Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXI.	Štev. 5. in 6.	Maj, Junij 1924.
Odmev iz lie
mesežnik s slikami v prospeh afriških misijonov
Izdaja:
Družba sv. Petra Klaverja Ljubljana
„Odmev te Afrike"
izhaja v slovenskem, poljskem, češkem, nemškem, ogrskem, laškem, francoskem, angleškem in španskem jeziku. Blagoslovljen po papežih Piju X., Benediktu XV. in Piju XI. Stane za vse leto v slovenski izdaji 8 Din, 5 lir, 1 dolar, 9000 K. Naročila in milodare za afr. misijone prosimo naslavljajte na:
Družba sv. Petra Klaverja
Ljubljana, Miklošičeva cesta šlev. 3.
Za Julijsko Benečijo: Rim (23), via dell'Olmata 16. Za Nem. Avstrijo: Salzburg, »Clavetrianum«.
VSEBINA: Dušna premija. — Molimo, da pošlje Bog delavcev v svoj vinograd. — Kako zamorci praznujejo praznik Srca Jezusovega. — Spomin naše v Gospodu umrle ustanoviteljice. — Marija, zmagovalka peklenskega zmaja. — Klaverjeva družba je naSe upanje. — Kratki misijonski dopisi. — Zveza afriškega tiska. — Govoreči zvonik, — Pomoč o pravem času. — Pri črnem poglavarju. Marija, naš vzor. — Vesti iz propagande. — SLIKE: Dve zamorski sestri strežeta za dre-mavico bolnim zamorčkom, — Črni seminaristi pojo v čast Brezmadežni. — Misijonska cerkvica brez zvonika. — Darovani cerkveni predmeti.
Darovi
od 1. decembra 1923 do 31. ianuaria 1924.
Za afriške misijone .	Din 8200-30
Za sv. maše ....	„ 576-18
Za stradajoče ...	„ 164-17
Za gobavce ....	„ 23-—
Za odkup sužnjev .	„ 8628-18
Za odkup sužnjev . .	Lir 90-—
Za botrinske darove .	Din 3929"—
Za zamorčke ...	„ 134417
Za semeniščnike . .	„ 250-—
Za katehiste ...	„ 223-50
Za kruh sr. Antona .	„ 8424-10
Za kruh sv. Antona .	Lir 2935
Za Klaverjev vinar
in misijonsko zvezo Din 139-— Za otroško zvezo . . „ 185-25 Za afriški tisk ... „ 1556-— Za določene misijone „ 1038-— Darovi brez določila „ 3279 60 Prispevki podpornikov
in udeležencev . „ 812— Za »Klaverjev vinar«: Župni urad na Viču Din 25-—. Roz. Širca v tob. tov. nabrala Din 68-—. V zahvalo Mali Tereziki za položeni izpit daroval Fr. Verbajs Din 30-—.
Krščanska mladenka!
Želiš li zveličati svojo dušo in pomagati tudi nesrečnim črnim bratom v Afriki k zveličanju? Posveti vse svoje moči in vse svoje življenje službi misijonov in vstopi v Klaverjevo družbo kot »pomožna misijo-narka za Afriko«. Prošnje za sprejem je treba poslati vrhovni voditeljici, Rim (23), via dell'Olmata 16.
MILOŠČINA ZA MISIJONE, katero prejme Družba sv. Petra Klaverja, se vedno, ako ni kakšne posebne želje, primerno razdeli; ako pa kdo določi poseben misijon, se to izpolni. Vsi afriški misijonarji se lahko poslužujejo te družbe kot nabiralnice miloščine, kakor tudi prijatelji posameznih misijonov, ker se vsi darovi zanesljivo odpošljejo na oni kraj, kamor so določeni.
Molimo, da pošlje Bog delavcev v svoj vinograd.
Neki duhovnik, pospeševatelj Klaverjeve družbe, je imel misijonsko pridigo in posebno poudarjal, kako vzbuditi in pomnožiti število duhovskih poklicev. Tu en izčrpek:
Prvo in najuspešnejše sredstvo, vzbuditi duhovske poklice, je po besedah božjega Zveličarja, goreča vztrajna molitev.
Naš božji Odrešenik nam je priporočal, v Iskreni molitvi prositi Boga, da odpomore velikemu pomanjkanju duhovnikov, ko je rekel: »Žetev je velika, a delavcev je malo prosite torej Gospoda žetve, da pošlje delavcev v svoj vinograd.« (Mat. 9, 38.) Molitev se ne imenuje zastonj proseča vsemogočnost na zemlji. Nobena milost, da, niti milost stanovitnosti, ki je vendar popolnoma prostovoljen dar božje dobrotljivosti, se ne odreka prosilni molitvi.
Ljubi Zveličar sam nas opominja moliti, ko nas opozarja na veliko moč take molitve, z besedami: »Vse, kar
15 4 24 — 6.400	5.(i
DUŠNA PREMIJA. V namen naših naročnikov in dobrotnikov opravijo afriški škofje in misijonarji letno 500 sv. maš.
Dve zamorski deklici strcžeta za dremavico bolnim zamoržkom.
\
boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal.« (Jan. 16, 23.) Na to lastnost molitve se moramo opirati, ker je du-hovski poklic popolnoma prostovoljen dar božje dobrote in usmiljenja. Kdor hoče postati duhovriik, se ne pokliče sam k temu, ampak njega pokliče ljubi Bog. »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil!« (Jan. 15, 16.) Ako hočemo torej velikodušno sodelovati za duhovske poklice, tedaj molimo, molimo goreče, molimo vztrajno, molimo v imenu Jezusovem! Vprašajmo nepregledno množico plemenitih in junaških duhovnikov, ki se liki svetle zvezde bleste na nebu sv. Cerkve, kdo jim je sprosil duhovski poklic; večina njih bo z globoko hvaležnostjo pokazala na svoje vrle in pobožne matere. Nikdar se ne morem dovolj zahvaliti svoji materi, ki mi je s svojo prisrčno, pobožno molitvijo in s svojo ljubeznivo čuječnostjo spro-sila od Boga vzvišeni duhovski poklic.
V drugih slučajih zopet je bila blaga sestrica ali kaka druga oseba, ki je, kakor sem večkrat zvedel, žrtvovala celo nočne ure ter jih prečula v molitvi in delu za vzdrževanje kakega nadepolnega bogoslovca. Molitev je ona čudovita palica, po kateri priteče živa voda duhovskega poklica iz skale presv. Srca Jezusovega v duhovniško srce in dušo.
Naj navedem nekoliko zgledov, koliko premore molitev za duhovske poklice in ti zgledi naj nas vzpodbujajo, da se tudi mi poslužujemo tega tako uspešnega sredstva.
S v. M o n i k a (t 387) je dolgo vrsto let molila za spreobrnjenje svojega sina Avguština. A zdelo se je, da je njena molitev brezuspešna, zaman nje'solze; sin je bil vedno slabši. Poda se tedaj k nekemu škofu in mu potoži svojo bol. Blagi škof ji odgovori: »Mati, potolaži se; kajti nemogoče je, da bi se pogubil otrok, za katerega mati toliko joče in moli.« Avguštin se res spreobrne in postane velik svetnik. Njegova mati je celih osemnajst let molila zanj.
Tako je molitev sv. Monike sinu izprosila milost duhovskega poklica.
Pretresljiv je neki drug zgled iz novejšega časa, ki nam posebno živo predočuje veliko moč materine molitve.
Leta 1868. se je v A h e n u obhajal sv. m i s i j o n. Ob tej priliki je neki misijonar povedal sledečo zgodbo, ki je vse navzoče mogočno pretresla: Pred nekaj leti je ležala neka dobra žena, blaga mati, obdana od svojih otrok, na smrtni postelji. Vsi so bili navzoči, razen enega, ki je bil vsled nekega hudodelstva, katero je materinemu srcu
\
zadalo smrtno rano, obsojen v petletno ječo. Še enkrat je umirajoča mati hotela poskusiti, da svojega nesrečnega sina, pri katerem so bili doslej zaman vsi opomini, odvrne od pogubne poti; prišel naj bi k njeni smrtni postelji. Obrnejo se torej do poveljnika trdnjave, v kateri se je nahajala jetnišnica. Plemeniti mož res dovoli, da odvedejo nesrečneža v spremstvu vojaške straže k umirajoči materi. Čeprav uboga žena ni mogla več govoriti, vendar zbere še zadnje moči ter svojemu sinu dolgo in žalostno zre v oči.
In glej! Pogled umirajoče matere je skrivnostno učinkoval na doslej tako trdo in zakrknjeno srce mladeničevo. Vrnivši se v svojo celico, pade na kolena in bridko zajoka. Kmalu nato se skesano spove in sklene začeti drugačno življenje. Milost božja pa je delovala še dalje. Po prestani kazni ga Bog pokliče v duhovski stan; in ta sin — sem jaz. Torej pogum in zaupanje, dragi poslušalci. Če so vaši grehi še tako številni in veliki, božja dobrota in usmiljenje je še neskončno večje.«
Te besede pridigarjeve so poslušalce globoko ganile in vlile novo zaupanje v njih srca. (Spirago, zbirka zgle- *> dov, Praga 1909.)
Imejmo tudi mi trdno, neomahljivo zaupanje v božje usmiljenje in z gorečo molitvijo bomo rešili marsikateri ogrožen duhovski poklic ter mu sprosili milost stanovitnosti.
Praznik božjega Srca je bil pri nas tukaj v Matjeskloofu (Južna Afrika) dan veselja in radosti. Kakor sem že sporočala, je slovesnost ustoličenja presv. Srca vplivala na nekatere protestantske gospe tako zelo, da so prosile za sprejem v katoliško Cerkev in so bile res sprejete. Iz hvaležnosti so napravile rdeče rože, s katerimi so okrasile oltar Srca Jezusovega. Bilo je kakih sto rdečih rož. Vsak svečnik so ozaljšale z rdečo cvetko in belo pentljo, da je bil ves oltar kar najlepše ovenčan. Novospreobrnjenke smo naučili novih pesmi presv.
Iz misijonov.
Kako zamorci praznujejo praznik Srca Jezusovega.
Poroča misijonska sestra Terezija.
Srcu na čast, ki so s svojim napevom in s svojimi besedsyni na vernike mogočno vplivale. Kako srečni smo bili ta dan in kako smo čutili vsi bližino božjo!
Popoldne so priredili gojenci majhno pojedino. Oskrbeli so čaj, kruh in potice, če to pecivo smemo potice imenovati. Tudi so naredili prestol in so postavili nanj sliko Srca Jezusovega. Okrasili so sliko, kakor so pač mogli in znali, da bi pokazali s tem božjemu Srcu svojo ljubezen.
Pozneje so nam zatrjevali, da nikoli ne bodo pozabili presv. Srca Jezusovega, ki jim je pripravilo tako srečen dan.
Tvoji smo, Srce presveto in vedno tvoji čemo biti, v življenju tvoji in ob smrti s tabo čemo se združiti!
Spominu naše v Gospodu umrle ustanoviteljice.
(Iz apostolskega vikariata Ruanda.)
Škof C 1 a s s e, apostolski vikar v Ruandi, piše z dne 21. junija 1923 naši vrhovni voditeljici:
Sprejeli smo Vaš velikodušni dar in vašo pošiljatev 1000 izvodov »Hadizi Takatifu«.
Družba sv. Petra Klaverja je od svoje ustanovitve sem materno skrbna podpirateljica naših siromašnih afriških misijonov. Imenoval bi jo roko Previdnosti, vedno dobrotno misijonarjem, vedno pripravljeno, da se, tudi ob najtežjih časih, kakor so sedaj, odpre za dušni blagor naših bednih zamorcev.
Po smrti od nas vseh tako visoko spoštovane grofice Ledohovske, te zares apostolske duše, ki je živela le za dušni blagor zamorcev, se naše molitve, molitve naših izpreobrnjen-cev in zlasti semeniščnikov in duhovnikov domačinov neprestano dvigajo v nebo, naj bi Vsemogočni blagoslovil, varoval in podpiral njo, ki jo je njegovo ljubeče usmiljenje izvolilo, da naj nadaljuje delo ljubezni v Gospodu zaspale ustanoviteljice Klaverjeve družbe. Hvaležnost, vdanost in molitve vaših afriških otrok ne bodo nikoli ponehale kakor gotovo tudi ne mogočno varstvo svetniške vaše prednice.
Bodi Bog zahvaljen, naše lepo delo lepo napreduje navzlic malemu številu misijonarjev, ki so z delom res preobloženi. Imamo že nad 25.000 krščenih. Res je to malo v primeri z milijoni duš, ki nam jih je Previdnost božja v tem vikariatu izročila; toda z našimi misijoni smo šele pred kratkim začeli.
Po človeški sodbi smemo pričakovati povsod prav lepega napredka. Domačini so nam prijazni. Poglavarji- so se z misijonarji spoprijateljili, jih cenijo in ljubijo. Od vseh strani nas prosijo za katehiste in šole.
Tudi velikodušnost krščenih domačinov in katehistov nam zbuja najlepše upe. Na binkoštni praznik sem delil v Kaba-gayi zakrament sv. birme. Mislili smo, da od ene naše, 20 km oddaljene podružnice naši verniki pač ne bodo mogli priti. Saj je bilo treba iti čez reko, ki je stopila čez svoje obrežje. Tudi misijonar je tem dobrim ljudem odsvetoval, naj se nikar ne podajajo na nevarno pot. In vendar od stotine izpreobmjen-cev ni nikogar manjkalo. Fantje in možje so reko pogumno preplavali. Žene in otroke na hrbtu so spravili čez vodo na majhnem splavu, zbitem iz bananskih debel. Mlada dekleta, ki so jim možje pomagali, se niso pomišljala in so junaško šla v vodo. Mislili so pač vsi, da je sv. birma nekoliko nevarnosti že vredna; saj bi morali sicer čakati na njo do drugega leta.
Te duše, vse polne najboljše volje in vneme, potrebujejo vaših molitev in molitev vseh blagih dobrotnikov Klaverjeve družbe. One pa spet goreče molijo za nje, ki so jim pripomogli do milosti sv. vere.
Marija, zmagovalka peklenskega zmaja. (
P. Jožef Baur, iz Družbe očetov sv. Duha, apostolska pre-iektura Kubango, Angola, piše naši vrhovni voditeljici:
Po naročilu našega prevzvišenega gospoda prefekta, škofa K e i 1 i n g a ,. naj Vam sporočam o naših novih ustanovah. Z veseljem izpolnim to naročilo. Sem sicer še sam novinec v apostolstvu, minimus apostolorum, najmlajši in najzadnji misijonar naše prefekture. Šele pred nekaj tedni sem zaslišal naročilo: >Pojdi tudi ti v moj vinograd, zapusti dom in domovino, starše, brate in sestre, sorodnike in prijatelje in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal«. In ob tem visokem, božjem poklicu, v katerem na poseben način izpolnjujemo zadnjo voljo Kristusa Gospoda: >Idite po vsem svetu in učite vse narode in krščujte jih —« ob tem nebeškem poklicu nam postanejo vse žrtve lahke. Milost božja daje misijonarju v težki uri slovesa moč in pogum. — In zdaj sem v vAfriki. Zlate sanje mladosti so postale resnica. Zdaj morem delati za zveličanje duš, najbolj bednih, najbolj zapuščenih duš. Res, nebeški poklic, duhovniško opravilo, apostolsko življenje! Ta misel zmaguje vse zapreke. Za Boga in duše — to je naše življenje.
Boj z duhom teme.	v
Kakor povsod, mogoče zaradi tukajšnjega milega, skoro evropskega podnebja, še bolj kot drugod, se bije v Angoli vztrajen boj med katoliškimi in protestantskimi misijonarji.
Bogata darila iz Amerike podpirajo evangelske pridigarje. Vse naše upanje pa je Bog in Kristus, naš Gospod in Učenik, ki je svojim učencem obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Galangue je naša nova misjonska postaja v ,precej gosto obljudeni pokrajini v osredju dežele. Že delj časa je naš pre-vzvišeni g. prefekt mislil na to pokrajino. Srce ga je bolelo ob misli, da je treba zaradi misijonarjev to okrožje prepustiti protestantom — in skoro bi se bila ta bojazen uresničila. Škof Keiling se je ob koncu dolgoletne svetovne vojne in ves zdelan po težavnem misijonskem delu podal v Evropo, da se nekoliko okrepča. To priliko so protestanti brž porabili in se takoj lotili dela. Prepotovali so deželo in so zbrali petdeset mladeničev, ki bi naj postali njihovi katehisti in naj bi jim pomagali deželo poprotestantiti. — Medtem se je škof Keiling vrnil. Ves vznemirjen je zaslišal o protestantskem delovanju. Spoznal je, da zdaj ni mogoče več odlašati, ampak se je treba dela takoj z vso odločnostjo lotili.
Da bi ves narod šel v krivo vero? Ne, ne sme, Marija bo pomagala; saj so njej posvečena vsa naša misijonišča. Pod njenim vodstvom smo z delom pričeli. Obe stranki sta pogumno delali. Obe sta si izbrali za misijonišče približno isti kraj, obe sta vložili pri vladi prošnjo za dovoljenje in priznanje. Na praznik naše ljube Gospe Lurške je škof Keiling prevzel prostor za novo misijonišče in ga, je postavil pod varstvo Marijino. Tako smo prehiteli protestante, ki so nameravali postaviti misijonišče prav blizu našemu, v Lipi. In srečen slučaj! Meseca septembra 1922 smo dobili mi vladno priznanje, protestantska prošnja je bila rešena šele mesec dni pozneje. Marija je zmagala! In kakor je Marija, kraljica apostolov, kazala svojo ljubezen še potem, kako zmagovito si je pridobila deželo! Glavarji in vaški načelniki gojijo skoro brez izjeme veliko zaupanje in nagnjenje do misijona in večkrat prihajajo v obiske. Celo neki voditelj protestantov je protestantskega pridigarja odklonil in je poklical za krst svojih otrok katoliškega misijonarja. Od blizu in daleč prihajajo protestantski starši ih prinašajo otroke k sv. krstu. Krstili smo jih že nad 1500. Ali ni bilo pravo zmagoslavje, velika, tolažilna pridobitev za božjega Zveličarja in sv. Cerkev, da je en sam nas misijonar v treh tednih krstil približno 1000 otrok? A koliko vasi bo treba še obiskati! Vsepovsod s hrepenenjem pričakujejo poslanca božjega in zidajo šole, ker upajo, da dobijo potem katehista. Dih milosti božje veje po vsej deželi in užiga v srcih gorečnost spreobrnjenja. Protestanti so obupali. Lipa propada; le šolo
Črni seminaristi pojo v čast Brezmadežni.
za silo še vzdržujejo; a tudi tja kličejo katoliške misijonarje in učenci jim drug za drugim zbeže k nam.	x
Veselje zmage.
Kako ginljivo lepi, kako tolažilni za srce duhovnikovo so tukaj prazniki in nedelje! Nepozabno mi bo za vse življenje, kako lepo in pobožno so nedavno obhajali praznik cerkvene
patroninje. Dasi je bilo ob času deževja, so prišli ti ubogi otroci pustinj pod vodstvom svojih kraljev in poglavarjev 'od vsepovsod, tudi iz zelo oddaljenih naselbin. Dasi še vdani poganskim zmotam, so vendar vsi hoteli počastiti Marijo, rešiteljico ljudstva. In glej, prav tisti dan je postalo lepo; bil je res pravi Marijin dan, posvečen po krstu prvih dveh odraslih tukajšnjih poganov. Temu je sledila slovesna velika maša našega ljubljenega apostolskega prefekta. Začasna, s slamo krita kapelica je bila mnogo pretesna, da bi mogla sprejeti vse, ki so prišli počastit Gospoda pod podobo kruha, bodisi da so ga že natančneje poznali ali ne. S srečnimi lici so pristopili naši prvi gojenci k mizi Gospodovi ter so sprejeli kruh nebeški, ki jim naj daje moč na težavni in nevarni poti skozi življenje. Krepko se je glasila njihova prisega, da se odpo-vedajo satanu, njegovemu napuhu in vsem njegovim dejanjem. Gotovo je ta prisega vernih poganov odmevala kakor zvonjenje velikonočnih zvonov, vstajenje znanečih. In seme, ta dan vsejano, bo z milostjo božjo porošeno, klilo in rodilo stoteren sad.
Skromni so naši začetki, skrbi velike, a naloga krasna. Imamo že čez petdeset fantov v misijonišču. Kolikim pa smo morali prošnje odbiti, ker nam sredstev primanjkuje.
Ali sem spregovoriti kratko še o naših semeniščnikih? Saj je naš ponos, pa tudi naša tolažba, da bi kaj domačinov vzgojili za duhovnike. Osem jih je pričelo z latinskimi šolami. Naj jih Bog podpira, da bi navzlic vsi bedi in pomanjkanju dosegli svoj vzvišeni namen.
Samo trije smo, ki si delimo tu vse delo in vse skrbi. Zato tem bolj prosimo Vaših molitev, da nam moči ne opešajo. Vse je ležeče na blagoslovu božjem. Molite in vnemajte druge za molitev, naj bi več in več duš» začutilo misijonski poklic. »Žetev je obilna, delavcev pa tako malo.« Obenem najsrčnejša zahvala, če boste blagohotno opozorili na to našo mlado misijonsko naselbino in nam tako pridobili kaj podpore in s tem omogočili, da bi mogli vzdrževati katehiste in po njih ljubezen do Jezusa bolj in bolj širiti. Iskrena hvala v imenu novospreobmjencev, ki jim bo s tem odprta pot zveličanja. Iskrena hvala v imenu sv. cerkve, ki tako pridobiva več in več duš. Naj rosi blagoslov božji v vsi obilnosti na Vas in Vaše apostolsko delo!
»Ako ima kdo le dobro voljo, pa me nit ne bodo odbijale nepopolnosti, ki jih morda najdem v njem.<
(Besede božjega Zveličarja sv. Marjeti Al.)
Klavefjeva družba je naše upanje.
PiSe škof Gorman, iz reda Sv. Duha. Apostolski vik. Siera Leone.
Pater Novijean že 31 let deluje v Sieri Leone in je bival med tem le 10 mesecev na dopustu v Evropi. Zagotavljam Vam, da v svojem pismu, katerega Vam pošiljam, bede svojih ovčic nikakor ne pretirava. To so njegove besede:
»Še sem osebno Vaši Družbi neznan, dasi sem že star misijonar. Vendar se moje misijonišče ponaša s tem, da ima tesne zveze z Vami; saj je bilo že več kot enkrat deležno dobrot Vaše radodarnosti in Vaše goreče skrbi za misijone.
Tri mesece bivam zdaj že tu v Waterloou. Nadomestu-jem namreč sobrata, ki je bil odpoklican na drugo postajo globlje v notranjosti Afrike.
Tukaj je še zelo širno polje za razširjanje sv. evangelija. Ko bi bili mi katoličani le še poprej sem prišli, pa bi živahno tukajšnje versko življenje, ki se mu vsak nov prišlec čudi, bilo našlo pravo pot. A na žalost delujejo naši misijonarji tukaj šele deset let, in tako so verniki prave cerkve v manjšini. Razni protestantski razkolniki pa so tukaj že, kar ljudje pomnijo. Ti so nam zelo otežkočili začetek, otežujejo pa tudi krepko nadaljnjo rast. Ubogi naši ljudje, ki se imajo sicer za zelo »napredne«, so v vsakem oziru še zelo zaostali, in jim je težko pravo dokazati. Le z veliko težavo se ločijo od raznih protestantskih krivih nazorov in od poganskega praznoverstva. Pri starih vobče skoro ni mogoče ničesar doseči; več uspehov nam obeta mladina.
Beda tega ljudstva me je globlje ganila nego kjerkoli drugod. Boli me srce, ker vidim, da je pomoč skoro nemogoča. Včasih bi kdo mislil, da je vse to o tem pomanjkanju in trpljenju pretirano, pa temu ni tako. Na to me je pripravil že o. Delyvert. Ta je mnogo dosegel z oblek-cami za otroke, ki ste mu jih Vi poslali. Na cesti in v šoli takoj spoznamo »naše« otroke po njih oblekcah; vsi imajo ista kratka krila, iste barve, istega kroja. Že večkrat sem po tem spoznal katoliške otroke.
Preskrbeti tem ljudem obleko, je velika težava. Večkrat se vprašam ves v skrbeh, kaj mi je početi. Obračam se na Klaverjevo družbo in trdno zaupam, da mi bo vsaj nekoliko pomagala.
Ko je naš Gospod na zemlji bival, je delil le dobrote. Ko bi mogli tudi mi, kolikor slabotni ljudje pač premoremo, ta vzvišeni zgled posnemati!«
Družba sv. Klaverja pri večini podružnic izdeluje obleke mašna oblačila, cerkveno perilo itd. Hvaležno sprejema v ta namen razno blago ali denarne darove. Tudi rada pomaga z nasveti, če bi hotela kaka blaga duša sama šivati. S tem misijonom prav posebno pomaga.
Kratki misijonski dopisi.
Škof Terricu, apostolski vikar v Beninu, piše 11. aprila 1923 iz L a g o s a : »Z zadnjo pošto sem prejel Vaše sporočilo glede odkupa sužnjev. Takoj to .potrjujem in Vam iz vsega srca izrekam zahvalo. — Naznanjate mi tudi, da mi pošljete miloščino za katehiste našega vi-kariata. Tisočkrat Bog povrnil Prosim Vas, pomagajte nam, da nam bo mogoče katehiste preživili in da bomo mogli njih število še povečati. Srčno Vam tudi priporočam starčke v bolnišnici sv. Petra Klaverja v Lagosu.«
P. Oilier, lionski misijonar, piše dne 24. jiilija 1923 iz Toga. >Ze-lo bi Vam bil hvaležen, če bi nam mogla Klaverjeva družba poslati kake nabožne predmete, na primer križce, rožne vence, svetinjice, podobice, kipce. Morda bi Vam jih darovali kaki blagi misijonski prijatelji. Takšne navidezne malenkosti pri naših mnogoštevilnih ka-tehistih in vernikih zelo podžigajo in krepijo ljubezen do naše svete vere.
Škof de Saune, apostolski vikar za Tananarivo, piše dne 5. julija 1923: I)ne 20. junija sem delil v A m b a t u , v lepi novi cerkvi sv. Petra Klaverja sv. birmo. Cerkev je velika in prav čedna, a ji še marsikaj manjka. Za velike praznike je zelo primerna, ker gre mnogo vernikov v njo. Birmal sem 170 vernikov. Taki poti po deželi so mi vedno v tolažbo.<
Škof Cenez, apostolski vikar v deželi Basuto, piše 28. junija 1923:
>Vaša podpora je odgovor blažene Terezije Deteta Jezusa na devet-dnevnico, ki sem jo opravil njej na čast, naj bi ona pomagala. Gotovo njena prošnja pri Bogu zelo mnogo premore, in misijonarjem se kaže zelo naklonjena. Bil sem v veliki zadregi, kako naj izplačam misijonarjem prispevke, ki jih četrtletno dobivajo in s katerimi se morajo preživljati, 5 lir četrtletno za eno misijonišče pač ni mnogo; pa je bilo še preveč za mojo blagajno, ki je bila popolnoma prazna. Zdaj brez strahu pričakujem dan 30. junija; rešen sem po Vaši pomoči in po pomoči naše blažene zavetnice. Za prihodnje četrtletje upam dobiti denar od sv. zbora za razširjanje vere v Rimu.c Sestra Marcela, frančiškanka na Gornjem Nilu, piše dne 4. julija 1923: »V naši hiši nameravamo pripraviti prostore, da bomo mogli sprejemati gobave domačine; prepričana sem, da nam boste pri tem našem podjetju pomagali. Gobava bolezen je tukaj strašna; nekaterim bolnikom meso kar z ledij odpada. Na srečo sprejme večina naših bolnikov pred smrtjo sv. krst. Neki tukajšnji mladenič je padel v domači koči z obrazom v ogenj in je nekaj časa tako obležal. Komaj je še podoben človeku. Ubožec misli, kakor so nam povedali prijatelji, da ga je vrgel v ogenj duh njegovega očeta za kazen, ker je jedel z ljudmi, ki fo očeta ubili. Preden so ga spravili k nam, so darovali hudemu duhu.
da bi mu od tega sprosili zdravje; pa se mu je bolezen le hujšala in hujšala. Gotovo pa bo dosegel milost sv. krsta, ker z velikim zanimanjem posluša, kadar mu mi ali njegovi tovariši govorimo o božjem Zveličarju. Obvezujemo ga z obvezami, ki nam jih je poslala Družba sv. Petra Klaverja.«
0. Porte, O. M. J. piše iz K i m -berleya dne 20. aprila 1923: »Na Veliko noč smo doživeli veselje, da smo krstili 40 odraslih. Tudi jih je sprejelo v novi cerkvi 40 sv. obhajilo in 35 zakrament sv. birme. — Vendar smo dobili precej dežja; a na žalost za posetev prepozno. Torej že četrto leto ne bomo nič želi. Naši črnci prosjačijo pri burskih farmah (kmetijah), kjer so imeli boljše leto, da dobe nekoliko žita. Naša molzna krava, namreč diamantna polja, so še vedno zaprta; tako naši ljudje nimajo
dela in tudi ne jela. t- Legar tukaj vedno hudo gospodari, in minila bodo pač leta, preden bo-demo tej strašni morilki kos. Črnci nočejo in ne morejo razumeti, da bi morali tudi sami kaj storiti, da se te grozne bolezni obvarujejo. Eden naših poglavarjev je rekel zdravnikom: »Mi zamorci se v golazni rodimo, v golazni' živimo, v golazni umiramo.« Govoril je resnico. In prav to legar tako pospešuje, ker golazen bolezen prenaša in razširja. Pač bo mislil marsikdo! »V kakšni nevarnosti so misijonarji, če poklekajo ob bolnike, zavite v kože in odeje, ki so polne nesnažne golazni, da bolnike spo-vedujejo. Saj tako vsak hip lahko nalezejo golazen in bolezen.« Res je to, in to vemo tudi mi. A z božjo pomočjo vršimo dan na dan svojo dolžnost.
Zveza afriškega tiska.
Med raznimi ustanovami, ki jih je poklicala v življenje Družba sv. Petra Klaverja, da bi mogla rešiti čim, vet poganskih duh, zavzema »Zveza afriškega tiska« častno mesto. Saj služi eni največjih misijonskih potreb, tiska namreč katehizme in druge nabožne knjige v zamorskih jezikih. Tile odlomki iz pisem raznih misijonarjev naj pokažejo, kako se zatekajo k »Zvezi« iz najrazličnejših afriških misijonskih okrajev, in kako veliko in sveto delo vrši, kdor to tako potrebno »Zvezo« s prispevki podpira. Udje »Zveze afriškega tiska* darujejo kak leten prispevek, uživajo pa različne duhovne dobrote in odpustke.
•
Prebivalci pokrajine Lwala so takozvani Langi; govorijo hou-mumsko narečje, ki je mešanica niloliskega in sesoskega jezika, kakor jih govore v sosednjih pokrajinah. Apostolski vikar vestno skrbi, da vsako pleme dobiva pouk v svojem jeziku; zato bi želel, da bi dobilo pleme, ki vam o njem pišem, »Življenje Jezusovo« v svojem narečju. Vera tukaj cvete. Ko je prišel sedanji superior pred tremi leti v to misijonsko pokrajinei, ki se razprostira čez 12.000 milj, in kjer delujejo misijonarji sedem let, je našel sedem cerkva. Zdaj jih je 30, 11 jih zidamo. Potrebno pa bi jih bilo 100. Prav sedaj se pripravlja za sv. krst 3000 kalehumenov. Krščujemo na leto trikrat: ob Božiču^ ob Veliki noči in na Veliki Šmaren. Vendar ostane še 250.000 poganov, ki jih bo treba še spreobrnili. Imamo le dva duhovnika. Lahko si mislite, kako ogromno je njihovo delo, zlasti ob teh velikanskih daljavah. Redkokdaj se pripeti tukaj kak umor ali da bi koga snedli. A baš
pred Božičem so nekega moia ubili, razrezati, spekli in sncdli. Ubogi pogani.	p jfeuciteuS) misijonski superior v Mill-Hillu.
Sv. pismo v kisualhelskem jeziku so naši katehisti in učitelji sprejeli z navdušenjem. Saj imajo ti naši dragoceni pomočniki, ki so nam. za razširjanje sv. vere tako potrebni, v svojih knjižnicah le malo knjig; navadno samo katekizem, male zgodbe sv. pisma in abecednik. Tako obubožali so naši misijoni med svetovno vojno. Tako si lahko mislite, kako se naši katehisti in drugi verniki vesele teh zgodeb sv. pismu, ki ste num jih poslali.
Škof G alius Steiger, iz reda sv. Benedikta v Lindi.
Kako me je osrečila novica, da je naš molitve ni k že dotiskan. Tukaj gladujejo in žejajo po njem! Vsak dan me izpra-šujejo, ali še ni prišel. Vsaka pošta mi prinese iz sosednih vikaria-tov prošnje, naj bi jih tudi tja kaj poslal. Kakšno bo veselje, kadar knjige pridejo! Kako lep bo naš molitvenik! In kuko koristen, ko nas bo učil Boga in Devico Marijo ljubili in k njim moliti.
Škof Cenez, O. M. I.
Govoreči zvonik.
Piše o. Feriere, iz Družbe Jezusove.
Kje smo? ... V Afriki! V malem kotičku velike Afrike, čisto izgubljenem, čisto odtrganem od materne dežele — na Madagaskarju. Na Madagaskarju, čez katerega mogočno veje duh milosti božje.
Zdi se, da Previdnost božja s posebno skrbjo in ljubeznijo gleda na naše Malgaše. Mnogo domačinov pokliče v duhovski stan. S sveto gorečnostjo se pripravljajo na svoj vzvišeni poklic; pobožni so, polni poguma so. In starši, kako se vesele ob misli, da bodo njihovi otroci duhovniki. »Bo kakor ,bompera' (misijonar), kakšna sreča!«
Vsepovsod domačini žele, da bi jih učil moliti. Tudi najbolj mlačno srce mora ta gorečnost ganiti. — »Brzo, misijonar, hiti, duše čakajo! Prinesi jim sv. krst, podeli njihovim dušam Kristusa! Podpri že krščene v njih veri in v dobrem!«
Duše kličejo. — A misijonar se ne odzove. Ali ima ledeno srce? Ne! Toda zahteve so preogromne. Naj je gorečnost duhovnikova še tako velika, telesne moči tega ne zdrže.	v
V goreči molitvi govori svojemu Bogu: »Glej, o Gospod, vse ovce, ki blodijo izgubljene okrog, bi rad privedel v tvoj hlev.«
»A kaj se obotavljaš?«
»Gospod, moči mi manjka... Ne morem več! Glej, vročica me kuha; v mojih žilah že ni več krvi. Glej moje roke, kako so voščene in vele; glej, črne kroge pod mojimi očmi, moje rumenlo obličje.«
»A pojdi vzlic temu! Pojdi, kakor daleč in dokler moreš.«
»I)a, Gospod, šel bom kakor daleč in doklej bom mogel. Toda, kako da se ti ne usmiliš tega ljudstva, ki trpi glad in žejo, ki umira, ker nikogar ni, ki bi mu poskrbel jedi in pijače?«
In misijonar zaupa na Očeta v nebesih, ki ima svoj čas in svojo uro, ko bo dušam govoril. Najsi je še tako zdelan, hiti čez hribe in gore, in njegove ustnice šepetajo: »Oče
naš ... pridi k nam tvoje kraljestvo! -
* *
Poznam vas na zapadu. Med pobožnimi in gorečimi verniki biva misijonar. Je svojim vernikom oče in mati. Največje njegovo veselje je, da vidi množice svojih ovčic pri mizi Gospodovi, kjer se krepčajo s krvjo Jagnjetovo. Lepo cerkev so sezidali z lastnimi rokami. Delali in žgali so opeko; v gozdovih so podirali drevesa in jih obtesavali; šli so v gore in lomili tam težke kamene plošče, da smo z njimi cerkev tlakovali. In zdaj zvonik! Za vsako ceno hočejo imeti tudi tega. In res se dviga polagoma više in više, proti nebu gori.
Pater, ki svojo čredo čez vse ljubi, jih mora včasih zapustiti; saj nima oskrbovati le te vasi, ampak celo pokrajino. — »Za osem dni odidem, dragi otroci. Ljubi Bog naj vas varuje. Molite medtem prav goreče. Kadar solnce vzhaja in kadar zvečer zahaja, se zberite k molitvi. Po-trpite, v nekaj dneh se vrnem, da vam spet delim kruh življenja. Nekaj dni ne boste slišali mojega glasu; vedno pa slišite glas božji, ki vam govori po vaši vesti in vam pravi, kaj naj storite, kaj opustite.«
Misijonar zapusti svojo vas, da bi tudi drugim dušam prinesel besede tolažbe in pouka. Na vrhu hriba se še ozre in gleda v dolini vasico, kjer Jezusa tako ljubijo. Kako ga veseli, ko opazuje lepo cerkvico in napol pozidani zvonik, ki tako hrepeni proti nebu. Saj ta cerkvica in ta zvonik njegove ovčice neprestano opominjata: »Mislite na Boga in na Besedo, ki je meso postala in tukaj med vami prebiva!« — In še ena misel tedaj nenadoma presune misijonarja: »Ko bi mogel ta zvonik govoriti, da bi ponoči in podnevi ob vsaki uri mojim otrokom govoril: »Molite,
molite! Združite se z Jezusom, ki je tukaj v najsvetejšem zakramentu pričujoč!« — »O, ko bi mogel...« In misijonar goreče prosi nebeškega Očeta, naj bi mu pomagal, da bi mogel pozidati zvonik, ki bi govoril, zvonik z veliko stolpno uro, uro, ki bi bila ure, pol in četrt ure in 96 krat na dan govorila in klicala: Tink — molite! Tink, tink — molite, molite! Tink, tink, tink — molite, molite, molite! Tink, tink, tink, tink — molite, molite, molite, molite!
Vrnivši se z misijonske poti spet v svojo kočico, naredi misijonar proračun za tako cerkveno uro. A kaj naj naredi s tem proračunom, komu naj ga predloži?
Nova misijonska cerkvica »Vstalega Zveličarja« — brez zvonika.
Predloži ga njemu, ki se bo usmilil njegovega siromaštva in mu pomagal do ure, ki bo pridigala molitev.
Poln zaupanja položi proračun v ovitek in izroči to pismo svetim angelom, naj ga varno spremljajo v Evropo. Tako je prišlo pismo k nam in v njem beremo: Proračun za eno cerkveno uro: 3000 frankov!
Kdor bi v ta namen blagovolil kaj darovati, naj pošlje velikodušni dar Družbi sv. Petra Klaverja v Ljubljani, Miklošičeva cesta 3.
Skupna molitev ima veliko moč do presv. Srca Jezusovega; če namerava to kdaj kaznovati po svoji Božji pravilnosti, se postavi med nje in med grešnika in izsili za grešnika zadoščenje.	(Sv. Margareta Alakok.)
Pomoč o pravem času.
Piše Fr. Ignac Rama, F. S. C., misijonar v Afriki.
Bil sem ravno v delavnici pri svojih obrtniških učencih, kar prihiti ves zasopel fantič, še ne sedem let star in mi pravi: »Brat, hitro vzemi svoje kolo; moja mati umira, podeli ji hitro sv. krst, da pride v nebesa.« Takoj sem vse pustil, skočil na kolo in se v divjem diru peljal v žgoči pol-dnevni vročini kaki dve uri. Prišel sem ravno še o pravem času, da sem umirajočo krstil na ime »Marija Terezija«, v spomin na blago, od nas vseh bridko objokovano ustanoviteljico Družbe sv. Petra Klaverja, katero tukaj vsi kličejo le »mati zamorcev«.
Pri črnem poglavarju.
Sporoča s. Katarina, misijonarka v deželi Zulov.
Včeraj popoldne smo sestre z otroki obiskale tukajšnjega poglavarja. Dolgo smo hodile med polji in travniki, da smo prišli do njegovega bivališča. Poglavarju skazujejo vsi največje spoštovanje in čast. A navzlic temu se njegova koča od drugih prav nič ne razlikuje. Morale smo se plaziti po rokah in nogah, da smo prišle v njegovo stanovanje.
Ubogi starček se je čutil kakor v nebesih, da smo ga prišle vse sestre obiskat. Pokazal je svoje veselje s slovesnim molkom. Ne da bi se bil dvignil, nas je s kretnjo roke povabil, naj sedemo na rogozaice, kar je znamenje posebnega po-čaščenja. Posedle smo.
Čez nekaj časa je dvignil poglavar oči proti nebu ter nam želel, naj nas Bog blagoslovi. Govorili smo nato o tem in onem, naposled tudi o veri. Ubogi starček! Izrazil je željo, da bi tudi rad spoznal pravega Boga. Toda hudo je to, ker ima celo vrsto žen! Darovale smo mu kos mila in nekaj tobaka ter se poslovile. Obečal nam je, da bo enega svojih otrok poslal k nam v šolo. Upajmo, da se odloči tudi še sam in postane prej ali slej kristjan, da bo vsaj še zadnjo uro uvrščen med delavce v vinogradu Gospodovem.
Marija, naš vzor.
Noben človek ni za razširjanje sv. vere toliko žrtvoval kot Marija. Nam se sicer zdi, da je bila Marija nekako primorana postati Mati božja ter ne premislimo, da je tudi ona imela prosto voljo, sprejeti ali odkloniti čast božjega materinstva. Takoj po njeni privolitvi pa se je začelo
zanjo tudi življenje, polno nepopisnih žrtev, kajti vse skrbi, vse svoje delo, vsa sredstva je posvetila le službi svojega Sina. In čeprav iz kraljevega rodu, je morala biti in ostati uboga, ker je hotel božji Sin živeti v uboštvu. Toda kljub svojemu uboštvu je celih 30 let, to je ves čas njegove priprave na svoje misijonsko delovanje, delila z Jezusom vse, kar je imela. In v njegovi najlepši moški dobi ga je izročila njegovemu poklicu, dokler ga ni naposled kot žrtev tega poklica zopet našla na lesu sv. križa.
% Vesti iz propagande.
Po ukrepu sv. zbora propagande je bil imenovan preč. o. Anton Vignato od sinov presv. Srca za misijone v osrednji Afriki za apostolskega prefekta za osrednji Nil in preč. o. Franc Demo n t od duhovnikov Srca Jezusovega za apostolskega prefekta pokrajine Gariep.
Prvi slovenski misijonski tečaj. Prvi slovenski misijonski tečaj se je vršil 6. in 7. jail. t. 1. v Ljubljani v dvorani Ljudskega doma in v cerkvi sv. Jožefa. Njegov namen je bil, poglobiti zanimanje za misijone med slovenskim narodom, ki je dal v sredini prejšnjega stoletja večvgorečih misijonarjev, med njimi v duhu svetosti umrlega Friderika Baraga, ki je misijonaril med Indijanci ob Velikem jezeru v Severni Ameriki, in Ignacija Knobleharja, ki je širil sveto vfero med zamorci v Gornjem Egiptu.
Vseh govorov je bilo dvanajst. Vsi so, vsak od svoje strani, obravnavali misijonsko delo. Predsednik g. dr. Ehrlich je utemeljeval misjonsko misel in poudarjal, da je delo sv. Cerkve v bistvu misijonsko. Cerkev je pokristjanila narode, a jih obenem kulturno dvigala. Prof. g. dr. Grafenauer je poživljal zlasti inteligenco na misijonsko delo, da tako zadosti za krivdo evropske inteligence med pogani, ker je ravno ona z versko brezbrižnostjo in nevero bila povsod posebna ovira veri. Učitelj g. Lužar je svetoval učiteljstvu, naj si ustanovi lastno misijonsko organizacijo, kakršno že imajo učitelji v drugih deželah. Prof. dr. Pavlin je razlagal stanje misijonov po vsem svetu. Svetnik g. Kalan je živahno in poljudno pojasnjeval skioptične slike iz misijonskih dežel. Prof. g. dr. Ujčič je govoril za ustanovitev duhovniške zveze »Unio cleric, katero je škof takoj nato tudi kano-nično upeljal. Lazarist g. Tumpej je praktično pokazal, kako naj duhovnik užiga misijonsko misel v šoli in cerkvi. G. katehet Anžič je govoril o zgodovini >Družbe za razširjanje sv. vere«. Tudi to je pre-milostni takoj po referatu ustanovil. G. Lindič je obravnaval temo: Misijonska misel v družini in v društvih«. V imenu Hrvatov je zborovanje pozdravil bogoslovec g. Bučič.
Udeležba je bila dosti dobra. Posebno je treba omenjati, da se je prav vseh govorov udeležil ljubljanski škof dr. Jeglič.
Seme je vrženo v zemljo, daj še Bog svoj blagoslov, da bo prineslo obilen sad!
Ponatis člankov iz >Odmeva iz Afrike« ni dovoljen, ponatis misijonskih pisem in poročil le z natančnim podatkom virov. Izdaja Klaverjeva družba v Rimu. - Odgovorni urednik: Dr. J. Jerie. Natisnila »Jugoslovanska tiskarna«■ v Ljubljani.
Sni sff .Mm m irlte »rož
Družba sv. Petra Klaverja, ki ima namen podpirati afriške misijone, pošlje vse milodare, ki jej dohajajo kot »kruh sv. Antona«, ubogim afriškim misijonom. Sv. Anton, ki je za čas svojega življenja na svetu tako zelo hrepenel širiti sveto vero med afriškimi črnci, kaže tudi sedaj v nebesih, kako ljub mu je ta način podpiranja teh nesrečnežev. Brez prenehanja prihajajo namreč manjši in večji darovi za »Kruh sv. Antona za Afriko« kot zahvala za uslišane prošnje v najraznovrstnejših potrebah in stiskah.
Obljubi tudi ti kaj dati za »Kruh za Afriko«, in upati smeš, da sv. Anton usliši tvojo prošnjo, ako je po volji božji. V Družbi se pa moli vsak dan po namenu dobrotnikov, da bi uslišal sveti Anton njih prošnje, in vsak torek se daruje sveta maša po namenu dobrotnikov in na čast sv. Antona.
Darovi naj se blagovolijo poslati na naslov: Družba sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Miklošičeva c. 3.
V molitev se priporočajo:
K. Anič, D. Stubica. — P. in E. Dolinšek, St. Ilj. — M. Rakoša, Sitarovci. — M. Glasnik, Kamenščak. — Neimenovan. — J. Žibret, Pristava. — Rodbina Eilec, Trstenik. — Mr. in Iv. Varga, Mala Nedelja. — Iv. Petkovšek, Idrija. — Neimenovana se priporoča sv. Ani in sv. Petru Klaverju v važni zadevi. — M. Ratej, Žalec. — J. Sujnik. Boh. Bistrica. — T. Horvath, Cakovec.
V pobožno molitev in blag spomin priporočamo tudi vse umrle dobrotnike in naročnike. R. I. P.
Popolni odpustek,
ki ga lahko dobijo udje Družbe sv. Petra Klaverja pod navadnimi
pogoji:
Dne 8. junija, na Binkoštni praznik.
Dne 11. junija, na praznik sv. apostola Barnaba.
Dne 29. junija, na praznik sv. apostolov Petra in Pavla.
Dne 1. julija, na praznik sv. Krvi Jezusove.
Dne 25. julija, na praznik sv. apostola Jakoba.
Važno ! Na znanje !
Vs/ed visokih poštnih pristojbin pošiljamo potrdila za plačilo naročnine, podporniški prispevek itd. kakor tudi za manjše darove do 10 Din le na izrečno željo blagih dobrotnikov. V molitvi pa se spominjamo vseh naših ljubih misijonskih prijateljev. — Prosimo, blagovolite obdržati priznanico kot potrdilo. — Vedno hvaležno v Gospodu vdana
Družba sk. Petra Klaverja, Ljubljana, Miklošičeva c. 3.
Kaj misijonarji posebno želijo.
Naj nam naši dragi bralci ne zamerijo, če jim navedemo nekatere želje in prošnje misijonarjev. Ne nameravamo naših prijateljev s tem nadlegovati, pač pa bo morda temu ali onemu ustreženo, če ve, s čim bi misijonarjem posebno ugodil.
Med vojno so misijonarji dobili iz Evrope prav malo daril in za službo božjo potrebnih predmetov. Pač pa je vojna tudi v Afriki marsikaj uničila. Tako primanjkuje zdaj v mnogih krajih mašne obleke, cerkvenega perila, cerkvene oprave itd. Skoro dan na dan prihajajo v osrednjo hišo Klaverjeve družbe prošnje za take predmete. Podajemo našim prijateljem odlomke takih pisem. Ljubezen bo znala marsikaj potrebnega dobiti.
Škof Hummel, apostolski vikar Zlatega obrežja: »Izmed 400 naših kapelic jih 300 nima še prav nikake znotranje oprave. Kakšno veselje bi bilo za te dobre črnce, če bi videli v kapelici kak kip, križ s svečniki ob straneh, kako sliko. Kako bi jih to vnemalo za pobožnost, dvigalo njih srca v višave.«
O. Steiumetz, iz Družbe sv. Duha: »Zelo bi Vam bili hvaležni, , če bi nam mogli poslati rožne vence, križce, svetinjice, škapulirje, male zastave za okras kapelice in za procesije. Morda bi se našle kake blage duše, ki bi nam pomagale dovršiti našo kapelico sv. Jožefa. Zelo si želimo kip sv. Jožefa, kakih 80 cm visok.«
O. pi. Meyer, dominikanec, Amadi: »Naši verni zamorci si zelo žele škapulirjev in križcev za rožne vence. Ker na obleki nimajo žepov, nosijo rožne vence in svetinjice okoli vratu, tudi pri delu. Zato je dobro, če so ti predmeti izgotovljeni prav trpežno.«
Škof Spreitor iz reda sv. Benedikta: »Vse nam je dobrodošlo, ker vsega zelo potrebujemo: obleko, tablice, kamenčke, mašno obleko, svete podobe za zunanje postaje, nosljive oltarje itd.«
Škof Keiling, Gornja Cimbebazija, opisuje, kako zelo jim primanjkuje blaga za obleke. »Ker ni drugega blaga, se morajo oblačiti naši kristjani v tkanine iz drevesnega lubja. A taka obleka traja kvečjemu 14 dni do 3 tedne, dela pa je z njim izredno mnogo. — V tej borni obleki še k mizi Gospodovi ne upajo.«
O. Horbar, Sanzibar. »V našem. misijonu je toliko potrebščin, zlasti za cerkev: mašna knjiga, kanonske tablice, svečniki, posoda za blagoslovljeno vodo, cerkveno perilo in obleka za sv. mašo, burza za sprevidenje, kipi, tudi rožni venci, svetinjice, škapulirji, dobrodošli.« — Vse darove hvaležno sprejema Družba sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Miklošičeva c. 3 (za Hotelom Union).
Za misijone darovani,
cerkveni predmeti.