Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto I. St. 19. SLOVENIJA Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica st. 12 Ljubljana, 25. novembra 1932, Upravništvo. Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, i Poštnočekovni račun polletno 30 Din, letno 60 Din, . .u Ljubljana št. 16.176 za inozemstvo 90 Din. ^|C ^|C Rokopisov ne vračamo. Posamezne številke 1*50 Din. III Ul I Oglasi po tarifu. Urednik in izdajatelj Ivan Zorec v Ljubljani. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Naše ljubljanske naročnike ponovno vljudno obveščamo, da pobiramo naročnino za mesto po inkasantu. Celotna naročnina do konca koledarskega leta znaša 25 Din. Druge naročnike vabimo, da se poslužijo položnice, ki smo jo priložili predzadnji številki. Smatramo, da smemo vse one šteti za redne naročnike, ki nam lista niso vrnili. MISLI F.-cin: O hlapčevstvu I. Prišla sva nekoč z gospodom, ki je častit, obče-spoštovan narodnjak (o, saj jih ima že mnogo prelepa slovenska dežela!) v družbo kmečkih ljudi. In v strah in grozo spoštovanega narodnjaka se jih je dvoje ali troje pobahalo, da znajo nemški jezik in še več ... Kaj bi tajil, naravnost so povedali, da se jim zdi nemški jezik nad vse imeniten in potreben slehernemu pametnemu slovenskemu človeku. In, bog se usmili, ni jim bilo dovolj, da so s takimi besedami žalili slovansko in narodno čuteče srce častitega gospoda, ampak na široko so se pobahali pred njim z nemško besedo sfimo. Gospod je rdel in rdel, od srda in pomilovanja. Moj bog, kakšna je bila njihova nemščina! Na tihem sem pomislil: da bi znala govoriti ona sama. Odkod jim je prišla, kaj bi povedala, kaj bi razodela moji pameti? Tako sem razmišljal, gospod pa se je ves srdit poslovil in šla sva. »Naše ljudstvo je še brez narodnega ponosa. Nezrelo je, zaslepljeno je... Vidite, to so sledovi večstoletnega hlapčevstva!« Sama sva bila, zato se je gospod tako brez na-daljnega s pravično strogostjo razodel. Jaz pa sem mu skušal ugovarjati s potrebno obzirnostjo: »Ali ne sodite mogoče z n a p ač n o strogostjo, gospod? Razumem: razvname se človek in —« On pa je odločno zamahnil z roko, še predno sem povedal do kraja. VESTNIK O filmih vobče in o planinskih filmih posebej Planinske drame. Zadnja leta so se začeli pojavljati v kinematografih takoimenovane planinske drame. Vsebina je po navadi kaka omledna, ganljiva ljubezenska zgodba. Zgodba bi se lahko odigravala kjerkoli, v kakšnem kopališču prav tako, kakor v mestnem parku, ali na morju — njena vrednost bi'ne bila prav nič večja ali manjša. Gore so čisto slučajno ozadje, kulisa, brez vsake notranje zveze z vsebino. Vzroki, da si snemalci tako radi zbirajo gore za kulise, so čisto spekulativne vrste: po eni strani hočejo privabiti k filmski blagajni resnične prijatelje narave, ki sicer radi stoje bolj v stran od take umetnosti, po drugi pa hočejo poživeti medlo, šablonsko vsebino s tem, da ji dajejo vsaj veličastno ozadje. Filmska »umetnost« — zvečine obrt! Še bolj nego za druge, velja za večino teh planinskih filmov, da nimajo niti estetične, niti vzgojne vrednosti. Če je sploh kaj vrednot v njih, morajo biti le gospodarskega značaja. Pri tem pa se hočemo danes izogniti vprašanju, če njihova narodnogospodarska vrednost odtehta nravstveno in še bolj estetično škodo, ki jo prizadevajo ljudstvu. Kar takoj priznavamo, da prav nič ne razumemo pogojev, ki so potrebni za uspeh kinoma-tografske industrije. Kajti zvečine ni vsa kinematografska »umetnost« drugega, nego bolj ali manj »Ne ugovarjajte! Ali se ne bahajo naši ljudje s svojo popačeno in nepopačeno nemščino, prine-šeno in prišarjeno od bogvekod, kakor z dragocenim darilom? Sami ste videli, da preprosti človek meri izobraženost ljudi še vedno po znanju nemškega jezika. Naše narodne šole so jim zanič, ker ne upoštevajo nemščine dovolj. Ali ni to pomanjkanje narodne samozavesti? Se ne najdejo pri nas še vedno številni ljudje, ki vzdihujejo po stari Avstriji kakor po obljubljeni deželi? Naše ljudstvo jim naseda, ker nima državnopolitične zavesti in nima je, ker je hlapčevalo. Treba mu je strogosti... « Tako mi je dejal gospod, ker sva bila sama. Nisem mu ugovarjal, zakaj sodba je bila ostra in mogočna. Čez mesec dni sem čital v časopisu, da je ta gospod na številno obiskanem shodu govoril o narodovi enodušnosti, s katero sledi svojim modrim državnikom. Ko sem to prečital, sem bil nekoliko zmeden ... Ali nič ne de, da sem bil nekoliko zmeden, tudi nič ne de, da gospodovega delovanja ne razumen čisto — vseeno je. Vedel sem, da je izrekel nekoč ostro sodbo o ljudstvu, tudi sem vedel, da je človek javnosti, ki ima vpliv, da je nadalje pripadnik slovenskega meščanstva in nazadnje sem vedel, da je takih ljudi med našo meščansko inteligenco mnogo. Z njim vsemi sem se prepiral, ko sem se s svojim srcem in razumom upiral besedi hlapčevstvo, kakor jo je mislil in izrekel on. II. Kako je slovenski rod izgubil svojo svobodo in prišel pod oblast nemškega fevda, ni da bi tukaj razpravljal. Ne jaz ne narodno prosvetljeni gospod nimava kaj očitati zgodovini, ki je šla svojo železno razvojno pot. Bila je pač tragika usode, ki je postavila slovenski rod na kos zemlje pred vrata Italije in fevdalnega germanskega imperija. Samo Prešernova elegičnost, zanešena po romantični kulturni visokosti duha, se je ustavila ob usodnem mejniku in je našla tudi tukaj krivca, ki je pomagal tujcu v slovensko deželo: neslogo in bratomor -stvo med slovenskimi plemenskimi knezi. In potem se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi: slovenski človek je postal tlačan. Oropali so dobičkanosna obrt. Očividno ima tudi ta obrt uspeh, saj gotovo zvabi prav v planinske filme mnogo ljudi upanje, da dožive vsaj v sliki gore, ta edini — za sedaj, ali kako dolgo še? — neokrnjeni del naše narave. In če je pri taki »dramk zraven še kaj podob iz življenja ljudi, ki žive med gorami in od njih — nobene škode! Prav za prav: še bolje! Še nekaj omlednega občutkarstva bi prenesel človek, če že res ne gre drugače. Kdor pa je res kdaj gledal tak planinski film, je moral biti razočaran. Vsebina drame je po navadi najbolj prazna, najbolj omledna občutkarija v slogu ameriških happy end romanov, le da po navadi izvršena z veliko manjšo tehnično in igralsko veščino. Res, da je povsod uvrščenega nekaj gorskega prizorišča. Toda takoj od prvega početka je vsakomur očitno, da so gore zgolj zakrasje. Kajti že pri izbiri pokrajinskih motivov ni odio-čala resničnost, velikolepnost gora, temveč tudi tu so po navadi izbirane slike čisto šablonsko. Ne gre snemalcu za to, da nam poda gorsko naravo, kakršna je, ampak tako, kakor je najbolj primerna vsebini njegove občutkarije. Zato tudi izbira slike z istih vidikov, iz katerih je zrastla njegova »drama«; pokrajina, po možnosti brez značaja, ker je filmar skrbno izločil vnaprej vse, kar ji daje značaj, vrhovi neverjetno visoki, jezerca, kar najbolj ljubka, kmečke in planšarske bajte — Potemkinove fasade. Planšarice kajpada v šolničkih in podobnem zmešku mednarodne in »narodne« noše. Gore naj ne bodo zakrasje alpinskemu šušmarstvu! Resni prijatelji narave in vsi pravi alpinisti so začeli zategadelj odklanjati vso to alpinistično in estetično zanikarnost. In prav razveseliti je moralo vsakogar, ki je čital, kako so začeli tudi vo- ga vsega: posedli so njegovo zemljo tujci v imenu križa in kulture, pobrali so mu svoboščine, vzeli so mu z državno svobodo tudi možnost, da se razvije duševno in tekmuje z drugimi narodi. In kdo, o narodno prosvetljeni gospod, je skozi sto in stoletja narodove Kalvarije ostal vendarle naš, s 1 o-venski človek? Bil je to domala le slovenski kmet. Zato ni treba, da človek od postaje do postaje pregleda, kaj vse so počeli fevdalci na naši zemlji, zares ni treba, zakaj to ni zgodovina slovenskega človeka. Oni, ki iščejo dandanes sijajno slovensko gospodo, ki se ji ne bi bilo treba sramovati pred samozavestnimi fevdalci drugih srečnejših in mogočnejših narodov, tega ne vedo več. Vedel pa je Prešeren, ko je grenko potožil in v enem samem sonetu razgrnil več slovenske zgodovine, kakor jo slutijo tisti, ki se jim toži po moči fevdalcev. Zakaj ta Prešern nam je povedal, da je bila slovenska zgodovina »suženjstvo, boj Vitovca in ropanje Turčije«. A že vidim užaljeni obraz narodno prosvetljenega gospoda: Če je tako, nimamo zgodovine! — Nikakor! Že dejstvo, da se je ohranil slovenski rod, oropan najbistvenejših atributov svobode, je priča, da jo imamo. Kaj ni to zgodovina, čeprav nevidna v sijajni luči, brez velikih dejanj in blestečih imen, da slovenski kmet spričo tisočletne pesmi: tlačani s krvjo in z delom! — ohrani v sebi one latentne sile do življenja, ki se začno dramiti v novo gibanje že ob rahli gorkoti? Ni zgodovina dejstvo, da je sto in stoletja pošiljal svojo rodno kri v mesta, kjer je tonila v tuji meščanski kulturi, kateri je, čeprav zadušena po sili razvoja, vendarle utisnila toliko svojstvenih potez? Iz slovenske kmečke srede so se nabirali valpti, pisarji, vojaki — vsa ta pisanobujna množica, ki se je dvignila nad njo, služeč tujim interesom. Slovenska zgodovina je tihi, a vztrajni boj za kmečke svoboščine; in samo toliko je zgodovina fevdalcev tudi zgodovina slovenskega rodu, kolikor v njihovem na tlačanstvu slonečem redu nastale spremembe zadevajo tudi slovenskega kmeta, tlačansko razmerje. Vse peripetije tega odnosa od propada zadnjih svobodnjakov pi-eko kmečkih puntov in stare pravde, do krvnih dajatev in bremen, ki jih je moral nositi dilni alpinistični časopisi od konca do kraja odklanjati te baje alpinistom namenjene filme. Spominjamo samo na alpinistično šušmarijo cMatter-horn«, ki je skoraj brezprimema tako v potvarjanju zgodovine, kakor ljudskega osredja in resničnosti planinskega doživetja. Spominjamo nanjo, ker je baje — v Ljubljani imela uspeh------------- Ko se je pred nekaj leti raznesel glas, da tudi pri nas snemajo planinski film, nas je zaskrbelo. Skrb se je povečala, ko smo slišali, da nameravajo slike iz gora »poživiti« z raznimi prizori. Kakor da bi velikolepnost narave potrebovala poživitve za tistega, ki jo ljubi in spoštuje, kakor da bi taka poživitev mogla vdahniti spoštovanje in ljubezen do prirode tistemu, ki mu ni dano, da jo občuti samo na sebi, iz svoje duše. No, planinsko društvo »Skala«, ki je snemalo tisti film iz »Kraljestva Zlatoroga«, nas je prijetno iznenadilo. Kakor ima ta film gotovo svoje pomanjkljivosti, so na drugi strani njegove prednosti tolikšne in tako očitne, da postavljajo v senco njegove napake. Uspeh prav tega filma pa je pokazal, da imajo naši ljudje čut in zanimanje za gorsko naravo, pa če tudi, ali bolje, kadar mu jo predstavljajo takšno, kot je, brez kakega sentimentalnega zakrasja, ki že zaradi svoje nenaravnosti ne spada v katerokoli prikazovanje narave. Film o »Triglavskih strminah«. Te dni smo čitali v ljubljanskih dnevnikih napoved novega slovenskega gorskega filma pod naslovom »Triglavske strmine«. Poskusne predstave nismo videli. Zato ne vemo, kakšna je tista »mala ljubezenska zgodbica«, ki »druži« ta film, in seveda si tudi ne moremo SLOVENIJA slovenski kmet za časa turških vpadov, so dovolj zgovorne priče njegove zgodovine. In ta zgodovina nam pove: iz tlačanskega razmerja, ko^ je bilo treba znati jezik nemške in laške SpsP°de že, če se je človek hotel povzpeti le malo višje, je morala v dobi stoletij zrasti v preprostem slovenskem človeku zavest, da vrata k boljšemu kruhu, kakor je njegov, ne odpira njegov okorni, tako malo spoštovani jezik, temveč le tuja govorica njegovih gospodarjev. Saj z njegovo preprosto kmečko besedo ni bila cesta odprta prav nikamor drugam: ne v mestni ceh, ne na učenjaško stolico, ne v graščinsko birokracijo, ne v široki svet. Ali se moremo potem čuditi, če je z odpuščanjem in s širokogrudnim razumevanjem spremljal one svoje sinove, ki so — mogoče često najrazboritejši in najpodjetnejši — odhajali iz tesnobe tlačanskega življenja v drugo, kjer ni bil češčen in spoštovan ta ubogi jezik tlačanov? — V tistih slovesnih in bahavih kretnjah preprostih naših ljudi, ko se pripravljajo, da včasih le mukoma iztisnejo iz sebe ono besedišče nemških besed, ki so si jih nabrali iz vseh koncev sveta in iz prerazličnih usod — je kos te naše narodne 1 r a g i k e, tiste resnične, ki se je odigravala skoro nema do Trubarja in še poslej do Prešernovih časov in do novejših dni. Tragika, ki se je odigravala predolgo, da ne bi u t i s n i 1 a znamenj našemu č 1 o-v e k u. Prešeren, ki je z ljubeznijo koreninil v svojem narodu, je prav z evropsko višino svojega duha zaznal najbridkeje to stanje stvari: Deutsch sprechen hier zu Lande die Herrinen und Herren, slovvenisch die vom Dienerstande! III. Ne, ni govora o posledicah večstoletnega hlapčevstva, kadar gre za dušo našega preprostega človeka. Mar ni hlapčevstvo le stanje, v katerem je kaka človeška skupina že brez čuta za svoje človeško dostojanstvo in pravice drugih? In zdaj, o narodno prosvetljeni gospod, si poglejva iz oči v oči: kdaj še je ljudstvo, ki nikoli ni v zgodovini odločalo o svoji usodi, moglo vzeti nase odgovornost za potek zgodovine, pa naj je bila še ialco klavrna? Toda prav ista zgodovina je večkrat izpričevala, da so oni, ki so zidali svojo kulturo na delu širokih množic, pozabili na pravice teh množic, in če so jih tirjale, šli k tujcu zoper nje, k tujcu z istimi interesi, ker so bili ogroženi njihovi privilegiji. Da. Človek mora biti že zelo brez čuta in brez ljubezni za resnična dejstva, če nalaga slovenskim kmečkim in delavskim množicam krivdo, ki je ni bilo njih nikoli, ker je ni moglo biti. Usodno pa je tako pojmovanje, ker zavaja slovensko prosvetijenstvo v pasivnost in neko oholost, namesto da bi ga budilo k aktivnosti, k volji, da se s spoštovanjem prikloni pred njihovim delom in z njihovo pomočjo pomaga izbrisati tudi zadnje sledove narodne nesreče. Usodno pa je tako pojmovanje tudi zato, ker slabi in izpodjeda one živijenske sile, iz katerih je rastla in bo slovenska kultura. Usodno je tako pojmovanje, ker dopušča in omogoča, da se pod njegovim ohlapnim plaščem skrivajo sebični interesi, pobeljeni z brutalno filozofijo sirove sile kot vzgojnega načela. In usodno je tako pojmovanje tembolj, ker se z njim slovenski prosvetljenec postavlja sam v službo teh sebičnih interesov in se zaslepljen in zasuž- misliti »celo napete in dramatične vsebine v trenutku, ko sprožen kamen zadene ljubimca«, čeprav zvene te besede že nekam hudo po kinematografskih poslovnih oznanilih. Tudi tistih »kritičnih gledalcev« ne poznamo, o katerih poroča »Slovenski Narod?, da so bili mnenja, da je »plezanje čez triglavsko steno mnogo predolgo:. Prav tako nismo citali tistih »prav banalnih in preveč domačih napisov«, čeprav vemo, da naši ljudje le preradi zamenjujejo ordinarnost z domačnostjo, in se nam zategadelj zdi tista banalnost izmed najbolj verjetnih napak filma. Vsega tega torej ne vemo in ne poznamo. Kar bomo povedali, ima čisto načelen značaj Vsekako ima prav »Slovenski Narod«, če zahteva več besedila, ki naj pojasnjuje pokrajino zemlepisno. Ni ga na svetu tako pojmovnega, tako zgolj estetskega opazovalca gorske pokrajine, ki ne bi hotel vedeti, kje se nahaja ta bajni čudoviti svet, ki mu ga snemalec prikazuje, in kako se imenuje. Nekaj drugega pa je z mnenjem »kritičnih gledalcev«, da je plezanje čez triglavsko steno mnogo predolgo. Še enkrat povdarjamo: filma nismo videli. Zato morda ta ugotovitev o predolgem plezanju stvarno in prav glede na ta film in brez podlage. Čisto lahko je mogoče, da so prav tisti posnetki tehnično ali estetično slabejši, da ubijajo posameznosti celoto, kar se jako lahko dogaja tudi izurjenim snemalcem, da je razvoj »dejanja« nesorazmeren. Vse te možnosti in verjetnosti upoštevamo. V prizorih h narave naj je prvo narava in drugo šele — ljudje! Pozornost in skrb hkratu pa nam je vzbudila trditev »Slovenskega Naroda«, češ, da je »same tri glavske stene sedaj z nepotrebnim trikratnim za- njen nehote odtuji množicam. Posledica je, da slovenski prosvetljenec ni več v živem kontaktu s po-Irebami resničnega naroda in da stoji zmeden, brezmočen in plašen pred vsemi velikimi problemi časa. Da je bilo slovensko izobraženstvo pred petdesetimi leti sodobnejše, pripravljeno na ona velika socialna gibanja, ki so šla skozi Evropo, ne bi bilo mogoče, da so nam baš ta gibanja tako nevarno trgala iz slovenskega narodnega telesa one delavske množice, ki so v Mariboru, Celju in po drugih spodnještajerskih mestih sprejele ideje socializma predvsem le z nemško besedo. Ali slovensko meščansko in polmeščansko pro-svetljenstvo se raje ziblje na zlati površini »narodnega ponosa«. Se je zibalo in se ziblje. In rešuje morda zanemarjeno slovenstvo na severni periferiji s tihim spoštovanjem in občudovanjem nemškega in »jugoslovenskegac kapitala. A pod to zlato površino se odigrava drugačna, brutalnejšž resničnost... O narodni vzgoji (Konec sestavka iz, zadnje številke.) Čim večja demokracija — tem večja skrb za duhovno elito. Motreč demokratično gibanje sedanje dobe, govori španski mislec Ortega y Gasset o vstajenju množic in ga šteje kot nujen pojav v zakonitem razvoju narodov. Današnja doba mu je doba demokracije kat’exochen. P>istvo prave demokracije je v dani možnosti, da vsak po svojih zmožnostih svobodno sodeluje in se uveljavlja v javnem življenju. Vendar demokratizacija družbe še ni dovršena. Ponekod se še danes borijo z ostanki fevdalizma. Govore o demokraciji kot o preživeli družabni obliki. A demokratična ideja je večnostim ideja. Liberalizem, parlamentarizem so prigodne oblike, ki jim lahko slede druge, boljše. Dvomi o tem, ali je demokracija res poklicana osrečiti ljudstvo, spadajo v poglavje o političnih sentimentih. Življenje gre svojo pot. Pač pa je upravičena skrb, da vodi duhovno življenje v demokraciji, ako gre enostransko samo v širino in ne tudi v globino in višino, v neko omledno kulturno stanje brez notranje napetosti in sposobnosti za pravi stvariteljski razmah. Nujno je zato, da gre vzporedno z demokratizacijo družbe tudi obrazovanje in vzgajanje vodilne duhovne elite, ki je poklicana, da vzdržuje v duhovnem življenju vedno neko stanje duhovnega trenja in tekme, duhovnega pogona in vzpona. Demokracija bi vedla na stranpota, ako bi vzgojo take elite prepustila slučaju. Načelo naj velja: Čim več demokracije, tem več smotrne vzgoje elite, za katere presojo pa ni merodajna večja ali manjša šolska izobrazba, ampak jakost značaja, čut socialne odgovornosti in živa vera v ideale, ki jih proglašamo kot vodilne. Za zgled nam je lahko v tem pogledu ruska mladina. I .Treba je tudi pri nas neke ustanove za vzgojo tako elite. Narod to elito živo pogreša. Odtod splošen občutek naše nemoči. Med Slovenci se je demokratična misel že močno zasidrala in demokratična stremljenja so bila pri nas vedno živa ter kljub strankarskim izrodkom v jedru zdrava. Ne mo- bijanjem klinov polnih 500 m, ki gledalce prav tako utrujajo kakor plezalce ...« Pa mi je vstala kar nehote pred duševnimi očmi slika iz tistih takoimenovanih planinskih filmov: Gorska pokrajina... Po nebu drve hudourni oblaki drve, kakor nikoli v naravi... Prav kakor bi se jim mudilo, da kar najhitreje mogoče napravijo prostor omlednemu ljubezenskemu prizoru . .. Morda si se pripravil, da zajameš nekoliko teh slik iz narave, da jih objameš s pogledom in napolniš z njimi oči in dušo ... Zmotil si se... Zakaj tisti hip se pogreznejo oblaki, in gore, in njihove stene, in potok in cvetne planine v nič... Na platnu pa se pokažeta dva zaljubljenca, ki prav tako hitita z gibanjem in s poljubljanjem, ali pa kaka oseba, ki preganja drugo po tistih planinah, skalah, stenah ... Skratka, osebe, ki te prav nič ne zanimajo, razen če te je že čisto zajela in pogoltnila filmska civilizacija in ubila v tebi vsak čut za resničnost prirode in za pravo dramatično, kulturo. Ne vemo torej, kaj je s tistimi odvečnimi filmskimi metri, ali bojimo se, da je nekako tako. In če je tako, priporočamo g. Metodu Badjuri, naj ne posluša preveč ljudi, ki bi radi poveznili lonec filmskega klišeja tudi na slike in gorske narave, ampak naj raje posluša svojo lastno ljubezen do gora. In mislim, tak-le bo odgovor: Severna stena zbuja lahko ure in ure pozornost ne samo plezalca, ampak tudi gledalca. Pa bi je ne mogla zbujati v filmu veliko krajši čas! Saj je gotovo: tistim, ki jim je film pokazil okus, tistim he ustreže. Toda tistim ne ustreže niti z okrnjenim filmom, zakaj filmske tehnike Hollywooda bržkone ne dosega. Ali ustreže vsem resničnim ljubiteljem narave. In zagotavljamo mu, da bodo tisti gledali dobre posnetke gora, pa četudi če jih ni samo 500, ampak še enkrat toliko metrov! remo odrekati strankam zaslug za širjenje ljudske prosvete. Mnogo so v ta namen žrtvovale, in marsikaka ustanova priča o njih prizadevanju. S prenehanjem strankarskega življenja opažamo v tem pogledu precejšen zastoj. Vendar je treba razmišljati o tem, ali je v korist stvari, če se kulturno in vzgojno^ delovanje preveč in izključno veže s strankarskim, če niso potrebne trajnejše osnove za prosvetno delo med ljudstvom. Po svetovni vojni vidimo v vseh demokratičnih državah močan porast teh stremljenj. Ustanavljajo se ljudske univerze, javne knjižnice, ljudski odri in drugo. Težnja po posplošenju šolske izobrazbe se javlja tudi v navalu mladine na srednje šole in v porastu ženske mladine na njih. Ne gre umetno zavirati teh teženj s tem, da se revnejšim slojem ote-žkoča študij. Demokratizacija nam je res prinesla posplošenje ljudske prosvete in kaj radi merimo kulturno stanje naroda po odstotkih pismenih Jjudi. '1 reba pa je, da vprašanje ljudske izobrazbe in prosvete globlje zagrabimo in da z novo, iz naših potreb vzraslo in v naših življenskih pogojih utemeljeno prosvetno politiko uteremo nova pota prosvetnega dela. V posnetku teh izvajanj ugotavljamo na kratko: Ob prevratu smo doživeli prelom slovenske prosvetne politike, ker smo videli naenkrat svoje glavne dosedanje težnje uresničene. Od takrat opažamo zastoj v naših narod novzgojnih prizadevanjih in stremljenjih in to radi nekakega samozadovoljstva nad doseženim stanjem. Danes se zopet osveščamo in si izprašujemo vest ter prihajamo do spoznanja, da je prava kulturna in prosvetna politika samo tista, ki se vprašuje po svojstveni, našemu značaju primerni vzgoji ter idejo o taki vzgoji uvede kot živo silo v vse naše vzgojstvo. Brez narodne vzgoje v tein smislu, ki nima nič opravka z naciolistično-šovinistično vzgojo, kulturen narod ne more nikdar živeti polnega življenja. Odrešenik Indije 0 Ghandiju je napisal francoski pisatelj Ro-rnain Kolland to-le poslanico: Indija ni samo zadeva velikega naroda, — človeškega kontinenta, — skupnega vira naših evropskih jezikov in naših misli, — naših tisočletnih korenin, iz katerih je zrastlo mogočno in širokovej-nato drevo naših evropskih kultur. Nismo prizadeti samo glede na naše pokolenje pri njeni usodi, njenem (prebujenju, njeni volji do neodvisnosti. Koliko drugih narodov stresa danes drget pravičnega ostanka in si prisvaja pravico, da vzame v lastne roke krmilo svoje usode! Lahko,.bi rekli, da gre po vsej zemlji, čez ^robovV v katerih spe vklenjeni stari narodi, šepet, — klic: — »Lazar, vstani . . .« Toda, kar nam dokazuje med vsemi narodi prav to indijsko prebujenje, — kar je naredilo, da je onkraj vsakega političnega preudarka in strasti njena stvar naša, — to ni toliko tisto, kar hoče Indija uresničiti: samostojnost velikega naroda, ali zvezne države indijskih plemen in narodov: — to so sredstva, s katerimi skuša doseči svoj namen; to je duh njenega ravnanja; to je duh njenega poslanstva; to je posvečeni človek, v katerem je to meso postalo; to je mahatma non-violence-a (ne-nasilstva), — Ghandi, junaj in svetnik s Satya-graha (sat - resnica; agraha - moč). Kugy o planinskem romanu. Mislimo, da končamo tale sestavek najprimerneje z besedami klasika naših Julijskih Alp, dr. Julija Kugyja, o planinskem romanu. Besede, ki veljajo logično in nujno za planinske dramatične prizore v še vse večji meri: »Kadar poslušamo resne besede visokogorske narave in zajemamo toliko božanstvenosti iz nje, bi se morali vendar vprašati, če je primerno, okusno in pravilno, da zanašamo gori človeške slabosti in zablode, človeško nadložnost. Malenkostne zgodbice o zemeljski ljubezenski stiski, o ljubosumnosti in o sovraštvu v njeno večno čistino in vedrino. Teh modernih ,planinskih romanov1 ne morem trpeti ... Je li pravilno zastavljeno vprašanje ,planinskega romana1? Kaj je roman že planinski1, če prestavimo njegovo torišče na gore, ali če je njegov junak gorohodec? Kje je resen goro-hodec, ki bi se mogel tega res veseliti? Ali pa so take knjige pisane za senzacij žejno občinstvo, ki ima o gorah in o hoji po n.Ph tako pogosto nedo-voljne in nejasne predstave? Planinske romane da hočete čitati? Kaj ni pravi in resničen roman znamenita Whymperjeva knjiga o gorah in ledni-kih, kjer zmaga in zagospoduje železni gorski junak s svojo brezprimerno drznostjo, žilavostjo in vztrajnostjo nad Matterhornom ?... V Baumbacho-vam velikolepnem gorskem spevu ,Zlatorogu1 diha duša Triglava, in močni, pristni gorski zrak veje skozi celo pesnitev. 1 am je zapisan rek, ki bi gče bi bil Aker vzet, bi se bila v^gla francoska vojska na Damask in Alepo, in hipoma bi bila pri Evfratu. Šest sto tisoč krščanskih Druzov bi se nam bilo pridružilo, in kdo ve, kaj bi bilo iz tega nastalo? Prišel bi bil do Carigrada, do Indije ... izpremenil bi bil lice sveta!«1" Najhujše je bilo, da je kakor na mah oslepel — pozabil je, kam ga kliče Usoda. Dalje ostati pod Akrom je bilo nemogoče. 20. maja je Bonaparte prenehal z obleganjem in začel obratni pohod v Egipet — prav teh sedem sto kilometrov, toda zdaj z razbito vojsko. Ljudje so šli naprej z upanjem, a nazaj — z obupom: prav kakor da je živ pokopani hotel vstati iz groba in ni mogel, zgrudil se je nazaj. Tega leta je bilo poletje posebno vroče: šest in trideset stopinj Reaumura v senci. Noge so se pogrezale v sipkem pesku, a na teme je kapal raztopljeni svinec sonca. Prav tako, kakor pred letom dni, v Damanhurski puščavi, so ljudje umirali od vročine, žeje, lakote, onemoglosti; blazneli so, ubijali so sami sebe. Bonaparte je šel peš v prevozu bolnih in ranjenih: tem je prepustil vse konje. V prevozu so bili tudi kužni. Obiskal jih je dvakrat še v jafski bolnici; na dolgo se je razgovarjal z njimi, tolažil jih je in je baje celo enega pomagal prenesti z ene postelje na drugo, da bi dokazal vojščakom in zdravnikom, da kuga ni tako strašna, kakor mislijo. Šel je v prevozu, odbijaje napade beduinskih krdel, ki so krožila okoli vojske, kakor obadi in sršeni okoli tovorne živine, bičane do krvi. Mučil se je z vsemi, vse je tolažil in bodril. Prinesel je sam, na svojih rokah, vso vojsko iz tega pekla, kakor nese mati dete iz požara. Ne, »junaški dnevi« Napoleona še niso pri kraju: Lodi, Arcole, Rivoli — vsa italijanska vojna — je otroška igra v primeri s tem strašnim pohodom. Žrtveno na njegovem obrazu se odraža tu tako jasno, kakor še nikoli. Ognjena puščava Sirije je mati ledene puščave Berezine. Morda je v svojih porazih večji junak, nego v zmagah. 15. junija se je francoska vojska vrnila v Kairo. Obe vojni, egiptovska in sirijska, sta bili izgubljeni. Tega tudi ni mogla popraviti blesteča zmaga pri Abukiru 25. julija, kjer je bila sedemnajsttisočna turška pristajna vojska vržena v morje. Pol leta ni bilo nobenih vesti iz Francije; raznašale so se samo nejasne govorice o nekakšni nesrečni vojni. Iznenada pa je izvedel Bonaparte iz časnikov, ki so mu prišli slučajno v roko, da je Francija na robu pogina: v notranjosti vstaja, na zunaj vojna; Renska vojska je razbita, Italijanska prav tako; izgubljena je Italija — njegova Italija. Kakor da je nenadna svetloba razsvetlila Bonaparta, in izpregledal je: na mah je vedel — pomnil, kam ea kliče Usoda. 19. avgusta se je odpeljal, skrivaj za vse, iz Kaira v Aleksandrijo. Tu je ukazal podadmiralu Ganteaume-u, naj prav tako skrivoma pripravi dve vojni fregati, Muiron in Carrere, ki sta ostali nepoškodovani od abukirskega poloma. 23. avgusta je bil objavljen razglas: »Vojščaki! Vesti iz Rvrope me silijo, da zapustim Egipet. Zapovedništvo nad vojsko izročam generalu Klčberu. Vojska prejme kmalu vesti o meni; več ne morem reči. Težko mi je, zapuščati vojščake, ki sem jim bolj udan, nego komurkoli, toda moja odsotnost ne bo trajala dolgo.« Kaj je general, ki zapusti vojsko, ki beži z bojišča? Ubežnik. Toda tu je bilo treba izbirati: izneveriti se vojski ali Franciji. Šel je, kamor ga je klicala Usoda. V noči na 24. avgusta je stopil Bonaparte na fregato Muiron in sledečega jutra je izgubil izpred oči bregove Egipta. Znova se začenja brezumna igra: stava za stavo, dobitek za dobitek, v geometričnem postopovanju čudovitosti. Sidney Smith se žene za pošastno ladjo, prav tako kakor nekoč Nelson, in prav tiste Nereide so zakalile njegova daljnogledna stekla z morskimi meglami. Prvi piš vetra, južnovzhodnika, je zanesel Bonapartovi ladji štiri sto kilometrov od Aleksandrije na zapad, k pu-stinskim bregovom Velike Kirenaike; potem se je veter spremenil v stanoviten severnovzhodnik in ju je počasi nosil vzdolž afrikanskega obrežja, popolne puščave; da bi iskali tam Bonaparta, ni moglo priti Angležem niti na misel. Dvajset dni se je vlekla ta brezupno počasna vožnja proti vetru in morskim tokovom. Vsakega jutra so mornarji merili prevoženo pot in videli, da stoje na mestu ali da so šli celo nazaj. Nazadnje so 19. septembra vendar dosegli Sirski zaliv, kjer je iznenada nastopilo brezvetrje; potem je zapihal precej močan južnozapadnik in pognal ladji v preliv med rtom Bonom in Sicilijo. Tu je prežala nanji angleška križarka. Toda Francozi so prispeli v preliv vprav ob ugodni uri, ko se je mračilo; le malo bolj zgodaj, pa bi jih bil sovražnik zapazil; le malo bolj pozno, in v temi bi sami ne bili dovolj razločno videli, da bi mogli priti mimo nevarnega obrežja. Po noči so zapazili ognje na angleški križarki, a ob svitanju so jo že izgubili izpred oči. Prav ta ugodni piš vetra, južnovzhodnika, jih je zanesel proti Korziki; samo še pihljaj več, in znašli bi se bili sredi angleškega brodovja; toda zdajci se je veter spre- 13 M6mor., II. 84—85. — Lacroix, 266. — Bourrienne, I. 863. menil v severnovzhodnik, na videz protiven plovcem, ter hipoma odjenjal, kakor da je opravil svoje delo — prinesel je Bonaparta v njegovo zibelko, v Ajaccio. 7. oktobra je zopet začel pihati ugoden veter in Muiron je plul naravnost k provanskemu obrežju, proti Toulonu. Samo štirideset kilometrov je še ločilo plovce od obrežja, ko se je pojavilo vpričo Xy6res-skih otokov dva in dvajset jader — vse angleško brodovje. Z njega so zapazili francoski fregati in so se pognali za njimi. »Sonce je zahajalo, in sovražnik je stal proti soncu«, se spominja general Marmont, ki je bil na Muironu. »Mi smo sovražnika dobro videli, medtem ko smo mu bili sami, v večerni megli, skoro nevidni, zato ni mogel presojati položaja naših jader: zgolj to nas je tudi rešilo. Bil je to usoden trenutek. Ganteaume je predlagal Bonapartu, da se vrnemo na Korziko. Toda ta je pomišljal samo trenutek in potem sklenil, da se izroči usodi, le da je spremenil smer — proti St. Raphael-Frejus-u. Angleži so mislili, da sta prišli dve naši fregati iz Toulona in so se pognali za nami na odprtem morju, med tem pa smo šli mi naravnost k bregu.«14 Naslednjega jutra, 9. oktobra, se je Bonaparte izkrcal v Frejusu, in istega večera se je odpeljal v Pariz. »Ne bom poskušal, opisovati navdušenje, ki je zajelo vso Francijo«, se spominja Marmont. »Iskra, ki je zapla-menela v Frejusu, je na mah preletela vso deželo.«10 Iskra vzhajajočega sonca. III. 18. brumair«. 1799. »Samo blazen ali malopriden človek bi mogel želeti, ubiti revolucijo«, pravi Bonaparte po 18. brumaire-u1 in na Sv. Heleni. Na metafizične načine razmotrivajo in še dolgo bodo razmotrivali o 18. brumaire-u, če nismo kršili zakonov, če nismo storili hudodelstva. Toda v najboljšem primeru so to pojmovnosti, primerne samo za knjige, za ljudske govornike, ki izginjajo spričo ukazujoče stiske; to je prav tako, kakor da bi krivili mornarja, ki je posekal jamborje, da se reši pred brodolomom. Povzročitelji tega velikega prevrata bi lahko odgovorili svojim tožnikom, kakor tisti stari Rimljan: »Naše opravičilo je v tem, da’ smo rešili domovino; zahvalimo se bogovom!«2 Tako verjame Bonaparte do konca življenja, ali hoče verjeti, da je, ko je ubil slabo polovico revolucije, Teror, rešil njeno dobro polovico; jakobinci pa so prepričani, da je ubil vso. Kdo vara druzega, ali kdo je sam varan? »Vrnitev Bonaparta je bila kakor vzhajajoče sonce: vsi pogledi so se obrnili nanj«, se spominja general Marmont." Nanj so se obrnili vsi pogledi, ker so videli v njem vzhajajoče sonce miru po sedemletni noči vojne. »Vivat Bonaparte! Mir, mir!« so kričale množice, ki so letale za njim po vsej Franciji, od Frčjusa do Pariza/ »Priborili smo mir, to je tisto, kar je treba ponavljati v vseh gledališčih, v vseh časnikih, v prozi, v stihih', v pesmih«, pravi zvečer 18. brumaire-a vsaj napol odkritosrčno. Kaj je vojna, to ve ta veliki zavojevalec, kakor nihče; spominja se in se bo spominjal vse življenje, kaj je občutil v Jafi: »Še nikoli se mi ni zdela vojna taka gnus-nost!« Da, kakor je to čudno, volja do miru je bila v njem prav tako močna, kakor volja do vojne: namen vseh njegovih vojn je svetovno gospostvo, združitev narodov v bratovsko zvezo, mir vsega sveta. On ne vara nikogar, toda vsi se varajo v njem. Bonaparte ni bog vojne, temveč miru, — to je eno iz tistih ogromnih qui pro quo, kakor jih ima včasih rada Usoda — posmehovalka. Nikogar ne vara, a če tudi to dela, dela slučajno. Morda je celo preveč pošten, za politiko: »Dovolj je strank! Ne maram jih, ne trpim jih več; ne pripadam niti eni izmed njih; moja velika stranka je francoski narod«, pravi na predvečer 18. brumaire-a, sredi najhujših strankarskih spopadov, na grebenu tistega vala, ki naj ga povzdigne v oblast." Konec »strank«, to znači: konec državljanske vojne — notranji mir. Bivši člen konventa, sedanji poslanec Zbora starešin, Bodin d’Ardennes, ognjevit domoljub, je umrl baje od nepričakovanega veselja, da se je Bonaparte vrnil — sonce sveta je vzšlo: rešena je republika — revolucija. Lahko bi rekli, da je siromak umrl zaradi nesporazuma. Drugi žive prav zaradi tega nesporazuma. Temu vetru lažnih čuvstev dovoljuje Bonaparte, »da ga nese k oblasti«;" nastavlja mu svoja jadra, kakor ugodnemu vetru na fregati Muiron; dal je, da ga je za-strinjala samoprevara vse Francije, kakor morska megla, ki je zagrinjala njegovo ladjo, ko je bežal pred Sidneyem Smithom. Sicer pa že marsikdo sluti resnico. »Bog — pokrovitelj, ki ga kličem za svojo domovino, naj bo despot, če je le genij«, piše preroško pamfletist Soulot v 1792. letu, ko Napoleona še nihče ne pozna.7 In okoli istega Teta govori osemnajstletni Lucien Bonaparte o Napoleonu prav tako preroško: »Menda bi hotel postati tiran, in tudi postane, če le doseže oblast; takrat bo njegovo ime groza za potomstvo.«8 “ Marmont, II. 52. 10 Ibid., II. 52. 1 Vandal, L’av6nement de Bonaparte, II. 40. 3 M6mor., III. 5—6. 3 Marmont, II. 88. 4 Vandal, 1. 293. ® Ibid., I. 276. • Ibid., I. 274. 7 Ibid., I. 221. “ Chuquet, III. 2,