TEMA MESECA S kolesom v hribe Z NAMI NA POT Mont Blanc Skuta in Rinke 7-8 3,90 € V E S T N I K R E V I J A Z A L J U B I T E L J E G O R A Ž E O D L E T A 1 8 9 5 2017 Planinska zveza Slovenije, Planinska trgovina PZS na sedežu: Dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur, po pošti: p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po telefonu: 01 43 45 684 v času uradnih ur, po faksu: 01 43 45 691, brezplačna telefonska številka: 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu), e-naročila: trgovina@ pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. Uradne ure v Planinski založbi PZS, Ljubljana, Dvorakova 9: v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure (odmor za malico: 10.30–11.00). INFORMACIJE, NAKUP in NAROČILA: Slovenski planinski muzej Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana, telefon: 08 380 67 30, faks: 04 589 10 35, e-naročila: info@planinskimuzej.si I N F O R M A C I J E ∙ N A K U P ∙ N A R O Č I L A PLANINsKA zvEzA sLOvENIJE, PLANINsKA tRgOvINA Pzs NA sEdEžU dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico: 10.30–11.00). PO POštI p. p. 214, sI-1001 Ljubljana PO tELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur br zplačna tel fonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKsU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina Pzs: http://trgovina.pzs.si. sLOvENsKI PLANINsKI MUzEJ triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si P IZ PLANINSKE ZALOŽBE - AKCIJA Bine in Nada Mlač Vodnik po karnijskih feratah Karnijske Alpe, italijansko Alpi Carniche (tudi Carnice), nemško Karnische Alpen, so veriga skalnih vršacev med Avstrijo in Italijo. Vrstijo se v smeri vzhod-zahod, na jugu jih omejuje reka Bela (Fella), na severu Zilja, v pokrajini Veneto, torej na zahodu, reka Piava in na vzhodu Ziljica. Njihova celotna dolžina znaša nekaj več kot sto kilometrov, ležijo pa med krajema San Candido (Innichen), Cadore in Trbiž. 130 mm x 210 mm; 288 strani, šivano, broširano CENA: V času od 15. 7. 2017 do 15. 8. 2017 lahko vodnik kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popus- tom: 19,95 €* (redna cena: 39,90 €*). Roman Mihalič Planinski vodnik Dolenjska, Bela krajina, Notranjska Planinski vodnik Dolenjska, Bela krajina, Notranjska je vodnik za vse, ki imate radi lažje in označene planin- ske poti. Sega od Ljubljanske kotline do Kolpe, na Notranjsko meji z visokima planotama Krima in Blok, na severu in vzhodu pa meji na reko Savo. Vodnik je izšel s podporo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. 120 mm x 160 mm; 160 strani, PVC-ovitek, šivano, okrogel hrbet CENA: V času od 15. 8. 2017 do 15. 9. 2017 lahko vodnik kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popus- tom: 11,95 €* (redna cena: 23,90 €*). *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. V GORE Z ZEMLJEVIDI PZS Zemljevidi PZS zajemajo vsa pomembna slovenska hribovita območja. Podatke nenehno preverjamo na terenu in jih redno posodabljamo. Izbirate lahko med klasični papirnatimi in novimi plasti- ficiranimi zemljevidi. Naše gore so nazorno prikazane na papirju z informaci- jami o poteh, kočah, turnih smukah, plezališčih, naravnih in kulturnih zanimivostih, brezpotjih ... Z nakupom prispevate k zbiranju sredstev za obnovo in vzdrževanje planinskih poti. -50% UV OD NI KV E S T N I K Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 117. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4600 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali  po telefonu 080 1893 (24 ur na dan). Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), št. pog. 630- 183/2017-1. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Pod vrhom Grintovca, zadaj Kočna Foto: Franci Horvat Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Ko sta Paula Jesih in Joža Čop leta 1946 preplezala osrednji steber Severne triglavske stene, je mnogo ljudi mislilo, da česa težjega ni mogoče preplezati. Minilo je samo dvajset let, da sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin preplezala Obraz Sfinge, kar je bilo v času legendarnih skalašev znanstvena fantastika. Slabih trideset let pozneje sta Miha Kajzelj in Gregor Kresal isto smer preplezala prosto, kar bi verjetno Ščetinin in Mahkota leta 1966 označila za norost. Ali vsaj za neslano šalo. Matterhorn je prvič, ko je na njem stala človeška noga, po težavnem večdnevnem plezanju med sestopom terjal kar štiri smrtne žrtve. 144 let zatem je Ueli Steck nanj priplezal v uri in šestinpetdesetih minutah. Upravičeno si torej lahko postavimo vprašanje, kje bo alpinizem oziroma gorništvo čez dvajset let. Ali kaj bo takrat sploh še štelo za velik dosežek. Primerno duhu časa je treba upoštevati tudi trende, ki jih ta narekuje. Če so pred pol stoletja gorniki pisali vzvišeno romantične spise o obiskovanju neraziskanih gora, o prelepi planinski cvetani in o prenočevanju med vršaci ter s tem burili domišljijo laičnih bralcev, danes dolga besedila zamenja nekaj stavkov na družbenih omrežjih skupaj s celim morjem bolj ali manj posrečenih fotografij ali celo filmov. Informacije, ki so jih gorniki nekoč lahko dobili samo v gorskih kočah ali od tistih, ki so vzpon opravili pred njimi, zdaj ponuja svetovni splet – tudi z razgledi, ki jih na ekrane naših elektronskih igračk pošiljajo vedno bolj izpopolnjene videokamere. Vodničke, nepogrešljive spremljevalce vsakega vzpona, in nujen smisel za orientacijo nadomeščajo naprave GPS, ki nam lahko v vsakem vremenu pokažejo vsaj to, kje smo, če nam že ne pomagajo najti poti. Lesene zagozde so nadomestili metulji različnih velikosti, težke okovane čevlje lahki vodoodporni čevlji … Verjetno bodo predvsem starejši bralci ocenili, da se je v tem času izgubil velik del romantike, ki je (bila) za gorništvo tako značilna. Morda to drži, a hkrati se je ob vsem tem pojavil tudi prostor za jasnejši razmislek o tem, kaj v gorah sploh iščemo. Danes lahko na vrhove skoraj vseh naših gora stopi skoraj kdor koli. V tem torej nima smisla iskati ekskluzivnosti. Da bi preplezali smer zares izstopajoče težavnosti, moramo poseči po številkah, ki se bližajo dvomestnim. Enako velja za turno smučanje, ledno plezanje in druge dejavnosti, ki jih izvajamo v gorah. Zakaj torej odhajamo v tako imenovani nekoristni svet? Zakaj sopihamo tja gor (peš, s kolesom, po ferati, plezalni smeri …) v času, ko nekatera podjetja ponujajo udoben let s helikopterjem na vrh gore in od tam eleganten spust na smučeh v dolino? Ko je največja težava prehrane v kočah le en obrok, primeren za vegetarijance? Morda ravno zdaj živimo v času, ko sta pravilen odnos do gora in iskanje čistega, prvinskega stika z naravo še toliko pomembnejša. Kaj je pravilno in prvinsko, ne bomo razpravljali, to ve in čuti vsak, ki gre v hribe z iskrenimi željami (in ne le na primer zato, da bo postal "pravi" Slovenec). Morda prav zdaj postavljamo temelje miselnosti, ki bo zaživela z generacijo, ki šele prihaja. Samo spomnimo se, kako so pionirji plezanja v alpskem slogu v Himalaji orali ledino nečemu, kar je bilo takrat označeno kot pretiravanje in nepotrebno tveganje. Če si dovolimo pomisliti na to, da bo nekaj, kar šele prihaja, morda boljše od tega, kar že obstaja, smo na dobri poti, da gore ostanejo dom za vse tiste, ki v njih iskreno iščejo lastne meje ali odgovore na vprašanja, ki jih ravnina ne (z)more dati. Če lahko sprejmemo, da nekdo v gore zahaja na drugačen način kot mi, na primer s kolesom, potem so pisci romantičnih besedil in vzvišenih besed, od katerih smo se učili, vzgojili generacijo, ki bo svoje poslanstvo opravila ravno tako dobro. Poskrbimo, da se naši otroci čez dvajset let ne bodo smejali našim zapisom in vsej slabi volji, ki bi jo s samo nekaj strpnosti in z razumevanjem zlahka preprečili. S pravim odnosom do cvetane je v gorah dovolj prostora za vse. In tam še zmeraj vsak lahko najde tisto, kar išče – če je le iskren. In kaj drugega so nam dopovedovali naši vzorniki v svojih zapisih in knjigah pred toliko leti? Naslednji Planinski vestnik boste v nabiralniku našli septembra, do takrat pa vam želimo, da doživite čim več čudovitih hribovskih zgodb ne glede na to, na kak način se boste lotili iskanja razgledov. Marta Krejan Čokl Tudi današnji časi bodo nekoč "dobri stari" UVODNIK 1 Tudi današnji časi bodo nekoč "dobri stari" Marta Krejan Čokl S KOLESOM V HRIBE 4 Postajamo primer dobre prakse Andrej Remškar S KOLESOM V HRIBE 9 Kdo je ta nebodigatreba Marta Krejan Čokl S KOLESOM V HRIBE 14 (Le) eden od športov na prostem Peter Zajc KOLUMNA 18 Gorsko kolo ostaja in ne odhaja Miha Šalehar JUBILEJ 20 Tonačevih osemdeset Mire Steinbuch GORE IN LJUDJE 24 Nesreče in obračuni France Zupan OSEMTISOČAKI 33 Nives Meroi in Roman Benet sklenila himalajski krog Mire Steinbuch KOLUMNA 38 Priznanja Tone Škarja Z NAMI NA POT 40 Najvišji v Alpah Bor Šumrada Z NAMI NA POT 53 Venček petih vrhov Bor Šumrada INTERVJU 56 Luka Lindič Anja Intihar ALPINISTIČNI PODMLADEK 60 Tabor v Chamonixu Neli Penič DOLOMITI 62 Drama v Zwölferju Vladimir Habjan HUMORESKA 66 S slepim potnikom po Škofjeloškem hribovju Dušan Škodič VSI MOJI TRIGLAVI 70 Prvič v enem dnevu gor in dol sam na Triglav Samo Rugelj INTERVJU 72 Claudia Schmid Dušan Škodič GORSKO REŠEVANJE 75 Dvajset let od tragične nesreče Irena Mušič Habjan DOŽIVETJE 76 Prelaz Izidor Tasič ZDRAVJE 80 En klop nam lahko trajno spremeni življenje Petra Zupet VREME 82 Z gora se vrnimo brez opeklin Veronika Hladnik NARAVA 84 Vedno imam rezervno varianto Ivan Premrl PLANINSKA ORGANIZACIJA 86 Pod Storžičem pisano in veselo Po sporočilu za medije povzela Zdenka Mihelič RAZMIŠLJANJE 88 Oda prijaznosti Anja Intihar 90 NOVICE IZ VERTIKALE 91 ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 92 LITERATURA 93 PLANINSKA ORGANIZACIJA VSEBINE VSEH PLANINSKIH VESTNIKOV OD LETA 1895 DALJE NA WWW.PVKAZALO.SI. Andrej Remškar S KOLESOM V HRIBE Postajamo primer dobre prakse Gorski kolesarji smo … 4 … tukaj že dolgo Pravzaprav je nenavadno, da se ob štiridesetletni­ ci izdelave prvega namenskega gorskega kolesa in dvaindvajset let po prvem nastopu gorskih kolesar­ jev na Olimpijskih igrah v Atlanti o kolesarjih v goz­ dovih in hribih pogovarjamo skoraj kot o dejavno­ sti, ki jo še vedno marsikdo težko sprejema in jo pri nas zelo počasi urejamo. Nenavadno, a žal tipično za našo družbo je tudi to, da se večinoma zavedamo do­ brih strani – najmanj četrtina članov Planinske zve­ ze Slovenije je gorskih kolesarjev,1 turistični ponudni­ ki se lahko zaradi njih pohvalijo z dobrimi številkami, 1 Kolesarjev je verjetno že precej več, podatek je namreč star dve leti. Kolesarji se držijo Priporočil CAA. Foto: Andrej Remškar atraktivne slike kolesarjev uporabljamo za promocijo dežele – ne premoremo pa volje, da bi dejavnost ure­ dili tako, da bi imeli od nje vsi kar največ koristi. … planinci Obstaja precej podzvrsti gorskega kolesarjenja, ki se razlikujejo po namenu, s katerim se kolesarji podamo na kolo. Turni kolesarji predvsem nikoli ne tekmuje­ mo – ne s štoparico ne z drugimi udeleženci. Naši cil­ ji so uživanje v naravi, obiskovanje hribov in druže­ nje. V tem pogledu smo zelo tipični planinci, le naši pripomočki so malce drugačni. Namesto gojzarjev in pohodnih palic uporabljamo kolesa. Naravo zelo ce­ nimo in spoštujemo, jo varujemo in skrbimo za poti. Seveda vemo, da določena ravnanja ne spadajo na odprte poti, predvsem kakršno koli divjanje, ki ogro­ ža preostale uporabnike, ter agresivna vožnja, s kate­ ro se uničujejo poti. V vsaki skupini, tako tudi med kolesarji, so posamezniki, ki izstopajo z neustreznim obnašanjem in mečejo slabo luč na vse druge. Proti divjanju, uničevanju poti ter nespoštovanju pohodni­ kov se borimo z rednimi izobraževanji, organiziramo skupne ture, tabore in šole za turne kolesarje … Vo­ dniki na krajših lokalnih izletih nove in nove udele­ žence seznanjamo tako s pravilno tehniko vožnje ko­ lesa po terenu kot tudi z osnovnimi pravili obnašanja. Vozimo se zgolj po utrjenih poteh, ne puščamo sle­ di, upoštevamo vremenske okoliščine in ne upora­ bljamo poti, ki imajo občutljivo podlago ali so preveč obljudene, predvsem pa vedno odstopimo prednost pohodnikom, ki jih srečamo, in jim namenimo prija­ zno besedo. … ilegalci Bistvo gorskega in turnega kolesarjenja je vožnja po utrjenih poteh enoslednicah. Gozdne ceste upora­ bljamo za povezovanje poti in dostope, ne prinašajo pa nobenih izzivov in užitkov. Tudi vožnja v kolesar­ skih parkih je popolnoma nekaj drugega kot vožnja v naravi. Žal kljub dolgoletnim prizadevanjem konzorcija od­ primopoti.si2 in vloženim naporom kolesarjenje po gozdnih in planinskih poteh v Sloveniji ostaja prepo­ vedano, kar kolesarjem prinaša nemalo zadreg. Z ve­ liko dela je sicer mogoče pridobiti dovoljenje za posa­ mezno pot, a v praksi vidimo, da postopek traja tudi pol leta ali več, stroški pa hitro presežejo tisoč evrov, kar pomeni, da se bo legalizacije lotil le malokdo. Res je, da nadzora in kazni ni veliko, a ne smemo si zatiskati oči  – nadaljevanje trenutnega položaja 2 Spletna stran: http://odprimopoti.si/. Še na mnoga srečanja Med spustom po planinski poti dohitim pohodnike – starejši par z otro­ kom. Pozdravim, gospod me opazi prvi in malce nejevoljno zamrmra nekaj o tem, da pot tukaj ni primerna za kolesarje. Takrat me opazi tudi gospa, pokaže name in možu odvrne: "Ja, pa je, poglej ga!" Med vožnjo v dolino nisem mogel zadrževati smeha, dokler nisem prelu­ knjal zračnice. Ko so me med njenim menjavanjem pohodniki dohiteli, se je tudi gospod malce nasmehnil. Obstaja kar precej druščin, ki se bolj ali manj redno podajajo na kolesarske izlete v hribe. Turnokolesarski odseki gojijo to dejavnost v okviru planinskih društev, veliko pa je tudi drugih klubov ali neformalnih sku­ pin. Včasih so ture poleg vožnje navkreber začinjene tudi s hojo ali nošenjem kolesa. Ob srečanjih na poteh le redko naletimo na neodobravanje, precej pogosteje se dogaja, da se na kakem zahtevnejšem odseku usta­ vimo in planincem odstopimo prednost, ampak oni nas pozovejo, da naj se kar peljemo, ker "to bi pa radi videli". Prijazna beseda in spoštljiv odnos vedno nale­ tita na pozitiven odziv. Sožitje Foto: Andrej Remškar 6 škoduje razvoju gorskega kolesarjenja, razvoju turiz­ ma, ohranjanju narave in sožitju na poteh. Če bi bila vožnja prepovedana zgolj na poteh, kjer za to obsta­ jajo tehtni razlogi (npr. neustrezna podlaga, večja fre­ kvenca pohodnikov), bi bilo to veliko laže nadzorova­ ti in uveljavljati, vožnja po nedovoljenih poteh pa bi (sčasoma) postala tudi družbeno nesprejemljivo de­ janje, česar trenutno ne moremo trditi. … družbeno odgovorni Le majhen odstotek planincev in pohodnikov se lah­ ko pohvali, da je sodeloval pri gradnji ali vzdrževanju planinskih poti. Sem ter tja je kdo celo prepričan, da so za to delo plačani markacisti, kar je seveda zmo­ tno, saj svoje delo opravljajo prostovoljno. Gorski kolesarji se zavedamo, da se poti ne naredijo same. Zavedamo se tudi, da ima naša uporaba vpliv nanje – na tem mestu ne bi zahajali v debato, ali je vpliv gume kolesa večji kot pri planinskem čevlju in palici. Že dolga leta sodelujemo pri gradnji in vzdrže­ vanju poti in v nekaterih planinskih društvih se lah­ ko pohvalimo z vzornim sodelovanjem kolesarjev in markacistov. Letos smo pokazali veliko enotnost in moč, ko smo se aprila združili in v okviru akcije "Take Care of Your Trails Weekend" (Poskrbi za svoje poti – vikend ure­ janja poti), ki jo je organizirala mednarodna gorsko­ kolesarska organizacija IMBA,3 in se zbrali na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji. Več kot pet­ sto prostovoljcev je opravilo skupaj več kot dva tisoč 3 International Mountain Bicycling Association – Mednarodna zveza za gorsko kolesarjenje. petsto delovnih ur. Akcijo so koordinirali predstavni­ ki konzorcija odprimopoti.si, pri njej pa smo sodelo­ vali tudi predstavniki turnokolesarskih odsekov. Mar­ kacistom smo pomagali očistiti in urediti marsikatero pot, ki jo uporabljamo skupaj s pohodniki. Priznanje za naša prizadevanja je izkazal celo predsednik Repu­ blike Slovenije Borut Pahor, ki je sodeloval na delovni akciji v Brjah pri Ajdovščini. Organizacija IMBA Eu­ rope nas je nagradila z nazivom najboljša gorskokole­ sarska skupnost v Evropi, saj smo po številu udeležen­ cev presegli vse druge evropske države. … dobri gostje Lahko bi se ukvarjali s primeri iz tujine (Češka, Wales, Škotska, Švica, Tirolska, Ligurija …), a na srečo se je ne­ davno tudi pri nas zgodilo nekaj zelo dobrega. Konec maja 2017 je v Kranjsko Goro prišlo več kot dva tisoč gostov – gorskih kolesarjev iz Nemčije, Avstrije in Švi­ ce. Seveda je bilo v lokalni skupnosti ob napovedi do­ godka kar nekaj dvomov, ali bodo lahko ukrotili tako hordo, ki bo v okviru kolesarsko­glasbenega festivala "Trail Days" štiri dni divjala po njihovem kraju in oko­ liških hribih. Na koncu pa bi bila izkušnja težko boljša: ulice in lokali polni nasmejanih obrazov s čeladami na glavi, dogodek je minil brez najmanjšega incidenta, za­ dovoljni gostje so po prvih ocenah v Zgornjesavski do­ lini pustili več kot pol milijona evrov, zapustili so nas z nasmehom in obljubo, da se še vrnejo. Podobno lahko o kakovosti in hvaležnosti gorskoko­ lesarskih gostov poročajo iz Koroške, kjer na Jamnici družina Štrucl že dolgo orje ledino. Po mnogih letih lahko rečejo, da jim je uspelo združiti okoliške kme­ te in lokalne ponudnike ter gostom z vsega sveta v Je več pohodnikov ali kolesarjev? Foto: Maja Zupan 7 ju lij - av g us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K svojem EkoHotelu Koroš ponuditi enkratno dožive­ tje na mreži namensko pripravljenih kolesarskih poti. Veliko tujih gorskih kolesarjev prekrižari Slovenijo na turah, ki so jih začele organizirati in tržiti tuje agenci­ je (npr. Trans Slovenija) – verjetno tudi zato, ker zna­ jo hitreje prepoznati priložnosti, obenem pa jih mal­ ce manj skrbijo naše zakonske omejitve. Učinek teh kolesarskih popotnikov je na primer v dolini Soče že konkretno merljiv, vse več pa jih ulovijo tudi domači ponudniki tur. Kolesarsko ponudbo Slovenije je lani zelo popestrila tudi Slovenska turnokolesarska pot. V Komisiji za tur­ no kolesarstvo pri PZS so pod vodstvom Jožeta Rova­ na opravili hvalevredno delo, trasirali so krožno pot, dolgo tisoč osemsto kilometrov, ki v enainštiridesetih etapah premaga kar petdeset tisoč višinskih metrov in obišče dvainpetdeset planinskih koč. Označevanje na terenu v sodelovanju z lokalnimi markacisti še po­ teka, pot pa je primerna za večino turnih kolesarjev. … vse bolj na elektriko Premalo se zavedamo, kakšne spremembe bo v gor­ sko kolesarjenje prinesel razmah električnih koles. Položaj je pravzaprav podoben kot s samim gorskim kolesarstvom: naj nam bo všeč ali ne, zadeva je tukaj in ne bo šla nikamor. Na razvitih evropskih trgih (npr. v Švici) je že vsako tretje prodano kolo električno. Hribi in narava bodo z električnimi kolesi postali do­ stopni širšemu krogu obiskovalcev, planinci se bomo pomešali z ljubitelji "instantnih" užitkov, marsikdo od novih obiskovalcev pa ne bo ustrezno poučen o pra­ vilnem obnašanju v naravi in na poteh. Priložnost ali nevarnost torej? Trenutno v Sloveniji uporabo električnih koles na po­ teh težko reguliramo, saj je že "navadno" kolesarjenje večinoma prepovedano. Kaže, da bo tudi na tem po­ dročju še nekaj časa precejšnja zmeda. Medtem pa si v razvitih krajih ne zatiskajo oči, ampak aktivno pri­ pravljajo posebno ponudbo in novo infrastrukturo za električna kolesa, od polnilnih postaj v kočah do na­ mensko zgrajenih poti, ki predstavljajo večji izziv na poti navzgor. … in bomo ostali Gorsko kolesarjenje z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi je nekaj, česar ne moremo prezreti, igno­ rirati ali preprosto prepovedati. Poti nazaj ni! Tukaj smo in tu bomo ostali. Slepimo se, če skušamo iskati rešitve v okviru obstoječih zakonskih predpisov, saj ti omejujejo celotno dejavnost, predvsem pa njen tržni razvoj. Je le pot naprej, ki jo bomo najlaže začrtali sku­ paj, ob razumevanju priložnosti in potreb vseh vple­ tenih. Velike besede, ki jih bo treba udejanjiti s števil­ nimi majhnimi koraki. m Včasih je treba kolo nesti … Foto: Andrej Remškar Kolesarji med delovno akcijo Foto: Klemen Golmajer 8 Kdo je ta nebodigatreba Jože Rovan, načelnik KTK1 S KOLESOM V HRIBE Marta Krejan Čokl Nekateri kolesarji se pritožujejo nad nekate­ rimi motoristi, nekateri motoristi nad nekaterimi vo­ zniki avtomobilov in obratno. Nekateri planinci ne marajo kolesarjev na planinskih poteh in nekateri ko­ lesarji so tako samozaverovani vase, da se s Šmarne gore poženejo z vso hitrostjo, čeprav je ob lepih dneh na njenih poteh toliko ljudi, da bi tam skoraj potre­ bovali prometno signalizacijo. Na malčke, ki za ovin­ kom ponosno delajo svoje prve hribovske korake, najbrž niti ne pomislijo. Kdo je torej ta nebodigatre­ ba? Vsak kolesar, ker smo si zapomnili ravno tistega s Šmarne gore? Ampak nebodigatreba je tudi plani­ nec, ki je na poti s Pece stlačil smeti pod skalo, kaj­ ne? Nesprejemljiva dejanja so dejanja posameznikov, in to ne glede na to, s čim se ukvarjajo, zato sem tudi tolikokrat uporabila besedo nekateri. Sicer smo v ne­ kem trenutku ali položaju prav vsi, ki se ukvarjamo z več stvarmi, tisti nebodigatreba. Jože Rovan je turni smučar, planinec, pohodnik, mar­ kacist in … gorski kolesar. Je tudi predsednik Komisi­ je za turno kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije, zato bi za pogovor o problematiki gorskega kolesar­ stva najbrž težko našli primernejšega sogovornika. Komisija, ki jo vodi že deset let, torej od njene ustano­ vitve, skrbi za razvoj in popularizacijo turnega kole­ sarstva, a to še zdaleč nista njeni edini nalogi. Ko govorimo o vožnji s kolesi v hribe, običajno go- vorimo o gorskem kolesarstvu, vi pa ste predse- dnik Komisije za turno kolesarstvo. V čem je raz- lika med tema dvema terminoma? Gorsko kolesarstvo sestavljajo številne discipline, mnoge med njimi so predvsem tekmovalne narave, npr. spust, kros, trial, enduro ipd. Turno kolesarstvo je netekmovalna disciplina gorskega kolesarstva, na­ črtovana vožnja po utrjenih poteh z željo po doživlja­ nju naravnega okolja in s športnimi motivi. Preprosto povedano: turni kolesar je planinec na kolesu. Ali komisija promovira oboje? Dejavnost KTK PZS je namenjena turnemu kolesar­ stvu, tekmovalne discipline gorskega kolesarstva so domena Kolesarske zveze Slovenije. 1 Komisija za turno kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije. Kaj je bil glavni razlog za ustanovitev Komisije za turno kolesarstvo? Vsak nov šport na prostem prinaša spremembe tako v naravno okolje kot tudi v odnose med njegovimi obi­ skovalci. Sprva smo bili turni kolesarji drugim obisko­ valcem narave predvsem zanimivi, pozneje, ko nas je bilo vse več, pa je prišlo do prvih nesporazumov. Če sem šel v gore peš, sem bil "fejst fant", če s kolesom, pa v očeh nekaterih nebodigatreba. Toda tako je bilo v glavnem le v okolici večjih mest, in sicer zaradi sla­ bih izkušenj nekaterih pohodnikov s spustaši.2 Danes je že precej drugače, navadili smo se drug drugega, 2 Spustaši so kolesarji, ki opravljajo predvsem spuste (na vrh proge se peljejo na primer z žičnico). Pohodnik, planinec, alpinist, kolesar, motorist, avtomobilist, smučar … Najbrž ni človeka na tem svetu, ki se ne bi ukvarjal z več stvarmi. In najbrž ga ni, ki ne bi imel slabe izkušnje z nekom, ki je v "njegov" svet prinesel nekaj drugačnega. Joże Rovan na Veliki Milanji Foto: Karmen Razlag postali strpnejši in obzirnejši. Za spustaše pa je ureje­ nih vse več namenskih prog, predvsem ob žičnicah.3 Med motivi za nastanek Komisije za turno kolesar­ stvo je bila že od samega začetka potreba po ureditvi odnosov med kolesarji in drugimi obiskovalci narav­ nega okolja. Takoj po ustanovitvi smo sestavili Pripo­ ročila turnim kolesarjem, nekakšen kodeks obnašanja kolesarjev v naravnem okolju.4 Sledili so usposabljanja vodnikov, kolesarski tabori, organizirane ture in pre­ davanja o turnem kolesarstvu, vse s poudarjeno vzgoj­ no vsebino. In ker dobri zgledi vlečejo, ne le naši, am­ pak tudi zgledi ozaveščenih kolesarjev zunaj PZS, so razmere zdaj že bistveno boljše, kot so bile. Vam je v desetih letih obstoja uspelo uresničiti za- stavljene cilje? Upam, da ne bo zvenelo neskromno, ampak dosegli smo celo več, kot sem pričakoval. Turno kolesarstvo organizirano goji že okoli štirideset planinskih dru­ štev (v turnokolesarskih in drugih odsekih), z njim se ukvarja četrtina članov PZS (po anketi PZS na repre­ zentativnem vzorcu), s čimer smo po številnosti druga dejavnost članov PZS – takoj za pohodništvom. Mno­ žičnost seveda terja organiziran pristop, zlasti po­ membna so usposabljanja turnokolesarskih vodnikov, ki so nosilci dejavnosti v društvih. Druženju so na­ menjeni kolesarski tabori in ture, ki pa imajo tudi po­ memben vzgojni značaj. Že od ustanovitve si skupaj z drugimi kolesarskimi združenji prizadevamo za kole­ sarjem prijaznejšo zakonodajo, in tudi tu gredo stvari v pravo smer, toda žal mnogo počasneje, kot si želimo. Kaj se je v tem času spremenilo v zakonodaji in kako si prizadevate za te spremembe? S priporočili želimo usmerjati neko dejavnost, z zako­ nodajo pa jo urejamo. Slovenska zakonodaja v prete­ klosti nikakor ni sledila razvoju gorskega kolesarstva, kolesarje je enačila z vozniki motornih vozil, čeprav se gibljemo na lasten pogon, ne onesnažujemo okolja in je naš vpliv na podlago primerljiv z vplivom poho­ dnikov. Stvari se počasi premikajo na bolje, Zakon o ohranjanju narave zdaj dovoljuje vožnjo po utrjenih poteh v negozdnem prostoru, če temu ne nasprotu­ je lastnik; Zakon o gozdovih dovoljuje vožnjo po goz­ dnih cestah pa tudi po vlakah, če so označene in če s tem soglašata Zavod za gozdove in lastnik zemljišča; Zakon o planinskih poteh omogoča razglasitev pla­ ninskih stez za dvonamensko rabo, če se s tem strinja skrbnik poti (to je planinsko društvo) in če to potrdi minister, pristojen za šport. Smo pa seveda daleč od prostega dostopa s kolesi v naravno okolje (seveda le po utrjenih poteh), kot to velja na primer v skandina­ vskih državah. 3 Za ureditev kolesarskih poti se odloča vse več smučarskih središč: Krvavec, Mariborsko Pohorje, Rogla, Črni vrh nad Idrijo, Cerkno, Golte, Kanin, Vogel, Velika planina, Kope … 4 Priporočila CAA – Club Arc Alpin (CAA) – Združenje planinskih organizacij alpskega loka. KTK je najprej sestavila lastna pri- poročila, pozneje pa so nastala skupna priporočila CAA, ki jih zdaj uporabljajo tudi v PZS. Najdete jih na spletni strani KTK: https://ktk.pzs.si/vsebina.php?pid=116. Markiranje na Klobuku; dvonamenska markacija Foto: Jože Rovan Markiranje na Klobuku; kolesarska markacija Foto: Jože Rovan Usmerjevalne table v Beli krajini Foto: Jože Rovan10 Omenili ste, da komisija izobražuje in usposablja turnokolesarske vodnike. Koliko je vodnikov pri nas in kako so kategorizirani? Usposabljanja za turnokolesarske vodnike potekajo vsako leto od leta 2008, imamo več kot sto vodnikov in le nekaj manj pripravnikov. Vodniki prve stopnje lahko vodijo po manj zahtevnih poteh, vodniki druge stopnje imajo višja pooblastila. Ali vodenje po turnokolesarskih poteh temelji na prostovoljstvu ali je organizirano kako drugače? Večino vodnikov pošiljajo na naša usposabljanja pla­ ninska društva, kjer je vodenje tradicionalno prosto­ voljno. Nekateri vodniki pa prihajajo tudi iz turistič­ nih organizacij in je vodenje kolesarjev ena izmed njihovih profesionalnih dejavnosti. KTK je med pobudniki ustanovitve Slovenskega gorskokolesarskega konzorcija (odprimopoti.si), a vanj ni vključena. Zakaj? Res je, predstavniki PZS  smo bili med pobudniki povezovanja gorskih kolesarjev v Sloveniji (prvi se­ stanek civilne pobude je bil 10. maja 2007) in v tem začetnem obdobju smo imeli pri tem ključno vlogo Odbor za gorsko kolesarstvo Kolesarske zveze Slove­ nije, Klub gorskih kolesarjev Volja iz Skale5 in KTK PZS. Postopno se je krog navdušencev razširil in obli­ koval konzorcij odprimo poti.si. PZS se ni včlanila v konzorcij, ker je njeno predsedstvo menilo, da lahko svoje interese glede na širino planinskih dejavnosti in svojo velikost ustrezneje uveljavimo samostojno in neodvisno. Omeniti velja, da je PZS s približno pet­ najst tisoč turnimi kolesarji organizacija, ki združuje daleč največ kolesarjev v Sloveniji. Kako sodelujete z drugimi komisijami pod okri- ljem PZS? Po formalni plati največ sodelujemo s Komisijo za planinske poti in Komisijo za varstvo gorske narave 5 Slovenski gorniški klub Skala. v okviru Delovne skupine za dvonamensko rabo pla­ ninskih poti. Skupaj smo pripravili merila za dvo­ namensko rabo planinskih poti, ki jasno določajo, katere poti so primerne tako za hojo kot tudi za kole­ sarjenje. Dobro sodelujemo tudi z Mladinsko komisi­ jo. Naših usposabljanj za turnokolesarske vodnike pa se udeležujejo tudi številni prostovoljski pohodniški vodniki, gorski vodniki, alpinisti, gorski reševalci pa tudi markacisti in varuhi gorske narave. Nekoliko zapleteni so odnosi z nekaterimi člani Ko­ misije za planinske poti, ki niso naklonjeni dvona­ menski uporabi planinskih poti. V  KTK menimo, da nastajajoče turnokolesarske poti PZS  spadajo v omrežje planinskih poti PZS in da je primerno, da jih označujejo markacisti, ki so strokovni kadri, usposo­ bljeni za to dejavnost, seveda pa morajo pri njihovem vzdrževanju sodelovati turni kolesarji. V  planinskih društvih, kjer že imamo organizirano kolesarsko de­ javnost, s tem ni nobenih težav in markacisti in kole­ sarji dobro sodelujejo. Tudi pri označevanju Sloven­ ske turnokolesarske poti smo v večini primerov hitro našli skupni jezik. Radi se sklicujemo na tradicijo, ki je pogosto izgo- vor za to, da ne sprejmemo nečesa novega, ampak po neuradnih podatkih je bil prvi kolesarski od- sek planinskega društva ustanovljen že pred več kot sto leti. Torej je kolesarjenje v hribih po svoje tudi tradicionalno? V preteklosti, do razmaha avtomobilizma, so števil­ ni planinci uporabljali kolo kot prevozno sredstvo do gora, prav visoko pa se s tedanjimi kolesi ni dalo pov­ zpeti. Kolesarjenje je bilo tudi oblika družabnih pla­ ninskih izletov, športni značaj je bil tedaj manj po­ udarjen. Zagotovo so se izletov na kolesih po dolini udeleževali člani Planinskega društva Radovljica, saj je bil v društvu na pobudo Huga Robleka že leta 1898 ustanovljen kolesarski odsek. To dokazuje fotografija, ki mi jo je pred leti poslal Tone Tomše, žal pa ne vem, kje je bila objavljena. Ob odprtju zavetišča v Zelju ob izviru Nadiže, ki ga je leta 1899 postavila radovljiška podružnica SPD, so bili med udeleženci tudi člani kolesarskega odseka. Vir: Tone Tomše P L A N I N S K I V E S T N I K j ul ij - a vg us t 2 01 7 11 Zadnjih deset let se je ta dejavnost še posebej raz- mahnila. Se je v času, odkar obstaja KTK, položaj gorskih/turnih kolesarjev zelo spremenil? Sodobna gorska kolesa z ugodnimi prestavnimi raz­ merji, zanesljivimi zavorami in vzmetenjem so omo­ gočila vožnjo po mnogo strmejših poteh kot nekoč, z bistveno manjšim vplivom na podlago, so lahka, udobna in varna. Iz leta v leto se še izboljšujejo, zato lahko pričakujemo nadaljnji razmah turnega kole­ sarstva. Priljubljene postajajo tudi ture, pri katerih vožnjo na odsekih, neprimernih za vožnjo, kombi­ niramo s hojo, kar omogoča privlačna in zanimiva prečenja (Transalp, STKP ipd.), in kombinacija kole­ sarjenja s pešačenjem na vrhove. Podpiramo tudi pri­ zadevanja, da se v vrhuncu planinske sezone nekatere alpske doline zapro za individualni motorni promet in se omogoči dostop z javnimi prevoznimi sredstvi in s kolesi. Imate morda podatek, koliko je gorskih kolesar- jev v Sloveniji? O tem, koliko je gorskih kolesarjev, ni zanesljivih po­ datkov, najbrž pa smo že blizu številki sto tisoč. Pred letom dni je KTK uredila Slovensko turno- kolesarsko pot po Sloveniji (STKP). S kakšnimi ci- lji je bila narejena? Pobudo za nastanek poti je dal predsednik PZS Bojan Rotovnik konec leta 2012. Za razvoj turnega kolesar­ stva potrebujemo poti, po katerih se je dovoljeno vo­ ziti, in STKP je pomemben korak v tej smeri. Seveda so PZS vodili tudi drugi motivi, pridobivanje članstva z novo zanimivo ponudbo, povečanje obiska v kočah, razbremenitev visokogorja, saj je turnim kolesarjem zanimiva tako rekoč vsa slovenska pokrajina, itd. Gre za razgibano in zanimivo pot, dolgo tisoč osemsto kilometrov. Kako zahteven je (bil) projekt? Projekt je mnogo zahtevnejši, kot smo pričakovali. Ker smo želeli v krožno pot povezati vsa pomemb­ nejša slovenska gorstva, smo za njeno trasiranje po­ trebovali kar tri leta. Osnovna linija poti je nastala na podlagi mojega dobrega splošnega poznavanja slo­ venskih kolesarskih poti na karti na računalniškem zaslonu, toda sledilo je piljenje trase na terenu, pri če­ mer je sodelovalo veliko število kolesarjev, dobrih po­ znavalcev lokalnih razmer. Sledile so pripombe mno­ gih posameznikov, ki smo jih skušali upoštevati v čim večji meri. Vzporedno pa so potekali procesi prido­ bivanja soglasij Zavoda za gozdove, Zavoda za var­ stvo narave, Triglavskega narodnega parka, občin in lastnikov poti, zahtevna usklajevanja, dogovori, kom­ promisi … Potrebne so bile številne spremembe trase, včasih tudi neprijetni odstopi od idealnih smeri poti zaradi nerazumevanja lastnikov. Pripraviti je bilo treba spletni vodnik z opisi etap, s sli­ kami, zemljevidi in višinogrami, kot osnovo za ori­ entacijo pa GPS­sledi trase. Poleg tega smo naredi­ li Dnevnik poti, žige kontrolnih točk, logotip, zbrali predloge za markacije dvonamenskih in kolesarskih poti in navodila za označevanje. Potem smo izvajali primerno promocijo v medijih, naredili zgibanko, or­ ganizirali predstavitvena predavanja in animacijske ture po poti. Pot zdaj živi, obisk spletnega vodnika in prodaja Dnevnika sta presegla naša najbolj optimistična pri­ čakovanja, toda nikakor še nismo pri koncu. Pot po­ stopno markiramo, opremljamo z usmerjevalnimi ta­ blami, planinske koče in druge turistične ponudnike spodbujamo, naj svojo ponudbo prilagodijo kolesar­ jem, na občine in turistične organizacije se obračamo po finančno pomoč, namenjeno urejanju poti, itd. Pot je menda kar naporna, vendar kolesa nikjer ni treba nositi, tako kot ponekod v višjih hribih. Ali nameravate urediti kolesarske poti tudi v visoko- gorju? Mulatjere so precej priljubljene … Visokogorje je zelo občutljiv teren, zato smo se v okviru že omenjene Delovne skupine za dvonamen­ sko rabo planinskih poti dogovorili, da nad gozdno mejo ne bomo odpirali markiranih planinskih poti za dvonamensko rabo, razen tistih, ki so že v osnovi na­ menjene vožnji, med njimi tudi nekatere stare voja­ ške poti. Je med ljudmi, ki na različne načine obiskujejo gore, več razumevanja, strpnosti in sodelovanja kot nekoč? Vsekakor, drug drugega smo se navadili, postali smo obzirnejši, pozdrav in klepet med pohodniki in kole­ sarji sta postala tako običajna, kot sta med pohodniki že od nekdaj. Z nekaj izjemami, seveda, kot povsod drugje. Pri tem vidim neverjetno podobnost z dogaja- njem na cesti: nekateri vozniki avtobusov bentijo nad vozniki osebnih avtomobilov, tem parajo živ- ce vozniki enoslednih vozil in pešci … Je morda te- žava predvsem v tem, da si vsak jemlje več pravice, kot je je pripravljen dati drugemu? Bi bilo strogo upoštevanje pravil rešitev? Priporočila CAA za turno kolesarjenje so bila spreje­ ta leta 2012, kolesarji jih večinoma poznajo in upošte­ vajo. Toda to ni dovolj, stremeti moramo k vzposta­ vitvi pristnih odnosov sožitja med vsemi obiskovalci naravnega okolja. Razvijajo pa se že novi športi v na­ ravi in vsem bo treba najti primerno mesto. Velika večina kolesarjev se vozi v skladu s priporočili in jih niti ne občuti kot omejitev. Pozitiven vpliv okolice, medijev in naše vzgojno delo (s tem nikakor ne mislim samo PZS) počasi rojevata sadove. Še vedno pa so posamezniki, predvsem v okolici velikih mest, ki se, takrat ko se s kolesom prvič podajo v naravno okolje, še ne zavedajo njegove ranljivosti. Izkušeni planinci, ki sedejo na kolo, ravnajo odgovorno. 12 Naredili ste že zelo veliko, a načrtov nikoli ne zmanjka, kajne? Letos ne načrtujemo nič posebej novega, narediti že­ limo le korak ali dva naprej na vseh področjih delo­ vanja: pri vzgoji, množičnosti, kolesarjem prijaznejši zakonodaji, širjenju mreže turnokolesarskih poti, so­ delovanju znotraj PZS in z drugimi zainteresiranimi. Drugo leto pa nas čaka nova zahtevna naloga, in to je označitev nove turnokolesarske poti po Karavankah, od Tromeje do Jezerskega, v okviru avstrijsko­sloven­ skega projekta Karavanke. Priprave že tečejo, trasa je že določena, pridobivamo pa še soglasja uradnih in­ stitucij in lastnikov. Ste markacist, pohodnik in gorski kolesar, torej lahko vsaj iz lastnih izkušenj presodite, koliko škode v naravi zares naredi kolesar in koliko po- hodnik. Mislim seveda na tiste, ki se zavedajo od- govornosti do narave in se držijo etičnih načel. Iz- jeme imamo tako ali tako na vseh področjih. Raba poti je pogoj, da se pot sploh ohrani. Ob zmer­ nem številu obiskovalcev v večini primerov poti sko­ raj ni treba vzdrževati, če le teren ni posebej zahteven (strm, sipek, močvirnat ipd.). Velik obisk poti seve­ da terja tudi potrebo po zahtevnejših delih (stopni­ ce, odvodnjavanje, obsežnejše krčenje rasti ob poti). Vpliv obzirnega pohodnika in kolesarja je primerljiv. Neodgovorni pohodniki z utiranjem bližnjic in ko­ lesarji z brezobzirnim zaviranjem pa lahko spodbu­ dijo razdiralno delovanje vode in s tem povzročajo škodo. Koliko je po vašem mnenju izjem, ki se ne držijo častnega kodeksa oz. priporočil turnim kolesar- jem? Velika večina kolesarjev se vozi v skladu s priporočili in jih niti ne občuti kot omejitev. Pozitiven vpliv oko­ lice, medijev in naše vzgojno delo (s tem nikakor ne mislim samo PZS) počasi rojevajo sadove. Še vedno pa so posamezniki, predvsem v okolici velikih mest, ki se, takrat ko se s kolesom prvič podajo v naravno okolje, še ne zavedajo njegove ranljivosti. Izkušeni planinci, ki sedejo na kolo, ravnajo odgovorno. Primeren odnos do narave in drugih obiskovalcev, strpnost in presoja, po katerih poteh in v kakšnih razmerah se vozimo, so se že uveljavili. To pa ne po­ meni, da kolesarimo le po poteh, kjer je to dovolje­ no. Za mnoge kolesarje velja, da sledijo načelu vozim po utrjenih poteh, tako da ne povzročam škode in ne ogrožam drugih obiskovalcev, kar, priznajmo, pogosto pomeni kršitev včasih prav neživljenjskih zakonskih omejitev. m Na Veliki Milanji Foto: Andrej Remškar 13 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K S KOLESOM V HRIBE Peter Zajc Gorsko kolesarjenje (Le) eden od športov na prostem Gorsko kolesarjenje je šport na prostem, ki se izvaja na različnih cestah ali izven njih, na uradnih ali neuradnih utrjenih poteh z objekti ali brez njih. Odvija se lahko v širokem naboru različnih okolij, tudi v urbanih in zaprtih prostorih. Gorski kolesarji se med seboj razlikujejo po željah, opremi in značilnostih voženj. Raziskava, ki sva jo s kolegom Berzelakom iz­ vedla med slovenskimi gorskimi kolesarji, je kolesar­ je glede na značilnosti voženj razdelila na štiri skupi­ ne, ki se povezujejo s tremi prevladujočimi zvrstmi: s kros (cross), vsegorsko (all mountain) in gravitacijsko (gravity) zvrstjo. Meje med skupinami niso ostre, saj gorski kolesarji neredko izvajajo različne zvrsti, vča­ sih tudi med eno vožnjo.1 Kolesarjenje ali hoja? Med gorskimi kolesarji je še posebej zaželena vo­ žnja po ozkih poteh v naravnem okolju. Čeprav to 1 Raziskavo o navadah, značilnostih voženj in razumevanju problematike kolesarjenja v naravnem okolju pri slovenskih gorskih kolesarjih sta leta 2014 naredila mag. Peter Zajc in dr. Jernej Berzelak. Temeljila je na analizi odgovorov 1809 gorskih kolesarjev, ki so sodelovali v spletni anketi. Rezultati raziskave so bili med drugim objavljeni v tematski številki znanstvene revije Journal of Outdoor Recreation and Tourism. pogosto ni v skladu z obstoječo pravno ureditvijo v Sloveniji in po zakonu pomeni prekršek, se v različ­ nih delih naravnega okolja odvija že danes. Še več, tovrstna vožnja se glede na razpoložljive podatke pretežno tolerira. Z gorskim kolesarjenjem kot dejavnostjo v naravi se znanost v znatni meri ukvarja v okviru rekreacij­ ske ekologije, znanstvene discipline o okoljskih vpli­ vih športov na prostem in o učinkovitem upravljanju. Medtem ko nekateri zagovarjajo precejšnjo vlogo znanosti pri vzpostavljanju normativnih standardov, drugi verjamejo, da mora biti znanost pri tem pazlji­ va. Znanstveni dokazi o vplivu rekreacijskih dejav­ nosti na okolje so omejeni ter podvrženi številnim spremenljivkam, ki jih je težko ekstrapolirati na ra­ znovrstne kontekste rabe in geografske značilnosti posameznega območja. Zato znanost ne more zlah­ ka odgovoriti, kateri uporabniki prostora (na primer Za zmanjševanje neželenih učinkov vožnje po razmočeni prsti z veliko organskimi snovmi je treba take odseke poti ustrezno utrditi in/ali urediti odvodnjavanje. Foto: Anja Peternelj 14 pohodniki ali kolesarji) bolj vplivajo na okolje. Čeprav bi si to verjetno marsikdo želel, so generalizirane pri­ merjave pogosto osnovane na parcialnih ter subjek­ tivnih izkušnjah in/ali predstavah. Začetki gorskega kolesarjenja segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Kljub temu (ali morda ravno zato) v primerjavi z nekaterimi drugimi dejavnost­ mi v naravi obstaja pomanjkanje znanja in recenzi­ rane znanstvene literature v zvezi z ekološkimi vplivi gorskega kolesarjenja. Večina dosedanjih študij se je osredotočala na odzive rastlinstva in prsti, povezane s teptanjem na poteh in drugih rekreacijskih površi­ nah. Čeprav so mehanične lastnosti in sile pri kolesar­ jenju nekoliko drugačne kot pri hoji, mnoge raziska­ ve dokazujejo, da sta si dejavnosti po vplivih na okolje podobni. Hoja in kolesarjenje povzročata hrup, ki plaši divje živali. Kot skoraj vse človekove dejavno­ sti. Vendar nekateri poudarjajo, da kolesarjenje lahko povzroča plašenje živali na večji površini, saj pravilo­ ma omogoča premagovanje daljših razdalj kot hoja. Za povečanje tehničnega izziva za kolesarje se po­ gosto vzpostavljajo neuradne poti brez predhodno pridobljenih dovoljenj, ki vključujejo objekte, kot so skakalnice, mostovi, jarki in kupi zemlje. O sami naravi dejavnosti na neuradnih poteh in objektih, ki nimajo dovoljenja lastnikov zemljišč, je znanega re­ lativno malo. Kolesarske ali večnamenske poti? Športi na prostem so danes podvrženi procesom "športifikacije". Dejavnosti, ki temeljijo na doživetju, izkustvu, postajajo vse bolj prežete z elementi tek­ movalnosti. Nekateri poudarjajo, da lahko zaradi in­ tenzivnejše in raznovrstnejše rekreacije, tudi take, ki uporablja mehansko tehnologijo, ter sprememb vre­ dnot s poudarjanjem tekmovalnosti med posame­ znimi skupinami uporabnikov nekega prostora pri­ haja do sporov. Upravljanje gorskega kolesarjenja kot športa na pro­ stem mora posebno pozornost namenjati (potenci­ alnim) konfliktom z drugimi uporabniki prostora. Z razmerji in njihovim urejanjem med pohodniki in gorskimi kolesarji so se ukvarjale številne študije. Konfliktov med različnimi interesi uporabnikov pro­ stora ni mogoče zmanjšati zgolj z vključevanjem no­ vih strokovnih znanj, saj razlog za nestrinjanje ni (ve­ dno) pomanjkanje znanja, temveč konflikt vrednot. To, kaj šteje kot nesprejemljiva škoda, ni odvisno zgolj od ocene biofizikalnih razmer, temveč tudi od tega, kdo se dojema kot povzročitelj škode in kdo spada ali S kolesom v visokogorju Foto: Peter Turšič ne spada v določeno naravno okolje. Vprašanje, kdo so sprejemljivi, je nedeljivo povezano z vprašanjem, kje so sprejemljivi. Gorski kolesarji praviloma ne iščejo zadostitve ene potrebe ali želje, celo znotraj posamezne vožnje ne. Ena izmed raziskav na Škotskem in na Novi Zelan­ diji je nakazala, da so kolesarski parki in parki enosle­ dnic privlačni zaradi namensko zgrajenih objektov in poti, namenjenih izključno gorskim kolesarjem. Gor­ sko kolesarjenje po utrjenih poteh v naravnem okolju pa lahko zadovoljuje druga pričakovanja, tudi z večjo estetsko vrednostjo in občutkom doživetja v naravi. V raziskavi v svojem podiplomskem delu sem pouda­ ril, da se tudi v nekaterih drugih okoljih evropskih dr­ žav srečujejo s podobnimi težavami kot v Sloveniji, in sicer z nejasno zakonodajo, pomanjkanjem sredstev, dolgotrajnimi postopki za vzpostavljanje gorskokole­ sarskih poti skladno z zakonodajo in s problematiko individualne pripravljenosti lastnikov/upravljavcev zemljišč za razvoj poti. V Sloveniji bi si bilo smiselno prizadevati za urejevanje dveh vrst poti: enih samo za gorsko kolesarjenje, drugih za večnamensko rabo. S potmi, namenjenimi izključno gorskim kolesarjem, bi učinkovito zmanjšali morebitne spore s pohodni­ ki. To velja predvsem za gravitacijsko in delno vsegor­ sko zvrst. Pri drugem predvsem za tiste odseke poti, ki so namenjeni spustom. Za zvrst kros bi lahko učin­ kovita ukrepa predstavljala večnamenska raba poti in zagotovljen dostop do obstoječih utrjenih poti v naravnem okolju. Pri tem bi bilo smotrno posebno pozornost nameniti posameznim priljubljenim po­ hodnim in planinskim potem, ki zaradi množične­ ga obiska morda ne bi bile primerne za večnamensko rabo in bi lahko ostale zaprte za gorsko kolesarjenje. Ob zagotavljanju formalnih pogojev bi bilo hkrati tre­ ba posvečati pozornost usposabljanju, izobraževanju in informiranju gorskih kolesarjev o odgovornem do­ stopu, medsebojni strpnosti na poteh in varstvu nara­ ve. Rezultati raziskave med slovenskimi gorskimi ko­ lesarji so pokazali, da je večina pripravljena prispevati delež za vožnjo v naravnem okolju, in sicer v obliki prostovoljnega dela. Verjetno je zelo visoko pripra­ vljenost za prostovoljno delo smiselno obravnava­ ti z nekoliko zadržanosti, a vendar je bila v letu 2017 slovenska gorskokolesarska skupnost v okviru akcije urejanja poti "Take Care of Your Trails Weekend" iz­ brana za najboljšo v Evropi. Dejstvo, da v Sloveniji niti planinske poti nimajo ure­ jenega statusa, kot ga je predvidel Zakon o planinskih poteh, in virov za vzdrževanje, kar velja tudi za gor­ skokolesarske poti, kaže, da je o tem, kakšno vlogo naj imajo športi na prostem in kako naj se upravljajo, po­ treben celovitejši premislek. m Viri: Brown, K. M. 2013a. Reading Surfaces: Imprints, Erosion and the Politics of Environmental Impacts of Different Recreational Users. V: Mountain Biking in Scotland. Understanding and Resolving Land use Conflict, Vol 1. Pothecary, F., Brown, K. M., Banks, E. A. (ur.). Aberdeen, The James Hutton Institute, 22–24. Carothers, P., Vaske, J. J., Donnelly, M. P. 2001. Social Values Ver- sus Interpersonal Conflict Among Hikers and Mountain Bikers. Leisure Sciences, 23: 47–61. Golobič, M. 2010. Gozd v prostorskem načrtovanju. V: Gozdni prostor: načrtovanje, raba, nasprotja: zbornik prispevkov. Bončina, A., Matijašić, D. (ur.). Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Zavod za gozdov Slovenije: 7–11. Monz, C. A., Cole, D. N., Leung, Y. F., Marion, J. L. 2010. Sustain- ing Visitor Use in Protected Areas: Future Opportunities in Recreation Ecology Research Based on the USA Experience. Environmental Management, 45, 3: 551–562. Quinn, M., Chernoff, G. 2010. Mountain Biking: A Review of the Ecological Effects: A Literature Review for Parks Canada – National Office (Visitor Experience Branch): Final Report. Cal- gary, University of Calgary, Faculty of Environmental Design, Miistakis Institute. Zajc, P., Berzelak, N. 2016. Riding styles and characteristics of rides among Slovenian mountain bikers and management challenges. Journal of Outdoor Recreation and Tourism – special issue on Mountain Biking: Challenges and Benefits, 15: 10–19. Zajc, P. Možnosti umeščanja gorskokolesarskih poti v naravno okolje v Sloveniji na primeru zahodnega Pohorja: magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Ljubljana: 195 str. Taylor, S. 2010a. Extending the Dream Machine: Understanding Dedicated Participation in Mountain Biking. A thesis submit- ted for the degree of Doctor of Philosophy at the University of Otago, Dunedin, New Zealand. Poteptana vegetacija - prvi vidni učinki vožnje izven utrjenih poti Arhiv PV 16 Pohodniški nahrbtniki. Vsi letni časi, vse poti. Na voljo v: Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj) www.factorystore.si KOLUMNA Miha Šalehar Gorsko kolo ostaja in ne odhaja Pisanja o kolesarskem sobivanju s preostalim planinskim življem sem precej naveličan, saj je temelj tega početja že v počelu napačen in prav zato zelo naš, slovenski. Čemu sploh nekaj, kar nekdo počne, pred nekom, ki tega ne počne, zagovarjati, opravičevati in upravi­ čevati? Si predstavljate alpinista, kako mu pohodnik narekuje, kakšno naklonino in strukturo skale mu bo dobrotniško legaliziral, da bo ta zanj ustrezna? Da bo on varen sam pred sabo, gora in okolje pa pred njim? Medtem ko nas preostanek hribovske Evrope z zgle­ dnimi praksami in učinkovitimi rešitvami, ki temelji­ jo na sobivanju rekreativnih hribovcev, prehiteva po desni, mi usodo gorskega reda potiskamo v roke pi­ sarniškim birokratom in lobističnim kvaziekspertom. Zadnji še posebej radi branijo izključne pravice ceha, katerega vpliv na okolje je lahko enako ali celo bolj obremenilen. Še najbolj bizarno je, da se pri tem obi­ čajno sklicujejo na najbolj zveličavni argument, ki se imenuje tradicija. Najbrž mi zato lokalna lovska družina lahko vsak to­ rek zapre pol hriba, kjer ima tedenske strelske mane­ vre z glinastimi golobi, svinčenimi zrni in obveznimi terenci. Medtem ko sva z mojim kolesom na istih bla­ gih potkah vsak dan v prepovedanem položaju. Še najbolj usmiljenja vredni rekreativci, tisti, ki gredo enkrat letno svoj goreteks prezračit na Katarino, se je­ zijo na naju. Ker se zavedajo, da pripadajo privilegira­ ni bipedalni bratovščini pohodnikov. Ker jaz in moje kolo pač nimava stoletne tradicije in zariplih lobistov v odločevalskih višavah. Pa ker degradirava okolje. Pa ker sva nevarna. Pa ker sva adrenalinska. Pa ker sva preglasna. Pa ker pretiho prideva izza ovinka. Pa ker menda prispevava k eroziji potke. Čeprav jo gozdar vsakih pet let opustoši v nemarno vlako, sva kriva midva. Verjetno iz podobnih razlogov, ki so mešanica predsodkov in konservativne drže, tudi ljudje iz tradi­ cionalno smučarskih krajev zavirajo razvoj legalnega kolesarstva onkraj namenskih poligonov. Naj se potem tako goreče zavzamejo še proti novim sedežnicam znamk Leitner in Doppelmayr na istem bregu. Oziroma še bolje: če bi si lokalni turistični ge­ niji, ki v naših smučarsko nekonkurenčnih hribih še vedno vidijo samo turizem apres ski, prebrali demo­ grafijo gorskega kolesarjenja in poletne statistike Av­ strijcev, Švicarjev in Italijanov, bi naprave napeljali na vsak breg, če bi jih kolesarji potrebovali. Pa jih ne. Nekatere odlične prakse iz češkega sredogorja kažejo celo, da so kolesarski turistični produkti izvedljivi tudi v krajih, na videz neprivlačnih za turizem na prostem. In to v popolni odsotnosti kakršne koli vzpenjače. Si predstavljate Zasavje kot gorskokolesarski cilj? Če si ga ne, pojdite na Češko. Morda pa je na Slovenskem lahko zaviralni dejavnik tudi to, da kolesarjenje ne potrebuje velikih vložkov. Do konca butalsko, a ven­ darle logično in naše. Ne nazadnje se za dovolj velike infrastrukturne projekte z dovolj velikim korupcij­ skim potencialom, kot so žičnice, bazeni, ceste in pre­ dori, vedno najde posluh. Priznam, v vlogi gorskega kolesarja sem devetinde­ vetdeset odstotkov časa v grobem prekršku. Če bi uredbe, ki mi praktično povsod po Sloveniji prepo­ vedujejo vožnjo po hribih, kdo dejansko izvajal in upošteval, bi že davno bankrotiral in odnehal. Hvala butasti zakonodaji in še bolj butastim branilcem neži­ vljenjskih pravil, da se to ne zgodi. Imamo pa še vedno težavo. Gorsko kolo ostaja in ne odhaja. Toda ravno zaradi nerazumevanja področja in vztra­ janja pri absurdnih rešitvah imamo kup težav. 18 Gorsko kolesarstvo je velika turistična priložnost, ki ne potrebuje huronskih naložb, saj praktično vse, kar potrebujemo za razvoj turističnih produktov, že ob­ staja. Potke, neokrnjena narava in ponudba malih de­ ležnikov. Poceni in okoljsko vzdržno, če zasnovo pri­ merjamo z zdraviliško ali smučarsko infrastrukturo. Tak tip turizma je v sosednjih alpskih deželah v tako silovitem vzponu, da ponekod tudi (ali predvsem) na račun kolesarstva že izenačujejo zimsko sezono z le­ tno. Toda tisti, ki bi v naših krajih želeli razvijati tovr­ stne turistične produkte, so praktično matirani. Lega­ lizacija ene same poti včasih zahteva več birokratskih naporov in soglasij kot gradnja hidroelektrarne. Da pa bi bile pokrajine kolesarsko zanimive, potrebujejo več deset poti, kjer je mogoče legalno kolesariti. Ko tole pišem, sedim v čudoviti Kranjski Gori, ki se v tem trenutku ne ponaša z niti eno samo legalno ali dvonamensko potjo, ki bi ustrezala standardom so­ dobnega gorskega kolesarjenja; razen spodobnega kolesarskega parka, a tisto je druga zgodba. Človek, ki bi pod hribi, pod katere se pripelje, pustil nekaj sto čista. Na noge gor, na noge dol. Jaz bi ji rekel kar prvin­ sko gorsko kolesarstvo. Po gozdnih in planinskih po­ teh, pa če vam je všeč ali ne. Bolj ko je tehnično, bolje je. Užitkarsko, brez norenja in vlečenja črt. Sodobna kolesarska etika zapoveduje tehnično čim bolj popol­ no vožnjo, ki ne uničuje poti in ne moti tistih, ki sobi­ vajo v času in prostoru. In da, pešci imajo absolutno prednost. In da, kolesarji se tega večinoma zavedamo. Se pa bedaki najdejo v vseh množicah. Ne nazadnje so poti Ljubljani bližnjih hribov z neštetimi bližnji­ cami najprej prepredli pešci, preden smo jim smrtni udarec zadali še kolesarji in so se gore sesedle vase … Čas je, da se zadeve uredijo. Upam, da k temu na­ govorim tudi kakega zaviralca procesov iz druge­ ga hribovskega ceha. Ko bodo stvari dorečene, ko bodo določene večnamenske ali samo kolesarske poti, se bo vse postavilo na svoje mesto. Tekmo­ valci bodo lahko legalno trenirali na legalnih po­ teh, namenjenih le temu, užitkarji bodo delili dobro voljo z drugimi uporabniki poti. Turistični delav­ ci pa bodo dojeli, da lahko brez nakazila Leitnerju, enot denarne enote dnevno, skomigne z rameni in se odpelje naprej. V Avstrijo, Italijo ali Švico. No, da ne bo vse tako črno, sem ravno včeraj izvedel, da so se v Kranjski Gori pravkar dogovorili za prvo le­ galno pot. Upam, da ne bo zadnja. Na tem mestu se je treba dotakniti tudi teze, da gorski kolesarji spadajo v tako imenovane kolesarske parke. To je namreč podobno, kot če bi trdili, da alpinisti spa­ dajo v plezališča. Gorsko kolesarjenje se deli na več podzvrsti. Od olimpijskega crosscountrya do spusta ali freeridea. V zadnjem času pa zaradi zmogljivosti in teže sodobnih koles močno prednjači ta, ki združuje prvine vsega in je, kar zadeva odnos do narave, najbolj le s kislim mlekom, manj kislim nasmeškom in na­ borom dobrih kolesarskih poti potegnejo kakovo­ sten evro. In tam, kjer se gre peš, se gre peš. In pika. Ne pa povsod, bratje in sestre hribovskih višav, ne pa povsod. Ti časi so mimo. V upanju na manj butalsko prihodnost vas pozdra­ vljam. m Maja 2017 so v Kranjski Gori odprli prvo gorskoko­ lesarsko pot, imenovano Robe Twist. Kolumna je bila zapisana že pred tem, zato avtor o njej govori v prihodnjiku. Uredništvo Arhiv PV P L A N I N S K I V E S T N I K j ul ij - a vg us t 2 01 7 19 Po Vipavskem je imel vrsto predavanj. Na enem ga je podraški župnik Otmar Črnilogar nago­ voril, da sta skupaj zasnovala plezalno pot na Gradi­ ško Turo; nato sta sodelovala še pri ustanovitvi alpi­ nističnega odseka PD Vipava in plezališča Gradiška Tura. Kako si postal gorski reševalec? Ko sem prišel k Matici, sem začel plezati z Ljubom Ju­ vanom. Moj vrstnik je bil tudi Jože Hudeček, ki je bil zelo ambiciozen. Predlagal mi je, da bi šla v Aschen­ brenner. Imel sem pomisleke, vendar je rekel, da sva oba dobra in da le pojdiva. Pa sva šla in šlo nama je do­ bro. Po tem vzponu me je Igor Levstek, šef ljubljanske postaje GRS, povabil, naj se jim pridružim. In sem se, leta 1960. Seveda takrat izpiti niso bili tako zahtevni, kot so danes. Sprva so bili v podjetjih ponosni, da imajo med se- boj gorskega reševalca, v osemdesetih letih se je miselnost spremenila. Nekaterim ni bilo prav, da morajo delati, medtem ko si ti šel v hribe, čeprav reševat, in ne na sprehod. To spremembo sem zelo občutil. Sprva so me vsi gle­ dali kot neko čudo, ta je tisti, ki pleza, himalajec in re­ ševalec. Po prvih znanilcih kapitalizma so me izven orodjarne že postrani gledali: Glej, to je tisti, zaradi katerega moramo mi več delati, da gre on lahko v hri­ be. A takrat je bil še delavski svèt. V njem je bil vedno kakšen kolega, ki sem mu rekel, naj na seji glasuje, da bom dobil dopust. Takrat to še ni bil problem. Po osa­ mosvojitvi so morali fantje prinesti potrdilo, da so re­ ševali, in na podlagi tega je država podjetju povrnila stroške. Kjer je bilo veliko zaposlenih, niti ni bilo tako problematično. V majhnih firmah z nekaj zaposleni­ mi je bilo veliko težje, odsotnost se je močno poznala. Če bi bilo treba našteti nekaj vzponov, ki so se ti najbolj vtisnili v spomin, katere bi izbral? Leta 1961 sva z Branetom Pretnarjem v petih dneh prečila Chamoniške igle. Začela sva na najmanjši in končala na Aiguille du Plan. Bivakirala sva na policah, privezana sredi stene. Vrnila sva se na Montenvers, kjer sva imela šotor. Ponoči sem se zbudil in dregnil Braneta: "Nisva privezana, kje pa sva?" Tipal sem oko­ li sebe in videl, da sva v šotoru. "Aha, če sva v šotoru, ni treba, da sva privezana." S tem vzponom je povezana še ena zgodba. Šele po­ noči sva prišla na Aiguille du Plan. Po gazi sva okoli treh zjutraj sestopila do Koče Requin. Z baterijo išče­ va kotiček, v katerem bi počakala jutra, ko se odpro vrata. Ven stopi gospa in naju povabi noter. Brane je znal francosko, jaz nisem nič razumel. Dala nama je zajtrk in pokazala sobo, v kateri sva prespala. Nasle­ dnji dan sva ostala še na kosilu. Skrbelo me je, kako bova plačala, toda Brane je rekel, češ saj naju je pova­ bila. Kasneje mi je razložil, da je bil njen oče med prvo Mire Steinbuch JUBILE J Tonačevih osemdeset Anton Sazonov Tonač je bil sredi osemdesetih moj učitelj in mentor na tečaju za planinske vodnike in v alpinistični šoli. Med zanimivim podajanjem učne snovi ni zapravljal sape, zato mu je je ostalo dovolj še za zgodbice, s katerimi je podkrepil razlago. Ko se je v kranjski Iskri šolal za finomehanika, se je zagledal v Storžič. Vpisal se je v AO Kranj in tako se je začelo. Tonač v Vratih na Memorialu ponesrečenim reševalcem, 23. 4. 2017 Arhiv Toneta Sazonova 20 svetovno vojno ujetnik v Planici in je dobil zelo dobro mnenje o naših ljudeh. Ker sva bila doma prav iz teh krajev, sva imela vse zastonj. Fino se mi zdi tudi, da smo leta 1967 Franc Štupnik ­ Cicko, Klavdij Mlekuž in jaz preplezali Zahodno ste­ no Malega Druja, smer Magnone, in Bonattijev ste­ ber. Bili smo v formi, vreme je bilo lepo; na ti dve turi imam lepe spomine. V Himalaji pa Kangbačen leta 65 – to je bila avantu­ ra. Na vrh smo nameravali po grebenu, čez koto 7535 metrov. Tisti, ki so jo dosegli, so rekli, da ne bo šlo, ker se greben spušča in dviga. Na vrh bi sicer prišli, vr­ nitev pa bi bila vprašljiva. Zmanjkovalo nam je časa in hrane. Škarja in Šimenc sta pod grebenom odlo­ žila šotore za tabor V, poskusila po flanki in odneha­ la. Po krožnem sistemu sva bila na vrsti s Pavlom Di­ mitrovom. Vodja Jozva Govekar je rekel, naj greva še zadnjič poskusit. Po pičlem zajtrku sva krenila iz T1, prespala na sedlu v T3, kjer je bilo še nekaj čajčkov in malinovca, in v T5 še enkrat prenočila. Z nama sta bila dva šerpa. Pozno popoldne smo dosegli greben. Po radiu sva se javila Jozvi, ki je rekel, naj sestopiva. "Prav, bova." Ampak vrh je bil svinjsko blizu, mogoče tristo metrov stran. Spogledala sva se in se odločila za bivakiranje. Šerpoma sva rekla, naj sestopita, midva pa da bova bivakirala. "No, tomorrow you dead." "No problem, pejta dol." In sta šla. V breg sva skopala lu­ knjo za bivak in zlezla vanjo. Pavle je imel pilule, za katere mu je zdravnik naročil, naj vzame eno, ko mu bo gusto za umret. Vzela sva vsak eno, se objela, da sva grela drug drugega, in čakala jutra. Ko se je zda­ nilo, sem vstal in se razgledal naokoli. Obzorje se mi je majalo gor­dol. Ko je Pavle stopil k meni, sem videl njegov odsotni pogled. Ne vem, kdo je prvi predlagal, da greva dol, oba sva bila takoj za to. Na srečo, kajti na vrh bi prišla, dol pa ne. Dva dni sva hodila do T3, pre­ spala sva na T4, brez hrane. V trojki naju je čakal doh- tar. S seboj je imel konzervo kompota. Pokusil sem in ga takoj izbruhal. Dr. Andlovic mi je na višini 6400 metrov priskrbel hrano – vstavil mi je infuzijo krvne plazme. Pod njo sem držal gorilnik, da je bila tempe­ ratura plazme blizu telesni. Rekel je, da bom dobil to­ liko energije, kot če bi šel k Šestici na velik zrezek. Na­ slednji dan smo sestopili v bazo. Sladkih stvari nisem več prenesel. V tovarni, kjer so polnili vrečke s šamponom za lase, so jih za nas na­ polnili z malinovcem, ki smo ga pili, odkar smo prišli v bazo. Ostalo je še nekaj jakovega loja, iz katerega so Tonač v Čopovem stebru četrtega dne, slabo uro pred poslabšanjem vremena, štiri krajše raztežaje pod Rdečo luknjo Foto: Stane Belak Tonač pod vrhom Rigljice Foto: Ljubo Juvan 21 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K skuhali juho. Pojedel sem jo z velikim tekom, ker je bila slana. V petih dneh sva popila manj kot liter te­ kočine. Kaj loči vrhunskega alpinista od dobrega? Hm, moram premisliti … Vrhunski alpinist mora biti včasih malo egoista, ker je zanj bistveno, da doseže svoj cilj, ne glede na razmere. Dober alpinist je tisti, ki se včasih odpove cilju, ne zaradi sebe, temveč za­ radi drugih okoliščin  – počutja kolega, poslabšanja vremena … – in preživi. Vrhunski se vzpenja tudi v slabem vremenu in mora imeti veliko sreče, da pri­ de živ nazaj. No, vrhunski mora imeti res dovolj sre­ če, da sploh pride do vrhunskosti. Dober alpinist je bolj premišljen, preudaren in se odpove cilju. Vrhun­ ski je bil Tomaž Humar, a ni imel sreče. Medtem ko je v slabem vremenu obtičal sredi stene Nanga Parbata, sta jo pozneje dva Američana v lepem vremenu pre­ plezala brez težav. Tudi Karo in Jeglič sta bila vrhun­ ska, a sta na Cerro Torreju v viharnih razmerah imela veliko srečo, da sta preživela. Če spremljaš današnji alpinizem in plezanje, kako gledaš nanju? Napredek je res ogromen. Od mojega časa so se raz­ mere zelo spremenile. Spomnim se Pavleta Kozje­ ka, ki je Aschenbrenner preplezal v sestopu, s seboj je imel okoli 10 metrov vrvi. Marko Dular,1 ki je bil še študent, je imel 50–60 plezalnih vzponov na leto. Mi, ki smo delali v tovarnah, smo imeli delovne sobo­ te. Po 14. uri si odhitel domov, sedel na kolo in dirkal v Kamniško Bistrico ali pa takoj po službi na vlak ob pol treh za Gorenjsko. Če je bila nedelja lepa, si ple­ zal, toda turo si prekinil okoli pol pete ure – kjer koli si bil – in abzajlal,2 da si ujel vlak ob osmih za Ljublja­ no. V ponedeljek ob šestih si moral biti na šihtu. Če si naredil eno plezalno turo na mesec, si imel srečo, kajti veliko nedelj je bilo slabo vreme. Več smo plezali med dopustom. Jaz ga nisem nikoli porabil za morje, ampak za Julijce, Chamonix, Zermatt. Alpinizem se je razcepil v več smeri – hribi, športno, ledno in bal­ vansko plezanje. V Vipavi sem gledal tekmo v drytoo- lingu. Bilo je prav zabavno, kdor je po lesenem oboku priplezal do vrha, je moral s cepinom udariti po zvon­ cu. (Smeh.) Si kdaj pomislil, da bi svoje prigode opisal v knjigi? Včasih me intervjuvajo, vživim se v stare čase in do­ godki oživijo. Čez dan se veliko dogaja, zato se je tež­ ko spraviti k pisanju. Spomnim se Anteja, ko je pi­ sal Sfingo. Na Cresu je imel vikend, tja se je preselil, menda za tri tedne, in v miru pisal. Me pa zadnje čase mika, da bi sedel in pisal, sploh zdaj, ko imam računal­ nik. Orodjarska roka je težka in težko piše, čez pol ure ne znam več prebrati za seboj. Lažje je tipkati. Si kdaj med prvo zimsko ponovitvijo Čopa janu- arja 1968 vsaj za trenutek podvomil, da se bo do- bro končalo? Podvomil nisem, toda ko smo prišli v Rdečo luknjo, je snežilo in padalo vso noč, ves dan in še naslednji … Nič ne moreš početi; sediš, se premakneš pol metra sem, pol tja in razmišljaš, koliko je še do vrha, o treh zadnjih problemih Alp, padcih v Grandes Jorasses … Temperamenti nas treh so se dopolnjevali. Šrauf je bil kolerik, njegovo vodilo je bilo "moram", bil je vr­ hunski za vsako ceno. Aleš je bil resen, preudaren in je Šraufa malo nazaj držal, kar mu ni bilo všeč in se je takoj razburil. Takrat sem spustil kakšen vic, da sta me gledala, ali sem pri pravi. Na ta način sem miril napetost. Šrauf je pozabil biti jezen, Aleš pa je pozabil Šraufa brzdati. Ko smo plezali Čopovo prečko, sem vprašal Šraufa: "A si videl gospoda Švarca?" Šrauf me 1 Marko Dular - Durus (1935–1957; v Herletovi smeri v Ojstrici) (op. ur.). 2 Spust po vrvi iz stene (op. ur.). Ljubo Juvan (levo) in Tone Sazonov - Tonač (desno) na vrhu Ojstrice po preplezani Herletovi smeri Foto: Mirko Kambič Tonača krstijo na vrhu Kogla. Drži ga Janko Petrič, z vrvjo udarja Ljubo Juvan. Foto: Lojze Šteblaj 22 pogleda: "Kaj ti pa je? Se ti blede?" Valter Švarc je bil tajnik našega PD, vse je vedel, o vsem je bil na teko­ čem. "Poglej, tu se dogaja pravo čudo, Švarca pa še ni." Začel se je smejati. Če bi Šrauf tam plezal na silo, neu­ čakano, bi bila katastrofa. Treba ga je bilo umiriti. Ko ste po Čopovem stebru prikorakali v Staro Fu- žino, te je neka ženica vprašala: "No, a ste dobili ti- ste tri?" "Ja, smo," si odgovoril. "Kar fejst jih dajte po riti, in to s palico," ti je naročila. Je to res? Skoraj dobesedno tako je bilo. Sem ji pa raje zamolčal, da sem eden izmed tistih treh. Sodeloval si tudi pri obleganju Sfinge, mar ne? Ko sta bila Ante Mahkota in Nadja Fajdiga name­ njena v Sfingo, me je Ante povabil, naj grem zraven. V Aljaževem domu smo vstali ob enih, da bi do ju­ tra prišli na vrh Sfinge in sestopili do vstopa. S težki­ mi nahrbtniki smo v dveh urah prišli na vrh, bili smo celo uro prezgodnji. Med čakanjem na jutro je Ante na špiritnem gorilniku kuhal kavo. Ko se je začelo svi­ tati, smo sestopili po desni grapi (če gledaš v steno) na polico in priplezali do Luske. Naslednji dan je Ante splezal do Strehe in s klini nabil smer še malo nad Streho. Plezalnih pasov ni bilo, vrv je navezal okoli pasu in sedel na deščici. Proti večeru se je spustil do Luske in se spomnil, da mora naslednji dan nujno od­ dati neki članek. Naslednji dan smo abzajlali. Z vrha Plemenic smo v dveh urah prišli v Ljubljano. V prvi uri do Vrat, v drugi pa z njegovim hroščem po stari cesti v Ljubljano. No, vse le ni šlo gladko. Ko smo bili še na Luski, smo se menili, kdo se bo prvi spustil po vrvi. Nadja je re­ kla: "Grem pa jaz, če si vidva ne upata." "Ne, ne, Nad­ ja, ne seri ga. Grem jaz," sem se ponudil, "ampak vidva me varujta." Abzajlal sem v dilferju,3 brez prusikove­ ga vozla. Samoreševalnega vozla takrat še nismo upo­ rabljali, Ante me je varoval. Do konca vrvi sem pri­ šel sredi stene. Ker je bila previsna, sem bil od nje oddaljen okoli štiri metre; obvisel sem v zraku. Pro­ sto nogo sem za nekaj centimetrov pomaknil vstran in sprožil majhen nihaj. Potegnil sem nogo k sebi in jo spet pomaknil vstran. Nihaji so se daljšali po centi­ metrih. Trajalo je celo uro, da sem na 40­metrski vrvi toliko zanihal, da sem se dotaknil stene. In potem še nekaj poskusov, da sem se steni približal tako obrnjen, da sem lahko zgrabil oprimek in nato sidrišče. Prive­ zal sem sebe in vrv. Nato sta se še onadva spustila do mene. Še en spust in bili smo na polici. Si tudi gorski vodnik. Si veliko vodil? Mislim, da sem na Matterhorn peljal turiste petkrat, na Mont Blanc okoli dvajsetkrat, na Grossglockner več kot dvajsetkrat, veliko sem vodil tudi na švicar­ ske štiritisočake: Dom, Täsch, Aletschgletscher, We­ issmies, Nadelhorn in druge. Tonač, hvala za intervju in vse najboljše. m 3 Način spuščanja po vrvi, ki ga je vpeljal nemški alpinist Hans Dülfer (1892–1915) (op. ur.). Tekaški čevlji so idealni za tek na dolge razdalje, gorski tek in gor- ske ultra maratone. Čevelji so fleksibilni in se udobno prilegajo. Ščitijo jih dodatki iz FlexGuarda in poseben podplat “Exclusive Trail Rocker”, ki je bil oblikovan in testiran v dolini Val di Fiemme, v provinci Trentino na območju Dolomitov. AKYRA AKYRA. TEK JE UMETNOST. Po iš či te v tr go vi na h IG LU Š PO RT d .o .o . i n na w w w .ig lu sp or t. si . Iz Ljubljane sem se v soboto, 27. maja 1947, odpravil na kamničana ob 14.10. Bil je to moj zadnji gimnazijski dan. Na kolodvoru se je že zbirala običaj­ na sobotna druščina z nahrbtniki na ramah. Ne gle­ de na vse razlike med nami smo si bili edini: preživeti nedeljo doma v Ljubljani bi pomenilo zamuditi nekaj zelo dragocenega – dan v gorah. Kaj nas je teden za te­ dnom vleklo na ta puščobni kolodvor? Seveda bi debelo gledali, če bi nam takrat kdo razložil, da smo samo neškodljive sorte zasvojenci, ki čakamo, da nas bo stari vlak popeljal po tedensko dozo mamila. Nič nezakonitega, samo zaljubljenost, pravzaprav ob­ sedenost s posebno vrsto pokrajine, z gorami. Nekateri med nami bodo zadovoljni že z večurno, fi­ zično naporno hojo in sproščenim razgledovanjem na vrhu, težji primeri pa bodo doživeli uteho šele potem, ko bodo preplezali kako steno in se srečno izognili re­ sničnim in namišljenim nevarnostim. Ne dolgo tega, pred manj kot sto leti, so resni ljudje pri nas take oseb­ ke zmerjali s samomorilci in norci. Ali so imeli prav? Po svoje res, toda leta 1947 sta bila planinstvo in alpi­ nizem že nekaj časa družbeno priznano početje. Ta­ krat si nismo niti v sanjah predstavljali, kako kmalu bo France Zupan GORE IN L JUDJE Nesreče in obračuni Leto 1947 to postalo množična moda, način življenja in kako ve­ lik posel bo industrija alpinistične opreme. Še najmanj pa smo slutili, kako neverjetno dobre bodo generacije alpinistov za nami, kako visoko bodo s svojimi podvigi postavili mejo mogočega! "Niste imeli ne opreme in ne plezalne tehnike," me je zadnjič potolažil en tak mlad vrhunski alpinist, "am­ pak upali ste si pa!" Da, to je bilo tisto. Večna, veličastno lepa, heroična scenerija in pa nadih nevarnosti sta dala tudi nam, človečkom, ki smo se takrat podajali v stene, občutek pomembnosti in vsaj lokalni sloves drznih, ki tvegajo. Preprosto dejstvo, da se pri tem ljudje tudi poškoduje­ jo in pobijajo, nas v teoriji ni motilo. Fizika in mehanika našega početja v gorah – pa naj gre za hojo po zavarovanih poteh ali za plezanje po ste­ nah – je sicer preprosta: treba je lastno težo in še opre­ mo dvigniti z močjo svojih mišic s točke A na točko B, denimo tisoč metrov ali še više. V mojih časih izje­ mnih atletskih dosežkov v primerjavi s svetovno od­ mevnimi podvigi sedanjih generacij ni bilo. Gibi za hojo in plezanje so nam v nasprotju s tistimi pri gibal­ no zahtevnejših športih prirojeni, razlika pa je v fizični pripravljenosti, treningu, prehrani, opremi in seveda v "Sam ne bi mogel povedati, zakaj, ampak gora ga je mučila, vabila k sebi, mu obetala odgovor na nekaj, kar ga je težilo …" (Norman Mailer, Goli in mrtvi) Razvneti govorci so utihnili in se posvetili trem bledim in utrujenim planincem, ki so prišli s Kokrskega sedla in razlagali o nekakšni nesreči na Kočni. Na sliki Kočna (levo), Grintovec in Kalški Greben. Foto: Oton Naglost 24 glavah. Je pa seveda nekaj tradicionalnih nevšečnosti: padajoče kamenje, plazovi, vremenski preobrati, in če se lahko pri našem početju res na kaj zanesemo, je to dejstvo, da zemeljska privlačnost deluje štiriindvajset ur na dan, tudi ob nedeljah in praznikih. Kakšna ne­ usmiljena, strahovita sila pa je to, ugotovimo tisti hip, ko naredimo napako in drsimo, se prekopicujemo ali prosto letimo navzdol. To plat gorohodstva pa smo morali šele spoznavati. Na boleč način – tu gre v pri­ meri z žoganjem zares. Vsekakor to ni bila rekreacija, kot jo razumemo danes. V primerjavi s sedanjimi postavnimi, po modi obleče­ nimi in obutimi obiskovalci gora v živobarvnem gore­ teksu in puhovkah tako sicer nismo bili na pogled nič posebnega, smo pa imeli o svojem početju zelo visoko mnenje. Lahko vidimo junake na takratnih fotografi­ jah, nadvse resno zazrte v skalne višave. Tistih nekaj alpinistov, ki so bolj ali manj srečno preži­ veli vojno in celo ohranili kose svoje opreme in oblačil, se je dalo prepoznati po tem, da so bili obuti v dobre predvojne gojzarje s posebnim, že na pogled hudim okovjem, nosili so prave pumparice, gamaše s kaveljč­ ki – zadrge še niso bile splošno v modi – in vetrovke Watro. Ti so bili elita, znana predvojna alpinistična imena. Obvezen je bil takrat klobuk, ki je varoval pred dežjem, če pa si vanj natlačil volnene nogavice in si ga poveznil na glavo, pa naj bi ustavil tudi manjše pa­ dajoče kamne – vsaj tako je bilo rečeno. Mnogi so si oblikovali klobukasto štulo na "ajdovo zrno", to je bilo videti sploh strokovnjaško, tako kot pipa. Sam sem ocenil, da bi pipa mogoče tudi meni, tako kot mojemu sošolcu in takrat soplezalcu Mihi Verovšku, dala videz izkušenega gorskega junaka, pa sem si jo sposodil od starega očeta Andreja in se kakega pol leta ukvarjal z njo – jo basal, prižigal, puhal dim, bruhal … in naza­ dnje obupal. Še sreča. Tako smo se znašli na ljubljanskem kolodvoru, ki zdelan od vojnih let ni bil videti nič bolje kot popo­ tniki na njem. Legenda predvojne alpinistike v Grin­ tovcih in pisatelj, veliki Boris Režek, tokrat z obveza­ no roko, je na vlak prišel v spremstvu nove, neznane mlade tovarišice. V zvezi z roko je na kratko omenil, da so ga v Šiški pred neko gostilno ponoči pohodili pijanci in mu zlomili prst. Niti ugibati nisem hotel, kako lahko neki pijančki hodijo po prstih visokemu in močnemu Režku – in tako sem te misli raje opu­ stil, tudi zato, ker je Boris takoj nato začel govoriti o smrti tečajnika Koštomaja na alpinističnem tečaju na Kamniškem sedlu. Nesrečni Koštomaj je pred dve­ ma dnevoma zdrsnil v zasneženi grapi v Planjavi in za poškodbami umrl. "To je voda na moj mlin! Zdaj bo pa vidna druga plat medalje in zadeva bo prišla na sodišče. Na prihodnjem sestanku alpinističnega odseka, v četrtek, se bodo oni zagovarjali. Škoda, da je bil Marjan Keršič zraven!" Mimogrede, tudi Marjanovo pisanje v planinsko Boris Režek Arhiv PV P L A N I N S K I V E S T N I K j ul ij - a vg us t 2 01 7 25 glasilo mu ni bilo všeč: "Za njegovo pisanje ga bom en­ krat pošteno prijel. Sploh pa bom naredil konec pisa­ teljevanju za denar s strani mulcev!" Ker sem sam spadal med pišoče mulce, sem bil prav počaščen, da se veliko ime našega alpinizma takole prijazno pogovarja z mano, medtem ko je stari kamni­ čan veselo sopihal proti goram. Na njih je bilo videti še precej beline, ostankov obilnega zimskega snega, kar je v sijočem pomladnem dnevu prav slikovito poživilo podobo sivih skalnatih vrhov. Režek se mi je zdel tisti dan še posebej bojevito razpoložen. Kdo so bili Režkovi nasprotniki, imenovani "oni"? So bili to marljivi, zaskrbljeni funkcionarji v planinski or­ ganizaciji, ki jih je Režek, upornik in skrajni individua­ list, posmehljivo imenoval "stari fotri"? To je bil namreč čas kolektivizma, poudarjanja vloge delovnih množic in graditve "novega človeka" po sovjetskem vzoru, zato jim ni smelo biti všeč njegovo boemsko življenje. Re­ žek, ki je živel sam na neki podstrehi za Bežigradom, je v tem obdobju svojega življenja najbolj užival, kadar je sedel za mizo v Kamniški Bistrici ali v kakem dru­ gem lokalu in nakladal v prijetni druščini starih ple­ zalnih tovarišev in mladih občudovalcev. Seveda so bili na mizi obvezno kozarci in liter ali dva cenene ki­ slice. Odgovorni tovariši so se zato bali, da predstavlja zelo slab zgled za mlade alpiniste. Toda še huje. Režek si je nakopal nasprotnike tudi med starejšimi člani al­ pinističnega odseka Ljubljana – Matica, ki so se trudili z organizacijo alpinizma, nabavo vrvi, klinov, plezalni­ kov, da ne govorim o vetrovkah in drugi opremi. Vse­ ga tega – in še marsičesa bolj nujnega – takrat ni bilo. Skrbelo jih je seveda za nas, začetnike, da se v Režko­ vi družbi ne bi zapili. Res je, imeli so najboljše name­ ne. Niso imeli Režkovih napak, pa tudi ne težkih pr­ venstvenih vzponov v najtežjih stenah Grintovcev, ki jih je opravila slovita naveza Režek­Modec v letih pred vojno. Niti niso znali tako navdušujoče pripovedova­ ti o junakih svetovnega alpinizma in njihovih podvi­ gih, kot je to znal Režek, ki je poznal vso tujo literaturo. Zato je bilo seveda jasno, kje so bile moje simpati­ je – tudi zato, ker sem jeseni leta 1946 spoznal Režka v akciji. Ko se je vsa ekipa, ki je iskala ponesrečenega nemškega ujetnika, naveličana razkropila in šla do­ mov spat, je Boris trmasto nadaljeval in našel v Bivaku pod Skuto dva gimnazijca, ki sva potem pod njegovim vodstvom našla in spravila težko poškodovanega po­ nesrečenca iz severne stene Grintovca. Ampak to ni bilo več pomembno. Nasprotniki so spisali čeden seznam njegovih napak pri vodenju zimskega plezalnega tečaja februarja na Kokrskem sedlu in ga poslali na vodstvo tedanje pla­ ninske organizacije. Za povrh je prišla še nesrečna smrt tečajnice, študentke kemije Milene Hartman. 26 Tistega usodnega jutra, meglenega 19. marca, je na Kokrskem sedlu bril veter, padal je droben leden dež. Boris je prišel zjutraj na skupno ležišče, kjer smo spali tečajniki, in zagrmel s svojim mogočnim glasom: "Tri­ je izvidniki – prostovoljci – na vrh Dolgih sten pogle­ dat, kakšno je vreme!" Javil sem se, poleg mene prav tako gimnazijec, sošolec Rado Kočevar, pridružil se je še malo starejši fotograf Jože Kovačič iz Maribora. Napravljali smo se, tečajniki so še pametno dremali pod toplimi odejami, Milena pa je skočila s pograda in rekla: "Komar," – tako so mi rekli takrat – "grem lahko še jaz z vami?" Seveda sem odgovoril: "Pojdi, če hočeš!" ne vedoč, kako kmalu in kako dolgo bom te besede obžaloval. Pograbili smo cepine in šli, zunaj je bilo odurno vreme, gosta megla, rosilo je, pihal je zahodnik, videlo se ni ni­ kamor. Šli smo, kot nam je bilo naročeno, navzgor po lahkem terenu nad Spodnjimi Jamami, se za hip usta­ vili pri trupelcu majhnega ptička, ki ga je vihar prine­ sel sem gor, potem pa šli naprej. Hodil sem prvi, v me­ gli iskal pravo smer, nato oni trije: Milena, Kovačič in zadnji Rado. Ko sem začutil za seboj neko dogajanje, sem se ozrl. Milena je drsela po snegu dol v meglo. Kovačič je vpil: "Bremzaj, bremzaj!" Zagrabil je za dr­ žaj njenega cepina, vendar mu je ušel iz rok in Mile­ na je izginila v megli. Upal sem, da se pobočje bolj ali manj gladko izteče v Jame, koder vodi markirana steza na Grintovec, ampak obenem me je stisnilo pri srcu. Rado je takoj odhitel nazaj v kočo povedat, kaj se je zgodilo, s Kovačičem pa sva šla dol za njo. Žal pobočje ni bilo samo sneženo, iz snega so gledale tudi posame­ zne skale. Megla je bila še vedno gosta, pojma nisem imel, kje natančno sva. Najprej sva naletela na Mile­ nin cepin, zapičen z oklom v sneg, držaj pa je gledal navzdol in nihal v vetru. Milena se je očitno poskušala ustaviti. Kovačič, ki je sicer nosil očala in v tisti megli bolj slabo videl, je takrat pokazal navzdol v meglo in zavpil: "Hej, hej! Stoj! Tam spodaj je ležala, videl sem jo, potem pa je vstala in šla!" in stekel po pobočju. Vedel sem, da gre le za privid. Resničnost so bile ska­ le, prve krvave sledi v snegu in kmalu zatem negibno ležeča Milena spodaj v kotanji. Naš lahkotni jutranji sprehod se je nepreklicno spremenil v tragedijo – Mi­ lena, prijetno, tiho dekle, je bila mrtva. Dogajanje se ni dalo zavrteti nazaj, pa če sem si tega še tako želel. Vse se je v hipu spremenilo. Prijazni, čudoviti gorski svet se mi je naenkrat zazdel tuj, oduren in sovražen. Bil je to trenutek resnice: gore, pa če nas njihova vzvišena le­ pota še tako prevzame in če se v njih počutimo še tako svobodne in srečne, seveda do nas, vsiljivih človečkov, niso sovražne, ampak popolnoma brezbrižne. Napake so nemudoma kaznovane, "nič junaškega, nič osebne­ ga", pa naj gre za začetnike ali izkušene himalajce. To bi Vedel sem, kam bo treba iti naslednji dan: najprej s sedla gor v južno pobočje Grintovca, dol po zavarovani stezi v Dolce in nato po strmih snežiščih proti vrhu. Kočna, Grintovec, Dolgi hrbet in Štruca z zvezdami. Foto: Klemen Štular 27 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K navsezadnje s svojo v gorah polomljeno nogo že lahko vedel – zato so bili tisti trenutki ob mrtvi Mileni brez­ upni in mračni. Rado je pripeljal pomoč iz koče, Režka, Keršiča, Ho­ daliča, Venclja, in spravili so Mileno do koče. Seveda je bil to šok za vse udeležence tečaja, stare in mlade. Te­ čajnik Rozman, ki ga je Režek poslal v dolino s poroči­ lom o nesreči, je stopil skozi vrata v meglo in namesto v Kamniško Bistrico zavil v Kokro. Veljal je za izgublje­ nega, preden je po tavanju končno nekako prišel v Lju­ bljano. Vzdušje v koči, potem ko so Mileno odnesli v dolino, ko je zunaj še kar zavijal veter in je svet izginil v sivi megli, je bilo turobno. Tečaja je bilo konec. Ampak to je bila že preteklost, zdaj je bil maj in sobo­ tni vlak za Kamnik v sončnem pomladnem dnevu ni bil pravo mesto za obujanje zimskih spominov. Prej priložnost za izmenjavo novic: bradati Davorin Krem­ žar ­ Čmrlj je kot Režkov prijatelj in inštruktor na ti­ stem nesrečnem tečaju še zaostril Režkove besede, vse je kazalo na bližajoči se spopad. "Zdaj bo Režek pritisnil na one! Prav je Marjanu, za­ kaj pa je tako skakal vanj na seji alpinističnega odseka! Zdaj se bo Režek revanširal, oni pa imajo hudiča, ker so hoteli brez nas, sami mladi, narediti tečaj!" V  takih in podobnih pogovorih je vožnja hitro mi­ nila, v Kamniku sem se spravil na kamion z lesenimi klopmi, ki je vozil ob sobotah do Bistrice. Rado je pri­ šel kasneje s kolesom in proti večeru sva se odpravila proti Bivaku pod Skuto. Oddahnila sva se, ko sva prile­ zla iz hoste, za nama so lezle črne megle iz globine. Kje je še bivak in toplo ležišče v njem! Udobni pograd mi je živo stopil pred oči. Vzpenjala sva se naprej mimo luknje do macesnov in potem v temi med rušjem do skale, kjer se je začenjal sneg. Zdaj pa zdaj se je zabli­ skalo – in nazadnje sva bila pri bivaku. Nekdanji Kopačev bivak na 2200 metrih je bil takrat silno prijazen prostor, opremljen z odejami, poriban, po stenah so visele fotografije. Skuhala sva si nekaj in šla spat. Pravzaprav nisem bil v njem od pozne jeseni prejšnjega leta, ko sem si zjutraj temeljito zlomil gle­ ženj pri padcu v zijalko. Z vrvjo so me potegnili ven, po vrhnjem strmem delu Žmavcarjev sem se najprej plazil po riti in niže spodaj po lovski stezi jahal štupo­ ramo. Milan Hodalič, Bob Fakin in Rado Kočevar so nazadnje, čeprav so od utrujenosti padali, mojih šest­ deset kil le prinesli do večera v Bistrico, od koder me je nato ponoči odpeljal rešilec v Ljubljano. Bolelo me je, ampak še bolj me skrbelo, kdo bo plačal prevoz in kaj bo rekla stara mama, pri kateri sem živel. Res škoda, da takrat GRS še ni imela na voljo helikop­ terjev. Tudi kakšni povoji in opornice za imobilizaci­ jo zlomljenih kosti bi prišli prav, ampak takrat jih pač ni bilo. Kosti so se zacelile in februarja sem bil že spet v gorah, toda gleženj je bil trd in je še kar nekaj časa tak tudi ostal. Pekoča bolečina pa me včasih proti jutru spomni na tisto daljno jesen. Naslednja dva dni sva z Radom raziskovala Male Pode, srečavala turiste, ki so hodili s Kamniškega se­ dla na Kokrsko, in gledala na binkoštni ponedeljek v prelepem jutru ogromen snežni plaz, ki se je v dveh slapovih vsul čez vzhodno ostenje Grintovca, rdeč od kamenja. Potem sva počasi odšla dol v Bistrico. Tam sta že sedeli dve predvojni plezalski legendi, Vin­ ko Modec in Karel Tarter, resna možaka, ki pa nista Boris je trmasto nadaljeval in našel v Bivaku pod Skuto dva gimnazijca, ki sta pod njegovim vodstvom našla in spravila težko poškodovanega ponesrečenca iz severne stene Grintovca. Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca, Skuta in Kranjska Rinka, pod njo na Podih stoji Bivak pod Skuto. Foto: Klemen Štular 28 čutila posebne potrebe, da bi se tako kot Režek prija­ teljsko družila z nami, začetniki. Spoštljivo sva ju poz­ dravila, nato sva sedela v travi, jedla kruh in salamo, ko pa se je vsul pomladni dežek, smo šli vsi skupaj v kočo. Tam so bili vsi znanci z vrhov, Režek s svojo novo spre­ mljevalko, bilo je streljanja z očmi. Njegova prejšnja simpatija, vitka črnolaska, je namreč hodila vzravna­ no po sobi in opletala s svojo zadnjico, da so jo vsi gle­ dali, in enoglasno mnenje poznavalcev je bilo: "Prmej- duš, fejst baba!" Skratka, bilo je tisto intimno, prijetno, neponovljivo vzdušje nekdanje stare Bistrice, preden je planinstvo postalo množično, ko je polagoma rasel standard in je Bistrico namesto originalov napolnilo nezanimivo, konfekcijsko občinstvo, ki se je tja vozilo z avti po novi asfaltirani cesti. Še starega lesenega mostu ni bilo več, kaj šele stare druščine. Čeprav so mi šli včasih močno na jetra, jih pogrešam. Ampak vse to je bilo še nekje v prihodnosti, pisali smo šele leto 1947 in tokrat je bila zasedba še ta prava: tu so bili tečajniki pa njihovi ljubljanski in jeseniški inštruk­ torji, ki so se vrnili s plezalnega tečaja na Kamniškem sedlu. Tečajniki so pomembno skakljali sem in tja v plezalnikih, skratka, prava scena. Sklenil sem ostati še eno noč v Bistrici, kjer bom občudoval elitno plezal­ sko druščino in poslušal strašne debate – nekoč poleg prepevanja starih slovenskih pesmi običajna večerna zabava v kočah. Vsaj v tem delu Grintovcev so plezalci predvojne ge­ neracije še peli stare koroške pesmi, bistriške in veliko­ planinske. Pa so takole ubrano zapeli na primer tisto "Oj, dečva, ne vdaj se na pavre, na pavrih so dela težke" ali – ko so v pozni uri za mizo postali prav mehkega srca – "Če boš ti meni kaj hudga napravu, glej, da boš tudi za zibko skup spravu …". Niso peli slabo. To pe­ tje je eden mojih najlepših spominov na dni, ko po ko­ čah – k sreči – ni bilo ne radijskih aparatov in ne tele­ vizije. "V neizrekljivem domotožju so se zastrle oči," je ob teh pesmih zapisal Režek, ta veliki, na videz grobi in glasni možakar. Vendar – to moram povedati – ga ni­ sem nikoli videl, bodisi treznega ali pod vplivom pija­ če, da bi bil vulgaren ali malenkosten. Ni imel ne avta, ne hiše in ne počitniške hišice, celo poštenega stano­ vanja ne. Nekoč, veliko let kasneje, sem ga slučajno za­ lotil, kako je v kiosku pri Gospodarskem razstavišču kupoval cigarete. Naročil je eno samo cigareto Dra­ va … Očitno je bil brez denarja. Pač pa je imel popolno zbirko domače in tuje alpini­ stične literature. Do svojih poznih let, ki jih je napol slep preživljal v domu za ostarele, je v njem živelo ne­ kaj, kar ga je ločilo od drugih, nekaj, kar se ni posta­ ralo. Z velikanskim povečevalnim steklom je pregle­ doval sodobne alpinistične revije – s fotografijami, ki so prava paša za oči – in se navduševal nad podvigi z enakim žarom kot leta l947. Seveda nikoli ne bom po­ zabil, kako je leta 1950 v Kamniški Bistrici plesal ne­ kakšen poganski ples, ovit v zeleno najlonko. S  Ksa­ vom Šemrovom sva ravno prišla iz južne stene Kogla s preplezano novo smerjo. Takrat smo dobili prve, ame­ riške vojaške najlonke in pokazal sem jo Režku, ki je bil tam pred Domom in teh novih vrvi še ni videl. Raz­ motal jo je, ljubeče otipaval, se čudil njeni voljnosti in kako je lahka, potem pa se je ovil z njo in zaplesal. Ne­ pozaben prizor! Razlika med starimi, težkimi in okor­ nimi konopljenimi vrvmi in najlonko je bila res veli­ ka in Boris je to izrazil po svoje, tako, kot je čutil. Tudi zato in kljub vsemu si ga moral imeti rad, ker je bil, kot se temu reče, "pravi dec". V teh pesmih, ki jih je tista leta po vojni pel s tovariši, je bila pokrajina, so bile usode nekdanjih prebivalcev v tem končku slovenskega sveta, njihova življenja, ljube­ zni, sreča in žalost povedane s preprostimi besedami in z melodijo, ki je segla do srca. Najbrž nisem bil edi­ ni, ki je ob njih, čeprav tiho, nevsiljivo, pa neizbrisno, začutil povezanost z njimi in z domačo pokrajino. Ne vem pa, ali bi bilo to petje danes še po okusu naših po­ klicnih domoljubov. Popoldne se je začelo obetavno. Režek je sicer že od­ šel, Kremžar in jeseniški plezalci z Urošem Županči­ čem na čelu pa so bili notri za mizo že sredi glasne raz­ prave. Bila je to enkratna prilika za pogrevanje starih plezalskih zgodb in zamer. Pravzaprav je bil nesrečen začetek tega leta v Grintovcih kot nalašč za to: kar dve smrtni žrtvi na dveh tečajih, februarja Milena na Ko­ krskem sedlu, zdaj maja pred dnevi pa Koštomaj na Kamniškem sedlu  … Prvi tečaj je vodil Ljubljančan Boris Režek, drugega pa Jeseničan Uroš Župančič, oba predvojna znana alpinista. Nekdo je za to moral odgovarjati. "Zupan je kriv smrti Milene, Keršič pa smrti Koštoma­ ja!" je bila Kremžarjeva sodba. Dve muhi na en mah! Staza mi je njegove besede prišla povedat ven pred Dom. Če so me prizadele ali ne, ni bilo pomembno – bile so izrečene. Seveda bi bilo lepše, če bi mi jih Krem­ žar povedal v obraz, vendar je že odšel iz Bistrice na Spomenik gorskemu reševalcu, gorskemu vodniku, lovcu in lovskemu čuvaju Valentinu Slatnarju - Bôsovemu Tinetu v Kamniški Bistrici Foto: Franci Horvat P L A N I N S K I V E S T N I K j ul ij - a vg us t 2 01 7 29 vlak, in čeprav sva oba živela v Ljubljani, se nisva nikoli več srečala. Davorin Kremžar ni spadal med alpiniste, njegovo področje so bile harmonika in pa markirane in zavarovane poti, po katerih je vodil kliente – bil je namreč predvojni gorski vodnik po zavarovanih po­ teh, Režek mu je rekel "patentirani" gorski vodnik. Za­ vedal se je, da bi smrt klienta ali tečajnika za poklicne­ ga vodnika lahko pomenila najmanj konec vodniške kariere, če ne celo kazenske odgovornosti. Nisem bil niti gorski vodnik niti inštruktor, pa vendar sem se sam pri sebi zavedal, da sem – če mi je to všeč ali ne – osebno vpleten v Milenino nesrečo. Da me je Krem­ žar obravnaval kot odraslega, sebi enakega, mi je pri tem sicer laskalo. Res pa je, da sem dogodek po prvem šoku preprosto potisnil v pozabo, zdaj pa me je, kot se temu reče, preteklost ujela. Tisto o neizkušenosti je res ustrezalo dejstvom, vendar se je Milena obrnila name, ne na Rada ali Jožeta. Zato si sam pri sebi tudi nikoli ni­ sem odpustil tega, česar nisem naredil. Danes vem, da bi jo moral zavrniti ali vsaj obvestiti vodjo tečaja. Mo­ goče navezati? Ampak vrvi sploh nismo vzeli s sabo … in ne derez. Napaka za napako. Toda tega, kar se je zgodilo, ni bilo več mogoče spremeniti. Prav tisti večer se je v Kamniški Bistrici začenjala nova zgodba: razvneti govorci so utihnili in se posvetili trem bledim in utrujenim planincem, ki so prišli s Ko­ krskega sedla in razlagali o nekakšni nesreči na Koč­ ni. Takoj se je naredil krog okoli Uroša Župančiča, ki so mu prišleki pripovedovali, da se je na Kočni zgodila nesreča in da so štirje mrtvi. "Ne, ne," so protestirali drugi, ki so pravkar prišli za nji­ mi, "le nekdo je streljal in ni nič takega …" Spet tretji so potrdili, da je nekdo odletel na vrhu Kočne. Skratka, običajna zmeda. "Ali vam je oskrbnik na Kokrskem sedlu naročil, da poveste v Bistrici?" je pametno vprašal Uroš. Odgovor: "Ja, rekel je: Če hočete, povejte, kakor hočete!" Končno se je pojavil še en planinec, in to z ročno na­ pisanim listkom. Ne vem, zakaj sem ga shranil, ga pa zato lahko navedem dobesedno: "Tov. Zupančič. Pro­ sim takoj ekspidicijo poslati gor iz nosilim, ponesreče­ nec je eden pod vrhom Kočne. Erjavšek Anton". Tako. Končno je bilo potrjeno, da ponesrečenec obstaja in da je nekje v skalovju Kočne 2500 metrov visoko. Kot naročeno! Najboljša reševalna ekipa, kar jih je te­ daj premogla Slovenija, je bila po naključju že zbrana v Kamniški Bistrici. Vrhunski jeseniški gorski reševal­ ci in alpinisti, znana imena iz literature: Janez Krušič, Andrej More, Maks Medja z Urošem Župančičem na čelu, pa še vidni ljubljanski plezalci, inštruktorji na pravkar končanem tečaju na Kamniškem sedlu: Mar­ jan Keršič, Staza Černič, Vencelj Štrukelj, zraven krep­ ka Tržičana Marjan Salberger in Marjan Perko. Izkušeni možje so staknili glave in naredili načrt za re­ ševanje za naslednje jutro. Ekipa bo krenila navsezgo­ daj iz Bistrice, je pa nujno treba, da gre za vsak primer še ta večer nekdo na Kokrsko sedlo, tam preveri, kaj je na stvari, in z lučjo signalizira, ali je reševanje sploh potrebno ali ne. Majhna težava je bila, da nihče od teh ni poznal pristopov na Kokrško Kočno z jugovzhodne strani, čez Kokrsko sedlo. Zato mi je bilo takoj jasno, kdo bo lezel po tisti dolgočasni stezi na Kokrsko sedlo, namesto da bi zvečer sedel za mizo v Bistrici. Dostope na Kočno z južne strani sem namreč poznal: prejšnjo jesen sva z Radom preplezala slikoviti, malo obiskani greben Kočne iz doline Kokre in sestopila po njenem južnem ostenju do Suhadolnika, pred kakim mese­ cem pa sva z Miho Verovškom preplezala debelo za­ snežen jugovzhodni greben Kočne. Torej sem vedel, kam bo treba iti naslednji dan: najprej s sedla gor v juž­ no pobočje Grintovca, zoprno dol po zavarovani stezi v Dolce in nato po strmih snežiščih proti vrhu. Dobil sem svetilko, s katero bom s Kokrskega sedla ponoči signaliziral v Bistrico, in navodila, kaj naj ugo­ tovim pri oskrbniku Erjavšku o nesreči, čutaro vode pa srečno pot in lahko noč. Tako sem si oprtal svoj nahrbtnik in odrinil v temno noč. Po kakšni dobri uri puščobne hoje sem zaslišal nad sabo glasove in dol po stezi s Kokrskega sedla so z lučjo priropotali trije pla­ ninci, med njimi gospa Zinka, uradnica v pisarni PD Ljubljana – Matica. "Ali kar sam?" Pričakovali so reševalno odpravo, so pa imeli verodostojne podatke o nesreči: ponesrečenec na Kočni je inž. Edi Hofler iz Ljubljane, z njim pa je inž. Dušan Lasič, plezala pa sta – kakšno naključje – prav po jugovzhodnem grebenu Kočne. Hofler ima polo­ mljeno ramo in roko, imata odeje in hrano. Pod vr­ hom Kokrske Kočne, kakih 2500 mvisoko, čakata na pomoč. Oni se vračajo s Kočne in gredo zdaj domov. Končno dobra novica, da bom spet videl Dušana La­ siča! Bil je moj inštruktor na začetniškem plezalnem tečaju prejšnje leto na Kamniškem sedlu, eleganten, odličen plezalec, ki me je naučil bistvenih stvari o skal­ nem plezanju. Prav veselil sem se ponovnega srečanja z njim, čeprav v nekam nesrečnih okoliščinah. Odpa­ dla pa je potreba po nočnem signaliziranju z lučjo, ki bi bilo tako ali tako neuspešno, saj je od nekod na se­ dlo prilezla megla in se ni videlo nikamor, še najmanj v Bistrico. Kakorkoli, oni so šli dol, jaz pa naprej gor, in potem sem v koči še malo posedel z oskrbnikom Erjavškom, Sporočilo, ki ga je poslal oskrbnik Tone Erjavšek ob nesreči pod vrhom Kočne. Arhiv Franceta Zupana 30 Mladi plezalci (z leve): Žaro Tušar, Janez Frelih, Miha Verovšek in France Zupan Arhiv Franceta Zupana po domače Jerinčkom, ki mi je pripovedoval o starih nesrečah, ki jih opisuje v svoji knjigi Blagoslov gora Ja­ nez Gregorin. Jerinček je bil povsod zraven. Naslednje jutro je bilo lepo, kmalu so se spodaj iz gozda pojavi­ li reševalci, na čelu seveda Uroš, legendarni dirkač po gorah z mini nahrbtničkom. Zadnji je hodil Vencelj, z daljnogledom sem dobro videl, da ga je dajalo. Ampak bili so kmalu na sedlu, za počitek in zajtrk ni bilo časa. K sreči je imel Vencelj nekaj starih keksov in marmela­ de, popili smo čajček in šli naprej. Zdaj sem bil na čelu jaz, ker sem poznal pot. So mi pa hitro obesili nošnjo smučke za kasnejše zasilne sani. Očitno tovarišem ste­ za – najprej gor in potem dol čez neke zoprne žmule pa spet gor v Dolce – ni bila všeč, prav nespoštljivo so govorili o njej v tako lepem jutru. A nazadnje smo le prilezli po snežiščih gor pod vršni greben in prečili v levo, kjer je bilo že vse kopno, po žlebu k ponesrečen­ cu, možakarju zgodnjih srednjih let, ki se je dobro dr­ žal. Ura je bila osem zjutraj. Z "mojim" Dušanom Lasičem sva si prisrčno stisnila roke, skočil sem še na vrh, razgled je bil čudovit, se­ verna stena Kočne še vsa v snegu, smer bi bila lahko izvedena v celoti po njej. Skoraj sem pozabil na pone­ srečenca, ki so ga imeli v obdelavi starejši, toda spodaj je razgrajal Uroš: "Vsak na svoje delo!" Določen sem bil za zavarovanje prečnice v strmem vrhnjem snežišču, odkopali smo led, naredili v snegu polico in jo zavarovali z vrvjo. Na grebenu se je kma­ lu pojavil ponesrečeni Hofler, ves povezan po glavi in po levi strani prsnega koša, podpirali so ga reševalci. Na snegu smo iz štirih smuči in železnih spojk sestavili zasilne sani, nanje privezali vrečo za ponesrečenca in vse skupaj navezali na plezalno vrv. V roke smo jo do­ bili Marjan, Rado in jaz z nalogo, da varujemo sani in ponesrečenca pri spuščanju po strmih snežiščih. Mi­ mogrede, enako napravo, spojke ali cvinge, smo upo­ rabljali še dvajset let kasneje na organiziranih turnih smukah od Sedmerih jezer čez Hribarice do Krme. Bila je kar nekajkrat v uporabi, enkrat celo na skokih v Planici, kjer smo z njo odpeljali leta 1948 ponesreče­ nega skakalca Modica. Jasno je bilo, da je pri takem opravilu veliko govorje­ nja. Ko se je razburil Marjan Keršič ­ Belač, ki je imel kot umetnik pravico biti temperamenten: "Slabe sto­ pinje! Kruciduš, kaj ste delali, sneg se posipa!" ga je Uroš, ki je bil vodja reševanja, pomiril s prijaznim: "Pst, pst!" in vse je bilo v redu. To mi je bilo všeč. Pazili smo, vsak je opravljal svoje delo in kar dobro nam je šlo. Dušan Lasič se je kar v čevljih v velikem slogu odpeljal po snežiščih, s kladivom v roki namesto cepina, nam pa je šlo bolj počasi. Mestoma je bilo že kopno – tam smo ponesrečenca prenašali in povedal sem že, da je bil krepak možakar. Nazadnje je bilo snega konec, raz­ stavili smo naše sani, slekli vroča oblačila in ponesre­ čenec je šel sam, počasi in s težavo seveda, navzgor v pobočje Grintovca in spet dol do koče, kamor smo prišli opoldne. Kar dober čas, bili pa smo zelo lačni, saj zjutraj ni nihče nič jedel, razen čaja in par piškotov, maščobnih zalog pa tudi nismo imeli. Druga svetovna vojna in pomanjkanje hrane sta bila še preblizu. Noge so se mi kar vozlale. Jerinček je skuhal polento in juho z mesom, in ko smo se najedli do sitega, smo polegli na soncu okoli koče in počivali. Ponesrečenec se je dobro držal, okoli dveh pa je bilo treba spet na noge, dolina je bila še daleč. Spet je šel v vrečo in na sani, in po ostankih snega in po veli­ kem plazu smo ga pripeljali čisto dol v Konec, do lepe steze, potem pa je lahko naprej šel kar sam. Še na str­ mini je zdrsnilo Jeseničanu Andreju Moretu, ki so mu rekli Gandi, ker je bil suh in majhen. Rado ga je uslu­ žno zagrabil in pridržal, da ni padel. "Kaj? Ti boš mene držal!" Nekakšen zelenec, plezal­ ski začetnik, si je drznil nespoštljivo zgrabiti slovitega Gandija, da je kar skakal v zrak od jeze. On že ne bi padel! Rado se je presenečen v zadregi opravičeval, Jeseniča­ ni, ki so poznali Gandija, pa so se zabavali; sploh so Je­ seničani delovali kot izurjena in učinkovita ekipa, kar seveda ni bilo naključje, saj so imeli največ prakse še izpred vojne. Poleg tega so tisti Gorenjci, ki niso bili – tako kot Gandi – bodisi v partizanih, po zaporih, kon­ centracijskih taboriščih ali mobilizirani v nemško vojsko, tudi med vojno hodili v gore, plezali in celo re­ ševali. To se je nam, ki smo pod italijanskim okupator­ jem živeli za bodečo žico, zdelo nekaj neverjetnega. Dodeljen sem bil za spremstvo ponesrečenega in po­ časi smo prišli do Doma v Kamniški Bistrici, od koder je rešilni avto odpeljal Edija Hoflerja v Ljubljano. Plačal 31 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K nam je pivo in si dobro opomogel; leva rama, s katero se je ob padcu zagozdil v neko razpoko v skali, se je si­ cer poškodovala, ga je pa rešila. Reševalni ekipi se seveda ni nikamor mudilo, umi­ li smo se, pojedli ogromno polente in omlet, Gandi, ki se je že zdavnaj pomiril, se je izkazal za imenitne­ ga možakarja, pravil je vice, razbil kozarec in sploh je vladalo tisto razpoloženje po dobro opravljenem delu. Da sem spal kot ubit, ni treba povedati, toda drugo ju­ tro je bilo le treba spet domov, v vsakdanjost, katere del je bil tudi dež, ki je rosil, ko sem hodil s kolodvo­ ra domov. Del dolinske vsakdanjosti je bil na začetku junija tudi sestanek ljubljanskega alpinističnega odseka, na kate­ rem so Režka z glasovanjem vrgli iz odseka. Boris, sa­ motni borec, je tako rekoč izginil z ljubljanske alpini­ stične scene, "oni" so zmagali. Nisem se zavedal, da se je takrat tudi zame počasi končevalo obdobje, katere­ ga središče je bila Kamniška Bistrica in ki mu je daja­ la v mojem spominu poseben, slikovit in nepozaben in udobni način življenja meščanskega razreda, ki so ga vrgli z oblasti. To je sicer normalno, povsem v skla­ du z zgodovinskimi zakonitostmi, le da Vlasto ni bil običajen človek. Tako sta bili v enem letu iz alpinizma odstranjeni dve najskrajnejši osebnosti: asocialni Režek, ki ni spadal v sistem, in Vlasto, ki je bil tako rekoč otrok, ki ga je požrla revolucija. No, ne čisto požrla: čez dolgih pet let je bil Vlasto spet med nami, preživel je domobran­ sko policijo in nacistično koncentracijsko taborišče med vojno, iz katerega se je vrnil težak 49 kilogramov, kmalu zatem naše zapore in zasliševanja z elektrošo­ ki. Preživel je celo vse svoje zoprnike. Stvarno, brez vsake maščevalnosti, mi je pripovedoval o svojem tr­ pljenju in ostal pri tem zvest svojemu prepričanju. Re­ snično velik človek, izreden, med Slovenci redek zna­ čaj, in zato skrbno čuvam knjigo Janeza Gregorina Blagoslov gora, ki mi jo je podaril, s posvetilom: Tova- rišu "Komarju" v spomin na gradnjo bivaka pod Skuto. 26. IX. 46 Kopač Res je tudi, da smo že poleti 1947 začeli zahajati v Julij­ ce, širiti svoje obzorje in odkrivati nove stene in nove gore, toda moji prihodi v Bistrico so bili nekaj časa še vedno kot prihod domov, z vsemi lepimi in neprije­ tnimi spomini. Predvsem zato ker sem vedno naletel na koga od stare plezalne druščine, prav gotovo pa je bil tam Režek. Že ko sem pripešačil iz Kamnika mimo Kopišč, me je pozdravil omamen vonj poletnega goz­ da po smoli. Sedanjega parkirišča, avtomobilov in vse kasnejše turistične navlake takrat še ni bilo. Sredi dvo­ rišča pred Domom pa je takrat raslo staro, veliko in košato drevo, pod katerim je bilo tako prijetno sedeti. V bleščečem poletnem dnevu je v senci pod njim ve­ selo prepevala razigrana druščina ob spremljavi har­ monike, glasovi razigranih žensk so se lepo ujeli z mo­ škimi basi, za mizo je kraljeval Režek. Kaj naj bi sicer počel sam na svoji puščobni in zaprašeni podstrehi? Posedanje za obloženo mizo takrat ni bilo zame, sem pa zato sklenil, da bom nekoč, v daljni prihodnosti, tudi jaz sedel z druščino pod tistim drevesom tako kot Režek in prepeval. Bile so to pravzaprav zelo skromne sanje. Ampak kot je to že običajno pri sanjah, je šlo vse narobe: tisto drevo so posekali, prostor je zato danda­ nes brez nekdanjega intimnega šarma. Starih ljudskih pesmi pa itak ne poje nihče več, tudi vesele ženske, če je kje še kakšna, raje s slušalkami v ušesih poslušajo kaj modernega, v angleščini. In svet je prav lep brez mo­ jega petja. Tisoč metrov više, pod Kočo na Kamniškem sedlu, sem naletel na oskrbnika, ta debelga Antona, ki je z že­ leznimi grabljicami grabil pesek na stezi. To je bilo ti­ sto kovinsko cingljanje, ki je v gorski tišini tako skriv­ nostno odmevalo od ostenja Planjave! Anton je odložil grablje in poklical gor v kočo svojo ženo Maričko, nepozabno oskrbnico: "Marička, župco zalij, turist gre!" In tako se je tudi zgodilo. m Tako sta bili v enem letu iz alpinizma odstranjeni dve najskrajnejši osebnosti: asocialni Režek, ki ni spadal v sistem, in Vlasto, ki je bil tako rekoč otrok, ki ga je požrla revolucija. značaj prav Režkova osebnost. Nihče ni znal tako kot on govoriti o alpinizmu, o "alpskem činu", dati vzpo­ nom in na videz običajnim dogodkom posebne barve in pomena. Nepreklicni konec "bistriškega obdobja" pa je prišel oktobra jeseni, ko je z alpinistične scene čez noč iz­ ginil še Vlasto Kopač, organizator in osrednja oseb­ nost te pisane in zabavne plezalske druščine, v kateri so bili tako predvojni plezalci kot začetniki in naključ­ ni sopotniki. On je naredil načrte za bivak, organizi­ ral vse, kar je bilo treba, in bil duša in gonilna osebnost vnovičnega postavljanja alpinizma na noge po vojni, vključno z nabavo plezalne opreme, vrvi, klinov, pa ve­ trovk, ličnih plezalnikov s podplati iz filca … Tisto je­ sen leta l946, ko je bil bivak zgrajen, je veliko časa pre­ živel v njem sam s knjigami, in tako je nekega jutra v pozni jeseni zapisal v vpisno knjigo: "Ko zjutraj pogledam skoz lino, po burji narahlo sneži, čez tiho, samotno dolino jesenska megla valovi …" Niti slutil ni, kaj ga čaka čez slabo leto. Preprosto je iz­ ginil. Kje je Vlasto? Skrivnost je bila kmalu razkrita, bil je v ječi, žrtev dachavskih procesov. Ironija usode je bila, da je prav on napisal v duhu časa strogo nače­ len članek o vlogi alpinizma v novem, socialističnem družbenem sistemu in se tudi v vsakdanjem življenju dosledno ravnal po načelih komunizma, enakosti in skromnosti brez privilegijev, medtem ko so nekateri nekdanji revolucionarji že naglo prevzemali privilegije 32 Če bi se uresničila želja uredništva Planinske- ga vestnika, bi vi, dragi bralci, na teh straneh prebirali ekskluzivni članek, ki bi ga za Vestnik napisala Nives. Žal je bila zaradi obveznosti do sponzorjev preveč za­ sedena z intervjuji, okroglimi mizami in gostovanji na televizijah, da bi si lahko vzela čas in v miru opisala, kako je potekal vzpon na njun preostali osemtisočak, ki jima je še manjkal do tako imenovane himalajske OSEMTISOČAKI Mire SteinbuchNives Meroi in Roman Benet sklenila himalajski krog Slovenec na vseh štirinajstih osemtisočakih krone. Zato boste morali potrpeti z zapisom, ki sem ga sestavil po pogovoru z Romanom, on pa se javnim nastopom najraje izogne, če niso ravno obveznost. Še prej pa prgišče podatkov. Sta edini zakonski par, ki je stal na vseh štirinajstih osemtisočakih. Nives je tretja ženska s celotno zbirko in za Gerlindo Kalten­ brunner druga, ki ni uporabljala dodatnega kisika. Od baznega tabora naprej nista najemala višinskih Anapurna, 8091 m, 11. maj 2017, 9.00 po lokalnem času. Preden nadaljujem z opisom vzpona in zgodovinskega trenutka za zakonca Nives Meroi in Romana Beneta (nekoliko pa tudi za Slovenijo, če ga bo prepoznala), kratko pojasnilo. Nives Meroi in Roman Benet na vrhu Anapurne Foto: Sebastián Rojas Schmidt 33 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K nosačev, ampak sta sama nosila svojo opremo, nista uporabljala fiksnih vrvi niti kisika v jeklenkah. Sedem vzponov je bilo iz različnih razlogov neuspešnih, ostalo je pri poskusih. Vzpon In zdaj k bistvu. Nekaj po polnoči so po zelo globo­ kem snegu štartali iz zadnjega višinskega tabora na 7100 metrih. Prve tri, štiri ure še niso vedeli, ali bodo dosegli vrh, tako naporno in zamudno je bilo gaženje. Z višino se je sneg spreminjal, postopoma je postajal trši in v vršnem kuloarju je že držal njihovo težo. Ro­ man in Nives sta bila spredaj in se malo oddaljila od drugih dveh navez. Roman je dosegel vrh približno pet minut pred ženo. "Med čakanjem na Nives sem sedel in pozabil na vse, mislil nisem na nič," je dejal. Ni mu kapnilo, da se je na tem vrhu končalo njuno dvajsetletno osvajanje prestižnih himalajskih vršacev. Čez čas je pogledal navzdol na drugo stran, v južno steno, ki jo je preplezal zdaj že pokojni Ueli Steck, in pomislil, kako strma je. To je vse, česar se spomni o prvih minutah na vrhu. Za Nives sta prišla gor Čilen­ ca in za njima Španca. Razvnela se je razprava, ali so na pravem vrhu, kajti nedaleč stran je bil kucelj, ki je bil videti morda višji kot njihov. Nives, ki je prehitela preostale štiri, je bila precej utrujena in je hotela čim prej dol, vendar so se za vsak primer vsi povzpeli še na sosednji vršič. Roman je med telefonskim razgovorom, ko sva se menila za sestanek, povedal, da je bilo naporno in nevarno. Glede nevarnosti v tritisočmetrski steni je omenil podirajoče se serake in plazove novega snega, tudi razpoke. Vrh so dosegli v šestem poskusu, pet so jih zaradi slabih razmer opustili. Sprva so nameravali Roman Benet v taboru 1, za njim je severna stena Anapurne. Foto: Nives Meroi 34 plezati po Nemški smeri, toda na nekaterih mestih brez fiksnih vrvi ne bi šlo, zato so se prestavili v Fran­ cosko smer. Pred tem sta se z Nives po štiridesetih dneh v bazi že naveličala čakanja na boljše razmere in vreme. Vsako popoldne je snežilo in više gori se je sneg nabiral in nabiral. Če ne bi bilo preostalih štirih, bi odšla kar domov. Ostala sta, ker so ju pregovarja­ li, naj še malo počakata. Roman je prepričan, da so uspeli, ker so bili v dobri formi in ker so vse tri naveze združile svoje moči. Vzpon je bil fizično zelo zahte­ ven, tehnično pa ne preveč. Pravi, da je bilo kljub vse­ mu zelo lepo. Vrh je do konca visel na nitki. To je bila ena njunih najboljših odprav, lep zaključek. Sestop na slepo Z vrha so sestopili do tabora 4 in prespali. Nasle­ dnji dan jim je sestop otežila debela plast ponoči zapadlega snega. Vsakič, ko so med seraki stopili na pobočje, so slišali, kako je počila kloža. Na srečo se ni utrgala. Psihično je bilo zelo napor­ no. Prvega so sicer varovali z vrvjo, vendar je bilo to varovanje bolj koz­ metično kot zaresno. Po treh urah je začelo spet snežiti, vidljivost se je tako zmanjšala, da kmalu niso več vedeli, kje so. Bambusovih palic z zastavicami, ki so jih zatikali med vzponom, da bi jim olajšale orien­ tacijo, niso več našli. Nekaj časa so krožili in jih neuspešno iskali. Našli niso niti depoja z opremo na okoli 6500 metrih. Vseh šest je imelo dve vrvi in tri ledne vijake, zato tudi spu­ sti po vrvi čez serake niso prišli v po­ štev. Odločili so se, da jo bodo ubrali čim bolj naravnost navzdol, čeprav je bilo zelo nevar­ no. Roman in Nives v vseh dvajsetih letih v Himalaji nista tvegala toliko kot med tem sestopom, a druge možnosti ni bilo. Roman je takrat prvič začutil, da ni gospodar situacije, da stvari nima v svojih rokah in da je vse odvisno od sreče. Pogled nazaj in prihodnost po Anapurni Se je njegovo mnenje o Reinholdu Messnerju in Jer­ zyju Kukuczki, ki sta prva zbrala vseh štirinajst glav­ nih osemtisočakov, zdaj kaj spremenilo? "Onadva sta bila takrat zame … vesolje," prizna. Bila sta, kot pravi temu, še prava alpinista. Dokazala sta, da sta dobra. Messner z idejami, brez dodatnega kisika na Everest in s hitrim plezanjem, Kukuczka pa z novimi smer­ mi in zimskimi vzponi. Tak način ga je zelo zanimal, vendar si takrat še ni mislil, da bo nekega dne tudi on uresničil kaj takega. "Če bi se lahko vrnil nazaj, bi več pozornosti namenil novim smerem. Toda Nives je nekako padla v tekmo, katera ženska bo prva osvo­ jila vseh štirinajst. Logika novih smeri se ne ujema z logiko tekmovanja. Nives je imela nekaj sponzorjev, zato sva se jim morala prilagoditi, kajti sponzorji ho­ čejo rezultate, ne zanima jih, kje in kako, na kakšen način." Na vseh štirinajst vrhov sta pomislila takoj, že pri prvem poskusu vzpona na K2 po novi smeri s se­ verne strani, ko ju je na razu pod vrhom ustavil skalni stolp, za katerega nista imela dovolj opreme. Pred tem jima še ni bilo jasno, kako se bosta počutila na osem tisoč metrih, vendar sta spoznala, da zmoreta, saj ni­ sta imela težav z višino. V dvajsetih letih se njun pogled na alpinizem ni spre­ menil, čeprav ne ve, ali je to prav ali ni. "Torej je bil pravi že od samega začetka," sem ga prekinil. "Izbra­ la sva svoj način plezanja," je nadaljeval Roman, "za katerega sem vedno poudarjal, da sicer ni pravi alp­ ski stil, razen letos, ko nisva poznala gore, nisva imela fiksnih vrvi in stalnih taborov, ampak sva nosila šo­ tor s seboj. Najin način imenujeva lahki stil." "Lahki?" "Ja, čeprav je moj nahrbtnik vedno težak," se nasmeje. Kronologija vzponov 1998 – Nanga Parbat 1999 – Šiša Pangma 1999 – Čo Oju 2003 – Gašerbrum I 2003 – Gašerbrum II 2003 – Broad Peak 2004 – Lhotse 2006 – Daulagiri 2006 – K2 2007 – Everest 2008 – Manaslu 2014 – Kangčendzenga 2016 – Makalu 2017 – Anapurna 35 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K "Niti v baznem taboru nimava kisika. Iz izkušenj veva, da se je treba umakniti prej, preden nastopijo težave." Če bi njuno doseganje osemtisočakov ponazorili z ro­ manom, ki bi izhajal v nadaljevanjih, bi bila Anapurna štirinajsto in hkrati zadnje poglavje tega romana. Bo­ sta zdaj začela novo zgodbo? "Upam, da bova s tem zaključenim krogom morda opaznejša, zanimivej­ ša za kakšnega sponzorja," je rekel Roman. "Dvajset odstotkov stroškov za Anapurno so pokrili sponzorji, osemdeset jih morava midva. To je za naju ogromno denarja," je pojasnil in nadaljeval: "Če ne bo zunanje­ ga priliva, bo težko uresničiti načrte, ki jim pravim sanje. Na primer o severni steni Gašerbruma 1, ki je med najdražjimi odpravami, poleg tega je s Kitaj­ ci težko delati. Poljak Adam Bielecki je želel v severni steni Čo Oja potegniti novo smer. Vse pristojbine so že plačali, v bazo so poslali vso opremo, toda Kitaj­ ci jim niso hoteli izdati dovoljenja, ker so imeli v po­ tnih listih pakistansko vizo iz prejšnjega leta." Če za G1 ne bosta zbrala dovolj denarja, ima ogledano lepo smer na sedemtisočak Tilicho, ki ima izhodišče v is­ tem baznem taboru kot Anapurna. Letos jo je skoraj vsak dan opazoval. Pravi ljudje za pravo ekipo Z drugimi štirimi alpinisti se prej nista poznala. Prišli so vsak zase, dve navezi, deset dni za njima. Pravza­ prav jih je bilo na istem dovoljenju sprva napisanih se­ dem. Sedmi je bil Norvežan Asvang Hakon z dvema šerpama. Helikopter mu je dostavil kompleten tabor na skoraj šest tisoč metrov. Potem je čakal, da bo kdo izgazil pot na hrib. Ker se to zaradi slabih razmer ni zgodilo, je po desetih dneh poklical helikopter in od­ potoval. Letos sta bila z Nives zgodnja, ker so zadnja leta na za­ četku sezone boljše razmere kot pozneje. Najprej sta šla na treking okoli Anapurne, šele nato v bazni tabor pod severno steno, v katerem sta bila sama. Nato sta prišla Španca, Jonatan García in Alberto Zerain. Tisti Zerain, ki je plezal na K2 avgusta 2008, ko je zaradi nesrečnega spleta okoliščin na gori umrlo enajst ljudi. Iz tretjega tabora je šel sam na vrh. Prehitel je vso ko­ lono "alpinistov" iz komercialnih odprav, ki so, pripeti na fiksne vrvi, v dolgi vrsti čakali, da se bo kdo spre­ daj premaknil in bodo lahko nadaljevali z vzponom. O tej tragediji je irski režiser Nick Ryan posnel pretre­ sljiv film z naslovom Vrh (The Summit, 2012). Zerain je kot vodnik spremljal Edurne Pasaban med njenim uspešnim pohodom na vse osemtisočake in s tem zelo dobro zaslužil. Za vsak dan v bazi je dobil dvesto petdeset ameriških dolarjev, poleg drugega, seveda. Za njima sta prišla mlada Čilenca, Juan Pablo Mohr in Sebastián Rojas Schmidt, oba prvič v Himalaji. Ro­ man jima je takoj povedal, da sta izbrala "najboljšo" goro za prvo izkušnjo. Sta zelo dobra alpinista, pre­ plezala sta številne smeri v Patagoniji, toda razpoke in seraki so jima bili španska vas. Vedno sta rinila kar naravnost navzgor. Bila sta zelo zagnana in polna nav­ dušenja, kar naprej sta po malem vriskala. To je spod­ budno delovalo tudi na preostale. Na začetku je vsaka Med odločilnim vzponom proti vrhu Anapurne Foto: Nives Meroi 36 naveza poskušala po svoje, nato so ugotovili, da brez sodelovanja nimajo šans za vrh. V tistih razmerah so včasih naredili samo po petdeset višinskih metrov na uro. Še nikoli doslej se nista z nikomer tako dobro uje­ la kot z njimi. Zanimivo, da so se letos vsi v bazo pri­ peljali s helikopterjem, kajti peš se ni dalo priti zaradi snega in podora ceste. Roman misli, da agencije navi­ jajo za helikopterje, ker je let iz Pokare cenejši od kla­ sičnega transporta, manj težav je tudi z organizacijo. Po Anapurni so še druge anapurne Če bi se ponovno znašla na začetku, pred prvim osemtisočakom, bi kaj spremenila? Roman takoj pove, da je vse odvisno od denarja. Nove smeri je že omenil, ne ve pa, koliko časa bo še imel voljo za tako plezanje, ker je kar naporno. Lepo bi bilo začeti nov projekt, stranske vrhove osemtisočakov, ki jih je ena­ indvajset ali dvaindvajset, ne ve točno. UIAA premi­ šljuje, da bi stranskim vrhovom podelila uraden sta­ tus. "Da bi imeli veljavo glavnega vrha?" sem vprašal. "Saj so. Poglej Jalung Kang, ki je po višini drugi vrh Kangčendzenge, Centralni vrh pa je kot neka dru­ ga gora; to je tako, kot če bi šel pri nas na Mangart in Ponco, veljal pa bi samo Mangart. Srednji vrh Broad Peaka je samo trideset metrov nižji od glavnega." "In Lotse Šar …" sem vskočil. "Tudi Anapurna ima tri vr­ hove nad osem tisoč metri, ki so zelo oddaljeni med seboj … pa Šiša Pangma," je še dodal. Ob tem sem se spomnil, da je Ed Viesturs v svoji knjigi No Shortcuts to the Top (Ni bližnjic na vrh) zapisal, da se je dvakrat povzpel na Šišo. Ker pri prvem vzponu ni bil prepri­ čan, da je stal na pravem vrhu, je šel še enkrat. Hotel je opraviti pošteno, da mu ne bi kdo oponesel, da ni bil na vseh štirinajstih. Roman je povedal, da želi Alberto Zerain, ko bo zbral vseh štirinajst osemtisočakov, začeti znova. "Ker je moj letnik, sem mu rekel, da ima še deset let," se je za­ smejal. "Če bo delal po tri na leto, se bo izšlo," sem pri­ pomnil. "Ja, saj ima veliko sponzorjev in dosti denarja. Nadaljeval bo delo Juanita Oirzabala, ki je začel dru­ gi krog osemtisočakov, a je pred dvema letoma moral odnehati po dvaindvajsetih, ker je zbolel na pljučih. Z Anapurne so ga odpeljali s helikopterjem. Zerain je veliko plezal z njim, zato bo nadaljeval. Sponzorji se bodo samo preselili k njemu." A za Romana so bolj zanimivi stranski vrhovi kot ponavljanje že doseženih osemtisočakov. Beseda je nanesla na knjige. Bo izšla tudi o Anapurni? Pravi, da bi jo Nives rada napisala. Vzpon nanjo jima je uspel v tretjem poskusu. Prvič sta jo poskusila pre­ plezati po Daulagiriju leta 2006. Hotela sta se na hi­ tro povzpeti še na Anapurno, a ko ju je odnesel plaz, sta odnehala. Tistega leta, ko je zbolel, 2009, sta bila namenjena v južno steno Anapurne. Vendar je bila zima tako suha, da niti do stene nista mogla priti, ker so bile razpoke preveč odprte. Če bi jih hotela prečiti, bi rabila lestve in tehnično opremo. Zato sta odšla na Kangčendzengo, kjer je nastopila Romanova bolezen. Pravi, da je imel srečo, da se ga ni lotila na Anapurni. Rojen za višino Ali je res, kar sem nekje prebral, namreč da ima Ro­ man, ko se aklimatizira, v krvi enak odstotek kisika kot šerpe? "Res je. V baznem taboru smo delali po­ skuse. Že po petih dneh sem imel enako vsebnost ki­ sika v krvi kot šerpe. Nives sicer ni tako hitra, vendar je tudi njen odstotek višji, kot je običajno. Zaradi neke študije so naju testirali na univerzi. Sva precej trenira­ na, nimava atletske konstrukcije, višino pa zelo dobro prenašava." Na dan je prišel njegov vzdevek Medved. Pojasnil je, da ga Nives že dolgo tako kliče, ker ne govori veliko. Italijanski pisatelj, prevajalec in pesnik Erri de Luca je v svoji knjigi Sulla traccia di Nives (Po sledeh Nives) o njej zapisal, da je tigrica visokih gora. Sprejem doma Iz Slovenije je dobil veliko čestitk od posameznikov, tudi takih, ki ne hodijo v gore. To je zanj najlepše in ga zelo veseli. Poslušalci Vala 202 so ga izglasovali za ime tedna, čeprav v Sloveniji ni bil zelo znan. Do oddaje članka je prejel pismo ministra za Slovence v zamej­ stvu in po svetu Gorazda Žmavca. Ko sta se vrnila domov v Belo peč/Lagi di Fusine, je župan v Trbižu želel organizirati slovesnost. Ampak Roman ni hotel nič uradnega, kajti občina ju v dvaj­ setih letih ni niti enkrat opazila, zdaj, ko sta se vrnila kot "zmagovalca", pa tudi ni treba, da funkcionarji pri­ tečejo vkup, ju hvalijo in se pred volitvami fotografi­ rajo v njuni prisotnosti. "Politiki so bili zelo užaljeni, ker sva jih zavrnila. Pač pa so naju presenetili vaščani in prijatelji doma, ki so organizirali lep sprejem. Polo­ vica je bila Slovencev, polovica Italijanov. Nekaj jih je prišlo celo iz Ljubljane. Ne vem, kje so izvedeli. Lepo je bilo tudi v Katmanduju. Vse nepalske osemtisoča­ ke sva delala z isto agencijo, ki nama je pripravila lepo praznovanje." Je zdaj ponosen, vesel? "Ja, seveda sem vesel," se za­ smeje, "toda mislil sem, da bom bolj. Mogoče bo še prišlo za menoj, mogoče sva tokrat malo preveč tve­ gala, zavest o tem je še vedno v meni." V Himalajo sta vedno hodila z veseljem, kot na do­ pust, zato želja ostaja. Pri njiju ni tako kot pri Edur­ ne Pasaban in Gerlindi Kaltenbrunner, ki se po dose­ ženih štirinajstih vrhovih nista več vrnili v Himalajo. Je promet v trgovini zdaj porastel? V smehu pove, da zdaj prihaja več Slovencev; nekateri iz firbca, drugi tudi kaj kupijo. m V soboto, 10. junija 2017, so v Trstu v Avditoriju A Deželne­ ga sedeža RAI premierno predstavili slovensko verzijo doku­ mentarca "14 + 1" o Nives Meroi in Romanu Benetu režiserke in scenaristke Vide Valenčič v produkciji Slovenskega pro­ grama RAI. V filmu nastopajo tudi alpinisti Reinhold Mess­ ner, Silvo Karo in Peter Podgornik, novinar Erri De Luca, zdravnik Renato Fanin in Leila Meroi, Nivesina mlajša sestra. 37 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Najprej Roman Benet in Nives Meroi, zakon­ ski in alpinistični plezalski par. On zanimiv trbiški Slovenec, sicer italijanski državljan, a tudi posestni­ ško z eno nogo tostran meje. Ves čas rahlo prisoten, predvsem po zaslugi Francija Savenca in njegovih »gora in ljudi«, a nikoli dovolj, da bi ga, pristnega Slo­ venca, vzeli za svojega. So bile krive meje, ki v glavah trajajo dlje od tistih uradnih? Njegovo nezanimanje za članstvo v PZS? Samorastnik, mogoče neodvisnik, neformalist? Kaki dve leti je, kar sem si preprosto re­ kel: »Roman Benet je Slovenec z največ osemtisoča­ ki, prav dobro mu kaže tudi za zadnjega; kaj pa mi?« Vprašal sem naše alpiniste. Vprašal tudi »gospodarja« našega Olimpa, kako ravnajo z drugimi slovenskimi športniki z one strani meje. Beležimo njihove rezul­ tate kot slovenske dosežke, čeprav so v uradnih sta­ tistikah italijanski (ali kaki drugi), je bil odgovor. Če je Slovenec in se ima za Slovenca, je pač Slovenec. Navsezadnje je tako z izumitelji in drugimi strokov- njaki, tudi s prvo damo Amerike, torej …? In ne na- zadnje: že v knjigi Himalaja in človek (PZS, 1956) in v uradni dvojezični preglednici naših himalajskih odprav Slovenci v Himalaji od 1954 do 2013 (PZS, 2013) je kot prvi slovenski himalajec naveden Dinko Bertoncelj, po sili razmer takrat le argentinski drža- vljan in član njihove odprave na Daulagiri leta 1954. Ne preostane nam nič drugega, kot da Romana Be- neta in njegovih štirinajst osemtisočakov priznamo, jih pripnemo na prsi Slovenije in ga primerno poča- stimo (kot smo Dinka Bertonclja). Preberite knjigo Nives Meroi Ne pustim te čakati (Celjska Mohorje- va družba, 2016), knjigo o odrekanju, o trpljenju, so- lidarnosti, požrtvovalnosti, ljubezni in o brezmejnem zaupanju, ki presega vse osemtisočake! Da sta hkrati prvi zakonski par, ki je prišel na vse osemtisočake sku- paj in povrh še brez dodatnega kisika, je le še dodatna Tone Škarja KOLUMNA Priznanja Priznanje je večpomenska beseda. Priznaš neko dejanje, drugo s priznanjem počastiš in še kaj bi lahko dodali. A k stvari! Severna stena Kumbakarne (7710 m), zadaj še nepreplezani vzhodni vrh (7469 m) s še nedotaknjeno severno steno Foto: Tone Škarja 38 vrednost. Oba si zaslužita naše priznanje, saj sta pri 14 × 8000 nedeljiva celota. Zdaj še drugi del! Komaj je Tomo Česen začel javno­ sti predstavljati svoja vzpona v severni steni Kumba­ karne (Džanu 1989) in južni steni Lotseja (1990), so mu tuji poznavalci pričeli postavljati vprašanja, na ka­ tera ni vedno enako odgovoril. Logično, da smo se mu Slovenci enotno postavili v bran, saj je šlo v ple­ zalskem smislu za največja himalajska dosežka, ki sta morala vzbujati tudi zavist. Ko pa je Messner posebej zanj ustanovil nagrado, a jo po letu dni preklical, pa po razkritju ponarejenih posnetkov iz zgornjega dela Lotseja, se je kal dvoma preselila tudi v domače loge, sicer v primerjavi s tujino s skoraj dveletnim zami­ kom. Od takrat zadeva (afera) ni nikoli povsem po­ tihnila. Slovence je razdelila na vernike in dvomljivce, tuji strokovnjaki pa so ves čas brskali in raziskova­ li naprej. Stičišče prvotnega slavljenja in poznejšega oporekanja je bila osrednja francoska alpinistična re­ vija Vertical, katere uredništvo se je čutilo najbolj izi­ grano. Rusi, ki so v Lotseju potegnili svojo smer desno od Jugoslovanske 1981 in Česnove 1990, so ob dvo­ mu predvsem trdili, da poleg dobrih treh kilometrov visoke stene v tako kratkem času ni mogel preplezati še petsto metrov dolgega in zelo delikatnega grebe­ na do glavnega vrha in nazaj. Mnenjsko smo jih od­ pravili, da so oni pač zastareli »klasiki« in jim je mo­ derni alpinizem še tuj. Kako je bilo to zmotno, se vidi iz poznejših ruskih uspehov v Himalaji. Japonci, ki so po dveh poskusih potegnili Jugoslovansko smer iz leta 1981 še za nadaljnjih tristo petdeset višinskih metrov do vršnega grebena, so se ključnemu mestu – »Česnovi stopnji« ‒ izognili s stometrskim spustom v Rusko smer in po njej dosegli vršni greben (ki ga pa niso nadaljevali do glavnega vrha). Za ključno mesto v steni so menili, da ni preplezljivo, »vendar bi ga kak vrhunski plezalec mogoče le zmogel«. Zadnje, pol­ drugo leto trajajoče »forenzične« preiskave se je lotil Rodolphe Popier, alpinistični urednik Verticala, so­ delavec več revij in sodelavec himalajske kronistke gospe Elizabeth Hawley. Prevod in original njegove raziskave je objavljen na spletni strani »Gore in lju­ dje«. Dokazal je, da so vse fotografije iz zgornjega dela sposojene in nekatere tudi predelane, vse iz spodnje­ ga dela pa so bile posnete v področju med Lotse Ša­ rom in Imdža Tsejem (Island Peak) največ do višine 6500 m, in nobena v »Česnovi smeri«. To sicer ni do­ kaz, da Česen ni preplezal Lotseja (isto velja za Kum­ bakarno), vendar je na eni strani tehtnice le njegova trditev, na drugi strani pa gora indicev (če uporabim forenziki strokovno primeren izraz) nasprotnega po­ mena. Da navsezadnje to »nikogar nič ne briga«, ne more veljati, saj sta bili obe odpravi reprezentančni in od PZS v celoti plačani. Njuna rezultata sta bila sve­ tovnega pomena, svetovnega pomena pa so tudi na­ vedena razkritja. Menim, da bi bila za zdaj najboljša rešitev suspenz obeh dejanj, torej umaknitev iz ura­ dne evidence slovenskih himalajskih dosežkov, ven­ dar ohranitev v arhivih kot še nerešena zadeva. Da je to sicer breme za avtorja smeri, je logično, da pa vse­ eno ni tako hudo, naj nam bo v oporo mnenje naše strokovnjakinje in članice mednarodne olimpijske komisije za nepravilnosti v športu (doping, goljufije) na vprašanje o tem, češ kako hudo je za športnika, ko mu po desetletju ali več uradno prekličejo rezultat in kolajne. Rekla je, da je to sicer res, da pa mu tistega, zaradi česar se je zavestno spustil v tveganje, to pa je takratni blišč slave in pripadajoče ugodnosti, nihče ne more več vzeti. Preklic zadeva le stroko, takratna pu­ blika pa je že zdavnaj drugje, pri drugih »zvezdah«. Imamo pa Slovenci srečo, da takrat – Lotse 1990 – še ni bilo zlatih cepinov. Prvo in po mojem mnenju doslej še najbolj zasluženo priznanje v obliki zlate- ga cepina sta prejela Marko Prezelj in Andrej Štrem­ felj za prvenstveno smer po južnem grebenu na Juž­ no Kangčendzengo leta 1991. To je bil povsem čist vzpon na alpski način, spremljan od tal do vrha z dalj­ nogledom in fotografsko v celoti dokumentiran. Naj končam z začetkom: Nives Meroi in Roman Be­ net sta svoj niz štirinajstih osemtisočakov začela leta 1998 z vzponom na Nanga Parbat in ga končala leta 2017 z Anapurno. Zaslužita si priznanje tudi sloven­ ske planinske organizacije. m Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi ure- dništva in Planinske zveze Slovenije. Lotse (8516 m) z juga Foto: Tone Škarja 39 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Z NAMI NA POT Bor Šumrada Najvišji v Alpah Mont Blanc Mont Blanc, 4810 m, je nesporni vladar Alp. Najvišja gora Alp, za mnoge tudi najvišji vrh Evrope, saj neprimerljivo več ljudi pozna Mont Blanc kot pa dejansko najvišjega, Elbrus, 5642 m. Mont Blanc je gora velikih razsežnosti, ki dominira na meji med Francijo in Italijo ter z okoliškimi vrhovi tvori velikanski skupek strmih granitnih sten, prekinjenih z velikanskimi lednimi stenami, več sto metrov visokimi seraki, ošiljenimi skalnatimi špicami ter dolgimi ledeniki, ki segajo globoko v vse okoliške doline. Visoko nad Chamonixom se odpre veličasten pogled na očaka Alp in njegove trabante. Z leve Aiguille des Grands Charmoz, 3445 m, začenja verigo chamoniških ''igel'', ki se nadaljuje nad ledenikom Nantillons z Aiguille de Blatière, 3522 m, in Aiguille du Plan, 3673 m. Greben, v katerem je poleg omenjenih še cela vrsta špic in ostric, se zaključi z Aiguille du Midi, 3842 m. Levo in malo zadaj za njo se dviga Mont Blanc du Tacul, 4248 m, temu sledi Mont Maudit, 4468 m, nato pa snežni greben pripelje na vrh Mont Blanca, 4810 m. Desno se spušča greben Bosses (po njem gre običajni pristop), ki se zadnjič dvigne na snežni kopi Dôme du Goûter, 4304 m. Foto: Shutterstock40 Verjetno ima vsak gornik, ki zahaja v visoke gore, vzpon na Mont Blanc nekje pri vrhu sezna­ ma želja. Če ne prej, pa zagotovo takrat, ko opazi veliko belo kuliso nad nižjimi okoliškimi vrhovi iz neposredne ali daljne okolice. Ravno po zgornjem delu, belo snežnem kopastem vrhu, je dobil ime Bela gora. Skupina Mont Blanca in okolica Mont Blanc z okolico tvori ogromno skupino gora, ki se razteza na velikem območju med globoki­ mi dolinami Italije in Francije, med dolinama reke Arve na severozahodu, Val Veny na južni strani, do­ lino Ferret na južnovzhodni in vzhodni strani proti Švici z dolino Montjoie na zahodni strani. Skupina Mont Blanca je ločena na dva dela, ki ju po­ vezuje sedlo Col du Géant, 3365 m. Zahodni del sku­ pine ima v svoji sredini Mont Blanc, ki je s svojim se­ vernim pobočjem in nadaljevanjem ledenika Bossons ogromno območje ledu. Ledenik Bossons, ki se spu­ šča z najvišjih pobočij Mont Blanca vse do nadmor­ ske višine 1250 metrov, globoko proti mestecu Cha­ monixu, velja za najnižji ledenik v Alpah. Z vrha Mont Blanca na severno stran vse do Chamonixa višina pade za več kot 3800 metrov, kar povsem ustreza hi­ malajskim razsežnostim. Severovzhodni del in gre­ ben Mont Blanca se nadaljujeta čez vrhove Mont Ma­ udit, 4465 m, Mont Blanc du Tacul, 4248 m, vse do fotogenične skalne igle Aiguille du Midi, 3842 m. Če vrh Mont Blanca ni dostopen vsakomur, pa je vsem dostopen vrh Aiguille du Midija, saj nas tja iz skoraj 3000 metrov nižjega Chamonixa potegne kabinska žičnica v nekaj deset minutah. Ob nenadnem dvigu višine moramo paziti le na izenačevanje pritiska, to­ plo obleko in ne prehitro gibanje zaradi spoštljive vi­ šine za večino ljudi. Od Aiguille du Midi se skalnati greben proti severovzhodu postopoma spusti v doli­ no, na grebenu pa je nešteto vrhov zaradi drznih oblik imenovanih Chamoniške igle. Zahodna stran Mont Blanca se z vrha nadaljuje po čudovitem snežnem gre­ benu čez snežno kopo Dôme du Goûter, 4304 m, vse do fotogeničnega snežnega vrha Aiguille de Bionnas­ say, 4052 m. Morda najočarljivejši in dih jemajoči stra­ ni Mont Blanca pa sta južna in vzhodna stran, koder stene, polne strmih skalnih stebrov, ogromnih serakov ter razbitih ledenikov, prepadajo v prijaznejše zelene doline na italijanski strani. Vzhodni del skupine Mont Blanc ima večje število samostojnih znanih vrhov vse do višine 4200 metrov. Zgodovinsko in gorniško po­ membni vrhovi spadajo s svojimi stenami med najbolj znane vrhove sveta: Grandes Jorasses, 4208 m, Aigu­ ille Verte, 4122 m, Dent du Géant, 4013 m, so le naj­ bolj znani izmed njih, ki se strmo dvigajo nad okoliški­ mi ledeniki: Mer de Glace, Argentière in Tour Glacier. Celotna skupina Mont Blanca ima enajst samostojnih vrhov, ki so višji od 4000 metrov, in še mnogo stran­ skih vrhov. Za zbiratelje vseh 82 štiritisočakov Alp so ravno vrhovi v skupini Mont Blanca med najteže do­ stopnimi, saj se s svojimi ošiljenimi granitnimi iglami in razbitimi ledeniki uspešno branijo obiskovalcev. P L A N I N S K I V E S T N I K j ul ij - a vg us t 2 01 7 41 42 Zgodovina vzponov Prvi vzponi na Mont Blanc veljajo za pomemben ko­ rak pri razvoju gorništva in začetkih alpinizma. Prva sta se na najvišjo točko Alp 8. avgusta 1786 povzpela Jacques Balmat in Michel­Gabriel Paccard. V več kot dvestoletnem osvajanju Mont Blanca velja omeniti še kar nekaj zgodovinsko pomembnih dogodkov. Leta 1808 se je na Mont Blanc povzpela prva ženska. Vsi vzponi so do takrat potekali čez ledenik Bossons in v zgornjemu delu po severovzhodnem pobočju v ob­ močju nevarnih serakov, kjer danes vzpon odsvetuje­ mo zaradi objektivnih nevarnosti. Leta 1861 so se na vrh prvič povzpeli po današnjem običajnem pristopu čez Aiguille du Goûter. Običajni pristop z italijanske strani so prvič izvedli leta 1890. Nadaljujejo se vzponi po pomembnejših grebenih in stenah. Prvo prečenje znanega grebena Peuterey so opravili leta 1893, leta 1901 so osvojili sosednji, tudi nič manj znani Brouillard z začetnim obvozom, di­ rektno pa so ga preplezali nato leta 1911. Greben In­ nominata so preplezali leta 1919. V naslednjih letih so nastajale znane in klasične smeri Sentinelle Rouge, Major, Hruška, vsi Freneyjski stebri, Brouillardski ste­ bri, severna stena Grand Pilier d'Angle in mnoge dru­ ge. V njegovih stenah so se dokazovale in udejstvova­ le največje alpinistične legende od Walterja Bonattija, Chrisa Boningtona, Patricka Gabarouja do vseh so­ dobnih alpinistov našega časa. Mont Blanc z okolico velja za alpinistično meko naj­ višje zvrsti, kjer so se poleg svetovnih alpinističnih le­ gend kalili tudi vsi pomembnejši slovenski alpinisti. Že v šestdesetih letih so prve vzpone tam izvedli Sta­ ne Belak, Marjan Manfreda, Mitja Košir itd. Kasneje pri slovenskih alpinistih ni bilo zaznati veliko ponovi­ tev najpomembnejših smeri, nekako od leta 1980 pa se je zanimanje povečalo, tako da večina znanih slo­ venskih alpinistov s pridom izkorišča potencial Mont Blanca in njegovih sten kot trening za resne in zah­ tevne himalajske podvige. Informacije Dostop: V Chamonix ali Courmayeur se pripeljemo po avtocesti Ljublja­ na–Nova Gorica–Benetke–Milano–Torino. Pri kraju Vicolungo zavi­ jemo na avtocesto A26, ki pelje proti severu do predora Mont Blanc. Skozi Courmayeur pridemo v dolino Val Veny, sicer pa se skozi predor zapeljemo na francosko stran, v mondeno mestece Chamonix. Literatura: Tomaž Vrhovec: Najvišji vrhovi v Alpah. PZS, 2005. Richard Goedeke: Vsi štiritisočaki Alp po običajnih smereh. Sidarta, 2004. Martin Moran: The 4000m Peaks of the Alps. Selected climbs. The Alpi­ ne Club, 2007. Zemljevidi: Chamonix-Mont Blanc, IGN 3630 OT, 1 : 25.000. St-Gervais-les-Bains, IGN 3531 ETR, 1 : 25.000. Mont Blanc. Monte Bianco, Kompass 85, 1 : 50. 000. Sestop po lepem snežnem grebenu z Aiguille du Midi, 3842 m, globoko v dolini Arve se vidi del Chamonixa. Greben se nadaljuje z vrsto chamoniških ''igel'', čezenj pa sega pogled do ledenika Talèfre. Nad njim se z leve vrstijo Aiguille Verte, 4122 m, Les Droites, 4000 m, Les Courtes, 3856 m, in Aiguille de Triolet, 3767 m (malo nad njenim vrhom dominira v ozadju Mont Dolent, 3823 m). Greben se preko Aiguille de Talèfre, 3730 m, in Aiguille de Leschaux, 3759 m, priključi na mogočen čok Grandes Jorasses, 4208 m, z značilnim profilom znamenite severne stene. Tisti z dobrim vidom bodo v daljnem ozadju prelepe gorske pokrajine uzrli še osameli štiritisočak Grand Combin, ostrico nezgrešljivega Matterhorna in Monte Roso. Foto: Shutterstock P L A N I N S K I V E S T N I K j ul ij - a vg us t 2 01 7 43 Vzpon si olajšamo s pomočjo zobate žleznice. Ta nas bo pripeljala na Nid d'Aigle, 2372 metrov visoko. Foto: Zdenka Mihelič Info točka pod Kočo Tête Rousse, pri kateri vsakega gornika povprašajo po rezervaciji prenočišča in preverijo, ali pozna razmere in zahtevnost vzpona na Mont Blanc. Foto: Zdenka Mihelič Še dolga pot je do vrha, ki se kopa v soncu … Na prednjem grebenu čepi Bivak Vallot. Foto: Zdenka Mihelič Chamonix Chamonix velja za eno najbolj turističnih mest v Alpah, saj se mu lahko ob bok postavi le peščica drugih, npr. Cor­ tina d'Ampezzo in Zermatt. Velja za prestolnico svetov­ nega alpinizma. Zanimivo je tudi v Chamonixu, tako kot v prej omenjenih mestih, opazovati popolnoma različne ljudi, ki se skupaj sprehajajo po ulicah ne glede na letni čas. Na eni strani so turistična mondenost in trgovine z najdražjimi blagovnimi znamkami, na drugi strani pa preznojeni in od sonca prežgani gorniki in alpinisti, ki po uspešnih vzponih posedajo v neštetih lokalih in opazuje­ jo granitne vrhove in bleščeče ledenike visoko nad me­ stom. V  Chamonixu je poskrbljeno za nastanitev vseh vrst ljudi. Od hotelov, kjer gredo cene prenočišč do skraj­ nih meja, do povprečnih apartmajev in kampov na obro­ bju mesta. Chamonix živi od turizma in gorništva. Pozi­ mi sta glavna smučanje in tek na smučeh, poleti pa gorsko kolesarjenje in gorništvo. Globoko iz doline nas na različ­ nih koncih mesta v višave na vse strani popeljejo žičnice, kar nam po eni strani olajša vzpone. Tega pa ne smemo podcenjevati, saj na tak način v manj kot uri iz živahnega in prijaznega Chamonixa prispemo visoko v osrčje Mont Blanca zelo majhni in izpostavljeni moči narave. Kje, kdaj, kako Največ obiska ima Mont Blanc v glavni poletni sezoni – od junija do septembra. Takrat se ob lepih dnevih na vrh vzpenja nekaj sto gornikov, koče so nabito polne in za no­ čitev moramo rezervirati nekaj tednov ali mesecev prej. Pozimi je Mont Blanc deležen dosti manj obiska, pa še to so večinoma turni smučarji. Po običajnih poteh večina gornikov pristopa na Mont Blanc s francoske strani, ali mimo Koče Goûter, ali čez le­ denik Bossons, ali pa z zgornje postaje kabinske žičnice na Aiguille du Midi. Omeniti velja tudi izjemen pojav leta 2003, ko so bili običajni pristopi zaradi vročega poletja za nekaj tednov onemogočeni. Dostop do Koče Goûter je oviralo neprestano padajoče kamenje, prehoda čez le­ denik Bossons in pobočji Mont Blanc du Tacul in Mont Maudit pa nista bila mogoča zaradi velikih, neprehodnih ledeniških razpok. Večina gornikov se na Mont Blanc odpravi v spremstvu gorskega vodnika, kar je za manj izkušene vsekakor pri­ poročljivo. Močno priporočam predhodno aklimatizaci­ jo, saj je dolge razdalje in višinske metre laže ter predvsem varneje premagovati, če smo se predhodno na višino že navadili. Tudi končna izkušnja in doživetje bosta prije­ tnejša, saj se nam ne bo treba ves čas ukvarjati z bolečo glavo ali slabostjo zaradi višine. Prav tako moramo upo­ števati navado zgodnjega vstajanja v kočah in zgodnje po­ poldanske prihode s ture zaradi morebitnega poslabšanja vremena oziroma zaradi večje izpostavljenosti objektiv­ nim nevarnostim v toplem delu dneva. Pred vzponom moramo imeti urejeno zavarovanje v primeru reševanja, saj so v nasprotnem primeru stroški nepredstavljivo viso­ ki. V lepih dnevih tako poleti kot pozimi bomo v gorah nad Chamonixom ves čas lahko slišali ali videli vsaj en he­ likopter, saj je gorska reševalna služba tukaj zelo učinkovi­ ta in v nenehni pripravljenosti. m44 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 45 Pristop na Mont Blanc po razbitem ledeniku Bossons je običajen tudi za turne smučarje. Foto: Boris Strmšek Opisani pristop na Mont Blanc velja za najlažjega. V lepih sončnih dneh v glavni sezoni od junija do septembra lahko pri- čakujemo tudi do dvesto ljudi, ki bi se že- leli povzpeti nanj. Če to odmislimo, potem je vzpon na najvišji vrh Alp čudovito doži- vetje. Pogledi z grebena Bosses so krasni; prepadne stene in pobočja, divji ledeniški svet, širni razgledi … Zahtevnost: Zahtevna ledeniška tura. Tura je primerna za izkušene gorni­ ke z znanjem gibanja na ledenikih, v slabem vremenu in vidljivosti je ori­ entacija otežena. Primerno moramo biti aklimatizirani. Previdni moramo biti pri prečenju velikega ozebnika pod Kočo Goûter. V visoki sezoni nam lah­ ko nekaj preglavic povzroča tudi gne­ ča, predvsem na vršnem grebenu. Oprema: Običajna oprema za visoko­ gorje, oprema za ledeniško navezavo, cepin, dereze. Višinska razlika: Pribl. 2600 m Izhodišče: Zgornja postaja zobate že­ leznice Nid d'Aigle, 2336 m. Iz vasi­ ce Les Houches, nekaj kilometrov iz Nova Koča Goûter, v kateri lahko prespimo noč pred vzponom na Mont Blanc. Foto: Zdenka Mihelič Pred leti je bil to običajni pristop na Mont Blanc, zdaj ga večinoma uporabljamo v zgodnji sezoni, še bolj pa je spomladi pri- ljubljen med turnimi smučarji. Zaradi raz- pokanosti ledenika Bossons in padajočih serakov je pot objektivno nevarna. Neko- liko varnejša je možnost vzpona po sever- nem grebenu Dôme du Goûter, ki je ne- koliko daljša. Če nismo strogo vezani na isto izhodišče, za sestop priporočamo pot mimo Koče Goûter. Zahtevnost: Zahtevna ledeniška tura. Tura je primerna za izkušene gornike z znanjem gibanja na ledenikih, v sla­ bem vremenu in vidljivosti je orienta­ cija otežena. Primerno moramo biti aklimatizirani. Tura poteka po razbi­ tem ledeniku, dalj časa smo izposta­ vljeni nevarnim serakom. Oprema: Običajna oprema za visoko­ gorje, oprema za ledeniško navezavo, cepin, dereze. Višinska razlika: Pribl. 2600 m Izhodišče: Srednja postaja kabinske žičnice na Aiguille du Midi, Plan de Mont Blanc , 4810 m, čez ledenik Bossons Mont Blanc Mont Blanc Mont Blanc , 4810 m, običajni pristop mimo Koče Goûter l'Aiguille, 2310 m. Do nje se pripeljemo s spodnje postaje v Chamonixu. WGS84: N 45,900687°, E 6,884985° Koče in bivak: Koča des Grands Mulets, 3051 m, telefon +33 (0)4 50 53 57 10, spletna stran http://refugedesgran­ dsmulets.ffcam.fr/, odprta od marca do konca septembra; Bivak Vallot, 4362 m, neoskrbovan; Koča Goûter, 3815 m, telefon +33 (0)4 50 54 40 93, spletna stran http://refugedugouter. ffcam.fr, odprta od konca maja do začetka oktobra; Koča Tête Rousse, 3167 m, telefon +33 (0)4 50 58 24 97, Chamonixa, se s kabinsko žičnico od­ peljemo do zgornje postaje ter od tam z zobato železnico na izhodišče. WGS84: N 45,858620°, E 6,798425° P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 46 začnemo vzpenjati po dobro uhojeni poti ob skalnatem grebenu Les Ro­ gnes proti Koči Tête Rousse, 3167 m, ki pa se ji lahko izognemo ter nadaljuje­ mo čez ledenik Tête Rousse proti te­ mni skalnati steni Aiguille de Goûter. Za vzpon čez njo imamo dve možno­ sti; objektivno varnejši vzpon severno od velikega ozebnika, ki preseka steno na polovico, ali pa veliki ozebnik (Le Grand Couloir) prečimo (padajoče ka­ menje, stalni podori) in se povzpnemo po rebru južno od ozebnika. Od Koče Goûter, 3815 m, vzpon nadaljujemo po ledeniškem svetu po severozahodnih pobočjih Dôme du Goûter, kjer nas dobra gaz pelje po najidealnejši smeri, izogibajoč se razpokam. Po dveh urah hoje od koče pridemo na vrh Dôme du Goûter (desno pot iz Italije), mi pa nadaljujemo proti Mont Blancu mimo Bivaka Vallot (levo pot čez ledenik Bossons). Od bivaka se po ozkem se­ verozahodnem grebenu povzpnemo vedno više do najvišje točke Alp. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Bor Šumrada spletna stran http://refugeteterousse. ffcam.fr, odprta od začetka junija do začetka oktobra. Časi: Srednja postaja–Koča Grand Mu­ lets 3 h Koča Grand Mulets–Bivak Vallot 4 h Bivak Vallot–Mont Blanc 2 h Sestop 6–7 h Skupaj 15–16 h Sezona: Od junija do septembra. Za turno smučanje od konca februarja do konca maja. Vodnika: Tomaž Vrhovec: Najvišji vrhovi v Alpah. PZS, 2005; Richard Goedeke: Vsi štiritisočaki Alp po običajnih sme- reh. Sidarta, 2004. Zemljevidi: Chamonix-Mont Blanc, IGN 3630 OT, 1 : 25.000; St-Gervais-les- -Bains, IGN 3531 ETR, 1 : 25.000; Mont Blanc. Monte Bianco, Kompass 85, 1 : 50. 000. Vzpon: S srednje postaje kabinske žič­ nice na Plan de l'Aiguille, 2310 m, se odpravimo po poti proti Koči Grands Mulets (oznake). Hodimo proti severo­ zahodni steni Aiguille du Midi vse do iz­ razitega velikega ozebnika, kjer prečimo razbit ledenik Bossons proti skalnemu grebenu s Kočo Grands Mulets, 3051 m, ki jo dosežemo po lestvi. Od koče gremo v jugozahodni smeri čez ledeniški svet proti začetku skalnatega dela severne­ ga grebena Dôme du Goûter. Tu imamo dve možnosti; lahko se dvignemo po strmem sneženem severnem grebenu Dôme du Goûter do stika s potjo mimo Koče Goûter v bližini Bivaka Vallot ali pa nadaljujemo po ledeniku Bossons. Pot po ledeniku Bossons nas vodi pod seraki lednega pobočja nad nami in čez labirint razpok pridemo na večji ledeniški plato Grand Plateau pod vršno kupolo Mont Blanca. Od tam proti zahodu dolgo pre­ čimo do bližine Bivaka Vallot. Od tod se po severozahodnem grebenu povzpne­ mo do razglednega vrha. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Za­ radi ledenika Bossons je varnejši sestop mimo Koče Goûter. Bor Šumrada Koči in bivak: Koča Tête Rousse, 3167 m, telefon +33 (0)4 50 58 24 97, spletna stran http://refugeteterousse. ffcam.fr, odprta od začetka junija do začetka oktobra; Koča Goûter, 3815 m, telefon +33 (0)4 50 54 40 93, spletna stran http://refugedugouter.ffcam. fr, odprta od konca maja do začetka oktobra, obvezna rezervacija; Bivak Vallot, 4362 m, neoskrbovan. Časi: Izhodišče–Koča Goûter 5 h Koča Goûter–Bivak Vallot 2 h Bivak Vallot–Mont Blanc 2 h Sestop 6–7 h Skupaj 15–16 h Sezona: Od junija do septembra Vodnika: Tomaž Vrhovec: Najvišji vrhovi v Alpah. PZS, 2005; Richard Goedeke: Vsi štiritisočaki Alp po običajnih sme- reh. Sidarta, 2004. Zemljevidi: Chamonix-Mont Blanc, IGN 3630 OT, 1 : 25.000; St-Gervais-les- -Bains, IGN 3531 ETR, 1 : 25.000; Mont Blanc. Monte Bianco, Kompass 85, 1 : 50. 000. Vzpon: Z izhodišča Nid d'Aigle se Mont Blanc , 4810 m, čez ledenik Bossons Mont Blanc Mont Blanc Mont Blanc , 4810 m, običajni pristop mimo Koče Goûter P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 47 Mont Blanc du Tacul, Mont Maudit, Mont Blanc in Dôme du Goûter (skrajno desno), kjer se običajni poti iz Francije pridruži pristop iz italijanske strani, iz doline Veny. Foto: Jurij Hladnik Pristop na Mont Blanc z Aiguille du Midi nam prihrani dobršen del višinske razlike, kar pa ne pomeni, da je enostaven. Veli- ko gornikov se za ta pristop odloči zara- di mamljivosti prečenja gore, saj z Mont Blanca sestopimo po običajni poti mimo Koče Goûter. Pri prečenju priporočamo prenočiti vsaj enkrat, bodisi v Koči Goûter ali v Koči Cosmiques. Zahtevnost: Zahtevna ledeniška tura. Tura je primerna za izkušene gornike z znanjem gibanja na ledenikih, v sla­ bem vremenu in vidljivosti je orienta­ cija otežena. Primerno moramo biti aklimatizirani. Na pobočjih Mont Blanc du Tacula ter Mont Maudita se giblje­ mo v območju serakov in po strmih, velikokrat ledenih pobočjih. Oprema: Običajna oprema za visoko­ gorje, oprema za ledeniško navezavo, cepin, dereze. Višinska razlika: Pribl. 1500 m v vzponu Izhodišče: Zgornja postaja kabinske žičnice Aiguille du Midi, 3842 m. Do nje se pripeljemo s spodnje postaje v Chamonixu. Najlažji pristop z italijanske smeri je v pri- merjavi z izhodišči na francoski strani dosti manj obiskan. Vzpon je dolg, teža- ve nam lahko ob odsotnosti sledov pred- hodnikov povzroča razbit ledenik Dôme. Vseeno nam bo pristop z italijanske stra- ni dolgo ostal v spominu, saj morda gne- ča na francoski strani nekoliko razvredno- ti samo resnost vzpona na vrh. Pristop iz Italije priporočamo kot naslednjega za vzpon na Mont Blanc. Zahtevnost: Zahtevna ledeniška tura. Tura je primerna za izkušene gorni­ ke z znanjem gibanja na ledenikih, v slabem vremenu in vidljivosti je ori­ entacija otežena. Primerno moramo biti aklimatizirani. Pristop je tehnično nekoliko zahtevnejši od pristopov na francoski strani, tudi z večjo višinsko razliko. Oprema: Običajna oprema za visoko­ gorje, oprema za ledeniško navezavo, cepin, dereze. Višinska razlika: Pribl. 3100 m Izhodišče: Cantina della Visaille v dolini Veny, 1653 m. Do sem se pripeljemo iz Courmayeura. WGS84: N 45,785286°, E 6,899453° Koča in bivak: Koča Gonella, 3071 m, telefon +39 0165 88 51 01, +39 347 257 45 36, +39 340 406 56 72, spletna Mont Blanc , 4810 m, od Koče Gonella Mont Blanc Mont Blanc Mont Blanc , 4810 m, z Aiguille du Midi Izpostavljen vzhodni greben Aiguille du Midi, po katerem se od zgornje postaje žičnice Aiguille du Midi (3842 m) spustimo na široko sedlo Col du Midi. Foto: Zdenka Mihelič WGS84: N 45,878946°, E 6,888023° Koče in bivak: Koča Cosmiques, 3613 m, telefon +33 (0)4 50 54 40 16, spletna stran www.refuges­monta­ gne.info/fr/refuge­cosmiques.php, odprta od februarja do oktobra; Koča Tête Rousse, 3167 m, telefon +33 (0)4 50 58 24 97, spletna stran http://re­ fugeteterousse.ffcam.fr, odprta od začetka junija do začetka oktobra; Koča Goûter, 3815 m, telefon +33 (0)4 50 54 40 93, spletna stran http:// P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 48 prenočimo in naslednji dan zgodaj na­ daljujemo vzpon. S koče se spustimo na sedlo Col du Midi, 3532 m, od tod nadaljujemo v sprva blagem vzponu, nato pa po vedno strmejšem ledeni­ škem pobočju mimo številnih sera­ kov in ledeniških razpok. Ko pridemo na višino približno 4000 metrov, se navzgor odcepi pot na Mont Blanc du Tacul, 4248 m, mi pa nadaljujemo prečno čez ledeniški plato proti steni ter krajni zevi Mont Maudita, 4465 m. Premagamo strmo ledeno pobočje in pridemo na sedlo Col du Mont Maudit, 4354 m, v severozahodnem grebenu Mont Maudita. Od tod se lahko povz­ pnemo tudi na sam vrh Mont Maudita, sicer pa prečimo naprej proti vršni ku­ poli Mont Blanca do sedla Brenva, Col della Brenva, 4303 m. Od tod nas čaka tehnično dokaj lahek, vendar dolg vzpon po snežno­lednem pobočju do najvišje točke Alp. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Lahko pa prečimo goro in sestopimo mimo Koče Goûter. Bor Šumrada stran www.rifugiogonella.com, odprta predvidoma od marca do oktobra; Bi­ vak Vallot, 4362 m, neoskrbovan. Časi: Izhodišče–Koča Gonella 4–5 h Koča Gonella–Dôme du Goûter 2–3 h Dôme du Goûter–Mont Blanc 2 h Sestop 7–8 h Skupaj 15–18 h Sezona: Od junija do septembra Vodnika: Tomaž Vrhovec: Najvišji vrhovi v Alpah. PZS, 2005; Richard Goede­ ke: Vsi štiritisočaki Alp po običajnih smereh. Sidarta, 2004. Zemljevidi: Chamonix-Mont Blanc, IGN 3630 OT, 1 : 25.000; St-Gervais-les- -Bains, IGN 3531 ETR, 1 : 25.000; Mont Blanc. Monte Bianco, Kompass 85, 1 : 50. 000. Vzpon: Z izhodišča v dolini Veny sle­ dimo poti po veliki moreni na lede­ nik Ghiacciaio del Miage. Po njem nadaljujemo do vznožja najnižjih skal Aiguilles Grises in od tam nadaljujemo čez kopno in snežno pobočje do Koče Gonella, 3071 m. Zelo zgodaj zjutraj oziroma ponoči naslednjega dne na­ daljujemo vzpon direktno po ledeniku Ghiacciaio del Dôme. Če imamo na le­ deniku predhodno gaz, ji sledimo, sicer pa bomo morali sami iskati najboljše prehode čez ledeniške razpoke. Po pri­ bližno treh urah pridemo do sedla Col de Aiguilles Grises, 3809 m, od koder se z vzponom po grebenu ali preče­ njem pod grebenom dvignemo na Calotte des Aiguilles Grises, 3826 m. Od tod proti severu sledimo grebenu, kjer nam pot prekinjajo skalni skoki in strmi snežni greben, dokler ne pride­ mo do naslednje točke, rame grebena Bionnassay, 4003 m. Od tod sledi­ mo z opastmi okrašenemu grebenu naprej do naslednje rame, 4153 m, in nato do vršne kupole Dôme du Goûter, 4303 m. Tu se priključimo množici gornikov. Čaka nas še vzpon mimo Bi­ vaka Vallot, 4362 m, in po severozaho­ dnem grebenu do najvišje točke. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Bor Šumrada refugedugouter.ffcam.fr, odprta od konca maja do začetka oktobra, obve­ zna rezervacija; Bivak Vallot, 4362 m, neoskrbovan. Časi: Zgornja postaja žičnice–Koča Co­ smiques 1 h Koča Cosmiques–Mont Maudit 3–4 h Mont Maudit–Mont Blanc 2–3 h Sestop 6–7 h Skupaj 12–15 h Sezona: Od junija do septembra Vodnika: Tomaž Vrhovec: Najvišji vrhovi v Alpah. PZS, 2005; Richard Goedeke: Vsi štiritisočaki Alp po običajnih sme- reh. Sidarta, 2004. Zemljevidi: Chamonix-Mont Blanc, IGN 3630 OT, 1 : 25.000; St-Gervais-les- -Bains, IGN 3531 ETR, 1 : 25.000; Mont Blanc. Monte Bianco, Kompass 85, 1 : 50. 000. Vzpon: Z izhodišča sestopimo po iz­ postavljenem in strmem grebenu na ledenik Vallée Blanche, nato pa pre­ čimo ledenik pod steno Aiguille du Midi do Koče Cosmiques, 3613 m, na skalni vzpetini v bližini. Tu po navadi Mont Blanc , 4810 m, od Koče Gonella Mont Blanc Mont Blanc Mont Blanc , 4810 m, z Aiguille du Midi P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 49 Skuta je tretja najvišja gora Kamniško- -Savinjskih Alp in v primerjavi z višjima Kočno in Grintovcem tudi precej odma- knjena. Ker so pristopi nanjo dolgi in na- porni, nanjo najhitreje in najlaže pristo- pamo z obširne kraške planote, polne vrtač – z Velikih podov. Na planoti stoji novejši, moderno oblikovan Bivak Pavleta Kemperla, ki ponuja prijazno prenočeva- nje pred vzponom na vrh ali po njem. Ob obisku Skute s te strani se lahko povzpne- mo še na bližnjo Štruco, ki je lahko dosto- pna po razbitem skalnem svetu neposre- dno z označene poti. Zahtevnost: Zahtevna označena pot. Tura spada med napornejše ture v Kamniško­Savinjskih Alpah, saj mo­ ramo premagati skoraj 1800 višinskih metrov razlike. Težja mesta so solidno zavarovana z jeklenicami in klini, vešči moramo biti gibanja po strmem in izpostavljenem pobočju. V zgodnjem poletju je po vršnem grebenu in v kotlu pod vrhom lahko snežišče, zato priporočamo cepin in dereze. Oprema: Običajna oprema za Na Skuto lahko pristopimo tudi po teh- nično zahtevnejši poti, ki vodi čez vzho- dno steno Skute. Najdirektnejši pristop do vznožja vzhodne stene vodi čez Žmav- carje, po obširnem pobočju med Velikim grebenom na zahodu, proti vzhodu pa pobočje prepada v Kotliški graben pod zahodno steno Brane. Pot čez Žmavcarje je sicer neoznačena, vendar dobro uhoje- na. Med turo se bomo ustavili pri novem Bivaku pod Skuto, ki nam ponuja udobno zavetišče ob čudovitih razgledih. Zahtevnost: Zahtevna neoznačena pot (čez Žmavcarje) in zelo zahtevna ozna­ čena pot. Tura spada med zahtevnejše in napornejše pristope. Pot do Bivaka pod Skuto je neoznačena, vendar dobro uhojena, čeprav kar strma. Zavarovana pot je solidno zavarovana z jeklenicami in klini, biti pa moramo vešči gibanja po strmem in izpostavljenem pobočju. V zgodnjem poletju moramo biti previ­ dni na morebitnih snežiščih. Oprema: Običajna oprema za visoko­ gorje, čelada, samovarovalni komplet za neizkušene. V zgodnjem poletju cepin in dereze. Višina izhodišča: 900 m Višinska razlika: Pribl. 1800 m Izhodišče: V Koncu pri spodnji postaji tovorne žičnice na Kokrsko sedlo, 900 m. Z avtomobilom se lahko zape­ ljemo mimo Doma v Kamniški Bistrici, vendar pazljivo v zgornjem delu ceste, saj je dostikrat v slabem stanju. visokogorje, čelada, samovarovalni komplet za neizkušene. V zgodnjem poletju cepin in dereze. Višina izhodišča: 900 m Višinska razlika: Pribl. 1800 m Izhodišče: V Koncu pri spodnji posta­ ji tovorne žičnice na Kokrsko sedlo, 900 m. Z avtomobilom se lahko zape­ ljemo mimo Doma v Kamniški Bistrici, vendar pazljivo v zgornjem delu ceste, Kamniško- Savinjske Alpe Kamniško- Savinjske AlpeSkuta , 2532 m, čez Žmavcarje Skuta , 2532 m, čez Kokrsko sedlo Pohlevna stran Skute, obrnjena proti Štruci in Velikim podom. Smerokaz nas sicer usmerja do nekaj metrov oddaljene vode, a poleti na njo zaradi suše ne moremo ravno računati … Foto: Zdenka Mihelič Nad gredino v vzhodni steni Skute pot vodi po zavarovanem grebenu. Foto: Zdenka Mihelič P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 50 si lahko oddahnemo pri Cojzovi koči, 1793 m. Od tod se odpravimo za oznakami za Skuto proti severu. Po krajšem vzponu pri razpotju zavijemo desno in se skozi markantno škrbino Mala vratca, 1970 m, počasi začne­ mo spuščati na prostrana pobočja Velikih podov. Na strmem odseku nam pomaga nekaj varoval. Čaka nas prečenje obsežnih podov proti Skuti. Kmalu dosežemo Bivak pod Grintov­ cem, 2100 m, od koder sledimo ozna­ kam za Skuto (desno Kamniško sedlo, 1876 m). Više na razpotju (naravnost Mlinarsko sedlo, 2334 m) nadaljuje­ mo desno pod južno steno Dolge­ ga hrbta proti Štruci, vedno više do vznožja kratke skalne stopnje. Po laž­ jem poplezavanju pridemo na glavni greben (levo Dolgi hrbet, 2473 m). Nadaljujemo v desno na vzhod proti Skuti (vmes lahko "skočimo" še na Štruco, 2473 m), katere vrh doseže­ mo v zmernem vzponu po prečenju manjše kotanje. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Bor Šumrada saj je dostikrat v slabem stanju. WGS84: N 46,342342°, E 14,568047° Koča in bivak: Cojzova koča na Kokr­ skem sedlu, 1793 m, telefon 051 635 549; Bivak Pavleta Kemperla pod Grin­ tovcem, 2100 m. Časi: V Koncu–Kokrsko sedlo 2.30 h Kokrsko sedlo–bivak Pavleta Kemper­ la 1 h Bivak Pavleta Kemperla–Skuta 2 h Sestop 3–4 h Skupaj 8.30–9.30 h Sezona: Od junija do konca oktobra Vodnik: Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Ka- mniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Vzpon: Z izhodišča se odpravimo po označeni poti proti Kokrskemu sedlu sprva skozi položen, nato pa vedno strmejši gozd. Ko pridemo iz gozda, se do sedla povzpnemo po desni strani zagruščene doline. Ker je pot strma, po strmih travah nadaljujemo vzpon (vmes nekaj varoval). Više se vzpenja­ mo po zagruščenem svetu. Že visoko na pobočjih Žmavcarjev v bližini južne stene Turske gore na levem travna­ tem pobočju sledimo slabše vidni stezici in kmalu na naši desni strani opazimo Bivak pod Skuto, 2070 m. Od bivaka proti severu sledimo stezici, ki nas v slabe pol ure pripelje na označe­ no pot Kokrsko sedlo–Kamniško sedlo. Nadaljujemo desno proti Kamniškemu sedlu, vendar ne za dolgo, saj kma­ lu na razpotju zavijemo levo za Skuto ter sledimo poti direktno na vzhodno pobočje Skute. Pot nas pripelje na me­ lišče pod steno Skute, od koder vstopi­ mo v vzhodno steno Skute. Pri vzponu so nam v pomoč varovala, ki nas čez strm in ponekod razbit svet pripeljejo vse do vrha Skute. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Lahko sestopimo po prejšnjem opi­ su do Kokrskega sedla in naprej do izhodišča. Bor Šumrada WGS84: N 46,342342°, E 14,568047° Bivak: Bivak pod Skuto, 2070 m Časi: V Koncu–Bivak pod Skuto 3 h Bivak pod Skuto–Skuta 2 h Sestop 3–4 h Skupaj 8–9 h Sezona: Od junija do konca oktobra Vodnik: Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Ka- mniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Vzpon: Od parkirišča pri tovorni žičnici nadaljujemo po slabem kolovozu vse do večjega balvana ob poti na desni, kjer zapustimo kolovoz in sledimo sprva slabši stezici. Ta kmalu postane dobro uhojena in se v ostrih okljukih vzpenja strmo po gozdu. Nekaj mest je zavarovanih z jeklenico. Više pri­ demo na neizrazit greben, kjer skozi gozd že vidimo razglede proti Tur­ ski gori in Brani. Steza nas privede na spodnje pobočje Žmavcarjev, kjer Kamniško- Savinjske Alpe Kamniško- Savinjske AlpeSkuta , 2532 m, čez Žmavcarje Skuta , 2532 m, čez Kokrsko sedlo P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 51 Zavarovana pot po severnem grebenu na Koroško Rinko ali Križ Foto: Oton Naglost V glavnem grebenu Kamniško-Savinjskih Alp je skupina samostojnih vrhov Rink: Kranjska, Koroška ali Križ, Štajerska in Mala Rinka. Kljub višini in veličastnim se- vernim stenam so nekoliko zapostavljene zaradi mogočnejše in bolj obiskane sosede Skute. Tu bomo predstavili pristop z Okre- šlja skozi Turski žleb. Pri začetnem delu vzpona bomo v severnih stenah Rink z dokaj solidno skalo opazili polno plezalcev. Vzpon po mrzlem in temačnem Turskem žlebu pa je tudi svojevrstno doživetje. Zahtevnost: Zelo zahtevna označena pot. Tura spada med zahtevnejše in je primerna za izkušene gornike, za manj izkušene priporočamo varovanje z vrvjo na zavarovanem delu. V zgodnji sezoni moramo biti previdni na mo­ rebitnih snežiščih. Zaradi padajočega kamenja je čelada v Turskem žlebu obvezna. Oprema: Običajna oprema za visoko­ gorje, čelada, samovarovalni komplet za neizkušene. V zgodnjem poletju cepin in dereze. Višinska razlika: Pribl. 1600 m Pot skozi Turski žleb je dobro zavarovana. Foto: Oton Naglost Od vseh Rink ima Koroška Rinka ali Križ največ planinskega obiska. Razlog je, da nanjo vodita dve označeni poti z različ- nih koncev, kar pomeni večjo raznolikost in možnost prečenja in krožnih tur. Ko- roška Rinka kot samostojen cilj ponuja vse, kar si želimo od dolge visokogorske ture; visoke gore, lepe razglede, celodnev- no turo, zahtevnost in planinsko kočo ob poti za malico in počitek. Pot z Jezerske- ga do Kranjske koče je zahtevna, od koče do vznožja stene Koroške Rinke pa bomo uživali ob pogledu na mogočna severna ostenja Grintovcev ter pogledovali v te- mačno krnico pod Skuto, kjer so ostanki enega redkih ledenikov v naših gorah. Zahtevnost: Zelo zahtevna označena pot. Tura spada med zahtevnejše in je primerna za izkušene gornike, za manj izkušene priporočamo varovanje z vrvjo. V zgodnjem poletju moramo biti previdni na morebitnih snežiščih. Oprema: Običajna oprema za visoko­ gorje, čelada, samovarovalni komplet za neizkušene. V zgodnjem poletju cepin in dereze. Višinska razlika: Pribl. 1450 m Izhodišče: Pri spodnji postaji tovorne žičnice na Češko kočo, 1000 m. Do tja se pripeljemo z Jezerskega mimo Planšarskega jezera. Izhodišče: Zadnje parkirišče v Logarski dolini pod slapom Rinka, 1000 m. WGS84: N 46,369972°, E 14,598712° Koča: Frischaufov dom na Okrešlju, Kamniško- Savinjske Alpe Kamniško- Savinjske Alpe Koroška Rinka al i Kr iž , 2433 m, po severnem grebenu Kranjska , 2453 m, Koroška , 2433 m, Štajerska , 2374 m, in Mala Rinka , 2289 m, skozi Turski žleb P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K \ ju lij - av g us t 2 01 7 52 nadaljujemo do drugega (desno Češka koča). Od tod gremo po označeni poti proti Žrelu, široki grapi, ki je v zgor­ njem delu ozka in strma ter zavaro­ vana. Pazimo na padajoče kamenje. Z zahtevnega terena pridemo na trav­ nato pobočje, po katerem v okljukih pridemo do Kranjske koče na Ledinah, 1700 m. Od koče sledimo oznakam proti Le­ dinskemu vrhu in Savinjskemu sedlu. Na prvem razpotju se držimo desne. Pot nas čez nekaj strmih odstavkov pripelje na obširna pobočja Ledinskega vrha in nato se v okljukih dvignemo do Jezerskega sedla, 2034 m. Malo pred njim zavijemo desno proti Koroški Rinki. Vzpnemo se čez strmo melišče (vmes z leve pot iz Logarske doline). Mimo naravnega okna se začnemo strmo vzpenjati ob varovalih po sever­ nem grebenu, izmenoma po zahodni in vzhodni strani grebena, vse do raz­ glednega vrha. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Bor Šumrada 1396 m, telefon 041 380 177. Časi: Slap Rinka–Okrešelj 1 h Okrešelj–vrh Turskega žleba 2 h Vrh Turskega žleba–Rinke 1.30 h Sestop 3 h Skupaj 7.30 h Sezona: Od junija do konca oktobra Vodnika: Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Ka- mniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004; Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. Sidarta, 2003. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Vzpon: S parkirišča sledimo oznakam mimo slapa Rinka vse do Frischau­ fovega doma na Okrešlju, 1396 m. Od tam sledimo oznakam proti Savinjske­ mu sedlu, ki nas pripeljejo čez razgle­ dne travnike skozi gozd do razpotja, kjer zavijemo levo za Turski žleb. Pot se v okljukih vzpenja po pobočju pod Turskim žlebom vse do temačnega vhoda in više po strmem grušču na desni strani žleba do začetka varoval. Zavarovana pot vodi sprva strmo po steni, v pomoč so nam številna varo­ vala, nato se proti koncu strmina do zadnjih varoval nekoliko umiri. Čaka nas še nekaj vzpenjanja po strmem grušču do ozkega prehoda v škrbino na vrhu Turskega žleba. Odpre se nam pogled na obširne Male pode. S škrbi­ ne sledimo označeni poti za Koroško Rinko, ki pa jo kmalu zapustimo in se po laže prehodnem brezpotju na desni strani povzpnemo na široki vrh Male Rinke, 2289 m. Z vrha nadaljujemo po slabši stezici ali brezpotju do dobro vi­ dne piramide Štajerske Rinke, 2374 m. Z vrha Štajerske Rinke sestopimo na­ zaj do označene poti, ki pride v bližino sedla med Malo in Štajersko Rinko. Sledimo ji proti preostalima vrhovoma Rink. Pridemo na razpotje, kjer levo vodi pot na Kranjsko Rinko, 2453 m, in desno na Koroško Rinko, 2433 m. Oba vrhova dosežemo po skalnato­grušč­ natem svetu. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Bor Šumrada WGS84: N 46,376070°, E 14,537804° Koča: Kranjska koča na Ledinah, 1700 m, telefon 031 309 600 Časi: Ravenska Kočna–Ledine 2 h Ledine–Koroška Rinka 2.15 h Sestop 3 h Skupaj 7–7.30 h Sezona: Od junija do konca oktobra Vodnik: Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Ka- mniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Zemljevidi: Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. Vzpon: S parkirišča v bližini tovorne žičnice sledimo oznakam za Kranjsko kočo na Ledinah po poti skozi Žrelo. Seveda si je turo mogoče popestriti tudi z vzponom po zahtevnejši Sloven­ ski poti do koče. Nekaj časa hodimo skozi gozd, nato pa skozi redko ruševje in kasneje po melišču vse do zatre­ pa doline pod temačno severno steno Dolgega hrbta in Skute. Na prvem od­ cepu lahko sledimo Slovenski poti, mi Kamniško- Savinjske Alpe Kamniško- Savinjske Alpe Koroška Rinka al i Kr iž , 2433 m, po severnem grebenu Kranjska , 2453 m, Koroška , 2433 m, Štajerska , 2374 m, in Mala Rinka , 2289 m, skozi Turski žleb Geografski pregled območja Omenjeni vrhovi se s svojimi stenami in pobočji spu­ ščajo v tri glavne okoliške doline in z vsake strani so vi­ deti mogočni. Iz doline Kamniške Bistrice na južni strani sicer vidi­ mo samo Skuto, medtem ko so Rinke s te strani ne­ koliko pomaknjene nazaj, tako da vrhov z dna doline Z NAMI NA POT Bor ŠumradaVenček petih vrhov Skuta in Rinke ne vidimo. Pomembnejše geografske in orientacijske točke z južne strani so obširni Veliki podi na jugoza­ hodni strani Skute, kjer stoji Bivak pod Grintovcem, 2100 m, in čez njih poteka najlažji vzpon na Skuto. Ve­ liki podi se niže na južnem robu strmo spuščajo v do­ lino Kamniške Bistrice, raznolika pobočja pa zajame­ jo globoke grape Hudi graben, Mali Hudi graben ter Skuta, 2532 m, in štirje vrhovi Rink (Kranjska Rinka, 2453 m, Koroška Rinka ali Križ, 2433 m, Štajerska Rinka, 2374 m, in Mala Rinka, 2289 m) tvorijo skupino gora v osrednjem delu glavnega grebena Kamniško­Savinjskih Alp. Skuta je tretja najvišja gora v Kamniško­ Savinjskih Alpah, medtem ko skupina Rink prav tako spada med višje vrhove skupine. Veliki podi, Dolgi hrbet, Štruca in Skuta z Dolgih sten Foto: Matevž Vučer Gamsov skret, velja pa omeniti tudi markantno južno steno Kogla, 2100 m. Ob pogledu iz Kamniške Bistrice na Skuto ne moremo spregledati izrazitega skalnatega južnega raza, ki se niže spodaj nadaljuje v dolino Ka­ mniške Bistrice čez markanten greben, imenovan kar Veliki greben. Na vzhodni in jugovzhodni strani Sku­ te imamo malo manj obširne Male pode. Na severni strani Malih podov se dvigujejo vrhovi Rink, medtem ko se pobočja, ki se spuščajo v dolino, na južni strani Malih podov imenujejo Žmavcarji. Na Malih podih stoji še en bivak, imenovan Bivak pod Skuto, 2070 m. Na severno stran naše skupine proti Jezerskemu se spuščajo strme in prepadne stene, ki dno dosežejo šele v zatrepu doline Ravenska Kočna. Na pobočjih pod severno steno Skute leži planinska koča Kranjska koča na Ledinah, 1700 m. Široka pobočja pod vznožjem se­ vernih sten se imenujejo Ledine. Prav v zatrepu pod stenami Skute in Kranjske Rinke, v nekakšni zaprti kr­ nici, leži ledenik pod Skuto. Na vzhodni strani Ledi­ ne v severnem grebenu Koroške Rinke leži Savinjsko sedlo, ki meji na zahodni strani na jezersko stran, na vzhodno stran pa se spušča široka dolina proti Okre­ šlju oziroma savinjski strani. Z Okrešlja lahko vidimo le mogočne severovzhodne stene Rink. Skupina Rink se z okrešeljske strani na zahodni strani zaključuje z omenjenim Savinjskim se­ dlom, medtem ko ga na vzhodni strani zaključuje glo­ bok Turski žleb. Zanimivosti Med obiski vrhov Skute in Rink lahko gornik doživi marsikaj, pa tudi okolica je z vseh strani tako pestra, da bo treba kar nekajkrat obiskati vrhove, da bomo doživeli in videli vse, kar nam skupina ponuja. Glav­ ne planinske poti in pristopi na vrhove so opisani na prejšnjih straneh. Med zanimivostmi skupine velja omeniti obiske dveh bivakov, Bivaka pod Grintovcem na Velikih podih in Bivaka pod Skuto na Malih podih. Oba sta sodobna in moderna bivaka drznih arhitekturnih oblik, ki se s svo­ jo podobo lepo ujemata z gorskim okoljem ter pred­ stavljata nasprotje starim konzervastim bivakom. Bi­ vak pod Skuto je bil postavljen v letu 2015, tako da je praktično nov in ponuja res lepo gorsko zatočišče. Naravnih znamenitosti je kar nekaj. Omeniti in pripo­ ročiti velja obisk Turskega žleba, prav tako je zanimiv vzpon do krnice, kjer leži edini ledenik v Kamniško­ ­Savinjskih Alpah. Suvereni in bolj izkušeni gorniki se lahko lotijo veličastnega in prepadnega grebena med Kranjsko Rinko in Skuto, ki predstavlja navdušujoče Skuta, Kranjska Rinka, Koroška Rinka, Štajerska Rinka in Mala Rinka Foto: Oton Naglost 54 Informacije Dostop: Dostop je odvisen od izhodišča. Če je naše izho­ dišče dolina Kamniške Bistrice, se do tja pripeljemo iz Kamnika. Do Logarske doline se pripeljemo z vzhodne strani skozi Luče in Solčavo ter z zahodne strani čez pre­ laz Jezerski vrh in prelaz Pavličev vrh. Do Jezerskega se pripeljemo iz Preddvora po zaviti dolini vse do Planšar­ skega jezera, od koder nato sledimo cesti v zatrep doline Ravenska Kočna. Literatura: Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. Sidarta, 2003. Andrej Stritar: 111 izletov. Sidarta, 2013. Andrej Stritar: Grintovci. Južni pristopi, Sidarta, 1995 Zemljevidi: Kamniško-Savinjske Alpe. Planinska zveza Slovenije, 1 : 25.000; Grintovci, PZS, 1 : 25.000. Kamniško-Savinjske Alpe, Sidarta, 1 : 25.000; plezanje po res ozkem grebenu, ki ga je treba nekje kar zajahati. Gornikom oziroma alpinistom, ki si želijo plezanja v stenah, pa vsekakor priporočam obiske zna­ nih smeri, ki jih odlikuje solidna skala, kot so Vzhodna smer v Mali Rinki, Igličeva smer v Mali Rinki, Direk­ tna smer v Štajerski Rinki itd. m Rinke z Ledin, na desnem robu ležijo ostanki ledenika pod Skuto. Foto: Janez Jarc 55 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Mladi športnik, ki je pred kratkim prejel nagrado Pla­ ninske zveze Slovenije za najuspešnejšega alpinista leta 2016, je šele v zgodnjih dvajsetih, a z zrelostjo do­ kazuje, da so največji alpinistični podvigi še pred njim. Kar je pravzaprav neverjetno, saj mu je samo lani uspelo nanizati nekaj izjemnih uspehov  – z Alešem Česnom sta se v alpskem slogu povzpela na Gašer­ brum IV, za aklimatizacijo sta šla na Broad Peak, takoj nato je z Ines Papert splezal na težko dostopnega ki­ tajskega očaka Kizil Asker, nato pa s partnerico še hi­ tro smuknil v Švico in osvojil Supercombo. Zgolj ne­ kajmesečni presek leta 2016 bi zlahka dal slutiti, da je za Luko plezanje preprosta, običajna vsakdanja rutina. Mladi alpinist pravi, da so tudi njegove baterije kdaj prazne, a očitno si jih zna hitro napolniti. Glavni ra­ zlog je, pravi Luka, da je rad v hribih, in dodaja, da mu je prav plezanje pokazalo, kako lahko s pravo motiva­ cijo in vztrajnostjo doseže čisto vse. Anja Intihar INTERVJU Alpinizem je tek na dolge proge Luka Lindič V intervjujih in člankih kažete s svojimi odgovori izjemno zrelost. Je ta prišla kot posledica plezanja ali obratno? Moje odraščanje je bilo zagotovo najbolj zaznamova­ no s hribi. Sklepam, da je to, kar sem in kar mislim, v veliki meri posledica plezanja v hribih. Če se kot naj­ stnik igraš v alpskih stenah, se zagotovo razviješ v drugačno osebo, kot če igraš košarko ali nogomet na igrišču. Pa s tem ne mislim boljše osebe, le drugačno. Posledice napak med igro so med omenjenimi dejav­ nostmi zelo različne. Kljub mladosti ste dosegli že kar nekaj odmevnih uspehov. Je mladost za vrhunskega plezalca pred- nost ali slabost? Morda oboje? Ali po vašem mne- nju sploh predstavlja kakršen koli dejavnik pri uspešnih vzponih? Pri meni je bilo zagotovo glavno to, da sem kot naj­ stnik zelo kmalu ugotovil, kaj bi rad. Mislim, da je alpi­ nizem bolj tek na dolge proge in si v najboljši formi od približno tridesetega leta naprej. Do takrat lahko na­ bereš precej izkušenj in si hkrati tudi fizično vrhunsko pripravljen. Če gledam sebe, sem v zadnjih dveh do treh letih vsako leto napredoval v vseh pogledih. Menda so za ljubezen do gora "krivi" vaši starši? Z začetkom vojne na Balkanu so naše standardne po­ čitnice na obali Jadrana zamenjali hribi. Vsem je bilo to tako všeč, da naslednjih deset let skoraj nismo po­ mislili na morje. Planinstvo je zagotovo postalo glav­ no stičišče naše družine. Podporo staršev sem v vseh pogledih imel ves čas. Da sta mi "pokazala" hribe, pa je zagotovo največ, kar sem kdaj dobil. Julija lani sta z Alešem Česnom v pakistanskem pogorju Karakorum opravila odlična alpinistična vzpona. Najprej sta se za aklimatizacijo (edina v se- zoni) povzpela na Broad Peak, nato pa splezala na Gašerbrum IV. Načrte vama je najprej prekrižala odpoved tretjega člana odprave, nato še vreme … To, da sva bila le midva na vrhu osemtisočaka, ne pove veliko. Več pove podatek, kdo so bili drugi in kako so poskušali priti na vrh. Bila sva edina, ki sva se na gori gibala v lahkem slogu in bila sposobna gaziti do vrha. Luka Lindič velja za enega najvidnejših predstavnikov novega vala slovenskega alpinizma. Dobitniku zlatega cepina bi, po njegovih odgovorih sodeč, zlahka pripisali kakih deset let več, kot jih ima v resnici. Na dostopu v Pakistanu Foto: Aleš Česen 56 Če bi nas bilo tam več takih, bi nas bilo na vrhu za­ gotovo več. Večkrat sem že omenil, da se mnogo plezalcem zdi vzpon na osemtisočak preveč utruja­ joč za aklimatizacijo. Če bi bila midva po vzponu po normalni smeri na Broad Peak preveč utrujena, bi to samo pomenilo, da nimava kaj iskati v smeri, po ka­ teri sva želela preplezati G4. V prihodnje bodo moje aklimatizacije za take vzpone videti precej podobno. Vzpon na Broad Peak je razen dela med tretjim tabo­ rom in sedlom med glavnim in centralnim vrhom po­ tekal precej gladko. Ta odsek pa je bil poln napihanega snega, ki naju je precej upočasnil. Gaženje je bilo pri obeh vzponih bolj na meni, kar je bila dobra preizku­ šnja vzdržljivosti. Drugače sva kot ekipa ves čas dobro delovala, brez konfliktov. To, da je tretji član odprave odpovedal udeležbo nekaj ur pred odhodom, je zagotovo pustilo poseben pečat. V trenutku sva morala "preklopiti", kar je bilo možno samo zato, ker sva si res želela iti na odpravo. Lahko bi rekel, da je bil občutek, ko sva prestala ta šok, zelo do­ ber. Kot bi bila to zadnja potrditev, da veva, kaj hoče­ va. Zaupanje v navezo se v takih situacijah zagotovo poveča, kar je zelo dobro. Gašerbrum je zahteval pre­ cej taktiziranja, hitrih in hkrati pametnih odločitev … Zatikati se je začelo že pod goro, ker je dan pred za­ četkom plezanja snežilo. Edina razumna odločitev je bila, da ne poskusiva plezati po načrtovani smeri, saj se ta začne s približno sedemstometrskim snežnim kuloarjem. Preusmerila sva se na SZ­raz, kjer sva mo­ rala prav tako precej taktizirati zaradi nevarnosti pla­ zov čez dan, ko je ta del v soncu. Drugi dan sva nalete­ la na mesto z zelo globokim nepredelanim snegom, ki naju je precej izmučil. Sploh je bilo gaženje ponovno navezami, ki so sposobne prenesti take fizične in psihične obremenitve … Tega najbrž ni mogoče realno ovrednotiti. Mislim, da je psihična pripravljenost enako pomembna kot fizič­ na. Ko enkrat ne moreš več gaziti, ti nič ne pomaga, če te ni strah. Naprej pač ne moreš več. Po drugi strani pa si lahko vrhunsko pripravljen atlet, a se ne boš pre­ maknil iz baznega tabora, ko boš zagledal velikansko steno, če tvoja glava ne bo "prava". Ne vem, kako je z drugimi domačimi navezami, saj se s tem trenutno ne ukvarja nihče; prejšnje generacije – Prezelj, Štremfelj in drugi – so se. Mislim pa, da nisva edina. Takoj po odpravi s Česnom ste se podali na novo. Ali telo in glava nista potrebovala nobenega pre- mora? Vaše "baterije" niso nikoli prazne? Za mano je eno leto nenehnega plezanja v visokih go­ rah ali velikih stenah. Veliko je bilo mrzlih bivakov in najtežji del vzpenjanja. Na dan, ko sva poskušala v sne­ ženju in megli priti na vrh, sva bila že tik pred tem, da bi se obrnila že pod severnim vrhom. Glede na razme­ re nama je šlo dobro, a vseeno nisva bila ravno hitra. Mislim, da za vzpon v prvotno zamišljeni novi smeri ni­ sva imela pravih možnosti. V položaju, v kakršnem sva se znašla, so hitre odločitve zagotovo pomembne. Ga­ šerbrum IV je bil glavni cilj, a aklimatizacija, ki je bila že sama po sebi "mini" cilj, je bila z vidika motivacije zelo dobrodošla. Lagal bi, če bi rekel, da po vzponu na Broad Peak nisva občutila delne izpolnitve. Vedno je mnogo laže, ko že nekaj narediš, pa če si to priznaš ali ne. Kakšno vlogo igra pri tem dobra psihična pripra- vljenost? Odzivi po vajini odpravi so poudarjali prav ta del, da sta namreč med redkimi domačimi Na bivaku med vzponom na Kyzyl Asker Foto: Luka Lindič 57 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K drgetanja na varovališčih. Zagotovo so tudi moje bate­ rije kdaj prazne, a se, kot kaže, precej hitro napolnijo. Ves čas se trudim biti dobro fizično pripravljen, kar za­ gotovo precej pripomore k hitrejšemu polnjenju "ba­ terij", glavni razlog pa je, da sem rad v hribih. Sem pa v tem obdobju začel pogrešati lahkotnost gibanja, ki jo ponuja skalno plezanje, ko si v dobri formi. Ker se vedno poskušam ravnati po svojih občutkih, bom na­ slednjih nekaj mesecev spet več časa namenil skalne­ mu plezanju. Z Ines Papert ste se lani uspešno preplezali prven- stveno smer na vrh težko dostopne gore Kizil Asker na Kitajskem. Menda je Ines poskušala osvojiti vrh že nekajkrat, nato je nanj pozabila, vi pa ste jo pre- pričali za ponoven poskus. Kakšna zgodba stoji za tem in zakaj vam je ravno ta vrh tako zadišal? Z Ines sva se spoznala, ker sodelujeva z istim partner­ jem, kar kaže, da posel v alpinizmu ni vedno slaba stvar. Ona je bila pred tem na dveh odpravah v tistih gorah in je trikrat poskusila preplezati linijo, ki je zago­ tovo kraljevska in ena izmed lepših, ki jo je kdo od naju kdaj preplezal. To je glavni razlog, da mi je ta smer tako zadišala. Mislim, da to, da je šla Ines trikrat na odpra­ vo z namenom preplezat isto smer, pove veliko. Sam še nikoli nisem poskusil dvakrat, ko govorimo o od­ pravah. Da greš trikrat, terja precej … neke vrste pogu­ ma. Mislim, da tega danes nima veliko alpinistov. To resnično spoštujem. Nekje ste omenili, da ste Ines s svojim krikom med plezanjem v tej smeri precej prestrašili, a je šlo zgolj za krik veselja. Na začetku zgornjega dela stene sva pričakovala tež­ ko kombinirano plezanje. Ko sem splezal okoli roba, ki nama je zastiral pogled navzgor, je bil bel trak ledu, ki je kar kričal, da ga preplezava, edino, kar sem videl nad sabo. Od veselja sem kar zavriskal. Ines je najprej mislila, da sem padel, a je hitro dojela, da gre za veselje. Do plezanja na Kitajskem ste na odpravah plezali v navezah z moškimi. Je plezanje z žensko na ka- kršen koli način drugačno? Ali pri tem čutite ve- čjo odgovornost? Ste bolj zaščitniški? Pod oblači- li sploh vidite plezalko drugega spola ali to ne igra nobene vloge? Zagotovo je drugače, ampak pri plezanju gre za to, katero raven plezanja dosega drugi, in ne za to, ali je moški ali ženska. Ines je bila pri vseh vzponih, ki sva jih opravila, suverenejša od veliko moških partnerjev, s katerimi sem plezal. Zaradi tega plezanje ni poteka­ lo nič drugače. Enako velja za občutek odgovorno­ sti. Bolj sta s partnerjem enakovredna, manj je treba "paziti" nanj (ali nanjo). Vsekakor pa pod oblačili vidiš osebo drugega spola. Lahko se pretvarjamo, a mimo narave ne moremo. Naju je odprava povezala mno­ go bolj, kot sva pričakovala. Odprave ali težki vzponi soplezalce velikokrat zelo povežejo. Če si na odpravi s partnerjem nasprotnega spola, ki ti ni ravno antipati­ čen, se to zgodi še verjetneje. To zdaj vem. Decembrski vzpon po švicarskem Supercombu je bil pravi podvig. Lahko opišete, kako je potekal? Ines ga opisuje kot sanjskega, z idealnimi razmera- mi. To je slišati skoraj preveč preprosto, sploh ker je šlo za prvo ponovitev … Res je bilo preprosto. Drugega ne morem reči, če lah­ ko tako steno pozimi brez posebnega divjanja preple­ zaš v približno desetih urah. Tanek led ponekod res ni ponujal dobrih možnosti varovanja, a zaradi nakloni­ ne, ki je v Badilu redko velika, to ni predstavljalo težav. Kakšno zadoščenje vam da ponovitev smeri v pri- merjavi s prvenstvenim vzponom? Mnogokrat precej podobno. Zagotovo pa je zado­ voljstvo po preplezani prvenstveni smeri večje. To še posebej drži, če je smer zahtevna in ima dobro linijo hkrati. Ines omenja, da so neuspehi del vrhunskega alpi- nizma, prav tako potrpežljivost. Kaj bi dodali vi? Partnerstvo.58 Dejali ste, da ste skozi plezanje odkrili, da je v ži- vljenju mogoče doseči čisto vsak cilj zgolj z zado- stno mero motivacije. Kaj vas najbolj motivira? Motivirajo me različne stvari in impulz velikokrat pri­ de popolnoma nepričakovano. Idealno je, ko se poklo­ pita estetska in težavnostna komponenta. Nekaj, kar je videti lepo in ti predstavlja izziv. Včasih se nagnem bolj v eno, včasih bolj v drugo smer. Pride obdobje, ko mi je izziv narediti nekaj težkih gibov, pa skoraj ni važno, kako je videti smer. Včasih pa se zagledam v lep snežni raz, čeprav vem, da bom večinoma hodil po snegu. Pe­ strost, ki nam jo ponuja ta dejavnost, je res super. Kaj vam daje vrhunski alpinizem? Kako vas je obli- koval kot človeka? Nedavno sem nekje odgovarjal na podobno vpraša­ nje, zato bom odgovoril enako. Alpinizem mi daje ti­ sto, kar bi drugje težko dobil. Neko resničnost. V gorah ni pretvarjanja oziroma se lahko pretvarjaš zelo kratek čas. Ko gre zares, nobeno pretvarjanje ne pomaga. Šteje le to, kar si sposoben narediti, in to, kar si. To mi je zelo všeč. Pa tudi, da sem odgovoren za svoja deja­ nja. Ko si soočen s tem, kar si, ti slika včasih morda ni všeč, ker si tudi prestrašen in šibek. Edina možnost, da to spremeniš, je, da spremeniš sebe. Kako kot novodobni alpinist gledate na medije, ki spremljajo ta vrhunski šport? Jih vidite kot nujno zlo, kot podporo pri odpravah, kot glas, ki laični in strokovni javnosti ponudi vpogled v svet, ki bi nam bil sicer zaprt in nedostopen? Vse omenjeno. Mislim, da se da z malo spretnosti do­ bro krmariti tudi v tem svetu in kljub temu ostati is­ kren. Kakšni so vaši načrti za letos? Himalaja ali Alpe? Plezal sem že v Kanadi, do sredine avgusta pa bom ve­ činoma plezal v Alpah. Po tem načrtujem daljši ple­ zalni izlet v Južno Ameriko in zagotovo več plezanja v skali kot lani. Mislim, da me bo to spet dobro "našpiči­ lo" za Himalajo. m Med aklimatizacijskim vzponom na Kitajskem Foto: Ines Papert 59 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Namenjenih nam je bilo kar devet dni, od 11. do 18. marca. Tabor že nekaj let zapored poteka v Chamonixu, saj je odlična izhodiščna točka. Mesto ni zaman oklicano za smučarsko in plezalsko meko, saj se iz njega lahko podaš v malo morje sten, grebenov in gorskih pobočij. Večino leta te do določene višine zapeljejo tudi gondole ali vlakci, kar izjemno skrajša dostop, hribi so namreč precej visoki; najvišji v okolici je Mont Blanc s svojimi 4810 metri nadmorske višine. Letos smo imeli srečo, delovale so prav vse povezave. Baza tabora je bila v dolini, v hostlu mistra Choja, ka­ mor so se naveze, ki so se razkropile po različnih ste­ nah nad različnimi dolinami, vračale vsakih nekaj dni. Gremo! V soboto se zberemo in razporedimo po avtomobi­ lih. Opreme imamo za manjšo vojsko. Zaradi obilnih snežnih padavin prav vsi vzamemo še smuči, pa če imamo pancerje ali ne. Še vedno jih lahko pripnemo na zimski čevelj … Smučanje bo katastrofalno, vendar vsaj ne bo treba gaziti. Zvečer smo že vsi zbrani v ho­ stlu mistra Choja, kjer mu prvič v tem tednu popol­ noma okupiramo jedilnico, ko kujemo načrte za na­ slednji dan. Zjutraj se vsak zapodi v svoj kotiček snega in skal. Gondole in vlakci nam pomagajo pri dosto­ pih, ki pa so zaradi velike količine snega še vedno pe­ klenski. Grizemo, plezamo, se zaganjamo in se ne damo! Ali pa se in do teme prispemo pač nekam, kjer iz (pre) težkega nahrbtnika potegnemo spalko in se zavleče­ mo vanjo, da se skrijemo pred mrazom in reflektor­ sko svetlobo lune, ki prileze na nebo čez nekaj ur. Noč je topla, telo utrujeno, duša pa srečna. Naslednje jutro nadaljujemo. Ena naveza je spala v steni in zjutraj na­ daljuje s plezanjem v smeri, druga se je odpravila tako daleč, da ji je prvi dan uspelo šele priti do stene, tretja se loteva že nečesa novega. Izbira smeri je v Chamo­ nixu je res ogromna. Tako mine še en, s soncem ob­ sijan plezalni dan. Kdor je pozabil sončno kremo, je zvečer na obrazu čutil barvno kazen. Tudi počitek ima svoj čar … Večina se nas po dveh dneh vrne na dan počitka v dolino. To je čas hlastnega uničevanja francoskih si­ rov in piva ter sprehodov po mestu v tempu pašne­ ga koraka osivelega gamsa (kot bi to slikovito opisal Poli).1 Sprehod obvezno vključuje testiranje vseh za­ dnjih modelov zimskih gojzarjev in posledično mi­ selno razporejanje svojega hipotetičnega prihodnje­ ga denarja. Najboljši del tega dneva pa je preležan na sončni terasi med goro sušeče opreme, ob izdatnem prehranjevanju, zrenju v vodničke, deljenju izkušenj in načrtovanju novih tur. Poli je s svojo pripravo na smučarski podvig naslednji dan poskrbel tudi za kul­ turni program, ko nam je na terasi uprizoril nepozab­ no monokomedijo Tehnika smučanja brez pancerjev. 1 Peter Bajec. ALPINISTIČNI PODMLADEK Tabor v Chamonixu Kar se Janezek nauči … Neli Penič Plezalna akcija Foto: Nejc Marčič Marca je Komisija za alpinizem organizirala zimski tabor za perspektivne alpiniste v Chamonixu. Nabralo se nas je dvanajst mladuncev in dve mladunski vodji z izkušnjami za usmerjanje nadobudnega duha. Pa smo šli, s polnimi nahrbtniki, na teden dogodivščin. 60 Zdaj vemo že več Načrtovanje naslednje ture je že za odtenek lažje. Ker smo bili na različnih koncih, imamo več informacij, kam se zaradi razmer ne splača in kje je možno smu­ čati do doline. Tudi občutek za razdalje je že boljši. Skupno spoznanje je, da se glede na količino snega na turo res splača odpraviti s smučmi in za večino po­ stanejo obvezna oprema. Ni ga boljšega kot sestopiti z njimi na nogah! Tudi nahrbtnik postane za dvajset odstotkov lažji, čeprav bi Nejc, »light guru«, iz nje­ ga še vedno izločil pol stvari. Spet se dan ali dva pre­ ganjamo po slikovitih Zahodnih Alpah. Razmere za plezanje so daleč od idealnih, ampak plezati se ven­ darle da, naučiti pa še več. Dolga smuka do doline je bila mogoča izpod Argentierja ali Midija, kar je bilo kristalno jasno tudi celotnemu Chamonixu, saj je bila snežna podlaga podobna tisti na smučišču. Ampak če te je med sestopom ujela noč, si z lučko na glavi viju­ gal med ledeniškimi razpokami v samoti, gnetle so se zgolj zvezde na nebu. Ponovi vajo Še enkrat se ob različnih dnevih zvrstimo v hiši mi­ stra Choja. Počitek je podoben prvemu. Tokrat ga Tomo – spoznan za tolminskega kuharskega vele­ mojstra – oplemeniti z več rundami nepozabne fri­ ke (posoška tradicionalna jed iz sira in krompirja) iz domačega tolminskega sira. Zagrebemo se zanjo, kot da gre za življenje. Naslednji pobeg v hribe bo zadnji. Vreme je tako fan­ tastično, da se z njim sploh ne ukvarjamo, le za sobo­ to je napovedana poslabšanje, zato sprejmemo od­ ločitev, da se domov vrnemo dan prej. Nekateri še Brez besed Foto: Nejc Marčič zadnjič »napadejo« kako težko smer, drugi se odloči­ mo za uživaško turo. Zadnji večer v hostlu tradicio­ nalno proslavimo z veliko piva, vendar brez palačink, ki so baje v navadi. Nič hudega, pojedli smo vse, kar se je dalo pojesti. Naslednje jutro smo se s pomečkanimi obrazi odpravili na dolgo vožnjo domov. Sami plusi Za nami je čudovita izkušnja. Imeli smo možnost spoznati različne stene in doline nad Chamonixem, kar bi nam samim uspelo šele v nekaj letih. Sam se pač težko odpraviš za cel teden tako daleč, sploh če kraja niti ne poznaš. Poleg tega se nas je nabralo ple­ zalcev z vseh koncev Slovenije in krasno je bilo nave­ zati nove stike, deliti izkušnje in mnenja ter se druži­ ti. Ena večjih vrednosti tabora pa je bila v tem, da sta bila z nami Nejc in Poli,2 ki sta nam bila vedno na vo­ ljo za pomoč pri logistiki in izbiri opreme za turo. In vsi smo se ob tem veliko naučili. Domov sem se vrnila polna zagona (škoda, da je vmes pri nas zima že mini­ la) in novih ciljev ter predvsem – srečna. Tabora, ki sta ga vodila Nejc Marčič (AO Radovljica) in Peter Bajec (AO Železničar), so se udeležili Andraž Šparovec (AO Kranj), Peter Hrovat (AO Rašica), Tomo Orbanič (Soški AO), Luka Kračun (AO Grmada-Ce- lje), Tadej Kračun (AO Grmada-Celje), Jure Leban (Soški AO), Benjamin Ocepek (AO Rašica), Neli Penič (AO Železničar), Jurij Tratar (Akademski AO), Jernej Ortar (AO Ljubljana-Matica), Miha Močnik (AO Že- lezničar) in Uroš Stanonik (PK Škofja Loka). m 2 Nejc Marčič in Peter Bajec. 61 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Že dolgo sem načrtoval, da stopim na vrh, ka­ terega strmi stolpi so mi padli v oči, ko sem ga prvič vi­ del v živo ob vzponu na Piz Popero, opisali pa smo ga tudi v Planinskem vestniku.1 Topel lanski avgust je bil kot naročen za vzpon. Z Ireno sva sile spet združila s 1 Planinski vestnik, 2/2012, str. 56–58. DOLOMITI Vladimir Habjan Drama v Zwölferju Nevihta na zahtevnem vrhu plezalskim kolegom Urošem in odprava je krenila na pot. Croda dei Toni/Zwölferkofel, skrajšano tudi Zwel­ fer, je 3094 metrov visoka gora v Sekstenskih Dolomi­ tih v neposredni bližini Treh Cin. Običajni vzpon na goro z zahodne strani po Innerkoflerjevi smeri pred­ stavlja alpinistični vzpon z oceno IV–/II–III, 550  m. Ocene po navadi pomenijo le usmeritev, kajti v praksi Trenja ob spustu po vrvi je nenormalno veliko in le z veliko težavo se privlečem do gruščnate police. Nad mano je sivo nebo, s katerega začenjajo padati kaplje. Kar naenkrat se znajdem v megli. Urošev obraz, ki se prikaže ob koncu vrvi, je prav nesrečen. Dež na tako zahtevni turi in iz nič. Saj je še malo prej sijalo sonce, oblakov pa je bilo komaj kaj videti! Kako je to mogoče? Pred nami pa je še negotov sestop … Večerni pogled na goro je vzbujal spoštovanje. Foto: Vladimir Habjan je težavnost odvisna tudi od drugih dejavnikov, kot so orientacija, razpoloženje, vreme … Pot z zadnjega par­ kirišča v dolini Val Fiscalina do koče Zsygmondy­Co­ mici, 2224 m, je potekala med množico pohodnikov, ki si ogledujejo to čudovito gorstvo bolj po dolinah med kočami. Uroš je med večerjo odkril opis vzpona celo v jedilniku, kar se nam je zdelo prav zanimivo. S koče so nam zvečer pogledi uhajali v bližnjo rdečo goro, pol­ no ošiljenih stolpov in strmih sten, ki so jih počasi ob­ jemale temne sence. Le kako bo naslednji dan, smo se spraševali … Jutranji vzhod sonca smo dočakali na škrbini Force­ lla Croda dei Toni/Zwölferscharte, 2524 m. Hitri zaj­ trk smo pojedli kar na stopnicah pred jedilnico, ki je bila zaklenjena. Seveda, kdo razen alpinistov pa še tako zgodaj vstaja! Pred nami so v nebo kipeli stolpi Treh Cin, v ozadju rdeča vzhodna stena Hohe Gaisla in levo cela paleta visokih dolomitskih vrhov. Uroš se je poglo­ bil v opis, sam pa sem prečil dolga melišča in hitro ubo- del pravo polico. Enostavno sem hodil za sledmi. Čez kratek skok sem stopil na polico in našel prve možice. To bo to. Kolega sta mi sledila. Zdaj bo šlo zares, smo si mislili. Polica se je iztekla v grapo, ki jo je z leve omeje­ vala stena, pobočje pa je bilo stopničasto – policam so sledili krajši skoki. Nekaj časa smo še sledili možicem, potem pa smo jih izgubili in zašli v strmejši teren. Za­ čelo se mi je vrteti v glavi in v takem svetu nisem bil naj­ bolj varen. Kdo bi vedel, kje so bili razlogi za to, morda premalo spanja, jutranja slabost … Strmi skok sem pre­ plezal z varovanjem, potem pa je omotica počasi pre­ nehala. To se mi občasno dogaja, a vedno, ko pridem v zahteven svet, mine. Tokrat je bilo obratno. Pred nami je bila strma stena, kjer si težko predstavljaš, kod vodijo prehodi. V splošnem nam je bil opis znan, a opisano je bilo treba še najti. Više je svet postal lažji in tik pod steno smo prečili v levo do večje grape. Sledi so kazale naravnost navzgor. Pred nami je bila prva trojka. Navezali smo se in začeli dnevno rutino: Uroš je plezal, Irena varovala, jaz fotkal in snemal. Uroš je med pleza­ njem prvega raztežaja veselo komentiral, kar je vzbuja­ lo salve smeha. Dobra volje je vedno zaželena. Za sidri­ šča smo našli velike stare železne kline, poleg njih pa še novejše. Odlično, kazali nam bodo prehode! A glej vra­ ga, že kmalu nad prvim skokom smo se zaplezali ne­ kam v levo. Uroš se je ustavil: naprej ni bilo nič spod­ budnega, nobenih sledi več. Po krušljivem svetu sem splezal nazaj in od tam zaslišal glasove: spodaj sta bila dva Italijana. Tu bi pa res težko pričakoval koga. V po­ lomljeni italijanščini z mešanico angleških izrazov sem jima dal vedeti, da tam, kjer smo mi, ni prava pot. Pre­ den smo se vsi trije vrnili na prejšnje mesto, je minila ura, Italijana pa sta nam pobegnila. Kaj hočemo, orien­ tacijski kiks je terjal svoj davek. Naprej je spet šlo dokaj hitro, tako da smo v začetku kaminov, ki so osrednje mesto vzpona, spet ujeli Italijana. Očitno je bil prvi al­ pinist, drugi pa ni imel prav veliko plezalskih izkušenj, saj je ves čas plezanja glasno godrnjal. Počakati smo morali, da sta splezala više. Sistem kaminov je bil kar dolg, težavnost pa se je približala štirici. Glavni težavi sta bili krušljivost in mokrota, vmes smo naleteli celo na vlažen mah. Skozi okno v kaminu smo splezali na široko sončno polico, prej pa smo bili ves čas v senci. Italijana sta nam spet pobegnila. Časa za ustavljanje ni bilo. Kam naprej, smo se spraševali. Teren je bil strm, sko­ ke so prekinjali žlebovi, možnih nadaljevanj pa je bilo več. Skromni opis smo v tem delu težko razbrali. Na­ prej, pa bomo videli. Čez prvi žleb smo spet splezali na ozko polico. Svet se je postavil silno pokonci. Po izpo­ stavljeni polici sem prečil v desno, a v razbitem in od­ sekanem svetu ni bilo prehodov. Nazaj torej. Pa so šle spet minute … Italijana je bilo slišati više, a svet je bil tako strm, da ju ni bilo mogoče videti. Spet smo plezali po žlebovih in policah, a še vedno ni nič kazalo na lažji teren. Kod torej poteka pravi pristop? Več kot IV– ne bi smelo biti.2 Nekaj časa smo šli proti levi, polica pa nas je spet pripeljala v desno. Tam smo spet videli Italijana. Pravzaprav le drugega. V odprti steni je preklinjal in se hudo matral. Pred nami je bila navpična stena, niti de­ sno niti levo ni kazalo na možen lažji prehod. Ko sva se 2 Kasneje je kolega Andrej Mašera povedal, da je najlažji prehod levo od mesta, kjer smo bili mi. 63 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K z Ireno odločala, kam bi še lahko šla pogledat, je Uroš nataknil plezalke. Dotlej je bil v gojzarjih, midva pa ves čas v lahkih polplezalnih čevljih Scarpa, ki so se za take plezarije izkazali za odlične. Ni druge torej kot navzgor, iskanje poti nam je vzelo že preveč časa. Strmi skok je bil najtežji del vzpona, po naši oceni tja do IV+, majhni oprimki, izpostavljenost precejšnja. Vmes smo našli par starih železnih klinov, kar pomeni, da se nismo edini zaplezali. Priplezali smo do podrtega skro­ tja in melišč. Malo smo predahnili. A časa za postaja­ nje ni bilo. Kam naprej? Vprašanje, ki smo si ga ta dan postavili neštetokrat. Po grdem grušču sem prečil v de­ sno, ob tem pa sprožal velike kamne, ki so s truščem padali v globino. Polica je bila precej široka in po njej smo z zahodne strani gore prišli na južno. Mačji pre­ hod/Passo Gato, po katerem se moraš plaziti, nam je dal vedeti, da smo na pravi poti. Polica nas je čez škr­ bino pripeljala okoli gore na vzhodno stran. Možici so nam pokazali, kje je prehod na vrh. Od tam sta priab- zajlala Italijana. Urna sta bila, že z vrha. Na hitro smo se pomenili. Ura je bila že več kot tri! Zdaj smo hiteli. Varovali smo se le še z vpenjanjem v kline, sicer pa vzporedno plezali. Po sto metrih se je svet končno položil in okoli četrte ure smo le stopili na vrh. Juhej! Razgled po okolici ni bil slab, ponekod je bilo sicer malce temneje, a sonce je lepo sijalo. Kratek pre­ dah, fotkanje, ploščice – in potegnili smo jo dol. Ko trije abzajlajo, se čas podaljša, nam pa se je še mudilo. Še na Hohe Gaislu smo bili hitrejši. Po treh abzajlih smo se torej znašli v megli … * * * In zdaj dež! Irene pa od nikoder, čeprav ji oba tuliva, naj pohiti. Seveda, spust gre ob mokri vrvi in trenju še po­ časneje. V najtežjem raztežaju, ki je dišal po petici. Foto: Vladimir Habjan V daljavi zagrmi. Končno se iz megle prikaže Irena, nato pa vlečemo vrvi, koliko hitro se da. Sam grem naprej iskat prehode. Med dežjem začne padati še sodra. Kaj nas bo še doletelo? 64 Na južni strani gore na policah najdemo previse, pod katere se končno skrijemo pred dežjem in sodro. Zdaj smo na suhem, a okoli nas krepko ropota. Prav nad nami se je razdivjalo. Oblečemo se, pospravimo opre­ mo, malo prigriznemo, saj ves dan nismo jedli. Mine ura, ko se nad nami le razsvetli, spet posije son­ ce! A še vedno pada kot za stavo. Čakamo in čakamo – in končno se mi posveti, da verjetno ne dežuje več, le s stene kaplja! Irena gre preverit in seveda to potrdi. Zdaj spet hitimo naprej. Odločeni smo sestopiti po Dra­ schevi smeri, po kateri naj bi bila narejena abzajl pista.3 Le najti jo je še treba … Uroš najde sidrišče tik nad steno, jaz pa eno malo više. To bo to. Zvežemo dve 60­metrski vrvi, vpeljemo eno skozi sidrišče in zvezana konca vržemo v steno. Prvi gre Uroš, potem Irena in še jaz. Spuščamo se v neka­ kšen žleb, katerega konca ni videti, ker je očitno spo­ daj povsem odprta stena. Spet je vse temno, sonce iz­ gine. Vrv komaj povlečemo dol, vsi trije jo moramo vleči, toliko trenja je. Drugi spust gre spet počasi, pri tretjem pa Uroš pride na škrbinico, za katero izgine. Za njim Irena, nato še jaz. Ko dosežem rob, vidim odsekano steno, popoln previs, spust pa 60­metrski. Svet, ki se mi odkrije spodaj, je znan: tod smo se vzpe­ njali, a do tja je še več kot sto metrov lufta. Ustavim se na polici, od koder takoj napeljemo vrvi za novi spust. Tu smo precej zverzirani: medtem ko eden vleče pro­ sto vrv od zgoraj, drugi že napeljuje drugi konec v 3 Sistem sidrišč, po katerih se spustiš čez steno. spodnje sidrišče. Tako gre malce hitreje. Seveda, če gre, drugače moramo vrv vleči vsi trije. Tako smo zaverovani v tehnično delo, da ne utegne­ mo gledati okoli. Glasovi nas opozorijo, da sta Italija­ na spodaj. Vidimo ju. A okolica! Vidimo tja do Treh Cin, ki so pokrite s temno črto, skozi katero pronica­ jo redki sončni žarki. Iz dolin se vlečejo megle, ki jih osvelljujejo redki sončni žarki. Barve se spreminjajo vse od sivih pa do rumenih. Noro divje je, le da smo mi še vedno v steni! Ko stopimo na znani in lažji te­ ren, nas naenkrat objame tema. Na čelade nataknemo luči in sestopamo naprej. Iz ste­ ne smo, a čakajo nas še spusti po vrvi. Po polici pre­ čimo v levo in spet abzajlamo, niže plezamo. Ko že mislimo, da je pred nami le še zadnja polica, nas pre­ seneti strm svet ob grapi. Iščemo in iščemo, pa ne naj­ demo prehoda. Zato zabijemo svoj klin in se drug za drugim spustimo 60 metrov. Zadnji spust nas končno privede do police, s katere smo začeli vzpon! Še malo in ven bomo. Juhej! A okoli nas še vedno švigajo strele in grmi, tudi dežu­ je. V trdi temi, ki jo na trenutke osvetlijo strele, sesto­ pimo do koče. Prag prestopimo po enajsti uri zvečer. Vzpon je trajal celih 18 ur! Oblačila damo sušit, po­ tem se zavlečemo v tople pernice. Uroš med opremo najde nekaj požirkov likerja, s katerim nazdravimo "uspešnemu" vzponu. Uspešnemu? Vsekakor, saj smo celi prišli dol, pa še na vrhu smo bili! m V času, ko smo se spuščali po vrvi, je v ozadju divjala nevihta. Na sliki: Tri Cine, kot so videti iz stene Zwölferja. Foto: Vladimir Habjan Za izhodišče sem vzel vas Javorje nad Poljan­ sko dolino, ki stoji na res idilični lokaciji. Gnezdi na prisojnem razglednem pobočju, nad njo pa se druga za drugo dvigajo poraščene grbe škofjeloških lepot­ cev: Stari vrh (1217 m), Mladi vrh (1374 m), Kopriv­ nik (1393 m), manj izraziti Romovec (1247 m) in na­ zadnje Blegoš (1562 m). Hoje, če oberemo ves greben, je kar precej, pa tudi vzponov se nabere za tisoč šeststo višinskih metrov. A pot je ves čas prijetno senčna, ko se odpre razgled, silno zelena in z izjemo Blegoša za­ nemarljivo obljudena. Od Javorja sem stopil kar po cesti proti Četeni Rav­ ni in prevalu, kjer dosežemo rob smučišča na Sta­ rem vrhu, ob katerem pot zavije na greben. Ju­ tro je bilo lepo, sveže prezračeno in v najlepšem pomladnem zelenilu. Takoj nad Javorjem je še vasi­ ca Murave, kjer sem moral za oznakami na desno. Tam sem ga prvič zagledal. Bil je neugleden kot star, povaljan klatež. Grda sivo lisasta dlaka je bila skoraj ravno taka kot brada zapitega hlapca Danijela, ki ga je skupaj z vsemi temi vrhovi, ki jih nameravam preho­ diti, upodobil Ivan Tavčar v svojem ljubkem romanu Cvetje v jeseni. Prepričan sem, da je šlo za mešanca, če­ prav se na pse skoraj nič ne spoznam. Edino, kar me je v tistem trenutku pomirjalo, glede na to, da se je pójal naokoli, kakor se mu je zdelo, je bilo to, da res ni bil vi­ deti nevaren. Gobček nekoliko lisičje priostren, ušesa kratko špičasta in stoječa, dlaka relativno dolga, prav tako opletajoči rep, s katerim je očitno sproti omedel vse podstarovrške travniške pajčevine, nosile pa so ga silno kratke tace. Kje vse je nekoč vasoval njegov ata oziroma kje so imeli preveč svobodomiselno psičko, mi ni bilo dano ugotoviti. Vsekakor pa je moral biti eden od staršev jazbečar, kajti tudi on je bil videti tak čuden primerek, le na malce dvignjenem "podvozju". Za zadnjimi hišami sem krenil navkreber proti preva­ lu in po nekaj minutah ugotovil, da se mi je kuža pri­ lepil na pete. Pa ne dobesedno. Vsi poznamo primere, ko se včasih radovedna žival priključi mimoidočim in HUMORESKA Dušan Škodič S slepim potnikom po Škofjeloškem hribovju Oj, ti pasja dlaka jo je treba nato odpoditi domov, da kasneje ne bi imeli sitnosti. Po navadi zadošča en "ššššc" in stvar je opra­ vljena. To pot ni bilo tako. Kuža me je res spremljal, a tako, da je bil nekje daleč zadaj, nato je stekel s ceste v gozd, tam poniknil in se kasneje prikazal sto metrov spredaj  – kot da ga je pot slučajno pripeljala mimo. Še preden sem se mu približal na trideset korakov, se je dvignil in jo ucvrl kar nekam, samo proti meni ne. Ne spomnim se več natanko, kdaj so me začeli zanimati škofjeloški hribi, saj jih v mladostni zagnanosti skorajda nisem opazil. Toda z leti je prišlo tako, da sem se čisto brez slabe vesti rad podal v konce, ki zaradi bližine niso zahtevali prav zgodnjega vstajanja, nudili pa so dovolj miru za razmišljanje in tudi potenje. Ena lepših in nekoliko daljših krožnih poti je tudi ta, ki jo bom opisal in na kateri sem doživel zanimivo prigodo. 66 Tudi nobenega pogleda, razen s kotičkom očesa, mi ni namenil. Kot da me ni. Se boš že še naveličal, sem si mislil. Če ne prej, pa na prevalu, kjer bom zavil v breg. Na smučišču sem se nekoliko zamotil, ko sem opazo­ val zadnje ostanke snega, ki so ga napihali snežni topo­ vi pred zadnjo otoplitvijo, in občudoval žafrane, ki so rinili na sonce kar skozi tekočo snežnico. Pot se kma­ lu za kočo postavi pokonci in sopihal sem proti leseni štartni hišici, od koder se včasih poganjajo smučarji, če priredijo tekmo. Na svojega spremljevalca sem poza­ bil, saj sem bil prepričan, da se je vrnil domov. Vendar sem se motil. Stal je v temni notranjosti štartne hišice, kar sem ugotovil po mahajočem sivo črnem repu, in ko sem se dovolj približal, sem skozi travne bilke uzrl še glavo nizkoraslega lastnika. Preden sem odprl usta, je stekel skozi zadnji izhod in se izgubil v bukov gozd. Po kakšne pol ure, ko sem se spustil s Starega in se za­ čel vzpenjati na Mladi vrh, ga je spet prineslo iz nekega šavja. Zaradi nestrohnelega jesenskega listja je naredil precejšen kraval in kar ustrašil sem se ga. Le od kod jemlje toliko energije pri teh kratkih tacah in popol­ noma nešportni konstituciji? A njegovo obnašanje je bilo enako vse od prvega srečanja spodaj na Muravah. Vsemu svetu in njegovim malenkostim v naravi je po­ svečal pozornost, samo meni, očitno zadnjemu atomu v njegovem vesolju, ne. Le čakaj, sem si mislil. Mene bi imel za pajaca, ki te bo vodil na izlet, pa me še pogle­ daš ne? Mladi vrh je, kot se spodobi, še pokončnejši in nekaj višji od starejšega soseda. Kot večina mladine je mah­ njen na zdravo prehrano, zato v njegovem zgornjem delu raste vse polno čemaža, od katerega se širi oblak česnovega vonja. Ker me ob tem spreleti misel, da ho­ dim že dve uri, ugotovim, da bo čas za hitro malico. S seboj sem vzel veliko žemljo s sirom in suho salamo. Ker je solata ob poti, na hitro osmukam nekaj listov in na vrhu, kjer sta klopca in vpisna skrinjica, jem sendvič, v katerega sem potisnil nekaj listov čemaža. Ni slabo. Kuža se medtem podi niže po pobočju, izdaja ga šum, vidim pa ga ne. Morda bi mu dišal košček salame? Po­ kličem, požvižgam … "Muri, Muri!" Nič. Ne oglasi se, morda ne voha salame, morda je sklenil, da me bo pač ignoriral, dokler se ne ločiva. Pa nič! Mogoče je celo je­ zen, ker sem ga poklical Muri, tako je namreč ime pra­ vljičnemu mačku Muriju. Ampak kako naj ga pokli­ čem drugače, če sem ga srečal na Muravah? Kmalu se mi zbudi slaba vest. Saj ga vendar ne mo­ rem pustiti lačnega. Odprem ostanek žemlje in izvle­ čem zadnji dve rezini salame. "Muri, Muri," pomaham z njo po zraku, priteče le nekaj korakov stran, salamo položim na tla, on pa steče naprej mimo mene ka­ kor lopov mimo spovednice. Ti nehvaležnež ti, go­ drnjam in gledam salamo na tleh. Jezen sem. Zelo. Zbašem ostanek suhe žemlje v usta in grem na­ prej. Odslej bom pa jaz njega ignoriral, pasja dlaka. Muri se medtem podi naokoli in se niti ne približa več klopci. Ko pa izginem za bukvami, me zgrabi neki hu­ dicelj in stisnem se za deblo. Čez nekaj sekund poku­ kam izza njega in ravno še vidim Murija, kako se veselo masti s salamo, ki jo je še pred trenutkom ignoriral tako kot mene. "Hahahaha," se glasno zasmejim in stopim naprej. Ti, pasja dlaka, bi imel mene za norca? Ozrem se in za hip ugledam otrplega Murija, ki je bil zaloten v svoji šibkosti. Blef mu je propadel. Spust z Mladega vrha je prijeten sprehod po gozdu, po­ raščenem z visoko travo. Spominja na svetle pohorske gozdove. Žal mi je le spusta, kajti na drugi strani se že kaže kopasti vrh Koprivnika. Pot preseka nekaj goz­ dnih cest in Muri se izgubi po njih nekam proti dolini. Očitno je jezen, ker sem ga razkrinkal, in se me je od­ ločil zapustiti. Gre mi na smeh, korak pa usmerim na strmo gozdno pot, ki mi povzroči lepo sopihanje. Po­ mladno sonce je močno in poldrugi liter vode, ki ga no­ sim v nahrbtniku, je že dobro načet. Varčevati moram, na grebenu nimam nobene možnosti, da bi jo dotočil ob kakšnem izviru. Tik zatem ko iz doline vetrc prine­ se opoldansko zvonjenje, dosežem prostrani vrh Ko­ privnika. Malo posedim na leseni klopi, si odpočijem in srknem požirek, ko za menoj zašumi. Pa ne da …? Ozrem se  – seveda, Muri se mota okoli bližnjih bu­ kev in ovohava ter markira, kakor da je v kakšnem par­ ku, kjer se tare pasjih vonjav. Gotovo je tudi on žejen, Pomaham s salamo, kuža priteče in se ustavi le nekaj korakov stran, nato pa steče naprej mimo mene kakor lopov mimo spovednice. Ilustracija: Milan Plužarev P L A N I N S K I V E S T N I K j ul ij - a vg us t 2 01 7 67 pomislim. Jeziček mu binglja globoko proti tlom, kdo ve, ali je našel kakšno lužo v tej vročini. Nekaj blata sem res opazil pri prečenju gozdnih cest, vode pa ne. Malce se mi zasmili, oziram se okoli, vendar ne naj­ dem ničesar, kamor bi mu lahko nalil požirek vode. Nazadnje si je malo ulijem v dlan in mu jo ponudim: "Muri, Muri, na …" Kuža se malo približa, celo na pet korakov, čaka in gleda levo in desno, dragocena voda pa mi medtem odteka med prsti. Boš že prišel ali ne, godrnjam nejevoljen. Nazadnje bom še jaz žejen, ker sem na vrhu Koprivnika zalival travo. On pa se obr­ ne in ponovno steče nekam v gozd. Z dlanjo, ki je le še mokra, si osvežim prepotena lica. Pot se nato spusti proti Blegošu, vmes pa preči še zani­ miv vršič Romovec. Težko bi mu rekel kucelj, ker si tega nikakor ne zasluži, čeprav je nanj vzpona le nekaj deset višinskih metrov. Gre za zelo ozek gozdni greben, ka­ terega pobočji zelo strmo padata, in kadar so tla zmr­ znjena, spust proti sedlu Črni Kal še zdaleč ni enosta­ ven. Na tem sedlu je konec samotne poti, saj je glavno iz­ hodišče za Blegoš. Veliko je avtomobilov in obiskoval­ cev, ki se vračajo ali odhajajo proti koči ali plešastemu, z bunkerji in vojaškimi potmi prepredenemu podprva­ ku Škofjeloškega hribovja. Pot proti vrhu je strma, ljudi je precej in nekako me niti ne preseneti, da Muri ne­ nadoma hodi le deset korakov pred menoj. Čeprav me še vedno sploh "ne opazi", med sestopajočimi planin­ ci dela vtis, da ni nikakršen klatež, temveč kuža, ki mu jaz – neodgovorni lastnik – pustim prosto hoditi, na­ mesto da bi ga imel na povodcu. Na srečo se nihče ne obregne vame, čeprav to sploh ne bi bilo prvič. Nekoč se mi je že zgodilo, da sta me kar skozi okno "terenca" nadlegovala dva salonska lovca in opozarjala, da moj pes v naravi ne sme biti odvezan. Kosmatinec je bil v resnici doma na sosednji kmetiji, mimo katere gre pla­ ninska pot, bil pa je med pohodniki znan, da ni nikoli zalajal. Zato pa sta mene na njegov račun oblajala mo­ torizirana pripadnika zelene bratovščine. Mimo bunkerjev Rupnikove linije sem sestopil na Prvo ravan in nazaj proti Črnemu Kalu po tisti dolgi in raz­ gledni vojaški cesti, ki preči celo pobočje hriba in je vi­ dna že skoraj od Škofje Loke. Od tod do parkirišča v vasi Javorje me loči še kakšna ura manj prijetne hoje po cesti, še posebno ker so podplati že precej boleči. Ozrem se in se čudim Muriju, ki v primerni oddalje­ nosti še vedno caplja za menoj na svojih kratkih tacah; moram mu priznati neverjetno vzdržljivost. Vmes stopim h kmetiji ob cesti, kjer piše, da prodaja­ jo domači sir. Pri gospodinji vzamem hlebček sira, in ker je spekla tudi domači kruh, vzamem še pol velike­ ga hleba, pospravim vse v nahrbtnik, sedem na klop in si privoščim steklenico hladnega piva. Medtem z zani­ manjem opazujem Murijevo taktiko. Ko se gospodi­ nja prikaže pri vratih, se smuka le nekaj korakov stran in daje vtis, da je priden kuža pod mojim nadzorom. Takoj ko ženska odnese pete, pa že raziskuje po dvo­ rišču in okolici ter goni dalje svojo igro. Ker po nekaj požirkih začutim lakoto, se spomnim hlebca, sežem v nahrbtnik in odlomim nekaj grižljajev. Pri tem opazim, da se Muri nekoliko zdrzne, me pogleda pa takoj spet obrne glavo stran in pozornost usmeri na vogal škarpe, Pogled s Pasje ravni na poraščene grbe škofjeloških lepotcev; z desne Stari vrh, Mladi vrh, Koprivnik, neizraziti Romovec in Blegoš Foto: Dušan Škodič 68 Varni tudi v tujini! Ekskluzivna ponudba zdravstvenega zavarovanja v tujini z asistenco CORIS AS za člane PZS, ki je odlična dopolnitev članskega zavarovanja PZS za aktivnosti v tujini! Zavarovanje krije stroške zdravstvene oskrbe v tujini ter stroške prevoza v domovino. Poleg tega zagotavlja tudi 24-urni asistenčni center v slovenskem jeziku, ki vam pomaga pri organizaciji pomoči v tujini. Z zdravstvenim zavarovanjem CORIS AS poskrbite za ustrezno finančno varnost in pomoč tudi v primeru nezgode ali bolezni, ko ste v tujini na počitnicah, službeni poti, smučanju ali samo na kratkem izletu. V zavarovanje je vključeno tudi športno plezanje, deskanje in smučanje izven urejenih prog ter planinarjenje in treking do 6.500 metrov nadmorske višine. Zavarovalna vsota znaša 25.000 EUR, letna premija za posameznika 43,68 EUR (redna premija 96 EUR) za družino z družinskimi člani, ki so člani PZS, pa 103,04 EUR (redna premija 184 EUR). Več na www.clanarina.pzs.si, na e-naslovu clanarina@pzs.si ali na telefonski številki 01/43-45-688. 24 h brez skrbi. "Muri, Muri!" Ušesa se mu našpičijo, malo teka sem in tja, se približa in spet oddalji. Nazadnje popusti in pride zraven, čeprav me še vedno ne pogleda. Voha, ovohava, a se ne pritakne. Presneta reč, a bi rad salamo? Saj veš, da sva zadnjo pojedla že pred štirimi urami na Kopriv­ niku. Bolje, da zdaj ne zganjaš izbirčnosti in pomlatiš ta kruh! Ker če pride gospodinja in vidi, da njen kruh ta­ kole mečem po tleh, bova nazadnje še oba bežala! Muri se obira in obira, nazadnje pa le pograbi košček in ga v hipu pogoltne. Pa nato še drugega in tretjega. Nato se mirno obrne in steče po cesti, ne da bi me pogledal. Seveda, saj me sploh ne rabi več. Dobro ve, da moram za njim, če hočem priti do avtomobila. Tja, kjer sem za­ čel pot, kaj pa naj bi drugega? V pol ure prideva do avta, on dvajset korakov pred me­ noj. Nekoliko naprej se iz šibkega izvira ob cesti steka voda v manjšo lužo, Muri se skloni in dolgo mlaska. Ko zasliši, da odpiram vrata avtomobila, dvigne glavo in jo počasi ubere domov proti Muravam. Jaz pa sto­ jim tam pri vratih in gledam za svojim čudnim sopo­ tnikom. Praktično celo dopoldne je hodil v moji bližini, me ves čas ignoriral in zdaj odhaja, od koder je prišel. "Muri!" nenadoma zavpijem za njim. Ustavi se, obrne glavo in me pogleda z rjavimi očmi in izplazenim jezi­ kom. Nehote dvignem roko v pozdrav, gleda me dve, tri sekunde, se počasi obrne in odhlača. Oj, ti pasja dla­ ka! Pa si se le izdal, da si v resnici precej bolj pameten, kot si mi hotel priznati, se nasmejim in sedem v avto. Kaj je bilo kasneje z njim ali kako mu je bilo ime, če je ime sploh imel, ne vem. Odtlej je minilo že nekaj let in opisano pot sem še večkrat ponovil, toda nepričakova­ nega spremljevalca nisem več srečal. Gotovo pa je, kjer koli že, svoboden, kakor je vedno hotel biti. m kjer naj bi bil neki zanimiv vonj. Na poti sva že skoraj sedem ur. Gotovo je lačen, in če ni otepal čemaža in trave med potjo, o čemer pa seveda dvomim, mu mora kruliti v želodcu. In to ne glede na njegov silen ponos. Odlomim košček kruha in ga spustim na tla ob klopi. P L A N I N S K I V E S T N I K j ul ij - a vg us t 2 01 7 69 Danes, v teh res hitrih časih, ki so močno po­ spešili tudi hojo, kaj hojo, tek v hribe, ni prav nič nena­ vadnega, kaj šele posebnega, če kdo pride v enem dne­ vu na Triglav in nazaj v dolino. Tudi pri nas imamo več ekstremnih in vzdržljivih športnikov, ki zmorejo priti oz. priteči iz Krme na vrh našega očaka in nazaj na iz­ hodišče v približno poltretji uri, in pa take, ki so to isto razdaljo zmožni premagati kar štirikrat v štiriindvajse­ tih urah. To so dosežki, ob katerih človek obnemi, če­ prav nekateri na take hitrosti v gorah gledajo tudi malo postrani, saj s seboj prinašajo tudi možnosti poškodb in drugih neprijetnosti. Vseeno pa je doživetje, ko se na našo najvišjo goro pov­ zpneš in se z nje spustiš v enem samem dnevu, za obi­ čajnega rekreativca nekaj posebnega. S tem si dokažeš, da telesno še nisi povsem zakrnel in da te telo uboga vsaj v taki meri, da zmore premagati približno dva ti­ soč višinskih metrov vzpona in spusta, ne da bi pri tem na tak ali drugačen način odpovedalo. Če greš povrh vsega na turo še sam, lahko iz tega potegneš prav po­ sebno izkušnjo, ki ti da samozavest tudi za naprej. * * * S tedanjo družinico smo pred skoraj petnajstimi leti, sinova sta bila še majhna in nared zgolj za kratke izle­ te, sedeli ob kavi v Stari Fužini. Prvi del poznopoletne­ ga tedna, ko smo se sprehajali po Bohinju in njegovi VSI MOJI TRIGLAVI Prvič v enem dnevu gor in dol sam na Triglav okolici – enkrat smo z njima, napol v naročju, napol na ramenih prišli do planine Vogar – je že minil, mene pa je vedno bolj vznemirjal pogled na sijoče gore tam zgoraj. Tudi za ta dan je bilo napovedano slabo vreme, kakršno je bilo že dan poprej, vendar se je nebo kot po kakem čudežu razjasnilo in me iz doline vabilo v kra­ ljestvo gora. Že prejšnji dan smo se namreč dogovori­ li, da si bom danes, "če bo slučajno vreme", vzel nekaj časa zase in se skušal čim hitreje spraviti na Triglav, po­ tem pa še dol z njega in se k njim vrniti še pred temo. Ura je bila že pol enajstih, ko sem se poslovil in odpra­ vil na pot, saj sem želel jutro preživeti z najbližjimi, po­ tem pa samo "nekam skočiti" in se čim prej vrniti na­ zaj. Bilo je že kar vroče, ko sem jim pomahal v pozdrav in pritisnil na pedale. Iz Stare Fužine preko doline Voj na Triglav običajna planinska časovnica znaša nekako osem ur hoje. Če dodamo še dobro polovico tega časa za povratek, za tako planinsko turo potrebujete ves pohodni dan, od ranega jutra pa vse do noči, če seveda prištejete še po­ čitke na poti. Vedel sem, da lahko hodim nekoliko hi­ treje. A koliko hitreje, to je bilo vprašanje, na katero nisem imel odgovora, zato sem se odločil, da si vsaj za­ četni del poti malo skrajšam s kolesom, ki sem ga na­ meraval pustiti na koncu doline, preden se pot preo­ brne v resnejši klanec. Zapeljal sem mimo parkirišča, kjer je zadnja postojan­ ka za avtomobile brez dovolilnic, pokimal pobiralcu parkirnin in pokazal na kolo, ki sem ga poganjal, češ da tu zanj ne bo kruha, vendar je zgolj odvrnil pogled. Čez nekaj časa sem se znašel v hladu dreves, ki so me­ tala prijetno senco na gozdno cesto. Končno sem bil sam. Ne glede na to, kako rad sem s svojo družino, vsake toliko potrebujem nekaj časa samo zase. Biti sam, se ukvarjati zgolj s seboj, najbolje med kakim telesnim naprezanjem, ko v polni meri za­ čutiš svoje telo, je bila vrednota, ki sem jo bolj intuitiv­ no kot zavestno gojil že od najstniških let. Prav dobro se spomnim, kako sem se prvič spravil sam v hribe. Neko poletno soboto zjutraj, ko sem vstal, sem začutil neki notranji vzgib in naenkrat oznanil mami, da grem tistega dne sam v hribe. "Kam?" je vprašala. "Na Grintovec," sem odvrnil. V svoj mali nahrbtnik sem stlačil rezervno majico, na­ polnil čutarico z vodo ter vzel kos kruha in jabolko, in že me je, kolikor so me nesle noge, odpihnilo pro­ ti avtobusni postaji. Tam sem sedel na prvi avtobus za Samo Rugelj Na zahtevnem delu poti Arhiv Sama Ruglja 70 Kamniško Bistrico, potem pa se od tam podvizal na pot. Ja, bil sem mlad, lahek in hiter, in v času petih ur in pol, predvidenih samo za vzpon, se mi je že uspelo vr­ niti v dolino, čeprav sem kar nekaj časa užival na vrhu, kjer je pihljal veter in mi sušil pot od hitrega vzpona. Veličasten občutek, ko sam zlezeš na tak vrh tako mi­ mogrede, je ostal in je gotovo prispeval k temu, da sem se dve desetletji kasneje takole iz nič spravil še proti Triglavu. S seboj imel zgolj nekaj več prtljage, če bi me slučajno presenetilo vreme. Kdo ve, kako mi bo šlo pa danes, sem med razmišlja­ njem o svoji prvi samostojni planinski prigodi tuhtal pri sebi, ko sem se pripeljal do Voj, kjer je že počiva­ lo nekaj planincev, in naprej do križišča, kjer se je ma­ kadamska cesta spremenila v bolj travnato cesto, ki je vodila do konca doline. Obvozil sem nekaj sprehajal­ cev, ki so bili malce začudeni nad kolesarjem – takrat še ni bilo toliko gorskih kolesarjev kot danes – potem pa poganjal naprej, vse bolj v osrčje Julijskih Alp. Ve­ del sem, da se bo vse skupaj začelo šele potem, ko bom razjahal kolo. Parkiral sem prav tam, kjer kolesarjenje ni bilo več mo­ goče, priklenil kolo ob bližnje drevo, si otresel noge, potem pa se zapodil v klanec. Ura je bila enajst. Sem se prepozno spravil proti Triglavu, mi je kljuvalo v gla­ vi, saj sem imel do naše najvišje gore ustrezno spošto­ vanje, vedel pa sem, da je pred menoj še večina poti. Vzpenjal sem se skozi gozdove in po poljanah med sončnimi zlatorumenimi žarki, ki so vse bolj greli doli­ no, sopara z vonjem po rastlinju od dežja zadnjih dveh dni pa me je potiskala navzgor, da bi tam čim prej za­ čutil bolj svež alpski zrak. Po kakih dveh urah zatohle­ ga vzpenjanja, ki je spominjalo na dvigovanje iz pekla v raj, sem se, potem ko sem premagal še zadnje strme skoke, končno priključil na pot, ki vodi proti Vodniko­ vi koči z Rudnega polja. Nikjer ni bilo nikogar. Le zakaj, sem pomišljal, potem pa se spomnil, da je vremenska napoved najbrž usta­ vila večino tistih, ki so tisti dan premišljali o vzponu proti Triglavu. Tudi ob Vodnikovi koči je bilo bolj prazno. Dolil sem vodo v plastenko – ja, sem pomislil, pred dvema de­ setletjema smo imeli le čutarice  – pojedel nekaj na­ politank, kar je bilo poleg dveh banan edino, kar sem imel hrane s seboj, potem pa me je že odneslo naprej, mimo Konjskega sedla, kjer se pritakne tudi pot iz Krme, proti Planiki. Mudilo se mi je, ura se je hitro po­ mikala naprej, Triglav pa je bil še daleč stran. Alpski hlad mi je dal novih kril, v moje telo je napiha­ lo svežino in gorski masiv me je vlekel k sebi z magne­ tno privlačnostjo. Kar neslo me je naprej in malo pred tretjo sem prišel do Planike. Pogledal sem v triglavsko steno pred seboj, da bi videl, kako polna planincev je danes, in presenečeno ugotovil, da ni skoraj nobene­ ga. Triglav je bil prazen, če sem odštel nekaj planincev, ki so mi ravno prišli naproti. Nekaj trenutkov sem po­ mišljal, če naj se pri Planiki za nekaj minut ustavim za kratek počitek, potem pa me je jasno nebo nad Trigla­ vom prepričalo, da je škoda izgubljati čas. Pognal sem se naprej in čez dobro uro sem že potrepljal Aljažev stolp. Kar dolgo se nisva videla, sem mu tiho rekel in mu obljubil, da se to ne bo več zgodilo. Preoblekel sem si majico, pojedel preostanek malice, ki sem jo imel s seboj, se za hip naslonil nazaj in pogledal v nebo. Zaprl sem oči. Čas se je za nekaj trenutkov ustavil. Potem sem jih spet odprl in videl, da so oblaki, ki so se podili po nebu, vse temnejši. Vremenska napoved za ta dan se je začela uresničevati. Ura je bila štiri. Čas je bil, da jo ucvrem proti dolini. Ko sem se spustil nazaj k Planiki, se je že fino shladilo. Stopil sem v kočo, kjer ni bilo prav nikogar, in se na hi­ tro pogrel ter okrepčal z joto, ki mi je dala dovolj ener­ gijskega soka, da sem bil spet nared za pot. Potem sem švignil naprej. Hodil sem, kot da bi bil na tekmi – s sa­ mim seboj. A ne samo to: temni oblaki so kazali vse več moči. Kar stekel sem mimo Vodnikove koče in potem neko­ liko naprej skoraj zgrešil odcep za Voje, potem pa se z nezmanjšano hitrostjo začel spuščati v dolino. Po ne­ kaj strmih zatrepih sem naposled začutil vročico v no­ gah, dosedanja (pre)hitra tura je začela terjati svoj dolg. Vendar se nisem oziral na to in sem hitel naprej. Čutil sem, kako je vse bolj hladno, čeprav sem se spuščal v ni­ žino. Tudi vonj zraka se je začel spreminjati – v nosni­ cah sem začutil tisti značilni duh po bližajoči se nevihti. Po uri divjega spusta, ko so že padale prve kaplje, sem prišel do kolesa. Nasmehnil sem se sam pri sebi; šele te­ daj sem ugotovil, s kom tekmujem: z dežjem, seveda! Pognal sem pedale in zadnje kilometre prevozil v me­ šanici adrenalinske omotice in komaj obrzdanega nav­ dušenja. Mimo parkirišča sem kar švignil, kak kilome­ ter zatem pa sem parkiral pred hišo, v kateri smo bivali. Sinova sta gledala z balkona. Zavriskala sta od veselja, ko sta me videla. V naslednjem trenutku je glasno za­ grmelo in se ulilo na vso moč, ura pa je odbila sedem. Pomahal sem jima, se jima utrujeno nasmehnil in rekel: "Naslednjič bosta šla tudi vidva z menoj gor!" Seveda je moralo do takrat preteči še nekaj let. m Portret z vrha Arhiv Sama Ruglja 71 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Dušan Škodič INTERVJU Vlečenje za jeklenice v previsih ni nedolžna zabava Claudia Schmid Bil sem kar nekoliko presenečen, ko so mi štajerski prijatelji, ki so tudi navdušeni obiskovalci avstrijskih plezališč, omenili, da se bodo en dan med tednom v letošnjem marcu dobili v Železni Kapli s Claudio Schmid, ki bo tja prišla preplezat ekstremno ferato Turkenkopf (ocena D/E). Niti dogodek niti ferata sama po sebi ne pred­ stavljata kakega presežka v plezanju zavarovanih ple­ zalnih poti, športu, ki je pri nas še vedno zelo zaposta­ vljen. Čeprav smo prvo tovrstno ferato na Gonžarjevi peči (težavnost D/E) dobili leta 2011, panoga do da­ nes še ni prestopila šolskega praga, kakor bi ga lahko glede na svojo starost, temveč se še vedno ukvarja s porodnimi težavami. Medtem se je v drugih državah alpskega loka in tudi onstran njega do letos zgradilo že okoli dva tisoč ferat, ki lokalnim skupnostim pri­ spevajo lep kos turistične pogače. Claudia Schmid je zelo posebna ženska. Abrahama je že pustila za seboj. Kljub temu da se je s plezanjem za­ čela ukvarjati šele pred nekaj leti, velja med poznaval­ ci v tem trenutku za najboljšo plezalko ekstremnih fe­ rat, in to morda celo v svetovnem merilu. Povejte nam nekaj o sebi, kje živite in s čim ste se v življenju ukvarjali. Sem Claudia Schmid, rojena Petrovitsch. Imam, kot ste verjetno tudi sami pomislili, balkanske korenine, saj moj praded izhaja iz Srbije. Še pred prvo svetovno vojno se je oženil z Avstrijko in se tu naselil, moj oče je bil rojen kot Avstrijec, zato jezika ne poznam, čeprav sem domovino prednikov pred nekaj leti obiskala. Predlani sem dopolnila že pol stoletja (smeh), sicer pa živim v Innsbrucku. Praktično sem se vse življenje ukvarjala s športom, moja aktivna atletska kariera je bila dolga več kot trideset let. S katerimi športi ste se ukvarjali in kakšne uspehe ste dosegli v atletiki? Bila sem avstrijska podprvakinja v skoku v višino, kasneje je bila moja najljubša disciplina met kladi­ va. Dvakrat sem sodelovala na največjem svetovnem prvenstvu v sedmeroboju v Götzisu. Na svetovnem prvenstvu sem dosegla drugo mesto v metu kladiva. Bila sem tudi članica ženskega snežnega boba in s so­ tekmovalko sva postali prvi avstrijski prvakinji. V po­ sadki ženskega boba sta dve tekmovalki, voznica in zaviralka. Bila sem zaviralka med vožnjo, na štartu pa pomembna za čim boljši štartni pospešek. Kdaj ste težko atletiko zamenjali za ferate? Po tekmovalni poti mi je nekaj manjkalo in iskala sem nove izzive, ki bi mi zapolnili čas. Ni lahko kar Srečanje s Tomažem Oprešnikom in prijatelji v ferati Turška glava v Železni Kapli Foto: Mijo Kovačevič 72 naenkrat prenehati s športom, vsaj zame ni bilo. Bilo je leta 2008, ko mi je nekega dne padlo na pamet, da bi šla poskusit, popolnoma neizkušena, eno od ferat blizu svojega doma. Bila je ferata Kaiser­Max z oceno E. Na srečo sem imela dovolj močne roke, da sem to neumnost preživela. (Smeh.) Živite v Innsbrucku. Je v okolici vašega bivališča veliko možnosti za plezanje ferat? Koliko različ- nih ste do sedaj preplezali? Kdor želi preplezati vse ferate v okolici Innsbrucka, bo imel kar precej dela, saj jih je na voljo krepko čez sto, vseh težavnosti. Doslej sem preplezala skupaj nad tisoč ferat, samo različnih pa do danes 344 po vsej Evropi. Ste preplezali tudi kakšno v Sloveniji? Imamo jih le nekaj, vendar ta šport pri nas širi krog privržencev. Doslej le eno. Preden sem preko facebooka spozna­ la vašega feratarja Tomaža Oprešnika,1 sploh nisem vedela, da jih imate. Pa tudi potem mi je bilo nekoli­ ko s poti, saj imam v bližini doma še toliko možno­ sti. Preplezala sem vašo ferato na Zelenici, Spodnji plot. Je kratka, vendar lepa, tudi ocena E je popolno­ ma ustrezna. Kako ljudje pri vas gledajo na feratarje? V Slove- niji je plezanje ekstremnih ferat še vedno eksoti- ka, čeprav smo imeli klasične poti opremljene z je- klenicami že pred stoletjem. Verjetno je enako pri nas in pri vas. Nekateri ljudje me občudujejo, drugi si verjetno mislijo, da sem zme­ šana. Pa kaj? Življenje je vendar preveč zanimivo, da bi človek izgubljal čas s tem, da bi se trudil ugajati ce­ lemu svetu. Pri nas prihaja do nerazumevanja predvsem za- radi planincev, ki tako ekstremnih težavnosti ne zmorejo. Odpornost proti vrtoglavici ni več do- volj. Potrebni sta oprema in tudi fizična moč. Ko- liko trenirate? Moj glavni trening je tak, da preplezam tri do štiri fe­ rate na teden, nekatere tudi po večkrat. V bistvu mi to sploh ni težko, potem ko sem praktično trideset let na treningih vsakodnevno dvigovala uteži. Zdaj mi tega ni več treba. Če je slabo vreme ali priložnost, grem tudi na umetno steno, kjer zmorem plezati smeri do 6a, v naravnih stenah pa v vodstvu plezam do 5a. Pri fera­ tah plezam vse do največje težavnosti, ki je trenutno F/G. Kaj pa uporaba posebne opreme? Naši fantje, ki so plezali z vami, so začudeni povedali, da vedno ple- zate brez rokavic. Kako to? Mnoge od najtežjih ferat sem preplezala v običajnih planinskih čevljih, nekatere težje tudi v plezalnikih. Tretje popkovine za počitek med plezanjem ne upo­ rabljam, je pa gotovo nujna vsaj za začetnike. Kar se tiče rokavic, vedno, razen pozimi, ko je zares mraz, plezam brez njih. Tako mi najbolj ustreza zaradi 1 Športna panoga, ki nas je zaobšla. Planinski vestnik 12/2016, str. 26–28. občutka. Po navadi plezam tako, da z eno roko prije­ mam jeklenico, z drugo pa oprimke na skali. Ob tem lahko omenim, da sem nekaj ferat preplezala celo bo­ sonoga, kar rada ponavljam prav v omenjeni domači Kaiser­Max. Vendar tega ne počnem prepogosto, ker zna biti tudi boleče. (Smeh.) V športni karieri ste kot vsak tekmovalec gotovo imeli poškodbe. Kako je z njimi, odkar se ukvarja- te s plezanjem? Ste imeli kakšno nesrečo pri tako številnih podvigih? V bistvu nisem imela nobene resnejše nezgode, le en­ krat sem si zlomila peto, vendar je bila to bolj stvar moje 32­letne atletske kariere in posledic, ki mi jih je ta pustila, kot pa dejanska nesreča zaradi plezanja. Pravite, da za trening plezate tudi v naravnih ste- nah … Plezam tudi v stenah (z eno vrvjo), vendar tako, da krajše smeri plezam naprej, pri daljših pa raje prepu­ stim vodstvo in plezam kot druga v navezi. Nikoli pa ne soliram. Uvrščajo vas med najuspešnejše plezalke ferat. Kako je to sploh merljivo? Obstajajo kakšna tek- movanja? Zame osebno je vedno najpomembnejše, na kakšen način ferato preplezam. Nikoli na primer ne stopim na skobo ali sidro, s katerim je jeklenica pritrjena na skalo. Pogosto plezam v enem zamahu, brez vmesnih Plošča v ferati Karola (ocena F), Weinheim, Nemčija Arhiv Claudie Schmid P L A N I N S K I V E S T N I K j ul ij - a vg us t 2 01 7 73 73 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K počitkov, in za ferato, ki ima oceno nižjo kot F, nikoli ne obujem plezalnikov. Denimo v ferati Bürgeralm Arena (ocena F) mi je bilo zelo pomembno, da sem jo preple­ zala tako, da je iz nje nastala ocena F/G. Kajti preple­ zala sem jo v enem zamahu in brez vmesnih počitkov. Glede tekmovanj težko komentiram. Obstajajo sicer neke tekme, vendar ni primerljivo s tistimi v prostem plezanju. Sama tudi nisem hitra plezalka, ker mimo­ grede mnogo fotografiram. Celo v ferati Extraplomix z oceno F/G, ki naj bi bila najtežja na svetu, sem foto­ grafirala. (smeh) Popolnoma jasno mi je, da pri svojih letih nikoli ne bi zmagala v hitrostnem plezanju ferat. Kako kot feratarka gledate na alpinizem? Alpiniste spoštujem in občudujem. Vse bolj zavidam tudi gornikom, saj so postale visoke gore zame zelo oddaljene. Leta 2005 sem prišla na vrh Kilimandžara (5895 m), potem pa sem se morala soočiti s posledi­ cami in plačati ceno svoje dolgotrajne atletske kariere. Pred tremi leti so mi namreč vstavili umetne kolke. Na srečo se v feratah visoke težavnosti lahko pleza v glav­ nem le še z rokami, tako da na vrh mnogokrat pridem laže, kot pa potem sestopim po običajni poti v dolino. Pri nas je včasih slišati zbadljivke, da so feratarji tisti, ki ne končajo alpinistične šole, skušajo pa se s pomočjo jeklenic poistovetiti z alpinisti. Ne vem, čemu bi morali na vsak način povsod iskati primerjave. Ljudje, ki izjavijo kaj takega, naj se sami poskusijo v ekstremnih feratah. Da lahko splezaš fe­ rato z oceno F/G, moraš biti sposoben plezanja vsaj šeste do sedme stopnje po lestvici UIAA. Gre zgolj za eno od mnogih športnih panog v gorah, ki jo je ne­ smiselno primerjati z drugimi. S  čim se ukvarjate za preživetje? Verjetno se od plezanja ferat ne da živeti niti v Avstriji. Po izobrazbi sem gradbena inženirka, delala sem na visokih gradnjah, ni mi ustrezalo in raje sem šla v tr­ govino, kjer sem prodajala športno opremo. Žal se ni obneslo in izgubila sem službo, ker nihče ni želel v svoji trgovini prodajalke, starejše od petdeset let. Vzela sem, kar je bilo pač na voljo, trenutno delam na bencinski črpalki. Ali svoje feratarske izkušnje na kakšen način de- lite z ljudmi? Morda sodelujete s kakšno gorniško revijo ali avtorji pri pisanju feratarskih vodnikov? Nikoli nisem napisala članka za gorniško revijo, ven­ dar skoraj vsakodnevno pošiljam aktualne fotografije s ferat in poročam o razmerah na različnih družbe­ nih omrežjih. Fotografij imam že res ogromno na di­ sku, kar okoli 1,5 TB se jih je nabralo z vseh 344 raz­ ličnih ferat. Še zadnje vprašanje, ki verjetno marsikoga zani- ma. Katera ferata je po vašem mnenju v tem tre- nutku najtežja na svetu? Ste jo tudi sami preple- zali? Preplezala sem vseh petnajst tistih, ki veljajo za naj­ težje. Za tehnično najtežjo uradno velja Extraplomix na Kanarskih otokih z oceno F/G, vendar moram reči, da ni ravno nevarna za tistega, ki je sposoben plezati težavnost F, saj je odlično postavljena. Sama sem plezala na primer ferato, ki se mi je zdela bistve­ no zahtevnejša. Ne zaradi ocene, ki je "le" E/F, tem­ več zato, ker se je v njej tako preprosto ubiti. Imenuje se Feliz Navidad, je v Španiji (Katalonija). Na drugem previsu je treba splezati težave z oceno 6a, vmes sta le dva klina, jeklenica pa ohlapna in daleč od stene. Ob morebitnem padcu preko strehe, tudi če si pripet, lahko priletiš in se nasadiš naravnost na železne kline. Ne želim si je ponavljati. Claudia, najlepša hvala za zanimiv pogovor in še veliko uspešno preplezanih ferat. m Previsni odsek ekstremne ferate Geiler Hengst (ocena E) na Zgornjeavstrijskem blizu Linza Arhiv Claudie Schmid 74 "Po nesreči, kakršna je bila ta, bi marsikdo obupal in odnehal. Gorski reševalci pa nismo. Šli smo naprej in iz nesreče potegnili tisto, kar je bilo prav in potrebno. Vse to je bilo storjeno z enim samim name­ nom – da lahko še naprej pomagamo tistim, ki so v gorah pomoči potrebni. Bolečina je z leti popustila, spomin pa je ostal in mora ostati. Spomin, ki mora biti, če hočemo, da bomo re­ ševali še bolje in varneje, obenem tudi opomin," je v govoru poudaril podpredsednik GRZS Franc Miš. Marjan Fank, generalni direktor Policije, je v svojem govoru povedal, da se vsi, ki zahajamo v gorski svet, ne zavedamo vseh nevarnosti, nas pa takšne tragedi­ je spomnijo na to. Zakaj je usoda tako kruto posegla v delo in življenja ljudi, gorskih reševalcev in sorodni­ kov, tega ne moremo vedeti, lahko pa ohranimo spo­ štljiv in večen spomin, kot so večne skale nad nami, in to je tudi naša dolžnost. Po Fankovem nagovoru se je iznad Savinjskega sedla dvignil helikopter slovenske Policije in zakrožil nad Tursko goro, posadka helikopterja pa je v skale, kjer je bilo sidrišče preminulih gorskih reševalcev, položila venec. Helikopterska posadka se je s posebnim ma­ nevrom nad množico prisotnih poklonila spominu ponesrečenih in poletela nad Kamniško sedlo. Marjan Fank, Tine Cuder, načelnik Društva GRS Bo­ vec, Bojan Rotovnik, predsednik PZS, in Danilo Šker­ binek, član UO PZS, so pred spominsko obeležje po­ ložili cvetje. Z darovano mašo vojaškega vikarja, srčno zapetimi pesmimi moškega pevskega zbora Triglav Trenta in s trobili Policijskega orkestra je bila spominska slove­ snost zaokrožena. Prireditev so pripravili člani Društva GRS Bovec in Policija. m GOR SKO REŠEVANJE Dvajset let od tragične nesreče Irena Mušič Habjan Na Okrešlju je v soboto, 10. junija 2017, ob 11. uri potekala spominska slovesnost, s katero smo se spomnili 20­letnice najhujše nesreče v zgodovini gorskega reševanja. Oblačno vreme z nekaj dežnimi kapljicami množici sorodnikov, prijateljev, gorskih reševalcev in planincev ni preprečilo počastitve spomina na Janija Kokalja, Mitja Brajnika, Luka Karničarja, Rada Markiča in Borisa Mlekuža. V krajši spominski maši je vojaški vikar recitiral Pavčkovo Pesem o zvezdah: Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu … Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti. Tako živimo ljudje. Vsak zase krmari k pogrebu. Svetloba samo nas druži kot zvezde na nebu. A včasih so daleč poti, da roka v roko ne seže, a včasih preblizu so si, da z nohti lahko srce kdo doseže … Od tega menda človek umre, od tega z neba se zvezda ospe. Polaganje venca Foto: Vladimir Habjan V tistem trenutku so mi s sedla pridrveli na­ proti prvi pohodniki. Kot mladi razigrani jaki so od­ vihrali mimo, le prvi se je za trenutek zaustavil pri nama. Bil je njihov vodnik. "How far is to the saddle?" sem se slišal. Malo je počakal z odgovorom, njego­ ve nekoliko poševne oči so me ostro opazovale, nato se mi je zazdelo, da je njegov obraz za trenutek pre­ šinil privoščljiv nasmeh: "Two, maybe three hours." Kaj?! Nemogoče! Še tri ure! Imel sem se za človeka, ki v hribih dobro obvladuje čas in orientacijo. Da pa sem tako zgrešil? Vodnik je odbrzel za svojo skupino in spet sva bila sama. Še enkrat sem zatarnal. Mislil sem, da je do sedla še petnajst minut, največ pol ure. DOŽIVETJE Prelaz Ampak tri ure … Da je slabost tako močno prevara­ la vse moje občutke? Vsaj nebo je bilo popolno, čisto, modro, brez oblačka. "Grem malo naprej, ti se pa spo­ čij," je mirno rekla in z lahkotnimi koraki izginila iz mojega vidnega polja. Zaradi močnih in nepredvidljivih bolečin na levi strani Petrinega obraza, ki so se začele v Katmandu­ ju, v Pokari pa so postale zelo pogoste – verjetno je bil modrostni zob – sva se odpovedala načrtovane­ mu trekingu okoli Anapurn in se odločila le za nje­ govo kratko varianto po dolini reke Kali Gandaki. Pri tej različici bi imela na dosegu letališče v Jomsonu, od koder bi z letalom, če bi bolečine postale neznosne, Izidor Tasič Slabost je premagala vse druge občutke. Skozi omotico sem pred seboj zagledal napol ploščato skalo brez snega. Sesedel sem se nanjo, ne da bi odložil nahrbtnik. Zaskrbljeno me je opazovala: "Bo šlo?" "Uuuh," mi je ušel izdih iz grla. To je bil edini odgovor, a je povedal vse o mojem stanju. Na poti med Kakbenijem in Muktinathom Foto: Izidor Tasič 76 na hiter način prišla do zobozdravnika v Katmandu­ ju. A ko je Jomson ostal za nama in sva se po pušča­ vski pokrajini doline Mustang približevala Kakbeniju, se bolečine že tri dni niso pojavile. V popoldanskih urah sva sedela na robu barvite vasi­ ce. Tukaj se dolina zoži, kot da bi nekdo hotel prešči­ pniti reko. V najožjem delu se rdeči zidovi samostana vzdigujejo nad bregom in se delajo, kot da varujejo staro vasico z blatnimi hišami, da ne zdrsne v reko. Veter, ki se je igral z molilnimi zastavicami na samo­ stanskih zidovih, je dodal še zvočno kuliso k zelenim riževim poljem v daljavi in rjavi barvitosti vasi. Pot naprej po dolini, proti zgornjemu Mustangu, je za­ pirala stražarnica z gospodom v uniformi, ki je pri­ jazno gledal. Verjetno se je nato spomnil, da je tam po uradni dolžnosti, in naju z resnim in uradniškim glasom vprašal: "Permit?" Z roko je pokazal naprej po dolini zgornjega Mustanga. Hitro smo se vsak v svo­ jem jeziku sporazumeli – in se pri tem drug druge­ mu lepo smejali – da je permit za zgornji Mustang pasje drag in da tja nisva namenjena. Nato je z roko pomahal navzgor v pobočje, proti prelazu, in ponov­ no vprašal: "Thorong La?" Spogledala sva se. Zakaj pa ne. Verjetno sva o tem že oba tiho razmišljala. Ob­ čudujoče je pokimal. Tedaj sploh nisva vedela, da se le malo belcev odpravi od tod proti prelazu, sploh če so brez nosačev in vodnika, predvsem zaradi večje višinske razlike na krajši razdalji. Je v obratni smeri ustaljenih tokov. Naslednje jutro sva si nadela nahrbtnike in se v son­ cu odpravila navkreber po prašni poti, ki bi lahko bila tudi cesta. Nisva imela natančnega cilja, kako daleč bova šla. Na poti do prelaza sta dve vasici in sproti bova videla, kje se bova ustavila. Steza je vodila mimo polj, na nekaterih so ženice vihtele motiko. Po kaki uri hoje, ko se svet delno položi, je k nama od nikoder pritekel kar velik pes, veselo mahal z repom, igrivo la­ jal, naredil nato nekaj korakov stran od naju in tudi od poti, se nama ponovno približal, vse skupaj nekajkrat ponovil, ves čas pa veselo mahal z repom. "Kaj pa, če naju vabi, da bi šla za njim?" In sva šla. Po kakšni mi­ nuti se je pred nama odprla planota, na njenem robu je sedel pes, naju pogledal in se nato ponovno zazrl v daljavo. Stopila sva do njega. Odprl se je čudovit raz­ gled na Zgornji Mustang s pet­ in šesttisočaki, ki so omejevali dolino. Nato je pes zalajal, odšel kakšnih petdeset metrov v levo in se ponovno usedel. Pribli­ žala sva se mu in lahko sva občudovala spodnji del doline in osemtisočak Daulagiri, ki se je v ozadju kot stražar dvigal v nebo. Ko sva bila tako zazrta v dalja­ vo, sva nenadoma ugotovila, da psa ni nikjer več. Za­ nimivo. Vrnila sva se na pot. V prvi vasici sva srečala otroke, ki so veselo kričali ob koncu pouka in imeli na oblačilih značke s sliko dalajlame. Šlo nama je hi­ tro in zgodaj popoldne sva bila že pri drugi vasici na nadmorski višini 3700 metrov, pogostokrat napačno imenovani Muktinah. Tako se v resnici imenuje tem­ pelj v neposredni bližini, ki ga častijo tako hindujci kot budisti. Pri večerji sva sedela za skupno mizo z večjo skupino pohodnikov. Jedilnica je bila hladna, vsi smo bili zavi­ ti v svoje jakne, noge pa so bile na toplem pod težko Tkalka na statvah pred čajnico Chabarbu, 4150 m Foto: Izidor Tasič 77 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Deklica ob poti Foto: Izidor Tasič družinsko gostišče s prenočiščem. Ta čajnica je bila preprosta zgradba brez oken, zgrajena iz zloženih ka­ mnov, na kateri je ponosno visel napis CHABARBU Hotel (danes je tukaj že pet hotelčkov, turizem pač hi­ tro spreminja okolico). V njej je bival mlajši nepalski par z dvema majhnima otrokoma. Čaj je bil dober, Pe­ tra ni imela nobenih problemov z višino in privezani podplati so se še vedno držali čevljev. "Se da tukaj pre­ spati?" sem vprašal gospodarico. V zanimivi odsekani angleščini naju je povabila v notranjost in nama po­ kazala preprosto izbico. Čudovito, jutri se bova vrnila, tukaj prespala, nato pa greva proti prelazu. To je nov načrt. Glede na to, da bova vsaj dvakrat prespala na višini 3700 metrov in enkrat na 4150 metrov, bi mo­ ralo zadostovati za aklimatizacijo, za kratko doživlja­ nje višine na prelazu. Naslednji dan sem pred odhodom iz vasi v zaprašeni izložbi zagledal čokoladico Snickers. Aha, to bo jutri moja malica. Ogledal sem si datum (bil je še v redu), preveril, ali je ovitek originalen – bil je dober, ni pu­ ščal zraka – jo malo dražje plačal in dal v nahrbtnik. Zvečer smo se vsi zbrali v edinem ogrevanem pro­ storu "čajne hiške", ki je bil hkrati kuhinja in skupni prostor. Tega večera ne bom pozabil nikoli, nenava­ dno čudovit je ostal v spominu. Petrolejka je v prostor pošiljala naključne svetlobne pramene in mu kra­ dla temo. Iz tranzistorja na baterije je šumela lokal­ na glasba. Otroka, stara okoli dve in štiri leta, žarečih oči, razkuštranih las in zagorelih lic, oblečena v eno­ delne oblekice nedoločljive barve, sta sedela na pruč­ ki, v rokah držala skodelico in se gugala v ritmu melo­ dije. Odrasli, prišla sta še dva domačina, so si verjetno pravili anekdote, saj so se vsake toliko časa veselo za­ smejali. Gospodinja je bila najdejavnejša, tu pa tam je vrgla suhi kravjek v glineno peč, pomešala po loncu, se smejala in sodelovala v pogovoru. Sama sva sedela ob steni, z rokami objemala vsak svojo toplo skodeli­ co čaja in vpijala zvoke in igro senc. Zdelo se mi je, kot da nisva fizično tam, ampak opazujeva predstavo od nekod drugod. Tudi najine spalnice ne bom pozabil. Bila je zelo, zelo hladna. Vse, kar sva imela, sva dala nase, se popolno­ ma zavila v spalni vreči, noge potisnila v nahrbtnik, pa je hladu vseeno uspelo, da se je pregrizel do kože. Nič nenavadnega, saj sem skozi streho videl zvezde. Vstala sva še v temi. In presenečenje – ponoči je nov sneg na­ rahlo prekril okolico. A na srečo je prava pot kot glav­ na žila izdajala svojo sled v belini. Še vedno toplo oble­ čena sva v mesečini zakorakala v strmino. Čez nekaj časa se je začelo daniti. Sonce, ki ga še nisva videla, je vršace za najinima hrbtoma obarvalo rdeče in Daula­ giri na skrajni levi je ponosno kazal svoj primat nad so­ sedi. Nebo je bilo temno modro in brez oblačka. Več­ krat sva se še ustavila, se obrnila in opazovala, kako se vršaci vse bolj odkrivajo soncu. Čudovit pogled. Svež sneg je neopazno prešel v starega. Petra je v nekem trenutku zapustila pot – in skoraj takoj se je ugrezni­ la do pasu. Zasmejal sem se, jo najprej fotografiral in ji šele nato pomagal. Nekje v zgornjem delu poti, vsaj po odejo, ki je prekrivala mizo in padala do tal. Pod mizo so bili skriti kovinski nosilci s segretimi kamni, ki so nas greli. Zanimiva rešitev. Za večerjo sva si izbrala dal bhat. Vsak dan sva jedla enako jed, a kot vedno je bila tudi tukaj nekoliko drugačna. V jedilnici je bilo glasno, najglasnejši so bili tisti, ki so se z veliko težavo in glavoboli prebili čez prelaz. Petra je bila ves čas tiho in je le poslušala. Ko sva zjutraj opazovala starejšo vaščanko, leta so jo že pritisnila k tlom, kako je hodila okoli stupe in vrte­ la molilne mlinčke, je Petra nenadoma rekla: "Imela bom višinsko bolezen!" "Kako pa ti je to padlo na mi­ sel? Dobro si pripravljena in v kondiciji." Odkimala je: "Imela bom višinsko … Pa še moji čevlji niso dobri." To o čevljih je bilo res, na obeh sta spredaj do polovice stopala skoraj istočasno odstopila podplata in sem ju privezal nazaj. Če cel podplat odpade na snegu, sploh če je sneg trši, ne bo zabavno. Prelaz pa je pod sne­ gom. Da bo imela višinsko bolezen, o tem sem brez pravega razloga dvomil. A ker je še nekajkrat pouda­ rila, da bo zagotovo imela višinsko bolezen, sva spet spremenila načrte. Najprej bova šla samo do Teahou­ sa oziroma čajnice, ki je v smeri prelaza nekje na višini 4150 metrov, da ugotoviva, kako Petrino telo reagira na višino. Nato se bova vrnila v najin hotelček. Šele potem se bova odločila, kako naprej. V  Nepalu se izraz čajnica uporablja za majhno 78 mojem občutku, ko so naju sončni žarki že dosegli, sva se ustavila za malico. Zame snickers, za Petro pa štu­ dentski futer, ki je bil v nahrbtniku še od doma. Po tej čokoladi se mi je v želodcu naredila kepa. Čuden ob­ čutek v trebuhu se je med hojo vse bolj stopnjeval in počasi prehajal v slabost, ki je zajela vse telo. Ne vem, koliko časa je ni bilo. "Mater, mi je slabo …" Zvit na skali, v boju s slabostjo, sem jezno razmišljal o tem, kaj je bilo v tisti čokoladi. Dokler je nisem poje­ del, je bilo vse v redu. Res sem jo kupil na nenavadni lokaciji, ampak preveril sem datum in ovitek in vse je bilo videti b. p. Vsa razigrana in brez nahrbtnika je nenadoma stala pred menoj: "Sedlo je tukaj, čisto blizu. Kaj neki je bilo tistemu tipu, da je rekel tri ure?" Pograbila je moj na­ hrbtnik: "Pridi, greva." "Ne, mojega rukzaka pa ne boš nosila," sem se hotel mačistično postaviti, a iz mojega grla je med napornim vstajanjem prišlo samo nerazu­ mljivo momljanje. Vdal sem se, ji prepustil nahrbtnik in ji počasi sledil, ko je pod mojim nahrbtnikom razi­ grano izginila naprej. Tudi za moje šibke noge je bil prelaz blizu. Na vrhu, v zavetju betonske ute, je domačin kuhal čaj. Potegni­ la me je do njega in mi pomolila skodelico pred usta: "Spij!" Srknil sem požirek, dva, upal, da me bo okrep­ čal, a tekočina ni in ni hotela po grlu. Pravzaprav se je čuden občutek v telesu še poslabšal. Primajal sem se do kupa kamenja, čortena, ovešenega z barvitimi molilnimi zastavicami, in se pred tablo, na kateri je iz­ stopal napis 5416 Mtr, kislo nasmehnil fotoaparatu. Nato me je objela. S samosprožilcem sva naredila še eno sliko. Pred mano se je z lepim pobočjem vzdigo­ val eden od trekinških vrhov. Ne, še o hoji ne morem razmišljati, kaj šele, da bi se mi cedile sline po takem vrhu. Počitek na sedlu mi ni pomagal, slabost je vztra­ jala in me slabila. Ura se je približevala deseti, ko naj bi oblaki prekrili sedlo, in odpravila sva se na drugo stran, proti Pokari. Navzdol je šlo nekoliko laže, skoncentriral sem se na vsak naslednji korak in samo polagal nogo pred nogo. Izbire ni bilo, samo naprej sva šla, pred nama je bila še dolga pot. Hodila je pred mano in se vsake toliko časa obrnila. Videl sem, da me na skrivaj zaskrbljeno opazuje. Ustavila sva se za počitek. Nenadoma sem začuden ugotovil, da je z mano vse v redu. Da ni več slabosti, ni čudnega občutka in mehkih nog. Da sem popolnoma v redu! Popadel me je sproščen, osvoba­ jajoč smeh. Čudno me je pogledala. "Kaj naj ti rečem," sem ji rekel, "tebe je bilo strah, da boš imela višinsko, se je pa lotila mene. Veš kaj, zdaj sem čisto dober. Za­ nesljivo je bila višinska bolezen." "Kako si dobro?" me ni razumela. Ko sem ji še enkrat razložil in je tudi iz mojega obnašanja dojela, da sem res čisto pri sebi, sem skoraj videl ogromen kamen, ki se ji je odvalil od srca in ji padel na nogo, kajti takoj zatem se je utruje­ no sesedla in rekla: "Veš, tako me je bilo strah zate." m Odmor za malico Foto: Izidor Tasič 79 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Klopi, okuženi z virusom KME, so razširjeni praktično po vsej državi! Med letoma 2003 in 2012 je tako za KME vsako leto zbolelo povprečno dvesto pet­ deset bolnikov. Izid zdravljenja okužbe s KME je precej negotov in doživljenjske posledice okužbe so kar pri po­ lovici obolelih hude, zato je prav, da vsi, ki se gibamo v naravi, dobro poznamo ukrepe, da okužbo preprečimo. Posledice KME pogosto močno okrnijo kakovost bol­ nikovega življenja, nemalokrat od bolnikov terjajo po­ sebne prilagoditve, včasih pa tudi popolno spremembo načina življenja. Kje se klopi zadržujejo Klopi se zadržujejo predvsem v gozdni podrasti, v gr­ movju vlažnih mešanih gozdov, v travi in celo na vrtu. Do nadmorske višine šeststo metrov je lahko klopov veliko, v višjih legah jih je manj. Klopi prezimijo v listju, v skorji drevesnih debel in površinskih plasteh zemlje. Brž ko se temperatura tal poviša, postanejo aktivni. Aktivnost klo­ pov in njihovih razvojnih stopenj je povezana s klimatski­ mi nihanji. Mila zima in vlažna pomlad pospešita dejav­ nost klopov. Nevarnost okužbe s klopi traja včasih že od februarja pa vse do novembra. Vbod klopa Ko se klop približa človeku, poišče primerno nežno in dobro prekrvavljeno mesto na koži ter se pritrdi. Klopi se najpogosteje pritrdijo na z dlakami pokrite dele glave, ušes, rok, dimelj, kolen, dlani in stopal. Vboda gostitelj ne ZDRAVJE En klop nam lahko trajno spremeni življenje Klopni meningoencefalitis1 čuti, saj ima klopova slina anestetičen učinek. Klopa zato ljudje, še posebej otroci, navadno sploh ne opazijo. Pri vbodu okuženega klopa ne pride vedno do okužbe gosti­ telja, okužba pa lahko sicer poteka tudi brez bolezenskih znakov. Za klope je značilen dolg življenjski cikel, zato zelo dobro skladiščijo viruse. Mnogo klopov lahko brez hrane preživi leto dni ali celo dlje. Prenos virusa KME V naravi virus KME kroži med prenašalci – klopi in nji­ hovimi gostitelji, ki so lahko mali gozdni sesalci, divjad, domače živali ali človek. Medtem ko je viremija2 pri ma­ lih gozdnih sesalcih dovolj visoka, da se lahko klopi prek posesane krvi okužijo z virusom KME, so večji gostitelji ‒ človek in veliki sesalci ‒ končni gostitelji virusa KME in virusa ne prenašajo. Ko se klop z virusom KME enkrat okuži, ga ohrani vse življenje. Virus se začne v klopu raz­ množevati, ko vstopi v njegovo črevesje. Ko si klop nasle­ dnjič poišče gostitelja, lahko s slino nanj v nekaj minutah prenese virus KME. Klopni meningoencefalitis Klopni meningoencefalitis povzroča virus klopnega me­ ningoencefalitisa. Virus kroži v parazitskem trikotniku, ki ga sestavljajo virus, klop in gostitelj. Okužba z virusom KME se kaže s splošno utrujenostjo, slabim počutjem, vročino, bolečinami v vratu in glavi, bolečinami v miši­ cah in sklepih, vrtoglavico in slabostjo, lahko tudi bruha­ njem in drisko. Znaki so torej lahko podobni gripi. Prvi znaki se pojavijo v povprečju sedem do štirinajst dni po vbodu okuženega klopa oziroma le tri ali štiri dni po za­ užitju okuženega nepasteriziranega mleka ali mlečnih iz­ delkov. Pri okoli dveh tretjinah bolnikov bolezen poteka v dveh fazah. Opisana prva faza bolezni traja od dva do sedem dni. Zdravniki ob tako neznačilnih simptomih in znakih na­ vadno domnevajo, da gre za virozo. Po približno sedmih dneh počitka se bolnik običajno že počuti bolje in je v na­ slednjih tednih (od enega do dvajset dni) navadno brez posebnih bolezenskih težav. Nato sledi druga faza bo­ lezni, v kateri je bolnik zaradi simptomov prizadetosti Petra Zupet Slovenija sodi med države, kjer obstaja visoka verjetnost okužbe s povzročitelji bolezni, ki jih prenašajo klopi. Ena izmed njih, klopni meningoencefalitis (KME), velja pri nas za eno najpomembnejših infekcijskih bolezni, saj se Slovenija uvršča med države z najvišjo obolevnostjo v Evropi. Klopi se najpogosteje pritrdijo na z dlakami pokrite dele glave, ušes, rok, dimelj, kolen, dlani in stopal. Foto: Shutterstock 1 Članek o klopnem meningoencefali- tisu (KME) bo služil kot dodatno gra- divo tekmovalcem na državnem tek- movanju Mladina in gore januarja 2018 v Trzinu (op. ur.). 2 Viremija je stanje, ko je virus prisoten v krvi.80 osrednjega živčevja največkrat napoten v bolnišnico. Pri večini bolnikov bolezen poteka kot meningitis ali menin­ goencefalitis, pri nekaterih (do deset odstotkov bolnikov) tudi kot meningoencefalomielitis. Za meningitis, vnetje možganske ovojnice, so značilni visoka vročina, močan glavobol, otrdel vrat, bolečine v vratu, vrtoglavica in slabost ter bruhanje. Če virus poleg vnetja možganskih ovojnic povzroči tudi vnetje možgan­ skega tkiva, se znakom meningitisa pridružijo še tresenje jezika in prstov rok, težave z zbranostjo in mišljenjem ter različne stopnje motenj zavesti (v hudi obliki tudi koma). V strokovni literaturi poročajo tudi o govornih in vedenj­ skih motnjah pri bolnikih ter primerih razvoja psihoz in delirija. Najtežja klinična oblika prizadetosti osrednjega živčev­ ja po okužbi z virusom KME, pri kateri je prizadeto mo­ žgansko deblo, pa je meningoencefalomielitis. Simp­ tomom in znakom meningoencefalitisa se ob vnetju hrbtenjače pridružijo še ohromitve udov, najpogosteje ramenskega obroča in medenice, ki pred ohromitvijo ne­ katerim bolnikom povzročajo hude bolečine, ter dihalnih mišic. V nekaterih primerih je prizadeto tudi avtonomno živčevje, kar se kaže v motnjah srčnega ritma in podob­ no. Bolniki potrebujejo dolgotrajno bolnišnično zdravlje­ nje, ki je odvisno od stopnje prizadetosti osrednjega živ­ čevja. Pri petih do desetih odstotkih bolnikov se pojavijo ohromitve, približno en odstotek obolelih umre. Bolniki z ohromitvijo mišic imajo v večini primerov težji potek bolezni, večkrat potrebujejo mehansko predihavanje, po­ časneje okrevajo in potrebujejo tudi dolgotrajno rehabili­ tacijo. Pri nekaterih bolnikih ohromitve, lahko tudi dihal­ nih mišic, žal ostanejo trajne. Tudi sicer velja, da več kot tretjina bolnikov po prebolelem KME trpi zaradi posten­ cefalitisnega sindroma, ki lahko močno okrni kakovost bolnikovega življenja. Postencefalitisni sindrom Po preboleli akutni fazi bolezni mnogim bolnikom osta­ ne postencefalitisni sindrom (PES), ki se kaže s skupkom kroničnih simptomov in znakov. Bolniki s PES so pogosto kronično utrujeni in razdražljivi, lahko trpijo za glavobo­ li, depresijo, motnjami razpoloženja, spomina in zbrano­ sti in/ali imajo težave z ravnotežjem, koordinacijo, hojo ali govorom, tresavico, lahko tudi teže prenašajo stres in slabše slišijo. Te težave lahko trajajo nekaj mesecev, več let, lahko pa tudi vse življenje. Zaradi nevroloških posle­ dic bolezni morajo bolniki pogosto spremeniti dnevne aktivnosti, vključno z delovnim mestom, saj postencefa­ litisni sindrom močno zmanjša kakovost njihovega vsak­ danjega življenja in vpliva na delovno sposobnost. Delna ohromelost in ohromelost Kadar v akutni fazi bolezen poteka kot meningoencefa­ lomielitis, lahko bolniku zapusti celo trajno parezo (omr­ tvelost) in ohromelost. V Evropi zaradi KME in posledič­ ne prizadetosti hrbtenjače do deset odstotkov bolnikov ohromi. Pri bolnikih sta največkrat prizadeta ramenski in kolčni obroč, včasih pa tudi dihalno mišičje. Kadar so pri­ zadete dihalne mišice, so bolniki, lahko tudi doživljenjsko, odvisni od dihalnega aparata. V nekaterih primerih so po­ sledice KME tako hude, da bolniku povzročijo invalidnost in odvisnost od tuje pomoči, bolezen pa je lahko v polovici odstotka do dveh odstotkih primerov tudi smrtna. Posledice KME pomembno zaznamujejo kakovost ži­ vljenja posameznika in njegovih bližnjih, v najtežjih pri­ merih povzročajo trajno invalidnost in zahtevajo dol­ gotrajno rehabilitacijo in institucionalno varstvo. Zaradi zahtevnosti zdravljenja, dolgotrajne rehabilitacije in re­ snih posledic je KME veliko breme tudi za zdravstveno blagajno in družbo v celoti. Možnosti zaščite Zaščita z obleko. Ko se odpravljamo v naravo, upora­ bljajmo svetla oblačila iz gladkega materiala, ki klopom onemogoča oprijem. Tudi oblačila popršimo z repelen­ tom, najbolje po robovih hlač, vrhu nogavic in ostalih mestih, kamor se klopi radi prijemljejo. Repelenti. Eden izmed načinov odganjanja klopov je uporaba zaščitnih kemičnih sredstev – repelentov, ki od­ ganjajo mrčes. Repelente, ki vsebujejo DEET (N, N­dietil­ ­m­toluamid), lahko nanašamo na kožo, vendar v skladu z navodili proizvajalca. Ščitijo do nekaj ur. Starši naj sred­ stva nanesejo otrokom in se izognejo nanosu na roke, oči in usta. Najbolje je, če se zaščitimo z obleko in repelenti, po vrnitvi domov pa se temeljito pregledamo, odstrani­ mo morebitne prisesane klope, se stuširamo, si umijemo lase ter oblačila operemo. Cepljenje proti KME. Cepljenje je eden najbolj učin­ kovitih ukrepov zaščite pred KME. Priporočljivo je, da se cepljenje s prvima dvema odmerkoma opravi v zimskih mesecih. Prva dva odmerka naj si sledita v razmiku ene­ ga meseca, da se vzpostavi zaščita pred aktivnostjo klo­ pov. Tretji odmerek lahko sledi po devetih do dvanajstih mesecih po drugem odmerku. Nato se zahteva prvi poži­ vitveni odmerek po treh letih, kasneje se zaščita obnavlja na tri do pet let. Če začnemo s cepljenjem kasneje, npr. v poletnih mesecih, je priporočljivo dobiti drugi odmerek cepiva že dva tedna po prvem, da čim prej dosežemo za­ ščitno raven protiteles. Cepljenje proti KME je v Sloveniji obvezno za tiste, ki so izpostavljeni okužbi pri delu. Priporoča se vsem osebam od enega leta starosti naprej, ki se gibljejo ali živijo na ob­ močju, kjer je tveganje za okužbo visoko. V Sloveniji je cepljenje urejeno za naslednje skupine z visokim tvega­ njem za okužbo: ­ obvezno (od leta 1986) za delavce z visokim tveganjem (stroške povrne delodajalec), ­ obvezno (od leta 1990) za študente z visokim tvega­ njem, npr. študente gozdarstva, lesarstva (stroški se po­ vrnejo v okviru obveznega zdravstvenega zavarova­ nja), ­ priporočeno (od leta 1991) za ljudi, ki živijo ali potujejo v visoko endemična območja, vključno z otroki, starej­ šimi od enega leta.m Doc. dr. Petra Zupet, dr. med., prof. šp. vzg., spec. medicine športa, je predstojnica Inštituta za medicino in šport (IMŠ) v Ljubljani, predava- teljica na Univerzi na Primorskem, predsednica Združenja za športno medicino Slovenije in zdravnica GRZS. 81 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Nastavljanje sončnim žarkom za pridobivanje temnejšega odtenka polti ni več tako zelo moderno. Na morju iščemo zavetje pod drevesi, da se skrijemo pred soncem, tako da ne dobimo opeklin, v hribih pa sence ni mogoče vedno najti. Poti lahko vodijo čez soncu izpostavljene travnike, nad gozdno mejo pa čez golo skalovje. V gore gre z nami planinski nahrb­ tnik, ki je glede na dolžino in zahtevnost ture bolj ali manj zaseden s pijačo, prigrizki, rezervno obleko ter varovalno opremo. Marsikdaj nam je ob prepolnem nahrbtniku škoda s seboj vzeti še kremo za sončenje ali celo pokrivalo (če tega tudi običajno le redko nosi­ mo), ki bi zaščitilo celotno glavo in vrat, a oboje nam še kako pride prav v poletnih dneh, ko je UV­sončno sevanje tako močno, da je stopnja nevarnosti pri ne­ zaščitenem izpostavljanju sončnim žarkom tolikšna, da lahko povzroči opekline kože. Napoved UV­indeksa, ki jo dnevno najdemo v sklo­ pu biovremenske napovedi na spletni strani www. meteo.si ali v nekaterih časopisih, se v lepih poletnih dneh glasi nekako takole: "UV­indeks ob jasnem vre­ menu sredi dneva po nižinah doseže 9 in v gorah 10." Marsikomu vrednosti ne povedo veliko, drugi sliša­ no ali prebrano, predvsem zaradi nerazumevanja in­ formacije, preprosto ignorirajo. Kaj torej je UV­in­ deks ter kako ga interpretiramo? UV­indeks je mera VREME Z gora se vrnimo brez opeklin UV-indeks2 za moč sonca oziroma ultravijoličnega sončnega se­ vanja, torej tistega dela sončevega sevanja, ki povzro­ či porjavelost kože ter lahko ob predolgi nezaščiteni izpostavljenosti soncu povzroči opekline. Vrednost indeksa predstavlja velikost učinka tega sevanja na človeško kožo; pri sami definiciji je upoštevana pov­ prečna občutljivost bele kože, vrednost indeksa pa upošteva predvideno najvišje sevanje sredi dneva. Vrednosti indeksa za nižine in gore se razlikujeta. UV­indeks je odvisen od naše lokacije, in sicer od nadmorske višine (na nadmorski višini 2000  m je 15  % več sevanja kot ob morju) in od geografskega položaja, vrednost indeksa pa je višja v bližini ekva­ torja in nižja v bližini polov, kar je povezano tudi z de­ belino ozonske plasti, ki nas ščiti pred UV­sevanjem. Vrednost indeksa je odvisna tudi od letnega časa; in­ deks je namreč običajno višji poleti kot pozimi, saj je UV­sevanje pozimi v povprečju desetkrat šibkej­ še kot poleti. Najvišjo vrednost indeks doseže junija in v začetku julija. Najvišji je ob sončnem poldnevu, ko je sonce najviše na nebu, odvisen pa je tudi od sto­ pnje oblačnosti. Tudi skozi tanjše plasti oblakov, tj. ko­ prenaste oblake, ki sicer največkrat dajejo vtis, da so ravno toliko zastrli sonce, da nas skoznje res ne more opeči, lahko prodre do okrog 80 % UV­sevanja. Preje­ to UV­sevanje pa je lahko tudi podvojeno, ko se žarki Veronika Hladnik1 1 Agencija Republike Slovenije za okolje. 2 Članek o UV-indeksu bo služil kot dodatno gradivo tekmovalcem na državnem tekmovanju Mladina in gore januarja 2018 v Trzinu (op. ur.). Pri srednji izpostavljenosti velja, da normalno občutljiva koža pordi v eni uri pri izpostavljanju sončnim žarkom sredi dneva, občutljiva pa že v pol ure. Foto: Oton Naglost 82 odbijajo od snežnih ali vodnih površin v naši nepo­ sredni bližini. V  gorah, še zlasti v visokogorju, smo tako tudi zgodaj poleti, ko je marsikje še kar nekaj snežnih zaplat, še dodatno izpostavljeni ultravijolič­ nemu sevanju. UV­indeks delimo na pet kategorij glede na tvega­ nje za poškodbe kože za povprečne ljudi pri neza­ ščitenem izpostavljanju soncu. Najnižji dve stopnji, ki vsebujeta vrednosti UV­indeksa med 0 in 4, pred­ stavljata minimalno in nizko izpostavljenost, pri kate­ ri je priporočena zaščita le za ljudi z občutljivo kožo in za otroke. Nad vrednostjo 5 je priporočljiva zašči­ ta vseh ljudi s pokrivalom, sončnimi očali, primerno obleko, ki varuje kožo pred sončnimi žarki, ter s kre­ mo z zaščitnim faktorjem vsaj 15, saj že ta zaustavi ve­ čino UV­žarkov. Pri srednji izpostavljenosti (indeks z vrednostjo 5 in 6) velja, da normalno občutljiva koža pordi v eni uri pri izpostavljanju sončnim žarkom sre­ di dneva, občutljiva pa že v pol ure. Pri vrednostih in­ deksa med 7 in 9, ko je izpostavljenost velika, in pri vrednostih indeksa 10 in več, ko je izpostavljenost ek­ stremna, se nezaščiteno izpostavljanje soncu odsve­ tuje, saj normalno občutljiva nezaščitena koža lahko pordi že v 40 minutah ali prej kot v pol ure, občutlji­ va koža pa v 20 minutah ali celo prej kot v 15 minu­ tah – torej je nevarnost za poškodbe kože sredi dneva zelo velika. Sončni žarki so najmočnejši dve uri pred sončnim poldnevom in tri ure po njem (poleti od 11h do 16h), zato je najboljša preventiva zmanjšanje di­ rektnega izpostavljanja soncu v tem času, v hribih pa smo ob celodnevnih turah ravno sredi dneva nekje sredi ture, po vsej verjetnosti nad gozdno mejo. Uporaba zaščitne kreme je torej nujna, poleg tega ve­ lja upoštevati še naslednje: v gorah smo fizično aktiv­ ni, zaradi intenzivne hoje se potimo, ob višji zračni vlagi se bolj pogosto potimo tudi pri manjših naporih, znojenje pa uniči in izpere zaščito. Zaščitno sredstvo potrebuje okrog 30 minut, da se veže na kožo, vsa­ ko potenje v tem času pa izniči zaščito in nanos kre­ me je treba kaj hitro obnoviti. Nanose kreme je treba tudi sicer obnavljati, ob izpostavljenosti soncu je pri­ poročeno vsaj na vsaki dve uri. Pri mazanju s kremo radi pozabimo na glavo in vrat pa na uhlje in ustnice, ki so prav tako občutljivi in nemalokrat izpostavlje­ ni žarkom še bolj kot preostali deli telesa. Če na poti ni sence, nam pridejo prav tudi ohlapnejša oblačila z dolgimi rokavi, na glavo poveznemo pokrivalo, ki bo glavo in vrat varovalo pred UV­žarki, s sončnimi očali z UV­zaščito pa zaščitimo oči. Namenimo nekaj besed še toplotni obremenitvi, sploh med pohajanjem po gorah v času t. i. vročinskih valov. Zadostna količina popite tekočine, in ne samo nošenje te v nahrbtniku, nas sicer ne bo obvarovala pred prej omenjenimi opeklinami, nas bo pa rešila pred dehidracijo in izčrpanostjo ob visokih tempera­ turah. Zavedajmo se, da so dodatni postanki za maza­ nje z zaščitno kremo in dodatna teža zaradi pokriva­ la, kreme za sončenje ter dodatne plastenke z vodo v dolgoročno korist našemu telesu.m Prihranite 10 € pri nakupu CEWE FOTOKNJIGE v vrednosti nad 40 €. Popust velja pri enkratnem nakupu katere koli fotoknjige na spletni strani www.cewe.si. Koda velja do 1. 10. 2017. Več informacij dobite na naši brezplačni telefonski številki 080 17 71 ali nam napišite na info@cewe.si. Idila gorskega sveta v CEWE FOTOKNJIGI www.cewe.si Koda za popust: PZSCFK-117 Obstaneva. Brez besed z nogami steptava manjše korito, kamor odloživa nahrbtnika in za pre­ pozno kosilo zgroženo z očmi požirava globoko zmr­ znjeno hrano in pijačo. Zaledenel plinski gorilnik, ki je nemo prenašal cmarjenje nad plamenom sveče, odvržem ob zloveščem sikanju plina izpod ožganega tesnila. "Bi v tem mrazu sploh lahko dobil opekline?" podvomim in pogledam proti smreki, kjer je izpod upognjenih vej slišati sopenje, teptanje snega in hre­ ščanje lomečega lesa, kot da bi si medved urejal brlog. "Pripravljeno!" je slišati kot povabilo. Pod drevesom se zavem, da bo razpoloženje močno vplivalo na najino preživetje. Jeza ali veselje morata zamenjati malodušje, preden me hlad spremeni v se­ bičneža. "Mraz se mi zajeda v oči pa tudi sluznica v nosu mi pri dihanju zmrzuje," preverjam počutje. "Zamiži in dihaj pod obleko," pridušeno zamomlja. "Še možgani komaj vzdržujejo delovno temperaturo. Glavo imam nekam prazno," nadaljujem. "To je edina dobra novica danes," že razločneje slišim neprizade­ ti odgovor. NARAVA Vedno imam rezervno varianto Smreka Ivan Premrl Pri smreki je bilo izpod upognjenih vej slišati sopenje, teptanje snega in hreščanje lomečega lesa, kot da bi si medved urejal brlog. Foto: Andrej Trošt Z mesečino obsijana zasnežena gorska pokrajina predstavlja zame le ozadje izbokline, ki izstopa iz ščemeče beline. Do pasu v snegu garam proti izbranemu cilju. Pri dvigu rijem s stegnom navzgor v sneg do višine razkoraka, nogo lahko potisnem naprej le z nagibom telesa, pri obremenitvi ne čutim pod stopalom nobene opore in ves čas pred seboj potiskam kup snega. Utrujenost me premaga. Mimo mene pririne postava in nadaljuje nikoli končano delo. 84 "Mislim, da bi bilo treba dopolniti Lorentzeve trans­ formacije, ker za opazovalca pri nižji temperaturi do­ godki potekajo počasneje kot za opazovalca pri višji temperaturi." "So se ti možgani v mrazu tako skrčili, da misliš samo še na neumnosti? Raje razmisli, kako bova preživela!" je zabobnela graja kot potrditev moje namere. Utihnem. Začnem se spraševati, kaj bi še lahko ogro­ zilo moje življenje: zelo nizek krvni pritisk, povišan srčni utrip, obupno slaba kapaciteta pljuč, prenizka teža, alergija na antibiotike. Mogoče. Najbolj me prič­ ne skrbeti opozorilo zdravnice, da imam slabo pre­ krvavljene prste, na kar naj bi opozarjali modrikasti nohti. Pogledam roki v tankih volnenih rokavicah in ju iz previdnosti namestim pod pazduhi. Ob morečem spoznanju, da bolj spadam v bolniško posteljo kot v ledenico, se raje osredotočim na koni­ časte iglice, ki štrleče iz snega poplesujejo v ritmu mi­ getajoče svetlobe. Pogled neustavljivo pritegne edini vir šibke topote, kjer v plapolanju plamena počasi iz­ gublja ostrino. Kot privid vedno počasneje drsi ob rja­ vem deblu, skozi poševno rastoče veje, mimo visečih storžev, dokler ne zastane v porajajoči temini. Mrzla bolečina na obrazu me budi iz omame. "Noge!" kriknem, za obraz se ne menim. Premikanje prstov me pomiri. Tipam za svečo. Ni je. "Madonca! Miha, Miha!" kličem in z rokami grabim v temo: "Si kar zmrznil?" Odgovor je šibak in zaspan. "Ven morava!" skoraj uka­ žem. Po gazi skačeva, brcava in mahava z rokama, ne meneč se za zamrznjeno hrano, ki jo teptava v sneg. Z  energijo morava varčevati, zato prenehava s telo­ vadbo, takoj ko okorelost udov popusti. Takoj se zač­ neva pripravljati na odhod. "Te je kaj strah?" preusmeri pozornost od trmastih nahrbtnikov, ki nočeta sprejeti pomrznjene vsebine. Vprašanje me preseneti. Ne verjamem, da je obupal. Za vsak primer mu nastavim past. "Ne, vedno imam rezervno varianto," rečem tako hladno, da me kar za­ zebe. "Zakaj je še nisi uporabil?" nejeverno vpraša. "Je za spoznanje slabša od luknje. Celo noč bi hodil po tem koritu, da ne bi pomrznil," se delam neprema­ gljivega. "Saj si pod nahrbtnikom skoraj izdahnil." Ne verjame. "Brez nahrbtnika sem vztrajnejši. Če si utrujen, se bom sam preril do avtobusa, samo dlje bo trajalo," prepričljivo odgovorim, vendar se nekoliko sklonim, da mi izdajalska luna ne bi osvetljevala izčr­ panega obraza. "Ti in tvoje variante! Kaj pa, če bi omagal?" že razdra­ ženo vpraša. "Preden bi šel po pomoč, bi te oblekel v dve puhovki in dva nahrbtnika, pa še ovil bi te s folijo kot čokolado. Ne verjameš?" mu rečem in se začnem slačiti. "Mona!" zadovoljno ugotovi, me nekaj časa nejeverno gleda, kako tlačim puh v nahrbtnik, nato pa pograbi svojega in začne ihtavo riti sneg v smeri rešitve, da ga s šklepetajočimi zobmi komaj dohajam. m E-mail: info@delavska-hranilnica.si Spletni naslov: www.delavska-hranilnica.si Delavska hranilnica ODLOČITEV JE NA VAŠI STRANI PZS OB SODELOVANJU Z DELAVSKO HRANILNICO NUDI ČLANOM PLANINSKIH DRUŠTEV, KI ODPREJO OSEBNI RAČUN Z REDNIMI PRILIVI, NASLEDNJE UGODNOSTI: • najugodnejše poslovanje z OR na slovenskem bančnem trgu, • eno leto brez stroškov vodenja novo odprtega osebnega računa, potem pa je strošek 1,00 EUR (20% nižje od redne ponudbe), • dvigovanje na vseh bankomatih po Sloveniji in članicah monetarne EU brez provizij, • plačevanje položnic samo 30 centov, preko spletne banke le 25 centov, • plačila z bančno kartico Mastercard z odlogom plačil in možnostjo nakupa na obroke do 12 mesecev, • MasterCard kartico prvo leto brez nadomestila, nato 10 EUR letno (4,50 EUR nižje od redne ponudbe), • zelo ugodne kredite: - potrošniške kredite do 10 let, - stanovanjske kredite do 30 let, - 50% nižji stoški odobritve od veljavne tarife, - zavarovanje kreditov urejamo s hipoteko, poroštvom in lastnim zavarovanjem, - mesečni stroški vodenja kredita so 1,50 EUR, • ugodno pokojninsko varčevanje v hranilnici, za člane planinskih organizacij in njihove družinske člane. PRIDITE, POSTREGLI VAS BOMO TUDI Z BREZPLAČNO KAVICO DOBRODOŠLICE ! PZS že 35 let praznuje dan slovenskih planin­ cev, šesto leto pa pod okriljem Dneva slovenskih pla­ ninskih doživetij program obogati s celodnevnim do­ gajanjem. Letos so organizacijske moči združili PZS, Planinsko društvo (PD) Tržič in Občina Tržič. Planinci in turni kolesarji, ki so za izhodišče izbrali Tržič ali Grahovše, so se večinoma v družbi vodni­ kov PZS do Doma pod Storžičem podali po različnih poteh in prek različnih vrhov. Nadobudneži so se po­ merili z navpičnico na plezalni steni, kjer jim je ne­ kaj dih jemajočih trikov pokazal nekdanji državni pr­ vak Jure Bečan. Gorski reševalci Društva GRS Tržič PLANINSKA ORGANIZACIJA Pod Storžičem pisano in veselo Dan slovenskih planinskih doživetij 2017 Po sporočilu za medije povzela Zdenka Mihelič V soboto, 17. junija, je bilo pri Domu pod Storžičem razigrano veselo, saj je okrog dva tisoč ljubiteljev narave in gora vseh generacij praznovalo Dan slovenskih planinskih doživetij in dan gorenjskih planincev. Planince so navdušila različna planinska, turnokolesarska, plezalna, gorskoreševalna, naravovarstvena, ustvarjalna in raziskovalna doživetja. Predsednik PD Tržič Uroš Ahačič je bil navdušen nad množico, kot je Dom pod Storžičem še ni doživel. Foto: Matjaž Šerkezi 86 so zbranim prikazali delo gorskih reševalcev, najmlaj­ še so navdušile ustvarjalne delavnice Očistimo naše gore, geolov na zaklad, hitrostno ločevanje odpadkov, zabavni biatlon ter barvanje in risanje zaščitenih gor­ skih rastlin, starejše pa tudi naravoslovno­fotografski pohod v okolici doma. Marsikdo je obiskal tudi Trži­ ški muzej in skrite kotičke srednjeveškega mesta. Da je planinski glas izpod Storžiča segel v deveto vas, je poskrbel še radio Val 202. Zbrane iz raznih krajev Slovenije in prek meja je v osrednjo prireditev ponesla planinska himna Oj, Tri­ glav, moj dom, vseslovenski praznik so s slovesnim sprevodom počastili praporščaki petdesetih planin­ skih društev, dobrodošlico v objemu gora pa so jim zaželeli predsednik PZS Bojan Rotovnik, predsednik Meddruštvenega odbora PD Gorenjske France Be­ nedik, predsednik PD Tržič Uroš Ahačič in župan Občine Tržič Borut Sajovic. Meh harmonike je razte­ gnil domačin Rok Meglič, za pravo planinsko zabavo pa je poskrbel ansambel Zarja. Najlepši del dogajanja so gotovo srečevanja starih pla­ ninskih prijateljev in zadovoljni obrazi udeležencev: Metod Jakop, PD Boč Kostrivnica: "Dan slovenskih planinskih doživetij je priložnost za srečanje znan­ cev iz drugih društev in ostalih praporščakov. Kot praporščak, kar mi pomeni prijetno obveznost, na katero sem ponosen, se ga udeležujem že pet let, kot udeleženec pa sem bil na preteklih praznovanjih dne­ va planincev, ki so mi vsa ostala v lepem spominu." Jožica Milavec, PD Sežana: "V  planinskem društvu sem že več kot 60 let in tudi dan planincev obiskujem že skoraj od začetka. Veliko mi pomeni, da srečam planinske prijatelje iz preteklih let, zadovoljna sem, da jih vsako leto še vidim. Od današnjih doživetij sem najbolj uživala pri risanju zavarovanih rastlin na les." Sara Jere, PD Litija: "Na Dan slovenskih planinskih doživetij smo tudi letos prišli z mladinskim odse­ kom. Iz Grahovš smo se podali na planinski pohod do Doma pod Storžičem, pobirali smo smeti, jih prvi oddali in celo prejeli nagrado Očistimo naše gore za skupino, ki je pobrala največ smeti." Darko Mohar, planinska skupina Slovenski dom ­ KPD Bazovica z Reke: "Že petič, šestič smo prišli na Dan slo­ venskih planinskih doživetij, da se družimo s sloven­ skimi planinci, pa tudi od drugod, saj so tu tudi planinci iz Trsta, ter spoznamo še kakšen lep košček Slovenije. Poleg planinskega pohoda je poudarek na druženju, saj srečamo stare prijatelje in spoznamo nove." Zvonimir Vidau, SPD Trst: "Na Dan slovenskih pla­ ninskih doživetij prihajam, da srečam prijatelje in znance, letos sem že tretjič zapored. Ker končujem drugi dnevnik Razširjene Slovenske planinske poti, sem v zadnjem času dvakrat tedensko v slovenskih hribih, in tukaj se počutim kot doma." Dan slovenskih planincev pomeni tudi začetek pole­ tne planinske sezone, ki traja do sredine septembra in v gore, tudi zaradi gostoljubnih planinskih koč, priva­ bi največ obiskovalcev. m Foto: Matjaž Šerkezi 87 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Po nekajurni hoji v hrib sta nasmeh in glasen pozdrav oskrbnika, h kateremu si namenjen po sko­ delico čaja in obvezno šilce "za zdrava kolena", še toli­ ko pomembnejša. Ker si utrujen, prepoten, ker gledaš tisti vrh, ki se ti kar odmika. Ker si neprespan, žejen in lačen, ker ti sonce pregreva glavo in v nahrbtniku to­ voriš ogromno nepotrebnih reči, vode pa ti je zmanj­ kalo že po poldrugi uri. Zato zadnje pol ure sanjaš o klopi, sveži majici in nasmehu. Morda sem v tem osa­ mljena, morda ne, a dejstvo je, da me redko kaj bolj razkači kot tečna in zadirčna oskrbnica koče, ki ti že ob vstopu jasno pokaže, da nisi prav hudo zaželen. Prijaznost je vse, kar si želim, ko vstopim skozi vrata. Ne padca na kolena, daleč od tega, pričakujem samo to, da me nekdo opazi. Preslikava s tisoč petsto metrov nadmorske višine v do­ lino se ponuja sama od sebe. V lekarno, trgovino, zdra­ vstveni dom. Preslikava na avtobus, kjer mi voznik pri­ jazno vošči dobro jutro ali še bolje – pozdravim prva in dobim presenečen pogled in takoj nato širok nasmeh.  Kje smo sleherniki izgubili tisto potrebo po majhnih, iskrivih podarjanjih? Potrebo po izražanju prijazno­ sti, osnovnem bontonu, stisku roke in objemu, ko po dolgem času spet srečamo znanca, nekdanjo sodelav­ ko, odtujeno sestrično? Zakaj si dopuščamo to zoprno hladnokrvnost, zakaj gojimo brezbrižnost, ko pa ma­ lenkost, kot je iskriv mežik, polepša dan? In še nekaj je, o čemer razmišljam. Da nam tudi obratno ne gre prav dobro. Da namreč majhnih presenečenj, poklonov, komplimentov, ne znamo (več) spontano sprejeti. Nedavno se peljem iz službe. Pred prehodom za pe­ šce stoji stara mama z vnučkom, fantkom, starim kaka tri leta. Že od daleč ju vidim, kako čakata, da se ju kdo usmili in jima dovoli prečkati cestišče. Ni bilo videti, da bi se jima prav hudo mudilo, a (ne)zavedni občutek, da si neviden, da si nihče ne vzame pet se­ kund in te spusti mimo, najbrž ni ravno prijeten. Milo rečeno. Ustavim pred prehodom in opazujem, kako na drugi strani avtomobili kar vozijo mimo, dokler se ju ne usmili še en voznik. Ženica mi je mahala ves RAZMIŠL JANJE Oda prijaznostiAnja Intihar Prijaznost je zame ena temeljnih vrlin, ki lahko krasijo človeka. Pa ne zlagana. Spontana prijaznost, tista, ki ponudi iskren nasmeh in vesel pozdrav, čeprav popolnemu tujcu. Pravzaprav mi je prijaznost osebe, ki je ne poznam, še pomembnejša, bolj posebna. Prijazno srečanje. Miha Žumer (na desni) in Janez Arh, oba člana GRS. Foto: Miro Podgoršek 88 čas, ko sta hodila po zebri. Ne, nisem ju poznala. Oči­ tno je začutila, da ju je vendarle nekdo opazil, da nista več nevidna. Vsakdanji primer, vem, a slikovito odra­ ža stanje v družbi. V družbi, v kateri se ne znamo več pozdraviti, videti, začutiti. To zoprno stanje, ko obso­ jamo kar povprek, ko nas je strah otrok, tujcev, brez­ domcev, posebnežev, ne nujno v tem vrstnem redu. Ta nevidnost me moti. Včasih zgolj moti, drugič boli. A vem, da ni vse brezupno. Kajti toliko prijaznih ljudi, širokih nasmehov in optimističnih zgodb, kot sem jih v nekaj letih slišala in videla v hribih, tistih bolj pritleh­ nih in onih malce višjih, zlepa ne najdeš. Pa ne vem, ali imam zgolj srečo, da mi na pot pač pridejo sami svetli in sončni posamezniki, ali me ima nekdo tam zgoraj tako rad, da mi ponuja dobrodušneže. Ne vem, mor­ da pa griči res privlečejo tisto najboljše iz človeka … Čut za solidarnost, ki v današnji resničnosti spi nekje globoko zakopan in pozabljen, pa ga prestop magične meje – tisoč metrov nadmorske višine – izrine, ker smo tam vsi enaki. Ne vsi enako zadihani ali v najmo­ dernejših pohodnih čevljih in daleč od tega, da bi bili vsi pripravljeni na pogovor, pri ranljivosti se najdemo. Tam zgoraj smo vsi ranljivi in zdi se mi, da se v vsak­ danjem življenju tega niti ne zavedamo, ko pa pomo­ limo nos med skale, na trenutke spolzke, spet drugič slikovite, a nič manj nevarne, ko utrujeni sopihamo v dolino, vemo, da nam bo podporo lahko nudil le na­ ključni mimoidoči. Ne poznam primera, da bi se v hribih ljudje hladnokrvno sprehodili mimo nekoga, ki je v stiski. Ga poznate vi? Niso vsi ljudje dobri. Žal. Vsi se ne zavedajo, da jih ne­ sreča lahko zadene v enem prhutu metuljevih kril. Žal. Ne morem doumeti, da se nekdo smeji tuji ne­ sreči. Ne morem razumeti, da se nekdo lahko z mir­ no vestjo smeji tujim solzam. Tudi tega, da so ljudje nevoščljivi, ne. Zakaj pa ne bi drugemu privoščili dobrega? Je res tako zelo težko vzdržati se neumnih pripomb, iz katerih veje škodoželjnost? Je res tako neznansko naporno naučiti se brigati zase? In spet – nikoli nisem bila deležna neprimernih opazk na svo­ jih pohodnih poteh. Ne želim slikati popolnega sveta, kjer so vsi mimoidoči dobri, angelski, omenjena teč­ na oskrbnica je dober primer, kako izjeme včasih ven­ darle potrjujejo pravilo, a pozdrav sotrpina ob spustu v dolino je vedno tu, bodrenje in prijazna beseda sta vedno ob pravem času na pravem mestu. Nikoli me ni strah, da bi ostala sama, da bi se mi kdo posmehlji­ vo nasmehnil, ker moj nahrbtnik ni po zadnji modi. Ravno nasprotno – pogosto se mi zgodi, da mi po­ polni neznanci podarijo širok nasmeh ali dva, nekaj spodbudnih besed, še kakšno koristno laž sem sliša­ la: "Ne, kje pa, do vrha je samo še slabih deset minut." Ko bi zmogli početi samo to – smejati se brez občutka krivde, delati dobro. Molčati, če ne zmoremo prvega. Pomagati, ko bi nas kdo prosil. Ko bi le začutili željo po tem! In uvideli, da nismo središče sveta, da smo ranljivi, človeški. Prišel bo trenutek, ko bomo potre­ bovali pomoč, ne nujno fizične, in si želeli, da bi nas nekdo pogledal, začutil. m MOUNTAIN BOOTS HANDCRAFTED WITH PASSION BORN IN BAVARIA – WORN AROUND THE WORLD ROČNO IZDELANI V EVROPI LEPLJENA SESTAVA ČEVLJA // MOŽNA MENJAVA PODPLATA IZJEMNO TRPEŽNA OBUTEV Tatra Bunion GTX® Naš najbolj prodajan pohodni čevelj, primeren za vse vrste terena, ustvarjen z dodatnim prostorom za nožni palec, za vse tiste, ki jih muči hallux valgus. Sedaj na voljo v nepremočljivi in zračni GORE-TEX verziji ali z usnjeno podlogo. WWW.HANWAG.DE Na Prostem_Tatra Bunion.indd 1 30.06.2017 13:22:52 MOUNTAIN BOOTS HANDCRAFTED WITH PASSION BORN IN BAVARIA – WORN AROUND THE WORLD ROČNO IZDELANI V EVROPI LEPLJENA SESTAVA ČEVLJA // MOŽNA MENJAVA PODPLATA IZJEMNO TRPEŽNA OBUTEV Tatra Bunion GTX® Naš najbolj prodajan pohodni čevelj, primeren za vse vrste terena, ustvarjen z dodatnim prostorom za nožni palec, za vse tiste, ki jih muči hallux valgus. Sedaj na voljo v nepremočljivi in zračni GORE-TEX verziji ali z usnjeno podlogo. WWW.HANWAG.DE Na Prostem_Tatra Bunion.indd 130.06.2017 13:2:5 NOVICE IZ VERTIKALE Stabilno in vroče vreme je končno zajelo naše kraje in v preteklih te­ dnih je bilo po naših stenah zelo ve­ selo. Plezalo se je veliko, obiskane so bile številne stene, težavnostni raz­ pon smeri pa je bil pester, kot je pe­ stra barvna lestvica fasad sloven­ skih hiš. Na seznamu so se znašle tako lahke smeri kot težje, ki naka­ zujejo prihod velikih dosežkov v tej sezoni. Preplezane so bile tudi prve prvenstvene smeri in sezona se je končno začela, bi lahko rekli. Poglej­ mo, kam vse je neslo naše nadobu­ dne plezalce. Pestro v sivo-belo-rumenem apnencu Konec maja sta Tjaša Jelovčan (AO Kranj) in Žiga Oražem (AO Kamnik) preplezala Metuljevo poč (100 m, VI+), ki poteka v skrajno levi poči levo od Wisiakove grape. 10. sep­ tembra 1989 sta smer prva preple­ zala Marko Prezelj in Matjaž Wie­ gele in jo ocenila s VI+, A2. Žiga in Tjaša sta do smeri priplezala po Ve­ černi smeri pod vpadnico smeri Rit­ ka. Od tu sta krenila rahlo desno po ploščah in kmalu prečila levo pod bi­ ser smeri, kjer zelo prav pridejo veli­ ki metulji, sicer pa si pomagaš s ko­ molci, koleni in ostalimi deli telesa, ki imajo afiniteto do gvozdenja. Tudi Kogel je kljub toplemu vreme­ nu še vedno deležen obiska; tako so smer Češnovar­Srakar (230 m, V+) preplezali Marko Mavhar (AO Gr­ mada­Celje), Vesna Meden (AO Že­ lezničar), Maja Jereb in Nejc Turnšek (oba AK Vertikala). Niso sicer plezali na isti dan, so si pa sledili v tako krat­ kem časovnem intervalu, da lah­ ko mirno zapišem, da so si podajali oprimke. 29. maja sta Marko Mavhar in Miha Gorjanc (oba AO Grmada­Celje) ple­ zala v Mali Raduhi, in sicer sta se loti­ la smeri DD (185 m, VI+/VI). Marko pravi, da gre za resno smer. Pozdra­ vljamo dejstvo, da sta fanta pogle­ dala čez okvire Slovenskih sten. Preden se zima dokončno poslovi, sta se Jaka Križanič (AK Vertikala) in Miha Klavžar (AO Idrija) odpravila na severno stran Grossglocknerja v smer Mayerlrampe (500 m, 70°/3), kjer sta ju presenetila kar tečen led in nekaj skalnega praskanja, preden sta lahko na vrhu iz nahrbtnikov po­ tegnila dobrote. Za nagrado sta na sestopu "uživala" v gaženju po juž­ nem, gnilem snegu. Kot pretekla leta se tudi letos mla- dunci ogrevajo v Križevniku in nje­ govih skalnih pritiklinah. 4. junija sta Matej Balažic (AO TAM) in Blaž Gla­ dek (AO Kamnik) preplezala novo smer in jo poimenovala Pr'vošnik (150 m, IV). Smer poteka v predo­ stenju Križevnika, krasi jo odlična skala, kot se za te konce spodobi, v prvem raztežaju pa nekaj zelenjav­ no­trentarskih vložkov. Matej pra­ vi, da sicer ni najlepša smer, "je pa naša", mi pa dodajamo, da "čeprav ni najlepša, je pa nova". Istega dne sta se v glavni steni Križevnika po­ tikala tudi Albin Simonič (AO Ce­ lje­Matica) in Andrej Trošt (Posa­ vski AK) in preplezala smer Planika (150 m, 350 mdo vrha, VII). Smer sta leta 1988 prva preplezala Fran­ ček Knez in Martin Hrastnik, leto pozneje, in sicer 18. februarja, pa so Franček Knez, Grega Justin in Robi Supin opravili še prvo ponovitev in prvo zimsko ponovitev smeri. Dan poprej so člani AK Vertika­ la obiskali Rušico in preplezali Ago (250 m, VI/V–VI) ter Lijak s Ku- štrasto (250 m, VI-/V–VI). 9. junija sta Jaka Križanič in Matjaž Ferjančič (oba AK Vertikala) plezala v severni steni Triglava, in sicer kom­ binacijo Bohinjske in Mojstranške smeri (400 m, IV–V). Vmes sta si privoščila tudi kak izlet po svoje, a to ni pokvarilo zadovoljstva nad ponov­ nim obiskom Stene. Nova smer Pr'vošnik v predostenju Križevnika Foto: Matej Balažič V Steni Foto: Jaka Križanič 90 11. junija sta Žiga Oražem in Primož Lavrič plezala v od boga pozablje­ ni Široki peči. Stena, ki je bila nekoč močno oblegana in čislana med alpi­ nisti, dandanes le redko doživi obisk. No, fanta sta si zaželela samote in dogodivščine, in za to je ni boljše ku­ lise, kot je Široka peč. Za cilj sta si iz­ brala smer Šteblaj­Juvan (450 m, VII­/IV–V), ki velja za bolj krušljivo, a sta ugotovila, da ni tako hudo. Če seveda odmislimo prvi raztežaj (naj­ težji), ki je bolj ko ne podrt in grife bolj tiščiš v steno, kot pa se prijemaš za­ nje. Sicer pa smer postreže tudi z do­ kaj dobro skalo in lepo plezarijo, ki je prav gotovo ne bodo zmotile nave­ ze nad tabo ali pod tabo. Kot je za­ pisal že Primož, gre vsekakor za ve­ liko turo v divjem okolju, ki alpinistu da veliko več, kot samo športnople­ zalni užitek. Plezalo se je tudi v Vežici, kjer so naveze iskale prehode čez klasično smer Geršak-Grčar (390 m, V+) in Črnolasko (200 m, V/IV). Tudi tukaj ni šlo brez majcenih orientacijskih zagat oziroma odklonov od idealne smeri. 11. junija sta Marko Šarac in Matija Jošt (oba AO Celje­Matica) prepleza­ la smer Herle-Vršnik (450 m, VI/V) v Ojstrici. Marko se je malce jezil nad posamezniki, ki so jo opisali kot grdo. Predvsem zato, ker se je pod steno počutil nekoliko nelagodno, a na nje­ nem robu je njegov nasmeh povedal vse – da gre res za pravo lepotico. Istega dne sta Matej Balažic (AO TAM) in Blaž Gladek (AO Kamnik) spet tipala skalo, da, ugotovili ste, v predostenju Križevnika. Zapodila sta se v smer Roža (120 m, VII+) in ver­ jetno opravila prvo ponovitev. Matej je bil nad smerjo navdušen, še bolj nad strmino, najbolj pa nad navija­ njem v podlakti. Nejc Marčič (AO Radovljica) je pope­ ljal mladino čez Mansardo (500 m, VI/IV–V) v SZ­steni Planje in ji priča­ ral čudovite kotičke trentarskih gora, ki v svojih nedrjih skrivajo marsikate­ ri biser. Zatorej, plezalec, le zberi po­ gum in zajadraj v ta prostranstva ter doživi avanturo, ki ti je obisk sten nad Vršičem ne more dati. Kje so naše ladje? Luka Stražar in Petra Klinar (oba Akademski AO) sta del maja in ju­ nija preživela v objemu aljaških gora. Pod Denali sta odletela z idejo o ple­ zanju v območju najvišjega vrha Se­ verne Amerike, kakor bodo razmere pač dovoljevale. Očitno sta svoj čas izkoristila in za aklimatizacijo jima je zadnji dan v maju uspelo stopi­ ti na Denali. Tako sta tudi dodobra preučila možnosti sestopa v prime­ ru še kakega vzpona. Po počitku in regeneraciji sta ponovno zavila na goro in med 6. in 8. junijem preple­ zala Cassinov greben (2400 m, AK 5, 5.8, AI4). Smer, o kateri je legen­ darni Washburn leta 1956 dejal, da je "verjetno zadnja in verjetno najtež­ ja potencialno nova smer na Mount McKinley". Tako so pozvali alpiniste po svetu in leta 1961 je izziv sprejel Ricardo Cassin ter se julija istega leta znašel pod goro s šestimi soplezal­ ci. Konec junija so v odpravarskem slogu, z napenjanjem vrvi in tovorje­ njem opreme po pobočjih gore, za­ čeli svoj vzpon in ga 19. julija zaključili na vrhu. Vmes so se spopadali s po­ larnim mrazom, ogromnimi količi­ nami novozapadlega snega, ampak z vztrajnostjo in predanostjo cilju jim je uspelo. Njihov vzpon je predstavljal triindvajseti vzpon na vrh in šele peto smer na goro. Nekaj let pozneje, na­ tančneje leta 1967, so prvo ponovitev smeri opravili Japonci in dodali dve varianti, od katerih je najbolj značilen Japonski kuloar, ki danes predstavlja začetek smeri. Razvoj plezanja je lo­ gično pripeljal do prvega solo vzpo­ na, ki ga je poleti 1976 opravil Charlie Porter. 4. junija je legendarni Mugs Stump s smerjo opravil v pičlih pet­ najstih urah, junija 2006 pa je smer sam preplezal tudi Matej Kladnik (AO Kamnik). Ko pišem te novice, Luka in Petra ve­ selo nadomeščata izgubljene kalorije v Talkeetni, kjer pripravljajo izvrstne hamburgerje – nekaj, kar v Ameriki res znajo. Verjetno pa tudi odgovar­ jata radovednim turistom, ki jih zani­ ma, ali sta bila na vrhu. Z ožganima obrazoma in izklesanima telesoma prav gotovo izstopata med množico bledoličnih in dobro "grajenih" ame­ riških turistov. Novice je pripravil Peter Bajec - Poli. ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE Z Bohinjske Bele Jakob Bizjak je izenačil svoj najbolj­ ši dosežek v skali, saj je v 11. posku­ su preplezal smer Privid (8c+) na Bo­ hinjski Beli. Njegova najtežja smer doslej je bila Miza za šest (8c+) v Ko­ tečniku, ki jo je leta 2011 kot prvi pre­ plezal Luka Zazvonil. Uspeh v Pri­ vidu ga je še posebej navdušil, saj gre pri tej smeri, ki velja za najtežjo v tem znanem gorenjskem plezali­ šču, za previsno ploščo s sila majh­ nimi oprimki in stopi, kar je popolno nasprotje njemu najljubših previsov. Jakob je šele šesti plezalec, ki je pre­ plezal Privid. Smer je leta 2007 prvi preplezal Klemen Bečan, za njim pa so bili v njej uspešni še Matej Sova, Domen Škofic, Gašper Pintar in Kle­ men Kejžar. Prvi raztežaj smeri Šteblaj-Juvan v Široki peči Foto: Primož Lavrič P L A N I N S K I V E S T N I K j ul ij - a vg us t 2 01 7 91 Prva 9b na Otoku V najbolj znanem britanskem pleza­ lišču Malham Cove je Steve McClure preplezal smer Rainman (9b) in tako poskrbel za najtežjo smer Velike Bri­ tanije, sam pa postal prvi Britanec s preplezano 9b. 46­letni britanski ple­ zalec, prava legenda športnega ple­ zanja na Otoku, je linijo, ki je poveza­ va več obstoječih smeri (Raindogs, Rainshadow, Bat Route), začel študi­ rati že leta 2010. Triglav The Rock 2017 19. in 20. maja je v Sloveniji potekalo mednarodno tekmovanje serije ma­ sters v športnem plezanju v disciplini balvani – Triglav The Rock Ljubljana. Prvi dan so se zvrstile kvalifikacije, ki so potekale v Kopru, kjer si je več kot 100 prijavljenih tekmovalcev skušalo zagotoviti vstopnico za polfinale in fi­ nale, ki je drugi dan potekal na Kon­ gresnem trgu v Ljubljani. Dvodnevno dogajanje je doseglo vrhunec v sobo­ to v poznih večernih urah, ko je pred zapolnjenim Kongresnim trgom ob bučnem navijanju slavila Janja Garn­ bret. V konkurenci finala so bile še tri rojakinje, Mina Markovič, Katja Kadič in Urška Repušič, ter Hannah Midtbø iz Norveške in Belgijka Chole Cau­ lier. V moški konkurenci je izstopal Korejec Chon Jongwon, za navdu­ šenje množice pa je bil najbolj zaslu­ žen Slovenec Jernej Kruder, sicer tudi ambasador dogodka, z drugim me­ stom. Vodilni po polfinalu, Rus Ale­ ksej Rubcov, je bil tretji. Nemec Jan Hojer je končal na četrtem mestu, Domen Škofic je bil peti, Francoz Je­ remy Bonder pa šesti. Končni vrstni red Ženske 1. Janja Garnbret, SLO 2. Katja Kadič, SLO 3. Chloe Caulier, BEL 4. Hannah Midtbø, NOR 5. Mina Markovič, SLO 6. Urška Repušič, SLO Moški 1. Chon Jongwon, KOR 2. Jernej Kruder, SLO 3. Aleksej Rubcov, RUS 4. Jan Hojer, GER 5. Domen Škofic, SLO 6. Jeremy Bonder, FRA Novice je pripravil Peter Mikša. LITERATURA Janez Gregorin - Igor Zagrenjen: Zavetje v pečevju. Kronika leta strahote 1810 1941. Celje - Ljublja- na, Celjska Mohorjeva družba, 2016. 410 str., 23,50 EUR. Po krivici pozabljeni pisatelj in vrhun­ ski alpinist Janez Gregorin se je rodil leta 1911 v Ljubljani. Z mlajšim bra­ tom Mirom je preživljal otroštvo brez staršev, pri sorodnikih; mati je umrla za špansko gripo, odtujeni oče se je šele več let po vojni vrnil iz ruskega ujetništva. Brata so v skupni nave­ zi družili zahtevni alpinistični vzponi, ljubezen do glasbe in petje v Aka­ demskem zboru. Miro je postal oper­ ni solist, Janez pa se je po končanem študiju filozofije posvetil novinarstvu. Urejal je časopis Slovenski dom, ki je začel izhajati pred vojno in je obstal tudi po italijanski okupaciji. V njem je pet mesecev izhajal podlistek Zave- tje v pečevju, arhaizirana, v resnici pa aktualna zgodba po okupaciji razde­ ljenega slovenskega ozemlja – o na­ silju po vaseh in odročnih kmetijah v okolici Kamnika in na območju Ka­ mniško­Savinjskih Alp. Čas dogaja­ nja je že v podnaslovu Kronika leta strahote 1810 zamaknjen v dobo Ilir­ skih provinc. S to označbo časa se je objava izognila pozornosti cenzure. Kratek uvod o Napoleonovem nasi­ lju v Evropi bralca privede v odroč­ no dolino blizu Glavnika (Kamnika), na trdno Vreskovo kmetijo v času, ko stari gospodar predaja posestvo sinu. Večerniško zastavljena povest o težkem, a idiličnem življenju na kme­ tih v tesni povezanosti z naravo se spremeni v zgodbo o preizkušnjah, ki jih prinašata vojna in vdor francoskih vojakov, ki so »lovili ljudi, kakor lovci gonijo jelenjad«. Pripoved, ki prikazuje zločine nad nedolžnimi mirnimi prebivalci, vse­ buje silovit čustven naboj. Tragični dogodki uničijo trdno kmečko druži­ no, v kateri sta vladala sloga in spo­ štovanje, hlapec in dekla z lastnim življenjem skušata rešiti svojega go­ spodarja. Nasilne smrti umrejo naj­ boljši in najbolj ranljivi, le vera v Boga daje trpečim tolažbo in upanje. Psi­ hološko prepričljiv je značaj vaškega grbavca, ki postane ovaduh in mo­ rilec, da bi se sovaščanom maščeval za zaničevanje in žalitve, ki jih je pre­ trpel zaradi iznakaženosti. Literarni junak po tragičnih dogod­ kih, nasilni smrti najbližjih, ne obupa, ampak se nasilju upre. Umik v na­ videzno zavetje v pečevju ni rešitev za mlado družino, ki se je vanj zate­ kla, postane pa zavetje rokovnjaškim plahutarjem – upornikom, ki se pri­ pravljajo na napad. V viziji mladega, na smrt bolnega pisatelja Slovenci v odločilnem spopadu združeni pre­ magajo sovražnike in osvobodijo vse zasedeno ozemlje. Po vojni obnovijo požgane domačije in življenje se vra­ ča v svojo strugo. V povesti se prepletata realnost in mitska razsežnost, v katero preha­ jajo liki voditeljev, ljudskih junakov zunaj časa in kraja. Pisateljevo opa­ zovanje podrobnosti, slikovito upo­ dabljanje sprememb v letnih časih in ljubezen do gora v himničnem za­ nosu pričajo o njegovem globokem doživljanju narave in povezanosti s pokrajino. Doživeta pripoved s svo­ jo neposredno pretresljivostjo prite­ gne tudi današnjega bralca. Značilni so dramatični dialogi in tudi notra­ nji monologi posameznih literarnih oseb. Jezikovni izraz bogatijo nareč­ ne in arhaične besede ter rekla. Razgibana osrednja zgodba zajame še vrsto usod in resničnih dogodkov z začetka druge svetovne vojne. Pi­ sateljeva življenjska filozofija z viso­ kimi etičnimi merili premočrtno deli ljudi na dobre in slabe, najhujši greh je izdaja. Za vse slabosti se najde ra­ zumevanje, a izdajalec je obsojen na 92 najhujšo rokovnjaško kazen – smrt na mravljišču. Gregorinova povest je v našem slov­ stvu prvo umetniško besedilo so­ dobnika o začetkih osvobodilnega boja, ki se takrat še ni tako imeno­ val. Je iskreno pričevanje iz časa, ko so bili Slovenci v uporu proti sovra­ žniku enotni ne glede na pripadnost. Žal se pisateljeva vizija ni uresničila. Komaj enaintridesetletni Janez Gre­ gorin je umrl med operacijo na srcu le nekaj mesecev po časopisni objavi svojega najpomembnejšega literar­ nega dela. Marica Škorjanec - Kosterca PLANINSKA ORGANIZACIJA Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Upravni odbor (UO) PZS se je 18. juni­ ja sestal v Litiji na šestnajsti in hkrati zadnji seji pred poletjem. Prisotnih je bilo osemnajst od triindvajsetih čla­ nov, ki so potrdili rebalans proračuna PZS za leto 2017, brezplačni prenos zemljišča pod kočo na Molički plani­ ni na Občino Luče, podpis pogodbe o prenosu zemljišča na Zasavski Sve­ ti gori na Sklad kmetijskih zemljišč in zamenjavo zemljišč pri Mozirski koči na Golteh. Vodstvo PZS je člane UO seznanilo s problematiko zemlji­ šča na Ribniški koči na Pohorju, z jav­ no razpravo o izhodiščih za članarino PZS 2018 in s svežimi informacijami o možnosti za nove poslovne prosto­ re PZS v Ljubljani. Vodstvo je poroča­ lo nedavni skupščini Združenja pla­ ninskih organizacij Balkana (BMU) v Črni gori in o ustanovitvi Evropske planinske organizacije (EUMA), ki bo septembra letos. UO je podprl usta­ novitev EUMA, PZS se bo tako pri­ družila ustanovitvenim članicam te organizacije; in sklepe o prihodnjem. UO je dal soglasje k pravilniku Ko­ misije za planinske poti in potrdil či­ stopis Katastra planinskih poti sku­ paj s podanimi dopolnili. Soglašal je z odprtjem novih planinskih poti PD Goričko Tromeja, Podpeč ­ Preser­ je, RTV, Solčava in z opustitvijo pla­ ninske poti PD Grmada Celje ter z novima točkama Razširjene Slo­ venske planinske poti: Pekel pri Bo­ rovnici (PD Borovnica) in Koča pri Jelenovem studencu (PD Kočevje) namesto točke Cerk. Potrdili so tudi termine osrednjih aktivnosti PZS v letu 2018: 21. aprila bo skupščina PZS, 16. junija Dan slovenskih planinskih doživetij in 1. decembra svečana po­ delitev najvišjih priznanj PZS. Razpis za soorganizatorje je PZS objavila 11. junija, interesenti pa naj vlogo za po­ samezni dogodek oddajo do 31. okto­ bra na elektronski naslov PZS, info@ pzs.si. UO je dal soglasje k novi sesta­ vi izvršnega odbora Komisije za špor­ tno plezanje PZS. Pogovarjali so se še o 60. obletnici delovanja vodnikov PZS, parkiranju v Krmi, usposablja­ nju planinskih kadrov, priznanju PD Cerknica za čistilno akcijo, projektu O. S. P. – Opremljanje slovenskih ple­ zališč – in o novem Zakonu o špor­ tu, ki je bil sprejet 30. maja in je začel veljati 24. junija. Zakon prinaša ne­ katere spremembe na področju pla­ ninstva oz. delovanja PZS. Naslednja seja UO PZS bo 28. septembra 2017. Od prvega junija pa vse do tridese­ tega septembra lahko na Petrolovih bencinskih servisih poravnate čla­ narino za planinska društva in klube, člane PZS. PZS je povabila društva in organe PZS k sodelovanju v javni obravnavi predloga strategije razvoja nevladnih organizacij in prostovoljstva. Šestnajstega junija se je začela tra­ dicionalna poletna akcija PZS in me­ dija Siol.net Naj planinska koča 2017. Za svojo izbranko lahko glasujete na Siol.net. V prvem krogu glasovanja za naj planinsko kočo, ki bo poteka­ lo do 31. julija 2017, bodo sodelova­ le koče, ki so opremljene s certifika­ toma Družinam oz. Okolju prijazna planinska koča ali imajo vgrajeno či­ stilno napravo, takih je 72 koč. Prvih deset koč, ki bodo prejele največ gla­ sov, se bo podalo v drugi krog, v ka­ terem boste na Siol.net od 1. avgu­ sta pa do 12. septembra glasovali za zmagovalno kočo. Sodelujoče glaso­ valce čaka ob tem še več kot sto pla­ ninskih nagrad. Poročali so tudi o spominski slove­ snosti na Okrešlju ob 20­letnici naj­ hujše nesreče v zgodovini gorskega reševanja, v kateri so življenje izgubili Kako do èlanarine PZS? Še nikoli lažje! Plaèilo èlanarine Planinske zveze Slovenije je enostavno. Na voljo vam je pet možnosti, nobena pa vam za sam postopek ne bo vzela veè kot pet minut. Pri planinskem društvu Vèlanitev na sedežu izbranega planinskega društva ali pri njihovih pooblašèencih. Seznam društev najdete na: www.drustva.pzs.si. Na sedežu Planinske zveze Slovenije Smo na Dvorakovi ulici 9 v Ljubljani. Vèlanitev je možna le v tista društva, ki so Planinsko zvezo Slovenije pooblastila za vodenje postopka vèlanitve. Spletna vèlanitev - www.clanarina.pzs.si Vèlanitev po spletu je enostavna in hitra poèakate le poštno dostavo èlanske izkaznice skupaj z znamkico. Bencinski servisi Petrol Med potjo se ustavite na Petrolovem bencinskem servisu in opravite postopek vèlanitve. Kot dokazilo za plaèano èlanarino boste prejeli poseben izpisek, ki vam bo na ozemlju Slovenije v èasu desetih dni garantiral korišèenje vseh èlanskih ugodnosti. V tem vmesnem èasu pa boste na dom prejeli èlansko izkaznico z že nalepljeno znamkico. Èlanarina kot darilo Lièno zapakirano èlanarino Planinske zveze Slovenije boste našli tudi na stojalih Selectboxa in Selectcarda. Primerno za darilo ali takojšnjo uporabo. Veè na www.selectcard.si. 93 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K Jani Kokalj, Mitja Brajnik, Luka Kar­ ničar, Rado Markič in Boris Mlekuž. Mladinska komisija je 11. junija štu­ dente popeljala na Logarsko peč, Strelovec in Krofičko. Podaljšali so rok prijav na letošnje usposabljanje za mladinskega voditelja v Planin­ skem učnem središču Bavšica. Vodniška komisija. Konec junija se je začela prva izmena letošnjega te­ čaja za vodnike PZS, lahke kopne ture, druga izmena pa je s svojim iz­ obraževanjem začela 6. julija. Gospodarska komisija je v maju organizirala drugo izobraževanje za oskrbnike in drugo osebje v planin­ skih kočah. V dveh terminih je pro­ gramu v Višji strokovni šoli za go­ stinstvo in turizem Bled s temami o organizaciji dela v koči, obvladova­ nju medosebnih konfliktov in prak­ tičnem delu v kuhinji prisostvovalo šestinštirideset udeležencev, oskrb­ nikov in ostalega osebja iz različnih planinskih koč. PZS sodeluje v evropskem projek­ tu SustainHuts (nove tehnologije iz­ koriščanja obnovljivih virov energije v planinskih kočah), ki je financiran iz programa LIFE in traja od 1. juli­ ja 2016 do 30. junija 2020. V dose­ danjem poteku aktivnosti sta bili iz­ brani dve planinski koči v Sloveniji, Kocbekov dom na Korošici in Pogač­ nikov dom na Kriških podih, ki bosta testni koči za vgradnjo izbranih teh­ nologij in spremljanje uspešnosti de­ lovanja teh tehnologij. Skupno je v projekt vključenih devet demonstra­ cijskih planinskih koč, poleg Sloveni­ je še iz Italije in Španije. Komisija za planinske poti. Peti Dan slovenskih markacistov je po­ tekal 1. julija na Bovškem, več o tem bo v naslednji številki Planinskega vestnika. Pastirska pot iz Logarske doline na Okrešelj, ki je bila zaprta od lanskega septembra, je ponovno odprta. Zaprta pa je planinska pot na Kopitnik na odseku od železni­ ške postaje Zidani Most do Gornjega Brezna. Na štiri planinske koče PD Jesenice, Erjavčevo kočo in Tičar­ jev dom na Vršiču, do Koče pri izviru Soče in k Zavetišču pod Špičkom, se lahko podate po krožni poti v okviru pohodniške akcije, ki bo potekala do 15. oktobra 2017. Komisija za varstvo gorske narave Stanje zaprtih planinskih poti dne 25. 6. 2017 ob 12.30 Informacije o stanju planinskih poti najdete na spletni strani http://stanje­po­ ti.pzs.si/. Na podlagi obvestil društev in skrbnikov poti jih zbira ter objavlja PZS. Po planinskih poteh hodite na lastno odgovornost. Odsek: Ragovo Grm Z (D0237 – novi) Lahka pot, dolžina = 2621 m, območje: Dolenjska in Bela krajina, skrbnik: PD KRKA NOVO MESTO Novo Mesto–Trška gora (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Dovška JZ Čez Kamen S (k Pihavcu_1) Lahka pot, dolžina = 898 m, območje: Gorenjska, Julijci, skrbnik: PD RADOVLJICA Pogačnikov dom–Pihavec (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Razcep ob Bistrici Most pod žičnico (E0002) Lahka pot, dolžina = 2328 m, območje: Kamniškobistriško, skrbnik: PD KAMNIK Koželjeva pot ob Kamniški Bistrici (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Boštjanca V Sod brez dna (E0010 ­ novi) Zahtevna pot, dolžina = 1059 m, območje: Kamniškobistriško, skrbnik: PD KAMNIK Kamniško sedlo–Kotliči–Turska gora (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Petačev graben Selo nad Polhovim Gradcem (N0134) Lahka pot, dolžina = 1622 m, območje: Notranjska, skrbnik: PD BLAGAJANA Petačev graben–Prosenov grič (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Belo Kobilja dolina (N0413) Lahka pot, dolžina = 1392 m, območje: Notranjska, skrbnik: PD BLAGAJANA Gabrje–Grmada (ODPRTA) Odsek: Kanja greben Bavški Grintavec (G2552) Zelo zahtevna pot, dolžina = 335 m, območje: Posočje, skrbnik: PD JESENICE Koča pri izviru Soče–Bavški Grintavec (posamezni odseki so ZAPRTI) Na Bavški Grintavec čez sedlo Kanja (posamezni odseki so ZAPRTI) Zavetišče pod Špičkom–Kanja–Bavški Grintavec (Pot prijateljstva) (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: PočeNa Strelanjih (P0260) Lahka pot, dolžina = 1319 m, območje: Posočje, skrbnik: PD CERKNO Poče–Medrce–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Poče–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Na Strelanjih Medrce S (P0261) Lahka pot, dolžina = 2195 m, območje: Posočje, skrbnik: PD CERKNO Poče–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Na Strelanjih Sedlo Medrce (P0262) Lahka pot, dolžina = 1275 m, območje: Posočje, skrbnik: PD CERKNO Poče–Medrce–Porezen (posamezni odseki so ZAPRTI) Odsek: Pr Cunarju Ravnica (A0143) Lahka pot, dolžina = 3765 m, območje: Primorska, skrbnik: PD POSTOJNA Zagorje–Jerusi–Jurišče (ODPRTA) Odsek: Razgorce Z Lipnik (Razgorce–Lipnik) Lahka pot, dolžina = 1205 m, območje: Savinjska, vzhod, skrbnik: PD VINSKA GORA Lamperček–Razgorce–Lipnik–Obirc (ODPRTA) Odsek: Zidani most Gornje Brezno (Z0112) Lahka pot, dolžina = 1627 m, območje: Zasavje, Posavje, skrbnik: PD RIMSKE TOPLICE Zidani most–Kopitnik (posamezni odseki so ZAPRTI) Mire Steinbuch94 je povabila na Triglavski ledenik na delavnico Lepota in spreminjanje neokrnjene narave v času od 28. av­ gusta do 1. septembra oziroma od 4. do 8. septembra 2017 in na Kope na posvet in terensko delavnico Proble­ matika vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju. Komisija za alpinizem je za razpi­ sala začetni alpinistični tečaj na Ka­ mniškem sedlu, tabor za perspek­ tivne alpiniste in alpinistke in razpis za kakovostne alpinistične vzpone 2016. Člani alpinistične odprave Ki­ jaj Nullah 2017 Urban Novak, Marko Prezelj in Aleš Česen so iz baznega tabora sporočili, da jim je uspel glav­ ni cilj: vzpon na Arjuno, 6250 m. Za aklimatizacijo so se povzpeli na Bo­ bang, 6038 m. Luka Stražar in Pe­ tra Klinar, odprava Denali 2017, sta se konec maja povzpela na 6190 me­ trov visoki Denali, najvišji vrh Sever­ ne Amerike, nato pa sta preplezala še Cassinov greben. O odpravi v Pa­ tagonijo sta poročala Martin Žumer in Nejc Marčič. Na pot smo pospre­ mili Dava Karničarja, ki namerava smučati z druge najvišje gore sve­ ta, K2. Komisija za športno plezanje (KŠP) je poročala o uspehih naših športnih plezalcev. Lučka Rakovec in Luka Potočar sta se s prve tekme evrop­ skega mladinskega pokala vrnila do­ mov z bronom, Vita Lukan je v Av­ striji na drugi tekmi za mladinski pokal prav tako osvojila bron, Katja Kadič pa je na tekmi svetovnega po­ kala v balvanskem plezanju v ameri­ škem Vailu dosegla s petim mestom uspeh kariere. KŠP je razpisala tek­ me državnega prvenstva v težav­ nosti, razpis za dodelitev opreme za plezališča 2017 ter pozvala k sporo­ čanju potreb po zamenjavi varoval in k evidentiranju športnega ravnanja in obnašanja. Komisija za turno kolesarstvo (KTK) se je razveselila v celoti ure­ jenega 120­kilometrskega odseka Slovenske turnokolesarske poti od Rajhenava do Premagovcev pri Ko­ stanjevici. Deveti turnokolesarski ta­ bor KTK 2017 bo potekal med 11. in 15. avgustom v Zasavju. Rok prijav je 28. julij oz. do zapolnitve mest. Pred poletno planinsko sezo­ no je PZS opozarjala na varnejše obiskovanje gora, pod okriljem Od­ bora za usposabljanje in preventivo PZS je izdala strip Gorska medicina za vsakogar, v sodelovanju z blagov­ no znamko Karibu pa je pripravila kolekcijo športnih oblačil (hlače, ak­ tivno majico z dolgimi rokavi in soft- shell) z znakom PZS. Na spletni strani so povabili na 5. od­ prtje prireditve Alpe Adria Trail, ki je bila 3. junija v dolini Soče, na dogodke Zlatorogove transverzale ponosa oz. akcije Gremo v hribe ter objavili pro­ metni režim na cesti čez Vršič v času poletnih obnovitvenih del in druge letošnje e­novice Evropske popotni­ ške zveze. Zdenka Mihelič Vozni redi v Alpah 2017 Konec maja je izšla že deveta knjiži­ ca Vozni redi v Alpah, ki letos vsebu­ je enainsedemdeset prog avtobusov, vlakov, žičnic in ladij po slovenskih Alpah in tudi onkraj meja. Poleg tega so v knjižici zbrani podatki kolesar­ skih izposojevalnic in taksi prevozov. Vozni redi v Alpah je projekt, ki spod­ buja uporabo javnega potniškega prometa in pri tem združuje štiriin­ dvajset različnih partnerjev, ki želijo z dolgoročnim ciljem trajnostne mo­ bilnosti ustvarjati pogoje za razvoj zelenega gospodarstva v gorskih območjih. Kljub temu da si organiza­ cije in različni deležniki že dolgo pri­ zadevajo za večjo uporabo javnega potniškega prometa, pa so nekate­ re gorske doline in območja še pre­ cej slabo pokriti z javnim potniškim prometom, ki bi planince na naravi čim bolj prijazen način pripeljal pod vznožja gora. Slaba povezanost je tako na primer v Kamniško­Savinj­ skih Alpah. Knjižica Vozni redi v Alpah 2017, ki je dostopna v slovenski in angleški raz­ ličici, na spletnih straneh vseh par­ tnerskih organizacij in prek QR kode, je izšla v okviru Tedna Alpske kon­ vencije. Partnerji pri izdaji knjižice pa so CIPRA Slovenija, Stalni sekretari­ at Alpske konvencije, Slovenska tu­ ristična organizacija, Planinska zve­ za Slovenije, Triglavski narodni park, Kärnten Bus, lokalne turistične or­ ganizacije Bled, Bohinj, Bovec, Idri­ ja, Jesenice, Jezersko, Kamnik, Kranj, Kranjska Gora, Ljubljana, Luče, Ma­ ribor, Preddvor, Radovljica, Slovenj Gradec, Solčavsko, Sotočje in Tržič. Spodbujanje trajnostnega prome­ ta je ena izmed šestih prioritet več­ letnega programa Alpske konven­ cije 2017–2022 s ciljem zmanjševati prometno obremenitev Alp. S spre­ membo mobilnostnih navad ne pri­ pomoremo zgolj k zmanjševanju ogljičnega odtisa in onesnaženo­ sti zraka, ampak prispevamo tudi k izboljšanju kakovosti bivanja ter k 95 j ul ij - a vg us t 2 01 7 P L A N I N S K I V E S T N I K zmanjševanju hrupa in pritiska mi­ rujočega prometa in posledično k večji privlačnosti alpskih pokra­ jin. S to knjižico želijo partnerji sku­ paj z nami, posamezniki, spodbudi­ ti več trajnostnih in naravi prijaznih obiskov tako Alp kot drugih gorskih območij. Z odločitvijo za trajnostno mobilnost pomagamo okolju na pre­ prost, a učinkovit način. Ob izdaji Voznih redov v Alpah so CI­ PRA Slovenija, PZS in Ekosklad, Slo­ venski okoljski sklad pripravili bro­ šuro Zapeljan v gore s štirinajstimi idejami za pohodniško­kolesarske izlete, dostopne z javnim potniškim prometom. Predlogi, zanimivi za družine ter za fizično bolje pripravlje­ ne planince, vključujejo Pohorje, Ka­ mniško­Savinjske Alpe, Karavanke, Škofjeloško­Cerkljansko hribovje in Julijske Alpe. Brošura je del aktivnosti projekta Ogenj v Alpah, ki ga mednarodna nevladna organizacija CIPRA obele­ žuje že od leta 1986 vsako drugo so­ boto v avgustu z namenom opozoriti na celovit način reševanja okoljskih in razvojnih vprašanj v Alpah. Tako kot so nekoč kresovi na vrhovih pomeni­ li opozorilo za prihajajočo nevarnost, danes lučke z vrhov pomenijo opo­ zorilo na občutljivost gorskega pro­ stora, ki postaja vse pogosteje žrtev turizma in energijskega preobrata. Z letošnjo akcijo obiskovalce gora še dodatno spodbujajo, da "zapeljani v gore" uporabijo vlak, avtobus, kolo in korak. Ogenj v Alpah bo simbolno zago­ rel na osrednji prireditvi 12. avgusta 2017 pri Domžalskem domu na Mali planini. Vsi, ki se boste v gore od­ pravili trajnostno že letošnje poletje, pa lahko do septembra sodelujete v tej akciji in jo podprete s simbol­ nim prižigom "ognja" na slovenskih vrhovih, s svečo, bliskavico fotoa­ parata, telefonsko ali naglavno luč­ ko … Fotografije s slovenskih vrhov s prižganim "ognjem" in s pripisom lokacije ter načina mobilnosti pošlji­ te na naslov slovenija@cipra.org ali pa jih objavite na družabnih omrež­ jih #Zapeljanvgore #OgenjvAlpah, #feuerindenalpen in @CIPRASlo­ venija @PlaninskaZvezaSlovenije @Ekosklad. Zdenka Mihelič Številni planinci že vrvijo po planinskih poteh, plezalne smeri imajo vse več obiska, v hribih pa srečamo tudi množico obiskovalcev "nekoristne­ ga sveta", ki so se tja podali še kako drugače. Čisto vsak pa pri tem doživi svojo zgodbo ... Nekateri jih zapišejo, drugi jih shranijo v obliki videopo­ snetka, tretji najlepše trenutke zamrznejo s fotografijo. Ravno za zadnje pa uredništvo Planinskega vestnika skupaj s Planinsko zvezo Slovenije in podjetjem CEWE, d. d., razpisuje fotonatečaj z naslovom Ljubim gore. Za natečaj pridejo v poštev fotografije s tematiko iz gorskega sveta, nje­ govih naravnih in kulturnih lepot ter dejavnosti človeka v njem. Natečaja se lahko udeležijo vsi, ki jim fotografiranje ni edina ali poklicna dejavnost, razen članov uredniškega odbora Planinskega vestnika in njegovih zu­ nanjih sodelavcev. Vsak udeleženec natečaja lahko predloži do tri fotografije v najvišji ločljivosti (priporočena ločljivost slik je 300 dpi). Pošljite jih na elektronski naslov fotonatecaj2017@pzs.si do 15. ok- tobra 2017 in v sporočilu navedite svoje podatke. Vsak udeleženec bo prejel bon v vrednosti 10 evrov za nakup fotoknjige CEWE. Ocenjevalna komisija bo izbrala tri najboljše fotografije (od posamezne­ ga avtorja samo eno) in jih nagradila. 1. nagrada: kamera GoPro HERO4 Black Edition, 2. nagrada: kupon za FOTOKNJIGO CEWE v vrednosti 150 evrov, 3. nagrada: kupon za STEN­ SKI DEKOR CEWE v vrednosti 100 evrov. Vse nagrajene fotografije bodo v velikem formatu objavljene v Planin- skem vestniku in razstavljene v Slovenskem planinskem muzeju. Uredniški odbor Ljubim gore Fotonatečaj Planinskega vestnika in podjetja CEWE za najboljšo poletno planinsko fotografijo 96 POČITNIŠKA PLEZALNA ŠOLA AKTIVNE IN ZABAVNE POČITNICE | ZA ZAČETNIKE IN IZKUŠENE MLADE PLEZALCE 10 TERMINOV PREKO CELEGA POLETJA | WWW.PLEZALNICENTER.SI Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. V prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste lahko prebrali … TEMA MESECA Oddajniki na vrhovih, o delu markacistov, reševalni psi, vojaško gorništvo INTERVJU Miljko Lesjak, Miranda Ortar Z NAMI NA POT Menina planina, Sekstenski Dolomiti