167 Žiga Zois, ljubitelj rastlin? Sigismondo Zois, a plant lover? Špela PUNGARŠEK1 »Moje pismo Vas pouči, da sem na najboljši poti postati botaničar. Če se to zgodi, boste Vi vzrok: v osamljenosti glede mineralogije, ki me obdaja izza Vašega odhoda, izgubljam polagoma veselje do nje, kajti skoraj nemogoče ti je vztrajati, če nimaš veselja, da bi z drugim izmenjaval misli, zlasti še v tako jalovi deželi, kakor je na apnu bogata Kranjska « Iz pisma Žige Zoisa, ki ga je v francoščini poslal  prijatelju Balthasarju Hacquetu v Lvov 16. 10. 1787 (Kidrič 1938). Izvleček V prispevku predstavljamo botanično plat delovanja Žige (Sigismonda) Zoisa. Verjetno ga  je njegov mlajši brat Karel navdušil za  iskanje redkih rastlin, zato  je deloval  tudi kot mecen  botaničnim raziskovalcem. Skupaj z bratom je urejal več parkovnih nasadov in se zanimal za  uporabne kulturne rastline. Zbiral je tudi slovenska imena rastlin, ki jih deloma objavljamo v  prispevku.  Ključne besede: Žiga Zois, Karel Zois, Balthasar Hacquet, slovenska imena rastlin, tatarska  ajda Abstract The article presents the botanical interests of Sigismondo Zois. Probably impressed by his  younger  brother Karel,  he was  also  looking  for  rare plant  species  and financially  supported  botanical researchers. Together with his brother he arranged several parks and was interested in  useful crops. He also gathered Slovenian plant names partly published in this article.  Key words: Sigismondo Zois, Karel Zois, Balthasar Hacquet, Slovenian plant names, Tartary  Buckwheat 1 Prirodoslovni muzej Slovenije / Slovenian Museum of Natural History, Prešernova 20, 1000 Ljubljana, Slovenija, spungarsek@pms-lj.si 168 SCOPOLIA No 97 – 2019 Vpliv Balthasarja Hacqueta na brata Zois Žiga (Sigismondo) Zois (1747−1819) je najbolj znan kot mineralog in geolog, mecen in lastnik  več fužin na nekdanjem Kranjskem (Faninger 1983; Kidrič 1938). Manj znano je, da je bil  tudi  ljubitelj rastlin, saj se kot botanika po navadi omenja le njegovega mlajšega brata Karla  (1754−1799),  po  katerem  sta  poimenovani  Zoisova  zvončica  (Campanula zoysii)  in  Zoisova  vijolica (Viola zoysii) ter rod tropskih trav Zoysia (Praprotnik 2015). A nekaj informacij kaže,  da se je tudi Žiga rad ukvarjal z botaniko. Za to njegovo zanimanje sta verjetno »odgovorna«  Balthasar Hacquet in Žigov mlajši brat Karel.  V  Idrijo na Kranjsko  je 20.  septembra 1766 kot  rudniški kirurg prišel Balthasar Hacquet  (1739/40−1815;  slika  1).  Idrijo  si  je  izbral  zaradi  tamkajšnjega  zdravnika  Joannesa  Antonia  Scopolija, ki je bolj kot po svojem poklicu slovel kot botanik in entomolog. Tako Scopoli kot za  njim Hacquet sta se pritoževala nad slabimi razmerami v Idriji in na Kranjskem, kjer znanost ni  bila vrednota (Petkovšek 1977). Scopoli je maja leta 1769 zapustil Kranjsko (Petkovšek 1977),  Hacquet pa se je leta 1773 preselil v Ljubljano, kjer je poučeval na Mediko-kirurškem liceju  in babiški šoli (Praprotnik 2015). Morda se je v tem letu osebno seznanil s Žigom Zoisom  (Kidrič 1938), ali pa sta se spoznala že leto prej, ko sta oba postala člana Kranjske kmetijske  Slika 1: Portret Balthasarja  Hacqueta iz leta 1777. Vir:  Wikipedia Figure 1: Portrait of Balthasar  Hacquet from 1777. Source:  Wikipedia 169 Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? družbe (Valenčič in sod. 1991). V hiši Žige Zoisa (slika 2), ki še danes stoji med Križevniško  ulico in Zoisovo cesto ob Ljubljanici, so uredili naravoslovni kabinet in eno največjih zasebnih  knjižnic  na  Kranjskem.  V  Zoisovo  gostoljubno,  kulturno  in  umetnostno  razgibano  hišo  je  zahajala večina izobražene Ljubljane, tudi Hacquet. Z njim je Žiga Zois razpravljal predvsem o  mineraloških in geoloških vprašanjih (Valenčič in sod. 1991; Steska 1919).  Z  namenom,  da  bi  ugotovil  geološko  sestavo  kranjskih  gora,  našel  nahajališča  rudnin  in  raziskoval floro,  je Hacquet poleti  leta 1777 prehodil velik del Kranjske. Bil  je med pionirji  alpinizma v Vzhodnih Alpah in je še neodkrite rastline iskal tudi na skoraj nepristopnih višinah,  saj ga  je  zanimanje gnalo, da  je premagoval vse  težave  (Wester 1954). Verjetno  se  je  želel  povzpeti tudi na najvišji vrh na Kranjskem - Triglav. Zois je povsod in vsakomur želel pomagati  in je pospeševal vse, kar bi bilo domovini v prid (Steska 1919). Tako je tudi prijatelju Hacquetu  leta 1777 želel omogočiti vzpon na Triglav. Zato je svojemu varovancu, kirurgu iz Stare Fužine,  Lovrencu Willomitzerju (okoli 1747−1801; ki je bil tudi Hacquetov nekdanji učenec z ljubljan- ske mediko-kirurške šole) naročil, naj ga vodi. A ekipa vrha zaradi slabega vremena ni dosegla,  Hacquet pa se je sam povzpel na Mali Triglav (Munda 2013). Zois je prihodnje leto prvopristo- pnikom na Triglav obljubil nagrado in Willomitzer je z drugo ekipo leta 1778 vendarle dosegel  vrh Triglava. Zois je Hacquetu leta 1779 pomagal tudi pri njegovem drugem poskusu vzpona  na vrh. Pri tem vzponu naj bi Hacquet izmeril tudi višino Triglava. Hacquet (1781) piše, da mu  je to uspelo 8. avgusta 1779. Wester (1954) in drugi, ki so pisali o prvih pristopih na Triglav  (npr.  Sieber  1813; Debelakova-Deržaj  1947b,  1947c, 1813;  Mikša  2013),  o  Hacquetovem  dosegu vrha te gore ne dvomijo. A Franc Ksaver Richter (1821, prevod Ceklin 1977) v svojem  Slika 2: Zoisova palača okoli leta 1808 po risbi M. Gasparija.  Figure 2: The Zois Palace around 1808 as illustrated by M. Gaspari. 170 SCOPOLIA No 97 – 2019 rokopisu, sestavljenem po spisih Žige Zoisa (t. i. njegov 'bohinjski rokopis', ki je izgubljen, kot  navaja Debelakova-Deržaj 1947a), piše, da naj bi se bil Hacquet izmučen in upehan ustavil  pod previsno steno pred glavnim vrhom in kar tam izmeril višino vrha. Vrh Triglava naj bi bil  Hacquet dosegel tudi leta 1782 in spet izmeril njegovo višino (Debelakova-Deržaj 1947c). A  se tudi o tem vzponu porajajo dvomi. Žiga Zois je namreč leta 1793 »gamsjega lovca« Kleinerja  nagradil  z  12 dukati  in  ga 3 dni  gostil  v  gradu v Bohinjski Bistrici,  ker  naj  bi  prvi  opravil  meritve Triglavove višine (Sieber 1813; Wester 1928). Zois se je najbrž zavedal, da Hacquet  ni nikoli prišel na sam vrh in da njegove meritve niso najbolj natančne (Wraber 1995). Zois pa  ni želel samo ugotoviti višine Triglava, pač pa je v njegovi okolici s pomočjo prijateljev iskal  fosile, da bi zbral gradivo za razpravo o nastanku kamnin, ki gradijo Julijske Alpe. Želel  je  dokazati, da je pogorje okoli Triglava nastalo v morju, in v ta namen je tudi kasneje organiziral  dve odpravi, prvo avgusta leta 1795 (Križnar in sod. 2013). Hacquet je med svojimi pohodi raziskoval tudi kranjsko rastlinstvo in ob tem izdelal herbarij.  Leta 1782 je izdal knjigo Kranjske alpske rastline oz. »Plantae alpinae Carniolicae« (Hacquet  1782), v kateri opisuje 12 po njegovem mnenju znanosti še neznanih rastlin iz kranjskih Alp in  Istre (Praprotnik 2015). Prav Hacquet naj bi bil Žigovega mlajšega brata Karla navdušil za  botaniko. Hacquet je ob odhodu iz Ljubljane svoj herbarij podaril Karlu, saj se mu Žiga Zois  v pismu zahvaljuje: »Moj brat Karel vam sporoča zatrdilo svoje  iskrene zahvale za herbarij,  katerega  ste  mu  zaupali.  To  zimo  bo  sestavljal  zanj  katalog.«  (Kidrič  1938).  Čeprav  Voss (1884) piše, da naj bi se bila brata Zois slabo razumela in da je Žiga po Karlovi smrti uničil  vse papirje, po katerih bi lahko sestavili njegov življenjepis, je vendar starejši brat naredil vse,  da bi mlajšemu omogočil botanično udejstvovanje. Karel je bil že od rojstva bolehen, a je bil  kljub temu pogosto v gorah. Pri iskanju zanimivih rastlin so mu pomagali tudi številni plačani  nabiralci  (Kidrič  1938;  Praprotnik  1989). Karel  Zois  je  večino  časa  preživel  na  posestvu  Brdo pri Kranju in na Javorniku, od koder je  imel krajšo pot do Alp. Tako ni živel skupaj z  bratom, ki  je  pogosto obiskoval  svoje  fužine,  sicer  pa bival  v Ljubljani  (Voss 1884; Kidrič 1938). Karel Zois je bratu Žigu pošiljal tudi sezname rastlin, ki jih je opazil na svojih botaničnih  pohodih v gorah, oz. sta si brata izmenjevala mnenja o rastlinah. To dokazuje korespondenca  med bratoma, ki se je ohranila v Narodnem muzeju Slovenije. Obsega več botaničnih seznamov  (npr. NMS M2–084, M2–085), ki  jih je Karel poslal Žigu, in pismo z botaničnimi vprašanji  (NMS M2–081).  Ne samo Hacquet in Karel Zois, pač pa tudi Žiga Zois so si v osemdesetih letih 18. stoletja  dopisovali z avstrijskim botanikom Nicolausom Josephom Jacquinom (1727−1817), direktorjem  botaničnega vrta na Dunaju. Hacquet mu je za njegove zbornike in za vrt pošiljal žive rastline  s Kranjske,  z njim pa  si  je  rastline  izmenjeval  tudi Karel  (Praprotnik 2001, 2004; Kidrič  1938). Jacquin pa ni bil edini botanični dopisnik, s katerim se je dopisoval Žiga Zois. V njegovi  korespondenci so npr. tudi pisma, ki jih je leta 1805 pisal nemškemu botaniku Carlu Ludviku  Wildenowu (1765–1812; npr. NMS RAR M13 P28). V njegovo hišo je zahajal tudi botanik Franc  Hladnik (1773−1844), ustanovitelj ljubljanskega botaničnega vrta, s katerim sta verjetno razpra- vljala tudi o botaničnih vprašanjih (Valenčičič in sod. 2013). Ko  je  leta  1787 Hacquet,  verjetno  zaradi  spora  o  anatomski  dvorani  (Kidrič  1938:  272;  Borisov 1999), zapustil Ljubljano, se je Žiga Zois s tem težko sprijaznil. Hacquet je bil namreč  edini, s katerim je Zois lahko strokovno razpravljal o naravoslovnih problemih (Kidrič 1938).  Ob odhodu Hacqueta se je Žiga bolj posvetil fužinam. Slutiti je, da se je navzel tudi bratove nav- dušenosti nad odkrivanjem novih vrst rastlin. Leta 1785 je namreč Karel Zois našel novo vrsto  vijolice (Viola zoysii) in jo poslal svojemu botaničnemu mentorju Franzu Ksaverju Wulfenu v  Celovec (Praprotnik 2015). V teh letih je verjetno našel tudi novo vrsto zvončice (Campanula zoysii;  slika 3). Poleg Karla  je bil verjetno  tudi Žiga ponosen, ko  je Wulfen  (1788  in 1790)  171 vijolico in zvončico poimenoval po Zoisih. V francoščini napisanem pismu z dne 16. oktobra  1787, ki ga je Žiga Zois z graščine na Javorniku poslal Hacquetu v Lvov, piše »sem na najboljši  poti postati botaničar. Če se  to zgodi, boste Vi vzrok: v osamljenosti glede mineralogije, ki  me obdaja izza Vašega odhoda, izgubljam polagoma veselje do nje, kajti skoraj nemogoče ti je  vztrajati, če nimaš veselja, da bi z drugim izmenjaval misli, zlasti še v tako jalovi deželi, kakor je  na apnu bogata Kranjska (Kidrič 1938).« Nadalje Žiga o bratu Karlu piše: »Njegova botanična  strast se že loteva tudi mene samega. Posrečilo se mi je, da sem mu mogel z drugimi pošiljkami  poslati tudi vaš Leontodon Terglavense, katerega sem spoznal po sliki, ki ste jo vi napravili. Na  naših gorah raste še več rastlin, ki sta jih Vi in gospod Scopoli prezrla; moji številni delavci v  jamah in po visokih gozdovih mi omogočajo, da vse preiščemo. Majhno kmečko hišico v dve- tretjinski višini Belščice sem dal obnoviti, da bi preživela tam mesec julij prihodnjega leta ter  mogla po vrhovih vzdolž doline botanizirati. Po tem kreneva v Bohinj. Našel sem možnost, da  spravim brata na konju ob majhnih stroških do Velega polja po Triglavom, in upam, da pridem  tja  tudi  sam.«  (Kidrič  1938) V  slovenščino  je Zoisovo  pismo prevedel Fran Kidrič  (1938).  Slika 3: Herbarijska pola s  Zoisovo zvončico (Campanula zoysii) iz herbarija Karla Zoisa  (PMSL-Herbarij-Zois-000 001).  Foto: David Kunc  Figure 3: Herbarium sheet with  Zois Bellflower (Campanula zoysii)  from the herbarium of Karel Zois  (PMSL-Herbarij-Zois-000 001).  Photo: David Kunc Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? 172 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 4: Herbarijska pola  Balthasarja Hacqueta s triglavskim  dimkom (Crepis terglouensis;  rastlina spodaj; PMSL-Herbarij- Hacquet-000 001), ki ga je Hacquet  uvrstil med jajčarje (Leontodon terglavense) in imenoval po  Triglavu. Tudi Žiga Zois ga je sam  ali s pomočjo nabiralcev nabral za  brata Karla in mu ga tudi poslal.  Foto: David Kunc  Figure 4: Herbarium sheet of  Balthasar Hacquet with the Triglav  Hawksbeard (Crepis terglouensis;  the plant below; PMSL-Herbarij- Hacquet-000 001). Hacquet  first placed it among hawkbits  (Leontodon terglavense) and named  it after Triglav. With the help of  his plant searchers Žiga Zois, too,  collected it and sent it to his brother  Karel. Photo: David Kunc Zapisal je, da je francoski izvirnik last generalnega ravnatelja Riharda Skubca (1882−?), po- membnega poslovneža, ki je kupil Zoisovo palačo v Ljubljani na Bregu, nemški prevod pa last  pravnika in zgodovinarja dr. Rudolfa Andrejke (1880−1948).  Kočo pod Belščico v Karavankah, ki  jo omenja Zois,  so domačini  imenovali Gospodova  koča  in  je  stala  v  gorski  vrtači  V  Ridi,  danes  pa  je  ni  več  (Praprotnik  1994).  Žiga  Zois  omenja triglavski dimek (Crepis terglouensis), ki ga je prvi na območju Triglava opazil ravno  Balthasar Hacquet  in ga kot vrsto  jajčarja Leontodon terglavensis  opisal  v  svojih Kranjskih  alpskih rastlinah (Hacquet 1782). Nabral ga je tudi za herbarij, ki ga je pred odhodom v Lvov  podaril Karlu Zoisu (Kidrič 1938). Hacquetov herbarij se je kot del Zoisove zapuščine ohranil  v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Na Hacquetovi poli (slika 4) pa ni samo primerek trigla- vskega dimka (Crepis terglouensis), marveč zgoraj tudi primerek alpskega regrata (Taraxacum alpinum). Malo je verjetno, da bi dobri opazovalec Hacquet naredil napako in na polo nalepil  dve različni vrsti. Bolj verjetno je kdo od kasnejših lastnikov njegovega herbarija polo dopolnil  s še enim primerkom, ki pa ni bil pravi triglavski dimek. Morda pa je ravno to rastlina, ki jo  Žiga omenja v pismu in je bila poslana bratu Karlu?  173 Koče bratov Zois v Kranjskih Alpah V Julijskih Alpah sta imela brata Zois vsaj dve koči. Že ob opisu vzpona prvopristopnikov  na Triglav leta 1778 je omenjena koča, ki je stala na Velem polju (Ceklin 1977). Na jožefinskem  vojaškem zemljevidu iz let 1763–1787 je na območju, kjer bi lahko ležalo Velo polje, narisanih  več koč, zraven je napis »alpske koče« (»Alpen Hütten«, slika 5). Kočo je verjetno dal zgraditi  ali obnoviti že Žiga Zois, da bi laže raziskoval kamnine v okolici, več pa jo je uporabljal Karel,  da je v njeni bližini lahko več dni iskal zanimive rastline. Druga koča Zoisov  je  stala »per  jesereh«  - pri Dvojnem  jezeru v dolini Triglavskih  jezer  (Praprotnik  2015),  možno  pa  je  tudi,  da  je  stala  na  planini  V  Utah  (v  bližini  jezera  v  Ledvicah), ali pa je bila tam celo tretja koča Zoisov (Richter 1821; Erhatič 2012). Ni znano,  kdaj je bila katera od teh koč zgrajena. Na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz let 1763–1787  na območju doline Triglavskih jezer ni vrisane nobene koče, narisane pa so koče vzhodno od  grebena Tičarice in Zelnarice ter zahodno od doline (slika 6). Tudi Hacquet (1778) v svojem  opisu doline ne omenja planinskih koč, pač pa le polico, ki se vleče proti zahodu in jo imenuje  »Cozpolica« (Cojzova polica, Tuma 1921). Richter (1821) v opisu Hacquetovega vzpona na  Triglav leta 1779 omenja, da so pohodniki prenočili v koči na planini Na Utah. Torej je ta koča  Slika 5: Izsek iz jožefinskega vojaškega zemljevida iz let 1763–1787, ki prikazuje Velo polje (obkroženo rdeče) z  okoliškimi vrhovi: »Tosti Verh« je verjetno Tosc, »Micheli Verh« pa Mišeljski vrh. Vir: https://mapire.eu Figure 5: Detail from the Josephine Military Map from 1763–1787, showing Velo polje (circled in red) with  surrounding peaks: »Tosti Verh« is probably Tosc, »Micheli Verh« is most likely Mišeljski vrh. Source: https:// mapire.eu Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? 174 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 6: Spodnji del doline  Triglavskih jezer na jožefinskem  vojaškem zemljevidu iz let  1763–1787. Vir: https://mapire.eu Figure 6: Lower part of the  Triglav Lakes Valley on the  Josephine Military Map from  1763–1787.  Source: https://mapire.eu Slika 7: Erzherzog Ferdinand-Schutzhaus pri Dvojnem jezeru okoli leta 1900. Vir: Triglav-See-Schutzhütte  1900, Archiv des DAV München Figure 7: Erzherzog Ferdinand-Schutzhaus at the Double Lake around 1900. Source: Triglav-See-Schutzhütte  1900, Archiv des DAV München 175 na omenjeni planini vsekakor stala že leta 1779. Koča pri Triglavskih jezerih pa je ob Dvojnem  jezeru zagotovo stala 17. avgusta 1795, ko je tja prispela Zoisova odprava, ki je iskala fosile v  okolici Triglava. Odpravo v sestavi Valentin Vodnik, grof Franc Hohenwart in Jožef Pinhak je  v koči srčno pozdravil baron Karel Zois (Orožen, 1895). Tuma (1921) opisuje pripoved pastirja,  ki je v začetku 19. stoletja pasel na Komni in okolici. Nekdaj je bil ob Dvojnem jezeru največji  planinski stan »Pri Jezerih«, kjer so pasli bohinjski pastirji. Zemljo so jim v uporabo dali Zoisi,  a sredi 19. stoletja jo je od njih kupila Kranjska industrijska družba. Kmetje so se uprli, orožniki  in gozdarji pa so stanove razkopali in zažgali tramove. Pastirji so nato raje uporabljali planino  Na Utah. V zgornjem delu doline so pasli Bovčani in vse do leta 1870 je segala njihova paša do  Dvojnega jezera. Med letoma 1878 in 1880 je Nemški turistovski klub (Deutscher Touristenclub)  na mestu, kjer so prej stali stanovi in verjetno tudi Zoisova koča, postavil »Jezersko kočo« oz.  »Ferdinand-Schutzhaus« (slika 7, Tuma 1921; Voss 1884). Knafelc (1928) sicer piše, da je kočo  pri Triglavskih jezerih šele leta 1914 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo (DÖAV),  prej pa je tam stala le preprosta bajta. Danes se koča imenuje Koča pri Triglavskih jezerih in jo  upravlja PD Ljubljana Matica.  Danes se po Karlu in Žigu Zoisu imenuje le ena koča - Cojzova koča na Kokrskem sedlu v  Kamniško-Savinjskih Alpah. A na tem mestu brata koče nista postavila, le njuni nasledniki so  zemljišče odstopili Kranjski sekciji Nemško-avstrijskega planinskega društva (DÖAV), ki je na  sedlu leta 1897 postavila planinsko postojanko (Praprotnik 1989) . Žiga Zois kot botanični mecen V  letih  1788  do  1792  je  bil Žiga Zois  večino  časa  od  pomladi  do  jeseni  na  Javorniku,  v  Bohinjski Bistrici ali v Mislinji pri svojih fužinah, kjer je gradil nove plavže. Kljub obilici dela  pa je prosti čas izkoristil za iskanje redkih rastlin. Ko je imel delo pri fužini v Mislinji (pod  Pohorjem),  je sporočal bratu Karlu, da se ozira pri vsakem sprehodu po ploščevici  (Peltaria alliacea; slika 8), toda zagledal ni niti te niti kake druge rastline, ki bi zbujala pozornost. Ni  pa  bil  dotlej  še  v  znatnejših  višinah  in  jih  tudi  takrat  ni  prestopil.  Po  letu  1790  je Zois  vse  pogosteje tožil, da ni dobrega zdravja, mučil ga je protin, pogosto ga je bolela glava (Žontar  1954). Jeseni 1793 je bil zadnjikrat na Gorenjskem, od leta 1797 pa sploh ni šel več iz svoje hiše  (Steska 1919).  Tudi po Karlovi smrti leta 1799 (Praprotnik 2015) se je Žiga še vedno zanimal za rastline,  četudi je bil priklenjen na voziček in ni zapuščal hiše v Ljubljani (Steska 1919). V prid temu  govori ekskurzija češkega botanika FranzaWilhelma Sieberja leta 1812, ki ga je Zois gmotno  podprl in mu omogočil botaniziranje v Julijskih Alpah. Si je Zois obetal še neodkritih rastlin?  Je želel tudi potrditev izmerjene višine Triglava? Sieber je imel namen obiskati Bohinjske Alpe,  se povzpeti na Triglav in pri tem iskati redke rastline. Velikodušni Zois mu je v pomoč ponudil  svoje osebje v Bohinju (Wraber 1995). Zoisov namestnik v Bohinju Koller (Müllner 1895)  je gospodarju poročal o Sieberjevem prihodu in vzponu na Črno prst. Sieber je bil zelo dober  gornik in vodniki so mu komaj sledili. Med vzponom je nabiral rastline, ki so jih dan kasneje  vložili v papir. Sledil naj bi vzpon na Triglav, s katerega si je Žiga Zois verjetno obetal novih  redkih  rastlin.  Sieber  je  res  dosegel  vrh Triglava  in  izmeril  njegovo  višino,  a  zaradi  strahu  za rastlinami ni oprezal. Svoj pohod je opisal v časopisu Hesperus (Sieber 1813), potopis pa  je v slovenščino prevedel Wraber (1995). Tudi v tem potopisu z vrha Triglava in okolice ne  omenja  rastlin. Koller  je  že med  Sieberjevim  bivanjem  v Bohinju  pisal  Zoisu,  da  je  Sieber  zapravil veliko več, kot  je Zois pričakoval. Sieber  je želel  le čim več nabrati za svojo zbirko  in naročnike, pri »baronovih rastlinah« pa ni bil prav nič skrben. Po Sieberjevem odhodu je  Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? 176 SCOPOLIA No 97 – 2019 Koller Zoisu sporočil, da so se vse rastline, ki jih je Sieber nabral za Zoisa, pokvarile. Na to  pismo je Zois odgovoril Kollerju z naslednjimi besedami: »Botaniku sem pokazal prst - zgrabil  je obe roki. Tako je na svetu. Naj bo zadnjikrat! Z menoj gre itak h koncu.« (Müllner 1895,  prevod Petkovšek 1977). V knjižnici Narodnega muzeja Slovenije se je med korespondenco  Sigismonda Zoisa ohranilo pismo, ki ga  je Sieber 18. decembra  leta 1812 pisal Zoisu  (NMS  RAR M11 P81). V njem se mu zahvaljuje za gostoljubje. Verjetno je bilo to zadnjič, ko je Zois  financiral botanična raziskovanja v Julijskih Alpah. Parkovni nasadi bratov Zois Zoisi so leta 1752 postali lastniki javorniških fužin ter rudnikov pod Belščico in v Lepeni ter  s tem v posest prejeli tudi graščino na Pristavi. Slednjo je leta 1647 postavila koroška družina  Pasarelli, namenjena pa je bila bivanju nadzornikov rudarske proizvodnje in transporta v dolino  (Sodja 2009). V graščino  (slika 11)  je najpogosteje  zahajal Karel Zois,  saj mu  je bila dobro  izhodišče  za  iskanje  rastlin  v Karavankah.  Pred  graščino  so  že  v  času Michelangela  Zoisa  (1694−1777) namesto sadovnjaka zasnovali park (Praprotnik 2015). Verjetno  je bil  to eden  prvih okrasnih vrtov na Kranjskem, ki ga je uredila družina Zois.  Slika 8: Med obiskom fužin v Mislinji je Žiga Zois iskal redko ploščevico (Peltaria alliacea) in o tem poročal  tudi Karlu. Foto: David Kunc Figure 8: When Žiga Zois visited his ironworks in Mislinja, he was also looking for a rare plant species - the  Garlic Cress (Peltaria alliacea) and reported about it to his brother Karel. Photo: David Kunc 177 Tudi  parkovni  nasadi  na  Brdu  pri  Kranju  so  začeli  nastajati  v  času Michelangela  Zoisa,  največji razcvet pa so doživeli v času njegovih sinov - Sigismonda in Karla Zoisa (Praprotnik  2004).  Slednji  je  na  Brdu  preživel  največ  časa.  Tam  je  posadil  številna  eksotična  drevesa,  nekatera je dobil neposredno iz Amerike. Na grajskem vrtu je v letih 1785−1790 posadil tudi  mnoge alpske rastline (Voss 1884). Te je prinesel tudi s številnih izletov po gorah, pomagali  pa  so mu  tudi najeti domačini. Njegov nasad alpskih  rastlin na  jugovzhodni  strani posestva  velja za prvi botanični vrt v Sloveniji (Praprotnik 2011). Po Karlovi smrti je začel propadati  in v dvajsetih letih 18. stoletja ga ni bilo več. Na Brdu sta brata zgradila tudi oranžerijo, ki je  bila  namenjena  prezimovanju  eksotičnih  rastlin,  imela  pa  sta  tudi  drevesnico,  kjer  so  gojili  številne grmovne in drevesne vrste. Rastline sta uvažala iz vse Evrope, predvsem z Nizozemske  (Praprotnik  2004).  Pomembno  je  bilo  tudi  njuno  poznanstvo  z  botanikom  Nikolausom  Thomasom Hostom (1761−1834), ki jima je z Dunaja pošiljal žive primerke eksotičnih rastlin  (Dobrilovič & Kravanja 2003). Skupno sta imela posajenih 6398 dreves in 1063 grmovnic,  od tega 170 vrst okrasnega drevja in 143 vrst okrasnih grmovnic (Praprotnik 2004). Seznam  vseh vrst sta brata zabeležila v Vrtnih inventarjih, ki so ohranjeni v Arhivu Slovenije (AS 1052).  Žiga Zois je hranil v svoji knjižnici najrazličnejšo naravoslovno in hortikulturno literaturo –  priročnike o gozdarstvu, poljedelstvu, kulturnih rastlinah, gojenju gozdnih dreves in uporabi  lesa, pa tudi botanične knjige, enciklopedije, Linnejeva, Jacquinova, Hacqueteva in druga nara- Slika 9: Območje posestva Brdo (z gradom Brdo, oz. »Schloß Egg«) na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz let  1763–1787. (Vir: mapire.eu) Figure 9: The area of the Brdo Estate (with Brdo Castle or »Schloß Egg«) on the Josephine Military Map from  1763–1787. Source: https://mapire.eu Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? 178 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 10: Grad Brdo na risbi Janeza Vajkarda Valvasorja (1689). Figure 10: Brdo Castle from a drawing by Janez Vajkard Valvasor (1689). Slika 11: Graščina oz. planinski dom Pristava na Javorniškem Rovtu. Vir: Fototeka Gornjesavskega muzeja  Jesenice Figure 11: The Mansion or Pristava Mountain Lodge at Javorniški Rovt. Source: Fototeka Gornjesavskega  muzeja Jesenice 179 voslovna dela, knjige o uporabi rastlin, lepotnih oz. okrasnih vrtnih rastlinah z opisi modnih ek- sotičnih cvetlic, o načinih uporabe le-teh, sajenju, negi, vzgoji, shranjevanju in razmnoževanju  ter knjige o vrtni umetnosti. Da sta brata Zois upoštevala zbrano literaturo, je vidno že iz vrtnih  inventarjev Brda, saj lahko na seznamu drevnine najdemo številne vrste, ki jih knjige priporo- čajo (Unetič 2013). Brdo je Žiga Zois pogosto obiskal in tako kot Karel za posestvo pridobival  rastline. A zaradi bolezni po letu 1793 ni bil več na Gorenjskem; še leta 1795 je hrepenel, da »bi  mogel še enkrat videti Brdo in ljubo Gorenjsko« (Žontar 1954). Ko so v Ljubljani zaradi cesarske odredbe pričeli rušiti mestno obzidje, je Žiga Zois kupil  poleg svoje hiše stoječi zid in ga dal podreti. Z ruševinami je napolnil mestni jarek, svet poravnal  in na njem oblikoval vrt. Čeprav Steska (1919) trdi, da se je vrt ob Zoisovi hiši imenoval Zoisov  drevored in da so na njem prirejali sprejeme in veselice, je to trditev ovrgel Andrejka (1934).  Slednji navaja npr. Franca Ksaverja Richterja (Richter, 1820), ki strogo loči drevored, ki ga  je Zois zasadil na zasutem mestnem jarku, in Zoisov drevored, ki je moral biti nekje drugje.  Andrejka (1934) je ugotovil, da se je Zoisov drevored (slika 12), ki so ga imenovali tudi Zoisov  vrt,  raztezal »na vzhodni  strani Bleiweisove ceste  in  je  segal od križišča  te ceste v Tržaško  in Rimsko cesto, tja do južnega obzidja uršulinskega vrta, torej do današnje spodnje Nunske  ulice.« Danes bi bil vrt omejen s Prešernovo cesto na vzhodu, Rimsko cesto in Borštnikovim  trgom na  jugu,  z  Igriško ulico na  zahodu  in  z  južno  stranico nekdanjega Nunskega vrta  na  severu (Dobrilovič & Kravanja 2003). Žiga Zois je vrt kupil od Turjaškega grofa in ga odprl  vsem ljudem (Steska 1919). Njegov lastnik je bil od 1. oktobra 1785 do 3. oktobra 1817. Na li- Slika 12: Lega Zoisovega vrta  (obrobljen z debelejšo črno črto),  ki jo je Andrejka (1934) vrisal na  katastrsko mapo iz leta 1900. Figure 12: The position of  Zois' gardens (encircled by a  thicker black line), as drawn by  Andrejka (1934) on the cadastral  map from 1900. Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? 180 SCOPOLIA No 97 – 2019 citacijskem oglasu (Verkaufs Anzeige... 1817) lahko razberemo, kaj vse je vrt obsegal. Obdan  je bil z zidom, v njem pa je lipov drevored zagotavljal prijetno senco. V njem je bilo posajenih  prek 2500 dreves, med njimi 400 eksotičnih, prek 1000 domačih drevesnih vrst in 1000 sadnih  dreves ter približno 800 primerkov drugih vrtnih rastlin in grmičevja. V njem so bili tudi steklen  rastlinjak, tople grede in majhen gozdič. Vrt je bil za tedanje čase prava znamenitost Ljubljane  (Andrejka, 1934). Po njem so se vozili s kočijami, potekale so veselice. Zoisov vrt je leta 1790  obiskala princesa Marija Elizabeta Avstrijska (1743–1808) iz Innsbrucka (Anonymous 1790),  ena od hčera Marije Terezije in sestra Franca Jožefa (Hamann, 1988), ob njenem ponovnem  obisku leta 1802 pa so ji v vrtu pripravili častniški zbor in veselico s turško godbo (Andrejka 1934, Steska 1919, Vrhovec 1894). Andrejka (1934) predvideva, da je Žigu s pridobivanjem  eksotičnih rastlin za ljubljanski vrt pomagal tudi brat Karel Zois. Žiga Zois je rastline za svoje vrtove dobil tudi od mnogih prijateljev ali potujočih botanikov.  Skrbno  jih  je preučeval  in o njih poročal dopisnikom, ki  so prav  tako  imeli  svoje vrtove. Z  grofom Jožefom Kalasancem Erbergom (1771−1843) si  je dopisoval  in  izmenjeval rastline že  Karel Zois (Dobrilovič & Kravanja 2003), s tem pa je nadaljeval tudi Žiga. Tako je Erbergu  14. 4. 1810 pisal, da mu je še vedno dolžan za šest hortenzij, ki mu jih je poslal prejšnje leto  (Kidrič 1939). To leto bo z veseljem gledal, kako cvetijo. Že prejšnjo jesen pa je lahko opazoval,  kako je iz velike čebulice zacvetela vrsta Acananthus coccinea . Kot je Kidriču (1939) sporočila  dr. Angela Piskernik, gre verjetno za Haementhus - Blutblume (rastlino iz družine narcisovk,  domorodne v Južni Afriki). Zdaj veljavno ime vrste je Haemanthus coccineus, slovensko rod  imenujemo tudi krvika. Za rastlino je značilno, da neposredno iz čebulice požene velik rdeč  cvet, šele kasneje se razvijejo listi. Zois Erbergu sporoča še, da je z njegovega posestva v Dolu  prejel homulico, ki mu jo je potujoči botanik določil kot Crassula falcata (slovensko propelerka  ali srpasta tolstica; Kidrič 1939). Žiga Zois in njegovi seznami rastlin Hacquet  je  takoj  po  odhodu v Lvov  leta  1787 Žigu Zoisu  pisal  tudi  o  tem,  kako upa,  da  mu  bo  lahko  priskrbel  »Zielnik«,  herbarij  s  poljskimi  rastlinskimi  imeni.  Nadalje  mu  Zois  odgovarja, da bo  to »odlična pridobitev za primerjanje s kranjsko botanično nomenklaturo«  (Kidrič 1938). Žiga Zois je namreč nameraval izdati slovar slovenskih rastlinskih in živalskih  imen. Iz njegovega rokopisa (MS 386, 6. ovoj) so razbrali, da je želel z njim obogatiti slovar  Blaža Kumerdeja  ali  zapolniti  vrzeli,  ki  jih  je opazil v Pohlinovem Besedišu  (Pohlin 1781,  Valenčič in sod. 2013). Slovenska imena rastlin je Žiga Zois zbiral skupaj z bratom Karlom.  V rokopisnem oddelku Narodno-univerzitetne knjižnice (NUK) se je ohranil Karlov abecedni  seznam dreves, grmov, zelnatih rastlin in trav (MS 183), kjer so navedena tudi imena v kranj- ščini (slovenščini). Ta seznam je bil osnova vsem kasnejšim podobnim delom, uporabljal ga je  Henrik Freyer (1836) in prepis poslal tudi Šuleku (1879) za njegov Jugoslovanski imenik bilja  (Praprotnik 2015). Tudi  rokopisi Žige Zoisa  s  seznami  slovenskih  imen  rastlin,  ptic,  rib  in nekaterih drugih  živali so shranjeni v rokopisnem oddelku NUK (MS 386, 6. ovoj). Verjetno so nastali okoli leta  1793 (Praprotnik 2015). Na začetku botaničnih seznamov Žiga Zois v predgovoru (Botanische  Nahmenverzeichniß) najprej zapiše, kateri avtorji so že navajali slovenska imena rastlin, ali pa  so se ukvarjali s floro Kranjske. Omenja trijezični Hipolitov slovar (Hipolit 1711), Scopolijevo  delo 'Flora Carniolica' (kjer navaja letnico 1756, a prva izdaja je izšla šele leta 1760; Scopoli  1760),  trijezični  slovar Marka Pohlina  (Pohlin 1781), Hacquetovo prvo  centurio  (Hacquet, 1778) in druge vire.  181 Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? Preglednica 1: Prepis Zoisovega seznama »v kuhinji uporabnih rastlin« z njegovimi latinskimi in slovenskimi  imeni ter danes veljavnimi imeni po Mali flori Slovenije (Martinčič in sod. 2007). Table 1: A transcript of Zois' list of »kitchen plants« with his Latin and Slovenian names and recent names  according to Mala flora Slovenije (Martinčič in sod. 2007). Zois latinsko Zois slovensko Danes latinsko Danes slovensko 1 Alium cepa Zhebul Allium cepa čebula 2 Alium porrum Lôk Allium porrum por 3 Alium sativum Zheßen Allium sativum česen 4 Alium schoenoprasum Zhebulzhek, Drobnjak, Shnitloh Allium schoenoprasum drobnjak 5 Anethum foeniculum Komarzk, Sladki Janeßh Foeniculum vulgare navadni komarček 6 Apium graveolens Selena Apium graveolens navadna zelena 7 Apium petroselinum Peterßhil Petroselinum crispum pravi peteršilj 8 Artemisia absynthium Pelin Artemisia absinthium pravi pelin 9 Artemisia dracunculus Pehtran Artemisia dracunculus pehtran 10 Asparagus ßhpargel Asparagus sp . beluš 11 Atriplex Loboda, Smukavz Atriplex loboda 12 Atriplex hortensis Loboda, vertna Atriplex hortensis vrtna loboda 13 Atriplex alba Loboda bela Atriplex rosea rožnata loboda  14 Atriplex rubra Loboda rudezha Atriplex hortensis var. rubra vrtna loboda 15 Beta Pesa Beta pesa 16 Beta alba Pesa bela Beta vulgaris subsp. vulgaris gojena kot rdeča, krmna in sladkorna pesa ter blitva  17 Beta rubra Pesa rudezha Beta vulgaris subsp. vulgaris gojena kot rdeča, krmna in sladkorna pesa ter blitva 18 Pesa rumena Beta vulgaris subsp. vulgaris gojena kot rdeča, krmna in sladkorna pesa ter blitva 19 Brassica Vohrovt Brassica kapus, repa, ogrščica 20 Brassica oleracea crispa Kraushaßti Brassica oleracea var. sabauda ohrovt 21 Brassica capitata Sele, Kapßen Sele Brassica oleracea var. capitata glavnato zelje Med  seznami  nato  najdemo  seznam  »v  kuhinji  uporabnih  rastlin«  (Küchen  Gewächse;  slika 13) na 4 listih, kjer je v prvem stolpcu navedeno latinsko, v drugem nemško in v tretjem  slovensko ime rastline (preglednica 1). V seznamu opazimo, da navaja tudi nekatere vrste, ki jih  danes ne gojimo več, oz. zelo redko. Med njimi je vrtna loboda (Atriplex hortensis), ki so jo tudi  pod imenom francoska špinača nekdaj gojili namesto špinače (Spinacia oleracea), ki je azijska  vrsta (Petauer 1993). Kot špinačo pa so uporabljali tudi ščitasto kislico (Rumex scutatus), ki jo  navaja Zois in so jo imenovali tudi rimska špinača (Petauer 1993). Pri vrsti »krebulza« je imel  Zois verjetno v mislih pravo krebuljico (Anthriscus cerefolium), ki so jo gojili in uporabljali kot  začimbo (Petauer 1993), v 18. stoletju so jo uvrščali v rod trebelij (Chaerophyllum). Že takrat  so  gojili  topinambur  (Helianthus tuberosus),  ki  je  danes  invazivna  tujerodna  vrsta.  Zois  ga  imenuje »podzemeljske hruške«, saj so njegovi gomolji (kuhani ali pečeni) sladkastega okusa.  Zois v seznamu navaja tudi koriander (Coriandrum sativum) in kitajsko koščico (Sium sisarum).  182 SCOPOLIA No 97 – 2019 Zois latinsko Zois slovensko Danes latinsko Danes slovensko 22 Brassica alba Beli Vohrovt Brassica oleracea var. sabauda ohrovt 23 Brassica rubra Plavi Vohrovt Brassica oleracea var. sabauda ohrovt 24 Brassica gongyloides Kolerabe Brassica oleracea var. gongyloides kolerabica 25 Brassica cauliflora Karfiole Brassica oleracea var. botrytis cvetača 26 Brassica rapa Repa Brassica rapa repa, oljna repica 27 ? Brokula Brassica oleracea var. italica brokoli 28 Choerophylum Krebulza Anthriscus cerefolium prava krebuljica 29 Cichorium endivia Endivija Cichorium endivia endivija 30 Cichorium intibus Zikoria, ßkoria Cichorium intybus navadni potrošnik 31 Cohlearea armoracia Hren Armoracia rusticana navadni hren 32 Coriandrum sativum Koriander Coriandrum sativum koriander 33 Cucumis sativa Kumare Cucumis sativa navadna kumara 34 Cucurbita citrallus Angurja Citrullus lanatus lubenica 35 Cucurbita melo Dinja Cucumis melo melona ali dinja 36 Cucurbita pepo Buzka Tikva Cucurbita pepo navadna buča 37 Cynara scolymus Andezhoka Cynara scolymus artičoka 38 Fragaria vesca, hortensis Troßkve, Vertne Jagode Fragaria vesca Navadni jagodnjak 39 Heilanthus tuberosus Podsemeljßke Hrußhke Helianthus tuberosus laška repa, topinambur 40 Lactuca Salata Lactuca solata, ločika 41 Lactuca sativa vertna Salata Lactuca sativa gojena ločika, vrtna solata 42 Lactuca crispa kraushaßta Lactuca sativa var. crispa vrtna solata 43 Lactuca capitata glavnata Lactuca sativa var. capitata vrtna solata 44 Lavendula spica Lafendel, Sivka Lavandula angustifolia prava sivka 45 Origanum majorana Majaron Origanum majorana majaron 46 Pastinaca Korene, Markovza Pastinaca rebrinec 47 Pastinaca sativa Vertnu Korene Pastinaca sativa navadni rebrinec 48 Portulaca Mali plußkez Portulaca tolščak 49 Portulaca oleracea Retlak Portulaca oleracea navadni tolščak 50 Raphanus sativus Retkv Raphanus sativus vrtna redkev, redkvica 51 Rumex Kiselza Rumex kislica 52 Rumex acetosa Velka Kiselza Rumex acetosa navadna kislica 53 Rumex acetosella Mala Kiselza Rumex acetosella mala kislica 54 Rumex scutatus Sphanßka Kiselza Rumex scutatus ščitasta kislica 55 Salvia ßhajbel Salvia officinalis žajbelj 56 Satureja ßhetraj Satureja šetraj 57 Sium sizarum Koshiza Sium sisarum kitajska koščica 58 Spinacia oleracea ßhpinazha Spinacia oleracea navadna špinača 183 Slika 13: Prva stran seznama »v kuhinji uporabnih rastlin« z latinskimi, nemškimi in slovenskimi imeni rastlin  iz zapuščine Žige Zoisa (hrani rokopisni oddelek NUK, Ms 368, 6. ovoj). Figure 13: First page of the list of »kitchen plants« with Latin, German and Slovenian names from the legacy of  Žiga Zois (kept in the manuscript department of NUK, Ms 368, 6th wrap). 184 SCOPOLIA No 97 – 2019Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? Slika 14: Prva stran Zoisovega seznama slovenskih imen lesnatih rastlin (hrani rokopisni oddelek NUK, Ms  368, 6. ovoj). Figure 14: First page of Zois' list of Slovenian names of woody plants (kept in the manuscript department of  NUK, Ms 368, 6th wrap). 185 Obe vrsti sta dišavnici iz družine kobulnic. Koren kitajske koščice je sladkega in aromatičnega  okusa. Cenili so ga že Grki in Rimljani in iz njega pridobivali tudi sladkor in žganje. Danes  koščico gojijo samo še na Kitajskem in Japonskem (Petauer 1993).  Med Zoisovimi  rokopisi  je  še  en  seznam  (ena  stran)  slovenskih  imen  vrst  zelenjave  brez  naslova. Verjetno gre za naročilo ali račun rastlin, ki bi jih posadil na enem izmed svojih vrtov,  saj sta na koncu seznama navedeni  tudi cena  in količina. Temu seznamu sledi seznam imen  drugih rastlin, ki obsega samo pol strani. Žiga Zois navaja tudi 3 strani dolg seznam lesnatih  vrst  (brez  naslova,  slika  14),  kjer  najprej  navaja  slovensko  ime,  nato  latinsko  in  v  zadnjem  stolpcu nemško, ki  je zapisano najmanj berljivo. Najbolj  se  je potrudil pri zapisu slovenske- ga  imena,  ki  je  vedno  zapisano  zelo  čitljivo. Na  treh  straneh  si  je  izpisal  tudi  ruska  imena  lesnatih rastlin iz dela »Flora Roßica« (slika 15), kot piše sam v naslovu. Skoraj zagotovo gre  za  delo  Pallasa  (Pallas  1789–1790)  o  flori Rusije,  kjer  so  za  določeno  vrsto  navedena  tudi  angleška, nemška, ruska in druga poimenovanja. Zoisov prepis se v celoti ujema z ruskimi po- imenovanji za določene vrste v tej knjigi. Ena stran Zoisovih seznamov obsega tudi slovenska  imena  sort  jabolk,  hrušk,  češenj  in  sliv  (slika  16).  Izpisal  si  je  tudi  vsa  slovenska  imena  za  rastline iz Scopolijeve prve izdaje dela 'Flora Carniolica' (Scopoli 1760). Najprej navaja stran  v Scopolijevem delu in nato slovensko ime rastline (slika 17). Ena stran v Zoisovi zapuščini je  namenjena tudi slovenskim imenom gliv (slika 18).  Pri zbiranju slovenskih imen rastlin in živali je Žigu Zoisu pomagal Franc Anton Breckerfeld:  4. septembra 1784 mu je poslal seznam rastlinskih imen na Kranjskem, 17.  januarja 1785 pa  seznam slovenskih imen za ptice, žuželke in ribe. Ti seznami so se prav tako ohranili v roko- pisnem oddelku NUK (Ms 367). Breckerfeld  je Zoisu najprej napisal  tri  strani dolgo pismo,  ki mu je dodal sezname. Rastline v botaničnem seznamu (slika 19) so razvrščene po abecedi  slovenskih  rastlinskih  imen. V vrstici  so najprej navedena slovenska  imena, nato nemška  in  na koncu latinska. Zraven je dodan stolpec, kjer so navedene strani v Scopolijevem delu Flora  Carniolica  (Scopoli 1772). Pozneje  je Zois misel na  izdajo  slovarja opustil,  zlasti ko  je  leta  1806 Breckerfeld umrl. Kljub temu je še naprej izpisoval in zbiral takšne izraze. (Valenčič in  sod. 2013).  186 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 15: Prva stran Zoisovega prepisa ruskih imen za lesnate vrste iz flore o Rusiji (Pallas 1789–1790; hrani  rokopisni oddelek NUK, Ms 368, 6. ovoj). Figure 15: First page of Zois' transcript of Russian names for woody plants from Flora of Russia (Pallas 1789–1790; kept in the manuscript department of NUK, Ms 368, 6th wrap). Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? 187 Slika 16: Zoisov seznam sort jablan, hrušk, češenj in sliv (hrani rokopisni oddelek NUK, Ms 368, 6. ovoj). Figure 16: Zois' list of apple, pear, cherry and plum varieties (kept in the manuscript department of NUK, Ms  368, 6th wrap). 188 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 17: Zoisov seznam Scopolijevih slovenskih  imen, objavljenih v prvi izdaji dela 'Flora Carniolica'  s številko strani v omenjenem delu in izpisanim  slovenskim imenom rastline ali glive (hrani rokopisni  oddelek NUK, Ms 368, 6. ovoj). Figure 17: Zois' list of Scopoli's Slovenian plant names  published in the first edition of Flora Carniolica with  the page number and the name from this publication  (kept in the manuscript department of NUK, Ms 368,  6th wrap). Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? 189 Slika 18: Zoisov seznam slovenskih imen gliv (hrani rokopisni oddelek NUK, Ms 368, 6. ovoj). Figure 18: Zois' list of Slovenian fungi names (kept in the manuscript department of NUK, Ms 368, 6th wrap). 190 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 19: Prva stran Breckerfeldovega seznama rastlinskih imen na Kranjskem (hrani rokopisni oddelek NUK,  Ms 367). Figure 19: First page of Breckerfeld's list of plant names in Carniola (kept in the manuscript department of  NUK, MS 367). Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? 191 Ajda »cojzla« Žiga  Zois  ni  samo  ljubil  svoje  domovine,  marveč  je  rojakom  skušal  pomagati  z  umom,  izkušnjo in imetjem. Prizadeval si je, da bi jim blaginjo povečal za sedanjost in prihodnost. Že  leta 1787 se je bal, da bi naše kraje doletela lahkota zaradi vojne s Turki in omejenega trgovanja  z žitom (Kidrič 1938). Do lakote je kasneje res prišlo. Ta je sledila zelo slabim letinam žita, ki  so bile posledica ohlajanja podnebja. V začetku 19. stoletja je na svetovni ravni prišlo do padca  povprečne temperature, zaostritev razmer pa je leta 1815 povečal še izbruh ognjenika Tambora  v današnji Indoneziji. Hladne razmere niso bile ugodne za poljščine in prišlo je do pomanjkanja  živil (Triglav Cekada 2015). Da ne bi slovenski narod stradal, je Žiga Zois svojo pozornost  tako namenil tudi uporabnim poljščinam. Slomšek (1861) piše, kako so Mislinjčani po Zoisu  imenovali »zeleno rusovsko ajdo coizlo«, ki naj bi jo bil Zois priskrbel iz Rusije. Kmetje so jo  sejali po hladni dolini, kjer je tako pogosto vladala slana, da ljudem le enkrat v desetih letih  ne pomori navadne ajde, »coizla, mraza vajena, se pa ne straši slane« (Slomšek 1861). Cojzlo  danes poznamo pod imenom tatarska ajda (Fagopyrum tataricum; slika 20, Kreft 1995), Žiga  Zois jo je v naše kraje prinesel s Češke. Kasneje je šla njena uporaba v pozabo, saj je bolj grenka  kot navadna ajda, vsebuje pa več flavonoidov in antioksidantov. V zadnjih letih jo v Sloveniji  spet pridelujejo (Mlin Rangus 2015).  Slika 20: Tatarska ajda oz. »cojzla« (Fagopyrum tataricum). Foto: Saxifraga, Peter Meininger Figure 20: Tartarian Buckwheat or »cojzla« (Fagopyrum tataricum). Photo: Saxifraga, Peter Meininger 192 SCOPOLIA No 97 – 2019 Sklep Nikakor  ne moremo  trditi,  da  je  bil  Žiga  Zois  tak  ljubitelj  rastlin,  kot  je  bil  njegov  brat  Karel, ki  je z vnemo  in očesom dobrega poznavalca prepoznaval  in  iskal  rastline na  terenu.  Bolj  verjetno  je  poznal  samo  nekatere  redke  rastline  (npr.  ploščevico,  Zoisovo  zvončico  in  vijolico…),  na  katere  ga  je  opozoril  brat. Ob odsotnosti Balthasarja Hacqueta  je  postal  bolj  navezan na brata Karla in se navzel njegovega navdušenja nad rastlinami. Vsekakor so mu bile  všeč okrasne rastline, ki jih je gojil na svojem vrtu. Predvsem v letih, ko ni mogel več potovati,  so mu okrasne rastline v lastnem vrtu pomenile naravo. Bil je naravoslovec v vseh ozirih in je  želel biti seznanjen z vsem, kar je v znanosti na Kranjskem novega, tudi z botaničnega področja.  Povzetek Žiga (Sigismondo) Zois je najbolj poznan kot mineralog in mecen ter lastnik več fužin na  nekdanjem Kranjskem. Manj je znano, da je bil tudi ljubitelj rastlin, saj se kot botanika po navadi  omenja le njegovega mlajšega brata Karla. V prispevku predstavljamo, kako je bil Žiga Zois  povezan  z  rastlinami. Omenjamo njegovo poznanstvo  z Balthasarjem Hacquetom, kateremu  je  v  pismih  zaupal  tudi  svoja  botanična  zanimanja. Nato  opredelimo  odnos  Sigismonda  do  mlajšega brata Karla. Predvsem zaradi njega se  je Žiga navdušil za  iskanje  redkih  rastlin  in  deloval  tudi  kot mecen  botaničnim  raziskovalcem.  Skupaj  z  bratom  je Žiga Zois  urejal  več  parkovnih nasadov: na Pristavi v Javorniškem rovtu, na Brdu pri Kranju in v Ljubljani. V slo- venščini je Zois opazil vrzel pri poznavanju slovenskih imen rastlin, živali in gliv, kar je želel  sam zapolniti. Predstavljamo sezname rastlin, ki so se ohranili v njegovi zapuščini. Skrbelo ga  je, da bi naše kraje zajela lakota, zato je raziskoval tudi uporabne kulturne rastline in v naših  krajih uvedel gojenje tatarske ajde.  Summary Žiga  Zois  is mostly  known  as  a mineralogist,  patron  and  owner  of  several  ironworks  in  Slovenian lands of Habsburg Austria. It is less known, however, that he was also enthusiastic  about plants, as only his younger brother was known as a botanist. In the article we present how  Žiga Zois was connected with plans. We mention his acquaintance with Balthasar Hacquet, to  whom he also wrote about his botany interests. We define the relationship between Žiga and  his younger brother Karel. Mostly because of him, Žiga started looking after rare plant species  and acted also as a funder for botanical researchers. Together with his brother, Žiga arranged  several parks: at Pristava in Javorniški Rovt, at Brdo near Kranj and in Ljubljana. In Slovenian  language Žiga noticed a gap  in  the knowledge of Slovenian plant,  animal and  fungi names,  which he wanted to fill by himself. We present his lists of the names of plants kept in his legacy.  Žiga Zois was afraid that hunger would strike in his country, so he was interested also in useful  crops and introduced the cultivation of Tartarian Buckwheat in Carniola.  Zahvala Za pomoč pri iskanju pisem Žige Zoisa se zahvaljujem dr. Barbari Rogač in Iztoku Močevniku  iz knjižnice Narodnega muzeja Slovenije.  Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? 193 Literatura in viri / References Andrejka, R., 1934: Kje so bili Zoisovi vrtovi? Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, 15  (1–4): 109–115. Anonymous, 1790: Inländische Nachrichten. Laibacher Zeitung, 44 (31. 8. 1790): 1–4. AS 1052, fasc. 30, Zois, Žiga, Posest: Gospostvo Brdo pri Kranju. Inevntarium der... Bäum und  Strauchen. 1789–1799 Borisov,  P.,  1999:  O  Hacquetovem  značaju  (zgodovinsko-psihološka  študija).  Zgodovinski časopis, 53 (4): 455–482.  Ceklin, F., 1977: Bohinj in Triglav. Planinski vestnik, 77 (8): 503–508. Debelakova-Deržaj, M.M., 1947a: Kronika Triglava. Planinski vestnik. 47 (6/7/8): 165–171. Debelakova-Deržaj, M.M., 1947b: Kronika Triglava. Planinski vestnik. 47 (9/10): 219–221. Debelakova-Deržaj, M.M., 1947c: Kronika Triglava. Planinski vestnik. 47 (11/12): 269–277. Dobrilovič,  M.  &  N.  Kravanja,  2003:  Rastlinsko  gradivo  prvega  botaničnega  parka  na  Slovenskem - Brda pri Kranju. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Kmetijstvo, 81 (2): 277–286. Erhatič, B.,  2012: Geomorfološka dediščina v Dolini Triglavskih jezer. Geografski  inštitut  Antona Melika ZRC SAZU, Ljubljana12 . str. Faninger, E., 1983: Baron Žiga Zois in njegova zbirka mineralov. Scopolia, 6: 1–32. Freyer,  H.,  1836:  Verzeichniss  slavischer  Pflanzen-Namen.  Zur  Completirung  allen  Vaterlandfreunden anempfohlen. Priloga k dnevniku Laibacher Zeitung, 26. november 1836. Hacquet,  B.,  1778:  Oryctographia Carniolica oder Physokalische Erdbeschreibung des Herzogtums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder. 1. del. Leipzig. HAcquet, B., 1782: Plantae Alpinae Carniolicae. Viennae. Hamann, B., 1988: Die Habsburger: Ein biographisches Lexikon. Wien. 447 str.  Hipolit, N., 1715: Grammatica Latino-Germanico-Slavonica . Kidrič, F., 1938: Zois in Hacquet. Ljubljanski zvon, 58: 271–275. Kidrič, F., 1939: Zoisova korespondenca. Akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana: 151–152. Knafelc, A., 1928: Gospodarstvo koče pri Triglavskih jezerih. Planinski vestnik, 28 (4): 89–94 Kreft, I., 1995: Ajda. Kmečki glas, Ljubljana. Križnar, M., B. Činč  Juhant & M.  Jeršek,  2013: Žiga Zois, Balthasar Hacquet, Valentin  Vodnik in fosili izpod Triglava. Scopolia Supplementum, 6: 55–64. Martinčič, A., T. Wraber, N. Jogan, A. Podobnik, B. Turk, B.Vreš, V. Ravnik, B. Frajman,  S. Strgulc Krajšek, B. Trčak, T. Bačič, M. A. Fischer, K. Eler & B. Surina, 2007:  Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk. Tehniška založba Slovenije.  Ljubljana. 967 str. Mikša, P., 2013: Prvi raziskovalci naših gora in prvi dokumentirani pristopi nanje. Zgodovinski časopis, 67 (3–4): 390–405. Mlin  Rangus,  2015:  Tatarska  ajdova  kaša.  http://www.mlinrangus.si/sl/izdelek/tatarska- ajdova-kasa/ (dostop 19. 7. 2019) Munda,  J.,  2013:  Willomitzer,  Lovrenc  (okoli  1747–1801).  Slovenska biografija.  Slovenska  akademija  znanosti  in  umetnosti,  Znanstvenoraziskovalni  center  SAZU.  http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi840900/#slovenski-biografski-leksikon  (dostop  15.  julij  2019). Müllner, A., 1895: Der Botaniker Karl Sieber in der Wochein. Argo, 4: 237–238. 194 SCOPOLIA No 97 – 2019 Orožen,  F.,  1895:  Valentin Vodnik  kot  turist  in  turistični  pisatelj. Planinski vestnik,  1  (7):  97–104. Pallas, P. S., 1789–1790: Flora Rossica. Francofurti et Lipsiae. Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev. Tehniška založba, Ljubljana. 684 str. Petkovšek, V., 1977: J. A. Scopoli, njegovo življenje in delo v Slovenskem prostoru. Razprave SAZU. Razred za prirodoslovne vede, 20 (2): 100–102. Pohlin, M., 1781: Tu malu besedishe treh jesikov = Das kleine Wörterbuch in dreyen Sprachen . Ljubljana. 340 str. Praprotnik, N., 1989: Po kom se imenuje Zoisova koča? Planinski vestnik, 89 (9): 381–383. Praprotnik, N., 1994: Gospodova koča. Muzejski časopis, 4 (4): 1–3. Praprotnik,  N.,  2001:  Balthasar  Hacquet  in  njegovo  botanično  delovanje  na  Kranjskem.  Razprave IV. razreda SAZU, 42 (2): 173–185 Praprotnik, N., 2004: Botanični vrt Karla Zoisa na Brdu. Kronika, 52 (2): 167–174. Praprotnik, N., 2011: Alpski botanični vrt Juliana. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana.  str . 6 Praprotnik, N.,  2015: Botaniki,  njihovo  delo  in  herbarijske  zbirke  praprotnic  in  semenk  v  Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Scopolia, 83/84: 414 str. Richter, F. X. J., 1820: Laibachs Verschönerungen. Illyrisches Blatt, 43: 174–175. Richter, F. X. J., 1821: Die Wochein. Illyrisches Blatt, 20 (18. 5. 1821): 77–80. Scopoli, J. A., 1760: Flora Carniolica . Scopoli, J. A., 1772: Flora Carniolica 1–2. Ed. 2 . Sieber,  F. W.,  1813:  Siebers  naturhistorische  Briefe  (Besteigung  der  Terglou). Hesperus,  9:  65–68. Slomšek, A. M., 1861: Poldrugi den na Mislinskih fužinah. Drobtinice, 15: 120. Sodja, A., 2009: Javorniški Rovt - Pristava in Zoisov park, od strategije do razvoja. Občina  Jesenice, Oddelek za gospodarstvo. 17 str. Steska, V., 1919: Baron Žiga Zois (1747–1819). Dom in svet, 32 (9–12): 277–286. Šulek, B., 1879: Jugoslavenski imenik bilja. Zagreb Triglav Cekada, M., 2015: 200 letnica izbruha vulkana Tambora – zadnji sunek male ledene  dobe: Posledice  izpričane  tudi v  slovenskem  ljudskem  izročilu  s Solčavskega. Geografski obzornik, 4: 20–24. Tuma, H., 1921: Dolina »Zajezerom«. Planinski vestnik, 21 (9/10): 161–168 Unetič,  I.,  2013: Vrtna  umetnost  na Kranjskem  v  18.  in  19.  stoletju  v  luči  arhivskih  virov.  Arhivi, 36 (2): 259–278. Voss, W., 1884: Carl Zois Freiherr v. Edelstein. Separatabdruck aus der österr. bot. Zeitschrift 3. Valenčič, V., E. Faninger & N. Gspan-Prašelj, 2013: Zois plemeniti Edelstein, Sigismondo  (1747–1819).  Slovenska biografija.Slovenska  akademija  znanosti  in  umetnosti,  Znanstvenoraziskovalni  center  SAZU.  http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi872726/#slovenski-biografski-leksikon (dostop: 15. maj 2019).  Valvasor, J. V., 1689: Slava vojvodine Kranjske. Faksimilna izdaja, Ljubljana. Verkaufs  Anzeige,  1817:  Inteligenzblatt,  Vermischte  Nachrichten,  Verkaufs  Anzeige.  Laibacher Zeitung, 5. 9. 1817, št. 17: 247–248.  Voss,  W.,  1884:  Carl  Zois  Freiherr  v.  Edelstein:  ein  Beitrag  zur  Geschichte  der  Botanik.  Österreichische botanische Zeitschrift, 3:1–4. Vrhovec, I., 1894: Iz domače zgodovine. Ljubljanski zvon, 14 (1): 12–18. Špela PUNGARŠEK: Žiga Zois, ljubitelj rastlin? 195 Wester, J., 1928: Pred 100 leti na Triglavu (Rosthorn). Planinski vestnik, 28 (6): 129–132. Wester, J., 1954: Balthasar Hacquet. Prvi raziskovalec naših Alp. Planinska zveza Slovenije,  Ljubljana. 63 str.  Wraber, T., 1995:Večni led pod prepadnim skalovjem. Planinski vestnik, 95 (9): 387–391. Wulfen, F. X., 1788: Plantae rariores Carinthiacae. In: Jacquin, N. J.: Collectanea ad Botanicam, Chemiam et Historiam naturalem spectantia, cum figuris. 2: 112–234. Dunaj. (Vindobonae) Wulfen, F. X., 1790: Plantae rariores Carinthiacae. In: Jacquin, N. J.: Collectanea ad Botanicam, Chemiam et Historiam naturalem spectantia, cum figuris. 4: 227–348. Dunaj. (Vindobonae).  Žontar, J., 1954: Neznana pisma Žige Zoisa. Kronika, 2 (3): 188–191. Neobjavljeni rokopisi NMS M2–081 Pismo Karla Zoisa Žigu Zoisu,  leto 1793, botanična vprašalnica s seznamom  rastlin NMS M2–084 Pismo Karla Zoisa Žigu Zoisu, botanični seznam NMS M2–085 Pismo Karla Zoisa Žigu Zoisu, botanični seznam NMS RAR M11 P81 Pismo F. W. Sieberja Žigu Zoisu, 18. 12. 1812 NMS RAR M13 P28 Koncept odgovora na pismo C. L. Wildenowa, 22. 8. 1805. NUK Zois Carl. Verzeichnis der krainischen Bäume, Pflanzen und Gescträuche in lateinischer,  deutscher und krainischer Sprache. NUK rokopisni oddelek MS 368 Zois Sigmund, Slavische Sammlung, 6. ovoj NUK rokopisni oddelek MS 367 Breckerfeld F., Slovenska rastlinska imena