N SLOVENSKI UČITELJ PEDAGOŠKA REVIJA IN 6 I. A S I L O SLOMŠKOVE DRUŽBE V LJUBLJANI 1 * 9 * J * 5 9*10 LETO XXXVI SrtnfMti »JIuSHj l2S?Ja plesno /Uredništvo (Fortunat Lužar) je t Ljubljani. “ do™« «ob TržaSkl cesti / UpravnUtvo Je v Ljubljani, !J Narodnlna znaia 58 Din / Članke in dopise sprejema uredništvo, 1TI?«iilSlsrlV0^Sa “PMvnlStvo, f Izdajatelj in lastnik je Konzorcij ‘Slovenskega Učitelja« / Odgovorni urednik: Fortunat Lužar / Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel če«. \ Vsebina št. 9,—10.s Učni načrti in teorija o njih. F. Lužar. — Izdelane, kateheze za prvo šolsko leto. I. Kramar. — Deška predpubertetna doba. E. Deisinger. — Kje smo v kulturi. Etbin Bojc. — Umreti hočejo. Vojteh Čuš. — Beseda o sv. pismu starega zakona. I. Kramar. -— Anton Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva.. Dr. M. Gorjanec. — Knjige Slovenske šolske matice za 1. 1934. Et. Bojc. —, Beležke. — Razglednik. Položnica poštne hranilnice za »Slovenskega Učitelja« ima št. 11.073. Naročnina za list znaša 50 Din, člani »Slomškove družbe« plačajo s članarino vred samo 52 Din. , II. ZVEZEK MLADINSKE KNJIŽNICE SLOMŠKOVE DRUŽBE „Gremo v Korotan" (Zbirka koroških spominov za mladino.) — Priredil Rudol! Wagner. V spomin ha desetletnico plebiscita na Koroškem je izdala Slomškova družba v Ljubljani knjižico za mladino o Koroški. Knjižica obsega popis slovenskega dela Koroške, njen zgodovinski pregled, popis slavnih koroških Slovencev, rune koroške pravljice in pripqvedke, prtiče, iz življenja na Koroškem, slike o bojih za Koroško, narodne koroške pesmi in uganke. Knjižica je oprem-’ ljena z lepimi slikami in ilustracijami* Dobro bo, knjiga služila zlasti pri pouku zemljepisaf zgodovine in narodnega jezika. Zato v vse šolarske in učiteljske knjižnice, pa tudi mladini jo poklonite kot darilo, Naslov knjige je iz pesmi A. Č.: V Korotan, katero je uglasbil monsignor profesor Stanko Premrl, Dobiva se v vseh knjigarnah, kjer je cena Din 20—. Kot I. zvezek Mladinske knjižnice Slomškove družbe je izšla Bevkova knjižica »Pastirčki pri kresu in plesu«. Knjižico je ilustriral Fr. Kralj. Dobi se še nekaj izvodov po 5 Din. — Položnica »Slomškova družba, knjižnica«, št. 15.824. Slovenska kuharica. Spisala S. M. Felicita Kalinšek. Osma, izpopolnjena in pomnožena izdaja. Strani 728, 34 barvanih tabel, mnogo ilustracij v besedilu vezava v celo platno. Založila in izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1935. Cena 160 Din. V Po dolgoletnih izkušnjah in preizkušnjah je S. M. Felicita Kalinšek svojo veliko Kuharico vnovič spopolnila in predelala. Ta izdaja je sfedaj osma« kar pomeni za slovenske razmere več kakor še tako gostobesedna reklama. Odlična jn priznana avtorica je strnila vsa stara in najnovejša dognanja kuhinjske umetnosti. Snov je obdelala nad vse pregledno, izbira receptov in navodil je silno bogata. Lahko rečemo, da je to najpopolnejše delo te vrste, kar jih Slovenci imamo. Več kakor vse drugo pa pove dejstvo, da se je sedmi natisk te knjige prodal v 12.000 izvodih in da je knjiga šla doslej že V nad 100.000 izvodih med slovenske gospodinje. Knjiga je tega uspeha tudi vredna,, zato jo toplo priporočamo. SLOVENSKI . UČITELJ Štev. 9-10 Leto XXXVI PEDAGOŠKA REVIJA IN GLA- Ljubljana, dne i. novembra 1935 SILO SLOMŠKOVE DRUŽBE F. Lužar ICni načrti in teorija o njih Že zadnjič sem napisal nekaj odstavkov o učnih načrtih in to bolj po lastnih mislih in iz lastnih izkušenj. Predmet o učnih načrtih me je napotil, da sem pregledal še tuja mnenja, posebno pri nemških pedagogih, na katere se vedno šolniki od drugod radi ozirajo. Tako je napisal znani G. Kerschensteiner »Betrachtungen iiber die Theorie des Lehrplans« (2. izdaja leta 1901). Nadalje Dorpfeld »Grundlinien einer Theorie des Lehrplans« in še več drugih pisateljev. Smernice iz vseh so zbrane v knjigi »Lexikon der Padagogik der Gegenwart«, ki jo je izdal »Nemški institut za znanstveno pedagogiko« v Miinstru (Westfalen) 1. 1932. V 2. zvezku, na strani 233, je postavljeno poglavje o teoriji za učne načrte. Ker je opaziti, da mnogokje še prav plehko pojmujejo, kako je z učnimi načrti, sem se namenil podati nekaj navodil iz tega zbornika. Izobraževalno delo v šolah je v bistvu načrtno delo. To potrebuje premišljenih ciljev, razumni izbor izobraževalnih dobrin in organične razporeditve v učnem redu. Izobrazba je živ proces, ki ima svoje pogoje. Učni načrt ima vedno v sebi nevarnost šablone in nasilnost nad življenjem. Taki ugovori veljajo očividno načrtom, ki predpisujejo le trdo snov, ne pa gibljivim učnim načrtom s smotri, ki lahko primerno zadoščajo zahtevam individuelne prostosti. Prevelika svoboda učnih načrtov pa zopet nasprotuje šolskemu ustroju, ker občutno moti vzgojo in praktično nalogo šole ter bi pri menjavanju učnega osebja škodovala enotnosti in kontinuiteti izobrazbe. — Učni načrti so opravičeni. Raznim zahtevam, ki se stavijo za učni načrt, ne more načrt nikoli končno in vselej ustreči. Učni načrt je po svojem bistvu premenljiv in le individuelno porabljiv. Njegove postavke se ne menjavajo samo v toku duševnega razvoja, one so različne celo od kraja do kraja, od primera do primera. Iz teh vzrokov se danes vedno bolj uveljavljajo okvirni načrti ali načrti s smernicami, namesto normativnih. Okvirni načrti podajajo cilje, ki se naj dosežejo, opišejo učno snov ali jo pa le očrtajo v neobveznih vzgledih. Na podlagi takih smernic izdela krajevno učiteljstvo individuelen ali krajevni učni načrt, a ta je potem podlaga za razvrstitev učne tvarine ali letni učni načrt za posamezne razrede. Na ta način pride pri učnih načrtih do pomena prostost (svoboda) in obveznost. — Vsak učni načrt izvira iz nekega sistema učnih vsebin, ki so v neki dobi dobrina gotove šolske oblike. Z menjavo učnega načrta prihaja tudi menjava učne izobrazbe, a dostikrat se to komaj opazi. Vendar zahteva vsak učni načrt nekaj nespremenljivega. On naj služi večni ideji človeške izobrazbe, ki zahteva kot taka splošno veljaven sistem vsemogočih učnih načrtov. — V nekdanji začetni dobi človeške izobrazbe niso poznali učnih načrtov. Manjkala je neka avtoritetna ali oblastvena potrditev izobraževalnega dela. Oblikovanje sistema za pouk je bilo prepuščeno živi tradiciji šole. Pri starih Grkih so veljale posamezne »šole« kot predstave nekega načrta. V teku stoletij je nastal učni načrt kot posebno izdelan ali določen red šole. Leta 1642 je bil »Gothaischer Schulmethodus« poseben vzorec novih reform v načrtih. V dobi »prosvitljene pedagogike« so posamezni deželni gospodje kar strastno napravljali učne načrte. Nešteto osnutkov in predlogov se jim je vsiljevalo v 18. stoletju iz raznih »Schulordnung«, katerim je dal podlago J. v. Felbiger. Osnovno šolstvo na Pruskem je imelo »Re-gulative« (1854), potem »Allgemeine Bestimmungen« (1872) in sedaj namesto prejšnjega samo »R i c h 11 i n i e n« (1921/22). Misel okvirnih učnih načrtov je torej prišla do zmage. Še bolj kakor osnovna šola se je v zadnjih generacijah razburjala z borbami za učne načrte srednja šola. — Do srede 18. stoletja so bili šolski načrti progresivno postavljeni, t. j. da se je učilo od ene skupine učne snovi do naslednje, kakor je bil urejen sestav ali razpored kake knjige. Razredi so veljali po učni snovi in nikoli po starosti. Pozneje je prišla koncentrična razporeditev tvarine in so nastopili starostni razredi namesto samo snovnih. Nič več ne nosita e n predmet ali ena snov pouk; poljubno število predmetov gre drug poleg drugega. Ta princip je sicer že Komensky razvijal, a je prišel šele v 18. stoletju do popolne veljave. Tu je pa tudi prišla druga neskladnost, da se je začelo število predmetov zelo množiti in s tem kvariti njih notranja struktura. Zaradi koncentracije se je pa začelo učne predmete krčiti in trgati, ker se je poudarjalo, da se lažje vrši ponavljanje. Zasluga Zillerjeve didaktike je bila, da je začela boj proti zlorabi koncentričnih krogov. Ako se nepravilno uporabljajo, slabijo zanimanje in izobraževalni vpliv pouka. Vendar pa je ostala koncentracijska razvrstitev pouka do današnjih dni nekaj samoumevnega. Dvomljivo je vse postalo z idejo strnjenega pouka (Gesammtunterricht), ki so jo sicer že od nekdaj naznanjali, a je prišla v bistvu šele v zadnjem času do spoznanja. — Več principov je tedaj na izbero za učne načrte in je vse odvisno od strukture učnih dobrin in od posebnih ciljev pouka, kako naj se vse razvrsti. Težkoča je v tem, da je treba najti one važne življenjske enote, ki dajo obsežno izobraževalno dobrino. Koncentrični krogi se priporočajo za predmete, ki slonijo na sistemu, torej jezikovni pouk, računstvo i. dr. Predmeti, katerih vsebina je po naravi časovna (zgodovina) ali prostorninska (zemljepisje), morajo biti progresivno urejeni. Paziti je, da preveliko ponavljanje enakega ne ubija zanimanja za vse. Verouk kot sistem in zgodovina, prirodoznanstvo kot m sistem in življenjska skupnost, zahtevata zvezo med progresivnim in koncentracijskim načelom. — Vsaka posameznost razporeditve po načrtu se mora prilegati celoti otroškega duševnega razvoja. Načelo je od lažjega do težjega, veliki skoki v učnih načrtih se ne dajo opravičiti. I. Kramar Izdelane kateheze za prvo šolsko leto Uvod. Dragi otroci! Tudi vi ste toliko stari, da morate v šolo hoditi ter se učiti. Marsikaj lepega in koristnega se boste učili v šoli, kakor brati, računati, pisati in drugih koristnih predmetov. Najlepši in najpotrebnejši je pa verouk, ki se ga boste učili v šoli. Ker se boste torej, otroci, učili tako lepih in potrebnih reči, zato morate radi in redno hoditi v šolo, pazljivo v šoli poslušati nauke ter učitelje ubogati. Tudi snažni morate hoditi v šolo. Biti morate spodobno oblečeni, lepo umiti, nohti porezani, dečki ostriženi, deklice počesane. Pa se ne boste samo učili v šoli in ubogali, ampak tudi pobožno molili, krščansko pozdravljali in v cerkev k sv. maši in krščanskemu nauku hodili. Najprej vas bom učil pravilno se pokrižati in pozdravljati s krščanskim pozdravom: »Hvaljen Jezus!« Katehet napravi sam bogoslovno pravilno križ ter nato z vsakim posameznim učencem. S ponavljavci v razredu začne, ker so že vajeni. 0 vsem tem mora katehet večkrat govoriti ter nauke ponavljati. Pred vsako veroučno uro in po njej naj z otroki moli primerno molitev, kakor si katehet zamisli; morda pred poukom daljšo, po pouku pa krajšo molitev. Pred molitvijo je treba nekoliko počakati, da se otroci zbero. Katehet naj rabi tudi kredo in tablo, kjerkoli more. Križ naj nariše in napravi na tablo, da bodo učenci videli, kakšen mora biti križ: "f. Božje bivanje in presv. Trojica. Danes vam bom govoril o Bogu. Bog je, biva tako resnično, kakor biva kamenje, rastline, živali, človek. Vse te in druge stvari so od Boga, ker nobena reč ne postane sama od sebe. Bog pa je eden, ker najvišje bitje, kar je Bog, je samo eno. Pa Bog je v treh osebah. Tudi vsak izmed vas, otroci, je oseba, toda človeška oseba, v Bogu so pa tri božje osebe, ki je vsaka pravi Bog, vendar niso trije bogovi, ampak le en Bog. Prva božja oseba je Oče, druga Sin, tretja Sv. Duh. Skupaj se imenujejo presveta Trojica. Tri božje osebe imenujemo, ko se pokrižamo in ko izrekamo hvalnico na koncu molitve. Zato, otroci, spoštljivo delajte križ, glavo priklonite, ko izrekate hvalnico! Da je en Bog v treh božjih osebah, je verska skrivnost, ki je ne moremo popolnoma razumeti, saj je še sveti Avguštin ni razumel, četudi je bil zelo učen. Verovati jo pa moramo, ker jo je sam Bog razodel, povedal. Nauk o presv. Trojici pojasni katehet. s primerami iz narave. Na tablo nariše drevo: korenine, deblo, veje, vse skupaj je le eno drevo. Nariše solnce: žarki, svetloba, toplota, vse skupja le eno solnce. Kar ostane še časa, ponavlja z učenci učno snov prejšnje ure. Božje lastnosti. Dosedaj sem govoril, otroci, o Bogu, ki je v treh božjih osebah. Povedati pa vam moram, da je Bog duh, ki nima glave, rok in nog, kakor jih vi imate, zato Boga ne vidimo. Bog je tudi večen, vse tri božje osebe so enako stare, so od vekomaj. Vaš oče in vaša mati sta starejša kakor ste vi otroci, ker so prišli prej na svet kakor pa vi. Pri Bogu pa ni starosti. Nobena božja oseba ni bila prej kakor druga. Vse tri so od vekomaj. Ker je Bog duh in večen, je tudi od nekdaj povsod pričujoč in vseveden. Bog ni samo v nebesih, ampak tudi na zemlji na vsakem kraju. Vi otroci niste hkrati na vsakem kraju. Sedaj ste v šoli, doma pa ne, kadar ste pa doma, pa niste v šoli. Bog pa je hkrati na vsakem kraju. Naštejte mi nekatere kraje, kjer je Bog pričujoč! Ker je Bog povsod pričujoč, zato vse vidi in vse ve, tudi naše misli vidi. Zato otroci, radi ubogajte in pobožno molite, greha in slabe tovarišije se pa bojte! Vedno mislite, da vas Bog vidi. Ako boste pridni, boste srečni na Lem svetu ter slednjič prišli k Bogu v nebesa, ako boste pa hudobni, boste nesrečni na tem svetu, slednjič pa boste vrženi v peklensko trpljenje. Bog je tudi vsemogočen. Tudi nekateri ljudje so mogočni, kakor kralj, sv. oče papež, toda tako mogočni niso, kakor je Bog, ki je vsemogočen, vse more storiti. In vse tri božje osebe so vsemogočne, ker je vsaka pravi Bog. Za prvence je dovolj, da jim katehet razloži le nekaj glavnih božjih lastnosti. Na podlagi filozofije in dogmatike bo katehet znal na kratko razložiti pojem glavnih božjih lastnosti. Ta nauk je pač najtežji, zato je potrebna velika previdnost. Kjerkoli je mogoče, naj se katehet poslužuje nazornega nauka. V šoli ima vse pripomočke: kredo, tablo, biblične in liturgične slike, kakor bo pozneje razvidno. Katehet naj bo iznajdljiv, da bo vsako leto kaj novega dodal k svoji razlagi, da bo nauk zanimiv zanj in za učence. Zato naj čita vedno kaj tozadevne literature. Stvarjenje sveta. Dragi otroci! Govoril sem vam že, da je en Bog v treh božjih osebah, da je Bog zgolj duh, povsod pričujoč, vseveden, večen in vsemogočen. Božjo vsemogočnost pa najbolj spoznamo, ker je Bog vse ustvaril iz nič. Če pogledamo kvišku, vidimo nebo. Za nebom so nebesa, ki jih ne vidimo. Na nebu so solnce, luna in zvezde. Solnce greje in sveti podnevi, luna in zvezde svetijo ponoči. Solnce je mnogo večje nego naša zemlja, zdi se pa nam majhno, ker je daleč od nas. Solnce, luno in zvezde je ustvaril Bog. Kako je mogočen! Vsemogočen je, vse more. Solnce je Bog postavil ravno na pravo mesto. Ko bi bilo bliže naši zemlji, bi vse zgorelo, ko bi bilo bolj oddaljeno od naše zemlje, bi vse zmrznilo. Kako je Bog tudi moder! Neskončno moder je. Kraj, kjer živimo, se imenuje zemlja. Tudi to je Bog ustvaril. Na zemlji pa je ustvaril rudnine, rastline, živali in človeka. Ustvaril pa je nebo in zemljo in vse, kar je na nebu in kar je na zemlji, sebi v slavo in nam v korist. Kako je Bog dober! Neskončno dober je. Zato mu moramo biti hvaležni za velike dobrote. Hva- ležni mu boste, otroci, posebno s tem, ako boste pridni in ubogljivi, ako boste pobožno molili pred jedjo in po jedi. Tudi staršem in. njih namestnikom morate biti hvaležni, ker vam jih je sam Bog dal, da vam dobrote izkazujejo. Ko zjutraj, opoldne in zvečer jeste, spomnite se, dragi otroci, koliko truda je bilo treba, preden so vse jedi prišle na mizo; Hvaležni torej morate biti predvsem Bogu, ki je vse te reči ustvaril, hvaležni pa tudi staršem in rediteljem, ki vam namesto Boga dajejo hrano, obleko in stanovanje. Hvaležni jim pa boste, ako jih boste ubogali in zanje molili. Ker je Bog vsemogočen, bi bil lahko vse stvari ustvaril v enem trenutku. Pa jih ni, ampak polagoma, eno za drugo, v šestih dneh ali dobah. Po taki razlagi se razvijajo nove božje lastnosti: Bog je neskončno moder, neskončno dobrotljiv itd. Katehet vpraša učence, katere rudnine, rastline, živali poznajo. Pri rastlinah naj ločijo koristne, zdravilne in škodljive. Pri živalih pa domače, divje in strupene. Otroci bodo živahno odgovarjali, da bo ura zelo zanimiva. Opozori jih, da je vse to Bog ustvaril. Vpraša jih, kaj jedo in pijo, tako bo prišel do spoznanja, da otroci morda preveč mesa jedo, kar je za otrokovo rast in telesni razvoj škodljivo. Opozori jih, naj jedo rastlinske jedi in mnogo sadja, krompir, močnate jedi, kruh, mleko; kaša je otročja paša, tako in podobno, kakor katehet zna. Morda bo zvedel, da otroci pijo čaj z žganjem, vino, pivo. Pri tem naj jih strogo opomni, da bodo postali bolni ter zgodaj umrli, ako bodo pili alkoholne pijače, ki so strup. Njih pijača naj je mleko, sadna in navadna voda, da bodo zdravi in razumni. Otroke vpraša, če pred jedjo molijo in kaj molijo. Če je katehet obenem dušni pastir, naj pri nauku za matere in žene v tem smislu govori o telesni in dušni vzgoji otrok. (Dalje.) Ema Deisinger Deška predpubertcfna doba (od 11, do 14, leta) (Dalje.) c) Etično č u v s t v o v a n j e, Tisto tesno občestvo, ki veže dečke enega razreda med seboj, je možno samo v šolskih letih. V dinamičnosti deškega prometejskega hrepenenja po udejstvovanju fizičnih sil često izgube ravnotežje med moralo, kakršno nalaga njihov razredni kolektiv in med disciplinskimi predpisi šole. Deček z močno napadalnimi instinkti zaslovi kmalu v razredu kot pretepač, njegova bojevitost išče zunanjega priznanja junaštva, njegova širokoustna bahavost je zgrajena na tisti deški občudovanjaželjnosti, ki rodi vse druge napake te razvojne dobe, kakor laž, hvalisanje, nasilnost, sebičnost itd. Laž v tej predpubertetni dobi dečkov ima že svojo preteklost v tisti rahli in nežni psihičnosti prve otroške dobe, ko otrok še nima namena varati, pač pa iz nagona samoobrambe izreka negativne trditve. Najtežja oblika negativne trditve, ki izvira iz brambnega nagona otroka, ki je ubil n. pr. kozarec, pa iz bojazni pred kaznijo zanika krivdo, je kal za pravo pristno laž. Otrok predšolske dobe kaže čudovito vživetje v predmete svojih želja in postaja kaj lahko žrtev svoje domišljije. Njegove izpovedi nastajajo iz bogastva njegove fantazijske moči, ne pa iz njegove intelektualne spoznave. Otrok daje svoji bujni domišljiji vedno novega odtoka in zato se njegov pravljični svet verno odzrcalja v realni istinitosti in odmeva v njegovih izpovedbah. Prava laž pa je defekt v etičnem čuvstvovanju. Laž je zavestno napačna izpovedba z motivom, koga prevariti in doseči neki določen namen. Otrokovo srce pa je na široko odprto vsem vplivom njegove okolice, zaradi česar na lahek način prodirajo vanj zli vplivi te okolice, katerim vplivom dete v svoji neizkušenosti brez odpora podlega. V svobodo čistega ozračja otroškega srca že vpada hinavščina, ki probuja v otroku prve kali pristne laži. Povodi za hinavščino so različni: bodisi da starši premalo razumejo otrokovo psiho in otrokove potrebe ter ga za vsako malenkost kaznujejo, bodisi da ga preveč mehkužijo in mu sugerirajo svoja čutila. Strah pred kaznijo je najčešče vzrok, da skuša otrok dejanje kako prikriti in si z lažjo pomagati. Tu tiči najvažnejša naloga otrokovega pravilnega duševnega oblikovanja. Otrok, ki se razvija pod vplivom doma ter njegovega neblagodejnega okolja, je češče ujet v neskladje svojih vzgojiteljev. Fantastični laži kot napaki te otroške dobe se pridružuje še egoistična laž; otrok tedaj že čuti, da je govoril neresnico. Ta laž je škodljiva dedščina napačne domače vzgoje, socialnih razmer in miljeja. Njegov najbolj notranji glas (vest), ki že v otroku čuva področje njegove psiho-duhovnosti, mu pomenljivo očita laž kot greh. Otrok je po prvi taki laži rahlo vznemirjen, zbegan, se čuti notranje ne-čistega, toda pogosto laganje kmalu pregazi v njem to nežno notranjo občutljivost, nakopičene laži postajajo že usedlina razvade. Otrok postane lažnik iz navade. Otroci siromašnih slojev so v lažnivosti bolj zastopani nego otroci bogatejših slojev, ker so otroci siromašnih slojev češče pod slabšim vplivom svoje okolice ter jih često celo lastni starši sami iz utilitarističnih nagibov navajajo k laži ali morda celo silijo k beračenju. Starši, ki navajajo otroka k laži in beračenju, ga nasilno učijo v e d o m a oddaljevati se od resnice, da bi z lažnimi izpovedbami vzbujal usmiljenje v mimoidočih. Taki starši otroka zlobno tirajo v moralno mahedravost in popačenost. Predpubertetnik kot nezrel fantič živi le občnosti, kajti njegova osebnost se še ni izoblikovala v samosvoj lik. Zato so njegove misli docela vzete iz skupnega inventarja splošnosti njegove okolice. Iz te občne poti ga njegov gon po zagonu in dejavnosti sili k hvalisanju in širokoustenju, da bi se ponašal pred drugimi dečki z očarljivimi dejanji, da se tako povzpne iz obče povprečnosti do zavidanja vredne romantične veličasti. V ta okvir spadajo vse te predpubertetnikove laži, porojene iz lakotne ničemurnosti in sestavljene iz niza deških iluzij po pomembnosti, ugledu, moči in gospodstvu. V tej perspektivi izzvenevajo tudi njegova nadrealistična pretiravanja dogodkov in stvari. Ta romantična častihlepnost dečkov te dobe krije v sebi največjo opasnost za splošno lažnivost dečkov. Iz konfabulacijske razpoloženosti se rode takozv. potegavščine, ki skrivajo v sebi posebno veselo občutje dečka, če je koga prevaral in če se mu je posrečilo koga podrediti svoji predramljeni oblastiželjnosti. Podlaga teh potegavščin je naivno veselje otroka nad lastnim fabuli-ranjem, ko mu pride do zavesti, kolik svet lahko zgradi s svojo besedno igrivostjo in iz predstav svoje domišljije. Predpubertetnik triumfira, če se mu je posrečilo zlasti odrasle tako preveriti, da nasedejo njegovim izmišljotinam (1. april). Manj običajne so pri teh dečkih šolske nekolegijalne laži, ki izvirajo iz zavisti, ljubosumnosti in očitne nenaklonjenosti do kakega šolskega druga. Deček noče n. pr. tovarišu posoditi knjige, nalog, da jih tovariš prepiše, peresnika i. dr. Bolj pogoste so pri dečkih še priložnostne koristolovne laži, s katerimi si skuša deček v šoli pomagati, da bi ne dobil slabe ocene, ako je prišel nepripravljen v šolo. Te laži se češče tako udomačijo v dečku, da ne čuti nobene krivde ali sramu, ako se mu z lažjo posreči preslepiti svoje učitelje v šoli. Učitelj ne sme biti v šoli preveč trdosrčen, nedostopen in malenkosten, ampak mora biti potrpežljiv pomočnik in vzgojitelj mladine v boju zoper laž, ki razume strah mladine pred slabo oceno, sicer nastane v razredu napeto ozračje laži, hinavstva in sleparstva. Ako učitelj zabrenka na njihovo občutljivo častiljubje ter viteškost, bo kmalu našel v razredu dečke, ki bodo priznavali čast in veljavo resnici, govorili resnico tudi tedaj, kadar jim preti huda kazen. Tako ponašanje pogumnih dečkov bi vzbudilo v razredu nemalo občudovanja; resnicoljubnost si kmalu izkrči pot tudi v srcih drugih nravstveno povprečnih dečkov. Šola je dečku nekaj brezosebnega, zato ji ne izkazuje nobenih vzvišenih odnosov. Priložnostne laži in goljufije ne čutijo zatorej dečki v šoli kot grešne, temveč kot nekaj povsem dovoljenega, kar jim narekuje tudi njihova študentovska morala. Podroben pregled teh udomačenih priložnostnih laži v šoli nudi zanimivo sliko: Več učencev je krivotvorilo šolska opravičila in navajalo napačen vzrok izostanka, drugi so zopet krivotvorili podpise v dijaških knjižicah in potrdilih ali popravili red v šolskih zvezkih, drugi so zopet ustno lagali v šoli zaradi nepripravljenosti ali pa se skušali doma z lažjo oprati zaradi slabe ocene v šoli itd. Dogodili so se primeri, ko si je učenec v dijaško knjižico kar sam napisal novo oceno, ko je v semestru padel, podpisal razrednika in se s krivotvorjeno knjižico skušal vpisati na drugem zavodu. Duševnost dečkov se nam v šoli pokaže v čudni moralni brezbrižnosti. Dečkovo brezosebno razmerje do šole je nekaka geneza k laži in prevari, katere se za časa svojega šolskega življenja prav često poslužuje. Ako stoji za brezosebnim pojmom »šola« močna osebnost učitelja-vzgojitelja, ob katerem edinem more mladina individualno duševno rasti, kajti le ob nečem osebnim in individualnim se mladina skuša moralno opreti, tedaj je voljna iz svojega osebnega ponosa ne posluževati se laži in goljufij. Ernest L a v i s s e , ravnatelj višje srednje šole v Franciji, je nedavno izdal S. O. S.-klic na francosko javnost zaradi strašno razširjenih laži in goljufij mladine v šoli. »Mi smo ustanovili na tisoče šol, toda pozabili smo na vzgojo!« »Vnanje mere ne zadostujejo, da bi izpremenili človeka tudi notranje.«1 Laž in goljufija, ki se bohotita v šoli, sta najbolj značilni bolezni sodobne šolske mladine. Priložnostne šolske laži dobivajo svoj pomen tudi v izvenšolskem življenju te mladine, kakor hitro se ji namreč poraja potreba z lažjo doseči kako gotovo korist. Tako je postala laž bolezenski simptom sedanjega modernega družabnega življenja, ki je rodila tudi Stawiskega in Stawiskoviče. Čim se deček navadi slepariti, goljufati in se lagati v šoli, in to po nekem tihem, vzajemnem sporazumu šolskih drugov v razredu, torej po nekem nenapisanem moralnem kodeksu te mladine, po katerem je vse to dovoljeno, potem tudi kot odrasel mož ne bo preveč tenkovesten glede državne imovine in uradnega poslovanja, ker bo smatral državo prav tako za nekaj brezosebnega kot prej šolo, ki je morala služiti marsikaterim njegovim skrivnim egoističnim interesom. — Šola, ki je le učilnica, postane nehote učencem zarejališče laži, goljufij in prevar; ona rodi kasnejše velegoljufe, prefrigane, velepotezne tatove, podkupljive in nezanesljive uradnike, ameriške gangsterje in neznosne materijaliste in sebičneže, krivoprisežnike, izsiljevalce in izdajalce vsakršne vrste. Upravičeno se zatorej Lavisse obrača s S. O. S-klicem na francosko javnost, obtožujoč današnjo šolsko mladino najbolj koruptnih laži, goljufij in sleparij. Čim bolj je šola postala mladini le učilnica in ne vzgojevalnica, brez etičnega vzgojnega cilja, tem bolj rafinirano se mladina poslužuje vsakojakih sleparij, goljufij in laži, da ji ne pridejo na sled. Potreba etične, versko-nravne vzgoje in z njo zvezane srčne izobrazbe je od dne do dne nujnejša. Perspektiva materijalnih interesov deške predpubertetne mladine je ogromna. Rajši laž, nego žrtev, kazen, trud in delo je mnogim sebičnežem le »zahteva gole predmetnosti in realne vsakdanjosti.« Značilna je nadalje za to predpubertetne dobo deške mladine tudi obča brezčutnost dečkov. Duševna fiziognomija teh dečkov ni samo brezčutnost, ampak tudi grobost, neusmiljenost in surovost. (Dalje.) ' V originalu: Nous avons crče dos miliiers d'čcole, mais nous avons oublič 1'dduca-tion!« »Messures extčrieures ne suffisent pour changer 1'homme intčrieurement.« JčaituKa Etbin Bojc Kje smo v kulturi (Konec.) Zaradi prej navedenih notranjih zakonitosti kulture bi se moral i vsak objektivni »pristaš« in razumnik te ali one omenjenih ali neomenjenih kulturnih smeri vsak čas zavedati, da ima vsaka kulturna smer svojo važno razvojno vlogo, ki so ji določene meje in možnosti, v katerih nastopa s svojim časovnim okoljem in s svojo kulturno vsebino. Vsaj nekateri vodilni in odločujoči izobraženci bi morali spoznati tako objektivno sliko kulturne dinamičnosti gibanj in nihanj, da bi se znali izogniti včasih prav grobim in nizkotnim oblikam v neprestanem kulturnem boju vsakega naroda, ki dostikrat v pretirani meri in po nepotrebnem tratijo dragocene kulturne energije. Seveda se je nasplošno težko osvoboditi iz teh časovnih silnic in jih premagati; to zavisi končno od kulturnega spoznanja in izobrazbe določene dobe ter od duhovnega stanja izobraženstva pri vsakem narodu, ki ga vodi, vzgaja in predstavlja. Vse te tri smeri, ki imajo svojo važno vlogo v kulturi, kakor se nam ta prikazuje iz sodobnega njenega stanja, pa se pokažejo — kakor na posamezniku — i na ravnini narodne kulture kot posebnem sociološkem organizmu, ki poganja in raste v živem okviru občečloveške kulture. Če smo rekli o posamezniku, da je po svoji dedni obremenjenosti, starostni stopnji in zavisnosti od sočasnega duhovnega okolja bolj nagnjen k eni ali drugi omenjenih smeri, moremo to trditi tudi o narodu in njegovi kulturi, kakor bi našli iste ali vsaj podobne zakonitosti i v tkzv. plemenski in rasni kulturi. Nasplošno pa spoznamo že iz dosedanje kulturne zgodovine, da človeški duh in človekovo spoznanje le počasi, vendar pa postopoma napreduje v svojih naravnih ali socioloških kulturnih okvirih zaradi neizogibne snovno-biološke mase, iz katere se sprošča in na kateri se gradi. Zanimivo je namreč tudi, da je z duhovnim dozorevanjem tako pri človeku posamezniku kot narodu ali rasi v nujni zvezi i snovno-biološko propadanje (primerjaj upadanje plodnosti bele rase!). Ta zakonitost v razmerju med telesnostjo in duhovnostjo pa še ni dognana niti s fiziološko-evgenskega niti s psihološkega stališča, čeprav postaja usodna tako za življenje vsakega posameznika, kakor naroda in rasne (n. pr. evropske) kulture. Tu gre za neko »stalagmitno« rast in prodiranja iz biološko-snovnih osnov k obče-veljavnim duhovnim vrednotam — z ene strani — ter v skrivnostni stičnosti (»konvergenčno«) s tem za nekako »stalaktitno« vplivanje duhovnega sveta nazaj na zemsko človeško kulturo pri njenem stremljenju k dobremu, lepemu in resničnemu. Vsi doživljamo, kako težko najdemo zdaj pa zdaj bolj ali manj uspešno iz svojega, tesno na časovno in narodno okolje navezanega življenja pot do duhovne, objektivne miselnosti in kako ostaja naša sodba prečesto — kljub vsemu prizadevanju — le enostranska (relativna) in osebna. Nič čudnega torej, če se oni, ki se radi opirajo le na razumske razloge (značilni del današnjega razumništva!), izneverijo in bore proti vsakršni metafiziki, smatrajoč vse višje duhovno stremljenje za »opij«, ki »usužnjuje neuko maso«. Ne pomislijo pa pri tem nič, da zgolj človeški razum in razumsko spoznanje še zdaleka ne zadošča polnemu življenju človeka, ki se s Hamletom zaveda, da »stvari je več na zemlji in v nebesih, ko šolska naša si modrost jih sanja«. Tudi velja, da praktične udejstvitve spoznanjem v človeški zgodovini dostikrat šele mnogo kasneje sledijo in da duhovno prizadevanje trenutno nikdar ne pokaže tistega konkretnega rezultata, ki bi ga nekateri kratkogledneži in nestrpneži radi vselej takoj zagledali in otipali. Nedvomno čaka velika sodobna naloga prav zavedno krščansko razumništvo, da te motnje v sodobni kulturi odpravimo, da votle in neskladne zvoke na novo se porajajočih smeri uberemo in usmerimo v življenjsko skladje, po katerem kliče danes človeštvo v največji bedi. Zdi se namreč, da bo prvi nastop te nove sociološke kulturne smeri, ki se pojavlja, šel radikalno svojo pot zgolj naravne in torej snovne človeške etike, ki pa sploh ni etika duhovnih pravcev, temelječih na notranjem samopremaganju posameznega človeka. Ker je moralo priti do te skrajne tostranske in zgolj snovne graditve kulture pod geslom »socializacije« človeka, je verjetno, da bi ta časovna miselnost mogla zadobiti v bodočnosti veljavo na škodo in zastranitev vsega duhovno-kulturnega napredka v najhujšem odporu do krščanske kulture. Mislim tu na svetovno nazorno trenje, ki lahko dovede do zmešnjav in razruši temelje tradicionalne zapadnoevropska kulture, katera se je sicer res v svoji dosedanji rasti preveč pogansko izživljala (Gandi!) pod več ali manj le bolj vnanje nadetim plaščem krščanstva. Iz te zmede — ki pa bi bila nedvomno le prehodnega značaja, čeprav lahko traja dalje kot si mislimo v bodočnost — bo edina rešitev spet v resnično zaživljenem krščanstvu in dejanskem izpolnjevanju božjih zapovedi ter poglavitne o ljubezni do bližnjega v vsakdanjem praktičnem zasebnem kot javnem življenju povprečnega posameznika v pravcu, ki nam ga je pred tisočletjima pokazal Kristus — duhovni Adam, a se vedno znova rodi med nami in nas kliče v svojo Cerkev. V bolečinah in blodnih izkušnjah dosedanje kulture nosi namreč krščanstvo še vedno živo poslanstvo in brodolomi zgolj snovno usmerjenega človeka in njegovega »družbenega reda« bodo slejkoprej, ko se dopolni čas, pokazali sami po ovinkih izkušenj končno človeštvu edino pravo srečo in zveličanje v naukih krščanstva in njih sprovedbi v življenje. Takrat pa bo dovršena tudi človekova duhovna rast in uveljavljen duhovni individualizem, ki se danes zametuje skupno s snovnim v isti sapi vsled nedoumevanja duhovnih vrednot, se bo po vseh stopnjah kulturno-vrednotne rasti v čudovito lepem skladju zlil z občeveljavnimi načeli božje kulture. Z)\iuu*iska pexLagxj^ika Vojteh Čuš Umreti hočejo j Pisatelj Pregelj je napisal knjigo: Umreti nočejo! 0 narodih, ki vedno bolj omejujejo število rojstev, pa moremo reči: umreti hočejo! Izginiti hočejo s površja zemlje! Ne vojske in ne bolezni, ne druge šibe božje niso uničile slavne in mogočne narode in države, kakor: Babilonce, Egipčane, Arabce, Grke, Rimljane — sami so se uničili ti narodi, prostovoljen samoumor so izvršili! Izumrli so zaradi greha proti življenju, zaradi bele kuge! Na isto pot so se podali moderni narodi, in zadela jih bo — če se ne izpametujejo — ista usoda! Kaj vse to briga pedagoško revijo? O, brez-dvomno jo briga! Saj če ni otrok, koga naj bi pedagogi učili in vzgajali? In danes dejansko že pišejo o praznih šolskih klopeh. Šolske klopi, učilnice, cele šole ostajajo prazne — ker ni otrok! Na Dunaju bodo s šolskim letom 1935/36 zaprli devet šol, ker ni otrok! Kako nepopisno žalosten mora biti pogled na te prazne šolske klopi, na te prazne učilnice, na te prazne šole, v katerih se ne razlegajo več veseli in živahni glasovi otrok, šole, v katerih je vse tiho in mrtvo kakor na pokopališču! In kam so izginili otroci? Ali jih je pobrala kuga, ali glad, ali jih je pomoril meč? Da, da, pobrala jih je bela kuga, pomoril jih je meč novodobnega Herodeža! Toda pri Slovencih to vprašanje mogoče še ni aktualno? O, je aktualno, žal, in še prav zelo! Tudi po slovenskih mestih, trgih in vaseh že razsaja bela kuga! Predvsem pa je bolna na tej kugi, težko bolna — Ljubljana! L. 1934 se je rodilo v Ljubljani 2026 otrok; od teh je bilo 73 mrtvorojenih. Matere-domačinke so rodile samo 611 otrok. Torej je prišlo na 1000 prebivalcev samo 10-18 rojstev! To je strahotno nizka številka! Le oglejmo si velika svetovna mesta, ki so na glasu, da rodijo malo otrok. L. 1913 se je rodilo na 1000 prebivalcev: v Parizu 17,8; v Njujorku 26,7; v Londonu 24,5; v Petrogradu 26,6 otrok. L. 1920 se je rodilo na 1000 prebivalcev: v Parizu 15,1; v Njujorku 22,2; v Londonu 21,0; v Petrogradu (Leningradu) 21,8 otrok. V Berlinu se je rodilo na 1000 prebivalcev 1. 1913 19,4 in 1. 1922 pa 11,5 otrok, 1. 1923 pa samo 9,4, Od 1. 1920 je številka rojstev v Berlinu nižja nego v Parizu. Od 1. 1922 ima Berlin najnižjo številko rojstev vseh velemest zapada. L. 1926 ima Berlin slično kot Dunaj več smrtnih slučajev nego rojstev. In zdaj pa poglejmo Ljubljano! L. 1933 se je rodilo v Ljubljani na 1000 prebivalcev 11,7 otrok, 1. 1934 samo še 10,18. To je slabše kot v svetovnih velemestih! Quo vadiš, Ljubljana? Lani je bilo v Ljubljani več smrtnih slučajev nego rojstev. Ljubljana izumira! Ljubljana hoče umreti! Če bi ne bilo dotoka z dežele, bi bila Ljubljana zapisana počasnemu izumiranju! Lani je umrlo v Ljubljani 632 domačinov, rodilo pa se je domačinov samo 611; torej 21 mrtvaških rakev več nego zibelk ali otroških vozičkov. Umrlo je lani v Ljubljani na 1000 prebivalcev 10,5 oseb, rodilo pa se je samo 10,18! Prerok Jeremija je tožil: Žalujejo pota sijonska, »ker ni nikogar več, ki bi hodil po njih ob praznikih. Če bo šlo tako naprej, bo tudi za Ljubljano kmalu veljalo: žalujejo prazne šolske klopi, ker ni otrok, ki bi v njih sedeli; žalujejo prazne učilnice, ker ni otrok, ki bi vanje pohajali! — Narod, ki noče otrok, se sam obsodi na smrt! II. Oglejmo si še nekoliko razmere drugod. Na Francoskem se je rodilo 1. 1801 na 1000 prebivalcev 26,8 otrok, L 1912 pa samo še 19. Na Francoskem se borita od I. 1890 dalje življenje in smrt prav od blizu. Sedemkrat je v mirnem času zmagala smrt nad življenjem. To je bilo 1. 1890, 1891, 1892, 1895, 1900, 1907, 1911. V tej dobi, od 1. 1890 pa do svetovne vojne, je prebivalstvo narastlo vsega skupaj za en milijon. Prebivalstvo Nemčije pa je v tej dobi narastlo za 15 milijonov. L. 1911, ko je znašala na Francoskem izguba na prebivalstvu 34.000, je znašal v Nemčiji prirastek 750.000. In 1. 1912, ko je znašal v Franciji prirastek 58.000, je znašal taisti v Nemčiji 840.000. Po vojni pa se je tudi v Nemčiji prebivalstvo le slabo množilo in že so napovedovali propast nemštva. L, 1933 je narastlo prebivalstvo Nemčije za 226.000. L. 1934 pa se je ta številka podvojila, prebivalstvo Nemčije je namreč narastlo za 450.000 duš. Nemci hočejo živeti in ne umreti! Že računajo, da bo 1. 1950 štela Nemčija 80 milijonov ljudi. — Narod brez otrok je narod brez bodočnosti! Silno žalostno izgleda v tem oziru v rodovitni Slavoniji in v Sremu. Slavonija izumira. Umira sredi svojega blagostanja in bogastva. Ubijajo njen naraščaj, njene otroke, še preden so se rodili. »Hrvatska Straža« je poročala: »Pojdite po slavonski Posavini, tam od Velike Kopanice do Gunje. Tu so velike, bogate, izključno hrvatske vasi. Med njimi imajo Babina greda, Županja in Otok po 1000 hiš, Ivankovo 900, Gradište 800, Cerna in Velika Kopanica 600 itd. Te velike in lepe hiše, ki so polne in prepolne zemeljskih dobrin, o katerih se mnogim revnim hrvatskim krajem niti ne sanja, so mrtvašnice hrvatstva. Iz teh hiš nosijo drugega za drugim na mrtvašnkih nosilnicah hrvatske gospodarje, stare lastnike in obdelovalce te zemlje. Po teh velikih vaseh je polovica hiš, v katerili že leta ni otrok, ni naraščaja. Najmlajši v hiši so že prekoračili 40. leto. V šolo se vpisuje leto za letom manj dece. Vasi polagoma, a trajno izumirajo. Število smrti presega število rojstev. Še pred 30 leti je imelo Gradište 3500 duš, danes bi jih moralo imeti vsaj 5000, ima jih pa samo 2500. Čez nadaljnjih 30 let jih bo imelo samo še 1000, in to samih starcev. Podobno je drugod. — To pustošenje, to ubijanje traja že 50 let in se čedalje bolj razmahuje. Ženske je obsedel hudič, zblaznele so, povampirile so se, obsedene so. Po veliki večini. Smrt je vrgla koso v travo, ne potrebuje je več. Njen posel opravljajo ženske. Slavonija umira. Umira grdo, sramotno, zločinsko, ubija se sama.« Tako omenjeni hrvatski list. Kako naj sodimo o tej stvari z narodnega, državnega, verskega stališča? Ni dvomno, da je tako početje, preprečevanje in ubijanje zaroda,, protinarodno in protidržavno v polnem pomenu besede. Kajti to je pogin narodov in držav. Bodočnost imajo samo tisti narodi in države, ki se ne branijo otrok. Profesor dr. Gruber je zapisal: »Narod, država, katere pripadniki nimajo več življenjskega poguma, da bi nase vzeli vzgojo otrok, da bi za to doprinesli žrtve, da bi za to tvegali; narod, država, katere državljani do skrajnosti omejujejo število otrok, samo da bi mogli lagodno uživati življenje — tak narod in taka država sta prej ali slej obsojena na smrt!« To so resne besede, a resnične! Nič ne pomaga nobena kultura in civilizacija, nobeni nebotičniki, nobena modema kopališča, nobena telesna nega in vzgoja in noben šport, nobene trdnjave in utrdbe, nobeni kanoni in zrakoplovi — narod in država, v katerih matere oz. žene nočejo več roditi otrok, sta brezpogojno obsojena na pogin! In kako smešno izgleda vse narodnoobrambno delo pri narodu, ki umetno omejuje število otrok! Dela se na to, da bi se ne potujčil narod, da bi se tudi ogroženi deli naroda ohranili narodni celoti. A pri tem se mirno gleda ali pa celo sodeluje pri tem, ko se preprečuje novo življenje, ko se ubijajo še ne rojena človeška bitja! Zabrani se tisočem in deset tisočem otrok prihod na svet, a hkrati se nam zdi škoda vsakega otroka, ki se asimilira tujemu narodu! To je smešna komedija, to se pravi z eno roko zbirali, z drugo pa raztresati! Prvo in poglavitno narodno-obrambno delo je dandanes: bojevati brezobziren boj zoper Onanov in Herodov greh v moderni obliki! Dokler narod to dela, si sam žaga vejo, na kateri stoji, in vse narodno-obrambno delovanje je samo smešna komedija! Ali — ali! Ali hočemo živeti: potem mora narod nase vzeti žrtve za rojstvo in vzgojo otrok; ako pa narod tega noče, potem je narod obsojen na neizbežen pogin! Usoda otrok je nerazvezljivo zvezana z usodo narodov in držav. Kako resnično in pretresljivo je to zapisal v svojem pastirskem listu: »Das Kind im Werden und der Wille Gottes — Otrok v nastanku in volja božja« koroški škof dr. A. Hefter: »Usoda otrok je neločljivo zvezana z usodo celega naroda. Njihov pogin je napoved in začetek pogina vsega naroda. Onanov greh v starem zakonu v mnogoličnosti današnjega časa in Herodov greh detomora v moderni obliki uničujeta družinsko življenje, jemljeta čast ženi, zastrupljata ves naš narod in mu jemljeta upanje na bodočnost. Sprva počasi, potem pa vedno hitreje in hitreje mu bodo zvonili mrtvaški zvonovi.«1 1 Ta pastirski list je bil tiskan in razširjen na Koroškem v več kot 10.000 izvodih. Ali ne zvonijo ti pogrebni zvonovi tudi že našemu narodu? Prisluhni samo in slišal jih boš! Kaj sledi iz tega? Država bi morala voditi neizprosen boj proti vsemu, kar umetno zabranjuje ali preprečuje spočetje in rojstvo otrok! To je država dolžna sebi, če noče poginiti in propasti! In narod, če hoče živeti in ne umreti, mora voditi neizprosen boj proti vsem, ki na katerikoli način pospešujejo Onanov in Herodežev greh! Slavonija izumira — kljub prirodnemu bogastvu in na Francoskem so že cele pokrajine neobdelane, ker ni ljudi. To vprašanje je predvsem etiško, nravstveno vprašanje, kajti tudi v preteklosti narodu ni bilo z rožicami postlano, pa vseeno se ljudje niso branili otrok, ker so imeli več značaja, ker so imeli več volje do življenja, ker niso bili taki slabiči in mehkužneži, ker so imeli več vere, ki pravi, da je smrten greh umetno zabranjevati spočetje otrokovo ali ubiti še nerojeno dete. V Nemčiji prečitajo vsako leto drugo nedeljo po Razglašenju Gospodovem s prižnic kot nauk katoliške Cerkve: »Smrtni greh je, če bi hoteli zakonski pomnožitev števila otrok s tem preprečiti, da preprečijo vedoma in prostovoljno glavni namen zakona (glavninamenzakonaje:otrok). Nobena stiska ne more tako težiti, noben dobiček ne more biti tako velik, da bi bila s tem opravičena kršitev naravnega, božjega nravstvenega zakona.« IV. Katoliška Cerkev uči jasno, da je zloraba zakona smrten greh. Škof Hefter pravi v omenjenem pastirskem listu: »Popolno izjalovljenje zakonskega namena, otroškega blagoslova, je postalo greh naše dobe. Prej se je reklo, da so otroci blagoslov, danes pravijo, da so otroci breme, in po tem ravnajo. Ta zloraba zakona je greh, velik greh, pa naj se izvrši s katerimikoli sredstvi in na katerikoli način. Kajti ta zloraba je težka kršitev naravne — božje nravstvene postave. Naj časovni duh slavi to zlorabo kot človeško modrost, vendarle leži na njej strašno prokletstvo smrtnega greha. Na takih zakonskih se uresničuje beseda psalmistova: »Ljubili so prokletstvo in prokletstvo bo prišlo nad nje; zavrgli so blagoslov od sebe in blagoslov bo izostal od njih.« Po katoliški morali je smrten greh umoriti še nerojeno dete; smrten greh pa je tudi nenaravno preprečenje spočetja. Posluževati se pravic zakona, pa na nenaraven način preprečevati spočetje, je zloraba zakona. P. J. Hoffmann S. J. pravi v knjižici »Die Ehe im Lichte des Glaubens und der Vernunft«: Glavni namen zakona je otrok. Zakonski se morajo posluževati zakona na način, ki ne izključuje spočetja otrokovega. Tak način zadovoljitve (uporabe zakona), ki izključuje spočetje, je zloraba zakona. Hardy Schilgen S. J. citira v knjižici »Im Dienste des Schopfers« škofovske besede pastirskega lista: »Smrten greh je, če zakonski hočejo pomnožitev števila otrok s tem zabraniti, da zlorabijo zakon za golo zlo in pri tem vedoma in prostovoljno njegov glavni namen izjalovijo.« Schilgen citira besede nemških škofov, po katerih zakonski ne morejo dobiti veljavne odveze, dokler se niso odpovedali zlorabi zakona. Citira tudi profesorja dr. med. Stickerja, ki piše: »Ne roditev in dojenje slabi mater in potomstvo, marveč samovoljno opuščanje teh dolžnosti. Žene niso bolne na otrokih, ki jih imajo, marveč na otro-kih, ki jih nimaj o.« Schilgen oravi: »Brezpogojno se moramo držati prepričanja, da je zloraba zakona v vsakih okoliščinah velik greh.« — Se večji greh pa je: umoriti že razvijajoče se življenje. Cerkev je postavila kazen izobčenja za vse, ki izvrše ta zločin ali pri tem tudi samo sodelujejo. Vzvišena je naloga staršev. V službi Stvarnikovi so. Papež Pij XI. pravi v svoji okrožnici Časti connubii z dne 31. decembra 1930: »Krščanski starši naj pomislijo, da njihova naloga ni samo, da skrbijo za ohranitev in razširjenje človeškega rodu na zemlji; da, tudi ne samo, da vzgajajo kakršne bodi častilce pravega Boga, marveč da dovajajo Cerkvi Kristusovi potomstva, da množijo someščane svetnikov in hišne stanovalce Boga, da od dne do dne narašča službi Boga in našega Zveličarja posvečeno ljudstvo.« Če bi se starši zavedali svoje vzvišene naloige, pač ne bi mnogi izmed njih tako grdo, grešno in zločinsko zlorabili zakona! Zakon je socialen zakrament. Zakonski se morajo žrtvovati za druge: za svoje otroke. Zakonski, ki tega ne storijo, so zgrešili svoj namen. Oni so kakor streha, ki propušča dež in ne izpolnjuje svoje bitne naloge, ali kakor ura, ki ne kaže časa. Pij XI. obsoja v imenovani okrožnici zlorabo zakona z besedami' Proti božji in naravni postavi je vsaka raba zakona, pri kateri se zakonskemu dejanju z namenom vzame naravna sposobnost za roditev novega življenja. In nazadnje: kako prazno in dolgočasno je življenje zakonskih, če so se sami oropali otrok! Otrok vendar ni samo breme! Otrok tudi razvedruje in razveseljuje! Kje se starši, ki jim je zakon še svet, najbolj razvedre? Ali ne v krogu svojih otrok? Pojdite v hiše, ki še niso prazne otrok, koliko veselega življenja je v njih! Kakšen dolg čas, kakšen mrtvaški mir pa je v hišah, ki so se zločinsko oropale otroškega blagoslova! In življenje staršev, ki se ne branijo otrok, kako je njihovo življenje polno vsebine! Oni vedo, zakaj delajo in se trudijo. Za svoje otroke! In narod in država, biti jim morata hvaležna, kajti, če cvete in pro-speva družina, bodeta cvetela in prospevala tudi narod in država! In hvaležna jim je tudi Cerkev! Hvaležna jim je tudi šola! Naša naloga Nikar ne mislimo, da je naša naloga končana. Včerajšnje delo nas ne odvezuje današnjega. Današnje delo nas ne oprosti jutrišnjega. Bodočnost bo taka, kakor si jo napravimo in kar boste naredili vi za nami. Narod, ki zaspi, se nikoli več ne prebudi. Raymond Poincare. V V^T; :x . ,. o,a'- :i;: ;oag ■Mi ■ •'- ' ".'.H-.:'. - '- . :'.V' . ,'. ■ .’:. .v?1---■>■;■•* ., :\.y ' ■ ,vt' •;.' .-;• ■ m,\ •, ■-ov^ij . ■■ -■:;?: ■, : ■■■'■.' .-"v t : v . ■ t, v :-.f v *-v \; . .. ■•.'•■ V- , '■-' .i 'V • »v ..... ' *i . . ,\ fr . •■.• • • /•'- ' ■ • v> v.U]»ij> - j/' 1 'r . - a- - V 'IjlSl '-'■V1-: .V ';|1 ..... V.4V; ■ 1 ' • .; > ~ lf\. f ,’. vV . V v V » ' ;: y 1 f. ■■ i ■ v'-/';. V ’ >y ,i; mJ"'■)■• • V '.., .. — ;\T ’ ?' » -•'•'•, " ,*!/'! f''> ' >i.\ 5M|p| i:1.' ■ ■ ■ ■ . : • .p '•'KSi.-j'..: .-iVri;. ■ 1, ■.::vl V-S«;: ; ' ' ■ , ' j> V ' :i v < i"% i *, . V>. //.. . .< j ■•■...?■.. • '\\- i .1 ,V " , •■; ' ' ;(“£«& m :~7M asffei :,;V s