Sprehodi po knjižnem trgu
O novih knjigah pišejo Josip Osti, Jože Horvat, Judita Krivec Dragan in Lucija Stepančič
Roman o zlu in ljubezni
Boris Pahor: Zibelka sveta, Cankarjeva založba, Ljubljana 1999
Borisu Pahorju, enemu od najplodovi-tejših in najbolj znanih pisateljev med tržaškimi Slovenci, je letos izšel novi roman z naslovom Zibelka sveta. V osredju romana je zgodba o srečanju in ljubezni petinšestdesetletnega slovenskega pisatelja iz Trsta Igorja Sevke-na in tridesetletne Francozinje, ugledne zdravnice, psihoterapevtke Lucie. Bralec, ki pozna Pahorjev življenjepis, delo in intelektualni angažma, v Igor-jevem liku hote ali ne prepozna samega avtorja. Predvsem po avtobiografskih detajlih in obsesivnih temah.
Pahor, ki je bil v italijanski vojski v Afriki, po kapitulaciji Italije leta 1943 ilegalni sodelavec Osvobodilne fronte v Trstu in od začetka leta 1944, ko so ga aretirali, do konca druge svetovne vojne v Dachauu in drugih nemških taboriščih, jih pogosto variira v celotnem prozaističnem in esejističnem opusu. Čeprav se marsikaj, kar je Pahor že povedal v svojih novelah, romanih in esejih, ponavlja tudi v romanu Zibelka sveta, se mi zdi, da prav njegove človeško pretresljive in bogate ustvarjalne izkušnje ter dolgoletno bojevanje za ohranjanje nacionalne in kulturne identitete Slovencev in zatajevanja slovenskega jezika v Italiji dajejo liku Igorja Sevkena globoke resnično življenjske razsežnosti in ne dopuščajo, da se opisana ljubezenska zgodba med starejšim moškim in mlajšo žensko žanrsko prevesi v trivialno literaturo. V glavnem zato, ker ljubezen med Igorjem in Lucie ne temelji samo na obojestranski simpatiji in poželenju - čeprav je razmerje med njima erotično, ne platonično -, temveč predvsem na njunih globokih in travmatičnih spominih, ki so ju trajno zaznamovali. Oba sta nedolžni žrtvi nasilja. Igor nasilja, ki so ga izvajali italijanski iredentisti in fašisti nad slovenskim prebivalstvom ter nemški nacisti v koncentracijskih taboriščih, Lucie nasilja lastnega očeta, ki jo je grobo spolno zlorabljal od sedmega do dvanajstega leta. Zato se pogosto, z močno potrebo do izpovedi in bližine, pogovarjata tako med srečanji kot tudi v pismih prav o zlu v svetu, ki ga
Sodobnost 1999 / 991
Sprehodi   po   knjižnem   trgu
povzroča človek človeku. S tem zlo, ki se pojavlja v različnih oblikah, postaja dominirajoča tema romana. V njem je Pahor spet skušal razsvetliti korenine zla, posebno v tem stoletju, ki je prepolno posamičnih in množičnih uničevanj. Gre predvsem za »nesrečno usodo telesa«. Igorja tako lastno »taboriščno izkustvo« kot tudi sočutje z Lu-cie, ki jo je oče posiljeval več let, napeljuje na ukvarjanje z vprašanjem telesa. V svojih premišljevanjih izhaja iz ugotovitve, »da se prej ali slej človek najde pred prevlado sile« in »daje človeško telo preveč ranljivo, da bi moglo sprejeti vso lepoto in vso grozo sveta«. Igor, avtorjev alter ego, ki skuša zanikati zlo z ustvarjalnim delom, pogosto omenja svoje različno berilo. Navaja številne avtorje in naslove del. Ne redko brez občutka za mero razkazuje svoje poznavanje literature, likovne umetnosti in glasbe ter bližnje in daljne zgodovine. S temi v glavnem esejističnimi deli romana, med katerimi so nekatere najbolj uspele strani, prekinja nit pripovedovanja, in življenjskost proze zamenja papirnatost eseja. Zaradi prizadevanja, da bi bil moder, v vsakem trenutku in na vsakem mestu, brez kakršne koli humorne ali ironične distance, največ trpi dialog, na katerega slabosti so že opozorili nekateri kritiki. Čeprav si Igor želi dialoga, s katerim »se težave razvežejo in sprostijo« in ki bi pri srečanjih ali v pismih zakrival in hkrati razkrival njun posamični in skupni nemir, med njima pogosto ni sproščenega, življenjsko prepričljivega pogovora. Onemogoča ga Igorjeva prevelika želja po poglobljenosti, zaradi katere so njuni pogovori ne redko dia-loška esejistika oziroma strokovna
Sodobnost 1999 / 992
obravnava nekaterih vprašanj, podobna medsebojnemu branju iz različnih, ne le psiholoških priročnikov.
K večplastnosti romana pripomorejo tudi Igorjevi spomini, ne le na grozo življenja v taboriščih, temveč tudi na Magdo, žensko, ki mu je po prihodu iz taborišča pomagala, da se je vrnil v življenje, in tudi opisi mest, kijih obiskuje na svojih popotovanjih, podobnih Odisejevi poti vrnitve po trojanski vojni na Itako. In če je, recimo, Pariz opisan morda preveč turistično, sta Devin in Trst zajeta s pogledom, kiju večstransko razkriva tako od zunaj kot od znotraj.
Na koncu romana Zibelka sveta, v katerem se nenehno zastavlja vprašanje smisla življenja v svetu, ki je zaznamovan z nasiljem, in vloge umetnosti v takšnem svetu, bralec, žal, ne izve, kako seje nadaljevala ali končala ljubezenska zgodba med Igorjem in Lucie. Po tej vsebinski plati roman ostaja nedokončan oziroma odprt. Takšen konec je mogoče razumeti kot uresničenje odprtega dela, kot gaje zagovarjal Umberto Eco, v katerem bo zgodba ostala postranskega pomena, toda tudi kot avtorjevo nezmožnost, da začeto zgodbo prepričjivo pripelje do takšnega ali drugačnega konca. Čeprav je vrline in slabosti tega Pahor-jevega romana mogoče različno tolmačiti, to ne pomeni, da za določen krog bralcev ne bo zanimiv. Posebno za tiste, ki niso ravnodušni do večobrazne-ga zla, ki ga človek nosi v sebi in razširja okrog sebe in ki tako danes kot tudi skozi zgodovino postavlja pod vprašaj usodo in življenje drugega človeka.
Josip Osti