fedntk
ILUSTROVANI list za mesto in deželo
Izhaja ob Četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyršera (Danajska) ceita 29/1. Pofttni predal ttev. 345. Rainn pofitne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za. ▼■e leto 80 Din. V Italiji sa vse leto 40 lir, ▼ Franclji 50 frankov, v Ameriki in povsod drugod 2 dolarja
Ljubljana, 1.8 oktcfera 1934
Globoka žalost je legla v naše duše, zaplakala so naša srca in v očeh nas je zaskelelo: našega Aleksandra, viteškega kralja Zedinitelja ni več. Zločinska roka ga je ubila v Marseillu, na tleh prijateljske države, kamor je prišel s plemenitim poslanstvom miru in bratstva med narodi.
Neizmerna je izguba, ki jo Jugoslavija objokuje. Toda usoda nam je dala tolažbo. V teh težkih dneh, ko smo ostali brez očeta, nam oiira solze bodrilna zavest, da smo mu bili umirajočemu poslednja misel, poslednja skrb:
ČUVAJTE JUGOSLAVIJO!	<
Te besede umirajočega kralja naj nam bodo najsvetejša oporoka, ob njej pozabimo svoje osebne težave, pozabimo za vselej vse, kar nas je kdaj delilo in razdvajalo, te besede naj nam bodo zvezda vodnica danes v trenutku goiia in bolesti in za vso bodočnost!
Slava Tebi, kralj miru!
Slava viteškemu kralju Aleksandru 1. Zedinitelju!
Naj živi Nj. Vel. kralj Peter II.!
Svetovni potnik
pripoveduje
V največjem hotelu sveta
Palača s 13.000 prebivalci. — Gost Ima zmerom prav! — Hotelirjev evangelij, po katerem se mora ravnati 3.000 nameščencev, da ustreže še tako razvajenim gostom iz vseh krajev sveta
V Kjobenhavnu, oktobra
Danski književnik Make Frankel opijanje živo An zanimivo, kakšno je žarvlje-Ptje v najveS.jcm hotelu na svetu.
»Halo, misfer Frankel I Osem je. Vreme je krasno, soinee sije. — Ali naj vas 6e enkrat pokličem?«
Ženski glas, ki govori v slušalki, je tako prijeten, tako mil, da sem nehote odgovoril:
»Seveda, seveda! Le kličite, kadar se vam zljubi!«
Prijetno prebujenje
Pomel sem si oči, pritisnil ob posteljni omarici na gumb in težke zavese ob oknu »o se neslišno dvignile. Kdo neki mi je telefoniral, sem premišljal. Stoj! To je gotovo hotelska »budilka*.
Kajti stanujem v največjem hotelu na Bvetu v Newyorku.
Fant, zdaj pa le pokoncu! Pa 6e mi ne da. Postelja je tako sijajna široka in dolga, prava postelja za odrasle ljudi in ne taka, kakor jo človek najde v najboljših evropskih hotelih, kd ni podobna ne bolniški ne otroški postelji. Američani eo res od vraga!
Vsa tajnost udobnosti ameriških hotelov jo v teni, da se ameriški hotelirji zmerom zamislijo v položaj gostov. Pri nas je pa prav narobe! Hotelir ve, da moraš iti spat, če prideš, tujec, v tuje mesto. Kako spiš, po tem te ne vpraša, glavno mu je, da te obere.
Nekje je prijetno zacingljalo. Na steni nasproti postelje se pojavi napis: Po radiju oddajamo godbo, gimnastiko, versko pridigo, dobre nasvete za današnji dan. Izbirajte!
Izberem godbo. Prijetna spremljava pri kopanju. Lahko pljuskam po vodi, se • smejem in pojem, saj itak ne motim so-eedov, ker je zidovje izolirano.
Kopalnica je kakor pravljica. Vsa v marmorju in kromu. Pipa pri pipi, vroča voda, vrela voda, topla, mlačna, hladna in ledeno mrzla. Za prho je posebna priprava: prhe od stropa, od spodaj, s strani, od zadaj in od spredaj. Pitna voda jo dvakrat filtrirana.
Na sobnih vratih sem snoči opazil napis: »Kdor mnogo potuje, ve, da zavzame očiščeno in zlikano perilo pol manj prostora v kovčegih kakor umazano in zmečkano. Perilo in obleko zaupajte nam. Zadovoljni boste.« Ta osnovna resnica me je navdahnila, da sem zagnal vso od potovanja umazano obleko in perilo v omaro, ki stoji nalašč za to v predsob ju. Davi sem našel vse kakor v škatlici.
Pozornost nasproti gostom
Koomaj sem se zleknil v kopalni kadi, eean že zaslišal iz zvočnika glasno in jasno svoje ime in nekoliko laskavih pridevkov v zvezi s svojim pisateljevanjem. Hotelska oddajna postaja zmerom javlja: »Srečni smo, da smemo med našimi najimenitnejšimi novimi gosti omeniti ......« Slehernemu imenu sledi se-
veda cel očenaš pohvalnih pridevkov.
Po kopeli sem se naslonil v udoben naslanjač. Kmalu je nekdo potrkal. Bil je sluga, ki mi je prinesel cel šop časnikov, ki jim je bila priložena vizitka hotelskega ravnateljstva: »Dovoljujemo si vam poslati nekaj najnovejših listov iz vaše domovine.« In res! Poleg dveh uglednih ameriških listov sem »teknil še tri danske.
Kadar želim hiti nemoten, obesim na vrata tablico, ki je nalašč za to pripravljena. Na njej piše: »Bodite obzirni in ne motite me.«
Hotel tiska lasten ilustrovan časnik, ki nosi naslov: »Naši gostje«. Na prvi strani današnje številke je slika moje malen-itoeti, pod njo pa kratek, a laskav življenjepis. Zdaj mi je šele razumljivo, čemu me je snoči takoj po prihodu inter-jvjujala lepa plavolaska.
Rediteljice na hodniku me pozdravljajo Itako ljubeznivo in spoštljivo, kakor d* M Ul edini gost v vsem hotelu.
»Koliko oseb pa imate danes na stanovanju?« vprašam neko nadzornico.
»Približno deeet tisoč jih bo, tri tisoč
pa osebja.«
Trinajst tisoč duš! Celo mesto za naše pojme!
V hotelu prevaža šestnajst ekspresnih dvigal ljudi in tovore. Do 4‘2. nadstropja ee dvigne v pičlih 2 minutah.
Vzdolž hotelskih stebrišč je vse polno najrazličnejših trgovin. Nalašč sem iskal, česa bi manjkalo, a nisem sprva našel ničesar. Nenadoma sem se pa spomnil: Trgovine z živimi zverinami ni!
Za šalo sem obiskal hotelskega ravnatelja in mu povedal, kakšno pomanjkljivost sem ugotovil. Resni gospod je pobledel in bil vidno » veliki zadregi. Dejal je:	»Prav
imate, mister Frankel! Strašno, da se nismo tega zmislili! Prosim, povejte mi. ali potrebujete zverine takoj? Nemudoma bom sporočil upravnemu svetu, kakšno škandalozno pomanjkljivost je gospod odkril.«
Nad vsako blagajno, kjer vnovčujejo bloke, piše: »Če bi se blagajničarka pozabila zahvaliti za denar, imate pravico do brezplačnega obeda.« Toda doslej se še ni primerilo, da bi kakšen »umazanec« zastonj obedoval.
Na vsakem zavoju hodnika sto/i hotelski nameščenec v mornariški uniformi in ponuja gostom svoje usluge: »Gospod, gospa, morda lahko kaj storim za vas?«
Hotelski evangelij
V Ameriki je »hotelstvo« prava industrija. Več ko pet milijard dolarjev je vloženih v hotele. Ta denar je treba seveda amortizirati. Zaradi tega ni nič čudnega, če 60 lastniki hotelov zmerom in vsepovsod pripravljeni gostom čim bolje postreči. Vsak nameščenec, do poslednjega čistilca čevljev mora biiti »mož na mestu« in vršiti svojo službo vestno in natanko. Kajti deček, ki obrača vhodna vrata, oškoduje podjetje za ogromne vsote, če je pri obračanju prenagel. Gost, lei mora teči skozi vrata ali ga celo krilo vrat zadene v nos, ne pride nikoli več v tak hotel.
Vsak nameščenec dobi ob vstopu v
službo cele litanije tiskanih predpisov, kako in kaj je treba vršiti službo. Nekaj teh zanimivih zapovedi naj vam naštejem:
»Na svetu ni hotela, ki bi lahko bil brez gostov. Torej, če naj hotel ustreza svojemu namenu, morajo biti vsi gostje do poslednjega postreženi kar najbolje, nameščenci pa morajo paziti na njihov najmanjši migljaj. Osebje je samo zato v službi, da olajšuje delo onim, ki ga zaposlijo.«
»Vsakdo naj si zapomni, da ima gost zmerom prav. Nikoli ne sme nihče gostu oporekati. Če gost trdi. da je juha samo mlačna, ne sme natakar trditi, da je dovolj vroča in da se še nihče ni pritoži). Kadar gost pomotoma pozvoni samo enkrat in meni, da jo pozvonil trikrat, se mora nameščenec opravičiti, češ da ni bil dovolj pozoren.«
Zvečer sem se vračal v hotel. V zamišljenosti sem pozabil številko svoje sobe. Vratar mi je že z obraza bral zadrego, skočil je k velikanski omari in mi prijazno ponudil ključ:
»Soba številka 2978. Izvolite, gospod Frankel. Želim vam prijetno spanje!«
Odrevenel sem. Deset tisoč ljudi je v hotelu in vratar, ki ga prej še za mar nisem imel, me je poznal in je vedel za številko moje sobe! Spomnil sem se besed iz predpisov osebja:
»Zapomnite si vsakega gosta, njegovo ime, njegove navade, številko njegove sobe. Vedite se tako, kakor bi prav njemu izkazovali posebno čast!«
Pod temi besedami je natisnjeno z debelimi črkami:
»Vtis, ki ga napravite na gosta, je za podjetje, torej tudi za vas, zlata vreden!«
O pozornosti in vljudnosti mi Evropci nimamo niti pojma.
•
Ta članek znanega danskega književnika Frankla naj bi sl prečitali vsi naši hotelirji, vsi vratarji, vse sobarice, vsi mrtakarji in pikoli.
Marsikaj bi se naučili. OUikali bi se, slekli bi svoje rovtarske suknjiče in se vedli v službi tako kakor se 6podohi. •
Kak © živi
naibegalejši človek sveta
Na tem revnem svetu živi nekje človek, ki je tako neizmerno bogat, da niti sam ne ve kaj je vse njegovo. Za vse svoje nei-vneroo bogastvo se niti ne zmeni.
Je to indtski knez, hajderabadsld nizam, čigar bogastvo cenijo na več ko pet milijard švicarskih frankov, vendjir v to vsoto računajo samo premičnine. V njegovih zakladnicah je skrinja zlata pri skrinji srebra; nikdo ni tehtal teže, nikdo ni štel novcev. Draguljev in dragih kamnov ima več ko katerikoli bogatin na svetu. Morda več ko vsi ostali in ds'd knezi skupaj. Nedavno mu je neki nezvest služabnik ukradel največji in najbolj blesteči safir, toda nizam ga ni dal niti zasledovati. Kaj pa je njemu tak »kamenček«! Morda leže v njegovih zakladnicah še lepši, še večji, še sijajnejši. Prava reč!
Zanimivo je, kako živi ta svetli knez, ki sl lahko privošči vse, česar se mu zahoče. Prav preprosto, prav tako kakor vsak evropski zasebnik s skromnimi dohodki. Oblači se preprosto, miza je i>o-grnjena skromno, skoraj asketsko. Nizam, ki bi lahko živel razkošneje in ei-jajneje kakor vsi iindski maharadže vkup, pripravi bogate in izbrane zakuske, obede in večerje, se obleče v svilo in kašmir samo takrat, kadar ga obišče kakšen tuj knez ali imenitnik. Zase pa ta bogatin nima želja; sam ne ve kaj in kam bi z denarjem.
V njegovih garažah stoji petdese4 luksusnih avtomobilov, toda on sam se
vozi vselej v težkem vozu, ki ga je kupil že sedem in dvajsetega leta. Sredi sest ih razkošnih palač je preprosta meščanska hiša in v njej stanuje in vlada mogočni nizam. Niti v pasjih dneh ee ne preseli v gore ali v hladnejše predele, temveč ostane v prestolnici. Tudi ministri, ki so čim je pritisnila vročina, pobegnili v hribe, so obrnili plašče po vetru, ki veje iz vladne palače. Dvor ne seje denarja, zato se polnijo državne, torej nizamove blagajne vsako leto z milijoni. Za osemdeset do sto milijonov dinarjev obogatijo knezove zakladnice in bogastvo leži neporabljeno. Velikemu vladarju še mar ni denarja — in najbogatejši človek na svetu živi samo za blagor 6vojil) podložnikov, skromen in tih ...	*
Bovtipni pilot — akrobat
V New-Yorku, oktobra
Ameriška reklama, da piloti akrobati pišejo z belim dimom po zraku, je že stara stvar.
Toda pred nekaj dnevi je znani ameriški pilot specialist za pisanje duhovitih reklamnih trikov, poveznil vsej današnji reklami krono na glavo.
Ko je Gltončal napis za svojo tovarno, se je namreč spustil nizko k tlom, da si ogleda svojo umetnost. Zadovoljno sl je pomel roke, ee naglo dvignil in narisnl v oblaku sliko svoje zaročenke, pod njo je pa napisal:	»8e	v oktobru se po-
ročiva.«
Grof
Monte
Cristo
fSczuazt
Napisal
Aleksandec Dun*as
O e. nadaljevanje
Ko se je jelo mračiti in se je vse bolj in bolj približevala usodna ura, je Morrel začutil potrebo, da bi bil sam. V glavi mu je razbijalo, kri mu je kipela, najne-dolžnejša vprašanja najboljšega prijatelja bi mu še bolj razdražila živce. Zato se je zaprl v spalnico in poskušal brati. Toda njegove oči so drsele čez strani, ne da bi vedele, kaj je natisnjeno. Naposled je knjigo odložil in začel vnovič proučevati načrt o begu.
Končno je bilo pol devetih.
Morrel je bil že vse pripravil. Konja in voz je skril v razvalinah starega zidovja blizu Villeforto-vega vrta in čakal tam, da napoči ura napovedanega sestanka. Tako je minilo pol ure. Mladi mož je neprestano hodil gledat k ograji, toda zaman je napenjal oči: toli znane mu bele obleke ni uzrl nikjer in naj je še tako napenjal ušesa, na vrtu je bilo vse tiho.
V bližnjem zvoniku je bilo pol desetih. Pol ure je že minilo, od kar bi imela Valentina priti na napovedani sestanek. Rekla je ob devetih, rajši prej kakor pozneje. Mladi mož je prestajal strašne trenutke. Prežal je na najtišji šelest listja, ob še tal<o nezaznavnem pišu vetriča mu je udaril znoj iz čela. Trepetaje je prislonil lestev in stopil z eno nogo na najspodnji klin, da ne bi niti trenutka zamudil, ko bi zaslišal dekličin korak.
V zvoniku je bilo deset.
»O, saj ni mogoče, da bi tako dolgo trajalo to podpisovanje,« zamrmra obupano Maksimilijan. »Nekaj se je moralo zgoditi... Saj sem vse pretehtal, izračunal sem, kako dolgo utegnejo trajati te formalnosti — ne, nekaj se je zgodilol«
V brezumnem strahu je jel stopati ob ograji sem in tja. Potem se je ustavil in pritisnil svoje razbeljeno čelo na železno mrežo. Ali je Valentina po podpisu pogodbe omedlela? Ali so jo pa zalotili na begu? Samo to dvoje je bilo mogoče. Ali so jo pa na begu zapustile moči in je brez zavesti omahnila v travo?
Ta misel mu ni dala miru. Vročično je napenjal oči in skušal predreti gosto temo. Tedaj se mu je zazdelo, da vidi v senci dreves nekaj temnega. Pridušeno je zavpil in bilo mu je, kakor bi zaslišal nedoločno tožbo.
Ura v zvoniku je odbila pol enajstih.
Tedaj ga ne vzdrži več. Brez pornišljanja se zavihti na Pstev in skoči na drugi strani na tla.
Morrel si je bil v svesti, da je vdrl na tuja tla kakor tat; tudi se je zavedal, kakšne posledice
Resnica
ali spretna prevara ?
40 let prejemal pokojnino...
...v imenu svojega očeta, ki se Je zanj Izdajal. Ali Je pa nemara res oče In ne sin? Oblasti pred uganko
dtegne to zanj imeti. Toda zdaj ni bil čas za omahovanje. Stekel je čez vrt in se ustavil na robu parka pred hišo.
En sam pogled mu je potrdil, kar je dotlej samo domneval: na~ mestu razsvetljepih oken, kakor bi se spodobila za takšno svečanost, je zagledal samo črno gmoto, zavito v zloveščo tišino.
Prav takrat švigne mimo treh oken v prvem nadstropju medla luč. Ta okna so spadala k stanovanju gospe Saint - Meranove. Neka druga luč je pa stala mirno za rdečimi zavesami. Te zavese so zastirale okno spalnice gospe .Villefortove.
Morrel je vse to ugenil. Z Valentino je tolikokrat govoril o hiši, kjer je stanovala, da si je v duhu napravil o njej pravcat načrt. Tako si je znal prav živo predstavljati njeno razdelitev, čeprav ni bil nikdar v njej.
Mladega moža sta tema in grobna tišina še bolj navdali z grozo kakor prej, ko je poldrugo uro zaman čakal Valentine. V tem trenutku je bilo vse njegovo bitje ena sama misel: videti mora Valentino, pa naj se zgodi kar koli! Odločno je stopil naprej in se ravno pripravil, da steče čez park, ko mu veter prinese na uho odmev stopinj.
Morrel se umakne nazaj v grmovje in nepremično obstoji. Njegov sklep je bil storjen: če ni sama, jo bo vsaj videl in bo vedel, da se ji ni nič hudega pripetilo; če so tuji ljudje, bo pa prestregel kakšno besedo in tako nemara dobil ključ do te nerazumljive mu zagonetke.
Mesec se je prikazal izza oblakov, ki so ga dotlej zakrivali, in v njegovem svitu je Morrel zagledal na pragu hiše gospoda Villeforta in z njim še nekega moža v črnem. Krenila sta proti vrtu. Nista pa še napravila štirih korakov, ko spozna Morrel v Vil-lefortovem spremljevalcu zdravnika Avrignyja.
Morrel stopi nehote še nekaj korakov nazaj, boječ se, da ga ne bi zasačila. Tedaj utihne tudi škripanje peska pod nogami obeh mož.
*Oh, še nebo je zoper nas,« zaječi kraljevski prokurator. »Kako strašna smrt! Ne skušajte me tolažiti! Zame ni tolažbe po tolikšni nesreči... pregloboka je rana in preveč skeli. Mrtva! Mrtva!«
Mrzel pot oblije Morrelu čelo in zobje mu zašklepečejo. Kdo je umrl v tej hiši, da jo še Villefort sam imenuje prekleto?
»Dragi gospod Villefort,« odvrne zdravnik s takšnim glasom, da oledeni Morrelu kri v žilah, »nisem vas sem poklical, da bi vas tolažil — narobe!«
»Kaj hočete reči s temi besedami?« zajeclja prepadeno kraljevski prokurator.
»Reči hočem, da se za nesrečo, ki vas je zadela, skriva se druga, morda še hujša.«
»O, moj 5og!« zamrmra Villefort in sklene roke. »Kaj more biti še hujšega?«	..
»Ali sva čisto sama, pruateln'«
»Da, čisto sama. A. počemu tolikšna opreznost?«
S* nadaljuje na 4. strani v 4. stolpcu
V Parizu, oktobra V preiskovalnem zaporu pariškega sodišča sedi že dedj časa starejši gospod, Jean Baptiste Touraine, ki je morda nedolžen, morda kriv velike goljufije. S6-dišče mora o njem samo dognati ali je možakar „lari Jean Baptiste Touraine, vpokojeni železniški uradnik, ali pa njegov sin z istim imenom.
Stvar je čudna in zamotana.
Pred štiridesetimi leti je stopil dva in šestdesetletni železniški uradnik Jean Baptiste Touraine v pokoj. Ravnateljstvo francoskih železnic je vpokojencu redno izplačevalo v dolgi in vestni službi zasluženo pokojnino. Minilo je dvajset, trideset in štirideset let od onega dne, ko je Touraine prvikrat dobil pokojnino. Uradniki na železniški direkciji so zmajevali z glavami. Mar ne bo stari Jean nikoli umrl? V njihovih knjigah je bilo zapisano, da je mož že pred dvema letoma dovršil 100 let — in vendar je prihajal redno prvega vsak mesec na železniško blagajno po pokojnino.
Na oko je videti Jean mnogo mlajši; komaj šestdeset bi mu človek prisodil, saj mu je dolga brada komaj pričela siveti, lasje so mu skoraj še vsi črni, zdrav je in obraz mu ni naguban. Sicer je pa gospod Jean prav ponosen nase, na svojo korenjaško postavo in sveži obraz. Pravi, da je	od	mladih nog	živel zmerom	vzdržno	in	preprosto ter da ni ni-
koli veseljačil, popival ne ponočeval.
Pred nekaj dnevi jc hotel gospod Jean Baptiste Touraine na svečan način proslavili svoj sto-»retji rojstni dan. Povabi) je vse hišne stanovalce, vse prijatelje in znance	in	z žalostnim	gladom obtoževal	smrt. ki m« je	vse ljublje-
ne tovariše in vrstnike ie idavnaj pokosila.
Najlepše »ženske« noge ima moški
V Parizu, oktobra.
Na Francoskem so priredili tekmovanje ea najlepše ženske noge na rivieri. Priglasilo se je mnogo lepih dam in damic, ki so odboru za ocenjevanje nekatere sramežljivo, druge nesramežljivo kazale noge pod kolenom in visoko nad njim. Odbor je prisodil prvo nagrado lepi plesalki Odetti, ki je žela vse poletje velike uspehe po raznih varietejih in kabaretih zapadne in južne francoske ubale.
Komaj so gospodje razglasili izid tekmovanja, je prasnilo občinstvo v bučen smeh. kajti vsi obiskovalci zabavišč so vedeti, da Odette ni ženska, temveč mled lep fant. ki oponaša plesalke.
Odbor je kljub blamaži vztrajal pri svoji oceni in izročil prvo darilo za naj-lepše ženske noge — moškemu... *
Prekletstvo do sedmega kolena
V Londonu, oktobra.
Prejšnji teden so londonski časniki poročali o tragičnem konen Johna Char-iesa Beresforda, sedmega markiWater-fordskega, iz ugledne irske pler .iške rodbina Našli so ga v orožni dvo ini njegovega gradu s prestreljeno 4 lavo. Z njegovo smrtjo se je zlovešče izpolnila kletev, ki je cela štiri stoletja ležala na Waterfordih.
Legenda namreč pripoveduje, da je okoli 1. 1540. prišla k prvemu markiju
Banka Baruch
15, Rue Lalayette, PARIŠ Odpremi ja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najku-lantneje — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemaj«, plačila na naše čekovne račune:	Belgija:	št. 3064-64. Bru
xelles; Holandija: št 145&6B. Deti Dienst: Francija: šl. 1117-94, Pariš; Luksemburg: št 5967, Luxemhurg. — Na zahtevi, pošljemo brezplačno naše čekovne nakuMiice.
Nenadoma in v poslednjem hipu je pa moral odpovedati proslavo, kajti ponj 60 prišli gospodje s policije in ga odpeljali v preiskovalni zapor.
Ravnateljstvo francoskih železnic je namreč dobilo ovadbo, da Jean Baptiste Touraine ni Touraine, ki je zvesto služil državi dobrih štiridesei let, kajti ta »staira sablja« je umrl že pred 34 leti. Njegov sin, ki mu je prav tako Jean Baptiste ime,
je takrat pokopal očeta pod svojim imenom. Živel je od tistih dob kot starec, oblačil se je v očetove obleke, sprehajal se je a očetovo palico v roki po pariških nasadili in hodil na železniško blagajuo po očetovo pokojnino.
Zaradi te ovadbe je naprosilo železniško ravnateljstvo sodišče, naj zadevo preišče in ugotovi ali je oče res oče, ali oče sin, ali sin oče...
Staroa so preiskali zdravniki in se pridušali, da še niso videli »toletnika, ki bi biil tako čil in zdrav kakor on. Toda on jih je zagovoril. Dejal je, da je pač bolehen, da ga noge komaj nosijo, da ga bole kosti, vendar pa noče pokazati svetu, da je opešal, ker je ponosen na 6vojo zunanjost...
•Tean Baptiste, naj si bo že pravi ali ne, jc v strašnih stiskah. Če je pravi, »e boji, da »e bo mogel tega dokazati, če je vpokojenčev sin. se boji. da 11111 bodo to dokazali in ga poslali na ričet.
Zalo je prosil sodišče, naj da odpreti grobnico njegove družine, pa se bo dalo najlaže ugotoviti, ali je pred 34 leti umri oče ali sin, kajti on sam bi si ne dal rad ob živem telesu pregledovati lobanje ...	*
Waterfordu vdova nekega krnela, ki je bil pri graščaku v službi. S seboj je pripeljala svojega malopridnega sina in rekla inarkijn, naj ga strahuje.
»Kar pri meni ga pusti k je rekel graščak. »Obljubim ti, da se ti ne bo treba več jeziti nad njim.«
Drugo jutro so našli paglavca obešenega v hlevu.
Kmetica je še tisti dan poiskala graščaka in ga preklela:
»Božja kletev naj ostane na tebi in tvojih sinov sinovih do sedmega radu!~c Ali gre za golo naključje ali 7,a nekakšno avtosugestijo — kdo bi presodil? Drži le to, da so vsi potomci markija VVaterforda s sedmim vred, ki se je prejšnji teden ubil, storili žalosten konec...
Prvi marki — tisti, ki ga je nesrečna mati prekleta — je zgorel pri nekem požaru; drugi je pal s konja in se ubil; tretji si je zlomil tilnik, ko je hotel ustaviti podivjanega žrebca; četrti je utonil v potočku, ki teče po njegovem posestvu; peti je postal žrtev železniške nesreče; šestega so našli 1. 1982. v njegovi londonski palači s kroglo v glavi.
Otrok, vzgojen torno po sodobnih načelih
V Londonu, oktobra
Pred nekaj dnevi je postala Evgenija Bolles polnoletna. To deide se lahko ponaša s tem, da se je rodila in da so (o vzgojili točno po načelih sodobne evgenike in higiene.
Njen oče je znani angleški književnik Harrold Bolles, mati ji je pa hčerka bogatega angleškega indnstrijca. Še pred poroko sta se posvetovala starša lepe Evgenije s slavnim ruskim biologom Meč-nikovim zastran zakona in zaroda.
Ko se jima je rodila hčerka, sta poklicala slavnega zdravnika, ki je od rojstva do dovršenega šestega leta nadziral razvoj in zdravje male Evgenije. Starša rn deklica so živeli strogo po predpisih moderne higiene. Zmerom »o se družili samo z veselimi in prešernimi ljudmi — in deklica je rasla in se razvijala med smehom in živahno veselostjo.
Starša nista otroka nikoli kaznovala, niti z besedo niti 7. dejanji, sicer pa dobrodušnemu dekletcu ni bilo kazni treba. Vse je smeli početi, največ se je pa ukvarjala o športom. Med vojno iin oče
CIKORIJA
Naš pravi domači izdelek!
in mati iz neznanih razlogov izginila it Londona ter pustila deklico v oskrbi dobrih ljudi. Še današnji dan ne ve nihče, kje sta njena roditelja.	*
Lepi liarambaša in razbojniške ženske
V Varšavi, oktobra
Kolomejsko sodišče je nedavno sodile hude razbojnike. Njihov vodja je bil prekrasen moški, Ivan Ksovjenič po imenu. Ko so prišli orožniki tej razbojniški tol pi na sled, so po nesreči ustrelili Ksovjeniča.
S svojo nenavadno lepoto je ta ničvredni možakar omamil vsakp žensko, katere se mu je zahotelo. Kadar je pri praovljal kakršnokoli razbojništvo, je poklical svoje »zveste služabnice«, ki s« ga gledale kot boga in se iz ljubezni pokorile vsakemu njegovemu ukazn. Zaradi ljubezni, še boij pa menda zaradi masla na glavi, so mu bile vse ženske vdane in pokorne.
Sodišče zdaj preiskuje, affi so bile vse njegove ljubice v resnici njegove poma-galke ali samo njegove priležnice.
Pri zasliševanju jih je večina izjavikt, da so slepo izpolnjevale njegova povelja samo zato, ker so se bale njegovega maščevanja. V nečem pa so se izpovedi vseh ujemale: vse so do brezumja ljubile tega lepega razbojnika.
Sodniki so samo pri desetih razbojnikovih ljubicah ugotovili, da sr mu dejanski pomagale pri razbojništvih, poleg tega so mu pa bile še ljubite.
Sodili so jih milo. Samo eno so obsodili na dve leti ječe, vse ostale pa samo po pol leta.	*
Čemu se ljudje ženijo?
V New-Yorku, oktobra
Ameriška veda ume, to moramo priznati, sebe in svoje izsledke kovati v zvezde. Čeprav njihovi izsledki niso tako resni, kakor smo jih mi Evropei od naših znastveuikov vajeni, vendar so nam časih dobrodošli; vsaj za smeh!
Nedavno 60 ameriški psihologi (duše-slovci) proučevali najskritejše možganske predele svojih »žrtev«. Hoteli so dognati, kakšne okoliščine so jih kadarkoli prisilile, da so izvršile to ali ono dejanje. Učenjaki so si izbrali samo zakonce, ki so že najmanj dvajset let poročeni. Vprašali so jih najprej, čemu so se ženili.
Štirideset odstotkov zakonskih ieož 11,i moglo pojasniti, zakaj so se ženili. Nekega moža pa, za katerega se je skraja zdelo, da tudi ne ve vzroka, je nenadoma obšlo spoznanje, da je v mladih letih silno rad hodil mimo hiše svoje sedanje žene, ker je iz njihove kuhinje prihajal zmerom tako vabljiv in opojen vonj. Čeprav je tik pred poroko vestno in ločno vse premislil, se mu je zdel vsak vzrok važnejši in tehtnejši za poroko, samo kuhinjski vonj se mu ni zdel važen. Kesue-je se je prepričal, da ga je edinole njegov opoja željan nos zapeljal . .. Toda bog mu grehe odpusti, spoznal je. da njegova mlada žena sploh ni znala kuhati ... Naučil se je spoštovati svojo taščo zaradi kuhe, na lihem jo je pa preklinjal, ker je le njena umetnost kriva, da si je vzel njeno hčer za ženo. *
/'refnhuspeli izum/1 huhezni čar; ceno ji dudo oiire,	Napisal Stendhal.
Movela »Družinskega tednika"
uf zi/en mcz
Francoski napisal Haurice Oekobra
V nekem velikem hotelu na Coti de ]a Manche se mi je pripetila čudna dogodivščina. Da ne spravim nikogar v zadrego, bom rekel, da stoji ta .hotel nekje, med Dinardom in Dieppom. Zelo velik je in dobro obiskovan, njegove cene pa nikakor niso pretirane — če tako rečem, povem, da plačaš za sobo, ki gleda na morje, 425 frankov, 18 frankov pa za skodelico čaja s pecivom in poldrugo delco sirovega masla; malenkost pri današnjem tečaju papirnatega franka!
Tisti večer sem srebal čašico sher-ryja na terasi (14 frankov brez ledu in slamice). Premišljal sem o skrivnostih ustvaritve sveta in opazoval zvezde, ki so pisale svoja zlata imena na nočni nebesni svod.
Tedaj me je iz mojih zvezdoslov-skih opazovanj iztrgal mehak glas, ki je zašepetal za menoj:
»Oprostite, gospod!«
Obrnil sem se. Neka mlada dama v plašču slonovinaste barve, pretkanem s srebrom, lepa kostanjelaska s temnozelenimi očmi me je pogledala pol izzivajoče pol preplašeno. Nato je hlastno rekla:
»Ne spodobi se, gospod, da govorim z vami, ne da bi vas poznala. Toda če je sila, se človek ne sme ustavljati ob predsodkih. Jaz sem nocoj v takšnem položaju. Lahko bi mi napravili zelo veliko uslugo, gospod. Ali se smem zanesti na vas?«
»Zakaj ne, milostljiva! Ali ste izgubili pri kvartali?«
»0, ne! Za igranje sploh ne gre. Kratka bom. Povedati vam moram, gospod, da sem ločena in da so moja sredstva že skoraj pri kraju. V tem hotelu bom letošnje poletje izdala svoj poslednji denar v upanju, da najdem kje bogatega moža, ki bi me rešil iz kočljivega položaja. Kakor vidite, je stvar zelo vsakdanja. Nu, zdi se mi, da sem tega moža, to redko ptico odkrila — ta trenutek ravno igra v kazini. Bogat Američan je in ima dolarjev ko pečka. Že teden dni mi diskretno dvori. Edino kar me vznemirja, je to, da utegne misliti, da sem lahkomiselna ženska. Saj me razumete, gospod? Zatorej sem mu rekla, da sem poročena, da sva si z mojim možem navzkriž, vendar me bo pa vzlic temu tu obiskal.
Vi ste se pripeljali z avtom, gospod. Ali mi ne bi dovolili, da vas predstavim temu Američanu kot svojega moža? Prosim vas, igrajte to vlogo, in stavim, da se bo moj snubec v nekaj dneh odločil. S tem tvegam vse: ali se bo diskretno umeknil, ali me bo pa prosil, naj se dam ločiti in se z njim poročim.
Rotim vas, gospod — pomagajte mi! Danes sem še spodobna ženska in računam na vas, da si zgradim novo življenje.«
Kaj naj človek odgovori na tako ganljivo prošnjo? Pomagajmo drug drugemu!
»Milostljiva,« sem odgovoril s smehljajem, »z velikim veseljem vam ponudim roko, svojo roko, ki je še prosta — upam, da vam bo najina kratka zveza, najin metafizični zakon, če smem tako reči, pomagal, da izpre-obrnete predsodkov polnega moža.« *
Predstava se je vršila o polnoči v hotelskem baru. Izvedel sem bil med tem, da bo moje ime začasno Claude Lebouis in da stanujem s svojo ženo v Parizu, na ulici Belles Feuiiles, šL 121.
»Mister Claude Lebouis, moj mož — mister Andrew Goldsmith,« naju je dražestno predstavila lepa kostanjelaska. Njej je bilo ime Grisela.
»Zelo me veseli, mister Goldsmith,« sem rekel in stisnil Američanu roko. Mož mi je bil na prvi pogled zelo simpatičen. »Grisela mi je pravila, kako ljubeznivi ste bili z njo. Hvala vam!«
»0, prosim, ne govorite o tem!«
Vloga prijaznega soproga me je imenitno zabavala. Ponudil sem An-drewu liker. Nato smo se dogovorili, da se odpeljemo drugi dan v mojem luksusnem avtomobilu na izlet.
*
Zajtrkovali smo vsi trije v hotelu. Med tem ko je šel Andrew na vrt pozdravljat znance, mi je Grisela zašepetala:
»Dragi gospod, pravi angel ste! Vse gre dobro. Vidim, da me An-drew mnogo bolj spoštuje, odkar vidi, da sem zares poročena. Pustite naju pozneje sama v gozdu, da se pogovoriva.«
Kot pokoren zakonski mož sem peljal zarotnika do križpotja. Tam sem voz ustavil in rekel:
»Moja ljuba Grisela, prepustim te mistru Goldsmithu. Med tem grem pa gobe nabirat.«
Izginil sem v goščavo. Vzel sem bil s seboj neki roman, da si ubijem čas. Proti petim popoldne se mi je zdelo priporočljivo, da stopim pogledat, kako je z avtom. Na nekem ovinku gozdne poti zagledam Griselo in
Andrewa v tesnem objemu. Krepko sem zakašljal in ko sta se izpustila in se opomogla od zadrege, sem ju ogovoril;
»Nikjer ni gob v tem zapuščenem gozdu! Kolikor jih je, so pa vse črvive. Zaman sem se trudil.«
Vrnili smo se v hotel. Grisela in Andrew sta sedela za menoj. V ogledalu sem videl, da se poljubljata.
Drugo jutro sem zaman čakal Gri-sele na hotelski terasi. Vratar mi je prinesel dve pismi. Radovedno sem odprl prvo in bral:
»Dragi gospod!
Iz vsega srca se vam zahvalim za vašo dragoceno, čeprav kratko podporo. An-dre\v me je prosil za roko. Davi na vse zgodaj sva se odpeljala. Kair sijala sem od veselja. Nikoli ne pozabite, dragi gospod, da ste mnogo pripomogli k moji sreči.	Grisela.«
Odprl sem še drugo pismo in z muko razbral iz čačk tele besede:
»Dear Sir!
Zaljubljen sem v vašo ženo. Odpeljati jo mislim. Toda ker terja vsaka škoda odškodnino, boste v tem pismu našli ček na 25.000 dolarjev. — Vaš Andrew Goldsmith.«
Ves odrevenel sem obračal v rokah ta ček, izstavljen na banko Bankiers Trust and Co. *
In zdaj, cenjene dame — kaj bi storile na mojem mestu? Ali naj v navalu užaljene časti pošljem noremu Američanu ček nazaj in mu povem, da ga ne morem sprejeti, in da nisem niti v sanjah Griselin mož? Toda Če mu izdam najino skrivnost, bom poteptal njeno srečo!
Ali naj mu vrnem ček raztrgan in mu povem, da lahko mojo ženo zastonj obdrži?
Aii naj pa s temi 25.000 dolarjev kupim lepo biserno ovratnico in jo pošljem svoji »bivši« lepi ženici?
GROF MONTE-CRISTO
Nadaljevanje s 3. strani
»Nekaj strašnega vam imam razodeti,« odvrne doktor. »Sediva!«
Villefort bolj omahne na klop kakor sede. Zdravnik mu položi roko na ramo in obstane pred njim.
Odrevenel od groze si seže Morrel z eno roko po čelu, drugo si pa pritisne na srce, kakor bi se bal, da ne bi kdo slišal, kako mu razbija.
»Govorite, doktor, poslušam vas,« reče čez nekaj časa Villefort. »Udarite, pripravljen sem na vse.«
»Gospa Saint-Meranova je bila sicer res že v letih, toda drugače je bila vedno zdrava.«
Morel se oddahne, kakor bi se mu kamen odvalil s prs.
»Žalost jo je ubila, gospod doktor. Celih štirideset let je živela s pokojnim markijem, in zdaj ...«
»Ni bila žalost, dragi moj Villefort,« ga zavrne zdravnik. »Žalost časih res ubije človeka, čeprav se to le redko zgodi, a ne ubije v eni uri, ne ubije v desetih minutah.«
Villefort nič ne odgovori, samo glavo vzdigne in prestrašeno pogleda zdravnika.
»Ali ste gledali njen smrtni boj?« vpraša gospod d’Avrigny.
»Da; saj ste mi šepnili, naj ostanem.«
»Ali ste opazili simptome bolezni, ki ji je gospa Saint-Meranova podlegla?«
»Seveda sem jih. Napadlo jo je trikrat zaporedoma, v čedalje manjših presledkih. Ko ste vi prišli, je že hropla; nato je nastopila kriza, ki sem jo imel za živčni napad. Groza me je pa postalo, ko sem videl, kako se je dvignila v postelji z odrevenelimi udi in trdim vratom. Tedaj sem vedel, da je stvar še mnogo hujša, kakor sem mislil. Ko je kriza minila, sem iskal v vaših očeh pojasnila, pa ga nisem našel. Držali ste jo za roko in šteli utrip žile, tedaj je pa že nastopila druga kriza. Ta je bila še strašnejša od prve, zvijalo jo je, usta ji je krivilo in obraz ji je posinel. Pri tretji krizi je podlegla. Ze ob prvi krizi sem zaslutil omrtvični krč in vi ste me v tej sodbi potrdili.«
»Da, pred drugimi ljudmi,« prikima zdravnik. »Zdaj pa ko sva sama...«
»Moj Bog, kaj naj to pomeni?«
»Da so simptomi omrtvične-ga krča zelo podobni simptomom zastrupljenja z organskimi snovmi.«
Villefort plane kvišku, a takoj spet omahne nazaj na klop.
»O, gospod doktor,« zajeclja, »ah ste premislili, kaj ste rekli?«
Morrel ni vedel, ali se mu sanja ali bdi.
»Popolnoma sem si v svesti tehtnosti svoje izjave,« odgovori
V 24 URAH
barva, pllsira In kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice 1.1. d. Pere, suši, monga in lika domače perilo
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
—
Križanka štev. IS
Pomen besed
Vodoravno: 1. del telesa, 5. reka v Jugoslaviji, 7. kar nevesta prinese v zakon, 9. ruta, 11. bolest, 13. tiran, 15. švicarski kanton, 16. zver, 17. reka v Jugoslaviji, 18. krajevni prislov, 19. kraj na italijanskem Tirolskem, 20. oziralni zaimek, 22. jedilna priprava, 24. svojilni zaimek.
Navpično: 1. suženj, 2. plačilo na račun, 3. znamenito vino, 4. prva greš-nica, 6. žensko ime, 8. nravnost, 9. štorklja, 10. pege, 11. utemeljitelj indijske vere, 12. evropska valuta, 14. rimski pesniik, 20. del ladje, 21. števnih, 22. francoska reka (kakor se izgovori).
Rešite križanke štev. 17
Vodoravno, po vrsti: kato, pela, r, rb, h, ibar, repa, mnkedonec, noč, po-kolenje, rjav, njim, o, vi, ki, i, drač, amor.
£epoia Vas privede <fe uspeha,
vztrajno negovanje pa do lepote.
O pravilnem negovanju obraza Vas pouči
izuč. kozmetičarka DSPinkS Vdovit, Ljubljana, Gradišče 4
.............................   ■	’	10—12	in	od	3—7.
Primerjajte ceno in kakovost našega blaga, odločili se boste za nakup zimskega plašča in perila pri tvrdki
Drage glcrup Co.
LJUBLJANA, Tyrševa cesta 14 (Dunajska cesta)
Tragedija kraljice
Zgodovinske resnice e Kleopatri
zdravnik. »Tudi vem, komu sem jo dal.«
»Ali govorite z menoj kot uradnikom ali prijateljem?«
»S prijateljem, ta trenutek samo s prijateljem. Podobnost simptomov omrtvičnega krča in zastrupljenja z organskimi snovmi je tolikšna, da bi le nerad podpisal, kar sem vam pravkar rekel. Zato vam še enkrat povem, da ne govorim s kraljevskim prokuratorjem, temveč s prijateljem. Kot prijatelju vam torej povem: vse te tri četrt ure, kar je trajala kriza gospe Saint-Meranove, sem študiral njen smrtni boj, njene krče, njeno smrt; zato sem ne samo prepričan, da je umrla zastrupljena, temveč bi vam skoraj lahko povedal, kateri strup jo je umoril.«
»Gospod!«
»Simptomi se vsi ujemajo: najprej jo je dajala zaspanost, nato so prišli živčni napadi, razdražljivost možganov in nato odrevenelost vsega živčnega sistema: gospa Saint-Meranova je podlegla veliki dozi strihnina ali bru-cina, ki so ga, kakor sodim, po golem naključju ali pa iz neprevidnosti primešali njenim jedem.«
»O, saj ni mogoče!« krikne Vil-lefort in zgrabi zdravnika za roko. »Sanja se mi — kako bi sicer mogel slišati takšne besede iz vaših ust! V imenu vsemogočnega vas rotim, priznajte mi, da ste se zmotili.«
»Lahko da sem se, a ne verjamem.«
»Imejte usmiljenje z menoj, doktor! Že nekaj dni doživljam takšne strašanske reči, da se bojim, da bom še zblaznel.«
»Ali je bil razen mene še kdo drugi pri gospe Saint - Mera-novi?«
»Nihče.«
»Ali ste poslali v lekarno po kakšno zdravilo, ki ga ne bi bil jaz zapisal?«
»Ne.«
»Ali je imela gospa Saint-Meranova kakšnega sovražnika?«
»Nikogar ne poznam.«
»Ali je kdo pričakoval od njene smrti kakšne koristi?«
»O Bog, ne! Moja hči je njena edina dedična... O, če bi mi prišla taka misel, bi se zabodel, da kaznujem srce, ki bi moglo spočeti takšen nizkoten sum.«
. »Nikar, prijatelj!« vzklikne gospod d’Avrigny. »Bog me obvaruj, da bi koga obtoževal! Ne sodite me krivo; samo o nesrečnem naključju govorim, samo o usodni zmoti. Toda naj bo že naključje ali zmota, moja vest zahteva, da vas na to opozorim. Poizvedujte malo!«
»Pri kom? Kako? O čem?«
»Dovolite: ali se ni utegnil stari Barrois zmotiti in dati gospe Saint-Meranovi pijačo, ki je bila pripravljena za njegovega gospoda?«
»A kako naj bi bilo gospodu Noirtierju namenjeno zdravilo za markizo strup?«
»Nič lažjega! Sami veste, da so strupi za nekatere bolezni zdravila; mrtvoud je ena izmed teh bolezni. Nekako tri mesece bo tega, kar sem — videč, da vse drugo nič ne pomaga — poskusil še poslednje sredstvo, da vrnem gospodu Noirtierju dar go-
Sc nadaljuje na 6. strani v i. stolpcu
V zgodovini starega veka ni imela nobena ženska tako odločilne besede kakor Kleopatra. Z njeno smrtjo leta -80 pr. Kr. je izgubil Egipt, ki je bil tisočletja .mogočna država, svojo samostojnost. Kot rimska provinca je bil od (takrat samo še izvršujoči faktor tuje volje.
Rod, čigar potomka je bila Kleopatra in ki je z njo izumrl, je vladal več ko 300 let v Egiptu. Ptolomej, vojskovodja Aleksandra Velikega, je oče tega rodu. Po smrti velikega osvojevalca so si vojskovodje razdelili ogromno državo.
Vladajoča družina Ptotoniejev je pričela kmalu hirati. Prvim trem sijajnim vladarjem so sledili sami slabiči. Družinski in nasledstveni prepiri , so omajali moč vladajoče družine. Že leta 180 pr. Kr. jje prevzela na novo vzklila rimska oblast varilstvo mladoletnega egipčanskega prestolonaslednika. Rim je že 150 let pred Kleopatrino smrtjo iztegnil roke po Egiptu. Od tistih dob je določal vsako nasledstvo egipčanskega prestola Rim, a tudi v politiko je odločilno posegal. Kleopatrin oče, Ptolomej Auletes, to je svirač na piščal, je vladal tako slabo, da so se Aleksandrinci dvignili nadenj in ga pregnali iz Egipta. Njegova hčerka Berenika, Kleopatrina starejša sestra, je prevzela vodstvo države. Med tem je pobegnil Auletes v Rim in naprosil Pompeja za pomoč. Rimske legije so vkorakale v Egipt in Auletes je v njihovi senci prispel spet v domovino in zasedel svoj prestol. Svojo hčerko Bereniko je ukazal umoriti. To se je zgodilo leta 56. pr. Kr. Osem let keeneje je Auletov naslednik pobil Pompeja, ko se je na begu po izgubljeni bitki pri Farsalu izkrcal v Egiptu.
Ko se je nekaj dni kesneje prikazal v Egiptu Cezar, so mu za dobrodošlico prinesli odsekano glavo moža, s katerim sta dolga leta gospodarila Rimu in vsemu svetu. Kmalu nato je moral Cezar reševati nasledstveni prepir med mladim vladarjem Egipta in njegovo sestro Kleopatro, ki so jo izgnali iz dežele. Kleopatra je pridobilo Cezarja zase in njen brat je padel v boju z Rimljani. Kleopatra je postala kraljica in je vladala Egipčanom sedemnajst let. Svojemu mlajšemu bratu, ki ji je bil določen za sovladarja, je zaivdala, ko je po Cezarjevem umoru zbežala iz Rima.
Treba je poznati zgodovinsko ozadje, zgodovino vladajoče rodovine in egipčanske zemlje, če hočemo tragedijo te kraljice pravilno razumeti. Ponos in želja po vladanju sta bili njeni glavni
V filmu »Kraljica Kristina«, ki ga pravkar vrte, igra po dolgih letih John Gilbert spet z Greto Garbo.
Letos je minilo pet let, odkar sva se z Greto Garbo zadnjič skupno pokazala na platnu. Bilo je to takrat, ko sva igrala v filmu »Žena brez sramu«.
Ko sem Greto prvič srečal — bilo je v času priprav za film »Bilo je nekoč...« — je bila še prav neznatna začetnica, skoraj nikjer znana, boječa in negotova. Govorila je še prav slabo angleški, zato je molčala ko riba. Film je sijajno uspel in ime Grete Garbo je zaslovelo.
Leto dni kesneje sem fitoal spet z Grelo Garbo. Po uspelem prvem filmu se je počutila gotovejšo, tudi boječa ni bila več in angleški je govorila že kar dobro. S tujimi ljudmi mi nič rada občevala. Ta njen drugi film »Ana Kamenina« ji je dal pravico do naslova »zvezde«.
Greto in mene so potem za dolgo raz-družiili. Jezični Holly\vood je stikal za vzroki. Pravili so, dia me Greta sovraži — da je nesrečno zaljubljena vame — da sem jaz vanjo breznadno zaljubljen — da je moja žena nanjo ljubosumna in se hoče ločiti od mene, če bom še kedaj igral z njo — in še sto in sto drugih tehtnih« vzrokov so našle klepetulje. Nahče pa ni hotel verjeli resnici, da filmski družbi več »nese«, če igrava vsak zase, ker zasluži dvakrat, v dveh filmih... Med tem sva pa bila z Greto najboljša prijatelja in sva obžalovala, da naju ne pustijo igrati vkup.
odliki. Od glave do pete je bila prava naslednica svojih pradedov.
Kleopatra ni bila samo nenavadno lepa ženska, bila je tudi genialna. Spoznala je, da lahko vlada samo skupno z Rimljani, nikoli pa ne proti njiim. Posrečilo se ji je, da je Cezarja popolnoma omrežila — in zgodilo se je, dokler je
Cezar živel, da je 'bila njena moč nezlomljiva. Kleopatra je rodila Cezarju sina, edinega potomca, ld ga je kdaj imel. Upala je, da bo ta sin, Cezarion, nekoč Cezarjev in egipčanski dedič. Toda ko so Cezarja leta 44 pr. Kr. umorili, so se vsi Kleopatrini načrti izjalovili. Upravičeno se je morala bati rimskega maščevanja.
Mark Anton, ki je gospodoval v imenu Rima Sredozemskemu morju, je bil Kleopatrin sovražnik. Leta 41. pr. Kr. se je z ogromno vojsko prikazal v Mali Aziji in pozval Kleopatro, da se pomeri z njim. Tej nenavadni ženski se je posrečilo oviti krog prsta tudi tega moža, od katerega je bila njena usoda odvisna. Postal je njen ljubimec, kesneje njen mož. Rodila mu je tri otroke, ki so jim že pri porodu namenili krone Vzhoda. Toda Antonij je v Mali Aziji popolnoma pozabil, da je bila sila, ki ga je dvignila na tak visok položaj, Rim.
V Rimu je kuhal Cezarjev nečak, njegov sovladar Oktavijan (kesnejši cesar Avgust), sovraštvo. Antonij se je skušal meriti z njim z orožjem. Zanj je kazalo dobro. Mladi Oktavijan ni bil vojaški talent, pač je pa imel srečo, da je bil njegov prijatelj Agripa genialen vojskovodja. Mark Antonij je izgubil vojno, še
Končno je pa vendar zmagala želja občinstva, Družba Metro-Goldwyn-Mayer je bila prisiljena vrteti nov film, v katerem sva nastopila oba. Ta film »Žena brez sramu« je prinesel Greti toliko slave in meni toliko pohvale, da bi naju bila družba od tistih dob gotovo zaposlila zmerom skupaj. Toda prišel je svetovni preobrat v filmski umetnosti: govoreči film. Prve skušnje so pokazale, da je moj glas za mikrofon neprimeren, in moral sem prekiniti filmanje in se učiti govorjenja. Ko sem se spet vrnil v ateljeje, je Greta pravkar dovršila nov film in odšla za celo leto v Evropo. V tem času sem igral v več filmih in moja pogodba je potekla. Nisem je hotel več obnoviti, ker sem se nameraval posvetiti zgolj pisateljevanju.
Komaj eo priobčili filmski obzorniki novico, da ne nameravam več filmati, sem dobil na tisoče pisem od svojih filmskih prijateljev iz občinstva, naj vsaj še enkrat igram skupaj z Greto Garbo. Takrat sem izjavil, da bi me edino taka laskava ponudba lahko pripravila do tega, da bi spet filmal, take sreče se pi seveda nisem upal verjeti. Vedel sem, da je za veliki zgodovinski film »kraljica Kristina« glavni igralec, torej Gre-tin partner, že določen. Mnogo so govorili tudi o tem, da se bo po dovršitvi tega filma Greta poslovila od Hollywoo-da in 6e ne bo nikoli več vrnila k filmu. Pri vsaki drugi igralki bi mislil, da je to samo reklamni trik, pri Greti pa me je resno skrbelo, da bo resnica. Dal sem
preden sta se sovražni vojski sprijeli Agripa je izval Antonija pri Akciju (le ta 31. pr. Kr.) na morju. Še preden st je razvila bitka, je Kleopatra s svojimi'
60 egipčanskimi ladjami pobegnila, Mark Anton je pa odjadral za njo in prepustil 1 vojsko njeni usodi. Seveda se je brez boja vdala sovražniku. Tako je povzro-
Spet film z Greto Garbo
Napisal John Gilbert
Kleopatra prosi Oktavijana milosti za njegovega smrtnega sovražnika Marku Antonija
% ' i
' '. -X	.
mmm
v'/V- v? :*.ST®3
čila Kleopatra paniko ter zapečatila Markovo in svojo usodo.
Kleopatra je bila prepričana, da je Mark Anton zaigral. Bala se je za svoje, gospodstvo in je žrtvovala Marka Antonija, kakor je pred leti žrtvovala Cezarja, da bi se prikupila zmagoslavnemu Oktavi ianu. Ko je vkorakal leta 30. pr. Kr. Oktavijan s svojimi legijami v Egipt, je sporočila Kleopatra svojemu možu Marku Antoni ju, da se je zastrupila. Antonij M je iz žalosti in obupa res končal življenje. Kleopatra se je sicer odkrižala nadlež- , neža, toda delala je račun brez krčmarja. Oktavijan je vztrajal v sovraštvu in se ni zmenil za njeno zapeljevanje. V svoji ' lastni palači je živela Kleopatra še nekaj . mesecev kot ujetnica Rimljanov. Prepričana je bila, da jo bo Oktavijan v zmagoslavnem sprevodu kot »najimenitnejši plen« hotel pripeljati v Rim, toda tega zadoščenja mu ni privoščila. Nastavila se je strupeni kaui, da jo je uklala. Ponosno in dostojanstveno je šla v smrt.
Svetovna zgodovina ne pozna tako velike ženske in vladarice, kakor je bila Kleopatra. Njena tragedija je tragedija ženske, ki je bila rojena vladarica in ki jo je njen poraz tako strl, da ga ni mogla preboleti.	*
slovo upom, da bom še kdaj igral s to veliko igralko.
Takrat se je pa zgodilo nekaj nepričakovanega. Greta Garbo je zahtevala, da moram glavno vlogo v »kraljici Kristani« prevzeti jaz. Priznati moram, da sem bil navdušen, kajti ta njena zahte a mi je bila dokaz, da najino staro prijateljstvo ni zarjavelo. Greta se ni spremenila; ni postala domišljava in slava je ni izpridila. Današnji dan je prav tako ljubezniva in naravna kakor je bila ta-krat, ko sem jo prvič srečal pred leti kot začetnico. Pozdravila me je tako prisrčno, kakor me je pozdravljala nekdaj — in čeprav so naju hollywoodski jeziki ( že tolikokrat poročili in ločili, si nisva bila nikoli nič drugega kako: dobra in odkritosrčna prijatelja. To sva si še danes in, upam, da si ostaneva.
Zdi se	mi kakor	prst božji,	da sem bil
prav v onih filmih	Gretin partner,	ki so
ji prinesli toliko slave.
Film »Bilo je nekoč« je ponesel v svet njeno ime, z »Ano Karenino« je zaslovela, film »Žena brez sramu« ji je dal priimek	»božanska	Greta«,	a v	filmu
»kraljica	Kristina«	se je po	moji	sodbi
izživela vsa in pokazala, da je največja med vsemi igralkami.	*
Za razpokane roke
Ce imate rdeče ali razpokane roke, rabite preizkušeno specialno kremo »Je fais blanc«. Jamčimo Vam, da bodo Vaše roke že po prvi uporabi bleščeče bele, mehke in gladke. 1 tuba samo Din 10'—. Naroča se v drogeriji »Nobilior«, Zagreb, Iliča 34.
tljub e zenski
avstrijskega nadvojvode
Johana Salv at
Bela vrana na avstrijskem dvoru: romantični nadvojvoda, ki se navdušuje za revolucionarne ideje in ljubi pustolovščine
Po zapiskih nadvojvodovega komornika
Alpte
4 Kralj Aleksander. Prejšnji torek je imel priti naš kralj v Marseille in potem v Pariz da se sestane z vodilnimi francoskimi državniki na važno konferenco o stabilizaciji miru v Srednji Evropi in na Balkanu. Pripeljal se je z rušilcem »Dubrovnikom«. Med navdušenim pozdravljanjem velike množice ljudi se je izkrcal in naito sedel v avto, da se odpelje na prefekturo, kjer je imel biti serviran čaj. Na njegovi levici je sedel francoski zunanji minister Louis Banthou, avto je pa šofiral najspretnejši nianse!jeki detektiv. Toda ix) komaj desetih minutah vožnje, ko je bil avto pred Borznim trgom, je skočil iz množice neki človek, planil na stopnico kraljevskega avtomobila in še preden ga je kdo utegnit suniti nazaj, sprožil 10 strelov. Trije so zadeli kralja, dva od njih smrtno. Šofer je skušal atentatorja suniti s stopnice, pa je bilo že prepozno. Francoski častnik, ki je jezdil ob avtomobilu, je hitro obrnil konja in s sabljo udarit po atentatorju, a takrat je bilo strašno dejanje že storjeno. Šofer je pognal proti prefekturi, kjer so smrtno ranjenega kralja skušali zdravniki rešiti, a zaman. Četrt ure po izkrcanju je 1)11 kralj Aleksander mrtev. Njegove poslednje besede so bile: Čuvajte .Jugoslavijo! Dve uri za njim je umrl Barthou, čeprav je dobit na videz nedolžen strel v levo laket. Atentatorja je razjarjena množica linčala.
Blagopokojnega kralja Aleksandra so balzamirali in ga drugi dan po atentatu naložili na rušilec »Dubrovnik« in po morju odpeljali nazaj v domovino. Na suho so ga prenesli v Splitu; 100.000 ljudi se je zbralo na obali in s pieteto sprejelo svojega mrtvega vladarja. Na vsej vožnji do Beograda ee je nairod v trumah poslavljal od ljubljenega kralja.
Svečani pogreb bo v četrtek; napovedana je udeležba visokih zastopnikov skoraj iz vseh držav sveta. Francijo bodo med drugimi zastopali sani predsednik republike Albert Lebrun, vojni minister maršal Fetain, mornariški minister Pietri in letalski minister general Denaiin; Anglijo princ Jurij, vojvoda Kentski; Italijo vojvoda Spoletski in kraljev adjutant; Rumunijo princ Nikolaj; Bolgarijo knez Ciril; Češkoslovaško predsednik vlade Mailypetr .in zunanji minister dr. Beneš; Nemčijo njen poslanik v Beogradu v. Heeren in posebni Hitlerjev delegat v. Keller, Itd. itd.
Se na dan atentata, v torek ob 8. zvečer, je vlada izklicala dotedanjega prestolonaslednika Nj. Vis. Petra za kralja Jugoslavije pod imenom Petra II. Isti večer so odprli kraljevo oporoko; v njej določa blagopokojnii kralj Aleksander re-geniški svet, ki bo vršil kraljevske funkcije, dokler ne postane njegov sin polnoleten, t. j. star 18 let. Regentski 6vet tvorijo Nj. Vis. knez Pavle, bratranec blagopokojnega kralja; dr. Radenko Stankovič, univ. prof. in bivši prosvetni minister: in dr. Ivo Perovič, ban savske banovine.
V četrtek sta imela narodna skupščina in senat skupno žalno sejo za blagopo-kojrrim kraljem, obenem sla pa prisegla zvestobo novemu kralju Nj. Vel. Petru IL Na seji so soglasno sklenili dati blago,po-kojnemu vladarju ime »viteški 'kralj Aleksander I. Zedini teli«.
Strašno vest o marseljskem umoru je javnost sprejela z grozo in nejevero. Prvi jo je oznanil radio velikih evropskih postaj; potrdili so jo časniki šele drugi dan zjutraj. V vseh krajih so se zbirali ljudje v gruče, resni in potrti, in ugibali, kaj bo. Mnogi so jokali. V mestih so spontano izpraznili izložbe in postavili vanje s črnini fJoroiri obrobljene slike pokojnega kralja. Z vseh hiš vise žalne zastave. Državni in samoupravni uradniki nosijo črne »vratnice im žalne trakove na rokah; a tudi zeto mnogo zasebnikov kaže .vidne znake svoje žalosti in bolesti.
Kdo jo atentator? Ker ga je množica ubila, je delo preiskovalnih oblasti zelo oteženo. Na njegovem potnem Listu so našli ime Petrus Kelemen, a so kmalu dognali, da je ponarejeno. Sledovi so vodili v Pariz in na švicarsko mejo; tam so aretirati več osumljencev, ki jim je policija |>ozneje dokazala zvezo z ivtenta-torjem. Pojavilo se je več verzij; po naj-novejši in bržčas najtehtnejši, je Peter Kelemen lažno bne za člaina makedonske teroristične organizacije Vlado Georgi-jeva. Tako vsaj trdi sofijska policija na podlagi morilčeve fotografije in drugih
VII*
Spet drug potnik — iz Argentine — je bil pripravljen priseči, da je videl Johana Ortlia v Buenos-Airesu na postaji v vrsti ljudi, ki so kupovali vozne listke. Kupil si je baje listek za Rio de Janeiro.
In še ©n svedok — neki Tržačan, ki je bil po poslih v Argentini — je zatrjeval, da je videl Johana Ortha v nekem majhnem restoranu v Buenos-Airesu in ga pri priči spoznal, čeprav je bil nekdanjemu nadvojvodi zelo shujšal obraz in so mu trpljenje in pomanjkanje zarezale globoke brazde v obraz. Njegovi lasje so že čisto osiveli in sploh je zbujal obžalovanja vreden vtis, zlasti s svojo raztrgano obleko in okornimi zaprašenimi čevlji. Človek bi ga skoraj imel za potepuha. Bil je sam in je pil poceni vino — mnogo je pil, kakor bi se hotel hitro opijaniti. —
Še drugi očividci so prihajali: neki polarni raziskovalec je pisal enemu izmed svojih avstrijskih prijateljev, da je pred kratkim srečal nekdanjega nadvojvodo sredi večnega snega in ledu. Dobila sta se čisto slučajno in sta prebila noč za skupnim ognjem. Polarni raziskovalec ga je bil pri priči spoznal po slikah, in ko je nekdanji nadvojvoda potegnil iz žepa zapisnioo, na katere usnjatih platnicah se je lesketal zlati habsburški grb, so ga minili poslednji dvomi: da, to je on, nekdanji nadvojvoda Johan Salvator!
Drugo jutro na vse zgodaj, ko je njegov slučajni tovariš še spal, je nadvojvoda tiho odšel in snežni vihar, ki je tisti dan divjal, je zainedel sledove za njim...
Neki raziskovalec Chaca je našel Johana Ortha v napol podrti kolibi v gorah blizu čilske meje. Napravil je nanj vtis pol norega moža, zakaj njegova zunanjost je zbujala grozo: lasje so mu vsi razmršeni padali po tilniku, govoril je pa le s težavo, kakor bi se bil že odvadil. Rekel je, da mu je Friedrich Otten ime, toda bil je Johan Orth — raziskovalec je bil pripravljen priseči, da se ni zmotil...
♦ Gl. štev. 36, 37, 38, 39, 40 in 41.
podatkov, ki jih je dobila od francoskih preiskovalnih oblasti. Vlada Georgijev se je rodil v Kamnici na južnem Bolgarskem v rodapskein okraju in je bil v službi bolgarskega terorističnega voditelja Vanče Mihajiova. Star je 49 let.
Ranjeni Bariton — pišejo francoski časniki — je sam skočil iz kraljevega avtomobila in šel iskat taksi, da ga prepelje v bolnico. Zmeda je bila tolikšna, da se ni nihče zanj zmenil; obvezali so ga (spet po francoskih virih) šele tri četrt ure po atentatuI Tako ni čudo, da je 72 letuemu starčku pri narkozi zaradi velike izgube krvi odpovedalo srce in je izdihnil na operacijski mizi, čeprav je bila njegova rana sicer nedolžna.
Pokojnik je bil ne samo ugleden iu uspešen politik, temveč tudi sloveč francoski književnik, e9tet in strasten ljubitelj knjig; njegova knjižnica je bila med najlepšimi v Evropi.
Francoska vlada je priredila umorjenemu ministru v soboto veličasten pogreb na državne troške. Koj po pogrebu se je sestala na sejo in izbrala zu uovega
Z vseh strani so prihajali glasovi v Avstrijo: trdili so, da so videli nekdanjega nadvojvodo zdaj tu zdaj tam, toda vse te vesti so druga drugo tako pobijale, da jim ni nihče več prav verjel.
Le stara nadvojvodinja, mati Johana Ortha, še ni izgubila upanja. Kakor prej, je Še zmeraj klečala na mrzlem kamnu v kapelici, iztezala roke k nebu in molila:
»Vrni mi ga! Vrni mi ga...!«
Tako je tudi umrla, na kolenih. Nekega jutra so jo našli mrtvo na mrzlem kaminu ... Roke je imela sklenjene k molitvi in njeni odreveneli prsti so bili tako trdo sklenjeni, da jih niso mogli razkleniti. Tako so jo tudi položili v krsto; % rokami, sklonjenimi k molitvi...
*
Desetletja so minila od takrat...
Že zdavnaj je nekdanji nadvojvoda Johan Salvator — Johan Orth — mrtev. V pregnanstvu, v daljnji tuji zemlji je njegovo srce premehalo biti, je njegovo telo našlo večni mir.
Kje je umrl? Čigavi prsti so mu zatisnili oči? Kdo ga je spremil k poslednjemu počitku? Katere roke so ga spustile v grob?
Nihče ne ve odgovorov na ta vprašanja. Skrivnost obdaja nadvojvodovo smrt — ne dneva njegove smrti ne vemo, ne dežele ne poznamo, kjer je njegov grob...
Morda leži v vročih stepah Argentine. Morda v predelih večnega snega, večne tišiue — v krajih bele smrti...
Turoben molk vlada v kapucinski cerkvi, grobnici Habsburgov. Toda nad neznanim grobom enega izmed Habsburgov — tistega, ki se je imenoval Johan Salvator — tuli vihar in pripoveduje žalostno povest o nadvojvodi — pesniku, skladatelju, filozofu in pustolovcu ...
Icn morda se dviga zraven njegovega groba Se drug grob, in v njem je morda pokopana ženska ... tista, ki je z nadvojvodo prehodila skoraj vso njegovo težko življensko pot in ki je videla srečo tudi v tem, da lahko z njim skupaj umre...
Milly Stiibel...
Konec
zunanjega ministra Pierra Lavala, bivšega ministrskega predsednika.
Francoska javnost se je silno zgražala nad pomanjkljivostjo varnostnih odredb v Marseillu; zato je notranji minister Sar-raut podal ostavko.
Atentat v filmu. Slovesnosti pri kraljevem sprejemu v Marseillu je filmalo več operatorjev; a le eden med njimi, neki Dascomb, je vztrajal do konca in posnel tudi strašna atentat, ne meneč se za krogle, ki so švigale okoli njega, ne za paniko množice. Razen nekaj prask, ki jih je pri tem izkupil. je ostal živ in zdrav, štiri dni nato je pa nenadoma umrl — zaradi krvavitve v možganih.
Za Bartlionjem Poincure. Komaj so Francozi pokopali Barthouju, so izgubili še drugega državnika, enega izmed poslednjih iz stare predvojne generacije: Raymonda Poincareja, bivšega predsednika republike, predsedniku vlade in večkratnega ministra. Umrl je v ponedeljek v Parizu. Pokopala ga bodo v soboto na državne troške.
GROF MONTE-CRISTO
Nadaljevanje s 5. strani
vora in gibanja. Že tri mesece mu zapisujem brucin; tako je bilo v zadnji pijači, ki sem mu jo dal, šest eentigramov tega strupa. Ta količina, ki se ji je gospod Noir-tier postopno privadil, je bila za njegove otrple ude brez učinka — toda za vsakogar drugega bi bila smrtonosna.«
»Oprostite, dragi gospod doktor, stanovanje mojega očeta in gospe Saint-Meranove sta predaleč vsaksebi, da bi bila takšna pomota razumljiva; razen tega Barrois nikdar ne pride v sobe moje tašče. In naposled, gospod doktor, čeprav vem, da ste najspretnejši in najvestnejši zdravnik, kar jih poznam, mi ne smete zameriti, če rečem z Latincem: errare humanum est.«*
»Dovolite, Villefort,« odvrne doktor. »Ali poznate med mojimi tovariši katerega, kt bi mu tako zaupali kakor meni?«
»Zakaj? Kam merite s tem vprašanjem?«
»Imenujte mi ga, da mu povem, kaj sem odkril, pa bova skupaj raztelesila truplo.«
»In boste našli sledove strupa?«
»Ne, tega ne trdim, pač pa se bo pokazala načetost živčnega sistema. To bo dokaz zasiruplje-nja in tedaj vam bova rekla, ljubi Villefort: Če gre za malomarnost, pazite na svojo služinčad — če se je zgodilo iz sovraštva, se pa čuvajte svojih sovražnikov.«
»O, Bog, to mi predlagate, d’AvrignY?« zajeclja Villefort ves strt. »Kakor hitro izve strašno skrivnost še kdo drugi, je sodna preiskava neogibna; in sodna preiskava pri meni — ne, nemogoče! Toda če vztrajate na tem,« povzame kraljevski prokurator in s strahom pogleda zdravnika, »če na vsak način hočete, naj se zgodi. O, saj mi drugo ne ostane — že moj poklic to zahteva. Toda, doktor, za mojo ženo in hčer bo to smrt; in kar se mene tiče... sami veste, gospod doktor, da človek ne more biti pet in dvajset let kraljevski prokurator, ne da bi si bil nakopal sovražnike. Če pride ta stvar na dan, o, kako bodo triumfirali nad menoj, jaz pa od sramote ne bom vedel, kam naj se denem. Oprostite mi te posvetne misli, gospod doktor. Da ste duhovnik, se vam ne bi upal tako govoriti; toda človek ste in poznate ljudi. Oh, recite mi, doktor — kaj ne da mi niste nič rekli?«
»Moj ljubi gospod Villefort,« odvrne ganjeno zdravnik, »moja prva dolžnost je človekoljubje. Rešil bi bil gospo Saint-Merano-vo, če bi bilo v človeških močeh; zdaj je mrtva m vse moje znanje mora zdaj veljati živim. Pokopljiva to strašno skrivnost na dnu najinih src! Če bi ji pa kdo le prišel na sled, bom molče prenesel, da me bodo imeli za nevednega. Toda poizvedujte vendarle, prijatelj, vneto poizvedujte, zakaj utegne se zgoditi, da sc pripravlja nova žrtev... In če najdete krivca, vam bom rekel: Uradnik ste, storile svojo dolžnost.«
* Zmotiti sc jc človeško.
Pazite na svoje zdravje!
Jetrna hrana za slabokrvne
»O, hvala vam, tisočkrat vam hvala, ljubi prijatelj!« vzklikne Villefort z ganjenim glasom. »Nikoli nisem imel boljšega prijatelja od vas.«
S temi besedami hlastno vstane, kakor bi se bal, da bi se zdravnik utegnil premisliti, in ga potegne s seboj.
Morrel pomoli glavo iz grmovja, kakor bi se hotel nasrkaii sve-žejšega zraka. Mesec mu je oblil obraz: bil je bled ko smrt.
»O, Bog, kako strašno razkrit-te!« zajeclja. »Kaj bo zdaj z Valentino! Uboga prijateljica moja! Kako bo prenesla tolikšno bolest?« •
Skozi okna z rdečimi zavesami le prodirala le še medla luč: oči-vidno je bila gospa Villefortova utrnila sveče in je brlela le še uočna svetilka.
Med tem se je na drugem koncu hiše odprlo eno izmed oken i belimi zavesami in skozenj se te sklonila človeška postava.
Morrel je vztrepetal; zdelo se mu je, kakor da sliši ihtenje.
Čeprav ga Valentina ni mogla opaziti v njegovem skrivališču, mu je vendar bilo, kakor bi ga klicala na pomoč. Skočil je izza grmovja in se, ne meneč se za to, da bi ga kdo utegnil zasačiti, pognal čez cvetlično gredo. Od ondod je hilo le nekaj korakov, pa ie stal pred hišo. Stekel je po stopnicah in odrinil vrata, ki so se mu brez odpora podala. S hlastnimi koraki je planil čez vežo in potem po stopnicah. Bile so pre-grnjene s preprogami in so pri— dušile njegove korake; toda mladi mož je bil v takšnem stanju, da ga tisti trenutek niti srečanje z Villefortom ne bi prestrašilo.
Na srečo ga ni nihče videl.
Zdaj mu je zelo prav prišlo, da si je iz Valentininega pripovedovanja zapomnil notranjo razdelitev prostorov. Prjšel je brez nesreče na vrh stopnic in tedaj mu je udarilo ihtenje na uho. Obrnil se je; skozi priprta vrata je uzrl tenak pramen luči. Spet je zaslišal ihtljaj, to pot še bliže; zdaj je vedel, da prihaja izza onih vrat. Brez pomišljanja jih je odrinil.
V kotu je ležala mrtva markiza, pogrnjena z belo rjuho, zraven postelje je pa klečala Valentina. Glavo je zagrebla v blazino, telo ji je pa zdaj pa zdaj stresalo krčevito ihtenje.
Morrela nič več ne vzdrži. Neka nevidna sila ga je gnala k njej. Tiho šepne njeno ime.
Valentina dvigne glavo in se ozre. Čeprav ga je spoznala, na njenem obrazu ni bilo začudenja. Kadar je srce prepolno obupa, ni v njem prostora za druga spoznanja.
Morrel ponudi svoji prijateljici roko. Nemo pokaže Valentina na truplo na postelji in zaihti; to mu je bilo odgovor, zakaj ni izpolnila besede in prišla na vrt, kakor sta se bila dogovorila.
Nobeden od njiju se ni upal izpregovoriti v tej sobi. Oba sta varovala tišino, ki jima jo je narekovala smrt.
Valentina se prva opogumi.
»Kako si prišel sem, prijatelj? Oh, kako rada bi ti rekla dobro došel, da ni te hiše obiskala smrt.«
Se nadaljuje na 8. strani v *. stalnai
Glej prvi članek v prejšnji Številki
Mnogo bolnikov, ki bi zaradi »krvnega razkroja« (perniciozne anemije) nedvomno umrli, je rešila jetrna hrana. Čeprav ni jetrna hrana kot jetrna terapija neko svojstveno zdravilo, je vendar dokazano, da je pri takih obolenjih edina rešilna bilka, kajti nobena terapija ni pokazala sličnih uspehov. Vbrizgavanje sestavin, ki jih proizvajajo direktno iz jeter, je seveda v bistvu in v uspehu isto kot jetrna hrana.
Teoretsko je današnji dan nemogoče točno pojasniti blagodejni vpliv jetrne hrane pri perniciozni anemiji. Učenjaki so napisali že marsikatero znanstveno utemeljeno trditev o jetrni hrani, vendar se dejstva v praksi ne ujemajo s teoretskimi razlagami. Prav tako ni dognano, katere sestavine jeter zdravilno vplivajo na krvna obolenja. Vprašanje je, ali je zdravilni vpliv vitaminske ali hormonske narave. Najbolj verjetna je teorija, da so glikogi (jetrni škrob) zdravilni. Iz jetrnega škroba se tvori pod vplivom fermentov sladkor. Taka je poljudna razlaga zdravilnega vpliva jeter.
V bistvu je treba bolnikom dajati čim več jetrne hrane in jo spopolniti s sočivnato hrano, ki vsebuje mnogo vitaminov.
Najboljša so zato sirdva jetra. Kuhana so že manj vredna, pečena pa najmanj. Perutninskih jeter ne priporočamo, kajti samo jetra suhih piščancev še nekaj veljajo, dočim so gosja in puranova jetra prav za nič, ker so prepojena z mastjo. Bolnik ne sme uživati več mesa nego jeter, pač pa lahko izpopolnimo jetrno hrano ter dajemo bolniku te jedi v zameno za jetra, da bi se jeter ne preobjedel.
Rekli smo že, da naj bolnik je poleg jetrne hrane mnogo zelenjave, zelenega sočivja in sadja. Masla sme bolnik dobili na dau kvečjemu 40 gramov, mast pa sploh ni priporočljiva. Tudi sladkorja, moke, krompirja in jajc ne sme bolnik mnogo dobivati. Popolnoma se pa mora vzdržati klobas, prekajenega mesa in alkohola v vseh oblikah. Sadni soki brez alkohola so priporočljivi.
Primeri jetrne hrane
Zajtrk: Čaj ali kava, kruhek z dobro mezgo.
Malica: Četrt ali pol kile sadja, sirovega ali kuhanega, ali pa pol litra joghurta s koščkom suhega belega kruha.
Obed: Riževa juha, zdrob, sagova kaša brez jajca, sočivje ali solata (pribl. 300 gramov), jetrna jed ali jetrna juha (jetrni cmoki), dušena jetra, jetrni golaž, jetrni riž, jetrne klobase, jetrna pašteta, jetrni narastek (puding), jagnječja jetra, približno četrt kile, okusno pripravljena z limono, začimbami, vanilijo, paradižniki, drobtinicami.
Dvakrat na teden 125 gramov mišičastega mesa, krompir, četrt kile sadja ali kompot.
J u ž i n a : kakor zajtrk.
Večerja: Juha kakor opoldne, sočivje, 50 gr. belega kruha s kmečkim sirom, močnate jedi, zdrobovi cmoki s pečenim sadjem ali svežim sadjem (breskve, jabolka, jagode, pomaranče, mandarine), sirova jetra, jetrni riž, jetrni beefsteak.
Vsak dan mora bolnik pojesti 100 do 250 gramov jeter. Količina je od visna od starosti in razvitosti bolnika in od vrste obolenja. Najboljša so telečja jetra, toda tudi goveja in jagnječja jetra niso mnogo slabša. Svinjska jetra so premastna.
Zdaj, ko je še mnogo gob, lahko pripravimo jetra z gobami na najrazličnejše načine. Tudi zelena paprika je zdrava in dobra, zato naj jo jedo bolniki z jetrnimi jedmi. Tudi z vsemi vrstami korenja lahko pripravimo jetra. Dušenemu rižu, krompirju in ovseni kaši pridenemo jetra proti koncu in jih zdušimo samo toliko, da je sredica še zmerom rožnata. Tudi mrzle paštete ali jetrne kreme so zelo dobre in okusne.
Sirova jetrna pašteta: 20 gramov sirovega masla, malo nastrgane čebule, ščepec česna in 3 do 4 grame fino pasiranih sirovih jeter spenimo, osolimo in začinimo s poprom in sesekljanim peteršiljem. To je dovolj za dva ali tri kruhke. Na kruh namazano pašteto potresemo povrh še z drobnjakom.
DROBIŽ
Krvni pritisk povečamo, Če na teden enkrat ali dvakrat jemo samo kompot: štiri in dvajset ur ležimo v postelji in pojemo vsaki dve uri približno 200 g s sladkorjem pripravljenih dušenih jabolk, drugega pa nič; če nas hudo žeja, lahko spijemo še pol litra vode.
HUMOR
Pijanec in stražnik
Pijanec so opleta po cesti. Stražnik' ga ustavi:
»Kam greste?«
»Ne — vem ...«
»Kako vam je ime?«
»Ne — vem ...«
»Kje stanujete?«
»Ne — vem...«
»Če pri priči ne poveste, kako se pišete in kje stanujete, vas odvedem na stražnico!«
Spričo te grožnje se pijanec napol strezni. In obujaje svoj spomin meni:
»Če je tako, pa stopite na Vegov nasip štev. 177, tretje nadstropje, in vprašajte, ali je gospod Brenta že do. ma. Če ga še ni, potem sem to jaz.. < da, jaz... Če je pa že doma ...« Pijancu se ustavi beseda. Proseče pogleda stražnika in obupno zajeclja:
»... potem se pa pri najboljši volji ne morem spomniti, kako bi mi bilo ime.«
Princ Jurij kupuje prstan
Angl. princ Jurij je te dni stopil v najodličnejšo londonsko draguljarno, da kupi prstan za svojo nevesto, princeso Marino. Zlatarju se je predstavil za Johna Smitha.
Prodajalec ni niti trenil z očmi.
»John Smith« si je izbral prstan z lepim safirjem. Zlatar ga je spoštljivo spremil do vrat, se globoko priklonil in rekel:
»Prosim vas, gospod Smith, sporočite njeni visokosti bodoči gospe Smithovi moj najvdanejši poklon«.
Povečanje prihrankov
Sd
Vam omogočamo kljub težkim časom.
Ničesar drugega Vam ni treba napraviti kot da od svoje plače oziroma dohodkov i	odločite	četudi	najmanjši,	a	zato	stalni	zne-
sek za svojo bodočnost. Vse drugo Vam izvedemo sami, ako se zglasite pri nas.
Samo načrtno varčevanje Vam pri sedanjih pičlih dohodkih zagotovi, da dosežete načrt, cilj, za katerega je potreben denar (za izlet, tečaj, šolanje, zidavo, gospodarsko osamosvojitev, preskrbo za starost, bolezen ter doto itd.). To je novi način štednje, s katerim hočemo tudi nepremožnim pomagati do blagostanja.
Ravno zato se Vam obrestuje ta denar po izredno ugodni obrestni meri ter samo ob sebi umevno tudi redno izplačuje.
Na ta način spravite svoj prihranek varno, plodonosno, vsak čas razpoložljivo. Blagovolite se le obrniti pismeno ali osebno na
Hranilnico Dravske banovine
Ljubljana // Celje // Maribor
Letošnje kislo zelje — delikatesa
Kako redilno je kislo zelje, ve itak vsaka gospodinja. Zlasti sir6vo kislo zelje vsebuje mnogo vitaminov. Za bolni želodec je kislo zelje sirovo in kuhano zaželeno zdravilo, ker ga izčisti do poslednjega kotička. Poleg teh prednosti je pa zelje prav poceni, pripraviti se pa da na mnogo načinov. Nekaj jih bomo navedli:
Pečene testenino s kislim zeljem
Potrebujemo: 75 dek kuhanega kislega zelja, 15 dek makaronov, žlico drobtinic, žlico masti, žlico sira in preostali odcedek zelja.
Pripravimo; V omaščeni lik ali kozico naložimo sklad makaronov, nanj sklad kislega zelja, dokler ne porabimo obojega. Povrhu zalijemo z zeljevim odcedkom, natresemo drobtinice in sir ter polijemo z mastjo. Jed pečemo v pečnici, dokler močno ne porumeni.
Pikantna zeljnata jed
Potrebujemo: 25 dek telečjega mesa, pol kile kislega zelja, tri paradižnike ali. žlico paradižnikove ika.še, čebulo,' žlico masti, skodelico kisle sni e	e' “in papriko.
> Pripravimo: Fino zrezano čebul# pražimo aa masti, dokler ne porjavi. Pridenemo papriko, paradižni-ko irr Tia mate^koSčke zrezano telečje
Vabimo Vas k nakupu v najceneJSi oblatilnlci
SL
Sv. Pcira cesta Vi
ipeso. Na vse to naložimo kislo zelje, zalijemo s kislo smetano in kuhamo, Ue da bi preveč in prepogosto mešali. H koncu polijemo jed spet a kislo smetano;
. C
dobavlja
Krompir
tudi v najmanjših količinah na dom
GOSPODARSKA ZVEZA
Dunajska cesta
Dlake, ceni. dame!
na licu itd. Vas ženirajo, kvarijo Vam lepoto, eleganco in sramežljivost.
»Venera« eliksir Vas reši v par sekundah, brez bolečin, brez opas-nostl vseh nepotrebnih dlak.
Naročite Se dane9 lepo dišeči »Venera« eliksir, ne bo Vam žal.
Dobi se ali po pošti pošlje:
1 steki, za Din 10-- (predplačilo), na povzetje 18--*-, dve Din 28’—, tri Din 38'—.
COTIČ RUDOLF. Ljubljana «11
Janševa 27 (prej Kamniška 10 a)
Pečenice s kislim zeljem, mešanim s krompirjevo kašo
Potrebujemo: Pol kile kislega zelja, kilo krompirja (h kaši četrt litra mleka), mast ali slanino za dušenje, pečenice.
Pripravimo: Kislo zelje dušimo dve uri v masti ali s slanino, včasih dolijemo malo vode. V dobro omaščen lik naložimo sklad zelja, sklad krompirjeve kaše, dokler obojega ne rabimo. V pečnici pečemo jed pol ure. Med tem časom spečemo pečenice in serviramo oboje.
Kislo zelje z jabolki
Potrebujemo: Pol kile kislega zelja, pol čebule, kumin, žlico masti, tri jabolka, sol in sladkor.
Pripravimo: Zelje malo operemo in iztisnemo. V glinastem lon-
Lepe dekliške prsi
dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih že v kratkem času, če se masira s čudežnim eliksirjem Bau-de-Lahore. — 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40’—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior. Zagreb. Iliča 34.
cu dušimo čebulo na masti, pridene-mo zelje, narezana jabolka, kumin, sol in sladkor. Lonec dobro pokrijemo in kuhamo jed več ur prav počasi.
Dušeno kislo zelje
Potrebujemo?. Pol kile kislega zelja, žlico masti, žlico sladkorja in pol čebule.
Pripravimo: V masti opražimo sladkor z narezano čebulo vred, dokler ne porjavi. Na to denemo v kozico še zelje, pustimo nekaj minut, premešamo in dušimo, dokler se ne zmehča. Okusnejše je zelje, če pogrejemo v ujem klobaso ali košček svinjine.
MimsMta
/aboilza
že na zalogi pri Gcspctluvski zvezi
Izpadanje las in prhljaj
prepreči samo znano sredstvo Voda iz kopriv. LasjS postanejo spet bujni, vrne se jim lesk in postanejo popolnoma zdravi, če jo redno dvakrat na teden uporabljate. 1 steklenica z navodilom stane Din 30’—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior. Zacreb. Iliča 34.
Barvanje las
ni več potrebno pri strokovnjakih, ker si jih z Oro-barvo za lase. ki jo dobite v črni. rjavi, temnorjavi. svetlorjavi in plavi barvi, lahko vsakdo sam barva in je postopek^ zelo enostaven in stalnost barve zajamčena. 1 garnitura z navodilom stane Din 30—. — Po pošti razpošilja parfumerija Nohilior. Zagreb Iliča 34.
lisi 1OO0-- pSačam
ako Vam »Hadio Balzam« ne odstrani kurjih očes, bradavic, trde kože. bul itd.
Že dalj rasa nisem nif naročil, ker ljudje poskušajo raznovrstna sredstva, a sedaj so se prc-prjfali. da je Vaš preparat še najboljši, in ga zopet zahtevajo. Franc Maček, čevljarna. Dol Logatec.
Zahtevajte povsod v Vašem interesu samo »Radio Balzam«. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 lonček za Din 10--(predplačilo',. Na povzetje Din 18—. dva 28‘—, tri Din 38-—.
RUDOLF COTlt, Ljubljana VII
Janševa 2 V (prej Kamniška Uit)
Kislo selje s papriko in smetano
V kockasto narezani slanini opražimo mnogo obročkaste čebule in nekoliko žlic moke. Ko je oboje porumenelo, dodamo prevreto in odcejeno kislo zelje v kozico in dušimo vse skupaj dobre štiri ure. Ko se jed duši že dve uri, pridenemo pol stroka paprike in nekoliko kopra.
Tik pred serviranjem zalijemo zelje s kislo smetano.	*
Če še rae veš
Zelena solata vsebuje za človeško telo važne redilne soli in mnogo železa. Stalno uživanje solate dovaja telesu dovolj železa. Zato jo zlasti priporočamo slabokrvnim in malo-krvnim. Bolje je, če solato kisamo z limonovim sokom, kajti kis za prebavo ni priporočljiv.
Zeleno sočivje vsebuje zelo mnogo redilnih soli, ki ugodno vplivajo na sestavo krvi. Sočivje je treba pravilno kuhati, sicer gredo najboljše snovi v nič. Kuhajmo sočivje le v prav malo vode, torej dušimo gal
Odceilka sočivja ne izlijmo v pomije. V tem odcedku so še precejšnje množine redilnih snovi. Zato nam rabi odcedek za zalivanje omak in juh.
Špinača vsebuje mnogo fosforja in železa; maiokrvni naj jo jedo — če le gre — vsak dan.
Tudi v sadju je vse polno redilnih soli, naravnih kislin in obilica sladkorja. Pri kuhanju gre na žalost zelo
GaMfio
mnogo redilnih snovi v nič, zato naj zdrav človek j6 zmerom le sirovo sadje, ker pospešuje pr bavo.
Kruh je zdrav in redilen, toda rženi je dosti zdravejši in zato zlasti za otroke priporočljiv. Čim ostrejša in grobejša je moka, tem laže in obilneje se izprazni črOvesje.
GROF MONTE-CRISTO
Nadaljevanje * 7. Hrani
»Valentina,« odgovori Morrel s tresočim se glasom in s sklenjenimi rokami, »že od pol devetih te čakam. Ker te ni bilo, me je zgrabil nemir, preplezal sem ograjo, skočil na vrt in slišal glasove, ki so govorili o tem žalostnem dogodku.«
»Kakšni glasovi?« vpraša Valentina.
Morrel se zgrozi; ves pogovor med zdravnikom in Villefortom mu mahoma stopi pred oči.
»Glasove vaših uslužbencev,* zajeclja.
»Ali ne čutiš, da pomeni tvoj prihod pogubo za naju oba, prijatelj?« reče Valentina mirno in brez strahu.
»Ne zameri,« odgovori Morrel s prav takim glasom; »takoj te zapustim.«
»Ne, ostani rajši, da te kdo ne vidi.«
»A če me tu zasačijo?«
Deklica žalostno odkima:
»Ne boj se, nikogar ne bo. Tamle leži najin varuh.« S temi besedami pokaže na truplo svoje babice.
»Oprosti mi — kaj se je pa zgodilo z gospodom Epinayem?«
»Gospod Franc je prišel podpisovat pogodbo ravno v trenutku, ko je moja dobra babica izdihnila.«
»Ah!« vzklikne Morrel od sebičnega veselja; spomnil se ie namreč, da mora ta smrt Valen-tinino možitev za delj časa odgo-diti.
»A da bo moja bolest še hujša,« povzame Valentina, kakor bi hotela Maksimilijana pri priči kaznovati za njegovo nedolžno veselje, »mi je babica na smrtni postelji zapovedala, da se moram čim prej poročiti. O, Bog, v dobri veri, da me zaščiti, me tudi ona žene v nesrečo.«
Dopisna šola
Nemščino, esperanto in slovenščino poučuje pismenim potom Jezikovna dopisna šola na Jesenicah (Gorenjsko). Učnina nizka.
Zahtevajte prospekt. Priložite znamko za odgovor.
IziJ&ja za konzorcij »Družinskega
	» — K> S O M U «2
	<3 f * s
f	1 "cn ‘-j m O g Q. s a g rt •*-< S* P >N p]
1 m &	S U M 1°.
\	3 en e N
	co o
«,s ><n a	
Od dobrega k najboljšemu!
ste s napotili, ako greste izbrat blago 4a obleko, plašč, kostum in manufakturo sploh k tvrdki
NOVAK. LJUBLJANA
KSJffSžJifSMŠ tfg 15 - pri nunski cerkvi Naše nove znižane cene:
Flanela za perilo ....	a	Din	8‘—
Barhent za obleke ...	d	Din	10’ —	14‘-
Volneno blago za obleke	&	Din	22"—,	35'-
Volneno blago za plašče	d	Din	72'—,	98*-
i. t.	d.
Ogromna izbira
 *	— •	iiu^u	iidiii, nov
za tiskarno odgovarja 0. Mihalek, vsi v Ljubljani