O 1 a s i 1 o
„Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani".
Izdavatelj in urednik:
-v
.V 11 cl i • ej Z 11 iti © i *,
nadučitelj in c. kr. okrajni šolski nadzornik.
Št. 2.	Ljubljana, 16. prosinca 1891. XXXI. leto.
Vsebina: Zakon z dne 5. listopada 1890. 1. — Janja Miklavčič — Št. Vid: Zakaj se pričenja pouk v ženskih ročnih delih s kvačkanjem in ne s pletenjem? — J. Marn: Knjiga Slovenska. — Ukazi in odredbe šolskih oblastev. — Književnost. — Vprašanja in odgovori. — Naši dopisi: Iz Ljubljane. — Iz Planine. - Iz Št. Jurija pri Izlakah. — Iz Primskovega pri Kranji. — Od Žile. — Društveni vestnik. - Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Listnica uredništva.
Zakon
z dne 5. listopada 1890. 1., veljaven za vojvodino Kranjsko, o uredbi osebnih in službenih razmer k oboroženi moči spadajočih učiteljskih oseb na kakšni javni ljudski šoli z ozirom na njih dolžnost do aktivnega vojaškega ali črnovojniškega službovanja.*)
potem okolnost, da kdo v deželni brambi ali kot jednoletni prostovoljec jednoletne prezentne službe ni še nastopil, kakor tudi po dovršitvi zakonite prezentne službe še dalje trajajoča vojna dolžnost niso zapreke, ki bi ovirale sprejem v učiteljsko službo na kakšni javni ljudski šoli.
§ 3.
Za več nego za jednoletno prezentno službo zavezujoči prostovoljni vstop ljud-sko-šolskega učitelja v aktivno vojaško službo ima za nasledek izstop iz šolske službe.
§ 4.
K oboroženi moči spadajoče učiteljske osebe kakšne javne ljudske šole ne potre-
9
¿o nasvetu deželnega zbora Svoje vojvodine Kranjske ukazujem tako:
§ 1-
Ta zakon se tiče učiteljskih oseb, ki so na podstavi spričevala o učiteljski usposobljenosti ali zrelostnega spričevala stalno ali začasno nameščene na kakšni ljudski šoli.
§
Naborna dolžnost, izvzemši slučaj kazenskega nabora zunaj starostne vrste in zunaj reda, določenega z žrebom v zmislu vojnega zakona z dne 11. mal. travna 1. 1889., drž. zak. št. 41, prostovoljni vstop kot častnik v neaktivno deželno brambo,
*) Ta zakon je razglašen po deželnem zakoniku XII. kos 1890., izdan in razposlan dne 11. grudna 1890.

bujejo v slučaji svojega poziva k aktivni vojaški službi (z aktivno službo v črni vojski vred) nobenega dopusta.
Kadar pozvanec uživa dovoljeni mu dopust, izgubi le-ta s pozivom k vojaški službi takoj svojo moč.
§ 5.
Med aktivnim vojaškim službovanjem «) v namen svojega vojaškega izučavanja
v času določenem za izučavanje vojaških novincev,
b)	o priliki perijodičnih orožnih vaj,
c)	v slučaji mobilizacije in
d)	v slučaji, da se skliče črna vojska, ostaneta vsakemu ljudsko - šolskemu učitelju ohranjeno njegovo učiteljsko mesto in njegova službena stopnja.
S takšnim vojaškim službovanjem se ne ovira povišanje v učiteljski službi in v njem prebiti čas se všteva v petletje, katero je ljudsko-šolskemu učitelju prebiti, da doseže pravico do službeno-starostnih doklad, kakor tudi v čas, vštevni za pokojnino.
§ 6.
Za učiteljske osebe, pozvani k aktivni vojaški službi, veljajo pristojbinski predpisi za stoječe vojstvo, vojno pomorstvo in deželno hrambo, oziroma pristojbinski predpisi za črno vojsko.
Glede prejemkov, združenih z njih službovanjem na kakšni javni ljudski šoli, veljajo nastopna določila:
1.	za dobo v § 5. pod točkama a) in b) omenjenih aktivnih vojaških službovanj ni niti popolnoma, niti deloma ustaviti s službovanjem na kakšni javni ljudski šoli združenih prejemkov, v kolikor isti niso za-visni od izpolnjevanja kakšnih posebnih dolžnostij; glede teh zadnjih prejemkov je postopati tako, kakor je predpisano o dajanji dopusta ljudsko-šolskim učiteljem;
2.	za dobo odsluževanja zakonito jedno leto ali dalje trajajoče vojaške prezentne službene dolžnosti je vstaviti vse z Ijudsko-šolsko službo združene prejemke;
3.	v slučaji mobilizacije, kakor tudi v slučaji poziva k črni vojski (§ 5., lit. c in d) ostanejo k aktivni vojaški ali črnovoj-niški službi pozvani učitelji na kakšni javni občni ljudski šoli ali na kakšni meščanski šoli, dokler spadajo še k stanu moštva, v užitku polovice s to službo združenih iz normalno - šolskega zaklada, oziroma iz okrajnih šolskih zakladov tekočih prejemkov; tistim učiteljskim oso-bam, ki imajo svoje domače ognjišče z ženo ali otroci, ostane ohranjen nadaljni užitek vseh prejemkov na isti način, kakor je odredjeno zgoraj v odstavku 1.;
4.	k vojaškim gažistom spadajoči ljud-sko-šolski učitelji prejemajo med aktivnim vojaškim službovanjem v slučaji mobilizacije, kakor tudi v slučaji, da se skliče črna vojska:
a)	vsekakor tretjino svojih iz normalno-šolskega zaklada, oziroma iz okrajnih šolskih zakladov tekočih prejemkov;
b)	kadar vojaška plača (brez stranskih pristojbin) brez vštete pod a) omenjene tretjine učiteljskih pristojbin ne doseže polnega zneska učiteljskih pristojbin, od le teh v poravnavo razlike potrebni delež; kadar je vojaška plača jednako visoka ali višja nego šolsko-službeni prejemek, tedaj mora, izvzemši prosto puščeno tretjino, prenehati njega izplačevanje, dokler traje vojaška plača;
c)	tisti ljudsko-šolski učitelji, kateri imajo svoje domače ognjišče z ženo ali otroci, ostanejo vrhu tega v nadaljnem užitku eventuvalnega naturalnega stanovanja ali eventuvalne stanarine.
Pri izračunjavanji izmere učiteljskih pristojbin po § 6. ni jemati v poštev med nepretrgano dobo dejanskega vojaškega ali črnovojniškega službovanja v stanu ga-žistov doseženih višjili vojaških pristojbin.
§ 8.
Ljudsko-šolskim učiteljem na podstavi njih vojaškega službovanja pristajajoče
preskrbninske pravice so ustanovičene tako, kakor civilnim državnim služabnikom, po zakonu z dne 27. grudna 1875. leta, drž. zak. št. 158. Učiteljskim osebam, ki še niso doslužile polnih 10 službenih let in so med aktivnim vojaškim ali črnovojniškim službovanjem postale vsled tega službovanja nesposobne za vojaške službe, kakor za učiteljsko službo, oziroma zajedno nesposobne za civilne zaslužke (§§ 6. in -82. zgoraj navedenega zakona), prizna se namesto odpravnine (§ 63. deželnega zakona z dne 29. inal. travna 1873. leta, dež. zak. št. 22) pokojnina v oni visokosti, kakoršna bi jim po zakonu pristajala po dovršenih desetih službenih letih.
§ 9-
Vdovam in sirotam med vojaškim ali črnovojniškim službovanjem umrlih učiteljskih oseb ostane ohranjena po skupnem službovanji umrlega utemeljena pravica do pristojbin. Kadar bi umrli še ne imel polnih deset vštevnih službenih let, tedaj imajo zaostali s tem pogojem, da je nastopila smrt vsled vojaškega ali črnovoj-niškega službovanja, pravico, namesto do
! odpravnine po §§ 68. in 74. deželnega zakona z dne 29. mal. travna 1873, dež. zak. št. 22, do onih pristojbin, do katerih bi bili upravičeni, ko bi bil umrli že dopolnil deseto službeno leto.
Kadar se pristojbinskih pravic vdov in sirot tikajoči se vojaški predpisi ne strinjajo s takšne pravice uravnajočimi določili deželnega zakona z dne 29. malega travna 1873. leta, dež. zak. št. 22, nastopiti mora na vsak način ugodnejše ravnanje, in pri tem morajo v vsakem slučaji samo po vštevnem vojaškem službovanji praviloma izhajajoče preskrbninske pristojbine zadeti vojaško-pokojninski etat, na podstavi skupnega službovanja po zgoraj navedenem deželnem zakonu morebiti pripadajoči višji znesek pa učiteljski pokojninski zaklad.
§ io.
Mojemu ministru za bogočastje in uk je naročeno, izvršiti ta zakon.
V Miirzstegu, dne 5. vinotoka 1890.
Frančišek Jožef s. r.
Gautsch s. r.
Zakaj se pričenja pouk
v ženskih ročnih delih s kvačkanjem in ne s pletenjem?*)
skih ročnih delih, nedostaje pa tudi kre-postij, izhajajočih iz dobro, pravilno urejenega in vestnega pouka v ročnih delih.
Vzgojniki in vzgojnice deklic naj bi nikdar ne pozabili uvaževati prirodnih svojstev njih spola in sredstev, s kojimi morejo ta svojstva zatirati, oziroma pospeševati, krepiti. Deklicam so lastnosti, kakor: nepremišljenost, raztresenost, površnost i. dr. rekla bi — skoro prirojene. Kdor pa zna in hoče uvaževati posledke teh lastnostij, ki so ženskemu spolu toliko pogubnejši nego moškemu, vporabil bode ves svoj vpliv, vso svojo pedagogično
tXako znamenit in važen je pouk v ženskih ročnih delih, vidi se iz tega, da postaja zanimanje zanj vedno večje, da se mu je med učnimi predmeti ljudske šole dalo stalno mesto, da mu je šolski zakon odmeril snov in določil njega smoter. A bodi mi tudi dovoljeno omeniti, da je oso-bito v nas Slovencih ta pouk velevažen, kajti pri nas nahaja ogrtanno število gospodinj, kojini nedostaje spretnosti v žen-
*) Ta odgovor na članek v 24. št. p. 1. priobčimo z opomnjo, da je pisateljica prvega članka pisala na podstavi praktične izkušnje ter se ravna pri tem pouku po krajevnih razmerah, ki niso povsod jednake! Praktičnost je pač tu glavno načelo.	Vred.
zmožnost, da jih zatre. Dobro, pravilno urejen pouk v ženskih ročnih delih je v to svrho jeden naj izdatnejših, najboljših sredstev, med tem, ko površni pouk v tem predmetu prej škoduje nego koristi, vsaj v vzgojnem pomenu. Da bode torej ta pouk zadoščeval imenitni svoji nalogi, mora, biti prav urejen, t. j. po pedagogičnih načelih.
Pedagogično načelo od „ložjega k težjemu" velja tu baš toliko, kolikor pri drugih predmetih. Vsak pregrešek zoper to načelo se maščuje sam in kdo pri tem največ trpi? Učiteljica največ, potem pa tudi otroci. In vender se navzlic temu nekatere gospodičine koleginje oddaljujejo od na-pominanega načela ter vpeljujejo kot prvo učivo mestu kvačkanja — pletenje. Pletenje ni le mnogo težje od kvačkanja za učiteljico, kakor za učenko, ono je — po izjavi slovečih zdravnikov — slabotnim deklicam jako škodljivo, umorno. Iz kakšnih vzrokov se torej kaj tacega po naših šolah godi, to je uganka. Šolski zakon vsaj stavi kvačkanje pred pletenje, in gotovo ne brez namena. Morebiti se to godi jedino iz vzroka, ker nekatera mati navadi svoje dekletce v predšolski dobi pletenja na dveh iglicah. Prav, vse hvale vredno in biti mora tako, da se gleda na praktičnost izdelkov in to ne samo po šolah na deželi, temveč tudi po mestnih šolah, kajti tudi v mestu je brezbrojno družin, katere s skrajno silo delajo za svoj obstanek — morebiti celo več in ubornejših, nego na deželi. Vender pa praktičnost sama ne more in nam ne sme biti jedino vodilo, kam bi potem zašle? Ali se mar s kvačkanjem ne more zadoščevati tej zahtevi? Istotako kakor s pletenjem. Otroške kapice, podbradki, priprosti vložki za
blazine itd. itd., to vse se da nakvačkati v prvem letu tega pouka in sicer prav lehko, med tem ko bode ona, ki pričenja s pletenjem ali celo z nogavico, komaj teh naučila in še je dvomiti, da bi deklice na ti stopinji izdelovanje nogavic prav umele. Koliko časa potrebuje samo, da privadi neukretne ročice, ki niso še nikdar imele iglic v rokah, držanja dveh kaj še petih pletilk! Koliko časa, predno jih nauči samostojnega začetka in nasnovanja zanjk! Pri kvačkanji, kjer je otroku držati le jedno iglo, priuče se vsega tega igraje, kar je ti stopinji tudi najprimernejše! Kako lehko je učiteljici in učenkam drugo leto pletenje, ker so se pri kvačkanji navadile držanja in ročnih pre-gibkov, ker umo že nekaj vzorcev, ker imajo že nekaj pojmov o oblikah itd. Krivo je mnenje, da je deklicam to v tolažilo, ako se jim kvačkanje, kar vse rade delajo (seveda, ker je lehko), obljubi za prihodnje leto. Prihodnje leto! Kje je še to v otroški glavici! To mu je daljna prihodnjost, katere niti umeti prav ne more. Smelo trdim, da bode dekletce, mučeno s pletenjem, z grozo mislilo na ono prihodnje leto, češ, kaj bode šele s kvačkanjem, ako je že pletenje tako težko! Nasprotno pa sem skušena, koliko veselja do ročnih del rodi se še celo pri sicer lenobnih deklicah s kvačkanjem, katerega se skoro brez znatnega napora nauče, tako da smem reči: učiteljica, ki začenja s pletenjem, muči — v popolnem pomenu besede — sebe in deco, izgubi, reklo bi se lehko, potrati jedno leto dragega časa in mora vsled tega skrčiti učno tvarino, ali pa še kaj važnega izpusti.
Janja Miklavčič — Št. Vid.
Knjiga S
XIX.
Slovenska Bcela je 1. 1850 ponatisnila Navratilov spis: „Jernej Kopitar" iz Vedeža; str. 62 pa ima „Nekaj zastran krojenja novih besed", spisal J. Navratil. L. 1853 str. 7—64: „Zelja jezikoznanska « o novem letu vsim Slovencom, posebno pisateljem slovenskim v prevdarek" — o glagolih doveršivnih in nedoveršivnih.
Pomagal je J. Navratil vrlemu A. Ja-nežiču, ko je 1. 1850—51 spisaval svoj „Slovar slovenskega in nemškega jezika"; tudi v „Slovnici za domačo in šolsko rabo" 1. 1863 mu hvalo daje za marsiktero prijazno opombo ali popravo. Tako tudi dr. Fr. Miklošič v „Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum" 1. 1862—65. Pomagal je Cigaletu pri slovenski juridično-politični terminologiji kakor tudi sicer pri občnem državnem zakoniku; popravljal slovenske šolske knjige za c. k. šolsko knjižno zalogo itd.
Ko je dr. Bleiweis 1. 1850—55 so-■ stavljal „Berila Slovenske" za prve štiri gimnazijalne razrede, vravnal mu je J. Navratil več svojih spiskov iz Vedeža itd. ■ na pr.: I. Hudodelstvo matere pride po otroku na dan. Pridnost in nemarnost. Enajsta ura ali čudni strah. Vuzem v Metliki. Mladi Vukasovič. Znamenite lastnosti pajka. Kako Slovenci novo leto praznujejo. Kako se je nekdo pri vzdigo-vanju zaklada spekel. Otročja želja (Pesem). II. Ples kuhinjske posode. III. Pajek in pajčina. Sedmere lastavice. Pripovedka po serbski narodni. Ceh, Krok, Libuša, Pfemisl. Ceske pripovedke. Početek in konec janičarjev. — Dvakrat desna roka pa je bil dr. Miklošiču pri sostavljanju „Slovenskih Beril" za višje gimnazijalne razrede 1. 1853—58, kjer so posebej njegovi spisi p. V. Nekoliko pisem. Golobje domači. Delo in lenoba — po J. Snia-
lovenska
T
veku.
*
deckem. Pandirek. Kertek. Morska kača pervič ujeta. Riba beluga. Piast, iz kmeta kralj. Dositej Obradovič. Matija Cop. Riba jesetra. Deržavin. VI. Pismo mla-denča. Veliki Vojvoda Karel vbitvi Aspern-ski. Jama Postojnska. Boleslav Hrabri in cesar Oton III. Življenje Frančiška Hlad-nika. Poznavanje sebe in drugih ljudi. VII. Oklic cesarstva avstrijanskega — po J. Jirečku. Jernej Kopitar. Ris. Jurij Kastriotič Skenderbeg itd.
Od 1. 1851 imajo Novice dokaj dopisov njegovih z Dunaja; tako na pr. je nameraval učene besede dušeslovja (psihologije) poslovenjevati, češ, da njih slov-niček, koristen zlasti v porotah, s pridjano nemško omejnico (definicijo) da na svetlo (str. 74); str. 151 veselo opisuje slovstveno napredovanje slovensko po slavnih pisateljih p. po Miklošiču, Cigaletu, Hicin-gerju itd.
L. 1852—53 je jel J. Navratil v Novicah opisovati „Življenje slavnih Slovanov". Vvod mu je jako zname-niten, in nasvet njegov iavršuje kolikor toliko po „Uč. Tovarišu" tudi „Jezičnik"; resnica ondi povedana se pa še dan danes premalo čisla mej Slovenci. Glasi se v tedanji obliki:
„Vsak narod se ponaša s svojimi slavnimi možmi, to je z možmi, ki so kaj posebno imenitnega zmodrovali ali znajdli, ter šteje njihovo imenitnost — njihovo slavo tudi sebi v čast. Spodobilo bi se toraj, da bi bil tudi naš — slovanski — narod zavoljo slovečih mož, ki so se med njim narodili, in kteri so tako rekoč svetle danice med drugimi zvezdami, — tako ponosen, kot so ponosni zavoljo svojih slavnih mož drugi narodi. Narod, ki ne časti imenitnih mož svoje kervi, narod, ki se mu serce ne širi, kadar sliši kterega svojih
slavnih sinov imenovati, — tak narod ne ve še, kaj je kteremu narodu v čast, kaj mu je slava, — tak narod nima še pravega občutka za to, kar narodovnost imenujemo.
Zavoljo slavnih mož, ki so našega naroda, moramo in smemo, izgled druzih narodov posnemaje, ponosni biti tudi za to, ker ljudje po takih bistrih glavicah ves narod sodijo. Sodijo, da narod, ki ne more nobenega izmed svojih sinov imenovati, kteri bi se bil s kakim posebnim delom poslavil, je neomikaven, to je tak narod, ki ne bo nikdar omikan ali prebrisan. Taka sodba ni sicer vselej pravična, ker se mar-siktera glavica morebiti le zato ne razsvetli, ker nima priložnosti — ker nima narod nikakovih šol, ali vsaj dobrih ne, da bi se mogla v njih tleča iskrica v glavici domačega sinka raznetiti in svojemu narodu z učenostjo kot svetla luč v temi svetiti. Ali sodijo vendar le tako, čeravno po krivem.
Toda naj sodijo kakorkoli, nam Slovanom se ni treba, kar se tega tiče, kratko in malo ne sramovati. Veliko mož našega velikega naroda slovanskega je živelo in jih še živi, kterih imena so v zgodovinskih bukvah s posebno častjo zapisana, v kamen z zlatimi čerkami vrezana, kaj, celo v zvezde na nebu vko-vana .. .
Ali bodi Bogu potoženo, da marsikteri Slovan sloveči h Slovanov še po imenu ne pozna! Ako mu je pa ime in imenitno delo slavnega moža znano, ne ve, da ga je slovanska mati rodila. — Te nevednosti si pa Slovani nismo sami krivi. Nemške bukve so nam popred po šolah in zvunaj šol rod slovečih mož slovanskega naroda rade prikrivale, ali jih celo po krivem nemškemu narodu na čast Nemce imenovale. Le posamezni učenci našega naroda, ki so slovanske bukve in novice prebirali, so resnico zvedovali. Priprosto, posebno slovensko ljudstvo, ki je malokaj slovenskega brati imelo, je od tega po malem kaj soznavalo . . .
Zdaj pa, ker — kakor mislim in želim,
—	tudi naši priprosti ljudje, gotovo pa vsi marljivi bravci „Novic" že vedo, kdo je Slovenec, in da smo tudi mi Slove n c i sinovi velikega slovanskega naroda, da je tedaj slave slovanskega naroda, kakor vsak drugi rod tega velikega naroda, tudi slovenski rod deležen, — zdaj — menim — je že čas, tudi Slovencom po malem od slavnili mož, od teh dragih in blišečih kamnov slovanskega naroda pripovedovati
—	starjim v ponos, da so tega naroda, mlajšim pa v ponos in izgled, — v ponos iz ravno tistega namena, v izgled pa, da bi jih posnemali sebi in svojemu narodu na čast in slavo (str. 138) itd."
Slovani, opisani 1. 1852 str. 138—378, so (I—XI): Juri Vega, Kopernik, Ivan Gundulič, Karanizin, Dobrovski, Valvazor, Komenski, Kopitar, Krasicki, Lomonosov, Deržavin; 1. 1853 str. 2—314 (XII—XXI): Dositej Obradovič, Bernolak, Cigler France Andrej, Kolar Jan, Popovič Ivan, Zlatarič, Dolinar Tomaž, Raič Ivan, Krilov pa Jan Svatopluk Presl.
Razun tega kažejo Novice 1. 1853 v „Jezikoslovnih pogovorih" Navratilove razprave: „Skupnik in skutnik, oboje med Slovenci (str. 286)". — „Kupa ali Kolpa" (290)? —Konec skutniko-skupniške vojske (gl. Novic. 1875). Drugi pomenek zastran Kolpe in Kupe (str. 323). O ravno tej stvari na odgovor gosp. Terstenjakav 84. in 85. listu (str. 370—1). J. Navratil. — L. 1854 je priobčil v Novicah str. 350—395 jako čvrsto razpravo „Od glagolov doveršivnih", str. 395 „Dosta-vek k spisom" in in 1. 1855 str. 6 še nekaj „Zastran glagolov" z ozirom na nekatere ugovore (cf. str. 406), kar je predelano in pomnoženo v nemškem jeziku po nasvetu veljavnih jezikoslovcev p. Kurelca itd. dal na svetlo pod naslovom:
„Beitrag zum Studium des sla-vischenZeitwortesallerDialekte, insbesondere iiber den Gebrauch und die Bedeutung der Zeitformen in Vergleichung mit den klassischen und modernen Spra-
ehen (deutsch, italienisch, französisch und englisch). Mit einer tabellarischen Übersicht in allen obigen Sprachen. Ein praktisches Handbuch beim Sprachstudium. Von J. Navratil, Offizial des k. k. obersten Gerichtshofes. Wien 1856. 8. 135. V dostavku ima nauk: „Kako treba po-slovenjati „ohne dass, ohne zu", kar so ponatisnile slovenski Novice 1855 str. 411 že iz rokopisa mnogim na korist. „Ta spis, edini te verste, uči, kako treba rabiti glagole slovenske, veršivnike in do-veršivnike, po vsili časih in naklonih, z mnogimi izgledi iz sv. pisma v enajstih jezikih, nekdanjih in sedanjih v posebni dokladi, razun teh pa še z mnogoterimi drugimi izgledi, primerjaje slovenščino sta-roslovenščini in drugim sestricam, zlasti jugoslavenščini. S pomočjo tega spisa se bodo učili Slaveni veliko ložje prav rabiti glagole domače, pa tudi gerške, latinske, laške in francozke, — zakaj le primerjaje jezik jeziku zasledujemo posebnosti tujih jezikov in spoznavamo svojega — po besedah slavnega moža, ki pravi: „Kdor ne zna drugih jezikov, ne zna tudi svojega", to je, on si ni v svesti pravil in posebnosti njegovih. Glagol naš je pa naj bolj zvit, naj težji, pa tudi naj imenitnejši del govora, tako da pravijo učeni jeziku slaven-skemu jezik glagolski (Novic. 1855 str. 267)". Dokaj primeren „Pretres dela Navratilovega o glagolih" so prinesle Novice 1856 str. 4()1—405 pod znakom -i.
V Vodnikovem Spomeniku leta 1859 je o stoletnici njegovega rojstva J. Navratil pod naslovom: „Vodniku za spomin, Slovencom na korist" nasvetoval, da bi poleg velikega nemško-slovenskega besednjaka nabirali vsi častiti domorodci vsak po svojem kraju za slovenski-nemški podnarečnik (Idiotikon) posebne be-
sede, ki so le ondot navadne, ki jih ne rabimo sploh, — tudi take izreke in pregovore, ki so le po nekterih krajih v navadi — vse do zobca tako, kakor po tistih krajih izgovarjajo in poudarjajo . . Tak besednjak je jako imeniten in koristen za jezikoznanstvo, posebno pa za glasoznan-stvo, ki je steber primerjavnemu jeziko-znanstvu . . Podnarečnik slovenski bode potem koristen duhovnim in sodnikom, ki imajo opraviti z ljudmi iz mnogoterih krajev . . bil bi tedaj na dvojno korist, pravi str. 186—9-, na jezikoznansko in djansko, kar pojasnjuje naposled v štirih „kratko-časnicah jezikoznanskih" iz skušnje v slovenščini in nemščini.
V Glasnik Slovenski je celo rad dopisoval J. Navratil ali s celim imenom ali sfe znakom p. 1. 1858 z Dunaja o raznih slovenskih veselicah ali besedah, o slovenščini drobtine slovnične (II. 67. 156); o starih knjigah slovenskih (71); opisal je učenega jezikoznanca, tudi v sanskrtu, sina slovensko-nemških starišev, ki se zove Janez Filip Vez d in (Paulinus a St. Bartholomaeo I. str. 72—75). Bčele in njih kraljestvo. Perve tri zgodbe, ki jih pametim: 1. Svatba in smert. 2. Novinci vojaški odhajajo na vojsko. 3. Bukve pa leskova mast. Poslanec cesarja rimskega v Carigradu 1. 1644 (II. 193). — L. 1859: Mihel Speranski (III. 6—48). Kralj Vladislav puščavnik. Slovnične drobtine. Vraža pa sodnik. Zakaj je nehal Vedež (IV. 151)? — „Se nekaj zastran beril Miklošičevih" napisal je J. Navratil po volji slavnega g. Miklošiča nasproti g. Raiču, ki je pretresal in popravljal razun beril Bleiweisovih tudi Miklošičeve v Novic. 1856 in v Glasniku 1858 zv. II. (Glasnik 1859. III. str. 98—162).


Ukazi in odredbe
I. Učne knjige na obrtno-nadaljevalnih šolah.
0 učnih knjigah na obrtno-nadaljevalnih šolah razglaša visoko naučno ministerstvo nastopni razpis:
Aus den Berichten der mit der Inspec-tion'der gewerblichen Fortbildungsschulen betrauten Regierungs-Commissäre habe ich wiederholt ersehen, dass die Unterichts-erfolge in den Geschäftsaufsätzen, im gewerblichen Rechnen und in der gewerblichen Buchführung an den gewerblichen Fortbildungsschulen vielfach sehr wesentlich dadurch beeinträchtigt werden, dass sich die SchiÜer nicht im Besitze der für den Unterricht in diesen Lehrgegenständen bestimmten und approbierten Lehrbücher befinden.
In der That kann bei der diesem Unterrichte zugemessenen, verhältnismäßig geringen Stundenzahl ein entsprechender Erfolg nur dann erzielt werden, wenn die Schüler die bezüglichen Lehrtexte in der Hand haben, weshalb sich auch die Unterrichts-Verwaltung bei der Organisierung des gewerblichen Fortbildungs-Unterrichtes veranlasst gesehen hat, für die Verfassung und Drucklegung solcher Lehrtexte Versorge zu treffen und für dieselben einen so mässigen Preis festzusetzen, dass ihre
šolskih oblastev.
Anschaffung keinen wesentlichen Schwierigkeiten unterliegen kann.
Die k. k.......wird demnach ersucht, die Schulausschüsse und Leitungen aller gewerblichen Fortbildungsschulen des dortigen Verwaltungsgebietes aufzufordern, dafür zu sorgen, dass jeder Schüler mit den bezeichneten Lehrtexten ausgestattet sei.
Sollten es die Verhältnisse einzelner Schüler denselben ungeachtet des niedrigen Preises dieser Lehrbehelfe nicht gestatten, die gedachte Anschaffung zu bestreiten, so sind diese Behelfe den betreffenden Schülern aus dem Fonde der bezüglichen Schule zur Verfügung zu stellen, wobei ich darauf hinweise, dass nach den Bestimmungen der Ministerial - Verordnung vom 24. Februar 1883, Z. 3674, ad I für solche Anschaffungen in erster Linie die derartigen Schulen gewährte Staatssubvention bestimmt erscheint.
Hievon sind auch die mit der Inspection der gewerblichen Fortbildungsschulen in dem dortigen Verwaltungsgebiete betrauten Regierungs-Commissäre mit der Aufforderung in Kenntnis zu setzen, auf die Befolgung dieser Verfügung an den einzelnen Schulen zu dringen, und sich in den bezüglichen Inspectionsberichten jedesmal zu äußern, ob derselben thatsächlich entsprochen worden ist.
Književnost.
Popotnikov koledar za slovenske učitelje 1891
s popolnim imenikom šolskih oblastev, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanji v začetku šolskega leta 1890/91. — V. leto. — Sestavil in založil Mihael Nerat, nadučitelj in „Popotnikov" urednik v Mariboru. — Tisek tiskarne sv. Cirila. — Sleharn tovariš mora izreči svoje popolno priznanje temu trudapolnemu podjetju preli-stavši to slovenskemu učiteljstvu namenjeno knjigo. Slovensko učiteljstvo sme je biti veselo in ponosno na njo zbog nje raznotere vsebine in pripravne in lične zunanje oblike, ker znamo, da nemška koledarska
literatura, ki je tako razvita, vender v ničem ne prekaša našega koledarja. V njem najdeš popoln kole-darij, lestvico za pristojbine, rodopis cesarske rodovine, pregled evropskih držav in njih vladarjev, tarif za pisma, upravni odbor in delegacijo „Zaveze slovenskih učiteljskih društev" in njen poslovni red, seznam najvažnejših perijodičnih uradnih opravkov šolskih vodstev in krajnih šolskih svetov in po tovarišu g. Fr. Kocbeku sestavljen imenik važnejših člankov priob-čenih v „Popotniku" od leta 1880—1890. H koncu je kratek opis avstrijsko-ogrske monarhije z ozirom na nje velikost v km'1, število prebivalcev, glavna mesta s številom prebivalcev. Temu sledi imenik
šolskih oblastev, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja, katerega moramo dovršenega imenovati, kajti letos je popolnjen z letnicami ustanovljenja posameznih šol. Žal, da niso vse letnice povse zanesljive, a tega ni izdavatelj kriv. Zaznamovane so tudi šole, s katerimi je združen šolski vrt ali drevesnica. Razven tega pa dobiš še v dodatku imena učiteljiščnikov-če-trtoletnikov, imenik učiteljskih osob, ki so v preteklem šolskem letu iz učiteljstva izstopile ali pa so umrle in na konci koledarja je dovolj praznega popirja za privatne bilježke. Izvestno torej mnogo raznovrstnega gradiva. Izkažiino se marljivemu izdavatelju za njegov trud s tem hvaležne, da bode ta koledar v posesti vsakega slovenskega učitelja, vsakemu pravi „vade-mecum". Stane pa v platno vezan 1 gld. 20 kr., v platno vezan z zlato obrezo 1 gld. 35 kr., v usnje vezan z zlato obrezo 1 gld. 50 kr. (po pošti 5 kr. več).
I. K.
Narodne legende za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središči, II. zvezek. V Ptuji. Natisnil W. Blanke. 1890."
Veselo smo pozdravili I. zvezek „Narodnih legend". Veseli nas tudi sedaj, ko je izšel II. zvezek, pisateljeva izjava, da se je I. zvezek hitro razširil po naši domovini. Mnogo nabranih legend rodilo se je med narodom in za to bodo ugajale ne samo mladini, kateri je knjižica namenjena, ampak tudi odraslim ljudem. Nam posebno ugaja zadnja „Pripovedka o kovači", ki se odlikuje s pravo zdravo veselostjo. Naša knjižnica za mladino ima le še preveliko neizorane ledine, zato želimo, da gospod nabiratelj pošlje kmalu III. zvezek med svet.	M. J.
Za obrtno šolstvo. V c. in kr. dvorni knjigarni Alfreda Holder j a na Dunaji (I. Rothenthurmstrasse 15) se dobi:
1.	Centralblatt für das gewerbliche Unterrichtswesen in Österreich, im Auftrage des k. k. Ministeriums für Cultus und Unterricht redigiert von Dr. F. R. v. Haymerle. I.—VIII. Band (1882—1889). Preis per Band 4 fl.
2.	Supplement zum Centralblatt für das gewerbliche Unterrichtswesen in Osterreich, im Auftrage des k. k. Ministeriums für Cultus und Unterricht redigiert von Dr. F. R. v. Haymerle. I,—VI. Band (1884—1888). Preis per Band 1 fl. 20.
„Vrtec", časopis s podobami za slovensko mladino. Kdo ga ne pozna „Vrtca", tega jedinega časopisa, ki ga ima naša nežna slovenska mladina? Z novim letom stopil je že v jedno in dvajseto leto svojega obstanka, kar je izvestno najboljši dokaz,
da je „Vrtec" obče priljubljen list v narodu našem, osobito pri slovenski mladini. Vsebina njegova je povse primerna naši mladini, bodi si že mali ali odrasli, vsakdo najde v „Vrtci" mnogo primernega v pouk in zabavo. A ne samo mladina, tudi odrasli najdejo v njem marsikako drobtinico, ki jih zanimiva, razveseli in spominja na one blažene čase — nežne mladosti. — Za šolarske knjižnice pa ga ni do zdaj boljšega berila, kakor je „Vrtec", zatorej bodi priporočen v prvi vrsti vsem našim ljudskim šolam, pa tudi slovenskim rodoljubom in roditeljem, ki svojim otrokom gotovo ne morejo večjega veselja narediti, nego je veselje, ki ga imajo z „Vrtcem". Prva letošnja številka, ki leži pred nami, ima sledečo vsebino: „Vrtec" ob novem letu 1891. — Nagovor mladini. — Naš gospod učitelj. — Na ledu (pesem s podobo). — Po zimi. — Dom resnice. — Strijc Zimovič (pesen s podobo). — Zakaj je imel Jurijče nesrečo. — Lovčev najljubši kraj. — Januvarij. — Metka majhna — srce veliko (s podobo). — Klobuk. — Ptičice po zimi. — Dalje v prilogi: Spomin na dobro delo (pesen). — Atilin grob. — Moč godbe in petja. — Jastreb in slavec (basen). — Domače živali (pesen). — Pripovedka o konjski barvi. — Listje in cvetje. — Rebus.
„Vrtec" stoji za vse leto 2 gld. 00 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr.
(ig1. naročnikom in sotrudnikoin „Ljubljanskega Zvona". Obili uradni posli, katere mi nalaga dvojna moja služba, profesorska in nadzorniška, pomnožili so se zadnje čase tako, da sem le stežka poleg njih oskrboval upravništvo in uredništvo „Ljubljanskega zvona". Pretekla štiri leta sem list uredoval samo v poznih ponočnih urah in večkrat niti na najnujnejša pisma gg. sotrudnikov nisem odgovarjal, ker odgovarjati res nisem utegnil. To pa je moralo sčasoma škodovati listu ter ga zavirati v njegovem razvoji. Da bi se torej nekoliko razbremenil, oddal sem upravo „Ljubljanskega Zvona* „Narodni Tiskarni", tiskovne korekture in nekoliko uredniškega posla sta prevzela g. Jožef Cimperman in g. Anton Funtek; izdavatelj lista bode odslej g. Janko Kersnik, odgovorni urednik pa g. dr. Ivan Tavčar. Mislim, da bodo te potrebne izpremembe koristile „Ljubljanskemu Zvonu", in da bode tudi meni samemu moči odslej več pisati za list, nego mi je bilo doslej. Vse gg. so-trudnike, kateri so zvečine osebni moji znanci in prijatelji, pa prijazno prosim, da tudi v prihodnje ohranijo „Ljubljanskemu Zvonu" dozdanjo svojo blago-naklonjenost.	Fr. Leveč.
V Ljubljani, dne 29. grudna 1890.
Vprašanja in odgovori.
K trinajstemu vprašanju iz vlanskega letnika nam piše g. ravnatelj Ivan Lapajne:
Sedanji in bivši trgi na Kranjskem. Že v dveh številkah poprašuje „Učiteljski Tovariš" po
kranjskih trgih, pa ne z zaželenim uspehom. Ker mi je jako po volji, da se je to za kranjske učitelje, ki poučujemo domoznanstvo, jako važno zemljepisno in zgodovinsko vprašanje sprožilo, zato naj jaz poskusim nekoliko pripomoči, da bi se to vprašanje rešilo. Pečal sem se namreč že s tem vprašanjem, ko sem sestavljal za Krajčevo tiskarno v Novem Mestu spis „Kranjski trgi", katerega utegne ona morebiti prilično tudi na svetlo spraviti.
Res, v čudnem položaji smo kranjski učitelji (pa jednako se morebiti godi tudi v drugih deželah). Od otrok terjamo v šoli, da nam povedo število in imena kranjskih trgov, a če bi nas učitelje kdo isto vprašal, ne bi mu mogli dati dovolj natančnega odgovora. V šolskih knjigah niso nikjer vsi kranjski trgi imenovani, kar imamo pa pomožnih knjig, te pa niso v tej točki jedini, kakor ste g. urednik že v „Tovarišu" omenili. Pogledal sem v več pomožnih knjig, ki govore o raznih krajih na Kranjskem, n. pr. v Valvazorja, Di-mitza, v obširen imenik krajev na Kranjskem, v Baurov zemljevid kranjski itd. Iz teh se da posneti, da so na Kranjskem sledeči trgi: 1. Tržič (največji trg), 2. Postojina, 3. Vipava, 4. Mokronog, 5. Radeče, 6. Žužemberk, 7. Ribnica, 8. Litija, 9. Senožeče, 10. Vrhnika, 11. Planina, 12. Sodražica, 13. Motnik, 14. Vače, 15. Bela Peč, 16. Turjak, 17. Cerknica. Trgom smemo prištevati tudi 18. Železnike, 19. Kropo, 20. Mengeš in 21. Stari Trg pri Poljanah. Železnike in Kropa sta bila že stara obrtna kraja in sta gotovo imela tržne pravice; Mengeš je pa dobil ime trg, kolikor se spominjam, še le pred kacimi 24 leti. O Starem Trgu pri Poljanah sem bil dobil pa lani sam staro listino, iz katere sein posnel, da so Poljane same imele tržne pravice že od celjskih grofov in pozneje tudi od raznih avstrijskih vladarjev.
Zgodovina nam pripoveduje še o drugih krajih, ki so nekdaj trgi bili. Valvazor imenuje Logatec trg, Vinico v Belokrajini, Svibno pri Radečah (dandanes le podrt grad). O trgu Gutenworth pa dandanes niti več imena slovenskega ne vemo, niti tega ne, kje je stal. Valvazor pravi, da je bil na mestu sedanje vasi Hrovaški brod pod Rako ob Krki nad Kostanjevico; a verjetnejše je, da je ta trg, ki se v 13. stoletji po-gostoma imenuje, stal v fari škocijanski na mestu sedanje Dobrovške vasi, zato se ta fara imenuje Ško-cijan pri Dobravi (St. Kanzian bei Gutemvert).
Da se število trgov ne da tako lahko določiti, izvira od tod, ker v imeni „trg" ni dandanes nika-koršna materijalna ali moralična vrednost združena. Nekdaj so pa mesta in trgi uživali razne večje pravice pred vasmi. Te so bile graščakom podložne, dočim so se mesta navadno sama volila svojega sodnika (župana) in svetovalce, ki so vladali meščane (pur-garje). Tudi nekateri trgi so imeli te pravice, zlasti če so jim podeljene bile od deželnega kneza. Vender
so imeli trgi menda le pravico do sejmov in trgov, morebiti pa še teh ne. Če so imeli trgi kaj pravic od deželnih knezov, je to že nekaj veljalo, če so jim pa le domači grofje in graščaki kakšne pravice dajali, ni bilo to velikega pomena. Zato se taki trgi niso kaj čislali in nihče ni na to gledal, če se je dotičnemu kraju dajal pridevek „trg" ali ne. Zato so bila n. pr. pri vpeljavi ustave pri direktnih volitvah odlikovani le „deželno-knežja mesta in trgi". Včasih so bili taki trgi in so še dandanes kaj neznatni; ves trg je obsegal razven gradu morda še nekaj čez 10—20 hiš. Sicer so se pa tudi večje vasi imenovali trgi, n. pr. Št. Vid pri Vipavi. Trebnje so se utegnili tudi trg imenovati, kajti druga vas tik farne vasi v Trebnjem zove se dandanes še „Trg". Jednakega izvira je „Stari Trg" pri Loži.*)
O tem predmetu, ki bi kranjske učitelje jako zanimal, naj bi se naprosil kak domači zgodovinar, na primer g. prof. Rutar, da bi napisal večjo in teme-ljitejšo razpravo.	I. L.
Na podlagi došlih nam podatkov torej končno rešimo to vprašanje s tem, da smatramo za trge na Kranjskem in sicer po številu prebivalcev na podlagi ljudskega štetja od leta 1880.: 1. Tržič (1797 prebivalcev), 2. Postojina (1621), 3. Cerknica (1477), 4. Planina (1197), 5. Železniki (1156), 6. Kropa (1110), Vipava (1108), 8. Senožeče (1101), G.Ribnica (1003), 10. Žužemberk (956), 11. Mengeš (877), 12. Vrhnika (763), 13. Sodršica (732), 14. Radeče (691), 15. Mokronog (653), 16. Jesenice (558), 17. Bela Peč (490), 18. Litija (455), 19. Vače (296), 20. Motnik (293), 21. Turjak (218) in 22. Stari Trg (Dolenjsko, 184).
Prvo vprašanje. Kateri je najprimernejši in najboljši slovenski izraz za „Stundenplan?"
(G. J. L.)
Odgovor. Kakor nam znano, rabijo se za „Stundenplan" razni izrazi, ki pa ali ne izražajo popolnoma pojma „Stundenplan" ali pa so preobširni. „Učni red" znači bolj „Lehrgang", „Urni red", „Urnik" je okoren izraz, „Razredba učnih ur" je predolg, „Vspo-rednik" neumljiv. Pojem bi se moral izraziti popolnoma umljivo v jedni sami besedi. Tako besedo je pa teško dobiti. Ker več glav več zna in je stvar za nas zanimiva, ne moremo tega vprašanja sami odgovoriti, temveč prosimo veščake in tovariše, naj o tej stvari premišljujejo in nam naznanijo, kateri izraz bi jim najbolje ugajal. Čim več izjav, tem bolje. Nasvetovane izraze potem priobčimo, in je tako mogoče, da si izberemo pravega.
*) V preteklem stoletji je bil baje došel jedenkrat poziv na kraje, naj ae oglasijo tisti, kateri imajo tržne pravice Več trgov se menda ni oglasilo; zato so izgubili te „idejalne" pravice.
Pis.
Naši dopisi.
Iz Ljubljane. (Iz mestnega občinskega zbora ljubljanskega). V seji mestnega zbora dnš 30. grudna 1890 je občinski svetovalec Prosenec stavil nujni predlog, naj se mestnemu magistratu naroči. da pri šolskih oblastvih dela na to, da bi se v ljubljanskih ljudskih šolah v zimskem času v prvem in drugem razredu dopoludanski pouk pričenjal namesto ob 8. šele ob 9. uri. Ta predlog se je sprejel.
Jednaki predlogi so se že tudi stavili na Dunaji, a učiteljska društva so se z ozirom na določeno število tedenskih učnih ur izrekla proti taki prenaredbi. Kaj pa pri nas v Ljubljani? Hudo je v istini šestin sedemletnim otrokom v mrazu tako zgodaj z doma hoditi in izvesti bi se že dalo to prenaredbo. Vprašanje je le, ali bi bilo to za dom in za šolo ugodno. Ako pregledamo šolske zapisnike, razvidimo, da je (osobito na javnih šolah) med otroci obrtni in delavski stan ogromno bolj zastopan, kakor imoviti in posestni stan. Delavec, delavka in obrtnik mora večinoma ob 7. uri že pri delu biti. Zajutrek se za vso družino skupno skuha in roditelji so veseli, da gredo otroci poprej z doma, ker v mnogih slučajih nimajo nikogar, komur bi jih v varstvo izročili; to se vidi tudi iz tega, da taki otroci zjutraj najprvi dohajajo v šolo. V teh družinah tudi zjutraj stanovanje ni zakurjeno in kako so otroci veseli, da prej pridejo v zakurjeno šolsko sobo. Tako se godi večini šolskih otrok. Kako pa bi bilo, ako bi se pričetek pouka prenesel na 9. uro. Zmrzovali bodo doma in kdo jih bode nadziral, ako so roditelji izven hiše, v tovarni in drugod pri svojem delu? Ob 9. uri bodo še bolj pre-mrazeni prihajali v šolo in bodo za pouk še manj sposobni.
Ker so pa otroci v družinah različne starosti, morali bodo starejši ob 8. uri, mlajši pa, ki obiskujejo prvi ali drugi razred, jedno uro poznejše v šolo odhajati. Starejši navadno na poti v šolo pazijo na mlajše, potem bodo pa sami sebi prepuščeni, ker jih roditelji nimajo časa spremljati, zajutrek pa se bode dvakrat kuhal. V šolskem poslopji bi nikdar ne bilo reda in potrebnega miru, ker bi otroci dohajali od V2 8. do 9. ure. Iz tega se vidi, da bi taka pre-naredba motila red v šoli, še bolj pa doma. Pri otrocih premožnejših roditeljev, kateri so v veliki manjšini, je stvar seveda drugačna, vender bi se tudi tu motil hišni red. Sicer so pa v Ljubljani šolska poslopja po mestu že tako razpostavljena, da mestni otroci nimajo predaleč v šolo. Na Dunaji in v drugih večjih mestih je to razmerje drugačno. V obče pa se mora mladino tudi utrditi, ako nam je kaj mar za čvrst in neomehkužen naraščaj. Ravno sedaj ima vsakdo priliko opazovati, koliko otrok, osobito premožnejšega stanu, ki še v šolsko dobo niso stopili, z drskalicami pod ramo hodi na drsališča ter tam — tudi v mrazu — prebije po dve do tri ure. Prav
tako! Če se tam ne prehlade, zakaj bi se ravno na poti v šolo. To pot morajo sicer otroci zjutraj primeroma zgodaj prehoditi, ali za to potrebujejo največ '/4 ure.
Ako smo torej iz navedenih vzrokov za status quo ante, ne nadejamo se očitanja, da se s tem morebiti ogrevamo za izpostavljanje na Tajget.
A. Ž.
Iz Planine. Jeden največjih vzrokov nerednega šolskega obiskovanja v zimskem času pri nas na deželi je gotovo veliko poinankanje obleke in obuvala. Večkrat se pripeti, da nosijo roditelji in otroci po potrebi in okolnosti po jedno in isto kamižolo, ali po jedne in iste čevlje. Da v tacih žalostnih razmerah v hudem zimskem mrazu otroci šolo neopravičeno — opravičeno zanemarjajo, ume se samo ob sebi. Srečni se smejo torej šteti tisti kraji, kjer se nahajajo usmiljena srca, koja leto za letom ubogim otrokom najpotrebnejšo obleko preskrbe in tako k splošni omiki naroda in šolskemu napredku mnogo pripomorejo.
Med take srečne kraje se sme po vsi pravici šteti trg in ves šolski okoliš planinski. Tu se razdeli po blagi knežji rodbini Windiscligratzovi vsako leto pred božičnimi prazniki med siromašno šolsko mladež obilo zimske obleke in druzih daril. Tak srečen dan je bil za naše ubožčeke dan 23. grudna 1890 1., kajti ta dan se je zbralo zopet okolo bogato obloženega božičnega drevesca 45 šolskih otrok, katerih vsak je dobil potrebno oblačilce, polne žepe jabolk in pa veliko belo štruco, koja je izvestno nadomestovala marsikomu v praznikih običajni božični poprtnik.
Dal Bog tudi v prihodnje našim in drugim šolskim siromakom obilo tacih ali vsaj tem podobnih dobrotnikov!	—k.
Št. Jurij pri Izlakah. Po leti nas vabi krasna narava na prosto in vsak se rad malo sprehodi po končanem delu, da se mu glava razvedri in da se oddahne od težavnega posla. Sedaj pa nas hudi mraz, slaba pot in kratek dan zadržujejo doma; najbolj nam ugaja peč; sprehod nam ne more biti v razvedrilo, v to nam mora služiti kaj druzega. Meni je okrajšalo večer pregledovanje imenika učiteljskega osobja v „Popotnikovem koledarji". Kako je to mogoče, pokazal bodem v naslednjem.
Marsikaj pomenljivega sem našel med imeni, to-lažljivega in užaljajočega; različne misli so se mi vzbujale v glavi prebirajoč imenik. Zavest, da je naš stan imeniten, utrdila se je še bolj v meni; učitelji nismo zadnji, ni se nam sramovati našega stanu, saj se še Car ne sramuje biti učitelj, tudi Kaiser ne, kar ni nič manj, kakor car. Med nami je Kralj in Kraljic, kateri seveda ne bode nikdar kralj postal, Herzog, da, še celo Sah (perzijski?) in De Be, kar je — mislim — tudi kos vladarja. Razven teh imamo še druge visoke osobe. Ce je Car, Kaiser in Kralj,
mora biti tudi Kancler, Capietano in Hauptmann; ravno tako ne sme manjkati uradnikov, zato so tu Rath, Richter in Notar — sami Nemci; svetnika, sodnika in bilježnika nisem našel. Da pa ne bodemo tako brezverni, sprejel se je med učiteljstvo tudi Župnik in se mu dodal v postrežbo cerkovnik Mesner.
Stari očak Noe poučuje sedaj mladino in slavni Rimljan Cicero ubija tam nekje na Primorskem paglavcem abecedo v glavo. Steber države, Orač, Kniet in — čemur se ni čuditi — Bauer, da, še več — Hof bauer je med nami. Ravno tako dobro je zastopan tudi rokodelski stan. Skoraj vsi rokodelci slovenski in nemški so učitelji: Kovač, Lončar, Kopitar, Korbar, Košar, Pečar, Zidar, Žagar, Kuhar, Ribič in Tičar; Schneider, Schuster, Tischler, Schreiner, Schmied, Weber, Gärtner, Glaser, Hufschmied, Müller in Fischer. Izmed drugih stanov so še Konjar, Kozjak, Logar, Strelec, Jager (ta ni Nemec ne Slovenec), Schreiber in Schulmann — torej dvakrat Schulmann, kar je zelo častno zanj.
Godec, Geiger, Pfeiffer in Singer skrbe nam dovolj za godbo in petje -— kaj hočemo še več.
Učitelji so iz različnih krajev, dežel in narodnosti. Ipavec, Pettauer, Kraševec, Kranjec, Korošec, Koče-var, Hrovat, Ceh ali pa Böhm, kakor hočete — Lah, Unger, Rus in celo Turk so učitelji.
Da se ne bode reklo, da sem pristranski, ker naštevam samo visoke dostojanstvenike in druge stanove, bodem odkritosrčno povedal, da sem našel med učiteljstvom tudi zverine. V imeniku je kosmatinec Medved in Medcešček, kateri tudi nikdar medved postal ne bode, Vovk in njegov nemški brat Wolf, Lisjak, Jazbec, Jelen in Košuta, Zajec in Povh (Pouh). Med ptiči je najmogočnejši Orel, strah drugim manjšim ptičem kakor Golobu, Jerebu, Cerarju, Cižeku, Kalinu, Drozgu, Kosu, Skerjancw in Skorjancu in Vodebu. Če se slovenskega Orla boje tudi nemški Kronabethvogel, Strauss, Schwann in Pfau ne vem; tem je za strah najbrži nemški Falk. Domačih živalij je malo, o nekaterih se še ne ve, katere vrste so, kakor Belec, Sivec, Sivka. Nemci so bolj natanko določeni Bock, Wid(d)er, Ross. Od domače perutnine imamo samo Kapuna, kar ni ravno tako slabo. Od drugih živalij naj omenim še Murna, Pajka pa Kušarja.
Iz botanike imamo tudi nekaj zastopnikov. Največji med njimi je Hrast, potem Gaber in manjši od tega Gabršček, Lesnika, Lešnik (Löschnigg — krasno!). Lorber, Bezeg (Bezek), Janež, Hren, Bobek, Grah in Grahek — kakor vidite vedno manjši — in slednjič Moos. — Cvetlic pa rned učiteljstvom zelo pogrešamo; imamo le dve in še te dve ste — moškega spola t. j. Mak in Nagi.
Iz matematike našel sem le malo. V imeniku je samo Sest, in ta narobe obrnen ter ponemčen — Neuner, pa Trinajstič. Sama majhna števila; učitelji pač nismo navajani z velikimi računjati.
Spoznavši imenitnost našega stanu, pridružile so se nam vasi, trgi, mesta, hribi in reke, da nam po-
magajo vzgojevati mladino. Na Gorenjskem poučuje vsa vas Ihan, drugod vas Hrastnik, Tržič, Carrara in vsa Parma. Mogočni Javornik se trudi s poučevanjem in stari Jordan prilezel je med nas, da uživa učiteljski kruh. Megla in Mrak sta se vlegla na učiteljstvo — zore nisem našel! — Pri nas vleče sedaj Krivec sedaj Jug ali Sever, za tem pride Piš potem Regen in slednjič celo Sturm.
Nekaterim učiteljem je zmanjkalo priimkov ter imajo krstna imena za priimke. Taki so: Aleš, Bernard, Marko, Rudolf, Francelj, Jurko, Simon, Leopold, Moric, Lukas, Albrecht, Fridrich in Friedrich, Fric in Fritz, Hanns, Hermann, Ludwig, Oswald, Bartel in Bartelmä. Razven teh je med učiteljstvom še mnogo rečij in ropotije: Cvek, Cvirn, Cok, Čop in Čopi, Čuden, Dimnik, Gobec, Iskra, Kašča, Kvas, Skala, Setina, Sluga, Kit, Gold, Dose, Kette itd. itd.
Kompost, če prav velike važnosti, vender ni v šoli na pravem mestu. Ravno tako bi jaz, če bi mogel, tudi Scharlachu vhod v šolo prepovedal.
Nobeden stan ni brez madeža in tudi učiteljski ne. Imamo v svoji sredi namreč tudi Divjaka, Fa-kina in celo Ravbarja, Skazo, Flucherja in Kimavca.
Častno za nas je, da imamo Modrijana, Trpina (kar je vsak učitelj), da je učitelj Moder, Pokom, da še celo Pour (po uri) deluje na pisateljskem polji. Častno je, da nisem našel v imeniku vinopivca, pač pa Vodopivca in ne „ravša" ampak samo Rauschlja Čuditi se tudi ni, da je jeden Dolžan, drugi pa bolj po domače Dovžan, saj je Sila med nami. Upati pa smemo, da bode Fortuna nam mila in našemu stanu zvesta, da ne bode v imeniku samo jeden Bogateč, jeden Reich, da ne bode samo jeden Vesel in le jedna Fröhlich, da bode naš Vrč poln, da bode stala naša Vreča Aufrecht, da bode mogoče našim otrokom dajati Masten Močnik in Štrukelj, da si bode mogel učitelj sebi in svojim privoščiti tu in tam Pečenko in kozarec Terana, kupiti si za zimo Kožuh ali vsaj Star Montel, da si bode zagotovil Long Leben, da bode vsak učitelj postal Starec, ter da bode dobil njegov Dedič po smrti njegovi kak Kreuzer. Olajšajte nam naš Velki Jarm, kajti naš Križ ni Majhen. Ne pošiljajte nas z našimi peticijami in prošnjami vedno po Aprile!
Take in jednake misli vzbujalo mi je pregledovanje imenika učiteljskega osobja v „Popotnikovem koledarji". Podajam jih tu častitiin tovarišem in to-varišicam z željo, da bi bralcem okrajšale dolgi zimski večer in proseč odpuščanja tiste, katerih imena sem se drznil vplesti v ta spis. Slabega s tem spisom nisem nameraval, tudi žaliti ne nobenega, ker sem prepričan, da je vsak učitelj bodi si Gross ali Klein, Schwarz ali Weiss, pravi narodni	Likar.
Primskovo pri Kranji. (Ustanovitev nove šole). V 5. dan t. m. se je praznoval pričetek nove šole se sv. mašo, katero je daroval preč. g. Anton Mežnarec, dekan kranjski, ob navzočnosti g. okrajnega glavarja dr. M. Gstettenhoferja, šolske mla-deži in obilo pobožnega ljudstva. Po sv. maši smo
se podali v šolsko sobo, kjer g. dekan v lepem nagovoru razloži otrokom in roditeljem pomen tega dne in njih dolžnosti, predstavi g. okrajnega glavarja in g. učitelja ter sklene s trikratnim živioklicem na presvetlega cesarja Frančiška Jožefa I.
G. okrajni glavar zahvali na to g. dekana v imeni okrajnega šolskega sveta za trud in požrtovalnost, ki jo je imel z ustanovitvijo te šole, g. učitelj pa v imeni otrok in roditeljev. S tem je bila slavnost končana.
V to šolo so všolani otroci iz vasij Čirčiče, Gorenje, • Huje, Klanec, Priinskovo in Hupa. Otroci so pohajali do letošnje jeseni štirirazrednico v Kranji, vender uspeh vsled zanikarnega obiskovanja in pre-napolnjenja šolskih prostorov ni bil najboljši. Dolgo se "je ogibalo, kako odpomoči tem nedostatkoin, posebno, ker so Kranjci sami imeli nek čuden predsodek o otrocih iz okolice češ, oni pohujšajo nam še naše otroke. V koliko je bil opravičen, ne znam, pač pa, da je bila že skrajna potreba ustanoviti za okolico posebno šolo, kajti za šolo godnih otrok je 190, tako, da jednorazrednica ne bode več zadostovala. Gotovo bi bilo ostalo še dolgo vse pri starem, da se ni lotil dela g. dekan. Preskrbel je v prvo prostor v župnišči v Primskovem, da se zgradi novo poslopje. Res je šolska soba v razmerji z učenci veliko premajhna in
prenizka, ker pride na vsacega učenca le 0.8 m" prostora, postavno bi ga moralo priti 3 8—45 m9, pa je učiteljevo stanovanje tako prijetno, kakor le rnaloka-tero gospodov tovarišev.
Da se je šola primeroma v tako kratkem času ustanovila, zahvaliti imamo g. dekana, kateri se v do -sego svojega namena ni ustrašil ne truda ne stroškov ter s tem pokazal vročo ljubezen do našega šolstva. Krajni šolski svet v Primskovem pa je ponosen, da sme za blagor naroda tako unetega gospoda imenovati svojim predsednikom.	—r.
Od Žile. (Učitelj počeščen). Dne 7. grudna 1890. 1. je izrekel v posebni seji naš krajni šolski svet g. učitelju Fr. Ellerju najtoplejšo zahvalo za njegovo vestno in uspešno delovanje skozi dolgih petindvajset let na ziljski šoli ter mu izročil v spomin na to petindvajsetletnico prav lepo zahvalno pismo. G. Eller je to počeščenje tudi zaslužil, kajti on ni le izvrsten učitelj in vzgojevatelj izročene mu mladine, ampak on dobro vpliva s svojo vzorno značajnostjo in lepim vedenjem tudi zunaj šole; zlasti pa si je g. Eller pridobil velike zasluge za našo občino kot pravi prijatelj kmetskega stanu, kateremu pri vsaki priložnosti rad pomaga, bodi si z besedo, bodi si z dejanjem. Slava in hvala mu! Bog ga ohrani še mnoga leta ter nam daj še več tako vzornih učiteljev!
Društveni vestnik.
Iz Ljubljane. Občni zbor „Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani".
Dne 29. grudna 1890. 1. se je vršil občni zbor .Slovenskega učiteljskega društva" v mestni dvorani ljubljanski ob navzočnosti do 50 gospodičin učiteljic in gospodov učiteljev.
Društveni predsednik g. Andrej Ž u m e r pozdravil je zbor se sledečimi iskrenimi besedami: Slavni zbor! Kot predsednik „Slovenskega učiteljskega društva* imam čast vse došle društvenike presrčno pozdraviti. S tako mnogobrojnim pohodom s:e dokazali, da se zanimate za društveno delovanje in veste ceniti združeno postopanje. Veseliti nas mora tudi. da vidimo med saboj tudi več gospodičin koleginj. Pozdravljam tudi gospoda tovariša A, L u z n i k a, ki se ni ustrašil dolgega pota preko Krasa k nam, da nam razkaže svoj izum. O društvenem delovanji izza »adnjega občnega zbora bode obširnejše poročal g. tajnik, jaz naj omenim samo važnejše točke. Kakor za vso širno Avstrijo, tako je bil tudi za naše društvo vesel dogodek poroka Nj. cesarske visokosti gospe nadvojvo-dinje Marije Valerije, ter se je tem povodom poklonila posebna deputacija gosp. deželnemu predsedniku. Drug vesel dogodek je obradostil tudi naše društvo, namreč desetletnica našega priljubljenega deželnega predsednika barona Andreja Winklerja,
ki prav po očetovski skrbi za blaginjo dežele sploh in je še poseben prijatelj in podpiratelj šolstva in učiteljstva. Kot tretji važnejši dogodek v našem društvu naj omenim, da je v teku tega društvenega leta ustanovitelj „Učit. Tovariša", gospod ravnatelj Andrej Praprotnik po skoraj 301etnem uredovanji ponudil svoj list društvu, katero ga je radostno sprejelo in iina torej od te dobe svoje glasilo. — Glede delokroga društvenega naj omenim, da se je v zadnjem času ta nekoliko skrčil, ker se povsod snujejo okrajna učiteljska društva, kar je gotovo dobro znamenje za napredek in zavednost učiteljstva. Vender pa naše društvo ostane to, kar je bilo ter se pri svojem delovanji ozira na težnje slovenskega učiteljstva sploh, ker ima društvenike razven Ljubljane po vsi deželi in tudi zunaj dežele. Na podstavi obstoječih zakonov je društvo delovalo in hoče še delovati v jedinosti z vsemi faktorji, ki so z vzgojo in s šolstvom v dotiki, v korist narodu, šolstvu in učiteljstvu. To jovijalno in eminentno lojalno stališče hoče društvo pri svojem delovanji zavzimati in z združenimi močmi delovati po geslu najvišjega pokrovitelja šolstva, presvetlega cesarja Frančiška Jožefa, kateremu kličem trikrat slava!
O društvenem delovanji je poročal društveni tajnik g. Ivan Kruleč sledeče: Dragi tovariši! V obče
/
Vam je že naš društveni predsednik razjasnil, kako si je v lanskem občnem zboru voljeni odbor prizadeval rešiti stavljeno si zadačo: „duševno podpirati slovensko ljudsko šolstvo". Natančneje Vam pa hočem jaz poročati o odborovem delovanji v preteklem društvenem letu.
Dne 3. vinotoka lanskega leta voljeni odborniki so se v prvi odborovi seji tako-le konstituirali: Andrej Žumer, predsednik; Frančišek G o ve k ar, podpredsednik; Ivan Kruleč, tajnik; Ivan Tomšič, blagajnik; Frančišek Kokalj. knjižničar; Frančišek Ba-hovec, Jakob Furlan, Andrej Praprotnik, Anton Razinger odborniki. Takoj po odborovi ustanovitvi naznanilo se je odboru, da namerava visoki deželni zbor v takratnem zasedanji skleniti zakon, s katerim naj bi se uredile in zboljšale učiteljske plače na Kranjskem. Visoki deželni šolski svet je vročil svojo predlogo o tej stvari deželnemu zboru, katero bi kranjsko učiteljstvo z radostjo pozdravilo, ako bi bila po visokem deželnem zboru vsprejeta. Zato je sklenil naš odbor, storiti potrebne korake, da se sprejme omenjena predloga in razven tega še vložiti visokemu deželnemu zboru po g. deželnem poslancu F. Steg-narji peticijo, s katero bi opozorili gg. deželne poslance na nekatere nedostatke v uredbi naših plač. Ker vain je ta peticija znana iz društvenega glasila cii. številke lanskega leta, vam posameznih točk ne bom navajal. Po visokem deželnem zboru sklenjeni zakon pa ni dobil Najvišjega potrjenja in trebalo je zakon v letošnjem zasedanji še jedenkrat pretresavati in kakor znano stopi z letom 1891. v veljavo ali žal, da dobrot tega zakona niso deležni tudi prihodnji mestni učitelji ljubljanski in začasno nastavljeni učitelji po deželi. Vender moramo hvaležno priznati, da se je z novim zakonom kolikor toliko pripomoglo k zboljšanju dosedanjega slabega gmotnega stanja učiteljskega osobja po Kranjskem. Da se je pa veliki večini učiteljstva ustreglo s tem zakonom, je pripomogel visoki deželni zbor posebno pa za gmotno korist učiteljstva vneti gg. poslanci Višnikar, Šuk-lje in Hribar, katerim naj bode izrečena tu naj-iskrenejša zahvala. Uprav ob tej priliki smo najbolj čutili, kako živo bi trebalo „Slovensko učiteljsko društvo" svojega glasila, v katerem bi se potegovalo za stanovsko korist svojih p. n. udov. Ali glejte! Mno-gozaslužni starosta učiteljev in vrli urednik „Učiteljskega Tovariša" g. ravnatelj Praprotnik h kratu ponudi svoj list „Slovenskemu učiteljskemu društvu" naznanivši odboru svoj trdni sklep, radi bolehnosti in starosti popustiti uredništvo tega lista začetkom 1890. 1. Ob jednem izjavi, da zmatra za svojo dolžnost, prepustiti ga našemu društvu, kateremu je bil kakor „Učit. Tov." ustanovnik in marljiv pospeševatelj ves čas njegovega obstanka. Odbor ga zahvali na zaupanji in vsprejme z radostjo to ponudbo. Ob jednem se izreče iskrena zahvala odstopivšemu uredniku „Učiteljskega Tovariša" g. ravnatelju Praprotniku za
radovoljno sprejemanje in priobčevanje vseh zadev, tičočih se „Slovenskega učiteljskega društva".
Že v prihodnji seji dne 11. grudna 1889. 1. seje poročalo o vspehih pogajanja z solastnico „Tovariševo" g. Miličevo, katere zmatra odbor kot dovolj ugodne. S tem si je naše društvo izvolilo „Učiteljskega Tovariša" svojim glasilom. Volil se je redakcijski odbor, kateremu sta duši v redakciji g. urednik in začasni lastnik g. Andrej Žumer, v administraciji g. Frančišek Kokalj.*) Gospoda, kdor ve, koliko opravila je z izdavanjem lista, ta ve ceniti delovanje teh mož. Kakor vedno, tako se je izkazal tudi o tej priliki okrajni šolski nadzornik g. profesor Frančišek Leveč pravega prijatelja ljudskih učiteljev. V znak hvaležnosti do teh gospodov kličem Slava! — Vas pa, dragi tovariši, uljudno pozovem, da se odkrito oklenete našega glasila in mu v obilnem številu pristopate kot sotrudniki ali podporniki — od tega bode odvisna tudi njega kakovost.
Hazven tega bilo je naše društvo z raznimi drugimi društvi v dotiki.
„Zvezi slovenskih učiteljskih društev" je poročalo društvo o svojem društvenem stanji in k nje občnemu zboru v Celji poslalo sledeče delegate gg.: Adlešič, Armič, Bezlaj, Furlan, Gabršek. Kokalj, Bavnikar.
„Družba Sv. Cirila in Metoda" nam je uposlala okrožnico za nabiranje doneskov v svrho družbine knjižnice za slovensko mladino.
„Matica Slovenska" je podarila društvu iz svoje zaloge nekaj knjig za društveno knjižnico. Hvala jej! Akademično društvo „Slovenija" slaveče nepozabnega vzornega pisatelja Frančiška Erjavca je prejelo brzojavni pozdrav.
Društveni odbor je poslal deputacijo blagorodnemu g. deželnemu predsedniku baronu Andreju Winklerju povodom njegove desetletnice z iskrenimi čestitkami. Ob reguliranji učiteljskih plač ga je prosila deputacija njegove merodajne podpore.
Društveni odposlanci so izročili v zadnjem občnem zboru voljenemu častnemu članu g. Antonu Nedvedu častno diplomo, katero je radostno sprejel in obljubil delovati v prid društva.
Za zasedanja deželnega zbora kranjskega vprašali so odbor nekateri gg. deželni poslanci, ako jim prepusti društvene prostore v posvetovanje zadev tičočih se deželnega zbora. Odbor se je radostno odzval tej prošnji — ne tako pa hišnik grof Blagaj — kateri je odločno protestoval proti temu odborovem ukrepu — a odbor mu je odgovoril z odpovedbo stanovanja.
Dalje je bilo društvo v dotiki z odborom za prireditev slavnostnega večera na čast slovenskim poslancem o njih sestanku v Ljubljani. Na njegovo prijazno vabilo odposlal je odbor dva gg. tovariša,
*) Gospod tajnik je pozabil imenovali samega sebe, kajti on je bil vse leto marljiv sodelovale« in je imel s korekturo lista dosti posla, /.a katero delo mu presrčna zalivala. Uredn.
katera sta zastopala naše društvo pri omenjenem slavnostnem večeru.
Najtežje mi je pač poročati o izgubi nekaterih vrlih društvenikov, v prvi vrsti o prerani smrti Frančiška G o vek ar j a, nadučitelja v Šiški, podpredsednika našemu društvu itd., katerega plodonosno delovanje je itak popisalo spretno pero v našem glasilu. Društvo mu je položilo na krsto venec s trakom in odbor se je udeležil in corpore njegovega pogreba. Dalje je izgubilo društvo gospo Ernestino Pribil-Kernovo, učiteljico na mestni dekliški šoli v Ljubljani, katera se je odlikovala s svojim ljubeznjivim uprav kolegi-jalnim ravnanjem in pa L. Ar k o ta, učitelja v So-dražici. Blag jim spomin!
Temu poročilu pridain še nekaj statističnih podatkov. Društvo je štelo v preteklem letu I častnega člana, 65 pravih, 2 podporna člana. Vse društveno delovanje sklepalo se je v 7 sejah ali pa sta manj važne stvari reševala društveni predsednik in tajnik.
Svojega poročila ne morem drugače skleniti, kakor s pozivom do našega učiteljstva, trdno se okleniti našega društva v to svrho, da pokažemo javnosti, da poznamo svoje stanovske dolžnosti in da se zavedamo tudi svojih pravic. Združeni s č. duhovščino hočemo vzgajati nam izročeno deco v prida ljudi, a odločno se hočemo upreti oni stranki, ki že nekaj časa ruje in podkopuje veljavo nekaterih zaslužnih domoljubov in se v zadnjem času tudi v zavedno učiteljstvo za-letuje. Priznati moram, da naše društvo v tej zadevi ni ničesar ukrenilo, ker je jedinosti tako potreba, a zapomniti si hočemo protestujoč proti temu činu, kaj in kako napominana stranka o nas učiteljih misli.
(Dalje prih.)
Iz pedagogičnega društva v Krškem. IV. P e -
dagogični letnik je izšel s sledečo vsebino: 1. Jezikovni pouk v ljudski šoli. 2. Navod za risanje v ljudski šoli. 3. O šolski delarni. 4. Iz risarske izložbe v Norimberku. 5. Vpliv narave in hrane na zdravje človeško. 6. Pogled na slovensko pedagogično polje. 7. Društveno poročilo.
Letnina znaša 1 gld., cena letniku za neude 1 gld. 60 kr.
LeUiino za III. leto so plačali: Dr. E. Volčič, sod. pristav v Žužemberku; P. Borštnik, učitelj v Hinjah. — Za IV. leto gospodičine učiteljice: Brvar Karolina, Dolinar (Sittig) Elv„ Košenina Ludevika, Kotnik Avgusta, Pirnat Mila; nadučitelja Abram Lav. in Bupnik Ivan ter učitelji Dimnik Jak., Kecelj Alojzij, Kenda M., potem Rohrmann Jos., not. kand. v Kostanjevici in Vrhovnik Ivan, župnik v Št. Gotardu.'
V društveni zalogi se dobe še sledeče knjige:
II. in III. pedagogiški letnik po 1 gld. 50 kr. — Občno vzgojeslovje za 80 kr. — Občno ukoslovje za 80 kr. — Izkustveno dušeslovje za 80 kr. — Pouk o črtežih za 30 kr.
Vodstveni odbor „Pedagogičnega društva" se je za tekoče leto tako le ustanovil: predsednik Fr. G a -bršek, podpredsednik in tajnik Jos. Bezlaj, blagajnik Mar. Michel.
Iz radovljiškega okraja. Učiteljsko društvo radovljiškega okraja priredi 2. s v e č a n a t. 1. II. svoj koncert v Lescah z jako zanimivim sporedom. Ker se ta koncert prireja v tako blag namen, kakor prvi, nadejamo se prav obilne udeležbe.	Odbor.
Ve s t n i k.
Imenovanje. Presvetli cesar je imenoval dvornega svetnika Antona grofa P a c e, zeta g. deželnega predsednika barona Winklerja deželnim predsednikom v Bukovini. Ministerijalni svetnik dr. Eduard H i 11 -n e r je imenovan sekcijskim načelnikom, sekcijski svetnik dr. Alfonza Heinefetter ministerijalnim svetnikom; ministerijalni svetnik dr. Beno vit. pl. David je dobil naslov in značaj sekcijskega načelnika, sekcijski svetnik dr. Kari L i n d pa naslov in značaj ministerijalnega svetnika.
Odlikovanje. Presvetli cesar je podelil povodom umirovljenja sekcijskemu načelniku v naučnem ministerstvu Alojziju vit. pl. H e r m a n n u komturni križ Frančišek-Jožefovega reda z zvezdo.
Osobne vesti. G. kr. profesor na mariborskem učiteljišči g. Luka L a v t a r je uvrščen v osmi dostojanstveni razred. — G. Konrad M a 1 y je stalno dobil tretjo učno službo na štirirazredni deški ljudski šoli v Tržiči. — Gdč. Olga L e"s k o v i c je prišla kot začasna učiteljica iz Št. Petra v Planino (logaški okraj).
I)ar. G. dr. Fr. vitez Močnik, c. kr. deželni šolski nadzornik v pok. v Gradci, je kakor vsako leto, tudi letos poslal v podporo „Narodni šoli" 15 gld. in „Vrtcu" 10 gld. Slava mu!
Šolstvo. Na ljudski šoli v Š t. J u r i j i ob južni železnici izvrši se razdelitev šole za dečke in dekleta in na ljudskih šolah v L o č a h in pri Sv. Lovrenci v slov. Goricah se priredi poučevanje v kmetijskih delih.
Naznanilo. Tovarišem, koji so obiskovali tečaj za deška ročna dela na Dunaji, naznanjam, da je g. Krištof B r u h n s , učitelj mizarstva in oče g. vodje Alojzija Brulinsa 26. vinotoka 1890 umrl. Blag bodi spomin dobremu starčku. R. i. p.!	Ksaverij.
Iz vdovskega društva. Na mnogo vprašanj odgovarjamo: Vdovsko učiteljsko društvo se je sicer začelo 1. 1860., a prvo vplačevanje je bilo še le 1. 1861., tedaj bode 30. leto vplačevanja še le. ko bode vplačana letnina za 1. 1891. Pri tej priliki opominjamo ude na prvi obrok vplačevanja, ki poteče že konec tega meseca. Kdor hoče pravice imeti, naj tudi dolžnosti do društva spolnuje. Sicer pa nova (nasveto-varia) pravila niso še potrjena, romala so na Dunaj, od tod je pa dolga pot do Ljubljane. Odborova seja je bila 29. grudna 1890. 1.; sprejeta sta bila dva uda, izmed teh je le jeden plačal, kakor je obljubil, in kakor je bilo pogojeno, jeden prosilec se je odklonil.
Odbor.
En k oto za dobavo slovenskih šolskih knjig* je
dné 7. t. m. sklical visoki deželni odbor. Te enkete so se pod predsedstvom g. deželnega odbornika dr. J. Vošnjaka udeležili gg. deželni šolski nadzornik J. Šuman, ravnatelji A. Senekovič, Fr. Wies-thaler in J. Šubic, profesorji Fr. Leveč, Fr. Orožen in S. Rutar, vadniški učitelj I. Tomšič, nad-učitelj A. Žuiner in učitelja I. Belé in A. Funtek. Fnketi so se na ogled postavile in razdelile češke učne knjige, ki jih je nam poslal g. učitelj A. Jirák v Vinogradih pii Pragi. Glede ljudsko-šolskih knjig se je nastopno doseglo: g. nadzornik Fr. Leveč spiše do konca tega leta „slovensko berilo" za 7. in 8. razred, g. Tomšič preloži „peto računico", gg. Razinger in Žumer sta sestavila „prvo berilo" za jedno- do trirazredne ljudske šole, ki se že tiska. „Prva nemška slovnica" Razinger-Praprotnik-Žumrova je v po-trjenje predložena; ko bode potrjena, sestavi se „druga nemška slovnica" (za 4. razred). G. ravnatelj Senekovič priredi do konca leta „prirodoslovja I. del", g. prof. Orožen „zemljepisja" I. in II. del; g. profesor Vrhovec se naprosi, da spiše „zgodovino" pO Gindely-Vavra. Glede „prirodopisne" knjige se bode pregledal Lapajnetov rokopis, ki ga je ponudil. Poslovenjenje zemljepisnega „atlanta" preskrbi g. prof. Rutar.
„Glasbena Matica v Ljubljani". Zaznamek vseh muzikalij, katere je izdala „Glasbena Matica" v Ljubljani od početka svojega obstanka, to je od leta 1873. do vštetega leta 1890. A. Moški zbori. I. zvezek. Partitura in glasovi. 1. Nedved Anton. „Mili kraj" Domovina mili kraj! Moški zbor. 2. Dr. Ipavic Gustav. „Danici". Al' na tujem tudi zvezda me poznaš? Bariton-solo in zbor. 3. Foerster Anton. „V lihi noči". Pesem pojdi miloglasna. Čveterospev. 4. Gerbič Fran. ..Mojemu rodu". Done okrog veseli glasi. Moški zbor. Cena 50 kr. II. zrezek. Partitura. 1. Foerster Anton. „Slava Slovencem". Naj viharja moč razsaja. Moški zbor. 2. Nedved Anton. „Moja rožica". Lepše rožice rodila. Čveterospev. 3. Stoeckl Anton. „Opomin k petju". Bratje zapojmo veselo. Moški zbor. 4. Foerster Anton. „Svet". Če hočeš na sveti veselo živeti. Moški zbor. Cena 50 kr. III. zve-
zek a. Partitura. Stoeckl Anton. „V spomin Antona Janežiču o slovesnem razkritji spomenika v Lešali". Na plošči iz mramorja zlatoblestečej. Kantata za moški zbor. Cena 15 kr. III. zvezek b. Partitura. P. Angelik Hribar. „Oče pojdite domu". Moški zbor in bariton-solo. Cena 15 kr. IV. zvezek. Partitura. 1. Skraup J. „Kje dom je moj". 2. Fabian Josip. „Prošnja". Da te ljubim, ti je znano. Moški zbor. Čveterospev. 3. Vašak M. „Moj dom". O ti moj dom, ti zemlja mila. Moški zbor. 4. Mašek Karnilo. „Pri zi-beli". Dete zatisni premile oči. Čveterospev. 5. Foerster Anton. „Milica". Tak je sladka, tak je mila. Čveterospev. 6. Haertl A. „Večerna". Pozdravljam te oj deklica. Čveterospev. 7. Nedved Anton. „Pozdrav". Pozdravljam te gorenjska stran. Moški zbor in bariton solo. 8. Dr. Ipavic B. „Vojaška". Kaj bliska se v jasnem. Moški zbor. 9. Dr. Ipavic B. „Brezi jadra". Brezi jadra, brez krmila. Moški zbor. 10. Fleišman J. „Pod oknom". Luna sije, kladvo bije. čveterospev. 11. Dr. Ipavic B. „Domovini". Bodi zdrava domovina. Dvospev, bariton solo in moški zbor. Cena 70 kr.	(Dalje prih.)
Zahvala. Prav prisrčno se zahvaljujem vsem blagim prijateljem, znancem in vrlim sotrudnikom, ki ste se me pri mojem vstopu v pokoj spominjali, mi čestitali in srečo voščili. Bog ohrani tudi vse Vas vsigdar zdrave in vesele ter vstrajne in srečne pri Vašem prevažnem poklicu! Sprejmite moj prisrčni: „z Bogom!"	Andrej Praprotnik.
Zalivala. Ker se ii.nogim čestiteljem povodom imenovanja za nadučitelja še nisem mogel pismeno odzvati, naj sprejmejo tem potem moje prisrčno zahvalo.	Andrej Žumer.
Zalivala. Slavna „Narodna šola" v Ljubljani je preskrbela za malo vsotico novcev našo ubogo šolsko mladež zopet za jedno leto s potrebno šolsko robo, za kar se blagodejnemu zavodu v imeni ubogih šolskih otrok najsrčneje zahvaljujeta šolsko voditeljstvo in krajni šolski svet.
Suhorje dné 30. grudna 1890.
Frančišek Groas, učitelj.
Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Št. 1347.	| Št. 1782.
okr. š. sv. Na štirirazredni ljudski šoli v Vipavi	okr. š. sv. Na jednorazrednici v Voklem je
je stalno ali začasno podeliti četrto učno mesto v IV.	stalno, eventualno začasno popolniti učiteljsko mesto
plačilnem razredu z naturalnim stanovanjem.	z dohodki IV. plačilnega razreda.
Prosilci za to službo naj svoje pravilno obložene	Obrok za prošnje do 15. svečana 1891.
prošnje predpisanim potem semkaj vlagajo do 26. pro-	C. kr. okrajni šolski svet v Kranji.
sinca 1891. 1.	dne 5. prosinca 1891.
C. kr. okrajni šolski svet v Postojini dne 1. prosinca 1891.
Listnica uredništva.	I pravo. — G. G. na St. Ker je izšla o tej stvari
brošura iz strokovnaške roke, ne kaže o tem zdaj še G. L. v I. Lepa hvala, kakor vidite, dobro v „Učiteljskem Tovarišu" pisati Prosimo za kaj dru-došlo. Prosimo, da ne pozabite na obljubljeno raz- zega. Lepa hvala za čestitko.
„Učiteljski Tovariš" izhaja na celi poli velike osmerke 1. in 16. dan vsakega meseca; ako je pa na ta dan nedelja ali praznik, izide dan poprej ali pa dan pozneje. - List stoji za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr. Udje „Slovenskega učiteljskega društva" prejemajo list za 2 gld. na leto, za 1 gld. na pol leta.
Spisi naj se blagoizvolijo pošiljati uredništvu v Ljubljano, Florijanske ulice št. 1; naročnino pa prejema g. Fr. Kokalj v Ljubljani na Bregu št. 16. Vse pošiljatve naj se pošiljajo franko.
Tiska J. R. Milic-eva tiskarna v Ljubljani.