Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 117 Maja BRUSNJAK HRASTAR Alma ZAVODNIK LAMOVŠEK Zgoščevanje stanovanjskih območij in zagotavljanje novih stanovanj Prostorski razvoj sodobnih mest temelji na načelih trajnostnega razvoja, med katerimi sta pomembna tudi zgoščevanje pozidave ter prenova stanovanjskih območij in obstoječega stanovanjskega fonda. Omenjena načela so vključena v zakonske akte in strateške dokumente, vendar na izvedbeni ravni zanje ni ustreznih spodbud in konkretnih določil ali pa jih izvedbeni prostorski akti niti ne omogo- čajo. V medsebojni primerjavi različnih tipov stanovanjskih gradenj se je kot ekonomsko in urbanistično najprimernejša izkazala nizka večstanovanjska gradnja. S prispevkom želimo predstaviti pomen gostote pri urbanističnem načrtovanju in predlagati preoblikovanje nekaterih urbanističnih kazalnikov, ki bi omogočili umeščanje man- jših večstanovanjskih objektov tudi na območja splošnih stanovanj- skih površin. Z ustrezno opredeljenimi določili bi lahko omogočali širši nabor stanovanjskih tipov, regulirali gostote poselitve in bolje izkoristili prostorske možnosti na posameznem območju. Ključne besede: zgoščevanje mest, prenova objektov, urbanistično določilo, tipologija stanovanjskih stavb, zagotavljanje stanovanj 1 Uvod Med pomembnejšimi cilji prostorskega razvoja so tudi zago- tavljanje kakovostnega bivalnega okolja in primernih stano- vanjskih standardov, zgoščevanje mesta in prenove. V duhu trajnostnega razvoja naj bi bil cilj stroke, družbe in posa- meznika, da se s prenovami vzpostavlja kakovostno bivalno okolje, povečuje bivanjski standard, obstoječi objekti prilaga- jajo sodobnemu načinu življenja ter zagotavljajo stanovanjske enote različnih velikosti in tipologij po sprejemljivih stroških. Ponudba primernih stanovanj bi se morala odzivati tudi na trende povečevanja števila gospodinjstev in manjšanja števila članov gospodinjstva (SURS). Stanovanjski fond v Sloveniji je star in potreben prenove, saj je več kot 80 % stanovanj starejših od 25 let (SURS). V primer- javi z zahodnoevropskimi državami so stanovanja v Sloveniji v povprečju manjša in gosteje naseljena (Sendi, 2007). Polovico stanovanj v Sloveniji predstavljajo dvo- in trisobna stanovanja, ki so glede na povprečno velikost gospodinjstva  (2,5  osebe) premajhna za zagotavljanje zastavljenega standarda gostote (29 m2 UTP/preb.) (ReNSP15–25; SURS). Danes v stano- vanjih živi manjše število ljudi kot nekoč, zato bi lahko v ob- jektih dopuščali večje število stanovanj in tako lažje zagotovili ustrezno gostoto prebivalstva. Svetovna kriza na prelomu desetletja je močno vplivala tudi na manjšo izgradnjo in prodajo nepremičnin, saj je prodaja nepremičnin v letu 2015 v primerjavi z letom 2008 padla za polovico, gradnja stanovanj pa celo za 70  % (Letno poroči- lo  …, 2016; SURS). Zaradi nizkega števila novogradenj in novih stanovanj pomeni obstoječ stavbni fond velik potencial za zagotavljanje stanovanj. Z intenzivnejšo izrabo obstoječih (pre)velikih stanovanjskih objektov lahko stavbni fond ohrani- mo, uredimo nove stanovanjske enote, zmanjšamo potrebo po številu dodatnih stanovanj, dvignemo kakovost bivanja, hkrati pa objekte energetsko, funkcionalno in oblikovno prenovimo. Najpogostejši tip gradnje in bivanjski ideal v Sloveniji še ved- no ostaja prostostoječa individualna hiša, ki ima v primerjavi z drugimi tipi stanovanjskih stavb največ možnosti individu- alnega oblikovanja in omogoča fazno gradnjo. Prostostoječe enostanovanjske hiše so najpogostejši tip gradnje nižjih tipov stavb, vendar so zaradi visokih stroškov komunalnega opreml- janja in neracionalne izrabe zemljišč ekonomsko in ekološko najmanj primerna oblika gradnje. Posebnost v slovenskem pro- storu so t. i. družinske hiše. V osnovi so to enostanovanjske enodružinske hiše, ki se sčasoma lahko spremenijo v večdru- žinsko hišo, hišo za razširjeno družino ali večstanovanjsko hišo. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 118 Danes v od dvo- do štiristanovanjskih družinskih hišah živi skoraj petina prebivalcev, skupno v družinskih hišah živi več kot polovica ljudi. Skoraj dve tretjini ljudi bi najraje živeli v hiši z vrtom v naselju, v primeru selitve pa so hiše in družin- ske hiše tudi najbolj zaželene stanovanjske enote (Mandič in Cirman, 2006). Visoko cenjene so družinske hiše z vrtom v predmestju, manjvredna so kolektivna stanovanja v bloku v mestu (Azinović idr., 2009). Mlade družine želijo bivati tudi v stanovanjih v sklopu večstanovanjskih objektov nižjih gaba- ritov z bolj individualnim značajem družinske gradnje na robu mesta in z dobro prometno povezavo z mestom (Pust, 2000). V prispevku želimo predstaviti pomembnost gostote pri ur- banističnem načrtovanju in poudariti zgoščevanje pozidave v urbanem prostoru. S primerjavo različnih tipov stanovanjskih stavb želimo poudariti pomen nizke večstanovanjske gradnje. Cilj prispevka je oblikovanje priporočil, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v prostorskih izvedbenih aktih, in tako omogočiti ureditev dodatnih stanovanjskih enot v obstoječih objektih. 2 Gostota v urbanih naseljih Sodobna mesta morajo biti trajnostna ali sonaravna oziroma zasnovana ob upoštevanju vplivov na okolje in tako, da je prispevek mesta k podnebnim spremembam čim manjši (Farr, 2008). Strategijo trajnostnega mesta moramo uresničevati predvsem z zmanjšanjem obremenitev okolja, zmanjševanjem prometa, mešano rabo prostora in trajnostno gradnjo (na pri- mer Wheeler, 2004). Pogoj za uveljavljanje trajnostnih načel v mestih je prožen in prilagodljiv pristop z omogočanjem razno- vrstnih rešitev, kar dosegamo predvsem z zviševanjem gostote in intenziviranjem rabe zemljišč, razvijanjem urbane pestros- ti z mešanjem funkcij in rabe ter spletanjem mreže povezav med posameznimi mestnimi območji. Trajnostni urbani razvoj lahko omogočajo različne urbane oblike, najučinkovitejša je razpršena koncentracija. Za učinkovito preurejanje mesta sta pomembna prestrukturiranje strnjenega mesta (mestna preno- va, aktivacija degradiranih površin, razvijanje povezav z zaled- jem, razvijanje kakovostnih pogojev za bivanje) in zgoščevanje razpršenega mesta (zgostitve razpršene gradnje, prometno in infrastrukturno povezovanje območij, zgoščevanje dejavnosti na vozliščih omrežij) (Koželj, 2004). Eno glavnih orodij za vzpostavljanje trajnostnih naselij je gos- tota. Načrtovano gostoto moramo zasnovati tako, da se dosega ravnovesje med vplivi na lokalno okolje in globalnimi koristmi. Najmanjša gostota v trajnostnih mestih naj bi bila 20–25 stan./ ha na območju individualnih gradenj in 50 stan./ha na ob- močju večstanovanjskih gradenj (Wheeler, 2004). Najmanjša gostota za rentabilnost avtobusne linije je okoli 25 stan./ha oziroma 100 preb./ha, trajnostna urbana gostota naj bi znašala okoli 69 stan./ha oziroma 275 preb./ha (UDC, 2013). Naj- bolj optimalna gostota je 200–300 preb./ha oziroma 50–75 stan./ha neto stanovanjskih površin (Ivanšek, 1988). Zelo niz- ke gostote niso sprejemljive zaradi neracionalne rabe prostora, velikih pritiskov na naravno okolje, visokih stroškov komunal- nega opremljanja zemljišč, neracionalnega omrežja družbene infrastrukture in storitev in nerentabilnosti javnega prevoza. Zelo visoke gostote niso sprejemljive predvsem z družbene- ga vidika in zaradi visokih stroškov gradnje objektov. Visoke gostote lahko dosegamo tudi z racionalno zasnovo območij nizke strnjene gradnje (Ivanšek, 1988; Pogačnik, 1999). Na gostoto bolj kot visoko opredeljen faktor izrabe (FI) vplivajo urbanistična zasnova območja, način združevanja stavb in šte- vilo nadstropij stavb (Čerpes idr., 2008; Rozin-Šarec, 1976). V Ljubljani, ki je največje urbanizirano območje v Sloveniji, je povprečna naselitvena gostota na območjih, kjer je mogo- ča stanovanjska gradnja, okoli 76  preb./ha, kar ob povprečni zasedenosti stanovanj pomeni okoli 34 stan./ha (OPN MOL ID, 2010). V prostorskih aktih so dejanske vrednosti za gostote le redko navedene. V Ljubljani, ki ima zelo natančne prostorske akte, so v strateškem delu OPN definirane priporočljive gostote sta- novanjske gradnje za kompaktno mesto, obmestje in območje razpršene poselitve. V izvedbenem delu OPN ni konkretnih določil, ki se nanašajo na gostoto, posredno je gostota določena le prek opredeljene velikosti gradbenih parcel. S preračunom ugotavljamo, da je v praksi glede na veljavna določila prostor- skih izvedbenih aktov z individualno gradnjo zelo težko dose- gati optimalno gostoto ter da je med izračunano gostoto nasel- jenosti ob predpostavki iz strokovne literature (4 preb./stan.) in ob predpostavki dejanske zasedenosti stanovanj (2,5 preb./ stan.) precejšnja razlika (preglednica 1). 3 Zgoščevanje pozidave Najpogostejši tip gradnje v slovenskem prostoru je prostosto- ječa individualna hiša, grajena na velikem zemljišču (več kot 500 m2). Taka gradnja je ekonomsko in ekološko zelo neraci- onalna, zato bi jo morali nadomestiti z novimi oblikami hiš ali združevanjem objektov v kompaktnejše celote, ki vseeno zago- tavljajo funkcionalno individualnost posamezne enodružinske hiše. Za varčne rabe zemljišč moramo uporabljati urbane tipe gradnje oziroma gosto nizko zazidavo in se izogibati tipologiji prostostoječe hiše sredi vrta (Ivanšek, 1988; Rebernik, 2007, in drugi). Standardna tipologija objektov ne ustreza več krite- rijem kakovosti bivanja z vidika funkcionalnosti, diferenciacije potreb uporabnikov, kakovosti prostora in ekonomike gradn- je (Sendi, 2007; Pust, 2000). Z uvajanjem goste, nizke gradnje ustrezne tipologije bi lahko dosegali racionalno rabo prostora ob zagotavljanju visokega bivanjskega ugodja in energetske M. BRUSNJAK HRASTAR, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 119 varčnosti objektov (Mlakar, 2016; Uytenhaak, 2008, in drugi). L. Rozin-Šarec (1976: 1) je že pred štirimi desetletji svetovala, »naj bo sodobna družbena stanovanjska gradnja, ki optimalno združuje zahteve ekonomsko in tehnično racionalne gradnje in izrabe mestnega zemljišča s sociološkimi, zdravstvenimi, psi- hološkimi in drugimi vidiki, usmerjena v nižjo zazidavo, toda s srednjo ali večjo gostoto prebivalcev«. Pust (2000) poudarja izrazito pomanjkanje arhitekturnega razvoja ustreznejših modelov bivalnega okolja ter potrebo po razvoju specifičnih in uporabnih tipov zgoščene pozidave za posamezna okolja in različne gostote pozidave. Navaja tudi potrebo po razvoju vmesnih oblik tipologije med strnjeno enodružinsko in večstanovanjsko gradnjo, s katerimi bi kako- vostneje nadomestili tipologijo vrstnih hiš (večstanovanjska gradnja gabaritov do P + 2, »minimalne hiše« z možnostjo rasti, družinske hiše z do štirimi stanovanji in podobno). Brezar (2005) ugotavlja, da je gradnja v strnjeni obliki lahko uspešna le ob dobri organizaciji prostora, zato v dozidavah, spremem- bah namembnosti in adaptacijah obstoječih enostanovanjskih Gostota stanovanj (OPN MOL ID) Gostota naseljenosti (4 preb./ stan.) Gostota naseljenosti (2,5 preb./ stan.) Prostostoječa individualna gradnja (tip NA) do 50 stan./ha do 200 preb./ha do 125 preb./ha Dvojček (tip NA) do 80 stan./ha do 320 preb./ha do 200 preb./ha Strnjena individualna gradnja (tip NB) do 67 stan./ha do 268 preb./ha do 168 preb./ha Nizka večstanovanjska gradnja (tip NV, 6 stanovanj) do 100 stan./ha do 400 preb./ha do 250 preb./ha Opomba: Preračun dopustne gostote stanovanj v OPN MOL ID (2010) je narejen na osnovi opredeljene velikosti gradbene parcele in dopu- stnega števila stanovanj za posamezni tip objekta. Vir: Brusnjak Hrastar (2016) Preglednica 1: Posredno dopustne gostote stanovanj in naseljenosti v MOL glede na tip objekta objektov prepoznava ogromen potencial za povečanje stano- vanjskega fonda, ki bi lahko odpravil celo potrebo po gradnji velikih sosesk. Podobno Sendi (2000) veliko rezervnih stano- vanjskih zmogljivosti vidi v (prevelikih) zasebnih družinskih hišah, ki so bile zgrajene v lastni režiji in v katerih je pogosto vsaj eno nedokončano stanovanjsko nadstropje. Tovrstne ob- jekte moramo obravnavati kot največji ekonomski in bivalni potencial trajnostno naravnane Slovenije, saj lahko z njihovo celovito prenovo pridobimo nove stanovanjske ali poslovne površine in jim tako močno dvignemo vrednost (Vrhovec in Gregorc, 2013). 4 Nizka večstanovanjska gradnja Z nizko večstanovanjsko gradnjo lahko združujemo prednosti individualne gradnje (neposreden stik z naravo, individualnost bivanja, mirno in zeleno okolje) in večstanovanjskih objektov (dobra prometna povezanost in dostopnost do družbene in- frastrukture, finančna dostopnost, nižji stroški vzdrževanja). Slika 1: Območje splošnih stanovanjskih površin (Google Earth, 2014) Aktualni problemi upravljanja voda in gospodarjenja z njimi – nekaj kritičnih pogledov Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 120 M. BRUSNJAK HRASTAR, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK Stavbe z dvema nadstropjema ali tremi najbolje ustrezajo člo- vekovim bivalnim potrebam, zagotavljajo logične in racional- no zasnovane dostope do zunanjih prostorov in zadovoljivo osončenje tudi pri visokih gostotah (Čerpes idr., 2008). S to- vrstnimi stavbami omogočamo ustreznejšo gostoto pozidave, ohranjamo odprtost prostora, dajemo možnosti za funkcional- no in oblikovno kakovostno zasnovane objekte, zmanjšujemo stroške za urejanje zemljišča in infrastrukture, omogočamo cenovno ugodnejšo gradnjo, dopuščamo možnosti poznejših preureditev ali dopolnitev in zmanjšujemo stroške vzdrževanja objektov (na primer Pust, 2000). Prednosti večstanovanjskih stavb z manjšim številom stanovanj so tudi v večji zasebnosti kot v stanovanjih v velikih večstanovanjskih objektih, v boljši in lažji komunikaciji med stanovalci, v manjšem hrupu in boljšem pregledu nad uporabo skupnih prostorov (Mandič in Cirman, 2006). S tovrstnimi objekti prispevamo tudi k lažji osamosvo- jitvi mladih, sobivanju več generacij in krepitvi družbenih vezi. Z nizko večstanovanjsko gradnjo prispevamo k okoljski traj- nosti, saj ob ohranjanju prostorskih zmogljivosti prostora omogočamo boljši izkoristek obstoječih stavbnih zemljišč in zmanjšujemo pritiske po širitvi naselij. Z usmerjanjem gradenj v lokalna središča povečujemo mešano rabo površin. S prenovo obstoječih objektov in preureditvijo v manjše večstanovanjske objekte udejanjamo načelo zgoščevanja pozidave in prednosti prenov pred novogradnjami, omogočamo racionalnejšo ozi- roma ponovno rabo že obstoječih prostih, degradiranih ali nezadostno izkoriščenih zemljišč ter večje gostote naselit- ve in stanovanj (SPRS, 2004; ZPNačrt, 2007, in drugi). Z energetsko sanacijo se zmanjšuje poraba energije in posledič- no omogočajo finančni prihranki. Funkcionalne prenove in preureditve enostanovanjskih objektov v večstanovanjske so skladne z načeli in cilji Nacionalnega stanovanjskega programa (ReNSP15–25, 2015), saj bi z ureditvijo več stanovanj prido- bili vsaj del potrebnih stanovanj v urbanih naseljih, povečali dostopnost stanovanj ter uravnotežili ponudbo in povpraše- vanje po dodatnih stanovanjih. Nizka večstanovanjska gradnja je glede gostote stanovanj po- dobna nizki, strnjeni zazidavi, ki jo predlagajo strokovnjaki (na primer Ivanšek, 1988). V primerjavi s strnjeno individualno gradnjo je v večstanovanjskih objektih mogočih več tipov in velikosti stanovanj, ki tako lažje zadostijo bivanjskim potrebam različnih uporabnikov. Primerjava različnih tipov gradnje gle- de na izbrane kazalnike je pokazala, da je nizka zgoščena grad- nja najprimernejši način gradnje z družbenega, ekonomskega in urbanističnega vidika (Brusnjak Hrastar, 2016). Ob upo- števanju urbanističnih kazalnikov za prostostoječe individu- alne objekte lahko z umeščanjem manjših večstanovanjskih objektov nadaljujemo morfološki vzorec obstoječih objektov ter ohranjamo uravnoteženo razmerje med pozidanimi in pros- timi površinami v naselju. V prostorskih izvedbenih aktih so z namensko rabo zelo jasno in ostro ločena območja individualne in večstanovanjske grad- nje. Na območjih individualne gradnje se praviloma dopušča umeščanje objektov z največ dvema stanovanjema, zato lahko objekte s tremi in več stanovanji umeščamo le na območja večstanovanjskih površin in na območja osrednjih dejavnos- ti. Danes je zgoščevanje poselitve na območjih individualnih gradenj mogoče z dozidavo obstoječih objektov, dopolnil- no gradnjo prostostoječih individualnih objektov na velikih gradbenih parcelah in strnjeno individualno gradnjo. Glede na raziskavo je zelo smiselno zgoščevanje stanovanjskih območij z novogradnjami (manjših) večstanovanjskih objektov. Če na posameznem območju ni zadostnih površin za novogradnje, je smiselno zgoščevanje s prenovo obstoječih objektov, v katere se umestijo tri ali štiri stanovanjske enote (Brusnjak Hrastar, 2016). Pri primerjavi višine finančnega vložka za ureditev stanovanj- ske enote glede na tip stavbe (individualna ali večstanovanjska gradnja) in vrste posege (novogradnja, prenova, nadomestna gradnja) so ekonomsko najmanj ugodne ureditve prostosto- ječih enostanovanjskih hiš, katerih cena ureditev na m2 neto Slika 2: Obstoječi večstanovanjski objekti (foto: Maja Brusnjak Hrastar, 2017) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 121Aktualni problemi upravljanja voda in gospodarjenja z njimi – nekaj kritičnih pogledov tlorisne površine (NTP) stanovanja je 15–35 % višja od ure- ditev stanovanj v večstanovanjskih hišah, skupna višina inves- ticije pa je vsaj za polovico višja od investicij v stanovanja v večstanovanjskih objektih. Za nizko večstanovanjsko gradnjo je značilno uravnoteženo razmerje med višino investicije in ceno ureditev na m2 NTP, z nizkimi večstanovanjskimi ob- jekti lahko za sprejemljive stroške pridobimo relativno velike stanovanjske enote. Novogradnje objektov so večinoma cenejše kot prenove in nadomestne gradnje. Najbolj ekonomičen na- čin ureditve dodatnih stanovanjskih enot sta prenova oziroma dozidava obstoječega enostanovanjskega objekta in preureditev v večstanovanjski objekt. V primeru ureditve dodatnih stano- vanjskih enot je investicija za posamezno stanovanje nižja vsaj za 40 % (Brusnjak Hrastar, 2016). 5 Priporočila za oblikovanje določil v prostorskih aktih Prenove obstoječih objektov na območjih individualnih gra- denj in preureditve v večstanovanjske objekte so mogoče le s predhodno spremembo prostorskih aktov. Predlagani ka- zalniki so opredeljeni tako, da se v manjših večstanovanjskih objektih zagotavlja enak prostorski standard kot v prostostoje- čih individualnih objektih in celo višji standard kot v strnjeni individualni gradnji. Oblikovana so naslednja priporočila, ki jih je mogoče vključiti v določila izvedbenih prostorskih aktov: 1. Čim večji del stanovanjskih površin naj bo z namensko rabo prostora opredeljen kot splošna stanovanjska območja, na katerih naj se dopušča čim širši nabor mogočih tipologij in namembnosti objektov. Posebej naj bodo opredeljena le območja, na katerih so predvidene natančno določene tipo- logije objektov (na primer strnjena individualna gradnja ali visoka večstanovanjska pozidava). Vrste dopustnih objektov in dejavnosti naj se čim manj omejujejo, izrecno naj se pre- povedo le dejavnosti, ki s stanovanjsko rabo prostora niso kompatibilne. 2. Tipologije in oblikovanje novih objektov naj se prilagaja- jo obstoječim objektom na območju. Bolj kot linijsko in ploskovno združevanje stavb naj se spodbujajo točkovni (prostostoječi) objekti. 3. Število stanovanj v objektu naj bo bolj kot na klasifikacijo objektov vezano na velikost razpoložljive gradbene parcele. Število stanovanj na območjih splošnih stanovanjskih povr- šin naj bo definirano posredno z opredeljenimi urbanistič- nimi kazalniki (velikost gradbene parcele, gabariti objek- ta, zelene površine in parkirni normativi). Na območjih strnjene individualne gradnje je lahko bivanjski standard nekoliko nižji (manjše gradbene parcele, višji faktor zazida- nosti), zato naj bodo objekti strnjene individualne gradnje le enostanovanjski. 4. Gostota na območjih splošnih stanovanjskih površin naj ne presega 200 preb./ha oziroma 80 stan./ha. Ker so posegi na tovrstnih območjih vezani predvsem na posamezno grad- beno parcelo in ne na širše območje, je gostoto bolj smi- selno opredeliti posredno, torej z opredelitvijo najmanjše velikosti gradbene parcele ali normativom zelenih površin za posamezno stanovanje. 5. Za posamezno stanovanje naj se nameni najmanj 200 m2 gradbene parcele (GP). Za prostostoječe stavbe se predlaga GP v velikosti 400–800 m2, za strnjeno individualno grad- njo  (vrstne hiše, atrijske hiše, tudi dvojčki) GP v velikosti 200–400 m2 za eno enoto. Poleg najmanjše velikosti GP se lahko opredeli tudi zgornja meja velikosti GP, saj lahko pre- velike GP generirajo prenizko gostoto (ki je nerentabilna) ali pa omogočajo prevelike objekte (po gabaritih, kvadraturi in številu stanovanj). Če je zemljiška parcela večja od GP, naj se urbanistični kazalniki preračunavajo glede na največjo dopustno velikost GP. 6. Zaradi ohranjanja prostih in zelenih površin na terenu naj faktor zazidanosti (FZ) na stanovanjskih območjih ne presega 40 %. Višja zazidanost je lahko dopustna le na ob- močjih strnjene individualne pozidave (FZ do 50  %) ali na podlagi drugih podrobnih prostorskih aktov  (kot je OPPN). Faktor izrabe (FI) na območju splošnih stano- vanjskih površin naj ne presega 1,0, na območjih zgoščene pozidave pa 1,2. Tudi na območjih visoke večstanovanjske gradnje naj bo določen FZ, višja izkoriščenost prostora v primerjavi z območji individualne gradnje naj se uravnava z ustrezno opredelitvijo FI. 7. Zelene površine se lahko definirajo v odvisnosti od števila stanovanj ali od velikosti gradbene parcele. Na območju splošnih stanovanjskih površin naj faktor zelenih površin (FZP) znaša najmanj 60 m2/stan. oziroma 30  % površine GP, na območjih zgoščene pozidave najmanj 40  m2/stan. oziroma 25 % površine GP. Z zagotavljanjem zadostnih ze- lenih površin se ohranja »zelen« značaj splošnih stanovanj- skih območij in omogočajo ustrezni odmiki med objekti. 8. Na območju splošnih stanovanjskih površin naj bo dopust- na etažnost objektov nad terenom do P + 1, izjemoma naj bo mogoče tudi dodatno (podstrešno) nadstropje. Višina objektov naj bo do 9 m, izjemoma do 11 m. Višja etažnost in višina objektov se lahko dopuščata na območjih z visokimi obstoječimi objekti oziroma na območjih, ki so prometno dobro dostopna, zelo dobro navezana na javni potniški pro- met in imajo dobro razvito družbeno infrastrukturo. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 122 9. Na stanovanjskih območjih naj se zagotovi od 1 do 1,5 parkirnega mesta (PM) na stanovanje in dodatnih 10  % za obiskovalce. Parkirna mesta naj se zagotavljajo v okviru gradbene parcele posameznega objekta, razen na večjih, enotno zasnovanih območjih strnjene individualne grad- nje, kjer se lahko del PM zagotavlja tudi z organiziranim parkiranjem ob ulicah ali skupnimi parkirnimi površinami za sosesko. 6 Sklep Preveritve so pokazale, da je večstanovanjska gradnja z nizkimi gabariti in manjšim številom stanovanj ekonomsko in urba- nistično najustreznejši način gradnje, s katerim se uveljavljajo tudi načela trajnostnega razvoja. Z manjšimi večstanovanjski- mi objekti lahko združimo prednosti enodružinske gradnje kot najbolj zaželenega načina bivanja ter večstanovanjske gradnje kot bolj ekonomičnega načina gradnje in izrabe prostora. Na osnovi predlaganih kriterijev bi bilo ločevanje med območji individualne in večstanovanjske gradnje manj izrazito, lahko bi dosegli neke vrste gradacijo poselitve in stanovanjskih gos- tot, poleg tega bi nadaljevali obstoječ vzorec današnje parce- lacije in morfologije obstoječih objektov. Dobili bi različne objekte, ki bi omogočali raznovrstnejša stanovanja za različne uporabnike, obenem bi bili posegi v prostor manj odvisni od (neprimerne) parcelacije zemljišč. Z omogočanjem preureditev obstoječih objektov v manjše večstanovanjske objekte, v kate- rih bi bila največ štiri stanovanja, bi lahko prenovili dotrajan stavbni fond, pridobili nove stanovanjske enote in pripomogli k uresničevanju strateško zastavljenih ciljev. Mag. Maja Brusnjak Hrastar, univ. dipl. inž. arh. Ljubljana, Slovenija E-pošta: mbhrastar@gmail.com Doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek, univ. dipl. inž. arh. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Katedra za prostorsko planiranje Jamova cesta 2, Ljubljana, Slovenija E-pošta: alma.zavodnik@fgg.uni-lj.si Zahvala Prispevek je nastal na podlagi magistrske naloge z naslovom Zago- tavljanje stanovanj s prenovo malih večstanovanjskih objektov v okviru podiplomskega študija IPŠPUP na Fakulteti za gradbeništvo in geode- zijo Univerze v Ljubljani. Pri nalogi je kot somentorica sodelovala tudi izr. prof. dr. Andreja Cirman z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Viri in literatura Azinović, D., Kregar, P., in Marn, T. (2009): Tipologija večstanovanjskih stavb. Ptujska gora, In obs medicus. Brezar, V. (2005): Od individualne k nizki zgoščeni organizirani gradnji. V: Vukelić, Ž. (ur.): Simpozij družba, prostor, graditev, str. 111–113. Ljubl- jana, Inženirska zbornica Slovenije. Brusnjak Hrastar, M. (2016): Zagotavljanje stanovanj s prenovo malih večstanovanjskih objektov. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubl- jani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Čerpes, I., Blejec, G., in Koželj, J. (2008): Urbanistično načrtovanje, raba prostora, tipologija stanovanjske gradnje, promet, parcelacija. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo. Farr, D. (2008): Sustainable urbanism: urban design with nature. Hoboken, New Jersey, John Wiley & Sons. Geodetska uprava Republike Slovenije (2016): Letno poročilo o sloven- skem trgu nepremičnin za leto 2015. Ljubljana. Ivanšek, F. (1988): Enodružinska hiša, od prosto stoječe hiše k nizki zgošče- ni zazidavi. Ljubljana, Ambient. Koželj, J. (2004): K trajnostnemu mestu. V: Škraba, B. (ur.): Simpozij družba, prostor, graditev. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, str. 93–97. Ljubljana, Inženirska zbornica Slovenije. Mandič, S., in Cirman, A. (ur.) (2006): Stanovanje v Sloveniji 2005. Ljublja- na, Fakulteta za družbene vede. Mlakar, A. (ur.) (2016): Kultura prostora in graditve zdaj!, Cilji in predlogi sistemskih rešitev za trajnostno graditev in vzdržno ravnanje s prostorom. Ljubljana, Zbornica za arhitekturo in prostor. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izved- beni del. Uradni list Republike Slovenije, št. 78/2010. Ljubljana. Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije. Uradni list Republike Slovenije, št. 76/2004 in spremembe. Ljubljana. Pogačnik, A. (1999): Urbanistično planiranje, univerzitetni učbenik. Ljubl- jana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Pust, V. (2000): Izhodišča za raznolikost stanovanjske gradnje in smernice za načrtovanje glede na razvojne spremembe v kvaliteti bivalnega okolja. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo in Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Rebernik, D. (2007): Trajnostni prostorski razvoj in novejši procesi v prostorskem razvoju Ljubljane. Dela, 27, str. 17–38. Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025. Uradni list Republike Slovenije, št. 92/2015. Ljubljana. Rozin-Šarec, L. (1976): Posledice in učinki visoke in nizke gradnje na stano- vanjsko okolje. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Sendi, R. (2007): Stanovanjska reforma: pričakovanja, potrebe in realizaci- ja. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Sendi, R. (2000): Stanovanja, kvaliteta bivanja in razvoj poselitve. Prostor SI 2020. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. Statistični urad Republike Slovenije (2017): Podatkovni portal SI-STAT. Ljubljana. Dostopno na: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/statfile2.asp Homes and communities agency (2013): Urban design compendium. London. Dostopno na: https://www.gov.uk/government/publications/ urban-design-compendium (sneto 10. 6. 2017). Uytenhaak, R. (2008): Cities folk of space, qualities of density. Rotterdam, 010 Publishers. Vrhovec, A., in Gregorc, V. (2013): Po kolapsu gradbeništva: kaj bomo arhitekti delali v prihodnosti. Mladina, 46, str. 48–50. Wheeler, S. M. (2004): Planning for sustainability: creating livable, equita- ble, and ecological communities. London, New York, Routledge. Zakon o prostorskem načrtovanju. Uradni list Republike Slovenije, št. 33/2007. Ljubljana. M. BRUSNJAK HRASTAR, A. ZAVODNIK LAMOVŠEK