42 arhitektov bilten • architect's bulletin • 236 • 237 Poučevanje konstrukcij »Podporni« ustroj konstrukcije Matej Blenkuš Konstrukcijski sistem je ogrodje vsakega arhitekturne- ga dela. Ne samo, da je v osnovnem arhitekturnem razmerju med stvarnostjo materialnosti in praznino prostora konstrukcijo nemogoče ločiti od enega ali drugega pojma, konstrukcijsko ogrodje opredeljuje tudi časovne kvalitete arhitekturnega objekta. Sodobna, časovno večplastna interpretacija arhitek- ture razume arhitekturno telo kot zaporedje več funkcionalno neodvisnih slojev, vsaka plast je opre- deljena s svojo pričakovano življenjsko dobo. Z vidi- ka življenjske dobe stavbe ta tako ni več zasnovana kot enovit in nedeljiv objekt, temveč ima vsak sloj svojo lastno povratno dobo in z njo povezan življenj- ski cikel. Delitev arhitekturnega objekta na časovne plasti z zelo različnimi povratnimi dobami je po- membna tudi zato, ker arhitekturno delo razume ne kot dokončen in nesprejemljiv objekt, temveč kot organizem sprotnega in večnega presnavljanja. Diet- mar Eberle je na svojem znamenitem predavanju 200 100 50 20 10 (Eberle, 2015) stavbo razdelil na pet časovnih slojev in konstrukcijskemu ogrodju do- ločil 100-letni življenjski cikel. Podobno je časovno večplastnost stavb že približno 20 let prej utemeljil Stewart Brand (Brand, 1994). Stavbo je razdeli na šest časovnih oziroma t. i. »stri- žnih slojev«, ki jim je, podobno kot Eberle, določil pričakovane življenjske cikle. Za konstrukcijo je to časovno obdobje od 30 do 300 let. Tako Eberle kot Brand sta zavestno zavzela stališče, da naj bodo stavbe zasnovane tako, da je mogoče neodvisno, a vseeno časovno hierarhično obnavlja- nje posameznih časovnih plasti. Plasti s krajšim ča- sovnim intervalom so »nad« tistimi z daljšim. Ko se obnavlja »vrhnje« plasti, se ne posega v »spodnje«. Obratno pa obnova »spodnjih« plasti na vsak način vključuje tudi obnovo »vrhnjih«. Ob upoštevanju tega preprostega načela je izpolnjen ključni pogoj, da se za vzdrževanje in uporabo stavb namenja naj- manjša mogoča količina materiala in drugih virov. Stavbe so načrtovane in grajene zato, da so vzdržlji- ve in namenjene dolgotrajni in prilagodljivi uporabi. Oba avtorja kot najdlje trajajočo strukturo opredeli- ta lokacijo gradnje oziroma zemljišče, ki naj bi bilo po Brandu nespremenljivo, po Eberlu pa naj bi bila njegova doba približno 200 let. Pri obeh avtorjih nato v časovnem zaporedju sledi konstrukcija; to je tisti del stavbe strukture, ki naj zdrži ali celo mora zdržati dolgo, zato mora zagotoviti tolikšno univer- zalnost, da uporabe stavbe tudi pri več naslednjih vsebinskih in tehničnih prenovah in obnovah ne bo funkcionalno omejevala. Ob hitrem razvoju gradbe- nih tehnologij (izmenjava toplote in hladu, izmenja- va zraka, osvetlitev) je to vsekakor zahtevna naloga, še posebej zaradi nepredvidljivih namenov in potreb uporabnikov v naslednjih življenjskih ciklih. Vloga konstrukcijskega ogrodja v življenjski dobi stav- be ima zato zelo veliko pragmatičnih, obenem pa tudi simbolnih implikacij. Zaradi nujne časovne vzdržljivo- sti, skorajda robustnosti konstrukcijskega ogrodja nje- gova vloga v interpretaciji arhitekturnega objekta pre- skakuje od skrajno tehnično funkcionalne, kot na primer pri sistemu Dom-Ino (Le Corbusier, 1915), pa do simbolne vloge konstrukcije kot arhitekturne ruše- vine. V knjigi Ruševina kot arhitekturni objekt Miloš Kosec (Kosec, 2013) analizira številne primere presno- ve grajenega in uporabnega objekta v ruševino. V vseh primerih je ključen sestavni del porušene stavbe oziroma stavbe, ki se reprezentira kot ruševina, njena konstrukcija. Ker drugi sloji stavbe praviloma propa- dajo hitreje in z drugačno dinamiko, včasih pa so tudi načrtno odstranjeni, lahko zapišemo, da konstrukcija stavbe ne konstruira zgolj njene uporabe in prostor- skosti, temveč jo v končni posledici konstituira tudi kot ruševino. V postklasičnem času pa so ti procesi dostikrat tudi časovno obrnjeni, tako da danes jasne meje med uporabno stavbo, ruševino in njunim hibri- dom ni več mogoče natančno potegniti. Pri tem je zanimiva tudi natančnejša primerjava polo- žaja oziroma izpostavljenosti konstrukcijskega sloja pri Eberlu in Brandu. Čeprav Eberle o tem ne govori Sl. 1: Nosilno ogrodje sodniškega stolpa Bloudkove velikanke med gradnjo (Blenkuš, et al., 2012). Foto: Miran Kambič. Sl. 2: Sodniški stolp Bloudkove velikanke, Planica (Blenkuš, et al., 2012). Foto: Miran Kambič. Sl. 3: Zunanja podoba stavbe med gradnjo (ibid.). Foto: Matej Blenkuš. Sl. 4: Tlorisna zasnova tipične etaže poslovne stavbe DARS, Ljubljana (Blenkuš, et al., 2020). 1 2 43arhitektov bilten • architect's bulletin • 236 • 237 Matej Blenkuš neposredno, pa je iz primerov arhitekturne pisarne Baumschlager Eberle Architekten mogoče sklepati, da Eberle časovnega plastenja stavbnih elementov ne razume le v čisto operativnem smislu, torej kako in kako pogosto se posamezni časovni sloji obnavlja- jo, temveč tudi v simbolnem, torej kako se posame- zni časovni sloji reprezentirajo. Konstrukcijska ogrod- ja njihovih stavb, ki so med časovno najbolj vzdržljivimi stavbnimi členi, so zato praviloma vedno postavljena na zunanji obod stavbe kot del vidne in izpostavljene strukture tako v urbanističnem kot tudi v arhitekturnem pomenu. Četudi se to zdi tehnični paradoks, saj je zunanjost stavbe najbolj izpostavlje- na vremenskim vplivom in s tem tudi postopni preo- brazbi in propadanju, pa arhitekta dolgoročno vzdr- žljivost konstrukcije stavbe razumeta tudi kot trajno vizualno simbolno kvaliteto, ki v prostoru vzdrži in dolgoročno ohranja ključna identitetna razmerja. Sloji z daljšim trajanjem so pri Baumschlager Eberle Architekten postavljeni na zunanjo stran stavbe, tisti s krajšim pa si sledijo hierarhično vse globlje v njeno dinamično notranjost. Pri Brandu pa je, v popolnem nasprotju s tem, konstrukcija z zunanje strani ovita (oziroma skrita) v sekundarni časovni sloj – to je fasa- dni ovoj s precej krajšim trajanjem. Ne glede na to, ali je konstrukcijsko ogrodje (ali sis- tem) eksplicitno ali implicitno umeščeno v stavbno strukturo, mu lahko po besedah Maria Rinkeja (Rin- ke, 2019) pripišemo infrastrukturno vlogo v arhitek- turnem objektu. Skladno z izvirnim francoskim po- menom besede, structure inférieure, je konstrukcija spodnji oziroma podporni ustroj, ki stavbi ne daje le nosilnega ogrodja, temveč s svojo zasnovo in obliko (šele) omogoča njeno večplastno in dolgoročno »superiorno« delovanje. V naši arhitekturni pisarni in tudi pri pedagoškem delu se z razmerjem med konstrukcijskim ogrodjem in vsebino stavbe inten- zivno ukvarjam že več kot deset let. S sodelavci in študenti skušamo opisana razmerja natančneje arti- kulirati in jim kot arhitekturnim objektom dati moč nagovora in stališča. Pri oblikovanju športnih objektov v sklopu Nordij- skega centra v Planici med letoma 2012 in 2015 smo sledili načelu jasne členitve vseh objektov na čvrsto in robustno konstrukcijsko ogrodje ter na lah- ko in v določenem obsegu prilagodljivo vsebino. Pri- lagodljivosti ne zahtevajo le pričakovane spremem- be v tehniki športa, temveč tudi pričakovana nadgradnja tehnološke opreme skakalnic in objek- tov za smučarske teke. Navedena razmerja so naj- bolj prepoznavna pri zasnovi sodniških stolpov olimpijskih in mladinskih skakalnic. Nosilno ogrodje stolpa je izvedeno v armiranem betonu. Je v celoti vidno, izpostavljeno vremenskim vplivom in hladno. 3 4 A A C C B B 3 3 1 2 1 2 44 2x 2x 2x 1x 1x 1x 2x 2x2x 2x 2x2x2x2x 1x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 2x 1x 1x 1x 1 3 4 5 6 10 8 7 ACDEFGHJ ACDEFGHJ B B 2 9 I I 1 3 4 5 6 10 8 7 2 9 2x 2x 2x 2x 1x 1x 1x 2x 1x 1x 2x 2x 2x 1x 1x 2x 44 arhitektov bilten • architect's bulletin • 236 • 237 Vanj je vstavljen toplotno izoliran lesen vsadek z la- stno sekundarno konstrukcijo iz CLT-plošč in lastnim fasadnim ovojem. Objekt se tako vsebinsko kot strukturno eksplicitno členi na dve ravni, težko in lahko. Težki, čvrsti in maksimalno abstraktno obliko- vani stolpi so namenjeni vztrajanju v krajinskem prostoru in brez ambicije poseganja v vsebino. So abstraktni liki, katerih izbrana materialnost in oblika uhajata specifiki športnega objekta in prevzemata lastno, še nedoločeno identiteto. Njihov čas (še) ni odmerjen, v konstrukcijo in izvedbo vloženi napori visokega objekta na strmem pobočju pa puščajo bo- doče uporabe maksimalno odprte, prežete z zano- som sublimnega dojemanja razmerja med robato naravo in človekom (Kosec, 2013, str. 38). Lahka vsebina pa je prilagojena trenutnemu uporab- niku in njegovim potrebam. Prevzema značaj prila- godljivega, tako v izbiri materiala kot tudi strukturi in teksturi ploskev, s katerimi je oblikovana. Uporablje- ni materiali lahke vsebine so biogenega izvora in bi, prepuščeni nekajdesetletni razgradnji zaradi mete- ornih vplivov, v občutljivem naravnem prostoru po- stopoma povsem razpadli in pustili skoraj nično okoljsko sled. Izraznost konstrukcijskega ogrodja, ki poleg nosilne funkcije prevzema tudi vlogo regulacije naravne osvetlitve, raziskujemo pri projektu Poslovne stavbe DARS. Konstrukcijska zasnova je jasno členjena na notranje betonsko ogrodje, sestavljeno iz plitkih plošč in štirih nosilnih jeder, ter termično ločen zu- nanji globoki jekleni obod. Konstrukcijska in izrazna posebnost je zunanja jeklena konstrukcija, gosto rit- mizirana na razmakih 2,5 m in v horizontalni smeri dopolnjena s polnimi ploščami. S tem je zasnovana razmeroma gosta mreža nosilnih navpičnih in vodo- ravnih ploskev, ki poleg prevzemanja obodnih obre- menitev zagotavljajo tudi učinkovito senčenje in di- fuzni odboj naravne svetlobe v notranjost stavbe. Eksterno postavljena konstrukcija omogoča tudi ce- lovito dolgoročno prilagodljivost vsebine stavbe brez vsake notranje ovire. Poleg velikih tehničnih izzivov in zahtevne logistike izvedbe kombinacije dveh različnih konstrukcijskih sistemov preko več etaž stavbo odlikuje predvsem preprosto dejstvo, da je njena izraznost v celoti do- ločena že na podlagi konstrukcijskega stavbnega slo- ja, s čimer je, glede na v uvodu opredeljena načela, utemeljena tudi njena dolgoročna pojavnost v pro- storu. Ker smo pri zasnovi izhajali predvsem iz na- mere, da se konstrukcija postavi na zunanjo stran termičnega ovoja zaradi zagotavljanja dolgoročne prilagodljivosti vsebini, stavba odpira pomembno vprašanje o razmerju med (nedoločeno) vsebino in (dokončno) podobo – kot konstrukcija sama po sebi, brez posebej opredeljenega namena. Teza, da je ključna ambientalna dorečenost stavbe lahko vzpostavljena že z njenim najbolj osnovnim, časovno najbolj vzdržljivim delom, to je (zgolj) s kon- strukcijsko zasnovo, je še toliko bolj relevantna zara- di pričakovane odprtosti vsebinske zasnove sodob- nih stavb. Splošno načelo, da je univerzalnost zasnove, ki zgolj odpira obilico možnosti, pomemb- nejša od vnaprej določenih pogojev in vsebin, se hi- tro sprevrže v generičnost vseh stavbnih členov, od konstrukcijskega sistema do oblike stavbe in njene podobe v prostoru. Navedeni primer dokazuje, da se je potencialni osiromašenosti identitete stavbe zara- di njene prevelike splošnosti v resnici mogoče izo- gniti s tem, da smo v procesu presoje razmerja med infrastrukturnim ogrodjem in potencialno vsebino še toliko bolj dosledni. Pri stavbi DARS so v medpro- stor med konstrukcijskimi jedri enakovredno ume- ščeni tudi sekundarni prostori in osrednji večetažni svetlobni atrij. Razmerja med različnimi časovnimi sloji stavb se naj- bolj jasno kažejo pri načrtovanju prenov in rekon- strukcij, pri čemer časovna slojevitost ni le preprosto neizogibna, ampak je hkrati izkazana s praviloma različnimi formalnimi in materialnimi pristopi pri se- stavljanju stavbnih členov v celoto. Številni sodobni primeri uspešno izvedenih posegov v historična stavbna tkiva to nedvomno dokazujejo. Pri njih na- mreč jasno prepoznamo v uvodu opisane časovne sloje, vsebinsko in likovno členjene ne le po pričako- vani življenjski dobi, temveč tudi glede na zgodovin- ska obdobja nastanka. S tem narekujejo tudi načelo načrtovanja za prihodnost: katerokoli stavbo je da- nes mogoče in smiselno zasnovati tako, da jo bo dol- goročno, v njeni življenjski dobi, sorazmerno prepro- sto obnavljati in prenavljati. S to tezo se ukvarja magistrska naloga Valentine Foj- kar (Fojkar, 2023), ki je na območju revitalizacije de- gradiranega industrijskega območja zasnovala odpr- to infrastrukturno konstrukcijsko ogrodje, umeščeno v občutljiv krajinski prostor, brez končno določene vsebine in likovne podobe. Po preigravanju številnih možnosti, kakšne vsebine lahko strukturno ogrodje sprejme, se naloga konča s prikazom delnega vsebin- skega razkroja območja, ko strukturno ogrodje nima več funkcionalnega namena ali vsebine in postane »le« še simbolni in identitetni okvir odprte in nekoli- ko podivjane krajine, bodisi kot ruševina ali kot strukturno ogrodje za nove, še nepoznane vsebine. Ob tem ne smemo zanemariti dejstva, da si naloga Poučevanje konstrukcij 5 6 Sl. 5: Pogled na tipično etažo med gradnjo (ibid.). Foto: Matej Blenkuš. Sl. 6: Katalog vsebinskih možnosti industrijske stavbe v Bivju (Fojkar, 2023). 45arhitektov bilten • architect's bulletin • 236 • 237 izmed obeh opcij členitve časovnih slojev, Brandove in Eberlove, izbere slednjo, z željo, da se »ruševina« gradi sproti, kot vremenskim in časovnim vplivom neposredno izpostavljena materija. Pri raziskovanju časovne členjenosti arhitekture se bom v sklepu oprl še na eno študijsko vajo, projekt Veter sprememb, ki so ga zasnovali Ajda Murnik, Ma- tevž Dražumerič in Luk Čuš v okviru seminarske nalo- ge pri predmetu Projektiranje na UL FA. Formalno ogrodje projekta je sistem »analognih« vetrnih tur- bin, med katere je umeščen večnamenski center za poslovne dejavnosti in kulturo ob reki Hubelj v Ajdo- vščini. Konstrukcijo stavbe tvorijo veliki vetrni stožci, ki poleg načrtovanega kanaliziranja vetrnih tokov proti turbinam kot antiprostor vzpostavljajo raznoli- ke prostorske situacije, v katere so umeščene sejne sobe, razstavni prostori, restavracije in učilnice ter večnamenski prireditveni prostor. Stavba s svojo po- stavitvijo med novo načrtovano mestno rekreativno os ob Hublju ter obrtno industrijsko cono briše meje med dejavnostmi in uporabniki, povezuje nasprotu- joči si strani ter poudarja pomen širitve zelenega me- stnega pasu v globino industrijske cone. Vzdolž Hu- blja je na podoben način zasnovanih več paviljonov. V sklepnem prikazu naloge je ovekovečena distopična ruševina, ki jo prerašča narava. Četudi je prikaz nastal po naključju, med fotografiranjem velike makete pro- jekta se je ta namreč sesedla, se vsebinsko zelo dobro navezuje na teme, ki smo jih razprli v tem prispevku. Kosec v svoji knjigi opisuje, kako se je Albert Speer intenzivno ukvarjal s pretenciozno mislijo, da bi jav- ne stavbe tretjega rajha v prihajajoči tisočletni zgo- dovini pustile enako močno sled, kot jo sta jo za se- boj z mogočnimi arheološkimi spomeniki pustila antika in srednji vek. Speer z razočaranjem ugotavlja (Kosec, 2013, str. 77), da sodobna industrijska gra- dnja v armiranem betonu ne zagotavlja tako stanovi- tega in »romantičnega« staranja in s tem postopne preobrazbe v historični simbol, kot ga omogoča sta- roveška gradnja v kamnu in opeki. Da bi se izognil razočaranju svojih daljnih naslednikov, je način gra- dnje v betonu prilagodil konceptu razpada in časov- nega žlahtnjenja. S temi z nečimrnostjo prežetimi »fantazmami«, ki jih je k sreči sredi druge svetovne vojne prekinila prevla- da zavezniških sil na vse več bojiščih, se danes dvolič- no obračamo nazaj k infrastrukturnim sledem prete- klosti, zarezanim v našo sodobnost. Nekatere smo prenovili, nekatere smo porušili, nekatere ostajajo v svoji prostodušni nekoristnosti kot totemi zgodovine. Arhitektura je »velika noga« časa, ki pušča sledi v pesku sedanjosti. Čas, v katerem živimo, nas sili, da o vseh svojih dejanjih premislimo vsakič znova, kore- nito in daljnosežno. Arhitekturno delo ne služi le nam, uporabnikom in stvariteljem, ampak ga, z vsem vloženim znanjem, materialom in viri, prepuščamo predvsem času, ki šele prihaja. Prav zato je ponižno razumevanje arhitekture kot structure inférieure naše prihodnosti še toliko pomembnejše. Matej Blenkuš Viri Eberle, D., 2015. Baumschlager Eberle 200 100 50 20 10. Du- naj, TU Wien, 15. 10. 2015. Brand, S., 1994. How Buildings Learn: What Happens After They’re Built. New York: Viking. Le Corbusier, 1915. Sistem Dom-ino. Francija. Kosec, M., 2013. Ruševina kot arhitekturni objekt. Ljubljana: Umetniško izobraževalno društvo Praznine. Rinke, M., 2019. The Bones of Architecture. Zurich: Triest Verlag. Fojkar, V., 2023. Lokalni agregat – idejna zasnova večdiscipli- narnega sistema na območju industrijske cone Bivje, zaključno delo; mentor: Blenkuš, Matej. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Blenkuš, M. in drugi, 2020. Poslovna stavba DARS. [Umetnina] (Družba za avtoceste RS). Murnik, A., Dražumerič, M. in Čuš, L., 2021. Veter sprememb. [Umetnina] (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo). Blenkuš, M., Florijančič, M. in Kobal, K., 2012. Nordijski center Planica, Bloudkova velikanka. [Umetnina] (Zavod za šport RS). 9 10 7 8 11 Sl. 7: Strukturno ogrodje kot krajinska poteza in vsebinska hrbtenica (Fojkar, 2023). Sl. 8: Načrtovana ruševina (Fojkar, 2023). Sl. 9: Prerez preko vetrne turbine in večnamenske dvorane (Murnik, et al., 2021). Sl. 10: Distopična renaturalizacija območja (Murnik, et al., 2021). Sl. 11: Ostalina borovniškega viadukta. Digitalna obdelava: Matej Blenkuš