Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 900
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.800
PODUREDNISTVO:	Letna inozemstvo	... L 2.800
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
	
	
m
Leto XV. - Štev. 38 (760)
Gorica - četrtek 19. septembra 1963 - Trst
Posamezna številka L. 40
Cerkev in narodne manjšine Politično Življenje V Italiji
Sedaj ko je južno-tirolski problem prišel zopet na dnevni red, je postalo aktualno vprašanje narodnih manjšin. Zato je za nas katoličane važno, kako rešuje Cerkev vprašanje narodnih manjšin. Cerkev premotriva vprašanja, o katerih se danes razpravlja v svetu, z moralnega ali nravnega stališča. Tako presoja tudi vprašanje narodnih manjšin z moralnega stališča.
VPRAŠANJE NARODNIH MANJŠIN JE MORALNO VPRAŠANJE
Moralno, nravno načelo Cerkve glede narodnih manjšin je: Države, ki imajo na svojem ozemlju narodne manjšine, ne smejo zatirati narodnih manjšin, ker to nasprotuje tudi splošnemu mednarodnemu dobru.
Zatiranje narodne manjšine ni samo notranja zadeva države. Zatiranje narodnih manjšin in sploh kakega naroda, škoduje mednarodnemu miru.
To nam dokazuje na primer žalostno vprašanje Alžira. Vztrajna borba Alžircev za svobodo je vzbudila aktivno odobravanje vsega arabskega sveta, vsega sveta črncev, Sovjetske zveze in Kitajcev, da, večine držav, ki so zastopane pri Združenih narodih.
Zatiranje narodnih manjšin je obsodil Pij XII. ne samo v imenu notranjega miru države, ki zatira narodne manjšine, ampak tudi v imenu mednarodnega miru.
V svojem božičnem sporočilu po radiu je Pij XII. leta 1941 jasno izjavil: »Na področju nove ureditve na podlagi moralnih načel ni mesta za očitno ali zvijačno zatiranje kulturnih in jezikovnih posebnosti narodnih manjšin in za skrčevanje njihovih gospodarskih sposobnosti, za o-mejevanje ali uničevanje njihove naravne plodnosti.«
Papež torej naglaša, da je treba vprašanje narodnih manjšin reševati »na podlagi moralnih načel«. To vprašanje je torej moralno vprašanje. To pomeni: kdor zatira narodno manjšino, krši moralni zakon, krši zapoved božjo. Papež obsoja ne samo očitno kršenje pravic narodne manjšine, ampak tudi zvijačno kršenje teh pravic. Zvijačno kršenje teh pravic je naprimer načrtno, zvito zamišljeno naseljevanje pripadnikov večinskega naroda v slovenskih in nemških krajih, nadalje tendenciozno, z določenim namenom izpeljano zavlačevanje rešitve šolskega vprašanja in drugih važnih vprašanj, ki se tičejo obstoja in razvoja narodne manjšine.
Po nauku Pija XII. ni moralno dovoljeno ovirati kulturnega in gospodarskega razvoja narodne manjšine, ni dovoljeno kršiti njenih jezikovnih pravic. Vsekakor torej slovenski jezik mora imeti pravico javnosti v naši državi. Gonja proti slovenskim napisom je torej popolnoma nemoralna. Pravtako nasprotuje morali zavlačevanje rešitve slovenskega šolskega vprašanja. Sploh se ta splošna politika tendencioznega zavlačevanja protivi poštenemu, lojalnemu postopanju z narodno manjšino.
ZATIRANJE NARODNE MANJŠINE
JE TEŽKA KRŠITEV PRAVIČNOSTI
To je slovesno izjavil Janez XXIII. v svoji encikliki »Pacem in terris« (Mir na zemlji) z dne 11. aprila 1963. V točki 52. pod naslovom »Postopanje z manjšinami« določa, kot vrhovni poglavar katoliške Cerkve, kako mora država, v kateri so tudi narodne manjšine, ravnati s temi manjšinami.
Papež pravi: »Treba je potrditi na najbolj izraziti način, da je dejanje, ki meri na to, da zatira in da zaduši življenjski tok manjšin, težka kršitev pravičnosti, in sicer tem bolj, če gre za tem, da izginejo.«
Jasne in odločne besede! Kršitev pravic narodne manjšine je torej težka kršitev Pravičnosti, težka kršitev krščanske motale. To je slovesno izjavil vrhovni poglavar katoliške Cerkve, vrhovni učitelj krščanske morale. Ta nauk Kristusovega namestnika na zemlji bi morali upoštevati vsi tisti, ki zatirajo našo narodno manj-
šino. Ni nobenega višjega državnega razloga (ragione di stato) in ga sploh ne more biti, ki bi upravičeval zatiranje naše manjšine. Ni politike, ki bi to dovoljevala. Tudi politika je človeško delovanje in vsako človeško delovanje je podvrženo krščanski morali, posebno pa v krščanski. državi, v državi, kjer ima važno vlogo krščanska demokracija.
Toda Janez XXIII. ni samo negativno označil, kaj ne sme država storiti v pogledu narodnih manjšin. Naglasil je tudi pozitivno, kaj mora storiti država za narodno manjšino.
V isti točki 52. pravi papež dalje: »Odgovarja pa zahtevi pravičnosti, da javne oblasti prispevajo, tako da pospešujejo razvoj manjšin z učinkovitimi ukrepi na korist njihovega jezika, njihove kulture, njihovih običajev, njihovih sredstev in gospodarskih pobud.«
Po pravici lahko trdimo, da je papež s tem proglasil »magno carto« pravic narodnih manjšin. Papež se ni samo — negativno — omejil na to, kaj ne sme storiti država na škodo narodnih manjšin, ampak je tudi pozitivno, jasno povedal, kaj mora država storiti na korist narodnih manjšin. Pravičnost zahteva — pravi papež — da država pospešuje razvoj narodnih manjšin. In sicer papež, natančneje določa, kako naj država pospešuje ta razvoj. Tako da izdaja učinkovite ukrepe v korist jezika, kulture, običajev, sredstev in gospodarskih pobud narodnih manjšin.
Ta papeževa načela glede narodnih manjšin tvorijo v bistvu res kodeks, zakonik narodnih manjšin.
V točki 53. pa papež naglaša še nekaj! Narodne manjšine si morajo prizadevati, da se obogatijo z vrednotami tradicije in civilizacije večinskega naroda, s katerim živijo. V tem pogledu lahko z mirno vestjo trdimo, da smo Slovenci vedno težili za tem, da se čim bolj okoristimo z duhovnimi vrednotami italijanske kulture. To jasno dokazuje vse naše kulturno življenje.
NAŠE DOLŽNOSTI
Pojasnili smo nauke Cerkve o pravicah narodnih manjšin. Sedaj pa moramo kratko označiti naše dolžnosti do naroda, kateremu pripadamo. Cerkev nam je tudi naglasila glavne narodne dobrine, katere moramo gojiti in razvijati. Te narodne dobrine so: narodni jezik, narodni običaji, narodna kultura in gospodarski temelji, potrebni za narodni obstoj. Te dobrine naglašata Pij XII. in Janez XXIII. v zgoraj navedenih izjavah.
Narodne idelale teh papežev je odločno zastopal in branil tudi naš sveti škof Slomšek. Slomšku so Nemci očitali slovenstvo. A Slomšek je 27. decembra 1845 pisal svojemu prijatelju Josipu Poklukarju: »Pa mene to očitanje kar ne moti; mislim, da vsak naj dela po svojih okoliščinah, ali že svetu ugaja ali ne. Tisti pa, ki me sodi, je Gospod. Slovenka me je rodila. Slovenka me je dojila; naj me slovenščina tudi hvaležnega sina ima. Zemljo materno obdelovati želim, dokler nekdaj v materni zemlji počivam, ako bo volja božja tako.« (Dr. Franc Kovačič, Anton Martin Slomšek. Služabnik Božji, I. del, str. 166).
Vzvišene in globoko občutene besede ljubezni do svojega naroda, ki si jih moramo posebno mi člani narodne manjšine globoko vsaditi v srce, ker smo trajno izpostavljeni hudemu pritisku potujčevanja. Slovenka nas je rodila. Bodimo zvesti jeziku svoje matere in svojemu narodu. Naže življenje naj bo posvečeno našim narodnim idealom, naši »materni zemlji«.
Podlaga ljudske izobrazbe je narodni jezik. To moramo posebno sedaj poudariti, ko gre za vpisovanje v slovenske šole.
In zopet nam Slomšek tako temeljito govori o pomenu narodnega jezika, ter pravi: »Podlaga vsake naravne ljudske izobrazbe je negovanje narodovega jezika; brez tega ostane ljudstvo le v zibeli svoje izobrazbe... Zato pozdravlja z veseljem vsak pravično misleč človek razvoj in na-(Nadaljevanje na 3. strani)
Po krajšem poletnem odmoru se je tudi pri nas brž obnovila živahna politična dejavnost. Navadno je bilo treba dolgo čakati, predno so se ministri in ostali politični predstavniki vrnili s poletnih počitnic ter je zopet steklo normalno politično življenje. Za razliko od drugih let je letos vse nekam zgodaj in hitro oživelo, tako da se nekateri politični voditelji niso u-tegnili niti dodobra oddahniti.
Pa ne samo to. Malokateri od političnih prvakov je letos preživel počitnice v blaženem miru. Če si jih sami niso kvarili, so jih pa nadlegovali časnikarji, ki so si pasje dneve preganjali s tem, da so te voditelje obiskovali ter jih mučili z dolgimi intervjuji, da bi zvedeli za njihove bodoče načrte. Povsod so jih iztaknili, pa naj so se umaknili v še tako nedostopne letoviščarske kraje. Če bi hoteli, bi jih lahko nagnali. Toda tega niso storili iz enostavnega razloga, ker so to ljudje prefinjene taktike, ki vedo, da morajo vselej in povsod ostati v stiku s tisto velesilo, ki ji pravimo tisk. Pa tudi osebno samoljubje jih je priganjalo, da so se spuščali v vsemogoče izjave in napovedi za bodočnost. Pri tem so računali na dve okoliščini: listi so bili zaradi »suše« v uredniškem materialu pripravljeni dati njihovim izjavam največjo pozornost; na drugi strani pa so bili gotovi, da če njihovih izjav ne bo čitalo nižje ljudstvo, jih pa bodo prav gotovo voditelji drugih strank.
ZADEVA Z C.N.E.N.
Ker beseda prinese besedo, se je zgodilo, da je na ta način prišlo na dan, da nekatere državne ustanove trošijo po nepotrebnem ogromne vsote javnega denarja, ne da bi komu za to svoje početje odgovarjale. To je bilo dovolj, da je po vsej državi završalo. Z objavo te novice je bilo za politične može, od voditeljev strank pa do ministrov in parlamentarcev, počitnic praktično konec. Od vseh strani so namreč deževale zahteve po razčiščenju in kaznovanju odgovornih ljudi ter po moralizaciji javnega življenja.
Glavno besedo je pri vsej zadevi imel voditelj socialnih demokratov Saragat, ki je prvi to odkritje preko tiska zaupal široki javnosti. To se je zgodilo namreč že pred nekaj tedni, ko je nekemu časnikarju izjavil, da je ena od takih državnih ustanov, »Odbor za jedrsko energijo« (C.N.E.N.), čigar tajništvo vodi, oziroma je vodil profesor Ippolito. Poslanec Saragat je ostro kritiziral delovanje te državne ustanove, ki po njegovem neracionalno izkorišča javne dotacije, ki gredo v milijarde. Na ta način naj bi doslej ta ustanova slabo uporabila okrog 200 milijard lir in sicer za zgraditev atomskih električnih central. To svojo trditev je oprl na dejstvo, da je danes električna energija iz atomskih central trikrat dražja od one, ki jo proizvajajo druge elektrarne.
Poleg tega so še s tem v zvezi ugotovili, da je omenjeni profesor Ippolito bil v odboru še neke druge državne ustanove (ENEL), kar je po zakonu nezdružljivo. Zaradi tega je vlada po omenjenih kritikah pozvala prof. Ippolita, naj odstopi od enega odbora. Ker tega ni napravil, so ga z dekretom ministra za industrijo suspendirali od tajništva CNEN ter imenovali preiskovalno komisijo, ki naj preveri utemeljenost očitkov glede de-
lovanja »Odbora za atomsko energijo«. Prof. Ippolito smatra gornji ukrep za nezakonitega ter se je pritožil na državni svet, ki bo končno odločil zadevi njegove odstavitve.
OBNOVITEV VLADNE PARLAMENTARNE DEJAVNOSTI
Konec minulega tedna se je prvič po počitnicah sestal italijanski parlament, ki mora med drugimi ukrepi odobriti moskovsko pogodbo o delni prekinitvi atomskih poskusov. Poslanska zbornica je že odobrila zakonski osnutek, s katerim se povišajo pokojnine bivšim državnim uslužbencem. Zakon bo stopil v veljavo, ko ga bo odobril še senat.
V parlamentu si predložili zakonski predlog, o suspendiranju prisilnih sodnih izgonov iz stanovanj do konca leta 1964 ter osnutek zakona o volitvah v deželno skupščino Furlanija-Julijska Benečija. Predložil ga je socialdemokratski poslanec Zucalli iz Furlanije.
Prevladuje mnenje, da bodo razpravo o tem slednjem zakonu odložili na poznejše mesece, toda da trenutno ni izgledov, da bi bile deželne volitve še letos. Verjetno pa bo do teh prišlo v pozni pomladi in pa v jeseni prihodnjega leta. V tem slučaju bodo sovpadale z občinskimi ter pokrajinskimi volitvami.
JUŽNI TIROL
Obnovljena dejavnost teroristov v Južnem Tirolu je znatno poslabšala odnose med Italijo in Avstrijo. Temu se je pridružila še oprostilna razsodba na razpravi proti orožnikom v Tridentu, ki je razburila avstrijske nacionalistične kroge. Minister Kreisky in kancler Gorbach sta v svojih izjavah brez ovinkov dejala, da se ne strinjata z razsodbo italijanskega sodišča.
Te izjave so naletele na ostro reakcijo v Rimu, kjer je vlada izročila avstrijskemu veleposlaniku ustno protestno noto. — Medtem se med Rimom in Dunajem nada-
ljuje polemika zaradi odložitve srečanja Kreisky-Piccioni, do katerega bi moralo priti v Salzburgu prve dni septembra. Italijanska vlada je nato predlagala, naj bi se ministra sestala v New Yorku ob priliki zasedanja Glavne skupščine OZN, avstrijska pa zahteva srečanje v prvi polovici oktobra.
Sporočili so, da je odbor devetnajstih zaključil svoje delo in da bo svoje zaključke predložil vladi v Rimu v prihodnjih dneh. Kot znano, so omenjeni odbor ustanovili, da bi na miren način rešili spore med Nemci in Italijani v Gornjem Poadižju.
Vlada v Rimu je sprejela zelo važen ukrep, in sicer, da v roku štirih let vskladi zakonike z načeli ustave. — Kot Slovence nas posebno zanima odprava nekaterih določil v zakoniku za civilno in kazensko proceduro.
POLEMIKE O BODOČEM LEVEM CENTRU
Osrednje politično vprašanje je sestava nove vlade levega centra, do katere bi moralo priti po kongresu socialistov. Zaradi tega so razprave o tem, kakšen bi moral biti levi center v drugi izdaji, vedno aktualne. K vesedi se je oglasil tudi tajnik KD poslanec Moro, ki v nekem članku v tedniku »Oggi« poziva socialiste, naj končno izberejo pot, ki jo od njih zahteva italijanska stvarnost; to je, naj prisluhnejo pozivu domovine, ki jih kliče k velikim odgovornostim. Z drugimi besedami jih je Moro pozval k sodelovanju v bodoči vladi.
Za to so seveda potrebni gotovi pogoji, in sicer, da ukrepajo in nastopajo samostojno od komunistov. »Pripravljeni smo,« je dejal tajnik KD, »priti do socialistov, nikdar pa do komunistov.« S tem je želel opozoriti socialiste, naj na prihodnjem kongresu sprejmejo stvarne in odgovorne sklepe, ki bodo lahko v korist demokratičnega življenja v državi.
Ce bodo po kongresu socialistov dozoreli pogoji za drugi poskus z vlado levega centra, bo verjetno poslanec Moro, ki jo bo vodil.
Kitajci izzivajo Sovjete
V okviru ideološkega spora med Moskvo in Pekingom je pretekli teden prišlo na rusko-kitajski meji do nenavadnega incidenta. Ko je 7. septembra brzovlak Peking-Moskva zavozil na sovjetsko obmejno postajo Nauški in so sovjetski obmejni cariniki hoteli pregledati prtljago kitajskim potnikom, so se ti temu uprli. Prišlo je do prerivanja, med katerim so kitajski potniki skupno z osebjem vlaka uprizorili demonstracijo proti sovjetskim oblastem. Dva carinika so celo zaprli v neki vagon ter ju izpustili šele po petih urah. U-strahovali so celo postajo ter izzivali sovjetske uradnike na vse mogoče načine in z njimi brutalno ravnali.
Tako so na primer Kitajci vpili sovjetskim graničarjem: »Vojaki, ne pokoravajte se vašim oficirjem, ki vas izigravajo!« Med improviziranim »mitingom«, ki so ga priredili v postajni veži, so skandirali gesla proti sovjetski vladi. Vpili so, da je Sovjetska zveza sklenila tajno pogodbo s Cangkaj-škom, naperjeno proti kitajskemu ljudstvu.
Razbrdanost teh kitajskih raz-
grajačev je dosegla višek, ko so vpričo sovjetskih uslužbencev po nesnažili postajno vežo. Vse te provokacije in sramotni izpadi so trajali cela dva dneva. Dne 10. septembra ob treh zjutraj so to skupino Kitajcev nagnali z ozemlja Sovjetske zveze. Ostale potnike so premestili na drug sovjetski vlak, da so lahko nadaljevali pot.
Zaradi tega incidenta je sovjetska vlada protestirala na kitajskem veleposlaništvu v Moskvi ter zahtevala, da se s podobnimi izpadi preneha. Toda že naslednji dan se je podoben incident ponovil na drugi obmejni postaji, čeprav v manjšem obsegu. Pet kitajskih državljanov je hotelo vtihotapiti protisovjetski propagandni material. Ko so jim ga obmejni organi odvzeli, so na enak način zagnali hrup ter izzivali sovjetske uslužbence.
ALZIR: Po nedeljskih volitvah je alžirski prvak Ben Bela postal nesporni gospodar dežele. Potem ko so volivci odobrili novo ustavo, ki predvideva enostrankarski sistem, so ga v nedeljo izvolili za predsednika države. Tako sedaj združuje v sebi skoro vso državno oblast.
Sped. in abbon. postale - I Gruppo
KRŠČANSKI NAUK
POSLEDNJE REČI ČLOVEKOVE
Naša preskušnja na zemlji se konča s smrtjo, ki ji takoj sledi sodba. Duša pride nato ali v nebesa ali v vice ali v pekel. V apostolski veri molimo: Verujem v vstajenje mesa in večno življenje. Amen.
SMRT IN POSEBNA SODBA
Sv. Ciprijan, škof v Afriki, je v času preganjanja takole spodbujal svoje vernike: »Samo tisti se mora	bati smrti, kdor Jezusa ne
pozna.« — Ko je	bil tudi on pred sodnikom,
ki ga je obsodil	na smrt, je dejal: »Bogu
hvala!« Na morišču je še enkrat pokleknil k molitvi. Nato je vstal in je naročil, naj se rablju izplača 25	zlatnikov, sam si je zavezal
oči in je junaško	sprejel smrtni udarec s se-
kiro.
Vsi	ljudje	m o	r a m o umreti,	ker je Adam, prvi človek,
grešil. »Po	enem	človeku je prišel greh	na svet in po grehu smrt.«
(Rim 5, 12)
Jezus je pa prostovoljno sprejel smrt iz pokorščine in ljubezni do nebeškega Očeta. Ni pa hotel splošnega prekletstva smrti rešiti niti svoje brezmadežne Matere, ker je bila tudi ona Adamov otrok. Po njegovem in njega Matere zgledu naj bi tudi mi sprejeli smrt pokorno in vdano.
Kristus nam je s svojo prostovoljno smrtjo pridobil večno življenje in je smrt tako premagal, da nam je postala nekaj dobrega, namreč vrata v večno življenje. Sv. Janez je v skrivnem razodetju prejel božje naročilo: »Zapiši: Blagor odslej mrtvim, kateri umrjejo v Gospodu. Da, govori Duh, spočijejo naj se od svojega truda, zakaj njih dela gredo z njimi.« (Raz 14,1)
Da bo umrl, vsak dobro ve; ne ve pa kdaj, kako in kje. Zato mora biti vsak človek vsak hip pripravljen na smrt s tem, da živi v milosti božji. Ako v takem stanju umrjemo, bomo za vekomaj srečni, ako pa umrjemo v smrtnem grehu, bomo za vekomaj od Boga zavrženi.
Ob smrti se duša loči od telesa. Telo razpade, duša pa ne razpade, ker je duh. Ona pride pred sodbo božjo, kjer mora dati račun o svojih mislih, besedah in dejanjih in o tem, koliko dobrega je na svetu opustila. To imenujemo: posebno sodbo, ki odloči, kaj je duša zaslužila: nebesa, vice ali pekel. »Določeno je ljudem enkrat umreti — nato pa sodba,« piše sv. Pavel. (Hebr. 9,27)
To so resne reči, ob katerih se moramo globoko zamisliti. Zato živimo stalno po božjih zapovedih, očiščujmo si vest pogosto pri sveti spovedi, molimo radi za srečno zadnjo uro! Sv. Avguštin nam zagotavlja: Ne bo slabo umrl, kdor je dobro živel. S sv. Tereziko Deteta Jezusa pa se tolažimo: Ne bo me smrt pobrala, ampak dobri Bog.
Pred II. zasedanjem cerkvenega koncila
Nova navodila svetega očeta Pavla VI.
532»
življenja
Izjave jugoslovanskih škofov
Pred odhodom predsednika Tita v Južno Ameriko so nekateri jugoslovanski škofje dali razne izjave. V njih izražajo svoje prepričanje, da bo potovanje predsednika Tita služilo utrditvi mira na svetu in zbližanju med narodi.
Dva državnika pri sv. očetu
Pretekle dni je sv. oče Pavel VI. sprejel v posebni avdienci dva državnika: prvi je bil ital. ministrski predsednik Leone, drugi pa Konrad Adenauer. Avdienca tega slednjega je bila posebno pomenljiva in prisrčna, ker se stari nemški kancler pripravlja, da odloži vodstvo države. Ob tej priložnosti je sv. stolica odlikovala Konrada Adenauerja z redom Kristusa Odrešenika, ki je najvišje odlikovanje za državnike.
Sprejem ruskega metropolita
Ta teden je sv. oče Pavel VI. sprejel v posebni avdienci metropolita Nikodema iz Moskve, desno roko ruskega patriarha A-lekseja. Spremljali so metropolita kardinal Bea, škof Charrier iz Friburga v Švici in msgr. Villebrants. Obisk je bil zahvala patriarha Alekseja za voščila sv. očeta ob njegovi 80-letnici.
Berač za druge
V francoskem mestu Calais je nekako pred enim mesecem umrl slepi berač Charles Way. Živel je v stari, na pol podrti bajti ob vodnem kanalu. Potikal se je okrog v raztrgani obleki in se opiral na belo palico, kakršno imajo slepci. Pred več leti je oslepel. Ob smrti pa je pripravil vsem veliko presenečenje. Mesec po njegovi smrti so v občinski veži izobesili njegov testament. Berač je zapustil 40 hiš, veliko vsoto denarja v banki in še vrednostnih papirjev za sto milijonov. Vse svoje premoženje je zapustil dobrodelnim zavodom.
Upravitelj vsega tega bogastva je sedaj pojasnil, kdo jo bil berač Charles. Berač Charles je bil velik in plemenit mož, pravi asket, kakršnih je malo. čeprav bi imel pravico predsedovati mnogim mestnim u-pravnim odborom, je napravil obljubo u-boštva. Sprva je mislil postati menih. Zelo je cenil svetega Benedikta. Potem se je odločil, da bo živel v svetu, in sicer kar najbolj ubožno.
Njegov oče je bil trgovec s premogom. Doma je bil vzgojen, skupaj s starejšim
bratom, v strogo verskem duhu. Pred smrtjo je oče poklical oba sinova k sebi in napravil ustno oporoko. Starejšemu je dejal: »Zapuščam ti vse premoženje, toda te prosim, da ga upravljaš tako, da bo prinašalo čim več, in sicer vse v korist ustanovam, ki jih je rodila krščanska ljubezen.«
Leta 1942 je starejši brat umrl. Charles je postal dedič ogromnega premoženja, a tudi očetovega naročila. Čeprav najbogatejši mož v .mestu Calais, ni hotel od premoženja uporabiti zase niti centesima.
Nova telefonska centrala v Vatikanu
Nova centrala je najmodernejša v Rimu. V Italiji sta bili doslej le dve. Centrala ima 1800 številk.
Sv. oče v Vatikanu
V četrtek 12. septembra se je vrnil sveti oče v Vatikan. Spotoma se je ustavil v cerkvi sv. Ignacija v Rimu, kjer je imel ob osmih zjutraj sveto mašo za udeležence kongresa Marijinih družb. — Istega dne opoldne je sprejel v posebni avdienci predsednika vlade prof. Leoneja.
Proslave za jubilej sv. Cirila in Metoda v Rimu
V Rimu so bile slovesnosti za 1100-lotni-co prihoda svetih bratov Cirila in Metoda na Moravsko. V Rim je prišlo veliko romanje Slovakov, ki bivajo v Združenih državah in v Kanadi ter zastopajo 300 župnij. Romanje je vodil škof Grutka. V sredo 11. septembra je maševal škof Mancini v baziliki sv. Petra; v četrtek je daroval sveto mašo za romarje kardinal Confalo-nieri, in sicer v baziliki Marije Velike; v petek je maševal v baziliki svetega Klementa kardinal Cicognami. V ponedeljek
16.	sept. je kardinal Tisserant blagoslovil kapelo v novem slovaškem zavodu sv. Cirila in Metoda. Škof Grutka pa je daroval sveto mašo v glagolici.
Program novega londonskega nadškofa
Novi londonski nadškof msgr. Hennan je dejal, da bo napel vse moči, da bi vprašanje edinosti z ločenimi brati napredovalo. Utrjeval bo vezi, ki so že med katoličani in nekatoličani in iskal način še globljega sodelovanja. — Novi nadškof bo ustoličen 24. septembra.
MOLIMO ZA KONCIL
Na praznik Imena Marijinega, 12. septembra je sv. oče Pavel VI. izdal dva važna dokumenta, ki se tičeta prihodnjega zasedanja vesoljnega cerkvenega zbora.
■ Najprej je izšlo apostolsko pismo namenjeno vesoljni Cerkvi. V tem pismu se sv. oče najprej spominja pok. papeža Janeza XXIII., ki je sklical vatikanski kon cil II. Nato se obrača na vse vernike in jih prosi, naj pomagajo, da bo koncil uspet v namenu, ki si ga je zastavil, namreč da se bo zasvetila Cerkev pred vsem sve tom kot »luč v razsvetljenje narodov« in da bo mogla sedanjemu človeštvu boli uspešno posredovati nauk Kristusov in s tem milosti odrešenja. Verniki morejo pomagati pri delu predvsem z molitvijo in dobrimi deli. Zato priporoča duhovnikom, naj pri maši opravljajo posebno molitev v čast Sv. Duhu; vsem vernikom pa, na] še nadalje molijo molitev za koncil, ki jo je sestavit papež Janez XXIII. Molitvi na) pridružijo dobra dela, žrtve in pokoro, Posebno prosi vse bolnike, naj v ta namen darujejo svoje trpljenje. Vsi pa naj v tem času živijo bolj sveto in naj se predvsem varujejo slabih zabav, ki morejo duše oropati milosti in povzročiti veliko hudega
NOVA NAVODILA
Drugi dokument je pa pismo, ki ga je si’, oče Pavel naslovil na kardinala Tis-seranta, dekana kardinalskega zbora. V tem pismu sv. oče najprej potrdi, da se bo drugo zasedanje koncila začeto v nedeljo 29. septembra, na praznik sv. Mihaela nadangela. Nato znova zapoje hvalo svojemu predniku Janezu XXIII. »Neizmerno smo hvaležni Bogu, ki nam je dal kot največji dar tako priljubljenega Najvišjega pastirja Cerkve. V svoji preprostosti, v žaru svojih kreposti, v stalnem trudu za pospeševanje miru, ni samo napolnil sveta z ljubeznijo in občudovanjem svoje osebe, temveč je z napovedjo koncila odprl nova pota zveličavnemu delu sv. katoliške Cerkve. Daj Bog, da bi tako veliko delo, ki ga je on začel, srečno dospelo do zaključka in da bi za Cerkev in za vesoljni svet napočil svetli dan, katerega zarjo je on predvidel, ko je napovedal vesoljni cerkveni zbor.«
Nato sv. oče navaja navodila, ki jih je dal, da bi delo na koncilu bolj uspešno in hitro potekalo. Pove, da so število osnutkov znižati od 64 na 11 in da so jih strnili tako, da obsegajo le splošna navodila in načela, kajti koncil se mora ozirati na vso Cerkev. Nadalje so se držali pri formuliranju dekretov pastoralnega namena koncila, ki mora nauk preteklih koncilov razložiti na sedanjem človeštvu bolj dostopen način. Sporoča, da je nadškofu 0’Connorju naročil, naj izboljša in razširi obveščevalno službo na koncilu, in da je imenoval tudi nekaj katoliških laikov v število koncilskih očetov.
Tu opomnimo, da je v zgodovini koncilov prvi primer, da so tudi laiki poklicani k sodelovanju na koncilu. Do sedaj se v zapadni Cerkvi ni še nikoli kaj podobnega zgodilo.
Sv. oče nadalje sporoča, da je znova povabil ločene vzhodne kristjane in protestante, naj poštjejo svoje opazovavce na koncil in naj po možnosti še povečajo njih
število. Sklenil je tudi kdaj pozneje ustanoviti posebno tajništvo za zveze z nekr-ščanskimi verami.
Tudi to je velika novost.
V nadaljevanju omenja sv. oče, da je odločil povečati število predsedstva na koncilu in poklicati vanj še tri nove kardinale: \Viszinskega iz Varšave, Sirija iz Genove in Meyerja iz Chicaga. Predsedstvo ima nalogo, da skrbi za red na koncilu in da rešuje morebitne spore. Za delovno predsedstvo je pa sv. oče imenoval štiri delegate ali moderatorje: kardinala Agagianiana, Lercara iz Bologne, Doepf-nerja iz Miinchena in Suenesa iz Bruslja. Ti bodo izmenoma v papeževem imenu
predsedovali sejam koncila. Seje bodo vsak dan razen ob nedeljah in sobotah.
Med koncilom bodo razne izredne slovesnosti: na misijonsko nedeljo 22. oktobra bo papež posvetil 14 novih škofov; 28. oktobra bo spominska svečanost po pok. papežu Janezu XXIII.; dne 4. novembra se bodo slovesno spomnili 400-letnice dekreta, s katerim je tridentinski koncil ustanovil semenišča; slovesnost bo v papeževi pričujočnosti v baziliki sv. Petra; dne 9. novembra bo pa sv. oče slovesno vzel v posest svoj uradni sedež v baziliki sv. Janeza v Lateranu. Poleg tega bodo med zasedanjem tudi proglasitve nekaterih novih blaženih.
V nedeljo 15. t. m. je bila na Sv. gori veličastna proslava slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda. Z vseh strani Slovenije, in predvsem seveda iz novogoriške apostolske administrature, pa tudi iz Trsta in Gorice, je prispelo zelo veliko število romarjev z vlaki, korijerami, avti in peš. Romarjev so cenili nad 10.000. Bilo je to največje romanje po dragi svetovni vojni, ako izvzamemo slovesni prenos milostne podobe Svetogorske Kraljice aprila 1951.
Spovedovanje se je začelo v soboto ob
17.	uri in je trajalo brez presledka do 14. ure naslednjega dne. Do devete zjutraj je bilo že razdeljenih 5.000 sv. obhajil, a tudi pozneje so pri sv. mašah na Marijinem oltarju obhajali kar po trije duhovniki. Spovedovalo je skupno nad 20 spovednikov.
Cerkvene slovesnosti so se pričele v soboto ob 20,30 s pozdravnim govorom delegata g. A. Simčiča. Poudaril je dolžnost, da smo zvesti veri, ki sta jo med našimi pradedi širila sv. brata. V nedeljo se je prva sv. maša brala že ob pol po polnoči, od dveh dalje pa so se vrstile nepretrgoma sv. maše z obhajilom. Ob 6. uri ie sr. Stanko Medvešček razvijal misel, da je presv. Evharistija vez edinosti med vzhodnimi in zapadnimi kristjani. Ob 8h je g. Martin Pavlin prikazal delo papežev Janeza XXIII. in Pavla VI. za zedinjenje ločenih bratov. Proslava je dosegla svoj višek s peto sv. mašo v staroslovenskem jeziku, a v latinskem obredu, ki jo je daroval solkanski dekan in delegat g. Simčič. Krasno je prepeval dornberški cerkveni zbor, ki zasluži vse priznanje in pohvalo. Slavnostni govor je imel g. Rudolf Gašper, župnik na Vojskem. Poudaril je glavne misli, ki jih je sv. oče Janez XXIII. naslovil slovanskim narodom v zadnjem apostolskem pismu o sv. Cirilu in Metodu in posebej pribil dejstvo, da se bo svet po iztreznjenju v bridkih preizkušnjah brez drugega spet vrnil k Bogu. Po končani sv. maši je vsa cerkev mogočno zapela Zahvalno pesem. Nato pa je sledila še sv. maša v vzhodnem obredu, ki jo je daroval dr. Janežič in tudi ta ganljivi obred je z iskreno pobožnostjo in zanimanjem spremljala velika množica vernikov.
Slovenci novogoriške apostolske administrature so se tako prav častno oddolžili spominu sv. bratov. Dokazali so pa tudi,
kako živa je v njih ljubezen do Matere božje in kako draga jim je najvišja svetinja sv. vere.
Poročilo Marijamšča
Pred seboj imamo več številk lističa »Poročilo Marijanišča«. To je res skromen listič na dveh straneh, a je zanimiv in služi kot zveza med tržaškimi dobrotniki in zavodom. Glavni članek je navadno kaj krajevnega in ali času primernega, na primer sedaj v septembru članek o spokor-nosti v Fatimi; isto požrtvovalnost so pokazali romarji na Opčinah, ko so v slabem vremenu obhajali 15. marijanski shod. Dalje sledi v lističu nekaj drobnih novic iz zavodskega življenja in nato točen pregled čez zadnjo zbirko. Kakor je razvidno prirejajo to organizirano in hvalevredno akcijo za Marijanišče v 22. krajih na Tržaškem.
Poročilo izhaja štirikrat v letu, ob vsakih kvatrah, ko se vršijo na Tržaškem znane zbirke. Italijanski verniki dobijo za semenišče svoj list »Beseda prijateljem«, naši rojaki pa dobijo Poročilo, o katerem smo vam napisali par besed. Ce bi kdo izven tržašje škofije želel ta list, ga lohko dobi. Sedaj podajamo pregled o poletni zbirki:
Ob poletnih kvatrah ste darovali za Marijanišče v posameznih krajih sledeče vsote:
Sveti Križ	L 20.000
Prosek	9.200
Opčine	15.500
Repentabor	2.000
T rebče	3.500
Bazovica	3.680
Katina ra	9.000
Ricmanje	4.500
Kontovel	5.000
Boršt	29.000
Boljunec	8.125
Dolina	8.600
Mačkovlje	3.000
štramar	5.400
Skedenj	13.790
Sv. Ana	12.150
Salezijanci	10.000
Sv. Jakob	16.760
Sv. Vincenc	30.500
Sv. Ivan	19.605
Sv. Anton	48.600
Rojan	20.000
Barkovlje	16.620
Nova šola pri Sv. Ivanu in naš novi katoliški dom
Naša nova šola, namenjena naši mladini višjih srednjih šol, se že dokončuje. Upamo, da bo spomladi že pri kraju. Pravijo, da bo skupno stala 205 milijonov lir. V najkrajšem času bo pokrajinski svet, ki skrbi za gradnjo te šole, razpisal natečaj za dograditev notranjih del in za opremo.
Narodni in katoliški Slovenci pa tudi ne zaostajamo. Smo sicer skromni, ne razpolagamo s finančnimi sredstvi, a vendar želimo tudi mi svoj dom, ki bo naš — katoliški in slovenski. Zato smo hvaležni vsem, ki se za s-tvar zanimajo in jo podpirajo, predvsem našim ljudem, ki tako nesebično darujejo in nabirajo zato, da bi sedaj, ko je zemljišče že odkupljeno, prišli do prostorov’, ki bodo v veliko korist predvsem naši mladini. Pogoji, v katerih delujemo, so težki in zato se priporočamo sedanjim in novim dobrotnikom tudi iz mesta, da nam priskočijo na pomoč. Tako bomo lahko prei prišli do novih, tako zaželenih prostorov.
Vsem dobrotnikom se Marijanišče Iskreno zahvaljuje in priporoča. Za vse dobrotnike zadnje zbirke bo v zalivalo sv. maša na Barbani 23. septembra.
VPRAŠUJETE - ODGOVARJAMO
Cital sem v časopisu o razpravi, ki se je vršila v Tridentu proti nekim orožnikom, ker da so pri zaslišanju Nemcev mučili aretirance z namenom, da jih prisilijo, da priznajo kazniva dejanja, zaradi katerih so jih aretirali. Zanima me, kako presoja katoliška moralka tako mučenje.
Bravec
*
Mnogi ljudje so v zadjih letih stavili to vprašanje, posebno z ozirom na tako postopanje v alžirski vojni. Odgovor katoliške moralke na to vprašanje je popolnoma jasen.
Francoski kardinali in nadškofje so na svojem sestanku v oktobru 1960 svečano izjavili, da Bog obsoja nasilno postopanje, da se izsilijo priznanja. (»La Croix«, 18. oktobra 1960)
Razložili so tudi, zakaj ni dovoljeno tako postopanje. Ti visoki francoski dostojanstveniki pravijo: »Niti za uveljavljanje zakonskih pravic ali za zagotovitev zmage zadevi, ki se smatra, da je pravična, ni nikdar dovoljeno uporabljati sredstva, ki so v sebi krivična, katerih uporaba ponižuje vest in nima drugega sigurnega uspeha, kakor da neprestano ustavlja uro miru.«
Tako postopanje je obsodil iz istih razlogov Pij XII. v svojem govoru z dne 3. oktobra 1953 in v govoru dne 31. okt. 1954.
Postopanje, ki hoče izsiliti priznanje in zato uničuje sposobnost refleksije, to je sposobnost premišljanja in svobodo človeške osebe, je v sebi perverzno, krivično. Nikdar ni dovoljeno človeka, ki po svoji človeški naravi ima pravico misliti in govoriti, ponižati tako, da ta člo\’ek postane pes, ki laja. To postopanje je slabše kakor umor z orožjem, in sicer zato, ker človek, ki tako umre, ostane človek. Človek pa, ki ga tako mučijo, ni več človek. To mučenje, ta tortura spreminja človeka v žival. Nikdar torej ni dovoljeno staviti človeka v takšno stanje, niti če je rezultat, uspeh takega postopka kako dobro. (V. Alfred de Soras. Morale internazionale, str. 109. in 110.)
Za vestnega in nepristranskega sodnika dokaz na podlagi izsiljenega priznanja nima in ne more imeti nikake veljave.
R.
D. Jakomin:
J
SJ -K '*
Bili bi nepravični, ako bi zamolčali druge skladatelje tega časa. V tej dobi ni bil Rihar edini; bil je nad vsemi, ne pa edini. Poleg Riharja sta tudi delovala in nam dajala ndvih pesmi Luka Dolinar (1794-1863), prav tako duhovnik, ter Blaž Potočnik (1799-1872), župnik v šent Vidu nad Ljubljano. Vsi trije so delovali v neposredni bližini, zato je bilo njihovo sodelovanje tesno. Vse tri lahko brez vsake zadrege uvrstimo med skladatelje, medtem ko o njihovih predhodnikih in sodobnikih ...
Po vsem tem naštevanju poglejmo malo oblikovni izraz Riharjevih pesmi.
Vsekakor imajo njegove pesmi in tudi njegove priredbe oseben in svojstven slog, ki ga razlikujejo od drugih. Lahko rečemo, da obstaja poseben Riharjev slog.
Temeljna Riharjeva ideja je bila ta, da je dal važnost vokalu; s tem je hotel odstraniti s cerkvenih korov instrumentalno glasbo. Glasu pa je dodal orgelsko spremljavo, ki pa ni bila le v tej funbiciji. Orgelska spremljava je bila harmonsko polna, večkrat tudi -samostojna z raznimi medigrami in poigrami. Priznati moramo tudi, da je bila tehnično precej zahtevna in kot v navadi v tistem času z raznimi muzikalnimi okraski, precej tudi slična klavirski spremljavi. Kdaj pa kdaj se v svoji melodično bogati sestavi loči od vokalnega načina v čisto instrumentalnem slogu. Riharjeva ritmika pa je preprosta, Pretežno v 3/4 ali 6/8 taktu z eno-, dvo- in trodelno pesemsko obliko.
Sestava pesmi pa dokazuje glasbeno nadarjenost Riharja, ki ni bil nikakor ne ljudski v glasbenem izražanju. V njegovih pesmih srečamo zanimivo obarvane zvočnosti ter precejšnjega kontrastnega kombiniranja vokalne linije z orgelsko spremljavo in obratno.
Jasno je, da bi bil Rihar zmožen še večjih glasbenih form, predvsem v izražanju, ni pa bil to njegov edini in najvišji življenjski cilj. Bil je predvsem duhovnik in na podlagi te ugotovitve moramo sprejeti in doumeti njegovo glasbeno stvoritev.
Če hočemo podrobneje analizirati obliko Riharjevih pesmi, opažamo, da se začenja melodija običajno s predtaktom, glasbeni stavek pa se razvija v pesemski obliki skoraj vedno vertikalno. Vodilni glas je vedno zgornji, ostali služijo kot spremljava. Intervali so na splošno ozki, v skokih uporablja najraje kvarto in seksto. Harmonizacija pa je preprosta, večinoma z uporabo tonike in dominante, kdaj pa kdaj še subdominanto. Moduliranje, predvsem v daljših pesmih je z uporabo dominante, a se kmalu vrne v izhodiščno tonaliteto.
Kadar govorimo o analizi, moramo upoštevati, da je bil Rihar še precej vezan na dediščino preteklosti ali na organistovski način, kar pa se je vse s časom samo obrusilo. Ljudstvo se je v njegovih pesmih o-prijelo vodilnega glasu, ostale glasove pa dodalo, kakor je znalo in moglo.
Ob koncu tega pregleda se sprašujemo, kant je bil Rihar usmerjen. Sodeč po bogati okrašenosti njegovega stavka in melodije, se je skladatelj nagibal v barok. Skoraj vse njegove zbirke nam potrjujejo to ugotovitev. Če pa hočemo biti bolj točni, bi lahko postavili Riharja v zakasneli ba-
rok in tudi časovno kot zadnjega baročnega skladatelja na Slovenskem. Ne smemo pozabiti, v kakšnem času je živel, in da je oral ledino; živel je v času, ko je bila tudi po drugih deželah cerkvena glasba še v povojih. Njegove skladbe zrelejše dobe pa se že prelivajo v klasicistični slog. Lahko rečemo, da je Rihar nihal med obema slogoma, oba blizu njegove miselnosti in čustvenosti, miselnosti in čustvenosti romantika.
Do sedaj smo govorili skupaj o vokalu in spremljavi v Riharjevem skladanju, ustavimo se le pri vokalu, ki nam da že sam zanimive ugotovitve. Drugače povedano, ustavimo se ob vprašanju praktične rabe Riharjevih skladb. Skladatelj ima mnoge primere, ki so zahtevali izvrstne pevce, kar pa ni bilo povsod dobiti. Vse kaže, da so te pesmi izvajali le tam, kjer so imeli izbrane pevce, gotovo pa v ljubljanski stolnici, kjer je bil sam organist in regens chori.
Tu sicer dobimo še instrumentaliste, zato ne smemo misliti, da jih je Rihar po-popolnoma odpravil. V toliko pa je le spremenil položaj, da so poleg njih nastopali tudi pevci. Pač tradicija ima svoje trdovratne korenike in obenem branitelje in je ni mogoče tako kmaiu popolnoma odpraviti. Vendar je že to lep uspeh za Riharjevo delo in prizadevanje; kar znaten napredek. V podeželskih cerkvah so se največ izvajale preproste Riharjeve skladbe, teh so se verniki in organisti kmalu oprijeli. Lahko rečemo, da je te ljudi navdušil prisrčen in za ljudstvo uganjen značaj. Melodije so bile ljudske, sorodne ljudskemu duhu, polne sončnega klasičnega sloga, v nekaterih pesmih celo pevnost italijanskih arij. Teh vplivov je v Riharjevih precej, bodisi v njegovih lastnih skladbah kakor tudi v priredbah, zato so ljudstvu ugajale.	(se	nadaljuje)
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHlllllllllllllllllllllllllll
Cerkev in narodne manjšine
(Nadaljevanje s 1. strani) predek našega materinskega jezika in narodne izobrazbe, tembolj katoliški duhovnik. Kdo nam more to zameriti?« (Omenjena knjiga dr. Kovačiča, II. del, str. 115).
Tako je govoril Slomšek med drugim v svojem pretresljivem sklepnem govoru ob koncu duhovnih vaj za duhovnike v Rogaški Slatini 19. septembra 1862, pet dni pred smrtjo. Tako se je Slomšek poslovil od svojih duhovnikov in lahko rečemo od svojega naroda. To je bila oporoka njegovega rodoljuba. Njegove besede naj bodo tudi naše besede! Naš slovenski jezik je dar božji in prvo sredstvo naše izomike. Tako je mislil Slomšek, tako moramo misliti tudi mi.
PRAKTIČNO KRŠČANSTVO — NAŠA REŠITEV Ko čutimo, kakšne krivice se delajo našemu narodu, se vprašujemo, kaj nas bo vendar rešilo, kaj nas bo obvarovalo pred potujčevanjem, pred narodno smrtjo. Slomšek je v nekem pismu prijatelju Mihaelu Piklu pisal: »Vse, kar je trpko na svetu, ima svoj dan vstajenja.« A če hočemo imeti svoj »dan vstajenja«, moramo imeti moralno silo, moralno moč, ki bo premagala vse težave naše manjšine. In ta moralna sila, ta moralna moč je praktično krščanstvo. Evangelij nam ne sme biti samo lepa in zanimiva knjiga, ampak knjiga našega življenja, knjiga naše življenjske prakse. V evangeliju nam govori Kristus, ki je »pot, resnica in življenje«. (Jan 14, 6) Po tej poti moramo hoditi vsak dan, Kristusovo resnico moramo v svojem življenju uresničevati vsak dan
P. A. KOREN D J:
Cirilmetodijske proslave v Sloveniji
valjah. Zvečer je bilo skioptično predavanje, zjutraj pa mladinsko petje z zbornimi deklamacijami v cerkvi. Sledila je božja Liturgija s pridigo o važnosti kr-ščansko-prosvetnega dela sv. Cirila in Metoda med Slovenci. Pel je isti kor kot pri Sv. Križu, samo da je bilo tokrat več pevcev in pevk (okrog 40). Petje je bilo čudovito. Zato je prav, da so ga posneli na magnetofon. Velika prevaljska cerkev je bila tako napolnjena, da smo morali otroke pustiti v prezbiterij. Prevaljčani ne bodo nikdar pozabili tega velikega dne, ko so se zgrnili okrog svojega vzhodnega duhovnika, kakor so se nekoč zgrinjali blatenski Slovenci okrog sv. Cirila in Metoda.
Podobno slavje smo priredili 24. in 25. avgusta v Oplotnici-Čadramu pod Pohorjem. Redkokdaj je bila oplotniška cerkev tako polna kot tokrat. In vendar je ena kmed največjih v mariborski škofiji. Pri Božji Liturgiji so zopet peli salezijanski dijaki s Kozjaka.
Istega dne je ljubljanska škofija priredila ciril-metodijsko proslavo z latinsko pontifikalno sveto mašo na Brezjah. Bilo je skoraj toliko ljudi kot v Murski Soboti.
V okvir tega poročila spadajo tudi tridnevne duhovne vaje starogoriških deklet, ki so jih goreče opravile v duhu idej sv. Cirila o božji Modrosti, o pradednih časteh in o vsekrščamski povezanosti med posamezniki in narodi.
Za lepe uspehe ciril-metodijskih proslav se moramo prdvsem zahvaliti duhovščini, ki jih je temeljito in požrtvovalno pripravila. Posebno zahvalo zaslužijo tako koroški pevci kot tudi salezijanski dijaki. Moramo pa dati priznanje tudi državni oblasti, ker nam je povsod šla na roko, tako da ni bilo prav nobenih trenj.
Sveta daritev se je pri teh slavnostih darovala v štirih različnih »obredih«: si-nodalno-ruskem, rutenskem, glagolskem, latinskem. S tem je bila poudarjena ona krščanska skupnost, ki sta jo nas učila sv. Ciril in Metod in ki jo je nedavno tako izrazito podčrtal sveti oče Pavel VI.: »Obredne posebnosti, jezik, z eno besedo način češčenja božjega... ni nič drugega kot nov glas v velikem zboru, v velikem koncertu katoliške edinosti, ki noče biti enoglasen, temveč, hoče obsegati vse glasove, ki želijo svobodno izražati slavo božjo, čast Kristusovo, življenje Svetega Duha v Cerkvi, ki jo je Kristus ustanovil eno, toda vesoljno, to se pravi odprto vsem skupnostim, da so le pristojne in postavne.«
llllllllllillllllllllllllllliNlIllilllillllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHlIlllllllllllllllIllIlllllIlllIlllllinillllllllllillllllllllllllllllliillllllllUllllllllll
♦ TELEGRAMI
Po šoštanjski proslavi sem služil božjo Liturgijo nekaj dni v kapelici Srca Jezusovega v Mariboru. Ker pevci niso bili posebej pripravljeni, so mi odpevali kar na napev slovenskih petih litanij. Uspeh je bil tako presenetljiv, da se je vernikom dolga ceremonija zdela le preveč kratka.
V lepem, modernem Velenju smo opravili cirilmetodijsko proslavo 10. in 11. avgusta. V soboto 10. avgusta zvečer je g. kaplan Kolšek pridigoval o veri in pel slovesno sveto mašo, jaz pa sem razlagal potek vzhodne božje Liturgije s pomočjo skioptičniih slik. Ob koncu je dolga procesija pri petju lavretanskih litanij ovila cerkev z neštetimi lučkami, simboli kr-krščamske vere. V nedeljo 11. avgusta zjutraj je govoril g. kaplan Poljaniič. Nato je sledila božja Liturgija, pri kateri so zopet peli salezijanski študentje s Kozjaka. Udeležba je bila zelo velika. Vidi se, da ljudstvo vedno bolj pojmuje »najimenitnejša krščanska učitelja slovenskega naroda,« kakor se je izrazil svetniški Slomšek v Novicah leta 1846.
Na Veliko Gospojnico se je zbrala mno-gradom. O pomenu sv. Cirila in Metoda žica romarjev pri Sv. Križu nad Dravo-za Slovence je govoril preč. g. dravograd-ski prošt Jelen, jaz pa sem pridigoval o blagem vplivu Matere božje v slovenskem versko-narodnem življenju. Pri božji Liturgiji so peli ravnski in prevaljski pevci (mešani zbor) pod vodstvom mojega sošolca, g. Jaroša Kotnika, župnika v Ravnah na Koroškem. Z dolgo in marljivo pripravo so se naučili peti vso Liturgijo in peli težke kompozicije. Petje je tako presunilo množico navzočih, da so mnogi jokali. Ob koncu se je domači župnik javno zahvalil celebrantu in koru ter izjavil, da je vsem trepetalo srce, ko so poslušali starodavne pristnoslovanske napeve.
Svetokriško proslavo smo završili v Ravnah s slovesnimi večernicami in skioptič-nim predavanjem.o vzhodnih obredih. Predavanje je tiho spremljala vzhodna cerkvena glasba, povzeta na gramofonske plošče.
16. avgusta smo nekateri duhovniki obiskali najstarejšega slovenskega pisatelja, kanonika Ksaverja Meška. Enaindevedeset-letnemu starčku že peša vid in noge ga več ne nosijo; duševno pa je še čil in boder. Čestitali smo mu kot nadaljevavcu prosvetnega dela sv. Cirila in Metoda med Slovenci.
17. in 18. avgusta je priredil ciril-metodijsko proslavo g. dekan Močilnik na Pre-
BEOGRAD: Jugoslovanski predsednik Tito bo v prihodnjih tednih uradno obiskal štiri države Južne Amerike, m sicer: Brazilijo, Bolivijo, Čile in Mehiko. Nato se bo podal v New York na otvo-iiliiiiiiiiiiiiilllllllliiiniillllillliilliiiliiiilllllllllllllllliiillllllilllllllilllllillllliillllll
in tako bomo živeli pravo, resnično in sveto življenje. Zgodovina nas uči, da narodi niso izginili, dokler so se držali Kristusovega nauka. Moč Božje resnice daje narodom in posameznikom pravo življenje. Tudi naša manjšina bo živela, dokler bo naše slovensko življenje odsev Kristusovega življenja in dokler bomo varovali svete pravice naše manjšine, ki so nam jih slovesno sankcionirali, potrdili in odobrili vrhovni poglavarji katoliške Cerkve, rimski papeži.	p_
WASHINGTON: V Beli hiši so uradno sporočili, da bo predsednik Kennedv govoril na prihodnjem zasedanju Glavne skupščine OZN. Ob tej priliki se bo sestal tudi s sovjetskim zunanjim ministrom Gromikom ter lordom Homejem. Skupno bodo pregledali opravljeno pot mednarodnega zbližan j a ter nakazali novo pot v tej smeri.
BEOGRAD: Danes teden se je začela v jugoslovanski prestolnici 52. konferenca medparlamentarne unije, na kateri sodeluje 500 senatorjev in poslancev iz 59 držav. Slovesne otvoritve se je udeležil tudi predsednik Tito s priložnostnim govorom. — Zbranim delegatom je tudi glavni tajnik U Thant poslal svojo poslanico.
AMSTERDAM: Evropski socialisti, zbrani na mednarodnem kongresu Socialistične internacionale, so se izrekli za enotno in združeno Evropo na demokratičnih načelih, v katero mora vstopiti tudi Anglija. Odločilen govor v tem smislu je imel prvak francoskih socialistov Guy Mollet, ki je žel veliko odobravanje.
ritev zasedanja skupščine OZN. — Predsednik Ken>nedy ga je osebno povabil, naj se oglasi pri njem v Beli hiši.
PARIZ: Francoska vlada je objavila svoj načrt za stabilizacijo cen, po katerem se bo zmanjšal tudi vojaški rok. Prihranjene stroške bodo porabili za povečanje proizvodnje. Vlada misli z vrsto ukrepov nadzorovati cene stanovanj ter dobičke v trgovini, kakor tudi cene drugih predmetov in socialnih uslug.
ANKARA: Prejšnji teden so v Ankari podpisali pogodbo o pridružitvi Turčije (ki zemljepisno spada k Aziji) k SET-u. Sporazum predvideva petletno prehodno obdobje, po preteku katerega bi Turčija morala biti zadostno pripravljena, da vstopi v SET kot polnopravna članica.
Radio Trst A
Spored od 22. do 28. septembra
Nedelja: 9.30 Glasbila in zvonovi v slovenski pesmi. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Repoštevova zadolžnica«. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. Cerkveni pevski zbor iz Podgore. — 12.15 Vera in naš čas. — 14.30 Sedem dni v svetu. — 18.00 Kinoklub filmski svet v besedi in glasbi.
Ponedeljek: 11.45 Mali ansambli. — 12.15 Iz slovenske folklore: »Bajke in legente o nastanku sveta«. — 18.30 Sodobni italijanski skladatelji. — 19.00 Slovenske narodne pesmi v Škerjančevi predelavi poje sopranistka Gojka Berginc. — 19.15 Izven-evropska sporna ozemlja: (13) »Antarktika«. — 20.30 Jakov Gotovac: »Ero iz onega sveta«, komična opera v treh dejanjih.
Torek: 11.45 Ameriški odmevi. — 12.15 Potovanje po Italiji. — 18.30 Slovenska simfonična glasba: Uroš Krek. — 19.15 Z mamico po sončnih stezicah. — 21.00 Znameniti gorniki v Julijskih Alpah: (11) »Joža Čop«.
Sreda: 11.45 Italijanski akvarel. — 12.15 Za naše žene. — 18.30 Simfonične pesnitve: Richard Strauss. — 19.15 Soipio Slataper: »Moj Kras« - 12. oddaja. — 21.00 »Antigona«, tragedija v treh dejanjih.
Četrtek: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. — 12.15 Znameniti gorniki v Julijskih Alpah: (11) »Joža Čop«. — 18.30 Koncert tria »Pro Musiča«. — 19.00 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije. Zbor »Vit-tore Veneziani« iz Furlanije. — 19.15 »Potovanje na mesec«, dramatizirana zgodba. Trinajsta slika. — 21.00 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije.
Petek:	11.45	Jugoslovanski orkestri in
pevci. — 12.15 Pogled na svet. — 18.30 Iz del dunajskih klasikov: VVolfgang Amadeus Mozart. — 19.00 Violinist Srečko Zalokar. — 19.15 Zlato, tisočletni vladar sveta: (13) »Boj za zlato v Južni Afriki«. — 21.00 Koncert operne glasbe. Sodelujejo: sopranistka Ksenija Vidalt-Žebre, tenorist Miro Brajnik in basist Danilo Merlak. — 23.00 Skladbe za harfo.
Sobota: 12.15 Za naše žene. — 15.30 »Tat v hiši«, drama v štirih dejanjih. — 17.20 II. vatikanski koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.30 Skladbe tržaških skladateljev za godalni kvartet: Mario Simini - Bruno Mansutti. —19.15 Na počitnicah - 13. oddaja. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.45 Zbor »Emil Adamič« iz Ljubljane.
mimiiiimiiiimimiiiiimimiiimmiimiimmiiuimiiiniiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiNHiiiininiiNiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiHiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiimimiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiimmiiimiiiiH^
ijnini
(Iz zapiskov zareškega župnika)
V SVOBODNI VIPAVSKI REPUBLIKI
9.9.1943	- Prečul sem skoro vso noč. Radio je sporočal razburljive vesti o razvoju dogodkov v Italiji. Kralj, vlada in vrhovno poveljstvo so se umaknili iz Rima m zbežali proti jugu. Nemci so jih proglasili za izdajavce in so prevzeli oblast v državi: sestavili so zasilno fašistično vlado m pozvali narod, naj nadaljuje z borbo ob njihovi strani. Medtem pa zavezniki nepretrgoma pozivajo italijansko mornarico, naj se jim preda, da ne pade Nemcem v roke. Italija stopa v državljansko vojno in v bratomorni boj.
Zdaj je jasno, zakaj so koncem avgusta nemške enote 71. pehotne divizije vkorakale skozi Trbiž, Postojno in Podbrdo v Julijsko krajino in zasedle območje železniških prog od Trbiža do Vidma in od Podbrda do Solkana. Zdaj bodo prevzeli še civilno upravo.
Italijanski vojaki so izginili iz Zarečja.
Ponoči so odšli kamioni s pratežem in konjenico, dopoldne pa še ostali. Ker niso imeli dovolj vozil, so zahtevali od domačinov, naj jim z voli odpeljejo posteljnino. Ti so me vprašali, če naj ubogajo, »še slavolok jim naredite, da le zginejo za vedno!«
Ljudi muči silna negotovost. Podzavestno čutijo, da se bo zgodilo nekaj usodnega, nepreklicnega. »Angleži se bodo izkrcali v Trstu!« pravi Tone. A Jože mu ugovarja: »Nemogoče! Nemci držijo Albanijo in Južno Italijo, zato jim bodo presekali vsak pomorski prehod.« France pa sklepa: »Jugoslovanska vlada je te ure pač na delu Najmanj, kar bo dosegla, bo to, da nam z letali spustijo oficirje in vojaške inštruktorje.«
Množice so kljub vsemu praznično radostne, vzhičene. Mene pa tare neizrazna tesnoba. »Ne veseli se, vsa Filisteja, da je zlomljena palica, ki te je tepla! Kajti iz kačje korenine pride bazilisk in njegov sad je leteči zmaj!« (Iz 14, 29) Naš položaj je obupen. Italija nas je pahnila v strašno nesrečo. S svojo blazno raznarodovalno politiko nas je uničila: razpršila je naše izobražence, pozaprla vodilne osebnosti, zatrla vsako organizirano obliko življenja,
tako da smo v prelomnem času brez smernic in vodstva. Zdaj, ko se je sama zrušila, je potegnila v prepad še nas, kajti pisano je, da bo »rep ognjenordečega zmaja potegnil s seboj tretjino nebesnih zvezd ter jih vrgel na zemljo.« (Raz 12, 4) Italijanske oblasti in vojaštvo so zbežali in nas docela nepripravljene prepustili usodi. Slično početje je nevredno kulturnega naroda. Zato je Italija pred zgodovino odgovorna za strahote in gorje, ki se bo zdaj zrušilo na primorske Slovence.
Zvečer so začela dohajati sporočila, da so partizani prišli s hribov v dolino: utaborili so se na Colu; italijanske vojake razorožujejo v Selu in v Šentvidu; bratijo se z italijanskimi vojaki v Vrtovinu in v Črničah; oddelke si urejajo v Branici... Te vesti so nas zelo presenetile. Kje so pa četniki, o katerih se je tudi veliko govorilo na Vipavskem? So se povezali s partizani in zdaj nastopajo skupno? So se razblinili v nič? Tedaj so nas varali! Nad našim brezglavim, a po svobodi tako koprnečim ljudstvom bo zavladal tisti, ki bo zdaj prvi stopil na plan z razvito zastavo svobode. če zavladajo komunistični partizani, bomo Zarečani požirali grenke, ker smo jih do zdaj odklanjali.
10.9.1943	- Ko sem v jutru stopil iz hiše, da bi šel maševat, ml je sosedova Micka vsa razburjena pripovedovala, da hodi po vasi znani partizan Lej ko iz Pod vrha, ki zahteva, naj pridejo vsi moški do osme ure v Podvrh. Kdor ne pride, bo ustreljen kot belogardist.
Zelo prijazno! Kaj naj svetujem svojim ljudem? V cerkvi sem se ves zaskrbljen zrušil pred tabernakelj. »Moj Jezus! Kaj naj jim rečem? Razsvetli me!« Kakor se je Izrael boril z Bogom in ni ga spustil, dokler ga ni blagoslovil, tako sem se tudi jaz boril z Bogom luči, dokler mi ni v duši rekel neki glas: »Pojdi, rešuj življenja, varuj domove!«
Umiril sem se. Ko sem po maši dospel pred župnišče, so me obkrožili moški: »Naj gremo v Podvrh? Mnogi so že odšli!« Tehtno smo pretresli položaj in prišli do sklepa, da v tem dramatično napetem o-zračju grožnje ni podcenjevati in da je zato modro, da gredo. Držijo pa naj se skupaj in naj se skupno odločajo za to, kar bo pametnejše. Komaj so odšli, se je spet prikazal Lejko in še odurneje grozil. Odhitel sem za njim, da ga vprašam, za
kaj gre, pa medtem se je že zgubil med hišami. Vzel sem kolo, da se odpeljem v Podvrh. A neki resni možak me je ustavil: »Ne hodite, gospod! Pogled na duhovnika •lahko sproži v tej napeti psihozi neprera-čunljive učinke.« — »Prav. Grem pa v Vrhunce po nasvet!«
Sredi poti trčim na Vrhunskega, ki je prihajal k meni na posvet. Bila sva si edina, da smo v tragičnem precepu in da leži na naju strašna odgovornost, »če vržejo te naše ljudi, otroke in starčke, v boj z Nemci, jih ti neusmiljeno pregazijo. To bi bil samomor! Naši fantje in možje, od . 16. do 45. leta, so vendarle v specialnih bataljonih, predvsem na Siciliji in v Kalabriji.« Dognala sva, da bi bilo edino modro, če bi jih mogli pridržati doma. V tem bi uspeli, če bi dosegli, da se jim tu od-kaže neka pametna zaposlitev, kot pri vaški zaščiti. »Pojdiva v Podvrh, morda na-' letiva na pametnega človeka, ki bo to uredil!«
Ko sva dospela v Podvrh, je večina naših že odšla v Selo, da jih oborožijo in pošljejo na položaje. Ostali so naju takoj obkrožili, kot bi hoteli pri naju najti za-
RZASKE
NOVICE
Kardinal Bacci v Trstu
Pred dnevi se je mudil na kratkem obisku v našem mestu kard. Bacci, znan la-tdnist. Imel je več predavanj o pomenu latinščine nekdaj in sedaj. Med drugim je govoril tudi v stolnici sv. Justa. Nagovor je zaključil s poročilom, da mu je sv. oče po telefonu naročil, da pošilja poseben blagoslov nadškofu, duhovnikom in vsemu ljudstvu tega lepega in slovitega mesta, dragulja ob Jadranu.
Tržaški pravoslavci za Dionizija
Pripadniki tržaške pravoslavne cerkve so se na zborovanju izrekli, da hočejo spadati pod jurisdikcijo srbskega pravoslavnega škofa v Kanadi Dionizija in ne več pod beograjskega patriarha Germana, kot je bilo od leta 1921 dalje.
Deželne volitve
Skoro vse večje italijanske stranke so že izvolile deželne odbore in komisije, ki se bodo pečale s študijem razmer v naši novi deželi Furlanija-Julijska Benečija. Tako so se že pred časom sestali demokrščani in socialdemokrati. Komunisti pa itak vedno kaj po svoje »zahtevajo«, samo da so »pred maso« aktivni. Ne zaostajajo tudi misovci, ki bi baje hoteli v parlamentu preprečiti ali vsaj odgoditi vprašanje nove dežele. Na slovenski strani smo vsi za avtonomijo, a prav tako tudi za naše pravice. Zato bi morda bil prav sedaj čas, ko se ne bi smeli izgubljati v malenkostih, ampak pripraviti vse, da naš slovenski nastop v vseh treh pokrajinah prinese zaželeni uspeh.
Prosek - Kontovel
Neki tukajšnji tednik je zapisal med drugim, da je 24. avgusta poteklo 20 let od aretacije številnih družin pri nas, ker so se njihovi sinovi pridružili partizanom. Mi vemo pa, -da je res, da so bili aretirani predvsem zato, ker so branili svoj narod in ne zato, kar danes hočejo mnogi tudi pri nas prikazati za »edino zveličavno«. Prosek in Kontovel sta bila tedaj, lahko rečemo, izključno slovenski vasi naše tržaške občine, ki sta težko in z nezaupanjem sprejemali potujčevanje. Kako je pa danes, potem ko so se naselili pri nas številni prišleki od blizu in daleč in ko hoče vladati izključno partijska celica, je kar žalostno, da ne rečemo obupno. Najbolj »napredne« družine, v znaku in po evangeliju »fratelance«, imajo tudi med domačimi stenami za uradni jezik tistega, ki se izključeno govori po mestnih uradih. Ker ni več takega živahnega dela za Boga in narod kot nekdaj, seveda upada tudi število narodu zveste mladine. Vse najraje leti v mesto, da ni tako pod kontrolo. Kar se je ohranilo res pristno slovenskega, je prav gotovo naša godba in nekaj kulturnih in idealnih delavcev. •
Oh 150 letnici rojstva P. P. Njegoša
Slovenska prosvetna Matica v Trstu je izdala lično knjižico izpod peresa z:nanega slavista univerzitetnega profesorja U. Urbanija pod naslovom: »Petar II. Petrovič Njegoš ob s topetdesetletmici njegovega rojstva«. Knjižica je lično opremljena, tiska-
je napravil slikar Tone Mihelič. Udovič Marko in dr. Slavko Bratina sta napisala uvod, kot nekdanje slušatelja prof. Urbanija in ljubitelja Njegoševega literarnega dela. Lep kulturni dogodek pozdravljamo in knjižico priporočamo našim ljudem, ki se žele seznaniti z Njegoševim »Gorskim vencem« in z boji junaških Črnogorcev proti tujcem.
Šolski uspehi v Rojanu
Seznam učencev in učenk, ki so v tekočem šolskem letu uspešno opravili nižji tečajni izpit:
Dalibor Barič, Adrijan Blokar, Ivan Bran-dolin, Tuli j Černigoj, Alojzij Furlan, Ivan Opara, Darij Pavlica, Andrej Race, Oskar Rustja, Karel Sancin, Zdravko Sljjbar, Slavko Skrij, Robert Slama, Marij Sturm, Klavdij Živec (odlično), Radiča Antonič, Sonja Bossi, Cvetka Brezovec, Aleksandra Cibic, Vera Pettirosso, Savina Prucar, Silva Scrignari, Dorotea Slavec, Magda Slo-bez, Onorina Vojvoda.
Sv. Križ
Tržaška občina in naše poti
S tega mesta smo se že neštetokrat pritožili nad nerazumljivo neumnostjo, s katero se občinska uprava loteva naših vaških zadev, zlasti pa tistih, ki zadevajo naše ceste in poti. Omenili smo med drugim vprašanje stalnega cestnega pometača, ki po odhodu prejšnjega še danes ni zadovoljivo rešeno, kajti sedanji cestar je najbrž povsod drugod bolj zaposlen kot pri nas. K nam prihaja samo enkrat na teden in ljudje se upravičeno pritožujejo, da so vaške ceste umazane in v vsakem oziru zanemarjene. Tudi za to zadevo se je naš občinski svetovavec dr. Simčič že večkrat resno zavzel, a zgleda, da imajo gg. upravitelji gluha ušesa za naše zadeve.
Še bolj pereče pa je vprašanje popravil na poti, ki vodi pod vas v vinograde ali po domače v »breg«. Ta pot je tako razr-vana in »zdelana«, da je vsaka vožnja po njej docela nemogoča. Ker se z naglimi koraki bliža čas trgatve, postaja to vprašanje nujno. Naši vinogradniki so v resnih skrbeh za vinski pridelek in jesensko sadje, ki zaradi stalnega deževja gnije in ki ga pri najboljši volji ne bodo mogli zvoziti na dom, če te ceste ne bodo pravočasno popravili ali vsaj za silo posuli. V Sv. Križu je danes mnogo motoriziranih vozil. Zadeva je torej resna in neodložljiva, zato prizadeti zahtevamo, da se občina vendar zgane in nekaj ukrene, sicer si s take vrste zanikmostjo gotovo ne bo zaslužila zlate kolajne, še manj pa zaupanja pri občanih slovenske narodnosti.
Križani
Pok. Ida Bogateč
Preteklo sredo popoldne je nenadoma umrla 76-letna Ida Bogateč. Zjutraj je bila še pri sv. maši in pri sv. obhajilu. Pogreb je bil v četrtek popoldne in sicer s sveto mašo, med katero je ubrano pel Mavov »Recjuiem« domači moški cerkveni pevski zbor. Pokojna Ida je bila več let vneta članica Apostolstva molitve in stalna naročnica Katoliškega glasa.
Naj počiva v miru!
Sinu in hčeram ter vsem ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje.
la jo je tiskarna »ADRIA«, naslovno stran
iiiiiiiiiniiiiiiiiiiiinniiiiuiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiimiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiimiiiiuiuiiiHiiiiiiHiiiiiiiuiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiitiitiiiiiiiiiHitiiiii
ščite. Da jih mislijo poslati nad Gorico. dopoldne »razorožila« tamošnjo vojaško
Blazno! Poslati na fronto ljudi, ki bodo zdaj prvič prejeli v roko puško! Premike je vodil Žiga Žigonov, pameten domačin. Takoj je pristal na najin predlog. In tako se je zgodilo, da so okoli poldne že bili vojaško zaščiteni mostovi in križišča, šole in cerkve, izvidniške točke in glavna poslopja, zaščitniki pa so bili — domačini! Kako samozavestno so stopicali z čez hrbet obešenimi karabinkami! V vasi so plapolale trobojnice: prvič po dvajsetih letih... Moje srce pa se ni radovalo. Kako se bo vse to izteklo? Zaplavali smo v silovit vrtinec, poti nazaj ni več!
Popoldne sem odšel po nujnem opravku v neko osrednjo vipavsko duhovndjo. Našel sem domačega župnika, prav ko je skupno s svojim duhovnim sosedom pregledoval tajne arhive, ki sta jih bila dopoldne zaplenila na županstvu in na Dopo-lavoru. V njih sta čitala vse svoje protiitalijanske grehe. Bila sta najbolj črni ovoi v občini: »elementi amtiitaliani pericolosis-simi, di accesi sentimenti slavi, che per la loro indiscussa autorita esercitano il pau nefasto influsso sulle popolazioni.« Zraven so stali podpisi zaupnikov, ki so ovajali lastne dušne pastirje.
Gospoda sta mi pripovedovala, kako sta
Bazovica
Dne 6. septembra smo se v naši cerkvi spomnili bazoviških žrtev. Bazovci ne moremo pozabiti tistega žalostnega jutra, ko so odjeknili streli na naši gmajni in so se zrušili za vedno štiri zavedni Slovenci. Zato se vsako leto zberemo pri sv. maši, ki jo naša župnija opravi za bazoviške žrtve. Ob tej priliki pomolimo tudi za vse naše padle iz zadnje vojne. — Zelo nas je razveselila lepa udeležba iz Trsta. Prisotni so bili predstavniki Skupne slovenske liste, Slovenske prosvete, Radijskega odra, skavti in skavtinje.
H:
Preteklo nedeljo je nastopil svojo prvo duhovniško službo letošnji novomašnik g. France Vončina iz Rojana. Vsa župnija se veseli, da je g. škof podelil naši župniji tako lep dar v osebi novomašnika. Veseli se ga zlasti naša mladina, ki bo našla v njem prijatelja in vodnika. Bog daj, da bi se pri nas dobro počutil in imel veliko zadoščenja. Seveda bo tudi naša skrb, da bomo pridno z njim sodelovali pri delu za rast božjega kraljestva v naših vaseh.
Dve smrtni nesreči
Na cesti med Opčinami in Repentabrom se je zgodila nenavadna nesreča. Gospa Taučer por. Sabadni je v svojem avtomobilu peljala tudi malega Sergija. Ne ve se kako, je nenadoma izgubila kontrolo nad vozilom in z vso silo udarila proti drevesom ob kraju ceste. Mater je vrglo na cesto, kjer je obležala v nezavesti, Sergij je pa obvisel med železjem razbitega avtomobila. Ko je prišla pomoč, niso mogli za otroka ničesar več storiti, mati se pa zdravi v bolnišnici.
Druga smrtna nesreča se je zgodila v soboto ponoči. Na obmorski cesti pod Sv. Križem sta trčila avto iz Gorice, ki ga je vozil Italo Fogar, in pa Atili j Legiša iz Cerovelj, ki je vozil motoseooter. Pri trčenju je Atilij izgubil življenje.
ROMANJE NA BARBANO NAŠIH ŽUPNIJ IN VERNIKOV 23. SEPTEMBRA 1963
SPORED NA BARBANI:
Ob 8.30 sv. maša s kratkimi mašnimi molitvami in ljudskim petjem. Prilika ra spoved;
ob 10.30 pontifikalna sv. maša mariborskega škofa;
ob 14.45 sv. rožni venec;
ob 15.00 procesija po otoku, sklepni govor in blagoslov. — Pri obeh sv. mašah in popoldne bo govoril mariborski škof. Pri prvi sv. maši bomo peli naslednje pesmi: Ti, o Marija - Marija, Mati ljubljena - K tebi, Jezus ljubeznivi - Lepa si, lepa - O Devica, pomočnica. — Prinesite mašne knjižice!
Pri procesiji litanije M. B. z ljudskimi odpevi. Pri pontifikalni maši pojejo združeni zbori Vodopivčevo mašo sv. Vincencija Pavelskega.
Vsem domačim naše sožalje, živim pa opozorila k previdnosti.
Trst in Reka
Pred prvo svetovno vojno, ko je bilo naše mesto pod Avstrijo, so ladje našega Lloyda gospodarile na Jadranu. Ni bilo vidne konkurence drugih jadranskih mest in pristanišč. Danes 13 let po'drugi svetovni vojni, je drugače. Trst in Reka si delata konkurenco, a ne samo to, Trst bije tudi težak boj z drugimi jadranskimi pristanišči (Koper, Benetke, Bari in kmalu tudi Tržič). Tarifna politika je v veliki meri kriva, da naše pristanišče nima tistega razmaha, kot bi ga po svoji moderni opremi in organizaciji zaslužilo. A dosti tudi vpliva nestalnost pri upravi raznih pristaniških družb.
Cene mesu in kavi
Poleg kruha hočejo sedaj povišati še cene mesu. Ustanovili so posebno komisijo, ki naj prouči, ali so za to utemeljeni razlogi. Govori se, da se bo povišala tudi cena maslu. Naši kavarnarji pa nameravajo povišati ceno kavi od 40 na 50 lir. Ali res gremo proti inflaciji?
□ RIŠKE
NOVICE
postojanko. Partizani so sklicali vse moške, da jih pošljejo proti Nemcem. Pripravljeni so jih bili pustiti doma, če razorožijo krajevno postojanko. Ljudje so tedaj naprosili gospoda, naj to izpeljeta. Ta sta odšla proti kasarni, za njima so šli ljudje, ki pa so iznenada tako ošibeli in drug za drugim zaostajali, da sta na trg pred kasarno prišla samcata sama. Zahtevala sta razgovor s poveljnikom. Predlagala sta mu, naj oddajo orožje, ker bodo domačini prevzeli čuvanje javnega reda. Tenente je pristal pod pogojem, da jima zagotovita varen prehod do Gorice. »Sprejeto! Vojaki pojdete peš, na kamionu z blagom bosta dva vaša neoborožena moža in trije naši oboroženi. Spremljali vas bodo do Ajševice.« Duhovnika sta tedaj mignila ljudem, ki so stali v veliki razdalji, naj pridejo bliže in prevzamejo orožje. Vojaki so se medtem razporedili za odhod. Tedaj je pridrčar avto. Izstopili so trije partizani in vodilni se je predstavil za Zvezdana. Rokoval se je z oficirjem, ki je nato zaukazal odhod. Vojaki so od marši rali. Duhovnika sta zapečatila občinski urad in Dopolavoro, da bi ju očuvala pred izro-pom. Tajni arhiv pa sta odnesla na varno.
(se nadaljuje)
Šolske vesti iz Gorice
Vpisovanje v osnovne šole se vrši v Gorici od 17. do 26. septembra vsak dan od 9. ure do poldne.
Šolsko skrbništvo je določilo, da se bodo letos znova združile vse višje srednje šole v istem poslopju, kot je bilo že prej vsa leta. Zato so že začeli z deli, da se gimnazija in licej vrneta v šolska poslopja v ul. Croce, strokovna šola pa v ul. Ran-daceio. Tako bodo v ulici Randaccio vse nižje srednje šole (1. razred enotne srednje šole, 2. in 3. razred strokovne ter 2. in 3. razred gimnazije); v ul. Croce pa učiteljišče, višja gimnazija ter licej.
Taka rešitev' bo gotovo v korist dijakom in bo služila tudi za boljšo povezanost pri pouku.
Zvedeli smo tudi, da bo ministrstvo poskrbelo za brezplačno oskrbo otrokom o-snovnih šol vseh učnih knjig, med temi bo tudi katekizem.
Opozarjamo starše, da je ministrstvo da-io odredbo, naj šolske oblasti poskrbijo, da bodo vsi otroci, ki so končali 5. razred osnovne šole, obiskovali enotno srednjo šolo. S tem hočejo resno izpeljati določbo, da je šolski pouk za vse otroke obvezen od 6. do 14. leta. Za starše bi pa bilo zelo slabo izpričevalo, če bi jih morali s kaznimi prisiliti, da še nadalje pošiljajo otroke v šolo do 14. leta. To bi moral vsakdo smatrati kot osnovno dolžnost do svojih o-trok.
19 milijonov za preureditev šole
v Doberdobu
Krajevni občinski svet je sklenil preurediti osnovno šolo v Doberdobu. Zgradba že dolgo let ni bila popravljena in tudi notranja ureditev je zelo pomanjkljiva in ne odgovarja potrebam modernega časa. Občinski svet je sklenil zgradbo razširiti, da bi pridobil še dve učilnici. Namestili bodo tudi centralno kurjavo. Celotna popravila bodo stala 19 milijonov lir. Občinska uprava je poslala gradbenim podjetjem poziv, naj se udeležijo dražbe za ta dela, ki bo na županstvu dne 28. septembra.
Izidi popravnih izpitov
Izdelali so:
GIMNAZIJA - LICEJ
Čez 4. g/mn.: Troha Bogdan; Devetak Aleksandra, Paoletti Milojka.
Čez 5. gimn.: Gergolet Marij, Leghissa Zvonko, Prinčič Jožef; Koršič Marija, Vi-sintini Marija.
Čez I- licej: Rutar Boris, Terpin Robert; Valentinčič Slavka.
nadškof nagovoril otroke in starše. Za nadškofom je pa msgr. Gregorec govoril o sodelovanju z milostjo za krščansko življenje. Po birmi je sledila sv. maša, ki jo je daroval preč. g. Jožko Štanta po namenu birmancev za g. nadškofa.
Hs
Pred kratkim smo Devinci poromali na Sv. Višarje in na Brezje.
bo
V petek 20. sept. ob 20. uri v župnijski dvorani
v Doberdobu
č. g. Stanko Pavlin, misijonar
s Kitajske (Hong- Kong) prikazal
ZANIMIVOSTI S KITAJSKE
v bar\’anih slikah, filmu, besedi in petju. - Vabljeni!
Čez 2. licej: Figelj Antonija, Knez Helena.
1. učiteljišče: Marassi Lucija, Miklus Ksenija, Plesničar Peter.
2. učiteljišče: Devettg. Vojko, Lasič Marija.
3. učiteljišče: Klanjšček Vladimir, Ko-mjanc Anka.
NIŽJA SREDNJA ŠOLA
Čez 1. razred: Brajnik Konrad, Cotič Boris, Jakin Aldo, Jarc Roman, Klanjšček Nikolaj, Špacapan Peter; Braini Katarina, Černič Marija, Ferletič Ana, Mikluš Nadica.
Čez 2. razred: Ferfolja Stanislav, Kran-ner Marjan, Legiša Marij; Devetak Lidija, Floreniin Silvana, Leban Mirjam, Mikulus Jožefa, Pavšič Marija.
Čez 3. razred: Cernic Marjan, Figelj Stanislav, Gulin Zdravko, Makuc Bogdan, Ma-russi Edvin, Mozetič Rudolf, Pahor Miroslav, Tomšič Bruno, Uršič Jožef, Špacapan Bernard; Calligaris Nadja, Malič Milena, Mozetič Nataša, Nikolavčič Ingrid, Peljson Silvana, Ouinzi Marija, Radetti Milena, Škerk Nataša, Stanič Rajka, Troha Sonja.
STROKOVNA ŠOLA
Čez 1. razred: Ferfoglia Evgen, Jarc Marij, Nanut Glavko, Sfiligoj Aleksander, Tomšič Ivan, Visintin Feliks; Florenin Nadja, Maraž Klara, Pacor Marija.
Čez 2. razred: Ciglic Marjan, Gulin Robert, Klanjšček Vojko, Leban Jožef, Marassi Dušan, Tomšič Stanislav, Valentinčič Danijel; Frandolič Ana, Koren Marija, Masten Karmela, Pavletič Alma, Peršolja Gabrijela.
Čez 3. razred: Dušman Marij, Gergolet Roman, Klemše Benjamin, Komjanc Rihard, Kozi in Marij, Mersecchi Rudolf, Sos-si Bojan, Spazzali Ivan; Hlede Marta, Nanut Nadja, Pahor Klavdija, Seculin Kašja.
Uradovanje pri INPS zopet normalno
Od ponedeljka 16. septembra dalje je uradovanje zavoda INPS zopet normalno. U-radi bodo odprti za občinstvo vsak dan od 8. do 11. ure ter ob ponedeljkih, torkih in četrtkih tudi popoldne od 15.30 do 17.
Devin
V nedeljo je bila v naši vasi sv. birma. Kljub bolezni je g. nadškof prišel v Devin v spremstvu msgr. Gregorca. Prcvzvišenega so lepo pozdravili belooblečeni otroci v slovenskem in italijanskem jeziku. Vseh birmancev je bilo 36, ki so pri birmi skupno odgovarjali in peli. Takoj po birmi je g.
OBVESTILA
DRŽAVNA Nižja industrijska šola s slov. učnim jezikom v Trstu (Rojan) opozarja, da se vrši vpisovanje za 1. razred enotne srednje šole in za 2. in 3. razred Industrijske šole do vključno 25. t. m.; za 1. razred je potrebno predložiti sledeče dokumente: rojstni list, potrdilo o precepi j en ju ter spričevalo 5. razreda osnovne šole.
VPISOVANJE V OSNOVNE ŠOLE. Vpisovanje na vseh slovenskih osnovnih šolah se prične 17. septembra in zaključi 27. istega meseca.
V prvi razred se morajo vpisati vsi otroci rojeni v letu 1957, pri vpisu je potrebno dostaviti rojstni list in potrdilo o cepljenju koz na prostem papirju.
Za ostale učerrce je dovoli predložitev izpričevala zadnjega, šolskega leta.
VPISOVANJE v slovensko učiteljišče v Trstu se je začelo in bo trajalo do 25. septembra. Pojasnila daje tajništvo zavoda.
DAROVI
Udeleženke duhovnih vaj iz Trsta - za: Katoliški glas 2.000, Zavod sv. Družine 3.000, Alojzijevišče 2.000 lir.
Za Katoliški dom: Franc Trpin, Štever-jan - namesto cvetja na grob pok. Marija Dornika 1.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Gdč. Marija N. 10.000; N. N., Trst 1.000; gdč. Nežika Lazar, Trst 1.000; udeleženka duh. vaj iz Trsta 3.000; gdč. D. Pavlica 1.000; N. N., Gorica 2.000 lir. — Iskren Bog povrni!
Za SLOKAD darujejo člani Radijskega odra 5.000 lir v spomin pok. gospe Opelt.
Za Marijin doni v Rojanu: V spomin pok. Ane Bole, sestra in nečaki 6.000, St. 30.000; Valentin Franceschi 7.300; Danilo Piščanc v spomin pok. sestre Eleonore 2.000; Š. A. 1.500; R. E. 1.000; za obletnico moževe smrti Ivanka 1.000 lir. — Bog plačaj !
ZAHVALA
Po pogrebu
HEDVIGE AMISANO
se toplo zahvaljujeta vsem vaščanom in še posebno družini Petaros - Bazovica, 20 za sočustvovanje in sožalje.
družina Amisano in dr. Mario Fraseinelli Bazovica, 16. sept. 1963
Dr. VRTOVEC JOŽE (jr.)
specialist za ustne in zobne bolezni asistent na zobozdravniški univerzitetni kliniki v Padovi TRST ul. Mercadante 1/1
vogal ul. Carducci-ul. Milano tel. 68349
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici