Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia et Sociologia, 29, 2019, 3 UDK 009 Annales, Ser. hist. sociol., 29, 2019, 3, pp. 345-530, Koper 2019 ISSN 1408-5348 KOPER 2019 Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia et Sociologia, 29, 2019, 3 UDK 009 ISSN 1408-5348 (Print) ISSN 2591-1775 (Online) ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 ISSN 1408-5348 (Tiskana izd.) UDK 009 Letnik 29, leto 2019, številka 3 ISSN 2591-1775 (Spletna izd.) UREDNIŠKI ODBOR/ COMITATO DI REDAZIONE/ BOARD OF EDITORS: Roderick Bailey (UK), Simona Bergoč, Furio Bianco (IT), Alexander Cherkasov (RUS), Lucija Čok, Lovorka Čoralić (HR), Darko Darovec, Goran Filipi (HR), Devan Jagodic (IT), Aleksej Kalc, Avgust Lešnik, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Mateja Matjašič Friš, Darja Mihelič, Vesna Mikolič, Luciano Monzali (IT), Edward Muir (USA), Vojislav Pavlović (SRB), Peter Pirker (AUT), Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (ME), Andrej Rahten, Vida Rožac Darovec, Mateja Sedmak, Lenart Škof, Marta Verginella, Špela Verovšek, Tomislav Vignjević, Paolo Wulzer (IT), Salvator Žitko Glavni urednik/Redattore capo/ Editor in chief: Darko Darovec Odgovorni urednik/Redattore responsabile/Responsible Editor: Salvator Žitko Uredniki/Redattori/Editors: Urška Lampe, Gorazd Bajc Prevajalci/Traduttori/Translators: Petra Berlot (it.) Oblikovalec/Progetto grafico/ Graphic design: Dušan Podgornik , Darko Darovec Tisk/Stampa/Print: Založništvo PADRE d.o.o. Izdajatelja/Editori/Published by: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© / Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente© Sedež uredništva/Sede della redazione/ Address of Editorial Board: SI-6000 Koper/Capodistria, Garibaldijeva/Via Garibaldi 18 e-mail: annaleszdjp@gmail.com, internet: http://www.zdjp.si/ Redakcija te številke je bila zaključena 1. 9. 2019. Sofinancirajo/Supporto finanziario/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), Mestna občina Koper, Luka Koper d.d. Annales - Series Historia et Sociologia izhaja štirikrat letno. Maloprodajna cena tega zvezka je 11 EUR. Naklada/Tiratura/Circulation: 300 izvodov/copie/copies Revija Annales, Series Historia et Sociologia je vključena v naslednje podatkovne baze / La rivista Annales, Series Historia et Sociologia è inserita nei seguenti data base / Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: Clarivate Analytics (USA): Arts and Humanities Citation Index (A&HCI) in/and Current Contents / Arts & Humanities; IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); Sociological Abstracts (USA); Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL). Vsi članki so v barvni verziji prosto dostopni na spletni strani: http://www.zdjp.si. All articles are freely available in color via website http://www.zdjp.si. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 Izidor Janžekovič: Izvor in prenos ideje ravnotežja moči iz Italije v Evropo ......................... 345 L’origine e trasferimento dell’idea dell’equilibrio di potere dall’Italia all’Europa The Origin and Transfer of the Balance- of-power Idea from Italy to Europe Avgust Lešnik: Komunikacija sociologije in zgodovine v zgodnji dobi sociološke misli: v znamenju metodološkega spora. Ob 180-letnici Comtovega poimenovanja sociologije za »znanost o družbi« .......................... 363 Comunicazione tra sociologia e storia nei primi tempi del pensiero sociologico: all’insegna del conflitto metodologico. 180 anni dalla designazione di Comte della sociologia come «scienza dell’umanità» Communication Between Sociology and History in the Early Age of Sociological Thought: Indication of the Methodological Dispute. The 180th Anniversary of Comte‘s Designation of Sociology for »The Science of Society« Boris Golec: Extinct Medieval Boroughs in Southern Slovenia .............................. 373 Borghi medievali scomparsi nella Slovenia meridionale Ugasli srednjeveški trgi v južnem delu Slovenije Tone Ravnikar: Usnjarstvo v srednjeveških mestih slovenske Štajerske ..................................... 393 Concerie nelle città medievali della Stiria slovena Leather Tanning in Medieval Cities of today‘s Slovenian Styria Tomaž Kladnik: Maribor in vojaška infrastruktura od sredine 19. stoletja do konca prve svetovne vojne ................................405 L‘infrastruttura militare a Maribor. Dalla metà dell‘Ottocento fino alla fine della Prima guerra mondiale Maribor Military Infrastructure from the Middle of the 19th Centuryn to the End of the First World War David Hazemali, Uroš Turnšek & Simon Očko: Nemška zasedba Rige in operacija Albion: prispevek k razumevanju vzhodne fronte prve svetovne vojne na Pribaltiku ........................... 425 L‘occupazione tedesca di Riga e l‘operazione Albion: contributo alla comprensione del fronte orientale durante la Prima guerra mondiale nelle regioni Baltiche The German Occupation of Riga and Operation Albion: a Contribution to the Understanding of the Eastern Front of the First World War in The Baltics Aleš Maver, Nataša Maver Šoba & Darko Friš: Med pobožnostjo in gradnjo socializma: Celjski koledar Družbe Sv. Mohorja med letoma 1945 in 1956 .................................... 437 Tra la devozione e la costruzione del socialismo: il Calendario della Società di S. Ermagora di Celje tra il 1945 e il 1956 Between Piety and Building of Socialism: the Calendar of the St Hermagoras Society in Celje during the Years from 1945 to 1956 Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS UDK 009 Volume 29, Koper 2019, issue 3 ISSN 1408-5348 (Print) ISSN 2591-1775 (Online) ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies Aleksandar Knežević: Maternji jezik kao determinanta etničkog identiteta u popisima stanovništva Srbije .................................. 455 Lingua materna come determinante dell’identità etnica nei censimenti della popolazione della Serbia Mother Tongue as a Determinant of Ethnic Identity in Population Censuses of Serbia Polona Tratnik: Umetnost kot investicija. Institucija umetnosti v službi umetnostnega trga ................................................. 473 Arte come investimento. L‘istituzione dell‘arte al servizio del mercato dell‘arte Art as Investment. Institution of Art in Service of the Art Market Duje Kodžoman: Pobuđivanje emocija dizajnerskim proizvodima: interakcija korisničkog iskustva s emocionalnim dizajnom ........................................ 487 Suscitare emozioni con prodotti di design: interazione dell’esperienza utente con il design emozionale Evoking Emotions with Design Products: Interaction of User Experience with Emotional Design Andrea Matošević: Pulski navozi moderniteta. Analiza dokumentarnog filma o brodogradilištu Uljanik na prelasku iz šezdesetih u sedamdesete godine XX stoljeća ............................ 499 Scalo di costruzione polesano e modernità. L’analisi del documentario girato nel cantiere Scoglio Olivi a cavallo tra gli anni Sessanta e Settanta del ventesimo secolo Building Berths of Pula and Modernity. Analysis of Uljanik Shipyard Documentary Movie at the Turn of the Sixties into the Seventies of the Twentieth Century Lada Marinković, Violeta Zubanov & Jasna Potočnik Topler: Assertiveness Scale as a Teamwork Aptitude Predictor ................................ 511 La scala di assertività come indicatore predittivo della prontezza a lavorare in un team Lestvica asertivnosti kot napovednik pripravljenosti za timsko delo Kazalo k slikam na ovitku ...................................... 522 Indice delle foto di copertina ............................... 522 Index to images on the cover ................................. 522 Navodila avtorjem ................................................ 523 Istruzioni per gli autori .......................................... 525 Instructions to Authors ........................................... 527 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 345 received: 2018-12-08 DOI 10.19233/ASHS.2019.23 IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO Izidor JANŽEKOVIČ CEU Budapest–Vienna, Nádor u. 9, 1051 Budimpešta, Madžarska e-mail: izidor.janzekovic@gmail.com IZVLEČEK Članek predstavi pojem ravnotežja moči v renesansi in »dolgem 16. stoletju« (1450–1640). Na kratko poda pregled antičnih in srednjeveških korenin ideje ravnotežja. Italijanski humanisti so prevzeli in priredili koncept ravno- težja in ga vključili v politični diskurz. Ključni za vpeljavo in širitev tega pojma je bil Francesco Guicciardini. Pojem se je potem širil prek Alp s prevodi Guicciardinijeve Zgodovine Italije v drugi polovici 16. stoletja. Avtor trdi, da niso bili beneški diplomati tisti, ki so širili pojem, kakor je bilo mišljeno zadnjih sto let, ampak zgodovinarji, pogosto sicer upokojeni diplomati, in njihova literarna dela, ki so postala širše brana in sklicevana. Ključne besede: ravnotežje moči, mednarodni odnosi, renesansa, dolgo 16. stoletje (1450–1640), Francesco Guicciardini, Lorenzo Veličastni, humanisti, diplomati, zgodovinarji L’ORIGINE E TRASFERIMENTO DELL’IDEA DELL’ EQUILIBRIO DI POTERE DALL’ITALIA ALL’EUROPA SINTESI L’articolo verte su il controverso argomento dell’equilibrio di potere nel Rinascimento, o cosiddetto “lungo” XVI secolo (1450–1640). Il testo descrive le radici classiche e medievali del principio di equilibrio. Gli umanisti italiani adottarono adattarono il concetto di equilibrio alla politica. Il testo chiave preso in esame è Storia d’Italia del fiorentino Francesco Guicciardini, le cui traduzioni garantirono la diffusione del concetto Oltralpe negli anni 1560 e 1570. L’autore sostiene che non furono i diplomatici veneziani a divulgare tale concetto, ma piuttosto fu opera degli storici, spesso diplomatici in pensione, le cui opere letterarie furono ampiamente utilizzate e citate. Parole chiave: equilibrio di potere, relazioni internazionali, Rinascimento, lungo XVI secolo (1450–1640), Francesco Guicciardini, Lorenzo il Magnifico, umanisti, diplomatici, storici ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 346 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 UVOD Leopold von Ranke (1795–1886), »oče moderne zgodovine«, je ugotavljal, da je bila »svoboda Evrope« v 16. stoletju rezultat »nasprotja in ravnotežja med Francijo in Španijo« (Ranke, 1833, 3). 1 V tem času je prevladalo prepričanje, da je treba biti previden pred premočjo (Übergewicht), iz česar se je po njegovem porajal »pojem ravnotežja Evrope« (der Begriff des eu- ropäischen Gleichgewichtes). Proti preveliki prevladi so se šibkejše moči, i.e. države, združile v zveze, kar je osnova za evropsko ravnotežje (Ranke, 1833, 11). Za Rankeja so bila politična dela generacije 1494– 1514 in italijanski sistem držav »temelj evropskega sistema držav« (Ranke, 1887, 380). S tem je Ranke trdno zasadil temelje ravnotežja moči v modernem zgodovinopisju in med svojimi študenti. Eden izmed njegovih študentov Jakob Burckhardt (1818–1897), »oče kulturne zgodovine«, je poslušal Rankejeva predavanja v 40-ih letih 19. stoletja in di- sciplinirano »potrdil« profesorjeve ugotovitve. V semi- nalni knjigi kulturne zgodovine Renesančna kultura v Italiji je predstavil vzpon modernih držav (Burckhardt, 1860, 1–130). Po njegovem je »za evropsko politiko značilna želja po ekspanziji [...] Prav iz konfliktov teh absolutizmov, ki zamenjujejo moč za srečo, se pojavi ideja ravnotežja moči [...] To je tipično evropejski odnos: proti enostranski prevladi se združijo vsi ostali. Evropa želi ostati raznolika« (Burckhardt, 1999, 175; Sigurdson, 1990). Med drugim je Burckhardt kot del dolge tradicije izpostavil »sistem ravnovesja štirih glavnih italijanskih moči, kot ga je pojmoval Lorenzo Magnifico [sic],« kar naj bi bil »postulat jasnega, optimističnega duha, ki se je visoko dvignil nad zločinsko politiko eksperimen- tov« (Burckhardt, 1981, 73). V članku predstavim, kako je Lorenzo Veličastni – po zaslugi Francesca Guicciardinija in njegove knjige Zgodovina Italije – posthumno postal osrednja osebnost za razumevanje pojma ravnotežja moči. Ideja ravnotežja moči in s tem povezana ideja o mirnem sobivanju oziroma sožitju držav je obvladova- la diplomatski parket Evrope večino (zgodnjega) nove- ga veka. Pojem je imel po Vestfalskem miru tak vpliv, da so ga mnogi pisci ponotranjili; po posvojenem in predelanem pojmu Pierra Bourdieuja je postal habitus evropske diplomacije (Bourdieu, 2013, 72–95; sl. 1). Pogosto je ravnotežje moči zamenjala sopomenka ravnotežje Evrope, kar kaže na geografsko omejenost pojma; na drugih celinah ali regijah se namreč do poznega 19. oziroma 20. stoletja ni uporabljal (Butter- field, 1973; Fenske, 1975; Strohmeyer, 1994). 1 Članek je preurejen in poglobljen del magistrske naloge (Janžekovič, 2017), ki sem jo napisal pod mentorstvom profesorjev Marka Štuhca in Saša Jeršeta. Zahvala gre še Žigu Zwittru in Korneliji Ajlec za vse koristne pripombe. Za ploden pogovor sem hvaležen Carlu Ginzburgu. Nadalje sem raziskoval v knjižnici Bodleian v Oxfordu, kjer je na voljo veliko izvirnih knjig iz tega časa. Tekst je lektorirala Terezija Kekec, italijanski del pa Valentina Coli. Na koncu se zahvaljujem še urednikom in recenzentom revije Annales, Series Historia et Sociologia za prijazne nasvete. Zaradi njihovih pripomb in popravkov je delo bolj pregledno ter berljivo. Čeprav se je Evropa v tem obdobju začela globalno širiti in vzpostavljati kolonije, se je ravnotežje moči v večji meri nanašalo le na Evropo. Prav ta geografska omejenost pojma v zgodnjem novem veku je zanimi- va. Voltaire je na primer trdil, da je bila »krščanska Evropa« že dolgo pred Ludvikom XIV. »neke vrste velika republika razdeljena na več držav [...] vse z enakim principom javnega prava in politike, ki je v drugih delih sveta nepoznan.« Sledeč tem principom se evropski narodi in mogočniki »še posebej strinjajo v modri politiki držanja karseda enakega ravnotežja moči« (balance égale de pouvoir) (Voltaire, 1751, 11–12). Ideja ravnotežja moči je precej nejasna, zato sta se do nje oblikovali dve ostri poziciji in diametralno nasprotni definiciji: 1. integralni del sistema pravil »prava narodov« (ius gentium, le droit des gens, Law of Nations, Völkerrecht; odslej mednarodno pravo) in nujni predpogoj za obstoj mednarodnega sistema; 2. ovira mednarodnemu redu in torej vzrok in pred- pogoj vojn (Moser, 1750; Justi, 1758; Wright, 1943; Ghervas, 2017). Enciklopedist Jean-Baptiste le Rond d‘Alembert je tako 30. julija 1781 v pismu Frideriku Velikemu med drugim zapisal: »V času vojne možje po Evropi govorijo samo o ravnotežju moči, čeprav je na delu še vsaj eno enako močno ravnotežje in enako primerno za kontrolo vsake moči: ravnotežje norosti« (équilibre des sottises) (Holcroft, 1789, 287–288). Zmeda je nastala zaradi številnih pomenov ravno- težja moči, ki so ga vsakokratni oblastniki interpreti- rali po svoje oziroma v skladu z interesi svojih držav. Britanski zgodovinar z Oxforda Albert Frederick Pollard je napisal članek, v katerem je med drugim z zanimivo tehniko prišel do različnih pomenov ravnotežja moči. Odprl je Oxford English Dictionary, pogledal gesla balance (20), of (63), power (18) in prepustil račun kombinacije matematikom. Pravilno je predvidel, da bi izračun šel v tisoče. Če sem po nepotrebnem natančen, je s to metodo možnih 22.680 razlag besedne zveze »balance of power«. S tem hiperboličnim primerom je želel pokazati zmedo pri uporabi koncepta: »Ne samo da različni strokov - njaki uporabljajo različne pomene pojma, ali različne pomene pojma isti strokovnjaki ob različnih časih, ampak različne pomene isti strokovnjaki ob istem času« (Pollard, 1923, 58). Članek se ne poglablja v različne pomene ideje ravnotežja moči, ampak pregleda njen izvor v Italiji in širitev prek Alp. To se je zgodilo v času »dolgega 16. stoletja« (c. 1450–1640), ki ga za namen tega članka »podaljšam« do Vestfalskega miru (1648). Koncept dolgega 16. stoletja se pogosto povezuje z Waller - ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 347 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 steinom (1974, 67–68; 2006), a si ga je sposodil pri Fernandu Braudelu (1953, 69–73; 1961, 245–288). Renesanso delim na dve podpoglavji, sledeč delitvi Petra Burka, in sicer na renesanso v Italiji in renesan- so v Evropi (Burke, 1998; 2004b). Predstavim izvor ideje ravnotežja moči v Italiji in prenos ideje v Evropo. V Italiji obravnavam prve eksplicitne omembe ravnotežja moči in kontekst nastanka teh zapisov. Osredotočim se predvsem na glavne pisce konec 15. in v prvi polovici 16. stoletja v travmatični dobi vojn za Italijo. V Evropi se posve- tim prenosu ideje ravnotežja prek Alp. Pri tem delno nasprotujem Ernstu Kaeberju, ki je v svoji doktorski disertaciji v Berlinu napisal prvi splošni in še vedno koristen pregled idej ravnotežja moči. Kaeber je trdil, da so beneški diplomati bili ključni za širitev ideje po Evropi (Kaeber, 1907, 15–22). Sam – nasprotno – dokažem, da so bili Guicciardinova Zgodovina Italije in njeni prevodi mnogo bolj odločilni. PREDRENESANČNE KORENINE Da bi bolje razumeli revolucijo, ki jo je ideja ravnotežja moči povzročila, si je treba ogledati nje- no evolucijo. Prava zora ideje je bila v renesansi, a so mnogi misleci videli izvor principa, kot nešteto drugih, že v antični Grčiji. V zgodnjem novem veku je bilo iskanje ravnotežja moči v antiki del projekta iskanja klasičnih korenin. Pisci so poskušali vzposta- viti kontinuiteto z zrcaljenjem sočasnega stanja stvari na antične razmere. Ker niso našli nobene omembe pojma, so iskali implicitno idejo. Želeli so vedeti, ali so »Antični« misleci sledili principu ravnotežja moči, še preden je bil prvič zapisan pri »Modernih« mislecih (Little, 2007, 3–4; Sheehan, 1996, 24–29; za širši kontekst »spora med Antičnimi in Modernimi misleci« (querelle des Anciens et des Modernes) v zgodnjem novem veku glej Yilmaz, 2004; Bullard & Tadié, 2016). Slika 1: Gravura Jeana Godefroya iz leta 1819 po predlogi Jean-Baptista Isabeyja, Dunajski kongres med zasedanjem pooblaščencev osmih držav podpisnic prvega pariškega mirovnega sporazuma, ki so ga sklenile konca maja 1814 in v njem predvidele tudi upodobljeni (dunajski) kongres (hrani Royal Collection Trust). Pozorni opazovalec bo opazil, da je nad sliko, med kronanimi glavami, simbol ravnotežja in pravičnosti: tehtnica (Wikimedia Commons). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 348 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 Za idejo ravnotežja v mednarodnem okviru si je škotski filozof, knjižničar in zgodovinar David Hume (1711–1776) zastavil vprašanje: ali (implicitna) ideja ravnotežja moči v celoti pripada njegovemu sodobne- mu svetu ali je samo (eksplicitna) fraza stvar sodobnega sveta? Za Huma je praksa ravnotežja tako »očitna in zdravorazumska« (common sense and obvious reaso- ning), da je bila gotovo prisotna v »antiki, kjer najdemo toliko globokih misli« (Hume, 1752, 101, 104–108). Po- gosto se sicer spregleda, da je do podobnega zaključka celih petdeset let prej prišel že Jonathan Swift (1701, 5–6, 48–49). Swift, Hume in drugi so imeli v mislih Tukidida in Peloponeško vojno, do katere je po njihovem prišlo zaradi (ne)ravnotežja moči med Atenami in Šparto. Prav nekaj generacij pred njimi je Peloponeško vojno prvi v angleščino prevedel Thomas Hobbes (Tukidid, 1634). To so bila seveda tendenciozna branja in inter - pretacije, ki niso toliko temeljila na virih kot na bralcih oziroma interpretih. Z razvojem globalne zgodovine so tako pred kratkim skozi prizmo ravnotežja moči preučevali več starih sistemov: stari bližnjevzhodni sistem (900–600 pr. Kr.), stari indijski sistem (500–200 pr. Kr.), vzhodnoazijski sistem (1000–1800), ameriški sistemi (1300–1600), in številni drugi (Wohlforth et al., 2007; contra Eilstrup-Sangiovanni, 2009). Zakaj torej ideje ravnotežja moči v antiki ni bilo? Eden najpomembnejših britanskih povojnih teoretikov mednarodnih odnosov Martin Wight je trdil, da grški antični svet ni imel vseh treh nujnih pogojev za sistem ravnotežja: 1. suverene države, ki bi lahko efektivno organizirale človeške in teritorialne vire; 2. diplomat- ski sistem z rednim dotokom informacij; 3. dovoljšnji občutek skupnega interesa. Antična Grčija naj bi ime- la prvi pogoj, ne pa drugega in tretjega (Wight, 1973, 86; Sheehan, 1996, 28). Podobno je sklenil Robert Purnell, da ni pravega dokaza za teorijo mednarodnih odnosov v antiki (Purnell, 1978, 19). Manko teorije mednarodnih odnosov v antiki je presenetljiv glede na kompleksne »mednarodne« od- nose. Adam Watson je trdil, da skupne kulturne norme v grškem svetu sicer podpirajo opis antične Grčije kot »mednarodne družbe,« a grški misleci sami niso razu- meli odnosov med mestnimi državami na tak način. Notranjepolitično so voditelji skušali vzdrževati rav- notežje moči, kakor npr. Klejsten, ki je s teritorialno reformo vzpostavil egalitarni ideal (Vernant, 1986, 74–75, 96; Darovec, 2017, 116). Čeprav sta Platon in Aristotel na dolgo pisala o notranji politiki in ustroju države, pa ni bilo primerljivega zapisa o odnosih med grškimi državami ali med njimi in širšim svetom (Wat- son, 1992, 50; izjema bi deloma lahko bil Herodot, 2006). Antični Grki namreč niso poznali »meta-di- plomacije«, i.e. teorije o diplomaciji in mednarodnih odnosih (Manning, 1962). Nekaj antičnih tekstov je posredno govorilo o mednarodnih odnosih. Eden najpogosteje citiranih primerov je Tukididov meloški dialog v že omenjeni Peloponeški vojni. Tukidid je rekonstruiral pogajanja med poslanci atenskih napadalcev in mogočnikov v Melosu. Atenci so bili močnejši, zato niso poslušali ugovorov Melijcev, ki so nagovarjali atenski čut za pravičnost. V tem kratkem dialogu je Tukidid prikazal boj med realizmom in idealizmom, s tem da je očitno zagovarjal politični realizem (Tukidid V. 84–116; Wassermann, 1947; Alker, 1988). Drugi tak tekst je pogrebni govor pri Tukididu, v katerem je Periklej pel slavospev atenski demokraciji in jo primerjal z drugimi sistemi vladanja (Tukidid II. 34–64). V srednjem veku – podobno – pogoji niso bili optimalni za razvoj ideje ravnotežja moči in mednaro- dnega prava. Srednjeveška politična misel je bila »de- fektna«. Ni namreč bilo teorije sistema držav, ker niti ni bilo pravih teritorialnih držav. Boj za moč v Evropi v srednjem veku ni potekal med »državami,« ampak med dinastijami ali med gospodi in vazali. Hedley Bull opisuje, kako je šlo za erozijo suverenosti, in jo primerja s sodobnostjo, ko predstavi koncept »novega srednjega veka« (neo-medievalism). S tem pojmom opisuje »erozijo suverenosti držav v sodobnem glo- baliziranem svetu« s primerjavo z visokosrednjeveško Evropo (Bull, 1977, 254–255). Zgodovinopisje in teorijo je v srednjem veku vodila druga ideja. Vseprisotna je namreč bila ideja »prenosa moči oziroma oblasti« (translatio imperii) (Krämer, 1996; Jeauneau, 1995). Ideja je izvirala iz Danijelovega branja sanj kralja Nebukadnezarja v Svetem pismu (Dan 2, 17–45). Za Jacquesa Le Goffa je ta ideja značilna za srednji vek zaradi treh razlogov: 1. linearnost zgodovine; 2. evrocentričnost; 3. zmes božanske ali cerkvene zgodovine (historia divina) s posvetno zgodovino (historia humana) (Le Goff, 1964, 196–197). Vsak srednjeveški zgodovinopisec je videl translatio imperii kot zaporedje kraljestev, pri čemer je oblast vedno pristala pri njegovem vladarju (Le Goff, 1964, 196–197; Bratu, 2013; Luthar et al., 2016). Edini večji konflikt, ki je imel daljnosežne posle- dice za razvoj politične misli, je potekal med Svetim sedežem in Svetim cesarstvom. Toda pri tem niti papež niti cesar nista pomislila na ravnotežje, ampak sta bila oba brezkompromisna. Ta spor je pripeljal do poplave teorij odnosov med papežem in cesarjem, med svetno in posvetno močjo, korenine pa ni imel le v investitur - nem boju v 11. in 12. stoletju, ampak že v pozni antiki in Avguštinovem O Božjem mestu (Augustine, 1998 [426]). Šlo je za teorijo dveh luči in dveh mečev, ki je seveda temeljila na Svetem pismu in Genezi: »Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč [svetna moč], ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč [posvetna moč], ki naj gospoduje noči, ter zvezde« (Gen 1, 16; Unam Sanctam, 1302; Alighieri, 1998 [1313]; Vagts, 1948, 89; Kantorowicz, 1957; Moeller, 2001, 88). Čeprav je bil vrhunec v 11. in 12. stoletju, pa je še proti koncu srednjega veka opaziti elemente tega boja; ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 349 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 Slika 2: Alegorija srečanja papeža Pija II. ali Pavla II. s Friderikom III. Anonimni nemški lesorez; c. 1470 (hrani Washington National Gallery of Art). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 350 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 zanimivo se že v tem kontekstu pojavi ideja ravnotež- ja. Ni šlo za prvo pisno omembo ravnotežja moči, ampak je bila v 15. in 16. stoletju precej razširjena slikovna upodobitev papeža in cesarja, ki gola stojita na jamboru ladje (Platonova ladja/država?) in lovita ravnotežje (sl. 2). S tem so očitno želeli pokazati na nestabilnost odnosov med vrhovnima voditeljema. Ni najbolj jasno, ali je šlo za srečanje cesarja Friderika III. s papežem Pijem II. okrog leta 1460 ali srečanje cesarja Friderika III. s papežem Pavlom II. okrog leta 1470. Vedno je imel papež v rokah tehtnico, kar bi lahko kazalo ali na njegovo prevlado ali na simbol pravičnosti (Hind, 1910, 34–35, 276–279; Vagts, 1948, 89–92). Preden predstavim pisca, ki »prvi« eksplicitno omeni idejo ravnotežja moči, naj služi za kontrast tri generacije starejši zgodovinar. Poggio Bracciolini (1380–1459) je več let delal v papeški pisarni in Fi- rencah, zato je odlično poznal zgodovino Firenc tudi v mednarodnem okviru. Ko se je upokojil, je napisal Zgodovino Firenc (Historia Florentina) (1455), ki jo je naslonil na Leonarda Brunija in njegovih dvanajst knjig Zgodovine Firenčanov (Historiarum Florenti- narum libri XII) (Bruni, 1610 [1439]). Za razliko od prejšnjih piscev in Brunija, ki je pisal o notranjih zadevah v precej pristranski perspektivi za družino Medici (Ianziti, 2008), se Bracciolini posveti pred- vsem zunanjepolitičnim dogodkom v stoletju poprej (c. 1350–1455). Bracciolini pa za razliko od kasnejših piscev za- govarja firenško širjenje moči, da bi »obranili domače [firenško] mesto« (ad defendendam patriam urbem). Ta motiv je vseprisoten predvsem v povezavi z branjenjem (glagol defendo v vseh različicah). Še več, Bracciolini opisuje vlogo Firenc pri obrambi ostalih mest in svobo- ščin, ne uporablja pa pojma »ravnotežja« (Bracciolini, 1715 [1455], 64, 72, 322, 344, 379). Še en kontrast s kasnejšimi pisci je jezik. Oba, Bruni in Bracciolini, sta pisala svoja magna opera v latinščini, medtem ko bodo že generacijo ali dve kasneje pisci pisali v italijanščini; Bracciolinijev sin je po očetovi smrti Zgodovino Firenc prevedel v italijanščino (Wilcox, 1969). Dodaten kon- trast je tudi geografski domet: oba sta namreč pisala o Firencah, kasnejši pomembnejši pisci bodo že pisali o Italiji. IZVOR IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI V ITALIJI Italijanski polotok je bil v 15. stoletju v primežu petih večjih (mestnih) držav: Benetke, Firence, Milano, Neapelj in Rim (Papeška država). V drugi polovici 15. stoletja je bila običajno najbolj agresivna in najmoč- nejša država: Benetke. Tako so druge države želele uravnotežiti ta razmerja. Firence so (po mnenju firen- ških zgodovinarjev!) vodile pri teh prizadevanjih, kar je pripeljalo do prvega modela ravnotežja moči. Pri tem je šlo za različne variacije in kombinacije zavezništev, toda najbolj značilno zavezništvo je bilo trojno zavezni- štvo Firenc, Milana in Neaplja proti Benetkam. Politika v Italiji v tem času naj bi se po Nelsonu posluževala ideje ravnotežja moči (Nelson, 1943, 125–126). Vpad Francozov oziroma Karla VIII. leta 1494 je po mnenju kasnejših piscev uničil relativno stabilni in mirni italijanski sistem. Veliko italijanskih piscev v 16. stoletju je namreč nostalgično gledalo na čas pred tem strašnim letom (annus horribilis). Prej naj bi bila zlata doba, ko je bila Italija »do ene mere uravnotežena« (in un certo modo bilanciata) (Machiavelli, 1862 [1532], 140; Benner, 2015; Vagts, 1948, 95). Niccolò Machia- velli (1469–1527) je igral pomembno (stransko) vlogo v razvoju koncepta ravnotežja moči. Države po njegovem namreč ne definira le interno delovanje in nacionalni interes, ampak tudi odnos do drugih držav in mednaro- dno pravo (Savigear, 1978, 37). Machiavelli kljub prepoznavi ključnih elementov mednarodnih odnosov ni nikjer omenjal ravnotežja moči. Proti koncu življenja je pisal Zgodovino Firenc od 1434 do 1492, pri čemer je obravnaval tudi zuna- njo politiko. Toda Machiavelli ni dajal posebne vloge Cosimu Medičejskemu (1389–1464) ali njegovemu bolj znanemu vnuku Lorenzu Veličastnemu (1449–1492) pri vzpostavljanju zavezništev z namenom zajezitve sovra- žne sile. Karkoli je že Machiavelli videl, tega ni videl v pojmih ravnotežja moči (Machiavelli, 1532; Nelson, 1943, 128–129). Po Kaeberju je razlog za to, ker v času Machiavellija (po francoskem vpadu v Italijo leta 1494) naj več ne bi bilo ravnotežja moči v Italiji (Kaeber, 1907, 11–12). Toda ta argument »ne drži vode«, ker je ta pojem vpeljal prav Machiavellijev sodobnik, prijatelj in kritik. Francesco Guicciardini (1483–1540) je tik pred smr- tjo spisal končno verzijo v italijanščini napisane Zgo- dovine Italije (Storia d‘Italia) (sl. 3). Za razliko od svojih predhodnikov je imel mnogo večji domet, saj ni vključil samo Firenc, ampak vso Italijo, kar dodatno pojasnjuje odsotnost ravnotežja pri drugih avtorjih. Njegovo delo je do določene mere pionirsko tudi metodološko, saj je uporabljal vladne vire več držav (Ridolfi, 1960; Cutinel- li-Rendina, 2009). Delo je dal prvič tiskati njegov nečak Agnolo Guicciardini v Firencah leta 1561, dve leti po koncu italijanskih vojn (1494–1559). Guicciardini začne nostalgično z letom 1490, dve leti pred smrtjo Lorenza, in opisuje idealizirano podobo polotoka v čudovitem letu (annus mirabilis). Takrat je bila glavna grožnja miru »agresivnost« Benetk, ki pa jo je nadzirala »trojna« zveza Lorenza (Firence), Ferdinan- da (Neapelj) in družine Sforza (Milano). Dejstvo, da si niso pretirano zaupali, za Guicciardinija ni bil problem. Še več, to nezaupanje je pravzaprav pogoj za stalno čuječnost, ki daje miru še večjo moč. Lorenzo je »z vso vnemo skrbel, da so bile italijanske stvari uravnoteže- ne in da ne bi preveč zanihalo v eno ali drugo stran« ([...] procurava con ogni studio che le cose d’Italia in modo bilanciate si mantenessino che più in una che in ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 351 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 Slika 3: Giuliano Bugiardini, Francesco Guicciardini, c. 1538 (hrani Yale University Art Gallery). Ta portret je bil verjetno ustvarjen, medtem ko je pisal Zgodovino Italije. Papir pod peresom na mizi bi lahko bil del te zgodovino- pisne mojstrovine. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 352 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 un’altra parte non pendessino [...]) (Guicciardini, 1561, 2–3). Po Guicciardiniju je bilo to uravnoteženje osebna »vrlina Lorenza« (industria et virtu di Lorenzo), česar naj njegovi nasledniki ne bi premogli. Šlo je torej bolj za osebno vrlino kot pa institucionalno sposobnost, kar bodo kasnejši misleci dopolnili (Alexander, 1969, xvii; Kleinschmidt, 2000, 117). Kljub svoji »izvirnosti«, ali morda prav zaradi nje, pa je Guicciardini delno svojo idejo prevzel pri branju ro- kopisa De bello italico commentarius, 1494–1498. Tega je napisal še en Firenčan, svak Lorenza Veličastnega, Bernardo Rucellai (1448/49–1514). Pisal je večinoma v latinščini, zato se njegova dela najdejo tudi pod imenom Bernardus Oricellarius. Prvič so njegov rokopis natiskali in objavili leta 1724 v Londonu (Oricellarius, 1724; Rucellai, 2011). Kaeber je opazil, da je pasus v rokopisu Ruccelaia pravzaprav prvi pravi pisni predlog ideje ravnotežja moči (Kaeber, 1907, 12). Rucellai trdi, da so italijanske države (Firence, Milan, Neapelj) dolgo vodile ločene defenzivne vojne proti Benetkam. Ferdinand iz Neaplja in Lorenzo Veli- častni, »najpametnejša vladarja v Italiji« (prudentissimi omnium Italiae principum), sta nato sklenila zvezo. Želela sta »zaščititi skupno svobodo in mir, s tem da sta držala italijanske stvari v enakem ravnotežju« ([...] ad protegendam commune libertatem pacémque & otium intendissent animum […] quibus res Italiae starent, ac (ut illorum verbis utar) examine aequo penderent [...]) (Oricellarius, 1724, 4). Rucellai, in ne Guicciardini, je torej prvi, ki je ome- njal ravnotežje moči in uporabil Lorenza kot primer. Ker pa svojega rokopisa ni objavil, je ostal praktično neznan vse do začetka 18. stoletja, medtem ko je tudi z njegovo pomočjo zaslovel Guicciardini. Roberto Ridolfi je ugotovil (1939), da je Guicciardini pisal vsaj tri verzije Zgodovine Italije in da v prvi verziji (1534/35) sploh ni začel z invazijo Karla VIII., ampak z bitko pri Pavii (1525). Šele zadnja verzija (konec 1530-ih let) je začela v letu 1490 in v uvodu je naslovil svoje videnje ravnotežja. Guicciardini je verjetno v tem času naletel na Ru- cellaijev rokopis. Ker je bila Guicciardinijeva knjiga tako priljubljena in vplivna, je bila ključna za razširitev ideje. Mnogi kasnejši pisci so datirali izvor sistema rav- notežja moči v renesančno Italijo prav z naslanjanjem na Guicciardinija (Ranke, Burckhardt, Kaeber, Gutkind, Calmette, Barbagallo, Toynbee, itd.) (Nelson, 1943, 130–132 z opombami), kar je razvidno tudi iz uvodnega Burckhardtovega primera (1981, 73). Pa naj post factum sive scriptum predstavim veljav- nost izvora implicitne ideje ravnotežja moči in glavnega akterja teh teorij: Lorenza Veličastnega (1449–1492). Lorenzo je Firence vodil od 20. leta starosti, čeprav ni uradno nikoli nastopil javne funkcije. Spretno je vodil firenško diplomacijo v času, ko so ji centralna lokacija in finančni viri dajali odločilno vlogo v italijanskem sistemu, hkrati pa se je trudil preprečiti tujo invazijo (Medici, 2016; Rubinstein, 1966; Cesati, 1999; Delle Donne, 2003; Unger, 2008). Lorenza so skrbela razmer- ja moči, a je odvisno od bralca, ali interpretira to kot klasično igro moči (Machtpolitik) ali ravnotežje moči. Seveda se medsebojno ne izključujeta! Najbolj očitni primer klasične igre moči ali iskanja ravnotežja je zaslediti v Lorenzovem pismu 26. julija 1486 svojemu poslaniku v Milanu: Iacopu Guicciardi- niju. V tem pismu Lorenzo naslavlja razmerja moči na italijanskem polotoku in se zavzema za medsebojno razumevanje (Medici, 1955, 653–656). Iacopo Guicci- ardini (1397–1490) je bil – zanimivo – dedek pisca in zgodovinarja Francesca Guicciardinija. Dejansko doba ravnotežja moči v drugi polovici 15. stoletja v Italiji ni bila tako jasna, kot so jo kasnejši pisci (po Guicciardini- ju) opevali (Wright, 1975, 1–7; cf. Ilardi, 1986, ki glavno zaslugo za rojstvo moderne diplomacije ne pripisuje Firencam in družini Medici, ampak Milanu in Francescu Sforzi). To ravnotežje v drugi polovici 15. stoletja v Italiji je tako v večji meri le mit (Pillinini, 1970). Po kata- strofalnem vpadu Francozov in grozah italijanskih vojn (1494–1559) so se pisci nostalgično ozirali in spominjali na relativno mirno in stabilno Italijo svoje mladosti. Praktično vsaka knjiga te dobe se začne z uvodom, ki vključuje spomin na čas pred vojno. Kot kontrast zgoraj opisani idealizirani Italiji leta 1490 pa Guicciardini nekaj strani naprej ponudi še opis leta 1494, »leta nadvse nesrečnega za Italijo in dejansko samo prvega v seriji številnih nesrečnih let« (anno infelicissimo all‘Italia: & in verita anno primo degl‘anni miserabili) (Guicciardini, 1561, 19). Realnost je bila daleč od idealizirane retrospektive leta 1490 oziroma demonizirane podobe leta 1494. Guicciardinijev opis Italije pa je vplival na bodoče generacije zgodovinarjev, ki so ob njegovi interpreta- ciji italijanskih vojn in vzrokov za njih sprejeli tudi pojem ravnotežja moči. Guicciardinijevo Zgodovino Italije so natisnili leta 1561, do konca stoletja pa so že pripravili prevode v glavne evropske jezike v več izdajah. To je tudi eden izmed razlogov, da se je ideja ravnotežja tako dobro in hitro prijela. PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI V EVROPO Burkove analize širjenja renesanse so ključne za razumevanje prenosa ali »prevajanja kulture«. Peter Burke je prevzel pojem »kulturni prevod« od antropo- logov, ki so spoznali, da je antropologija »umetnost pre- vajanja« (Crick, 1976, 164). Ti »prevajalci« so uvideli, da vsak prevod zahteva pogajanja (Eco, 2003), in Burke je to prenesel na zgodnjenovoveške kulturne prevode. Njegove analize so pokazale, da so bili teksti pogosto prevedeni posredno s pomočjo drugih prevodov. Prav tako so se bistveno razlikovali od izvirnikov, saj so pre- vajalci marsikaj spremenili, dodali ali odvzeli (Burke, 2000; 2004a; Burke & Po-chia Hsia, 2007). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 353 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 Polotoški (mitološki) sistem ravnotežja moči se je sesul leta 1494 z invazijo bistveno močnejše moči. To je paradoksalno pripomoglo k razcvetu italijanske renesan- se in njene transmisije po Evropi. Pisci pogosto datirajo izvor ideje ravnotežja Evrope v leto 1494. Tako je že leta 1882 italijanski zgodovinar Carlo Cipolla v svoji prvi knjigi Zgodovina italijanskih signorij trdil, da se je leta 1494 »končala politika italijanskega ravnotežja in začela [politika] evropskega ravnotežja« (cessata la politica dell‘equilibrio italiano, comincia quella dell‘equilibrio europeo) (Cipolla, 1881, 695; Nelson, 1943, 126). Pri tem gre še vedno za implicitni sistem ravnotež- ja moči, saj so prve pisne omembe še nekaj desetletij stran. Beneška ali Sveta liga je bila ustanovljena leta 1495 kot odgovor na invazijo Francije in je bila po Matthewu Smithu Andersonu prva takšne vrste v zgodovini. Zraven pobudnikov papeža Aleksandra VI. in Ludovica Sforze iz Milana so se ligi pridružili še kralj Ferdinand Aragonski, cesar Maksimilijan I. in Benetke, leta 1496 pa se je zvezi pridružila še Anglija pod Henrikom VII. Nikoli prej se ni povezalo toliko držav v oprijemljivo zvezo proti skupnemu sovražni- ku, Franciji. Tak sistem zavezništev bo odslej postal stalna praksa v novoveški Evropi (Anderson, 1993, 3–4; Fueter, 1919, 1, 51). Toda najbolj očiten primer ideje ravnotežja brez ek- splicitne omembe se pojavi najprej prav v državi, proti kateri je bila ta zveza usmerjena, to je Franciji. Diplo- mat na burgundskem in francoskem dvoru Philippe de Commines (1447–1511; sl. 4), poimenovan po rojstnem kraju na meji med Francijo in Belgijo, je v poznem 15. stoletju pisal svoje Spomine, ki so v bistvu zgodovina njegovega časa in precej moderna filozofija. Te spomi- ne so pogosto prebirali kasnejši pisci. Škotski pisatelj Walter Scott (1771–1832) ga je cenil kot »enega najbolj globokih državnikov in gotovo najboljšega zgodovinarja svojega časa«, med drugim so ga oklicali tudi za »očeta moderne zgodovine« (Commines, 1877, v). Philippe de Commines je med digresijo v peti knjigi (18. poglavje) svojih spominov opisal Evropo kot vzorec, kjer se države »uravnotežijo« s sosedi ali bližnjimi rivali. V krščanski tradiciji je zapisal, da je Bog vzpostavil sistem nadzorovanja teženj (sosednjih!) držav zaradi pravičnosti. Škotska je bila v ravnotežju z Anglijo, Anglija še s Francijo, Portugalska s Španijo, Be- netke s Firencami, Avstrija z Bavarsko itd. Izpostavi, da je pisal le o Evropi, ker nima dovolj podatkov za Afriko in Azijo, a da je »slišal, da je tam podobno« (Commines, 1877, 378–384). Pri Comminesu je izrazita krščanska osredinjenost, saj je pisal v srednjeveški tradiciji, in tudi sicer v 16. stoletju pravzaprav (sekularno) mednarodno pravo ni prišlo v ospredje. Evropo so pretresale verske vojne, zato so bile sekularne države in sekularna Realpolitik sekundarnega pomena. V 16. stoletju je prevladovala španska šola mednarodnega prava iz Salamance, pri čemer je bilo glavno vprašanje verskih načel prav in narobe (pravična vojna). Tako je imel kralj s pravič- nostjo na svoji strani jasno pravico, celo dolžnost, da deluje, kot mu narekuje morala, četudi to zahteva vojno (Nussbaum, 1954, 72–74, 79–93). Od konca 16. stoletja pa je ideja ravnotežja moči v Evropi dobivala na moči. Pravo potrditev mednarodnega sistema je prinesel Vestfalski mir in priznanje suverenosti držav (Vagts & Vagts, 1979, 559; Manzano Beana, 2007). Ideja ravnotežja moči se je pojavila v Evropi, še preden je Guicciardinijev nečak natisnil stričevo knjigo leta 1561 v Firencah. Bil je namreč še en (italijanski) vir za to idejo. Beneški diplomati so upo- rabljali idejo, čeprav sporadično in bolj redko, sredi 16. stoletja. V poročilu za vojno iz let 1536–1538 je Francesco Giustiniano trdil, da se francoski kralj ni bal nikogar. Franca I. bi naj le skrbelo, da bi »postavil enakovredne sile proti cesarju« (farsi per forze equale a esso imperatore) (nav. po Kaeber, 1907, 16). Fraza »enakovredne sile« se pojavi v številnih sočasnih pamfletih. Toda Giustiniano je govoril le o Francu I. in ni imel v mislih možnih zavezništev proti cesarju. Ideja ravnotežja moči je tudi drugače odmevala v Evropi. Leta 1553 se je nekdanja ogrska kraljica Mari- ja, habsburška regentka na Nizozemskem, sklicevala na tehnike uravnoteženja italijanskih vladarjev. Sredi Slika 4: Philipe de Commines (hrani Bibliothèque mu- nicipale d’Arras). Ta skicirani portret je bil narisan nekje na začetku 16. stoletja (Wikimedia Commons). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 354 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 stoletja je trdila, da bi se v Italiji male države morale uravnotežiti proti velesilam, ki so vdrle v Italijo. Tako bi se mogle truditi za zavezništvo s cesarjem Karlom V., a so bile italijanske države upravičeno nezaupljive do obeh (Zeller, 1956, 27; Anderson, 1993, 151–152). V dolgem 16. stoletju je Evropo zaznamoval spopad dinastij Habsburžanov in Valois oziroma Burbonov. Tako je bilo zlahka prevzeti in prilagoditi idejo ravnotežja moči na Evropo z dvema velesilama, ki sta alternirali v vlogi močnejše strani. Bistveno za močnejšo stran je bilo, da je pozivala k univerzalni monarhiji ali da jo je tega obtožila šibkejša stran. Šibkejša stran pa je vodila zavezništvo »v obrambo svobode« s ponovno vzposta- vitvijo mednarodnega ravnotežja moči. Po Ernestu Nysu je običajno »šibkejša« stran pisala teoretske prispevke o ravnotežju moči, da bi upravičili svoja dejanja; npr. Franc I., ki je leta 1535 sklenil zvezo s sultanom Sulej- manom Veličastnim (Nys, 1893, 38–40; Nys, 1912). Toda temeljni za splošno razširitev ideje ravnotežja so prevodi italijanskih piscev, predvsem Guicciardinija, v druge evropske jezike. Guicciardinijeva Zgodovina Italije je bila druga oziroma tretja najbolj prevajana »moderna zgodovinska knjiga« (za razliko od »antičnih zgodovinskih knjig«, npr. Herodota in Tukidida) v zgo- dnjem novem veku. Guicciardinijev magnum opus je bil preveden devetkrat in objavljen v več izdajah, prav tako italijanski jezuit Martino Martini in njegova zgodovina padca dinastije Ming na Kitajskem, De bello Tartarico historia (1654); Comminesovi Spomini so bili na prvem mestu, saj so ga prevedli kar enajstkrat (Burke, 2007, 129, 134–136). Guicciardinijev opis Italije v prelomnih letih je vplival na prihodnje pisce, da so sprejeli pojem ravno- težja moči. Zgodovina Italije je bila tiskana leta 1561 in do konca stoletja je bilo veliko izdaj (prek 30!) in prevodov: v latinščino (1566), francoščino (1568), nem- ščino (1574), angleščino (1579), španščino (1581) in nizozemščino (1599); kasneje pa še enkrat v španščino (1683), angleščino (1735) in francoščino (1738). Vsi ti prevodi so si v skladu s sočasnim modus operandi vzeli veliko svoboščin, kar je možno razbrati že iz naslovov in imen raznih izdaj. Konstantno so jih brali in se nanje sklicevali (Luciani, 1936; 1949; Lepri, 2011), kar je tudi razvidno iz stalne uporabe primera Lorenza Veličastnega za glavnega »uravnoteževalca« v Italiji v drugi polovici 15. stoletja. Leta 1579 je bil Guicciardini preveden v angleščino (iz francoščine!). Še pomembneje, kraljičin svetovalec Geoffrey Fenton (1539–1608) je prevod posvetil kraljici Elizabeti I. (1533–1603; kraljica od 1558). V posvetilu ji je laskal: »Bog [...] Vam je v roke položil ravnotežje moči in pravičnost, da bi po svoji volji uravnotežili dejanja ter načrte vseh krščanskih kraljestev svojega časa« (God [...] has put into your hands the balance of power and justice, to poise and counterpoise at your will the actions and counsels of all the Christian kingdomes of your time) (Guicciardini, 1579, iii). Fenton je podpiral politiko rav- notežja v mednarodnem kontekstu, saj je Anglija začela bolj aktivno nasprotovati hegemonski moči Španije s sistemom zavezništev (Wight, 1973, 93). Ideja »jezička na tehtnici« (holder of the balance) se je posebej uveljavila v Angliji. Kasneje je to formulacijo uporabil Bolingbroke za kraljico Ano po miru v Utrechtu (1713), pa Horace Walpole za Friderika Velikega po se- demletni vojni (1756–1763) (Vagts, 1948, 97; Sheehan, 1989). Fenton je podobno kot Commines pisal z izrazito »krščanskim« tonom, zato govori o »krščanskih kralje- stvih« in ne o Evropi. V tem času postopoma »Evropa« začne izpodrivati »krščanstvo«, čeprav je še leta 1616 kardinal Richelieu poskusil naziv »razsodnik krščan- stva« (arbitre de la chrestienté) pripisati francoskemu kralju (Maurseth, 1964, 122–123). Tudi v Franciji, ki so jo v tem času pestile verske vojne, so sledili doktrini ravnotežja. Iz 24. aprila 1584 je ohranjen poziv kralju, kako zmanjšati moč Španije (Discours sur les moyens de diminuer l‘Espagnol) (Poton, 1997, 145–154; Maurseth, 1964, 122). Eden izmed razlogov za nastanek tega dokumenta in politike naj bi bila preusmeritev pozornosti iz notranjih verskih razpr- tij. Ker bi se naj moč Španije v primerjavi s Francijo večala, bi bilo za francoskega kralja Henrika III. smotr- no, da vzpostavi močno zvezo držav (Anglija, Danska in nemške dežele) proti Habsburžanom. Pri tem ga versko vprašanje ne bi smelo zanimati, saj je bil glavni cilj zmanjšanje »avstrijske hiše« (Daussy, 2002, 279–281). V dolgem 16. stoletju sta Francija in Španija postali povezani z bipolarnim ravnotežjem moči, ki so ga po- osebljali s tehtnico. Takšno primerjavo je prvi uporabil angleški zgodovinar William Camden (1551–1623) v svojih Annales za leto 1577: »Francija in Španija sta na vsaki strani tehtnice ravnotežja Evrope (Balance of Euro- pe), Anglija pa je jeziček na tehtnici (holder of the balan- ce)« (Camden, 1635, 196; Maurseth, 1964, 122–123), ki skrbi za ravnotežje. Še pred njo naj bi sicer angleški kralj Henrik VIII. (1491–1547) naročil sliko sebe, ko drži tehtnico z Avstrijo in Francijo na vsaki strani (Deudney, 2009, 327). Prav rastoča španska moč pod Filipom II. je prisilila Anglijo, da je začela aktivneje sodelovati v mednarodni politiki. Elizabetin svetovalec Lord Burghley je leta 1589 razglasil, da bi se Anglija povezala s komerkoli, če bi s tem odgovorila grožnji Španije (Burghley, 1589). Še prej je 13. julija poslal navodila diplomatom za zvezo med Anglijo in Francijo. Burghleyja niso zanimale ne verske ne ideološke razlike, saj je želel utrditi zavezništvo s katoliškim in pragmatičnim kraljem Francije, ki je po- stavljal nacionalni interes pred vse (Wight, 1973, 105). Alberico Gentili (1550/52–1608) je prvi postavil ravnotežje moči v mednarodnopravni okvir (Vagts & Vagts, 1979, 559). Gentili je bil protestant iz Italije in se je uveljavil kot profesor na Oxfordu. Namesto da bi iskal protestantsko legitimizacijo vojne, je zavrnil idejo pravične verske vojne. Odvrnitev načrtov španskega univerzalnega imperija je bilo dovolj za defenzivno ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 355 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 vojno. V tem kontekstu se je opiral na Guicciardinijevo analizo Lorenza, »očeta miru,« ki je »vedno skrbel za ravnotežje moči med italijanskimi vladarji in tako je bil v Italiji mir« (Et id illud est, quod sapientissimus, et pacis studiossimus, ac pacis pater, Laurentius ille Medicus procuravit semper, ut res Italorum principum paribus libratae ponderibus forent, unde et Italiae foret pax.) (Gentili, 1877 [1589], 62). Kot je razvidno iz zgoraj navedenega odlomka, je Gentili precej dobesedno kopiral od Guicciardinija in je verjetno uporabljal italijanski izvirnik ali latinski prevod, ne pa angleškega prevoda. Toda za razliko od Guicciardinija Gentilija zanima »institucija« ravnotežja moči, ki bi ga lahko vsak držal. Zanj to ni osebna vrlina kot pri Guicciardinijevem Lorenzu, ampak institucional- na sposobnost. To ravnotežje razširi na »vso Evropo«, pri čemer opozori na skupen upor Španiji, sicer »za- gotovo propade Evropa« (Non hoc agit etiamnum, ne unus possit omnia, et Europa universa in unius nutum deveniat? Nisi sit, quod obstare Hispano possit, cadet sane Europa.) (Gentili, 1877 [1589], 62; Kleinschmidt, 2000, 117). Gentilijev pravniški prijatelj Matthew Sutcliffe (1550–1629) se je prav tako opiral na Guicciardinijevo analizo Lorenza in zagovarjal Elizabetino politiko za- vezništev. Sutcliffe je med drugim zagovarjal podporo (protestantskim) upornikom na Nizozemskem kot rav- notežje pred nenasitnimi ambicijami Španije (Sutcliffe, 1593; Heuser, 2010, 62–86; Nys, 1893, 44). Takšno in- terpretacijo je podprl tudi Jean Bodin (1530–1596). Vla- darjem je treba preprečiti, da bi se dokopali do premoči, ker varnost držav počiva na »protiuteži« (contrepoids) moči enih in drugih (Bodin, 1579, V.6; Maurseth, 1964, 121). Bernardo Bruni je nazadnje prepričljivo pokazal, da čeprav je Bodin pisal o mednarodnih odnosih, pa ni nikoli eksplicitno uporabil ravnotežja moči, kot se mu pogosto pripisuje (Bruni, 2014, 25–27; cf. Mauerseth, 1964, 121). Italijanski prelat Giovanni Botero (1544–1617) je leta 1605 zapisal, da ideja ravnotežja moči temelji na »naravnem redu in luči razuma«, ki »drži v ravnotež- ju vse stvari.« Kot Guicciardini je tudi Botero hvalil »subtilno« politiko Lorenza, ki bi naj »z vzdrževanjem enotnosti manj močnih italijanskih vladarjev uravnotežil moči in nadzoroval načrte močnejših, kot rezultat pa je Italija uživala v srečnem miru« (La natura, nella cui dispositione, ogni cosa bilanciata con contraposti […] Lorenzo de’ Medici [...] tenendo uniti i Prencipi d’Italia meno potente, bilanciò le forze, e tenne à segno i disse- gni de più potente: conche l’Italia godè à suoi tempi di una tranquilla, e lieta pace.) (Botero, 1605, 8–9; Wright, 1975, 19–23). Spet je Botero sledil Guicciardiniju in njegovi interpretaciji. V Boterovem bolj slavnem delu Državni interes (Della Ragion di Stato; Botero, 1589) sicer ni omenjal ravnotežja moči. Ravnotežje moči je postopoma prodrlo v literarni svet. V začetku 17. stoletja je angleški pesnik Sir Tho- mas Overbury (1581–1613) v Opažanjih (Observations) opisal krščanstvo (sic!) kot dvojno ravnotežje: na Zahodu Španija, Francija in Anglija, na Vzhodu pa Rusija, Polj- ska, Švedska in Danska, z Nemčijo na sredi kot svojim ravnotežjem ([...] this part of Christendome is ballanced betwixt the three Kings of Spaine, France, and England, as the other part betwixt the Russian, the Kings of Poland, Sweden, and Denmarke [...]) (Overbury, 1626, 21). Overbury je predhajal svoj čas in predvidel idejo podrav- notežij (sub-balances) v splošnem evropskem ravnotežju. Hugo Grotius (1583–1645), »oče mednarodnega prava«, se presenetljivo ni preveč posvečal ravnotežju moči in je bil negativno naravnan proti konceptu (Vagts & Vagts, 1979, 559–560). Grotius je v prvem poglavju druge knjige med naštevanjem razlogov za vojne trdil, da je »sploh nesprejemljiva pozicija, ki so jo nekateri zagovarjali, da bi se sledeč mednarodnemu pravu bilo pravično oborožiti, da bi ošibili močnejšega, če bi bil prevelik ali bi lahko bil vir nevarnosti v prihodnosti« (Illud vero minime ferendum est quod quidam tradiderunt, jure gentium arma recte sumi ad imminuendam potentiam crescentem, quae nimium aucta nocere posset.) (Grotius, 1625, II.1.XVII; Kleinschmidt, 2000, 95–113). Grotius je s tem zanikal idejo pravične preventivne vojne, saj popolna varnost ni nikoli zajamčena. Iskanje ravnotežja moči je bila tudi posledica de- aktualizacije univerzalne (krščanske) »oblasti« zaradi reformacije in vzpostavitve mednarodnega sistema držav v Evropi. Če je bila univerzalna oblast stvar preteklosti, je bilo treba določiti, pod kakšnimi pogoji lahko različne države sobivajo; zato je bila vrlina iskanja in ohranjanja ravnotežja moči tako visoko cenjena. To je poudaril tudi Francis Bacon (1561–1626) v govoru glede možne vojne s Španijo (Bacon, 1629), ki ga je leta 1624 prebral v parlamentu. Bacon je leta 1625 v eseju O oblasti pozval »vladarje, naj bodo pozorni (sentinel), da ne bi kdo od njihovih sosedov prerasel v moči (ali s teritorijem, trgovanjem, s premiki), ker bi postali vedno bolj sposobni, da jih ovira- jo.« Bacon je trdil, da so Karel V., Henrik VIII. in Franc I. sledili politiki pazljivosti in iskali ravnotežje. Če en posta- ne preveč močan, se drugi povežejo v konfederacijo ali z vojno ponovno vzpostavijo ravnotežje; grožnja je zanj pravičen vzrok za preventivno vojno. Po njegovem »niti en izmed treh ne bi mogel dobiti koščka zemlje, brez da bi ga druga dva takoj uravnotežila, ali z zavezništvom ali z vojno« (Bacon, 1856, 178–182; Pollard, 1923, 52). Tudi Bacon je uporabljal Guicciardnija in Italijo kot primer popolnega ravnotežja moči med državami. V tem času so tudi francoski pisci prispevali k teoriji ravnotežja moči. Dolgi boj med Francijo in Habsburžani je utrdil podobo bipolarnega ravnotežja. Upokojeni francoski diplomat Philippe de Béthune (1565–1649) je svetoval kralju glede nevtralnosti. Po njegovem se mora »nevtralni« pridružiti močnejšemu, »razen če bi s pridružitvijo šibkejšemu uravnotežil moč močnejšega ter ga s tem ravnotežjem prisilil k razumu« (Si ce n‘estoit qu‘il ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 356 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 veist, que se joignant au plus foible il peust balancer la puissance du plus fort, & par ce contrepois les ranger à la raison.). Bethune doda, da je »varnost držav odvisna predvsem od ravnotežja moči enega in drugega« (la seu- reté des Estats consistant principalement en un contrepois esgal de puissance des uns & des autres) (Béthune, 1645 [1633], 343–348, citata na 346; Wright, 1975, 32–34). Nadalje je francoski knez Henri de Rohan (1579– 1638) Francijo in Španijo opisal »kot dva pola« (come le deux Poles). Njegov prispevek je pomemben zaradi zagovora pojma »nacionalni interes« (raison d‘État). Če bi Španija pridobila na moči, bi Francija »naravno« postaja- la šibkejša kot v klasični nični igri (zero-sum game). Toda da bi ta splošni sistem deloval, se morajo ostali vladarji pridružiti enemu ali drugemu glede na splošno dobro (Rohan, 1639, 104–131; Haas, 1953, 448; Maurseth, 1964, 122; Wright, 1975, 35–38). Čeprav sta bili Španija in Francija osrednji državi v boju za premoč v dolgem 16. stoletju, so bili v obeh državah misleci, ki so spodbujali k preudarni politiki v skladu z ravnotežjem moči. Leta 1600 je anonimen pisec pisal nadvojvodi Albertu, nominalnemu vladarju španske Nizozemske, in mu svetoval, naj sklene mir z Anglijo, da bi ji dovolil rast kot protiutež rastoči moči Francije. Zveza med Anglijo in Španijo bi »bila zdrava protiutež moči Francije, ki bo kmalu predstavljala grožnjo celotnemu krščanstvu« (nav. po Wright, 1975, 25). Do začetka 17. stoletja se je ideja ravnotežja moči tako usidrala, da je o njem pisal uradni beneški zgodovinar Paolo Paruta (1599, 577–597), priporočal pa ga je celo italijanski satirični pisec Trajano Boccalini (1556–1613). Pri tem se je ponovno oprl na Guicciardinija in Lorenza kot primer odličnega iskalca ravnotežja, ki bi moral biti vzor ostalim evropskim vladarjem, čeprav je sam skrbel, da »so evropski mogotci ostali zunaj Italije« ([...] al pari nondimeno di Lorenzo e della Repubblica Fiorentina, mai sempre hanno invigilato a mantener in Italia e fuori pare- ggiate le forze dei potentati d’Europa [...]) (Boccalini, 1868 [1616], 53–67, citat na 54; Kaeber, 1907, 13; Anderson, 1993, 153; Wright, 1975, 25; Sheehan, 1996, 36–37). IKONOGRAFIJA IN IKONOLOGIJA RAVNOTEŽJA EVROPE Toda Guicciardini in italijanski pisci niso bili edini vir navdiha za teorije o ravnotežju moči. Alfred Vagts je prvi opozoril na izposojo pojmov iz drugih področij, kot so umetnosti, religija, filozofija in znanosti. Koncept je z večkratno in ponavljajočo se rabo, čeprav je bil upora- bljen na različne načine, pridobival na vrednosti in postal habitus do konca 17. stoletja (Vagts, 1948, 87–89, 93). Tudi ravnotežje v renesnančni Italiji in Evropi je gradilo na bogatem naboru številnih umetnosti. Iz glasbe so si pisci sposodili pojma kontrasta in harmonije, zdravje je bilo določeno z ravnovesjem štirih telesnih tekočin, v trgovskih menjavah in knjigovodskih poslih so morali biti računi »uravnoteženi«, itd. Nekaj univerzalnega je na tehtnici in »ravnotežju«, saj se pojavlja že v prazgodovinskih arheoloških zapisih, predvsem v povezavi s trgovskimi izmenjavami (Morley & Renfrew, 2010). Tehtnica je bila pogosto prepletena in povezana z idejo pravičnosti in usode. Tako je Zevs tehtal »usodi« Hektorja in Ahila, podobno tehtanje src pa je čakalo Egipčane po smrti. Motiv poslednje sodbe ozi- roma tehtanja duše (ψυχ οστασία) je seveda prisoten tudi v krščanski ikonografiji. V dolgem 16. stoletju je bil pogost motiv poslednje sodbe, kjer je nadangel Mihael imel v roki tehtnico in meč, da je ločil »pravične« od »prekle- tih« (cf. srednji panel na triptihu Poslednja sodba Hansa Memlinga okrog leta 1470 (Narodni muzej v Gdansku) ali dizajn za vitraž Hansa Holbeina Mlajšega okrog leta 1523 (Umetnostnozgodovinski muzej v Baslu)). Temeljno in najvplivnejše ikonološko delo zgodnjega novega veka je bila Iconologia Cesarja Ripe (1560–1622). Več figur ali poosebitev raznih moralnih vrlin ima v roki tehtnico (un paro di bilancie), med drugimi tudi ženski podobi Politike (tehtnica v desni roki) in »božanske« Pra- vičnosti (tehtnica v levi roki, ker je v desnici meč; sl. 5). Zanimiv je tudi kontrast z žensko podobo Nepravičnosti (v angleškem prevodu je podoba starega moškega, kar kaže na svoboščine pri prevajanju), ki tepta tehtnico pod svojimi nogami (Ripa, 1645, 73, 246–247, 282, 473, 632; Ripa, 1709, 36, 41, 75). ZAKLJUČEK Pomemben dejavnik pri širitvi ideje in podobe ravnotežja v zgodnjem novem veku je bil razvoj tiska ter posledično širjenje »pismenosti«. Hiter razvoj in komercializacija tiska v Evropi sta pospešila širitev idej (Eisenstein, 1979; 1993; Johns, 1998; Eisenstein, Grafton, Johns, 2002). Prav zaradi tega se je Guicciardinijeva interpretacija italijanske zgodovine razširila še hitreje in se vsrkala v misli pismenih Italijanov, nato pa še drugih Evropejcev. S prevodi se je razumevanje italijanskega sistema držav kot ravnotežje moči razširilo po Evropi. Tako so imeli »tuji« pisci nekaj generacij kasneje model, ki so ga prevzeli za opis trenutnega ali preteklega stanja stvari v Evropi. Ker so terminologijo ravnotežja prevzeli iz starih statičnih »fizičnih znanosti«, je bila sprva velika težnja, da bi zavezništva videli karseda statične in stalne. Prav iz tega razloga je bil najprej sprejet preprosti bipolarni model. Tukaj je pomagala tudi Libra oziroma njen astro- loški simbol – tehtnica. To bipolarno ravnotežje je imelo močan vpliv na evropsko ravnotežje moči vse do konca 17. stoletja. Ravnotežje je zagotavljalo mir, stabilnost in predvidljivo vedenje v sistemu držav, zato je ravnotežje povezalo dva pred tem nezdružljiva temelja: svobodne države in družbeni red med narodi, »temelj evropske civilizacije« (Greene, 1964, 219). Ravnotežje moči, ideja tesno povezana z zgodnjeno- voveško Evropo, je kompleksen in sporen koncept. Gre za enega temeljnih konceptov v teoriji mednarodnih od- ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 357 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 nosov in je tako tudi podvržen temeljiti kritiki. Nekateri so tako celo sklenili, da si »ne zasluži častnega mesta v mednarodni teoriji« (Kaufmann et al., 2007, 246). Veči- noma in napačno se ga razume kot čisto politični kon- cept – ima tudi svojo ekonomsko plat. Princip ravnotežja trgovanja je bil enako pomemben v času merkantilizma (Misseldon, 1623, 116–117; Fetter, 1935, 622) in ga je z obtožbo protekcionizma zrušil šele Adam Smith (Smith, 2010 [1776]). Metafora sama in upodobitev ravnotežja s tehtnico nakazuje, da so ljudje mislili, da je nekakšen notranji mehanizem ali »pravičnost,« ki ga kontrolira, zato je motiv pogost tudi v Svetem pismu (3 Mz 19, 36; Prg 11, 1; Prg 16, 11). Analiza se sklada z ugotovitvami Petra Burka glede renesanse v Evropi. Če je inovacija novih idej in form potekala v »središčih« v Italiji, nakar se je v 16. stoletju prelila na »obrobja« preko Alp. Toda pri tem procesu ni šlo za pasivno posnemanje, ampak za aktivno recepcijo ali kreativno prevzemanje klasičnih in italijanskih mode- lov (Burke, 2004b). Izvor pojma je bil v renesančni Italiji, a je hitro postal sinonimen z ravnotežjem Evrope. Ključna oseba, ki je (nenamerno) popularizirala koncept ravno- težja v politiki, je bil firenški upokojeni diplomat in zgo- dovinar Francesco Guicciardini v svoji posthumno izdani Zgodovini Italije. Pisal je hvalospev sokrajanu firenškemu vladarju Lorenzu Medičejskemu ali Veličastnemu, ki naj bi z osebno vrlino držal Italijo uravnoteženo. V času ene generacije so se pojavile številne izdaje in prevodi Guicciardinija v druge evropske jezike. Ti prevo- di so bili ključni za razširitev koncepta po Evropi. Preva- jalci so si pogosto vzeli veliko svoboščin pri prevajanju, toda jedro izvirnega sporočila so ohranili. Prvi pisci, ki so promovirali ravnotežje moči, so se močno posluževali njegove interpretacije in še vedno uporabljali Lorenza kot primer. To postavlja veliko novih vprašanj, koliko vpliva imajo literarna dela na diplomate in obratno. Nova diplomatska zgodovina bi morala, skupaj s pogodbami, poročili in pismi, preučevati tudi literarna in zgodovinska dela. Nekateri izmed najvplivnejših piscev so pravzaprav bili upokojeni diplomati in državniki (Commines, Guicci- ardini, Bacon), kar pravzaprav kaže na prepletenost obeh skupin. Vestfalski mir je še dodatno spodbudil mreženje med evropskimi državami in dokončno utrdil koncept ravnotežja moči v Evropi. Slika 5: Poosebitvi Božanske Pravičnosti in Nepravičnosti po Cesaru Ripi (1709, 36, 41). Poosebitev Božanske Pravičnosti se je pojavila tudi v Guicciardinijevi prvi tiskani izdaji Zgodovine Italije leta 1561 kot historizirana inicialka uvoda (Guicciardini, 1561, 1). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 358 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 THE ORIGIN AND TRANSFER OF THE BALANCE-OF-POWER IDEA FROM ITALY TO EUROPE Izidor JANŽEKOVIČ CEU Budapest–Vienna, Nádor u. 9, 1051 Budapest, Hungary e-mail: izidor.janzekovic@gmail.com SUMMARY The main purpose of the article was to discover the path of the idea of the balance of power from Italy to Europe. I examined key theorists who have an ambiguous attitude to one of the foundational principles of international relations. The idea is prescriptive and descriptive at the same time, often used in both senses by the same writer in the same text or even sentence. The first sense entails a conscious strategy, while the second sense entails an automatic sociological law, independent from human action. In order to understand a particular writer correctly, it is necessary to understand the context. I analyzed the main writers and mentions of the balance of power in the long 16th century, and put them in a wider political context. Since the concept was so widespread in the early modern age, the contemporaries searched for its roots in antiquity. The first unequivocal mention occurs in former diplomat and historian Francesco Guicciardini‘s History of Italy. Within half a century until the end of the 16th century, it was translated into major European languages in several editions. Writers clearly referred to Guicciardini when introducing the balance-of-power idea in their works since they were even using Guicciardini‘s example of Lorenzo de‘ Medici as the prime balance-of-power adherent and advocate. Unlike previous analyses, who gave credit for spreading the idea to Venetian diplomats, I have shown that historians and literary works were far more important. Keywords: balance of power, international relations, Renaissance, long 16th century (1450–1640), Francesco Guicciardini, Lorenzo the Magnificent, humanists, diplomats, historians ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 359 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 VIRI IN LITERATURA Alighieri, D. (1998 [1313]): Monarchia. Toronto, Ponti- fical Institute of Mediaeval Studies. Augustine (1998 [426]): The City of God against the Pagans. New York, Cambridge University Press. Bacon, F. (1629 [1624]): Considerations touching a warre with Spain. V: Rawley, W. (ur.): Certaine Miscellany Works of The Right Honourable, Francis Lo. Verulam, Vis- count S. Alban. London, William Rawley, 1–76. Bacon, F. (1856): Of Empire. V: Whately, R. (ur.): Bacon’s Essays with Annotations. London, John W. Parker and Son, 178–182. Benner, E. (2015): Machiavelli’s Prince: A New Rea- ding. Oxford, Oxford University Press. Béthune, P. de (1645 [1633]): Le Conseiller d‘Estat; ou Recueil des plus Generales considerations servant au maniement des Affaires publiques. Paris. Boccalini, T. (1868 [1616]): Pietra del Paragone Politi- co. Milano, G. Daelli. Bodin, J. (1579): Les six livres de la République. Paris, Jacques Puys. Botero, G. (1589): Della ragion di stato libri dieci, con tre libri delle cause della grandezza, e magnificenza delle Città. Benetke, Giovanni e Giovanni Paolo Giolito de Ferrari. Botero, G. (1605): Relatione della Republica Venetia- na. Benetke, Giorgio Varisco. Bracciolini, P. (1715 [1455]): Historia Florentina. Be- netke, Jo. Gabriel Hertz. Bruni, L. (1610 [1442]): Historiarum Florentinarum libri XII. Strasbourg, Sumptibus Lazari Zetzneri bibliop. Burghley (1589): A Declaration Drawn up by Lord Burghley, in Favour of the French King, on Condition that he Recovers his Sea-Coasts from his Rebels. London. Camden, W. (1635): Annales of the History of the Most Renowned and Victorious Elizabeth, late Queen of England. London, Benjamin Fisher. Commines, P. de (1877): The Memoirs of Philip de Commines, Lord of Argenton – Containing the Histories of Louis XI and Charles VIII in two Volumes. London, G. Bell. Gentili, A. (1877 [1589]): De Jure Belli Libri Tres. Ox- ford, Clarendon Press. Grotius, H. (1625): De jure belli ac pacis libri tres, in quibus jus naturae [et] gentium, itme juris publici prace- ipua explicantur. Paris, Nicolaus Buon. Guicciardini, F. (1561): La historia di Italia. Firence, Agnolo Guicciardini, Lorenzo Torrentino. Guicciardini, F. (1566): Historiarum sui temporis libri viginti: ex italico in latinum sermonem nunc primùm [et] conuersi [et] editi. Basel, Petrus Perna. Guicciardin, F. (1568): Histoire des guerres d’Italie. Paris, Vincent Norment et Ieanne Bruneau. Guicciardini, F. (1574): Gründliche Vnnd Warhafftige beschreibung aller Fürnemen historienn die in viertzig jaren, nemlich von dem 1493 bisz auff das 1533. Basel, S. Apiario. Guicciardini, F. (1579): The History of Guicciardin, Conteining the Vares of Italie and other Partes, Continued for many Yeares Yunder Sundry Kings and Princes, together with the Variations and Accidents of the same. London, William Norton. Guicciardini, F. (1581): La historia del Señor Francisco Guichardino. Barcelona, Juan Montoya. Guicciardini, F. (1599): De oorlogen van Italien. Dor- drecht, Isaack Janssz. Kaen. Herodot (2006): Zgodbe. Ljubljana, Slovenska matica. Holcroft, T. (ur.) (1789): Posthumous Works of Frederic II., King of Prussia, Vol. XII (Correspondence: Letters betwe- en Frederic II. and Mess. d’Alembert, de Condorcet, Grimm and d’Arget). London, G. G. J. and J. Robinson. Hume, D. (1752): Of the Balance of Power. V: Hume, D. (ur.): Political Discourses. Edinburgh, A. Kincaid and A. Donaldson, 101–114. Justi, J. H. G. von (1758): Die Chimäre des Gleichgewi- chts von Europa. Altona, David Iversen. Machiavelli (1532): Historie fiorentine di Niccolo Ma- chiavelli cittadino, et segretario fiorentino. Rim, Antonio Blado D’Asola. Machiavelli (1862 [1532]): Il Principe e altri scritti politici di Niccolò Machiavelli. Firence, G. Barbèra. Martini, M. (1654): De bello Tartarico historia. Antwer- pen, Plantiniana Balthasaris Moreti. Medici, L. de (1955): Scritti scelti di Lorenzo de’ Medi- ci. Torino, Unione Tipografico-Editrice Torinese. Medici, L. de (2016): The Complete Literary Works of Lorenzo de Medici, edited and translated by Guido A. Guarino. New York, Italica Press. Misseldon, E. (1623): The Circle of Commerce, or The Ballance of Trade. London, Nicholas Bourne. Moser, J. J. (1750): Grund-Sätze des jetzt üblichen Europäischen Völcker-Rechts in Friedens-Zeiten. Hanau, Raspe. Oricellarius, B. (1724): De bello italico commentaries, Ex Authentici Manuscripti Apographo, Nunc primùm in lucem editus. London, John Brindley. Overbury, T. (1626): Observations in his travailes upon the state of the XVII provinces as they stood Anno Dom. 1609. London. Paruta, P. (1599): Discorsi politici. Benetke, Domenico Nicolini. Ripa, C. (1645): Iconologia, divisa in tre libri. Benetke, Cristoforo Tomasini. Ripa, C. (1709): Iconologia: or, Moral Emblems, by Cesare Ripa. London, Benj. Motte. Rohan, H. de (1639): De l’intérest des princes et estats de la Chréstienté. Paris. Rucellai, B. (2011): De bello italico. La guerra d’Italia. Firence, Firenze University Press. Smith, A. (2010 [1776]): Bogastvo narodov: raziskava o naravi in vzrokih bogastva narodov,. Ljubljana, Studia Humanitatis. Sutcliffe, M. (1593): The Practice, Proceedings, and Lawes of Arms. London, Christopher Barker. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 360 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 Sveto pismo (2015): Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov: študijska izdaja. Ljubljana, Svetopisemska družba Slovenije. Swift, J. (1701): A Discourse of the Contests and Dis- sentions between the Nobles and the Commons in Athens and Rome. London, John Nutt. Tukidid (1634): Eight Bookes of the Peloponnesian Warre. London, Richard Mynne. Tukidid (1958): Peloponeška vojna. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Unam Sanctam (1302): Bull of Pope Boniface VIII promulgated November 18, 1302. In: Papal Encyclicals Online. Https://www.papalencyclicals.net/Bon08/B8unam. htm (zadnji dostop: 18. 7. 2019). Voltaire (1751): Le Siècle de Louis XIV. Paris, M. de Francheville. Wright, M. (ur.) (1975): Theory and Practice of the Balance of Power 1486–1914, Selected European Writings. London, Dent. Alexander, S. (1969): Introduction. V: Guicciardini, F.: The History of Italy. New York, Macmillan. Alker, H. R. (1988): The Dialectical Logic of Thucy- dides’ Melian Dialogue. The American Political Science Review, 82, 805–820. Anderson, M. S. (1993): The Rise of Modern Diploma- cy, 1450–1919. London, Routledge. Bourdieu, P. (2013): Outline of a Theory of Practice. Cambridge, Cambridge University Press. Bratu, C. (2013): Translatio, autorité et affirmation de soi chez Gaimar, Wace et Benoît de Sainte-Maure. The Medieval Chronicle, 8, 135–164. Braudel, F. (1953): Qu’est-ce que le XVIe siècle? Anna- les E.S.C., VIII, 69–73. Braudel, F. (1961): European Expansion and Capitalism: 1450–1650. V: Blau, J. L. et al. (ur.): Chapters in Western Civilization, I. New York, Columbia University Press, 245–288. Bruni, B. (2014): L’idée d’équilibre européen dans le jus gentium des modernes: esquisse d’histoire conceptuel- le. V: Lilti, A. & C. Spector (ur.): Penser l’Europe au xviiie siècle: Commerce, Civilisation, Empire. Oxford, Voltaire Foundation, 19–45. Bull, H. (1977): The Anarchical Society: A Study of Order in World Politics. New York: Columbia University Press. Bullard, P. & A. Tadié (ur.) (2016): Ancients and Moderns in Europe: Comparative Perspectives. Oxford, Voltaire Fo- undation. Burckhardt, J. (1860): Die Cultur der Renaissance in Italien: ein Versuch. Basel, Schweighauserʼschen Verlags- buchhandlung. Burckhardt, J. (1981): Renesančna kultura v Italiji. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Burckhardt, J. (1999): Judgments on History and Histo- rians. Indianapolis, Liberty Fund. Burke, P. (1998): The European Renaissance: Centres and Peripheries. Oxford: Blackwell. Burke, P. (2000): A Social History of Knowledge: from Gutenberg to Diderot. Cambridge, Polity. Burke, P. (2004a): Languages and Communities in Early Modern Europe. Cambridge, Cambridge University Press. Burke, P. (2004b): Evropska renesansa: Središča in obrobja. Ljubljana, Založba *cf. Burke, P. & R. Po-chia Hsia (ur.) (2007): Cultural Tran- slation in Early Modern Europe. Cambridge, Cambridge University Press. Burke, P. (2007): Translating histories. V: Burke, P. & R. Po-chia Hsia (ur.): Cultural Translation in Early Modern Europe. Cambridge, Cambridge University Press, 125–141. Butterfield, H. (1973): s.v. Balance of Power. V: Wie- ner, P. P. (ur.): Dictionary of the History of Ideas: Studies of Selected Pivotal Ideas I. New York, 179–188. Cesati, F. (1999): I Medici, storia di una dinastia euro- pea. Firenze, Mandragora. Cipolla, C. (1881): Storia delle Signorie Italiane dal 1313 al 1530. Milano, F. Vallardi. Crick, M. (1976): Explorations in Language and Mea- ning: Towards a Semantic Anthropology. London, Malaby Press. Cutinelli-Rèndina, E. (2009): Guicciardini. Salerno, Sestante. Darovec, D. (2017): Geostrateška vloga slovenskega prostora v zgodovini in danes. V: Hribar, T. et al. (ur.): Prenova Evrope. Ljubljana, SAZU, 100–117. Daussy, H. (2002): Les huguenots et le roi: le combat politique de Philippe Duplessis-Mornay (1572–1600). Geneve, Droz. Delle Donne, G. (2003): Lorenzo il Magnifico e il suo tempo. Roma, Armando. Deudney, D. H. (2009): Bounding Power: Republican Security Theory from the Polis to the Global Village. Prin- ceton, Princeton University Press. Eco, U. (2003): Mouse or Rat? Translation as Negotiati- on. London, Orion Publishing Co. Eilstrup-Sangiovanni, M. (2009): The End of Balance- -of-Power Theory? A Comment on Wohlforth et al.’s ‘Te- sting Balance-of-Power Theory in World History.’ European Journal of International Relations, 15, 2, 347–380. Eisenstein, E. (1979): The Printing Press as an Agent of Change: Communications and Cultural Transformations in Early-Modem Europe. Cambridge, Cambridge University Press. Eisenstein, E. (1993): The Printing Revolution in Early Modern Europe. Cambridge, Cambridge University Press. Eisenstein, E., Grafton, A. & A. Johns (2002): How to Acknowledge a Revolution. American Historical Review, 107, 1, 84–128. Fenske, H. (1975): s.v. Gleichgewicht, Balance. V: Brunner, O., Conze, W. & R. Kosseleck (ur.): Geschichtliche Grundbegriffe: Historisches Lexikon zur politisch-sozialen Sprache in Deutschland, Band 2, 959–996. Fetter, F. W. (1935): The Term »Favorable Balance of Trade«. The Quarterly Journal of Economics, 49, 4, 621–645. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 361 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 Fueter, E. (1919): Geschichte des europäischen Staa- tensystems von 1492–1559. München, R. Oldenbourg. Ghervas, S. (2017): Balance of Power vs. Perpetual Peace: Paradigms of European Order from Utrecht to Vienna, 1713– 1815. The International History Review, 39, 3, 404–425. Greene, F. (1964): Dynamics of International Relations: Power, Security and Order. New York, Holt, Minehart & Winston. Haas, E. B. (1953): The Balance of Power: Prescription, Concept or Propaganda. World Politics, 5, 442–477. Heuser, B. (2010): The Strategy Makers: Thoughts on War and Society from Machiavelli to Clausewitz. Santa Barbara, Praeger. Hind, A. M. (1910): A Catalogue of Early Italian Engra- vings preserved in the Department of Prints and Drawings in the British Museum. London, British Museum. Ianziti, G. (2008): Leonardo Bruni, the Medici, and the Florentine Histories. Journal of the History of Ideas, 69, 1, 1–22. Ilardi, V. (1986): Studies in Italian Renaissance Diplo- matic History. London: Variorum Reprints. Janžekovič, I. (2017): Ravnotežje moči in ideja Evrope v zgodnjem novem veku (magistrska naloga). Ljubljana, Univerza v Ljubljani. Jeauneau, E. (1995): Translatio studii: The Transmission of Learning. Toronto, Pontifical Institute of Medieval stu- dies. Johns, A. (1998): The Nature of the Book: Print and Knowledge in the Making. Chicago: University of Chicago Press. Kaeber, E. (1907): Die Idee des europäischen Glei- chgewichts in der publizistischen Literatur vom 16 bis zur Mitte des 18 Jahrhunderts. Berlin, A. Duncker. Kantorowicz, E. (1957): The King’s Two Bodies: A Study in Medieval Political Theology. Princeton, N. J.: Princeton University Press. Kaufmann, S., Little, R. & W. C. Wohlforth (ur.) (2007): The Balance of Power in World History. London, Palgrave Macmillan. Kleinschmidt, H. (2000): The Nemesis of Power: A Hi- story of International Relations Theories. London, Reaktion Books. Krämer, U. (1996): Translatio imperii et studii: zum Geschichts- und Kulturverständnis in der französischen Literatur des Mittelalters und der frühen Neuzeit. Bonn, Romanistischer Verlag. Le Goff, J. (1964): La Civilisation de l’Occident mé- diéval. Paris, Arthaud. Lepri, V. (2011): The Spread of Italian Political Culture during the Renaissance: Remarks on the First Fortunes of Guicciardini‘s Works. Studia Historica Brunensia, 58, 2, 3–12. Little, R. (2007): The Balance of Power in International Relations: Metaphors, Myths and Models. Cambridge, Cambridge University Press. Luciani, V. (1936): Francesco Guicciardini and his European reputation. New York: Karl Otto and Com- pany. Luciani, V. (1949): Francesco Guicciardini e la fortuna dell’opera sua. Firenze: Olschki. Luthar, O., Pobežin, G., Šašel Kos, M. & N. Grošelj (2016): Zgodovina historične misli I: od Homerja do začet- ka 21. stoletja. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Manning, C. W. A. (1962): The Nature of International Society. London, G. Bell. Manzano Baena, L. (2007): Negotiating Sovereignty: The Peace Treaty of Munster, 1648. History of Political Thought, 28, 617–641. Maurseth, P. (1964): Balance-Of-Power Thinking from The Renaissance to the French Revolution. Journal of Peace Research, 1, 2, 120–136. Moeller, B. (2001): s.v. Empire and Papacy. V: Fahl- busch, E. & G. W. Bromiley (ur.): The Encyclopedia of Christianity, Vol. 2 (E-I). Michigan, Wm. B. Eerdmans, 87–90. Morley, I. & C. Renfrew (ur.) (2010): The Archaeology of Measurement: Comprehending Heaven, Earth and Time in Ancient Societies. Cambridge, Cambridge University Press. Nelson, E. W. (1943): Origins of the Balance of Power. Medievalia et Humanistica, 1, 124–142. Nussbaum, A. (1954): Concise History of the Law of Nations. New York: The Macmillan Company. Nys, E. (1893): La Théorie de l’Equilibre Européen. Revue de droit international et de législation comparée, XXV, 34–57. Nys, E. (1912): Le droit international, Les principes, les théories, les faits. Bruxelles, M. Weissenbruch. Pillinini, G. (1970): Il sistema degli stati italiani, 1454–1494. Venezia, Libreria Universitaria Ed. Pollard, A. F. (1923): The Balance of Power. Journal of the British Institute of International Affairs, 2, 2, 51–64. Poton, D. (1997): Philippe Duplessis-Mornay et la mer: discours au roi Henri III sur les moyens de diminuer l’Espagnol (1584). V: Acerra, M. & G. Martinière (ur.): Coli- gny, les Protestants et la mer. Paris, Presses de l’Université de Paris-Sorbonne, 145–154. Purnell, R. (1978): Theoretical Approaches to Interna- tional Relations: The Contribution of the Graeco-Roman World. V: Taylor, T. (ur.): Approaches and Theory in Inter- national Relations. London, Longman, 19–31. Ranke, L. von (1833): Die grossen Mächte. Historisch- -politische Zeitschrift, II, 1–51. Ranke, L. von (1887): History of the Latin and Teutonic Nations from 1494 to 1514. London, George Bell and Sons. Ridolfi, R. (1939): Genesi della storia d’Italia guicciar- diniana. Firence, L. S. Olschki. Ridolfi, R. (1960): Vita di Francesco Guicciardini. Roma, Angelo Belardetti. Rubinstein, N. (1966): The Government of Florence under the Medici (1434–1494). Oxford, Clarendon Press. Savigear, P. (1978): European Political Philosophy and the Theory of International Relations. V: Taylor, T. (ur.): Approaches and Theory in International Relations. London, Longman, 32–53. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3 362 Izidor JANŽEKOVIČ: IZVOR IN PRENOS IDEJE RAVNOTEŽJA MOČI IZ ITALIJE V EVROPO, 345–362 Sheehan, M. (1989): The Place of the Balancer in Ba- lance of Power Theory. Review of International Studies, 15, 2, 123–134. Sheehan, M. (1996): The Balance of Power: History & Theory. London, Routledge. Sigurdson, R. F. (1990): Jacob Burckhardt: The Cultural Historian as Political Thinker. The Review of Politics, 52, 3, 417–440. Strohmeyer, A. (1994): Theorie der Interaktion: Das eu- ropäische Gleichgewicht der Kräfte in der frühen Neuzeit. Wien, Köln, Weimar. Unger, M. J. (2008): Magnifico: The Brilliant Life and Violent Times of Lorenzo de’ Medici. New York, Simon and Schuster. Vagts, A. & D. Vagts (1979): The Balance of Power in International Law – A History of an Idea. The American Journal of International Law, 73, 4, 555–580. Vagts, A. (1948): The Balance of Power – Growth of an Idea. World Politics, 1, 1, 82–101. Vernant, J. P. (1986): Začetki grške misli. Ljubljana, Studia Humanitatis. Wallerstein, I. M. (1974): The Modern World-System I: Capitalist Agriculture and the Origins of the European Wor- ld-Economy in the Sixteenth Century. New York, London, Academic Press. Wallerstein, I. M. (2006): Uvod v analizo svetovnih- -sistemov. Ljubljana, Založba /*cf. Wassermann, F. M. (1947): The Melian Dialogue. Transactions and Proceedings of the American Philological Association, 78, 18–36. Watson, A. (1992): The Evolution of International Society: A Comparative Historical Analysis. London, Routledge. Wight, M. (1973): The Balance of Power and Interna- tional Order. V: James, A. (ur.): The Bases of International Order. Oxford, Oxford University Press, 85–115. Wilcox, D. J. (1969): The Development of Florentine Humanist Historiography in the Fifteenth Century. Cam- bridge, Mass. Wohlforth, W., Little, R., Kaufman, S. J., Kang, D., Jones, C. A., Tin-Bor Hui, V., Eckstein, A., Deudney, D. & W. L. Brenner (2007): Testing Balance-of-Power Theory in World History. European Journal of International Relations, 13, 2, 155–185. Wright, Q. (1943): International Law and the Balance of Power. The American Journal of International Law, 37, 1, 97–103. Yilmaz, L. (2004): Le Temps moderne: Variations sur les Anciens et les contemporains. Paris, Gallimard. Zeller, G. (1956): Le principe d’équilibre dans la po- litique internationale avant 1789. Revue Historique, 215, 1, 25–37.