ETNOGRAFSKI ODDELEK POKRAJINSKEGA MUZEJA
ZA POMURJE V MURSKI SOBOTI
Vlasta Koren
Etnografski oddelek Pokrajinskega muzeja za Pomurje v Murski So-
boti je nastal v zadnjih desetih letih. Ob ustanovitvi muzeja 1955 leta je
imel ta oddelek le 30 etnografskih predmetov. Z intenzivnim in sistema-
tičnim delom v desetih letih, v okviru pičlih finančnih sredstev za odkup,
smo do danes zbrali na terenu okrog 1100 etnografskih predmetov. Od
tega so najštevilnejše zbirka tekstila (397 predmetov), zbirka notranje
opreme (107 predmetov) in ljudske umetnosti (79 predmetov).
Etnografski oddelek, ki obsega nad 700 razstavljenih predmetov, zav-
zema sedaj največji del muzejskega prostora. Predmeti po posameznih
zbirkah časovno pripadajo 19. in prvi polovici 20. stoletja, nekaj je tudi
časovno starejših predmetov, predvsem iz ljudske umetnosti. Razstavljeni
eksponati predstavljajo naslednja področja ljudske dejavnosti v Pomurju:
poljedelstvo, živinorejo, čebelarstvo, vinogradništvo, domačo obrt in hišna
opravila, ljudsko umetniško oblikovanje ter ljudsko prehrano in običaje.
Ostale zbirke so deponirane zaradi pomanjkanja prostora in so to podlaga
za tematske občasne razstave v muzeju.
V narodopisnem oddelku se razstava začne s predmeti, ki ponazarjajo
lov in ribolov. Poleg makete tipičnega mlina na reki Muri in mlinarskih
insignijev so razstavljene priprave, s katerimi so domačini lovili ribe v
Muri in potokih. Za ribolov je služila »vodica« na dva trnka (Bistrica),
»bardon« so železne vile za nabadanje rib v vodi (Ižakovci), »puntar« po-
soda iz desk, ki so jo nastavljali ribam v mirni vodi (Renkovci) in mreža
>-sak« iz vasi Mele. V stranskem hodniku muzeja je razstavljen 7 metrov
dolg, pooglenel »kump« — drevak iz enega debla, ki je iz 18. stoletja. Na
dveh takih kumpih je nekdaj plaval rečni mlin na Muri.
Poljedelstvo in živinoreja sta na tem območju glavni gospodarski pa-
nogi. Glavno poljedelsko orodje je plug, ki je bil tu skoraj do konca 19.
stoletja v celoti lesen. Tak primer vidimo na razstavi, iz Cezanjevec pri
Ljutomeru. Za brananje so tu po starem uporabljali drevesa z okleščenimi
vejami, nato pa povsem lesene brane, kakršno vidimo tudi na razstavi
(Tropovci). Poljedelstvo na razstavi zastopajo še razna druga orodja: kosa
z voderjem, grabi j e, srp, cepec, vile, »kvatre« in razne oblike motik. Pri
živinoreji bi omenili razstavljene jarme. Za vprego goveje živine so upo-
189
Poročila
rahljali v Prekmurju največ dvojne jarme, enojne jarme in »dugi jarem«
za vprego dveh krav pri oranju, da stopa vsaka žival po svoji brazdi.
»Dugi jarem« so uporabljali predvsem na ohmočju madžarske narodnosti
v Prekmurju. V vaseh madžarske manjšine so nekdaj phali proso v »mo-
žarjih«, lesenih pokončnih stopnah. Bolj splošno pa je bila v Prekmurju
v rabi stopa na nožni pogon. Vse to lahko vidimo na razstavi v muzeju.
Razstavljeni »dožnjeki« ali »krone« so dandanes le okrasni predmet
v kmečkih domovih. Nekdaj pa so bili predmet delovnih običajev.
Od gospodarskih panog za Pomurje so pomembne še sadjarstvo, čebe-
larstvo in vinogradništvo. Razstavljenih je nekaj naprav za obiranje sad-
ja iz okolice Lendave, pleteni »koš« iz Vučje gomile, pa predstavlja naj-
starejšo obliko čebelnega panja v Prekmurju.
V vinogradništvu, ki je zvečine razvito na radgonsko-kapelskem ob-
močju, v lendavskih goricah, se je ohranilo mnogo starih oblik obdelova-
nja vinogradov in seveda tudi mnogo izvirnih domačih vinogradniških
naprav. Muzej hrani poleg vinogradniškega orodja tudi tri značilne tipe
pomurskih stiskalnic. Največja tovrstna naprava je »preša na kamen«.
Zasebni ljutomerski vinogradniki uporabljajo »peško prešico«, v Prekmur-
ju pa »prešo na vitel«. Poleg »možarja« za razstreljevanje oblakov, ki je
iz Železnih dveri v Prlekiji, je razstavljena tudi preša za izdelovanje buč-
nega, makovega in repičnega olja iz Tropovec v Prekmurju.
Pletenje raznih posod, v ljudskem stavbarstvu pa celo pletenje pre-
gradnih sten, predstavlja v Prekmurju posebno področje domače dejav-
nosti. Na razstavi vidimo iz šibja pletene manjše košare z ročaji, v kate-
rih nosijo drva, smeti, sadje in razne poljedelske pridelke. Razstavljena
so tudi »krbiile« (Renkovci) košare z ročaji ali brez njih, v teh prenašajo
žito, kašo, semena, pa tudi hrano delavcem na polje. Posebno lepa mora
biti košara, v kateri nosijo botri jedila na »gostiivanje« (Turnišče). Za pre-
našanje hrane uporabljajo tudi razne »korble« in »cekre«, ki jih še danes
pletejo iz koruznega ličja. V preteklosti je bilo v Prekmurju tudi razvito
pletenje preprog, ki so jih imeli na tleh v stanovanjskih prostorih. Danes
so pletene preproge iz koruznega ličja, ki so razstavljene, že redkost v
Prekmurju.
Od obrti je v tej pokrajini najbolj razširjeno lončarstvo. Najdlje se
je obdržal v rabi črn vrček kobiljanskih in filovskih lončarjev. V »pütrah«
so nosili vodo in druge pijače na polje, v gozd ali vinograd. V vrsti nelo-
ščenih izdelkov so razstavljeni »kropnjeki«, »repnjeki«, »mastnjaki« itd.
V tej vrsti je največji izdelek »par«, ki so ga v Prekmurju svojčas rabili
za beljenje lanenega platna.
Kot dokaj razvito domačo dejavnost v Prekmurju moramo omeniti
tkalstvo. V vaseh madžarske narodnosti so tkale žene, v Prlekiji in Prek-
murju pa so bili tkalci moški. Na razstavi so prikazane vse tkalne pripra-
ve. Razstavljene so tudi statve »krosna« iz Bratonec v Prekmurju, stare
nad 150 let. Na razstavi vidimo več vrst doma tkanih brisač in tkaničene
brisače z rdečo vtkano široko borduro geometričnih vzorcev, ki so zna-
čilne za vasi madžarske manjšine (Dolina, Motvarjevci, Domanjševci,
Hodoš). Iz mejnega območja Prekmurja z Medžimurjem pa so tkaničeni
190
Poročila
mrtvaški prti, imenovani »vihalni«, ki jih dajo v grob umrlim članom^
družine.
Muzej hrani v svoji etnografski zbirki številne predmete povezane
še z drugimi obrtmi, med temi naj omenimo le orodje sodarjev v Ganča-
nih in usnjeno šolsko torbico, ki je izdelek usnjarjev v Ljutomeru. Raz-
stavljena je tudi »piita«, ki so jo uporabljali kupinarji (nabiralci jajc in
perutnine).
Dobro so tudi zastopani cehovski predmeti. Razstavljena je cehovska
skrinja iz leta 1724 iz beltinske fare. Skrinjica je imela tudi pravni pomen,
kot znamenje samostojnega ceha. Dalje vidimo ohranjen vrč krojaškega
ceha iz istega leta. Ohranjeno je besedilo prisege, s katerim je moral po-
močnik priseči, da je bil sprejet v ceh in so ga priznali za samostojnega
obrtnika. Razen prisege se je moral držati tudi cehovskih pravil. Muzej
hrani iz let 1878 in 1773 pravila iz beltinske fare.
V Pomurju je v primerjavi z drugimi etničnimi območji v Sloveniji
ljudska noša zelo hitro izginila. V razstavnih zbirkah je razstavljena noša
iz okolice Crenšovec iz prve svetovne vojne, praznična noša iz vasi Do-
brovnika na območju madžarske narodnostne manjšine in posamezni deli
noše iz predelov Pomurja. Razstavljena je tudi zapuščinska zbirka petde-
setih noš iz domačega platna, ki jih je v začetku 20. stoletja izdelala in
izvezla Katalina Matjaš iz Petišovec.
Posebno narodopisno področje je ljudska prehrana. Ker je bilo Pomur-
je, zlasti še Prekmurje v preteklosti izrazito kmečka pokrajina, je tu znanih
mnogo močnatih jedil, pogosto izboljšanih s smetano ali mlekom. Na razsta-
vi vidimo razne vrste in oblike pogač ter druga močnata peciva kot n. pr.
»vrtanek«, ki ga pečejo še v Prekmurju ob ženitovanjih in važnejših
delih na polju. Madžarska narodnostna manjšina pa pozna »perec«. Mnogo
je razstavljenih predmetov, ki so jih uporabljali pri pripravljanju jedi:
»stopa« za phanje prosa, ajde in ječmena iz Gančan v Prekmurju, »žr-
mlje«, »mlin« (Filovci). Razstavljeni so tudi možnarji in tolkači za drob-
ljenje kavnega, makovega in drugega zrnja, »motüunica« za maslo, nečke
imenovane »koritca« za mesenje kruha, pa tudi za zibanje dojenčkov. Za
shranjevanje živil so imeli v Prekmurju »lese«, posebne pletene omarice
z dvokapnim pokrovom ali ravnim pokrovom za shranjevanje »kisilače-
kov« — doma narejenih okroglih sirčkov. Razstavljene so tudi košare in
skrinje — »kište«, v katerih so shranjevali zrnje. Danes so v rabi velike
trebušaste košare, v katerih lahko hranijo stot zrnja ali celo več. Starejši
od košar so »bednji« izdolbena jagnjedova debla, v katerih so hranili žito.
Največji »bednji« so bili nad 3 m visoki in so imeli premer okoli 2 m. Taki
so bili v Prekmurju v uporabi v vaseh ob Muri. Bedenj na razstavi je bil
v rabi do 1955. leta v Dokležovju, drži pa 1375 kg pšenice. Od skrinj sta
razstavljeni dve vrsti: starejše tesane skrinje in poslikane skrinje, delo
mizarjev.
Ljudsko umetnost in običaje kažejo razstavljena nabožna plastika,
velikonočni pirhi, slike na steklo, ki so prihajale v Prekmurje iz sosed-
njih, nemško govorečih dežel in iz Medžimurja.
191
Poročila
S področja ljudskega stavbarstva hrani muzej v svojem oddelku iz-
virne »svisli« iz Doline pri Lendavi. Tu je tudi rekonstruirana značilna
prekmurska črna kuhinja z nekaterimi izvirnimi predmeti notranje opre-
me in kuhinjskih pripomočkov. Razstavljena sta tudi dva' tipa čelenšika,
premičen iz Prlekije in nepremičen iz Prekmurja. Razstavljeni so še razni
tipi svečnikov, doma izdelane sveče lojenke in končno predhodnik petro-
lejske svetilke na kovinskem stojalu z leščerbo in senčnikom.
Zanimivost razstavljenih zbirk so tudi pravne starine »klada« za
vklepanje nog za sramotilno kazen iz Bogojine z letnico 1801 in stare
votle mere : »korčič«, »kebel«, »vagan«, »pint«.
ZUSAMMENFASSUNG
DIE VOLKSKUNDLICHE ABTEILUNG IM MUSEUM DES MURGEBIETES
IN MURSKA SOBOTA
Die volkskundliche Abteilung im Museum des Murgebietes in Murska Sobo-
ta wurde in den letzten zehn Jahren aufgebaut. Im Jahre 1955, als das Museum
gegründet wurde, besass die Abteilung lediglich 30 volkskundliche Gegenstände.
Dank der intensiven und systematischen Arbeit in den folgenden Jahren wurden
im Rahmen der Feldforschungen trotz der spärlichen Geldmittel nahezu 1100
Gegenstände gesammelt. Davon sind am zahlreichsten die Textiliensammlung
(397 Gegenstände), die Sammlung der Hausausstattung (107 Gegenstände) und
die Sammlung der Volkskunst (79 Gegenstände).
Über 700 Gegenstände sind ausgestellt und nehmen innerhalb des gesamten
Ausstellungsraumes des Museums den grössten Platz ein. Die Gegenstände ge-
hören dem 19. und der ersten Hälfte des 20. Jahrhundert an, während einige
Werke der Volkskunst älter sind.
192