OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 129 Konec knjige je posvečen zgodovi- ni kinematografov v Celju. Avtor je raziskal pot kinematografa od tujine do slovenskih dežel in njegov prihod v mesto, ki je skozi čas do danes imelo šest kinematografov. S pomočjo širo- kega spektra virov je opisal podobo in delovanje vseh šestih kinematografov z manj poudarka na novejših dveh. Zaključni del je posvetil zgodovi- ni filmskega plakata in nekdanjemu filmskemu festivalu Teden domačega filma in Celju kot kulisi za snemanje filmov. Rdeča nit, ki povezuje posamezna poglavja, je mesto Celje in sama me- todologija obravnave, ki je, kot že omenjeno, tvorjena iz zgodovinskega in umetnostnega dela. Teme delujejo naključne in menim, da celoto tvorijo kot kolaž, kar, če poznamo zgodbo na- stanka knjige, ni tako nenavadno. Po- hvalna je uporaba virov od arhivskega gradiva do pričevanj iz prve roke, kar omogoči bolj celosten pogled na zgo- dovino. Konec koncev je delo poljudne narave z manjšimi pomanjkljivost- mi, kot ponekod opazen subjektiven pristop in v nekaterih primerih manj natančna obravnava virov. Kljub temu vabim vsakega, ki ga zanima zgodovi- na Knežjega mesta ob Savinji, k branju knjige, saj poleg zbranega zgodovinske- ga gradiva odraža tudi avtorjev dar za proučevane zgodovine in pisanje. Žiga jevšnik učna ura spo Min Jan Ja na duna JsKi rin Gstrasse … d okumentarna razstava maj – junij 2019, d unaj Italijanski umetniški fotograf l u i g i t o- scano je dobrih 70 let po koncu druge svetovne vojne, ki je med drugim terja- la več kot 6 milijonov judovskih žrtev, izdelal izjemno fotografsko instalacijo, s katero je doslej v mnogih evropskih državah in v ZDA opozoril na naci- stično preganjanje Judov in še zlasti na trpljenje Judov v koncentracijskih taboriščih širom okupirane Evrope. Gre za neverjetno izvirno in zanimivo umetniško postavitev, ki ima izjemno bogato sporočilno noto o tragediji ho- lokavsta kot najhujši obliki kršenja te- meljnih človekovih pravic in svoboščin doslej. Jedro te sporočilnosti pa je nuj- nost permanentnega spominjanja na to zlo 20. stoletja. Umetnik je izdelal preko 200 velikih portretov preživelih Judov iz Ukrajine, Rusije, Češkoslovaške, Poljske, Nem- čije, Izraela in Avstrije in ob njih za- pisal kratko kronologijo. Dobršen del preživelih portretirancev je o trpljenju spregovoril odkrito, celo o nekaterih podrobnostih, ki so se jih še spomnili (gre seveda za stare ljudi, ki jih danes večinoma ni več med živimi) in s kate- rimi so dodatno argumentirali nujnost spominjanja, da holokavst ne bi šel v pozabo. Nekateri niso povedali nič dru- gega kot to, kje so se rodili. Nekaj jih ni vedelo ne za rojstni datum in ne za roj- stni kraj, saj so bili rojeni v sirotišnicah in med nacistično vladavino odpeljani v tuje kraje, kjer so čakali na smrt. Ta se je redkih usmilila in le usodi se lahko zahvalijo, da so ostali živi. Kot na pri- mer neki poljski Jud z imenom Marcel, 130 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/2 ki se je rešil pred pogubo tako, da ga je ukrajinska družina po begu iz geta za- kopala globoko pod zemljo v posebno skrivališče. Ko so vojaki Rdeče arma- de poleti 1944 osvobodili Ukrajino, je zagledal svetlobo in se je najprej moral na novo začeti učiti hoditi. Pa še bolj pretresljive zgodbe so zapisane ob por- tretih preživelih. To so brez dvoma ču- stveno globoko obarvane zgodovinske pripovedi in so v bistvu kot zaokrože- na celota spominjanja svojevrstna učna ura o holokavstu. Kljub temu, da smo priče osebnim zgodbam, to ne zmanj- šuje celovitosti in zaokroženosti sporo- čila, da se je treba na holokavst vedno znova spominjati, predvsem pa o njem učiti mlade rodove, da se ta tragedija ne bi nikoli več ponovila. Ko je bilo leta 1945 vojne konec, so ostali preživeli Judje brez vsega, brez družin, brez oblačil, brez hrane, brez virov za preživljanje. A so vztrajali in po hudem osebnem trpljenju prišli v ZDA in Izrael. Tam so morali začeti novo življenje in dobršen del teh o ho- lokavstu ni nikoli spregovoril. Večina od njih se tudi ni hotela vrniti na mesta medvojnih grozodejstev v uničevalnih ali koncentracijskih taboriščih. Spomi- ni so bili in so ostali do konca njiho- vega življenja preveč boleči. Umetniku tudi niso dovolili fotografirati. Tudi to je sporočilo umetniške instalacije na Dunaju, ki so jo postavili pod po- kroviteljstvom avstrijskega zveznega predsed nika Aleksandra Van der Bella. Razstava »Proti pozabi« je doslej povsod naletela na neverjeten odmev. Z zanimanjem so si jo ogledali v Man- nheimu, nato v Kijevu, v Berlinu in leta 2018 tudi v ZDA. Tam je bila najprej na ogled v palači OZN, nato pa še v Bo- stonu in v Washingtonu. Na ogled so jo postavili tudi v Mainzu, zdaj pa si jo z velikim zanimanjem ogledujejo Dunajčani in z njimi številni turisti, ki že preplavljajo avstrijsko prestolnico. Zanimanje je res veliko, obiskovalci pa se ob 2 metra visokih portretih na sloviti Ringstrasse pri vhodu v Hof burg ustavljajo tudi v večernem času. Takrat izmučeni obrazi ljudi, ki so bili nekoč samo številke, razčlovečeni in poniža- ni, povedo največ. V soju uličnih svetilk obiskovalci nemo zrejo v te podobe lju- di, ki so morali nečloveško trpeti samo zato, ker so bili drugačni. In ker je neka ideologija (katere zgodovinski nastavki sploh še niso pozabljeni) terjala rasno čisto družbo. Projekt, vreden pozor- nosti in hvalevredna moderna oblika opozarjanja na nacistično preganjanje ne samo Judov, pač pa vseh svobodo- ljubnih in svobodomiselnih ljudi. Čisto blizu nas! Marjan t oš