POŠTNINA PLaCANA V GOTOVINI
POSAMEZNA ŠTEVILKA DIN 1.—
IZV*
Ji
Leto II.
OMLADINSKI KULTURNO - POLITIČNI LIST šter.i2(27).
Izhaja štirinajstdnevno
V Ljubljani, 20. marca 1937
Celoletna naročnina znaša 18 Din
Ljubljana, 20. marca 1937.
Vpliv države na delovne pogoje, omejevanje službojemalčeve in službodajal-čeve svobode z zakonitimi določbami prisilnega značaja pomenita važen pre-okret na socialnem polju.
Socialno šibkejši državljani so zaščiteni pred neupravičenim izkoriščanjem, osnovne pravice so jim zagotovljene t> ztikonu. Svoboda dela in sklepanje pogodb v gospodarskih odnošajih, ki je načeloma zagotovljeno v ustavi, je omejeno s pravico države, da posega v gospodarske odnose. To omejevanje svobode s strani države se mora sicer vršiti v duhu pravičnosti in odpravljati ja dužabnih nasprotij, toda najnovejši ukrepi nam kažejo, da v ustavi določena meja ne predstavlja ovire 'za intervencijo države.
Državna oblast posega v mezdne spore in posreduje pri sklepanju kolektivnih pogodb. Ona ima pravico pospl<>šiti obstoječe kolektivne dogovore in določati minimalne mezde; v primeru neuspelih pogajanj za sklenitev kolektivne pogodbe pa sme izdati mezdno lestvico za prizadeto stroko.
Nadaljnji razvoj zakonodaje bo gotovo še bolj poudaril poseg države v delovno pravo. Ni mogoče ustaviti se na razvojni poti ter določiti končno mejo, katere se ne bi smelo prekoračiti. Vpra-šanje je le, katero smer bomo ubrali in kako bomo reševali bodoče probleme.
Vse struje, skupine in organizacije poskušajo določiti smernice za bodoči razvoj kakor tudi vplivati na posamezne ukrepe. Od skrajne desnice do najoddaljenejše levice obstoja mnogo tozadevnih naziranj. Nekatere imajo svoje praktične vzore v drugih državah ter predstavljajo izdelano celoto, ki pa je za nas v mnogih ozirih nesprejemljiva, bodisi zaradi pretirane naglašenosti razrednih razlik in premajhnega upoštevanja nacionalnih momentov v odnosu na-pram drugim državam, bodisi radi nji-hove socialne, gospodarske in narodnostne. specifičnosti, ki ne ustreza naši neenotni in bistveno različni socialni ter gospodarski strukturi.
Zato je treba ustvariti, oziroma naglasiti že ustvarjeni jugoslovanski socialni program in ga zoperstaviti vsem .drugim naziranjem. Ni dovolj, da nastopamo proti komunizmu, ne da bi ustvarjali socialne ustanove in pomagali malemu človeku. Propaganda m preganjanje iinatu samo delne uspehe, dočim je glavni del uspešnosti odvisen od praktičnega omejevanja težavnih posledic socialnih prilik. Blatenje nacionalnih elementov in zasmehovanje tako-zvanega »jugofašizma« ne more biti zadosten argument proti pokretu, ki je v nekaterih romanskih državah tako čislan in občudovan tudi s strani zunanjih opazovalcev (Španija!).
Jugoslovenska delovno-pravna zakonodaja ni popolna. Ona ne ustreza vsem sedanjim zahtevam. Vprašanje brezposelnosti ni vsestransko rešeno. Tozadevni ukrepi ne upoštevajo vseh upravičenih službojemnikov ter ustvarjajo kader slabo plačanega in slabo kvalificiranega delavstva, ki 'pritiska na
Lični i kolektivni egoizam
EGOIZAM I MORAL DRUŠTVA. — ALTRUIZAM KAO POSLEDICA EGOIZMA. — EGOIZAM KLASA. — NEMA KOLEKTIVNE BORBE BEZ EGOISTIČNOG CILJA. - BUDUČNOST KOLEKTIVIZMA.
Reč egoizam izbačena je iz društveno-političkog rečnika kao demorališuci izraz. Odnosi ličnog egoizma prema aspiracijama kolektivizma današnjih društvenih jedinica stoje u, isto j razmeri kao jedne, recimo radničke, klase prema postojecem društvenom poretku. Ko-lektivizam je moguc u granicama odre-dene društvene klase kao svrlia njene političke i materialne tendencije koja, na svaki način, mora iči na štetu drugih klasa. I, što odredenije postaju težnje dotične klase', tim večma je ona egoistična. .
Početak svakog egoizma pojedinca . proističe iz lične iniciative njegovog biča koje se instinktivno eksponira u borbi za svoj lični opstanak- Ta borba nema postavljenih granica niti propi-sanih načina. Jedino merilo prema ko-jem se opravdava ili osuduje čin sebičnosti — egoistični čin — jeste opšti društveni moral u skladu sa postoječom etikom. A društvena etika je širok čuvstven pojam. U svakom dobu ljudske istorije, ona je imala značaj i sugestivni i tradicionalni (kao i moda). Za današnje doba možemo reci da je društvena etika dovela egoistične težnje pojedinca u kolektivističke vode. Prosečni pojedinac teži da se iidruži, time ojača, i tako obezbedi svoju ličnu pobedu.
Svaka natprosečna težnja pojedinca koja ga goni da se uzvisi nad masom znak je njegove lične moči i snage. Udruživanje pojedinaca je znak njihove lične slabosti.
Dokle društvena etika ima značaj za Evnkog pojedinca, budeci njegovu savest, dotle če njegov egoizam inklinirati »a s trami altruizma. Tojest, altruizam ne može nastati bez egoističnog početka. Iiriščanska etika, naprimer, uči: želeti dobro i činiti dohro Ijndima, to je isto što i osigurati svoje dobro! Nažalost, ona je tom dogmom isuviše budila egoističnu svest svojih vernika. Danas se osvetni-
delovne pogoje, tako, da postane iluzorno vsako stremljenje za izboljšanje službenega razmerja v posameznih strokah.
Na drugi strani pa je socialno zavarovanje nepopolno. Pomanjkanje starostnega delavskega zavarovanja ne rešuje najtežavnejšega vprašanja preskrbe onemoglega delavstva.
Preslabe garancije glede izvajanja socialne zaščite uničujejo sadove hvalevredne zamisli, ki se je uveljavila v prvih letih našega državnega življenja.
Jugoslovenski socialni program mora najti rešitev za vsa ta in še druga vprašanja, ako hoče vplivati na rešitev socialnih pr oblemov v nacionalnem duhu in ako hoče z uspehom zavreti vse škod-ljii>e skrajnosti.
čki vrača ona prethodna etika: oko za oko, zub ža zub! Izvršioci te etike danas vode sve ljudsko društvo na najegoistič* niji način a ono im je za to čak i zahvalno ...
Geniji, kao stvaraoci nove ljudske kulture, iinali su egoističnu svrhu svoje fizičke i duhovne egzistencije kao glav-nu pokretnu silu. Mnogi samovoljni isto-riski vodi žrtvovali su nebroj nevinili, potčinjenih biča da bi time pokazali svoju nadmočnost. Istovremeno su dokazali da su imali najaltruističkije na-mere. Žrtvovali so konačno i same sebe i:a čovečanstvo. Tako da je cesto puta bilo teško razlikovati njihov egoizam od altruizma. Ali, o takvom egoizmu i nije reč.
Duga istorija čovečanstva, ispunjena krvlju, tragedijama i peripetijama, na-vela je ljudsko društvo da traži sigur-nije obezbedenje svoga postanka. Počeli su se grupisati svi oni koji doživljavaju istu ili sličnu sudbinu. Otuda je poni-kao društveni problem uzdizanja jedne društvene klase nad drugotni i to sa svr-hom da niže klase uzdignu svoj položaj, naročito u materialnem pogledu, nad nivo višili, kapitalističkih koje teže da održe svoju visinu na egoistični način. Niže klase utemeljuju svoje jednako, pa i superiornije, pravo na osnovi ko-lektivističkog načela. One dokazuju svoje moralne prednosti pred visim klasa-nia time što se pozivaju na brojčanu vrednost želja i potreba večine i na či-njenicu da su potčinjene i stoga pate.
A patnja je egoistična svest. Nije čudno, stoga, što se svaka kolektivna manifestacija na delu pretvara u kanibalski egoizam.
Ne postoji nijedna lična borba i ni-jedna kolektivna borba socialne sredine koja nema prvenstveno egoistični, mate-rialistički cilj. Kultura, kao vrednost nasledene tradicije, i civilizacija, kao vrednost novopridobivene kulture, ipak nisu nista drugo nego oduhovljeni način egoistične materialne borbe jedne indi-vidue protiv druge, jedne društvene skupine protiv druge. Ma koliko želeli da nije tako, poratno stanje nam je dokazalo da jeste tako.
Primerima se može dokazati, da je tkv. kulturna borba aniinalnog vida. U današnje doba, mnogi pojedinci čine najodurnija amoralna dela na štetu svoje sredine pod maskom kolektivističkili principa. Ža veču nesreču po čovečan-stvo, razne političke jedinice u kolektiv-nom obliku krvoločno se masakriraju jer je njihov egoizam zauzeo ekstreman oblik. Civilizacija im je još pripomogla da tehničkim sretstvima vrše najbarbar-skije činove u svom dekadentskom besnilu. Španija je danas postala prvo vele-svetsko poprište i razbojište kolektiviiog društvenog egoizma.
Kako lični tako i kolektivni egoizam opravdan je postojanjem nužde. No, naše doba nosi svojevrsnu boju egoizma i pojedinaca i kolektivnih jedinica i to ne u smislu njihovog nužnog boja za životni opstanak nego za ugodan život. Nikada pre nije se ljudski egoizam toliko često presvlačio u razne odore iža paravana socialne etike kao što je to danas. Nikada pre nije se žongliralo toliko nemoralno sa čuvstvima ljudi kao što še to čini danas. Ljudi su se oslabo-dili od odgovornosti pred moralnom osudom; prestali su biti moralno disci-plinovani i kao nosioci kraju je negativ-n°g egoizma javno i uspešno osuduju poštenje, državotvornost, pravdu, čoveč-nost i sve što je za društvo pozitivno.
I lični i kolektivni egoizam bez svečo-večanske svrhe je po prirodnom zakonu nesreča za svog nosioca. Zato danas ceo svet uzgaja strah pred velikom tragedi-jom koja če ipak morati da nastupi. Kolektivizam današnjega doba još nije našao pravi oblik da bi mogao pozitivno zadovoljiti stvarne težnje svili ljudi-zato mora nositi obeležje najnegativni-jeg egoizma. Jer, kolektivistička ideja, ma koliko lepa bila, dogod se zadržava u granicama nemoralnih egoističnih ele-menata — koji i previse iskoriščuju ljudsko društvo a ne pružaju mu dobro — stvarače još veču mizeriju za sve društvene klase.
ž. C.
V znamenju prijateljstva!
Gorica, 19. februarja 1937. Lojze Bratuž je podlegel zastrupljenju po olju za mažo, kateremu je bil primešan bencol, ki so mu ga vlili v uSta fašisti v Pod-gori na sam sveti večer, po groznem pol-drugomesečnem trpljenju v noči od torka na sredo.
... Z brezmejnim studom in divjo ogorčenostjo smo čitali o strašnem zločinu, ki so ga barbarski teroristi izvršili na sv. večer v Podgori pri Gorici. To noč jih je zbodla nedolžna slovenska božična pesem v cerkvi. Ta mila nedolžna svetonočna popevka je razžalila Herode. Zgrabili so pevovodjo g. Lojzeta Bratuža in z njim štiri pevce. Tirali so jih v temno noč in jim nasilno vlivali strojno olje in bencol, pomešan s subli-matom. Njih namen je bil, da zastrupijo 5 nedolžnih ljudi. Brutalno nasilje je imelo strahovit učinek: Terjalo je mlado življenje družinskega očeta, najblažjega moža, kar jih premore Goriška: Lojzeta Bratuža so zastrupili, ker je na sveti večer orglal svete božične pesmi v svetišču božjem.
»Istra«, 26. februarja 1937.
Omladina i brak
»SEKSUALNA POKVARENOST DANAŠNJE OMLADINE", »LAFOVPV — NEOPRAVDANE ZAMERKE (»MLADINI. — BRAK KAO PRIJATELJSKI SPORAZUM. — »ZVEZDE Z NEBA“ I NASUŠNI KRUH. — SMETNJE BRAKU: TRAJANJE MODERNOG ŠKOLOVANJA I ZAPO-SLENJE ŽENA. — SKRATITE ROK ŠKOLOVANJA! — ZAPOSLENOJ ŽENI JE ZVANJE ETAPA NA PUTU KA BRAKU. — REZIME.
Rado bismo o tom pitanju culi i mišljenje koje kolegice. — Op. ur.
Kao i u drugim državama, i kod nas se omla-dini posvečuje velika pažnja. Svaki čas se donose uredbe kojom se menja nastavni plan ovog ili onog fakulteta, proglašuje se uredba kojom se'uvodi obaVezno fizičko vaspitanje omladine, uopšte svi nalaže da treba šlo više govoriti o omladini ali što manje s a omla-dinom. Kod nas se sve što se odnosi na nas izvodi bez nas,, svi drugi mnogo bolje znaju naša'mišljenja i težnjč nego trii sami. Tako se, naprimer, odlično zna da smo mi seksualno po-kvareni te da smo odlučni protivnici braka i porodice. »Omladina više voli slobodan seksu-, alan život, nesmetan i nespiitan, ona jo za promiskuitet«, tako se to, na »merodavnom mestu«, misli i mi tu imamo da čutimo jer mi sami, 'dakako, nismo merodavni da kažemo sta po tom pitanju.
Kakav je, medutim, pravi naš odnos prema braku? Prva činjeniea koja iskače pri ispitiva-nju tog pitanja je, nesumnjivo, ta da se mladi ' ljudi' nalaze u vrlo teškoni položaju. Sigurno je. da medu nama ima mnogo takvih kojima se današnje stanje najbolje dopada jer im lutanje od žene do žene pričinjava riajveče zadovoljstvo. Ali, i bez obzira na to da takvo shvata-nje nije. nikakva posebna odlika našeg. narašta-ja, valja naglasiti da je broj tih »lafova« daleko manj i nego što. se sluti. Pogotovo je nevero: vatno malen kada-ispitamo koliko ima iskrenih a koliko neiskrenih medu 'njima. Više rtego igde, ove nailazimo -na onu praiskonsku zelju m.užjaka da se pred drugovima pohvali čim večijin brojem. ženki. To godi iijegovoj liiužja-čkoj sujeti, on se uobraženo sunča u zavidljivim pogledima. Ali, sečam’se neke karikature' koju sam jednom video.. Na prvoj slici, mladič u teškoj zimskoj kabanici, ima široka ramena, razvijen je kao teškoatlet; na drugoj,. skinuo je kabanicu i to su se njegova »atletska« ranjena več znatno suzila iako je i' odelo još dobro postavljeno;, onda ga vidimp u donjem rublju i mi smo razočarani pred moinčicem koji se ukazuje našim zapanjenim očima; naj-zad, u gačicama za kupanje, ispada tnalen i sitan čoveeuljak. Tako je to i sa večinom naših »lafova«. Ogrnuti u kabanici velikih reči, oni čine utisak blaziranih i iskusnih ljudi koji su prošli »sito i rešeto«. Ali, skinife sa njih te teške kabanice i tu silnu vatu pa če vam ostati mladič sa nežnom dušom koji peva pesme na mesečini i sanja o zlatokosoj .princesi. Naravno da se to nerado i skoro nikako ne priznaje, jer bi to nepovoljno uticalo na mužjaeku repu-, taciju, ali u lihim časovinta ili pri čašici vina mi smo bili svedoci jako dirljivih ispovesti. Pored svega toga, kao što smo več naglasili, ovaj tip »lafa« pretstavlja manjinu dok je ogromna večina ozbiljnih mladih ljudi gotova da osnuje porodicu.
Doduše, ovde valja podvuči — da kasnije ne hude nesporazuma — da se naša mišljenja o braku ponešto razlikuju od mišljenja naših otaca (bar takav utisak dobijamo). Brak nije neka »sveta ustanova«, sakramcnt koji se »ne može razrešiti na ovom svetu« nego je prijateljski sporazum izmedu dvaju biča koja žele zajedno da podu životom. Mladi čovek današ-njice bi uopšte najradije izostavio sve ceremonije koje prate zaključenje tog sporazuma i obično ih prima samo zato da bi učinio po volji rodbini.
U svakom slučaju, omladina nije protiv braka nego, naprotiv, današnji mlad čovek želi da osnuje svoj dom, ort želi da ima utočište, on čezne za bičem koje bi mu radosno pomoglo pri izgradivanju iiVotnc sreče. Ta sreča se, doduše, čest.o sastoji u inaštanjima o kulama po zraku, aji bolje je verovati i u neku imaginar-nu srcču nego živeti bez nade. A u mladim Ijudima ima mnogo i vere i nade iako se to obično skriva pod kritikom glupog cinizma jer tako zahteva moda. Medutim, sva ta čežnja, sve želje ostaju nezadovoljene; karakter usled toga postaje opor i krt jer jedna velika njegova strana, i to haš ona koja pruža mogučnosti za gajenje nujplemenitijih osečanja, ostaje jtcobra-dena i neplodna. Stara je stvar da čovek skoro sve velike stvari čini za i zbog žene. Nužalost kod našeg je naraštaja tako da se on, baš v godinama kada je čovek gotov da za lep pogled njenih očiju »skine zvezde g neba«, ualazi a položaju koji vrlo radikalno igključuje svako delo koje ne bi bilo u neposredno) vezi sa
nasušnim kruhom. Tojest, latentne mogučiiosti koje leže u mladalačkom odušpvljenju za sve ono što životu daje čar i toplinu ostaiu neisko-riščene. Možda to nije poslednji razlog za štu-rost današnjeg života. Zaisia, trebalo bi se jednom zamisliti nad gubitkom ljudske topline i idealizma što ga trpi život usled toga što omladina u svojim najboljim godinama ne može da učestvuje u produbljavanju medusobnih Ijiid-. skih odnosa jer baš onda najteže mora da«se : bori Za nasušni kruh. ;
Što nam se, naime, ukazuje pred očima kada pristopimo ispitivanju pitanja zašto mladi ljudi ne osnivaju porodice iako srno utvrdili da oni žele to da učine? Ukazuje nam se dva glavna razloga: prvi je taj da moderno .školovanje Iraje suviše dugo, a drugi da žene zauzimaju zvanja koja su iiekada upražnjavali muškarci.
Današnje školovanje, od osnovne škole do diplome na univerzitetu, traje, u najboljem slučaju, srdamnaest godina ali prosečno sigurno i devetnaest i više. Da bisino potpuno shvatili monstruoznost ove trakavičke družine, pomislimo samo na vreme u kom živimo. Njegova je oznaka, besumnje, brzina. I ne. obaziruči se na brzinu saobračajnih sretstava, danas nema rada koji nije tako racionalizovan da bi zahtevao što krače vreme. I pored toga, tendencija je da se to vreme još više. škrati, da se brzina poveča do krajnjih graniea. Škola, medutim, još uvek vuče sve. one bezdane gliipostl kojima su je usrečili pre petsto godina. Dalje je oznaka našeg vremena to da ruši stare idole i traži nove bogove.' Ne ulazimo u rasmatranje pitanja da li je to uvek i svuda korisno ali utvrdujemo • kuriožnu činjenicu da se niti najdivljiji refor: mator nije usudio radikalno da preokrene , ustroj i program nastave. Sve sc menja i pre-udeševa, svuda se.sme osetiti duh napretka ali škola je ostala praštjjava i zastarela kao što je, , verovatno, bila od stvorenja sveta. Kao da smo nekom neobjašnjivom kletvom osudeni da do sudnjcga dana gubimo-svoje najlepše godine tl zagušljivim zraku školskih učionica.
Usled tog metuzalemskog ustroja moderne nastave (koliko ironije zapravo leži u rečinia »moderna nastava«!), stvar danas stoji tako da čovek može pomišljati na osnivanje porodice tek sa tridesetpet godina. -Dok diplomira i otsluži vojsku, ima bar dvadesetpet. Bogzna koliko onda mora čekati da dobije i najskroin-nije mesto. A koliko tek da dobije platu koja bi mu bar donekle omogučavala da izdržava porodicu!
Puznajemo nekoliko slučajeva gde se mlad čovek, oženio pre nego što je raspolagao pri-hodima za čestito izdržavanje porodice. Uko-liko se to onda zove život, može se, sigurno, i tako. Ali, dokle če još iči današnja proletari-zacija inteligencije? Več sada su prihodi tog . staleža toliko mali da se apsolutno ne možema čuditi ako on »ne ispunjava svoje dužnosti prema narodnoj celini«. Kako če, vraga, današnji intelektualac ispunjavati te svoje dužnosti kada su mu prihodi tuman toliki da eventualno hude pretplatnik jednog dnevnika!
Naravno, kod mladih je ta mizerija još daleko pojačana i neče se moči popravili sve dotle dok pola svoga života budu provodili po školskiiii klupama. Trajanje školovanja odmah bi. se moglo, mirne duše, skratiti najmanje za tri godine. Tako, naime, da bi srednja škola trajala šest i Univerzitet tri godine. Naravno, ne univerzitet kakav je danas nego reformisan prvenstveno u tom smislu da se, doslednem specializaeijom, nastavni program stvarno i može savladati za propisano vreme, dakle za tri. godine. Tojest, današnjom univerzitetu bi se morao oduzeti sav onaj balast koji je ostao još iz humanističkili vremena kada je ideal nastave bio postignut ako je čovek postao putu-juča enciklopedija i znao »od svega pomalo«. Svakako, lepo je to ako je čoVek »švestrano obrazovan«; ali, nije danas vreme takvo da bi dozvoljavalo gajenje takvog tipa čoveka. Da-uas se traži specialista i stritčnjak, i tačka. Možemo mi naricati zbog te »mehanizacije« ko-likogod hočemo, time je nečemo ukloniti. Moramo imati na umu da je humanističko shva-tanje života cvetalo kada su ljudi' bili zadovoljni. Dakle, učinimo da ljudi budu zadovoljni pa četno onda rado pristati da i dvadeset godina idemo u školu!
Druga zapreka koja mladom čoveku ne do-zvoljava da osnuje porodicu je — žena, Žene, intime, zauzimaju sve više položaje i time, na-
ročito medu inteligenciom, pretstavljaju glavni uzrok strahovitoj nezaposlenosti. Postoje kilo-metarske pripovetke o torne kako je do toga zauzimanja zvanja došlo, blebeče se o »vekov-nom robovanju žene« ali nas se sve to nimalo ne tiče. Nas se tiče trenutno stanje a trenutno stanje je takvo kao što smo ga opisali:
Drukčije bi stvar stajala da se Zaposlena žena oseča srečna u svorn Zvanju. Ali, nebrojene ankete su Uebrojeno puta dokazale da to-nije tako nego da i zaposlena žena, kao . Svaka normalna žena, čezne za tim da stekne svoj dom pa da se samo zanj stara. Zaposlena žena,'sa jščezavajučim izuzecfma, ne uzuiia kao cilj svog života svoje zvanje nego-udaju, brak. Zvanje joj je santo etapa na putu ka .tom cilju. Otuda se skoro nikada ne dešava da žena i posle udaje ostane u svom zvanju pa da izdržava porodicu. A u torne baš i leži srž prekora koji upučuje-mo zaposlenoj ženi. Kada bi se, prvo, takva žena asečala srečna u svom zvanju i kada bi, drugo', izdržavala porodicu, ništa joj se ne bi moglo prebačiti, to je bila prava »ravnoprav-nost« i »emancipacija«. Medutim, kao što znamo, onaj ogroman kadar žena po nadleštvima pretstavlja, u odnosu prema društvu, isto toliko ogroman kadar trutova. Od njih, zaje-dnica ima samo štete a nikakvih koristi koje bi iraala da su na njihovom mestu muškarci jer. bi ti, po . pravilu,, imali i porodicu.
Znamo da ovinie ne kazujemo ništa novo. Zaposlena žena je yeč često bila navedena kao jfedan: od uzroka nezaposlenosti. A mi- dodaje-mo da nije najtiianji nego presudan. Zato, naime, što. je drugim činiOcima u tom. pitanju stalo da se nezapioslenost smanji i potpupo suzbije dok je to ženi, u stvari, svejedno. Evo zašto. Prvo zato što joj je zvanje samo »etapa«: ona ne misli tu da ostane celog života nego samo -izvesno vreme. Zbog toga je ona, drugo, gotova da učini i krajnje koncesije u pogledu plate: -jer zna da joj zvanje nije životni poziv, oita če pristati da radi i za platu koja je daleko ispod- minimalnih zahteva muškarca (jer je torne zvanju, dakako, i životni poziv a ne samo etapa). Prema torne, • zaposlena žena utiče na širenje nezaposlenosti i posredno i neposredno. Tragikomedija je pri tome da ona tako sania sebi skače u.usta jer svojim postupanjem spre čava mladim Ijudima osnivanje porodice, sma-tljuje, dakle, i svoje vlastite mogučnosti u po. gledu' braka.
U najopštijim potezima, ovo bi bilo naše mišljenje o pitanju. Rezime je taj: daleko od toga da budu neprijatelji braka i porodice, mladi ljudi čeznu za tim da osnuju svoj dom ali im je to danas onemogučeno jer, prvo, trajanje školovanja je perverzne dužine. a, drugo, zaposlenje žena im oduzima zvanja koja bi im omogučila ostvarenje njihove želje.
Dok se ta dva pitanja ne reše, ostače omladina »neprijatclj braka« tojest neče biti srečni ni mladiči ni devojke.
imigracije v Z. S. S. R. moremo zasledovati v nekem intervju-ju, ki ga je. nedavno priobčilo »Jutro«. »Slovenski dom« piše: Rusi zapuščajo Madrid.
Toda ena najhujših napak se je. vpletla v napise na slikah, ki jili razstavlja v svojih izložbenih oknih Tiskovna, zadruga-. Tam so namreč razstavljene slike iz časa junaških finskih bojev proti komunistični vladi. Po proglasitvi Finske neodvisnosti (6. 12. 1917) so zavzeli oblast komunisti. Proti njim so se združile nacionalne moči pod poveljstvom generala K. Mannerheima. S pomočjo nemških odredov gen v. Goltza so se finske nacionalne čete tekom 1. 1918. borile, s komunisti ter so jih končno v odločilni bitki v Tavastehusu prisilile k umiku preko finske meje. Po svoji praksi so se komunisti tudi takrat posluževali jim svojskih metod. Požigali so mesta (Vipurij, streljali talce (prizor ua^ ruskem pokopališču), prirejali kričeče manifestacije (Helsinki).
In sedaj so vse gnusnosti komunističnega krvavega maščevanja nad prebivalstvom naprtene z napisi Rusom!
Da so bili 'Finci sami drugega mnenja, se vidi iz tega, da je gen. Manner-heim predlagal svojo pomoč ruskemu »belemu«, generalu Judeniču, ko je. ta korakal na Petrograd.
Francozi so po Brest-Litovskem miru boljševikov z Nemci kričali o ruskem izdajstvu, medtem ko je najvišji predstavnik stremljenj nacionalne Rusije, car Nikolaj II., z življenjem plačal zvestobo Antanti. Oni so mogli to storiti iz nevednosti. Toda, .
istovetenje boljševikov z Rusi v slovanskih deželah n e: s m e biti plod neznanja.
To zahteva sedanja politična situacija, to zahteva tudi etika, kajti v svetovni vojni smo bili povezani z istimi stremljenji in viteška pravila bratstva v orožju, najsvetejšega bratstva, morajo veljati tudi sedaj.
O Rusiji
Tokrat ne bomo pisali o razvoju ali propadanju Zveze Socialističnih Sovjetskih Republik, temveč o potrebi razlikovanja te države od onega sveta, ki si ga predstavljamo v imenu Rusija.
Razlika med temi pojmi se vse bolj gubi pod blagohotnim vodstvom in v radost komunistov. S tem se doseže dvojno. Prvič se napravi iluzija, da uživa sovjetska vlada zaupanje ruskega ljudstva, drugič pa, da je vsled tega rusko ljudstvo nekako soodgovorno za grehe komunistične vlade. V Jugoslaviji to poudarjanje »ruskega« značaja sovjetske vlade ima še en smoter.
Komunisti dobro poznajo, da živi v ljudstvu ljubezen in zaupanje do Rusije kot take in skušajo na vso moč, prikazati Z. S. S. R. kot slovansko državo. Slepci — verujte!
Vsem tem trditvam lahko dodamo ilustracije. Ruska vlada stopa v Društvo narodov (predstavnik: Litvinov — Val-lah Finkelstein), ruska vlada pomaga rdečemu Madridu (njen predstavnik: Rosenberg Mojzes; če se da govoriti o interesih nemške industrije v nacionalni Španiji,, kak interes ima ruski narod v rdeči?). Nekak J ugoslovenski značaj
Španska zadevščina je šolski primer za to, kaj napravi iz indiferentne mase sistematično pisanje dnevnega tiska. Pa o Španiji je kočljivo pisati (morda boste mislili, da je tudi to »še eno mišljenje« — pa ni!), zato bom počakal, da se vrnejo naši rojaki-prostovoljci (tudi akademiki so med njimi) in nam avtentično povedo, kaj je na stvari. Sploh pa nimam namena pisati 6 Španiji, pokazati sem le hotel, kako vpliva pisanje časopisja na javno mnenje in kako važno je zato, da je časopisje v rokah ljudi, ki jim moremo brezpogojno zaupati.
Novinarji bi morali biti najpoštenejši, najznačajnejši in najdoslednejši ljudje. Saj oni vzgajajo široke ljudske plasti, v njihovih rokah je najnevarnejše in naj-itčinkovitejse. sredstvo in orožje v vsaki idejni in kulturni borbi. Oni dajejo povprečnemu ' človeku v svojih stolpcih . osnovo za, njegovo vsakdanje mišljenje,
S to svojo nalogo ustvarjajo in vodijo takozv. »javno mnenje« in v tem momentu leži vsa velika važnost novinarskega poklica in moralna odgovornost vsakega posameznega novinarja pred samim seboj in pred narodom.
Zakaj povdarjam to? Zato, ker na žalost ni vedno tako. Ljudje, ki napolnjujejo stolpce naših listov s svojimi se-stavki, se ne zavedajo vedno tega svojega poslanstva v dovolj veliki meri.
Poštenost in doslednost sta v novinarstvu važni vedno in povsod, dvakrat važni pa sta tukaj pri nas na meji, kjer se moramo dan na dan boriti za nas nacionalni prestiž. Vedno moramo biti na straži ih budno paziti na vsako gibanje narodnih nasprotnikov, ki skušajo na vse načine zastrupljati naše preprosto ljudstvo, ki je izročeno vplivu njihovega kapitala (jugoslovenska specialiteta: narodna manjšina ima toliko prostost, da skuša raznarodovati državni narod!). V tej borbi se moramo seveda naslanjati na tisk, od katerega bi pač upravičeno mogli pričakovati vso podporo.
Stara resnica je, da more s svojimi besedami le oni prepričati maso, ki je o resnici in pravilnosti svojih besed neomajno prepričan. Kaj pa, če novinar o vsem tem, kar piše, ni prepričan, ali morda celo nasprotnega mnenja, če piše vse te stvari samo zato tako, ker tako zahteva delodajalec? Tedaj so te besede laž, tedaj je vse pisanje o jugoslovenstvu farizejstvo, hlimba in podlo kruliobor-stvo. Vsakdo, ki količkaj pozorno čita časopis, bo videl, da je besedni zaklad takih člankov vajen čisto drugačnih snovi. N. pr. kakšen članek o Sokolstvu ima izrazoslovje »za pet tihih minut« ali podobno.
Na žalost občutimo to tudi v Mariboru. Edini list, ki bi pri nas prihajal v poštev, za nacionalno propagando in koristno narodno delo, je danes, »Mariborski Večemik Jutra«. Poleg njega so še; nemško pisana »Mariborer Zeitung«,; marksistična , »Delavska politika« in »NepdvisnOst« (če bi hotel pravilno oceniti ta list, bi moral uporabiti tako krepke izraze, da bi jih uredništvo gotovo črtalo radi javne morale, kajti »perverznost« bi bila najbrže najmilejši izraz — zato se sodbe vzdržim) — na te liste pa pri delu za narod ne moremo računati.
Na žalost pa tudi edini v poštev pri^ bajajoči list ne nudi dovolj prepričevalne garancija, da bi mu mogli brezpogojno zaupati. Ako namreč pogledamo v uredništvo, se bomo začudili: v njem. sedi eden izmed-velikih klerikalnih kanonov, ki je svoje dni imel v katoliškem taboru in tisku zelo Veliko besedo, ki je svoje »prijateljstvo« nacionalnim ■elementom cesto pokazal tudi v praksi,- ki je bil predsednik mariborske« ga Maratona, ki je bil mariborski urednik »Slovenca«, ki je padel v klerikalnem taboru iz neznanih razlogov v nemilost iri ki je bil takoj nato sprejet od naprednega. tiska in ustoličen v mari-horski redakciji »Jutra«. Ali res nimamo nobenega svojega akademsko izobraženega človeka, ki bi mu mogli dati'kruha? Ali. pa morda gospodje verajejo v prečudežno izpreobmitev? V njihovem in v imenu nacionalne stvari v obmej-. nem Mariboru bi bilo, da postavljajo na tako eksponirana mesta ljudi, ki jim še tako natančna preiskava njihovega političnega rodovnika ne bo mogla pognati kri v glavo, ljudi pa, ki so prebegli iz enega tabora v drugega iz' raznih vzrokov . (ekonomskih, idejnih itd.), skrijejo v centrali, če že smatrajo za oportuno, da take sploh nastavijo.
Maribor.	Boris	Tonejc.
Z DOMAČIH JN TUJIH NIVER7.
USPEHI DELEGACIJE AKADEMSKE AKCIJE V BEOGRADU
Že v prejšnji številki »Naše misli« smo napovedali, da bomo objavili poročilo o delegaciji Akademske Akcije, čim se ta vrne. Danes, ko stojimo pred tem, da o tem .poročamo, smo v nemali zadregi. Delegacija, ki je potovala v Beograd zato, da: tam ponovno intervenira o zadevah ljubljanske univerze, ni dosegla riikakih konkretnih uspehov; imela,je le priliko, da dobi vpogled v situacijo na beograjski univerzi ter da s prorektorjem izmenja mnenja o študentovskih problemih, dočim so bila njena pota, v kolikor je bila pri raznih ministrih sploh sprejeta, lahko rečemo, popolnoma negativna. To se je pokazalo itak že tudi v proračunu za letošnje leto, kjer je za Ljubljano edina postavka kemični laboratorij, za katerega je namenjena anuiteta 210,000 Din. Zahteve za letošnje leto, ki jih vsebuje od občnega zbora Akademske Akcije sprejet program liste »1940«, so torej propadle, Ker je usoda obstanka in nadaljnjega delovanja odvisna od uresničitve zastavljenega programa, pričakujemo, da bo sedanji odbor Akademske .Akcije radi tega izvajal konsekvence in podal obračun.
ŠE K VPRAŠANJU ŠOLNIN IN TAKS
Ko smo v zadnji številki »Naše misli« razpravljali o vprašanju šolnin in taks, smo se jako skeptično izrazili o možno-. Sti,. da bi bil predlog, beograjske univerze o znižanju šolnin in taks, ki ga je-poslala ministrstvu nrosvete in financ* sprejet. Danes, ko je Narodna skupščina svoje delo okoli proračuna opravila, vi* dimo, da je bilo naše mnenje popolnoma na mestu. Dasi smo vztrajali vedno na stališču brezplačnega šolanja, torej na popolni odpravi vseh šolnin in taks, smo kljub temu pozdravili predlog beograjskega univerzitetnega senata, ki bi pomenil precejšnjo popravo do sedaj krivične lestvice za pobiranje šolnin. Toda vsa pričakovanja, ki smo jih stavili v sprejem tega predloga, se niso izpol-
nila. Res, da je bila vpisna taksa, ki je znašala do sedaj Din 100.—, znižana na Din 25.— ter da so bile šolnine nekoliko znižane, oziroma za premožnejše postavljene nekoliko višje; kljub temu pa predstavlja nova lestvica še vedno precejšnjo obremenitev baš za one sloje, ki bi se jih moralo pri tem upoštevati. Po novem zakonu so oproščeni plačevanja šolnin tisti, katerih starši plačujejo do Din 800.— davka, od Din 800,— do Din 1000.— se plača šolnine Din 100.—, od Din 1000;— do Din 3000.— pa 150.-— dinarjev. To je ona postavka, ki je bila rešena z največjim nerazumevanjem in ki pomenja kljub relativnemu znižanju-šolnin vendar precejšnjo nedoslednost! Predlog, ki ga je stavila beograjska univerza,' je bil ravno pri določanju šolnin za one, ki plačujejo do Din 3000,— davka, popolnoma prezrt in je sedanja lestvica, če bo sprejeta tudi v senatu, delo finančnega odbora skupščine, ki je s premalo resnostjo in uvidevnostjo razpravljal o njej. Stalno se dogaja, da se posveča vse premajhna pažnja onim slojem, ki so z raznimi dajatvami najbolj obremenjeni, dočim so nudene tistim, katerim razne dajatve ne predstavljajo takšnega bremena* takorekoč vse ugodnosti. To se opaža tudi v sedanji lestvici šolnin. Ne bomo se. spuščali v podrobno dokazovanje te naše trditve,, ker je popolnoma evidentna, moramo pa povda-riti ponovno, da se s sedanjo razdelitvijo nikakor rie strinjamo, ker v njej ni zapopadena res pravična in dosledna presoja plačilnih zmožnosti onih, ki vsak semester najtežje utrpe šolnine.
Vendar pa moramo pri vprašanju šolnin in taks, ki se je pred tremi tedni po dolgem pričakovanju tako na enkrat zopet pojavilo in stopilo pred vse druge akademske probleme, omeniti in kritizirati 'zadržanje naših univerzitetnih oblasti ter Zveze stokovnih klubov' tehniške fakultete. Obema' je bila namreč kot prvima znana namera beograjskega univerzitetnega senata, Zvezi pa tudi dejstvo, da-se. radi nameravanega inicija-tivnega predloga beograjski akademiki niso hoteli vpisati ter da jim je rektorat ■radi.tega izposloval že znano ugodnost. Vendar pa niti rektorat ni smatral za potrebno, da skliče ob pravem času sejo univerzitetnega senata, ki bi podprla predlog Beograda, da bi hila na ta način podana večja možnost popolnega sprejetja njenega inicijativnega predloga, kakor tudi. ni Zveza smatrala za potrebno, da obvesti o položaju na beograjski univerzi Meddruštveni odbor, oziroma
V ostalem pa smatramo, da je korupcijo
• V • I •
uničiti.
ljubljaske akademike, da bi podvzeli primerne korake. Takšno postopanje,; posebno slednjih, ki ga narekuje ozko-, srčen taktično-političen egoizem* kadar se gre za interese vseh študentov, ki so jih baš imenovani vedno »tako zastopali«, je treba brezpogojno obsoditi. Treba pa si je takšno postopanje tudi obdržati v spominu za one čase, ko bodo isti ljudje lovili zase glasove od onih, ki so jih v tako odločilnem momentu pustili popolnoma na cedilu.
Proračun finančnega ministrstva je pred senatom. Nacionalni akademiki, ki sp zastavili vse-svoje sile takrat, ko je bilo treba reševati to, .kar se je še rešiti dalo, so storili potrebne korake tudi sedaj. Če ne bo uspeha, ne bodo nosili odgovornosti oni, ampak tisti, ki, kot vidimo, govore o žalostnem položaju akademika ter o njegovih problemih takrat, kadar potrebujejo njih glasove.
OBČNI ZBOR J. N. A. D. »JADRANA«
Dne 12. t. m. se je vršil občni zbor J. , N. A. D. »Jadrana«, na katerem je polagal svoj obračun odbor,. ki je vodil društvo od jesenskega občnega- zbora. Iz poročil odbornikov je bilo. razvidno, da se je društveno delovanje kljub splošnim težkim prilikam razvijalo ugodno- ter so bili doseženi lepi uspehi. Novemu odboru predseduje g. Žun Anion, cand; iur. Poleg njega so zasedli ostala odborniska mesta še gg. Plajh Avgust, Macher Rado, Lapajne Boris, Ar-rigler Vojislav, Šmuc Neta, Gaberščik Milan, Grom Bogdan in Janežič Vekoslav. Nadzorni odbor tvorijo gg. Drnovšek Bogdan, Marušič Franjo in Zužič Savo.
Samostojni predlogi, ki so jih predložili občnemu zboru nekateri člani, in .slučajnosti so prinesli mnogo novega v pogledu bodočega društvenega delova-. nja. Razpravljalo se je tudi o stališču do »Nase misli«. Veselimo se vsake pozitivne kritike, ker kaže zanimanje za naš list, porabljamo pa to priliko, da ponovno povdarimo, da »Naša misel« ni samo akademski list in da torej sploh ne more biti radi tega glasilo kateregakoli akademskega društva.
Novemu odboru želimo v njegovem delovanju mnogo uspeha,
TURA
15 LET J. N. A. D. »JADRANA«
»Pentnajst let J. N. A. D. ,Ja-drana‘,1920—1935«; str. 88, cena 15.—. Din.
Žal, niti danes nimamo zgodovine omladinskega gibanja po vojni. Bilo je nekaj poizkusov v tem pravcu, slišalo se je le, da ta ali oni zbira materijal za prikaz najvažnejšega razdobja nase omladinske zgodovine, razdobja, v katerem so bile ustanovljene jugoslovenske univerzi in se je začel ustvarjati tip jugoslovenskega študenta, — vendar se je s tem vse končalo. Nedavno smo sicer zvedeli, da je v Beogradu izšla knjiga, ki prinaša zgodovino omladinskega po-kreta od konca preteklega stoletja, pa do danes, vendar mi te knjige še nismo videli in zato o njej ne moremo razpravljati. Pač pa lahko za sedaj govorimo o brošuri, katera prikazuje petnajst let življenja enega naših najbolj znanih akademskih društev, J. N. A. D. »Jadrana«.
Kot skromen doprinos k naši omla-dinski zgodovini pozdravljamo to knjigo, dasi moramo priznati, da smo, z ozirom na dvoletno zakašnjenje, pričakovali več.
Vsebina je sledeča: Uvodna beseda uredniškega odbora, Zadnja spomenica Viteškemu Kralju Aleksandru L, Izjave o petnajstletnici (Dušan Verbič, takratni predsednik društva: »K novemu delu!«-), dr. ing. Maks Samec, takratni rektor Aleksandrove univerze: »Sledimo naravi!«, dr. Laza Popovič, univ. prof., Zagreb: »Za Slovence«, dr. Alojz.Zalokar, takratni predsednik starešinskega društva »Jadrana«: »Naše matično društvo!«, dr. Albin Ogris, univ. prof.: »Donosnost akademskega izobraževanja« (Naša misel, prograrnatske izjave uredniškega odbora o »človeku in svetu«, »narodu in državi«, »družbi in gospodarstvu« in »narodu v mednarodnem življenju«), Petnajst let življenja (histo-riat), Notranje življenje društva (statistični in drugi podatki o članstvu, upravi, čitalnici, knjižnici in društvenih sekcijah), Povodom »Jadranove« ekskurzije u Šumadiju (Živojin Cvetkovič), »Jadran« na Jadranu {Dušan Vargazon), Pot na Krk (Davorin Ravljen) .
Po namenu in snovi stvari nas je na jr bolj zanimala zgodovina. K«r je »Jadran«. vse do leta 1930, imel vodstvo celokupnega akademskega življenja na ljubljanski univerzi in je še kasneje če-sto imel iniciativen in odločujoč glas, predstavlja ta historijat dragoceno prilogo k naši omladinski zgodovini. Velika škoda je* da se pri tem delu rti postopalo z vso potrebno resnostjo. Dolžnost uredniškega odbora bi bila, da vse priloge poedinih piscev (od katerih je vsak obdeloval odrejeno mu razdobje) dovede v popoln sklad, tako da bi histo-riat predstavljal zaokroženo celoto. Tako se opaža gotove nesorazmernosti pri
obdelovanju različnih period, nekatere stvari se opisujejo preveč izčrpno (redek slučaj), med tem ko se druga, prav toliko važna, omenja z dvema, tremi vrsticami (na žalost se to dogaja večkrat). Na vsak način, temu se je bilo treba izogniti, ker se že po zakasnelem izdanju vidi, da ta brošura ni mišljena kot navadna jubilarna izdaja, temveč pretendira tudi na trajnejšo vrednost. Z ozirom na to, da je to prvi poizkus zbrati »mladinsko zgodovino, bo kot tak ohranil svojo vrednost in zaradi tega brošuro priporočamo našim či-tateljem. Dobi se lahko v društvenih prostorih »Jadrana«, Tomanova 3.
OČEVICI O SOVjETSKOJ RUSIJI
»Očevici govore,..« Andre Žid, Valter Sitrin, Zenon Šef s, Kleber Lege, Jože Presekar, doktor Anton Ciliga i sovjetska štampa o prilikama u SSSR. Izdan je »Študentskih noviria«, Beograd, 1937; str. 62, cena di-nara 5.—.	-
Komunizam ni je politička doktrina nego spada u patologi ju kao i druge slične bolesti. Da je ovo naše tumačenje komunizma tačno, vidimo i opet posle ove brošure. Ako čovek, pošto ju je pro-čitao pored svega onoga sto je več. i pre pročitao, — još uvek veruje u oprav-danost marksizma, onda je. idiot. Izno-. simo to kab sasvim hladnokrvnu konsta-
taciju a niti najmanje u kakvpm nepri* jateljskom uzbudenju. Jer, ako dozna-mo ovo:' »Sovietski zakoni dozvoljavaju Gpu da beskrajno produžava vreme za-tvora i progonstva več jednom osude-noj ličnosti« (str. 48) — ili ovot »Svaki se sovjetski gradanin koji bez isprava prede granicu Unije, i to ne kao zločinac, dezerter, ili slično več samo bez potrebnih putnih isprava, kažnjava smrču ili, u najboljem slučaju, sa deset godina za« točenja. A članovi porodice begunca, ako su upoznati sa namerom bekstva, kažnjavaju se zatvorom od pet do deset godina i konfiskacijom dobara. Ako nisu upoznati, kažnjavaju se oduzimanjem biračkih prava i progonstvom u udalje-ne krajeve (obično, Istočni Sibir) na pet godina« (str. 56) — ili o dekretu od 8. 4. 1935, koji govori o primenjivanju sanrtne kazni'na dečake od dvanaest godina i pravda to rečima:. »da bi se po-stiglo naglo nestajanje dečjeg kriminaliteta« (sečate li se, tovarišči, prekras-nog filma »Puta u život«, koji nam je onako dirljivo prikazao kako se sovjetska vlast očinski postarala za nestajanje dečjeg kriminaliteta?) (str. 57) — pa posle toga svega još verujemo u »sovjetski raj« ... Zaključak se nameče sam pa nije potrebno da naročita pominje-mo Stenjevac, Jedino nam je žao kad pomislimo koliko če, inace zgodnih, momčiča svršiti u toin poznatom leči-lištu.
»Študentske novine« su dobro u čiri ile sto su izdale ovu dokumentaričnu brošura iako, naravno, znaju isto toliko dobro koliko i mi da se patološki tipovi ne leče brošurama nego mnogo efikasni-jim sretstvima...
Problemi sedanjosti
Danes nadaljujemo z objavljanjem mišljenj sodobnih velikih . piscev. Prinašamo izvleček iz dela Osivalda Spenglerja: »Jahre der Entscheidung«., ki je izšlo l. 1933. v Miinchenu. Prevajamo iz I. dela, str. 86—88.
Meščanstvo sprejema pojem proleta-rijata, ki so ga premišljeno ustvarili socialistični teoretiki. S tisočerimi vrstami resnega in strokovnega dela — od ribarjenja do tiska, od drvarjenja do dela strojevodje — nima v resnici ničesar skupnega; marljivi in izučeni delavci ga zaničujejo in občutijo kot psovko, moral bi pa služiti le vključitvi teli delavcev v velemestno drhal, da bi izvršili prevrat družabnega reda. Šele liberalizem je iz pojma proletarijata ustvaril središče splošno politične miselnosti, on ga je uporabil kot stalen pojem. Pod imenom naturalizma sta nastala ubožna literatura in slikarstvo, ki sta iz blata napravila estetski čar in ki sta nizkotna občutja in mišljenja nizkotnih ljudi dvignila na stopnjo splošno obveznega svetovnega nazora. Kot »narod« se ni več smatralo celotne nacije, ampak oni del velemestne mase, ki se je upiral tej skupnosti. Proletarec se je pojavil na odru naprednega malomeščanstva kot junak in z njim prostitutka, delomrž-než, priganjač, razbojnik. Od sedaj je moderno in posebno pametno motriti življenje od spodaj, iz perspektive beznic in zakotnih ulic. Tedaj je nastal, v liberalnih krogih zapadne Evrope in ne leta 1918. v Rusiji, kult proletarijata. Glav izobražencev in polizobražencev se pričenja polaščati usodna domišljija, pol laž, pol neumnost: »delavec« postane pravi človek, pravi narod, smisel in cilj zgodovine, politike, javnega skrbstva. Pozabljeno je, da vsi ljudje delajo, da predvsem drugi, izumitelj, inženjer, organizator, opravljajo večja in važnejša dela. Nihče se ne upa več poudariti stopnjo in kakovost dela kot merilo njegove vrednosti. Samo delo, ki se meri po urah, še velja kot delo. Istočasno pa je »delavec« ubogi in nesrečni, razdedinjeni, lačni in izžemani. Samo nanj se nanašata besedi beda in potreba. Nihče ne misli več na kmeta, ki živi v nerodovitnih krajih, na njegove slabe žetve, na nevarnosti pred točo in slano, na brigo za prodajo njegovih pridelkov, na bedno življenje ubožnih rokodelcev v okrajih z razvito industrijo, na tragedije malih trgovcev, ribičev, izumiteljev, zdravnikov, ki se morajo v strahu in nevarnosti boriti za vsak grižljaj vsakdanjega kruha in ki v tisočih neopazno propadajo. Samo »delavec« je deležen usmiljenja. Samo njega podpirajo, zanj skrbijo in zavarujejo. Še več, povzdigujejo ga v svetnika in malika časa. Svet se vrti krog njega. On je središče gospodarstva in privilegiranec politike. Vsi drugi obstojajo radi njega; večina nacije mu mora služiti. Lahko smešimo neumnega in debelega kmeta, lenega uradnika, goljufivega trgovca, da o sodniku, oficirju in podjetniku, o teh privilegiranih objektih zlobnih šal, sploh molčimo; nihče pa se ne bi upal rogati na isti način iz »delavca«. Vsi drugi so postopači, samo on ne. Vsi so egoisti, samo on ne. Celokupno meščanstvo kadi temu fantomu; če v svojem življenju se toliko narediš, pred njim moraš vendar klečati. Njegovo življenje je dvignjeno nad vsako kritiko. Šele meščanstvo je. popolnoma uveljavilo ta način gledanja in »sposobni« »narodni zastopniki« žive od te legende kot paraziti. Tako dolgo so pripovedovali to legendo delavcem, dokler niso vanjo verjeli, dokler se niso resnično začutili zapostavljene in bedne, dokler niso izgubili vsako merilo za svoje delo in njegovo važnost. Liberalizem je nasproti tendencam demagogije oblika, v kateri bolna družba naredi samomor. V tej perspektivi sama sebe udaja propadu. Razredni boj, ki se proti njej ogorčeno in neusmiljeno vodi, jo pripravlja za politično kapitulacijo, potem ko je duhovno pomagala kovati orožje nasprotnikov. Samo konservativ-
Prejeli smo naslednji članek s prošnjo, da ga objavimo.
UREDNIŠTVO.
O moralni otopelosti v našem javnem življenju smo na tem mestu že opeto-vano spregovorili. Opozarjali smo na ideološko nomadstvo, ki se je razpaslo celo med tistimi, ki bi morali biti po svojem položaju vzor najširšim plastem našega naroda v zvestobi, doslednosti, značajnosti in poštenosti. Na primeren način smo ožigosali sklepanja pogodb do preklica v stvareh, ki bi morale biti stalna svetinja, hrbtenica in podlaga vsemu delovanju Vsakega javnega delavca. Spričo tega padca pa ni danes združena z napovedjo idejnega in moralnega konkurza nikaka sramota, nika-ka škodljiva posledica in nikaka senza-cija.
Danes hočemo opozoriti na drugo bolno vprašanje našega časa, ki grozi, da vsled nezadostne odpornosti vsega, kar je zdravega v našem narodu, izpod-je najosnovnejše pojme morale, ki ima v političnem življenju žal že itak samo relativno veljavo. Čeprav je res, da je v praksi postalo pravilo tisto o namenu in sredstvu, vendar smo mnenja, da tu-di ono ne more utemeljevati in opravičevati atentatov na dostojanstvo samega človeka. Mislimo, da mora tukaj preiti relativna veljava v absolutno. Mi razumemo, da se v dnevni politični borbi poslužujejo skupine več ali manj opo> rečnih sredstev, ne moremo pa razumeti prakse, ki z zanikanjem vsakih meja pri izbiranju borbenih sredstev, nosi odgovornost za krivdo, da se je stopnjevalo nasprotstvo med nazori celo do osebnega in privatnega sovraštva med njih nosilci. V takem vzdušju slavita orgije laž in kleveta, pred katerima, vsaj trenutno in na videz ne ostanejo imune niti najodličnejše osebnosti. V takih trenutkih se manifestira kulturna nižina klevetnikov in obrekovalcev, ki mislijo, da z neutemeljenim in prostaškim rušenjem avtoritet v nasprotnem taboru najboljše in najdostojnejše služijo svojim vzvišenim etičnim naukom. Ta praksa preti, da z običajem uzakoni predpis, po katerem bo vsakdo vedno izpo-stavl;en nevarnosti, da plača svojo idejno pripadnost in po njej uravnavano javno udejstvovanje z osebnim poštenjem in dobrim imenom. Vsak mlad človek, ki imaš dovolj poguma, da stopiš na poprišče javnega življenja, predvidevaj, da boš spričo splošne in posebej srčne kulture, ki jo vnašajo v politično tekmo od Boga izbrani, prej ali slej opljuvan.
Izraz tega vzdušja, te morale in te srčne kulture je bila mestoma tudi poslednja proračunska razprava v poslanski zbornici, ki je našla svoj odmev tudi v našem časopisju. Kot objekt naj bi poslužil temu političnemu sadizmu in cinizmu eden naših najodličnejših na-cijonalnih in naprednih ljudi, katerega dosedanje delo v korist naroda in države samo po sebi kvalificira nizkotnost napada na njegovo osebno dostojanstvo in dobro ime. Sicer nedotakljiv je bil v svojstvu javnega političnega delavca izbran gospod dr. Pirkmajer, ne da mu snamejo krinko, kot so zatrjevali, nego, da mu z obrekovanjem spačijo njegovo pravo podobo in z njo ublažijo ali celo prikrijejo svoje grehe iz preteklosti. Slabo srečo so imeli pri izbiranju najprimernejše žrtve, ker ta izbira vsebuje priznanje, kako čiste so bile nacijonalne in napredne vrste tudi v času našega robstva.
Objektivna, znanstvena zgodovina je v podkrepitev splošnega, še neposredno živega javnega prepričanja že utrdila odnošaje naših ožjih predvojnih poli-
ni element more in bo v bodočnosti preprečil konec, čeprav je bil v 19. sto*-letju tako brez moči.
tičnih skupin do jugoslovenskega naci-jonalizma in jugoslovenske države, v nesporno korist naših naprednih ljudi. Kot abotnost se sama zanika vsaka nasprotna trditev. Mi v svobodi vzrasli mladi ljudje nimamo nobenega razloga tajiti organski razvoj, ki nas postopoma veže s Preporodovci, narodnimi radikalci, z dobo naše ciril-metodarske narodne obrambe, narodnih čitanic, taborov, ilirizma . .. Težko bi mogli v sebi trditi kaj sličnega naši idejni nasprotniki. V borbi z naravnim zgodovinskim razvojem so bili pregaženi. Namesto, da bi o pravem času modro likvidirali mnoge svoje ustanove, katerih preteklost se nikakor ne da opravičiti z neko samo navidezno in prisilno lojalnostjo do nekdanjih političnih prilik, in na novih temeljih započeli novo skesano življenje, skušajo za vsako ceno vzdrževati in moralno utemeljevati tudi v da-naišnjih razmerah anahronizme, pa naj bodo to poedinci, udruženja ali institucije. V tem prizadevanju si izbirajo v nasprotnem, vsled nacijonalne neoporečnosti mnogo močnejšem taboru, potrebne žrtve. Pri tem pozabljajo, da je to delo brezplodno, ker jim notranjo moralo razjeda lastni podedovani greh. Tudi to milo še ni opralo zamorca.
Današnji čas, ki je v političnem življenju porušil čut dostojnosti in spoštovanja, nudi prizadetemu slabe izglede na popolno objektivno zadoščenje, zato mu ostaja predvsem lastna zavest korektnosti in vrednosti. Na drugem mestu je zadoščenje, ki mu ga daje ob takih prilikah lastna sredina. V konkretnem primeru moremo z zadovoljstvom ugotoviti, kako vzvišen je bil odgovor notranje mirnega in samozavestnega napadenega človeka in kako lepa je bila solidarnost, ki jo je z njim manifestirala nacijonalna in napredna javnost.
Mi smo se tega vprašanja dotaknili zato, ker ono daleč presega meje samo privatnega, strankarskega ali dnevnopolitičnega interesa. To vprašanje je sprožilo težak problem naše javne politične morale, ki po svoji nizki stopnji ne izključuje več niti napadov na najsvetejše vsakega človeka: na njegovo čast in dobro ime. Mi tako moralo najodločneje obsojamo, ker ona nikakor ne odgovarja stopnji naše kulture in srčne omike. Ona je znak dekadence in skrajne pokvarjenosti, zato verujemo, da bo ostala lastnina le redkih posameznikov.	j.	č.
Dvojni zastoji
V današnjih težkih časih, ko se mora toliko ljudi boriti za skorjico suhega kruha, ko morajo mnogi akademiki izgubljati svoje najboljše moči pri in-strukcijali, za katere dobivajo sramotno nizke nagrade (da, celo na 3.50 Din smo že ponekod padli!), ko čaka toliko mladih krepkih rok dela in zapravlja brez posla svoja najlepša leta, je naša dolžnost, da skušamo zatirati eno največjih nepravilnosti — dvojno zaslužkarstvo.
Mnogo mladih zdravnikov čaka na službo; med njihovimi starimi (ali starejšimi) kolegi pa je mnogo takih, ki imajo po več služb, katerih vsaka bi mogla preživljati vsaj enega mladega zdravnika. Pa tako ni samo pri zdravnikih, po vseh stanovih vidimo isto. Kdor ima priliko, grabi vse mogoče službe (čitaj: plače!) k sebi in ne pomisli, da je toliko ljudi, ki bi jim bilo ta, kar je njemu le priboljšek, življenjska eksistenca.
Zakaj to pišemo, se boste vprašali. Morda porečete, da je to itak splošno znano in da se zaman borimo proti temu zlu. Nam pa je dovolj čakanja, dovolj tihega mrmranja, izboljšanje hočemo videti tudi v praksi. Besedam ne verjamemo več, dovoljkrat smo že bili nad
njimi razočarani. In ker hočemo jasnosti in pravične ureditve v vsem našem javnem življenju, in ker si ne prikrivamo grehov pod lastno streho, pričenjamo z obtožbami v vrstah, ki so nam najbližje.
Akademska menza v Akademskem kolegiju zaposluje nekega ban. uradnika, da vodi njene knjige. Posel gotovo ni tako globokoumen, da ga akademik ne bi mogel obvladati. Za brezplačno hrano ali za primeren honorar bi uprava (ako bi hotela) gotovo našla vrednega, pridnega, nacionalnega akademika, ki bi' bil sposoben in voljan to delo v redu vršiti. Uprava bi imela zavest, da ravna socialno, mi pa bi s svojim denarjem nudili skromen dohodek enemu svojih tovarišev in ne bi imeli vedno neprijetne zavesti, da podpiramo -— dvojno zaslužkarstvo.
To je zelo lepa prilika, da se pokaže, koliko je resnice v besedah o skrbi za mladino, ki jih dan za dnem slišimo.
Mi pričakujemo!
Organizacija mladine — temelj bodočnosti
V današnjem razvoju družbe, hitrih rešitvah življenjskih problemov, v času, ko je treba čez noč dati tisočem kruha in življenjskih sil, usmerjenosti in borbenosti za bodočnost, je potrebno, da je mladina usmerjena k trdnim izvirom idejnih sil — k onim, ki so poklicani, da jo vzgajajo in vodijo k lepši bodočnosti. Vsako oklevanje in izgubljanje časa pomeni veliko izgubo narodnih sil in posledice so, da je ravno mladina — nada in nositeljica novega življenja — postavljena pred velike in dalekosežne, večkrat usodepolne naloge, ki • jih ni sposobna rešiti.
Vzgoja in principi moderne demokracije nujno nalagajo, da se vzgaja mladina — kot v vseh zrelih in naprednih državah — po sledečih načelih:
Sodelovanje inteligence z vsemi plastmi naroda. Stik vseli, ki jih veze ista ideja, isti pogledi na življenje —; dokler bo samoljubje prevladovalo pri inteligenci, ne bo dobrega sadu. (Pokojni Radie je jedel s kmeti pri eni mizi in je odklanjal »pilice« — piščance.)
Duhovna soglasnost ljudi ene ideje — vedno in povsod. Bojmo se pobratij pri vinu in samo takrat, kadar gre za osebni prestiž poedinca. Bojmo se demagogov. Vsaka idejna skupina ima svojo glavo, svoje telo in vsebino. Vsaka takšna skupina je vodena iz duše sposobne glave, to pomeni: širi se z mest na deželo do najposlednejših bajt potom sposobnih in zrelih ljudi, potom onih, ki so v do-tičnih krajih najsposobnejši in od somišljenikov izvoljeni.
Režim ne sme preobraziti obliko in delovanje skupine. Posledica je neizogiben poraz. Življenje in gonilna moč, rast in uspeh leži v močnih osebnostih, poedincih, ki dajejo gibanju življenjski smoter. Biti morajo ljudje voditeljskih in organizatoričnih sposobnosti. Vsaka družabna tvorba je zapisana smrti pri glavi organizacije. Zato: voditi mladino se pravi: biti pravi, sodobni demokrat, idealist in nesebičnež. V enoti je uspeh celine, v osebnih hotenjih in dobička-željnih težnjah je propast vseh. Osebni in vidni izraz velike organizacije in ideje je: preprostost in doslednost, karak-ternost in zmožnost — uspeh.
Bodimo pozorni na to: mladina se instinktivno odločuje za onega, ki ji nudi več borbenosti in upa, več bodočnosti in kruha. Bodimo ji vodje, kot mati in oče, v dobro posameznika, družbe in države.
Brno	Er.	Svetina
/fujno Vas prosimo, da poravnate naročnino f
u~- -J" 1	   -	-	-	"111 11 1 ■ !■■■■« UBJJJ. .■ SSBSBBSSSB3J. ,11 ■■1	 ■■■_______    ■■■■■■	«	■■■■■■■■■■■—
I,nstnik in izdajatelj: Konzorcij >Naie mislit.— Uredništvo in uprava: Ljubljana, Groharjeva cesta 211.; ček. račun štev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Stane Klemenc, cand. iur.
Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knez).