336
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
1 Klinični oddelek za 
travmatologijo, Kirurška 
klinika, Univerzitetni 
klinični center Ljubljana, 
Ljubljana, Slovenija
2 Oddelek za 
travmatologijo, Splošna 
bolnišnica Celje, Celje, 
Slovenija
3 Klinični oddelek za 
travmatologijo, Klinika 
za kirurgijo, Univerzitetni 
klinični center Maribor, 
Maribor, Slovenija
Korespondenca/ 
Correspondence:
Marko Jug, e: marko.jug@
kclj.si
Ključne besede:
zlomi prsno-ledvene 
hrbtenice; priporočila; 
diagnosticiranje; 
klasifikacija; zdravljenje
Key words:
thoraco-lumbar 
spinal fracture; 
recommendations; 
diagnostics; classification; 
treatment
eng slo element
sl article-lang
10.6016/ZdravVestn.3140 doi
28.7.2020 date-received
10.2.2021 date-accepted
Surgery, orthopaedics, traumatology Kirurgija, ortopedija, travmatologija discipline
Professional article Strokovni članek article-type
Recommendations for treatment of thora-
co-lumbar spine fractures by the Slovenian 
spine society
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije 
za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice article-title
Recommendations for treatment of thora-
co-lumbar spine fractures by the Slovenian 
spine society
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije 
za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice alt-title
thoraco-lumbar spinal fracture, recommenda-
tions, diagnostics, classification, treatment
zlomi prsno-ledvene hrbtenice, priporočila, diag-
nosticiranje, klasifikacija, zdravljenje kwd-group
The authors declare that there are no conflicts 
of interest present.
Avtorji so izjavili, da ne obstajajo nobeni 
konkurenčni interesi. conflict
year volume first month last month first page last page
2021 90 5 6 336 359
name surname aff email
Marko Jug 1 marko.jug@kclj.si
name surname aff
Said Al Al Mawed 1
Drago Brilej 2
Marko Dobravec 1
Simon Herman 1
Dario Kalacun 2
Urška Kidrič Kidrič Sivec 1
Jošt Kokalj 1
Jaka Košar 3
Tomi Kunej 3
Igor Movrin 3
Uroš Tominc 1
Miloš Vesel 1
Radko Komadina 2
eng slo aff-id
Department of Traumatology, 
Division of Surgery, University 
Medical Centre Ljubljana, 
Ljubljana, Slovenia
Klinični oddelek za 
travmatologijo, Kirurška klinika, 
Univerzitetni klinični center 
Ljubljana, Ljubljana, Slovenija
1
Department of Traumatology, 
General hospital Celje, Celje, 
Slovenia
Oddelek za travmatologijo, 
Splošna bolnišnica Celje, Celje, 
Slovenija
2
Department of Traumatology, 
Division of Surgery, University 
Medical Centre Maribor, Maribor, 
Slovenia
Klinični oddelek za 
travmatologijo, Klinika za 
kirurgijo, Univerzitetni klinični 
center Maribor, Maribor, Slovenija
3
Priporočila Vertebrološkega združenja 
Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene 
hrbtenice
Recommendations for treatment of thoracolumbar spine fractures 
by the Slovenian spine society
Marko Jug,1 Said Al Mawed,1 Drago Brilej,2 Marko Dobravec,1 Simon Herman,1 Dario 
Kalacun,2 Urška Kidrič Sivec,1 Jošt Kokalj,1 Jaka Košar,3 Tomi Kunej,3 Igor Movrin,3 Uroš 
Tominc,1 Miloš Vesel,1 Radko Komadina2
Izvleček
Zlomi prsno-ledvene hrbtenice (PLH) predstavljajo širok spekter poškodb. Zdravljenje je odvisno 
od vrste poškodbe, splošnega stanja poškodovanca ter morebitnih pridruženih bolezni hrbteni-
ce. Skupna ocena teh dejavnikov narekuje strategijo zdravljenja, ki je zaradi nejasnih in včasih 
nasprotujočih si podatkov v literaturi nemalokrat težavna. Kljub številnim odprtim vprašanjem 
pa v mnogih primerih lahko le hitra in usklajena veriga postopkov od začetne oskrbe na tere-
nu do končne rehabilitacije zagotovi dober izid zdravljenja. Prispevek zato predstavi priporočila 
Vertebrološkega združenja Slovenije za obravnavo bolnikov z zlomom PLH. Te zajemajo celotno 
verigo oskrbe, od oskrbe na terenu in v urgentnem centru do diagnostičnih postopkov in kla-
sifikacije ter kirurškega zdravljenja, končno pa do rehabilitacije in ambulantnega spremljanja 
zdravstvenega stanja poškodovanca. Posebna pozornost se posveča poškodbam z nevrološko 
prizadetostjo, osteoporotičnim zlomom in zlomom pri ankilozirajočih boleznih hrbtenice, ki so 
zaradi starajočega se prebivalstva v porastu. Namen priporočil je postaviti minimalne standar-
de oskrbe zlomov PLH v slovenskem prostoru. Zato priporočila temeljijo na empiričnih znanjih, 
upoštevajo pa tudi regionalne posebnosti slovenskega prostora.
Abstract
Fractures of the thoracolumbar spine (TLF) represent a wide variety of injuries. Treatment de-
pends on the severity of spinal injury, the general condition of the patient and preexisting spinal 
pathologies. This complex reasoning is additionally complicated by the unclear and sometimes 
even conflicting evidence in the literature. Nevertheless, in severe injuries only a fast and well-co-
ordinated chain of interventions from the first care in the field to the final rehabilitation can lead 
to a satisfactory outcome. Therefore, the recommendations for treatment of TLF of the Slovenian 
Spine Society include recommendations from care in the field and emergency room, as well as 
diagnostic procedures and injury classification to surgical treatment, and finally, rehabilitation 
and post-injury follow-up strategies. A special emphasis is dedicated to the treatment of TLF with 
spinal cord injury and, due to the growing number of geriatric patients, to the treatment of oste-
oporotic fractures and fractures of the ankylosed spine. The aim of these recommendations is to 
set minimum standards for treatment of TLF in Slovenia, grounded in evidence-based medicine 
and respecting the regional specifics of the healthcare system.
337
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
1 Uvod
Zlomi prsno-ledvene hrbtenice 
(PLH) so veliko breme za zdravstveni 
sistem, saj prizadenejo tako mlajšo kot 
starejšo populacijo in lahko povzroče 
trajno invalidnost. Pri mlajših poško-
dovancih so navadno posledica pro-
metnih, športnih ali delovnih nesreč, 
pri starejših pa so poškodbe lahko 
posledica nepomembnih padcev ali 
preobremenitev hrbtenice, posebno 
pri osteoporozi ali ankilozirajočih bo-
leznih hrbtenice. Prizadetost hrbtenice 
je namreč odvisna od smeri delovanja 
in velikosti delujoče sile ter struktur-
ne čvrstosti hrbtenice. Poškodbe naj-
pogosteje prizadenejo prsno-ledveni 
prehod (T11–L2), ki je prehodno ob-
močje med bolj togo prsno hrbtenico 
in bolj mobilno ledveno hrbtenico (1). 
Zdravljenje zlomov je odvisno od mesta 
in teže poškodbe, na odločitev pa vpliva 
tudi splošno stanje bolnika in morebi-
tne bolezni hrbtenice pred poškodbo, 
ki jih s staranjem prebivalstva srečuje-
mo vse pogosteje, a zdravljenje dodatno 
otežujejo. Na eni strani palete poškodb 
tako srečujemo le blage stabilne po-
škodbe, ki jih navadno zdravimo kon-
zervativno, na drugi pa zelo nestabilne 
poškodbe hrbtenice s pridruženo priza-
detostjo živčevja, ki navadno zahtevajo 
hitro kirurško oskrbo. Pestra paleta po-
škodb in razvoj novih metod zdravlje-
nja zato zahtevata kompleksen pristop 
k obravnavi in specializirano oskrbo 
Citirajte kot/Cite as: Jug M, Al Mawed S, Brilej D, Dobravec M, Herman S, Kalacun D, et al. Priporočila 
Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice. Zdrav Vestn. 2021;90(5–
6):336–59.
DOI: https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
Avtorske pravice (c) 2021 Zdravniški Vestnik. To delo je licencirano pod
Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno 4.0 mednarodno licenco.
Prispelo: 28. 7. 2020
Sprejeto: 10. 2. 2021
poškodovanca, in sicer vse od oskrbe 
na terenu, diagnostičnih postopkov in 
kirurškega zdravljenja ter končno do 
rehabilitacije (2,3). V obstoječi literaturi 
ni zaslediti smernic za oskrbo tovrstnih 
poškodb.
Delovna skupina travmatologov pri 
Vertebrološkem združenju Slovenije je 
zato na osnovi empiričnih dognanj v li-
teraturi in ob upoštevanju lastnih izku-
šenj ter regionalnih posebnosti sloven-
skega prostora pripravila Priporočila za 
oskrbo zlomov PLH. Namen priporočil 
je postaviti minimalne standarde oskr-
be, ki so lahko osnova za oblikovanje 
kliničnih poti za zdravljenje zlomov 
PLH v slovenskem prostoru. V pripo-
ročilih je predstavljena celotna oskrba 
poškodovancev: od oskrbe na terenu, 
diagnostičnih postopkov, klasifikacije 
in zdravljenja do rehabilitacije in spre-
mljanja poškodovancev po poškodbi. 
Posebna pozornost je posvečena oste-
oporotičnim zlomom in zlomom pri 
ankilozirajočih boleznih hrbtenice ter 
poškodbam s pridruženo prizadetostjo 
živčevja. Priporočila so oblikovana v 
skladu s smernicami za oblikovanje 
priporočil Slovenskega zdravniškega 
društva (4). Stopnja moči posameznega 
priporočila temelji na vrednotenju razi-
skav, kar prikazuje Tabela 1. Priporočila 
je sprejel Strokovni svet za kirurgijo pri 
SZD 17. avgusta 2020 in Glavni stro-
kovni svet SZD 9. marca 2021.
338
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
2 Predbolnišnična 
in urgentna oskrba 
poškodovanca s poškodbo 
prsno-ledvene hrbtenice
2.1 Kakšna naj bo 
predbolnišnična in urgentna 
oskrba poškodovanca s 
poškodbo prsno-ledvene 
hrbtenice?
Začetna oskrba poškodovanca s 
poškodbo PLH poteka po ustaljenih 
protokolih zdravljenja (npr. Advanced 
Trauma Life Support). Nujna sta so-
časno diagnosticiranje in ukrepanje. 
Najprej oskrbimo dihalno pot (A), če-
mur sledi ocena in oskrba dihanja (B). 
Ko zagotovimo zadostno dihanje, oce-
nimo stanje krvnega obtoka (C). Sledi 
ugotavljanje nevrološkega statusa (D) 
in okvirni pregled poškodovanca ter 
zaščita pred podhladitvijo (E). Ves čas 
začetne oskrbe skrbimo za zaščito vra-
tne hrbtenice in prsno-ledvene hrbteni-
ce. To načelo velja za predbolnišnično 
delo in oskrbo v urgentnem centru (5).
Vsem poškodovancem, ki imajo do-
minantne poškodbe drugih telesnih 
področij in/ali pri katerih ugotavljamo 
kvalitativno ali kvantitativno motnjo 
zavesti (poškodba glave, intoksikaci-
ja, zmedenost) in/ali imajo bolečine v 
hrbtenici in/ali pri katerih ugotavljamo 
nevrološko okvaro (npr. motnje mo-
torike in senzibilitete, priapizem itd.), 
imobiliziramo hrbtenico v celoti že na 
mestu nesreče. Takšnim poškodovan-
cem ne dovolimo, da se premikajo sami. 
Pripomočke za reševanje (npr. deske za 
imobilizacijo) zamenjamo takoj, ko je to 
mogoče. Za prevoz se priporoča upora-
ba zajemalnih nosil in vakuumskih bla-
zin ter vratna opornica in imobiliziranje 
glave s stranskimi bloki ter pasovi (6).
Optimalni cilj prevoza je bolnišni-
ca, ki omogoča dokončno oskrbo po-
škodbe hrbtenice. Če gre za življenjsko 
nevarne pridružene poškodbe, je vpra-
šanje trajanja prevoza prednostno pri 
izbiri cilja prevoza. Opravičuje prevoz 
v najbližjo ustanovo, ki je sposobna os-
krbeti življenjsko nevarne poškodbe. 
Tabela 1: Vrednotenje priporočil.
Stopnja priporočila
Razred I Postopek ali zdravljenje je priporočeno.
Razred II Mnenja o postopkih ali zdravljenju niso povsem zanesljiva, ker obstajajo tudi nasprotujoča 
si dejstva.
Razred II a Koristnost je verjetnejša. Smiselno je.
Razred II b Koristnost je vprašljiva. Ni škode.
Razred III Postopek ali zdravljenje je škodljivo.
Stopnja dokazov
A Številne randomizirane raziskave ali metaanalize.
B Ena randomizirana ali več večjih nerandomiziranih raziskav.
C Mnenje izvedencev ali rezultati manjših raziskav, podatki iz registrov.
339
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
Pomembna je komunikacija med ur-
gentno ekipo na terenu in urgentnim 
centrom. Strukturirano se sporočajo 
podatki o starosti in spolu poškodovan-
ca, času in mehanizmu poškodbe, vital-
nih znakih in ugotovljenih poškodbah 
(posebno nevrološki prizadetosti), te-
rapevtskih ukrepih na terenu (ABCD), 
predvidenem času prihoda in načinu 
komunikacije (7).
Ob pregledu v urgentnem centru smo 
pozorni na poškodovance, ki so starejši 
od 65 let in tožijo zaradi bolečin v hrbtu 
in/ali so bili izpostavljeni nevarnemu 
mehanizmu poškodbe (padec z višine > 
3m, trk vozil pri veliki hitrosti, prevra-
čanje avtomobila, padec iz avtomobila, 
padec z motorjem itd.) ter na poškodo-
vance, ki imajo že znano osteoporozo ali 
bolezni hrbtenice (npr. Mb Bechterew), 
predvsem pa na poškodovance z znaki 
nevrološke prizadetosti (5).
Rutinska uporaba visokih odmerkov 
kortikosteroidov pri poškodbah PLH se 
ne priporoča kot standard pri politrav-
matiziranih bolnikih, pridruženih hu-
dih poškodbah prsnega koša, pri bolni-
kih z boleznimi prebavil in pri starejših 
od 65 let. O uporabi sicer odloča lečeči 
zdravnik, razmišlja pa naj predvsem v 
primeru nepopolne poškodbe hrbtenja-
če, ob čemer pa se zavedamo možnosti 
zapletov v dihalih in prebavilih (8).
3 Diagnostična obdelava 
poškodb prsno-ledvene 
hrbtenice
Pravilna diagnostična obdelava po-
škodb PLH je ključnega pomena za ustre-
zno nadaljnjo oskrbo, saj so spregledane 
ali z zamudo ugotovljene poškodbe PLH 
za poškodovanca lahko usodne, njihov 
odstotek pa je lahko zaskrbljujoče visok 
(9,10). Postopek diagnostične obravnave 
poškodb PLH se razlikuje glede na to, ali 
gre za poškodovanca samo s poškodbo 
hrbtenice, poškodovanca z nevrološki-
mi izpadi in/ali za politravmatiziranega 
poškodovanca, bolnika z ankilozirajočim 
obolenjem hrbtenice ali za otroka.
3.1 Kakšna je diagnostična 
obdelava pri poškodovancu 
samo s poškodbo PLH?
Kljub napredku pri diagnosticiranju 
in lažji dostopnosti bolj sofisticiranih 
preiskav, kot so računalniška tomogra-
fija (CT), angiografija s pomočjo raču-
nalniške tomografije (CTA), magne-
tnoresonančno slikanje (MRI), je zlati 
standard pri diagnosticiranju poškodb 
PLH in osnovna preiskovalna metoda še 
vedno klasični rentgenogram v antero-
-posteriorni (AP) in stranski projekciji. 
Za rentgensko slikanje PLH se odločimo 
pri vsakem poškodovancu, ki navaja bo-
lečnost v tem predelu. Dodatni dejavniki 
tveganja za poškodbo PLH, ob katerih 
moramo izključiti poškodbo z rentgen-
skim slikanjem, so: motnja zavesti, zna-
ki intoksikacije, nenormalen nevrološki 
status, boleča poškodba drugega dela te-
lesa. Poškodovanci, ki tudi na pritisk ali 
poklep nimajo bolečin v PLH in so brez 
dejavnikov tveganja, rentgenskega slika-
nja ne potrebujejo (11). Če ugotovimo 
poškodbo hrbtenice (ali je ne moremo 
izključiti), je na mestu CT prizadetega 
Priporočilo SP SD
Poškodovanca s sumom na 
poškodbo hrbtenice z nevrološko 
okvaro prepeljemo z imobilizirano 
celotno hrbtenico v bolnišnico, kjer 
lahko dokončno oskrbijo poškodbo 
hrbtenice. Pri tem trajanje prevoza 
ni ključno, razen če poškodovanec 
potrebuje poseg, ki rešuje življenje.
I C
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
340
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
segmenta z obema priležnima vretence-
ma. Pri sumu na okvaro posteriornega 
kompleksa ligamentov pa se lahko od-
ločimo za MRI, ki je visoko občutljiv za 
odkrivanje poškodb mehkih tkiv.
hematom, tumor, absces) ipd. V tem 
primeru se s pomočjo MRI lažje določi 
ustrezna strategija zdravljenja, kirurški 
pristop in obsežnost posega. Preiskava 
lahko traja dolgo, zato mora biti bolnik 
ves čas priključen na monitor za spre-
mljanje življenjskih funkcij.
Priporočilo SP SD
Pri sumu ali znakih (samo) poškodbe 
PLH je prva preiskava kakovosten 
nativni rentgenogram. CT je na 
mestu za natančnejšo opredelitev 
odkritega zloma ali za prikaz 
na rentgenogramu slabo vidnih 
segmentov. MRI se potrebuje redko.
I B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
Priporočilo SP SD
Pri visokoenergetskem mehanizmu 
poškodbe je metoda izbire CTA 
prsnega koša in trebuha s skeletnimi 
rekonstrukcijami celotne PLH. MRI je 
potreben le v posebnih primerih.
I B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
3.2 Kakšna je diagnostična 
obdelava pri poškodovancu s 
poškodbo PLH in pridruženimi 
nevrološkimi izpadi in/ali 
pri politravmatiziranem 
poškodovancu?
Bolniki s poškodbo hrbtenjače se 
zaradi visokoenergetskega mehanizma 
poškodbe in nezanesljivega kliničnega 
pregleda ob motnjah senzibilitete obrav-
navajo kot politravmatizirani poškodo-
vanci. V diagnostičnem smislu to po-
meni, da vsak tak bolnik potrebuje CTA 
prsnega koša in trebuha s skeletnimi re-
konstrukcijami celotne hrbtenice.
Preiskava z MRI je zamudna, za-
to je pri dokazani poškodbi hrbtenjače 
ali sumu nanjo na mestu le, kolikor bo 
preiskava pomembno vplivala na način 
zdravljenja, oz. v primerih, pri katerih 
raven ali vzrok nevrološke okvare nis-
ta jasna, (7) npr. pri odstopanjih med 
ravnijo kostne in nevrološke okvare, 
pri odsotnosti poškodbe vretenc na CT 
(okvara ligamentov) ali pri sumu na 
mehkotkivno kompresijo živčevja (npr. 
3.3 Kakšna je diagnostična 
obdelava pri poškodovancu 
z ankilozirajočo boleznijo 
hrbtenice?
Pri poškodovancih z ankilozirano 
hrbtenico (Mb. Bechterew oz. anki-
lozirajoči spondilitis, DISH – difuzna 
idiopatska skeletna hiperostoza) je po-
trebna posebna diagnostična občutlji-
vost. Nativni rentgenogrami pogosto 
opozorijo na osnovno bolezen – anki-
lozo hrbtenice, znaki akutne poškod-
be/zloma pa so lahko zelo diskretni. Če 
ima tak bolnik v anamnezi poškodbo, 
lahko tudi povsem banalno, navaja pa 
bolečine oz. ga hrbtenica na otip ali 
poklep boli, so potrebne tudi ob nega-
tivnem rentgenogramu nadaljnje sli-
kovne preiskave in velika previdnost 
pri premikanju bolnika. Za dokaz oz. 
izključitev zloma opravimo CT celotne 
PLH, pri negativnem izvidu in vztra-
jajočih bolečinah pa opravimo še MRI 
(pogosto zadošča sekvenca STIR v sa-
gitalni ravnini).
341
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
3.4 Kakšna je diagnostična 
obdelava pri otroku s 
poškodbo PLH?
Diagnosticiranje poškodb PLH pri 
otroku poteka na poseben način zaradi 
nezrelega skeleta, večje dovzetnosti za 
škodljive učinke ionizirajočega sevanja 
in posebne oblike nevrološke okvare 
(angl. Spinal cord injury without radi-
ographic abnormality, SCIWORA). Pri 
otrocih se zato redko odločamo za CT 
kot primarno diagnostično metodo, v 
primeru sumljivih sprememb na nativ-
nem rentgenogramu ali pozitivne kli-
nične slike, posebno pa pri nevrološki 
prizadetosti, pa je zato na mestu MRI. 
Tudi pri visokoenergijskih poškod-
bah in nejasnem nevrološkem statusu 
se posebno pri otrocih do osmega leta 
starosti svetuje MRI celotne hrbtenice, 
čeprav morebitna CT preiskava ni po-
kazala posebnosti.
4 Klasifikacija zlomov prsno-
ledvene hrbtenice
4.1 Katera klasifikacija zlomov 
PLH je najbolj uporabna in 
kako poteka ocena poškodbe 
PLH?
Postopna nadgradnja klasifikacij-
skih sistemov za oceno poškodb PLH 
stremi k razvijanju klasifikacijskega 
sistema, ki bi služil pri oceni poškod-
be in bi imel napovedno vrednost 
glede zdravljenja in izida poškodbe. 
Čeprav obstaja več mednarodno pri-
znanih klasifikacijskih sistemov, je 
trenutno najbolj izpopolnjen klasifika-
cijski sistem AOSpine Thoracolumbar 
Classification System, ki je sinteza kli-
ničnih in slikovnih preiskav. Poškodbo 
opisuje morfološko ob upoštevanju de-
lovanja sile ob poškodbi (Slika 1), upo-
števa nevrološko prizadetost in pridru-
žena bolezenska stanja oz. t.i. klinične 
modifikatorje (Tabeli 1 in 2), ki lahko 
pomembno vplivajo na odločanje o 
zdravljenju (12). Klasifikacija AOSpine 
poškodbe PLH razdeli glede na delo-
vanje sile ob poškodbi in stabilnost v 
tri glavne skupine in podskupine, pri 
katerih nestabilnost postopno narašča 
(Slika 1) (12).
Za oceno poškodbe se ravnamo po 
predlaganem algoritmu (Slika 2). Sprva 
morfološko ocenimo zlom na osnovi 
RTG in CT (po potrebi MRI) preiskave 
ter preverimo, ali gre za translacijske 
poškodbe (C skupina). Če ugotovimo, 
da gre za premik iz osi hrbtenice, po-
škodbo ocenimo kot zelo nestabilno in 
spada v skupino C. Kolikor pa premi-
ka ni, pregledamo, ali gre za distrakci-
jo zadajšnjih elementov, t.i. nateznega 
Priporočilo SP SD
Pri ankilozirajočem obolenju 
hrbtenice mora biti prag za 
nadaljnjo slikovno diagnosticiranje 
kljub negativnemu rentgenogramu 
izredno nizek. Ob kliničnem sumu 
na zlom je ob negativnem CT na 
mestu tudi MRI.
I B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
Priporočilo SP SD
Za razjasnitev sprememb na 
rentgenogramu in/ali kliničnega 
suma je pri otrocih na mestu MRI. Za 
CT se pri otroku odločamo izjemoma 
in previdno.
I B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
342
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
stebra (lamin, trnastih odrastkov, vezi), 
in poškodbo klasificiramo v skupino B 
1 ali B2 (odvisno od prizadetosti vezi 
ali kostnih struktur). Pri klinastem raz-
miku sprednjega dela hrbtenice opre-
delimo poškodbo kot B3. V primeru, 
da posteriorni elementi niso poškodo-
vani, pa poškodbo uvrstimo v skupino 
A in jo ustrezno ocenimo glede na pri-
zadetost zadnje stene vretenca in obeh 
terminalnih plošč telesa vretenca.
Po morfološki oceni zloma oceni-
mo nevrološki status poškodovanca 
(Tabela 2) in ugotavljamo prisotnost 
morebitnih modifikatorjev, s katerimi 
ocenimo prisotnost okvare ligamen-
tov in soobolevnost (Tabela 3). Skupna 
ocena nam da primerljiv in celosten 
pregled nad poškodbo ter nas usmerja 
v zdravljenje.
Slika 1: Morfološki prikaz klasifikacije AO. Skupina A: kompresijski zlomi teles vretenc 
(manjša nestabilnost): A0 – zlomi, ki ne vplivajo na stabilnost (npr. zlomi stranskih odrastkov); 
A1– klinasta deformacija telesa vretenca; A2 – razcep telesa vretenca (v sagitalni ali koronarni 
ravnini); A3 – delno zdrobljeno telo vretenca (poškodba zajame posteriorno faseto in sega v 
spinalni kanal, vendar je ena terminalna plošča še ohranjena); A4 – popolnoma zdrobljeno 
telo vretenca. Skupina B: distrakcijske poškodbe (večja nestabilnost): B1 – distrakcijski zlom 
preko kostnih elementov; B2 – distrakcijska poškodba poteka pretežno preko vezi; B3 – 
hiperekstenzija. Skupina C: translacijske poškodbe (največja nestabilnost) – katera koli oblika 
poškodbe s premikom – translacijo oz. disociacijo med vretenci. Pridružena je lahko poškodba 
iz skupine A ali B.
B3
A4
B1
A3
A1
A0
A2
B2
C
343
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
5 Oskrba zlomov PLH glede 
na tip poškodbe po AOSpine
5.1 Kako zdravimo zlome 
PLH tipa A (po klasifikaciji 
AOSpine)?
Zlomi tipa A predstavljajo kom-
presijske poškodbe telesa vretenca in 
medvretenčne ploščice brez poškodbe 
Priporočilo SP SD
Poškodbo PLH klasificiramo na 
osnovi morfološke ocene glede na 
izvid RTG in CT preiskave, ob sumu 
na poškodbe mehkih tkiv po potrebi 
tudi MRI, ter nevrološke prizadetosti 
in spremljajočih bolezenskih stanj. 
Pri tem sledimo algoritmu AOSpine.
I B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
Slika 2: Algoritem ocene morfološke klasifikacije po klasifikaciji AOSpine.
NE
NE
NE
NE
DA
DA
DA
DA
DA
NE
DA
NE
DA
NE
DA
C tip - translacija
B3 tip - hiperekstenzija
B2 tip - kostno 
ligamentarna disrupcija
B1 tip - čista kostna 
disrupcija
A4 tip - zdrobljeno telo 
vretenca (angl. complete 
burst)
A3 tip - delno zdrobljeno
 telo vretenca (angl. 
incomplete burst)
A2 tip - razcep vretenca 
(Pincer)
A1 tip - klinasta 
deformacija
A0 tip - manjši zlomi, ki 
ne vplivajo na stabilnost
ZAČETEK
Poškodba z distrakcijo 
oz. poškodba 
ligamentarnega aparata
Zlom transverznega 
procesusa / manjši zlomi
Zlom telesa 
vretenca
Premik / dislokacija
Brez poškodbe
Spredaj
Zadaj
Poškodba 
kostno-ligamentarnega 
aparata
Monosegmentna 
kostna disrupcija
Poškodba 
zadnje stene
Poškodba obeh 
terminalnih plošč
Poškodba obeh 
terminalnih plošč
DA
344
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
posteriornih elementov; mednje vk-
ljučujemo tudi klinično nepomembne 
zlome (zlomi prečnih ali trnastih od-
rastkov) (13).
Odločitev o načinu zdravljenja sprej-
memo po natančni opredelitvi zloma. 
Oceniti moramo stopnjo angulacije hrb-
tenice po poškodbi, stopnjo kominucije 
telesa vretenca in morebitno utesnitev 
spinalnega kanala ter poškodbo med-
vretenčne ploščice. Ob RTG ter CT se za 
natančno opredelitev zloma ter izklju-
čitev morebitne poškodbe tipa B ali C 
v posameznih primerih priporoča tudi 
MRI (6).
Stabilne zlome tipa A lahko v šte-
vilnih primerih zdravimo konzerva-
tivno s funkcionalnim zdravljenjem 
ob zadostnih protibolečinskih ukre-
pih. Zdravljenje z ortozami ni potreb-
no, lahko pa se v posameznih primerih 
odločimo za ortozo zaradi njenega anal-
getičnega učinka. Potrebno je redno 
RTG spremljanje poškodbe pod obre-
menitvijo oz. stoje prve tri mesece od 
poškodbe (14).
Pri zlomu tipa A0 zadošča konzerva-
tivno zdravljenje s takojšnjo mobilizaci-
jo ob zadostni analgeziji.
Pri zlomu tipa A1 gre za poškod-
bo krovne ploskve brez poškodbe zad-
nje stene telesa vretenca. Zlome lahko 
praviloma zdravimo konzervativno. 
Indikacija za kirurško zdravljenje je ki-
fotična angulacija > 20°. V tem primeru 
se lahko odločimo za kratko (tudi mono-
segmentno) zadajšnjo stabilizacijo (15).
Pri zlomu tipa A2 gre za t.i. »split 
frakturo« oz. za razcep telesa vretenca. 
Zdravljenje je praviloma konzervativ-
no. Pri večjem premiku, ko zlom lahko 
spremlja znatna poškodba medvretenč-
ne ploščice, pride v poštev rekonstruk-
cija s sprednje strani z zadajšnjo stabi-
lizacijo ali brez nje. Možna pa je tudi 
samo zadajšnja indirektna naravnava 
in stabilizacija, ki se lahko po zacelitvi 
odstrani.
Pri zlomu tipa A3 gre za poškodbo 
ene krovne ploskve in zlom zadnje stene 
telesa vretenca. Navadno se zlomu prid-
ružuje poškodba priležne medvretenčne 
ploščice. Zlome z manjšo deformacijo 
(kifozo < 20° ter skoliozo < 10°) lahko 
zdravimo konzervativno. Pri večjih de-
formacijah pride v poštev operacija. Za 
kirurško zdravljenje se lahko odločimo 
tudi ob večji dislokaciji fragmentov s 
prizadetostjo medvretenčne ploščice ali 
z večjo stenozo spinalnega kanala zaradi 
grozeče okvare živčevja. Na mestu je vsaj 
monosegmentna zadajšnja stabilizacija, 
ob večji prizadetosti telesa vretenca pa 
bisegmentna. Na zgornji prsni hrbteni-
ci nad T 10 je lahko potrebna tudi dolga 
stabilizacija, možna pa je tudi izključno 
sprednja rekonstrukcija.
Tabela 2: Ocena nevrološkega statusa.
Tip Opis
N0 Brez nevroloških izpadov.
N1 Prehoden nevrološki izpad, ki se je do pregleda povsem popravil.
N2 Radikularna simptomatika.
N3 Delni izpad (poškodba) hrbtenjače ali poškodba kavde ekvine (ne 
glede na obseg).
N4 Popolna poškodba hrbtenjače.
Nx Nevrološko stanje ni znano zaradi sediranosti ali poškodbe glave.
+ Vztrajajoča utesnitev hrbtenjače.
Tabela 3: Klinični modifikatorji.
Tip Opis
M1 Neznano stanje ligamentnega aparata (potencialna nestabilnost 
kljub »stabilni« kostni poškodbi vretenca).
M2 Soobolevnost, ki vpliva na odločitev o diagnosticiranju in 
zdravljenju (npr. ankilozirajoči spondilitis, opekline ali druge kožne 
kontraindikacije na mestu pristopa itn.)
345
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
Pri zlomu tipa A4 gre za poškodbo 
zadnje stene in obeh krovnih ploskev 
telesa vretenca. Navadno sta zlomu 
pridruženi poškodbi obeh priležnih 
medvretenčnih ploščic. Zlome z manjšo 
deformacijo (kifozo < 20° ter skoliozo < 
10°) lahko poskusimo zdraviti konzerva-
tivno, vendar stanje natančno preverimo 
z rentgenogramom stoje po dveh in po 
štirih tednih. Ker pa je verjetnost okva-
re živčevja večja, navadno svetujemo 
kirurško zdravljenje. Na mestu je vsaj 
bisegmentna zadajšnja stabilizacija, na 
zgornji prsni hrbtenici pa navadno dolga 
stabilizacija. Za sprednjo rekonstrukcijo 
se odločamo glede na stopnjo poškodbe 
telesa vretenca in medvretenčne ploščice. 
Navadno jo opravimo po zadajšnji stabi-
lizaciji, v izbranih primerih pa je možna 
tudi izključno sprednja rekonstrukcija.
Vselej stremimo k uporabi minimal-
no invazivnih tehnik, ki še omogočajo 
zadostno naravnavo in stabiliziranje. 
Večjo stabilnost lahko dosežemo z mo-
noaksialnimi vijaki. Dodatno stabilnost 
lahko dosežemo tudi s kratkimi vijaki v 
poškodovanem vretencu ter s prečnimi 
vezavami. Ob slabši kakovosti kostnine 
je ob zadajšnji stabilizaciji smiselno oja-
čati telo vretenca in vijake s kostnim ce-
mentom (angl. polymethylmethacrylate, 
PMMA).
5.2 Kako zdravimo zlome 
PLH tipa B (po klasifikaciji 
AOSpine)?
Konzervativno zdravljenje zlomov je 
navadno na mestu le pri slabem splo-
šnem stanju poškodovanca, ki pomeni 
veliko tveganje pri kirurškem posegu.
Zlomi tipa B1, ki prizadenejo pred-
vsem zadajšnje kostne elemente in iz-
kazujejo minimalno poškodbo sprednje 
kolumne, se sicer lahko ugodno celijo 
tudi ob konzervativnem zdravljenju 
(16), vendar lahko pride do sekundarne 
dislokacije oz. do kifotične angulacije na 
mestu poškodbe, zaradi česar je potreb-
no redno slikovno spremljanje celjenja 
do zacelitve. Sicer pa je pri večini zlomov 
tipa B na mestu kirurško zdravljenje 
(17). Pri zlomu tipa B1, ko gre za čisto 
kostno poškodbo posteriornih elemen-
tov, je na nemobilni prsni hrbtenici (od 
T 1 do T 10) potrebna naravnava zloma 
in zadajšnja stabilizacija, ki je glede na 
kakovost kostnine lahko kratka (bise-
gmentna) ali dolga (večsegmentna). Pri 
kratkih stabilizacijah je verjetnost odpo-
vedi vsadka večja, sicer pa bistvenih raz-
lik pri radiološkem ali kliničnem rezulta-
tu ni (18). Na mobilnem segmentu PLH 
(T 11 do S 1) je ob ustreznem oprijemu 
vijakov smiselna kratka bisegmentna za-
dajšnja stabilizacija, ki manj ovira gib-
ljivost ledvene hrbtenice. Spondilodeza 
(spongioplastika) v primeru čiste kostne 
poškodbe ni potrebna, poseg pa lahko 
opravimo tudi z minimalno invazivno 
tehniko (19).
Pri zlomu tipa B2, pri katerem gre za li-
gamentno ali mešano kostno-ligamentno 
Priporočilo SP SD
Stabilne zlome tipa A zdravimo 
konzervativno s funkcionalnim 
zdravljenjem ob zadostni analgetični 
podpori. Uporaba ortoz ni potrebna, 
lahko pa jih predpišemo zaradi 
analgetičnega učinka.
IIa B
Pri nestabilnih zlomih pride v 
poštev operacija; glede na tip zloma 
se lahko odločamo za zadajšnjo 
stabilizacijo, v določenih primerih 
tudi za sprednjo stabilizacijo ali 
kombinacijo obeh. Smiselna je 
uporaba minimalno invazivnih 
tehnik.
IIa B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
346
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
poškodbo zadajšnjih elementov, je na 
mestu naravnava zloma in zadajšnja sta-
bilizacija. Za dolžino stabilizacije se od-
ločamo enako kot pri zlomu tipa B1, pri 
čemer je kratka stabilizacija lahko tudi 
monosegmentna, če pedikli in telo vre-
tenca omogočajo vstavitev in dober opri-
jem vijakov. Spongioplastika na mestu 
poškodbe zadajšnjih elementov je smi-
selna predvsem, kadar po zacelitvi zloma 
in spondilodeze nameravamo odstraniti 
vsadek (15), saj brez spondilodeze lahko 
popuščajo okvarjeni zadajšnji ligamenti. 
Učinkovitost posteriornega ligamentne-
ga kompleksa hrbtenice po poškodbi na-
mreč ostaja vprašljiva (20). Uporabljamo 
lahko hibridne tehnike, tj. perkutano 
stabilizacijo z lokalno spongioplastiko.
Pri zlomu tipa B3, pri katerem gre za 
hiperekstenzijsko poškodbo, in s tem 
poškodbo sprednjega vzdolžnega liga-
menta ali telesa vretenca, je na mestu 
naravnava zloma in zadajšnja stabilizaci-
ja. Pri poškodbi tipa B3 lahko zadostuje 
kratka monsegmentna ali bisegmentna 
zadajšnja stabilizacija. Ker pa večino teh 
poškodb srečamo pri ankilozirajočih bo-
leznih hrbtenice, je v tem primeru zaradi 
spremenjene biomehanike hrbtenice po-
trebna dolga zadajšnja stabilizacija, ki jo 
navadno opravimo s perkutano metodo 
(21). Zadajšnja spondilodeza v tem pri-
meru ni potrebna.
Tudi pri B skupini je glede na stop-
njo poškodbe telesa vretenca oz. glede 
na ogroženost nevrološke strukture s 
sprednje strani občasno potrebna rekon-
strukcija sprednje kolumne. Pri osteopo-
rozi lahko sprednjo kolumno ojačamo s 
kostnim cementom med zadajšnjo stabi-
lizacijo, sicer pa se o potrebi po rekon-
strukciji sprednje kolumne odločamo po 
enakih načelih kot pri oskrbi zlomov iz 
skupine A, le da v tem primeru poškod-
bo vselej dodatno učvrstimo s posterior-
no stabilizacijo.
5.3 Kako zdravimo zlome 
PLH tipa C (po klasifikaciji 
AOSpine)?
Pri zlomih PLH iz skupine C je ved-
no (razen pri poškodovancih, ki niso 
sposobni za operacijo) na mestu kirur-
ško zdravljenje z naravnavo zloma in 
zadajšnjo stabilizacijo. Tem poškodbam 
so pogosto pridruženi nevrološki iz-
padi. Čiste monosegmentne poškodbe 
lahko stabiliziramo s kratko zadajšnjo 
stabilizacijo, poškodbe, ki zajemajo več 
segmentov, pa učvrstimo z dolgo stabi-
lizacijo. Kratki stabilizaciji lahko doda-
mo stabilnost s kratkimi pedikularnimi 
vijaki v poškodovano telo vretenca (22) 
in prečnimi vezavami. Čeprav doprinos 
prečne vezave k stabilnosti v kliničnih 
raziskavah ni potrjen (23), v biome-
hanskih študijah prečna vezava doda 
rotacijsko stabilnost konstruktu (24). 
Biomehansko je najbolj čvrsta dvojna 
prekrižana prečna vezava (v obliki črke 
X) (24) in je smiselna pri kratkih stabi-
lizacijah ter pri rotacijsko nestabilnih 
poškodbah. Pri ligamentarnih poškod-
bah posteriornih elementov je smiselna 
Priporočilo SP SD
Poškodbe PL hrbtenice tipa B po 
klasifikaciji AO je smiselno kirurško 
stabilizirati.
I B
Na nemobilnem delu PLH je 
smiselna dolga stabilizacija, ki 
zagotavlja stabilnejši konstrukt.
IIa B
Na mobilnem delu PLH je ob dobrem 
oprijemu vijakov smiselna kratka 
stabilizacija, saj s tem ohranimo 
mobilne segmente.
IIa B
Spongioplastika pri čisti kostni 
poškodbi ni potrebna. 
IIa B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
347
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
lokalna odprta spongioplastika, ki jo 
lahko dodamo perkutani stabilizaciji, s 
t.i. hibridno tehniko. Tudi pri nevrološki 
prizadetosti in potrebi po dekompresiji 
lahko dosežemo manjšo izgubo krvi in 
krajši poseg ter manjše število okužb po 
posegu s hibridnimi posegi, tj. s kombi-
nacijo minimalno invazivnih posegov in 
lokalnih odprtih dekompresij in spongi-
oplastike (19). Pri rekonstrukciji spre-
dnje kolumne spoštujemo ista načela kot 
pri B tipu poškodb.
motoričnega nevrona). Pravilna ocena 
ravni in stopnje poškodbe živčevja je 
ključnega pomena za ustrezno nadaljnjo 
obravnavo (diagnosticiranje in zdravlje-
nje) in predvidevanje zapletov, kot je 
npr. nevrogeni šok, ki navadno nastopi 
pri popolni poškodbi hrbtenjače nad 
ravnijo T 6. Posledica poškodbe hrbte-
njače so lahko tudi pomembne motnje 
pri dihanju, v srčno-žilnem sistemu in 
pri imunskem odgovoru. Pomoč pri 
nevrološki oceni nam nudi protokol za 
nevrološko oceno po algoritmu ASIA 
(angl. American Spinal Cord Injury 
Association). Opravimo ga takoj, ko bol-
nik lahko primerno sodeluje. Navadno 
gre za visokoenergijske poškodbe, oz. 
za poškodbe v sklopu politravme, kar 
dodatno oteži obravnavo. Zato bolnik 
s poškodbo hrbtenjače neodvisno od 
spremljajočih poškodb v bolnišnici po-
trebuje oskrbo ekipe v reanimacijskem 
prostoru. Potrebno je čim prej vzposta-
viti invazivni nadzor krvnega tlaka in di-
hanja ter pričeti z ukrepi za stabiliziranje 
srčno-dihalnega sistema ter čim hitreje 
diagnosticirati poškodbe, saj hitra oskr-
ba, usmerjena v zagotavljanje zadostne 
perfuzije in oksigenacije ter čim hitrejšo 
dekompresijo poškodovane hrbtenjače, 
lahko omili sekundarno poškodbo in 
izboljša nevrološki izid zdravljenja (25).
6.1 Ali čas do kirurške oskrbe 
vpliva na nevrološki izid 
zdravljenja?
Trenutne smernice priporočajo ki-
rurško dekompresijo hrbtenjače pri po-
škodbah PLH v okviru prvih 24 ur po 
poškodbi ne glede na mesto poškodbe 
(26). Novejše raziskave o poškodbah vra-
tnega dela hrbtenjače sicer kažejo na to, 
da je čas, ki preteče od poškodbe do de-
kompresije hrbtenjače obratnosorazme-
ren z nevrološkim izhodom zdravljenja, 
Priporočilo SP SD
Pri tipu C poškodbe PLH dolga 
fiksacija močno poveča stabilnost 
konstrukta. Dolga fiksacija je 
smiselna pri vseh poškodbah tipa C.
IIa B
Pri tipu C poškodbe je smiselna 
uporaba prečne povezave.
IIa C
Pri dolgih stabilizacijah je smiselna 
uporaba minimalno invazivne 
tehnike ali kombinacija z delno 
odprto tehniko, saj je čas operacije 
krajši, izguba krvi manjša in delež 
zapletov po operaciji manjši.
I B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
6 Poškodba PLH z 
nevrološkimi izpadi
Nevrološki izpadi pogosto spremljajo 
nestabilne poškodbe PLH. Na ravni od 
T 1 do T 11 gre navadno za poškodbe 
hrbtenjače (oz. zgornjega motoričnega 
nevrona), na ravni T 12 do L 1 pa lah-
ko ugotavljamo kombinirane poškod-
be zgornjega in spodnjega motoričnega 
nevrona in/ali sindrom »conus medula-
ris« samo s prizadetostjo sfinktrov, pod 
to ravnijo pa različne stopnje okvar led-
veno-križničnih korenin (oz. spodnjega 
348
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
avtorji pa so naklonjeni zelo hitri dekom-
presiji v prvih urah po poškodbi (27). 
Na ugoden vpliv urgentne dekompresi-
je hrbtenjače v 8 urah po poškodbi na 
funkcionalni izid zdravljenja pa opozar-
jajo tudi najnovejše raziskave o poškod-
bi hrbtenjače v prsnem in prsno-ledve-
nem delu (28,29). Poškodb vratnega in 
prsno-ledvenega dela hrbtenjače sicer ne 
moremo neposredno primerjati, saj je 
napoved izida po poškodbi vratnega de-
la hrbtenjače navadno ugodnejša kot po 
poškodbi prsno-ledvenega dela. Vzroke 
gre iskati v višji energiji, ki je potrebna za 
poškodbo PLH ter ožjem hrbteničnem 
kanalu in slabši prekrvljenosti hrbtenja-
če, posebno v višini zgornjih prsnih vre-
tenc. Narava poškodbe torej pomembno 
vpliva na odločanje o kirurških ukrepih, 
saj gre pri veliko bolnikih s poškodbo 
prsne hrbtenice za politravmo, kirurški 
ukrepi pa lahko dodatno ogrozijo živ-
ljenje. Zato se zaradi slabše napovedi 
izida pri kompletnih poškodbah v viši-
ni zgornje prsne hrbtenice, ki navadno 
zahtevajo tudi daljše in bolj zahtevne ki-
rurške posege leže na trebuhu, za opera-
tivni poseg odločimo takrat, ko je poseg 
za bolnika manj tvegan. Pri nepopolni 
okvari ali celo slabšanju nevrološkega 
stanja pa se zdi tveganje za operacijo 
bolj sprejemljivo, zato poseg opravimo 
tudi ob večjem tveganju. Odločitev o 
sposobnosti bolnika za poseg je lahko 
težka in temelji na konsenzu kirurga in 
anesteziologa ter po možnosti s soglas-
jem bolnika. Med kirurškim posegom 
moramo namreč zagotavljati vrednost 
srednjega arterijskega tlaka nad 85 mm 
Hg (25), kar je pri politravmatiziranem 
bolniku, nagnjenosti h krvavitvam, po-
škodbi pljuč itd. lahko problematično. 
Pred kirurškim posegom je zato nujno 
izključiti in obvladati življenje ogrožajo-
ča stanja, kot so krvavitev v trebuh, po-
škodba aorte, pnevmotoraks itd.., zato 
tak bolnik pred posegom nujno potre-
buje CTA prsnega koša in trebuha, MRI 
pa opravimo le, če nevrološka slika ne 
ustreza najdbam pri CT. Kirurškega po-
sega ob utesnitvi hrbtenjače pa nikakor 
ne odlagamo iz nemedicinskih razlogov. 
Za hitro oskrbo je zelo pomembno, da se 
bolnik s terena po možnosti pripelje ne-
posredno v bolnišnico, ki lahko nudi do-
končno kirurško oskrbo. To so SB Celje, 
UKC Ljubljana in UKC Maribor.
Priporočilo SP SD
Kirurško dekompresijo hrbtenjače 
izvedemo čim prej, po možnosti v 
8 urah po poškodbi, oz. takoj, ko je 
operacija varna in lahko vzdržujemo 
srednji arterijski tlak nad 85 mm Hg.
IIa B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
6.2 Katero medikamentno 
terapijo potrebujejo 
poškodovanci s poškodbo 
hrbtenjače?
Poškodovanca s poškodbo hrbte-
njače teden dni zdravimo v intenzivni 
enoti, kjer je možen natančen nadzor 
in vzdrževanje srednjega arterijskega 
krvnega tlaka nad 85 mm Hg ter ustre-
zne oksigenacije arterijske krvi (25). 
Pomembna je hitra uvedba zdravil za 
preprečevanja globoke venske trom-
boze. Kolikor ni kontraindikacij lahko 
opcijsko v dogovoru s specialistom in-
tenzivne medicine poškodovancu pred-
pišemo oz. nadaljujemo zdravljenje z 
metilprednizolonom po shemi NASCIS 
II za trajanje 24 ur, če je bil prvi od-
merek dan v okviru 8 ur po poškodbi 
(25). O uvedbi metilprednizolona raz-
mišljamo predvsem pri nepopolnih 
okvarah hrbtenjače ali pri slabšanju 
349
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
nevrološkega stanja. Kot podporno 
zdravljenje po mnenju avtorja poškodo-
vancem predpišemo 100 mg vitamina B 
1 ter 400 mg magnezija na dan in uve-
demo dieto z visokim deležem omega-3 
in omega-6 maščobnih kislin v prvem 
mesecu po poškodbi. Pri nevropatski 
bolečini v akutnem obdobju se pri od-
sotnosti kontraindikacij poslužujemo 
kombinacije opioidnega analgetika, an-
tidepresiva in pregabalina (25). Možni 
so tudi ugodni učinki pregabalina na 
nevrološki izid, vendar pa ti niso kli-
nično potrjeni. Bolnik že v intenzivni 
enoti prične z dihalno in fizikalno te-
rapijo, pozorni pa smo na morebitne 
zaplete, kot so preležanine, okužba se-
čil, pljučnice, motnje odvajanja blata ter 
zelo nevarni nevrovegetativni izbruhi 
in globoka venska tromboza ter pljuč-
na embolija. Takoj po zaključeni kirur-
ški oskrbi in srčno-dihalni stabilizaciji 
nadaljuje bolnik oskrbo v specializirani 
rehabilitacijski ustanovi (25).
DISH in druge spondiloartropatije) so 
skupina vnetnih bolezni, pri katerih se 
postopno zraščajo vretenca. Na hrbte-
nici se najprej pojavijo erozije v voga-
lih vretenc, ki postanejo kvadratne ob-
like, razvijejo se sindezmofiti, pride do 
osifikacije posteriornih interspinoznih 
ligamentov, postopno pride do po-
polnega zraščenja hrbtenice, fasetnih 
sklepov, medvretenčnih ploščic in ko-
stovertebralnih sklepov, kar povzro-
či rigidnost hrbtenice in ji daje videz 
bambusove palice. Vse te spremembe 
pripeljejo tudi do deformacije, zlasti 
do kifoze v prsnem delu. V kasnejši fa-
zi pa so pogosti zlomi. Pri bolnikih z 
ankilozantnim spondilitisom so zlomi 
kar 4-krat pogostejši kot pri mobilni 
hrbtenici (30). Večinoma gre za niz-
koenergijske poškodbe, kot so padci 
na tla. Hrbtenica zaradi kostne pre-
raščenosti in izgube prožnosti namreč 
ne more absorbirati niti manjših obre-
menitev. K pogostosti zlomov dodat-
no prispevajo svoje še osteoporoza ter 
večja nagnjenost k padcem zaradi mo-
tenj hoje in ravnotežja, omejena giblji-
vost vratne hrbtenice in napredujoča 
kifoza.
Večinoma gre za hiperekstenzijske 
zlome, ki praviloma prizadenejo vse 
stebre hrbtenice. Zato so zelo nestabil-
ni in obstaja velika verjetnost sekun-
darnega premika. Ob zlomih pride po-
gosteje tudi do nevrološke prizadetosti, 
skupaj do 11-krat pogosteje kot pri bo-
lezensko nespremenjeni hrbtenici (31). 
Poškodba hrbtenjače je lahko posledi-
ca pritiska kostnih fragmentov, zakos-
tenelih ligamentov in medvretenčnih 
ploščic in/ali epiduralnega hematoma. 
Ker se zlomi pogosto ne odkrijejo, pri-
de pri 15 % poškodb do sekundarne-
ga nevrološkega poslabšanja. Zlom se 
namreč odkrije šele z nastopom nevro-
loških simptomov.
Priporočilo SP SD
Vzdrževanje srednjega arterijskega 
krvnega tlaka med 85 in 90 mm Hg 5 
do 7 dni po poškodbi.
I B
Dajanje metilprednizolon sukcinata 
v trajanju 24 ur, kolikor je bolnik 
dobil prvi odmerek znotraj 8 ur po 
poškodbi.
IIb B
Vitamin B 1 100 mg in magnezij 400 
mg na dan 7 dni po poškodbi.
IIb C
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
7 Ankilozirajoče bolezni 
hrbtenice
Ankilozirajoče bolezni hrbtenice (an-
kilozantni spondilitis, Mb. Bechterew, 
350
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
7.1 Katere so posebnosti pri 
diagnosticiranju poškodb 
ankilozirajoče spremenjene 
hrbtenice?
Slikovno diagnosticiranje hrbtenič-
nih poškodb pri ankilozirajočih bole-
znih je velik izziv. Ob sumu na poškodbo 
se hitro odločamo za CT ali MRI. Velja 
pravilo, da gre pri bolnikih z ankilozi-
rajočo boleznijo in bolečo hrbtenico na 
pritisk vedno za zlom, dokler zloma ne 
izključimo.
Priporočilo SP SD
Vsako bolečino v PLH pri 
ankilozirajoči spremembi moramo 
razjasniti s slikovnimi preiskavami, 
praviloma s CT in MRI.
I A
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
Priporočilo SP SD
Pri ankilozirajoči bolezni hrbtenice 
je potrebna dolga fiksacija z več 
točkami oprijema na hrbtenici vsaj 
dve ravni nad poškodbo in pod njo.
I A
Zdravljenje zloma ankilozirajoče 
hrbtenice, ki zajema vse tri kolumne, 
je kirurško.
I A
Zlome PLH pri ankilozirajoči 
hrbtenici zdravimo s posteriorno 
stabilizacijo, sprednji pristop pa je 
potreben le izjemoma.
IIa B
Priporoča se minimalno invazivna 
tehnika.
IIa C
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
7.2 Kako zdravimo zlome 
pri ankilozirajočih boleznih 
hrbtenice?
Zdravljenje je praviloma kirurško. 
Kirurška stabilizacija zmanjša premike 
med odlomki in bolečine ter lahko prepre-
či sekundarno poškodbo živčevja, omo-
goči pa hitro vertikalizacijo in zmanjša 
verjetnost zapletov, povezanih z ležanjem 
(tromboza, okužba sečil, pljučnice, smrt). 
Večinoma se odločamo za poseg z zadnje 
strani, praviloma z minimalno invazivno 
tehniko. Če je prisotna utesnitev živčnih 
struktur, napravimo sprostitev, laminek-
tomijo, odstranitev fragmentov in/ali 
hematoma. Zaradi slabe kakovosti kosti 
je potrebna dolga fiksacija z več točkami 
oprijema na hrbtenici vsaj dve ravni nad 
poškodbo in pod njo. Vijake pa praviloma 
dodatno utrdimo s kostnim cementom za 
boljši oprijem. Sprednja stabilizacija je le 
redko potrebna (30).
7.3 Ali lahko zdravimo zlom 
ankilozirajoče spremenjene 
hrbtenice konzervativno?
Občasno se pri starostnikih s števil-
nimi pridruženimi boleznimi, ker bi 
slabo prenašali operacijo, odločimo tu-
di za konzervativno zdravljenje. V tem 
primeru posebej pozorno ocenimo sta-
bilnost. Če s preiskavami ugotavljamo, 
da niso prizadeti posteriorni elementi 
hrbtenice in so bolečine zmerne ter ne 
prihaja do sekundarnih premikov ob 
vertikalizaciji, se operaciji v redkih pri-
merih lahko izognemo (30).
Priporočilo SP SD
Določene zlome, pri katerih ni jasne 
poškodbe posteriornih elementov, 
lahko zdravimo tudi brez operacije s 
hitro mobilizacijo in skrbnim rednim 
kliničnim in radiološkim nadzorom.
IIa C
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
351
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
8 Zdravljenje 
osteoporotičnih zlomov 
vretenc
8.1 Katere so posebnosti 
diagnostične obdelave pri 
sumu na osteoporotične zlome 
vretenc?
Pri sumu na osteoporotične zlome 
vretenc (OZV) je ob ustrezni anamne-
zi in kliničnem pregledu pri diagnosti-
ciranju prva metoda izbire rentgensko 
(RTG) slikanje hrbtenice v dveh pro-
jekcijah. Za CT se praviloma odločimo 
ob nejasnih RTG posnetkih oz. kadar je 
potrebno natančneje oceniti sam zlom. 
Pri nevroloških izpadih se priporoča do-
datna preiskava z MRI (32), sicer pa nam 
MRI služi tudi pri ugotavljanju starosti 
OZV in pri ugotavljanju morebitnih 
drugih patoloških vzrokov posedanja 
telesa vretenca (metastaze, plazmoci-
tom, okužba itd.). Nizkoenergijski zlom 
vretenca namreč pri šestih od desetih 
bolnikov navadno nastane brez znane-
ga nezgodnega dogodka. V tem prime-
ru diagnoze OZV ne moremo postaviti 
le na osnovi anamnestičnih podatkov 
o nepomembni poškodbi in bolečini v 
hrbtenici ter na osnovi nativne rentgen-
ske slike. Ob nejasnem vzroku bolnika 
napotimo k zdravniku, ki bo opredelil 
morebitno osnovno bolezen (elektrofo-
reza serumskih proteinov, laboratorijska 
potrditev primarne osteoporoze, FRAX) 
(33). Pri klasifikaciji zlomov in odloča-
nju glede nadaljnjega zdravljenja nam 
je lahko v pomoč točkovni sistem nem-
škega ortopedskega in travmatološkega 
združenja (34). Genantova klasifikacija 
osteoporotičnih zlomov v blage, srednje 
in hude (angl. mild, moderate, severe) 
pa je namenjena spremljanju zvezne-
ga sesedanja vretenc pri napredovali 
osteoporozi, ki jih lahko spremljamo na 
denzitometrih z metodo VFA (angl. ver-
tebral fracture assessment). V kirurgiji 
se ni uveljavila (35).
Priporočilo SP SD
Ob sumu na osteoporotični zlom 
vretenca je ob odsotnosti nevroloških 
izpadov prva diagnostična metoda 
rentgensko slikanje hrbtenice. 
I C
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
8.2 Kako zdravimo 
osteoporotične zlome 
hrbtenice?
Veliko večino OZV primarno 
zdravimo konzervativno z ustreznim 
zdravljenjem bolečine, prilagoditvijo 
aktivnosti, opcijsko uporabo ortoz in 
fizikalno terapijo (36). Zaradi možne-
ga poslabšanja je potrebno redno kli-
nično in radiološko spremljanje kon-
zervativno zdravljenih bolnikov. Pri 
neobvladljivi akutni bolečini, vztra-
janju močnejših bolečin več kot 6 do 
12 tednov ali ob napredovanju lokalne 
kifoze pa lahko OZV uspešno zdravi-
mo z vbrizganjem kostnega cementa v 
telo vretenca z vertebroplastiko ali ba-
lonsko kifoplastiko (37,38). Ob večji 
lokalni kifozi, hujši stenozi hrbtenič-
nega kanala ali nevroloških izpadih 
pa OZV zdravimo kirurško z notranjo 
fiksacijo in po potrebi dekompresijo 
nevroloških struktur. Glede na slab 
oprijem vijakov pri osteoporotičnih 
vretencih ustrezno stabilnost pogos-
to dosežemo le s cementno učvrsti-
tvijo vijakov in/ali fiksiranju oste-
oporotičnih vretenc na več ravneh 
(36,37,39,40).
352
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
9 Kakšno rehabilitacijsko 
obravnavo potrebuje bolnik 
z zlomom prsno-ledvene 
hrbtenice?
Rehabilitacijska obravnava se optimal-
no začne hkrati s kirurško obravnavo in se 
individualno prilagaja glede na bolnika, 
oskrbo zloma in nevrološke izpade. Cilj 
rehabilitacijske obravnave je čim boljša 
funkcionalnost bolnika.
Pred pripravo načrta rehabilitacije se 
oceni bolnik, njegova starost, kognitivne 
funkcije, predpoškodbeno delovanje in 
socialna anamneza. Opravi se nevrološki 
pregled s ciljanim iskanjem izpadov glede 
na raven poškodbe. Za pomoč pri iskanju 
in opredelitvi nevroloških izpadov se lah-
ko poslužimo obrazca ASIA. Potrebno je 
poznati tudi kirurško zdravljenje in nje-
gove omejitve ter ogroženost za zaplete in 
omejitve intenzivnega zdravljenja. Prav 
tako se pri načrtovanju rehabilitacijske 
obravnave upoštevajo morebitne pridru-
žene poškodbe, kot so zlomi udov, kar 
upočasni vertikalizacijo, zlome prsnega 
koša in poškodbe pljuč, ki zlasti pri po-
škodbi prsne hrbtenice še dodatno po-
slabšajo dihalno funkcijo. Pri patološkem 
zlomu zaradi neoplastičnega procesa pa se 
rehabilitacijski načrt prilagaja zdravljenju 
osnovne bolezni, ki je privedla do zloma.
Pri bolnikih brez nevroloških izpadov 
je cilj rehabilitacijske obravnave čim hi-
trejša mobilizacija in vertikalizacija ob 
ustreznem protibolečinskem zdravlje-
nju (41) ter osamosvojitev pri izvajanju 
osnovnih dnevnih aktivnosti in skrbi za-
se. Že v času hospitalizacije je treba bolni-
ka naučiti ustreznih vaj za mišični steznik 
ter ga opremiti z ortozami, kolikor zanje 
obstaja indikacija, in ga naučiti, kako jih 
namešča. Ob vztrajanju težav se lahko 
bolnik napoti na ambulantno obravnavo 
pod nadzorom fiziatra ali v fizioterapev-
tsko obravnavo.
Pri bolnikih z nevrološkimi izpadi 
je rehabilitacijska obravnava usmerjena 
h krepitvi še prisotne aktivnosti, uče-
nju nadomestnih strategij za izgubljene 
funkcije, obvladovanju bolečine, prepre-
čevanju sekundarnih zapletov, ki so pos-
ledica nevrološke okvare, ter pripravo na 
vrnitev v domače okolje ali v institucio-
nalizirano varstvo (14). Vzdržuje se gib-
ljivost spodnjih udov, potreben je trening 
posturalnih mehanizmov, učenje sedenja 
in transferja na voziček in upravljanje vo-
zička. Ko je hoja možna, treniramo hojo 
s pripomočki, izvajamo urjenje dnevnih 
dejavnosti ter trening zgornjih udov, ki 
so zaradi nevroloških izpadov distalno 
bolj obremenjeni. Zlasti pri poškodbah 
prsne hrbtenice je potrebna dihalna tera-
pija. Če je potrebna trahealna kanila, se 
iščejo možnosti za ustrezno sporazume-
vanje (govorni nastavek, komunikacijske 
tabele, aparat za nadomestno komuni-
ciranje itd.). Ob sfinkterskih motnjah je 
potrebna sprva skrb za redno odvajanje 
ter nato treniranje sfinktrov, preprečuje 
se nastanek razjed zaradi pritiska, trom-
boz in bolnišničnih okužb. Obravnava je 
timska. Poleg zdravnikov, negovalnega 
osebja in fizioterapevtov, je del tima tudi 
delovni terapevt. Pogosto je izguba funk-
cije povezana z osebno stisko, zato se za 
učenje spoprijemanja z izgubo v obravna-
vo vključi tudi klinični psiholog. Socialni 
Priporočilo SP SD
Ob ugotovljenem OZV se ob 
odsotnosti nevroloških izpadov 
poskusi konzervativno zdravljenje.
IIa C
Ob vztrajanju bolečin je smiselna 
cementna učvrstitev zlomljenega 
vretenca.
IIb B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
353
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
delavec pa ureja trajnejšo namestitev ali 
pomoč na domu.
Po zaključenem akutnem zdravljenju 
v bolnišnici se glede na oceno, nevrolo-
ške izpade in funkcionalno stanje, bolni-
ka lahko napoti na nadaljevanje rehabili-
tacije. Pri bolnikih z nevrološkimi izpadi, 
ki so sposobni sodelovanja, se rehabili-
tacija nadaljuje na Univerzitetnem reha-
bilitacijskem inštitutu Soča (URI Soča). 
Kadar se že v času akutnega zdravljenja 
izboljšajo funkcije in vztrajajo le blagi 
nevrološki izpadi, ki omogočajo funkcio-
niranje, se lahko bolnik napoti na zdravi-
liško zdravljenje. Pri bolnikih, pri katerih 
je prisoten kognitivni upad ali niso spo-
sobni sodelovanja v rehabilitacijskih pro-
gramih, se lahko ureja prehodno podalj-
šano bolnišnično zdravljenje v negovalni 
bolnišnici ter trajnejša namestitev v DSO 
ali doma. Pri patološkem zlomu zaradi 
neoplazme se rehabilitacijska obravnava 
nadaljuje glede na funkcionalni status po 
zaključenem onkološkem zdravljenju.
Če po zaključenem zdraviliškem ali 
onkološkem zdravljenju bolnik še potre-
buje prilagoditve in pomoč, oziroma v 
primeru potrebe po predpisu terciarnih 
pripomočkov, se lahko napoti na ambu-
lantni pregled na URI Soča.
10 Kako spremljamo 
zdravljenje po odpustu iz 
bolnišnice?
Spremljanje bolnika s poškodbo 
PLH je odvisno od osnovne poškod-
be in načina zdravljenja, zato enotne-
ga protokola ni. Kontrolni pregledi po 
operaciji so odvisni zlasti od morebit-
nih zapletov s celjenjem rane. Rano je 
smotrno oceniti ob odstranitvi šivov 
navadno dva tedna po operaciji, od-
visno pač od metode fiksacije in priča-
kovanih zapletov (osteoporoza, tumor, 
ankilozirajoča bolezen). Tedaj lahko 
opravimo tudi kontrolno nativno RTG 
slikanje hrbtenice stoje. Radiološko 
sledenje v stoječem položaju po dveh 
tednih sicer navadno vselej opravimo 
pri konzervativnem zdravljenju (7). 
Nadaljnje rentgensko spremljanje je 
odvisno od posedanja zloma ali more-
bitnih zapletov. Ob ugodnem poteku 
zdravljenja opravimo naslednji rent-
genski kontrolni pregled čez štiri tedne 
in nadaljnje kontrole čez tri in nato še 
čez šest mesecev oz. vse do zacelitve. 
Ob poslabšanju položaja ali popuščanja 
vsadka bolnika navadno spremljamo 
v krajših presledkih, da se lahko hit-
reje odzovemo ali spremenimo načrt 
zdravljenja. Pri bolnikih odsvetujemo 
dolgotrajno sedenje, dvigovanje bre-
men in prisilno držo, priporočamo pa 
čim več hoje s pohodnima palicama ter 
ustrezno protibolečinsko zdravljenje 
in antitrombotično profilakso do po-
polne pomičnosti oz. vsaj 4 tedne po 
poškodbi.
Priporočilo SP SD
Rehabilitacijska obravnava se 
optimalno začne hkrati s kirurško 
obravnavo in se individualno 
prilagaja glede na bolnika, oskrbo 
zloma in nevrološke izpade. Cilj 
rehabilitacijske obravnave je doseči 
čim boljšo funkcionalnost bolnika.
IIa B
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
354
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
11 Ali je potrebna 
odstranitev osteosintetskega 
materiala in kdaj naj se 
odstranitev izvede?
V literaturi ni enotnega mnenja, kdaj 
in v katerih primerih je potrebno vgra-
jeni osteosintetski material odstraniti. 
Prav tako ni jasnih podatkov o težavah 
zaradi dolgotrajno vgrajenih vsadkov. 
Na eni strani raziskave govorijo v prid 
odstranitvi, saj leto dni po vsaditvi nava-
dno pride do znižanja višine interverteb-
ralnega prostora in artroze fasetnih skle-
pov zaradi degenerativnih sprememb v 
medvretenčni ploščici in do zmanjša-
ne gibljivosti fiksiranega segmenta, po 
približno 8 letih pa v tretjini primerov 
pride do zloma zaostalega vsadka (7). 
Kontrolni rentgenogrami po odstranitvi 
sicer pokažejo pogosto povečanje kifoze, 
kar pa se večinoma klinično ne odra-
zi (42). Preostala nestabilnost na mes-
tu »zaceljenega zloma« in drugi zapleti 
po kirurški odstranitvi vsadka so izje-
mno redki (43). Kljub številnim pred-
nostim pri odstranitvi vsadka pa so pri 
11 % bolnikov po odstranitvi vsadkov 
ugotavljali tudi poslabšanje stanja (43). 
Splošna načela sicer narekujejo, da gre 
večjo korist pri odstranitvi vsadkov pri-
čakovati pri mlajših bolnikih in daljših 
fiksacijah, ki zajemajo več gibljivih se-
gmentov. Optimalni čas za odstranitev 
je 12 mesecev po prvem posegu, oz. ko 
radiološko dokažemo, da je zlom zace-
ljen. Pri ankilozirajočih boleznih ter pri 
starejših bolnikih se odstranitev vsad-
kov brez utemeljenega kliničnega razlo-
ga odsvetuje (30). Objektivni razlog za 
odstranitev vsadka pa je lahko okužba, 
migracija in/ali pritisk vsadka na živčne 
strukture ter neposredno povezane te-
žave z gibljivostjo pri dolgih fiksacijah, 
končno pa tudi bolnikova osebna želja 
(44). Odstranitev vsadka zato zahteva 
poglobljen pogovor z bolnikom, odloči-
tev pa je vedno individualna.
Priporočilo SP SD
Spremljanje je treba individualno 
prilagoditi.
IIa C
Prvi kontrolni pregled opravimo 
dva do štiri tedne po operaciji, ko 
opravimo rentgenogram stoje, 
nadaljnje kontrole pa prilagajamo 
glede na poškodbo, metodo 
zdravljenja in stanje bolnika.
IIa C
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
Priporočilo SP SD
Vsadek odstranjujemo v primeru 
okužbe, migracije in/ali pritiska 
vsadka na živčne strukture ter 
motene gibljivosti pri dolgih 
fiksacijah, posebno pri mlajši 
populaciji.
IIa C
Pri ankilozirajočih boleznih ter 
starejših bolnikih se odstranitev 
vsadkov brez utemeljenega 
kliničnega razloga odsvetuje.
IIa C
Legenda: 
SP – stopnja priporočila; SD – stopnja dokazov.
12 Razpravljanje
Poškodbe PLH so kljub naprednim 
metodam zdravljenja še vedno diagno-
stični in terapevtski izziv, saj gre za širo-
ko paleto poškodb, mnenja o idealnem 
načinu zdravljenja pa v strokovni litera-
turi niso enotna. Včasih so izsledki celo 
kontradiktorni.
Na eni strani palete srečujemo hude 
poškodbe PLH s prizadetostjo živčevja 
ter visoko-energijske poškodbe, ki pri 
poškodovancih zahtevajo obravnavo po 
protokolu za politravmatizirane bolnike, 
355
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
na drugi strani pa srečujemo nizkoener-
gijske poškodbe, ki nastopajo predvsem 
pri bolezensko spremenjeni hrbtenici. V 
prvem primeru gre navadno za urgentna 
stanja, pri katerih je potrebna zdravniška 
oskrba že na terenu in takojšen prevoz v 
center, ki lahko nudi dokončno oskrbo 
bolnika s poškodbo hrbtenice, v drugem 
primeru pa oskrba ni urgentna, zato se 
poškodovanec lahko primarno oskrbi 
tudi v regionalni bolnišnici. Odločilni 
dejavnik je morebitna nevrološka priza-
detost. Zato je izredno pomemben prvi 
klinični pregled, ki mora biti natančen in 
celovit. Sledi ocena stabilnosti poškodbe 
in ugotavljanje morebitnega pritiska na 
živčevje na osnovi CT in po potrebi MRI 
prizadetega segmenta (45). Pri stabilni 
poškodbi brez prizadetosti živčevja lah-
ko zdravljenje nadaljujemo v regional-
ni bolnišnici, po potrebi pa bolnika po 
konzultaciji premestimo za nadaljevanje 
zdravljenja v specializirani center. Pri do-
končnem odločanju o najustreznejši me-
todi zdravljenja upoštevamo tudi stopnjo 
bolečin, pridružena bolezenska stanja 
hrbtenice in splošno stanje poškodo-
vanca, pomagamo pa si lahko z moder-
nimi klasifikacijami poškodb, kot je npr. 
AOSpine TLICS (13). V grobem lahko 
trdimo, da nestabilne poškodbe in po-
škodbe z nevrološko prizadetostjo potre-
bujejo kirurško zdravljenje, v ostalih pri-
merih pa je razmejitev med kirurškim in 
nekirurškim zdravljenjem manj jasna. V 
nejasnih primerih lahko poskusimo kon-
zervativno zdraviti in previdno vertikali-
ziramo poškodovanca ob RTG kontroli 
prizadete hrbtenice v stoječem položaju, 
ki omogoča učinek fiziološke obremeni-
tve na poškodovani segment (7).
Pri poškodbah živčevja strokovna 
literatura svetuje čimprejšnjo razbre-
menitev pritiska na živčne strukture 
ter stabiliziranje poškodovane hrbteni-
ce z notranjo učvrstitvijo, kar angleška 
literatura povzema s sintagmo »spine 
is time«, obenem pa se svetuje zagota-
vljanje srednjega arterijskega tlaka nad 
85 mm Hg in dobro oksigenacijo tkiv, 
dajanje metilprednizolona pa predvsem 
pri nepopolni prizadetosti živčevja oz. 
glede na navodila lečečega kirurga (25). 
Ob tem je potrebno poudariti, da jasnih 
dokazov o uspešnosti t.i. »ultra« hitre 
dekompresije hrbtenjače v prvih urah po 
poškodbi PLH v nasprotju z vratno hrb-
tenico ni. Zagotovo poškodbe hrbtenjače 
pri poškodbi PLH ne moremo primerja-
ti s poškodbo vratnega dela hrbtenjače, 
saj je historično napoved izida poškodb 
hrbtenjače pri poškodbi PLH slabša kot 
pri poškodbi vratne hrbtenice, posebno 
pri poškodbah zgornje prsne hrbtenice 
na ravni od T1 do T5 (46). Vzroke za slab-
šo napoved izida poškodbe hrbtenjače v 
ravni zgornje prsne hrbtenice gre iskati v 
višji energiji, ki je potrebna za poškodbo 
PLH ter ožjem hrbteničnem kanalu in 
slabši prekrvljenosti hrbtenjače posebno 
v višini zgornjih prsnih vretenc. Tu tudi 
pogosteje srečujemo popolno poškodbo 
hrbtenjače, ki jo lahko spremlja huda 
poškodba prsnega koša. Zato je nevrolo-
ška napoved izida navadno slabša kot pri 
poškodbah na ostalih ravneh hrbtenice 
(46). Pri popolni poškodbi hrbtenjače in 
pri pridruženih poškodbah prsnega ko-
ša hitra kirurška stabilizacija hrbtenice 
najverjetneje služi bolj sami stabilizaciji 
prsnega koša in s tem izboljšanju preži-
vetja bolnika kot pa nevrološki napovedi 
izida. Znano je namreč, da kirurška sta-
bilizacija nestabilnega zloma hrbtenice 
v okviru 72 ur po poškodbi izboljša na-
poved izida in skrajša potrebo po inten-
zivnem zdravljenju politravmatiziranega 
poškodovanca (47). Kirurško stabiliza-
cijo zloma PLH tako pri nevroloških iz-
padih kot tudi pri politravmi opravimo 
takoj, ko je poškodovanec dovolj stabi-
len, da je poseg za poškodovanca varen 
356
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
in lahko zagotavljamo srednji arterijski 
tlak nad 85 mm Hg.
Pri nizkoenergijskih poškodbah po-
sebno pozornost posvečamo ankilozi-
rajočim boleznim hrbtenice, ki lahko 
predstavljajo izrazito nestabilne poškod-
be brez jasnih radioloških znakov ne-
stabilnosti in so navadno posledica ne-
pomembnih poškodb (48). Čeprav gre 
v tem primeru navadno za starejše bol-
nike, pri katerih je operacija lahko zelo 
tvegana, se zdi verjetnost zapletov kon-
zervativnega zdravljenja večja od priča-
kovanih med- ali oboperativnih zapletov 
(48). Ne glede na kirurško ali nekirurško 
zdravljenje pa vsak bolnik zaradi nevar-
nosti sekundarnih premikov potrebuje 
natančno klinično in radiološko spre-
mljanje v stoječem položaju v presledku 
od nekaj tednov do mesecev in ob konč-
ni zacelitvi poškodbe. Ne glede na vrsto 
poškodbe vsak poškodovanec z zlomom 
PLH potrebuje tudi vodeno fizikalno re-
habilitacijo, ki jo v primeru nevrološke 
prizadetosti opravi v terciarni ustanovi, 
sicer pa v sklopu stacionarne rehabilita-
cije v zdravilišču in/ali fizikalne terapije 
v pristojnem zdravstvenem domu. Po 
zacelitvi poškodbe se glede na težave, 
starost in želje poškodovanca odločimo 
o morebitni odstranitvi osteosintetskega 
materiala in zdravljenje zaključimo.
13 Zaključek
Zaradi možnih hudih zapletov po 
zdravljenju zahteva poškodba PLH 
prednostno diagnostično in terapevt-
sko obravnavo na vsaki ravni zdrav-
stvenega sistema od splošne nujne 
medicinske pomoči preko urgentnih 
centrov in primarnih ambulant ter re-
gionalnih bolnišnic do terciarnega cen-
tra. Le usklajen in hiter prehod bolnika 
v tej piramidi oskrbe, ki vključuje vse 
zdravstvene ravni, lahko namreč za-
gotovi dober izid zdravljenja najhujših 
poškodb. Pomembna je hitra prepoz-
nava nevrološke prizadetosti in ocena 
stabilnosti poškodbe. Če ob nestabilnih 
poškodbah PLH, posebno ob spremlja-
joči poškodbi hrbtenjače, stremimo k 
čim hitrejšemu kirurškemu zdravljenju 
v specializiranem centru, se ob stabil-
nih poškodbah navadno odločamo za 
konzervativno zdravljenje v regional-
ni bolnišnici. Strategija zdravljenja je 
vselej sinteza morfoloških in klinič-
nih lastnostih poškodbe hrbtenice in/
ali hrbtenjače ter predhodnih bole-
zenskih stanj hrbtenice in splošnega 
stanja ter pričakovanj poškodovanca. 
Zato se mora vedno oblikovati v dogo-
voru med poškodovancem in lečečim 
zdravnikom.
Literatura
1. Wood KB, Li W, Lebl DR, Ploumis A. Management of thoracolumbar spine fractures. Spine J. 2014;14(1):145-
64. DOI: 10.1016/j.spinee.2012.10.041 PMID: 24332321
2. Wood KB, Khanna G, Vaccaro AR, Arnold PM, Harris MB, Mehbod AA. Assessment of two thoracolumbar 
fracture classification systems as used by multiple surgeons. J Bone Joint Surg Am. 2005;87(7):1423-9. 
PMID: 15995107
3. Siebenga J, Leferink VJ, Segers MJ, Elzinga MJ, Bakker FC, Haarman HJ, et al. Treatment of traumatic 
thoracolumbar spine fractures: a multicenter prospective randomized study of operative versus 
nonsurgical treatment. Spine. 2006;31(25):2881-90. DOI: 10.1097/01.brs.0000247804.91869.1e PMID: 
17139218
4. Geršak K, Šoštarič M, Komadina R, Strle F, Fras Z. An approach to adopting professional recommendations 
and clinical guidelines. Zdrav Vestn. 2018;87(7-8):307-10. DOI: 10.6016/ZdravVestn.2860
357
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
5. ATLS Advanced Trauma Life Support: Student Course Manual. Chicago: American College of Surgeon; 
2018. pp. 128-46. [cited 2020 Feb 02]. Available from: https://viaaerearcp.files.wordpress.com/2018/02/
atls-2018.pdf.
6. Spinal injury: assessment and initial management: NICE Guideline NG41 Methods, evidence and 
recommendations February 2016. 10th ed. London: National Clinical Guideline Centre; 2016 [cited 2020 
Feb 02]. Available from: https://www.nice.org.uk/guidance/ng41/evidence/full-guideline-2358425776.
7. Verheyden AP, Spiegl UJ, Ekkerlein H, Gercek E, Hauck S, Josten C, et al. Treatment of Fractures of the 
Thoracolumbar Spine: Recommendations of the Spine Section of the German Society for Orthopaedics 
and Trauma (DGOU). Global Spine J. 2018;8(2):34S-45S. DOI: 10.1177/2192568218771668 PMID: 30210959
8. Arnold PM, Anderson PA, Chi JH, Dailey AT, Dhall SS, Eichholz KM, et al. Congress of Neurological Surgeons 
Systematic Review and Evidence-Based Guidelines on the Evaluation and Treatment of Patients With 
Thoracolumbar Spine Trauma: pharmacological Treatment. Neurosurgery. 2019;84(1):E36-8. DOI: 10.1093/
neuros/nyy371 PMID: 30202962
9. Poonnoose PM, Ravichandran G, McClelland MR. Missed and mismanaged injuries of the spinal cord. J 
Trauma. 2002;53(2):314-20. DOI: 10.1097/00005373-200208000-00021 PMID: 12169940
10. Meldon SW, Moettus LN. Thoracolumbar spine fractures: clinical presentation and the effect of altered 
sensorium and major injury. J Trauma. 1995;39(6):1110-4. DOI: 10.1097/00005373-199512000-00017 PMID: 
7500403
11. Holmes JF, Panacek EA, Miller PQ, Lapidis AD, Mower WR. Prospective evaluation of criteria for obtaining 
thoracolumbar radiographs in trauma patients. J Emerg Med. 2003;24(1):1-7. DOI: 10.1016/S0736-
4679(02)00659-5 PMID: 12554032
12. Kepler CK, Vaccaro AR, Schroeder GD, Koerner JD, Vialle LR, Aarabi B, et al. The Thoracolumbar AOSpine 
Injury Score. Global Spine J. 2016;6(4):329-34. DOI: 10.1055/s-0035-1563610 PMID: 27190734
13. Vaccaro AR, Lehman RA, Hurlbert RJ, Anderson PA, Harris M, Hedlund R, et al. A new classification of 
thoracolumbar injuries: the importance of injury morphology, the integrity of the posterior ligamentous 
complex, and neurologic status. Spine. 2005;30(20):2325-33. DOI: 10.1097/01.brs.0000182986.43345.cb 
PMID: 16227897
14. Spiegl UJ, Fischer K, Schmidt J, Schnoor J, Delank S, Josten C, et al. The Conservative Treatment of 
Traumatic Thoracolumbar Vertebral Fractures. Dtsch Arztebl Int. 2018;115(42):697-704. DOI: 10.3238/
arztebl.2018.0697 PMID: 30479250
15. Spiegl UJ, Jarvers JS, Glasmacher S, Heyde CE, Josten C. Release of moveable segments after dorsal 
stabilization : impact on affected discs. Unfallchirurg. 2016;119(9):747-54. DOI: 10.1007/s00113-014-2675-3 
PMID: 25348505
16. AO Spine Injury Classification Systems. Davos: AO Foundation; 2020 [cited 2020 Feb 02]. Available from: 
https://aospine.aofoundation.org/clinical-library-and-tools/ao-spine-classification-systems.
17. Verlaan JJ, Diekerhof CH, Buskens E, van der Tweel I, Verbout AJ, Dhert WJ, et al. Surgical treatment of 
traumatic fractures of the thoracic and lumbar spine: a systematic review of the literature on techniques, 
complications, and outcome. Spine. 2004;29(7):803-14. DOI: 10.1097/01.BRS.0000116990.31984.A9 PMID: 
15087804
18. Waqar M, Van-Popta D, Barone DG, Bhojak M, Pillay R, Sarsam Z. Short versus long-segment posterior 
fixation in the treatment of thoracolumbar junction fractures: a comparison of outcomes. Br J Neurosurg. 
2017;31(1):54-7. DOI: 10.1080/02688697.2016.1206185 PMID: 27387358
19. Grossbach AJ, Dahdaleh NS, Abel TJ, Woods GD, Dlouhy BJ, Hitchon PW. Flexion-distraction injuries of 
the thoracolumbar spine: open fusion versus percutaneous pedicle screw fixation. Neurosurg Focus. 
2013;35(2):E2. DOI: 10.3171/2013.6.FOCUS13176 PMID: 23905953
20. Pizones J, Zúñiga L, Sánchez-Mariscal F, Alvarez P, Gómez-Rice A, Izquierdo E. MRI study of post-traumatic 
incompetence of posterior ligamentous complex: importance of the supraspinous ligament. Prospective 
study of 74 traumatic fractures. Eur Spine J. 2012;21(11):2222-31. DOI: 10.1007/s00586-012-2403-z PMID: 
22722921
21. El Tecle NE, Abode-Iyamah KO, Hitchon PW, Dahdaleh NS. Management of spinal fractures in patients with 
ankylosing spondylitis. Clin Neurol Neurosurg. 2015;139:177-82. DOI: 10.1016/j.clineuro.2015.10.014 PMID: 
26513429
22. Özbek Z, Özkara E, Önner H, BaŞ G, Erman İC, Özen H, et al. Treatment of Unstable Thoracolumbar 
Fractures: Does Fracture-Level Fixation Accelerate the Bone Healing? World Neurosurg. 2017;107:362-70. 
DOI: 10.1016/j.wneu.2017.08.007 PMID: 28803178
23. Kulkarni AG, Dhruv AN, Bassi AJ. Should we cross the cross-links? Spine. 2013;38(18):E1128-34. DOI: 
10.1097/BRS.0b013e31829af99f PMID: 23680838
24. Alizadeh M, Kadir MR, Fadhli MM, Fallahiarezoodar A, Azmi B, Murali MR, et al. The use of X-shaped cross-
link in posterior spinal constructs improves stability in thoracolumbar burst fracture: a finite element 
analysis. J Orthop Res. 2013;31(9):1447-54. DOI: 10.1002/jor.22376 PMID: 23640802
358
KIRURGIJA, ORTOPEDIJA, TRAVMATOLOGIJA
Zdrav Vestn | maj – junij 2021 | Letnik 90 | https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3140
25. Ahuja CS, Wilson JR, Nori S, Kotter MR, Druschel C, Curt A, et al. Traumatic spinal cord injury. Nat Rev Dis 
Primers. 2017;3(1):17018. DOI: 10.1038/nrdp.2017.18 PMID: 28447605
26. Fehlings MG, Tetreault LA, Wilson JR, Aarabi B, Anderson P, Arnold PM, et al. A Clinical Practice 
Guideline for the Management of Patients With Acute Spinal Cord Injury and Central Cord Syndrome: 
Recommendations on the Timing (≤24 Hours Versus >24 Hours) of Decompressive Surgery. Global Spine J. 
2017;7(3):195S-202S. DOI: 10.1177/2192568217706367 PMID: 29164024
27. Jug M, Kejžar N, Cimerman M, Bajrović FF. Window of opportunity for surgical decompression in patients 
with acute traumatic cervical spinal cord injury. J Neurosurg Spine. 2019:1-9. DOI: 10.3171/2019.10.
SPINE19888 PMID: 31881537
28. Wutte C, Klein B, Becker J, Mach O, Panzer S, Strowitzki M, et al. Earlier Decompression (< 8 Hours) Results 
in Better Neurological and Functional Outcome after Traumatic Thoracolumbar Spinal Cord Injury. J 
Neurotrauma. 2019;36(12):2020-7. DOI: 10.1089/neu.2018.6146 PMID: 30489193
29. Wutte C, Becker J, Klein B, Mach O, Panzer S, Stuby FM, et al. Early Decompression (<8 Hours) Improves 
Functional Bladder Outcome and Mobility After Traumatic Thoracic Spinal Cord Injury. World Neurosurg. 
2020;134:e847-54. DOI: 10.1016/j.wneu.2019.11.015 PMID: 31715410
30. Westerveld LA, Verlaan JJ, Oner FC. Spinal fractures in patients with ankylosing spinal disorders: a 
systematic review of the literature on treatment, neurological status and complications. Eur Spine J. 
2009;18(2):145-56. DOI: 10.1007/s00586-008-0764-0 PMID: 18791749
31. Teunissen FR, Verbeek BM, Cha TD, Schwab JH. Spinal cord injury after traumatic spine fracture in patients 
with ankylosing spinal disorders. J Neurosurg Spine. 2017;27(6):709-16. DOI: 10.3171/2017.5.SPINE1722 
PMID: 28984512
32. Josten C, Schmidt C, Spiegl U. Osteoporotic vertebral body fractures of the thoracolumbar spine. 
Diagnostics and therapeutic strategies. Chirurg. 2012;83(10):866-74. DOI: 10.1007/s00104-012-2338-2 PMID: 
23051984
33. Kocjan T. Osteoporoza. In: Komadina R, Tomaževič M. Geriatrična travmatologija. 1st ed. Ljubljana: 
Slovensko zdravniško društvo; 2018. pp. 210-9.
34. Schnake KJ, Blattert TR, Hahn P, Franck A, Hartmann F, Ullrich B, et al.; Spine Section of the German 
Society for Orthopaedics and Trauma. Classification of Osteoporotic Thoracolumbar Spine Fractures: 
Recommendations of the Spine Section of the German Society for Orthopaedics and Trauma (DGOU). 
Global Spine J. 2018;8(2):46S-9S. DOI: 10.1177/2192568217717972 PMID: 30210960
35. Genant HK, Wu CY, van Kuijk C, Nevitt MC. Vertebral fracture assessment using a semiquantitative 
technique. J Bone Miner Res. 1993;8(9):1137-48. DOI: 10.1002/jbmr.5650080915 PMID: 8237484
36. Blattert TR, Schnake KJ, Gonschorek O, Gercek E, Hartmann F, Katscher S, et al.; Spine Section of the 
German Society for Orthopaedics and Trauma. Nonsurgical and Surgical Management of Osteoporotic 
Vertebral Body Fractures: Recommendations of the Spine Section of the German Society for Orthopaedics 
and Trauma (DGOU). Global Spine J. 2018;8(2):50S-5S. DOI: 10.1177/2192568217745823 PMID: 30210962
37. Alpantaki K, Dohm M, Korovessis P, Hadjipavlou AG. Surgical options for osteoporotic vertebral 
compression fractures complicated with spinal deformity and neurologic deficit. Injury. 2018;49(2):261-71. 
DOI: 10.1016/j.injury.2017.11.008 PMID: 29150315
38. Movrin I. Osteoporotični zlomi vretenc. In: Geriatrična travmatologija. 1st ed. Ljubljana: Slovensko 
zdravniško društvo; 2018. pp. 66-77.
39. Goldstein CL, Chutkan NB, Choma TJ, Orr RD. Management of the elderly with vertebral compression 
fractures. Neurosurgery. 2015;77(4):S33-45. DOI: 10.1227/NEU.0000000000000947 PMID: 26378356
40. Savage JW, Schroeder GD, Anderson PA. Vertebroplasty and kyphoplasty for the treatment of 
osteoporotic vertebral compression fractures. J Am Acad Orthop Surg. 2014;22(10):653-64. DOI: 10.5435/
JAAOS-22-10-653 PMID: 25281260
41. Burns AS, Marino RJ, Kalsi-Ryan S, Middleton JW, Tetreault LA, Dettori JR, et al. Type and Timing of 
Rehabilitation Following Acute and Subacute Spinal Cord Injury: A Systematic Review. Global Spine J. 
2017;7(3):175S-94S. DOI: 10.1177/2192568217703084 PMID: 29164023
42. Axelsson P, Strömqvist B. Can implant removal restore mobility after fracture of the thoracolumbar 
segment? Acta Orthop. 2016;87(5):511-5. DOI: 10.1080/17453674.2016.1197531 PMID: 27339484
43. Smits AJ, den Ouden L, Jonkergouw A, Deunk J, Bloemers FW. Posterior implant removal in patients with 
thoracolumbar spine fractures: long-term results. Eur Spine J. 2017;26(5):1525-34. DOI: 10.1007/s00586-
016-4883-8 PMID: 27864682
44. Reith G, Schmitz-Greven V, Hensel KO, Schneider MM, Tinschmann T, Bouillon B, et al. Metal implant 
removal: benefits and drawbacks—a patient survey. BMC Surg. 2015;15(1):96. DOI: 10.1186/s12893-015-
0081-6 PMID: 26250649
45. Shah LM, Ross JS. Imaging of spine trauma. Neurosurgery. 2016;79(5):626-42. DOI: 10.1227/
NEU.0000000000001336 PMID: 27404215
359
STROKOVNI ČLANEK
Priporočila Vertebrološkega združenja Slovenije za oskrbo zlomov prsno-ledvene hrbtenice
46. Aimetti AA, Kirshblum S, Curt A, Mobley J, Grossman RG, Guest JD. Natural history of neurological 
improvement following complete (AIS A) thoracic spinal cord injury across three registries to guide acute 
clinical trial design and interpretation. Spinal Cord. 2019;57(9):753-62. DOI: 10.1038/s41393-019-0299-8 
PMID: 31182786
47. Bliemel C, Lefering R, Buecking B, Frink M, Struewer J, Krueger A, et al. Early or delayed stabilization 
in severely injured patients with spinal fractures? Current surgical objectivity according to the Trauma 
Registry of DGU: treatment of spine injuries in polytrauma patients. J Trauma Acute Care Surg. 
2014;76(2):366-73. DOI: 10.1097/TA.0b013e3182aafd7a PMID: 24458043
48. Rustagi T, Drazin D, Oner C, York J, Schroeder GD, Vaccaro AR, et al. Fractures in Spinal Ankylosing 
Disorders: A Narrative Review of Disease and Injury Types, Treatment Techniques, and Outcomes. J Orthop 
Trauma. 2017;31:S57-74. DOI: 10.1097/BOT.0000000000000953 PMID: 28816877