Hrrtjta# fr’ Btstmre te V Irt ZBORNIK za umetnostno zgodovino / izdaja Umetnostno - zgodovinsko društvo v Ljubljani Vsebina 3. zv. / France Mesesnel, Ivan Grohar / France Stele, Epigrafične drobtine IV: Magister Martinus Petri(ch) / Milko Kos, Srednjeveški rokopisi državne licejske knjižnice v Ljubljani: VII. Rokopisi različne provenience (Nadaljevanje) / Umetnostno - zgodovinsko društvo / Varstvo spomenikov / Bibliografija / Književnost / Razstave / Razno: Spomini na Ivana Groharja „Zbornik za umetnostno zgodovino“ izhaja štirikrat na leto / Urednika dr. Izidor Cankar in dr. France Mesesnel / Naročnina za VI. letnik (skupaj s članarino Umetnostno - zgodovinskega društva) 60 Din, za inozemstvo 70 Din / Letnik I. 45 Din / Letnik II. 60 Din / Letnik III. 60 Din / Letnik IV. 80 Din / Letnik V. 80 Din / Člani uživajo 25% popusta / Upravništvo in uredništvo: Ljubljana, univerza. Odgovorni urednik: Dr. Izidor Cankar, univ. profesor v Ljubljani / Za izdajatelja odgovoren: Msgr. Viktor Steska v Ljubljani / Tisk J. Blasnika nasl. v Ljubljani / Odgovoren Mihael Rožanec. Sommaire de N° 3 / Ivan Grohar par M. France Mesesnel / Fragments epigraphiques IV: Magister Martinus Petri (cli) par M. France Stele / Les manuscrits du moyen age dans la bibliotheque lyceale, ä Ljubljana par M. Milko Kos / Societe d’ histoire de 1’ art / Sauvegarde des monuments historiques / Bibliographie / Litterature / Expositions / Divers: Souvenirs de Ivan Grohar. „Archives d’ histoire de 1’ Art“ paraissent quatre fois par an / Redacteurs M. M. Izidor Cankar et France Mesesnel / Abonnement pour la 6e annee (y compris la cotisation pour la Societe d’ histoire de l’Art) 60 dinars, etranger 70 dinars / Annee I 45 dinars / Annee II 60 dinars / Annee III 60 dinars / Annee IV 80 dinars / Annee V 80 dinars / 25% de reduction pour les membres / Redaction et Administration: Ljubljana, Universite. LETNIK VI. 1926. ZVEZEK 3. Ivan Grohar. France Mesesnel / Ljubljana. Le peintre slovene Ivan Grohar, ne en 1867, dans un village alpestre nome Sorica n’a frequente qu’ ä 1 age de 25 ans 1 Ecole des beaux Arts. Le realisme traditionnel de ses oeuvres de debut a fait place, vers 1900, ä un epanouissement vigoreux du coloris, cjui trouve sa forme achevee dans l impressionisme expressif des paysages de Grohar. Cette peinture pleine d’effet, dans les pay-sages ulterieurs et les compositions figurales, donne une note plus douce et moralement plus profonde. Un peu avant sa mort, qui a mis fin, ä 1911, ä sa carriere artistique, pleine de privations et de malheurs, l’artiste etait ä 1 apogee du son genie; les oeuvres inspirees par la vie des paysans slovenes sont pleines d un sentiment profond et entierement independant: il represente ainsi la peinture nationale slovene d'avant guerre. Ko se je Ivan Grohar, plahi Soričan, I. 1892. v svojem petindvajsetem letu vrnil iz vojaške službe, se je namenil v pravo slikarsko šolo. Njegov talent so bili spoznali v slučajnih risbah, ki jih je izvrševal kot pastir in drvar po dovršeni domači ljudski šoli. Župnik Jamnik ga je poslal k Štefanu Šubicu v Poljane; pri rezbarju je ostal le teden dni, potem je odšel k Bradaški v Kranj. Da dovrši slikarsko izobrazbo, je prebil še dva meseca pri cerkvenem slikarju Milanesiju v Zagrebu, odkoder ga je odvedla vojaška dolžnost. Po nazorih takratnih razumnikov je bilo tako šolanje za kmetskega fanta, ki si hoče s slikanjem služiti kruli, zadostno. A v Groharju je gorelo hrepenenje po umetniškem poklicu. Bil je po svojem značaju svobodoljuben gorjan z močnimi instinkti; v svetu je moral neizogibno priti v nasprotje s praktičnimi nazori. Gojil je svoje hrepenenje z večjo močjo pri vojakih in dezertiral v Benetke, kjer je pač kmalu spoznal svojo nezadostno izobrazbo ter se prostovoljno vrnil. Bil je kaznovan, odslužil kazensko dobo in slekel vojaško suknjo s trdnim namenom, da izvede svoj sklep in postane iz obrtnika umetnik. Brez denarnih sredstev in orientacije v slikarskem svetu, se je napotil z malo podporo kranjskega deželnega odbora v Gradec. Tu je na deželni risarski akademiji tekom dveh let slikal obligatne študije, tihožitja, glave in figure, vmes pa hodil na počitnice v Sorico, kjer se je dobro počutil v hribovski svobodi. Doma je nadaljeval studiranje krajine, kar je bil začel še v vojaški službi. Njegova skicirka iz let 1891—93 je napolnjena z risanimi vedutami raznih domačih in tujih krajin, brez literarne vsebine. Že tedaj ga celotna fiziognomija krajine močnejše zanima, kot njen detajl, včasih celo razsvetljava bolj od predmeta. A šolski realizem je zaenkrat odločilen. Kar se je v Gradcu naučil, je vestno uporabil pri cerkvenih kompozicijah, katere je slikal več ali manj za vsakdanji kruh, večno se ozirajoč na naročnikove predpise. Spočetka je uporabljal kompo-zitorične predloge, takt) za „Rojstvo“ iz 1. 1896. Honthorstovo sliko v Uffizih; skušal pa je že tu uveljaviti svoj realizem na ta način, da je nekatere osebe slikal po modelih, kar je pozneje postala navada. V delili iz let, ki slede neposredno graškemu šolanju, uporablja Grohar še brez izjeme črno barvo, ko skuša naslikati objekt z realistično vernostjo. Tudi v pleinairju, ki se nepretrgoma pojavlja, prevladujejo temni toni brez ozira na zrak in prozornost luči. Svoje lastno ustvarjanje v tem času najčistejše lorinulira v „Dekletu s cvetom“, ki je vkljub šolskim sredstvom vzor pomembnega, svobodnega realističnega občutka. Zdi se, tla je Grohar po ponesrečenem poizkusu, vstopili na dunajsko akademijo, v teh delili našel začasno formulo svojega prvega umetniškega razvoja. Koncem I. 1897. je odšel Grohar v Monakovo, ne da bi vstopil v kako šolo. V glavnem je kopiral po galerijah, le na večer je krajši čas hodil v Ažbetovo šolo risat akt. Jasno je, da Grohar kot zrelejši mladenič ni z lahkoto krenil na nova pota. Za čas je celo vzljubil Boecklina in mu v nekaterih svojih delih plačal tribut. A literarna romantika ni mogla trajno vplivati na Groharja; s prevelikim trudom si je priboril svoj svet, da bi ga mogel zavreči za tujo pridobitev. Vrnil se je domov in se posvetil genreu. Zagledal se je v kmečko življenje in s starimi sredstvi naslikal „Brno“ ter „Tiho srečo“. Obe kompoziciji sta njegova last. Dasi je zanje študiral tipe po naravi, je pomembna odinaknitev od objekta, ki je ves podrejen ideji slike in se vzporeja v njeno disciplino. Zato sla obe deli več, kot folklori- 32. Ivan Grohar, Dekle s cvetom. Foto N. c;. stična prizora; priprava sta za močan razvojni korak, ki se je v slikarju že zdavnaj pripravljal; a dosedanje znanje se je še enkrat zgostilo v sintetično dejanje. Luč je zanimala Groharja skoraj od početka. V religijoz-nili delih ji je posvečal veliko pozornost in se opiral na stare vzore. Ko postane svobodnejši, doseže v „Srcu Jezusovem“ precej neugodno razmerje med resnim realizmom tipov in nadnaravno lučjo. Vso težo problema pa občuti šele, ko stopi v nalavo in skuša slikati krajino v njenem slučajnem razpolo- žen ju. Tedaj mu odpovedo sredstva graške šole, za slikarja prične doba upornega iskanja in svojeglavega dela. Prve krajine ok. 1. 1900. so tehnično nesigurne, polne disonanc v slikarskem naziranju. A barve se polagoma jasne, črni toni izginejo popolnoma in Grohar je na trdni poti do plein-airja. Odslej jo hodi na račun svojega edinega kruha, cerkvene slike in portreta, s katerim se je pričel pečati po odhodu iz Monakovega. Poprejšnjega črnega in gladkega slikanja je sedaj konec. Groharjeva dela postanejo pastoznejša, poteze široke in svobodne. Tako je slikan Vatroslav Holz, tako krajine iz Devina. Ko dobi naročilo, naj naslika Crngrobsko cerkev, je gladka tehnika izrecen pogoj naročnikov, tako revolucijonaren se je zdel publiki Groharjev razvoj. V tem času druguje Grohar z Jakopičem, ki je, čeprav po svoji naravi drugačen, že dalj časa hodil po enaki slikarski poti. Izza I. slovenske umetnostne razstave je bil Grohar član Slovenskega umetniškega društva in pozneje njegov blagajnik. Mladi slikarji, med katerimi sta bila tudi Jama in Sternen ter nekoliko starejši Vesel, so se pošteno trudili za novi slikarski izraz. Kakor mlada literatura, je tudi slikarstvo v tem času odkrilo čar in poezijo domače krajine, katero je z veliko uda-nostjo oblikovala neprirejeno, v čistosti njenega bistva. Vsakdo teh slikarjev je prišel iz lastnega nagnenja do novega pojmovanja in vsak je že mogel pokazati samostojne slikarske uspehe. Posebno po prvem nastopu v domovini 1. 1900.. se je njihova umetniška samozavest okrepila, delo v naravi je postalo sistem in je polagoma zbudilo zaradi doseženih slikarskih kvalitet instinktivno neprijaznost pri starejših kolegih in tudi v javni kritiki, ki je starokopitno visela na podedovanih estetskih nazorih. Stvarnega nasprotovanja ni bilo, ker ni bilo nikake umetniške protiuteži za novotarstvo, pač pa je nerazumevanje škodovalo mladim slikarjem pri publiki, ki bi bila potrebovala inteligentnega publicističnega vodstva. Tako so živeli izobčeni iz družbe in zasmehovani zaradi tega, kar je bilo v njihovem delu najdragocenejše, n j ihove samosto j nosi i. Grohar se je v tem času, vsaj tehnično, oslonil na Segan-tinijevo delo. V zunanjosti sta si bila oba slikarja precej podobna; oba sta izhajala iz planinskih krajev, ki sta jih zaradi naravne priprostosti neizmerno ljubila, oba sla po lasi nem spoznavanju rast la iz k met iškega človeka v ustvarjajočega umetnika. Njihov slikarski smoter pa je bil različen. Segantini-je 33. Ivan Grohar, Brna. (1899). Foto N. C. praktično, pa tudi teoretično, filozofiral o moralnem preporodu ljudi na podlagi svojega umetniškega pojmovanja, Grohar je želel v svoji poetski naturi le čim globljega pronicanja v naravo in svoje umetniške zmage nad njo. V svojih prvih delih, ki so nastala pod Segantinijeviin vplivom, v Grabljevkah in v Koprivniku (1902), je obdelal motive iz domačih hribov. Uporabil je tehniko z lopatico in to v Koprivniku z izredno popolnostjo. Še vedno je genre glavni nosilec ideje v sliki. Grohar je sicer prost refleksivnosti, njegov kmet ni heroj večne tragedije, a vseeno občutimo pred temi deli gotov razdor med liričnim pojmovanjem krajine, ki se že vsa topi v jarkem solncu in med osebami, ki se ne morejo prav podrediti. Grohar je v svoji smeri hitro napredoval, a moral je še prestati grenko bol. Ne upam se trditi, da bi bila nevšečnost nad novotarji vzrok za tožbo na poneverbo in Groharjevo obsodbo, tako je danes težka razlaga postopanja večine Slovenskega umetniškega društva napram svojemu blagajniku. Grohar je pred sodnim postopanjem nudil klitje za primanjkljaj v blagajni, pa je vseeno moral v ječo. iz katere se je vrnil kruto strt. Družina notarja Rahneta ga je tedaj povabila k sebi na Brdo, kjer je slikal poleg portretov dve deli', ki že nosita pečat Groharjeve popolne umetniške osebnosti. Polje pri Rafolčah (ki se še nahaja na Dunaju v drž. lasti), še bolj pa Pomlad, sta svobodno izrezana kosa narave, podana v vibraciji atmosfere kot čista izpoved slikarjevih občutkov. Tehnično se je Grohar v teh delih popolnoma osamosvojil. Razkrojil je tone v neštete nijanse, iz katerih rezullira očarujoč barvni dojeni. Šele sedaj je popolnoma prelomil šolsko tradicijo, ko je postal v svojem lastnem pojmovanju tako trden, da je mogel prepričevalno ustvarjati. Koncem poletja ll)()3 je odšel na Dunaj, kjer je pripravil razstavo slovenskih umetnikov pri Miethkeju. Mlajši slikarji so se tudi na zunaj osamosvojili, ko so. ustanovili svoj klub „Savo“ in pod njenim imenom nastopili v tujini. Razstava je dosegla popolno priznanje za moderno slovensko umetnost, kar je bilo spričo slovenskih domačih razmer za umetnike posebno spodbudno. Grohar je na Dunaju slikal krajine v okolici, a se je moral kmalu vrniti v domovino. Bival je nekaj časa v Sorici. kjer je nastal Mecesen, potem se je pa naselil stalno v Škofji Loki. 34. Ivan Grohar, Tiha sreča. Foto N. C!. Njegovo življenje je poslej kur najintenzivnejše posvečeno umetnosti. Grohur uživa lepoto domače krajine v njeni barvitosti, v spremembah letnih časov in nijansah dneva. Vedno trdnejše zavladuje nad naravo, vsak njen utrip najde izraz pod njegovim čopičem. Tehnika postane rafinirana v kombinaciji lopatice in čopiča, dela se visoko dvigajo nad vse vplive. Sinteza dolgih študij se pokaže v dveh slikah, ki pomenita tehnični vrhunec Groharjevega impresijonizma: v Zasneženem kamnit-niku in Sneženem metežu v Škofji Loki. V obeh delih je slikarjevo dolgotrajno delo dozorelo v izredno slikarsko kulturo, ki je gotovo izšla iz skrajne individualistične razvitosti ter daleč prekaša vsa podobna dela Francozov ali Nemcev. Realistične objektivnosti v teh delih ni več, ker je predmet popolnoma iz- 35. Ivan Grohar, Krajina s topoli. (1903). Foto N. G. gubil svojo snovnost ter ostal le še funkcija slikarjeve izredne senzitivnosti. Doba, v kateri se je Grohar popolnoma koncentriral na upodabljanje škofjeloške okolice, je prinesla tudi Cvetočo jablano, Loški kot i 11 več motivov iz Železnikov. Grohar v vsem času tudi portretira, a ta dela zanj ne morejo biti karakteristična. tako so odvisna od naročnikov. Dasi je krajina v teh letih pravo polje njegovega udejstvovanja, je vendar tudi v portretu ustvaril izredno delo: glavo Mite Petroviča. V njej vidimo dokaz, da je bila svoboda pri ustvarjanju glavni pogoj za izživljanje njegovih umetniških zmožnosti. Zunanje je teklo Groharjevo življenje zelo skromno in dokaj mirno. Udeležil se je razstav I. 1905. v Berlinu in Londonu, I. 1908. v Varšavi in Krakovu, I. 1909. v Trstu ter jugoslovanskih prireditev Beogradu, Sofiji in Zagrebu. L. 1907. je prebil več mesecev kot gost družine Petrovičeve v Beogradu, kamor ga je povabila koleginja naših impresijonistov, Nadežda Petrovič. Tu je vsklila Groharjeve ljubezen do mlade Srbkinje, a ko je bil Ivan Grohar, Pod Koprivnikom. (1902). Foto N. G. 37. Ivan Grohar, Pomlad. (1905). l’oto N. G. gotov odziva, je odšel, kot da je obupal nad možnostjo svoje sreče. Poslej živi sam zase v svojem duševnem svetu, ki se giblje vedno višje iz sfere pozeineljske vsakdanjosti. Iludo pomanjkanje, ki ga je Grohar vkljub priznalnim kritikam v tujini, v domovini trajno trpel, je po tragični obsodbi pričelo spodkopavati njegovo zdravje. Z intenzivnostjo je ustvarjal v teli kratkih letih, ki so mu bila še sojena. lehnični vrhunec Groharjevega impresijonizma smo videli v njegovih delih iz leta 1905. Za njegov umetniški značaj je prav posebno značilno, da se tedaj ni udal artizmu, za kar bi ga usposobilo njegovo skoraj neomejeno znanje bolj, kot vsakega drugega sodobnika. Celo v imenovanih delih se tehnični ralinma pokaže v polni meri šele opazovalcu, ki ga hoče odkriti in uživati, tako je slikar ves pogreznjen v izražanje svojih liričnih občutkov. V tej smeri se nadaljuje njegov razvoj. l)o izraza prihajajo sedaj vse dolgo zatajevane misli in sramežljivo zastrti občutki, ki so tekom šolanja čakali na možnosti teli nič- m®* 58. Ivan Groliar, Cvetoča jablana. Foto N. G. nega ustvarjanja. Sedaj so Groharjeva umetniška osebnost razživi, ko njegova tvorna volja ne pozna več meja. Grohar si je vkljub šoli in neumetniškim pogojem nekaterih naročil ohranil svojo čisto človečnost, kakor se je razvila v njegovi mladosti, v čistih jasninah loških hribov. Krajina, katero je od mladosti poznal in ljubil, mu je postala v tej dobi inspirator za poslednja dela. Njeni ljudje, njihovo delo, so postali nosilci umetnikovega mitičnega nazora o zemlji in člo- %, - I «tfr* .. ■J ■ ' 39. Ivan Grohar, Stara Loka. Foto N. G. veku, porojenem iz priproste in močne vere, ki mu je edina ostala v nesrečnem zunanjem življenju. Uživel se je tako popolno v snovanje narave, da je občutil vsak njen tajni utrip, da je dosegel poslednjo intimnost, kakor je prihranjena le redkim duhovom. Življenjska vsebina njegovega dela raste v gran-dijoznost, čimbolj se poenostavi umetniška forma. Ta svoj zadnji odstavek življenja uvaja Grohar z vrsto krajin iz škofjeloške okolice. Vedutna izrezanost je v njih še vedno kompozicionalno odločilna, a v njih se javlja nov element, ki se v nadaljnih delih pojača in ustvarja, na mestu geografsko določljivih krajev, zrcalo slikarjeve, v kratkem hipu zaznane, intenzivne lirične impresije. Tehnika z lopatico mu je postala za te fine izpovedi prerobustna; vrača se k čopiču, s katerim v širokih potezah nanaša tihe, napol ugašajoče ni-janse, ko slika v poslednjih solnčnih žarkih sc kopajočo, v pomladnih meglicah se prebujajočo, ali v jesenskih vlagali umirajočo naravo. Akord teh del je ubran na pritajenost in neizrekljivo hrepenenje. Vmes nastane delo. ki nas v svoji neposredni jasnosti zbudi iz meditativnega sna; to je Štemarski vrt z nagnjenimi gostilniškimi mizami in stoli, ko skušajo po dežju svetli solnčni žarki prodreti sočne krone n jegovih dreves. Motiv, kakršen je posebno francoskim in nemškim impresionistom močno priljubljen. Grohar se ravno v tem delu dobro 40. Ivan Grohar, Mila Petrovič. (1907). Foto N. G. loči od njih; vsa stvarnost predmetov, ki so naslikani v drzni antitezi svoje pleskane barve, je potopljena v čudovito občuteno svetlobo, ki blešči med listjem, pod debli pa ustvarja mehak somrak. Slika je mogla doseči tako stopnjo popolnosti le, ker njen mojster ničesar ni žrtvoval virtuoznemu artizmu; izraz je tako stopnjevan, da v dinamiki zelo liči poznejšim Van Goghovim delom. Kakor je slika neposredno nastala, tako sama ob sebi umljiva je njena forma; z ničemer ne prestopi svoje meje. Sledi vrsta krajin, vsaka intimna, pesniška izpoved sli- ur» 41. Ivan Grohar, Vrt v Štemarjili. Foto N. G. kar jeva. Od Gerajt do Kamnitnika, do Praproti, Vrhe in Hribčka ga vodi spoznanje; a poslednji je naslikal ajdovo njivo, kako bohotno valovi v sočni nežnosti, — kakor bela grud gorka od krvi —. To je višek Groharjevega krajinarstva. Svoj je in radosten, ko obdeluje svoje priljubljene kraje in jim daje novo in svojo obliko. Poslednja k raj i na rska dela so resnobna in taj bistvena, kot da živi v njih polno slutenj. Nedokončana Pomlad na Sorškem polju in Starti Loka sta njegovi zadnji krajini. Groharjeva figuralika je v tem času izraz njegove notranje oproščenosti. Sejalec je radostna jutranja pesem o kmetu, ki stopa po njivi pod kamnitnikom; že njena replika je temnejša, v občutku resnejša. Kompozicija Sv. Ciril in Metod pred 42. Ivan Grohar, Krompir. (Skica). Foto N. G. zborom, nastala iz naročila za kapelično sliko, pokaže slikarjev spremenjeni nazor o religijozni sliki, ko po dolgem premoru spet interprelira sveto zgodbo. Snovnost legende daje le rahel okvir kompoziciji, ki je zamišljena za slikarsko rešitev. Poglobljenost scene in posameznih oseb je narekovala to delo, ki je postalo čustven unikum v impresijonističnem slikarstvu. — Pravljica je rojena iz Groharjeve krajine, je sad slikarjevega intimnega razmerja do nje. Moč njegovega naturnega panteizma je ustvarila mitično osebo, ki je realnost in obenem simbol. In taki so tudi Groharjevi prizori iz kmetiškega življenja. Nič lolklorističnega. nič krajevnega ne daje interesantnosti tem svobodnim himnam. Na slikah ni več scene, ki bi se ločila od krajinskega ozadja, ni več novelistične vsebine; vse je enota, ki se dviga v ritmu iz vsakdanjosti. Krompir je nastal iz močno zasnovane skice, naslikane na prostem. Značilna za Groharjevo umetniško disciplino je priprava slike, ki se spremeni preko krepke kompozicionalne risbe v ritmično potencirano sintezo. Zemlja je piedestal, ki dviga v delu razgibano, v enoto strnjeno skupino. Izredna duševna pot te slike ni vzela končni formulaciji niti najmanj slikarske neposrednosti in svežine. Prav taki so Snopi, dramatično učinkujoči s kontrastom luči in sence. 43. Ivan Grohar, krompir. (1910). Foto N. G. Grohar se umiri v poslednjih delih. Mož z vozom je večen tema, izražen v tihi tragiki in globokem hrepenenju. Naturna toplina in realno delo sta slikarja obvarovala pred pridigar-stvom in ustvarila iz ritma in naturnega razpoloženja stkan učinek. Izmed poslednjih slik je Groharjev nedokončani Črednik idejno že odmaknjen od zemlje in potopljen v irealnost simbola. Bolezen je zaključila Groharjev nagli in uspešni razvoj s smrtjo l(). aprila 1911. Človek, ki se je tako pozno pričel šolati in se je učil s toliko udanostjo, ne da bi za hip stopil s poti. ki je pokazal veliko samostojnost že v prvih lastnih korakih, se razvijal v slikarja velikih kvalitet in zaključil svoj razvoj v popolnosti svoje umetniške narave, ni prejemal znatnejših vplivov iz drugih umetnosti. V resnici je Groharjevo poznejše delo v bistvu začrtano že v vseh potezah njegovih slikarskih začetkov. Impresijonizem je bil pri Francozih na vrhuncu, ko je bil Grohar deček. Ko je bival v Monakovem, je že moglo slovensko slikarstvo pokazati nekaj del Jurija Šubica, ki so na- 44. Ivan Grohar, Mož z vozom. (1910). Foto N. G. 45. Ivan Grohar, Snopi. (1910). Foto N. G. stala iz nove miselnosti. Ivana Kobilca je tedaj, edina med slovenskimi umetniki, doživljala v Parizu novo umetnost v krajih, kjer se je rodila. Veselovo in Jakopičevo stremljenje se je v začetku devetdesetih let formalno ustaljevalo; Grohar ni takoj prevzel teh vzorov, ampak s krepostno marljivostjo predelal vse postaje slikarskega razvoja v lastnem delu. Danes hi kdo utegnil soditi, da je bilo tako postopanje nepotrebno porabljanje energije. A gotovo je, da Grohar nikoli ne bi bil dosegel ne svojega človeškega razvoja, ne svoje intenzivne slikarske popolnosti, če ne bi bil neutrudno zajemal slikarske pridobitve iz lastnih tal. Zato je vsako njegovo delo za celoto pomembno. Njegova forma, ki izraža na kraju večne simbole v potencirani ekspresiji, se nikdar ni oddaljila od gledane realnosti naše zemlje. Tako delo ni moglo izvirati ne iz struje, ne iz programov, ampak iz umetniške nature Ivana Groharja samega. Kakor njegovi slovenski tovariši, je tudi on le kratek čas obiskoval šolo in pridobil v nji le take formalne elemente, kakršne je moral premagati in opustiti, da se je moglo razviti moderno in zanj tipično ustvarjanje. Kot impresijonist je v splošnem v soglasju s svojo dobo; njegov razvoj, ki se je izvršil daleč od tujih umetniških centrov in brez spremljanja sodobne umetniške produkcije — Grohar je pozneje obiskoval ob priliki razstav le mesta, ki za razvoj modernega slikarstva niso imela nikakega pomena —, ima tipične individualne poteze in je še najbolj v sorodu z razvojem našega modernega pesništva. Groharjevo slikarsko delo je danes, ko moremo pregledati njegovo celotno tvorbo, slovenski umetnosti drag zaklad, ker je individualno izrazilo umetniško stremljenje naroda in časa ter s to svojo kvaliteto prešlo v občečloveško last. Epigrafiene drobtine. Fr. Stele / Ljubljana. L’ article demontre que le nom grave sur l’inscription du presbytere de 1 eglise de S. Korin ä St. Pierre de Natisone est celui de Petrič est non de Pirič, et que la date est 1495 et non 1493. II constate ensuite que l’architecture de cette eglise se rapproche de l’oeuvre unique de l’architecte Andre de Loka dans la grotte de Landar. 11 remarque plusieurs traits communs aux constructions gothiqnes de la fin du 15e est du debut du 16e siecle dans le pays de Natisone et de Tolmin, et dans la vallee de la Soča. Le ca-ractere general est de style alpino-gothique. On ne remarque que quelques particularity insignifiantes, telles que les baves ouvertes du clocher, et la nef sans plafond, prenant vue sur la charpente du toit, en pente douce, reste d’ une influence du milieu italien. IV. Magister Martinus Petr(ich). V Beneški Sloveniji je Simon Rutar objavil na str. 51, pri opisu cerkve sv. Kvirina v Št. Petru v Slovenski Benečiji, napis na njenem prezbiteriju. Po njem se napis glasi: ANNO DOMl(ni) 1493 MA(iste)R 46. Cerkev sv. Kvirina v Št. Petru, številka 95. MARTI (n) PIRI(ch?). Priimek Pirih je, kakor izvaja Rutar dalje, zelo navaden ined Beneškimi Slovenci in časovno blizu postanka napisa pri sv. Kvirinu se najde v oporoki šentpeterskega kurata Petra 1. 1480., kot dedič „nek Pirieh, katerega pa je italijanski notar v „Petrich“ spremenil“ (str. 32). Nato navaja iz 1. 1505. ključarja cerkve sv. Kvirina Filipa, ki je „nepos Urbani Pirech“ in 1. 1608. kurata pri Sv. Petru, Matijo Piricha. Po svojih opazovanjih sklepa dalje, da je bil mojster Pirih v slogovni zvezi s stavbenikom Andrejem iz Loke, čegar delovanje je v 1. 1477. dokazano v Slovenski Benečiji.1 Vse to bi bilo v redu, če bi nam bil Rutar povedal tudi razlog, zakaj dolži italijanskega notarja, ki je pisal listino iz 1.1480., potvorbe po njem pravilnega imena Pirich v Petrich.2 Zdi se, da ga je k temu zapeljalo samo večkrat izpričano ime Pirich in pa njegovo čitanje imena na napisu pri sv. Kvirinu. Ko sem letos potoval po Slovenski Benečiji, sem preštudiral tudi napis na cerkvi sv. Kvirina. Nahaja se na zunanjščini prezbiterija, na južni strani pod oknom. Pisan je v gotski minuskuli v dveh vrstah, katerih vsaka se začne z veliko začetnico. Napis je jasno čitljiv in se glasi: . Anno . domi . 1A9°5° . Mgr . marti’ . petr Razlika med napisom in njegovim čitanjem je bistveno važna v letnici in v imenu. Na sliki 46 nudim reprodukcijo zadnjih dveh številk letnice, o katerih prvi po tem, kar smo ugotovili v Epigrafičnih drobtinah I. 1 Prim. Fr. Stele, Stavbar Andrej i/. Loke ZUZ. V. 4; sl. 2 cli na koncu je italijanska transkripcija slovenske končnice č. — Iz poročila insgr. Iv. Trinka posnemam, da It. ponavlja mnenje Ant. Gnjona (ZUZ, V. 48, op. 5 ima napačno Grion) v Pagine friulane, VI. 1T5 sl.; glede imena Petrič mi piše msgr. Trinko. da se še sedaj nahaja v Sl. Benečiji kot Petrič (Petrich, Petrig) in Petričie (Petricig). 47. Landarska jama, mojstersko znamenje na sklepniku v prezbiteriju. (ZUZ V., 43 sl., sl. 16, 17 in 20) ni nobenega dvoma, da je 9, kakor jo je pravilno čital tudi Rutar. Le glede zadnjega znaka potrebujemo dokaza, da je 5 in ne 3. Ako motrimo znak s stališča, kakor naš čas oblikuje znak 5 in 5, se bomo z R. odločili za 3 in to je bil tudi bržkone razlog za njegovo odločitev. Paleografsko pa se moramo tudi tu, kakor smo se v citiranem članku mesto navidezne 7 odločili za 5, odločiti mesto navidezne trojke za petič o. Ako primerjamo naš znak s primeri za 3 pri Cappelliju (Lexicon Abbreviaturarum, Leipzig 1901, str. 439 in 440), se prepričamo, da manjka našemu znaku najznačilnejša poteza trojke 15. stoletja, da se zgornji in spodnji lok stikata na sredi v ostrem kotu in ne v valoviti krivulji; dalje prevladuje pri trojki vedno velikost spodnjega dela nad gornjim, pri našem znaku pa narobe. Za p e t i c o (Cappelli, o. c., str. 441) pa govori povdarek gornjega dela v primeri s spodnjim ter njegovo oblikovanje, posebno navzgor privihnjeni konec, kakor tudi igrivo zaviti spodnji konec. Splošna slika našega kaligrafski prav fino stiliziranega znaka je zelo sorodna znakom v ZUZ V., slike 16, 17, 19 in 20 in mislim, da ne more biti dvoma o pravilnosti mojega čitanja. Čitanja M(a)g(iste)r mesto Ma(iste)r mi ni treba utemeljevati, prav tako ne oblike Marti(n)us mesto Marti(n), ker sta evidentni. Ime, za katero končno gre, pa je zapisano čisto jasno P e t r brez znaka okrajšave, tudi ni ničesar odbitega, vseeno pa imamo nedvomno opraviti z okrajšavo imena, pri čemer pride v poštev edino genetivna oblika Petri, torej Martin Petrov sin ali pa, za kar govori „potvorjena“ oblika v listini iz 1. 1480., priimek 1’e t r i c h. Ravno z ozirom na obliko Petrich v listini, kjer za potvorbo nimam dokazov, se nagibam k dopolnitvi v njenem smislu tako, da se moje čitanje napisa glasi: . Anno . domi(ni) . 149? , M(a)g(iste)r . Marti(n)us . Petr(ich). Cerkev sv. Kvirina3 nas pa zanima tudi kot arhitektonska tvorba, posebno še v zvezi z deli Andreja iz Loke . Prvotni del stavbe obstoja iz pravokotne ladije in nekoliko ožjega s tremi stranicami osmerokota zaključenega prezbiterija. Nad pročeljem, ki je sedaj zastavljeno s pozneje prizidano lopo, se dvigajo dvojne line za zvonove. Prezbiterij ima kamenit podstavek in podstrešni venec; oba sta okrašena z vzvalovljenim profilom, mesto pri nas navadnega ravnega posnetka pravokotnega ogla. Portal je kamenit, šilast, profiliran z valjem med dvema žleboma. Ladija je brez stropa, tako da se vidi ogrodje in podlog kritja iz pravokotnih opek. Slavolok je šilast, z obojestransko posnetimi ogli v prerezu treh stranic osmerokota. Prvotna okna se nahajajo v obeh stranskih 3 Prim. o n jej I. T., Beneška Slovenija v Domu in svetu 1898, str. 51 in S. Rutar, Beneška Slovenija str. 31 sl. stenah prezbiterija in v vzhodni zaključni stranici, tako, da sta ostali dve stranici tristranega zaključka zaprti, kar to stavbo, kakor mnogo drugih na Krasu in v drugih krajih blizu Italije, razlikuje od navadne razmestitve oken pri naših gotskih cerkvah v vseh treh stranicah zaključka, tako da ostanejo stene proste. Okna so šilasta, mesto pri nas običajnega krogovičja zapira njihov vrh gladka kamenita plošča, izrezana v obliki sulice. Rebrasti svod je v primeri z našimi istodobnimi v prerezu zelo šilast. Rebra slone na poligonalnih služ-nikih s podstavki in kapiteli s plitvo reliefno ornamentiko v obliki grobih mask, listov ali kombinacij poševnih vrezkov; le v kotih ob slavoloku sta mesto služnikov dve konzoli, katerih ena predstavlja bradato masko, druga pa moža, ki je potegnil noge pod se in roke oprl na kolena, motiv, ki se pogosto najde tudi v kranjski gotiki (prim. sv. Primož in sv. Peter pri Kamniku). Križišča in stiki reber so okrašena z reliefnimi sklepniki (sl. 48); glavni sklepniki na temenu svoda so večji in figuralno okrašeni: oni nad velikim oltarjem predstavlja dopasnega škofa (bržkone sv. Kvirin), drugi nerazločno svetnico, tretji Marijo z detetom v naročju, četrti pa Kristusovo glavo s križnim nimbom. Izmed stranskih sklepnikov jih je 7 okrašenih s tipičnimi poznogotskimi rozetami, ki so v 2. pol. 15. in na zač. 16. stoletja najobičajnejši okras sklepnikov tudi na Kranjskem (prim. ladijo cerkve v Kranju, sv. Primoža nad Kamnikom itd.). Zanimivo je, da se v vsi stavbi, razen mogoče v vzvalovljenem profilu podzidka, ne javlja niti najmanjši znak renesanse, kljub odprtosti Nadižke doline proti Italiji in da se lokalni duh, ki ima v širšem smislu svoj predpogoj v ital. stavbah, javlja edino v odprtih zvonovih linah ter v odprtem ostrešju ter končno v omenjeni razvrstitvi oken v prezbiteriju. Sistem stavbe, posebno poraba kamna za konstruktivno važne dele in to.čke stavbe, ustreza popolnoma našemu severnemu, le da je material različen, namreč sivkast, precej trd apnenec, dočim so kameniti in kamnoseški deli naših gotskih stavb redno iz peščenca, kamnoseško kiparski deli navadno celo iz bolj finega peščenca, ki se z lahkoto obdeluje in pri sicer čisto rokodelsko dekorativnih skulpturah, kakor so reliefi sklepnikov in konzol, omogočil je sorazmerno ličnost obdelave. Kamen, iz katerega so podstavek, venci, portal, slavolok, obodi in polnila oken. rebra, služniki. konzole in sklepniki pri cerkvi sv. Kvirina, nadomešča naš peščenec na vsem Krasu, v Vipavski dolini (z nekaterimi izjemami, kakor n. pr. konzole iz peščenca na Slapu), Goriškem, Tolminskem in v Slov. Benečiji, kolikor so me poučili sporadično ogledani primeri, raztreseni po vsem tem ozemlju. Ker se ta kamen ne da tako lahko in tudi ne tako fino obdelovati. kakor peščenec, so kiparski izdelki tod mnogo okornejši in je obrtno samouški značaj mnogo očividnejši, kakor pri izdelkih iz peščenca. Na drugi strani se pa kljub frapantni primitivnosti ravno v kraškili izdelkih iavlja neka elementarnost, neukročena prirojena sila po nlastičnem oblikovanju, da instinktivno čutimo, kako „genius loci“ leži ravno k plastiki in arhitekturi in z občudovanja vredno discipliniranostjo po osnovnih, plastično in konstruktivno večnih temeljnih načelih gradnje sestavlja v strogih oblikah obdelane ka- menite mase, za kar je posebno lepa priča kraška renesansa, ki doživlja svoj višek v XVII. stol. in po svoji konsturktivni jasnosti in enostavnosti daleč prekaša temu rodu vseeno tujo, ker preveč rafinirano, čeprav koncem srednjega veka povsod razširjeno gotiko. Strogi, kristalno jasni renesanski sistem, kakor ga predstavlja n. pr. cerkev S. Spirito v Firenci, je našel na Krasu izredno plodna tla. Ker imamo opraviti z elementarnim pojavom umetniške sile, zato nam bo tudi razumljivo, da je kljub skrajni omejenosti in nedostat-nosti sredstev, fantazija na Krasu mnogo bolj svobodna kakor pri nas, da se ne drži tako strogo tradicionalnih ikonografskih motivov in prav rada poseže v življenje. Rahlo se ta poteza pojavlja tudi v gotski umetnosti ob Soči, na Tolminskem in v Slov. Benečiji ter nas posebno preseneti v edinem ohranjenem delu stavbarja Andreja iz Loke, v cerkvi v Landarski jami. Rutar je namreč pravilno Qpazoval, ko je ugotovil stilsko umetniško skupnost med sv. Kvirinom in deli Andreja iz Loke. Pri svojem obisku v Slov. Benečiji sem moral žal ugotoviti, da se od Andrejeve cerkve v Briščah ni ohranilo ničesar drugega, kakor v ZU Z V., 48 objavljeni napisni kamen; sedanja stavba je iz 1. pol. XIX. stol. Kakor mi poroča g. dekan Bele, se tudi v Ponikvah razen napisa ni nič ohranilo. Tako nam preostane kot edini dokument njegovega delovanja cerkev v Landarski jami.4 Cerkev leži pred jamo proti desni od nje, tako da tvori prednji del jame pravzaprav ladijo cerkve, stavba pa samo njen prezbiterij. Slavolok ima obojestransko posnet ogel. prehod k bazi tvori „ajdovo zrno“, kapitela sta precej napuščena in imata priproste oblike. Prostor je zaključen s tremi stranicami osmerokota, dolg je ca 6 m, širok c-a 3'50 m; prvo polje je kvadratno in prekrito s pravilnim zvezdnatim svodom, dočim je zvezda nad zaključnim poljem nekoliko deforminirana (sl. 49). Rebra slone na figuralnih konzolah, stiki in križišča reber imajo sklepnike. Trije sklepniki so figuralni: nad oltarjem Marija z nagim detetom v naročju, sklepnik velike rozete predstavila svetnika s knjigo v roki, srednii na Kristusovo glavo. Od stranskih sklep-nikov je 5 rozet podobne oblike, kakor pri sv. Kvirinu, 7 je ščitkov, eden ima reliefno glavo obdano od žarkov (solnce?), eden je okrogel s šestdelno zvezdo ter eden z mojsterskim znakom (sl. 47). Konzole so nenavadno velike. Vseh je osem in predstavljajo čepeče figure, z majhnimi, pod se potegnjenimi nogami, — motiv, ki je zelo razširjen tudi v kranjski pozni gotiki. Vse so močno pobeljene in zato deloma slabo razločne. Dve figuri za oltarjem držita napisna trakova. ena predstavlja klečečo figuro, ki moli s sklenjenima rokama, ena moža, ki igra na ga Ide (sl. 52), ena moža, ki igra na gosli ter ena moža z majoliko in kozarcem. To bogastvo motivov iz življenja, pri skraino nedostatni obdelavi se mi zdi značilno v zvezi s poprej povedanim. Šilasta okna so v gornjem delu zaprta z gladko kamenito ploščo, ki je suličasto izrezana, kakor pri sv. Kvirinu. Napis, ki 4 Prim. F. T„ Beneška Slovenija, 1). in sv. 1898, str. 187 in Rutar, beneška Slovenija, str. 37 sl. 50. Svino pri Kobaridu, svod prezbiterija. (Konec XV. stol.).' datira stavbo, je objavljen v ZUZ V., 48. Material kamenitih delov je isti, kot pri sv. Kvirinu, tako da z gotovostjo lahko sklepamo, da so dekor te in drugih cerkva ustvarile domače kamnoseške delavnice ter je Andrej iz Loke, kakor drugi stavbarji, prinesel s seboj pač sistem, pri izvršitvi pa je bilo danih nebroj možnosti, da se uveljavijo krajevne posebnosti. Andrejeva stavba je na prvi pogled daleko bolj sorodna naši gorenjski gotiki, kakor katerakoli njenih vrstnic, ki sem jih videl, kar se posebno javlja v sistemu svoda ter v značilnem širšem prerezu, kateri je v ostalih stavbah redno občutno bolj šilast. Vseeno pa je toliko skupnosti med Andrejevo gotiko in gotiko ostalih stavb, da se kljub temu ujema z njimi v eno celoto, ki jo je čutil tudi Rutar. Kamnoseški okras je namreč soroden, motivi so povsod isti. Glavni sklepniki na temenu svoda se ločijo od stranskih po velikosti in po tem, da so figuralni, dočim so ostali le dekorativni in okrašeni večinoma z rozetami in ščitki. Osnovna temata glavnih sklepnikov so redoma patroni cerkva, Jezusova glava in Mati božja z Jezusom v naročju. V tem se skladajo cerkve sv. Kvirina v Št. Petru. Landarska jama, Svino pri Kobaridu (sl. 50), sv. Urh na pokopališču v Tolminu in Avče (sl. 51). Včasih pa je dekor še bogatejši in so skoro vsi sklepniki in konzole figuralno okrašen i. Tako sv. Urli v Tolminu, sv. Daniel pri Volčah, cerkev v Sužidu pri Kobaridu in v Lipi (Tiglio) v Slov. Benečiji; Landarska jama, ki se odlikuje po bogatih konzolah, je nekako na sredi. Vse omenjene stavbe, z izjemo one v Svinem, se skladajo tudi v karakterističnem, v primeri s kranjskimi neobičajno močno šilastem prerezu obokov, tako da v teh potezah lahko gledamo posebnosti provincialne gotske arhitekture Slov. Benečije, Tolminskega in Soške doline v 2. pol. in koncem XV. stoletja. Andrejeva stavba v Landarski jami stoji kolikor toliko osamljena, kar je razložljivo s tem, da je svoj sistem prinesel očividno iz svoje domovine na Gorenjskem, na drugi strani pa se je tudi 011 prilagodil nekaterim lokalnim posebnostim, n. pr. v oknu z gladko, suličasto izrezano kamenito ploščo mesto krogovičja ter v kamnoseškem okrasu, ki so mu ga izvršili domači kamnoseki. Kljub posebnostim, ki vežejo poznogotske stavbe ob slovensko-italijanski jezikovni meji v enotno skupino, moramo vse te stavbe priznati brez pomisleka za posebno lokalno varianto splošne alpske pozne gotike, ki v svojih bistvenih potezah ni dopuščala vpliva istočasno v Italiji proevitajoče renesanse in obvladala vse ozemlje do italijanske ravnine in kakor dokazujeta n. pr. v vojni uničena cerkev sv. Ivana pri Devinu in cerkev Matere Božje od Salvije na Konto-velju nad Trstom, prav do severovzhodnih bregov Jadranskega morja. Te stavbe razlikuje po zunanjščini od kranjskih v prvi vrsti odprti zvonik v obliki kamenitih lin nad glavnim vhodom in položne, s korci krite strehe. Tipične italijanske odprte line za zvonove segajo globoko v kranjsko ozeml je in so se ohranile n. pr. za sedanjim zvonikom iz XVII. stol., celo na cerkvi na Vrzdencu pri Horjulu (sedaj so popolnoma skrite pod streho), torej prav blizu Ljubljane, la motiv obvlada dalje vse ozemlje Cerkniške kotline in sega skozi Dolenjsko prav do Krke pri Žužemberku in naprej čez Dobrnič do lemeniške doline (n. pr. grajska kapela na Šumberku), samo, da je te line treba pogosto iskati v zadnji steni pozneje prezidanih zvonikov ali pa so kakor pri cerkvi sv. Katarine na Plešivici pri Žužemberku maskirane z lesenim zvonikom. V Beli krajini pa dosegajo cesto iz Črnomlja čez Dragatuš na Vinico. Kar se tiče drugega elementa tipike zunanjščine, položne strehe iz korcev, je ta skupna poteza, ki druži vse ozemlje Krasa, Vipave, Soške doline, deloma Tolminskega in Slovenske Benečije v enoto, vsaj v Vipavski dolini in na Krasu gotovo novejšega izvora. Prvotna oblika streh v teh krajih je bila strma, kakor jo zahteva prejšnji krovski material, grobi, v velikih in debelih ploskvah loml jenih skrilj, katerega je izpodrinil korec. Sledove takih neprimerno višjih in bolj strmih streh kakor so sedanje, najdemo pogosto na zadnji steni lin nad fasado ali zvonikov kakor n. pr. na Silen I uboru pri št. Petru na Krasu in drugod. Material je v tem slučaju sam diktiral obliko strehe in obenem prav bistveno spremenil zunanji značaj stavbe. Več takih streh se nam je še ohranilo; n. pr. na podružnici pri Sv. Križu pri Trstu ali na prezbiteriju župne cerkve v Zgoniku itd. Značilno je zanje masivno zidano sleme. Za notranjščino v bližini Italije značilne neprekrite ladije z odprtim ogrodjem streh in opečnim, pogosto s šahovskim vzorcem iz 51. Avče, svod prezbiterija (2. pol. XV. stol.). belih in temnili rombov poslikanim podlogom in poslikanimi gredami, ne segajo tako daleč kakor odprte line za zvonove, zdi pa se, da tvori estetsko vmesno stopnjo med njimi in ravnimi stropi starih cerkva ostale Slovenije posebna oblika stropov, kakršnih se je več ohranilo v bližini Cerknice in Loža,5 kajti, oblika poslikane ploskve 1'resko-ometa na slavoloku v cerkvi na Šilen Taboru pri St. Petru na Krasu iz srede 15. stol. jasno kaže, da je imela cerkev prvotno te vrste strop. Običajni ravni strop pokriva prostor v višini vrha stranskih sten, v navedenih primerih pa ravni strop dvignejo nad stene v ostrešje in zmanjšajo s tem njegovo ploskev, v prvi vrsti pa dosežejo večjo višino prostora, oni del ostrešja pa, ki se vidi ob straneh, pokrijejo z enakim oblogoin, kakor ga ima strop. Pri cerkvi v Landarski jami omenjeno polnilo šilastega vrha oken z gladkimi, priprosto izrezanimi kamenitimi ploščami mesto krogovičju, pa srečamo na Kranjskem še prav na meji ozemlja, ka- Priin. Kr. Stele, Leseni stropi v cerkvah, Dom in Svet I. I9J4. mor segajo odprte line, pri cerkvi sv. Duha na Vrheh pri Aišnji gori: izrez ima tu okroglo obliko, mesto gori omenjene suličaste. Pogled na arhitekturo poznogotske dobe v smeri slovensko-ita-lijanske jezikovne meje nam nudi torej isto sliko, kakor slikarstvo one dobe na tem ozemlju. Splošni značaj daje severna gotika v čistih, četudi lokalno pobarvanih oblikah. O mešanju z italijansko renesanso do 16. stoletja ni govora. Penetracija posameznih, za severni ali južni milje značilnih elementov, se vrši v precej globokem pasu, ki bi ga bilo treba še podrobno preiskati, da se ugotove vse posredne oblike'in njih izvori. Skupina stavb okrog Andreja iz Loke nam je bila samo povod, da smo opozorili na to, za umetnostno zgodovinsko geografijo naše domovine važno in zelo zanimivo vprašanje. 52. Landarska jama, konzola v prezbiteriju. (1477) Srednjeveški rokopisi državne licejske knjižnice v Ljubljani. Milko Kos / Ljubljana. VII. Rokopisi različne provenience. 4. 55 Pergament; — 14. stol.; -— 35-5 X 23-5 cm; — 200 fol. (= 2 sekstermja [f. 1—24] + 17 kvaternijev + 4 listi [en ternij z dvema odrezanima listoma] + 4 kvaterniji [f. 105—19(i] + 1 binij + 6 listov); — knjižna minuskula, dva stolpca, ena roka; — renesančna vez v lesene z belim usnjem prevlečene platnice iz 1. 1504. (na notranji strani sprednjih platnic zapis „illigatus Labaci per Christophorum Wlös, anno 04to); kovinasta sklepa deloma odpadla; notranja stran zadnjih platnic je prelepljena s pergamentnim listom, katerega je roka 15. stol. popisala z brevirskim tekstom. V rdeči, modri, beli, črni, rjavi, lilasti in zlati barvi ornamentirane i n i c i a 1 e na f. 1 (P, A). 14 (H), 10' (C), 31 (D), 37' (E), 44' (F), 51' (G), 55' (II), 58- (I), 07' (K), 08 (L), 70 (M), 87' (N), 93 (O), 99 (P), 119 (Q), 121' (H), 127' (S), 140 (T), 154' (U), 102 (X), 162' (Y), 164 (Z), 165 (C), 165' (O), 172' (C), 177' (Q), 183' (D), 188' (C), 193' (P), 198 ((j), 203' (C). F. 1—164'. Papias, latinski realni slovar. — f. 1: predgovor, „Potui si mee uolunlati X Aimo, Plato, Fulgentius“; — f. 1 do 164: alfabetično urejeno slovarsko gradivo; — f. 164': sklepne avtorjeve besede, „Infinitas benedictionis gratias X perfluam sapientia cum patre ... Amen. Ergo fratres mente pia pro me rogitate, Papia.“ f. 165—203. Cassiodorus Senator, Varia e. — f. 165—165': „Ilire senator amans offere hec dona magistro cui plus eloquio nulla metalla placent. Incipit prologus in libro numero .XII. magistri Aurelii Cassiodori Senatoris, viri clarissimi et qui uariarum dicuntur. Cvm multorum X iuditia sustinemus. Explicit prologus;“ — f. 165'—203: „Theodoricus rex imperatori. Oportet nos clementissime imperator X munificentia principalis“ (vsaka knjiga ima posebno vsebinsko kazalo; prvotno je rokopis obsegal vseh 12 knjig, danes je med f. 200/201 iztrganih okoli 32 folijev s tekstom od 21. pisma 7. knjige [leges per-tinere] do 15. pisma 12. knjige [arearum pinguis tritura conspieitur]). f. 203—206'. Cassiodorus Senator, De a n i m a. — f. 203: vsebina spisa; — f. 203'—206': „Cvm iam suscepti operiš X hominibus ni[tantur abstergere]“. — Ker je pergament iztrgan manjka konec spisa. Za zgodovino tega nedvomno v Italiji nastalega kodeksa so važne notice napisane na notranji strani sprednjih platnic. Mogoče je bil kodeks last samostana v Bistri, a sedanjo vez je dobil 1. 1504. v Ljubljani (xvi q>ve(Jifi ßiaTQag la^atj Tonet; illigatus Labaci per Christophorum Wlös anno 64to“). Dne 24. julija 1794. ga je bivši cistercijanec Bernard de Schlutterbach. takrat kaplan ljubljanskega nadškofa, daroval Abrahamu Jakobu Penzelu, profesorju ljubljanskega liceja („Rarae antiquitatis et eximiae raritatis codicem hunc manuscriptum dono mihi obtulit Vigilia Sancti Jacobi, quam Patronuni meum pia mente veneror, anni MDCC. XC. UII. Vir Reuerendissimus simul atque doctissimus Schlutterbachivs, serenissimi archiepiscopi Aemoniensis Capellanus. fth/jari '/Koi^ nviu>! Ita vouet Abrahamus Jacobus Penzelius, Professor Poe-seos Publicus in Aemoniensi Gymnasio, qui hunc codicem grata mente accepit eumque in sempiternam donatoris memoriam sedulo semperque seruabit. Faxit Deus vt adhuc diu eo vti liceat!“). Ni izključeno, da je stiški ekscistercijanec Schlutterbach pridobil kodeks iz biblioteke 1. 1784. razpuščenega samostana v Stični. Rokopisni katalog stiških knjig iz 1. 1790. v licejski biblioteki navaja tudi „Cassiodori opuscula diversa in fol. opus manuscriptum in membra, a script, ano.“ — Toda že 1. 1790. je pridobil kodeks za svojo biblioteko verjetno baron Jožef Kalasanc Erberg („Bibliothecae Erbergianae ladscriptus anno MOCCXCVI“). Končno je 1. 1798. prišel rokopis potom zamenjave v ljubljansko licejsko biblioteko („Commutatione inita codex praesens Bibliothecae publicae Lycei Labacensis anno 1798 adscriptus fuit. Quod testatur F[ran-ciscus] W[ilde] B[ibliothecarius I’[ublicus“]). Roka, katera je 1. 1504. napisala na platnice beležko o vezavi, glosirala je na mnogih mestih tekst Cassiodorovih Varij v latinskem in nemškem jeziku, a na f. 174' enkrat tudi v slovenskem jeziku: „tiga nima a \vech platit, khai sem nemu dole pustil, ta we ain druge, mu permekhlilu se.“ Slovenske besede sloje ob tekstu iz pisma kralja Teoderika „possessoribus, defensoribus et curialibus Tridentinae civitatis“, kateri glasi: nec inferri a quoquam volumus, quod alleri nostra humanitate remisimus, ne quod dictu nefas est. bene meriti munus innocentis contingat esse dispendium“ (izd. Mommsen, Mon. Germ, liist., Auct. antiq., XII, 56). 6. 56 Pergament; — 9. stol., prva polovica; — 30 X 22-5 cm; — 126 fol. (temeljni sestav tvorijo kvaterniji, vendar se niso ohranili vsi v svojem prvotnem obsegu, od prvega manjka danes prvi list, medtem ko je drugi te pole prilepljen kot naslovni list na notranjo stran sprednjih platnic; med ff. 21/22 manjka zadnji list tretjega in prvi list četrtega kvaternija, od petega kvaternija sta odrezana med ff. 28/29 in 30/31 dva lista, 13. kvaternij ima na koncu privezana dva folija (99 in 100), od zadnjih kvaternijev sta ostala še dva lista, manjka nekako 8—10 nekdaj popisanih listov; — karolinška knjižna minuskula s kurzivnimi elementi iz pisma predkarolin-ške dobe; — več menjajočih se rok, 1. roka (f. 1, prvih 7 vrstic in f. 35 do 67 passim), 2. r. (f. 1, 8. vrsta — f. 34'), 3. r. (f. 35 — f. 67, passim), 4. r. (f. 36, v. 14—25), 5. r. (f. 31, v. 9—15), 6. r. (f. 59, v. 11—25, f. 59'), 7. r. (f. 67, v. 9—f. 100'), 8. r. (f. 76', v. 17—20, 1. 101—126'); — lesene z usnjem prevlečene platnice, okovane spredaj in zadaj s peterimi okroglimi železnimi gumbi, od katerih je eden na zadnjih platnicah odpadel, sklep je iz usnja; vez je mogoče iz 13. stol., v katerem je napisan naslov na perg. lističu prilepljenem na zunanjo stran sprednjih platnic: „Excerpta de libro [moralium] beati Gregorii [pape]“; na notranjo stran zadnjih platnic sta prilepljena dva pergamentna lista iz nekega kodeksa z opisom svetopisemskih krajev pri Jeruzalemu (od roke 13. stol.). Neu me z liturgičnimi teksti od roke 10. stol. na ff. 44', 45, 45', 75', 76, 118. Naslovni lisi je prilepljen na notranjo stran sprednjih platnic in glasi: „In nomine domini patris et filii et spiritus sancti. Incipit e g 1 o g a quam s c r i p s i t Lathen f i 1 i u s B e i t h de m o -rali bus Job quae Gregorius papa feci t.“ f. 1: notica od roke 13. stol. „Incipit liber de excerptis moralium beali Gregorii pape.“ L 1—12(3': „Inter mvltos saepe querilur X Leuiathan iste beali-tudinem“ (ker so listi na koncu iztrgani manjka ekloga za dele 32. in 33. knjige ter za 34. in 35. knjigo „moralij“). Literatura: M. Kos, Ljubljanski rokopis Latlicenove „Ecloga de moralibus Job“, Razprave znanstv. društva za humanist, vede, II, 289—302. 24. Pergament; — 12. stol., sredina; — 23-5 X 16 cm; — 148 tol. (— 1 fol. 4 18 kvat. + 3 fol., prvotno je kodeks obsegal najmanj 20 kvaternijev, danes manjka od prvega 6 listov, od zadnjega pa 5 listov); — knjižna minuskula, en stolpec, ena roka (z izjemo pisave na f. 1 in 4—7); — lesene z usnjem prevlečene platnice iz 13./14. stol., sklep in gumbi iz kovine so deloma odpadli, prvi list prvega in zadnji list zadnjega kvaternija sla prilepljena na platnice, _----^ «3K ay ill’f c rscci^ms faozaUü bln c^vg )[>- -f ■> sAEPr.qx® ..u.rübnUtlioUanptr»- UU^r- ^ ,u^bU«p-pk^rrcr1pro^ilmmr,p^t^ra1 'CuneLxjuit n^en^^JmO^or,!,: fiilf &L« Uurn>- UngCrfAfii rurx. aAreLuwr*jxn)nngor-UfU* icJJj* faljvLar„umennA^ |i’t|)tniT-(. ^Uxde- AJlUtc. ptln^u-vm rvyf m,f>t tf^tctrrmr fli-iffV tnematrtnir- erac° •JwwT*-L*T^*n to^na{urii*~, ^HttO^UA+rii&i-ti.rri iliAiium trmpore- futfifi-ft^u*ru*~- Q_uod dum i^mrj.xm i-itrrt*- mtnu.ficonftJorVKf /^o-r fi?nt!!i , tiftiW Cjue-m l,W ^■B^k'Cifutn yuxfihnj*- .iwf Jiafrn ftnpTBT+n', • fwfArr- \»4i Kran •utremuenuf jsoffutrutf: cpioJtfdtm tatzuftfi «rrvmtfj.v ■puyuv^- fpirtrvl.f f.ifkm.rr-. fu.u*™** « ran.ie- qrt^),vnM-iv\urr; ^ ^C!J>M LIP, fK yV. j V w ; ... \ i>~ «rw~ m-m-rx > luifna’wMn^-w!). Idctrtfl^ÄnAi/'uir uti It-uttrx-u*rrr- thctrut~- ittetuffnenrutn lurTimf'e^yfirruinrr^. §tcttr ^rauvfttif Luly#- «"j}~ t*rre->-Loru)f botjutn i«w ■ e)Tiv. t-rtv win*» ft 1j>«u«u jjotintn imrtT'VtUr evrmfft-' t>»n*-jirrcin fcf imYr>n, miifft- . irrfttreffyirLxf L!mm -rruiff>-»IVC i/.\L ■$* iurf *, cayifitxT nMf tttfrjinTxm*-, r; luif mpj-rtl-n >,« Anftußr I>if j>4.fftaruf' Aelsrtrm fujtvtu-nr. u>*~A-v u.ttru?- t«nf|lu|p . cm 53. Ljubljana, lic. knjižnica, rokopis 6, fol. 1. na zunanji strani sprednjih platnic je v nadpisu razbrati ,,[Ex]planatio gdu[ali-um?] S. Augustini'*. 1.1—117. Avguštin: razlaga gradual ni h psalmov (ps. 119—133). — „... amphi teatri qualis fraudator X verba nostra sunt signifi[cati]...“ (ker je kodeks oh začetku in koncu pomanjkljiv manjka začetek razlage psalma 119, konec razlage psalma 132 in celotna razlaga psalma 133). f. 148: majhen ostanek folija, popisan v kurzivni minuskuli 13. stoletja. 26. Pergament; — 12. stol., druga polovica; — 19 X 12 cm; — 250 fol. ( 1 ternij + 12 kvat. + 1 kvint. + 18 kvat.; od prve pole manjkajo med ff. 1/2 štirje listi s tekstom evangelija po Mateju od besed „ubi Christus nas[ce-retur]“, II, 4 do „reddet tibi“, VI, 6; med ff. 20/27 manjka 1 kvat. s koncem Matejevega in začetkom Markovega evangelija od „tempus meum“, XXVI, 18 do „in parabolis“, IV, 11; med ff. 107/108 manjka en list s koncem evan- gelija po Janezu od „prehendiderunt“, XXI, 4, dalje; med ff. 22G/227 manjka en kvaternij s koncem Pavlovega pisma Hebrejcem in začetkom apokalipse, od „habentes itaque“ X. 18, do „dei et propter“, VI, 9); — knjižna minus- 54. Rokopis 20, fol. 45: kula, dva stolpca, dve roki (1—242', 243—230'); Iniciala Q. — lesene z usnjem prevlečene platnice iz 14./15. stol., hrbet manjka, devet kovinastih gumbov, sklep odpadel, na notranji strani zadnjih platnic beležke o krvi in druge notice od roke 15. stol. Iniciale v romanskem slogu z živalsko in rastlinsko ornamentiko, risane s črnilom in kolorirane v glavnem z modro in rdečo barvo: f. 1 (L), 45 (O, rep črke tvori ptica, držeča v kljunu črkin oval, gl. sl. 54), 108 (P, v loku črke psu podobna žival), 146' (P), 157 (P), 170' (P), 183 (P. lok črke tvori sključena psu podobna žival), 204 (P); ostale iniciale priprosto izvedene z rdečo in modro barvo. f. 1—239. Sveto pismo novega z a k o n a. f. 239—242': homilija na besede „vanilas vanitatum et ornnia vana“, Eccles. I, 2 („Si ire debemus fratres X dicit in epistola..konec manjka). f. 243—250: direktorij za nedelje in praznike cerkvenega leta. 34. S 9 Pergament; — 14. stol., sredina; — 22 X 10 cm; — 144 fol. ( 1 kvint. + 1 ternij + 1 kvat. + 3 kvint. + 1 kvat. + 1 list + 3 kvint + 2 kvat. + 3 kvint. + 1 sekst, + 1 kvat.. od tega manjka po en list med ff. 25/6, «mtpUtv *ivrxv.f\cpc» foiVT^-nfca atxmao toil 34/5, 54/5, 59/GO, 62/3, 65/0, 70/1, 89/90, 90/7, 101/2 in 120/7, dva med ff. 21/2; prvi list prve in zadnji list zadnje pole sta prilepljena na platnice; kodeks je uvezan iz treh delov: ff. 1—15', 10—21', 22—114'); — gotska ininuskula oziroma kurziva, ff. 17—21' en stolpec, ostalo dva stolpca; štiri glavne roke (1—15, 17—21', 22—47, 50—144); — sočasne lesene z usnjem prevlečene platnice z železnimi gumbi in deloma odpadlim sklepom. f. 1—15: ,,Tractatus de consciliis“, sledi vsebinsko kazalo, nato: „Peccata que pertinent ad episcopum. Nota sex casus X dictum est supra. Expliciunt tractatus introdutorii ad summa in Rajmundi et per consequens ad decretales.“ f. 15': prazno, f. 16: radiran tekst. f. 16'—21: beležke „de aduentu“, o sv. Ambrožu iz Milana, o sv. Nikolaju, o „etates hominis“, o sv. Agnezi, sv. Ani, sv. Tomažu iz Canterburya, sv. Pavlu puščavniku. f. 21: „Frater Petrus prior prouincialis ordinis fralrum heremi-tarum beati Augustini per Hungariam“ piše ,,domino Petro preposito sancti Georgij de Strigonio“ izjavljajoč, da sprejema njega in njegovo cerkev v bratovščinsko zvezo. „Datum Strigonio in festo etc. Anno domini M.°CCG. quartodecimo“ (prepis listine), f. 21—21': o sv. Juriju vojščaku. f. 22—49: pridige za nedelje in praznike cerkvenega leta, na f. .‘S8—38' od druge roke načrt pridige na besede „[MJedici suscitabunt et confitebuntur tibi“ (ps. 87, 11); nato od f. 47—49 pridiga „de- deci-mis“, načrt pridige o temi „Missus est Gabriel angelus...“ (Luk. 1, 26), „sermo de asscensione“ in različno gradivo ter notice od raznih rok. f. 49': prazno. f. 50—58'. „Incipiunt expositiones ewangeliorum. Ecce uenio X in quadragesima. Expliciunt.“ f. 58'—59. „De corpore Christi. Nota de corpore Christi.“ f. 59: beležke o grehih od roke teksta na f. 50—59 in zagovora proti hudi uri in mrzlici od poznejših rok. f. 59'—142. „Sunt hec collecta libro vvlgalia multa, ex alphabeto distincta scripta teneto et positu titulo quilibet est proprio. De absti-nencia primum capitulum. Dvplex est al>stinencia X perducere dig-ne tn r.“ f. 142'—144': začetki brevirskih molitev za nedelje in godove cerkvenega leta. f. 144' in ovoj zadnjih platnic: vsebinsko kazalo za spis na f. 59—142. 35. Pergament; — 12. stol., druga polovica; — 22 X 14-5 cm; — 195 fol. (= 1 kvat. + 1 binij + 23 kvat., od prvega kvat. manjka en list, med f. 100 in f. 108 je vložen f. 107 v velikosti 11*3 X 11 cm, med ff. 144/5 manjka en list); — knjižna minuskula, f. 1—11' v dveh, f. 12—195 v enem stolpcu, tri roke (1—11', 12'—100' in 108—195, 107); — približno sočasne lesene z usnjem prevlečene platnice z odpadlim sklepom; — neume: f. 194. li f. 1—11'. P s a 11 e r i j, od ps. 30, 3 („inclina ad me aurem tuam“) dalje, začetek manjka. f. 11': „Hic notantur collecte sanctorum qui proprias non habent.“ f. 12—195'. B r e v i a r i j (konec manjka). 37. Pergament; — 15. stoletje, med 21. febr. 1422 in 1. marcem 1442 (prim. koledarske beležke na f. 2' in f. 3); — 15-5 X 115 cm; — — 444 fol. (= 1 ovojni list + 1 ternij + iz- menjaje 3 kvint, in 3 septerniji + 1 kvat. + 1 sept. + 1 kvint. + 1 sept. + 1 kvint. + 1 sept. + 1 kvint. + 1 sekst. + 1 kvint. + 1 sept. + + 1 kvint. + 1 sept. + 1 kvint. + 1 list + 2 sept. + 2 sekst. + 2 sept. + 1 kvint. + 1 sept. + 1 kvint. + 1 sept. + 1 kvint. + 1 list -r 6 sekst. + 2 lista; za prvim terni jem manjka začetek brevirskega teksta, med ff. 443/4 pa 8 listov); — knjižna minuskula v dveh stolpcih, ena roka je pisala tekst na f. 2—438 in 443— 444, več različnih rok 14. in 15. stol. pa tekst na f. 1', 438—442' in 414—444'; — lesene z rjavim usnjem prevlečene platnice iz 16. stol. I n i c i a 1 e , izdelane v več barvah, na f. 16 (D), 22 (D), 27' (D), 33' (S), 40' (E), 47' (C), 54' (U), 89 (F); v inicialah so upodobljeni prizori, nanašajoči se na začetne verze pripisanega psalma, tako je pri besedah „Saluum me fac deus ...“ naslikan v valovih se potapljajoč mož (f. 33'), pri „Cantate domino..so naslikani trije pojoči menihi (f. 47') itd. f. 1—1': ovojni list sprednjih platnic, na f. 1' molitveni teksti „Absoluciones ad matutinum“, „Benedictiones“ in De sanctis vel de saneto“. f. 2—7': koledar. f. 8—440': breviarij za frančiškanski red, začetek psalterija manjka. f. 438—442; navodila za čilanje breviarija. f. 442': „De saneto Antonio capitulum ad vesperas.“ f. 440' in 442': zdravniški recepti („ain bewarte erczney für den griess“, „medicina ad faciendum sedes sine cura“, dve zdravili „contra ealculum“). f. 442': „Spernitur oblata, triplex a terra leuata, fracta vel inflata, aut discolor vel maculata, Candida, triticea, tenuis, non magna, ro- tunda, expers fermenti, non salsa sit hoslia Christi.“ f. 413. „Vespere morluorum.“ f. 443—443': „Lncipiunt vigilie mortuorum“. 61 frdm mwmtiwi atrqwtA tnatius nuoffffimfhon ßcrttmumlmdi fltttjjnm-fmctf ftntitsmtfnmsi! Iwümnmrqnji tnptidaMqpia dipioiör ©nfttfw OotrfnttwrtnTM öjciiMonmmrti nlifliiMbooiQ adenra fj.ijtjjts fiiArajjfcpmmi ttlCltfl-a fi’irfitrii iw ftn mc 'Ott t»i a» atöi nioyVnqainw 55. Rokopis 37, fol. 54': Iniciala I). f. 444—444': različne notice od raznih rok, n. pr. naštete „condi-ciones humane“ in „septem ecclesie capitales in Roma“, „subscolasti-cus Brixiensis Johannes Radmansdorffer peretatur littera familiarita-tis“, notice o „zehent zu Sagoritz in Treffens pharr“ (Zagorica v župniji Trebnje na Dolenjskem) ter dve skoraj nečitljivi notici, datirani z 1. 1444. in 1451. Breviarij je bil sestavljen za uporabo v nekem frančiškanskem samostanu (f. 89 „incipit breviarium fratrum minorum secundum consuetudinem curie Romane“). Pozneje je bil last nekega člana rodbine Polc v oglejski diecezi, kar kaže svetniški koledar in v n,em pripisane notice. Notice v koledarju: 1.2 k 21. jan. „obitus domine Barbare Poltzin abbatisse MoCCCCLXo“; f. 2' k 21. febr. „obitus domine Kynegundis matris fratris Nicolay de Greczh anno domini MoCCCC.o XXIIo“; f. 3 k 1.marcu „mater mea 1442 Anna Pol[tz]“; f. 3 k 21. marcu „Dorothee Polcz 1443 soror“; f. 3' k 18. aprilu „obitus venera-biiis domini Petri Poltz presbiteri in Wippach anno domini MoCCCCoLVIImo“; f. 4 k 14. maju „MoCCCCoLIIIIto sepultus est comes Heinr[icus] comes Goricie“; f. 4 k 24. maju „Jorg Polcz jartag“; f. 5 k 3. juliju „Andre Polcz jartag“; 1'. 5 k 11. juliju „obitus comitis Fridrici Cili[e MCCCCjLIIII“; f. 6 k 4. oktobru „obitus Barbare LIIIo anno.“ Barbara Pole je bila od 1. 1441. opatinja v Mekinjah, njen brat Peter pa 1. 1451. župnik v Moravčah in arhidiakon za Gorenjsko (Valvasor, Die Ehre d. II. Krain, 111, 691, 773; IV, kn. X, 80. kn. XI, 372). 43. 62 Pergament (f. 1, 14—236), papir (f. 2—13); — 15. stol.; — 11 X 7-7 cm; — 236 fol. (= 1 list + 1 seksternij + 18 kvinternijev + 1 sekst. + 3 kvint. + 1 kvat.; po en list manjka med ff. 54/55, 60/61, 194/195, po dva med f. 229/230 ter na koncu za f. 236; več listov, mogoče ena pola, manjka med 1. 169/170); — knjižna minuskula, en stolpec, štiri glavne roke (ff. 2—13, 14—163 in 172—226; 163—171' in 228—229'; 231'—236'); — lesene z rjavim usnjem prevlečene sočasne platnice, kovinasti sklep deloma odpadel; na notranjih straneh platnic je prilepljen po en koloriran lesorez iz 15. stol., spredaj sv. Katarina (5-8 X 4-4 cm), stoječa, s krono na glavi, v levici drži na tleh stoječ goli meč, pri nogah leži kolo; zadaj sv. Peter (8-8 X 6-4 cm), stoječ v pokrajini z drevesi, v desnici drži knjigo, v levici ključ. F. 1: „1C04 jar, spes mea Christus“ in razne druge beležke. f. 1': prazno. f. 2—13': koledar v nemškem jeziku s salzburškimi in avstrijskimi svetniki. f. 14—163. „Psalmi ad laudes in festiuitatibus sanctorum,“ slede psalterij, himne, molitve. f. 163—171': molitve „von dem heiligen lerer sand Jeronimo“, „von dem heiligen vater vnd byschoff sant Vlreich“, „von der heiligen fra-wen sand Maria Madalena“, „von der heiligen iunckfraw sancta Kat-treina“ (nadaljevanje na f. 228'—229). f. 172—228: brevirske molitve. f. 229. „Ain schönes gepel von der heiligen sant Appolonia“. n» f. 229'. „Collecta. Allmächtiger ewiger...“ (molitve), f. 230. „0 summa deitas ...“ (molitve), f. 230'—231: prazno. f. 231'—230. „In commemoracione sancti Leopoldi habentur anti-phone et psalmi feriales. Capitulum. Justum deduxit.. 45. 63 Pergament; — 14. stol., druga polovica; — 12'6 X 9 cm; — 159 fol. (= 9 sekst. 4- 1 okt. + 3 sept., po en list manjka med ff. 89/90, 92/3, 111/2, 116/7, 126/7, 131/2, 130/7, 1-13/4 in 146/7, prav tako manjkata začetek iu konec rokopisa); — knjižna minuskula, en stolpec, ena roka; — brez platnic. f. 1—74. Brevirski „cursu s“ za posamezne tedenske dni (de sanctis angelis, de omnibus sanctis, de sancta trinitate, de corpore Christi, de passione domini, de conpassione beate Marie virginis, de nativitate domini), začetek nedeljskega manjka. f. 74—78. „Incipit iubilus de infancia saluatoris.“ f. 78'—88. „Incipit cursus de eterna sapiencia.“ f. 88—94. „Incipit cursus de beata Maria Magdalena.“ f. 94—97: molitev „de nomine beate Marie virginis.“ f. 97—112: molitve „de domina nostra Maria.“ f. 112—121. Prolog in molitev „sancti Jeronimi presbiteri ad Rusticum monaclium.“ „Incipit prologus sancti Jeronimi presbiteri (f. 112') in oracionem subscriptam ad llusti- cuin monachum. Peruenit ad me X aperiamus per dominum. Explicit oracio...“ f. 121—151': molitve „de passione Christi“, f. 151'—152': molitve „in elevatione corporis Christi“, f. 152'—155: o čudežu Matere Božje, f. 155—155'. „Oracio ad dominam.“ f. 155'—156. „De vtilitate veneracionis armorum Christi.“ f. 156—158'. „De armis Christi.“ f. 158'—159: molitev „ad dominum Jhesum.“ f. 159': izbrisan tekst v knjižni minuskuli nekoliko starejšega tipa od onega glavnega teksta. 71. 64 Papir; — 14. stol., konec, ali začetek 15. stol.; — okoli 29 X 21-5 cm; — 397 fol. (= 2 lista + 17 sekst. + 1 kvint. + 14 seksi. + 1 sept. + 1 sekst.; za f. 2 manjka več listov, trije listi manjkajo med ff. 5/6, po eden med ff. 211/2 in v drugem seksterniju, dva med ff. 353/4, od zadnjega seksternija manjka ■ druga polovica in za njo več listov, kodeks je uvezan iz dveh delov (1—353', 354—397'); — lesene z usnjem prevlečene platnice iz 15. stol., sklepa deloma odpadla; na notranjih straneh platnic sta nalepljena papirnata lista s tekstom in notami od roke 16. stol. F i 1 i g r a n i: meča navskriž položena, šesterožarna zvezda v krogu z dvema križema, trovrhata gora s križem na srednjem najvišjem vrhu, nakovalo v krogu s križem. f. 1—208'. „Incipit sanctuarium siue cursus sanctu-a r i i a kalendis decembris vsque ad kalendas iunii. In die sancte Barbare ad vesperas psalmi feriales. Capitulum. Qvi gloriatur X pridie kalendarum iuniarum. Regnante domino nostro Jesu Christo cui.. f. 209—211. Himne „de sancto Benedicto, de sancto Christoforo, in decollacione Johannis Waptiste, de sancto Johanne apostolo, de sancto Hermochora et Fortunato, in lesto omnium sanctorum, de sancto Martino, de sancta Maria Magdalena, de sancto Francisco, de sancta Katherina, de sancta Eufemia Dorothea, de concepcione Virginis Marie, de sancto Anthonio, de sancta Martha, de sancto Hylaro et Taciano.“ f. 211': prazno. f. 212—223': brevirske molitve (začetek in konec manjkata). f. 224—397'. (Hugo de Prato Florido, Sermones super evangelia et epis tolas). ,,[E]cce dabit... X fructum alla-turi“ (uvod). — Konec manjka. Na f. 300' kol. 1 je med črtami nad latinsko besedo „vepres“ zapisana od roke iz prve polovice 15. stol. slovenska beseda „hostrosintze“, prav tam ob robu pa od iste roke „ostrosintze vepres pramper“. Po Pleteršniku jc ostrožnica isto kot robida ozir. robidnica (Brombeere). 72. 65 Papir; — lfi. stol., sredina; — 28 X 21-5 cm; — 312 fol. (= 26.sekst.), od zadnje pole je ohranjen v glavnem samo en prazen list; — gotska knjižna minuskula; f. 14—227' dva stolpca, ostalo en stolpec; dve roki (1—227', 229—S^); — od lesenih z usnjem prevlečenih platnic manjka skoraj polovica, na ostanku vtisnen „super ex libris“, in sicer salzburški grb (ščit razdeljen v vertikalni smeri v dve polovici, v desni proti desni korakajoč lev, v levi s horizontalnim pasom podeljeno rdeče polje) in grb gospodov iz Hodiš (? Keutschach) na Koroškem (repa z listi). f. 1—227'. Bertold iz reda dominikancev: nemška predelava dela Summa confess o rum Johanne s a iz Freiburg a v Breisgavu. — f. 1—12, „Hye hebt sich an das register der summen Johanns nach dem ABC etc.“; — f. 12'—13': prazno; — f. 14 — 14', „[UJnusquisque sicut X seiner sei salichait“ (Bertoldov uvod); — f. 14'—227', „Woven ain pabst gemainkhlich den menschen muge ablosen. [AJblosen mag ain pabst X oder sy all miteinannder. Hec Thomas etc. Finito libro sit laus et gloria Christo“. f. 228—228': prazno. f. 229—312': posvetilo prevajalca sledečih pisem, olomuškega škofa Job. Dubraviusa (ali Jan Skala z Doubravky a Hradište, f 9. sept. 1553), moravski mejni grofici Elizabeti (f 15. jun. 1545, poročeni 21. apr. 1543. s poljskim kraljem Sigmundom II. Avgustom), „Der duriehlewtigisten fürstin X vnd zu dichten“; — f. 229'—266': „Die epistel sand Eusebii der etwann gewesen ist sand Jeronimus junger zu dem heiligisten bischouen sand Damasum vnd zu Theodosio *dem Senatoren der Römer. Von dem leben desselben sand Jeronimus etc. Dem erwirdign vater X vernemen wellest“; — f. 266'—274': „Hie hebt sich an die epistel sand Augustin des heiligen bischoues zu dem heiligen bischouen sand Cirillen von der erscheynung die im himelischen ge-offenwart vnd erczaigt ist worden. Von dem tod vnd sterben saind Je-ronimus etc. (f. 267). Erwirdiger vater X ein warhafftiger got pist ewik-chlichen. Amen. Etc.“; — f. 274'—312': „Hie hebt sich an die epistel sand Cirillen des heiligen bischoues ze Jherusalem zu dem heiligen bischof sand Augustin. Von den wunderczaichen sand Jeronimi die . nach seinem tod geschechen sind etc. Dem erwirdigen mann X vnd warhait mein [irdisch leben verloren]“. — Konec je radi deloma odtrganih folijev pomanjkljiv. 101. 66 Papir; — 15. stoli-, druga polovica, koledar je datiran 1. 1467; — 22 X 14-5 cm; — 224 fol. (= 1 kvat. + 18 seksternijev, konec manjka); — gotska kurziva, en stolpec, dve roki (1—208, 208'—224'); — sočasna vez v lesene z rjavim usnjem prevlečene platnice, kovinasto-usnjata sklepa deloma odpadla. * f. 1—6'; koledar z dnevnimi črkami in svetniškimi imeni, katera kažejo na rabo v salzburški diecezi, mogoče v kakem avguštinskem samostanu, na koncu (f. 6') notica „1467 Martinvs Kolvveis“. f. 7—9': prazno. f. 10—111': „Sandt Johannis ewangeli in dem ersten capitel, das schol man alle morgen peten vor ander gepet“ in razne druge molitve, psalmi, litanije itd. v nemškem jeziku. f. 111'—150: „Hie hebet sich an der cursus vnser lieben frawen.“ f. 150': prazno. f. 151—176': „Hie hebt sic an der chors von vnsers hem leiden.“ f. 177—208: „Hie hebt siech an die vigily.“ f. 208'—224': molitve, psalmi in slično v nemškem jeziku. 108. 67 Papir; — 15. stol.; — 21-5 X 14.5 cm; — ovojni list + 141 fol. (= 9 sekst. + 1 kvint. + 2 sekst.); — gotska minuskula v enem stolpcu, ena roka; — brez platnic. Filigran: krogla (sphere). f. 1—95: dvogovor med „der junger“ in „der maister“ o raznih svetih stvareh, ,,Audi filia... Also spricht der edell chunig Dauid X irs chindes wirdichaitt. Amen. Hie hat das puech ein end, got wend vns vnser eilend.“ f. 95': prazno. f. 96—98: „Wie der rosenkrancz ist auffkomen.“ f. 98—99': „Ain vorred in den rosenkrancz Marie.“ f. 99'—103: „Hye hebt sich an der rosenkrancz Marie.“ f. 103—104: „Hernach ist geschriben der lobsankch Marie vnser lieben frawen. Dich hymelkunigin wir eren ...“ f. 104—105': „Ain guete inaynung von dem sünder. Uns engel wurdert allgeleich ...“ (pesem). f. 106—107': „Von vnsern lieben frawen gepett“. f. 108—108': prazno. f. 109—141': mašne in druge molitve. 124. 68 (na notranji strani sprednjih platnic signatura od roke 17. stoletja: '835 No 217 b). Pergament; — 14. stol., pred 1. 1352.; — 16 X 125 cm; — 174 fol. ( 1 kvint. + 13 listov + 12 kvint. -f 2 lista + 1 kvint. + 3 kvat., po en list manjka med ff. 9/10, 16/7, 173/4 in za f. 174, dva med ff. 106/7, trije med ff. 22/3); — gotska minuskula, en stolpec, tri roke (1—173, 171 in 173', 174—174'); — sočasna vez v lesene s pergamentom prevlečene platnice, sklep in gumbi odpadli skoraj popolnoma, listi lahko obrezani. f. 1—9': „O r do misse incipit ad humerale“ (uvodne in splošne mašne molitve, konec manjka). f. 10—14': „In epyphania domini prefacio“ in druge prefacije za razne praznike in prilike. f. 15—16': „Communicantes. De nativitate“, isto „de epyphania, in cena domini, in die pasche, in ascensione domini“. f. 17—22': „Te igitur clementissime paler...“ (konec manjka), f. 23—173': „Officium de sancta trinitate“ in drugi oficiji za razne praznike. f. 173': „Oracio bona de sancto Sebastiano contra pestilenciam.“ f. 174: „Epistola de sancto Laurencio.“ f. 174': „Ewangelium de eodem.“ Kodeks je bil last jezuitske rezidencije v Millstattu na Koroškem (f. 1 „Re-sidentiae Societatis Jesv Millestadij inscriptus“ od roke 17. stol., f. 90' „Collegium societatis Jesu Muhlstadii anno MDCCXXXV“. Prejkone z ozirom na papeža Klementa VI., kateri je vladal od 1. 1342. do 1. 1352. in je v rokopisu omenjen na f. 171, je datirana notica na notranji sü’ani sprednjih platnic „Missale Mühlstad, a Lavant recognitus anni c. 1342. Excedit antiquitas ultra 412 annos“ (1312 + 442 = 1784). Na notranji strani sprednjih platnic je prilepljen listič z zgodovinskimi noticami o millstattskem samostanu, podpisan je „Jos. Repeschitz“ (zbiratelj starin v Ljubljani, r. 1755, u. 1812, prim. Mitth. d. hist. Ver. f. Krain, 1851, 55). Literatura. R. Eisler, Beschreibendes Verzeichnis der ilium. Handschriften in Österreich, III, Kärnten, 9; II. Menhardt, Die Millstätter Handschriften, Zentralbl. f. Bibliothekswesen, XL (1923), 130—142. 140. 69 Papir; — 15. stol., po I. 1431 (gl. f. 2); — 15 X 10 cm; — 225 fol. (= 9 sekst. + 1 kvint. + 9 sekst., en list med ff. 38/9 odtrgan); — gotska knjižna kurziva, en stolpec, tri roke (2—213', 214—223', 224—225'); — približno sodobna vez v lesene z usnjem prevlečene platnice, sklep iz usnja, obreza kasnejša. Filigran a : zgornji del volovske glave s cvetlico med rogovi, gora z grškim križem (?). f. 1: pisni poizkusi od raznih rok. f. 1': prazno. f. 2—64. „In dem piiehlein sind geschriben he rez o g Willi aims gepet... Dy nachgeschriben gepett sind gemacht nach Crist gepürtt vierczehen hiinderl jar vnd in dem ainsvndreissigislen jar dein höchgeporren fürsten herezög Wilhalm zü Payren. Man sol (f. 2') zii dem ersten anrüffen gott den heiligen geyst...“ f. 64': prazno. f. 65—213': razne molitve v vezani in nevezani besedi, f. 214—223'. „Von der peicht. Ich gib mich X in meinem haus. Si tris ponatur et tan simul associatur et nus addatur, scriptor huius sic uocatur. Deo gracias. Et est sic finis'“ (Tristannus), f. 224—225': molitev h Kristusu. 145. 70 Papir; — 15. stol., druga polovica; — 13-3 X 9-5 cm; — 10 pozneje uve-zanih folijev + 130 fol. (= 1 sekst. + 1 sept. + 1 kvint. + 1 sept. + 1 kvat. + 3 listi + 1 kvint. + 1 sept. + 1 kvint. + 1 sept. + 1 kvint + 2 kvat.); med ff. 113/4 so izrezani trije listi, od zadnjega kvaternija manjkata na koncu dva lista, med ff. 70/1 je vlepljen en list; — gotska knjižna kurziva, en stolpec, glavna roka f. 1—112, ostalo od raznih rok 15.—17. stol.; — vez v sodobne lesene z usnjem prevlečene platnice, sklep iz kovine, na koncu rokopisa sta ob zadnjih platnicah uvezana dva pergamentna lista s tekstom v gotski mi-nuskuli 14. stol. Pred glavni tekst je uvezanih 10 listov z napisano vsebino glavnega teksta (f. 1—4) in raznimi molitvami od rok 15. stol. (f. 9'—10) in 17. stol. (f. 4—9); ff. 4', 8—8' in 10' so nepopisani. f. 1—1': molitev na čast sv. Neže in beležke o čitanju brevirja, f. 2—112: brevirske molitve. f. 112'—118: načrti in beležke za čitanje brevirja, češčena Marija v nemškem in latinskem jeziku in druge molitve. f. 118'—121: „Sermo beati Augustini episcopi de charitate. Diui-narum seripturarum X sed eciam breuis. Amen.“ f. 121'—129: načrti za pridige. f. 129'—130': „forma absolutionis“ in razne molitve. Umetnostno zgodovinsko društvo. Delovanje društva se je v letošnjem poletju osredotočilo na prirejanje izletov z ogledi umetnostno-zgodovinskili spomenikov. Prirejenih je bilo v Sloveniji šest izletov in sicer: 1.) 18. apr. v Begunje— Sv. Peter — Lesce, pod vodstvom d r ja. F. Steleta; udeležba 19. 2.) 2. maja v Jable — Groblje — Smlednik—Skaručino, pod vodstvom msgr. V. Steske in drja. F. Steleta: udeležba 4 r a -m i č : Poetovio. Čas XX, št. 6, str. 330—332. Stele F r., M. A b r a m it-: Poe- tovio. Časopis za zgodovino in narodopisje XXI, 1—2, str. 148—150. Razstava Društva slov. upodabljajočih umetnikov v Sarajevu. Juni j-julij 1926. Katalog: XIII. razstava Društva slovenskih upodabljajočih umetnikov, Ljubljana. Tisk: J. Blasnika nasl. (Samo seznani). * D o b i d a dr. Karl, K r a t a k pregled s 1 o v e n a č k e u m et-n o s t i. I’ri I i kom unietničke izložbe u Gradskoj Večnici u Sarajevu. Slo-boda (Sarajevo) koncem junija. — S I o v. u m e t n o s t n a r a z s t a v a v Sarajevu. Jutro štev. 152. (7. VIL). — Razstava slovenskih upodablj a joči h u m e t-n i k o v v Sarajevu. J utro št. 139. (20. VI). Marolt Marijan, Izložba slovenske m o d erne slik a r -s k e u m j e t n o s t i. Jugosla venski list (Sarajevo). 10. \I. — S a Uinetničke izložbe u Gradskoj Ve c n i c i. Sloboda (Sarajevo). 1. Vlil. — Izložba slovenske u ni j e t -n o s t i. Jugoslav. I.ist (Sarajevo). 18. VI. Razstava Društva slov. upodabljajočih umetnikov v Pragi. Septeinber-Okto-ber 1926. Katalog: V y s t a v a s 1 o v i n - s k e h o u ni č n f. U v o d : F r u n Stele. Praha. Poräda vytvarny odbor uinelecke besedv. Tiskla Grafia Praha. Ila r las dr. Fr. X., Umelecka Beseda. Nar. Politika št. 246. (8. IX.). I e h m a n n Fritz, Ausstellung s 1 o v e n i s c h e r K u n s t. Prager Tagmatt št. 212. (8. IX.). — V izvlečku : Vurnik Stanko, Slovenska umetnost in Čehi. oiovenec št. 211. (16. IX.). I- o v r i č Božo, Slovenski upodabljajoči u m e t n i k i v P r a-g i. Jutro št. 234. (10. X.). M a r e k J. R., S 1 o v i n š t i U m e 1 c i. När. Listy št. 250. (12. IX.). Razstava J. M. Gorup —B. Jakac. Maj-junij 1926. Katalog: Razstava J. G o r u p -B. Jakac. L j. 1926. J. Blasnika nasl. Naslovna litografija, seznam in 8 reprod. M e s e s n e 1 dr. France, Razstava J. G o r u p - B. Jakac. Jutro št. 133. (13. VT.). St. K., Slikarska r a z s t a v a J. M. Gorupa in B. Jakca. Jutro št. 117. (23. V.). Vurnik il r. Stanko, Razstava slik i n grafik J. Gorup-B o ž. Jakac. Slovenec štev. 129. (io. VI.). — Razstava Josipa Go r u p a in B o ž i d a r a Jakca. Slov. Narod št. 115. (23. V.). — II a z s t a v a C! o -r u p - J a k a c. Slov. Narod št. 116. (26. V.). — Razstava Gorup-Jakac. Slov. Narod št. 123. (3. VI.). Jugoslovanska grafična razstava v Pragi. September-Oktober (926. Katalog: V v s t a v a k o 11 eg i a j u g o s 1 o v a il s k y c h u ničle fi grafiku. 4. srpna do 12. žari 1926. Praha. Seznam. L o v r i č Božo, R a z s t a v a kolegija j u g o s 1 o v e n s k i h grafikov v Pragi. Jutro štev. 222. (26. IX.). O praški grafični razstavi so med drugimi pisali še: Kost a St ra nji e v Topičevem zborniku (gl. Jutro št. 200 od I. IX.), F. X. Marias v Nar. politiki. Češke Slovo. När. listy, Venkov, Pravo lidu. Prager Presse, Prager Tagblatt, Nova Praha. Spominska razstava I. Grohar. Jiiuij-julij 1926. Katalog: Ivan Grohar (1867—1911). Ljubljana 1926. Založila Nar. Galerija. (Življenjepis, 17. reprod.) D o b i d a dr. Karl, Ivan Grohar. Ljubljanski Zvon XLVI, 8—9, st r. 485—495. — Po G r o li a r j e v i razstavi. Jutro št. 168. (25. VIII.). L o ž a r Rajko, Po z a t v o r i t v i G r o h a r j e v e r a z s t a v e. Slovenec št. 173. (3. Vlil.); št. 175. (5. Vlil.). M e s e s n e 1 d r. I*’ r an, I v a n G r o -h a r. Dom in svet XXXIX, št. 6, str. 210—212. — Spominska kolektivna razstav a d e 1 Iva n a G r o h a r j a. Narodni Dnevnik št. 156. (21. VI.). Stel e d r. F r a n c e , G r o h a r j e v a razstava. Slovenec štev. 144. (27. VI.) — G r o li a r j e v a r a z s t a v a. J utro št. 159. (20. VI.). — Otvoritev G r o li a r j e v e r a z s t a v e pri Jakopiču. Jutro št. 140. (21. VI.). — Groharje v a r a z s t a v a. Slov. Narod št. 143. (27. VI.). Umetnostna razstava na pokrajinski razstavi „Ljubljana v jeseni“. September 1926. Katalog: Ljubljanski velesejem. Ljubljana v jeseni. Oficijelni katalog. Str. 31—32: Vavpotič Ivan, U v o d na bese d a. — Str. 55—46: Seznam. (Izdala uprava ljubij. velesejma.) G a b e r A n t e , S p 1 o š n a u m e t -li o s t n a razstava na razstaviš č u „L j u b1 j a n a v jeseni". Jutro št. 210. (12. IX.). I. V., R e v i j a n a š e u pod a b I j a -i o č e u ni e t n o s t i. | utro št. 205. (4. IX.). J R., U m e t n o s t n a r a z s t a v a. Slovenec št. 202. (5. IX.). L. V., U p o d a bi j a j o č a u m e t -n o s t n a p o k r a j i n s ki razstavi. Slov. Narod št. 200. (4. IX.). M e s e s n e 1 d r. I1' r a n c. e , U m e t -n o s t n a r a z s t a v a n a p ok r a -j i n s k i razstavi ..I. j u b 1 j a n n v jeseni“. Narodni Dnevnik št. 203. (II. IX.). Spectator. Še o u m e t n o s t n i razstavi. Slov. Narod št. 199. (5. IX.). V u r n ik d r. S tanko, U lil e t -n o s tu a r a z s t a v a n a v e I e -sejmu. Slovenec št. 207. (II. IX.). Razstava Srečko Magolič st. in ml. M a g o 1 i č Srečko, S p o mini slikarja- a v t o d i d a k t a. Slovenec št. 220. (26. IX.). J B., Razstava S. M a g o I i č star. i n ni 1. Slovenec št. 203. (7. IX.). Ante Gaber, Slikani sprehodi. Jutro št. 203. (4. IX.). Pomladanska razstava v Trstu. (Veno Pilon.) b., L' E s p o s i z i o n e d' arte a 1 G i a r d i n o P u b I i c o. Piccolo della sera (Trst) 8. V. 1926. — T r i e s t e. L’ Esposizi o n e p r i -m a v c r i 1 e (m a g g i o 1926). Le alti plastiche (Milano) 16. maja 1926. — V izvlečku: Veno P i 1 o n 11 a p o ni 1 a d a n s k i razstavi v Trstu. Jutro št. 150. (4. VII.). # B o r k o B o ž i tl a r, U m e t n o s t n a razstava Cotič- M e ž a n. Tabor št. 157 (20. VI.). Sušnik d r. F., Go tič- M e ž a n. R a z s t a v a sli k v M a r i b o r u. Slovenec št. 139. (22. VI.). D o b i d a Karl. Francoska g r a -Uka XVII.—XVIII. stoletja. Ljublj. Zvon XLV1, št. 6—7, str. 475—476. — I n m e m o r i a m Andreja S m o-1 e t a. Str. 480. — Žo Iger jev spomenik. Ljublj. Zvon št. 8—9, str. 557—558. Lajovic Anton, Misli o umetnostni kritiki. (Odgovor na dr. St. Vurnikov članek Umetnostna kritika kot družabna vrednota. Dom in svet XXIX, št. 2.). Dom in svet XXXIX, št. 4, str. 151—154. — V urnik d r. S t a n k o , K s p o -z n a v n i m i n d r u ž a b n i m vre d nota m subjekti v n o - i n d i v i d u a 1 n e m e t o d e. Dom in svet XXXIX, št. 6, str, 212—215. A n o n i m., Originalnost. Kritika 1926'27, št. 2. L o ž a r Rajko, B r ata K r a I j v luči idealistične esteti k e. Odgovor V. Janežiču, Na moderni razstavi. (Slovenec 10. IX. 1925). — Križ na Gori, 1925—1926. št. I. T, u u a č e k V I., Izložb a M atije lame. Ob/.or 18. V. V izvlečku: lutro št. 114. (20. V.). — Slovenec št. 112. (19. V.). — I a m ova razstava v Zagreli u. Po „Novostih“. S'ov, Narod št. 115. (23. V.). M e s e s n e I d r. F., N o v o o t v o r -j e n a d v o r a n a v N a r o d n e m in u z e j u. Narodni Dnevnik št. 108. (17. V.).' — Razstav a k i d a r ja Š t u r s e v Pragi. Jutro št. 111. (16. V.). — Vtisi s pariških umetnostnih razstav. lutro št. 204. (5. IX.). VI. Razno. Lajovic Anton, Ali je narodna umetnost lahko socialno škodljiva? Ljublj. Zvon XLVI, št. 6—7, str. 401—409. Ložar Rajko, Simplicissi-m u s , A ž b e in d r u g o. Slovenec št. 122. (1. VI.). Res Alojzij, Arheološki muzej v Benetkah. Slovenec št. 124. (3. VI.). R. L. T. dr.. Novi stavbinski slogi. Slovenec št. 217. (23. IX.). KNJIŽEVNOST. Homec. Spisal Anton Mrkun, župnik. V Ljubljani 1925. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. Str. 131. Navzlic sedanji draginji in okol-nosti. da ni mogoče računati z velikim številom odjemalcev, je po pisateljevi požrtvovalnosti izšla zgoraj omenjena knjiga. Vsebina je zelo bogata in bo vzradostila župljane in druge čitatelje, ki poznajo Homec. Po popisu ozemlja, rastlinstva in živalstva se je pisatelj s posebno pozornostjo vglobil v folkloristiko. V tem oddelku govori o družinskem življenju, o delu, narečju, zdravju, hrani, noši, o homški hiši, o šegali in navadah, vražah ter objavlja 96 pregovorov in rekov. Zatem se vrsti zgodovina župnije, župne cerkve in podružnice v Šmarci, kapelic in šole. Posebno poglavje je namenjeno organizacizam in odličnim rojakom. Polovico knjige pa je posvetil pisatelj vojnim dogodkom, kolikor so se dotikali homške župnije ali pa zrcalili iz vojnih pisem in iz poročil vojakov domačinov. Sms končuje seznam v boju padlih rojakov in imenik hišnih posestnikov. Knjiga je zasnovana za sedanji čas in bo vzbujala veliko zanimanje domačinov. ima pa po svoji bogati vsebini tudi trajno vrednost. Umetnostnega zgodovinarja zanima zlasti poglavje o umetniških spomenikih. Pisatelj pripoveduje, da so na Ilomcu na kraju starodavne kapelice sezidali novo cerkev v 1. 1722—1728. Ok. 1. 1760. jo je s freskami okrasil no vsem soditi slikar Anton Cebej. Te slike pisatelj natančno popisuje. Ob potresu 1895 so freske zelo trpele tako, da se v celoti niso mogle ohraniti. Zato je slikar Matej Koželj 1. 19C5. poslikal svetišče in 1. 1912.—1914. še ostalo cerkev s kapelami in koroni. V cerkvi se nahaja star kip Matere božje. Mencingerjeva slika Marije Pomočnice je sedaj v društvenem domu. Žal, da jo je slikar Mihael Kavka pri obnovi hudo pokvaril. Mencingerjeva je tudi manjša slika sv. Janeza in Pavla. La-yerjeve so štiri slike: Marije Pomočnice, sv. Trojice, sv. Janeza Neponm-čana in sv. Ane. Layerjev križev pot se je umaknil v podružnico v Šmarci. V postnem času obešajo na veliki oltar Pustavrhovo sliko Križanega. Sliki sv. Alojzija in sv. Marjete Kortonske sta delo Gašparja Göt/.la in Kraljico sv. rožnega venca je naslikal bržkone Lu-dovik Grilc. Prenova župne cerkve po potresu je podrobno popisana. Knjigo krasi in pojasnjuje poleg treh načrtov med besedilom še S slik na posebnem papirju V. Steska. Dr. Joseph Sauer: Wesen und Wollen der cliristl. Kunst. Herder. Freiburg im B. 1926. — Sauer, profesor freiburške univerze, je v tej knjižici izdal svojo razpravo o bistvu in hotenju krščanske umetnosti, ki jo je predaval 1. 1925. ob slovesnem snrejemu rektorata v Freiburgu. „Krščanska umetnost“ je po niegovem pojmovanju, ki se sklada s Krausom, umetnost krščanske družbe do renesanse, v glavnem torej umetnost srednjega veka: pozneje se je srednjeveški universalistični duh oblikoval samo še enkrat, na stropu sikstinske kapele, ki da ie „zadnja tvorba srednjega veka“. Te umetnosti „bistvo in hotenje“ skuša Sauer pokazati, a se bavi zlasti s slikarstvom starokrščanske dobe in zgodnjega srednjega veka. medtem ko se na kiparstvo sploh ne ozira in se ülede karakteristike srednjeveške arhitekture, ki je zelo dobra. kratko izraža, naslanjaie se na svojo knjigo „Symbolik des Kirchen-gebiindes und seiner Ausstattung“. Na to omejitev rojma ..krščanske umetnosti“, kakršno porablja tudi Sauer, je treba nriromniti, da je samo zgodovinsko - filozofsko pravilna Konec srednjega veka pomeni res tudi konec svojevrstnega duhovnega sveta in samo njemu lastne umetnosti, ki ie bila enotna, krščanska po snovi in formi, kakor ni pozneje nikoli več bila: kesneie je umetnost krščanskega kulturnega kroga pač porabljala srednjeveške snovi, toda v novi formi, ki je, kakor se nam zdi. bila zinislu onih snovi neprikladna in jih je morala počasi razkrojiti, kot sc je to tudi dejanski zgodilo. A vendar se je vredno vprašati, ali smo upravičeni odreči veliki umetnosti baroka in vsem poznejšim religioznim umetniškim izrazom „krščanski“ značaj, čeprav ta značaj ni več srednjeveški in mu je v marsičem celo nasproten? Če je krščanska umetnost izraz mišljenja krščanske družbe, je vsaj verski umetnosti izza srednjega veka težko odvzeti ta atribut, ker je krščanska družba še dalje obstojala, čeprav na drugih duhovnih temeljih nego v srednjem veku; še bolje pa je, da nazi-vamo posamezne perijode umetnostnega razvoja s časovnimi določili in označimo to. kar imenuje Sauer krščansko umetnost, kot umetnost srednjega veka in naslednjo kot umetnost novega veka. S takim določilom dobo časovno popolnoma jasno omejimo ter se izognemo dvoumni in gotovo nezadostni karakteristiki njenega značaja. Pa ta naša opomba zadeva le na-slo\ knjige, ne razprave same. ki se bavi z mnogo važnejšimi vprašanji, zlasti s problemom postanka starokrščanske umetnosti: povod zanjo so bile, kakor pravi pisatelj, Dvorakove ..temeljite študije o starokrščanski umetnosti ter o idealizmu in naturalizmu srednjeveške umetnosti“, v katerih da ni vse „popolnoma pravilno gledano“. Kritik se zadeva najprej ob Dvorakovo mnenje, da kaže delo starokrščanskega slikarja v katakombah že od vsega početka drugačno formalno hotenje, nego ga je izpovedovala poganska umetnostna okolica, in tu je Sauerjeva kritika gotovo upravičena. Dvorakov nazor, uri katerem pa ne smemo pozabiti, da je bil le malo pred smrtjo kratko in površno skiciran, in no katerem naj bi bilo zaznamenovati ob prelivu poganske v krščansko antiko globoko stilno zarezo ki loči dve različni umetnostni miselnosti, se ne bo dal vzdržati iz metodičnih razlogov ;n z ozirom na zgodovinska dejstva. Nemogoče si nam je predstavljati, da hi mlada, številno slabotna in kulturno gola. neopremljena krščanska družba mogla mahoma ustvariti nov likovni svet v ostrem nasprotju z vso umetnostno tradicijo poganske okolice: tak pojav bi bil čudež, ker nasnrotuie zakonu organičnega razvoja. A tudi dejstva govore zoper tako pojmovan ie postanka starokrščanske umetnosti, tako da je Sauer lahko mogel našteti mnogo dovolj znanih primerov, kjer je starokrščansko slikarstvo odvisno od poznoriinskega slikarstva po snovi in stilu. Prezrl pa je pri tem tudi Sauer, kakor prej Dvorak, neko okoliščino, brez katere si postanka stila starokrščanske umetnosti ne bomo mogli razložiti, lies je, da prevzema slikarstvo v katakombah naturalistično formo in naturalistične predmete poganske umetnosti, toda iz tega sprejemanja bi se nikoli ne bil mogel razviti idealistični stil. ki vlada tudi v katakombah pretežno. Za ta idealistični stil so morale biti dane kali v pozni antiki sami. Po pravici opozarja Sauer, da se starokrščansko slikarstvo sklada v svojem pojmovanju sveta „z najpomembnejšim pojavom umirajoče antike, z neoplatonizmom, kateremu je kraljestvo materije bilo prav tako samo ogledalo večnega duhovnega sveta“, a ta skladnost se ne omejuje zgolj na miselni krog. Če se novi krščanski miselnosti pripisuje, in po pravici. sposobnost, da v likih izrazi svojo lastno duhovno sliko o svetu, ne moremo te sposobnosti odreči ..najpomembnejšemu pojavu umirajoče antike“, neoplatonizmu. In v resnici Opažamo že v pompejanskem slikarstvu kompozici ie (naj navedem le fresko Daritev Fortuni v Napoliju), v katerih veljajo vsi oni stilni zakoni, ki iih kesneje imenujemo specifično krščanske: frontalnost, absolutna simetrija, trajno stanje, brezprostor-nost. neplastičnost figur, v snovnem oziru poudarek na idejni vsebini. Kakor se je aleksandrijska teološka šola naslonila na neoplatonizem, tako je starokrščanska umetnost žejno vsrkala vase one idealistične elemente roznorimske umetnosti in iih razvila do popolnosti, kakršne antična umetnost ti i mogla doseči. Prevzemanje naturalističnih snovi in form iz antike. ki se navajajo, ne poiasnjuje postanka katakombskega stila, marveč ga zntemniuje. V nasprotju z Dvorakom je Sauer tudi pri oznaki starokrščanskega muzi vičnega slikarstva 4. stoletja. Dvorak misli, da pomeni to slikarstvo nekakšno renesanso, kompromis z antično umetnostjo, čemur Sauer ugovarja, da je to ista umetnost, da pa je le namesto scpulkralne postala sedaj cerkvena dekoracija in da jo v 4. stoletju določa tudi ozir na smoter svetišča. V tej točki kritiki ni mogoče pritegniti. Čeprav rabi Dvorak preoster izraz, ko govori o „paganizira-nju" krščanske umetnosti v 4. stoletju, mu je vendar priznati, da je njegova ocenitev stila slikarskih kompozicij 4 stoletja pravilna in da predstavlja ta umetnost, ki bi jo smeli imenovati starokrščanski realizem, neko naturalistično reakcijo na spiritualizem se-ptilkralnih umetnostnih spomenikov iz dobe katakomb. Golo zunanje dejstvo, na katero se sklicuje Sauer, da se slikajo sedaj cerkve in ne več pokopališča. nam ne more pojasniti globokih razlik v stilu, ki se v 4. stoletju pojavijo, marveč moramo predpostaviti tudi razlike v mišljenju, o katerih nam zgodovina po cerkveni osvoboditvi dovolj jasno govori in ki so se morale uveljaviti tudi v umetnosti. Slednjič se Sauer bavi še z vprašanjem. kako je razložiti naturalistične težnje \ umetnosti 13. stoletja. Pri tem odklanja Dvorakovo mnenje, ki mu je za to spremembo v stilu „odgovoren“ nominalizem, prav tako P'jscntliolovo. da je razloga iskati v estetiki visoke sholastike, in uveljavlja misel, da je ono siilno meno povzročila mistika. Menimo, da je novi stil nemogoče razložiti iz katerekoli teli komponent tedanjega duhovnega življenia, marveč da je tudi ta stil. kakor vsak drugi, sinteza splošnega časovnega življenjskega čnvstva. ki je sestavljeno iz vseh važnih duhovnih faktorjev dobe, tako da je v njem najti odmeve nominnlizma, tomizma in mistike. Izidor Cankar. J o s e f Kreitmaier, Yon Kunst und Künstlern, Gedanken zu alten und neuen künstlerischen Fragen. Mit Titelbild und 48 Tafeln. Herder & Co. Freiburg im Breisgau. 1926. — Vsebina: Der Künstlerische Mensch. — Moderne Malerei von Gestern und heute. Impressionismus. Expressionismus. — Geistige Grundlagen des Expressionismus. — Primitive Kunst. — Von der kommenden Kunst. — Die Krisis der christlichen Kunst. — Konfessionelle Kunst. — Expressionistische Kirchenkunst. — Werkbundgedanken. — Leo Samberger. — Albin Egger-Lienz. — Felix Baumhauer und Otto CrnflI. — Von der Freiheit der Kunst. Knjiga je v glavnem ponatis razprav. ki jih je avtor v zadnjih 12 letih objavljal v „Stimmen der Zeit“ in drugih časopisih. Marsikaj, tako pravi uvod. je v novem natisu, izpre-njenega. Koliko, o teni poročevavec ne more govoriti. Da naravnost podam obe bistveni potezi te knjige. Slučajnostni nastanek razprav opravičuje in deloma pojasni pisateljeva v podrobnostih, posameznih opazovanjih izredno fina, bogata in poučna izvajanja. Obdelujoč vselej „aktualna“ vprašanja, se je pisatelj z vso vnemo nalogi posvetil, jo analiziral. Drugo je pa, da je stvari vedno gledal v izolaciji, kot pojave same na sebi in da si historičnega, razvojnega, kontekstnega pogleda ni pridobil niti v zadnjih letih svojega živahnega in že dolgotrajnega publicističnega dela. Če vidimo to dvoje, imamo ključ do vseh kreposti in slabosti pričujoče knjige. V sledečih vrsticah bo o njej čuti več negativnega nego pozitivnega. Enega pa pisatelju kljub temu ne bomo in ne bomo mogli odreči: Izmed mož cerkve je bil on vselej tisti, ki je z iskreno voljo iskal zveze med moderno umetnostno kulturo in Cerkvijo ter njenimi težnjami v tem vprašanju; On, čigar edinstvena svobodoumnost v obravnavanju teh perečih problemov bo k njih rešitvi doprinesla brezdvomno mnogo več nego ideološko čudna omejenost in determiniranost marsikoga izmed njegovih stanovskih tovarišev. Kot tak je du-liovski inteligenci mogel postati nekak vodnik skozi moderno umetnost. La-jični umetnostni historik bo pa knjigo odložil le redko z ugodjem — so stvari v njej, ki jih ne bo nikdar mogel vzeti v račun. K poglavju o „umetniškem človeku“ ni mnogo pripomniti. Je zelo poučno in vsakomur razumljivo. Argumentiranje z Nazarenci (13), posebno z Rungejem in potem z modernimi konverzijami (n. pr. Balir) se mi pa ne zdi srečno. To poglavje je nekako načelnega značaja, enako 13., o „prostosti umetnosti“. Dasi se z izvajanji ne strinjam, moram vendar reči. da je na pr. na str. 235/6 podano stališče dovolj široko tudi za lajično nnziranje in da me izvajanja stran 239/40 o liberalnosti Cerkve docela prepričujejo. Prim. k temu še zadnji odlok papeža Pia XI. glede sikstinskih slikarij. Drugo in tretje poglavje tvorita nekako celoto — impresijonizem in ekspresionizem kot oba tečaja sodobnega duševnega življenja. V zvezi z ekspresionizmom se obravnava v četrtem poglavju primitivna umetnost, nesrečna kompilacija in otepanje s teorijami, katerega nikomur ne pripo-ločam v čitanje. Sledeča poglavja pa so posvečena današnji žal da samo cerkveni in ne tudi lajični, profani umetnosti. Tu je pač naj večji minus knjige, ki l>i ga mogel izravnati le lep pregled današnjih umetnostnih struj, kot so „novi realizem“, „magični realizem“, „neoklasicizem“ in kakor se že imenujejo vsi ti in ostali plakati ene in iste firme. Interpretacija impresionizma je slaba in se ne bi bila smela ponatisniti. Danes vemo vendar več in drugače o tem pojavu, ga razumemo tudi sociološko kot nujnost v razvoju naših vrednot. In ne samo to. Celo njegov tribut pri gradnji današnje kulture ram že postaja določljiv, jasnejši. Nadaljnja konsekvenca Kreitmaierjevega vidika je sodba o propadu umetnosti in kulture sploh, stvari, ki smo jih zadnji čas dovolj pogosto čuli. Nič bolj abotnega nego to. Vzrok pa je, ker se ne zavedamo časa in njegove veličine. Z antitezo „telo-duša“, z razpravljanjem o „višjih dušnih zmožnostih umetnika“ (29), ki da jih je impresionizem zanemaril, seveda ne bomo daleč prišli. To je mlačva prazne slame in moramo drugače. Kaj si dalje pisatelj predstavlja, ko pravi, da imamo (loyev (16) način slikanja že v srednjeveški fresko, — miniaturni in muzivični tehniki, ne vem. Enako se mi zdi na glavo postavljen pojem barok, če se smatra kot „razkroj in razrahljan je velikih stilskih enot“ (19). Absolutno negotov bi stal potem pred klasicizmom. Prehod v ekspresionizem se pri Kreitinaierju vrši še vedno v zmislu one stare teorije katastrof in ekstremov in ne odgovarja dejanskemu stanju. Moti nas tu že neprestano navajanje tujih mnenj na zelo važnih mestih (44, 66), iz samega referiranja ni mogoče določno spoznati avtorjevega osebnega naziranja. Laiku seveda bodo tako zbrani citati dobrodošel leksikon, jaz sam pa bi podvomil. da je Kreitmaier ekspresionizem doumel in to v njegovih najbolj sirovih obrisih. O Cezanneu in Van Goghu govori sicer na važnem mestu z besedami drugih (44), ko pa Cezan-uea (61) samostojno oriše, izda svoje popolno nerazuinetje njegove vloge v razvoju zapadnega evropskega slikarstva in modernega posebej. Tu je nemogoče zavzeti stališče napram vsem tem zmotam. Z nevrastenijo, patolo-gičnostjo, bledo mistiko in teozofijo in Kar je še podobnega se pač dado ljudje in pojavi karakterizirati, če pa je ta morfološka karakteristika identična z znanstvenim raziskavanjem in razlaganjem stvari, je drugo vprašanje. Vrhu tega je vsa ta mistična navlaka rekvizit nemškega ekspresiojoniznia, katerega vidikov ne sinemo kratko in malo prenašati drugam. Tako bomo v Rusiji dobili vse drugačne težnje, dasi Kreitmaier o njih ne govori, in bomo morali v Franciji postopati zopet drugače, dasi Kreitmaier tudi o modernih Francozih zelo malo ve. In kar hočem povdariti: da je tudi nemški ekspresi-jonizem sam bodisi v podrobnostih bodisi v struktivnem zmislu popolnoma krivo načrtal (44—53). Neresna in banalna so često njegova izvajanja, za nepoučenega bravca pa nejasna bolj nego ta istična umetnost sama. Pravilno je Kreitmaier spoznal kapaciteto ekspresijonizina za nastoj nove religijozne umetnosti .(65) in kmalu tudi vso akutnost tega vprašanja (piim. llartlaub, Kunst n. Religion, ter moj članek v Križu na gori I. k Problemu relig. umetnosti v današnji dobi, ki sem ga napisal brez poznavanja kakršnegakoli tozadevnega spisa). Faktično stanje problema je danes na las tako kot ob prvem dnevu: moderne religijozne cerkvene umetnosti ni. Kje je krivda, to ugotoviti pač ni naša naloga. Lepo je priznanje str. 149/50, da so bile energije izven katoliških umetnikov v tem oziru plodnejše in boljše. Bilo je več resne volje tam nego tu. Tu je bilo šušmarstvo starega kopita, kakor nam ga predstavljajo pril. 29—32 pričujoče knjige in na pr. članek istega Kreitmaierja v Zeitschrift für christliche Kunst 1924/25 o A. Weckbecker j n in še nekateri drugi. Bolj natanko sem označil te vrste umetnosti v „Križu“ 1. c., tu pa naj opozorim še na članek Georg Lilla v isti „Zeitschrift“, isti letnik „Die Krisis der christlichen Kunst“ in pa na izvajanja Kreitmai-erja v tej knjigi str. 71, 123/8, 128/9, 130/5 in še drugod. Po vsem tem je zame kakor ironičen posmeh, če berem (str. 135). „Mag es darum auch lange dauern, bis die neue Kunst ihr Fegfeuer durchschritten hat: die Kir- che hat Zeit.“ Jaz mislim, da ko so se izrekle te besede, da je v istem liipu oni stari dualizem zadobil zopet svojo polno veljavo in da imamo poslej zopet dve struji, ki tečeta druga poleg druge in se ne poznata. Zase vem, da nisem tako mislil. Ali je religijozna umetnost potem sploh še kak problem, sploli še kaka naloga sodobne kulture? To kot „Feg-leuer" označeno stanje danes še traja, v drugačni obliki sicer, a sile so še prav tiste, kot prvi dan. To so vice v permanenci in ni videti, da bi se to danes, v času stabiilzacije, pomembno izpremenilo. Jaz mislim, da so pomotoma nazvali vse to vice in da bi bilo treba drugače ravnati. A v ta speci-jalna vprašanja nisem niti nameraval tako globoko poseči. Kako je ekspresijonizem z vsemi vzporednimi ali njemu nasprotnimi strujami počasi prešel v najnovejšo, se v tej deželi kristaliziral tako, v drugi drugače, izdelal že prve oblike nove „tipike“, nove „klasike“, nove „občestvene umetnosti“, da se poslu-žim Kreitinaierjevega izraza, o vsem tem pri Kr. ni več govora, kar vrednost njegove knjige občutno zmanjšuje. Ni omenjen Rousseau, ne vemo nič o pomembnih Francozih niti Nemcih niti Italijanih. Pač pa govori Kreit-niaier v sledečih poglavjih o „umetnosti, ki prihaja, ki bo prišla“, in misli pri tem cerkveno umetnost monumentalnega stila. On že razpravlja o formi, ki bo služila metafizičnim smotrom. in o barvi, ki bo izražala ideje, imela simbolno pomembnost (114). To umetnost prihodnjosti povzame 011 kot absolutno religijozno (100/1), podrejeno in služečo višjim ciljem. Kdor je le za hip in od daleč motril sodobno umetnost, ve, da se bori baš proti temu kot dediščini ekspresijonizina in globlje preteklosti. Ve pa tudi, da more kot baza sodobne verske umetnine biti le sodobna 111 ne v preteklosti preživela umetniška forma. Preteklost je že itak v tisočerih niansah zastopana v tej. Razpravljanje o konfesijonalni umetnosti se ine dojmi nejasno, rešitev je pri Kreitmaierju kot pri Lillu kompromis, bled nestvor, ki je že a priori življenja nezmožen. V čem prav za prav tiči konfesijonalnost, v čem nadalje cerkvenost umetnine? Sumim, da si Kreitmaier sam ni v teh vprašanjih povsem na jasnem, če primer- jam izvajanja str. 118/9 in 167, ki so pravo protislovje v tem pogledu. Nam, ki smo kot srednješolci spremljali debato o katoliški in nekatoliški umetnosti, je že težko, taka razpravljanja in njih raison d’etre razumeti. Tudi pri interpretaciji poedinih umetniških osebnosti, katerim so posvečena končna poglavja, si človek želi marsikaj drugače. Kreitmaier jim ne gre do dna. Še najbolj nam približa Sanibergerja. Celoten ton njegovih izvajanj, stil pa ni simpatičen. Tako se ne pišejo več monografične skice. Primer o levih in zvezdah, usode in idealov in bleščeče površine in vsega podobnega imamo dovolj. Felix haumliauer je ahasverska, patološka figura — a to je tu „borba s problemi. Felix Baumhauer se „bori z materijo“ za izraz (215) kakor nikdo drugi in je velik umetnik. Jaz ga ne poznam. Kreitmaier se v njegovi skici bori z nekimi strahovi, ki jih ni, pobija trditve, ki jih ni nikdo postavil — in za dokaz zmage pozitivnega nad negativnim porabi — Baumhauerja (222). Reproducirana dela mojstrov so vsa občutno boljša nego Kreitmaier-jeva interpretacija. Oprema knjige je izvrstna kot pri \seli ostalih publikacijah te založbe, ki je izdala prav pred kratkim menda že v tretji nakladi tudi Kreitinaier-jevo najboljšo knjigo: „Die Beuroner Kunst“. Po njej ga sodim in cenim brez pridržka, po tej ne. Rajko Ložar. RAZSTAVE. Razstavo slovenske umetnosti naj-novejše dobe je imenovalo Slovensko umetniško društvo svojo prireditev v Pragi, ki je bila na ogled od 5. do 28. septembra v Aleševi dvorani „l me-lecke liesede“. Razstavili so B. Jakac, G. A. Kos, Fran Kralj, Tone Kralj, V. Pilon, F. Stiplovšek, Nande Vidmar. Drago Vidmar, F. Zupan. T. Kos in I. Napotnik, skupaj 124 slik. kipov in grafik. Katalog obsega kratek uvod (del F. Steletovega članka iz „Verui-kona“ 1926) in seznam del. Srečko Magolič star. in ml. sta kolektivno razstavila v Jakopičevem paviljonu 29. avg. — 21. sept. Starejši je razstavil 180, mlajši 54. izključno krajinskih slik. Katalog obsega poleg se- znama avtobiografične podatke obeh razstavljalcev. „Ljubljana v jeseni“. V okvirju pokrajinske razstave na ljubljanskem velesejmu je organiziral umetniški odbor umetnostno razstavo in jo instaliral v paviljonu ,.K“. Po svojem značaju je bila razstava splošen salon živečih likovnih umetnikov, katerim so se z malim oddelkom pridružili arhitekti. Razstavili so: Stane Cuderman, Lojze Dolinar, Ivan Franke, Maksim Gaspari, Josip M. Gorup, Rihard Jakopič, Matija Jama, E. Justin, Fran Klemenčič, Ivan Kos, Adolf Lapajne, Karel Luckmann, Miha Maleš, Špelca Mladič, Elda Piščanec, Beno Puteani, Hinko Smrekar, Saša Šantel, Fran 1 latnik, Bruno Vavpotič, Ivan Vavpotič, Ferdo Vesel, Ivan Zajc, Anica Sod-nik-Zupanec, Lojze Žagar; Ivan Čargo, Božidar Jakac, Gojmir A. Kos, Fran Kralj, Tone Kralj, Marjan Mušič, Veno Pilon, Domicijan Serajnik, Fran Stip-lovšek, Drago Vidmar, Nande Vidmar, Fran Zupan, Tine Kos, Janez Napotnik, Dragotin Fatur, Herman Hus, Ivo Špinčič, Rado Kregar. Vseh slik, kipov, grafik in projektov je bilo okoli 600. Uvodno besedo v katalogu je pisal Ivan Vavpotič. Od 4. sept. — 14. sept. odprto razstavo je sejmska publika obiskala v izrednem številu; umetnine sta nakupili država in mestna občina ljubljanska, Narodna galerija ter nekateri zasebniki. Kolegij jugoslov. umetnikov - grafikov je priredil pod firmo „Jugoslovanska umetnost“ razstavo grafik, risb in akvarelov v „Rudolfinumu“ v Pragi. Na razstavi, ki je bila otvorjena od 4. avg. do 12. sept. so bili zastopani: Romeo Bučar (1), Alfred Busbach (1), Joso Bužan (4). Bogomil Car (7), Elko Justin (6), Vlado Filkovac (20), M. D. Gjurič (5), Ivan Kos (5), Lavoslav Kralj (81. 1. Kuhmann (1), Petar Orlič (5), Vlaho Pečanac (4), Iran Podrekar (10), Dragan Renarič (7), Hinko Smrekar (I). Matej Sternen (6' Rajko Šubic (2), Bruno Vavpotič (1). Lojze Žagar (2). Katalog z notico o kolegiju je izšel v češčini in v nemščini. — Razstava je sedaj otvorjena v Plznu v umetno-obrtnem muzeju. Razstave slik in hrvatskih vezenin v Osijeku (II. do 26. sept.) se je udeležil Saša Šantel z 12 deli. (Katalog). F. Mesesnel. Spomini na Ivana Groharja. Ko sem se 1. 1903 v jeseni vrnil s počitnic, ki sem jih, kakor vsako leto, z rodbino prebil pri svojih sta-riših v Savinjski dolini, zopet v svoje dunajsko stanovanje v XII. okraju, Schönbrunnerstraße 260, v neposrednji bližini Schönbrunnskega parka, in sem drugi dan pozdravil svojo hišno gospodinjo, gospo Woldanovo, dobrodušno in prijazno dunajsko purgarico, mi je z velikim veseljem povedala, da je oddala atelier v hiši in da je najemnik slovenski slikar, torej moj rojak. Imena se ni mogla takoj spomniti, a ko sem ji navedel par imen naših slikarjev, sva kmalu dognala, da je bil to naš Ivan Grohar. Pristavila je še, da je novi najemnik ljubezniv in miren mož. Atelier je bil ravno nad mojim stanovanjem, ki je bilo v III. nadstropju. Čez par dni sem stopil še stopnjice višje, da pozdravim svojega soseda nad seboj. Našel sem ga doma. Opomnil je, da je na poti v svoj ate-ljer že opazil na mojih vratih ime svojega rojaka. Razkazal mi je atelier in svoja dela, kolikor jih' je imel doma. Atelier je bil lep, prostoren, obstoječ iz dveh prostorov, od katerih je bil prvi določen za stanovanje, drugi z velikim oknom Da za de' u-nico; razentega je imel še balkonček na svetlobno dvorišče. Atelier sicer ni imel povsem pravilne luči, ker je bil obrnjen na južno stran, a v ostalem je bil idealna delavnica za mladega umetnika. Razgovarjala sva se o marsičem, o slovenski umetnosti, o gmotnem položaju umetnikov — njegovih tovarišev, o dunajskih umetniških razstavah in umetnostnih razmerah. Povabil sem ga. da me bo veselilo, če se kdaj oglnsi pri meni na razgovor. Prišel je večkrat, a ne pogosto. Spočetka se mu je dosti dobro godilo: prinesel je bil nekaj denarja seboj in upal je, da se bo dalo na Dunaju lažje kai prodati in zaslužiti, nego v domovini. P» zaslužka ni bilo in denar je začel pohajati. Moral je varčevati in začel ie vidno hujšati; pnrkrat me ie poprosil za majhno nosojilo. toda videti ie bilo, da mu je bilo vedno težko. Ganljivo je bilo. kako je bil skromen, če je dobil goldinar, se ipu je razjasnil obraz; „danes si bomo pa privoščili“, je dejal, se hitro poslovil in odjadral na cesto. Stopil sem enkrat na balkon da pogledam za njim, in videl sein, kako je kar skakljaje hitel po ulici, kakor bi ga nesel veter, ki tako rad piha po dunajskih ulicah. Zdel se mi je razpoložen, kakor bi hotel z goldinarjem v žepu vprašati, koliko stane Dunaj! Mahal jo je v VIII. okraj, če se ne motim, v kavarno Beethoven, kjer je imel svojo družbo. Povabil sem ga parkrat na obed, in ker še mi je zdelo, da je večkrat brez kosila, sem mu ponudil, naj ne čaka na vabilo, temveč naj pride, kadar mu drago, da mu je vedno reser-viran prostor za našo mizo. A nikdar se ni poslužil te ponudbe in prišel je vedno le na posebno vabilo. Nekoč po zimi mi je prinesel tri sličice, zimske študije, slikane na les, na deščicah od škatelj za cigare, ter mi jih je ponudil v nakup. Vzel sem jih za skromno ceno, a pozneje sem mu jih dal na razpolago za razstavo z dovoljenjem, da jih sme tudi prodati, ako se najde kupec. In res je večjo sliko prodal, manjši dve, jutro in večer, slikano na takozvanem „rdečem hribčku“ v Lainzu, pa sta ostali meni in hranim ju še kot liub in drag spomin na simpatičnega umetnika. Da bi se pokazal v javnosti in da bi kaj prodal ali zaslužil, je začel misliti na razstavo na Dunaju in tako je prišlo do prve slovenske umetniške razstave na Dunaju v Galeriji Miethke I. Dorotheergasse 11. Hranim še katalog te razstave: „Ausstellung der Künstlervereinigung „Sava“ (Sloveni-sche Künstler) März — April 1904. V resnici se je otvorila razstava že februarja, zakaj kritike skoro vseli dunajskih listov, ki jih tudi hranim, so vse datirane od konca februarja. Vsa pogajanja in vso priredbo je vodil Grohar. Razstave so se udeležili. R. Jakopič (18 del). Mat. Jama (18 del), Lujiza Jama (1 delo), R. Klein (1 delo). Mat. Sternen (7 del), Ferdo Vesel (13 del). P. Žmitek (10 del), Fr. Eer-neker (5 del) in Grohar sam (9 del). Na prvem mestu v katalogu je bil Ivan Grohar, ker so bili slikarji navedeni po abecednem redu, na koncu pa kipar Eerneker. V katalogu so pri Groharju navedena dela: „1.) Int Frühling, 2.) Fluss Alberone (unfer-kiiuflich), 3.) Studie, 4.) Dorf Occulis, 5). Das Feld von Rafolče, 6). Der Gemeinderat in pod 7, 8 in 9. Winterstudie“, ki sem mu jih prepustil. Grohar je imel s prireditvijo razstave obilo skrbi, dela in truda. K otvoritvi razstave sta prišla na Dunaj tudi Jakopič in Žmitek. Umetnostne kritike posameznih listov so vabili osebno. Pred otvoritvijo razstave so sc zbrali pri meni Grohar, Jakopič, Žmitek in Bernekar in trčili smo na srečo in dober uspeh razstave. Bili so vsi dobre volje, polni pričakovanja in nad, in Grohar je vzkliknil: „Fantje, spomladi pa bomo zopet planili na naše breze.“ Iskreno hrepenenje po domovini zveni iz tega vzklika. Razstava je dosegla dostojen uspeh. Vsi dunajski listi so priobčili kmalu po otvoritvi ocene," ki sicer niso bile entuzijastične, vendar prijazne in so priznavale nadarjenost naših umetnikov7, povdarjajoč, da je slovenska umetnost še mlada in da bo imela na starih kulturnih dunajskih tleh težko stališče. Tako je pisal S. (ervaes) v „Neue Freie Presse“ 2. marca: „Torej še vendar doživljamo presenečenja! Pri Mietkeju se kar naenkrat nanovo odkriva cela avstrijska umetnostna provinca. O slovenskih slikarjih se je izven Kranjske in Južne Štajerske gotovo še malo vedelo. In sedaj so naenkrat tu, sami novinci iz ljubljanskih krajev in postavili so se takoj prav' pošteno. Kot celota dela ta razstava odločno vtis velike svežosti in reso-lutnega talenta, predvsem tudi temperamenta in močne, poštene ljubezni do umetnosti... Skupna rojaška nota je krepkejša nego individualna dife-rencijacija. Vendar se zdi, da sta Ivan Grohar (ki živi na Dunaju) in Rihard Jakopič (v Ljubljani) najizrazitejša človeka. Grohar je nele nenavadno spreten neoimpresionist, temveč njegove pokrajine dihajo tudi neko posebno poezijo, nekaj solnčno-hlapnega, vibrirajočega, kar je silno prikupno...“ — Hugo Ilaberfeld je napisal v „Zeit“ od 28. II. 1904 tako zanimiv referat z ozirom na sedanjo dobo, da ga podajani po večini v prevodu:: ..Ako se popeljemo zvečer po južni železnici v Benetke, hiti vlak v jutranji srebrnini po slovenski zemlji. Brzo, menjaje, negotovo beže podobe mimo še zastrtega pogleda, toda spomin zapušča trajno razločen vtis. Človek čuti, da Primerjaj tudi Ljubljanski Zvon 1904, str. 445—447, 510—511, 571—573: J.(osip) R.(egali) — Sever, Glasovi dunajske kritike o razstavi slovenskih umetnikov. Op. ur. mora vse, kar nedostaja tej trdi pokrajini, da bi postala umetniško doživetje, nadomestiti ljubezen človeka. Človek pa tudi sluti, da ta ljubezen ne najde v zahvalo mične sile, ne zapravljive veselosti. Brezkončne ravnine z griči, brezkončno nebo — v samotni kotanji se boječe stiska vas, ki nanjo preže vetrovi. Hrepenenje, vernost, plapolajoča pobožnost so darovi za umetnike te slovenske zemlje. Arhitektonsko delo Josipa Plečnika, ki živi med nami in se drobi v majhnih delili, dočim bi bil poklican, da postavi krščansko umetnost na moderne podlage, je potopljeno v temno žarečo atmosfero. Kar je prišlo verzov in proze slovenskih pesnikov v raztresenih prevodih k nam, vse nosi na sebi te znake. In sedaj jih lahko zopet na jdemo skoro v vsaki sliki umetniške združitve „Sava“, ki je priredila pri Miethkeju razstavo. Zbirka vzbuja občutje novega sveta (Neulandstimmung). Ker pri Slovencih ni tradicije, so vsi mladi umetniki novotarji, seveda ne iz lastne sile, temveč po vplivih iz Pariza in Miinchena. Tudi rusko umetnost bi bilo treba imenovati kot vzorec, ako bi se ne smelo domnevati, da izvirajo skupne poteze iz enakih globin slovanske praduše. Najmočneje pa je vnlival Segantini. Skoro vsi umetniki se poslužujejo tehnike z lopatico (Spachtel). Toda neglede na to, da ta tehnika za naravo slovenskih slik ni tako organsko potreben izraz kakor za Segantinija, nimajo Slovenci, na primer na Dunaju živeči Ivan Grohar mojstrove lahke, gibčne roke. Tako zaduši grobo delo marsikateri dražestni koloristični domislek. Toda za izbiro tehnike z lopatico niso merodajni zunanji motivi. Nezlomljeni sili slovenskih slikarjev je, tako se zdi, čopič prenežno orodje in često se zdi, da puščajo teči barvo neposredno na platno ... Skupina vstopa sedaj poleg česKega „Manesa“ in poljske „Sztuke“ kot južna straža v boj za veliko moderno slovansko umetnost.“ Zanimiva je ta sodba nemškega kritika, ker je objektivna in res dobro občutena, skoro bi rekel nroroška! „Wiener Morgenzeitung“ od 28. II. 1904 je pisala: „... tu so sami krepki talenti, ki marsikaj nudijo in mnogo obetajo; pri tem so vsi še mladi in zato se jim marsikaj, kar se zdi ne-dov ršeno, odpušča. Domačo pokrajino najuemo pogosto in dobro občuteno, posebno Grohar se odlikuje med po-krajinarji s svojim krepko-toplim tonom. Slika „Pomlad“, na kateri kon-trastirajo na poseben način nežni barvni vplivi in pastozna tehnika, nam je najbolj ugajala...“ „Neues Wiener Tagblatt“ od 29/11 1904 je pisni med drugim: „ ... Slovenci bodo imeli, dasi se pojavlja v novejšem času stremljenje pospeševati razvoj domovinske umetnosti in gojitev narodne posebnosti — na Dunaju težko stališče, ker so to sami mlajši umetniki, kojih imena in dela so nam še tuja... Naravna posebnost se izraža najmočneje v pokrajinskih slikah, zlasti v Groharjevih, ki se za slikanje kranjskega apnenega sveta in njegove vegetacije poslužuje posebne pastozne tehnike. Nežnost barvnih občutij, ki spominjajo celo na Sisleva, kontrastira čudno z nainetom z lopatico, ki je v bližini jedva znosen. Šele na 20 korakov razdalje daje slika pravi celotni efekt. Velika senožetna in gričevita pokrajina „Spomladi“ in „Rafolško polje“ vplivata najenotneje in najsim- patičneje “ „Reichswehr“ od dne 5. marca 1904 je pisala: ,,Razstava umetniške zveze „Sava“, ki jo je videti sedaj v galeriji Miethke, nudi marsikatero presenečenje prijetne narave. Tiho in skromno je vzrasla daleč tam doli na južnem Štajerskem in Kranjskem cela vrsta slovenskih umetnikov, ki se poganjajo sedaj z lezko silo in svežostjo za svoje priznanje, za ravnopravnost v kraljestvu umetnosti. Ni še dolgo tega, ko še nismo nič vedeli o slovenskih umetnikih ali vsaj jako malo. To je postalo drugače šele po razstavi v Ljubljani, ki je pokazala, kakšno bogastvo je bilo ostalo nedvignjeno. Sedaj se je nekaj gospodov predstavilo tudi Dunajčanom, mirno, toda samozavestno. Posamezne osebnosti umetnikov še niso docela jasno in ostro ločene druga od druge, kakor kaže celotni vtis razstave pri Miethkeju, toda celotna slika vzbuja rešpekt. Čudno je, s kakšnim globokim občutkom deluje nacijonalni moment v teh umetninah; pri nekaterih slikah se more govoriti naravnost o nacijonalnem slikarstvu. Kadar bodo enkrat vsi ti umetniki našli svojo polno posebnost, potem bodo izginili tudi spomini, ki se kažejo danes še lazločno, morda prerazločno. Joža Uprka, Segantini, ruski, poljski, francoski umetniki, tuintam tudi Miir- chenska ali Berlinska primes, so bili vzorni slovenskim umetnikom. S silo in mladostno nebrzdanostjo streljajo včasih v tehniki čez cilj, toda to je mnogo obetajoč mošt, ki vre. Pravilno v delu kakor kak Segantini, toda z lopato namesto z lopatico dela Ivan Grohar. Ta pastozna tehnika daje krasne efekte, ki skoro nikoli ne delajo sile nežno melanhoničnemu občutju. Naravnost sijajno deluje ta manira na primer v sliki „Spomladi“. Kaos barv, predelan z lopatico, zgleda lia distanco kakor s cveticami posejan travnik. Tudi ostala Groharjeva dela kažejo močen talent. Zlasti za občutje v luči in zraku ima umetnik odličen dar, ki kaže v ne docela solnčnojasnih slikah včasih melanholičen izraz...“ „Fremdenblatt* od 8. dne marca 1901. 1. je priobčil simpatično oceno in pravi med drugim ... „oni imajo talent, in ta talent je moderen. Njihov svet je barvno občutje, impresija... cela vrsta takih študij je v resnici interesantna. Oglejmo si zimske študije Ivana Groharja (Dunaj) z njihovim rožnatovijoličastim sne- gom, prilično v zlatem večernem solncu... tudi veliki izrezki narave so tu, gledani na njihov ti hi barvni blesk; tako Groharjevi sliki „Vas occulis“ in „Rafolško polje“, spominjajoče na priproste poljske cvetice... V celem imajo ti mladi Slovenci prav len nspeh in želeti bi bilo, da bi jim bil tudi materijelno v prid. Samo „Illustriertes Extrablatt“ od 28 If in „Deutsches Tagblatt“ (Ostdeutsche Rundschau) od 28 'II 1904. I. nista mogla prikriti svojega političnega srda in sovraštva ter sta zaničljivo, prezirljivo in ironično poročala o dunajski slovenski razstavi: „Deutsches Tagblatt“ je končal s stavkom: „Na južnem^ Štajerskem, Koroškem in Kranjskem bijejo Slovenci zoper Nemce, svoj kulturni vir, boi na nož. Mi Dunajčani pa jim odpiramo v zahvalo za to nemški umetnostni trg.“ Toda kljub temu je prinesel ta nastop v tujini slovenskim umetnikom moralen in deloma tudi gmoten uspeh. Tudi Grohar je prodal par slik in tako je bil za nekaj časa zopet rešen skrbi. Seveda dolgo to ni trajalo in zopet se je javila sila. Ko ni mogel več plačevati najemnine za atelier, se je preselil v I.ainz-Speising. v skromno predmestno kmetsko hišo. Kdaj se je preselil in kdaj je zapustil Dunaj, se ne spominjam več. Naslednje leto 1905 sem ga opozoril, da so sezidali v Čadramu novo cerkev in da jo hočejo dati slikati. Odgovoril mi je z naslednjim pismom: Škofja Loka 3/VII 05. Velecenjeni gospod! Prejel sem Vašo zalepko. Hvala lepa. Bil sem v Čadramu, ogledal cerkev, ter govoril z župnikom. On mi je obljubil, da se obrne do mene, le glede denarja še ne ve kdaj bo se cela reč vresničila. Cerkev je lepa in velika, ne l)o napačno, ako jo dobim. Glede Berlina je res, bi 1 sem povabljen tja ter poslal 7 stvari. Ne vem. kaj so ravno na mojih rečeh najdli, drugi niso bili povabljeni. Sicer pa tako pilharim, komaj da gre:... Srbi nam ne izplačajo. Pisali smo direktno — kralju, a nič ne pomaga, slike so doli, a mi denarja ne dobeino. Pri nas grozna vročina ljudi mori, menda na Dunaju ne bo boljše; pa saj Vi ne ostanete tani? Je lepše v zeleni Štajerski. Slovenec se je privoščil zadnjič Vaše osebe. Kaj! Vas in Vašo gospo ter vse znance srčno pozdravljam Vaš Iv. Grohar.“ Videl ga nisem nikdar več. Jasno pa mi je ostala v spominu simpatična oseba Groharjeva, njegova tiha, skromna in mirna nrav in globoko me je zabolela nekaj let kasneje vest o prerani smrti tega nadarjenega umetnika, ki bi bil obogatil našo umetnostno kulturo gotovo še z odličnimi deli. ako bi 11111 ne bila smrt izbila iz rok čopiča in palete. Ko sem 1. 1920. v prijetni družbi naredil izlet iz Kamnika čez Volčji potok. Rova in Dolenje na Brdo na Kersnikov grob in zagledal polje v Rafolčah, ki ga je Grohar s toliko ljubeznijo ovekovečil 11a svoji sliki, se mi je milo storilo in dolgo nisem mogel ločiti pogleda od prijaznega solnčnega pobočja, na katerem so nekdaj počivale umetnikove oči. dolgo pa tildi ne misli od slikarja rafolškega polja. V Kamniku, dne 10. junija 1926. Dr. F. Vidic. Pravkar je izšel 2. zv. knjižnice Narodne galerije: Izidor Cankar Uvod v umevanje likovne umetnosti /Sistematika stila/ Bros. 62 d., v platn. vez. 70 d. za člane N G broš. 50 d., vez. 58 d. Knjiga, ki obravnava na 224 straneh in na podlagi 48 ilustracij, posamezne stilne znake, njih medsebojno odvisnost ter umetnino kot organizem, je prvo slovensko moderno delo o teh problemih in izvrstna šola za spoznavanje likovne umetnosti, kakršno smo Slovenci že dolgo potrebovali. Zabavne in znanstvene knjige vseh jezikov / Šolske knjige / Vse pisarniške potrebščine NOVA ZALOZBA LJUBLJANA, KONGRESNI TRG ŠTEV. 19 Zbrani spisi Ivana Cankarja: zv. I. II. DI. in IV. Posebna stroka: Umetnostno slovstvo in umetniške izdaje PAPIROGRAFIJA družba z o. z. LJUBLJANA, Gosposvetska c. 10 En gros prodaja papirja Stalna zaloga papirja vseh vrst Konkurenčne tvorniške cene UMETNIŠKI ZAVOD ZA KNJIGOTISK/KAMENOTISK LITOGRAFIJO IN OFFSETTISK J. BLASNIKA NASL. IZVRŠITEV VSEH V TISKARSKO STROKO SPADAJOČIH TISKOVIN LJUBLJANA/BREG 12