EDINOST 1876-1926 POPOLNJEN IN PREUREJEN PONATIS JUBILEJNE ŠTEVILKE VSEBINA 10 Uvodnik uredništva: 1876-1926 . . . Program, uvodnik prve številke „Edinosti", katerega je napisal prvi urednik našega lista Fran Cegnar........ Dr. Josip Wilfan: Nekaj misli in želja ob petdesetletnici „Edinosti" .... Dr. Otokar Rybaf: Slavnemu uredništvu „Edinosti" v Trstu...... Rikard Kat al i ni ć jeretov: Edinosti Marijan Sever: Ob petdesetletnici Postanek in razvoj lista „Edinost" Dr. ). P.: Iz dobe pred „Edinostjo" . . Dr. Edvard Slavik: Početek lista „Edinost" ........... Dr. Gustav Gregor in: Zgodovina lista „Edinost" in njegove tiskarne v zvezi s splošnim razvojem tržaških Slovencev „Edinost" — narodna probujevalka, vzgoje-valka in vodnica našega ljudstva Ivan Hribar: Politika „Edinosti" v prvih 50 letih............ Josip Lavrenčič: Spomini iz prejšnjega stoletja............ —B.— : „Edinost" i a naše ženstvo v zadnjih desetletjih......... Marica Stepančičeva (Gregorič) : Vpliv „Edinosti" na duševni razvoj našega ženstva............ Carsicus: Politično društvo „Edinost", njega položaj in delo v času svetovne vojne............. S. Ž.: Pol stoletja glasilo naroda . . . Narodno probujenje in politično snovanje našega naroda v Istri Prof. Vjekoslav Spinčić: Početak narodnoga probudjivanja i narodnih borbi u Istri • • ........... Dr. Ivo Zuccon: Istra u poslednjim godinama pre svetskog rata (1907-1914) Don Luka Kirac: Glagolska liturgija u Istri . . . ,......... Dr. Mirko Vratović: Petnaest prevratnih dana u Puli......... Narodni in politični razvoj našega ljudstva na Goriškem Andrej Gabršček: Črtice iz politične zgodovine Goriške........ Naše šolsko vprašanje v preteklosti in sedanjosti Dr. Gustav Gregorin: Borba za slovenske ljudske šole od 1884. do 1918. leta r Viktor Car Emin: Družba sv. Cirila i Metoda za Istru......... 12 13 13 14 15 16 16 17 21 23 26 28 29 Dr. Lavo Čermelj: Naše srednje šole 31 Uveljavljanje našega ljudstva na gospodarskem in socijalnem polju v zadnjih 50 letih Dr. Josip Agneletto: Naš gospodarski razvoj v zadnjih desetletjih s posebnim ozirom na zadružništvo...... 32 Vekoslav PI esničar: Ob petindvaj-setletnici obstoja Trgovskega izobraževalnega društva......... 35 Dr. Joahim Ražem: Nekaj statističnih podatkov iz tržaške občine leta 1876 . 35 Ivan Stari: Slavensko radništvo i prije- ratna socijalistička stranka..... 37 Narodno-kulturno snovanje našega naroda v zadnjih desetletjih Dr. Ivan Marija Cok: Pomen in važnost prosvetnih društev na Tržaškem v zadnjih desetletjih........ 38 B. Krimsky: Glasbeno življenje v zadnjih desetletjih......... 39 Josip Prunk: Razvoj slovenskega gledališkega življenja na Tržaškem ... 41 Josip Krmpotić: Razvoj tiskarske obrti v julijski Krajini......... 43 Sodobna vprašanja in razmotrivanja Zorko Jelinčič: Naša splošna kulturna organizacija po vojni in pregled kulturnega delovanja......... 45 France Bevk: Književnost pri nas . . 46 A. Ko z man: Ljudsko gledališče v Gorici .............. 46 Dr. Boris F ur lan: Cankarjev „Hlapec Jernej" v luči pravne filozofije .... 47 Razni priložnostni vtisi in spomini Makso Cotič :Iz mojih spominov . . 48 A. Č.: Kako smo pridobili II. okraj . . 49 Marica Nadli šek-Bartolova: „Edinost" — vir moje največje sreče . . 50 v Antonija Germekova: Štefan Nadlišek kot kolednik.......... 50 Prvi raznaševalec „Edinosti" na V r d e 1 c i: Mili spomini ...... 50 Brejski: Spomini iz dobe pred 40 leti . 50 A. Miklavec: Nekaj spominov od Sv. M. M. Spodnje......... 51 A. Mali grm: „Plevna je padla" ... 51 Terničev: K proslavi 50-letnice naše „Edinosti" (Pozdrav iz Brega) .... 52 —i—: Ko sem prvič čital „Edinost" . . 52 Dr. Fortunat Mikuletić: Pri slavnostni mizi........... 53 Sklepna beseda uredništva...... 54 Slike: Anton Trobec (str. 18), ŠSefan Nadlišek (18), Hiša Antona Trobca (18), Ivan Dolinar (18), Fran Cegnar (19), Viktor Dolenc (19), Zmanjšan odtis glave prve številke „Edinosti" (19), Lovro Žvab (19), Makso Cotič (24), Osobje uredništva in uprave „Edinosti* v januarju 1926 (24), Dr. Gustav Gregorin (25), Dr. Edvard Slavik (31), Ivan Nabergoj (34), Ivan Goriup (34), Prof. Matko Mandič (34), Dr. Otokar Rybar (35), Dr. Josip Wilfan (41), Dr. Karel Podgornik (42), Dr. Mirko Vratović (42), Dr. Ivan Marija Čok (42), Ivan Stari (42) ZALOŽILA IN TISKALA TISKARNA EDINOST I926 C/l •; $t. 15. V Trsta, v Mdeljo 17. |wiuarja 1926. Letnik Ll. List izhaja vsak dan zjutraj razen ponedeljka. Naročnina : za en mesec L 7, za 3 mesece L 19.50, za pol leta L 52, In za celo leto L 60, za inozemstvo mesečno L 6.50 več. Posamezne številke po 20 stot. — Uredništvo in upravništvo : v Tr-slu, ul. S. Francesco d' Assisi štev. 20. Telefon 11-57. — Lasi, založba in tisk Tiskarne Edinost. — Odgovorni urednik : /vvyvvy\a prof. Filip Peric, vaaaaaaa. Oglasi trgovcev in obrtnikov : po 50 stot., osmrtnice, zahvale, poslana in vabila po 1.20, oglasi denarnih zavodov po L 2, za mm prostora v širokosti' ene kolone (72 mm). Mali oglasi: po 30 slot. za besedo, najmanj pa L 3. Dopisi naj se pošiljajo izključno uredništvu, naročnina, oglasi in reklamacije pa upravništvu. Rokopisi se ne vračajo. — Nefrankirana pisma se ne rrrrrrrr vvv sprejemajo, v-aaaaaaaaaa 1876-1926 Z dnem 8. januarja 192$. je minilo 50 let, odkar izhaja «Edinost», odkar zahaja med naše ljudstvo kot glasnica njegovega obstanka na tem ozemlja in hraniteljica njegovih pravic in potreb. Pravijo sicer, da je razdobje 50 let v razvoju narodov le kaplja v morju. Toda to razdobje, kar vrši «Edinost» svojo nalogo kot narodno glasilo, šteje toliko važnih dogodkov in pojavov, toliko raznovrstnega dela za narodno probujo, za kulturni napredek, za gospodarsko povzdigo našega naroda ob Jadranu, toliko čvrstega socijalnega snovanja, da moremo to dobo z vso pravico označiti kot klasično dobo v zgodovini primorskih Slovencev: dobo preporoda, pomlajen j a, ker je oživila v našem ljudstvu krasne duševne energije, ker mu je privzgojila najvišjo dobrino: spoštovanje samega sebe, zavest svoje vrednosti in zmisel za potrebe in zahteve vseskupnega narodnega življenja. S polno pravico in z utemeljenim ponosom more torej naše ljudstvo zreti na zgodovino svojega življenja v razdobju tega polstoletja. Kot zgovorna priča veličine in pomembnosti te dobe govorijo sestavki, ki jih prinašamo danes iz peres najodiičnejših naših delavcev na narodnem, kulturnem, gospodarskem in socijalnom polju. Ti spisi se spopolnjujejo medsebojno v impozantno sliko truda-polnih naporov, težkih bojev in lepih uspehov ter nam podajajo pestro zgodovino našega naroda na tem ozemlju v tej dobi pol stoletja. In ker je imela naša «Edinost» svoj veliki, da, lahko rečemo, odločilni delež na vsem tem snovanju kot glasnica namenov in hotenja našega vodstva, kot učiteljica, vzpodbujevalka in svarilka: slavi svoj današnji jubilej z upravičenim zadoščenjem! Tej častni zgodovini je posvečeno to današnje slavnostno izdanje. Pred vsem se moramo z globoko hvaležnostjo spominjati tistih odličnih prvobori-teljev, ki so prvi spoznali potrebo narodnega glasila za Slovence na tržaškem ozemlju, ki so z vnemo in rodoljubno požrtvovalnostjo znali premagati vse zapreke in ki so kumovali rojstvu tega našega glasila: Ivana Nabergoja, Antona Trobca, Frana Cegnarja, Ivana Dolinarja, Štefana Nadliška, kaplana Križ-mana. Njih zasluga je tem večja, ker so bili po večini sinovi preprostih slojev naše okolice. Imena teh mož, ki jih vse že krije gruda, ostanejo neizbrisno zabeležena na častnih straneh naše zgodovine. Z globoko hvaležnostjo se klanjamo njihovemu spominu. Pa tudi njim, ki so nadaljevali njihovo delo, ki so na temeljih, položenih od ustanoviteljev našega glasila, delali dalje za razvoj lista in ki jim gre zasluga, da se je naš list povzpel do današnjega obsega in današnje veljave, bodi napisan časten in hvaležen list v zgodovini «Edinosti»! Dolžna hvaležnost nas obvezuje, da se med temi rodoljubi posebej spominjamo moža, ki je v poznejših dobah s svojim neumornim, premišljenim in nad vse požrtvovalnim trudom pripomogel listu do današnje višine: dr.ja Gustava Gregorina! Njemu se je treba zahvaliti, da je naš list postal dnevnik in da izhaja v svoji tiskarni in v svoji hiši. Slednjič posvečamo to jubilejno številko vsem sodobnikom, našemu ljudstvu, pred vsem pa naši mladini. Iz spisov te jubilejne številke si more ustvariti neogibno potrebni stik z našo splošno narodno zgodovino in se seznaniti z ogromno svoto narodnega dela, izvršenega v tem polstoletju, da bo znala pravilno in pravično ceniti trude in narodni idealizem prednikov od one epske dobe pa do današnjih dni. Videli bodo, da je bila «Edinost» vsekdar učiteljica, vzgojevalka in vestna svetovalka našemu ljudstvu. V ponos in čast ji je, da je vso dolgo dobo polstoletja ostala nepremično zvesta svojemu programu, objavljenemu v njeni prvi številki, katerega priobčujemo na drugem mestu, kakor ga je napisal prvi glavni urednik «Edinosti», slovenski pesnik Fran Cegnar. List je bil vedno neodvisen in svobodoljuben, nikdar pa «svobodnjaški». Vedno je bil miroljuben in je dosledno svaril pred medsebojnimi prepiri. Bil je naroden v smislu, da je pobijal vsako krivico, storjeno naši narodnosti in našemu jeziku. Odklanjal je vsak «kulturni» boj, ker je videl v takem boju največjo nevarnost za moralno trdnost in odporno silo našega ljudstva in za tisto edinstvenost v narodnem snovanju, ki je ob našem položaju neobhoden predpogoj za vsako uspešno delo in izdatno obrambo. Prav so imeli naši predniki, ki so v prvotnem programu rekli: «Z verskimi zadevami se list ne bo pečal». Saj so živeli v eminentno katoliški državi. Naše ljudstvo je bilo tedaj — kakor je sedaj — globoko verno. Vera je imela na razpolago za vršenje svojega poslanstva cerkev in svoje oznanjevalce: duhovnike. Pač pa so bile narodne, kulturne in gospodarske koristi našega ljudstva v resni in neposredni nevarnosti. Kar pa se tiče moralnih krščanskih načel, so jih naši predniki vedno branili in jih dejanski uveljavljali. Naš list je vedno branil svobodo cerkve in pravice duhovščine. Ta smernica našega lista v pogledu toli važnega momenta v duševnem življenju našega ljudstva je ostala nespremenjena tudi po vojni; saj so v tem pogledu ostale nespremenjene tudi razmere, ki so te smernice rodile. Ostali smo pri prvotnih načelih. S tem pa ni rečene, da smo ostali na isti stopnji, na kateri smo bili pred petdesetimi leti. Svoje postopanje smo usmerjali primerno vedno spreminjajočim se razmeram, tako da smo sledili časom in novim potrebam na kulturnem, socijalnem in gospodarskem polju in smo tako dosegali povsod zadovoljive uspehe. S tako zgodovino je stopila naša «Edinost» v svoje drugo polstoletje. V tem pomembnem in slavnostnem trenutku obljubljamo našemu ljudstvu, da «Edinost» ostane tudi v bodoče zvesta svoji lepi in na poštenem stremljenju bogati prošlosti in svojemu programu iz začetne dobe. Slej ko prej ji bodo vodnice edino le ljubezen in zvestoba do naroda in pa skrb za njegov vsestranski razvoj in napredek: za njegovo srečno bodočnost. UREDNIŠTVO. PROGRAM Uvodnik prve številke „Edinosti", katerega fe napisal prvi urednik našega lista Fran Cegnar Velika važnost tržaškega mesta za Slovane in vzlasti Slovence, neugodne razmere tržaškega slovenskega ljudstva in prebivalcev po okolici neobhodno zahtevajo, da so v Trstu ustanovi slovensk časopis. Sprevidevši to potrebo, sklenolo je politično društvo «Edinost» izdajati časnik, ki bode a) popolnem neodvisen imel pred očmi z društvom enake namere; b) on bode svobodoljuben, nikakor pa ne svo-bodnjašk; njegovo svobodoljubje bo sezalo do tiste meje, do katere sega pravica in poštenje; c) on bode miroljuben, ne bode budil domačih prepirov, ampak priporočeval bo edinost i slogo; mir zemlji, dobra volja ljudem! d) on bode narodenin tedaj bo odločno odbijal sovražne napade na slovensko narodnost, naj dohajajo od kodar koli si bode; potezal se bo za to, da se našemu jeziku da v šolah, pisarnicah in javnih zavodih tista pravica, katera mu pristuje po ustavnih dolečbah i naravi; e) on bode budil slovensko rodoljubje, učil, drami] in jačil prosto naše ljudstvo; f) z verskimi zadevami se ne bo pečal i le to želi, da vsak ohrani mirno i čisto vest, pa bode njemu i vsem najbolj prav. « * « Tak je naš program. Bog daj vspeh in srečo blagemu namenu I Ti pa, pisani listek, izleti v božjem imenu v beli svet, pozdravljaj drage Slovence naj sinjej Adriji, Zelenej Savi, bobnečej Soči i šumečej Dravi; prilrči v kočo ratarju, ki z brezastimi voliči i s potom na čelu orje mater zemljo ter plodovito zrnje izroča črne j prsti; razgrni se na koleno rokodelcu, ki se trudi od zore do mraka, da služi vsakdanji kruh sebi i svojej rodovini; potrkaj tudi na vrata gosposke hiše, kder kraljuje obilica i bogastvo; naj te vsakdo sprejme s tisto dobro voljo, s katero te mi po svetu pošiljamo! NEKA] MISLI IN ŽELJA OB PETDESETLETNICI „EDINOSTI" Če bereš kroniko prvih let Političnega društva «Edi-nost», te prevzame ginjeno občudovanje. Iz že ožoltelih listov govorijo možje preprosti, a gorkega srca in bistre glave. Z rodoljubno navdušenostjo in politično preudarnostjo so se lotili dela. Njihova posebna zasluga pa je, da so že ob ustanovitvi naše politične organizacije zasnovali tudi naš list. Takoj od začetka so spoznali oboje hkratu: da je našemu ljudstvu treba politične organizacije, ki naj brani njegove pravice in koristi in pospešuje njegov napredek, ter da je taki organizaciji treba časniškega glasila kot najbolj pripravnega orodja za izpolnjevanje njene zadače. Kar so spoznali za potrebno, to so tisti možje tudi hitro napravili. Kmalu po ustanovitvi Političnega društva «Edincsti» je izšla prva številka novin istega imena. Tako sta ista navdušenost in preudarnost botrovali obema, društvu in listu, ter že od začetka ustvarili med obema tisto zvezo in skupnost, ki traja še dandanes. V pravnem oziru se je sicer razmerje pozneje premenilo, ker je lastnina lista prešla od društva na poseben konsorcij in od tega na tiskarniško zadrugo. Inače je pa razmerje med društvom in listom še isto kakor nekdaj. Vodstvi obeh sta sicer nezavisni drugo od drugega, vendar obstoji med njima tesno sodelovanje in predvsem enotnost političnih smernic. Ob jubileju »Edinosti« se mi vidi umestno kolikega pomena je bila in je še za našo politično organizacijo in za njeno glasilo tista njuna trajna zveza in skupnost. Že od začetka sta se vzajemno dopolnjevala in podpirala. Organizacija je navdajala list z duhom discipline in z globoko zavestjo odgovornosti, list pa le zdru-ževal njene člane in svoje bravce v eno druano, sini njihov krog, budil, utrjal, poglabljal in vedinjal njihovo politično čutenje in hotenje. Morda je razmerje med našo organizacijo in listom kakšenkrat v enem ali drugem oziru oviralo razmah Usta kot čisto novinarskega podjetja. Na drugi strani more biti, da bi bila organizacija sem in tja potrebovala glasila, ki bi bilo bolj izrazito njeno, rekel bi: bolj enostransko, ne rečem: bolj strankarsko. A če premerimo to dolgo pot, ki sta jo vštric prehodila naše Politično društvo in nas list «Edinost», in pretehtamo uspehe njunega vzporednega in skupnega delovanja, se uverimo, da ju le niiina zveza ln skupnost bolj pospeševala kot ovirala, drzec obe «Edi-nosti», organizacijo in organ, na srednji, pravi poti. Zato je moja prva želja ob pomembni obletnici ta, da bi naša politična organizacija in naš dnevnik še dalje ostala združena ter opravljala nezavisno sicer drug od drugega, a vendar v zvesti vzajemnosti vsak svoje prevažno delo. ki prešinjajo življenje naše skupnosti, postala duševna vrednota tudi zunaj tistih in nad tistimi, ki so bili in so okoli nje, spoznamo v njej pravo nosivko kulturne in socialne tradicije našega ljudstva v tej deželi. Nič mi ni mar, da bi mi kdo radi pomena, ki ga pripisujem tradiciji, utegnil očitati starokopitnost. V tradiciji so resnične vrednote in žive razvojne sile. Tradicija hrani potomcem, kar so predniki pridobili s svojim trudom in trpljenjem. Tradicija gradi most iz preteklosti v bodočnost, od starih k mladim preko njihovega večnega nasprostva. Ona predvsem ustvarja in čuva tisto edinstvo v času, tisto zgodovinsko neprenehljivost, s katero premagajo zdravi narodi tudi najtežje izkušnje. Zato je moja druga želja ob slovesni priliki ta, da bi naša «Edinost» sedaj, ko je tega treba več ko kdaj prej, tudi nadalje gojila in branila kulturno in socialno tradicijo Slcvenov v Italiji, tako da bo naše ljudstvo, sebi zvesto, vedno videlo v njej svojo pravo, nepotvorjeno in nepre-menljivo podobo. * a is * * « No «Edinost» ni bila nikdar samo glasilo naše politične organizacije. Danes, ko jo vidimo pred seboj, kako je v tem polstoletju zrasla in se razvila, a kljub vsem premem-bam ostala vedno ista naša tržaška za našo narodno trajnost in delo «Edinosti» za manjšinsko pravo, ker v tem se čutim «Edinosti» najbližjega kot njen učenec in njen sotrudnik. Z vso dušo verujem v pravičnost stvari, ki ji služi «Edinost». V tej veri vroče želim, da usoda prizanese naši «Edinosti» in ji dovoli izpolnjevati njeno zadačo tudi naprej. Iz te vere klije nada, ki jo naša življenska volja pretvarja v trdno zaupanje. Le naprej, le naprej, naša «Edinost», in navzgor! Bog čuvaj našo «Edinost»! Dr. JOSIP WILFAN Slavnemu uredništvu „Edinosti" v Trstu Ob petdesetletnici Edinosti« se mi vzbujajo lepi spomini na moja mladostna leta, ko sem daleč od domovine, bivajoč pri svojih stariših na Dunaju in pripravljajoč se na bodoči poklic, črpal iz «Edinosti» sveto navdušenje za slovensko stvar. Trst in njegova bližnja in daljna okolica sta bila ideal mojih sanj, cilj mojih želja. In komaj sem dovršil študije, sem hitel takoj v Trst, da stopim tudi jaz v vrste mož, ki so tam delovali za probujo in napredek našega ljudstva. Pol. društvo in list «Edinost» sta bila središče, okoli katerega smo se zbirali in kateremu smo stavili svoje mlade sile na razpolaganje. Pod njunim vodstvom se je razvijalo živahno narodno gibanje na vseh poljih. «Edinost» nam je bila zastava in program. Že v prvih letih sem stopil v krog njenih sotrudnikov. Z ljubeznijo in ponosom smo gledali, kako «Edinost» raste in se spopolnjuje. Radi smo po svojih močeh sodelovali pri listu, ki sta ga vzdrževala le požrtvovalnost in naklonjenost našega ljudstva. Nihče pa se ni toliko žrtvoval za naš list kakor njegov neutrudljivi, še danes z nezmanjšano vnemo in požrtvovalnostjo delujoči ravnatelj Cotič, in naš do skrajnih mej možnosti nesebični in še vedno svojim mladostnim idealom zvesti dr. Gregorin. Zasluge teh dveh mož za «Edinost» in za ves naš razvoj na tržaškem ozemlju zna prav ceniti le tisti, ki je, kakor jaz, dan za dnevom, skozi mnoga leta, v težkih, a tudi lepih časih, imel priložnost gledati, kako sta ona dva, skoraj neopažena od širše javnosti, skromno in vestno, neumorno in pogumno vodila in negovala ono naše glasilo, ki je toliko pripomoglo k uspehom našega dela za narodno stvar. Usoda me je po vojni iztrgala iz kroga mojih dragih prijateljev in sobojevnikov in mi odkazala drug delokrog, daleč od onega mesta, kjer sem preživel najlepša svoja leta. Ali «Edinosti* sem ostal zvest; njeno delovanje in njeno usodo spremljam z isto ljubeznijo in z istim zanimanjem kakor v prejšnjih, mlajših letih. Na vsa potovanja in konferencije, na katere me kliče poklicna dolžnost, hodi ona za menoj in mi pripoveduje o mojih dragih rojakih, tam ob sinji Adriji. Ob slavnosti njenega polstoletnega obstanka pa ji pošiljam čestitke z vročo željo, da bi i v bodočnosti med našim ljudstvom izpolnjevala svojo kulturno nalogo, šireč do zadnje naše koče od sivega Krasa do snežnega Triglava zanimanje za materinski jezik in ljubezen do rodne grude. Vaš BEOGRAD, dne 1. januarja 1§2S. Dr. O. RVBAR EDINOSTI Pedeset ljeta Glas si našeg svijeta, Slovencu luč, Hrvatu seka Umilna i meka. U Zagrebu 1926. K6 ladja Brodiš jaka, A vojska tvoja Vojska je junaka. A danas još Je jača tvoja snaga. Tvoj brod još bolje Gorkim morem reže, A barjak tvoj Dva brata složna veže! Rikard Katalinić Jeretov. OB PETDESETLETNICI O pol stoletja bojev in težkih zmag življenja in pol stoletja upov, želji in hrepenenja! — Kar nam sadov ostalo na Tvojem je drevesu, so grenki, kot da rastli bi na mr jočem lesu... A vendar od Snežnika tja do izvira Soče en rod pod njim še biva in še živeti hoče: Saj v njem iz Tvoje setve je vzklila trdna vera, da narod stvor je večen — le človek v njem umira.. Ko pade ded za plugom, pa zemljo vnuk razorje — tako nad njima sklepa življenja se obzorje. In narod raste, raste kot neizmerna reka, ki se iz vekov davnih v bodoče dni izteka. Marijan Sever. POSTANEK IN RAZVOJ LISTA „EDINOST" IZ DOBE PRED „EDINOSTJO" Spomini na postanek in razvoj naše «Edi-nosti» dovajajo tudi do razmišljanja o oni prejšnji dobi, ko polagoma probu ja j oči se sloivanski živel j še ni imel na tržaškem ozemlju na razpolago svojega lista, ki bi ga bil vselej tako vztrajno hranil in skrbno poučeval« kakor to dela že pol stoletja naša vrla slavljenka. Tudi za one čase pa ne primanjkuje zanimivih podatkov iz zanesljivih sporočil. Ne posegamo predaleč nazaj, če ugotavljamo, da je leta 1816. Fran de Ba-iardi kot zastopnik tržaškega magistrata razpisal v uradnem listu «Osservatore Triesti-no» (stran 1337) službo mestnega tajnika z zahtevo, da mora prosilec dokazati, da obvladuje popolnoma «perfettamente la lin-gua tedesca italiana e cragnolina». Torej 60 let pred rojstvom «Edinosti» se je v mestu tržaškem ne le uradno priznala, nego tudi praktično izvajala ravnopravnost slovenščine! In nič manj zanimivo ni dejstvo, da je za tako mesto bil takrat imenovan znameniti tržaški patricij in pisatelj D. Rossetti, ki je posebno zaslovel kot mestni prokura-tor, ker si je skozi 25 let prizadeval, da bi rešil ogroženo avtonomijo Trsta. Toda kmalu so prišli drugi in hudi časi. Začela je tedaj dolga, 30letna, ledena doba absolutizma kneza Metternicha, kateri je v trajnem strahu za obstoječe prestole brezobzirno zatiral vsakršen duševni pojav podložnih narodov. Nemška birokracija je potiskala, kolikor je mogla, še italijanščino iz tržaških šol in uradov, a slovenščina se je čula le še v cerkvah in nedeljskih šolah. In koliko uspeha so imeli vladni germani-zatorji s tem brezdušnim početjem! Morda ni bilo pri nas tako hudo, kakor toži blagi Slomšek v svojih «Drobtinicah», ko pravi, da so celo mladi duhovni tako pozabili svoj jezik, da niso znali več vernikom niti evan-gel j a ^razumljivo brati; vsekako mrgoli tudi v naši priprosti govorici še dan današnji obilica nemčizmov (gvant, šrajat, ca j t itd.) Tako se pokvarja in nazaduje narod, ki nima svojih šol. In iz istih ozkosrčnih razlogov je skrbela še dunajska vlada le za pospeševanje in okrepljevanje trgovine v tržaški luki. Sicer pa je dopuščala tudi popolno gospodarsko in socijalno propadanje kmetov, dočim je procvitajoče tržaško mesto znalo vsrkavati slovenski dotok iz bližnjega in daljnega zaledja, si ga prilagoditi. Komaj namestnik Stadion je uvidel okoli 1. 1840 nesmiselnost vsega absolutistično-germanizatorskega početja in skušal popraviti na Primorskem pogreške tega krutega sistema. Začel jje otvarjati in razširjati slovenske šole, kjer se je zdelo njemu pravilno, naročal si je strokovnjake, ki so mu prevajali nemške šolske knjige na deželne jezike, in slično. Njegove reforme so pa malo izdale, ker priprostega ljudstva ni mogel pripraviti do tega, da bi otroke pošiljalo v nove šole, a njegovi uradniki so ga povsod ovirali, tako da jih je zatožil na Dunaj, ker ne poznajo dežele več kakor le iz ekshibitnega protokola! A ti-le so zopet tarnali, da ne vedo, ali bi se učili italijanščine ali pa kranjščine. Poleg vsega je pa še pridno delovala cenzura in stikala posebmo pri naobražen-cih po panslavizmu: Slomšku niso dovolili, da bi izdajal slovenske knjige, in dopisi kameralnega svetnika Vesela (Koseskega) v Trstu, naslovljeni dr. Bleiweisu v Ljubljano, so romali 1845. v podrobno presojo in proučavanje na Dunaj v roke vrhovnega policijskega ravnatelja. Tako moreče stanje so pa nakrat docela pretresli in do temelja zrahljali politični viharji leta 1848. Vzdramili so tudi slovenske in hrvatske naobražence v Trsttu, da so si ustanovili skupno Jsvoje «Slavjansko Društvo», Na prvi slovesni skupščini dne 6. decembra 1848. je bil iz- voljen za starosto pesnik Jovan Vesel-Ko-seski in sprejet obširen naroden program politične in kulturne vsebine. Narodnostno načelo je stopilo na dan z vso silo in zbralo v društvu lepo število delavnih članov. In že meseca aprila 1849. je začelo izdajati «Slavjansko društvo» prvi sloven-sko-hrvatski politični mesečnik: «Slavjonski Rodoljub». Urednik mu je bil novi društveni predsednik, carinski uradnik Ivan Cer ar. List je doživel le 5 številk. V sušcu 1850. je izšlo novo društveno glasilo: «Jadranskz Slavjan» v mesečnih zvezkih kot «podučiven list o raznih ljudstvu koristnih rečeh» pod uredništvom marljivega podpredsednika, Korošca, prof. Šimna Rud-maša, kateremu so pomagali zlasti prof. Ivan Macun (ki je leta 1850. še izdal posebej knjižnico «Jugoslovansko Cvetje* ), dalje Mihael Verne, J. Toman, Fr. Babič in M. Stojanovič. Posebna deputacija tega društva se je poklonila banu Jelačiču na Reki, a okoličani so naročili škofu Legatu, da na Dunaju sporoči njihove želje in težnje. Ali zopet je začel dušiti nov — Bachov absolutizem in Rudmaš je moral oditi in zaključiti svoj list s 6. številko, v kateri pravi v slovo, da «nadloge Slovane z j edini jo in pripravijo do spoznanja, da se posamične palice lož je prelome.» Najbrže so načelna politična vprašanja razcepila one podjetne može; saj so se zahteve po jezikovni ravnopravnosti, po deželni avtono-.miji in izstopu Avstrije iz Nemške zveze v Trstu v praksi drugače dale presojati kakor na Dunaju ali v Ljubljani. Slavjansko društvo v Trstu pa je kmalu opustilo svoj politični značaj in se bolj prilagodilo meščanski družbi z raznimi zabavnimi prireditvami, dokler se ni prelevilo kasneje v Slavjansko Čitalnico. Leta 1853. je izdalo še «Koledarček»1 ki ga je uredil Josip Godina Verdeljski; za koledarček 1854. ni več dobil urednik oblastvenega dovoljenja. In tako je legel zopet za dobrih 13 let popolni kulturni zastoj v naš živel j; in še le prva izvolitev Nabergoja, Nadliška, Daneva, Cegnarja in menda Kluna ter Loserja za zastopnike okolice v mestnem svetu tržaškem leta 1865. je omembe vreden pojav na narodno-političnem polju. Komaj leto za tem je pričela druga doba slovenskega časnikarstva v Trstu. Prvi v ti yrsti je bil še danes nepozabljeni podjetni učitelj svetoivanski Ivan Piano, ki je skupno z Godino Verdeljskim stopil pred javnost kot izdajatelj «Ilirskega Primor-jana»; ta «podučiven, omika ven in kratko-časen list» je izhajal po 2krat na mesec. L. 1867. mu je Piano spremenil naslov v «Slovenskega Primorca»9 kateri je kot političen list postal tednik in izhajal do konca 1869. pod uredništvom Vekoslava Raiča. Pisatelj in pesnik Fr. Cegnar mu je bil marljiv sotrudnik. Godina Verdeljski pa je ustanovil že julija 1866. svoj «političen, učiven in kratkočasen list» z imenom «Tržaški Ljudomil», ki je koncem istega leta zopet prenehal. Leto 1869. je prineslo še Gašparja H. Martelanca «Jadransko Zarjo», političen list, ki je izhajal 2krat mesečno do julija 1870., dalje prvi humoristični list «Juri s pušo» izdaj an od istega lastnika in urednika kot zdolgočasen list za lahone, nemškutarje in druge nerodne ljudi»; Martelanc je prišel radi njega na zatožno klop y decembru 1869. Po oprostilni razsodbi je priobčil še 3 številke humorističnega «Petelinčka Istočasno je izdajal Josip Godina-Ver-deljski v mesečnih snopičih letnik « Pod Lipo*, kjer je v «predalu» zbiral tudi zanimive politične novice. Za tem pa je sestavljal svojo knjigo, «Opis in zgodovino Trsta in.okolice*, katero je leta 1872. «priklonito posvetil zavetniku Jugoslavjanov Jas. Jur. Strossma j er ju.* Med tem je še škof Juraj Dobrila ustanovil v Trstu 1870. «Našo Slogo* za Istrane in dr. Lavrič «Soco» v Gorici 1871. V Trstu se je pojavil 1871. zopet nov apolitičen in podučiven list» Vekoslava Raiča z imenom «Primorec»9 ki je izhajal vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu. S tem časopisom se menda zaključuje vrsta manjših časnikov, ki so polagoma tudi po okolici pripravljali teren naši «Edinosti». Da bo seznam takratnih publikacij popolnejši, naj bodo omenjena še marljivega Godine Verdeljskega krajša dela, Vekoslava Raiča leposlovni almanah Pomladansko cvetje» ter manje znana brošura istega pisatelja: «Potrebe delavcev društva za Slovence v Trstu», ki je izšla 1869. Takrat se je ustanovilo namreč že prvo slovensko delavsko društvo «Čbela», kateremu je načel oval Fran Cegnar; V. Raič je bil njega tajnik. Omenjena knjižica razpravlja o nasprotju med delom in kapitalom ter priporoča organizacijo samopomoči in izobrazbe delavstva napram izkoriščanju. Neglede na razne nabožne in šolske knjige se je pojavilo torej v Trstu tekom zadnjih 12 let pred ustanovitvijo «Edinosti» precejšnje število raznovrstnih časopisov in zvezkov; iz njih pisanja se pa spoznava, kako je pomanjkanje šol v onih časih pahnilo naše ljudstvo v splošno nepismenost in politično otrpnelost. Dejstvo pa, da je naš okoličan dne 16. oktobra 1873. prvikrat in prav častno izvolil z dvetretjinsko večino izmed 1100 oddanih glasov Ivana Nabergoja za svojega poslanca v dunajskem parlamentu, je pokazalo, kako so še razne druge okolnosti vplivale na naš politični razvoj. Z letom 1868. so se začele namreč ustanavljati po vsej okolici «Čitalnice», ki so v Rojanu, Skednju, na Opčinah in pri Sv. Ivanu jako lepo uspevale kot prave učilnice za ljudstvo in so ga zbirale k raznim kulturnim prireditvam v manjšem obsegu. Znano je, kako je po slovesni otvoritvi rojanske Čitalnice nastala v mestu demonstracija proti vračaj očim se Sveto-ivančanom; med žalostnimi posledicami nastalih nemirov se navaja tudi razpust starodavnega okoličanskega bataljona 1. 1869., dasi se je fa vladni ukrep javno utemeljeval z vpeljavo obče vojaške dolžnosti. Kaj temeljito so pa vzbudili narodno zavest po vsej deželi veliki ljudski «tabori». Na takih javnih shodih pod milim nebom so razlagali vplivni govorniki in politični vodje zbranim množicam splošne narodne zahteve onega časa; postale so to velike manifestacije za združeno Slovenijo, za narodno enakopravnost v šolah in uradih; razpravljalo se je tudi vselej o važnejših in krajevnih gospodarskih vprašanjih. Za čelo se je to gibanje na Štajerskem, a prvi tabor na Primorskem je sklical dr. Lavrič 1868. v Šempasu in 1869. v Biljani na Goriškem; zatem so se vršili slični tabori v Sežani, Kubedu in Vipavi, a kasneje še v Dolini in Brezovici. Kulturna zgodovina našega življa na Primorskem je torej dovolj pestra in bogata na zanimivih pojavih in zasluži gotovo, da se kdaj temeljito in kritično obdela. Dosedanji poskusi so sicer vse hvale vredni ali nikakor še zadovoljivi; upajmo da se tudi ta velika vrzel izpolni! Za zadnjih 50 let bo tako delo mnogo olajšano, ker daje naša Edinost najjasnejši izraz in iskreni odsev našega življenja. Takrat se utegne šele spoznati vsa važnost in globoki pomen našega glasila, ki ga nepozabni blagopokojni župnik Matija Sila že 1. 1882. v svoji zgodovinski sliki «Trst in okolica» pohvalno omenja:«In vstala je krepka «Edinost», katera naj se vedno drži svojega vzpodbujevalnega gesla: v edinosti je moč; gotovo je ona 2e veliko pripomogla, da se je obudila narodna samozavest slovenske okolice!» Dr. J. P* POCETEK LISTA „EDINOST" * Ko sem prevzel nalogo, da pišeta o početku našega lista, nisem mogel misliti na to, da bi pisal iz svojega spomina. Takrat sem bil še le 10 let star in nisem mogel še biti zrel, da bi bil sledil tedanjim političnim dogodkom in še posebej porajanju lista «Edinost». Zatekel sem se torej h kroniki političnega društva «Edinost», o kateri je že pisala «Edinost» o priliki petdesetletnice političnega društva in ki je knjiga, v katero se je od postanka našega pol. društva zapisovalo vse, kar se je važnega godilo v političnem življenju našega naroda, in ki vsebuje zapisnike vseh sej, sestankov, občnih zborov itd. političnega društva «Edinost». Ko sem listal to društveno kroniko, se mi je storilo milo pri srcu, ker sem našel razvoj našega preporoda na Tržaškem tako prisrčno, tako ljubko tako pristno opisanega, da sem si mislil, da podam najtočnejšo sliko tedanjega položaja kakor tudi zgodovino postanka našega lista, če posnamen svoj opis točno in zvesto po kroniki. Že v prvotnih pravilih političnega in bralnega društva «Edinost» za tržaško okolico dd. Sv. Ivan v Verdelji 12. novembra 1874., sestavljenih po osnovalnem odboru, kateremu je bil predsednik Štefan Nadlišek iz Sv. Ivana, je predvidevano izdajanje posebnega društvenega časopisa. Takrat v Trstu ni izhajal noben slovenski časnik. Pač pa je tu izhajala «Naša Sloga», namenjena istrskim Hrvatom. Na Goriškem pa so imeli takrat kar dva lista: «Sočo», prvotno glasilo, in «Glas», glasilo «klerikalcev», ki so se bili odcepili takrat od prvotnega političnega društva «Sloga». Prvi in najvztrajnejši agitator za ustanovitev društvenega glasila v Trstu je bil naš domačin Anton Trobec od Sv. Ivana. O ustanovitvi lista se je prvikrat razpravljalo na občnem zboru političnega društva «Edinost», ki se je vršil dne 9. maja 1875. v prostorih rojanske «Čitalnice». Prvi predsednik pol. društva dr. Bizjak je bil že na odborovi seji od 15. marca 1875. odložil predsed-ništvo in ta občni zbor je njegov odstop z večino glasov vzel na znanje. Predsedoval je podpredsednik Nadlišek, a kot navzočni so zabeleženi odborniki Ivan Dolinar, Anton Trobec, Ivan Nabergoj, I. M. Purič in Ivan Ger-ljanc. Razpravljalo se je najprej zelo obširno o šolskem vprašanju. Referent Ivan Nabergoj je predlagal, «naj bi se pol. društvo «Edinost» obrnilo do slavnega mestnega svetovalstva, da bi se napravile v primernih krajih okolice tri glavne šole s slovenskim učnim jezikom, v Rojanu pa naj se spremeni tretji laški razred v slovenskega, nadalje naj se napravi pri Sv. M. Magdaleni Zgornji enorazredna šola in naj se dodajo učitelji v one kraje, kjer je pomanjkanje učnih moči in je obilo šolarjev.» Seveda je bil predlog sprejet soglasno z velikim navdušenjem. Nato je povzel besedo naš zlati Trobec. Njegov govor je tako-le zabeležen v zapisniku, spisanem od pok. Doli-narja: «Dragi okoličani! Veselje mora občutiti vsak rodoljub, ki vidi, da tudi v naši okolici je začelo politično gibanje, katero nam je dandanes najbolj potrebno, da se naša okolica obvarje vseh napadov. Žalostno je bilo poslušati pretekli torek v mestnem zboru, kako so krivično na mer j ali nam okrajšati naše volilne pravice. Dobro in pravično so zagovarjali naši vrli in nek-teri mestni pravični gospodje -klanci, katerim bomo vedno hvaležni, ko so s tem, da so se glasovanja vzdržali, pripomogli k zmagi, katera je za nas znamenita. Žalostno pa vam naznanjam, da naša prošnja zaradi županov se je zavrgla. Zastonj so naši vrli poslanci pravico zagovarjali ter zahtevali na splošno željo ljudstva, naj se naši župani zopet postavijo namesto okrajnih glavarjev (capi distrettuali). Vodje nasprotne stranke Hermet, Maklič i dr. so predlagali, da naj se z našo prošnjo preide na dnevni red; in tako se je tudi zgodilo. Okoličani se vedno bolj prepričujemo, kako nam oni naše želje, prošnje in potrebe v blato gazijo, s tem naš mir kale, nas dražijo s takim postopanjem in ustavo uničujejo. Saj konštitucija pravi, da se postave morajo delati, prenarejati, preklicavati itd., ko je to za ljudstvo potrebno. Zato pa tudi mi vsi okoličani moramo biti zedinjeni, da pokažemo splošno opravičene želje in potrebe cele okolice. V smislu tega mojega govora si dovoljujem staviti tri predloge, katere upam, da jih bo slavni zbor za potrebne spoznal in sprejel. Prvič, da bi se prej ko mogoče začel izdajati dvakrat na mesec en domači list, kakor je bil «Primorec», kateri je naš narod iz okolice iz spanja prebudil. Ravno tako bi nas ta novi društveni list, kakor en dober učenik, v vseh rečeh učil, nas branil proti vsem napadom, ker to mi okoličani zelo potrebujemo. List naj bi imel naslov «Edinost», list političnega društva za tržaško okolico. Po natančnem poz vedo van j u bi stalo 500 iztisov vsakikrat 20 gl, tora j 40 gl na mesec samo tisk. Ker pa naše društvo ni še pri moči tolike stroške nositi, predlagam, da naj bi se napravil poseben odbor 40 udov rodoljubnega srca, kateri bi žrtvovali 1 gl na mesec, da se tiskovni stroški plačajo — ker prvo leto bi gotovo zgubo imeli. Kadar bi se pa list opomogel, bi se zguba poravnala, ostali dobiček lista bi se razdelil za društvene stroške («Primorec» je donašal 800 gl gotovega dobička). Društvo bi si pridobilo več udov, ker bi vsak ud za plačano mesečnino dobival društveni časnik brezplačno, kar zagotavlja § 6. društvenih pravil. Upamo, da bodo list podpirali vsi narodnjaki, ker ta list bo edina pomoč za omiko naše okolice». Drugi njegov predlog je bil, da bi pol. društvo «Edinost» napravilo prošnjo do mestnega starešinstva «za speljati po ceveh vodo iz jame pri Orleku od Bazovice do Sv. Križa», a tretji, da bi se sklical velik tabor na Opčine z dnevnim redom: 1. Protest zoper «capi distrettuali» in za vzpostavitev županov; 2: Zahteva 14 poslanskih mandatov za okolico mesto dosedanjih šestih. 3. Zahteva slovenskega uradovanja in glavne narodne šole v okolici in 4. Zahteva, naj okoličani ostanemo združeni in da se stare meje okolice ne smejo premakniti. Na priporočilo Ivana Nabergoja so bili vsi Trobčevi predlogi razen drugega (glede vodovoda) navdušeno sprejeti. Za ustanovitev časnika je bil izvoljen odsek sedmih članov. Že 13. maja se je odbor bavil z ustanovitvijo časnika. Tega posvetovanja sta se udeležila člana odseka za časnik kaplan Krizman od Sv. Ivana in Josip Pipan, tedanji lastnik trgovine J. Pipan & Co., ki je sedaj last našega g. Gracijana Stepančiča, ter pisatelj Fran Cegnar, ki je bil tedaj poštni uradnik v Trstu. Najprej je bilo odločeno, da naj vsi člani pol. društva dobivajo časnik brezplačno. Na prigovor kaplana Križmana, kaj treba lista ti- stim, ki ne znajo citati, je Dolinar odgovoril, da kdor ne ume brati, bo časnik dal drugim. «S tem se bo čitanje po okolici razširilo in narod se bo omi-kal, ker «Edinost» bo vedno kaj mične-ga prinašala, zlasti v zadevah občine in okolice sploh.» Tedaj je pa J. Pipan izrazil svojo bojazen, da bi se samostojen časnik za Trst in okolico ne mogel vzdrževati. «Videli smo», je rekel, «uže več časnikov, ko so morali radi materijalnih težav pojenjati. Govoril sem z dr. Lavri-čem o tej stvari; rekel mi je, da bomo škodovali «Soči» in da nam «Sočani», ako hočemo, radi prepustijo eno stran samo za poročila našega društva». Stavil je predlog, «da bi se raje poslužili „Soče"». Za samostojen časnik sta se tudi izrekla Nabergoj in Cegnar. Poslednji se je skliceval na «Primorca», ki se je dobro vzdrževal in imel okoli 800 naročnikov. Meni, da slovenski časnik v Trstu mora biti nestrankarski, «čisto neodvisen in miren, odbijal bode napade nasprotne stranke ter zagovarjal pravice okolice, v polemike z domačimi listi se mu ni treba spuščati. Jezik naj mu bo priljuben, domač in čist. Ne bo škodil ne «Narodu» ne «Soči», kajti, kdor se naroči na «Edi-nost_»,ne bo radi nje pustil ne«Naroda» ne „Soče"». Pridružil se jima je s toplimi besedami Dolinar. Nato je bil soglasno sprejet predlog, da se ima izdajati samostojen list. Našemu dobremu Trobcu na tej seji ni bilo treba niti spregovoriti. Na odborovi seji od 1. junija 1875. je bilo sporazumno z odsekom «določeno za časnik vse, kar je potrebno». Za odgovornega urednika je bil določen I. M. Vatovec od Sv. Ivana, kateremu «se je zagotovila eksistenca v slučajih konfiskacije ali zapora», ekspedicijo je prevzel Dolinar, upravni-štvo pa Trobec. Cena listu v razprodaji 6 kr., naročnina po pošti 2 gld 40 kr. za pol leta, v Trstu pa samo 1 gld. «Odsek in odbor sta se nato razšla vesele nade na vspeh.» Sedaj ni bilo treba drugega kakor pravega urednika in - denar. Za urednika je bil edini Cegnar sposoben. In res, imamo v spisih koncept «pogodbe, sklenjene dne 8. junija 1875. mej društvom za izdajanje časnika „Edinost", kakor vlastnikom, in g. Fr. Cegnarjern, kakor vredovalcem omanjei ega časnikar Koncept je spisan od Cegnarja samega, a ni bil podpisan :— zakaj, to bomo kasneje videli. Po tej «pogodbi», bi se imel Cegnar «zvesto držati dogovorjenega programa, njegovi razsodbi se prepušča, kaj in kako se ima v časnik sprejemati)). Za vsak list bi imel urednik prejemati 7 gold. 50 kr. nagrade. «Ako bi časnik donašal dosti dobička in bi vredovalec k temu dosti pripomogel, poviša se mu primerno nagrada po vzajemnem dogovoru». Urednik je bil torej tudi pripravljen Lahko si mislimo, kako je bil tega vesel naš Trobec, kako je tekal žurno okoli, da uredi še zadnje stvari pri oblastvih, v tiskarni itd. Toda prišlo je drugače. Na občnem zboru, ki se je vršil 20. junija 1875. v Goriupovi dvorani na Prošeku, (zborovalci so tedaj z živijo-klici vzeli na znanje, da je bil v zadnji odborovi seji mesto odstopiv-šega dr. Bizjaka izvoljen za predsednika Ivan Nabergoj) je prišlo do prevrata v tem vprašanju. Nabergoj je izjavil, da se je odsek, voljen v Rojanu, prenaglil glede samostojnega časnika, in pozval občni zbor, naj stvar znova pretresa. Pipan je nato prečital «pismo z Gorice, katero je pisal vrl Slovenec in rodoljub in katero pismo pisano iz pravega rodoljubja pojasnjuje v vsej svit- lobi stanje časnika in težave, s katerimi se ima časnik boriti». Zato meni Nabergoj, «da naj bi se z „Sočo" pogodili in naj bi se volil v to pooblaščen odsek». Trobec se je pa z vsemi svojimi močmi potegoval za samostojen časnik in navajal tudi, «da je reč v tej zadevi vže preveč razglašena, ker je bila vže po časnikih naznanjena». Videč, da več ne bi mogel doseči, je predlagal, «da naj se časnik vsaj do novega leta izdaja in potem združi z „Sočo"«. A nič ni pomagalo. Nabergojev predlog je bil sprejet. Ta dan je imel naš ubogi Trobec posebno smolo. Tudi s svojim predlogom, da bi se tabor na Opčinah vršil še tisto jesen, je propadel in sklenjeno je bilo, da se tabor odloži, ker. «da je treba študirati vse potrebe ljudstva v okolici in še-le potem splošni program sestaviti». Stvar radi časnika je neutrudni Trobec spravil zopet pred občni zbor, ki je bil 11. julija 1875. pri Sv. Ivanu. Nagla-sil je, «naj bi se vendar izdal lastni list, ker «Soča» ne ugaja». Nadlišek želi, «da naj se rajši, en čas z „Sočo" poskusi in če ne bi „Soča" vstrezala, naj bi se lastni list začelo izdajati». Goričan Pipan seveda toplo zagovarja „Sočo", ker je «bolji kup, kot novi list, je tednik, a tržaški list bi izhajal vsak drugi teden in ker ima „Soča" dosti sodeloval cev in je močno razširjena«. In nazadnje je vzkliknil: «Nc smemo širiti nesrečnega partikularizma, kieri je pravo prokletstvo Slovanov!» Proti združenju s «Sočo» pa je energično nastopil kaplan Križman. «Soča», pravi, «se ne strinja z načeli „Edinosti". „Soča" je liberalna, liberalizem pa je pogubljiv. „Soča" naj prevzame naša načela, pa se bomo znjo združili. Bolje nobenega lista, kot slabega. Nam je tukaj dosti list, za zdaj dvakrat na mesec, kasneje tednik. Zato toplo podpiram Trobcev predlog». Pipan zopet zagovarja «Sočo», katere «načela da so načela vseh zavednih tržaških Slovencev». «Še-le danes», je vzkliknil, «sem zvedel, da „Edinost" se ne strinja z geslom: „Vse za narod, omiko in svobodo". Resnično pa je, da nam primanjkuje delavnih moči, kajti le dva gospoda jaz v Trstu poznam, ki bi bila temu poklicu kos in še ta dva sta vezana. „Sočani" delajo nesebično za slogo, „Soča" je eden najboljših listov, kar jih na Slovenskem izhaja. Jaz bi še kaj povedal, pa moram imeti ob-zirov». Kaplan Križman zopet odgovarja: «Nisem tako občutljiv, kakor predgovornik, ki me toži tako rekoč, da ne maram za slogo. „Soča" zastopa eno stranko in če bi se mi z „Sočo" združili, bi se tej stranki udali. Ali je „Soča" dobra, se ne bom prepiral. Vsak ima svoj okus. Da pridemo mi do veljave, vstvarimo si svoj list!» Trobec priporoča «domači list» tudi iz gmotnih obzirov. Nato povzame besedo Viktor Dolenc, tedanji urednik «Soče», katerega je odbor na to posvetovanje povabil: «Konštatiram z zadoščenjem, da je „Soča" zmerom zvesta ostala načelom izpovedanim v programu, da ni ona nikoli kalila miru, pač pa druga stranka, ki je provocirala prepir. „Soča" zagovarja načela narodnosti in prave svobode, v verske zadeve se ne meša. Teh načel, bi se moral držati vsak narodnjak, če hočemo dospeti do kakih vspehov. Mej „Sočo" in tržaškimi Slovenci je bila dosedaj precejšnja solidarnost. To hoče zdaj podreti nesrečni partikularizem. Mi «Sočani», v imenu katerih imam čast Vas tukaj pozdraviti, smo pripravljeni tudi kaj žrtvovati, da se le edinost ohrani in da tudi v Trstu ne nastane prepir. Prav zaradi tega smo Vam nesebično ponudili list kot skupni organ in smo celo priprav- ljeni vdati se Vam tako daleč, da list prenesemo v Trst. To sem Vam povedal, da lahko vsakdo sodi, kje je rodo-ljubje, kje sebičnost; sicer pa poskusite, ako Vam drago, se svojim listom, da le imate zmerom pred očmi korist domovine». Kaplan Križman je menil, naj bi se najprej obe stranki na Goriškem zedinili na skupno postopanje in na skupen list, potem naj še le od Tržačanov zahtevajo, da se glede lista z njimi združijo. Z večino glasov je bil nato sprejet Trobcev predlog, da si .Tržačani napravijo svoj list, ki naj začne izhajati že prvega avgusta. Trobec je torej zopet triumfiral. Toda nastale so nove težave. Na odborovi seji dne 25. julija 1875. je bilo sklenjeno, «da se list odloži do oktobra meseca, ker se ni moglo vdobiti urednika sposobnega za uredovanje.» Niti oktobra ni bilo še nič z listom «Edinost». Ta čas sta se stranki na Goriškem poravnali in se zopet dogovorili na «Sočo» kakor odino glasilo goriških Slovencev. Tedaj je na občnem zboru pol. dr. «Edinost», ki se je vršil dne 11. novembra 1875. pri Sv. Ivanu, kaplan Križman «v jedrnatem govoru povdarjal potrebo časnika, navedel slogo, ktera se je izvršila na Goriškem, in ker bo z novim letom v Gorici le en list izhajal, je predlagal, naj bi se tudi tržaški Slovenci združili z Goričani in naj se voli odsek, ki ima stopiti z goriškimi Slovenci v dogovor in skleniti veljavno pogodbo.» Stvar se je zdela tako lepa in dobra, da jo je podpiral tudi naš Trobec, ki pa je dodal «naj bi odsek na to delal, da bi «Soča» svoje ime ob priliki zedinjenja spremenila v ime „Edinost".» Tu se zopet pokazuje vse njegovo navdušenje za «Edinost». Predlog Križmanov je bil seveda soglasno sprejet. V odsek so bili voljeni: Dolinar, Trobec, kapelan Križman, za namestnike,, pa Ivan Goriup s Prošeka, Grijane s Kontovela in I. M. Vatovec od Sv. Ivana. Na tem občnem zboru je bil izvoljen novi odbor in sicer tako-le: Predsednik: Ivan Nabergoj s Prošeka. Odborniki: Purič I. M., posestnik v Ro-colu, Sancin Ivan, dež. poslanec in posestnik iz Škednja, Nadlišek Štefan, dež. poslanec in posestnik pri Sv. Ivanu, Zvanut Matija, trgovski «oprav-nik», Malalan I. M., krčmar in posestnik na Opčinah, Goriup Ivan, trgovec na Prošeku. Namestniki: Čač Jože, posestnik, Nadlišek Janez, posestnik, Gerdol Jurij, posestnik pri Lovcu, Žuljan Josip, posestnik v Kolonji, Vatovec I. M., posestnik pri Sv. Ivanu, Sosič I. M., kmet na Opčinah, Ražem Andrej, kmet v Bazovici, Ukmar Silvester, posestnik na Prošeku. Kako so se vršila pogajanja med Tržačani in Goričani glede skupnega časnika, izhaja najboljše iz pismenega poročila, katero je podal neutrudni Trobec na občnem zboru, ki se je vršil 26. decembra 1875. v Bazovici. To poročilo se glasi: «Slavni zbor! Odsek izvoljen v seji 1. novembra se je podal 24. istega meseca v Gorico. Načrt naše pogodbe je bil ta, da naše društvo sprejme Goriški list za svoje glasilo, ako se ime «Soča» spremeni v «Edinost». Društvo bi se zavezalo jemati 300 iztisov za .svoje ude in za druge ter preskrbeti za vsako drugo številko eno tiskano stran gradiva, zlasti o tržaških zadevah. Ker se je pa lastniku «Soče» to število zdelo premajhno, mu je odsek dovolil, kolikor je tirjal, s čimur je bil zadovoljen. O imenu lista pa se nismo mogli pogoditi, ker je lastnik «Soče» rekel, da on sam ni kompetenten spremeniti ime lista in da to more storiti in odločiti le odbor obeh strank. Pogodba se je zato podpisala z dostav-kom, da je veljavna, ako odbor obeh strank potrdi spremembo imena lista. Dne 14. decembra pa smo dobili odgovor iz Gorice, s katerim se nam naznanja, da omenjena odbora nista privolila v zahtevano spremembo imena, ampak da ostane ime še naprej ^Soča» Odsek se je zopet zbral ter ugotovivši, da se je pogajanje z Goričani razbilo, je sklenil izdajati lastni list z imenom «Edi-nost». — Ime «Soča» nima pri nas nobenega takega upliva, kot ga bo imelo ime «Edinost». Kar smo storili, smo storili gotovo po željah udov našega društva. Odsek izroča sedaj opravilo časnika odbru.» Občni zbor je sprejel to poročilo na znanje brez vsakega prigovora. Trobec je bil torej končno prodrl s svojo idejo domačega časnika za tržaške Slovence. Dne 8. januarja 1876. je končno list «Edinost» že zagledal beli dan. Naša kronika nič ne piše o tem, kako se je izdanje časnika uredilo. Še-le v poročilu o občnem zboru, ki se je vršil 2. februarja 1876. v Skednju, čitamo, da je dež. poslanec Nadlišek, ki je predsedoval temu zboru, «od-prl zborovanje z jedrnatim govorom, povdarjal napredovanje našega društva in priporočal, naj se vsak okoličan vpiše v pol. društvo ter pridno čita društveni časnik, na kar bo bolje in se bodo kmetje izobraževali, zabavali in zavedali svoiih pravic.» L^resničil se je torej Trobcev ideal, a novemu listu ni bilo «z rož'cami post-ljano.» Že proti koncu prvega leta je Dolinar na občnem zboru 1. novembra 1876. tožil, «koliko ima list zgube, da najpre-možnejši Slovenci v Trstu nimajo niti enega lista, ki je vendar tako koristen za tržaške Slovence, ki je bil z velikimi žrtvami ustanovljen in ki je toliko koristil s tem, da je ljudstvo zbudil, tako da je začela nova doba zlasti za oko-lico.» Pozival je na bolj številno naroč-bo in na novčno pomoč! Ista tožba se je ponavljala leta 1877. in 1888. Na občnem zboru 31. marca 1888. je celo tajnik Dolinar izrekel bojazen, da bo list «Edinost», ako ne bo več dobre volje pri našem ljudstvu, «vzela suša junija meseca in ga za večno pokopala!» «Človek se muči», je dodal, «noč in dan, z velikim trudom in sitnostjo, zdaj s konfiskacijo, zdaj s tožbo v svojo veliko materijalno škodo, — pa brez pravega vspeha. Ali ni bolje vse popustiti ?» Od tedaj naprej ni več sledi takih tožb v naši kroniki. Zbrali so se imovi-tejši rodoljubi, da so prispevali z gmotnimi podporami,a tudi list se je našemu ljudstvu vedno bolj priljubljal, tako da se je krog njegovih čitateljev vedno bolj širil. List se je vedno bolj razvijal in tako dosegel sedanjo višino in sedanjo starost. Koliko nevarnosti, viharjev bojev in gorja je moral list prestati v teh 50 letih?! Koliko dela, truda in žrtev je bilo treba, da je bil list preveden preko vseh faz svojega razvoja: od polmesečnika do tednika, od tednika do poltednika, od tod do dnevnika, do lastnih strojev, do lastne tiskarne, čez težkoče avstrijske cenzure, skozi strašno vojno stanje, zasedbo, povojna nasilja, sedanje težke tiskovne razmere! Vse to je premagal, in tudi naši notranji boji, naša razcepljenost, ga ni omajala. Dvajset gld. je stal tisk za vsako številko ob početku lista; nad 6000 lir stane tisk današnjega jubilejnega lista. Z naklado 500 iztisov je list začel, a današnjega lista se tiska 15.000! Eden je bil urednik v početku, ki je dobival 7 gld. 50 kr. nagrade za vsako številko! In danes: Šest je stalnih poklicnih urednikov (politični ravnatelj, glavni in odgovorni urednik, trije uredniki in kronist) v tržaškem uredništvu, izmed katerih štirje, torej dve tretjini z akademsko izobrazbo. Poleg tega imamo poduredništvo v Gorici, dva stalna strokovna sotrudnika, oba priznana pisatelja, in stalnega dopisnika v Jugoslaviji, poleg drugih vrlih sotrudnikov in dopisnikov. Dobivamo vsakdanja brzojavna poročila iz Rima in telefo-nična iz Ljubljane . In vse to daje naš list v formatu tržaškega «Piccola» trikrat na teden na štirih, a trikrat na dveh straneh za borih dvajset stotink za vsak list! Če pomislimo, koliko drugih listov v Trstu je v teh zadjih 50 letih žalostno poginilo, dočim se je «Edinost» razvila iz malega polmeseč-nika do uglednega dnevnika, ki se sam vzdržuje brez vsake druge gmotne podpore, je treba priznati, da je njegov obstoj in razvoj ali velika zasluga našega naroda ali pa vsaj velika — sreča. In te sreče se danes radujemo in hvalimo Boga, milo usodo in vse tiste, ki so kaj dobrega storili za ta naš še vedno preskromni, a vendar tako ljubljeni in potrebni list, za našo jubilantko «Edi-nost», katera naj i naprej tako možato in dosledno, tako vztrajno in pošteno vrši svojo vzvišeno nalogo v čast in korist našega naroda! Dr. Edvard Slavik ZGODOVINA LISTA „EDINOST" IN NJEGOVE TISKARNE V ZVEZI S SPLOŠNIM RAZVOJEM TRŽAŠKIH SLOVENCEV Od cenjenega uredništva «Edinosti» sem prejel vabilo, da napišem kakor bivši narodni borec na tržaškem ozemlju za današnjo slavnostno številko, izdano povodom 50-letnice «Edinosti», članek v zmislu gornjega naslova. Priznati moram, da me je to častno vabilo spravilo v nemalo zadrego, ne pa radi tega, ker da ne bi imel volje se odzvati temu vabilu, marveč radi tega, ker sem se zavedal, da mi ne bo mogoče napisati od mene zahtevanega članka tako, da bi odgovarjal postavljeni mi nalogi, še manj pa moji lastni želji z ozirom na to, da nimam na razpolago niti trohice onega obsežnega materijala, ki se je nahajal v mojem zasebnem arhivu do požiga «Narodnega doma» bodisi kakor moja zasebna last, bodisi kakor last lista, odnosno tiskarne «Edinost». Ves ta materijal, dragocen za zgodovino «Edinosti» in njene tiskarne, je bil namreč skupno z vso mojo v takratnem mojem stanovanju v «Narodnem do-mu» nahajajočo se premakljivo imovino uničen o priliki omenjenega požiga. Radi tega bo, kar sem napisal v sledečem zgolj iz spomina po tako dolgem času, stvarno, posebno pa kar se tiče številk in letnic, le pomanjkljiv doprinos k zgodovini «Edinosti» in njene tiskarne ter bi bilo želeti, v interesu stvari, da se še kdo drugi oglasi k predmetu, da popolni, kar je v tem mojem članku pomanjkljivega, ter popravi, ako in v kolikor je v njem kaj pogrešnega, v kar bi bil nedvomno v prvi vrsti poklican «živa kronika in živ leksikon» narodnega snovanja na tržaškem ozemlju, dolgoletni . urednik «Edinosti», gospod Makso Cotič, ki je v omenjenem svojstvu delil težave in uspehe «Edinosti», v kolikor se spominjam, skozi skoraj štiri petine petdesetletnega njenega obstanka, v vsej skromnosti, zato pa z občudovanja vredno požrtvovalnostjo. A ne le da je, kar sem napisal v tem članku, pomanklijvo, moram še pou- darjati, da se mi je v njem omejevati na zgodovino «Edinosti» in njene tiskarne v prvi vrsti na dobo, tekom katere sem sodeloval pri njej kakor voditelj njenega gospodarskega razvoja in njene uprave, t. j. na dobo od 1894. leta, ko sem prevzel to delo, pa do maja 1915. leta, ko sem se podal med svetovno vojno v inozemstvo, da tam zastopam želje in zahteve našega naroda po osvoboditvi iz avstrijskega, oziroma germanskega jarma. Od tega časa naprej pa do danes je bila «Edinost» v drugih rokah ter se jaz nisem več vrnil v Trst. Iz prejšnje dobe, t. j. iz dobe pred 1894. letom, mi je znano le toliko, kolikor sem mogel doznati kot postranski opazovalec, iz ust drugih in iz prvega letnika «Edinosti», ki ga je bil podaril gospod Fran Kravos njeni upravi, kateri letnik je pa bil tudi uničen o priliki požiga «Narodnega doma». Spominjam se, da je začela «Edinost» izhajati leta 1876. v skromnem quart-formatu po dvakrat na mesec. Prvi odgovorni urednik ji je bil nam starejšim znani vrli narodnjak in silno agilni narodni agitator Ivan Dolinar, ki je bil, ako se ne motim, tudi prvi starosta «Trža-škega Sokola», na vsak način pa vnet njegov soustanovitelj. Prvi faktični urednik lista pa je bil slovenski pisatelj in pesnik Fran Cegnar, ki je napisal v prvi številki na uvodnem mestu članek vsebujoč program, ki so si ga bili postavili pokretniki lista. Bila sta to, razen imenovanih urednikov in drugih rodoljubov, dolgoletni voditelj tržaških Slovencev in njih zastopnik v tržaškem mestnem svetu, oziroma deželnem zboru in v dunajskem parlamentu, pok. Ivan Nabergoj in svetoivanski narodni veljak Anton Trobec, ki je tudi večkrat zastopal ta okraj v tržaškem mestnem svetu, oziroma v deželnem zboru. V hiši poslednjega se je osnovalo politično društvo «Edinost». Omenjeni program «Edinosti» je obsegal v lapidarnih stavkih dolgo vrsto točk; od teh mi je ostala v spominu točka, katere zmisel je bil, da bo «Edi-nost» svobodoljubna, ne pa «svobod* njaška». Taka je bila «Edinost» od prve številke naprej ter je, lahko se reče, taka ostala do danes. Sploh se pa ni izneverila, v kolikor se splošno spominjam, nobeni točki svojega prvotno začrtanega si programa do današnjega dne. Imela je, morda ravno radi te svoje doslednosti, da abstrahiram od drugorodcev, pretrpeti ter preizkusiti tekom svojega obstanka od strani slovenskih politikov, strank in listov marsikatere napade in kritike — predbacivalo se ji je enkrat «solzarstvo>>, drugikrat «liberalstvo», in zopet drugikrat «klerikalstvo» — in vendar se more u-pravičeno poudarjati, da je ostala zvesta svojemu programu in dosledna od svojega poroda do danes v eminentni meri, dočim se ne bi moglo to vedno trditi o onih, ki so jo napadali ter jo presojali enkrat tako, drugikrat drugače, kakor so pač oni menjavali ter zavzemali svoja stališča. Tradicija «Edinosti» je ostala torej neomajno ista ter so se je držali vsi njeni glavni uredniki do danes. Ceg-narju je sledil, kolikor je meni znano, pok. Viktor Dolenc, temu pok. Lovro Žvab in nazadnje današnji ravnatelj gospod Makso Cotič. Skromen je bil početek lista in skromno število prvotnih naročnikov in v razprodaji razpečavanih izvodov. .Pripovedovalo se mi je, da je pok. Ivan Dolinar hodil vsak dan od tobakarne do tobakarne povpraševat, kako gre z razprodajo. In če se mu je odgovarjalo, da je bilo prodanih par izvodov, si je mencal zadovoljno roki ter dajal izraza svoji zadovoljnosti z besedama: «Dobro gre». Tako mi je večkrat pripovedoval naš narodni tobakarnar Lavrenčič, o katerem ne vem, če še živi in ki je imel, ko sem jaz zapuščal Trst, svojo toba-karno v hiši na desni strani «Narod-nega doma» na trgu vojašnice. Pri tem sem se namreč tudi jaz, kakor svoje-časno pok. Dolinar, večkrat informiral o razprodajanju lista. Polagoma se je razvijal list tako, da je začel leta 1880. izhajati po enkrat, pozneje leta 1883. po dvakrat na teden z enkratno tedensko prilogo «Novičar Tiskal se je sprva v Lloydovi tiskarni, pozneje pa do časa, ko si je ustanovil svojo lastno tiskarno, v tiskarni Viktorja Dolenca, katero je bil prevzel po njem, če se ne motim, neki Hualla, a od njega nazadnje gosp. Fr. Polič. Ta tiskarna se je nahajala v hiši, ki je stala pred zgrajenjem ((Narodnega doma» na istem mestu, na katerem je stala pozneje zgradba omenjenega «Narodnega doma», in sicer v traktu, kjer je bila nastanjena kavarna «BaIkan». Prišlo je leto 1894., v katerem se je začelo razmišljati o tem, ne bi li kazalo, da se «Edinost» razširi v dnevnik z ozirom na dosledno napredujoči razvoj Slovanstva v Trstu in z ozirom na to, da so se morali tržaški Slovani, ako so hoteli biti informirani o dnevnih tako domačih kakor tudi svetovnih dogodkih, posluževati listov, izdajanih bodisi v italijanskem, bodisi v nemškem jeziku. Sestali smo se v to svrho v stari čitalnici v Via S. Francesco pok. Matko Mandič, dolgoletni predsednik političnega društva «Edinost», veletržec pok. Anton Truden in moja malenkost na posvetovanje, kateremu smo pritegnili stavca v Poličevi tiskarni gospoda Julija Mikoto, ki mu je bila poverjena naloga, da nam kakor tiskarski strokovnjak sestavi približen proračun, ki bi nam imel služiti za podlago glede odločitve, kolika glavnica bi bila potrebna, da se začne z izdajanjem dnevnika, ter za korake, potrebne, da se ta glavnica zbere. Kolikor se spominjam, smo na podlagi od gosp. Mikote nam predloženega proračuna ustanovili, da bi nam zadostovala za prvi začetek svota 6000 kron, ter smo bili sklenili, da se bo skušala nabaviti ta svota potom skupljanja dobrovoljnih doneskov od strani naših imovitejših rodoljubov. Seveda je bil ta proračun, kakor se je pozneje izkazalo, še precej optimističen ter je vzdrževanje dnevnika «Edi-nost» v poznejših časih zahtevalo mnogo večje denarne žrtve; sicer je pa usoda vseh proračunov taka, da se jih mora v praksi prekoračevati, tako da se lahko reče, da je dostikrat dobro, da je tako, ker bi se sicer marsikatero koristno delo ne začelo. Ko se je pa v začetem podjetju, se že najdejo sredstva, da se ne ostane na sredi poti. Naloga, da se zbere omenjena svota, je bila poverjena meni. Najprej sem se bil podal k tedanjemu našemu mecenu, ki nas je vedno denarno podpiral, ko je šlo za narodne potrebe, k pokojnemu Franu Kalistru. Pripravil sem si bil na potu k njemu majhen govorček s primernirp uvodom. V tem uvodu sem bil začel razlagati pok. Kalistru, kako bi bilo za tržaške Slovence potrebno, da pridejo do svojega dnevnika, in kako bi to bilo koristno za njihovo narodno, kulturno in politično delovanje. A nisem še bil dovršil omenjenega uvoda, ko je pok. Kalister razumel, kam pes taco moli, ter presekal moja začeta izvajanja in dokazovanja o potrebi slovenskega dnevnika v Trstu s kratko izjavo, katere zmisel je bil ta-le: Kar se tiče potrebe slovenskega dnevnika v Trstu, ste Vi z Vašimi prijatelji stvar gotovo dobro premislili ter jo tudi gotovo bolje razumeli, nego bi to mogel jaz, ki nisem politik ter Vam radi tega tudi ne morem dati nobenega sveta; kar morem storiti jaz v tem oziru, je le to, da Vam dam na razpolago za to svrho denarno pomoč, in sicer Vam prinesem jutri v Vašo pisarno, ker nimam denarja doma, ampak v banki, 1000 kron. Obrnite se pa za to, kar vam bo še manjkalo, še do drugih rodoljubov, da prispevajo vsak po svoji moči. Zahvalivši se na daru, sem izjavil, da to seveda storim, ter sem še pripomnil, da ni potreba, da se on potrudi v mojo pisarno, ker lahko jaz pridem po denar k njemu. Kalister je na to ponovno izjavil, da prinese sam denar v mojo pisarno, in res mi je prinesel drugo jutro obljubljeno svoto. Osokoljen po tem prvem uspehu sem obiskal zaporedoma že omenjenega pokojnega Antona Trudna, kapitalista pok. Ivana Šabca, veletržca z lesom pok. Ivana Mankoča in gosp. Kornelija Gor upa kakor zastopnika njegovega tudi že pokojnega očeta Josipa Gorupa, bivšega veletržca in posestnika na Reki. Prejel sem od vseh imenovanih razmer ne svote in obljube za nadaljno podporo v slučaju potrebe. Vse te dobrotnike lista «Edinost» krije danes hladna zemlja, a mi, ki še živimo, smo dolžni, da jim ohranimo hvaležen spomin. S prejetimi podporami se je začelo izdajanje dnevnika. Tu mi je pripomniti, da je takrat obstajalo obdavčenje časnikov na ta način, da se je moralo dajati kolekovati časniški papir s ko-lekom ene stotinke za vsak izvod glavne dnevne izdaje. Ta kolek se je pritiskal na finančnem uradu na predložene pole z mokrim pečatom v črni barvi. Istočasno je imel list pravico do enakega števila pol z rudečim brezplačnim časniškim kolkom. Te pole so se smele uporabljati za morebitno drugo izdajo istega dne. To fiskalno uredbo smo pri «Edinosti» uporabljali na ta način, da smo prirejali jutranjo izdajo in navidezno večerno izdajo, katera poslednja je pa izhajala pod noč ter se ie prodajala v glavnem šele drugo jutro. Na ta način je izhajala «Edinost» formalno vsak drugi dan, t. j. brez ponedeljka, trikrat na teden, zjutraj in zvečer, faktično pa šestkrat na teden, pri čemer se je prištedila polovica kol-jkovine. Pozneje smo prišli še na drug «trik», da se ognemo prevelikim izdatkom za kolkovino. Začeli smo izdajati list vsak dan po dvakrat, tako da je bila zjutranja izdaja namenjena za Trst, a večerna izdaja za čitatelje izven Trsta, ki so dobivali list po pošti. Zjutranja izdaja se je kolkovala s črnim, večerna pa z rudečim pečatom. Vsebina ene in druge izdaje je pa bila razdeljena tako, da je večerna izdaja prevzemala polovico materijala, in sicer najnovejšega, iz zjutranje izdaje ter izpolnjevala drugo polovico z novim materijalom in zadnjimi dnevnimi vestmi. Drugi dan je prevzemala zjutranja izdaja novi materijal iz prejšnje večerne izdaje ter izpolnjevala drugo polovico z novim materijalom in z zadnjimi vestmi, prejetimi po noči. Na ta način so dobivali tržaški naročniki in odjemalci lista na drobno v zjutranji izdaji identične članke in poročila, kakor so jih dobivali zunanji naročniki in odjemalci na drobno v večerni izdaji. Vrhu tega so imeli tržaški čitatelji priliko, da so bili obveščeni o domačih in svetovnih dogodkih zjutraj in zvečer; uprava «Edinosti» je pa pri tem zopet prištedila polovico kolkovine ter vrhu tega imela še nekaj dobička od tržaške razprodaje večerne izdaje. Ko se je pa odpravil časniški kolek, je «Edinost» začela izhajati redno vsako jutro razen ponedeljkov in pozneje celo vsak dan sploh, t. j. tudi ob ponedeljkih. Izhajala je «Edinost» kakor last in glasilo političnega društva istega imena do nekega občnega zbora tega društva, ki se je vršil, ne morem se spominjati, katerega leta, in ko je imel tedanji istrski deželni poslanec profesor Vekoslav Spinčič ob splošnem in navdušenem odobravanju zborovalcev tako vehementen govor proti tedanjemu vladnemu režimu proti primorskim Slovanom, da je navzočni vladni komisar razpustil zborovanje, vsled česar je med tržaškimi Slovani vladalo splošno prepričanje, da bo temu razpustu sledil tudi razpust političnega društva. V takem slučaju bi seveda prišel v nevarnost obstoj lista «Edinost». Da se za vsak slučaj reši in ohrani list, je odbor političnega društva takoj po razpustu občnega zbora odstopil list «pro forma» (navidezno) v to svrho sestavljenemu konsorciju, ki si je nadel naslov: «Kon-sorcij lista Edinost». Člani tega konsor-cija so bili: Matko Mandič, Anton Truden, Ivan Mankoč, Kornelij Gorup in moja malenkost. Politično društvo ni bilo razpuščeno, kakor se je bilo bati, vseeno je pa ostal še nadalje formalni lastnik lista omenjeni konsorcij, dočim je bil list faktično tudi naprej glasilo političnega društva. Dnevna naklada dnevnika «Edinosti» se je sprva sukala med 700 in 1000 izvodi, se je pa stalno višala ter je postopno dospela do 2000 do 3000 izvodov. Tedaj se je začelo razmišljati o tem, ne bi li kazalo, da si list s pomočjo spremembe konsorcija v zadrugo ustvari lastno tiskarno. To je bilo aprila meseca 1898. leta. Posrečilo se je to s pomočjo požrtvovalnih rodoljubov, ki so prevzeli potrebno število zadružnih deležev po 100 kron, pri Čemer sta prednjačila z večjim številom deležev denarna zavoda «Tržaška posojilnica in hranilnica» in bivša Jadranska banka» v Trstu. Naročili so se nujno potrebni tiskarski stroji in črke, sploh ves materijal, potreben za tiskarno, ter so se najeli za tiskarno in uredništvo potrebni prostori v ul. Torre bianca, dočim se je uprava vodila v moji pisarni, pozneje skupni s pisarno dr.ja Slavika. Ko je bil v avgustu 1904. leta dograjen «Narodni dom», ^e je tiskarna s tiskarskimi stroji preselila v pritlične prostore v ulici Giorgio Galatti, dočim so se stavni materijali in stavci namestili nad omenjenimi prostori v mezza-ninu, kjer se je nastanilo tudi uredništvo z upravo. Pri tej priliki se je dokupil drugi brzotiskalni stroj ter so se dopolnili materijali potrebni ne le za stavek lista, ampak tudi za vsakovrstna akcidenčna dela. V «Narodnem domu» so ostale tiskarna, uredništvo in uprava lista in tiskarne do februarja 1914. leta, ko se je s pomočjo posojila dovoljenega od «Tržaške posojilnice in hranilnice« in bivše «Jadranske banke» kupila hiša v ulici S. Francesco d'Assisi št. 20, ki se je za tiskarno primerno prezidala in kjer še le-ta, uredništvo in uprava nahajajo še danes. Z ozirom na dosledno naraščanje naklade lista se je moralo še naročiti rotacijski stroj in stereoti-pijo, za kar se je izdalo čez 40.000 kron. S temi nabavami je dosegla tiskarna .vrhunec svojega razvoja ter je postala po svoji notranji uredbi vzorna, tako da je obrtna komisija ob takratnem pregledovanju prostorov v svrho kolavda-cije izjavila, da je tiskarna «Edinosti» med tržaškimi najmodernejše urejena. Sporedno s tehničnim napredkom tiskarne je napredoval tudi list, ki je do-sezal pred vojno redne naklade od 6 do 8 tisoč izvodov. Tiskal se je pa ob izrednih prilikah — posebno o volitvah — v do 12.000 izvodih. V tem stanju sta se nahajala list in tiskarna «Edinosti», ko sem se v maju 1915. leta, kakor sem omenil v uvodu tega članka, podal v inozemstvo ter vstopil v Jugoslovenski odbor. Kako sta se razvijala list in tiskarna od mojega odhoda v inozemstvo pa do danes in kaj vse ju je zadelo v tej dobi, o tem je večina čita-teljev «Edinosti» v Julijski Krajini bolje informirana, nego sem jaz, ki sem od takrat, torej skoraj enajst let, odsoten iz Trsta, od katerih sem prvih pet let prebil v Švici, Angliji in Franciji. Kaj naj porečem še o tem, v kaki zvezi je bil splošni razvoj tržaških Slovanov z razvojem lista «Edinost»? Ne da bi se dalo temu oporekati, se more trditi, da ne bi brez lista «Edinost» in njegovega razvoja, kakor gori sumarno opisanega, tržaški Slovani nikdar bili dosegli one pozicije, ki so jo zavzemali do zloma Avstrije na gospodarskem, kulturnem, društvenem in političnem polju. List «Edinost» je bila tribina, s katere se je vršila propaganda v vseh omenjenih ozirih ter se je navduševala inteligenca in masa za narodno delo. Posebno pa se ne more zadostno ocenjevati zaslug, ki si jih je pridobila «E-dinost» v burnih časih vsakovrstnih volitev, pri katerih sta se do zloma Avstrije pokazala vsa moč in ves napredek tržaškega Slovanstva. Z eno besedo: z razvojem lista «Edinost» je tesno zvezan ves razvoj tržaškega Slovanstva. In tudi danes se more reči, in to še bolj upravičeno, da je v «Edinosti» utelešena vsa kulturna in politična energija ne le tržaškega Slovanstva, ampak tudi vsega Slovanstva v Julijski Krajini sploh. Dr. Gustav Gregorin „EDINOST" - NARODNA PROBUJEVALKA, VZGOJEVALKA IN VODNICA NAŠEGA LJUDSTVA POLITIKA „EDINOSTI" V PRVIH 5o LETIH Mnogo lepih spominov me veže z ono dobo, v kateri sem poln idealnega zanosa začel posezati v javno življenje. Med najlepše pa vendar spadajo oni, ki se tičejo mojih vezi s prijatelji in somišljeniki ob solnčnih obalah čaro-krasnega Jadranskega morja. Zlasti v Trstu. Trst! Koliko lepih, srce povzdigujo-čih nad mi je vedno vzbujalo tvoje ime! Leta 1873. je bilo, ko me je prijatelj Andrej čko v Jože zvabil za velikonočne praznike v Trst. Peljala sva se do Sežane. Od tam sva jo mahnila po veliki cesti peš. Na moje vprašanje, zakaj se ne pel jeva prav do Trsta, mi je odgovoril, da bodeva na ta način prej tam. Ozrl sem se neverno vanj, a rekel nisem nič. Ko stopava skozi Opčine, mi pokaže prijatelj obelisk vrh klanca češ: tam-le si malo odpočijeva. Nato stopava molče dalje. Naenkrat nama stopi ves obelisk pred oči. Le par korakov in — sapa mi zastane. Nepregledna morska ravan se koplje v svetlih žarkih dopoldanskega solnca, ki se poigrava z modrikastimi, s srebrno peno obrobljenimi valovi, po katerih polže mnogoštevilni majhni čolniči ter se veličastno gibljejo parniki in ja-dernice. Globoko zajamem sape in porodi se mi dotlej neznano koprnenje. Oh, ko bi mogel v svet, v daljni svet! Da uzrem Atlas in vidim Hesperidske vrtove! Zasanjam se, a ne za dolgo. Iz zamaknjenja me zbudi tuljenje siren, žvižganje lokomotiv in ves trušč v neprestanem vrvenju živečega primorskega mesta. Ozrem se na obalo v najinem vznožju. Kakšna očarljiva slika! Nehote obrnem pogled na prijatelja, ki se je poleg mene zadovoljno smehljal. Ta pogled mu je namreč povedal, da ga razumem, zakaj me je po tej poti peljal v Trst. Celo življenje mi je prvi pogled na Trst ostal v neizbrisnem spominu. In užgal mi je ljubezen do mesta, katero sem smatral za naša vrata v široki svet. Tem živahne je sem od tega prvega obiska v Trstu sledil delu naših ljudi. Začel sem to delo, kakor hitro sem došel v položaj, ki mi je to dovoljeval, moralno in gmotno podpirati, posvečeval sem mu vso pažnjo, zlasti v svoji zreli moški dobi in pozabil nisem Trsta tudi v čašu velikih dogodkov, ki so bili združeni s svetovno vojno. Narodnemu gibanju v Trstu sem vedno sledil z najživejšim zanimanjem. Sodeloval sem pri «Jadranski Straži», pri «Juriju s pušo» in pri «Primorcu». Vsem tem listom je bilo pa žalibog usojeno le kratko življenje. Slučaj je nanesel, da. sem se početkom februarja 1876. leta za tri in pol mesece naselil v Trstu. Kaj je bilo na-ravnejšega, ko da sem takoj poiskal ono družbo, iz katere je izhajalo vse slovensko narodno gibanje onega časa v tem sila važnem trgovskem emporiju! Našel sem jo. Skromno, kakor prvi krščani, se je zbirala okoli svojega mojstra, pesnika Cegnarja v mali gostil-nici na «Veduti Romani». Radostno so me vzeli med-se. Zlasti iskreno me je pozdravil živahni Ivan Dolinar, po rojstvu Ločan, kakor Cegnar. Prišel sem med-nje ravno v dobi, ko se je največ pogovorov vrtelo okoli novega lista «Edinosti», ki so ga nedavno pred tem začeli izdajati. Tikali so se ti pogovori uredništva in upravništva. Glede prvega je imel prvo besedo Cegnar, glede drugega neugnani agitator Dolinar. Mene je seveda predvsem zanimalo vprašanje, katero se je spričo dotedanjih poizkusov s slovenskimi listi v Trstu samo od sebe oglašalo: Je-li namreč «Edinosti» zagotovljen obstoj? «Brez skrbi!» je bil Dolinarjev odgovor. In izvedel sem, da je prva podpora za list došla od dveh slovenskih tržaških bogatinov, katerih imeni sta se takrat često imenovali. «Zanaprej», je pristavil Dolinar in so pritrjevali tudi ostali, «bode pa že šlo. Mi namreč ne računamo toliko na stalne naročnike, kolikor na prodajo po trafikah, kakršna je v Trstu, kar se laških listov tiče, udomačena. In našega življa je tu veliko. Samo organiziran doslej ni bil. Mi smo pa v tem oziru že na delu. Tako po okolici, kakor po mestu. In vidimo, da pojde». Reči moram, da so me te besede za stvar navdušenih, sicer pa v pravem apostolskem siromaštvu živečih mož, ki so si vsi morali trdo služiti sredstva za svoje skromno preživljanje, navdale s spoštovanjem in občudovanjem. Storile so, da sem z njimi tudi potem, ko sem se bil za stalno preselil v Ljubljano, ostal v tesni prijateljski zvezi. Preživljal sem z njimi in kasneje z njihovimi nasledniki vse faze narodnega življenja tržaškega tako, ko da stojim v njihovih vrstah. Krepko sem jih podpiral moralno in kedar je to bilo potreba — po svojih skromnih močeh — tudi gmotno. Glede «Edinosti» so se samozavestne Dolinarjeve besede v polnem obsegu izpolnile. Ona je rastla in se krepila. Od dne do dne se je je več podrobno prodalo, od leta do leta je naraščalo število njenih naročnikov. Ob svojih občasnih sestankih s tržaškimi prijatelji sem kaj kmalu izprevidel, da je na srečo urednik prav mnogokrat bil v večjih zadregah, ko upravnik. Ugodnejše razmere so pri uredništvu nastopile še le tedaj, ko je glavno vodstvo prevzel urednik, ki je v tem svojstvu doživel redko srečo, da more urediti jubilejno številko ob petdesetletnem obstoju lista. V nekako posebno zadovoljstvo mi je, da sem se posvetovanj glede preuredbe uredništva tudi sam u-deleževal. Kar se politične smeri tiče, bi se zdelo, da uredništvo «Edinosti» ni imelo težkega stališča. Dali so ji jo ustanovitelji, izrazivši jo pregnatno že s samim imenom lista. Če kje, je bilo v Trstu, v mestu, ki je bilo poitalijančeno po hotenju avstrijske uprave in pod vplivom pomorske trgovine, katera je vsa bila skoro izključno v laških rokah, treba popolne edinosti Slovencev. Saj se je moralo vse narodno delo začeti od spodaj navzgor. V množicah, ki so doma pač še slovenski govorile, a iz tega povsem prirodnega dejstva niso umele izvajati konsekvencije. Saj so se izven domačega ozidja, ko da je to nekaj samo po sebi umljivega, posluževale italijanske govorice. Še več: ta okolnost je popolnoma ubila v njih zavest, da pripadajo povsem drugemu kulturnemu krogu, ko onemu, v katerem so se vsak dan gibali. Tu je bilo torej treba odgojnega dela, in sicer od vseh slojev družbe, katera se je zavedala nenaravnosti položaja avtohtonega slovenskega življa na njegovih rodnih tleh. Vsak je bil poklican, da nosi malto za veliko zgradbo narodnega osamosveščenja in narodne osamosvojitve. Tu ni smelo biti razlike med kmetom in meščanom, med delavcem in inteligentom, med bogatinom in siromakom, med duhovnikom in posvet-njakom. V popolni slogi k skupnemu dela za edinost naroda! Evo vzvišenega gesla. «Edinost» se je po tem geslu dosledno ravnala. Njo so čitali vsi sloji naroda; pri njej so sodelovali vsi stanovi. Dom, cerkev, šola so bili v tej dobi na teritoriju, kateri je po svojem vplivu obvla-davala «Edinost», pri složnem delu za srečo naroda. Tako pa ni bilo vedno v vsej slovenski domovini. Strasti medsebojnega boja so se bile razvnele v Ljubljani ter se razbežale preko kranjskih meja na Štajersko in Goriško. Kakor razbesnelo valov je so butale te strasti na vse strani, tako da se je njihovo vrščanje čulo tudi v kraje, kjer je ob složnem delu za narodov blagor vladalo blago zatišje medsebojne ljubezni. Še več! V to politično idilo so letele zdaj z one, zdaj z druge strani zastrupljene puščice z namenom, da bi bile izzvale priključitev k boju. V takih trenotkih je bilo urednikom «Edinosti» pač težko ohraniti mirno kri. Premagovali so se z občudovanja vrednim samozatajevanjem. Toda oni, ki so vodili najidealnejšo borbo za pravice naroda in so z zadoščenjem opažali iznenadljive uspehe složnega dela, se vendar niso mogli vzdržati, da bi ne bili semtertje pod vtisom teh uspehov izpregovorili v prizanesljivi obliki rahel opomin na naslov strank, ki sta stali v ostrem političnem boju Retrospektivno premišljevanje nas danes uči, da je «Edinost» pri tem vselej ravnala v smislu svojega programa in z najboljšim namenom koristiti narodni stvari. Zgodovina bo to resnico gotovo potrdila. Toda sodobniki sicer delajo zgodovino, ne morejo pa kritično ocenjevati svojih dejanj, ker so po prirodi stvari samo subjektivni sodniki. Vsled tega jo je «Edinost» v vsakem takem slučaju tudi res izkupila. Sedaj od ene, sedaj od druge bojne stranke. Navadno seveda od obeh. Naš domači boj, ki ga je avstrijska vlada — tajno sicer, a — spretno podžigala, pa je divjal dalje in je ob izbruhu svetovne vojne in potem med njo rodil sadove, ki so naša neizbrisna narodna sramota. — «Edinost» gleda danes na petdesetletno svoje delo. Z zadovoljstvom lahko ugotovi, da je to delo spremljal blagoslov. Naš živelj je v Trstu stalno in mogočno napredoval. Tako celo, da so jim na Dunaju od začudenja prekipevale oči, ko je po uvedbi splošne volilne pravice dr. Otokar Rybar bil izvoljen s tako sijajno večino, da je njegova izvolitev bila podobna plebiscitu. Brez «Edinosti» in njenega bodrilnega dela, bi tega uspeha ne bili nikdar dosegli. Tajnost vseh uspehov pa je bila ravno v politiki, katero je «Edinost» zasledovala. Da je iz njenih predalov le količkaj pogledal škrat razdora, bi bil naš narod razcepljen tudi v Trstu in v Istri, kakor je bil razcepljen po drugod. V Trstu je ta nevarnost bila posebno velika. V velikem, pri tem še živahnem primorskem mestu, ki ima zveze z vsem svetom, je vse življenje usmerje- no drugače, ko po krajih, ki žive bolj strani od velikega prometa. Nove ideje in nova gesla prodirajo v centrih prometa hitreje. Duševna stran življenja se, kar se prožnosti tiče, prilagođuje njega gmotni strani. Iz teh razlogov je bilo v Trstu, tako med inteligenti kakor v širših ljudskih plasteh, silno veliko razpoloženja za gesla, zaradi katerih je v zaledju divjal boj. Kdor je v Trstu občeval v slovenskih krogih, se je lahko o tem prepričal. Meni samemu so ponovno bila izražena v tem smislu mnenja odličnih narodnih delavcev. Seveda to tudi uredništvu «Edinosti» ni moglo ostati in tudi ni ostalo tajno. Toda uredništvo se je oprijelo srednje črte. Vedelo je dobro, da je v posebnih razmerah, v katerih je naš živelj bival v Trstu in v Istri, ta črta strateški najugodnejša, in ni se dalo od nje odmakniti. Iz predalov «Edinosti» so kakor pisma apostolov k vernikom govorili mnogoštevilni članki, ki so vsi opominjali k složnemu delu in enotnemu nastopanju. In ti članki so se uživali. Celo na dvomljivce niso ostali brez vtisa. Velikemu številu čitateljev je pa «Edinost» postala neko politično bla-govestje, po katerega naukih so uravnavali svoje politično udejstvovanje. Nas, ki smo svoje tržaške brate hodili obiskovat iz severnih krajev, je silno prijetno iznena,dovalo pravo bratovsko občevanje vse slovenske tržaške družbe med sabo. Iz malih omizij, ob katerih si leta 1876. mogel prešteti vse narodno zavedne Slovence v Trstu, je namreč v teku desetih, dvajsetih, tridesetih let vsled smotrenega požrtvovalnega dela navdušenih mož okoli «Edinosti» na-rastla ta družba na stotine in tisoče, ki so si najemali obširne prostore za shajanje in so zidali v ta namen velika lastna poslopja. In vsa ta družba je bila kakor ena rodbina. Naš jezik jo je spajal; prevevala jo je pa ljubezen do naroda. Gospoda si našel poleg delavca, bogatega kupca v pogovoru s kromnim dninarjem. To Je bil uspeh blagovestja «Edinostih Danes je našim ljudem iskrene bra-tovske ljubezni in složnega dela bolj potreba nego kdaj poprej. Naj jim bode v nastopajočem drugem petdeset-letju «Edinost» zvesta vodnica no potih, po katerih se najgotoveje do tega pride. Potem jo bodo ob njeni stoletnici blagoslavljali tisoči in tisoči, kakor se je danes ob petdesetletnici njenega dela hvaležno spominja ves slovenski narod. V Ljubljani, dne 25. decembra 1925. Ivan Hribar SPOMINI IZ PREJŠNJEGA STOLETJA Ob slovesni priliki, v kateri se nahajamo, ko proslavljamo 50-letnico našega edinega dnevnika v Julijski Krajini, se mi zdi umestno, da se spomnimo tudi nekaterih dogodkov, ki smo jih doživeli preteklih 50 let. Prva urednika lista «Edinosti» sta bila moj ožji rojak pok. Viktor Dolenc in pa pesnik in pisatelj pok. Fr. Cegnar, takratni kontrolor pri brzojavnem uradu v Trstu. Dolenc je bil takrat družabnik tvrdke Pipan & Comp., ki se je pečala s prodajo kolonijalnega blaga. Dolenc je bil bolj šibke narave, a vrl narodnjak, ki je posvetil vse svoje moči razvoju slovenskega življa v Trstu. On je bil duša takratnega slovenskega gibanja v Trstu, vodstvo trgovine pa je prepustil svojemu tovarišu Pipanu. Imel je pa to napako, da je bil preveč boječ. Za vsako prireditev je tekal k takratnemu mogočnemu na- mestniku Depretisu; tako tudi za slav-nost razvitja zastave Delavskega podpornega društva tržaškega, ki se je vršila menda leta 1882. Depretis je dovolil to prireditev, zahteval pa je, da se slavnost ne sme vršiti v mestu, da društva, katera se bodo te slavnosti udeležila, ne smejo skozi mesto korakati z razvitimi zastavami in da Sokol, ako bi imel na tej slavnosti sodelovati, ne sme nastopiti v kroju. Razvnela se je mogočna agitacija za to prireditev in udeležba je bila v resnici veličastna. Na dan slavnosti je došel vlak iz Ljubljane v Trst nabito poln. Razna društva iz Notranjske in s Krasa kakor tudi Ljubljanski Sokol so bili zastopani. Na južnem, sedaj centralnem, kolodvoru nas je pričakoval odbor, na čelu mu Viktor Dolenc, ki nam je po kratkem pozdravu na srce polagal, da naj korakamo skozi mesto z zavitimi zastavami. Jaz sem nosil zastavo postojnske «Čitalnice» in poleg mene je korakal orjaški Hinko Kavčič iz Razdrtega, bivši deželni poslanec kranjski, ki je nosil zastavo Nanos. Stara častitljiva zastava je bila to, že popolnoma obledela. Ko prikorakamo na vojaški trg pred vojašnico, mi veli Hinko, naj raz-vijeva zastavi. Jaz ne bodi len sem takoj potegnil odejo z zastave, kar je tudi Hinko storil in urnebesni Živijo-klici so pozdravili ta najin čin. Najinemu zgledu so sledila tudi vsa druga društva in na mah smo korakali naprej po Corso Stadion k Sv. Ivanu, kjer se je imela vršiti slavnost, z razvitimi zastavami. Nič ni pomagalo jadiko-vanje Dolenca, ki je takoj pritekel k nama, češ da bo slavnost prepovedana, kajti navdušenje je bilo že preveliko, da bi kdo mislil na to. Po blagoslovi jen j u zastave Delavskega društva je bil opoldne banket, katerega sem se seveda tudi udeležil. Udeležil se ga je tudi Ivan Hribar v sokolski obleki. Edini, ki je imel pogum v kroju nastopiti. Popoldne je izvajal Ljubljanski Sokol svoje vaje in vrstile so se pesmi raznih okoličanskih pevskih društev in mogočno se je razlegala pesem: Slovenec sem, Slovenec sem itd. Leta 1880. sem služil kot enoleten prostovoljec vojake v Trstu. Zahajal sem v gostilno pri «Bella donna» poleg kavarne Fabris, kjer sem bil tudi na stanovanju. V tej gostilni je bilo vsak večer stalno slovensko omizje. Prihajali so urednik Cegnar, železniška uradnika Žbona in Friškovec, poštna uradnika Kavčič in Pogorelec, profesorja Jesenko in Glaser, Ivan Šabec in Ivan Dekleva pa Martin Vadnu, ki nas je dostikrat zabaval s svojim divnim tenorjem. Prvi je prišel vedno Cegnar. Širokopleč, nizek mož ruskega tipa. V vsakem žepu na desno in levo je imel polno časopisov. Dostikrat sva sama kramljala, politizirala in se razgovar-jala, kaj bo «Edinost», ki je bila takrat menda tednik, novega prinesla. Cegnar je bil bolj tih človek, vendar ako je naša družba živahna postala, se je tudi njemu jezik razvezal in takrat nam je vedno pravil zgodbico o ježu, ki je s stola na mizo skakal, o sv. pisemskih orjakih, ki so veliki grozd v obljubljeni deželi nosili, pa o velikem topu, ki se je nahajal v okolici Carigrada in v katerem so cele rodbine stanovale. Od tedanje družbe je sedaj še živ menda edino le g. Kavčič, višji poštni kontrolor, ki živi v Trstu v pokoju. Usoda me je potem zanesla v Ljubljano, kjer sem prebil 23 let svojega življenja. Pa tudi tamkaj sem z zanimanjem zasledoval delovanje tržaških Slovencev in sem marsikaterikrat za- gavarjal tržaško politiko. «Edinost» je bila vedno na svojem mestu in je vedno krepko zagovarjala pravice primorskih Slovencev. Josip Lavrenčic. ,EDINOST" IN NAŠE ŽENSTVO, V ZADNJIH DESETLETJIH Pred dobrimi 42 leti je bilo, ko sem Te prvič uzrla in prijela v roko z nekakim svetim ganotjem. «Tudi tržaški Slovenci imamo svoj domači list», sem presenečeno vzkliknila, «in celo politi-čen». Politika se mi je takrat zdela neka čudna, nevarna stvar, ki ni za nas ženske. In ko sem Te začela skoraj z neko pobožnostjo prebirati le tu pa tam, najprej «domače vesti,» potem polagoma in v presledkih še na sprednji strani, kjer so se dostojanstveno širili uvodni članki, sem se začudeno vprašala, ali je vse to, ki je tako domače in naše, res politika. In od tedaj sem se opogumila ter Te čitala, kedar se mi je nudila prilika, dokler se nisem toliko osamosvojila, da sem te lahko kupila. «Edinost» se je tedaj še malo čitala, posebno v ženskih rokah je bila redek pojav, dasi je bila v oniii časih narodna zavednost vzklila tudi v našem žen-stvu. Toda politika in žena sta bila še nezdružljiva pojma. A začelo se je polagoma svitati v nas. Divni, nepozabni časi onega narodnega probujanja, ko je v našem ženstvu začelo dozorevati spoznanje, da smo i me važen faktor našega naroda, da smo i me poklicane sodelovati za njegov blagor. In začele smo našo «Edinost», ki nas je v tej zavesti krepila, čedalje bolj vzljubljati zaradi vzvišenega cilja, ki si ga je postavila, zaradi njenega gesla, s katerim je stopila v svet. Pred menoj leže posamne številke «Edinosti» od 1. 1888. do današnjega dneva. Le nekoliko jih je iz vsakega letnika in ko listam po njih, mi stopajo pred oči dogodki zadnjih štirih desetletji. Začetek probujanja je bil tih in skromen. Najprej so se ženske javile v naših pevskih zborih in so pridno pomagale pri ustanavljanju pevskih društev, ki so se pojavljala v velikem številu v naši okolici in v mestu samem. Sodelovale so s posebno vnemo na veselicah v mešanih in ženskih pevskih zborih, v igrah, ki so zaključevale te veselice, in se udeleževale propagande za te prireditve. Posebno so se uveljavljale na dramatičnih predstavah. Tu je naše ženstvo dalo na razpolago potrebne moči ter je nastopalo v raznih igrokazih po vseh krajih tržaške okolice in v mestu samem. In marsikatera diletantka se je povzpela do umetniške višine. Omeniti moram pri tem v prvi vrsti Antonijo Nadlišek-Grmekovo, blagopokojno Karlo Grmek-Ponikvarjevo , M. Kobal-Ščukovo, Julijo Košuta-Starčevo, Antonijo Odinal-Modičevo, ki so si zlasti v prvih časih dramatičnega našega snovanja stekle neprecenljivih zaslug. Pridružilo se jim je nebroj drugih, katere so z vnemo in požrtvovalnostjo delovale na tem polju. Ko so se z letom 1890. začeli ustanavljati razni «tamburaški zbori», se je naše glasbo ljubeče ženstvo posvetilo tudi tej panogi. Bilo je vse res lepo nadebudno tekmovanje društva z društvom, da se čim bolj izpopolnijo in da se udejstvujejo s čim lepšim uspehom in napredkom. In «Edinost» je vestno beležila vse te pojave in vzpodbujala k nadaljnemu delu. Skromnemu a živemu sodelovanju našega ženstva je sledilo samostojno nastopanje in čedalje večji razmah v delovanju, kar je značilo lepo prido- bitev na narodnem in prosvetnem polju, lepo manifestacijo narodnega ženstva našega. Že v «Delavskem podpornem dru-štvu» so se ženske zbrale v poseben ženski odsek in s svojim vnetim delom zelo pripomogle k velikemu razmahu tega prevažnega društva. Potem so začele ustanavljati ženska samostojna društva. Prva se je ustanovila na pobudo «Edinosti» «matuška» naših ženskih društev «Ženska podružnica CM D v Trst u», in sicer 1. 1887, ki se je razvila v najmogočnejšo in najbolj čwsto vseh ženskih podružnic družbe sv. Cirila in Metoda. Po njeni zaslugi se je Trst povzpel do prvenstva v prispevanju za vzvišeni rodoljubni in človekoljubni namen lega našega šolskega društva. Naše narodne ženske so potem usta-i, ovile «Zavod Sv. Nikolaja», v katerem so nudile slovenskim služkinjam zavetišče, vzgojevališče in posredovanje za službo. Velike zasluge ste si stekli na tem polju ga. Marija Skrinjar-jrva kot oskrbnica in pok. Karla Po-nlkvarjeva kot dolgoletna predsednica tega pre važnega zavoda. Tekom vojne se je ustanovila organizacija za pomoč vdovam in sirotam padlih, ki je storila mnogo dobrega za najbolj kruto prizadete vojne žrtve. Naše slovenske oskrbnice so na tem polju mnogo koristile in se trudile z največjo vnemo za dobrobit naših revnih in zapuščenih sirot. Slednjič se je pred 4 leti ustanovilo v spopolnitev organizacije našega ženstva «Žensko dobrodelno udruženje», katero uspešno deluje in častno vrši nalogo na dobrodelnem in prosvetnem polju. Poleg navedenih je vzklilo mnogo drugih večjih ali manjših ženskih «krožkov» in «odsekov», kateri delujejo marljivo in vzpodbujevalno. Ne smemo zabiti tu na «Marijino družbo», ki je toli v moralnem kakor tudi prosvetnem obziru dosti dobrega storila za naše ženstvo in s tem za naše ljudstvo iz priprostih slojev. Vsa omenjena ženska društva so našla v naši «Edinosti» vedno pobudo in prijazen odziv. L. 1887. se je na pobudo «Edinosti» ustanovil prvi ženski list «Slovenka», ki je prvotno izhajala kot priloga «Edinosti do koncem 1. 1899. (letnik I., II., III.), a je pozneje izhajala samostojno do konca 1. 1902. Nad vse požrtvovalno in z ljubeznijo je urejevala list prezaslužna naša narodna in prosvetna delavka Marica Nadlišek-Bartolova tekom prvih dveh let. Sledili sta ji Zofka Kvedrova 1. 1899. in I. Anžič-Klemenčičeva 1. 1900.—1902., ki sta stremeli za čedalje večjim izpopolnjevanjem lista in ga urejevali z velikim poletom. Lepi, divni časi tega narodnega pro-bujanja — kot lepa bajka se mi zdite! In ko «spomin nazaj mi sili», mi solze zalivajo oči. Toliko nadebudnega lepega dela in uspehov, toliko svetlega solnca, jasnega neba, koliko lepih nad in življenjske volje, a tudi težkih bojev, žrtev, viharjev, razočaranj, gorja in nesreč, a «Ti streti nas moreš — potreti nikdar Osode sovražne — besneči vihar.» *** L. 1888. je bilo, ko sem se kot 20-letpa deklica, polna žarkega navdušenja in ljubavi do svojega rodu, v neodoljivi želji mu s čim koristiti in pomagati, ojunačila ter poslala tedanjemu uredniku «Edinosti», blagopokojnemu L. Žvabu, skromen proizvod svojega peresa. Dvomila sem zelo, ali bo sprejet. Nemalo sem strmela in skoraj verjeti nisem mogla svojim očem, ko sem ga ugledala — na uvodnem mestu. Kako sem bila zadovoljna, da sem bila pod okriljem psevdonima! In od tedaj sem pod tem znakom vzpodbujala in bodrila k novemu delu, hvalila, kar je bilo dobrega in lepega za narodov blagor, a grajala in žigosala na levo in desno vse hibe, nedostatke, krivice. Oglašati so se začele polagoma z večjimi ali manjšimi članki ena za drugo mnoge moje vrstnice. Marica Nadliškova (Bartolova) je marsikateri-krat poslala prispevke svoje vešče roke. Oglasila se je Kremenova (M. Skri-n jar jeva), ki je začela po prenehanju «Slovenke» zastopati v «Edinosti» ženske koristi, zlasti našega službujočega ženstva; Karla Ponikvarjeva, ki je opisovala in ocenjevala razne prireditve in pridobitve na polju ženskega dela in pokreta; Marica Gregoričeva (Ste-pančičeva), ki je v vezani in nevezani besedi pošiljala prispevke svojega uma in marljivega kulturnega snovanja; Antonija Grmekova, ena najmarljivej-ših naših narodnih delavk, je tudi stopila v krog sotrudnic našega narodnega glasila in naša «Utva» (M. Prun-kova) ni hotela izostati in se je tudi marljivo oglašala. In kasneje so se tem pridružile druge mlajše sotrudnice, ki so pomagale pri narodnem delu in so stopile v kolo vrlih sotrudnic našega narodnega glasila. In kakor dobra in skrbna mati, ki ljubeče spremlja vsak pokret in napredek svoje dece, tako je naša «Edi-nost» vselej odprla svoje predale za naše težnje, potrebe, radosti in žalosti. Z zadoščenjem je beležila naše uspehe, vsak naš pokret, energično se zavzemala za krivice, ki so se godile posameznim in celi skupnosti; beležila je s pohvalo in zanimanjem vse naše delovanje bodisi na dobrodelnem ali pro-svetno-narodnem polju. Polagoma se je v prvih desetletjih začelo širiti zanimanje za naš list med našim ženstvom, ki ga je začelo marljivo čitati. In dočim smo tedaj le intelektualke segale po njem in ga čitale, sedaj ženske ne zaostajajo v tem za moškimi. Ni več redek primer, da vidiš našo priprosto domačico, ki si «ukra-de» nekaj časa, da čita, kar ji novega prinaša naš dnevnik. Z dopadaj en jem pa gledaš neredkokrat naše kmetiče, perice in mlekarice, ki se vračajo domov na svojih vozovih ali peš s težko butaro na glavi z «Edinostjo» v roki, ki jo prebirajo z vnemo in si s tem krajšajo dolgo mučno pot in breme. Človeka res ganejo taki prizori.--In ko so prihajali črni oblaki, ki so ogrožali obstoj tega našega duševnega vsakdanjega kruha, smo trepetale v strahu in v nemi boli in v trepetu čakale, kaj mu prinese zla usoda. — Ob Tvoji petdesetletnici poklanjamo Ti svoje iskrene in tople častitke. Naša srca so s Teboj; saj s Teboj čutimo in prenašamo vso usodo našega naroda, vso radost, vse gorje. Tvoja tuga je naša tuga, Tvoja bol je naša bol. Ti glasnica naših želja, naših prošenj, naših odsevov, naše sreče in naše nesreče. Dobrohotno nebo, ki Te je doslej čuvalo ter Te obvarovalo pred najhujšim, naj Te čuva i naprej. Iz dna srca Ti želimo, da Ti prihodnji Tvoj jubilej prinese «lepše solnce, boljših dni.» -B- VPLIV „EDINOSTI" NA DUŠEVNI RAZVOJ NAŠEGA ŽENSTVA Neizpodbitno je, da je značaj, ki diči dandanes večino naših mož, ustvarila «Edinost». Isto velja pa tudi za vse naše narodno ženstvo. Čestitke, ki jih izraža današnji jubilantki, so torej resničen izraz hvaležnosti. Kako tudi ne?! Da se je naše ženstvo povzpelo na današnjo kulturno stopnjo, da more samo razmišljati in delovati za svoje stvari, mu je omogočila današnja slavljenka s svojo vzgojo. Slovanke so po večini dremale in ždele. Prve, ki so se vzdramile in odprle oči, so bile Rusinje, potem Čehinje. Začele so razumevati, da se naloga ženstva ne omejuje le na domače ognjišče. Tisto tiho in skromno življenje primorskih Slovank je trajalo sem do nedavnih časov. Nikakega zmisla ni bilo v njih za narodno in družabno sodelovanje. Še le z nastopom «Edino-sti» v 1. 1876. je prišel preobrat tudi v duševnosti našega ženstva. Do tedaj niso imele niti prilike, .da bi kaj čule o narodnih težnjah, o borbi za svojo lastno narodnost. Dočim so se mestne gospe in gospice posvečale vezenju in krojenju in sviranju na glaso-virju, so se pa žene in dekleta po vaseh sicer pridno sukale po kuhinji, v hlevu, na polju, ali predle, ali s čti-vom se niso ukvarjale, ki bi jih bilo poučevalo o nalogah ženske v narodnem življenju. Takratne vaščanke so govorile svoj materinski jezik, ker drugega niso znale, ne pa iz zavednosti in ljubezni do slovenske govorice. Meščanke pa so besedičile le v italijanskem jeziku. Priznati pa je treba, da ne vsek-dar iz mržnje do slovenskega jezika, marveč iz gole navade ali pa vsled narodne nezavednosti. To zlo so živo občutili tisti naši zavedni možje, ki so nam ustvarili «Edi-nost». In ta je takoj razumela svojo nalogo ter jela posvečati svojo pozornost tudi ženstvu, dramiti je začela tudi naše žene in dekleta. Jela je polagati kali tudi v žensko dušo in jo vzgajati. Začela je z dopisiči, ki so v ženstvu vzbujali zanimanje za narodno življenje, posebno pa ljubezen do svojega jezika, a zraven tudi zmisel za naloge ženstva v človeški družbi. Tako so se tudi njemu jele odpirati oči. «Edi-nost» je žensko potisnila k oknu, da je pogledala v svet. In «Edinost» je polagoma dosegala nameravane uspehe. Spoznavati je jelo tudi ženstvo, da je jezik dar božji. In zlasti danes, ko nimamo svojega šolstva, je naše časopisje glavno sredstvo tudi za izobraževanje ženstva. V tej smeri je delovala «Edinost», je uspešno pobijala nevednost in širila naobrazbo. Pred vsem pa je bila propovednica medsebojne ljubezni. Širila je ženstvu obzorje, da je začelo razumevati življenje in naloge ženske v njem. «Edinost» je sejala plodno seme tudi v ženske vrste. To visoko priznanje se mora izrekati «E-dinosti». Skromno je bilo njeno delovanje, vendar je v teku svojih petdeset let dosegla lepe uspehe za duševni in moralni razvoj našega ženstva: kot učiteljica in vzgojevalka. Nje zasluga je, da se naša pokrajina more danes ponašati z narodno zavednim ženstvom, ki uspešno sodeluje na narodno vzgojnem polju. Pod vplivom «Edinosti» je mati učila svoje otroke in jih vzgajala v zavedne in značajne ljudi. Delo «Edinosti» v razdobju petdesetih let donaša danes krasne sadove. Res je sicer, da omah-ljivci zapuščajo naše vrste in jih redčijo. Ali naj bi le zavela milejša sapa, pa bi videli, kako bi se vračali tudi ti, ker jedro našega ljudstva je zdravo. Seme, ki ga je sejala «Edinost», ne more izruti iz src nobena sila: semena zavednosti, narodne zvestobe in ljubezni do svojega rojstva. Pod vplivom «Edi-nosti» je mati učila svoje otroke in nam vzgajala zaveden rod. Tako se je tudi naše ženstvo povzpelo na sedanjo stopnjo narodne zavesti in naobrazbe. O da! Me smo neustrašne. Tako neusahljiva rodoljubje je znala «Edinost» s svojimi nauki in navodili vcepiti našemu ženstvu. Te naše ljubezni, te zvestobe, te vneme za stvar svojega naroda in svoje miljene grude ni mogla udušiti niti vojna vihra, ki je palila in rušila naše domove. Ta neskončna vdanost do svojega naroda in jezika, do naše svete dedščine je neizkoren-ljiva in bo trajala do groba. «Edinost» v prvi vrsti je vzgojila našemu narodu na tem ozemlju — narodno ženo. Tudi naše ženstvo poklada «Edinosti» povodom njenega jubileja najiskrenejše čestitke in izraze globoko čutjene hvaležnosti! Marica Stepančičeva (Gregorič) POLITIČNO DRUŠTVO »EDINOST«, NJEGA POLOŽAJ IN DELO V ČASU SVETOVNE VOJNE Mnogo težkih časov sta doživela politično društvo in list «Edinost» od svoje ustanovitve pa do današnjega dneva. Le z neumornim delom in veliko požrtvovalnostjo sta mogla izvrševati nalogo, ki jima je bila postavljena ob njunem rojstvu: biti branitelj naroda ob sinji Adriji. Pred najtežjo nalogo pa sta bila postavljena oni dan, ko je avstro-ogrska diplomacija z nezaslišano lahkomiselnostjo zažgala plamenico, iz katere je v najkrajšem času vzplamtel grozen, kmalu vso zemeljsko oblo objemajoč požar. Vsakemu, le količkaj uvidevnemu politiku, izvzemši seveda a.-o. državnike, je bilo jasno, da je to ne samo boj, ki odločuje o nadaljnem obstanku avstro-ogrske monarhije, temveč tudi boj med Germanstvom in Slovanstvom, boj proti ideji jugoslovenskega oslobo-jenja in zedinjenja, ki jo je bila mala kraljevina Srbija zapisala na svojo zastavo. Naša srca so bila še polna navdušenja in občudovanja za junaške brate Srbe, ki so 1. 1912. v zvezi z ostalimi krščanskimi balkanskimi državami po kratkem boju podrli turško moč in oslobodili zatirane balkanske Slovane, vse tja do pred vrata samega Carigrada. Kako se je bila tistikrat vzbudila narodna zavest celo med našimi že na pol ponemčenimi brati na štajerski in koroški jezikovni meji; kako nas je bil vse navdal ponos ob zavesti, da so te slavne zmag'e zmage naših krvnih bratov, zmage, ki so bile tudi nam oznanjevalke boljših in lepših časov! A komaj poldrugo leto za temi dogodki nas je gnala kruta usoda v boj proti tem našim bratom! Na odpor ali celo upor ni bilo mogoče niti pomisliti. Z mobilizacijo je vojaštvo dobilo vso moč v svoje roke; vse ustavne garancije so bile takoj ustavljene; vojaška sodišča žalostnega spomina so začela poslovati, a policija in vojaški vohuni so jim dan za dnevom dovajali ljudi, ki so zakrivili samo to, da so bili zavedni Slovani. Koliko njih je bilo samo zato zaprtih, ker so bili člani «Sokola» ali ker so 1. 1912. darovali po kako kronico za srbski in črnogorski Rdeči križ! Obdolžitev srbofil-stva je zadostovala, da si prišel pred sodišče. Le odločnemu nastopu blago- pokojnega princa Hohenlohe so se imeli slovenski politiki v Trstu zahvaliti, da niso bili 1. 1914. internirani. Na črni listi majorja Loneka, tržaškega «Kund-schafteroffizierja» smo bili skoraj vsi, kakor je on potem 1. 1917., po sklicanju dunajskega parlamenta, enemu- naših voditeljev sam povedal. Ali moč princa Hohenlohe ni segala do Gorice in Istre in ni mogla obvarovati mnogih naših somišljenikov pred slepim besnjenjem vsegamogočnih vojaških oblasti. Saj ni mogel rešiti niti voloskega okrajnega glavarja, trdega Nemca Schmidta-Zabierowa, kateremu se je tudi očitalo srbofilstvo. Hohenlohe ga je moral žrtvovati, ako ni hotel sam izgubiti svojega mesta, kakor mu je bilo že zažu-gano. Naš položaj je bil tem težavnejši, ker je ponekod tudi del tržaškega prebivalstva porabil vojno s Srbijo kot dobrodošlo priliko za maščevanje nad slovanskim someščanom. V Trstu so bile prirejene demonstracije pred srbskim konzulatom in proti Slovencem. V Istri pa je šlo sovraštvo tako daleč, da so naše rodoljube ovajali vojaškim oblastim kot nevarne srbofile. V takih razmerah je bilo vsako javno delovanje pol. društva onemogočeno. List pa je stal pod strogo cenzuro, ki je dopuščala tiskanje samo takih vesti in člankov, ki so se vjemali z avstrijskimi vojnimi cilji. Ali kmalu se cenzura ni zadovoljevala s črtanjem neljubih člankov, temveč je naravnost zahtevala objavo vesti v duhu avstrijskega patri-jotizma. Marsikako očitanje, marsi-kako pikro opazko sta morali uredništvo in pol. društvo pogoltniti, predno je naše ljudstvo razumelo, kake spremembe so vsled vojne v našem javnem življenju nastopile. Četudi pol. društvo ni smelo v javnosti nastopati, vendar ni miroval njegov odbor. Preganjanja naših rojakov so zahtevala neprestana posredovanja pri raznih oblastih. Obračali pa so se do nas ne samo Primorci, temveč tudi rojaki iz drugih slovenskih pokr.ajin, kjer je bil teror ponekod še hujši. Pri teh posredovanjih, ki so šla od namest-ništva do kornega poveljstva v Gradcu in od tam do centralne vlade na Du* naju, smo šele polagoma izvedeli, da so vse te oblasti skoraj brez moči, ker je odločevanje o usodi političnih «zločin-cev» v rokah neke nove institucije, ki ni bila predvidena po nobenem zakonu, ki je bila nad zakonom in ki tudi nobenega zakona spoštovala ni. To je bil zloglasni «Kriegsuberwachungsamt», s pomočjo katerega je vrhovno vojno poveljstvo v Avstriji izvrševalo ono usodepolno diktaturo, o kateri znani prof. dr. Redlich, finančni minister v zadnjem avstrijskem kabinetu pred prevratom, trdi, da je ona več nego vsi ostali činitelji povzročila razkrojitev celokupnega sestava monarhije v poli-tično-nacijonalnem oziru in s tem neizogibni razpad. Naše defenzivno delovanje pa se je kmalu spremenilo v ofenzivno, ko smo namreč stopili v zvezo z onimi jugoslo-venskimi politiki, ki se jim je posrečilo ob izbruhu vojne uiti v inozemstvo in ki so tam ustanovili Jugoslo-venski odbor v svrho propagande v korist ideje zedinjenja vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. S posredovanjem pok. Bogdanovića in dr. Josipa Man-dića smo dobivali vesti o delovanju Ju-goslovenskega odbora, kmalu pa tudi poziv, naj odpošljemo zaupnike, ki bi nas zastopali v Odboru in pred zavezniškim svetom. Sličen poziv je bil poslan tudi v Ljubljano in v Zagreb. Ko so bili pozivi ponovljeni, so se sešli (dvakrat) v Trstu nekateri hrvatski in slovenski politiki in prišli do prepričanja, da se je pozivu treba na vsak način odzvati. Toda niti v Ljubljani niti v Zagrebu ni bilo najti ljudi, ki bi bili hoteli tako riskantno nalogo prevzeti. Tem večja je bila in ostane zasluga dr.ja Gregorina in Dinka Tri-najstića, da sta se naposled ona dva odločila za potovanje v inozemstvo. Še predno sta ona odpotovala, pa je bilo odposlano dr. Trumbiču kot glavnemu predstavniku slov. emigrantov pismo, s katerim se odobrava njegovo dotedanje delo in se pooblašča za nadaljnje zastopanje slov. interesov. To pismo, ki ga je podpisal dr. Rybdr, je odnesel dr. Trumbiću dr. Josip Mandić. Ob istem času smo sestavili tudi spomenico za ruskega ministra Sazanova in tudi njo srečno spravili čez mejo. Kmalu pa je moralo prenehati skoraj vse delovanje v naših društvih. Začetkom maja 1915. leta je bila razširjena vojaška obveznost na vse osebe do 50. leta in že 15. maja se je izvršil pregled, a 18. istega meseca so morale potrjene osebe (med njimi tudi dr. Ry-bar) oditi k polku v Radgono. Z italijansko vojno napovedjo je sicer preganjanje Slovanov vsaj nekoliko odnehalo, ali skoraj dve tretjini, na deželi tudi več moškega prebivalstva sta bili vpoklicani pod orožje. Odborniki pol. društva, v kolikor so ostali v Trstu, so se udeleževali v družbi z italijanskimi someščani raznih akcij v korist prebivalstva, zlasti pre-skrbljevanja z živili. Italijanska vojna napoved je izzvala v Trstu slične izgrede proti Italijanom kakor ona julija meseca 1914. leta proti Slovanom. Vendar smemo s ponosom konstatirati, da se izgredov proti Italijanom slovansko ljudstvo ni udeležilo in da je list «Edinost» te izgrede najostreje obsojal. Tudi po drugih krajih ni bilo onih ostudnih ovadeb, ki so ob začetku svetovne vojne povzročile toliko gorja med našim narodom. Z otvoritvijo avstrijskega parlamenta, 30. maja 1917. 1., se je vzbudilo zopet politično življenje. Majniška deklaracija je bila zastava, pod katero so slovenski in hrvatski politiki v Avstriji širili idejo edinstva jugoslov. plemen. Ako se danes tej deklaraciji ponekod očita, da je zahtevala združitev pod habsburškim žezlom, potem se troje pozablja. Pred vsem je bilo samo na ta način mogoče dobiti pristop vseh jugo-slovenskih državnih poslancev. A to je bilo potrebno, da se manifestuje jedinstvena volja celokupnega naroda po združitvi. Drugič se je moglo le s tako izjavo nastopati tudi zunaj parlamenta in omogočati tudi nepo-slancem (v prvi vrsti visokemu kleru}, da se izjavi v korist zedinjenja Brez onega dodatka bi bila deklaracija takoj proglašena za veleizdajniško in bi bila ostala pokopana v arhivih poslanske zbornice. Pomisliti je treba namreč — in to je tretji razlog za tako stilizacijo —, da smo bili takrat še v vojni in da so bili naši ljudje obsojeni na smrt že za sam vzklik: živeli Srbi! Tržaški Slovenci pa, slaveč petdesetletno neumorno, požrtvovalno in rodoljubno delovanje glasila svojega pol. društva, gledajo lahko z zadovoljstvom na delovanje tega svojega društva tudi v onih težkih časih svetovno-zgodovinskega pomena. Nesebično in s samozataje van jem je izpolnjevalo svoje dolžnosti. Razmere so danes spremenjene: nastopile so nove naloge; zahteva se nova orijentacija. Sedanji voditelji pol. društva so morali upoštevati novi položaj in nove potrebe. Z nezmanjšano požrtvovalnostjo so sprejeli tudi novo nalogo. Iz emigracije, o Božiču 1925. Carsicus POL STOLETJA GLASILO NARODA Le časopisi, ki so zgrajeni na vseskozi solidni podlagi, dožive petdesetletnico svojega obstoja. Že iz tega vzroka je lahko «Edinost» na svoj današnji zmagoviti jubilej ponosna. Toda «Edinost» ima še druge vzroke, da s ponosom proslavi svoj jubilej. Težko, da je še kje časopis, ki je nastal v tako težavnih razmerah in ki je ves čas svojega obstoja moral voditi najtežjo borbo na vse strani in kljub vsem oviram vendarle dosegel svojo petdesetletnico, kakor ravno «Edinost». Je to zmaga, ki je v zgodovini časopisja redka. V časih, ko se je tržaško Slovanstvo komaj prohujalo, je nastala «Edinost». Ni mogla tedaj «Edinost» pričakovati nobene posebne podpore od naroda, temveč navezana je bila le na sebe in na podporo posameznih požrtvovalnih rodoljubov. In vendar je vzdržala, ni je zlomil neizogibni deficit, temveč nasprotno porušila je tedaj še vladajoči zakon, da ves naš dotok utone v tujem morju. In ko so bile premagane te težkoče, je pričela organizacija tržaških Slovencev in vstajenje «Edinosti». Vsako leto je pomenilo novo okrepi jen je «Edino-sti», vsako leto ji je prineslo novo zmago in tik pred izbruhom svetovne vojne je bila «Edinost» največji in najbolj čitani slovenski list, ki je s svojo jutranjo in večernjo izdajo že uspešno konkuriral s «Piccolo»-m. Na tak uspeh ne more pokazati noben drug slovenski list. POČETAK NARODNOGA PROBL-DJIVANJA I NARODNIH BORBI U ISTRI U Istru, kojoj se je pribrajalo često puta i Trst i s kojim bijaše više ili manje spojena i Rijeka, naselili su se Hrvati i Slovenci, Jugoslaveni, svršetkom VI. i početkom VII. stoljeća. Njihov dolazak u Istru spominje nam papa Grgur Veliki u jednom pismu godine 601., u kojem nariče ne s toga što su Slaveni došli u Istru nego što kroz Istru dolaze u Italiju. Tečajem VII. i VIII. stoljeća zaposjeli su tako Istru, da su se latinska gospoda gradića pobojala za svoja zemljišta, pak su se sastala godine 804. na Rižani i tražila proti njima pomoć kod franačkoga cara, koji je tada zapo-vjedao Istrom. Malo je to koristilo. Slaveni su se sve više širili po Istri te šišli i na same obale takodjer zapadne Istre. Kako su u njoj bili rasprostranjeni i jaki, vidi se naročito iz dviju činjenica, koje hoću da ovdje istaknem. Godine 1275. bio je pisan «Razvod Istrianski», spis, u kojem su označene med je izmed j u općina i vlastelinstva srednje i zapadne Istre. Taj spis je bio pisan hrvatski, glagolskim slovima, i latinski za puk, a njemački za gospodu. Njemački pisao je neki gospodin iz Gorice, latinski neki gospodin iz Kormina, a hrvatski Hrvat iz Istre pop Mikula, kapelan gospodina kneza pazin-skoga i župnik u Gologorici. U ime gospode govorio je istarski Hrvat Filip Mačić, častnik na kozljačkoj gospoštiji. U latin- Vojaška medvojna diktatura in vojni dogodki v Primorju so nadaljni razvoj lista seveda onemogočili in bilo je veliko delo, da je «Edinost» svojo pozicijo sploh ohranila. Toda vojni dogodki so bili le predigra k še težjim dogodkom* ki so še pričeli za «Edinost», ko je bila vojna dokončana. Motili bi slavnostno razpoloženje, če bi vse te dogodke opisovali. Le eno bodi konstatirano: Takšnega martirija, kakršnega je dnevno tedaj doživljala «Edinost», ga ni doživel nikdar noben slovenski list in čast in priznanje onim časnikarjem, ki so v takih razmerah ostali na svojih mestih. Položili so izpit narodnega časnikarja z odliko. Petdeset let boja, petdeset let uspehov, to je v kratkem bilanca današnjega jubileja «Edinosti». To sijajno bilanco pa je mogla «Edinost» doseči le, ker je bila ves čas in ob vsaki priliki — glasilo naroda. Nikdar ni nobena klika, nikdar niso osebni motivi obvladovali pisave «Edi-nosti», vedno je bil za njo merodajen samo narodni interes, vedno je bila «Edinost» svojemu programu zvesta. In vsled te njene zvestobe so ji bili zvesti tudi njeni bralci. Vsaka črka v «Edinosti» je imela veljavo pri ljudeh in v Trstu niste doživljali tega, kar je bilo in je še danes drugod na dnevnem redu, da so bralci časopisov žalostno konstatirali, da vsi časopisi lažejo. V Trstu se ni tako govorilo, temveč ljudje so vpraševali: Kaj pravi «Edi-nost» in, kar je bilo v njej, to je potem tudi veljalo kot resnica. Ta veljava «Edinosti» se je najlepše pokazala ob volitvah in pa ob priliki prihoda slovanskih gostov v Trst. Kje je še na svetu stranka, ki bi v trdem boju izdala za volitve samo 145 kron, kakor so se lahko pobahali tržaški Slovenci? In kratka notica v «Edinosti» o prihodu gostov in na kolodvoru je pričakovalo skom tekstu i u talijanskom prevodu napravljenom u XVIII stoljeću, imena su mnogih mjesta, kao i raznih predjela, pisana samo hrvatskim nazivom, naprosto zato, što latinski ni talijanski nazivi nisu tada ni postojali. Naprotiv: nema u hrvatskom tekstu nijednoga mjesta ni predjela, koje ne bi imalo hrvatskoga naziva. U njemu čitamo med ju ostalim imena i ova: Gorica, Kopar, Piran, Bule, Vodnjan, Pazin, Motovun, Grožnjan, Oprtal j, Mumlan, Blzet (Buzet), Pićan, Gračišće, Barban, Labin, Plomin, Završje. Obiteljska imena župana, staraca i častnih muževa, koji bijahu pozvani k ustanovljivanju medja, većinom nisu zabilježena. Ona, koja su zabilježena, ogromnom većinom su hrvatska. Kao odaslanici iz Gračišća spominju se gospodin Stari, Slivar i Petar Slovenj anin, iz Oprtlja sudac Golić i sudar Črnešić, iz Sovin jaka i Vrha župan Greža, Zrnac i Zibrin, iz Trviža župani Gržina, Grdina i Cagli, iz Pula sudac Koradin i Rožević, iz Mumlana župan Kablar, iz Žminja župan Zagrić, iz Karbuna župan Konšić, iz Bar-bana župan Boboš i Hreljac i Vivoda, iz Rakija župan Čarnulislović i Križman. Drugi dokaz rasprostranjenosti Hrvata i Slovenaca u Istri nalazimo u rasprostranjenosti slavenske službe Božje u crkvama te zemlje. Prvi ju je obavljao i u Istri Sv. Metod. Štaviše: ona se je sve jače širila, i raširila tako, da je vladala isključivo u svim seoskim župama i u mnogim gradovima nesamo u istočnoj nego i u srednjoj i zapad. Istri, dakle u cijeloj Istri osim une-k*m gradovima na zapadnoj obali. U gra- goste na tisoče tržaških Slovencev. Toliko je zalegla ena sama notica! Kje dobimo primero ? Glasilo naroda je bila «Edinost» in zato je bilo njeno geslo: v edinosti je moč. Vedno zvesta je bila «Edinost» temu geslu in samo zato je bil tudi mogoč napredek Slovencev v teh krajih. Dosti očitkov je bilo že rečenih na naslov «Edinosti» zaradi njenega «edi-njaštva». Toda še nikdar ni bil podan dokaz, da ni bilo to edinjaštvo krvavo potrebno. Zlasti v Trstu, v prejšnjih časih ravno tako ko danes! Nikjer ni nacionalno delo tako identično s kulturnim, gospodarskim in socialnim ko v Trstu. V Trstu se šele nazorno vidi, kako je zmisel naše nacionalne tekme v tem, da dobiček našega dela ne postane izključna last drugih. Narod tretje vrste, hlapcev in dekel, ne dosti več od kolonialnega naroda smo bili, ko se je pričelo naše narodno pro-bujanje. Ko se tak narod poteguje za svoje vstajenje, za svojo popolno enakopravnost z drugim, tedaj je enotna fronta nujnost in vsako cepljcnje — izdajstvo. V eni črti mora iti vse delo, ena misel mora prevzeti vse. Največja napaka slovenske politike v predvojnih časih je ravno bila, da ni pojmila, da mora iti v eni črti s Trstom. Samo pri morju je bila točka gospodarske emancipacije Slovencev. Prepričani smo, da se ta napaka ne bi zgodila, če bi bilo edinjaštvo geslo ne samo tržaških Slovencev, temveč tudi kranjskih in štajerskih. Milijonski narod si ne sme dovoljevati luksusa treh ali še več front. Glasilo naroda — je bila «Edinost» in zato je zmagala, zato praznuje danes svoj petdesetletni jubilej. Začetek še slavnejših jubilejev mora biti sedanji in prepričam smo, da se bo to tudi zgo- SNOVANJE dovima Lošinj mali i Lošinj veli bila je ljubav pučanstva do slavenske službe Božje tako jaka, da se je početkom XIX. stoljeća povela višegodišnja borba izmed pučanstva i tamošnjih svećenika i njihova biskupa u Osoru Rakamarića, te svršila pobjedom pučanstva, a porazom svećenika i biskupa, kojemu bijaše sa strane duhovne više vlasti naloženo, da se posvuda u biskupiji, naročito u obim spomenutim gradovima posve uspostavi poraba slavenskoga jezika u službi Božjoj. Godine 1593. vijeće je grada Rijeke, malo i veliko, tuma-čeć želje pučanstva, odlučilo da se uskrati sve dažbine kaptolu, ako se ne uspostavi « glagolsko-rimska liturgija», koju je bio kaptol po nalogu biskupa Klaudija Sozo-mena obustavio. U Novigradu — Cittanova, u s jelu biskupa, opstojao je samostan gla-golaša, i pjevala se je svake godine na dan zaštitnika biskupije, Sv. Pelagija, slavenska sv. misa. U koparskoj biskupiji obavljala se je služba Božja latinskim jezikom samo u Ižuli i Piranu, latinski i slavenski u Kopru, u svim ostalim župama samo slavenski. Biskup Pavao Naldini upravo je jubilirao što se u njegovoj biskupiji slavi Boga u dva jezika, slavenski i latinski, a u samom s jelu biskupije slavenski za Slavene, latinski za Latine. Uz toga biskupa, Talijana, bilo je i drugih biskupa Talijana u Istri, koji bijahu prijazni slavenskoj službi Božjoj. A bilo je i mletačkih duž-deva. koji su ju zagovarali. Tako je dužd Pavao Venier godine 1782. i 1783. poticao Franjevce trećeredce u Istri, neka goje «ilirski» jezik i njim vrše službu Božju, te NARODNO PROBUJENJE IN POLITIČNO NAŠEGA NARODA V ISTRI tako ugadjaju njemu, duždu, i čine dobro svojemu narodu. Kuda se je obavljalo službu Božju slavenskim jezikom tamo je obitavao slavenski, u ovom slučaju fervatski i slovenski narod. Uslijed bolesti i raznih borbi bilo je mnogo toga naroda u Istri izginulo, ali su u XVI. i XVII. stoljeću došli drugi, članovi istoga naroda, bježeć pred Turcima, naročito u puljski i porečki kotar. Uslijed kasnijih bolesti i borbi, i uslijed nemara za narod sa strane oblasti, naročito austrijskih, narod je oslabio, zahirio, zamro. Zamro je al umro nije. Slaveni Istre nisu umrli, oni spavaju, probudit će se — doviknuo je šezdesetih godina biskup Dobrila u istarskom pokrajinskom saboru u Poreču. Medjutim naš narod se je još ranije počeo da budi. A budio ga je isti biskup Dobrila. Budio ga je već time, kad je u doba Bachova absolutizma kupio novac u Trstu i dijelio ga gladnomu narodu u Istri. Budio ga je sa svojim molitvenikom «Oče, budi volja Tvoja», koji je dao tiskati u Trstu već godina 1854., i narodu ga dijelio. Budio ga je sa svojim poslanicama u narodnom hrvatskom jeziku; budio ga sa svojim propovijedima i razgovorima u tom jeziku, koji naši vjernici nisu dugo vremena čuli od svojih biskupa. Budili su ga i rijetki naši svećenici u puljsko-porečkoj biskupiji, kaošto bijaše župnik u Kanfanaru Studenac, i neki mladji od 1871. godine dalje, medju kojima je zauzimao odlično mjesto Josip Velikan je u Juršićima. Slično se je radilo na Kvarnerskim otocima: u Krku, gdje je osim biskupa dra. Ivana Vitezića živio Fran Josip Volarić, koji je godine 1850. dao tiskati u Trstu «Čitanku» za odrasle, a kasnije i hrvatsku slovnicu i razne druge uzgojne knjige u hrvatskom jeziku; u Cresu, gdje je od godine 1847. do 1864. župnikovao Mate Volarić, koji je slovio kao domoljub i «ilirski» književnik. Nešto kasnije počeli su se za narod zauzimati Šime Kvirin Kozulić i Ambroz Haračić u Lošinju. Inače bilo je i u drugim župama na otocima župnika, koji su narodno osjećali i radili, kaošto to bijaše Petar Dorčić župnik u Baski. Medju civi-1 istima valja osobito istaknuti Mata Grškovića iz Vrbnika, kasnijega ravnatelja srednjih škola u Osijeku i školskoga nadzornika, koji je u svojoj prvoj službi kao nam jesni učitelj na hrvatskoj gimnaziji na Rijeci godine 1860-61. ujedno sa kasnijim kanonikom Sv. Jeronima u Rimu dr. Crnčićem i kasnijim financijalnim ravnateljem Matom Brusićem izdao poslanicu puku na otocima Krku, Cresu i Lošinju, kojom ga poziva da se izjavi za pripojenje tih otoka Hrvatskoj: želju za sjedinjenjem s Hrvatskom izrazilo se je i druguda po Istri, naročito i godine 1848. u Lovranu i u Pazinu, gdje se je oduševljeno pjevalo «Jcš Hrvatska ni propala». U Kastvu širilo se je narodnu svijest od godine 1866. dalje putem hrvatske čitaonice, u kojoj su početkom djelovali urod j e-nici župnik-dekan Vjekoslav Vlah, Ernest Jelušić i drugi te Slovenac duhovni pomoćnik i pisac Jakov Volčić i Čeh liječnik dr. Fran Bachman. U toj čitaonici zasnovale su se razne koristne narodne stvari i ustanove, medju ovima g. 1874. «Bratovšćina hrvatskih ljudi u Istri». društvo za podupiranje d jaka na srednjim i visokim školama. U čitaonici u Kastvu bio je zasnovan i prvi tabor u Istri, obdržavan 1870. na brežuljku Sv. Mihovila, u svrhu da se govorima narod osvješćuje i nagovara da zahtjeva svoja državljanska prava, naročito porabu narodnoga jezika u školama, uredima i javnom životu. U čitaonici u Kastvu nastupali su javno prvi put u svojem životu kod pjevanja, predstava te u deklamacijama Kastavci, d jaci na hrvatskoj gimnaziji na Rijeci. Skoro svi ti igrali su kasnije ko veću ko manju ulogu u javnom životu hrvatskoga naroda Istre. U koparskom kotaru razvijala se je narodna svijest prije medju Slovencima nego li medju Hrvatima toga kotara. U Kubedu bio je više godina župnikom Gol-majer, velik prijatelj svake narodne stvari. Njemu je pripisati u zaslugu, da se je sedamdesetih godina obdržavao tabor u Kubedu, sličan onomu u Kastvu. Tih godina nešto kasnije nego li u Kubedu, bio je obdržavan tabor u Dolini, gdje bijaše žup-nikom-dekanom Juraj Jan, kroz dulji niz godina vodja Slovenaca koparskoga kotara. U Dolini se je već za rana osnovala čitaonica, bralno društvo, te su u njoj sudjelovali mladi i novodobni, više na narodnu uzgojeni učitelji, kaošto to bijaše Alojzij Bune. U Kopru bila je brigom školskog nadzornika Antuna Klt>dića škol. školskoga nadzornika Antuna Klodića škol. godine 1875-76 otvorena učiteljska škola sa tri odjelka, slovenski, hrvatski i talijanski. Neke predmete poučavalo se je u tim jezicima, mnoge pako u skupnim urama njemačkim jezikom; u četvrtom razredu sve osim vjeronauka i triju narodnih jezika. Bila je to prva škola sa makar samo djelomično materinskim jezikom za uzgoj slovenačkih i hrvatskih učitelja u Trstu, Goričkoj i Istri. Sa takovom školom došlo je i slovenačkih i hrvatskih učitelja i profesora. Ovi pako sa nekim drugima ustanovili su čitaonicu, kasnije i posujilnicu, prvi hrvatsko-slovenački novčani zavod u Istri, te malo po malo djelovali na razvoj narodne svijesti, ne toliko u skoro posve talijanskom gradu Kopru, koliko u njegovoj okolici. U njoj je u ostalom bilo i nekoliko narodnih župnika, med njima i Franjo Ravnik u Kortama, koji bijaše prije toga, već šezdesetih godina, prvi učitelj hrvatskoga jezika na talijanskoj gimnaziji u Kopru. Kasnije je tu službu mnogo godina obavljao dugogodišnji učitelj uznika-Hrvata u tamošnjoj kaznioni Matko Kristofić. Središte širenja narodne svijesti medju istarskim Hrvatima i Slovencima bio je Trst. U Trstu tiskao se je molitvenik «Oče budi volja Tvoja» kao i neke poučne i uzgojne knjige. Tamo su godina 1869 i 1870 neki bogoslovi Hrvati i neki drugi d jaci izdali mali koledarić «Istran». Tamo počela je izlaziti god. 1870 «Naša Sloga», list za hrvatski narod Istre, te bila tiskanom učiteljicom toga naroda mnoge desetke godina. Financi j elno podupro je list biskup dr. J. Dobrila. List je zasnovao Matko Baštijan, vjeroučitelj na srednjim školama u Trstu, a pomogli su mu ga oživotvoriti Tomo Padavić, Mate Ujčić i Antun Kara-baić, koji mu je vodio upravu. Tečajem više od deset godina uredjivao j-e list Matko Baštijan, koji je u svakoin broju napisao politički pregled, uredio sav materijal, priopćio često po koju pjesmu. K njemu su se navraćali svi Hrvati i drugi Slaveni došavši u Trst da se obavijeste o stanju našega naroda u primor-skim zemljama. K njemu su dolazili ljudi iz cijele Istre po upute; i rado došli naši mladji da se s njim porazgovore i koješta koristna za narod nauče. On je od 1870. do poslije 1880. bio vodja javnoga rada u Istri. Skoro poslije njega preuzeo je uredništvo «Naše Sloge» kao i mnoge druge javne poslove u Trstu prof. Matko Mandić. Ko hoće da prouči život našega naroda u Istri od godine 1870 do godine 1916: njegovo probudjivanje i osvješćivanje, njegov prosvjetni i gospodarski napredak, njegove borbe za škole, za jezik u uredima i javnom životu, njegove izborne borbe u općinska zastupstva, u pokrajinski sabor i u zastupničku kuću carevinskoga vijeća; ko hoće da sve io prouči, taj valja da prolista «Našu Slogu». Ona je zrcalo života hrvatskoga naroda Istre skoro po vijeka. Medju Hrvatima Istre vršila je zadaću sličnu onoj, što je vrši od godine 1876 «Edinost» medju Slovencima Trsta i Istre, a donekle i Goričke. Oba lista bila su ustanovljena po rodoljubima u rodoljubne svrhe, za to najme, da promiču rad za napredak hrvatskoga odnosno slovenskoga naroda Istre i Trsta u svim područjima njegova života. Šezdesetih i sedamdesetih godina kad je započeo ustavni život i u Istri, slabo su se još naši ljudi zauzimali za izbore. Općinska zastupstva biralo je 20—30 ljudi. Kadkad bilo je više izabranih zastupnika nego li izbornika. U pokrajinskom saboru bili su biskupi porečko-puljski Juraj Dobrila, krčki Ivan Vitezić, tršćansko-koparski Bartol Legat, kasnije kanonik pak biskup Feretić, župnici bašćanski Petar Dorčić, mošćenički Spinčić Antun, krkavski Ivan Grubiša, te rijetki civilisite, kaošto bijahu kastavski načelnici Antun RubeŠa i Franjo Marot, koji su prvi digli i dizali glas za prava hrvatskoga i slovenskoga naroda Istre, za porabu njegova jezika u školama i uredima, državnim i pokrajinskim, za osušen je močvarnih i nezdravih krajeva, za gradnju cesta, za dobavu pitke vode itd. Dizali su svoje glasove, govorili su muški, utemeljivali razlozima svoje zahtjeve i predloge, ali su se predstavnici druge narodnosti Istre malo ili ništa na to obazirali. Prve godine prpošni prema austrijskim vlastima, oni su se dalnjih godina s tim vlastima sprijateljili, te s njima ruku o ruku na zator našega naroda radili. Glasovi naših predstavnika u saboru ostajali su na obim stranama glasovi vapijućega u pustinji. Borba pravih, žestokih, nije ni bilo, jedno što bijaše naših premalo prema svojim narodnim protivnicima, drugo, što su ovo malo njih bili svećenici, koji su smatrali da njim njihovo ruho ne dozvoljava preveć se isticati. I kako se je u Poreču slabo slušalo naše zastupnike, tako nije se mnogo obaziralo ni na zahtjeve dr.a Dinka Vitezića u Beču, koji bijaše godine 1873 na temelju izravnih izbora izabran u parlamenat. Borbe u prvim dvim desetgodištima ustavnoga života bile su početkom slabe pak sve jače, osamdesetih godina postale su žestoke. Vodila ih je mladja generacija. Uspjesi bili su sve veći, narod se je sve više osvješćivao, i sve jače na svim stranama pokazivao svoju moć, svoju premoć nad drugim narodom pokrajine. To spada u dalnju periodu života našega naroda u Istri koja počima sa ulazom mladjih sila u zemaljski sabor godine 1883. Rad ne bijaše težak obzirom na narod, u kojem je tinjala narodna i ljudska svijest, te bijaše dovoljna iskra a da se uspali. Skoro u svakoj općini našlo se je pojedinaca, bistrijih i pametnijih, koji su odmah shvatili o kakve stvari ide te za nje lahko široke slojeve naroda pridobivali. Prof. Vjekoslav Spinčić ISTRA U POSLEDNJIM GODINAMA PRE SVETSKOG RATA (i9o7-i9i4) I. Herojsko doba u narodno-političkom životu istarskih Jugoslovena (Srbohr-vata i Slovenaca) trajalo je oko 40 godina, od početka ustavnog života u bivšoj Austriji (1867) do prvih godina dvadesetog veka. U tom razmaku vremena izvršen je njihov preporod: nacionalna ideja, koja je do tada bila uspavana, probudila se i rasplamtela; slavenska masa od Žavla do Preman-ture, od Klane do Verude, koja je bila smatrana prije, a žalibože i bila zaista samo prava sirovina za pretvaranja u Talijane i Nemce, oživela je vlastitim životom; nikoše kulturna i gospodarska društva, osnovane su narodne škole; uprava općina došla je u ruke domaćih rodoljuba; svi se javni uredi otvoriše narodnoj inteligenciji, koja je zauzela dolično mesto u svim granama javnoga života. Sve je to išlo polagano, jer je trebalo svladavati s jedne strane zapuštenost, neukost i ii lolenciju puka, s druge pak ANTON TROBEC rojen pri Sv. Ivanu pri Trstu 12. 4. 1845, umrl istotam 23. 11. 1920; tajnik osnovalnega odbora za Pol. društvo «Edinost» in ustanovitelj «Edinosti» ŠTEFAN NADLIŠEK rojen v Bazovici 20. 12. 1824, umrl pri Sv. Ivanu pri Trstu 3. 2. 1897; obč. svetovalec in dež. poslanec za trž. okolico, soustanovitelj «Edinosti» in prvi podpredsednik Pol. društva «Edinost» rušiti vlast, koja je bila zarobila jugo-slovenski narod u Istri, a konačno pobijati austrijsku birokraciju. Ali načelo narodnosti, niklo u francuskoj revoluciji i ojačano godine 1848., zahvatilo je konačno i Istru. Kad je narodni život počeo cvasti i razvijati se medju Slovencima u Kranjskoj i medju Hrvatima u Banovini, val iz Ljubljane raširio se preko Trsta i na severnu Istru, a val iz Zagreba preko Reke takodjer na istarske Hrvate. — Slovenska «Edinost» i hrvatska «Naša Sloga», koje su od sedamdesetih godina izlazile u Trstu, bile su sjajno ogledalo narodnog preporoda, a «tabori» ili velike narodne skupštine kod Sv. Mihovila ispod Ka-stva, u Dolini medju Trstom i Koprom te u Lindaru pred vratima Pazina, srca Istre, doni j eše zabunu i strah u redove inorodne gospode i austr. birokrata, koji nisu verovali svojim očima, kad su videli da zapravo, izvan malo gradića, širom Istre žive sami Slaveni i da su i oni počeli dizati glavu i tražiti svoje mesto na suncu nacionalne slobode. I nastade borba, ljuta nejednaka borba probudjenih Jugoslovena, dotadašnjih robova. Neumornim radom pojedinih rodoljuba, u prvom redu narodnih svećenika, postignuti su brzo prvi uspesi bilo kod izbora zastupnika za bečki parlamenat i za zemaljski sabor, bilo pri osvajanju općinskih uprava. A kad su uz to osnovana prva kulturna društva, čitaonice; kad su otvorene prve škole u narodnom jeziku; kad je radnika na narodnoj njivi bilo sve više i više, od biskupa do kapelana, od profesora i suca do podvornika, od lečnika i odvetnika do zanatlije, trgovca i seljaka, od kapetana do mornara i ribara — tad je plamen budeće se narodne svesti zahvatio celu pokrajinu do samih gradića, na čije je zidine već udarala bujica slavenskog života. Općine, u kojima živi isključivo slovenski dio našega naroda i u kojima nije nikada bilo autohtonog inorodnog življa, došle su prve pod upravu narodnih ljudi. Materija, Podgrad, Jelšane, Dolina, Dekani, Klanec, Marezige, pa i Pomjan, jedna općina za drugom pokazale su svoje čisto narodno slovensko lice te su vršile blagotvoran upliv takodjer na Slovence, koji su ostali u upravnoj vezi talijanskih općina Milje, Kopar, Izula i Piran. Zatim su stupile u narodno kolo kvarnerske općine Baška, Vrbnik, Dobrinj, Omišalj, Malinska (Dubašnica) i Aleksandrovo (Punat), pa Veli Lošinj; a nije bilo daleko vreme, kad bi uz osvešćenje dotičnog puka, uz gospodarsko osamosvojenje te uz požrtvovni rad valjanih prvaka bile prešle u narodne ruke takodjer općine Krk, Cres, Nerezine i Mali Lošinj, gde su gradske gazde osnivali svoju vlast samo na neukosti i siromaštvu puka te na držanju i postupku austrijskih državnih organa, kojima je uvek bilo zazorno napredovanje i podizanje istarskih Jugoslovena. Sledila je Li-burnija sa općinama Kastav, Volosko-Opatija, Veprinac, Lovran, Mošćenice, gdje je borba bila tim teža, što ni tamo nije bilo pravih inorodnika, već su domaći izrodi ili pokvareni elementi (dr. Krstić, Marki) podržavali oporbu proti napretku narodnog pokreta. Iz Libur-nije s istoka, a iz slovenskih općina sa HIŠA ANTONA TROBCA v kateri je bilo dne 20. septembra 1874. ustanovljeno Politično društvo «Edinost IVAN DOLINAR rojen v Škofji Loki 26. 8. 1840, umrl v Trstu 6. 7. 1886; prvi odgovorni urednik «Edinosti» in tajnik Pol. društva « Edin ost» severa proširila se narodna svest u su-sedne općine, u srce Istre, pa su tako došle u narodne hrvatske ruke općine Buzet i Roč, Boljun i Pazin, Žminj i Tinjan, Barban i Kanfanar, Višnjan i Svetvičenat, Motovun i Oprtalj, neke od njih stalno, druge na razmake. Ali i u ostalim istarskim općinama, szde su sa talijanskim gradom bila spojena hrvatska sela, narod ju-goslo venski hteo je imati svoj udeo u upravi čitave općine ili barem u pojedinim poreznim općinama: tako u Poreču i Vrša-ru, u Grožnjanu i Umagu, u Vodnjanu i Labinu, u Vižinadi Plominu. Uporedo s osvajanjem općinskih uprava išlo je osnivanje škola u narodnom jeziku, pri čemu je trebalo svladati najveće poteškoće. — Svako selo, svako mesto tražilo je školu, a nije bilo zgrada, nije bilo učitelja. S druge strane je vlast, i drž. i autonomna, stavljala sve moguće zapreke otvaranju slav. škola. To je bila baš najoštrija borba, koju je izdržao jugoslov. narod u Istri, dok nije postigao te su bile otvorene barem najpotrebnije škole u njegovom jeziku. Preko 300 razreda javnih pučkih škola sa toliko učiteljskih sila služilo je konačno za naobrazbu jugoslovenskog puka. u Istri. Gde nije, iz bilo kojeg razloga, moglo biti javne škole, tu je pritekla u pomoć «Družba sv. Ćirila i Metoda za Istru», koja je uzdržavala oko 80 razreda i nekoliko dečjih zaba-višta. A uz pučke škole borba je našem narodu donela i gimnaziju u Pazinu i muško učiteljište u Kastvu i realnu gimnaziju u Opatiji i privatnu žensku preparandiju u Pazinu i pripravnicu nautičke škole u Baški, napokon i priznanje ispita na sveučilištu u Zagrebu. Narod si nije dao mira dok nije sve to izvojštio, znajući dobro da «narod bez škole je narod bez budućnosti». A treba konstatovati i to — košto je kon- FRAN CEGNAR rojen pri Sv. Duhu pri Škofji Loki 8. 12. 1826, umrl v Trstu 14. 2. 1892; pesnik, obč. svetovalec in dež. poslanec za trž. okolico; prvi urednik «Edinosti» statovao sam glasoviti glotolog Grazia-dio Ascoli —, da Jugosloveni u Istri sa svojim školama nisu nikada zalazili medju pripadnike drugog naroda, nebi H ga u iste namamili, već su uvek gradili samo na vlastitom etničkom temelju. U cilju ozdravljenja i sredjenja gospodarskih prilika i time ojačan j a narodne svesti i samostalnosti, narodni prvaci pristupili Stara «Bratovšćina hrvatskih ljudi u Jstrr» u Kastvu skrbila je za podupiranje siromašnih visokoškolaca, «Pri-pomoćno društvo» u Pazinu činilo je to isto za srednješkolce. Učitelji su se udružili u svojoj «Narodno} Prosvjeti», svećenici u «Društvu sv. Pavla»'. Prava su središta nacionalnog života bili u raznim krajevima «Narodni Domovi», pod čijim krovovima su bila okupljena obično sva nacionalna društva u dotičnom mestu, tako u Puli, Pazinu, Buzetu, Voloskom, Opatiji, Cresu, Velom i Malom Lošinju, pa u manjem opsegu u Svetvičentu, Rovinjskom selu, Bademi, Kašteliru itd. I politička organizacija, usredotočena u «Političkom društvu za Hrvate i Slovence u Istri» sa sjedištem u Pazinu, na čelu kojega su bili redom narodni prvaci, kao Spinčić, Mandić, dr. Dinko Trinajstić, bila je uredna, delo-tvorna, jedinstvena, demokratska, što se pokazalo prigodom raznih izbora u zakonodavna i samoupravna tela. II. Kad su godine 1907 provedeni izbori za carevinsko vijeće, prviput na temelju općeg, jednakog, tajnog prava glasa, istarski Jugosloveni posvedočili su svoju snagu i volju, davši svojim narodnim kandidatima (Spinčić, Mandić i Laginja) preko 32.000 čistih slavenskih glasova, dok su talijanski izabrani zastupnici skupili jedva 18.000 glasova, medju tima ne mali broj od naših još neosveštenih ili svakojako zasužnjenih ljudi. Onda je od straha pred onim, što bi neminovno moralo doći, popustila i talijanska samovolja St l. „EdmnuC" ir.haja v*ako drugo in ćfiru) utioU vaakrga tneneca ia »elj* ra oeto let gl 2 kr. 40. „ „. „ potu „ l .. 90 „ „ ćetrt „ — „ 70 2a oznanil«, kakor tudi. u ,po*Uoicc' iflaćuji- zm navadne erMtopnc »ratt • 8 kr «e o*b I krai i . „ - t krat 6 .. „ „3 krmi /m refc 4rke iki proetont SU odmah organizaciji potrebnih gospodarskih ustanova. Uz veoma ladine i blagotvorne, zakonom propisane kotarske gospodarske zadruge u Kastvu, Opatiji, Krku, Podgradu, Dolini i Buzetu, ustanovljene su kreditne zadruge, takozvane posujilnice: u Puli, Pazinu, Kopru, Podgradu, Voloskom i dalje redom kao «društva za štednju i zajmove» u svim većim i znatnijim mestima i središtima. Uz kreditne nastale su po malo i potrošačke zadruge (konzumna društva), zatim proizvodno-trgovačke, kao vinarske, mlekarske, voćarske, pa ribarske zadruge, gdjegod i kakogod su mesne prilike na to upućivale. Sve kreditne i privredne zadruge bile su konačno udružene u «Gospo-darskoj Svezi za Istru» u Puli, uz koju je na polju poljoprivrede delovalo osobito uspešno takodjer «Gospodarsko društvom u Pazinu, gdje je bilo još i uzorno gospodarstvo sa praktičnim tečajevima za mlade zemljoradnike. Kulturnih je društava osnovano po svoj Istri u raznom obliku. Najstarije su bile čitaonice i to u Kastvu, Puli, Kopru, pa u Voloskom, Opatiji, Buzetu, Pazinu, Lošinju, Lindaru, Medu-linu, a sledile su redom po svim gradovima i većim selima, kako se je narod osvešćivao. Za čitaonicama došli su «Sokoli»: u Puli, Voloskom, Pazinu, Buzetu, Zametu, Medulinu, Kozini, Podgradu, Baški, Vrbniku, Dohrinju itd. te su stvorili svoju o«te, pol obokom tik KalUtr*-. tiiie, na belvedere pri g- Bertoltaa. Vokolici: Na OMiai »toitriji, o» Proteku pn g Gorjupu. v Bac-koii pri g Ani Takaa ia v S*» rovici prt Ani TuS. * Skeduji Fr. Šaocfci M Magdalena zg. .f J+t Naroćniua n*j M po&iljakav. Jvaau U 424, pUma io dopiki vrednUtru* Skorkoh ii 54 Druiabaild pol. JA .Edinost", ktet» ilruliMsnra-t plačujejo.doinvaio iMl brezgU£*n'i> Glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice. ,, V etiiaonti je Zmanjšan odtis glave prve številke «Edinosti» i vladina tvrdokornost te su počela na-gadjanja i natezanja medju obim nacionalnim strankama, nebi li se našao zgodan «modus vivendi» za obe narodnosti u Istri, zaokružujući po mogućnosti teritorije jedne i druge, uredjujući pitanje zaštite manjina, gdje bi takve i* '.' ■' " • LOVRO ŽVAB rojen v Dutovijah 9. 8. 1852, umri istotam 31. 8. 1888; urednik «Edinosti» VIKTOR DOLENC rojen v Senožečah 22. 12. 1841, umrl v Trstu 20. 7. 1887; urednik in izdajatelj «Edinosti» ipak ostale, i ostavljajući kao nedeljive nekoje «sive pojase» sa apsolutno utrakvističnim karakterom. Prvi rezultat u smeru sredjivanja medjusobnih političko-nacionalnih prilika pokazao se je u zasedanju zemaljskog sabora koncem 1907 i u prvoj polovici 1908. godine. Atmosfera je bila veoma pomirljiva, narodni zastupnici jedne i druge stranke susretali su se sa tolerancijom, pače s ljubeznivosti i medju-sobnim po v j eren j em, nestalo je predjašnjeg terorizma i ekskluzi-vizma. U toj pomirljivoj atmosferi stvoreni su i zakoni, koji su imali uvesti zemlju u nov politički, gospodarski i kulturni život. U prvom redu stvoren je zakon od 17. maja 1908, br. 17 1. z. i n. (lista zemaljskih zakona i naredbi), čiji članak I. je sadržavao novi zemaljski red za margrofiju Istru, a članak II. novi Izborni red za zemaljski sabor mar-grofije Istre. U jednom i u drugom utvrdjeno je sporazumno medju obim nacionalnim strankama, da ma i uz delomično očuvanje kurijalnog sistema (gradovi, seoske općine) te interesnog zastupstva (tobožnji veliki posjed i trgovačko-obrtnička komora), zemaljsko zastupstvo imade predstavljati celokupno pučanstvo pokrajine (opća kurija) i da se u trošenju pokrajinskih prihoda imaju uzeti u obzir gospodarske i prosvetne potrebe koli talijanskog toli slavenskog pučanstva u mjeri, koja odgovara zbilja postojećim prilikama, brineći se takodjer osobito za osnivanje još manjkajućih zavoda i ustanova (§ 23 zemaljskog reda). Dok je prije autonomna uprava zemlje bila prepuštena isključivo talijanskoj partiji, koja je skrbila i trošila samo za potrebe talijanskog pučanstva, novim je izbornim i zemaljskim redom istaknut utrakvistički značaj Istre i prema tomu omogućeno su-delovanje Jugoslovena u zemaljskom gazdinstvu, tako da bez njih u važnijim poslovima nije moglo ni doći do odluke. (§§ 38 i 42 zem. reda). Još jedan veoma važan zakon treba ovde spomenuti, koji je stvoren u 0110 doba, i to zakon od 28. augusta 1908 (br. 52 1. z. z. i n.) o posebnim ustanovama za upravu općine Pule, najveće i najvažnije u pokrajini, i o biranju njenog općinskog zastupstva. Tim je zakonom probijen led u zastarelim propisima općinskog reda za Istru, koji je davao svu vlast malom broju bogatijih općinara, osiguran je prema zahtevu vlade odlučan upliv u općini krugovima vojske i mornarice, od kojih je Pula u glavnome živela i rasla te je hrvatskoj okolici prepušteno, da si sama izabire svoje općinske zastupnike. Kad je zemaljski sabor na taj način postavio nove temelje za autonomni politički život, bio je carskim patentom od 22. maja 1908 raspušten te su odmah obredjem izbori za novo zemaljsko zastupstvo na osnovu novog izbornog reda. Ti su izbori provedeni u novembru 1908 te su dali u nacionalnom pogledu predvidjeni rezultat, osim trećeg kotara grada Pule, gdje su Talijani, protivno sporazumu ušli u bezobzirnu borbu i preoteli sa par glasova većine jedan mandat Slavenima (Frank con-tra Laginja), ali i to samo za kratko vreme, jer je kod naknadnog izbora u tom kotaru povodom smrti talijanskog izabranika pobedio hrvatski kandidat Stihović sa preko stotinu glasova većine. Ali do sastanka sabora nije došlo tako lako. Sa izborom novog zemaljskog zastupstva izvršen je samo prvi dio utanačenih reformi, pa je trebalo da se dodje takodjer do izbora, u samom saboru, novog zemaljskog odbora, to jest zemaljske autonomne eksekutive po novom zemaljskom redu. A u tom pogledu je nastala poteškoća u tome, što se dosadašnjim isključivim gospodarima u zemaljskoj autonomnoj upravi, Talijanima, nije dalo, ma i uz očito kršenje spomenutih novostvorenih zakona, da bez daljnjeg podele vlast sa predstavnicima slavenskog pučanstva. Došlo je do pregovaranja i uz sude-lovanje i bez sudelovanja tršćanskog namestništva, ali sve uzalud: Talijani nisu nipošto hteli pristati na izbor novog zemaljskog odbora, ako im se prije ne osigura vlast u pojedinim općinama po njihovoj želji i to tako, da se provede razdioba i novo teritorijalno za-okruženje skoro svih istarskih općina. Oni su očito bili preplašeni uspehom izbora za carevinsko vijeće god. 1907. te su se bojali, da će izguhiti vlast kod prvih općinskih izbora u svim onim mešovitim općinama (Poreč, Labin, Plomin, Vrsar, Motovun, Višnjan itd.), koje su sastojale od talijanskog gradića ili središta i nacionalno osveščene jake hrvatske okolice. Hrvati nisu u načelu bili protivni tom novom «raz-vodu istrijanskom» (poput onog prvog iz god. 1275), ali nisu mogli ni hteli priznati junetim medju tim zahtevom Talijana i zakonom diktovanim izborom zemaljskog odbora. Oni su dapače iz-neli, da ne samo pitanje novog razgraničenja općina, već i druga sporna pitanja čekaju na svoje rešenje: tako pitanje porabe obiju nacionalnih jezika u autonomnim telima i zavodima, pitanje sistemizovanja zemaljskog proračuna u svrhu pravedne uporabe i razdiobe zemaljskih prihoda i druga pitanja, koja su u veži s novim prilikama ili će nastati iz njih. Napokon je došlo do privremenog sporazuma u tome, da se sastati i 1) izabrati novi zemaljski odbor; 2) stvoriti zakon, na temelju kojega općinska zastupstva, osim onih u Rovinju (grad sa vlastitim statutom) i u Puli, mogu ako se stranke inače ne sporazume, ostati u funkciji još kroz šest godina. (Po općinskom redu na/ snazi morala su se obnavljati svake tri godine); 3) izabrati kompromisnu paritetnu komisiju, koja će uz sudelovanje novih zemaljskih odbornika proučiti, pretresti i urediti sva medjustranačka pitanja u skladu sa temeljnim državnim zakonima i sa novim zemaljskim zakonima (apsolutna jednakopravnost). Sabor se je sastao u julu 1909 i obavio prvi i drugi dio namenjene mu zadaće, dok je u septembru iste godine držao opet dve sednice te izabrao razne komisije, medju njima i gorespomenu-tu kompromisnu komisiju. Tako su u zemaljski odbor došla i dva Jugoslovena: Andrijčić i dr. Zuc-con, uz tri Talijana (dr. Chersich, Salata, dr. Apollonio), a kao članovi kompromisne komisije bili su izabrani od talijanske strane: doktori Albanese, Belli, Bennati, Cleva i Sbisa, a od ju-goslovenske: doktori Červar, Kurelić, Laginja, Trinajstić Dinko i Sancin. Uz zemaljski odbor, čiji su članovi (Salata od Talijana, dr. Zuccon od Jugoslovena) bili referenti, stala je da radi kompromisna komisija. U sijaset sednica obdržavanih kroz vreme od septembra 1909 do augusta 1910 izneseni su pogledi, predloži, zahtevi jedne i druge strane u predmetu svih spornih pitanja. Glavni je posao sastojao u podeli i novom razgraničenju općina po narodnosti, što je bilo osobito teško, naročito u nekim mjestima i njihovoj okolici kao n. pr. u općinama: Umag, gdje je uz sam grad, koji je čisto talijanski, pripojena slavenska masa u okolici (Kmeti, Majka Božja na Krasu) i u poreznim općinama Petrovščica, Mate-rada i Lovreščica; Grožnjan sa talijanskim pučanstvom u samom gradiću i u Kostanjici, a slavenskim u svoj okolici te u poreznim općinama: Šterna, Kuberton i Završje; Oprtal j, Motovun, Višnjan, Pazin, Labin, Plomin, Vrsar, Poreč itd. gdje su svuda jednake prilike s tim pogoršanjem, da je pučanstvo u mnogim mestima posve izme-šano (Pazin). Talijani su uporno nastojali, da spase svakoga svoga čoveka, svaku zemljišnu česticu u talijanskom posjedu, svaku točku od trgovačke, prometne ili gospodarske važnosti. Osim čisto talijanskih gradova: Milje, Kopar, Ižula, Piran, Umag, Novigrad, Poreč, Vrsar, Rovinj, Vodnjan i još nekojih manjih i manje važnih mjesta oni su tražili za se kontinuitet uz morsku obalu, tako da bi im morao pripasti n. pr. i dio slovenskih Plavja (Orehek i Strmar) medju Trstom i Miljama, slovenska Dolnje Škofije, Hribi i Lazaret medju Miljama i Koprom, Lovrešćica medju Umagom i Novigradom, Tar, Vabriga i Frata medju ovim i PoreCem, Funtane med Porečem i Vrsarom itd. A u unutrašnjosti tražili su za se i Livade pod Oprtljem, i Funtanu pod Buzetom, i celi Pazin, i Sv. Lovreč Pazenatički, i Krapan i Vines (rudokopi) i Rabac pod Labinom, i Brkač pod Motovunom, opsegom sve zaista malene točke, ali nacionalno i ekonomski nerazdružive od teritorija novih slavenskih općina. Takodjer jezikovno pitanje za autonomne ustanove i zavode naišlo je na nepremostive poteškoće, jer su talijanski pregovarači stali na stanovište, ako ne isključivosti, a to pretjerane pri-viiegovanosti talijanskog, na štetu hrvatskog (slovenskog) jezika i u saboru i u zemaljskom odboru i u svim zemaljskim zavodima i u općinama. Kad se je konačno preškr na pitanje zemaljskog proračuna, koji je do tada iskazivao uporabu zemaljskih prihoda za podmirenje potreba u. četiri petine talijanskog, a tek u jednoj petini slavenskog pučanstva, videlo se da bi Talijani hteli podržavati i dalje taj razmer i da nebi hteli pristupiti osnivanju potrebnih ustanova i zavoda za Hrvate i Slovence. Bilo je očito, da Talijani nisu više voljni urediti zemaljske prilike u nacionalnom, kulturnom i gospodarskom pogledu u duhu novog zemaljskog reda, već su hteli i nadalje ostati gospodari u autonomnom gazdinstvu i u autonomnoj upravi. Sigurno su na nje delovale političke prilike u Beču i Budimpešti, gdje se je one godine provela aneksija Bosne i Hercegovine sa očitom antijugoslovenskom tendencijom, pa su se nadali, da će odlučujući faktori kod Nemaca i Madžara biti svakako na njihovoj strani. Baš radi toga oni su i bez obzira na bezuspešne pregovore u kompromisnoj komisiji tražili da se sabor sastane na zasedanje i reši mnoge po njih važne stvari, ostajuć na starim osnovicama i u jezikovnom i u budžetarnom pogledu, što je značilo očevidno naveštenje rata Jugoslovenima, koji nisu nipošto hteli i dalje igrati ulogu manje vrednih državljana i bespravne raje. Sabor se je sastao dne 5. oktobra 1910. Prva je sednica prešla mirno, jer je bila samo formalne naravi. Na drugoj sednici dne 10. oktobra 1910. došlo je do najbučnijih prizora već kod prve točke dnevnoga reda: overovljenje zapisnika predjašnje sednice. Jugoslo-venski poslanici prijavili se svi za reč i prigovarali su u dugim govorima sastavu zapisnika, koji je bio samo u talijanskom ježiku. Predsednik dr. Rizzi i talijanski zastupnici nervozno su slušali, a publika na galerijama je smetala govornike. Nakon nekoliko sata Talijani su hteli povredom poslovnika skršiti otpor Slavena, ali ovi su bukom, lupanjeiA, zviždalicama i sirenama o-nemogućili taj pokušaj i konačno je sednica razbijena uz pjevanje «Lijepe naše domovine» sa strane Slavena. . Treća je sednica bila sazvana dne 17. oktobra 1910 i tu se je opetovalo stanje iz prijašnje sednice, tako da je morala biti prekinuta kasno na večer, a nastavak odredjen za 18. oktobra jutro, kad su Talijani hteli forsirati zaključak za podelenje potpore od 50.000 kruna za izložbu u Kopru, koju su Talijani sami, tobož kao istarsku ali uz isključenje Slavena, bili priredili godine 1908. Za rasprave o tom predmetu, kad je zastupnik dr. Zuccon svojim govorom doveo do najveće nervoznosti i predsednika i talijansku većinu, zastupnik dr. Dinko Trinajstić je poletio k predsedničkom stolu, a sledili su ga dr. Kurelić, Sancin i drugi, te je porušio stol sa svim što je na njem bilo. Nastala je strahovita gungula... i sabor je bio onemogućen. Vladin poverenik Fabiani pročitao je ukaz o zaključenju sezije i zastupnici su se razišli. O svemu tome podale su obe stranke svoja priopćenja javnosti: Talijani u brošuri «Agli elettori» (Izbornicima), a Jugosloveni u brošuri «Mir ili rat?» III. Sad je sav provincijalni politički život bio ograničen na zemaljski odbor, koji je radio dalje. Naravski i tu su Talijani nastojali da jugoslovenski odbornici budu bez upliva i odlučne reči pa da oni sami rešavaju sve stvari po svome ćefu. Ali nekoje ipak nisu mogli bez sudelova- nja Jugoslovena, pa je došlo do raznih incidenata, koji su korisno delovali na opće prilike. Tako je zemaljski odbor imao da re-šava odobrenje općinskih proračuna, a za odluke o tome bilo je apsolutno nuždno sudelovanje i jugoslovenskih asesora. Kod proračuna općine Pule tražili su oni, da se najprije reši već odavna viseće pitanje hrvatske škole u Puli, gdje je Družba sv. Ćirila i Metoda morala uzdržavati oko 20 razreda sa toliko učiteljskih sila, dok su pokrajina i općina trošile samo za talijanske, a država samo za nemačke škole u Puli. Tom se prilikom pokazalo, da na stolu školskog referenta (dr. Cher-sich) leži još preko 60 nerešenih akta u predmetu osnivanja hrvatskih i slovenskih škola. Talijani nisu hteli ni čuti o rešavanju tih školskih pitanja i tako je Pula ostala bez proračuna, a za odmazdu nisu bili odobreni niti proračuni drugih važnijih općina (Pazin, Buzet, Vo-losko-Opatija itd.). Stvar je postajala tragičnom, jer je time bila ukočena cijela uprava u zemlji. Napokon je bečka vlada sazvala konferenciju predstavnika obiju stranaka u Beču dne 6. i 7. aprila 1911 i tu je osobito energičnom nastupu ministra Stiirgkha pošlo za rukom, da se dodje do nagodbe, usled koje se imadu 1) odobriti svi općinski proračuni; 2) tekom pet godina postepeno osnovati sve još manjkajuće škole — oko 12 na godinu; 3) pokriti iz državnih sredstava sve troškove za uzdržavanje Družbinih škola u Puljskoj, Creskoj i Velološinjskoj općini, dok te škole ne predju u javnu upravu postupkom ad 2). Interesantno je, da se ta konferencija u Beču obdržavala taman pedeset godina iza glasovite «Dieta del nessu-no», kad su godine 1861 Talijani u istarskom saboru odgovorili vladi u Beču na poziv da u smislu «oktobarske di-plome» izašalju poslanike u centralni parlamenat: da ne mare slati nikoga! Za Slavene je uspeh bio tim veći, što su ipak postigli, da uz pristanak Talijana vlada preuzme uzdržavanje Družbinih škola u tri važna grada i da se osnuju sve škole, koje je narod tražio. Nakon toga život je u politici i upravi u Istri tekao prilično normalnim putem: općine su vršile svoje poslove prema svojoj snazi, škole su se otvarale i proširivale prema potrebi, gospodarske ustanove i društva razvijala su svoju djelatnost prema sredstvima, koja su im stala na raspolaganje, zemaljski je odbor sve nadzirao, delio potpore, spremao materijal za buduće eventualne pregovore. Medjutim je Austrija osećala približavanje novih vremena i novih prilika: godine 1911 ratovala je Italija s Turskom radi Tripolisa i Cirenajke, godine 1912 buknuo je balkanski rat i svršio sa ojačanjem Srbije i Crne Gore. Čutilo se u zraku nešto novoga, pa je Beč snovao kako bi zgodnim reformama u upravi osigurao svoju vlast nad tolikim narodima, koji su tražili svoju slobodu i svoje udruženje sa braćom izvan carevine. U Beču je radila u tom smjeru naročita komisija, na kojoj su iznašali svoja mnenja izabrani eksperti. Iz Istre bili su pozvdtii od talijanske strane Francesco Salata, od jugoslo-venske dr. Ivo Zuccon. Išlo se je za tim, da se čim više stegnu, ako ne sasvim ukinu zemaljske autonomije, kod kojih je vlast bila iskorišćena i zlorabljena od stanovitih klika na štetu ogromne većine pučan- stva. Narodi, koji su u tim zemaljskim autonomijama doživeli najgora razočaranja kao Hrvati i Slovenci u Istri, u Trstu, donekle i u Gorici, pa u Koruškoj i Štajerskoj, Rusini u Galiciji, Slaveni (Česi i Poljaci) u Šlezkoj, Cesi u Donjoj Austriji, Talijani u Trentinu itd. nisu bili nipošto oduševljeni za autonomije. Ali s druge strane Nemci su tako nastupali, da je svaki zazirao i od centralizma. Sve je to delovalo i na stranke u Istri, koje su uvidele, da ih Beč samo izigrava jednu proti drugoj, a medjutim nastoji da utvrdi nemačke postojanke u Puli, Opatiji, Lošinju, na Brior nima, u Portorože i drugada. Zato je opet nastalo kao neko zatišje, neko proučavanje i očekivanje promena na bolje, neka težnja da Talijani i Jugo-sJoveni zajedno odbiju navalu german-stva i osigurazu svoju nacionalnu egzistenciju. Austrija je osim germanstva stavila u borbu proti istarskim nacionalnim strankama takodjer dve internacionalne sile: socializam i klerikalizam. Prvi je bio dosta jak medju Talijanima, osobito na severu (Milje) i jugu (Pula), a drugi i medju Talijanima (Ižula, Piran, Rovinj) i medju Slavenima (otok Krk, Pazinština). Dočim je talijanska stranka došla u pogibelj da je socijalisti i klerikalci kao pučko - demagoške stranke ne nadvladaju — u zemaljski sabor su već 1908 bila izabrana dva socijalista (dr. Ritossa i Zorzenon), a u carevinsko vijeće jedan klerikalac (Spadaro) — Slaveni su se čvrsto održali kao čisto narodna stranka usupor navali biskupa Mahniča i podmuklom radu nekih mutikaša usred Istre (župnik Grašić), jer narodni prvaci i svi istaknuti narodni radnici nisu nipošto vodili antikršćansku politiku, ali su istotako smatrali svojom dužnosti — a u tome su prednjačili najvredniji svećenici kao Spinčić, Mandić, Jelušić, Puž, Kirac, Velikan je, Čurković, Orlan-dini i drugi — da u prvom redu osiguraju jugoslovenskom narodu u Istri, Slovencima na severu, Hrvatima po ostalim krajevima (u Peroju Srbima) najprije narodno biće, narodni život. U tim prilikama došla je godina 1914. Pošto sa starim saborom, izabranim god. 1908 nije bilo moguće raditi, vlada ga je konačno raspustila i odredila nove izbore, koji su provedeni u junu i julu 1914 sa uspehom jednakim onome prijašnjih izbora. U to doba desio se i sarajevski atentat pa je nastalo sveopće komešanje u celoj Austriji i, naravski, takodjer u Istri. Mora se spomenuti žalosnu činjenicu, da je u agitaciji kod izbora list «11 Giornaletto di Pola» pozivao izbornike, da ne glasuju za jugosloven-ske kandidate, jer su i oni sukrivci smrti Frana Ferdinanda i njegove supruge! Novoizabrani zemaljski sabor se nije nikad ni sastao, a zemaljski odbor je radio dalje do 1. maja 1916, kad je bečka vlada protuzakonito raspustila sabor i rasturila zemaljski odbor, imenujući na njegovo mesto zemaljsku upravnu komisiju. Medjutim je buknuo svetski rat, jer je Austrija terana od Nemačke htela rešiti «ognjem i mačem», kako je to izjavio grof Tisza, jugoslovensko pitanje. Snažna mladež i zreli muževi morali su u vojsku; inteligencija kao srbofilska, bila je rastjerana, što internirana i konfinirana, što progonjena procesima ili uvojačena; južna Istra je bila evakuirana te je 60.000 naroda bilo oterano najprije u barake u Wagni kod Lipnice (Štajerska), od tamo u Ma-djarsku, pa u smrtonosne barake u Cmundu (Gmiind), Steinklammu, Brucku an der Leitha, Pottendorfu, nešto po Češkoj, Moravskoj i Donjoj Austriji. Što je naroda ostalo u Istri bilo je pritisnuto terorom nemačke-'i madjarske soldateske, a u početku rata, dok nije u nj zagrizla Italija, takodjer pod šikanama i denuncijanstvom raznih pseudo-Talijana. Što je dalje bilo za vreme rata i nakon svršetka istoga, o tome nije ovde zgodno da se govori. Jedno stoji: da je jugoslovenski narod u Istri prošao sve muke i da je ostao živ. Dr. Ivo Zuccon GLAGOLSKA LITURGIJA U ISTRI Slaveć jubilej našeg glasila, dolazi mi u pamet ona neprestana borba našeg naroda na ovom primorju za očuvanje njegovih crkveno-vjerskih prava, koja je uvijek našla odjeka i obrane u «Edinosti». Sa žalošću konštatiram, da smo na tom prvom i glavnom polju narodne kulture mnogo, a nekuda sve izgubili; ostaje nam jošte nada u pravdu Božju i u bolja vremena, koji nam jedini mogu oteto povratiti. U to ime pišem ovo nekoliko redaka. Južni su Sloveni bili dionici onog velikog crkvenog privilegija, koji je bio dan od papa Hadrijaaa II. i Ivana VIII. Moravcima, Panoncima i Ilirima, poznatog u povjesti pod imenom slovenske liturgije. Ova se liturgija najjače ukorenila kod Hrvata pismom — takozvanom glagolicom. Po tome se prozvala glagolska liturgija, glagolski svećenici ili glagolaši, glagolske knjige i glagolska crkva. Glagolska liturgija morala se vjekovito boriti sa mnogobrojnim i mogućim protivnicima, no ona se kao malo gdje očuvala kod istarskih Slo vena u svojoj prvobitnoj formi sve do polovice 18. vijeka, a mjestimice sve do polovice prošlog vijeka. Kad je, progonjena i zanemarena od pozvanih faktora, da ju brane, ostala bez svećenika glagolaša i bez glagolskih knjiga, i tako obamrla, uskrisila je ponovno u drugoj formi, to jest u živom narodnom jeziku — u svim javnim bogoslužbenim činima, osim tajna (secreta) sv. mise — i to u svim hrvatskim i većinom slovenskim župama Istre do najnovijih vremena. Istarski su Sloveni veoma odani svojoj crkvi i vjeri, a isto tako i svojem jeziku u bogoslužju; pa koji bi pokušao da istjera njihov jezik iz crkve, taj istjerao bi i njih iz crkve. V Da dokažem ove tvrdnje, navest ću nekoliko starije i novije povjesne pozadine. Na dugo bi nas zavelo dokazivanje o uvedenju i obstojnosti glagolske liturgije kod istarskih Slo vena sa svim onim dokumentima, koji nam u kulturnoj povjesti našeg naroda pri ruci stoje. Da su Sloveni našeg primorja baštinici Cirilo-Metodijeve evangelizacije, tvrdi strani pisac, koji se je kao malo koji «ex professo» trudio tim pitanjem. Dr. I. A. Ginzel naime u svojoj knjizi «Geschichte der Slavenapostol Cyrill und Method und der slavischen Liturgie (Leitmeritz 1857)» piše na str. 143: «Und nachdem fiir Method's Liturgie auf ihrem urspriinglichen Boden der mahrisch-pannonischen Dioe-cese keine Statte mehr war, fand sie auf dem Boden des slavischen Ktistcn-landes nicbt bloss eine zeitweilige Zu-flucht, sondern sie solite fur alle Zeit hier so heimisch werden, dass das kost-bare Erbe Cyriirs und Method's nach wiederholten Kampfen fur die Be- hauptung desselben ungeschmalert bis auf den heutigen Tag den Slaven des adriatischen Kustenlandes geblieben ist»; a malo dalje na str. 155: «Noch bei Lebzeiten Method's verbreitete sich die slavische Liturgie von Pannonien a us unter die sprachverwandten Slaven des adriatischen Kustenlandes, welche berufen waren, dieselbe unter allen katholischen Slaven des Abend-landes als ihren bleibenden Antheil zu besitzen». Kako je pako u Istri na široko i gusto ukorenjena bila glagolska liturgija, svjedoči nam izvješće, koje je podao Sv. Stolici porečki biskup Cezar Nores (1574-1598) za svog pohoda god. 1592 ad Limina. U tom izvješću kaže: «Porro in Dioecesi, quae per se satis ampla est, et in qua multae snnt Col-legiatae ecclesiae, plures Parochiales, nullus ex Canonicis neque Parochis deest, omnes suo funguntur munere, atque scio neminem, qui scandalum aliquod praebeat, quinimo et verbo et exempla omnibas prosunt, atqne prae-lucent. Unum tantum est, quod majo-res profectus impedit atque retardat. Nam cum OMNES Illyrica utantnr lingua, vix Breviarium aut Missale vetus cum quodam parvo manipulo apud il los reperitur, ob quod incomodum in maxima optimorum librorum inopia versantur. Pluries đe hac rc ad sum-mos Pont. scripsit Episcopus, pluries etiam fuit illi spes data quod quampri-mum imprimerentur, nihil tamen hac-tenus majoribus negotiis impeditis, morteque praeventis effectum est. Ve-strum erit Illustrissimi Domini in re admodum Cultui Dei necessaria, ne-dum huic Dioecesi, sed et toti Istriae et Dalmatiae, reliquisque Provinciis, quae idiomate Illyrico utuntur providere. Nihil enim Deo gratius, nihil acceptius ac populo toti magis necessarium prae-stare poterunt.« «Dum vero in pristinnm restanratnr seminarium, suppliciter petit (Episcopus) cum omnes fere in hac Dioecesi Illyrica lingua utantur, ut quatuor ex Clericis ad Collegium Lauretanum, qui huic miserae provin-ciae auxilium aliquod afferre possint, mittere permittantur...» Iz ovog izvješća proizlazi velika skrb porečkog biskupa Noresa za glagolicu, i njegova ljubav do hrvatskog puka. Po ovom izvješću zaključujemo, da je sva porečka biskupija bila glagolska, ne samo župe i kapelani je, nego i veća mjesta t. j. kule (castella) kao n. p. Sv. Lovreč, Dvagrada, Sanvičenat, Žininj, Balje, Vižinada, Pazin itd. To izvješće nam kaže, da je glagolaško svećenstvo bilo uzornog ponašanja, i oprovrgava ne-lijepi sud o njemu od nekojih istarskih povjesničara. Dalje nam daje dokaz, da je glagolaško svećenstvo već tada oskudjevalo koli na naukovnim knjigama, toli na bogoslužnim; ako se to dogadjalo pod ovakovim prijateljem glagolice, kakva je oskudica na bogo-službenim knjigama morala tekar nastati pod biskupima protivnim glago-lici. Slijedi napokon, da je biskupija porečka još pred biskupom Noresom imala vlastito sjemenište, i da je to sjemenište bilo glagolsko, i to do kada natrag? Ele! mučnog li odgovora za naše istarske povjesničare! Godine 1596. obdržavao se je crkveni pokrajinski sinod oglejskog patriar-hata, kamo su spadali svi mletački i šest istarskih biskupa. Na sinodu se raspravljalo i o obredu patrijarhskom (ritus patriarchinus) i glagolskom obredu. Onog prvog su ukinuli, branio ga je jedini biskup porečki Nores, ali nije uspio. Za glagolicu je valjda žešc*i borba bila, jer uza svu nadmoć mletač- kih biskupa, ipak se nije načelno ukinula glagolica,već su za nju bili stvoreni sledeći zaključci: «Qui Illyricam oram colunt, Episcopi, in qna Breviarium et Missale lingua Illyrica in osu haben-tnrf curent, ut illa diligenter adhibitis doctis et piis viriš, qui linguam illam calent, revideantur et emendentur...» Iz ovog prvog zaključka slijedi, da je glagolsko bogoslužje vladalo u svih šest istarskih biskupija i da su svih šest istarskih biskupa nazvani ilirskim, t. j. glagolskim biskupima. Nu taj isti crkveni sinod, koji je na takav način posvijedočio obstanak glagolice u svih šest istarskih biskupija, drugim svojim zaključkom, kako kaže Don Ivo Prodan u svojoj učenoj knjizi «Je li glagolica pravo svih Hrvata?», pripisao je glagolici otrov u malenim i polaganim dozama, koji je imao vremenom utući glagolsko bogoslužje u Istri. Taj nesrečni zaključak glasi: cOptandum tamen esset, ut Episcopo-rum Illyricorum diligentia sensim Romani Breviarii usus cum Missali item Romano et Rituali Sacramentorum introducatur; quod efficere pro eorum pietate ac prudentia non erit summo-pere difficile, si juniores Clericos, et ex Seminarii scholis selec tos, qui studio et ingenio magis proficiunt ezercere sensim coeperint, et ad opus hoc pium stadiose promoverint, haec in optatis; esecutio praescribi non potest, prae-scribet autem prudentia illorum et sin-gularis in Deum pietas.» Iz dalnjih riječi vidit ćemo kako sinod mizerno opravdava ovaj svoj zaključek i preporuku istarskim biskupima, kako će malo po malo iztrebiti glagolicu. Ta izlika glasi: «Satis erit, si sibi persua-serint, quod passim experimus, in librorum Latinorum et Italicorum lec-tione, illos libros mendis scatere, multo vero plures probabili conjectura erro-res esse in illis, quam in nostris, quos quamplurimi legunt, et iidem emen-dant: illos autem pauci et illiterati, qui corrigenda dijudicare non norunt.» I ova se preporuka sinoda na zator glagolske službe Božje kroz dva vijeka provadjala — do konačne njezine smrti sredinom prošloga vijeka. Iz gori navedenih zaključaka sinoda razabire se, da su se oci istoga bojali jednim mahom zavrnuti vratom glagolici. Znali su dobro, koliko narod ljubi svoju svetinju, pa da bi naglim ukinućem ove povlastice doveli narod do očaja, a morda i do odpadnuća od crkve. Da ne dodje do bučnih i kobnih trzavica, protivnicima glagolice dodje u pomoć jedna nova hrvatska bogo-služna knjiga, koju okrstiše imenom «slavet» (schiavetto). Ova knjiga sadržava sve pjevane d jelove sv. mise i razne liturgične obhode, blagoslove i molitve u živućem hrvatskom jeziku, ali ne glagolskim, već latinskim pismom. Slavet je doživio više izdanja, koli u ikavštini, toli u ekavštini. Ova knjiga nije nikad bila naredjena ili potvrdjena od Sv. Stolice; ona se dapače protivi načelnom liturgičnom propisu, koji nedopušta u jednom liturgičnom činu uporabu budi kojeg neliturgičnog ili živućeg jezika, niti jednog liturgičnog, pomješanog sa živućim. Uzprkos tom liturgičnom načelu, vidimo kako istarski biskupi nakon onih zaključaka oglejskog sinoda od god. 1596 preporučuju za kanoničkih vizitacija podvrženom svećenstvu uporabu ili novu nabavu slaveta, zanema-rujuć od Sv. Stolice po tvrd jen i izdan glagolski misal i ritual. Takovim postupanjem postigli su tri svrhe: prvo, zadovoljili su donekle narod; drugo, nije im trebalo da više skrbe za odgoj glagolskog svećenstva; treće tjerali su tako «sensim» iz crkve glagolicu — sve baš po intencijama oglejskog sinoda od god. 1596. I tako se sve više širio slavet u bogoslužju, i vladati će sve do konačnog utučenja glagolice, i do tada, dok ne budu latinizatori procijenili, da je nadošlo zgodno vrijeme, da uopće iztjeraju iz crkve slavenski jezik. Tada će se oni pozivati na gori navedeni li-turgični princip, koji ne dopušta u liturgiji uz uporabu liturgičnog jezika mje-šanje živućeg jezika, pa će od Sv. Stolice iziskivati, da se i uporaba slaveta zabrani. Polovicom prošlog vijeka bilo je po Istri tu i tamo još svećenika glagolaša, i to dušobrižnika, koji su nesmetano glagolali. Koliko nam je poznato, zadnji glagolaši u porečko-puljskoj biskupiji bili su: Donat Piculić, umro u Krnici 25. 2. 1839; Mate Kvasić, župnik u Pomeru, umro 26. 8. 1842; Nikola Piculić, kapelan u Kavranu, umro 30. 3. 1847; njegov se glagolski misal još godine 1888 nalazio sahranjen u onoj crkvenoj riznici (škrinji); Anton Omo-bor, kapelan u Medulinu, umro u svom rodnom mjestu Premanturi 21. 8. 1850; Mate Roško, župnik u sv. Nedilji (Labinci kod Poreča), umro 17. 3. 1862; Nikola Božaić, župnik u Filipani, umro 9. 12. 1867; Marko Marinković, umirovljeni župnik, umro 12. 12. 1867, kojeg se glagolski misal nalazi u našem posjedu. Bilo je u to zadnje vrijeme glagolice još drugih glagolaša širom Istre, o kojima nam manjkaju točniji podatci. I tako je povlastica (privilegium) glagolske liturgije u Istri utrnula, nu ne svojevoljno, već sistematično progonjena, ili iz spoljašnih uzroka. U sjemeništima nije se više učila glagolica; do glagolskih liturgičnih knjiga teško se moglo doći; na pastirskim konferencama morali su se glagolaši mučiti latinštinom ili talijanštinom; glagola-šima bilo je otešćano doći do župe; za biskupskih vizitacija narivavale su se latinske knjige; župničke matice prečilo se pisati glagolski, već po latinskom ili talijanskom formularu; sinod koparskog biskupa Borromeo od god, 1717 zabranjuje redjenje klerika, ako ne poznaju latinskog jezika — «Ton-surati ad minores Ordines... nisi lati-nam linguam saltem intelligant, ascen-dere non permittantur»; puljski biskup Klaudij Sozomeno g. 1593 zabranjuje riječkom kaptolu glagolsku liturgiju pod pretnjom ekskomunikacije; mletačka vlada zabranjuje glagolašima ulaz u njezine istarske posjede, itd. Tko može dakle zanijekati, da se nije povlastica glagolice u Istri utrnula «ex necessitate ob externas causas im-pedientes ?» Nakon tako prisilnog utr-nuća glagolice u Istri, ustaše razni pozvani i nepozvani pisci, da njoj u svojim knjigama i razpravama zapjevaju mrtvačko opijelo, sa zahtjevom, da se i ostanci glagolice t. j. slavet i hrvatski ritual imadu odstraniti. Ipak bojali su se reakcije sa strane naroda. Zato su ti krugovi i pisci stali dokazivati, da Sv. Stolica, u koliko je dopustila glagolsko bogoslužje, da je to dopustila Iliriji, Dalmaciji, Slavoniji, ali nikad Istri i istarskim Slavenima; da taj dopust nije nikakav «privilegium», sa svom juridičnom težinom, koja pravom privilegiju pripada* već da je jednostavni običaj, i to «contra legem», koji običaj da gubi svu svoju pravnu moć netom biva pretrgnut i uveden prvašnji običaj «juxta legem». Medjutim osvane ona širokogrudna po Slavene okružnica Pape Lava XIII «Grande munus», koja mnoge slavenske krajeve bivše Austrije zanese za slavensku liturgiju. Austrijska vlada, ta stara neprijate-ljica slavenske liturgije, uskomeša se na taj pokret. Bečki apostolski nuncij Galimberti razasla na sve austrijske biskupe g. 1887 okružnicu proti preranoj nadi za slavensku liturgiju. Malo zatim makne se i jedna istarska biskupska kurija, koja opomene svoje svećenstvo, da je zabranjeno svako bogoslužje u živućem jeziku; da je dopušteno bogoslužje u staroslovenskom jeziku, ali pošto da se taj jezik više u biskupiji ne obslužuje nigdje, da se strogo zabra^ njuje svako ponavljanje u tom smislu. Kad je ova zabrana izdana bila, još se u svim hrvatskim župama biskupije vršila služba Božja po slavetu i hrvatskom ritualu. Zato je ta zabrana u velike uzbunila narod, a svećenike postavila u teške neprilike. Da predočimo čitatelju tadanje uzbunjenje, objelodanjujemo ovdje pismo jednog župnika svome dekanu — (obojica su od više godina već pokojna): «Hvaljen Isus i Marija. — Prečastni gospodine! Iskreno pozdravljam Vaše Prečastno Gospodstvo, i Vam čestitam sretne blagdane vazmene. Prečastni gospodine, veliko imamo smutjenje u župi, što je u cerkvi zabranjeno pjevati, kao do sada, hrvatski. Puk, ili neće da pjeva, ili pjeva hrvatski. Na uličnicu radi toga bijaše mnogo smućenja na blagoslovu maslina i na procesiji; ovo smućen je je ove dane neprekidno. Sinoć ja po-čimljen Matutinum: zelus domus tuae..., a pjevači: želja kuće tvoje...., nemareći oni za knjige latinske koje im nudjah. Mislim da Epistolu i Evan-gjelije nije zabranjeno pjevati hrvatski, ako se i čuje da u nekih crkvah se toga više ne čini. Nu čemu ja pišem ovaj list Vašemu Prečastnemu Gospodstvu? Jer se jutra na Veliki petak pjeva Muka, izvan sv. mise, i koji dio službe božje, nije niti epistola niti evandjelije, dakle imala bi se pjevati latinski. Mogao bih početi latinski: Passio D. N...., a puk neka pjeva kako je namislio; ali u sriedi muke valja da ja pjevam rieči Isusove. U kome dakle jeziku valja mi pjevati sjutrašnju muku? U Poreč nije već kada pisati. Oprostite i gledajte da se udostojite mi javiti svoje mnenje pismeno odmah p«» čovjeku, koji Vam nosi ovo pismo. Ostajem... U... dne 29 Marča 1888. Vašega Preč. Gospodstva preponizni službenik N. N. župnik. — Pazka: Vaše Gospodstvo valja znade da je PresvUli Biskup zapoviedio pod smrtni grieh, da se ima latinski a ne hrvatski sv. li-turgia obavljati. Te stoga naš je položaj težak.» Dekan «a tergo» odgovara: Napri-dujte službu Božju vršiti po na^adbi bez dvojenj a... na 29 Marča 1888 Vaš prijatelj N. N. dekan.)' Kako u ovoj župi, tako se i po ostalim hrvatskim i slovenskim župama širom Istre narod stao buniti poradi iz-trjebljenja njegovog jezika iz crkve. Medjutim nadošla je odluka Sv. Zbora za Obrede od 13. februara 1892, koja u glavnom kaže, da u bogoslužbe-nim obredima, gdje je u zakonitom običaju slavenski jezik, mora ovaj biti staroslovenski, a ne današnji živi jezik; zabranjuje se čitati ili pjevati misu djelomično latinski, a djelomično slavenski; dozvoljava se u latinskoj pjevanoj misi, nakon odpjevane epistole i evandjelija, da se i staroslovenski od-p je vaju — ondje gdje se slavenski jezik uvriježio. Povjesna je činjenica, da je staroslovenski ili glagolski jezik bio uobičajen do nedavna kod istarskih Slovena, da je taj običaj tekar nedavno pretrgnut, l to ne svojevoljno sa strane naroda «non voluntarie, sed ex necessitate ob externas causas», to jest poradi progonstva glagolice, i poradi nestašice glagolskih knjiga i glagolskih svećenika; poradi tih uzroka zamjenio je glagolicu živući hrvatski jezik. Nu pošto je živući jezik po liturgičnim pravilima nedopustljiv, mogla se je i po samoj odluci sv. Zbora za Obrede od 13. februara 1892 iznova uspostaviti čtaroslovenska liturgija kod istarskih Slavena. Tim više, što je Sv. Stolica novom odlukom od 5. kolovoza 1898 prozvala glagolsku liturgiju realnom povlasticom (privilegium reale) stano-* vitih crkva; a nedaleka povijest znado za sve te stanovite glagolske crkve 11 Istri. Ova odluka, da odstrani svaku sumnju o pravu stanovite crkve na povlasticu glagolice, ustanovljuje, da je dostatno za dotičnu crkvu, ako je tu u valjanosti i porabi glagolica barem od 30 godina simo («... illud invaluisse e reapse vigere triginta saltem abhinc annis; quod temporis spatium in re praesenti tanquam sufficiens habetur ex indulgentia speciali S. Sedis»). D. Ivo Prodan u svojoj učenoj knjizi («Je li glagolica pravo svih Hrvata ?») na str. 29 piše: «One riječi «triginta abhinc annis» tumačile su se na zadarskoj i porečko-puljskoj kuriji u sa^ svim obratnom smislu, nego što je bila namjera Sv. Stolice, i što dopušta zdrav razum i kanonično pravo.» A malo ^red tim piše: «U ovim stranama (u sjevernoj Dalmaciji i u zapadnoj Istri) — može se po istini kazati — da su godinom 1898 osvanuli po glagolicu upravo crni dani. Duhovi su se, kako nam je poznato, jer nije od onda dugo vremena proteklo, silno uzrujali — a još više, kad je došla odluka sv. Zbora od 21 travnja god. 1899, koja oslanjajuć se na netočne, krive i pristrane izvještaje biskupskog ordinariata porečko-puljske biskupije, stvorila je ondje od glago^ lice pravu tabulam rasam. Skoro u isto doba nadošla je i ona žalosna odluka od 7. ožujka 1899 u jednoj od najglagol-skijih biskupija naše domovine, u nadbiskupiji zadarskoj, gdje se takodjer potezom pera, kako je prije kazao č. zastup. Milić, brisala glagolica, kao da nijedna župa nema na nju pravo. Obe ove odluke — toliko ona, što se odnosila na porečko-puljsku biskupiju, koliko ova druga što se odnosila na nadbiskupiju zadarsku — oslanjale su se, bar su tako kazivale, na odluci od 5. kolovoza 1898 sv. Zbora, poimence na one riječi u odluci, koje su po izvorniku glasile: «triginta abhinc annis» — «od trideset godina amo.» Svećenstvo i puk zadarske nadbiskupije podnesoše još iste godine 1899 skupno utok na Sv. Stolicu protiv odluci od 7. ožujka, koji je bio i uvažen. O toj riješitbi čita se u istoj Prodanovoj knjizi na str. 30-31: «Sv. Zbor, naime, riješavajuć utok svećenstva i puka zadarske nadbiskupije, složno god. 1899 u Rim odpremljen i podpisan od više tisuća duša, dao je razumjeti čisto i bistro da oni, koji uzimlju izreku o «30 godina» tjesno-grudno, da su na krivu putu. To je bilo dosta, da odluka od 5. augusta 1898 pred svakim pravednim čovjekom poprimi sasma drugo lice. Posledica toga tumačenja sa strane Sv. Stolice bila je ta upravo i u ovoj nadbiskupiji, gdje je potezom pera bila izbrisana glagolica iz do jedne crkve, da se na osnovu odluke od 1898, koja je ostala u kreposti nakon razjašnjenja od 1900, malo po malo vraća svim crkvama, starodrevna povlastica.» I iz Istre bio je podnešen Sv. Stolici sličan utok. Preduvjeti i okolnosti ovog istarskoga utoka bijahu slične onima, navedenim u zadarskom utoku, ali sasvim time istarski utok osta bez uspjeha. Koji je tomu bio uzrok? Reć bi, da je istarska glagolica imala veće neprijatelje, nego li ona zadarska, i da nisu daleko bili prsti austrijske vlade. Da se je i za istarsku glagolicu imala ovoljno tumačiti odluka sv. Zbora od kolovoza 1898 nakon tumačenja od 22. augusta 1900, kao što se je povoljno tumačila za zadarsku nadbiskupiju, razvidno je iz samog tog tumačenja, koje doslovno glasi: «Romae 22 Augusti 1900. — Sacra Congregazione dei Riti. Segretaria. Rev.me Domine, Circa interpretationem Art. 1. Decreti N. 3999 seu Litterarum Sacrorum Rituum Con-gregationis diei 5 Augusti 1898 de usu linguae Slavicae in Sacra liturgia se-quens dubium pro opportuna declara-tione Apostolicae Sedi suppliciter pro-positum fuit, nimirum: Utrum privilegium linguae palaeoslavicae extinctum fuerit ob interruptum usum ejusdem linguae, intra postremos triginta an-nos, in illis etiam ecclesiis de quibus certo constat eas antca fuisse in legi-tima ejusdem linguae posscssione? Sanctisimus Dominus Noster Leo Papa XIII, attentis expositis, ex con-sulto ejusdem Sacrae Congregationis, cujus examini hoc negotium commis-sum fuerat, deelarare dignatus est, prae-fatis ecclesiis privilegium extinctum non fuisse, si usus linguae palaeoslavicae intra postremos triginta annos intermissus fuerit, non voluntaria, sed ex necessitate ob externas causas im-pedientes, velut ex deficientia Palae-oslavorum Missalium aut Sacerdotum ejusdem linguae peritorum. Atque ita rescribi et deelarari mandavit, caeteris praefati Decreti seu Litterarum diei 5. Augusti 1898 praescriptionibus in suo robore permanentibus, die 14 Augusti 1900. Quae dum tibi pro mei mu-neris ratione notifico, ut diu bene va-leas ex animo deprecor, tui studiosus L. M. Card. Parocchi. D. Panici Archiep. Sardicen. S. R. C. Secretarius. — R.imo Domino Vicario Capitulari Archidioe-ceseos Iadrensis.» Kako sam malo prije naveo, ni ovo razjašnjenje, koje se imalo iz razloga već navedenih blagohotno uporabiti i za istarsku glagolicu, kako se blagohotno uporabilo za zadarsku, nije pomoglo; i time bijaše zapečaćena smrt glagolice u Istri. Smrt glagolice dovela je sa sobom i smrt glagolskih svećenika, a jstreblie-nje općenito slavenskog jezika iz istarskih slavenskih crkva, dovelo je sa sobom i istrebljenje i pomanjkanje slavenskog svećenstva u Istri. Don Luka Kirac PETNAEST PREVRATNIH DANA U PULI Zamoljen od uredništva «Edinosti» da štogod napišem za ovaj jubilarni broj, vrlo rado sam se odazvao, ali dugo sam oklijevao, koji bi predmet obradio. U političkim i stručnim stvarima ima i boljih od mene, koji će to da učine. Obraditi predmet o poslijeratnim prilikama u Istri, Hako je to že-lilo uredništvo, škakljiva je stvar,,.jer se ne može a ma bilo što dobra da kaže. Radi toga sam se odlučio, da onako površno opišem ono petnaest prevratnih dana od druge polovice oktobra 1918. dalje. Iako sam bio jedan od glavnih učesnika u cijeloj akciji, nije mi moguće, da sve iznesem, jer o mnogim doga-djajima treba da šutim, mnogo toga sam i zaboravio, a konačno se je tada tako grozničavo radilo, da nitko nije mogao da bude posvuda i da sve prati. Zabilježbi nemam nikakvih, jer mi je bilo sve poslije uništeno. Iznajprije moram da spomenem kuću našeg vrlog i čestitog rodoljuba Josipa Krmpotića, koje danas više nema, zapravo ima, ali samo četiri zida, počrnjena od požara. Ta kuća, gdje su se sastajali naši ljudi tekom rata, čim bi se spuštala tama u grad, bila je za jrijeme rata prava žila kucavica čitavog našeg rada u Puli. Tu su se sakupljali Jugosloveni, Česi i Poljaci, koji su raspravljali ovo i ono. Mjeseca aprila i maja već se pretresala konkretno urota protiv Austrije i uništenje raznih vojnih objekata po Istri, Dalmaciji itd., ali po slavenskom običaju mnogo se i sanjarilo. Tu smo dobivali novine iz inozemstva, razne italijanske listove kao na pr. «Corriere della Sera», a kadkada i koji francuski list. Mjeseca oktobra 1918., kad je na solunskoj fronti bila poražena armada centralnih vlasti, ciknula je zora i za Slavenstvo. Ideja Jugoslovenstva konačno se utjelovila. Trzavice a.-u. carstva, koje se već dugo vremena raspadalo, osjećale su se mnogo ranije.A tajno je rovarenje trajalo cijelo vrijeme rata. Ali od toga momenta naprijed nastupila je i u unutarnjosti živa, otvorena, pozitivna akcija. Za Pulu bila je konkretizovana u kući Josipa Krmpotića, gdje smo imali neprestane dodire sa slavenskim oficirima. Glavne osobe: stari, ali žilavi Josip Krmpotić, njegov sin dr. Marijo, idealista, pun dobrih ideja; dr. Ivo Zuccon, trijezan i praktičan; Lacko Križ, Baselli, neumorni Stari, okretni novinar Mirko-vić i mnogi drugi. Ko se sjeća svih imena? Mislim da je bilo 21. oktobra, kad smo imali u kući Lacka Križa zaključni sastanak sa nekojim slavenskim oficirima ratne mornarice. S naše strane sam kućegazda, dr. Krmpotić, dr. Skaljer i ja, a sa strane ofi-cirstva tada fregatni kapetan Koch, liječnik dr. Korenčan, dr. Jug i još jedan ili dva oficira, čija mi imena nisu više poznata. Unutarnjim otvorenim na- MAKSO COTIČ ravnatelj „ Edinostia stupom trebalo je pospješiti raspadanje monarhije, koja se na drugim frontama još čvrsto držala, trebalo je težnjama iznutra dati konkretni oblik, da podjarmljeni narodi čim priie dodju do zaželjene slobode. Da je pri tome moralo biti i žrtava, razboritijim medju nama bilo je jasno. Pula, ta golema kazarna bila je moguće naj-tvrdja kost. Ali i ovdje su duge patnje i ideali, koji su svakome lebdili pred očima, učinili svakoga Slavena lavom. Režim Horthyja, komandanta ratnog brodovlja, zagriženog neprijatelja svih Slavena, učinio je svoje i kod onih, koji bi bili inače ostali nehajni. I ljudi a la Horthy imaju kadkada svoje zasluge. Nijemci i Madžari uživali su na brodovima i u mornarici sve moguće povlastice, Slaveni i Italijani, kojih je mnogo bilo, bili su posvuda šikanisani. Rez prestanka je bilo i incidenata, o kojim nema sada mjesta da se govori. Zaključak tog sastanka bio je, da se silom osvoji vrhovna komanda nad kopnenim i pomorskim silama. Slavenski oficiri bili su s nama, dok su se Nijemci i Madžari bojali. Momčad se takodjer izjavila za nas osim Nijemaca i Madžara, koji su samo jedno tražili: da čim prije odu svojim kućama. A boljševizam, koji se u zadnje vrijeme širio, imao je samo jedan cilj, koji se je momentalno podudarao s našim. Me-djutim je trebalo osvojiti i civilnu javnu upravu i vratiti općini autonomiju, koja je već od početka rata bila ukinuta. U Narodnom Domu održala se ona velika skupština, moguće najveća, što je Pula pamti. Za dan se više ne sjećam. Bit će da je to bilo 26. ili 28. oktobra. Sve što je bilo jugoslovensko iz grada i iz okolice, taj dan je dohrlilo u Narodni Dom. I pojedini brodovi i vojničke formacije odaslale su svoje delegate. Neopisivim ushićenjem obrazovao se odbor, u kojem su bile poraz-dijeljene pojedine funkcije: komesarijat za vojničke stvari, za prehranu, za pravosudje, za narodno zdravlje, za školstvo itd. Koji je referat meni dodijeljen, ne znam više; mislim da poli- OSOBJE UREDNIŠTVA IN UPRAVE »EDINOSTI" V JANUARJU 1926 V zgornji vrsti od leve na desno: kronist Rudolf Vidrih, upravitelj Hinko Pertot, urednika Viktor Kjuder in dr. fil. Ivo Pertot, v spodnji vrsti glavni in odgovorni urednik prof. Filip Peric, uradnica uprave Nadica Starec, ravnatelj Makso Cotic, uradnica uprave Justina Kralj in urednik dr. jur. Janko Vovk..._-__ tička uprava. Odbor se proglasio Narodnim Vijećem. Vlasti su bile nemoćne, paralizovane slabim vijestima, koje su počele dolaziti i sa drugih fronata. Dan poslije držali su i Italijani u kazalištu svoj tabor, na kojem je došlo do oštrih prepira izmedju nacijonalista i komunista i socijalista. Ipak su se konstituirali, a mi smo odmah stupili s njima u dodir. Tada je bio na čelu lučkog admira-lata (Hafenadmiralat) admiral Ciccoli, a flotom je komandovao admiral Horthy. Tvrdjavnim komesarom bio je barun Hohenbruck, koji je imao političku upravu u području cijele južne Istre, od Kanfanara dole, pa i na otocima. Na zajedničkoj sjednici u općinskoj vijećnici u Puli bio sam ja odredjen, da preuzmem mjesto tvrdjavnog komesara, i time mjesto baruna Hohen-brucka, a kao zamjenik bio mi je dodijeljen pok. sudski savjetnik Petris, dobar, pošten i ispravan čovjek. Na čelo općine bio je postavljen notar dr. Dominik Stanich, a kao zamjenik mu je bio dodijeljen dr. Ivo Zuccon. Vrhovnim komandantom mornarice bio je postavljen admiral Koch. 30. oktobra pripravljali smo navalu na Hafenadmiralat. Uveče opkolili su naši vojnici — svi Jugosloveni i Česi — u potpunoj ratnoj opremi Hafenadmiralat, u kojem se je nalazio admiral Ciccoli sa svojim štabom, pa nije nitko više smio da ostavi admiralat. To se je dogodilo već oko 9 sati uveče. Medjutim mi smo sjedili u općinskoj vijećnici i radili oko imenovanja funkci-jonera. Naši su delegati otišli oko pol-noći na Hafenadmiralat. Ja sam još ostao u općinskoj vijećnici, da izradim izjavu, koju je imao admiral Ciccoli da potpiše. Okolo pol noći sam i ja došao u onu istu dvoranu, u kojoj sam se nalazio šest dana poslije sa italijanskim admiralom Umbertom Cagni i njegovim štabom. Kod jednog kraja oko velikog ovalnog stola sjedili su admiral Ciccoli i njegov štab. Kod drugog kraja sjedili su naši delegati, zajedno sa italijanskim. Tamo su bili dr. Ska-ljer, dr. Stanich, dr. Krmpotić, Talatin, prof. Bonmassar i drugi. Admirala Horthyja nije bilo; on je sjedio na brodu nazvanom «Viribus Unitis». Pročitao sam izjavu, koju je Ciccoli imao da potpiše, ali on to nije htio da učini. Nato sam konstatovao, da se silom revolucije smatramo gospodarima položaja i da sva vlast pred je u naše ruke. Otišli smo, a trupe su još tamo ostale. One iste noći, bilo je već oko £ sata, uputio sam se sa dr. Stanichem u stan baruna Hohenbrucka, koji se je bez ikakvog otpora uklonio sa svoje vlasti. Rano ujutro pošli smo na dread-nought «Viribus Unitis», na kojem se je nalazio admiral Horthy. Bilo nas je pet, a sa Rijeke bili su došli opet tri, medju njima Bukšeg i Tresić-Pavisić. U velikom salonu nalazio se admiral Horthy sa komandantima pojedinih eskadara (bilo ih je, čini mi se, četiri). Horthy je bio blijed. Potpisao je protokol, što ga je bio sam sastavio, i koji smo mi u žurbi samo letimice pregledali. Odronile mu se suze od obraza i uzvikao je: «Vjerno sam služio svoga kralja, samo sam svoju službu obavio, ovo nisam zaslužio». Pri odlasku smo se izrukovali. On je odmah stao da posprema svoju prtljagu te je već onaj isti dan otputovao. To mu je inače spasilo život, jer je dvadeset i dva sata nakon toga onaj ponosni brod, koji je nosio kao ime devizu habsburške monarhije, bio na dnu mora. Propao je zajedno sa monarhijom. Nato sam se odmah uputio u zgradu tvrdjavnog komesarijata, gdje sam sazvao činovnike te ih zamolio, da i dalje vrše svoju dužnost, to više, što sam smatrao, da je sve to samo jedan pre-lazni stadij te da ćemo opet morati sve netaknuto predati u ruke nove, definitivne vlade. Moje uredovanje onog i nasljednih dana nije bilo lako. Preuzeo sam i policiju, jer sam bio ujedno i njezin šef. Zapečatili smo tajni arhiv, da se nikako ne mogu odnijeti spisi, jer nas je interesiralo znati, koji su bili konfi-denti policije. Nekoji su se činovnici, razumije se, odmah javili za promaknuće, jer je to prvi ideal svakoga činovnika. Drugi mu je ideal, da čim prije s potpunom i najvećom plaćom ide u penziju. Naravski da sam im to sve i obećao. I onog i narednih dana imao sam mnoge konference sa raznim deputacijama i delegacijama, naročito radničkim. Većinom sc radilo o mate- DR. GUSTAV GREGORIN bivši obč. svetovalec in dež. poslanec za trž. okolico in državni poslanec za Goriško; ustanovitelj in dolgoleten voditelj tiskarne « Edinostih rijalnim pitanjima: o potporama za izbjeglice, o potporama za obitelji vojnika itd. Ljudi su bili s menom vrlo zadovoljni, jer sam im sve obećivao, sve što su htjeli, ta i onako sam znao, da sve to ne može dugo da traje. Nudio sam ih cigaretama. I tako smo bili obično svi zadovoljni — i ja i oni. 31. oktobra se je u gradu sve to više širila nervoznost. Uvjerenje, da to neizvjesno stanje ne može dugo da traje, uzrujavalo je narod u očekivanju budućih dogadjaja. Vijesti sa fronta bile su najpovoljnije. U arsenalu i na brodovima su se stvarali sovjeti mornara i radnika. Više nisu komandirali na ^rodovima samo oficiri, nego s njima i sovjeti. Osim toga je svako naredje-nje moralo da bude odobreno sa strane sovjeta. Ista stvar bila je i u arsenalu. Sjećam se, kako je došla k meni i jedna deputacija, koja je tražila, da se arsenal izruči radnicima, da oni rade na svoju korist. Jedini još su bili Jugosloveni i Česi, koji su se na brodovima držali reda i rada i obavljali službu za svu drugu momčad. Bilo je i komičnih scena. Tako je — Čini mi se u nekom špitalu — bio mladi liječnik, kojem je došao izaslanik nekog sovjeta, da preuzme njegov posao. Bio je to prosti mornar, krupan i stasan, a ruke mu kao lopate. O medi- cini imao je toliko pojma koliko o lepidopterologiji ili krava o palimpsestima. Dovezao se kočijom i bio totalno pijan. Potjerao je liječnika i instalirao se tamo medju njegovim retortama i instrumentima, obukao liječnički halje-tak i slatko zaspao. Uveče obdržala se u Krmpotiće-voj kući sjednica. Položaj je bio očajan, u gradu sve manje životnih namirnica, od vani nikakve pomoći. Svaka je općina držala svoje. Na željeznicama bi bili pokrali i vagone, a kamoli živežne namirnice. A kad nema hrane, kako je moguće držati red u gradu? Neki posebni osjećaj nekakve neograničene slobode, gdje čovjek prestaje biti čovjekom te se predaje svojim zvjerskim instinktima, počeo je da polagano obuhvaća ljude. Pojačali smo bili doduše straže, a poslije osam sati uveče nitko više nije smio da bude na ulicama, ako nije imao posebnu dozvolu od vojničkog komesara. Ali svejedno niti po danu nije bilo više sigurno. Dolazilo bi neprestano do napadaja. Ja sam sam imao kao svoju stražu, koja me je posvuda pratila, nekoga Vlašića, Srbina iz Banata, koji je bio meni dodijeljen. On je tri dana i tri noći s menom plandovao okolo po gradu, od jednog ureda do drugog, od jedne sjednice do druge, a kad bih ja bio imao koju sjednicu, on bi me čekao na vratima, oboružan od pete do glave. Komesar za prehranu je na onoj sjednici izjavio, da ima vrlo malo živeža, možda samo za 10 do 15 dana. Iza duge diskusije propao sam sa svojim predlogom, kojem je bio pristupio i Janko Vuković Podkapelski, koji je baš u onoj noći bio imenovan komandantom broda «Viribus Unitis». Moj je predlog bio, da se odmah izvjesti An-tanta o dogadjajima, izjavi naša solidarnost s njome i da se ona kao zavez-nička sila pozove, da privremeno, do definitivne odluke mirovne konferencije, okupira ove krajeve. Prodro je protivni predlog, da se preko toga ide i čeka na zgodniji momenat. Ja sam nato dao demisiju i istupio iz odbora. Bilo je već dva sata poslije ponoći. Na «Piazza Carli» susreo sam dr.a Sta-nicha, prof. Bonmasara i inž. Pedrot-tia, kojima sam saopćio svoj istup. Ovaj fakat, objavljen drugi dan po novinama, izazvao je veliko začudjenje i još veću bojazan. Dan 1. novembra dao je meni posvema pravo. Kanio sam baš da legnem, bilo je to oko 6 sati u jutru, kad najedamput velika detonacija. «Viribus Unitis», miniran od Paoluccia i Rosset-tia, koji su po noći s posebnim aparatom svojeg izuma doplovili do njega, potonuo. S njime je potonulo 600 mornara i sam komandant Janko Vuković, koga smo bili onu istu noć imenovali i koji je samo tri sata prije po-tonuća nastupio svoju dužnost. Pao-lucci i Rossetti, predvedeni pred posebnu komisiju, izjavili su, da im ništa nije bilo poznato o prevratu u Puli. U 11 sati istog dana nastala je nova panika, kakvu smo vrlo rijetko doživjeli u Puli. Bio sam baš na prozoru kuće kad vidim, kako sve trči i viče: «Vallelunga gori!» (Vallelunga je velika barutana u neposrednoj blizini Pule, a bilo je u njoj toliko baruta, koliko je dostatno, da se jednom eksplozijom cijeli grad poruši. Godine 1915. imali smo eksploziju jednoga samoga magazina, ali ni onda nije ostala skoro nijedna kuća neoštećena.) U tren oka bile su sve ulice prazne. U kući takodjer nije bilo nikoga, sve je pobjeglo. Ostao sam sam. Kuću nisam htio da ostavim, nego, čekajući smrt, čitao sam «Les contes drolatiques» od Balzaca. Prošle dvije i tri ure, eksplozije nema. Poslije podne su se svi polagano vraćali. Atentat se nije bio posrećio. Ovi su dogadjaji ponukali druge, da još onaj isti dan u popodnevnim urama pošalju radiogram Antanti u Pariz. Oko 6 sati bila je skupna sjednica, na kojoj je baš radi toga došlo do burnih prizora izmed j u itaiijanskog ko-mitea i Narodnog Vijeća. Svakako pogreška Narodnog Vijeća bila je u tome, što nije odmah izvjestilo Antantu o do-gadjajima. To je inače samo Narodno Vijeće moglo da učini, pošto se je sav vojnički aparat nalazio u njegovim rukama, pa i radio-stanice. Medjutim je sam fakat, da je bila već odaslana depeša, pa makar i malo prekasno, prilično smirio duhove. Od mene se tražilo, da preuzmem opet svoje funkcije, pa sam se za svoju nesreću pokorio tom zahtjevu. Osjećao sam sve više i više, kako se uzrujana rulja pripravlja na izgrede. Vojnici su bili otvorili zatvore i ispustili sve uapšenike, medju njima i teške zločince, ubojice i tatove, koji su medjutim slobodno plandovali po gradu. Uveče smo poslali depešu admiralu Thaonu de Revelu, tražeći od njega pogovor. Stigao je odgovor, nek se 2. na-djemo s torpiljarkom usred Jadranskog mora izmedju Pule i Venecije. Dne 2. rano otišli smo trojica: kapetan Milinković, dr. Krmpotić i ja. Na odredjenom mjestu našli smo italijan-sku torpiljarku, a na njoj pukovnik Alessandro Ciano, oficir u generalnom štabu Thaona de Revela. Pokazali smo svoje punomoći i srdačno se pozdravili. Pukovnik Ciano nije još ništa znao o prevratu u Puli. Sastavili smo protokol, jedan je pisao on, drugi ja, kojim smo utanačili lokalno primirje. Tražili smo i slobodu kretanja na moru, ali to je ostalo in suspenso. Vrativši se opet \x Pulu, našli smo brzojav potpisan od Housea, Lloyd Georgea, Orlanda i Poincarea. Bio je to poziv da se ratno brodovlje otpremi na otok Krf. Stvar je bila neizvedljiva, jer više nije bilo toliko mornara po brodovima, da bi se moglo mane vrisati. Svi Nijemci i Madžari su se pripravljali na odlazak, a jedan dio je bio već i otišao, a tehnička je služba bila sva u njihovim rukama. Radi toga je otišla samo jedna torpiljarka s delegacijom, a ja sam se lijepo svalio u krevet da se naspavam na obadva uha. Dne 5. novembra su italijanske trupe bile pred Pulom. Admiral Umberto Cagni najavio je svoj dolazak sa strane mora. Došao je sa šalupom. Pjesnik Sem Benelli je prvi skočio na kopno i taknuo zemlju Istre. Za njim Cagni i njegov štab. U istoj dvorani, gdje smo 6 dana prije svrgnuli austrijske oficire, okolo istog stola sjedili su sada italijanski oficiri. S naše strane bio je admiral Koch, dr. Krmpotić i ja. Došlo je samo do jednog incidenta, o kojem ne ću da govorim. Utanačen je bio način predaje, prije svega vojničkih objekata, a to admiralu Cagni-u kao zastupniku Antante. Ja sam imao ostati na svojem mjestu, što sam otklonio, izjavljajući se jedino pripravnim, da dalje radini, dok ne dodje posebni politički komesar. Medjutim je imao admiral Angelo No-tarbartolo da vodi civilnu upravu. Izdao sam jedan proglas na narod u italijanskom i hrvatskom jeziku, koji je potpisao admiral Notarbartolo. To je bio prvi i zadnji proglas u obim jezicima. Poslije podne istog dana (ili moguće 6.?), baš kad smo u Civica Cassa di Risparmio, gdje sam bio jedan cd direktora; imali sjednicu, došle su prve italijanske trupe kopnene vojske. Na «Foru» bilo je veliko oduševljenje. Pjevale su se italijanske patriotske pjesme. I tu sam čuo po zadnji put u Puli sokolsku himnu, zapjevanu od naših vrlih Sokola, a mirno poslušanu od svih. Dne 6. je admiral Angelo Notarbartolo s menom došao na tvrdjavni komesarijat, gdje sam mu predveo sve činovnike. Kao dosljedni ljudi su nekoji od njih opet molili za promaknuće. Daljni su dogadjaji svima poznati. Treba samo da istaknem dan 9. novembra, veliki praznik československe republike, što smo ga svi Italijani i Slaveni slavili u najboljoj harmoniji na velikom vojničkom vježbalištu. Manifestacija bila je impozantna. Govorili su Česi, italijanski pjesnik Sem Benelli i Jugosloven dr. Ivo Zuccon. Sem Benelli iz početka nije htio da govori, jer je padala kiša. Tvrdio je, da on može da govori samo kad «plamti sunce zlatno». Konačno je udovoljio našim molbama. On je bio poslije dodjeljen civilnom komesarijatu, gdje je vršio povjerljivu službu. Poslije nekoliko dana ja sam se sasvim povukao. Izostavio sam mnoge epizode, zanimive i značajne. Nisam spomenuo sve ličnosti. Ali da ne bude zamjere sa nikakve strane, moram još jedamput da naglasim, da sam iznio samo ono, što sam ja sam doživio i gdje sam direktno sudjelovao. Bilo je mnogo drugih, koji su radili na drugim krajevima i u drugim odborima, za koje do danas još ništa ne znam. Dr. M. Vratović. NARODNI IN POLITIČNI RAZVOJ NAŠEGA LJUDSTVA NA GORIŠKEM ČRTICE IZ POLITIČNE ZGODOVINE GORIŠKE N a D u n a j u, 31. dec. 1925. Rad ustrezam uredništvu «Edinosti» s tem le prispevkom za jubilejno številko, toda s pripombo, da mi je na razpolago edino le — spomin. Zato ne jamčim za brezpogojno točnost zlasti časovnih označb. Lahko z mirno dušo trdim, da narodno, politično, kulturno in gospodarsko življenje med Slovenci v zadnjih 65 letih ni bilo nikjer tako živahno kakor prav na Goriškem. Saj smo imeli tu n. pr. tudi ljudsko šolo čisto slovensko dvajset let prej nego na Kranjskem. Naše učiteljstvo, vzgojeno na učiteljiščih v Kopru in v Gorici v — narodnem duhu, je bilo vzor učiteljstvu v celi Sloveniji. Ko je celo v središču Slovenije cvetelo nemškutarstvo po mestih in trgih, smo imeli na Goriškem tudi vse trge narodno čiste, napredne, zavedne; neznatne izjeme je ljudstvo samo kmalu izločilo in imeli smo kompaktno slovensko ozemlje, strogo ločeno od furlanskega in italijanskega dela dežele. Sporno ozemlje je bila edino le še — Gorica, kjer pa se je osredotočevalo vse naše kulturno, politično in gospodarsko življenje. In ker je bilo to središče našega življenja in dela teritorijalno ločeno od laškega dela dežele, je bil hitri napredek našega življa v Gorici povsem naravna prikazen. Ko so v bivši monarhiji zavladale ustavne svoboščine, je pričelo na Goriškem povsod tudi plodovito narodno delo od ljudske šole do izobraževalnih, gospodarskih in političnih društev in zadrug. Toda nekako vsakih 10 let je prišel v to narodno življenje nekak potres ali celo razkol, ki je na novo podžgal zaspane sile, zagnal v dva ali celo več taborov, kar ni spadalo skupaj, toda tako, da je pričela nekaka zdrava tekma v stremljenju in delu za narodov blagor. Dolgoletni dopisnik «Novic» mons. Andrej Marušič je začel takoj z ustavnim življenjem izdajati tednik «D o-m o v i n a», ki je bila za tiste čase izboren, vzoren list. — Marušič je bil temeljit jezikoslovec in njemu se imamo zahvaliti za velik napredek naše knjižile slovenščine. On n. pr. ni mogel trpeti kranjskega bombikanja v prihodnjiku dovršnikov. Kdor mu je n. pr. rekel «bom šel» namesto «pojdem», — «bom skočil» namesto «poskočim» itd., ta jih je slišal! Za njim je bil najdoslednejši bojevnik proti bombikanju pokojni Matevž Trnovec. — Marušič nam je n. pr. tudi definitivno določil, da pišemo Št. Andrež, Št. Peter, Št. Ferjan mesto Štandrež, Šempeter, Števerjan. — Bližajoči se razkol med Mladoslovenci in Staroslovenci je bil vzrok, da je Marušič ustavil «Domovino». — Mesto nje smo dobili staroslovenski «Glas» in mladoslovensko «Sočo». — Za «Gla-som» so bili glavni stebri dr. Josip Ton-kli, ravnatelj semenišča dr. Josip Ga-brijevčič, dekan v Kanalu Vidic, tolminski dekan Kragelj. — Okoli dr. Karla Lavriča pa so se zbirali takozvani Mladoslovenci: dr. Josip Jakopič, Viktor Dolenc, Ernest Klavžar itd., ki so usta- novili najprej politično društvo «Soča», a v marcu 1. 1871. so začeli izdajati pri Paternolliju tednik — «Soča», s katero je pričela nova doba v življenju goriških Slovencev. Zgodovinski tabor na Šempaškem polju 1. 1869. se je vršil še v nekaki složnosti. Govorili so: Lavrič, Tonkli, Nabergoj, Zarnik, Klavžar i. dr. šempaški tabor je silno vzbudil vse goriške Slovence in jim dal — program za bodoče politično delovanje: Zjedi-njena Slovenija, slov. vseučilišče, vse narodne šole, popolna jezikovna ravnopravnost. — Temu programu je narod ostal zvest! Dr. ^avrič je imel za seboj že nad desetletje plodovitega dela. Njega imenujemo «očeta slovenskih čitalnic» in imenovali smo ga sploh očeta goriških Slovencev. Svoječasno sem izdal o dr. Lavriču in njegovem delu knjižico, ki jo je spisal sodobnik dr. Oblak. Prve čitalnice na deželi so se pojavile že leta 1861., v Gorici 1862. Boj med «Sočo» in «Glasom» je bil jako rezek. Bila je izborno urejevana, jezik naravnost idealno lep. Saj je bil nekak glavni urednik precej časa prof. Fran Leveč, sotrudnik menda tudi Fran Šuklje, oba sta bila profesorja na goriški gimnaziji, — in v konferenčno sobo so prihajali kartačni odtisi v korekturo. — Že se je nagibala popolna zmaga na stran «Soče», kar je spomladi 1. 1876. nesrečna smrt dr. Lavriča spremenila ves položaj. Dr. Lavrič je bolehal, grozila mu je nevarnost popolnega oslepljenja, — in ustrelil se je v svoji sobi pri«Treh kronah».Po njegovi smrti je prevladal duh sprave med obema strankama. Združili sta se, ustanovili politično društvo «Sloga» in «Soča» je postala njeno glasilo; «Glas» je prenehal izhajati. — Viktor Dolenc se je preselil v Trst k «Edinosti», a «Soče» se je kmalu potem oprijel znani publicist Fran Podgornik, pozneje izdajatelj «Slovanskega Sveta». — Dr. Tonkli je postal neomejen gospodar položaja. Oportunska politika Tonklijeva je vzbujala kmalu vsestranski odpor in že ob prvi desetletnici šempaškega tabora 1. 1879. je grozil razkol. Za volitve v državni zbor je bil namreč postavljen protikandidat — dr. Josip Abram, ki je imel za seboj skoro ves Kras in večji del Vipavske doline. Goriška okolica, Brda in hribi (Kanalsko in Tolminsko) so odločili za dr. Tonklija, ki si je tako oodaljšal neomejeno gospodstvo ravno za deset nadaljnih let, ko mu je napovedal neizprosen boj — pisec teh spominov. Narodna šola, vrlo učitelj stvo in du-hovstvo, čitalnice in razna druga društva — to so bili stebri čedalje živah-neje probujajočega se naroda. Politično vodstvo v Gorici v Tonklijevih rokah pa je životarilo in «Sloga» je dajala od sebe znake življenja le ob volitvah. — Toda 1. 1885. je prišla med lene karpe prav nevarna ščuka. Ob dopolnilnih volitvah v deželni zbor je bil izvoljen mladi semeniški profesor — dr. Anton Gregorčič- On je postal kmalu duša v «Slogi» in pri — «Soči». V Gorici je bil ustanovljen prvi otroški vrtec in dvo-razredna dekliška šola. Gregorčič se je oprijel tudi «Goriške ljudske posojilnice« in «Slov. bralnega in podpornega društva», katerima je bil glavni steber. — S «Sočo» in delovanjem v deželnem zboru je rastel ugled Gregorčiča med ljudstvom, česar pa Tonkli ni rad gledal; bal se je za svojo pozicijo in začel je kmalu rovati proti svojemu — tekmecu. Gregorčič je kmalu uvidel, da je Tonkli tista zavora v našem političnem in narodnem življenju, ki vse le ovira, ali ni imel dovolj duševnih sodelavcev v Gorici sami in zato ne dovolj poguma, da bi napovedal Tonkli j u očiten boj. — Ta boj je bil prihranjen — pisen teh črtic. Po 1. 1882. sta se pojavila v našem časopisju dva mlada dopisnika in so-trudnika. Iz Pulja je pridno dopisoval tedaj meni še neznani «C—t—č» v «Slo-venski Narod» in «Edinost». Dopisi so bili živahni, temperamentni, neobičajni po vsebini in obliki in so vzbujali veliko pozornost. — Drugi je bil pisec teh vrstic, ki je dopisoval pod pravim imenom in raznimi psevdonimi v «Edi-nost»», «Slov. Narod», «Sočo», «Slovan-ski Svet», —1 pa tudi v «Kromerižške Noviny» in «Slavjanskija Izvjestija», ki jih je takrat urejeval znani sla v j a-nofil prof. Lamanskij. - Že 1. 1882. sem (še dijak) povzročil «Edinosti» menda prvo večjo sitnost,... da jo je zgrabil drž. pravdnik Urbančič. Dolenc se je ko-modno odkrižal s tem, da me je izdal; rešil me je ravnatelj, ki ni pustil preganjati odličnjaka. Glavar Bosizio mi je dal le «ukor». — L. 1884. pa sem naprtil «Slov. Narodu» menda prvo tiskovno pravdo, ki je dvignila veliko prahu. Ali poskrbel sem tudi za dokaze in urednik Ivan Železnikar je bil oproščen. — Dva moja članka v «Soči» sta zašla celo v takratni pariški list «L'Autriche Slave et Roumaine». — Dr. Gregorčič je s tem postal moj dober znanec in ko so 1. 1889. goriške razmere bile zrele za razkol, ki se ga Gregorčič ni upal pričeti, je poklical v Gorico — mene. RAZKOL L. 1889. Volitve v deželni zbor meseca junija in julija 1889. so bile škandalozne. Dr. Tonkli je zahrbtno postavil protikandidata dr. Gregorčiču, ki je bil oficijelni kandidat «Sloge», a Tonkli njen predsednik, Gregorčič tajnik. Protikandidat je bil sem. prof. Tomaž Čerin (za tolminski okraj). Ali Gregorčič je bil izvoljen/ Ž njim je soglašal popolnoma edino le dr. Aleksij Rojic, deloma pa tolminski notar dr. Josip Ivančič, poslanec slov. trgov. — Dr. Gregorčič je videl pred seboj hude boje v deželnem zboru in v javnosti, zato si je hotel zagotoviti vsaj «Sočo», da ga bo podpirala, ne da je v njegovih rokah. Povabil je mene v Gorico, ki sem se itak že nameraval tje preseliti, ker so mi zdravniki prisodili le še kratek rok življenja. Že zadnja št. «Soče» v juliju 1889. je izšla pod mojim imenom; bil sem izdajatelj in lastnik, odg. urednik pa Matej Koršič. — Malo prej je prišel pa «C—t—č» k «Edinosti», kjer je še danes senjor naših vrlih novinarjev — g. Hakso Cotič, ki je doživel — SOletnico «Edinosti». Koliko dela, koliko uspehov in — razočaranj? Kaj ne, ljubi Makso?! — Moja metla v «Soči» je pričela takoj s pometanjem vseh kotov zaspane politike in nečastnega životarjenja. Že avgusta sem pričel s serijo člankov «Bodi jasno!« — Tonkli in vsa njegova okolica so se prestrašili. Najprej je prišel do mene sam — vitez Tonkli, ki mi je obljuboval hribe in doline, ako pustim Gregorčiča in podpiram njegovo edino pametno politiko. Ker ni nič opravil, mi je poslal na vrat mons. dr. Gabrijelčiča, daljnega sorodnika moje žene. Odšel je s prepričanjem, da s tem «mladim bu-rovžem» ni mogoča pametna beseda. Kuhali so maščevanje in — skuhali so popoln razkol, ki je postal za goriške Slovence zgodovinskega pomena. — V oktobru je zaseda? deželni zbor, a «Soča» je postala sitna tudi vladi. In tako sta Tonkli in politični šef potuh-tala, da je odgovorni urednik tako mogočen, da more s kratko vlogo na glavarstvo in drž. pravd, odsloviti izdajatelja in založnika. — To se je zgodilo in tiskarna mi je zaprla vrata. Uredništvo «Soče» je prevzel sam — dr. Anton Mahnič. S pravdo bi bil mogel zmagati na podlagi zakona o avtorskem pravu, ali ni bilo časa, trebalo je takoj parirati udarec, — in to se je zgodilo z «N ovo S o č o», ki je izšla ob istem času s «Sočo». To je bila bomba, da še nikoli take, — počil je razkol, ki je kakor hudournik podiral Tonkli j u in njegovi stranki vse mostove. — Boj z Mahni-čem ni bil lahek, ali kmalu sem ga utrudil, da je zbežal in pustil Tonklija na cedilu. — Gregorčič je imel težko stališče, kajti razen treh duhovnikov (živa sta le še dva) so bili vsi v Gorici proti njemu. Članek «Tonklijeva oko-lica» je zbudil tak odpor duhovščine, da je hotel Gregorčič zbežati iz politike. Odpovedal se je vsem častnim službam. Ali narod ga je zopet volil. To borbo sem vodil jaz. — Septembra 1890. smo vrgli Tonklija iz «Sloge», leto pozneje iz državnega zbora in 1. 1895. končno iz deželnega zbora. «Soča» je prenehala, jaz sem pa opustil pridevek «Nova». V državni zbor je bil izvoljen tudi grof Alfred Coronini v veleposestvu ter je bil Gregorčičev veren drug. Ko je pri naslednjih volitvah propadel, so ga poslale na Dunaj slov. kmečke občine. Gregorčič je bil izvoljen v 5. kuriji, ki je takrat prvič volila. Doba 1889 —1899. je bila zelo plodo-vita, posebno na šolskem polju v Gorici: To je obširno poglavje za-se. Pripominjam le, da je bilo vse zunanje, agitato-rično delo moje, dr. Gegorčič je bil notranji organizator. Enako je nastal «Šolski dom». Ob volitvah 1. 1895. smo potrebovali primernega kandidata za deielni zbor. Na moj predlog in mojo odgovornost je Gregorčič sprejel dr. H. Turno, takrat sodnega pristava v Gorici. Bil je izvoljen tudi v odbor «Sloge». — Ali kmalu sem moral slišati očitanja, da sem jim vsilil moža, s katerim je trajno sodelovanje nemogoče. Tega takrat nisem mogel razumeti, ker sem visoko cenil njegove zasluge za slov. urado-vanje in njegovo inicijativo v narodnem delu. Postal je osebno nemogoč v tedanji družbi v glavnem radi tega, ker v sejah ali razgovorih ni pustil, da tudi drugi povejo do konca svoje mnenje; še predno je kdo končal, ga je dr. Turna pretrgal in mu že odgovarjal na vse ono, kar je drugi najbrže šele hotel povedati. V «Slogi» sem imel hude križe in često sem mu prigovarjal, naj dopusti, da tudi drugi kaj vedo in povejo svoje mnenje. Navajam te okolščine edino radi tega, ker je bila ta osebnost eden izmed dveh vzrokov za razkol 1. 1899. L. 1893. sem ustanovil «Goriško Ti-skarno», brez sleherne pomoči od katerekoli strani. (Cesto so mi očitali, da sem užival pomoč itd., ali ni bilo res!) Poleg «Soče», ki je izhajala 3-krat na teden, sem začel izdajati «Primorca» za priprosto ljudstvo. Izdajal sem: Slovansko knjižnico, Salonsko knjižnico, Svetovno knjižnico, Knjižnico za mladino, Talijo, a poleg teh zbirk še mnogo knjig znanstvene in popularne vsebine. Statistika knjižnic je ugotavljala leto za letom, da so ljudje največ čitali knjige iz moje zaloge. Že v dobi po razkolu 1.1889. sem dobil konkurenta — »Primorski List», okoli katerega so se začeli zbirati takozvani — novostrnjarji. Gregorčič namreč ni bil nikdar brezpogojen pristaš takratne «klerikalne stranke», ki je imela v Mahniču in Missiji svoj uzor. Zato se je v Gorici pojavil «Primorski List», ki ga dr. Gregorčič ni čisto nič maral. — Ali za «P. L.» je prišel v Gorico tudi — kardinal Missia. Ž njim so dobili novo-strujarji mogočno oporo, začeli so postajati čedalje bolj agresivni, vsilili so se v vse naše korporacije; celo v «Slo-go», in dr. Gregorčiču je čedalje bolj zmanjkovala odporna sila. Postajal je vedno bolj čmeren, nezadovoljen in često mi je dejal, da se umakne in naredi prostor cnam drngim»9 ki nam ni treba imeti nikakega ozira niti do kardinala.... V naši stranki sami pa je postajal dr. Tuma čedalje bolj nemogoč, tako hudo, da je na občnem zboru «Go-riške ljudske posojilnice« aprila 1899. dr. Gregorčič stal na čelu agitaciji proti dr. Tumi, ki naj bi ga izločili. In za dr. Tumo sem se z vso vnemo potegnil jaz, dr. Tuma je bil izvoljen, a jaz sem v «Soči» hudo obsodil delo — dr. Gregorčiča, Coroninija, Berbuča itd. Coronini ni več prišel k meni, a k sebi me ni vabil. — Meseca julija sta me Gregorčič in Coronini povabila na Dunaj, kjer smo se v Saeulenhalle parlamenta dve uri prepirali o — dr. Tumi. Predočila sta mi, da je nadaljno skupno delo nemogoče. Razšli smo se, ne da bi bila dosegla svoj namen. Po počitnicah sem imel z dr. Gregorčičem še en sam razgovor; hotel sem, da se dr. G. odločno izjavi proti zlovolj-nemu vmešavanju novostrujarjev v naše posle, — a on je hotel vedeti, ali se hočem otresti dr. Turne. Jaz sem odklonil — in za 10 dni je izšla «Gorica» z očitnim bojem sprva proti dr. Tumi in potem, ko sem primerno odgovoril, tudi proti meni. Tako je bil 1. 1899. izvršen nov razkol, mnogo hujši od vseh prejšnjih. Ta razkol je bil po obliki — grd, ali bil je zelo koristeh; Vsled čedalje večje napetosti pred razkolom je pravo narodno delo pojenjavalo; bili smo mlaka, ki se je čedalje bolj usmrajala. — Po razkolu pa sta nastali dve čili stranki, ki sta zbrali vse delavne sile in začeli med seboj zdravo tekmo. Silno veliko novega, trajnega smo ustvarili na obeh straneh, kar je še danes opora našemu ljudstvu v novi borbi za obstanek. — Za novo desetletnico v razkolih naj imenujem še poznejšo «Kmečko stranko», ki je pa manj koristila, nego so menili njeni očetje. — Prišla je vojna, begunstvo in povratek v nove razmere, v katerih je «Edinost» doživela 50-letnico. Mnoga ja ljeta! Bože pomozi! Andrej Oaberšček NAŠE ŠOLSKO VPRAŠANJE V PRETEKLOSTI IN SEDANJOSTI BORBA ZA SLOVENSKE LJUDSKE ŠOLE OD i884. DO i9i8. LETA Na vabilo cenjenega uredništva «Edi-nosti» razpravljam na drugem mestu o zgodovini lista «Edinost» in njegove tiskarne v zvezi s splošnim razvojem tržaških Slovanov. Tam poudarjam med drugim, da je, kar sem o tem napisal, pomanjkljivo ter sem navajal tudi razloge za to. V smislu istočasnega vabila uredništva bi imel napisati za današnjo slavnostno številko članek o «Šolskih borbah in šolskih organizacijah julijskih Slovanjv v zadnjih 50 le-tih.» Kakor nisem mogel ustreči prvemu, tako ne morem ustreči tudi drugemu vabilu v polnem obsegu in to iz razloga, ker sem se imel priliko baviti le z ljudsko-šolsko organizacijo na tržaškem ozemlju, kakor je le-ta obstojala 1894. leta, namreč za časa vložitve pritožb, ki sem jih bil sestavil v imenu slovenskih starišev otrok, dolžnih pohajati ljudske šole v tržaškem mestu, proti odločbam tržaškega mestnega sveta in c. kr. namestništva, s katerim je bil odbit zahtevek, da ima tržaška občina osnovati slovensko ljudsko šolo v okrožju mesta samega. S tema pritožbama je bilo dovršeno moje sodelova-vanje v tem vprašanju ter nisem imel več prilike se pečati s poznejšo organizacijo ljudskega šolstva v Trstu in okolici, še manj pa s šolsko organizacijo julijskih Slovanov sploh. V to so poklicani šolski strokovnjaki in osebe, ki so se praktično udejstvovale na polju slovanskega šolstva v Trstu, na Goriškem in v Istri. Vseeno mislim, da bo čitatelje «Edi-nosti» zanimajo zvedeti, kakšna je bila organizacija ljudskega šolstva na tr-tižaškem ozemlju sploh in kako je bilo stanje tega šolstva, kakor sem ga našel ter proučeval leta 1894., kar se tiče tržaških Slovencev. V takozvanem «pomerio», t. j. v okrožju mesta v ožjem pomenu besede, je bilo koncem šolskega leta 1892.—93. dvanajst javnih občinskih ljudskih šol z izključno italijanskim učnim jezikom — med teini tri osemrazredne meščanske šole — ter je za mestne šolske otroke veljal princip, da morajo obiskovati in dovršiti osemrazredne meščanske šole, ako ne prestopijo v srednje ali strokovne šole. Za mestne šolske otroke je torej veljala osemletna šolska dolžnost. Okolica je pa imela 10 ljudskih šol z največ šestimi šolskimi tečaji, katerim so bili dodeljeni kmetijski nadaljevalni tečaji. Te šole so bile: 1. v Barkovljah slovenska trorazred-nica s šestimi tečaji in italijanska dvo-razrednica istotako s šestimi tečaji; 2. na Bazovici slovenska dvorazred-nica s šestimi tečaji; 3. na Katinari slovenska dvorazred-nica s šestimi tečaji; 4. na Vrdeli (Sv. Ivan) slovenska šti-rirazrednica s šestimi tečaji; 5. na Opčinah slovenska trorazred-nica s šestimi tečaji; 6. na Proseku-Kontovelu slovenska štirirazrednica s šestimi tečaji; 7. v Rojanu italijanska trorazrednica s šestimi tečaji, a slovenska trorazrednica s samo štirimi tečaji (torej nepopolna slovenska šola); 8. v Sv. Križu slovenska trorazrednica s šestimi tečaji; . 9. v Skednju italijanska in slovenska štirirazrednica, vsaka s šestimi tečaji, in 10. v Trebčah slovenska dvorazred-nica s šestimi tečaji. Okolica je imela torej k večjemu šti-rirazredne šole z največ šestletnim šolskim poukom z dodanimi kmetskimi nadaljevalnimi tečaji, dočim je imelo mesto ljudsko šolstvo urejeno tako, da so mogli in tudi morali vsi otroci, ki niso prestopali v srednje ali strokovne šole, obiskovati osem rednih šolskih tečajev in to, kakor gori omenjeno, z izključno italijanskim učnim jezikom. Z ozirom na to so mestni slovenski stariši že leta 1884. vložili prošnjo na mestni svet za ustanovitev slovenske ljudske šole v okrožju mesta samega. Ta prošnja je bila odbita od strani mestnega sveta ter je c. kr. namesni-štvo ta sklep potrdilo. Ni mi znano, zakaj se slovenski stariši, oziroma njihovi zastopniki, niso pritožili na ministrstvo proti odločbi namestništva. Mogoče je, da so zamudili zakoniti rok, mogoče je pa tudi, da je bila prošnja formalno pogrešno utemeljena, oziroma sestavljena, tako da so smatrali za potrebno, da vlože novo bolje utemeljeno prošnjo na mestni svet. Tudi mi ni znano, kdaj je bila vložena druga prošnja; vem le toliko, da je prišla enkrat 1891. leta, ko sem v prvem letu svojega odvetništva imel svojo pisarno še v Sežani, ki sem jo prenesel še koncem istega leta v Trst, deputacija tržaških slovenskih starišev z na čelu pok. tržaškim znanim rodoljubom inženirjem Matejem Živicem k meni v Sežano ter me prosila, da sestavim pritožbo na namestništvo proti sklepu tržaškega mestnega sveta, s katerim je bila odbita tudi druga prošnja za ustanovitev slovenske ljudske šole v okrožju tržaškega mesta. Ta sklep je bil splošno motiviran, v kolikor se spominjam, s tem, da ne obstojajo zakoniti predpogoji, ki bi opravičevali tako zahtevo ter da se v okrožju tržaškega mesta ne sme nikoli ustanoviti na občinske stroške šola z drugim nego z italijanskim učnim jezikom. Sestavil sem od mene zahtevano pritožbo, na katero so bila odrejena od c. kr. namestništva ter so se vršila s sodelovanjem slovenskih starišev uradna poizvedovanja o trditvah prošnje glede števila šolskih otrok. Zasliševali so se vsi podpisniki prošnje. Na podlagi teh poizvedovanj je bilo uradno dognano, da je bilo v petletni dobi 1888—1889 do 1892—1893 v okrožju tržaškega mesta 854 slovenskih otrok starišev-prosilcev, dolžnih pohajati ljudsko šolo, oziroma, da je bilo dokazano petletno povprečno število 170 takih otrok. Ker bi po tedaj veljavnem avstrijskem državnem šolskem zakonu (§ 59) v zvezi s členom 19. avstrijskih državnih osnovnih zakonov o jezikovni ravnopravnosti bilo zadostovalo za opravičen je zahteve, da se mora ustanoviti v okrožju tržaškega mesta slovenska ljudska šola, petletno povprečno število 40 slovenskih mestnih otrok, dolžnih obiskovati ljudsko šolo, se je pričakovalo upravičeno, da bo c. kr. namestništvo ovrglo odklonilni sklep tržaškega mestnega sveta ter ugodilo prošnji slovenskih starišev. Tako pričakovanje je bilo upravičeno tem bolj, ker je isto namestništvo v teku omenjenih uradnih poizvedovanj naslovilo na tržaški magistrat odlok od 10. aprila 1892, št. 11105 te-le vsebine: «Ker manka tržaški provinciji deželni zakon o ustanavljanju šol, se mora imeti ozir na ustanove politične ustave za elementarne šole (prejšnji šolski zakon) v soglasju z navodili, vsebovanimi v členu 19. državnega osnovnega zakona od 21. decembra 1867.» - Ta politična ustava, ki je bila šolski zakon pred državnim šolskim zakonom od 14. maja 1869 št. 62, je namreč določala, da je ustanoviti farno šolo povsod, kjer je reden dušni pastir, ter da je ustanoviti javno šolo tam, kjer se nahaja v okrožju pol ure 100 otrok, dolžnih pohajati šolo; posebno šolo da je ustanoviti tudi za manjše število otrok in za manjšo oddaljenost, ako zahtevajo to posebne razmere, to je, ako otežujejo dohod do šole lega, hribovi, jarki, reke, močvirje, sneževje in deževje. Kako smo se pa morali začuditi, ko je isto namestništvo, ki je bilo odredilo uradna poizvedovanja o številu slovenskih šolskih otrok ter v svojem gori omenjenem odloku od 10. aprila dalo naravnost razumeti, da je zahteva slovenskih starišev upravičena, izdalo po dovršenih in ugodno izpadlih uradnih poizvedovanjih odlok 1. julija 1894 št. 10.031/VII, s katerim je ne le potrdilo razloge mestnega magistrata, nego izumilo celo nov razlog, s katerim se je postavilo na še bolj radikalno stališče kot magistrat sam, da je zamoglo odbiti prošnjo slovenskih starišev. Priznalo je sicer v tem odloku na eni strani, da v okrožju mesta, ki je obsegalo vse mestne šolske okoliše in katero okrožje je bilo določeno z deželnim zakonom od 1. aprila 1882, najprej za razdelitev volilnih okrajev, potem pa za kataster, ne obstoji nobena občinska slovenska šola, akoravno je v tem okrožju zadostno število slovenskih otrok, na drugi strani je pa trdilo, da Trst z okolico sestavlja en šolski okraj ter da spadajo šole v Rojanu, Barkovljah, pri Sv. Ivanu in na Katinari celo v tržaško mestno okrožje. Mestni magistrat oziroma mestni svet sta pa stala vedno na stališču, da se ne sme kršiti italijanski značaj mesta z ustanovitvijo slovenskih ljudskih šol, ter sta štala v tem oziru na pravilnem stališču, kar se tiče meje med mestom in okolico in kar se tiče šolskih okrajev. Proti temu namestništvenemu odloku sem vložil v imenu slovenskih starišev dne 7. avgusta 1894. pritožbo na c. kr. ministrstvo za bogočastje in uk, v kateri sem izvajal v glavnem: 1. da je strogo ločiti mesto tržaško od okolice po mejah ustanovljenih z deželnim zakonom od 1. aprila 1882, ne le v K političnem, administrativnem in sodni j skem oziru, nego tudi v šolskem oziru ter da ni res, da tvori Trst z okolico eno samo šolsko občino; 2. da torej ni res, da je smatrati šole v Barkovljah, Rojanu, na Katinari in v Skednju kakor mestne šole; 3. da so ljudske oziroma meščanske šole v obsegu «pomerija» tržaškega mesta organizirane kakor meščanske šole z osemletno šolsko dolžnostjo, a okoličanske šole kakor šole na deželi s šestletno redno šolsko dolžnostjo in z nadaljevalnimi kmetijskimi tečaji, da jih mestni slovenski šolski otroci niti ne bi mogli obiskovati, ker bi ne mogli 7. in 8. šolsko leto obiskovati nobene slovenske ljudske šole in ker je sistem vzgoje različen v mestu, kjer se ozira bolj na trgovinske in obrtni j ske potrebe, in različen v okolici, kjer so šole ustrojene, z ozirom na kmetijske potrebe, kakor prave šole na deželi, ter da obstoji, ako ne po zakonu, pa vsaj faktično, razdelitev tržaške občine v najmanj dva šolska okraja z različno organizacijo šolstva; 4. da magistrat sam nazivlje šole v območju «pomerija» mestne šole (scuo-le di citta'), a šole izven-«pomerija» deželne šole (scuole di campagna); 5. da imajo mestne šole svojega okrajnega šolskega nadzornika, a okoličanske zopet svojega; 6. da ima vsaka šola v tržaški občini strogo ločen teritorij, torej faktično svoj šolski okraj, ter da ne smejo otroci iz enega šolskega okraja prestopati v šole drugega šolskega okraja brez posebnega dovoljenja šolske oblasti ; 7. da velja za Trst, ki še nima deželnega šolskega zakona, še vedno politična šolska ustava glede ustanavljanja novih šol ter da bi se morala ustanoviti na podlagi tega zakona v soglasju s členom 19. državnih osnovnih zakonov za Slovence v mestu brezpogojno slovenska šola, ne glede na to, da jim tudi državni šolski zakon od 14. maja 1869. ne more odrekati te pravice; 8. da zathteva ustanovitev slovenske šole v mestn tudi pravičnost in politična morala, ker se ne more zahtevati od slovenskih mestnih otrok, da bi hodili z nevarnostjo za zdravje in življenje v skoraj eno uro oddaljene okoličanske šole, in ker ni razloga, da bi se ravnalo v tržaški občini drugače s slovenskimi otroci, kakor z italijaskimi, za katere poslednje so ustanovljene italijanske šole ne le v mestu, nego tudi v okolici, akoravno je iz okolice v mesto ravno tako daleč, kakor iz mesta v okolico; 9. da, ako bi ne govorila za slovenske šole že zakon in pravičnost, bi se moralo vseeno ustanoviti slovensko ljudsko šolo v mestu iz praktičnega razloga, ker ni prostora v okoličanskih šolah sploh, in posebno v šolah v Barkovljah, Rojanu, Skednju in na Vrdeli, niti za okoličanske otroke, še manj pa za ogromno število slovenskih mestnih otrok. Glede števila slovenskih mestnih otrok sem dokazoval, da ni tako neznatno, kakor bi se utegnilo misliti. Otroci izkazani v prošnji namreč niso še vsi, nego je v njej izkazano število le majhen del skupnega, mnogo, večjega faktičnega števila. V prošnji da je bilo nabrano le toliko materijala, kolikor je bilo potrebno, da se je dokazala v načelu potreba slovenske Šole v Trstu. Naj se le odpre v mestu slovenska šola in prepričali se bodo takoj, da je slovenskih otrok, dolžnih pohajati šolo, dosti preko 1000. To trditev sem opiral v pritožbi na sledeče činjenice: 1. V privatni šoli pri Sv. Jakobu, vzdr-žavani od šolske družbe Sv. Cirila in Metoda, je bilo koncem šolskega leta 1893—1894 v petih razredih 322 otrok ter se jih je moralo radi nedostatka prostorov odbiti veliko število; 2. na c. kr. deški ljudski šoli je bilo koncem šolskega leta 239 otrok slovenske narodnosti; 3. na c. kr. dekliški ljudski in meščanski šoli je bilo koncem šolskega leta 1893/1894 glasom šolskega poročila 126 deklic slovenske narodnosti. Ako se seštejejo navedene oficijelne številke ter prišteje povprečno število 170 otrok, izkazanih v prošnji, se dobi dokazano število 857 mestnih slovenskih otrok, dolžnih obiskovati šolo. S tem je bilo tudi dokazano, da je bilo radi pomanjkanja prostora v okoličanskih šolah tudi praktično nemogoče, da bi bili mogli hoditi slovenski otroci v te šole. Z gornjimi oficijelnimi podatki izkazano število slovenskih mestnih šolskih otrok pa je daleč zaostajalo za njih dejanskim številom, kar sledi iz statistike tržaškega šolstva za leto 1916. Ta statistika je izkazovala naslednje število takih otrok: 1. v dveh šolah (pri Sv. Jakobu in na Acquedottu), vzdržavanih od šolske družbe Sv. Cirila in Metoda 2524 2. na državnih (nemških) ljudskih šolah 1708 3. na državni pripravnici 210 4. v šoli srbske cerkvene občine 46 Skupaj 4488 slovenskih mestnih šolskih otrok, torej 4'5 krat več, nego je v vsej skromnosti trdila pritožba proti odloku na-mestništva. Kakor gori omenjeno, je bila ta pritožba na ministrstvo za bogočastje in uk vložena 7. avgusta 1894. leta. To ministrstvo pa ni smatralo za potrebno, da bi bilo sploh kdaj pristopilo k rešitvi pritožbe. Ob poginu stare Avstrije je še vedno ležala nerešena v kakem zaprašenem arhivu omenjenega ministrstva, ki se tekom celih 24 let ni moglo odločiti, da v duhu zakona in pravičnosti prizna upravičenost zahtev slovenskih starišev. Brezuspešen, boj za slovenske ljudske šole v okrožju tržaškega mesta je tako trajal celih 34 let, t. j. od prve 1884. leta vložene prošnje pa do zrušen j a stare Avstrije koncem 1918. leta! Tako je torej izgledalo julijskim Slovanom večkrat pred-bacivano protežiranje od strani avstrijskih vlad! Ves ta čas so si morali tržaški Slovenci s težkimi denarnimi žrtvami in s pomočjo družbe Sv. Cirila in Metoda vzdrževati v okrožju tržaškega mesta najprej ljudsko šolo pri Sv. Jakobu, in ko ta ni več zadostovala z ozirom na vedno večje število šolskih otrok, še drugo šolo na Acquedottu. In tudi še danes doprinašajo tržaški Slovenci težke gmotne žrtve za svojo edino ljudsko šolo — za šolo pri Sv. Jakobu. Dr. Gustav Gregorin DRUŽBA SV. CIRILA I METODA ZA ISTRU Kome nije bilo dano, da izbliza prati razvitak hrvatskog i slovenskog školstva u Istri, mučno će moći sebi da predoči, koliko je trebalo borbe, naprezanja i natezanja, dok bi se konačno postigla kakva pomoćna ili redovita pučka jednorazredna škola. C. k. pokrajinsko školsko Vijeće i sva kotarska a većinom i mjesna školska Vijeća bila su sastavljena od elemenata nama protivnih. Zemaljski Odbor (Giunta pro-vinciale) koji je kod sistematizovanja i osnivanja javnih pučkih škola imao posljednju, odlučnu riječ, bio je gotovo sav u rukama italijanskim. Prema tome selo, koje je željelo da ima svoju hrvatsku školu, nailazilo je u najviše slučajeva već na prvom koraku na razna okapanja sa svojom općinom. Ako bi se to sretno prebrdilo, selo bi podnijelo molbu za otvorenje hrvatske škole kotarskoj vlasti. Tu bi se stvar, zbog raznih «izvida» i neizbježivih šikana, vukla na dugo i na široko, dok bi iza koje godine možda ipak stigla na c. k. pokrajinsky školsko Vijeće, «na daljnje uredovanje». Moralo bi opet da prodje dosta vremena, dok bi pokrajinsko školsko Vijeće stvar ili zabacilo ili pak proslijedilo Zemaljskome Odboru u Poreč, da i ono daje svoju privolu. Zemaljski bi odbor najčešće turio odnosni akt u ladicu, gdje bi ostao godine i godine. Sad će biti svakome jasno, kakav je to za nas istarske Hrvate i Slovence bio dogadjaj, kad bi se pročulo, da je u kojem našem istarskom selu otvorena kakva mala jednorazredna škola. Kod Italijana bilo je sve drukčije: oni su u rukama svojim imali i sukno i škare, pa su otvarali svoje redovite javne škole i tamo, gdje nisu po zakonu imali prava. Medjutim blagodareći neumornom nastojanju i besprimjernoj energiji naših ondašnjih zastupnika dešavalo se, da je kadkada dolazio do izražaja i onaj čuveni austrijski XIX. paragraf, tako da oni naši suzemljaci druge narodnosti nisu mogli posvuda i u svako vrijeme da provode onu svoju školsku politiku, koja je išla za posvemašnjim iz-narodjenjem našeg elementa u Istri. Vidjevši to istarski su Italijani došli na drugu misao. Što se nije dalo s postojećim, u njihovu korist skrojenim zakonom da postigne, odlučili su da prepuste privatnoj inicijativi. Tako su oni već u junu 1886. osnovali svoje školsko društvo «Pro Patria», koje je četiri godine za tim raspušteno i god. 1891. opet uspostavljeno pod imenom «Lege Na-zionale». Predsjednik toga društva, pjesnik Ricardo Pitteri, izjavio je jednom, da sa strane «Lege» nije nikada izišla ni jedna riječ mržnje, već samo riječi ljubavi... Medjutim tu se nije radilo o riječima već o faktima, a ta su fakta za nas, istarske Jugoslavene, bila nemila, upravo porazna. Naši narodni vodje bili su odmah na čistu, što im treba učiniti. Zlo je tražilo ustuka, protivnička navala odbranu a odbrana što življu i hitriju organizaciju. Nužne predradnje i savjetovanja izvršila se već god. 1892, a u proljeće 1893. potvrdjena su pravila našega školskoga društva pod nazivom: Družba Sv. Ćirila i Metoda za Istru. Nekoliko nedjelja zatim, 5. jula, razaslata je na sve vidjenije ličnosti okružnica, u kojoj je obrazložena svrha novoga društva. «Nismo mogli dalje mirno motriti to nevoljno stanje, koje se u svoj svojoj pogibelji prikazuje osobito u nekojih krajevih Istre...» stoji u spomenutoj okružnici, pod kojom su potpisani dr. Dinko Vitezić kao predsjednik, dl-. Matko Laginja, tajnik a dr. Andre Stanger, blagajnik. Neposredno iza toga donijela je tršćanska «Naša Sloga» pod naslovom «Za obranu!» niz članaka, u kojima je još podrobnije objasnila svrhu novoga školskoga društva istaknuvši da ono nema nikakvih agresivnih namjera, već da ide samo zatim, da nas oslobodi «od duševne smrti»... I zaista — neka bude već ovdje mimogrede napomenuto — sav se je kasniji mnogogodišnji rad naše Družbe kretao u tim svojim već prije odredje-nim granicama: sva je njezina slava u obrani naših ugroženih sela i naselja, kaošto je to priznao i sam Italijan Ascoli u svojoj knjižici «Ricordo del VII. Congresso della Lega nazionale ad Arco (1900)», gdje veli o našoj «Družbi» — «la quale in effetto altro non vuole se non che gli slavi sentano da slavi». Ako je kada, naročito na Družbinim godišnjim skupštinama, dolazilo do oštrih ispada, ti su većinom bili upućeni na adresu c. k. vlade, koja je najviše bila sama odgovorna za sve nepravde, što ih je naš ubogi narod u Istri morao da snosi. Kad bi ona bila svojim podredjenim organima izdala stroge upute, da se u Istri školski zakon ima da primijenjuje s najvećom tačnosti i nepristranosti, istarski bi Italijani imali svoje i mi svoje, pa bi time bilo isključeno svako neprijateljsko takmenje. Medjutim bečka je vlada uporno podržavala svoju sramotnu školsku politiku jedino u namjeri da nas oslabi, jer je mislila, da u našem narodnom pokretu vidi prste panslavističke Rusije — bauka, kojega se nikako nije mogla da otrese. Italijanska štampa, naročito porečka «Istria» i tršćanski «Piccolo» podjarivali su pak i sa svoje strane ta austrijska sumnjičenja iznoseći izmišljene priče o ruskim rubljima, što da ih panslavistički agenti bajagi bacaju medju istarske seljake... U toj mutnoj atmosferi, pod najtežim prilikama, započela je Družba godine 1893. svoj rad, tako da su narodni učitelji, koji su u tome radu učestvovali i svi drugi, o državi ovisni rodoljubi, što su se prinosima sjećali Družbe, mogli očekivati, da će im se vlast zbog toga osvetiti prije ili kasnije. Unatoč svemu tomu naša je Družba uhvatila ubrzo maha u narodu i to ne samo u Istri već i u svim krajevima, gdje živu Hrvati. Već i sama ličnost njenog prvog predsjednika, dra Dinka Vitezića, uljevala je u svačije srce najdublje povjerenje. To isto vrijedi i za prvoga tajnika, dra Laginju, kao i za blagajnika, dra Stangera. Već na prvi glas o ustanovljenju školske Družbe počeli su kapati prinosi u njezinu korist. «Naša Sloga» započela je već u svom broju od 6. aprila rubrikom «Za Družbu Sv. Ćirila i Metoda za Istru», koja je malo poslije prešla u sve naše novine ovkraj i onkraj Riječine. Isprva pritjecali su prilozi laganijim tempom. No što dalje, to je sve više rastao i interes za Družbu a s njime dizali se i njezini prihodi. Prvi jači porast prihoda pokazuje godina 1900. Te godine Družbini su prihodi premašili svotu od 34.000 Kruna. Sedam godina zatim dosegli smo svotu od 100.000, a već u godini 1912. kruna 220.000. Iduće, 1913. god. prihodi su još porasli, dok su god. 1914. zbog ratnih komplikacija znatno pali. Slično se dešavalo, razumije se i u kasnijim ratnim godinama. Već obzirom na sve žešće nasrtava-nje protivnika Družba nije mogla ni smjela čekati da nakupi što veću svotu novaca pa da tek onda započne svojim radom. I nije čekala. Već prve upravne godine 1893. kupuje u njezino ime doktor Laginja u Baderni zemljište, na kome se je kasnije imala da digne Družbina škola. Medjutim trebale su da proteku tri godine dok se ta škola otvorila. Bilo je to god. 1896., mjesec dana iza otvorenja prve družbine škole u Ka- šteliru. S otvorenjem spomenute škole otegnulo se tako dugo s razloga, što su vlasti činile svakojake prigovore u namjeri da ometu i spriječe Družbi svaki rad već u prvom zametku. Nije koristilo. Družba je unatoč svim zaprekama kročila naprijed svojim sigurnim korakom imajući pred očima svoj lijepi i plemeniti cilj. Tako je već dvije godine iza ustanovljenja družbinih škola u Baderni i Kašteliru uslijedilo i otvorenje prve naše škole u Puli, Bila je to skromna jednorazrednica u pred-gradju Sijana, koja se ubrzo proširila na dvo- pa na trorazrednicu, dok nije po vremenu od nje nastala jedna tro-razredna ženska i jedna 3 razredna muška škola. Po tom se zašlo u grad. Iz-najprije u ulicu Castropola, gdje se otvorila dvorazredna škola, pa u ulicu Besenghi (četverorazrednica) a onda u Verudu (jednorazrednica). Dok je Družba u gradu tako lijepo napredovala, nicale su i u neposrednoj okolici naše škole jedna za drugom: u Velom Vrhu, u Jadreškima, Banjolama i Vinkuranu. Iste one godine, kad se u Puli otvorila prva Družbina škola, nabavila je Družba u Malom Lošinju kućicu, u kojoj je malo iza toga otvoreno družbi-no dječije zabavište. To je bio početak većoj akciji, koja je imala lijepog uspjeha, jer se u toku od desetak godina otvorilo na ostrvima više družbinih škola i to: trorazrednica u Malom Lošinju, trorazrednica u Velom Lošinju, četverorazrednica u Cresu-gradu, pa škola u Nerezinama i u Ustrinama, i d ječi ja zabavišta u Cresu, Nerezinama, .u Ćunskom, Velom i Malom Lošinju, Unijama i Susku. Izim toga imali smo po jedan nastavni krojački tečaj u Cresu i u Lošinju. U ovom posljednjem mjestu bio se obrazovao i tečaj za daljnju naobrazbu, a pred sam rat bilo je već sve spremno, da se tu otvori i jedna družbina nautička škola, a u Puli niža realka. Naročito pažnju i brigu obraćala je Družba porečkom kotaru, najzapušte-nijem u svakom obziru. Tu je ona otvorila svoje prve, već prije spomenute dvije škole (u Baderni i Kašteliru), za kojima su tijekom vremena slijedile ove: u Livadama, Vabrizi, Sv. Luciji kod Oprtlja, Zrenju, Ferencima, Kaldi-ru, u Grožnjanu, Sovinjštini, Materadi, Lovrečici, u Fuškulinu, Sv. Ivanu od Šterne. U prostranoj općini labinjskoj otvorile se ove škole: u Sv. Lovreču, Rapcu, Ripendi, Sv. Marini i u Rogo-čani. U koparskom kotaru ustanovili smo tri slovenske škole: jednu u gradu Kopru, drugu u Svetoj Luciji kraj Porto-rose, treću kraj Milja na Miljskim Hri-bima, a četvrtu hrvatsku, u Kaštelu. U sjevernoj Istri uzdržavala je Družba škole u Račicama, u Brgucu i u Humu. U Pazinu — dječje zabavište, u pulj-skim izvanjskim općinama škole u Stoko vcima, Smoljanima, Svetvinčentu i Rakiju. U voloskom kotaru škole u Iči-ćima, Lignju, Medveji, pa zabavište u Opatiji i Lovranu. Izim toga Družba je još god. 1901. otvorila bila i hrvatsku školu u Voloskom, koja je kasnije prešla u pokrajinsku upravu. Otvorila je i drugi razred u Opatiji i time najviše pridonijela, što se je vremenom ova škola razvila u 8-razrednu pučku javnu školu. Pa i na otoku Krku imali smo svoje dvije škole: jednu u Gabonjinu a drugu u gradu Krku. Izim toga Družba je svojim izdašnim potporama pridonijela, da su otvorene javne škole u Jur-šićima (Pula), u Pazu, na Ročkom Polju, na Vrhu, Sušnjevici* Drenju itd. itd. K tomu je podupirala i razne pomoćne škole, dijelila djeci knjige, pri- redjivala Božićnice, pomagala djake na preparandijama, jednom riječi: gdje bi samo mogla, tu bi i doskočila. Njezine školske zgrade — njih tridesetak — pa i druge, u školske svrhe iznajmljene prostorije rasijane po čitavoj Istri govorile su narodu više, jače i rječitije nego li najljepši govor, najzvučnija hvala. U tim zgradama i naj-mljenim kućama skupljali su družbini, u ogromnoj većini vrlo vrijedni i požrtvovni rodoljubi, oko sebe djecu učeći ih lijepu i dobru i korisnu. Sve to bilo je narodu našem tako blizu, da nije moglo da ne utječe na njegovo srce. I zaista: u Istri nije ni u koje doba našeg narodnog preporoda bilo institucije, koje bi naš narod bio zavolio tako žarko kao ovu našu Družbu. Je li samo s toga, što mu je ona sa svojim školama i učiteljima, kojih je početkom 1914. bilo oko stotine, bila tako blizu? Nije! Ima i mimo toga još i drugih razloga, s kojih se je ljubav prema našoj staroj Družbi tako duboko uvrije žila u srce i dušu našega naroda u Istri. Tajna velike popularnosti, što ju je Družba razmjerno u vrlo kratko vrijeme stekla u Istri i vani, leži ponekle i u imenima Svetaca, kojima je okr-stiše. Pobožan narod vidio je u tome nazivu neko, iako nejasno i neodredje-no jamstvo, da je novo društvo dobro i čestito. Taj je osjećaj u njemu još dublje utvrdjivala već i prije napomenuta činjenica, što su na čelu društva bile ličnosti, kojima je narod već odavno bio poklonio svoje neograničeno povjerenje: Dr. Vitezić, dr. Laginja, prof. Spinčić, braća Trinajstići itd. Družbinom lijepom glasu pridonijele su mnogo i njene podružnice, kojih je u Istri bilo oko stotine. Na skupštinama tih podružnica vodila se riječ ne-samo o Družbi i njezinim ciljevima, već i o drugim pitanjima, što su zasjecala u javni život svega našega naroda. Narod je shvaćao, da je sve to namijenjeno njemu, njegovom napretku, njegovoj koristi, zato se je i sve tješnje prislanjao o Družbu gledajući u njoj rasadnicu znanja, toga glavnog temelja, na kome je imala da počiva sva budućnost njegove kuće i djece. Čitajući novine neprestano su mu oči zapinjale o onu rubriku: «Za Družbu sv. Ćirila i Metoda», pod kojom su se nizala uvijek nova imena prinosnika. Tih darovatelja bivalo je sve više i sa svih strana i naš je seljak i nehotice s čudom i udivljenjem gledao, kako se iz dana u dan množi broj ljudi, koji su njemu siromahu i zapuštenome voljni da pomognu, a to ga je bodrilo, sokolilo, hrabrilo. Pa kakvih je tu uglednika bilo medju onim prinosnicima! Prvi se bio javio veliki biskup Strossmayer, a za njime toliki drugi. A bilo je i običnih radnika, seljaka, djece i siromaha, koji su često sebi otkidali od ustij u, da mogu ma štogod pokloniti istarskoj školskoj Družbi. A bilo je takovih dobrotvora i iz daleka, čak i iz Amerike, Afrike i Australije — a to je našega čovjeka ispunjalo još većim udivljenjem i još ^a većma vezalo uz Družbu. Pridonio je tome i način sabiranja: rodilo li se dijete, slavio li se pir, kod svake malo važnije porodične zgode Družba bi odnijela svoj iako maleni dar. Osjeća li rodoljub, da mu je smrt blizu, eno ga gdje preporučuje svojima, neka se na njegov spomen sjete istarske Družbe. Pa i ako se on ne sjeti, sjetit će se njegovi prijatelji i mjesto vijenca na nje- gov grob, poklonit će darak za istarsku dječicu. Tako je to išlo iz godine u godinu. Ime naše Družbe bilo je u svim srcima, ono je lebdjelo pred svačijim očima. Nije bilo kućerka, gdje se ne bi našla ona mala kutijica s hrvatskom troboj-nicom i sa sličicom sunca, što se radja. Na toj kutijici pisalo je: «Žigice Družbe sv. Cirila i Metoda za Istru», i bilo je kao da i njihov modrikasti plamičak drži uvijek živu vatru, koja je tinjala u svim istarskim srcima. Razni proizvodi po dućanima bili su puni etiketa s nazivom naše Družbe, a i na pisma, što su letjela u daleki svijet, lijepio se uz državnu marku takodjer i naš narodni biljeg s imenom naših slavnih Svetaca. Družba je imala svoje pjesnike, imala je prijatelje, koji su je slavili perom i zborom i digli je na visinu jednog lijepog, čistog i uzvišenog narodnog ideala. U nju je svak gledao s poštovanjem, i kad je ono iz njene duše izišla divna misao, da se 5. srpnja, dan Svete Braće, slavi u svemu narodu kao narodni blagdan — cijeli je narod to prihvatio i sva su naša sela bila u onaj dan okrunjena trobojnicama a i orila se veselim poklicima i junačkom pjesmom, dok bi u noći svi brežuljci i humovi uokolo sjali od kresova, što ih je narod palio u ime naših Svetaea. Sve te i tolike druge stvari i zgode pridonijele su, da je naš narod gledao u Družbu kao u nešto, u čemu su utjelovljene sve njegove težnje, njegove ljubavi i nade. Oko nje bio se stvorio nimbus, koji je osvjetljivao sva naša i naj zabitni j a sela, sve naše lugove i planine. Tom činjenicom računali su uvelike naši pronicavi vodje i kad je trebalo da narod dade oduška kakvom svom velikom veselju, kao ono iza izbora god. 1907., upriličili bi u zgodnom mjestu glavnu Družbinu skupštinu, i to je dostajalo, da se na utanačeni dan nad ju pod Družbirtfm barjakom hiljade i hiljade razdragana naroda iz svih krajeva Istre i ostrva Nesamo to, već i onda, kad je trebalo, da se digne snažan protest protiv kakve krupne nepravde, odabirao se dan Družbine glavne skupštine i sakupljen bi narod tu dao oduške svome ogorčenju i ovlastio svoje prvake na odlučne korake... A dešavalo se, da se rta skupštini digla i po koja opomena upućena daljnoj a i bližoj braći. Prof. Vjekoslav Spinčić, koji je punih 20 godina bio družbinim predsjednikom i koji je upravo ljubomorno bdio nad narodnom slogom, obratio je u svom lijepom govoru držanom 14. juna 1914. na posljednjoj Družbinoj skupštini u Lignju, kraj Lovrana, pažnju na izvjesnu struju, što se u novije vrijeme stala da uvlači medju narodne redove. Ideje, kojima se ta struja zanosi, nisu se rodile u Istri, one su importirane izvana, i vrlo zaslužni narodni borac nije mogao da narod ne upozori na tu novu opasnost. Kao uvijek tako su i onog puta predsjednikove riječi naišle na odobravanje svih dobrih i poštenih, kojima je bilo stalo do narodne sloge. Od svih narodnih organizacija Družba je bila jedina aktivna i u najteže vrijeme svjetskoga rata, što joj je u narodu podiglo ako moguće još veću ljubav i cijenu. U raznim zapuštenim selima Družbini su učitelji išli narodu u svemu na ruku. Neki su od njih imali u svojim školama otvorene pisarne, gdje su se za naše siromahe besplatno sastavljale molbe i pisala pisma onima na frontu ili u zaroblje- ništvu. Družba nije zaboravljala ni svoju nesretnu evakuiranu braću u tudjini: a najveće njezino djelo u vrijeme rata jeste skrb o izgladnjeloj djeci, koju je ona slala u Hrvatsku na prehranu. Do tri hiljade onih naših izgladnjelih sirota prošlo je u ono doba kroz naše ruke i o svima se vodio račun u bratskom sporazumu sa Središnjim odborom u Zagrebu. Svemu tomu pa i drugome, što se ovdje radi nestašice prostora ne može sve navesti, treba tražiti razloga u onoj neizmjernoj ljubavi, kojom je naš Istranin zavolio Družbu. Ta ljubav je još i sada živa u srcima naših ljudi, i danas, pošto je naša sveta institucija prisiljena na nerad, narod još uvijek gleda u nju kao u jedan prelijepi san, u kome još uvijek sijevaju kao sunce zlatni ideali nezaboravnih otaca naših. Od dana, kad je Družba Sv. Cirila i Metoda za Istru stupila u život, pa do posljednjeg trenutka, kad je uslijed više sile i zadnja njezina škola zatvorena, «Edinost», naša vrla i junačka «Edinost», pratila ju je na svakom koraku. Imala je ona medju svojim stupcima za nju svoje posebno mjesto rubriku: «Za Družbo sv. Cirila in Metoda za Istru»; i «Edinost» je češće pozivala narod, da se sav okupi oko svoje lijepe ustanove, i njezini su predstavnici do- DR. EDVARD SLAVIK bivši obč. svetovalec in dež. poslanec za trž. okolico; predsednik tiskarne «Edinost» in tajnik Pol. društva * Edinost» lazili na Družbine sastanke i puštali da na najvidjenije mjesto u listu dolaze govori našeg predsjednika i izvještaji tajnika i blagajnika. Po tome je i «Edinost« pridonijela nemalo Družbinom napretku, i meni je drago, što mi je dana zgoda, i to baš sada, prigodom slavne pedesetgodišnjice toga našega neustrašivog lista, da to istaknem i da mu još jednom zahvalim u ime svojih bivših drugova u Ravnateljstvu i u moje sopstveno na bratskoj pažnji i dobroti. Viktor Car Emin NAŠE SREDNJE ŠOLE Rade volje sem se odzval vabilu uredništva, naj napišem ob petdesetletnici «Edinosti» kratek pregled našega srednjega šolstva, saj je bila ravno «Edi-nost» od svoje ustanovitve dalje vedno prvi glasnik v naši težki borbi za to, kar je in mora biti vsakemu narodu najsvetejše in najdražje, za našo šolo. Vse naše hrepenenje, vse naše upravičene težnje in zahteve po izobrazbi v materinskem jeziku, od otroškega vrtca in ljudske šole preko srednje in strokovne šole do najvišjega prosvetnega svetišča, do vseučilišča, so našle v «Edinosti» vsekdar glasan odmev. Tam se je zrcalila vsa naša radost, kadar smo dosegli po hudem boju to, kar bi nam šlo že po pravici, v njej se je črpala nova moč za nadaljni boj v času neuspeha in potrtosti. Vsa zgodovina našega šolstva se nam pokaže v petdesetih letnikih, ki jih je že izdala «Edinost». In s ponosom sme ona gledati na uspehe, ki smo jih na tem polju dosegli. Klicala je v življenje otroški vrtec za vrtcem, videla je nastajati okoli sebe šolo za šolo in s pravim zadoščenjem je smela pozdravljati ustanovitev našega velikega šolskega doma v Trstu, ki si ga je dostavil naš narod s svojimi žulji in s svojo krvjo, z veseljem je lahko naznanjala čitateljem radostno vest o ustanovitvi raznih srednjih in strokovnih šol in doživela je tudi uresničenje naše najvišje težnje, ustanovitve slovenskega vseučilišča. Z vso pravico se je lahko smatrala za mater naših šol. S pravo materinsko ljubeznijo je čuvala nad tem našim zakladom in vsa njena skrb je bila posvečena njenim otrokom. Istočasno s petdesetletnico «Edino-sti» bi morali slaviti dvajsetpetletnico naše najstarejše srednje šole in prve srednje šole s slovenskim učnim jezikom sploh. Toda njeno slavje bo pogrebno slavje. Kajti šola, ki jo imamo v mislih, realka v Idriji, preživlja letos zadnje leto svojega obstanka. Septembra meseca, ko bi se morala odeti v slavnostno obleko in vabiti v veselem razpoloženju k sebi rajajočo mladino, se bodo še enkrat odprla njena vrata za zadnji zrelostni izpit na njenih tleh, nakar se bodo za vedno zaprla. Vse njene sestre je že prej ugrabila težka usoda. Ni več ne hrvatske državne ~im-nazije v Pazinu, ne slovenske državne gimnazije v Gorici ne mestne realne gimnazije s hrvatskim učnim jezikom v Voloskem-Opatiji. Nimamo več ne moškega ne ženskega slovenskega učiteljišča v Gorici ne zasebnega ženskega hrvatskega učiteljšča v Pazinu. Kastav, kjer je bilo nekdaj hrvatsko moško učiteljišče za Istro, je onstran državne meje. Istra pa nima več svojega učiteljišča. Zasebna trgovska šola v Trstu čaka še vedno na dovoljenje za otvoritev. Kako pa je prišlo do tega? Nesrečen slučaj je olajšal odpravo naših srednjih šol. Ko je končala vojna, je razsajala namreč po naših krajih španska bolezen, radi česar so bile tedaj vse šole zaprte. Ko je bolezen prešla, je bil že nastal prevrat in spremenila se je vladavina v naših krajih. Bolezen je ^rešla, šole pa so ostale zaprte, ker niso prejele dovoljenja za zopetno otvoritev. S tem je bila predvsem zapečatena usoda naših zasebnih zavodov, mestne nižje realne gimnazije v Voloskem-Opatiji, ki je bila ustanovljena 1. 1909., zasebnega ženskega učiteljišča v Pazinu, ki ga je vzdrževal od 1. 1910. dalje poseben ku-ratorij, ter 1. 1910. ustanovljene dvoraz-redne slovenske trgovske šole v Trstu, ki je imela pravico javnosti in je uživala v zadnjih vojnih letih celo državno podporo. Poseben oddelek za strojevodje na obrtni šoli v Trstu, s katerim nam je hotela ranjka država izkazati še na smrtni postelji svojo tolikokrat nam očitano «naklonjenost», je bil že na sebi nestvor in je ostal mrtvorojeno dete. Nekoliko boljši uspeh je imel dekliški oddelek za ročna dela, kjer se je vršilo vsaj vpisovanje. Hrvatska državna gimnazija v Pazinu se ni več otvorila, pač so bili še enkrat napovedani izpiti, ki se pa ne vem iz katerega vzroka niso vršili. Odpravljena pa je bila indirektno ta gimnazija še le z Gentilejevo reformo srednjih šol, ki je ne omenja več med enakimi šolskimi zavodi. Glede goriških šol je bila zadeva bolj komplicirana. Slovensko žensko učiteljišče ni bilo samostojen zavod, temveč le oddelek državnega ženskega učiteljišča. Moško učiteljišče v Gorici je nastalo 1. 1910. po prenosu iz Kopra, kjer je bilo do tedaj združeno z italijanskim. Slovenska gimnazija končno je bila ustanovljena šele 1. 1913. Ko je maja meseca 1. 1915. vstopila Italija v vojno, so vsi ti zavodi prekinili pouk ter učitelji in učenci so morali zapustiti mesto in po večini tudi deželo. Da ne bi utrpeli radi tega prevelike izgube, so se otvorili v šolskem letu 1915—16 v Trstu takozvani zaposloval-ni tečaji za gojence in gojenke obeh goriških učiteljišč. Z naslednjim šolskim letom je sledila otvoritev sličnih tečajev za dijake goriške gimnazije. Faktično pa je bila to nekaka samostojna realna gimnazija in v šolskem letu 1917—18 se je vršila v Trstu prva gimnazijska in realno-gimnazijska matura v slovenskem jeziku. Ko so radi španske bolezni ostale zaprte vse slovenske in hrvatske srednje šole, so delili ž njimi enako usodo tudi zaposlovalni tečaji v Trstu. S tem pa je ostalo ogromno število naših dijakov in dijakinj na cesti. Samo v Trstu jih je bilo okoli 600. Ne maram tukaj vzbujati spomina na tisto šolsko leto, ki je bilo polno strahu in nevarnosti za naše dijake in za naše profesorje in ki je slehernemu še tako dobro v spominu. Glavno je, da se je dijakom lahko pomagalo. Še v šolskem letu 1918—19 pa so zopet otvorili državno realko v Idriji. Z naslednjim šolskim letom je bila isto-tam otvorjena tudi nižja gimnazija s slovenskim učnim jezikom, samo nižja gimnazija radi tega, ker tudi goriška slovenska gimnazija ni bila še 1. 1915. ob vstopu Italije v vojno popolna. Ni mesta tu, da bi se meritorno izrazili o vrednosti teh dveh zavodov. O primernosti izbranega kraia pa je najbolje pričalo število vpisanih gimnazijcev. Ob ustanovitvi je imela gimnazija v vseh štirih razredih (ali bolje v treh razredih, kajti za drugi razred sploh ni bilo učencev) 31 učenca, v drugem letu svojega obstanka 25, v tretjem 29, v četrtem in zadnjem 40 učencev. S šolskim letom 1919—20 se je otvorilo tudi mešano učiteljišče s slovenskim učnim jezikom v Tolminu. Za hrvatske učiteljiščnike pa se je ustanovilo 1. 1921. učiteljšče v Arbanasih pri Zadru, ki pa je bilo resnično le italijansko učiteljišče, namenjeno bodočim učiteljem v hrvatskih krajih Istre. Po vsem, kar sem navedel, bi človek lahko sklepal, da je bila pač usoda našim srednjim šolam nemila. Krivdo, da smo tako hitro ingubili svoje šole, bi morali pripisovati «španski bolezni», neprimerni evakuaciji naših srednjih šol in nesrečnemu slučaju, da nismo še docela znali doseči izpolnitev svojih šolskih zahtev in da smo po večini vzdrževali z lastnimi sredstvi zavode, ki bi nam jih po vsej pravici morala vzdrževati država, tako realno gimnazijo v Voloskem-Opatiji, žensko učiteljišče v Pazinu in trgovsko šolo v Trstu. Goriška gimnazija pa je bila še «nepopolna» in razen tega ni bil vsem našim sode-želanom všeč njen sedež. Da pa ni šlo vse na račun «slučaja», izhaja že od usode, ki je doletela hrvatsko gimnazijo v Pazinu. Vsak morebitni dvom pa je odstranila Gentilejeva reforma srednje šole. Udarec, ki je bil s to reformo zadan našemu srednjemu šolstvu, je bil direkten in smrten. Ako tako razmotrivamo razvoj našega šolstva v zadnjih letih, moramo v vseh navedenih nesrečnih na-ključkih skoro videti Božji prst, ki nam je hotel le olajšati zadnji in najhujši udarec. Z omenjeno reformo sta bili namreč odpravljeni realka in gimnazija v Idriji, in sicer so bili že z začetkom šolskega leta 1923—24 ukinjeni vsi gimnazijski razredi in nižji štirje razredi realke. Višji razredi so prehodno še ostali, tako da obstoji v sedanjem šolskem letu samo še zadnji (sedmi) razred. Kot nekako nadomestilo je bil otvor j en slovenski nižji oddelek na tehničnem zavodu v — Vidmu. Kakšne posledice je imela ta reforma za nas, izhaja najbolje iz sledečih podatkov. V zadnjem šolskem letu pred Gentilejevo reformo (1922—23) so bili na obeh zavodih v Idriji 293 učenci. Danes je v Idriji okoli 25 dijakov, v Vidmu pa v vseh štirih razredih 14 učencev (2 v prvem, 2 v drugem, 4 v tretjem in 6 v četrtem razredu). "Še bolj žalostna je ta slika, ako primerjamo število naših dijakov . pred vojno in sedaj. V zadnjem šolskem letu pred vojno je pohajalo razne srednje šole na Primorskem in v Idriji nad 2500 slovenskih in hrvatskih dijakov. (V to število niso všteti dijaki, zlasti ne z Notranjskega, ki so se učili v Ljubljani in drugod). Ob koncu vojne, ko je bila Gorica še brez šol in je bil velik del naše dežele razdejan, smo šteli še vedno nad 1500 dijakov. Sedaj pa imamo na realki v Idriji, na učiteljišču v Tolminu, na tehničnem zavodu v Vidmu in na vseh ostalih javnih in zasebnih srednjih in strokovnih šolah vse dežele komaj 500 dijakov. Gotovo se jih uči približno ravno toliko onstran državne meje. Toda tudi s temi znaša število vsega našega srednješolskega dijaštva komaj dve petini predvojnega števila. In to število še vedno pada, pada na šolah v naših krajih, in pada onstran meje. S tem šolskim letom izgine realka v Idriji. Čez dobro leto, namreč s šolskim letom 1927—28 odpade po isti reformi, ki ga je ustvarila, prvi razred slovenskega tehničnega zavoda v Vidmu, v naslednjem letu dragi in najkasneje z zaključkom šolskega leta 1930—31 bo konec tudi tega zavoda, ako ne podleže že prej nasilni smrti. Z Gentilejevo reformo je bilo radikalno spremenjeno tudi učiteljišče v Tolminu. Iz štirirazrednega zavoda, v katerega so sprejemali učence in učenke po dovršitvi meščanske ali nižje srednje šole, je postala sedemrazredna šola, s štiriletnim nižjim oddelkom in triletnim višjim oddelkom. Tudi tej šoli je bilo že z reformo samo predpisano postopno umiranje, začenši s šolskim 1927—28. Pred nekaj dnevi smo pa čitali, da se je nižji oddelek slovenskega učiteljišča sredi šolskega leta čez noč pretvoril v italijansko gimnazijo. Sicer je to popolnoma v skladu s sedanjo ljudskošolsko politiko. Odkar so bili odpravljeni slovenski razredi in odkar je bil odpravljen celo slovenski pouk v dodatnih urah, ni treba tudi več slovenskega učiteljskega naraščaja. Pač pa je bila vpeljana na vseh učiteljiščih tržaške, videmske, puljske in reške pokrajine ter na večjem številu drugih srednjih šol slovenščina, odnosno hrvaščina kot obvezen predmet. Po večini pa je ta pouk, ki seveda ni namenjen našim učencem, do sedaj vsaj ostal le na papirju. Takšno je stanje našega srednjega šolstva. Kaj nam prinese bodočnost, ne moremo vedeti, odnesti nam ne more ničesar več. Dr. Lavo Cermelj UVELJAVLJANJE NAŠEGA LJUDSTVA NA GOSPODARSKEM IN SOCIJALNEM POLJU V ZADNJIH 50 LETIH NAŠ GOSPODARSKI RAZVOJ V ZADNJIH DESETLETJIH S POSEBNIM OZIROM NA ZADRUŽNIŠTVO Gospodarska zgodovina slovanskega ljudstva v Julijski Krajini zadnjih petdesetih let ni nič drugega nego niz trpljenja in bojev za gospodarsko osamosvojitev ob stremljenju za zboljšanjem gmotnega stanja in socijalnega položaja. Slovansko ljudstvo ob Adriji ni izvoljeno ljudstvo, njegova zemlja ni obljubljena dežela, ampak po večini s kamenjem in trnjem posuti kras, brez plodnih ravan, brez večjih gozdov, izložen burji in suši, dežela, ki je bila in je gospodarsko vedno pasivna. Proiz^ vodi njenega pretežno kmetskega ljudstva niso zadostovali in ne zadostujejo niti za kritje potreb podeželnega prebivalstva, kamoli prebivalstva večjih mest. Skozi veko ve je to naše od težkega dela upognjeno in od trpljenja izmoz-gano ljudstvo oralo, rilo in kopalo ono malo zemlje, kar sta mu je še pustili voda in burja, kakor bi bili hoteli podaljšati njegov križev pot na teh siromašnih tleh. Prišlo je leto 1848., ki je napravilo kmeta za gospodarja in lastnika njegove grude, ali s tem je bilo pri nas kmetsko vprašanje šele načeto, ne pa rešeno. Slovanski kmet je bil po ogromni večini mali posestnik (v Istri, kjer je okoli 135.000 posestnikov, pride na vsakega komaj 4 hektarje zemlje, (vštevši tudi neplodni kras), ki ni pridelal niti toliko, kolikor je potreboval za lastno preživljanje. V svoji konservativni naravi, brez šol, brez pouka, prepuščen samemu sebi, je obdeloval svojo zemljo tako, kakor so jo obdelovali njegovi pradedje stoletja in stoletja, in ni znal izvabiti iz nje več plodov, vsaj toliko, da ne bi bilo treba stradati njemu in njegovi družini. Preobljudenost dežele, nastale vsled delitve posestev, zlasti na nekdanjem Primorskem, in pomankanje vsakega odtoka kmetskega prebivalstva v tedanja mesta, je še povečala obupno stanje, v katerem se je nahajal po letu 1848. kmetski stan v naših krajih. Avstrija ni imela smisla niti srca za reševanje agrarnega vprašani-----* nas. Ona je videla v vseh svojih južnih pokrajinah, ki niso bile obljudene od Nemcev, edinole most do morja, ki ji je odpiral pot v daljni svet. In vse, kar je ona napravila v teh krajih, storila je ne v njih povzdigo, ampak iz vojaških ozirov ali radi ekspanzije svojega prestiža in gospodarske moči nemškega življa v državi. Zato je bilo kmetsko ljudstvo po petdesetih letih minulega stoletja prepuščeno samo sebi, brez zaščite in pomoči, izročeno na milost in nemilost tujim oderuhom po mestih, trgih in tudi po vaseh, ki so kakor zajedavci (parasiti) izmozgavali do smrti nesrečno ljudstvo. Gospodarski individualizem, ki se je tedaj širil po srednji Evropi in ki je priznaval močnejšemu vso pravico nad šibkejšim, je še podpiral to zaje-davstvo. Z uvedbo deželne in občinske avtonomne uprave po šestdesetih letih bi se bile te razmere lahko spremenile, ali le po nekod so deželne in občinske uprave razumele svojo, nalogo in si prizadevale povzdigniti kulturni, gospodarski in socijalni položaj kmetskega prebivalstva. To opažamo zlasti na Kranjskem (za notranjski del) in na Goriškem, tam, kjer so zastopniki kmetskega stanu prišli do besede in vpliva. Ne opažamo pa tega žalibog v Istri, kjer je tedanji deželni zbor in odbor posvečal svoj čas vsem mogočim vprašanjem, samo kmetskemu vprašanju ne. In tako je Istra, ki je bila že od poprej najbolj zanemarjena in pozabljena dežela, ostala gospodarsko zanemarjena tudi po šestdesetih letih; grehi preteklosti se maščujejo še danes nad njo. S svojim trdim delom in trpljenjem je prestalo slovansko ljudstvo teh pokrajin, ki je obstojalo skoro izključno iz kmetskega stanu in krošnjarjev — mornarji in ribiči tedaj sploh niso prihajali v pošte v —, dobo najbrezobzir-nejšega gospodarskega individualizma, v kateri je bilo mogočnežu dovoljeno vse na škodo reveža in siromaka, to je dobo do sedemdesetih let minulega stoletja. Poleg stanovskih težav je moralo to ljudstvo nositi v onem času tudi ogromna državna bremena, ki so jih zahtevale brezsmiselne avstrijske voj^ ne leta 1848., 1859. in 1866., ki so se vo je vale edino zato, da ohranijo moč in veličino habsburške cesarske hiše, brez vsakega ozira na gospodarske interese in gospodarske potrebe podložnih narodov. Zato je bil njegov kelih trpljenja tem večji in grenkejši, a toliko večja pa je bila v začetku osemdesetih let samozavest tega ljudstva, ki je le s svojo železno voljo do obstanka, s svojim vztrajanjem in samozataje van jem v upanju na boljšo bodočnost prebilo najtežje dni zadnjega stoletja v trpljenju in pomanjkanju. Tuji kapital po deželi in tuji gospodarji ga niso spravili na be-raško palico. Kar je podedovalo, je zapustilo potomcem svojim in se otreslo ob pravem času tujih spon. V delu in boju se kujejo značaji in v prestanem boju za gospodarski obstoj se je izkristaliziral oni kremeniti značaj, ki je lasten našemu kmetskemu ljudstvu. Ta mu je bil obenem neprecenljiv kapital na njegovi daljni poti gospodarskega ustvarjanja, ki je pričelo med sedemdesetimi in osemdesetimi leti preteklega stoletja. Odpor proti gospodarskemu individualizmu se je bil pojavil pri vseh zatiranih slojih; rodil je misel za združenje in edinost. Ideja gospodarskega zadružništva, ki se je bila izkazala kot najboljše sredstvo v boju proti premoči kapitalizma med angleškim delavstvom, je obrodila dober sad tudi na Nemškem, in prišla je končno tudi v naše kraje (leta 1873. je bil izdan v Avstriji zadružni zakon). Zadružna misel je bila rešiteljica našega kmeta, zlasti tam, kjer je bil ta odvisen od tujega kapitala. Zato ni čuda, da ni danes med slovanskim ljudstvom v Julijski Krajini posestnika, ki ne bi bil zadružno organiziran. Zadružništvo je pričelo takoj izvajati svoj program z organizacijo malega kredita, z zbiranjem malih prihrankov (ki so se do tedaj tesavrirali), zato, da ohrani drobno posestvo, pospešuje malo obrt in gospodarsko osamosvoji probujajoče se ljudstvo. Nastop zadružništva je pravi mejni kamen v zgodovini našega gospodarstva med robsko preteklostjo in sedanjostjo ne le kar se tiče Julijske Krajine, ampak slovanskega življa na bivšem avstrijskem jugu sploh. Povedano naj bo le, da so imeli Slovenci pred nastopom zadružništva en edini denarni zavodič («Obrtno-pomožno dru-štvo» v Ljubljani), ustanovljen 1855. leta. Šele zadružna ideja je prinesla novo življenje v naše gospodarstvo. Ona je vzklila najprej na Štajerskem, se razširila na Kranjsko in odtod je prišla tudi k nam. V letih 1873.—1879. so bile osnovane v imenovanih deželah zadruge: v Ljutomeru (1872.-73.), pri Sv. Jakobu v Rožu (1873.), v Šoštanju (1873.), v Mozirju (1874.), v Ljubljani (dve zadrugi 1874.), v Metliki (1875.), v Ormožu (1876.). In prva zadruga v Julijski Krajini je bila osnovana leta 1880.; bila je to kreditna zadruga ^Gospodarsko društvo* v Skednju pri Trstu. S tem je pričela pri nas nova doba, doba ustvarjajočega zadružništva, in ljudstvo je bilo pripravljeno nanjo. Od osemdesetih do devetdesetih let je bilo sicer ustanovljenih komaj šest zadružnih posojilnic in hranilnic, ali z devetdesetim letom se je akcija za ustanavljanje zadrug razlila kakor val po pokrajini, tako da je bilo na ozemlju sedanje Julijske Krajine 1900. leta že 153 in leta 1911. pa kar 617 zadrug. Da vidimo začetni razvoj zadružništva pri nas, naj bodo navedeni sledeči podatki: Leta 1882. je bila ustanovljena «Notranjska posojilnica« v Postojni; 1. 1883. «Goriška ljudska posojilnica« v Gorici in v Barkovljah pri Trstu «Obrt-nijsko društvo»; leta 1884. «Hranilnica in posojilnica« v Kopru; 1. 1888. hranilnica in posojilnica« v Nabrežini. Leta 1885. je bila že faktično ustanovljena «Tržaška posojilnica in hranilnica«, ali vsled raznih zaprek je bila registrirana šele 1891. leta. Leta 1891. so bile ustanovljene: «Istarska posujil-nica« v Puli, «Gospodarsko društvo« v Rojanu in Lonjerju ter posojilnica v Šebreljah. Naše najvažnejše kreditne zadruge so bile ustanovljene od 1893. do 1895. leta in sicer: Posojilnica na Slapu pri Vipavi, v Tolminu, v Cerknem, okrajna posojilnica v Idriji, v Ajdovščini, posojilnica za bistriški okraj v Trnovem, v Podgradu in v Kobaridu. Leta 1896. je bila ustanovljena prva zadružna mlekarna, to je ona v Trnovem, ki je danes ponos in vzor našega zadružnega mlekarstva. Takoj zatem (1897.) je sledilo intenzivnejše gibanje v Istri z ustanovitvijo med drugim posojilnic v Voloskem in Buzetu. Istega leta je bila tudi ustanovljena mlekarna v Postojni, v Novi Sušici, trgovsko-obrtna zadruga v Gorici, posojilnica v Senožečah, v Bil j ah, v Kanalu, v Solkanu, v Mirnu in v Št. Petru pri Gorici. Leta 1898. je bila osnovana okrajna posojilnica v Bovcu, posojilnica v Šturjah, v Medulinu in v Bermu. Od važnejših naših zadrug naj bodo tu omenjene le še: Centralna posojilnica v Gorici (1899.), posojilnica in hranilnica v Komnu (1899.), v Toma j u (1899.), v Cresu (1901.), v Malem Lošinju (1902.), v Sežani (1903.), v Žminju (1904.), Trgovsko-obrtna zadruga v Trstu (1906.), hranilnica in posojilnica v Št. Petru na Krasu (1907.) in v Jelša-nah (1909.). Naravna posledica zadružnega razvoja je bila potreba po tesnejši ža-družni organizaciji. Zato je bila 1. 1903. ustanovljena «Gospodarska zveza« v Puli, «Sindacato agricolo friulano« v Gorici, leta 1904. «Zadružna zveza« v Gorici in leta 1905. «Federazione delle casse rurali« v Poreču. Za zadružništvo na slovanskem ozemlju prideta v po-štev Gospodarska zveza v Puli in Zadružna zveza v Gorici, ki pa sta se naslanjali na Zadružno zvezo v Ljubljani, ki ni bila nadstrankarska, ampak kreacija slovenske ljudske stranke. Zato nista mogli omenjeni dve zvezi v Puli in v Gorici obrati okoli sebe vsega našega primorskega zadružništva, ampak je lepo število zadrug -ostalo včlanjenih pri Zadružni zvezi v Celju ali se pozneje včlanilo pri Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani. Posledice te neenotnosti v organizaciji našega zadružništva so se živo občutile zlasti po končani vojni, ne glede na to, da ni naše zadružništvo na nekdanjem Primorskem kljub svojemu številu igralo v gospodarskem življenju one vodilne vloge, ki mu je pripadala, in da ni bilo v stanu pridržati denarja, ki se je stekal v naše zadruge, v dor mači zemlji, ki je imela z ozirom lia svojo geografično lego vendar drugačen gospodarski pomen nego pa Kranjska ali Štajerska. Pri tem bodi še omenjeno, da je bilo pričelo že okoli leta 1900. gibanje, ki je šlo za tem, da se osnuje v Trstu denarna centrala za vse slovensko zadružništvo, ki bi se bila razvila v impozantno banko, kakršne smo potrebovali. To misel je propagiral pok. Mihael Vošnjak in dr. Tuma, ali propadla je ne le v škodo primorskega zadružništva, ampak v škodo vsega slovenskega in hrvatskega zadružništva sploh vsled kratkovidnosti in malenkost-nosti nekaterih mož, ki se niso znali povzpeti preko provincijalnih mej. Tako je prišlo leta 1905. do ustanovitve «Jadranske banke«, ki se je bila razvila v impozanten zavod, ki je uživala zaupanje širokih slojev in zbrala v svoje predale veliko denarja slovanskega življa te pokrajine. Ali slaba, nekontrolirana uprava in lahkomišlje-no ravnanje njenega uradništva po končani vojni je gnala banko v propast. Njen polom leta 1924. je bil eden največjih gospodarskih udarcev, ki so zadeli slovansko prebivalstvo Julijske Krajine v zadnjih petdesetih letih. Pred izbruhom svetovne vojne, v dobi okoli tridesetih let, je bilo naše zadružništvo, zlasti kreditno zadružništvo, izvršilo prvo nalogo, ki si jo i e bilo stavilo. Organiziralo je mali kredit in varčevanje do najzakotnejših gorskih vasi ter je ohranilo malo posestvo in ga obvarovalo pred absorbirajočim nagonom veleposestev, da, pospeševalo je celo parcelacijo veleposestev. Povzdignilo je gmotno in socijalno stanje kmetskega prebivalstva do stopnje, ki mu je omogočevala primerno, človeka vredno življenje. V vinorodnih krajih je bilo vino, zaščiteno od visokih carin, glavni vir dohodkov; po Goriškem in Vipavski dolini tudi zgodnje sadje; na Notranjskem in v Gorah živinoreja in gozdar- IVAN NABERGOJ rojen na Prošeku 28. 3. 1835, umrl na Prošeku 10. 9. 1902; obč. svetovalec in