Milena Miklavčič

Ogenj, rit in kače niso za igrače





Jutri 2052

2022





Mojca Zelenko: »Moje priporočilo je, preberite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, zatem pa pojdite v domove starostnikov ali k svojim starim staršem in vprašajte o njihovem življenju. Mogoče ne boste izvedeli ravno šokantnih podrobnosti, lahko pa boste slišali, zakaj vaša družina nima stikov z nekaterimi sorodniki ali sosedi. Morda bodo prav vam zaupali, da ima vaš oče ali mama nekje polbrata ali polsestro, za katerega še ne veste.

Najmanj, kar pa lahko dobrega storite, je to, da jim s svojim zanimanjem pokažete nekaj spoštovanja, ki si ga za preživeto življenje zaslužijo. Kajti življenje mnogih je bilo eno samo trpljenje, da so lahko prehranili svoje otroke. Ti otroci pa so vaše mame in očetje, vaše babice in dedki.

In, ne nazadnje, uvid v preteklost vaših prednikov vam bo pomagal bolje razumeti vaše lastno življenje, strahove in ravnanje.«





Predgovor

Ana Pavlič

»Ženske so imele spolnost za eno najhujših pokor, ki jim jih je naložil Bog. Zato, da bi jih možje pustili pri miru, so bile pripravljene storiti marsikaj. Eden dobronamernih nasvetov, ki se je širil iz ust do ust, se je glasil: ‘Če ba tuj didc še kar naprej sikn, se njehaj umivat. Ka baš tuk smrdila, de ti nau magu prit bliz, baš rešena’1«.

»Ženske so zavrnile argument, da bo narod propadel, ker bo pravica do splava povzročila, da ženske ne bodo več imele otrok. Ta argument so povezale z bojaznijo oblastnikov, da se ne bo rojevalo dovolj potrošnikov. Za to bodo že poskrbeli kapitalisti, so pristavile. Bog tudi ne more skrbeti za vsakdanje preživetje otrok, za to morajo skrbeti njihovi starši, ki pa tega preprosto ne zmorejo. Poudarile so, da morajo ženske vztrajati pri svojih zahtevah2«.

Milena Miklavčič, dolgoletna novinarka Dela, blogerka, publicistka in raziskovalka zgodovine in »prepovedanega« (kot zapiše v uvodniku h knjigi: »Že od nekdaj so me privlačile prepovedane svari. Posebno tiste, o katerih se je v času moje mladosti le šepetalo in govorilo v šifrah« (Miklavčič 2014, 7)), je v svojem popisu življenja, ljubljenja in razumevanja sveta na Gorenjskem od začetka 20. stoletja pa do leta 1960 zapisala opomin. Njeno pisanje namreč predstavlja mnogo, mnogo več kot popis življenjskih navad, nazorov, skratka vsega, kar je določalo koordinate takratnih življenj. Avtorica nam v branje tako ni ponudila le prvoosebnih izpovedi moških in žensk, hlapcev in dekel, gospodarjev in gospodaric, očetov in mater, sinov in hčera, ki so še ne toliko časa nazaj živeli povsem drugače kot mi danes. Ravno to spoznanje, ena izmed največjih vrednosti tega pisanja mora nam, bralcem podeliti zavest o naši nalogi, da se dan za dnem borimo in trudimo, da naša prihodnost (in še manj prihodnost naših otrok) ne bo postala podobna naši preteklosti.

Ker je spolnost za slovensko družbo še vedno precej tabuizirana, je bila knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače (ki je sicer izšla leta 2014) deležna kar nekaj publicitete, ki je knjigo predstavljala kot zbirko hudomušnih prigod o parih, ki niso vedeli, kako se spraviti3 k aktivnemu spolnemu življenju4, smradu, ki se je zaradi slabe oziroma nične higiene vil iz genitalij, in o posebnem pripomočku5, s katerim so moški očistili sirček s svojega uda, ter stereotipizacije nekaterih (bojda) slovenskih značilnosti, kakršne so težave v odnosih med taščami in snahami6 ter opravljivost.

Druga potencialna (javna) obravnava te knjige je bila v zgodnjem času po prvi izdaji, uperjena proti res slabemu slogu pisanja in zmedeni strukturi knjige, ki naj bi bila dovoljšen razlog za to, da se knjige ne prebere, češ da ni kvalitetna. Namen te knjige ni postavljanje mejnikov v slovenskem leposlovju niti si avtorica tega ni nikoli želela; knjigo je izkoristila, da so ženske lahko dobile svoj glas. Gotovo drži, da zgodb ne gre posploševati, a to nikakor ne sme pomeniti, da mora zato zgodovina žensk, katerih zgodbe so bile takšne, ostati nezapisana. In če se je ob prvem srečanju s knjigo bralcem zazdel jezik žensk in moških, ki so se spominjali svojega življenja, preveč surov, se mora ob tem opomniti, da so najbrž enako surovo, grobo in brez olepševanj, doživljali tudi svoje življenje.

A branje in razumevanje te knjige na zgoraj omenjena načina naredi knjigi krivico, bralstvu, torej nam, našim prednikom in zanamcem, pa škodo, ki jo bo težko popraviti. Če se komu zgodbe o sirčkih ali o velikanskih udih, ki bi lahko potešili cele vasi na Gorenjskem, zazdijo smešne, avtoričin pomanjkljiv slog pa zgražanja vreden, naj poskuša uvideti še njihovo drugo vrednost.

Zgodovina, ki jo je Milena Miklavčič popisala v svoji knjigi, je zgodovina očetov, ki niso poznali imen svojih otrok, in zgodovina žensk, katerih življenje se je vrtelo okoli rojevanja, gospodinjenja in služenja moškim. Spolnost, ki se je dogajala med njimi, je bila posnemanje parjenja živali v hlevu, ženskam pa ni prinašala drugega kot bolečino, sram in stud. Ženske o spolnosti niso vedele ničesar, njihova trdna katoliška vzgoja je misel na občevanje namreč takoj povezala z grehom in peklom. Ker so, če so želele ohraniti še en krščansko-zahodnjaški arhetip nedolžne in čiste matere, prostore ob pogovorih o spolnosti nemudoma zapustile, so bile o tem podučene na hitro in na skrivaj s strani svojih mater. Berta, rojena leta 1919, je to izkušnjo opisala takole: »Nekaj časa sva hodili molče, potem pa spet začne razpredati o tem, kako bom morala biti možu pokorna in kako ne bom smela reči ne, če bo zvečer zlezel name in zahteval, naj se mu vdam. Nagonsko sem zaslutila, da jo moram dobro poslušati. Ko je videla, da nič ne rečem, je zbrala korajžo in mencaje nadaljevala, da me bo bolelo, da bom malo zakrvavela, a da bo verjetno hitro konec, ker je Filip mlad in zdrav. Potem pa še – z veliko muko – dodala, da mi bo vtaknil tisto moško reč med noge, da je ženskam tako pač usojeno, da morajo potrpeti, ker drugače si nakopljejo na glavo moževo jezo, pa še greh naredijo, če se branijo« (Miklavčič 2014, 13). Ženske so se zavedale, da bo njihovo življenje, če bodo označene kot lahke, še težje, zato so storile vse, da do tega ne bi prišlo. Spolni akt je bil oropan vsega užitka, kaj šele da bi bil užitek edini cilj oziroma namen spolnosti: »Micika (1923): ‘Mož je ženi ukazal ali samo nakazal, kaj bi rad. Žena je poslušno privlekla krilo navzgor (vedeti je treba, da spodnjih hlač niso nosile), nato se je ulegel nanjo, spustil hlače, povezane z vrvico, na tla in na hitrico opravil. Žena je morala ležati pri miru. Mož je bil, tako kot vsi ostali prepričan, da lahko aktivno sodelujejo samo lahke ženske. Vsakič, ko se je spravil name, je moral tisto (seme) spustiti noter. Bog varji, da tega ne bi storil! To bi bil velik greh! Spominjam se, da me je enkrat k sebi poklical župnik in me vprašal kaj se pri nas dogaja, ker že več kot dve leti nisem zanosila. A moža morebiti siliš, da ga potegne ven? je kričal name. Bila sem vsa trda, toda pri vsem, kar mi je bilo sveto, sem mu prisegla, da tega ne počnem. Možu tudi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se zaradi mene odrekel užitku’« (Miklavčič 2014, 15).

V Sloveniji spolnost še ni detabuizirana, o čemer priča tudi naša izbira besed pri sestavljanju kletvic. (Tudi) zato se bo morala slovenska družba najprej soočiti z obstojem spolnosti kot takšne, ji dovoliti vstop v javno, je ne več zapirati v najbolj temačne kotičke (zasebnih) spalnic; šele po tem bomo lahko spregovorili o spolnosti z namenom užitka in ne spolnosti z namenom izvrševanja pravice nadrejenosti (moškega nad žensko) oziroma spolnosti z namenom reprodukcije. Takrat nas najbrž ne bo zanašalo nazaj, v zgoraj opisano preteklost in ne bomo dvomili o potrebi po pravici do splava. Tudi v knjigi, ki jo predstavlja ta zapis, najdemo zapise o stiskah in obupu žensk, ki so se za splav odločale navkljub njegovi uradni prepovedi. Nekatere med njimi so se tega tragično lotevale same, s pomočjo žlice, druge pa so pomoč poiskale pri drugih ženskah, skoraj v vsaki vasi se je namreč našla kakšna, ki je to počela (večinoma ponoči). Ravno pravica do splava naj bo detour tega pisanja, prikaz moči in povednosti pripovedovalcev iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Pravica, ki je v Sloveniji zagotovljena, se v javnem še vedno z neverjetno lahkotnostjo pojavi posredovana kot pravica, o kateri se dvomi, in kot dejanje, ki daje vrednostno sodbo ženski (in ne tudi moškemu, ki je pri aktu tudi soudeležen), ki ga opravi. Nobena pravica in svoboščina ni podeljena, nobena ni večna sama po sebi! Njihov obstoj je odvisen od našega vsakodnevnega delovanja in omogočanja svobodonega izvrševanja teh pravic! Za tem, da lahko danes v Sloveniji uživamo pravico, ki izhaja iz 55. člena ustave, se skriva velikansko in junaško delo naših predhodnic, pionirk na področju boja za žensko enakopravnost!

Prve so namreč zahtevo po splavu izrazile ženske iz Zveze delavskih žena in deklet (ki so imele do tega vprašanja izrazitejše stališče od meščanskih žensk), ko so v Ženskem listu leta 1925 začele pisati o zahtevi po spremembi 144. člena kazenskega zakonika, ki je vseboval prepoved odprave telesnega plodu. Njihovi prvi argumenti so bili povezani z idejo o pravici do lastne presoje o rojstvu: »Spopadale so se s prepričanjem, da je greh, če se ženska brani imeti otroke; splav je namreč katoliška cerkev povezovala predvsem z odklanjanjem materinstva. Avtorice so temu nasprotovale in so splav povezovale predvsem z revščino in nezmožnostjo preživetja. Zahtevale so pravico do lastne presoje o tem, koliko otrok bodo lahko prehranile in vzgojile. Bog jim je poleg možnosti, da rodijo, dal tudi razum, da presodijo koliko otrok bodo imele« (Leskošek 2002, 84). S člankom, ki ga je Cerkveni zvon naslovil »Javni poziv k moritvi!«, v njem pa ženske označil za »svinje« in »vlačuge«, se je Cerkev odzvala kot največji nasprotnik pravice do splava. Ženske se v teh pozivih niso prepoznale in že kmalu so s pomočjo čedalje bolj artikuliranih argumentov (da je od zdravstvenega stanja ženske morda pomembnejše njeno socialno stanje) in shodov, ki so jih organizirale, dosegle pomembne spremembe. Že leta 1930 se je spremenil kazenski zakonik, ki vpeljal razliko med detomorom in splavom (stari zakonik je namreč detomor obravnaval kot zločin, ki je za poročeno mati pomenil dosmrtno ječo, za nezakonsko pa od 3 do 20 let težke ječe). Zakonik je tako določal:

» /…/ 4. Odprava plodu se kaznuje z zaporom od sedem dni do treh let, poskus ni kazniv. Če so nezakonske matere same odpravile plod, jih sme sodišče oprostiti vsake kazni.

5. Kdor noseči ženi pri odpravi plodu pomaga, se kaznuje od sedem dni do pet let. Če to storijo zdravniki, lekarnar ali babica, pa se kaznujejo z zaporom od enega leta do pet let.

6. Nova je določba, da se ne kaznuje zdravnik, ki abortus predhodno prijavi k oblastem in z mnenjem komisije zdravniško pravilno prekine nosečnost ali odpravi plod, da materi reši življenje ali odvrne neizogibno nevarnost za njeno zdravje, če na to na noben drug način ni mogoče« (Leskošek 2002, 87–88).

V Sloveniji smo nato čakali vse do leta 1977, da je splav postal v celoti legalen in da o njem niso več odločale posebne državne komisije. Vse ostalo očitno (še) ni zgodovina. Od takrat se v različnih obdobjih (spomnimo se na primer časa osamosvajanja Slovenije ali pa nedavnih volitev v Državni zbor) pojavljajo bolj ali manj jasna in javna ugibanja o vlogi in položaju žensk v naši družbi ter o naših pravicah. Vsem sodobnim praksam normaliziranja seksizma ali nasilja nad ženskami se moramo posvetiti, jih nasloviti in obravnavati tudi v luči zgodovine našega sveta, ki je prevečkrat (namerno) spregledala trpljenje, ki so ga doživljale ženske, pogosto zgolj zato, ker so veljale za »naravno« šibkejši spol nad katerim se (fizična) moč pač lahko izvršuje. Tudi k dekonstruiranju takega sveta in takemu zanikanju zgodovine, predstavlja ta knjiga velik ter pomemben doprinos.


Viri:

Miklavčič, Milena. 2014. Ogenj, rit in kače niso za igrače. Žiri: Založba JUTRI.

Leskošek, Vesna. 2002. Zavrnjena tradicija. Ljubljana: Cf* založba.


______________

1 Miklavčič 2014, 16

2 Leskošek 2002, 89

3 »Pripovedovali so mi tudi o paru, ki dlje časa ni mogel imeti otrok. Po pripovedovanju sogovornice je bilo bolj verjetno, da nista vedela, kaj naj počneta drug z drugim takrat, ko sta legla skupaj. Nekoč jima je neki hudomušnež svetoval, naj malo bolj podmažeta fedre (posteljne vzmeti). Nemalo smeha je vzbudilo njuno početje, saj sta naslednji dan pridno vlačila iz hiše modroce in vsej vasi na očeh mazala napačne fedre …« (Miklavčič 2014, 11).

4 »Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi, nista mogla priti skupaj. Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem« (Miklavčič 2014, 11).

5 »Lipe (1916): ‘Spominjam se, da so naš ata imeli pri postelji, na polički, nožičko. Bila je manjša, z ukrivljenim rezilom. Ko sem se oženil, mi je eno zelo podobno porinil v žep z besedami, da mi bo še prav prišla. Šele od hlapcev sem izvedel, čemu služi. Okoli curaka (penisa, opomba a. p.) so se čez dan nabirale dlake, ki so izpadale. Pomešale so se s sirčki, ki so se luščili ob premikanju kožice okoli glavice. Če si možakar vsega naštetega ni postrgal z nožičko, ga je pri naskakovanju ženske močno oviralo (rebalo)’« (Miklavčič 2014, 25)

6 »Dokler sem bila snaha, sem imela slabo taščo, odkar sem tašča, imam slabo snaho. Ko je prišla nevesta k hiši, je morala starše svojega moža spoštovati in jih klicati mama in oče. Zaželeno je bilo, da se je omožila tako daleč od svojega doma, da ob morebitnih nesporazumih ni mogla uiti k staršem po tolažbo in pomoč. Ločitev od prve družine je šla še v eno skrajnost. Obiski njenih domačih na novem domu niso bili več zaželeni. V kuhinji sta se nenadoma znašli dve ženski, ki sta imeli različne navade. Snaha se je morala zmeraj pokoravati tašči, hvaliti njeno kuhanje, četudi je bilo zanič. Redke tašče so po tistem, ko se je naslednik kmetije poročil, snahi prepustile mesto ne le v kuhinji, temveč tudi v shrambi. Veljalo je, da tašča še naprej obdrži pri sebi vse pomembne ključe« (Miklavčič 2014, 259).





Uvod

Draga bralka, dragi bralec,

knjigo, ki jo držiš v roki, sem pisala skoraj trideset let. Zgodb, ki so se spontano nizale, nisem iskala, ampak so one poiskale mene.

Kljub temu se še danes včasih vprašam: »Je bila prej kura ali jajce?«

Se je radovednost v zvezi s tabuji začela prebujati že v mojem otroštvu, ki ni bilo najlepše? Morda nekaj let kasneje, ko sem vsak ponedeljek polnila radijsko oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami z resničnimi zgodbami? Je bil storjen odločilni korak v nočnem programu SNOP-a, ko smo o teh rečeh v živo kramljali s Frančeki, Janezi, Lizikami, Jolando, Terezo, Milanom in še marsikom? Morda takrat, ko je nastal podlistek Usode v Gorenjskem glasu?

Sprašujem se, kaj pa, če so bile zgodbe, ki sem jih tako vneto poslušala, predvsem samoterapevtske? Sem z njimi celila lastne rane, ki jih ni bilo malo?

Pogosto so se mi starejši, ki niso imeli nikogar, da bi jim prisluhnil, smilili. Domačim so se zdeli sitni, drugih pa tisto, kar so doživeli, ni brigalo. Ur, ki sem jih preživela ob poslušanju, nisem nikoli štela!

Tudi bližnji niso razumeli, zakaj so me privlačile prepovedane stvari. Posebno tiste, o katerih se je v času moje mladosti le šepetalo in govorilo v šifrah.

Spominjam se, da je mama vsakokrat, ko sem jo spraševala o starih časih, besedovanje zaključilo z znanim stavkom, ki mi še zmeraj odzvanja v ušesih: »Ja, bilo je drugače, ker smo bili pošteni.«

»Kako pošteni?« je potem sledilo neizogibno vprašanje.

A odgovori so bili običajno tako splošni, da niso ničesar povedali.

Naneslo je, da sem se nekoč srečala z Veharjevo mamo. Pri njej sem potrkala zaradi podatkov o različnih običajih v času žetve, ki so jih imeli na Vrsniku, v Ledinah in drugih krajih njene mladosti. Nikoli ne bom pozabila smejočih se in žarečih oči, ko mi je razkrivala, kako so v njeni mladosti fantje in dekleta iskali priložnosti, da so bili, četudi na skrivaj, malo več skupaj. Njene besede so bile polne nedorečenosti in skrivnostnosti, zato ni čudno, da me je zamikalo, da bi o prepovedanih stvareh izvedela kaj več.

Vseeno je misel, da bi raziskala, kaj sta ljubezen in spolnost pomenili našim prednikom, potem zorela še kar nekaj časa. Morda zato, ker sem kmalu ugotovila, da naloga ne bo lahka?

Pri raziskovanju sem naletela na številne ovire, predvsem pri sorodnikih tistih, ki so mi želeli razkriti skrite delčke preteklosti. Mnogi niso marali, da bi njihovi starši pripovedovali karkoli o tej, zanje tako nenavadni in umazani temi.

Imela sem srečo, da so mi kljub vsemu zaupali; predvsem ženske so se brez zadrege odprle ter mi pripovedovale o stvareh, ki so me zanimale. Vedno bolj sem spoznavala, da se predstave, ki sem jih imela o spolnosti nekoč, podirajo kot hišica iz kart.

Kruta resničnost z opisi romantičnega življenja Ovčarja Marka Janeza Jalna ni imela dosti skupnega!

Preden sem začela pisati, sem samo na Žirovskem opravila več kot petdeset različnih pogovorov, ki sem jih potem objavila v Žirovskem občasniku (1998) kot nekaj zelo dragocenega; ne takrat ne kasneje pa nisem uporabljala pravih osebnih podatkov.

Po objavi podlistka v reviji Naša žena (1999), so se ženske, ki so želele povedati svojo zgodbo, oglašale iz vse Slovenije in tudi iz zamejstva!

Pri (poljudni) raziskavi o spolnosti so sodelovale predvsem ženske, stare od 85 do 104 leta. Bile so zelo iskrene; všeč jim je bilo, ko sem brskala po njihovem spominu! Imela sem tudi priložnosti, da sem naletela na moške, ki so mi na svoj način osvetlili moško plat ljubezenskih zadev v letih od 1900 do 1960. Ni me zanimala zgolj spolnost, želela sem tudi izvedeti, kako je bilo intimno življenje urejeno na področjih higiene, menstruacije, znanja o ženskih spolnih organov, spočetja, nosečnosti, rojevanja, opreme dojenčkov in poporodnega ravnanja z materami.

Si predstavljate, da so bili nekateri moji sogovorniki rojeni celo konec 19. stoletja! Med njimi so bili tudi takšni, ki so preživeli soško fronto!

Brez teh drznih posameznikov bi védenje o intimi, zelo osebni zgodovini 20. stoletja za zmeraj izginilo!

Upam si reči, da je tudi zaradi njih ta knjiga neprecenljive vrednosti!

Zgodbe so unikatne, še nikoli slišane, še nikoli zabeležene. O spolnosti naših prednikov imamo precej izkrivljene poglede, saj so bili mnogi, ki bi o tem morali pisati, v zadregi, ko je bilo treba odpirati vrata v spalnice naših dedkov in babic.

Po drugi strani nam molk veliko pove o odnosu do spolnosti tako nekoč kot tudi danes.

Po izidu knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del, so se nekateri lotili podrobnejših raziskav na strokovni podlagi, hote ali nehote pa so pozabili, da sem »ledino že zorala«!

Ne glede, koliko jih bo še, je ta, ki jo prebirate, prva na Slovenskem! Drži, da ni toliko cenjena, ker je »le« poljudna, a vendarle!

Dragi bralke in bralci! Ko boste knjigo vzeli v roke, imejte pred očmi, da je bilo v zelo krščanskem okolju vse, kar je bilo povezano s spolnostjo – prepovedano in umazano.

Knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače bi morali prebirati predvsem mladi in njihovi učitelji. Mislim, da so zgodbe dovolj nazorne in prepričljive, da jih bodo z lahkoto odnesle v čas, o katerem vemo veliko, po drugi strani pa zelo malo.

V tej knjigi so zbrani tudi številni družinski vzorci, ki botrujejo različnim psihičnim težavam. Tudi psihoterapevti jo priporočajo v branje svojim pacientom.

Številni bralci so ob branju začutili podobno kot Katjuša B. Jereb: » Z mamo se vse do njene smrti nisva razumeli. Zdelo se mi je, da me ne mara, celo sovraži. V vaših zgodbah sem prepoznala številne delčke iz njenega življenja. Danes razumem, da jo je življenje kruto oblikovalo, zato ni mogla biti drugačna, kot je bila. Moje srce jo končno razume. In zato sem vam zelo hvaležna!«

Izjemno pohvalno in tankočutno recenzijo pa je o knjigi – med drugimi – napisala tudi dr. Spomenka Hribar: »To je ena redkih knjig, ki bi jo morale brati vse generacije. Starejše, da bi ob njej obujale spomine in jih pripovedovale mlajšim (ker sicer bodo z njimi odšli v pozabo), mlajše pa zato, da bi ob branju spoznavali, da se težave v medsebojnih odnosih skozi stoletje niso dosti spremenile, menjal se je le celofan.«

Ob 50-letnici Sociološkega društva je izšel obširen zbornik Kakšna sociologija? Za kakšno družbo? (2016). V njem je dr. Zdravko Mlinar objavil obširen članek o knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Naslov članka je Spoznanja zunaj uradne znanosti: o spolnosti, nasilju nad ženskami in še o mnogočem.

Milena Miklavčič





Agn, ret pa kače niso za igrače

Spolnost od začetka 20. stoletja do 1960


Lulček, ki ščije in se baka (goni)

Časi pred letom 1950 so bili, kar se tiče intimnosti med moškim in žensko, izrazito nenaklonjeni poznavanju osebnostnih različnosti. Moški so o ženskah, o njihovem čustvenem ravnanju in spolnem odzivu vedeli bore malo, če sploh kaj, lahko bi celo rekli, da so ženske vedele o moških dosti več. Poznale so njihove spolne organe, saj so jih imele priložnost videti pri opravljanju potrebe pa tudi otroke so negovale. Ženske so lulale stran od radovednih oči – tudi tedaj, ko so delale na njivi ali v gozdu. Moški se je med opravljanjem zakonskih dolžnosti zelo poredko dotikal ženskega mednožja – če sploh kdaj; ta del telesa se mu je zdel tudi nečist. Sploh pa je bilo »dotikanje spolovila« greh še v času moje mladosti (rojena sem bila leta 1952). Splošno mnenje je bilo, da je lulika namenjena zgolj konkretni uporabi, ne pa raziskovanju oziroma užitku.

To, kar so videli pri živalih, zlasti pri biku in kravi, so prenesli tudi v posteljo. Zanimivo je, da za združitev niso imeli kakšnega posebnega izraza. Temu dejanju so rekli ali tiste reči ali pa so, vsaj kmečki, govorili, da se gredo bakat. Še pred drugo svetovno vojno tako imenovani misijonarski položaj, vsaj na vasi, ni bil edini, ki so ga uporabljali. Vsem slovenskim filmom in leposlovni literaturi navkljub je treba priznati: moški so dan za dnem opazovali bika, ki se je spravil na kravo od zadaj, enako so pri spolnem aktu potem počeli tudi sami.

Pogovori o riti so bili tabu. Če se je že govorilo o njej, so ljudje praviloma ovinkarili, ker so se bali, da bi s pravim poimenovanjem naredili greh oziroma pohujšali koga od otrok, če bi kje v bližini nehote vlekel na ušesa.

Ženske so se pri opravljanju male in velike potrebe umaknile za grm, v hlev ali za hišo, moški pa so jo opravljali kjerkoli. Zaradi neumivanja med nogami je moške okoli spolovila nenehno srbelo. V ta namen so imeli pri levem žepu narejeno dodatno luknjo, skozi katero so se po potrebi čohali. Spodnjega perila niso nosili, zato se je dogajalo, da jim je lulček uhajal na prosto tudi skozi razporek.

Hlače so bile zaradi posledic uriniranja in slabe higiene pri iztrebljenju največkrat otrdele in so tudi zato ovirale moškega pri bolj sproščenem gibanju.

Opozorili so me na umetnika, ki je navade glede higiene obdržal žive še v 21. stoletju. Med ljudmi je krožila anekdota, da so bile zaradi umazanije njegove hlače, pod katerimi ni nosil spodnjic, tako trde, da jih zvečer, ko je legel k počitku, ni odložil na kavč, temveč jih je prislonil k zidu.

Lucija (roj. 1905) je kot otrok v šoli narisala na tablo možaka z lulčkom, medtem ko ščije v kahlo. Učiteljica jo je zaradi tega natepla in jo za več ur zaprla po pouku. Poleg tega so jo sošolci zatožili njenemu bratu, ki ji je zaradi nespodobnega obnašanja ves besen vrgel motiko v glavo. Brazgotina se ji poznala vse do smrti. V Lucijini družini so bili globoko verni in je že najmanjša misel na spolnost pomenila smrtni greh. Povedala je še, da se je niti mož, ko je bila poročena, z roko ni nikoli dotaknil med nogami.

Vseeno se je zgodilo, da so ženske kdaj odložile plašč igrane spodobnosti, saj so jih pogovori o spolnosti privlačili. Veliko sproščenosti so si privoščile plevice na njivi. Med delom so rade kakšno rekle, zlasti še, če je gospodinja čaju dodala požirek vina. Če je bil v bližini otrok (tudi že malo starejše deklice niso bile izjeme), so hitro končale klepet, češ: oblačno je, oblačno, kar je pomenilo, da je treba obvarovati otroška ušesa.

Veliko deklet je to, kaj je treba početi z moškim, da rata otrok, izvedelo od starejših prijateljic. Mamam se ni zdelo potrebno (sploh pa jih je bilo sram ali pa so bile kljub veliki družini še zmeraj zelo nevedne), da bi razsvetljevale svoje hčere.

Če pa so matere že delile nauke, so jih zaključile nekako takole: »Ko se bo spravil nate, stisni zobe, saj bo hitro konec.«

Spominjam pa se, da je še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v takratni Anteni neko dekle zelo resno spraševalo, če je možna zanositev skozi dolge hlače.

Tone (1921) je pripovedoval o svojem očetu, ki je bil surovež in pijanec. Pri hiši je bilo že 14 otrok, on pa se je do žene, Tonetove matere, obnašal tako, kot da je pri hiši zato, da zadovoljuje njegove spolne potrebe. Pri tem se ni oziral niti na otroke, ki so čemeli na peči, on pa si je na špampetu (postelji), ki je bil v istem prostoru, jemal svoje pravice.

»Mama se ni nikoli upirala, bila je vzgojena v duhu, da je s poroko postala moževa lastnina in da ta lahko počne z njo vse, kar ga je volja. Spominjam pa se, da sem jo nekoč slišal, ko je potarnala sosedi, da se boji, da otroci ne bodo pri pravi pameti, ker so bili spočeti v pijanosti.«

Hilda (1927) je bila še otrok, ko je s težkimi škundrami (košarami) odnašala plevel z njive. Spotikala se je med brazdami, košara jo je tolkla po nogah, toda nikomur ni padlo na pamet, da bi ji priskočil na pomoč. Bila pa je zvedava, in če je bila tiho, je lahko marsikaj povlekla na ušesa. Ženske so med pletvijo opravljale in o vsakem iz vasi so vedele povedati domala vse.

»Za spolni odnos so uporabljali izraze, kot so bili: bakanje, an’gavljanje. Tiste malo bolj spodobne pa so imele navado reči, da se je moški ulegel k ženski. Ženska je moškemu največkrat dala. Lahko so uporabili izraz, da se mu je nastavila. Taki, ki je dala predčasno (pred poroko), so rekli lajdra. Tiste, ki so živele tik ob rapalski meji, ob kateri so stražili jugoslovanski vojaki, doma iz Črne gore ali Srbije, so tudi vedele, katere so jim dovolile kaj več kot le pogled. O teh vojakih se je namreč širil glas, da so bili seksualno zelo nasilni in surovi. Marsikatera je bila potem, ko je nasedla snubljenju, zaznamovana za celo življenje, saj so jo v svojem nasilju tam spodaj pogosto raztrgali. Sčasoma so se jih vse ženske začele izogibati, ker so spoznale, da vojaki žensk niso izbirali: stare ali mlade, da so le bile.«

Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi, nista mogla priti skupaj.

Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem. Baje sta bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna.

Ob tem moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so duhovniki živeli s svojimi farani v pravem pomenu besede. Vedeli so za vse njihove težave in skrivnosti; kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali.

Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj ponižne in ubogljive. Nekateri duhovniki, tudi v Žireh je nekaj časa takšen služboval, pa so bili praktično radodarni: ženskam, ki so se zatekle po pomoč, so pomagali s hrano ali denarjem.

Jožefa (1933) je povedala, da ji je mama pogosto omenjala župnika Ivana Pečnika. Po maši jo je poklical k sebi v zakristijo, segel z roko v žep, in ne da bi pogledal, koliko in kakšni kovanci so se mu znašli v dlani, jih je izročil njeni mami. Pri tem ji je zabičal, naj jih skrije pred možem, ki je bil znan vaški pijanček in je vse, kar se je dalo, pustil v gostilni.

Pripovedovali so mi tudi o zakonskem paru, ki dlje časa ni mogel imeti otrok. Po pripovedovanju sogovornice je bilo bolj verjetno, da nista vedela, kaj naj počneta drug z drugim takrat, ko sta legla skupaj.

Nekoč jima je neki hudomušnež svetoval, naj malo bolj podmažeta fedre (posteljne vzmeti). Nemalo smeha je vzbudilo njuno početje, saj sta naslednji dan pridno vlačila iz hiše modroce in vsej vasi na očeh mazala napačne fedre …

Ljudski glas je z velikim užitkom pripovedoval tudi o koreninah, ki so bili spolno aktivni celo pri osemdesetih letih. Takim so rekli, da jim gredo neumnosti po glavi, da imajo zasvinjano glavo in podobno.

Možakar, ki je v Žireh še danes legenda, umrl je leta 1968, je moral v pozni starosti oditi v bolnišnico. Malo preveč mu je zavrela kri in tista reč se mu ni in ni hotela umiriti. Začudeni zdravniki so strmeli v njegovo živahno mednožje. Možakar je vztrajal, da je popolnoma zdrav, le zaradi pomanjkanja ženske se počuti čisto zmešanega. Bolnišnično osebje ga je predstavilo drugim bolnikom, češ poglejte, kako nas zdravo življenje ohranja v kondiciji. Ko je imel 95 let, so ga vprašali, če še kaj hodi okoli žensk. Odgovoril jim je: »Do devetdesetega je bilo še kar, potem pa bolj švoh (slabo) …«


Nabiranje znanja o spolnosti in odnos do nje

Danes, v času različnih medijev, v katerih so dostopne mnoge informacije o spolnosti, si je težko predstavljati, da so bili naši predniki odvisni le od konkretnih dogodkov, ki so jim bili priča v hlevu in so številnim pomenili osnovo izobraževanja v spolnosti.

Berta (1919): »Odraščala sem v strogi patriarhalni družini. Imela sem še šest sester, sedmi otrok, bratec, ki se je rodil, ko sem bila že poročena, pač ni mogel ničesar prispevati k mojemu znanju o spolnosti in o razlikah med moškim in žensko. Oče je bil zelo pobožen mož, veliko smo molili, vsak večer, zjutraj, pred kosilom. Hlapca se z nami, dekleti, nista smela družiti. Tudi jedla sta v veži, nikoli za skupno mizo. Oče je skrbno pazil, da se naša ušesa ne bi umazala. Ko smo se enkrat na mesec skopale v škafu, smo imele na sebi spalno srajco, vedele smo, da se ne smemo dotikati med nogami niti po prsih. Spominjam se, da mi je roka včasih vendarle zašla tja dol, a sem se potem dolgo časa umivala pri koritu, ker sem se sama sebi gnusila. Pri osemnajstih sem spoznala bodočega moža Filipa. Na obiske je prihajal ob nedeljskih popoldnevih. Nikoli se ni zgodilo, da bi bila sama. Enkrat sem zalotila starša, ko sta se pogovarjala o meni in bodočem zetu. Mama je očetu očitala, da je preveč strog do mene. Ne vem, če ji je sploh kaj odgovoril, slišala sem le pljosk, kar mi je dalo vedeti, da jo je udaril po licu. Radovednost, zakaj je treba imeti toliko skrivnosti, mi je – kakšen teden pred poroko – potešila mama. Skupaj sva šli pomerjat poročno obleko in med potjo je ves čas mencala, se izogibala mojim pogledom, končno pa le zinila, da se bo čez mesec dni zame vse spremenilo, da bo postal Filip moj gospodar in mu bom morala v vsem ustreči. Zasmejala sem se, češ da bi to že danes rada naredila, a ne morem, ker že po treh urah odide domov. Mama je postala rdeča v obraz, zabliskala je z očmi, a se je še zadnji trenutek ugriznila v jezik. Bila sem res trapa, v mislih sem imela povsem vsakdanje stvari, ne tistih kot mama. Nekaj časa sva hodili molče, potem pa je spet začela razpredati o tem, kako bom morala biti možu pokorna in kako ne bom smela reči ne, če bo zvečer zlezel name in zahteval, naj se mu vdam. Nagonsko sem zaslutila, da jo moram dobro poslušati. Ko je videla, da nič ne rečem, je zbrala korajžo in mencaje nadaljevala, da me bo bolelo, da bom malo zakrvavela, a da bo verjetno hitro konec, ker je Filip mlad in zdrav. Potem pa še – z veliko muko – dodala, da mi bo vtaknil tisto moško reč v rit, da je ženskam tako pač usojeno, da morajo potrpeti, ker drugače si nakopljejo na glavo moževo jezo, pa še greh naredijo, če se branijo. Resnici na ljubo, približno sem vedela, kakšno je tisto med nogami, kar imajo moški, včasih sem mimogrede opazila pri očetu, ko si je snel predpasnik, pa se mu je »posvetilo« iz razporka. Kljub mamini skrbi sem z vso nestrpnostjo čakala poročno noč.

Ohcet je bila zelo živahna, imeli smo veliko žlahte, ki je že zarana prispela od blizu in daleč. Prišla sta tudi muzikontarja, številni otroci sosedov in sorodnikov pa so se lovili okoli hiše in po kozolcu. Poročni obred je bil zelo lep, jaz sem bila zelo živčna in nervoze se nisem znebila niti potem, ko se je pričela gostija. Z radovednostjo in nestrpnostjo sem čakala, da bova s Filipom sama. Pri nas je bilo v navadi, da se mladoporočenca lahko izmuzneta točno ob treh, to sva naredila tudi midva. Umaknila sva se v zgornjo sobo. Na zakonski postelji so se v soju petrolejke bleščale nove rjuhe, Filip je stopil k oknu, da sem slekla poročno obleko in jo obesila v omaro. Potem me je nerodno objel ter močno stisnil k sebi. Spodaj, pod trebuhom, sem začutila njegovo telo, ki je bilo trdo in neka stvar je vedno bolj štrlela proti meni. Mož mi je predlagal, da se uleževa, ubogala sem ga, potem se je on ulegel name. Dovolil mi je, da sem se ga oklenila okoli hrbta, ko se je s spodnjim delom pričel grobo drgniti obme. Vedno glasneje je sopel, kar naenkrat pa mi je razširil stegna in se z vso močjo zadrl vame. Od nepričakovane bolečine sem na ves glas zakričala, toda v hipu je bilo vsega konec. Oči so se mi napolnile s solzami, počutila sem se umazano, točno tako, kot mi je namigovala mama.

Ne vem, če je postopek trajal minuto, vseeno pa je Filip ves ponosen izjavil, da je bilo za prvič kar dobro. Zgrozila sem se. Če je bilo to, kar je bilo, dobro, kako bo šele takrat, ko ne bo toliko dobro?

Zmeraj je bila noč oziroma tema, ko je mož legel name. Prva leta se je to dogajalo vsak dan, pozneje pa ne več tako pogosto. Po porodih so se moje reči tam spodaj malo razširile, tako da me ni več bolelo. Filipa sem imela zelo rada, on pa mene. Nikoli me ni udaril, ni mi gledal pod prste, koliko denarja porabim, tudi otrok ni tepel. Tudi midva sva ohranila lepo navado, da sva vsak večer molila. Za zdravje, za otroke, za dobro letino. Njegova mama me ni marala, a je v prepirih zmeraj stal ob meni. Ob vseh gospodarskih odločitvah sva se posvetovala, upošteval je tudi moje mnenje. Imela sva sedem sinov, in ko je nekoč dejal, da bi bil vesel tudi hčerke, mi je nehote ušlo, da jaz pa ne. Čudno me je pogledal, a za podrobnosti ni spraševal.«

Domače stene so skrivale marsikatero resnico o tem, zakaj si nekateri zakonski pari vrsto let ali celo desetletij niso delili skupne postelje. Razlogov je bilo več: pomanjkanje prostora v hiši, prepogoste ženine nosečnosti, zvodenelo partnerstvo, bolezni.

Obstajali pa so pari, ki so spali ločeno zaradi sramu pred otroki. Nerodno jim je bilo ob misli, da si otroci predstavljajo, kaj starša počneta v postelji.

Ana (1933) je pripovedovala, da sta z možem uporabljala skrite besede, ki so ju pripeljale v objem takoj, ko sta bila sama. Včasih sta se sešla pri njem v delavnici, kjer je tudi spal, ali na njenem mestu za počitek, na peči. V poštev so prišli tudi drugi kraji po hiši, na kozolcu ali v hlevu – odvisno od tega, kaj je ukazal gospodar.

»Bil je zelo sramežljiv, tudi pred menoj se ni nikoli povsem slekel, o spolnosti se pri nas ni smelo niti namigovati, kaj šele odkrito pogovarjati. Med drugo svetovno vojno je eden nemških vojakov pustil na klopi fotografijo malo bolj razgaljene ženske, nekakšne barske pevke. Sin jo je našel in jo skril za tramom na podstrehi. Ne vem, kako je mož izvedel zanjo, a je. Nikoli poprej ga nismo slišali kričati in zmerjati, tisti trenutek nam je pokazal povsem drug obraz, kot smo bili vajeni. Več mesecev je bil sin za kazen brez večerje, ko pa je šel mimo očeta, je moral gledati v tla.«

Včasih so se našle tudi sorodne duše in eden izmed takih dobronamernih ženskih nasvetov se je glasil: »Če bo tvoj dedec še naprej tako siten, se prenehaj umivat. Ko boš orng smrdela in ti zato ne bo mogel priti blizu, boš rešena …«

Dandanašnji, ko se ve, da pri marsikateri hiši nosi hlače ženska, se sliši čudno in nenavadno, da včasih, celo še v 60. in 70. letih, ni bilo tako.

Veliko žensk mi je pravilo, da si niso upale pregrešno razmišljati niti v najbolj skritih mislih. Vse je bilo greh. Če ni bilo vsako leto otroka, se je zgodilo, da župnik pri spovedi ni hotel dati odveze!

Kadar so bile ženske bolne ali noseče, so mnoge moža prosile za usmiljenje. Bilo bi krivično, če bi zapisala, da so bili vsi enaki, brez občutka za ženine težave. Nekateri so se vdali v usodo, drugi so godrnjali, češ žena mi krati pravico do svojega telesa, tretji pa so bili tiho in odšli drugam. Najbolj priročne za takšne usluge so bile slamnate vdove. Njihovi možje so delali v Franciji, Ameriki ali pa so golcali na Blegošu, Pokljuki ali Koroškem in so se le redko vračali domov.

Vaške čenče so zelo hitro izvedele, če je kdo skakal čez plot, da pa bi na prešuštnike javno kazali s prstom, se je redko zgodilo.

Gruntarji so si po navadi postregli kar doma. Zelo znana je bila naslednja zgodbica.

Ko je neka, že malce starejša in zelo verna gospodična prišla služit h kmetu na Dobračevi, se je kmalu zgodilo, da je ta ostal na suhem, ker je žena hudo zbolela. Seveda se je možak znašel. Stopil je k dekli, ga potegnil iz hlač in zajokal:

»Marjene, poglej ga, kako je zatekel. Če se me ne boš usmilila, bo zatečen še bolj in ti boš kriva, če bom zato umrl.«

Dekla je bila nekaj dni čisto preč od strahu. Vsak večer je molila za gospodarjevo zdravje, da bi se mu tisto spet povrnilo v normalno stanje. Toda nič ni pomagalo. Gospodar se je vračal k njej in vsakič je bilo videti večje in bolj debelo.

Nekje globoko v srcu se je Marjenetu zdelo, da bo naredila dobro delo, če bo odrešila gospodarja strašnih muk, in se mu je vdala. Kako je bila vesela, ko je videla, da je tisti one spet lepo manirlih bingljal in bil po njeni zaslugi videti čisto nenevaren.

In zato si ni mogla kaj, da se ne bi s svojim dobrim delom naslednjič pohvalila tudi pri spovedi …

Na žalost spovednik za takšne stopnice v nebesa ni imel nobenega pravega posluha. Zaradi Marjenetovega greha je potem v nedeljo pri glavni maši grmel s prižnice in javno sramotil žirovske prešuštnice …

V spolnosti je bilo moškim dovoljeno – vse. Karkoli so že počeli, nikoli niso bili grdi, umazani, vsega obsojanja vredni. Tudi ženskam se je zdelo čisto normalno, da so morali – kakorkoli že – potešiti svoj nagon.

Javno mnenje pa nikakor ni bilo naklonjeno tistim, ki so dale noge narazen pred sklenitvijo zakona. Na podeželju je bila lahko zaradi materinega spodrsljaja zaznamovana vsa družina, zlasti potomci ženskega spola. Če ženska ni bila poštena, je še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja veljala za hudo grešnico, njeni grehi pa so zahtevali težko pokoro.

Ženske se spolnega nagona praviloma niso niti zavedale. Ob kopici otrok je bila spolna sla zadnje, na kar so mislile. Če se je že zgodilo, da se jim je kaj sladkega premaknilo med nogami, so se tega zelo sramovale.

O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se »žrtvujejo« za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.

Vseeno pa le ni bilo tako črno, kot kaže prvi vtis. Tudi v prejšnjem, precej mračnjaškem stoletju za področje spolnosti so poznali ženske, ki so imele seks preprosto rade.

Ne vem, koliko je v tem resnice, a zlobni jeziki so trdili, da je bilo pri marsikateri, ko se je nastavljala moškemu, tudi precej preračunljivosti. Seznam tistih, ki so bile radodarne več moškim hkrati, je bil še v času mojega raziskovanja zelo živ, podkrepljen z zanimivimi in sočnimi zgodbami. Med njimi so bile tudi dekle, ki jih je v odnos prisilil gospodar, ali pa naivnice, ki so upale, da bodo tako hitreje ujele moža.

Katarina: »Pri nas so se zbirale klekljarice, in če sem imela to srečo, da so pozabile name, so zgodbe kar vrele iz njih. Spominjam se pripovedovanja o neki Pepci, ki je imela pet otrok različnih očetov. Ker jih ni mogla sama preživljati, jih je znosila domnevnim očetom na prag. Od petih sta preživela samo dva …«

Valerija: »Med ljudmi so krožile govorice o neki Rovtarki. Bila je na zelo slabem glasu. Nikoli ji ni bilo zadosti onegavljanja. Če ni bilo pri roki možakarjev, ji je prav prišel tudi sin. Moj oče je služil na tisti kmetiji, nekoč je slišal od stranišča, ki je stalo za svinjakom, čuden smeh. Stopil je bliže in poslušal. Potem je le odpahnil vrata. Zagledal je to žensko. Čepela je na sekretu, sin pa ji je guncal joške sem ter tja, sem ter tja. Ko je bil otrok star deset let, ga je zvabila k sebi v posteljo. Če je prišel kakšen ljubček, ga je ta enostavno zagrabil in vrgel pod posteljo …«

Uršula: »V neki gostilni v Žireh so imeli deklo pri petdesetih. Eno roko je imela trdo, z drugo je gonila mleko v prostoru zraven gostilniških. Pogosto se je dogajalo, da je kakšnega pijanega možakarja tako držalo, da ji je izza šanka stopil za hrbet, ji vzdignil krilo in jo nabasal kar od zadaj. Biti je morala lepo tiho, saj se je zelo bala gospodarja, svojega brata. Nekoč mu je namreč potožila, kaj počenjajo njegovi gostje, pa jo je, revo, nahrulil, naj bo tiho, ker imajo od njenega dela vsi dobiček. Kar je bilo res: mnogi so po izpraznitvi postali še bolj žejni in so gostilničarju pustili še več cvenka v žepu. Sreča v nesreči je bila, da so se moške praznitve dogajale stoje, seme je steklo po stegnih in se ni bilo bati, da bi kaj ratalo.«

Ljudmila pripoveduje: »Vsak večer, ko sem vsa zmatrana prišla iz štale, sem našla gospodarja, ležečega v svoji postelji. Kazal mi ga je in me milo prosil, da se uležem k njemu. Joj, kako sem se ga ustrašila! Žena je spala le nekaj korakov stran, čez vežo, temu pohotnežu za to ni bilo dosti mar! Če nočeš drugega, ga samo malo primi, mi je govoril … Tako se mi zdi, kot da bi se to zgodilo šele včeraj,« se je spominjala nekdanja dekla z ene mogočnejših žirovskih kmetij.

Včasih je bilo na Žirovskem veliko pijancev. Kozarček ali dva preveč sta pomagala, da je bila želja po breznanju še toliko večja.

V obdobju do druge svetovne vojne ni bilo misliti, da bi dva živela na koruzi. Takoj bi prišli žandarji in ju pregnali!

O prešuštnicah je šel glas približno takole: »Cel dan, mrha, dela, zvečer mora pa samo ležat …«

Zmeraj, ko sem naletela na zgodbo o kakšni prefriganki, ki se ni držala ustaljenih navad in običajev, me je razveselilo.

Ena takšnih je bila Zofija. Okoli leta 1950 se je sama lotila gradnje hiše, saj je njen mož delal v koroških gozdovih in se je bolj poredko vračal domov. Nekoč ji je za plačilo zmanjkalo denarja, zato je naredila načrt, kako pretentati zidarja, da bo vseeno dokončal svoje delo. Ko ga je zagledala na odru, ga je poklicala v kuhinjo. Kava je bila takrat prava dragocenost, vseeno jo je žrtvovala skodelico za mojstra. Ko je stopil mimo nje, ga je nehote prijela med nogami. Baje je bil možakar – tako je v kasnejših letih neštetokrat razlagal tudi za šankom – tako zmeden, da ji je od same sreče zastonj pozidal vso hišo. Naokoli pa je govoril, da je v tistem trenutku videl nebesa, in je samo iskal priložnosti, da bi se sladko dejanje ponovilo.


Brez spodnjih hlač

Lahko bi rekla, da sem bila nemalo presenečena, ko mi je Veharjeva mama povedala, da ženske včasih sploh niso nosile spodnjih hlač.

Ja, kar sapo mi je vzelo!

Potem sem ugotovila, da je različnim scenaristom slovenskih filmov, pa tudi pisateljem, morda še komu ta podrobnost ušla ali pa zanjo sploh niso vedeli. Spomnila sem se mnogih slovenskih filmov, v katerih smo lahko občudovali frfotajoče žensko spodnje perilo, če je igralka le hotela dvigniti svoje prelestne nožice v zrak. S podrobnostmi pod ženskim krilom so se na veliko ukvarjali tudi pisatelji, ne da bi se zavedali, da je bilo v resnici povsem drugače.

V začetku 20. stoletja, v odročnejših krajih pa celo tja do šestdesetih let so ženske nosile krila, čeznje predpasnik, kakšno bluzo. Oblačila so morala biti trpežna, ker so si lahko le bolj premožne po večkrat na leto omislile novo obleko.

Spodnje hlače, če so morda že visele v omari, so bile največkrat iz porhanta (flanele). Nataknile so si jih za k maši, ob vrnitvi domov pa so jih znova slekle. Mnoge spodnjih hlač sploh niso imele. Povedali so mi za gospodinjo od Svetih Treh Kraljev. Ko je prišla od maše, je slekla spodnjice in jih posodila dekli, da je v cerkvi, ker je bila zima, ni zeblo.

Tista, ki je imela troje ali več, je bila že premožna. Moški so nosili gate le ob nedeljah, dolge hlače pa so imeli zvezane z vrvico, čez so si prepasali predpasnik, največkrat višnjeve barve.

Na novo so se dekleta oblekla le za ohcet, morda tudi kdaj za veliko noč. Takrat so lahko celo prvič prišle do novih čevljev. Poročne obleke so bile črne.

Moške srajce, kupljene v trgovini, so bile zmeraj v škatlah. Boljše in dražje so imele priložene manšetne gumbe. Še to: ovratniki so se zaradi brade hitro zgulili, srajco so odnesli k mojškri (ne pa k žnidarju!), ki je všila novega, rezervnega. Srajca je bila potem spet kot nova.

Ob poroki je imel tudi ženin v bali nekaj srajc, ki so bile bele barve.

Moški zakmašni gvant je bil sestavljen iz hlač, veste (brezrokavnika) in reklca (suknjiča). Hlače so bile ozke, reklc se je zapenjal na štiri ali pet knofov, imel pa je tudi ozke reverje (zavihke). Čevlji so bili visoki, tako za moške kot za ženske. Obvezno so nosili klobuke iz filca z daljšimi dlakami in širokim robom. Kot pripomoček pri oblačenju so imeli hozentregerje in štrumpanteljne, ki so jih uporabljali moški in ženske. Hozentregerji (naramnice) so se ohranili do danes, štrumpanteljni (podvezice) pa so pri moških pričeli izginjali po letu 1935, saj so jih nadomestile v nogavice všite elastike. Zimski čevlji so bili okovani s posebnimi žeblji, da so dlje vzdržali. Narejeni so bili iz ledra (usnja) in so morali zdržati vsaj sedem let. Gvante so izdelovali žnidarji, čevlje šuštarji, ženske obleke pa so šivale mojškre.

V Žireh se je veliko klekljalo. Ker so bila dekleta in žene pridne, so kakšen sold prihranile tudi za novo obleko. Skoraj vsaka ženska si je priklekljala tudi ringeljne (uhane).

Pravijo, da se je takoj videlo, pri kateri hiši znajo poprijeti za delo. Blago so prinašali v vas potujoči trgovci. Po prvi svetovni vojni so se nekatere šivilje specializirale tudi za šivanje modrcev. Povedali so mi, da so bile ženske, ki bi imele švoh sas (majhne prsi), zelo redke. Čeprav bi jim bil modrček za oporo, ga niso nosile, zato se je pogosto zgodilo, da so se prsi krepko povesile celo pod pas. Ena izmed bolj razsvetljenih mam na Dobračevi se je naučila izdelovati modrce, z njimi pa je zalagala tudi druga dekleta, ki so prihajala v hišo.

Po prvi svetovni vojni so dekleta začela nositi krajša krila, kar pa ni bilo pogodu očetom.

Tako se spominja ena izmed mojih sogovornic: »'Tega ne boš oblekla, dokler bom živ,' je zagrozil oče, vzel pas in me nažgal, da sem bila vsa plava. Bilo ga je sram, da bi vzbujala slo pri možakarjih, ki so prihajali v našo delavnico. Oče je bil zelo starokopiten.«

Ko so bile moje sogovornice mlade, so dekleta na glavi nosile kape. Nošenje rut so si lastile le starejše ženske.

K maši, posebno pozimi, so šle le, če so imele štumfe (nogavice) in štrumpanteljne, na katere so pripele nogavice. Ker denarja ni bilo v izobilju, so morale vse noči klekljati, da so prišle do tega kosa garderobe.

Obleko, s katero so šle na njivo, so imenovale cvirncajh.

Za k maši so imele eno črno in eno temno modro obleko in ruto. K slovesni garderobi poročene ženske je sodila ura – po navadi pritrjena na verižico.

Kasneje, ko sem knjigo že skoraj napisala, sem izvedela, da je bila ura na verižici pravzaprav redkost. Anekdota iz Žirov pravi, da sta jo na neki tomboli zadeli dve gruntarici. Prva je dobila uro, druga pa verižico. Ura je bila zlata. Ko si je njena lastnica kasneje zaželela zlatega zoba, je uro odnesla k urarju, da bi ji v zameno za zlato z ure dal zlato za zobno krono. Žal je urar ob tej prošnji zmajal z glavo, rekoč, da je bilo zlata na uri komaj kaj, pa še tisto je bil najslabše kakovosti.

Izredno skrbno so pazili na dežnik. Pri hiši sta bila po navadi le dva; gospodar in gospodinja sta šla v nedeljo k maši vsak pod svojim. Bili so črni, vsi takratni dežniki so si bili podobni med seboj. Zelo so pazili nanj, zlasti še, če so bili revni in so si ga težko privoščili. Zanimivo je bilo, da so se tudi fotografirali z njim.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se za spoznanje odprle meje v tujino, so Slovenci množično romali v Trst in Gorico po pisane rute, punčke, ki so jokale in so jih imeli za okras na postelji, robce, najlonke, pa tudi po dežnike.

Nemalo presenečena sem bila, da so nekakšne modrce nosili tudi moški. To je bil poseben kos blaga, na katerega so potem z elastiko pripenjali nogavice. Moški modrci so največkrat prišli v poštev pri kratkih hlačah. Vedeti je treba, da včasih elastike v nogavicah še niso poznali in je bil to eden najbolj izvirnih načinov, da so si možakarji lahko pomagali. Z gumbom, ki je bil prišit na nogavici, so jih pripeli na modrc. Vendar vsa stvar ni bila tako preprosta. Z roko je bilo treba seči od spodaj navzgor pod hlačami do prsi in redko katera roka je bila tako dolga, da je delo opravila brez naprezanja. Največkrat so možakarji morali stopiti na klop in se urediti med poskakovanjem.

Ženske so nogavice najprej zvijale v klobase, potem pa so si jih zaradi lepšega videza učvrstile z elastiko pod kolenom. Ta je velikokrat tiščala in preprečevala normalen pretok krvi po nogah.

Kratke nogavice so si, zato da se niso svaljkale, s posebno elastiko učvrstili tudi možje. Pri demonstraciji tega zanimivega postopka sem občudovala ne samo pameten patent, temveč tudi praktičnost te, že zdavnaj pozabljene iznajdbe. (Vprašanje, kaj vse se je včasih skrivalo pod obleko, se mi je še dolgo potem motalo po glavi.)

Glavniki so bili leseni.

Obleka je bila všteta že v doto, ki jo je vsak od zakoncev prinesel v hišo.

Marija (1917) mi je povedala, da je služila na neki kmetiji, kjer je bila gospodinja dobrega srca. Radodarna je bila tudi do dekel. Ob nedeljah so se dogovorile, kdaj bo kakšna šla k maši, in gospodinja je potem vsaki posodila spodnje hlače, da je v hladu božjega hrama ni zeblo. »Ženske so si po navadi spletle kito enkrat na teden, lase pa so si umivale le na približno tri mesece, nekatere tudi redkeje. Pozimi, po porodu, v času menstruacije pa so se držale daleč stran od vode. Govorilo se je, da bi se zaradi mokrih las lahko kronično prehladile.«

»Moški so občasno nosili gate, ni pa bilo nujno. Spredaj so bile preklane in zato zelo zračne. Hlače so imeli zvezane le z vrvico, čez pa si je lastnik nataknil predpasnik, ki je bil pogosto višnjeve barve. Nekateri možje vse življenje niso obuli nogavic. Čevlje so si nataknili kar na bose noge – poleti in pozimi.

Povedali so mi, da ni bilo nič nenavadnega, če se je moškemu okoli vratu svetil nov ovratnik, a ko je pruštof razprl, so se videle umazana koža in kosmatine, ki so silile izpod oblačila. Zaradi neumivanja so predniki – vsaj za naše, sodobne nosove, vajene čistoče – zelo smrdeli. Tudi pruštof je bil pogosto trd od večdesetletne nečistoče, ki se je zažrla v blago.

Zakmašne obleke niso nikoli prali, četudi so jo nosili celo življenje. Pri moških je bil rokav pogosto umazan od smrklja ali pa od čikanja tobaka. Moški so imeli v doti po dve do tri srajce in potem jih vse življenje niso več kupovali.

Lovrenc (1920) je pripovedoval, da je imel v Celovcu strica, ki je bil advokat in zelo premožen. Ko ga je nekoč obiskal, je domov prinesel poln kovček moških oblek.

»Vzel sem le eno, več itak nisem potreboval, druge pa sem prodal ter si z izkupičkom kupil opeko, s katero smo pokrili hlev. Z enega rekl’ca sem porezal srebrne gumbe in prišil nazaj navadne. Gumbe je potem hči zamenjala za dva prstana, ko se je možila.«

Pruštof so imenovali malo debelejši suknjič, ki so ga nosili pozimi. Ko so legli na klop pri peči, so si ga podvili pod glavo in ga uporabljali kot blazino. Z njim so se pogosto tudi pokrivali namesto odeje. Zgodilo se je, da so v pruštof zavili novorojenega telička in ga odnesli v hišo, kjer je bilo vsaj malo bolj toplo.


Kje so po navadi spali

Oče in mama sta imela v lasti kamro ali gorenjo hišo. Otroci so največkrat ležali spodaj, v hiši, za pečjo ali zgoraj na veži, ko so bili starejši, pa v senu na skednju ali kozolcu. Pod glavo so zvili pruštof. Spali so kar oblečeni.

Mojca (1927): »Hišo, v kateri smo živeli, je postavil že ded, in to z denarjem, ki si ga je izposodil v Ljubljani, v tamkajšnji hranilnici. Zdi se mi, da se je znesek sukal okoli dva tisoč kron in vsi, ki so za ta kredit izvedeli, so se križali, prepričani, da bo izposojeni denar deda finančno pokopal. To se sicer ni zgodilo, dobil pa je precej sivih las zaradi skrbi in neprespanih noči. Hiša je bila grajena z opeko, ki so jo naredili sami. Ded in njegova druga žena (prva je med gradnjo umrla) sta se vselila leta 1910. Površina spodnjega dela je merila 59 kvadratnih metrov, zgoraj, pod streho, pa je bila njuna spalnica. Moj oče je iz podstražnic naredil dve sobi. V eni sva spali s sestro, v drugi pa trije bratje. Vhodna vrata so bila s sprednje, zadnja pa z dvoriščne strani. Pet metrov stran je bilo narejeno še leseno stranišče na štrbunk, ki pa je bilo obito s poslikanimi manjšimi deskami, ki so bile podobne panjskim končnicam. Kuhinja je bila že malo modernizirana, saj smo imeli vgrajen štedilnik, v katerega je babica kurila poleti in pozimi. Zjutraj je že zarana olupila krompir in ga stresla v vročo vodo. Krompir je potem čakal na štedilniku toliko časa, da se je domislila, kaj bo iz njega skuhala. Ena vrata so vodila v vežo, druga pa v kamro, kjer sta spala z dedom. Iz kamre se je videlo v hišo. Nekoč, verjetno takrat, ko sta bila ded in babica mlajša, so bila tudi tam vrata, a so jih kasneje sneli, brez ovir se je dalo priti do mentrge, v kateri se je mesil kruh, ob njej se je tudi jedlo.

Na mizo je bila običajno postavljena lončena povezana skleda, napolnjena s krompirjem, žganci, repo, zeljem, ješprenjem …V kuhinji je ponosno stala nizka omara (babičina dota), ki je imela tudi dvoja vratca, v katerih so bile temno modre vzorčaste šipe. Moja starša sta dokupila kišto za drva, spominjam se tudi šefle, ki je visela kraj peči. Zakaj točno so jo uporabljali, ne vem več. Vodo smo točili zunaj, kjer smo imeli šterno, pozneje, okoli leta 1935, je bilo zgrajeno korito s pipo. V ta zgorenji sobi sta bili dve postelji in skrinja, ki jo imamo še danes, nosi pa letnico 1867. V skrinji so hranili obleke in perilo. Pa da ne pozabim: v njej so bila tudi oblačila, v katera so zavili otroka, ko so ga nesli h krstu. Bila so zamotana v papir in skrbno negovana, saj so »potovala« iz roda v rod, pogosto pa so se tudi posojala.

Nekoč je ded nekomu posodil denar, a ker mu ga ni vrnil, mu je v zameno dal radio. Bil je Philipsov. Očetu ta radio ni več ustrezal, zato je za drage denarje tik pred drugo svetovno vojno kupil novega znamke Telefunken, ki je takrat imel srednje, kratke in dolge valove. Radio je stal okoli šest tisoč dinarjev, kupil ga je s pomočjo brata, ki je bil, prav tako kot on, mahnjen na politiko. Radio so nam, žal, med drugo svetovno vojno zaplenili, in četudi so očetu zanj izstavili garancijo, s katero so jamčili, da ga bodo, ko pride svoboda, vrnili, se to ni nikoli zgodilo. Me pa še danes mika, da bi povedala, kdo nam ga je ukradel.«

Amalija (1926): »V povštre smo včasih natlačili pleve; zaradi vsakega, že najmanjšega premikanja glave je zašumelo. Na žičnati mreži so bili feder modroci, nanje pa smo položili vrhnje modroce. V nekaterih je bila morska trava. Če ni bilo denarja, smo na žičnato mrežo položili le plevnico s koruznimi omajki. Ljudje so zelo radi hodili k večjim kmetom majit koruzo, saj so – namesto plačila – s seboj odnesli omajčevno. Plevnica se je ob vsakodnevni uporabi običajno stanjšala, zato so omajke ob letu osorej dodajali. Običajno se je to počelo poleti, med šmarnimi mašami (od 15. avgusta do 8. septembra), ko smo jih tudi oprali in posušili na soncu. Na zrak smo znosili tudi vse drugo, kar je bilo v hiši narejenega iz volne. Oblačilom smo obračali žepe, ki so bili običajno polni tobaka. Mesec maj pa je bil namenjen beljenju belega perila. Takrat sonce še ni bilo premočno, da bi perilo porumenelo. Gospodinja je imela (povprečno) štiri platnene rjuhe, revnejše so si lahko privoščile le porhantove.

Pri nekaterih (boljših) hišah se je pralo vsak mesec, ponekod pa le za veliko noč. Tedaj smo zvlekli posteljnino na zrak in jo otresali, žimnice pa klofali.

Ob tej priložnosti smo prezračili tudi reklce, s katerimi smo bili pokriti ob najhujšem mrazu.«

Velikonočno čiščenje je marsikje še zmeraj zakoreninjeno kot del običaja, nekoč pa ni bilo gospodinjstva, ki v tem času ne bi zvleklo pred hišo vsega, kar so uporabljali za spanje. Temeljito so očistili tudi zimska oblačila. Kar je bilo raztrgano, so zašili.

Pralo se je na perivniku ob potoku ali pri studencu. Nekateri sogovorniki se ne spomnijo, da bi se v času njihove mladosti pogosto pralo ali kako drugače skrbelo za čistočo, drugi pa so dejali, da so imeli žehto, za katero so skrbele ženske, vsak ponedeljek. Veliko se jih je prehladilo, ko so tolkle led in namakale perilo v mrzli vodi. Sušili so ga na skednju, kozolcu, spodnje perilo praviloma naskrivaj. Pogled na ženske intimnosti je bil sramoten in prepovedan poštenim očem. Že okoli leta 1932 so bili na Žirovskem znani vložki iz blaga, ki so jih izdelovale šivanja vešče ženske. Na obeh koncih vložka je bila zanka, da so ga lahko z vrvico privezale okoli pasu, ker bi jim drugače nenehno uhajal.

»Nekoč me je oče premlatil, da sem bila vsa črna, ker je našel vložek pod povštrom na peči,« sem izvedela od sogovornice. Baje ji je zato še potem, ko je bila že omožena, govoril, da je packa in nečista. Ko se je napil, je celo zetu poočital, kako more s tako spati, ki javno razkazuje tiste pinte.

Kvaliteta posteljnine je bila odvisna od bale, ki jo je k hiši prinesla nevesta. Žal pa jo je uporabljala le za zakonsko posteljo, drugi so se morali zadovoljiti z raztrganimi in preperelimi rjuhami, ki so že zdavnaj izgubile belino. V omari so gospodinje zmeraj hranile nekaj rjuh in prevlek za vsak slučaj, če je kdo od domačih zbolel in je bilo treba poklicati zdravnika. Rjuhe so bile lanene in po drugi svetovni vojni, ko je bila z blagom kriza, so marsikatero rjuho razstrigli tudi za narodno nošo ali pa podobna, narodno obarvana oblačila, ki so jih oblekli za različne nastope.


Umivanje

Osebna čistoča, povezana z umivanjem, ni imela splošnih pravil.

Pri nekaterih boljših hišah je veljalo, da si je treba vsaj vsako soboto umiti noge. Po navadi so jih namilili do kolena, morda še kakšno ped čez. Naprej pa niso šli, ker se jim ni zdelo spodobno.

Ženske so se umivale naskrivaj, v lavorju ali lesenem škafu. Zvečer so ga prinesle v kuhinjo in se na hitro očedile v njem: obraz, roke in noge. Tega, kako naj skrbijo za čistočo med menstruacijo, niso vedele. Splošno mnenje je bilo, da so takrat nečiste in da se med nogami ne smejo dotikati. Le tiste najbolj korajžne so se razkoračile nad lavorjem in si sprale kri, ki se je praviloma že strdila po stegnih.

Marsikje je vode primanjkovalo. Pomagali so si po svoje: oče se je umil prvi, za njim pa še drugi. Vodo si je pljusknil po obrazu, potem jo je otresel po tleh, da se je laže – brez dvigovanja prahu – pometalo. Zadnji so prišli na vrsto otroci, takrat pa je bila voda že gosta od umazanije.

Mnogi ob spoznanju, v kakšni svinjariji so živeli predniki, vihajo nosove. Ob tem pa pozabljajo, da so bile družine zelo številne, da so v hišo prihajali tudi hlapci in dekle, berači. Tisti, ki so imeli vodo na dvorišču (šterno, korito), so bili srečneži. Mnogi so ponjo hodili k studencu. Potem jo je bilo treba tudi pogreti. Si predstavljate, koliko časa bi trajalo vsakodnevno umivanje, preden bi se zvrstili vsi, tudi številni otroci?

Umivali so se ob večjih cerkvenih praznikih, ob poroki, smrti. Švic jih, zanimivo, sploh ni motil.

Poldeta pa so vzgajale tri tete. Živeli so na večji kmetiji in ena od tet je pred tem služila pri gospodi v Celovcu, zato je svoje navade o čistoči prenašala tudi na domače. Polde se je moral – kljub veliki jezi – umivati vsaj enkrat na teden. Ko so za to izvedeli prijatelji, so se iz njega norčevali in mu šlekali, da če ne smrdi po znoju, pa po babji komandi.

Lipe (1916): »Spominjam se, da so naš ata imeli pri postelji, na polički, nožičko. Bila je manjša, z ukrivljenim rezilom. Ko sem se oženil, mi je eno zelo podobno porinil v žep z besedami, da mi bo še prav prišla. Šele od hlapcev sem izvedel, čemu služi. Okoli curaka so se čez dan nabirale dlake, ki so izpadale, pomešane s sirčki, ki so se luščili ob premikanju kožice okoli glavice. Če si možakar vsega našteta ni postrgal z nožičko, ga je pri naskakovanju ženske močno oviralo.«

Frančiška (1921): »Rodila sem se v kajžarski hiši, v vasi pod Blegošem. Očeta po ves teden ni bilo doma, mama pa je garala na njivah. Skrb za družino je tako padla na moja ramena, četudi sem bila stara komaj osem let. Otroci nismo bili le umazani, bili smo tudi smrkavi, hrastavi, potolčeni, ušivi … Manjši so bili oblečeni le v srajčke, lulali in kakali so povsod, kjer jim je od riti padlo. Pozimi, ko je oče pripeljal v hišo tudi živali, je neznosno smrdelo po scanju. A kaj smo hoteli? Če bi ostale v štali, zbiti iz nekaj desk, bi zmrznile. Poleti je bilo laže. Pogosto smo se izmuznili do pašnikov, kjer so imeli kmetje čebre, v katerih je bila voda za žejno živino. V njej smo čofotali, pa ne zato, da bi se umivali, temveč zato, ker nam je bilo vroče. Za nohti je bilo zmeraj črno, podplati prav tako. Pri hiši so bili le eni čevlji, pa še te je obul tisti, ki je šel v šolo. Ko smo šli na veliko potrebo, smo se obrisali z listjem ali travo. Kadar smo prišli do kakšnega časopisa, smo bili presrečni. Narezali smo ga na trakove, a kaj, ko ga je na stranišču hitro zmanjkalo. Bila so na štrbunk, znotraj in zunaj pa je nenehno brenčalo polno mesarskih muh. Gnojnica je iz štale tekla kar po travniku. Spominjam se, da so tam rasle najbolj debele češplje. Nekoč je bratu spodrsnilo, ko je lezel na drevo, čofnil je v gnojnico, a ker pri hiši nismo imeli nobenih rezervnih hlač zanj, se je zavil v očetov suknjič, dokler se mu hlače niso posušile na soncu, potem pa je spet zlezel vanje.«

To, da je bila nečistoča telesa nekaj vsakdanjega, so priznavali tudi tisti, ki so izdelovali moške srajce. V trgovini je bilo namreč mogoče kupiti tudi goljufe (ovratnik in v obliki podolgovatega jajca podaljšan sprednji del srajce), ki so si jih moški nataknili pod suknjiče.

Vesela sem bila srečanja s Pepco (1920). Že z devetimi leti je šla služit k teti v Celovec, kjer se je zelo dobro naučila nemško. Teti je pomagala pri delu, saj je hodila pospravljat k bogatim celovškim družinam. Že pred drugo svetovno vojno je tamkajšnja gospoda na stranišču uporabljala poseben papir, medtem ko so se v Pepčinih domačih krajih še zmeraj obrisali s šopom trave ali nastriženim papirjem. Gospe so ji izročile več kosov spodnjega perila in tako je prvič v življenju nosila spodnje hlače, ki jih je redno, tako kot je bilo v navadi, menjala ob sobotah, takoj po kopanju. Teta jo je naučila, da se mora vsak dan umivati pod pazduho, da ne bo smrdela.

»Si predstavljate, kako sem bila nesrečna, ko sem se za osemnajsti rojstni dan vrnila domov. Za mizo sem morala poslušati cmokanje, riganje, trebljenje zob, brisanje umazanih ust s še bolj umazanim rokavom. Spet sem jedla iz skupne sklede in v želodcu se mi je obračalo ob misli, koliko druge sline pri tem tudi sama zaužijem. Za prdenje so celo mislili, da je zdravilno, med ljudmi je šel glas, da en prdec odtehta pet zdravnikov. Vsa družina se mi je smejala, ko sem si pogosto umivala roke. Menili so, da si bom zdrgnila kožo in ne bo od nje kaj prida ostalo. Seveda so pričeli prihajati tudi fantje, ki bi me radi imeli. Žal mi ni bil nihče všeč, saj se niso znali obnašati, bili so glasni, nasilni v govorjenju, niso kaj prida skrbeli za svojo zunanjost. Leta so nezadržno tekla, počutila sem se že staro in zdelo se mi je, da bo treba vzeti prvega, ki se mi bo zdel primeren. Malo pred tridesetim sem se res poročila s pet let mlajšim, ki je bil ves vesel, ker me je dobil. Končno sem lahko tudi sama v praksi preizkusila nasvete takrat že pokojne tete. Večkrat mi je položila na srce, da si moškega najlaže ovijem okoli prsta, če ga nagradim oziroma kaznujem s posteljo. To sem res počela in moram reči, da sem imela krasen zakon. Z leti sem moža celo vzljubila, imela sva sedem otrok, lepo nama je bilo, četudi so mu vsi na vasi govorili, da je šlapa, da se pokorava babi, da sploh ni dedec. Umrl je tik pred osamosvojitvijo, še danes mi je žal, da je ni dočakal, pa tako se je je veselil.«

Najbolje je bilo poskrbljeno za žene učiteljev in trgovcev, saj so imele služkinje.

Kakšno je bilo njihovo življenje, ne vem, ker nisem našla nobene, ki bi mi pomagala, da pokukam skozi njihovo ključavnico!

Res pa je, da so se nekatere Žirovke pri finih marsičesa naučile in to potem s pridom uporabile, ko so si ustvarile lastne družine.

Pri profesorju, klasičnem filologu in pisatelju Franu Deteli je bila nekaj časa služkinja tudi Reza. Pripovedovala je, da ji je takrat, ko je imela čas za počitek, porinil v roke knjigo in je morala brati. Tako se je tudi izobraževala.

Marta (1950): »Moj oče je bil učitelj na eni od podružničnih šol. Stanovanje smo imeli na podstrehi, ogromno kuhinjo, sobo za starše in manjšo sobo, v katero smo lahko stlačili le eno posteljo. V njej sva ležali s sestro, brat pa si je postlal v kuhinji na tleh. Njegov modroc smo čez dan umaknili, da smo se lahko gibali. Vode nismo imeli, zato smo hodili ponjo v pritličje, kjer je bilo ogromno korito. V njem so se umivali tudi šolarji. Konec tedna smo se tam na skrivaj skopali tudi otroci. Kako sta se umivala starša, se ne spomnim, vem pa, da je bila mama prav zaradi težav z vodo nenehno nesrečna. Leta 1964 sem se vpisala na učiteljišče, stanovala pa sem v internatu. Tam so bile razmere za bivanje še slabše kot doma. Na oddelku je bilo kakšnih sto deklet, imele smo en tuš, pa še ta je bil večino časa pokvarjen. Če je že tekla voda, je bila mrzla. Umivale smo se v lijaku, v katerem smo si tudi prale spodnje perilo. S seboj sem imela troje spodnje hlače, menjala sem jih vsak drugi, lahko tudi vsak tretji dan. V tretjem letniku, ko sem se med počitnicami zaposlila, sem si kupila nekaj dodatnih kosov perila. Leta 1968 se je naša družina preselila v blok, ki je bil zgrajen po vojni. Stanovanje je bilo brez kopalnice. Mama je vztrajala, da jo naredimo sami, zato smo zanjo žrtvovali otroško sobo. Na srečo smo bili vajeni skromnega življenja, tudi brat je molče pristal na to, da bo tudi v novem stanovanju spal v kuhinji.

Spominjam se otrok, ki sem jih učila. Še v poznih sedemdesetih letih so hodili v šolo umazani, z raztrganim spodnjim perilom, pri telovadbi sem hitro opazila, da so ga poredko menjali. Tudi v tako imenovanih boljših družinah otrok niso navajali na vsakodnevno čistočo. Dekleta so si sicer že lakirala nohte, tudi našminkane so prihajale v šolo, kljub temu pa smo imeli večkrat na leto težave z ušmi, z neznosnim vonjem po neumitih telesih, ki mi zlasti v zimskih mesecih ni dal dihati. O tem, kakšno svinjarijo mladi puščajo za seboj, zlasti v straniščih, še danes, ne bi izgubljala besed. Pogled na poscane školjke, na z blatom pomazane stene, na že uporabljen toaletni papir na tleh, na vložke, ki ležijo vsepovsod, samo tam ne, kjer je njihovo mesto, je bolj zgovoren kot tisoč besed. Civilizacija pa taka!«

Anita (1943): »Soseda je imela hepatitis A in zaradi njene nevednosti, malomarnosti in neodgovornosti je zbolelo pet malčkov, med njimi sem bila tudi jaz. Okužil se je tudi njen sin. Sprejeli so nas na pediatričnem oddelku bolnišnice v Šempetru pri Novi Gorici. Po dobrem tednu opazovanja so zdravniki povedali staršem, da nam nič ni, zato nas bodo odpustili. Mama je bila šokirana, saj smo bili še zmeraj zelo ubogi, shujšani in nemočni. Zdravnika opozori, da se ji zdi, da to, da smo rumeni, ni normalno. Šele po teh besedah nas je zdravnik pogledal malo bolje, v trenutku preklical odpust iz bolnišnice, nakar so opravili še dodatne krvne preiskave, ki so potrdile hudo in nalezljivo bolezen. Po hitrem postopku so se nas želeli znebiti, zato so nas preselili v manjšo bolnišnico v Ajdovščini. Mati mi je kasneje povedala, kakšen preplah je nastal v šempetrski bolnišnici, ko se je izvedelo za naš hepatitis A! Vse postelje so znosili ven in jih razkužili, otroci, s katerimi smo se družili, pa so še nekaj časa ostali na opazovanju. Za našo bolno četico se je v Ajdovščini pričela grozljivka. Nekaj časa smo bivali v skupni sobi, tretji dan pa nas je predstojnica razdelila po sobah k starejši bolnikom. To so bili, na našo grozo, predvsem umirajoči pacienti internega oddelka, za katere se je vedelo, da jim ni več pomoči in bo smrt nastopila prej ali slej. Ne vem, če bi takratni bolnišnici v Ajdovščini sploh lahko rekli kaj drugega kot hiralnica! Pred našimi očmi so iz sobe vsak dan odnesli enega ali dva mrtva. Dva meseca me domači niso smeli obiskati. Trenutkov, ko sem se kot nebogljen otrok morala soočati s smrtjo, ne bom nikoli pozabila. Prav tako ne osebja, ki se je balo, da bodo bolne deklice, če jih dajo v skupno sobo, kalile njihov mir. Opisani dogodek se je dogajal v letu 1970 ali 1971. Starše sem videla le skozi okno. Bila sem shirana, telesno in psihično. Mamo sem ob vsakem obisku, ko je stala na dvorišču, prosila, naj mi prinese kaj jesti, ker sem bila kar naprej lačna, pa ji niso dovolili. Spomnim se, da mi je nekoč vseeno prinesla kuhano pusto piščančje meso, in ker predstojnice ni bilo v službi, je dežurni zdravnik zamižal na eno oko, da mi je vrečko zalučala v drugo nadstropje. Po enem mesecu smo se na lastno odgovornost vrnili domov.«


Stranišče

Stranišče, če je že bilo, je stalo malo stran od hiše. Postavili so ga zraven šupe, svinjaka ali kakšnega drugega pomožnega objekta na kmetiji. Bilo je na štrbunk, okoli njega pa se je širil, zlasti poleti, grozen smrad.

»Moj oče je bil, kar se tiče čistoče, neznosen,« je še pri skoraj stotih letih potarnala Ljudmila. »Ni je prenesel! Trmasto je trdil, da mora pravi kmet na leto pojesti vsaj en voz gnoja. Zato tudi ni dovolil, da bi se ribala hiša in drugi prostori. Nekoč, čakala sem na ženitnega mešetarja, sem vstala ob petih, da bi na skrivaj pomila tla. Oče me je pri tem zalotil in me tako obrcal, da sem bila vsa krvava. Ena izmed brc je priletela tudi med noge. Raztrgal me je, da sem imela vse življenje težave z uhajanjem vode. Vpil je name, da bom jaz kriva, če bo pod strohnel, pa da bo postala hiša vlažna od tiste vode, ki se bo zažrla v tla. Potem je šel v hlev in z najbolj umazanimi škornji ponovno naredil stezo skozi vse prostore.«

Povedati je treba, da so imeli možakarji v tistih časih še eno zelo nagnusno navado. Čikali so tobak. To je pomenilo, da so bila tla praviloma popljuvana. Pljunki so se valjali med žaganjem, s katerim so želeli zabrisati umazanijo. Po tleh pa so lulali in kakali tudi otroci. Če je koga prijelo na potrebo ponoči, na stranišče niso hodili, ampak so se olajšali kar na travi pred zadnjimi vrati.

Sonja (1923): »Poročila sem se zelo mlada in z možem sva naredila stranišče znotraj hiše. Spominjam se, kako so hodili sosedje na obisk in se čudili. Mož je bil zelo iznajdljiv, stranišče je povezal z gnojnično jamo tako, da smradu sploh ni bilo čutiti. Iz lesa je stesal košarico, v katero smo nastrigli časopisni papir. Otroci so imeli manjše stranišče, kajti nenehno sem se bala, da bi kdo padel skozi luknjo. Po vojni, ko smo hišo preuredili in posodobili, smo zraven stranišča naredili kopalnico, v predprostor pa postavili gašperček. Ni bilo lepšega kot toplota, ki nas je grela, da nas ni več zeblo v rit.«


Menstruacija

Pogovori o menstruaciji so bili še v času moje mladosti nekaj neprimernega in umazanega. Spominjam se, da sem postala ženska v četrtem razredu osnovne šole.

Leta 1963 leta sem bila stara enajst let, o svojem telesu in o tem, kako deluje, nisem vedela ničesar. Ne bom pozabila, bil je torek, prišla sem iz šole, že od jutra me je črvičilo v trebuhu, za povrh sem se zelo čudno počutila. Med nogami sem bila nenavadno mokra, večkrat sem šla na stranišče, da bi se obrisala, bilo pa me je tudi strah, kaj se dogaja z menoj. Da bi povedala mami in jo vprašala za nasvet? Kje pa! Že ob misli na kaj takega me je stresel mraz. Pri še eni kontroli sem na hlačkah opazila kri. Mislila sem, da bom umrla, kajti zdelo se mi je, da mi je srce zastalo od strahu. Tresočih nog sem se zavlekla za kurnik, ki smo ga imeli zadaj, za hišo. Pozno zvečer me je že vse bolelo tudi zaradi polnega mehurja, saj si še na stranišče nisem upala iti. Bala sem se nove krvi, ki je tekla od bogvekje. Vso noč sem prebedela, o krvi zarana ni bilo več sledu. Na skrivaj sem se izmuznila v klet, kjer smo imeli korito za pranje perila. Slekla sem hlačke in jih toliko časa drgnila, dokler sled krvi ni izginila. Mokre sem si oblekla nazaj, kajti že misel, da bi jih našla mama, se mi je zdela grozna. Naslednji mesec menstruacije ni bilo več mogoče skriti, kajti zdelo se mi je, da kri teče v potokih. Ponoči sem zamazala posteljo, zaradi tega me je mama pošteno ozmerjala. Dobila sem nekaj klofut, in ko je videla, da je šla predaleč, je vrgla predme vložke z besedami: »Tukaj jih imaš, vsak mesec ob istem času se ti bo dogajala svinjarija. Pa da se boš umivala, ker boš drugače smrdela,« je še dodala. Spominjam se tudi, da sem si vsakič, ko je bil mesec naokoli, nataknila vsaj dvoje, troje hlačke, ker sem se bala, da bo kri prišla skozi in bodo sošolci opazili, da sem postala packa. Na srečo so imele nekatere sošolke bolj prijazne mame in so mi sčasoma povedale tisto, kar bi morala izvedeti doma.

Danes so mame drugačne, prepričana sem, da si vsaka vzame zadosti časa, da svoje otroke obeh spolov pouči o delovanju telesa. Za mladega človeka ni hujšega kot to, da ne ve. Da ga je strah samega sebe. Kri, ki kar priteče, marsikoga prepriča, da je storil nekaj grdega in hudega, da bo zato umrl.

Lucija (1924): »Spominjam se, da je naša mama oblekla dolge hlače le, ko je imela ta rdeče. Ves dan je prepevala in bila dobre volje. Pobožala me je in mi dala v roke skledo, da sem postrgala turščno župo, preden je posodo pomila. To so bili redki trenutki izkazane materine ljubezni … Pozneje, ko sem sama postala žena in mama, sem spoznala, zakaj se ji je tako oddahnilo. Vedela je namreč, da vsaj tisti mesec ni spet noseča.«

Pred drugo svetovno vojno, ko mnoge niso imele niti za kruh, kaj šele, da bi si kupile spodnje hlače, se je pogosto dogajalo, da se je – če je ženska dolgo časa stala na enem mestu, recimo pri maši – pod njo na tleh naredila krvava lužica.

Po teh znakih se je dalo tudi razbrati, katera je noseča in katera ne. Kri, ki je nekaj časa polzela po nogah in se ujemala ob krilo, si je utrla pot tudi naprej, na tla, zlasti če je bila menstruacija močna. K maši je bilo treba hoditi vsako nedeljo, za praznike tudi med tednom in še k nedeljskim popoldanskim litanijam. Kakšnih izgovorov za izostanke ni smelo biti, saj je bila vera globoko zasidrana v srcih ljudi.

Eden izmed sogovornikov pa se spominja svoje učiteljice. Zmeraj, ko je imela svoje stvari, je grozno smrdela. Takrat se ji nihče ni upal niti približati. Eden izmed sošolcev, ki je bil že bolj prosvetljen, je druge poučil, da ima takšen duh zaradi krvi, ki ji teče iz riti.

Nekateri moški so se svojim ženam med menstruacijo izogibali, drugim te nevšečnosti ni bilo dosti mar. Za čistočo se itak niso brigali, še malo dodatne umazanije, ki bi se oprijela curaka … Ja, kdo bi se še zaradi tega sekiral!

V času menstruacije so ženske veljale za najbolj umazane. Po svoje je to celo držalo, saj se zaradi skromne higiene niso umivale, zlasti poleti pa se je od njih širil značilen sladkoben duh. Prav tako niso poznale vložkov v današnjem pomenu besede. Pomagale so si na druge načine: perilo, ki ga ni bilo več mogoče nositi, so razrezale na trakove in jih sešile skupaj. Ko so si vložek pritrdile med noge, ga je menstrualna kri hitro premočila in spet pričela teči po stegnih in se vpijala v krilo. Najteže je bilo ženskam, ki so zaradi številnih porodov imele za povrh še povešeno maternico in si velikokrat sploh niso znale pomagati. Po eni strani jim je maternica polzela skozi nožnico, zaradi česar so bile menstruacije še silovitejše, po drugi strani pa je bilo treba težave skriti moškim očem, kajti oni niso imeli prav nobenega posluha za kakršnokoli razkazovanje intimnosti. Zanimivo pa je, da se je vsem zdelo logično in normalno, če je med mašo ženski pričela kapljati kri na tla: tako je lahko vsaj župnik sproti vedel, katera od njih ni noseča, kar je pomenilo, da ni sledila njegovim pridigarskim naukom o tem, da je treba nenehno rojevati.

Marija (1921): »Ko smo nekoč v senožeti grabili steljo, sem postala pozorna, ko je mama sem in tja izginila v gozd in se vsakič vrnila bolj zelena v obraz. Zvečer, medtem ko so ostali pohiteli domov, sem se odtihotapila za njo. Bila sem povsem zgrožena: stala je razkoračeno in si s travo brisala krvave noge. Takrat sploh še nisem vedela za menstruacijo. Bila sem prepričana, da je koga ubila in da se zaradi zločina kri z njenih rok in stegen noče sprati. Vrsto let sem se je zaradi tega bala in sploh ji nisem prihajala blizu, če ni bilo drugih zraven. Ko se je menstruacija pojavila tudi pri meni, me je popadla silna groza, bila sem prepričana, da me je kdo zavdal (začaral). Več mesecev sem sama prala okrvavljena krila in jih skrivala pred drugimi. Nekoč pa me je mama le zasačila, in ko je videla, kaj počnem, žalostno zmajala z glavo in rekla: 'No, pa je tudi tebe bog štrafal.' Še do danes se nisem znebila občutka, da sem morala narediti nekaj slabega, ker me je doletela kazen v obliki vsakomesečnih krvavitev.«

Zofija (1926): »K maši je bilo treba hoditi. Izgovorov nismo smeli imeti. Bila sem že v tistih letih, ko sem razumela različna namigovanja, s katerimi so ženske prepletle povsem običajno klepetanje. Ena od njih je pripovedovala, kako jo je župnik poklical k sebi – ugotovil je namreč, da že predolgo ne spušča moža v posteljo, ker ima še zmeraj tiste reči. Zdelo se mi je, da bi se raje v tla vdrla, kot da bi morala poslušati take levite. Sama pri sebi sem sklenila, da bom, ko se poročim, imela vsako leto enega otroka, kar bi bilo še zmeraj manjše zlo kot hoditi k župniku na zagovor. Žal se je vse skupaj izjalovilo, usoda nama z možem ni bila naklonjena, za povrh smo v faro dobili tudi prosvetljenega duhovna, ki so ga brigale bolj pametne stvari kot ženske menstruacije.«

Pozneje, malo pred drugo svetovno vojno, so ženske že bolj množično uporabljale vložke. Delale so jih same. Prale in sušile so jih naskrivaj, kajti noben moški (še) ni bil tako napreden, da se mu pogled na lavorje krvi ne bi uprl in žalil njegovega čuta za spodobnost. Sušile so jih, po pripovedovanju, med senenimi kopicami, daleč stran od radovednežev.

Ženska je v tistih davnih časih veljala za nečisto, ko je imela menstruacijo. Prav tako je bila umazana tri mesece po porodu. Takšne vraže so imele en sam namen: da so žensko obvarovale pred prehitro ponovno nosečnostjo oziroma da ji moški takrat, ko je bila zaradi krvi pot v njen tabernakelj zaprta, tega ne bi zarazil s kakšno boleznijo ali vnetjem.

Pripovedovali so mi tudi o nekem možakarju, ki je ženo že kmalu po poroki zverinsko pretepel. Groga je namreč odraščal med samimi brati, mama pa je zmeraj poskrbela, da moških v družini ni zamorila s svojimi ženskimi težavami. Ko je prvič opazil, da njegovi ženi iz riti teče kri, se je sesedel od same groze. Bil je prepričan, da je počela kaj prepovedanega in jo je zato bog štrafal. Odvlekel jo je k župniku, kateremu je, ves tresoč od besa, zaupal, kako ga je udarila usoda. Župnik ga je posedel za mizo in mu lepo počasi in razumljivo razložil, da bo žena krvavela vsak mesec, razen takrat, ko bo zanosila.

O tem poduku je župnik pripovedoval svoji nečakinji, ki je bila vaška babica, z namenom, da je pričela ozaveščati tudi može, da ti ne bi počeli nepotrebnih neumnosti.

Miha (1925) se na babje čenče ni dosti oziral. Menil je namreč, da je baba pri hiši zato, da streže njegovi pohoti. Svojemu dekletu, ki se je že nadejalo, da se bosta poročila, je govoril, da se to ne bo zgodilo, dokler ne bo prepričan, da ni jalova. V želji, da bi ga še bolj priklenila nase, mu je seveda dala vse, tudi svojo čast. Mihi ni bilo važno, je imela menstruacijo ali ne – zahteval je svoje. Žal pa je ravno takrat, ko je zanosila, prišlo do hudega vnetja. Iz riti ji je tekel gnoj, pa bledlo se ji je že, ko so poklicali zdravnika. Izgubila je otroka, več tednov so se bali za njeno življenje. A Miha si je medtem že našel drugo. Začel je obiskovati vdovo, ki je bila precej živahne sorte. Pri njej se je nalezel kapavice, zaradi česar nikoli ni mogel imeti otrok. Njegovo bivše dekle pa se je potem, ko se je pozdravilo, poročilo, v zakonu je rodila tri otroke.


Brez pravic

Na splošno ženska ni imela nobenih pravic – razen seveda treh: da je bila gospodinja, da je rojevala otroke in dajala možu užitek. Redkokje so do žensk gojili primerno spoštovanje. Najbolj tragično usodo so doživljale tam, kjer niso imele pravice niti do svoje dote. Ob poroki je bila ta po navadi izročena njenemu možu, z njo pa si je kmetija ali opomogla ali pa je tudi propadla. O spolnosti največkrat niso vedele ničesar. Če so slučajno kaj ujele na ušesa od starejših, so imele še srečo. Na podeželju so bili prebivalci zelo verni, vzgojeni so bili v strahu pred peklom, kamor bi jih najhitreje pripeljala prav misel na spolnost. Veljalo je nenapisano pravilo, da so predvsem ženske morale vsakič, ko je beseda nanesla na spolnost, oditi iz prostora. Noben moški ni hotel, da bi njegova žena veljala za lahko, pa tudi lik matere je moral biti brezmadežen in nedolžen.

»Naša mama je bila zmeraj tepena, kadar se očetu ni hotela vdati,« so mi razložili nekateri sogovorniki o na videz preprostih, a obenem silno zapletenih odnosih pri njih doma, ko so bili še otroci.

Najhuje je bilo tistim ženskam, ki so se omožile s pijanci. Zofija (1926) je imela na puklu enega takega.

»Moški so na svojo čast veliko dali. Naš je bil potem, ko je bil zaradi pijače že tako izžet, da se mu niti dvignil ni več, zelo nasilen. Vso krivdo, če mu ni prišlo, je pričel valiti name. Tepel me je z vsem, kar mu je prišlo pod roke. Nekoč je v gostilni stavil, da lahko zaplodi otroka, če le zleze name. O, kakšne grozovitosti sem morala prenašati! Gonil se je po meni cele noči, a kaj, ko ga je narava pustila na cedilu. Včasih je na meni tudi zaspal, a bognedaj, da bi se premaknila, že mi je priletelo okoli ušes. Bolj kot so ga vaščani zasmehovali, ker se mi še ni nič poznalo, bolj je bil nasilen. Ko me je na tretoarju porinil, da sem padla, sem prebila glavo in izgubila zavest. Sin me je odpeljal v Ljubljano, v špital, a je naju na pol poti dohitel in otroku zagrozil, da bo ubil še njega, če ne obrne voza. Nikoli več nisem bila dobra, imela pa sem tudi neznosne napade glavobola.«

Ljudmila (1927): »Moja mama je bila doma na veliki kmetiji, a se je zaljubila v nekega plašurja, ušla k njemu in mu rodila kopico otrok. Ona je garala doma, hodila pomagat kmetom, on pa je pil in delal otroke. Če ne doma, pa kje drugje. Ko sem se rodila jaz, se je mami od vsega hudega zmračilo v glavi. Oče me je odnesel h kmetu, ki ni imel otrok. Menda je dobil zame okoli tisoč dvesto dinarjev. Nova mama me je lepo vzgajala, rada me je imela in mi omogočila nepozabno otroštvo. Pri 53 letih pa je nepričakovano zanosila, rodila sina in od takrat naprej je bilo moje življenje prekleto. Še danes ne razumem, kako je lahko njena ljubezen čez noč izpuhtela. Rečeno je bilo tudi, da bom podedovala kmetijo, a so ob rojstvu sina takoj spremenili oporoko. Postala sem otrokova varuška. Nisem imela srca, da bi ga sovražila, ker mi je uničil prihodnost. Nikoli se nisem poročila, tisti, ki sem ga imela rada, me ni smel vzeti, drugega pa nisem marala.«


Še beseda, dve o hrani

Zelo me je presenetil podatek, da so bile mnoge ženske že pri sedemnajstih letih brez zob. Če jim je uspelo zbrati dovolj denarja, so si omislile protezo, ki so si jo dale narediti v Idriji ali Škofji Loki. Običajno je kar splošni zdravnik opravljal delo zobozdravnika. Proteza je bila draga, pazile so nanjo kot na punčico svojega očesa.

Matilda (1917) mi je pripovedovala, da jo je imela le zaradi lepšega, za k maši, ko je obiskala fotografa ali ko so prišli obiski. Pri jedi jo je dala iz ust.

Boleči zob si je zdravila sama. Vzela je krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržala nad svečo, da je zagorelo, potem pa je vdihavala dim, ki je za krajši čas omamil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti šnopca, si ga je polivala bo bolečem mestu in žvrkljala.

»Nekoč mi je hlapec z umazanimi kleščami izruval boleč zob, prišlo je do zastrupitve in malo je manjkalo, pa bi umrla. Oteklina se je namreč razširila na vso glavo, zdravnik v Idriji mi je dejal, da sem imela srečo, da se mi niso možgani utopili v gnoju.«

Moja stara mama Ana (1878) je imela hud granulom pri petnajstih letih. Oče jo je odpeljal v Ljubljano k zobozdravniku. V enem dnevu ji je ta vse zobe zbrusil, ko je prišla znova k njemu, pa je dobila tudi krone. Zanimivo pa je, da so ji na takšen način zdravljeni zobje zdržali do zadnjega dne, ko je leta 1974 umrla.

Sicer pa je veljalo nenapisano pravilo, da več ko je ženska imela otrok, prej je bila ob svoje zobe.

Možje so se z njimi lahko dlje časa hvalili, nekateri celo do zadnjega dne življenja.

Skoraj ni bilo hiše, kjer bi imeli vodo napeljano v kuhinjo. Pred hišo je bila šterna oziroma betonsko korito, ki so ga hkrati uporabljali za napajanje živine.

Pri mojih starih starših je zunanje korito služilo tudi za dedovo zimsko knajpanje. Sicer je bil velik sovražnik umivanja in čistoče, a kot vnet bralec je nekoč nekje zasledil, da knajpanje podaljšuje življenje. Zato mu je bil zelo naklonjen in še nas, otročad, je vsako zimo, ko je bos tekal po snegu, navduševal, da smo mu sledili.

Streljaj stran je v koči, pokriti s slamo, živela starejša ženica, ime ji je bilo Zalka. Pred hišo, med sočno zeleno travo, je imela studenec, kjer je zajemala vodo. Perilo pa je hodila prat k potoku, nikoli k studencu.

Bila je zelo sitna ženska, nikoli je nismo videli nasmejane, nas, otroke pa so strašili, da naj ji gremo izpod nog, ker nas bo sicer vrgla v peč, spekla in pojedla. Seveda se to ni nikoli zgodilo, zaleglo pa je, da smo ji z nagajanjem prizanašali.

Moja babica je bila visoka ženska, zmeraj je bila oblečena v črno in nič kaj rada ni videla, da so se ji otroci motali pod nogami. Kuhinja, kjer je bilo njeno kraljestvo, je bila temna, okno je bilo obrnjeno proti severu, vanjo nikoli ni posijalo sonce. Pred krušno pečjo je imela zložene črne lonce, v katerih je kuhala za ljudi in za prašiče. Včasih je tudi meni dovolila, da sem, ko se je vsebina v loncu že malo ohladila, vanj potunkala roke in mečkala repo ali krompir za živali. Kadar je zagrabila za burkle, me je nagnala stran od sebe, malo se je bala, da bi me s sunkovitimi gibi zadela v glavo. Vonj po tistih črnih, ožganih loncih mi še danes tiči v spominu in vedno pogosteje si želim, da bi se lahko vrnila v stare čase ter še enkrat poskusila krompir, ki je ravno prav dišal po dimu in po žerjavici.

Generacije so se zredile ob turšni župi, še moji otroci – nanje je pazila Albina Glažarjeva – so bili nori nanjo. Nikoli mi ni uspelo, da bi jo skuhala tako dobro in sladko kot ona. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala jabkava župa. Zgostili so jo z moko, poplemenitili pa s posneto smetano – kislo ali sladko. Pridni otroci so bili nagrajeni s prav posebno poslastico: rumenjak so ločili od beljaka, dodali malo sladkorja, stepli in ga namazali na kruh. Tisti pa, ki so staršem pomagali na polju, so dobili kos kruha, namazanega z mastjo, povrh pa je bilo potresenega še malo sladkorja.

Ded ni nikoli jedel svežih jabolk, govoril je, da nima tako dobrega črevesja, da bi ga uničeval z njimi. Pred hišo sta rasli dve jablani, ki sta bili vsako leto polni sladkih sadežev. Ti so bile namenjeni ženskam. Za moške ni bilo častno, če bi jih jedli. A so se zato z veliko večjim veseljem lotili mješte, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Preden jo je stara mama dala na mizo, jo je še obilno polila z vročimi ocvirki.

Drobnjakove ali orehove štruklje je zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. Ta smetana je potem zadišala po vseh Jezerih, tako da so vsi vedeli, kaj bo za kosilo.

Zjutraj smo obvezno jedli podrobljen kruh v kafetu. V času košnje sem koscem nosila malico. V kanglico je stara mama zlila krhljevo vodo, ki jo je oplemenitila z malo vina. V prt pa je zavila kruh z narezano salamo. Če je delavcem kaj ostalo, so ponudili tudi meni.

Ob nedeljah smo komaj čakali na kurjo juho. Pojedli smo tudi meso, ki pa je bilo čvrsto in sočno, povsem drugačno kot danes.

Vsako zimo je bil zaklan kakšen prašič. Otroke so odrasli sicer napodili stran, a so prišli bliže, ko se je delala zmes za krvavice. Iz tega, kar je od te zmesi ostalo, so skuhali godlo, ki so jo potem jedli v nedogled, da jim je gledala že iz ušes. Najljubše so jim bile jetrnice; žal se jih je naredilo bolj malo in so bile na mizi le za posebne priložnosti.

Okoli hiše in skednja je bila napeljana vinska trta, v bližini je bilo več jablan, med njimi tudi kosmači, ki pri Pivku – tako se je reklo hiši starih staršev po domače – rodijo še dandanašnji. Na vrtu so rasli žaubl, meta, kamilice, rman, čebula, česen, fižol. Če so otroci kašljali, so skuhali žajbelj na mleku, dodali med in malo prežganega sladkorja. Že posušena zelišča pa so spravili v vrečke iz blaga in jih – pogrete na peči – polagali na razbolele prsi.

Grede so bile obdane z ograjo zaradi kokoši, ki so se v tistih starih davnih časih prosto sprehajale naokoli, in če niso pristale v loncu, če jih ni pobasala lisica, jim ni bilo nič hudega. Jajca so nesle v gnezdih, ki so si jih naredile v štali ali na skednju. Naloga otrok pa je bila, da so za gnezda vedeli in jajca sproti odnašali mami.

Sogovorniki so mi povedali, da je bil izkupiček od prodanih jajc včasih edini zaslužek žensk.

Spominjam se tudi, da stari oče ni maral jesti zajca. Mama se je – ker je kuhala tudi zanj – stalno jezila, češ da pač ne bo smel biti več izbirčen. Ko ji je ded zrasel čez glavo, je za kosilo spekla zajčja bedra in nam, ki smo sedeli za mizo, namignila, naj bomo tiho. Ded je vse pojedel – in to s slastjo – mi, otroci, pa smo mu med muzanjem razkrili prevaro. Sunkovito je vstal od mize in jo ubral na vrt, kjer je vse izbruhal. Potem ga lep čas ni bilo na kosilo, mi pa smo za kazen, ker smo imeli predolge jezike, vse popoldne klečali na polenih.

Sogovornice so mi sicer zatrjevale, da je bila prava kava pregrešno draga, pozabile pa so, da so si jo kljub temu pogosto privoščile. Ančkina mama, rojena leta 1848, jo je pila vsak dan. V času pred drugo svetovno vojno je bilo v Žireh komaj kaj več kot tisoč šeststo prebivalcev. Obrtnikov pa je bilo kar 194. Med njimi je bila tudi Zofija Bogataj iz Nove vasi, ki je med drugim prodajala »vedno svežo praženo kavo«. Lasten reklamni napis si je dala izdelati za vrečke, v katerih je bilo 250 gramov kave. Za ženske, ki so kafeturile, so menili, da razmetavajo denar in čas.

Pri vsaki hiši so bile dobrote, na primer sladkor, strogo pod ključem. Imeli so ga bolj za začimbo kot za redno uporabo.

Otroke je, ker so bili nenehno lačni, večkrat zamikalo, da bi se prikradli do ključa in se napasli dobrot.

Nekoč, ko so bili vsi na travniku, se je Francu (1929) posrečilo, da je želeni ključ našel v očetovem žepu.

»Bil sem zelo vesel, ker sem bil po čudežu sam doma. Splezal sem na gredenco, na mojo nesrečo se je omara prevrnila, me pokopala pod seboj, razbite šipe pa so ob maminem prihodu z njive zgovorno razkrivale storjeni greh. Čeprav sem imel krvaveča kolena, opraskan hrbet in veliko buško na rami, se nihče ni oziral na to, za kazen sem moral tri dni klečati na polenu, nakar me je oče še dodatno pretepel s pasom.«

Zaklepali so tudi kruh, jabolka in suhe krhlje.

Večina otrok je marmelado prvič okusila med drugo svetovno vojno, ko so jo dobili na karte.

Luka (1908) pripoveduje: »Ko se je pričela druga svetovna vojna in so nas zasedli Nemci, so se pri naši hiši večkrat ustavili. Žena jim je pekla kruh; preden so ga odnesli s seboj, ga je bilo treba stehtati. Nikoli niso ostali za nič dolžni. Otrokom so prinašali marmelado in čokolade. Kupovali so tudi čipke, ki so jih pošiljali domov svojim ženam. Bratu, ki je iz prve svetovne vojne prišel kot invalid, so oblasti poklonile lajno kot nekakšno odškodnino. Pozimi, ko na kmetiji ni bilo dela, se je preživljal z igranjem nanjo. Nekoč je Nemcem, ki so se prišli k peči malo pogret, omenil, da so mu na soški fronti najbolj teknile hamburške klobasice, ki so jih dobili ob veliki noči in božiču. Že naslednji dan so mu prinesli podobne za pokušino.«

»Naša mama ni imela druge razvade kot sem ter tja skodelico pravega čaja. Joj, kako ga je skrivala pred očetom, ker se je bala, da bi jih zaradi tega slišala!« mi je zaupala Julka.

Vsak dan se je, kot že rečeno, kuhala tudi turščna župa. Vsesplošno je bilo znano, da je po 18 obrokih te jedi nastopila nedelja.

V Žireh so si večkrat privoščili tudi riž. Zanimivo je, da je veljal za boljšo jed, na veliko so ga tihotapili iz Italije.

Dedci so imeli v Žireh navado, da so vsako nedeljo hodili k Katrniku na golaž ali juho, potem so še malo popili in pomožvali.

Toda ob pustu je vsak malo boljši kmet peljal svojo ženo v gostilno k Županu, Bahaču, Katrniku. Enkrat na leto so se malo poveselili, popili kozarček ali dva in potem od spominov na ta dan še nekaj časa bolj sproščeno živeli …

Pri obedu je bila navada, da je največ hrane (in seveda tudi prvi) dobil na krožnik gospodar.

Edino razkošje, ki je bilo namenjeno izključno ženskam, je bila kura, iz katere se je skuhala krepčilna juha, ki jo je porodnica dobila takoj po porodu. In še to le zato, da bi jo juha hitro postavila na noge, da bi bila čim prej spet pripravljena za delo.

Nekateri iz malo boljših družin so imeli meso dvakrat na mizi: ob četrtkih in nedeljah. Ob petkih je veljal strogi post, ki so se ga držali tako predvojni liberalci kot klerikalci.

Pred kosilom in po njem se je obvezno molilo. Zvečer tudi rožen venc.

Za glavno jed so marsikje imeli krompir na žup. Mleka so popili bolj malo, raje so imeli kislo mleko, ki se je še posebej prileglo v popoldanskem času.

Kruh se je pekel vsak teden.

In zakaj mi je ob raziskovanju medsebojnih odnosov mar tudi za hrano?

Odgovor je zelo preprost: zato, ker že od nekdaj velja, da gre skoraj vsaka ljubezen tudi skozi želodec.


Poti ljubezni so bile včasih zamotane in trnove

Mladi so imeli bolj malo priložnosti za srečevanja na samem; če že, so bili v pogovoru nerodni in si pogosto niso znali povedati tistega, kar jim je v resnici ležalo na srcu.

Marica (1932) je odraščala v manjšem zaselku, v katerem so vojne vihre moški del prebivalstva zdesetkale. Z mamo sta živeli na manjši kmetiji, garali od jutra do večera in – rečeno po domače – bolj slabo sta se znašli, tako da sta bili bolj lačni kot siti. Njeno telo je bilo zgarano in shujšano, o prsih ni bilo sledu. Bližala se je petdesetemu letu, ko so skozi vas napeljevali vodovod. Eden od delavcev je težko prenašal ločitev od žene, ki jo je pustil doma na jugu. Nekoč jo je pričakal v hlevu, ko je prišla molst. Vzel ji je nedolžnost, obenem pa ji je zaplodil hčer. Nosečnost se je zgodila zadnji trenutek, saj je po rojstvu otroka nastopila precej zoprna mena, pa tudi menstruacija se ni več pojavila. Vaščani so le od daleč spremljali njeno matranje pri vzgoji hčere, zmajevali z glavami, pomagali pa ji niso dosti. Le opravljali so jo, to pa! Otrok, ki ni nikoli izvedel, kdo je bil oče, je odraščal samosvoje, precej divje. Ni še bila polnoletna, ko je imela mamo pod hudo kontrolo, vsak mesec ji je do zadnje pare pobrala že itak skromno kmečko pokojnino, nazadnje pa je z izposojanjem denarja kočuro, v kateri sta živeli, spravila pod hipoteko. Mati je morala iti za deklo k neki ženski, da jo je negovala, hči pa ji je še dolgo zatem pošiljala za vrat upnike.

O Albertu, ki je bil rojen okoli leta 1910, sem slišala več različnih zgodb. Bil je siten možakar, ki bi rad imel vse pod komando. Če mu ni zmeraj uspelo, je grozil, da se bo fental, potem pa »bodo že videli«. Dolgo časa so ga žena in otroci imeli nenehno na očeh, ker so se bali, da si res ne bo kaj storil. Potem pa so se naveličali, saj so uvideli, da jim le grozi, nič drugega. Nekoč je nekje prebral, da si mora moški, ki noče imeti več otrok, oneta vsak večer namazati s kačjo mastjo. To je res naredil, kljub temu je bila žena spet, že devetič zapored, nosna. Bil je prepričana, da ne z njim, četudi sta vsak večer skupaj legla v posteljo. Otrok, ki je bil na poti, ga je strašno žrl, in potem je, ne da bi komu kaj omenil, vzel štrik in se obesil na drogu za svinjakom, kamor so na zimo obešali prašiča, ko so ga nameravali zaklati.

Včasih so imeli ob vseh večjih praznikih v Žireh sejme. Na njih so prodajali tudi žirovske kruhke, ki so bili okrašeni z bravčkom. Na kruhek so bili pritrjeni z rož'co.

Na teh bravčkih so bili napisani verzi, in če so fantje izbrali pravega, so z njim svojemu dekletu brez truda povedali vse! To dokazujejo naslednji verzi:

Tebe večno bom ljubila,

četudi te nikdar ne bom dobila!

Lepšega na svetu ni,

kakor je ljubezen.

Da se mi ne pokvari,

moram biti oprezen.

Fantič, čin, čin,

si grabežev sin,

ponoči v vas hodiš,

podnevi ležiš.

Okence zapirala bom,

rajši ostanem samica,

kakor izgubljena devica.

Žirovski kruhki so bili nekaj posebnega. Prodajali so jih predvsem na sejmih, v Žireh jih je bilo na leto pet. Najbolj znan je bil živilski sejem ob sveti Uršuli na mestu, kjer danes stoji osnovna šola. Po izdelovanju žirovskih kruhkov je slovela Reza. Delala jih je na roko, zato je bil vsak malo drugačen. Po tem so se tudi razlikovali od loških, ki so nastajali v za to namenjenih modelih.

Kljub sramežljivosti, ki je bila še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zelo lepa in zaželena čednost, so vseeno našli načine, s katerimi so poudarili tudi bolj žgečkljive in konkretne zadeve, ki so se dotikale intimnih odnosov med moškim in žensko.

Zelo znane so Lukove besede, s katerimi se je drugim ženskam dobrikal, medtem ko je bila njegova tik pred porodom: »Jaz imam gorko peč, pa gor ne smem.« To je pomenilo: Babo že imam, babo, pa kaj, ko ni za nobeno rabo.

Štrusov oče pa je v šali komentiral: »Škoda razora, da prazen leži.«

Možje so se s svojimi sposobnostmi zelo radi pohvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj gajsen med njimi:

»Jest sn pa tuk duobr, de bi bil za cila Stara vas!« (V enem popoldnevu bi zadovoljil vse ženske v Stari vasi.)

»Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!«

S tem pregovorom mi je polnila ušesa tudi moja mama. Zahtevala je, da sem bila doma najkasneje ob pol desetih zvečer. Bila je gluha za vsa dokazovanja, da se pravo razpoloženje takrat šele pričenja. Če sem le preveč trmasto vztrajala pri svojih argumentih, sem za nagrado potem poslušala že stokrat povedano zgodbo o tem, kako so bila dekleta iz njene generacije (z njo vred) poštene, da niti razmišljale niso o tem, da bi obiskovale mesta pregrehe, kjer se je plesalo, pilo in otipavalo. Če so že kdaj šle, so bile z njimi ali starejše sestre, tete ali sosede.

Poštenost je bila namreč največja dota, ki jo je dekle prineslo v zakon.

Seveda sem bila takšnih zgodb do vrh glave sita, vseeno pa so imele eno zelo dobro plat. Zaradi njih sem se – več desetletij kasneje – lotila raziskovanj, s katerimi sem želela dokazati, da je imela tudi t. i. poštenost z začetka 20. stoletja več obrazov.

V času različnih del na polju (pletev korenja) so ženske, ki jih je bilo več na kupu, pogosto rade tudi pokvantale oziroma pošimfale moški svet.

Ena takšnih strupenih puščic se je glasila: »Ko bi moški rodil, pa da bi bil otrok velik le kot cigaret, bi to naredil samo enkrat v življenju …«

Čeprav so bili moški zaradi težaškega dela prezgodaj postarani, zgarani, pogosto so postali še pred petdesetim letom puklasti, na nogah so dobili izstopajoče žile, prsti na rokah so bili skrivenčeni, so se ženske prav zaradi visoke tolerance pri prenašanju bolečin čutile večvredne. Zgodilo se je celo, da so moški pomoč pri rojstvu otroka prepustili hčerki, ker so se sami sebi zdeli prešibki.

Skoraj legendarna je zgodba o Luciji in Gašperju. Ona je bila gruntarska hči, edinka, kar je bilo za čase med obema vojnama skoraj redkost. On pa je bil hlapec na kmetiji. Med njima se je vnela ljubezen, ki sta jo morala zaradi različnega socialnega statusa skrivati. Vseeno pa domači izvedo za njuno zvezo. V veliko pomoč pri »izdajstvu« so bile vaške čenče. Gašper je moral oditi, Lucijo pa so še tisto leto na silo poročili z nekim kmetom, vdovcem. Četudi je bil mož dober do nje, ga ni imela rada, zato je bil njun zakon poln bolečine. Vseeno jima je nekako uspelo, da sta zaplodila otroka. Popadki so se pričeli ravno na dan, ko je šel Lucijin mož po prašiče v Slavonijo. Ženske, ki so ji prihitele na pomoč, so hitro ugotovile, da se je otrok zagozdil v medenici in da ji ne bodo mogle pomagati. Potem pa se je ena spomnila, da je bil Gašper zelo vešč pri njihovi kravi, ko ni mogla skotiti. Menda je fant takoj pritekel na pomoč. Naredil je vse, da se je otrok rodil živ in da Lucija pri porodu ni umrla.

Ko je novorojenka zajokala, so se vsem tekle solze sreče.

»Novopečenemu očetu sprva ni bilo prav, da mu je prav Gašper rešil ženo, a je bil pošten človek in se mu je iskreno zahvalil za pomoč,« mi je pripovedovala ena od žensk, ki so bile zraven.

Potem pa je še dodala: »Čez kakšno leto se je pričela druga svetovna vojna in Gašperja so mobilizirali v nemško vojsko. Padel je pri Smolensku, kjer je na tamkajšnjem velikem pokopališču nemških vojakov tudi pokopan.«


Nekatere ljubezni so bile tudi srečne

Marija pripoveduje, da jo je Jože pričel osvajati, ko je štela komaj petnajst let. To so bili drugačni časi in tudi dekleta so bila zrela veliko prej kot danes. Prihajal je na obiske in zmeraj vprašal, če imajo zanj kakšno delo. Mlajši Marijini sestri, ki je imela štiri leta, je prinašal bombone. Zato je bila zelo navezana nanj in nenehno je spraševala, kdaj pride »moj Jože« na obisk.

Starši so ga počasi sprejeli, kot da je njihov. Velikokrat je ostajal do desetih zvečer, a ko so šli starši spat, je moral oditi. Nekega dne sta se dogovorila, da jo bo prišel obiskat okoli ene ponoči. Računal je, da bodo takrat starši že zaspali. »Potrkal bom na okno, ti mi boš odprla, potem se bova na hitro poljubila,« ji je zašepetal.

To se je res zgodilo.

»Takrat, ko so se najine ustnice dotaknile, sem v sebi začutila ljubezen z vso silovitostjo, katera me je potem prevevala vse življenje. Spominjam se, da se je takrat, ko je odhajal, nekje spotaknil in je zaropotalo. Hitro sem skočila v posteljo, naredila sem se, da spim. Očeta je ropot prebudil, stopil je na prag pogledat, kaj je. Jože je bežal okoli hiše, da ga oče ne bi dobil. Tako je hitel, da je padel v jamo za žganjekuho. Pozneje mi je povedal, da je bil moker od glave do peta. Prav zasmilil se mi je. Je pa le pravočasno izginil izpred očetovih oči. Oče mu je sicer sledil, ker je mislil, da je tat, a ni videl, kdo je. Mene je pa vseeno zbudil, češ če jaz kaj vem o tem. Seveda sem zanikala, ker sem se bala, kaj bo rekel.«

»Že ko sva se spoznala, je bil pogosto bolan. Od rojstva je imel srčno napako, zato tudi ni služil vojske. Mama me je velikokrat opozorila, naj bom previdna. Nisem je niti slišala, saj sem živela v trdnem prepričanju, da ga bom pozdravila z ljubeznijo. O, kako sem se zjokala, ko sta mi starša zaželela srečo! Potem sem se malo umirila, a so solze vnovič planile na dan, ko so mi ob slovesu od doma brali poslovilno pismo. Še danes ga hranim … Ko sva si izmenjala prstana, obljubila zvestobo in pomoč drug drugemu, me je pri srcu močno stisnilo. Jože me je po tihem vprašal, ali me zebe, ker sem tako pobledela. Odgovorila sem, da ne, pa je bilo takoj dobro in je bil potolažen. V tistem trenutku sem že pomislila, kaj naju še čaka … Pred očmi sem imela predvsem lepe stvari …

No, še malo ženskega dodatka: oblečena sem bila v oblačila bež barve in na glavi mi je tičal klobuček.

Ko smo se po poročnem kosilu v dobrem razpoloženju peljali proti domu, se je nenadoma zgodila prva smola. Doživeli smo karambol, a na srečo ni bilo hujšega in tudi šofer je bil toliko zbran, da smo lahko šli kmalu naprej.

Za poročno noč sem pripravila spalno srajco, prineseno iz Italije. Želela sem imeti svileno in čipkasto. Bila je v svetlo modri barvi, a zelo hladna na otip. Če ne bi bilo moža, bi zagotovo zmrznila. A takrat, ko te mož prvič objame, so take malenkosti nepomembne.

Prva skupna noč, ki je nato sledila, je bila nepozabna …

Ko sva se zbudila, sva lahko pričela sama gospodinjiti. Zanimiv občutek. Nič več nisva bila le on in jaz, sedaj sva bila eno. Zakonca.

Dan sva preživela tako, da sva šla k njegovim na kosilo, k našim pa na večerjo.

Z roko v roki sva, korak za korakom, pričenjala skupno življenje.

Sestre so me prihajale obiskovat, vsak dan so me spraševale, če sva že kaj naročila. Vse jih je zanimalo, še posteljo so si šle ogledat. Mlajša je rekla, kje imaš pa tisto cunjico za obrisat. Stara je bila enajst let in ji ni bilo nerodno vprašati … Skoraj bi se v tla vdrla od zadrege!

Bila je huda in mrzla zima, stanovanje ni bilo udobno, toda grela je naju ljubezen. Dva meseca po tistem, ko sva se poročila, sva se že odločila za prvega otroka.

Po enem mesecu mi je bilo včasih malo slabo. Rekla sem možu: »Verjetno bo držalo, da sem noseča.« K zdravniku še nisem mogla na pregled, čutila pa sem, da se v meni dogajajo spremembe. Nosečnost je potekala v redu, brez problemov, veselila sva se otroka, težko sva pričakovalo njegovo rojstvo. Ko se je pričel v meni premikati, so bili to za naju najlepši trenutki. Začutila sva, da v najino življenje prihajajo spremembe, ki so bile neskončno lepe, težko pričakovane in sladke.

Imela sva veliko dela, toda vsak večer sva si vzela čas, da sva opazovala prve znake premikanja. Mož je dal glavo na trebuh, tiho poslušal, le včasih je zašepetal, da se čuti nekaj »nenavadnega«. Ko je otroček prišel brcati, nama je bilo to v veliko veselje! Mož je zmeraj trdil, da bo zagotovo nogometaš, ker ima močne udarce.

Končno je napočil dan, ko so prišli popadki. Morda je bilo v tistih trenutkih kaj nervoze, ne spominjam se. Vem pa, da sva oba komaj čakala, da svojega prvorojenca drživa v naročju. In ko je prišel na svet, ne morem opisati, s kakšnim veseljem sva ga sprejela.

Saj veste, v življenju pride marsikaj, in karkoli se je hudega zgodilo, sva se ob otrocih potolažila, saj mala bitja dajejo veliko moči in dobre volje, zanje praktično živimo in na njih gradimo lepše življenje. Že majhne sva uvajala v delo. Če ne drugega, so morali pospravljati za seboj postelje. Ko so hodili v šolo, sva jim naložila še kakšen opravek več. Nikoli ni bilo težav, sploh se niso branili dela. Bili so skromni in zadovoljni, vsega, kar sva jim lahko dala, so bili veseli.

Med odraščanjem so se tudi česa porednega domislili. Nekega dne smo se pogovarjali, da v skrinji ni več mesa pa da ga tudi kupiti ne moremo.

Bili so sami doma, pa jima je šinilo v glavo misel, da bi bilo dobro, če bi nalovili polhe. Poklicali so sosedovega fanta, ki je bil že starejši, da bi jim pomagal. Rečeno – storjeno! Nalovili so jih precej, in ker niso poznali »postopka«, kako jih pripraviti, preden jih dajo v zamrzovalno skrinjo, so polhe lepo zapakirali v vrečke kar s kožo vred. Z velikim veseljem so me dočakali, da pridem domov in potem so mi vzhičeno pokazali, koliko mesa imamo v skrinji. Bili so prepričani, da jih bom pohvalila, in nestrpno so čakali na te besede … Nisem vedela, kako naj ukrepam. Ali nas se jezim, smejim …

Nekaj časa sem bila tiho, razmišljala, potem pa smo se usedli in pogovorili. Razložila sem jim, kaj je bilo narobe, razumeli so in kasneje se nič podobnega ni več zgodilo. Kregati si jih pa nisem upala: v silni vnemi, da pomagajo, so bili preveč veseli.

Žal je bil mož bolj rahlega zdravja. Pogosto je moral tudi v bolnišnico. Če smo le mogli, smo ga obiskovali. Nekoč so moji fantje želeli naloviti rib, da bi mu jih nesli za priboljšek. O tem, kaj se jim je motalo po glavi, nisem nič vedela. Bili smo že oblečeni za odhod, naročila sem jim, naj me počakajo pred hišo, da bom takoj prišla, ker se nam je že mudilo na avtobus.

Ko sem čez nekaj minut stopila na prag, ni bilo nikjer nikogar.

Klicala sem jih, toda nič ni pomagalo. Kot bi se vdrli v tla! Sanjalo se mi ni, da so bili ravno tisti trenutek skriti pod žago. Zagledali so policaje, ki so se jim približevali, mislili pa so, da so prišli ponje, ker so pred tem nalovili nekaj rib.

Nestrpno sem jih iskala, vendar zaman. Začelo me je že skrbeti, ko so kar naenkrat pokukali izza vogala, vsi umazani od žaganja in pajčevin. Nisem vedela, kaj naj naredim. Najprej sem jih odvlekla v kopalnico, jih očedila, preoblekli so se in k očetu smo odšli šele sredi popoldneva.

Ribe niso odšle z nami, ostale so doma, v hladilniku, saj jih oče takrat še ne bi mogel jesti. Fantje so mu povedali, kako so ga hoteli osrečiti, slišano pa ga je zelo ganilo, saj je bil vesel, da so mislili nanj in na to, kako bi ga razveselili.

Zmeraj, ko sva legla v posteljo, sva se poljubila in se držala za roke. Morda drugi o najinih nežnostih niso vedeli, a so bile nenehno prisotne. Še potem, ko je že bil zelo bolan, pa je včasih stresal jezo ali pa bil siten brez potrebe, sem to plat najinega odnosa spregledala in naredila vse, da se je pomiril in me potem hvaležno pogledal …«

Simon je bil ob koncu vojne star sedemnajst let. V vasi, kjer je odraščal, so bili naklonjeni domobrancem. Odrasli moški so končali pod partizanskimi streli, redkim srečnežem je uspelo pobegniti na varno. Vdov, ki so ostale same s kopico otrok, je bilo več kot preveč.

»Nekoč je nekdo potrkal na vrata, in ko sem jih previdno odprl, sem pred seboj zagledal Rozalijo. Prosila me je, če lahko vstopi. Mama je sedela za mizo pri Bohkovem kotu in zbirala fižol. Obiskovalka je bila malo v zadregi, a me je le vprašala, če bi jo vzel za ženo. Postalo mi je nerodno, kajti med nama je bilo kar nekaj let razlike. Razložila mi je, da bom prišel k hiši kot gospodar, ne kot hlapec. Preden je odšla, me je še enkrat pogledala in prosila, naj premislim. Mama je še tisti večer pričela moliti za zdravo pamet, da se bom pravilno odločil. Čez kakšen teden se je Rozalija oglasila še enkrat, takrat pa sem ji že lahko rekel, da bova sklenila poročno pogodbo. Bilo mi je tesno pri srcu, saj sem se bal vaškega opravljanja. Toda časi so bili težki in kruti, ljudje so naju razumeli in podpirali. Poroka je bila skromna, župnik naju je oklical enkrat za trikrat. Preselil sem se na nov dom, toda z ženo še vsaj eno leto nisva spala v isti postelji. Nekako nisem mogel, Bog mi pomagaj. Vseeno sem se nanjo navezal, saj je bila zelo dobrega srca in tudi otroci, ki jih je imela iz prvega zakona, so bili lepo vzgojeni in so jo spoštovali. Potem pa me je nekega večera mladost le zvabila k njej. Kar lepo je bilo, zadovoljen sem bil. Njej je bilo 31 let, meni pa malo manj kot devetnajst, ko se je nama rodil prvi otrok. Bil je sin, njega sva potem tudi določila za naslednika. Usoda nas je zelo tepla, saj so bile politične razmere takšne, da smo bili mi, ki smo partizanstvu obrnili hrbte – frdamani. Država nam je ukradla svet, na katerem so postavili šolo, pobrala pa nam je tudi precej rodovitne zemlje. Otroci se niso smeli šolati, učiteljica na vaški šoli, bila je precej zavedna, pa jih je odkrito sovražila in zaničevala. A smo bili trmasti, pokončni Slovenci, nikoli nisem bil prodana duša. Bolj ko nas je oblast stiskala za vrat, bolj je rasla naša samozavest! Z ženo sva imela lep zakon, veliko ljubezni sva užila, žal je prezgodaj umrla. Še danes žalujem za njo, sem pa hvaležen usodi, da je naju združila.«

Martin (1928): »Nikogar ne smemo obsojati! Včasih se mladi niso ženili zaradi ljubezni, temveč zaradi »grunta na grunt«, kar je pomenilo, da so starši izbirali takšne ženine oziroma neveste, ki so s seboj prinesli dovolj dote, da se je kmetija povečala. Moja mama je znala brati, pisati in nekaj malega računati. Bila je zelo lepa ženska, malo večja od svojih vrstnic. Pravili so mi, da je imela rada nekega Ludvika, ki pa ni bil zadosti dober zanjo. Imel je lep glas in vsako nedeljo je njegov bariton donel po cerkveni ladji. Potem pa se je morala poročiti z mojim očetom. Menda so jo na silo vlekli k poroki in ohcet, ki so jo pripravili, je bila ena najbolj žalostnih. Oče je spal na špampetu v kamri, mama pa v gorenji sobi. Kadarkoli ga je slišala, da je šel po stopnicah, je začela na ves glas jokati in klicati Marijo na pomoč. A oče jo je imel zelo rad in je bil potrpežljiv z njo. Po mojem rojstvu se je tudi on preselil k njej in potem sta si bila zelo blizu in zelo nežna drug do drugega. Še zmeraj imam pred očmi prizor, kako je oče zjutraj, preden smo šli v nedeljo k maši, zavezal ruto pod njeno brado. Gledala sta se v oči in vem, da sta se imela rada. Vsako nedeljo po maši sta šla na obhod po njivah. Gledala sta, kako raste, kje bi bilo treba še kaj postoriti. Pogovarjala sta se o strokovnih temah in očitno je bilo, da je oče znal prisluhniti tudi ženi.«

Elizabeta se je pri 91 letih še zmeraj spominjala svoje stare mame, ki je skrbela zanjo po tistem, ko je mama ušla z drugim.

»Moja mama se je poročila zelo mlada. Bila je precej razvajena in takrat, ko je prišla na možev dom, ni znala ne kuhati ne prati perila. Pripovedovali so mi, da je oče obešal perilo, in to pozno zvečer, ko so že vsi spali. Mama je kričala nanj, če je le mogla. Vsa vas se je norčevala iz njega, ker je bil takšna šlapa. Po nekem čudežu je vendarle zanosila in me rodila. Ne vem, kaj je bilo narobe, a ni me marala ob sebi, zato me tudi dojila ni. Če ne bi bilo stare mame, bi umrla od lakote. Mama me je kar pustila in šla po opravkih. Neke nedelje se je menda izgovorila, da je bolna, zato ni šla k maši. Svoje stvari je spravila v culo in izginila. Oče se je zaprl v kamro in stara mama se je bala, da si bo kaj naredil.

Imela sem zelo lepo otroštvo, saj sta me imela zelo rada, oče me je naučil igrati na citre, s staro mamo pa sva nenehno prepevali slovenske ljudske in cerkvene pesmi. Potem se je oče vnovič poročil. Ko je nova mama prišla k hiši, sem jo pričakala na pragu, v roki pa sem imela marjetice, ki sem jih sama nabrala. Stopila je k meni in me objela ter rekla, da bom poslej njena hči. Kadar smo sedeli pred hišo, sta se oče in mama zmeraj držala za roke. Če je prišel kdo mimo, sta skočila narazen. Zmeraj, ko je bil kakšen praznik in smo imeli semenj, je oče prinesel domov darila za ženo, zame in staro mamo. Pozneje, ko sem odrasla, mi je mama pogosto posodila svoje najlepše spodnje hlače.«

Anini (1935) najlepši spomini segajo v čas druge svetovne vojne. Njeni starši so bili bogaboječi in neopredeljeni. Če so prišli partizani, so jim pobrali vse, kar so videli, če so prišli ta beli – prav tako. Otroci se med seboj niso obiskovali, ker se nikoli ni vedelo, kdo od sovražnikov se bo prikazal izza vogala. So pa zato komaj čakali, da so lahko šli k maši, kjer so se družili in po obredu – skupaj s starši – tudi malo postali in se špegali izza širokih ženskih kril.

»Spominjam se, bilo je na cvetno nedeljo. Ata mi je naredil veliko butaro, na vrh pa je privezal jabolko. Upala sem, da bo tam visela pomaranča, a je ni bilo mogoče dobiti. Stara sem bila osem let, imela sem dve dolgi kiti, ena je bila malo krajša od druge, ker me je brat zaradi nagajivosti ostrigel. Janez, s katerim smo bili v daljnem sorodstvu, je imel skoraj trimetrsko butaro. Vsi so se mu odmikali, ko je šel po sredi cerkve. Nenehno sem ga opazovala, saj se mi je zdel zelo lep fant. Maša je bila zelo dolga, tiščalo me je lulat, komaj sem zdržala, da se nisem v hlače. Takoj ko je bilo mogoče, sem odhitela iz cerkve in se po nesreči zaletela vanj ter se spotaknila. Padla sem ravno na nos, da mi je pričela teči kri. Janez je izročil butaro svojemu bratu, potem pa mi je pomagal na noge. Ne bom pozabila njegovega nasmeha, ko mi je šepnil, da naj se kar potolažim, ko bo velik, bo prišel pome, da se bova poročila in bo do konca življenja pazil name. Že s šestnajstimi leti sem šla delat v Alpino, kjer sem ga – po dolgih letih – spet srečala. Jaz ga nisem prepoznala, on pa me je. Ko sva se srečala na stopnicah, je dregnil svojega kolego in pomignil proti meni, no, poglej, to je pa tista, kateri sem obljubil, da se bom z njo poročil. Zardela sem kot kuhan rak, vendar se je njegova obljuba čez tri leta izpolnila. Poročila sva se, si zgradila hišo, imela tri otroke, danes pa naju razveseljuje sedem vnukov.«

Katarina (1939) sodi med tiste srečnice, ki se lahko pohvalijo, da so si izbrale pravega moža, s katerim so bile vse življenje srečne.

Takole pripoveduje: »Pogosto, ko sem zelo sama in samotna, razmišljam o njem. Vsako jutro sem ga prijela za roko in mu zaželela vse dobro, njegov nasmeh pa je pobožal mojo dušo in mi dal moči, da sem se spoprijela tudi s težavami, ki jih ni manjkalo.

Bila sem zelo mlada, ko sva se srečala, se zaljubila in si obljubila, da si bova delila dobro in slabo. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se tako odločila. Mož Jože je bil od mene pet let starejši. Najmlajša sestra mu je umrla pri štirih letih. Imel je še šest bratov in eno sestro.

Ko sva pričela hoditi, sem nekako izvedela, da ima zelo rad kurja bedra. Med kosilom svojega kosa nisem pojedla, na skrivaj sem ga shranila zanj. Pri tem me je zasačila mama in zmajala z glavo. Jože mi je bil zelo všeč, verjetno zaradi skromnosti, dobrote in spoštovanja do vseh. Starši so nama dovolili, da sva postala najprej prijatelja.

Mama mi je rekla: 'Da boš pametna, za vse, kar se lahko zgodi, saj veš, da si še zelo mlada …'

Biti pameten ni bilo tako preprosto. Starše sem zelo spoštovala, zato sem jih ubogala.

Nekega dne se je zgodila višja sila in jih nisem več mogla …

Drugače sva pa hodila po takšnih poteh, ki niso zapeljevale v greh: v kino, na tečaje, tudi plesne. Z odliko sem opravila kuharskega, šiviljskega, tudi tečaj prve pomoči. Ves teden sem se trudila, da sem doma čim več pomagala, da sem v soboto lahko bila z njim. Izhod sem imela le do polnoči. Vozil me je na kolesu, na štangi, pa je bilo ravno tako dobro. Zgodilo se je, da se je kolo pokvarilo ... Takrat sva šla peš, šlo je bolj počasi, a je bilo vseeno zelo lepo …

Najino druženje je trajalo sedem let, osmo leto sva začela razmišljati o poroki. Bila sem zelo resna, skoraj preveč. Vse proste ure sem namenila njemu – edinemu.

Pošteno povedano, on je šel včasih s fanti ven – sam, brez mene. Zmeraj sem ga počakala doma. Mislila sem, da je tako prav. Leta 1959 sva se odločila in začela pripravljati vse potrebno za poroko. Najprej je zaprosil moje starše, če me lahko odpelje od hiše. Po kosilu smo si nalili mošta in smo se o marsičem pogovarjali. Tudi o tem, da bova midva naslednje leto skupaj. Takrat je Jože prišel z besedo na dan. Povedal je, da me prosi za roko, če lahko. Meni je trepetalo srce, trenutek se mi je zdel zelo svečan, skoraj popoln. Starša sta se za trenutke spogledala in privolila.«

Slavka (1936): »Včasih se je govorilo, da je tisti fant, ki ima velik nos, tudi sicer zelo obdarjen. Pisalo se je že leto 1953, ko se je prišel v Žiri, v Alpino, učit Jakob, ki mi je prav zaradi nosu padel v oči. Samo tega ne, sem si govorila, če je povsod tako ogromen, me bo še raztrgal. A se zarečenega kruha človek hitro naje! Ko sva se že malo bolje poznala, je seveda hotel od mene že malo več, kot sem mu bila pripravljena dopustiti. Pa si nisem upala, ker me je bilo groza zanositve. Toda on je vztrajal, da bo vse dobro. Tako sva skupaj iznašla način, ki je bil nama obema zelo všeč. Rekla sva, da se greva drgnit. To je pomenilo, da sva bila sicer gola, a sva na sebi obdržala spodnje perilo. Za vsak slučaj. Lahko sva počela marsikaj, bilo nama je tudi zelo lepo, vseeno pa sem šla potem k poroki nedolžna. Tak način združevanja sva prakticirala tudi med menstruacijo in kasneje, ko on že ni več mogel. Mislim, da sva se imela lepo, njegovo bližino sem potem, ko je umrl, pogrešala tudi zaradi takšnih intimnih trenutkov.«

Lojzka (1926): »Svojih staršev se zelo rada spominjam. Mama je bila bolj majhna, čokata, imela je zelo močne roke. Bila je sposobna dvigniti voz, če je tako naneslo. Oče je bil lep moški, rad je pel in tudi sicer je bilo pri naši hiši precej veselo. Ni bil pa za kakšno delo, to pa ne. Mama mu je večkrat rekla, da bi bil dober za župana, ker je imel namazan jezik. Potem pa se je pričela prva svetovna vojna, šel je na fronto. Mama je kmalu po njegovem odhodu rodila in življenje je teklo dalje. Ker ni bilo denarja, je morala prodati njivo. Potem pa se je vrnil oče, a bil je bolan zaradi krogle, ki mu je obtičala blizu kolena, tudi invalid. Začel je piti, zaradi njegovih dolgov pa so iz hleva odhajali repi. A mama ni nikoli pokazala, da ji to ni prav. Je že takšna božja volja, je govorila tudi takrat, ko je nosila mene pod srcem. Ko sem se rodila, je oče ostajal z menoj doma in me čuval, mama pa je namesto njega opravljala vsa moška dela.«


Koliko časa je ljubljenje trajalo

To je vprašanje, ki vsaj na videz ni pomembno, pa je za razumevanje spolnosti v obdobju, o katerem pišem, bistvenega pomena.

Vedeti je treba, da je bila združitev namenjena dvema ciljema: oploditvi in zadovoljitvi moških nagonov. Ženska in njeni užitki niso bili pomembni. Še več: o njih nihče ni niti razmišljal. Večina mojih sogovornic je trdila, da je možev skok trajal komaj kaj več kot pet minut.

Če je trajalo dlje, je že pomenilo, da je bil dedec zanič, ker mu ni takoj prišlo, ženskam pa so dodatne minute ustrezno podaljšale posteljne muke.

Kaj je to orgazem, se ženskam ni niti sanjalo. Odnos je bil praviloma zelo boleč, saj mož zlepa ni poskrbel, da bi uživala tudi žena.

Vse skupaj je potekalo približno na način, kot je opisovala Micika (1923): »Mož je ženi ukazal ali samo nakazal, kaj bi rad. Žena je poslušno povlekla krilo navzgor (vedeti je treba, da spodnjih hlač niso nosile), mož je spustil hlače, povezane z vrvico, na tla, se ulegel nanjo in na hitrico opravil. Žena je morala ležati pri miru. Mož je bil, tako kot vsi drugi, prepričan, da lahko aktivno sodelujejo samo lahke ženske. Vsakič, ko se je spravil name, je moral tisto (seme) spustiti noter. Bog varji, da tega ne bi storil! To bi bil velik greh! Spominjam se, da me je enkrat k sebi poklical župnik in me vprašal, kaj se pri nas dogaja, ker že več kot dve leti nisem zanosila. 'A moža morebiti siliš, da ga potegne ven?' je kričal name. Bila sem vsa trda, toda pri vsem, kar mi je bilo sveto, sem mu prisegla, da tega ne počnem. Možu tudi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se zaradi mene odrekel užitku!«

»Naša mama je bila zmeraj tepena, kadar se očetu ni hotela vdati,« so mi razlagali mnogi sogovorniki o na videz preprostih, a obenem silno zapletenih odnosih, ki so vladali med starši.

Lucija (1922): »Oče je prišel zvečer v hišo in na poseben način pogledal mamo. Ta je odkimala in se skrivala med otroki. Potem je odšel ven, se vrnil z gajžlo in udaril po njej. Izmikala se je, kolikor se je dalo, potem pa je v želji, da zavaruje otroke, zbežala proti kozolcu ali še dlje. Toliko časa sta tekala drug za drugim, dokler se nista upehala. Očeta je verjetno gnala strast, v mami pa je bilo polno strahov pred ponovno nosečnostjo. Oče je med tekom na mamo nekaj časa kričal in jo zmerjal, nekaj časa jo je prosil. Na koncu je zmeraj zmagal in dosegel svoje. Ko sem bila starejša, sem večkrat slišala sosedo, ki je rekla moji mami: 'Kako si ti neumna. Ulezi se in mu nastavi, pa boš imela nekaj časa pred njim mir …'«

Pravica do ženinega telesa je bila v moških močno zakoreninjena. Med ljudmi še zmeraj živi zgodba o Gašperju, ki se je pred sopivci v gostilni Pri Bahaču v Žireh rad pohvalil: »Tudi če bi imel vlak zapeljati čezme, ne bi šel dol z nje.«

Nekateri zakonski pari zaradi pomanjkanja prostora ali pa kakšnih drugih razlogov niso spali skupaj. Vendar so se po nekaterih njim znanih skritih znakih zmeraj sešli, ko je bila moška potreba prehuda: ali v delavnici, kjer je spal mož, ali na peči, ko so otroci že legli k počitku. V poštev so prišli tudi drugi kraji – odvisno od tega, kaj in kako je ukazal gospodar.

»Naš oče,« je vedela povedati ena od sogovornic, v času pripovedovanja je imela 87 let, »je zjutraj prišel iz delavnice (potem ko je šel lulat), stopil k mami, ki je z nami ležala za pečjo, in rekel šššššššš.

'Če že glih moram, pa grem,' so odgovorili mama in odšli z njim v delavnico, vendar so se zelo hitro spet vrnili nazaj.«

Seveda so bile med zakonskimi pari tudi izjeme. Možje, ki so bili do žen pozornejši, nežnejši, takšni, ki so znali izkazovati ljubezen, so pri ženskah na vasi, kar je čisto razumljivo, vzbujali nevoščljivost. To pa je bil tudi razlog, da so se iz njih norčevali in jih poimenovali copate.

Tako je ena od nevoščljivk rada potarnala: »Oh, kak se mate lep, ko se lahk lubimkate. Našn pa je sam zaplazl, pa je bl.« (Kako se imate lepo, ker se imate radi! Našemu se pa samo dvigne in že je – konec.)

Počasi, zlasti po prvi svetovni vojni, ko so se informacije o spolnosti bolj svobodno pričele pretakati med ljudmi, se je že vedelo, da ga mora moški, ki ne želi zaploditi otroka, potegniti ven. Tisti – razsvetljeni – so radi zafrkavali nekega reveža z osmimi otroki:

»Ja, posluš, Pavle, kak de maš osm atruk, vsak lit enga nardiš, a na znaš tizga dilat? A ga ris na znaš dacajta van pategnt?«(Poslušaj, Pavle, kako to, da imaš osem otrok, vsako leto narediš enega, a ne veš, kako se te reči dela? Ga ne znaš pravočasno potegniti ven?)

Ženske so imele spolnost za eno hujših pokor, ki jim jih je naložil Bog. Zato, da bi jih možje pustili pri miru, so bile pripravljene storiti marsikaj.

Eden dobronamernih nasvetov, ki se je širil od ust do ust, se je glasil: » Če ba tuj didc še kar naprej sikn, se njehaj umivat. Ka baš tuk smrdila, de ti nou magu prit bliz, baš rišena …«(Če te bo mož še kar naprej nadlegoval, se nehaj umivati. Ko boš zadosti smrdela, se te bo izogibal in boš rešena.)


Kaj je orgazem, se ženskam včasih niti sanjalo ni

Spolni odnos je bil praviloma zelo boleč, saj možje niso poskrbeli, da bi pri njem uživala tudi žena. Pravzaprav o tej plati intimnega odnosa niso niti razmišljali. Nikoli jih ni nihče poučil, da so pomembni tudi tisti občutki, ki jih doživlja ženska. Krščanska vera, s katero je bilo življenje prežeto, se o morebitnih ženskih užitkih ni nikoli pogovarjala drugače kot o »grehu«.

Ženske, ki jih je lastno telo kdaj izdalo in so ob kakšnem nehotnem dotiku doživele sladostrastje, so se ga morale spovedati.

»Vsakič, ko se je spravil name, je moral tisto (spermo) spustiti noter,« mi je razlagala Lucija (1921).

»Moj mož je bil doma s hribovske kmetije in je temu odnosu rekel gonjenje. Gonila se je tudi živina v štali, prizori med kravo in bikom pa so bili edino znanje, ki ga je imel o seksu. Veliko je čikal (tobak), zato je imel navado, da je nenehno pljuval. Okoli najine postelje je bilo na desetine prilepljenih in posušenih pljunkov, zdelo se mi je ostudno, če sem kdaj po pomoti stopila z boso nogo na kakšnega. Spominjam se najine poročne noči, tista reč mu je štrlela iz hlač, on pa je na glavi še zmeraj obdržal klobuk, ko se je spravil name. Izpod pazduh se mu je širil kisel vonj, podoben vonju silirane krme. Miren fant, ki sem ga poznala, se je spremenil v sopihajočo žival, katere me je bilo strah. Z vso močjo je zarinil vame, se izpraznil ter se že naslednji hip zvalil na posteljo. Tega, kako me je bolelo, ko mi je vzel nedolžnost, ne bom nikoli pozabila. Ko se je obrisal ob cujnco, se je usedel in začel govoriti o travniku, ki sem ga prinesla v zakon. Komaj sem zadrževala jok, krvavela sem, peklo me je kot še nikoli. Najraje bi ušla domov, če bi le lahko. Enkrat, dosti pozneje, sem o svojih bolečih težavah potožila teti, ki mi je svetovala, naj se vsak večer tam doli namažem z mastjo, da bom bolj voljna, ko se bo ulegel name. Bila sem ji zelo hvaležna, saj mi je bila prihranjena marsikatera muka. Niti enkrat nisem doživela užitka, niti enkrat! Najlepši trenutek v mojem življenju je bil tisti, ko mož ni zmogel več.«

Za Mico so govorili, da je šamar, kar je pomenilo, da je pol moški, pol ženska. Rasla ji je brada, ki si jo je vsak dan brila, pri tem pa ni bila ravno pazljiva, zato je bila po obrazu nenehno porezana. Bila je tudi ena redkih žensk, ki je pod dolgim krilom nosila moške hlače. Znala se je lotiti vseh kmečkih opravil, zelo vešča pa je bila pri mizarjenju. Bližala se je že štiridesetemu rojstnemu dnevu, ko so po vasi začeli govoriti, da se bo omožila. Ljudje so jo obirali in vlačili po zobeh, češ če bo vzela sebi enakega. Povedali so mi, da ne pomnijo, kdaj je bila cerkev tako polna kot na dan njene poroke. Še bolj pa so se čudili, da je vzela mlajšega od sebe. Bil je doma iz Prekmurja, in ker je govoril zelo hitro in v narečju, ga nihče ni razumel. V petih letih se jima je rodilo šest otrok, tudi dvojčki. Nekoč je možakar čistil vodnjak, padel je vanj in umrl. Mica je po tem dogodku slekla krilo in poslej so jo videli hoditi le v hlačah.

Njena sestra, ki je prav tako bila neporočena, mi je povedala, da je bila Mica bolj moški kot ženska. Zrasel ji je tudi manjši lulček, skozenj je tudi lulala. Bila precej gajsne sorte in se je, če se ji je zdelo, da je nihče ne vidi, med nogami drgnila. Ker so pri hiši vedeli, da je pol-pol, se zaradi tega ni nihče zgražal. Moškim je bilo itak dovoljeno veliko več kot ženski, četudi je bil ta samo polovičen.

Marjana (1922) je pripovedovala, da je imela zelo gospodovalno taščo.

»Že na poročno noč, ko sva se z možem umaknila v najino kamro, je trkala na vrata z različnimi izgovori, samo da je naju motila. Mož je bil zelo plašen, oba pa sva bila nevedna in sramežljiva. Zaspala sva šele proti jutru, ne da bi sploh kaj počela. Nedolžnost mi je vzel čez teden dni, ko je šla tašča zjutraj k šesti maši in sva vedela, da bova vsaj eno uro sama doma. Meni se je zdelo zelo lepo, pa tudi mož je bil srečen. Ko sva končala, se je kar zjokal. Ogenj je bil v strehi, ko je tašča videla, da sem nosna. Napila se ga je in razgrajala, češ da se samo kurbava, namesto da bi delala. Med drugo svetovno vojno so moža vzeli v nemško vojsko, jaz pa sem se z dvema otrokoma odselila nazaj domov, ker se ob taščinem sovraštvu in nagajanju ni dalo zdržati. Mož je ob bombnem napadu oglušel in ko se je vrnil domov, je bil rahlega zdravja. Vseeno je bil še dovolj pri močeh, da se nama je na začetku leta 1947 rodil sin. Takrat je tašča po vsej fari raznesla novico, da otrok ni možev, da so drugi hodili k meni in podobne grdobije. Če ti ni nerodno, potem ti bom zaupala še eno skrivnost: kadar me je želel imeti ob sebi, mi je rekel, če se greva malo drgnt. V nevarnih dnevih nisva šla do konca, ampak se je ulegel name, se drgnil obme, tako sva se izognila morebitni novi nosečnosti, hkrati pa sva se lahko imela tudi fajn.«

Ločitve so bile včasih tako redke kot sneg, ki bi zapadel sredi poletja. Vseeno pa je bilo zanimivo prisluhniti Jankovi zgodbi (1927).

»Rodil sem se na gruntarski kmetiji v bližini Kranja. Že desetleten sem šel služit. Kadar sem prišel domov na obisk, me niso bili prav nič veseli. Nekaj časa sem delal v kamnolomu mlinskih kamnov na Polici. Tam sem se spoprijateljil s Tonetom, doma je bil iz Poljanske doline. Imel je sestro, ki jo je brcnil konj in zato je bila precej gmejn (grda) na pogled. Ko mi je pripovedoval o tem, kaj vse bo dobila za doto, sem začel sanjariti, da bi se z njo oženil in srečno živel do konca življenja. Nekoč me je Tone vzel s seboj domov. Ko sem jo zagledal v kuhinji, me je mrzlo spreletelo. Res je bila grda. Obračala je glavo vstran, na njeno iznakaženost pa sem se kmalu navadil. Njen oče me je začel siliti, naj se poročiva. Vzela sva se leta 1957, ravno na moj rojstni dan. Poročna noč je bila velika polomija. Malo preveč sem ga popil, vseeno sem se spravil nanjo. Veste, konjsko kopito ji je zmaličilo nos, zato je pri dihanju iz sebe spuščala grozljive glasove. Poleg tega ni mogla zadrževati vode, še prej, preden sem končal, sem bil ves moker od njenega scanja. Pa bi še potrpel, če bi nama njen oče dal parcelo za novo hišo. Ni hotel. Lahko si mislite, s kakšno jezo in razočaranjem sem zvečer legel v posteljo! Bil sem mlad in zelo potreben, zato sem stisnil zobe in jo skoraj vsak večer napičil. Ko je strast minila, sem se sam sebi zagnusil. Počasi sem se naveličal, da sem pri hiši le za hlapca, tudi z ženo sva se nenehno prepirala, saj je vsako besedo, ki sem jo izrekel, odnesla očetu na nos. Ta ji je svetoval, naj me kaznuje s tem, da mi ne da. Potem sem spoznal neko žensko v Stražišču, ponoči sem pobral nekaj cunj in za zmeraj izginil. Ločil sem se samo civilno, cerkveno nikoli. Ženil se pa tudi nisem več.«


Bili pa so tudi drugačne in drugačni

Angela nikoli ni bila poročena. Ko je malo odrasla, jo je vzel k sebi brat duhovnik. Pri njem je živela več kot štirideset let. Pravzaprav so bila to njena najlepša leta.

»Za fanti mi je pa prepovedal gledati,« se spominja. »Če se mu je zdelo, da se kdo prepogosto smuka okoli mene, je takoj našel tisoč tadelnov, da ga je odgnal. Ti si namenjena višjim ciljem, mi je govoril in mi našteval vse grozote, ki bi me doletele, če bi šla od njega in se poročila. Ko sem bila mlada, mi je bilo včasih hudo. Šla sem v svojo sobico, ki sem jo imela v kleti, in se zjokala. Toda ko sem se spet zbrala, sem se začela sekirati zaradi svojega egoizma. Kdo bo skrbel za brata, če bi šla jaz stran, je glodalo v meni in v mislih sem ga prosila odpuščanja, ker sem sploh pomislila kaj takega.«

Fara je bila majhna, nekaj sto ljudi, treba je bilo skrbeti za zvonjenje, za čistočo, gospodinjstvo. Včasih je pazila tudi na otroke, ko so bili njihovi starši na njivi ali travniku. Tudi na Brezje so jo včasih peljali, enkrat na Svete Višarje. Takrat, ko so šli v Lurd, je bil njen brat bolan in ga ni mogla pustiti samega.

Angeli so leta počasi, toda vztrajno tekla. Ko sta zbolela oče in mama, jo je brat za nekaj časa posodil domov, da ju je negovala. Pri starših je ostala skoraj tri leta, vmes pa ob koncu tedna hodila k bratu in v nekaj urah postorila to, kar je prej razporedila čez ves teden. Nikoli ni pomislila, da jo izkoriščajo, vse življenje je bila globoko verna in trdno prepričana, da ji je bila taka pot namenjena. Nikoli se ni pritoževala. Nasprotno. Vse, kar ji kdaj ni bilo prav, je darovala za pokoro.

»Vedela sem, da sem brata osrečila, ker sem mu stala ob strani. Preden se je poslovil od življenja, me je prijel za roko, mi jo stisnil ter rekel: kaj bi brez tebe, Angela ... Ta stavek je poplačal vse, tudi hude besede, ki so kdaj padle med nama.«

Po njegovi smrti je ostala na cesti. V farovž so prišli drugi in zanjo ni bilo več mesta. Tedaj se je spomnila na nečaka, ki je živel na Gorenjskem. Dobri ljudje iz fare so ji svetovali, naj ga pokliče in prosi za pomoč. Če ne bo šlo drugače, ti bomo pa mi našli kakšno majhno stanovanje, so ji obljubili. Sedla je na avtobus in se peljala k Marjanu.

Njegovo hišo je komaj našla. Lepo so jo sprejeli, ji postregli. Zelo so bili prijazni z njo. Teta gor, teta dol. Na začetku je bilo vse v najlepšem redu. Razumeli so se, saj jim je kuhala, pospravljala, skrbela za kokoši in purane. Nič ji ni manjkalo. Bila je na toplem, imela svojo sobo, svoj mir. Tako je minilo nekaj let, dokler se domači otroci niso pričeli ženiti in bi jim Angelina soba prišla še kako prav. Prosili so jo za denar, naj ga jim posodi. Ni marala, da bi jo imeli za skopuško, zato jim je izročila hranilno knjižico.

Do takrat, ko boš potrebovala, ti bomo že vrnili, so ji obljubljali. Angela jim je zaupala, le čudno se ji je zdelo, ker ji bančne knjižice tudi po več prošnjah niso hoteli vrniti.

Počasi so se v njej prebudili sumi. S težkim srcem je stopila do banke, kjer so ji povedali, da je knjižica prazna, da je ostala brez denarja.

»Več kot pet let smo te zastonj redili,« ji je nečak vrgel v obraz, »kaj bi še rada?« Angela je brez besed zapustila hišo solz in gorja.

K sebi so jo vzeli dobri ljudje in jo negovali tudi potem, ko je zbolela. Njeno rojstno domačijo so si povojne oblasti izposodile, da so jo deloma predelale v žago. Angelin brat je sicer dobil nekaj odškodnine, a jo je zelo hitro tudi zapil.

Marinka (1929) sodi med tiste pokončne ženske, ki se jim danes spoštljivo klanjamo, včasih pa so se nad svobodomiselnim obnašanjem zgolj zgražali in vraževerno križali.

»Naša kmetija je sodila med večje. Pri hiši nas je bilo sedem deklet, le najstarejši je bil fant. Starši so se mu s težkim in krvavečim srcem odrekli, saj so ga morali, na zahtevo stare mame, poslati v lemenat. Že itak so ga preveč razvajali in je bil en tak, cmilast otrok, tam, v Ljubljani, pa se je vidno sušil. Mene so potem določili, da bom podedovala kmetijo. Po pravici povem, da mi ni prav nič dišalo. Vsak trenutek, ko sem se izmaknila kontroli, sem brala knjige, pisala pesmi, sanjarila. A komanda je bila komanda, četudi slaba. Bilo mi je šestnajst let, ko so me poslali k stricu, ki je bil župnik v neki fari blizu Ljubljane. Med počitnicami je bil pri njem tudi brat. V letu, kar ga nisem videla, je shujšal, videti je bil odsoten, vase zaprt. Kar ustrašila sem se, ko sva si podala roko. A sem nanj kar malo pozabila, saj me je pri farovški kuharici pričakalo veliko novega. Vsak dan sem vsrkavala vase novo znanje o kuhanju. Milki sem bila iz dna srca hvaležna, da me je naučila vsega, kar je znala tudi sama. Spala sem pri njej, v sobi. Postelje se še zmeraj spominjam, bila je iz temnega lesa, izrezljana, posteljnina je bila poštirkana, dišala pa je po sivki. V njej sem spala kot kraljica. Navajena sem bila težaškega dela, v farovžu pa je čas tekel bolj počasi, zato je zvečer kar nekaj časa trajalo, da sem zaspala. Potem sem odkrila knjižnico, v kateri je bilo veliko tudi posvetnih knjig. Ko je Milka zasmrčala, sem se izmuznila tja in še sama nisem vedela, kako so minevale nočne ure. Nekoč pa zaslišim pritajen jok, ječanje. Stisnilo me je pri srcu, zdelo se mi je, da stoka brat, vendar so glasovi prihajali iz župnikovih prostorov. Vsa sem se tresla, ko me je radovednost, kljub strahu, ki se mi je zažrl v kosti, nagnala, da sem bosa in po prstih stopila bliže.

Naslonila sem glavo na vrata, glasovi, ki sem jih slišala, so me spominjali na našega hlapca, ki je pri kozah počel marsikaj, kar se je vsem, ki so vedeli zanj, gabilo.

Čez nekaj časa zaslišim župnika, ki reče, sedaj pa pojdi, umaknem se za steber in potem med vrati zagledam brata, bil je v sami srajci, stekel je mimo mene kot duh.

Nisem bila neumna, vedela sem, kaj se je tam notri dogajalo. Brata ni bilo k zajtrku, le župnik se je, zelo dobre volje, šalil s kuharico in z menoj. V meni je vrelo in grde besede so mi prihajale na jezik. Stopila sem do bratove sobe, še zmeraj je bil v postelji, s hrbtom obrnjen proti meni. Stopila sem do njega in ga pobožala po laseh. Niti zganil se ni. Bilo me je sram, da bi mu povedala, da vse vem. V nedeljo sem takoj po maši stopila do gostilne, kjer je bil zmeraj kdo z vozom, da bi me peljal do domačega kraja. A kot nalašč takrat ni bilo nikogar. Zato sem se odpravila kar peš. Domov sem prišla šele zvečer, v meni je kar vrelo od jeze. Vso pot sem tuhtala, kako naj obrnem besedo, da bodo domači razumeli, kaj se dogaja. Mama me je nekaj časa poslušala, potem pa me prijela za ramo in me odvlekla ven pred hišo, mi porinila v roke milo ter ukazala, naj si umijem zasvinjana usta. Poklicala je še očeta, on pa je vzel gajžlo in me močno udaril z njo. Za kazen, je rekel, ker sem s slabimi, potuhnjenimi nameni onečastila Boga in njegovega služabnika. Ponižana in razžaljena sem se sredi noči morala vrniti v Ljubljano. Domači so sicer ranili telo, a niso dotolkli ponosa. Sklenila sem, da bom pazila na brata in da bom s svojim obnašanjem dala župniku vedeti, da poznam njegove skrivnosti. Žal ni dosti pomagalo. Tudi brat mi je obrnil hrbet. Ko sem odhajala, mi je njegova shujšana dlan mrtvo obležala v roki. Kasneje je kot župnik služboval le tri leta, potem pa je zbolel za jetiko, umrl in odnesel svoje skrivnosti s seboj, v grob. Staršem pa nisem nikoli odpustila, da se nista postavila zanj. Mama je zelo trpela, ko je umirala. Nisem šparala jezika, povedala sem ji, da si je pokoro zaradi svoje slepote več kot zaslužila.«

V Žireh smo nekoč imeli zapeljivca, ki je imel rad ženske, one pa njega. Njegov rek je bil: »Vsaka Žirovka, ki je pametna, lahko pusti službo v Alpini in hodi okoli v pelc montlnu.« Poročene in ledik so se lepile nanj, a kot pravi ljudski glas, predvsem zaradi denarja, zaradi ljubezni bolj malo.

Nekoč je naneslo, da je k sebi povabil moje starše, razkazal jima je stanovanje. Ob pogledu na sliko gole ženske, ki je visela nad njegovo posteljo, pa je mama globoko in zgražajoče zajela sapo. Meni, ki sem se skrivala za njihovimi hrbti, je bilo vse skupaj všeč, verjetno zato, ker je bilo drugačno od moralističnih naukov, s katerimi so doma polnili moja ušesa.

Dvoizmensko delo v Alpini je s seboj prinašalo veliko skušnjav. Pripovedovali so mi o moškem, ki se je hkrati hodil gret k trem ženskam. V enem letu so vse tri rodile, srečni oče je sicer pri Katrniku dajal za pijačo, alimentov pa nikoli ni plačeval.

Ignac (1932) je bil še v zrelih letih zelo privlačen moški. Trikrat je bil poročen, četrtič pa si je na Cerkljanskem našel žensko, pri kateri je živel in se ji pustil streči. Imel je veliko denarja, saj so trije bratje kmetijo v bližini Kranja zelo ugodno prodali, si razdelili izkupiček in šli vsak po svoje.

Ko sem še delala v banki, je pogosto prihajal na klepet, in če ni bilo drugih strank, me je zabaval s prigodami iz svojega dolgega in bogatega življenja. Imel je brata, ki se ni nikoli poročil. Živel je sam, pod Krvavcem si je za svoje skromne potrebe preuredil staro hišo, v kateri je živel z nekaj kozami. Menda so bile zanj več vredne in pomembnejše kot vsaka ženska. Za njegove seksualne potrebe so imele ravno pravšnjo zadnjično odprtino, privoščil si jih je tolikokrat, kot je sam hotel. Za svoje usluge niso nikoli zahtevale ne pozornosti ne daril ne denarja.

O svojih izkušnjah je Ignac rad govoril: »Ženo sem imel zato, da mi je rodila otroke, kuhala in gospodinjila, za seks pa nikoli ni bila kaj prida. Ne prva ne druga ne tretja. Če sem želel zadovoljiti svoje potrebe, sem šel h kurbam. Za denar so naredile vse, kar sem jim ukazal. Prvo izkušnjo sem dobil, ko sem služil vojsko v Srbiji. Tam je bilo takšnih, ki so se družile z vojaki, kolikor hočeš. Fantje so me nagovarjali, naj ne bom reva, itak ne računajo veliko, užitki so pa nepopisni. Po enomesečni obuki in pripravah smo končno tudi slovesno prisegli. Potem smo si lahko končno privoščili tudi izlaz. Pristali smo v neki umazani gostilni in naročili vino. Drugi gostje so se začeli norčevati iz nas, ker nismo pili šljivovice. Za šankom sem visel skupaj s svojim donosiocem municije, doma je bil iz Pančeva. Začel mi je razlagati, da so mu prijatelji dali naslov, kjer živijo radodajke. Povabil me je, naj greva skupaj. Postalo mi je vroče, zdelo se mi je, da bi moral imeti za takšen obisk malo več denarja v žepu, kot sem ga imel. A je zamahnil z roko, naj se ne sekiram, da ima on dovolj za vso četo, ne le za naju. Pisalo se je leto 1953, ulice so bile še zmeraj makadamske, posrane od volov, drobnice, povsod je ležalo na kupe svinjarije. Tisti, ki so imeli denar, so pili v gostilnah, oni drugi, ki niso imeli ničesar, pa so posedali na stopnicah, buljili tja v tri dni, vlekli pipe ter pili kavo. Precej časa sva tavala sem in tja, končno pa sva le našla nizko kočo. Spredaj pri vratih so bile privezane koze, lesena ograja je bila podrta, plevel pa je rasel vse križem. Kamerad je bil bolj drzen od mene. Stopil je noter v še hujšo svinjarijo in se že čez nekaj minut vrnil pome. Meni je pripadla starejša, to sem razpoznal po kretnjah. Odpeljala me je nekam zadaj, se umila med nogami kar pred mojimi očmi, nekaj vode pa si je pljusknila tudi pod pazduho. Namignila mi je, naj se slečem. To sem zelo hitro naredil, saj sem bil ves neučakan. Bila je brez zob, in ko se me je lotila, je že po nekaj minutah špricnilo. Malo mi je bilo nerodno, hotel sem vstati, a me je porinila nazaj. Vzela ga je v roke, ga malo podrgnila – pa je bilo. Veliko lažjega sem se počutil, malo je manjkalo, pa bi jo kar objel. Kasneje, ko sem se spet oglasil, sem izvedel, da je nema, da so jo med vojno mučili ter jo tam spodaj razrezali in razmrcvarili. Če je to res, nisem nikoli izvedel, ker se pred menoj ni hotela sleči. Po pravici povem, da mi je bilo žal zanjo, toda tudi vojaščine je bilo enkrat konec.«

Ignac je še v pozni starosti obiskoval ženske, ki jim je bilo treba za spolne usluge plačati. Zadnja, pri kateri se je tolažil, je bila doma iz Kranja. Živela je v enem kletnih stanovanj v središču mesta. Ni ga motilo, če je moral kdaj počakati v vrsti. Užitki, ki so sledili, so bili tega vredni, je še dodal. Žal je nepričakovano umrl, prej, preden sem dobila priložnost, da bi njegovo zgodbo zapisala v celoti.

Spominjam se Tavčarjeve Angelce, ki je v življenju doživela ogromno hudega in nečloveškega, a vsakič, ko sva se srečali, je bila dobre volje in nasmejana.

Že kmalu po poroki je zbolela. Diagnoza: tuberkuloza. Doma je jokal otrok, ona pa je morala oditi v bolnišnico, na Golnik, za trinajst mesecev. Komaj se je malo pozdravila, je bila spet noseča. Prebudila se je tudi na videz ozdravljena bolezen. Vseeno so otroci drug za drugim prihajali na svet. Usoda jo je postavila pred preizkušnjo še z obolenjem trebušne slinavke. Ko je že mislila, da je že dovolj trpela, je nesrečno padla in si poškodovala hrbtenico. Dolgo časa je ležala v bolnišnici, vsi, tudi zdravniki, so bili prepričani, da bo ostala hroma. A se je vnovič postavila na noge, dokler je ni prizemljila možganska kap.

Tonina zgodba je ena najbolj nenavadnih, nevsakdanjih in skorajda neverjetnih. Rodila se je leta 1925 brez nog in brez leve roke. Mama je doživela šok, ko jo je vzela v naročje. Kasneje ji je še velikokrat dala vedeti, da ni zaželena in da bi bilo bolje, če je ne bi bilo. Družina, v kateri je odraščala, je bila zelo revna. Oče je delal v bližnji tovarni, vendar je ponavadi tisto, kar je zaslužil, tudi zapil. Mama je hodila z malo pohabljenko naokoli ter prosjačila denar.

»Spominjam se, da sva se pogosto odpravili tudi na Brezje,« je zapisala Tona v svojih spominih.

»Mimogrede se je nabralo toliko denarja, da je mama oblekla vso družino. Nekoč me je celo oddala v najem nekemu cirkusu. Vaški župnik se je pritožil oblastem, da mati kupčuje z lastnim otrokom. Takrat sem postala celo znana, saj so me poiskali novinarji in pisali o moji drugačnosti. Ko sem zapuščala cirkus, sem jokala, saj mi je bilo med nenavadnimi cirkusanti zelo lepo in domače. Še dolgo časa se mi je tožilo tudi po kači, ki sem jo hranila z živimi zajci, in po opici.

Sanjarila sem o tem, da bom nekoč, ko bom odrasla, ušla od doma in se spet pridružila cirkusu.

Spomini na mamo so bili vse prej kot lepi. Bila je stroga ženska, ki je hotela imeti vse pod komando. Tudi očeta. Že zelo zgodaj sem občutila, da se nimata rada. Oče je bil pri hiši bolj hlapec kot ne. Moj najljubši brat je bil njegov nezakonski sin, pankrt. Nekoč so prišli v vas cigani. Z odprtimi usti sem požirala njihove zgodbe. Mikalo me je, da bi se skrila in izginila z njimi. S seboj so imeli tudi medveda. Ko me je začel ovohavati, je starejši cigan otrpnil in iz oči mu je zasijala groza. Toda stegnila sem roko in se narahlo dotaknila debele in kosmate kože. Nič mi ni naredil. Takoj sem opazila, da je Cigan v meni videl priložnost večjega zaslužka. Stopil je k mami in se z njo kaj hitro pogodil za plačilo. Mama je seveda pristala. Usta so se ji raztegnila v smeh. Za nekaj časa se me bo znebila, pa še plačano bo dobila za to.

Vojna vihra je potrkala tudi na naš dom. Do tistega usodnega februarja 1942 se nisem kaj dosti menila za dogodke, ki so pretresali svet. Zaradi sodelovanja s partizani so me ujeli in zaprli v ljubljanske zapore. Tudi sestra in mama sta jo skupili in preživeli težka leta v internaciji. Po kapitulaciji Italije sta se vrnili domov, očeta pa so odgnali v taborišče v Nemčijo, od koder se je vrnil šele po osvoboditvi. Bilo je težko, kajti očeta in mamo je vojna strla telesno in duševno.

Ko sem jima povedala, da odhajam v Ljubljano, smo se na smrt sprli. Kaj boš ti, pohabljenka, v tujem svetu, sta kričala name in mi še bolj odpirala nikoli zaceljeno rano. Toda bila sem močna. Obrnila sem se, odšla v gozd, kjer sem se celo večnost poslavljala od ljubljenih dreves in ptic, ki so mi tolikokrat lajšale bolečino. Nato sem odhitela do sosede in si sposodila denar za vožnjo do Ljubljane, mesta mojih sanj. Najprej sem potrkala na vrata pri Vidi Tomšičevi. Prisluhnila mi je in obljubila, da mi bo priskočila na pomoč. Začasno, dokler ne bi našli druge rešitve, sem odšla v dom invalidov v Preddvor. Kasneje sem dobila službo telefonistke in majhno sobico, kjer sem si uredila skromno bivališče.

Na žalost sem o telefoniji vedela marsikaj, vendar le v teoriji. V praksi je bilo vse drugače. Zelo težko je bilo vsem ustreči. Že takoj prvi dan sem se sprla s pomočnikom direktorja. Prihrumel je in me nahrulil. Nisem mu ostala tiho, saj sem bila prepričana o svojem prav. Kmalu sva se pomirila in postala pozneje celo dobra prijatelja. Zagrizeno in z vso vnemo sem se predajala tudi politiki. Uspešno sem naredila več tečajev partijske šole in bila predlagana, da me sprejmejo v KP. To me je tako prevzelo, da na svoje osebno življenje dolgo časa niti pomislila nisem.

Čeprav sem tenkočutno spoznavala, kako so se partizanski ideali o enakosti med ljudmi sesuvali v prah, sem bila prepričana, da bo dobro še zmeraj zmagalo nad zlim.

Avgusta 1946 sem spoznala svojega prvega moža. Na cesti se mi je pokvaril voziček, na pomoč pa mi je priskočil moški, ki je šel slučajno mimo. Bolj za šalo kot za res sem se z njim malo pošalila, toda očitno sem mu bila všeč, saj je že čez nekaj dni potrkal na moja vrata. Ostal je pri meni, čeprav sem vedela, da to ni prav, kajti kot sekretarka Skoja sem želela biti drugim za zgled. Zelo hitro sem spoznala, da je moj fant drugačen, zelo mlačen po značaju. Bila sem razpeta med srcem in dolžnostjo. Bolj kot sem premlevala, slabše je bilo. Ljubezen je bila ostre boje s komunistično partijo. Po eni strani sem bila vesela, ker je fant poživil osamljenost v moji sobi, po drugi strani pa sem se zavedala, da sem slaba komunistka. V duševni stiski sem popila pol litra lizola.

Nisem umrla, le na disciplinsko so me poklicali. Nič kaj prijazni niso bili z mano. Očitali so mi napake in lahkovernost. Grozili so mi, da bom že videla, če se še kdaj pregrešim. Na koncu so mi svetovali, naj se poročim, da svetlim ciljem revolucije ne bom več v sramoto.

Ubogala sem jih, toda zakon še zdaleč ni bil srečen. Domov sem hodila le jest in spat, ves preostali čas sem preživela v službi ali pri političnem delu. Potem me je mož prevaral z najboljšo prijateljico.

Nekoč sem prišla domov prej kot ponavadi. Bolela me je glava in zaželela sem si počitka. Že pri vhodnih vratih sem zaslišala nenavadne glasove, ki so prihajali iz kuhinje. Narahlo sem odmaknila vrata in ju zagledala v vročem in strastnem objemu na divanu. Poljubljal je njene prsi, ona ga je držala okoli vratu in ga prosila, naj ne neha.

To je bil zadosten razlog, da sva se po dveh letih skupnega življenja ločila.

Spreminjati so se pričeli tudi ljudje okoli mene. Tisti, ki so najbolj prisegali na tovarištvo in enakost, so bogateli in se oddaljevali od nas, navadnih ljudi. Spomini na vojne grozote in na vezi, ki so se spletle med borci, so vedno bolj bledeli. Začela sem spoznavati, da na partijskih sestankih mlatimo prazno slamo, da je bilo potem v resničnem življenju vse drugače, kot so nam govorili tovariši in tovarišice. Ugotovitev, da me družba sploh ne potrebuje več, je bila boleča. Še huje: name so začeli gledali zviška. Tisti, ki sem jim med vojno reševala življenja, so na to gladko pozabili. Najhuje je bilo, ko so me tudi v službi postavili pred vrata z besedami, da me ne potrebujejo več. Za domovino sem žrtvovala ljubezen do moža, predajala sem se političnemu delu, hodila na sestanke in bila ponosna na to, da sem pomagala pri zmagi revolucije. Napisala sem ostro pismo in ga poslala Titu.

Prišel je odgovor, naj poskrbijo zame. In res so. Upokojili so me. To je bil poslednji udarec. Naravnost v srce.

Nenadoma sem bila sama s svojo iznakaženostjo, zapuščena, razočarana in odrinjena od družbe, za katero sem živela in ji dajala vse, kar sem imela. Trpko in boleče je bilo spoznanje, da sem bila za komunistično partijo le številka, dobrodošla, dokler so imeli od mene koristi. Izstopila sem. Čeprav sem ostala vse življenje po srcu komunistka, se z njimi nisem želela več družiti.

Še nekaj drugih stvari vam moram povedati: ker sem se rodila brez nog in brez leve roke, sem si morala za premikanje v prostoru pomagati na druge načine. Dolgo časa sem imela poseben lesen čevelj, ki sem si ga nataknila na roko in se z njim poganjala po tleh. Po stanovanju sem razporedila pručke, na katere sem se zavihtela, ko sem želela seči na zgornje police omare. Nobenih težav nisem imela niti pri menjavi žarnice. Na mizo sem postavila stol, splezala po pručki nanj in rešila problem. Šivala sem si sama. Bila sem prava umetnica in nikoli si nisem priznala, da česa ne morem narediti.

Moški, ki so me spremljali skozi življenje, so bili vsi, brez izjeme, postavni, pravzaprav lepotci. Kaj jih je gnalo k meni? Sprevrženost?

Med njimi je bil tudi K., ki pa je bolj kot ženske ljubil moške. Vseeno se je preselil k meni in stanovanje je čez noč spet postalo mravljišče. Bil je dobrega srca, dajal mi je vso plačo in se na videz obnašal kot pravi zakonski mož. V službi je opravljal najtežja dela in tudi zato so se mi zdele klevete na njegov račun neosnovane in trapaste.

Kljub vsemu sem bila le ženska. Z vsemi željami in potrebami. Moje telo je hlepelo po moškem, ki pa se je vsak večer ulegel na drugo stran postelje. Vedno bolj sem si želela, da bi me objel in stisnil k sebi. Po tihem sem sanjala o tem, da bi bil že čas, da imam otroka. Majceno bitje, kateremu bi podarila vso svojo ljubezen. K. sploh ni odgovoril na moje namige. Začela sem ga obtoževati, da se mu gnusi moja drugačnost, ker sem pohabljenka, brez nog in roke. Da ima ob pogledu name težave z moškostjo. Kako drugače si nisem mogla razložiti, da ga niti skupne noči niso premamile, da bi stegnil roko in se me dotaknil, kot se moški dotakne ženske. Bila sem že na koncu obupa.

Obiskala sem še njegovo sestro. Postavila sem jo pred zid, ter zahtevala, naj mi pove, kaj je z mojim fantom narobe. Najprej je sklonila glavo in tiho zajokala. Potem mi je šepetaje zaupala, da je K. v resnici ženska. Bilo mi je, kot bi me s kolom po glavi. S takšnim stvorom sem preživela tri leta! Njegova sestra mi je, ko se ji je odprlo, začela pripovedovati še druge podrobnosti. O njegovi zmaličeni duši, ki je bila hkrati ujeta v moškem in ženskem telesu. Nisem je poslušala. Po vsem telesu sem se tresla in zdelo se mi je, da si takšnega udarca nisem zaslužila. Po svoje sem ga razumela. Bil je kripl kot jaz, zato se je v moji bližini dobro počutil.

Po razkritju sem šla v posteljo z vsakim, ki mi je prišel blizu. Želja po otroku je postajala iz dneva v dan močnejša.

Po osmih mesecih življenja z zadnjim moškim sem zanosila. Mislila sem, da bom ponorela od sreče. Pela in plesala sem od jutra do večera in se veselila, kdaj se bo otrok prvič premaknil v mojem trebuhu. Partner je delil srečo z menoj. Na vsak način je želel, da se poročiva, toda trmasto sem vztrajala pri samskem stanu. Trikrat je poskrbel za vse dokumente, toda v zadnjem hipu sem vedno znova rekle ne.

Popadke sem dobila, ko je bil otrok komaj sedem mesecev v meni. Še malo, pa ga bom držala v naročju, sem si govorila, ko so me peljali v bolnišnico. Toda obrnilo se je drugače. Rodila sem sina, ki je kmalu po rojstvu umrl. Bilo mi je, kot bi me nekdo z ostrim rezilom zbadal pri živem telesu. Vsa upanja in sanje so se v trenutku razblinili, ko so mi iz naročja vzeli trupelce, ki sem ga divje stiskala k sebi.

Našla sem si novega moškega. Veliko sva hodila v kino in ob takih priložnostih me je vedno držal v naročju, da se ljudje ne bi preveč obregali ob mojo invalidnost. Drugače sem si tudi na ulici nataknila leseno coklo in se, opirajoč nanjo, z ritjo poganjala naprej.

Usoda me v resnici ni ljubila, spet me je boleče udarila. Vse, kar mi je gospod Najnovejši povedal o sebi, se je čez noč sprevrglo v laži in umazalo lepe spomine. Izvedela, sem da je sedel v ječi, ko pa je bežal čez ograjo, so ga obstrelili.

Zaradi tatvin in marsičesa drugega se je vrnil za rešetke. Od tam je z veliko ljubosumja spremljal vsak moj korak. Ko je bil spet na svobodi, ni miroval, ampak se mi je hotel maščevati za vsak trenutek, ki sem ga preživela na svobodi, medtem ko je bil on zaprt. Ženske so mu kar same padale v naročje in izrabil je vsako priložnost, da me je prevaral.

Osmega januarja sem rodila dvojčka, dečka in deklico. Pri življenju je ostala le deklica. Po porodu sem bila zelo slabotna, zato so mi svetovali, naj se za kakšen mesec preselim v dečji dom, kjer so zelo dobro poskrbeli zanjo.

Doma me je nadomestila prijateljica in po najboljših močeh tolažila osamljenega A. Sosedje so videli marsikaj, saj se sploh nista skrivala. Ko so me vroče novice dosegle, sta oba tajila in me prepričevala, da onadva že nista taka.

Psihično sem bila povsem na tleh. Duša je bila ranjena kot še nikoli. Dneve sem preživljala v večnem strahu, da bo oče mojih otrok spet zabredel v staro družbo in se znašel v zaporu. Prepiri so se kar vrstili. Ko me je prvič udaril, nisem bila presenečena. Pritajeni bes me je naredil močno in srce je kričalo, naj mu ne dovolim ponižanja. Odprla sem vrata in mu ukazala, naj izgine. Pobral je svoje stvari in se izgubil po stopnicah …

A se je vedno znova vračal. Z njim pa tudi njegova sestra. Grozljive stvari so se dogajale. Malo tu in malo tam sem izvedela, da sta že vrsto let živela skupaj kot mož in žena.

Razkomotila sta se v mojem stanovanju, ves čas sta me tudi surovo pretepala. Prišlo je tako daleč, da sem morala oddati otroka v rejo.

Sama pa sem se začela resno vdajati pijači. V pijanosti sem lahko pozabila na ogabne prizore seksa med bratom in sestro. Človek, ki mu spolnost zmaliči dušo, postane žival.«

Zadnje dneve življenja je Tona preživela v domu za starejše, kjer je tudi umrla.

Povsem drugačno zgodbo pa mi je povedal Albert (1918). Njegov stric je imel gostilno in za pivske potrebe svojih gostov je hodil na primorsko stran po vino. Najprej je posloval z lastnikom vinogradov, potem je ta umrl, vajeti pa je vzela v roke njegova sestra.

»Hkrati je že skrbela za nečake in nečakinje, kajti bratova žena je umrla ob zadnjem porodu. Bila je tiha, skoraj neopazna siva miška. Tisti trenutek pa, ko je postala gospodarica, se je povsem spremenila. Za vsako krono se je borila kot trmasta tigrica in zmeraj je moralo biti po njenem. Zelo hitro si je omislila tudi moškega, enega od hlapcev, ki se je vsem na očeh preselil v njeno spalnico. Z njim se ni nikoli poročila, ubogati pa jo je moral na migljaj. Njeni sovaščani so pripovedovali, da je možakar pogosto jokal pod spalničnim oknom, ker ga zaradi njima znanih razlogov ni hotela spustiti k sebi. Je pa res, da ga je, potem, ko je umrl, dostojno pokopala, v znak žalovanja pa je še vse leto hodila oblečena v črno.«


Prekletstvo pijače in štrika

V slovenskem človeku je že od nekdaj nekaj samomorilskega. O tistih, ki so se vdali pijači ali naredili samomor, bi lahko napisali na stotine romanov. Tragedij, ki so zaznamovale generacije, je bilo nič koliko. Medtem ko so družine doma trpele lakoto, so možje utapljali skromne prihodke v krčmi. Gostilne so bile na vsakem koraku, gostilničarji pa zviti in zelo oderuški. Kmetije so bile praviloma napisane na može. Pri odločanju o gospodarjenju žena ni imela nobene besede. Tako na primer ni bilo nič nenavadnega, če se je žena skupaj z otroki ubijala z delom, mož pa je njihove sadove počasi znosil v gostilno in jih pretopil v pijačo. Velikokrat so šli od hiše zadnji repi, da so bili poplačani tovrstni užitki. Popite kozarce so gostilničarji skrbno zapisovali, in ko se jim je zdelo, da je napočil čas za plačilo, so pripeljali notarja, ki je zadolženega pijančka postavil pred dejstvo, da je treba račun plačati, četudi z edino kravo, ki je bila še doma v hlevu. Prvo in drugo – tudi trenutki, ko so položili roko nase, so bili posredno ali neposredno povezani s spolnostjo.

Zaradi odvisnosti od alkohola niso več zmogli zadovoljevati niti seksualnih potreb, pričeli so se smiliti sami sebi, ob iskanju namišljenih krivcev so še globlje zlezli v zasvojenost.

Znan je primer, ko si ga je v ihti odrezal in vrgel na gostilniško mizo. Izkrvavel je prej kot v četrt ure.

Nekdo drugi pa je od potujočih trgovcev kupoval tako imenovane španske muhe (iz zdrobljene mušice naredijo kapljice, ki niso afrodiziak, ampak le povečujejo spolno slo, so pa tudi strupene). Z njimi se je zastrupil, nazadnje je, tako so povedali, bruhal jetra, ki so bila že povsem črna.

Matevž pa se je obesil zato, ker je bil njegov ud tako velik, da so se ga vse ženske bale.

Marjana (1933) se ni nikoli znala bojevati z mlini na veter. Pile so že njena mama, teta, stara mama. Le da so one znale svoje slabosti skrivati, Marjana pa ne. Njen oče je bil znan strojar, ki so ga cenili daleč naokoli. Le z ženskami ni imel sreče. Doma so ga svarili, naj dvakrat premisli, preden se oženi, pa jih ni poslušal. Prvi otrok se mu je rodil po dobrih sedmih mesecih. Ko je ženo vprašal, po kakšnem čudežu, mu je ta zabrusila, da je bil nosna že pred oltarjem. Vseeno je vzel otroka v naročje in ga ujčkal, ker je neusmiljeno jokal. Za fanta je tudi pozneje, ko je odraščal, v glavnem skrbel sam.

Marjana je bila tudi bolj slaba gospodinja. Če se jih ne bi usmilila ena od tet, ki je prišla k hiši za gospodinjo, bi umrli od lakote.

Nalila se ga je že zarana, potem pa je klamaturila po vasi, od hiše do hiše, nekaj časa kričala, se smejala, jokala. Ni še dopolnila trideset let, ko ji je nenadoma začel rasti trebuh. Vsi so mislili, da je noseča, a ni bila. V trebuhu se ji je zaredila bula, kar jo je zelo prestrašilo. Izpraznila je steklenico slivovke, vzela vrv in se obesila v štali.

Ljubezen je bila lahko tudi tako močna, da se je kar veliko moških in žensk raje odločilo za smrt, kot da bi živeli brez ljubljene osebe.

Benjamin, letnica rojstva mi ni znana, je imel to smolo, da je znancu zaupal, da je njegova Katra že kupila kovtre za balo. Niti sanjalo se mu ni, da je, medtem ko je služil kruh stran od doma, dobila drugega. Sovaščani so se začeli iz njega norčevati, nekateri so mu celo privoščili, da ga je nevesta zapustila zaradi bolj premožnega. Edini izhod za svoje strto srce je videl med hladnimi valovi Sore, kjer so ga čez nekaj dni tudi našli.

Žiri so že v prejšnjih stoletjih »slovele« po visokem številu samomorov. Razlogi za takšno smrt so bili različni.

Neki zakonski mož, na primer, je imel zelo zahtevno ženo, ki ga je nenehno priganjala k delu. Denar je bil njena glavna vrednota. On pa ni imel takšnih sposobnosti kot večina Žirovcev, ki so si zmeraj našli dodaten zaslužek za priboljšek. Nekoč mu je prekipelo, vzel je vrv ter se obesil. Ženi pa je pustil poslovilno pismo, v katerem jo je preklel. A ni dosti pomagalo, ženska je umrla naravne smrti pri visoki starosti. Kot so vedeli povedati bližnji, se zaradi moževih besed ni dosti sekirala.

Angelca (1916) se je v poznih dekliških letih poročila z Jožetom, ki je poleg kmetije podedoval tudi gostilno. Razlog, da je šla tako pozno od domače hiše, je tičal v dejstvu, da je želela oditi v samostan. Njena družina je bila zelo verna, a ne preveč premožna. Kot dekla je služila v samostanu na Loškem gradu, skrbela je za vrt, a zato, da bi ji predstojnica omogočila, da bi jo sprejele medse, ni hotel nihče slišati.

»Potem je zbolela mama in morala sem zapustiti svoj drugi dom, kjer sem se kljub vsemu počutila zelo lepo. Doma me je čakalo veliko obveznosti: trije bratje, ki še niso bili stari deset let, gospodinjstvo in mama, ki je obležala v postelji. Imela je nekaj na pljučih, a ni bila jetika. Oče ni bil prav nič prijazen do mame, zelo grdo je ravnal z njo. Vsakokrat, ko sem ga slišala, ko jo je obkladal z grdimi besedami, sem sklenila, da sem raje sama, kot pa da mi usoda nameni podobnega življenjskega sopotnika. A človek obrača, Bog obrne. Ko je najstarejši brat prevzel kmetijo, mi je bilo 32 let. Njegova žena je bila zelo jezična in ni prenesla, da sem se tudi jaz sukala po kuhinji. Med menoj in bratom je nenehno netila špetir. Veliko sem molila za srečo v družini, a me Bog ni hotel uslišati. Potem pa je nekoč potrkal na vrata Jože in me vprašal, če bi ga vzela. Nič nisem razmišljala, takoj sem privolila. Prišla sem z dežja pod kap. Poleg vsega dela sem morala streči tudi v gostilni. Če sem bila do gostov prijazna, mi je očital, da jih plavšam, če sem gledala v tla, se je jezil, da se proda premalo pijače. Nič mu ni bilo prav. Ko sem zvečer, na smrt utrujena, zaklenila vrata, sem mu morala izročiti ves denar, do zadnje pare. Nikoli mi ni nič pustil. Po treh ali štirih letih garanja v gostilni se je odločil, da bo on tisti, ki bo zaklepal vrata. Žal je bil to samo izgovor. Imela sem že štiri otroke, vsako leto enega, on pa se je vrgel v karte. Cele noči je s svojo družbo presedel spodaj, v gostilni, in ni se zmenil ne zame ne za otroke. Še vedela nisem, kdaj in kako sem spet zanosila. Ulegel se je name, ko je proti jutru prišel v sobo, jaz pa se nisem niti prebudila … Po vsakem otroku je bilo pri nas več nasilja. Nismo imeli niti za kruh, on pa je pričel prodajati njive, da je imel za karte. Otroci so prosjačili po vasi, da so se že vsi norčevali iz nas. Nekoč so prijokali domov ter povedali, da jim je ena od vaščank vrgla kruh v škaf, v katerem se je hladil krompir za prašiče. Poznala sem jo … Svoj čas je mislila, da bo Jože oženil njo … Ko je bilo najstarejšemu dvanajst let, sem upala, da bo že lahko šel služit. A Jože ni dovolil, češ da se ne spodobi, da bi z grunta, kakršen je bil naš, kdo hlapčeval. Rodila sem dvanajst otrok, ni bilo lahko, a sem jim pomagala, da so prišli vsaj do poklica. Pri nunah sem se naučila lepega pisanja in branja, tudi dva od sinov sta znala zelo dobro sukati pero. Žal so prav ta dva po drugi svetovni vojni zmagovalci neznano kje ubili.«

Sogovorniki pa so vedeli povedati marsikakšno bridko tudi na račun še kakšne druge skoposti. Ljudski glas še zmeraj pomni tiste, ki so dokupovali zemljo, žena pa je morala prosjačiti za preživetje.

V Poljanski dolini je živel gospodar, ki se je zaklel, da bo obnovil kmetijo, ki jo je njegov oče spravil skoraj na kant. Žal pa je bila ženina dota premajhna za njegove želje. On je bil tisti, ki je vsak dan vzel kruh iz zaklenjene omare in ga, v zelo tankih rezinah, razdelil med otroke. Imel je navado reči, da poln želodec vleče rit na stol, kar je pomenilo, da človeka hrana poleni. Še dobro, da se je učiteljica, ki je bila dobrega srca, naveličala njegovim otrokom šteti rebra. Zatožila ga je župniku, ta mu je naredil pridigo, a dolgo ni pomagalo. Pozneje, ko so otroci šli služit, so morali vse, kar so dobili, prinašati domov, očetu. Po drugi svetovni vojni, ko je oblast brez razlage jemala zemljo kmetom, je tudi njega razlastila za marsikatero njivo, na kateri so potem zrasli različni obrati. Žal pa je bilo slednje zanj prehud udarec, tako da se mu je na stara leta zmešalo in je ob večerih, zlasti pa ob polni luni, taval po vasi in govoril sam s seboj.

Tudi marsikateri drug možak je bil tako skop, da ženi in otrokom ni privoščil niti beliča. Zgodilo se je celo to, da je žena morala prosjačiti za preživetje, on pa je, skoraj ob istem času, kupil travnik.

Marica (1923) se je prvič poročila pri devetnajstih letih. V zakonu je bila komaj pol leta, ko ji je moža ubila smreka. Žal še ni bila noseča in moževi starši so naredili vse, da so jo izrinili iz hiše. Sprva sploh ni hotela oditi, potem pa ji je tašča zagrozila, da ji bo podtaknila šmarnice, ki so bile smrtonosne, da bo umrla in nihče ne bo vedel, zakaj.

»Bilo mi je zelo hudo, saj sem imela moža rada, pa tudi on mene. Vrnila sem se domov, kjer so me zelo neprijazno sprejeli. Oče je kričal name, naj grem nazaj, dokler mu ne vrnejo dote, ki jo je dal zame. Bila sem zelo nesrečna, za hrbtom so mi govorili jalovka, imeli so me za deklo in manjvrednico. Med drugo svetovno vojno so bratrancu v četrtem kolenu partizani ubili ženo. Spomnil se je name in čez štirinajst dni je sledila poroka. Mislila sem, da se bom rešila hudega, a sem prišla z dežja pod kap. Mož je bil zelo oblasten, štel mi je vsak grižljaj, ki sem ga nesla v usta. Grdo je ravnal tudi s svojimi otroki, ki so bili sirote. V dno srca so se mi smilili, za vsako malenkost jih je natepel z gajžlo, najstarejši je bil zaradi tega poln sovraštva. Najhuje je bilo, ko sem zanosila. Zaradi pomanjkanja hrane sem bila zelo slabotna. Najstarejši pastorek se je spomnil, da bi ob petkih spekla nekaj hlebcev več, katere bi odnesel Nemcem, ki so bili nastanjeni v šoli. Zmeraj so mu redno plačevali, pogosto so mu dali še kakšno konzervo, ker se jim je zdel kruh tako dober. Kupila sem bel sladkor, ki mi je služil za zdravilo. Vsak dan sem ga podžgala žličko, polila s čajem in popila. Pravili so, da povrne moč in energijo. Leta 1948 so nam vzeli najboljšo zemljo, zanjo smo dobili nekaj ničvrednega denarja, s katerim ni bilo mogoče kupiti niti prašiča. Možu se je od vsega hudega zmešalo, tako da sem potem morala poleg za dva lastna otroka in štiri njegove skrbeti še zanj. Po njegovi smrti smo v hlevu, kjer je imel vzidano omarico, ključ pa zmeraj pri sebi, odkrili polno nič vrednega denarja v škatli od čevljev. Ponudila sem ga italijanskim numizmatikom v zameno za nekaj lir. Če bi vsaj stotinko tistega, kar je dajal na stran, privoščil družini, nam ne bi vsak večer, ko smo šli spat, krulilo v želodcu.«


Žirovska pravljica

Nekdaj je krožila med ljudmi pravljica, prava žirovska:

Živel je oče, ki je imel svojega sina tako rad, da mu je v vsem, kar je počel, upogibal vejico. Sinu tako ni bilo treba niti migniti s prstom.

Ko odraste, mu kupi posestvo ter mu izbere krasno dekle za nevesto. Potem potrka še pri svetem Petru, rekoč, da je prišel po najlepšo smrt za svojega sina. Izbere mlado, čvrsto in hitrih nog. Zadovoljen se vrne domov, tam pa z grozo v očeh vidi, kako mu ta smrt odnaša iz hiše sina.

»Izgini!« je kričal pretreseni oče. »Nisem hotel, da prideš že zdaj!«

»Seveda si,« mu je mirno odgovorila smrt. »Prav ti je, zakaj pa si me izbral takšno – mlado in lepo!«

V pravljici so Žirovci našli jedro resnice, ki pravi: nikoli preveč ne postiljaj svojim otrokom. Prav je, da se sami postavijo na noge.

Seveda je v preteklosti po Žireh krožil še drug rek, ki se je glasil:

»Otrok je materi pri srcu, očetu pa pri pazdac!« (Pazdac – zadnjična odprtina.)

Smisel tega so bridko občutili mnogi otroci, saj so bili očetje pogosto kruti do njih.

Otrok je bilo toliko, kolikor jih je Bog dal. Zakonci so vedeli, da bi bilo vsako izmikanje pri spolnem aktu greh, zato so se otroci rojevali dobesedno vsako leto. Kar nekaj očetov je priznalo – ali pa so to v njihovem imenu povedali drugi –, da niso vedeli niti za imena vseh svojih otrok!

Zanje se je tudi govorilo, da so kazen božja. Zlasti še, če so zašli na kriva pota, se vdali pijači, razuzdanemu življenju, lenobi.

Moje sogovornice se ne spomnijo, da bi bile od svojih staršev deležne kakšne posebne nežnosti. Objemanje in poljubljanje nista bila v navadi, morda je mati stisnila k sebi otroka tedaj, ko je bil bolan ali pa če je bila v skrbeh zanj.

Nasploh so bili naši predniki v kazanju čustev zelo togi, nerodni. Mame so, če že, nagrajevale pridnost s tem, da je otrok lahko polizal skledo po kosilu.

Zgodilo se je, da se je kakšna mama na dolgo in široko hvalila s pridnostjo otrok po vasi, žal pa ni premogla toliko empatije, da bi lastnega otroka pohvalila. Pravili so mi, da so se bali, da bi jih s pohvalo pokvarili in izpridili. Žal so s takšnim hladnim obnašanjem marsikoga ranili v dno srca.

Mirko (1932): »Moj oče je za vsako stvar, ki sem jo naredil, dejal, da je sicer dobro, a bi lahko bilo dosti boljše. Mama pa je moj trud izničila s tem, da me je ošinila s pogledom, rekoč, da je na primer slišala, da je bil sosedov Tinček dosti bolj priden kot jaz. Spominjam se, da sem se nekoč od bridkosti zjokal. Skril sem se za kozolec, k sebi stiskal psa in po licu so mi tekle solze. Naslednji dan je naš Pazi čudežno izginil. Ko je oče videl, da ga iščem, mi je dejal, da je šel pes od hiše zato, ker je iz mene delal babo. Če ne bi bilo v meni toliko privzgojenega strahospoštovanja do očeta, bi skočil vanj in ga toliko časa tepel, dokler bi bilo v njem še kaj življenja …«

Ženske so rojevale vsako leto. Otroci so vmes umirali, in če je verjeti, so kakšnemu tudi pomagali na drugi svet.

Tako so vedeli povedati, da so pri neki hiši pokopali vsakega drugega otroka. Baje so ga futrali z nekakšno črno brozgo …

Velikokrat, ko je bil kakšen bolan, so starši govorili: »Upajmo, da ga bo Bog vzel k sebi.«

Znan je primer, ko je stara mama položila dojenčka k odprtemu oknu sredi zime.

Če je otrok preveč jokal, ga je kakšen udarec za zmeraj utišal …

Nekaterim je bilo celo v zadovoljstvo, če so imeli koga v nebesih. Za vsak primer …

Ta brezbrižnost je bila vsaj pri revežih razumljiva, saj je na primer leta 1937 znašala občinska podpora za osem ljudi približno petdeset kilogramov koruze.

Koliko je je šele bilo treba, da se je nasitilo deset, petnajst ali celo osemnajst lačnih ust!

Trdi in brezsrčni so bili predvsem očetje. Matere so bolj žalovale, ko so se morale za zmeraj posloviti od svojega otroka.

Tako so bile znane besede nekega kmeta, ki jih je namenil žalujoči materi:

» Kej se baš cmergala! Zvečer nastav didcu, pa ti ba novga naredu!«

Da so bolehni otroci preživeli nežna otroška leta, je bil že pravi čudež. Starši so se po navadi ravnali po reku: Če je močn, bo preživu, če je švoh, je pa itak bulš, da ga pobere!

Ob času poroda se je gospodar običajno umaknil v hlev. Porodnici je prišla na pomoč babica. Pred njo jo je pazila kakšna soseda.

Kakšen bolj ozaveščen možak je celo sam stekel na vas po babico …

Če se je pri porodu kaj zapletlo, so ženske umirale. Umrljivost je bila izredno velika. Moj sogovornik je pravil o svoji sosedi, od katere je babica znosila cele lavorje krvi, nazadnje je umrla. Osirotele otroke so si med seboj razdelili sosedje in sorodniki. Zgodilo se je, da se nekateri niso nikoli več videli in da so si postali popolni tujci … Nič nenavadnega ni bilo, če se je oče izognil dolžnostim do sirot tako, da jo je podurhal v Ameriko, otroke pa prepustil na milost in nemilost usodi …

Stanko (1920): »Naša družina je bila kajžarska. Živeli smo v na pol podrti hiši, skozi katero je pozimi pihalo, da se nismo mogli ogreti niti na peči. Trije starejši bratje so šli že služit, meni je bilo dve leti, ko je mama na porodu umrla. Oče je bil povsem strt, pa ne zato, ker bi imel mamo rad, temveč zato, ker je breme družine sedaj padlo na njegova ramena. Dojenčico so vzeli k sebi neki ljudje iz Škofje Loke. Pozneje sem jo videl le še enkrat, a si nisva imela kaj reči, zato sva šla hitro narazen. Leta 1927 so očeta njegovi bratranci zvabili v Ameriko. Spominjam se, stal sem ob Bohkovem znamenju, bil sem bos, zeblo me je, ker je ponoči padla slana. Stisnil me je k sebi in mi obljubil, da se bo takoj vrnil, ko bo zaslužil malo denarja. Ostal sem prepuščen samemu sebi, starejši brat, ki je imel enajst let, me je kakšno nedeljo prišel obiskat, sicer pa je zame skrbela družina, ki se je po očetovem odhodu vselila v bajto. Oče se nam ni nikoli oglasil, le enkrat nam je poštar prinesel pismo, napisano v angleščini, v katerem nam je nekdo sporočil, da je očeta v rudniku zasulo. Star sem bil že sedem let, to, da sem izgubil še očeta, mi ni dosti pomenilo. Poslali so me služit v Ledine, od tam sem potem pobegnil na Vrsnik, nato pa v Idrijo, kjer sem spoznal ženo, se poročil in si prislužil pokojnino v rudniku živega srebra.«

»Star sem bil komaj pet let, ko sem že pasel krave,« sem prisluhnila žalostnemu glasu Poldeta (1929), ki me je popeljal več kot sedemdeset let v preteklost.

»Doma nas je bilo petnajst, oče je bil pijanec, vse je zafural, mama se je matrala z nami, kakor je vedela in znala. Stara mama ji je še nagajala, namesto da bi ji pomagala. Oče nas je pretepal za vsako malenkost. Spominjam se, kako me je na jesen zeblo. Stopil sem v topel kravjak in se vsaj malo ogrel. Včasih sem k sebi stisnil tudi gospodarjevega otroka. Njegovi materi ni bilo dosti mar zanj. Ko je imela delo, ga je vrgla v razor in pozabila nanj …«

Ena od starejših deklet je praviloma morala ostati v hiši, da je bila za pestrno in tudi za gospodinjo.

Otroci so bili velikokrat tepeni. Zlasti očetje so se radi znašali nad njimi.

»Našega Tončija je stara mama tri dni imela pri sebi in ga zdravila. Očetu se je zlomila kosa, bil je jezen, ker se mu je mudilo nakosit travo za živino. Ker je moral zamenjati štelj, se je v jezi znesel nad otrokom, ki je stal v bližini in vrtal po nosu. Tudi do nas, deklet, je bil oče surov,« ve povedati Pavla. Svojega očeta ni marala. Zato pa sta bili z mamo veliki prijateljici. Očeta je sovražila tudi zato, ker je bila mama v vsem odvisna od njega. Pred njo je vse zaklepal, kot bi bila tatica, in če je želela od moža izprositi kakšen krajcar, je morala pasti na kolena.

Vika (1931): »Pri nas doma je bilo najprej osem otrok. Ko je oče postal vdovec, se je oženil v drugo. Tudi on je bil tiste sorte, da se mu je dobro zdelo, če je kakšen otrok umrl, da je potem lahko hitro naredil drugega. Ni se hotel umivati niti ni dovolil, da bi to počela mama. Spominjam se, kako se ji je včasih gravžal. Spala sta v kamri in od tam se je vse slišalo, kadar je zahteval svoje pravice.

Najhuje je bilo, ko je mama rodila. Oče ni dovolil nobene potrate. To je pomenilo, da otroku ni privoščil niti plenic. Kar v pruštof ga zavijte, je ukazal. Če bo umazan, je v boču dovolj vode, je godel in nergal. Na začetku, ko sem bila majhna, smo bili v hiši otroci skupaj z majhnimi telički in prašički. Drug drugega smo greli, da nas ni zeblo … Mama je po vsakem porodu ležala le nekaj dni. Potem jo je klicalo polje in delo. S seboj je prenašala pručko in na njej podojila, ko je otrok postal siten.«

Ančka (1934): »Tudi moja mama se ni poročila iz ljubezni. Bojim se, da vse življenje ni vedela, kaj ta beseda sploh pomeni … Spominjam se, da je po vsakem porodu izgubila kakšen zob. Če so jo ti le preveč boleli, je nanj potresla sol in zob je izpadel kar sam od sebe.

Oče nas je velikokrat tudi pretepal. Za vsako malenkost smo morali klečati na polenu. Ali pa moliti rožen venc. Ko smo drug za drugim odhajali od hiše služit, je stal na pragu in se smejal. 'Hvala bogu,' je govoril, 'da bodo vsaj ena usta manj pri hiši.' Nikomur ni rekel, naj pride kaj nazaj pogledat. Tudi ko je umrl, sem bila tam le zaradi lepšega. Nekaterih bratov in sester pa sploh ni bilo blizu. Na srečo sem jaz dobila dobrega moža, ki me je imel rad. Tudi poljubljala sva se. Da bi to počeli moji starši, nisem nikoli videla …«

Silva (rojena okoli leta 1925): »Pri nas doma nas je bilo deset. Kmetija je bila zelo velika, imeli smo celo 16 govedi. Trije bratje so umrli že dojenčki. Mama je za vsakim zelo jokala. Jesti smo imeli dovolj. Spominjam se, da so bratje celo do vstopa v šolo nosili le srajčke. Spodaj pa nič. Tudi jaz sem vzela vdovca. Njegova žena je, tako kot mnoge druge, umrla pri porodu. Nekakšna zastrupitev ali kaj. Imela sem že krepko čez trideset let, ko me je prišel snubit. Mama mi ga je zelo branila. Ne tišči v tisto hišo, saj vidiš, da ima najraje svojo mamo. Bila sem slepa in gluha za dobronamerne nasvete. Pozneje mi je bilo velikokrat žal, saj je bila tašča do mene zelo hudobna. Na vsakem koraku mi je nagajala. Ko sem bila po prvem porodu napol živa, mi ni hotela niti kosila skuhati. Mož je prišel zmatran iz gmajne in je rogovilil po kuhinji, ker ni bilo hrane. Tisti lenobi govori, sem slišala mamo, ko samo leži. Zbrala sem vse moči in se napol privlekla v kuhinjo. Medtem ko sem mu žgance postavljala na mizo, sem se sesedla. Ena od dekel mi je med noge porinila spalno srajco, ki je bila v trenutku namočena s krvjo. Nikomur se nisem prav nič smilila. Bom pa drugo dobil, mi je rekel, ko sem mu malo poočitala … Otrok nisem nikoli crtala. Morali so iti delat skupaj z menoj.

Da bi jih vzela na kolena? A si ti neumna? Vsi bi mislili, da se mi je malo zmešalo …«





Dekle in hlapci

Več je uridn kmečk ime kət šuštarjev taužnt

V času, ko imajo televizija, glasba, film in morda še kaj glavno besedo pri vsakodnevni komunikaciji, so utonili v pozabo večeri, ko so se otroci zbrali na peči in prisluhnili babicam in dedkom ter vsrkavali vase pradavne zgodbe o njihovem življenju.

Ljudi, ki bi vedeli povedati, kako je bilo včasih, je vedno manj. Počasi, toda nezadržno izginja del naše žlahtne preteklosti, iz katere bi se zanamci lahko kaj naučili. Pripoved o hlapcih in deklah, ki je zapisana na izkušnjah tistih, ki so jo doživljali, ima prav posebno težo. Lahko ji je sicer oporekati strokovnost, nikakor pa ne izvirnosti in verodostojnosti.

Na srečo se resnične usode, povedane neposredno, veliko bolj dotaknejo našega občutenja, pomnjenja in razumevanja kot goli in brezosebni statistični podatki in splošna zgodovinska dejstva. Pričujoči zapis se bo na prvi pogled bral kot zanimiva zgodba, zato upam, da bo postal mlajšim vedoželjnim rodovom nekakšen nadomestek za babičina pripovedovanja.

Zakaj sem se lotila pisanja tudi o hlapcih in deklah?

Menda mi je bilo komaj dve leti, ko sem bila priča grozljivemu dogodku. Ded je imel na dvorišču velike kupe peska, ker je v delavnici delal strešno opeko. Moj ata mu je pomagal, medtem sem se igrala v pesku in vdano čakala, da bova zvečer odšla domov. Mimo hiše je vodila pot do Bohka, tam se je razcepila proti Dobračevi, Novi vasi in naravnost v Rakulk.

Nenadoma sem zaslišala glasno vpitje, ki se je mešalo z ropotanjem koles po makedamu in topotanjem konjskih kopit. Naproti je tekel prestrašen moški. Prav ob mojem pesku se je spotaknil, z voza je nanj planil razjarjen debeluh in ga podrl na tla. Nenadoma sem zagledala gajžlo, z njo pa je začel udrihati po svoji žrtvi, ki je že vsa krvava ležala na tleh in klicala na pomoč. Iz hiše je pritekel ded Luka, moj ata pa takoj za njim. Mislim, da bi surovež tistega, ki je obležal na tleh, tudi ubil, če ga ne bi obvladali in rotili, naj neha.

Ko zaprem oči, ga še zmeraj vidim pred seboj: visokega, mogočnega, zariplega v obraz, s klobukom postrani, velikim nosom in krutim izrazom na obrazu. Kričal je, da bi bilo takšne, ki ne ubogajo, treba ubiti, da so izmečki, drhal, da bi jim on že posvetil, če bi jim lahko.

Še potem, ko sem bila odrasla in sem izvedela, kdo je bil kdo, me je bilo zmeraj strah, ko sem suroveža srečala. Spraševala sem se, kakšno je bilo življenje hlapcev in dekel pri takem človeku, ki je nesporazume kaznoval z bičanjem.

Na srečo se je skozi moja raziskovanja izkazalo, da so bili gospodarji na kmetijah vseh sort: eni dobri, eni grobi, malodane kruti.

Še živečih nekdanjih hlapcev in dekel je malo. Na območju od Rovt, Žibrš, Lavrovca, Svetih Treh Kraljev, Žirovskega Vrha, Breznice, Ledin, Koprivnika, Laniš, Cerknega in Gorij sem obiskala sedemnajst nekdanjih dekel in le osem hlapcev. Nekaj zgodb so mi povedali tudi njihovi otroci.

Morda je zgolj slučaj, vendar sem spet opazila večjo trdoživost pri ženskah kot pri moških.

Tisti, s katerimi sem se pogovarjala, so bili stari od 65 do 93 let. Najstarejša dekla je imela 93 let, najstarejši hlapec samo 84.

Skupna značilnost njihovega pripovedovanja je bila, da so imeli zelo bister in jasen spomin, da so se nekaterih dogodkov spominjali do najmanjše podrobnosti, celo do ure natančno.

Na njihovo željo podatke o tem, pri kom je kdo služil, izpuščam. Menim, da je tako prav, tudi zaradi potomcev, ki – kar je človeško – ne želijo, da se obujajo temne plati njihovih prednikov.


Kdo je šel služit

Praviloma so služili iz bajtarskih družin, kjer so imeli največ dve kravi – ali še tega ne. Kratko so potegnili tudi otroci iz kmečkih družin, če jih je bilo pri hiši več. Nekateri so šli od doma že pri petih ali šestih letih. Mama, redkeje oče je otroka peljal k novim gospodarjem. Med potjo starš in otrok nista veliko govorila, kvečjemu je malček poslušal nasvete, naj bo priden in predvsem ubogljiv.

Prav tako so šli služit umsko prizadeti. Resnici na ljubo je treba povedati, da so jih marsikje imeli najraje, saj so bili nezahtevni, delo, ki so se mu priučili, so ponavadi zelo dobro opravljali.

Izjemoma so tudi gruntarski starši napodili od doma hčer, če je pred poroko zanosila in se potem fant ni hotel z njo poročiti.

Prav tako so morali poiskati službo taki, ki so doživeli kakšno naravno nesrečo: poplave, hudo sušo, kar jih je oropalo premoženja.

Napredni kmetje, ki so želeli, da se naslednik izobrazi in si pridobi novo znanje, so otroka poslali služit predvsem zato, da se česa nauči.

Včasih, ko so bile strehe še slamnate, so strele zanetile veliko več požarov kot danes.

Zavarovanja ni bilo nobenega. Vaščani so prizadeti družini izkazovali solidarnost s tem, da so vzeli k sebi otroke, ki so potem pri njih služili, starši pa so se morali znajti po svoje.

Med hlapce in dekle so se zapisali tudi tisti gruntarski, ki se niso strinjali z naslednikom na kmetiji. Velikokrat je prišlo med novim gospodarjem in drugimi otroki do hudih trenj. Ti so potem odšli od doma, ker niso hoteli ostati hlapci lastnemu bratu (redkokdaj sestri).

Znani so tudi primeri, ko so gruntarski beračili. Vendar ne zaradi potrebe, temveč zaradi lakomnosti. Nekateri so menda že včasih bili pripravljeni za denar storiti vse.

Marsikdo od sogovornikov mi je zatrdil, da je bilo edino bogastvo, ki so ga imeli, poštenost, ponižnost, pridnost in ubogljivost. Tudi gospodarji so hlapce delili na pridne in lene. Vse druge lastnosti, od poštenosti naprej, so bile same po sebi umevne.

Na enem kraju so služili v povprečju tri do štiri leta. Lahko tudi manj. Najhuje se je bilo privaditi novim ljudem, zlasti še, če so imeli drugačne navade. Povsod, kamorkoli so hlapci in dekle prišli, je bilo nujno obiskovati cerkvene obrede. Prosti so bili ob nedeljskih popoldnevih, ko so se običajno videli z domačimi.

Revščina je bila v nekaterih družinah tako kruta, da jo je danes kljub vsemu težko razumeti.

Velikokrat so otroci izgubili – zaradi bolezni ali smrti ob porodu – po dve mami zapored. Nič nenavadnega ni bilo, če so pod isto streho odraščala dve ali tri gnezda. Znana je družina, ki ji je prva svetovna vojna vzela prvo mamo, da bi bila tragika še večja, je druga žena umrla možu v naročju isti dan, ko se je vrnil iz ruskega ujetništva. Po tem tragičnem dogodku je ena od hčera ostala doma za prostovoljno deklo in skrbela za otroke sedem let, dokler se niso vsaj toliko zregljali, da so šli služit.

Bajtarji so zemljo, ki so jo imeli v lasti ali v najemu, izkoristili do zadnjega centimetra. Sadili so pšenico, oves, da so le lahko nasitili številno družino.

Zanimivo je, da je bilo nekaj večjih kmetij celo brez gospodinje. Gospodarjem je tako gospodinjila kakšna od tet ali sester. Zavedale so se svojega položaja in nekatere so naredile vse, da si je vsaka ženska, ki bi jih morebiti spodrinila, premislila.

Angela (1927)

Angela je odraščala v družini, v kateri so bili otroci iz dveh gnezd. Mama je vzela vdovca, srednjega kmeta, ki je imel že enajst odraslih otrok. Sama je k hiši pripeljala Angelo, ki je bila njena nezakonska hči.

»Mama je bila boječa ženska, ki je v življenju pretrpela veliko hudega. Kdo je bil moj oče, ni nikoli povedala, rekla je samo, da se je nekdo spozabil in jaz sem bila sad te spozabe. Ko sva prišli k hiši, sem takoj vedela, da naju ne bodo marali. Očim je zmeraj pljunil na tla, ko me je zagledal, njegovi otroci, vsaj tisti trije, ki so bili še doma, so me žalili in me tožarili. Za vse sem bila kriva in zato sem bila večkrat tepena kot ne. Očim me je zelo rad brcal, mama me je branila, kolikor me je mogla, toda velikokrat je ni bilo zraven.

Ko mi je bilo šest let, me je prišla iskat soseda in me vzela s seboj. Pri nas boš pazila na otroke, mi je rekla. Nič ni pomagalo, če sem jokala in se oklepala mame. Vsi so vpili nanjo, da sem razvajena in da je prav, če okusim malo življenja.

Gospodinja, kamor sem prišla, ni bila napačna. Po dolgem času sem se lahko najedla do sitega. Dela sem bila vajena, zato mi ni bilo težko. Pazila sem na njena dvojčka, ki sta bila pridna, le jokala sta preveč. Morala sem prati plenice, kar je bilo najteže. Kakanje sem stresla na breg in plenice izplaknila v vodi. Mila nisem imela, zato so bile plenice zaprane in so smrdele še potem, ko so bile spet suhe. Zvečer, ko sta otroka šla spat, sem z metlo pometla po hiši, veži in kuhinji. Ob desetih so se mi oči že same zapirale in šele tedaj sem lahko legla k počitku,« se je še živo, kot bi se zgodilo včeraj, spominjala Angela.

Ko je nekoč zbolela, so po treh dneh poklicali njeno mamo, naj jo pride iskat.

Takrat je v svoji otroški duši spoznala, da so bili kljub prijaznosti takšni kot drugi: ko ni bilo od nje nobene koristi, so jo postavili pred vrata.

Mama je bila spet noseča in je zelo težko prenašala nosečnost. Polsestra je imela komaj šest mesecev in mama je težko čakala, da je Angela ozdravela in pazila nanjo.

»Doma sem ostala več kot leto dni, s svojimi sedmimi leti sem bila mamina desna roka. Vse sem naredila, kar mi je rekla, da me le ne bi dala stran.«

Ob veliki noči nas je obiskala njena sestrična, ki je bila poročena na veliki kmetiji, vendar z možem nista imela otrok. Ženska mi ni bila prav nič všeč, saj je ves čas gledala mimo mene. Vendar je mamo pregovorila in spet sem bila iztrgana od doma.« Na novem domu je bilo najhuje to, ker sta bila teta in njen mož ves čas tiho. Sama sta delala vse, ker je bilo za posle škoda denarja. Kruh je bil pod ključem in Angela je lahko pila le posneto mleko. Čeprav je bila kmetija bogata, so jedli kot največji reveži.

Čeprav je bila suha in podhranjena, sta jo jemala s seboj, ko sta šla kosit, žet ali plet. Vse je morala delati, kot bi bila že odrasla. Če boš pridna, bo vse nekoč tvoje, ji je govorila teta.

»Meni je bilo malo mar, saj sem pogrešala mamo. Teta me ni nikoli pobožala ali me potolažila, če me je bilo strah. Nekoč sem se s srpom urezala v prst in mi ni dovolila, da bi se usedla, naprej sem morala zlagati snope, čeprav mi je kri kapljala na tla. Ko sem od izčrpanosti izgubila zavest, me je kregala, da sem mehkužna in razvajena.«

Med drugo svetovno vojno so gospodinjo po nesreči ustrelili. Partizani so si hišo izbrali za štab, in ko je eden izmed njih čistil puško, je zadelo teto, ki je bila na mestu mrtva. Stric se je že v nekaj mesecih v drugo poročil, Angela je bila nenadoma odveč in je morala od hiše, ker so pričakovali dojenčka.

»Pri njima sem pustila svoje otroštvo, mladost, od tega nisem imela drugega kot veliko praznih obljub. Praznih rok sem se vrnila domov, počakala na konec vojne in se potem poročila. Tudi v zakonu nisem imela sreče, saj sem garala kot živina, vendar nikoli nisem bila dosti vredna, ker je imela tašča vse do konca prvo in zadnjo besedo. Sedaj živim pri hčerki, ki lepo ravna z menoj.«

Cene (1919)

Bil je otrok prvega gnezda. Ko je mama umrla na porodu dvanajstega otroka, se je oče že čez dober mesec drugič poročil. Mačeha ni bila več mlada, bila je tudi bolj skopa in je gledala na vsak dinar, čeprav ji tega ne bi bilo treba. Tepla ni nikoli, se spominja Cene. Je pa znala potegniti za ušesa kot nihče drug. Če ji ni bilo kaj prav, je prijela otroka za glavo in z njo butala ob steno.

»Nočem opravljati, toda bila je sitna in živčna ženska,« je šla mojemu sogovorniku beseda s težavo z jezika. Otroci smo se je bali, in če smo le mogli, smo ji šli izpod nog. Prav tako smo bili v nadlego očetu, saj smo bili premajhni, da bi nas lahko vpregel v delo, in hkrati dovolj veliki, da smo bili kar naprej lačni. Velikokrat je kričal, da nas bi bilo treba vse že ob rojstvu utopiti, da bi on to sam naredil, če bi lahko. Pozneje, ko smo se z brati in sestrami dobivali ob družinskih praznikih, smo ugotavljali, da niti naših imen ni poznal. Rekel nam je ti tam ali pa lintvarn.«

Ko je bil Cene še otrok, je imel božjastne napade, zato ga domači kmetje niso marali vzeti za hlapca. Kadar ni šel pravočasno izpod nog, je bil tarča vsem, ki so nad komerkoli hoteli stresati jezo.

Velikokrat si ni upal priti niti h kosilu, zato se je raje vtihotapil v svinjak in svinjam izpred nosa pobiral kuhan krompir. Vedel je, kje v senu imajo kokoši svoja gnezda. Verjel je, kar so pravili stari ljudje, da surovo jajce daje moč in energijo.

Preden je šel služit, je najprej dobro premislil, h kateremu gospodarju bo šel vprašat. Nekateri so vedeli za njegovo bolezen, zato kripelna niso hoteli vzeti. Mahnil jo je na poljansko stran, kjer je imel več sreče. Eden od tamkajšnjih hlapcev se je oženil in šel stran, drug se je poškodoval pri spravljanju lesa.

»Nisem vedel, da gospodar rad pije, to sem ugotovil šele pozneje. Moja naloga je bila, da sem ga šel v gostilno iskat z vozičkom, ga naložil in odpeljal domov. Drugi so se ga napili le ob nedeljah, ta jo je zavozil skoraj vsak dan. Doma je bilo dela čez glavo, saj žena ni zmogla vsega. Otroci so bili še majhni, kar pet jih je bilo pri hiši. Gospodar je imel še eno sestro, ki je kakšno leto pred mojim prihodom umrla za pljučnico. Stara starša sta sina zmeraj zagovarjala in bognedaj, da bi se žena razjezila nanj! Takrat sta jo začela zmerjati in pljuvati po njej, kar vpričo mene sta ji očitala, da je imela v bali samo dve skrinji in eno kravo. Ženska res ni imela lahkega življenja …«

Potem je naneslo, da je gospodar kakšen kozarček ponudil še Cenetu. Ne zaradi posebne naklonjenosti, temveč zato, da bi ga hlapec bolj potrpežljivo čakal, ko je prišel ponj v gostilno.

Cenetu je pijača postala všeč. Kakšen dan je bil ves nestrpen, nenehno je oprezal, kdaj bo prišel na svoj račun. Ni bilo treba dolgo čakati, ko so se vaščani pričeli zgražati ob pogledu na gospodarja in hlapca, ki sta se družno pobirala proti domu.

»Nekoč sva obležala pod nekim kostanjem. Prebudili so me otroci, ki so scali na naju. Mularija se je skušala, komu dlje nese, porkaduš. Postavil sem se na noge, da bi stekel za njimi, tedaj pa izza ovinka pridrvi voz in konj me v trenutku odrine pod cesto. Imel sem kar sedem zlomljenih reber, najhuje je bilo to, da nisem bil več zmožen za delo. Pokazali so mi vrata. Brez milosti. Nič ni pomagalo, da sem gospodinjo prosil, naj se me usmili. Kaj bomo pa imeli od tebe, mi je zabrusila. Samo žrl bi, delal nič. V prsih sem imel strašne bolečine, zaradi zlomljenih reber sem komaj dihal. Bilo je pozno jeseni, nikamor nisem mogel iti. Taval sem od enega kozolca do drugega in prosil za kos kruha. Da te ni sram, mlad si in beračiš, so mi govorili, namesto da bi se me usmilili. Nazadnje se me je usmilil neki kmet v Žetini. Dovolil mi je, da sem se pri njemu, v štali, pocajtal. V zameno sem mu potem delal celo leto, ne da bi mi dal kaj plačila …«


Kam

Male pestrne in pastirčki so se najprej utrjevali na bližnjih kmetijah, lahko tudi manjših, kjer so delali le za hrano, redki so dobili ob letu obleko ali čevlje. Otroci so večkrat šli v prvo službo k stricu ali teti, kar jih ni obvarovalo pred grdim in surovim ravnanjem.

Okoli desetega leta so jih starši že peljali tudi kam dlje. Največkrat so jih zvabili z obljubo, da gredo samo za kakšen dan, potem bodo spet prišli ponje.

Dečki so postali pastirji, deklice pa pestrne. Pastirje za govedo so imenovali volarji, tiste, ki so pasli ovce, pa ovčarji. Za plačilo so dobili obleko, pogosto ponošeno, marsikaj je bilo odvisno od kmetovega premoženja in njegove skoposti. Pripovedovali so mi, da so morali pastirstvo marsikdaj podaljšati, kajti za vsako poginulo žival se je čas služenja ustrezno podaljšal. In to zastonj.

Komaj so prerasli otroške hlače, to se je zgodilo pri petnajstih letih, že so se prelevili v ta male hlapce in dekle. Skupaj z odraslimi so šli kosit, mlatit, drvarit. Če so imeli srečo, so za svoje delo dobili plačilo, okoli dvajset dinarjev na leto. Prislužili pa so si tudi obleko in čevlje. Zanimivo je bilo, da so ob menjavi službe čevlje prepustili svojemu nasledniku.

Ko so si mali hlapci nabrali izkušenj, so se lahko udinjali za velike hlapce, ki so bili tudi gospodarjeva desna roka. Velika dekla pa je postala pomočnica gospodinje in je pomagala v kuhinji. Hlapec je zaslužil okoli štirideset dinarjev, dekla pa trideset dinarjev ali manj.

Vstajali so ob zori, poleti še prej, zlasti še, če je bilo treba oditi v senožet kosit, delali so do mraka. Zvečer pa, ko bi se zaradi utrujenosti lahko ulegli k počitku, so – zlasti jeseni – obrezovali korenje, ribali repo, pripravljali sadje za kuhanje žganja in mošta. Dekle so ob večerih pletle, klekljale, tudi šivale raztrgana oblačila.

Lon so gospodarji izplačali ob svetem Juriju. Če pa je hlapec želel še ostati pri hiši, še takrat ne. Za novo službo so se pričeli meniti po božiču. Za zamenjavo službe pa so se pripravljali ob svetem Juriju, 24. aprila. Nekateri so se menjali tudi ob sv. Martinu, 11. novembra.

Deklam je zelo poredko uspelo prihraniti zadosti denarja za poroko. Mnoge so se zato poročile v srednjih letih, po štiridesetem. Kljub pozni poroki so še vseeno rodile otroke. Najbolj me je pretresla usoda Pavle (1918), ki je zadnjega otroka rodila pri petinpetdesetih.

Dovoljenje za poroko so dobili pri županu in ni bilo poceni. Stalo je pet dinarjev. Nekateri hlapci in dekle, ki so pri kakšnem kmetu služili dlje časa, so imeli to srečo, da jim je potem gospodar na lastne stroške pripravil poroko in jo tudi plačal.

Veliko jih je bilo, ki si po poroki niso mogli kupiti niti najbolj skromne hiške. Postali so gostači in dninarji. Kakšen dodaten dinar so zaslužili s priložnostnimi deli kot mesarji, mizarji, kolarji, vezali so piskre. Četudi so bili revni kot cerkvene miši, so se jim rojevali otroci, ki so, žal, nadaljevali žalostno usodo svojih staršev.

Gospodarji ali gospodinje z večjih kmetij so se tudi sami pozanimali, kje dobiti morebitne pastirje, volarje, dekle, hlapce. Potrudili so se do kmetije, kjer so služili, in jih z različnimi obljubami zvabili k sebi. Glas o tem, kdo je dober gospodar in kdo ne, se je med njimi hitro razširil. Po pridnih je bilo več povpraševanja, kot je bilo ponudb, zato so lahko izbirali. Če jim gospodar ni ustrezal, so ga zapustili tudi med letom in sploh niso čakali na letni lon. Pastirji in pestrne so že zgodaj odrasli in dozoreli.

V času med obema svetovnima vojnama je več fantov in deklet z italijanske strani pribežalo na jugoslovansko, ker so bili uporniškega duha in se niso želeli pokoravati italijanskim gospodarjem.

Hlapci so bili vsaj enkrat mesečno deležni dodatne žepnine, s katero so lahko v nedeljo po maši v gostilni naročili kozarček vina. Deklam tak priboljšek ni pripadal.

Tisti, ki so služili pri bogatih gruntarjih, so lahko prihranili nekaj denarja in si kupili skromno hišo. Največkrat je ostala do konca v lasti gospodarja, zlasti še, če so jo vzeli na kredit. Namesto najemnine so delali žernado. Le redki so imeli toliko poguma, da so odšli v tujino, v Francijo, Nemčijo, Italijo s trebuhom za kruhom, največkrat v rudnike.

Tone (1926)

Bil je prvi fant v družini, v kateri je bilo šest otrok. Zaradi tega ni imel nobenih ugodnosti. Oče ga je držal še strože kot druge. Že doma je moral poprijeti za vsako delo, čeprav mu je bilo šele sedem let. Poleg tega je vsako jutro vstajal in hodil v cerkev, kjer je bil ministrant. »Nobenih čevljev nisem imel, le Batove copate za 29 dinarjev,« se spominja.

Takoj ko je prišel domov, jih je moral sezuti in dati v marejno. Enako je bilo pozimi.

Z dvanajstimi leti je šel prvič služit. Od takrat naprej se je domov vračal le na krajše obiske.

Oče se je prvič o njegovi usodi kar sam dogovoril z gospodarjem.

»O, ko bi vedeli, kako sem jokal! Strašno mi je bilo dolgčas. Zvečer sem v temi, bos in kar skozi gmajno, pritekel domov k mami. Saj veste, mama je bila le mama … Zamerkal me je oče in me takoj napodil nazaj …« Vsak dan je pasel živino. Vse je bilo lepo in prav, dokler se ni gospodar oženil. S prihodom ta mlade je postalo vse drugače. Prej je lahko sam odrezal kajlo kruha, ki je bil v trugi, potem nikoli več. To je bilo najhuje, saj je bil v takšnih letih, da bi jedel za tri. Na paši se mu je sanjalo o kruhu in vse bi dal, da bi ga imel vsaj drobivc v žepu.

Pri štirinajstih letih ga je prišla iskat mama in ga kar sama peljala k drugemu gospodarju. »Če že moraš delati, boš vsaj jedel kot človek,« mu je rekla, ko ga je trdno držala za roko, medtem ko sta jo ubirala v dolino. Ko sta pred seboj zagledala Tonetov novi dom, se je mama ustavila in mu obljubila, da kruha odslej ne bo več stradal.

»Samo zaradi kruha sem menjal, prisežem. Nobene druge želje nisem imel, kot da se po dolgem času enkrat pošteno najem.« Pri hiši, kamor je prišel, sta bili še dve teti, ki sta bili zelo sitni. Tone je ostal dve leti in pol. Komando čez kruh je imela ta najbolj sitna in Tone se ne spomni, da bi mu v času, ko je služil, uspelo samemu kdaj odrezati kruh.

»Ko sem pojedel, me je pogledala in mi rekla hlapče auš še jidl (hlapček, a boš še jedel?), jaz pa sem ji odgovoril, da še. In ga je spet odmajla (odrezala).«

Med drugo svetovno vojno se je pridružil ta zeleni (nemški) vojski. Ko je potem že v miru potreboval neke papirje in se je oglasil na krajevnem komiteju, so ga odločno odbili, češ da naj ne sanja o kakšni pomoči, saj je vojno prebil v nemški vojski in zato nima nobenih pravic.

»Že pri vratih sem bil, ko me je uradnik poklical nazaj in mi predlagal, naj se zapišem med udarnike na progi Šamac–Sarajevo. 'Žrtvuj se za dva meseca in vsi grehi ti bodo odpuščeni,' je še dodal. Pa sem si rekel: če sem že pol življenja delal kot hlapec, največkrat le za kos kruha, bom tudi še dva meseca.«

A potem ko se je vrnil, ni bilo nič bolje. Tisti, ki so se že prej šopirili, so se potem še bolj. Začel je delati v Alpini, njegov mojster je bil nekdanji partizan, nekatere vojaške navade pa je obdržal vse življenje. Znan je bil po tem, da je vohljal za sovaščani in vse, kar je izvedel, sporočal naprej. Četudi so mnogi špiclji že pokojni, pa vohljaška naveza v Žireh menda deluje še dandanašnji.

Urban (1923)

Let, ki jih je preživel doma in se igral z brati in sestrami, se ne spominja dobro. Zdi se mu, da se je rodil šele tisti dan, ko je na vrata potrkal stric in ga je mama napodila pripravit culo.

Bilo ga je strah, saj je bil stric zelo strog in večkrat ga je slišal, ko je grozil otrokom, da jim bo rezal jermene s hrbta.

»To sem si tako živo predstavljal, da sem ponoči, če nisem mogel spati, videl kri, ki je kapljala s stričevih rok,« pove in glas se mu nehote zatrese.

Bilo mu je komaj pet let, toda pri stricu je moral brez pardona pasti živino. Na paši se je zavlekel pod kakšen grm in jokal. Čez dan se ni nikomur smel prikazati pred oči. Stric je kuhal sam, ker mu je žena ušla, zato večerja ni bila nikoli pravočasno na mizi. Največkrat je moral še poglejštat živino v hlevu, preden je sedel za mizo. Zgodilo se je celo tako, da je na klopi zaspal in ga tudi omamni duh žgancev z ocvirki ni več spravil pokonci.

Stric je imel okoli dva hektarja zemlje. Za enega človeka in majhnega otroka je bilo dela več kot dovolj. Vstajala sta ob šestih, in čeprav so se Urbanu že navsezgodaj cedile sline in bi dal marsikaj za kos kruha, so ga tudi zjutraj pričakali žganci. Kakor hitro ni ubogal, je stric zarobantil in ga okregal. Če mu ni hitro ušel izpod nog, jih je dobil po hrbtu.

Po letu in pol je prišla ponj mama, kajti našli so mu drugo službo. Moral je oditi v Davčo, na drugo stran hriba. Le eno noč je lahko prespal doma in nič več. Mama mu je dovolila, da je ležal pri njej.

»Nikoli je ne bom pozabil. Ko so ostali že zaspali, je prišla k meni in me tiho poklicala. 'Ne razgrajaj,' mi je dejala in mi stisnila pod odejo kos kruha. Bil je že star in trd, toda meni je bilo vseeno. Pojedel sem ga takoj, čeprav mi je rekla, naj ga shranim. Zjutraj sem po rjuhi pobral vsako najmanjšo drobtinico in jo nesel v usta.« V Davči je ostal dve leti. Tam je obiskoval šolo, kjer se je naučil računanja, branja in pisanja. Do šole je imel več kot uro hoda. Pri hiši je bila le še ena dekla. Hvala bogu, vsaj kruha ni več stradal. Ovsenega je bilo dovolj, in če ni bilo gospodinje blizu, si ga je lahko celo sam odrezal.

Z desetimi leti se je vrnil v domači kraj, kjer so ga k sebi vzeli sorodniki.

Stric si je pri žetvi porezal žile na rokah in Urban je bil s svojimi otroškimi rokami edini moški pri hiši. Domači otroci so bili še v plenicah, zato je bil za vse delo sam. Gospodar ga je le nadzoroval, kaj več pa ni bilo od njega.

»Niti za trenutek me nista pustila brez dela. Pozimi, ko ni bilo drugega, sem moral paziti še na otroke. Takrat enoletniki in dvoletniki niso nosili hlač in plenic. Če so se pokakali, me je teta takoj poklicala, da sem pometel drečke v leseno smetišnico in jih odnesel v hlev.«

Ravno se je privadil raznolikemu delu, ko ga pride iskat kmet, ki je imel svojo kmetijo le kakšen kilometer stran. Slišal je, da je Urban priden in da za svoje delo ne zahteva drugega kot hrano in par čevljev na leto.

»Ta možakar je bil siten kot sam vrag. Za vsako figo se je drl nad menoj, ženo, otroki, sosedi in živalmi. Samo on je bil nekaj vreden, drugi smo bili navadni pljunki in izmečki. Štelo se je, da je malo kontrabantil čez hrib na italijansko stran, vendar sem čez nekaj časa izvedel, da so bili to le izgovori, saj je obiskoval neko vdovo. Meni je bilo dobrih štirinajst let, gospodinja je imela čez glavo dovolj dela z otroki, v hlevu je bilo trideset glav živine, on pa je zanemarjal delo in družino zaradi ene babe!

Garal sem kot žival in še mu ni bilo dovolj. Ko vsaj ne bi kričal nad menoj! Lastne otroke je brcal, če se mu niso dovolj hitro umaknili na peč. Nekoč, ko se je vlačil po svojih ritastih opravkih, sem delal od jutra do večera, ne da bi vmes kaj jedel. Ko sem se za večerjo prikazal v hiši, se je obrnil k meni in se zadrl, da ni rečeno, da bom dobil kaj za pod zob, ker je živina v hlevu še zmeraj lačna. Tedaj mi je bilo vsega dovolj. Obrnil sem se in šel, čeprav se mi je gospodinja zelo smilila.«


Hlapci in dekle

Kmetje so bili skorajda brez izjem trdi in neizprosni delodajalci. Ko je bodoči hlapec ali dekla prestopil prag, se je moral ravnati po njihovih zahtevah, pa če so bile še tako nečloveške.

Dogovorjeno je bilo, da prihajajo novi posli zjutraj, da so lahko do večera že zaslužili prvi obrok. Redkokdaj so prvi dan sedli h kosilu. Eden od hlapcev je novemu pokazal, kje je kmečko orodje in kaj bo moral delati. Povedano je bilo tudi to, kakšne muhe imajo živali v hlevu, seznanili pa so jih tudi z dobrimi in slabimi lastnostmi bodočih gospodarjev. Potem so jih peljali na kozolec, na vežo ali kakšno podstražnico, kjer so lahko odložili svojo borno culo, kajti takoj se je bilo treba lotiti dela.

Ob nedeljah po maši so poslom dali prosto, vendar samo do četrte ure popoldne. Na ta način so prihranili za nedeljsko kosilo, saj si ga zaradi prostih nedeljskih ur niso zaslužili.

Pepca me je prepričevala, da so se – kolikor je bilo njej znano – posli menjali ob svetem Boštjanu, 20. januarja. Razlog za poznozimski čas je bil po njenem samo eden: da bodoča delovna moč ni pri hiši zastonj prebila zime, ko je bilo na kmetiji znatno manj dela kot čez leto.

Pepca (1926)

Pri hiši je bilo sedem otrok in osmi je bil na poti, ko jim je pogorela hiša. Komaj so rešili nekaj obleke in kmečkega orodja, ki ga je oče popravljal v hiši. Vse drugo je šlo v pepel.

»Otroci smo se stiskali k mami, ki je jokala in prosila Boga, naj se nas usmili. Sosedje so iz hleva reševali živino, kajti ogenj se je razširil že na skedenj. Čez čas je po nas prišla ena od sosed in nas odpeljala domov na peč. Stisnili smo se drug k drugemu in nihče ni mogel zaspati, tako smo bili prestrašeni. Proti jutru je prišla še mama, ki je dobila porodne popadke in splavila. To jo je tako potrlo, da je bila nekaj časa zelo čudna.

Na srečo je bila vsaj živina rešena. Oče ni držal križem rok. Nagnal nas je, da smo mu pomagali vlačiti kamenje iz potoka, in če se nismo dovolj hitro obrnili, je bil hud, tepel pa nas ni. Zidave se je lotil sam, in kot se spominjam, sta mu šele na jesen, ko ni bilo več toliko dela na polju, prišla pomagat dva soseda. Otroci smo grizli korenje in repo, kruh sem videla le tedaj, ko mi ga je odrezala kakšna od sosed. Poleg tega je bila mama spet noseča, to smo takoj pogruntali.

Sami smo žgali opeko. Temelje smo kopali sami, vse na roko. Velikokrat smo spali kar na kozolcu in ob vsaki nevihti smo se bali, da bi nam strela uničila še zadnje skromno pribežališče. Na srečo je bil oče tudi vaški mesar in je na jesen prinašal domov koline. Malo pred zimo smo se vselili v prostor, ki je bil bolj podoben svinjaku kot hiši. Na enem koncu je bila peč, na drugem je bil ograjen prostor za dva telička. Po tleh je bila zemlja in nihče od otrok ni imel čevljev, kaj šele, da bi bili spodobno oblečeni. Stiskali smo se okoli peči, in ko smo zvečer molili roženkranc, smo komaj čakali, da bomo vstali z mrzle in vlažne zemlje …«

Čeprav se je štelo, da so pred požarom sodili med male kmete in niso bili revni, jim je pozimi začelo primanjkovati hrane. Pepca in obe starejši sestri so morale iti služit.

»Sestrama se je zdelo nečastno, saj sta bili prepričani, da smo dovolj bogati in dovolj kmečki, da jima ne bi bilo treba. Jaz sem bila še premajhna, v meni še ni bilo domišljavosti. Oddali so me v naročje neznani ženski. Bila je močna in je lepo dišala. Mama je stala na pragu in jokala, jaz pa sem ji veselo mahala. Spominjam se, kako sem se tujke čez čas oklenila okoli vratu, toda kaj hitro se mi je izmaknila in me postavila na tla. Da boš pridna in da boš ubogala, mi je zabičala, preden me je odpeljala v hišo. Bila sem bosa, zeblo me je, poleg tega nisem nikogar poznala. Kje je moja ninica, sem zajokala. Domači so mi ob slovesu pozabili dati nogavico, v kateri je bilo stlačeno ličje. 'A se bo ta sentjavc (hudičev otrok) kar naprej drl?' se je iz veže oglasil gospodar. Najprej sem morala nanositi vodo, potem so me poslali na njivo, kamor sem nesla čaj. Komaj sem se vrnila nazaj, so me že napodili grabit travo za živino. Nihče me ni vprašal, če sem lačna, če me zebe. Ko je zadišalo po večerji, sem se stisnila za peč in čakala, da se bo kdo spomnil name. 'A ta je pa ta nova?' je rekla stara mama. 'Ja, ampak je samo pol dneva pri hiši, pa ne vem, če je zaslužila za večerjo,' ji je odgovorila gospodinja. Toda večerjo sem vseeno dobila, čeprav so se mi njene besede zarezale v srce.«

Preden je Pepčinim staršem pogorelo, so zmeraj imeli pri hiši hlapca in deklo. Čeprav niso bili bogati, so s posli lepo ravnali. Pepco so posli imeli radi, zlasti dekla.

V novem domu je bilo vse drugače. Vsi so hiteli po opravkih in bogvaruj, da bi se Pepca, čeravno ji je bilo komaj sedem let, kdaj usedla.

V nedeljo po maši je šla lahko domov, vendar se je morala takoj po kosilu vrniti nazaj.

»Če nisem bila dovolj pridna, me je gospodinja prisilila, da sem namesto večerje klečala na polenu. Les se mi je zadiral v kožo, jaz pa nisem vedela, zakaj taka kazen. A z njo je bilo nekaj hudo narobe, saj je bila tudi do lastnih otrok živčna in jih je za vsako figo lasala in tepla. Ko bi me morala poslati v šolo, tega ni storila. »Ne bomo te redili zato, da se boš flerkarla (potepala) naokoli,« mi je govorila. Nekoč me je s tako močjo udarila po ušesu, da se mi je pocedila kri. Šele to jo je malo prestrašilo. Čez dva dneva me je prišel iskat oče in me odpeljal domov. Od takrat naprej na levo uho skoraj nič ne slišim. Zakaj me je udarila, še danes ne vem. Nekaj so govorili, da je imela rada drugega, vendar ji starši niso dovolili, da bi se poročila z njim. Že zdavnaj sem ji oprostila, da je bila grda do mene. Na starost jo je Bog zelo hudo kaznoval za vse, kar je hudega storila.«

Rajko (1923)

Imel je to srečo, da so bili pri hiši le trije otroci, in čeprav so bili revni, so nekako preživeli. Oče je hodil žernadit, mama tudi, pozimi je oče kuhal kmetom žganje, mama je klekljala. Če je bilo veliko snega, je Rajko ostajal doma, drugače je hodil v šolo. Pot ga je vodila mimo mizarske delavnice in zdelo se mu je, da so mizarji pravi gospodje.

»Ko mi je bilo petnajst let, sem doma toliko časa sitnaril, da se me je oče naveličal in skupaj sva odšla k mizarju povprašat, če potrebujejo vajenca. Bil sem strašno razočaran, ko je mojster začel naštevati, kaj mu mora oče dostaviti, če hoče, da me vzame v uk. Zahteval je dva mernika pšenice, nekaj smrek in tisoč petsto dinarjev na leto. Oče se je samo obrnil in poklapano sva šla domov. Tako mi ni kazalo drugega, kot da sem šel služit. Govorilo se je, da bo vojna, zato mi je oče svetoval, naj se prešvercam na jugoslovansko stran in si tam poiščem delo. Potikal sem se od ene kmetije do druge, toda nikjer nisem bil zadovoljen, saj sem še zmeraj želel postati mizar, ne hlapec.

Nekaj mesecev sem služil na kmetiji, kjer sem se zagledal v domačo hčer. Čeprav mi je bilo komaj sedemnajst let, njej pa triindvajset, se mi je zdelo, da bo samo ona moja ali nobena. Bila je spogledljiva kot malo katera druga, zato sploh nisem vedel, da me ima za norca.

Kar se je spomnila, sem naredil zanjo. Nekoč me je odkril eden od hlapcev, ko sem lezel po trti do njenega okna. Zatožil me je gospodarju in ta se me je lotil kar z golimi rokami. Še dobro, da sem mu ušel, drugače ne vem, kaj bi naredil z menoj. Imel sem srečo, da sem potem pristal pri kmetu, kjer so že pred vojno imeli turistične sobe. Bil sem priročen, saj sem kljub mladosti znal marsikaj popraviti in tudi živali so me imele rade. Zaupali so mi kočijo, da sem vozil turiste do Škofje Loke in nazaj. Tako sem spoznal nekega Ljubljančana, ki mi je obljubil, da bo povprašal svojega znanca mizarja, če me vzame v uk. Bil sem prepričan, da bo možakar pozabil name. Toda čez dober teden sem dobil pismo, v katerem me vabi v Ljubljano.

Pisal mi je, da bom za hrano in stanovanje moral poskrbeti sam. Od sreče se mi je mešalo, kajti nisem vedel, kaj me bo čakalo. Bil sem brez denarja in stanovanja. Ko so drugi vajenci sedli k malici, sem šel ven z izgovorom, da moram malo na zrak. Potem sem pojedel kakšno jabolko, ki sem ga zjutraj pobral na tleh. Delati sem moral do šestih zvečer, potem so mi dali v roke metlo, da sem pometel delavnico in dvorišče. Ponavadi je odbila osmo, ko sem se poslovil in šel domov. Potikal sem se po ulicah in včasih prespal v kakšni veži. Potem sem ugotovil, da bi lahko kaj zaslužil s tem, če bi ljudem nacepil drva. Na veliko vrat sem moral potrkati, preden se me je kdo usmili. Tako sem zdržal dober mesec, potem sem se vrnil nazaj k zadnjemu gospodarju. Vse sem ga ubogal, kar mi je ukazal, ker me je bilo silno strah, da bi moral biti lačen, kot sem bil v Ljubljani.«


Plačilo

Gospodarji so se v plačevanju razlikovali. Pri kakšni hiši so poleg denarja dajali še delovne obleke in čevlje, drugod samo predpasnik.

Nenapisano pravilo je bilo, da so pastirji in pestrne dobili le hrano. Kdor jim je dal še obleko ali čevlje, je veljal že za zelo radodarnega. Mali hlapci in dekle so sicer dobili plačilo, vendar manj kot veliki hlapci. Prav tako so bile manj plačane dekle.

Če je dobil učitelj tisoč dinarjev plače, je dobil hlapec dvesto, dekla pa okoli petdeset dinarjev manj. Gospodarji so hlapcem dali za kozarec vina v času sejmov, deklam nikoli.

Pred drugo svetovno vojno so hlapcem in deklam plačevali enkrat letno. Plačilo se je imenovalo lon. Med drugo svetovno vojno in po njej pa so prejemali denar mesečno.

Pastirji, pestrne in volarji niso dobivali denarja. Njim so, vendar ne zmeraj, plačevali v naravi: z obleko, čevlji. V glavnem so morali delati le za hrano, ki so jo dobivali. Prav tako so bili deležni potice ali hleba kruha ob vahtih in veliki noči. Priboljšek so lahko odnesli domov in ga delili z brati in sestrami, lahko so ga pojedli sami.

Na območju Rovt, Žibrš in na idrijsko stran so že pred letom 1940 imeli nekakšne delovne knjižice, ki so jih dobili na občini, zanje so morali plačati deset dinarjev. Vanje so kmetje vpisovali dobo, ki jo je hlapec ali dekla odslužil na posamezni kmetiji. Zmeraj so še dodali zaznamek o pridnosti, tako da je bila ta knjižica tudi nekakšno spričevalo o delovni uspešnosti.

Za takšno knjižico niso vedeli na žirovskem, sovodenjskem niti ne na cerkljanskem koncu. S prihodom Italijanov so jo ukinili, pod Nemci med vojno pa so jo znova uvedli.

Plačilo za delo odraslega hlapca se je gibalo od dva tisoč do dva tisoč petsto dinarjev letno. Dekle so zaslužile od petsto do sedemsto dinarjev manj.

Po osvoboditvi so mesečno zaslužili od sto do sto petdeset dinarjev, odvisno od spola. Za primerjavo: par ženskih čevljev je stal sto trideset dinarjev, kar je tretjina več, kot so ženske dobile mesečne plače. Nič nenavadnega ni bilo, če so kupile prve čevlje šele tedaj, ko so se poročile.

Ženske so se z gospodarjem velikokrat dogovorile, da namesto plačila dobijo šivalni stroj. Nekateri hlapci so ga radi dali na zob, zato so se z gospodarjem pogodili, da jim zaslužek izplačuje tedensko ali mesečno. Vse, kar so dobili, so pogosto zapravili v gostilni in pogosto so bili za delo uporabni šele v torek.

Čeprav so se že pred nastopom služenja dogovorili za obleko in čevlje, so na svojo besedo kmetje zelo radi pozabili. Zlasti še, če sami niso imeli dovolj ponošenih oblek in čevljev. Na kraj pameti jim ni padlo, da bi za služinčad kupovali novo. Zato je prihajalo do občasnih prepirov, ko se je kdo od poslov tudi uprl in se postavil za svoje pravice. Vendar so ga kaj hitro utišali, lahko tudi s palico ali z bičem. Najhuje je bilo, če se je o hlapcu razširil glas, da je lenuh in upornik. Takega potem nihče več ni hotel zaposliti.

Nekdanji hlapci so v prejšnji Jugoslaviji, ko so se upokojili, lahko uveljavljali tudi leta, ko so služili. Za to so potrebovali priče, pogosto so drug drugemu pričali na sodišču.

Povojni čas je hlapcem in deklam prinesel boljše čase. Bili so pošteno plačani, če se to ni zgodilo, so si delo poiskali v nastajajoči industriji.

Kmetje, ki so bili pametni, so svoje hlapce in dekle hvalili, zlasti pred drugimi ljudmi. To je bilo za hlapce velika spodbuda, da so še več in bolje delali. Že takrat so nekateri vedeli, da se s pohvalo marsikaj doseže. Vendar se samo od besed ne da živeti in marsikdo je to spoznal, ko ob času plačila ni nič padlo v dlan.

Žernadovce so plačevali sproti. Moške več, ženske manj. To je po svoje razumljivo, saj so ženske prišle grabit seno šele okoli devete ure, ko je bilo pokošeno. Kosci so zato dobili petnajst dinarjev, grabljice le dvanajst dinarjev na dan.

V največ primerih je bilo plačevanje blagovno. Za teden dni žernade so, na primer, dobili voz drv.

Zefa (hči manjšega kmeta)

Njihova kmetija je stala v bližini jugoslovansko-italijanske meje. Z italijanske strani je pribežalo veliko fantov in deklet, ki se niso hoteli pokoravati italijanskemu gospodarju, ampak so raje služili na jugoslovanski strani.

»Prvi, ki se ga spominjam, je bil Luka. Prišel je na jesen in že ob prihodu mu je oče povedal, da mu plačati ne bo mogel, lahko pa bo skupaj z nami jedel za mizo. Malo nas je bilo strah, kajti o njem se je govorilo, da bi moral biti zaprt in da je zaradi tega ušel čez mejo prek Sovodnja v naše kraje. Menda je imel strica, ki je sam živel na veliki kmetiji. Zelo na hitro je umrl in policija je obdolžila Luko in njegove štiri brate, da so mu pomagali na drugi svet. Malo smo se pomirili, saj je bil kot delavec zelo priden, znal se je lotiti vsakega dela. Celo ure je popravljal vozove in različno orodje. Imel je pa svoje muhe. Nekega dne ga je pičilo in je odšel drugam. Čez čas je očetu prišlo na ušesa, da se je iz njega norčeval, češ hvalili so me, jaz pa sem jim pšenico iz kašče znosil. Očeta je zelo bolelo. Bil pa je dobra duša, kaj naj rečem drugega: ko je možakar spet prišel naokoli, ga je brez očitkov sprejel pod streho. Velikokrat se ga je tudi napil, vendar mu oče tega ni štel za greh, saj so možakarji že včasih bolj kot ne vkup držali.«

Zefa je bila precej navezana na Tončko, ki je prišla k hiši za deklo. Ostala je tri leta. Ni bila najbolj hitra, bila pa je dobrega srca in mama jo je imela zelo rada. Zmeraj jo je pohvalila, da se bolj zanese nanjo kot nase. Enkrat na leto, ko so šli domači na božjo pot na Brezje, je bila Tončka pri hiši za varuha. Tudi ona je sovražila Italijane, in čeprav so doma imeli dovolj veliko kmetijo, da bi ji ne bilo treba iti služit, jo je sovraštvo do tujcev pregnalo na jugoslovansko stran. Bila je močna ženska, ki je znala poprijeti za vsako delo. Le do moških ji ni bilo dosti. Če jo je kdo zbadal, mu je zabrusila, da jo ima za scat, ne za kaj drugega.

Bila je redkobesedna, rada pa je brala in pisala pisma. Imela je zelo lepo pisavo. Recitirala je pesmi in Zefi razlagala, kako milozvočen je slovenski jezik. Če je kdo začel hvaliti Italijane, je že zavihala rokave. Nekoč se je pri vlačenju lesa iz gozda poškodovala. Veja ji je prebodla dlan, vendar se ni dosti menila za to. Šele naslednji dan jo je Zefina mama nagnala k zdravniku.

Takrat ko je imela svoje reči, je malo poležala, ker je bila kakšen dan popolnoma neuporabna za delo zaradi krvavitve in bolečin.

Pri košnji je bila zelo hitra in hlapci so bili zmeraj užaljeni, če jih je pustila zadaj. Nekoč so ji oslo namazali s špehom, da kose ni mogla nabrusiti.

Ob nedeljskih popoldnevih, dokler ni bilo treba iti v štalo, so bili tudi posli prosti. Tončka si je iz klota šivala spodnje hlače. Nekoč je prišel mimo hlapec, jih vzel, nataknil na glavo in tekal z njimi po hiši, da so se mu vsi smejali. To jo je zelo užalilo, saj je hlapec ranil njeno žensko sramežljivost.

Kadar je spala, je pošteno vlekla dreto, da jo je bilo slišati po vsej hiši. Hlapec je nekje dobil poper in ji ga stresel pod nos. Sunkovito je planila pokonci in pričela na vso moč kihati. Še naslednji dan je hodila vsa objokana, ker ji je poper razdražil nosno sluznico.

»Pri nas so bile drugačne navade kot pri drugih kmetih. Oče in mama sta poprijela za delo skupaj z deklo in hlapci in nikoli se nismo ločevali, niti pri mizi. Kar smo imeli, to smo skuhali. Potem se je Tončka pri nas naveličala, stopila je do mame in ji rekla, da gre za nekaj časa na Vrhniko. Toda po štirinajstih dneh se je vrnila nazaj. Mamo je vseeno zanimalo, zakaj se je mestnemu kruhu tako hitro odrekla. Šele čez čas ji je povedala, da so ji govorili hribovska koza in da žalitev ni mogla prenašati.«

Tončka je delala je pri bogatih ljudeh, vendar so bili grdi in kruti do nje. Spala je za kuhinjskimi vrati, poleg tega ni smela jesti z drugimi za mizo. Tončka in Zefa sta ostali v stiku še po drugi svetovni vojni, ko sta obe našli delo v tovarni.

Ob koncu svoje zgodbe Zefa je dodala: »Pri nas so hlapci spali na veži, dekle pa v kamri, do katere je vodila pot skozi spalnico mojih staršev. Tako so bile zaščitene pred morebitnimi moškimi željami. Pralo se je skupaj. Naše in njihove cunje. Ni bilo razlike v umazaniji. Prali smo enkrat tedensko, kadar je bil čas. Zvečer smo cunje požulili in jih potem namakali do jutra. Veliko težav smo imeli z vodo, saj je je poleti primanjkovalo, pozimi pa se je naredil debel led.

Tudi tedaj, ko ni bilo posebnega dela na poljih, se je našlo marsikaj, da so bili posli zaposleni. V gozdu so sekali smrečje, vozili so vodo.«


Hlapci in politika

Hlapce in dekle je Jugoslavija, kljub družbeni ureditvi, ki nam je krojila usodo, tolerirala še tja do leta 1965.

Srečevala sem jih zlasti na odročnejših območjih, kjer ni bilo možnosti za drugo zaposlitev: Lavrovec, Sveti Trije Kralji, Cerkljansko. Vendar so se odnosi med njimi in gospodarji bistveno spremenili, saj so si posli, glede na splošno politično situacijo, ki je bila kmetom strah in trepet, ter večje razgledanosti izborili kar nekaj pravic. Niso več delali po šestnajst ur na dan, imeli so več prostega časa, bili so zavarovani, tekla jim je delovna doba, gospodar jim je moral priskrbeti spodobno sobo, da niso spali v hlevu ali na senikih. Tudi pretepanja ni bilo več.

Roko na srce: na kmetijah so ostali le tisti, ki jim je kmečko delo, naj se sliši smešno ali ne, priraslo k srcu in so vedeli, da bi v fabriki, zaprti med štiri stene, shirali. Nekateri so sicer poskusili za mesec ali dva na Vrhniki v cementarni ali v Žireh v Metki, toda kljub veliko boljšemu plačilu niso dolgo zdržali.

Tisti, ki so poznali razmere med gospodarji in hlapci, vedo povedati, da ni čudno, če je po drugi svetovni vojni izbruhnila silna želja uničiti kmeta in se mu maščevati za hude in včasih krute pritiske, ko je bil hlapec vse, samo človek ne.

Marsikatero maščevanje se je zgodilo že med drugo svetovno vojno.

Albert (1918) mi je pripovedoval zgodbo o hlapcu, ki so ga na kmetiji prenašali zgolj zato, ker so bili nadvse zadovoljni z njegovo materjo, ki je pa niso hoteli izgubiti. Hlapec je že kmalu po tistem, ko so se formirali prvi raztrganci, postal terenec. Rečeno po domače: vohljal je naokoli, kje skrivajo hrano in kdo se preveč druži s sovražnikom. Ko je našel takšno kmetijo, je poklical partizane, ki so prišli in pobrali vse, kar se je dalo.

»Najraje jih je pripeljal k nam. Točno je vedel, kje imamo lonce z mastjo, v katerih so bile spravljene svinske krače. Medtem ko so partizani živež nosili skozi vrata, je stal sredi sobe, se režal, kot bi mu manjkalo nekaj koleščkov, roke je imel zatlačene v žepe, in preden je šel, je zmeraj s puško dregnil vame, češ da naslednjič pridejo še po preostalo, kar je skrito. Ganile ga niso niti mamine solze. Prosila ga je, naj ne bo tako hudoben, ni je poslušal, nazadnje je začel groziti še njej. Po vojni se je sam javil, da bo zasliševal ujetnike, ki so bili zaprti na gradu v Škofji Loki. Tisti, ki so preživeli, so vedeli povedati, da ima še žival več usmiljenja, kot ga je imel on. Na srečo se mu je na stara leta oglasila vest. Začel je hoditi v cerkev, umrl pa je v hudih mukah.«

Neki drug kmet je moral za tri leta v arest, ker je izjavil, da je nova povojna oblast sestavljena iz bivših nepismenih hlapcev in dekel, da se bodo morali najprej naučiti branja in pisanja, preden bodo vodili državo.

V njegovih besedah je bilo kar nekaj zrn resnice, saj so takratno lokalno oblast v resnici sestavljali mnogi napol pismeni ljudje. To je bilo razumljivo, saj so še kmečki bolj neredno obiskovali osnovno šolo, hlapci pa so imeli za učenje še dosti manj časa. Hlapčevskih navad se je bilo težko otresti na lokalni, pa tudi na republiški ravni. Redki so bili politiki, ki ne bi imeli med svojimi predniki hlapcev in dekel, in že zaradi stoletnih navad svojih prednikov so pred tistimi, ki so imeli v rokah moč in oblast, krivili hrbte vse do današnjih dni.

Marsikatera dekla je upala, da bo kaj bolje, ko se bo poročila. Vendar se je mnogim zgodilo, da so prišle z dežja pod kap.

Angelca je služila že od šestega leta. Najprej je bila pestrna, potem je pasla živino, ko ji je bilo trinajst let, so jo prišli iskat z gorske kmetije za deklo. Garala je od jutra do poznega večera. Na grbi je imela še domačo teto, ki je bila priklenjena na posteljo. Angelca ji je morala odnašati kahlo, jo preoblačiti, če ji je ušlo v posteljo. Velikokrat jo je ženska poklicala k sebi, ko je bila že na njivi.

»Ko mi je bilo šestnajst let, se je vame zagledal gospodinjin brat, ki je prav tako pomagal na kmetiji, vendar je imel poseben položaj. Bila sem zelo počaščena, ker se mi je zdelo, da mi je padla sekira v med. Nisem vedela, da je že imel enega otroka z deklo, ki so jo od hiše nagnali. Vdala sem se mu, ker sem mislila, da mu s tem dokazujem svojo ljubezen. Kakor hitro je videl, da postajam široka, se me je začel izogibati. Izvedela je tudi gospodinja, poklicala me je k sebi in me ozmerjala s kurbo in prasico, ki zapeljuje nedolžne in nepokvarjene fante. Tako je vpila nad menoj, da sem bila vsa mokra od njene sline. Ni mi kazalo drugega, kot da sem sredi leta odšla od hiše in niti lona mi niso dali, kaj šele obleke, ki so mi jo obljubili. Domov se nisem mogla vrniti, ker bi me oče ubil, mama pa je še brez mene komaj nahranila pet sester in tri brate. Šla sem k očetovi sestri, ki je živela doma, pri stricu, kot neporočena teta. Nikoli ne bom pozabila, kako me je ozmerjala, vendar mi ni zaprla vrat. Na žalost ali na srečo je nerojeno dete šlo naprej. Bog mi pomagaj, toda niti sekirala se nisem. Ni mi kazalo drugega, kot da sem se vrnila v staro službo. Sprejeli so me samo zato, ker sem bila zelo pridna. Gospodinjin brat se je medtem oženil, za menoj pa je začel gledati kovačev sin, ki je bil vdovec, vendar brez otrok. Od mene je bil več kot dvajset let starejši. Doma mu je gospodinjila sestra, ki se je je zelo bal. Ves denar je imela ona pod ključem. Od prvega dne naprej, ko sem prišla k hiši, me ni marala. Vsem je govorila, da sem pritepenka in da njihovega trdo prigaranega denarja že ne bom uživala. Brat je zaslužek od kovačije dajal njej, namesto da bi ga sam spravil. Ker so imeli pri hiši še malo zemlje in so redili dve kravi, sem morala zavihati rokave, če sem hotela, da me ni že za dobro jutro zmerjala z lenuhom. Po vojni sem hotela iti v službo, vendar mi je mož preprečil, ker se je bal sestrine jeze. Le tisti denar, ki sem ga zaslužila s furanjem, sem spravila v svoj žep, a mi je bila nevoščljiva. Imela sem pekel v hiši, dokler ni umrla, vendar z možem nisva dolgo uživala svobode, ker je kmalu za njo umrl tudi sam. In tako sem zapravila najboljša leta svojega življenja za kozlovo senco.«

Dora se je rodila na manjši kmetiji, kjer je bilo vsega dovolj, le denarja je zmeraj primanjkovalo. Dokler je bila še otrok, so imeli pri hiši po eno deklo, hlapcev je bilo zmeraj več. Delali so za hrano, morda jim je oče kdaj stisnil v roke kakšen priboljšek.

»Starša sta bila dobra človeka, vendar sta bila ob mojem rojstvu zelo razočarana. Želela sta fanta, zato sta mi večkrat podrobila, da sem ju razočarala. Mogoče sta me tudi zato vpregla v bolj moška dela pri hiši. Sestra se je že zelo zgodaj uprla, da bi delala v hlevu, zato je prevzela kuhinjo, meni je ostala živina, kar mi sploh ni bilo všeč. Toda bila sem ponižna in delavna, poleg tega ni bilo v mojem značaju, da bi se upirala staršem. Čez kakšno leto, ko sem dan na dan gledala, kako se ima sestra lepo in kako se moram sama mučiti, sem le izsilila, da sva se v hlevu tedensko menjali. To je trajalo do materine smrti, potem pa sestra ni več hotela iti v hlev. Doma sem ostala še leto dni, nato sem šla služit.

Ko sem prvič spekla kruh, so ga vsi hvalili. Na srečo niso vedeli, kaj se je dogajalo pred tem. Bila sem bolj nevešča in sem premalo pognetla testo, zato se mi je na loparju razlezlo in v paniki, da tega kdo ne vidi, sem ga hitro porinila v peč. Ko so se hlebci potem hladili na mizi, nihče ni vedel, do kakšne nezgode je prišlo.« Dora bi se zelo rada izučila za šiviljo, vendar ni bilo nobenih možnosti. Po materini smrti je bilo pri hiši še manj denarja kot prej. Tudi z bratom, ki je zagospodaril, se nista najbolje razumela. Delala je več kot vsaka dekla, vendar ni od tega imela nič. Deset let se je vleklo njeno cincanje. Bolj ko je premlevala, kako naprej, bolj se je začela zavedati, da mora oditi.

»Od doma sem ušla čez noč. V časopisu sem pregledovala oglase in na prvega sem dobila pozitiven odgovor. Delo sem dobila v Kranju pri bogatem inženirju, ki je gradil elektrarne. Že prvi teden sem ugotovila, da se imam lepše kot kdaj prej v življenju.

Pri hiši sem bila odgovorna za vsa dela in lepo so ravnali z menoj. Imeli so tudi nekaj živine, od prašičev do konjev. V hiši so bile tri turistične sobe. Skrbela sem še za majhno deklico. Plačali so mi šest tisoč dinarjev, hrano in stanovanje sem imela zastonj. Ko se je v Žireh zgradila Alpina, sem se vrnila domov, zaslužila pa nisem dosti več, okoli osem tisoč dinarjev.«

Dora je ugotovila, da če prideš k dobremu gospodarju, je bolje biti dekla kot karkoli drugega. Delala je samo tisto, kar so ji ukazali, za nič drugega ni imela odgovornosti. Pri hiši je bila še ena dekla, ki so jo kmalu odslovili, ker ni počela drugega kot lovila moške.

»Povedala sem gospodarju, da jaz nisem taka. Vseeno se je kdaj zgodilo, da so prišli fantje v vas in mi peli pod oknom. Naslednji dan me je inženir nagovoril in mi rekel, da tako ubranega petja že dolgo ni slišal.« Ker je bila družina bolj gosposka, se je naučila veliko novega, zlasti v gospodinjstvu, kar ji je pozneje, ko se je poročila, še kako prav prišlo.

Frančiška (1930): »Služila sem le eno leto, kajti potem se je pričela vojna. Gospodinja je bila bolehna, zato je želela, da se naučim kuhanja in drugih gospodinjskih veščin. Bila je zelo šparovna: vse, kar je vzela v roke, je znala prav obrniti. Ko je z veliko leseno žlico v čebričku zajela ocvirke, jih je nekaj zmeraj dala nazaj. Nekoč sem jo vprašala, zakaj to počne. Bila je vesela, da sem opazila. Razložila mi je, da se ena žlica manj na žgancih ne bo poznala, bo pa zaradi takšnih prišparanih žlic zaloga trajala veliko dlje. Svojo filozofijo je podkrepila še s pregovorom: Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Kadar sva bili sami, mi je razlagala, da mora imeti vsaka ženska kakšen skrit fond denarja, za katerega nihče ne ve, niti mož ne. Da bi jo bolje razumela, je iz rokava spet potegnila pregovor: Za vsak slučaj se še mačke breznajo. Ko sem se poročila, me je poklicala na stran in mi stisnila v žep mošnjiček. Pogledala me je v oči in me med smehom vprašala, če sem si zapomnila njene nauke. Seveda sem si jih! Držim se jih še danes in z njimi sem okužila tudi hčere ter vnukinje.«

Anton (1928): »Naš sosed je bil zelo dobrega srca. Ni minil dan, da ne bi kdo trkal na njegova vrata in prosil za vbogajme. Najpogosteje se je oglasil neki Jakob. Fehtal je denar, češ da ima doma bolno ženo in otroke. Nekoč se je sosed vseeno naveličal njegovih obiskov. Predlagal mu je, naj najprej nacepi drva, potem pa bo dobil plačilo. Ob tem nespodobnem predlogu se je Jakob zelo razhudil. Le počakaj, kmalu bo prišel Stalin in takrat bo vse drugače, kajti mi, komunisti, bomo ukazovali, kdo bo delal in kdo ne, je zagrozil, preden je odšel fehtat drugam.«


Kako so se širile novice

Največkrat so zgodbe pripovedovali ob različnih kmečkih delih, ko so otroci sedeli na peči in poslušali. Na ta način se je tudi med hlapci in deklami širila črna lista tistih, ki so bili najbolj škrti in grdi do njih.

O marsičem so se pogovorili po maši pred cerkvijo. Hlapci so zavili še v gostilno. Če so imeli kaj denarja, so naročili kozarec vina in zraven kakšno rekli. Dekle so se prav tako zbirale v gručah in si povedale zadnje novice.

Največkrat so se pogovarjali ob različnih kmečkih delih, ko se je zbralo več ljudi. Tedaj so se radi tudi strašili, saj so bili vsi po vrsti dokaj vraževerni.

Če sta imeli mati in hči dober odnos, sta o marsičem poklepetali in si zaupali.

Čeprav je bilo življenje na kmetih težko in polno odrekanj, se je zmeraj našel čas za opravljanje. Zlasti med ženskami, ki so plele na njivi in so imele priložnost, da kakšno rečejo.

Marija se spomni, da so drugi vedeli o njej toliko ali še več kot sama. Nič se ni dalo skriti. Vsi so bili vsem na očeh in na kmetiji je živelo mnogo različnih ljudi.

Bilo ji je petnajst let, pred seboj je imela le še tri mesece do konca osnovne šole. Za služenje se je odločila sama, doma so ji celo branili, saj ni bilo takega pomanjkanja, da bi bili lačni.

»Povsod so dal glihe, kolk sem nardila,« je večkrat ponovila.

Kruha je bilo dosti, saj je bila kmetija velika, pred vojno (in tudi še po njej) so sejali več vrst žita. Le oblečena in obuta je bila bolj slabo. Ko je po Žireh raznašala mleko, so ji Žirovke dajale svoja ponošena oblačila, ki jih je rada vzela, saj je bila za kaj dat njena gospodinja zelo grda.

»Nekoč me je poklicala k sebi in mi ponudila kombinežo iz bele kantenine. Spredaj, na prsih, je imela naštikan dodatek. Da jo boš nosila samo za k maši, mi je zabičala. Jeseni sem jo morala oprati in zlikati ter vrniti nazaj.«

Marija je redkokdaj legla k počitku pred polnočjo. Vstajala je ob štirih, šla v štalo, kjer jo je čakalo šest krav. Če se je gospodinji zdelo, da je prepočasna, je že sitnarila, kaj bogu krade čas, ko je še toliko dela. Ko sta šli žet, je njej določila tisti del njive, kjer je bilo klasje poležano, poleg tega ji je štela narejene snope. Njene želje so bile včasih nemogoče. Tako ji je ukazala, da njivo s krompirjem opleve v treh dneh. Četudi je hitela kot še nikoli, ji to ni uspelo. Po krivici je bila kregana, da je zaradi tega več noči prejokala.

Delala je samo za lon. Potem je prišla vojna, ko so nemške marke postale plačilno sredstvo, in spet je ostala brez njega. 'Ti bomo že po vojni izplačali, ne bomo ti dajali tega ničvrednega denarja,' so ji obljubljali.

Žal sta bila oba, gospodar in gospodinja, zadnje leto vojne ubita in Marija je ostala brez plačila.

»Ne le, da sem delala zastonj, privoščili mi niso niti ene lepe besede. Pozimi, ko je bil čas, da bi se malo oddahnili, sva z gospodarjem hodila v gozd in pripravljala drva, da jih je potem prodajal. Potem je rekel ženi, da bi mi lahko kupila opanke, bili so rdeči z belimi trački, ki sem si jih zelo želela. Postavila se je predenj in se začela dreti, češ a si ti nor, da bom jaz za to deklo metala stran pšenico. Med vojno je bila namreč v glavnem blagovna menjava in za moje čevlje bi morala dati pšenico. Tega ne bom nikoli pozabila. Čeprav je bila silno skopa, je kuhala dobro, zase ponavadi posebej. Tudi do moža ni pokazala veliko ljubezni. Ko sva v hudem mrazu orala za oves, še burja je pihala, nama je za malico prinesla mrzlo zelje, ker se ji je zdelo škoda prezgodaj zakurit v štedilniku, da bi ga pogrela. Takrat je gospodarju prekipelo in ji je vpričo mene dejal, da bi lahko prinesla vsaj malo pravega čaja, ki ga je skuhala zase. Strašno je bila užaljena in potem več dni ni spregovorila ne z njim ne z menoj.«


Zdaj vas ne potrebujemo več

Dekle, ki niso bile nagle za delo, so zelo kmalu dobile odpoved. Prav tako niso bili zaželeni tisti, ki so odgovarjali in niso bili ponižni.

Če so hlapci in dekle zboleli, so kakšen dan še počakali, da pridejo k sebi, po treh dneh so jih nagnali domov in jim rekli, naj se vrnejo, ko bodo zdravi.

Od hiše so morali tudi tisti, ki so ostareli in niso bili več zmožni za delo. Nekateri so se lahko vrnili domov, drugi so postali berači.

Kadar je šlo kakšno dekle domov jokat, da ji gre slabo, je niti poslušali niso. Največkrat so jo nagnali nazaj.

Marsikje so hlapce odpustili tudi zato, ker niso sami imeli kaj dati v lonec. To se je dogajalo med vojno, saj so hišne zaloge izmenično črpali ta beli in ta rdeči.

Po prvi svetovni vojni so najbolj drzni odšli v Ameriko in Kanado. Doma so pustili dekleta in žene. Denar, ki so ga pošiljali, je pri marsikom vzbudil nemalo nevoščljivosti.

Ena takšnih je bila Katarina. Ko je bila drugič noseča, stanovala je pri moževem očetu, ki je bil že betežen. Ob rojstvu otroka je poslala po mamo, da bi ji vsaj prva dva dneva pomagala. Mama ji je kar po slu sporočila, da pride, vendar samo proti plačilu.

Simon je odšel od doma skupaj s sestro. Ona je postala pestrna, on hlapec. Bilo mu je deset let, toda delati je moral vse – kot odrasli. Zaradi hudega prehlada v otroštvu še zmeraj ni držal vode in zaradi tega je bil nenehno tarča posmeha. Kadar je bilo najhuje in mi mogel zdržati, je ušel domov. »Velikokrat je hodil vso noč, ker se je vmes nekajkrat izgubil,« je povedala njegova sestra.

Doma se je skril na šupo, ker se je bal očeta. Ko je slišal, da je odšel od doma, v žernado sekat drva, se je splazil v kuhinjo in se stisnil k mami. Velikokrat sta oba jokala, toda ko mu je odstopila svoj zajtrk, ga je pospremila nazaj. Vso pot jo je trdno držal za roko, in če je le mogel, se je podrgnil ob njeno dlan.

Preden sta se približala kmetiji, si je v potoku umil obraz, da ne bi videli, da je jokal.

»Ko ga je zagledala gospodinja, ga je kregala,« nadaljuje njegova sestra, medtem ko je Simon v času našega pogovora sedel za pečjo in nepremično gledal skozi okno.

»Potem je okregala še mamo, češ da mu daje potuho. Mama je bila ponižna ženska, ki se je ves čas bala, da bi se otroci drug za drugim vrnili domov, saj jim ni imela kaj dati na mizo. Prosila je gospodinjo, naj fantu odpusti. Tega, naj ga gospodar ne zaničuje, ker se včasih v hlače, si ni nikoli upala dodati.

Sploh je bilo pri tisti hiši težko vzdušje. Za hlapca je služil še gospodarjev polbrat, ki ga je imel stari oče z deklo. Prepiri so bili na dnevnem redu, dokler si ni hlapec pri mlačvi poškodoval roke in je moral od hiše.«


Brez milosti

Marinkina zgodba je bila takšna, da se je dotaknila srca: »Tam, kjer sem služila jaz, smo vsi sedeli za eno mizo. Le moj brat je moral jesti sam, ker so mu rekli, da smrdi. Hlapci in dekle so jedli za mentrgo, domači pa za mizo. Gospodinja je bila zelo pobožna ženska. Vsako jutro je tekla v cerkev, ob večerih smo se zbrali v hiši in molili. Poleti, ko so bili dnevi dolgi, le kakšno desetko, pozimi cel rožni venec. Brat ni zdržal do konca, ker ga je tiščalo na vodo. Toda ni smel vstati in oditi, zato se je pod njim naredila luža. Hlapci, ki so klečali poleg njega, so ga začeli suvati s komolci, da je bil revež na koncu ves prestrašen. Za kazen je naslednji dan deklam prenašal ajmarje, ko so ribale pode po hiši. Gospodinja je jezno loputala z vrati, če ni bilo dobro narejeno. Včasih je celo obula gnojne škornje in šla po hiši gor in dol in tako dala deklam brez besed vedeti, da so slabo opravile svoje delo.«

Kruha si nikoli niso smeli odrezati sami. Gospodinja ga je prinesla k mizi in ga delila. Če se ji je zdelo, da je bil kdo premalo priden, mu je odrezala manjši kos.

»Nekoč je brat na dvorišču sekal smrečje, gospodinja ga je gledala skozi okno. Ledvice so ga bolele, zeblo ga je, ker je bila že pozna jesen, on pa še kar naprej bos. Za minuto se je usedel, da bi se spočil, ona pa je že stopila predenj in mu rekla, da niti za slan krop ne zasluži, ker samo leži. To ga je tako prizadelo, da je brez besed vstal in odšel od hiše kar sredi leta, ne da bi počakal na lon, ki so ga dajali ob vahtih.«

Tri leta je še služil pri drugem gospodarju, s šestnajstimi leti je začel furati od Vrhnike do Trsta. Poročil se ni nikoli, verjetno zaradi bolezni. Na stara leta je služil denar tako, da je po hišah žagal drva. Med vojno smo bili nenehno tarča partizanov, ki so bili zelo nevarni, zlasti še, če so se ga kje napili. Spominjam se večera, ko so počili streli v bližini Bohkovega znamenja. Ustrelili so mladega fanta, ki se je vračal iz doline, kamor je nesel prodajat jajčka. Nihče ni smel reči niti besedice, človek nikoli ni vedel, kdaj se bodo prikazali na vratih. Njihov kolovodja je bil en velik plašur, ki se je že pred vojno preživljal s kontrabantom. Večkrat lačni kot siti smo dočakali svobodo, jaz sem šla potem pomagat gradit zadružni dom, pri dobrih petdesetih sem se poročila, k sebi pa sem vzela tudi brata, da ima vsaj kolikor toliko spodobno starost.«

Ignac je moral iti za hlapca na visokogorsko kmetijo, kjer so se v glavnem ukvarjali s spravilom lesa. Obdelovalne zemlje je bilo malo in zato se je že zelo zgodaj navadil na konje, saj so mu bili velikokrat edina družba v tisti puščobi. Kmetijo sta imela v lasti dva brata, ki sta sama kuhala in skrbela za gospodinjska dela, ker nobena ženska ni hotela v tiste odročne kraje. Ignac je bil zelo inteligenten, vsemu se je privadil, nazadnje tudi porodničarstvu, saj je prav on rešil marsikatero tele, ki bi poginilo, če ne bi bilo njegove pomoči. Spal je v hiši za pečjo, eden od bratov v kamri, drugi pa v ta zgorejni hiši. Velikokrat je pomagal kontrabantarjem, ki so čez mejo nosili kavo ali žganje. Ni se branil kozarčka. Nekoč je obležal v grapi, ko je padel z voza. Konj je sam našel pot domov, eden od bratov pa ga je potem več ur iskal, dokler ga ni našel, na pol zmrznjenega, ko je ležal v vodi.

K maši so ga zaman silili, ker se mu je župnik zameril. Nekoč ga je poklical sredi noči in mu ukazal, da pelje njega in kuharico v Gorico. Čudno se mu je zdelo, zakaj ravno tja, vendar ni dosti spraševal. Šele pozneje je izvedel, da je šla ženska delat splav. Ljudje so seveda govorili marsikaj, veliko jih je s prstom kazalo na župnika. Ignac je svoje negodovanje pokazal tako, da se božjemu hramu ni več hotel približati. Brez težav se je naučil italijanščine, nemščine in tudi madžarščine. Med vojno sta brata imeli nekaj časa pod streho angleškega pilota. V nekaj dneh se je z njim znal pogovarjati tudi angleško.

Marija (zgodbo pripoveduje njena hči)

Tudi njena življenjska pot je bila nekaj posebnega. Doma je bila z velike kmetije. Več sester, ki so čakale na pravega snubca, je doma klekljalo, da so imele kakšen dinar. Bilo je tik pred prvo svetovno vojno, ko je na vrata potrkal snubec. Še isti večer se je dogovoril z njenim očetom, sledila je svatba in potem je odšla na možev dom, čeprav ga sploh še ni dobro poznala. Prej, preden bi lahko spočela otroka, so moža poklicali na fronto. Nikoli več ga ni videla, saj je skupaj s kameradi iz čete izginil v ruskem močvirju.

Marija je ostala sama na kmetiji, možev oče, ki je rad pogledal v kozarček, ji ni bil v pomoč. Garala je kot črna živina, da je pri hiši pridelala najnujnejše. Ker so bili moški bolj slabi gospodarji, je sama obnovila streho na hlevu in kozolcu.

Delo je na njenem zdravju pustilo sledove, zato je odšla v dolino, kjer je živel možev brat. Med vojno so ga ustrelili v glavo in od takrat naprej je bil malo živčen. Pregovorila ga je, da se je vrnil domov in ji pomagal pri delu, ki je pogrešalo moško roko. Ni bilo dolgo, ko je Marija z njim tudi zanosila. Rodila sta se dva otroka, vendar kakšne posebne sreče ni bilo pri hiši. Z moževim bratom se ni nikoli poročila. Mogoče tudi zato ne, ker je možakar preveč pil, čeprav ne bi smel. Takrat je bil surov in je vsem po vrsti grozil, da jih bo ubil.

Marijina hči se še spominja grozot, ki so jih doživljali, kadar je bil oče pijan. Pred njim so bežali, toda strahu ni bilo mogoče uiti.

Med drugo svetovno vojno so držali s partizani, ki so bili redni gostje pri hiši. Marija jim je pekla kruh, z njimi pa je delila še vse drugo, kar je bilo pri hiši. Vojna jim ni prizanesla, saj so bili priča nekaterim partizanskim pobojem, ko je sosed pokončal soseda, česar ne bodo mogli nikoli pozabiti.

Kmetija je zaradi slabega gospodarjenja Marijinega sina začela propadati. Danes o njej skoraj ni več sledu: v hlevu ni živine, zemlja ni obdelana, zraven nekdanje domačije sicer stoji nova hiša, vendar se lastniki vozijo v službo v dolino.


Nekateri so zlezli više

Hlapci, s katerimi sem se pogovarjala, so trdili, da nikoli niso gledali za kmečkimi. Socialni prepad med njimi je bil tako velik, da je že sama misel, da bi prišlo do resnejše zveze, menda vzbujala nelagoden občutek. Vendar se je sem ter tja dogajalo, da je kakšen par stopil tudi v zakonski stan. Tako je bil znan primer hlapca, ki se je pri svojih osemnajstih letih poročil z veliko starejšo gospodinjo, in kot gre glas, sta se še kar dobro razumela.

Po letu 1945 so bile nekatere vasi v neposredni bližini Žirov brez moških prebivalcev. V državljanski vojni v Ruandi, na primer, so enote Hutujcev v eni izmed vasic poklale vse moške iz rodu Tutsijev. Zločin, ob katerem je zahodna civilizacija onemela. In kaj se je po vojni zgodilo v Rovtah? Odrasli moški, ki so sodelovali v domobranskih enotah, so se predali novi komunistični oblasti, ta pa je potem vse pobila, drugega za drugim. V nemogočih bojih za življenje so se tudi ženske, ki so ostale same na kmetiji, prijele marsikatere rešilne bilke.

Posebno mesto na neki žirovski kmetiji je imela tudi dekla, ki ji je gospodar spočel nezakonskega otroka. Niso je nagnali, kot je bilo marsikje v navadi. Otrok se je zredil skupaj z domačimi, prezrli so ga le pri dedovanju. Tudi dekla je lahko vse do svoje smrti ostala članica družine. Na stara leta je našla uteho v veri pa gospodinji je stregla, ko je bila ta bolna, in obratno.

Vsakemu se ni zmeraj posrečilo, zlesti v pravo posteljo. Tako so pravili, da je imel Janez veliko možnosti, da bi se poročil z gruntarsko hčerko, ker ga je ta imela zelo rada. Vendar mu ni bilo dovolj, da bi se le priženil in kot ta mlad počakal na prepis grunta. Bodočega tasta je začel izsiljevati, naj to stori takoj, potem pa se bo mogoče menil z njegovo hčerko. To je nesojenega tasta tako razjezilo, da mu je pred pričami vrgel v obraz, da če mu je kaj za babo, naj se oženi, če bi pa rad bajto, jo naj sam naredi.

Ančka je razdrla poroko s kmečkim fantom zaradi lakomnosti njegovih staršev. Ni bila ravno prava dekla, saj si je kruh služila s furanjem. Njen oče je prekupčeval z vinom in tako je naneslo, da je na poti do očetovih strank spoznala fanta, ki jo je že po nekaj srečanjih zaprosil za roko. Ančka je pristala, saj ji je bil všeč. Le to jo je motilo, da ji nikoli ni govoril o ljubezni, zmeraj le o tem, koliko ima prihrankov. Pozneje je izvedela, da ima fant z eno deklo že dva otroka, z njenim denarjem si je hotel zgolj dokupiti kos zemlje, ki so jo imeli v najemu.

Rafl

Raflova usoda je bila drugačna. Več kot petdeset let je čakal, da je lahko prevzel kmetijo, ki so mu jo namenili, ko je bil še otrok.

Njegova teta, ki je pokopala dva moža, v vojni pa izgubila edinega sina, je ostala sama na srednje veliki kmetiji. Ni vedela, kaj naj naredi, menda je šla po nasvet celo k župniku. Ta ji je dejal, naj vzame k sebi enega od nečakov. Naredila je dvoje: tretjič je stopila v zakon in vzela za svojega še Raflna.

Oče je dečku obljubil, da gre k teti samo za nekaj dni, drugače ga enajstletni fantič ne bi ubogal. Že prvi dan mu je teta porinila v roke sekiro, da je šel v gozd nasekat drva. Bila je zelo gospodovalna ženska, ki je trdno držala hišne vajeti v rokah. Raflovo premoženje je bilo borno: srajca, ruzak in par strganih čevljev. Spal je v skrinji, ki jo je imela teta v podstražnici. Ponoči se je bal, da bi mu pokrov padel na glavo, zato je vsakič, ko je šel spat, preveril, če je dobro podložen.

»Vsak dan sem čakal očeta, kdaj bo prišel po bregu navzgor,« se še v pozni starosti, s solzami v očeh, spominja Rafl.

Vendar ga ni dočakal. Za hlapca je ostal petdeset let, do tetinega 92. leta, ko je umrla in je sam postal gospodar.

Mici (po pripovedovanju njene nečakinje)

Večji del mladosti je med obema vojnama pustila v Ameriki. Ko ji je bilo sedemnajst let, je doživela nesrečno ljubezen. Zaljubila se je v ameriškega Italijana, vendar so starši tej zvezi odločno nasprotovali. Nazadnje so jo prisilili, da je vzela nekaj denarja in se vrnila v domovino, kjer jo je čakala sestra. Pri njej je varovala otroke. Kmečko delo ji ni dišalo, zato sta se s sestro začeli prepirati. Šla je k župniku in ga prosila za pomoč. Menda ji je dal cel kup nepraktičnih nasvetov, kar jo je, ker je bila dokaj svobodomiselna, zelo razjezilo. Kot je vedel povedati ljudski glas, se je je nazadnje ustrašil celo sam župnik in ji obljubil delo v fari, kjer je pred leti tudi sam služboval. Mici je čez noč pospravila svoje imetje in brez pozdrava zapustila sestro. Župnik, h kateremu je šla za deklo, je rad pogledal v kozarec. Veliko večerov je preživel v vaški gostilni in menda je nekoč ob kozarčku vina naredil ženitovanjsko kupčijo, saj je Mici obljubil v zakon svojemu pivskemu pajdašu.

Mici je bila že vsega sita, želela je iti na svoje in kmetija, ki je bila velika in bogata, jo je zamikala. Že takoj po poroki je ugotovila, da je prišla z dežja pod kap. Mož je bil do nje surov, pretepal jo je in se vlačil po gostilnah. Več let zapored so bile njene nosečnosti prekinjene s splavom. Krivdo za to je mož naprtil njej. Namesto da bi z njo sočustvoval, jo je vsakič grobo pretepel. Leta 1932 se jima je rodila hči, istega dne se je Mici odpovedala skupni spalnici, kar je moža še bolj raztogotilo. Začel je razprodajati imetje, ker je vedel, tako so pravili ljudje, da bo s tem prizadel svojo ženo.

Edina hči je potem umrla med vojno, moža pa ji je pobrala pijača.

Mici se je še enkrat poročila, toda tudi tokrat ni imela sreče. Drugi mož ji je očital, da je sama kriva, ker je dovolila, da je prvi razprodal skoraj vso kmetijo. Odločna, kot je bila, je moža nagnala od hiše in potem živela sama. Ker ni imela nobene pokojnine, se je preživljala s tem, da je njen nečak vozil v Ljubljano zelenjavo, krompir, mleko in jajca, da je dobila kakšen dinar. Svojim nečakinjam je rada solila pamet in ob vsakem obisku jim je dajala nasvete, naj raje ostanejo same, kot da si na glavo nakopljejo bogatega, a hkrati surovega in brezobzirnega dedca.

Veronika je bila ena tistih, ki so služile še v poznih šestdesetih letih. Rodila se je v družini z enajstimi otroki. Doma so imeli manjšo kmetijo visoko v hribih na tisoč metrih, oče je bil brez službe. Nihče je ni silil, da je šla od doma. Najprej je bila pestrna pri sosedi, kjer je pazila na otroke, pasla živino in hkrati hodila v šolo. Imeli so jo radi, kot da bi bila njihov otrok. Kadar so domačim kupili novo obleko, so se spomnili tudi nanjo.

Na paši je velikokrat brala.

S petnajstimi leti so jo morali zavarovati kot gospodinjsko pomočnico, če so jo še želeli obdržati. Taka so bila pravila. Ker je bila pridna in delovna, so ji zaupali. Naučila se je kuhati in peči. Prosta je bila le vsako drugo nedeljo, da je lahko šla k maši in potem za kakšno urico domov.

Njene vrstnice, ki so živele v Idriji, so se že zaposlile, saj so se v šestdesetih letih začela odpirati delovna mesta.

Veronika je bila za marsikaj prikrajšana. Bila je sicer zavarovana, plače je dobila le toliko, da je za tisti denar lahko kupila par čevljev.

»Delo je bilo težko, bili smo celo brez elektrike, ki smo jo dobili komaj kakšno leto, preden sem se poročila,« je pripovedovala svojo zgodbo.

»Takoj ko smo se modernizirali, smo kupili pralni stroj in likalnik, saj je bila gospodinja zelo napredna ženska.«

Čeprav je bilo delo garaško, je gospodar vedel, da ženska ne zmore toliko kot moški.

Poleg Veronike je bil na kmetiji še fant, ki je bil malo bolj nerodne pameti. Delal je le za hrano. Poleti so v senožeti imeli po dvajset koscev, takrat so si vse ženske morale nadeti bele predpasnike. Tak je bil običaj, ki so ga spoštovali.

Zjutraj so skuhali žgance, ki so jih jedli iz skupne sklede. Za malico so delavcem postregli s kruhom in domačim sirom. Kadar je bilo pri hiši veliko žernadarjev, so zraven repe in zelja ponudili klobaso ali prekajeno domače meso.

»Najlepše je bilo v nedeljo, ko sem šla k maši. Tudi če je bilo do tja več kot dve uri hoda, sem se veselila, saj sem vedela, da bom lahko poklepetala z vrstnicami in videla domače. Ob sobotah smo se redno skopali in uredili, zato je bila nedelja še toliko bolj čista in sveža. Pozimi, ko je zapadlo veliko snega, sem se naučila presti. Le tega se ne spominjam rada, kako smo tudi v najhujšem mrazu prale ob potoku. Zanohtalo se nam je, poledenele cunje so se lepile ob perivnik, vendar ni bilo misliti, da bi sredi dela vstale in se šle pogret k peči.«

Njeno pridnost je opazil gospodarjev brat, s katerim se je potem tudi poročila.

Marjanca

»Nikoli ne bom pozabila poti, po kateri sva šli z mamo, ko sem šla prvič od hiše za pestrno,« večkrat ponovi in še danes, po več desetletjih, jo zaskeli pri srcu.

Še sama otrok je pazila na dojenčka pri ženski, nezakonski materi, ki je za preživetje hodila v žernado zdaj k temu, zdaj k onemu kmetu. Bila je zagrenjena ženska, zgarana in izmozgana, zato je bila velikokrat zadirčna in sitna. Marjanca ji je pomagala, kolikor je le mogla. Bilo ji je komaj sedem let. Za fantka je imela na voljo le tri plenice in nekaj raztrganih srajc. Ves čas ga je nosila v naročju, zato je bil razvajen in je kar naprej jokal, če je ni bilo v bližini.

Čez dve leti je prišla ponjo mama in jo odpeljala v novo službo k mogočnemu kmetu. Obljubili so ji obleko, plašč in čevlje, če pride. Dobila je še veliko več, saj so imeli pri hiši navado, da je sveti Miklavž vsakemu prinesel skromno darilce. Marjanca je že prvo leto dobila toplo kapo, ki se je je zelo razveselila. Domov je lahko šla le sem ter tja. Zelo se je navezala na otroke, ki jih je pazila, in še danes jo imajo radi, kot bi bila njihova starejša sestra.

Gospodinja je bila dobra ženska, gospodar je bil gospodovalen in zato se ga je Marjanca zelo bala.

Vsako leto posebej si je obljubila, da samo še tokrat ostane, potem pa ne več, vendar je vsakič pojedla besedo. Obljubili so ji kakšen priboljšek, kar jo je pritegnilo, a vseeno je pri sedemnajstih poskusila srečo v fabriki, toda že po pol leta se je počutila brez volje, zato je mestu dala slovo in se vrnila nazaj v staro službo.

»Šele pri kmečkem delu sem spet lahko zadihala. Delo me je veselilo in počutila sem se svobodno. Čeprav sem garala od jutra do večera, sem bila zadovoljna,« pravi.

Bila je ubogljiva, zato ni nikoli imela težav. Je pa gospodar kakšnega hlapca tudi udaril, ker so odgovarjali in niso hoteli delati. Prav tako so se hitro znebili tistih dekel, ki so bile nemarne in so rade odgovarjale.

Ob nedeljah je bilo treba iti k maši. Doma je ostala le gospodinja, ki je kuhala kosilo. Imela je veliko otrok in nemalokrat je prav Marjanca zadnji trenutek tekla po babico.

Čeprav so jo imeli radi, med njimi ni bilo kakšnih osebnih pogovorov. Ko je iz otroka zrasla v dekle, ji ni nihče povedal, kaj naj ob mesecu naredi, da bo laže prenašala menstruacijo. Šele potem, ko so že vsi vedeli, ji je gospodinja dala pas, ki ji je držal vložke med nogami.

»Spominjam se, da zdravil nismo imeli, če smo slučajno zboleli. Iskreno pa smo verovali, da nam bo blagoslovljena voda pomagala odgnati vsakršno bolezen. Zato so jo imeli v vsaki hiši. Z njo smo škropili, kadar je treskalo, prav tako smo se pomazali po čelu, če smo bili bolni. Včasih je pomagalo, zmeraj pa tudi ne,« pove diplomatsko.

Pametna dekla ni nikoli gledala za kmečkim, ponovi svoje trdno prepričanje.

Ve pa, da včasih zaradi nesrečne ljubezni ni veliko ljudi delalo samomora. Morda kakšen hlapec kdaj, ker so ga vsi poniževali in zaničevali.

Tudi njej so, ko se je poročila, na kmetiji, kjer je delala, naredili ohcet, česar se še zmeraj rada spominja.


Kako so se imeli radi med seboj

Gospodarji so bili zelo različni. Nekateri so bili do hlapcev zelo surovi, drugi so z njimi ravnali po človeško. Marsikateri sogovornik je omenil, da jim je bilo najhuje takrat, ko jih niso ogovarjali z imeni, ampak so jim rekli le hlapec ali dekla.

Hlapci so spali pozimi na hlevu, poleti na kozolcu. Ženske so si delile prostor nad svinjakom ali v tazgorejnih podstražnicah.

Na tisti kmetiji, kjer je bilo več hlapcev, se je rado zgodilo, da je kakšna dekla zanosila. Tudi če je bil oče kmečki, so deklo napodili od hiše takoj, ko se je izvedelo za njeno stanje. Čeprav so župniki vsako nedeljo rohneli s prižnic in ukazovali čistost, ni nič pomagalo. Meso je bilo šibko, če ne prej, pa slej …

Neki kmet je zadremal skupaj z deklo na peči. Žena je bila ta čas pri dojenčku. Ko je na peči začelo sumljivo sopsti, je le pobarala:

»Ja, kaj pa počneš tam gori?!«

»Tebe šparam!« se je glasil nedvoumen odgovor.

Ljudski glas ve povedati, da je bil ob taki priložnosti kakšen otrok celo umorjen.

Lucija: »Tisto leto, ko sem služila pri kmetu B. K., je bilo zelo žalostno. Bila sem precej starejša od drugih poslov pri hiši in sem marsikaj opazila, česar drugi niso. Tako sem že kakšen teden zatem, ko je prišla k hiši Barbara, zalo dekle s horjulskega konca, videla, da domači sin nenehno opreza za njo in jo zasleduje. Na začetku se ga je branila, saj so ji že doma vtepli v glavo, da je še vsaka, ki se je spentljala z gruntarskim, trpela in bila ponižana. Ne vem sicer, kaj vse ji je obljubljal, toda čez čas je zlomil njeno voljo in odpor. Ponoči je ni bilo na njenem mestu, prihajala je zgodaj zjutraj, žarečih lic in nasmejanih oči. Potem se je zgodilo neizogibno. Zanosila je. Našla sem jo za svinjakom, ko je jokala in prosila Marijo ter vse svetnike, naj se je usmilijo. A, žal, tako je bilo, da se je Bog usmilil le tistih, ki so imeli grunte in denar, nas, revežev, nikoli. Sedla sem k njej in jo nerodno objela okoli ramen. Med hlipanjem mi je zaupala, da se njen ljubček nič več ne zmeni zanjo, kar mu je povedala, da je noseča. Začela je jecljati, da bo šla v vodo, da se bo obesila, ker ne bo prenesla sramote. Tolažila sem jo, kolikor sem jo le lahko. Potem sva vsako jutro prevezovali njeno telo, da ni bilo videti nosečnosti. Rodila je le nekaj tednov prej, preden se je oče otroka oženil z drugo. Ne vem, kaj je ubogo dekle prignalo na dvorišče, ko smo stali v špalirju in čakali, da gre voz z mladoporočencema mimo. Zrinila se je v prvo vrsto, in ko je otrok pričel jokati, ga ni utišala ali dala k prsim. Vsi smo vedeli, čigav je, le nevesta ne. Tisti, ki je v roki držal vajeti, je zaklical, naj se umaknemo, da bodo krenili, to smo storili, le Barbara je obstala na mestu. Ženin je bil rdeč od besa, ker se mu dekla ni spravila izpod nog, skočil je na tla in jo oklofutal. Nato se je spravil še nad otroka, ki je poškodbam podlegel. Zastal nam je dih, nekateri so začeli jokati, drugi klicati župana, naj pripelje orožnike, tretji so se razbežali. Morilca so za štiri leta zaprli v Lepoglavo, žena ga je ta čas vdano čakala, kajti tudi ona je bila ob poroki noseča in ji drugega ni kazalo.«

Med seboj so se prepirali tudi hlapci in dekle. Moški so se velikokrat sporekli zaradi pijače, kdaj pa kdaj tudi zaradi žensk. Če sta se pri hiši sprla dva hlapca med seboj, je eden od njiju moral oditi. Vendar se je zgodilo, da se je tisti, ki je potegnil krajšo, poskušal drugemu maščevati. Moji sogovorniki so vedeli povedati, da so se stepli na sejmih, v gostilni ali kar tako, saj jih je notranji glas pogosto gnal h končnemu obračunu.

Mlajši so potem, ko so šli služit, praktično nehali hoditi v šolo. Če že, so jo obiskovali zelo poredko. Nekateri niso znali niti brati niti pisati.

Po drugi svetovni vojni, dokler niso zaživela industrijska središča, je bil hlapčevski kruh še zmeraj nekaj vsakdanjega. Na Idrijskem, Cerkljanskem, v okolici Lavrovca, Svetih Treh Kraljev in na Žirovskem Vrhu so se na ta način ljudje preživljali še tja do leta 1965. Potem so se počasi uredili tudi avtobusni prevozi z dolino, cestne povezave so pripomogle, da so se začeli tudi kmečki zaposlovati.

Čeprav so tisti, ki so služili še po vojni, zatrdili, da niso imeli kaj prida pravic, so vseeno dobivali plačo mesečno, ne več le letno. Vendar je bilo denarja neprimerno manj, kot bi ga lahko zaslužili v fabriki. Tudi to, da bi na kmetiji delali po osem ur, so bile zgolj sanje.

Ker je vojni čas vzel marsikaterega gospodarja, so se nekateri hlapci poženili s svojimi gospodinjami.

Vdovci, ki so ostali sami s kopico otrok, tudi niso bili izbirčni, zato se je lahko oddala marsikatera dekla.

Kot že rečeno, so zaostreni odnosi med gospodarji in delovno silo iz predvojnega časa kazali zobe tudi po njej. Oblast je dolga leta tlačila kmeta in mu več jemala kot dajala.

Veliko napol pismenih pa se je po letu 1945 zaradi zaslug v NOB znašlo na pomembnih položajih v politiki in, žal, v gospodarstvu.


Še za drobiž zanimivosti

Pravijo, da so posamezne izjeme tiste, ki določenemu času in dogajanju šele dajejo tisti pravi žmoht, da si ljudi in dogodke laže zapomnimo.

Pisalo se je leto 1928, Polda in Metod sta bila dekla in hlapec na eni večjih domačij v Poljanski dolini. Želela sta se poročiti in kmet, pri katerem sta delala, se je odločil, da jima bo naredil gostijo. Bila sta pridna in ju je zelo cenil, zato mu ni bilo žal denarja, ki ga je zapravil za njuno poroko. A mlada dva sta bila prefrigana. O načrtih, ki sta jih imela za prihodnost, mu nista črhnila besedice. Kmet jima je celo odstopil lepo obnovljeno kajžo, v kateri sta bila nov lesen pod in kmečka peč. Nekega dne ju je vzela noč. Bilo je, kot bi se vdrla v tla. Iz kajže sta odnesla vse, kar sta le lahko. Šele čez več mesecev, okoli božiča, ko se je v rodni kraj vrnil eden od domačinov, ki je delal v Galiciji, v tamkajšnjih rudnikih, je povedal, da ju je srečal in da sta vsakemu, ki ju je hotel poslušati, razlagala, na kakšen način sta svojega gospodarja potegnila za nos.

Pintarjeva mama: »Ko sem bila mlada, sem nekaj časa služila na kmetiji, kjer so imeli precej živahnega hlapca. V prvi svetovni vojni je menda dobil metek v jajca, zdravnik v špitalu, kjer so ga zdravili, pa mu je zatrdil, da ne bo mogel imeti otrok. Glas o njem je šel daleč naokoli in ženske so se pulile zanj. Vedele so namreč, da jim bo omogočil užitek, ki bo brez posledic, in to je bilo v tistih časih zlata vredno. Štelo se je, da je bil hlapec uradno že oddan, saj sta z eno od dekel načrtovala poroko. Ne vem, je bil čudež ali usoda, dekla je zanosila. Hlapec pa otroka ni hotel priznati. Dekla je zato morala oditi domov, kjer je rodila, nazaj se je vrnila čez kakšni dve leti. Kmet jo je sprejel z odprtimi rokami, ker je bila zelo pridna, pa tudi gospodinji je prirasla k srcu. Dali so ji prostor v bajti, kjer je živela z otrokom, na kmetiji pa je delala kot žernadarica in na tak način tudi več zaslužila. Otrok je bil vedno bolj podoben svojemu očetu, tudi govorno napako je imel po njem, toda hlapec, trmast kot je bil, ga ni hotel nikoli priznati.«

V Žireh je že nekdaj veljalo, da tisti, ki so pretkani, zmeraj dobro pridejo skozi. Na neki kmetiji je gospodaril precej nenavaden par. On je bil dobrega srca, mil in droben kot kakšna ženska, ona pa je bila prava možača, ki so se je ljudje bali, posli pa sploh. Pogosto se je dogajalo, da so hlapci ležali v senci, gospodar pa je garal še namesto njih.

Eden od domačih sinov, Ignacij, se spominja zimskega dne, ko je mati ukazala, naj gre gospodar s hlapci v gmajno spravljat drva. Pihala je burja, mraz je silil za nohte in hlapci so se kmalu naveličali težkega dela. Pritožili so se gospodarju, da ne morejo več, ker jih zebe. Mehka duša, kot je bil, jim je dovolil, da so se vrnili nazaj domov. Še prej jim je zabičal, naj se skrijejo v štalo, da jih gospodinja ne bo videla …

Gospodinja pa ni bila stroga le do drugih, grdo je ravnala tudi z lastnimi otroki. Ko je eden od hlapcev začel metati oči za njeno hčerjo, je hitro naredila red.

Ni si pa mislila, da jo bo hlapčev prizadeti ponos drago stal. Na kmetiji je začel neopazno delati škodo. Porezal je jermene, razlomil kose, odvezal krave v hlevu, nagnal telička po strmem bregu, da si je zlomil noge … Načinov, da je opozoril na to, da je bil po krivici zavrnjen, je bilo še veliko. Potem so ga kar med letom odslovili, vendar je bilo še dolgo slišati in tudi občutiti njegove grožnje.

Sem in tja je imela srečo tudi kakšna bajtarska, da se je kraljevsko poročila. Potem je k sebi vzela mamo, brata ali sestro, ki so imeli v primerjavi s hlapci veliko ugodnosti.

Za Agato so pravili, da jo je spočel dalmatinski potujoči trafikant. Bil je zal možakar z namazanim jezikom in veselo dušo. Kadar je zapel, je njegov glas donel v ženskih dušah še potem, ko ga že zdavnaj ni bilo več na prostoru med cerkvijo in vaško gostilno, kjer je prodajal svojo robo.

Agata je prijokala na svet tik pred prvo svetovno vojno. Njena mama je bila med drugim vaška mojškra, zelo pomembna oseba, saj so k njej nosile delat nove obleke učiteljice, gospa županja in bogate kmetice. Deklica je bila zmeraj lepo oblečena, vrstnice so ji zavidale, fantje pa so se pred cerkvijo drenjali, kdo bo lahko stal v njeni bližini. Potem pa se je zgodila nesreča. Pri žaganju drv je njeni mami odrezalo nekaj prstov na desni roki, tako da je morala dati dobro stoječi obrti slovo. Ko si je opomogla, je hodila v žernado od enega kmeta do drugega, da sta z Agato sploh lahko preživeli.

Potem pa na presenečenje vaščanov župnik pri nedeljski maši enkrat za trikrat oznani, da se dekle moži z Josipom, vaškim kovačem. Možakar je bil že v poznih zrelih letih, precej siv in grbast, a z dekle je bila misel na premoženje, ki je čakalo, da ga vzame v roke, preveč mamljiva, da bi se ji odrekla. K sebi je vzela tudi mamo. Ljudje, ki so zgodbo pobliže poznali, so vedeli povedati, da je ta stara vodila gospodinjstvo in komandirala, mlada pa je naredila vse, da je ovijala moža okoli prsta. Rodili so se trije otroci, ki pa so bili črnih las in temnejše polti, pravo nasprotje kovačevemu zunanjemu videzu.

Agata je dočakala 95 let in vse do zadnjega je ostala živahnega duha. Rada se je šalila, spogledovala in plesala. Ko se ji je ženil pravnuk, jo je sicer nekaj ščipalo v hrbtu, a je ni odvrnilo od tega, da bi bila glavna zvezda na ohceti.

Svatje so jo vprašali, kje tiči skrivnost njenega dolgega in tudi lepega življenja. Takole jim je odgovorila: »Ko bi ženske znale pravemu nastavit, bi se jim že na zemlji godilo kot v nebesih.«

Minka

Ni bila tipična dekla, o katerih teče beseda. Njen oče se je dvakrat poročil in s sestro sta se rodili drugi ženi. Po vojni je šla mlajša študirat, ona pa je ostala doma in skrbela za ostarelega očeta in mamo. Naneslo je tako, da je imela mama raje mlajšo hčer. Pregovorila je očeta, da je kmetijo prepisal nanjo.

»To je bil zame in za moža hud udarec. Po tihem sva upala, da bova midva naslednika, saj sva bila edina, ki sva staršem stala ob strani. Zaradi njiju se nisem zaposlila, ker je bilo praktično nemogoče skrbeti za družino, delati na kmetiji in hkrati hoditi v službo. Sestra me je ob vsakem obisku tolažila, naj se ne žrem, saj bo že ona poskrbela, da bom dobila svoj delež, ko starša umreta. Zaupala sem ji, saj sva si bili blizu. Pregovorila sem celo moža, da je pozabil na svoj ponos, in upam si reči, da je bila najina zasluga, da kmetija ni propadla. Oče ni imel pokojnine, živel je od prodaje mleka. Potem ko je mama umrla, je postal še bolj nebogljen in odvisen od moje pomoči. Skrbela sem zanj po krščanski dolžnosti in po svojih najboljših močeh,« ne more skriti solz, ki ji kar same spolzijo po licu.

Zmeraj, ko sta se s sestro zapletli v pogovor, ji je ta obljubljala travnik, za katerega se je po tihem govorilo, da bo zazidljiv. Minka je računala, da bodo lahko njeni trije otroci tam postavili hiše, pa še bo ostalo nekaj parcel za prodajo.

»Sestra, ki je bila bolj izobražena, je vedela povedati, da bi bila takoj ob otroški dodatek, kakor hitro bi mi oče še za življenja prepisal travnik. Prav tako bi morala zanj plačevati davke in bogvedi kaj še vse. Bila sem neizobražena, neuka, verjela sem, da ona že ve, saj je hodila v šole. Tako sem bila za deklo več kot petnajst let. Niti dinarja nisem vzela zase, še zaradi jabolk, ki sem jih jeseni pobrala, je oče godrnjal, da bi jih lahko prodal ali iz njih skuhal žganje. Potem pa je udarilo kot strela z jasnega. Nekega dne se na mojem travniku pojavijo z občine in začnejo meriti. Mislila sem, da se bom sesedla od besa in ponižanja. Vse sem spustila iz rok, stekla na pošto in poklicala sestro. Spominjam se, da mi je poštarica zavrtela številke, ker so se mi roke tako tresle.

Sestra se ni hotela oglasiti … Z možem sva se usedla na avtobus in se odpeljala k njej. Šele na vztrajno trkanje nama odpre in pride s pravo barvo na dan. Tistega dne ne bom nikoli pozabila. Lastna sestra me je več kot petnajst let vlekla za nos, jaz, trapa, pa sem garala zanjo in za domačijo, da se je ohranila. Namesto nje sem skrbela za očeta, da ni umrl od lakote!«

Minka se ni hotela tožariti, preveč je bila ponosna. Sestra ji je potem milostno izročila eno manjšo parcelo, pa še od te je morala odstopiti znaten del občini, ko se je zgradila cesta.

Vsakič, ko se je spomnila na tista leta, ko je garala in nosila v sebi upanje, da bo nekoč imela kaj od tega, jo je stisnilo pri srcu.

»Lakomnost je razdrla že marsikatero družino,« je govorila po vasi. Ljudje so ji prikimavali in si zapomnili njene besede.

Žal se zarečenega kruha največ poje. Ko je Minka ostarela, je podobne krivice, kot jih je na lastni koži doživljala sama, delila med svoje otroke. Ko so po njeni smrti prebrali oporoko, je hčerki spodneslo tla pod nogami: prihranjeni denar je že za časa življenja prepisala na sina, njemu je pripadla tudi domača hiša, hčerki, ki je zanjo skrbela v času bolezni, pa je namenila moped, spalnico in krzneni plašč. Eno in drugo je bilo staro, dotrajano in neuporabno in je zategadelj pristalo na smetišču.


Šurk se je zalezel v špranjo

Spolni stiki med hlapci in deklami so bila kljub veliki pazljivosti (prostori, kjer so spali, so bili strogo ločeni!) dokaj pogosti. Ljudski glas je v svojem spominu obdržal zelo veliko zgodb o prekrškarjih, zlasti tistih, ki so sicer to počeli, vendar brez večjih, zlasti še vidnejših posledic.

Če je zaljubljenca zasačil gospodar, sta imela samo dva izhoda: poroko ali odpust iz službe. Ne tako poredko so se, zlasti hlapci, ustrašili za svojo rit in so morebitnega potomca raje zanikali, kot da bi si nadeli zakonski jarem. Dekla pa je morala svojo sramoto odnesti domov, kjer so jo prav tako grdo gledali.

Večkrat se je tudi zgodilo, da si je sam gospodar prilastil deklo, menda zato, ker je bila žena nenehno noseča ali pa bolna, kar je bilo spet posledica vsakoletnih nosečnosti. Nekatere dekle so sicer gojile prazne upe, da jim bo skrita zveza prinesla kaj dobička, vendar se je to redkokdaj zgodilo. Če je ženska zanosila, so jo prav tako nagnali kot vsako drugo. V Žireh je znan le en primer, da je dekla, ki je zanosila z gospodarjem, bila tudi po rojstvu otroka gor vzeta.

Ves čas ugotavljam, da so naši predniki uporabljali slikovit jezik s sočnimi primerjavami. Tako so tudi nezaželeni nosečnosti rekli, da se je šurk zalezel v špranjo, in na ta način so se izognili uporabi vulgarnih besed, ki bi škodile ušesom mlajših potomcev.

Dekle, ki so imele otroka, so kakšno leto ostale doma, potem so šle nazaj služit, njihov otrok pa je šel pozneje za pastirja ali pestrno. Če so imele srečo, jih je zaprosil kakšen vdovec z veliko otroki. Redke niso zagrabile take izjemne priložnosti, ki jim praviloma, razen časti zakona, ni prinesla kaj prida užitka. Največkrat so naletele na odpor otrok iz prvega gnezda, z leti so si nabrale še lastnih in konec življenja ponavadi dočakale izmozgane in zgarane.

Tipičen primer dekle – nezakonske matere je usoda Janezove mame.

Janez

Njegovi zgodbi je bilo prvi hip težko verjeti. Nemogoče si je bilo predstavljati, da je lahko človek tudi do otroka bolj krut kot žival do svojega mladiča.

Njegova mama se je zapletla s sinom bogatega kmeta. Ko je zanosila, so jo napodili domov. Otroka, ki se je rodil, ni dosti porajtala, saj ga je še kot dojenčka odnesla k očetu. Tudi tam ni bil dobrodošel.

Še več: prezirali so ga in se ga skušali rešiti na vsakem koraku. Le pri starem očetu je našel nekoliko razumevanja in topline.

Čeprav je bil njegov oče lastnik kmetije, je moral Janez že zgodaj začeti delati kot vsi hlapci, ki so bili pri hiši. Pasel je živino, skrbel za živali v hlevu in se nagonsko branil pred sovraštvom, ki je pljuskalo vanj na vsakem koraku. Oče se je medtem poročil s kmečko in tako je bilo čez noč pri hiši kup polbratov in polsester.

»Ko mi je bilo deset let, je nekoč potrkala na vrata neka ženska in rekla, da je moja mama. Stekel sem stran od nje, da bi se skril, saj nisem verjel, da je to res. Medlo sem se spomnil, da sem jo ob nedeljah videval pri maši, vendar me nikoli, res nikoli ni prišla niti pogledat. Bil sem še otrok, toda misel, da ji ni bilo mar zame, me je zarezala v dno srca. Čeprav sem se branil, me je s silo odvlekla s seboj. Medtem se je poročila in me kljub upiranju odpeljala v svojo bajto.

Prišel sem še na slabše. Med nama ni bilo nobene ljubezni, še sovraštva ne. Ona se je delala, kot da me ni, jaz sem se ji izogibal. Če sem le mogel, sem se ji umaknil s poti. Na srečo me je prenašala le dobro leto: ko sem izpolnil dvanajst let, me je sama peljala služit. Tam sem ostal vse do leta 1955, ko sem odšel k vojakom.«

Štefka

Ko je šla prvič od doma, ji je bilo devet let. Obe z mamo sta jokali, saj sta bili zelo navezani druga na drugo. Štefka je bila kljub mladosti njena desna roka, saj ji je bila v veliko pomoč pri varovanju mlajših bratov in sester. Poleg tega jo je zmeraj branila, kadar se je oče napil in hotel narediti mami silo. V hiši je bilo veliko gorja, predvsem zaradi pijače in pomanjkanja denarja. Čeprav je bila kmetija srednje velika, je oče sproti prodal vse, kar je le lahko šlo v denar. Nič se ni sekiral, ko je po grlu pognal mamino doto, del gozda in lepo njivo.

»Moja mama je bila prava svetnica,« se s solzami v očeh spominja Štefka.

»Otroci smo jo imeli zelo radi, čeprav smo jo velikokrat spraševali, zakaj nas je spravila na svet. Takrat se je obrnila stran in zajokala. Danes vem, da ni imela nobene moči, da bi se zoperstavila očetu, ki je bil kot žival, saj je vsako jutro, preden je odšel v štalo, zahteval svoje. Mama je velikokrat prespala z otroki na peči, toda prišel jo je iskat in na silo odvlekel v ta zgorejno kamro. Njeni kriki na pomoč so mi parali srce, saj sem vedela, da ji ne morem pomagati. Takrat sem se odločila, da v mojem življenju ne bo nobenega moškega, prav zaradi sovraštva do očeta!«

Ker je bila že od doma vajena otrok, se je na novem domu hitro znašla. Skrbela je za otroke, prala plenice, zvečer, ko so šli spat, je pomagala gospodinji v kuhinji. Nič ji ni bilo hudega, le dolgčas ji je bilo po mami. Kadar je le mogla, je šla domov, vendar je pazila, da se z očetom ni nikoli srečala. Nekoč jo je zasačil v kuhinji, ko je jedla krompir iz svinjskega lonca. Zbrcal jo je na tla in ji grozil, da jo bo fental, če jo še enkrat vidi, da jim odžira hrano.

S petnajstimi leti je Štefka že služila kot prava, ta velika dekla. Sprva jo je bilo malo strah, ker ni vedela, kakšni so gospodarji.

»Bila sem tiha in ponižna, nikoli nisem govorila preveč na glas, saj sem se naučila, da je zmeraj najbolje, če sem neopazna. Vse, kar so mi naročili, sem naredila, včasih še več, če sem imela čas. Nova gospodinja je bila bolj šlampasta, ni preveč skrbela za čistočo. Otroci so tekali okoli hiše kot kakšni pujski, in če je kdo imel uši, jih je imela ona. Gospodar je bil majhne rasti in zelo siten. Vse je moralo biti po njegovem. Kadar je pritekel okoli vogala s svojimi nogami na O, me je zmeraj prijelo, da bi se začela na ves glas krohotati. Z ženo sta se večkrat sporekla, toda zmeraj je on krajšo potegnil. Sama je odločala, koga bodo vabili v žernado in kdo bo pri hiši za hlapca in deklo. Jaz sem ji pasala, ker sem sama videla delo in ni bilo treba, da bi me nadzirala.« Vse je bilo lepo in prav, dokler ni šlo pol fare na romanje na Brezje. Doma je ostalo le nekaj hlapcev, gospodar in Štefka, ki je morala poskrbeti še za najmlajša otroka, ki sta bila v zibelki.

»Zadaj za hišo sem rezala jabolka za krhlje, ko pride gospodar in mi reče, naj stopim z njim v hišo, ker mi ima nekaj povedati. Pustila sem delo in stekla za njim. Še takrat se nisem nič bala, ko je obrnil v ključavnici ključ. Prime me za rame in me stisne pod sebe, da nisem mogla niti dihati. Kakšne svinjske besede mi je govoril. Nenehno mi odmevajo v ušesih, vendar me je preveč sram, da bi jih ponovila. Ko je opravil, me je pustil na tleh in stopil čez mene skozi vrata. To sem še slišala, ko mi je dejal, da mu bom dala vsak teden, če ne zlepa, pa zgrda. O tem, da je takšen, sem že slišala, toda nikoli nisem verjela, da je bilo v opravljanju kaj resnice. Bilo me je tako sram, da ne morem povedati. Najhuje je bilo pogledati v obraz gospodinji. Ko je prišla, sem se delala, da na peči spim.«

Gospodar je prišel k Štefki še dvakrat ali trikrat, potem pa je zanosila. Takoj ko se ji je videlo, jo je župnik poklical k sebi in jo začel zmerjati in poniževati, da je padla ženska, ki se nastavlja, ne da bi bila poročena.

Med jokom mu je povedala, kaj se je zgodilo, potem jo je zmerjal še z lažnivko in pokvarjenko, ki blati poštene družinske može.

»Župnik je vseeno poklical k sebi gospodarja, ki je prisegel, da ni imel z menoj nič. To bi mu še oprostila. Ko je pa izjavil, da sem šla v seno z vsakim hlapcem, ki mi je namignil, je bilo preveč zame. Brez plačila sem zapustila hišo gorja in solz in odšla domov. Mama se je zgrozila, ko me je zagledala. Planila sem ji okoli vratu in obe sva se jokali. Nad svinjakom smo imeli odsluženo orodje in tam mi je uredila skromno bivališče, da me ne bi zasačil oče. Lahko si mislite, koliko sva tvegali, saj bi me kdo od otrok lahko videl in nehote zatožil. Ko je prišel čas poroda, je izprosila pri svoji sestri, da me je vzela k sebi. Nobene prijaznosti nisem bila deležna, le prezira in gnusa. Babica, ki mi je pomagala, je omenila, da pozna dobre ljudi, ki bi fantka posvojili. Bilo me je groza, da bi naredila kaj takega, toda nisem imela druge izbire.«

Po porodu je bila zelo izčrpana in dolgo časa je trajalo, da se je pobrala. Nikjer ni imela obstanka. Bilo ji je že šestintrideset let, ko jo je zaprosil vdovec s petimi otroki. Poročila se je z njim in potem rodila še dva otroka.

Danes živi pri hčerki. Na kmetiji njenega pokojnega moža gospodari sin, daleč naokoli so znani po kmečkih dobrotah. Za sinom, ki ga je dala v posvojitev, pa se ji je izgubila vsaka sled.


Žernadovci (dninarji)

Bili so bolje plačani kot hlapci in dekle. Službo so dobili le ob večjih delih na kmetijah. Doma so imeli eno ali dve kravi, da so se lahko preživljali. Bili so brez poklica, s številno družino. Gospodar je pred vsakim večjim delom na kmetiji nekoga poslal na oglede, da jih je prosil, če pridejo v žernado. S kmetom so se dogovorili za blagovno menjavo. Velikokrat je bila menjava v škodo žernadovcev. Nekateri kmetje so bili bolj zadrgnjeni in so dajali za lon – steljo. Za cel voz je bilo treba narediti dve žernadi.

V primeru plačila so bili moški bolje plačani kot ženske.

V žernado so hodili tudi kmečki. Ob večjih delih so si med seboj pomagali.

Žernadovci so bili manj obremenjeni kot hlapci in dekle, zato je bilo v žernadi praviloma zelo veselo. Veliko se je pelo, pogovarjalo, plavšalo in ob malici tudi popilo.

Vsaka gospodinja, ki je kaj dala na svojo čast, je žernadovcem pripravila dobro malico. Za žejo so pili sicer čaj, v katerem je bilo po navadi nekaj kapljic vina za boljši okus.

Večina vaških novic je prav pri takem skupnem delu dobila dodatno globino in širino.


Berači

Bili so posebna socialna kategorija, nekakšen ne tič ne miš. Nekateri so se, ko je bila kriza, sem in tja celo udinjali za hlapce, vendar so jo kaj hitro, ko so bili spet siti in oblečeni, popihali naprej. Veliko hlapcev in dekel je potem, ko so postali onemogli in niso imeli kam iti, začelo beračiti.

Bivši gospodarji so se jih znebili, ko jih niso več potrebovali, domov se niso mogli vrniti, ker dóma praktično niso imeli, zavarovani niso bili, prihrankov nobenih, tako da jim, če so hoteli preživeti, res ni ostalo drugega, kot da so hodili od hiše do hiše in trkali na usmiljenje. Med berači je bilo tudi veliko bajtarskih otrok, ki niso mogli ali znali dobiti službe pastirja.

Na srečo je včasih veljalo prepričanje, da bo tisti, ki odžene berača od hiše, preklet.

Tako so jih, radi ali neradi, sprejemali pod streho bogati in malo manj bogati. Ponavadi so se usedli za peč in čakali, da kaj ostane od kosila ali večerje. Čeprav o čistoči še pri domačih ni bilo govora, so berači praviloma prinašali s seboj garje, uši in neznosen smrad. Marsikdo se spominja, da je po njih vse gomazelo. Velikokrat so se tudi domači nalezli neprijetnih živalic in potem so imele dekle polne roke dela, da so razkužile oblačila in hišo.

Beračice so bile prenašalke ljubezenskih pisem, saj so bile za tovrstno poslanstvo tudi dobro plačane. Vedele so za marsikatero ljubezensko skrivnost, zlasti prepovedano.

Med berači je bilo tudi nekaj pijančkov, brezdelnežev in potepuhov. Zgodilo se je tudi, da so berači zanetili ogenj na skednjih. Nekateri so znali pripovedovati srhljive zgodbe in samo zaradi tega so jih ob dolgih zimskih večerih radi sprejeli medse.

Med njimi pa so se znašli tudi gruntarski. Beračit so šli v druge vasi, saj so bili nekateri med njimi tako škrti, da še sebi niso privoščili, zato so – vsaj zimski čas – raje živeli na tuj račun.


Še nekaj vsakdanjosti

Življenje pred drugo svetovno vojno in po njej je bilo na podeželju še zmeraj podrejeno letnim časom in različnim zapovedanim in nezapovedanim cerkvenim praznikom. Ob nedeljah je bilo treba iti k maši in obhajilu. Kdor ni šel k maši, spovedi in obhajilu, ga je župnik kaj hitro poklical k sebi na pogovor.

Po maši so moški zavili v gostilno, še prej so prisluhnili klicarju, ki je oznanil zadnje novice. V predpustnem času so oznanjali tudi oklice.

Kruh so pekli samo enkrat tedensko, ponavadi črnega ali ovsenega. Beli kruh so spekli le za božič in veliko noč.

Za mizo je bilo najbolj pregledno mesto gospodarjevo, ki je obvezno dobil najlepši kos mesa, če je bilo kosilo nedeljsko.

Zjutraj so pojedli turšno župo, za kosilo pa so si največkrat privoščili zelje, repo, ješprenj,

krompirjevo župo, fižolovko. Za večerjo se je na mizi znašel krompir z ocvirki in mlekom.

Ker so se prilagajali cerkvenemu koledarju, so povsod upoštevali post. Kdor je takrat jedel meso, je bil to smrtni greh.

Umivali so se bolj poredko, največkrat ob sobotah. Ankle (brisače) so bile grobe, žajfe skorajda niso poznali.

Zanimivo je, da so si zobe umivali z bukovim ogljem.

V trgovini so kupili kantenino, iz katere so si ženske naredile spodnje perilo. Hlače so bile narejene po moško, tako da so tudi ženske imele luknjo, le malo niže kot moški.

Tudi hlapci in dekle so nova oblačila dobivali za veliko noč, saj je veljal običaj, da je vsaj enkrat na leto treba iti k maši v novih oblekah. Ob delavnikih so vsi, gospodarji in posli, nosili birtahe.

Dan, ki so se ga vse ženske bale, je bil ponedeljek. Takrat se je pralo, kar je bilo včasih zelo naporno opravilo. Perilo so namočili že v nedeljo zvečer. Sortirali so ga na belo in črno. V ponedeljek so ga ožulili in nažajfali in potem splaknili še v potoku. V zimskem času je bilo treba najprej narediti luknjo v ledu. Ko so perice tolkle ob periunk, se je slišalo daleč naokoli.

Belo perilo so kuhali na šporgertu. Belili pa so ga na soncu, in to tako, da so ga pogrnili po travi tam, kjer je bilo najbolj čisto. Tak postopek pranja perila smo uporabljali še v času moje mladosti.

Obešali so ga na kozolcu, podstrešju in za hišo. Intimno perilo so zmeraj sušili skrivaj.

Peglali so s pegleznom na žerjavico.

Od časopisov so poznali Slovenca, Jutro, Domoljuba. Naročeni so bili še na Mohorjev koledar in Družinsko pratiko. Mohorjev koledar je bil tudi priročnik, saj je prinašal koristne podatke o davkih in kmečkih opravilih.

Iz Družinske pratike so črpali imena za otroke.

Svoje mesto v družabnem življenju je imela še štelnga, saj so se takrat lahko fantje prvič uradno napili.

Hlapci so prisostvovali tudi šranganju. Ta običaj se je do danes dodobra izpridil. Včasih so šrangali le tistim dekletom, ki so se omožila v drugo vas.

V Žireh in okolici so ženske veliko klekljale. Na ta način so si prislužile kakšen dinar zase in za »rezervo«, ki jo je vsaka ženska morala imeti. Ponekod po Žirovskem vrhu so sejali lan in sami izdelovali laneno platno. Nekatere klekljarice so ga uporabile tudi za svoje čipke.

Pri delu so se ozirali tudi na položaj lune na nebu. Od lune je bilo odvisno, kdaj bodo sejali, kopali krompir, sekali v gozdu. Gospodar ali gospodinja, odvisno, kdo je bil bolj pismen, si je podatke skrbno zapisoval v Mohorjev koledar, ki je bil takim zapisom tudi namenjen.





Preden se oženiš, pošlji ušesa med ljudi

Ljudska modrost

Včasih je bilo največ priložnosti za srečanja med mladimi ob najrazličnejših kmečkih opravilih (košnja, žetev, mlačev, na preji, ko so trli lan …). Plesi so bili v glavnem le podnevi, mladi pa so bili dokaj sramežljivi in si niso upali kaj prida ogovarjati drug drugega. Starši pa so določali, s kom se bo kdo poročil. V večini primerov, zlasti med bogatejšimi, so se o doti in drugem dogovorili kar sami med seboj.

Da ne bi delali krivice, je treba priznati, da so nekateri imeli nos za to, kdo paše skupaj in kdo ne. Tako je bil med obema vojnama znan kmet, ki je z veliko mero posluha izbral sozakonce za svoje sinove in hčere. Kljub nasprotovanju nekaterih med njimi so ga morali ubogati, imeli pa so vsi po vrsti srečne zakone.

Pogosto so ga poklicali za razsodnika in zakonskega mešetarja tudi drugam. Bil je velik nasprotnik prešuštva, pijančevanja in ostrih ženskih jezikov. Zaradi nasprotovanja že dogovorjenim porokam, pri katerih so imeli starši pred očmi edini cilj, da se bogatija še bolj oplemeniti, si je nakopal kar nekaj zamer.

Pravila, koliko sta morala biti stara ženin in nevesta, ni bilo. V družinah, kjer je bilo več deklet, je veljalo, da se je morala najprej oddati starejša hči. Če ni šlo po tem vrstnem redu, tudi druge niso imele pravice do možitve. Nekateri fantje so prav tako ostali samski do poznih let, ker jim doma niso dovolili vzeti tiste, za katero so se ogreli.

Ko sta se mlada dva zaročila in je potem naneslo, da je moral fant oditi v vojsko ali za zaslužkom, je bila dolžnost staršev, da pazijo na dekle. Toda nekatere so jim ušle z vajeti. V odsotnosti ženina so spočele otroka z drugim, s tem pa so si nakopale sramoto, jezo in zamere.

Tudi Mara se je, medtem ko zaročenca ni bilo doma, zagledala v drugega. Ker pa so starši pazili nanjo, med drugim je morala celo spati v sobi, v katero se je prišlo skozi spalnico staršev, je nazadnje našla način, da se je s svojim ljubčkom lahko sestajala.

Ker je bila močnejše postave, se je vsak večer, ko sta starša zaspala, splazila ven, si ga oprtala na hrbet in ga prinesla v sobo, kjer sta se potem imela rada. Zjutraj ga je po isti poti nesla iz sobe. Ko se je pričela debeliti, so se vsi čudili. Nikomur niti na kraj pameti ni padlo, da bi lahko bilo kaj narobe. Zaročenec je bil ob vrnitvi domov jezen na njene starše, ker je niso zadosti pomerkali. Bilo pa je tudi poniževalno, da jo je v njegovi odsotnosti uštimal nekdo drugi.

Fant in dekle z dveh velikih žirovskih kmetij sta se imela poročiti. Vendar je fant dekletu tik pred poroko sporočil, da mu je všeč druga. Pri nesojeni nevesti so imeli že vse napečeno in kupljeno za slavje. Zanimivo je, da je tista, ki jo je potem ta fant vzel, svoji predhodnici poravnala vse račune, ki jih je ta imela s pripravo na ohcet.

Milan se je ogrel za dekle, ki je imelo otroka s fantom, padlim na soški fronti. Bila je dobra in poštena, vendar je bil za Milanove starše otrok prevelika ovira. Izbranki je ostal zvest, na skrivaj je hodil k njej in še tisti mesec, ko mu je oče prepisal kmetijo, se je z njo tudi poročil. Star je bil že čez petdeset let, toda vseeno so se jima rodili še trije otroci.

Mnogi so imeli v glavi bolj doto kot ljubezen, zato se je zgodilo, da so se čez noč ogreli za kakšno drugo, ki je imela več pod palcem.

Matija in Slavka sta imela že vse dogovorjeno za poroko. Le vina še ni bilo dovolj pri hiši. Pa se odločita bodoči zet in tast, da se ponj odpravita na Dolenjsko. Tam se je fant zagledal v gostilničarjevo hčer in takoj sta se dogovorila, da se vzameta, čeprav sta se šele prvič videla. Ker je bil zal fant, ona pa tudi ni bila napačna, pa še denarja so imeli kot pečka, to ni bilo težko. Čeprav mu je nesojeni tast zagrozil, da ga bo ubil, če ga dobi v roke, ni nič pomagalo. Ostal je na Dolenjskem, oče pa se je sam in še brez vina vrnil domov.

»Mojo mamo je bilo tako sram, da se več kot dve leti ni pokazala iz hiše,« je povedal njen sin Rajko.

»Potem je sosedu na porodu umrla žena, prišel je k moji mami ter jo vprašal, če bi lahko bila njegova. Po treh oklicih sta se vzela. Lahko rečem, da je bil njun zakon zelo srečen in harmoničen. Še na stara leta, ko sta bila že vsa betežna, jo je zmeraj pobožal po roki, ko je odšel od doma.«

Bernarda se je zagledala v Jožeta, ki pa je izhajal iz bolj revne družine kot ona. Doma so ji zelo branili, toda ljubezen je premagala vse ovire.

»Bilo mi je tesno pri srcu, ko sem se poslavljala od staršev in se odpravljala v novi dom,« pripoveduje.

»Pri nas doma smo v hiši že imeli elektriko in vodo, tam pa še ne. Tudi poti do hiše ni bilo, saj je vsaka nevihta sproti odplaknila nasuto kamenje. Res, bilo me je strah, toda ko sem pomislila, da bi se morala omožiti s tistim, ki so mi ga izbrali starši, sem raje stisnila zobe. Na srečo je bila tašča dobrega srca in mi je velikokrat stisnila v roke kakšen goldinar, da sem kupila manjši priboljšek za otroke. Bila sem podjetna in sem želela, da se hiša posodobi. Od mame sem se navadila čistoče in že kmalu je bil vik in krik v hiši, ker sem uvajala drugačen red. Niti za trenutek nisem dovolila, da bi domači imeli občutek, da so naredili narobe, ko so popustili moji želji, da se poročim s tistim, ki sem ga imela rada.«

Štiriintridesetletna Ivanka je imela že tri hčere in sina, ko se je zagledala v osemnajstletnika. Nič niso pomagale grožnje, kaj šele zaklepanje, fant je ušel od doma in se z žensko poročil. Rodil se jima je otrok, kmalu zatem pa se je ljubezen pričela krhati. Ženin je čez noč je spokal svoje stvari, s seboj odpeljal Ivankino starejšo hčer in se z njo naselil v bližnji vasi. Posvetna oblast je takoj požegnala njuno zvezo, hudič pa je nastal, ko je zanjo izvedel župnik. Trdil je, da gre za krvostrunstvo, vendar so priče dokazale, da to sploh ni res. Šele čez nekaj let je mlademu in nenavadnemu paru uspelo, da ju niso več ogovarjali. Zakon je bil zelo srečen, četudi nista bila cerkveno zvezana.

Zelo hudo je bilo tam, kjer je bodoči ženin rad pogledal v kozarec. Tako se ga je Gašper na večer pred poroko pošteno nacedil, v pijanosti pa je nepremišljeno stavil, da ga je toliko v hlačah, da bo rekel nevesti ob poroki – ne. Pivska družba se je ob njegovi stavi pošteno zabavala. Le nevesti, šrangarjem in domačim, ki so pripravili ohcet, ni bilo do smeha. Ura, ko naj bi bila ohcet, je že zdavnaj minila. Ko so ženina končno našli na nekem kozolcu vsega pokozlanega od popite pijače, se je obrnil na drugo stran in jih poslal k hudiču. Po streznitvi mu je bilo na videz žal, a ne toliko, da se pred prijatelji ne bi hvalil s svojim podvigom. Ni pa povedal, da ga je lastni oče do krvi pretepel, ker je z nespametno stavo izgubil lepo doto, ki bi mu jo bodoča žena prinesla v zakon.


Vasovanje

Mnoge sogovornice so mi pritrdile, da je bil čas, ko so fantje prihajali vasovat, eden najlepših. Žal so bili nekateri kar precej cagavi. Nagajivo so se muzale, ko so pripovedovale o kakšnem vasovalcu, ki se je takoj, ko je prišel, usedel za mizo in potem je komajda spravil besedo iz ust. Fantje so bili, dokler so snubili, bolj sramežljivi kot danes. Če so bila dekleta nagajiva, potem je bilo še huje, saj se je vedelo, zakaj se na skrivaj hihitajo.

Povsem drugače je bilo, ko sta bila dva že zaročena. Takrat se je fant počutil že domačega. Ponavadi se je usedel za mizo in z očetom sta udarila kakšno gospodarsko ali politično, dekle pa je moralo sedeti kje blizu in ju poslušati. V vas so prihajali ob torkih, četrtkih in sobotah zvečer. Največ časa za takšna druženja so imeli v nedeljo popoldne. Petkovi večeri so bili že po tradiciji namenjeni ovdovelim snubcem.

Pripovedovali so mi, da je moral biti ženin pri izbiri svoje življenjske sopotnice pozoren tudi na njene prste na nogah. Če je bil drugi prst, kazalec, daljši od palca, je to pomenilo, da je precej gospodovalna in z njo ne bo dobro zobati češenj.

V naši družini – po Pivkovi strani – imamo eno skupno značilnost, ki je zaznamovala že kar nekaj rodov zapored: drugi in tretji prst na nogi sta zraščena. Pri nekaterih se ta igra narave pozna bolj, pri drugih manj.

Ko je eden mojih sogovornikov želel videti moje prste na nogi in je potem uzrl že omenjeno zraščenost, se je prijel za glavo, rekoč: »To, kar vidim, je še dosti huje kot le daljši kazalec! S teboj pa res ni dobro zobati češenj. Ti si pa od hudiča!«

V Žireh je veljalo, da so bila dekleta, ki so jih pripeljali iz drugih krajev, na primer iz Poljanske doline, precej klepetava, iz Idrije pa preveč gosposka. Ivan Tavčar pa je zapisal, da so moškemu, ki se poroči z Žirovko, šteta dvojna leta.

Dekletom, ki so se poročile zelo mlade, so morali starši leta »dokupiti«.

Pomembno pa je bilo, da so dekleta ob poroki tehtala vsaj 58 kilogramov. Zaželeno je tudi bilo, da so bila v križu bolj široka, saj je to pomenilo, da bodo laže rojevala.

»Moj oče je imel navado, da je mojega bodočega ženina nalival z žganjem,« je obujala spomine Katarina. »Ko sta se ga oba napila, sva ju z mamo morali spraviti na klop pri peči. Proti večeru sta nehala vleči dreto in takrat se je oče začel hudovati, češ kakšnega zeta bomo dobili. Nikoli pa ni pomislil, da je bil on tisti, ki mu je vlival pijačo v usta. Hvala bogu se mož potem, ko sva se poročila, očeta ni več šoniral. Njemu na ljubo ni popil niti enega kozarca več!«

Ena od zgodb pripoveduje o vasovalcu, ki ga oče ni maral. Zato se je pred njim zmeraj skrival, ko je prišel na obisk k svojemu dekletu. Nekoč pa ga je oče le zasačil, ker se mu ni pravočasno umaknil s poti. Zagrabil ga je s kovaškimi kleščami in ga odvlekel na sredo vasi. Neki ruski ujetnik ju je opazoval in nenavadni prizor potem tudi upodobil v olju. Še danes visi ta slika v eni izmed zasebnih zbirk.

Kadar so dekletovi starši pokazali le preveč odkrito nasprotovanje do snubca, se jim je ta lahko maščeval. Ko sem bila v Cerknici, so mi pokazali razpadajočo domačijo, katere nekdanji gospodar je bil večkrat deležen fantovskega žolča. Voz so mu – skupaj z naloženimi hlodi – zvlekli na streho, vsa vas pa se mu je naslednji dan hahljala, ker so vedeli, kakšen tečnež je.

Glavna tema pred poroko (in tudi po njej) je bila dota. Nekateri so zanikali, da bi bilo to res, in so me prepričevali, da so se mladi poročali tudi iz ljubezni. Zato se mi zdi prav, da so zapisane oboje zgodbe. O doti se je začelo govoriti takoj, ko so ljudje izvedeli, da so šli kakšni starši na oglede. Takrat so tudi vaške čenče staknile glave in skrbno sledile poteku dogajanja.


Ogledi

Prvi korak so naredili starši bodočega ženina (ali starši bodoče neveste, odgovori na to vprašanje so bili različni). V nedeljo popoldne so se pražnje oblekli, tako da je lahko vsak vedel, da se nekaj pripravlja. Še prej sta starša doma skrbno pretehtala, katero dekle bi bilo pravo. Ko so se na dekletovem domu usedli za mizo, je domača gospodinja prinesla hleb kruha, od katerega si je vsak odrezal kos. Gospodar pa je nalil v kozarce vino. Najprej so se pogovarjali o vremenu, delu, včasih so tudi malo poopravljali. Če je bil splošen vtis dober, potem je bilo že kmalu na vrsti tudi dogovarjanje.


Snubljenje

Bodoči ženin je s seboj pripeljal očeta, svojega botra, velikokrat pa jim je družbo delal ženitovanjski mešetar, ki je bil zvit, pretkan in je imel dolg jezik, kajti vse te lastnosti so bile še kako potrebne, ko je beseda nanesla na doto. Dokler je šlo zlepa, je bilo še v redu. Toda velikokrat se je zataknilo in tedaj so padale tudi težke besede. To je bilo po svoje razumljivo, kajti pri kupčijah ne danes ne takrat ni bilo milosti. Če se niso mogli zediniti, potem se je zaroka razdrla, pa če sta se mlada dva imela še tako rada.

Vsaka bodoča nevesta si je za zakon že od desetega leta naprej pripravljalo balo. V njej je bilo pohištvo (kuhinjska mobilje: gredenca, miza, dva stola, dva štokarla), tega je imela skoraj vsaka nevesta. Potem so dekleta poskrbela za izvezene rjuhe, prte, nočne srajce, moške srajce, kuhinjski pribor. Pri spalnici sta bili obvezni dve nočni omarici, v katerih sta imela potem mož in žena vsak svojo kahlo. Med ljudmi je krožila šala, da medeni tedni trajajo toliko časa, dokler mož ne vidi svoje žene, da gre scat v kahlo.

(Stranišča so bila včasih daleč stran od hiše, tudi čez cesto, in bilo je povsem razumljivo, da so imele kahle pomembno funkcijo.) Nekatere neveste so s seboj na novi dom prinesle tudi pljuvalnik.

To, kar je dekle pripeljalo v zakon, je potem uporabljalo do konca življenja.

Doto je po navadi vzel ženin. V nekaterih primerih tudi njegov oče. Žirovci so jo, če je bila v goldinarjih, odnesli v hranilnico v Logatec. Velikokrat so s to doto tudi izplačali brate in sestre, ki so morali oditi od hiše.

Če so si na koncu stisnili roke, se je bilo treba dogovoriti tudi za poroko.

Vztrajno so se držali tudi običaja, da pred poroko fant hodi za dekletom, po poroki pa je bilo ravno obratno.

Ko so prišli k hiši snubci, se je bolj kot kdaj prej svetilo od čistoče. Ljudje so se zavedali, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Z drugimi besedami je to pomenilo: če je ta stara packa, je njena hči še dosti večja.

Razgledani kmetje so vedeli, da ni dobro, če se kri preveč na tesno pomeša med seboj. Če je le bilo mogoče, so odšli po nevesto v sosednje kraje.


Oklici

Včasih je bilo v navadi, da so bili oklici trikrat. Bodoča zakonca pa sta morala v tem času obiskovati župnika, ki ju je podučeval o zakonskem življenju, obenem pa ju je spraševal katekizem, ki sta ga morali znati na pamet.

V času pred prvo svetovno vojno je bil v eni od župnij na Poljanskem župnik, ki se je rad malo pošalil. Nekoč je dobil na podučevanje dva, ki sta bila za skupaj toliko kot noč in dan. Ona je po svoji materi podedovala dolg nos, nenehno užaljenost in zajedljivost, on pa je bil bolj vroče krvi, hitro je stisnil roko v pest, če mu ni bilo kaj prav.

Tako je pogovor nanesel tudi na ubogljivost v zakonu. Župnik jima je razlagal, da mora biti žena možu pokorna in da mora držati jezik za zobmi, če ji je prav ali ne. Župnik je ta del katekizma malo priredil, ker je želel dekletu med vrsticami dopovedati, da se bo lahko zgodilo, da bo tepena, če bi možu po nepotrebnem jezikala. Žal pa ni računal, da bo zanetila prepir kar v zakristiji. Vstala je in se začela jeziti, da pa ona že ne bo tiho, da bo v zakon prinesla dovolj veliko doto, ki ji bo dajala pravico, da bo povedala, kar misli. Fant jo je nekaj časa poslušal, potem je vstal še on in jo odrinil od sebe, da je po nesreči pristala na župnikovih prsih.

»Tukaj jo imate, pa jo poročite s komerkoli hočete!« je nato zakričal in zaloputnil z vrati za seboj.

Čez nekaj let je bilo dekle previdnejše, ko so ji našli novega ženina. Tokrat je bil to neki obrtnik iz Škofje Loke, ki pa je bil obenem daljni sorodnik Ivana Tavčarja. Ni sicer dokazano, vendar so mi zatrdili, da je prav zaradi tega dekleta Tavčar potem še večkrat ponovil, da imajo tisti možakarji, ki si poiščejo ženo na Žirovskem, šteta dvojna leta.

Rek, če hočeš, da te opravljajo, se moraš oženiti, je imel nekoč večjo veljavo kot danes.

Opravljivi jeziki so marsikomu naredili veliko škode.

Strup v ženskem jeziku je bil uničujoč tudi v časovnem obdobju, ki sem ga raziskovala. Čenče, kot na primer: »Nič ni prida, saj isto cunjo rabi za po tleh, kot za brisat posodo,« so zmeraj prišle tudi na ženinova ušesa.

Nekatere zaroke so se ob takšnih opazkah tudi razdrle. Lahko pa so služile kot izgovor, če je ženin v tistem kratkem času spoznal bogatejšo, kot je bila nesojena nevesta.

V času po drugi svetovni vojni so oklici odpadli pri tistih parih, ki so se želeli poročiti cerkveno na skrivaj. To se je najpogosteje zgodilo v primeru, če je bil eden v partiji. Takrat so duhovniki mladoporočencema naredili uslugo, oklicev ni bilo, pa še do poroke je prišlo ponoči, da ni nihče vedel.

Včasih (ponekod je to v navadi še danes) so bili zelo vraževerni, včasih pa so se dogajale stvari, ki jim rečemo parapsihološki pojavi. Marjanov oče je bil, četudi kajžar, zelo načitan mož. Morda bi bilo gmotno stanje družine boljše, če ne bi večino časa prečepel po gostilnah in polemiziral z vsakim, ki je imel pet minut časa, o tem, da bo nekoč drugače in da bodo prišli boljši časi tudi za reveže. K sebi ga je večkrat poklical tudi župnik, toda ni pomagalo. Trobil je svoje, proti cerkvi pa je začel hujskati tudi otroke. Najstarejši Marjan, ki je hitro opazil, da se da dobro živeti tudi z besedičenjem, je nekoč hotel dokazati, da je lahko učenec bolj pameten od učitelja. Lotil se je novozgrajene kapelice, ki je bila posvečena Mariji. Prej, preden so ga ujeli in pošteno pretepli, je izruval okovana vratca in jih vrgel pod cesto. Nad njegovim dejanjem se je zgražala cela vas. Bili so prepričani, da ga bo prej ali slej Bog štrafal.

Marjan je prerasel trapasta leta, uvidel je, da brez dela ni jela, toda kaj, ko mu nihče ni hotel ponuditi službe. Otepala so se ga tudi dekleta, čeprav je bil na pogled zelo zal fant. Končno jo je našel v okolici Bleda, bila je hči sotrpina, s katerim sta si služila kruh v gozdovih na Pokljuki.

V ponedeljek, ko sta se peljala k poroki, je menda neka neznana sila splašila konja, voz, na katerem sta sedela, se je prevrnil in oba, ženina in nevesto, pokopal pod seboj. Ostala sta živa, le nevesti so morali zaradi zmečkanin odrezati del stopala.

A jo je Marjan kljub temu ljubil in pazil nanjo, morda še bolj kot sicer. Le med ljudmi je završalo in verjetno še danes premlevajo to zgodbo ter stresajo nezadovoljstvo, ker tisti, ki vedrijo v nebesih, niso kaznovali grešnika, temveč nedolžno žensko.

Polde (1918) je bil eden tistih revežev, ki so ga imele ženske pogosto v zobeh. Bil je vdovec, za pet otrok pa je skrbel, kakor je vedel in znal. Imel je precej velik nos, zato je o njem šel glas, da je primerno orjaški tudi njegov bingelj, s katerim je menda v prezgodnji grob spravil tudi ženo. Seveda so to bile laži, kajti žena mu je umrla zaradi poporodne sepse. Vsaka, ki jo je vprašal, če bi se z njim omožila, je snubljenje odklonila predvsem zaradi strahu, saj je ni bilo, ki ji ne bi prišlo na ušesa, da ima tako dolgega, da ga ženski porine skoraj do ušes. Vseeno se je ena že malo starejša okorajžila in privolila v poroko. Ljudski glas je malce zlobno pripovedoval, da so tiste, najbolj firbčne stale celo pod oknom gornje hiše, kamor sta mladoporočenca legla k počitku, ker so želele slišati grozljive krike, ki bi sledili združitvi. A to se ni zgodilo, ta mlada je o dolžini moževega orodja molčala, čeprav so vaške babnice na vse možne načine hotele od nje izvedeti, kako je kaj na stvari.

Pripovedovali so mi tudi o svatih, ki so skupaj z ženinom in nevesto prišli pit h Katrniku. Stranišč, vsaj takih, kot jih poznamo danes, ni bilo in nevesta se je šla olajšat za vogal. Svatje so jo videli in v en glas komentirali: »Poglejte jo, kako si je šla krancelj oscat!«

Fantje so zmeraj znali s primernimi besedami nakazati, kaj želijo od svojih deklet. Martin bi lahko rekel tudi drugače, bolj naravnost, toda z izbranimi besedami se je slišalo precej bolj vabljivo:

»Franče, če me imaš res kej rada, mi pa to tvoja lubezn tud skaž!« Povedano drugače: ljubezen mi lahko dokažeš s tem, da se mi vdaš.

Najbolj izviren žirovski pregovor se je glasil: »Agn, ret pa kače nisa za igrače!«

Ogenj, rit in kače pa niso za igrače niti dandanašnji.

Včasih je veljalo, da je morala imeti ženska, ko se je poročila, vsaj 58 kilogramov. Teža je pomenila tudi ustrezno fizično moč, ki je bila potrebna pri delu na polju.

Tako je prišla k neki bolj premožni gruntarski hiši za ta mlado Berta (1925), ki ni bila zgrajena po že omenjenih merilih. Od prvega dne naprej je bila deležna zlobnih opazk svoje tašče, ki ji je, če je le mogla, na račun njenega drobnega telesa metala polena pod noge.

Nekoč so prišli na obisk starši, in ko so sedeli ob kozarcu vina, je tašča zmajala z glavo, rekoč: »Bogve, če bo pri nas kaj vnukov. Še postelja jima ne škriplje, kot bi bilo treba.«

Na srečo videz včasih vara, ta mlada ne le, da je bila trpežne in čvrste, čeravno drobne postave, imela je tudi železne živce. Čez leta, ko je bolj kot ne sama vzgojila šest otrok, je tašča hudo zbolela. Bolezen ji ni pobrala le kilogramov, temveč tudi energijo. Bog je bil z njo prizanesljiv, pustil jo je pri življenju, a vse do pozne starosti je – s posteljo vred – tehtala komaj kaj več kot petdeset kilogramov. Edino, kar je delovalo kot podmazano, je bil njen strupeni jezik, ki ga pa nikomur ni uspelo skrajšati.

Pri vdovcih pa je bila situacija drugačna, saj večina moških ni znala gospodinjiti in skrbeti za otroke. Tako so se mnogi vdovci, ki so po nenadni smrti žene ostali sami s kopico otrok, dali oklicati enkrat za trikrat, ker so želeli, da se čim prej rešijo težkega bremena odgovornosti. Nova žena je tako zagospodinjila prej, preden se je prejšnja dodobra ohladila v grobu.

Marija (1919): »Naš oče je postal vdovec pri petinštiridesetih letih. Bila sem peti otrok po vrsti in prva od hčera. To je pomenilo, da sem pri šestih letih morala skrbeti za tri mlajše sestre in obenem kuhati starejšim bratom, očetu in dvema hlapcema, ki sta bila pri hiši. Stara mama je bila vodenična in se je hitro utrudila, vseeno pa je bila toliko pri močeh, da je komandirala. Mama je umrla na porodu, še dobro se spominjam, pokopali smo jo v sredo. Konec tedna se je oče že odpravil v bližnjo vas, kjer je menda živela neka vdova. Vendar mu ni bila všeč, preveč ga je spraševala po denarju in po posestvu. Pri iskanju primerne vdove ali celo samske ženske mu je pomagala babica. Njegovo živčnost, ker ni takoj našel, kar je iskal, smo občutili tudi otroci, saj nas je brez razloga pretepal. Končno se mu je na Cerkljanskem nasmehnila sreča. Tam je živela ženska, za katero so sicer govorili, da je jalova, vendar se oče na to ni oziral, navsezadnje je že imel osem lastnih otrok. Na hitro sta se dogovorila, župnik je naredil oklice in prej kot v dveh mesecih smo že imeli novo mamo. Ne rečem, ni bila hudobna, le malo bolj nemarna, kot smo bili vajeni. Moja pokojna mama je bila zelo čista ženska, vse je imela pospravljeno, od te, nove, pa je padalo od riti, kjer je naneslo. A očeta to ni preveč motilo. Menda zato ne, ker je bila bolj gajsne sorte, saj je bila zato, ker se ni bala zanositve, menda bolj sproščena v postelji. Na njuno smolo je bila ta tolažba lažna, zibali smo prej kot v enem letu po njuni poroki. Pozneje sta imela še tri otroke, dvakrat sta bila vmes tudi dvojčka, a sta obakrat takoj po porodu umrla. Bilo pa je zanimivo še nekaj drugega: otroci iz drugega gnezda so tolkli drugo narečje kot mi iz prvega. Pa nič si nismo bili podobni. Prvi smo bili manjše rasti, drugi pa so bili bolj po njej in so bili veliki in čokati. A smo se razumeli, kar je bilo najpomembnejše.«

Jože (1932): »Bil sem nezakonski otrok. Moj oče je padel v prvi svetovni vojni, mamo in mene so njegovi vrgli iz hiše, ker so se bali, da bi zahtevala kakšen delež kmetije. Mama me je vzela s seboj, ko je šla služit k stricu na Primorsko, ki je imel velik vinograd. Tam je spoznala moškega, sezonskega delavca, ki prav tako kot ona ni imel nobenega premoženja. Takoj ko ji je naredil otroka, je izginil neznano kam. Hodil sem že v šolo, ko sem nekoč zalotil strica, kako je kričal nad mamo in ji obenem dopovedoval, naj se, za božjo voljo, poroči s Francem, njegovim prijateljem. Mama pa ni in ni hotela. Poznal sem ga, meni se ni zdel nič prida, zmeraj, ko sem ga srečal, je vihtel bič nad konjem. Končno se je mama vdala. Kot mi je bilo znano, se z bodočim možem pred poroko ni videla več kot dvakrat. Poročila sta se na hitro, ker se je njemu zdelo škoda denarja. Nikoli nisem izvedel, zakaj, a se je izkazalo, da bo moja mama tista, ki bo pri hiši nosila hlače. Možakar me je tudi vzel za svojega. Žal mu nikoli nisem mogel reči oče, a je bil tudi s tem, da sem ga klical po imenu, zadovoljen.«


Poroka

Kdaj so se včasih ženili in možile? Zanimivo je, da so se skoraj vse moje sogovornice poročile, ko so že prekoračile petindvajseto oziroma trideseto leto. Bila sem prepričana, da je bilo to splošno pravilo.

Toda zmotila sem se!

Nekatere hčere bogatih žirovskih kmetov so stopile v zakonski stan že pri šestnajstih letih, a takšno hitenje ni bilo splošno pravilo.

Včasih je, zlasti pri bolj vernih in tudi pri tistih, ki so malo več dali na obča pravila, prihajalo do zarok. A tudi te so se sem in tja razdrle. Posebno še, če je kdo od bodočih spoznal drugega, primernejšega in bogatejšega.

Praviloma sta ženin in nevesta pred poroko napisala ženitovanjsko pismo, v katerem je bilo točno določeno, kaj bo od koga.

Ida (1927) si je vaške opravljivke zapomnila za vse večne čase.

»K meni je hodil v vas neki fant, ki ga pa nisem marala. Preveč rad je posedal po gostilnah, kar mi ni bilo prav. Ob veliki noči, pri žegnu, sem spoznala Romana.

Ko je prvi izvedel, da nekdo drug hodi k meni, je pregovoril svojo sestro, naj raztrobi po vasi, da je bil že on tisti, ki mi je vzel nedolžnost. Ni bilo dolgo, ko so za to novico izvedeli vsi, tudi župnik. Ne morem povedati, kako nerodno mi je bilo, ko sva šla z bodočim možem naročit oklice, on pa mu reče, če bo res tako nespameten, da me bo vzel, ker sem že oskrunjena. Hvala Bogu, bil je preudaren, zelo me je imel rad, pa še zaupal mi je. Župniku je odločno dejal, da naj se ne praska tam, kjer ga ne srbi, in da naj neha še sam širiti čenče. Cel teden sem prejokala, tako mi je bilo hudo zaradi sramote, ki so mi jo opravljivci nakopali na glavo.«

Franckina (1933) zgodba pa je bolj žalostna. Za fanti se je pričela ozirati pri dvajsetih, a je bilo žal zaradi vojne bolj malo izbire. Najboljši so padli ali pa so jih oblastniki, ker so se borili na napačni strani, pobili.

»V naši vasi sta bila pravšnje starosti samo dva, pa sta bila že oddana. Za menoj je gledal Ciril, ki pa mu je bilo komaj osemnajst let. Delat je hodil v dolino, v Mizarnico. Ko se je ob večerih, tam okoli enajste ure vračal proti domu, se je ustavljal pri meni. Prišla sem pred hišo in potem sva klepetala kakšne pol ure, dokler me oče ni napodil nazaj v hišo. Ko je Cirilova mama izvedela, da hodi k meni, je naredila vik in krik. Obtožila me je, da zapeljujem mladoletnika. Njen stric je bil v partiji in zaradi tega je imel v naši vasi veliko moč in oblast. Poslal je pome in mi potem, na štiri oči, zagrozil, da me bo dal zapreti, če njegovega nečaka ne bom pustila pri miru. Vse sem mu obljubila, samo da sem se rešila hiše groze, v katero sem vstopila. Žal je tako naneslo, da Cirila nisem mogla pregovoriti, naj me pozabi. Nekega večera, bil je četrtek, so prišli pome miličniki in me odpeljali s seboj v Kranj. Obtožili so me, da sem posedovala sovražno propagando, knjige, ki so mi jih podtaknili. Zaprli so me za osem mesecev brez možnosti, da bi enkrat samkrat videla domače. Ko so me izpustili, je Ciril še isti večer prišel k meni, kjer je tudi ostal. Domov se ni vračal naslednjih enajst let. Ne on ne jaz pa nisva mogla utišati govoric, ki jih je širila njegova mama, da so me zaprli zato, ker sem splavila otroka, katerega naj bi imela z nekom drugim.«

Obleki niso posvečali posebne pozornosti. Dekleta so si frizuro uredile same. Doma so se naručle s kleščami, ki so jih pred tem pogrele v žerjavici.

Zraven mladoporočencev so se k poroki odpeljali še: starešina, teta, drug in družica. Glavno besedo je imel starešina, ki je bil ponavadi tudi krstni boter. Sprejemal je tudi povabljene svate.

Šranganja pred letom 1940 niso poznali. Imeli pa so navado, da so nevesto zaprli v hišo, ko je prišel ženin ponjo. Le kakšen ta zadn hlapec je pometal na dvorišču. Barantanje za nevesto je bilo zmeraj živahno, saj je imel ženin pri sebi kakšnega gobčnega, ki je znal postavljati vprašanja in potem tudi najti prave odgovore.

Pogovor med svati in hlapcem je potekal približno takole:

Kje pa so vsi pri tej hiši?

K maši so šli. Nobenega ni doma. Kar pojdite, saj ne boste nič opravili.

Potem pa se, čez čas, le oglasi iz hiše:

Po kaj pa ste prišli?

In ko so svatje povedali, da bi radi nevesto, so se odprla vrata in na dvorišču se je znašla kakšna stara teta brez zob.

Seveda se je barantanje nadaljevalo in nato so iz hiše poslali mlajše dekle, ki je bila praviloma nevestina družica.

Tudi z njo niso bili zadovoljni.

Šele v tretje se je na vratih prikazala nevesta.

Tedaj so domači povabili svate v hišo in sledilo je krajše kosilo. To je bilo tudi potrebno, saj so prišli na poroko od daleč in so bili že lačni.

Včasih po hišah in tudi po gostilnah ni bilo stranišč kot dandanašnji. Če je bila potreba le prehuda, so šli za vogal in opravili svoje. Na ohcetih, kjer so že vsi malo popili, so se tudi bolj svobodno izražali o kranceljnu, ki ga je za namene poročne noči nevesta skrbno varovala.

Pavle pripoveduje: »Zgodba naše družine se je začela v trenutku, ko je moj oče leta 1927 prvič videl svojo bodočo ženo. Takrat so hodili peš in le redki so se peljali z vozom. Oče je bil izbran za naslednika na kmetiji in zato je moral poiskati nevesto. Ko je šel po kupčijah z živino, je naletel na pravo. Pred tem je že pogledoval za to ali ono, med koledniki, na sejmih, toda nobena se mu ni zdela zadosti dobra.

Pavla se mu je zelo dopadla, zato jo je šel v nedeljo obiskat. Pri hiši je bilo veliko deklet, zato je bil njihov oče zelo vesel Jožetovega obiska. Kaj kmalu je Jože tudi zaprosil za Pavlino roko.

Potem so se dogovorili za oglede. Jože se je zavedal, da mora za prihod bodoče neveste in njenih staršev doma vse urediti. V hlevu je bilo polno živine in v kozolcu so vozovi stali v vrstnem redu. Tudi hiša za tiste čase ni bila slaba. Kozolec je bil najboljši na vasi, le hlev je bil bolj v slabem stanju. Ko je oče vprašal Pavlo, kako ji je kmetija – ne ženin – všeč, mu je ta odgovorila, da jo veseli, ker vidi, da ji kruha ne bo manjkalo. Nazadnje, ko so pomožvali o vsem, kar je bilo aktualnega, so končno zglihali tudi za doto. Bodoči ženin je vse tri obiskovalce naložil na voz in jih odpeljal domov.

Ker pa nevestin oče ni vsega verjel, kar je videl, je sredi tedna, nepovabljen, še enkrat prišel preverit, kakšno je resnično stanje. Glej ga zlomka! Ko je stopil v hlev, je bila tam privezana le ena krava.

A, tako so nas potegnili, si je jezno dejal.

Izza vogala se je pokazal Jože, ki je bil takoj deležen krepkih kozjih molitvic.

Bil pa je poštenjak, bodočemu tastu se je le nasmehnil in mu povedal, da se živina pase na jasi nad vasjo, kjer ima še kos zemlje. Nevestin oče je bil malo v zadregi, hkrati pa vesel, da bo dobil tako poštenega zeta.

V šestih tednih je nevesta spravila skupaj balo: dva voza pohištva in veliko posode, s katero si bo pomagala v kuhinji. Za nameček pa še voz, poln žita, sadja, krompirja, kokoši in kolačev (orehovih potic). V velikem jerbasu, okrašenem s cvetjem, pa je na vidnem mestu stal petelin, ki je bil simbol prave bale. Po balo je prišel ženin z izvoljenim drugom. Zraven so bili še samski fantje z godci.

Ženin je pred vozovi naredil križ z bičem, nevesta pa je zafurala konje.

Ženin in drug sta morala paziti na petelina, kajti že za vogalom so ju pričakali domači fantje z velikim sodom vina. Pijača je bila pogosto usodna za tiste, ki so vozili balo, saj so pozabili na petelina. Svatba je bila na svetega Martina dan, nevesta je vsem, ki so prišli mimo, delila krofe, ki jih je imela v jerbasu.

Nevestin oče je ženinu izročil izgovorjeno doto, naslednji dan pa so šli v Logatec, kjer so napisali pismo in potrdilo, da je bilo izročenih petindvajset tisoč dinarjev v doto (srednja krava je takrat stala tisoč dinarjev).

Tol'k smo plesal, da so godci krepal', so svatje raznašali glas o svatbah, kjer so bili vsi zadovoljni.

Vsako poroko je spremljala maša. Na poroko sta šla ženin in nevesta peš in ločeno. Nevesta je v roki držala šopek iz povoščenih rož. Od njega se potem ni ločila vse življenje, saj so povoščene rože kljubovale času.

Srečo so si zaželeli z rokovanjem. Ta lepa navada je botrovala dejstvu, da so bili vsi lepo oblečeni in so se počutili drugače, bolj svečano. Včasih še niso poznali cvetličarn, zato so venčke za nevesto in okrasitev voza, na katerem so peljali balo, spletli doma.

Poročeni so imeli na ohceti šopke, obrnjene navzdol, samski pa navzgor. Če se je kakšna ženska neprimerno obnašala, če je prevečkrat plesala z drugimi, so ji rekli, da je kot kakšna cestnica.

Ohcet je lahko trajala tudi dva dneva. Kdaj pa kdaj se je zgodilo, da so šele na njej ugotovili, da nevesta ni prinesla tolikšne dote, kot so se dogovorili. Nič nenavadnega ni bilo, če se je vnel prepir in če sta se potem družini usedli vsaka na svojo stran. To je bila, zlasti za neveste, velika sramota. Zavedale so se, da bodo očitke na račun svoje dote poslušale vse življenje.

Zvečer so se tisti, ki so stanovali blizu, odpravili domov, da so povardjali, potem pa so se vrnili na slavje. Proti polnoči se je velikokrat zgodilo, da so nevesto ukradli, kar je povzročilo veliko hude krvi, posebno še, če so bili že vinjeni. Pele so pesti in nemalokrat tudi nožički. Drugih norčij ni bilo. Godce, ki so godli dva dneva skupaj, so plačali s tem, kar so nabrali pri povštartancu. Sama ohcet pa se je plačala drugače kot dandanašnji: proti koncu so izračunali, koliko mora vsak povabljen par plačati, in potem so prisotni svoje prispevke metali v klobuk. Temu so rekli račun.

S čim so na ohceti postregli?

Ni bilo posebnega pravila. Če so bili skromnejši, so za kislim krompirjem postavili na mizo kašo in potem so jo zajemali iz skupne sklede. Ker pa so bili svatje nagneteni tesno drug zraven drugega, moški pa so klobuke obdržali na glavi, je bilo zajemati kašo in potem prinesti polno žlico v usta, prava umetnost.

Ponavadi je bila slavnostna rihta sestavljena iz juhe z domačimi rezanci, sledil je zmečkan krompir s suhim mesom, ki je bil zmeraj zelo slan.

Na koncu so postregli z belim kruhom, flancati in potico.

Ludvik (1933) mi je pripovedoval zanimivo poročno zgodbo, ki se je zgodila v času njegovega otroštva.

»V naši vasi je bil kmet, ki je imel pet otrok, štiri fante in eno dekle. Vendar se je narava kar kruto poigrala z njimi. Fantje so bili na pogled bolj krhki in drobnih kosti, četudi močni in odločni, njihova sestra pa je bila prava možača. Za tiste čase je bila tudi precej visoka, merila je okoli meter in osemdeset centimetrov in že kot otrok je rada uporabljala pesti v različnih pretepih. Ko je odrasla, je garala za tri, pogosto so tudi bratje preložili delo na njena ramena. Pravili so, da noben hlapec, ki ga je bilo vsaj malo v hlačah, ni bil varen pred njo. Starša sta to vedela in sta se na vse kriplje trudila, da bi ji našla ženina. A vsak, ki ga je ženitovanjski mešetar obiskal, je takoj odklonil, ko je slišal, za katero gre. Končno so le našli enega v cerkljansko-tolminskih koncih, ki je ob praktičnih dejstvih glede dote ob omembi neveste zamižal na obe očesi. Poroka je bila menda ena največjih in je trajala ves teden.

Prvič pa se je zapletlo, ko sta šla mlada dva v gorenjo hišo, da končno okusita slasti poročne noči. Takrat je bilo v navadi, da se ženske niso slekle, temveč so dvignile krilo, a le v toliko, da so razgalile tisti del telesa, ki je bil pri združitvi najpomembnejši. Mladoporočenka pa je bila iz drugačnega testa. S sebe je vrgla vse, kar bi jo lahko oviralo. Njen mož se je ženine drznosti zelo ustrašil. Vseeno pa sta se spravila v posteljo, kjer se je potem – v nadaljevanju – dogajalo marsikaj, zaradi česar je on na koncu omagal, ona pa se je oblekla in se vrnila k svatom. Ko so jo vprašali, kje ima moža, je povedala, da spi in da še nekaj dni ne bo za nobeno rabo, ker ga je krancelj skoraj zadušil. Vsi so se smejali, ker so bili prepričani, da ga je malo preveč popila in se zato po nepotrebnem hvalisa.

Mnogi so ji to šteli tudi v greh, saj se o riti in postelji ni spodobilo govoriti na glas. Pozneje, z leti, je on postajal vedno bolj suh, celo manjšal se je, ona pa ogromna. Prakso nadlegovanja hlapcev je nadaljevala tudi v zakonu in na vasi so bili sveto prepričani, da so imeli njeni otroci več različnih očetov.«

Polonija (1922) pa je imela drugačno izkušnjo: »Bilo mi je komaj šestnajst let, ko so že začeli prihajati snubci. Ljudje so govorili, da sicer nisem bila nič posebnega, imela pa sem zelo lep glas, pa tudi sicer sem rada pela na koru. Z ženitovanjskim mešetarjem je včasih prišel tudi njegov sin Ludvik, ki mi je bil zelo všeč. Nekoč mi je prinesel podobico sv. Lucije in mi jo na skrivaj stisnil v roko. O njem sem sanjala ponoči in podnevi – ob delu ali kar tako. Zmeraj, kadar sem nesla jajca k strankam, me je že kje počakal in šel z menoj del poti. Enkrat samkrat me je prijel za roko in mi dejal, da mu bo tisti dan, ko se bom poročila, izkrvavelo srce. Naslednje leto, zgodaj spomladi, ko so mi domači izbrali ženina, sem jih na kolenih prosila, naj me ne silijo v zakon. Obljubljala sem jim vsemogoče, da bi le še lahko ostala doma. Nič ni pomagalo. Pa Anton ni bil napačen fant, bil je priden, skrben, pravili so, da je imel dobro srce. Kadar mi je dal roko, sem mu jo izmaknila prej, preden mu je uspelo, da jo je stisnil. Nenehno me je spraševal, zakaj sem takšna, jaz pa mu nisem mogla odgovoriti. Poročna noč je bila nekaj najbolj groznega, kar sem kdaj doživela. Za oba, tudi za moža, je bilo prvič, pojma nisva imela, kaj naj počneva, da me ne bo bolelo. Po tretjem ali celo po četrtem poskusu sem ga lepo prosila, naj odneha. Naslednji dan sem na skrivaj ušla domov, na srečo je bila stara mama sama v kamri, vsi ostali so bili v gozdu, kjer so vlačili posekana drevesa iz grape. Ko me stara mama vidi, je takoj vedela, da je nekaj narobe. Nič drugega ni rekla, kot to, naj se tam doli namažem s svinjsko mastjo, da bo edinole to pomagalo. Mislila sem, da se bom vdrla v tla od sramu. Vseeno sem upoštevala njen nasvet, pomagalo je in oba s Tonetom sva bila zelo zadovoljna. Po rojstvu dveh otrok sem malo pozabila na fanta s črnimi lasmi. Potem je prišla vojna, Toneta so zaprli, ker ga je nekdo zatožil, da dela za partizane. Si predstavljate mojo nemoč? Tast je bil bolehen, tašča je itak imela dve levi roki, jaz noseča, dva majhna otroka … potem pa nekoč potrkajo na vrata raztrganci. Niso dosti govorili, posedli so se okoli peči, se sezuli, ker so bili premočeni od dežja. Potem pa mi eden od njih le reče: »Ej, dekle, ali me ne poznaš več?« Ob njegovem glasu mi je zastal korak. Malo je manjkalo, pa bi mi skleda z repo padla na tla. Bil je Ludvik, sploh ga nisem poznala, bil je ves poraščen in tudi že plešast. Potem je še nekajkrat prišel in mi po zvezah, ki jih je imel, prinašal tudi novice o Tonetu. Čeprav sem bila poročena, še noseča povrhu, sem komaj čakala, da se je prikazal. Tastu se je čudno zdelo, kaj prihaja v hišo, začel je malo bolj paziti name, kot bi se bal, da bom naredila kaj grdega. A nisem, Bog mi je priča, da ne. Le enkrat samkrat sva se objela, nič drugega. Ko se je malo pred koncem vojne mož vrnil iz ujetništva, sta mu starša takoj, preden se je usedel za mizo, povedala, kaj se je dogajalo v njegovi odsotnosti. Še danes se vidim: stala sem ob peči, v naročju sem držala najmlajšega, ponosno sem dvigovala glavo in nobene grde klevete mi niso prišle do živega.

Grozote, ki jih je mož doživel, pa tudi moja skrita, nikoli doživeta čustva so potem v najine odnose vnesli veliko razdejanje. Mož se je v nekaj naslednjih letih zapil, agrarna reforma nam je pobrala večino zemlje, morala sem se zaposliti v tovarni, če smo hoteli preživeti. Ludvik se je prav tako poročil, včasih sva se videla, a se mi je zdelo, da so bila tista srečanja polna žalosti za oba.«

Zanimiva je bila zgodba, ki še zmeraj kroži po Breznici. Pripoveduje o lepem dekletu, ki se je s pomočjo ženitnih posrednikov poročila z zelo grdim snubcem. Ustno izročilo pravi, da ga ni prav nič marala. Ko je šla k poroki, je vse do cerkve iskala priložnosti, da bi ušla. Vrsto let se je do moža grdo obnašala, nekoč pa je le popustila in skupaj sta odšla na sejem. Tam jo je mož vprašal, kaj si želi, da ji kupi.

»Ruto,« mu je čemerno odvrnila. Že naslednji trenutek je postala pozorna, ko je videla, kako previdno šteje zadnje dinarje v želji, da bi ji lahko ustregel. Ob tem nesebičnem dejanju se ji je stopil led okoli srca. Po tistem se nista več kregala in ljudje vedo še danes povedati, da sta živela v izjemno uspešnem zakonu in bila nagrajena z enajstimi otroki.

Gregor je bil po zunanjosti bolj grd kot ne. Naneslo je, da je bil njegov poročni drug lep in postaven možak. Fotograf je želel narediti poročno sliko bolj znosno, zato jo je prilagodil tako, da je zamenjal njuni vlogi. Še dolgo potem so se ljudje smejali na ta račun, in ko so hoteli podražiti grdega ženina, so ga prosili, naj jim pokaže svojo poročno sliko.

Štefka (1931): »Moj oče je bil zelo skop in lakomen. Ko smo sedeli pri kosilu, bognedaj da bi kakšna drobtinica kruha obležala na mizi! Nekoč je sestra, ki je imela že svojo sobo, oprala posteljnino sredi tedna. Zakaj ravno takrat, sem pozabila. Čeprav je bila stara dvaindvajset let, je morala pred njim pasti na kolena in ga prositi odpuščanja ter mu seveda obljubiti, da takšnega razsipnega greha ne bo nikoli več ponovila. Nikoli ni daroval ne za cerkev ne za gasilce. Če je prišel kdaj naokoli Lipe, vaški revež, ga je odgnal z besedami, da ne bo žrl njegovih žuljev. Na starost je bilo še huje. Takrat sem bila še edina neporočena hči, naokoli je govoril, da sem globoko verna in mi ni za ženine. Vsa vas se je zgražala, saj so vedeli, da se imava z Jankom rada, oče pa ni hotel slišati, da bi se vzela. Bal se je, da bi mi moral dati doto. Odločila sva se, da se brez svetega zakramenta preselim k njemu. Ko je oče izvedel za mojo namero, ga je skoraj kap od jeze. S škripajočimi zobmi je plačal skromno poroko. Na harmoniko nam je igral neki pijanček, ki ga je plačal z litrom domačega šnopca, kuhali sta sestra in svakinja, namesto potice smo jedli drobnjakovko. Izročiti bi mi moral polovico travnika (drugi del je dobila sestra), ki sva ga podedovali od očetove neporočene, a že pokojne sestre. Skoraj pet let je trajalo, da sva z Jankom lahko pričela dovažati gradbeni material za manjšo hišo. Od njive, kjer sva posadila krompir, pa si je – s premikanjem termanov – vsako leto prisvojil nekaj neopaznih decimetrov. Trmast, kot je bil, je do zadnjega dne verjel, da dela prav. Umrl je leta 1952. V različnih skrivališčih, ki jih je imel v svoji kamri, pa smo našli več škatel, do vrha polnih različnih bankovcev, ki so bili zaradi zastaranja brez vrednosti.«

Kar nekaj sogovornic se je poročilo z vdovci. Nekatere zato, ker so se naveličale biti doma za dekle, druge zato, ker niso imele boljše priložnosti, tretje so se bale ostati doma za teto, četrte … roko na srce, vzrokov je bilo nič koliko.

Nič nenavadnega ni bilo, če je šel mož hkrati plačat pogreb pokojne žene in naročit oklice za novo poroko.

Zakaj?

Iz čisto praktičnih razlogov. Pokojna žena je po navadi zapustila po deset ali več otrok in ni bilo pričakovati, da bi se z otroki ukvarjal moški.

Druga resnica, o kateri se ni govorilo na glas, je bila ta, da so tudi vdovci ob sebi morali imeti žensko za zadovoljevanje spolnih potreb.

Pa tudi moški, ki so se poročili z vdovami, so včasih težko živeli.

Zvonko se je oženil z Ivano zgolj zaradi denarja. Bila je vdova, imela je pet otrok, garala je od jutra do večera, ker je morala poskrbeti še za preužitek staršev pokojnega moža. Zvonko se je hitro razšopiril, predvsem pa je grdo ravnal z otroki. Pravili so, da je morala žena še ob božiču strgati krompir, ker se mu je zdelo škoda metati stran cele olupke.

Veliko smolo je imel tudi Karel. Doma so ga pregovorili, naj prevzame grunt pri sorodnici, ki je postala vdova. Izplačali so mu, kar mu je pripadalo, potem pa se je preselil na Primorsko. Toda držala se ga je smola. Na novem domu je kmalu po njegovem prihodu gorelo. Ni mu kazalo drugega, kot da se je vrnil k staršem in bratu, ki je medtem prevzel kmetijo. Očitali so mu vsak grižljaj. Zaradi tega je velikokrat prišlo do hudih besed, toda ker so ga že izplačali, ni imel nobenih pravic več. Le srečen je bil lahko, da so ga cerali (prenašali).

Na bolje pa se je obrnilo Heronu, ki mu je žena ob porodu umrla in mu pustila otroka. Ko se je znova ženil, je moral vzeti tisto, ki je bila pri roki. Bil je pijanec in je več nesel v želodcu kot na hrbtu. Poročil se je z deklo, in čeprav to ni bilo ravno običajno, se je zakon obnesel, saj je ženska znala znova postaviti grunt na noge. Eden izmed vnukov mi je pripovedoval zgodbo o dedu, ki ga je babica odvadila pitja.

»Ded Heron je bil zelo ponosen na svojo moškost, menda so taki vsi moški, ki ga radi dajo na zob, potem pa so v postelji bolj zanikrni. Babica mu je vsakič, ko so tiste stvari izpadle bolj slabo, odločno rekla – no, bo pa drugič bolje, samo trezen boš moral biti. Ded se je nad njenimi besedami zamislil in počasi ga je pripravila do tega, da ni več pil, le kakšen brinovček, ko ga je črvičilo po želodcu.«

O ljubezni, če je voda tekla v grlo, po navadi ni bilo govora.

Prav pomanjkanje ljubezni je bilo zame nekaj najbolj žalostnega.

»Da bi se z možem imela rada?« so vzklikale moje sogovornice (razen nekaterih).

»Še vedele nismo, kaj je to ljubezen!«

Če so dekleta izvirala iz bogatih družin, so se o poroki tako in tako pogovorili tudi starši in ženin. Revnejša in brez dote so bila vesela, da jih je sploh kdo povohal. Lepota, dobrota in pridnost niso pomenile dosti. Največja, če že ne edina prednost je bil denar. Ali pa kos zemlje, gozda …

Ko je dekle postalo žena, je moralo dati noge narazen vsakič, ko je tako želel mož. Mnoge so bile po taki združitvi tepene.

Kar nekaj jih je bilo, ki so bile prepričane, da spolnost in tepež spadata skupaj.

Nekateri so svoje žene tepli molče. Najhujši so bili možje, ki so se jih lotili s ketno. (Po tem je bil znan neki bogat kmet.)

V posebno veselje mu je bilo, kadar je bila žena noseča. »Kej pol,« je govoril, »če bo edn (mislil je nerojenega otroka) crknu, bom pa druzga naredu …«

Možje so le redko čutili tisto pravo, srčno ljubezen do žene in otrok. Morda do žene še, ampak otrok jim je bilo pogosto bolj malo mar.

Med Žirovci je svoj čas krožila smešnica, ki je bila morda nekoč še kako resnična:

Na poročno noč se žena uleže v posteljo, mož pa stoji ob oknu in bulji v temo.

»Zakaj ne prideš k meni?« zanima ženo.

»Ne morem še,« ji odgovori mož. »Povedali so mi, da na poročno noč vidiš ves svet lepši, zdaj pa čakam, da se bo to še meni zgodilo …«

Vseskozi se govori, da je bila večina porok dogovorjena. Žal so mnogi zakonci zaman čakali na vsaj kanček ljubezenskih čustev, ki bi zakon trdneje povezal med seboj.

Tisti, ki so imeli srečo, da se je iskrica vžgala in vzplamtela, se tudi v starosti niso branili bližine. Zakonski par, imela sta jih že krepko čez sedemdeset, se je še zmeraj rad skupaj spravil pod kovtar. Nekoč ju je presenetil obisk. Ko ju je obiskovalec, malce nerodno mu je bilo, videl v postelji, je povprašal kar pri vratih:

»A je bolezen?«

»Ne, ljubezen!«


Šeškarji

Včasih ni bilo hujšega, kot če se je kdo zameril šeškarjem (fantom, ki so se nepovabljeni udeležili svatbe). Ker jih je bilo zmeraj po več skupaj, so se, podkrepljeni še s pijačo, počutili močne.

Ko so nekoč prišli k neki hiši, jih je gospodar odslovil, češ nič nimam za vas, ker še zase nimam. Naslednji dan je zaman pogledoval po bližnjem travniku. Šeškarji so ga ponoči pokosili, travo pa odpeljali na varno. Nič ni pomagalo, da je stresal jezo in preklinjal. Za hrbtom so mu ljudje privoščili, saj so vedeli, zakaj je do tega prišlo. Skoporitnost ga je drago stala …


Živ hudič

Dokler sem bila snaha, sem imela slabo taščo, odkar sem tašča, imam slabo snaho.

Pekel, ki so si ga s sovraštvom, prezirom, nagajanjem, nasiljem, morda celo z medsebojnim pretepanjem ustvarile ženske, je bil pogosto nečloveško neznosen.

Sogovornice so leta trpljenja pod isto streho nehote zapolnile tudi z neprimernimi besedami, kletvicami, obupom, solzami.

Pri domala vseh zgodbah – nekatere med njimi so bile tudi zelo krute – je bilo značilno to, da so mnoge tašče še kot snahe preživljale podobna trpinčenja, s kakršnimi so potem zagrenile življenje svojim ta mladim.

Zanimivo je bilo, da izrazite hudobije ni mogla ukrotiti niti vera. Četudi so tašče obiskovale cerkvene obrede, veljale na vasi za zgledne in pobožne ženske, so masko snele v trenutku, ko so se za njimi zaprla domača vrata.

Ko je prišla nevesta k hiši, je morala starše svojega moža spoštovati in jih klicati mama in oče. Zaželeno je bilo, da se je omožila tako daleč od svojega doma, da ob morebitnih nesporazumih ni mogla uiti k staršem po tolažbo in pomoč. Ločitev od prvotne družine je šla še v eno skrajnost. Obiski njenih domačih na novem domu niso bili več zaželeni.

V kuhinji sta se nenadoma znašli dve ženski, ki sta imeli različne navade. Snaha se je morala zmeraj pokoravati tašči, hvaliti njeno kuhanje, četudi je bilo zanič. Redke tašče so po tistem, ko se je naslednik kmetije poročil, snahi prepustile mesto ne le v kuhinji, temveč tudi v shrambi.

Veljalo je, da tašča še naprej obdrži pri sebi vse pomembne ključe. Prav tako ni bilo spodobno poudarjati talentov ta mlade, zlasti še, če jih tašča ni imela.

Snahe zlepa niso bile dovolj pridne, marljive, sposobne. Zmeraj so slišale tisti znani stavek lahko bi bile boljše.

Velik greh je bil, če niso bile zadosti ponižne in so javno pokazale, da so bolj pametne od moža oziroma od tašče.

Veliko gorja so si na glavo nakopale tiste, ki so se primožile v hišo, v kateri je imelo oblast v rokah več žensk: poleg tašče še stara mama, tete, neporočene hčere.

Marsikatera tašča se ni mogla sprijazniti, da se je sin poročil in da ob njem leži tujka, s katero ima tudi spolne odnose. Naredila je vse, da je kalila nočni mir, pogosto tudi z nepričakovanimi vpadi v spalnico.

Ženske pa so na splošno skrbno pazile na izpolnjevanje verskih, predvsem pa delovnih dolžnosti.

Snahe so bile – po drugi strani – pri hiši dekle toliko časa, dokler njihovi možje niso prevzeli kmetije. To pa so bili po navadi tudi trenutki, ko so si dale duška in se tašči maščevale za vsa leta trpljenja.

Žal so mnoge matere naredile vse, da so sinove privezale nase. Gorja pod skupno streho bi bilo veliko manj, če bi bilo moških kaj v hlačah in bi se ob prepirih postavili na ženino stran.

Marsikje so veljali običaji, da če je ta mladi umrl mož, ni bila ona skrbnica otrok, pač pa tašča. Izgubila je pravico do dedovanja kmetije, ki jo je potem prevzel eden od preostalih sinov.

Ni bilo tako poredko, da se je vdova poročila z bratom pokojnega moža. Tako so preprečili propad kmetije in obdržali otroke v družini.

Moja tašča Ančka je bila nekaj posebnega. Imela sem jo zelo rada, a šele čez čas, ko sem se navadila nanjo. K hiši (manjša kmetija) sem prišla kot domišljavo, oholo bitje, polna sama sebe. Nikoli ni pokazala, da bi bila zaradi mojega obnašanja prizadeta. Ne pomnim, da me ne bi že zarana pričakala s kavo, nasmehom, kakšno novico. Prvo leto bivanja na novem domu (mož je bil pri vojakih), mi je – študentki – kronično manjkalo denarja. Brez besed mi je stisnila v dlan kakšen dinar, položila na usta prst, češ naj to ostane le med nama. Pazila je na prva dva otroka, skrbela zanju, kot bi bila njena. Kuhala je za vse. Če je le zmogla njena denarnica, je rada ustregla s kakšno dobroto. Znala je poskrbeti za mir pri hiši. Skupaj z nami so živeli še njeni starši in sestra. Zaradi te, slednje pa se je kdaj zgodilo, da sem jokala. Imela je zelo strupen jezik in me ni prenesla. Ne bom se opravičevala: čustva so bila obojestranska. Štejem pa ji v dobro, ker je imela rada moža in najine otroke.

Tašča me je naučila marsičesa, predvsem pa dobrote. Mislim, da sem prav zaradi nje postala drugačna, bolj sprejemljiva za sočloveka in njegove težave. Ko je umrla, sem iskreno žalovala.

Prav zaradi naklonjenosti, ki sva jo čutili druga do druge, me je še toliko bolj bolelo srce, ko sem poslušala krute zgodbe, ki so se dogajale med taščami in snahami. V tridesetih letih, kar sem te zgodbe zbirala, jih je bilo takšnih, podobnih moji, komaj za prgišče.

Lenčka (1936) je bila vesele narave, zelo delovna, zmeraj dobre volje, le tašči ji ni nikoli uspelo priklicati nasmeha na obraz. Zdelo se ji je, da je ženska tuhtala zgolj in samo to, kako bi ji zagrenila življenje.

»Mož je imel pred menoj eno punco več kot sedem let. Potem sta se nameravala poročiti in moževi mami se je ob misli, da bo njenega ljubljenčka dobila druga, začelo mešati. Tuhtala je in tuhtala, kako bi preprečila poroko, potem je nekomu plačala velike denarje, da je v cerkvi, med oklici vstal in na glas povedal, da je bil on tisti, ki je bodoči nevesti vzel krancelj. S to lažjo je preprečil poroko. Možakar, ki je storil hudobijo, je šel od hiše obtežen z žganjem in klobasami. Ko je že mislila, da se je sin spametoval, je srečal mene, ki sem bila iz drugačnega testa kot predhodnica. Kadar je tašča stresala jezo s svojim godrnjanjem in zmerjanjem, sem pričela žvižgati; to jo je strašno ujezilo.

Preklali sva se vse življenje. Celo takrat, ko sem povila hčer, ni bilo nič bolje. Ni mi hotela streči, zato sem morala po porodu hitro na noge, da sem lahko skrbela za otroka in moža. Takrat sem si nakopala bolezni ledvic in jeter, a sem vse preživela, celo zdravnika, ki me je zdravil.«

Silva (1939): »Ne štejem, kolikokrat sem se z otroki zatekla h tašči, ker mož ni prenesel otroškega joka! Naslednji dan, ko se je streznil, se mi je začel dobrikati, češ da sem bila spet preobčutljiva, da ga izzivam, da je bil utrujen, da se ni mogel kontrolirati. Ko ga je slišala tašča, se je takoj postavila na njegovo stran, mu skuhala kavo in mi namignila, češ pojdi se uredit, da te ne bo gledal takšne, vse objokane.«

Metka (1931): »Moja mama mi je zmeraj rekla: vsakega lahko omožiš, samo muzikontarja ne. Toda usoda se zna poigrati, če se hoče. Ko sem bila stara komaj sedemnajst let, sem spoznala Gašperja. S prijateljico sta si za prvo plačo kupili staro kolo in se potem ob nedeljah vozili z njim.

»Nekoč naju je ujela ploha. Še sama ne vem, kako sva mogli biti tako neumni, da sva tiščali v tistem vremenu ven! Vedrili sva v nekem kozolcu, kjer so ravno zlagali seno v štante. Sem in tja je, to se še kako spomnim, močno zagrmelo in mene je bilo strah, da bo zdaj zdaj treščilo. Povabili so naju bliže, ko so se usedli k malici. Bilo nama je nerodno, zato sva se kar obirali. Pa je prišel do naju neki črnolasec in naju odpeljal k druščini. Bil je Gašper, moj bodoči mož … Bila sem še vsa nedolžna in nevedna, v hipu sem se zaljubila vanj in poslej je kolo bolj kot ne počivalo za hišo. Gašper je redno prihajal na obiske in laskal ne samo meni, temveč tudi mami.

Ni mi še bilo osemnajst let, ko sem ugotovila, da sem noseča. Imela sem toliko prišparanega, da sem lahko naročila pri mizarju spalnico. Gašper se je moje nosečnosti zelo ustrašil. 'Kaj bodo pa pri nas rekli,' je dejal in se več kot poklapan odvlekel domov. Nobene prijazne besede mi ni rekel, nič veselja ni pokazal. Ni minilo pol ure, ko je nekdo zaropotal pri vratih, pričel kričati in me zmerjati s kurbo. Pred seboj sem zagledala njegovo mamo. V roki je imela motiko in mi grozila z njo. Kričala je, da ona takšne, ki se kurbajo kot mačke, ki se gonijo, potolče z motiko. Prišla je še mama, komaj je pomirila obiskovalko. Usedli sta se in pomenili. Po več kot treh urah je odšla domov, kjer je Gašperja prisilila, da se je z menoj poročil. Poroka je bila žalostna, na njej so igrali Gašperjevi kolegi, tudi on je poprijel za harmoniko, a več kot toliko ni zmogel, ker je že malo pred polnočjo zaspal za mizo, pijan kot klada. Življenje se mi je pri sedemnajstih letih spremenilo v pekel. Bila sem izučena šivilja, šivala sem doma, a vse, kar sem zaslužila, sem morala dati tašči. Kadar sem želela kaj kupiti, sem jo morala na kolenih prositi. In to za lasten denar! Gašper je bil vsako soboto zdoma, doma se potem več dni ni pritaknil nobenega dela, ker se je zdravil pijanosti. Bila sem že v devetem mesecu, ko sem zmetavala seno na kozolcu. Tašča se je smejala sosedu, ki ga je pripeljal s travnika. Solze so mi tekle po licu, a nisem si mogla pomagati. Potem pa začutim bolečino, maternični mehur se predre in voda mi odteče. Zakričala sem in se zgrudila na tla. Kar pusti jo, to so babje zadeve, se je zadrla tašča, ko je sosed planil proti meni. Še dobro, da je bil tam, da me je odnesel v kamro in poklical babico. Tašča bi me kar pustila in se ne bi menila zame … Rodila sem punčko, ki jo je tašča zaničevala od prve minute naprej. Gašper je vedno bolj pil, rodila sta se še dva sinova, mene so se lotile številne bolezni, za obiske pri zdravniku ni bilo časa. Potem si je tašča zlomila kolk, negovati sem morala še njo. Ni dovolila, da bi dali nekaj sveta v najem, da bi šla kakšna krava od hiše. Tudi otroci so morali garati, in to prej, preden so šli v šolo. Bilo je grozno. Moje solze so se mešale z Gašperjevimi pijanskimi blodnjami in taščinim zmerjanjem. Res ne vem, kako so otroci v tem zverinjaku lahko odrasli v normalne ljudi! A so!«

Mici (1929): »Včasih so nas, otroke, mama naučili, da moramo v maju častiti Marijo. To sem potem naučila še svoje otroke in vnuke. Božji volji sem zmeraj zaupala. Ko mi je bilo najteže, sem šla v cerkev, malo pomolila, pa je šlo laže naprej. Še posebej dragocena se mi je zdela palica, ki sem jo podedovala od očeta. Bil je močan, visok mož. Ko se je pogovarjal, se je razkoračil, prste pa zataknil za žepke na telovniku. Imeli smo gostilno, poleg tega je bil tudi župan. Tedaj je bilo v naši vasi pet ali šest oštarij in le okoli osemsto duš. Spominjam se, kako je imel navado, da je tiste, ki niso plačevali, pretepal z bičem. Nobene milosti ni imel do takšnih, ki so želeli piti na kredit. Nazadnje jih je zvlekel na gnoj in jih pustil ležati, dokler niso prišle po pijančke njihove žene ali matere. Medtem ko so svoje može ali sine spravljale na voz, so se ti branili in jih v zahvalo tepli ali brcali. Surovine so bili, res. Zato se mi niso nikoli smilili, ko je po njih padalo z bičem.

Tudi ženske so rade popile kakšen kozarček. O, niso se ga branile in marsikdaj je kakšna zaspala kar za pečjo, ker se ga je preveč nalila. Spominjam se ene, ki sem ji morala na skrivaj prinašati pijačo domov. Očetu je plačevala ob mesecu in zmeraj, ko sem potrkala na zadnjih vratih, mi je zabičala, naj pazim, da me kdo ne vidi. Včasih mi je dala kakšen cuker za lon, drugače pa je steklenico hitro skrila pod predpasnik in izginila v veži. Bila je zelo lepa, vsaj meni se je zdela taka. Ni mogla imeti otrok in tašča jo je strašno sekirala, zato je našla tolažbo v pijači.«

Ludvik (1923): »Z ženo sva sina skrivala pred taščo, ker nihče ni vedel, kaj bi lahko storila ubogemu otroku. Še v cerkev sva ga nesla s seboj. Imela je božjastne napade, govorili so, da na skrivaj izdeluje tudi strupene napitke. Pobožna pa je bila ta stara, to pa! Ko se je rodila še hčerka, sva se z ženo morala za nekaj časa umakniti iz hiše. Ni bilo za zdržati. Na glas je govorila, da bo v hrano stresla strup, da bomo vsi pocrkali. Drugi domači je niso jemali resno, ker so bili že vajeni njenih izbruhov, jaz pa ponoči nisem mogel spati od same groze. Kako naj rečem? Bil sem preprost človek, ona pa je želela, da bi dobila bolj pomembnega zeta. Otroci so mi priča, da sem jim bil dober oče … Kar gnalo me je, da sem jih crkljal več, kot je bilo pametno. Saj so bili kot kakšni mucki, ko so bili majhni. Pa kar naprej so za menoj hodili. Pa sem rekel ženi: 'Veš kaj, Hedvika, meni se bo še zmešalo, če bom kar naprej merkal na tvojo mamo.' Najprej je bila jezna in užaljena in kar nekaj dni ni hotela govoriti z menoj, ker sem ji odkrito povedal, da je njena mama zmešana. Potem pa sta čez noč pri sosedu poginila pes in še konj. Takrat je spoznala, da gre zares, da se ne moremo igrati z življenji. Bolje bi bilo, če bi jo zaprli v umobolnico, pa jih je bilo sram. Bali so se sramote …«

Lovro (1919): »Naša vas je bila pred drugo svetovno vojno zelo redko poseljena. Na vsakem kuclju je bila kakšna kmetija, do bližnjega soseda pa je bilo tudi po pol ure hoda. Kmet, o katerem vam pripovedujem, je imel s svojo hčerko dva otroka. Eden je preživel, drugi je, hvala bogu, že ob rojstvu umrl. In kaj je ubogo revše naredilo? Nič. Bilo je priklenjeno na dom, ker ni imelo kam iti. Za gostilničarko so pa govorili, da je lastno snaho izrinila iz sinove spalnice. Tako je bila ljubosumna. Kakšnih deset let nazaj je umrla. Pa ni bilo sina na njenem pogrebu. Je že vedel, zakaj ne. Naša stara mama je bila v kuhinji kraljica. Ko sem bil otrok, sem zmeraj mislil, da se hudobija skriva v grdih ljudeh. Ona pa je bila kar lepa. Naju z bratom je zmerjala ali pa je pljuvala za nama. Ded je bil drugačen. Posebno do brata. Če je le mogel, naju je na skrivaj poklical k sebi in nama dajal smrekove bonbone, ki jih je skrival v telovniku. V šoli me je bilo zmeraj sram. Bila sem zelo revno napravljena. Stara mama je z leti postajala bolehna, njena bolezen se je slabšala. Jemati bi morala neke tablete, toda ko jo je pičilo, jih je zmetala v napajalnik, da se je potem živina kar več dni zapored trapasto obnašala. Ko jo je prvič prizadelo (kap), so jo odpeljali v bolnišnico. Zdravnike je hotela prepričati, da jo je moja mama, njena snaha, zavdala. A mestnih ni mogla imeti za norca. Na žalost so jo po enem mesecu odpustili domov in naša kalvarija se je nadaljevala. Nekoč si je, ko ni obveljala njena, v ihti odsekala roko. Morda je mislila, da jo bodo pravočasno našli in da bo potem lahko kot uboga žrtev pokvarjene snahe vzbujala pri ljudeh usmiljenje. Do večera je ni nihče pogrešil. Domači so jo začeli iskat, a ko so jo našli za klonico, je bilo že prepozno. Če me kdo vpraša, kaj se je zgodilo z njo, včasih rečem, da se je obesila, drugič da je skočila v vodo ali pa se zlažem, da je umrla naravne smrti. Bog ji je že sodil, ni treba, da ji sodim še jaz. Njena smrt nam je prinesla mir. Hvala bogu.«

Julijana (1921): »Ne vem, kako sem preživela tisto leto! Z menoj so nečloveško ravnali! Očitali so mi stroške, denar za zdravila, hrano, ki sem jo pojedla. Zaradi jetike sem močno shujšala, da me oče, ki me je prišel obiskat, ni več prepoznal! Ko je videl solze, ki jih nisem mogla skriti, ga je ganilo, a je vseeno odločno zapovedal, da je moje mesto ob možu, da mu moram biti pokorna in ga ubogati. Tašča je bila ob njegovem prihodu vsa medena in ljubezniva. S sladkimi besedami mu je dala vedeti, da nisem za nobeno rabo, da imajo z menoj več škode kot koristi. Ko je vprašal po vnukinji, so mu povedali, da tista uscanka spi. Mojega edinega otroka ni nikoli videl …

Z Julijaninim zdravjem je šlo močno navzdol. Začela je bruhati še kri in to je bil zadosten razlog, da jo je mož napodil iz spalnice. Preselila se je na vežo, kjer je morala spati skupaj z neko deklo.

»To je bilo zame neskončno ponižanje. Moža nisem imela več rada, preveč hudega mi je naredil. Vsi so vedeli, da ne bom več dolgo živela, da imam sušico, da sem na smrt bolna. Tudi k mizi me niso več pustili. Če ne bi bila tašča tako hudobna in ne bi imela takega vpliva na moža, bi bilo morda drugače. Tako pa … A to še ni bilo najhujše. Bolelo me je srce, ker so mi vzeli tudi otroka. Ubogo dekletce je ponoči jokalo, toda nihče ni stopil k njej, da bi jo potolažil. Tašča jo je imela pri sebi, v košarici, ki jo je položila na dno omare.

Nekoč, bilo je že na zimo, sem prišla od maše prej kot ponavadi. Bilo mi je slabo in pred očmi se mi je temnilo. Zbala sem se, da mi bo postalo slabo, zato sem se raje umaknila iz cerkve. Na pragu hiše sem presenečena v grozi in otrpla obstala: hčerka je ležala naga na mizi, okno je bilo odprto na stežaj, tašča pa se je tiščala peči. Planila sem k oknu, ga zaprla in se z vsem telesom naslonila na otroka, ki je bil že ves otrpel in moder. Kaj ste storili, sem zakričala proti tašči. Ona se ni niti malo zmedla. Odgovorila mi je, da otroka knajpa, da ne bo tako svohcena, kot sem jaz. V očeh sem ji videla, da se laže. Ubiti jo je hotela! Moj mali zaklad je po tistem zbolel za hudo pljučnico in prej kot v enem tednu je ubožica umrla. Od žalosti se mi je mešalo. Niti na pogreb nisem šla. Ležala sem v postelji, bledlo se mi je in v tistem mesecu sem izgubila še tisto malo mesa, ki se je držalo kosti.

Sama kost in koža me je bila. Mož mi je očital, da sem brez srca, ker nisem bila sposobna žalovati za lastnim otrokom. Želela sem mu reči, da je njegova mama, ki je ves čas hodila naokoli z objokanimi očmi – morilka. Nisem si upala.

Pri možu sem životarila še dobro leto. Včasih je minil ves mesec, ne da bi spregovorili eno samo besedico. Hlapci in dekle so vedeli, da sem v nemilosti, zato tudi oni niso bili preveč obzirni z mano.

Edino uteho sem našli v cerkvi, pri molitvi. Tam, pred oltarjem, sem se domislila rešitve. Kaj, če bi šla v samostan in postala nuna? Stara sem bila že skoraj dvajset let, morda še ne bi bilo prepozno, sem si govorila.

Obrnilo se je drugače. Na poletje se mi je zdravje toliko izboljšalo, da sem spet lahko šla na njivo. Garala sem od jutra do večera in v delu poskušala pozabiti na hčerko in na sovražnost, ki me je obdajala.

Vedela sem, kje so hranili denar. V kamri, v zaklenjeni omarici za Marijino sliko. Nekoč se mi je nasmehnila sreča: zagledala sem verižico s ključi zraven svečnika. Odklenila sem vratca in roke se mi niso čisto nič tresle. Le toliko denarja moram vzeti, da bom lahko prišla domov, sem si govorila. Svoje stvari sem zbasala v culo, vzela pa sem tudi prt, s katerim sem pokrila moje dekletce, ko smo jo nesli h krstu. Potem sem za zmeraj zapustila moža in njegovo mamo, morilko. Vrnila sem se domov, sem gor, na Kampelnovo domačijo. Oče je že zdavnaj umrl, bratje in sestre tudi, le en brat, se mi zdi, še živi v Ameriki. Nikoli me ne obišče, le včasih mi njegova žena pošlje kartico za novo leto. Vsa leta mož ni nikoli vprašal zame. Vmes je bila tudi vojna, samostan, v katerem je delal oče, so Nemci porušili. Nekateri me imajo za čudaško, ker ne poznajo moje zgodbe. Takšni smo ljudje, sodimo prej, preden človeka spoznamo.

Vsak večer molim za svojega otroka. Če zaprem oči, jo vidim, drobceno in otrplo, brez življenja na mizi, in če ne bi bila verna, bi njeno morilko že neštetokrat v mislih pokončala z lastnimi rokami. Vera in zaupanje v Boga mi pomagata, da za kakšen dan pozabim na žalost in trpljenje.«

Štefka: »Prvo srečanje s klekljanjem je bilo pri moji tašči. Nikakor nisem mogla razumeti, da človek zmore po celodnevnem garanju na kmetiji zvečer sesti za punkelj in klekljati. Samo delo se mi je zdelo na začetku zelo zamotano in premetavanja klekeljnov iz ene roke v drugo nisem najbolj razumela.

Prvo, kar sem opazila, je bilo, da se je dnevna soba napolnila z zanimivim in pomirjajočim zvokom, ki so ga z rožljanjem ustvarjali klekeljni. Kot da bi zvok božal vsak ud telesa. Neštetokrat sem opazovala njen obraz. Ko je sedla k punklju, se mi je zdela utrujena, zdelana, toda po dobrih petnajstih minutah se je že spremenila. Snela si je ruto, zdela se mi je umirjena in zelo lepa. Sinovoma se je zdelo klekljanje strašansko zanimivo. Kakor hitro ni bilo nikogar blizu, so drobni prstki meštrali po svoje. Tašča se ni nikoli jezila in to se mi je zdelo neprecenljivo.«

Hedvika: »Imam še dve sestri, a sem bila edina, ki s taščo ni imela sreče. Bila je grozna, pretirano navezana na svojega sina, vsakega, ki je prišel v njegovo bližino, je sovražila in spletkarila proti tej osebi. Potem ko sva z možem naredila lastno hišo, je bilo že malo bolje. Sprva nisva imela niti kopalnice, zato smo se vsako soboto kopali v njeni, ki je bila nova, plačala sva jo pa midva, ne ona. Žal je tast zelo hitro umrl, zelo iskreno sem žalovala za njim, saj je bil dober, pošten, resnicoljuben in srčen človek. Z izgovori, da jo je strah, je vabila sina – mojega moža – k sebi. Da ponoči ne more spati in podobno. Doma sem ga postavila pred zid in mu povedala nekaj krepkih na račun taščinega izkoriščanja. Bil je ves zgrožen, ker nisem razumela, kako krhka, šibka in uboga je. Na srečo so mu začeli nagajati in se iz njega norčevati tudi bližnji sosedi. Šele to ga je streznilo. Tašča je krivdo za samotne noči prevalila name in me še bolj sovražila. Sem in tja so me prišli obiskat tudi starši. Ker niso imeli avtomobila, so se že zarana pripeljali z vlakom. Sanja se vam ne, kaj je storila tašča! Pred njihovim prihodom se je prišla na prag usrat, da je smrdelo še potem, ko sem za njo počistila. Dolgo časa je tajila, a jo je pri nečednem opravilu zalotil vnuk. Nič je ni bilo sram, četudi jo je vsa vas opravljala. Sovraštvo do mene jo je popolnoma zaslepilo.«

Jožica (1941): »Z mojo mamo smo živeli v skupnem gospodinjstvu. Ne spomnim se, da bi mož kdaj nergal zaradi njene prisotnosti. Imel jo je rad, spoštoval jo je. Skrbela je za vnuke, nam kuhala, delala na vrtu, redila prašička, kravo, nekaj kokoši. Če je imela kaj časa, se je umaknila v svojo kamro, brala, šivala, pozneje, ko smo že imeli televizijo, pa je uživala, če je bila na tekočem z dnevno politiko. Mislim, da ni prav, da vse tašče mečemo v en in isti koš. Žal, to pa moram priznati, poznamo več slabih kot dobrih.«





Kolikor jih bo bog dal

Tak kat sma bl navajen

Navade in običaji, ki so tisočletja zapolnjevali človekovo življenje, so se v času spreminjali in dopolnjevali. Zanimivo pa je, da so bili od kraja do kraja drugačni. Samo korak vstran iz Žirov proti Mrzlemu Vrhu, Koprivniku, Zabrežniku ali proti Svetim Trem Kraljem so se že začutile razlike. Hribovci so imeli svoje navade, dolinci svoje. Na žalost so marsikatere ljudje že zdavnaj opustili in tudi pozabili. Le starejši ljudje jih še ohranjajo v svojih spominih, in ko potrkam na njihova vrata, da jih skupaj obudimo, se v njihovih očeh prebudijo iskrice, ki pričajo, da so bili časi, pozabljeni in potisnjeni v preteklost, kljub vsemu lepi, zanimivi in predvsem drugačni.

Žal mi je, da je vedno manj pričevalcev, ki bi mi lahko iz prve roke pripovedovali o njih. Verjamem, da je marsikaj zapisano v knjigah, tudi v Sloveniji je takšnih kar nekaj. Toda že od nekdaj so me zanimale žive zgodbe, zanimali so me ljudje, ki so te zgodbe živeli. Beseda je tista, iz katere črpam, ob kateri uživam in me popelje čez most, ki povezuje preteklost s sedanjostjo. Zato sem tudi tokrat, ko sem želela izvedeti nekaj več o običajih in navadah ob rojstvu, poroki in smrti, šla med ljudi.

Prisluhnila sem jim, si zapisovala in uživala, ko se je obdobje pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama razgrnilo pred menoj tako, kot so ga živeli tisti, ki so mi odprli svoje srce. Zavedam se, da mi je marsikaj »ušlo«. To me žalosti, po drugi strani pa mi daje upanje, da bom že kako ukanila čas in potegnila iz pozabe še veliko stvari, ki so skozi človekovo čustvovanje zaznamovale našo preteklost.

Tokrat opisujem tri najpomembnejše mejnike v našem življenju: rojstvo, poroko in smrt.


Nosečnost in z njo povezane težave

Treba je povedati, da so se v časih, ki jih opisujem, ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje. Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moškega in ženske dodale veliko mero studa. Zato je bilo med dekleti, ki so kaj dale nase, zelo malo ali skoraj nič spodrsljajev pred poroko.

Vsaka sogovornica mi je večkrat ponovila, da bi morda še kdaj popustile sladkim besedam, če se ne bi tuk bale.

Jalovke so bile preklete. Vsi so jih zaničevali.

Mira: »Moja sestrična je bila zelo lepo dekle. Pela je na koru in četudi je bila njena družina med revnejšimi, se je vanjo zaljubil gruntarski sin. Njeni domači so se bali zanjo, zato so naredili vse, da bi zvezo razdrli. Poroka je bila zelo lepa, saj so prišli cerkveni pevci iz treh ali štirih župnij, da so prepevali tako v cerkvi kot pred njo. Minilo je leto, dve, a ona še ni zanosila. Z možem sta se zapeljala celo do Ljubljane, kjer jo je pregledal zdravnik in zatrdil, da je zdrava. Tašča je bila do nje žleht, da bolj ni mogla biti. Metala ji je hrano na tla kot psu. Mož je zaradi hudobije lastne matere pričel piti. Kadar je, ves trhlen (pijan), ležal za pečjo, žena ni smela sedeti za mizo. Niti pri kosilu niti pri večerji. Pijan se je spravil nanjo, če mu curak ni vstal, jo je zverinsko pretepel. Po svoje smo ga razumeli, saj je bil zaradi jalove žene nenehno tarča pivskih tovarišev po gostilnah. Sestrična je bila stara komaj petindvajset let, na pogled pa je bila videti kot starka. Neke noči se je, oblita s krvjo, zatekla nazaj pod domačo streho. Mož ji je zlomil več reber, z glavo pa ji je tolkel ob steber, dokler se ni onesvestila. Oče si je šel k sosedu izposodit voz in konja ter jo v strahu, da bo umrla, odpeljal k zdravniku v bližnje mesto. Zdravnik je bil še mlad, sestrična se mu je zasmilila, obdržal jo je pri sebi z izgovorom, da se boji za njeno življenje. Kasneje sta zaživela kot mož in žena, četudi se nista nikoli poročila. Imela sta tri otroke, bila sta zelo srečen par. Žal so njega ob koncu druge svetovne vojne ubili z izgovorom, da je zdravil tudi ranjene nemške vojake.«

Valerija (1945): »Moja mama se je že pri šestnajstih letih primožila na veliko kmetijo. Doma so imeli tudi gostilno, tako da ni delala le na polju, temveč je ob zgodnjih večerih stregla še gostom. Otrok pa ni in ni bilo. Tašča jo je iz dneva v dan bolj grdo gledala in zmerjala, tast pa tudi. Pogosto je jokala pred pivci, katerim se je zelo smilila. Bila je dobrega srca, in če kdo ni mogel plačati, je le zamahnila z roko in mu rekla, da bosta že naslednjič poračunala. Ob nedeljah po maši jo je hodil gledat vdovec, ki mu je žena zapustila pet otrok. Občudoval je njeno pridnost in ni mu šlo v račun, zakaj ji ostali domači ne pomagajo pri delu. Počasi sta se zbližala; če je le mogel, jo je stisnil za roko ali ji kako drugače pokazal, da mu ni vseeno zanjo. Bilo je ravno za pusta, ko jo je mož spet žalil in poniževal. »Pa pojdi z mano,« ji je predlagal vdovec. Pri meni boš kraljica. Moja mama je samo prikimala in stopila za njim skozi vrata. Odpeljal jo je k sebi domov zgolj s tistim, kar je imela na sebi. Zaživela sta skupaj; že prvo leto sem se rodila jaz, potem pa še dva brata. Mama se je na novem domu razcvetela, z očetom pa sta se imela rada do zadnjega dne. Umrla sta pet dni narazen. Očetu je, prepričana sem, od žalosti počilo srce, ko je ni bilo več.«

Slavka (1930): »Moji starši so se zelo dobro razumeli med seboj. Pri nas ni bilo nobenih prepirov niti ni bilo slišati kletvic. Pet otrok nas je bilo, mama je naredila vse, da nismo šli služit. Vseeno pa je bil oče z nekaterimi kmeti dogovorjen, da si za kakšno leto izmenjajo naslednike kmetij. Verjel je, da pridobljene izkušnje pomagajo pri umnejšem gospodarjenju. Tako se je zgodilo, da je moj brat pri sedemnajstih šel služit v Ledine, k nam pa je prišel Jože. Ne bom povedala, od kod, da ne bo zamere. Bil je vesel fant, a tudi zelo nagle jeze. Videlo se mu je, da so ga doma razvajali, saj mu nobeno delo ni dišalo. Še najraje je tičal pri dedu, ki je bil tudi vaški kolar. Pozimi je iz lesa izdeloval trinožnike za čevljarje, pručke, zibelke, nočne omarice. Potem se je Jože zagledal v sestrično, ki je pri nas služila. Ker je imela šele trinajst let, je mama nenehno pazila nanjo. Nikomur ni zaupala, ne hlapcu ne Jožetu. Nekoč, bila je ravno nedelja takoj po kosilu, ko sta starša malo zadremala, sta oba izginila. Sestrična je kasneje povedala, da ji je Jože hotel pokazati ptička, ki ga bo izrezljal samo zanjo. Žal se je zgodilo neizogibno: sestrična je zaradi kazanja tička zanosila, oče je nagnal Jožeta nazaj domov, sestrična pa je rodila sina, ki sta ga starša že zaradi občutka odgovornosti obdržala in pomagala pri njegovi vzgoji. Jože se za otroka dolgo časa ni zmenil. Po drugi svetovni vojni pa je postal znan kot eden boljših mizarjev daleč naokoli, in je sina, ki ga ni nikoli priznal, vzel k sebi v uk in mu pozneje, po upokojitvi, tudi prepustil obrt.«

Marjana: »V bližnji soseščini je v času moje mladosti živel zakonski par. On je bil čevljar, njo pa so poklicali na pomoč, ko je bilo treba negovati stare in bolne ljudi. Sedem let sta se ženila, preden sta se vzela. Ker v zakonu otrok ni bilo, sta se tako odtujila, da vse do smrti nista govorila drug z drugim. On se je preselil v svojo čevljarsko delavnico, kamor si je namestil tudi divan. V kot si je postavil šporgert za kuhanje, ki pa je služil tudi za ogrevanje. Le stranišče si je moral urediti v drvarnici, ker drugače ni šlo. Kadar se mu je mudilo na potrebo, pa ga je kdo videl, ko je hitel čez dvorišče, se je zmeraj opravičeval, da je tisto, ki ga ima v hiši, kar naprej zasedeno. V nedeljo, ko je bilo treba iti k maši, sta pozabila na medsebojno sovraštvo. Šla sta skupaj, in če ju je kdo vprašal, kako se imata, sta družno odgovorila, da zelo dobro.«

Prve kondome je v Žiri prinesel neki Dalmatinec leta 1934. Te pripomočke so imenovali francoske srajčke. Tisti, ki jih je uporabljal, je to zelo skrival, ker niso bili preveč kardihtni za moško čast. Pozneje so jih uporabljali predvsem zato, da se niso prenašale spolne bolezni, ki jih je bilo nekdaj zelo veliko.

Pestre migracije prebivalstva (delo v francoskih rudnikih, golcanje na Pokljuki in Koroškem, vojaki v prvi svetovni vojni itd.) so s seboj prinašale tudi spolne bolezni.

V Rakulku sta imeli svojo hišo mati in hči, ki sta bili prvi, za kateri se je vedelo, da ponujata spolne usluge za denar. Pri njiju so trkali ugledni moški, ki so se še v šestdesetih letih 20. stoletja tja vozili na obiske v dragih avtomobilih.

Anekdota pripoveduje zgodbo o nekem I. K., ki je glas o njunih kvalitetah slišal celo v Ljubljani. Ker je bil del takratne politične elite, ga je v Rakulk pripeljal službeni šofer. Medtem ko je bil šef pri kurbanju, je možakar v avtu intenzivno razmišljal o sladkih uricah, ki so se dogajale v na pol podrti kočuri. Ko se je šef vrnil, je opazil, da nabreklost med šoferjevimi nogami še ni izginila. Milostno mu je dovolil, da se gre tudi on olajšat. Menda je bil to prvi primer v zgodovini slovenske korupcije, ko sta se politik in njegov šofer solidarno kurbala na državne stroške.

K materi in hčeri so – v zavetju noči – hodili tudi moški, ki so čez dan veljali za cenjene in spoštovane.

Zadnje leto, preden je umrl, je njune usluge odkril tudi ded Luka. Sedel je na kolo in se ponosno odpeljal do Rakulka, kjer sta živeli. Ne vem sicer, kaj so počeli, spominjam se le, da sta mu vsakič pobrali vse, kar sta mu našli v denarnici.

Na vsak način sta morali biti vešči trikov in spolnih uslug, saj sta v umazanijo, v kateri sta živeli, pritegnili množico kravatarjev v belih srajcah ter moške z dragimi avtomobili, ki so imeli tudi tuje registrske tablice.

Hči je pozneje umrla zaradi sifilisa, na vprašanje, koliko jih je je okužila, pa bo za vse večne čase ostalo neodgovorjeno.

Bilo bi krivično, če ne bi omenila dekel, ki so služile na kmetijah. Med njimi so bile mnoge, ki so imele nezakonske otroke.

Zakaj? Gruntarski sinovi so imeli zamerkana boljša, sebi primerna dekleta, ki se pred poroko po navadi niso spentljala z ženini. Ker pa je narava zahtevala svoje, so se fantje olajšali pri tistih, ki so bile pri roki. Znan je primer dekle z Dobračeve, ki je svojega komaj rojenega otroka, ki je bil spočet na grešen način, vrgla v razbeljeno peč. Dekla je bila za to dejanje kaznovana, tisti, ki jo je spravil v nesrečo, pa ne! Porok med gruntarskimi fanti in deklami v Žireh praktično ni bilo.

Polde (1921) se spominja:

»Fantje smo o spolnosti vedeli marsikaj, saj smo se nenehno gibali med odraslimi moškimi, ki naših ušes, zlasti še, če so imeli v riti kakšen šnopc več kot običajno, niso preveč šparali. Šuntali so nas, da jih je treba čim več naskočiti, zlasti take, ki rade dajo. Frderbat ta poštene, je bila še posebna slast. Kmalu sem ugotovil, da so v veliki prednosti pred drugimi fanti gruntarski, saj so se punce kar lepile nanje. Zato, da bi se primožile na grunt, so bile nekatere pripravljene dati tudi noge narazen. Močno pa dvomim, da je bila po sredi kakšna velika ljubezen. Po navadi so ostale brez kranclna in brez poroke.«


Ko je bil otrok nezaželen

Veliko zlo so bili splavi, ki jih ni bilo malo. Brez zdravnikove pomoči bi marsikatera ženska, ki se je zatekla v to skrajno dejanje, izkrvavela. Po pričevanju zdravnika se je zgodilo, da je iz nožnice potegnil koren, kakšno drugo korenino, lasno sponko. Ne sicer pogosto, zgodilo pa se je. Posledica doma narejenih splavov je bila neplodnost.

Tako so mi povedali zgodbo o ženski, ki so ji že kot otroku poškodovali obrazni živec med ruvanjem zoba. Usta ji je vleklo na desno stran, zato so se je snubci izogibali. Vse sestre so se že poročile, sama pa je ostala za teto in deklo pri bratu, ki je prevzel kmetijo. Živela sta bolj stran od drugih ljudi, in ker tudi bratu ni preveč dišalo, da bi zapravljal čas za letanje za ženskami, si je postregel kar doma. Pravili so, da se mu sestra ni preveč upirala, ker je bila že od malega navajena, da je moške treba ubogati. Šele ko je zanosila, se je začela zavedati svojega greha. Bilo jo je preveč sram, da bi kogarkoli vprašala za nasvet. Z navadno žlico si je skušala pomagati in spraviti otroka iz sebe. Pri tem se je večkrat ranila in če je ne bi, vse krvaveče, našli nečaki, bi umrla. Ko so jo sestre spraševale, kdo je oče, ni nobeni izdala, kaj je počel njihov brat. Šele ko je čez več let umrla za tuberkulozo, je na smrtni postelji svoje grehe zaupala eni izmed nečakinj, kateri je potem tudi zapustila svoj delež na kmetiji in skromno pohištvo.

Za dekle, ki so služile na večjih kmetijah in so zanosile z gospodarjem ali domačimi sinovi, je na splošno veljalo, da se niso zatekale k splavu. Marsikatera je namreč upala, da bo z rojstvom otroka dobila pri hiši več pravic, toda ti upi so se prej kot ne izkazali za jalove.

Kljub temu pa je bilo v Žireh in tudi drugih krajih, vsaj po pripovedovanju, razmeroma veliko splavov.

Luka: »Poznal sem tistega, h kateremu so hodile nosne ženske, da bi na skrivaj odpravile nezaželen plod. Vzel je količ od marele in šel z njim v nožnico. Marsikatero je sicer rešil nosečnosti, zgodilo se je tudi, da so ženske po posegu umirale. Kar nekaj jih je bilo zaradi svoje lahkomiselnosti jalovih.«

Med ljudmi še zmeraj kroži zgodba o neki dekli, ki ji je gospodar – ker se je bal svoje oblastne žene – priskrbel posebne recnije, ki bi pripomogle, da bi prišlo do splava. To se ni zgodilo, se je pa reva z zvarkom zastrupila in so jo morali odpeljati v Ljubljano v bolnišnico. Tam se je zanjo zavzel eden izmed zdravnikov, ki ni mogel imeti otrok. Menda jo je vzel k sebi, in ko je rodila, je otroka pustila pri njem, sama pa se je vrnila nazaj na kmetijo.

Po drugi svetovni vojni je bil splav kazniv (do leta 1977), toda kljub temu je bilo veliko primerov, ko je prišlo do tako imenovanih kriminalnih splavov. Stanje se je umirilo, ko je država uvedla posebne komisije, ki so potem odločale, kateri ženski se dovoli splav in kateri ne.

Skoraj v vsaki vasi je bila kakšna ženska, ki je za dober denar opravljala umazano delo. Niso se bale ne Boga ne hudiča, strah jih je bilo edino orožnika, ki bi prišel ponje, če bi žensko poslale v smrt.

Milojka: »Moja babica je kot mladenka služila v Zagrebu pri nekem zdravniku. Če ni bilo pri roki drugega, mu je pomagala pri manjših operacijah, tudi pri porodih. Ko se je poročila, se je seveda vrnila domov in s svojim znanjem koristila sovaščanom. Kar nekaj otrok je rešila gotove smrti. Splave je opravljala izključno ponoči. Menila je, da so hudičevo delo. Imela je posebne klešče, ki jih je kupila v Zagrebu. Če je le mogla, je žensko pregovorila, naj otroka odda v posvojitev. Nekatere so jo ubogale in se za nekaj časa umaknile v Trst, Celovec, Zagreb, kjer so potem za denar oddale (prodale) otroka. Med njimi so bile tudi ženske, ki takšnega krutega koraka kljub negotovi prihodnosti niso mogle storiti. Dva dečka je vzela k sebi tudi babica, ju vzgajala kot svoja, materama pa ni dovolila, da bi ju kdaj vzeli v naročje. Eden je pozneje postal advokat, drugi pa se je oženil z vnukinjo zdravnika, pri katerem si je babica nabirala znanje.«

Pripovedovali so mi tudi o ženski, ki je šla delat splav, pa sploh ni bila noseča.

Štajnšca je bla rejnata, tak de pal splah ni mila več atruk. (Igla je bila zarjavela, kasneje pa ženska ni mogla imeti otrok.)

Zinka (1929): »Kdo točno je bila moja mati, ne vem. Rodila me je v hlevu, me tam tudi pustila in izginila. Pravili so, da je morala biti iz premožne družine. Edina stvar, ki je ostala za njo, so bile s čipkami obrobljene spodnjice. Še danes jih hranim, četudi jih nisem nikoli oblekla. Ker je bilo v hiši že dovolj otrok, so me odnesli k Mihaeli, ki je živela v starem, dotrajanemu svinjaku. Ona je imela ležišče na klopi ob mizi, jaz na zapečku. Menda sem neštetokrat padla na tla, nekajkrat sem bila potem tudi v nezavesti zaradi udarca v glavo. Nihče se ne bi dosti žrl, četudi bi me pobralo. Kot otrok sem v sami srajčki lazila po kotih, pobirala pajke, ščurke in drug mrčes ter jih sproti jedla. Nihče me ni učil govoriti, nihče me ni učil hoditi. Na noge sem se postavila šele pri štirih letih. Mihaela je v vasi skrbela za zdravje živine in ljudi. Čez dan je nikoli ni bilo doma. Če ni bila pri živini, je nabirala zelišča. Peč jih je bila zmeraj polna!

Najbolj pomembne stranke so prihajale zvečer ali celo sredi noči. Zanje sem bila smet, »senti« so mi rekli. Ko sem bila malo večja, me je Mihaela ob vsakem obisku, četudi sem že spala, nagnala ven, za svinjak. Nikoli nisem smela vedeti, kdo je iskal njeno pomoč. Niti zakaj. Ljudje so ji prinašali stekleničke s svojim urinom, ki ga je tudi okušala. Iz barve in okusa je potem sklepala, kakšno bolezen obiskovalci nosijo v sebi.

Pozneje, ko je že umrla, so mi tudi pripovedovali, da je varila posebne napitke iz šmarnice in jesenskega podleska. Samo kapljica ali dve sta zadoščali, da je tisti, ki jih je zaužil, tudi umrl. Dokazati ji niso mogli nič, saj je bil edini, ki je preverjal takšne in drugačne smrti, cerkveni ključar. K nosnicam je prislonil zrcalce, če se je orosilo, je bil človek še živ, če ne, pa so ga zagrebli.

V cerkev, k maši, naju župnik ni pustil. Dolgo časa nisem niti slutila, od kod izvira njegova sovražnost. Ljudje so šepetali, da je poznal nekaj nesrečnih žensk, ki so z Mihaelinimi zvarki umorile lastne otroke …

Ko sem bila stara sedem ali osem let, sem od svoje skrbnice dobila prvo resnejšo nalogo. Kadar so k njej prihajale ženske s »težavami«, sem morala zlesti izza peči in iti na stražo. Poleti je še šlo, pozimi pa sem, komaj kaj oblečena in brez čevljev, skoraj zmrznila. Ženske, ki so prihajale, so morale biti v veliki stiski: nemalokrat so jokale, tudi preklinjale. Onegavile so se s poročenimi moškimi, lastnim bratom ali očetom. Pogosto so jih spravili v nesrečo potujoči klošarji, zali študentje, ki so se pripeljali iz mesta na kosilo v vaško gostilno, vojaki, ki so se vračali s fronte, cigani, ki so potovali z medvedom od vasi do vasi …

Ženska se je ulegla na otep slame v svinjaku. Potem si je med zobe vtaknila kos usnja, da med Mihaelinim šarjenjem med njenimi nogami, ni kričala od bolečin. Postopek, ki sem ga pozneje uporabljala tudi sama, je bil naslednji: ženska je dvignila ritnico na pručko, da ji je Mihaela v špranjico lahko vlila nekaj kapljic zeliščnega zvarka (orehova jedrca, hermelika, steblo teloha). Po kakšnih petih minutah se je bilo treba s pomočjo dve pavjih peres z nitjo tesno povezanih v eno, lotiti dela. Nekoč se je Mihaeli pero odlomilo, ker je ženska močno trznila … Po kakšnem tednu je umrla zaradi zastrupitve.

Splavljenčke je Mihaela pofutrala prašiču. Polizali so tudi vso kri, ki je ostala na ilovnatih tleh …

Tiste bogatejše so najprej poskusile splaviti na drugačen način. Če so imele doma kos usnja, so ga skupaj z lanenim semenom, dobro mislijo in orehovimi lupinami zažgale. Nad tlečim ognjem so se razkoračile čim bolj na široko, da je dim lahko dosegel ustje maternice. Nakar so skuhale lonec iz rabarbare in ščepca čmerike. V enem samem dnevu je bilo treba popiti najmanj tri litre te tekočine, pa pogosto še ni pomagalo…

Mihaela je s temi splavi zelo obogatela. Ne le, da nisva bili nikoli ne lačni ne žejni, imela je tudi zajetne vsote denarja, ki jih je skrivala pred menoj.

Bilo mi je devet let, ko so prišli v vas trgovci z lizikami in drugo kramo. Sline so se mi cedile, da se mi bolj niso mogle. V trenutku Mihaeline nepazljivosti sem se izmuznila v sobo, iz vrča vzela najmanjši kovanec in zbežala na trg pred cerkvijo. A moja kraja ni ostala neopažena. Mihaela me ni ne kregala niti mi ni kako drugače pokazala, da sem storila kaj narobe. Pod večer sem šla kot po navadi nacepit drva. Kar naenkrat se je pojavila pred menoj in mi ukazala, naj položim na tnalo dlan. Nič hudega sluteč sem to storila. Bliskovito je zamahnila s sekirico za izdelavo butar in mi odsekala mezinec na levi roki. Od presenečenja in šoka sem se polulala v hlače. Sprva sploh nisem krvavela, ko sem se zbrihtala, pa krvi ni bilo več mogoče ustaviti. Mihaela je s počasnimi koraki stopila do skrinje, vzela iz nje kos belega platna in mi z njim ovila štrcelj. Potem je počepnila in mi ukazala, naj stegnem roko pod njen počepk. Rano mi je polulala, rekoč, da se bo tako hitreje zacelilo.

Rana se je zarasla, vame pa se je naselil strah. Mihaele sem se začela na smrt bati, čeprav mi nikoli več ni storila nič žalega.

Pri desetih letih sem začela obiskovati osnovno šolo, a le toliko časa, da sem se naučila za silo brati in računati. Z okorno roko sem zapisovala recepte, ki mi jih je Mihaela zaupala.

Zelo dobro sva služili s konjsko mastjo. Ne vem, zakaj se je imenovala »konjska«, ko pa je bila prašičja. Vanjo sva stresli pest kamilic, pest materne dušice in ščepec janeževih semen. Mast, ki sva jo hranili v kleti v velikem loncu, je do pomladi zmeraj pošla. Ženske so prihajale ponjo s kozarcem v roki. Z njo pa so se mazale med nogami. Pa ne le zato, da niso preveč trpele, ko so se možje spravili nanje!

Mast so uporabljale tudi zato, da so si pozdravile različna vnetja. Po drugi svetovni vojni, ko so se možje vrnili domov, so s seboj pogosto prinesli različne spolne bolezni. Zdravile so se tudi tako, da je ženska (ne moški) zavrela jabolčni kis, ga zlila v kahlo in se potem usedla nad kisovo paro.

Mihaela je zdravila tudi vrtoglavice, ječmene v očeh, pljučne bolezni, vnetje jeter, gliste, zlato žilo. Meni tega ni bilo več treba, saj smo leta 1939 dobili prvega dohtarja. Pomagala sem si že s kafro, ki so mi jo prinesli iz lekarne v Ljubljani in je bila vsestransko koristna.

Nekoč je bilo veliko glist. Otroci so hodili naokoli z napihnjenimi trebuhi, dokler niso začeli piti v kisu namočenega česna. Na trebuh pa so jim matere polagale pelinove obkladke.

Vseh nasvetov, ki sem jih zapisala, sem se morala naučiti na pamet. Ko je Mihaela ugotovila, da je moje znanje enako njenemu, je zapiske sežgala. Ni želela, da bi prišli komu v roke, ker bi jo širjenja znanja prikrajšalo pri zaslužku.

Mihaela me je naučila izdelovati tudi strupe. Najbolj pogost je bil tisti, narejen iz listov šmarnice, telohove in čmerikine korenine ter iz jesenskega podleska. Bil je bolj smrtonosen od šmarnice in podleska. Če povem po pravici, po Mihaelini smrti tega strupa nisem več izdelovala. Bil je pa zelo drag. Ponj so prihajale tudi bogate gospe iz Ljubljane, na okno so trkali mnogi gospodje, ki so imeli lepe in mlade ljubice, želeli pa so se znebiti žen.

Ti gospodje so potrebovali tudi obkladke za svoja otečena spolovila. Nekateri med njimi so bili, kar se žensk tiče, nenasitni. Poparila sem konjsko meto, ji dodala v žganju namočen pelin. Nekateri so se z zdravilom mazali po spolovilu, drugi pa, ki so kar šli, ne da bi me vprašali o napotkih, so stekleničko že za prvim vogalom nagnili k ustom in popili, kar je bilo v njej.

Za tiste, ki so se poročili v poznih letih, sva imeli z Mihaelo prav poseben napoj. V žganju sva najprej tri mesece namakali bikova jajca. V dežju sem polovila deset deževnikov, ki so prav tako romali v tisto žganje. Posebej sem stolkla kumino in pelin, moko stresla v vrel kis, v katerega sem dodala še nekaj medu. Kuhalo se je toliko časa, da je na koncu ostala le gosta, zdrizasta zmes, ki sem jo dodala v žganje z zmečkanimi bikovimi jajci in deževniki. »Bolnik« si je svoja jajca najprej namazal z rožmarinovim oljem, nakar pa je na to mesto položil še zdravilno žavbo. Menda je zmeraj odlično delovalo!«


Kar je b'lo od boga dan', bo že pr'šl' na dan

Vsaka žena se je na porod sama pripravila, kakor je pač vedela in znala. Imele so po okoli dvanajst plenic in dve do tri majčke za dojenčka.

Otroka so takoj, ko je prišel na svet, umili v škafu. Nesli so ga tudi k studencu in ga splaknili pod ledeno mrzlo vodo. Nekateri so takšno knajpanje celo preživeli …

Dojenčki so spali najprej v košu in nato še v kurniku.

Med majhnimi otroki so kosile številne bolezni. Najbolj pogosti sta bili davica in griža.

Za mater je bilo zelo hudo, če jo je otrok pri porodu raztrgal. Ne samo, da so ženske imele številne težave z mehurjem, uhajala jim je tudi maternica in povedali so mi, da so si jo morale nekatere ženske kar z roko potiskati nazaj.

»Več let sem tudi po več tednov zapored krvavela,« mi je ena takih nesrečnic opisovala svoje poslanstvo.

»Zadnji otrok je tehtal pet kilogramov. Porod je trajal nekaj dni. Na koncu sem bila že čisto švoh. Šele po vojni sem se drznila stopiti do doktorja Bernika. Poslal me je v bolnišnico, da so me zašili in mi privezali maternico. 'Še dobro, da nisi umrla,' mi je rekel zdravnik in zmajeval z glavo …«

Ženskam, ki jim je uhajala maternica, so čevljarji iz usnja naredili posebne pasove. Pričvrstile so si ga med nogami, da jim maternica s svojim uhajanjem na prosto ni preveč nagajala.

Tudi če je bil mož še tako dober in je ženi priskočil prej ali slej na pomoč, se v te, čisto ženske zadeve ni nikoli vtikal.

Moji sogovorniki, tisti iz Žirovskega Vrha, z območja Mrzlega vrha, Koprivnika, Vrsnika, Žirov, Brekovic in vasi pod Blegošem so mi povedali, da so matere takoj po porodu dobile kurjo juho.

To ni bil le običaj, to je bilo tudi nujno, kajti ženska se je morala hitro okrepiti, da je bila spet sposobna za delo in moževo sprostitev.

Pogosto so ženske, pa naj se še tako kruto sliši, zanosile že drugi mesec po porodu. Zgodilo se je, da nekatere zaradi pogostih rojstev niso imele menstruacije po deset ali več let.

Običajno je veljalo, da so bile porodnice še tri mesece po rojstvu otroka nečiste. Prav tako si niso smele umiti las, ker bi se prehladile in umrle. Žal so bili nekateri možje preveč neučakani in so zahtevali svoje pravice prej, preden je bila žena znova pri močeh.

Žlahta, sosedje in prijatelji so ob rojstvu otroka prinesli tako imenovano pogačo, hleb kruha, lahko tudi steklenico vina.

Zelo znana je bila miselnost, da si mora moški takrat, ko dela otroka, obuti škornje, če hoče, da se bo rodil moški potomec. Žal je ta rek pogosto padel na izpitu, saj se je marsikje rodilo tudi deset deklet zapovrstjo, preden jim je uspelo, da so zaplodili fanta.

O spolu otroka je krožilo še več vraž, ki so bile žive še ob mojem prvem porodu leta 1973.

Poznavalke so mi namreč zagotavljale, da se v trebuhu skriva deklica, ker je bil trebuh lepo okrogel. O spolu otroka naj bi govorila tudi koža na obrazu. Če ni bila zabuhla in posejana z nosečniškimi pegami, je menda napovedovala dečka.

Naši predniki so imeli na voljo le prgišče imen za otroke (Janez, Franc, Ivan, Anton, Matevž, Matija, Jakob, Janko, Pavel ...). Zaradi velike umrljivosti se je dogajalo, da se je zakoncema rodilo na primer tudi po več Janezov, preden je pri življenju ostal eden. Otroka so ob rojstvu povili v povoje v najboljši želji, da ne bi imel krivih nog. Takšne navade so se na podeželju ohranile še do sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Otrok je spal v zibelki, če so jo pri hiši imeli. Na dno so položili plevnico, ki je zaradi ovsenih plev, ki so silile skozi platneno rjuho, pogosto bodla. Glavico so mu, če jo je obračal le v eno stran, podlagali. To pa zato, ker so se bali, da bo na eni strani postala ploščata.

Zaradi sorodstvenih vezi med zakonci se je rodilo veliko prizadetih otrok in po njihovem številu smo Slovenci še danes v samem evropskem vrhu. Takšne otroke so skrivali pred drugimi ljudmi, pogosto niso bili niti krščeni. Ko so že v bivši Jugoslaviji pričeli izvajati popis prebivalstva, so popisovalci odkrili več ljudi, ki niso bili nikjer registrirani.

Lovro (1921): »Že kot sedemleten sem šel za malega hlapca k stricu, ki je živel na večji kmetiji v polhograjskih hribih. Imeli so osem otrok, a so vsako leto, tudi po mojem prihodu, naročili enega. Teta je bila od številnih porodov izmučena in postarana. Spominjam se, da se je moja mama vsakič, ko jo je videla, na skrivaj pokrižala. Bolj sebi kot meni pa je zamrmrala, da raje životari ob vodi in starem kruhu kot pa – tako kot teta – ob bogati mizi in pohotnem dedcu.

Vmes sem šel eno leto za pastirja na Goli Vrh. Ko sem se vrnil, je bila starejša sestrična že močno okrogla. Iz živahne dekline, s katero sem poleti nabiral borovnice, se je spremenila v jokajočo in živčno senco. Presenetilo me je, da jo je teta nenehno objemala in stiskala k sebi. Česa podobnega ni bilo nikjer v navadi. Nekega dne je gospodar hlapce nagnal v gmajno po drva, čeprav ni bila prava luna za takšno delo. Vseeno smo ubogali in šli. Hlapci so vedeli povedati marsikaj, nenehno so preklinjali in zmajevali z glavami, a kaj, ko sem bil še premlad, da bi jih razumel.

Sestrična je v naši odsotnosti rodila, a nam otroka niso pokazali. Teta je jokala, pravzaprav tulila, kot bi jo devali iz kože, vmes pa molila, stric pa je obračal glavo stran. Hlapci niso držali jezika za zobmi, zato so se govorice, da se je oče zonegavil z lastno hčerjo, hitro razširile na vse strani. Dečka sem nekoč videl, bil je grozen na pogled. Odrešilna smrt ga je pričakala, ko je imel pet let. Menda je umrl zaradi srčne napake. Sestrična je potem, kolikor mi je znano, rodila še dvakrat, dokler je niso leta 1932 ali 1933 sprejeli v samostanu. Stric se je spravil še na drugo hčerko, a mu je pravočasno ušla od doma. Teta se je kmalu zatem zapila. Umrla je sicer v postelji, nihče pa ni vedel, za kakšno boleznijo.«

Včasih so bile družine z desetimi, petnajstimi ali več otroki nekaj povsem običajnega. V okolici Žirov sta bili tudi dve z dvajsetimi otroki. Nekateri izmed njih so še zmeraj živi, o svoji mladosti pa so mi povedali marsikaj zanimivega.

Zanimivo je bilo, da so bili nekateri zakonci med seboj požlahtani tudi do tretjega kolena. Tako se je dogajalo, da so imeli v nekaterih družinah otroke, ki so bili prizadeti. Ljudski glas je temu rekel, da se kri ni dobro zmešala med sabo. Na to, koliko je bilo pri hiši otrok, je imela velik vpliv tudi vera, saj je bilo kakršno koli merkanje strogo prepovedano.

Ljudje so tudi včasih radi opravljali. Glas o tem, katera je noseča in s kom, se je med ljudmi hitro razširil. Ker so se tudi opravljivci bali dolge božje roke, ki bi jih kaznovala zaradi umazanega jezika, so se o takšnih temah pogovarjali na svojstven način. Tako so vsaki besedi dodajali, na primer, pripono la, da so se govorice potem slišale nekako takole: Alila sila žela slišalala, dala Milkala nosečala?

Ženske so poleti rojevale v postelji, pozimi obvezno na peči. Podse so dale stare pruštofe, ki jih ni bilo škoda. O kakšni sterilnosti ni bilo govora. Saj bo potem itak vse še bolj umazano, so govorili, zato je bila vsaka cunja, na kateri je ženska med porodom ležala, dobra.

Miselnost ljudi se je spreminjala počasi, zlasti potem, ko so nekateri zdravniki pričeli organizirati predavanja, na katerih so opozarjali, kako pomembna je čistoča, zlasti pri rojstvu otroka (okoli let 1925–1929). Starejši jim (še) niso verjeli, saj so trdili, da mal gnoja še živalim ne škodje, kaj šele človeku.

Mlajši so se trudili, da so upoštevali, kar so slišali. Prva predavanja so bila organizirana že okoli leta 1920 in so bila sprva bolj slabo obiskana. Vendar so ljudje kmalu spoznali, da jim zdravnik želi le dobro.

Frančiška (1919): »Spominjam se Angelce, imela je velik tur, ki ga ni bilo mogoče pozdraviti z domačimi zdravili. Šla je k zdravniku, ki ji je pod narkozo izredno boleče mesto, polno gnoja, prerezal in očistil. Ko je čez teden dni spet delala na njivi, čila in zdrava, je to pri ljudeh visoko dvignilo zdravnikovo ceno.«

Ženskam so pri porodu pomagale babice; babicam so ponavadi rekli kar štorklje. V Žireh je bila najbolj znana Julka (še prej je to delo opravljala njena teta), za ženske s Koprivnika ali z Mrzlega Vrha pa je velikokrat poskrbela babica s Sovodnja. Če sta bili obe zasedeni, so odšli po babico v Gorenjo vas. Ponavadi so zapregli konje, pozimi, ko je bilo veliko snega, so se ponje odpravili kar peš. Babicam so v glavnem plačevali v naturalijah: z jajci, maslom, kruhom. Denar so pokazali le redki, morda kakšen bogat kmet.

Ponavadi je babica prišla k porodnici še dvakrat ali trikrat, da je okopala otroka in da se je prepričala, da je tudi z materjo vse v redu. Zdravnika so klicali le v nujnih slučajih. Če že, je babica na list papirja napisala besedo nujno in zdravnik je takoj vedel, da mora pohiteti.

Ženskam niti na kraj pameti ni padlo, da bi v nosečnosti iskale pomoč zdravnika. Pred letom 1920 se je bilo k njemu treba odpeljati v Idrijo ali Škofjo Loko. V kakršnikoli stiski so se zanašale na vaške padarke, tete ali sosede, ki so imele že veliko izkušenj. Tako je še na začetku 20. stoletja veliko žensk umrlo ob porodu.

Glavni razlogi so bili: poporodne krvavitve, prirasla posteljica, raztrgani presredki, poporodne božjasti.

Po letu 1930 je v Žiri večkrat prišel tudi dr. Milan Gregorčič iz Gorenje vasi.

Leta 1929 je bila zelo huda zima, poklicali so ga k porodu v Brekovice. Porodnico je šival kar na peči in lavor s toplo vodo je stal na klopi. Ko je končal delo, je voda že pričela zmrzovati.

Zaradi velikih razdalj, ki jih je zdravnik praviloma prehodil peš, je bil velikokrat zdržema na nogah po več dni skupaj.

Ženske na podeželju so si še lep čas po drugi svetovni vojni, tja v sedemdeseta leta, same pomagale med seboj. Posebno tiste, ki so živele v odročnejših krajih in je bila pot v dolino največkrat predolga ali pa otežena zaradi snežnih zametov. Otroci, ko so prihajali na svet, pa tudi niso bili voljni čakati.

Ženske so bile ob porodu vesele, če je bila kakšna od hčera že tako odrasla in zrela, da je lahko priskočila na pomoč.

Jožefa se spominja, da jo je mama prišla neko nedeljsko jutro poklicat v gorenjo kamro, naj ji gre pomagat, ker je dobila popadke. Oče je še spal, bratje in sestre pa prav tako. Jožefo je bilo zelo strah, saj ni vedela, kaj storiti. Globoko v sebi pa jo je bilo tudi sram, nagonsko je čutila, da bo ob porodu videla mamo razgaljeno. Bo to greh? Se bo zaradi pogleda na mamino goloto morala spovedati? Pomagala ji je pripraviti vodo in mama jo je, kar sama, po dveh stopnicah, odnesla na vrh, kjer sta imela z očetom spalnico. Jožefo pa je poslala k sosedu, da je zapregel konja in se v dolino odpeljal po babico. Ko se je vrnila domov, je mama že ležala v postelji in ji je rekla:

»Ta čas, ko te ni bilo, smo že dobili punčko. Samo ne vem, kako bo. Ti si še preotročja, da bi mi prerezala čevico, stara mat' tega noče narest. Steci k sosedi, da bo prišla in naredila, kar je treba.«

Soseda je v zadnjem trenutku prerezala popkovino, da se otrok ni zadušil.

Največkrat je porod ženske presenetil sredi vsakodnevnega dela, in ko je bila v Kranju na Laborah po drugi svetovni vojni zgrajena porodnišnica, se je marsikatera porodnica počutila varneje, če je odšla rodit tja.

V nedeljo je Matildo pričelo ščipati v križu.

Na obisku so bili sorodniki, ki so si med prvimi po vojni kupili avto. Ponosnemu lastniku je bilo kar prav, da se bo avto krstil s prevozom porodnice v porodnišnico. Tam so Matildo pregledali in ugotovili, da je do poroda še nekaj časa. Ker je prišla od daleč, so ji ukazali, naj gre na oddelek ter lepo počiva. Ves teden je ležala in vedno bolj ji je postajalo dolgčas po domačih. Še strašili so jo, da bo vse za plačat, ker je bila le kmečka žena, ki ni plačevala nikakršnega zavarovanja. V petek je bila že tako naveličana, da je podpisala izjavo, da odhaja na lastno odgovornost. Usedla se je na avtobus, se cijazila vse do Hobovš, od koder je imela potem do doma, v grič, še skoraj uro hoda. Niti malo ni pomislila, da bi se ji med potjo lahko kaj zgodilo. V nedeljo je dobila popadke in mož je odhitel po babico Julko v Žiri. Bila je nekje na terenu, na Vrsniku. Stopil je do dr. Bernika, ki ga je le na kratko odslovil in mu rekel, naj kar rešilca pokliče, če je nujno. Toda Matildin mož je bil nervozen, živčen, zavedajoč se, kaj se doma dogaja, zato je iz Žirov odhitel še do Gorenje vasi, kjer je na srečo babico našel doma. Skoraj vso noč je tekal okoli, domov se je vrnil šele v jutranjih urah in samo pol ure je morala babica počakati, pa se je Matildi rodil prvi otrok … Še sreča, da je bilo vse v redu.

Nekoč se je zgodilo, da sta ostala snaha in tast sama doma, ko je prišel čas. Mož je delal pri gradnji bunkerjev Rupnikove linije, tašča je bila pri hčerki, ki je prav tako rodila, in Marija se je, hočeš nočeš, morala obrniti na tasta.

»Še po sedemdesetih letih, ko se spomnim na tisto jutro, me oblije srh ob spominu, kako mi je bilo nerodno. Toda voda mi je odtekla in pred očmi sem imela dvignjen prst babice, ki mi je zabičala, da se nimam kaj premikat, če se mi bo to zgodilo. Tast je za mizo ob peči žvečil tobak in čikal v kahlo. Ležala sem na peči in stokala, ker so postajali popadki vse hujši.

'Ja, kaj ti pa je, ženska, da že navsezgodaj ne daš miru,' mi je dejal.

Ko je potem vstal in me pogledal, je takoj videl, koliko je ura. 'Prmejduš, kaj bova pa sedaj?!' je zaklel.

'Samo pomagajte mi,' sem ga prosila.

Pobral se je v kuhinjo in slišala sem ga, ko je odšel na dvorišče po vodo. Še zmeraj je klel in zmerjal, ko je zakuril v šporgert. Sam bog mi je pomagal, da sem rodila brez težav, zelo hitro. Toliko je odgrnil rjuho, da je prijel otroka, prerezal popkovino, potem pa me je takoj zakril nazaj. Po obrazu mu je kar teklo in bil je bled kot stena. Otrok je zajokal in glas se mu je zatresel, ko se je skušal malo pošaliti s tem, da je otroka okregal, češ a sedaj, ko sem ti pomagal, se boš pa še drl! Potem se je obul in odšel do bližnjega soseda, ki je bil v normalnih razmerah več kot uro hoda oddaljen. Proti večeru se je vrnil z mojo daljno teto, ki me je oskrbela in mi dala jesti in piti, kajti bila sem preveč izčrpana, da bi lahko zlezla s peči in si poiskala kaj za pod zob.«

Tudi če bi gnojne vile dol letele, je bilo v nedeljo treba iti k maši. Martina se ni obotavljala, čeprav se ji je zdelo, da ji že vse k tlom tišči. Ko je tašči potarnala, jo je ta zavrnila z besedami, da še nobeni ni notr ostal in da tudi njej ne bo. In je šla. V dolino je bilo kar dobre pol ure hoda in ko se je usedla v cerkveno klop, jo je začelo že pošteno zvijati. Toda niti mrdniti si ni upala, ker jo je tašča nenehno grdo pogledovala. Nazaj grede ni zmogla hitre hoje. Bom malo posedela, je rekla drugim, ki so jo kar pustili na porobku in odhiteli naprej. Popadki so bili vse močnejši. Zavlekla se je za grm in z grozo ugotovila, da bo vsak čas rodila. Otrok je že zajokal, ko je zaslišala po stezi korake. Na ves glas je zavpila in potem je sosed, ves osupel, odgrnil veje. Takoj je vedel, kaj se je zgodilo. Iz žepa je vzel nožičko, prerezal popkovino in potem, ko je zavila otroka v birtah, ji je pomagal na noge. Peš se je odpravila do doma, kjer jo je že na vratih pričakala mrka tašča. A bomo danes zaradi tebe kar lačni, ji je zabevskala. Brez besed se je Martina lotila kuhanja, ker je to bilo njeno delo, in šele potem se je lahko ulegla in se posvetila otroku.

Tine mi je povedal zgodbo o svojem rojstvu. Njegova mama je dobila popadke enkrat februarja, ko je na novo zapadlo več kot meter snega. Ni bilo misliti, da bi oče vpregel konja in jo odpeljal v dolino, kjer bi že našel kakšen prevoz do Kranja. Naložil jo je v listnik in zagazil v visok sneg. Ko je prišel na glavno cesto, ga je nekdo povprašal, kam gre. Tedaj pa se je vzdignila mama iz koša in povedala: »Mene nese, ko bom kapčvala.«

Marija (1950) je bila prva od petih otrok v družini, v kateri je imela mama glavno besedo. Mož jo je moral ubogati, in četudi ga je skrbelo zanjo, je umolknil, ko je trmasto vztrajala, da bo rodila doma.

»Zgodbo o svojem rojstvu sem znala na pamet, saj me je mama z njo nenehno izsiljevala. Če sem bila, po njenem, poredna, je vila roke z besedami, da je skoraj umrla zaradi mene, jaz ji pa vračam s hudim.

Rojevanje je trajalo malo manj kot tri dni. Popadki so bili menda grozni, na koncu je izgubila tudi veliko krvi. Šele potem, ko je bila že povsem izčrpana, je oče na lastno pest poklical zdravnika dr. Bernika, ki je nemudoma pritekel. Mamo je kregal, češ kaj si dovoli, saj da ji je že pred tem večkrat položil na srce, naj rodi v bolnišnici. Zakaj točno, ne vem, ker mi ni nikoli nihče povedal. Bila sem težak otrok, tehtala sem skoraj štiri kilograme in pol. Na svet sem prišla komaj živa, že vsa modrikasta. Mama me ni hotela niti videti, pljunila je v zdravnika in se obrnila k steni. Takšna je kot oče, je robantil zdravnik, ki si je zavihal rokave in me kar sam očedil in okopal. Mama me ni nikoli v življenju marala. Od nje sem zmeraj poslušala le očitke. Edina sem dosegla univerzitetno izobrazbo, do upokojitve sem imela več solidnih služb, ki sem jih dobila brez vez in poznanstev. A nič od tega ni bilo kaj prida vredno. Zmeraj je našla kakšno napako, da me je lahko poniževala. Moje družine ni nikoli vabila na rojstne dneve; če jo je kdo vprašal, kje smo, se je naredila presenečeno in se opravičevala, da je pozabila. Neštetokrat sem se jokala zaradi nje, a nič ni pomagalo. Hrepenela sem po materini ljubezni, dotikih, objemih, a zaman. Srce je ostajalo kot iz kamna. Spominjam se dne, ko sem zadnjič sedela za domačo mizo. Priredili smo večje slavje, ko so se zbrali vsi še živeči sorodniki. Mož in otroci niso hoteli iti, tudi mene so svarili, naj raje ostanem doma. A sem šla. Upala sem, da bom v množici varna. Usedli smo se za mizo in mama je pričela streči z juho. Vsi so že veselo jedli, le moj krožnik je ostal prazen. V očeh so se mi pričele nabirati solze, vedela sem, da me je nalašč spregledala, da bi me prizadela. Ko jo je sestra grdo pogledala, se je naredi neumno, češ mislila sem, da ni lačna, da se je že doma najedla. Počasi vstanem od mize in neopazno odidem. Od takrat naprej je nisem nikoli več videla. Tudi pokopali so jo brez mene.«

Francka (1945): »Zgodba je zelo zapletena in ne vem, bi jo povedala ali ne. Moja mama je živela pri stricu na veliki kmetiji, uro hoda od vasi. Med drugo svetovno vojno so šli moški v partizane, domov so se vračali le občasno. Največkrat takrat, ko so bila večja dela, ki jih ženske same niso mogle opraviti. Enkrat po novem letu sta bili obe, gospodinja in moja mama, hkrati noseči. Vsi so jo spraševali, s kom, a ona je molčala in ni želela povedati. Gospodinja je bila prepričana, da se je pri svojih štirinajstih letih spentljala s kakšnim partizanom. Ker je zapadlo veliko snega, mama ni mogla oditi od hiše. Ostala je vse do poroda. Obe sta rodili skoraj hkrati, gospodinja ponoči, mama naslednji dan, popoldne. Kakšen kraval je nastal, ko sem imela tudi jaz rdeče lase, točno takšne, kot gospodar. Z mamo sva morali še isti dan od hiše. Pod streho naju je sprejel župnik. Bil je zelo napreden in že pri krstu je zbrane radovedneže podučil, da ima Bog vse otroke enako rad. Ne glede na to, so zakonski ali nezakonski. Po vojni se je mama poročila na Dolenjsko, vzela me je s seboj, očim pa mi je tudi uradno dal svoj priimek. V rojstni kraj sem se vrnila dosti pozneje, ko je umrl pravi oče. Zapustil mi je nekaj malega, a to ni tisto, kar bi želela povedati. Na zapuščinski razpravi sem prvič videla svojo polsestro. Ko sva stali skupaj, je ljudem jemalo dih. Bili sva si podobni kot jajce jajcu. Danes se obiskujeva, postali sva prijateljici, žal pa tudi ona ne ve, kaj se je zgodilo med njenim očetom in mojo mamo, da sta me spočela.«

Zaradi trdega in garaškega dela so ženske rojevale laže kot danes. Zato me ni presenetilo, ko so mi nekatere priznale, da je bilo teže speči peko kruha kot roditi.

Običajno so po porodu počivale le dan ali dva. Če so že imele več otrok, pa še to ne. V veliko pomoč so bile sosede, ki so praviloma prihajale tri dni in pomagale v hlevu, skuhale kosilo in postorile najnujnejše. Vedelo se je, da bodo dobile povrnjeno, ko bo prišel čas za to. Treba pa je dodati, da tast in tašča pogosto nista bila preveč navdušena nad tem, da bi snahi ob rojstvu otroka preveč stregli. Niso želeli, da bi se razvadila, ker so bili mnenja, da bo postala požrta in lena.


Kako so hranili dojenčka

Osnovna hrana je bilo kravje mleko. Če je otrok jokal, so mu v cunjo zavezali košček kruha, namočenega v sladkor. Marsikje so kruh namakali tudi v vino, saj je otrok potem laže spal. Z vinom (teranom) pa so masirali otrokove dlesni, ker so verjeli, da bodo s takšno pomočjo zobje lažje prikukali na dan.

Pri treh mesecih so v mleko že nadrobili kos kruha. Ko se je ta dodobra namočil, ga je mama zajela z žlico, si jo nesla v usta, požvečila in potem s to prežvečeno hrano nahranila otroka. Ko so hranile otroka stare mame ali tete, so počele podobno.

To navado so nekatere ženske obdržale še vse do nedavnega.

Niti protesti babic in zdravnikov skrajno nehigieničnemu običaju niso mogli do živega. Marsikatera mamica še danes skrbno poliže dudo, preden jo dojenčku da v usta.

Če je otroka zvijalo v želodcu, so dobili kamilični čaj. Če so bili nemirni (sitni), so jim v usta dali cunjo, ki so jo prej namočili v žganje. Otrok je cuzal, zaspal in tako dal staršem mir, da so lahko delali.


Kar v birtah zavijmo, pa bo

O tem, v kaj bodo otroka oblekli, včasih sploh niso razmišljali. Navada je bila, da so ga takoj po rojstvu zavili v kakšno staro rjuho, v rokav, birtah, moške ponošene spodnjice ali pa so ga pustili zadelanega na topli peči.

Pozneje se je uveljavil običaj, da so dojenčke povijali kot štručke. To se je dogajalo še moji generaciji. Plenic pri hiši nikoli ni bilo v izobilju. Tudi sama se spominjam maminega pripovedovanja, da je imela komaj deset plenic, ki jih je sproti prala. Drugih oblačil za dojenčke ni bilo. Ženske so prale zunaj, zato so zlasti pozimi pogosto zbolevale za pljučnicami.

Ko so otroci pričeli hoditi, so bili oboji, fantki in deklice, v krilcih, brez spodnjega perila. Na ta način so otroci lahko brez ovir lulali in kakali in jih ni bilo treba kar naprej preoblačiti. Sogovorniki so vedeli povedati, da se je velikokrat zgodilo, da so stopili v kakce, ki jih je bilo zmeraj, če ne drugje, polno pod klopmi, kamor so se otroci zatekli, ko so začutili, da morajo na stran.

Svoj čas, pred letom 1940, so bile v Žireh moderne mornarske obleke. Če so le imeli denar, so se postavili tudi pred fotografske aparate. Deklice so imele spletene kitke, dečki pa so bili počesani na prečo.

Zelo so mi bila všeč ženska oblačila. Obleke so bile umetelno izdelane, posute z bleščicami, ozaljšane z ovratniki. Zmeraj črne ali v kakšni drugi temni barvi. Na fotografijah so se ženske držale vzravnano in resno. V naročju so držale majhne otroke, ki so bili oblečeni v belo, nogice pa so bile bose.


Tudi to se je dogajalo

Z Rapalsko pogodbo (12. novembra 1920) je bila določena mejna črta med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS. Med tistimi, ki so živeli na meji med Jugoslavijo in Italijo, so, če so hoteli ali ne, vladale posebne razmere prav zaradi graničarjev. Ob meji se je razvilo zelo drzno kontrabantarstvo. Čez mejo je prehajalo vse: od denarja, soli, saharina, vžigalnikov, hrane, konj, vozov, lesa do najlonskih nogavic. S kontrabantarstvom so se ukvarjali praktično vsi: otroci, ženske, mladeniči in starejši, neredko so bile v prvih vrstah prav ženske. O tem, da so jugoslovansko mejo branili možje iz Srbije, Črne gore, Šiptarji, ki so bili nenehno lačni ženskega mesa, se ne govori kaj dosti. Med njimi so razsajale tudi nekatere spolne bolezni. Po pričevanjih in ustnem izročilu so bili zelo divjaški, povsem drugačni od Italijanov, ki so bili dokaj vljudni in kavalirski. Graničarji so izkoristili veliko žensk, zlasti so imeli na piki tiste, ki so bile umsko zaostale.

Marjanca (1919) se še spominja, kakšen strah in trepet so bili zlasti takrat, ko so se ob polni luni gonili kot psi, vsaka jim je bila dobra.

Pripovedovali so mi tudi zgodbo o ženski, ki jo je neki Šiptar ujel v gozdu, brutalno izkoristil (posilil), in če ne bi prišla mimo dva domačina, bi jo še ubil.

Srečnega konca pa ni doživel fant po tistem, ko je eden izmed graničarjev vrgel oči na njegovo dekle. Ker se ga je dekle branilo in ga ni maralo, so fanta hladnokrvno ustrelili in ga potem zvlekli na drugo stran meje, češ da so ga morali ubiti, ker je hotel pobegniti.

Še zmeraj pa med ljudmi kroži zgodba o dekletu, ki je zaradi posilstva zanosilo. Bila je zelo pobožna in se je zaradi svojega stanja zelo sekirala. Ko je rojevala, je oslepela.

Spet druga zgodba pripoveduje o ženi, ki je bila že poročena, vendar to za graničarje ni bila nobena ovira. Dva sta jo počakala ob poti, ko se je vračala od večernic. Zvlekla sta jo v grmovje in jo posilila. Ko je čez devet mesecev rodila, je bil otrok temne polti, tak kot eden od posiljevalcev. Spravila ga je podse, in ko se je ulegla nanj, se je zadušil. Ženska pa ni bila od tedaj naprej nikoli več pri pravi pameti.

Seveda pa vse zgodbe niso bile le temačne. Pripovedovali so mi o italijanskem orožniku, ki se je zaljubil v eno od domačink. Shajala sta se na skrivaj; četudi se je ona morala poročiti z drugim, ju je ljubezen še zmeraj – vsaj občasno – pripeljala v kakšen skrit kotiček. Za enega od sinov, ki jih je v zakonu rodila, »dobro obveščeni« dajo roko v ogenj, da mu je po žilah tekla italijanska kri. Namreč: ko je Italijan umrl – to se je zgodilo leta 1967 –, je del zapuščine pripadel tudi temu, javno nikoli priznanemu sinu.

Marija je bila stara komaj enajst let, ko je izgubila mamo.

»Bila je močna kot bik in neredko se ji je posrečilo čez mejo prenesti nahrbtnike, v katerih je bilo za več deset kilogramov blaga. Po skritih poteh, ki so jih redki poznali, je v glavnem švercala sama, poznala je tudi večino mejnih stražarjev, ki so se na malo bolj okroglo ženičko že dodobra navadili in so jo pustili pri miru. Ker je bila zelo uspešna pri svojem poslanstvu, je šla marsikomu v nos. Zatožili so jo in zgodilo se je, da so jo za skoraj pet mesecev zaprli v Trstu. V tem času so se stražarji na meji zamenjali, prišli so drugi, ki pa jih ni poznala. A tudi to je ni odvrnilo od prestopanje meje. Bila je neprevidna, padla je v zasedo in graničarji so jo pričeli zasledovati. Na nekem bregu ji je spodrsnilo, nasadila se je na vejo, ki jo je med nogami vso razmesarila. Graničarji so ji pomagali na noge, pripeljali so jo domov, zaradi velike izgube krvi pa ni dočakala jutra. Mene je potem vzela k sebi teta z Vojskega, tam sem tudi dočakala osvoboditev, potem pa sem se poročila v Ajdovščino, kjer živim še zdaj.«


Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha

Otroke so še med obema vojnama nesli h krstu takoj po porodu. Za to so imeli dober razlog, saj je bila umrljivost med dojenčki zelo visoka, nihče pa ni hotel, da bi dojenček umrl brez zakramenta. H krstu so jih ponavadi odnesle kar babice same. Če pa je bila skrajna sila, je babica otroka lahko krstila tudi sama in je bil zakrament veljavno podeljen. Veliko otrok se je v mrzli cerkvi prehladilo, saj so bili včasih zaviti le v kakšen suknjič, ponavadi pa so si za krst izposodili posebna obredna oblačila. V Žireh so bila ozaljšana s čipko.

Zgodilo se je celo kaj tragičnega: neki babici je spodrsnilo, otrok je padel na tla in se ubil.

Otroci so dobivali imena po svojih starših, starih starših ali botrih. Nekateri pripovedovalci so trdili, da župniki še po prvi svetovni vojni niso hoteli krstiti nezakonskih otrok. Vendar pa sem pri vseh duhovnikih, ki sem jih poklicala, dobila odgovor, da se to praktično ni nikoli zgodilo.

Obhajila in birme so običajno potekali od velike noči do binkošti. Prvega obhajila so se malčki zelo veselili. Tisti dan so si lahko privoščili tudi dobrote (šarkelj, drobnjakova potica), ki so jih zanje pripravili v župnišču. Morali so biti umiti in v čistih oblačilih. Pri obhajilu ali birmi so imele deklice v laseh bele diademe, ozaljšane z umetnimi drobnimi cvetovi, dečkom pa so okoli glave zavezali bel trak. Po takratnih pravilih najmanj tri ure pred obhajilom niso smeli zaužiti nobene hrane. Naučiti se je bilo treba nekaj molitvic, brez katerih jih strogi župniki niso spustili k zakramentu. Pogoji za birmo so bili še veliko strožji. To so bili časi, ko so ob tej priložnosti dobili otroci v dar le pehar suhih krhljev, morda obleko, Sveto pismo. Botri so izhajali iz sorodstva ali pa so starši za takšno čast povprašali premožnejšega kmeta v vasi. Med birmancem in botrom so se spletle prav posebne vezi, bognedaj, da bi kdaj pozabili na botrov god! Birme so bile tudi med tednom, odvisno od obremenjenosti škofa.


Cepljenje, bolezni

Umrljivost žensk med porodom je bila na širšem območju Žirov nizka. In to kljub nemogočim razmeram, garaštvu, revščini, podhranjenosti in nečistoči.

Otroke so pričeli cepiti proti davici in kozam že leta 1920. Kljub temu so te bolezni bile dokaj pogoste. V času, ko še niso poznali antibiotikov, so preživeli le najmočnejši in najodpornejši.

Za škrlatinko, na primer, so morali ležati več kot šest tednov v strogi karanteni. Ta bolezen je pustila tudi hude posledice: vnetje ušes in srčne mišice. Med otroki je bilo veliko glist, želodčnih obolenj in drugih vnetij.

Če so jih bolela ušesa, so jim v vnanje uho vlili toplega olja.

Brinovo olje pa je bilo univerzalno zdravilo, ki je pozdravilo vse, od črvičenja v trebuhu do prehlada. Za koprivnico je zdravnik predpisal grenko sol, ki jo je bilo treba piti po potrebi, imela je okus po sodi bikarboni.

Veliko otrok je zbolevalo za mumpsom. Zaradi glavobolov je bilo potrebno mirovanje. Dogajalo se je, da je bila kdaj pa kdaj zunanja oteklina le neznatna.

Tončka je povedala, da ji oče ni dovolil počivati, ker ni bila na zunaj skoraj nič otekla. Toda oteklina je udarila navznoter, v glavi se ji je pričel nabirati gnoj in zdravnik ji je prerezal uho v zadnjem trenutku, da se je iztočil. Ko mu je mama prinesla edino brisačo v hiši, jo je zavrnil z besedami: kar spravite jo, saj lahko že kmalu pride še župnik.

Nekateri otroci so (tako kot danes) radi vtikali kamenje ali kaj drugega v nos ali uho. V takih primerih pa so se zmeraj odločili za bolnišnico.

Ob pljučnici in prehladih so si pomagali z lanenim semenom. Pogreli so ga in ga dajali otrokom na prsi.

Proti bolečim zobem so se borili na zanimiv način: ali so zažgali kos vrvice in potem vdihavali dim, še bolj pogosto pa so imeli pri roki kos mrzlega železa, ki so si ga tiščali na obolelo mesto.

Pogoste so bile bradavice. Povedali so mi, da so se jih najhitreje odkrižali z zagovarjanjem.

Med ženskami je bilo veliko tuberkuloze, pljučnic, tetanusa, trpele so zaradi povešenih maternic. Ljudje so si pomagali z domačimi čaji, obiskali so domačega padarja, v nujnih primerih, ko jim je šlo že pošteno za nohte, pa so poiskali pomoč zdravnika. Dokler ni bilo domačega, so se odpeljali celo do Ljubljane.

Pogosto niso vedeli, kakšna je bolezen, ki jih je prizadela. Govorili so, da so postali »črni po sredini«, da »gnijejo pri živem telesu«.





Za smrt je ni rože na vrt’

Smrt je včasih pomenila nekaj povsem drugega kot danes. Sodoben človek je, nasprotno, skorajda prepričan, da se mu godi krivica, ko pride do zadnjega dejanja v njegovem življenju.

Nekdaj je bila smrt nekaj povsem naravnega, kar so vsi razumeli in sprejemali. S tem ni rečeno, da so imeli ljubljene osebe manj radi. Še zdaleč ne. Človekov življenjski krog so največkrat primerjali z naravo, ker so bili z njo bolj povezani. Tam sta rojstvo in smrt med seboj veliko bolj prepletena, kot si to predstavljamo dandanašnji, ko so se vezi zrahljale ne samo zaradi načina življenja, temveč tudi zaradi številnih novih vrednot, ki nam jih prinaša čas, skozi katerega hitimo.

Bolj kot v srcu so pokojnega pogrešali pri delu. Da manjka par delovnih rok, se je pač najhitreje opazilo, srce je – Slovenci takšni smo – najraje jokalo samo.


Zaradi katerih bolezni so umirali?

Življenjska doba je bila mnogo krajša kot danes. Veliko je bilo tuberkuloze, zlasti starejšim ljudem je rado opešalo srce zaradi zgaranosti, med nalezljivimi boleznimi pa jih je največ pobrala španska bolezen. Ko je koga napadel slepič, so dejali, da so se mu zavozlala čreva. Pogoste so bile pljučnice, ki so prizadele ne samo starejše ljudi, temveč tudi otroke.

Poglavitni vzrok, da so bili ljudje manj odporni, je bila skromna in preveč enolična prehrana. Poleg tega niso skrbeli za čistočo, zato so se okužile zlasti zunanje rane.

Res pa je, da stresa niso poznali, tudi rakastih bolezni je bilo veliko manj kot dandanašnji.

Ob bolnikih se je včasih veliko molilo. Danes, ko vemo, kakšen vpliv ima duhovnost na naše življenje, si morda laže predstavljamo mir, ki ga je molitev prinašala bolniku. K molitvi so svojci velikokrat povabili tudi sosede. Kar je najvažnejše: bolnik ni bil sam in tudi odhod s tega sveta je bil lažji in mirnejši. Zelo so se bali sove: nekoč je pomenilo, da njeno skovikanje oznanja smrt. Prav tako so verjeli, da pomaga, če namenijo molitev pokojniku, ki jih je ponoči »obiskal« v sanjah. Pogosto se je dogajalo, da so slišali pokojnika, ki je hodil po temačni veži ali zgornji izbi. S tovrstnimi strahovi je bilo prežeto še moje otroštvo in kar precej časa je trajalo, da so se porazgubili. Spominjam se tudi, da so se stari mami, ko je že ležala na parah, odprle oči. Med odraslimi je završalo, saj to ni pomenilo nič dobrega (še eno smrt v bližnji prihodnosti).

Načeloma pa so bili ljudje bolj zdravi kot danes.


Ko je odbila zadnja ura

Pri človeku, ki je umiral, je bilo važno troje:

• da so mu držali svečo (simbol življenja: ko bo človek umrl, bo sveča gorela naprej);

• da so poklicali duhovnika, ki je umirajočega dal v sveto olje (mu podelil zakrament bolniškega maziljenja);

• da je bila narejena oporoka, v kateri je še pravočasno, pri polni zavesti razdelil svoje imetje.

Če je bil kdo bolj počasne sorte, so ga na njegovo dolžnost opozorili tudi sosedje. V oporoki ni bilo zank, zaradi katerih bi se pozneje prepirali.

Takoj ko je duša umrlega odplavala v večnost, so domači ustavili uro in vsa ogledala v hiši pokrili z rjuhami.

Vsak, še tako velik revež pa je imel pripravljen denar za plačilo maš.

Ko je kdo umrl, je bila prva pot domačih do mežnarja, ki je potem zazvonil.

Če je umrl otrok, je zazvonil z malim zvonom, za pokojnikom je zvon dvakrat prenehal biti, za pokojnico pa le enkrat. Z zvonjenjem so tako dali ljudem vedeti, da je nekdo umrl, in če so dobro poslušali, so lahko izvedeli, ali je umrl moški ali ženska.

Včasih za zvonjenje ni bilo treba dobiti dovoljenja pri župniku, danes so, kar se tega tiče, predpisi strožji.

Prišli so sosedje in umrlega umili ter preoblekli v čista oblačila. Največkrat, če je bilo le mogoče, so bili moški pokopani v poročni obleki. Če je umrl otrok, so ga oblekli v belo. Tudi rože, s katerimi so obkrožili mrliča, so imele svojo sporočilnost: otroci in samski so bili obkroženi z belimi cvetovi, poročeni pa s cvetjem v vseh barvah. Roke so bile sklenjene v molitvi, med prsti pa je bil napeljan rožni venec.

Pare so se pripravile doma. Na začetku trug niso še poznali. Za podlago so dali kakšen star koutar ali plevnco. Šele leta 1926 je v Žireh Franc Potočnik začel delati truge na zalogo. Pred vojsko je vsak imel pri hiši tintah,(prt) ki so ga pokrili čez trugo. Tintah je nakazoval, da je bila duša umrlega že na drugi strani: v večnosti. Imel pa je še drugo praktično vrednost: iz kmečkih hiš so vodila vrata v štalo in muhe so bile stalni spremljevalec vsakodnevnega življenja. Tintah je pokojnika zavaroval tudi pred njimi.

V nekaterih žirovskih trgovinah so nekdaj prodajali tudi črke. Držale so se skupaj, potem si jih odrezal in sestavil besede. Truge so bile črne za poročene in bele za otroke in samske. Za zadnjo stran so imeli pripravljene angelčke, ki so držali besede: V miru počivaj.

Imele so tudi okraske iz palm, kakšen nagelj. Za robove so se dobili štirideset ali petdeset centimetrov dolgi srebrni okraski. Tako je bila truga lepša.

Pokojniku so dali na noge copate, ki so jih po vrhnji strani okrasili z zvezdicami, spodnji del pa je bil iz kartona. V čevljih niso nikogar pokopavali. Ženske so morale imeti na glavi ruto.

Vraževerje je namreč pripovedovalo, da bi se, če ne bi bile pokrite, vrnile ponjo nazaj iz onostranstva. Če je umrlo dekle, je imelo krancelj iz špringerje.

Nad trugo je morala biti slika, okrašena z zaveso v baročnem stilu. Barok je bil očitno tako močan, da se je njegov stil ohranjal vse do prvih let po drugi vojni.

Sveče so kupili na kakšnem romanju. Zmeraj so jih imeli na zalogi, ker sveča ni smela nikoli ugasniti. Sveče so dali v svečnike, ki so bili razvrščeni ob trugi. Zanje je skrbela ženska, ki so ji rekli svetarna.

Pazila je tudi, da sveče niso povzročile požara. Prav tako jih je obrezovala in s tem uravnavala plamen.

Njena druga naloga je bila, da se je vsakomur, ki je prišel kropit, lepo zahvalila.

Včasih ni bilo misliti, da bi v dveh dneh, kolikor je pokojni ležal pod domačo streho, zaklenili vrata in ga pustili samega, tako kot se to dogaja v mrliških vežicah dandanašnji. Mrlič ni nikoli smel biti sam. Pri njem so merkali sosedje: eni do polnoči, drugi pa potem do jutra.

V Tržiču in okolici so imeli navado, da so ob mrliču peli smrtnice in bili rihtarja. V Žireh se kaj podobnega ni nikoli dogajalo.

Sosedje so prinesli rože, ki so jih postavili okoli truge. Na začetku je bila mrtvaška oprema v belem. Marsikatera ženska je prte okrasila še s čipkami, da so bili razkošnejši. Če ljudje niso imeli denarja, so za to največkrat uporabili malo bolj ohranjene rjuhe.

Oder je bil naštiman na sredi hiše, na najbolj svečanem mestu v prostoru. Zraven žegnane vode, s katero so kropili, ni bilo nikoli zapisa, kdaj bo pokojnik pokopan. To se je včasih vprašalo. Vprašanje je bilo del rituala. Razen seveda, če so za pomembnejše osebnosti dali tiskati parte in jih potem razposlali poslovnim partnerjem.

Ko so obiskovalci prihajali kropit, so morali najprej stopiti do umrlega, šele potem so se lahko ozrli po drugih, ki so že bili v sobi. Rituali so bili vsem znani, zato nihče ni nikogar učil, kako se obnašati, ko kdo umre.

Zanimivo je, da v času pred letom 1940 še ni bilo navade, da bi se rokovali in na ta način izrekali sožalje. Da bi prinesli vence ali kakršne druge šopke rož – prav tako ne. Kranceljni so postali moderni veliko kasneje. Sprva niso bili narejeni iz svežih rož, temveč iz smrekovih vej in umetnih rož. Mica Polonkarjeva jih je delala iz krep papirja in jih potem povoskala, da so dlje časa obstali.

Ko se je pričel pogreb, je svetar prižgal laterno in potem je v njej nesel svečo vse do groba. Poslanstvo svetarja je bilo častno in se je pogosto dedovalo. Prej, preden je šel sprevod od hiše, so imeli sedmino. To je bilo nujno, saj so prihajali na pogrebe tudi od daleč. Nekateri premožnejši so ob tej priložnosti najeli tudi kuharico.

Gasilci na Dobračevi so bili nosilci kulture v kraju. Prvi so bili, ki so kupili voz, s katerim so mrliča odpeljali na britof. Pred tem je bil v uporabi navaden voziček. Za najem pogrebnega voza so gasilci dobili nekaj odškodnine. Nabavili so tudi črne prte (okoli leta 1931), z njimi so zamenjali bele, ki so bili do tedaj v uporabi. Za svoje člane so imeli tudi krancelj iz suhih rož, ki so ga po pogrebu odnesli nazaj v svoje prostore – za naslednjo priložnost. Da bi vsakič sproti kupovali kranceljne? Ne, to pa ne! Zdelo se jim je preveč potratno. Krancelj je pomenil le simbol pripadnosti društvu gasilcev, bil je del protokola.

Tudi druga predvojna društva so se obvezno udeleževala pogrebov svojih članov.

Nekaj posebnega je bil tudi križ (jera). Dva trakova, ki sta bila pripeta na križ, sta bila tako dolga, da sta ga morala nositi dva: vsak s svoje strani.

Križe so imeli v vsaki cerkvi, tudi podružnični. Ko je bilo pogreba konec, so ga odnesli nazaj. Dobračevski križ je imel belo in črno figuro. Pozneje so ga, prav zaradi bele figure na njem, uporabljali tudi pri otroških pogrebih.

Pred drugo svetovno vojno v Žireh le dva pogreba nista bila cerkvena.

Na enem od obeh je govornik na grobu dejal naslednje besede:

»Ko bodo drugi vstali, pa še ti daj.«(Od leta 1922 do 1929 so se politične strasti razplamtevale tudi v Žireh.)

Ko so mrliča odnesli iz hiše, je bilo treba pare kar se da hitro podreti, kajti le tako niso domači imeli občutka, da bi bile naštimane še za koga drugega. Naravnost grozljivo je bilo, ko so v trugo zabijali žeblje. Glasovi kladiva in žebljev, ki so se zadirali v mehak les, so votlo doneli in ni čudno, da so imeli ljudje strah pred zaprto trugo globoko v kosteh.

»Takrat nas je spreletavala groza,« so mi zatrjevali pričevalci. Tudi hrup, ki so ga povzročali s podiranjem par, ušesom ni bil ravno prijeten.

Ljudje so se potem zvrstili v sprevod, ki je od hiše žalosti do pokopališča krenil peš. Nekateri se spomnijo, da je zraven župnika (g. Pečnika) šel v sprevodu tudi organist Anton Jobst. To pa zato, ker je pogrebu sledila peta maša.

Včasih je tudi duhovnik držal v eni roki svečo, v drugi obrednik. To so opustili okoli leta 1965.

Za Potočnikovim kozolcem so trugo z vozička prestavili na nosila. Pogrebi so bili zmeraj dopoldne.

Že po cesti so peli ustrezne molitve. Do leta 1932 so bili obredi v latinskem jeziku, potem pa so bili dovoljeni tudi v maternem. Jama je morala biti globoka dva metra. Zlasti župnik Vidmar je bil natančen in mrtvega ni hotel pokopati, če se mu je zdelo, da je jama preplitva. Ponavadi jo je izmeril z metrom, da je bil zadovoljen.

Tako pedanten je bil zaradi prav posebnih razlogov. Ko je prišel službovat v Žiri, se mu je ob nekem pogrebu sredi hude zime zgodilo, da je bila skopana jama preozka in potem so, hočeš nočeš, morali trugo prav stlačiti vanjo.

Danes si težko predstavljamo, da so jamo takoj za tem, ko so vanjo spustili pokojnega, zagrebli. V svežo zemljo so zataknili sveče in tistih nekaj rož, ki jih ponavadi ni bilo veliko.

Rože so za pogrebom nosili otroci. Po pogrebu je bila maša. Anton Jobst je šel na kor in sam orglal in pel.

Ko so se svojci vrnili domov, so morali najprej pospraviti še koze. Zvečer se je molilo, na oknu pa je še sedem dni gorela luč. Po enem tednu so se svojci spet zbrali in razdelili pokojnikovo premoženje.


Kot zanimivost …

Ljudska duhovitost tudi ob pogrebih ni mirovala. Tako so za nekoga, ki je bolj poredko hodil v cerkev, ob smrti pa so zapeli vsi zvonovi, dejali:

»Nikoli ni šel v cerkev, potem pa je zvonov premalo!«

Berači so imeli zelo skromen pogreb. Velikokrat so umrli zapuščeni v kakšni štali, na kozolcu ali ob poti. Praviloma je zmeraj prišla tudi komisija, da je naredila obdukcijo kar na licu mesta. Očividci se še spominjajo, kako so to delali: tudi lobanjo so razžagali. Vsak pogreb je vodil duhovnik.

Res pa je, da so bili berači pokopani posebej. Ali drži, da njihov del pokopališča ni bil blagoslovljen, je težko reči. Med njimi je bil v Žireh pokopan tudi neki Rus, ki ga je pokopal pop.

Kjer zdravnika v kraju še ni bilo, je bil mrliški oglednik mežnar. Umrlemu je potolkel po prsih, da je slišal, kako zadoni, pred usta mu je nastavil ogledalo, da je videl, če je še kaj sape. Nekoč ga je neka ženska, ki ji je umrl nezakonski otrok, prosila, naj potrdi smrt brez pregleda, pa se ni dal podkupiti.

Včasih so v neposvečeno zemljo zakopavali tudi samomorilce in tiste, ki so to izrecno želeli.


Čas žalovanja

Za mamo so žalovali in nosili črna oblačila eno leto, za očetom pol leta manj, za brati in sestrami pa tri mesece.





Otroštvo

Lahk bi bl rmen, ka sma sama turšna župa idl

Spomini na otroštvo pred drugo svetovno vojno in po njej

» Ah, bejž, bejž, sej ni kej za pavidat. Dilal sma, pa toukl sa nas za vsak drek. Al sa nas pa u keudr zapjeral, ka je bl kej naruobe. Al sa pa djal, de nas baje cegan uzel. Bel tejnk sma piskal …« (O otroštvu ni vredno izgubljati besed. Delali smo pa tepli so nas za vsako figo. Ali pa so nas zapirali v klet, če smo kakšno ušpičili. Ali pa so rekli, da nas bodo cigani odpeljali. Bolj tenko smo piskali ...) Takšne besede sem jih največkrat slišala, ko sem začela pisati o otroštvu na Žirovskem.

»Najraj se nab nabene stvari spaunu (najraje se ne bi ničesar spominjal),« so trdili drugi. A potem so se omehčali, besede so se nizale druga za drugo in mimogrede so nastajale zgodbe, da se mi je zdelo, kot da sedim v zatemnjeni dvorani in opazujem dogajanje na odru.

Nemalokrat se mi je zgodilo, da sem že stala med vrati, toda potegnili so me nazaj, kajti dogodkom iz otroštva, ki bi jih bilo treba zabeležiti, ni bilo videti konca. Le vneto sem si zapisovala in iz tistega nič se ni dogajalo je nastalo več deset strani rokopisa.

Tokrat me je zanimalo predvsem to, kakšni so bili odnosi med starši in otroki, med samimi otroki v isti družini ali zunaj pri igri, v šoli in pri verouku, in sicer v letih pred drugo svetovno vojno in tik po njej.

Skupaj s sogovorniki sem še enkrat podoživljala čas, v katerem je bilo dovolj prostora za igro in delo, za veselje, žalost, jezo, smeh in solze. Trudili smo se dati ime kakšnemu povsem novemu čustvu, spoznali smo (včasih celo neradi), da so bili otroci nekdaj prav tako nagajivi, razposajeni in svojeglavi kot danes.

Zgodilo se je, da sem potrkala na vrata pri kom, ki se ni spominjal drugega kot tega, da so ga starši za vsako figo tepli, po drugi strani je bilo veliko takih, ki so z veseljem priznali, da so starši lepo ravnali z njimi. Mnogi so se ob spominih razjokali. Posebno še, če so bili ti povezani z bojem za preživetje.

Kako to, da so se nekateri otroci naučili govoriti zelo pozno, kako to, da so nekateri shodili šele pri dveh letih? Zakaj so dečki marsikaj lahko počeli, deklice pa ne? Zakaj so nekateri šli služit, drugi pa ne? Zakaj so starši otrokom branili hoditi v šolo? Zakaj jim niso dovolili, da bi se doma učili? Zakaj so mame skrivale hrano pred otroki? Zakaj se nikoli niso naveličali turščne župe? Zakaj so se tudi včasih igrali zdravnika?

Zakaj ni bilo prav nič nenavadno, če so otroci spali na senikih, v hlevih, v žlebovih?

Zakaj so imeli starši (ponekod) sinove veliko bolj v čislih kot hčere?

Zakaj starši niso znali svojih otrok ljubkovati, tako kot to počnemo danes?

Zakaj so starši tako vztrajno vtepali v glave svojih otrok pravila desetih zapovedi?

To je bilo le nekaj vprašanj, na katera sem dobila različne odgovore.


Zmeraj niso bile le »batine«

Otroštvo je za vsakega izmed nas pomembno obdobje življenja. Nikoli ne bom pozabila besed enega izmed pripovedovalcev, ki je dejal: »Otroštva sploh nisem poznal. Do petnajstega leta niti nisem vedel, da živim, potem pa sem moral iti v nemško vojsko, kjer sem se vsak dan srečeval s smrtjo in ji gledal v obraz. Nazaj sem se vrnil star …«

So otroci včasih dozorevali prej kot danes?

So se zaradi razmer, v katerih so živeli, znali drugače postaviti na svoje noge in se boriti?

Zanimivo je, da sem (bila) tudi sama prepričana, da so otroke starši včasih veliko pretepali. To sem pobrala v literaturi (France Bevk, F. S. Finžgar, Josip Ribičič, Fran Milčinski, Prvotno besedilo življenja Alenke Puhar …), v šoli in še kje.

Veliko staršev je bilo zelo ljubečih in to dejstvo je še kako pogrelo moje srce. Če so le imeli denar, so svojim otrokom, zlasti na sejmih, kupovali igrače in druga darila. Zato je bil dogodek obdarovanja v družini zmeraj nekaj posebnega.

Je pa res, da se včasih otrok ni cartalo. Še tisti, ki so se šteli za malo boljše, bolj razgledane, so vztrajali pri trdi roki.

Kaj je to pomenilo?

Če so dojenčki jokali še potem, ko so bili siti, so jih starši pustili pri miru. Prav tako otrok niso pestovali niti jih niso vozili na sprehode sredi belega dne, temveč so jih položili v cajnico, v košaro, na voziček ali v razor, kjer so počakali, da so starši končali delo. Varuhi so bili starejše sestre, redkeje bratje. Malčki so se navadili hoditi tako, da so se med kobacanjem in plazenjem po tleh začeli sami vzpenjati ob stolih, ob stenah ali s pomočjo kakšne živali, na primer hišnega psa, ki jih je vlekel za seboj. Zaradi pomanjkanja plenic so imeli dojenčki večkrat vnete ritke, ki so jih mazali z doma narejenimi olji. Včasih so verjeli, da požirek vina dobro vpliva na rast zob. Matere so pomočile prst v vino in z njim drgnile dojenčkovo čeljust.

Če so bili prehlajeni ali imeli celo pljučnico, so mame napolnile žaklčk z zdravilnimi zelišči, ga pogrele nad štedilnikom in ga položile otroku na prsi. Vneta ušesa so zdravili s toplim oljem, ki so ga vlivali v uho. Velikokrat so malčke utrjevali na prav poseben način: kopali so jih pod ledeno mrzlo vodo, in to že zelo zgodaj, pozneje so se knajpali tako, da so bosi tekali po snegu okoli hiše.

Najvažnejše, česar sem se naučila iz pripovedovanj o otroštvu pred drugo svetovno vojno, je, da so otroci gojili globoko spoštovanje do staršev.

Tam, kjer so bili odnosi človeški in primerni, mi je bila ta brezpogojnost razumljiva, toda pri tistih, ki so jim mladost zaznamovali udarci in najrazličnejše druge oblike surovega ravnanja, sem se spraševala, kako to, da je bila ta zapoved tako globoko vsajena v vsakem izmed njih.

Odgovor ni preprost.

Otroci niso bili neumni: vsak dan so videli, s kakšnim trudom se starši bojujejo za preživetje, kako se mučijo, kako si odtrgujejo od ust, da nahranijo vso družino, in verjetno so ta in še mnoga druga dejstva vzbudila pri njih spoštovanje. Seveda je svoje dodala še palica (to vem tudi iz lastnih izkušenj), ki je bila zmeraj položena na dokaj vidno mesto. Rek užgi hudiča je bil zelo znan, pomenil je, da je treba otroka udariti, ne da bi razmišljali in kolebali, ko je tega potreben.

Veliko pregovorov govori o tem, da je palica (in kazen) del vzgoje pri otrocih:

Če imaš rad svojega otroka, ne varčuj s šibo; če ga ne maraš, ga ljubkuj.

Otrokom se pamet s šibo vbija.

Kdor odpusti otroku, ko naredi napako, si vzgaja sovražnika.

Ob palici mora biti jabolko.

Za ljubljenega otroka je kazen največje darilo.

Zaradi otroka boli mater srce, očeta pa roka.

V kmečkih družinah so za kaznovanje največkrat uporabljali kar gajžlo. Ker so imeli nekdaj skoraj pri vsaki hiši konja, se ve, da je bil ta pripomoček zelo blizu, na dosegu roke, če ga je bilo treba takoj uporabiti v izredne namene.

Kaznovanj je bilo več vrst: palica ali gajžla, klečanje na polenu, koruzi, pesku ali zemlji, zapiranje v temen prostor: v klet, shrambo, v kaščo ali na šupo, brez hrane spat, molk.

Kaznovali so, v večini primerov, očetje. Le sem in tja so se moji pripovedovalci spomnili, da se so se tega posvečenega opravila lotevale matere. One pa so bile tudi tiste, ki so očete spodbujale (šuntale) ali pa branile otroke, ko so videle, da so očetje pri kaznovanju izgubili glavo.

Vsako kazen je spremljala tudi kletvica. Te so bile nekdaj prav tako sočne, kot danes, na primer: preklet senti, ubij hudiča, lintvarn hudičev, pes garjev, psica namarna, pankrt hudičev, proklet pankrt nagmahn, pezde, frdaman dihur …

Marija se svojega očeta še zelo dobro spominja, čeprav ji je bilo komaj deset let, ko je umrl:

»Samo pogledal me je in že sem vedela, da moram utihniti in ga ubogati. Nikoli mi ni rekel žal besede. Tudi udaril me ni. Nekoč sem šla v trgovino in med potjo izgubila dva dinarja. To ni bilo veliko. Za ta denar bi lahko kupila tri ali štiri bonbone. Ko je denar preštel, je videl, da nekaj manjka. Obrni žepe in strogo gledal. Začela sem se tresti, kajti vedela sem, da je nekaj narobe. Ničesar ni našel. Z glavo je pomignil proti štedilniku. Stopila sem po dve poleni in ju odnesla v kot sobe. V roke mi je stisnil rožnkranc in mi ukazal, da moram zmoliti od prve do zadnje desetke. Poleno je obrnil pokonci, da se mi je zažrlo v koleno, toda niti črhniti nisem smela, kajti vedela sem, da bi potem morala zmoliti še eno desetko. Mama je ta čas kuhala kosilo, in ko je videla, da sem se premaknila, je le rahlo vzkliknila ops, nič drugega. Po mukotrpni kazni mi ni naredil nobene pridige več. Niti me nista vprašala, kako se počutim. Še manj ju je zanimalo, kje sem izgubila denar. Pomembno jima je bilo le eno: da ga nisem prinesla domov toliko, kot bi ga morala. O logiki takšnega kaznovanja sem veliko razmišljala pozneje, ko sem odrasla, zamere do njiju komaj krotila, ker se mi je zdelo krivično, kar se mi je zgodilo. Res pa je, da se mi je ohranila navada, da denar zmeraj preštejem: na banki, na pošti ali v trgovini.«

Terezija: »Ko sem bila še otrok, sta z nami živeli še neporočena teta in stara mama. Z mojo mamo vred so bile tri ženske v hiši, ki so ukazovale. Oče je bil bolj miren in pohleven. Nikoli ni povzdignil glasu. Ženske so ga kar naprej šuntale, naj nas (še tri brate in dve sestri) vzame v roke. Oče se je navadno izmuznil k delu, jaz in sestra sva bili še premajhni, da bi naju vpregli.

Zelo rada sem imela kašo s češpljami. Teta jo je dala kuhat že zgodaj popoldne, da bi bila na mizi za večerjo. Ko je ni bilo blizu, sem vzela iz sklede eno češpljo, ker sem mislila, da se ena manj pač ne bo poznala. Nazadnje jih je v skledi ostalo le še bore malo. Teta hitro opazi na pol prazno skledo, zato začne na glas negodovati. Sestra, ki je bila jezna, ker češpelj nisem delila z njo, me je takoj zatožila. Teta me je prijela za uho in me odpeljala po stopnicah v klet, kjer je imel oče shranjeno vino. Jokala sem, naj me izpusti, da ne bom nikoli več, toda bila je preveč ihtava, da bi me slišala. V temi sem prečepela skoraj vse popoldne. Ker me je bilo strah, sem se še polulala v hlače. Pome je prišla stara mama. Tudi ona je bila jezna name, saj me je ves čas, ko sva se vzpenjali po stopnicah, habala v hrbet. Ko so bili čez leta moji trije fantje poredni, sem jih kaznovala le s palico ali še to ne. Teme se še danes bojim, čeprav tega ne razlagam naokoli …«

Anka: »Zame je bila najhujša kazen, ko so me sredi igre poklicali domov in prijateljice nagnali. To se je zgodilo, če smo bile preglasne ali če je mama tečnarila pri očetu, naj že enkrat nekaj naredi, da otroci ne bodo samo postopali. Njeno nerganje ga je ponavadi razjezilo, stopil je do nas, nič hudega slutečih otrok, prisolil zaušnico meni, včasih še kakšni od prijateljic in nas razhajkal. Mama je stala za njegovim hrbtom in z besedami vodila njegovo roko. Pomembno ji je bilo le, da nas ni tepel po glavi, ker se je bala, da bi se kaj zgodilo in bi postali slaboumni. To ga je še bolj razjezilo in vpričo nas se je znesel nad njo, da če ga bo še prosila, jih bo še sama dobila.«

Franci: »Naš oče je ob nedeljah po maši, rad zavil v gostilno, od koder ni znal domov. Mama je do enih ali dveh še potrpela s kosilom, potem je nagnala enega od otrok, da je šel ponj. Oče je bil, ko ga je že malo imel pod kapo, zelo vesel in dobre volje. Nekoč, ker ni bilo nobenega drugega pri roki, je šla ponj sestra. Bilo ji je komaj štiri leta in je bila zelo sladkosnedna. Gostilničarka ji je dala kocko sladkorja, ker je tako lepo pozdravila, oče pa ji je ponudil kozarec vina. Vanj je stresla preostanek sladkorja in ker je bilo dobro, je na dušek spila. Omizju se je to zdelo zelo moško, zato so ji nalili nov kozarec … Seveda so jo opili, in ker je potem začela bruhati, so se dedci iz očeta norčevali. Že v gostilni je sestro večkrat udaril, ker mu je naredila sramoto, doma jo je natepel še s palico. Nihče se ni upal reči niti besede, ker smo vedeli, da bi udaril še nas. Sestra je čez dobro leto zbolela za pljučnico in umrla. Tisti nepotreben tepež hranim v sebi in me vsakič, ko se spomnim, zelo zaboli ...«

Seveda so kdaj padale batine tudi zato, ker so otroci zanje prosili. Tako se Marjan spominja trenutkov, ko so v ceglavnici izdelovali cegu (opeko). Ker je bil že dovolj močan, ga je oče vpregel v delo. Toda Marjan se je raje potepal in šel s prijatelji lovit v Jezernico ribe. Z očetom, ki ga je šel iskat, sta se srečala na pol poti. Prijel ga je za ušesa in potem ga je na tak, poniževalen način vlekel za seboj, toda Marjan si ni upal niti piskniti, ker je vedel, da je kazen zaslužil.

Štefka: »Ko sem bila še otrok, je bil v Žireh siten kaplan. Pri meni sta se igrali prijateljici, in ker nismo imele drugega dela, smo pljuvale skozi okno. Pljunile smo mu na klobuk. Videl nas je in nas zatožil učiteljici, ta pa je povedala mami. Bila sem tepena, za kazen se tri nedelje nisem smela igrati s prijateljicami.«

Anton: »Naš oče je pri jedi zahteval mir in v navadi je bilo, da je bil on tisti, ki je prvi prijel za žlico in zajel iz sklede. Šele potem je bilo to dovoljeno nam. Nekoč sem bil zelo lačen, oče se je nekam obiral z molitvijo, in ko sem mislil, da me ne gleda, sem iztegnil prst in z njim obrisal rob sklede. Ko me je videl, je brez besed vstal od mize, me vzel pod pazduho in me odnesel v vežo, kjer sem moral stati bos na mrzli zemlji. Ostal sem tudi brez večerje.«

Simon: »Naša mama je doma pekla piškote in jih prodajala po sejmih. Ko jih je pekla, nas ni nikoli spustila v kuhinjo, ker se je bala, da bi jih vse pojedli. Začelo je grmeti, zapustila je kuhinjo in odhitela v zgornjo hišo zapret okna. Splazil sem se skozi okno in iz vsakega peharja vzel en piškot. Zdelo se mi je, da sem v devetih nebesih, tako so bili dobri. Pri tem me je zalotila mama. Poklicala je očeta in mu rekla: 'Daj ga!' in nič drugega. Natepel me je z gajžlo …«

Janko: »Kolo je bilo pri naši hiši svetinja. Nihče se ga ni smel dotakniti, saj je dal oče zanj celo premoženje. Ko mi je bilo deset ali dvanajst let, smo pri vaškem kovaču izprosili leseno kolo od starega voza, ga potem veselo poganjali s palico in tekli zraven njega. Za dva dinarja se je dalo dobiti kakšno bolj ohranjeno, toda jaz tega denarja nisem imel. Ko sta šla oče in mama na romanje na Brezje, sem razmontiral očetovo kolo. Do večera, ko se bo vrnil, ga bom že dal nazaj v red, sem si rekel. Vse popoldne smo se drajškali po cesti gor in dol. Cesta je imela malo klanca in čas je v igri hitro mineval. Potem smo se nekaj sprli in eden od prijateljev je z nogo z vso močjo udaril po vilicah, da so se skrivile. Kolo sem potem s težavo, bolj na pol, privil nazaj. Seveda je oče takoj opazil, da je nekaj narobe. Ker smo bili doma samo štirje (trije bratje so že služili), vsi drugi so bili mlajši od mene, ni nič spraševal, ampak je natepel samo mene. Kričal je tudi, da me bo drugič ubil, če še enkrat naredim kaj podobnega. Takrat sem bil prepričan, da misli resno, danes vem, da je bil le jezen.«

Kazni so bile tudi drugačne:

Lojze: »Ko nas je oče zaslišal, da se prepiramo, je prišel iz trgovine, stresel na mizo eno vevnco turšce in nam ukazal, naj jo preberemo. In smo jo.«

Ladko: »Naš oče se ni nikoli razburjal. Spominjam se, da so nekoč imeli na Ledinici skavti zbor. S špevtami so naredili krog, in ko smo se šli v nedeljo kopat, sem videl, da bodo imeli zvečer prireditev. Na vsak način sem hotel videti, kaj bodo počeli. Izmuznil sem se od doma in se jim pridružil. Ker je bilo tam zelo lepo, sem na čas čisto pozabil. Kar naenkrat me nekaj zagrabi za vrat in me vzdigne v zrak. Ko sem videl, da je to oče, so se mi pričele tresti noge. Nič kaj nežno me ni položil na pakettrogar na kolesu. Ker sem bil v kratkih hlačah, so me špice pošteno bodle. Oče se je naredil, kot da nič ne vidi, in tudi jaz si nisem upal črhniti besedice … Ura je bila namreč že krepko čez enajst, za nas, otroke, pa je veljalo nenapisano pravilo, da smo morali biti doma ob anglčešejnu!«

Marica: »Naš oče ni prenesel, če smo se iz koga norčevali. Nekoč nas je slišal, da smo šlekali sosedu, ki je bil kruljav. Poklical nas je domov in nas poslal klečat na polena. Soseda smo morali prositi odpuščanja. Od takrat naprej se ljudem, ki so tako ali drugače ubogi, nisem nikoli več smejala.«

Ljudmila: »Naša mama je imela vse pod ključem. Otroci smo kar naprej špegali, kje skriva ključ. Nekoč sem ga našla in tega nisem nikomur povedala. Ko je nanesla priložnost – mama je šla molst –, sem vedela, da je vsaj pol ure ne bo nazaj, in sem se splazila v kuhinjo, splezala na kredenco in skušala doseči zgornja vratca. Ker pa je bil zgornji del kredence bolj naslonjen kot pritrjen, se je vse skupaj zaguncalo, izgubila sem ravnotežje in se prevrnila na tla, omara pa name … Za sladkosnednost sem bila dvakrat kaznovana: prvič, ker sem bila vsa potolčena, pa še mama me je zlasala …«

Gregor: »Moj brat se je vsako pomlad hvalil, da je že slišal kukavico. Tega mu ni nihče verjel, toda ni se nehal hvalisati (ali lagati, kot je rekel oče), ni in ni nehal. Oče ga je kaznoval tako, da je moral – še namesto nas – kravam vsak večer znositi v košu nakošeno travo.«

Martina (1939): »Spominjam se, da je bil oče zelo starokopiten, sploh nas ni smel videti v kopalkah. Nekoč smo mu ušle k Sori. Naenkrat je opazil, da nas ni. Ko nas je našel, smo bile celo zgoraj brez! Bil je zelo ogorčen in nas je vse pošteno okaral, ko smo se vrnile domov. Pogovorile smo se z njim, mu povedale, da so časi drugačni, poslušal nas je in nam kasneje dopustil, da smo se lahko hodile kopat.

Vsako leto, ko je šlo staro leto h koncu, smo se novega zelo veselile. Že zarana smo prišle v kuhinjo, kjer smo ob sveči našle darila. Zelo smo bile vesele vsega, četudi le hrušk, orehov, sadja in piškotov.

Kakšne šemarije pa res nismo nikoli ušpičile, bile smo zelo strogo vzgojene. K maši smo hodili vsako nedeljo, na glavne praznike smo molili tudi doma.

Prvič in zadnjič pa me je oče udaril, ko sem se med molitvijo – nisem bila dosti zbrana – igrala s fižolom in ga pri tem stresla. Oče me je nenadoma prijel in udaril po zadnji plati, in to tako močno, da sem kar odletela.

Potem pa je, ko se je pomiril, dejal mami: 'No, a vidiš, da ne znam delat z otroki, ker sem preveč vzkipljiv in bi se zato komu lahko kaj zgodilo.' Ko mi je bilo enajst let, sva z mamo ugotovili, da sem že zadosti stara, da se lahko lotim peke kruha. Trudila sem se po najboljših močeh, žal mi prvič ni dobro uspelo. Ko sem ga porinila v peč, ga nisem znala stresti z loparja, pa se je testo podaljšalo. Mama se je prijela za glavo, kruh je bil za povrh še ves od pepela. Vseeno me je čez čas, ko je pošteno zajela sapo, potolažila, češ bo pa naslednjič bolje.«


Ljubezen so starši pokazali na različne načine

Največja nagrada otroku je bila, če so mu dovolili, da je zjutraj malo dlje poležal. Na kmetih je bila navada, da se je zgodaj vstajalo. Lenoba, v to kategorijo se je štelo tudi jutranje poležavanje, je bila eden glavnih grehov, ki se ga je bilo treba tudi spovedati. Kakšne očitne nežnosti, kot so objemi, poljubi, božanje in podobno nekdaj niso bile v navadi. Prav tako so bili starši bolj skopi v besednem izražanju čustev. Velika večina pripovedovalcev je priznala, da od staršev besed, kot so rad te imam in podobno, niso nikoli slišali. Otrokom so na vse načine vcepljali v glavo deset zapovedi, in če niso hoteli, da bi pela palica, so se jih morali držati.

Sabina: »Bila sem bolj bolehen otrok, saj sem še kot dojenček prebolela najprej ošpice, takoj nato še pljučnico. Ležala sem v kamri pri babici, ki je vso noč kašljala in pljuvala na tla. Če sem se premaknila, je poklicala mamo in se zadrla nanjo, a tega hudiča še ne boste odnesli proč od mene. Niti zajokati si nisem upala. Bilo mi je tri ali štiri leta, mama je bila že spet noseča in danes vem, da ni imela časa še zame. Velikokrat sem sanjarila, da ji sedim na kolenih, toda to se ni nikoli zgodilo. Še ko je umirala, se mi je kar uprlo, ko sem jo prijela za roko, saj nisem bila nikoli vajena, da bi se dotikali.«

Marjana: »Moj oče me je imel zelo rad. Doma je gojil golobe in zanje sem hodila v trgovino po riž. Zase nisem smela nikoli nič kupiti, toda ko je bil sejem, mi je dal dva dinarja. Za to sem kupila flaško iz cukra, v kateri je bila sladkana voda.«

Lepe spomine na sejem ima tudi Jože. Sejmišče je bilo v Žireh na mestu, kjer danes stoji osnovna šola. V glavnem so prodajali živino, našel pa se je tudi štant za obleke, predpasnike, rute in kakšno drobnarijo. Jožetu je oče kupil ojštrže. Bil jih je zelo vesel, saj so mu bile hlače, ki jih je dedoval od starejšega, malo bolj obilnega brata, zmeraj preširoke in so mu lezle dol. V navalu veselja je očeta prijel za roko, ta mu jo je stisnil in tako sta se držala še nekaj časa. To se ni nikoli več ponovilo, toda Jože ve, da mu je oče na ta način pokazal svojo ljubezen.

Silva: »Pri nas smo bili zelo revni. Imela sem še tri sestre in pet bratov. Oče je bil dvakrat oženjen, zato nekaterih od tistih, ki so že šli služit, nisem niti poznala. Vse moje prijateljice so že imele punčke. Nekaterim so jih kupili v trgovini, le jaz sem bila brez nje. V večjo škatlo sem dala eno fliko in pod njo položila poleno, ki je nadomeščalo punčko. Ko je mama videla, kako zares se igram s tistim polenom in mu pojem pesmice, se je brez besed obrnila in šla stran. Ob Miklavžu sem dobila zaresno punčko. Ne vem, kako je mama zbrala denar zanjo. Takrat sem bila strašno vesela, pozneje, ko sem se začela zavedati njene žrtve, sem ji bila tudi iz vsega srca hvaležna za dobroto …«

Neža: »Moja mama je bila strastna kofetarica. Vsak dopoldan si je skuhala kavo, če le ni bilo kakšnih nujnih del na travniku ali njivi. Potem se je usedla in še vročo glasno srebala. Zmeraj je pila zelo sladko kavo. Oče ji je to očital, toda ona je bila trmasta in se mu ni pustila. Ko jo je popila, mi je dovolila, da sem polizala skodelico. Ker sem bila najmlajša, so mi bratje in sestre zato govorili scrtanka – poscanka.«

Marija: »Ob Sori so bili veliki kupi peska, s katerim so posipavali ceste. Ob nedeljah so mi dovolili, da sem se šla s prijateljicami kopat. Ko smo prišle iz vode, smo se ulegle na pesek in se sončile. Enkrat smo šle gledat vojake, ki so stali v gruči in nekaj stavili. Eden izmed njih se je takoj nato oblečen pognal v vodo in za ta podvig dobil toliko denarja, da si je doma lahko kupil nevesto. Mama mi je sama naredila kopalke iz enega kosa blaga, da sem bila med prijateljicami najlepše oblečena.«

Še ena druga zgodba: »Iz bližnje gostilne smo stari mami nosili mlečni kruh. Kadar je bila noč, sem se bala iti sama od hiše. Mama je stala na pragu, in ko sem gledala nazaj, sem se počutila varno in ni me več bilo strah teme.«

Martina (1910): »Ko sem bila stara dve leti, so me posadili na čelešnik in mi obuli prve čeveljčke. Starši so si želeli fanta, toda tudi mene so bili veseli, zato so me zelo crkljali. Večkrat so me pestovali, včasih kupili sladkarije. Imela sem tudi žogo, s katero sem se sama igrala. Včasih sem smuknila na drugo stran mostu k sosedu, kjer smo žogo metali v zid. Oče je imel doma gramofon. Pri nas so se zbirali mladi fantje in dekleta in so plesali. Mene je oče vzel v naročje in se zavrtel z menoj.«

Janko: »Ko mi je bilo devet let, sem hodil v trgovino k Lustiku, in v izložbi občudoval igrače. Najbolj mi je bil všeč lesen boben in srčno sem si želel, da bi za mojo željo izvedel tudi sv. Miklavž. Včasih sem s seboj povabil prijatelja. Nekoč sem prišel domov po angelčaščenju. Bilo je le kakšen teden pred Miklavžem. Mama je bila zelo jezna. Zagrozila mi je, da mu bo vse zatožila. To me je zelo potrlo, še bolj pa, da sem moral ves teden za kazen hoditi k mrzlemu potoku prat plenice. Boben mi je Miklavž vseeno prinesel …«

Marjan: »Naši starši so bili zelo strogi, še bolj kot njih smo se šonirali strica. Moja dolžnost je bila, da sem s krtačo čistil teleta, v štali sem nastlal živini, pometal sem po veži in peljal živino k potoku. Pozimi sem nosil drva v kuhinjo, koruzo robkal, fižol luščil in pomagal mlatiti s cepcem. Zelo sem bil vesel, ko nam je stric po pošti posla fige in marmelado, ki jo je naredil iz grozdja. Ker sem bil priden, mi jo je mama namazala na kruh. Najhuje nam je bilo, ko smo morali zvečer moliti rožni venec. Ni se smelo prav nič vstajati ali premikati. Velikokrat smo poskušali goljufati, toda oče nas je pri tem ujel ter nam že med samo molitvijo navil ušesa. Bogvaruj, da bi kdo poskušal zadremati! Če smo bili pridni, nam je po končani molitvi stric pripovedoval zgodbice ali nas je učil novih molitvic. Zelo radi smo ga poslušali, saj nam je buril domišljijo.«

Justin: »Pri nas je bila mama veliko bolj stroga kot oče. Vpričo nas ga je kregala in zmerjala, če ji ni bilo kaj prav. Bila je tudi večja od njega. Otroci smo morali že zgodaj začeti delati. Imeli smo različna opravila, odvisno od tega, koliko smo bili stari. Najraje sem hodil kosit travo za živino. Skrbel sem tudi za konja, ki je bil že star in pohleven. Ob nedeljah po maši nam je dovolila, da smo se igrali. Najraje smo se šli fucat. Če je ni bilo blizu, smo lezli po kozolcu in iskali jajca. Z nami, ta domačimi, so bili tudi drugi fantje iz vasi. Deklet nismo nikoli sprejeli v svojo družbo. Najlepše je bilo pozimi, ko so starši in sosedje kvartopirili, ženske so zraven še opravljale, mi smo vlekli na ušesa, dokler ni bilo to preveč očitno. Starejši so takoj utihnili, ko je kdo namignil, da je preveč oblačno. To je pomenilo, da se zraven otrok vsega ne sme govoriti.«

Jožefa: »Zmeraj me je bolelo, ker je imela mama brata raje kot mene. Vse so mu dovolili: od tega, da se je vlačil po veselicah, kvartopiril in vodil dekleta v hišo. Mama je bila prav zaljubljena vanj. Vsako soboto, kar pomnim, sem bila odgovorna za glancanje čevljev. Svetiti so se morali tako, da ko si jih obrnil proti soncu, se so morali žarki ujeti v usnju. Tisto soboto mi je že ves dan tekla iz nosu kri. Ulila se mi je tudi v trenutku, ko sem imela v roki bratov škorenj. Ko je videl madeže, ki niso hoteli iti stran, me je porinil na tla in me brcnil. Pri tem me je ranil med nogami, da mi je tekla kri, čeprav sem bila še otrok. Mama mu ni rekla niti besede, le za ušesa me je, češ kaj se tako butasto obnašam …«

Vanek: »Še dve leti nisem imel, ko so me odnesli v bolnišnico. To je bil za mene velik šok, saj sem bil na mamo zelo navezan in sem ji zameril, ker me je dala od sebe. Ves mesec me ni prišla obiskat. Še potem, ko sem bil spet doma, se nisem mogel znebiti strahu, da jo spet izgubim. Držal sem se je za krilo, kamorkoli sva šla. Ko sem začel hoditi v šolo, sem se tako jokal, da je učiteljica poslala enega iz višjih razredov po mamo, da me je prišla iskat in me odpeljala domov.«

Lidija: »Naša mama nas je imela po svoje rada. Ne pomnim, da bi koga udarila ali kako drugače kaznovala. Jaz sem bila zelo pridna, nikoli nisem jokala, menda sem samo spala in čakala nanjo tam, kamor so me posadili. Brat je bil drugačen. Kot bi imel sršene v riti. Babica se je spomnila, da bi ga lahko v času, ko so bili v hlevu ali na polju, dali na varno v čeber, v katerem smo jeseni kisali zelje. Žal je bil zelo osek, bratove noge pa so bile dolge. Počasi, ne da bi vedeli kdaj, so se prilagodile na okroglo notranjost v čebru, in ko so ga postavili na tla, so bile nogice še zmeraj na o. Shodil je šele pri petih letih, a je za vse življenje ostal invalid, kajti kosti so se mu v času rasti zaradi ždenja v čebru popolnoma deformirale.«


Oh, ta šola

Šola je imela nekdaj drugačen pomen kot danes. Redki starši so se za svoje otroke brigali do te mere, da so spremljali njihovo delo v šoli in pozneje doma. Vendar si po drugi strani upam reči, da jih je bilo kar nekaj, ki so vedeli, kako pomembna je izobrazba.

Več mladih deklet se je šolalo tudi na meščanskih šolah, najprej v Škofji Loki in potem še v Ljubljani. K uršulinkam v Škofjo Loko so dekleta odhajala z dvanajstimi leti. Vse, ki so okusile to šolo, imajo nanjo lepe spomine, saj trdijo, da jih še zdaleč niso vzgajali za samostan, temveč za življenje. Hodile so na sprehode, na gledališke prireditve, veliko so brale, se učile ročnih del in risanja. Med učitelji je zaslediti tudi znana imena, na primer Miho Maleša, ki je učil risanje.

Spomini na osnovno šolo so prav tako popestreni z najrazličnejšimi dogodki. Pozimi so se tam ogreli, učiteljica jim je posušila obleko in jim kdaj pa kdaj skuhala tudi čaj. Govorili so lahko edinole tedaj, ko so bili vprašani. Drugače so morali sedeti pri miru, z rokami na hrbtu, v pokončni drži. Ko je prišel učitelj v razred, so morali vstati in pozdraviti. Takrat so še pisali s peresniki, ki so jih pomakali v tintnike. Kdo med nami se ne spominja lesenih puščic, ki so bile kdaj pa kdaj tudi okrašene! Prepričana sem, da jih marsikdo od starih staršev še hrani na podstrešju.

Veliko staršev je celo prosilo učitelja, naj njihovega otroka tudi udari, ker drugače ne bo nič iz njega. O kakšnih roditeljskih sestankih, vsaj pred vojno, ni nič znanega, po vojni pa so že postali sestavni del šolskega življenja.

In kako se svojih šolskih dni spominjajo nekateri sogovorniki?

Ivan: »Med potjo v šolo sem bil po navadi sam. Včasih sem se peljal s kolesom. Takrat se mi je pridružil sošolec. Da je šlo hitreje, sva tancala vsak na svojem pedalu in se poganjala naprej. Pozimi, ko je bila zgodaj tema, sem vso pot pel in tako preganjal strah. Nekoč, ko je prišel škof birmat, me je vprašal, če znam kakšno pesmico. Pokimal sem in mu jo zapel:

… Sinoči sem bil na Viču,

na Viču pri dekliču,

če človek smolo ima,

vrag miru mu ne da.

V sobo sem priplazil,

prav lepo jo pozdravu,

ona pa rekla je,

fantič poljubi me.

Škof je bil malo zgrožen, potem me je vseeno vprašal, kdo me je tega naučil. Po pravici sem mu povedal, da sestra.

Naša mama je bila pod vplivom strica, zato nam je veliko brala. Najraje Katekizem, ki smo se ga morali učiti na pamet, potem nas je spraševala.«

Dorica: »Ko sem bila majhna, sem hodila z mamo v Ljubljano, kjer je pomagala pri neki družini. Tam sem dobila porcelanasto punčko, ki sem ji dala ime Žarka. Z njo sem se igrala vse do šole. Ko sem prišla domov, mi je mama rekla, da imam v kahli za jest, potem pa me je takoj napodila v klekljarsko šolo. Tam sem najprej pobirala bucike, navijala sukanec z motovila, šele nato sem začela izdelovati prve izdelke. Obiskovala sem jo do štirinajstega leta. Ob nedeljah nismo mislili ne na šolo ne na kaj drugega. K meni so prišle prijateljice, s katerimi smo se potem igrale v Taboru. Plezale smo po živi meji, trgale liste in se delale, kot da s palčkami tkemo blago. Če nas je pičilo, smo se lovile okoli hiš. Ko je odbila ura, sem morala biti doma, kajti treba je bilo iti k popoldanskim litanijam.«

Vlasta: »Pred poukom smo morali iti še k jutranji maši, k zornicam. Vstajali smo že pred zoro. Na ta način so nas, otroke, učili delovnih navad. Zelo rada sem imela učiteljico, ki se je pisala Pelhan. Pri njej smo se igrali številne igrice. Nekoč smo se oblekli v angelčke. Učiteljica nam je posodila svojo lisico, ki jo je imela pozimi ogrnjeno okoli vratu. Takšne fine dame smo šle zanjo po pismo na pošto. Zdelo se nam je, da so nas na cesti vsi občudovali. Ko mi je umrl oče, sem najprej tekla pred šolo in spraševala otroke, če bodo šli ata kropit …«

Pepca: »Ko smo hodile v ponavljalno šolo, smo se dekleta rada hihitala. Nekoč je ena prdnila, druge smo se ji smejale. Učitelj Hribernik je vprašal, zakaj. Med smehom, ki smo ga krotile z dlanmi, smo mu povedale, da je ena neprijeten duh izpustila. Nekatere učiteljice so bile tudi sitne. Ko sem nekoč stala na klopi, me je zalotila učiteljica. Šla je po vse otroke, da so potem gledali, kako neprimerno se obnašam …«

Roza: »Pri nas doma ni bilo nikomur nič mar, ali obiskujemo pouk ali ne. Mama je morala garati, oče nas je le grdo gledal. Če je bil zraven, si niti piskniti nismo upali. Le takrat, ko ga ni bilo, smo se razgovorili. Nekoč je stopil v sobo, ko smo se ravno smejali, in dejal: 'A zdaj, hudiči sakramenski, se pa lahko smejete in govorite!?' Še to povem, da mi je bilo petnajst let, ko sem šla že delat, na uro pa še nisem poznala. O tem, koliko kažejo kazalci, sem se naučila med delom za trakom …«

Marija se šolskih dni ne spominja rada, saj ji je učenje šlo bolj slabo v glavo. Zaradi tega, ker so jo doma nenehno naganjali k delu, je večkrat tudi ponavljala razred. Rečeno po domače: je zaostala.

»Ko je bila pri Sokolih telovadba, sem od doma kar ušla. Imele smo proste vaje in akademijo. Spominjam se dresa iz rjave kantenine z rdečo obrobo, trakom in čepico. Tudi po vojni sem bila nad telovadbo še zmeraj navdušena. Ko smo se dekleta vračala domov, smo marsikakšno ušpičile: na okna smo trkale v gostilni pri Maticu, kegljačem smo spuščale ventilčke na kolesih in se nato skrile za prvi vogal. Moje učiteljice telovadbe so bile Natalija, Zinka Kendova in Julka Mrovcova. Najbolj se spominjam nastopa ob prvem decembru. Ta dan se je proslavljalo ujedinjenje SHS. Iz časov po vojni mi je najbolj ostala v spominu akademija, na kateri smo telovadili ob pesmi Buči, buči morje Adrijansko. Nastope smo imeli tudi v Ljubljani in Kopru. Vozili smo se z avtobusom, šofer je bil Poljanšek. Po vojni smo enkrat potovali tudi v Beograd, kjer smo nastopali v narodnih nošah.«

Anica: »Stanovali smo pri daljnih sorodnikih, prostore smo imeli pod streho, kjer je bilo poleti neznansko vroče, pozimi pa je silil sneg skozi strešno opeko. Bili smo revni in velikokrat smo ta spodnje opazovali, ko so sedeli za mizo in jedli. Ali pa smo se posedli po stopnicah in požirali slino. Nikoli nas niso povabili, naj se jim pridružimo. Da bi se kratkočasili, smo polagali kovance drugega zraven drugega in se tako učili šteti. Doma sem bila zelo mirna, v šoli sem rada nagajala. Nekoč sva se z neko sošolko prerivali in sem padla v graben. Po pouku sem bila zato vsak dan zaprta. Spet drugič sva šli v kino. Ko je učiteljica naslednji dan pri pouku vprašala, kdo je tam bil, sem vstala in priznala. Zato sem bila spet dve uri zaprta. Nekoč je prišla pome mama in vse njene prijateljice so jo spraševale, če je bilo to res. Mama je bila ponosna ženska, ni mi dovolila, da bi se za tak neumen prekršek učiteljici opravičila. V kino pa vseeno nisem več smela iti.«

Janko: »Pri nas se je zelo veliko bralo. Takrat je bilo v Žireh več knjižnic: Sokolska, Prosvetna, šolska, knjižnica Marijine družbe. V nedeljo je šla vsa družina po nove knjige in potem smo zvečer pred spanjem brali. Starša sta na branje veliko dala. Mama je imela navado, da je že kmalu po začetku pogledala, kakšen je konec, da ni bila preveč nestrpna. Nekoč smo se med seboj skušali, kdo bo vrgel dlje sneženo kepo. Zletela je čez streho ravno učiteljici na glavo. Drugi dan nas je vse zaslišala.«

Janko nadaljuje: »Moja mama je pred poroko služila v Ljubljani in je imela vseskozi bolj fine navade. Ko je ugotovila, da pišem z levo roko, se je zgrozila in me začela na vse načine odvajati od tega hudičevega poslanstva. Bila je prepričana, da me je obsedel vrag, ker je brala v Svetem pismu, da so na levi strani zmeraj same slabe stvari ali pa razbojniki. Roko mi je povijala, privezovala za hrbet in me lasala, če je videla, da sem se pregrešil. V šoli me je učiteljica po prstih ali me je poslala v kot, če sem pisal z levo. Nekoč me je to tako razjezilo, da sem iz žepa potegnil fračo in ji poslal metek v hrbet. Vsak dan sem moral stokrat napisati, da me bo Bog kaznoval, ker sem hudoben. Mama se je doma razjokala nad menoj, saj se je štela za malo boljšo, ki se ji ne more zgoditi, da bi bil otrok v šoli kaznovan. Njen obtožujoči pogled mi je še dolgo govoril, da sem se ji izneveril.«

Peter: »Nam, hribovskim, ni bilo treba hoditi v šolo vsak dan. To se nam je zdelo več kot nalašč, zlasti pozimi, ker smo se lahko greli na peči in se igrali. Imeli smo Črnega Petra, ki nam ga je prinesel sv. Miklavž. Ko sem nekoč učiteljici nacepil drva, mi je dala za lon kos kruha z ocvirki in vetrnico. Zelo sem bil ponosen nanjo. Dokler je bila ta učiteljica v Žireh, sem hodil v šolo tudi pozimi, potem sem to navado opustil.«

Janko: »Naš oče je bil zelo šparoven. Tudi nas, otroke, je navajal, da smo varčevali. Največja kazen je bila, če smo morali hranilnik sprazniti zaradi kakšnih neumnosti, ki smo jih sami ušpičili. Spominjam se, da smo se enkrat skušali, čigava prdela bolj prdi (prdele so bile piščalke). Pri tem smo se prerivali in po nesreči razbili kletno okno. Učitelj je poklical očeta v šolo. Nič se ni jezil, kar je bilo zame še huje. Stal mi je za hrbtom, ko sem moral odpreti hranilnik in odšteti svoj delež za novo šipo. Jokal sem se, ko sem denar nesel v šolo. Toda to še ni bilo dovolj. Učitelju sem se moral tudi opravičiti. Ker sem prvič naredil bolj potiho, sem moral ponavljati, dokler me učitelj ni slišal.«

Marjan: »Naš oče je prav tako pazil na vsak dinar, čeprav se je štelo, da smo bili bolj premožni. Vsakega koščka papirja je bilo škoda: namesto da bi ga vrgli stran, smo se nanj učili pisat.«

Štefka: »Zelo rada bi študirala za učiteljico. Takoj po vojni so bile sanje omogočene le tistim, ki so bile pravega prepričanja. Pri nas smo hodili k maši, in to je bil moj edini zločin. Vseeno sem poprosila svojo razredničarko, da mi napiše priporočilo. Na skrivaj sem pismo odprla in se zgrozila, ko me je, čeprav sem bila odlična učenka, očrnila, in to samo zato, ker sem bila verna. Ustrašila sem se in šla raje delat v Alpino kot navadna šteparca.«

Vinko: »Mene je učila Brigita Avguštinova, dobra je bila kot kruh. Bil sem hribovski, zato so me dolinci zviška gledali. Velikokrat sem bil bolj slabo oblečen. Spominjam se, da mi je z edine naramnice odletel poslednji gumb. Pojdi z menoj, je rekla, in mi ga je v zbornici prišila nazaj. Bila je edina učiteljica, ki smo jo videvali pri maši. K obhajilu je prišla skozi zakristijo, toda vsi smo vedeli, da tudi tega ne bi smela. Otroci smo trepetali zanjo in se bali, kdaj jo bodo prišli iskat miličniki in jo odpeljali s seboj. Moja mama je zmeraj govorila, da jo občuduje, ker je tako korajžna.«

Viktor: »Med vojno so našo šolo na Vrsniku zažgali, zato smo imeli pouk pri Birtu in Kafurju.

Nekateri fantje so med potjo pobirali mine. Italijani so nas odpeljali na zaslišanje in nas podkupovali s čokolado, da bi jih izdali.

Med vojno se je marsikaj dobilo: tudi žoge, ki smo jih bili otroci zelo veseli. Po vojni je učiteljica imela eno, ki pa jo je skrbno skrivala, da je ne bi prebodli. Ko smo bili večji, smo obiskovali šolo v Žireh. V dolino smo se spustili po Dragah. Najbolj zabavno je bilo pozimi, ko smo si pripeli smučke in je šlo hitreje. V žepu smo imeli le kakšno jabolko in kos kruha za malico. Nazaj je šlo teže: na eni rami smučke, na drugi torba. S pomladjo smo začeli hoditi bosi. Včasih smo naleteli na kakšnega gada, toda bili smo preveč otročji, da bi se zavedali nevarnosti. Verouk smo imeli v Ledinah. Mama mi je zmeraj zabičala, da ne smem početi neumnosti. Težko je bilo držati obljubo. Na poti do tja je bila češnja, ki je kar vabila k rabutanju. Tri ženske, ki so jo imele v lasti, so me nekoč ujele: ena me je tepla, dve sta me pa držali.«

Za Viktorja je bila usodna piščalka, ki mu jo je oče prinesel iz ujetništva. Najprej sploh ni vedel, da iz nje lahko izvablja glasove. Kar sam od sebe je stopil k gospodu Erjavcu, ki je zastonj poučeval glasbo, in ga vprašal, če bi ga vzel v uk.

»Ko sem ob šestih odšel od doma, mi je mama skuhala žgance, ob poldnevih mi je snažilka v šoli pogrela mleko, ob dveh sem že imel na urniku glasbeno teorijo, ob šestih pa vaje pri pihalni godbi. Domov sem se vračal v temi in včasih me je bilo strah, saj je bilo treba iti v Dragi mimo smreke in križa, kjer naj bi se nekoč poslavljali od pokojnikov, preden so jih odpeljali v Žiri na pokopališče. Ko sem prvič sodeloval s pihalno godbo pri igranju budnice, sem vstal že ob treh. V Moretovem kozolcu sem svetilko skril pod tram. Vso pot v dolino me je po nogah tolkel ruzak, v katerem je bila trobenta, podedovana še iz partizanščine …«

Jože: »Prvi razred sem obiskoval še v gasilskem domu, kjer je bila nastanjena šola. Za malico smo dobili trumanova jajca in mleko. Torba je bila narejena iz starega in na več mestih obrabljenega blaga. V razredu sem hitro opazil, da je bil le še en sošolec bolj bedno opremljen od mene, saj je zvezke prinesel kar v roki. Do četrtega mi je še kar šlo, potem sem dvakrat padel. Učitelji so nas večkrat kaznovali. Moja naloga je bila, da učitelju odpiram vrata. Ko sem šel nekoč na stranišče in nisem bil pravočasno nazaj, sem jih zato dobil okoli ušes. Velikokrat smo se otroci, ki smo bili doma na različnih koncih vasi, stepli med seboj. Imeli smo borbe s puščicami, ki so imele na koncu šila. V nedeljo smo šli obvezno k maši. Bil sem ministrant pri župniku, ki se je pisal Starman. Vstajal sem že ob petih, le malo sem se ogrel pri električni pečici, ki jo je imel župnik pri sebi, med mašo. Kot mi je znano, je to bila tudi prva tovrstna pečica v Žireh. Do nas, otrok, je bil zelo grob, velikokrat pa smo ga slišali, ko je pripovedoval smešnice.«

Sogovorniki so pomnili zgodbe o učitelju petja, ki je stanoval pri družini z desetimi otroki. Ob večerih je rad posedal ob harmoniju in igral. Ko ni bilo nikogar doma, so se harmonija lotili domači otroci. Ker niso našli ključa, so gonili le meh, dokler ni počil. Seveda so se zelo prestrašili in se kot miške zavlekli na peč, kjer so počakali na starše. Oče je takoj ugotovil, da je nekaj narobe. Šele prihod učitelja je pojasnil, kaj se je v resnici zgodilo. Oče se je postavil na sredo hiše, učitelj mu je podajal otroke s peči in vsi, brez razlike, so bili tisti dan tepeni …

Tudi na Justinovo učiteljico so ohranili lepe spomine. Povedali so mi, da se je rada šminkala in da nikoli ni hotela izdati, koliko je v resnici stara.

Marija je zelo rada obiskovala medvojno nemško šolo. Učiteljica je bila nadvse prijazna. Ni znala niti besedice slovensko. Marija je bila odlična učenka, zato jo je imela za prevajalko. Skupaj sta hodili po razredih, Marija pa je učencem prevajala v slovenščino.

»Velikokrat nam je prinesla piškote. Naučila nas je pisati, brati in računati, vse po nemško. Kar nekaj fantov se ni hotelo učiti, pa ne zato, ker bi bili politično opredeljeni, temveč zato, ker se jim preprosto ni dalo. Po vojni so seveda govorili drugače …«

Na nemško učiteljico ima lepe spomine tudi Jožefa: »Nekoč sem jo videla jokati in takrat se mi je zasmilila.«

Čeprav je imela Jožefa že 92 let, ko mi je odprla knjigo spominov, se je še zmeraj dobro spomnila, kako je bila oblečena, ko je šla prvič v šolo: »Imela sem porhantovo rožasto obleko, prvi razred sem obiskovala pri Mrovcu. To je bila kmetija tik ob cesti; pozneje so v šolskih prostorih odprli frizerski salon. Učiteljica nas je pogosto povabila na štruklje, saj je bila v hiši tudi pekarija. Med odmorom smo se lovili in se šli gnilo jajce. Nekateri so že prvi dan tako noreli, da so jih morali dobiti po prstih. Posebno eden je bil ves vražji. Velikokrat je zaostal, učiti se ni hotel, nihče se ni brigal zanj. S še dvema drugima so me nekoč počakali na poti iz šole, me zagrabili in me odvlekli k vodi. Tam so mi potegnili dol hlače in me gledali, kakšna sem. Bilo me je tako sram, da ves teden nisem šla v šolo. Skrila sem se na domačem seniku in čakala, da je odbilo poldne. Tudi pozneje, ko je ta sošolec ostarel in postal betežen, je bil gavnar. Ni mi bilo prijetno pri duši, če sem ga srečala. On je na prigodo že zdavnaj pozabil, jaz ne morem …«

Milan: »Naš oče je bil doma iz šuštarske družine. Želel je, da bi imeli njegovi otroci več možnosti v življenju, kot jih je imel sam. Pošiljal nas je v šole tako v Škofjo Loko kot tudi v Šentvid. Nikoli ni godrnjal, ko je bilo treba kupiti nove zvezke in knjige. Pri učenju smo se morali sami znajti. Sestra, na primer, celo jesti ni smela, dokler ni naredila naloge. Ko smo šli naprej v šole, smo med šolskim letom prihajali domov le dvakrat ali trikrat. Vsa pisma, ki smo jih napisali staršem, so v šoli prebrali. Moj brat je imel enico iz francoščine, in to samo zato, ker ga je bolj zanimalo, kako je s kravo v domačem hlevu kot pa kaj drugega. Zato so učitelji rekli očetu, naj premisli, če je še pametno, da še naprej drgne šolske klopi.«

Ob koncu vsakega šolskega leta so meščanske šole izdale posebno letno poročilo, v katerem je bil predstavljen celoten učiteljski zbor, učbeniki, objavili so celo naslove spisov, predstavili so izlete, vzgojno delo, dijaška društva, učila, poročilo o zdravstvenem stanju in rede učencev.


Če boš ti mene, te bom jaz tudi …

Otroci si že včasih niso bili radi dolžni med seboj. Če je kdo dobil batine, jih je moral tudi vrniti. To sta mu narekovala čast in ponos. Zato je bilo fantovskih dvobojev veliko več kot danes. Prav tako so se stvari pravično razdelile znotraj družine. Otroci so takoj začutili, če je kdo dobil več. Starši so bili večinoma pametni in so otroke vpregli v delo, da jim niso šle po glavi take ali drugačne neumnosti.

Največ razlik znotraj družine je nastajalo tam, kjer so bili sinovi bolj gor vzeti kot hčerke. Dekleta so držali na špagi in jim je bilo manj stvari dovoljenih kot fantom. Veliko sogovornic je potožilo, da se je staršem zdelo neumno, da bi hodile v šolo, bili so mišljenja, da baba ne sme biti preveč pametna, ko se omoži.

O nečistovanju, na primer, se ni veliko govorilo (ali skoraj nič).

Marija: »Ko so se odrasli napili, so večkrat govorili grde stvari. Tako je imel sosed navado, da je pripovedoval umazane smešnice. Eno sem si še do danes zapomnila. Gre pa takole: Kdaj je baba najbolj penasta med nogami? Odgovor je bil, ko molze. Vsi so se mu smejali, še mi, otroci. Toda nihče od nas otrok ni vedel, za kaj točno gre.«

Marijinemu bratu ni bilo treba kaj prida delati. Veljal je za naslednika, in kadar se mu je zahotelo, je lahko šel igrat nogomet. Tudi čez dan. Mama mu ni nikoli rekla niti besedice. Nekoč ji je Miklavž prinesel žogo. Toda le redkokdaj se je igrala z njo, ker je morala biti za gospodinjo.

Marica: »Moja mama je bila slaba kuharica. Nič ni znala. Zato je bila vesela, če sem skuhala jaz. Bilo mi je deset let, ko sem že izrezovala iz Domoljuba recepte. Očetu je bila najbolj všeč fižolova juha. Naokoli se je hvalil, da tako dobre, kot je bila moja, še ni jedel. Makarone smo prvič kuhali, ko so prišli Nemci. Kadar sem bila pridna, mi je mama dala dve kroni, da sem si na sejmu kupila špeguček.«

Terezija po pravici pove, da je rada jezikala. Posebno so ji šli v nos sosedovi fantje, ki so mislili, kaj so.

»Ko je bil pust, smo se vsi našemili. Potem smo hodili od hiše do hiše. Včasih smo dobili suhe krhlje, kos kruha ali jabolko. Sosedovi trije so me počakali za vogalom, me odvlekli za kozolec, in medtem ko me je eden držal, me je drugi s šibo tolkel po nogah in po riti. Ker so mi raztrgali obleko, sem jih doma dobila še od mame …«

Nekateri fantje so rasli skupaj z dekleti. Tako so se igrali tudi z njihovimi igračami. Seveda so ob njihovi uporabi razmišljali bolj po moško. Eden mojih sogovornikov je odnesel sestrin štedilnik – igračo na štalo, v majhno kurišče natlačil slamice in potem zakuril … Začelo je goreti še kje drugje, ne le tam, kjer bi moralo. Le pazljivemu sosedu, ki je z bližnjega balinišča videl dim, se je lahko zahvalil, da ni kozolec pogorel do tal …

Včasih otrok niso tako pomerkali kot danes. Zato je bila največja dota, če so se prebili skozi življenje brez večjih poškodb.

Ludvik: »Oče je od nekod privlekel gugalnik, ki pa ga je bilo treba še sestaviti. Toda mama se je temu odločno uprla, ker je slišala, da je prav takšen nekemu otroku odščipnil prst. Oče je bil sprva jezen zaradi ženine črnogledosti, toda stola, resnici na ljubo, ni nikoli uporabil.«

Starejše sestre so morale paziti na mlajše brate in sestre. Zato se same niso mogle igrati in so se čutile prikrajšane.

Ana: »Bilo mi je komaj šest let, toda kar sem dobro shodila, sem bila doma za pestrno. Če sem mamo prosila za kakšno prosto uro, recimo za obisk sošolke, me je ostro zavrnila, da imam dovolj dela doma in mi naj ne gredo po glavi same neumnosti. Toda nekoč je bila želja močnejša od dolžnosti. Brata sem pustila pod hruško, da se je igral z bučami. Ne vem, kako mu je uspelo, da se je po vseh štirih splazil do gnoja in padel v gnojnico. Bil je že v nezavesti, ko ga je slučajno našel oče in potegnil ven. Tako sem bila tepena, da sem imela ves mesec klobase po rokah in nogah. Prav s tem bratom sva si bila pozneje najbolj blizu, najini hiši stojita danes druga zraven druge in še zmeraj, ko je kaj narobe z njegovim zdravjem, se počutim krivo. Pa je od tistega dogodka že več kot petinšestdeset let …«

Včasih jedilnega pribora niso pomivali, kot počnemo danes. Vsak je imel žlico zataknjeno pod mizo in po jedi jo je samo obrisal ob hlače ali krilo. Marsikje so otroci sedeli po dva na enem stolu. Ker je bilo žlic premalo, je moral eden počakati, da je drug pojedel. Pri tem je bilo veliko vroče krvi, ki je tudi starši niso mogli zlepa umiriti. Zato ni bilo čudno, če je kdo namesto kosila klečal v kotu.

Otroci so se grobosti in nasilja učili od odraslih. Tako sem slišala marsikatero zgodbo o pretepih med očeti in sinovi ali o nasilju med sosedi.

Ana: »Moj oče se je dvakrat oženil. Rodila sem se, ko so bili prvi otroci že odrasli in so že šli služit. Živo se spominjam, kako je polbrat prišel nekoč domov, odvlekel očeta pred hlevska vrata in mu zagrozil, da ga bo ubil, če mu ne prepiše dela travnika. Z njim je bila tudi njegova žena, ki je imela v roki rovnico, s katero je očeta vsake toliko časa butnila v trebuh. Oče je jokal kot otrok od jeze in bolečin. Z mamo sva stali ob strani in prav tako jokali.«

Peter: »Pri nas smo imeli psičko, ki sem jo imel zelo rad. Ko je imela mlade, jih je oče odnesel na gnoj in pobil z vilami. In to pred mojimi očmi. Bilo je grozno, saj sem imel živali zelo rad. Enako je naredil z mladimi mački. Edinole lastovičjega gnezda se ni nikoli dotikal. Vedno je govoril, da lastovice prinašalo k hiši mir in srečo.«

Peter mi je še povedal, da so se drugače zelo dobro razumeli, da se tudi otroci niso prepirali med seboj.

»Le enkrat me je sestra zlasala,« se je ob spominu na tisti dogodek od srca zasmejal. »Zaljubil sem se v sošolko, ki je imela dolge skravžljane lase. Zdela se mi je lepa kot angel. Nisem vedel, kako bi se ji približal. Nekoč sem sestri izmaknil robček, tak, rdeč, ki je bil obrobljen z belimi srčki. Ko je sestra to opazila, me je zlasala in me zatožila mami. Ta se je prijela za glavo in rekla: 'Že sedaj krade, kaj bo šele, ko bo zrasel.' Toda to sploh ni bila kraja! Jaz sem jo imenoval prva ljubezen!«

Večkrat kot ne so se otroci stepli tudi na poti od nedeljske maše. Posebno tisti, ki so morali hoditi peš na Svete Tri Kralje na Gore, v Ledine ali kam drugam.

Dečki so bili napravljeni v mornarske obleke s kapucami in obuti v bele čeveljčke. Doma so jih dobili po riti, če so se umazali.

Filip: »Maše so bile veliko daljše kot dandanašnji. Seveda smo se otroci dolgočasili, svojo sitnobo pa smo stresali še potem, ko smo se vračali proti domu. Lepih oblek nismo bili vajeni, saj smo se čez teden podili naokoli v vseh mogočih cunjah. Dekleta smo vlekli za lase, fantje pa smo imeli pri sebi nožičke, s katerimi smo se zbadali. Nekoč sem doma izmaknil bratovega, na katerega sem bil še posebej ponosen. Ko sem ga pokazal prijatelju, ga je ta hotel obdržati za nekaj dni. Ustrašil sem se, kaj bo na to rekel brat. Zahteval sem ga nazaj. Ker sem bil bolj šibak, me je hitro vrgel na tla in obrcal. Moja nedeljska obleka je bila umazana in raztrgana. Stara mama me je za silo spravila v red, mama me je natepla, brat pa je, na moje zadovoljstvo, kar sam obračunal s prijateljem.«

Prav tako so se otroci včasih igrali zdravnike – podobno, kot počnejo še dandanašnji. Neki ravbarji – tako so radi rekli porednežem – so slekli svojo sošolko in ji za zabavo v luliko tlačili muhe.

Fantje so se merili med seboj, komu bo med lulanjem dlje neslo, deklice pa so se ulegle druga na drugo in se drgnile med seboj, ker se jim je zdelo lepo. Največ zabave so imeli, ko so potrgali cvetove zlatic in na golo kožo pritiskali injekcije.

»Nikoli se nismo počutili umazano,« so mi zatrdili tisti redki, ki so si upali razkriti tudi to plat svoje mladosti. Toda ko so jih odkrili starši, so iz njihovih dejanj naredili že kaj grdega in prepovedanega …

Še po vojni je bila Sora prav primerna za kopanje. Številni so se spominjali tolmunov, kjer so plavale ribe in kjer so se mnogi naučili plavati.

Otroci so imeli kopalke, ki so jih sešile mame in tete, marsikje pa so plavali kar goli. Pri tem so odkrivali, da so dečki drugačni od deklic, in prav nič nenavadno ni bilo, če so se v zavetju obrečnega grmovja igrali tudi zdravnika.

Jože: »Saj sploh nismo vedeli, za kaj točno gre. Bilo nam je lepo, ko smo se ulegli drug na drugega. To so počela tudi dekleta. Vem pa, da me je postalo sram šele tedaj, ko so za te igrice izvedeli doma in so začeli zganjati hudiča. Zmerjali so me, da sem pokvarjen, umazan, da bom šel živ v pekel in podobno, meni se pa ni niti sanjalo, kaj sem naredil narobe.« Jožetova žena je nato dodala:

»Pred otroki se starši niso nikoli spozabili. Vse, kar je bilo povezano s tistim spodaj, je bil greh. Ko sem dobila prvo čiščo, mi je mama rekla: 'Sedaj boš enkrat na mesec kaznovana do konca življenja.' To me je zelo prestrašilo. Več kot toliko se z menoj ni pogovarjala. Zaradi njenih besed sem bila kot punca prepričana, da bom dobila otroka že od poljubljanja. O tem, da ženska nosi dojenčka devet mesecev, sem dosti kasneje prebrala v nekem časopisu …«

Kjer so bila pri hiši dekleta, se je o oblekah veliko več govorilo kot tam, kjer so bili fantje v večini. Tiste sogovornice, ki so imele starejše sestre, so bile v glavnem zmeraj lepo oblečene. Od njih so podedovale obleke in tudi čevlje. V starih Žireh je bil znan Taborski Matevž, ki je hodil čevlje popravljat kar na dom. Če ni bilo njega, so jih nosili k Zajcu. Obleke so med drugim šivali pri Dermotovih ali pa pri Vrtovcovi Franci.

Milka: »Naša mama je želela, da smo bila dekleta ob nedeljah v nedeljskih oblačilih. To nam je šlo zelo na živce, saj smo morale paziti, da se ne umažemo. Ravno tedaj je brat dobil kolo in vse smo mu bile zelo nevoščljive. Bilo je moderno, da si se vozil pod štango, ne na njej.

Čeprav sem bila vsa poštirkana, sem izmaknila kolo in se skušala peljati tako, kot sem videla pri bratu. Ker nisem bila vešča, sem sredi klanca pod hišo zaorala v pesek in si odrgnila obe koleni. S krvjo sem popackala tudi obleko. Toda to še ni bilo najhuje: bala sem se, kaj bo rekel brat, ker sem zvila sprednje kolo. A je bil dobrega srca in me je še branil pred mamo, ko me je hotela za kazen zapreti v klet.«

Pri marsikateri hiši je bil konj zelo dragocena pridobitev, posebno med vojno.

»Moj brat je nekoč fural v Črni Vrh. Med potjo so ga napadli partizani. Ves čas med streljanjem se ni umaknil od konja, ker mu je oče naročil, naj pazi naj, ker je vrednejši od zlata.«

»Pri nas je bilo šestnajst otrok. Vsako leto, ko smo ličkali koruzo, smo družno pripravili ličkanje za naše postelje. Teta, ki je delala v ljubljanski papirnici, nam je prinesla neuporabne papirnate trakove, ki jih je obrobila in smo jih imeli namesto dek za pokrit. Kadar je bilo najbolj mrzlo, je prišel oče in nas pokril še s pruštofi,« je pripovedoval svojo zgodbo Janez.

Povedal je še, da je oče imel na stalaži šibo, in če jo je le pogledal, so otroci takoj vedeli, koliko je ura.

»Otrok je bilo veliko, mama nas tudi ni vsak dan štela. Nekoč je bil bratranec že več kot tri dni na obisku, ko je šele opazila, da je eden več pri hiši,« je nadaljeval.

»Med vojno smo zbirali patrone in jih skrivali hlevu. Ko so se rojevali otroci, nas je mama poslala k teti, ki je živela v Tabru. Tam sem ponavadi ostal ves mesec. Ob večerih smo zbirali fižol in komaj čakali, da bomo videli novega brata ali sestro. Zelo smo držali skupaj. In še držimo.«

Jože pripoveduje: »Nekoč, ko smo se vračali z Vrsnika, kamor je mama hodila v žernado, smo opazili šest nemških vojakov.« Jože je tekel naprej in ljudi opozarjal, naj bodo previdni. »Ravno tedaj je pri teti zagorela streha, ki je bila slamnata. Bilo mi je hudo, saj je bilo s tisto hišo povezanih veliko lepih spominov. Na primer, kako smo jeseni zaklali prašiča, posušili mehur, po katerem smo potem tolkli kot po boksarski vreči, da sem si nekoč celo zlomil roko.«


Nekaterim je bilo usojeno drugačno otroštvo

Otroštvo je ponavadi najlepši in hkrati tudi najbolj občutljiv del našega življenja. Veliko svari, ki jih doživimo v obdobju odraščanja, zaznamuje naš značaj, našo usodo: tepež, krivice, srečanje s smrtjo, lahko pa tudi lepi trenutki, polni vragolij in razposajenosti.

Vili se je rodil v družini s šestimi otroki. Starši so si trgali od ust, da so imeli otroci dovolj jesti. Ko je bil star štiri leta, se je pričela vojna.

»Vsi smo občuti strah, tudi starši,« se spominja Vili.

»Z mamo sem hodil v žernado v Žirovski Vrh in med potjo sva srečevala tudi partizane.

Zmeraj mi je zabičala, naj bom tiho, da ne bom kaj narobe rekel. Med potjo sva se pogovarjala še o drugih stvareh: o njeni mladosti, o tem, kako je šla s štirimi leti služit, razlagala mi je o drevesih in naravi. Njene izkušnje so mi pozneje, ko sem oslepel, zelo pomagale. Doma se je veliko bralo: Mohorjeve knjige, verski tisk, radi so prebirali življenjepise svetnikov, Jurčiča in Gregorčiča.

Bil sem zelo radoveden otrok. Imel sem komaj osem let, ko sem se ponesrečil. V letih po vojni je bilo orožja, kolikor hočeš. Bomba mi je eksplodirala v roki … Od takrat je postala tema moja usodna prijateljica.

Veliko časa sem preživel v bolnišnici. Strah, ki se mi je zalezel v kosti, mi ni dal miru.

Na železniški postaji v Ljubljani je bilo uskladiščenega veliko orožja. Ljudje so v evforiji radi streljali. Nekoč je prišlo celo do eksplozije. V trenutku je bila postelja polna razbitega stekla. O, kako me je spet postalo strah.

Številne operacije mi niso vrnile vida. Zato sem spet moral oditi v Ljubljano, tokrat v šolo. Tam sem bil med sebi enakimi. Kmalu sem se naučil, kako z eno roko zavezati čevlje. Ni bilo dolgo, ko sem se z eno samo roko zapeljal po ograji stopnišča.

Živel sem v internatu, imeli smo dnevni red, ki je vključeval tako šolo, ročna dela, pevsko vzgojo, učenje in prosti čas. V razredu nas je bilo največ pet. Bili smo iz različnih krajev. Nekateri so jokali, ker jim je bilo dolgčas; jaz sem bil še kar trden. Rad sem igral šah, le pri risanju so učitelji z mano izgubili potrpljenje.

Domov sem se vračal le za večje praznike in na počitnice. Prometne zveze so bile slabe, avtobusi so bili takrat prepolni. Od začetka je prihajala pome mama, potem, v višjih razredih osnovne šole sem se znašel, kakor sem vedel in znal.

Zelo veliko sem bral, nabit sem bil z znanjem. Vrstnikom sem pripovedoval zgodbe, z veseljem so me poslušali. Pri petnajstih letih sem se naučil voziti kolo. Čeprav sem bil slep, to ni bilo noben problem. Z videčim sva vozila vštric in je šlo …

Na jezu ob elektrarni sem se naučil plavati. Včasih smo od kod privlekli kakšno kišto in se z njo vozili po vodi.

Kljub slepoti je bilo moje otroštvo dokaj zanimivo. Prav tako sem bil radoživ kot drugi otroci. Vrstniki so me lepo sprejeli medse in skupaj smo marsikatero ušpičili!«


Nekaj toplega se dotakne srca, ko se spomnimo nanjo

Brigita Avguštin je v Žireh poučevala še takrat, ko smo šli v šolo »dvainpetdesetletniki«. Še zmeraj jo vidim, kako je prišla v razred, oblečena v kakšno bluzo z belim ovratnikom. Nikoli se ni razjezila, kričala ali kako drugače povzdigovala glasu. Zdela se nam je »zelo stara«. Bolj podrobno smo jo lahko opazovali v cerkvi. To so bili časi, ko smo tudi otroci živeli dvojno življenje. V šoli smo se učili eno, doma pa smo poslušali drugo plat resnice. Vedeli smo, da učitelji ne smejo obiskovati cerkve, ker enostavno ni šlo skupaj, da so nas učili, da Boga ni, potem pa bi jih videli pri molitvi. Kar lasje so nam šli pokonci, ko smo videli, kako Brigita krši vsa pravila! Iz pogovorov odraslih smo lahko razbrali, da je pri naši tršici zaradi njene starosti oblast zamižala na obe očesi. Spominjam se je, kako je takrat, ko je bilo obhajilo, na hitrico smuknila iz zakristije. Otrokom nam je zastala sapa in samo čakali smo, kdaj bodo prihrumeli miličniki, jo zagrabili, vklenili in odpeljali.

»Na začetku sem sedela v klopi nasproti oltarja,« se vedro nasmehne Brigita, ko ji povem, kakšne misli so se nam, njenim učencem, pletle po glavi.

»Vsakič, ko sem vstala in šla mimo otrok k obhajilu, so se mi vljudno umikali in mi šepetali zdravo. Zdelo se mi je, da je ta pozdrav neprimeren za cerkveno ozračje.«

Ko je v povojnih letih učila v Žireh, je bilo v razredu v povprečju po 35 otrok. Bili so nadarjeni in delovni. Čudila se je petletnim deklicam, ki so se že učile klekljati. Še danes hrani prtičke, ki jih je dobila ob slovesu.

»Uživala sem, ne samo ob otrocih, temveč tudi v naravi. Skoraj vsako nedeljo sem hodila na Žirk. Samota mi ni pomenila bremena, temveč lepoto.«

Ko je imela roditeljske sestanke, je staršem rada pokazala mapo, kamor je zapisovala opombe o vedenju. Težko je prenašala krivico, zato ji je bilo vedenje zmeraj najtežje ocenjevati.

»Rekla sem otrokom: sedajle bomo pa redovali. Vsi, toda po pravici. To je bila zame velika uteha, če sem mladež lahko učila razlikovati med pravico in krivico. Vsakemu, ki je dobil trikratni opomin, smo zapisali piko. Pike so slabšale oceno iz vedenja. Kakšno napako danes delajo v šoli, ker so pozabili na vedenje! Zame je še zmeraj pomembneje, kakšen si, kot kaj znaš! Starše sem v tem duhu tudi poučevala, želela sem namreč, da se zavedajo, kakšen zaklad se skriva v lepo vzgojenem otroku. Učitelji smo morali vzgojiti dobre in poštene ljudi. Pred vrata ali v kot jih nisem pošiljala, to ne. Če kdo ni znal, sva se učila po šoli.«

Brigitin oče je bil mali trgovec. Hčerko je hotel poslati v trgovsko šolo. Toda Brigita ga je nekako pustila na cedilu, saj je bila trgovska šola v Ljubljani, ona pa ni želela oditi od doma. Učiteljišče je naredila v Škofji Loki, pri redovnicah, rada jih je imela. Spominja se, kako je nekoč prinesla v šolo klobasast zvezek, toda tudi za to so imele razumevanje.

Medtem ko je opisovala svoja učiteljska leta, so se ji utrnili marsikateri spomini tudi na mladost.

V prvem razredu jo je učil učitelj s Koroške, ki je zelo rad kaznoval za vsako figo. Nekoč je neka sošolka Brigiti podtaknila smeti pod klop. Ko je učitelj opazil nemarnost, jo je za kazen hotel odvleči v klet. Na ves glas je začela kričati in prositi, naj tega ne naredi, tako da se je je nazadnje usmilil in popustil. Tudi ta dogodek je bil eden izmed kamenčkov, ki so Brigito prepričali, da mora biti do svojih učencev pravična.

Zmeraj se je zavedala, kako se življenje pred kulisami razlikuje od tistega za njimi. V letih, napolnjenih z bogatimi izkušnjami, je spoznala, da je veliko ljudi slepih do zadnjega trenutka. Kot mnogim drugim vaškim učiteljem tudi njej ni zmeraj sijalo sonce. Bili so tudi dnevi polni težkega, viharnega ozračja, ki so učitelja tlačili k tlom.

Še novinko so jo najprej poslali v daljne, nedostopne hribovske kraje. Vse ji je bilo tuje in ni vedela, kako bi se pripravila na preizkušnje, ki so sledile. Še ko je s skromnim kovčkom v roki stala pred šolo, ni vedela, kje jo bodo vzeli pod streho in kje bo prosila za hrano. V takšnih trenutkih ji je domače ognjišče še z večjo močjo lebdelo pred očmi.

Šele ko je prvič stopila v razred, je končno spoznala, da je našla svoje poslanstvo, da je doživela nekaj posebnega. Učitelj je po njenem delavec svoje vrste. Ni podoben sotrpinu za strojem ali uradniku ob številkah ali trgovcu, ki mešetari z mešanim blagom, obrtniku, ki upogiba les ali si pokorava kamen. Učiteljevo blago so ljudje: mladi, neizkušeni, nežni in globoko čuteči otroci, ki so postavljeni v šolske klopi kot še neobdelani vrči, ki jih je treba napolniti in mojstrsko obdelati. Prav ob tem visokem cilju je zmeraj občutila veliko težo učiteljskega poklica. Nikoli ne bo pozabila že omenjenega prvega dne pouka. Pred njo je sedelo kar 72 otrok drugega razreda. Bili so različnih starosti. Ker med vojno niso imeli slovenskega pouka, so po njej vsi obtičali v enem razredu. Med njimi so bili prijetni otroci, pa tudi takšni, ki so bili pripravljeni na vsakršno hudobijo. Sama pri sebi se je zgrozila ob spoznanju, da morda ne bo zmogla dobro opraviti naloženega dela. Še nikoli poprej ni tako bridko zajokala kot na večer tistega dne.

Vseskozi se je zavedala, da se mora učiti tudi sama. Ni se mogla zadovoljiti s površnim in povprečnim delom.

»Otroci svojega učitelja dobro poznajo. Na njem radi odkrijejo točke, ki bi se jih dalo izkoriščati, in potem to tudi radi počnejo,« se spominja Brigita.

»Zmeraj sem bila pri delu budna. Če sem kdaj popustila, se mi je maščevalo. Ko sem stopala v razred, sem morala pozabiti na zasebnost, na preteklost. Obleči sem se morala v dobro voljo in otroškost, da sem bila lahko blizu mojim malčkom. Nikoli nisem pozabljala na dobroto. Ne učimo samo z glavo in rokami, temveč tudi s srcem. Kar sem zahtevala od drugih, sem morala najprej doseči sama. Skušala sem jim biti vzor in luč, ki jim sveti na poti.« Toda biti dober učitelj je včasih zelo težko. Kolikšen napor zahteva samo opomin trmastemu otroku, ki predrzno stiska pest! Koliko potrpežljivosti zahteva učenje nenadarjenih in zaostalih otrok! Koliko lažja bi bila marsikdaj surova kletev kot prijazna beseda! Kako težko jim je poklanjati smehljaj, ko bi najraje glasno zajokal med njimi.

Brigita je prepričana, da mora imeti vsak učitelj, ki želi opravljati svoje delo, tudi primeren značaj. Ne sme biti prehiter ne prepočasen, v sebi ne sme nositi nagle jeze ne divjega razburjenja. Mora biti umirjen, s čim višjo mero dobrih lastnosti.

Tudi zunaj šole učitelja čaka precej težav. Glava je velikokrat prepolna, živci razdraženi, toda kljub temu je treba misliti na naslednji dan, popravljati naloge in še marsikaj. Marsikateri učitelj je v povojnih časih na vasi pogrešal primerno zabavo in družbo, kajti mnogi so težko prenašali samoto. Razumela je mlade kolegice, ki so iz mesta prišle na vas in prejokale vse noči zaradi samote.

Toda pri vseh težavah je Brigita zmeraj občutila notranje zadovoljstvo vsakič, ko je stopila v razred. Otroci so se ji zdeli kot velika, nezorana njiva, po kateri je stopala kot sejalec, ki meče semena.

Zmeraj, ko so se je otroci spomnili s kakšnimi pozdravi, je bila neskončno vesela. Vezi, ki so nastajale, so ji dajale moč in spodbudo.

Prepričana je, da se učiteljski poklic prilega zlasti ženskemu spolu.

»Od vseh poklicev je ravno učiteljski tisti, v katerem vse življenje hodimo v šolo. Tudi otroci lahko dajo učitelju marsikakšno dragoceno izkušnjo.«

Enajst let, ki jih je preživela v Žireh, ji je ostalo v nepozabnem spominu. Na začetku je stanovala pri Deklovih, potem se je preselila v blok zraven šole.

Ko sem jo vprašala, katerega učenca si je najbolj zapomnila, je takoj povedala, da Ido Filipič.

»Zaupala sem ji, da me ne bo pustila na cedilu, ko bo prišel nadzornik, saj je bila pridna in vestna učenka.«

Nadzornika se je zmeraj bala. Nekoč je potrkal na njena vrata neki možakar s črno aktovko. Že od daleč mu je vpila, da ne bo nič kupila, da naj kar gre, ker je mislila, da spet nekdo nekaj prodaja po hišah.

»O, majne, kako sem se ustrašila, ko mi je povedal, kdo je! Ravno sem si pripravila malo polente za kosilo, kajti pouk sem imela ves dan, ampak tek me je dobesedno minil. Toda potem je bil zelo uvideven.«

Ob koncu najinega pogovora je še dodala: »Poučevala sem v času komunizma. Spominjam se, da sem imela v omari revijo Bogoljub. V njej je bil krasen članek o domovini. Toda če bi Bogoljuba odkril nadzornik, bi to bil velik škandal. Obravnavali bi me na konferenci in še marsikje drugje. Šibila so se mi kolena, ko je nekoč nadzornik brskal po polici. Mislim, da me je sam Bog obvaroval, da ni opazil vsega, kar sem tam hranila.«


Oj, mladost ti moja, kam odšla si, kje si

Otroštvo ima pravzaprav eno samo napako: prehitro mine. Tudi če se nam zdi, da se nam je kdaj godila krivica, se čez leta z nostalgijo spominjamo časov, ko je bilo vse drugače. Ob tem pisanju sem se po dolgih letih spet spomnila stare, s slamo krite hiše, v kateri je stanovala starejša ženica Zalka, ki nas je tako rada podila okoli vogla, če smo se, nebodijihtrebe, lajhali tam okoli. Spominjam se studenca tik ob poti, kjer smo se odžejali, ko smo se utrujeni in prepoteni vračali iz gozda.

Pa kobile Mice, ki je krotko prenašala mojo težo, ko so me posadili nanjo. Če zaprem oči, lahko stopim v podstrešno kamro, v kateri so bile velike lesene posode, kjer je stara mama hranila žita.

Na zgornji veži sta bili dve postelji, za eno vem, da je bila oddana Darku. Imel je zelo nesrečno otroštvo. Moj ded je bil njegov stric in ga je, vsega zanemarjenega, vzel k sebi. Pred tem je Darko živel pri starših v Ljubljani, tik ob Ljubljanici. Njegova mama je otroke sovražila, bila pa je tudi bolj kot ne lahka ženska. Živeli so v podstrešnem stanovanju, v katerem ni bilo niti enega okna! Samo enkrat sem bila pri njih na obisku, a sta se mi neznosni temačnost in mrakobnost za zmeraj zapisali v srce. Dedovemu bratu je bilo ime Jakob, štelo se je, da je bil obrtnik in spoštovan v svojem okolju. Vse, kar mi je ostalo v spominu, pa je bil neznosen smrad, ki se je širil od njega. Verjetno se nikoli v življenju ni umil.

Darku so v Žireh – povsem po krivici – rekli plašur. Menda zato, ker mu delo ni dišalo. Bil je edini v mojem otroštvu, ki si je vzel čas za pogovor. Veliko je vedel o zvezdah in daljnih deželah. Imel je zelo lepo pisavo, rad je koval verze, recitiral meni neznane pesmi in se igral gledališče. Mama mi ni dovolila, da bi se družila z njim, češ da mi bo kaj naredil. A mi ni bilo mar za strahove, če sem le našla priložnost, sem ga poiskala, da sva potem sedela v senci jablane in klepetala.

Nekoč pa je izginil. Čez noč ga je zmanjkalo. Še prej je babici izpraznil denarnico in pobral po hiši vse, kar je bilo vrednega. Zbežal je v Francijo, se pridružil tujski legiji, čez kakšnih petindvajset let pa so stricu s francoskega ministrstva sporočili, da ga ni več med živimi. Mislim, da sem bila edina, ki sem zelo iskreno žalovala za njim.

Kot otrok sem uživala med brskanjem po omari stare mame, v kateri je hranila črne obleke, ki so bile posute z bleščicami.

»Ko bom umrla, bodo tvoje,« mi je zagotavljala, a se to, žal, ni zgodilo. Brigalo je odrasle za pokojničine obljube. Spraznili so omaro in vse, kar je bilo v njej, zakurili sredi dvorišča.

Bilo mi je pet ali šest let, ko sva s staro mamo šli na Brezje. In to z vlakom. Samo tega se spomnim, da je bilo nepozabno.

Makadamske poti so bile poleti po dežju polne luž in otroci smo zmeraj čofotali v topli vodi in se špricali.

Najlepše spomine hranim na zaklenjeno sobo, v kateri so bile shranjene stvari tete Mici. Živeli smo v njeni hiši, ki jo je zapustila še pred mojim rojstvom. Odselila se je k možu v Kanado. Če sem le mogla, sem mamo nafehtala, da me je spustila na v nadstropje zložene blazine tik ob oknu. Tam sem se udobno namestila, sanjarila in si izmišljala zgodbe. Nikoli nisem imela kakšnih posebnih igrač. Le iz škatel od cikorije mi je mama naredila voziček, iz starih cunj oblikovala punčko, in to je bilo vse moje bogastvo.

Kadar je bil dež, sem risala po šipah in nikoli mi ni bilo dolgčas. Tudi če sem bila sama.

Čas vse prehitro mineva. Posebno še, ko se oziramo nazaj.

Po osnovni šoli sem se preselila v Ljubljano na pedagoško gimnazijo. Drugi dom pa sem našla v internatu, v DAČ-u. Naša vzgojiteljica je bila majhna, čokata, z živo rdeče namazanimi ustnicami. Bila je zelo stroga, prav nič človeškega ni bilo v njenem odnosu do nas, nebogljenih deklet, ki smo prišle z vseh vetrov.

V sobi številka 12 se nas je drenjalo dvanajst. Okna so bila polomljena, niti pozimi, v najhujšem mrazu, jih ni bilo mogoče povsem zapreti. Skozi špranje je silil mraz. Ker pa je soba – tako kot vse druge – imela izhod na balkon, je veter vsakič, ko so se odprla vrata, prinesel sneg tudi v sobo. Postelje so bile železne, čez dan se je bilo prepovedano valjati po njih. Kadar nas je zeblo, smo to vseeno počele. Zavile smo se v težke vojaške odeje in drgetale od mraza.

Vsak dan je bila ena od nas dežurna za kurjenje peči. Spodaj na dvorišču je bila lesena baraka, v kateri so bila vse križem nametana polena. Pogosto so bila mokra, kdo ve, od kod so vozili takšna, neuporabna za kurjavo. Trske smo nacepile same. Po navadi se nam je mraz že dodobra zajedel v kosti, preden se je v sobi vsaj malo ogrelo.

Učilnica je bila na koncu dolgega ganka (balkona). Za tamkajšnjo peč je skrbel hišnik, kar je pomenilo, da je nanjo – tak kot je bil – pogosto tudi pozabil. Vzgojiteljica nas je motrila izza svoje mize. Če se ji je zdelo, da za knjigami dremamo, je s palico udarila po tleh. A je zelo hitro tudi odnesla pete. Verjetno je odšla domov, ker je ni bilo nikjer več videti.

Umivalnica, ki smo jo uporabljale še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, bi bolj sodila v srednji vek kot pa v kakšen dekliški internat v 20. stoletju. Tople vode ni bilo, če je že pritekla, smo hitele pod tuš, a zaman. Morda je imela nekaj sreče prva, druge pa smo se za tuširanje morale obrisati pod nosom.

Umivanje je bilo zato špartansko: pri lijaku je mrzla voda tekla ali ne, v njem smo prale tudi spodnje perilo. Bile so redke, ki so vsak teden sedle na avtobus in se odpeljale domov.

V kuhinji je kraljevala zelo glasna kuharica. Redkokdaj je bila povsem trezna, a to nas ni motilo, saj je bil cesarski praženec, ki ga je naredila vsaj dvakrat na teden, božanski. Kadar je bila dobre volje, smo se ga najedle do onemoglosti. Prav tako smo lahko odnesle s seboj v sobo kruh.

Internat je imel tudi vratarja. Droben, črn možic je v vratarnici pogosto zaspal ali pa je lovil poredne fante, ki so iz sosednjega, fantovskega DIC-a, prihajali na obiske.

Spominjam se tudi bolniškega oddelka. Tam je kraljevala medicinska sestra, ki je prav tako zelo rada pogledala v kozarček. Kadar se nam ni dalo iti v šolo, smo se naredile bolne in pri njej preživele dan ali dva.

Kontrole ni bilo nobene, saj je imela preveč opraviti sama s seboj.

Spominjam se, da me je nekoč obiskala mama. Name je počakala v sobi. Ne vem, zakaj, toda zmeraj se ji je zdelo, da mi ne sme zaupati. V sobi sem bila edina, ki nikoli ni imela niti dinarja za priboljšek. Še vložke so mi posojale prijateljice.

»Kar znajdi se, kakor veš in znaš,« mi je rekla, ko mi je pred odhodom nazaj v internat odštela v dlan 550 dinarjev, to je bilo točno toliko, kolikor je stala vožnja.

Trdila je, da denar pokvari mladega človeka, da začne piti in kaditi.

Na Poljanski cesti je bila takrat trgovina, v kateri so prodajali domače napolitanke. Zmeraj, ko sem šla mimo, so se mi cedile sline. Nenehno sem razmišljala, kaj naj naredim, da kaj zaslužim. Pa me preblisne! Začela sem pisati in zgodbe pošiljati na Anteno. Redno so mi jih objavljali, tudi zaslužek je bil – vsaj zame – božanski.

Zvečer, tik pred maminim prihodom, je izmišljene ljubezenske zgodbe, ki sem jih pisala v poseben zvezek, prebirala cimra in zvezek potem, preden je zaspala, porinila pod svojo blazino.

Kdo ve, kaj se je mami motalo po glavi, da je brskala tudi po njenih stvareh. Odkrila je zvezek, in ko ga je prebirala, je bila sveto prepričana, da bere moj intimni dnevnik.

Ko smo – nič hudega sluteče – stopile v sobo, je med kričanjem planila name in me pričela lasati in tolči s torbico po hrbtu.

Bilo je grozljivo. Poniževalno. Pa ne toliko zaradi udarcev kot zato, ker so bile prijateljice priča njenemu nemogočemu obnašanju.

Kmalu po tem dogodku sem zapustila internat in se preselila na Vič, na Gorkičevo ulico, kjer sem potem bivala pri neki gospe iz Prekmurja.

V internatu so se spletla prijateljstva, mnoga trajajo še dandanašnji. Vsakokrat, ko se srečamo, obujamo spomine na leta, ko pravzaprav nismo imele ničesar, a smo bile vseeno polne veselja zaradi vsega, kar se nam je dogajalo.





Če bo on, bom tudi jaz

Kako so se po vojni zidale hiše

Nekoč sem brskala med staro ropotijo in povsem slučajno naletela na obledelo fotografijo. Na kurji lojtri sedi deklica s pentljo v laseh, ki s prestrašenim nasmeškom objema tram in zre v fotografa, kdaj bo pritisnil tička. V trenutku so spomini oživeli, in kot bi se zgodilo včeraj, sem se spomnila, da so me silili, naj se pridružim drugim, ki so se nastavili zgoraj, na prvi plošči, pa si nisem upala. Že takrat me je bilo strah višine. Vem, kako krčevito sem se oklepala trama, da ne bi padla.

Toda to je bil le eden od številnih prizorov, ki so potem kot počasen, len val pljusknili iz daljne preteklosti.

Od takrat, ko so starši gradili hišo, je minilo že skoraj šestdeset let. Sestra Andreja je bila še dojenček, stara komaj tri mesece. Morala sem jo varovati, kar mi je šlo strašno na živce. Nenehno se je drla, mama je pomagala pri gradnji, zato zanjo ni imela časa. Vozila sem jo do obcestnega znamenja, ki smo mu rekli Pri Bohku in nazaj do enega od bunkerjev Rupnikove linije, imenovanem kar Objekt. Ves dan sem čakala, da se bo stemnilo, da bomo odšli domov, na Valerijo, kjer sem se skobacala na naložene modroce v sobi tete Mice, na katerih sem od utrujenosti ponavadi kaj hitro zaspala.

Včasih mi je mama porinila v roko kanglico, v kateri je bil čaj, včasih malinovec ali pa samo voda, da sem pijačo nesla delavcem. Velikokrat si nisem upala iti po stezi, ki je vodila mimo Čikaga, pa naprej do Marjane Godcove, Šubcovih, od tam pa po uhojeni stezi, ki jo je uporabljala Albina Glažerjeva do Tonhovih – k naši parceli. Pri marsikateri hiši so imeli psa. Nič kaj prijeten ni bil občutek, da se lahko veriga utrga, pes pa skoči name in me obgrize.

Naj še tako napenjam možgane, nič takega, kar bi bilo prijetno, zanimivo, nepozabno, se ne morem spomniti. Če sem kdaj zavila k Pivku, kjer sta živela stara starša, mamin bratranec Darko in še nekaj hlapcev, med katerimi se še najbolj spomnim Cirila, me je stara mama kaj hitro napodila nazaj, češ da ima delo, da nima časa, da bi se ji otroci valjali pod nogami. Za hišo so rasla ta sladka jabolka, ki so velikokrat potešila najhujšo lakoto v mojem želodčku.

Pri hrani je bilo strogo ločeno, kaj je bilo skuhano ali kupljeno za domače in kaj je za delavce.

Če je kdaj roka segla sama od sebe tja, kamor ne bi smela, se je mama takoj oglasila, da ne smem, da je klobaso pripravila za delavce, da bomo mi že kaj drugega jedli. Pa smo res. Jabkovo župo in pire krompir, krompirjeve svaljke in sladko zelje, krompirjev golaž in polento.

Jajček, ki ga je včasih dala stara mama, je bil pravo bogastvo. Že takrat sem bila silno sladkosnedna. Mama mi je rumenjak zmešala s sladkorjem, namazala sem ga na kruh, kar je bilo zame kraljevska pojedina, ki je v hipu zasenčila klobase in druge, z odrekanjem kupljene dobrote.

Ne spominjam se več, kakšen je bil prvi dan, ki smo ga preživeli v novi hiši. Če zaprem oči, pred seboj vidim gredenco, ne vem pa več, kje je stala miza. Ko sem v zadnjih mesecih zbirala podatke o tem, kako so se v petdesetih letih na Žirovskem gradile hiše, sem bila, tako kot že večkrat doslej, osupla nad dejstvom, kako so se drugim podobni dogodki trdno zasidrali v spominu. Opisovali so podrobnosti, kot da bi se vse skupaj dogajalo lani, ne toliko let nazaj.

Na žalost je večina že zdavnaj pospravila predale in zavrgla račune in drugo dokumentacijo. Tudi ohranjenih fotografij iz tega, tako imenovanega graditeljskega obdobja je bore malo. Veliko ljudi, ki bi lahko kaj več povedali o začetkih zidave hiš, je že umrlo, le redka hiša ima dandanašnji originalno podobo, saj so zaradi številnih razlogov (estetski videz, varčevanje energije, varovanje vhoda z nadstreškom, ureditev stanovanja za otroke) v zadnjih dvajsetih letih večino povojnih hiš temeljito obnovili.

Žirovska hiša v sebi skriva posebno dušo, ki jo je težko najti kje drugje.

O tem, v kakšnem pomanjkanju in odrekanjih je gradila povojna generacija, bi lahko napisali romane, vendar bi bilo v besedah težko ujeti trpljenje in garanje tistih, ki so na tem področju v Žireh orali ledino. Skupno jim je bilo to, da so bili v glavnem šuštarji, ki so drug drugemu dajali korajžo, pogum in voljo.

Njihovo geslo je bilo: Če ba un zmagu, bam še jest.

Družilo jih je še nekaj: začeli so iz nič, le redki so se lahko zanašali na pomoč domačih. Ženske so bile brez služb, pri gradnji so prav tako poprijele za delo kot možje. Ker so poleg dela skrbele še za hrano in otroke, lahko mirno rečemo, da so podpirale tri vogale hiše.

Ta zapis temelji zgolj na pripovedovanju, zato so sogovorniki včasih časovno napačno umestili kakšen dogodek.

Prepričana sem, da se bodo v pričujočih zgodbah našli tudi tisti, ki živijo na drugih koncih Slovenije.

Z zapisanim sem želela izraziti veliko spoštovanje našim očetom in mamam, ki so v nemogočih razmerah poskrbeli, da smo otroci imeli dom. Z današnjimi izkušnjami je velikokrat nemogoče razumeti, da so bili raje lačni, samo da so čim prej dosegli cilj –selitev v svojo hišo, na katero so bili povsem upravičeno izredno ponosni, saj je zrasla iz njihovih žuljev in odpovedovanja.

Posebno poglavje je namenjeno mojemu dragemu sošolcu Metodu Žaklju, ki je bil svoj čas (in upam si reči, da tudi še dandanašnji) najmlajši graditelj v Sloveniji. O njem so pisali že v reviji Tovariš.

Nekaj tipičnih lastnosti hiš, zidanih po vojni, nekaj najbolj znanih zidarjev in drugih obrtnikov:

• zunanjost: vhod, nad njim obvezen balkon, zadnja vrata, streha na čope, kleti globoko v zemlji, kletna okna zelo minimalizirana;

• notranjost: stopnišče še ni ločeno od bivalnih prostorov, dolga veža z obveznim kuriščem za peč, dnevni prostor, iz katerega vodijo vrata v spalnico, kopalnica (praviloma dokončana kasneje, na začetku 70. let), kuhinja, špajza;

• v nadstropju: spalnica, frčada, soba s starimi kosmi za odslužene obleke, prostor za sušenje zdravilnih zelišč, prezimovanje rož;

• najbolj znani žirovski zidarji: Špikov Janez, Boštjancova brata, Špehov Lojz, Rajko Žvižgov, Jože Verbič, Gabrijel in njegova ekipa, Zetov, Šurk, Žvarlin, Pintar, Muhovc;

• ceraharji: Lipče;

• šoferji tovornjakov: Lahajnar, Filipič;

• izdelovalci ostrešja, cimpermani: Riglčen, Franc Lukotov;

• električar: Tone Krajersk;

• peskokopi: za beton v Osojnici, za zidavo v Lajšah, za mavto je bil najboljši obvodni pesek;

• izdelovanje opeke: Glažerjeva ceglounca, opekarna iz Cerknega;

• železo za betonske plošče: drajt, ki je ostal na meji med Italijo in Jugoslavijo;

• notranja oprema: v kuhinji gredenca, šporget, kulmkišta, miza, v hiši (dnevna soba): divan, miza, stojalo za rože, kmečka peč, spalnica: postelja, tridelna omara, komoda

• ogrevanje: kmečka peč, šporget na drva v kuhinji;

• hrana za delavce: ješprenj, zelje, repa, žganci, posukovnca, rižota, salama (pasja radost), klobase;

• pijača: lipov čaj, malinovec, voda. Šele v 60. letih tudi vino, piva še niso poznali.


Skupaj

Prej, preden so Žirovke stopile v zakonski stan, so imele kupljeno spalnico in nekaj oblek, kot da bi slutile, da bodo morale v zakonu namenjati denar drugim rečem. Praktičnost, šparovnost in tudi kanček pozitivne foušarije so velikokrat pripomogli, da so dekleta na skrivaj tekmovala med seboj.

Nihče od mojih sogovornikov, tistih, ki jih štejem med graditeljske pionirje, po poroki ni več stanoval pod domačo streho. Očitno je bilo oddajanje sob ali manjših stanovanjskih enot po vojni bolj donosno kot danes, saj so pari, s katerimi sem se pogovarjala, stanovali pri zasebnikih, za stanovanje, ki je v večini primerov vključevalo le spalnico in kuhinjo (sanitarni prostori so bili skupni vsem prebivalcem v hiši), so plačevali kar lepo najemnino (okoli sto dinarjev – približno desetino plače).

V večini primerov so se morali kar najhitreje preseliti na svoje, ker so lastniki hiš njihovo stanovanje želeli oddati drugemu ali pa so ga potrebovali za lastne otroke, ki so se ženili.

Moji starši so stanovali pri očetovi sestri Mici na Valeriji (del Žirov), kjer so imeli v uporabi celo zgornje nadstropje, na podstrešju pa je mama ponavadi sušila perilo. Ena izmed sob je bila zaklenjena, ker je imela teta v njej spravljene svoje reči. Spominjam se velike kuhinje, štedilnik je bil tik ob vhodnih vratih, pod oknom je stal divan, zraven pa gredenca v drap in svetlo zeleni barvi. Iz kuhinje so vodila vrata v spalnico, kjer je takoj za vrati stala moja posteljica, starša pa sta spala v veliki zakonski postelji, del omare, se mi zdi, pa hranita še dandanašnji.

V pogovorih za pričujoči zapis je sodelovalo 16 lastnikov stanovanjskih hiš, ki so bile zgrajene od leta 1948 do leta 1963.

Praviloma so se Žirovci lotili zidave šele po poroki. Najprej so pripravili material. Pesek so kopali v Lajšah v Gorenji vasi, Osojnici ali pa so ga vlačili iz rek: iz Rakuljščice pa tudi iz Sore. Za dovoljenje je bilo obvezno treba vprašati lastnika zemljišča, od koder je bil dohod do reke oziroma do kamnoloma. Ženske so bile pri delu povsem enakovredne moškemu, prav nič jim ni bilo prihranjeno. Poleg dela so hkrati skrbele še za otroke, ki so bili največkrat majhni.

»V Lajšah sva sama nakopala trideset kubičnih metrov peska. Točno sem imela izračunano, koliko lopat vržem v karjolo (samokolnico), da je polna. Niti za en sam meter se nisem zmotila,« je povedala Veronika.

Material za hišo so pripravljali po službi. Ob dveh, ko je bilo konec šihta, so šli najprej domov, kjer so nekaj malega pojedli, potem pa na kolo do vode ali kamnoloma, kjer so ostajali do trde teme. Pesek je bilo treba večkrat predeti: iz kamnoloma ali vode ga je bilo treba prepeljati bliže glavni cesti, kjer so ga naložili na tovornjak, in ga, če je bilo vreme lepo, tla pa suha, pripeljali na parcelo, v nasprotnem primeru pa so ga stresli v bližini, za cesto, od koder so ga lastniki spet s karjolami zvozili na pripravljeno in očiščeno mesto na parceli.

»Ko sem naredila devet kupov, sem vedela, da bo s šihta prišel mož in mi pomagal,« mi je rekla ena od sogovornic.

Isti pesek je bil potem prekidan najmanj šestkrat, preden je bil uporabljen.

Za gradnjo so potrebovali tudi kamenje, ki so ga najprej iz vode znosili na kupe, z vozom, trugo ali tovornjakom pa nato odpeljali na parcelo.

Zanimivo je bilo tudi to, da je bilo pogosto odvisno od sreče, ali so gradbeni material (predvsem železo in cement) v trgovini imeli ali ne. Kadar so ga dočakali, ga je bilo treba takoj vzeti in plačati, nihče niti pomislil ni, da bi prebiral med bolj ali manj kvalitetno ponudbo. Ko je česa zmanjkalo, se ni nikoli vedelo, kdaj bo skladišče trgovine vnovič polno. Kupcev je bilo veliko več, kot so bile zmogljivosti proizvodnje.

Leta 1952 je bil žakelj cementa po 15 dinarjev, 1955 pa po 20 dinarjev.

Pri gradnji je bilo veliko nesreč, ki pa niso imele hujših posledic. Seveda, če odmislimo težave s hrbtenico, ki so se pojavljale zlasti pri ženskah po štiridesetem letu. Veliko je bilo povsem ženskih težav, povešene maternice, obrabljena vretenca, vnetje ledvic, slabokrvnost, podhranjenost, kar je bilo treba pripisati posledicam težaškega dela.

Veliko je bilo tudi padcev, poškodb zaradi žebljev, udarcev in posnete kože. Če se je le dalo, so poškodbo zdravili sami, zdravnik je prišel na vrsto v skrajni sili.

Ko je bil gradbeni material pripravljen, se je pričela trnova in zelo dolga pot do gradbenega dovoljenja.

Alojzij: »Leta 1951 smo vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje. Naslovili smo jo na Okrajni ljudski odbor v Kranju. Na gradbeno dovoljenje je bilo potem treba čakati leto ali dve. Pridobiti je bilo treba še dovoljenje za priklop vode in elektrike. Za vsak papir, ki smo ga potrebovali, smo morali sesti na avtobus, se odpeljati v Škofjo Loko ali Kranj, vendar nihče ni jamčil, da vožnja ne bo zaman. Uradniki so bili strašno počasni, da ne rečem še kaj hujšega. Pogosto se niso dali motiti, ko so klepetali, pili kavo ali poslušali radio. Do vselitve smo imeli s papirnato vojno mir, potem pa je bilo treba napisati prošnjo za komisijski ogled hiše, čemur je sledilo vselitveno dovoljenje, ki ga je izdal Občinski ljudski odbor Žiri. Nama z ženo je načrt za hišo narisal kar zidar Gabrijel. Možak se je znašel, saj je stavbo skiciral kar na pergamentnem papirju. Po potrebi sem skice posodil še drugim graditeljem. Pomembno je bilo, da jih je znal brati zidar in da se je videlo, za kaj gre. Zidarjeva skica bodoče hiše je povsem ustrezala takratnim zahtevam. Že laik, ki se je sprehodil po Žireh, je takoj razločil, katere hiše so bile Gabrijelove in katere od drugih projektantov.«


Od temeljev do prve plošče

Tudi temelje sta zakonca kopala sama. Na pomoč so priskočili bližnji, morda sodelavci iz fabrike. Edino pri betoniranju prve plošče se jih je, že tradicionalno in solidarno, zbralo več, ki so prišli udarniško pomagat.

Elizabeta in njen pokojni mož Jože sta hišo zastavila že leta 1949. Najprej sta mislila, da bosta delala na kmetiji, vendar se z očetom, ki je bil precej nazadnjaški, nista ujela. Vodo sta morala, čeprav je že bila možnost, da se priključijo na vodovod, nositi od zunaj, drva so bila kar pod stopnicami, kjer se je šlo na štalo. Bili so štirje, še dva otroka, pohištvo je bilo, vsaj za Elizabeto, dragoceno, bilo je namreč del njene dote. A kaj, ko se je oče obnašal, kot da vse skupaj ni nič vredno. Zaposlen je bil le Jože, ker je bilo pred letom 1950 za ženske bore malo delovnih mest. Kmalu sta spoznala, da se od obljub ne da živeti, od žlehtnobe pa sploh ne. Ko je ona poribala tla, je gospodar pripeljal iz štale konja in ga vodil po hiši.

Čeprav ju je vsako jutro že zarana spomnil, da je zemlja zlata valuta, sta že po enem letu obupala – in odšla na svoje.

»Si predstavljate, da se danes lotite zidave ob eni zelo skromni plači?« sprašuje Elizabeta.

»Denarja ni bilo in delavci na srečo v petdesetih letih prejšnjega stoletja še niso bili vajeni, da bi med delom pili alkohol. Tudi kosci so pili vodo, čeprav jim včasih gospodar še te ni prinesel. Vsak dan sem skuhala velik lonec lipovega čaja, vsi so se radi odžejali z njim. Foušije med nami ni bilo. Bolj so ljudje razmišljali, da če bo on hišo naredil, jo bom pa tudi jaz lahko. Zgodilo se je, da je bil kdo od delavcev slabe volje in je kričal nad mano, verjemite, le z roko sem zamahnila in se nasmehnila, da je le hiša rasla! Bilo je že sredi avgusta, ko smo zalili prvo betonsko ploščo. Oče je postajal vedno bolj grd do naju. Veliko sem jokala, ker me je žalil, pa se je Tone nekoč razjezil, šel do vodovodarja in električarja, stric mi je podaril macesnove deske, bilo jih je ravno dovolj, da smo pohiteli z najnujnejšimi deli in se še pred zimo preselili na svoje. Žal smo se prenaglili, saj so bile stene še vlažne, nenehno je teklo od vsepovsod, otroka sta bila ves čas bolna, a smo najhujše do spomladi premagali. Strašno sva bila ponosna nase!«

Vsaka zgodba se pričenja malo drugače.

Janko pripoveduje, da sta z ženo kopala temelje sama – tako kot večina drugih.

»Že naslednji dan sva bila tako bolna, da sva se zavlekla v senco pred barako in počivala. Namesto čaja sva namreč pila vodo, ki je bila oporečna … Posledice, ki so s seboj prinesle neprijetno črvičenje po želodcu in črevesju, sva zdravila še več kot teden dni.

Poležavanje se nam je zdelo greh, šla sta k potoku, da bi iz vode prenašala na kopno vsaj kamenje, pa ni šlo. Stopil sem do znanca, ki je imel konja, raje sva mu za pomoč nekaj plačala, kot pa da naju od onemoglosti pobere. Gradbeni material, ki smo ga pripravili, pa je potem na parcelo povsem legalno zvozil Alpinin tovornjak – voznik je bil Polde Mežnarjev.«

Parcele včasih niso bile opremljene z vodo in elektriko kot danes. Večina zemljišč, kjer se je gradilo, je bila močvirnata. Prej, preden so graditelji sploh zasadili prvo lopato, je bilo treba svet izsušiti in nasuti cesto. Marsikje so bližnji sosedje vodo že imeli, novim sosedom pa so priklop dovolili le proti plačilu. Leta l952 je to znašalo šest tisoč dinarjev. Za ta denar je bilo treba delati v fabriki več kot mesec. Elektrika je bila še na štangah.

Zemlja je bila draga. Leta 1949 je tisoč metrov velika parcela stala petdeset tisoč dinarjev. Plača pa je bila okoli tri tisoč dinarjev. Če je bila parcela večja od tisoč kvadratnih metrov, so lastniki izgubili pravico do otroških dokladov, kar se je vsem zdelo krivično, saj jih je še dodatno udarilo po že tako plitkem žepu.

Graditelji so se med seboj skušali, kdo bo prej zgradil do prve plate, zato so tudi sobote in nedelje prebili na parceli, in to z zavihanimi rokavi. Zidovi do prve plošče so bili največkrat le poštancani. Od zidarjev, ki so bili takrat glavne zvezde, ni nikogar več med živimi (Šurk, Žvarlin, Pintar, Muhovcov).

Za žirovsko zidarijo je bilo značilno, da so jo imeli v rokah šuštarji. Na začetku petdesetih let sicer še ne, pozneje pa. Še danes velja, da so žirovski šuštarji imeli v življenju en sam samcat hobi: zidarijo. Uradni zidarji so na uro zaslužili 130 din, največ od tega zneska je pobrala država. Kasneje, ko so se šuštarji že dodobra priučili popoldanskemu delu, ki je vrsto desetletij bogatilo siromašne čevljarske prihodke, so za enako zidarsko delo zahtevali le trideset dinarjev.


Denar bi že bil, pa cementa ni

Največji problem mladih graditeljev je bil, da se noben gradbeni material ni dobil takrat, ko so ga potrebovali. Niti železo niti cement. Na srečo je bilo v Žireh kar nekaj mest, kjer so sami izdelovali opeko. Imenovali so jih ceglounce. Stale so na mestih, kjer je bila zemlja ilovnata. Peči za žganje so bile v nenehni pripravljenosti. Ženske, ki niso hodile v službo, so vse noči kurile, da se je opeka enakomerno žgala. Pri izdelavi so pomagali otroci in sorodniki.

Največ težav je bilo s cementom, ki se ga v sezoni sploh ni dalo dobiti. Na jesen, ko je bilo gradbene sezone konec, so ga trgovci pričeli ponujati nestrpnežem. Po navadi je bil še malo cenejši kot v glavni sezoni.

»Nekoč sem ga kupil po 23 dinarjev, in to kar celo tono. Znosil sem ga v klet in zaščitil pred vlago. Pa je prišel zidar Gabrijel, rekel, naj ga posodim, da ga bodo pri Štalarju nucali, spomladi pa vrnili. Še kar v redu, z malo dobička, sem prišel skozi,« je povedal Polde, še zmeraj vidno zadovoljen, da mu je pred skoraj petdesetimi leti uspelo narediti tako dobro kupčijo. Drugače pa so cement merili s pestjo, da ga ni šlo preveč v nič. Tisti, malo bolj radodarni pa s kelo.

Železo so pogosto iskali z žegnano svečo tudi po drugih delih Slovenije. Zgodilo se je, da so se morali zapeljati celo do Maribora, ker je drugod pošlo. Švercarji so imeli veliko dela, saj so hitro zavohali, komu gre za nohte. Čeprav so ponujali za spoznanje dražji material, so zmeraj vsega preprodali.

»Spominjam se politično zelo zavednega Žirovca. Potem ko se je z uslugami švercerja okoristil, ga je prijavil. Ko se je izvedelo, so ga vsi gledali postrani,« je povedal Janez.

Nezadovoljstvo so – ker si drugače niso upali – izražali tako, da na šihtu niso hoteli malicati za isto mizo, kot je sedela tožibaba.

Do železa za plošče so se prikopali na dokaj izviren način.

Takoj po drugi svetovni vojni so nabirali drajt na meji z Italijo. Navili so ga na kol in ga vsak dan sproti, na kolesu, vozili domov. Tudi nad okna – za preklade – so dajali železne štange, ki so bile prav tako pobrane na mejnem področju. Malce trpko bi lahko rekli, da je vsaka stvar za nekaj dobra – tudi vojna.

Apno so žgali sami, zavedali pa so se, da so bile apnenice nevarne, saj je od časa do časa vanjo padel kakšen otrok, vendar o hujših nesrečah ni podatkov.

Les za rošt so graditelji nabrali pri kmetih. To navado so nadaljevali skoraj vsi z nekaj redkimi izjemami.

»Enkrat sva šla z Jakom Brencetom, ki je bil tak hrust in močan, po nekaj smrek v gmajno. Prva smreka je bila pod Rjavcem, v tisti grapi. Nekaj sva jih privlekla do poti pri Lukačku. Voz je bil hitro poln, ves čas najinega dela pa je padal dež. Oba sva bila do kože mokra. Malo pred Madarjanovcem pa nisva bila pozorna na vožnjo, konja sta šla preveč desno, pa se je voz udrl in zvrnil v graben. Je rekel Jaka, pustiva, pa prideva jutri iskat. Madona, sem zaklel, če že teče od naju, bova pa še malo zdržala. Najprej je s konjem hlode potegnil nazaj na pot, nato sva jih spet naložila na voz, povezala in odpeljala na žago. Bila je že tema, ko sem prišel domov. Ko sem se slekel, so bile gate in majica prepojene z blatom,« je povedal Janez in dodal, da tistega matranja ne bo nikoli pozabil. Še sreča, da je bil Milan Madarjanovcov doma, da jima je dal vsakemu po pol fraklčka šnopca …

»Lesa nisem fehtal, drugi so ga, meni je bilo nerodno,« je bil odkrit Mohor.

»Če bom vse kupil, bom pa še to. Za trideset kubičnih metrov lesa sem dal dvesto tisoč dinarjev. Polovico od tega je kmet odštel občini za davke.« (Za primerjavo: kolo je stalo petinštirideset tisoč dinarjev).

Redki so les dobili doma – za doto. Vendar tudi ta ni bil zastonj, saj so domači pričakovali, da se v zahvalo ne bodo izognili nobenemu večjemu kmečkemu delu. To je bilo za marsikoga zelo naporno, saj je vsak želel, da bi delo pri gradnji potekalo čim hitreje, brez omejitev.

Navada, da se les za rošt podarja, je bila živa še pred petindvajsetimi leti, ko sem ga sama potrebovala. Stric Pavle z Dobrave je prišel do mene in mi rekel, da če hočem, lahko dobim kakšno smreko.


Plate so bile udarniške

Plate so graditelji pomagali delati drug drugemu. V najboljših sezonah so posamezniki naredili tudi po štirideset ali še celo več udarniških plošč.

Trajalo je tri do štiri ure, da je bila narejena. Za malico so dobili klobaso in kozarec vina. Piva še niso poznali. Po malici so še malo posedeli, kakšno zapeli, kdaj pa kdaj je kdo raztegnil harmoniko. Prva plata je bila za vsakega graditelja pravi praznik. Vsi brez razlike so bili v tistem trenutku ponosni, da so zmogli doseči prvi cilj. Že ob malici se je začelo modrovati, kako naprej, večina je že imela naprošene delavce. Ob tej priložnosti tudi vina ni smelo manjkati. To je bilo pravilo, ki so se ga držali vsi.

Veseli dogodek sta morala ponosna lastnika zaliti še na bolj intimen način. Ko so vsi odšli – tako je bilo menda v navadi –, sta na plošči razgrnila odejo in se ljubila. Na ta način sta simbolično zacementirala tudi svojo ljubezen.

S ceraharji so imeli malo manj sreče. Če se je le dalo, so priskočili na pomoč domači, najeti so imeli velikokrat nemogoče, zlasti pivske želje.

»Imel sem enega, ki je pomagal betonirat, petdeset dinarjev na uro je računal, pa je rekel: 'Jaz čaja ne bom pil.'

'Drugega pa ne bo,' sem mu odvrnil, pa ga naslednjič ni bilo več,« se je zasmejal Polde, vendar imen najbolj žejnih noče stresti iz rokava.

»Spominjam se, da je bila hči stara kakšnih pet let, ko smo začeli zidati,« začne pripovedovati Marija. »Jože, ki nam je zidal, je bil plešast in hči je zmeraj vprašala, kdaj bo prišel tisti mož, ki ima luknjo na glavi, ker je vedela, da bo ob malici še njej pripadel kakšen kolešček salame.«

Žirovci so zelo hvalili opeko, ki so jo izdelovali v Opekarni Cerkno. Bila je tako trdna, da se je med skipanjem zdrobilo le nekaj zidakov. »Še danes se bojimo kakšnega štemanja, če vemo, da je opeka cerkljanska,« povedo šuštarski zidarji.


Streha

Rošt so vezali kar na parceli. Cimpermana sta bila navadno dva, zmeraj pa so pomagali še domači.

Prvo leto se je pozidalo do prve plate, ko je bil cegu že zadosti žgan, se je nadaljevalo do podstrehe. Zidanje je bilo dolgotrajno, ker je bila opeka majhna: 250 krat 120 krat 65 milimetrov.

Stropi so bili leseni, samo nad vežo so dali betonskega. Tako so šparali zaradi pomanjkanja železa.

Strešna opeka je bila v letih 1953 in 1954 cenejša kot cement, zato se je ni splačalo delati doma. Kupljen kos je stal 19 dinarjev, cement pa 20 dinarjev. Čez čas je bilo ravno obratno.

Ko je bila hiša pod streho, so okna in vrata naročili pri mizarju Francu Potočniku, nekateri so jih naredili tudi sami. Največkrat so za pomoč zaprosili kakšnega prijatelja ali sorodnika, ki je bil vešč mizarskih del. Plačevalo se je tudi v naturalijah.

Po vojni so imeli čevlji visoko ceno, ker je usnja primanjkovalo, zato je veljal par čevljev že za solidno plačilo. Če so bili graditelji brez denarja, so si pri plačevanju pomagali z viški žlebov in opeke. Ljudje so bili zelo pošteni, zavedali so se, da tisti, ki bi koga želel opetnajstiti, to lahko storil le enkrat. Skrbno so pazili, da je bilo vse poplačano: od uslug pa do dela. Vsakomur se je zdelo zamalo, da bi postal tarča vaškega opravljanja.

Isti zidarji, kot so hišo pozidali, so potem opravljali tudi dela, kot so betoniranje podov in vzidavanje oken ter notranje rajhanje. Graditelji so največkrat nabavljali material tretje klase, ki je bil opazno cenejši.

Ivanka se najbolj spominja, kako jo je zeblo v roke, ko sta z možem obivala šturije. Ni in ni se mogla ogreti.

Zakonca sta se po pričakovanjih od zidarjev marsičesa naučila in tako sta proti koncu manjša gradbena dela opravila kar sama.


Posojilo

Samo hudiča smo se bolj bali, so povedali sogovorniki, ko je beseda nanesla na kredite. Zanimivo je bilo, da bi ga dobili brez težav, vendar so se zanj odločili šele potem, ko je bila hiša pod streho in se jim je zdelo, da so nekaj že ustvarili. Pa še takrat jih je bilo strah, velikokrat tudi zaradi slabih izkušenj, saj so posojila pred drugo svetovno vojno marsikoga spravila na kant.

»Navaden delavec je lahko dobil le okoli štiristo tisoč dinarjev posojila,« so mi povedali.

»Vendar je bil obrok skoraj pol plače, in ko sem se spomnil na to, da ne bomo imeli od česa živeti, ponoči nisem mogel spati.«

Posojilo so najemali pri Komunalni banki v Škofji Loki. Tisti pa, ki so gradili v času, ko so bile Žiri pod logaško občino, so dobili posojilo pri tamkajšnji banki. Vsota se je običajno sukala okoli štiristo tisoč dinarjev. Na začetku je bil obrok izredno visok, okoli tri tisoč dvesto dinarjev; to je bilo pol alpinske plače. Po petnajstih letih pa se je, zahvaljujoč inflaciji, zaslužilo sto petdeset tisoč dinarjev, obrok pa je ostal enak. Vsi so se strinjali, da je država kar krepko pomagala pri zidavi.

V šestdesetih letih so po nalogu države uvedli posebne Stanovanjske sklade, v katere je vsak delavec prispeval od tri do šest odstotkov plače, odvisno od podjetja, v katerem je delal. Večino tega denarja je šlo za blokovsko gradnjo, tisti, ki so kupovali stanovanja, so dobili posojilo, ki pa je imelo znatno nižjo obrestno mero kot bančna posojila. Vendar nisem mogla ugotoviti, zakaj so le redki koristili ta sredstva.


Hiša je imela prednost pred zasebnim življenjem

Na račun hiše so graditelji zanemarili svoje družabno življenje, zakonske dolžnosti, veliko manj so se tudi posvečali otrokom.

Vse napore, želje in cilje so vložili v hišo, saj se je vsak želel čim prej preseliti na svoje.

Ludvik: »Kopalnica še ni bila izdelana niti spucana, toda prinesli smo modrace, jih namestili po tleh in tam spali. V kuhinji smo imeli le star šporgert, vendar ne morem opisati veselja, ki smo ga čutili, ko smo bili v napol dograjeni hiši, pa kljub temu na svojem. Še dolgo je bilo treba šparat, žena še zmeraj ni bila zaposlena niti nisva imela kam dati otrok, veliko sva morala delat tudi v žernadi, da smo dobili zastonj ozimnico. Denar iz fabrike je šel ves za hišo, od tega, kar sem šušmaril po šihtu, smo pa živeli. Ob sobotah in nedeljah sem igral na harmoniko po ohcetih, da je bilo malo več soudov.«

Mira: »Ko sem rodila prvega otroka, nisem še imela službe. Hišo sva že dala pod streho, želje so bile ogromne, denarja pa nobenega. Hčerka je bila stara tri mesece, ko se mi je nasmehnila sreča. Dobila sem delo, žal pa ni bilo nikogar, ki bi vzel v varstvo otroka. Do njenega prvega rojstnega dne, naj mi Bog oprosti, a ni šlo drugače, sem jo zjutraj nahranila, položila v posteljico, se vrnila ob malici, jo nahranila še enkrat, preoblekla, se vrnila na delo in otrok je bil potem do druge ure, ko sem prišla domov, sam. Malo je jokala, malo se je igrala s kakšno igračo; ne vem, kaj je počela v moji odsotnosti. Popoldne sem jo nesla s seboj na parcelo, po tleh sem razgrnila odejo, kjer je mirno čakala, da sva jo z možem v poznih večernih urah dvignila, posadila na kolo, jo odpeljala domov ter položila v posteljo. Nikoli ni jokala, zmeraj je bila zelo potrpežljiva. Ko se danes spomnim na tisto leto, me je groza, kajti v času, ko je bila doma sama, bi se lahko zgodilo marsikaj … A na tak način so odraščali tudi drugi otroci. Nekateri so jim dali v stekleničko malo vina, da jih je omamilo, jaz tega nisem počela.«

Dopusta niso poznali, vsak dan so skrbno načrtovali in ga napolnili z delom. Živeli so ob krompirju in zelju. Hrane nikoli niso metali stran! Ženske so s cerahanjem v družinskem proračunu prihranile veliko denarja.

Zgodilo se je, da je pri zidanju prišlo do poškodb, vendar se niso odpravili k zdravniku po pomoč. Žulji, rane in odrgnine so se velikokrat vneli. Zlasti ženske so si s težaškim delom pokvarile hrbtenico, prišlo je celo do nekaj spontanih splavov.

Ena izmed sogovornic mi je pripovedovala, da je že v visoki nosečnosti za prvo ploščo povezovala železo, nakar se ji je čevelj zagozdil med železne špice, vrglo jo je čez rob, da je padla na tla. Samo pobrala se je, res da malce prestrašena, toda delo je bilo treba dokončati, zato se ga je znova lotila, kot da se ni nič zgodilo …

Matrali so se vsi po vrsti. Stanovanj ni bilo, doma se ni dalo živeti, tako da nikomur ni preostalo drugega, kot se za več let odpovedati željam in vse, kar je bilo zasluženega, vtakniti v hišo.

Marija je sedela pred menoj z rokami v naročju in dlani so se ji rahlo tresle, ko se je spominjala mladih let. Bilo je eno samo garanje, je rekla.

»Pred poroko sem živela doma, imeli smo kmetijo in treba je bilo trdo delati. Vsako prosto minuto sem klekljala, da sem zaslužila kakšen dinar za balo. Ko sva se poročila, sva se že takoj dogovorila, da bova šla čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k Rakulščici nabirat kamenje. Če je mož dobil konja, ga je bilo treba plačati, če ne drugače, pa z delom. Včasih je mož delal nadure, zjutraj je želel malo poležati, toda že je prišla moja mama in hodila pod oknom sem in tja, češ kakšni lenuhi so ti šuštarji, ker bi samo poležavali in nič delali. Toliko časa je nergala, da je mož vstal in šel kosit, čeprav je včasih spal le tri ure. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj bo dnevna soba tako majhna. Pa sem jim rekla, da ne bo kaj postavit noter …

Potem sta se rodila prva dva otroka, dala sem ju v voziček in že navsezgodaj sem na parceli delala mavto, popoldne pa sem jo s škripcem gor vlekla … Otroka sem posadila v travo: bosta že počakala do kosila, sem si rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko sva sama zbila iz žvarcev. V Žireh je bila samo ena trgovina – železnina, robo so imeli ali pa ne. Otroka sem pustila kar sama, peš odhitela do trgovine, stala v vrsti za material, samo da nismo ostali brez. Še dobro, da se otrokoma nikoli ni nič zgodilo … Ceraharje je bilo težko dobiti, enkrat je prišel eden, pa so ga zidarji spodili, ker je hotel samo piti. Potem so se hecali ali so resno mislili, kaj jaz vem, da naj kar sama skrbim za mavto, da so se name še najbolj zanesli. Zidarji, ki so delali po urah, so bili malo cenejši kot uradni. Proti koncu sva kakšno steno že sama skup spravila, zunanjih sten si pa nismo upali. Cegu smo naredili v Glažerjevi ceglaunci, štirje smo ga hkrati žgali. Ilovico smo kopali tam, žgat je prišel oče od Viktore Čadeževe.

Svet so nama šenkali moji domači. Zmeraj so ga nama naprej metali. Na koncu se je izkazalo, da je bil dražji, kot če bi ga kupila, ker je bilo treba nešteto ur pomagati v zameno. Bila sva mlada, ampak kar naprej zmatrana. Niti hrane ni bilo dovolj, za malico je mož v fabriko nosil projo in kruh. Meso sem kupila samo za delavce. Spominjam se, da jih nekoč ni bilo. V loncu se je kuhalo meso, jaz pa sem se usedla in zajokala, ker sem vedela, da ga bomo sami morali pojesti. Tako se mi je zdelo škoda denarja, ki sva ga po nepotrebnem vrgla stran …

Spominjam se, da so za novo leto delavci v Alpini dobili par čevljev. Jih bova dala kar tistemu, kjer bova rošt kupila, je dejal mož, čeprav bi jih iz srca rad sam nosil, ker je imel svoje že vse pošvedrane.

Doma so rekli, da ne morejo dati nobene smreke, četudi jih je bilo dovolj v gozdu. 'Bodo za starost, če ne bo drugega,' je govorila mama.

En kohar, peč in ena žarnica, to je bilo vse, kar sva kupila, ko sva se vselila. Spalnica je bila še iz časov, ko sem vkup spravljala balo. Kopalnice ni bilo, še v sanjah si nisva predstavljala, da jo bova kdaj imela! A sva se ugriznila v jezik! Že kmalu sva kupila rabljeno banjo in z njo v hiši sem se počutila kot kraljica.

Veliko jih je bilo, ki še prostora zanjo niso naredili, ker so mislili, da je ne bodo potrebovali.

Krompir, fižol, ješprenj, mlečni riž, to so bile jedi, ki smo jih vsak dan jedli. Kar ni bilo pojedeno opoldne, je prišlo na vrsto za večerjo. Mesa skoraj nismo poznali, saj ga tudi ni bilo, prva leta po vojni smo še vse kupovali na karte.

Malico smo dajali samo tistim delavcem, ki so prišli delat po urah, tisti pa, ki so zidali v roku službe, so malico nosili s seboj.

Spominjam se, da je moral mož na orožne vaje ravno v času, ko smo postavljali streho. Kako bom sama, sem mu rekla, ko sem se poslavljala od njega za dva meseca, hčerka mi je jokala v naročju, mene pa je bilo strah. Ampak sem se kar znašla, moram reči. Najhuje se mi je zdelo, ker takrat oženjenih niso jemali v službo, ker so trdili, da je dolžnost dedca, da ženo redi. Jemali so samo mlade in samske, da so šle najprej v brigado. Vendar nama denarja ni nikoli zmanjkalo. Spominjam se, da le takrat, ko je Janez Udovnkov pobelil prostore pred vselitvijo, nisem imela zadosti pri sebi, toda ostanek sem plačala takoj naslednji dan.«

Zorina zgodba pa je malo drugačna. Mož je padel med vojno, hiša pa je ostala nedokončana. Nemci so že prišli v Žiri, ko so ravno postavljali streho. Poveljnika je zanimalo, kaj počnejo, pa si je vzel čas in prišel na oglede. Zdelo se mu je zanimivo, malo je poklepetal z njimi, četudi se niso nič razumeli, popil skodelico krhljeve vode in jim ob odhodu zaželel uspešno delo.

»Po vojni je bilo strašno hudo. Bila sem sama za vse, obupana in na tleh, hišo sem že nameravala prodati, vendar me je mama toliko časa spodbujala, da sem si premislila. Ti bom že posodila denar, če ga boš rabila, mi je govorila, ker se ji je zdelo škoda, da bi na pol dograjeno hišo dobili v roke tujci. Zvečer, ko sem se ulegla v posteljo, sem jokala zaradi utrujenosti, ki se mi je zalezla v kosti. Od dela me je vse bolelo! Mama je zmeraj našla lepo besedo zame, hkrati pa mi je pomagala še s paketi iz Amerike, da vsaj lačni nismo bili. Sorodniki so pošiljali tudi obleke, ki sem jih predelala, da sta bila otroka lepo oblečena in na zunaj nista kazala pomanjkanja. Vse, kar mi je mama posodila, sem ji potem od plače vračala, hkrati sem ji bila globoko hvaležna, da mi je stala ob strani.«

Kar nekaj zgodb pa se je slišalo o živahnih vojnah, ki so se bile med tistimi, ki so živeli v bloku, in onimi, ki so gradili lastne hiše. Menda so bili prvi drugim velikokrat nevoščljivi.

Do največ hudih besed je prihajalo predvsem tam, kjer je bilo več žensk na kupu. Včasih so si tudi skočile v lase.

Razlogi so bili povsem praktični in po svoje razumljivi. Lastniki parcel z več kot tisoč kvadratnimi metri so izgubili pravico do otroških dokladov, poleg tega tudi pravico do obdarovanj na prireditvah ob prihodu dedka Mraza. Politika ni bila preveč naklonjena zasebni lastnini, zato so naredili vse, da so bili graditelji prikrajšani pri različnih ugodnostih.

Blokovski so imeli prednost tudi pri najemanju posojil, saj so dobili za nakup stanovanja znatno večji delež kot tisti, ki je sam gradil. Tudi pogoji za najem kredita so bili ugodnejši.

Za razprtije pa so bile pogosto krive že malenkosti, ki so bile povsem človeške narave: ko so graditelji garali od jutra do večera, so drugi lahko uživali in se jim hahljali z balkona, kjer so se ob kavi sončili in uživali ...


Švercarji

Človek je že od pradavnine nagnjen k temu, da poskuša priti do cilja po liniji najmanjšega odpora in da poskusi zakonodajalca prinesti okoli.

Po vojni so nekateri idejo, da je sedaj vse naše, razumeli dobesedno. Na veliko se je kradlo usnje in ga švercalo, saj je imelo visoko ceno, prav tako so delali z lesom in zemljišči. Nekdanjim hlapcem, deklam ter njihovim potomcem se je kar samo smejalo, ko so spremljali jezo, bes in tudi osebne tragedije tistih, ki so jim po vojni premoženje nacionalizirali. Kar naenkrat je bilo vse, kar je bilo nekoč gruntarsko, ljudska last. Če že ne v resnici, pa vsaj na papirju.

Mnogi so bili pijani od osebnega zadoščenja, kar pa je bilo treba razumeti, saj so bili redki gruntarji, ki s svojimi hlapci ne bi grdo ravnali. Maščevanje je bilo zelo sladko.

Med manjše švercarske ribe so se šteli tisti, ki so po vojni dobivali od sorodnikov iz Amerike pakete z živili. Zaradi pomanjkanja sladkorja in drugih dobrot so jih vnovčevali za gradbeni material, četudi ga sami niso potrebovali. Bili so iznajdljivi, zavedali so se, da cene lahko prilagajajo po mili volji, saj je bilo povpraševanja veliko. Če kdo, so oni imeli zaloge. Oblast je sicer komu stopila na prste, je pa pogosto pogledala stran, če so bili pravega političnega prepričanja. Takšni, ki so se znali obračati po vetru, so že takrat lahko počeli vse, kar jim je padlo na pamet.

Zanimive so bile tudi politične ideje, s katerimi so hranili delavstvo.

Tako je znana zgodba delavke, ki je prejela za svojo marljivost v Alpini nagrado, vodilni pa so jo prav prijazno pregovarjali, naj jo prostovoljno izroči v stanovanjski sklad za dobrobit vseh delavcev. Ker tega ni naredila, so ji začeli nagajati.

Alpinski delavci so se neštetokrat odpovedali dobičkom v dobri veri, da se žrtvujejo za dobrobit svoje tovarne. Na podoben način – z odpovedovanjem – so si uredili tudi počitniški dom v Zlatorogu pri Umagu.

Podobnih zgodb, ki so se dogajale kasneje, ko nihče več ni verjel floskulam, da je vse naše, je bilo še nič koliko. Vse po vrsti so bile boleče in polne odkritega norčevanja iz preprostega človeka, ki je zaupal sistemu in ideji, s katero so mu prali možgane.

Metod Žakelj

Še zmeraj je zelo umirjen, letnik 1952, zdi se, kot da nikoli ne povzdigne glasu, niti ko bi bilo to potrebno. Tudi obraza se čas še ni dotaknil. Je nenavadno mladosten, vendar se poteze zresnijo, ko se nasloni nazaj in vpraša, o čem naj sploh govori. »Stvari nikoli ne delam na pol,« pravi. Kadar je imel pred seboj cilj, je naredil vse, da ga je dosegel. V tem ni razlik med sedanjostjo in preteklostjo.

Danes je upokojen, uspešno podjetje, ki sta ga vodila z ženo, mu je bilo izziv.

Že kot otrok je sanjal, da bo v hiši, ki jo bo zgradil, naredil tudi zatočišče za moško dušo, da se bo tja umaknil sam ali s prijatelji.

Pravijo, da človek obrača, bog pa obrne. Morda je prav zato usoda vzela njegove načrte v svoje roke in jih pošteno pretresla. Letos (2013) je namreč zgradil že tretjo hišo po vrsti. Ali je v njej tudi kotiček za moške, sem ga pozabila vprašati.

Ta naj bi bila tudi zadnja.

Zato, da je pričel premikati gore, je bila kriva pijača.

V glasu ni bilo začutiti niti senčice zamere ali jeze, ko sva skupaj brskala po spominih iz mladosti.

»Tako je pač bilo,« nadaljuje.

»Že kot otrok sem raznašal časopise in sanjal o tem, da bom nekoč na svojem, kjer ne bo nikogar, ki me bo sredi noči metal iz postelje. Leta 1967 sem stopil do gostilničarja Katernika in ga vprašal, če ima kakšno parcelo naprodaj. Všeč mi je bilo, ker se je povsem resno pogovarjal z menoj, čeprav sem bil še otrok, saj mi je bilo komaj dobrih štirinajst let. Dogovorila sva se, da mu bom vsak mesec prinesel dvajset tisoč dinarjev, ki sem jih zaslužil z raznašanjem časopisov. Dober človek je bil, kupčijo sva naredila, kot je treba. Niti enkrat nisem pomislil, da bi me lahko zato, ker sem bil otrok, okoli prinesel.

Načrte za hišo sem prinašal domov od vsepovsod, kjer sem naletel nanje. Potem sem jih pregledoval in tehtal, kateri bi bil najboljši.

Stari ata je bil zelo ponosen name. Zmeraj me je spodbujal, kar mi je veliko pomenilo. Kmalu mi je prešlo v navado, da sem zjutraj šel v šolo, potem pa sem mauho vrgel v kot in se s kolesom odpeljal v Sovro, kjer sem v kamnolomu do večera lomil kamenje. Lastnik Jerko mi je posodil železno palico, nekaj sem prinesel s seboj, pa je šlo.«

Najbolj mu je bilo všeč, ker so ga odrasli jemali kot sebi enakega. Nihče se ni norčeval iz njegovih let, to mu je veliko pomenilo.

Kadar je bilo delo najbolj naporno, je sanjal o miru, ki si ga je tako silno želel.

Druge motivacije sploh ni potreboval.

»Spominjam se prvega tovornjaka peska, ki so mi ga pripeljali iz Idrije. Že več dni zapored je lilo kot iz škafa, tla so bila še zmeraj razmočena od dežja, tovornjak se je takoj, ko je zapeljal s ceste, udrl in ni kazalo drugega, kot da tovor razloži kar na mestu, kjer se je to zgodilo. Ves teden sem porabil, da sem pesek z navadno karjolo zvozil do parcele. Nisem imel denarja, da bi kogarkoli prosil, da mi pomaga.

Sošolci so vedeli, kaj počnem, a so bili preveč otročji, da bi jih kaj prida zanimalo. Takrat je večina mislila bolj na šolo, šport, tudi na dekleta kot na take, odrasle zadeve. Le enega se spomnim (pisal se je Kralj), da je nekoč prišel z mojo mamo, ko sem kopal grunt, in mi pomagal. Drugače pa sem delal sam. Delavcev si nisem mogel privoščiti, ker nisem imel denarja.

Dokler sem še hodil v osnovno šolo, je še šlo. Ko sem sedel pri pouku, sem nekako počival. Končal sem samo šest razredov, potem sem šel delat v Alpino. Včasih je bilo tako naporno, da sem stoje za mizo zaspal. Ob petih zjutraj smo ponavadi začeli zidati, končali ob enih, na hitrico sem nekaj pojedel, se preoblekel in odhitel na popoldanski šiht.

Pri večjih delih sem – vsaj na začetku – prosil za pomoč bolj izkušene. Zafršolal mi je Špikov Janez. Zadnjo plato sem pa že sam, saj sem zmeraj pozorno spremljal vsakega delavca posebej. Po svoje so me imeli še zmeraj za otroka. Takrat je bilo v Žireh gradbeno podjetje Remont, nasploh so imeli precej čudne navade. Tudi do mene se niso najlepše obnašali, nenehno so mi obljubljali, me vlekli za nos, končno so prišli pozidat dogovorjeno šele konec jeseni. Ni bilo lahko. Delalo se je še vse ročno, z movtarkami, prvi mešalec za beton je imel v Žireh Micnk iz Nove vasi, kolikor vem. Tudi jaz sem šel drugim pomagat delat plato, če sem hotel, da mi vrnejo uslugo. V letu dni je bilo takih izmenjav čez dvajset.

Opeko mi je Stane Pleskov pripeljal iz Ljubljane. Večino sem nabavil prek takratnega Remonta, saj ni bilo treba plačati prometnega davka, Remontovci pa so – v znesku tega prometnega davka – prišli pozidat. Pesek za mavto sem nabavljal v Lajšah nad Gorenjo vasjo.

Izdelave strešne opeke sem se lotil kar sam. Pa ne le zase, tudi za druge. Velikokrat sem šprical šolo, ker sem se uštel pri času in sem komu prehitro obljubil. Pivkov Luka (moj ded, op. avtorice) je imel mašine in delavnico. Prvo in drugo mi je dal na razpolago. V mentrgi sem zamešal mavto, potem sem ročno nadeval na model, treba je bilo dobro potolči, da se je beton čim bolj stisnil. Oblikovalo se je z modelom, nato se je ob krajih prirezavalo, nazadnje sem z navadnim sitom po licu potresel s cementom in dal sušit na police. Mašina je bila le toliko avtomatizirana, da se je model dvignil z nogo. V enem dnevu sem jih naredil okoli devetdeset, za eno hišo jih bilo potrebnih okrog dva tisoč tristo. Z mojimi izdelki je bilo takrat pokritih kar nekaj hiš …

Zase sem si pri nekem Idrijčanu izposodil mašino, in to šele potem, ko je bila prva plata že narejena. Uporabljal sem rdeč pesek, ki so mi ga prodali na Selu, vendar za strešnike ni bil najboljši, saj sem jih že po petnajstih letih moral zamenjati. Za razredničarko je bilo treba kdaj pa kdaj napisati tudi opravičilo. Izkoristil sem staro mamo, ki je bolj slabo videla. Tam, kjer naj bi bil njen podpis, sem izstrigel okence, da je podpis padel na prazen list, ki sem ga izpolnil potem sam.

Pa če se vrnem k svoji prvi hiši: leta 1967 sem v rokah imel že vse papirje. Spomladi sem skopal temelje, jeseni je bilo narejeno do prve plošče, naslednje leto pa že pod streho. Naj povem, da sem za rušt eno celo poletje hodil k Lipniku v Goropeke služit. Iz grape do Lipnika smo delali cesto, jo širili in tlakovali. Janez Žakljev mi je zvozil les, hkrati pa mi je zrihtal še štiri ali pet šperovcov. Malo smo oprezali, da nas ne bi dobil Lahajnar, ki je bil zelo strog gozdar …Rošt mi je stesal Joškovc. Zvezal pa ga je Bedrihar s pomočjo mojstra Vilija. Ne bom pozabil, kako me je Janko Lipnikov vsak dan po šihtu peljal v Goropeke, delal sem do noči, potem peš domov, ob sredah sem šel še na vaje plehmuzke.

Ja, ja, to, o plehmuzki, mora biti pod nujno zraven! Bilo mi je dvanajst let, ko sem se jim pridružil. Tone Krajersk nas je učil. Prvič sem igral na Javorču ob odkritju partizanskega spomenika. Bil je vroč poletni dan in vozil nas je Katernik v zaprtem kombiju brez šip. Že v osnovni šoli sem igral v skupini, ki se je imenovala Metuljčki, potem sem se pridružil Janku Rupniku iz Zavratca. Glasbeno znanje mi je pozneje še velikokrat prav prišlo, saj sem špilal na ohcetih in še tako zaslužil kakšen dinar. Nekoč smo igrali Pri Jureču. Ker so svatje hoteli kar naprej plesati, sem celo noč pihal v pozavno, da sem imel zjutraj otekle ustnice. Vse, kar sem zaslužil, je šlo v hišo, nič nisem zapravljal. Hvala bogu, da sem bil na hrani pri mami ali pa pri starih starših, kjer sem preživel večji del svojega otroštva.

Zanimivo je bilo, da družbe, zabave in pohajkovanja nisem nikoli pogrešal. Od zidarjev sem se naučil rajhanja. Ko se mi je zdelo, da že znam, sem najprej potreniral v kleti, potem pa sem sam obrajhal celo hišo. Vse, kar sem počel, sem iz posebnega notranjega zadovoljstva in nič mi ni bilo pretežko. Vsak napredek me je osrečeval in navdajal z zadoščenjem. Zmeraj mi ni ratalo. Spominjam se, da sem med treningom ves prostor navlekel z mivko, seveda se je vse skupaj prehitro zasušilo in potem sem imel več dni dela, da sem stene vsaj malo uravnal. Tudi vrata in okna sem vse sam vzidal. Ko so mi napeljali vodo, so zamešali cevi za toplo in mrzlo vodo. Ker sem delo nadaljeval sam, sem moral skrbno paziti še na to pomanjkljivost. Takrat še ni bilo nobene plastike, sama salonitka, ki jo je bilo v notranjosti treba zaliti s katranom. Zadnji dan pred odhodom k vojakom sem šele prišel do elektrike. Prej smo gostovali pri sosedu Tonetu, napeljano smo jo imeli kar po zraku.

Nepozaben in za vse večne čase zapisan dan v mojem srcu je bil tisti, ko sem se skupaj z mamo in sestro vselil. Vse, kar smo imeli, je bila spalnica. Za dnevno sobo mi je brat naredil stojalo za radio in gramofon, imeli pa smo tudi trajno žarečo peč. Centralno kurjavo sva tudi naredila sama z bratom, samo prvo leto ni bilo denarja za olje, zato sem hodil na bencinsko črpalko s kanglo, kadar je bil le prehud mraz.

Za pozimi sem imel eno jopo, nič drugega. Kadar me je le preveč zeblo, sem prekrižal roke na prsih, da sem se malo ogrel.

Ja, kar naenkrat, pa ne vem, kdo ju je klical, sta se na vratih pojavila novinar Tovariša in fotograf Egon Kaše. Nič se nista napovedala. Povabil sem ju k starim staršem, kjer sta dobila še kaj za pod zob, nakar smo še malo poklepetali. Čeprav sem bil še mulc, sta z menoj govorila zelo spoštljivo in resno, za sebi enakega sta me imela.

Če danes, ko mi ne gre več slabo, pomislim na leta odrekanja, vem, da bi lahko krenil tudi po kakšni drugi pot. Lahko bi tudi jamral, češ kako je vse slabo in zanič, ker oče pije in je nasilje del našega vsakdana. Velikokrat smo noči prespali na kakšnem seniku. Že kot otrok sem sklenil, da tako ne bo šlo dolgo. Da je treba nekaj narediti, da se ne sme le čakati. Kočljive situacije so me v življenju zmeraj prisilile k odločitvam. Če bi imel vse postlano, bi verjetno še danes delal v podjetju Etiketa. Kdo ve, če bi sploh kaj dosegel v življenju. Tako pa sem bil postavljen pred hude odločitve, ko je bilo treba odločno in hitro ukrepati, tudi takrat, ko sem se začel boriti za posel v lastni firmi. Zmeraj je bilo treba gledati naprej, nikoli nazaj. Le takrat, ko imamo pred očmi prihodnost, lahko napredujemo.

V življenju mi veliko pomaga vztrajnost … Pravzaprav sem ponosen na vse, kar sem dosegel v življenju.«


Garača

Pavla in Janez sta se poročila leta 1948. Poznala sta se že od prej, saj sta skupaj hodila v osnovno šolo. Janezovi starši so mislili, da bo ostal doma na kmetiji, vendar je raje krenil po svojih poteh in se potem odločil za šuštarijo. Pri Pavli je bilo veliko otrok, zato je že od tretjega leta živela pri stari mami, ki ji je po svoji smrti tudi nameravala zapustiti hišo in malo zemlje. Naneslo je tako, da je stara mama zbolela, in tako so pri hiši čez noč potrebovali par moških rok.

»Z Janezom sva se domenila, da se bova poročila, čeprav sem bila stara komaj sedemnajst let. Njegovi domači so mu to zelo zamerili, saj se jim je zdelo pod častjo, da se z velike kmetije seli na bajto, kjer ni bilo drugega kot par krav in nekaj najete zemlje,« pripoveduje Pavla.

V prepirih so šli celo tako daleč, da so mu prepovedali, da bi se vračal domov, oče ga je razdedinil in kmetijo prepisal na drugega sina.

Janez je bil bolj vroče krvi in tudi Pavlini stari mami ni ostal tiho, če ga je hotela kaj porihtati, zato ni bilo pri hiši nikoli več miru. Pavla se je bala zameriti enemu in drugemu; na srečo prvo leto zakona vsaj otrok ni bilo. Ko je prijokal na svet prvi, sta za krstnega botra poprosila soseda, ki pa je odločno odklonil, ker je želel ostati v dobrih odnosih s Pavlino mamo. Tako sta otroka odnesla h krstu kar sama, kjer pa se ju je usmilil mežnar.

»Počasi sem začela Janeza pregovarjati, da bi šel raje delat, kot pa da brez haska tolčeva bregove, ker od tistega ni bilo nobene koristi. Sprva se je jezil in se ga šel tudi napit, ker ni bilo po njegovem, potem pa je le stopil do znanca, ki je bil v Alpini mojster, in ga pobaral, če bi bilo še zanj kakšno delo. Počakati je moral skoraj pol leta, v tem času se nama je rodil že drugi otrok, on pa je raje zabijal čas v gostilni kot pri meni doma. Ker sem prehitro poprijela za delo, sem čez dva meseca in še malo splavila in to ga je spametovalo, da je pustil gostilno in še doma kaj naredil.«

Sprva sta nameravala zidati na domačem, kar bi bilo najceneje. Vendar so postajali spori vedno hujši, zato sta se čez noč preselila v Žiri. Vsi štirje so se tlačili v dveh sobah brez vode in stranišča. To je bil zunaj, na štrbunk, in po vodo je bilo treba v pritličje, kjer je bila samo ena pipa, pa še tam je kakšen dan sploh ni bilo. Še dobro, da so bili to časi, ko ljudje še niso bili tako natančni glede čistoče, saj so se umivali le enkrat tedensko, preoblačili pa prav tako.

»Če bi lahko kam dala otroka, bi šla še jaz delat,« je povedala Pavla.

»Kupila sem si šivalni stroj, pazila na otroka in se jezila na moža, če je prevečkrat po šihtu zavil v gostilno. Na živce so mi šli njegovi prijatelji, s katerimi so skupaj kartali in velikokrat kar iz gostilne šli na šiht. Končno mi je prekipelo, vzela sem ga v roke in mu odločno povedala, da tako ne gre več naprej, da sem spet noseča, da mora nekaj ukreniti. Ti boš meni pela, mi je zabrusil, ker samo doma ležiš in nič ne delaš. To me je tako prizadelo, da bi ga najraje porinila po stopnicah! Potem sem šla do kmeta, kjer smo kupovali mleko, in sem mu rekla, da bi rada kupila svet, če kaj prodaja. Zviška me je pogledal, češ kaj se bo ena baba menila z menoj. Tvoj dedc naj pride, pa bova naredila kupčijo, je dejal. Ampak jaz sem kar stala tam, zinila sem, da imam nekaj denarja, da bo za aro dovolj, ostalo mu bom prinesla v pol leta. Kar debelo je pogledal, ko sem začela šteti, še njegova žena je prišla zraven in potem smo podpisali neke papirje. On je takoj spravil denar, da si ne bi premislila. Kar sem zaslužila s šivanjem, klekljanjem, malo mi je še stara mama primaknila, je šlo za parcelo, prej kot v pol leta smo že naredili prepis. Mož je debelo gledal, ko sem mu povedala, potem pa se je začel kregati, da on že ne bo vse dneve garal, da mora še malo imeti od življenja. Počasi ga je pa potegnilo: malo foušarija, ker so tudi drugi zidali, malo pa to, da se je lahko postavljal pred domačimi, ki so kaj hitro izvedeli, da nama je padla sekira v med.«

Ni bilo lahko. Ker nista imela denarja, sta vse postorila sama. Do prve plošče ni bilo na parceli nobenega drugega delavca. Velikokrat se je zgodilo celo to, da je sama vihtela kramp ali lopato, ker je šel mož na kozarček, pa se je potem pozabil pravočasno vrniti. Starejša dva fanta sta pazila na najmlajšega, ki je bil še v vozičku. Pavla je včasih slišala, kako se je otrok jokal, vendar se je naredila, kot da je vse v redu, ker ji je že itak zmanjkovalo časa.

»Bila sem trmasta in sem dosegla, da smo prvo leto zaključili s prvo ploščo. Bilo je že konec oktobra, zeblo je in kazalo je na sneg, vendar sem toliko premolila, da se me je vreme usmililo in še malo počakalo. Ne bom nikoli pozabila, kako sem pozimi hodila na parcelo in božala stene od same sreče, da mi je uspelo. Teh občutkov se ne da opisati. Čez dan sem bila na parceli, zvečer sem dala otroke spat, potem pa sem se usedla za mašino in šivala, včasih tudi do treh zjutraj. Sploh ne vem, od kje sem jemala moč in energijo, da sem lahko preživela vse napore.«

Do pomladi je prihranila toliko denarja, malo tudi na možev račun, saj ga je pregovorila, da ji je dajal polovico plače, da so spomladi prišli na vrsto v Glažarjevi ceglounci, kjer so naredili vso opeko, stroj za izdelavo strešne opeke pa so si izposodili v Idriji.

»Saj mi ne bo nihče verjel, ampak večino strešne opeke sem naredila sama. Zjutraj sem vstajala ob štirih, šla na parcelo, v klet, in delala do osmih, ko so se prebudili otroci. Potem sem odhitela domov, in če je bilo toplo, sem otroke vlekla s seboj, sicer sem se k delu vrnila sama. 'Ti se boš udušila,' mi je pravila stara mama, ampak jaz sem imela tako voljo, da bi še gore premikala.«

Les sta potem po že utečeni navadi nafehtala pri kmetih in tretje leto na jesen je bila hiša že pod streho. Ko so na sleme privezovali smrekico, se je Pavla na glas zjokala od sreče. Četrto nosečnost je s seboj odnesla streha, saj je delala kot moški, še malo ni pomislila nase.

»Če sem bila le preveč lačna, sem dala v usta kakšen kos kruha, naredila par požirkov žika kave in naprej delala. Vsake minute se mi je zdelo škoda. Naj povem, da sem hišo sama pobelila, tudi vsa okna in vrata. Sicer ni bilo treba veliko, saj smo se vselili samo v tri prostore, o kopalnici ni bilo ne duha ne sluha. Naprej smo razmišljali, da bi jo naredili v kleti, potem pa smo ugotovili, da je bila voda narobe zvezana, zato smo jo preselili v shrambo.«

Sreča ob vselitvi je bila nepopisna. Predvsem zato, ker jim je voda tekla v kuhinji in v veži in ni bilo treba za vsak požirek dirjati po stopnicah gor in dol. Zelo se je razveselila, ko je tudi sama dobila službo, da so laže odplačevali kredit. Le pri otrocih je marsikaj zamudila, saj so bili ves čas prepuščeni sami sebi, in res ne ve, komu bi se zahvalila, da se jim ni nič hudega naredilo. Če niso bili sami doma, so bili sami na parceli in samo tisti teden, ko je imela splav in je ležala v postelji, jih je mož peljal k stari mami.

»Otroci so pri moji generaciji, ki je gradila temelje za prihodnost, najbolj nastradali,« trdi Pavla.

Tudi drugi, ki so zidali, niso otrokom posvečali toliko časa, kot bi ga morali. Pavlo je najbolj bolelo, da se ji otroci niso pustili objemati, ko je spet imela malo več časa zanje.

»Kar nisem dala njim, dajem danes vnukom,« reče in doda, da se jim tudi prek svoje izpovedi oprošča, ker ni imela časa, da bi jim to pokazala, ko so bili majhni.


Vmesni čas

Po drugi svetovni vojni je marsikatera ženska ostala sama. Nekateri so padli, drugi so odšli s trebuhom za kruhom po svetu, tretji pa so pozabili na dom in so si ustvarili novo družino kje drugje. Gospa Tilka je bila ena od tistih, ki ji je vojna odnesla moža v Ameriko.

»Stanovanje, kuhinjo in sobo sva s hčerko imeli v najemu,« pripoveduje.

»Ker so bila moževa pisma bolj redka in ker je tudi on moral skrbeti, da tam, čez lužo, čim prej pride do strehe nad glavo, mi ni kazalo drugega, kot da si poiščem delo. Šla sem v šuštarsko delavnico in prosila za delo. »Kaj znate štepati?« so me vprašali.

»Najraje šihtovce.«

»Potem se vidimo jutri ob dveh popoldne,« se je glasil odgovor.

Jaz sem pa kar čakala in mencala. Končno sem se le okorajžila in prosila direktorja, če lahko pride moj otrok v delavnico, preden se zvečeri.

»Lahko,« se je glasil odgovor, »samo obljubiti mi morate, da ne bo motila drugih delavcev.«

V delavnici je bila v kotu velika miza, na tej mizi je Anika spala na razprostrti deki. Vse popoldne se je igrala s sosedovimi otroki, zato je bila mirna in utrujena. Po nekaj mesecih so Tilki dali v uk šest deklet, da jih nauči štepanja. Dobro so se razumele, saj so bile zelo pridne in vedoželjne učenke.

Poleg napornega dela v službi je skoraj vsak dan hodila pomagat tašči na kmetijo. Že zarana je potrkala na vrata s prošnjo, naj pride pomagat orat, kosit travnike in plet na njive. Ni ji mogla odreči. Bila je vdova še iz prve svetovne vojne s sedmimi otroki. Kadar sta delali skupaj, jo je večkrat prosila, naj ji kaj pove o tastu. Takrat se je le zasmejala in namesto da bi kaj povedala, je zapela:

»Po hribih je ivje, po dolinah pa mraz,

o, kje si moj dragi, o, kje sem pa jaz?«

»Z delom v tovarni sem bila zadovoljna, čeravno je bilo treba delati tudi po deset do dvanajst ur, ker ni bilo dovolj mašin. Nič hudega, sem si govorila, nas vsaj ne bo pobralo od lakote. So bile pa zato druge skrbi. Kako ohraniti material za hišo, ki sva ga z možem spravljala skupaj že pred vojno. Vaški možje so na krajevnih odborih imeli sestanke in pretresali, kdo ima to in ono. Tako so prišli do mojega cegla in drugega materiala in sklenili, da se mi vse to vzame. Dober človek iz krajevnega odbora mi je za odločitev prišel povedat pozno po sestanku in pod strogo obljubo molčečnosti svetoval, naj takoj pojdem k Zajcu in ga poprosim, naj mi proda kos zemlje.

'Če bodo videli, da nameravaš zidati, te ne bodo mogli okrasti.'

Brez razmišljanja sem ga ubogala. Nasveti dobrih ljudi so mi prišli prav in vse se je srečno izteklo.

Zemlja je bila močvirnata, zato je bilo treba pripeljati dosti kamenja za utrjevanje podlage. Stopila sem do kmeta, za katerega sem vedela, da mi bo lahko pomagal. Pošteno sem mu plačala tudi za vožnjo. Naložila sem kamenje na voz, on je zapregel konje, in ker ni šlo drugače, sem konju pomagala s porivanjem voza še sama. Že na cesti se je zlomila podvoznica od prevelike teže. Kaj sedaj? Kmet je izpregel konje, potem sva zlezla pod voz in ga s hrbti toliko dvignila, da je zlomljeno lahko zvezal z verigo. Upal je, da bo nadaljeval pot, ker je bila cesta ravna. Med dviganjem me je strašno zabolelo v rebrih. Toda misel na moj cegu, katerega bi občina posvojila, če ne bi takoj pričela zidati hiše, me je gnala naprej.«

Bilo je obdobje, ko se je cement lahko kupil le na bone, ki so jih dobivali kmetje, ki so oddajali svojo živino. Tilki jih je priskrbel stric iz Gorenje vasi. Prinesel jih ji je s kolesom, že zarana, pred šesto uro. Prikolesaril je med nevihto, zato se je dež kar zlival z njegovega klobuka in suknjiča. Bil je blaga duša.

A cementa še ni bilo dovolj. Poizvedovala je vsepovsod in nekega dne je izvedela, da ga je mogoče dobiti v Idriji. S prijateljico sta se podali peš čez hrib, in to v trdi noči. Vsaka je s seboj nosila petrolejko, da ne bi zatavali in se izgubili. Prepoteni, lačni in na smrt utrujeni sta prispeli v Idrijo in na srečo nista bili prepozni za cement.

»Naj pripomnim, da so Žirovci pridni, iznajdljivi in napredni ljudje. Le nekaj jih je bilo, ki so mi nasprotovali, in ti so v maniri politično obarvane nevoščljivosti zahtevali, da se mi odvzame ves že kupljeni material. Niso računali, da ima lahko tudi ženska možgane na pravem koncu. Po svoje sem jih ukanila tako, da sem se vpisala v sindikat, kar me je ščitilo.

Prosila sem tudi za gradbeno dovoljenje in v štirinajstih dneh je bilo vse urejeno. Zidarski mojster je naredil za hišo plan, zakoličil kletne stene in pokazal, kje kopati temelje. Tovarna mi je dala štirinajst dni dopusta, jaz pa sem s pesmijo na ustih začela kopati grunt ter odvažala zemljo v domači karjoli. Sosed je vsak dan gledal skozi okno in zmajeval z glavo, češ tega pa ta ženska res ne bo sama zmogla. Nekega dne se je ustavil pri meni vaški pismonoša in rekel, da mi je prišel pomagat, da se ne udušim z zemljo. Ko je bil dopust končan, je bil izkopan tudi moj grunt.«

Pričelo se je zidanje, za pomoč je naprosila štiri zidarje in dva mavtača. Opeko je morala nositi sama. V prvo nadstropje je še nekako šlo, v drugo je bilo težje, ker so bile narejene le kurje stopnice. Hitela je gor in dol. Zgodilo se je, da ji je opeka razmrcvarila prst na roki. Sosed ji ga je polil z šnopcem, zavezal z obvezo in takoj se je vrnila nazaj k delu. Položila je dve vodoravno, tri počez, z zdravo roko je zgrabila za opeko, z obvezanim prstom pa si je še dodatno pomagala. Ko je bilo delo za tisti dan končano, je šla k zdravniku. Rekel ji je, da bo morala marodirati kakšnih štirinajst dni. Vsa zgrožena mu je povedala, da je to preprosto nemogoče zaradi zidarjev. Brez besed ji je na prst namazal neko mazilo, potresel z belim prahom in ga obvezal.

»Ranjeni prst me je tako pekel in žgal, da sem dolgo v noč hodila sem in tja po stanovanju, ob petih sem vstala in se pripravila na šiht. Tašča mi je obljubila nekaj smrek, katere sem morala sama zvoziti na žago. Svakinja mi jih je pomagala naložiti na voz, v katerega so bili vpreženi biki. Ko sva pripeljali na Dobračevo, pod klanec, se je žival skujala zaradi pretežkega voza. Kako spraviti bika na vrh klanca?! Kakor od Boga poslana pomoč je v tistem trenutku pripeljal neki kmet svojo kravo na vrh klanca. Ko je bik zagledal kravo, se je takoj pognal za njo! Divje je pihal skozi nos in dirjal kot nor. Z gajžlo sem ga udarjala po glavi in hrbtu, a bik se ni hotel ustaviti. Ko sem žival čez nekaj ur pripeljala tašči nazaj, sem se zaklela, da z biki ne bom imela nikoli več opravkov. Mat se je zasmejala in poredno rekla, o, še, še!«

V rebrih jo je še zmeraj strašno bolelo, zato se je še tretjič podala k zdravniku. Naletela je na polno čakalnico. Ko jo je dr. Bernik zagledal, so se mu zabliskale oči in vpričo vseh ljudi jo je nahrulil. Pojamrala mu je, da jo strašno bolijo rebra, pa ji je na glas zaklical, naj se vrne, ko se bo obnašala kot človek, kajti on ni Bog, da bi lahko delal čudeže.

Vseeno se je pogosto ustavljal pri njeni hiši in si ogledoval sadove mukotrpnega dela. Če je bil dobre voljo, jo je tolažil, kako bo vse pozabljeno, ko se bo mož pripeljal iz Amerike z lepim avtom in zavil pred hišo. Tilka mu je bila hvaležna za te besede, saj jo je spodbujal in ji vlival voljo do življenja. V poznejših letih, ko se je vračala v Slovenijo na obiske, je zmeraj obiskala tega dobrega človeka in skupaj sta obujala spomine na tiste čase.

»Dneva vselitve v novi dom ne bom nikoli pozabila,« se spominja Tilka s solzami v očeh.

»Imela sem dopust in Mrovcov oče mi je vozil pohištvo s konjem. Hči je skakala in vriskala od veselja, da sedaj gre v novo hišo, kjer bo lahko počela, kar jo bo volja in nihče je ne bo zaradi tega preganjal. Na skrivaj je naložila polno peč drv in potem hodila gledat, kako se kadi iz njenega dimnika. Ko sva se zjutraj zbudili, nisva mogli verjeti, da sva res na svojem. Dolgo sva ostali v postelji in to je bil moj prvi resnični dopust. Pozabila sem na vse trpljenje, bila sem srečna kot še nikoli poprej.

Potem sem spet zavihala rokave. Začela sem kopati jarke na dokupljeni parceli za hišo. Bili so meter široki in tri četrt metra globoki. To sem počela toliko časa, dokler ni bila celotna parcela dvignjena, mokrota pa sanirana. Posadila sem krompir, in ko je cvetel, se mi je tudi to zdelo lepo. Kadar sva prišli pod večer domov, mi je hčerka velikokrat rekla, da naj pogledam, kako se nama hiša od sreče smeji.«

Okolica hiše še ni bila urejena, ko jo je mož poklical k sebi v Ameriko. Morali sta zapustiti hišo, v katero je Tilka vložila ogromno trpljenja in odpovedovanja.

Svojo zgodbo je na koncu začinila še z nekaj ocvirki.

V želji, da zasluži še kakšen dinar, ji ni bila tuja niti črna borza. Imela je skritega precej materiala, na primer kože za čevlje. Hči Anika se spominja večera, ko sta se skrivali ob potoku nekje na Dobračevi, medtem ko so šli mimo njiju miličniki. Mama je imela pri sebi poln ruzak materiala za čevlje in je čakala človeka, ki je bil njen kontakt.

S paketi iz Amerike je znala podkupiti politične funkcionarje. V tistih časih je bila zelo dragocena bela moka, saj se je ni dalo nikjer dobiti. Delavci so vedeli, da bodo samo pri njej jedli štruklje, zato so radi prihajali. Paketi iz Amerike so ji bili v posebno pomoč tudi potem, ko je vložila prošnjo za potni list.

O političnih intrigah ni hotela govoriti. Omenila pa je, da ne bo pozabila človeka, ki ji je po vsakem sestanku na občini prišel na skrivaj povedat, kaj je bilo sklenjeno tudi v njeno škodo. Zmeraj je bila na tekočem, kdo ji skače v hrbet in kdo se najbolj repenči proti njej, kajti čeprav je šla bela moka večini v slast, je bila prav zaradi amerikanske zveze politično sumljiva …





Ko te luna trka in druge vraže

Po naravi nisem kaj prida plašna. Prav nič me ne stisne pri srcu, če slučajno vidim črnega mačka, ki steče čez cesto, prav tako še nikoli nisem vrgla čez ramo treh žitnih zrn za srečo. Od takrat, ko sem bila še otrok, tega je pa že davno, so mi ostali v spominu prizori, ko so me opozarjali, da se bo zgodilo nekaj hudega, če ne bo izpolnjeno to ali ono. Strah me je bilo edino pred prvim novembrom, ko so nas, otroke, strašili, da mrtvi vstajajo iz grobov in obiskujejo poredne otroke.

Pred osemdesetimi in več leti je bilo drugače. Takrat so vraže med ljudmi še živele, marsikje so bile celo zelo zakoreninjene. Marsikdo se teh časov še spominja in večina se danes prizanesljivo nasmehne ob spominu na vse tisto, ker je bilo nekoč sveto.

Marica, ki sem jo obiskala, je že precej v letih, tudi hodi bolj težko, zato večino časa preživi za pečjo ali pa v naslonjaču, kjer bere ali gleda televizijo. Čez dan je bolj sama, saj gredo domači po opravkih, otroci v šolo ali v službo, sin in zet pa imata zmeraj polne roke dela na njivi ali travniku.

Dobro se še spominja tistih časov, ko je kot mlada nevesta prišla k hiši. Bilo ji je komaj dvajset let in o življenju ni še ničesar vedela. Njen oče je bil gostač in ga je v svojih otroških letih videla le nekajkrat. Mama je delala kot dekla na veliki kmetiji, kjer so ji gledali ob vsakem grižljaju pod prste. Marica je odraščala ob teti, ki je imela pet sinov, hčerke pa nobene. Če je le mogla, ji je ušla in zbežala k mami, od katere jo je ločila debela ura hoda. Nikoli se ni bala iti skozi gozd, kjer je srečala berače in gozdne delavce. Mama ji je še kot majhni deklici povedala, da mora v vsako dlan pljuniti in pljunka pomešati med seboj, tako bo zavarovana pred nepridipravi.

»Včasih, ko še nismo poznali zdravnikov, smo si morali pomagati z uroki in domačimi zdravili. Mene je pogosto bolela glava, saj sem ležala na prepihu v ta zgorejni izbi, kjer je teta hranila staro šaro. Nekoč, ko sem mami povedala, da se mi kar meša od bolečin, mi je odstrigla šop las z besedami, da jih moram takrat, ko bo luna crkovala, sežgati. Nič mi ni omenila, kje naj to storim. Vžigalic nisem imela, zato sem vzela trsko in jo podržala na ognju, da je na koncu začela tleti. Potem sem hitro stekla po stopnicah v svoj kvartir in zažgala lase, ki sem jih imela pod blazino. Začelo je grozno smrdeti in neprijetni vonj je privabil strica, ki je slučajno nekaj iskal v shrambi pod stopnicami. Z vso ihto mi je vzel iz rok trsko in me pošteno čofnil po riti. 'Še hišo nam bo zažgal ta salamenski otrok,' je kričal, da so vsi pritekli na kup, meni je bilo pa nerodno.«

Ko se je poročila, je kmalu ugotovila, da je njena tašča še bolj vraževerna, kot je bila mama.

Že takrat, ko so prišli svatje ponjo, je tašča vztrajala, da mora ženina počakati za zaprtimi okni. Menda je veljalo, da zakon ne bo srečen, če ga bo takoj ob prihodu zagledala na dvorišču.

»Čeprav sem se do pikice držala njenih navodil, nisem imela kakšne posebne sreče v zakonu, vražam navkljub,« doda Marica.

»Mož in tašča sta preveč vkup držala in velikokrat se mi je zdelo, da me imata le za deklo. O vsem, kar je bilo treba postoriti na kmetiji, se je mož raje posvetoval z mamo. Če sem kdaj kaj očitala, me je takoj zabil nazaj, da sem prišla s kajže, kjer itak niso imeli pojma, kaj je to gospodarjenje. Če sem poštena, sploh nisem bila neumna. Čeprav sem šolo odznotraj bolj poredko videla, sem se naučila branja in pisanja od svojih bratrancev. Eden je šel študirat za duhovnika in ta mi je zmeraj prinašal knjige, ki sem jih zelo rada brala. Iz mohorjevk sem se veliko naučila tudi o veščem kmetijstvu. Toda moževa beseda je bila zakon, in če nisem hotela, da bi me udaril, sem bila raje tiho.

Najprej je bilo vse narobe, ker moja poročna priča ni bila všeč tašči. Stric se ji ni zdel ravno primeren, ker je imel hud škorbut in mu je strašno smrdelo iz ust. Poroke niso bile ob sobotah, tako kot danes. V cerkev smo šli v ponedeljek. Oh, kako sem molila, da bi se potem peljala še na Brezje, toda tašča je rekla, da je škoda, da bi se konji preveč zmatrali, ker jih je čakalo oranje.«

Marica je bila delovno in ubogljivo dekle. Čeprav je bila revnega stanu, so jo vsi hvalili, kako spretna je. Mož ji je pred poroko včasih omenil, da jo je izbral zato, ker ima tako pridne roke. Toda s poroko se je vse spremenilo. Pri hiši ni bilo nikoli dovoljeno, da bi se koga hvalilo, saj je bila tašča prepričana, da hvala človeka samo pokvari. Vse, kar je bilo dobrega, so toliko časa tadlali, da so nazadnje še sami verjeli, da so, na primer, imeli zanič letino.

Na novem domu se je veliko molilo. Marica tega ni bila vajena, saj so pri teti, kjer je odraščala, na to velikokrat pozabili. Še tašča je potem večkrat omenila, da ni čudno, da so enega od sinov dali za duhovna, da bo molil za njihove grehe, ker so bili sami preleni, da bi se molitvi sproti posvečali.

Molilo se je zlasti po večerji. Kadar je treskalo, so vsi pokleknili in se priporočali svetnikom, da bi jim prizaneslo.

»Nekoč, bila sem ravno noseča in so me precej bolele noge, sem prosila moža, če med večernim obredom lahko sedim. Vsi drugi so namreč klečali. O, kako je šla tašča v zrak! Tega mi sploh ni dovolila! Pozabila sem že, kaj vse se bi lahko naredilo nerojenemu otroku, če bi delala po svoje. Kar lasje so mi šli pokonci od njenega zastraševanja. Vse me je bolelo, ko sem se spravila na kolena, potem pa sta mi obe nogi zaspali, da nisem mogla vstati. Spet sem slišala, da je bila to le kazen za moje grehe!«

Ker so živeli v bližini gozda, se je velikokrat zgodilo, da so ob večerih slišali peti čuka. Ob njegovem glasu so vsem šli lasje pokonci, saj so bili prepričani, da napoveduje smrt. Še hlapci so nehali preklinjati in so se zavlekli na kozolec, kjer so se zarili v seno, da niso slišali skovikanja.

Če po takem večeru dolgo časa ni nihče umrl, je tašča dejala, da se bo zgodilo nekaj hudega: ali bo vojna ali poplava.

Kljub vsem križem in težavam je Marica ohranila dobro voljo vse do današnjih dni.

O zgodbah iz preteklosti rada pripoveduje svojim vnukom. Med njimi je tudi tista, kako je treba saditi fižol.

Včasih so trdili, da je treba fižol posaditi navsezgodaj, preden vzide sonce. Če gospodinja tega ne naredi, se fižol ne bo hotel ovijati okoli prekel. Kadar so bili otroci, ki so prihajali na svet drug za drugim, celo noč nemirni, je tudi sama bedela. Takrat, ko je tašča s palico potolkla po stropu, je komaj malo zadremala, a ni bilo nobene milosti, morala je vstati in oditi na njivo! Tašča je zase zmeraj skuhala pravo kavo, ki jo je pred snaho skrila.

»Včasih sem jo pa le pretentala. Ko je šla na malo potrebo v hlev, potem pa jo je zagrabila še ta velika, sem se izmuznila v kuhinjo, odprla peč in srknila požirek ali dva. Bogvaruj, da bi me zalotila! Verjela je, da kava čisti žile in obnavlja energijo.«

Romana (1931) se spominja, da so tudi otroke krstili ob posebnih dnevih in luni. Prav tako se je sejalo in sadilo takrat, ko je tako določil setveni lunin koledar.

»Tašča je bila zelo podvržena neki sitni kožni bolezni, ki smo ji rekli turi. Iz majhnega mozolja se ji je naredila velika gnojna bula, ki jo je tudi hudo bolela. Velikokrat sem opazila, da se je komu približala in mu začela pihati v obraz. Nekoč sem le pobarala moža, zakaj to počne. Mož me je začudeno gledal, ker mu ni bilo jasno, kako to, da mi manjka ta pomemben del znanja. Razložil mi je, da njegova mama verjame, da bo s tem pihanjem tur prešel na drugega. Kar zazijala sem od presenečenja.

S tem obnašanjem spravlja v nesrečo še druge, sem na glas razmišljala. Toda mož je moj stavek razumel tako, kot da tašči privoščim njene težave. Ah, nikoli nisem prav ravnala! Jaz sem bila drugačna. Kadar sem bila v težavah, sem vzela v roke rožnkranc in zmolila zdravo Marijo.«

Mima (1927): »Pri nas je že od nekdaj veljalo, da slabo vreme in točo prinašajo ženske, ki klepetajo. Ko je napočil čas žetve in je bilo treba povabiti v žernado več žensk, je tašča trpela peklenske muke, ker se je bala, da bo žensko nerganje prebudilo zle sile, ki bodo na zemljo stresle grome in bliske, kar bo uničilo pridelek. Velikokrat je pred takšnim opravilom polje požegnala z žegnano vodo, pa še to ni pomagalo, da bi se bolje počutila. Pri hiši je bilo zmeraj nekaj blagoslovljenega lesa, ki smo ga prižgali ob največjih ujmah. Verjela je, da lajež lisjaka napoveduje sneg, pasje jokanje pa smrt v družini. Dolgo časa sem se uspešno upirala vsem vražam, toda počasi so me obsedle, bolj kot sem prihajala v zrela leta, bolj sem jim verjela.«

Franja (1934): »Poleti, ko je bilo pri hiši veliko dela, sva bila z možem zvečer preveč zgarana, da bi sploh pomislila na kakšne posteljne radosti. Kadar pa se je to vendarle zgodilo, se je mož ravnal po luni. Če je ta crkavala, potem se je raje obrnil na drugo stran in nepotešen zaspal, kadar je pa rasla, potem bi najraje vse podrl. Zelo se je jezil, če je kdaj naneslo, da sem imela ravno tisti dan svoje stvari. Kaj hitro mi je dal vedeti, da ga želim kaznovati. Potem ni govoril tudi več tednov skupaj!«

Miroslava: »Včasih je bilo veliko beračev. Toda gorje, če je ob božiču ali novem letu na vrata potrkala beračica. Ženska je prinašala nesrečo in tega reka smo se vsi držali!

Tudi ob godovih je najprej voščil vse najboljše moški, kar je prinašalo srečo, šele nato pa ženska.«

Rado (1931): »Moji otroci so bili na splošno zelo zdravi. Kadar je kdo zbolel, jim je tašča na prsi navezovala vrečko, v kateri je bilo proso. Še danes ne vem točno, čemu je to služilo, toda niti v najbolj drznih sanjah je nihče ni upal odstraniti.«

Martina: »Edino, kar verjamem, je, da se ob vseh svetih duše nekako prebudijo in poiščejo stik s svojimi dragimi. Pa ne zato, da bi jim škodovale, ampak da bi jim povedale, naj spodobno živijo, da se bodo potem lahko skupaj poveselili v raju.«

Helena (1940): »Ko sem bila otrok, sem staknila nadležne bradavice. Ob zadnjem krajcu me je mama prijela za roko, šli sva na prosto in gledali vanj ter govorili: 'Kar gledam, naj raste, kar tipam, naj odpade.' Potem jih je mama namazala še z bradavičnikom (krvavim mlečkom) in vem, da so že v nekaj dneh izginile. Ječmen, ki se je naredil na očesu, je babica kar požela.«

Cvetka (1930): »Pri nas smo bili zmeraj na tesnem z denarjem, le pri pravi kavi nismo šparali. Le takrat, ko je bila katera noseča, je ni pila. Nekdo je dejal, da se lahko otroku naredijo po telesu rjave lise. Prav tako nosečnice niso kropile mrliča, ker bi se lahko otrok nalezel mrtvečeve bolezni. Tudi plenic nismo sušile na vetru, da otroka niso mučili vetrovi.«

Ivan (1921): »V Žireh je živel Matic, ki je bil daleč naokoli znan po tem, da je lovil kače. Pravili so, da je kače panau (uročil). Ko je kakšno srečal, ji je rekel, počakaj in ga je počakala. Nekoč je razvezal ruzak v gostilni, da so se kače razlezle po mizi. Ljudje so se v strahu razbežali, on pa je kačam ukazal, naj bodo pri miru in so ga ubogale. Ulovljene kače je pošiljal na Dunaj, kjer so jim jemali strup. Matic je bil zelo znan zdravilec živine. Z živalmi se je pogovarjal in menda mu je vsaka krava sama povedala, kaj je z njo narobe.«

Simona (1952): »Ko je bila babica že stara in bolehna, jo je mama vzela k sebi. Imela je smrten strah pred fotografiranjem. Trdila je, da ji nadnaravne sile v trenutku, ko posveti lučka, poskušajo vzeti dušo. Prav tako ni dovolila, da bi imeli v spalnici ogledalo. Po njenem prepričanju so se v njem skrivali obrazi vseh tistih, ki so se kadarkoli pogledali vanj. Verjela je tudi, da bodoča nevesta ne sme videti ženina teden dni pred poroko. Če se slučajno srečata, to prinaša nesrečo. Mrtve so včasih nosili iz hiš z nogami, obrnjenimi naprej, da se duša preminulega ne bi mogla vračati in prevzeti kakšnega od še živečih članov družine. Ob času smrti bližnjega je tudi ustavila uro.«

Štefan (1929): »Mislim, da so ženske že od nekdaj bolj vraževerne kot moški. Med devetimi otroki sem bil edini fant, verjemite, tovrstnih neumnosti sem imel čez glavo! Če je koga srbela dlan, je to pomenilo, da bo prišel do denarja. Lahko pa tudi, da si je poželel ženske, ki je šla mimo. Kolcanje je bilo dokaz, da so nas opravljali. Vstati z levo nogo – ves dan slabe volje. Tiste, ki so želele, da so jim rože lepo cvetele, so jih ukradle.

Lojze: »Pred več kot stotimi leti so nasproti cerkve v gostilni klicali duhove. Odprlo se jim je nekakšno brezno. Menda so hitro poklicali duhovnika, da je duhove umiril. Ko so selili grobove iz Starih Žirov na Dobračevo, na tamkajšnje pokopališče, so nekateri videli pokojnike, ki so se zgodaj zvečer sprehajali po cesti. Za Žirkom (v Bazovici) je bila med vojno ustreljena ženska. Njen duh pa ljudi straši še dandanašnji. Pred več kot tridesetimi leti se je v predelu Žirov, ki se imenuje Maršak, prikazoval križ.

Že stari ljudje so vedeli povedati, da so cerkve zgrajene na krajih, kjer je veliko pozitivne energije. Tisti, ki želijo ozdraviti, naj se pogosto zatečejo v božji hram, najraje na kakšnem hribu, in ozdravitev bo zagotovljena.«





Šundar na Žirovskem

Pisati o tem, zakaj so se nekdaj prepirali, ni bilo lahko. Tisti, ki so spomine na šundar prenašali iz roda v rod, so marsikaj dodali, kaj pa tudi odvzeli.

Skozi zgodbe sem odkrila tudi drugo plat naših prednikov: zakaj so bili trmasti, ponosni, samovšečni. Kako so se znali postaviti zase in kako niso hoteli popustiti niti, ko jim je tekla voda v grlo. Kako so znali svoje sovraštvo prenašati še na naslednje rodove.

Vem tudi, da se v sovraštvu nič ne pozablja. Med ljudmi še zmeraj živijo spomini na krivice, ki so jim bile storjene, odpuščanja pa je bolj malo.

To se kaže tudi v rekih:

»Ta star je bil baraba, ta mladi pa niso nič boljši.«

»Jih bo že Bog 'štrafal' za vse, kar so komu hudega storili!«

»Se je delal, kako je pobožen, drugače je bil pa hujši od hudiča!«

»Eni so bli pa res sam za 'šundar' delat!«

Najpogosteje so se sporekli zaradi: termanov (mejnikov), vode, alkohola, dediščine, medsosedskih odnosov, porok iz koristoljubja, odnosov med gospodarji in hlapci.

Včasih je bilo zelo pomembno, kaj je kdo kje slišal. Vedeti moramo, da veliko ljudi ni znalo niti brati niti pisati, tako da se je o posameznih dogodkih le govorilo. Nekatere so imeli za žleht in za šundar delat več rodov zapored.

Zanimivo je, da se je že včasih veliko preklinjalo. Posebno so bile v čislih italijanske in srbske kletvice.

Fantje iz različnih vasi so vedeli, da pri sosedih niso dobrodošli. Po nenapisanem pravilu so jih zmeraj dobili, če so rinili v dekleta z drugega zelnika.

Sem in tja so kakšnega tudi zabodli. Tovrstni folklori ni nihče namenjal večje pozornosti.

Pomemben del medsebojnih odnosov je bila tudi foušija. Foušaritni so bili, če je kdo predčasno spravil pridelek, če je imel sosed novo obleko, če je komu uspelo popiti frakel šnopca več kot komu drugemu.

V stari Jugoslaviji je bilo zelo pomembno tudi to, koliko je imel kdo v šparkasi. Nekateri so se s tem celo hvalili in pri drugih zakrivili marsikatero neprespano noč zaradi nevoščljivosti.

Sogovorniki so si bili enotni: alkohol je povzročil največ gorja. Zaradi njega so ljudje izgubljali pravde, trpele so družine in marsikoga so zaštihali, ne da bi vedeli, zakaj pravzaprav se je storilcu zmračilo v glavi.

Naša preteklost nam tudi skozi šundar dokazuje, da se medsebojno sovraštvo ne splača.


Človek človeku – zver

… Potem pa ga je nekoč zagrabil, rekoč, da se klin s klinom zbija, odnesel ga je pred hišo in vrgel v čeber ledeno mrzle vode, iz katerega je pila živina. Pa je Marko tudi to preživel.

Marija (1929): »Stric Marko je bil zelo nesrečen otrok. Njegov oče ga je zaničeval, zato mu je ves čas metal pod nos, da je nebodigatreba, senti, ker se je moral poročiti z njegovo mamo. Čeprav je bilo pri hiši še osem otrok, ki so prihajali na svet leto za letom, je očetovo sovraštvo čutil le prvi. Velikokrat mu ni dovolil niti tega, da bi skupaj z drugimi sedel za mizo. Mama mu je hrano prinašala za peč, kjer je sedel v nenehni pripravljenosti, kdaj se bo oče razjezil in vrgel vanj kakšno poleno ali čevelj. Očeta so se tudi drugi zelo bali, nihče si mu ni upal ugovarjati. Njegova žena je bila še mlada, ko ji je zbil prednja dva zoba, menda kar s komolcem, medtem ko se je sklanjala nad mizo. Marko je vse to opazoval, vsrkaval vase in – pomnil. Težko otroštvo je botrovalo temu, da je z leti postajal vedno večji samotar. Nikoli ni hodil v šolo, izogibal se je vasi, najraje je bil med svojimi kravami, ki jih je pasel malo pri sosedih, malo pa tudi na oddaljenih kmetijah.

Ljudje so pripovedovali, da je v gozdu reševal živali iz lovskih pasti, hkrati pa je povzročil nemalo škode s svojimi nočnimi pohodi. Nekomu je odvil kolo z voza, drugemu je požagal najlepše mlade smreke, tretjemu je zažgal svinjak.

Punce ga prav tako niso marale, ker se ni umival in je smrdel kot pujs. V petek in svetek je nosil isto srajco, čeprav so mu gospodarji enkrat na leto kupili novo obleko. Na eni redkih fotografij, na kateri je, v roki drži klobuk in gleda mrko, izpod čela. Brez senčice nasmeha. Pripovedovali so, da je zbolel za pljučnico. Njegov oče je nekaj časa molče prenašal, da je ves vročičen ležal v materini postelji, kjer so mu stregli in hodili okoli njega. Potem pa ga je v ihti zagrabil, rekoč, da se klin s klinom zbija, odnesel ga je pred hišo in vrgel v čeber ledeno mrzle vode, iz katerega je pila živina. Pa je tudi to preživel, ne ve se sicer, kako, ampak že čez kakšen teden dni so ga spet napodili nazaj h kmetu, pri katerem je pasel živino. Ko je bil malo starejši, so mu prišle – tako kot vsem drugim – na ušesa govorice o hčerki, ki jo je imel oče z drugo žensko. Čenče so pripovedovale, da je bila ta, druga ženska, doma z neke kmetije, kjer so živeli oholi in visoki ljudje. Ljubezen je, očitno, bila močnejša, kajti zaljubljenca sta se shajala še potem, ko sta bila že zdavnaj poročena vsak z drugim.

Marko je začel zalezovati svojega očeta in kmalu je ugotovil, katera je njegova po pol sestra. Bila je sicer kakšno leto starejša od njega, pa nič zato. Nihče ni vedel, kaj se je motalo v njegovi pameti, kajti nekoč jo je počakal in ji storil silo. Menda je ubogo dekle prijokalo domov, krvava in raztrgana; tega, kdo ji je to storil, pa ni vedelo povedati. Posilstvo ni ostalo brez posledic, otrok se je rodil ravno okoli božiča. Na svet je prijokal deček, ki se mu je že ob rojstvu videlo, da bo hudo umsko prizadet.

Maščevanje je na mojega sorodnika nekaj časa dobro vplivalo, pravili so, da ga je od veselja in zadoščenja kar razganjalo, saj je bil prepričan, da se je s tem sprevrženim dejanjem oddolžil očetu za vse, kar mu je ta hudega storil. Pozneje ga je pričela peči vest, začel se je sekirati in obtoževati in še zelo mlad se je tako zapil, da je vsak večer obležal v kakšnem grabnu.

Naša družina in tista druga s slaboumnim otrokom ne govorita med seboj. Mnogi niti ne vedo več, kje tičijo razlogi za sovraštvo, vseeno pa skrbno negujemo ustno izročilo, ki pravi, da so oni drugi grdi in pokvarjeni, mi pa žrtve.«

Kaj pa se je zgodilo z ubogim otrokom, me je še zanimalo.

»Skrivali so ga v hiši, da so nazadnje celo sosedi pozabili nanj. Njegova mati se je potem poročila s starejšim vdovcem, z njim je imela še pet otrok, vendar svojega prvega sina ni nikoli vzela s seboj. Do njegovega žalostnega konca, umrl je star okoli 35 let, so zanj skrbeli stari starši.«


Voda je bila vir nenehnih prepirov med sosedi

Voda je bila vir nenehnih prepirov med sosedi. Zgodilo se je, da se je ob naravnih katastrofah kakšen studenec zamašil ali pa se je njegov tok preusmeril drugam, kar je povzročilo, da so ostali njegovi lastniki brez pitne vode. Ko so prosili za pomoč sosede, se je zgodilo, da se niso odzvali. Izgovori, zakaj ne, so bili tudi takšni, ki jih maček na repu prinese: ne moremo vam pomagati, ker prav tam, kjer bi se kopalo za vodovodne cevi, vlačimo les iz gozda; če vam dovolimo, da prestavite studenec, nam boste presekali parcelo na polovico; zakaj se pa niste prej pobrigali, saj ste vedeli, da so poplave hudič; če boste naredili nov studenec, bo pa v našem zmanjkalo vode.

Marsikje je več sosedov uporabljalo eno šterno. Ko so ženske prihajale po vodo, je bilo pogosto zelo živahno, kar je šlo komu tudi na živce.

Tako se je pri hiši, kjer je stala vaška šterna, zamenjala gospodinja, ki se ji je zdelo škoda, da bi do vode prišel kdor si ga bodi. Začela je nagajati, in ker se sosede niso dale odgnati zlepa, je poskusila zgrda.

Berta (1929): »V vas je prišla od drugod, kjer so imeli drugačne navade, za povrhu pa je bila še bolj tiha in redkobesedna. S svojim zadirčnim jezikom je sčasoma odgnala vse, le Nežka, naša ta mlada, se je delala, kot da je ne sliši. Vsako jutro je prišla po vodo, se malo pošalila s hlapcem, včasih tudi z gospodarjem, če je bil ravno pri roki. Gospodinja je bila poleg vsega tudi zelo ljubosumna. Ko je videla moža, kako se na ves glas smeji, jo je popadel bes. V Nežkin škaf je z vso ihto stresla pomije, drugega prevrnila v blato, se brez besed obrnila in odvihrala nazaj v hišo.

Je že tako, da ima vsaka palica dva konca. Čez nekaj let se je zgodilo, da jo je rojstvo otroka presenetilo ravno takrat, ko ni bilo nikogar doma.

Njeni kriki so se slišali vse do prvih hiš. Imela je srečo, da so sosedje v hipu pozabili na zdrahe in ji pritekli na pomoč. Ko so ženske pospravile krvave rjuhe, pomile po tleh, kjer je odtekla porodna voda, ji položile otroka k prsim, je spet pričela sikati kot kača, naj ji gredo izpod nog. Brez besed so se obrnile in glas o njeni nehvaležnosti se je prenašal iz roda v rod vse do današnjih dni.«

Peter (1934): »Za soseda smo imeli kmeta, ki je bil zelo lakomen. Oče je vrsto let tuhtal, kako je mogoče, da se njegov travnik veča, naš pa manjša. Nekoč pa le ujame nepridiprava. Graben, ki je služil za mejo, je falot vsako pomlad za spoznanje prestavil, in to v svojo korist. Zakaj je to počel, nismo nikoli izvedeli. Res je bil čudaški! Kadar je bil v cerkvi ofer, je v puščico vrgel spiljene glavice žebljev. Sicer je res zažvenketalo, a njegov dar je bil brez vrednosti. Leta 1964 je oče poklical geometra, da je določil meje. Šele takrat smo ugotovili, da si je sosed prisvojil več kot pet metrov naše zemlje. Z novimi izmerami ni bil zadovoljen. Zmerjal je geometra, češ da je podkupljen, šel je tudi na sodnijo in vložil tožbo. Na srečo so se sodniki bolj kot na njegove dokaze zanesli na geometrovo pričevanje in njegove meritve. Danes je že pokojni, pa, zanimivo, na drugi svet je odnesel točno toliko kot vsak drug.«


Hudobija

»Če že ravno iščeš,« je zakričal nanjo, jo prijel za lase in butnil z njeno glavo ob vrata. Bil je tako razburjen, da ni vedel, kdaj je zagrabil nož, ki je ležal na mizi. Če se ne bi na vratih pojavili otroci, ki so jokali in ga prosili, naj da mir, kdo ve, kaj bi naredil.

»Zgodba je zelo trapasta. Sosedovi so potok podstavljali s kamni, da se je njegov tok preusmeril na naše. Seveda se prvo leto ni kaj prida poznalo. Morda je zato sosed pokosil le kak šop trave več, mi pa manj, ampak tudi to je bil zanj že dosežek, drobna zmaga! Čez dve leti jo je pokosil toliko, da jo je enkrat nabodel na vile. Pa tega niti ne bi še opazili, če se ne bi hvalil v gostilni, kako nas je okoli prinesel. Naši mami se ni ljubilo prepirati. Zaradi njene cincavosti, češ saj ne bo nič bolje, tudi če kaj rečem, smo začeli ukrepati šele tedaj, ko se ni dalo več dosti pomagati. Ne vem, kaj je sosed s to krajo pridobil, vem pa, da mu niti zemlja niti lakomnost nista prinesli sreče.«

(Potok še danes teče v prestavljeni obliki, potomci pa, čeprav vedo, za kaj je šlo, govorijo med seboj in vzdržujejo primerne sosedske odnose.)

Veliko sivih las so povzročali razni odtoki. Ti so bili speljani – še vrsto desetletij po vojni – kar iz hleva na travnik, kjer si je gnojnica sama izbirala pot. Marsikateri sosed, ki so mu prijetne dišave ob večjih deževjih popestrile dan, s tem ni bil zadovoljen. Seveda so se želeli najprej pogovoriti in doseči, da bi se zlepa kaj ukrenilo, toda brez uspeha. Odgovor, ki so ga dobili, se je običajno glasil: »Če ti ni kaj prav, ti bomo gnojnico napeljali naravnost v hišo.«

Nekatere ženske so pri medsosedskih obračunih precej rade uporabljale svoj naostreni jeziček. Tako se je zgodilo tudi v naslednjem primeru.

Tri družine so že več kot petdeset let uporabljale isto vodno zajetje. Tudi razumele so se med seboj, dokler ni na eni od kmetij zakomandirala ta mlada. Mož (ki je tudi preveč pil) ji je bil v vsem podrejen. V največje veselje ji je bilo, če je v vodo zlivala sok rdeče pese ali pa travnik potresla z gnojem. Sosedje so jo nekaj časa opazovali, potem so jo začeli vlačiti po zobeh. Enkrat ji je nekdo celo nalašč splašil konja, ko je vlačila iz gozda hlode. Nič je ni izučilo.

Marinka: »Potem je naš stari ata stopil do nje in jo vprašal, zakaj zganja žlehtnobo. Toda takoj ko ga je zagledala, je začela kričati na pomoč, češ da jo hoče nekdo ubiti. Atu je ob teh besedah zavrela kri.

Če že glih išeš, je zakričal nanjo, jo prijel za lase in butnil z njeno glavo ob vrata. Kričanje ga je tako razburilo, da je na mizi, pred pečjo, zagrabil nož in, če se ne bi na vratih pojavili otroci, kdo ve, kaj bi naredil. Ženska je bila res pasja. Z očetom sta morala k župniku. Tam se je šele lagala! Toda župnik, ki je bil moder človek, je že prej slišal o njeni hudobiji, zato jo je pošteno oštel. Na koncu je le dosegla svoje, saj sta oba soseda – zaradi ljubega miru – napeljala vodo od drugod. Spomnim se še, da sta okoli novih vodnih zajetij velikokrat našla crkovino, toda ali je to počela ona, ne bi mogla zagotovo trditi.«


Po kateri poti si krenil, popotnik

Prepirov zaradi poti je bilo več vrst. Najpogosteje so se sporekli zaradi gozdnih poti, skupnih dohodov do hiš ali gospodarskih poslopij, poljskih poti, najrazličnejših bližnjic ali stez.

Si predstavljate dolgočasne zimske dneve, ko zunaj ni nobenega poštenega dela, vam pa gredo po glavi same zaspane misli? Kako krasno bi bilo malo ponagajati tistemu čez cesto. Sneg, ki je prekril poti, bi bilo dobro skidati na sosedovo dvorišče, potem pa opazovati, kako se bodo skozi visoke kupe prebijali na plano? Kaj pa, če bi zvalili na pot kakšen hlod? Ali celo dva? Še bolje bi bilo, če bi stezo, ki res ni označena v nobeni zemljiški knjigi, polili z gnojnico in vmes nastavili še kakšno past?

Veliko takšnih primerov ljudje še pomnijo, vse skupaj pa povezuje med seboj zgolj in samo – hudobija.

Velikokrat ni bilo mogoče zidati novih hiš, prizidkov ali česa podobnega tudi zato, ker sosed ni hotel podpisati soglasja. Šlo je za stare zamere pa tudi foušijo. Prav tako je bilo več kot preveč kreganja, ko so v šestdesetih letih začeli kopati jaške za kanalizacijo. Še danes so nekateri predeli odrezani od civilizacije predvsem zato, ker sosed ne dovoli, da bi se vasi in zaselki modernizirali.

Neža (1936): »Nekoč sem očetu pomagala kidati sneg, in ker iz mejnikov in robnikov verjetno ne bom nikoli diplomirala, sem sneg metala na kup, ki je že nevarno mejil na sosedovo dvorišče. Nenadoma se je pred nama znašla soseda, pričela je kričati, da naju bo tožila, če še eno lopato vrževa na njeno dvorišče. Smešno pri tistem snegu je bilo edino to, da smo očiščeno pot potem uporabljali oboji ...«

Suzana (1947): »Moji starši so želeli zgraditi lastno hišo. Vrsto let sta sanjala o njej, in ko je bila končno pod streho, stala je le nekaj deset metrov od mamine rojstne domačije, sta se začela očka in dedek prepirati. Očka je bil zelo sposoben in učljiv, v tovarni, kjer je delal, so mu omogočili, da je študiral. To pa dedku ni bilo všeč, saj se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za delo na kmetiji. Njuni prepiri so postajali vedno bolj nasilni, nazadnje je ded zaprl cesto, ki je vodila do naše hiše. Vsi smo jokali, ko smo nalagali skromno imetje na tovornjak, toda ded je ostal trmast in neomajen. Preselili smo se v blok, v stanovanje. Starša v njem še zmeraj živita, nedokončana hiša pa je z leti žalostno propadla.«

Rajko (1930): »V zaselku, kjer sem se rodil, so bile le tri hiše. Med vojno so se dogajale hude reči in ena od njih je na neugotovljiv način pogorela. Sosedje so se pričeli bati drug drugega, seme zla in sumničenj pa so mednje zasejali tudi drugi. Leta 1946, ko se je moj oče vrnil iz ruskega ujetništva, so bili vsi že na smrt skregani. V ihti ter v želji, da bi kaznoval požigalca, je sosed prekopal cesto, ki je vodila tudi do naše hiše. Oče je zato moral narediti krepak ovinek po gozdu, čez hrib, če je želel priti domov. Še dobro, kajti na več različnih koncih so bile nastavljene pasti in bodeča žica. Prepiri so se preselili tudi na sodišče. Žal je oče kmalu preminil, mama je dala kmetijo v najem, družina pa se je razkropila na vse strani. Na mestu, kjer sem preživljal otroštvo, danes kraljuje obrtna cona.«


Svojega ne damo, tuje vzamemo, če se le da

Slovenci smo res posebneži. Držimo se tega, kar si vbijemo v glavo, čeprav vemo, da kdaj nimamo prav. A vseeno vztrajamo. Ljudje posegajo v tujo zemljo, celo ne da bi vprašali. Včasih smo govorili: Tujega nočemo, svojega ne damo, danes pa mnogokje velja, da svojega ne damo, tuje pa vzamemo, če se le da.

Že od davnine sem se je vedelo, da najbolj sočna trava raste tik ob meji. Tisti, ki so cenili in spoštovali medsosedske odnose, so pazili, da niso nikoli zahajali v tuje zelje. Kljub temu pa se je zmeraj našel kdo, ki je rad prestavljal mejnike in netil prepire.

Nandetova zgodba

Pravili so, da je bil še kot mlad fant zaljubljen v dekle iz bolj ugledne družine. Vendar ga ta ni marala, ker je bila zelo živahnega značaja, za Nandeta pa je med ženskami šel glas, da je bolj mrtve narave, kar je, med drugim, pomenilo, da si pri dekletih ni dosti upal. To ni bilo nič nenavadnega, saj mu je moralne norme vtepala v glavo mati, ki je bila zelo starokopitna, hkrati pa se je bala, da bi nad sinom dobila oblast kakšna druga.

Ko se je Nande nekoč vračal s skupino prijateljev z veselice, jih je premotil čuden hrup, ki se je širil izpod nekega kozolca. Na srečo ali pa tudi na žalost je bila noč svetla, tako da je lahko Nande povsem razločno videl dekle, ki mu je bilo všeč, ki se je onegavila kar s tremi moškimi hkrati. Čeprav se je po njihovem smehu jasno videlo, da so pijani, je bil Nande zaradi videnega tako prizadet, da se je odplazil domov, vzel štrik in odtaval v štalo. Še dobro, da ga je slišala mama, ki mu je preprečila namero, in poslej je bil še bolj pod njeno komando.

Leta 1968 sta bila edina, ki nista imela vode, elektrike; gnojnica iz stranišča, ki je še zmeraj stalo za svinjakom, se je razlivala po travniku in smradila bližnjo in daljno okolico.

Spomladi 1973 je mama umrla, Nandetovo življenje pa je postalo še bolj usmiljenja vredno. Ni se umival in zaradi ran, ki so se mu odpirale na nogah, je šel v nos vsakemu, ki mu je prišel blizu.

Lastniki kmetij, ki so bili njegovi mejaši, so sčasoma spoznali, da Nande sploh ne opazi, če pokosijo in pospravijo seno tudi na njegovem. Začeli so prestavljati mejnike, na koncu je ostalo komaj kaj ohišnice. Pri komaj petdesetih letih je Nande postal star in betežen, a je še zmogel toliko moči, da je pri svoji nesojeni ljubezni včasih na skrivaj zapeljal kakšen voz v graben, polomil grablje, razdrl senene kupe, posekal kakšno smreko v gozdu. Kadar pa je naneslo, da se ji je približal, ji je siknil prasica, njej pa se ni niti sanjalo, od kod takšno sovraštvo.

Veronika in Mica

Po smrti staršev sta ostali sami na kmetiji. Brat, ki bi moral zagospodariti, je padel med vojno. Bili sta si zelo različni; to je bil tudi razlog, da sta se nenehno prepirali. Nekoč je Veronika pustila vile in samokolnico na Micinem zemljišču. Skočili sta si v lase in si metali v obraz že stokrat prežvečene zgodbe. Nobena ni odnehala. Njuna vreščeča glasova sta še po polnoči odmevala po vasi. Kar naenkrat sta utihnili, kajti ženski sta vzeli v roke lopato in kramp. Prekopali sta dvorišče, ga razdelili na pol, naslednji dan sta poklicali zidarja, ki je zgradil dva metra visok zid. Vsaka je na svoji strani posadila trto, ki se je skozi desetletja že zdavnaj prepletla med seboj. Še zmeraj živita v isti hiši, le vhoda vanjo sta ločena. Če si želita kaj povedati, še danes, ko jih imata krepko čez osemdeset, stopita vsaka na svojo stran zidu in kričita čezenj.

Angelca in Pepca

Njuna zgodba prav tako sodi med bolj žalostne, a tipično slovenske. Angelca je bila že krepko v letih, ko je zanosila. Oče ni bil znan, njegovega imena pa ni želela nikoli izdati. Pepco je zato vzgajala babica in ji potem, ko je prišel čas, prepisala kmetijo. Da le ne bi tega storila! V hišo se je naselilo smrtno sovraštvo, Angelca si je na sodišču izborila nujni delež, prav tako ji ni padlo na pamet, da bi se umaknila iz prostorov, ki jih je zasedala. Pepca se je potem, ko se je poročila, umaknila na svoje, njena mati pa je tisti del nujnega deleža, ki ji je bil določen v naravi, ogradila z ograjo. Hčerko je tožila za vsako malenkost, advokat, ki ga je najela, pa jo je k tožbam še dodatno spodbujal. Na srečo je bila hiša, v kateri je živela, spomeniško zaščitena, drugače bi jo že večkrat prodala za poplačilo sodnih stroškov. Preden je umrla, se je hčeri še poslednjič maščevala. Premoženje oziroma tisto, kar je še ostalo, je prepisala na vnukinjo, a pod pogojem, da Pepca v njene prostore nikoli ne stopi. Kri ni voda in danes se med seboj prepirata tudi Pepca in najstarejša hči. Predstavniki vaškega odbora za mediacije so bili že večkrat na obisku, toda zmešnjavam, sovraštvu in mejnikom ne pridejo do konca.


Klevete

»Hudič je, ko te začnejo nositi po zobeh,« je bila misel, ki sem jo v minulih letih velikokrat slišala. Z opravljanjem so se srečevali že naši predniki in zdi se, da pred to boleznijo nismo varni niti dandanašnji.

Klevete so netile prepire, razdirale zakone, podžigale strasti in spreminjale človekovo usodo. Zaradi njih so postale nekatere hiše ožigosane še do današnjih dni.

Resnici na ljubo je treba povedati, da se s takšno dejavnostjo niso ukvarjale le ženske, kot nekateri zelo radi razlagajo, temveč se je veliko opravljanja zanetilo tudi za gostilniškim pultom.

Še posebej so bili izpostavljeni gospodarji, ki so bili surovi do dekel in hlapcev, pa tudi do lastne žene in otrok; gospodinje, ki se niso znajdle pri domačih opravilih, obenem pa so bile lene, zapravljive ali pretirano skoporitne.

Prav tako opravljanje ni prizaneslo ta boljšim v vaških skupnostih, tistim, ki so radi zahajali v gostilne, ki so živeli malce bolje od drugih, spogledljivkam in vsem, ki so skakali čez plot.

Za gostilniškim pultom, ko je skupaj s požirki vina v želodec odtekla tudi razsodnost, je velikokrat prišlo do žolčnih prepirov, ki so jim sledili udarci in žaljivke. Tisti, ki so bili zraven in so še zmeraj lahko stali na svojih majavih nogah, so potem novico kot nekakšno odkupnino zaradi svoje slabe vesti zaupali doma ženam, te pa so jo, zelo pogosto še vročo, prenesle svojim najboljšim prijateljicam. Tako se je tudi izza šanka hitro izvedelo, kdaj je kdo kradel rezervne dele ali kdo je preveč goreče gledal za natakaricami in drugimi ženskami.

Včasih je veljalo, da nezakonske matere delajo sebi in družini sramoto. Trdili so, da so manj vredne in da so nastavljačke. Tudi možje, posebno še, če so ga imeli malo pod kapo, so se radi obregali obnje, prepričani, da rade dajo.

Nesojene tašče so znale biti zelo strupene in so dekle, s katero se je poonegavil njihov sin, rade opravljale. Najmanj, kar so znesle na dan, je bilo, da niso za nobeno rabo, da so lene, umazane in da je prav, da se je zveza razdrla. Take je bilo treba tudi trdneje prijeti, saj ni bilo prav, da so svoj strup brez kazni raztresale naokoli.

Francka in Jože

Bilo je med drugo svetovno vojno. Francka in Jože sta se kljub nasprotovanju matere, ki ji ni bilo prav, da se je bodoči zet znašel na napačni strani, imela rada. Ljudje so ji prinašali na nos vse sorte vroče novice, kajti bilo jim je v veliko zadovoljstvo, ko so videli, da je na robu živčnega zloma zaradi togote. Fantu, ki se je priključil ta belim, je odločno prepovedala vstop v hišo. Žal se zaljubljenca nista držala njenih krutih pravil in sta se na skrivaj shajala za hlevom. Tam je bila tudi zapuščena gnojnična jama, pokrita s trhlimi deskami. Ženska je v želji, da hčerki pomaga k zdravi pameti, deske odmaknila, upajoč, da si bo nočni obiskovalec za vse večne čase zapomnil, kaj se pravi igrati z njeno potrpežljivostjo.

Ponoči je pričelo deževati, Francka pa je bila le v spalni srajci, zato je ob žvižgu najdražjega ubrala krajšo pot. V naglici ni gledala pod noge, padla je v jamo in se hudo poškodovala. Bili so vojni časi, zdravnikov ni bilo, zaradi kompliciranega zloma je imela za spoznanje krajšo nogo.

Pa bi mogoče materi še odpustila njeno maščevalnost, če ta ne bi v svojem gorečem sovraštvu priznala, da že mora biti tudi tako prav.

Po vojni sta se mlada dva poročila, se odselila na svoje, živela sta sicer težko, zlasti na začetku, ker jima ni bila naklonjena niti politična situacija, vendar pa sta z vztrajnostjo in odpovedovanjem dosegla dobro izobrazbo, pa še hišo sta si zgradila. Francka se je z mamo znova soočila šele na njenem pogrebu.

V Gorenji vasi so pred drugo svetovno vojno imeli župnika, ki je s prižnice rad grmel nad dekleti, ki niso bile več nedolžne, ko so se poročile. Nekoč se je ena v takšni pridigi prepoznala. Sklenila je, da bo župnika tožila za odvzeto čast in dobro ime. Na sodišču se je – tudi s pomočjo prič – izkazalo, da se župniku ni niti sanjalo, da je dekle že izgubilo svoj krancelj. Sodnik je bil strog gospod in ji je naložil denarno kazen, pa še opravičiti se je morala.

Irenca se je na žirovski konec priselila s Tolminskega. Od moža je bila nekaj let starejša, zato je bila še toliko bolj ljubosumna na vsako lepšo in mlajšo. Nekoč se ji je zazdelo, da se pevka na koru, s katero se nista najbolj marali, spogleduje z njenim možem. Ko je prišla domov, ji je napisala ogorčeno pismo, v katerem je bilo mogoče prebrati, da »iz zanesljivih virov ve, da je njenega moža že trikrat prosila za spolno občevanje«.

Za kazen, ker razdira zakonsko srečo, ji je preklela živino v štali ter dodala, naj jim crknejo vse kokoši, če ne bo nehala z nadlegovanji. Irenca ni računala, da bo obtoženka pokazala pismo župniku, ta jo je napotil k advokatu v Škofjo Loko, prišlo je do tožbe in Irenca je zaradi žaljenja časti plačala dvesto dinarjev kazni.

Nasploh so imele ženske včasih zelo bogat besedni zaklad različnih kletvic in zmerljivk. Tako je Johana, dekla na večji kmetiji, v pijanosti ozmerjala gospodinjo: »Prekleta baba hudičeva, ničvredna kuzla, se samo kurbaš, pocestnica, prekleta čarovnica, jalovka pokvečena, ti boš meni očitala dva štamperla šnopca, ti!« Izrečene besede je gospodinja nemudoma zapisala, Johana pa si je z njimi zaprla vrata na marsikateri spodobni kmetiji.

Kratko je potegnil tudi Lovrenc. Dekletu, ki ga je zavrnilo, je očital, da je graničarska kurba. Nesojena tašča pa mu ni ostalo dolžna in mu je vrgla pod nos, naj si naštima eno ključavnico na curaku pa eno na gobcu, da ne bo kot govedo otresal z njima.

Polona je zanosila, pa ni vedela točno, ne s kom ne kako. Odločila se je, da bo obdolžila kar gospodarja, ki je res nekajkrat prišel k njej, v podstražnico, v vas. Spet je moral župnik odigrati vlogo razsodnika. Polona mu je razložila, kako jo je gospodar šlatal in jo grabil z rokami za sase (prsi). Pa jo je župnik vprašal, če je tudi tisto reč vtaknil v njeno špranjo. Dekle je odgovorilo, da ne, ker ni bilo časa. Kdo pa je bil tisti, ki mu je uspelo spraviti šurka v luknjo? Polona je menda stegnila roko in začela naštevati imena, ki so bila tudi župniku zelo domača …

Slavka si je, če je le mogla, šla hladit živce na vas. Je že našla katero, ki ji je prisluhnila! Nekoč je raztrobila naokoli, kako se ga je Jože napil, motil nočni mir in žalil župana ter njegovo ženo pod njunim oknom. Klevete so prišle na ušesa Jožetovi ženi, ki je nemudoma izpustila delo iz rok, ravnokar je zaklala piščanca. Stekla je do Slavke, začela kričati nanjo in jo zmerjati, potem sta si ženski skočili še v lase, krvavi sledovi piščanca pa so našli mesto tudi na obrazu in vratu nasprotnice. Radovedneži, ki so prišli bliže, so se ustrašili, da je kri prava, poklicali so orožnika, ki je obe odpeljal v svojo pisarno in jima zagrozil z ječo, če ne bosta dali miru.

Spomladi leta 1954 je Pepca zmerjala Francko s partizansko kurbo, češ da si je privilegije pridobila z ritjo in kurbanjem. Pepca se je morala še istega dne zglasiti na Postaji milice v Kranju, kjer so jo zasliševali do treh zjutraj. Kaznovana je bila z enomesečnim zaporom.

Nekaj let kasneje je Lipe za tiste, ki so šli od nedeljske maše, izjavil, da so cerkvene pokveke. Posledic ni bilo nobenih, le ljudski glas si je besede, kot kaže, za vse večne čase zapomnil.


Nesojenim ljubimcem so grozili na vsakem koraku

Marsikateri ženi je, upravičeno, zavrela kri, če se je njen mož brez potrebe vlačil po gostilnah in zapravljal denar. Velikokrat so bile še bolj jezne na tiste, ki so mu delali družbo.

Čeprav je imel moški glavno besedo v družini, v življenju zmeraj ni bilo tako. Marsikdo se je potem, ko ga je že imel pod kapo, bal oditi domov, saj je vedel, da se bo ob ženi naslišal kozjih molitvic.

Jezne žene so svoj bes stresale predvsem na tiste, ki so hujskali može, da so bili potem doma nasilni do družine. Ni jim bilo prav, če so možje v pijanosti gostili vso gostilno. Pogosto so bili v ženinih očeh drugi krivi, če je bil glava družine pijanec.

Branko še danes pomni, kako je Angela kričala na Zefo, da je kurba, svinja in prasica, da ji je speljala moža, za povrh pa da jo je še okradla. V resnici je Zefa od Angelinega moža kupila voz sena, ga plačala na roko, očitno pa je bilo, da je možakar dobiček raje pretopil v vino, kot pa ga delil z ženo.

Zelo slabo se je, kot že rečeno, pisalo predvsem nezakonskim materam. Ne samo, da so bile tarča posmeha in opravljanja daleč naokoli, sramoto so morale prenašati še, ko so otroci odrasli. Če se je kakšna čez čas le omožila z očetom svojega otroka, je spet prišla ljudem v zobe. Običajno je opravljanje doseglo vrhunec, ko so strupeni jeziki naredili zdraho ali celo razkol med bodočima zakoncema.

Zelo znan je bil neki financar, ki je po Žireh rad zapeljeval mlada dekleta. Stanoval je pri družini, kjer so imeli zalo hčer. Toliko časa jo je plavšal, da se je pričela zanj zanimati, potem pa je izvedela, da je oženjen. Od vsega hudega se ji je zmešalo in je raje šla v vodo, kot da bi trpela ponižanje in razočaranje.

Pavel je bil živahen možakar, saj ga je poleg žene zamikala tudi soseda Špela. Zelo pogosto ji je hodil gret posteljo. Bila je naivna, leta in leta je upala, da ji bo dal še kaj več kot le posteljne igrice. Nekoč, ko je imela pri hiši delavce, se je eden izmed njih zaljubil vanjo. Bil je celo pripravljen, da gresta na Vrhniko pisem delat, potem pa se poročita. Špela je že pristala, a je tik pred zdajci ucagala, kajti ljubezen do poskočnega ljubimca je bila premočna. Vrnila se je domov in pustila nesojenega ženina na cedilu. S sosedom sta potem imela nezakonsko hčer. Toda poskočnež se je je kmalu naveličal. Ko je nekega jutra vstala bolj zgodaj, ga je videla, kako se je od druge vračal domov kar v samih gatah.

Ne vem, ali jo je ljubezen potem minila, povedali so mi le to, da je pamet še dolgo ni srečala.

Tako so pivski bratci v gostilni bratsko vzeli v roke nekega Antona, ki je bil tik pred tem, da se poroči z materjo svojega nezakonskega otroka. Kameradi so mu, ob prijetni alkoholni spodbudi, toliko časa solili pamet s tem, s kom vse se je gonila njegova bodoča žena, da se je nesojenemu ženinu utrgalo. Odkolovratil je domov in nič hudega slutečo nevesto pošteno pretepel in postavil pred vrata. Ko se je toliko streznil, da so se mu zbistrili možgani, se je spomnil, kaj je naredil. Odhlačal je k svoji s krvjo podpluti nevesti in jo še enkrat trdo prijel. Naštel ji je vse možne kandidate, s katerimi naj bi se mečkala po bližnjih kozolcih, toda dlje časa ko je govoril, bolj se mu je zdelo neverjetno, da bi bilo kaj takega mogoče, posebno še, ko mu je postalo jasno, da bi uboga ženska morala v večini primerov hkrati deliti posteljo z njim in z drugimi.

Marija je imela osem otrok, bolno taščo in precej nerodnega moža. Vsako nedeljo je mašo zamudila vsaj za pet minut, če ne več. Ker v klopeh ni bilo več prostora, se je postavila pod kor, kjer so v glavnem stali moški. Pobožne ženske so – hiteč od obhajila – švigale z očmi na vse strani, da jim ne bi kaj ušlo. Opazile so, da Marijo, za njihov okus, prevečkrat obkrožajo moški. To se jim je zdelo sumljivo, babnice so staknile glave in začele opravljati, kdo od tistih, ki so stali v njeni bližini, bi lahko bil skriti ljubimec. Ker je bila zima, časa pa na pretek, so toliko časa vrtele jezike in zraven dodajale še različne izmišljotine, da so klevete prišle na ušesa Marijine tašče, ki je dobila v roke »otipljive razloge«, s katerimi je snahi še bolj zakurila pod nogami. Na veliko srečo je bil eden od možakov, ki so ga babnice valjale med zobmi skupaj z Marijo, dovolj razsoden, da je doma in na vasi naredil red. Menda se je – tako so mi pripovedovali – razjezil tudi župnik in najhujšim opravljivkam za nekaj časa prepovedal prejemati sveto obhajilo.

Nekateri ljubosumni možje se tudi potem, ko je bilo že dokazano, da so njihove žene nedolžne, niso mogli umiriti. Tako so nesojenim ljubimcem grozili na vsakem koraku: da mu bodo spustili čreva, da ga bodo odnesli na britof, da mu bodo razklali glavo, pa čeprav bo potem treba iti v zatvor. Posebno so imeli na piki prišleke, ki po nekem nenapisanem pravilu še zdaleč niso bili toliko cenjeni kot domači fantje in možje.

»Mojemu možu so nič kolikokrat očitali, da je prišel v Žiri samo zato, da bo pankrte delal. Bili so tudi takšni, ki so mu grozili, da mu bodo vse kremplje polomili, če bo stegoval roke po vaških dekletih,« pripoveduje Olga.

Njej pa so očitali, da ga je zato iskala drugod, ker je noben od domačih ni hotel povohati.

A če je bila sila, se je tudi prišlekom pogledalo skozi prste. Bilo je že po vojni, ko se je en takšen, zelo postaven znašel v Žireh. Ženske – poročene in samske – so ga obletavale, da je imel gospod nemalo dela, če je hotel vsem ustreči. Da je bil res fant od fare, pričajo tudi posledice. V istem letu sta bili dve noseči. Ena teh menda celo poročena z drugim.


Tožarjenje in obtoževanja

Z različnimi obrekovanji in tožbami so imeli veliko dela tudi advokati. Mihael je z veseljem pobrskal med starimi zapiski – nekateri so bili še očetovi, ki je bil prav tako advokat.

»Skoraj polovico vseh tožb so še po letu 1953, ko sem prevzel advokaturo, predstavljale žalitve. Ljudje so si pisali grozilna pisma, v katerih je mrgolelo žaljivk in nespodobnih besed. Mnogi, kot kažejo zapiski, niso imeli drugega dela, kot da so vohunili za ljudmi, kdo se kurba, kdo obiskuje cerkvene obrede, kdo je kaj rekel čez oblast. Nekoč se je neka ženska – bila je doma iz Poljanske doline – spravila celo name. Ker ji nisem hotel ustreči v neki brezsmiselni tožbi, mi je zagrozila, da bo vsakemu, ki ga bo srečala, povedala, da me je zalotila s tajnico pri objemanju. Malo sem se nasmehnil, rekel pa nisem nič. Tajnica je bila namreč moja žena.«

Janez je tožil Barbaro, ker mu je rekla, da ves čas smrdi po močefitu (spermi).

Lidija je zaradi tožarjenja obubožala, morala je prodati dve najlepši njivi. Razlog: ko je rodila nezakonskega otroka, so jo, seveda, krepko opravljali. Vsakega, za katerega je slišala, da jo je vlačil po zobeh, je tožila. To pa ni bilo poceni.

Po drugi svetovni vojni se tisti, ki so bili politično zavedni, niso cerkveno poročili. Miro in Elizabeta sta si izmenjala prstana le pred matičarjem, zaradi česar sta se znašla na tapeti. Opravljivce sta – vse po vrsti – tožila. Eden med njimi jima je poslal celo anonimno pismo, v katerem je pisalo: Bolje bi bilo, da bi svoji priležnici zasadil vile v rit, ko pa da jo natikaš na svojega macafundra.

Franjo je vložil tožbo zoper Milko, ki je dejala, da si ga vsak večer na roko meče pred svojo deklo.

Marija pa je tožila tri sodelavke, ki so si izmislile, da se je z mojstrom valjala v skladišču.

Ljubezensko življenje, vključno s skoki čez plot, je bilo zelo živahno tudi v Alpini. Mojstri so v svojih rokah imeli škarje in platno. Če jim je bila kakšna od delavk všeč, so ji ponudili boljše delo, ki je prinašalo tudi več zaslužka. A med mojstri so bile tudi izjeme. Nekega dne pride Andreju na ušesa, da ga opravljajo, češ da si je Marico vzel za ljubico, hkrati pa ji je omogočil bolje plačano delo v kontroli. Klevete so ga zmedle, stopil je do strica, ki je bil šofer – in to zelo živahne sorte – ter ga je vprašal, kaj naj stori, da bo babnice utišal. Stric se je zasmejal in mu svetoval, naj najbolj glasni ponudi napredovanje. To je res naredil, opravljivke pa je njegova poteza zelo zmedla in razorožila hkrati.

Zalki in Grogi je požar uničil hišo. Čez noč sta se znašla na beraški palici. Ona je začela hoditi v žernado, on pa si je našel službo na Koroškem, na eni od tamkajšnjih žag. Zalka je večkrat furala v Škofjo Loko, kjer so jo nekoč videli, ko se je sprehajala z nekim znanim trgovcem. Opravljivci so jo potem imeli nenehno pred očmi in spremljali vsak njen korak. Nekoč pride njen Groga domov na obisk in zjutraj, ko bi bilo treba vstati, ga najde v postelji mrtvega. Zalka je bila ob težkem udarcu povsem na tleh. Ljudem se je smilila, a ne vsem. Teden dni po pogrebu so njenega Groga znova odkopali in naredili obdukcijo. Na sodišče, in to celo v Ljubljano, je nekdo napisal pismo, da je bil pokojnik zastrupljen. Da je treba ukrepati in kaznovati ženo.

Ko je Zalka prišla k sebi, je kmetijo prodala, sama pa se je z otroki preselila k sestri.


Dediščina

Veliko hude krvi je bilo tudi zaradi dediščine. Sorodniki so pozabili na krvne vezi, ki so jih družile, pogosto so si skočili pošteno v lase – če že ni tekla tudi kri.

»Moj brat me je po mamini smrti nenehno žalil,« mi je pripovedovala Katarina.

»Počakal me je na cesti in me zmerjal s kurbo in svinjo ter drugimi grdimi izrazi. Ker mu to ni bilo zadosti, je zasledoval še hčerko in ji grozil, da jo bo pretepel kot psa, če se ne bom uvolala (omehčala). To pa je z drugimi besedami pomenilo, da bi se morala prostovoljno umakniti in vso dediščino prepustiti zgolj njemu.«

Bolj ko se je bližala zadnja ura, bolj je potomce skrbelo, da ne bi kdo česa na skrivaj odnesel od hiše. Marsikje so imeli popisano vse do zadnjega, celo rjuhe. Žirovci so se dolgo časa smejali na račun dveh sester, ki sta se stepli zaradi rjuh. Med fanti v družini sta bili edini dekleti. Ko sta želeli deliti rjuhe, sta ugotovili, da jih bo ena dobila pet, druga pa šest. In prav zaradi te nadštevilne rjuhe se je med njima vnel tako gorak prepir, da ju niso mogli spraviti narazen niti najbližji sorodniki. Zmerjali sta se z vsemi mogočimi izrazi, in še preden se je mama ohladila v grobu, sta bili na smrt skregani.

Čeprav sta danes že tudi sami v letih, ju zamera še zmeraj ločuje.

Veliko gorja, največkrat po krivici, je bilo povzročenega tam, kjer je v hišo prišla mačeha.

Polde je ostal po ženini smrti sam s tremi otroki. Žena se mu je ubila, ko je vardevala živino. Kot po navadi je spet malo pregloboko pogledala v kozarček, zmanjkalo ji je ravnotežja in se je prevrnila v žleb. Ni se mu bilo treba dolgo časa ozirati naokoli, ko je slišal za Tončko, prav tako vdovo. Tudi ona je imela še mladoletne otroke. Ne ve se točno, kaj jo je premamilo, da je snubcu rekla ja in se po poroki tudi preselila na njegov dom. To, da je svoje lastne otroke pustila mami, pri tej zgodbi niti ni tako pomembno. Na novem domu ji še zdaleč ni bilo postlano z rožicami. Njeni pastorki so ji na vsakem koraku gledali pod prste in tudi mož ni bil preveč zadovoljen, če je svojim otrokom, ko so jo prišli obiskat, odrezala kos kruha, zato je to, zaradi božjega miru, raje storila na skrivaj. Ko so se domači otroci ženili, so od hiše zahtevali doto. Mošnjiček se je zelo hitro praznil, in ko se je Polde za povrh še ponesrečil in umrl, je ostala Tončka z dolgovi in majhnim otrokom prepuščena usodi na milost in nemilost. Poldetovi otroci so jo nagnali čez prag, začeli so se prepiri, ki so se končali na sodišču. To je razdelilo imetje na dele, kot je zahteval zakon, in Tončka je ostala po več kot petnajstih letih svojega drugega zakona brez prebite pare. Z borno pokojnino, z garanjem in trganjem od ust si je uredila skromno stanovanje. Na srečo je njeni lastni otroci niso pustili na cedilu, čeprav jih je v letih, ko bi jo najbolj potrebovali, zapustila.

Ko je Slavka umirala, jo je zadnje mesece negovala njena snaha. Skrbela je zanjo in ji stregla, kar so navsezadnje občudovali tudi sosedje. Toda domača hči, ki se je na mamo spomnila šele v zadnjih dnevih njenega življenja, je hodila svakinjo nadzorovat, da ja ne bi kaj izginilo iz mamine skrinje. Z vsakim njenim obiskom pa je iz hiše odšlo kaj vrednega. Še preden je mama umrla, je odnesla celo šivalni stroj in kišto za drva, za katero naj bi menda sama primaknila nekaj denarja. Ob materini smrti so v njeni skrinji ostale le ničvredne cunje. Domačega gospodarja je lakomnost lastne sestre tako razkačila, da je vse cunje, kar jih je našel, raztresel po cesti vse do hiše, v kateri je živela. Svakinjo je bilo sram, pa je šla skupaj z otroki raztreseno pobirat. Toda razkačeni mož ji je to prepovedal. Ker ga ni ubogala, je nazadnje še njo postavil pred vrata. Sestra pa po tistem več let ni smela domov.

Lucija je bila drobna ženička, tiha, mirna, v pozni starosti je delovala kot priljubljena babica iz pravljice. Malokdo pa je vedel, da je bila v mladosti zelo pasja, od doma je najprej nagnala moža, kmalu zatem še edino hčerko. Nazadnje so slišali o njej v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja: prijateljicam je pisala iz Kanade, potem pa o njej ni bilo več glasu. V sebi je imela sedem življenj, preživela je domala vse svoje bližnje sorodnike, ostali so ji le trije nečaki. Zmeraj se jim je zdela krhka in nebogljena, nesebično so skrbeli zanjo, je pa res, da o živahni preteklosti svoje tete niso dosti vedeli. Ko ni več mogla skrbeti zase, so se odločili in jo dali v dom za starejše. Na večer, preden so jo preselili v Idrijo, so jo vprašali, če ima kaj prihranjenega. Zmajala je z glavo in odkimala. Le eno malenkost za pogreb, je nazadnje zamomljala. Vsak od nečakov je potem – čeprav težko, ker so imeli delavske plače – primaknil tretjino in teta je na njihov račun živela še malo manj kot šest let. Ko je umrla, med kramo, ki jo je zapustila, niso našli nobene hranilne knjižice. Za vsak slučaj so vseeno stopili na banko. Tam so jim povedali, da je imela teta kar precej pod palcem. Ko so preračunali, so ugotovili, da bi s privarčevano vsoto teta lahko plačevala oskrbnino za dom vsaj 26 let!


Politični prepiri ali kako so včasih koga tudi zaštihali

Davčanova Janez in Franc sta se več let prepirala zaradi bajte. Redila sta tri krave, več kot toliko bogastva pa ni bilo pri hiši. Franc je bil garač, Janezu je dišal kontrabant. Na vsak način je hotel grunt zase. Franc se ni dal: »Ne boš ga dobil!«

Janez mu je odgovarjal: »Tudi jaz garam na njem, zato bo moj.«

Nekoč so se k njima povabili trije harmonikarji. Po vasi se je hitro razvedelo, zato se je hiša pričela polniti takoj, ko je padel mrak. Plesalo se je in pilo italijansko vino. Janez je, ker ga je že imel pod kapo, stopil na sredo sobe in kazal pesti, češ jaz sem gospodar. Brat tega ni mogel gledati, vseeno je le grozeče škripal z zobmi. Ko sta se začela prerivati, so jo gostje pobrisali na varno. Besede so postajale vedno bolj nevarne in grobe. Janez je v navalu besa od nekod privlekel puško in se začel na ves glas dreti: »Živel, Stalin! Boš ti že videl, ko bomo mi gospodar!«

Med navzočimi je bil, žal, tudi takšen, ki mu je bila ideologija bližja kot sosedje. Janeza je zatožil Nemcem, ki so ga aretirali in potem v Begunjah tudi ustrelili. Franc je odšel v partizane in padel v bitki za Trst. Posestvo, ki ga ni nihče več obdeloval, je žalostno propadlo in danes ni o njem nobenega sledu več: kamenje od hiše so zmleli in uporabili pri gradnji ceste.

Simon je moral dolgo časa čakati, da je oče popustil in prepisal kmetijo nanj. Izplačal je tudi tri sestre in brata. Na račun dote se je moral odpovedati njivam, ki so mu bile zelo pri srcu. Na puklu sta mu ostala tudi starša, ki sta prav tako imela cel kup zahtev.

Kadar ga je kdo vprašal, kako je, je odgovoril: »Gre, gre! Ko bi le ta star hotu krepnt!«

Po vojni je bilo zelo pomembno, kdo je bil rdeč in kdo bel. Tako so ta rdečim velikokrat očitali, da so bili pobijalci, ki so kradli ali se kako drugače okoriščali med vojno in po njej. Če so bile vpletene še nič hudega sluteče kokoši, tisti, ki so bili zraven, niso vedeli, bi se smejali ali bentili.

Izpuščene kokoši, ki so zašle na vrt, so ga z gnezdenjem in brskanjem za črvi lahko pošteno razdejale. Jera je v dobri veri, da mogoče ta bele sosedove kokoši le znajo brati, zabila v tla tablo, na kateri je pisalo, da je kokošim vstop strogo prepovedan. Hkrati je čez plot zagrozila sosedi, da bodo našle bridko smrt vse tiste kure, ki se tega predpisa ne bodo držale. Toda glej ga vraga! Naslednje jutro je – prepovedi navkljub – okoli napisa ležalo šest njenih kur, eno so našli v sekretu na štrbunk, dve pa sta izginili neznano kam.

O povojnih herojih so ljudje vedeli marsikaj, kar je bilo skregano z resnico, ki so jo ti širili o sebi in svojih junaških dejanjih. Mnogi od tistih, o katerih se je tudi moja generacija 1952 učila v osnovni šoli, so veljali za lenuhe, plašurje, ničvredneže. Zaradi srhljivih zgodb, ki sem jim prisluhnila za trdno zapahnjenimi vrati, je tudi meni ledenela kri po žilah. Ena takšnih zgodb je pripovedovala o krutem maščevanju enega od teh junakov. Frenk se je nekaj časa oziral za dekletom, ki pa ga ni maralo in se je raje poročilo z drugim. Med vojno pa je nekoč potrkal na njena vrata. Vsi so bili še pokonci, tudi otroci. Ko vstopi, ukaže otrokom, naj se potuhnejo na peč, mož je moral poklekniti kraj mentrge, sam pa je stopil do žene in jo vpričo vseh pričel slačiti in se norčevati iz njene golote. Kdo ve, kaj vse bi ji še storil, če ga od grdih namer ne bi odvrnili njegovi soborci.

Hribovci so bili večinoma mirni in vase zaprti ljudje. Le takrat, ko so ga spili kozarček ali dva preveč, so se radi razgovorili o vsem, kar jih je tiščalo.

Tudi zmerljivke in grožnje so bile nekaj običajnega.

Tako je neki Anton očital Gregorju, da je jud in morilec.

Na sestanku krajevnega odbora OF pa sta si skočila v lase učitelj in nekdanji hlapec. Slednji se je oglasil z besedami, da ni prav, da učitelj postane predsednik odbora, ker da je med vojno sodeloval z Nemci. Učitelj mu ne ostane dolžan, dvigne pest in zakriči: »Ni večjega okupatorja, kot si ti. Vse nas hočeš imeti pod komando, pa še pisati ne znaš.« Hlapec je vložil tožbo, a ker je učitelj na sodišču dokazal, da je imel glede nepismenosti prav, je plačal le tisoč petsto dinarjev povprečnine.

Tisti, ki niso delali za partizane, so bili pogosto deležni zmerljivk, kot so bile gestapovec, špijon, izdajalec. Metodu je nekoč prekipelo, pa je sodelavca, ki ga je žalil, tožil. Žal je izgubil tožbo, sodnik pa mu je naložil še dva tisoč tristo dinarjev kazni zaradi nadlegovanja sodišča.

V nekem zapisniku lokalne celice Komunistične partije je med drugim pisalo: »Jožefa je na naš odbor naslovila pismo, v katerem se žali zoper tovariša A. G. Piše, da jo redno obiskuje na domu z namenom, da ji stiska oprsje in ga boža.«

A. G. je naredil vse, da se je Jožefa znašla pred sodnikom, ki ji je naložil strogo kazen: tri mesece zapora.

Žalitve na račun oblasti so bile vse po vrsti kaznovane. Mnoge tudi z zaporno kaznijo.

Jakob je v gostilni vzklikal, da je že skrajni čas, da pridejo Amerikanci in izženejo boljševiško kugo. Obsodili so ga na pol leta prisilnega dela.

Ko je leta 1953 Tita na Brdu obiskal ameriški obrambni minister Frank Pacco, je Cilka, ki je kelnarila v eni od gostiln, malo preveč globoko pogledala v kozarec, skočila je na mizo, dvignila krilo in pokazala golo rit z besedami: »Poserjem se na barabo hudičevo. Če bi imela pištolo, bi ga ustrelila.«

Med tistimi, ki so se ji smejali, je bil tudi špicelj, ki je Cilko za leto in pol spravil v zapor. Plačati pa je morala tudi tisoč osemsto dinarjev kazni.

Kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast in leto dni pogojne obsodbe pa si je prislužila Marinka, ki je v preverjenih krogih slišala, da je maršal Tito pobegnil v Rusijo, Slovenci pa bodo morali poslej govoriti po rusko. Njena najboljša prijateljica jo je še isti dan zatožila pri sekretarju vaškega odbora OF.

Z zelo milo kaznijo pa jo je odnesel Izidor, ki je v gostilni tulil, da nad seboj priznava le Boga, pa da se na Tita poserje, na Kardelja pa tudi.

Obsodili so ga na osem mesecev zapora, k nižji kazni pa je pripomoglo, da je bil Izidor med prvimi, ki se je iz vasi pridružil partizanom.

Pogosto sem se pogovarjala z Mici, ki ji je povojna oblast naredila veliko hudega. Mož se je pridružil domobrancem, a se je večino časa raje skrival doma in pomagal pri kmečkih delih. Bil je zelo veren in mu vest ni dala, da bi streljal na sočloveka, četudi sovražnika. Povojna oblast ga je zverinsko ubila, njegovo fotografijo, na kateri je bil tudi mučitelj, so ji prinesli na dom. Nihče si je ni upal vzeti v službo, s tremi hčerami je bila večkrat lačna kot sita. V šoli so šikanirali otroke, niso dobili kart za hrano ...

Nekoč sem jo vprašala, če v duši nosi kaj maščevalnih misli. Žalostno me je pogledala in mi, verna, kot je bila, odgovorila: »Veš, človekova vest je tista, ki najhuje kaznuje in povzroči pekel še za časa tuzemeljskega življenja. Kdor vest ima, bo že brez mojega maščevanja za svoje hude grehe trpel, kdor je pa nima, je pa itak vseeno.«


Kraje

Franci: »Ko sem bil mlajši, sem rad pogledal v kozarček. S pivskimi kolegi sem sedel v gostilni, domov se nam ni dalo iti. Zakaj le? Gledati ženo in poslušati njene očitke? Iz zdolgočasenosti smo stavili, da bo Korl v gostilni zdržal več kot teden dni. Ponoči je zadremal za pečjo, zjutraj, ko so se vrata gostilne odprla, pa je že sedel na svojem stalnem pivskem mestu. Peti dan se je na vratih pokazala njegova žena. V roki je držala cajnco, v kateri je možu prinesla nekaj hrane. Bilo ga je tako sram, da ji je prineseno zalučal v glavo in jo za skrb še pošteno oklofutal. Bili smo pijani in zdelo se nam je smešno, pa smo se jima na ves glas krohotali. To pa nam je zameril. Naslednji dan ga ni bilo na spregled. Nato se nam je še maščeval. Ko smo za štalo iskali kolesa, jih ni bilo. Pozneje smo jih našli zakopana v gnoju, ki ga je imel gostilničar na drugi strani kozolca.

Z mojega je ukradel luči in jih prodal naprej. To sem mu zelo zameril.«

Marko: »Zame je bil dežnik znak prestiža. Nanj sem pazil kot na najdražjo svetinjo. Podedoval sem ga po starem očetu in zato je imel že muzejsko vrednost. Nekoč, ko sem bil precej nadelan, sem ga nekje založil. Na cesti sem zakolovratil do vsakega in mu skušal iztrgati dežnik iz rok ter preveril, ali je slučajno moj. Pri tem sem naletel na enega, s katerim sva imela še neporavnane račune iz preteklosti. Zapele so pesti, nazadnje sva oba obležala v blatu, dežnika pa nisem videl nikoli več.«

Kradli so tudi povsem vsakdanje reči. Rjuhe, na primer. Včasih se je perilo sušilo zunaj in je bilo zato lahka tarča zmikavtov.

Lojzka je z vso skrbjo in ljubeznijo hranila in negovala rjuhe, ki jih je dobila ob poroki. Nekoč, ko jih je obesila, sta ji dve izginili. Jokala je kot dež, a ne dolgo. Zaklela se je, da bo našla zmikavta, pa naj stane, kar hoče. Zvečer je, namesto v posteljo, počepnila za barako in čakala, kaj se bo zgodilo. Okoli pol dveh zjutraj zasliši korake, in ko so se ti znašli ob rjuhah, je posvetila z baterijo. Skoraj bi jo kap, saj je videla, da jih krade njena najboljša prijateljica.

Po vojni so si nekateri socializem predstavljali zelo po svoje. Miselnosti, da je vse naše, so se prilagodili tudi povsem običajni državljani. Ljudje so iz tovarn odnašali vse, kar se je dalo skriti, pa nihče ni imel zaradi tega slabe vesti. Na delovnem mestu so si izposodili pisarniški material, različna orodja, oblačila. Vratarji so sicer imeli vlogo policistov, a kaj, ko so bili tudi sami del delavskega razreda in so se jim zdele socialistične kraje marsikdaj same po sebi umevne.

Tudi zaradi političnega gesla, da bodo v Jugoslaviji vsi državljani enaki, je prihajalo do smešnih situacij.

Lucija: »Starejši ljudje še pomnimo žensko s tremi otroki. Med vojno je bila partizanka, zato si je lastila tudi osebne zasluge, da so bili Nemci pregnani. Ker ni imela kje bivati, so jo morali pod streho vzeti daljni sorodniki, že prvi dan pa jim je povedala, da ona ne bo delala, da ji bodo morali streči – v zahvalo, ker je tudi njim izborila svobodo. Mislili so, da se šali, zato so ji čez nekaj časa namignili, da bi lahko kdaj vsaj za hrano priskočila na pomoč. Besede so jo razkačile in potem je toliko časa kričala in zmerjala, da so dobrotniki utihnili in se vdali v usodo. S pomočjo strica, ki je bil znan partijski funkcionar, se je zanjo našlo stanovanje v enem prvih blokov, zgrajenih po vojni. Ko so jo selili, se je sorodnikom, ki so jo dve leti prenašali, zdelo pravično in prav, da za plačilo in odškodnino obdržijo vsaj šivalni stroj, ki ga itak ni nikoli uporabljala. Ženska jih je zaradi kraje tožila, modri sodniki pa so razsodili, da morajo ubogi revi izplačati tudi ne prav majhno vsoto denarja zaradi razžalitve časti.«

Po vojni, ko je postala cerkev državni sovražnik, so se ji na različne načine, nekateri od njih so včasih presegli še tako živahno domišljijo, metala polena pod noge.

Tako je vaški partijski odbor sklenil, da prepove zvonjenje, ker je moteče za počitek. Tej direktivi so se uprli verni vaščani, napisali na stotine protestnih pisem, a zaman. Nasprotna stran je za vsak slučaj pohitela, nekdo od njih je ponoči zlezel v turn in odnesel s seboj kembelj.

Beseda je dala besedo, vroča kri je zavrela, zapele so pesti in tudi noži. Skupil jo je Franci, eden tistih, za katerega so vedeli, da je takoj po koncu vojne kar nekaj ljudi poslal na oni svet. Zločinska dejanja mu je Tone v besu tudi očital. Pozneje, ko ga je ihta minila, bi dal vse, da bi lahko besede vzel nazaj. Franci je vložil tožbo, vsakomur, ki ga je hotel poslušati, pa je razlagal, da bo Toneta zmečkal kot šurka.

Naneslo pa je, da je primer prišel v roke sodniku, ki je Francija in njegova sprevržena dejanja dobro poznal. Poklical ga je k sebi v pisarno, rekoč, da ne bi bilo dobro, če bi se preveč izpostavljal. To se je res zgodilo, je pa bil Tone čez nekaj let, ko so se stvari že skoraj pozabile, deležen maščevanja: nekdo ga je iz zasede ustrelil v zadnjo plat in mu natresel polno rit šiber.


Tevlačke

Opravljanju se po žirovsko reče tevlanje. Tistemu, ki opravlja, pa tevlač ali tevlačka. Miha je vse življenje živel v strahu, da se bo hiše prijel vzdevek pr Tevlaču, saj je njegova žena nenehno raznašala neresnične govorice po vasi zdaj o tem, zdaj o onem. Po razmisleku se mu je zdelo najbolje, če sosede, ki so njegovi ženi govorili tevlačka, toži. A sodnik je bil razsoden mož, možakarja je prepričal, naj raje vzame v roke ženo, kot da nič krive sosede vlači po sodniji.

Mima: »Medtem ko smo klekljale, smo se pogosto smejale na račun prefriganke, ki je po rojstvu nezakonskega otroka mešetarila z očetovstvom. Ugotovila je namreč, da bi se dalo kakšen dinar izpleti še od ljubčkov, ki so k njej prihajali bolj občasno. Ena od prevaranih žena se ni in ni mogla sprijazniti, da se bo hišni proračun poslej zmanjšal za alimente. Po dveh letih plačevanja je moža le prisilila, da se je ponižal in šel na pregled krvi. Zdravniki so mu zatrdili, da ni otrokov oče. Stopil je do prefriganke, naj mu vrne denar, a ona se je vpričo njega zelo zgovorno obrisala s prstom pod nosom. Tevlanja o tem, kdo bo naslednji, ki mu bo naprtila očetovstvo, ni bilo ne konca ne kraja.

Bog se usmili tistih, ki so tevlačkam padli v roke!«

Zelo poučna je Silvestrina zgodba. Po vojni so redke ženske dobile službi, pri njej doma pa so imeli ravno toliko zemlje, da ji je bila pot do dela v tovarni zaprta. Tudi zato je imela veliko preveč prostega časa. Hodila je po vasi in spraševala ljudi, kaj je novega.

Ob neki takšni priložnosti ji je Lojze, velik veseljak, v šali rekel, da bodo na krajevnem uradu vsakemu, ki bo tja prinesel deset žab, izplačali denarno nagrado. Še vročo novico je raznesla od hiše do hiše, nekateri so se ji smejali, drugi so jo vzeli zares. Žabe v vaški mlaki tisti večer niso v miru spale. Bilo jih je vsaj šest ali sedem, ki so jih lovili pozno v noč. Že zarana, takoj zatem ko je predsednik odklenil vhodna vrata v svoj urad, so stali na stopnicah in mu molili pod nos vreče z nalovljenimi žabami.

Sramota, ki si jo je Silvestra nakopala na glavo, je ni izučila. Javna skrivnost je bila, da je njen najdražji rad pogledal za drugimi ženskami, a mu tega nihče ni zameril, saj so vedeli, da je življenje ob Silvestri zelo naporno.

Ko je septembra prišla na šolo nova učiteljica, s katero sta si bili v daljnem sorodu, je vse, kar je vedela o njej, še vroče raztrosila naokoli. Sredi zagretega pripovedovanja jo je eden od poslušalcev ustavil in ji rekel, da je prejšnji večer videl njenega moža, kako je plezal po lestvi v učiteljičino stanovanje. Vzelo ji je sapo, od sramu je pogledala v tla in odhitela domov. Moža ni bilo od nikoder, zato se je odločila, da mu bo zmešala štrene. Pri bloku, kjer se je naselila učiteljica, je res naletela na lestev, splezala nanjo in se potuhnila na balkonu. Medtem ko je oprezala skozi rolete, so nabriteži odstranili lestev in uboga reva je vso noč prezebala na prostem, zjutraj pa je, osramočena, le potrkala na šipo, da jo je učiteljica spustila na svobodo.

V središču Žirov sta živeli sosedi, ki sta bili že več let sprti. Zmerjali sta se tudi takrat, ko so bili v bližini otroci.

»Poglej jo, opico, kako se nosi!« se je prva drla na drugo. Nekoč je oni drugi prekipelo. Posebno še, ker je tudi otrok slišal, da je opica, pa je ni nehal spraševati, ali je to res. Vložila je tožbo, kajti le tako si je nadejala sosedi zapreti usta.

Po osvoboditvi, ko so se uvedli kolhozi, se je za tiste, ki so delali na njih, pričel raj na zemlji. Nikomur se ni dosti ljubilo, še živina je bila največkrat lačna, kaj šele, da bi pokosili travnike, ko je bil čas za to. Družba, ki je bila na enem takšnem posestvu zaposlena, je dneve preživljala ob kartanju, pijači in v ženski družbi. Lovro je na tiste zadružniške čase ohranil zelo živahne spomine, opisal pa jih je z enim samim, zelo zgovornim stavkom: »Nikoli se nismo imeli bolj fajn kot takrat in nikoli – ne prej ne potem – nismo toliko pili in seksali.«

O zadružniškem lagodnem življenju se je malo več opravljalo le tedaj, ko so na posestvu pocrkale krave, ali pa takrat, ko je zanemarjenost tudi političnim veljakom padla v oči.

Katarina pa je imela drugačno usodo: »Zaradi varstva otrok sem šla v službo dokaj pozno. Delo v Alpini ni bilo lahko, zlasti še, ker sem bila alergična na lepila. Šele potem, ko sem prinesla od zdravnika potrdilo, so me premestili na drugo delovno mesto. To pa je šlo v nos šefici, ki mi je vsakič, ko je šla mimo, zabrusila, a ni dovolj, če krevlaš, zgleda, da si tudi lena, ker se ti ne ljubi delat tistega, kar ti naložimo.«


Tudi v vsakdanjem življenju ni šlo brez kreganja

Zaradi ljubezenskih težav je bilo kar nekaj križev in težav. Do prepirov je prihajalo med možem in ženo, če se je mož preveč oziral za deklami (na kmetih), če žena ni bila voljna deliti z njim postelje, če je bil surov do nje, če ji ni dajal denarja ali pa je raje kot ženo upošteval svoje starše.

Tudi fantje so se največkrat stepli prav zaradi deklet. S seboj so nosili žepne nožičke, če tega ne, pa vsaj gorjačo. Pravi pretepači so imeli v žepu ornh nož ali boksar. Tudi dekleta so pomagala pri pretepu. Za to so uporabile polena ali kamne. Vešče so bile tudi v zmerjanju, kajti na ta način se je dalo še bolj podžgati nasprotnika.

Že včasih so si ženske pogosto skočile v lase zaradi moških. Našli so se namreč taki, ki so vlekli za nos kar nekaj deklet hkrati.

Tako je poskočnežu Feliksu žena našla v denarnici sliko luštnega dekleta, ki je bilo še mladoletno. Mož se je sicer izgovarjal, da je sliko pobral s tal, ker pa se mu je zdelo dekle nekaj posebnega, jo je vtaknil v denarnico. Žena mu ni verjela, ampak je zagnala vik in krik. Baje je zahtevala celo ločitev, tako je bila jezna. Vsi so vedeli, da ona doma nosi hlače, zato so ji družinsko zmedo celo privoščili. Našli so se taki, ki so njen bes podžigali z izmišljenimi zgodbicami, ker pa ženska ni razumela heca, je vse pikantnosti vzela za suho zlato. Ko se je čez čas pred njihovo hišo ustavil rešilec s prižgano sireno, so ljudje zelo zgroženi ugotovili, da so šli morda predaleč. Govorice, da je moža za kazen zastrupila, kar niso potihnile. Nikoli pa se ni razčistilo, ali so bile žolčnim težavam res krive gobe ali kaj drugega …

Gospod Vladimir mi je pripovedoval veselo zgodbico o neki dami, ki je zelo rada nosila klobuke.

»Take, naštelane joške je imela, da so kar štrleli v zrak! Z modrci jih je še bolj poudarjala, nosila je tudi izzivalne obleke in visoke pete. Stopil sem mimo nje in se kot po nerodnosti podrgnil obnjo. Ha, ha, ha! Ko bi vedeli, kaj se je tedaj usulo iz njenih ust! Še pijanci v gostilni ne poznajo takšnih izrazov! Tako se je drla, da je iz trgovine pritekla trgovka, ker je mislila, da se je kaj zgodilo. Od takrat naprej na lepo obleko ne dam nič več!«

Nasploh so bili veliki joški svoje čase za lačne moške oči močni magneti. Ljudski glas ve povedati zgodbo o ženi, ki si jih je morala prevezovati, preden je sploh stopila med ljudi. Ker jo je mož nenehno zmerjal, da je pokvarjena kurba, ker z joški mami druge moške, je začela z leti piti … Ko je umrla, je bilo komaj kaj mesa na njenih kosteh, ob pogledu na njeno neprivlačno truplo je bil menda celo večno ljubosumni soprog prvič, kar sta bila poročena, zadovoljen …

Pred vojno in po njej so bili učitelji zelo spoštovani in cenjeni. Bili pa so le ljudje in so imeli – tako kot danes – svoje temne in svetle plati.

Takoj po vojni je na eno od osnovnih šol prišel poučevat učitelj, ki ni znal niti besedice slovensko. Ker je bila šola podeželska, si nihče od staršev ni drznil črhniti, ko so pričeli malčki čebljati v tujem srbohrvaškem jeziku tudi pod domačo streho.

Potem pa se jim je nasmehnila sreča. Učitelj je zelo rad pogledal v kozarec, in ker so imeli otroci vedno pogosteje po ves teden počitnice, se je zganila tudi šolska oblast. Prezaposlili so ga kot vratarja v tovarni, namesto njega pa so zaposlili mlado nadobudno učiteljico.

A tudi z njo niso imeli sreče. Nekoč je eden od otrok prinesel v šolo dedkovo fotografijo, na kateri je bil v domobranski uniformi. Otrok se je z njo hvalil naokoli, češ poglejte ga, junaka, ki se je boril za domovino. Ker mu učiteljica te samohvale ni preprečila, so jo – na podlagi prijave – po hitrem postopku odstranili s šole z utemeljitvijo, da s svojo toleranco hoče zastrupiti socialistični razvoj mladega človeka.

Francka in Lipe sta bila približno enake starosti. On je bil zelo lep fant in ona je bila neizmerno srečna, da ji ga je uspelo ujeti in popeljati v sveti zakon.

»Ko sva se že malo bolje spoznala, mi je včasih govoril, da je tako živčen, da mora nekoga ubiti. Zamahnila sem z roko, saj sem bila prepričana, da jih stresa tja v tri dni. Velikokrat je tudi trobezljal, da se počuti kot bog in da ima na zemlji to moč, da bo porihtal vse.

Na začetku zakona je še kar šlo. Z leti je začel piti in to je v hišo prinašalo nasilje in nenehen strah. Po več dni ga ni bilo iz doline. Z vsako uro je bila moja groza večja. Na srečo je vsaj otroke pustil pri miru. Zmeraj sem ga vdano čakala in molila, da bi bil pri pravi, ko je stopil v hišo. Gledala sem skozi okno v pripravljenosti, da se mu skrijem, če bi se mu v glavi spet zmešalo. Niti za minuto nisem mogla zatisniti očesa. Tistega usodnega večera sem lepo prosila sosedo, da je prišla k meni za angela varuha. Zdelo se mi je, da se vpričo nje ne bo upal položiti roke name.«

Lipe se je iz dolinskih gostiln vračal pijan in poln črnih misli. Bil je tudi bolestno ljubosumen. Bog ve, kaj vse se mu je pletlo po glavi, ko je potrkal pri spodnjem sosedu in mu povedal, da samo toliko stopi domov, da ubije babo, potem pa gre v vodo.

»Že od daleč sem ga slišala, ko se je drl kot jesihar. Strah me je, sem rekla sosedi, kar ušla bom. Ti kar pojdi, me je potolažila, ko se boš vrnila, bo že v postelji, zjutraj bo pa drugače mislil. Toliko sem še zmogla, da sem mu šla odpret vrata, ko je robantil zunaj. Stekla sem v kamro in pobegnila skozi okno.«

Medtem je v hiši prišlo do tragedije. Ker Lipe ni našel žene, mu je za morilske blodnje prišla prav kar soseda. Zagrabil jo je za vrat in v trdem primežu jo je najprej nekajkrat vlekel okoli hiše in klical ženo. Toda Francka je bila že na drugi strani griča in ga ni več slišala. Nekaj v njem mu je ukazalo, da mora ubijati. Hrup je zbudil otroke, in ko je zagledal glavico, ki je kukala izza vrat, je ukazal, naj prinese nož. Otrok je očeta ubogal, tako je bil navajen. Kaj je sledilo potem, se ni nikoli natanko izvedelo. Otrok je itak videl preveč in kar nekaj let je minilo, preden je po tragediji prišel k sebi.

Lipe je z nečloveškim krikom zabodel prvič. Pozneje, ko so prišli orožniki in zdravnik, so našteli sedemnajst vbodov. Naravnost proti srcu.

»Bila sem desetič noseča. Prestrašena. Bala sem se za življenje. Nazaj proti domu sem se vračala šele proti jutru. Molila sem, da bi se že unesel. Pri prvi hiši so me ustavili. Tvoj je pokončal eno žensko, so mi povedali. Stisnilo me je pri srcu.

Na vso moč sem stekla po bregu navzdol. Pričakali so me jokajoči otroci. Vsevprek so govorili, kaj je naredil oče. Le mali Anže je bil tiho, ves bel v obraz, bil je v šoku, tresel se je kot šiba na vodi.

On mu je dal nož, so ga zatožili.

Anže me je zbegano gledal, odpiral usta, toda niti besedice ni mogel iztisniti iz sebe. Nazadnje se mi je zgrudil v naročje, drugi pa so se me z grozo v očeh oklenili.«

Lipeta so zaprli. Za več let. Nazadnje je umrl v Lepoglavi. Vsako leto enkrat so ga domov spustili na dopust. Nič se ni spremenil. Še zmeraj se je s Francko pogovarjal le z grožnjami. In vsakokrat, ko je prišel, ji je zaplodil novega otroka.

»Neštetokrat se mi je ponoči sanjalo, da tečem pred njim. Da me lovi z nožem v roki. Še leta in leta se nisem mogla znebiti njegove podobe,« je še povedala Francka.

Nande je ob nedeljah zelo rad zavil v gostilno. Tam se ga je napil in že po poti domov vpil, kaj bi rad z ženo počel.

Pri hiši je bilo že sedem otrok in ženo je bilo strah osmega. Kljub majavim nogam je vse popoldne tekal za njo, lovila sta se okoli hiše, njegovo rjovenje in zahteve po moških pravicah so se slišale še pozno v noč.

Včasih so bili fantje tudi namedeni (poredni). Pod oknom deklet so radi puščali lojtre, posebno še v soboto, saj so potem vsi, ki so šli v nedeljo k maši, vedeli, katero dekle je imelo nočni obisk. Toda neki oče ni bil prav nič kantent (pripravljen) za kaj takega. Pod oknom svoje hčere je postavil perivnike in jih potresel z gnojem. Računal je namreč na to, da bo vsak telebnil po tleh, ker mu bo na gladki površini spodrsnilo.

Toda fantje so se mu svojevrstno maščevali: od gnojnične jame proti vhodu v hišo so v poznih nočnih urah prekopali kanal, in lahko si mislite, kako se je gospodar počutil, ko so mu jutranje dišave udarile v nos.

Toda maščevanja s tem še ni bilo konec. Oče je bil trmast in je želel imeti zadnjo besedo. Hčer je napodil spat k ženi, sam pa je stražil v njeni sobi. Čez nekaj časa so fantje spet prišli na obisk. Kakšno presenečenje so doživeli, ko se je na oknu prikazal grozeč očetov obraz! O tem, da je lestev, vključno s tistim, ki je bil na njej, nemudoma, brez milosti, porinil naravnost v gnoj, ni dvomiti.

Ljudski glas pripoveduje, da je v marsikaterem zakonu zaškripalo, ker je mož preveč pil. Zgodilo se je, da so družinski gospodarji pustili celotedenski zaslužek v gostilni.

Pri neki hiši je bilo sedem otrok. Ignac ni zdržal doma, kadar je v žepu začutil kakšen dinar. Ker se že več dni ni prikazal, ga je žena šla iskat. Po navadi je obstala pri vratih, ga z očmi poiskala v zakajeni gostilniški sobi, in ko ga je našla, planila v jok. To je njenega moža zmeraj spravilo tako ob živce, da jo je premlatil kar v gostilni. Toda bogvarij, da bi ga pri tem veselem opravilu zalotila birtinja! Ročno bi ga prijela za vrat in ga vrgla čez prag!

Včasih je bila navada, da je moral župan prevzeti občinskega reveža in ga rediti iz občinske blagajne. Tako je nekoč ponudil streho ženski, ki ni bila ravno pri pravi, pa še noseča je bila. Ljudje so govorili marsikaj, menili so, da bi bila možna očeta tudi župan in gostilničar. Ženska je iz maščevanja zakurila v štantu in v požaru sta zgorela županova sinova. Ko sta se poskusila rešiti in je prvi nesel drugega na rami, se je nanju zrušil goreč tram.

Poslej v županovi hiši ni bilo več sreče. Pa še nekaj se je zgodilo: komando so vzele v roke ženske. Ljudje pa so potem govorili, da nosi njihov župan krilo, pod katerim je bore malo uporabnega …





Moj stari oče Luka

Ded Luka je bil žirovska legenda. O njem še danes kroži na desetine zgodbic, ki so – vsaj nekatere – že skoraj postale legende in se težko loči zrno od plev.

Bil je manjše rasti, za moškega celo (pre)majhen, njegova druga žena Francka je bila visoka in vitka ženska.

Umrl je, ko sem bila v prvem letniku srednje šole. Spominjam se, da mi za njegovo smrt ni nihče povedal. Da je nekaj narobe, sem izvedela od sošolke Mojce.

Pretreslo me je in prizadeta sem bila, konec koncev je bil le moj stari oče in pokopali so ga brez mene. Zadnje minute svojega življenja je bila z njim sestra Andreja. Kako in zakaj, tudi ona ne ve. Verjetno zato, ker sta šla mama in ata popoldne v službo, Luka pa je bil zaradi injekcije, ki jo je dobil, imel je pljučnico, že zelo slab in je pač nekdo moral biti ob njem.

Andreja se spominja (bilo ji je trinajst let), da jo je močno prijel za roko, se nekajkrat zvil, potem pa obmiroval. Nagonsko je vedela, da je nekaj narobe, vso pot do Alpine je tekla, tam pa, še zmeraj v šoku, rekla vratarju, naj pokliče koga od staršev, saj je Luka mrtev.

Ko se je pri vratarnici prikazal ata (Franc), je samo prikimal, takoj je vedel, kaj se je zgodilo.

Jaz pa sem prva naletela na mrtvo staro mamo Franco.

Imela sem navado, da sem zarana zmeraj stekla k Pivku, ne vem zakaj, ampak tako je bilo. Tisto jutro se mi je zdelo čudno, da so bila ta mala vrata še zmeraj zapahnjena. Nič hudega sluteč, sem se obrnila na glavni vhod, v dolgi veži je bilo tiho in mirno. Ko sem pokukala v hišo, sem zagledala sestrično Bredo, takrat ji je bilo komaj kakšnih pet let, božala je mamo po laseh; ko me je zagledala, je rekla, da je lačna, mama da še spi in ji noče dati jesti. V paniki in strahu sem jo zagrabila in stekla iz hiše, kot bi mi gorelo za petami. Vem pa, da sem na pogrebu jokala kot dež, največ zato, ker me je bilo še zmeraj groza zaradi soočenja s smrtjo.

Mogoče sem celo slutila, da poslej ne bo več jajčka, če bom pridna; ne bo več odpiranja omare v kamri, kjer je imela stara mama shranjene obleke z bleščicami okoli vratu, ne bo več posedanja na skrinjah z žitom v izbah pod streho, tam je zmeraj tako lepo dišalo, in kjer sem lahko dolge popoldneve brskala po omarah, v katerih so bile shranjene knjige in različne listine, ter brala.

To se je potem, žal, tudi uresničilo. Da domačija ne bi bila prazna, se je vanjo v naslednjih letih vselilo več družin. Spominjam se fantov, nekateri so jim rekli hlapci, vendar so bili pri Pivku v glavnem le na stanovanju. Stara mama jih je na svoj način tudi razvajala, oni pa so poprijeli za kakšno delo, ki ga sama ni zmogla.

Ostali so mi v spominu zato, ker so na skednju pogosto kadili: tam so si naredili nekakšne bunkerje, mene pa je bilo zmeraj groza, da se bo seno vžgalo. Nemalokrat so mojo namero, da bi še sama zlezla k njim, preprečili z besedami, da so ravnokar videli podlasico, ki mi bo spila kri.

Po babičini prezgodnji smrti je bil Luka nekaj časa zelo potrt in izgubljen. Nikoli mu ni padlo na pamet, da bo žena umrla pred njim. Čeprav sta se nenehno prepirala zaradi tistih reči, jo je spoštoval in zelo cenil njeno gospodarsko mnenje. Postal je še bolj siten in razdražljiv, trmast in svojeglav. Moja starša sta mu pomagala toliko, da je še naprej obdržal dve kravi, kajti nadvse je imel rad mleko. Tudi prodajal ga je, navsezadnje je moral od nečesa živeti, saj ni imel ne pokojnine niti nobenih drugih dohodkov.

Spominjam se, da smo se sestre velikokrat jezile, kajti sošolci so poleti hodili na morje, me pa smo ostajale doma in pomagale sušiti seno. S starši smo zato nenehno imele hude ure, toda zmeraj je obveljala tista, da ni časa za pohajkovanje. Mama (Berta) in Malči Vegelj sta se izmenjavali pri molži krave. Nasploh se mi je velikokrat zdelo, da sta starša več pri Pivku kot doma, zlasti ata, saj ga je Luka nenehno priganjal k delu.

Kdo je delavcem nosil malico? Jaz ali sestra Andreja, jasno. Priznati pa moram, da sva se zaradi teh dodatnih opravil robkali med seboj.

Ata Luka ni dobro prenašal samote, zato je prihajal k nam (hišo smo imeli le streljaj stran) s sto in enim izgovorom.

Usedel se je za peč in se hitro pričel jeziti, če mu mama ni posvečala dovolj pozornosti. Ponavadi je imel nataknjene kakšne škornje, v katerih je pred tem kidal gnoj. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi jih obrisal ob predpražnik, kaj šele, da bi se sezul. Vsi smo ga grdo gledali, a on je očitke zavrgel z besedami, da vsak pošten kmet v svojem življenju požre voz gnoja, zato da naj ne sitnarimo po nepotrebnem. Moja mama je ob takih priložnostih rada navrgla, da se itak ni nič spremenil, da je bil že včasih tak.

Ko je bila mlada, se je trudila, da bi bilo v hiši pri Pivku bolj čedno. Kakor hitro je oče zaslutil, da je poribala tla, se je razburil, da bodo deske zaradi vode pričele gniti. Potem je z umazanimi čevlji premeril hišo po dolgem in počez. Nam, sestram, so se te zgodbe zdele smešne, mami pa ne.

Vsi smo vedeli, da je Luka zelo rad jedel pečeno kuro.

Zmeraj se je prvi usedel za mizo in zadovoljno čakal. Ne vem, kaj je mamo nekoč pičilo, verjetno se ni želela z njim pregovarjati, na krožnik mu je naložila polno zajemalko praženega krompirja in zajčje stegno.

»Kako danes lepo diši,« je pohvalil oče Luka.

Vsi smo bili tiho, kajti vedeli smo, da so se mu zajci gravžali in jih ne bi poskusil za vse na svetu.

Po kosilu smo se pričeli muzati in to, da je nekaj narobe, je opazil tudi Luka. Ko je ukazal mami, naj naredi mir za mizo, mu je ta rekla, da se hihitamo zaradi zajčjega bedra, ki ga je pojedel. Brez besed je vstal in odvihral skozi vrata. Potem pa je vso pot po stezi do Pivka bruhal in se na glas jezil na mamo, ker ga je prinesla okoli.

Z nami, otroki, se pravzaprav nikoli ni pogovarjal. Če smo se preveč motovilili okoli njega, nas je nahrulil, naj mu gremo izpod nog. Kadar smo bili bolni, mama ni imela toliko časa, da bi mu postregla in se mu posvečala. Takrat je vzrojil in robantil, da naj ne bo neumna in naj nas ne razvaja.

Njegov najljubši stavek ob takih priložnostih je bil: »Če bo (otrok) dovolj močan, bo preživel, če ne, bo pa umrl, Bogpomagaj.«

Jeseni, ko je dozorelo sadje, sem najraje hodila na sladka jabolka, ki so rasla za Pivkovo hišo. To so bila najboljša jabolka na svetu. Pozneje so jih žal posekali in še danes, ko slučajno zaidem tam mimo, se ozrem na mesto, kjer so se nekoč bohotile nikoli polne veje.


Nekaj o Pivkovih iz matičnih knjig

Po izpisih iz matičnih in krstnih knjig, ki jih je naredil Nejko Podobnik, vidim, da je bila nekoč pri Pivku hišna številka Stara vas 2. Če je otrok umrl, so imeli navado, da je njegovo krstno ime dobil naslednji živorojeni otrok. Zato se v matični knjigi nekatera imena pojavijo večkrat in povzročajo pri vnetih raziskovalcih prednikov nemalo zmede. Prvi znani gospodar domačije je bil Jernej, njegov prvorojeni sin je bil Franc (5. 10. 1834–2. 5. 1908), Lukov oče.

Franc se je poročil z Marjano Bremic (1843–1871), ki je na Jezera prišla z Ledin. Menda je bila strastna kofetarka in sosed Svetle z Jezerov je Franca nenehno strašil z besedami, da ga bo kafeturjenje spravilo na kant.

Imela sta štiri otroke: Matevža (1862), Franca (1864), Janeza (1867) in nazadnje Valentina (1871). Še istega leta 3. septembra je mama Marjana umrla.

Gospodar Franc je bil samski le krajši čas, saj se je že 29. januarja 1872 poročil z Marijano Pivk (1845–1875) iz Osojnice 3. Preminila je ob porodu.

Franc se je zato spet moral razgledovati naokoli. Oči so se mu ustavile na Neži Primožič s Sela 15 (1845–1916), s katero se je poročil 26. aprila 1875.

V zakonu so se rodili: Neža (1877–1879), Gregor (1876–1876), Marica (1878–1896), Franca (1880–1886), Luka (4. 10. 1881– 17. 12. 1967), Katarina (1883–1925), Marjana (1887–1908), Jakob (1890–?), Neža (1893–?).

Pri Pivku sta tedaj bivala še Lovro Lazar (1848–1907) in Mina Lazar (1848–?).

Luka Lazar je postal gospodar, hkrati pa je na svoja ramena prevzel veliko breme izplačila dote otrokom iz prvega gnezda.

8. februarja 1909 se je poročil s Frančiško Košir (1. 10. 1886–2. 3. 1927). Rodilo se jima je enajst otrok: Frančiška (1910–1911), Marija (1912–1912), Franc (1914–1917), še ena Frančiška (1916–?), Rozalija 1917–?), Vinko (1919–1919), Ana (1920–?), Leopold (1921–1921), Janez (1922-1987), Jožef (1925–?), Ljudmila (1926–?).

Ko je žena Frančiška 2. marca 1927 umrla na plesišču pri Bahaču – v naročju plesalca, lastnika gostilne, jo je doletela kap – si je Luka kaj hitro našel novo ženo v Franci/Francki, Frančiški Oblak, Kraljevi z Žirovskega Vrha (1. 1. 1897–27. 2. 1964).

Z Lukom se je poročila 29. maja 1927.

V zakonu so se jima rodili trije otroci: Zorislava, ki je umrla kmalu po rojstvu v oktobru 1928, Berta, rojena 11. septembra 1929 (moja mama), in Friderik, rojen 13. julija 1931. Stric Frido je že pokojni, njegova sestra Berta – moja mama – pa se še zelo dobro drži.


Kaj je znanega o Lukovih prednikih

Lukov oče Franc je bil prav tako dvakrat oženjen. Luka je bil rojen v drugem gnezdu. Njegov oče je z umnim gospodarjenjem ustvaril dokaj solidno in močno kmetijo. Žal pa se je njen obseg pozneje skrčil predvsem zaradi izplačila dote otrokom iz prvega zakona Lukovega očeta.

Eden najbolj vztrajnih in zahtevnih je bil Valentin, ki je bil rudniški inženir v Bosni. Bil pa je velik kvartopirec in je vse, kar je dobil, sproti pognal. Nasploh je ta veja Lukovih polbratov in polsester veljala za zelo brihtne; vsi so nadaljevali šolanje in še v sedemdesetih letih se je med Pivkovimi govorilo, da nekateri zasedajo celo pomembna mesta v pravosodni oblasti po Evropi. Pozneje se je sled za njimi izgubila.

O tem, kakšno je bilo Lukovo otroštvo, ne vem veliko. Kot so mi povedali, bi menda rad šel v šole, žal pa mu je bila namenjena drugačna usoda. Je pa res, da je še na stara leta zelo lepo pisal, znal je izborno računati, vse na pamet, zanimalo ga je marsikaj, od politike do gospodarstva. Nenehno je hlepel po nečem novem, bil je inovator, v življenju je videl izzive, ki jih je tudi praktično preizkusil. Všeč so mu bile prsate ženske, če pa so imele kaj pod palcem, se je njegovo zanimanje zanje še stopnjevalo.

Hčerka Francka, še edini živi otrok iz Lukovega prvega zakona, je pripovedovala, da je bil oče po svoje zanimiv človek. Po eni strani se je trudil, da je vsem zagotovil poklic, za katerega so se izučili, po drugi strani pa je bil zelo nagle jeze, kar so otroci velikokrat okusili na lastni koži. Ob smrti žene jih je poslal služit, najmlajšo, Milko pa je prepustil bratu pokojne žene Tinetu Koširju, Karžetovemu, da jo je vzel za svojo.

Konec koncev se z majhnimi otroki ni niti znal ukvarjati, kajti izjemno strogo je ločil vse, česar se je lotil, na moška in na ženska dela. Zanimivo je, da je imel ženske za manjvredne, čeprav jih je zelo rad gledal.

O tem, da je bil umen gospodar, priča že dejstvo, da je v nekaj letih samostojnega gospodarjenja znova dokupil vsaj toliko zemlje, kot so je imeli prej, preden so polbratje in polsestre terjali svoje deleže. Poleg tega je bil eden prvih, ki je pričel trgovati z lesom in izdelovati strešno opeko ter nagrobne robnike. Ni prenesel poležavanja, zato je v delo vpregel vsakogar, ki je bil doma.

Med prvo svetovno vojno so ga mobilizirali, vendar se je, prefrigan kot je bil, naredil gluhega. Poslali so ga k zdravniku, ki naj bi preveril, ali besede o pomanjkljivem zdravju držijo. Skrbno ga je pregledal, vendar Luka ni niti s kretnjo izdal, da bi zdravnik lahko podvomil o resničnosti njegovih besed. V vojski so za takšne primere ponavadi naredili še en preizkus: odslovili so ga tako, da je moral ob odhodu prehoditi kar nekaj stopnic. Neki oficir je za njim vrgel prgišče kovancev, ki so se z žvenketom zakotalili navzdol. Luka jih je sicer slišal, vendar ni niti trznil, vsaj tako je izjavil ob vrnitvi domov.

»Mene že ne bodo ulovili na tako poceni trike,« je stavek, ki se je zapisal v Pivkovo izročilo.

Kot že rečeno, je bil tudi zelo vzkipljiv in nagle jeze. Moj ata Franc je pozneje pri njem v delavnici izdeloval strešno opeko, s katero je že Luka zaslovel daleč naokoli. Nekoč sta prišla z besedami navzkriž, ata je napodil domov, čez čas pa je še s samokolnico pripeljal pred našo hišo vse korce, ki so bili tisti dan narejeni, jih jezno stresel na tla ter zagrozil, da naj se mu ata ne prikaže več pred oči. Ni minila niti ena ura, ko se je vrnil, brez besed naložil streseno nazaj, z atom pa je govoril tako, kot da med njima nikoli ne bi prišlo do nobene napetosti.

Luka je dobil grunt kot predzadnji rojeni sin. Mlajši od njega je bil le Jakob, vendar je ta prej šel od doma s trebuhom za kruhom. Marjana, Kati in Nežka, njegove prave sestre, pa so šle služit v Trst.

Jakob je imel le enega sina, Darka.

Fant je imel zelo nesrečno življenje, saj nikoli ni bil ne zaželen ne ljubljen. Izginil je nekje v Franciji kot dezerter tujske legije.

Ko je bil še otrok, so ga pripeljali k Pivku s Štajerskega, kjer je bil v reji. Njegov oče Jakob se zanj ni zmenil, mama pa je bila bolj lahke sorte, skurbala se je in odšla neznano kam.

Zanimivo pa je, da je bil Jakob najprej zaljubljen v neko Urško, potem sta se razšla, nakar se je oženil z Darkovo mamo. Ko se je nekoč spet srečal z Urško, se je ljubezen znova vnela, vendar se kot mačeha ni dobro izkazala.

Jakob se je edini od Pivkovih spreobrnil v evangeličansko vero. Malokomu je tudi znano, da si je zaslužil penzijo z dajanjem krvi.

Ko je Darko prišel v Žiri, je imel za seboj precej partizansko zavedne izobrazbe. O takratnih svetlih, komunistično obarvanih idealih je nenehno govoril tudi Luku, ki takšnega čvekanja ni mogel prenašati, zato sta se nenehno prepirala.

Darko se je v Žireh izučil poklica, si celo kupil nekaj stvari, med drugim omaro, kolo, potem je žal začel piti in begati sem in tja, nikjer ni imel obstanka.

Meni je bil zelo pri srcu, saj je znal pripovedovati zanimive zgodbe. Dobro se je razumel s Friderikom, edinim sinom iz Lukovega drugega gnezda. Stara mama, Pivkovca so ji rekli, mu je zato svetovala, naj gre za njim v Kranj, kjer je Frido živel, če mu v Žireh ne paše več.

To je res storil. Nekaj časa je pridno delal na posestvu, kjer se je zaposlil, potem se je v njem spet oglasila nemirna kri in je čez noč izginil. Prvič se je oglasil šele čez nekaj let, ko je Friderikovima hčerkama iz Francije poslal paket s šolskimi potrebščinami.

Nekega dne pa strica Frida pokličejo s policije, češ da je tam nekdo brez dokumentov, ki pravi, da ga pozna. Bil je Darko, ki je nezakonito prečkal mejo, da mu ne bi bilo treba iti na bojišče v Vietnam. Žal se je pozneje skrivaj vrnil v Francijo, vendar so ga verjetno zajeli, saj se je za njim izgubila vsaka sled.


Stric Frido – spomini na očeta

Spominjam se bolj mame kot očeta, je povedal stric Frido, ki je žal že pokojni, njegova družina pa še zmeraj živi v Kranju.

»Oče je za nas, otroke, imel bolj malo časa. Razen takrat, ko nas je potreboval pri kakšnem delu. Mama je bila drugačna: bolj srčna ženska.

Iz otroštva mi je v spominu ostal dogodek, ko me je peljal vpisat v šolo. Posadil me je na bicikl, na štango, saj sem bil star šele šest let. V šolo so me vpisali leto prej, kot je bilo v navadi. V pisarni upravitelja so me pregledali, če sem telesno in umsko dovolj razvit. Že doma sem se naučil branja, pisanja ter poštevanke do dvajset. Z vpisom v prvi razred tako nisva imela nobenih težav, na kar je bil oče zelo ponosen.

Imeli smo navado, da smo na praznik sv. Ane hodili k maši na Ledinico. Tja sem šel peš, nazaj pa me je oče pripeljal z biciklom. Kupil mi je tudi konja, da sem se učil furati. Že zelo zgodaj me je pripravljal na to, da bom nekoč prevzel kmetijo ...

Potem se je pričela vojna. Oče je bolj kot mene za delo ponucal polbrate, saj so skupaj furali. Ni bilo enostavno, treba se je bilo prilagajati in se izogibati nevarnostim, ki so prežale za vsakim vogalom. Potem je šel brat Jože iskat službo na Jesenice, od koder je bil žal mobiliziran v nemško vojsko. Veliko je pretrpel, ni mu bilo lahko, pa tako mlad je še bil. Mene je oče poklical k sebi le ob kakšnih manjših opravilih. Recimo, da sem držal klešče, tlačil seno, pograbil nakošeno travo ali kaj podobnega.

Mama je bila vedno nekje v ozadju. Z enim očesom je pazila name, čeprav me ni crkljala.

Imela je pod kontrolo, kam gre denar. Ko je bilo treba pobeliti hišo, je raje poklicala Henrika iz Rakulka kot koga drugega, ki bi bil sicer boljši pleskar, a dražji. Spomnim pa se, da je Henrik nekoč okoli gorišča narisal fantke in punčke, ki so se držali za roke. Da ne bodo tako puste stene, je rekel.

Preden sem šel v šolo, sem se večkrat brcnil v noht na nogi, ko sem dirkal do Znamenja (danes je tam križpotje z Opekarsko ulico) in nazaj.

Nekoč sva z očetom kosila ob studencu v Pivkovi gmajni. Naštimal mi je koso, sam sem jo hotel brusiti, pa mi je ušla iz rok, pri tem mi je palec prerezalo do kosti. Kri je drla iz rane, meso je štrlelo stran, oče pa me je mirno prijel za roko in se mi na prst enostavno uscal, ker je verjel, da se bo tako hitreje zacelilo. Nato si je odtrgal še kos srajce, močno zavezal okoli rane in sva delala naprej. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi me zaradi take malenkosti poslal domov ali k zdravniku. Kost se je po svoje zarasla, brazgotina pa se še danes pozna.

V času mojega otroštva so bili nekateri otroci, polbratje in polsestre iz prvega gnezda, občasno tudi doma. Ne vem več točno, se je to dogajalo takrat, ko so čakali, da gredo služit, se učit kakšnega poklica ali kar tako.

V toplem spominu mi je ostala polsestra Ančka, ki se je učila šivati. Zaradi tega je za doto dobila šivalni stroj, mašino. Ob poroki je dobila le še nekaj masti in pohištvo. Bila je zelo dobra ženska, prijazna in mila. Imela me je rada, pa tudi jaz sem se rad zadrževal v njeni bližini.

Rozalka je potem šla v Ljubljano, kjer se je učila za kuharico, Micke ni bilo več, živela je v Škofji Loki, Cene, Janko in Jože pa so pomagali očetu, če niso služili.

Ko sem se rodil, me je Ančka najbolj razvajala. Morda je bilo v teh čustvih tudi nekaj zaščitniškega. Nekoč sta name pazili s sestro Francko. Nepričakovano je pričelo deževati, hudo sem se prehladil in zelo resno zbolel za škrlatinko. Bil sem že tako ubog, da so pričeli postavljati pare, vendar sem si potem čudežno opomogel in počasi okreval.

Z Ančko se je tudi moja mama – njena mačeha – zelo lepo razumela. Francka je bila pa seme! Očeta je nenehno vlekla za nos, zato sta si bila stalno v laseh. Bila je tudi zelo živahna ženska, ki je rada vrtela moške okoli prsta.

Nekoč je oče k njej peljal omare (mobilije) od Štrajta, pa je ni bilo doma, takrat je delala v neki tekstilni fabriki, verjetno je bila predilnica na Trati. Bila je ravno pred poroko, zato se je oče čudil, ker je ni nikjer našel.

Potem so mu le namignili, kje je. Odkril jo je pri nekem sosedu: napol gola mu je odprla vrata. Omare ji je zložil kar na tla in se jezen odpeljal domov. Čeprav je bil tudi sam vseh muh poln, je bil pobožen in je veliko dal na zunanjost.

Mama se je hotela prikupiti prvim otrokom. Če je le mogla, jim je kaj dala, Milki je kupila šivalni stroj in potem se je vsako nedeljo hodila učit šivanja h Kržet.

Oče je imel v sebi prepričanje, da se mora vsak od otrok naučit en antrah (poklic).

Ko se je Rozalka v Ljubljani izučila za kuharico, so jo k sebi vzele Lukove tri sestre, ki so živele v Trstu. Ceneta je oče dal učit k Balantač in vsa leta uka je gospodarju namesto plačila zastonj oral. Tudi Jankov uk pri Mačku v Žireh je plačal z oranjem. Oče je Janka zelo obrajtal, saj je bil pošten, šparoven in je zmeraj imel velike cilje.

Včasih je bilo življenje drugačno kot je danes. Ne pomnim, da bi pri Pivku kdaj zaklepali vrata. Če pa smo jih, je bil ključ na polici okna. Kadar je prišel kakšen berač, je prespal v štali. Ponavadi si je kar sam postregel z mlekom izpod krave, ne da bi počakal na mamo, ki je vsako jutro prišla molst.

Čeprav je bil oče Luka splošno cenjen in spoštovan mož, bil je iznajdljiv, gospodarski in preudaren, je bil hkrati tudi zelo ihtavega značaja. Mamo je večkrat udaril, ponavadi so otroci tekali skupaj z njo okoli hiše. Če jih ni mogel dohiteti, je loputal z vrati, da so šipe padale ven. Dobro pa je bilo to, da njegova jeza ni dolgo trajala. Razlogov za bes je imel več kot dovolj.

Med drugo svetovno vojno je bil nenehno med dvema ognjema. Nikomur se ni hotel zameriti. Ker je bilo znano, da ni ravno revež, so vsi, tako Nemci kot partizani, prihajali k Pivku po obvezne oddaje. Partizanom je redno puščal krompir ob njivi na Pivkovem griču, pa jim še ni bilo dovolj. Vedeli so, da mu Ančkin mož pošilja nakaznice (betukšajne) iz Celovca, da je lahko kupoval cement, pa so prišli, kadar jim je česa zmanjkalo, ter pobrali vse, kar jim je prišlo pod roke.

Bil je v zadovoljivi kondiciji. Celo do Bleda se je vozil s svojim značilnim lesenim kolesom.

Rad je jedel turšno župo in bikov masaunk (maslo streš, dodaš moko, da se sprime, nastane mastna kaša). Za priboljšek si je zmeraj privoščil jajce s pelinom. Verjel je, da ta zel zbija potenco. Z njo je namreč imel stalne težave. Kadar sva skupaj fjakala, se je velikokrat ustavil na kakšni kmetiji in z marsikatero gospodinjo sta potem izginila za kakšnih petnajst minut. Nasploh so mu bile všeč ženske, ki so se lahko pohvalile z velikim oprsjem. Takrat je kar otrpnil in svojega pogleda ni mogel odtrgati od videnega.

Očitno je bilo, da je bil tudi izjemno dobro obdarjen. Na levi strani hlač ni nikoli imel žepa, zmeraj si ga je odtrgal. Ob delavnikih je sicer nosil predpasnik, zmeraj pa je lulal kar skozi levi žep. Z roko ga je le malo nagnil in obrnil, pa je šlo …

Še potem, ko je bil v letih, se je v nasprotju z drugimi svojega spola s tem nagajivčkom povsem upravičeno hvalil …

Med ljudmi še danes kroži zanimiva zgodba. Ko je nekoč gledal kravo, ki so jo prignali k biku, je med smehom dejal: 'Ko bi bil jaz za bika, bi bila zadovoljna cela Stara vas.'

Mama pa je večkrat potarnala, češ da je težko, ker hoče imeti Luka kar naprej glavo na prsih. Kar je pomenilo, da bi se nenehno na njemu lasten način crkljal.

Imel je tudi navado, da se je prebudil v zgodnjih jutranjih urah in ji rekel, da on pa ne bi več spal …, kar je spet lahko pomenilo le tiste reči.

Da bi bil kdaj bolan, ne pomnim.

Ko je padel prvi sneg, si je zmeraj privoščil knajp. Nag je tekel do Glažarja, tam naredil več prevalov, potem pa še doma nekaj časa skakal čez stol, ki si ga je postavil sredi hiše. Šele nato se je šel obleč.

Pred hišo smo nekoč imeli korito, v katerem so se napajali konji. Oče se je v njem rad umival. Sicer ne pogosto, pa vendarle. Cunje je zmetal na tla, brigalo ga je, kdo je šel po poti, ki je vodila mimo. Pozimi pa je prebil led in zlezel v korito z ledeno mrzlo vodo ter molče škropil vodo po sebi. Drugače pa je bil z umivanjem skregan. Rednega, vsakodnevnega umivanja se je izogibal kot hudič križa.

Oče je bil znan kot prekupčevalec z lesom. Velikokrat me je vzel s seboj v Zabrežnik, kjer sva vlačila les. Kot vem, je bil nekaj časa v Žireh edini, ki je les odkupoval. Imel je zgovorjenih več tesarjev, ki so mu tesali, kmetom pa je za del plačila vozil sladkor, ker je bil ta malo cenejši, ko ga je dobil na debelo. Enako tudi moko in mekine (otrobe).

Povsem jasno se spominjam nekega zimskega popoldneva. Nebo je zapolnilo na stotine avionov, ki so leteli nad Nemčijo. Oče je ob tem samo nekaj zagodrnjal.

Bilo je zelo mrzlo, voz nama je nekaj nagajal, jaz sem malo preveč dolgo držal za poledenelo ketno, ki se mi je boleče prilepila za prste. Oče ni nič rekel, saj je vedel, da ne bo pomagalo drugega, kot da mi roko poščije. Topel curek je v hipu naredil svoje.

Včasih mi je pripovedoval, da je njegova mama zelo rada pila kavo. Bila je doma iz Ledin, kjer so že imeli italijanske navade. Sosed Svetle je zmeraj, ko je srečal Lukovega očeta, vpil nad njim: 'Franc, tebe bodo prodali, ker je tvoja baba kafetur.' Pitje kave je bilo včasih nekardihtno, grdo in potratno. Tudi moja mama je imela na ognjišču kozico, v kateri si je kuhala kavo in jo po požirkih pila čez dan.

Zaposlil sem se v Alpini. Imeli so me za zelo pridnega delavca, z Milanom Krištanovim sva zaradi izjemnega doseganja norm dobila celo več priznanj in nagrad (nagradni dopust, prašiča in radijski aparat Kosmaj).

Ko je v nekem obdobju pričelo v Alpini dela manjkati, je postala pridnost kar naenkrat nezaželena. Nekateri šuštarji so se kregali, češ da je treba Friderika ustavit. Ker jim ni uspelo zlepa, so me degradirali na stopnjo pomožnega šuštarja.

Šefu Francu so šli Pivkovi na splošno na živce, zato mi je nenehno metal polena pod noge. Postavili so me na eno najslabše plačanih del – na obštihavanje. Tega nagajanja sem imel čez glavo dovolj, zapustil sem Alpino, kar je bilo za tiste čase vsaj na videz zelo neodgovorno dejanje. Vendar nisem bil edini. Kar nekaj dobrih delavcev se je takemu maltretiranju uprlo in so odšli drugam …

Oče Luka, ki pa je bil dovolj bister, da je vedel, kako stvari stojijo, je po tistem odločno stopil do mojega nekdanjega šefa in mu na svoj zvit način vrgel v obraz: 'Jaz sem pa tvojega očeta poznal, pa je bil zelo dober človek in poštenjak. Nikoli ni bil baraba.' Nato se je obrnil in odšel.

Tvegal sem in šel iskat srečo zunaj Žirov. Ustavil sem se na posestvu v Prašah pri Kranju. Tam sem se zaposlil kot traktorist. Začelo se je tako, da sva z direktorjem zlagala seno med late v kozolcu. Bil sem zelo priden, trmast in vztrajen. Kaj hitro sem se uveljavil.

Direktor je nas, delavce, že ob štirih zjutraj metal iz postelje z besedami: 'Ali vam bom zastonj hrano dajal?'

Zvečer po službi sem se s kolesom vozil do Trate in nato z avtobusom do Žirov. Tam sem že imel družino, ženo Viko in hčerko Fridi. Druga hči pa je bila na poti …

S posredovanjem znanca sem se javil na razpis šole za tehnike. Kvalifikacije sem naredil z odličnim uspehom, hkrati pa sem v šoli skrbel za vso kmetijsko mehanizacijo. Dobil sem službo v podjetju KŽK, poznejši Agromehaniki, kjer so me zaradi delavnosti, inovacij in siceršnje uspešnosti spoštovali. Postal sem direktor firme, ki je zelo uspešna še danes, in ne mine dan, da ne bi šel, kljub letom, v službo.«

Stric Friderik je umrl junija 2010.


Oporoka

Oporoka, ki jo je napisal Luka, nosi datum julij 1954. V njej je jasno določil, da njegov edini sin iz drugega zakona podeduje vse premično in nepremično premoženje. Ni pa pozabil omeniti otrok iz prvega zakona. Mariji (Micki) in Rozalki je namenil po deset tisoč dinarjev, Berti stavbišče za novo hišo, pomaga pa naj se ji tudi pri gradnji te hiše.

Drugim petim otrokom – ako bodo to zahtevali – pa je namenil vsakemu po tisoč dinarjev. Manjši znesek je obrazložil s tem, da jim je omogočil, da so prišli do poklica in potem do kruha, kar se mu je očitno zdelo, da je bilo veliko vredno. Še posebej pa je v oporoki poskrbel za ženo Frančiško. Pravi, da mora zanjo dedič skrbeti vse do njene smrti.


Francka Kraljeva

Stara mama Francka je prišla k Pivku od Kralja iz Žirovskega Vrha. Imela je kar nekaj dote, in če sledimo notarskemu zapisu z dne 18. maja 1927, je prinesla v zakon najmanj osem tisoč petsto dinarjev. Po vsej verjetnosti pa še več, saj je bila zelo šparovno dekle. Bila je že v letih, ob sklenitvi zakonske zveze je bila stara trideset let. Da se toliko časa ni za nobenega zmenila, je bila kriva obljuba, ki jo je dala svojemu fantu, ki je po prihodu s soške fronte odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko. Žal je tam v neki nesreči umrl. Ko je Luka, komaj štiri mesece po ženini smrti, potrkal pri Kralju, kjer je bila doma, se ji je verjetno zdela izbira biti gospodarica na svojem še zmeraj boljša kot ostati doma za deklo.

Otroci iz prvega zakona so jo sprva sprejeli z negodovanjem. Zlasti še, ker so jo krivili, da jih je dal oče vse po vrsti služit. Kljub temu se jim je mačeha usedla v srce, saj je bila do njih zelo dobra in je naredila vse, da je bilo življenje ob dokaj vzkipljivem očetu, ki je imel prepogosto tudi težko roko, kolikor toliko znosno.

Glede na dogodke, ki so sledili, ni mislila, da se bo poročila s tako gajsnim moškim. Njune dirke okoli hiše, ko je on kričal nanjo, češ a boš dala, če ne te bom, ona pa je le bežala na varno, so se vtisnile v spomin vsem otrokom. Zato se tudi ni nikoli pritoževala, če ji je prišlo na uho, da se je pri kakšni predolgo mudil.

V poznejših letih, ko sta se navadila drug na drugega, pa sta imela za tiste čase in navade dokaj harmoničen zakon. Luka je namreč ugotovil, da je žena izjemno gospodarna ženska, ki je znala z denarjem in je zmeraj imela pri roki kakšen pameten nasvet.

Luka, ki je strašno rad fural, se je pred vsako turo, zlasti po vojni, ko so ga zaradi novih gradenj potrebovali na vseh koncih in krajih, z njo redno posvetoval, komu prej ustreči oziroma kako furanje prilagoditi delu na kmetiji. Francka si je na koledar skrbno zapisovala vse žernade in vse Lukove vožnje. Do zadnjega dinarja natančno je vodila evidenco, koliko ur je Luka pri kom delal, koliko je bil kdo komu dolžan. V sebi ni imela kakšne pretirane pobožnosti, bila je sicer verna, redno je hodila v cerkev, ni pa pretiravala, kot je to počel Luka.

On se je po maši redno ustavljal pri Bahaču, kjer je bil njegov punkt, saj se je tam srečeval z drugimi posestniki, da so malo pomoževali in si izmenjali zadnje novice. Včasih je zavil tudi h Katrniku, ponavadi takrat, ko je bil jezen na ves svet, da si je privoščil vampe ali golaž. Pravili so mi, da so tam imeli mizo, kjer so si moški merili, kdo ima daljšega. Luka je imel nesporno prvo mesto. Rad si je pobliže ogledal tudi kakšno brhko natakarico. Žena Francka z njim v gostilno ni hodila.

Bila pa je zelo zgovorna ženska in je rada možvala. V tej lastnosti sta si bila z Lukom podobna, zato sta se tudi ujela.

Ponavadi je imela na stanovanju kakšne mlade fante, ki so delali v Alpini, pa še njej so pri težjih opravilih priskočili na pomoč. Nekaj časa je pri Pivku stanoval celo fant iz Srbije. Veliko pobov pa se je pri hiši oglašalo predvsem zaradi furanja. Med njimi je bil tudi Franc Končan, ki je pritekel takoj po šoli, tako rad je imel konje.

Francka je bila v dobrih odnosih z vsemi sosedi, saj so se v tistih časih veliko družili, si pomagali, hodili v žernade in na zimske večerne obiske.

V zapuščini različnih listin, ki so ostale po njeni smrti, se je našla kupoprodajna pogodba, ki pravi, da je že 16. aprila 1931 Luka sklenil pogodbo o prenosu lastnine travnika, številka vložka 157, k. o. Dobračeva, z Ivanom Erznožnikom, posestnikom z Dobračeve 16. Za parcelo je odštel štiri tisoč dinarjev, kar je pomenilo, da je del ženine dote pametno unovčil.

Ko je Pivkovca umrla, ni za seboj pustila nobenega denarja. Denarnica je bila prazna, čeprav se je vedelo, da je imela zmeraj kaj na strani.

Kdo ga je pobral, bo za zmeraj ostala skrivnost.


O Luku od tu in tam

Frančko so v tistih časih poznali vsi. S culo, v kateri je nosila vse svoje premoženje, je hodila od žernade do žernade, da se je lahko s tem preživljala. Bila pa je žirovski revež. Stanovala je na Muštrovš (Muštrovška Fančk). Pripovedovali so mi, da je bila ena tistih, ki ni zaslužila niti za spodnje hlače, saj jih vse do smrti ni nikoli nosila. Vsak dan je na obhodih naredila vsaj šest kilometrov.

Pri Znamenju, na križpotju z današnjo Opekarsko ulico, so Pivkovi imeli parcele, kjer so sadili krompir, včasih korenje, včasih kakšna žita, spet drugič so travnike kosili. Pripovedovali so mi, da je bilo tisto Znamenje postavljeno zato, da bi zaprli stezo, ki so jo nekateri naredili za bližnjico do svoje hiše.

Med prvo svetovno vojno je tam okoli velikokrat strašilo. Eno najbolj groznih soočanj s strahovi so imela tri dekleta, med njimi je bila tudi Micka Špehova. Nekaj jih je z dolgimi kremplji zagrabilo in vleklo za seboj, in ko so v strahu pritekle na pomoč k Pivku, je šel Luka z njimi in podobno je potem doživel tudi sam. Kdo točno je strah bil, se nikoli ni izvedelo, od tistih dob pa se tam okoli ponoči ni nič kaj rado hodilo.

Nekoč je na njivi v neposredni bližini Luka kopal krompir. Mimo je prišla Frančka s svojo culo. Luka jo je v svoji dobri, stari navadi ogovoril: »Kaj ko bi se midva zmenila, da se ti malo uležeš, jaz ti pa dam škundro krompirja?«

Frančka, ki je veliko dala na žensko čast, je obstala, oči so ji zažarele in ostro ga je nadrla, da se ona za krompir že ne prodaja.

Tudi to, da je bila žena Francka bolj hladna, kot si je želel, ga je nenehno grizlo in o svojih tegobah je na njemu lasten način pogosto pomoževal. Pogovor z neko Marjano, ki je prav takrat postala vdova, je potekal v takšnem dialogu:

Luka: »Marjana, kako se kaj imaš?«

Marjana: »Kar dobro mi gre.«

Luka: »Jaz pa bolj tako. Doma imam gorko peč, pa gor ne smem.«

Njegove prispodobe so bile že na meji literarnega. Nikoli se ni izražal na prostaški način, zmeraj je pogruntal pot, kako svoje misli povedati lepo in dopadljivo.

Po ženini smrti je Luka vneto iskal novo nevesto, ki bi mu delala družbo. Včasih ga je tudi za tri dni zmanjkalo, zlasti ko jo je mahnil na Idrijsko. Fridova žena Vika je bila doma iz Otaleža, všeč mu je bila in kar mislil je, da so vse Taminke fejst babe.

Velikokrat se je vrnil razočaran, saj je spoznal, da so ženske postale preračunljive. Bolj kot za ljubezen, jim je šlo za grunt, tega pa je on že zdavnaj prepisal na sina. Zanimivo je bilo, da je to dejanje prav zaradi osamljenosti, ki ga je mučila, kdaj tudi obžaloval …

Ko je bil star že 85 let, se je še zmeraj vozil s kolesom. Za vedno večji promet mu ni bilo dosti mar, saj je s stranske ceste zapeljal na glavno tako, kot je bil že od nekdaj vajen: ne da bi pogledal na levo ali desno. Miličnik ga je večkrat opozoril, da to ni prav, vendar se je naredil, kot da ga ne razume.

Nekoč ga je ustavil miličnik Kobal in mu zagrozil, da ga bo kaznoval, če ga še enkrat vidi na kolesu. Ta prepoved je Luka tako razkačila, da je, svojeglav kot je bil, v nedeljo takoj po maši sedel na kolo in se potem ves dan vozil mimo miličnikov, vzravnan in z visoko dvignjeno glavo.

Zmeraj, ko so plevice plele, je prišel zraven in rekel: »Kaj ste srečne, da nič ne delate.«

Tako je tudi mislil, saj je bil nenehno na nogah in je bil prepričan, da je njegovo delo zato bolj utrujajoče.


Česa se spominjajo moji starši

Mama Berta je dobila za dediščino parcelo v neposredni bližini domačije. Oba z očetom Francem sta bila zato staršem nenehno pri roki.

Zlasti mama Francka je pogosto računala na njuno pomoč, čeprav ji ni bilo najbolj prav, da se je hči poročila le s čevljarjem. Zmeraj je namreč govorila, da bi bilo bolje, če bi se ozrla po kakšni boljši pristopi, po bolj premožnih kmečkih fantih.

Če sta moja starša delala v popoldanski izmeni, je to ni motilo, da ne bi že malo po peti zjutraj robantila pod oknom spalnice z besedami: »Ej, ti šuštarji, kaj se imajo lepo, ker zjutraj spijo.«

Po ata Franca je prišla tudi sredi noči, če je kakšno kravo napenjalo in ji je bilo treba pomagati.

»Spominjam se, da smo, ko smo bili otroci, morali vsak večer moliti rožnkranc. Nekoč smo nagajali sosedu Glažarju, ki je bil kruljav. Ta nas je zatožil očetu in potem smo bili kaznovani tako, da smo cel večer klečali na polenu in še dodatno molili,« je povedala mama Berta.

Ded je imel do vere zanimiv odnos: »Tudi tisti, ki misli, da ni Boga, bi moral vedeti, da je zmeraj treba iti na zihr. Podobno kot če imaš na razpolago dve brvi čez vodo: za eno veš, da se ti bo lahko prelomila, a druga, ki je malo dlje, je morda trdnejša. Enako je z vero. Za vsak slučaj je treba računati, da so nekje Nebesa in Bog v njih.«

Kadar sta z atom Francem šla v gmajno po drva, ga je zmeraj opozarjal, naj se ne matra po nepotrebnem. Takrat je bil moj ata še mlad in močan, in če bi moral dvigniti hlod na voz, bi to naredil zlahka. Luka je bil bolj prefrigan in se je znal šparati: izbral je priročne late in jih položil tako, da se je hlod zlahka zavalil na svoje mesto.

Pri prekupčevanju z lesom je moral znati dobro računati, te veščine je naučil tudi mojo mamo. Že zelo zgodaj si je vse, kar ji je narekoval, zapisovala v zvezek, pozneje pa mu je posle tudi sama izračunavala.

Ko smo se mami Berti rodile same hčerke, je vsakič prišel bliže in rekel: »A je res spet baba?«

Jezil se je tudi na nepotrebno delo s plenicami, češ saj jih včasih tudi nismo imeli, pa so se otroci prav tako zregljali. Rad je povedal, da so novorojenčke za moč splaknili kar pod tekočo vodo v koritu.

Njegove tri sestre, ki so živele v Trstu, so bile prave gospe in zelo podjetne. Poročena je bila le ena, Marjana. Imela je hčerko Efi, ki pa ni imela otrok, le enega psa. Nazadnje je živela v Hamburgu, poročena pa je bila z nekim bogatašem.

Nekoč je prišla na obisk v Žiri, in to je bil pravi dogodek! Pravzaprav je prišumela s stotimi kovčki, dišavami in gosposkostjo, kakršne nismo bili vajeni. Starši so jo namestili v najboljšo sobo v hiši, potem pa smo doživeli prvi šok, ker je vztrajala, da bo pes spal pri njej na postelji. V tistih časih smo bili vajeni, da so bili psi zunaj, privezani na verigi.

Meso smo imeli le redkokdaj na mizi, kvečjemu ob nedeljah. Toda Efi je mamo nenehno priganjala, da je za njena pinča kupovala najlepše kose, in to vsak dan. Kar na jok nam je šlo, ko smo opazovali, kako se je pes mastil z mesom, mi pa smo dobili na krožnik običajno rihto zelja.

Ded Luka nikoli v življenju ni bil bolan, zato so se vsi čudili, ko je pričel jamrati, da se je prehladil. Ker le ni bilo nič bolje, ga je pod večer Frido peljal na Golnik, pa niso odkrili ničesar. Za dokaz, da je čil in zdrav in da Frido s svojo skrbjo celo pretirava, je v ordinaciji plesal in vriskal. Ob vračanju domov pa je od veselja vso pot igral na orglice.

Naslednji dan je prišla medicinska sestra in mu preventivno dala injekcijo penicilina. Nihče ni vedel, da je bil na penicilin alergičen, postalo mu je slabo, ulegel se je in umrl.

Mama Berta je pripovedovala: »Prvič sem očeta videla jokati, ko se je zgodila tista grozna nesreča. Sosedov fant, Drago Andreucov, se je zelo rad vozil z njim na vozu. Sedel je zadaj, na štangi in bil ponosen, da se lahko pelje. Nekoč sta se vračala iz Gorenje vasi, kamor sta peljala pesek. Drago je po vsej verjetnosti malo zakinkal in pri tem tako nesrečno padel pod voz, da so čezenj zapeljala kolesa. Z Andreucovimi smo bili prijatelji, zato je bila fantova smrt še toliko hujši udarec.«

Čeprav je imel postavne in prsate ženske zelo rad, je bil prepričan, da so ženske manj vredne od moških. Bognedaj, da bi za novo leto kakšna baba prišla prva voščit praznike! Zmeraj je robantil, da prinašajo nesrečo, in tudi nagnal bi jih, tak je bil.

Mama se tudi spominja, da je imel v predalu cel kup goljufov, ki jih je nataknil pod pruštof.

S tem je ubil dve muhi na en mah: zmeraj se je zdelo, da je lepo oblečen, hkrati pa se mu ni bilo treba umivati.


Francka Lazar – hči iz prvega zakona

S Francko, polteto, sva se srečali na njenem domu v Stražišču pri Kranju. Ne pomnim, da bi se z mojo mamo več kot toliko družili, zato se mi je zdelo, da sedim zraven tujke.

Po svoje je bilo razumljivo: mama je zelo konservativna ženska, Francka pa je bila kdaj pa kdaj tudi zelo poredna.

Čeprav si je nabrala že blizu sto let, je še zmeraj živahnega duha, iskriva ali ostra, odvisno, kakšnega sogovornika ima. Vsak dan hodi na dolge sprehode, žal že zelo slabo vidi, vendar jo redno obiskuje vnukinja, da ji prinese to ali ono. Stanovanje ima urejeno kot iz škatlice in v spalnici še zmeraj stoji omara, ki jo je dobila za doto.

Rojena je bila 2. januarja 1916. Če jo kdo vpraša po letih, ne pove.

»Kaj pa koga brigajo,« se rada jezi.

Zlasti ne mara, da jo sprašujejo moški.

»Neolikaneži, kaj si upajo!« robanti.

Tudi ona mi je večkrat zatrdila, da Kraljeva Franca (mačeha) do otrok iz prvega zakona ni bila grda.

Najbolj pa ji je ostal v spominu trenutek, ko je takoj po materini smrti v vežo pri Pivku stopil Kržetov Tine z namenom, da s seboj odnese sestrico Milko, ki je bila stara komaj šest mesecev. Luku je položil roko na ramo pa mu rekel: »Veš, mi bomo punčko kar vzeli, z ženo jo bova dobro vzgojila.«

Francki je bilo deset let, ko ji je umrla mama: »Sestra Micka je že šla služit k Mausarju, doma je bilo sicer dela dovolj, vendar zaslužka niti za birtah.«

Oče je bil tisti čas, ko je bil brez žene, še bolj siten, velikokrat je jamral, češ zakaj je mene doletela ta nesreča, pa tako je bila pridna.

»Tudi prva Pivkovca, moja mama, se je imenovala Francka, bila je fletna, zelo razgledana, žal ji je usoda namenila veliko rojevanja, pa bolj malo veselja v življenju,« niza spomine teta Francka.

Pivkova hiša je bila dokaj mogočna. Skozi vhodna vrata se je vstopilo v prostorno vežo. Na desno so vodila vrata v kuhinjo, na levo pa v hlev. Po veži je bil beton, ki se je lepil na podplate, kar so najbolj občutili otroci, ki so bili bosi celo do prve slane. Ležali so na zgornji veži, Francka in Rozi skupaj, Micka pa pri njunih nogah.

Dokler je bila Francka še doma, hlapcev in dekel niso imeli. Zmeraj je bilo pri hiši dovolj otrok, ki se jih je dalo koristno porabiti.

»Spominjam se, da je našo mačeho velikokrat obiskovala njena sestra Slavka, dokler se ni oženila k Svetemu Urbanu v Gorenjo vas. Bila je dobrega srca, in ko nas je pogledala, je zmajala z glavo in rekla ubogi otroci.« Kakšno leto pred prvo svetovno vojno je Luka nabavil stroje za izdelovanje opeke. Na vrata je celo nabil napis, na katerem je pisalo Ziegel maister – Luka Lazar.

Otroci, ki še niso šli služit, so morali pomagati pri delu od jutra do večera. V hlevu so poleg krav zmeraj imeli tudi junca in konja, ki ju je Luka včasih vpregel skupaj. Redno so redili več prašičev. Daleč naokoli so kmetje vedeli, da so imeli pri Pivku zelo plodno prašičko, in vsakič, ko se je bukala, so jo peljali k Jerebcu na Dobračevo, k merjascu.

Bili so naročeni na Domoljuba. Ko se jih je več nabralo na kupu, so jih otroci razrezali na štiklčke, da so si potem v stranišču z njimi rit brisali.

V hiši poleg peči je bil prostor za šutke, mladiče, da so se greli, gospodinja (najprej prva žena, potem pa še druga) sta jih pa rihtali.

Pod pečjo je bilo polno špranj, v katerih se je skrivala golazen. Odpodili so jo tako, da so vanje zlivali kropa, nato pa so poklicali soseda Glažarja, da je pomagal vsaj za nekaj časa iztrebiti ščurke.

Pozimi so otroci spali kar na peči, pazili so drug na drugega, kolikor so le lahko, nemalokrat se je zgodilo, da so najmlajši kar v samih srajčkah ušli v sneg in se prehladili.

Oče Luka je zelo rad nagovarjal ženske. Otroci so vse slišali, nikoli pa niso vedeli, ali jih nagovarja zares ali za hec, zlasti še, ker so mu te rade kaj ostrega zabrusile nazaj.

O tem, kakšna je bila njena življenjska pot po tistem, ko je morala iti služit, pa je povedala:

»Najprej so me poslali k Jesenku na Goli Vrh. Bila sem zelo nesrečna, morala sem paziti ovce. Že zjutraj ob sedmih sem jih gnala na pašo. Imela sem slabe čeveljčke pa sprane nogavice, zmeraj sem se ovijala v jakno pokojne mame. Spala sem na slamnati plevnici in gledala v streho z razpokano opeko. Nenehno me je zeblo. Zjutraj smo jedli medlo, potem pa so nas že nagnali k poslu. Spominjam se nekega starčka, bolehnega, ki so ga imeli pri hiši, bil je edini, ki je bil prijazen do mene. Vsako jutro mi je rekel: 'Kajne, žalostna si, pa mamo si izgubila?'

Zdržala sem le kakšne tri mesece, v šolo so me bolj poredko pošiljali, brigalo je koga, ali znam pisati ali ne. Ko sem ušla domov, me je oče hudo natepel. Še danes se mi pozna brazgotina zadaj na temenu, kost se mi ni nikoli prav zarasla. Sestra Micka me je morala odpeljati nazaj. Kakšne slabe abarnke sem imela, pa švoh čeveljčke! Oče me je v svoji ihti tudi pozneje večkrat natepel, padlo je, kamor je padlo, najraje je mlatil z grabljami, ki so visele v veži.

Ko sem od Jesenka ušla drugič, sem šla po drugi poti, ne takoj domov. Ustavila sem se pri Trohovem mlinu, na sebi sem imela ene hlačke z loputnkom, pa tresla sem se od strahu. Preden sem potrkala na vrata, sem stisnila k sebi mamino ruto, v kateri sem imela vse svoje premoženje.

'Ja, kod pa ti hodiš?' je rekla Marjanca iz mlina, zelo pobožna je bila, vsak dan je hodila v cerkev. Zelo sem se ji smilila in takoj mi je želela pomagati. Dala mi je jesti, potem pa me je prijela za roko in me peljala k Podgozdniku. Še danes se spominjam, da sva prebredli neki potok. Čevlje sem nosila v rokah, pot je bila zelo slaba, hiše pa ni in ni bilo videti. Bog jim daj dobro na onem svetu! Marjanca je stopila v hišo, potem se je prikazala gospodinja; kar na jok mi jo šlo, ker so bili dobri z menoj. Ostala sem več let, ki so bila zelo lepa. V mlinu sem gonila gepl, kajti šele čez čas so naštimali junce, da so opravljali to delo.

Ob nedeljah smo hodili k maši, tudi v Žiri. Ko sem prvič prišla domov, me je oče spet nagnal, ker je mislil, da sem ušla.

Pri štirinajstih letih sem dobila svoje stvari, nihče mi ni nič povedal. Nekoč sem prišla ravno domov na obisk, pa me je lulat tiščalo, šla sem v štalo, počepnila, nič me ni bolelo, pa sem zagledala kri, o groza. Zmeraj sem hodila v štalo, na stranišče se nisem upala iti, ker je bilo z drekom popackano. Čez nekaj let smo potem naredili za svinjakom novo, ki je bilo lepše.

Ko sem hotela potegniti hlačke gor, sem zagledala rdeč flek. O, Marija, kaj je sedaj z menoj, a bom umrla ali kaj. Tresla sem se kot šiba na vodi, pa je prišla mačeha. Stekla sem k njej, jokala sem. Prijela me je za roko in mi rekla: 'Nič se ne sekiraj, nič ne bo hudega, to ima vsaka punca.' Zelo potiho je govorila, kot bi ji bilo nerodno.

Moje življenje se je čudno pletlo, dobila sem delo v tovarni na Trati, nato v Kranju v Jugobruni, pa v Zagorju. Nekaj časa sem delala tudi v gostilni … Eh, nič kaj prida življenje, ti rečem. Težka mladost mi je kot mlinski kamen visela za vratom … Že pred drugo svetovno vojno sva z možem Otkom odšla v Zagorje. Otko je bil med vojno aktiven partizan, zelo zagrizen, bil je tudi udarnik, igral je na harmoniko, med ljudmi je bil zelo priljubljen. Ker pa ga je rad dal na zob, so se najini odnosi skrhali, ločila sem se od barabe ter se s hčerko vrnila v Kranj. Lahko se pohvalim, da sva bila z bratom Cenetom edina Pivkova, ki sva bila med vojno na pravi strani.

Nobena od sester ni imela sreče z možem. Tudi Ančkin je bil hud pijanec, pa še vojne grozote je imel na vesti. Sestra Rozalka je raje ostala sama. Družbo ji je do zadnjega dne delal alkohol.

Ne bom več jamrala, o, ne, ne bom! Zmeraj sem bila zelo samosvoja ženska. Napredna, pravzaprav. Do moških sem bila zelo odločna, enkrat sem enega klofnila, bilo mi je komaj dvajset let. V Smledniku sem delala kakšen mesec, pa me je zagrabil, vlekel za hišo in mi hotel narediti silo. Kričala sem in ga brcala, on pa se je pačil in ni mogel verjeti, da se branim. Mislil je, da bom kar voljna, ker je bila tema. Take ženska doživi!

Z menoj ni nobeden veliko pometal. Če mi kakšen moški ni pasal, sem ga odločno nagnala. Brez pardona! Žal sem potem naletela na napačnega, nisem imela sreče. Ko je človek mlad, se iz fajnih fantov norca dela, nazadnje pa dobi izbirek. Zlato držiš v roki, pa ti drek rata, to je usoda.

Ko je otrok, kot sem bila jaz, že v mladosti zatrt, nima v življenju nobene prave sreče. Tisto, kar se doživi težkega, hudega, poniževanj, gre za tabo, to imaš kar naprej pred očmi. Ko si zagalindran, si zagalindran.

Ne znaš se ob pravem času postaviti zase, stojiš ob strani, si izmeček, ker so tudi tebe naučili, da si izmeček. Na srečo usoda že tako naredi, da človek vsaj na stara leta malo zadiha. Meni je dal Bog za darilo najboljšo vnukinjo pod soncem.

Moram pa reči, pa tega ne pozabi zapisati: katerakoli ženska, ki se poroči s klomotežem, ki jo klofuta, naj ga v rit sune in gre stran. Moja mama tega ni storila. Vsako leto, neprestano je rojevala otroke, potem pa jo je na pustni torek kap – in ostali smo sirote.

Kje je pravica na tem svetu?«


Spomini strica Jožeta

V Zagorju, 23. decembra 1983

»Na jesen življenja razmišljam, da bi vrgel na papir dobre in slabe doživljaje od otroštva pa do danes. Beseda bo ostala zapisana, a spomini sčasoma obledijo.

Rodil sem se v prvem četrtstoletju (1925), sedmi otrok v družini. Bila je številna družina z desetimi otroki, štirje fantje in šest deklet. Ko to pišem, smo še vsi zdravi in živi. Rojenih je bilo še nekaj več, morda dva, a sta kmalu po rojstvu umrla. Oče in mati sta se s tolikšno družino težko prebijala na mali kmetiji, ker hrane ni bilo dovolj za toliko ust. Oče si je našel postranski zaslužek, postal je prekupčevalec z lesom, ki smo ga sami spravljali iz gozda. Doma smo imeli še delavnico cementnih izdelkov. Ob vsem naštetem lačni res nismo bili. Na kmetiji smo za delo zagrabili v glavnem mama in starejši otroci. Oče je pa fural les. Zaradi napornega dela je mamo doletela kruta usoda. Kmalu je umrla. Meni je bilo dve leti, ko je osem otrok ostalo brez nje. Žalostni dan se je zgodil februarja 1927. Mlajši sestri je bilo šest mesecev, starejši pa štirinajst let. Po pripovedovanju brata Ceneta, ki je pozneje odšel v Avstrijo, je bil takrat pustni torek. Oče je kot ponavadi tudi ta dan vozil les s konjem, mama pa mu je naročila, naj se vrne malo prej, da bosta šla v bližnjo gostilno Pri Bahač na pustovanje. Včasih je bilo pustovanje eden od načinov, da se je tudi kmet malo sprostil in našel čas za zabavo in pogovor.

Mama je doma vse uredila še pred večerom, tako v hlevu kot pri otrocih. Nič hudega sluteč, je proti polnoči gostilničar vprašal mojo mamo za še en ples. Mama je šla z njim, petkrat sta se zavrtela in padla je na tla. Bila je kmalu mrtva. Zadela jo je srčna kap. Žalostni trenutek je bil za nas, otroke, ko so čez kako uro pripeljali mrtvo mamo domov. Predhodno je neki starejši sosed prinesel vrečko bonbonov otrokom. Še slutili nismo, za kaj gre. Otroke je s pozornostjo zelo razveselil. Jaz se tega ne spomnim. Bil sem še premlad.

Pozneje sem večkrat razmišljal o mami, ki je nisem poznal. Mlajšo sestro, ki je imela le šest mesecev, je takoj zatem vzel k sebi stric. To se je zgodilo na mamin rojstni dan. Življenje pa je šlo naprej …

Še tisto leto, 1927, jeseni se je oče vnovič poročil. Tako smo dobili drugo mater. Rodili so se še trije otroci. Eden je umrl. Vseh nas je bilo deset od dveh mater. Starejši so šli kmalu služit, z bratom, s katerim sva ostala, sva morala poprijeti za vsa kmečka dela. Tako smo odraščali ob trdem in napornem garanju. Za šolo in učenje je bilo malo časa. Le kar je bilo nujno. Učil sem se med potjo, ko sva z očetom hodila s konjem po les. Mnoge pesmi, ki sem se jih takrat naučil, še danes znam. Za šolo sem imel res veselje, samo časa ni bilo.

Preden nadaljujem, naj omenim svoje nesreče, ki bi se lahko končale s smrtjo.

Ko sem bil star štiri leta, sva se z bratom, dve leti starejšim, igrala na kozolcu. Po nesreči sem z osmih metrov padel na tla. Nezavestnega me je brat privlekel v hišo pod peč, da me je skril pred starši, saj je vedel, da bi bila zelo jezna in prestrašena. Zvečer, ko sta oba prišla domov, sta spraševala zame. Brat se je tresel od strahu, da sem mrtev, potem pa le zasliši moje ječanje, ko sem se pričel prebujati iz nezavesti.

Bilo je ravno na sv. Petra in Pavla, 29. junija. Starejši brat in sestra sta odšla k teti po češnje. Z očetom in mamo sem ostal doma in jima pomagal grabiti seno ter ga nalagati na voz. Na vsak način sem se hotel peljati zraven očeta. Ko se je voz premaknil, sem padel pod kolesa, ki so me k sreči zgrešila, le zatič mi je prerezal lobanjo v dolžini 18 cm. Zdravnika ni bilo doma, tako da so mi doma sami razkužili in zašili rano. Sošolci so potem komentirali, češ poglejte ga, to je tisti, ki mu je oče glavo šival. Učiteljica jih je okarala, naj dajo mir, pa se naj raje zgledujejo po meni, ker se zelo dobro učim.

Osemletko sem končal pred drugo svetovno vojno. Zelo rad bi se šel učit obrti, a mi oče tega ni dovolil, ker je bilo doma preveč dela. Obrt in kupčija sta mu cveteli, pri kmečkem delu pa je potreboval pridne roke.

Prišla je vojna. Nismo je razumeli, bali smo se je. Še kakšno leto sem ostal doma. Zaslužka čez noč ni bilo več, zato smo se toliko bolj trudili s kmetijstvom. Star sedemnajst let, sem se leta 1942 odločil, da grem s trebuhom za kruhom na Jesenice. A sem šel z dežja pod kap: zaslužek je bil zelo majhen.

Tudi doma jim je trda predla, še kar se je pridelalo, smo morali oddajati partizanom ali za nemško obvezno oddajo. Za politiko se nisem dosti brigal niti nisem bil podučen o njej. Slišal sem, da se v gozdu skrivajo taki, ki so proti Nemcem. Želel sem si le, da bi bil kmalu mir, pa da bi zaslužil za osnovno preživetje. Sanjal sem zaman.

Nemci so se že šopirili po vsej Evropi. Tudi v Žireh jih je bilo polno. Slišal sem, da so vpoklicali že več slovenskih fantov.

Tudi jaz sem dobil poziv v februarju 1943. Imel sem osemnajst let. Najprej sem odšel domov, da se poslovim od staršev. Zelo sem bil preplašen; nisem vedel, kaj naj naredim. Oče mi je svetoval, naj se pridružim Nemcem. Bal se je, da bi se maščevali, požgali dom in jih pobili.

Sosed Jože, bil je partizanski aktivist, pa mu je požugal: 'Zakaj dajete sina v smrt, k Nemcem?'

Po mojem odhodu je pobral vse, kar je lahko, tudi hrano in moje stvari. S seboj je odnesel novo blago za obleko, rekoč, da Jožeta itak ne bo več nazaj iz vojske, pa je ne bo potreboval.

Oba z očetom sva se zjokala ob slovesu. Peljal me je v Škofjo Loko, v srcu prepričan, da me zadnjič vidi.

Ko smo se 15. februarja 1943 odpeljali z Jesenic, smo žalostni in otožni zapuščali domovino. V najhujši zimi smo se ustavili v Tirolah (St. Johan in Innsbruck). Tam sem v najhujši zimi tri mesece služil arbajtdinst. Ravno v tem času sem dobil od doma pošto, da je bil sosed Jože, tisti, ki mi je ukradel blago za obleko, ubit v Žirovskem Vrhu. V moji obleki je celo nekaj dni ležal mrtev.

V Tirolah smo v strogi disciplini živeli skupaj Slovenci, Nemci in Poljaki. Pred spanjem je prišel v kontrolo farman (čin oficirja). Vse, kar ni bilo lepo zloženo, je zmetal po tleh in nas nagnal iz postelje v sneg, in to v samih spalnih srajcah. Čez pet minut je moralo biti vse urejeno, pospravljeno, postlano, mi pa oblečeni in postrojeni v vrsti. To je bila nezaslišana zafrkancija. Le hrano smo imeli dobro. Po treh mesecih stroge discipline smo dobili nekaj dni dopusta. Nemci so šli domov, nas pa niso pustili, češ da nas bodo pokončali partizani. Žalostno smo čemeli v logarju in čakali, da dopust mine.

Kmalu zatem smo se odpeljali v München. Tam smo že dobili zelene nemške uniforme in postali pravi nemški vojaki. Treningi vojaških veščin so trajali šest tednov.

Potem se je pričelo zares.

Julija 1943 sem že hodil po francoski zemlji, nastanili smo se v okolici mesteca Belfort. Vežbe so bile naporne, z vsakodnevnimi dolgimi marši. K sreči sem si že drugi teden zastrupil desno koleno. Moral sem na hitro v bolnišnico (lazaret) Belfort. Operacija kolena in zdravljenje sta trajala dva meseca. Kmalu ob vrnitvi nazaj v logor smo se premaknili v južno Francijo, v Grenoble. Ker še nisem bil povsem zdrav, sem se zaposlil v kuhinji.

Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 smo se spopadli z Italijani, ki jih je bilo še zmeraj več tisoč po kasarnah. Nas pa komaj štiristo mož. Nismo jim dovolili, da bi prebegnili nazaj v Italijo. Nekaj naših fantov je tudi padlo. Ukazali so nam, naj jih ujamemo in razorožimo. Proti jutru smo zasedli še njihove kasarne, italijanske ujetnike pa transportirali v Nemčijo, v logor.

Februarja 1944 smo že bili na povsem drugem koncu sveta: na ruski fronti v Ukrajini (Krivaja – Aleksandrovka).

Spominjam se dni, ko smo gazili po blatu, udiralo se nam je do hrbta, preden smo prišli do mesta, kjer je bila fronta. Že od daleč so se slišale močne eksplozije granat in strojnic. Najbolj nas je prestrašilo govorjenje, da jih je že mnogo padlo, ranjenih pa je bilo še več. Še isti dan, ko smo prišli, so nas oskrbeli z municijo in granatami. Zvečer smo že menjali vojake na položajih. Bilo nas je strah kot še nikoli poprej. Kot strela z jasnega se je pokazala rešitev za nas, Slovence. Približal se nam je študent iz Kranja, ki je bil v enoti tudi tolmač in tajnik. Na skrivaj nam je povedal, koliko jih je že padlo, zdelo se mu je neumno, da bi Slovenci prelivali kri za drug narod, za nemški Reich.

'Delajte se neumne in nevešče orožja, pa da tudi nemško ne razumete!' nam je naročal. Zelo hitro so samo za nas ustanovili delovno kompanijo. Za fronto smo kopali prekope, strelne jarke in podobno. Orožje smo oddali in ga nismo imeli pri sebi. Nastanili smo se v neki stari dvorani. To je bila kompanija 4 POK, 4. pionirska.

Rusi so ves čas močno napadali. Delali smo le ponoči, da nismo postali njihova tarča. Velikokrat smo tudi bežali. Potem je prišlo povelje, da se moramo umakniti nazaj. Počivali in spali smo na prostem ali v kakšnih starih hišah, ki so jih zapustili civilisti, ki so bežali na varno.

Spominjam se daljšega postanka v neki vasi ob reki Dneper. V hiši, kjer smo se nastanili, so bili sami civilisti. Dve dekleti sta nam vsako jutro prinesli vodo za umivat. Mati je skuhala polento in mleko z besedami: »Jejte, moji fantje!«

Ukrajinci so bili zelo dobri za nas, Slovence. Žal smo se morali kmalu pomakniti naprej.

Tudi civilisti so šli z nami, ker so se bali boljševikov. Dali smo jim kakšne konzerve v zameno za njihove dobrote. Nekoč smo zajeli okoli dvesto Rusov, ki so nam pomagali pri kopanju zaklonišč.

Potem se je zgodil usodni 13. marec 1944.

Rusi so nas obkolili, mi pa smo se premikali v smer, kjer je najbolj pokalo. Vojaki z mitraljezi so se prebijali skozi trdne obroče. Ko smo proti jutru prišli za njimi, smo onemeli od groze. Kamorkoli je seglo oko, so ležali razmesarjeni vojaki brez rok, glave, nog. Skupaj pomešani tako ruski kot nemški. Vse polno krvi ... Ljubi Bog!

Skozi ruske položaje smo se komaj prebili. Umaknili so se nam le toliko, da so naše kolone šle skozi obroč. Na nas so streljali s topništvom in katjušami. Tla pod nogami so gorela zaradi avtomatskih granat. Bilo je grozno, tega, kar sem videl, nisem nikoli pozabil.

Potem so nas napadli še z avioni. Mnogo je bilo mrtvih ali ranjenih. Utaborili smo se v nekem hrastovem gozdiču, lučaj stran od fronte. Napravili smo varne zemeljske bunkerje, štirje smo se stlačili v enega. V našem smo bili: Levičnik iz Peč, Galičič in Kovačičev nekje z Gorenjske, zanju ne vem, če sta še živa, in jaz. Z Levičnikom se vsa leta druživa in obnavljava vojna prijateljstva. Skoraj dva meseca smo ostali zakopani v zemljo. Okoli 20. avgusta so nas Rusi spet napadli. Morali smo zapustiti bunkerje. V istem času je kapitulirala tudi Romunija. 25. avgusta so nas ujeli in takrat se je pričelo najtežje obdobje mojega življenja.

Manjša skupina Slovencev smo se skrili v neko klet k civilistom. Bilo nas je dvanajst, zunaj je pokalo, da bolj ni moglo. Medtem ko je šla ruska pehota skoz vas, smo trepetali, kaj bo z nami. Popoldne, ko se je pokanje malo umirilo, smo prosili starega Romuna, naj gre pogledat, kaj se zunaj dogaja.

Čez čas se je vrnil z novico, da so vas zasedli Rusi.

Povabil nas je, naj se javimo na njihovi komandi. Ni nam bilo lahko pri srcu, toda nismo imeli druge izbire. Rusi so nas pričeli izzivati, češ kaj počnemo na njihovi zemlji. Spraševali so nas, zakaj ljubimo Hitlerja.

Strpali so nas v dvorano, kjer smo pod strogo stražo in brez hrane ostali nekaj dni.

Ne morem opisati, kakšno žejo smo trpeli! Nato so le sprejeli odločitev, da nas pošljejo nazaj – k našim. Lahko pa bi nas, konec koncev, tudi pobili …

Podali smo se na žalostno pot. Bilo nas je več tisoč. Bili smo brez hrane, brez vode. Kaj za pod zob smo iskali na njivah. Žal je željo po grižljaju v ustih marsikdo plačal z življenjem.

Lačni, žejni, slabotni smo tavali več dni. Izmučeni do smrti smo prispeli do mesta Balti, ki bi ga lahko imenoval logor smrti. Tam so nas brez vsega namestili na golem travniku. Predstavljate si več tisoč ujetnikov, ograjenih z bodečo žico in stolpi z razsvetljavo in stražo.

Tam smo ostali dva meseca, septembra in oktobra 1944.

Enkrat na dan smo dobili koruzni šrot, kuhan kot za prašiče. In dvesto gramov kruha. Življenje na prostem ob vsakem vremenu je bilo neznosno. Ko nas je namočil dež, se nismo imeli kam umakniti, da bi se posušili. Proti koncu je izbruhnila še bolezen, trebušni tifus.

Stranišč ni bilo, potrebo smo opravljali kar na travniku, na prostorih, ki smo jih sami določili. Za pitje vode smo imeli skopane jame, v katerih se je zbirala talna voda, tudi deževnica. Ni čudno, da jih je umrlo tudi po sto na dan. Ko smo se zjutraj zbudili, smo morali najprej znositi mrliče ven, za žico. Vsakega smo slekli, vedeli smo, da oblačila potrebujemo, saj je prihajala zima …

Potem je pripeljal kamion, nanj smo zmetali mrtvece, ki so jih potem pokopali v skupen grob. Tega dela se je vsak od nas otepal.

Nekateri so imeli srečo, da so se pridružili skupinam, ki so odhajale na delo ven iz logorja. Če je bil stražar človeški, je dovolil, da smo si zunaj, v naravi, poiskali kaj za pod zob.

Slovenci smo bili po naravi bolj odporni. Imeli smo voljo do življenja. Se spomnim, da nismo hoteli piti umazane vode, če je nismo prevreli in s tem uničili bacilov. Ob vsaki priložnosti, ko smo odšli ven, smo s seboj prinesli drva, da smo lahko zakurili in se ob ognju vsaj malo pogreli.

V skupini smo imeli nekega Gorenjca. Drago Križnar je bil to; nenehno nas je spodbujal in govoril, kako pomembna je narodna samozavest za obstoj Slovencev. Bil je mesar in že na fronti. Ko je bilo hrane komaj kaj, nam je na hitro zaklal kakšno govedo brez lastnika, ki se je paslo. Bog mu daj dobro, mnogo jih je ostalo pri življenju zaradi njegovih navodil. Žal ne vem, ali je še živ, rad bi ga še kdaj srečal.

Po dveh mesecih trpljenja so nas premestili v naslednji logor, ki se je imenoval Krasnogorsk. Do tam smo se, ušivi kot smo bili, vozili v zaprtih vagonih, brez možnosti za najmanjšo čistočo. V Krasnogorskem je bilo drugače: popolna stroga čistoča. Vse obleke so nam najprej razkužili v sopari. Obrili so nas po vsem telesu, dobili smo topel čaj in tudi hrana je bila dvakrat na dan.

Slovencev je bilo veliko. Spoznal sem jih po slovenskih simbolih in slikah, tudi Blejsko jezero z otokom sem nekoč opazil med njimi.

Upali smo, da nam bo kdaj bolje, da bomo ustanovili nekakšno slovensko vojsko in odšli v Slovenijo. Pa so nas hitro postavili na realna tla, da takšna vojska Slovencem ni potrebna. Vdali smo se v usodo.

Iz Krasnogorskega smo se premaknili blizu Moskve, v mesto Tušino. Tu so nas nastanili v neko staro tovarno. Ležali smo na trinadstropnih lesenih prekatih. Hrana je bila zelo skromna, krompirjeva ali ješprenjeva juha z ribjimi glavami. Bil sem dodeljen skupini, ki je v gozdu pripravljala drva. Tam smo imeli barako in kuhinjo, lahko smo kar tam spali. Mraz je bil neznosen. Kmalu sem dobil ozebline na nogi, tako da se niti obuti nisem več mogel.

Nogo sem ovil v žakljevino, da sem jo vsaj malo zavaroval pred mrazom. A je bilo z menoj iz dneva v dan slabše. Poslali so me v bolnišnico Naginsk.

Ozebline sem imel tudi okoli kolkov, zato sem moral ležati na gumijasti blazini. Operirali so me, a brez narkoze. Kar štiri ruske sestre so me držale! Ozeblina na nogah mi je ostala, še mnogo let mi je teklo ven. Še danes imam posledice.

Medtem ko sem trpel in so bile bolečine neznosne, je kot strela z jasnega med nas, Slovence, udarila novica: domov greste!

Zajokal sem od sreče.

Nismo mogli verjeli, da je res, ko so nas nalagali na živinske vagone. S seboj so nam dali celo nekaj hrane, suh kruh in suhe ribe. Za spremstvo pa ruske nižje oficirje in bolniške sestre, da so nam delile skromno hrano. Spremstvo smo imeli samo po ruskem ozemlju.

Pot je bila zelo dolga. Potovanje od Moskve do doma je trajalo štirideset dni. Ovirali so nas veliki zastoji v prometu, porušeni tiri, zapornice.

Ko smo zapustili Rusijo, so nas prepustili Rdečemu križu. Hrane je bilo zelo malo, zato smo še sami prosjačili pri dobrih ljudi.

Na Madžarskem smo se ustavili pred tovarno, kjer so delavke ravno malicale. Zasmilili smo se jim, hrano so potem delile z nami.

Se spomnim, da sem bil tako lačen, da sem za hlebec kruha žrtvoval nove čevlje. Zraven kruha sem dobil še par strganih čevljev, da nisem bil bos.

Na Madžarskem so nas legitimirali in nas posvarili pred jugoslovanskim režimom. Da partizani pobijejo vse, kar je proti njim, so nam govorili.

Bilo nas je kakšnih osem, spogledali smo se, a želja, videti domače, je bila močnejša.

'Eden naprej, ostali stoj,' smo slišali, ko smo prišli na karavlo.

Domači vojaki so nas prijazno sprejeli. Dali so nam cigarete in hrano. Smejali so se, ko smo povedali, kaj so rekli madžarski obmejniki blizu Lendave ob Muri.

Čez noč so nas razporedili po hišah. Zjutraj smo se s splavom peljali čez Muro. Menda je bil most porušen.

Prispeli smo v Maribor.

V stavbi bogoslovja, kjer so nas namestili, je bilo veliko otrok brez staršev.

Nas, nemške vojake, so tudi zasliševali.

Bile so ravno državne volitve 11. novembra 1945. Zadržali so nas toliko časa, da so bile volitve mimo.

V spremstvu straže sem nato potoval do Ljubljane, na svoj okraj, kjer sem bil spet zaslišan. Šele konec novembra so me izpustili domov.

V Škofji Loki, kjer sem se najprej ustavil, sem bil že pošteno lačen. Pa sem šel v gostilno Balant. Prosil sem za hrano in povedal, od kod prihajam. Takoj so mi prinesli obilno kosilo, da sem se pošteno najedel. Srce mi je trepetalo, ko sem končno sedel na avtobus, ki je peljal v Žiri. Ko sem sprevodniku pokazal odpustnico, je jezno zabevskal: 'Švabovc, marš, gor na avtobus!' Imenoval se je Muhovcov Jože, vnet komunist.

Pri gostilni Pri županu sem izstopil, od tam do doma sem imel še nekaj minut hoje. Zapadlo je kakšnih deset centimetrov snega, jaz pa v slabih čevljih, iz katerih so mi kukali prsti na nogah. A sem pozabil na mraz, na vse, tekel sem, kolikor sem le mogel, da končno vidim rojstno domačijo, domače.

Leta trpljenja so bila za nekaj časa pozabljena.

Stopil sem v domačo hišo, kjer sem našel očeta, mačeha je bila v kuhinji. Oče je v hiši delal lestev, ravno je kline obrezoval. Ko me je zagledal se je zelo začudil in obenem razveselil. Objel me je z veseljem in jokom.

'Že za več svetih maš sem dal za tebe, ker smo te imeli za mrtvega,' mi je rekel.

Razumel sem ga, saj od 25. avgusta 1944 do prihoda domov v novembru 1945 ni bilo od mene nobenega glasu. Edino, kar so dobili, je bilo obvestilo Rdečega križa, da sem izgubljen, pogrešan.

Takoj sem slekel obleko ter se skopal. Nisem želel, da bi se še domači nabrali uši. Mati, čeprav ni bila rodna, je dobro skrbela zame, da nisem jedel mastne in predobre hrane, ker sem bil zelo sestradan in izčrpan. Počival sem v topli hiši.

Mantel, skoraj nov, nemški, ki sem ga prinesel s seboj, sem raztrenal. Mati ga je lepo pobarvala, pa sem si dal delat površnik. Prav nič nisem imel obleči. Takrat, po vojni, ni bilo denarja niti ni se dobilo, da bi mi kaj kupili.

Razmišljal sem, kako priti do kakšnega zaslužka. Kar sem prej imel, so med vojno vse pobrali.

Ni kazalo, da bi ostal doma. Polbrat Friderik je bil star že štirinajst let in je bil predviden za naslednika.

Nič nisem bil izučen, pa sem se moral zaposliti kako drugače.

Ravno za novo leto 1946 je prišla iz Zagorja na obisk sestra Francka z možem, ki je bil rudar. Tako sta še mene pregovorila, da sem se jima pridružil.

Prvi delovni dan v rudniku v Zagorju je bil že 14. februarja 1946. Stanoval sem pri sestri Francki. Njen mož Otko je bil moj mentor. Težko sem se privadil podzemeljskega rudarjenja. Pa še Otko me je nenehno sekiral, če nisem vse takoj znal. Rad ga je tudi pil, zapravljal, pa sem mu moral še svojega posojati. Ne po lastni krivdi sem bil nenehno suh. Sestri sem se zahvalil za gostoljubje in se po enem letu preselil k neki vdovi, ki je imela na hrani več fantov, da je od tega živela.

Pri njej sem imel več reda, tudi nekaj sem si prihranil, da sem si lahko kupil oblačila. Po enem letu sem bil poklican v vojsko. To je bilo v marcu 1948. Služil sem štirinajst mesecev. Največ v Novem Sadu, Podgorici (Titograd) in nazadnje Petrovaradinu in Novem Sadu. Imel sem še podaljšano za dva meseca.

V maju 1949 sem prišel iz vojske. Ko sem se vrnil v Zagorje, sem se naselil pri sestri Francki. Bila je razvezana, ker s tistim pijancem ni več mogla živeti. Postal sem nekakšna glava družine. Imela je tudi eno punčko, rojeno leta 1942.

Veliko sem razmišljal, kaj naj naredim sam s seboj. Najprej sem se preselil k sestrični, ki je bila tudi iz Žirov, poročena v Zagorju. Še tisto leto sem spoznal sedanjo ženo Ivanko, ki je tudi iz mojega kraja. V februarju 1952 sva se poročila.

To so bili težki in trdi časi, zelo dolgo sva morala čakati, da sva dobila zasilno stanovanje z eno samo podstrešno sobo, a sva bila kar zadovoljna. Ko se je družinica povečala, me je pričelo nočno delo zelo bremeniti, saj v sobici, v kateri smo živeli, nisem mogel v miru spati. Še potem, ko se je nama rodil že drugi otrok, nisva imela možnosti, da bi se preselila v kaj večjega.

Na lastni koži sem občutil nasprotovanja oblasti. Otroka sva dala javno krstiti, pa tudi k maši nas ni bilo sram hoditi. Živeli smo pač tako, kot smo bili navajeni.

Končno mi je uspelo, a šele po posredovanju političarke Šentjurčeve, kateri sem, kot osemnajstkratni udarnik v rudniku, povedal vse o protekcijah pri dodeljevanju stanovanj. Bil je prekrasen dan, ko smo se novembra 1959 preselili v novo stanovanje.

O, kako smo bili veseli!

Kmalu sem začel razmišljati tudi o lastni hiši. A sem moral še malo počakati, kajti rodil se je nam še tretji otrok, sin Tadej. Vsi so se kar dobro učili, stroški s šolo niso bili majhni.

V letu 1964 smo zasadili prvo lopato za hišo. Bilo je naporno, a smo z vztrajnostjo napredovali. Vse, kar smo zaslužili, smo vložili v hišo. Po petih letih truda smo se preselili vanjo. Pokrivali smo jo 8. septembra 1975.

Tisto leto sem se močno opekel z bencinom.

Imeli smo še dodaten strošek, ko se je tudi hčerka Marjeta možila.

Leta 1977 sem se upokojil. Še zmeraj sem hodil na rudnik, a le honorarno. Na separaciji sem delal še deset let. Med tem časom sta oba sinova študirala. Mlajši sin Tadej je ob šoli raznašal časopis Delo. To je bilo zanj zelo naporno, zato sem mu velikokrat pomagal. Naj še omenim, da smo imeli v tem času pri sebi tudi ženino mamo iz Žirov, ki je bila štiri leta nepomična.

Leto 1986 je bilo nesrečno leto za našo družino. Najprej je umrl sin Tadej, 31. avgusta, v oktobru še tašča. Izgubo ljubljenega sina smo morali preboleti, kar je bilo zelo težko. Po sinovi smrti sem za šest let prevzel raznašanje Dela.

V januarju 1987 je umrl brat Janko. Bila sva si blizu, saj sva skupaj odraščala.

V tem času sta umrli sestri Rozka v Trstu in Anica v Argentini. Leta 1994 sta umrla sestra Micka in brat Cene v starosti 83 in 76 let.





Namesto pike na i

Nekaj besed o avtorici

Milena Miklavčič je izdala več knjig, večina je namenjena otrokom. Leto 1995 je zaznamovala Abeceda iz Zakajčkove ulice (razprodana), dve leti kasneje je izšla zbirka črtic Usode, leta 2006 pa zbirka otroških zgodb z naslovom Pri hrastu na levo. Konec leta 2008 se je rodila Pika na B. s podnaslovom: Detektivska pustolovka nekega Blaža M. Sledile so še slikanice: Šnitka, Marička in medvedek, Borovničja princeska, Sonček in Bosopetka, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, Oblaki v Zakajčkovi ulici, Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi in Gal in lačne hruške.

Za odrasle piše zgodbe, ki jih ji pripovedujejo anonimni pripovedovalci. Z njimi odstira življenjske, zelo intimne skrivnosti, saj govorijo o stvareh, o katerih se je molčalo in se še molči. Prva knjiga iz tega cikla nosi naslov Usode (razprodana), sledila je knjiga Ženske, v kateri je več kot 50 zgodb o ženskah današnjega časa. Že kmalu po izidu je postala uspešnica.

Leto 2013 je zaznamovala ena največjih slovenskih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki jo lahko sedaj prebirate v prenovljeni izdaji. Leta 2017 je sledila Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del, s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje. Obe knjigi se še zmeraj uvrščata na lestvico najbolj branih in prodajanih knjig. Tik pred izidom je tretja knjiga moških zgodb.

Nagrade in priznanja: Pri hrastu na levo je bila leta 2006 razglašena za najboljšo samozaložniško knjigo leta v Sloveniji. Na Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt je Šnitka leta 2009 dobila posebno priznanje žirije. Naslednje leto (2010) pa se je med najboljše uvrstila tudi slikanica Marička in medvedek. Na istem literarnem natečaju sta bili opaženi slikanici Kdo je razdrl lastovičje gnezdo? in Gal in zrele hruške.

V maju 2012 je zgodba Plašč prejela prvo nagrado na literarnem natečaju Literarnega društva Reciklaža. Na literarnem natečaju DPM Beltinci pa so postavili na prvo mesto pesem Mesena večerja. Leta 2015 ji je prvo nagrado na Pesniškem turnirju založbe Pivec za pesem Kdor bo tukaj umrl zadnji dodelilo občinstvo.

Pravljice so se uvrstile med najboljše pri literarnem natečaju založbe Eno in na portalu www.pravljica.si in pri reviji za najmlajše Zmajček.

S svojimi zgodbami je pristala med finalisti še na več drugih literarnih natečajih.

Skupaj z nekaterimi sošolci, že uveljavljenimi na slovenski kulturni sceni, je sooblikovala knjigo Ciciban postane Abraham, ki so jo leta 2002 izdali ob srečanju z Abrahamom. Nekaj otroških pesmi je bilo objavljenih v Antologiji otroške poezije (1998), v Blogoziji I. in II. III. (2008, 2009, 2010, 2011) pa je mogoče prebrati zgodbe, ki jih piše za odrasle. Etnološko raziskovalne spise že vrsto let priobčuje v Žirovskem občasniku, bralci Gorenjskega glasa pa jo že četrt stoletja poznajo po zgodbah o življenju z naslovom Usode. V rubriki Milena svetuje (Nedelo) odgovarja bralkam in bralcem, ki se znajdejo v težavah. Svoje misli, zgodbe in vse drugo beleži na blogu:http://jutri-2052.blogspot.com/, sodeluje na srečanju mladinskih pisateljev (Oko besede) v Murski Soboti. V Žireh, Gorenji vasi, Škofji Loki in še kje pa je vrsto let vodila literarno-pogovorne večere.





Aktualni razmislek: Kako je danes vse drugače!

Dr. Spomenka Hribar

Založba Jutri, k. d. Žiri je leta 2013 izdala nenavadno knjigo, študijo Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. V žirovščini: Agn, ret pa kače, tu nisa jegrače! Nenavadna, presenetljiva študija v več pogledih:

Nenavadna, ker obravnava temo, ki je bila pri nas (pa tudi v svetu!) vse doslej nedotakljiva, tabu, ki so se je raziskovalci samoumevno izogibali.

Nenavadna po značaju in količini zbranega gradiva, po pričevanjski natančnosti njegove predstavitve in po avtoričinem smislu za bistvene značilnosti obravnavane teme ter časa, ki ga obravnava.

Nenavadna, enkratna je ta študija glede načina obravnavane teme – nobene ocene (še najmanj negativne), nobenega zmrdovanja, vendar ni »objektivistična«, ravnodušna; nasprotno, študija izraža do ljudi kar največje spoštovanje in empatijo. Več let je avtorica tenkočutno in rahločutno zbirala gradivo. Tako ji je uspelo, da so se sogovorniki in sogovornice odprli, njihove zgodbe so iskrene, kakor da bi kar čakale, da jih nekdo odreši molka in da se zapišejo. Avtorica pravi, da sama ni iskala zgodb, ampak so »one poiskale mene«. Kakor da zamolčano sámo »hoče« priti na dan!


Takšne knjige še nismo dobili!

Vprašanje je, zakaj se raziskovalci doslej niso spustili v skrivnost spolnega življenja Slovencev v preteklosti? Po mojem ne le zato, ker je tako zapovedovala Cerkev, nasprotno, cerkvena ozkost, celo zadrtost glede spolnosti je bila le izraz časa, v katerem se je človek razumel na ta način: da je spolnost nekaj grdega, umazanega, nujnega le za rojevanje potomcev.

Je pa za to tudi globlji, primarni vzrok: gre za eksistencialno zadržanost spričo skrivnosti bit-ja. Komu (predvsem malo starejšim) ni nerodno govoriti o svoji spolnosti? Celo pred zdravniki (če je že nujno govoriti o tem), pred tujci sploh, pa tudi med zakoncema še danes redko kdaj pride do pogovora o njunem spolnem življenju. – No, danes je med mladino vse drugače, pogovori med dekleti, fanti in med pari o spolnosti so bolj sproščeni – ali celo preveč sproščeni.

Sekundarni vzrok izogibanju raziskovanja spolnega življenja ljudi pa je v dejstvu, da ima vsaka doba poseben odnos človeka do samega sebe in torej tudi do spolnosti.

Odnos do spolnosti je odvisen od človekovega odnosa do ženskega in – še natančneje – odnosa do človeškega telesa sploh. Zelo poenostavljeno rečeno: pri Grkih, do Platona, sta bila materialno in idealno, telo in duša, enakovredna, s tem pa je bil določen tudi odnos človeka do lastnega bit-ja in do biti sploh. Platon je razdelil svet na ideje in materialnost, glede na človeka: na dušo in telo. Duša in telo nista bila več enakovredna, ampak je bilo telo podrejeno duši, duhu. Svet idej je nadčuten, a bistven; vrhovna Ideja je absolutno dobro, lepo, resnično, pravično, materialni svet pa je manjvreden, podrejen idejam (Ideji), sam nevreden. Človek ustvarja stvari po ideji, ki se mu porodi v umu, vrhovni ustvarjalec (demiurg po grško) je ustvarjalec kot tak; vse je ustvarjeno po idejah, po vrhovni Ideji. To shemo bivajočega kot takega in v svoj biti je prevzelo krščanstvo: vrhovno Resnično, Dobro, Lepo je vrhovna ideja, je Bog. Resnično, Pravično, Lepo je samo pri Bogu, je Bog sam, materialni svet je po njem ustvarjen, zato je manjvreden. Med Bogom in človekom je odnos Gospodarja in hlapca. Po idejah je človek najbližje Bogu, Bog je moškega spola, ratio, razum je moški princip v nasprotju z ženskim principom, ki je a priori podrejen moškemu kot manjvreden. Torej tudi ženska kot človeško bitje. Tudi odnos do samega človeškega telesa se s Platonom in krščanstvom bistveno spremeni za več kot dva tisoč let: telo je manjvredno, duh večvreden. Racionalno, nadčutno je moški princip, zato je moški načelno več vreden kot človeško bitje, ženska je kot princip zemeljskega manj vredna. Krščanska teologija je šla še naprej: telo je grešno, umazano, duša pa pripada Bogu – seveda ne avtomatično; nebesa si je treba prislužiti na Zemlji.

Odnos do samega sebe – in v tem smislu do spolnosti – je torej zgodovinsko utemeljen. V vsaki dobi se ljudje drugače razumejo kot človeška bit-ja in torej imajo tudi določen odnos do spolnosti. Da je telo grešno, je v neki dobi človeške zgodovine veljalo za oba spola. V grštvu in tudi v rimski dobi je bilo golo človeško telo predmet umetniških upodobitev. V dobi krščanstva v vsej zgodovini pa so bili goli le angeli, še to ne vedno. Razen podobe matere Marije, ki je (bila) čaščena, njeno čaščenje – že malikovanje – je (bilo) nekakšen simbolni nadomestek manka spoštovanja ženske kot človeškega bitja, ki je bila deležna zaničevanja, predvsem njenega telesa.

Zaničevanje telesa, moškega in ženskega, je prišlo še posebej do izraza pri mučenju – z bičanjem, kar je bila značilnost predvsem za moške, medtem ko so bile predvsem ženske žrtve obtožb, da so čarovnice. V srednjem veku je bilo tako v Evropi nečloveško mučenih in na grmadah sežganih po približnih ocenah okrog milijon in tristo tisoč žensk; moški pa so bili za čarovnike razglašeni in sežgani le, če so se izrecno zoperstavili katoliškemu nauku oziroma materialnim koristim Cerkve. Ni čudno, da to obdobje imenujemo tudi »mračni srednji vek«. Nimajo pa vse civilizacije tako sovražnega odnosa do telesa; hinduizem na primer spolni užitek ne le priznava kot pomemben sestavni del življenja, temveč ga izrecno poudarja (Kamasutra, priročnik o spolnih tehnikah, s katerimi je mogoče doseči maksimalen spolni užitek).


Spolnost naših prednikov

Odnos človeka do lastnega telesa je izhodišče za vse njegove odnose: do samega sebe, do sočloveka, do življenja sploh. To velja za oba spola. Krščanska teologija (že v Genesis) je manjvrednost ženske razložila (utemeljila) z Evinim pra-grehom; ženska je po tej shemi postala sama manjvredna kot človeško bit-je, njena ženskost kot taka pa je umazana, kar se kaže še posebej v menstruaciji, ki ni le umazana v vsakdanjem pomenu besede, ampak je z njo ženska kaznovana, kot žensko bitje, z njo jo je Bog štrafal. Smrtni greh je bilo dotikanje spolnih organov, celo govorjenje o spolnosti, že pogled na žensko spolovilo je bil grešen. Ženske so se umivale na skrivaj, če se sploh so. O spolnosti so se ljudje informirali v hlevu; celo ime za človekovo spolnost je umanjkalo; spolno aktivnost so imenovali bukanje ali gonjenje (kakor pri živalih), tudi breznanje. Zakonci niso spali v istem prostoru in nikoli povsem goli. Spolnost je bila načelno umazana.

Ženske so bile pravzaprav posiljevane; seks je bil pokora, ki jo je naložil Bog, seveda v pokoro ženskam. Seksualnega užitka ženske niso čutile, če pa že, so se ga sramovale in se morale spovedati tega greha. Edini svetovalci o človekovi spolnosti so bili pravzaprav duhovniki, ki niso bili le strogi »nadzorniki« nad spolnostjo in vsem življenjem svojih faranov in farank, ampak tudi tolažniki ljudem, še posebej ženskam v stiski. Duhovniki so živeli s svojimi verniki v dobrem in slabem. Cerkev kot vrhovna moralna instanca – v osebi konkretnega duhovnika – je budna pazila na moralnost svojih faranov, še posebej seveda žensk, in na to, da so se otroci rojevali, kakor je Bog dal – in to ne glede na žensko trpljenje; vsaka nosečnost jim je za kakšno leto skrajšala življenje. Če kakšno leto v družini ni bil rojen otrok, se je zgodilo, da župnik pri spovedi ni hotel dati odveze, seveda ženski. Splav je bil smrtni greh. Delale so ga mazačke ali pa so si same vtikale v nožnico kakšen predmet, koren, lasnice itd., in marsikatera ženska je ta greh plačala s smrtjo. Gledano iz zgodovinske distance, pa lahko ugotovimo, da smo se – glede na takratno stanje zdravstva, splošne nehigiene – kot slovenski narod ohranili prav zato, ker so družine imele toliko otrok (deset, tudi petnajst). Smrt je kosila še posebej med otroki, jemali pa so jo kot nekaj povsem naravnega. Tudi kazanje žalosti – kakor vsa čustva – je bilo neprimerno. Srce je najraje jokalo samo.

Ženska ni bila gospodarica svojega telesa, nasprotno, njeno telo je bila last moškega. Odrekanje spolnosti moškemu s strani ženske je bil greh, saj je moškemu (možu) kratila pravico do njenega telesa. Med boleznijo so mnoge ženske svoje može prosile za usmiljenje, da bi jim prizanesel s seksom. Seveda vsi moški niso bili taki; bili so tudi srečni zakoni (a bolj izjeme kot pravilo) – ljubezni pač ni mogoče izkoreniniti. Toda v splošnem je veljalo, da je ženska brez pravic v spolnosti. Moškim pa je bilo dovoljeno vse; če niso dobili doma, so šli drugam, k lahkim ženskam, ki so veliko tvegale, kajti nezakonska mati je bila splošno zaničevana, »frdamana«. Pravica do ženskega telesa se je kazala tudi tako, da so možje svoje žene brez kazni in skrupulov tudi pretepali. Nekatere so bile celo prepričane, da spolnost in tepež spadata skupaj, saj so bile lahko tepene tudi po spolni združitvi, če se niso dobrovoljno vdale moški potrebi ali če moški ni bil zadovoljen.


Socialni odnosi

Odnos gospodar – hlapec je veljal tudi za vse druge socialne odnose med ljudmi. Če je mladi gospodar umrl, njegova vdova ni imela nobenih pravic. Izgubila je pravico do dedovanja kmetije in celo pravico do skrbništva svojih otrok, to pravico je dobila tašča. Težko je razumeti, da so bile ženske popolnoma brez pravic! Jasno, tudi tepež žena je bil samoumeven.

Hlapci in dekle včasih niti lastnega imena niso zaslužili. Kmetje so bili, skoraj brez izjem, trdi in neizprosni delodajalci. Neki gostilničar pa je svojega hlapca »učil« kar z bičem. Na kakšno socialno varnost ali človekove pravice hlapcev in dekel nihče ni pomislil; ko so ostareli ali zboleli, so jih gospodarji preprosto spodili. Tudi Bog ni pomagal, Bog se je usmilil le tistih, ki so imeli grunte in denar, nas revežev nikoli, je povedala ena od pričevalk. Otroci so bili že kot dojenčki pravi mučeniki: tesno poviti kot mumije niso mogli niti »mrdniti«.

Spominjam se, da sem nekega tako povitega dojenčka vse dneve vozila v otroškem vozičku, medtem ko je moja stara mama plela v žernadi pri Jureču v Brekovicah. Tepež je bil tudi običajna vzgojna metoda otrok. Moj stari ata po mami svoje žene ni tepel, hčerki pa. Mama mi je pripovedovala, da je tedanji žirovski župnik naprosil njenega očeta, če bi ga šla učit francoščino (tedaj so se vrnili iz Francije). Moja mama – imela je trinajst let – je nekajkrat šla v župnišče, toda ko jo je župnik začel otipavati, se je uprla. Oče jo je tako pretepel, da bi jo bil ubil, če ne bi vmes posegla mama.

Otrok niso dojemali kot dar božji, ampak kot kazen božjo. Otroci so bili predvsem delovna sila; že majhni, celo štiriletni so že šli služit k bogatejšim kmetom. Izkazovanje nežnosti je bilo skrito – če ga je med starši in otroki kaj bilo. Možje so le redko čutili tisto pravo, srčno ljubezen do žene in otrok. Otrok je bil že kot dojenček mučen, saj so ga tesno povili v »štručko«, da ni mogel niti »mrdniti«. Zakaj so imeli starši (ponekod) sinove veliko bolj v čislih kot hčere?, se sprašuje avtorica. Zato, ker je bil moški načelno večvreden. Zakaj starši niso znali svojih otrok ljubkovati, tako kot to počnemo danes? Zato, ker je bila ljubezen kot čustvo načelno manj vredna kot ratio.

Neporočeni pari so bili obsojanja vredni, koruzniki, obsojani ne le od Cerkve in javnega mnenja – vse do druge svetovne vojne naj bi takoj prišli žandarji in ju pregnali. Ni bila le Cerkev moralno rigorozna, tudi državna oblast je ravnala v enaki paradigmi. Cerkvena moralka je bila zakonsko sankcionirana.

Posebno poglavje so bile tašče. Same kot snahe so bile od svoje tašče zaničevane, trpinčene – toda ko so same postale tašče, so bile prav take. Teh hudobij tašč do snah ni mogla ukrotiti niti vera. Tudi tašča moje mame je bila pasja. Svojemu sinu, mojemu očetu, je takoj po smrti snela poročni prstan in uro, tožila je mojo mamo, da bi sama dobivala pokojnino – seveda ni uspela. Pobrala je vsa drva, ki jih je bil nabavil moj oče, da sva midve z mamo, v hudih vojnih zimah, zmrzovali v popolnoma mrzlem prostoru. Mama me je grela s svojim telesom.

No, tudi matere do svojih hčera niso bile vedno prijazne in sočutne, avtorica navaja primer matere, ki je vlačila svojo hčer po sodiščih zaradi majhne materialne dobrine. Nasploh so bili socialni odnosi med ljudmi nekdaj – rekli bi – osorni, nepopustljivi. Svoje sovraštvo so starši prenašali na otroke, zato se je v naslednji generaciji preprosto nadaljevalo. Enako tudi medsosedski spori, kjer je fovšija narekovala spore tako rekoč za nič. Spodbujal jih je tudi alkohol, ki je dodobra krojil medsosedske in predvsem družinske odnose, uničeval kmetije in razdiral družine.


Velika sprememba

Kako je prihajalo do velike spremembe v odnosih med ljudmi, je težko datirati, najbrž je do sprememb prihajalo počasi. Odnosi, ki jih avtorica opisuje, so bili značilni za prva desetletja 20. stoletja. V petdesetih letih, ko sem kot otrok že opazovala, kako živijo sosedje, sorodniki, je že bilo drugače, recimo kar zadeva higiene. Spominjam se, da je bilo povsod pospravljeno, čisto. Najbrž je tu pa tam še prevladoval tepež v družini, ampak sama tega nisem opazila.

Sprememba se je zgodila morda najprej na politični in socialni ravni: ženske so po vojni dobile volilno pravico, načelno so imele možnost zaposlitve, s čimer so se ekonomsko osamosvojile. Toda spremembe so se na »terenu« dogajale počasi. Pravzaprav je takoj po vojni še vedno vladala enaka paradigma odnosa do žensk kot pred vojno; tako recimo oženjenih niso jemali v službo, trdili so, da je dolžnost dedca, da ženo redi. Tudi kar zadeva pravico žensk do lastnega telesa in pravice do načrtovanju svoje družine, se tudi ni kaj dosti spremenilo; splav je bil npr. celo kazniv do leta 1977.

Toda še prej je bilo treba preživeti vojno! In potem še prvo povojno obdobje!

Vojna je temeljito zarezala v socialno življenje in v vsako družino. Nasilje je postalo krvavo in popolnoma samoumevno. Toda ni šlo le za okupatorsko nasilje, ampak tudi za naš notranji, državljanski spor, ko se je pokazalo, kako se lahko človek zaradi političnega prepričanja spremeni v zver. Nad civilnim prebivalstvom sta se znašali obe strani, hišne zaloge so izmenično črpali ta beli in ta rdeči. Žiri so dale velik krvni davek, na partizanski in domobranski strani. Trpelo je civilno prebivalstvo, tudi z obeh strani. Mojo teto, mamino sestro Fani so »partizani« odvlekli od doma in jo sredi ceste (od Podklanca proti Rovtam) mučeniško ubili. Zjutraj so jo našli ljudje vso krvavo in oskrunjeno. Češ da je bila izdajalka – ampak koga naj bi izdajala, saj takrat tam partizanov sploh še ni bilo in prvi »podvig« neke skupine »gošarjev« je bil prav uboj moje tete. Bila je zaljubljena v italijanskega vojaka in zato se je nad njo maščeval zavrnjeni snubec. Imel naj bi neko »ptičje« ime in bo že držalo, da so o povojnih herojih ljudje vedeli marsikaj, kar je bilo skregano z resnico, ki so jo le-ti širili o sebi in svojih junaških dejanjih. Takšna ravnanja mečejo slabo luč na vse partizanstvo, ki je vendarle bilo eno najpogumnejših zgodovinskih dejanj slovenskega naroda. Danes prav taka dejanja izkoriščajo tisti, ki na novo vzbujajo sovraštvo in celo povzdigujejo domobranstvo, kolaboracijo z okupatorji. Obračaj, kakor hočeš, nacifašisti niso prišli k nam na izlet, ampak okupirat deželo, ji odvzeti njeno dušo. Upor zoper njih je bilo pozitivno, za slovenski narod utemeljitveno dejanje.

Vojno represijo je zamenjala povojna represija. Medvojno sovraštvo se ni umirilo; povojni poboji so ranili veliko žirovskih družin. Šikaniranje domobranskih družin je podaljšalo medvojno sovraštvo. Cerkev je postala sovražna ustanova države, kar je nedvomno imelo posledice na počutje vernih ljudi. Avtorica predstavi absurden (nekje iz grape pod Poreznom) primer očeta, zagrizenega komunista, ki je uničil družino svojega sina, ker sta z ženo dala naskrivaj krstiti svojega otroka. Ženo so razglasili za sovražnico države, ji odvzeli vse roditeljske pravice, njen tast pa jo je brcnil iz hiše. Primer – ki se je dogodil v petdesetih letih – ne bi bil tako šokanten, če ne bi Vrhovno sodišče v Ljubljani zavrnilo vlogo matere otroka in potrdilo izrek, da se mladoletna hči dodeli v vzgojo in varstvo očetu, kar je praktično pomenilo staremu očetu, zagrizenemu komunistu, ki je otroka učil sovraštva do matere. Vzeli so ji otroka in vse roditeljske pravice sploh.

Komunisti so kot zmagovalci imeli vso oblast. Namesto črnega je zavladal rdeči klerikalizem. Najbolje ju je označil pesnik, partizan, krščanski socialist Edvard Kocbek, ki je zapisal, da je »antiklerikalizem /je/ popolnoma enak klerikalizmu, v nobeni svoji obliki in kretnji se ni mogel povzpeti nad svojega nasprotnika /…/, to sta dva obraza enega in istega pojava, namreč nerazčiščenega in nesproščenega razmerja do življenja, dva obraza duhovnega stanja v Slovencih«. In zaključi svojo oceno: »Vzroki obeh klerikalizmov so isti: nesvobodna družba. To se pravi, da klerikalizem ni le konfesionalnega značaja.« (Tovarišija, DZS, 1949, str. 45) Avtorica nam je prav plastično predstavila, kakšno nerazčiščeno in nesproščeno razmerje do življenja so imeli naši predniki! Nerazčiščeno in nesproščeno razmerje do življenja je izhajalo iz zatrte ljubezni do samega sebe in bližnjega in zadrtosti do lastnih telesnih in duševnih potreb. Namesto hvaležnosti za dar bivanja in veselja do življenja, namesto ljubezni do bližnjega je prevladovalo sovraštvo, zavist – predvsem pa skrb za preživetje.

Nasilje nad ljudmi, še posebej z domobransko preteklostjo, je postalo državno, sistemsko nasilje, ki se je le počasi uneslo, toda kot načelna metoda ravnanja z ljudmi ni prenehalo skoraj do kraja. »Domobranske vasi«, recimo Šentjošt, so bile šikanirane in zapostavljene za mnoge komunalne dobrine vse do osamosvojitve. Nesmiselno, krivično nasilje je brez potrebe zaznamovalo številne družine, ki so ostale brez moških in potem še brez dejanskih pravic. Življenje družin brez očetov je bilo težko, še veliko težje – kot za partizanske – za tiste, katerih člani, možje in očetje so bili domobranci in kot taki po vojni likvidirani. Njihovih vdov vsaj v začetku niso zaposlovali, sebe in otroke so preživljale s klekljanjem. Njihovi otroci so težko prišli do štipendij za študij – kar je bilo krivično, perverzno – vsaj njihovih otrok naj bi se bili usmilili!

No, nasilja, vsaj verbalnega so bili deležni tudi otroci na komunistični strani, saj so bili le redki, ki niso obiskovali verouka; sošolci so jih zmerjali s komunisti itd. Naj pa takoj povem, da tudi jaz nisem hodila k verouku, pa tega nasilja od vernih sošolcev nisem nikoli občutila. Kakor tudi ne šikaniranja učiteljev. V osnovno šolo sem hodila v petdesetih letih. Očitno gre za razlike med posameznimi kraji dogajanja.

Ampak ljudje se niso dali! Menim, da so se glede na državno represijo bolj zapirali v svoj družinski krog in da je iz te potrebe – ograditi varen prostor zase in za družino – izhajala neverjetna zagnanost za gradnjo lastne hiše. V Žireh se je gradilo in gradilo; avtorica imenuje ta čas graditeljsko obdobje. Menim, da je ta fenomen še posebej značilen prav za Žiri. Še štirinajstletnik se je podstopil graditi hišo in jo je tudi dokončal. Ljudje so si dobesedno v potu svojega obraza zgradili svoje hiše. Spominjam se izjave neke gospe: »Po cujnah se vidi, kako daleč je kdo z gradnjo. Ko že razločiš majce od gat, veš, da so iz tahudga ven.« Ganljiva je izjava neke gospe, da je pozimi hodila na parcelo in božala stene od same sreče, da ji jih je uspelo zgraditi. Spominjam se, da mi je mama povedala, kako je v Beogradu hodila uro daleč na železniško postajo, da je pobožala vagon, ki je bil namenjen v Slovenijo – tako domotožje je imela. V gradnji svojega doma je bilo tudi neke vrste domotožje, domotožje po svojem koščku zasebnosti in družinske sreče. Zato žirovska hiša v sebi skriva posebno dušo, ki jo je težko najti kje drugje. Hiše so bile zgrajene iz odrekanja in neizmernega fizičnega napora. Žal so bile v času gradnje vse misli, napori in materialne dobrine usmerjene le v eno, v gradnjo, družinsko življenje pa so zanemarjali in dogajalo se je, da potem, ko je bila hiša dograjena, niso več znali najti skupnega jezika in sreče – za katero je vendarle šlo!

Počasi so se utirile nove, drugačne tirnice življenja ljudi v vseh pogledih. Neverjetno, kakšne spremembe so se dogodile v življenju dveh, treh generacij! Tako velike, da moraš prebrati to Milenino študijo, da si sploh lahko predstavljaš, kako drugače so živeli naši predniki!

In kako je danes? Vse je drugače: v pogledu standarda, zdravstva, higiene, enakosti spolov, relativne ekonomske samostojnosti žensk, sodelovanja moških in očetov pri gospodinjstvu, vzgoji otrok itd. Šele če poznaš način življenja naših prednikov, uvidiš, kako velike spremembe so se dogodile! Kljub sedanji krizi je to vendarle bolj prijazen čas in bolj sproščen svet.

Morda pa gredo danes stvari v drugo skrajnost?! Ni na tem mestu prostora za kaj več kot nekaj opozoril: otroci, ki so bili nekdaj nebodigatreba, danes v marsikateri družini diktirajo način življenja staršem; permisivna vzgoja, ki otrokom ne postavlja meja, jih dela morda še bolj nezadoščene, kot pa represivna, saj se ne morejo postaviti na lastne noge. In razgaljeno žensko telo lahko vidiš na avtomobilih, v vseh mogočih reklamah … Če je bilo nekdaj vse tabu, je danes vse kakor oskrunjeno, kakor da nobene intimnosti in skrivnosti ni več.

Spoznanje, kako je bilo včasih življenje težko, kruto in surovo, pa nam namesto zgražanja vzbuja spoštovanje: kaj vse so preživeli in vendar obstali! Kot posamezniki in kot slovenski narod. Brez njihove vztrajnosti, trme, garanja, upanja in tudi (večkrat zastrte) ljubezni, danes mi, sedanji, ne bi bili to, kar smo in kakor smo! Brez spoznanj, ki nam jih je odkrila avtorica Milena Miklavčič, ne bi mogli izmeriti spremembe, celo preloma med nekdanjim in sedanjim življenjem.

Zato je res vse, kar je avtorica uvrstila v svojo študijo, dragoceno; vse izpovedi, doslej še nikoli slišane, nikoli zabeležene, so naše zgodbe. Tenkočutno in rahločutno jih je prva zapisala Milena Miklavčič! Te zgodbe so naša dediščina, ki jo avtorica takole pojasni: »Pričujoče zgodbe nam vlivajo vero in upanje. Ob vzponih in padcih, ob napakah in vrlinah se učimo in verjamemo, če so zmogli oni, bomo še mi.« In to pomeni, »da ne smemo nikoli obupati in vreči puške v koruzo«! Kajti »iz vsake, še tako slabe stvari (se) rodi nekaj dobrega«! Tudi to sklepno avtoričino spoznanje je dragoceno samo po sebi – za danes, ko je med nami in v nas toliko nezadovoljstva, hudih misli in celo na novo vzbujanega sovraštva. Kdor prebere knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, se lahko s spoštovanjem ozira v preteklost in z upanjem in zaupanjem vase v prihodnost.

Drži, da je poglavje v knjigi, ki obravnava intimne odnose med moškim in žensko, neprecenljive vrednosti! Iz perspektive, ki jo odpira razgrnitev odnosov med moškim in žensko, je avtorica razpletla in opisala vse tedanje odnose med ljudmi, da zaživijo pred nami v vsej svoji grobosti in milini.

Spoštovana Milena Miklavčič, hvala Vam za ta enkratni dar v zakladnico naše kulture!


(Besedilo dr. Spomenke Hribar je bilo najprej objavljeno v Žirovskem občasniku, 2016)





Vsebina

Predgovor

Ana Pavlič


Uvod

Agn, ret pa kače niso za igrače

Spolnost od začetka 20. stoletja do 1960

Dekle in hlapci

Več je uridn kmečk ime, kət šuštarjev taužnt

Preden se oženiš, pošlji ušesa med ljudi

Ljudska modrost

Kolikor jih bo bog dal

Tak kat sma bl navajen

Za smrt je ni rože na vrt’

Otroštvo

Lahk bi bl rmen, ka sma sama turšna župa idl

Spomini na otroštvo pred drugo svetovno vojno in po njej

Če bo on, bom tudi jaz

Kako so se po vojni zidale hiše

Ko te luna trka in druge vraže

Šundar na Žirovskem

Moj stari oče Luka

Namesto pike na i

Nekaj besed o avtorici

Aktualni razmislek: Kako je danes vse drugače!

Spomenka Hribar





Ogenj, rit in kače niso za igrače

Napisala: Milena Miklavčič

Uredila: Marjeta Žebovec

Lektorirala: Marjeta Žebovec

Oblikovanje naslovnice: GRAFIKO Ciril Eniko, s.p.

Grafična priprava: Žiga Valetič

Izdala založba: Jutri 2052

Prva izpopolnjena elektronska izdaja

Dostopno na: www.biblos.si

Žiri, maja 2022



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 110999043

ISBN 978-961-94864-3-6 (ePUB)