Leto XLI. - Štev. 42 (2070) Četrtek, 2. novembra 1989 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: R1VA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO ll/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RiSCOSSA	ITALY		
Vera - krščanski temelj narolnosti Romanje uidemske nadškofije v Rim
G. Emil Cencig in dr. Marino Qualizza govorita s sv. očetom
Lazarist profesor dr. Drago Ocvirk je preteklo poletje obiskal rojake v Kanadi ter imel zanje sv. mašo na Slovenski pristavi. Med mašo jim je tudi spregovoril. Iz tega njegovega govora prinašamo nekaj misli. (Ured.)
VERA: VlR ŽIVLJENJA
Slovenski katoličani gledamo na narodno pripadnost z verskega vidika. Slovensko dediščino in kulturo sprejemamo kot veuk božji dar. Zavedamo se, da bomo dajaii odgovor Bogu za to, kar smo s tem darom, talentom, storili: ali smo ga zakopali ali pomnožili. Na vse, tudi slovenstvo, gledamo v luči vere. To pomeni, da postavljamo na prvo mesto Boga in povezujemo narodovo usodo z zvestobo Bogu.
Zgodovina nas dovolj jasno uči, da se je naš narod ohranil čez tisoč let po zaslugi vere. Ko so naši predniki sprejeli krščanstvo, so vstopili v družbo evropskih civiliziranih narodov. Bolj številna ljudstva, ki tedaj vere niso sprejela, so izginila. V veri je naše ljudstvo črpalo življenjsko moč, iz vere je vzniknila slovenska pisana beseda in kultura. Vera je naše ljudstvo navajala k slogi in medsebojni pomoči. Tako je bilo nekoč! Ali je lahko danes drugače? Mislim, da ne!
KAJ JE VERA?
Današnje berilo govori o Abrahamu, ki je oče vere. Kaj dela? Pogaja se z Bogom, da bi rešil ljudi v Sodomi in Gomori, ki jih sploh ne pozna. Zvestoba Bogu ga spodbuja k skrbi za ljudi pa naj so dobri ali slabi, pravični ali krivični. Vendar vernik ne postavlja v središče svojih interesov sebe, ampak Boga in vse, kar je ustvaril. Vernik se hoče obnašati kakor Bog, ki »je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih« (Lk 6,35). Kadar je Bog na pravem mestu, tedaj se ljudje ravnamo po Jezusovih besedah: »Kakor hočete, da bi ljudje delali vam, tako delajte tudi vi njim« (Lk 6, 31). Vernik, ki postavlja vedno na prvo mesto Boga, postaja Bogu podoben, se spreobrača in počasi spreminja sebičnost v dobrotljivost, se zaveda, da skupno življenje gradi odpoved sebi, uničuje pa sebičnost. To velja za posameznika, družino, skupnost, narod in človeštvo!
VZROKI RAZKROJA IN PROPADA
Ce ni na prvem mestu Bog, na to mesto postavljamo sami sebe in svoje interese, pa tudi Boga in vero hočemo vpreči v naš voz.
Zdi se mi, da je sebičnost, ki je dejansko zanikanje Boga in sočloveka še posebej porazna za narod na treh področjih: socialnem, političnem in kulturnem.
Socialno področje: Kadar postavlja človek na prvo mesto denar, blagostanje in bogastvo, takrat pač vse podredi kopičenju. Njegov življenjski cilj bo: imeti vedno več. Ne bo se oziral na druge, njegovo srce bo ostalo ledeno pred stisko ljudi. Kako naj narod skladno raste, če ni osnovne socialne pravičnosti? Kako naj nekdo, ki vse gleda skozi denar, še spoštuje narodno dediščino in kulturo, ko pa tudi nekaj stane?
Drugo področje, na katerem poskuša človek uveljaviti svojo voljo, svoj pogled, svoj prav, je politično področje. Drugim odreka pravico do besede in nastope v javnosti. Njegov cilj je oblast in gospodovanje nad drugimi. V tem najde sebično zadovoljstvo in naslado. Kadar je oblast cilj vsega, se narodu slabo piše, ker mu bo slej ali prej zagospodovala peščica teroristov in diktatorjev. Kjer pa ni politične svobode, tam tudi ni prihodnosti za narod.
Tretje področje, kjer se šopiri človeška sebičnost, sta ugodje in uživanje. Tej zadnji skušnjavi podlega največ ljudi. »Samo da je nam dobro, kaj nas brigajo drugi!« Brezbrižni smo do vsega, kar se dogaja okrog nas, le da je nam ugodno in prijetno. Nič nam ni mar za kulturno življenje, pa tudi ne za narod. Kako težko najti med takimi ljudmi prostovoljce, ki
s ■
Dr. Drago Ocvirk, profesor in urednik
Misijonskih obzorij
bi kaj storili za slovensko kulturo, priskočili na pomoč pri kakšni prireditvi! Še več, ljudje, ki so si izbrali ugodje in uživanje, so se odpovedali otrokom. Kako pa naj narod preživi, če ni otrok?
Iz tega sledi, da nobena oblika sebičnosti ni dober temelj za narodovo življenje in prihodnost. Prav zato sem prepričan, da je vera, ki je nasprotje sebičnosti, tista osnova, ki je primerna in potrebna še danes, da bomo Slovenci živeli. Kako naj preživi narod, če hočejo njegovi člani drug drugemu gospodovati ali drug drugega izkoriščati? Kako naj obstane narod, če smo drug do drugega brezbrižni in iščemo samo svoje ugodje?
Evangelij zahteva od nas, da premagujemo sebičnost z ljubeznijo, zlo z dobrim, preklinjanje z blagoslovom, obrekovanje z molitvijo (prim. Lk 6, 27-37). Kakor Abraham, je tudi vernik »nenavaden« človek: živi v tem svetu, obnaša pa se, kakor da bi bil od drugega. V človeško logiko vnaša božjo, v sebičnost ljubezen do vseh, tudi sovražnikov. Zaradi tega sem prepričan, da je vera edina prava osnova za narodovo prihodnost. Zato je prva dolžnost kristjana, ki ljubi svoj narod, da poglablja osebno vero in jo posreduje drugim. Le tako se bo sam in drugi z njim nesebično posvetili drugim na vseh področjih narodovega življenja.
(Slovenska država, avgust 1989)
Ob 450-letnici Marijinih prikazovanj na Sv. gori je primorska Cerkev obhajala jubilej s številnimi verskimi in liturgičnimi pobudami. Sedaj so se tem pobudam pridružili še kulturniki. Zgodovinsko društvo za Severno Primorsko je namreč organiziralo in izpeljalo skupaj s koprsko škofijo, goriškim Inštitutom za versko in socialno zgodovino ter drugimi ustanovami znanstveni simpozij o Sv. gori. Vršil se je v prostorih frančiškanskega samostana v petek, 27. oktobra, ves dan. Simpozij je vsestransko uspel, tako po številu udeležencev (dopoldne in popoldne okrog 150), kakor tudi z referati, ki so bili prebrani: sedem dopoldne in sedem popoldne. Vsi so bili ubrani na enotno temo »Sv. gora«. Podobo svetogorske M. B. in zgodovino božje poti ter svetišča so orisali z raznih vidikov. Pomembno je bilo tudi, da je bil simpozij prirejen »eku-
Zakon o zaščiti slovenske narodne skupnosti in tudi zakon o zaščiti jezikovnih skupnosti v Italiji (Furlani, Sardinjci, Albanci idr.) se vedno bolj oddaljujejo. To je razvidno tudi iz zadržanja vladnega predsednika Andreottija pri srečanju s furlanskimi politiki v Inštitutu »Augusti-nianum« v Rimu. Na zahtevo, naj se ta zakon sprejme, »se Andreotti ni dolgo zaustavil pri tej temi, kljub temu pa je podčrtal potrebo, da se ob spričo manjšanja razdalj in univerzalnosti odnosov mora preprečiti nevarnost poenotenja ter poplitvenja kulture (»Tiskovno poročilo«).
PO BENEŠKO V BAZILIKI SV. PETRA—
Težko si je bilo misliti, da bomo v ' središču katolištva, v baziliki svetega Petra v Rimu čuli berilo iz Sv. pisma in pa prošnje v našem domačem slovenskem narečju. In vendar se je to zgodilo v soboto, 21. oktobra, med sv. mašo. Daroval jo je nadškof msgr. Alfredo Batti-sti. Z njim so somaševali škofje Brolo, Pecile, Garlato in Peressin, prisostvovali pa so parlamentarci naše pokrajine ter najvišji politični predstavniki naše dežele od predsednika Biasuttija do podboneške-ga župana Romana Specogne.
MOLILI SMO ZA BENEČIJO
Pred več kot tisoč petsto romarji iz videmske nadškofije smo v našem slovenskem jeziku molili za Benečijo, da bi ohranila duhovno ter kulturno bogatijo, ki jo je prejela od naših starih, in da bi bila vedno zibelka življenja. In naš jezik, ki se je pri maši v baziliki glasil poleg italijanskega, furlanskega in nemškega, ni nikogar motil, čeprav smo tiste dni bili Benečani le peščica v furlanskem morju. Zgodilo se je celo, da se je več kot kakšen Furlan približal Slovencem, ki so brali berilo in prošnje, jim stisnil roko in dejal: »Vesel sem videti, da so v vaših dolinah še ljudje, ki so ponosni na svoj jezik!«
Sv. maša v baziliki sv. Petra je bila v okviru romanja videmske nadškofije, ki ga je organiziral škofijski dnevnik La vita cattolica ob priložnosti 40-letnice društva »Fogolar Furlan« v italijanskem glavnem mestu.
SV. OCE, OBIŠČITE FURLANIJO
Nodškof Battisti je podobno kot v baziliki svetega Petra tudi pri avdienci v dvorani papeža Pavla VI. sv. očetu razložil pomen tega romanja. Petnajst let po hudem potresu, je dejal nadškof, je materialna obnova Furlanije končana, a sedaj potrebujemo moralno obnovo, ki smo jo začeli s škofijsko sinodo. Prišli smo prosit vašo spodbudo in pomoč, pa tudi
mensko«, to je s pomočjo sodelavcev Slovencev ter Italijanov z obeh strani državne meje. Tudi s tem je bilo potrjeno, da umetne politične meje nas Primorcev ne smejo ločevati, ko nas je že narava povezala in skupna zgodovina tudi. Izkazalo se je le, da je bila italijanska javnost o tej pobudi premalo obveščena.
Simpozij je vodil dr. Branko Marušič ob pomoči drugih članov predsedstva, zlasti prof. Fr. Kralja.
Simpozij so pozdravili škof M. Pirih, predsednik novogoriške skupščine Albert Bevčič, novi gvardian Sv. gore p. Pavel Krajnik v italijanščini; potem še Mitja Župančič, profesor iz Ljubljane, Saša Vuga v imenu Društva slovenskih pisateljev, Janez Vuk v imenu slovenske demokratske zveze, ki je poudaril, da je to srečanje možno prav zato, ker so se politične razmere spremenile.
Obveze pa ni sprejel nobene. Povedal je torej le lepe besede.
Kljub temu ne smemo obupati. V tem upanju so uredniki »Doma« povabili na razgovor demokrščanskega senatorja Paola Micolinija, ki je eden izmed članov ožjega odbora za pripravo zaščitnega zakona za Slovence. Tudi on je mnenja, da je potrebno čimprej priti do tega zakona in sicer tudi za Slovence v videmski pokrajini. Toda zakon mora biti takšen, da bo lahko sprejet. Zaradi tega je povabil tudi urednike »Doma«, naj pri tem sodelujejo.
da bi se vam zahvalili za solidarnost, ki ste nam jo izkazali z apostolskim pismom »Ce hočete graditi mir, spoštujte manjšine«. Kajti v naši deželi se srečujejo trije narodi, ki še čakajo na zaščitni zakon s strani italijanske vlade. Na koncu je nadškof povabil sv. očeta, naj pride v Furlanijo, saj je edina dežela v Italiji, ki je ni še obiskal.
Janez Pavel II. je v svojem govoru z veseljem podčrtal dejstvo, da različne narodnostne skupine v Furlaniji živijo v miru in medsebojnem spoštovanju, kar je pogoj, da bi dosegli skupne pravice. Nato je po svoji navadi stopil med ljudi, kjer je srečal tudi nekatere Benečane in z njimi spregovoril po slovensko. Msgr. Marino Oualizza, g. Emil Cencig, Gianpaolo Goriup in Giorgio Banchig so ga povabili, da ko pride v Furlanijo, naj obišče tudi naše doline in svetišče na Stari gori.
SPREJEM NA KVIRINALU IN POSVET S POLITIKI
V	programu nadškofijskega romanja sta bili še dve pomembni točki. V petek, 20. oktobra, je predsednik republike Fr. Cos-siga sprejel na Kvirinalu delegacijo Furlanov, v kateri so bili tudi štirje Benečani. Proti večeru je bil v dvorani zavoda »Augustinianum« posvet na temo »Furlanija, etnične skupnosti, Evropa«. Na tem posvetu je spregovoril tudi predsednik vlade Andreotti.
Navzoči politiki Mario Toros, Adriano Biasutti, župan A. Scarano, predsednik videmske pokrajine Tiziano Venier so izrazili željo, naj vlada spremeni svoj odnos do naše dežele, ki so ji v novem finančnem zakonu odrezali 355 milijard, in naj se v kratkem času sprejme zakon o zaščiti slovenske narodne skupnosti in o zaščiti jezikovnih skupnosti. O nujnosti zaščite Slovencev in Furlanov sta lepo govorila tudi urednik tednika »La vita cattolica« don Duilio Corgnali in Ulderico Bernardi, profesor na univerzi v Benetkah. Andreotti je glede finančnega zakona odgovoril, da je nujno potrebno zmanjšati že kritični državni deficit in da zato morajo vsi doprinesti kako žrtev. O manjšinah pa je priznal le, da je v današnjem svetu »potrebno okrepiti posebnosti«.
S predsednikom Andreottijem sta imela priložnost pogovoriti se na kratko urednik »Doma« dr. Marino Oualizza in podpredsednik zadruge »Dom« Gianpaolo Goriup. Povedala sta mu o problemih Benečije in o potrebi zaščitnega zakona za našo slovensko skupnost v Italiji.
Benečan
V Rimu nič novega
V	Rimu so se v nedeljo, 29. oktobra, vršile volitve v občinski svet. Ta je namreč bil predčasno razpuščen tudi po krivdi socialistov. Vse stranke za te volitve so napele vse sile in preplavile mesto s plakati. Toda rodila se je miška. To se pravi, da se v Rimu razmerje med strankami ni bistveno spremenilo. KD je ohranila svoje glasove in relativno večino,
PSI je rahlo porastel, PCI rahlo nazadoval. Ostale stranke so v glavnem ohranile svoje glasove. Zato res veliko kričanja za prazen nič.
Nastalo pa je vprašanje, kdo bo župan. Krščanski demokrati ga zahtevajo zase, socialisti zase. Zato bo sedaj vrtiljak okrog župana. Volilci so pa takih iger že vedno bolj siti in je zato pri vsakih volitvah vedno več vzdržanih. V Rimu že 20 %.
Sen. Dujany za slovensko šolo
Deželno tajništvo SSk je v preteklih dnevih stopilo v stik z valdostanskim senatorjem Dujanyjem, ki je član proračunske komisije senata. Predstavilo mu je zahteve slovenske manjšine v zvezi z vladnimi finančnimi dokumenti, zlasti kar zadeva postavko o skladu za potrebe kulturne dejavnosti Slovencev v Italiji in Italijanov v Jugoslaviji; vlada misli na prihodnje leto to postavko kar črtati. Prav tako ga je opozoril na postavko o kritju stroškov za tiskanje slovenskih učbenikov. (Primorski dnevnik je pa že objavil vest, da je bila postavka zvišana na 205 milijonov lir).
Že pred dnevi pa je senator opravil še dve dejanji v korist slovenske šole. Na prosvetnega ministra je naslovil parlamentarno vprašanje glede štipendij za slovenske šolnike, ki se izpopolnjujejo v Ljubljani. Tudi v tem šolskem letu je bilo določenih 8 šolnikov, kot to predvidevajo mednarodni sporazumi med Italijo in Jugoslavijo. Uradi ministrstva pa niso izpeljali postopka za oprostitev teh šolnikov od rednega pouka. Tako je nastal nered na šolah, ki bi jih morali začasno zapustiti, sami pa ne morejo obiskovati predavanj na ljubljanski univerzi, ki so se začela ob začetku oktobra.
Na predlog Sindikata slovenske šole pa je valdostanski senator predložil dva popravka k zakonskemu osnutku o reformi osnovne šole, da bi upoštevala potrebe slovenske stvarnosti.
O teh problemih je med drugim razpravljalo deželno tajništvo Slovenske skupnosti, ki je zasedalo v Nabrežini na 35-letnico povratka italijanske uprave v Trst, 26. oktobra. Na seji je SSk poudarila, da Italija ni izpolnila svojih obvez do slovenske manjšine, na kar je treba opozoriti tudi ministrskega predsednika G. Andreottija ob bližnjem obisku v Trstu. Deželno tajništvo pa je pozdravilo uveljavljanje novega zakonika o kazenskem postopku, ki tudi Slovencem omogoča rabo materinščine pred kazenskimi preiskovalnimi in sodnimi organi ter v stikih z njimi.
Novi blaženi
Preteklo nedeljo, 22. oktobra, je sv. oče proglasil devet novih blaženih. Eden je Italijan, Timoteo Giancardo, pavlinec, ena je franoska redovnica Maria Deluil Mar-tiny, ki jo je umoril neki samostanski vratar leta 1884; sedem je tajskih mučencev iz leta 1940.
Kulturni jubilej Sv. gore
Senator Micolini je obiskal »Dom«
Po poteh apostola Pavla
POT V IKONIJ
Z veseljem smo nadaljevali pot, ker smo zvedeli, da bomo lahko ta dan, prvič na potovanju, opravili sv. mašo v katoliški cerkvi v Ikoniju, danes Konya. Potovali smo skozi obdelano pokrajino, kjer smo videli sončnice, buče, papriko in požeta polja. Dreves skoro ni bilo, bili smo še vedno na 1200 m nadmorske višine. Potovanje je bilo prijetno, ker smo marsikaj zanimivega zvedeli iz bizantinske zgodovine, cerkvenih očetov in misijonskega delovanja apostola Pavla. O tem nam je govoril duhovni voditelj, medtem ko se je turški vodič omejil na razlago arheoloških spomenikov in mošej (muslimanske molilnice).
Že v rimskem in bizantinskem času je mesto Ikonij slovelo po žitu in sadju ter trgovinskih vezeh z Mezopotamijo in Vzhodom. Zato je bila tudi tu bogata judovs-ska diaspora. Apostol Pavel in Barnaba sta sem prišla prvič 47. leta, toda takrat sta morala bežati zaradi judovskega našču-vanja. Bežala sta v 38 km oddaljeno Li-stro, kjer je apostol Pavel dobil zvestega spremljevalca in sodelavca Timoteja. Drugič je obiskal Ikonij leta 50 in pridobil zvesto učenko Teklo. Vsekakor se je krščanstvo utrdilo zaradi grških spreobrnjencev, nekaj je bilo tudi judovskih. Nepopolni seznam škofov sega v sedmo stoletje. Nato se je začel propad mesta zaradi selžudskih vdorov in poznejše turške zasedbe.
'Ne daleč od hotela, kjer smo se ustavili, je edina katoliška cerkev v oskrbi dveh redovnic Malih Jezusovih sester. Pri sv. daritvi smo se spomnili pokojnega g. J. Juraka. Redovnici živita od miloščine in kar pridelata na vrtu; zanju skrbi tudi katoliški nadškof iz Smirne. Prepovedano jima je vsako delovanje izven cerkve. Konya je tudi univerzitetno mesto, študentje radi prihajajo na pogovor z redovnicama. Mesto je znano po veličastni mošeji in mavzoleju imenovani po muslimanskem dervišu Mevlana. Ta je živel v 13. stoletju in je uvedel muslimansko sekto plešočih menihov. Teh pa danes ni več. V mestu so še drugi spomeniki iz muslimanske zgodovine.
V	petek, 28. julija, smo pred odhodom iz Konye opravili sv. daritev ponovno v katoliški cerkvi. Redovnici sta nam dali tudi hostije, da bomo lahko med potjo maševali. O izgubljeni potovalki nismo še ničesar slišali. Dobri sopotniki so velikodušno priskočili na pomoč obubožanemu romarju.
V	POKRAJINO APOKALIPTIČNIH CERKVA
Se predpoldne smo obiskali izkopanine nekdaj slovečega in bogatega mesta Antiohije Pizidijske, kjer je imel apostol Pavel sloviti govor (Apd 13, 1642). Mesto je ležalo na pobočju hriba in se razprostiralo še na druga bližnja pobočja. Večinoma je še neodkopano, danes vidimo le razvaline Apolonovega svetišča in deloma ostanke neke bizantinske cerkve.
Vozili smo se skozi pokrajino, deloma poraščeno z iglavci in listnatim drevjem, in prispeli proti večeru, ko nas je zajela poletna nevihta, v Pamukkale, .nekdanji Hierapolis ali Gerapolis. Mesto je znano po okamenelih slapovih ali kot imenujejo Turki Pamukkale, tj. Bombažev grad, zaradi okamenelih slapov, ki imajo obliko večnadstropnega belega gradu. Te smo obiskali zjutraj, v soboto, 29. julija.
Nad temi slapovi, po katerih se še pretaka tolpa voda, se dviga na vzpetini nekdanji Hierapolis ali Sveto mesto. Posvečeno je bilo poganski boginji Veliki Materi Kibeli ali Cibeli. Videli smo izkopanine nekdanjega pokopališča, tj. nekropole in dobro ohranjeno rimsko gledališče Septima Severa (2. stoletje po Kr.) ter svetišče Kibele. Ne daleč stran pa smo videli tudi izkopanine bizantinske cerkve, verjetno iz 5. stoletja, Martirion sv. Filipa, kjer naj bi pretrpel mučeništvo leta 87 po Kr. sv. Filip, eden izmed prvih diakonov kot jih omenjajo Apostolska dela (Apd 6,5).
Krščanstvo je tu oznanjal tudi apostol Pavel, največ zaslug pa je imel njegov učenec Epafra iz bližnjih Kolos. Pohvalo lahko beremo v Pismu Kološanom (Kol
4,12...). V tem mestu je živel tudi sloviti škof Papia (leta 130), ki nam je zapustil seznam škofov in duhovnikov, ki so delovali v maloazijskih mestih. Proti koncu 2. stoletja je tu živel tudi škof Abercij kot priča nagrobni spomenik, ki so'ga odkrili 1883.
Pot smo nadaljevali mimo nekdanjih Kolos, nekdaj cvetoče mesto, kjer so oznanjali evangelij poleg apostola Pavla še
Tihik, Epafra in Onezim (Kol 4, 7; Kol. 1,8) ter frigijske Laodiceje, ki jo omenja apostol Pavel v Pismu Kološanom. Obe mesti je skoro do tal porušil potres leta 60 po Kr.
Od Hierapolisa oz. Pamukkale dalje se je pred nami začela odpirati dolina reke Menderes. Ta pokrajina je bogata zaradi oljk, bombaža, trt, fig in sredozemskega sadja. To je dežela tudi nekdanjih apokaliptičnih cerkva, ki jih tako imenujemo, ker jih omenja apostol Janez v Razodetju oz. Apokalipsi. Te nekdanje cerkvene občine in škofije so bile: Efez, Smirne, Per-gamon, Tiatira, Sarde, Filadelfija in Lao-diceja. Danes je katoliški škof samo v obnovljeni škofiji Smirne ali Izmir. Grški pravoslavnih škofov ni več, ker so se morali umakniti zaradi turškega preganjanja v prejšnjih stoletjih. Pravoslavna hierarhija ima sedež v Instabulu, nekdanjem Carigradu ali Konstantinopolisu. Na sedanjem turškem ozemlju, nekdanji Mali Aziji, je pravoslavni škof samo v Čanak-kale ob Dardanelski ožini.
V	Razodetju apostol Janez vzpodbuja omenjene cerkvene občine k spreobnje-nju in poboljšanju ter zglednemu krščanskemu življenju, ker v nasprotnem primeru jim napoveduje žalosten konec in propad. Vera je bila v nevarnosti predvsem zaradi bogastva in lahkega življenja.
Naš obubožani sopotnik je izvedel, da so njegovo potovalko končno našli in da jo bo dobil čimprej. V resnici jo je našel v Istanbulu.
(Prihodnjič dalje)
★
Bolje je zatekati se h Gospodu — kakor zaupati v človeka. (Ps. 117)
DUHOVNA MISEL:
»Zahej, hitro splezaj dol,
danes moram namreč ostati v tvoji hiši.«
(Lk 19,5)
Množica ne more razumeti.
Začeli so godrnjati nad Jezusom: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« (Lk 19,7)
Pozabili so, da duh veje, kjer, kadar in kakor on hoče; da Gospodova pota niso naša pota.
Tudi Zaheja preseneti odkritje: Gospod si izbere hišo grešnika za bivališče.
Ne zadostuje napis nad vrati naših cerkva, samostanov in domov: To je Gospodova hiša. Potrebno je, da smo v njih mi, ubogi grešniki, vendar v duhu in širini srca, vedno pripravljeni sprejeti Gospoda v bratih in sestrah. Na poseben način tistih, ki potrebujejo naše pomoči. Evangelij mora postati naš življenjski program.
Gospod hoče resnično stopiti v naša srca in naše domove. Sprejmimo ga z velikim spoštovanjem, z veseljem in brez strahu. Kot težko pričakovanega gosta. Dragoceni so namreč darovi, ki jih prinaša: resnico, življenje, svetost, milost, pravičnost, mir in ljubezen. V hišo, ki odpre vrata Gospodu, vstopa nebo.
MILAN NEMAC
Veneti - ml Iml uredniki
Letos na začetku poletja je izšla v Mariboru knjiga s pomenljivim naslovom Veneti — naši davni predniki. Avtorji knjige so akademik dr. Matej Bor, prof. Jožko Šavli in g. Ivan Tomažič. Knjigo so predstavili že v več krajih tako v Mariboru, Ljubljani, Tolminu, Kopru in še kje. Povsod je vzbudila veliko zanimanja in številna publika je spremljala predstavitev knjige z radovednostjo in odobravanjem. Knjiga pa še ni bila predstavljena v zamejstvu. Morda zaradi tega ne, ker uvaja nov pogled na izvor Slovencev, kar je v nasprotju z dosedanjo razlago o njihovem začetku, jeziku in narodu. Lani je knjiga izšla v nemščini in avtorji so jo predstavili na Dunaju. Pripravlja se prevod v italijanščino.
Prvi del knjige z naslovom Po sledeh Venetov je napisal prof. Jožko Šavli. Že
Predavanja o slovenski kulturi v knjigi
Pred tremi leti (oktober-november 1986) je Institut za družbeno in versko zgodovino v Gorici priredil vrsto predavanj o »Slovenski kulturi na Primorskem«. Šlo je za šest predavanj slovenskih strokovnjakov, ki so v strnjenem pregledu orisali kulturno ustvarjalnost nas Slovencev na nekdanjem Primorskem od začetkov do sodobnosti. Predavanja so imela namen italijansko in furlansko javnost seznaniti s kulturno ustvarjalnostjo nas primorskih Slovencev (Vključeni so vsaj deloma tudi Tržačani, ki pod staro Avstrijo niso bili del Primorske). Sodelovali so: Alojz Rebula z referatom »Slovenska kultura od začetkov do 18. stoletja«; Branko Marušič »Kultura Slovencev na Primorskem v 19. stoletju«; Lojzka Bratuž »Slovensko 20. stoletje«.
Ta tri predavanja obravnavajo predvsem našo pisano besedo, to je naše primorske pesnike in pisatelje, zgodovinarje in podobne.
Naslednji trije referati pa so posvelčeni predvsem likovni ustvarjalcem in njih umetninam:	slikarji,	kiparji, rezbarji.
Emilijan Cevc je obdelal srednjeveško umetnost, Borut Uršič »Umetnost na Goriškem v 18. in 19. stoletju«, Milko Re-ner pa sodobno umetnost oz. 20. stoletje, ki je najbolj bogato. Sega do Toneta Kralja, Fr. Gorše ta, Spacala, Černigoja.
Kot rečeno, predavanja niso imela strokovnega namena, temveč seznaniti naše sosede z našo kulturno ustvarjalnost. Iz referatov je razvidno, da ta ni bila ne skromna ne maloštevilna, zlasti od 19. stoletja dalje, to je od našega narodnega prefbujenja.
Omenjena predavanja so končno izšla
v	knjigi, ki jo je izdala goriška pokrajinska uprava, uredil pa prof. M. Rener. Knjiga je lepo opremljena. Najprej preseneti platnica: v barvah je ponatisnjen zemljevid Primorske, kakor ga je izdelal Peter Kozler in je bil natisnjen na Dunaju leta 1853. V knjigi je tudi 34 reprodukcij raznih umetnin, nekaj v barvah. Dodana je najprej spremna beseda pokrajinskega predsednika Gian Franca
Criscija.
Na drugem mestu v knjigi je beseda dveh pokrajinskih odbornikov, G. B. Pan-zere, odbornika za kulturne dejavnosti, ter dr. M. Špacapana, odbornika za javno šolstvo.
Zadnjo besedo med predstavitelji ima prof. Fulvio Salimbeni, predsednik Instituta.
Za zaključek majhna želja: kot Slovenci smo hvaležni goriški pokrajinski upra-
vi	za njen prispevek k medsebojnemu spoznavanju in mirnemu sožitju, k čemur brez dvoma prispeva tudi ta publikacija. Toda zakaj knjigo delijo le šolskim in drugim knjižnicam, ni pa na razpolago v knjigarnah?	(r+r)
Nagla rast Cerkve v Južni Koreji
Pred svetovnim evharističnim kongresom v Seulu na Koreji je kardinal ^Štefan Kim, nadškof v Seulu časnikarjem opisal stanje Cerkve na Koreji. Predvsem je poudaril edinstven primer v sedanjem času o rasti Cerkve. V zadnjih desetih letih se je število katoličanov podvojilo. V svoji katedrali v Seulu krsti vsako drugo nedeljo v mesecu okoli 250 odraslih ljudi. Vsako leto se poveča število katoličanov od 70 do 100 tisoč. Korejska Cerkev je mlada, saj je največ katoličanov starih od 20 do 40 let.
Kardinal je pohvalil sodelovanje laikov pri pripravah evharističnega kongresa. Vsi člani pripravljalnega odbora s kardinalom vred so sklenili, da dajo svoje telesne organe ob smrti na razpolago za presaditve. Cerkev uživa precejšnje blagostanje, zato podpira revne škofije, zlasti v Bangladešu. Pripravljalni odbor je ponudil finančno kritje stroškov za revne udeležence na kongresu.
Katoličani se trudijo, da bi živeli po evangeliju. Mnogi darujejo prosti čas, da pomagajo nepokretnim in osamljenim. Zelo je razširjena posvojitev sirot brez staršev. Prišlo je v navado, da 10 % stroškov za razvedrilo darujejo v dobrodelne
v uvodu postavlja ugotovitev nekaterih jezikoslovcev, da so bili Veneti praslovansko ljudstvo, nosilci Kulture žarnih grobišč in žamodobnega preseljevanja, ki je okoli 1200 pr. Kr. izhajalo iz Srednje Evrope ter zajelo vso evropsko celino.
Iz te ugotovitve avtor navaja v potrditev svoje domneve vrsto imen gora, planin in jezer ter rek, ki še danes pričajo o nekdanjih Venetih. To njihovo nekdanje ozemlje je segalo od Skandinavije preko Srednje Evrope do Jadranskega morja. Ime Veneti ali Sloveni se je ohranilo v različnih oblikah le pri neposrednih njihovih naslednikih, tj. pri zahodnih Slovanih. Avtor posebej obravnava obdobje Kulture žarnih grobišč, Hallstatt-ske kulture in obdobje La Tene. Dokazuje, da izvira narodno ime Slovenci iz Sloveneti-Veneti. Posebej navaja dokaze iz rimskega obdobja in Karantanije ter slovenskega jezika in ljudske kulture. Iz študije izhaja trditev, da je domnevna naselitev »prednikov« Slovencev v Alpe v 6. stoletju neosnovana in nedokazana, oz. naj bi služila zgolj političnim manevrom zgodovine.
Drugi del knjige z naslovom Venetščina in venetski napisi je prispeval akademik dr. Matej Bor. Na osnovi slovenskega jezika želi razbrati še ohranjene venetske napise. Teh je okoli 200, ki jih hrani pa-leovenetski muzej v kraju Este pri Padovi. Veneti naj bi svoje pismenke dobili od Etruščanov. Avtor trdi, da so sledovi venetščine ohranjeni tudi pri nas, npr. napis na bronasti situli, ki so jo našli 1911 pri Škocjanu na Krasu, tj. Škocjanski napis, nadalje napisi iz najdišč pri Mostu na Soči (leta 1850), ki so v Nara-vozgodovinskem muzeju na Dunaju ter napis na Negovski čeladi. Nadalje imeni Postojna in Tergeste (Trst) ter zagovori popotnikov na skalah v Kamskih Alpah so venetskega izvora. Pravtako napisi ob venetskih cestah, anagrami in napisi na nagrobnikih ter številni iz vsakdanjega življenja naj bi našli pravo razlago s pomočjo slovenščine. Posebej avtor obravnava napis na Vojvodskem prestolu ter istovetnost slovenskih, letonskih in bretonskih besed. Zaključi z ugotovitvijo, da »ima slovenščina svoje .korenine globoko v venetščini, toda v knjižni jezik se je razvila v teku stoletij šele po stikih z drugimi slovanskimi jeziki od severa, vzhoda in juga«.
V	tretjem delu Sodbe in komentarji avtor Ivan Tomažič razlaga, »kako neznana je še preteklost Slovencev« in kako bi morali začeti drugače pisati slovensko zgodovino. Z zgodovinskimi citati in navajanjem venetskih besed skuša avtor potrditi domnevo o avtohtonosti zgodovinskih Slovencev. Na koncu podaja kritike in odgovore, ki jih je izvala domneva o venetskem izvoru Slovencev.
Knjiga Veneti naši davni predniki je izšla v lepi in bogati opremi. Na ovitku je posnetek situle iz najdišča Vače (6. stol. pr. Kr.). Prav gotovo predstavlja nov doprinos k spoznavanju slovenske zgodovine in povezavi slovenskega jezika z indoevropsko kulturo v osrčju Evrope.
JM
“Mitu trnu mm
Dve novi avtocesti
Kdo „ neutemeljeno etiketira “?
Naš list je v svoji prejšnji številki objavil pismo dr. Urbanca, v katerem slednji polemizira z organizatorji Drage in Z našim dopisnikom, ki je to prireditev spremljal in o njej objavil zapis v številki z dne 14. septembra 1989. V polemiko z Drago se ne vmešavamo, ker se nas direktno ne tiče. Dr. Vrbancu tudi priznavamo pravico, da se z ocenami našega dopisnika ne strinja in to tudi javno pove. Ni pa dopustno, da besedila, ki mu niso pogodu, svojevoljno prikrojuje, zato da z njimi lažje in učinkoviteje obračunava ter poročanje našega lista označuje kot »neutemeljeno etiketiranje«. Zato moramo na tem mestu pojasniti dvoje:
1. Iz prvega odstavka Urbančevega pisma bi zgledalo, kakor da je predlog, naj bi jubilejno Drago praznovali v Ljubljani, prišel izpod peresa našega dopisnika. Resnica je, da je naš sodelavec v sklepu svojega dopisa odločno zavrnil tako možnost.
2. Dr. Urbanc med narekovaji (sic!) navaja našega dopisnika, češ da brez argumentov etiketira: »Ton posega slovenske politične emigracije ji jemlje ugled«. Tako dr. Urbanc. Inkriminirani odstavek se pa v resnici glasi: »V tem — to naj bo mimogrede povedano — se je dr. Rozman (ki je vendarle predstavnik politične emigracije, op. ur.), ki sicer od načelnih stališč ni odstopal, vendarle bistveno ločil od kakega posega, ki s svojim tonom slovenski politični emigraciji jemlje ugled, namesto da bi jo predstavljal, kakor zasluži.«
Iz tega menda jasno sledi, da je govor o »kakem posegu«, ne pa o celotni politični emigraciji. To oceno je naš dopisnik napisal prav zato, ker mu je ugled slovenske politične emigracije pri srcu in ga boli, če si ljudje o njej ustvarjajo negativno mnenje na podlagi kakega manj posrečenega posega kakega njenega predstavnika.
Kdo torej »neutemeljeno etiketira«?
Uredništvo
Avtocesti, ki bosta povezovali Gorico in Trst z
Razdrtim-Ljubljano
Od Razdrtega bosta tekli dve novi avtocesti proti Italiji: Razdrto-Sežana-Ron-ke. Druga pa bo peljala skozi Vipavsko dolino: Razdrto-Vrtojba-Villesse.
Cesta Razdrto-Sežana ne dela preglavic, pač pa ima precej nasprotnikov cesta Raz-drto-Vrtojba, in sicer zato, ker ji oporekajo, češ da ibo uničenega precej rodovitnega polja po Vipavski dolini in pa da bo ta dolina še bolj onesnažena in tudi, da ni dovolj prometa za avtocesto. Zato naj bi rajši rekonstruirali sedanjo cesto po Vipavski dolini. Vsekakor so za sedaj že začeli graditi odsek Razdrto-Podnanos-Šentvid in pa odsek Vrtojba-Selo.
Obvestilo Slovencem
Slovenski zdomski rojaki z velikim zanimanjem spremljamo politične premike v matični domovini. V luči teh dogajanj se je letos na študijskih dneh v Dragi-Trst osnoval Iniciativni odbor slovenskega svetovnega kongresa s sedežem v Celovcu. Ta korak nas je opogumil, da smo pri-šeli razmišljati o obliki nadstrankarskega slovenskega narodnega predstavništva, ki naj bi pred svetovno javnostjo predstavljal Slovence. V ta namen smo 22. septembra 1989 ustanovili iniciativni odbor Konference zdomskih Slovencev v Kanadi s sedežem v Torontu.
21. septembra bo v slovenski zgodovini zaznamovan kot odločilni mejnik. Slovenski parlament je v Ljubljani z ogromno večino izglasoval važne ustavne Amandmaje in s tem nakazal svetovni javnosti slovenske zahteve. Izglasovani ustavni amandaji bodo v prihodnosti oblikovali slovensko politično, kulturno, pravno, socialno ter gospodarsko življenje. Prav to nas je nagnilo k odločitvi, da bomo skušali posredovati naša razmišljanja vsem zdomskim, zamejskim ter matičnim Slovencem, naj bodo to posamezniki ali organizacije, novo ali staro naseljenci. Krajevne konference zdomskih Slovencev naj bi omogočile povezovanje Slovencev širom sveta, istočasno pa bo njihova naloga informirati javnost o slovenski problematiki.
»Razmišljanja« o organizaciji in idejni problematiki zamišljenega svetovnega kongresa bomo posredovali slovenski javnosti vseh treh Slovenij v prihodnjih dneh v obliki brošure.
Enotna miselnost in enoten pristop na področju slovenske suverenosti, demokratičnega političnega pluralizma ter svobodnega gospodarstva, bo merilo naše slovenske strpnosti, družbene politične zrelosti, gospodarske dalekovidnosti, predvsem pa merilo naše narodne zavesti, čeprav geografsko oddaljeni ali celo rojeni izven matične Slovenije.
Dolžnost in potreba nas vseh je, da 30 procentom’ Slovencev, živečih izven meja matične države, prisluhne zgodovinskim premikom in enotno pomaga Slovencem doseči narodno osamosvojitev.
»Obvestilo Slovencem« zaključujemo s prijateljskim pozdravom in z željo, da bi tudi v matični domovini zavladala Jef-fersonova misel...
Vlada ljudstva... po ljudstvu... za ljudstvo...
V	Torontu, 1. oktobra 1989 Iniciativni odbor
Posojilnice na nabrežinskem Krasu
Ob 100-letnici začetka zadružnega kreditnega delovanja v devinsko-nabrežinski občini je tamkajšnja Kmečka in obrtna hranilnica in posojilnica izdala in založila skoraj 250 strani obsegajočo knjigo z naslovom Posojilnice na nabrežinskem Krasu. Delo je napisal Marko VValtritsch, ki se že dolgo vrsto let ukvarja s preučevanjem zgodovinske preteklosti na Primorskem, zlasti denarnih zavodov.
Po uvodni besedi nam avtor poda splošni zgodovinski razvoj zadrug dn nastanek posojilništva ter posebej razvoj posojilnic na Slovenskem. V naslednjih poglavjih nas seznanja s stanjem na Krasu v 19. stoletju in z obrati našega stoletja. Posebno poglavje namenja razdeljevanju občinskih zemljišč. Nadaljnja poglavja pa so namenjena posameznim posojilnicam, ki so delovale na nabrežinskem Krasu. To so bile Hranilno in posojilno društvo v Nabrežini (1988-1929), Kmečka hranilnica 'in posojilnica v Devinu '(1908-1929), Ljudska hranilnica in posojilnica v Nabrežini (1914-1929) ter Kmečka hranilnica in posojilnica v Šempolaju (1914-1929).
Te štiri zadružne posojilnice so bile leta 1929 na pritisk fašističnih oblasti združene v skupno posojilnico za nabrežinsko občino. Ta zadružni kreditni zavod je po drugi svetovni vojni zopet prešel v slovenske demokratične roke in dosegel zlasti v osemdesetih letih pomembne uspehe. V knjigi so objavljeni tudi podrobni seznami členstva vseh navedenih posojilnic. Na zadnjih straneh sta še povzetka v italijanščini in angleščini ter navedbe arhivskega gradiva, literature in ilustracij.
Knjige (tiskali so jo v 1000 izvodih) in avtorja so predstavili predzadnjo nedeljo v oktobru na skrbno pripravljeni in lepo obiskani slavnostni prireditvi, ki se je odvijala na igrišču športnega združenja Sokol v Nabrežini z bogatim kulturnim in družabnim sporedom, (mab)
Misijonska nedelja v Marijinem domu
Ni še prišlo do uradne zamenjave vodstva, a je novonastopajoči g. Marij Ger-dol vseeno pozdravil občinstvo in napovedal program večera. Iz tega smo razumeli, da se vsaka potička ne posreči, kot pravijo tisti, ki se na to spoznajo. To se pravi, da je misijonska igrica odpadla iz klasičnih »tehničnih« razlogov. Nadomestili so jo z diapozitivi z romanja po Palestini in iz Lurda. Ker pa je manjkal glavni »akter«, ki naj bi dopolnjeval z razlago predvajanih slik, je seveda nekaj šepalo. Prevrnjeni program pa je s tega vidika dokazal zrelost občinstva in dobro mero misijonskega duha. Z določenim optimizmom so, skupno s slabim vremenom, sprejeli tudi take nepredvidene nevšečnosti.
Teža večera se je tako prevesila na izredno bogat srečolov, za kar gre izjemna zasluga celi družini gospe Slamove. Neverjetno, kaj vse je bilo tam razstavljenega! Otroci in z njimi tudi odrasli so se zabavali s preštevanjem dobitkov, nekaterih z nadpovprečno vrednostjo. Ob
koncu pa še postrežba s čudovitim pecivom, ki je daleč prekašalo najboljše slaščičarne. Kljub vsemu lahko rečemo, da je uspeh večera iskati v njegovem duhovnem dosežku strpnosti, saj smo pri odhajanju olajšano poslušali komentarje: »Vse se splača za misijonarje!«
F.V.
Odprtje novega sedeža HPO
Hranilnica in posojilnica na Opčinah je v zadnjem desetletju zelo povečala svoje poslovanje in se zato znašla v veliki prostorski stiski. Upravni svet je dolgo iskal primerno rešitev. Končno mu je pred nekaj leti uspelo kupiti stavbo in veliko zemljišče v samem središču Opčin. Tam so sedaj zgradili še novo stavbo, ki ustreza vsem zahtevam dn potrebam sodobnega bančnega poslovanja.
V	nedeljo je bilo slovesno odprtje novega sedeža. Udeležili so se ga predstavniki oblasti, med katerimi naj omenimo deželnega odbornika za finance Rinaldija in odbornika tržaške občine Berceta. Nadalje je bil prisoten sam predsednik Vsedržavne zveze kmečkih in obrtnih posojilnic Dalle Fabbriche, predsednik deželne zveze Marangon in predstavnik bančnih zavodov z ravnateljem tržaškega sedeža Banca dTtalia Leonbrunom na čelu, pa še predstavniki iz Slovenije in Koroške ter seveda številni člani in klienti.
Slovesnost odprtja je začel predsednik Upravnega sveta HPO Pavel Milič. Sledili so še številni pozdravni nagovori. Nove prostore je blagoslovil domači župnik Viljem Žerjal, prebrali pa so tudi priložnostne besede tržaškega škofa Bellomija, saj se odprtja ni mogel osebno udeležiti, ker je bil nujno zadržan v Ljubljani.
Po prerezanju traku je ob vstopu v novo poslopje goste s pesmijo pozdravil Tržaški oktet. Po ogledu prostorov so se številni gostje in člani zadržali v prijetnem pomenku. Ves spored je napovedoval Livij Valenčič. Za praznično vzdušje pa je poskrbela trebenska godba.
Ob odprtju je HPO izdala priložnostno knjigo z bogato vsebino.
Modestov dom - Celovec
Dne 25. oktobra, na predvečer državnega praznika (dan zastave), sta Narodni svet koroških Slovencev in državnozborski poslanec Karel Smolle pripravila zanimivo srečanje. Vse, kar je pomembnega v deželni vladi, Cerkvi in raznih slovenskih ustanovah ter društvih, se je zbralo v Modestovem domu. Le-tam je Karel Smolle v svojem nagovoru med drugim poudaril, da je državni praznik tudi praznik za slovensko govoreče prebivalstvo, saj so tudi oni prišteti k Avstriji in se zavedajo dolžnosti do nje. Seveda pa ima tudi država dolžnosti do manjšine in le v dialogu med obema se bo našla rešitev in pravo sožitje. Prireditev je obogatil oktet »Suha«, nato pa so bili vsi povabljeni k zakuski in pogovoru v obednico. Tja sta ob pol osmih prišla tudi deželni glavar dr. Haider in mestni župan Guggen-berger, medtem ko je namestnik deželnega glavarja dr. Ambrozy že prej bil med častnimi gosti.
Minuli petek pa so v isti dvorani dijaki in dijakinje obeh Mohorjevih domov in Provincialne hiše pripravili že tradicionalno misijonsko tombolo. Cisti dobiček so namenili za vzdrževanje dveh misijonskih bogoslovcev. Prodanih (po 1000 lir) je bilo čez 5.500 srečk pripravljenih pa je bilo okrog 300 nagrad (tudi potovanja, video kompjuterski računalnik itd.), prvo nagrado — motorno kolo — pa je dobil dijak Mladinskega doma. Med pisano druščino je bil tudi nekdanji ravnatelj Modestovega doma in sedanji salezijanski inšpektor g. Stanko Hočevar, ki je na začetku povedal duhovno misel.
■
Slovenska zamejska skavtska organizacija SZSO sporoča, da bo v nedeljo, 5. novembra, ob 18. uri v Marijinem domu v ul. Risorta 3, Trst prireditev diapoziitiv o slovenski planinski tranzevrzali, ki sta jo letos prehodila Mitja Ozbič in Martin Sosič ob priložnosti podviga Transkavt ’89.
»Planinska roža« na odru KD
Po obsežnih in dragih obnovitvenih delih v preteklem poletju je dvorana Katoliškega doma za nedeljo, 29. oktobra, bila nared in je lahko nastopila v njej »Planinska roža« v vsej svoji polnosti in razsežnosti. Prav gotovo je šlo za najbolj zahtevno in množično predstavo v KD v vseh njegovih več kot 25 letih. Iz priloženega gledališkega lista smo zvedeli, da nastopa do 90 oseb v raznih vlogah. O opereti sami bomo poročali prihodnjič, danes samo nekaj o premieri preteklo nedeljo.
Namenjena je bila predvsem gostom in povabljencem. Zato je bilo število vstopnic na razpolago drugim kaj kmalu razprodano. Verjetno bo tudi s ponovitvijo v nedeljo, 5. novembra, podobno. Saj »Planinska roža« zares zasluži ne eno, temveč čim več ponovitev. Pri tem je treba upoštevati, da ima sedaj dvorana omejeno število sedežev in je brez stojišč.
Opereta ima tri dejanja in traja skoro tri ure s kratkim premorom. V njej je vse pristno domače, slovensko, le filmska producentka naj bi prihajala iz Amerike. Poleg tega velja omeniti, da so vsi nastopajoči bili z Goriške. ZSKP, ki je hotela z nedeljsko predstavo posebno slovesno obhajati svojo 30-letnico, je zbrala iz vseh naših vasi ter iz mesta igralce in igralke, vse člane mešanega zbora ter članice baleta; in skoro vsi še mladi. Skupina orkestra je bila narodno mešana, ker v njej igrajo prijatelji dirigenta Hilarija Lavrenčiča.
Predstava je potekla brezhibno, čeprav so se že prejšnji večer bali, kako z nastopom glavnega igralca Boža Tabaja. Toda opogumil se je in tudi on mojstrsko odigral svojo vlogo.
Naj za zaključek povemo, da je bil gost večera tudi komponist operete Radovan Gobec. Njega smo bili 'gotovo vsi najbolj veseli in upamo, da je bil tudd on zadovoljen z nedeljsko predstavo. Izvajali so jo ljubitelji, toda mojstrsko.
Orglarska šola v Novi Gorici
Orglarska šola v Novi Gorici pri cerkvi Kristusa Odrešenika je dobro obiskana.
V	preteklem šolskem letu je šolo obiskovalo 38 gojencev; v 1. letniku 11, v 2. letniku 10 An v četrtem letniku 12. V pripravnici je bilo 10 gojencev.
Z GORIŠKEGA
Pevski zbor iz Gradca na obisku v Števerjanu
V	nedeljo, 29. oktobra, smo doživeli v našem farnem občestvu lep praznik. Pri maši ob 10. uri je bil naš gost mešani cerkveni pevski zbor mestne župnije presv. Rešnje Krvi iz Gradca. Po svojem župniku, ki je že več let prijatelj našega dušnega pastirja, so zaprosili, da bi se na letošnjem izletu ustavili v števerjanu in peli pri naši nedeljski maši.
Pevcev je bilo 45, z njimi so bili pevovodja, organist in še nekaj drugih spremljevalcev iz farnega občestva. Zapeli so nam latinsko mašo »Missa in honorem sancti Josephi« za štiriglasni mešani zbor z orglami. Njen skladatelj je moderni, šele pred nekaj leti umrli holandski organist Flor Peeters. Zboru se pozna, da ima sposobnega pevovodja in dolgoletno pevsko tradicijo. Priredil je tudi že več uspelih koncertov v domovini in izven nje. Poleg maše so nam zapeli še nekaj drugih skladb. Med drugimi so posebno lepo zapeli stopniški spev »Locus iste« {Strašen je ta kraj) Antona Brucknerja ter pesem Johanna Pachelbela »Singet dem Herrn Liede« {Pojte Gospodu novo pesem). Na koncu maše so gostje skupaj z našim zborom in vsemi zbranimi verniki zapeli zahvalno pesem vsak v svojem jeziku, v zahvalo za to »čudovito srečanje«, kot sta rekla mlada napovedovalca. Končno so naši pevci zapeli še priljubljeno »Marija, skoz’ življenje«, ki je bila gostom zelo všeč. Bogoslužje je bilo deloma dvojezično in je poteklo lepo ubrano v veliko zadovoljstvo vseh navzočih.
Farno občestvo je skupaj z društvom »F. B. Sedej« pripravilo gostom kosilo, ti pa so se prizadevnim kuharicam, kuharju in številnim mladim, ki so jim stregli pri mizi, oddolžili s spominskimi darovi. Ob slovesu so nas povabili, da jim vrnemo obisk v Gradcu, kar smo jim z veseljem obljubili.
Zal vreme srečanju ni bilo preveč na-klnojeno: v soboto megla, v nedeljo pa dež je preprečil, da bi gostje uživali lepoto naše briške pokrajine. Na poti domov so se v nedeljo popoldne oglasili tudi pri bratih Humar, kjer so si z zanimanjem ogledali klet, pokusili letošnji mošt ter vzeli s seboj nekaj steklenic lanskega pridelka.
Prepričani smo, da bo tudi ta obisk in petje pripomoglo k zbližanju in sodelovanju naših cerkvenih zborov dn župnijskih občestev. Upamo, da smo s tem položili vsaj majhen kamen pri gradnji nove, krščanske Evrope od Atlantika do Uralov, in pripomogli k sporazumevanju med narodi in miru v svetu.
Še ena žena nas je zapustila
Po krajši bolezni nas je dne 22. oktobra zapustila Marija Krpan. Goričani smo jo poznali, ker je po smrti brata Ivana vodila trgovino s čevlji Alpina na Korzu. A že prej je bila zaposlena v trgovini. Doma iz Mirna se je po razmejitvi ustavila v Gorioi in živela skupno z bratom in sestrami. V družini je bilo sedem otrok, sedaj sta še dva živa. Pogrebna maša je bila pri Sv. Ivanu in so se rojaki v obilnem številu poslovili od nje.
Naj počiva v Bogu. Bratu in sestri ter sorodnikom naše krščansko sožalje.
IlIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllllIIIIIIIIllllllllllUIIIIUIIIIIIIIllllllllllllllllillllllMIIIllllllll
Knjižna zbirka za leto 1990 GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE
1. KOLEDAR 1990
2. PE-FAU - Spomini (Drugi del) - MiloS Vauhnik
3. OB KRESU ŽIVLJENJA - Zora Tavčar
4. PRIMORSKI SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON - 15. snopič
IllllllllllllllllilllllllllllllllllllUllllllllllllllllllllllllllllllllllllIllllllllllllllllllllllllllll Claudelov verski misterij Marijino oznanjenje bodo predvajali v Kulturnem domu v Trstu v petek, 10., v soboto, 11. in v nedeljo 12 novembra. V ponedeljek 13. ter v torek 14. novembra 'bodo dgro ponovili v Gorici. Igra Mestno gledališče ljubljansko.
Šport;
Dober začetek za Olympio
Proti novincu v ligi Mariano je 01ympia zmagala s čistim 3:0 v uvodni tekmi letošnjega prvenstva C2 lige. Dober nastop naših je tembolj važen, če pomislimo, da so igrali v gosteh in to v ozki in slabo razsvetljeni telovadnici, to se pravi v pogojih, ki ponavadi močno pomagajo domači ekipi, ki je igrišča vajena.
Rezultati posameznih setov (15:12, 15:13, 15:13) pričajo, da tekma ni bila lahka in da so se morali »plavi« pošteno potruditi, da so strli odpor dinamičnih domačinov. Slednji so namreč v dveh sezonah kar dvakrat napredovali (iz I. divizije in z D lige) in so torej v tem stilu nameravali tudi nadaljevati.
V	posameznih setih so vedno vodili, vendar jim je proti koncu vsakega niza zmanjkovalo moči in so preveč grešili, naši pa so njihove napake spretno izkoristili. Nekaj podobnega se je v lanskem prvenstvu dogajalo našim, ko so v višji ligi proti objektivno boljšim nasprotnikom dobro igrali, vendar so jih slednji z mimo igro dohitevali prav v trenutkih, ko bi bilo treba zaključiti.
Pri 01ympi je slabo deloval blok, če je bil dober sprejem je bila slaba podaja in obratno, v polju so naši polovili vse premalo nasprotnikovih žog, vendar so »plavi« tudi tokrat pokazali, da znajo zaigrati in da je bil rezultat vedno v njihovih rokah.
Tudi sodnik je bil do naših dobro razpoložen in videlo se je, da jih smatra za favorite.
Terpin S. in Sfiligoj sta tudi tokrat solidno vodila napade, čeprav sta manj blestela kot v prejšnji tekmi, podajača Terpin A. in Cotič I. sta se menjavala v režiji in se medsebojno dopolnjevala, Luka je bil slabši v napadu in boljši v sprejemu, Špacapan pa ravno nasprotno, Dornik je bil mestoma prepočasen v bloku, vendar se je poboljšal v obrambi, čemic pa je dobro zaigral, ko ga je trener uporabil. Vogrič ni vstopil.
Prihodnja tekma bo v domači telovadnici v soboto, 4. novembra, ob 20.30.
Velasco
V	nedeljo, 12. novembra,
bo gostoval pni nas mladinski ansambel
SHALOM iz Ptuja
Sodeloval bo pri župnijski maši ob 12. uri pri Sv. Ivanu, popoldne pa bo priredil koncert v okviru misijonske prireditve
IIIIHIIIIIIIIIIIlIlllllllllIllIlllllllIlllllIllIllllllllllllllllllllltllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIHIIII ItllllHIIIIItllllHIHIHIIIIIIIIIIIIIIlllfllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillHHnilllllllllllllllllNIIIIItlllilllllllllUllllllllltlllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllHIIHlIllllllltlllllllllltlllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIlIlIlIlElllllllllltllllllflUllllIllUllIllIlIlllllltlUIllIltlllinillllllllllllll^
ALOJZIJ TURK
Kosovo in Makedonija deželi tragedij <<»
Ko sem mu ponudil roko v zagotovilo, da ne bom niti njemu niti komu drugemu kaj žalega storil in da mi katoličani nikogar ne želimo na silo krščevati, ker bi bilo to po naših zakonih neveljavno, da pa želimo, da bi vsi ljudje živeli v medsebojnem spoštovanju in prijateljstvu, kot bratje, je končno prišel k sebi in doumel pojasnilo. Z globokimi pokloni se je začel zahvaljevati in mi hitel poljubljati desnico. Cez nekaj časa me je vprašal, kako more mestni človek, in to oblastnik, celo narodni poslanec, širiti take laži. Pojasnil sem mu, da to prihaja od umazane špekulacije, zasejati med ljudi nezaupanje in prepire, samo da bi koristilo politiki.
Z veseljem in hvaležnostjo me je spremil do orožniške postaje in stanovanja srečne družine z novorojenčkom, ponosno poudarjajoč, da me je srečno pripeljal in da ne sprejme nobene nagrade za izgubljeni delovni dan, ker da je dovolj nagrajen s tem, kar je zvedel od mene.
In pohitel je med vaščane z veselo novico, da so poslančeve grožnje neresnične.
Kako brez podlage, zlagano in zahrbtno je bila organizirana borba proti ratifikaciji konkordata med Svetim sedežem (Vatikanom) in Jugoslavijo, najlepše ilustrira dejstvo, da sta mala pravoslavna Crna gora in kraljevina Srbija imeli sklenjen konkordat. Srbski konkordat je bil podpisan v Vatikanu 24. junija 1914, ratificiran 26. julija 1914, objavljen pa v uradnih Srpskih novinah št. 199/3. IX. 1914.
Zaradi demonstracije je vlada odpovedala ratificiranje že sklenjenega mednarodnega sporazuma-konkordata. Katoliška stran zaradi tega ni imela posebne škode, pač pa je nastala nepopravljiva škoda za državo v notranji državni konsolidaciji, ki je bila nujno potrebna prav zaradi -kočljivih mednarodnih razmer. Mednacionalni odnosi v državi so postali še bolj napeti in nevarni, pa tudi na mednarodnem področju je trpel ugled naše države.
KATOLIŠKA CERKEV V SRBIJI
V	ZADNJIH DESETLETJIH
Moje delovanje v Srbiji in Makedoniji obsega tri različna obdobja: prvo do za-
četka II. svetovne vojne, drugo med okupacijo in vojno, tretje pa po vojni. Za temeljito analizo bi rabili obširno študijo oz. razpravo, a zanjo še ni pravih pogojev. Omenil bom samo nekaj značilnosti.
Obdobje do razpada Jugoslavije 1941. leta je čas prihoda velikega števila katoličanov iz čisto katoliških krajev v južne kraje, kjer ni bilo ne cerkva ne duhovnikov. Le malo jih je prišlo prostovoljno in z željo po zaslužku. To so bili v glavnem rudarji in tovarniški delavci, nekaj zasebnih obrtnikov. Največ pa jih je prišlo po službeni dolžnosti in kazensko, ker pri vladajočih niso bili dobro zapisani.
Ti priseljenci, h katerim moramo prišteti tudi »koloniste«, so psihično trpeli, saj so se znašli v neznanem okolju in v težkih zdravstvenih razmerah, pogosto pa so bili kot nezaželeni tudi šikanirani. Edina tolažba jim je bila skrb katoliške Cerkve, konkretno katoliških duhovnikov, ki so delali v razmerah zelo podobnih onim v misijonskih deželah; razlika je bila le v tem, da so morali tu cerkveni krogi poskrbeti za »svoje«, medtem ko so v misijonih šele pridobivali nove člane in ver-
ne poskušali seznaniti s katoliško Cerkvijo. V tem nekatoliškem okolju so »naši« pogosto čutili pritiske, naj se odrečejo svoji veri in narodnosti. Edina tolažba in moralna pomoč jim je bil katoliški duhovnik, ki se seveda ni smel omejiti le na pripadnike enega naroda. Moral je delovati tudi kulturno, osveščati narodnostno in seveda največ versko. Ni dvoma, da smo na tem področju slovenski duhovniki imeli prednost pred drugimi. Dejansko je v tej diaspori delovalo največ slovenskih duhovnikov. Jaz sem se moral ukvarjati z najrazličnejšimi problemi in tako sem se pogosto izpostavljal in tvegal življenje.
MED VOJNO
Ob razpadu Jugoslavije so ti priseljeni verniki, za katere smo zidali cerkve in kapele, morali zapustiti »novo domovino« in si sami iskati novo bivališče. Za ogromna prostranstva Makedonije in Sandžaka izven večjih mest zdaj ni več potrebe za pastoracijo, zato so tudi obveznosti tamkajšnje škofije manjše.
Bilo je pretresljivo gledati, kaj so počeli Bolgari pri izseljevanju: na vse mogoče načine so šikanirali ljudi in jim na-
silno odvzemali vrednejše stvari. Na nekaterih postajah so jih pustili po več dni čakati na prevoz. V vagone, namenjene hrvaškim izseljencem, se mi je posrečilo strpati po nekaj srbskih družin, ki so tako rešile več prtljage in hitreje odpotovale, ker so Bolgari za Hrvate priznali poseben, milejši način izseljevanja.
Med okupacijo so se k nam zatekali vsi, ki se jim ni uspelo izseliti v prvih tednih, ko je bilo nekaj manj formalnosti za dovoljenje za odhod. Niso prihajali samo katoličani, ampak tudi pripadniki drugih ver in raznih narodnosti. Ob velikem tveganju nam je uspelo rešiti nekaj judovskih družin. V naše sirotišče v Skopju smo med katoliške otroke sprejeli tudi nekaj judovskih in tako so srečno dočakali osvoboditev. Več poljskih mobilizirancev pri organizaciji Todt sem z orožjem poslal v hribe. Zato so mi seveda vsi po vrsti obljubljali, da bom po osvoboditvi dobil priznanje in nagrade. In zares sem jih dobil obilno mero: sirotišče je bilo konfiscirano z otroki vred in celo liturgični invetar sirotišniške kapelice je odšel v narodno gledališče. Jaz pa sem dobil tri leta »počitnic«.
(Dalje)
(foto Križmančii)
Mi M H
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA SLOVESNA PROSLAVA 30-LETNICE USTANOVITVE
Radovan Gobec PLANINSKA ROŽA Opereta v treh dejanjih
Sodelujejo: solisti, igralci, zbor, balet in orkester Režija: Aleksij Pregare	Dirigent: Hilarij Lavrenčič
KATOLIŠKI DOM V GORICI Nedelja, 5. novembra, ob 17. uri
Predprodaja vstopnic v Katoliški knjigarni
Mlf/iMILNIC/4 IM POSOJILNICA OPČINE - TPS7
Slovo na županstvu v Nabrežini
certni in operni spored. 11.30 Protestne pesmi. 12.00 Po sledovih Inkov. 12.40 Madrigali in moteti Jacoba Gallusa. Slovenski madrigalisti. 15.10 Četrtkova srečanja: Jugoslavija 1918-1941. 16.00 Mi in glasba.
17.10	Bralni roman. F. S. Finžgar »Pod svobodnim soncem«. 29. nad. 17.25 Novembrski večer.
Petek: 8.30 Ekologija. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.00 Mladinski oder: »V mestu pa ptičice ne pojo«. 10.30 Koncert v Marijinem svetišču na Vejni.
12.40	Naši zbori: moški zbor Vasilij Mirk s Proseka in Kontovela. 14.10 Otroški kotiček: »Črno na belem«. 14.30 Od Milj do Devina. 15.10 Kulturni dogodki. 16.00 Mi in glasba. 17.10 Bralni roman. F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 30. nad.
17.25	Novembrski večer.
Sobota: 9.30 Valčki in polke. 10.10 Koncert v Cankarjevem domu v Ljubljani. Zbori Lojze Bratuž in Mirko Filej. 11.30 Črnske duhovne pesmi. 12.00 Življenje onkraj življenja. 12.40 Naši zbori: moški zbor Vasilij Mirk s Proseka in Kontovela. 14.10 »Tam za goro...« Oddaja iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. 17.10 Sobotno popoldne. (2. del). 18.00 »Rosa L.« - kronika o neki revolucionarki. (2. del).
Za misijon p. Kosa: N. N. (po M. P. S.)
20.000; druž. Sosič T. in P. za gobavce 150.000; N. N. 30.000 lir.
OBVESTILA
Seja ZSKP bo v ponedeljek, 6. novembra ob 20.30.
Apostolstvo sv. bratov Cirila in Metoda iz Trsta obvešča svoje člane in prijatelje, da bo mesečna maša za edinost v ponedeljek, 6. novembra, ob 17. uri v Marijinem domu v ul. Risorta 3. Darovala se bo za pokojne člane in dobrotnike. Po sv. maši si bomo ogledali razne zanimive diapozitive.
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societa Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina:	Italija	40.000	lir
inozemstvo	55.000 lir
zračna pošta	85.000 dir
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19 % IVA
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so z nami sočustvovali ob težki izgubi naše predrage
Marije Krpan
Posebna zahvala msgr. Fr. Močniku za pogrebno sv. mašo in tolažljive besede, g. župniku Žbogarju, pevskemu zboru Sv. Ivana in vsem, ki so se udeležili pogreba.
Gorica, 24. oktobra 1989
Družine Krpan
Župan devinsko-nabrežinske občine Bojan Brezigar je v petek, 20. oktobra, sprejel na županstvu msgr. Ivana Kretiča, dolgoletnega župnika v Devinu, ki je odšel v pokoj. Ob tej priložnosti se mu je zahvalil za dolgoletno dušnopastirsko delo v devinsko-nabrežinski občini ter tudi za pomembno narodno-obrambno dejavnost že vse od časa fašizma, ko je moral v konfinacijo v kraj Lauria (Potenza) in nato Farnese zaradi poučevanja slovenskega jezika in petja. Ob tej priložnosti mu je župan Brezigar izročil spominsko plaketo.
Msgr. Ivan Kretič se je rodil 7. julija 1911 v Tevčah, župnija Planina. Prve tri razrede osnovne šole je obiskoval v domači vasi, ostala dva razreda pa pri salezijancih na Rakovniku (Ljubljana). Prvih šest razredov klasične gimnazije je obiskoval v Šentvidu nad Ljubljano, zadnja dva pa v Kopru. Bogoslovje je opravil v Gorici, 6. aprila 1935 pa je bil posvečen v mašnika. Najprej je bil vikar v goriški stolnici, od leta 1935 do leta 1938 pa kaplan v Cerknem. Leta 1938 je šel v Kojsko v Brdih, ki je bilo takrat središče fašističnih oblasti. Ker je še naprej učil verouk in petje, so se začele pritožbe na kvesturo in zasliševanja. Po štirinajstem zasliševanju so mu prisodili dve leti kon-finacije. Po sedmih mesecih konfinacije je bil predčasno osvobojen. Tedanji nadškof msgr. Margotti ga je nato poslal v Ce-povan. Tu je ostal ves čas in si nabral veliko spominov na tiste hude čase. Od leta 1945 do leta 1947 je bil vodja goriške-ga Alojzijevišča in pomagal pri njegovi obnovitvi. Poleti 1947 je odšel za župnika v Solkanu. Ko so od tam pregnali škofijskega administratorja msgr. Fr. Močnika, se je moral umakniti tudi župnik Kretič. Tedaj je g. nadškof poslal g. Kretiča v Doberdob. Pod novim župnikom je v vasi zacvetelo versko in prosvetno življenje. Leta 1955 se je preselil v Devin, kjer je nadaljeval dušno pastirstvo in delo na prosvetnem področju. Leta 1960 je bil imenovana za dekana, leta 1970 pa ga je papež imenoval za svojega častnega kaplana.
Sovodnje
Občinska seja. V torek, 17. oktobra, je bila v Sovodnjah občinska seja, na kateri so obravnavali redne in izredne upravne zadeve. Med upravnimi zadevami je šlo za občinskega šoferja, ki je umrl kmalu po prevzemu službe. Na njegovo mesto so že dobili drugo osebo. Začasno so ukinili prevoz otrok z Vrha v otroški vrtec v Sovodnjah in sicer zato, ker občinsko vozilo ne odgovarja sedanjim varnostnim predpisom. Zadevo bodo čimprej uredili.
Dva zemljemerca Vincenza Mirando ter Ivota Rojca je občinski svet poveril, da
poskrbita za vpis v stavbni kataster vseh občinskih poslopij. Odločili so tudi, da občina kupi motorno kolo za svoje potrebe.
Izredna točka v razpravi je bilo vprašanje župnišča. Nadškofija je namreč imenovala župnega upravitelja, toda izkazalo se je, da je župnišče potrebno temeljitih popravil. Dokler te ne bodo napravljene, se župnik ne more za stalno naseliti v župnišču. Župnišče je pa občinska last, vendar določeno za bivališče župnika. Tako stoji zapisano v ustanovni listini župnije. Nekoč je namreč moralo vaško občestvo zagotoviti župniku stalno bivališče (župnišče) in pa vzdrževanje (bera), sicer niso dobili stalnega župnega pastirja, zanje je skrbel le kaplan. Obnova župnišča bo draga zadeva, občina pa denarja nima. Nadškofija se je ponudila, da obnovi župnišče na svoje stroške, če župnišče izročijo škofiji v last. To bi se lahko storilo z darovanjsko listino ali s kupnoprodajno pogodbo za simbolično ceno.
Ob tem dejstvu se je razvila živahna razprava. Opozicija je hotela, naj se zadeva reši takoj, večina pa je glasovala, naj se rešitev zadeve prenese na prihodnjo sejo, da se prej vse sovodenjsko občestvo seznani z dejstvom župnišča. (Mnenja smo, da z obnovo župnišča Sovodenj ci ne morejo dolgo odlašati, sicer bodo stroški še večji in g. Markežič bo še dolgo moral živeti zunaj župnije. (Ured.)
Remo Devetak
Srečanje s poslancem Renzullijem
V Gorici se je pretekli teden poslanec PSI Gabrijelle Renzulli sešel z deželnim predsednikom Slovenske skupnosti Marjanom Terpinom, ki ga je spremljal član. deželnega tajništva Karlo Brešan..
V prijateljskem razgovoru sta slovenska predstavnika obrazložila stališča in zahteve SSk ob odprtih vprašanjih slovenske narodne skupnosti v Italiji, posebno ob zadnjih rimskih vesteh, da namreč minister Maccanico pripravlja zakonski predlog za zaščito Slovencev v Italiji, ki pa ni nič drugega kakor rezultat postopnega odstopanja od zahtevane zaščite.
Poslanec Renzulli je izrazil svope gledanje na to za Slovence važno problematiko, potrdil svojo zavzetost za pozitivno razrešitev teh problemov.
Razprava se je dotaknila še gospodarskih vprašanj goriškega območja v luči na novo odprtih možnosti po vzpostavitvi svobodnega tržnega gospodarstva v osrčju Evrope (Slovenija, Madžarska itd.).
Poslancu Renzulliju so ob tej priložnosti razkazali novo telovadnico in dvorano Katoliškega doma, ki je ravno v končni fazi popravil.
DAROVI Za Katol. dom: iN. N., Avstrija 2.000 šil.; M. Ž. 300.000 lir.
Amalia Ferigo v spomin na drage rajne:
za Katoliški dom 50.000, za slov. misijonarje 50.000, za Sv. goro 50.000, za Katoliški glas 50.000 (skupaj 200.000 lir).
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Pjerina in Marijo Furlan ob srebrni poroki 50.000; N. N. 500.000; Štefanija Danev v spomin na moža Alojza 100.000; Magda in Karlo Kalc v spomin na Marija Merldno 20.000; Lojzka Fučka v spomin na moža Pepija
100.000	lir.
Ob obletnici umrlega Pepija Sirka daruje druž. Heme Sirk: za Katol. glas
25.000,	za Zavod sv. Družine 25.000, za Slov. skupnost 25.000, za Katoliški dom 50.000 (skupaj 125.000 lri).
Za slov. misijonarje: J. Č. 50.000 lir. Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajni pa daj večni pokoj!
Spored od 29. oktobra do 4. novembra 1989 Nedelja 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.00 Mladinski oder: »Lučka na daljnem severu«. (1. del). 10.30 Coun-try glasba. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Ko zgodovina zazveni. 14.10 »Rosa L.« — kronika o nebi revolucionarki. (1. del).
14.40 V studiu z vami: Sergej Verč. (1. del). 15.30 Šport in glasba. 17.00 V studiu z vami. (2. del).
Ponedeljek: 7.20 Dobro jutro po naše.
8.10 Iz četrtkovih srečanj: In exilium. Kronika dekana V. Kosa. 9.30 Slovenska lahka glasba. 11.30 Slovenski kantavtorji. 12.00 Pandorina skrinjica. 12.40 Z lanske Ceci-Mjanke: mešani zbor Rupa-Peč. 14.10 Otroški kotiček: »Mojster, nikar!« 14.30 Gospodarska problematika. 15.10 Ekologija — danes za boljši jutri. 16.00 Mi in glasba. 17.10Bralni roman. S. Finžgar »Pod svobodnim soncem«. 26. nad. 17.25 »Mladi val«.
Torek: 8.10 Stari času družabnosti. 9.10 Ljudski motivi. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Italijanski kantavtorji. 12.00 Z gibanjem v zdravje. 12.40 Z lanske Ce-cilijanke: moški zbor Novi sv. Anton iz Trsta. 14.10 Aktualnosti. 16.00 Mi in glasba.
17.10 Bralni roman: F. S. Finžgar »Pod svobodnim soncem«. 27. nad. 17.25 »Mladi val«.
Sreda: 8.30 Ko zgodovina zazveni. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu.
10.00	Mladinski oder: »Smeh in solze«.
10.40 Koncert v cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Rojanu. 12.40 Z lanske Cecilijanke: mešani zbor Hrast iz Doberdoba.
14.10 Otroški kotiček: »Kaj je v ribičevi mreža?« 14.30 Na goriškem valu. 16.00 Mi in glasba. 17.10 Bralni roman. F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 28. nad.
17.25	Novembrski večer.
Četrtek: 8.10 Pot v svet. 9.00 Črnske duhovne pesmi. 9.30 Zvočne kulise. 10.10 Kon-