Posamezna številka Din 1*50.
LJUBLJANA, peiek, 18. januarja 1924.
~iii—in nimi—mibim—mi—iiMM—niTriniFTn
Pošinina plačana v gotovini.
^"Ž'C^VC.4
vjTO@&sn
Štev. 3.	Urejuje:	Redakcijski	odbor.	Leto	IV.
Za enotno rudarsko organizacijo.
Na znano naše odprto pismo o tej najaktualnejši in najnujnejši zahtevi delovnega pokreta v Sloveniji, poklicane organizacije niso še odgovorile. Odgovoril je pač s. Uratnik kot tajnik Strokovne komisije. Mi smo to zadevni razgovor svoječasno že priobčili.
V	ustnem pogovoru z odločilnimi člani centralnega odbora ZRD smo tudi dobili zagotovilo, da bo ZRD ukrenila glede tega vse potrebno. >Glas Svobode« in »Strokovna Borbam sta o stvari doslej molčala. Ker pa prizadeti rudarji vedno odločnejše zahtevajo, da se pride naprej iz tega mrtvila k združitvi v enotno rudarsko organizacijo, ki bo edina vživala zaupanje vseh rudarjev in bo tudi do- j volj močna, da izbojuje rudarjem boljše delovne pogoje, se je zdaj oglasila tudi >Strokovna borba« (z dne 15. januarja t. 1.) s sledečim člankom:
Za enotno rudarsko organizacijo.
(Strokovni komisiji in »Delavskim Novicam«). — Zveza Rudarskih delavcev je ob vsaki priliki povdarjala ueobhodno nujnost enotnih strokovnih organizacij in kazala na veliko škodo, ki jo trpi delavstvo vsled razcepljenosti strokovnih organizacij. Podvzela je že tudi več poiskusov združenje tudi dejansko izvesti z razrednimi rudarskimi organizacijami, ker le s takimi je mogoče izvršiti or-ganizatorično združenje. Vsi tozadevni poskusi pa so ostali brezuspešni, ker se pristaši neodvisnih strokovnih organizacij, ki tvorijo večino rudarskega proletarijata, ne morejo reformističnim birokratom na ljubo podvreči Amsterdamu, kar zahteva Unija slovenskih rudarjev.
Ponovno izjavljamo, da smo vsak cas pripravljeni ujediniti se z razrednimi organizacijami na sledeči podlagi:
!	1. Priznanje načel nepomirljivega
| razrednega boja.
j 2. Proletarska demokracija v organizaciji. — Priznanje sklepov kongresa ujedinjenja z vsemi posledicami.
3. Mednarodno pripadnost določi prvi redni kongres vseh združenih strokovnih organizacij.
Kakor smo na eni strani prepričani, da je taktika amsterdamske intemaci-jonale nerazredna, tako tudi priznavamo, da je za nas v SHS udruženje strokovnih organizacij važnejše, kot pa vprašanje mednarodne pripadnosti.
Zato izjavljamo, da se bomo pokorili sklepom kongresa tudi takrat, če ; bi večina sklenila pristop k amsterdamski internacijonali.
Če je tudi Uniji slovenskih rudarjev ujedinjenje in enotnost strokovne oraganizacije važnejša, kot pa vprašanje mednarodne pripadnosti, bo ujedinjenje v doglednem času mogoče , izvesti, ker je vprašanje mednarodne pripadnosti bila ona sporna točka, pri kateri so se tozadevna pogajanja v aprilu 1923 razbila.
Na organizatorično združenje s krščanskimi in narodnimi socijalisti ne moremo misliti, dokler odklanjajo načela razredne borbe.
Možen pa je s temi organizacijami skupen nastop za dosego gotovih konkretnih ciljev, ki so nam skupni. In vpostavitev takega skupnega akcijskega odbora rudarjev je predvidena v okviru enotnega akcijskega odbora za obrambo pravic ročnih in duševnih delavcev.
Čim se Unija slov. rudarjev izjavi k našim že davno poznanim predlogom, so mogoča pogajanja in pripravljeni smo sklicati nato kongres ujedinjenja rudarjev.
Odklanjamo pa vsako vmešavimje
sumljivih tendencijoznih posredovalcev, kakor na drugi strani pozdravljamo vsakogar, ki hoče brez zahrbtnih namenov pomagati pri delu za vpostavitev enotne strokovne rudarske organizacije, c
Dasi ne vemo, kdo je sestavil ta •odgovor in kdo stoji za tem člankom, in če abstrahiramo nekatere zafrka-cije, ki se jih gotovi krogi ne morejo odvaditi ter nepotrebni balast v tem članku, vendar tega odgovora ne smatramo za popolnoma negativnega, ako je iskreno mišljen. Jasno je:
1. Da skupna rudarska organizacija ne sme biti tkzv. žolta, ki izdaja delavske interese, ampak mora stati na razrednem stališču; t. j.: ona mora imeti v svojem boju pred očmi le interes rudarjev in celokupnega delovnega ljudstva. Za dosego okrepitve rudarskega delavstva in za gospodarsko ojačanje delavskega razreda se mora posluževati vseh uspešnih sredstev, navedenih v programu, t. j. takih sredstev, ki vodijo k napredku in zmagi organizacije, ne pa v njen poraz. Od tega ra/rednega stališča ne sme nikoli odnehati in je torej v dejanju nepomirljivo razredno-bojevna. Na besede, ki so včasih puhle in je za njimi le nepotrebno strašilo in izzivanje o nepravem času, se pri tem ni ozirati.
2. Gotovo je tudi, da mora v organizaciji vladati načelo proletarske demokracije in da se morajo sklepi kongresa ujedinjenja priznati z vsemi posledicami.
3. Ravnotako naj vprašanja mednarodne pripadnosti ne rešujejo samo voditelji, ampak redni kongres združene rudarske sindikalne organizacije. Ali Amsterdam ali Moskva, ali pa začasno nikjer, to naj določi članstvo samo potom kongresa.
S tem tolmačenjem se strinjamo. Mi kot nestrankarski delavski list, ki neprestano povdarjamo, da je za
ozdravljanje delavskega pokreta nujno potrebno najprej sindikalno združenje, smo pripravljeni za dosego združitve rudarskih strokovnih organizacij in nato še ostalih delavskih sindikatov prenesti vse žrtve in mirno prenesti grdo in očitno krivico, ki jo nam nekateri delajo iz nepoučenosti ali pa iz zlobe. Potrebno je vse storiti, samo da pride do realizacije te vzvišene misli in nujne potrebe.
Sindikati so za vse delavce ene stroke oz. ene industrijske panoge, zatorej mora iz njih izginiti strankarsko sovraštvo. To naj se obravnava v političnih strankah, ki imajo za to veselje. Vzemimo si za primer organizacijo tiskarjev, ki združuje v sebi vse delavstvo te stroke.
Glavno pri akciji za združenje strokovnih organizacij in špecijelno za združenje rudarjev v enotnem sindikatu pa je iskrenost in odkritost. Ena organizacija ne sme iti za tem, da bi prevarala in kompromitirala drugo, če bo vladal resen namen in lojalnost, bo združitev kmalu perfektna.
V	prihodnji številki se povrnemo k tej temi.	Uredništvo.
A. C.:
Delavstvu Slovenije.
(K obletnici smrti dveh voditeljev nemškega delavstva.)
K peti obletnici smrti ss. Karla Liebknechta in Roze Luksembur-cjove moramo konštatirati, da je delavno ljudstvo veliko bolj razkropljeno nego ob četrti obletnici, četrto obletnico smrti proletarskih mučenikov smo slavili v nadi, da se celokupni proletarski razred Jugoslavije postavi na branik za svoje najosnovnejše živijenske pravice, da združen proslavi na dostojen način peto obleinico. Ali žal — temu ni tako. Karl Liebkneeht in Roza Luken-
Izhajajo vsak petek. — Uredništvo in upravništvo (začasno): Uubljana, Knafljeva utica 18. — Naročnina za mesec 6 Din, Četrtletno 18 Din.
LISTEK.
lit uit Zola:
Germinal.
Prevel * * *.
(Nadaljevanje.)
Naenkrat je pogledala Katarina okrog sebe. Cha- i vol jo je speljal v reguilllartske razvaline in mraz jo ; je preletel, ko je zagledala pred sabo sence podrtega \ hangarja.
»Oh ne, oh ne,« je mrmrala, »lepo te prosim, pu- j sti nve!«
Strah pred moškim ji je stezal prsi, sirah, ki napne mišice v nagonu obrambe celo takrat, ko so dekleta voljna in ko čutijo zavojevalno približanje moškega. Njeno devištvo, ki sicer ni moglo zvedeti nič novega, se je vendar balo, kakor bi mu grozil nek udar, neka rana, katere nepoznanih bolečin se je bala.
»Ne, ne, ne maram! Saj ti pravim, da sem še premlada. Zares, pozneje, ko bom vsaj zrela!«
On pa je mrmral tiho:
»Trapa! Cesa se pa bojiš? Kaj pa te to briga?«
Pa ni govoril dalje. Pograbil jo je trdno in jo zagnal na hangar. Padla je vznak na vrvi, se nehala braniti in sprejela moškega pred dobo s listo prirojeno podvržljivostjo, ki je last dekletom njene pasme. Njeno prestrašeno stokanje je zamrlo, slišati je bilo le še divje sopenje moškega.
Štefan je poslušal, ne da bi se ganil. Zdaj je Videl komedijo in postalo mu je slabo. Potem se je začudil, ko je videl, da sta naenkrat vstala. Zdelo se je, da
gresta proti vasi kot on. Moški je prijel dekle in jo pritiskal nase ter ji šepetal v tilnik. Bilo je, kakor da se ji mudi, holela je iti domov in se jezila, da se je tako zamudila.
Sedaj se je zahotelo Stefanu, da bi videl obraze. Pa njegov korak je postal počasen in končno se je skril v senci. Omotica se ga je prijela, ko je spoznal Katarino in Chavala. Najprej je pomišljal: Kaj je lo ono, to dekle z modrim trakom in s čepico? Pa nehal je dvomiti, ko je videl njene jasne oči. Cipa! Čutil je divjo potrebo, da se maščuje nad njo brez vzroka in jo je zaničeval.
Počasi sta odšla Katarina in Chaval. Nista vedela, da ju je opazoval; Chaval jo je pridrževal in jo poljubljal za ušesi, ona pa je začela stopati počasneje vsled njegovih poljubov in se smejati. Štefan je bil prisiljen, da je moral iti za njima; bil je divji, ker sta mu zastavljala pot in je vsled tega moral gledati stvari, ki so ga gnale v obup. Torej je bilo res, kar mu je davi zatrjevala: ni bila še priležnica nikogar; in on ji ni verjel in se je je oropal, da ne naredi tega, kar je storil oni! In on je pustil, da so mu jo odnesli pred nosom in šel v svoji neumnosti tako daleč, da se je umazano zgražal, ko ju je videl. Vsled vsega tega je postal nor, stiskal je pesti in bi bil požrl tega človeka.
Sprehod je trajal pol ure. Ko sta se približala Chaval in Katarina Voreuxu, sta začela iti še bolj počasi in sta se ustavila dvakrat ob prekopu, trikrat ob kopi, oba sedaj zelo vesela in razigrana. Štefan se je moral tudi ustavljali in delati iste postaje, če ni
hotel, da ga opazita. Silil se je, da bi ga navdal samo j en brutalen kes: da ga bo to izučilo, kako je treba i postopati z dekleti iz boljših hiš. Za Voreuxom, ko bi i bil lahko šel večerjat k Rosseneurju, je šel še vedno | za njima, spremljal ju je do vasi in čakal v temi četrt j ure, da pusti Chaval Katarino domov. In ko je bil \ gotov, da nista več skupaj, je šel daleč po marchionn-j ski cesti, brez misli in preveč žalosten, da bi se lahko j zaprl v svojo sobo.
I	X.
Drugi dan in naslednje dni je začel Štefan znova z delom v rovu. Privadil se ga je. Njegovo življenje se je uredilo pri tem novem delu in novih običajih, ki so se mu zdeli spočetka tako težki. t:n sam dogodek je pretrgal enoličnost prvih štirinajst dni, prehodna mrzlica, ki ga je vrgla za oseminštirideset ur na po-sicljo ter mu trla kosti in žgala glavo. Bilo je to mu-čeništvo vajeniške dobe, posledica čezmernega napora, ki je od njega kmalu okreval.
In dan je tekel za dnevom, tedni, meseci so bežali. Zdaj je vstajal kot njegovi tovariši ob treh, pil svoj čaj in jemal s seboj svoj kruh, namazan z maslom, ki mu ga je pripravila Rosseneurka. Ko je šel proti jami, je redoma srečaval starega Trdoživa, ki je šel k počitku. Nosit je čepico, hlače, porhasto jopo
—	prezebal je in si grel hrbet pri velikem ognju v baraki.
Omara se je spuščata vsak dan v globino, teleb« ni la kot kamen v kaki luknji, ne da bi Štefan obrnil glavo in videl, kako izginja dnevna svetloba. Nikdar ni mislil na kak nenaden padec, mirno se je spuščal
burgova sta morala leči v prerani grob radi zavratnega umora — od strani plačanih tolp Eberta. Schei-demana in Noskeia. Tudi proleiari-jat Jugoslavije ie bil zavratno napaden od raznih Ebertov, Scheide-manov in Noskejev, ki se drže na Furjaškern trgu. Toda proletarijat Jugoslavije ni umri na prizadejani rani, ampak te neštevilne proletarske mase so danes za eno skušnjo bogatejše. Proletarijat Jugoslavije stopa danes v duhu k grobu velikih nemških prvoboriteljev s trdno zavestjo, da ne sme več dopustiti, da bi mu izdajalci padli v hrbet.
Ob peti obletnici stopa proletarijat zopet na noge, da vojuje boj, ki je odločilnega pomena. Ta boj naj gre v prvi vrsti proti krvnikom delavskega razreda, ki so napravili delavski razred v minulem letu nesposobnega vsakršnih večjih akcij in pomagali buržuaziji, da je oropala ta proletarijat še onih pravic, ki si jih je v teku let v težkih bojih priboril. Najdosiojnejše proslavimo ta dan, ki je zapisan s krvjo v zgodovini proletarskega razreda, če širimo idejo združitve celokupnega proletarijata, ki irna prej ali slej bojevati odločilni boj. Proletarijat Slovenije proslavi ta zgodovinski dan s tem, da razširja »Delavske Novice«, ki stoje na čelu proletarijata Slovenije.
Rudarsko delavstvo je storilo svojo proletarsko dolžnost! Zavedajoč se svoje velike naloge, ki jo ima izvesti v bližnjih dneh, je stopilo v krog »Delavskih Novic«. Rudarsko delavstvo je spoznalo krvnike delavskega razreda, zato jim je na ta veliki dan obrnilo hrbet in začelo z akcijo enotne fronte. Cepljenje, ki so ga povzročili razni Eberti v Ljubljani, je prikipelo do vrhunca, zato jih je tudi obsodilo v zgodovino poza bij enosti.
Kakor je zaklical Karl Licbknecht »Naprej! — kljub vsemu!« tako kličemo mi danes »Naprej! — kljub vsemu!« in preko glav krvnikov delavskega razreda, da izvršimo uje-dmjenje celokupnega delavskega razreda. Tudi železničarji se zave dajo svoje velike naloge do enotne železničarske organizacije in so sklenili, da vstanejo in se postavijo na trdne noge, ki imajo v kratkem času skupno z ostalim delavstvom stopiti v boj, da maščujejo kri, ki je bila prelita v. januarskih dnevih leta 1919.
Kri, ki je tekla v januarskih dneh, poraja sadove, ki se imajo pokazati v bodočnosti. Kar! Liebknecht in Roza Luxenburgova sta telesno legla v grob, duh pa živi življenje nesmrtnosti in se širi med vedno večje število brezpravnih in ponižanih.
Resnica o naših rudarjih na Francoskem
in v Belgiji.
Kot smo to v zadnji številki »Del. Novic« napovedali, prinašamo danes obširnejšo ugotovitev o dejanskem stanu glede izseljevanja naših rudarjev v Erancijo in Belgijo. Mnenja smo, da se z demagogijo in lažjo ne pride nikamor naprej in da ni v interesu konsolidacije delavskega razreda, če se namenoma črni ljudi, ki se jim ne more nič drugega očitati, kot da so se povsod pošteno zavzemali za stvar rudarjev. Manj laži in sovraštva, pa več poštenosti in pravičnosti! Sedaj pa k sami zadevi!
Še med štrajkom ali ob koncu štrajka je dobil s. Bedenek iz Hrastnika zase in za par svojih tovarišev sprejemnice francoskega rudnika Tucguenieux. Ti so dr. Dimnika prosili, da bi jim izposloval kot zastopnik rudarske »Zveze« potne liste. Bilo je to neko nedeljo, ko je bilo pri njem zelo mnogo delavcev in njihovih zaupnikov, ki so tudi izrazili željo, da bi šli na Francosko. On jim je rekel, da bo kot zastopnik »Zveze« pisal na vodstvo rudnika, ki je dal sprejemnice Bedeniku in tovarišem. Pri tej priliki mu je pa pokazal nek rudar tudi pismo slovenskega rudarja Amona, ki dela pri nekem
belgijskem rudniku in ki je poročal, da bi tudi rudnik, pri katerem je zaposlen, sprejel slovenske delavce. Ker pozna Amona mnogo trboveljskih rudarjev in ker je ta v 'tern pismu pripovedoval, da se njemu m drugim slovenskim rudarjem v Belgiji dobro godi, so naprosili dr. Dimnika kot pravnega zastopnika ZRD, da piše za nekatere tudi po sprejemnice za. ta belgijski rudnik. On se je nato obrnil na vodstvo francoskega rudnika: Societe des Aci-eries de Longwy Tucquenieux Mineš de Tucquenieux in belgijskega rudnika: Societe Anonyme des Char-bonnages de Winterslag Genck ter je dobil od obeh okoli 50 sprejemnic. S. Martin Pajtler je bil že v Belgiji in je odsvetoval, da bi šli rudarji v Belgijo, češ, da je tam delo težko, da so belgijski rudarji zelo pridni in inteligentni in da drugih delavcev nimajo radi, da so tudi Belgijci zaprto ljudstvo itd. Rajhenburčani in Hrastničani so se radi tega odločili za Francijo, dočim so pa Trboveljčani bili za Belgijo. Pravni zastopnik ZRD je samo spočetka delil sprejemnice, dokler ni »Zveza« začela funkcionirati. Takoj, ko je začela »Zveza« funkcionirati, je vse
sprejemnice oddal »Zvezi« sami. — Belgijski konzulat v Zagrebu pa ni hote! podpisati na' rudarske potne liste vizuma, kar je dr. Dimnik sporoči! vodstvu belgijskega rudnika in ga naprosil, da naj potom svoje vlade doseže, da bo belgijski konzulat dajal vizume. Rudar Amon, kateremu je tudi to pisal, mu je odgovoril, da naj gredo delavci kar brez vizuma v Belgijo, češ, da se pride čez Francijo lahko brez vizuma, čez nemško mejo pa na ta način, da se ne pelje z vlakom, marveč z električna železnico ali pa da se gre pri obmejnih postajah peš čez mejo. Dr. Dimnik je vse to točno naznanil »Zvezi« in tudi poedinim delavcem. Med tem časom pa so začeli pisati rudarji iz Francije, da so na Francoskem silno zadovoljni. Kot primer objavljamo nižje pismo s. Martina Pajilerja, bivšega predsednika podružnice ZRD v Rajhenburgu. Vsled tega so tudi Trboveljci sklenili, da pojdejo na Francosko. Sprejemnice so bile že vse razdeljene, ko so prišli -Kolšek, Pristav in Šalamon iz zaporov. Toda si so rudarjem odvzeli ne le sprejemnice za Francosko, marveč tudi za Belgijo, tako da nekateri odpuščeni delavci niso mogii oditi, ker so si ii gospodje sami vzeli kar po dve sprejemnici. Pravni zastopnik ZRD se v te stvari ni hotel vmešavati, ker je smatral to stvar, ko je enkrat izročil sprejemnice »Zvezi«, za interno zadevo »Zveze«. Pristav, Šalamon in neki so ga nato naprosili, da bi jim posodil 20.000 K. On jim toliko ni mogel posoditi, pač pa jim je posodi! 15.000 kron in sicer na ime Jožefa Viščeka. Od tega časa, ko so odpotovali, ni dobil od njih nobenega glasu, pač pa je slišal v Trbovljah, da je hotel Princ z nekim tovarišem čez belgijsko mejo, da sta bila pa zadržana. Amon mu je pa pisal šele pred par dnevi, da so prišli nekateri trboveljski rudarji le čez mejo ter da delajo sedaj v Belgiji, da pišejo nekateri, da je delo v francoskem rudniku Tucquegnieux težko; rudarji pa pišejo v Trbovlje, Hrastnik in Rajhen-burg, da je delo v resnici težko, da je pa zato plača dobra in da so z vsem zadovoljni. Pripomniti je, da so v Franciji rudarji plačani mnogo bolje, kakor pa profesijonisti, ko imajo rudarji približno 22 frankov srednje plače, profesijonisti pa le okolu 14 frankov. Stvar bo pač taka, da so rudarji, ki so vajeni težkega dela, zadovoljni na Francoskem, da pa delavski voditelji, ki takemu delu niso vajeni, na Francoskem ne morejo biti zadovoljni. — V to »črno sužnjost« pa jih, kakor vidimo, ni spravil ne dr. Dimnik in ne »Zveza rudarskih delavcev«, v kateri so si prilastili sprejemnice, ki so bile popisane že za druge rudarje.
Pismo rudarja Martina Pajilerja
iz Tucquenieux.
Tucquenieux, 28 12. 1923.
... Najprvo Vas prosim, da mi oprostite, da nisem mogel zadnjo uro ostati. Ako bi le en teden poprej biio na jasnem, potem bi bilo vse drugače, kakor pa zadnjo minuto. Pa saj še danes lahko rečem, da sem vsem onirn hvaležen, kateri so pomogli nas pregnati iz domovine. Pregnali so nas iz sužnosti na prostost, ali iz pekla v raj. Kraji so tukaj zelo lepi, klima rnila. Ceste in pota naj si pridejo naši slovenski župani pogledat, da se bodo naučiti dolžnosti, katere vsak občinski odbornik prevzame. Delavci stanujejo vsak za sebe, imajo 3 do 4 sobe z vodovodom in električno razsvetljavo, potem vsak svoj veliki vrt in hlev, ker tukaj ima vsak rudar svinje, kokoši, kozo ali pa ovce. Delavci imajo svoj kino, ki je brezplačen za delavce. S tem vidite, da tukaj boljše skrbi rudnik za svoje, kakor pa Trboveljska. Na prvi pogled se '/.e vidi, da je delavstvo splošno zadovoljno. Revolucijonarnega govorjenja še dosedaj nisem zapazil. Slovenci so tukaj priljubljeni, že zavoljo našega petja in korajže, ker Francoz ne ljubi sitnega in potuhnjenega. Delo je v resnici težko, ali pa tudi hrana je po tem, da se lahko dela. Hrana stane za samca 7 frankov, v najboljšem hotelu do 8 frankov. Zasluži se pa okoli 22 frankov. Zaslužek je primeren proti dragimi. Samo francoščina me muči, ki je nisem zmožen. To oviro pa mislim kmalu premagati, saj mi Slovenci se lahko učimo. Včeraj so Vam zopet sprejemnice poslali; prosim Vas, izročite tudi nekaj v Rajhenburg, katerim sem jaz obljubil poslati. Seda* pa s srčnim pozdravom Vam hvaležni
Pajtler Martin
Tucquenieux, C. de la gare 32 Meurthe-Moselle (France).
Zadnje pismo s. Mariina Pajilerja.
Tucquenieux, 7. jan. 1924.
Hočem Vam tudi obširneje tukaj naše razmere orisati, s tem boste potem lahko sami sklepali, ako smo mi tukaj zadovoljni. Da je nekdo v Trbovlje pisal in da ni zadovoljen tukaj, mi je tudi znano in ga tudi poznam, kakor ga tudi Vi sami poznate. Je pač en star kričač. On je morda mislil, da mu bodo v Franciji pečeni golobi po zraku v goltanec leteli in pa da bo po cesti franke pobiral. Tega se pa morda ne spomni več, da je moral v Trbovljah stradati. Med vsemi Slovenci, kar jih je tukaj, ne čujem pritožb, in večinoma so vsi zadovoljni. Kakor Vam je že znano, se zasluži hikaj povprečno 22 frankov. Samski plačajo okoli 7—8 in 9 frankov na dan za hrano. 1 kg go-
nizdol proli sencam, v plohi dežja. Na kilometre pod j zemljo se je tako privadil, da jih je lahko prehodil j brez sveliljke iri držal roke v hlačnih žepih. In vedno \ so sc kazale isle postave: delovodja, aia Mouguet s konjem, Beebrt na vozu, Jcanlin capljajoč za njim, j debela Moucjue in suha Lidijo, ki sta porivali svoja ; vozička.	^	j
Sčasoma je tudi manj trpel vsled vloge in dušlji- j vega zraka v rovu. Brez težave je vdihoval prah pre- j moga, videl razločno v temi, se čisto mirno potil in » se navadil občutka, da nosi od zore do mraka pre- s močeno obleko. Sicer po ni nerodno tratil svojih moči, i postal ie tako priročen, da so vsi strmeli. Po treh tednih je veljal za najboljšega vozača; nobeden ni znal porinili tako spretno svojega vozička do strmine. Mala postava mu je omogočala, da se je preril povsod, in njegove roke, ki so bile tako nežne in bde, kot da so ženske, so bile take, kot bi skrivale pod nežno kožo železo. Pritoževal se ni nikdar, bržčas, ker je bjl preponosen. Očitali so mu samo, da ne po/na šale in vzame takoj resno, če bi se ga hotel kdo iz šale dotakniti.
Zlasti Maheu je dobro govoril o Štefanu, ker je imel rešpekt pred dobro izvršenim delom. Poleg tega je čutil kakor vsi drugi, da je ta dečko bolj izobražen kot on. Znal je brati in pisali, risati po predlogah, delati načrte; govoril je o stvareh, o katerih niso imeli pojma svoj živ dan. Ravno tako se je čudil Maheu, s kakim pogumom in voljo se je fante zagrizel v premog, da ne gagne od gladu. Bil je prvi od tistih, ki so jih polirali na cesti in ki so se hitro privadili življenja v rovu. Zato ga je dodelil Maheu, ker je bilo
delo nujno in ni hotel pogrešati nobenega kopača, k obrambnemu delu, ker je bil prepričan, da bo izvršil delo dobro in točno. Delovodje so tu vedno iskali dlake v jajcu. Ko pa je izvršil Štefan podporna dela brez prikora s slrani teh gospodov, mu jc rad zaupal Maheu ta dela. čeprav so bili torej gospodje zadovoljni, so vendar opozarjali, da bo podvzela družba radikalne korake. Tako je šla slvar svojo pot; pritajeno nezadovoljstvo je vladalo v rovu. Maheu sam, ki je bil sicer tako miren, je začel stiskati pesti.
Prišia je pomlad. Nekega dne je pihnil Štefanu pri izhodu iz rova mil aprilski zrak v obraz, duh po sveži zemlji, po svežem listju, čistem zraku; in pomlad je postajala gorkejša od dne do dne. Dnevi so se daljšali, če je šel zjutraj zgodaj od doma, ga ni več mrazilo. Zlato nebo je osvetljevalo Voreux. Z ravnine je pihal gorak veterček. Visoko v zraku so žvrgoleli škrjančki. V juniju je bilo žito že visoko. Neskončno morje, ki ga je zvalovil najmanjši dih vetra, je raslo od dne do dne. Topoli so ozeleneli, travniki zažareli rož, povsod jq klilo življenje iz zemlje, on pa je pod njo, tam doli, poginjal od truda in revščine.
Če je šel sedaj Štefan ob večerih na izprehod, ni več srečaval zaljubljenih parčkov za kopo. šel je za njihovo sledjo v žito, uganil njih gnezda po gugajočem se klasju in maku. Pa vsi ti parčki, kakor n. pr. Ca-harija in Filomena, leanlin in Lidija, ga niso prav nič brigali. Samo kadar je videl Katarino in dolgega Cha-vala, mu ni bilo vseeno. Dvakrat jih je spet srečal.
»Gospa Rosseneur, dajte mi vrček. Danes ne grem na izprehod, tako mi je, kot da imam polomljene noge.«
In obrnil se je k tovarišu, ki je ponavadi sedet zadaj pri mizi in gledal v zid.
»Suvarin, ne bi spil z mano	vrčka?«
»Ne, hvala.«
Šlefan se je spoznal s Suvarinom, ker sta bili njih sobi druga poleg druge. Bil je strojni ključavničar v la Voreuxu in stanoval v opremljeni sobi. Bilo mu je kakih trideset let, bil je slaboten, svetlolas, lepega obraza, ki so ga obkrožali dolgi lasje m neznatna brada. Beli špičasti zobje, ozek nos in tenke ustnice, rožnata polt, vse to je tvorilo dekliško zunanjost, izraz izbrane milobe, ki jo jc molil siv odsev njegovih jeklenomodrih oči s svojimi bliski. V svoji sobici ni imel kol reven delavec ničesar,	razen zaboja	s	papirjem in knjigami. Bil je Rus.	Govoril	ni	nikdar	o
sebi, razne govorice so šle o njegovi osebi.
Prve tedne jc kazal proti Štefanu neizmerno oddaljenost. Tudi pozneje ni bilo Štefanu mogoče, da bi govoril o njegovi življenjski zgodbi. Suvarin je M zadnje dete premožne rodbine iz Tule. V Petrogradu ga je socijalistično navdušenje, ki je objelo takrat vso rusko mladino, privedlo do sklepa, da postane rokodelec in sicer mehanik, da bi lahko živel med narodom, ki ga je hotel poznati in mu služiti kot brat. Od tega rokodelstva jc sedaj živel, ko je pobegnil vsled nekega ponesrečenega atentata. Zatajen od rodbine, brez denarja, inozemec — bi bil kmalu poginil od gladu, da ga ni sprejela vsled nekega štrajka montsouska družba na delo. 2e lelo dni je delal zdaj tam, točen in vesten, da so ga imenovati delovodje vzor izvrstnega delavca.
vejega mesa stane 9 frankov, 1 kg slanine 9 frankov, i kg bele moke
1.50, 1 kg kruha 1.20, 1 kg sladkorja 4.20, 1 kg kave 11.50, 1 kg svinjskega mesa 12, 1 liter olja 5, 1 liter dobro pitnega vina 1.10 frankov, 1 steklenica piva V-> litra 50 cent.
■ Tukaj en rudar zasluži na šiht za 17 litrov vina, za najboljšega pa 10 tiirov. Ali mogoče v Trbovljah en rudar to zasluži? Tukaj si lahko rudar vsak dan 1 liter vina in 1 liter piva privošči, ali si ga mogoče pri Trboveljski kdo? Mislim, da ne. Osebno jih poznam nekaj iz Trbovelj kateri so že tukaj okoli eno leto; ko so v Francijo prišli, niso imeli ničesar, ne denarja, ne obleke. Danes jih pa vidim dobro oblečene in franke imajo v žepu. in nekaterim Slovenkam še salonski krojači ne delajo povolji, ko pa v Trbovljah še srajce niso imele na sebi. Tako gre, ko se eden kruha preobje. Seveda fak, ki pa misli, da bo franke zastonj
dobil, pa kriči okoli in misli, da mu bodo v Belgijo res franke za njim metali, jaz sem že večim sprejemnice poslal in vsi so zadovoljni, le tisti stari kričači ne. Obenem voščim Vam veselo novo leto! Upam, da bo 24. leto boljše kakor pa 23. Da me ne bodo zopet po zaporih gonili, kakor pa lansko leto. Namesto kruha pa verige. Upam, da bo še prišel čas, ko se bo obračunalo s tistimi mogotci.
Sedaj pa končam in Vas pozdravljam in ostanem Vam udani
Martin Pajiler.
Toliko pojasnila k prozorni gonji v »Strokovni Borbi« in »Glasu Svobode«. Ljudje, ki so slovenske rudarje spravili na kant in uničili delavsko gibanje, menda nimajo še dosti, ampak hočejo z lažjo uničevati še naprej. Rudarsko delavstvo pa vas je spregledalo in vam obrnilo hrbet.
M
I
U
>V takih razmerah je naravno, '	da	odpadejo	poedinci	iz	bojnih
delavskih vrst, da drugi zopet čakajo na »boljše čase« s prekrižanimi rokami, da se celo tretji udajajo iluzijam, da jim bo pomagal kak krški advokat dr. Dimnik, da se udajajo iluziji, da bo zakon o zaščiti države padel sam po sebi. Marsikateri, ki mu niso pomagale opozicijonalne stranke, se je zatekel naravnost k vladi, da tam prepričuje in prosi. Fabjančič sklepa iz takih pojavov, da je temu kriva bojevitost proletari-jata, razredna taktika proletarskih organizacij...«
(»Glas Svobode«, 16. jan. 1924.)
Koliko nerazumevanje, kolika omejenost odseva iz teh in še nekatrih ■drugih stavkov, ki jih je zapisal uvodničar >Glaea Svobode«! Predvsem vlada pri njem zanj usodepolna zmota, če misli, da se samo okoli >Glasa Svobode«, »Strokovne Borbe« in N. D. S. -I. zbirajo delavci, ki zase izključno lahko zahtevajo titulo »razredno - zavednega in bojevnega pro-letarijata.« Slaba bi se pisala slovenskemu delovnemu ljudstvu, če bi teh 1000—'2000 ljudi, ki jih vodita Lemež in Žorga in katerih večji del je samo slučajno še pri njima zapisan, bil celokupni »razredno - zavedni proleta-rijat.c Kaj res mislite, da so vse tiste tisoeglave množice, ki so 1. 1920. prihajale na shod komunistične stranke v Ljubljani, Trbovljah, Jesenicah, Zagorju, Hrastniku, Mariboru, Kočevju, in ki so še lani, preden ste vi vajsti vzeli v roke, popolnoma napolnile veliko dvorano »Uniona« (vi zdaj za silo pri največji ogitaciji zasedete neznatni »Mestni dom«), »odpadle iz bojnih delavskih vrst, če nočejo hoditi na vaš shode? To vaše mnenje je zmotno. Velik del teh množic je še
ostal, kjer je bil, in je zvestejši svojemu staremu idealu, kot pa vi. Kako pojmujejo te »široke množice«, vašo stranko, naj vam izpriča ta-le resničen dogodek:
Eden naših sodrugov se je vozil z Jesenic v Ljubljano. V vlaku je naletel na znanca, rudarja iz Trbovelj. Bilo je po volitvah v II. rudarsko skupino. Na vprašanje, zakaj so tako slabo izpagle, je rudar brez pomisleka odgovoril: »Zato, ker so šli volit samo klerikalci, socijalisti, narodni socijali-sti in neodvisni. Komunisti so pa ostali doma.« Vidite, tako umevajo vas in vašo stranko »priprostk delavci. Ali se vam kaj jasni?
Zmotno je misliti, da je skupina, bolje peščica ljudi še vedno ostala »revolucijonarna stranka«, ker je ohranila gotove internacijonalne zveze (to pa le vsled lažnjivih informacij, ki bodo že še pokazale svojo slabo veljavo), če pa vodi doma tako po-gubonosno, tako falitno politiko, ki je proleiarijat bolj pobila kot pa 3 leta zakona o zaščiri države. Proletarijat ne pozna ne fermanov, ne kakega rdečega svetega pisma, še manj pa orden rovolucijonarne barikade, ki si ga posamezni voditelji delijo med seboj; on da nekaj le na pravilno politiko in pravilno taktiko, ki sledi iz pravilnega umevanja internacijonal-nega in domačega položaja, ki rodi zdrave in dobre sadove.
Iz vaše politike in taktike ne more ničesar dobrega, velikega, pametnega in trajnega priti. Ker sem s kmetov doma, naj to vašo politiko in taktiko po domače razložim.
N. pr. mi pravimo: »Za okrepitev proletarijata je potrebna združitev obstoječih proletarskih organizacij.«
Vi pa pravite: »Ampak brez Mihevca in Tokana.«
Mi pravimo: Združene organizacije bodo stale na stališču razrednega : boja.«
Vi pa pravite:	Pardon! Nepomir- |
Ijivega razrednega boja!« (Kakšen pa je ta? Pa menda ni podoben stavki v mariborski železniški delavnici ali pa enodnevnem protestnem ^štrajku na drž. železnicah?)
Mi pravimo: »Rudarji se morajo združiti v en sam sindikat.
Vi pa pravite:	Ampak	brez dr.
Dimnika!« (Dr. Lemež, ing. dr. Gustinčič sta pa lahko zraven, menda zato ker je eden od njiju bil klerikalec, radikalec, Jugoslovan, socijalpatrijot, centrumaš; drugi pa predvojni socija-list in medvojni srbski centralist, agitator za vojsko, velik prijatelj dispo-zicijskega fonda srbskega ministra policije, ljubitelj avtomobila srbskega komandanta žandarmarije, pozneje črnogorski rojalist, avstro-ogrski federalist, avtonomist, še-le na koncu komunisti in sedaj sudobist?!* Ali je Dimnik kaj slabši od teh dveh? Pojte se solit!)
Mi pravimo: Naša taktika mora bili pametna. Glavno je, da dosežemo uspeh za delavstvo. Če pa navzlic najboljši taktiki ne dosežemo uspeha, bo delavstvu jasno, da nismo porazu krivi mi, ampak nasprotnikova premoč in ne bo zapustilo organizacije, ker ji bo zaupalo.«
Vi pa pravite: »Uspeh je stranska stvar! Glavno je revolucijonarna propaganda, ki jo vršimo pri naših akcijah.« (Lepa revolucijonarna propaganda so zlasti menda neumno začeti, neumno peljani in sramotno kočani štrajki. 0 tem se lahko kaj naučimo v Italiji, pa tudi pri nas. Igračkanje s štrajki je tam privedlo fašiste na površje, pri nas pa trboveljski in železničarski paradiž).
Jaka in Marcel j Žorga in dr. so pa še hujši. Ti pa pravijo: »Čim slabše, tem boljše! Če bo delavstvo imelo boljše plače, bo pa manj revolucionarno! Zadovoljno delavstvo ne bo delalo revolucije. Boljše je, da štrajk propade, kot pa da hi ljudje iz zadovoljnosti vtonili v »oportunizmu.«
Mi pravimo: »Govoriti je srebro, molčati pa zlato. (Tepec je tisti, ki s svojim rogoviljenjem in vpitjem prebudi sovražnika; še večji tepec je pa tisti, ki slabo ali nič oborožen s trom-peto prebudi vse svoje sovražnike na enkrat, jim z zmerjanjem napoveduje nepomirljiv »klasni« boj, jim pove, da jih bo vse obesil, če zmaga in potem še kavalirsko počaka, da so sovražniki ja vsak pobrali svojo gorjačo. Ali je kaj čudnega, če nasprotnikom nič kaj ne tekne vabilo na vislice in onega razgrajavega možakarja naj-
* Tega ne povemo iz hudobnosti, ampak zato, da se vidi, kako narobe je, če med »intelektualci« gotove osebe in sicer samo to jemljejo zase v zakup vso revolucijonarnost in zuačajnost.
prej dobro namikastijo, nato pa ga vtaknejo onstran ključavnice, da se mu malo jezik poleže? Zatorej, ne izzivaj po nepotrebnem, ne napoveduj ti, ubogi hrabroslav zajec, vojne celemu svetu naenkrat. Loti se vsakega sovražnika posebej, takrat pa tako, da bo izdatno! Pa še zaveznikov si poišči, tudi pri prejšnjih in bodočih sovražnikih. Glavno je, da v boju zmagaš! Z učenimi bsedami je to povedal še Marks, sovjetska Rusija tudi tako dela. S kolonijalnimi narodi se veže zoper Anglijo, z Nemci proti Franciji, s Turki proti britanskemu imperijalizmu; da oslabi Francijo, se pogaja z Anglijo in Italijo itd. Vse to so meščanske države. S to pametno politiko se Rusija krepi in utrjuje.«)
Vi pa pravite: »Molk je kontrarevo-lucijonaren, uspeh je oportunizem. Vaša previdnost je slepo mišljenje, vaša strategija kompromisarstvo. Vi hočete v boju biti zavarovani v okopih in imeti hrbet krit. Taka ni nepomirljiva klasna borba. Ta gre sredi sovražnih trum in odkrito in z visokim glasom oznanja: Glejte me! Prinašam vam smrt! Nepomirljivi klasni borbi je pod častjo, da bi se borila z enim samim sovražnikom na en pot, ona hoče boj z vsemi sovražniki naenkrat. Vi hočete svoje vojščake maskirati, vtakniti jih hočete v sive ali celo zelene uniforme, da bi se njih bana manj razlikovala od ial in bi jih sovražnik težje zadel. To je meščanska strategija! Mi nepomirljivi klasni generali pa nataknemo našim vojakom najbolj rdeče hlače in karmin rdeče čepice, da sovražnik vsaj vidi kam ciljati.
(Konec prihodnjič.)
Pogovori po delu.
Dolgi so zimski večeri v zakajeni rudarski sobi. Ob takih prilikah se navadno razgovarjamo o vseh važnih vsakdanjih zadevah rudarskega delavstva in njih nalogah. Tudi naš sosed se prav rad razgovarja o stanju delavskega razreda in o pokretu, ki ga zastopajo »Delavske Novice«. Moj oče pa radi razmotrivajo druga vprašanja — kulturo in politiko. Zabela sta s sosedom razgovor, kateremu sem se pridružil tudi jaz.
Oče: Zdi se mi, da so »Novice« prišle na jako rodovitna tla, tako da je pričakovati najboljših uspehov. Seveda treba je, da pljunemo v roke in se čvrsto lotimo dela za organizacijo in ujedinjenje vseh obstoječih rudarskih organizacij.
Sosed : Seveda! Opažati je zlasti sedaj v novem letu, da se za pokret, ki ga zastopajo »Delavske Novice; zanimajo široke plasti rudarskega delavstva. Ta pokret odobravajo tu li drugi ostali sotrpini, ki so organizirani v nasprotnih organizacijah. To se javno pokazuje zlasti na shodih, ki so sicer zadnji čas zelo slabo obiskani,
»Ti nisi torej nikdar žejen?« ga je vprašal smeje Štefan.
In odgovoril je s svojim mehkim glasom, ki je bil skoro brez vsakega povdarka:
»Žejo imam, če jem.«
Vsak večer proti deveti uri, ko se je izpraznila beznica, je ostal Štefan pri Suvarinu in čebljal z njim. Pri lem je pil svoje pivo v majhnih požirkih, mehanik oa je kadil brez prestanka cigarete. Njegove oči so sanjavo gledale za dirnom, levica je nervozno tipala po zraku.
»Veste, kaj,« je rekel nekega večera Stefan, »od Plucharia sem dobil pismo.«
Bil je sc samo Rosseneur, zadnji gost je odšel.
»Ah,« je vzkliknil gostilničar in se postavil pred gosta. »Kje pa je Pluchart?«
2e dva meseca je bil Stefan v stalni pismeni zvezi z lilleskim mehanikom, ki mu je sporočil, da je sprejet v Montsou. Pluchart je sporočal sedaj Stefanu svoje migljaje in nasvete, kako naj dela propagando za socijalisiicno idejo med montsouškimi rudarji.
»Zveza, za katero gre, napreduje dobro. Kakor se zdi, pristopajo z vseh vetrov.«
»Kaj praviš k njih zvezi?« je vprašal Stefan Su-varina.
Ta je izpuhnil predse oblak dima in rekel mirno:
■»Nova bedarija!«
Pa Sfefan se je razvnel. Cisto posebna predis-pozicija ga je vrgla v boj deta proti kapitalu. Slo je za mednarodno delavsko združenje, ki se je ravno ustanovilo v Londonu. Ali ne gre tukaj za boj. v ka-
terem naj zmaga končno enkrat pravičnost? Vsi delavci sveta so se dvignili, se slinili, da si zagotove kruh, ki ga zaslužijo. Kako enostavna in vendar veličastna organizacijaf Preden poteče šest mesecev, bo zemlja zavojevana in bodo gospodarjem narekovali postave.
»Bedarije!« je ponovil Suvarin. »Bežite vendar s svojim uporom.« Stefan se je veselo zasmejal. Ni poslušal tovariša Rosseneurja, ki je bil bolj praktično navdahnjen, se ni zdelo vredno, da bi se razburjal. Samo vedeti je hotel vse natanko.
»Kaj? V Monlsouju boš poskušal ustanoviti podružnico?«
To je bila Pluchartova želja, ki je bil tajnik severnega združenja. Poudarjal je zlasti pomoč, ki jo bo nudilo udruženje rudarjem, če se kdaj odločijo za štrajk. Štefan je bil mnenja, da se ta dogodek ravno zdaj pripravlja. Večno grizenje delovodij glede podpornih del mora enkrat dovesti do slabega konca in pobuniii vse rove.
»Najbolj neumni pa so odtegljaji,« je rekel Rosseneur; »petdeset centimov za splošni fond, dva franka za podružnico — to se zdi da ni nič. Vendar stavim, da se bo marsikdo obotavljal to plačati.«
»Tembolj,« je vzkliknil Štefan, »ker bo ireba najprej ustanoviti bolniško blagajno, iz katere bi se pozneje razvila blagajna za štrajk. Na vsak način je čas, da se misli na to. Jaz sem pripravljen, če so pripravljeni drugi.«
»Vse je tako drago,« je rekla Rosseneurka, ki je
vstopila in poslušala mrkega obraza. »Če vam povem, da sem dala za jajca dvaindvajset sujev. Tukaj mora priti do poloma.«
»Tako je, tako je,« so zavpili vsi trije možje kot iz enega grla. »Mora!«
»Poslušajte,« je rekel Suvarin s svojim mirnim glasom. »Vse je treba razbiti, ali bo pa lakota imela miatle. Da! Ko pride enkrat do tega, se bo reklo: dalje ne gre, potem bomo že videli, kaj bo.«
Ce se je kdaj spozabil na ta način, potem sta vsa nemirna molčala Stefan in Rosseneur, ker nista vedela odgovora na njegove žalostne trditve.
Šiefan je bil obupan vsled svoje nevednosti, se dvignil in rekel:
»Pojdimo spat. Vse to nam nič ne pomaga, da ne bi vstali jutri ob treh.«
Suvarin je ugasnil konec cigarete. Rosseneur je zaprl, ločili so se molče.
In vsak večer so imeli podobne pogovore v prazni pivnici, pri eni čaši piva, pri kateri je sedel Štefan celo uro. Plast temnih misli, ki je spala v njem, se je začela gibati in širiti. 'Žejen znanja, se je dolgo obotavljal, da bi si izposodil pri svojem sosedu knjig, ki so bile k nesreči samo nemške in ruske. Končno si je izposodil francosko knjigo o delavskih zadrugah, ki jo je vrgel stran Suvarin z besedami: »Spet nove neumnosti!« Tudi je redno bral list, ki ga je dobival Suvarin, anarhistično »Borbo«, ki je izhajala v Ženevi.
(Dalje prihodnjič.)
H.~>K ■ Irtnil lilIM
štev. 3--
aanaaaBMHH&
vendar že tu se opetovano naglaša potreba enotne rudarske organizacije.
Oče: Upam, da ima vsak rudar dosti velike izkušnje o mezdnih gibanjih. Ako pa je še kateri med nami, ki še verjame gospodi iz Turjaškega trga, naj še nasede diktatorjem a la Lemež, Hlebec & Co. Ako bi nasedel, bi prav gotovo poslednjič.
Sin: Oče vi ste jako čudni! Ali ne verjamete samemu sebi? Saj vendar vidite sami, da so rudarji obrnili hrbet svojim izkoriščevalcem, ki so si nadeli masko delavskih zaupnikov. Pri vsaki priliki, ako poskušajo rešiti potapljajočo Lemež, Hlebec & Co. ladjo, dobijo bolj temeljito brco. No in prav gotovo ne bo dolgo, ko bo rudarsko delavstvo stalo kompaktno na branilcu za svoje življenjske pravice in šlo preko glav raznih generalov — samozvancev s Turjaškega trga. Rudarsko delavstvo se zaveda, da je on največ-ji in najvažnejši faktor v naši državi, s katerim bo morala računati tudi pred vsem trboveljska premogokopna družba. Rudarsko delavstvo je vsak dan bližje svoji vzvišeni ideji, katere glasnik so naše »Delavske Novice«.
0 č e : To vem! Zlasti se je pokaza-
lo,	da so udarci »Delavskih Novic« v živo zadeli razne korupcijoniste, ki ki so hoteli po delavskih hrbtih priti do svoje eksistence. Pri nas so uprizorili Jeseničani »Svet brez moških«. O prizoritvi sami nečemo spregovorili
—	ampak za nas je važno to, da smo med drugimi opazili tudi gotove agente. Zlasti srno že opazili na reklami, da pridejo v Trbovlje ljudje, ki nimajo radi, da jih delavstvo vidi. Par vlog sploh ni imelo označenih igralcev, ampak so bile kar pike. Na dan prireditve pa smo opazili v »Domu« Farč-nika, o katerem je pisal neki sodrug iz Zagorja, da je v zvezi z demokrati in da ljudi farba, da je izgnan.
S o s e d : Ja, ja! Jože, ali ga nisi videl, kako agentovsko izgleda. Pa tudi drugi so to opazili. Kdor nima čiste vesti, se ne upa pokazati tudi s svojim imenom. To je važno za nas rudarje. Razbijal je rudarske organizacije v revirjih, sedaj bo pa najbrže še kovinarske, da bodo tudi oni brezpravni.
Sin: Že mogoče, da bo poskušal ubiti še kovinarjem njihove organizacije. Značilno je to, da hoče biti povsod tajnik — povsod v načelstvu; vedno kaj novega pogrunta, samo, da na ta način sabotira delo, ki bi moglo koristiti delavstvu. Sicer ga jaz prav dobro ne poznam, ali tako ga nam je večkrat naslikal gosp. Princ — tisti Princ, ki je imel večkrat z nami opraviti še za časa, ko je še obstojala komunistična stranka Jugoslavije. Princ ga gotovo prav dobro pozna — pa je tudi mogoče, da je Farčnik res en agent.
Oče: Jože, saj so že »Del. Novice« poročale o njem, pa saj si menda či-tal! Ja, ja, >Novice« imajo prav — zadnjič so pisale, da se bo dal Horva-tin v Zagrebu zapreti za par dni, da dobi zopet malo revolucijonarne slave. No in kaj si videl en teden po tem? *Glas Svobode« je prinesel notico, da je bil gosp. Kamilo Horvatin, urednik »nezavisne« »Borbe« v Zagrebu od policije aretiran. Jože, kako se ti to zdi? Kaj pa ti, Janez, rečeš k temu?
Sosed: Jaz ne rečem nič drugega kakor to, da nas je hotel »Glas Svobode« zopet temeljito nafarbati. Saj sta vendar čitala, da je bil urednik in da je bil za pet let izgnan. Jaz si pa mislim tako: Horvatin je bil urednik. To je bilo policiji dobro znano in bi ga aretirala lahko takoj, ko se je pojavil v Zagrebu, ne pa da bi ga pu-sliti, da bi še celo list urejeval. Iz tega se da sklepati tole: Horvatin je naprosil policijo, naj ga aretira. — »Delavske Novice« imajo zelo dober nos in so nas že naprej opozorile, kaj se bo zgodilo. »Delavske Novice« pišejo resnico, o tem sem zdaj globoko uver-jen in da nas je hotel od centralne kase odvisni in od naroda »nezavisni« >Glas Svobode« po stari svoji navadi temeljito potegniti za nos. Kaj pa vidva rečeta na to?
Oče: Prav res je tako. Jože, poglej tudi že Janez dobro razume »Glas Svobode« v njegovi farbariji. Mi pa
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij.
imamo zopet dokaz več, da imajo »Delavske Novice« prav in da so iskrene. S tem imamo zopet en kol več za pobijanje golazni na Turjaškem trgu. To je imenitno!
Sosed: Kaj pravite vi oče, ali pa ti Jože, če se tudi našemu Lemežu ne zdi, da ima premalo revolucijonarne slave, pa bi kar en dan luštno prinesel »Glas Svobode«, da je bil aretiran, ker je bil izgnan — pa če prav se zelo pridno pripravlja za buržuazno - advo-katorski izpit. Mogoče pa bi na Studencu kdo verjel, če bi čital. Ja, ja, daleč so ti ljudje, daleč.
Sin: Mene pa to najbolj veseli, da ljudje to tako dobro razumejo. Saj vidite, da se je jelo vse oživljati, da je nebroj delavcev pripravljeno prijeti za delo, ki nam ga kažejo »Delavske Novice«. Mi samo glejmo, da za to pridobimo še one maloštevilne, ki še niso spregledali.
Oče: Predno bomo obhajali spomin Kristovega Vstajenja, moramo proslaviti Vstajenje nas bednih in ponižanih; zato dvignimo našo luč v obliki »Delavskih Novic« in dvignimo naš glas, ki kliče po oživljenju, pomlajenju in prerojenju, ki kliče pravico, enakost in svobodo.
Z veseljem sem opazoval navdušenje soseda in očeta in bil sem globoko uverjen, da se je ta misel porodila pri neštetih množicah trpečih rudarjev — v dnu srca — in da bo z intenzivno silo bruhnila na dan in se udejstvila.
Na svidenje!
Sin sajaste trboveljske doline.
Komarjevi zapiski.
Vojna od 1. 1914. do 1924.
(Nadaljevanj.)
II.	Poglavje.
Ko se prebudim, se kar naenkrat znajdem pred Berlinom v neki mali občini, če se sploh sme imenovati občina, v kateri je strašilo še tisoč spominov na nekdanje, po vsem drugačno življenje. Prebivalcev je štela ta občina okoli 150, ki so se tu nastanili po prestanih vojnih grozotah, lakoti in boleznih. Bili pa so raznih narodnosti. Vmes je bilo tudi vagabundov, ki so se pa morali prilagoditi novemu življenju. Kajti prišli so iz raznih skrivališč in pribežališč ter pričeli trd boj za kruht. Vsled boja za vsakdanji kruh so bili miroljubni ljudje, zlasti odkar so obesili agenta Schpechbacherja, ki je kazal času neprimerno poželjenje po tuji posesti. Občina je bila popolnoma avtonomna. Prebivalstvo je začutilo, da je treba postaviti nekake zakone. Svet je odkril znova potrebo po veri in po nečem, kar je držalo skupaj posamezne člane te občine, Stocken-dorf. Javne posle je vodil neki duhovnik, pastor. Učil je preprosto in razmeram primerno vero. V svojih naukih se je bojeval neprestano s hudičevim ženskim vplivom in hudobnim duhom alkoholom. Ob nedeljah je učil. Ob delavnikih je pa delal, bil je namreč spreten mizar. Nedeljsko slavnost so obhajali v stari cerkvi. Vsi prebivalci so se ta dan pokazali v čudni obleki — ostanki iz predvojnih časov. Možje so se ta dan kazali v frakih in cilindrih, dasiravno so bili bosi, ker niso imeli čevljev. Naš župan Redlich je nosil hlače z zlatimi portami, zeleno suknjo s svitli-mi gumbi ter rusko kučmo, hodil pa je bos. Ženske so prihajale v cerkev z velikimi klobuki, polnimi raznega perja, katere so dobile pod razvalinami raznih prodajalen ali pa v starih grobnicah. Naj povem pri tej priliki, da je župan nosil obleko nekega pred 40 leti umrlega grofa.
Ob delavnikih so se oblačili v vreče ali kože in ostanke starih cunj.
Dogodilo se pa je, da je župan zgubil ovco in jo moral iskati. Tedaj sta šla s svojim vnukom, da jo najdeta. Ko sta se dobro oddaljila od vasi, mu pravi stari: »Ti si zadnji od vnukov, ki ga jaz poznam. No, vidiš, fante, sedaj smo pa v Berlinu!«
Odgovorni
»Oče, nekdo je šel s kolesom,« pravi suhi trinajstleten fante.
»Za božjo voljo, takih pa ni dandanes več veliko. Kam se je pa peljal?«
»V Dertmuth,« je rekel.
»Jaz ne verujem, ker ceste so tam vse pod vodo in pa zanič. Od vseh je edino dobra še Boljševiška cesta. Visoko po hribu pelje, ampak varna je.«
»Zakaj se pa imenuje Boljševiška cesta?« vpraša deček zvedljivo starega.
»Zato, ker so jo delali ruski komunisti, ki so bili pred 10 leti pri nas v deželi. Oni so delali in samo delali: ceste, železnice in tovarne ter so rekli: »Ena vera, en Bog, en vladar.Naša zastava je rdeča, naš je svet.« Pa prišli so hudobni Francozi in že ne vem kdo, pa so jih pregnali. Pa še prej, kot se jaz spominjam, je bilo vsega dovolj in dobro je bilo. Ko pa je naš cesar vojsko napovedal vsem državam, takrat se je začelo slabo, nehali so ljudje peti: »Deulschland, Deutsch-land liber alles« in »Die Wacht am Rhein«. Moj Bog, še se dobro spominjam, ko se je vse polno ljudi prevažalo po cestah. Ceste pa so bile takrat ravne kot miza. Bicikli, avtomobili, motorna kolesa in Bog vedi še kaj, vse se je na njih križalo.«
»Čudne stvari, čudne stvari, ali je res?« je vprašal fante.
»Res, res! Cel dan so vozili to-di; na stotine in stotine jih je bilo.«
»Kam so se vozili?« je vprašal zopet mali.
»Iz Berlina v Hamburg in nazaj. Zakaj, to Bog vedi. Je pač bilo tako: vse je potovalo križem sveta. Vse je bilo na potovanju. Vidiš tisto tam doli, to je bila železnica. Vsepovsod tukaj naokrog so stanovali ljudje. V vseh hišah jih je bilo polno. Po vseh cestah so se drenjali. Če greva po tem potu naprej, bova videla na vseh straneh hiše in hiše. Brez pre-stanka in vedno večje hiše: to je Berlin. Vse to pa je zdaj prazno in zapuščeno. Nikdo se ne briga več za to. Niti enega človeka ne najdeva nikjer, samo pse in mačke, ki se pode za podganami. Da, tamkaj sem bil večkrat! Tamkaj je stala knjižnica, velikokrat sem prebiral. Vse je želelo čitati, toda vojna je vse uničila, zadnjo sled civilizacije.«
»Kakšni ljudje so pa stanovali tod po teh velikih hišah?«
»Fini mestni ljudje, sami gospodje, ki so imeli denar. Saj mislili smo, da je denar tisto, — dokler ni prišel strašni polom. Takrat je pa bil denar samo papir, za en zlatnik ga je bilo več kot stotisoč miljon miljo-nov. Jaz sem videl v mestu ulice, po katerih se ni moglo naprej. Ljudje so kupovali po prodajalnah, toliko jih je bilo. Iz prodajalen so dobivali jesti; tudi jaz sem imel tako prodajalno. Dandanes nimajo ljudje niti pojma več, kaj je prodajalna. Jaz sem tržil z vsakovrstnim blagom. Pomisli: imel sem tri vagone koruze, to je 30.000 kil. Oči bi ti izpadle, ko bi videl, kaj sem vse jaz imel v svoji prodajalni! Orehe, jabolka, oranže, rožičke, bambusove orehe!«
»Kaj pa so bambusovi orehi?« vpraša mali.
»To je bilo inozemsko sadje iz daljne Indije in južne Amerike. Vse to so pripeljali na ladjah. Danes pa so vse ladje potopljene. To je bilo življenje, kupčija, delo. Vse se je videlo: avtomobili, zrakoplovi, cirkusi. Zmirom je bilo kaj novega. Zdaj je pa vse proč. Vojska, Vojska je vse uničila. Ah, da bi ne bilo teh praznih hiš, bi mislil, da so bile samo sanje.«
»Kako da so vsi ti ljudje pomrli?« vpraša mali.
»Velik polom!« je odgovoril stari. »Vse je šlo dobro, dokler se ni začela velika vojska. Vsak je imel dosti jesti, vsak je imel svoje delo, vsak je bil zadovoljen.«
»In kako pa so prišli ljudje ob življenje?«
»Prišla je vojska. 2 njo se je začela vsa nesreča. Vojska je divjala
Lojze Dolenc.
naokrog. Vse je preobrnila. V Berlin n so prišli, ga zažgali; vse železnice so razdrli. Vojevali so se na zemlji > in v zraku. Velike stvari, velike kot kake palače so plavale po zraku in se vojevale med seboj. Mrliči so pa padali na zemljo. Več ni bilo kupčije, ni bilo denarja, in če je tu! denar, se ni rnoglo nič kupiti zanj. Kar naenkrat je prišlo, kakor da bi nikjer več ne bilo denarja. Imeli smo !e čeke. Naenkrat pa niso več veljali čeki niti papirnat denar. Srebro je tudi padlo. A zlata ni bilo nikjer več dobiti. Imele so ga banke po * mestih. Banke so pa t^ankronraie,. vse je bilo bankrotno. Vse brez dela. Tako je začela lakota in revolucija. Štrajki so bili na dnevnem redu. Vse vedno hujše in hujše. Drug drugega smo pobijali, streljali in plenili. Napadli so banke in iskah zlato v njih. Ali iz zlata je bilo nemogoče kruh napraviti. Mi smo se držali bolj mirno, nekaj krompirja smo še imeli, pa so nam nazadnje še tega odnesli; potem smo se pa: preživeli od podgan. Nastala je lakota, in še ta lakota ne bi tolike • škodovala, da ni prišli črna kuga. Ljudje so padali kot muhe poletu. Kar streslo ga je in je počrnel, pa m bilo več nobene pomoči. O pokopavanju ni bilo govora. Tudi konje, mačke, pse je pobrala. Vsaka hiša je bila polna mrličev. Odkod je prišla, to ve ljubi Bog. Eni pravijo tako, eni tako, drugi drugače. Nekateri-pa pravijo, da so jo zanesli francoski vojaki iz Azije in Afrike sem,«
»Zakaj so začeli vojsko?«
»Vojsko so začeli, ker so vsi menili, da bodo šli v nebesa, drugi so rekli, da gre za vero, dom in za cesarja, tretji za svobodo.«
»In ali je končana vojska?«
»To ve ljubi Bog. Potniki, ki pridejo todi mimo, pravijo, da se še zmirom dajejo. Peščica ljudi se zmirom še drži nekje na severu. Ravno tako v Kini, Ameriki in sam Bog ve kje ...
Tam spodaj, glej, kjer je vse tako čudno rdeče, je stala plinarna.«
»Kaj je plin?« je vprašal mali.
»To je nekaj, kar se ne da prijeti,.. s čimer so polnili balone in ljudi morili. Kamor so spustili plin med ljudi, je vse pomrlo.«
»Ampak zakaj niso prenehali z vojsko?«
»Iz trme in napuha. Vsak je hotel biti prvi. Vse je pa bilo prežeto patriotizma. Najraje bi bili vse pre-vrgli na kup. Potem so pa postali obupani in divji.«
Malemu to ni šlo v glavo in je dejal: »Toda vojna bi morala prenehati in sploh bi je ne bilo niti treba začeti.«
»Da, da,« pravi stari. »Nekdo bi jo bil moral nekje preprečiti, toda kdo, kje in kako?«
Ivan Jerman, Črnomelj.
(Konec.)
Dopisi.
Zagorje. Dopisi iz Zagorja v »DeL Novimh« so neverjetno razburili živce tukajšnji »nepomirljivi klasi«. Materiala o teh možeh je še na kupe. Moramo jim pa pustiti do sape. Zato naj ta ma-terijal en čas leži; kajti mi hočemo vsakemu dati priliko, da se poboljša. Mi se s temi Lemeževimi agenti sploh ne bi pečali, ker vemo, da so le navadno, poslušno orodje v rokah izprijencev okoli »Glasa Svobode«; toda če hočemo, da bo delavstvo zopet dobilo zaupanje v organizacijo in se bo dal voditi uspešeu boj za zboljšanje današnjega žalostnega položaja rudarjev, se morajo ti ljudje brezpogojno umakniti s površja in postaviti v ozadje. Če ni v vas zamrl sleherni čut solidarnosti, boste to tudi storili, ko vidite, da vam je vsa masa obrnila hrbet. Zato vas bomo počakali. Če pa tega ne storite, ampak boste po vsej sili hoteli še naprej zavajati ljudi v nesrečo in neuspeh, potem se Kic, K. A. in drugi še oglasijo, ampak tako, da vas nikdar več ne bo minil glavobol-Tedaj pridejo na dan stvari, katerih se najbolj bojite. Torej, preudarite m ukrepajte!
Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.