XV. tečaj 7. zvezek z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Fraučiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Škrabec, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina 7*. zvezka. Kimxku svetišču. Manjša svetišča pri Laterunu . . . . . 193. Življonje in poveličanje svetili gorkumskih marternikov. Vlil. poglavje. Odpadniki.....................................196. Za praznik sv. o Frančiška. Posnemajmo sv. o. Frančišku . . 201. Blaženi Teofilj iz Korte. IX. pogl. Zadnja leta bi. Toofilja in njegova svota Bmert . . 203. Moll pred jedjo in po jedi................................... 207. Sv. Anton puščuvnik. (Dalje) Ozdravljenja......................... 209. Cesar Konstantin piko sv. Antonu..............................211. Še ena prikazen...............................................212. Mar Saba. (DopiB iz Betlehema).....................................213. O zaničevanju posvetnih nočimernosti. XIX. O težkem jarmu sveta....................................216. XX. Jarom Kristusov je sladak . . . . • • • 217. XXI Kako svet proganja dobre ..... • ■ 218. XXII. Svot ne nasiti naše duše ...•••• 219. XXIII. Samo Bog nositi našo dušo........................ 220. Nauki, kotere je dajal sv. Filip Nori svojim duhovnim otrokom . 221. Priporočilo v molitev............................................. 223. Zalivala za vslišano molitev................................... . 224. V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 1896. Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr^ V odgovor gosp. M. M. Hostniku v Moskvi. (Dalje.) Gosp. H. piše uadalje : „Ne vem, v kakej smisli o njem govori Miklošič, kajti njega sintakse nemam pod roko, no' r u-s k i učenjaki, ki staroslovenščino in staroruščino gotovo ne manj znajo od slavnega Miklošiča, na „bomkanje“ pokazujo ko na nekaj posebnega, ko na^izključenje, srečujoče se v knjigi, kakor sem rekel, le kakor nenavadno redko iz kij učenj e, ko na posebnost ne staroslavjansko in ne starorusko, nego vklativšo se v ta dva jezika od zunaj". Kaj naj porečemo na to ? Najprej bi vtegnilo biti „nekoliko prenaglo" „zaključati‘‘ kaj o „bomkanju“, preden je gospodu pisatelju „pod roko“ prišla Miklošičeva sintaksa. Ruski učenjaki niso do zdaj še nič spisali, kar bi jo moglo nadomestiti. Sicer pa nam ruski učenjaki brez imena prav malo imponirajo, zlasti ako na „bomkanje“ le „p o k a z u j o“ in nič^ser ne d o k a z u j o. Možje kaker Dobrowsky, Miklošič, Leskien, keterih imena tudi na Ruskem niso neznana, ne vedo nič o tujščini staroslovenskega futurum exactum, in po njem je delan veš naš sedanji futurum, bodisi exactum ali iuexactum. Dalje navaja gosp. H iz Nestorja in drugih „pametnikov“ mnogo primerov, „kjer sedanjik dovršuika označa futurum exactum" —- vse nepotreben trud, ker dokazuje, kar nihče ni tajil. In nato pravi : «No ne zabodite, da g. Lamurskij ne govori o rabi ponikanja" v futurum exactuum, nego v jednostavnem bodočniku ; o. Stanislav in g. Viktor Režek torej' se borita proti tenu), česar gosp. Lamurskij celò trdil ni." — Dejte si no, gosp. profesor Režek, ali sva se res tako motila ? Ali gosp. Lamurskij pripušča primere (ali po gospoda Hostnika štetvj : primera) : „ako bo vzel ; ako bo zašil ; keder bo presodil; kar bo dal; ki jo bodo kupili; ako bo vgodil in me bo prijel; kolikerkrat koli bo zgrešil" ? Ako jih pripušča, %va pridobila g. Lamursaega, ker upam, da ne čuti nobene potrebe razločevanja glede „bomkanja“ mej odvisnimi stavki, kjer bi bilo dovoljeno, in glavnimi, kjer bi bilo prepovedano ; saj takega razločka naš narod nikjer ne dela dandanašnji. Ali, (lasi me jako veseli, da morem mir skleniti s prijaznim gospodom Lamurskim, kaj ker mi ostane venderle za o-boje šterbonkanje t. j. tajio v odvisnih kaker v glavnih stavkih vojska z gospodom Hostnikom ! Seveda pa no vem potem, kako »d a j e d i n o p r a v o i n j e d i n o pravilno in absolutno pravilno sodi g. Lamurskij**), ako so g. Lamur- *) Ha to ,a U h o 1 u t u o pravil ii o h t" ko mo uponmilo beseda, ki som jih bral pozneje v miki mimiki knjigi: Ml>«s ixt ilio Spnicho loiolilforti-gor (leistor umi bekundut don Cbarakter dor Lauto, wolcìlo hoIidoII duiuit fortig hìuiI, l'.iwna «Ih «buoi ut gowiss liinziislolleii, wonn oh «uh irgond oiiiem — ott «olir subjektiven und psycliologisohon — (Jrund iliru'ii IdeonkroiK ey pipatiseli ist, wiihroml «io ululoni woit buafter begi'iindetou Wahrheiten gegen-iibor ebon ho celinoli »ioli zum abaolut< li liurtnilckigcii Wogluugliou ontsi'hlies-#en*. Braun, Kosiuogonio, Wiinstor 1.895. pag. 2t>. CYETJE z mio? nemo Frančiška, *sf~» tJf* a XV. tečaj. V Gorici, 1896. VII. zvezek. Rimska svetišča. (P. C. L.) Manjša svetišča v bližnji okolici Laterana. To ne bi bilo prav, ako bi se ločila od lateranske cerkve, ne da bi ogledala manjša pa jako znamenita svetišča, ki so v nje bližnji okolici. To so kerstilnica ali baptisterij, svete stop-njice in kapela imenovana Sankta sanktorum. Kerstilnica je sestavljena iz več kapelic, ki jih notranje dvorišče loči od lateranske bazilike. Najprej prideva v kapelico svete Rufine in Sekunde. Te dve devici in marternici ste bile telesni sestre in počivate pod oltarjem na levici. Na neki podobi poleg oltarja vidiva sv. Filipa Nerija mej otroci, ne brez vzroka, on je namreč spodbujal otroke k posebni pobožnosti k sv. Rufini in Sekundi, da bi božji zveličar tudi njim na glavo položil svoje roke, kaker jih tu v oltarni podobi derži nad glavama teh svetih devic. Nasproti je oltar svetega Ciprijana in svete Justine, keterih telesa tu počivajo. Ciprijan je bil najprej čarovnik in je imel sv. Justino pripraviti, da bi se vdala nečisti ljubezni, ki se je bila proti nji vnela v nekem poganskem mladeniču. Ali peklenski sovražnik je odgovoril Oiprijanu, da nobena čarodejstva ne premorejo nič proti tistim, ki Kristusa v resnici ljubijo. To — 194 — je Ciprijana pretreslo, popustil je čarodejstvo, spreob?ruil se li kerščanstvu iu ob enem z Justino prestal smert za sveto vero v mestu Nikomediji v Mali Aziji. Čolnarji so pripeljali njiju trupla v Rim, kjer so jih pokopali najprej v podzemeljskih hodiščih (katakombah), pozneje so jih prenesli v to kapelico. V oboku nad njiju altarjem je mozaik iz dragega kamna „lapis lazuli11. Kerstilnica sama je zidana na osem voglov. Osem lepih starih stebrov iz portirja je videti noter mej okroglim marmornatim stebričev jem, ki okrožuje prostor v sredini. Ta prostor je globok in se je v starem času z vodo napolnil, keder se je hotelo kerstiti. Tedaj se je' namreč kerstilo s potapljanjem. Ker-ščenec je stopil v vodo po treh stopnjicah in je po treh družili na nasprotni strani prišel iz vode. Tukaj so nekedaj papeži v veliko in binkoštno soboto odrasle ljudi slovesno kerstili, in še dandanašnji se to tukaj godi. ako njih namestnik (kardinalj-vika-lij) kakega juda ali pogana slovesno kersti. Svete stopnji c e so skorajda najbolj obiskovano in če-ščeno svetišče v Rimu. Te svete stopnjice so prav tiste, ki so po njih Jezusa gori in dolu vlačili y Piljatovem gradu v Je-luzalemu. Nekedaj so bile v stari papeški palači. Ko je ta pogorela in je dal papež Sikst Peti namestil nje postaviti sedanjo palačo, takrat, namreč leta 1589, je dal sezidati tudi to posebno poslopje za svete stopnjice, da bi mogli verni tu, oddaljeni od mestnega šuma, premišljevati Kristusovo terpljenje. Najprej vstopiva v hodišče, iz keterega pelje petero stopnjic k višku. Srednje so svete stopnjice ; ostale čvetere so, da se navadno po njih gori in dolu hodi. Na stenah ob stopnjicah so razne primerne podobe iz življenja in terpljenja Kristusovega. Svete stopujice-so marmornate. Da jih pa kolena pobožnih molivcev preveč ne zdergnejo, so jih v pervi polovici prejšnjega stoletja pokrili z deskami, vender tako, da se more vsaka sveta stopnjica videti in je moči dotekniti se je. Na drugi in enajsti stopnjici so mesta, kjer •se poznajo sledovi kervi. pokrita sè steklom. Na enajsti stopnjici neki da je Jesus padel in se baje še poznajo vtiski njegovih svetih kolen. Kaker se po pravici misli, je dala cesarica Helena svete stopnjice iz Jeruzalema prenesti v Rim. Po teh svetih stopnjicah torej so Jezusa trikrat gori in trikrat zopet dolu peljali : 1. ko so ga pervič peljali pred Pil jata, in dolu, ko so ga peljali k Herodu ; 2. od Heroda nazaj k Piljatu, in dolu, da so ga bičali in s ternjem kronali ; 3. gori k obsojenju in dolu, da — 195 — so ga peljali na Goljgato k smerti. Te stopnjice so torej posvečene sè stopinjami, kervjo in solzami včlovečenega Boga. V resnici, to je svet kraj ! Pomisli tudi, koliko papežev, knezev in koliko tisoč vernih, mej njimi koliko svetnikov je skozi toliko stoletji po kolenih šlo po teh stopnjicah. Tudi zdaj so redko ke-daj prazne. Zlasti o petkih meseca marcija in veliki tjeden prihaja toliko ljudi, da nimajo vsi prostora na svetih stopnjicah ter jih mnogo tudi po sosednih pleza po kolenih. Poklekniva torej tudi midva in moliva Jezusa na mestu, kjer so stale njegove noge, in počastiva pobožno to podlago njegovih nog, ker je sveta. Vže papeža Leon IV. in Paskalj II. sta podelila vernim, ki gredo skesanega serca in terpljenje Kristusovo premišljevaje po kolenih gori po teh stopnjicah (drugači se ne sme hoditi po njih) za vsako stopnjico 9 let odpustka. Papež Pij VIL je pa odločil, da se more ta odpustek oberniti tudi za duše v vicah. Na verini svetih stopnjic je kapelica, v ketero se vidi skozi tri zamrežena okna. To je bila nekedaj papeška hišna kapela. Papež Leon III. ali IV. pa je dal noter prinesti več zabojev napolnjenih z ostanki svetnikov z napisom sankta sankto-r u m t. j. svetinje svetnikov in po njih se zdaj tudi kapelica sama tako imenuje. Vseh svetinj, ki so tu notri, ni mogoče našteti; eno pa, ki je najimenitniša, moramo vender posebe omeniti. To je čudovita in čudežna podoba zveličarjeva, ki se hrani navadno zaperta za oltarjem. Pobožno sporočilo pripoveduje, da je bil sveti Lukež na željo device Marije in aposteljnov začel slikati to podobo, ali komaj je načertal obrise, pa je nevidljiva nebeška moč do-veršila podobo in zato se imenuje tudi nerokotvorna podoba (ùxeiponoiTjTos elxciv, ahiropiitos ikón — po sedanji gerški izreki). Ob času, ko je gerški cesar Leon Isavrijski preganjal in vničeval svete podobe, je bila ta podoba v Carjigradu. Da jo reši, jo je vergei sv. patrijarh German v morje v zaupanju, da zveličar ne bo pustil, da se njegova podoba zgubi ali vgonobi. Res so jo nesli morski valovi na rimsko brežino, od koder jo je sveti papež Gregor II. v sanjah opomnjen y slovesni procesiji prinesel v Rim. Podoba je slikana na les, pa v 12. stoletju so jo pokrili sè svilnatim zagrinjalom, na ketero je pervotna podoba preslikana, tako da se vidi zdaj samo ta posnetek. Ko vzrok — 196 — zakritja navajajo neki pisatelji to, ker je pervotna podoba tako» veličastna, da sè strahom napolni pazljivega ogledovavca.1) Nekedaj ie bila navada to podobo na dan pred velikim šmarinom v slovesni procesiji nesti k Mariji Veliki in pri tej priložnosti so se podobi noge vrnile. Na podobi je namreč naslikano celo telo Kristusovo ali zdaj se vidi le glava. Po vmiva-nju se je potem s tisto vodo ljudstvo kropilo in pisavci govore o marsiketerem čudežu, ki se je zgodil po tisti vodi. .Ob času velikih stisek se je tudi nosila ta podoba po mestu, tako pod papeži Pavlom II., Leonom X., Pavlom III. i. t. d. Pod Pijem IX. se je leta 1863 prenesla k Mariji Veliki, kjer je bila izpostavljena, kaker tudi v lateranski cerkvi, skozi nekaj dni. Navadno pa se more videti o posebnih časih v letu na svojem mestu v sankta sanktorum, namreč skozi nekaj tednov od božiča na dalje, od cvetne nedelje do 3. nedelje po binkoštik in od dne pred velikim šmarinom do nedelje po osmini tega praznika. Ob svetem letu pa je izpostavljena cel čas. K odgernitvi in zopetni zagernitvi pride lateranski kapitelj v slovesni procesiji v to kapelico. Le pri takih priložnostih morejo navadno moški vstopiti v to kapelico, ženske pa nikoli. Maševati sme notri le papež. _____________________ Življenje in poveličanje svetili gorkumskih marternikoY. (P. A. M.) Vili. Poglavje. Odpadniki, novic Henrik, župnik Mezd a mski,. en kanonik gorkumski in p. V i 1 j e m iz L i t i h a. Henrik, novic iz frančiškanskega reda, je bil sicer spuščen iz ječe, vender je bil prisiljen ostati pri hezih ter jim služiti. Njegovo stanje je bilo v vsakem oziru silno žalostno ; pogostokrat ‘) Mogoče da je pervotna podoba bizantinskega seniljnega tipa, o kete-rem pravi F. X. lvrauss : .diè Unfahigkeit des Ziitalters, die Majestiit der (xottheit mit den Mitteln der alten ausgelebten Kunst zu veranschauliclien, 1'tihrt zu dem Versueb, durch den Eindruck des Grausigen, untersiiitzt durclt kollosale Verhaltnisse der Gestalten, die namliche Wirkung zu erzielen“-Kcal-Encyklopiidie der christ'ichen Alterthiimer. II. pag. 24. Nerokotvornost naše podobe seveda ni historična ; sicer pa je šteti menda mej tako imenovano Veronike. Veronica vera ikon. Primeri tudi Wetzor und VVelte, Kir— chonlexikon pod : ChriBtusbilder. P. St. — 197 — so ga pretepali, zasmehovali in zaničevali ter mu vedno očitali, da je bil menili. Nikedar ni bil varen, da bi ga ne obesili, kaker so mn bili zažugali. Slednjič se ga je vsmilil dobri Bog, ter zopet pripeljal svojega vbežnega, nezvestega služabnika v naročje svoje cerkve in v sveto družbo njegovih sobratov. Ko je namreč prišel sè svojim gospodom, keteremu je moral služiti, v Dortreht, mn je tamkaj skrivaj vbežal ter se skril v hiši neke pobožne katoliške žene. Pozneje je pribežal h katoličanom, ves vesel, da je mogel zopet stopiti v njih družbo, keteri se ni bil v sercu nigdar odpovedal. Njegovi sobratje v Hertogenbosku so ga ljubeznjivo sprejeli. Ponižno je sprejel za njegov greh mu naloženo pokoro ter nadalje sè strahom in trepetom zvesto služil Bogu, ki mu je v svojem neskončnem vsmiljenju še dal čas za pokoro. Čez malo let je vmerl na kužni bolezni. Drugi odpadnik je bil neki gorkumski kanonik. Povedali smo vže, da so hezi njega in župnika mezdamskega odločili od drugih marternikov, preden so jih peljali na morišče in da so imeli oba na sumu odpada. Ves čas sta bila v velikih skerbeh. mej strahom in upanjem. Ko sta se bila omenjeni dan vsedla k večerji in nista nič hudega slutila, prijezdi nenadoma Omalij ter vkaže oba zvezati in odpeljati. V spremstvu Omalija so oba odpeljali na sadni vert samostana Rugge, da bi ju tamkaj na enem drevesu obesili. Pervi je prišel na versto župnik. On je bil sicer prav poštenega življenja, toda močno neveden. Govorilo se je, da je bil pripravljen iz strahu pred smertjo, odpovedati se veri in mašništvu, storiti in verovati vse, kar bodo hezi od njega zahtevali, da, obljubil je celo, nigdar več se ne poverniti k papistovski veri. Toda upanje na ta način vbežati nevarnosti se ni vresničilo temu bojazljivcu. Omalij je ostal gluh za vse njegovo obetanje, vkazal ga je obesiti, kar se je precej tudi zgodilo. V resnici nesrečen človek ! Vsemu, kar je svetega, se je odpovedal in vender ni mogel le za eno uro odložiti svoje telesne, še menj pa, kar je še bolj strašno, večne smerti. Zakaj dovolj jasne so'besede Gospodove: „Kedor me bo zatajil pred ljudmi, tega bom zatajil tudi jaz pred mojim očetom, ki je v nebesih". (Mat. 10. 33.) In nadalje govori Gospod : „Ne bojte se tistih, ki telo vmore, duše pa ne morejo vmoriti ; temuč bojte se veliko bolj tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel" (Mat. 10, 28). Ta nesrečnež je pa ravno nasprotno storil : on se je bal tistega, ki — 198 — po krivici vmori telo, ne pa onega, ki po pravici pogubi celega človeka. Tako ga je zadela isti čas dvojna nesreča, tista, ketere se je bal, in tudi tista, ketere se ni bal, pa bi se je bil moral bati. Ob enem moramo pa občudovati nezapopadljivo globokost božjih sklepov, da je bil namreč eden od teh dvejuh, ki sta bila pripeljana iz Dortrelita v Brilo in skupaj zaperta v ječi z gor-kumskimi marterniki, poklican li kroni, drugi pa zaveržen. In ravno tistega je poklicala božja milost na mesto odpadnika, ki je bil v očeh ljudi slabši ; tisti pa je bil po pravični sodbi božji zaveržen, ki je bil po sodbi sveta bolj vreden božjega vsmiljenja. Ko so župnika obešali pred očmi kanonika, je stal ta pred njim sè zvezanimi rokami in razgaljenim vratom ter trepetaje pričakoval enake kazni. Ker je pa znal govoriti francosko, se mu je posrečilo z obljubami in prilizovanjem pri vseh obuditi sočutje. Celo podpredsednik sodišča in krivoverski pridigar sta zanj prosila. Omalij se je slednjič dal omehčati ter rekel kanoniku : „Ako mi daš besedo, da mi boš zvesto pomagal pri vsem, kar ti bom vkazal, hočem jutri zate govoriti pri grofu. Zakaj, da se te pusti pri življenju, to ni v moji oblasti, temuč to milost smeš pričakovati le od grofa, keteremu te bom rad priporočil1*. Kanonik je vse obljubil in Omalij ga je vkazal peljati v ječo. Zdi se, da je hotel Omalij sè vsem tem le pokazati, da je ou tako rekoč največi dobrotnik obsojenca, da bi mu bil zarad tega toliko bolj zvest in zanesljiv služabnik. Omalij namreč ni imel desne roke, ter je zarad tega močno potreboval tacega služabnika in pisarja. Nobeden pa ni bil bolj sposoben za tako službo, kaker ta kanonik, ki je znal govoriti in pisati v treli jezikih in bil sploh prav znajden v takih opravilih, ker je vedno mnogo občeval z visoko gospodo. Gorkumsko svetovalstvo je izročilo kanoniku pisano spričevalo in čez štirinajst dni je bil rešen ječe. Omalij ga je vzel v svojo hišo ter ga postavil za svojega pisarja, strežaja, oskerbnika, sploh za ldapca pri vseh hišnih opravilih. Godilo se mu je pa pri tem prav slabo. Vedno je bil zaničevan in vsaki dan je moral slišati razne psovke, kaker : papist, far i. t. d. Omalij, ki je bil zelo neusmiljenega in grozovitega serca, zraven pa tudi velik pijanec, ga je pogostokrat hudo pretepal. Nesrečo kanonika je pa še pomnožilo to, da je bil v vednem strahu za svoje življenje in zavoljo tega je vedno mislil, kako bi mu bilo mogoče vbežati. Toda še le po dolgem času mu je bila dana priložnost. Grof Lumnij je namreč postavil nekega Bernarda — 199 — za tajnika cerkvenega premoženja v gorkumskem okraju. Ker je bila pa ta služba jako sitna in težavna in on tudi ni imel potrebnih zmožnosti, mu je prišlo na misel, poslužiti se v ta namen jako spretnega kanonika. Na vso moč je tedaj pregovarjal Omalija. da bi mu dal za pomočnika njegovega pisarja, ker je bil on zadnji oskerbnik v gorkumski cerkvi in ker so mu bili dobro znani razni dohodki in premoženje kanonikov. Ornali j se je slednjič dal preprositi ter mu izročil svojega pisarja za dva meseca, pod tem pogojem. da bo skerbno nanj pazil. —- Bernard je storil v tej zadevi. kar je mogel ; toda koliker skerbniši je ta nanj pazil toliko skerbniši je kanonik iskal priložnosti za beg, ker je dobro vedel, da je v nevarnosti njegova prostost in življenje. Bernard ga je pošiljal po vaseh pobirat davščino od cerkvenega sveta in pri tem poslu se je večkrat skazal ko prav spreten in na videz tudi zelo zvest pomočnik Bernarda. Pa kmalu je porabil priliko ter vbežal oni nesrečni družbi, v keteri je svojo vest močno obtežil z raznimi pregrehami. Kaker hitro je prišel v katoliške kraje, se je spravil z Bogom in cerkvijo ter ostal zvest do smerti v katoliški veri. Tako ga je rešila velika milost božja tako rekoč iz žrela pekla in nevarnosti večne smerti. Ta kanonik je zložil tudi dolgo pesem v holandskem jeziku, v keteri pripoveduje o zgodbi sv. gorkumskih marternikov. Zadnji teh treh odpadnikov je neki Viljem iz Litiha, kete-rega so pa imenovali po njegovem materinem jeziku „francoz“. — Na pervih dveh odpadnikih, ki sta bila pripeljana iz Gorkuma. smo občudovali vsmiljenje božje, ki ju je iz globokega padca vzdignilo in pripeljalo k pokori in zveličanju ; pri tem zadnjem odpadniku pa moramo spoznati in moliti pravično sodbo božjo, ki zapusti grešnika v njegovih grehih. Tako se učimo poveličevati božje usmiljenje, pa tudi božjo pravičnost ter delati sè strahom in trepetom za svoje zveličanje. Ta nesrečnež je sicer vbežal smerti. ki je draga v očeh božjih, ali kmalu na to je končal svoje nestanovitno in pregrešno življenje — sè strašno in sramotno smertjo. Po pravici imenujem njegovo življenje hudobno in nestanovitno ; obljubil je bil namreč vodilo sv. Frančiška, pa tri ali štirikrat je postal nezvest sv. redu. Ko je bil peljali sè svetimi marterniki vred na viselice in je imel tako lepo priložnost vse madeže prejšnjega življenja popolnoma oprati sè serčno smertjo, je storil, tako blizu smerti, novo hudobijo : iz bojazljivosti in strahu pred smertjo — 200 — je prederzno zatajil katoliško vero in se ločil iz sv. družbe mar-ternikov. V pismu do predstojnice samostana sv. Neže v Gorkumu je sam pripoznal ta svoj odpad, pa skušal se je opravičiti z besedami : „Kar sem z ustmi govoril, nisem mislil v sercu". Prazen izgovor, ki nikaker ne more obstati pred-besedami Gospoda : „Kedor me zataji pred ljudmi, tega bom zatajil tudi jaz pred mojim očetom, ki je v nebesih". (Mat. 10, 33.). Tako je postal ta nesrečnež na dvojni način odpadnik, namreč od sv. Frančiška in od Kristusa. V tisti noči. ko je odpadel od sv. vere, so ga pripeljali v hišo Omalija, kjer je bil osem dni zapert. V tem kratkem času so vže spoznali njegovi gospodje, da je vže slekel in odvergel vse, kar je imel redovniškega in „papistovskega“ na sebi, in zavoljo tega so ga spustili iz ječe. Omalij sam mu je dal orožje ter ga poslal kot vojščaka k Treloniju, da bi pomagal braniti mesto Brilo. Po tem nesrečnem začetku je hitro padal vedno giobokeje. Prebiral je brezverske knjige, prepeval gerde pesmi, klatil se okrog sè slabimi tovariši tako, da je kmalu druge prekosil v hudobiji. V omenjenem pismu na predstojnico samostana sv. Neže se ni sramoval dostaviti, da jo hoče v kratkem obiskati in se ž njo poročiti — on, redovnik in duhovnik se je derznil kaj takega pisati Bogu posvečeni devici ! Zavoljo drugih hudobij bi ga človek še izgovarjal, češ. vojščak je in boji se smerti ; ali da je pisal tako pismo, k temu ga ni nihče silil, temuč to kaže očitno, da je bil vže popolnoma spriden. V kratkem času je pri hezovskih vojščakih tako napredoval v hudobiji, da je vse tovariše nadkriljeval sè svojim roparskim življenjem. Ti sami so se čudili, da se je mogel človek, ki je bil še pred kratkim v samostanu, tako hitro privaditi in izuriti v vseh vajah in razvadah vojaškega življenja, če se sploh sme te roparje imenovati s častitljivim imenom vojščaki. Prederzen je bil tako, da je enkrat čisto sam, na očitni cesti napadel voz, na ke-terem se je peljalo več ljudi, ter ga popolnoma oropal ; tak strah so imeli ljudje pred njim. S tem djanjem, in še z mnogimi drugimi dokazi svoje divjosti in prederznosti si je pridobil velik vgled pri svojih roparskih tovariših. Ko je bil s takim junaštvom zadosti spričal in pokazal, kako je zanesljiv, mu je izročil njegov rojak Omalij službo, da je smel v grofovi kleti natakati vino in nositi na mizo. Ali tudi v tej malenkostni reči je pokazal zaničljivi od- — 201 — padnik svojo nezanesljivost ; zakaj kaker govori Gospod : „Kedor je v malem krivičen, je tudi v večem krivičen11. (Luk. 16, 10). Ponaredil je namreč ključ od kleti, da je mogel popivati sè svojimi prijatelji in tovariši. Pa ravno njegovi vinski bratci so ga izdali. Precej so ga vergli v ječo in obtožili dvojne hudobije, tatvine in pa, da je hotel zastrupiti grofa in njegove prijatelje. Perve hudobije, da je kradel vino. je bil res kriv, kar pa zadeva drugo, pravijo, da je bil po krivem obdolžen. Z martrami so ga prisilili spoznati goljufijo in na to so ga obesili, tri mesece po smerti svetih marternikov. V resnici žalosten konec tega nesrečnega človeka. Marterniško krono, ki mu je tako rekoč vže nad glavo visela, je zavergel, sè svojimi hudobijami si je le za malo dni podaljšal življenje ter bil sramotno vmorjen zavoljo tatvine. Kaj ga je čakalo v večnosti, ne bom govoril ; bati se je, da je za to časno smertjo sledila večna smert. večno terpljenje. On je bil eden od dvanajstih manjših bratov sv. Frančiška, ki so morali nastopiti pot terpljenja. Enajst je ostalo stanovitnih, kaker je ostalo stanovitnih enajst aposteljnov Jezusovih ; dvanajsti pa, ki se je pregrešil s tatvino in odpadom, predstavlja Judeža, zaverženega dvanajstega aposteljna. Na onih enajstih je hotel pokazati Bog svojo dobrotljivost in vsmiljenje ; na tem zadnjem pa je pokazal ko pravičen sodnik svojo ostrost. Res so terde in ostre za grešnika sodbe božje, naj bodo vže skrite ali očite, ali krivične nikedar niso. Za praznik sv. o. Frančiška. Posnemajmo sv. očeta Frančiška. 1. Sv. Frančišek more klicati vsem nam, kar je pisal sv. apostelj Pavel Korinčanom : Bodite moji p o s n e m a 1 c i, kaker sem jaz p os nem alee Krist uso v“. I. Kor. 4. 16. Njega je tako močno vleklo k vbogim, ker je v njih videl samega Kristusa. In ker je našel Kristusa samega v vboštvu od jaslic do križa, zato je tudi serafinski Oče hrepenel po največem vboštvu ; želel je biti prost vsake pozemeljske reči. da bi tako našel Boga in ga mogel popolnoma svojega imenovati. Potemtakem je on cele noči ves izven sebe klical : „M o j Bog in moje vs e“. — „Kar ni Bog“, pravi Tomaž Kempčan (III. 31.) „ni nič in se mora imeti za nič. Gdor kaj visoko ceni izven edne neskončne, večne I)o- — 202 — brote, bo še dolgo ostal majliin in bo spodaj ležal. Zapusti vse in našel boš vse ; pusti poželenje in našel boš mir. Prevdari to v svojem duhu.** — Oh da bi vsi njegovi otroci bili deležni duha sv. Očeta Frančiška ! 2. Da se pa združimo z Bogom, moramo najprej zapustiti sami sebe. «Človeku je močno potrebno4*, govori zopet Kempčan (II. 11.) „da poleg vsega tildi sebe zapusti, in si iz svojeljub-nosti nič ne priderži. Nihče ni bogatejši od tistega, keteri zna sebe in vse zapustiti in se naj bolj spodaj postaviti. •* „Ke bi ti samega sebe za nič cenil in se spraznil vsake vstvarjene ljubezni, bi se moral jaz z veliko milostjo v tebe razliti-1 — te besede pripisuje Bogu pobožni pisatelj. (III. 42). — Od tukaj je prihajala reka milosti, ketera se je razlila v Frančiška. Prazen vsake sa-moljubnosti se je dal vsega za druge, in v ponižnosti imenoval sebe in svoje : «Manjše brate-1, samega sebe je pa odkritoserčno in prepričano imel za naj večega grešnika. — Hrepeniš li resno posnemati sv. Očeta v zapuščenju samega sebe in sveta '? 3. Pomisli, kako se je vbogo in ponižno serce serafinskega Očeta po pozemeljskih rečeh vzdignilo k Bogu. On je videl v vstvarjenili rečeh vse dobro, koristno in lepo, kar imajo na sebi. Ali njegovo serce ni obviselo na njih, temuč njegove misli so stopile od tam više, namreč k Stvarniku vsega in vsacega dobrega, koristnega in lepega. Ker je on imel pod nogami vse stvari, so se mu spremenile v lestvene stopnje, po keterih je prispel do nevstvarjenega vira vse dobrote. In tako je vabil ljubezni goreč vse stvari, da naj hvalijo in poveličujejo ž njim Stvarnika; zahvalil se mu je pa tudi za bolečine, v keterih je Bog spolnjeval svojo sv. voljo v njem. in slaveč Boga, je šel v večnost, da bi tam pred prestolom božjim mej trumami Serafinov nadaljeval vekomaj sladki slavospev. — O prosi, slavni Očak, za zbor tvojih sinov in hčer, keteri še zdihujemo v tej solzni dolini, da bi tebe posnemali v življenju in enkrat se vsi s tebo veselili v nebesih ! V ta namen molimo sé sv. Cerkvijo : O Bog, keteri si svojo Cerkev po zaslugah našega svetega Očeta Frančiška obogatil sè vstanovljenjem nove družbe, dodeli nam, da bi po njegovem zgledu posvetno zaničevali in se v večnosti veselili deležuosti nebeških darov. Po Kristusu Gospodu našem. Amen. (P. H. R. po P. Salv. NVinkes, Seraphischer Tugendspiegel). — 203 — Blaženi Teofi li iz Korte. P. C. L. IX. POGLAVJE. Zadnja leta blaženega Teoftlja in njegova sveta sniert. „Čas mine, smert pride in večnost se prične", te besede je pogostokrat govoril blaženi Teofilj in se po njih tudi zvesto ravnal ; pripravljal se je sè vso največo skerbjo za pot iz čas-nosti v večnost. To vedno pripravljanje za smert, je pa tudi storilo, da je bil za nebesa zrel. kar je vsaki spoznati moral, ki je imel kaj ž njim opraviti. Patri Jesusove družbe so imeli v Fu-kečiju *) misijon ter so prišli v samostan prosit pomoči pri spovedovanju. Ko blaženi Teofilj zve, da so v samostan prišli, jim gre hitro naproti, poklekne pred nje, jim poljubi noge ter pravi : „To se samo od sebi razume, ker je to naša dolžnost". Voditelj svetega misijona je bil p. Olivares, katerega je to obnašanje p. Teofilja tako genilo, da je rekel : rZapomnite si, to je svetnik41. Res da je bil svetnik, zakaj njegovo življenje je bilo bolj v nebesih kaker na zemlji. V molitvi so ga večkrat videli zamaknjenega v Boga, tako da je bil brez vsega počutka in ni nič čutil, če so ga tresli. Včasih je cel dan preklečal pred Najsvetejšim v cerkvi, kjer se je popolnoma v Jezusa vtopil. Rekel je : rKe bi se presveto Rešuje Telo samo v Jeruzalemu hranilo, bi si morali na vso moč prizadevati, da bi ga tamkaj obiskali ; kolikanj bolj moramo to storiti, ko ga imamo v svoji hiši“. Maševal je, kaker smo že opomnili, z največo pobožnostjo in posebno zadnja leta je bila ta njegova pobožuost nekaj čisto posebnega, tako da so mnogi, ko so že pri eni maši bili, še pri njegovi ostali, če je ravno k oltarju pristopil. Za to sveto opravilo se je dolgo časa pripravljal in po njem tudi dolgo in goreče zahvalnice opravil, tako da ni čutil, kaj se okoli njega godi. Bilo je n. pr. 3. marca 1. 1740, pervo postno nedeljo, ko je bil okolu polu sedme ure zjutraj močan potres. Redovniki, ki so na koru molili brevir, in verniki, ki so bili v cerkvi, so vsi zbežali, p. Teofilj pa, ki je opravljal zahvalnice, ni nič čutil potresa. *) Na zemljevidih smo našli v sredi pota mej Firencami in P i z i> kraj Fucecchio, kar bi se izgovorilo Fuéèkjo. Najberž je to tisti kraj, ki se imenuje v našem spisu Fukeftijo. P. St. — 204 — Pri tolikanj ostrem in spokornem življenju so vedno bolj in bolj slabele telesne moči blaženega Teofilja in konec njegovega življenja se je približava!. — Akoravno že močno slab, si vender le ni dajal miru, keder je bilo treba kaj Bogu dopadljivega storiti. Bilo je 10. maja 1. 1740, ko je bil neko jutro poklican, da bi šel k nekemu vmirajočemu, da bi ga spovedal. Vreme je bilo zelo slabo in merzla burja z dežjem je zrak močno ohladila. P. Zaliarija, ki je bil ravno takrat pri blaženem Teo-filju, se ponudi, da bode on šel in bolnika spovedal, pa Teofilj mu odgovori : „Ne, moj sin, mene so poklicali, in jaz hočem bolniku to ljubezen storiti-1. In šel je res. Ko pa se je vernil, so se pokazala perva znamenja nevarne bolezni, katera je v kratkih dneh razrušila stanovanje te svete duše. Pri vsem tem, da je bil močno slab in merzličen, je vender le še hodil na kor k skupnim molitvam tudi po noči. Sobratje so ga prosili naj odje-nja in si nekoliko prizanaša, pa ga niso bili v stanu pregovoriti ; še le 13. maja je tako oslabel, da je moral obležati, ker ni mogel več po koncu biti ; 16. maja je bolezen vedno hujša prihajala in čutil je, da se mu smert približuje. Zdravnika, gospoda Ri-bottija, je opomnil, naj mu pove odkritoserčno, kako in kaj je ž njegovo boleznijo. Zdravnik mu reče : „Prečastiti oče, ker zahtevate, da vam brez vseh ovinkov resnico povem, vam naznanjam, da ste v prav veliki nevarnosti-4. Blaženi je to izjavo zdravnikovo z velikim veseljem zaslišal ter se mu zahvalil ; potem je tudi še druzega zdravnika, gospoda Kalavernija, poprašal o bolezni, in tudi ta mu je ravno tako odgovoril. „Bog Vam poverni“, mu reče blaženi Teofilj, Boga hočem za vas prositi ; On je gospod mojega življenja in kaker ga je volja, tako in tam naj vmerjem. Bog bodi zahvaljen, da me je obiskal s tako boleznijo, v keteri morem do zadnjega trenutka pri zavesti ostati14. Njegovi prijatelji, častivci in duhovni sinovi, ko so izvedeli o njegovem brezupnem stanju, so ga v mnogem številu obiskali ; sè solzami v očeh so poslušali njegova očetovska opominjevanja in žalostnega serca so se poslovili od njega, dobro vedoč, da zadnjikrat. Posebno pa so domači sobratje v veliki skerbi in strahu pričakovali ločitve svojega predstojnika, ki je bil duša novega življenja v zdaj tako priljubljenem ritiru. Bali so se, da bo ž mjegovo smertjo tudi ta nova vstanova mnogo terpela. P. Emilij iz Luke, ki je bil posebno vnet za novo življenje in se je močno ,bal za njegov obstanek, je prosil blaženega Teofilja, naj po zgledu — 205 — sv. Martina Turonskega govori k Bogu: „Gospod, ako sem še potreben temu tvojemu ljudstvu, se ne branim, zgodi naj se tvoja volja11. Toda blaženi Teofilj mu odgovori: „Ako bi jaz to misel imel, da sem za ta samostan potreben, bi bil pač vreden, da me Bog zaverže". O sveta ponižnost! P. Filip), ki je bil sedem let njegov spovednik in je vedel, kako se je p. Teofilj poprej bal vmreti, ga vpraša, če zaupa v Boga, in če vdan v njegovo voljo umerje? P. Teofilj je odgovoril: „Da, da, moj pater! Bilo je devetnajstega maja in p. Teofilj je ležal v postelji, akoravno v hudih bolečinah vender popolnoma miren. Proti večeru, ko je bil čas, da bi šli patri na kor k večernicam, ni bilo slišati znamenja zvonca, kaker po navadi To ga je zelo vznemirilo in iznejevoljilo, ker je bil nad vse strog in natančen glede Teda v skupni molitvi. Kaker je bil slaboten, vstane iz postelje, zgrabi za palico ter ž njo sè vso silo udriha po vratih. Bratje slišati tak ropot, pribite v njegovo izbo misleč, da se je kaj nevarnega pripetilo. On pa jih ostro ozmirja : „ Ali se tako opi’a-vlja služba božja ? Čas je za večernice in ni slišati zvona. To ni gorečnost !“ Hitro so šli in dali znamenje sè zvoncem ter se •odpravili k molitvi večernic. P. Zaharija, ki o tem slučaju nič ni vedel, gre pri zvonjenju tudi na kor, poprej pa hoče še pogledati svojega ljubega vodnika in duhovnega očeta. Stopiysi v njegovo celico ga vpraša, kako da mu je kaj, p. Teofilj še nejevoljen odgovori, kaker poprej : ,Tukaj ni gorečnosti za božjo čast, to noč pojdem k juternicam ; sramota, k večernicam ne zvoniti !u Na to se je vernil v posteljo ter opravil večernice; potem je vzel križ iu molil sv. križev pot pobožno premišljevaje Kristusovo terpljenje in smert. Ko je to pobožnost končal se je želel še spovedati zlasti zaradi zadnjesra dogodka glede večernic. Po spovedi je prosil še papeževega blagoslova za vmirajoče in takoj se je začel smertni boj. Neprenehoma je imel svoje oči «bernjene na podobo križanega Jezusa, ki je na steni ob njegovi postelji visela. Sobratje, ki so okolu njega klečali in zdihovaje za vmirajočega molili, so slišali, da nekaj govori, niso pa mogli razumeti, kaj bi bilo. P. Filip, njegov spovednik, ga vpraša, kaj da želi, in on odgovori: „Jaz želim, da bi se molilo, kar zapoveduje sveta mati cerkev", Iz tega odgovora so sklepali, da želi, naj bi se molile molitve za vmirajoče. Molili so tedaj, kaker je v obredaiku predpisano, in pri litanijah je razločno odgovarjal : „prosi za me !M Na to je smertni boj vedno hujši po- - 206 — stajal, ker tudi njega so v zadujih trenutkih napadale skušnjave. Čudno je bilo videti ! Njegov obraz, ki je bil do sedaj vedno mil in ljubeznjiv, je postal nekako preplašen in vznemirjen ; z divjim pogledom je zeri v kot celice, persa so se mu močno dvigala, govoril je z močnim glasom, toda nerazumljivo, kaker da bi se s kom hudo prepiral. To je trajalo kaki dve uri. Potem je še dvakrat spregovoril, pervič namreč je precej glasno rekel r ..En Bog, eden trojni ; ena duša iu ena večnost". V drugo pa je zopet nekoliko bolj plašijivo izgovoril : „Kaj se bojiš ? Kaj se bojiš ?“ Nemara je bil takrat zadnji boj s hudobnim duhom. Naposled se je z obema rokama kerčevito oklenil križa, še enkrat je globoko zdihnil in sè smehom na ustnicah je vernil svojo blago dušo Bogu. Žalosten glas zvona je prebivavcem Fukečija naznanil pretresljivo novico, da je svetnik vmerl. Njegovi prijatelji, spovedanci, njegovi duhovni otroci in zlasti njegovi samostanski so-bratje so bili neutolažljivi, vse je jokalo, sleherni je milo tožil : „Zgubil sem svojega očeta !“ Oblekli so potem mertvo truplo v drugi liabit iu v dolgem sprevodu žalostnih spremljevavcev so ga prenesli v cerkev. Vse se je drenjalo okolu ljubljenega mer-liča, moški in ženske, odrasli in otroci, posvetni in duhovni, vsak se je hotel še enkrat dotekniti svojega očeta, poljubiti mu roko ali nogo. Mnogi so tudi začeli z nožmi njegov liabit razrezavati, da bi si kak košček sukna prisvojili in hranili kaker dragoceno svetinjo in spomin na svetega očeta. Vsled tega je bila obleka blaženega merliča že tako razrezana, da je pomanjkljivo truplo zakrivala in so ga morali v zakristijo prenesti in tam v drugi liabit preobleči. Da bi pa želji ljudstva zadostili, razrezali so še ostali nabit in ga v malih koščkih ljudem razdelili. Dva dni potem je bil veličasten pogreb ; pokopali so ga v skupnem pokopališču redovnikov. Kmalu po njegovi smerti pa so začeli zbirati pomenljive in imenitne dogodke iz njegovega svetega življenja in leta 1750 se je pričelo pervo preiskovanje njegovih čednosti in še le lansko leto je bilo to natančno preiskovanje končano. Slavno vladajoči papež Leon XIH, so 23. maja 1895 določili, da se zvesti služabnik božji prišteje mej zveličane v nebesih. — 207 — Moli pred jedjo iti po jedi. „Ako jeste ali pijete . . . vse k časti božji delajte." 1. Kor. 10, 31. Dober kristjan, pravi tretjerednik, ne moli samo zjutraj in zvečer, ampak tudi pred jedjo in po jedi. To je silno stara in pa lepa navada ; že stari Izraeljci so molili, preden so jedli ; po jedi so se Bogu pa zahvalili. In naš nebeški učenik Jezus Kristus je molil, preden je nasitil pet tisoč ljudi s peterimi krulii in dvema ribama ; sv. evangelist Marka pravi : „pogledal je v nebo, in je blagoslovil in razlomil krulie"1), ravno tako je molil tudi pred in po zadnji večerji.') Aposteljui so ravno tako delali in po njih zgledu „niso (pervi) kristijani, pravi sv. Hijeronim, zavžili nobene hrane, da ne bi bili prej molili, in od mize, jedi niso nigdar vstali, da se ne bi bili prej Gospodu zahvalili4.3) Ta lepa navada se je ohranila v kerščanskih hišah do današnjega dne. In zakaj ne bi molili ? Da, bogoljubni bravec, pred jedjo je treba moliti, ker Bog sam zapoveduje, „in ko boš jedel in boš nasiten, se skerbno vari, da ne pozabiš Gospoda11* *). In ako bi Bog tudi ne zapovedal, se vender spodobi, da moliš. Kaj bi rekel, ako bi prišel v tvojo hišo tujec ter bi se molče vsedel za mizo, z družino jedel in ko bi se najedel, bi vstal in molče šel iz hiše, ne da bi se ti zahvalil? Glej ravno tako delaš ti, kedei ne moliš ne pred jedjo ne po jedi, ker gospodarja jedi in pijače, Boga, ne prosiš ali smeš jesti ali ne, in po jedi, ako ne moliš, delaš, kaker da ni Bog toliko vreden, da bi se mu zahvalil. Nikar ne pravi, to sem sam zaslužil, sam pridelal ; ali ne veš, da vsaka dobra stvar pride od zgoraj, kaker piše sv. apostelj Jakob, in ako Bog ne blagoslovi, ne bo teknilo, ako še toliko sneš. „Ako opustiš Bogu se zahvaliti, pravi Kraše, ne zaslužiš, da ti da grižljej kruha, in ako imaš še toliko premoženja, ti bo začelo kmalu primanjkavati. Zakaj Bog jemlje premoženje nehvaležnim, ki ga slabo rabijo in niso hvaležni zanj".5) Nasproti pa pravi sv. Krizostom : „Miza, ki se z molitvijo začne in z ') Mark. 6, 41. *) Mat. 26. *) ? *) 5. Mojz. 6, 12. *) Crasset, la manna del diserto, cousid. 2. — 208 — molitvijo konča, ne bo nigdar obožala*.1) Ne samo zapoved, ampak tudi hvaležnost tedaj te veže, da pred jedjo prosiš Boga blagoslova, potem se mu pa zahvališ. Dobro in koristno je moliti pred jedjo in po jedi, da ne boš nezmeren v jedi in pijači, in da se ti ne bo zaletalo, zakaj veliko jih je že vmerlo pri kosilu ali večerji ali pa kmalu potem; zdravi so se vsedli, vmira-joče ali pa že mertve so odnesli. Da se tudi tebi kaj takega ne zgodi, vselej lepo moli pred jedjo. Taka molitev dela, da jed še bolj tekne; ako ni božjega blagoslova, jed ne tekne, naj bo še-tako izbrana, dobro napravljena in o pravem času zavžita. „Na božjem blagoslovu je vse ležeče* pravi Nemec in to so vbogi redovniki in redovnice že večkrat skusili. Zato se ne toži, da dan danes jed ne tekne ; sam sebe, svojo družino toži, ako ne molite, ali pa tako, da ne veste kaj molite. Opravljaj to molitev pred jedjo prav pobožno ; v kerščanski hiši, oče, ali gospodar,, ali ako njega doma ni, mati, gospodinja, ko vsa družina okoli mize lepo stoji in roke sklenjene ima, glasno moli staro molitev : „Vseh oči čakajo tebe, Gospod, in ti jim daš živeža o pravem času. Ti odpreš svojo roko in nasitiš sè svojim blagodarom vse,, kar živi. Čast Očetu . . . Blagoslovi, Gospod, nas in te svoje darove, ketere bomo zavžili od tvoje dobrote. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.* Ali zmolite vsaj očenaš in češčenamarijo glasno. Po jedi zopet vstani in stoječ in ne sedeč se pobožno zahvali Bogu: »Zahvalimo se tebi, vsegamogočni Bog, za vse tvoje dobrote, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Poverili, o Gospod, vsem našim dobrotnikom za tvojega imena voljo večno življenje, amen* ; ali zmoli saj očenaš in češčenamarijo. Tako ali kaker imaš v molitvenih bukvah moli vsakikrat pred jedjo in po jedi. Ta lepa in dobra navada se dandanašnji zelo zgublja, neketere družine molijo, pa tiho, in oče in mati ne vesta kaj molijo otroci, v drugih hišah molijo glasno, pa raztreseno in skoraj ne vedo kaj molijo. To je žalostno ; ah še bolj žalostno je, ako v hiši več ne molijo, ako jejo in pijejo, kaker neumna žival brez molitve. Čez take se je Bog pritožil vže v starem testamentu : »Otroke sem zredil in povišal, oni pa so me zaničevali. Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega gospoda ; Izraelj pa ne pozna mene, in moje ljudstvo ne razume*.Ne ravnaj se te- ') Pri Slomšeku, hrana evangeljskih naukov 2. del. str. 65. ’) Izai. 1, 2, 3. - 209 — vori psaljmist. Gdor ima Boga, ima vse dobro v obilnosti, vbog je pa, gdor Boga nima. Izven Boga je vsako veselje žalostno, ničemerna vsaka radost, vboštvo in pomanjkanje vsaka obilnost. Duša vživa veliko prostost, ako ne hlepi po pozemeljskih stvareh. Samo Bog, stvarnik naše duše, izpolni naše želje ; torej so ničemerni vsi, keteri iščejo sladkosti v teh pozemeljskih stvareh. Na tem svetu ni ničeser, kar ne bi bilo polno bridkosti in grenkosti. Tudi ni v tem življenju nič tako dragocenega, dobrega in radostnega, kar bi človeka moglo osrečiti in ga slabega rešiti, izven Boga, edinega dobrega. Gdor nima Boga, je vbog. „Gospod ne vlada, in nič mi ne manjka11, pravi prerok. Gospodarji tega sveta pa, koliker mogočniši se zdijo, v toliko večih potrebah so, in toliko veča bremena jih teže. Samo služabnik božji more reči, da mu nič ne manjka. Keterega Bog vlada, samo tisti živi miren in vesel. Svet da svojim ovcam, ki se pasejo mej ternjem in dračjem, le suho travo, in jih napaja z ostrupljeno vodo ; mej njegovo travo je skrita smert. Hudič je ponudil našim pervim starišem prepovedano jed, ketera jih je ostrupila : posvetnjak jè sladko travo, ali ona ga precej vmori. Svet ga pase s častmi in bogastvi, ali po pšalj-mistu ga to vmori v zanjkah. „Bog mojega serca in večni moj delež, o Bog 1“ Blager tistemu, keterega Bog pase, in keteri ne zaupa v ljudi. Srečen, gdor išče Boga s celim sercem, in od njega pričakuje tolažbe. Zmirom boš žejen, kaker vodenični, ako boš pil vodo časti in ničemernosti tega sveta. „Vseh oči na te upajo, o. Gospod, in ti jim daš jed o pravem času“. Zgubljeni sin sam priča, da daleč od Boga vmira od lakoti. Strast dela britkost volji, čednost pa veselje in tolažbo. Svet odpira želje, razširjuje voljo, ter hoče svoje častivce sè samim vetrom nasititi. „Efrajm, pravi Ozej, se pase z vetrom11. Prazno je to, kar ne napolni kraja, v keterem je. Posvetne stvari ne napolnijo, temuč napuhnejo našo dušo. Kaj ni norec, gdor lačen derži odperta usta proti vetru, da bi se nasitil ? Ali tudi ti nisi bolj pameten, ako hočeš z vetrom posvetne časti zadostiti tvojim željam. — 220 — «Lačni bodo ko psi, in hodili bodo okoli mesta“ pravi psaljmist. Hodili bodo po svetu, da bi si pridobili časti in bogastva, ali njih želje se ne bodo nasitile. Ozej govori posvetnja-kom : «Jedli ste, in se niste nasitili, pokrili ste se, in se niste ogre!i“. Koliker boš bolj pil iz čaše posvetnih reči, toliko večo žejo, da bi imel še več, boš čutil v sebi. Podoben boš takrat žejnemu, keteri hoče gasiti žejo sè soljo, ali pa tistemu, keteri hoče ogenj z oljem vgasniti. XXIII. Samo Bog nasiti našo dušo. «Odpri usta, in napolnil jih bom". Potem ko je Bog priporočil spolnjevanje danih zapovedi, je rekel : «Odpri usta (o ljudstvo), in jaz jih bom napolnil". Bog ne govori o odpiranju telesnih ust, temuč dušnih, namreč o željah. Svet ne more napolniti želje naše duše, temuč edino Bog, naš stvarnik, keteri govori, da naj razširjamo svoje želje, ketere on sam, in obeden drugi, ne more nasititi. Dušo pametno, vstvarjeno po podobi božji lehko druge st vai i zapletejo, ali napolniti je ne morejo. V Bogu samem se veseli, in popolnoma počiva srečna duša, keteri je Bog vse, in keteri ni izven Boga nič sladkega in drazega. temuč le grenko in bridko. Naša duša ne bo nigdar vživala miru, dokler bo iskala tolažbe v posvetnih rečeh. Ako počivaš v Bogu, vse ti je lehko. Samo v Bogu se najde pravo serčno veselje. Tvoje telo ne počiva, ako je primorano ležati na ozki in terdi deski ; tako tudi tvoja duša ne najde miru v posvetnih, «tesnili" rečeh. Ako hočeš imeti življenje, oberili se k svojemu Stvarniku. Potem ko je Bog vstvaril človeka, pravi sv. Pismo, da je počival, kar ne pravi o vstyarjenju drugih reči, ker edino človek more počivati v Bogu. «Bog napolni z dobrotami tvoje želje", pravi psaljmist. Naše hrepenenje ne počiva kaker v svojem koncu. Duša naša je tako plemenita, da je ne more napoluiti drugo, kaker sama neskončna dobrota, zato kliče David : «Kaker hrepeni jelen po studencu vod;i, tako želi duša moja po tebi, o Bog. Dušo mojo žeja l>o Bogu. živem studencu ; kedaj pridem in se prikažem pred obličjem mojega Boga ? Moj kruh so bile solze noč in dan, ker se mi govori vsaki dan : Kje je tvoj Bog ?" Sveti prerok, oddaljen od Boga, je želel biti nasiten od njega, po besedah čez toliko let potem včlovečene Besede : «Gdor je žejen, naj pride k meni". — 221 — Ako nočeš živeti v vedni dušni britkosti, ne oziraj se na svetne ničemernosti. Ne ljubi posvetne slave, in vžival boš večno. Ako hočeš doseči, kar želiš, sledi prerokov svet: „Raduj se v Gospodu, in vslišal bode prošnje t y o j e g a serca". Ljubi njega edino, in vesel boš na tem, in na vekomaj na onem svetu. Zakaj Bog nasiti našo dušo, svet je pa ne more. „Nasitil se bom, keder se bo prikazala tvoja slava", govori Bogu prerok. Vse karkoli je na svetu, je vse malo proti naši duši. Posodo namenjeno Bogu, ne more napolniti nič izven Boga, ker vse izven Boga je p r a z n o, ničememo, tako da se naša duša nasiti sè zlatom ravno tako, kaker telo z vetrom. Želje naše duše so nekaj neskončnega. Ke bi kedo hotel leteti v zrak brez peroti, kaj mu ne bi rekel, da je nespameten? Tako je tudi nespameten, gdor misli, da morejo storiti dušo srečno časti in bogastvo tega sveta. Pozemeljske reči so nastave, pasti, ketere vnemajo naše strasti. Kaj ni neumen, gdor stavi derva na ogenj. >da bi ga vgasnil ? In glej še veča neumnost je gasiti ogenj svojih želja sè suhimi dervmi posvetnih bogastev. In zakaj ? Ker se nič, kar je na tem svetu, ne vjema z našo dušo. Bog nas je vstvaril za-stran sebe, in serce naše je nemirno, dokler v njem ne počiva. Bog je vstvaril yse v redu, in v razmerju z dotičnc na-toro. Zato konj ne jè mesa, in lev ne trave. Kako bo torej nasitila telesna stvar dušo, ketera je zgolj duh ? Kaj ima zlato opraviti z duhom? Edino milost in darovi sv. Duha ohranijo življenje naši duši. Edino Bog je njena živa hrana, in on sam jo nasiti. Oberili se torej h Gospodu Bogu, keteri je tvoja prava hrana. On edino vzderžuje in redi tvojo dušo. Nauki, ketere je dajal sv. Filip Neri svojim duhovnim otrokom.*) 1. Blagor vam, moji otroci, ki imate čas delati dobro. 2. Zdaj ni čas spati, zakaj nebesa niso vstvarjena za lene. d. Otroci, veselite se ; nočem, da bi bili preboječi ali žalostni, dosti je za me, da me delate greha. *) Pei Katti, la buona madre. — 222 — 4. Ogibajte se nezmernega veselja, zakaj to pokonča še to ■dobro, kar ste si pridobili. 5. Ni treba opuščati pobožnosti ; ako se hočeš prehoditi {kratkočasiti), jih prej opravi. 6. Ne naloži si preveč pobožnosti; boljše manj, pa to dobro ■opravljaj. 7. Nikar ne misli postati svetnik v štirih dneh, zakaj popolnost si boš pridobil s trudom in počasi. 8. Nikar ne želi drugih učiti in spreobračati, temuč sam na se glej, da boš lepo živel. 9. Sinovi, zatajujte se v majhinih rečeh, da se boste potem tem bolj lahko zatajevali v velikih. 10. Ako si hočeš izbrati stan, treba, da počakaš, se posvečuješ in moliš. 11. Sveto čistost ohraniti, je zelo dober pripomoček, prej ko moreš spovedniku razodeti svoje misli. 12. Ne mehkužite svojega telesa ; bežite pred hudobnim društvom in slabim govorjenjem. 13. Varujte se lenobe posebno po kosilu, zakaj v teh urah skuša hudobni duh navadno bolj hudo. 14. Tudi iz šale se nedotikajte eden druzega, in ne bodita sama dva in dva. 15. Ne znanite se sè ženskami, ako so tudi sorodne. 16. Ne zaupajte drug drugemu, ako ste že tudi skušeni, te-muč bežite pred vsako priložnostjo. 17. Spovedujte se večkrat; če je mogoče, vsaj vsak tj eden ; k sv. obhajilu pa pristopajte, kaker vam doyoli vaš spovednik. 18. Častite Mater božjo, zakaj to je jeden izmej najboljših pripomočkov prejemati milosti od Boga. 19. Preden si izberete spovednika, se priročujte Bogu; ke-der ste si ga pa izbrali, ga ne zapustite kar naenkrat brez pravičnega vzroka. 20. Pri spovedi povedite najprej velike grehe, da yas ne bo skušal hudobni duh, da bi jih pri koncu spovedi zamolčali. 21. Posvetujte se sè svojim spovednikom zmirom in pripo-ročujte se v molitev vsem. 22. Izročite se popolno svojim višjim, zakaj pokorščina je kratka pot do popolnosti. 23. Zmirom prosite Boga, da yam da dar stanovitnosti v dobrem. — 223 — 24. Skerbite, da bote imeli Boga zmirom pred očmi. 25. Ako vas kdo posvari, sene zgovarjajte; varujte se, da ne bote sami sebe hvalili, tudi iz šale ne. 26. Prebirajte, moji sinovi, življenje svetnikov, poslušajte božjo besedo, ne opuščajte molitve in drugih pobožnosti, zakaj to zelò dopade Bogu. Otroci, da ne bote grešili, dobro si zapomnite tri nauke, ketere je dal neki puščavnik mladeničem in natančno jih spolnujte. Pervi nauk je, bežite pred priložnostjo ; drugi nauk je, bežite pred priložnostjo; tretji nauk je, bežite pred priložnostjo. Beži hitro, beži daleč, beži zmirom. Sinovi, ako se želite res zveličati, imejte zmirom 1. večnost pred očmi, 2. Boga v sercu, 3. svet pod nogami. „To stori tako, in boš živel“ Luk. 10, 28. — A. — Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporoča umerla tretjerednica Marija (Terezija) Šavor iz Radoviče ; rajne tretjerednice n a z arak e skupščine : Uršula Acman iz Šmihela, Marija Cigala iz Rečice, Marija Jug iz Braslovč, Marija Čepljak iz Rečice, Jožefa Drev iz Šoštanja, Uršula Brezovnik iz Braslovč, Lucija Završnik iz Braslovč, Marija Sadej od Jezera, Helena Godec iz Razbora, Helena Podhribnik iz Braslovč, Katarina Cilenšek iz Gomilške, tretjerednik Peter Plaveč iz Braslovč. Dalje se priporočajo v pobožno molitev Marija Okrožnik iz Frankolovega za zdravje ; neka oseba za povernjenje pameti ; neki terdovraten grešnik ; neki betežnih ; neka žena za milost poterpežljivosti in stanovitnosti v dobrem, da bi se ji v hudi bolezni ne zmešalo in sploh v dober namen ; neka žena priporoča svojega slepega petletnega otroka, če bi božja volja bila, da bi na priprošnjo blažene Device Marije, sr. očeta Frančiška in sv. Antona spregledal, enega bolnega brata pa da bi zdravje zadobil. ako je božja volja ; neka žena svojega moža, svoje otročiče, svoje stariše in sama sebe, da bi jim vsem Bog dal na priprošnjo Marije Device, sv. očeta Frančiška, sv. Antona vse dušne in telesne potrebe ; F. P. v B. sinu svojega brata ; več oseb nazarske tretjeredne skupščine ; L. P. da bi na prošnjo sv. Antona in sv. Frančiška zadobila zdravje in bila rešena dušne otožnosti ; M. C. priporoča gluhonemega dečka, da bi opustil slabe tovarišije (dar Bog poverni !) ; J. P. vdova, tretjerednica v V. za ozdravljenje po večletni bolezni (sv. mašo oskerbeli) ; L. F. priporoča svojega rajnega moža D. F. in svojo drago mater F. G. ; neki redovnik v posebni potrebi, za stanovitnost v dobrem in za tiste milosti, ki so mu za zveličanje najbolj potrebne ; neki tretjerednik iz L. priporoča svojega očeta in neka tretje-rednica svojega brata, da bi se poboljšala. Zahvala za vslišano molitev. Iz Nazareta na Štajerskem. Priserčno zahvalo izrekam za milost, ki sem jo sprejel od Boga na priprošnjo preblažene D. Marije, sv. Frančiška in sv. Antona Padovanskega. Ko sem bil na potu, se mi je pripetilo, da sem dvakrat zaporedoma padel. Pri tem sem si ranil koleno. Vsled tega mi prične noga otekati. Ko pa oteklina splahne, mi prične na kolenu rasti precej debela bula. To mi je bilo zelo težavno. Keder sem klečal, mi je noga odrevenela. V tej stiski se •obernem do preblažene D. Marije, sv. Frančiška in sv. Antona Padovanskega, ter jih prosim pomoči. Ob jednem tudi obljubim, da se bom v „Cvetju“ zahvalil, ako mi Bog prošnjo usliši. In uslišan sem bil. Brez vsakih zdravil mi je noga ozdravela in tako morem zdaj brez ovire opravljati svoje dolžnosti. Bodi torej čast in hvala Bogu, preblaženi D. Mariji, sv. Frančišku in sv. Antonu Padovanskemu. br. R. G. Nadalje naznanjajo svojo zahvalo : neka oseba od sv. B. za ozdravljenje živinčeta ; V. B. tretjerednik na V. za ozdravljenje svojega sinu v nevarni bolezni ; M. P. iz Maribora, da je našla zgubljene denarjevske bukvice; iz gor za ozdravljenje bolnika v nevarni bolezni po devetduevnici k presvetemu sercu Jezusovemu, kronani Mariji Devici na Sveti gori in sv. Antonu Padovanskemu ; R. G. v L. za zdravje m razsvitljenje pri vo-litvi stanu ; neketere osebe iz Vojnika za vslišano molitev zlasti v hudi bolezni neke osebe; F. P. v Br. za ozdravljenje po šti-ritjedenski bolezni ; H. B. v Lj. za ozdravljenje bratovo ; F. K. za pomoč v dveh nevarnih skušnjavah ; več oseb nazarske skupščine za prejete dobrote ; L. H. v Mariboru sv. Antonu Pad. za vslišanje v neki posebni zadevi ; M. J. iz G. Mariji Devici na Kostanjevici, sv. Jožefu, sv. Frančišku in sv. Antonu za vslišano prošnjo ; M. K. sv. Jožefu za sprejem v samostan, zadovoljnost in terdno zdravje ; A. F., kaplan in tretjerednik, za hitro reditev iz hude bolezni in srečno doveršitev duhovnih vaj ; P. J. K. sv. Antonu za vslišano molitev ; H. D. iz R. Mariji Lurški, sv% Jožefu in sv. Antonu za ozdravljenje bolečin v gerlu ; F. K. v Št. Vidu na Dolenjskem za ozdravljenje hude bolezni po čudo* Jelni podobi Matere Božje v Brezji pri Dobu poleg Št. Vida in priprošnji sv. Antona Padovanskega. 1 skij ne vjema z gosp. Hostnikom, ako on le v glavnih, stavkih zameče b o m, gosp. H. ga pa tako odločno zameče tudi v odvisnih. Sicer pa moram reči, da se gosp. H. moti, ako misli, da sem kaj pisal sè zavezanimi očmi, ne da bi bil vedel, kaj prav za prav hoče gosp. Lamurskij in kaj velja v stari slovenščini, moti se tudi, ako misli, da je dokazal »dovolj neopovržno, k a-ko temeljito se moti o. Stanislav in kako ,.g o 1 o-VS 1 o v n a j e njega t v r d i t e v o o b č e s 1 a v j a n s k o s t i „bonikanja". Gosp. H. je dokazal le, kar sem jaz tako dobro vedel kaker on in nisem nigdar in nikjer tajil,' da je peri-frastični futurum exactum v stari slovenščini in stari’ruščini primeroma precej redka prikazen, da se navadno nadomešča z doveršnim sedanjikom. Da se je perifrastični futurum exactum v staro slovenščino in staro ruščino od zunaj vklatil, to je sicer terdil, ali ni dokazal z ničemer, ker sklicevanje na nejme-' novane ruske učenjake, ki neki tako sodijo kaker on, ni noben dokaz. Nasproti pa sem jaz nekedanjo (ne sedanjo) »občeslav-j a n s k o s t“, da rabim gospodovo besedo, perifrastičnega fu t. exact. ne le »golosi o v n ott terdil, ternuč dokazal z dokazi, kakeršni v primerjajočem jezikoslovju sploh veljajo. Primerjajoče jezikoslovje uči, da so se razvili vsi razni slavonski jeziki iz enega pervotnega slavonskega jezika ; besede in oblike, ki jih ima večina sedanjih slavonskih jezikov od nekedaj, je imel vže pervotni slavonski jezik, to so obče slavonske besede in oblikei Mej take spada tudi peritVastična oblika doveršnega bodočnika, ki sem jo dokazal, seveda po Miklošičevih, ne posvojili preiskavah (,.o s n o v a n i j a b o i n o gone m ožet u n i k tl t o ž e položi ti p a č e 1 e ž e š t a a g o“ I Kor. 3, 11), v večiui sla-veuskih jezikov vsaj za starišo dobo. Od kod imajo to enako tvorbo vsi, ali recimo večina slavonskih jezikov? .laz sem naver namreč zglede iz stare slovenščine, bolgarščine, hervaščiue, serbščine, male ruščine, stare ruščine in stare češčine. Od vseli’ teh je videl gosp. H. najprej le dva, starostov, in staroruskega menda; pozneje mu je venderle tudi araloruski prišel pred oči. Skuša se ga pa znebili. »Nekako obžalovanje*, piše, »vzbudil je v meni primer, ki ga navaja o. Stanislav v dokaz, da »bomkajo* M a 1 o r u s k i. Primor je vzet, zaključujem iz njega besed, iz sintakse. Miklošiča, ketero nemam pri rokah, kaker sem rekel*. - - Gittovo, iz sintakse Miklošiča je, jaz ga nisem iskal sam po Mali Rusiji. Miklošič pa upam, da si ga ni izmislil ; ima jih še več, ki jih naj blagovoli pregledati gosp. li., ko dobi Miklošičevo knjigo v roke. Ako Maloruski zdaj ne govore tako to čisto nič ne de ; tudi Velikoruski zdaj ne govore več kaker se bere v starili »pamelnikih*. Ju če hoče gosp. H., jaz Malo-ruske naposled prav lehko pogrešani; slarosrovenski, staroruski starobolgarski, staroserbski, staročeški, ti jeziki moui popolnoma, zadostujejo f kar je v njili enakega, to je pervotno slavensko in ke bi si bila pervolna slaVenSčina tisto obliko tudi izposodila iz kakega neslavenskega jezika, vender je pervotno obče-slaven-ska, torej velja toliko, koiiker n. pr. c i r k e v, k e r s t, križ kralj, knez, v i t e z, t u j itd., kar ni pervotno nobeno sla^ venskega korena. Prav tako je bil stari futurum exactum obče-slavenski, tudi ke bi se dalo dokazati, da ga je slaveuščina sprejela iz tatarskega, ali keterega koli si bodi barbarskega, ali sploh ptujega jezika. Ali tega gosp. H. ni dokazal; on ni do kazal, od kod je, iz keterega ptujega jezika, niti da po svojem bistvu ne more biti domača tvorba. Seveda misli na nemški vpliv. Jaz nemškega vpliva sploh ne tajim; v ruščini je morebiti celo očitniši ko v naši slovenščini. Kedo bi si upal pri nas pisati n. pr. b a k e n b a r d e, f e 1 j d j e g e r, f 1 i g e 1 j m a n, g a 1 s t u h, j a g d t a š, j a r m a r k, I a g e r, 1 a n d š a f t, m e-b el j, m u n d š t i k, šlafrok, valjd šuep itd.? Ali pervot-uo slavonski fut. exact. ne more biti iz nemščine. Zakaj ne ? Zato ne, ker nemščina nima tvorbe, po keteri bi se bil mogel posneti. Naš participium praeter, act. II. je nekaj posebnega, česer nimajo drugi jeziki, in vže iz -tega moramo sklepati, da se ž njim ni moglo narediti nič po ptujih zgledih. Dalu je „einer der gegeben hat“ ; torej j e s m I d a L ù : ich bili einer der ge-geben hat, ich biu eia gegeben habeuder, ich liabe gegeben — perfectum praesentis ; b è a h u d a 1 u r ich war einer der gegeben hat, ich vvar ein gegeben habeuder, ich hatte gegeben — perfectum praeteriti ; b q, d tj. dalu: ich verde sein einer der gegeben hat, idi verde ein gegeben habeuder sein, ich verde gegeben haben — perfectum futuri. Ako se je moglo reči v pervolui slavenščini j c sini d alti in beali 0 dalli, se je moglo reči z enako pravico b fj, d ij, dalu; ako je perfectum praesentis t. j. pravi perfectum in perfectum praeteriti t. j. plusquamperfectum dobro slovenski, mora biti pač ravno tako dobro slovenski tudi perfectum futuri t. j. futurum exactum. Ali res je, da so bili vsi ti trije časi že po svoji naravi pervotno redki iu potem so se mogli nadomeščati perva dva z aoristom*), poslednji z doveršnim sedanjikom. Zlasti poslednje je bil jako priljubljen surogat, blizu kaker je mnogim dandanašnji papir ljubši od pravega zlatega ali srebernega denarja. Ven* der je papirnat denar le surogat, ki sam na sebi ni nič vreden ; ravno tako doveršni sedanjik sam na sebi ni bodočnik, naj se še tolikrat rabi zanj. (Halje prih.) Novosti. Duhovnega Pastirja posamozni zvezki tekočega letnika se še dobivajo in novi naročniki so vsaki čns »pisnjojo. — V zalogi so še letniki 1887 in nadalje. Prilogo „Zbirka lepih izgledov" je do sodnj izšlo 5 snopičev (1. zvezek) obsegajočih «Angeli — Čudeži". Ti snopiči so dobč tudi posamezni, za naročniku po 30 kr., za drugo po IÌO kr. Zbirku lepih izgledov podaja prav rubljivo tvarino za govornike iu sploh za praktično dušno pastirstvo. Katoliška llukmrna o Ljubljani. *) Jo. 4, 17 stoji „d o b r 6 ročo" očituo numustu dob ré josi rekla". Ali nasproti so zlasti immestu 'J. ed. osebo aorista, ker jo enaka 3. o ebi,, pogostemu rabi perfectum : v u z 1 j u b i 1 ii jv j e 8 i, rJyajttjatae atiroug, Jo. 17, 81. Tako posobno v molitvah, prim. Bucbologium sinaitieum. — Luk. 15 9 : o b r è t d r a g m ij, j $ i o p o g u b i h Q stoji namestu b flah ii pogubila: ,našla som drahmo, ki som jo bila zgubila". Tukaj ima tudi gerčki tekst aorist nam. plusquumpor .: tvffov tijv tjv (<7tuiktou.