IZVIRNI ČLANEK/ORIGINAL ARTICLE
Razlika v prisotnosti dejavnikov celične in humoralne imunosti pri bolnicah z endometriozo v primerjavi z zdravimi ženskami
Difference in the presence of ceLL-mediated and humoral immunity in patients with endometriosis compared with healthy women
Nina Slabe,1 Renata Košir Pogačnik,1 Robert Pantar,2 Alenka Vizjak,3 Alojz Ihan,4 Martina Ribič Pucelj,5 Špela Smrkolj,5 Helena Meden Vrtovec5
1	Univerziteten'! klinični center Ljubljana, Zaloška 2,1000 Ljubljana
2	Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2,1000 Ljubljana
3	Inštitut za patologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2,1000 Ljubljana
4	Inštitut za mikrobiologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2,1000 Ljubljana
5	Ginekološka klinika, Univezitetni Klinični center Ljubljana, Šlajmerjeva 3,1525 Ljubljana
Korespondenca/ Correspondence:
prof. dr. Helena Meden Vrtovec, dr. med. Ginekološka klinika Univerzitetni klinični center
Šlajmerjeva 3, 1525 Ljubljana
E-mail: heLena.meden@ kclj.si
Izvleček
Izhodišča: Endometriozo lahko opredelimo tudi kot raznoliko imunsko nepravilnost. Na to kažejo tudi podatki, da imajo ženske z endometriozo pogosteje Hashimotov tiroiditis, sistemski erite-matozni lupus, Sjögrenov sindrom, revmatoidni artritis, astmo in ekcem, zvečano dejavnost poli-klonalnih celic B, nepravilno delovanje limfocitov T in B, zmanjšano dejavnost naravnih celic ubijalk in prisotna protiendometrijska protitelesa. V naši raziskavi smo želeli opredeliti endo-metriozo v sklopu drugih avtoimunskih bolezni in določiti vrsto imunskih nepravilnosti.
Metode: V prospektivni raziskavi je v študijski skupini sodelovalo 60 žensk z endometriozo, v kontrolni skupini pa 49 zdravih žensk. Vpetost endometrioze v sklop drugih avtoimunskih bolezni smo ovrednotili s ciljano družinsko, osebno in reproduktivno anamnezo ter z imunološkimi preiskavami na celični ravni s subtipizacijo limfocitov, citotoksičnih in regulatornih celic T in celic NK, ter na humoralni ravni z določanjem protiendotelnih, protiovarijskih in protiendo-metrijskih protiteles. Rezultate smo statistično ovrednotili, pri čemer smo uporabili Pearsonov test hi kvadrat in Mann - Whitneyev test.
Rezultati: Bolnice z endometriozo imajo pogosteje pridružene alergije (p = 0,039). Prisotnost protiendotelnih protiteles, ki so specifično usmerjena proti žilju endometrija, smo dokazali pri 5 bolnicah. Statistično značilne razlike med kontrolno in študijsko skupino smo ugotovili
pri določanju deleža regulatornih limfocitov T (CD3+ CD25++) v periferni krvi (p = 0,025).
Zaključki: Hipoteze, da gre pri ženskah z endometriozo za spremenjen imunski odziv, nismo v celoti potrdili, vendar pa se naša raziskava pridružuje tistim stališčem, ki v ospredje etiopa-togeneze endometrioze postavljajo spremenjen imunski odziv, in dodaja pomembne informacije. Na humoralni ravni smo dokazali prisotnost protiendotelnih avtoprotiteles, ki so usmerjena proti žilju endometrija, kažejo pa se tudi spremembe v populaciji regulatornih limfocitov T.
Abstract
Background: Endometriosis is often defined as heterogeneous immune abnormality. In accordance with the data, women with endometriosis are more frequently affected by Hashimoto's thyroiditis, systemic lupus erythematosus, Sjögren syndrome, rheumatoid arhritis, asthma, eczema and have increased activity of policlonal B-cells, abnormal acitvity of T- and B-lymphocytes, decreased activity of natural killer cells and presence of antiendometrial antibodies. In our study, we tried to define the disease in the context of other autoimmune diseases and determine the type of immune abnormality.
Methods: In the prospective study 60 females with endometriosis were inluded in the study group and 49 healthy females in the control group. The presence of endometriosis in the complex of other autoimmune diseases was evaluated by targeted family, personal and re-
Ključne besede:
endometrioza, protiovarijska protitelesa, protiendometrijska protitelesa, protiendotelna protitelesa, regulatorni limfociti t avtoimunska bolezen
Key words:
endometriosis, antiovary antibodies, antiendothelial antibodies, antiendometrial antibodies, regulated T lymphocytes, autoimmune disease
Citirajte kot/Cite as:
Zdrav Vestn 2011; 80: 538-45
Prispelo: 09. jun. 2010, Sprejeto: 11. avg. 2010
productive history. The type of immune abnormality was evaluated by immunological analysis on the cell level: subtypisation of lymphocytes, cytotoxic and regulatory T cells and NK cells. On the humoral level, we defined antiovary, antiendometrial and antiendothelial antibodies. The results were statistically evaluated using the Pearson's Chi-square test and Mann - Whitney test.
Results: Patients with endometriosis are more frequently affected by allergies (p = 0.039). Five serums of endometriosis patients were positive for antiendothelial antibodies specifically reacting with vascular endothelium. There was statistically significant diference between the study and the control group in the proportion of regulated T lymphocytes (CD3+ CD25++) in the ph-erypheral blood (p = 0.025).
Conclusions: We have not fully confirmed the hypothesis that women with endomeriosis have alterations in the immune response. However, the present study supports and adds important infomation to the views that immune abnormality plays an important role in the etiopathogen-esis of endometriosis. On the humoral level, we showed the presence of antiendothelial antibodies reacting with vascular endothelium.
Uvod
Endometrioza je pogost in zapleten ginekološki sindrom neznane etiopatogene-ze, ki prizadene ženske v rodni dobi.i Zunaj maternice se pojavi endometriju podobno tkivo, ki vsebuje stromo in žlezne struktu-re.2 Leta 1860 je Rokitansky prvič opredelil endometriozo kot patološko celoto, izraz pa je prvi uporabil Sampson leta 1921.3-4 Endometrioza ne ogroža življenja, vendar pa je pomemben vzrok obolevnosti pri ženskah.i
Od odkritja endometrioze, ki je ena glavnih povzročiteljic neplodnosti, je minilo že skorajda 150 let. Kljub velikemu napredku v medicini pa ostaja patofiziološko ozadje bolezni še vedno nepojasnjeno.^
Vrsto let je v stroki prevladovalo mnenje, da endometriozo povzroča retrogradno zatekanje menstruacije skozi jajcevode v peritonealno votlino s posledično implan-tacijo ektopičnega endometrijskega tkiva na visceralno in parietalno peritonealno po-vršino.6-8 Ta teorija danes ne zdrži več, ker ne pojasnuje nastanka oddaljenih endome-
trioznih zasevkov na mestih, kot so pljuča ali možgani, ki nimajo nikakršnega stika z retrogradno menstruacijo, ter pojava endometrioze po menopavzi.
Drugačno možnost nastanka endome-trioze opisuje hipoteza o metaplaziji ce-lomskega epitela, po kateri endometriozne spremembe izvirajo iz celomskega epitela. Celomski epitel, ki v času embrionalnega razvoja predstavlja zasnovo za Müllerje-ve vode, plevro in peritonej, naj bi se pod vplivom hormonov, različnih dejavnikov iz okolja ali neznanih kemijskih snovi dedife-renciral v endometriozno spremembo.4'i2 S to teorijo lahko pojasnimo pojav zasevkov na oddaljenih mestih, pri moških in pome-nopavznih ženskah, a so te oblike endome-trioze tako redke, da hipoteze o metaplaziji celomskega epitela kot resne ideje ni smiselno upoštevati.i2
Tretja teorija, ki delno pojasnjuje nastanek oddaljenih zasevkov, je teorija žilnega in limfnega razsoja endometrioze, ki razlaga oddaljene spremembe z razsojem endome-trijskih celic po krvnih žilah in mezgovni-cah s posledično embolizacijo. Tudi to teorijo opuščajo.5'12
Današnje prevladujoče mnenje o pato-genezi bolezni temelji na predpostavki, da je endometrioza posledica spremenjenega imunskega odziva na prisotnost endome-trijskih celic znotraj peritonealne votline. Vprašanje, ki se ob tem poraja, je, kaj vpliva na celice endometrija, da se pri nekaterih ženskah implantirajo. Znano je, da se retrogradni tok menstruacije pojavlja tako rekoč pri vseh ženskah, medtem ko se endometri-oza razvije le pri nekaterih, ne vemo pa, kaj vpliva na samo razširjenost in velikost sprememb.
Humoralno imunost obravnavamo kot enega izmed možnih vpletenih dejavnikov, njena vloga pa naj bi bila predvsem v spremenjeni aktivnosti celic B in s tem povezano nastajanje avtoprotiteles.i3 Udeležena naj bi bila protiendometrijska protitelesa, protio-varijska protitelesa, protifosfolipidna protitelesa in protihistonska protitelesa razredov imunoglobulina (Ig) G, IgM in IgA.8'i4'i5 Tudi neplodnost, ki je pogosto povezana z endometriozo, bi lahko pojasnili s prisotnostjo avtoprotiteles. Trditev, da je endome-
Tabela i: DoLočanje protiovarijskih, protiendometrijskih in protiendoteLnih protiteles.
Avtoprotitelesa		Niso prisotna	So prisotna	p
protiovarijska	študijska sk.	59 (98,3 %)	1 (1,7 %)	0,880
	kontrolna sk.	48 (98 %)	1 (2 %)	
protiendometrijska	študijska sk.	59 (983 %)	1 (1,7 %)	0,880
	kontrolna sk.	48 (98 %)	1 (2 %	
protiendoteLna na tkivu endometrija	študijska sk. kontrolna sk.	55 (91,7%) 48 (98 %)	5 (8,3 %) 1 (2 %)	0,150
Legenda: p-statistična značilnost, sk.-skupina
trioza zagotovo avtoimunska bolezen, je še nekoliko preuranjena, vendar pa je dokazov, ki kažejo na vpletenost imunskega sistema, vedno več.
Metode Vzorci
V študijski skupini je sodelovalo 60 žensk, ki so bile sprejete na Ginekološko kliniko v Ljubljani za kirurški poseg pri endome-triozi. V kontrolno skupino smo vključili 49 žensk, ki so bile sprejete na Ginekološko kliniko v Ljubljani za kirurški poseg sterilizacije. Vse bolnice smo prej natančno seznanili s potekom raziskave, pri raziskavi pa so sodelovale prostovoljno. Raziskavo smo opravili v skladu z načeli Helsinške deklaracije o biomedicinskih raziskavah na človeku, v skladu z določili Konvencije Sveta Evrope o varovanju človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedska konvencija) in v skladu s slovenskim Kodeksom medicinske deontologije.
Imunološke preiskave
Vrsto imunskih nepravilnosti smo opredelili z imunološkimi preiskavami na celični ravni: s subtipizacijo limfocitov, citotoksič-nih in regulatornih celic T in celic NK. Na humoralni ravni smo določali prisotnost protiovarijskih, protiendometrijskih in pro-tiendotelnih protiteles.
Za analizo limfocitnih populacij smo bolnicam, vključenim v raziskavo, odvzeli 2 ml venske krvi v vakuumsko epruveto, ki je vsebovala antikoagulant etilendiamintetra-acetat (EDTA). Z metodo pretočne citome-
trije (Becton Dickinson FACS, New Jersey, ZDA) smo v venski krvi določili delež in koncentracijo limfocitnih populacij: limfocitov T (CD3+), celic T pomagalk (CD4+), citotoksičnih limfocitov T (CD8+), celic NK (CD56+ / CD16+) in regulatornih limfocitov T (CD3+ CD25+). Uporabili smo mo-noklonska telesa CD3, CD4, CD8, CD56/ CD16 in CD25 (Becton and Dickinson, New Jersey, ZDA). Za analizo limfocitnih populacij smo uporabili program Cell Quest. Na podlagi prikaza limfocitnih populacij v obliki posameznih točk na diagramu smo najprej razmejili limfocite, monocite in gra-nulocite. Posamezne podvrste limfocitov in izražanje CD25 na limfocitih T smo določili s pomočjo diagrama, ki razmejene limfocite prikazuje kot točke. Na osi x so vrednosti za svetilnost celic, na osi y pa vrednosti za svetilnost celic, označenih s protitelesi z drugo vrsto fluorokroma. Predhodno smo napravili diferencialno krvno sliko s standardnim laboratorijskim postopkom, ki nam je v kombinaciji z analizo limfocitnih populacij omogočila določitev posameznih koncentracij celičnih populacij. Preiskave smo opravili v laboratoriju za pretočno cito-metrijo Inštituta za mikrobiologijo in imu-nologijo Medicinske fakultete v Ljubljani.
Za določanje protiovarijskih, protiendo-metrijskih in protiendotelnih protiteles smo potrebovali 5 ml seruma žensk, ki smo jih vključili v raziskavo, in žensk v kontrolni skupini. Protiovarijska, protiendometrijska in protiendotelijska protitelesa IgG smo določali z metodo indirektne imunofluorescen-ce na kriostatskih rezinah normalnega tkiva humanega jajčnika, endometrija in ledvice. Normalno tkivo smo pridobili z avtopsijo ali iz operativno odstranjenih jajčnikov, endometrija in ledvic. Tkivo smo zamrznili v
Slika i: Prikaz protiendoteLnih protiteles IgG proti žilju endometrija (indirektna imunofluorescenca, IgG). Prepričljiva pozitivna reakcija je vidna v endotelu malih žil. (Avtor fotografije je dr. Alenka Vizjak, Inštitut za Patologijo, Medicinska fakulteta v Ljubljani.)
tekočem dušiku in hranili na -80 °C. Zamrznjeno tkivo smo rezali v kriostatu, rezine 15 minut sušili na sobni temperaturi in nato kratko fiksirali v ohlajenem acetonu. Sledilo je spiranje s fosfatnim pufrom s soljo (PBS), 30-minutna inkubacija s serumom bolnice, ponovno spiranje s PBS in 30 minutna inkubacija s protitelesi, specifično usmerjenimi proti humanim IgG in označenimi s fluorokromom izotiocianatom (FITC). Po ponovnem spiranju s PBS smo preparate prekrili z medijem proti bledenju za pokrivanje imunofluorescenčnih preparatov. Preparate smo nato pregledali s fluorescenčnim mikroskopom. Ocenili smo umeščenost in semikvantitativno intenzivnost pozitivne reakcije (1-4). Vse preiskave smo opravili na Inštitutu za patologijo Medicinske fakultete v Ljubljani.
Statistična obdelava
Statistično analizo smo izdelali s programom SPSS, verzija 17, Chicago, ZDA. Kjer so bile spremenljivke razporejene normalno, smo uporabili Pearsonov test hi-kvadrat. Če spremenljivke niso bile razporejene normal-
no, smo uporabili neparametrični Mann--Whitneyev test, kot srednjo vrednost pa smo upoštevali mediano z najnižjo in najvišjo vrednostjo. Rezultati so bili ovrednoteni kot statistično značilni, če je bila vrednost p manjša od 0,05.
Rezultati
Pojavljanje različnih avtoimunskih bolezni v adolescenci in reproduktivnem obdobju
S ciljano družinsko, osebno in reproduk-tivno anamnezo smo dobili podatke o morebitnih pridruženih avtoimunskih boleznih, ki kažejo, da med študijsko in kontrolno skupino bolnic ni statistično značilnih razlik. Bolnice z endometriozo so imele pogosteje pridružene alergije (p = 0,039).
Tabela 2: Določanje deležev regulatornih limfocitov T (CD3+ CD25+ in CD3+ CD25++).
CD3+ CD25+ (%)	CD3+ CD25++ (%)
Študijska sk.
Kontrolna sk.
M n
SD
Min Max M n
SD Min
Max p
3,78 59
2,547
1
11
2,00
49
2,709
1
11
0,197
2,00 59
1,604
0
6
2,00
49
2,395
0
6
0,025
Legenda: M - povprečna vrednost, SD - standardni odklon, p - statistična značilnost, Min - najmanjša vrednost, Max - največja vrednost, sk. - skupina
Določanje protiovarijskih, protiendometrijskih in protiendotelnih protiteles
Z indirektno imunofluorescenco na kri-ostatskih rezinah jajčnika, endometrija in ledvic smo v serumu bolnic ugotovili protitelesa proti jajčniku, endometriju in endote-lu žilja. Pri protiendotelnih protitelesih smo značilno pozitivni odziv ugotovili samo na tkivu endometrija. Ko smo preiskavo s serumom istih bolnic ponovili na tkivu ledvice in jajčnika, je bila reakcija prepričljivo negativna. Rezultat kaže na morebitno specifičnost protiendotelnih protiteles izključno proti endotelu žilja v endometriju. Prisotnost posameznih protiteles pri obeh skupinah prikazuje Tabela 1.
Analiza limfocitnih populacij
Limfocitne populacije smo analizirali s pomočjo pretočne citometrije iz serumov bolnic, ki so bile vključene v kontrolno in študijsko skupino. Določali smo koncentracije limfocitnih populacij: limfocitov T (CD3+), celic T pomagalk (CD4+), celic T ubijalk (CD8+), celic NK (CD56+ / CD16+), regulatornih limfocitov T (CD3+ CD25+), aktiviranih limfocitov T (HLA-DR+) in limfocitov B (CD19+). Določili smo tudi deleže regulatornih limfocitov T (CD3+ CD25+ in
CD3+ CD25++). Dobljene vrednosti smo primerjali med kontrolno in študijsko skupino. Statistično značilne razlike smo našli pri deležih regulatornih limfocitov T (CD3+ CD 25++) pri vrednosti p = 0,025. Rezultate prikazujemo v Tabeli 2.
Razpravljanje
V naši raziskavi sicer nismo uspeli natančno opredeliti vrste imunske nepravilnosti, se pa nakazujejo spremembe v limfocitni populaciji regulatornih limfocitov T. Na hu-moralni ravni smo dokazali prisotnost pro-tiendotelnih protiteles, ki so usmerjena proti žilju endometrija.
Znano je, da bolniki z avtoimunsko boleznijo razvijejo specifična avtoprotitelesa na določen tarčni organ ali tarčno sestavino tkiva oz. celic. Objavljene so bile raziskave, v katerih so skušali odkriti protiendometrij-ska protitelesa. 16-19 Večina raziskav je bila posvečena samo dokazovanju protiendometrijskih protiteles razreda IgG. Gajbhiye s sodelavci^® je v svoji raziskavi leta 2008 pri 60 "/o bolnic z endometriozo v serumu dokazal prisotnost protiendometrijskih protiteles razreda IgG in IgM s pozitivno reakcijo z žleznim epitelom in s stromo. Z laparoskopijo in s histološkimi preiskavami je predhodno potrdil diagnozo endometri-
oze. Protiendometrijska protitelesa so lahko delno odgovorna za neplodnost in spontano prekinitev nosečnosti, ker vplivajo na oploditev in predimplantacijsko embriogenezo. V začetku implantacije pride do ugnezdenja blastociste v endometrij. Celice blastociste prehajajo v bazalno membrano epitela in do spodaj ležeče strome ter povzročijo decidu-alizacijo strome. Če je moten proces prehoda celic blastociste, pride do neplodnosti.^^ Sklepamo lahko, da so protiendometrijska protitelesa usmerjena proti različnim beljakovinam strome in s tem povzročijo motnjo v procesu ugnezdenja blastociste ter posledično neplodnost. V naši raziskavi smo ugotovili prisotnost protiendometrijskih protiteles IgG le pri eni bolnici z endometriozo. Možen vzrok negativne reakcije je lahko neprimerna izbira metode dela ali neustrezen vzorec tkiva endometrija.
Endotelne celice tvorijo notranjo plast žilne stene in so na eni strani v stiku s kro-žečo krvjo, na drugi strani pa s tkivom žilne stene. So v stiku s krvnimi celicami in vnetnimi celicami. Protiendotelna protitelesa so usmerjena proti antigenom endotelnih celic. Prisotna so pri ljudeh s sistemskimi boleznimi veziva in z vaskulitisi.^^ Njihova patogenetska vloga ni jasno dokazana. Povzročijo poškodbo žilnega endotela, nekateri raziskovalci pa domnevajo, da bi lahko imela vlogo v patogenezi nastanka žilnih patoloških sprememb.^^ Ko pridejo protitelesa v stik z endotelnimi celicami, sprožijo apoptozo.24 Fernandez-Shaw s sodelavci^® je leta 1993 v svoji raziskavi z imunohisto-kemijskimi metodami pri bolnicah z en-dometriozo jasno dokazal prisotnost pro-tiendotelnih protiteles, ki se vežejo na žilje endometrija in endometriozne spremembe. Protiendotelna protitelesa niso bila specifična za endometrij, kar nakazuje večorgan-sko vpletenost. Protitelesa so določali pred zdravljenjem in po 6 mesecih zdravljenja z danazolom, ki deluje kot imunosupresiv. Pojavljanje protiendotelnih protiteles po končanem zdravljenju je bilo manjše, verjetno zaradi zaviranja nastanka avtoprotiteles. V naši raziskavi smo dokazali prisotnost pro-tiendotelnih protiteles pri 5 (9 »/o) bolnicah z endometriozo. Reakcija je bila prepričljivo pozitivna izključno na rezinah endome-
trija in negativna na rezinah jajčnika ter na kontrolnih rezinah ledvic. Sklepamo lahko, da gre za tvorbo značilnih protiendotelnih protiteles, ki so usmerjena proti žilju endo-metrija. Protitelesa proti žilnem endotelu so še ena izmed različnih avtoprotiteles, ki se pojavijo pri bolnicah z endometriozo in podpirajo hipotezo o avtoimunski etiopato-genezi endometrioze.
Jajčnik je lahko prizadet v sklopu številnih avtoimunskih bolezni. Protiovarijska protitelesa so tesno povezana s prezgodnjo menopavzo in z neplodnostjo zaradi neznanega vzroka.^^ Mnenja o prisotnosti teh protiteles pri endometriozi so si nasprotujoča. Mathur s sodelavci^® je v raziskavi leta 1982 eden izmed prvih potrdil prisotnost protio-varijskih protiteles pri 62 % bolnic z endome-triomom jajčnika. V naslednjih raziskavah so ugotovili znatno nižji delež,^^ Switchenc-ko s sodelavci^® pa sploh ni uspel dokazati prisotnosti protiovarijskih protiteles v serumu. Razlog za tako nasprotujoče si rezultate je verjetno uporaba različnih metod dela. V naši raziskavi smo protiovarijska protitelesa dokazovali z indirektno imunofluorescenco na kriostatskih rezinah jajčnika in jih ugotovili le pri eni bolnici z endometriozo.
Rezultati raziskav, s katerimi so preučevali limfocitne populacije, so si nasprotujoči. Avtorji navajajo znižane in normalne koncentracije perifernih limfocitov, spremenjena razmerja med celicami T pomagalkami in celicami T ubijalkami ter povečane koncentracije slednjih v peritonealni tekočini.^®
Antisferova^o je v svoji raziskavi leta 2005 dokazala, da je razvoj endometrioze povezan z aktivacijo podtipa Th2 celic T po-magalk, ki spodbujajo humor alni imunski odgovor in s tem povečano tvorbo protiteles. Tak odgovor naj bi ustvarjalo povečano izločanje IL-4 in IL-10. Podgaec s sodelavci^^ je v raziskavi leta 2007 preučeval podtip Th2 celic T pomagalk in prišel do podobnih zaključkov kot Antisferova, da je pri endome-triozi spremenjen imunski odziv s pomikom v smer limfocitov B. Pri preiskavah perito-nealne tekočine in periferne krvi s pretočno citometrijo je opazil višje koncentracije interferona (IFN)-y, TNF-a, IL-4 in IL-10 in dodatno potrdil hipotezo o udeleženosti podtipa Th2 celic T v patogenezi bolezni.
IFN-y in TNF-a izločajo celice T pomagalke podtipa Thi, iz česar lahko sklepamo, da so v patogenezi endometrioze pomembne celice T pomagalke podptipov Th1 in Th2. Podtip Th2 celic T pomagalk so hkrati tudi celice, ki jih mnogi avtorji opisujejo kot ene ključnih pri nastanku alergij, kar bi lahko pojasnilo pogostejše pojavljanje različnih alergij pri bolnicah z endometriozo v adolescenci. Če predpostavljamo, da imajo bolnice z endometriozo povišane vrednosti IL-10, kar je posledica aktiviranja podtipa Th2 celic T pomagalk, se zdi teorija povsem verjetna.^^
V	naši raziskavi smo preučevali podtipe limfocitov T (CD3), katerih del tvori CD25, ki je receptor za IL-2. Opredelili smo dva podtipa limfocitov T: CD3+ CD25+ (z majhnim številom receptorjev CD25 na površini celice) in CD3+ CD25++ (z velikim številom receptorjev CD25 na površini celice). Vpletenost podtipov limfocitov T, ki izražajo na svoji površini CD25, v patogenezo avto-imunskih bolezni je že nekaj časa predmet proučevanja številnih imunologov. Leta 1995 je Ho s sodelavci33 opazil zmanjšane deleže limfocitov T CD3+ CD25+ v peritonealni tekočini bolnic s hujšo obliko endometri-oze in nakazal njihovo potencialno vlogo v patogenezi. V naši raziskavi smo opazili statistično značilne razlike med kontrolno in študijsko skupino v deležu CD3+ CD25++ v periferni krvi. Delež je povišan pri študijski skupini, zato bi bil lahko vzrok okvara mehanizmov tolerance na tkivo endometrija in kompenzatorno višja koncentracija regula-tornih limfocitov T.
V	naši raziskavi smo se osredotočili na določanje koncentracij različnih podtipov perifernih limfocitov. Razlika v deležu re-gulatornih limfocitov T (CD3+ CD25++) med študijsko in kontrolno skupino kaže na funkcionalne razlike med limfociti. Razlike v koncentraciji perifernih limfocitov med bolnicami z endometriozo in ženskami v kontrolni skupini nismo ugotovili.
Zaključek
Z raziskavo nismo uspeli v celoti potrditi hipoteze, da gre pri ženskah z endometrio-zo za spremenjen imunski odziv, se pa naša raziskava pridružuje tistim stališčem, ki v ospredje etiopatogeneze endometrioze postavljajo spremenjen imunski odziv, in prispeva pomembne informacije.
Literatura
1.	Hornung D, Dohrn K, Sotlar K. Localization in tissues and secretion of eotaxin by cells from normal endometrium and endometriosis. J Clin Endocrinol Metabolism 2000; 85: 2604-8.
2.	Feroze RM. Endometriosis. Postgrad Med J 1956; 32: 532-6.
3.	Mantagni P, Booth M. Epidemiology of endometriosis. J Epidemiol Community Health 1993; 47: 84-8.
4.	Meden-Vrtovec H, Šinkovec J. Endometrioza. Med Razgl 1993; 32: 253-69.
5.	Nisolle M, Donnez J. Peritoneal endometriosis, ovarian endometriosis, and adenomyotic nodules of the rectovaginal septum are three different entities. Fertil Steril 1997; 68: 585-96.
6.	Treloar S, Wicks J, Nyholt DR, Montgomery GW, Bahlo M, Smith V, et al. Genomewide Linkage Study in 1,176 Affected Sister Pair Families Identifies a Significant Susceptibility Locus for Endometriosis on Chromosome 10q26. Am J Hum Genet
2005; 77: 365-76.
7.	Robins SL, Kumar V, Cotran R. Robbins basic pathology. Philadelphia: Saunders; 2003. p. 690.
8.	Nothnick WB. Treating endometriosis as an autoimmune disease. Fertil Steril 2001; 76: 223-31.
9.	Popoutchi P, Lemos CRDR, Silva JCR, Nogueira AA, Feres O, Rocha JJRD. Postmenopausal intestinal obstructive endometriosis: case report and review of the literature. Sao Paolo Med J 2008; 126:
190-3.
10.	Kyama MC, Debrock S, Mwenda JM, D'Hooghe TM. Potential involvement of the immune system in the development of endometriosis. Reprod Biol Endocrinol 2003; 1: 123-31.
11.	Bokor A, Debrock S, Drijkoningen M, Goossens W, Fülöp V, D'Hooghe T. Quantity and quality of retrograde menstruation: a case control study. Re-prod Biol Endocrinol 2009; 7: 123.
12.	Gazvani R, Templeton A. New considerations for the pathogenesis of endometriosis. Int J Gyneacol Obstet 2002; 76: 117-26.
13.	Barrier BF. Immunology of endometriosis. Clin Obstet Gynecol. 2010; 53: 397-402.
14.	Matarese G, De Placido G, Nikas Y, Alviggi C. Pathogenesis of endometriosis: natural immunity dysfunction or autoimmune disease?. Trends Mol Med 2003; 9: 223-8.
15.	Lebovic DI, Mueller MD, Taylor RN. Immunobi-ology of endometriosis. Fertü Steril 2001; 75: 1-10.
16.	Odukoya OA, Wheatcroft N, Wetman AP, Cook ID. The prevalence of endometrial immunoglobulin G antibodies in patients with endometriosis. Hum Reprod 1995; 10: 1214-19.
17.	Phillai S, Zhou GX, Arnaud P, Jiang H, Butler WJ, Zhang H. Antibodies to endometrial transferrin and alpha 2 Heremens Schmidt (HS) glycoprotein in patients with endometriosis. Am J Reprod Immunol 1996; 35: 483-94.
18.	Fernandez-Shaw S, Kennedy SH, Hicks BR, Edmonds K, Starkey PM, Barlow DH. Antiendome-trial antibodies in women measured by enzyme linked imunoabsorbent assay. Hum Reprod 1996; 180: 1180-4.
19.	Sarapik A, Haller-Kikkatalo K, Utt M, Teesalu K, Salumets A, Uibo R. Serum anti-endometrial antibodies in infertile women-potential risk factor for implantation failure. Am J Reprod Immunol. 2010; 63: 349-57.
20.	Gajbhiye R, Suryawanashi A, Khan S, Meherji P, Warty N, Raut V, et al. Multiple endometrial antigens are targeted in autoimmune endometriosis. Reprod Biomed Online 2008; 16: 817-24.
21.	Sharky A, Smith S. The endometrium as a cause of implantation failure. Best Pract Res Clin Obstet Gynaecol 2003; 17: 289-307.
22.	Matalliotakis IM, Cakmak H, Ziogos MD, Kalo-geraki A, Kappou D, Arici A. Endometriosis-asso-ciated Lyme disease. J Obstet Gynaecol. 2010; 30: 184-6.
23.	Adler Y. Anti-Endothelial Cell Antibodies: a Need for Standardization. Lupus 1994; 3: 77-84.
24.	Admou B, Essaadouni L, Amal S. Autoantibodi-es in Systemic Sclerosis: clinical interest and diagnosis approach. Ann Biol Clin (Paris) 2009; 67: 273-81.
25.	Forges T, Monnier-Barbarino P, Faure GC, Bene MC. Autoimmunity and antigenic targets in ovarian pathology. Hum Reprodu Update 2004; 10:
163-75.
26.	Mathur S, Peress MR, Williamson HO, Youmans CD, Maney SA, Garvin AJ, et al. Autoimmunity to endometrium and ovary in endometriosis. Clin Exp Immunol 1982; 50: 259-66.
27.	Halme J, Mathur S. Local autoimmunity in mild endometriosis. Int J Fertil 1987; 32: 309-11.
28.	Switchencko AC, Kauffman RS, Becker M. Are there antiendometrial antibodies in sera ofwomen with endometriosis?. Fertil Steril 1991; 56: 235-41.
29.	Berkkanoglu M, Arici A. Immunology and endometriosis. Am J Reprod Immunol 2003; 50: 48-59.
30.	Antisferova YS, Sotnikova NY, Posiseeva LV, Shor AL. Changes in the T-helper cytokine profile and in lymphocyte activation at the systemic and local levels in women with endometriosis. Fertil Steril 2005; 84: 1705-11.
31.	Podgaec S, Abrao MS, Dias JA Jr, Rizzo LV, de Oliveira RM, Baracat EC. Endometriosis: an inflammatory disease with a Th2 immune response component. Hum Reprod 2007; 22: 1372-9.
32.	Yazdanbakhsh M, Kremsner PG, van Ree R. Allergy, parasites, and the hygiene hypothesis. Science 2002; 296: 490-4.
33.	Ho HN, Chao KH, Chen HF, Wu MY, Yang YS, Lee TY. Peritoneal natural killer cytotoxicity and CD25+ CD3+ lymphocyte subpopulation are decreased in women with stage III-IV endometriosis. Hum Reprod 1995; 10: 2671-5.