r f
V Nec
umia
Poštnina plačana v gotovini.	16	Strani.	—	2*—	dinarja
ionusi
LETO II.	LIST	DOBRE	VOLJE	ZA	SLOVENCE	/	IZHAJA	DVAKRAT	MESEČNO	ŠTEV.	15
Tekoči račun pri Poštnem čekovnem uradu v Ljubljani, iter, 10.644. Naročnina četrtletno din 9.—, polletno din 16.—, celoletno din 30.—.
najboljši odgovor
na vsa politična ugibanja v današnjem času Vam daje kovač Smola v Nestroy-evih »Utopljencih*:
Dognanja:
ČUDNI POJAVI NA POKOPALIŠČU
Na grobu Karla Marxa v Londonu je bilo opaziti zadnji čas nekaj prav čudnih dogodkov. Zemlja na grobu je v stalnem valovanju. Za sedaj še ne vedo, ali so v zemlji krti ali pa se Marx v grobu obrača.
RUMUNSKE CESTE Rumunija je izjavila, da ne verjame, da bi jo kdo napadel. Če napadalca ne bi zadržala rumunska nevtralnost, pa bi ga gotovo — slabo stanje rumunskih cest, po katerih nobena motorizirana armada ne bi mogla prodreti. V zvezi s to objavo so bila razpuščena vsa društva za zidavo cest.
VELIKOPOTEZNA AKCIJA DRUŠTVA NARODOV Društvo narodov je začelo z širokopotezno akcijo, ki bo v sedanjih časih gotovo dosegla velik uspeh. Društvo narodov bo delilo brezplačno otrokom do 5. leta — čokolado z napisom »Dobra tetka Ženeva«, otrokom od 6. do 14. leta pa modele jadralnih letal, model »Ženeva«. — Smatrajo, da bo ta akcija v sedanji razburkani dobi vsaj pri najmlajših utrdila vero v ženevsko ustanovo.
NEMŠKI ULTIMATUM Zvedeli smo, da je Nemčija predložila Franciji ultimatum, v katerem zahteva, da prično Francozi tekom 24 ur s streljanjem, ali pa si poišče Nemčija drugega sovražnika.
POLJSKA GIMNASTIKA Na Poljskem se baje razvija posebne vrste gimnastika z desno roko (seve samo pri onih, ki imajo še ta del telesa, kullt UHu\ )	•’*<
It t. u i . i) »* i Poljaki dvigujejo roko, samo ne vedo, ali jo naj
w .	,	,	..	*	j	-	   izprožijo	naprej	poševno	navzgor	ali
y teku dogodkov Vam bo postalo vse jasno l pa nai i« dvignejo in stisnejo v pest.
Prihodnja številka izide v soboto, dne 14. oktobra.
Cenjenim naročnikom
polagamo na srce naše položnice z vljudno prošnjo, da nam nakažejo zaostalo naročnino. Tistim, ki nam dolgujejo naročnino že od novega leta, smo jo položili poslednjič. Prihodnje številke jim ne moremo več dostaviti. — Le 30 dinarjev znaša letna naročnina za »Toti list«. Vemo, da so časi težki, vemo pa tudi, da je naša četrtletna naročnina le 9 dinarjev. In teh 9 dinarjev vam pač ne bo težko pogrešati. Storite svojo dolžnost in pošljite nam denar. Kar se tiče nas, vam zagotavljamo, da bo »Toti list« vestno izpolnjeval svojo dolžnost in vam nudil v teh hudih časih še nadalje dovolj razvedrila.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA.
Dognanja:
IZ ZGODOVINE UTRJEVALNIH DEL
Francoski učenjak Pierre Lefebre je izdal zelo zanimivo knjigo, v kateri raziskuje zgodovino velikih podzemeljskih utrdb, kakor sta Magi-notova in Siegfriedova linija. Ugotovil je, da imajo tako najmočnejšo utrdbo že v srednjem veku — Slovenci. Je to gora Peca, v kateri je bil kralj Matjaž z vso svojo vojsko.
S ŠPIRITISTIČNE SEANSE Na neki špiritistični seansi v New-Yorku se je prikazal duh Macchia-vellijev in izjavil, da je s sedanjim razvojem v Evropi popolnoma zadovoljen ter da ni pričakoval, da bo Evropa še celo v XX. stoletju sledila njegovim načelom. Macehiavelli-storn izreka svoje priznanje, saj so ga celo — po njegovi lastni izjavi — prekosili.
VZROKI ZADNJIH POTRESOV Zadnje čase so seizmografski instituti zabeležili več manjših potresov, mislijo pa, da se bodo potresi še nadaljevali. Zelo verjetno je, da so ti potresi enostaven — protest matere zemlje, ki že izgublja potrpežljivost, ko vidi, kaj se dogaja na njej.
NOV DUMPING Darovalci krvi, ki so že tolikim rešili življenje, so v zadnjih časih zelo zaskrbljeni. Človeška kri je doslej imela gotovo oeno, v zadnjem času pa se je pojavil na evropskih »tržiščih« nov dumping človeške krvi, ki utegne imeti nevarne posledice za darovalce krvi.
Evropa — Moskva I
Moskva, mesto presenečenj, kaj tam v Kremlju zopet kuhaš, mar v Evropi mrhovino z boljševiškiin nosom njuhaš?
r	-	...
Moskva, v Azijo rumeno, tjakaj rajši se obrni, in Japonca, tega zlomka, hitro v morje mi prevrni.
Tu v Evropi je kultura, oh, saj vidiš njene bliske, sreča, radost in ljubezen, oh, saj slišiš njene vriske.
Nas le pusti kar pri miru, nihče ti ničesar noče, pusti našo nam kulturo, ki prav zdaj sladk6 ropoče.
S košom svojih presenečenj spravi se nad Azijate,
Evropejci se brez tebe gremo prav lahko soldate.
Angel miru pri Stalinu
»No, gospod Stalin, kako je sedaj, me še potrebujete ali lahko grem?«
September 1939
Grmi, grmi, a ne povsod, razgret je evropejski vzhod, zapad reglja, a ne hud6, vso zmešano ima glav6.
Država spet je ena fuč, prižgali so ji večno luč, a sveč na tisoče gori za padle konje in ljudi.
Mužik pokukal je sem čez, Rimljan je za mirovno vez, pri nas smo tudi vsi za mir, ko j, vojno vzame naj hudir!
Marelarjeva smola
Sem imel zato marelo, da bi rešil mir pred strelo, čuden veter je zapihal, mi marelo je zavihal.
Na zapadu nekaj novega:
PRAŠE v službi človeka:
Je koristno prav zelo, vse pomije nam požre, ko zredi se mu telo, za človeka naj umre.
v službi človeštva:
Praznik vsak in za vsak god prase dobro nas gosti, kdor je količkaj gospod se ko prašič založi.
v službi domovine:
Proti tankom sili v boj, poljskih min se ne boji in za hraber narod svoj rad junaško smrt stori.
ŽIVIMO V ZLATIH ČASIH
Sovjeti prodajajo svojo robo samo za čisto zlato. Pridi v Moskvo, odloži Cekine, naloži robo, jo prepelji kakor veš in znaš, ipod vodo ali pod zemljo ali nad zrakom, glavno je, da si jo vnaprej plačal — z' zlatom.
Evropejsko zlato beži iz svojih ožjih domovin v Ameriko.
V Šanghaju je na knpe zamrznjenega angleškega zlata.
V Tiencinu je pa obkoljeno kitajsko srebro in zlato.
Še na Španskem premorejo nekaj zlata in navsezadnje ga ima že skoraj vsak zemljan nekaj, če ne v že-pu, pa v — zobeh.
Nekoč bodo brali pravljico: Živeli so v zlatih časih in prelivali človeško kri.
AGENCIJA »RUMENA RACA«
nima poročati nič posebnega, kar se tiče njenega področja. Japonci so' po stari navadi zmagoviti. Zmagujejo namreč težke čase, premagujejo notranje sovražnike, a vsemu svetu imajo čast sporočiti, prevažno vest: Boljševiki so na tleh!!! Namreč na ukrajinskih in poljskih tleli. Rumena rasa slavi veliko duhovno zmago, ki je posledica japonskih zračnih zmag. Odkar so Sovjeti brez avijonov, so se odpovedali prodiranju v Aziji. Pa ne le to! Pobegnili so iz Rusije! V bojazni pred japonsko močjo se je zatekla rdeča armada na poljsko ozemlje in ne upa več nazaj. Ker pa japonski vojaški krogi niso taki kakor jih slika Čang-kajšek, namreč krvoločni in pohlepni po tuji zemlji, bodo počakali na razvoj dogodkov. Sicer je ta razvoj dogodkov tudi za Japonce včasih vražje muhast, a Japonci bodo le čakali nanj. Če se pred zimo ne vrnejo boljševiki na Rusko, pojdejoI pomladi v Sibirijo. Namreč Japonci! Pozimi pa ne marajo dražiti medvedov. Pes ima pri jedi rad mir, medved pa pri spanju!
SLOVENSKI VSEVEDEŽ DRIN bo najbrže imenovan za, častnega članu japonske agencije Domej in Društvu prijateljev Japonske. To pa zato, ker si je upal že začetkom septembra 1939 zapisati, da je Japonska že večkrat ponižala Rusijo. Na podlagi njegovih pisarij je japonski poslanik v Moskvi postal silno energičen in je zaprosil boljševike za premirje na mongolsko-mandžurski meji.
Tudi to' je dosti pripomoglo, da so boljševiki na tleh!
CONFITEOR poljske vlade Lani smo šli na češki Tešin, letos oblast je naša že hin.
Lani smo se Čehom smejali, letos pa mi doli smo pali, narod doma v stiski pustili, sami se ven brž potegnili.
POJASNJENA SKRIVNOST
London, 1. oktobra. Končno je pojasnjeno, kdo je potopil potniški parnik »Athenia«. Popolnoma zanesljivo je ugotovljeno, da jo je potopila neka slovaška podmornica.
KLUB ČAROVNIKOV
London, 1. oktobra (od našega posebnega dopisnika). V Londonu so ustanovili klub čarovnikov, ki ima sedaj že precej članov, med njimi mnogo politikov. Glavna naloga tega kluba je, da razbistri evropsko situacijo in ustvari trajen mir s pomočjo čarovniških trikov, ker so vse ostale metode odpovedede.
SO VPRAŠALI
kitajskega vojaka, kaj bi naredil, če bi se znašel na podminiranem ozemlju, obdan na vseh straneh od sovražnikov, a nad glavo bi mu bombarderji zvonili mrtvaško pesem.
»Snel bi kapo in se obrnil na samega Budho.«
Septemberska popevka
modernega ptiča noja v madžarskem pesku
Ne slišim nič, ne vidim nič, zaradi mene sam hudič naj po svetu rogovili, trobi o sovjetski sili, jaz sovjetov ne priznavam in se v pesek zakopavam, nimam stikov diplomatskih, nočem Rusov azijatskih, slišim nič, ne vidim nič, zame zlodej ni hudič.
JO POZNA
Krišpinova vdova se je znova poročila in novi njen mož ipravi kuharici: »Liza, vi ste pač že dolgo pri moji ženi?« — Liz<i: »2e pet let! Vem, da vr ne boste tako dolgo zdržali.«
NI DOBRO
Kuharica (gospej, ki se je vrnila z letovišča): »Veste, preblaga gospa, ni dobro, da toliko časa izostanete. Gospod: zadnje čase siploli niso več jedli.« — Gospa: »Zaradi dolgega časa po meni?« — »Ne, pač pa zato, ker so kar naprej pili!«
NI ZA TRGOVCA
Trgovec čita listek, ki mu ga je prinesel Potrebnježev Tinček: »Aha, tu stoji, da naj prineseš kave, sladkorja, smrdljivca in •— očeta. Kako to... očeta?« — Tinček: »Ne, to pa ni za vas, očeta pa grem iskat v gostilno Pri zadnjem grošu.«
Kdor hoče imeti	
res dober delnlk,	
naj pohiti k	
BETKI L ESN	IK
MARIBOR, Glavni trg	17/a
»Zakaj pa nanj?«
»Kdo drugi bi mi v takem položaju ne mogel več pomagati.«
Na seji hudičev
»Dragi tovariši, predlagam, da izvolimo boga Marsa, ki tako vzorno ugonablja svet, za častnega člana pekla.«
Bolto:
Ljubo doma, kdor ga ima!
t
Na dal j n je ni zapadli se boj nadaljuje, pri nas pa nevtralnost stabilno
kraljuje.
Živimo kot prej — le s prav majhno
izjemo:
dobičkar boji se, da vse ne pojemo.
m*
Ne mara znebiti se riža in moke, ne mara prodajati več na dbroke. Računa, da pridejo taki spet časi, ki dobro predalčke napolnijo v kaši.
Zavzdihnimo: Blagor ubogim na
duhu!
Kar jahaj na moki, na rižu, na kruhu. Le eno, prijatelj, nikar ne pozabi: da v shrambah redijo se — ruši in
Švabi.
Še nekaj je, kar nas v nevtralnosti
moti:
Cim srečajo dobri se znanci na poti že stikajo glave, že jezik deluje. Kdor bolj zna lagati, potem
predseduje.
On ve — iz povsem zanesljivega
Potem pa med narod se širi novica: do delavca, kmeta, do mestnega
škricu.
Lasje se ježijo nebogljeni raji, dokler ne napravijo red — policaji.
/L
vira,
da zemlja takorekoč se že podira, da tudi nam več ni nobenega spasa, da kmalu nažrli se bomo vsi — gasa.
Vsa družba je bleda, srce ji zastaja, od strašnih novic jim kar v hlače
uhaja.
Da niso še mrtvi, da še so na sveti spoznajo šele, ko začne že —
smrdeti.
Naš list pa ostane naj častna izjema! Vesel, dobrodušen bo zgolj njegov
temu.
Odkrito, brez vsakršne lažne primesi, med narod vesele novice ponesi!!
Potroštaj duhove na selu, na vasi. Povej, da nastopijo tudi še časi, ko bodo se zbrali vsi bratje Sloveni pri enem ognjišču, pri skledici eni!
Kaj hodil, Slovenec, drugam bi iskati, kar more domača mu zemljica dali! Čemu bi, na primer, drugje krvaveli, ko dosti je prilike v naši deželi?!
Za take podvige je mesec oktober na Štajerskem najbolj primeren in
dober.
Slovenec, ki z dušo za kri se ogreva, na Štajerskem mirno pusti lahko
čreva!
Ob vinskih trgatvah je stara navada, da roku kar sama za kol prime rada. Ze leta sem nikdar trgatev ne mine, ne da se med rebra kje nož ne
porine.
Za dnevnike naše dandanes tak
čas je,
da žito poganja kar samo jim v
klasje,
čim kdo na tej obli glasno bolj
zalaja,
že mora iziti — posebna izdaja.
Par močnih naslovov, otep prazne
slame
in že kolporter ti en dinarček vzame.
Tiskar nar pa stoka in se pritožuje,
češ, kriza je tu, že papirju zmanjkuje!
Zatorej, slovenski lokal-patrioti: domače črevo na domačem le ploti visi naj in širom sveta oznanjuje, kako domačija pri nas se spoštuje!
Porolllo Iz Hoške
Sedemletni Vladimir Mihajlovič Krapotkin je včeraj na mestnem igrišču XII. rajona v Moskvi ob 16. uri 29 minut po moskovskem času izjavil svojim tovarišem, da je bila carska politika tlačenja Poljakov napačna. Oblasti so takoj aretirale dečka, njegovega očeta, mater, dva strica, staro mater po očetovi strani in štiri sestrične. Domnevajo, da se je deček nalezel teh svojih protibolj-ševiških nazorov od svojega starega očeta po materini strani, ki pa je že pred tremi leti umrl. Preiskava je v teku.	j
KRONIKA
D
E
— Jesen nam je nasula na milijone češpelj, še več dogodkov, največ pa — gobcev...
sstges
— '1'udi slinavka in parkljevka spet obiskuje domače kraje. To ni nič čudnega. Svoji k svojim! Ko imamo vendar pri nas poslednje čase toliko od samega jezikanja slinastih parkljarjev!
— Na Koroški cesti so pomagali razbojniku Roganu brez luči na oni svet. Še v poslednjem trenutku je bil sebi zvest in zato a-rogan-ten ...
— Gobe so letos izredno drage. Kdor jih recimo vsak dan kupuje, gre lahko finančno po gobe in bo kljub temu — brez gob ...
— Po mariborski okolici je neki brihtnež prerokoval nekim naivnežem iz neke črne knjige. Ta knjiga je bila — kot so na žalost šele po goljufiji ugotovili — Meyerjev| kon-verzacijski leksikon. Zato jim je to prerokovanje tako drago prišlo. Iz kofcta, kot si dajo prerokovati nekatere inteligentne Mariborčanke, bi prišlo ceneje ...
— Tisti apel v časopisju, ki se tiče štednje z vodo, je bil odveč. Mariborčani zelo štedijo z vodo že od nekdaj. To se vidi po gostilnah...
— »Dajemo na obroke«. Ti napisi so v splošno žalost izginili. Sedaj moraš, ko stopiš v trgovino, najprej plačati, potem te šele vprašajo, kaj želiš...
— Ruski generali in gubernatorji pa so od veselja kar deprimirani, ko jim domovina prihaja vedno bliže...
— Tretji ribnik je posušen, drugega že sušijo, tudi vsa podstrešja se morajo izprazniti. Kam bodo šle sedaj žabe in miši, to je sedaj vprašanje. Neki življenjski prostor jim bo treba ponuditi, sicer lahko izbruhne še ena vojna...
— Čudijo se nekaterniki prijateljstvu Rusov in Nemcev. Zakaj? Da so pa od stvarjenja sveta Švabi in rusi po naših kuhinjah vedno skupaj, se nihče ne čudi?
— Ženske — jasno! — zadnje čase kar vse vedo«. Vlaki pri njih trčijo drug v drugega in podmornice potapljajo ogromne ladje. Resnica je pa taka: Trčeni so pri njih le možgani, tiste podmornice pa, ki potapljajo ogromne ladje, pa so sigurno
—	švicarske ...
— Neki radio je ondan poročal, da so sovražni bombniki bombardi-
rali Marburg. Takoj so pohiteli nekateri manjšinarji na cesto gledat grozotno razdejanje. Ker pa tega ni bilo, so tem potom vendar, čeprav šele anno domini 1939, dognali, da v Jugoslaviji ni nobenega — Marbur-ga • ■ ■_______________________________________
Izseljenec: Neverjetno! Deset let nisem videl Ljubljane, pa bi je kmalu ne spoznal več. Na vse strani se je razširila.« »Prava reč! Kar mojo ženo poglej! Pred 10 leti sva se poročila — ali
—	pa jo danes poglej!« je zastokal njegov prijatelj.
NIZKE CENE
Vlomilce so v trgovini presenetili, čez nekaj dni je bil trgovec pri sodišču zaslišan: »Ali so vlomilci dosti pokradli?« — »Vse je ostalo nedotaknjeno!« — Sodnik: »So bili pri svojem poslu pač zaloteni!« — Trgovec: »Mislim, da ne. Toda ko so videli naše cene, so si skoro gotovo mislili: Tu tako in tako dobimo vse zastonj.«
LEPA PROŠNJA
Mali Miloš priteče k staremu očetu: »Vzgojiteljica mi je strogo prepovedala rabiti kako tujo besedo. I.epo te prosim, povej mi jih nekaj, da jo bom dražil.«
Zaklonišča proti napadom iz zraka
JZ—
Mariborčani so brihtni ljudje. Že pred desetletji so mislili na zračne napade. Edina mariborska zaklonišča so namreč iz te dobe. Nahajajo se po vinskih kleteh. To je zelo komfortno. Samo ljudi po končanem zračnem napadu ne bi bilo mogoče spraviti iz zaklonišč...
D. Goflja:
Jeziki
Koder zdaj se le ozreš, se vrte jeziki: so v palači, v bajti so, v banki in v fabriki.
Vsak dojenček jezika, še embrionalen, že v otroškem vrtcu je jezik kolosalen.
Kravja dekla Micika pametne razdira, z mlekarico Reziko položaj glosira.
Vajenec čevljarski vsak že pripombe dela, ki jih Fran Schiwankartschitsch je hudo vesela...
Kar še pisati ne zna, niti dobro šteti, vse to mora pač zato jezik svoj vrteti!
Je jezikov milijon. Kdaj se bo zgodilo, da bi toliko, ko njih, še — možganov bilo!
KOMPLIMENT
— Opažam, gospod svetnik, da se je vaš sluli zadnji Čas zelo izboljšal.
— Prosim?
— Pravim — da — sedaj — mnogo — boljše — slišite — kakor — prej!
— Ne razumem niti besedice. Veste kaj, napišite mi to!
IZ UREDNIŠTVA
Urednik: »Tu imate svoje pesmi. Niso za naš list. Toda, ne nosite jih v svojem hlačnem žepu!« Mladi pesnik: »Zakaj pa ne?« Urednik: »Ker bi vam lahko noge zaspale.«
SPOKORNIK
Gospa Sela: »Oh, gospa, to ste srečni. Vaš mož pije sedaj le še limonado«.« — Gospa Drobtinica: »Da! Danes ponoči je prišel domov popolnoma brezalkoholno pijan.«
Vinorodni kraj Haloze
0
Kako prijetno je čuti: vinorodne Haloze! Morda ste že tudi čuli, kako je pravzaprav tam. Vino pije tisti, ki Haloz ni obdeloval, ki Haloze le enkrat v letu vidi: ko zlato kapljico pokusi in odpelje. Oni, ki pa skrbe za trto, so abstinenti, kajti jim vinca prav nič ne ostane. Da, celo jedo bolj malo; ker nimajo. »Nekaj pa vendar imajo,« boste dejali. Seveda
TOČEN SREDNJEEVROPSKI ČAS
Na majhni postaji je bila navada, da je vratar z rogom naznanjal točno 12. uro. Vsak prebivalec si je po trobentanju naravnal uro.
»Kako pa veste, kdaj je poldne?«, je vprašal vratarja nek izletnik.
Ako se slačiš alio-blačiš, kadar greš na kopanje, misli na „M A R A“ pletenin« Maribor Koroška cesta 26
Če si žejen ali lačen, če želiš sonca, zraka, zabave ali razvedrila misli na
„Grlt“(Oset)
pod Urbanom
MODERNI OTROCI
— Teta, zakaj nimaš otrok?
— Ker mi jih štorklja ni prinesla.
— No, če še vedno veruješ v štorklje, jih seveda ne moreš dobiti.
V	KAVARNI
tisti gospod za ono
mizo je
imajo: dolga preko glave.' Zato ne jedo, zato ne pijo in vince1 prodajajo. Kaj bi se ne našel kdb in priredil za revne Haložane vsaj tombolo, če jim že drugače res ni mogoče pomagati? In bi jim najbrže tudi s tombolo ne bilo dosti pomagano, ker bi zopet oni drugi, ki vince kupujejo, pokupili vse tombolske karte ...
— Vidiš, profesor.
— Kaka to veš? Ali ga poznaš?
— Ne, toda preden je sedel, je skrbno pregledal svoj stol...
SLIKARSKA
— Ali bi mi hoteli stati kot model, gospodična Erika?
— Bojim se, da tega ne bom znala. £e nikoli nisem stala kot model.
— Nič ne de. Jaz tudi še nisem nikoli slikal.
»Po svoji žepni uri! VsaRo jutro si jo naravnam pri našem urarju!«
Izletnik se je za to zanimal. Drugi dan je šel tik pred 12. uro h urarju. »Trenutek, gospod,« se je opravičeval urar, »na postaji bo čez nekaj minut trobilo poldan, pa si moram naravnati ure!«
Manufakturno blago se dobi pol zastonj v
Trpinovem tekstilnem bazaru I
Oglejte si izložbe!
Peter Strelec:
\I Kralj estiru palčKor
(Resničen dogodek v leto Gospodovem 1930.)
Taki jesenski večeri, ko zunaj dežuje in postaja po sobah vedno bolj temačno, niso bili Matiji Korenu, finančnemu podpregled-nikiu v pokoju, nič kaj všeč. Star je že Matija Koren, brez zob (umetnega zobovja ne nosi), naglušen je tudi, v naslonjaču pri oknu sedi in luči ne sme prižgati. Zatemnitev mesta je predpisana. Njegov nadobudni vnuk Jurij Koren ali po domače Jurček, dijak in repetent 3. razreda ljudske šole, predsednik razrednega odbora »Aero-kluba«, pa je s to zatemnitvijo kar zadovoljen. V sobi se igra z modelom jadralnega letala; letalo kroži po sinijem nebu mračne izbe. Že dvakrat je v nemalo Jurčkovo veselje pristalo z močnim udarcem na dedovi pleši in napravilo na tem aerodromu dve dokaj veliki buli. Stari Matija pa ne zamerja svojemu milemu vnuku njegovega veselja do sinjega športa. »Revček, dolgčas mu je v temi«, si misli in da bi mu olajšal ta dolg-
čas, ga: pokliče: »Jurček, pridi semf«
Jurček se je zavedal dveh pristankov jadralnega letala na aerodromu, na katere drugače dedek povezne klobuk in je zato diplomatsko vprašal: »Zakaj pa, dedek?«
Stari je prijazno nadaljeval: »Pripovedoval ti bom pravljico, da ti ne bo tako dolgčas.«
Jurčku ni bilo nič dolgčas (medtem je letalo pri zasilnem pristanku na mizi razbilo vazo, ki jo ima mama posebno rada), zato je gloiboko vzdihnil in si mislil: »Že spet začenja s pravljicami!« Ker pa je vedel iz izkustva, da so odrasli ljudje silno občutljivi, je spodobno rekel: »Prosim, dedek, kar povej!« in sedel na pručico ob dedkovih nogah. (V starem koledarju je videl tako sliko: star mož je narisan na njej in otrok, ki sedi na pručici. Dedku je ta slika zelo ugajala
—	zakaj mu človek ne bi napravil veselja in sedel na pručico.)
Stari Matija se je odkašljal, kakor se pravemu dedku spodobi, in pričel: »Pripovedoval ti bom pravljico, ki sem jo čital še ko sem hodil v šolo. (»Spet kakšna predpotopna štorija«, si je mislil Jurček in zavzdihnil.) Naslov ji je: »V kraljestvu palčkov«. Nato je počakal, da bo Jurček kaj
rekel, toda Jurček ni rekel nič. Zato Je še
enkrat zakašljal in Jurček se je spomnil dolžnosti, ki jo ima kot dobro vzgojen otrok in posrečilo se mu je kolikor toliko prepričevalno veselo reči: »Prosim, prosim, hitro povej, ljubi dedek!«
Dedek je pričel: »Nekoč v davnih časih so živeli na svetu palčki. Svoja bivališča so imeli globoko pod zemljo.«
»Aha, zaklonišča pred zračnimi napadi«, je glasno vzkliknil Jurček.
Dedek ga je slišal in jeizno prekinil: »Kakšna zaklonišča! Takrat še ni bilo aeroplanov!
—	Poslušaj! — Palčki so imeli svoje domovanje pod zemljo. To pa ni ibila samo ena votlina. Imeli so velike prostore, ki so bili zvezani med seboj s podzemeljskimi hodniki, po katerih je tekla majhna železnica.«
»Aha, kakor Maginotova linija«, je rekel Jurček.
Dedek ga ni slišal, ker so ga zapuščale inoči in ušesa, ter nadaljeval: »Tam so prebivali zato, ker so se morali umakniti hudobnim zelenim škratom, ki so prebivali po gozdovih. Tudi palčki so prebivali preje v gozdu, pod zemljo so hodili samo na delo. V zemlji so kopali...«
»Premog«, ga je prekinil Jurček.
He-he!
PODOBNOST
Slikar: Gospod Tonkovec, evo vam sliko vašega sina!«
Tonkovec: »Izvrstna! Čisto njemu je podoben.«
Slikar: »Toda slike še ni plačal.«
Tonkovec: »No vidite, tudi to je čisto njemu podobno.«
POMOTA
Sprevodnik: »Gospod, vi potujete v prvem razredu, čeprav imate vozovnico za tretji razred.« Gospod: »Oprostite, bil sem trdno prepričan, da se vozim v drugem razredu.
RAVNO NASPROTNO
Na postaji neke lokalne železnice teče nek gospodi ves obupan sem1 in tja. Postajenačelnik ga vpraša: »Hočete morda kaj jesti; iščete restavracijo?« »O, ne,« mu odvrne potnik, ravno nasprotno, ravno nasprotno.«
POGOVOR PRI VRATIH
Moški glas od zunaj: »Halo, je gospod Pavel tu?« Ženski glas od znotraj: »Ne. Notri pa ne smete stopiti, ker ležim že v postelji.« Moški glas: »Nič ne de; odprite malo vrata.« Ženski glas: »Nemogoče, je že nekdo pri meni.«
PRIDNA ŽENKA
»Ali si srečen v zakonu? Ali je ženka kaj pridna?« — »Pridna pa, pridna. Če pridem ponoči še tako pozno domov, jo dobim na hodniku z metlo v rokah.«
ROJSTNI DAN
»Prosim vas, gospod ravnatelj, če v ponedeljek lahko izostanem. Imamo v hiši domač praznik.« — »Kakšen praznik?« — »Praznujemo desetletnico štiridesetega rojstnega dne moje žene.«
NA GLAVNEM KOLODVORU
»Pppprrrosim ggggospoood, aaali iiiimate mmmogočččče pppol uuuure čaaasa, rrraaad biii z vaaami pppiet mmmiiinut ggggovoril.«
OH!
Sedmošolec (sam sebii): »Danesi popoldne sva imela sestanek v parku. Od! takrat me neprestano grize bolha. Oh, ko bi vedel, da je njena.«
ŠKOTSKA
Bližala se je policijska ura in plačilni je hodil od mize do mize in prejemal denar. Pri vratih so sedeli 3 Škoti. »Si že plačal?« vpraša prvi. »Ne!« odgovori drugi in vpraša isto tretjega. »Jaz tudi ne,« je odgovoril tretji. »No torej,« pravi prvi, »na kaj pa še čakamo!«
SE MU NE MUDI
Župnik Romih: »Repnik, pustite vendar pijačo. Ali ne veste, da vas pijača počasi ubija?« — Repnik: »Nič ne de, meni se nič ne mudi.«
Katehet: »Zapomnite si, kdor vedno dobro dela in je pravičen, ta enkrat nosil zlato krono.«	i
Tinče: »Naš oče jo že imajo.«
Katehet: »Tako? Kje so jo dobili?«
Tinče: »Pri zobozdravniku.«
Drejče lekarnarju: »Ali imate kako zdravilo zoper bolečine?« Lekarnar: »Kakšne bolečine pa imaš?« Drejče: »Sedaj jih še nimam, toda očka ravno sedaj bere moje spričevalo.«
Gost: »Ali niste morda našli v moji postelji eno bolho?«
Sobarica: »Nisem. Od kdaj jo pa pogrešate?«
Obiskovalec: »Ali so gospa doma?« — Sluga: »Jo grem vprašat!«
ZNANKA
Peter in Pavel sta promenirala po Aleksandrovi, ko ju je srečala lepo oblečena ženska. Pavlu se je zdelo, da jo od nekod pozna.
»Ali poznate to damo?« je vprašal Pavel.
Peter jo je pogledal in rekel: »Zelo mi je znana! Počakajte — ta obleka je od moje žene, klobuk od moje hčerke, dežnik od moje tašče, — že vem! To je naša služkinja!«
»Ne,«
»•Nafto?«
Ne. — Kopali s.o samo čisto zlato, drage kamne, diamante. Kadar pa so se vračali izpod zemlje, so jih hudiohni zeleni škratje počakali, da jim odvzamejo drago kamenje. Palčki so mogli do svojih hišic v gozdu samo, če so se peljali čez majhno jezero. Na jezeru pa so jih čakali zeleni škratje s svojimi čolni in jim odvzeli vse dragulje.«
»Torej, pomorska blokada«, je dejal Jurček.
Dedek ga ni slišal in nadaljeval: »Palčki pa so bili tudi premeteni. Z eno roko so se držali svojega čolna, plavali so pod vodo, dihali so skozi slamico', ki so jo držali nad vodno gladino in metali ostre kamne v čolne zelenih škratov, jih s kamni preluknjali in jim čolne potopili.«
»Navadno torpediranje«, je rekel omalovažujoče Jurček.
»Kljub temu so jim odvzeli škratje toliko draguljev, da so se morali palčki umakniti pod zemljo. Zelo se jim je tožilo po sončnem siju in tudi slab zrak so imeli pod zemljo. Zato so nosili...
»plinske maske«, je vpadel Jurček.
Naglušni dedek ga ni slišal in nadaljeval: ... »zato so nosili na svojih čepicah znak v obliki sonca s sončnimi žarki iz čistega zlata. Hudobni škratje pa so jih hoteli pregnati še iz njihovih podzemeljskih bivališč.
—	Ko so palčki pod zemljo kopali rove, so dvigovali zemljo kakor krti in te krtine so se videle vrh zemlje.«
»Zakaj pa niso maskirali svojih utrdb?«, je vprašal Jurček.
»Tak daj no mir in poslušaj! — —Škratje so udomačili črne vrane, prileteli na njih nad krtine in jih obsuli s težkimi kamni.«
»Bum, bum! Bombardiranje iz aeroplanov«, se je razveselil Jurček, dedek pa je bil preveč zaverovan v svojo praivljico, da bi ga slišal.
»Palčkom je zelo slaba predla, kajti v njihovo podzemeljsko bivališče se je že začela rušiti zemlja. Tedaj pa se je zgodilo nekaj čudnega. Palčki so neki večer, ko so vsi žalostni sedeli v svoji dvorani, zaslišali čuden glas. Tako mil in dober je bil, da so vsi hiteli iz svojega bivališča. Zunaj je stala lepa vila, ki se je ujela v grm, ki je bil poln trnja in se ni mogla rešiti. Palčki so jo osvobodili in ona jim je rekla: »V zahvalo
vam izpolnim eno željo.« Palčki so jo prosili, naj odžene hudobne škrate,«
Jurčku je bilo sedaj res dolgčas. Posledica tega dolgega časa: nove umetniške rezbarije na dedkovem naslonjaču. Izvedba z žepnim nožičkom: mojster .Jurček.
Dedek pa je nadaljeval: »Drugo jutro pa so pridrveli hudobni škratje, da bi ubili uboge palčke. Tedaj pa jim je vila stopila nasproti, iztegnila svojo roko, v kateri je držala čarodejno palico, z njo trikrat zamahnila in — škratje so padli mrtvi na tla.«
»Imenitno — smrtni žarki!!!«, je vzkliknil Jurček veselo.
Dedek ga je sicer slišal, ni ga ipa razumel, kajti časnikov ni čital in o stanju človeškega napredka in človeške kulture ni bil dobro poučen. Zato je mirno končal svojo pravljico: »Od tedaj spet palčki svobodno živijo na svetu.«
Dedek se je naslonil na naslonjalo, globoko vzdihnil in si mislil: »Kako lepe so te pravljice!«
Nato je dejal Jurček: »Dedek, sedaj pa je že zadnji čas, da greš spati« Dedek je poslušno vstal in odkrevljal v svojlo isobo, Jurček pa je g'ed'al za njim in zmajeval z glavo:
»Oh, kako otročji je še naš dedekl«
Mnogo zabave
za malo denarja
Od našega tujsko - prometnega strokovnjaka smo prejeli v objavo nekaj koristnih nasvetov, ki jih objavljamo za pouk dopustnikov.
§ 1. Kadar prideš na letovišče, ne .vprašuj vnaprej za ceno, ker je to pri našem sistemu nepotrebno in vzbuja nesoliden vtis.
§ 2. Po parih dneh napravi v hotelu pred sobarico in vratarjem sceno, čaš da si našel stenice v postelji. (Za vsak slučaj prinesi s seboj ducat rejenih eksemplarjev.) Ce te pri tem škandaliziranju odvede vratar k direktorju, mu pokaži ljubke živa-lice m zagrozi, da boš njihovi hotel javno ožigosal. Ako te direktor! noče podkupiti z izbrisaujem računa, napravi pred gosti ponoven škandal
—	to navadno zaleže.
§ 3. Napravi vsak dan v drugi restavraciji razburljivo sceno. En dan najdeš muho v juhi, drugi dan las v krompirju itd. Navadtno se posreči ta način brezplačnega prehranjevanja.
§ 4. Britje imaš lahko brezplačno z neplačanim abonmajem ali pa za polovično ceno na sledeč način: Ko si na pol obrit, napravi pri brivcu kraval zaradi nehigijenske britve, umazane servijete itd. Ogorčen zapusti brivnico in pojdi k sosednemu brivcu, ki mu za obrito polovico lica odbiješ 50%.
§ 5. Vožnja s taksijem je brezplačna, če vzameš s seboj kovčeg (izposjen ali neplačan), v katerem je za obtežbo nekaj kamenja. Ko se vožnje naveličaš, ukaži zapeljati pred hišo z dvojnim izhodom. Kovčeg pustiš v vozu in se posloviš z besedami: »Pridem takoj.«...
§ 6. V letovišču nastopaj oblečen po zadnji modi, ker bi sicer lahko vzbujal vtis — hohštaplerja ...
Iz Kranja
KRANJSKIM PROFESORJEM
se nudi lepa prilika, da sestavijo ročni leksikon javnega vedenja za vse letne čase in za različne režime. Zelo je nerodno, da naši meščani in vaščani ne morejo slediti vsem saltomortalom v politiki. Tako se primeri, da zgine Vodja, a mu še zmeraj vpijejo živijo. Pa pride Maček in so še zmeraj proti. To ustvarja zmede in rodi tudi nezaželje-ne posledice. Teh pa se obranimo in zato profesorje prosimo, da nas nauče oliko in prave politične omike.
Velemestni valovi
zajemajo gorenjsko metropolo. Gangsterji strašijo po našem podzemlju, šepavi in ravnih nog, v nogometu smo zmagoviti in tudi zločinska kronika ni prazna. Dobe se celo ljudje, ki pehajo žene v vodo in jih srečno pokopljejo, potem pa brez prič priznavajo takšno nerodno pehanje. Povejte mi, ljudje božji, ali bi iztaknili na priliko sumljivega bogataša, ki je, recimo tako, ukradel milijon in ni za ta greh nobene priče na svetu, povejte mi, ali bi tak bogataš priznal, da je milijon ukradel? Nikakor ne! On bi prisegel, da ga je zaslužil. Pri nas ni takih bogatašev, te imajo v Ameriki, tam še lahko milijon ukradeš, pri nas ga kvečjemu lahko preložiš iz ene banke v drugo in druga nesebična dela lahko opravljaš, če ti je dano, da imaš milijone in da ti ne zamrznejo. Imeti nezamrznjen milijon, tudi to je že zelo, zelo velemestno! Skoraj amerikansko!
SČASOMA BO ŽE ŠLO
Gospod Peter sreča gospoda Pavla na ulici.
«Ali je res, gospod Pavel, da odpotujete v Ameriko? Tam je vendar tedaj noč, ko je pri nas dan!«
»Da, vein to,« vzdihne gospod Pavel, »vendar upam, da se bom sčasoma že privadil na to.«
Poglejmo Cjubljano:
Po zgledu španskih mest so tudi v Ljubljani montirali smetne koše — proti napadam iz zraka.
Češpljev teden se je letos sijajno obnesel kot športna propaganda, ker so igrali v vsaki družini po par partij tuble-tenisa — z češpljevimi cmoki.
V	sobotah ponoči se pokaže Ljubljana v pravem anti-prchibicijskem sijaju. Letos je to gibanje vsled obilne kapljice in mednarodnih zaplet-Ijajev v polnem razmahu. Ljubljančani komaj čakajo mednarodnih napetosti, da imajo izgovor za vinsko uteho.
Nogometni sodniki so vstopili v boksarsko zvezo, ker jim je nedeljska tekma jasno pokazala, da brez perfektnega obvladanja boksa v Ljubljani kot sodnik ni varno hodili na nogometno igrišče.
Dijaški knjižni velesejem postaja resna konkurenca gospodarskemu velesejmu. Vsled tega bi bilo umestno, da se dijaški prireditvi prizna — mednarodni značaj. Treba je le nekoliko zidanih paviljonov in povečanje veseličnega prostora, pa tudi fuzija s češpljevim tednom bi bila priporočljiva.
Zemljepisni pouk bo letos vsled bojazni dijaških izgredov in stalnih mejnih korektur v naših šolah naj-brže odpadel. Dijakom priporočamo, da si napravijo zemljepisne atlase iz zemljevidov, ki jih priobčajo naši dnevniki.
Te dni so predvajali v Ljubljani film »Okužena kri«. Vsled velike reklame so Ljubljančani kar drveli v kino, potem jih je bilo pa upravičeno sram vsled potegavščine, ki so ji nasedli: Eno uro in pol so gledali samo neokuženo Mikey-miško ...
Pravijo, da je po nedeljski nogometni tekmi Ljubljana polna — naglavnih grehov. In, da ima za to največ zaslug nenajavljeno moštvo, ki je nastopilo kar — ad hoc. Ljubljana je po tej tekmi tako nekako »privremeno nesposobna«, kajti je beležila rezultat 3:3 in to pomeni pri rekrutaciji »tesna prsa«.
SMOLA
Na grškem poslaništvu v Beogradu imajo nekega Slovenca za vratarja.
Ko se mu je narodil sin, je brž naprosil samega poslanika za krstnega botra. Mislil je, da si bo s tem gmotno kaj pomagal.
Zvečer po krstu so poslanika nenadno za vedno odpoklicali, še preden se je mogel pojaviti s kakim darilom. Obupan se je popraskal vratar: »Prmejduš, zdaj se kliče pankert za celo življenje »Arhilohos«, jaz imam pa figo od tega!«
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllll
Karo+čevlji
Maribor
G6sposka ulica Stav. 13
Bogata izbira Zmerne cene
Izpod Karavank
JESENIŠKI AVTOMOBILIZEM
stavi jo je večina povedala na glas. In ker ima opozicija dohtarje v svc-ji sredi, utegne nastati pravda za državne in narodne zasluge.
NEKOMU V SPOMINSKO KNJIGO
Ni več stotakov zdaj sleherni dan.
Mačka podil si, zdaj sani si ugnan.
Gorjančev
Avto trobi: ta-ta-ta, municu, ali ste doma, dajte svoje mi testo, da zapečeni ga lepo, ga pripeljem spet domov in potem hajd brž na lov po vseh hišah, kjer radi pečen kruh imeli bi.
ČEZ 300 LET
•bodo svetovni zgodovinarji prebirali »Tov. Vestnik« in brali v njem Opomine iz sodbbnega sveta. Pa bodo pogruntali, da bi svet lahko drugače stal, če bi poslušal opomine našega filozofa. Žal, da velikih mož sodobniki niso nikoli razumeli. Nekaterih niso doumeli niti v 300 letih, druge so pa spoznali že v treh letih. A malo se je rodilo takih, ki bi bili prepričani, da bodo zanimivi še čez 300 let. Jesenice premorejo takega velmoža in so ponosne nanj!
GLASILO JESENIŠKE PODJETNOSTI
se bori zoper govorniško navdušenost skoraj v vsaki številki. Pa zoper ljudske odrešenike in podobne sumljive tipe. In uspeh? Čudovit! Vsako nedeljo dvigajo ljudsko navdušenje številni govorniki iz podjetniške družine, ki kažejo svojo iz-glajenost v besedi. Spoznajo se tudi na pravljice o blagostanju in sožitju. Le konkurentom za enkrat še ni dana beseda.
DIVJAD SE CIVILIZIRA
V Radovljico je prispela deputaci-ja divjih zajcev, da bi vpisali ves njihov rod med meščane, ker je precej žlahtne pasme. Na Karavankah sc je razvilo gibanje, da se vpišejo divje koze med domače živali. Ker so koze in kozli proti zajcem dosti bolj divji in rogati, ne silijo medi meščane in so zaenkrat zadovoljni s tem, da preizkušajo — parkljevko in slinavko.
DA BI BILO NA SLOVENSKEM
približno tako kakor je ali bo na Hr-vatskem, to željo so povedali možje občinske večine, ki imajo župana in župnika v svoji sredi. Pa so rekli možje občinske opozicije, da so oni zašepetali to misel in na njeni pod-
Iz Trbovelj
Našli so dva, ki vesta prav dobro, da ni pri rudarjih nič in da v jami čepi hudič. Ampak iz jam prileze na dan sajast rudar, ki koplje denar. Samo spravit ga ne zna in zato ima nad sabo gospode, ki se na to spoznajo. In ti imajo menda veliko kaso, kamor zapirajo rudarske žulje. In sta se našla dva radovedneža, kakor pravijo, pa sta hotela prakticirati za kasirja, a ju usoda ni pustila blizu. Zdaj sta pa sama v kasi, v katero zapira človeška družba svojo vest. A na vesti nimata ničesar razen skomin, ki obidejo najbolj krepostnega kristjana, kadar si zaželi medenih časov. No, v Trbovljah tudi teh ne manjka. Pri nas so zborovali možje, ki pridelujejo med in to je dobro znamenje. Sploh je pa dobrih znamenj zmeraj več, zato knapovsko veselje še ni čisto preč.
PRED SODNIJO
Ur
Sodnik: »Ali ste bili v kritičnem trenutku gospodar svojih misli in dejani?«
Obtoženec: »Ne, je bila moja žena poleg.«
SAMO ENKRAT
Filip: »Tri mesece poročena in že ločena! No, vas pa soprog res ni nosil na rokah.« — Gospa Žvižgulja: »Pač, samo enkrat, ko me je vrgel iz hiše!«
KRIVICA
Vinko: »Gospod učitelj je rekel, da je to krivica, če hrošča ujamemo in ga zapremo v škatljico.« — Gregec: »Tako! Hrošča ne bi smeli zapreti, mojega očeta so pa vseeno lahko zaprli!«
NERODNO
»Takle rdeč nos je pa res nekaj silnega. Danes zjutraj me je na cesti nekdo vprašal, če nimam morda kaj ,praznih steklenic naprodaj.«
Stotine takSnih paketov
odpošlje dnevno v vse kraje v državi
„ o b n •	k u	t
Z • g r • b, I I I c a 414
pri kateri lahko naročite vse kar rabite za Vas, za Vašo družino ali pa za Vaš dom
s poito ali ieleznlco.
Ako blago ne bi odgovarjalo, ga zamenjamo ali vrnemo denar.
Izberite vse kar potrebujete Iz naših razkošnih katalogov, katere Vam na zahtevo pošljemo brezplačno.
Narotajte tudi VI s poitoI
Srečko Srečkovič
je nevoščljiv, da imajo drugi ministrski predsedniki več sreče kakor on. Na priliko Daladier. Ta mož je kar trikratni minister. Srečkovič se je obrnil nanj z vprašanjem, kako je to možno. In je iz pisarne svojega kolege dobil med drugim tole pojasnilo:
»V tretji francoski republiki se ministrskemu predsedniku spodobi, da je trikrat minister. S tem ima tudi bolj trdno večino, ker dobi za vsak svoj predlog zmeraj vsaj tri glasove. Najvažnejše je pa to, da se na starost ne bo jezil na svoj narod, ker bo s tremi ministrskimi penzijoni narodna hvaležnost dovolj jasno izpričana.«
Srečko je kihnil. Pomislil je na Chamberlaina, ki je že dokaj star možak, a še zdaj ne spreže, dočim je on moral iz vladne barke v svojih najboljših in najbolj zanimivih časih. Pa ne le, da Chamberlain krmila ne da iz rok, celo King-Hallu je odjedel kruh. Prej je on pisaril pisma, zdaj pa Chamberlain piše letake in celo vojsko je napovedal — pobornik miru. Srečko je škripal z zobmi od zavisti, ko je pa pomislil na Calinesca, se mu je debelo lice napihnilo od zadovoljstva. Žena se je začudila in ga vprašala, kaj mu je.
»Kaj! Srečo imam! Romunski kolega je padel s stolčka naravnost v jamo, jaz sem padel vsaj samo na tla. Vdova pa le še nisi in če jaz nisem v celoti Srečko Srečkovič, sem pa vsaj samo Srečko Milan Stojadinovič.«
Smrt plemenitega moža
(Iz starih virov izbrskal Jacobus Galleputrus)
Ko je ibil slavni Čingiš (tudi Džengis) ^ Kan zbral okrog sebe vsa mongolska plemena, se ga je polotil pohlep še po sosedih. Toda glej — njegove oči so bile tako strašne, da je zadostoval en sam pogled in vsak tuji poglavar (poiklical pa jih je vselej pred se) je na mestu klecnil in se mu že zahvalil, da je sprejel njegovo ljudstvo pod svojo mogočno zaščito.
Ker mogočni vladar po ti poti pri najboljši volji ni prišel do borbe s kakršnim koli nasprotnikom, se je v plemeniti vojni obrti uril s tem, da si je dal vsako jutro iz podjarmljencev postrojiti vrsto dvajsetih miož, ki so jim bili njegovi služabniki napravili pričesko točno po sredi glave, on pa jih je potem z enim samim mahom razklal tako točno na dvoje, da je padla natančno polovica prav vsakega dela telesa in celo uda na levo in^ desno stran.
Med tem pa je še vedno upal, da se mu bo vsaj katera novih žrtev postavila po robu. Kajti če je sam zase s svojo jutranjo telovadbo res ostal v stalni lepi vaji, se je bal, da se mu s samimi takimi pohodi wz muziko na čelu« pomehkužijo njegovi vojščaki. Res je tudi nje neprenehoma vežbal v vseh vojaških umetnostih bodisi z meči, bodisi s sulicami. (Pušk, topov, bomb, strupenih plinov .v tisti barbarski dobi žal še niso poznali; kvečjemu s kakimi katapulti si lahko vrgel nekaj kamenja na sovražnika ali pa mu nagnal čez mejo tropo s kolero zastrupljenih podgan.) Toda globoko je bil prepričan, da je ivir vseh ljudskih vrlin samo v junaških, kolikor le mogoče krvavih spopadih.
Tu se je Čingis = Kan spomnil starega Čemiber-čenga, poglavarja mogočnega plemena blizu tam preka morja. Starec je bil pred leti sam priplul sem čez, da se za-vizame za neko revo, ki jo je on pravkar nameraval pobasati v svojo vrečo; no, tudi njega je bilo treba samo strupeno pogledati, da je dedec jadrno odkuril nazaj. Toda takrat je Slo še za druge! si je rekel Čingis = Kan — kaj če bi jaz zdaj njemu samemu porinil pest pod nos? Pokličem ga, starec se že iz ozira na znano oholost svojega plemena ne bo upal odzvati, potem pa mi pogledamo imialo tja čez!
Rečeno, storjeno: na odločen poziv’ od te strani, na oni molk, a čez nekaj dni že vse črno Mongolcev!
Toda čudno: nikjer nobenega človeka ne na obali, ne daleč noter v deželo. Šele sredi brezkončne planjave za prvo goro nekaj sto ljudi, ki jim z visokega odra nekdo s hrbtom sem obrnjen govori.
Čingis = Kan pomigne svojim vojščakom, naj obstanejo, in se počasilbliža. Pod (njegovim
groznim pogledom okameni vsa množica, da govornika nihče niti opozoriti ne more. In že stoji silnik tik za njegovim hrbtom s svojo strašno sabljo v rokah in sliši te-le besede:
»Vojaki! S tem končam. Dovolj jasno sem vam, mislim, že pokazal, kdo in kaj je Čin-gins = Kan. Ponavljam: če se hoče on boriti s silo in strahovanjem, mi se bomo z dobroto, s plemenitostjo in miroljuibjemi. In bodite prepričani, da ga bomo s tem1 orožjem, orožjem naše višje kulture in večje morale tudi premagali! Besede, ki sem jih vam zdajci spregovoril, so že napisane ter v sto in sto izvodih prepisane. Jutri ponoči jih vzamemo s seboj in postavimo v bližino njegovega taborišča naših deset katapultov. (Tudi mi nismo spali, odkar sem zadnjič pri njem spoznal njegovo nevarnost, in smo jih napravili še dvakrat več!) Sprožimo jih, da se listki razlete nad njegovo ter njegovih glavo in trdo smemo upati, da bo njih vsebina pretresla slehernega	od	njih,	njega samega pa
prepričala, da je	na	poti	pogube. In	zopet
bo na nebu človeštva zasijalo sonce humanosti in — —
Tu se je zabliskal	meč	in iz enega	Čem-
ber-čenga sta v hipu nastala dva. Toda o gorje: mož je govoril v govorici, po ugotovitvi njenega raziskovalca Henrika Heineja toliko sto let pozneje sestavljeno iz kopice suhih enozložnic, ki jih toliko časa obračaš po ustih, dokler se ne raniš in jih s krvjo vred izpljuješ: ko je padel meč, je bil Čem-ber-čeng ravno segel po enega teh slogov med leve čeljusti in v levi polovici njegovega razklanega trupla sta mesto polovice ostali dve tretjini njegovega jezika!
Ker pa si je Čingis = Kan na svojo nezmotljivo preciznost brezkončno domišljeval, ga je ta inkongruenca tako razljutila, da je dal na mestu poklati vso to cenjeno, med tem sicer že spet predramljeno, a kakor se je za te vrste govorov spodobilo, popolnoma neoiboroženo poslušalstvo.
Nekemu Škotu so prinesli novo obleko, toda še preden jo je oblekel, ie pograbil njegov triletni sinček škarje in odrezal eno hlačnico ,2 novih hlač. — Kaj je storil Škot?
Odgovor: Odšel je h kirurgu in si dal amputirati nogd, samo da lahko nosi novo obleko.
MODERNO STANOVANJE
Služkinja: »Milostljiva, kje je omelo, da bi lahko spravila to pajčevino s stropa?«
Gospa: »Oh saj rt potrebno. Pojdite samo v stanovanje nad nami in prosite, da bi malo udarili z nogo ob tla, pa bo sama odpadla!«
Poravnajte naročnino!
Slaljin
leta 19 2 0
in 19 4 0
Na konjskih dirkah je prav tako kakor v pisarnah: tudi čakajo le na prvega...
Zenska je kakor nogometni sodnik. Kakor hitro si človek nekaj dovoli — takoj zapiska!...
ZA 20 DIN
»Želite milostljiva, kuharsko knjigo za SO din ali za 20 din?« — »Zadostuje manjša, mi mnogo ne jemo!«
SIGURNOST
Dora: »Kako je to mogoče? Pridete me prosit za roko s puško v roki?«
Ivan: »Oprostite gospodična, povedali so mi, da je vaš oče star medved!«
LetoSnja žetef
L. 1939-40.	Na	svltlo spisal:
Ta šolska naloga je nosila prvotno drugačen naslof in jako drugačno fsebino, pa je gospod Profesar rekel, da je sedaj strogi pasji kontumac in da se ne sme 'nič lajati. Zato sem se zavil kakor očetje Trapisti f kopreno molčečnosti, kar se dangira resničnega dejanjskega stanu in sem pisal rajši o letošnji žetvi. Žetef, mislim da ne spada pod Paragraf, kvečjemu pod srp.
Letošnja žetef je na fseh Poljih jako obilna in Rešpekta polna in to ne samo f Jugoslaviji, temveč tudi po celem vsemirju. P Jugoslovanskem panatu so madžari, Švabi in fčasih tudi kakšen srb pridelali mnogo žita, ki pa kljub neftrataosti ne bo internirano f ljubi Domovini, temveč bo eksvaku-jirano in služilo za vsakdanji Kruli drugih držaf. Moj ljubljeni ata, ki mu pravijo, da je jako Duhovit, zato ker zmeraj konštatui-ra samo dejansko stanje, je rekel, da smo jugoslovenci sploh veliki Aldrujisti, ker dajemo drugim Vsakdanji kruh, sami pa živimo od dafkof. Jako lepo razvito žetef beleži tudi krompir, paprika in živinoreja sploh. — Naravnost prekrasna pa je žetef pri češplah. Ta žetef je. tako ogromno razvita, da bi f mariboru in drugih Velemestih lahko spet 30. letna Vojska vun zbruhnila,, pa bi jo fsi prebivalci srečno vun zdržali, če bi samo letošnje češple jedli ali pa napravili iz njih za Vojake konverze. Naravnost katostrofalna pa je letošnja žetef grojzdja, zato ker je Njegova izdelava velikanska, prodaja pa jako Minimalistična na trgu, To je jako razložlifo iz razlogof, ker je notranji Organizem slovencef prištiman le na prešano grojzdje. Jako simpatetična je tudi žetef Fižola, ki ba f zavezništvu s jesihom in olem uprizarjal spet marsikakšne napade.
Brelestna žetef se obeta na travi in na slami. Ta jako bohotno poganja pod Nebo f glavah nekaterih Politikof. Toda ampak ta trava in slama še ni »žetef«, ker še ni pokošena, pokošena pa ne more biti, ker čvrsto rase f pognojenih glavah in bi morali f svrho košnje te Politike pokositi, kar ipa spet ne gre, ker morajo ostati živi. Kako bi sicer odgovarjali za vojsko?
Tudi vinotoči so imeli lepo žetef. Poželi
Danilo Goflja	III.	šol. nal.
in oželi so skoro vse Pijance in je bilo tsa-ko nedeljo zvečer fse polno živih Mrtva-kof. Kar dobra je bila letos tudi žetef raznih humorističnih in drugih Kongresof.
Živinoreja zadnjo razdobje kar cvete in je pokazala naravnost odlično žetef. Napri-mer: žetef rac. Te streljajo Novinari in so zato še iplačani. Fsak dan ustrelijo narmajn sto rac. Zato so fsi tako rejeni in racajo f Svoji porkulentnosti po uredništvih.
Zavidna je tudi žetef kraf, bikof in oslof. Ti živijo po bromenadah, gostilnah in kutinah ter zjutraj od' dveh do polnoči tep-ati-rajo od vojske. Dve uri pa spijo, zavoljo svojega govorilnega inštrumenta vun.
Tako vidimo, da je letošnja žetef obilna na fseh poljih, praf posebno pa na/ Bojnih. Na bojnih Poljih pa je Vojska vun zbruhnila in ima tam svojo žetef. Ne sicer med tistimi, ki so za Vojsko in so zato lepo na varnem f Zaledju, temveč med nedolžnimi človeki, ki se jim po Germansko pravi: »kanonenfuter« *. u
Še bolj razvita, kot med Civilom, je žetef med vojaškimi Mrtvaki. Tako je izgubila polska že na stotisoče vojakof, nem-čija še več, aniglija pa kar miljone, — pla-katof namreč.
Tako vidimo, je letošna žetef kar zadovoljiva in je samo Fiprašanje, kakšna bo končna — žetef te žetfe, ki je posledica žetfe trave in slame f — glavah politikof...
RAJ
V	hotelu »Kozel« sta se sešla nekoč nek kanonik in nek rabin. Pogovarjala sta se o tem in onem. Slednjič je rekel kanonik: »Nocoj se mi je sanjalo, da sem prišel v židlovski raj. Pfnj! Kak smrad je bil tam in kaka nesnaga! Na vseh koncih in krajih pa so stali capini in faloti.« »Čudno,« mu je odvrnil rabin, »meni pa se je sanjalo, da sem bil v krščanskem raju. Nc morem vam popisati, kako je bilo tam krasno. Same duhteče cvetlice in najslajše petje ptic. Toda — nikjer nisem videl niti enega človeka,	i	»■	kuloga
. v nič nt
,OBNOVA4 F. NOVAK
dobavlja: kompletne stanovanjske opreme, tapetniške izdelke, posteljnino, preproge, linolej, zavese, železno pohištvo in otroške vozičke, najceneje
k
IARIBO R, Jurčičeva ulica 6
in Glavni trg 1 - Telefon interurban 29-05
pomeni
Dobro in hitro kupite ali prodate, če se obrnete na realitetno pisarno
,TRIGLAV*-Josip timlU
MARIBOR, Aleksandrova cesta 12
Posredujem tudi za nakup hiš v Beogradu.
■Ulil
USTREŽLJIVOST...
V nekem trgu je pripravljala neko društvo razstavo svojega dela. Na občnem zboru je rekel predsednik:
»Dame in gospodje! Kakor viam je znano, bomo imeli razstavo našega dela v o k v i -r u 25 letnice našega društva. Pozivam vsakogar, da po svojih močeh in zmožnosti prispeva k čim lepšemu uspehu!«
V prvi vrsti je vstal možak in dejal:
»Gospod predsednik, jaz se prvi prigla-
šam. Sem mizar in bi bil pripravljen zastonj napraviti ta okvir!«
PRI LETOŠNJI MATURI
Profesor: »Povejte nam, kaj veste o rimskem cesarju Neronu?«
Dijak: »Nič dobrega...«
Profesor: »Torej govorite!«
Dijak: »Toda o mrtvih se mora govoriti samo — dobro!«
NIHANJE
»Kaj toliko premišljaš, Rado?«	—	»Premišljujem, kaj bi pil. Niihaim	med	viniom	in
pivom.« — »Pij oboje! Nihal boš potem, ko boš šel domov.«
OTROŠKA
»Kaj si pa narisal Pepček, pokaži!«
»Tebe, tetka!«
»Toda norček, to je vendar lokomotiva, ki ima sedem koles!«
»No, saj atek vedno pravi, da si stara niašina in da imaš eno kolo preveč!«
Janez brilita
Je bil nekje za Rovtami rovtar, Janez mu je bilo ime, Eribta pa priimek, ker je bil duda brihten in svetovalec devetim vasem. Kdor česa ni razumel, k Janezu Brihti jo je urezal — on si je podprl z dlanjo glavo, z desnim kazalcem si je jel trebiti nos, in preden si utegnil kihniti, ti je že razložil, kako in kaj.
Je bilo v njegovem okolišu starejše žen-šče, Finika Marovtova. Ovdovela je bila in je imela sedem otrok in kruha nič. Spomnila se je Janeza Brihte in ga pobarala: »Janez, kako naj nasitim sedem lačnih kljunov in še svoj vamp povrhu? Nisem nič, ne vem nič in ne znam nič. Toda sedem lačnih kljunov je doma in skrbi ničkoliko!«
Janez Brilita je brž zasukal desni kazalec v levo nosnico in je važno odvrnil: »Zelo težek primer!« Napeto je razmišljal, a nenadno je vzkliknil zmagoslavno: »Veš kaj, Finika, redila te bo človeška neumnost! Začni ljudi zdraviti! Za doktorico boš!«
Branila se je Finika, češ da niti pisati ne zna, ne brati, nikari šele zdraviti. A Janez jo je popeljal na svoj vrt in. je dejal: »Iz teh-le zelišč, — to je namreč čedodel-na 'trava — boš varila čaj in ozdravila ž njim vse bolnike. Dve pesti si jih lahko natrgaš, ker si reva, darujem ti ju. — Tako ukreni, če nisi udarjena!«
Ugovarjala je Finika: »Dve pesti? In ko ju zmanjka?« Janez je vzrojil: »Pa potnu-liš kjerkoli nekaj zelenjave. Trava je trava!« In ji je pokazal hrbet.
Finika je postala doktorica. Ni čakala, da jo je kdo pozval, ne, nikakor ne! Recimo: Artnerjeva Micika je imela otekle bezgavke — Finika je pridrvela sama od sebe in ji zvarila čaj. In ko je izvedela za Potočnikovo Rezi, da ima vročino, že je pri njej varila čaj. In je varila čaj za zaprtje, za krčne žile in za piko v očesu... Po treh tednih je pritekel k njej popolnoma tuj dedec iz desete vasi in jo prosil: »Gospa Finika, moja žena leži za otrokom, pridite in ji zvarite svoj znameniti čaj!«
Takrat je Finika izpremenila svojo taktiko in je varila čaj samo, kadar jo je kdo naprosil in popeljal na koleslju k bolniku. Le stanovanje je večkrat izpreminjala, radi raznih komisij in zasledovanja zavidnih zdravnikov. In je prebivala po 15. letih šele v trideseti vasi. Otroci so ji bili že vsi odrasli, hčerke pomožene, denarja in blagostanja je bilo na pretek. Finika je le še v najnujnejših primerih ordinirala in če so prišli z avtomobilom ponjo.
----------Janez Brilita, sedaj že hudo prileten, pa si je tedaj nekega dne omislil za kosilo karpa. Razrezal ga je na kose in se spravil nadenj s požrešno slastjo. Kar naenkrat je dvignil roke, zavil oči in bil ves moder v licu, bolj moder ko karp.
In je hropel in se davil in imel ribjo kost globoko v sapniku. »Ježeš Marija«, so kričale hčerke, »po zdravnika!« so tulili si-
Telefon 22-07
IVAN KRAVOS
MARIBOR,
Aleksandrova cesta 13
D. Goflja:
Jesenski motivi
novi, mati pa: »kaj bi z zdravnikom, zdravnik mu ne bo nič pomagal, brž naprezite in pripeljite Marovtovo Finiko!«
Janez je ležal v postelji. Nič ni slišal, nič ni vedel. Pa so se odprle duri, vstopila je Marovtova Finika, vsa v svili in v zlatih prstanih in uhanih, a prvič od svojega doktorstva — poteptana in v zadregi: »Kaj je, Janez? Sem slišala, da ti tiči ribja kost v sapniku!«
Janez jo je požiral z očmi, a se je ni mogel domisliti. Nato jo je vendar potuhtal in se glasno začudil: »To je vendar,... to je vendar Marovtova Finika, ki sem ji pred petnajstimi leti...!«
Finika ga je naglo prekinila, vendar z negotovim in plašnim glasom: »Janez, jaz... jaz... jaz ti bom skuhala čaja!«
Pa se je bliskoma vzravnal Janez: »Finika! K-a-j mi boš.skuhala? Čaja?? Ti?? Meni???«
In je bruhnil v bučen krohot. Krohotal se je in kašljal in se zvijal in bruhal in se metal od smeha.
Kar naenkrat je bila ribja kost zunaj.
Užaljeno je odvrnila gospa Finika: »No, vsaj en požirek bi ga bil lahko popil, že zavoljo mojega renomeja!«...
Potrudite se do nas in prepričali se boste, da Vam po najnižji ceni izdelamo solidno obleko, plašč, kostum itd. Imamo vedno v zalogi najmodernejše štofe. Cene solidne. Za cenjeni obisk se priporoča krojaški salon
Kos Viktor - Maribor
Dravska ulica 6
VZDIHLJAJ
Gospe si pripovedujejo, kakšen križ imajo z otroki.
Pravi gospa Kondričeva: »Naš Mihec liže ves ljubi dan svoj palec. Ne da se odvaditi. Grozim, pretim, pretepam ga — nič! Palca od samega lizanja že skoro ni več. Pa se zmislim, mu nadrgnem palec z gnojnico in glej: odslej palca ne pogleda več!
Ko je cvetela še pomlad in sipala krasote bajne, živela Ema je in je imela črne kodre trajne.
Kot topol bil je vitek stas, številne so bile mu dike, napete kot balon bile prelestne njene so oblike.
Brenčalo mladcev je kar sto krog nje, da je nastala gneča. Prinesli so ji vročo kri s seboj in srca, vsa goreča.
Prepevali so, vriskali, smejali so se, srečni bili, iz polnih čaš in žejnih duš ljubezni so pijačo pili.
A ko prišlo poletje je, se parile so njive, trave, je Ema radi varnosti imela trajne kodre — plave ...
Oblik napetost je prešla, postala je hudo obilna, je moderc moral na pomoč, ker naloga mu je — nosilna ...
Krog nje bili bankirji so trije, napetega trebuha, prinesli s sabo jurje so, da preje bi prišli — do kruha ...
Momljali so ji na uho besede svinjske brez rešpekta, da bi podžgali leno kri, napili so na moč se sekta ...
Zdaj je jesen, narava vsa pretrudno glavo že poveša, pet ima Ema sivih las, sicer ji pa cvete že — pleša.
Obilnost je po gobe šla, z njo tudi moderc je izginil: čemu ji bo, ko čar oblik se tužno je kar v nič razblinil?
Krog nje en sam je penzionist, butica mu je — skleda plehka, vse, kar s seboj prinesel je, njegova so — kolena mehka ...
Molče sedita, čuti ni še daha ne, nikar šepeta, počasi prav nasrebata iz dveh skodelic se — kofeta ...
Gospa Cundrova ima doma živahno hčerko sedemnajstletnico. Posluša gospo Kon-dričevo in nenadno vzdihne: »Oh, ko bi mogla nadrgniti z gnojnico tudi — dijake!«
PRILOŽNOST
Gospod: »Zakaj me pa tako hitro brijete?
Vajenec: »Da bom skončal predno pride šef. Jaz še namreč ne smem briti!«
Novosti
' na svetovnem knjižnem trgu:
Knez Ko no j e: Nekoč je bil pakt.
Molotov: Ki er se prepir atu dva, tretji dobiček ima.
S my gli- Ry d z: Napote on je bil samo eden.
Beran: Greh in kesanje in pokora.
Bonnet: Kriv nos da krive perspektive.
Trocki: Če bi ne bil trockist, bi spet paradiral.
E xc e s a r: Zgodovina se ponavlja.
Stalin: Zadnji se res iz srca smeje, Molk je zlato (dve knjigi).
C h amberl ai n: Kdor veliko govori, se dostikrat ugrizne v jezik.
Dr in, Ljubljana: Kompas za vse situacije, Zanesljivi prerok, Božji mlini meljejo počasi (tri knjige).
Jesen in zima
Jesen je tu. O tem nam priča jesensko vreme in obilo sadja, ki dozori samo v jeseni. Za nekatere je letos jesen bolj vroča kakor poletje
—	za tiste, ki zobljejo grozdje pod šrapnelskim soncem. Padavin je v tej jeseni več, a ne povsod. Tudi težje so te padavine. Dež je svinčen, toča pa jeklena. Padavine padajo na tla. Če padejo na hiše, obleže v kleteh. S padavinami padajo tudi ljudje in se nič več ne pobero. Naj počivajo v miru, če so že padli.
Jeseni sledi zima1. Tudi letos bo najbrže tako. Morda bo nekaterim dano, da dožive pomlad pred letošnjo zimo. Večino bo zajel mraz. Letos bo še prav posebno hud. Znamenja so že taka. Severni medvedje se že zdaj grejejo v Srednji Evropi. To so hudla znamenja. Ampak korajža velja!
Vsaki zimi sledi pomlad.
In vsako pomlad se posmeje sonce. Tistim, ki jo dočakajo ...
Modernizirani pregovori
Evropa obrača, Rus obrne.
Poljska žtahta — raztrgana plahta.
Rusija ni nora, tisti je nor, ki sili gor.
Kdor je pameten od jen ja, kdor je pameten in močan, se zlepa več ne ustavi.
Pomoliš mu prst, on Pa zgrabi za petrolejsko lampo.
Vsa pota vodijo v — Moskvo.
Bav — bav
Bežimo, tecimo, Rusi gredo, v svojih bisagah vraga neso, dolg ima jezik, žareče oči, iz njih mu peklenska zloba gori.
Iz ust mu zobje veliki štrle, kogar se loti, oj, temu gorje! dušo mu vzame, razpara telo, sune denarce, zlatnino, blago.
Vrag pred nikomur se ne ustavi, grofe, barone, vse vam podavi, hitro bežimo, naglo tecimo, ali pa Huse nazaj napodimo.
l\ta oblakih
sta se srečala slavni pisatelj Sien-kie\vicz in maršal Pilsudsky. Pisatelj se je pritoževal, da ne živi več, ker bi spet luhko pisal romane, maršal se je pritoževal, da se ne mere več vojskovati. Pričakala sta padlega generala, da jima poroča, kako in kuj.
»Boljševiki so na Visli,« je poročal general.
»Kaj, na Visli?« sprašuje maršal in se jezi. »Jaz sem jih pognal, vi jih pa pustite nazaj! Zakaj sem le ustvaril čudež na Visli? Oh, vražji polkovniki, zakaj sem vam dal državo!«
Razjokal se je kakor se ne zlepa vsak maršal. Pa ga je potrepljal nekdo po rami, uzrl je očeta Hlinko, ki je tolažilno govoril:
»Ne pritožuj se zoper božjo previdnost.«
Maršal se ga je otresel, pater mu ni šel k srcu. Ugledal je tatička, hotel je k njemu, da bi poravnala to in ono, kar je bilo med njima navzkriž, a tatiček je šel dostojanstvena mimo. Maršal bi rad slišal kaj modrega iz filozofskih ust, pa je uzrl samo čuden nasmeh v očeh. Zapeklo ga je, a tedaj se oglasi bradati Pašič:
»Nemojte, brača slovanska, ima
još Crnogoraca i Rusa!«
TUDI NEKAJ
.lože je stepel Ivana, gimnazijskega maturanta. Prisolil mu je dve zaušnici. Pozneje se poravnata in Jože plača Ivanu 150 dinarjev, da ne žene zaušnic pred sodnijo. Ivan pride domov, vrže 150 dinarjev na mizo in doda sentimentalno: »Prvi denar, ki sem ga sam zaslužil.«
NAJ ŠE POČAKA
Zdravnik: »Ti, naša služkinja mi toži, da nima apetita in da ne more ničesar zaužiti. Ji bom zapisal zdravila.« — Zdravnikova žena: »Počakaj rajši do jutri. Danes večerjamo ocvrte piščance, jih bomo lahko vsaj sami snedli.«
Sovjetski tanki miru
niso opremljeni le s strojnicami, obloženi so tudi s hlebi, da tako poskrbe že prvi moment za dober utis.
Paragraf
Poglejte, kako zanimiva stvar je
VARČNOST
to:
Zgoraj repek, spodaj rep'ek, v sredini pa okrogel trebušček, ki je' vo^-tel in prazen. Kaj ne, lepo! O, da, paragraf nima jedra in vsebine. In še nekaj: paragraf je zanka, seve samo za nerodnega reveža, ki si ne zna pomagati; kdor pa je ugleden in premeten, zanki uide, če je še tako zvita. Primimo paragraf za gornji repek in ga potegnimo navzdol, tako da se zasuka in postavi na glavo:	■*
Kaj vidimo? Nič se ne spremeni: paragraf ostane paragraf, pa naj stoj tako ali tako! Vedno je prav. — Paragraf obstoji iz dveh vprašanj, ki vprašujeta: kaj je resnica in kaj je pravica? Na vprašanji pa noben paragraf ne da odgovora. Položimo paragraf vodoravno na tla, tako-le:
(0)
Paragraf je zvita kača, ki se plazi po tleh. In če se še tako zvija, vedno je in ostane paragraf. Napravimo kači štiri noge:
Kača je postala konj. Postavimo nanj jezdeca, tako-le:
pa dobimo jezdeca, ki jaha paragrafe — Don Ouichote na Rosinandi! To pa je takozvani »sijajen jurist«, ki pozna le mrtve črke paragrafe! Tako vidimo, da je paragraf res sila zanimiva stvar.
V. T.
»Imam v pisarni dva pisalna stroja, toda samo eno gospodično!«
»To ni nič, jaz pa sem prodal oba pisalna stroja in obdržal gospodično!«
ESPERANTO
Na esperantskem kongresu:	Srakar:
»Glej, onadva gospoda. Saj znata oba dobro esperanto^ pa se vseeno ne razumeta!«
—	Mrakar: »Veš, eden govori prleški esipe-lanto, drugi pa ribniški.«
NESREČNA BRATA
Smola: »Kaj pa počneta vaša dva forata v prostem času?« — »Eden hodi na lov, drugi pa slika portrete, pa nobeden nič ne zadene.«
PRI IZPITU
V	nekem razredu neke gimnazije. Profesor izprašuje zgodovino.
Dijak je Jurij Oven. Odgovarja ipovsem svojemu imenu in priimku in jima dela čast.
Prvo vprašanje: »Car Dušan Silni«.
Dijak molči.
Drugo vprašanje: »Bitka na Kosovem polju«.
Dijak molči.
Tretje viprašanje: »Balkanske vojne«.
Dijak molči.
Četrto vprašanje: »Kje ste rojeni?«
Dijak: »Na Polulah pri Celju!«
Profesor: »Veste to sigurno!«
Dijak: »Čisto sigurno!«
Profesor: »No, potem s.te vsaj na eno vprašanje odgovorili pravilno!«
MAŠČEVALNOST...
»Kaj je tvoja največja želja?« je vprašal učitelj učenca. — »Umiti mamici vrat!« je odgovoril učenec brez razmišljanja.
DOBER BOBNAR
»Gospod profesor, kako napreduje moj sin v igranju na boben?«
»No, že gre, milostljiva, tolči pol bobnu že zna, samo ritem mu še manjka!«
SUMLJIVO
Založnik: »Ste ta svoj roman že komu ponudili?«
Pisatelj: »Ne.«
Založnik: »Odkod pa imate to modrino nad očesom?«
DOBRO ZNAMENJE
Gospod Koren je ležal v postelji v veliki vročici. Na levi mu je stala žena, na desni pa zdravnik. »Izgini odtod, kača, zmaj, pošast!« se je bledlo bolniku. »Mu je že bolje; me že spoznava,« je šepetala ganjeno gospa Korenova.
NAPREDEK
— Kako gre vašemu Juretu? Ali kaj napreduje?
— Zelo. In kako je ponosen na to!
— Torej pride jeseni že v osmo ?
— To ne. Revež je ostal v sedmi, toda v nogometnem klubu je napredoval iz rezerve v prvo moštvo.
V	ŠOLI
— Zakaj rabimo žlico?
— Da jemo juho.
— Vilice?
— Vilice rabimo za meso.
— Zakaj pa rabimo nož?
— Nož rabimo na sejmu, če se stepemo.
POSTE RESTANTE
— Ni li tu zame neko pismo?
— Podi katero značko?
— Vroča nedočakanost.
— To pismo leži tu že dva meseca !
MODERNI ČASI
Elza in Jurij sta razgrajala v spalnici in motila očeta. Popade za roko Elzo in jo zapre v kuhinjo, Jurija pa v drugo sobo. Mali Jurij se prične smejati in kričati skozi vrata: »Ha, ha, to je pa imenitno. Igrala sva se moča in ženo in sedaj sva pa ločena!«
Kini nebeški
JESENSKA
Masla zdaj ne manjka več, le denarja je zdaj manj, to na Bledu se po]zna, vsi smo se pulili zanj.
Redkih se je že prijel, drugi smo le bolj suhi kakor pač že dolgo ne tak suhi nismo bili.
Vendar vode je dovolj, več kakor v poletnih dneh, manjka te vabljivih krač in denarnih mož nasmeh.
Mariborska poštna konjska vprega
pojde bojda v kratkem v penzijon. Objavljamo sliko slavnega voza, da si jo cenjeni bralci izrežejo in shranijo v spomin na čudo XX. stoletja. Voz sam bo pa prišel prav g. prof. Bašu in mariborski miulzej bo, poleg gospoda profesorja, še za eno znamenitost bogatejši.
(Op. ur.: Gospoda profesorja si že dolgo nismo privoščili)
Šale — za velike in male
bolj Čitljivo
Janezek: »Gospod učitelj, niti očka niti mamica nista mogla prečitati, kaj ste napisali v zvezek.«
Učitelj: »Napisal sem, da moraš bolj čitljivo pisati.«
NEVOŠČLJIVOST
Gospa Ana opazuje v živalskem vrtu kameleona in pravi možu: »Poglej Tone, kako dolg jezik ima!« — »Ali si mu nevoščljiva, kaj?« odgovori mož.
NE DRŽI BESEDE
Mož: »Spet nisi vse dlopoldnc nič delala; kolikokrat si mi že rekla, da se boš poboljšala! Ali si se že? Še ne!«
Žena: »Kar pusti me in pred svojim pragom pometaj; kolikokrat si mi že rekel, da boš znorel! Ali si že? Še ne!«
DOBER ŠOFER
Kmet opazi na cesti avtomobilista, ki se je zaletel v drevo, ne da bi sc mu kaj pripetilo.
»Slišite,« ga vpraša, »kako pa ustavite svoje motovilo, kadar ni nobenega drevesa?«
NASPROTJE
Učitelj : »Kaj je nasprotno od lahkomiseln?«
Ančka: »Resen.«
Učitelj: »Dobro! In kaj je nasprotno od lep?«
Ančka: »Grd!«
Učitelj: »In od prost!«
Ančka: »Toda gospod učitelj —?«
Učitelj: »Kaj pa je? Nasprotje od prost mi povej!«
Ančka (zardi); »Zasedten!«
PO PREDPISU
Zdravnik: »Kaj pa je to, gospod Crnak? Saj se zdravila niti dotaknili niste?«
Bolnik: »Gospod zdravnik, nisem si upal, saj stoji na steklenici, da mora biti vedno zaprta!«
NE NARAVNOST
Sodnik: »Torej vi trdite, da vam je obtoženi rekel — vol?«
Tožitelj: »Ne naravnost, gospod sodnik, mojemu sinu je rekel — tele.«
RED
Zdravnik: »Gospa, ali vaš mož redno živi?«
Gospa: »Zelo redho! Vsak dan je natančno prav isto uro pijan ...«
NI TUREK
Šimen: »Ljudje, poglejte si ga moža! Že trideset je, odkar'je ženo pod zemljo spravil.«
Miha; »Bog nebeški! Ali je nemara Turek?«
Šimen? »Kaj še! — Grobar je!«
PETEGA POGREŠA
»Štirje vaših fantov so zopet na moji jablani,« toži soseda.
»Za božjo voljo, kje je pa potem Peterček?«
SPOŠTOVANJE
Neki vrtnar je govoril s svojim gospodom in graščakom o novem vrtu, ki bi ga bilo treba dobro pognojiti, in mul je v svoji globoko spoštljivi navadi svetoval:
»Sem bi morali, gospod baron, dati navoziti nekaj voz vašega visoko spoštovanega gnoja------------
POZNO SPOZNANJE
Peter: »Kdaj si svojo ženo spoznal in vzljubil?«
Janez: »Najprej sem jo vzljubil,
— spoznal sem jo šele pozneje.«
STARINA
Vnuk: »Babica, ali si bila tudi ti v Noetovi barki?«
Babica: »Nisem bila, dete moje.«
Vnuk: »Pa kako potem to, da se nisi potopila?«
ORIENTACIJA
Mlada profesorska zakonca sta na ženitovanjskem potovanju zašla v okolici Ženeve.
Oni: »Mila, izgubil sem orientacijo!«
Ona: »Pomisli, morda si jo pozabil v hotelu.«
NIMA ŠANS
Zaročenec, (ki je strašno ljubosumen) : »Ali si kdlaj poljubila kakega moškega razen mene?«
Zaročenka (povesi trepalnice): »Sem...«
Zaročenec: »Stoj! Ne povej mi njegovega imena, ker bi sicer pretepel tega človeka!«
Ona (dvigne trepalnice):	»Ali,
dragi, ne govori neumnosti. Za uspeh nimaš prav nobenih šans — ti eden
— proti dvajsetim.«
PRIČUJOČNOST
Katehet: »Pazite otroci, Bog je vsepričujoč, to se pravi, da je povsod pričujoč. Severjeva, ko odide tvoj oče zjutraj v pisarno, kdo ostane pri tvoji mamici?«
Učenka: »Striček.«
OSVOJITELJI
Profesor ženske real. gimn.: »Torej Juli Cezar, Hanibal in Napoleon, so bili veliki osvojitelji. Gospodična Čapkova, ali mi morete imenovati še kake druge?«
Dijakinja: »Casanova, Don Juan, Valentino in dlrugi.«
NEVARNO
Oprezno: »Ali ste že gospodu sporočili, da je dobila njegova gospa trojčke?«
»Ne, še ne — ker se pravkar brije.«
Teta Genovefa
(Pripovedovanje učenca 5. razreda.)
Imamo teto. Pa porečete: »Kaj je to! Tudi mi imamo teto!« Toda take tete, kot jo imamo mi, sigurno nimate! Junaška, plečata, nedoločene starosti (njen krstni list je že tako rumen, da ga ni mogoče čitatil), z lepimi kocinami pod nosom — a la Clark Gable. Njen glas sliči škripajočemu vretenu in kadar je jezna, izgleda, kakor kapitani tihotapske ladje. Kako smo k teti prišli, se naši starši ne spominjajo. Če verjamemo besedam moje mame, izvemo, da je teta prišla nekoč (temu je že zelo dolgo) na dvodneven obisk. Romantik bi rekel, da je teta pri nas že od prastarih časov. Teta Genovefa je jako domišljava in upa, da se bo še poročila. Ta misel jo tako preganja, da se oblači po poslednji modi. Izkopala je bojno sekiro proti vsem možem in barva se kakor pisanka. Nekega dne je šla z atekom, pa ju je srečal kolega iz ipisarne. Začeli so šepetati, da si je tatek izbral ljubico in da ima slab okus. Ko je mama to začula, je napravila grozen kraval:
»Srečali so te, ti Don Juane, z neko na-fatibano rašpljo! O, moj Bog, kaj sem na stara leta vse dočakala« itd. itd. Teta je vse to poslušala (ker italk vedno vse posluša) in ko se ji je posvetilo, je nastal jok in kričanje, da se je hiša tresla in so sostanovalci skakali skozi okna na prosto, kakor pri potresu v San Frančišku. Teta je javkala in iztegovala roke k nebu: »Kaj, jaz sem že stara rašplja, jaz nedolžno dekle« itd. itd. Štirinajst dni ni govorila z nami. Petnajsti dan pa je pri obedu nenadoma popolnoma jasno rekla: »Zdelo se mi je, kakor da smo odšli k Jezeru Krasnih Sanj in da sem tam našla svojo izgubljeno srečo. On je bil tako lep! Živela sva kakor dva golobčka.« Očetu se je ustavil cmok v ustih, jaz pa sem se prestrašil slike, če bi moral biti jaz tisti goloibček. Sprva smo mislili, da ima teta pretres možganov (pred tremi tedni je padla preko škafa in udarila z glavo ob cementni stopnici) ni so se posledice šele sedaj pojavile. Vendar ni ibilo tako hudo! Teta je čitala nek zaljubljen roman in On (pisatelj namreč) je v svoji sreči imenoval Blejsko jezero — Jezero Krasnih Sanj, Od tega trenutka je teta vzdihovala kakor ubogo dete, ki bi moralo za mamico nekaj kupiti, pa je zgubilo denar. Začela je tateka siliti, da bi odšli na počitnice k Blejskem jezeru. Tatek se je branil, rekoč, da si on kot državni uradnik takšnih počitnic ne more dovoliti,
ker bi to ne bilo v skladu z -uradniško tradicijo, ki zahteva, da o počitnicah ostane on in vsa njegova družina doma. Teta je začela grozno kričati, da ji ibaje (brani v srečo, da je sebičnik, ne privošči nikomur ničesar, samo na sebe nikoli ne pozabi in kar je glavno, da ne pozabi na svojo desetinko vina. Končno se je atek zatekel h kompromisu' in ponudil teti, naj gre sama. Teta je ta kompromis zavrgla s krikom in pridigo, da se sama vendar ne more podati na pot, ker se to ne spodobi za tako mlado dekle, »A on čaka ...!«, je zaihtela kakor Snegulčica. — Tatek se je moral vdati in nekega vročega julijskega poipoldneva smo se odpravili na kolodvor.
V	vlaku je bila vročina in teta je zadremala. Naslonila se je na mene in škripala z zobmi (njeno zobovje je ibrezhibno, saj ga je moral tatek plačati s svojim denarjenij.
Na postaji Bled-Lesce smo izstopili in leta nas je peljala v najdražji hotel. Tatek je protestiral, toda teta mu je zaprla usta z besedami:	»To je pravi hotel! Srčece mi
pravi, da se tu seznanim z njim. Drugi dan, že zgodaj zjutraj, nas je teta prigovarjala, naj gremo na obrežje Blejskega jezera. Na obrežju ni bilo mogoče vzdržati v njeni bližini. Vzdihovala je neprestano: »Ah, jezero mojih krasnih sanj! Valovi se kodrajo tn igrajo z mavričnimi barvami...« itd.... itd. ...
Tateku je pričelo postajati slabo in moral je sesti. Teta je stala oib jezeru. Stopil sem k njej, toda vrag vedi, spodrsnilo mi je, treščil sem v teto in oiba sva padla v jezero. Med njenim glasnim vreščanjem Iso naju rešili. Mama se je križala, a meni je dal tatek zaušnico, toda zelo milo.
Tretji dan smo bili strašno presenečeni. Zjutraj se teta ni javila in čez eno uro so prinesli v hotel klobuk, denarnico in moker tetin plašč. Gospod, ki je to prinesel, je v zadregi in s skromnimi besedami povedal, da se je teta menda utopila. Klobuk in denarnica sta ležala na bregu, plašč pa je plaval na vodi ob bregu. Sreča, da nam je to pravil v zelo žalostnem tonu, ker bi sicer tateka zadela kap od samega veselja. Dva dni smo še morali čakati, ker so jo iskali. Ker pa trupla niso našli, smo se vračali domov. Mama je v vlaku jokala, tatek pa je od veselja skoro znorel, V vlaku je tatek pel: »Naša stara je umrla..., kol'kor kapljic, toi'ko let .. ., Ti boš pa doma ostala!« .. . tako, da ga je morala mama opominjati: >Saj si bodo vendar ljudje mislili, da smo jo sami utopili! Uboga Genovefa!« Tatek je krotil svoje veselje in si nadel masko žalujočega.
V Mariboru je tatek v proslavo tetinega srečnega dogodka dva dni samo pil. Toda, ko sem se tretji dan zvečer vrnil domov, toliko, da nisem omedlel. Teta je sedela živa in zdrava za mizo, tatek je ležal z izbuljenimi očmi na otomani in mama mu je dajala na čelo mrzle obkladke.
V	odlomkih smo izvedeli od tete ivso pustolovščino. Drugi dan zvečer se je na Bledu seznanila z »zelo vljudnim1 gospodom«. Da bi pa razvnela njegovo ljubezen, se je predstavila kot vdova veletrgovca z ogljem. Nato ji je ta »zelo vljuden gospod« priznal, da jo ljubi, kakor ni še nikoli ljubil in uta je radi tega inscemirala svoj utop, »Zaljubljeni parček« se je preselil v drug hotel, kjer je nastala hitra katastrofa. Teta, hoteč izkušati iskrenost svoje najdene ljubezni, je vprašala, če ljubi njo ali njeno ‘bogastvo. Sledilo je zagotovilo, da je denar postranska stvar. Gusarka moških src je tedaj priznala, da je suha kakor bambus, itd.... itd.... in da si je že dolgo želela seznaniti se s takšnim možem, kakor je on. O vsem, kar se je nato dogajalo, je teta odklanjala vsak pogovor z utemeljitvijo, da so to skrivnosti... in govorila le še o zagrinjalu minulosti. — Omenila je samo, da sta se »sporazumela« in da ji je oni »podlež« (prej »zelo vljuden gospod«) dal denar za pot do Maribora. — »Z mojim devištvom pa ne morete zbijati šale!«, je pripomnila z plamenečim pogledom. Naš tatek pa se je tisti dan vrgel iz obupa na dobre likerje.
Da—Mo.
LJUBEZNIVOST
On: »Prihodnji teden odpotujem; lahko za te še kaj storim?«
Ona: »Ne, zadostuje, da odpotu-ješ!«
Lastna pražarna Kave — se priporoča
LAH IVAN * MARIBOR
špecerija kolonijale — Glavni trg 10 — Telefon 25-50 — Dnevno sveže pražena.
Izdaja in urejuje: Božo Podkrajšek v Mariboru. — Rokoipisi naj se pošiljajo na naslov: Božo Podkrajšek, Maribor, Cvetlična ul. 12. — Tiskala »Ljudska tiskarna* v Mariboru. — Za tiskarno odgovarja Viktor Eržen v Mariboru.