. oktobra 19251 I Kosovel Sr. Debevc / Škrl, Ocvirk, Košak / 2agar Ocvirk2 / Ob 8 uri I Predava tovariš Oclvirk »o subjektioizmu«. I Romantika 1 Simbolizem / verizem / supremazitem / neoromantika I Subjekt, od zaslug sveta / od občinstva? I Impres. / dadaizem / konstruktivizem I vzroki nastanka / subjektivizem nad / subjektivizem / deformacija forme I mistik-romantik / vsebinsko formalno / umetnostno kompo [?j3 / absolutno pozitivno in dobro / ethos = človek I večno konstantni / naravni zakon Zapis, kakršen je, je izredno zanimiv, ker živo kaže Kosovelovo osebnost, njegove hipne miselne reakcije na dogajanje in tisto čudovito vneto, prav spodbudno sodelovanje s človekom, s katerim je bil v besednem dvoboju, da si lepšega ni mogoče misliti, čeprav se ni z nasprotnikom v ničemer strinjal. Kosovel je pač ljubil giibanje, trenje, a ne dz slepega nasprotovanja, marveč da bi na glas formuliral, kar je bilo v njem in je sililo na dan, tudi zato, da bi razgibal okolico, ki mu nikoli ni bila dovolj delavna in živahna. Mimo citiranega zapisa v Beleznici pa se je ohranila še njegova Kronika literarno dramatičnega krožka »Ivan Cankar t, ki jo je pisal tja do konca leta 1925 in v njej kratko navedel najvažnejše. V zvezi s svojim prihodom v klub in predavanjem berem v njej tole: 1 Kosovel se je zmotil in napisal 1924. Postranske črte v naši objavi pomenijo, da so besede in stavki, ki si slede, zapisani drug pod drugim. Tekst podajam zvesto po rokopisu. 2 Besedo je Kosovel prečrtal. 5 Besede ni mogoče prebrati. 474 16. oktobra: literarni sestanek. (Petek) Žagar pripelje s seboj novega člana, sedmošolca Ocvirka |__| 23. (petek) oktobra literarni sestanek. Tovariš Oevirk predava o subjektivizmu. Prisotni tov: Škerl, Oevirk, Košak, Žagar. Debevec, Kosovel. Predavanje je bilo plod pridnega čitanja esejev, duhovitega operiranja s filozofskimi pojmi in je podajalo razvoj subjektivizma od romantike do najnovejših umetnostnih struj. Manjkalo mu je pa jasnosti in opredeljenosti pojmov. To je izpričala debata, kjer sta si stali nasproti dve gledanji sveta, relativistično razvojno in izpreminjajoče in pa absolutno in večno. V debati si je stalo dvoje mnenj v opreki, to, da je lepota večna (Oevirk), s tem, da je lepota izpremenljiva z razvojem civilizacije in kulture (Kosovel). Ocviirk ovrača subjektivizem, je za velikopotezno »klasično« umetnost. Ob enajsti uri se iz zakajene sobe razidemo. Po vsem tem se nam je Kosovel vsaj na zunaj kazal z dokaj bolj svetle strani, kakor ga pa poznamo danes iz pesmi, zlasti še iz tistih, ki govore o smrti in lastni neizbežni katastrofi, ki pa jih takrat niismo poznali. V mojih očeh je bil dobro dolgo duhovno nenavadno živahno, če hočete, dinamično bitje, celo nekam nemiren človek, poln iskrivih misli, presenetljivih pogledov na svet in družbo, ljubezniv, prijateljski, razumevajoč, vendar včasih zadržan, da ne rečem, čudno odmaknjen. Prvič se mi je to nezavestno odkrilo v pogovoru z njim v kavarni; obšel me je nejasen občutek, kakor da je na mah postal zamišljen in da ni več pri stvari, o kateri sva govorila, vendar sem si to razlagal po svoje, pač z dejstvom, da se le slabo, pravzaprav nič ne poznava. Drugič ob njegovi bolniški postelji, ko sem ga pozimi 1926 obiskal pri Cirilu Debevcu. Zdi se mi, da je imel glavo na debelo ovito z nekakšnimi obkladki — neprestano je tožil, da ga trga po njej m da je čudno težka — govoril je s pridušenim, dokaj medlim glasom, a o stvareh, ki so bile konkretne in prav nič osebne, največ o svojih literarnih načrtih — teh je imel ogromno in ni nehal nanje nikoli misliti, verjetno prav tja do zadnjega dne v Tarnaju ne, dokler ni umrl — a sedaj jih je omenjal previdno in boječe, in kar se mi je zdelo novo, s tistim »če«, ki ga sicer ni rad uporabljal. Kdo med nami je takrat slutil, kakšna brezdanja, grozljiva brezna so se že takrat in nekaj časa pred boleznijo odpirala pred njim in okoli njega, kaj vse ga je mučilo in težilo! To so skrajno osebne, neizrekljive stvari, tesnobne, polne bojazni, ki udarijo na dan najbolj neposredno le v umetniških izpovedih ali pa v hipnih zapisiih, prikritih javnosti. Kako trpko 475 zveni njegovo Prerojenje z uvodnim verzom: »Sam, sam, sam moram biti«, ki se štirikrat ponovi, vsakokrat z globljo vsebino! V Beležnicah pa so se ohranila še bolj neposredna spoznanja, dragocena spričo svoje neposrednosti, saj jih je zapisal v hipnem navalu čustva in nenadne pobitosti. Takih stvari človek seveda ne pripoveduje nikomur, saj si jih še sam sebi ne upa priznati. V Beležnici iz srede 1924, ki je na gosto popisana z mestoma nečitljivo pisavo, naletite med verzi, naslovi za pesmi, novele, črtice in raznimi načrti na stavek, ki človeka na moč preseneti: »Moj princip je, da stopam od poraza do poraza in preizkušam svojo moč.« — Nekaj strani zatem pa berem: »Nikdar ne prideš do cilja, popotnik-------.« — Komaj tri strani nato pa plane vame hudo zverižen zapis, ki ga je neverjetno težko razvozlati, z naslovom Avtoportret, ki obsega en sam stavek: »Postavil sem se pred zrcalo in se nisem videl, glej, ko sem ga odmaknil, šele sem se videl resničnega.« To pa je šele uvod v kasnejše izpovedi, ki postajajo bolj in bolj trpke, boleče, vznemirljive, čim bolj se bližamo njegovi bolezni. V zadnji Beležnici iz leta 1924, ki je pravzaprav le šolski zvezek, v katerega je zapisoval svoje literarne osnutke in je ves napolnjen s pesmimi in zametki zanje, presenetijo človeka na videz zelo preprosti, a zanj v resnici zelo značilni verzi. Pesem, pravzaprav osnutek zanjo, napis s hlaistno, težko čitljivo pisavo, vzbuja vtis nečesa, česar ni mogel izraziti v hipu do kraja in je zato skiciral le bistveno, a drugo naj bi storil kasneje. In ravno ta njegova prvotna oblika in podoba, kakršno ima, je nenavadno zgovorna. Tudi naslov Odlomek pove marsikaj. Glasi se: • ODLOMEK Živeti se pravi Ce izgovoriš besedo, za nekaj trpeti, nimaš je več — skrivati v simbole zatorej molči; svojo bolest s svojo bolestjo, in trpljenje ki ti edina daje živeti, in ga nikoli z njo živim, z njo ne razodeti. hodim po sveti. Toda v Beležnici iz leta 1925, v nekakšnem na roko prirejenem sešitku, ki sodi v čas, ko se je že oklenil konstruktivizma, naletite na dve izjavi v prozi, ki dajeta misliti. Sprva ju človek niti ne opazi, ker se skrivata pod naslovoma za črtici, ko pa ju prebere, ga prešine občutek, ki se razrase v spoznanje, da ima pred seboj pravzaprav hudo 476 važno osebno izpoved, ki na mah razsvetli pesnikov značaj in njegov odnos do okolice. Prva je na oko nekam neosebna, a takšna sta pravzaprav samo prva dva stavka, tretji je že docela zvezan z njegovo bolečino. Zapis se skriva pod naslovom Albinica {črtica) in govori na videz o nekom tretjem. Glasi se: »Manj bi trpel, da je kavzalnost edini zakon. On bo edini, ki me pozdrav.i ob vzprejemu, kakor je bil ob odhodu edini. Te dni sem zelo razbit in toplo sonce sije name kakor na razbito čašo.« In prav navedeni odlomek se miselno lepo veže z naslednjim zapisom pod naslovom Češnja in ona, ki pa je v resnici svojevrsten Kosovelov avtoportret. Tu berem: »V dnu sem sam. Z ljudmi se šalim in uganjam burke, zato ker drugega ne razumejo. Zavidam jih, da so tako sončni od znotraj. Pravijo: to je pogumen, vesel fant. In jaz jim pritrjujem z dovtipi in postanem res vesel.« V naslednji Beležnici iz leta 1925, precej zajetnem zvezku, polnem raznih osnutkov in verzov, pa planeta prav blizu konca nenadoma v človeka dva zelo grenka stavka. Glasita se: »Ah, koliko tragike je na svetu.« — »Ah, najvišji razvoj je smrt, je smrt, je smrt.« Tem mrkim občutjem in tegobnim mislim, ki se pojavijo v presti-lizirani, umetniško poglobljeni podobi v njegovi liriki, pa lahko mirne duše postavimo ob stran docela nasprotne izjave, ki govore o smislu in dragocenosti življenja, o nujnosti našega prizadevanja in naporov, da uresničimo svoje poslanstvo in uveljavimo novo zamisel sveta, pa čeprav bi se morali odpovedati marsičemu in se boriti na vse strani, o odrešujoči moči neprestanega hotenja, ki ne pozna ne meja ne ovir, o samodisciplini, samovzgoji in svetosti dela. Kadar je le naneslo, nam je Kosovel razlagal v klubu srvoj življenjski aktiviizem, še bolj osebno pa prijateljem v pismih, in kakor da ga je nekaj obsedlo, nas je spodbujal, rotil, nagovarjal, prosil, terjal, zbadal, dražil, izzival, zaklinjal. da bi nas premaknil z mrtve točke, trdil, da je boj nujen, neizogiben in da nas morajo ovire kvečjemu siliti naprej, ne pa da bi nas tlačile k tlom in nas uspavale, hkrati je zahteval, določal, organiziral, sestavljal načrte zase in druge, kritiziral, bral levite sebi in nam in hitel, kakor da se mu neznansko mudi in bi bilo greh zamuditi tudi najneznatnejši trenutek, da uresniči veliko idejo, ki jo je nosil v sebi. Takrat se pojavijo v njegovem slovarju besede: življenja željnost, energija, borba, pogum, volja, moč, dinamika in kar je še takih, ki zazna- 477 niujejo zalet naprej in dragocene lastnosti človekovih ustvarjalnih naporov. Od srede leta 1925 do svoje smrti je ves v konstruktivizmu in njegove pesmi te vrste izpričujejo neutajljivo strast do boja, zavestno poseganje v vsakdanjost, a ne da bi jo malikoval, se ji klanjal ali se je celo bal, temveč da jo napada in biča, razkrinkuje laž in licemerstvo, strahopetnost in nemoč, navidezno moralo in lažno veličino ter pokaže majhnost naših razmer, otopelost naše narodne zavesti, nebrižnost do velikih človečaniskih idealov, skratka, da razbije in razvrednoti lažne vrednote in umišljene mite. To je bila dinamična plat njegove literarne preobrazbe, tista, ki je bila na zunaj najbolj vidna. Na kratko, stvarno in mirno je očrtal svoj življenjski dinamizem, ki se na oko tako hudo bije z depresijami v njem, ki so ga od časa do časa zajele in mučile, v uvodnih besedah h Kroniki literarno dramatičnega krožka* To sem že nekajkrat omeniil in ravno v njej podaja zanimiv pogled na zaviralne sile, ki so onemogočale delo v klubu, ter nadaljuje: »Ako bi dal na tehtnico ovire in našo moč, bi se tehtnica nagnila k oviram. Toda to pomeni, da je bila naša volja prešibka, naša energija premajhna. Moč in energija morata vzrasti iz ovir, človek zmagalec se mora roditi iz njih.« Nikjer pomišljanja ali omahovanja, nič zagrenjenosti ali nebriž-nosti, temveč zalet v dejanje, sproščanje ustvarjalnih sil, ki jih lahko razvežejo samo spoznanje, zavest in občutek, da je življenje energija energije, večna napetost, nenehno izžarevanje oblikujoče volje, a vse drugo zastoj, okamenelost, nebivanje, smrt. In ravno v prvih mesecih 1925. leta je Kosovel podal v svoji Beležnici jedrnat, redkobeseden, skop, a po vsebini izredno pretehtam in zgovoren pregled svojega takratnega življenjskega položaja s pogledom v prihodnost, ki sem ga objavil že leta 1931 v študiji k njegovim Izbranim pesmim in ga ponevedoma označil za »nekam cinično ironičnega«, ker ga pač nisem prav razumel. V njem sta kljub matematičnim znakom in simbolom, kljub lakoničnemu izražanju, ki je tako značilno za njegov konstruktivizem. dobro vidna oba pola njegove notranjosti, ki sta se v njem podtalno trla, kako si stojita nasproti in merita svojo moč. Zunanja podoba tega zapisa je naslednja: * Kronika, iz katere sem marsikaj že uporabil leta 1931 za uvodno študijo k Izbranim pesmim, je last Alfonza Gspana in bilo bi prav, da bi jo čimprej objavil v celoti in popisal ozadja, ki jih dobro pozna. Alfonz Gspan je tudi lastnik pesmi tako imenovanega >Gspanovega rokopisa« (RG), ki sem ga v drugi izdaji prve knjige Kosovelovega Zbranega dela 1964, str. 417, po pomoti omenil v zvezi s trinajstim fasciklom njegove zapuščine, kakor da bi bil njen sestavni del, a ni, kar tu popravljam. 478 PRORAČUN finance = 0 finančni upi = nepopolno število veselje in moč = za tri energija = oo obup = "5 X na teden zaljubljenost = vsak mesec dolgovi = nepopolno število up v bodočnost = oo premočrtnost = a || b Summa = nestrpno pričakovanje Vsaka postavka v obračunu je imela realno ozadje in je bila sestavni del Kosovelove fizične in duhovne eksistence, najvažnejše pa so za nas v njem tretja, četrta, peta in osma, to pa zato, ker govorijo o pozitivnih in negativnih plasteh ali težnjah v njegovi notranjosti. Ce jih pregledamo natančneje in jih skušamo z vezati s trenji v njem, vidimo, da je bil obup sicer tu in da ga je periodično vznemirjal, najbrž v obliki depresij, da pa so bile navzlic vsemu sla po življenju, energija in vera v prihodnost močneje, celo nenavadno poudarjene, saj jih označuje kar za neskončne, neizčrpne, neomejene. K važnim negativnim prvinam sodijo predvsem njegove finančne stiske, denarni upi in dolgovi, a so formulirani kot nekaj neopredeljivega, česar ni moč točno predvidevati, ker so pač bili odvisni od okoliščin. To pa še ni vse. Najjasneje je označena njegova idejna premočrtnost, tedaj zavest, da ne sme popuščati in popustiti na nobeno stran, da se ne sme ukloniti niti pred nasiljem niti pred vabljivimi obljubami ali zatajiti samega sebe in svoje prepričanje. Zato pa je bil njegov pogled v prihodnost, ki smo ga postavili na pozitivno stran, dokaj gibljiv, moten, nejasen in je lahko dobil včasih tudi negativni predznak, sicer ga ne bi označil z dokaj varljivim simbolom za neskončnost. Tako se nam razjasni tudli vsebuia seštevka, pravzaprav vsota vseh postavk, ki je na videz izražena nekam lirično, vendar moramo imeti njegovo »nestrpno pričakovanje« za neposredno življenjsko občutje, ki bi se ga dalo naj-lepjie opisati kot up in strah, a seveda s poudarkom na hrepenenju, ki osvobaja. Vendar stvari niso bile tako preproste, kakor se zdi, in se je navidezno ravnovesje v obračunu lahko kaj hitro prevesilo na negativno stran, vendar nam o tem več povedo nekateri verzi, ki jih odkrijemo v pesmih, ki se približujejo konstruktivizmu. Pomuditi se moramo nekoliko tudi pri njegovi strasti do dejanja in pojmovanju volje, in sicer na podlagi tega, kar nam pripovedujejo njegovi zapiski v Beležnicah. Sredi leta 1925, 15. julija, je v zasnutku 479 za povest iz zasedenega ozemlja, ki je ohranjen v beležnici z naslovom Dnevnik, zapisal naslednje: »Zbira okrog sebe ljudi, ustvari počasi, da oni tega ne spoznajo, šolo, svoje ideje jim vcepi. (Pomen krožka.) Disciplinirani borci. Šola, ki razločuje učitelja in učence, nas je naredila plahe. A?si smo tovariši. Klubski princip.« Dve strani nato pa zadenete na tri stavke, ki so vsi močno podčrtani: >Bo) za obstanek. Raison detre. Borbenost pogoj življenja.« Oba zapisa, kakršna sta, nam povesta marsikaj, čeprav se nam spočetka vidita kot navadni zaznambi nekakšnih splošnih idej. Prvi pripoveduje o Kosovelovem nagnjenju k organiziranju, ki mu je bilo bržčas v krvi, saj je menil, da more uspeti edino enotno in vzajemno povezano delo vse mlade generacije. To se lepo kaže tudi v njegovih prizadevanjih, da bi spravil na noge »Literarno dramatični krožek«, saj je zanj sestavil program itn koval načrte, o čemer govorita njegov Zapisnik za krožkove sestanke, Kronika in še marsikaj drugega. Zato ni naključje, da omenja v pTvem zapisu krožek kar dvakrat. Drugi zapis pa je važen, ker dokazuje, kako je idejno utemeljeval nujnost akcije. Osrednji smisel bivanja mu je boj, a ne boj tjavdan, ludi ne kakršenkoli si bodi boj, marveč predvsem literarno prizadevanje, ki mu pomeni edino dragoceno manifestacijo ustvarjajočega duha. To je razvidno iz naslednjega zapisa v drugem delu že omenjene Beležnice, v katerem sta zlasti močno podčrtani dve važni besedi. Glasi se: »Naša literatura mora biti silno močna, da bo vzbujala akcijo, silo velikih dejanj, ki jih mora naš narod izvršiti. To je njeno poslanstvo. — Ona obuja duše, ogenj mora biti, ki vžiga, požar, ki uničuje. Naša literatura = energetika.« Tudi tukaj kakor v Proračunu uporablja Kosovel trojni enačaj, ki mu pomeni več kot golo vzporejanje, in sicer nujnost, zahtevo. Zato moramo brati zadnji stavek takole: »Naša literatura mora postati čista energija.« To pripominjam zato, ker pomeni beseda energetika v znanstvenem jeziku nauk o energiji, to pa ni v skladu z vsebino, ki jo ima 'beseda pri Kosovelu saj jo enači z golo, potencirano močjo samo na sebi. Vse to je bilo nujno povedati, da pokažemo v pravi luči antiteze v Kosovelu, ki so ga vznemirjale, se v njem kopičile, rile po njem, ga žgale, se razplamtevale in v prefinjenih podobah udarjale na dan v njegovi liriki, še prav posebno v njegovih konstruktivističnih 480 pesmih, ki so v tem pogledu najbolj doživljajsko neposredne, naj mislimo o njih karkoli že, četudi morda nepovoljno. Zanje je značilen svojevrsten stilni dinamizem v besedi, zasnovi in obliki, idejni aktua-lizem in aktivizem v najčistejšem pomenu teh besed, zalet navzven, razkrivanje, razkrinkavanje, žigosanje in miselno poantiranje sodobnosti z ostrimi načelnimi pogledi nanjo, njeno lažno veličino in navidezno urejenost. Ce bi tega ne vedeli, bi zaman ugibali, od kod neki pri njem tako neukrotljivo nihanje iz skrajnosti v skrajnost, iz optimizma v pesimizem, od veselja do življenja v predsinrtne strahove, celo nekam zavestno iskanje čustvenih in miselnih kontradikcij, kričečih antinomij, od kod nagnjenje h koratrastiranju v besedi, stavku, zvoku in podobi, razbijanje harmonične impresionistične predstave o svetu, ki mu poslej ni nič več urejen, dober, v sebi skladen, smiseln, pravičen, human, temveč po bistvu drugačen, kakor trdijo, da je in da bi moral biti, sklicevaje se na abstraktne hipoteze o njegovi popolnosti, o edino možni in pravični družbeni urejenosti, z razumom podprti vsesplošni smiselnosti in absolutni metafizični zakonitosti, na čemer da sloni veljavnost in obveznost njegovih načel in vodil. Svet mu je odslej dalje razbit, razklan, disonančen, lepljiv, moten, zlagan, zmeden in tragičen. Kosovel je bil že pri rojstvu zaznamenovan. S svojo izredno čustveno sensubilnostjo je že zelo zgodaj odkril marsikaj, kar je neposvečenim skrito. Niihče, še celo sam ni vedel, da nosi s seboj, na dnu svoje umetniške podzavesti, prefinjeno seizmografsko napravo, ki mu posreduje najtanjše duhovne tresljaje in globinske idejne premike v notranjih plasteh dJobe s časovnim radiusom, ki zajema nekaj desetletij. Te lastnosti njegove osebnosti so bile vseskozi značilne zanj in njegov razvoj in se začno kazati že v njegovi zgodnji poeziji, dasi seveda komaj zaznavno in v nekam naivno preprosti obliki, prav posebno pa v zadnjih letih na realki, dokler se docela jasno in očitno ne razkrijejo na univerzi in naposled v njegovem konstruktivizmu. Kosovela so vedno mikale nove literarne smeri, domače in tuje, a je nanje gledal kritiičnio, zato se ni meni nič tebi nič nobene oklenil, ne da bi bil vedel, zakaj to počenja. V obeh zadnjih letih na realki se je zanimal za futurizem, pravzaprav za njegovo slovensko varianto, kakor se je porodila pri nas po prvi svetovni vojni, oprta v marsičem še na naš impresionizem in simbolizem, dasi jima je hotela spodnesti tla, v motiviki dokaj pohlevna, idejno prav nič revolucionarna. Na zunaj se je zdelo, kakor da se je naš futurizem uprl ustaljenim pesniškim vzorcem, sladkobni erotični poeziji, navajeni tipiziranih čustev in do neokus- ni Sodobnost 481 uosti obrabljene pesniške govorice, da rije globlje in želi prenoviti vse in za vsako ceno; vendar to ni bilo tako. Slovensko meščanstvo, ki se je po prvi svetovni vojni na mah zavedelo svojega privilegiranega položaja in moči in se z navdušenjem ogrevalo za zlagana čustva in omledno leporečje v poeziji, se je prestrašilo novih literarnih pojavov, izgubilo glavo, pometalo v isti koš ekspresioniste in futuriste ter jih obsodilo, češ da so se izneverili idealom velike tradicije in da je njihovo početje pravcato šarlatanstvo, zabloda in nič več. Naši javnosti je bil takrat najbolj na očeh najglasnejši zastopnik slovenskega futu-rizma, Anton Podbevšek, avtor zbirke Človek z bombami, ki jo je v letih 1919 do 1922 po kosih priobčeval v »Domu in svetu« in »Treh labodih« in jo v novembru 1920 prebral slovenskemu občinstvu v dramskem gledališču v Ljubljani in s tem sprožil prerekanje in razpravljanje o novi smeri po našem časopisju in v javnosti. Nemalo uslugo je stonil ljubljanskemu meščanstvu psihiater dr. Alfred Šerko, znan po svoji dovtipnosti in zafrkljivosti, ko se je zagnal proti pesniku in zapisal, da je Podbevšek tipičen klinični primer in da je takih »umetnin«, kakršne piše on, najti na kupe med duševno bolnimi. Seveda je udaril mimo in pridobil pesniku mnogo mladih privržencev, celo posnemovalcev, ko pa ni vedel ali ni hotel vedeti, kaj je moderen pesniški stil, kaj pa nebogljeno shioofreno jecljanje. Vsekakor je vsaj na zunaj rešil čast »klasične« lepote in pomiril marsikoga, hkrati pa je sprožil apologije futurizma v »Domu in svetu« in »Slovencu« ter zbudil zanimanje za razne nove tokove. Kosovel je pazljivo spremljal dogajanje v slovenski javnosti, njeno zavračanje, celo odpor do novih pesniških šol, o katerih so mnogi menili, naj je šlo za futurizem, ekspresionizem ali dadaizem, da izvirajo vse iz istega kaotičnega dna takratnega časa, in iskal svojo pot. Najbližji mu je bil futurizem ali »bombastika«, kakor so ga mnogi cinično imenovali, saj je bil še najbolj soroden simbolizmu, naj reče kdo, kar hoče. Takrat je bil Kosovel star šestnajst let, ko se je razvnel prepir okoli Podbevška, pravzaprav nekakšen načelen spopad med staro in mlado generacijo. To je dalo sporu poseben mik, ki pa nikakor mi zadel stvari v bistvo. Kosovel je seveda moral stopiti v vrste mladega rodu, to je bilo povsem naravno, tudi razumljivo, in se opredeliti za Podbevška, vendar je to storil po svoje in očitno še tem raje, ker je v zmoti mislil, da je usoda ravno Podbevška izbrala za vodnika novemu rodu. Ker je bil po svoji naravi bolj nagnjen k tihi osebni izpovedi kot pa široki retorični gesti, saj mu je bil Mura vse bližji od Župančiča, se ravno zato ni mogel nikoli sprijazniti s kričečim patosom 482 futuristične šole, ki je ljubila pretirane besede, razvlečen slog, do nabreklosti prenatrpan s podobami in komparacijami, ki si jih je izposojala iz mistične fantastike in zajemala iz tropske favne, polne kač klopotač, mavričnih kač, velikih ptic ujed in drobnih kolibrijev, bivolov na prerijah in kar je še takega, ter tako skušala prevpiti drobne, komaj slutene razgibe srca in nežna človeška občutja. Kosovel ni več omahoval, pač pa poskusil, da vdihne novi obliki svojega duha in jo poplemeniti. Tako je v letih 1921 in 1922 nastalo nekaj pesmi, ki kažejo, kako si prisvaja futuristično tehniko im si jo obrača po svoje, to se pravi, kako si prizadeva napolniti nove kalupe s tipično svojo čustvenostjo in mehkobo, vtisniti vanje čiinveč izpovedne iskrenosti in ekspresivnosti. Njegovi poskusi sicer niso kdove kako uspeli, saj niti niso mogli uspeti, in futurizmu se je kmalu odpovedal, vendar so zanimivi, ker neposredno vodijo k njegovemu kasnejšemu konstruk-tivizmu, seveda s širše perspektive, tiste, ki je bila tuja našim zastopnikom te smeri. Med prve pesmi, napisane v futuristienem stilu, sodi njegova Moja duša, drobna stvarca, sestavljena po načelu vsebinskega čustvenega kontrasta. Napisana je v izrazito dolgih verzih, tudi ri-mana, in sodi po obliki med začetne Tiianifestacije futurizma pri nas, med pesmi, kakršne je objavljal Podbevšek leta 1919 v »Domu in svetu« (V mesečini, V samoti, Rdeča lilija, Žolta lilija), dokler se ni s pesmijo Ob dnevu vpoklica na kolodvoru, s katero začne pesniško upodabljati vojno motiviko, od takega .izražanja posLov/il in se nato lotil obsežnejših Ilirskih tekstov, zgrajenih po načelu Likovne kompozicijske tehniike. Kosovel je seveda stopal za njim, a po svoje. Če hočemo prav razumeti njegov najdrznejši, vsebinski in motivno docela samosvoj futurdstični poskus, mislim njegovo Pesem o sanji, se moramo za hip ustaviti pri Moji duši, ker je z njo očitno zvezana po občutju, ozračju in tonu. Glasi se: MOJA DUŠA Moja duša je tiha, mirna sobica s črnimi zavesami. Ko sije lepo, toplo sonce s čistega neba, vanjo srečo stresa mi. Včasih v tej sobici svečani mar, zunaj spava majski popoldan. Sobica je sama, z žarki posejana, lin vanjo je sladek sen zasejan. Včasih na večer pa temne zavese vzplavajo in z večernimi vetri se poigravajo. Ko pride pa noč, je v sobici dan in slike se nove kažejo. ji« 483 Ta dan je iz dalje prerokovan in slike te ne lažejo. Spet noč je odšla in v jutranjem vetru mi zavese svetlobo pozdravljajo. Slike temnijo in sobica sama je, le tihi majski popoldan pozdravlja jo. Pesem je nenavadno nežna v podobi in prisrčna v čustvu, zato prvi hip ne zapazimo v njej česa futurističnega, tudi preprosta je, da le kaj, jasna in brez vsakršne bombastične nabuhlosti. Človek, ki se bolj zanese na vtis in učinek lirskih tvorb kakor na stilno analizo, bi ji ne mogel prisoditi nikakršnih zvez z novo smerjo. Toda o tem nas pouči nekaj zelo zgovornih dejstev. Kosovelove pesmi iz tega časa so vse napisane v kratkih verznih oblikah in običajnih, najraje štiri-vrstičnih kiticah, tu pa imamo opraviiti s čezmerno dolgima verznim.i sklopi. Razen tega pa nam največ pove o njeni futuristični osnovi ravno njena osrednja podoba, primerjanje duše s tiho, mirno sobico s črnimi zavesami, pravzaprav razpletanje podobe v smislu antiteze med dušo, majskim dnevom, majsko nočjo in svetlobo v duši, ko je zunaj tema. Kontrast seveda ui popoln, tudi ni izdelan do kraja, a kaj zato, ko pa je hilo Kosovelu več do čustvene ubranosti kakor do logike in presenečenja. Na podobne poteze naletimo tudi v njegovi najizrazitejši kompoziciji te vrste, kar jih je kdaj napisal, v Pesmi o sanji, izdelani po načelih likovnega pesništva. V njej se je bolj ko kdajkoli skušal približati Podbevšku, a brez pretiravanj v metaforiki, ves takšen, kakršen je pač bil po svoji naravi in izrazito čustvenem dojemanju sveta. Če je Moja duša zgrajena na kontrastu med dušo, dnevom in nočjo, pa imamo sedaj pred seboj drznejšo zamisel, antitetično dvojnost: tu nežen sanjski erotični privid, a njemu nasproti nenavadno surov prihod vlaka, pravzaprav nasilni vdor njegovega ropota in drdrauja po železniškem tiru v eterično ozračje, ki na mah razbije pesniško iluzijo. Kosovel je skušal nasprotje med prividom in trdo resničnostjo prikazati tudi grafično na zunaj, s tem. da je napisal sanjski del z rdečilom — v tisku smo to ponazorili s kurzivo — a vznemirljivo Topotanje »mimo bežečega vlaka«, ki pelje ljudi na fronto in v smrt in kličejo po rešitvi, s črnilom — v naši objavi je to podano s pokončnimi črkami. PESEM O SANJI Pod mano je bil pisan prt, poln sočne pomladi, kakor sveže mlado telo deklice, katere lepote bi se napil kot žarkov sonca iz keliha narave, polne hrepenenja. 484 Sonce je obrnilo svojo lepo glavo k meni in vsulo svoje zlate kodraste lase name, ki sem ga čakal, ki ga ljubim, in me pobožalo, da sem mislil, da je pri meni ona, ki sem jo čakal v sanjah, ko sem klical na vroči postelji njeno ime v noč. — (Oči so se mi zaprle, a pred njimi sem videl vijoličasto zarjo. Srce se mi je razširilo od veselja ob tej krasoti in oči sem moral zopet odpreti, kakor da bi me prisilil v to večerni zefir, ki je šel mimo mene.) Tam med lasmi zlatega sonca se je vilo njeno telo, ki je bilo vitko kakor trs v vetru, in plavalo je z velikimi perutmi, ki so bile kakor peruti velikega orla in so segale skoro do zemlje. Ko je razmahnila z njimi, tedaj je zapihal svež veter in oči so se nehote zaprle in moj obraz se je stisnil o hrepenenja poln izraz. Ker to je bila ona. Letela je visoko v zraku in sonce ji je delalo pot med svojimi lasmi, ki so jo božali kot jaz s svojo ljubeznijo. Plavala je, plavala kot večna ptica, ki ne pozna človeka, da hrepeni po njej, in jaz sem plakal, ker je plavala daleč od mene. Rdeli so zlati lasje sonca in so se pogrezali v gore. Nastajala je zelena zarja in ona se je spremenila v krvavordeč oblak z modrimi pasovi nad obzorjem in je bila tam še vedno, kot bi hotela objeti sonce tam o daljavi in je strmela za njim. Temno je postajalo in tudi zarja je izginjala. 485 V bližini sem čul zvonjenje železniške stražnice; vlak je prihajal. Njegov temni dim je zatemnel zarjo in tudi ona je izginila v težkem žveplenem vzduhu. Ptiči so odpeli dnevu njegovo slavo, a tedaj sem zapel jaz in moja pesem je bila bolj živa od njihove, kajti pela je o ljubezni, o življenju in o sanjah. V daljavi se je mešal med zvoke naše A ve Marije pre-tresujoč pisk mimobežečega vlaka in ljudje, ki so se peljali v njem, so kričali po rešitvi, kakor da bi šel ta vlak smrti naproti. Ti klici so mi segali v mozeg. Ni bilo tovarišev in sam sem stal na hribu ter sem plakal po soncu in njej. Pesem, kakršna je, izpričuje vse tipične poteze in lastnosti Kosovelovega domišljijskega sveta, a sedaj ujetega v ploskovni likovni kalup, obliko, ki je bila tako po duši našim futuristom. Vendar pa likovna plat pri Kosovelu nima cilja sama v sebi, v zunanji konfiguraciji posameznih ploskev, marveč hoče ponazoriti notranjo vsebino pesmi, njeno idejo. Sanje plavajo visoko nad zemljo v brezmejni nebesni modrini, saj se tam pač najlaže razmahnejo, zato silijo više in više, dokler jih sredi poleta nenadoma ne zaustavi ropot z zemlje in ne udari vanje kruta resničnost. V tem hipu začno padati in drseti nizdol, vedno niže in niže, se razblinjati, dokler ne razpadejo naposled v dotiku z mrko in mrzko vsakdanjostjo v nič. Futuristični stil je vkleu tudi v precejšnji rabi komparacij v prvem delu pesmi (vrt v pomladi kakor sveže mlado telo deklice, njene lepote bi se napil kot žarkov sonca, telo, vitko kakor trs v vetru, telo, ki plava z velikimi perutmi po zraku, ki so kakor peruti velikega orla) in modernističnih podob (vijoličasta zarja, zlati lasje sonca rdijo, zelena zarja, krvavo rdeč oblak z modrimi pasovi nad obzorjem). In vendar je antiteza jasna, 486 pregledna in kar nasičena s čustvom, čeprav se očitno ni moglo docela sprostiti. Za razumevanje Kosovela, pravzaprav njegovega razvoja, pa je posebno važno to, kar se je spletlo okoli Pesmi o sanji, ki je morala nastati v njegovem zadnjem študijskem letu. ki ga je prebil na realki, tedaj v zimskem semestru 1921 ali spomladi 1922. ko je bil star sedemnajst let. Rokopis, ki se je ohranil v zapuščini, je napisan z nenavadno pazljivo pisavo na dveh listih velike pole pisarniškega formata in je za čuda lepo čitljiv v primeri z drugimi njegovimi rokopisi, ob robu in na koncu pesmi pa zadememo na pripombe profesorja dr. Dragana Šande, pripisane s svinčnikom. In ravno te nam razkrijejo marsikaj pomembnega, česar ne smemo prezreti. Ne bi si drznil trditi, da je bil dr. Sanda nasprotnik novih literarnih smeri, zlasti futurizma, v tistem smislu, kakor naše, za nove estetske ideje topoglavo in nedostopno meščanstvo, njegovi ugovori so bili globlji, za marsikoga, ki ga je poznal, tudi dokaj bolj prepričljivi kakor pa cinične pripombe o futurizmu psihiatra dr. Serka, ki je menil, da ima opraviti s patološkimi duševnimi ekscesi. Profesor Šanda je bil klasično izobražen intelektualec, zaljubljen v antično poezijo, prepričan, da mora biti literarna umetnina v sebi harmonično zaključena, enovita, in da pesnik ne sme uporabljati poeziji tujih izraznih sredstev, ker jo s tem uniči. Samo po sebi bi vse to še ne bilo kdo ve kako važno, da ni bil Šanda sam pesnik in avtor tragedije Lepa Vida, napisane deloma v prozi, deloma v peterostopnih jambih, in da ni zbiral na realki okoli sebe dijakov, navdušenih za literaturo. Teh seveda ni bilo kaj prida, vendar nekaj, ki jim je bila poezija pri srcu, a najbolj vnet med njimi je bil ravno Srečko Kosovel. Sestanki so bili dvakrat na mesec v dijaški knjižnici v pritličju realke, ki jo je imel na skrbi prof. Sanda, združeni so bili običajno z branjem lastnih del in razpravljanjem o literarnih umetninah. Prof. Šanda, ki je bil zelo razgledan po tujih literaturah, zlasti po romanskih in antičnih, je opozarjal mlade literarne entuzdaste na razne avtorje, interpretiral njihova dela, jim razlagal svoj estetski nazor in jim tako širil obzorje in plemenitil duha. Zato ni čudno, da se je skromna četica, ki je menda štela pet ali šest dijakov iz raznih razredov, gnetla okoli njega, in to še tem raje in s tem večjim navdušenjem in veseljem, ker se je čutila osamljeno sredi prihodnjih inženirjev, ki so jim bile v mislih bolj »realne« stvari. Dr. Šanda, ki je poučeval na realki francoščino, je bil njihov prijatelj, mentor, svetovalec in vodnik v svet lepega. In prav njemu je dal Kosovel v oceno svojo prvo večjo futuri-stično pesem. Šanda bi ne bil vreden spoštovanja in zaupanja, ki so 487 ga dijaki gojili do njega, da ni pesnitve pretehtal na vse strani in pripisal k njej svojega mnenja. K prvemu delu pesmi, v katerem opisuje Kosovel svojo vizijo eteričnega bitja sredi sonca z zlatimi kodrastimi lasmi, je pristavil: »Zanimiva slika! okoren slog!« Mesto, ki ga ima Kosovel v oklepaju, pa je označil z naslednjimi besedami: ito je proza, t. j. nepoetičen slog!<'. In ko kmalu zatem pripoveduje pesnik, da je zagledal njo, ki ji je delalo sonce pot med svojimi lasmi, beremo ob robu: »To že omenjeno! Čitatelj si tega ne more jasno predstavljati.« Na koncu tik pod zadnjimi besedami pesmi, pa je prof. Šanda podal naslednjo oceno celote, povedal, kaj misli o futu-rizniu, in pni tem podčrtal tri, po njegovem mnenju osrednje važne besede. Tu beremo: »Morda ste občutili nekaj zelo lepega, v začetku občuti to tudi čitatelj, a pozneje slika izgublja jasne konture in zveza vlaka s to eterično sliko izraža nekaj vsakdanjega. Koncem koncev: čitatelj občuti vse kot prenapeto iskanje po nečem posebnem, po senzaciji — in to že ni več poezija, ki je kakor mir in večnost. Ta moderna Struja blodi v dveh zmotah: 1. da hoče šiloma nekaj posebnega dzraziti, kar čitatelj mora občutiti kot tendenco, poezrija pa je brez tendence, počiva sama v sebi, mirno kakor morje, sicer ne bi bila več harmonija — 2. da meša razne vrste umetnosti, katerih sredstva so bistveno različna (tukaj predvsem slikarski formalizem in duševno poezijo, torej vtise za oko in um); to se takoj občuti kot nesorodno, torej pofcoari iluzijo, ki je prvo načelo poezije. ^ Šanda« Ne, trditve profesorja Šande niso bile dovolj pretehtane in podkrepljene in tudi razlogi ne kdo ve kako prepričljivi, da bi mogli odvrniti Kosovela od futurizma, saj se je iz leta 1922 ohranilo še nekaj njegovih pesmi te vrste, odpor do nove smeri je imel v njem globlje korenine, kakor bi mislili, in je izviral iz njegove tihe slutnje, da Podbevšku in njegovim ni do intimne izpovedne lirike, ki ga je tako močno pritegovala, a tudi ne do velikih človečanskih idealov. Zato se je pojavil v literarni javnosti šele v drugi številki »Treh labodov«, ko revije ni več urejeval Podbevšek, in v njej objavil tri hudo »tradicionalistične«, a čustveno močne in pristno osebne pesmi: Večerne misli, Noč in Ura poklica, ki so v drugi izdaji prve knjige Zbranega dela razvrščene na straneh 81, 65 in 248. Novim smerem se Kosovel nikoli ni izmikal, na univerzi se je celo zelo podrobno ukvarjal z nemškim ekspresionizmom, francoskim da-daizmom in po letu 1924 tudi z nadrealizmom. Nikoli ni bil prepričan, da je mogoče samo s klasičnimi sredstvi (izražata svoja čustva in misli in 488 da bi morala biti pesem predvsem razumsko logična tvorba. Pravi razlog, zakaj se je razšel s futurizmom in še posebej s Podbevškom, pa je razodel v Pesmi o zelenem odrešenju, ki je morala nastati, sodeč po stilu, idejah in motivih v njej, konec leta 1924 ali pa v prvih mesecih naslednjega leta. Rokopis, napisan s hitro, hlastno pisavo, je mestoma težko čitljiv in vzbuja vtis nekakšne skice; toda pesem, takšna, kakršna je, nam pove največ o Kosovelovem odnosu