€01. štev.
V Ljubljani, toren dne 26. avgusta 1*)13.
Leto M,
Posamezna številka 6 vinarjev.
,DAN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeljkih pa ob 8. uri zjutraj. — Naročnina znača: v Ljubljani v upravniStvu mesečno K 1'20, z dostavljanjem na dom K T50; s pošto celoletno K 20'—, polletno K 10’—, četrtletno K 6*—, mesečno K 1’70. — Za inozemstvo celoletno K 80'—• — Naročnina se !:*	pošilja	upravništvu.	:::
:::	Telefon	številka 118.	:::
NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK.
Posamezna številka 6 viuarjev.
Uredništvo In upravnišlvo:	;5,
Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 6,
Dopisi sc pošiljajo uredništvu. Nefrnnklnins pisava se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za ogfas# se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana la' zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju pola pust. — Za odgovor je priložiti znamko. :«
Telefon številka 118.	u:
Nauki.
Maribor, 24. avgusta 1913.
V	dogodkih zadnje sobote, kakor tudi onih, ki smo jih bili mariborski Slovenci še pred soboto deležni, so nam dali več kot le en, zlat in uvaže-vanja vreden nauk.
Prvi in najpoglavitnejši ie bil nedvomno ta, da nismo do danes vedeli ceniti naše slovenske mase, n<ti ie nismo skušali vzbuditi, oziroma v za nas važnih trenotkih uporabiti.
Le pomislimo. Kaj smo pravza-prav storili v to, da se »a ta dan pokažemo? Bore malo, oziroma nič. Par pozivov na naše rojake s pomočjo tiska, je bilo vse, a še to jedva v zadnjih trenotkih, v dnevih, ko nam ie takorekoč »voda v grlo tekla«. Kljub temu se je pokazalo, kaj vse da zmoremo in bi zmogli, če se — pa makar s toliko malomarnostjo kot tokrat — spravi do agitacije v slučajih, ko gre pokazati, da smo »še na svetu« i>n kaj bi imeli, če bi imeli za vsak tak slučaj na razpolago zadosten aparat, ki bi vodil vse predpriprave in tudi maso na tak dan. Saj se ie zbralo dne 23. t. m. v Mariboru nepričakovano mnogo mestnega slovenskega življa, kakor tudi veliko Število okoliškega slovenskega prebivalstva., ki je oboje čutilo le eno potrebo in eno dolžnost, na tako važen dan manifestirati za svojo narodno pripadnost — za Slovenstvo. Ta naravnost velikanska množica je pokazala jasno, da je pri nas polje za narodno delo še innogo plodovitejše in hvaježnejše, kot smo to samj pričakovali. Kdor je 23. t. m. le količkaj opazoval duševno razpoloženje mase, se je moral čuditi, kako globoko še tli v njej slovenski ponos. Ravno oni ljudje, o katerih smo mislili, da jim je nemčursko raznarodujoče delo zatrlo že vsak čut za slovenski narod, so bili ta dan najbolj oduševljeni V zadnjem trenotku je izbruhnil v teh ljudeh — ‘ bl,° »h ie silno mnogo — na dan s narodni čut, ves uarodni ponos m dal duška, samo v eni besedici, na-vdušenem »Živio«klicu.
Ta dan pa je bil za nas tudi drug, lasen memento: ne-lc, kadar gre za agitacijo v svrlio narodne manifestacije, treba naše ljudi organizirati. Osnovati moramo čim najobsežnejše, eno samo veliko organizacijo. Z vso Intenzivnostjo se moramo posvetiti narodno socijalnenm organiziranju. ~a'; nas pomeni to nič manj, kot bodočnost, naš narodni obstoj, našo
za bodoče dni. Da pa bo to delo ™eio _ uspeha, ne kaže le, zaupati
,zk|ill^’o našemu tisku. Ne.
žiteli h, "af! bo v prvi vrsti 'e združile • mformator onim. koje naš glas m v stanu vedno doseči. Kar pa je glavno, je to, da sc odsHhmal našemu ljudstvu mi sami pokažemo Vemo, da je v naših političnih krogih tozadevno dokaj antipatije. Priznavamo popolnoma pomen, ki tiči v narodno manjšinskemu delu, vendar — in to poudarjamo danes ponovno — le neobhodno potrebno, da se da ljud-
•Pri,?1ž"ost na«-odnih shodov. Ni treba imeti bogsivedl kolikšnega poznanja psihologije mase, da se spoznava velikanski, mnogokrat odločujoči pomen ravno narodno političnih shodov.
Kakor hitro pa imamo potrebno organizacijo naše mase, zadušimo takrat, kadar pride do prilik, kot je bila zadnja sobota, z lahkoto, ali pa vsaj z neprevelikim trudom nam sovražni, renegatskj element
Zadnjo soboto bi se blio, tudi še
v	zadnjih dnevih, dalo storiti nekai prav posebno Pomembnega.. Da ni-
(*ne s*.‘oro omalovaževali, bi bili lahko sklicali za 23. t. ni. v
»Narodni dom« svoj narodni shod. S tein bi bili dali lahko mariborskim ncmčurjem oni odgovor, ki ga po pralci zaslužijo: na ta dan bi bili lahko S	Protestirali	proti	vsej	oni
veliki laži naših narodnih odpadnikov ki trobijo v sVet, da je Maribor nemška last Za občinstvo bi gotovo ne bili Y zadregi in kot že rečeno, zadostovalo bi bilo par zadnjih dni splošne intenzivne agitacije. Ta dan bi bili vrgli lahko v svet odločen protest, bi bili lahko pokazali svetfl, da se preko nas kljub vsemu umetnemu m najskrajnejšemu narodnemu zatiranju ne more in ne sme.
Nam, kar nas ni le za ono počasno, vedno cincajoče in odlašajoče politiko, se mnogokrat očita, da smo prenagli in da nam manjka hladnosti.
Zadnja sobota je one gg. lahko prepričala ravno v nasprotnem: edino naša prevelika »hladnost« v politično - narodnem boju, le bila kriva, da se nas le še vseeno preveč potisnilo ob zid. Z onim odlašanjem in »hladnim preudarjanjem« se je celih 5 let zamudilo n. pr. razveljavljenje enega odloka, ki prepoveduje nošnjo slovenskih znakov in zastav. Krivda one »hladne« razsodnosti je, da smo delali ta dan vsak po svojih močeh in na lastno pest, da srno spravili na noge iti pozneje tudi organizirali slovensko množico pred južnim kolodvorom in na Tegetthoffovi cesti. Ce bi bili za ta dan počakali na »hladno« preudarjene ukrepe naše splošne politike, bi bili najbrže kljub avgusto-
vi	vročini — zmrznili. Sad bi bil edino ta, da smo ostali ves čas »hladni«. Zelo neprijetno pa nas te tudi dirnilo, da se ves ta čas niti ganilo ni naše Politično društvo. Od dne do dne smo čakali, da dobimo potrebnih navodil, a vse zaman, bili smo naveza-zani kot že rečeno vsak nase. Vemo, da so gg. iz vodstva potrebni počitnic in naš namen ni. da bi se jih pri tem tudi samo za eno uro prikrajšalo. Ne vemo pa. zakaj se v takih slučajih ne poskrbi za potrebne namestnike. Mislimo, da imamo politično društvo za to, da pazi nad nami vedno in da nam je v vsakem, tudi malenkostnem slučaju na razpolago, ne pa. da nas ravno v zadnjem trenotku pusti na cedilu. Upamo, da bo to za enkrat zadostovalo in. da se nam v bodoče kaj takega več ne pripeti, če ne bomo prisiljeni misliti, da primanjkuje pri nas k vsemu tudi potrebna — dobra volja. Zadnje seveda ne pri vseh. pač pa pri večini.
Glavno pa. česar nas je naučila zadnja sobota je: vsikdar In če ie prilika tudi manjša, kot je bila tokrat, se čim le mogoče odločno pokazati, na zunaj. Vselej moramo javno pokazati, da smo tu in da se ne bojimo nobenih groženj. Ce se bomo držali teh naukov in Iz njih sledečih načel, bo kmalu padla v pozabljivost ona bajka o »Deutsches Marburg«. Mesto te bajike pa bo vzrastlo spoznanje in priznanje, da je Maribor ne le dvojezično mesto, marveč, da se vse nemško njegovo lice od par naših odpadnikov samo umetno vzdržuje. Očistimo sami sebe in potem bomo s pomočjo naše okolice z lahkoto dosegli vse to. kar se nam danes s silo zabranjuje, oziroma krati.
Učimo se na tem, kar smo imeli
23.	t. m. tako očivldno pred seboj...
-	a.
Resolucij
sprejete na zborovanju nar. strok, organizacij v nedeljo 17. julija 1913.
č) Z narodno ekonomskega stališča je smatrati t. zv. srednji stan za naš narod neprecenljive važnosti, ker lahko tvori ravno ta stan močno gospodarsko silo našega naroda, zato je delovati z vso silo na pomnoži-tev in okrepitev tega stanu v našem narodu. To nam je za sedaj edino nadomestilo za veliko industrijo.
25. Pozdravljamo protialkoholno gibanje ter vse organizacije proti ljudskim boleznim. Skrbeti je za zdrava ljudska stanovanja, zdravo pitno vodo, za javna kopališča, telovadilo iti storiti sploh vse. kar je mogoče. za ljudsko higijeno.
Uradniško vprašanje.
26. Odpraviti je institucijo državnega in sploh javnega pogodbenega uradništva. ki ga je namestiti kot definitivno drž. uradništyo s
j pravico pokojnine.
' *	Vse javno uradništvo kakor
tudi ljudskosolsko učiteljstvo naj bo glede plače in pokojnin stavljeno na isto stopnjo.
Narodno - politične zahteve.
28. Uvažuje važnost in pomen narodnih svetov v drugih narodih smatramo za nujno potrebno ustanovitev »Nar. sveta« za Slovence.
29. Zahtevamo ustanovitev slovenskega vseučilišča.
30. Zahtevamo splošno in enako volilno pravico v vse zakonodajne in lavne zastope na podlagi proporcijo-nalnega volilnega sistema.
31. Zahtevamo popolno enakopravnost Slovencev in njihovega jezika v uradu, v šoli in v javnem življenju, v vseh od Slovencev naseljenih krajih. Zahtevamo zlasti namt-scenje slovenskega uraduištva, de-
lavstva in drugega uslužbenstva (v vseh sodnih okrajih), kjer stanujejo Slovenci stalno. Uradniška mesta pri mestnih uradih se razdeljujejo na člane vseh narodnosti po njih številnosti. Isto načelo veljaj pri podeljevanju mest pri centralnih uradih.
32. Zahtevamo polno prostost izvrševanja zborovalne, združevalne, koalicijske in tiskovne pravice ter izpremembo obstoječih zakonov v tem oziru.
33. Uvažuje, da ima vsaki narod pravico do obstoja in razvitka; obsojamo nasilnosti naroda proti narodu kot protikulturno, zategadelj zahtevamo popolno narodnostno avtonomijo za vsako izmed narodnosti v Avstro-Ogrski monarhiji ter združitev narodov .in jugoslovanskega plemena te monarhije v etio avtonomno telo.
Slovenska zemlja.
Iz Tolmina.
Resnici na ljubo bodi objavljeno, da se »damo z belinčkom« — kakor jo Vaš g. dopisnik imenuje — po krivem sumniči, češ, da je ona od odbora »Rudečega križa« zahtevala, naj se plesišče pregradi. Kdor je to govorico raznesel, zasluži brezovke! Poizvedeli smo ravno nasprotno. Gospa dr. Serjnnova je izstopila iz odbora »Rdečega križa«, ker se ni hotela ukloniti nemčurju, ali bolje rečeno vsenemcu gosp. Sclnvegelnu, ki le po njegovem neslanem receptu prodajal svoje modrosti v odboru. Predlagal je — in predlagali so, naj se veselica priredi v velikem obsegu in naj se zanjo potrosi malenkostno vsoto 900 K. Temu in enakemu se je gospa dr. Serjunova proti-vila, slutila je tudi, da bo prireditev vse drugo, samo narodna ne, izstopila je iz odbora in prireditev ignorirala. Dama je vrla Slovenka, rojena Hrvatica, in kot taka nastopa povsod, podpira vsa narodna društva, in ne manjka pri nobeni narodni prireditvi Vprašamo. Ali se ni moglo dobiti v Tolminu boljših aranžerjev kakor Sclnvegel, od katerega ni pričakovati nič pametnega, zato tak fiasko! Mogoče bo pa vendar vedel gospod Schwegel, kdo ie bil oni, kateri je zahteval, naj se prenočišče pregradi ki je last tukajšnje požarne brambe in katero je bilo postavljeno na tolminskem občinsikem prostoru? Zapostavljati se ne damo od nobenega, pa naj bo dotični v civilu ali pa v uniformi! — Capito! (Op. uredništva. Naš gospod dopisnik ie pač tako pro^-dal, kakor je kupil in ker je bil v zadregi in ni vedel pozitivnega, je o dami. ki jo dobro ne pozna, tudi tako rezervirano pisal, in je ni tako obsojal — kakor so jo drugi — jn to po krivici. Zaključek dopisa je bil: Za danes ne obsojamo nobenega, in to zadostuje! Prav pa ie. <ja prjje resnica na dan.)
Iz Notranjih. tforic.
Neki dopisun je v »Domoljubu« ali kakor je imenovan »Lažiljubu« od 21. avgusta t. 1. št. 34 pisal, da sva jaz in Tribuč ustanovila prj zadnjih volitvah .^Prosveto«. Dopisunče je morebiti le malo časa v naši fari, da še naju dobro osebno ne pozna iti da j le to piše, kar mu kdo drugi narekuje. kajti nisem bil sani nikdar zraven. še menj pa Kosp. Tribuč. Jaz imam drugega dela čez glavo, in to od ranega jutra do poznega večera, nikdar me še ni nobeden videl, da bi sedel in lenobo pasel, in stare in mirne ljudi obrekoval, kot ta dopisunče, Če ima tudi blagoslovljeno glavo.' Tudi Goričovce sumniči, c!a so pri tukajšnji soli sadno drevje polomili in šipe pobili. Čudno bi ne bilo. ko ravno okoli šole pastirji živino* pasejo. Jako čudno se mi zdi. da zdaj na nroja stara leta, leta truda in skrbi. nimam še miru. Ko sem bil še mlad mora vsak pripoznati, da nisem ljubil prepirov, še menj se pa v poznejših letih tožaril, tako me tudi ni nobeden vinjenega ali od alkohola načivkanega videl: Izšel sem iz šole nepozabljenega pok. gospoda župnika Potočnika, ki je cejo faro enako ljubil. Gorje onemu, ki je kaj čez farane rekel. Kaj pa danes? — Dopisnik naj bolj oči odpre-in po domači vasi pogleda in pove o možeh, ki pravijo, mi smo mi, in bo videl, da ni vse zlato, kar se sveti, da je povsod na vsakem drevesu kaj gnilega, in da Še prsti na roki si niso enaki
Klerikalni kongres.
<0
5RDICT5
Naj se dopisec s polnim imenom podpiše, kot jaz, se bova še potem pomenila kako in kaj. Jaz sem na vsako izivanjc po časopisih molčal, v nadi, da me vsak veliko bolj pozna, kot dopisun, ker sem domačin, ne kot oni, ki je danes tu, jutri tam, in ko še ni okusil nič grenkosti življenja. Ako pa le še ne bom imel miru, bodem pa tudi začel odgovarjati, da bodo ljudje vedeli, kako je pri nas.
—	Ivan Kušar.
Štajersko.
Maribor. (Otvoritev državnega mostu.) Vsi poskusi, zatreti ta dan Slovenstvo v Mariboru, so se doccla Izjalovili. 2e mnogo pred drugo po-poludansko uro, se je 23. t. m. zbralo pred glavnim kolodvorom okrog 1200 ljudi, po veliki večini sam! Slovenci. Zasedli so vso rampo in kljub naravnost hlapčonskemu ravnanju policajev, vstrajali do konca. Tako je bilo tudi potem mogoče, da ie gromovito »živio« klicanje, ko se je pojavil nadvojvoda, za minute preglasilo vse ostale klice. Nemški listi hočejo to sicer pritajiti, vendar bodo že v kratkem, tudi to morali priznati. Komaj pa se le nadvojvodov avtomobil začel pomikati, je prišlo že tudi do hudega spopada med Slovenci in Nemci. Slednji so se navalili na nekega dijaka, ki je bil po nekem udarcu s palico na desni roki težko poškodovan. Atakirali so tudi nekega kmeta, ki jim pa je dal pokusiti bič. Seveda je bila pri tem angažirana dr. Oroslova in Wastianova »Leib-garda«. znana naša turnarska faki-naža. Imena glavnih povzročiteljev lega napada imamo. So to: razvanjski učitelj Krek, ter trgovsko-šolski gojenec Fridau, prakitkant ffrme (agenture) Wcnzel v Elizabetini cesti, Poleg teh dveh sta se še odliko-valta neki vajenec trgovca Martin-gerja na Tegetthoffovi cesti ter komi drogista Thyra v Gosposki ulici. Slednji je imel kavčukaste cevke, v njih pa kamenje, oziroma svinec. Imena drugih imamo sevda tudi še na razpolago. Proti vsem udeležencem sc bo vložila tožba. Naša »Posojilnica« v Narodnem domu je razobesila krasno, novo trobojnico, ki je visela ravno dve uri. Dva nemčurska fakina — kolesarja sta pazila pred Narodnim domom in seveda takoj hitela klicat policaje. Tudi na Glavnem trgu se je pripetilo par slučajev »nemške kulture«. Nek slovenski fant je imel slovenski znak. Tolpe so ga lovile kot psa in ga izročile policaja. Moral ga je odstraniti. K župniku iz Kembacha je stopil nek nemški poba in ga nahrulil, češ: da mi ne boste klicali »živio«. Dobil je primeren odgovor. Zvečer se nas je ponovno svarilo pred nemško fakinažo. Odredili smo seveda vse potrebno, a je pričelo nemško razsodno občinstvo preko policije samo energično razganjati poulično svojat. Priznati moramo. da se je velika večina nemškega prebivalstva dosti bolj zgražala nad postopanjem nemške fakinaže in nje braniteljice naše mestne policije, kot mi sami. Opozarjamo samo na slučaj pred glavnim kolodvorom, ko je neka <lama prisilila policaja, ki je mirno gledal pretepanje slovenskega dijaka, da je preprečil nadaljno divjanje. Zvečer si je drznil eden teh »Pickel-hauberjev« nagnati slovensko družbo s tem, da jih je nahrulil: »Heut ist in Marburg ein deutsches Fest.«
Maribor. (Poper). Kot smo že poročali, je nadvojvoda posebno poudarjal, da želi, da bi bil novi most! sredstvo medsebojnega sporazumnega dela obeh narodov. Visoki gost pač ni vedel, kako dober... je s tem napravil. Moral bi tiajpre.ie naše Purgarje odreti in jih obleči v novo kožo. da bi sc zgodilo.
Celje. (Zadušilo ga je.) 21. t. m je moral delavec Ahtig, ki je bil zaposlen v paromlinu Majdič, paziti na pravo izsipavanje zrnja v mlin. Ob
1.	uri po polnoči ga je njegov tovariš Belak še videl, potem pa mu je izginil izpred oči. Ker se je bal. da bi zrno zamašilo dovodnico in ustavile stroj, je vzel lopato in začel odsipa-vati zrnje. Na mah pa se mu je lopata ustavila in zadel je ob — ATiti-ga. ki ie stal sredi zrnja mrtev. Ahtig je najbrže zaspal vsled utrujenosti in padajoča masa ga je v spanju zadušila.
Krčovina pri Ormožu. (Smrt v studencu.) V sredo 20. t. m. je hotel neki Gene iz Mikosraza, mojster za vrtanje vodnjakov, preiskati dno vodnjaka posestnika Kovačiča, ki so ga bili izvrtali že 26.90 m globoko Spustil se je po vrvi. ki sta io držala dva njegova delavca, v studenec. Ko je dospel v globino 10.90 m, pa s« ga omamili plini onega rova, zgubil ie zavest in padel v globočino, kodei je obležal mrtev. Ker niso imeli za rešitev primernega orodja, so bili šele v četrtek v stanu, ga potegniti iz globočine. Gene zapušča vdovo in četvero nepreskrbljenih otročičev.
Mala nedelja. (Prijet požigalec.)
V	Mali Nedelji so prijeli posestnika’ Razlaga iz Vodislave, ker je na sumu. da si je sam zažgal posestvo. Razlag si je pustil na spomlad svoje posestvo od 1000 K na 4000 K. premičnine pa na 4710 K zavarovalnine povišati. Pred kratkim pa je razpro-dal vse poljske pridelke, novi mošt in živino. Kmalu na to je pogorel. Sumijo, da se je na ta način hotel polastiti zavarovalnino.
Ptuj. (Konec žaloigre v rodbini f reuz.) Kot smo že poročali, je dne
2. julija letos ustrelil dragonski četo-
vodja Dengherz v Ptuju krčmarico
Preuz. njeno 171etno hčerko in sebe.
Dengherz je takoj umrl, Preučevka
pa je še nekaj časa živela. Zgodilo
se je to zaradi tega, ker Olga ni marala Dengherza. Ker v Ptuju ni dobila potrebne zdravniške pomoči, so jo odpeljali v Gradec. Dekle je bilo zadeto od treh strelov, a vendar še
živelo do 22. t. m. Rešitev je bila nemogoča, ker ji je bila obtičala ena kroglja v hrbtenici, a je bila operacija zaradi vedno se vračajoče mrzlice, oziroma vročice, popolnoma nemogoča. Po dolgih, hudih mukah je
revico rešila smrt.
Iz deželne službe. Deželni odbor je imenoval ravnatelja deželnega kopališča Rogaška Slatina dr. Franca Mullija povodom njegovega desetletnega službovanja na tem mestu deželnim svetovalcem.
»Advokatski list.« Zadnji: »Straža« piše: »Slovenskemu Gospodarju« se poroča iz Celja: »Pisali ste. da bo v Mariboru začel izhajati slovenski list, kj ga bodo izdajali staro in mla-doliberalni advokatje. Vest je resnična. Priprave vodita dr. Rosina Jn dr. Kukovec. Nekatere posojilnice so pridobljene, da bodo prispevale za vsakoletne primanjkljaje. List bo izhajal dva- ali pa trikrat na teden. Za glavnega urednika hočejo pridobiti vpokejenega župnika gospoda Šegula na Pragerskem. Izhajati zučn: /. ne*
IKecetn oktobrom.« — »Gospodarjevo iuredništvo dostavlja: »V Mariboru Se drži v liberalnih krogih o tein podjetju stroga tajnost, tako da iz lastne Vednosti ne moremo ničesar poročati.« — Mi bi ta dostavek izpopol-ili v toliko, da vsled liberalne tajin-tvenosti tudi nam ni še trič znanega. Mi pa dostavljamo, da gre ta tajin-Stvenost celo tako daleč, da tudi mi o tem še nič ne vemo.
»Slovenski Narod« poroča, da »Sloga« ni prenehala, marveč, da samo spi. Da, da, ta — vročina!
Srbski mučeniki.
Iz bojev ob reki Bregalnici.
V	vojaško bolnico na Dušanovem gradu v Skoplju so prenesli z železniške postaje več ranjencev, med katerimi je bilo tudi nekoliko Bolgarov. Ranjencev še niso niti prenesli v bolnico, že se je raznesel po mestu glas, da so nekteri srb. ranjenci grozovito pohabljeni. Proti večeru sta tev vesti potrdila tudi zdravnika dr. Čeda Mihailovič in dr. Al. Kesič. Naslednji dan sta prišla v bolnico ruski in francoski konzul. S pohabljenimi srbskimi vojaki je govoril osebno ruski konzul, ki zna dobro srbski in je njihove besede prestavljal francoskemu konzulu in oba sta si zapisala vse posameznosti. Konzula sta gotovo poročala o vsem tem svojima vladama. Belgrajska »Štampa« in »Ilustrovana Ratna Kronika« sta priobčili tudi fotografije pohabljenih srbskih vojakov.
Te srbske vojake so pohabili Bolgari na naslednji način:
Dva sta iz Podrinja in se imenujeta Milutin Nikolič iz D. Dobriča in Radivoj Krajčinovič iz Glogovca.
Oba sta bila za časa nenadnega bolgarskega napada 30. junija v prvih vrstah in kakor je bila noč temna. sta dospela popolnoma zdrava med bolgarske vrste in tako sta postala vjctnika. Bila sta takoj razoro-žena in pripeljana pred poveljnika 12. polka, podpolkovnika Tileva. ki je. takoj ko je zagledal srbska vjet-nika, zavpil:
»Potepajte (pobijte) jih!«
»Vdala sta se, gospod podpolkovnik!« je odgovoril vojak, ki je srbska vojaka spremljal.
»Nič zato. Pobijte!« je ponovil Tilev svojo zapoved.
Takoj sta pristopila še dva vojaka in odgnali so žrtvi do žrtve-nika. Takoj par korakov od Tileva so zabodli divjaki prvič svoje bajonete v hrbta neoboroženih srbskih vojakov. Radovan je takoj padel, ali Milutin se je držal, ker ga je divjak zabodel v temi samo v plašč in le malo v telo. Milutin je takoj odskočil na stran in se je začel braniti in pri tem mu je Bolgar z bajonetom prerezal roko.
Milutin je videl, da ni rešitve in je prosil ubijalca, naj ga vsai ne mrcvari, temveč da ga s kroglo ubije na enkrat, ali ta je nadaljeval napade^ bajonetom.
Še eden, dva, tri — pet udarcev in Milutin je padel. Pri padanju na zemljo je dobil najmočnejši udarec. ki mu je, kakor se zdi. rešil življenje. Bajonet je udaril v levo pleče in je izšel na desni strani dušnika. Kri je takoj bruhnila iz mučenika in bolgarski vojak je mislil, da revež ne ostane živ in ni ga več mučil.
Z Radovanom sta pa bila druga
dva Bolgara že prej gotova. Ko so
Bolgari morali pred Srbi bežati, so
našli srbski sanitetni vojaki ta dva
reveža in ju poslali v skopljansko
bolnico. Zdi se, da vendar ostaneta
živa. ker rane so se precej zacelile. *
Za to dvojico pride Sava Rakič iz Gornje Nedeljice. Njeg* so Bolgari mrcvarili kot ranjenca na bojnem polju, kjer je obležal, ranjen v nogo. Ko so prišli Bolgari v času nenadnega prvega napada na srbske pozicije. niso hoteli imeti niti srbskih ranjencev, niti vjetnikov in vojakom je bilo zapovedano, da pobijejo vse ranjence. Takoj so začele delati krogle in bajoneti. Sava Rakič, ki je ranjen ležal na hrbtu na obronku nekega hriba, je dobil kroglo v usta. Sava je vendar ostal živ. Krogla je udarila ob kost spodnje čeljusti, razbila jo in potem izšla iz telesa in udarila še na prsa! (Na fotografiji se jasno vidi ta rana.)
Od te četvorice je Sava najtežje ranjen. Kadar mu menjaj*) obvezo m jemljejo iz rane, ki je naravnost grozna, gazo, Sava tako ječi in stoka. da morejo samo zdravniki to rano odvijati, delati na nji, gledati jo in poslušati ječanje nesrečnega Save.
%
Četrti, ki so mu Bolgari odrezali ušesa, se imenuje Sava Bogdanovič iz Velikega Popovca v poža-rervaškem okraju. On je že starejši človek iz drugega poziva. Po zimi Je bil pred Drinopoljem in zdi se, da mu je to rešilo življenje, namreč, da so iz nlega Bolgari napravili samo človeka brez obeh ušes.
Dogodek s Savo se je vršil naslednje: Še predno je začel bolgarski nenadni napad, je odšel Sava k bližnjemu studencu, da se umije in prinese vode, ali na poti ga je prijela bolgarska straža in odgnala k svoji četi.
»Torej Srbi ne boste odnehali? je vprašal Savo neki podporočnik, poveljnik teh bolgarskih vojakov.
»Bog obvari! Niti za živo glavo ne!« Cernu smo se potem neki borili?«
V	tem treuotku je Savi odletelo desno uho. Kri je začela teči in na plašču se še danes vidijo sledovi rdeče-črne posušene krvi.
»Pa ali imate dovolj vojakov?« ga je dalje vprašal bolgarski oficir. Sava pa mu je hitro odgovoril:
»Se štiri divizije sedijo zadaj za nami in počivalo...«
Bolgari so se tedaj začeli dogovarjati med seboj, da Savi zato, ker jim je tako odločno odgovarjal, iztaknejo oči in odrežejo nos.
Ko je Sava videl, kaj nameravajo z njimi storiti, jim je začel govoriti;
»fej. brate nesrečni, kaj smo dočakali. da eden iz drugega delamo pohabljence ... Nikarte. bratje, imam dve hčerki in kdo jih bo hranil, ako ostanem brez oči. ako sploh pridem živ domov... Ali smo preteklo zimo zato jedli skupno kruh pred Drinopoljem. da mi sedaj iztaknete oči..,.
Drinopolje je pomagalo. Mesto da mu iztaknejo oči, so mu Bolgari odrezali, ali ne popolnoma, še levo uho. potem so ga pa pustili, naj gre. Podporočnik mu je pa rekel:
»Sedaj pojdi in reci Tvojemu kralju, kje so večji junaki: pri nas ali pri vas! —
Ker je v tem že začela bitka, ki so jo otvorijj Bolgari brez vojne napovedi, ni Sava niti znal niti mogel najti svojega polka rn je ostal na bolgarskem ozemlju, dokler ga niso našli — ko so se Bolgari pred Srbi že bili umaknili — srbski sanitetni vojaki, ki so ga odnesli v neko vojno bolnico, odkoder je prišel v bolnico v Skoplje.
Dnevni pregled.
Naše cenjene naročnike, ki reklamirajo kako nedostavljeuo številko, opozarjamo, da so te reklamacije le takrat poštnine proste, če nimajo nobene druge pripombe, kakor samo Upravništvo »Dan«, Ljubljana. Reklamiram št »Dneva«. Kakor hitro je na reklamaciji kako drugo besedilo pridejano, n. pr. do kdaj ima naročnik plačano naročnino ali kaj drugega, takrat ni reklamacija več prosta poštnine, pač pa nas kaznuje poštna uprava z dvojno pisemsko globo, t. j. 20 vin. Naša uprava pošilja »Dan« redno vsakemu naročniku, dokler je naročnina plačana. Ako kdo izmed naročnikov ne prejme lista, in ne ve. do kdaj ima plačano naročnino, naj ali samo reklamira nesprejeto številko, ali tudi več številk skupaj in to brez opazke ali pa naj piše dopisnico. V vsakem slučaju mu naša uprava pojasni pismeno, kako je z naročnino. List je itak poceni in ng kaže, nam delati še nepotrebnih stroškov z globami.
Neprijetne številke. Agentura Canadian Pacific Railway Co. je prav delavna. To leto je zvabila iz galiških krajev 80.000 mladeničev, ki so se na ta način ognili vojaški dolžnosti. Iz cele Avstrije brez Ogrske je izginilo 1,120.000 mladeničev.^ Ni čuda, da se vojaška uprava pritožuje.
Trgovci z belimi sužnji. Neverjetno a vendar resnično. »Canadian Pacific«« vabi ljudi v Kanado z obljubami zlatih gradov — toda, gorje, ki se jim vsedejo na lim in teh ni malo. Tem agentom na roko pa delajo tudi nekateri poljski poslanci, ki dobijo 20 K za vsako dušo, ki pade v kremplje kanadskim agentom. 20 K dobi poslanec Stapinski in njegova vest je mirna, četudi izseljenik postane suženj.
Vlada 20 K. Od iste agenture dobi ogrska vlada 30 K za vsako osebo, ki jo »Canadian Pacific« transportira preko Reke v Ameriko.
V	koliko je prizadeta avstrijska vlada. Pri avstrijski vladi sta izposlovala katoliška popka poslanca Wasilko in Stapinski, da je dala dovoljenje za delovanje »Canadian Pacific«. Teh korakov tudi nista storila zastonj.
še vedno norijo. Sofijski profesor Georgov je izjavljal dunajskemu dopisniku »Ruskega Šlova«, da bodo Bolgari vedno stali v nasprotnem taboru kot Srbi. Če bodo Srbi z Rusijo, bodo Bolgari z Avstro-Ogrsko. če bodo Srbi z Avstrijo, bodo Bolgari z Rusijo. »Tam bomo, kjer ne bo Srbov«. — Kajnom bi človek pripisoval več možatosti, so pa le enostavni politični nagajivci.
Bolgarski učitelji v srbski službi. Kakor znano, so Bolgari vršili v Ma-cedoniji propagando svojo potom če-tašev (ki pa niso bili četaši v srb-
skem zmislu; da ne bo zamenjavama) in potom šol, na katerih so poučevali bolgarski učitelji - propagatorji. Komaj pa so bili omenjeni kraji priznani Srbiji, že je ponudilo več sto bolgarskih učiteljev srbski vladi svojo službo. In srbska vlada — jih je sprejela iti pustila na sedanjih šo!ah.
Nepotrjena Izvolitev. Češka akademija znanosti je izvolila za svojega častnega člana ruskega arheologa prof. Uspenskega. Protektor akadc^ mije, prestolonaslednik Franc Ferdinand, volitve ni potrdil. V čeških krogih zbuja veliko nevoljo dejstvo, da Akademija dopisuje s prestolonaslednikom nemško, kljub temu, da zna prestolonaslednik češko.
Zavednost članov klerikalnih društev. Med glavnim opravilom na Kongresnem trgu je sedelo nekaj »Bogomil«. Nekdo jih je vprašal po namenu društva in članica je odgovorila: »Gospod kaplan ima besedo.« Drugih besed ni bilo spraviti iz Bogomil. Neki prisotni starejši kmet je razložil pomen društva z besedami: »Trak imajo«. —• Na. tu imaš! To ti je zavednost!
Nemška kultura. Nekaj minut po dveh popoldne na dan otvoritve dravskega mostu v Mariboru na glavnem kolodvoru. Nepregledna množica ljudstva iz vseh slojev pričakuje prihoda nadvojvode Friderika. Pred to množico tvori v tesni verigi nekak kordon, četa nemškjji turnarjev, do slednejga oboroženih z gorjačami. Pripelje se dvorni vlak, nadvojvoda pride pred kolodvor in stopi v avto. In zaorijo mu v pozdrav burni klici »Živio« in »Heil«. Avtomobili' z drugimi slavnostnimi gosti se odpeljejo in množica drvi za njimi. Na spodnjem koncu drevoreda stoji dilak - Slovenec, sam med »hei-lovci«. Da duška svojemu patriotizmu in zakliče »Živio«. In že ga obkoli besna druhal nemških turnerjev, začne ga psovati na najgrši način in mu žugati. Dijak se zagovarja, umika, oko se ozira po stražniku. Nobenega nikjer... »Nieder mit dem \vin-dischen Hund«! zakliče nekdo iz množice in dijak začuti umazane pesti nesramnih fantalinov na svojem hrbtu, prsih, povsod ... Kot divjo zverine ga suvajo v svoji pobesnelo-sti sem in tja. Uiti jim ne more, ker je krog njega sklenjen tesen krog, obkoljen od divje mase. Slišijo se klici: »Pfui, Škandal, Gemeinheit« in mnogo enakega, česar so zmožni pač le nemški pobalini. Dijak obupno kliče stražnike na pomoč, a zaman ... Taka ie nemška kultura na narodni naši meji.
130 učteljskih mest je praznih na Hrvafskeni. To je pač blažena dežela, ki jo ljubijo posebno na Dunaju in v Budimpešti — zato pa ne morejo dobiti »hlapcev«, ki bi jim služili. Razlika med Hrvatsko in med Kranjsko je v tem. da tam sploh ni učiteljev — ker se jim godi ravno tako slabo kakor pri nas na — Kranjskem pa hočejo učitelji kljub slabim plačam služiti . narodu — pa ne dobe mest, če niso — Slomškarji.
Zemljevid slovenskih pokrajin. Seja zemljepisnega odseka se ie vršila 16. julija 1913. Umrla sta izmed sotrudnikov dr. Cerk in Milan Pajk. Občinstvo zemljevid nestrpno pričakuje. Delo se je zavleklo, a prevelika naglica bi ne bila umestna. Zemljevid je pa že ves postavljen in opravljajo se korekture. Matica misli, naj bo zemljevid praktičen:	vsebuje zato
ali geografsko ali politično ali zgodovinsko važne kraje. Pravilnost zemljevida bo obstajala v tem, da bodo imena na pravem mestu in da bodo oblike pravilne. Prvič je pri tem važno. kako imenujejo ljudje svoj kraj, drugič pride v poštev pravopis, tretjič šele zgodovinski razvoj imena. Kaj ie ukrenil slavni deželni odbor glede krajepisja. dozdaj ni Matic! znano. Matica sama ima krajepisno gradivo, ki ga ureja g. Pleteršnik. Naravnost kodeksa naše toponomije s I. izdanjem zemljevida ni pričakovati. Odsek vpošteva nasvet, naj bi se po možnosti zemljevid povečal na severu za 9 cm in za ravnotoliko na na jugu. — Gospodje akademiki in vobče dijaki bi zlasti sedaj v počitnicah izdelovateljem zemljevida v poedinih slučajih lahko šli na roke.
—	Načelništvo odseka prevzame g. dr. Jakob Žmavc. Zemljevidno delo pok. M. Pajka (del Gorenjske — Koroške) se izroči prof. Komatarju.
Ukosil ga je. Devetletni Kovač Martin iz Toplic je gledal, kako je Josip Drnovšek iz Tpphc kosil. Pri tem ga je pa Drnovšek po nesreči s koso zadel v levo nogo.
Pri vožnji se je poškodoval Ves Josip iz Rodice. Vozil je drva, pri tem pa je tako nerodno padel raz voz, da se je poškodoval na desnih rebrih.
Že zopet dinamit zažigal. Friš Tomaž, pastir iz Rateč je z roko zažigal dinamit. Dinamit se razpoči in neprevidnemu revežu ie odtrgalo obe roki.
Obesil se je. Dne 22. avgusta so našli v gozdu pri Veliki Gobi zjutraj v litijskem okraju okrajnega slugo Janeza Pajerja. Prodal je 1. 1910 posestvo v Borji, s samo službo pa ni mogel izhajati; zato je zlezel v dolgove. Ker ni bilo tudi doma prave zastopnosti, se mu je najbrže um omračil. Njegova mati je bila že v blaznici v oskrbi.
Utopljenec. V Medvodah so pred kratkim potegnili iz vode moško truplo. Mož je okrog 40 let star, 180 cm visok, ima kostanjeve lase, sive oči, koničast nos, dobro ohranjene zobe, rdečkaste, precej močne brke. Na životu ima belo platneno srajco, pisane spodnje hlače in bele, raztrgane rokavice. Na mostu, s katerega je skočil v vodo, so našli temnoru-javo suknjo, telovnik in hlače iste barve, črn klobuk in par čevljev. Ker nima utopljenec pri sebi nikakih dokumentov. se doslej še ne ve, kdo je pravzaptav.
Ogenj. Pred nekaj dnevi je izbruhnil v Novi Lipi pri Črnomlju ogenj, pri posestniku Mihi Flajniku. Ogenj je vpepelil hišo. pod, hlev in klet. Skupna škoda znaša 2200 K. Flajnik pa je bil zavarovan samo za 1000 kron. Požar so tamošnji vaščani sami lokalizirali.
Roparski umor. Od Sv. Mohorja na Koroškem se poroča, da so našli v petek, dne 18. avgusta ob državni cesti v Dragomčah mrtvega kovača Jurija Flaschbergerja. Mrtvec ima težko rano na glavi, katero je dobil bržkone z udarcem z motiko ali s krampom. Cela zadeva še ni pojasnjena, nekateri trdijo, da se je izvršil roparski umor, drugi pa. da je napadel kovača eden njegovih sovražnikov. s katerim se je prejšnji večer v neki gostilni sprl. Na vsr\k način pa gre tu za umor.
Štirje delavci ponesrečili. Kakor se iz Honingena poroča, se je dne
24.	t. m. pri rušenju starega mostu čez Aro podrl obok, ki je še stal. Štirje delavci so ubiti.
Adamit v vrtni restavraciji. V vrt neke restavracije na Dunaju je prišel pretekli petek zvečer nenavaden gost, ki je vzbudil med drugimi gosti precejšnje ogorčenje in razburjenost: pojavil se je namreč med njimi popolnoma nag mož s cigareto v ustih. Medtem, ko so se skušale pričujoče dame odstraniti, je Adam sedel k mizi in je kadil svojo cigareto, mirno naprej. Natakarje je pa ta nagi možakar silno zjezil in v najkrajšem času se ie počuti na cesti. Tam se ie pobrigal zanj stražnik, ki ga Je oblekel v površnik in ga odpeljal na policijski komisarijat, da se ne bi prehladil. Tam pa so spoznali Adama za duševno bolnega in so ga poslali na psihijatrično kliniko. Revežu je ime Janez Pilat. Po poklicu je mizarski pomočnik. Doma je v Pragi.
RAZNE ZANIMIVOSTI.
Samomori živali. Pred nekaj dnevi se je razširila vest o samomoru žirafe v pariškem Gardinu des Plantes .Očividno: uboga žirafa je bila zelo nesrečna. Priroda jo je obdarila z dolgim vratom, da bi lahko smukala živež z vrhov palm. V zo-ologičnem vrtu pa je morala sprejemati živež iz rok svojih čuvajev in občudovateljev. Pripogibati se pomeni skoro gotovo za to visoko žival ponižanje. Gotovo je, da imajo tudi živali smisel za samomor. Ta smisel pa ni tako razvit kakor pri človeku. Vendar; samomor izvršujejo le nekatere vrste živali. Tako na primer naš prijatelj pes. Pes si izvoli najbolj pogosto za sredstvo samomora lakoto, glad. Znano ie, da je poginil od gladu na grobu svojega gospodarja. In to imamo pri vseh narodih. Francoski historik in prijatelj živali Henrik Coupin pripoveduje, da se je za velike revolucije pripetil v Lyonu naslednji dogodek: Na mesto, kjer so se vršila skupna obglavljenja obsojencev, je sprejemal enega izmed njih njegov pes. Po salvi iz pušk je skočil pes na truplo svojega gospodarja in je začel strašno tuliti. Nato pa je ležal toliko časa pri truplu, da ie poginil. Nič ni jedel in ljudi, ki s'o mu nosili živež, in katerim se je smilil, je le žalostno gledak Psi pa imajo v navadi še drugačen način samomora. Po historičnih poročilih se je vrgel Hirhan, pes kralja Lysimaha na grmado, kjer je bil sežgan njegov gospodar in ie umrl z njim v plamenu. Tudi mačk se včasih polasti kriza obupa, ki jih smrti. Mačko se splošno smatra za brezbrižno egoistko, toda to ni prav Neki protestantovski misijonar, Ar-bousset po imenu, je oznanjal vero nekje v srednji Afriki. Tam mu je umrl sedemleten sinček, ki le :mel mačko, katera ga ni nikdar zapustila. Po dečkovi smrti je orne .jena mačka mijavkala, besno tekala sem-intja. ničesar ni jedla in je slednjič pobegnila. Čez dva dni so jo našli mrtvo na grobu umrlega dečka. Črnogorci trdijo, da grize miš, kadar nima hrane, samo sebe in se na ta način konča. Samomor. To čudovito in skoro neverjetno vesi po-
trjujejo tudi nekateri prebivalci Sibirije. Znano je, da si nekatere živali vzamejo življenje vsled nesrečne ljubezni. Aurer pripoveduje naslednji, ginljiv dogodek: V pariškem zo-ologičncm vrtu je bil par kosmauov (misliti, vp§ta opic.) Samica je poginila in soprog je bil zato silno obupan. Skoro jokal je nad truplom svoje družice. Menil je, da jo bo obudil zopet k življenju. Ko je bila že mrzla, je zlezel v kot kletke, tam se je ysedel, skril svoj opičji obraz v tace in je tako sedel. Ni jedel, ni pil
—	dokler ni poginil. Stare živali slutijo smrt. Večkrat se zdi, kakor bi se sramovale svojega poslednjega boja. Zato se zvlečejo s poslednjimi ostanki svoje moči kam stran, da ne bi videli njih tovariši in tovarišice njihov smrtni boj. Kadar čutijo smrt gazele, zapustijo svojo čredo, bežijo od nje, ležejo kje v samotnem kraju na tla in umirajo. Kakor pripovedujejo planinci na Karpatih, izvrši tudi orel večkrat samomor. Star orel, ki sluti, da gre že smrt ponj, poleti v veliko višino in pade brez moči na skale. Poetična smrt, kaj ne? Seveda bolj verjetno je, da orel poleti v zrak in da pade, ne prostovoljno, ampak zato, ker mu zmanjka moči. Tudi škorpijoni v južnih krajih imajo v navadi, samomor. Znana je legenda. ki pripoveduje o škorpijonu, ki je bil obklopljen od ognja. Da ne bi poginil žalostne smrti v plamenih, se je zbodel s svojo strupeno ostjo v glavo in je poginil. Podoben slučaj pripoveduje potovalec Piron. Na otoku Kubi ga je vgriznil neko noč velik škorpijon. Piron je vzel škorpijona, dal ga je na mizo, okrog njega pa goreče oglje. Škorpijon ie začutil gorkoto in je skušal pobegniti; ko je izprevidil, da je vsak beg zaman, se je zabodel s konico v glavo in je poginil. Zanimiv slučaj se pripoveduje o levinji neke menažerije v Ameriki. Levinja je bila kakih dvanajst let stara; krasen, impozanten eksemplar. Imela je troje mladičev: tri uboge in slabotne levčke. Levinja je opazila njih smrtni boj. Ko je poslednji mladič poginil, si je začela levinja grizti rep. nato pa zadnje noge, katere je popolnoma obgrizla. Čuvaji menažerije so nato levinjo potolkli. Zakaj je obupala? To ie bil morda najbolj čuden slučaj samomora ži.vali.
Valček brez bacilov. Slednjič je torej prišlo do tega. plesati ne da bi se kdo nalezel bacilov pri tem: na velikem plesu ameriških lekarnarjev in.drogistov se je plesal prvič higi-jeničen ples. Bacil, ki bi hote! preskočiti z enega plesalca na drugega, bi moral znati skakati kakor akrobat v cirkusu, zakaj plesalci so bili oddaljeni drug od drugega najmanj en meter. Dama pleše namreč valček sama in gospod posnema njene korake v razdalji enega metra. Med plesom ne prideta nikdar skupaj, zakaj strah pred bacilom je tako velik. Z občudovanjem in začudenjem je gledalo 2000 udeležencev plesa mladi par, ki je prvič plesal higijeničen valček.
O	slikarju kraljev. O slavnem slikarju Lenbachu, o sinu zidarja, o »kralju slikarjev« in o »slikarju kraljev« pripoveduje Sidner Whitmann, ki je bil eden izmed njegovih najboljših prijateljev, marsikako lepo zgodbo. S teh zvemo, da ni Lenbach prav nič rad ustregel ponudbam knezov, da bi jih portretiral. »Knezi«, je rekel, »me prav nič ne mikajo. Zahtevajo vsega preveč in ne more se jih nikdar zadovoljiti. In dvorna etiketa mi je grozno zoperna.« Nekega berlinskega parvenija je odbil nekoč Lenbach zelo bridko. To je bik neki bogat bankir, ki je hotel, da bi ga Lenbach portretiral. Ta ie zahteval, od bankirja za podobo dvakrat toliko kakor od Bismarcka. To je bankirja seveda presenetilo. »Pozabili ste. kakor se zdi,« mu je rekel Lenbach, »da ie bilo zame veselje slikati Bismarcka. Lahko mi verjamete, da vas ne bom slikal z veseljem.« To je bilo seveda malo preveč »hudo«. Toda Withmann pripoveduje takoj nato o Lenbachovi nesebičnosti. V Lenbachov atelje v Rimu je prišel nekoč zelo bogat Benečan s svojo hčerko, ki je bila krasna kakor an-gelj. Mojster je bil od njene dražesti ves navdušen in prosil je Benečana. Če sme portretirati njegovo hčerko. S to prošnjo se je čutil Benečan počaščenega in povabil je Lenbacha na obisk v Benetke. I oda Lenbach vendar ni slikal krasotice. Hote! ni namreč sprejeti denarja za portret, češ. da »ni to nobeno delo, slikati tako klasično krasno glavo, ampak le veselje«. Oče krasne Benečanke pa zopet ni pustil, da bi Lenbach slikal zastonj. In ker se nista mogla pobotati, ni Lenbach ovekovečil na platnu klasično krasnih potez bene-čaivvke dame.
Uradno dovoljen poljub. Gospod Frank Hester, šef pisarne gotovega ministrstva v Washingtouu v Ameriki je izvršil pred kratkim nezaslišan zločin. Dal ie namreč neki dami. ki je delala v oddelku poljubček.
Njegov prestojnik pa Je menit, oa poljubovanje podrejenih dani ne spada v kompetenco pisarniškega šefa In zato je tudi jovijalnega šefa od-oustil iz službe. Kot vzrok odpovedi ie predstojnik navajal tole: Podobno delo se ne sklada s častjo pisarniškega šefa. Celo stvar je naznanil tudi ministerstvu. Minister je najprej preiskal celo zadevo in je ovrgel sklep strogega uradnika. Po ministrovem nazoru ni to pregrešek, ako šef poljublja njemu podrejene dame, ako so seveda one same s tem zadovoljne. Šefom amerikanskili uradov še torej dovoljeno poljubljanje žen uradnim potom. Jovialnemu Mr. F. Hesterju se odpira s tem nadaljne, široko polje »uradne delavnosti«.
Časopisi bodočnosti. V »Lectu-res pour tous« pripoveduje Victor Ferbin o intervievvu z lordom North-cliffom, kraljem angleških časopisov, lastnikom »Timesa« in raznih drugih časopisov, in pripoveduje na- ) slednjo prijazno zgodbico; »Hotel sem zvedeti, kako sodi lord North-eliffe o bodočnosti časopisov in kako si predstavlja tak časopis bodočnosti. »Upam. da bom doživel.« je odgovoril lord, da bodo izhajali dnevni časopisi z ilustracijami v prirodnih barvah. Pri tem se bo rabila barvasta fotografija pri tisku. Prepričan sem, da bo tak časopis začel najprej izhajati v Franciji in da ga bodo tam iznašli...« Nato je udaril v smeh in je pristavil: »In da ostane pri starem, bo to Anglež, ki bo imel od francoske iznajdbe svoj »profit.« John Bul! is not so stupid as he looks! Francozi mu napravijo model časopisa in on bo že vedel, kako ga spravi v denar!«
Liub!;an?.
— Dva škofa sta se v nedeljo
peljala mimo Prešernovega spomenika, ko je bilo tam polno ljudi. Ljudstvo je gledalo spomenik; za škofa se pa ni zmenilo. To je bilo znamenje, da je na kat. shod prišlo mnogo ljudij za parado in zabavo in da mnogim ni bil niti na mar — klerikalizem.
— »15 milijonov nas je buo« je
rekla neka tercijalka, ko je prišla od sprevoda. No, dobra ženica pač ni imela pojma o številkah. Splošno se sodi. da je bilo v sprevodu 4—5000 ljudi'. Cel sprevod je trajal nad eno uro. Babičev pogreb je bil nad pol ure dolg.
— Izpreobrnenje. Na današnjem uvodnem mestu čitamo nekaj primernih naukov. Ti nauki pa ne veljajo samo za našo narodno mejo — ampak tudi za naše narodno središče. O tem smo se lahko prepričali v nedeljo. Ona naša zaspana Ljubljana. ki si ne ve nikamor pomagati in dela v svoji miroljubnosti na vse strani kompromise — je bila naenkrat kakor zbujena iz trdega spanja, ko je videla, kaj pomeni za narodno življenje — velika masa. Ljubljana ni narodno mrtva — ona je v svoji globočini polna ognja — treba je le iskre — in plamen švigne -na dan. Ona Ljubljana, ki je zjutraj ponižno molila po ljubljanskih ulicah — je bila eno uro pozneje vsa sokolska, narodna. navdušena. Kakor so bila dopoldne vsa okna z malimi izjemami brez znakov navdušenja — tako so popoldne pri vseli oknih migali beli robci sokolom v pozdrav. Tako hitro se je vse izpremenilo. Kakor mora je ležala črna trna, ki se je zbrala v soboto in nedeljo v Ljubljani, na duši ljubljanskega meščanstva. Zato je dalo to narodno prebivalstvo tako glasno duška svojim čustvom. Toda to bi ne smelo biti le tedaj, ko že klerikalci takorekoč zaduše »belo Ljubljano«, ampak zmiraj — potem bi se kmalu začelo drugačno življenje. Mi mislimo, da v Ljubljani ne potrebujemo navdušenja — in ubijamo v masi smisel za javen nastop. Treba pa bi bilo ob takih prilikah tudi javno govoriti — kajti »glas ulice« je najmočnejši in povsod vidimo. Tla ulica zmaguje. Ulica pa je last mas
—	tem je treba besede. Zato proč s starim filistrstvoni in vzdržljivostjo Posnemajmo naše brate v Trstu, ki
v	tem znamenju zmagujejo. V nedeljo se je Ljubljana izpreobrnila. Za dolgo — za zmiraj? Ako nečemo, da nas zaduši klerikalizem — moramo se za stalno izpreobrniti. To je učila nedelja.
— Razžaljeni češki »Orli«. Češki orli so bili razžaljeni, ker so jih klerikalci pozdravili z »na zdar« klici. Tudi drugi Ljubljančani so Čehe pozdravljali s tem češkim pozdravom. Češki orli pa so se pritoževali in protestirali, češ, da se s»na zdar« pozdravljajo samo sokoli, *orle sc mora pozdraviti z »zdar Buh!« Ml tega nismo vedeli. Naši orli se pa sokolskega »na zdar« ne branijo.
— Barabe in dr. Pegan. Največ-io besedo je imel na ljub. ulicah v
neaeijo ar. iJegan. vozu se je v au-tomobilu in je prezirljivo gledal na množico, ki se je sprehajalo po ulicah. Tako se je pripeljal tudi pred pošto, kjer je bilo mnogo ljudij. Tam so slučajno šli neki orli in mladina jim je klicala »na zdar«, ker je mislila, da so Sokoli. Ko pa so ljudje videli, da so orli. so začeli piskati. Dr. Pegan, ki se je tam mimo peljal, je zmerjal ljudi z barabini. Ko je proti temu neki akademik protestiral, se je dr. Pegan izgovarjal, da so barabe samo tisti, ki so žvižgali. V resnici pa je dr. Pegan mislil s tem Ljubljančane. Ljubljančani, zapomnite si to
— Peganova domišljavost. Ako
se pomika po ulicah sprevod, je naravno, da morajo vozniki to vpošte-vati. Saj se mora celo tramvaj ustaviti, ako ne more naprej. Posebno pogreb zasluži toliko spoštovanja, da vozniki ne vozijo med pogrebci. V nedeljo se je to vpoštevalo. Edini dr. Pegan misli, če je dež. odbornik, da mu je vse dovoljeno. Ko se je pomikal Babičev pogreb po Florijanski ulici je pridrčal dr. Pegan v avtomobilu in poleg sebe je imel malega čukca. Brez ozira na nevarnost, je dal svoj automobil zapoditi v vrste pogrebcev, tako da je sprevod pretrgal. To je pač dokaz velike domišljavosti in brezobzirnosti, ki pa bo tudi dr. Pegana minila, ko pridejo drugi časi! Zato poie neka pesem: dr. Pegan — ves je zbegan.
— Klerikalni čukci imajo na svojih čepicah perjanice. Perjanice nosijo srbski Sokoli in so klerikalci to od njih pobrali. Zdaj pa pomislite: srbski sokol — pa slovenski čukec — kaka razlika.
— »Corda non suut nostra«.
V	nedeljo sta šla dva duhovna po cesti in sta gledala narodno navdušenje, ki je spremljalo vračajoče se sokolske vrste. Prvi duhovnik je rekel: »Glejte, kako navdušenje — to prihaja od srca!« Drugi pa je re-el: »Da, mi imamo samo ljudi, corda non sunt nostra«, (sica niso naša). Mož je spoznal resnico.
— V nedeljo je vladalo med občinstvom in med gosti z dežele, lcl so prišli na klerikalni kongres, velika prijaznost. Saj je bil to naš narod, ki je slučajno prišel delat klerikalcem štafažo. Zato ni bilo nikakih prepirov. Posebno dekleta in ženske v nar. noši so vsi veselo pozdravljali. Po gostin. pa so proti večeru klerikalni gostje začeli rojiti in so govorili
o	tem, da bodo liberalce ven metali. Odločen nastop meščanov jih je seveda kmalu naučil manire. Kmečki ljudje so se lepo vedli, le hujskači so iskali prepira — pa so kmalu skupili kar so iskali.
— Nič ni pomagalo, da je neki klerikalec opozarjal hrv. frančiškane pred franč. cerkvijo, da naj ne pozdravljajo sokolov. Pozdravljali so jih. Pisanje »Slovenca«, da so sokoli na konjih koga zmerjali s »farji«, je laž — nasprotno je res, da so pri-prosti ljudje in tuji duhovniki sokole pozdravljali. Posebno sokole na konjih. Slovenec se zelo moti, če misli, da bo s takimi lažmi uničil utis nedeljske sokolske manifestacije.
— Skupil jo je uradnik dež. odbora Paulin, ki je hotel v nedeljo na vrtu pri Stepicu kazati svojo klerikalno mogočnost. Pri besedah o čukih se je utaknil v neki zasebni pogovor, ki ga ni prav nič brigal — in je dobil primeren odgovor. Gostje so ga izpiskali in je moral prostor zapustiti.
— Značilno in žalostno! Nedeljskega katoliškega shoda se je udeležila tudi slavna Slomškarijia s svojjo lastno tablico. Pričakovali smo ogromno udeležbo, saj je po izjavah klerikalcev učiteljstvo v pretežni večini v njih taboru. A reči moramo, da kaj tako žalostnega še nismo videli. Namesto dolgih vrst — le peščice učiteljic in še mani učiteljev. Če le to vsa slavna Slomškarija, potem je to pač žalostno za klerikalce in za nih bodočnost. Se možatega Smrdela. ki mora biti sicer povsod zraver,, nismo videli — mu je pač menda smrdelo — njemu in še mnogim drugim.
— Po perju se spozna ptiček.
Ob priliki nedeljskega sprevoda po mestu so bile posebno glasne neke frajlice, ki so pozdravljale katoliško ljudstvo v sprevodu s glasnim klicanjem. Za njimi pa le stal neki profesor drž. gimnazije, ki se sicer rad štuli v napredno družbo in zabavlja tam čez farje, ako je pa s klerikalci skupaj, jim pa leze v čreva. No, v nedeljo pa ni mogel mirovati, pokazati je moral lavno, kam ga žene njegovo srce. Nam tudi prav, ga vsaj poznamo.
— Morala moščanskega župana. Razloček med teorijo in prakso klerikalnih mogotcev je ta, da eni smejo delati, kar hočejo, drugi pa ne smejo
niti črhniti neseaice. moste so postale v zadnjem času v tem zelo slovite. Načelnik teh Most je Joža Oražem in 011 sam skrbi za to. Postal je župan po milosti božji — in proti volji občanov. Pred sodnijo si ta človek ne upa, ker je obložen s takimi grehi, da bi se čudil ves svet. ako bi se razkrinkali. In tega se Oražem boji. Deželni odbor je njegov zaščitnik in ga varuje pred temi polomi. Slučaj A. Bučarja ni bil prvi te vrste. Ker je A. Bučar uslužbenec prisilne delavnice, ga je v tem oziru deželni odbor povabil na preiskavo, je to stvar okusa klerikalnih mogotcev, da pokažejo tukaj svoj srd in terorizem na-pram svojim uslužbencem. Da pa klerikalni deželni odbor ne bode živel v mislih, da je Oražem tisto nedolžno bitje, ki se ga tako obrekuje, mu povemo naslednje v preudarek. Slavni klerikalni deželni odbor naj se nekoliko potrudi in naj preišče najpreje stvar, ki se je godila pod Oražmovo lastno streho. V mislih imamo namreč to. F. Z., ki je imela Oražmovo trgovino v najemu. Zaradi Oražrno-vega obnašanja je bila primorana zapustiti njegovo hišo. Namesto, da bi deželni odbor poklical Oražma na odgovor, uvede disciplinarno preiskavo proti čisto nedolžnemu človeku, ki jc pravil svojim prijateljem to resnično dogodbico. In, da bodo ti prijatelji spravili potem vso stvar v javnost, tega si menda Bučar tudi takrat ni mislil. Ker pa je to le resnica, si Oražem ne upa nastopiti sodnijskim potom, ampak je prosil na pristojnem mestu, naj se proti Bučarju postopa na tak način, da bode drugikrat držal jezik za zobmi. Mi pa povemo Oražmu in.njegovim zaščitnikom, da smo odprli za sedaj samo ena vrata.
V	slučaju potrebe bomo odprli še druga vrata in takrat bomo pokazali Oražmovo delo v dveh hlevih. Kdo bo ta vrata potem zapiral, nas nič ne briga. Ko je prišel A. Bučar z dopusta domov, mu je njegova žena pripovedovala marsikaj novega. Pri tem tudi ni pozabila povedati svojemu možu, da je med tem časom prišel k njej katoliški Oražem, ki je ravnokar prišel iz božjega romanja iz Rima. Prinesel je s seboj nebroi odpustkov, ki jih je hotel prodajati Bu-čarjevi ženi. Ko je to ponudbo žena odklonila, se je pripravljal Oražem za naskok, poprej pa ko bi se to zgodilo, ji je pokazal papeža, ki ga je prinesel saboj za Bučarjevo ženo. T o in ono je pravila svojemu možu. V tem je bil Bučar vesel svoje zveste in
pridne žene. Oražmovo početje £a je spravilo iz ravnotežja in to je pravil tudi svojim prijateljem. Sedaj pa, namesto da bi deželni odbor pozval Orazma na odgovor ga jemlje v zaščito in kaznuje Bučarja zato. ker se Bučarjeva žena ni vdala Oražmo-vemu zapeljevanju. Danes se bodo zbirali klerikalni župani na dvorišču «Katoliške tiskarne«. Med temi župani bode navzoč tudi Joža Oražem. In ta Joža .Oražem bode toliko predrzen, da bode na Kongresnem trgu poklonil svojo dušo Brezmadežni. Potem pa pravijo, da vera peša. In Vi, deželni uslužbenci! Pustite, da Vam katoliški možje zapeljujejo Vaše žene in hčere, molčite kakor grob, da ne pridete v preiskavo. Vaše žene so za to na svetu, da morajo biti katoliškim mogotcem vsak čas na zahtevo na razpolago, da ž njimi delajo kar hočejo. In Vi ste njih sužnji.
— Moste. Večkrat poročate o nas v »Dnevu«, naj se še jaz oglasim. Nastal je pri nas velik prepir, ki ga je treba pojasniti. Gosp. GervajS je razobesil zastavo vrh strehe in manjše zastavice na drevesih — po eno na vsakem vogalu. Neki zlikovci pa so po noči te zastavice pobrali — mi sodimo, da so bili to ljudje njegove stranke, samo, da bi se delal med nami prepir. Gosp. Jeras se ]e izrazij, da je videl- kdo je bil. Ven z besedo. Včeraj zjutraj je bilo psovane na vse strani. Mi tega ne bomo trpeli. Mi nisrno razobesili zastav, ker nimamo niti denarja niti navdušenja za take stvari, kakor je klerikalen shod. Zato pa se naj nas v miru pusti.
— Iz Novega Vodmata. Na čast klerikalnim izdajalcem bele Ljubljane vihrajo iz 5t. hiše v Novem Vod-matu na Zaloški cesti št. 16. dve no-
vi	zastavi. Mož je bil skoz in skoz naprednjak, je neodvisen od kleri-kalecv in nam se le čudno zdi, da se je spozabil tako daleč, da je izobesil zastave. Mož je obrtnik mesar in prekajevalec. in ima^ r.ajveč naprednih odjemalcev. Klerikalci se ga ogibljejo in mu niso dali še veliko za-sluzka	"*
— Iz Novega Vodmata. Oreh-kovka je znana menda po celi mo-ščanski občini. Ne morda vsled njenega razumnega gospodinjstva in pridnosti, ampak vsled beračenja od hiše do hiše. Nabira za Vincencijevo družbo, tako govori sama. drugi pa pravijo, da tam ni čistih računov.
— Popustljivost je naša najslab-ša lastnost. Piše se nam: »Glasbena Matica« je čutila potreba, da je povodom kat. shoda izobesila zastavo. Da je nemško filharmonično društvo izobesilo zastavo, je umljivo, ker je prejelo od deželnega odbora 1000 K subvencije brez vseh pogojev. Glasbena Matica ni dobila ničesar. Ob istem času pa je ležal na mrtvaškem odru njen dobrotnik, koreniti naprednjak Babič, a odbor ni imel toliko čuta hvaležnosti in takta, da bi bil razobesil žalno zastavo na svoji hiši. (Op. ur. Pisali smo že včeraj, da je bila »Matica« prisiljena razobesiti zastavo, v drugem slučaju pa ima dopisnik prav.)-
— K slučaju v stražnici. Ze v nedeljo smo poročali, da se je v stražnici v Vodmatu obesil neki človek. Kot vzrok smo navedli to, da se zaprtemu človeku ni dalo vode. Poroča se nam sledeče: Oni človek je imel v mesto prepovedan dohod že več let in se je hotel že enkrat v magistrat-nih prostorih obesiti. Sedaj je bil tri tedne oženjen — šest let je živel v koruznem zakonu in se je med tem časom dvakrat obesil. V petek je cel dan razgrajal po Vodmatu, pretepal je ženo in se prepiral. Zato je prišel v zapor. Vodo je baje dobil ob pol 11. po noči — potem so se prostori vsako uro revidirali. Ob treh je baje še spal — ob štirih so našli obešenega. Obsil se je na srajco. Ob pol 5. je prišel zdravnik in ob 5. so ga že prepeljali k Šv. Križu. Obesil se je tore] morebiti iz obupa in ne zaradi vode. Postajevodja pravi, da ni slišal, da bi bil kričal — dingi trdijo nasprotno.
— Ali je to znano slavnemu c. kr. mestnemu šolskemu svetu? Ob
sprevodu v nedeljo pri kat. shodu so bila skoro vsa okna na mestni slov. dekliški šoli pri sv. Jakobu zasedena od deklic, za njimi pa so stale klerikalne učiteljice. To bi ne bilo nič hudega, sajij vemo, da ie posebno ženski spol radoveden. Ali te deklice so mahale z robci in pozdravljale udeležence kat. shoda. Vse okrog tiho, samo iz oken Št. Jakobske šole glasno vpitje. Ali je dal sl. c. kr. mestni šolski svet dovoljenje in kedaj, da se sme zbirati na mestnem poslopju mladina in pozdravljati sprevod? Če je to res, potem je pač žalostno, da napredni mestni šolski svet da na razpolago svoja poslopja za klerikalne manifestacije. Mi tega sicer ne verjamemo, a vendar se nad čudno in neverjetno zdi. da bi se upale klerikalne uči+eljice kaj tacega na svojo pest uprizoriti.
— Zrakoplov zgorel. Ze včeraj smo poročali, da je krožil nad Ljubljano zrakoplov. Ta zrakoplov je bil namenjen v Gorico. Vodil ga je poročnik Mandl — kot »potnik« je v njemu sedel nadporočnik \Vagner. Zrakoplov se je dvignil v Aspertiu in je letel na jug. Oba častnika sta hotela ogledati vojaške vaje. Letela sta v višavi 3000 m čez Semernik do Gradca — od tam pa v Ljubljano. Ker se je bližala noč, sta se spustila na vojaško vežbališče. Od Gradca do Ljubljane sta rabila poldrugo uro. Včeraj pop. oh 4. sta hotela odleteti v Gorico. Za to pot sta računala eno liro. Toda zgodila se je nesreča. Včeraj popoldne, predno sta se častnika odpeljala — se je zrakoplov vnel in je zgorel.
— Pri orlovski telovadbi v vojašnici se je ponesrečil Cuzel Albin iz Sela, ki si je zlomil levo roko.
— Umrli so v Ljubljani: Marija Jekovec, učiteljeva vdova, 63 let. — Marija Triler, hči tovarniškega delavca. 4 leta. — Stanko Višnikar, rejenec, 4 tedne. — Julij Borštnar, rejenec. 10 mesecev. — Marija Černe, posestnikova žena, 70 let.
— »Maks na sledili« je najnovejša burka z Linderjem, katera se predvaja od danes do četrtka v kino »Idealu«. Ostali vspored je veleza-nitniv: 1. Carigrad. (Potovalni film.)
2.	Jour. Pathe. 3. Hadji preokrenjeni človek. (Varjete.) 4. Zadnja pot. (Kolorirana senzacij, drama v 2 dejanjih.) Pri vseh predstavah. 5. Punčke male Hildin. (Krasna veseloigra v 2 dejanjih.)
Trst.
TRAGEDIJA V ULICI DELA GUARDIA.
Trst, 24. avgusta.
Danes zjutraj se je zgodilo v ulici della Guardia nekaj zelo tragičnega. Nedolžna žrtev je 13inpolletna deklica. — V ulici della Guardia št. 29, drugo nadstropje, stanuje družina Ražem. Med obema zakonskima Petrom in Viktorijo Ražem ni vladala sloga. Viktorija Ražem ni kazala posebne ljubezni do svojega moža, am-
1	pak nasprotno. Žena, čeprav ni vec
mlada. Je vedno iskala prilike, da se je mogla oddaljiti od doma ter se zabavati naokrog s svojimi prijatelji, ali bolje rečeno, s svojimi ljubčki. Njenemu možu to seveda ni bilo neznano. Večkrat je očital svoji ženi nezvestobo, zato pa je bil v hiši po-gostoma prepir. Zena Viktorija pa se je znala vedno izborno izgovarjati, tako da ni prišlo med obema nikoli do najlmjšega. Vendar je moža zelo peklo, ko je moral poslušati neprestano razne opazke svojih znancev o njegovi ženi.
Usoda.
Včeraj je prišla k družini Ražem neka sorodnica iz Pirana, Ana Maraspin, stara 20 let, ter je sklenila ostati čez noč pri Ražmovih. Raž-mova jo je rada sprejela, vendar ji je povedala, da bo morala ostati nekaj časa sama, ker mora zvečer v mesto in se vrne šele pozno ponoči. To pa ni bilo dekletu Maraspin po volji. Rekla je, da ne spi rada sama v stanovanju, ker jo je rado strah. Tedaj pa je šla Ražmova v sosedno hišo v ulico Industria št. 4, četrto nadstropje ter je prosila pri znani družini Bizjak, naj dovoli svoji hčerki Emiliji, da bo prenočevala pri njej ter delala družbo Maraspinovi. Uboga žena se ni hotela prizameritl Ražmovi, z.ato je dovolila. In tako se je zgodilo, da je šla IBinpolletna Emilija Bizjak okrog 10. zvečer v stanovanje Ražmove. Maraspinova ie šla spat v kuhinjo, deklica Emilija pa v sobo. in sicer na posteljo Ražmove.
Z ljubčki je . . .
Soprog Ražmove, Peter Ražem, železničar, je imel ravnokar tri dni dopusta. Včeraj zvečer je bil s svojimi prijatelji v mestu. Hotel je izrabiti dopust ter se malo razvedriti s svojimi znanci. Eden izmed znancev Petra Ražma, ki je prišel pozneje v njegovo družbo, je povedal Ražmu, da se nahaja njegova žena, t. j. Ražmova že^ia, v kavarni »Tomaso«, v. družbi veselih ljudi. Ražma je to silno razjezilo. Najbrže je prej mislil Ražem, da se nahaja njegova žena čez noč v mestni bolnišnici, kjer je strežnica. Žena pa je bila to noč prosta, kar pa je svojemu možu najbrže zamolčala, da je imela priliko ostati ponoči zunaj. Ražma je to poročilo! zelo zbodlo. Napotil se je takoj v kavarno »Tomaso«, da se prepriča na lastne oči, s kom se klati njegova žena naokrog ponoči ter da obračuna s svojo ženo kar na mestu. Ko pa je prišel v kavarno, ni bilo njegove žene nikjer. Ražem je odšel ta«t koj nato proti domu. V svoji veliki razburjenosti je sklenil, da ubije svojo nezvesto ženo, ako jo najde doma.
Namesto žene ubil deklico.
Ražem ie stopil ves razburjen v svojo sobo. Znižana petrolejka je le slabo razsvetljevala sobo. Površno je pogledal na posteljo njegove žene, in ko se je prepričal, da ni prazna, je pograbil za težak kol. planil je k postelji ter udaril z njim po — ubogi deklici Emiliji Bizjak, zakaj prepričan je bil, da je to njegova žena. Re-klica je zaječala in se zvila v postelji, Ražen pa je potegnil revolver iz žepa in sprožil štiri strele na deklico. Nato se je hotel prepričati, ali je njegova žrtev že mrtva in pogledal ji je v obraz. Ta hip pa je spoznal, da leži na postelji tuja deklica, katero je ubil:
Po umoru.
Streli so takoj prebudili Mara-spinovo in ta je vsa preplašena in zbegana planila s postelje ter odhitela v sami nočni srajci iz stanova-nja po stopnicah. Pri tem pa je vpila’ na pomoč. Ker so bila glavna hišna vrata odprta, je stekla na ulico ter begala naokrog. Streli in vpitje je prebudilo stanovalce v hiši ter privabilo tudi mnogo mimoidočih pred hišo št. 29. Prihiteli so tudi redarji, med katerimi je bil tudi redar s številko 444. Vsi ti ljudje so takoj vstopili v Ražmovo stanovanje in na po1-stelji so našli mrtvo deklico, vso oblito s krvjo.
Ubijalec se je sam prijavil.
Zbegano Maraspinovo so redarji zajeli na ulici ter jo takoj odpeljali na policijo v ulico delle Scuole nuove. ker so jo zaslišali. Povedati nj znala mnogo. Med tem časom pa je bil poklican zdravnik z rešilne postaje, ki je konštatiral, da je deklica mrtva. V tem času pa je prišel na policijo mož. (To je bilo točno ob
1	uri 40 minut.) Neznanec se je le-titir-. ri' le,- dejal, da se jc prišel javit, ker je ubil neznano deklico, ki je spala na ženini postelji. Hotel jc ubiti le svojo nezvesto ženo. Bil je na-kratko zaslišan, nato pa odpeljan v zapor v ulico Tigor.
Mati ubite deklice.
Družina ' I3izjak je imela dva otroka, šestletnega dečka in ranjko Emilijo. V družini pa sta bila tudi dva podnajemnika, in ta dva, ki sta prišla ob 2. uri iz kavarne domov, sta povedala Bizjakovi, da je pri Ražrnovih ubita neka deklica. Bizjakovi ženi je prišla takoj črna slutnja v glavo. Tekla je brž iz stanovanja. da poizve, ali ni morda njen otrok mrtev. Toda tamkajšnji ljudje, ki so že vedeli o nesKeči, ie niso pustili v stanovanje, ampak so jo odpeljali domov. Tedaj je bila Bizjakova prepričana, da je njen otrok mrtev. Oospa Zakotnik, ki stanuje v isti hiši, je pripovedovala, da ie Bizjakova vsa iz sebe. Hotela je že parkrat skočiti skozi okno, a možje so jo pridržali. Uboga mati je vsa zmedena, hoče na pokopališče, trga sl lase iz glave in joče. joče. Revico je ta udarec tako zadel, da se ji meša, kakor v mrzlici. Tudi očeta umorjene deklice so odpeljali nekam proč, ker so se bali zanj.
Komisija.
Sele ob 9. uri zjutraj je prišla na lice mesta komisija, ki je vzela vso tragedijo na zapisnik ter zaslišala tudi priče. Tu se je konštatiraio, da ima deklica prestreljeno glavo in prsi. Smrt je nastopila hipno. — Po ogledu je bilo prepeljano truplo v mrtvašnico k Sv. Justu.
*
Te grozne nesreče, ki je zadela Bizjakovo družino, ni kriv nihče drugi kot Ražmova, ki je s svojim vlačugarstvom spravila moža popolnoma ob pamet. Tragično pa je, da ie padla za njene grehe popolnoma nedolžna žrtev, ki je prišla le slučajno do tako žalostne zgodnje smrti. Ubogi starši!
Ga ni zastonj zabavala. Leopol-dina lioleček je šla iz Dunaja na potovanje. Nekega dne, ko se je njen sin, ki je ostal doma, že naveličal dolgočasnega življenja, povabil je neko veselo mladenko k sebi na stanovanje. Zabavala sta se izborno! Te dni pa se je vrnila Leopoldina Ho-leček domov in opazila je, da ji manjkajo uhani vredni 300 K. katere je bila skrbno shranila k drugi zlatnini v skrinjo. Poizvedovala je, kdo je neki ukradel uhane. Zvedela je tudi, da :e sin povabil neko mladenko v hišo, in takoj je pal sum na orio mladenko. Mladenko so aretirali v Trstu. Imenuje se Bolanac in je doma iz Pole. Pri njej so dobili tudi zastavljalni list za one uhane v vrednosti 900 K. Bolanac trdi, da je dobila uhane od svojega ljubčka Karla Molnarja. Ta ji je dal uhane, naj jih zastavi, ker ni imel denarja, da bi ji dni. katerega pa je ona potrebovala. Bolanac tudi trdi, da nikakor ni vedela. da bi bili uhani, katere je dobila od ljubčka, ukradeni. — Pridržali so jo v zaporu.
Žena — dekla; dekla — žena. Ivana Tedesco in Jožef Tedesco — zakonski parček — se nimata nič posebno rada. Jožef si je rvašel neko dekle in vse proste ure potrati v njeni družbi. Doma seveda ga opominja žena: »Jaz sem tvoja žena.« Jožef pa pravi:	»Ti	si moja dekla,
ubbgaj in delai, saj sem te zato vzel. Njo pa imam rajši od tebe, ti si grda -- ona je lepa. in zatorej hodim z njo; no, ali ni to prav?!« — Te dni le prišlo ponovno do prepira med možem in ženo. Mož je zagrabil ženo za vrat in jo je hotel zadušiti. Ker je žena kričala na pomoč, je pa vzet podivjani mož britev in jo je hotel zaklati. Na pomoč je prihitel brat uboge žene ter po velikem naporu razorožil besnega moža. Žena Je moža ovadila. Pokori se v zaporu.
Tatovi aretirani. Ni dolgo časa, ko je zmanjkalo v vili g. Jakoba Sar-torija v ulici Pasquale Besenghi št. 8 za 100 K blaga, obleke, perilo, tri ure in drugih takšnih reči. Tatov niso mogli dobiti. — Te dni sta nesla dva sumljiva človeka Žakelj proti ulici St. Michele. Stražar jih je aretiral. Na policiji sta povedala, da sta našla Žakelj v senu v ulici Broletfo. Videla sta, da so prinesli Žakelj trije mladeniči in ga skrbno skrili v seno. Ker niso prišli več oni trije mladeniči po Žakelj, sta ga potem ona dva vzela. — Poznalo se je, da govorita resnico; sta pa brata po imenu Simonič. Policija je bolj pazila na tisti kup sena v ulici Broletto in res, zvečer so prišli oni trije mladeniči in so jskali Žakelj, takrat pa jih je policija aretirala. Aretiranci so sami zreti ptički; imenujejo se: Mihael Bisal,
star 19 let, iz Kopra; Karol Buffolin, star 20 let, iz Trsta, kovač, in Ivan Pizzamus, star 20 let, kotlar.
Odriti.
(Prejeli smo naslednjo pesem iz Ribnice ob Vrbskem Jezeru na Koroškem.)
Turki zavzeli so zopet Odrin, nič ne pomaga bolgarski spomin, Bolgari so vojno krvavo začeli, zato so se Turki Odrina prijeli.
Zakaj ni več bolgarski Odrin. da bi na vojsko bil slaven spomin? Boljše bi bilo, ko bi Bolgari molčali svojim zaveznikom prijatli ostali.
Pamet bolgarska, o kje si ti b’la, da proti Srbom na vojsko si šla! to potrebVali so Nemci, Mažari, nikdar pa Srbi, še manj pa Bolgari.
V miru Bolgari bi lahko živeli, in na Balkanu veljavo imeli, z vojno pa niso prav nič pridobili, kar so imeli, še to so zgubili.
Komaj da s Turkom mir so sklenili, Srbom za hrbet so v lase skočili, Turek za to je zasedel Odrin — da bo to vojno imel za spomin.
Pripovedka o strašnem zmaju.
V starodavnih časih se je prikazal na zemlji en strašen zmaj. V začetku svojega življenja je iskal in našel svoje žrtve med živalimi. Pozneje pa se je lotil tudi ljudi in vedno večje je postajalo število nesrečnih. ki so postali žrtve njegove požrešnosti in nenasitnosti. Postal je v teku časa celo tako ošaben in mogočen, da je zgolj iz krvoločnosti moril človeški rod.
Izmed ljudstva pa so se pojavili srčni in pogumni možje, ki so hoteli to ljuto zverino ugonobiti in s tem Človeštvo hude nadloge rešiti. Pa kaj so mogli ti pojedinci proti krutemu zmaju, ki je v teku stoletij postajal vedno večji in močnejši. Peruti te pošasti so zatemnele solnce in luč zvezda, če jih je razprostrl nad zemljo. Človeštvo je skušalo vsa sredstva, da se znebi zveri, ali on je bil tako premeten in pazljiv, da so vsi taki poskusi postali brezuspešni. Večen strah pred zmajem in neuspešnost vseh poskusov se ga znebiti, je tako na ljudi vplivalo, da so se slednjič vdali v usodo in so mirno trpeli vse hudobije, ki jih je zmaj nad ljudstvom izvrševal.
Pa prišlo ie še hujše —.ne samo, da je ljudstvo mirno trpelo nasilstvo zmaja, našli so se tudi ljudje, ki so ga naravnost v tem početju proti ljudstvu podpirali. Le-ti izmečki človeškega rodu so zatajili vse človeške Čute v sebi, ter so zmaju žrtve, ki jih je tirjal, dovaževali. In vedno bolj je rastlo število onih, ki so zmaju služili. Temu se ne moremo čuditi, ker zmaj je onim, ki so mu služili, dal dober del ropa. ki ga je iz ljudstva izžemal in ničesar jim ni manjkalo.
In tako se je zgodilo, da je temu zmaju postal velik del zemlje pokoren in ga častil bolj kot boga.
Zmaj je postajal vedno bolj in bolj ošaben ter je začel od ljudstva tirjati ne le žrtve, rastoče na polju in izrejene v hlevih, on je tudi zahteval da se mu žrtvujejo^ v velikem številu najnežneiša človeška bitja. — Nikdo mu ni ugovarjal, ter vse se ie treslo pred njim, nihče se ni upal vzdigniti svoj glas proti njemu in prišlo je tako daleč, da je v človeku večen trepet pred zmajem tako prevladoval, da je um človeka zgubil vsako razsodnost in mišljenje — in tako ie v njemu otrpnil tud! vsak duh in vsako stremljenje po resnici in prosveti.
Tako je prešlo več stoletij in zmaj je dobil velik del zemlje v svoje kremplje, kateri so neusmiljeno mesarili med ljudstvom.
V človeštvu pa ni popolno ugasnila iskra resnice — ostala je v njemu še od časov, ko še zmaja na svetu ni bilo. V teku časov se je več in več takih ljudi porodilo, ki se niso pred zmajem upognili — da drznili so se mu očitno protiviti. Resnica, ki jih je navdajala, iim je narekovala, da zmaj nima nikake pravice človeško trpljenje na zemlji množiti, si žrtve za svoje razkošje in svojo pohlepnost med ljudstvom iskati ali celo braniti se svojega uma, kakor
ga mu je narava dala, posluževati. To je vzbudilo srd in togoto v zmaju in tudi v onih, ki so mu služili. Da uničijo protfvnike zmaja, so se posluževali najhujših in najgrozovitejših sredstev. Kar na stotine in tisoče so jih vjeli. trpinčil so jih in izvršili so na njih smrtne sodbe. Nato so jim pobrali vse. kar so imeli.
(Konec jutri.)
Najnovejša telefonska in brzojavna
poročila.
DRINOPOLJSKO VPRAŠANJE
Diplomati hodijo na počitnice ne glede na to, da drinopoljsko vprašanje še ni rešeno. Toda zgornja okol-nost pomenja, da ostane Drinopolje tistemu, ki ga lina — torej Turku, ker ni nikogar, kj bj resno mislil Turka z orožjem izganjati Iz Drino-polja in s tein zbuditi vse one peklenske sile, ki komaj čakajo, da izbruhnejo. Drinopolje tedai dobi Turčija, Bolgarija po odšodnino, ki bo kakor pravijo: Lozengrad, svobodna plavba po Marici in neke financielne ngodnosti.
DIPLOMATI.
Dunaj, 25. avgusta. Italijanski poslanik, vojvoda Avernskl, Je Imel dveurni pogovor z grolom Berchtol-dom o situaciji i^a Balkanu, posebno o južnoalbansklh mejah.
Popoldne je grof Berchtold kon-leriral § turškim poslanikom na Dunaju.
AVDIJENCA.
BI, 25. avgusta. Ruski poslanik na Dunaju pl. Giers bo jutri dopoldne sprejet v Išl pri cesarju v audljencf. Govori se, da bo pri tej priložnosti podal dekret, s katerim }e odpoklican s svojega mesta. Oficlelno seveda se ta vest dementira.
GRŠKI UJETNIKI.
Sofija. 25. avgusta. 35 grških ujetnikov. 14 iz Ksonti, 21 Iz Kavale, med njimi škof, prijetih vsled osum-ljenja, da so udeleženi špijonaže, |e bilo pripeljanih v Solijo, kjer so blH po preiskavi izpuščeni.
TURŠKA VLADA IN REFORME.
Carigrad, 25. avgusta. Vladni list prinaša dekret, v čemur so sankcionirane reforme Z2 arabske province. Reforme se med drugimi tičejo tudi vpeljave arabskega jezika v šole, sodišča in upravo.
KOMISIJA ZA PREISKAVO BALKANSKIH GROZOVITOSTI.
Belgrad, 25. avgusta. Uradno: Mednarodna komisja za preiskavo takozvanih balkanskih grozovitosti je dospela semaj. Srbija, ki je od svojih nasprotnikov vsled teh grozovitosti utrpela strašno škodo, se je Izjavila, da komisijo pripozna, obenem Pa tudi izjavila, da mora Iz komisije izključiti Rusa Miljukova (bivšega Profesorja v Sofiji), radi njegovega javnega sovraštva proti srbski stvari. (Miljukov je tudi tistih eden, ki Pišejo, da so Srbom k zmagi nad Bolgari pripomogli — Runumi in Turki, dasiravno so ti nastopili še le, ko je bila bitka na Brsgalnici končana s srbsko zmago.) Ker so se Pa ostali člani komisije izjavili ^ Miljukovlm solidarni, Srbija pa Miljukova ne mo-re za' sposobnega pripoznatl, ker ni prost predsodkov proti Srbom- tedaj komisija ne more računati na priznanje od strani Srbije: kljub temu je srbska vlada napravila vse korake, da omogoči komisiji dohod v Solun. (Komisija je že precej pozna ker mnogo mučenih srbskih vojakov je že pomrlo- drugi so zakopani — tako, da so sledovi bolgarskih dejanj že zginili.)
STRELA V SMODNIŠNICO.
Madrid. 25. avgusta. V Leridi je udarila strela v smodmšmco; ena oseba je mrtva, 35 poškodovanih.
Odgovorni urednik Radivoi Korenč. T ast in tisk »Učiteljske tiskarne«.
Mali offtasi,
Friderik Repovš v Tržiču proda ceno skoraj novo Browning avtomatično puško za šibre kaliber 116.
776—1.
Laška kuhinja
v ZL.j-u.Tolja^I.
Od danes naprej se dobe vsak dan
sveže morske ribe
in najboljše vino Teran iz deželne kleti Parenco.
Žganjaina
F. Pečenko
se je zopet odprla
v ulici Scala Belvedere št 1
(prihod iz ulice Miramar).
Piiporoča se svojim starim obiskovalcem in obenem cenj. občinstvu.
Carlo Marcazzi
T rst, via S. Lazzaro 12.
Delavnica klrurgičnlh Instrumentov, ortone* dičnlh aparatov, prs, umetnih rok in nog, trebušnih, športnih In bolniških pasov za popek, suspensorjev, mesečnih podvez za dame In vse bolniške potrebščine
Popolni šivalni stroj je le
»Singerjev*
Dobi se samo s tem izveskom in po upravičenih naših zastopnikih Ljubljana, Sv. Petra cesta 4, Kranj, Glavni trg 119, Novo-mesto lekarna Bergman, Kočevje, Glavni trg 79.
Zastonj dobi panama slamnik^
kdor kupi pri meni blaga v vrednosti čez K 40-—. Imam priznano ogromno zalogo kostumov, paletojev, kril in bluz za dame in deklice, oblek, površnikov in klobukov za gospode in dečke, kakor tudi dežnih plaščev in pelerin
po izvanredno nizkih cenah.
Angleško skladišče oblek
O. Bernatovič, Ljubljana, Mestni trg št.
| Čitajte v Vašo lastno korist! 1
I
I
1
V današnjih težavnih razmerah zamorete obogateti le s srečko! Turška srečka je v to svrho prva in najpriporočljivejša srečka,
ker Ima iest žrebanj viako leto, ker znaialo glavni dobitki viako leto 400.000, 4000.000, 400.000,
200.000,
200.000 in 200.000 zlatih frankov, ker viaka srečka mora zadeti najmanj 400 frankov, ker Je tedaj zanjo Izdan denar varno naložen kot v hranilnici,
ker igra še dolgo vrsto let in obdrži kupcc po izplačilu kupnine trajno igralno pravico brez vsakega na-daljnega vplačevanja, ker znaša mesečni obrok samo 4 krone 75 vinarjev, in ker zadobl kupec že po vplačilu prvega obroka izključno igralno pravico.
Pozor I Prihodnje žrebanje se vrši 1. okt. 1913.
1 turSka »rečka In 1 srečka italijanskega rdečega križa z 10 žrebanji vsako leto na mesečne obroke po samo 6 kron.
NatanCneJla pojasnila polije vsakomur brezplaino
CeSke Industrijske banke glavno zastopstvo v Ljubljani.
Sprejmejo se provizijski zastopniki pod ugodnimi pogoji.
i
i
I
I
\ cmrii
Priporočamo tvrdko:
FR. ČUDEN
Največja eksportna trgovina ur, zlatnine in srebrnine
samo nasproti Frančiškan, cerkve.
Union ure so najbolj trpežne Alfa ure natančne. =====
Zahtevajte cenik zastonj!	m
it Lastna tovarna ur v Švici. :: ||
Solidna postrežba!	Zmerne	cene!	™
Govoreča ura v izložbi izpostavljena,
e«
u
CG
</5
>
O
>N
v Ljubljani, Židovska ulica j 3
w Prodaja
radi pozne sezije po zelo znižani ceni slamnike za dame in deklice. .
Modni salon
N
n*
o
<
sr
M*«
n
£5
: Žalni klobuki vedno v zalogi. :
im aminu ■»"	sfsase
v Ljubljani, Zidovska ulica j 8
Sprejema zavarovanja človeškega življenja po najraz-novrstnejših kombinacijah pod tako ugodnimi pogoji, ko nobena druga zavarovalnica.
Zlasti je ugodno zavarovanje na doživetje in smrt z
manjšajočimi se vplačili.
Rezervni fondi K 58,461.482*56. - Izplačane £jr A WIi A 6« Po velikosti druga vzajemna zavarovalnica naše odškodnine in kapitalije K 123,257.695-77. jjraMLrfLtm V	države	z	vseskozi	slovansko-narodno upravo,
vzajemno zavarovalcu banka v I* i* a g i-
Vsa pojasnila daje
Generalno zastopstvo v Ljubljani
čigar pisarne so v lastni bančni hiši
v Gosposki ulici št. 12.
Zavaruje poslopja m premičnine proti požarnim škodam po najnižjili cenah. Škode cenjuje takoj in na,-kulantncje. Uživa najboljši sloves, l odei ;>usluje.
Pozor! Sprejema tudi zavarova-nj* proti vlomski tatvini pod zelo ugodnimi pogoji. — >,:;h i-va tc- ’>ros <• rtiiimairiiniiiirir'f-Tin "  t  - •
—MM—