Polemika
o dravskih splavarjih
O dravskih splavarjih ali, natančneje, o splavarjih iz Dravsl<e doline in iz Dupleka
pod Mariborom je v slovstvu razmeroma precej podatkov. Pri tem gre praviloma
za objavo pisanih virov, še več pa ustnega izročila o tej dejavnosti in ljudeh, ki so
se z njo ukvarjali. Naj naštejemo poglavitna zadevna dela.
R. G. Puff je poročal o splavarskem prometu na Dravi v Mariboru sredi 19. sto-
letja.' Ta izvajanja je deloma ponovil J. Pajek, ki je spregovoril tudi o nekaterih
šegah dravskih splavarjev.^ J. Koprivnik je opisoval izdelavo splavov v Dravski
dolini in tamkajšnji splavarski izvoz,^ medtem ko je J. Mravljak objavil pričevanja
o bratovščini spiavarjev v Vuzenici." F. Mišic je pisal o šegah in vožnjah dravskih
splavarjev,^ M. Čas pa o izdelavi splavov v Dravski dolini in posameznih značil-
nostih iz življenja na njih.* J. Furlan je opisoval izdelavo splavov in prosti čas,
zlasti pa mezdne razmere in strokovno organizacijo dravskih spiavarjev.^ A. Ingo-
lič, ki se je 1937 udeležil splavarske vožnje zavoljo priprave za roman o življenju
dravskih spiavarjev, je nadrobneje upodobil vso dejavnost te družbene skupine v
oni dobi.^ Podobno nadrobno je pisal o dravskih splavarjih F. Pahernik, ki je
spričeval izdelavo splavov, splavarsko organizacijo, mezdne razmere, vožnjo in
življenje na splavih.' In J. Baukart je sledil dravsko splavarstvo v pretekla
stoletja.'"
Medtem ko vsebujejo našteta dela (razen zadnjega) t. i. vire prve roke o dravskih
splavarjih, je R. Ložar na podlagi nekaterih navedenih objav gradiva povzel čašče-
nje sv. Miklavža pri dravskih splavarjih in omenil vuzeniško splavarsko bratov-
ščino."
Gornjim delom o dravskih splavarjih je 1972 in 1973 pridružil prof. dr. Franz Le-
skoschek iz Gradca dva spisa. V obeh primerih so predmet našega zanimanja
tista njuna izvajanja, ki veljajo splavarstvu in splavarjem v Dravski dolini, ne pa
tudi šajkam in njihovim posadkam na tem območju. Če povzamemo vsebino
prvega spisa, so v njem objavljeni poglavitni podatki pisanih virov o splavarstvu
' R. G. Puff, Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte I, Gratz
1847, Str. 253 d.
' J. Pajek, Črtice Iz duševnega žitka staj. Slovencev, Ljubljana 1884, str. 152.
^ J. Koprivnik, Pohorje, Maribor 1923, str. 64 d.
" J. Mravljak, Bratovščina spiavarjev v Vuzenici, Časopis za zgodovino in narodopisje 22,
Maribor 1927, str. 86 d.
* F. Mišic, Sv. Miklavž — zaščitnik spiavarjev, Slovenec, 6. 12. 1933, str. 3; isti, V žaru
in čaru šumovitega Pohorja, Maribor 1934, str 148, 175 d; isti, Zaščitnik slovenskih spia-
varjev, Razori 6, Ljubljana 1937—38, str. 117 d; isti, Trift, Piättenfahrten und Flösserei im
Drautal, Mariborer Zeitung, 3. 4. 1938, str. 6 d.
' M. Čas (nepodpisano), Podravski splavarji. Jutro, 20. 4. 1935, str. 11.
' J. Furlan, Flosarji, Mariborski Večernik Jutra, 12. 8. 1937, str. 2, 13. 8. 1937, str. 2, 14.
8. 1937, str. 1, 16. 8. 1937, str. 2, 17. 8. 1937, str. 2, 18. 8. 1937, str. 2, 19. 8. 1937, str. 2.
* A. Ingolič, S splavarji po Dravi in Donavi, 2ika 9, Ljubljana 1937, str. Id, 15 d, 47 d,
79 d; isti, Podravski splavarji. Naš rod 9, Ljubljana 1937-38, str. 151 d; Na splavih.' Ljubljana
1940, 310 Str.; Na splavih^ Koper 1959, 281 str.; nemški prevod (F. Hille — S. Hafner),
Die Drauflösser, Wien 1943, 434 str.
' F. Pahernik, Šajke in splavi na Dravi, Gozdarski vestnik 21, Ljubljana 1963, str. 227 d,
279 d; isti. Minilo je splavarstvo na Dravi, Planine ob meji, Maribor 1963, str. 32 d.
J. Baukart, Stoletja ob Dravi, Večer, 5. 7. 1968, str. 10.
" R. Ložar, Ljudska obrt in trgovina v Sloveniji, Zgodovinski zbornik, Buenos Aires 1959,
Str. 121.
144      Polemika
V Dravski dolini od poznega srednjega veka do druge svetovne vojske,^^ ki je
napravila konec tej dejavnosti. Neposredneje: v Dravski dolini se splavarstvo z vso
verjetnostjo domneva najprej 1371/72; to je na omenjenem ozemlju terminus post
quem non za začetek obravnavane gospodarske panoge. Nekaj razvitejše spla-
varstvo je sporočeno v Dravski dolini v 16. stoletju; kot mesti, kamor je bil usmer-
jen splavarski izvoz, se takrat navajata Maribor in Ptuj. V 17. in 18. stoletju pa so
izdelovali dravske splave tudi v strateške namene (v Dravogradu in Mariboru).
Za 19. stoletje so viri številnejši. Žal je njihove izpovedi posnel Leskoschek pre-
malo urejeno, tako da ugotovitve niso dovolj pregledne. — Za 1812 je Izpričano,
da so izvažali z dravskimi splavi smrekove deske vseh vrst, hrastove in češnjev^
deske, potem hlode, strešne letve, okenske in vratne okvire, čreslovino, vinograd-
niško kolje, skodle, apno ipd-, in sicer v Maribor, Ptuj, Varaždin, pa vse do Pan-
čeva in Bele Crkve. Dravski splavarski izvoz »na Hrvaško, v Slavonijo in do turške
meje« pa je potrjen tudi že 1802. V falskem okraju je zaposlovalo splavarstvo
1812 čez 200 splavarjev. Kosmati dobiček te dejavnosti se je cenil čez 6000
goldinarjev, čisti dobiček pa čez 5000 goldinarjev (s šestino kosmatega dobička
so se poravnali stroški za vožnjo). V tej dobi so deloma izvažali na dravskih spla-
vih tudi izdelke pohorskih steklarn (na Hrvaško in naprej na vzhod). L. 1822 je
zopet beseda o splavarskem izvozu iz Dravske doline v Pančevo in Banatske Pa-
lanko.
Sredi 19. stoletja je obsega! splavarski promet na Dravi povprečno po 1100 do
1200 splavov na leto. Vrednost splava s kurivom je znašala tedaj 50 do 60 goldi-
narjev, vrednost splava s čreslovino 400 goldinarjev, medtem ko je veljala drav-
ska mitnina za splav 36 krajcarjev.^^ Pri slednjih podatkih Leskoschek razen glede
števila splavov, ki so v povprečju vozili na leto po Dravi, ne navaja Puiia,^^ od
katerega je zajel zadevno znanje. Ko pa omenja, da je šlo okoli 1850 skozi Ma-
ribor na leto do 1200 splavov, se sklicuje pri tem na vir,^' ki je izšel 1822.^*
Spodrsljaje najdemo prav tako pri Leskoschkovih opisih splavarskega izvoza iz
Dravske doline v času stare Jugoslavije. Ker uporablja slovensko gradivo edinole
v prevodu (sam ne zna slovenski), je napačno uporabil stavek F. Mišica: »Sto let
stara poročila pravijo, da gre letno skozi Maribor povprečno 2000 splavov.. .«.^^
Leskoschek pa je omenjeni stavek povzel takole: »Noch im Jahre 1934 passierten
jährlich bis zu 2000 Flösse Marburg (Maribor)...« in navaja ob tem ustrezno
mesto pri Mišicu.Glede nadaljnjih podatkov o splavarskem prometu skozi Ma-
ribor se Leskoschek opira na F. Pahernika, in sicer na njegovo rokopisno delo
o šajkah in splavih na Dravi (v Pokrajinskem arhivu v Mariboru), ne da bi poznal
(le prav malo spremenjeno) objavo tega dela.^' A tudi Pahernikovih ugotovitev
Leskoschek ne uporablja pravilno.
" F. Leskoschek, Schiffahrt und Flösserei auf der Drau, Zeitschrift des Historischen J
Vereines für Steiermark 63, Graz 1972, str. 115 d. •
" F. Leskoschek, nav. delo, str. 117 d, 120 d, 127 d, 129 d, 135 d. j
R. G. Prff, na nav. mestu.
'3 F. Leskoschek, nav. delo, str. 130.
1' C. Schmutz, Historisch Topograpfiisches Lexicon von Steyermark I, Gratz 1822, str. 89.
Toda na tem, navedenem mestu ni številk, ki jih objavlja Leskoschek.
" F. Mišic, V žaru In čaru šumovitega Pohorja, str. 175.
F. Leskoschek, nav. delo, str. 139 d.
" F. Pafiernik, Sajke in splavi na Dravi, str. 141 d, 225 d, 279 d.
o dravskih spiavarjih      145
Pahernik piše: »V konjunkturniti letih 1935 do 1939 je šlo skozi Maribor okoli
100.000 m' lesa letno, v 22 letih pa povprečno okrog 50.000 ... Do Maribora
ali še naprej so v letih 1920 do 1941 prepeljali splavi še okrog pol milijona pro-
stornih metrov drv in sedem milijonov vinogradniških kolov«.^° Leskoschek pa je
to posnel: »...in den Konjunkturjahren 1935 bis 1939 gingen durch Marburg
(Maribor) 100.000 Kubikmeter Holz und in den folgenden 22 Jahren im Durchschnitt
50.000 Kubikmeter Holz im Jahr. Vom Jahre 1920 bis 1941 transportierten die
Drauflösser rund eine halbe Million Raummeter Holz und sieben Millionen Wein-
gartenstecken«.^^ Pahernik je imel označbo »v 22 letih« za soznačnico obstoja
stare Jugoslavije, ni pa imel pri tem v mislih »naslednjih 22 let« (»in den folgen-
den 22 Jahren«); to je, prvič, napačen prevod in, drugič, bi to pomenilo 22
iet po obdobju 1935 do 1939, dravsko splavarstvo pa se je nehalo leta 1941
(kakor izrecno poroča tudi Pahernik"). Nadalje ni natančno prevedeno, da so
izvažali dravski splavarji »pol milijona prostorninskih metrov lesa« (»eine halbe
Million Raummeter Holz«), ko piše Pahernik o »okrog pol milijona prostornih
metrov drv«.
Kar zadeva dravski splavarski izvoz 1938, navaja Leskoschek kot vir podatke
v Gospodarskem vestniku. Toda kolikor sem lahko ugotovil, ni v tem času izhajaj
v Sloveniji Gospodarski vestnik, temveč le Gozdarski vestnik, in ta vsebuje za-
devne podatke. Leskoschek sicer ne navaja »Gospodarskega vestnika« sub linea,
marveč v besedilu, vendar brez omembe letnika in strani, na koncu pa omenja,
da izvirajo ustrezni stavki iz poročila urednika Helfrieda Patza, ki je po vsem
videzu priskrbel podatke iz Gozdarskega vestnika." A v resnici se slednji podatki
nekoliko razločujejo od tistih, ki jih navaja Leskoschek. Tako kažejo zadevni
statistični podatki za 1936 (Leskoschek jih ni upošteval), da je šlo tedaj po Dravi
1052 splavov,medtem ko spričujejo za 1938, da je takrat obsegal dravski spla-
varski promet 1245 splavov, na katerih je bilo 342.831 desk, 444.000 kosov stavb-
nega lesa, 16.979 kosov okroglega lesa, 1302 plm kuriva in 67.000 butar kolja."
Leskoschek pa pravi po »Gospodarskem vestniku« (ali, bolje, po Gozdarskem
vestniku), da je šlo 1938 po Dravi 1167 splavov s 333.260 deskami, 444.000 kosi
stavbnega lesa, 1145 kosi okroglega lesa in 67.000 butarami vinogradniškega
kolja.^' Razloček je posledica površnosti. Leskoschek namreč navaja podatke
(vendar pri tem izpušča kurivo) po statističnem prispevku, v katerem niso šteti
splavi, ki so pristali v Melju,^^ in hkrati ne ve za celotne ustrezne podatke.^' Ni
pomembno, kdo je to zagrešil, ali Leskoschek ali njegov poročevalec, pač pa je
pomembno, da so Leskoschkove navedbe napačne.
Leskoschkek tudi ni dovolj natančen, ko omenja (zopet po »Gospodarskem vest-
niku«, t. j. po Gozdarskem vestniku) odpremne postaje dravskih splavarjev 1938.
Iz statističnih pričevanj 1938 je razvidno, da je šlo v onem letu iz Marenberga
'° F. Pahernik, Šajke in splavi na Dravi, str. 282.
F. Leskoschek, nav. delo, str. 140.
" F. Pahernik, Šajke in splavi na Dravi, str. 282.
" F. Leskoschek, nav. delo. str. 140.
Splavarski promet Slovenije I. 1936., Gozdarski vestnik 1, Maribor 1938, str. 111.
" Les v splavih Slovenije I. 1938., Gozdarski vestnik 2, Maribor 1939, str. 233.
" F. Leskoschek, nav. delo, str. 140.
" Gl. o tem Les v splavih po Dravi I. 1938., Gozdarski vestnik 2, Maribor 1939, str. 60;
Splavarski promet po Dravi I. 1938., prav tam, str. 233.
" Gl. op. 25.
10 — Slovenski etnograf
146      Polemika-
(današnjih Radelj) 89 splavov, Leskoschek pa jih zapisuje 69.^' Če bi bil utegnil
zakriviti to številko tiskarski škrat, pa je to izključeno za Leskoschkove navedbe
dravskega splavarskega prometa v namembnih postajah v onem času. Isti sta-
tistični podatki spričujejo, da je šlo 1938 v takratni Petrov, današnji Veliki prekop,
55 dravskih splavov: 4 v Srbobran, 1 v Kulo, 2 v Crvenko, 8 v Sivac, 1 v Bački
breg, 5 v Sombor, 34 v Bezdan.^° Leskoschek pa piše, da je šlo 1938 v Kulo,
Crvenko, Sombor in Bezdan skupaj 34 dravskih splavov.^'
Vse te napake zbujajo do neke meje nezaupanje prav tako do drugih ugotovitev
v spisu (spis končujejo izvajanja o raznovrstnih ovirah na vožnjah dravskih spia-
varjev). Ob tem ne smemo opustiti še besede o Leskoschkovi včasih oporečni
pisavi slovenskih imen. J. Mravljak je pri njem J. Mrawljak in J. Mrawlag.^^
Krajevna imena piše v nemščini in jim pristavlja slovenska ali hrvaška in srbska
imena (o takšnem ravnanju bi bilo mogoče razpravljati), ampak z naslednjimi
napakami: Spodnji Duplek je tu Spondni Duplek, Osijek se navaja kot Ossijek,
Novi Sad je postal Novisad, Sv. Primož je zapisan kot Sv. Primus, Pančevo kot
Pančova, Spodnja Vižinga je Spodna Vižinga, Gornja Vižinga pa se omenja kot
Görna Vižinga.'^
Naj sklenemo: vrednost pregledanega Leskoschkovega spisa je to, da je napravil
dostopne predvsem številne vire o poglavitnih prvinah splavarstva kot gospodar-
ske panoge v Dravski dolini za dobo pred sredo 19. stoletja. Njegov naslednji
spis, ki je namenjen dravskim splavarjem, njihovemu »delovnemu življenju in
šegam«,^'' pa kaže tole podobo. — Tudi to delo je napisano premalo urejeno,
tako da spoznanja niso zadosti pregledna. Pričujoče vrstice izhajajo zato pri raz-
boru izvajanj v tem spisu iz tistega zaporedja, kakršno je utemeljeno v naravi
splavarskega dela.
Če pravi Leskoschek, da so izvirali dravski splavarji povečini iz Vuzenice, na-
dalje Lovrenca, Sv. Primoža in Sv. Antona na Pohorju in pa iz Ruš, Dravograda
in Dupleka,^= pričuje o tem ohranjeno ustno izročilo^' nekoliko drugače. Ta vir
sporoča, da so bili dravski splavarji v 20. stoletju zvečine iz Ožbalta, Brezna,
Selnice in Dupleka, manj iz Vuhreda, Vuzenice, Mute in Dravograda. In če obe-
nem Leskoschek omenja, da je bilo po Ingoliču dravskih spiavarjev okoli 500,
kormanižev pa 30, in uvršča ta podatek v 1943, je to nesprejemljivo. Navedena
letnica pomeni zgolj leto, ko je izšel nemški prevod Ingoličevega romana Na
splavih; izvirnik je izšel 1940 in je bil napisan na podlagi pisateljevega študija
o življenju dravskih spiavarjev v prejšnjih letih, zlasti pa 1937, ko se je udeležil
" F. Leskoschek, nav. delo, str. 140.
=° Splavarski promet po Dravi 1.1938., Gozdarski vestnik 2, Maribor 1939, str. 61.
F. Leskoschek, nav. delo, str. 140.
'2 F. Leskoschek, nav. delo, str. 125, 143.
" F. Leskoschek, nav. delo, str. 115, 133 d, 140, 142.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 64,
Graz, 1973, Str. 203 d.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 204.
^' Pričevanja ohranjenega ustnega izročila za ta članek so mi prispevali Franc Šarman,
nekdanji splavarski gospodar, roj. 1905, Javnik 6 (pri Ožbaltu); Anton Ingolič, pisatelj,
roj. 1907, Ljubljana, Pribinova 7; Ludvik Cepec, nekdanji splavar, roj. 1908, Javnik 8; Maks
Čas, v študentskih letih tudi splavar, zdaj odvetnik, roj. 1909, Maribor, Partizanska 12;
Ivan Čas, nekdanji splavar, roj. 1920, Javnik 1. Kadar se v naslednjem sklicujem na
ohranjeno ustno izročilo, so mišljena s tem pričevanja navedenih poročevalcev, dobljena
večidel junija 1973.
o dravskih spilavarjih      147
splavarske vožnje v Vukovar. L. 1943 ni bilo na Dravi, kot povedano, nobenega
splavarstva več. To je dodobra razvidno tako iz ohranjenega ustnega izročila
kakor iz tistega slovstva, ki ga je Leskoschek sicer obsežno" uporabljal.
Medtem ko savinjskim splavarjem ni bila splavarska dejavnost skorajda edini vir
dohodkov ali edini poklic, je bila pri dravskih splavarjih podoba takale. Tistim
dravskim splavarjem, ki so bili najemniki (»ofarji«), je pomenilo splavarstvo
poglavitni poklic. Manj je bilo v Dravski dolini spiavarjev, ki so se ukvarjali s spla-
varstvom le kot s postranskim delom. Splavarski gospodarji pa so imeli pri drav-
skem splavarskem izvozu drugačno vlogo kakor pri savinjskem. Splavarska lesna
trgovina je bila v Dravski dolini v rokah lesnih trgovcev, ki so svoj les zmerom
že pred transportom prodali na Hrvaško ali v Srbijo. Ves ta izvoz so dravski
lesni trgovci poverjali splavarskih gospodarjem. Ti so najemali splavarje, nad-
zorovali izdelavo splavov, hodili z njimi na pot in naoosled izolačevali splavarje,
potem ko so predali izvoženi les. Bili so akordanti in so imeli vsak svojega po-
močnika, imenovanega »fice«.^^ (Na savinjskih splavih so po veliki večini oprav-
ljali te naloge splavarski lastniki, ki so bili tam največkrat kmetje.)
Leskoschek v poglavitnem pravilno opredeljuje delo dravskih splavarskih gospo-
darjev, pri tem pa poleg slovstva navaja kot vir tudi »ustna poročila spiavarjev«,
ne da bi bil povedal, kdo vse in od kod so bili njegovi poročevalci in pa kdaj so
mu dali podatke.^' Ne morem si zamišljati, kako so potekali ti pogovori, ko Lesko-
schek ne razume malone besedice slovenski, zahvaljuje pa se samo prevajalcu
»za prevod slovenskih tekstov«,''" torej očitno pisanih besedil- In v ohranjenem
ustnem izročilu nisem v zvezi s tem ugotovil, da bi bili izvirali dravski splavarski
gospodarji tudi iz Lovrenca in Ribnice na Pohorju, kakor trdi Leskoschek.
Glede organizacij dravskih spiavarjev omenja Leskoschek po J. Mravljaku po-
datke o splavarski bratovščini v Vuzenici, po 1. Orožnu pa pričevanje o bratov-
ščinah sv. Miklavža v Breznu, Hočah in Miklavžu pri Mariboru, ki da so jih
sestavljali splavarji, vendar pri Orožnu ni najti na mestih, ki jih navaja Leskoschek,
ustreznih podatkov'*' (gre za 16. in 17. stoletje).''^ Ničesar pa ne zvemo o Zadrugi
spiavarjev Dravske doline v Ožbaltu, ki je bila ustanovljena 1933, čeprav poročata
o njej tudi F. Pahernik''^ in ohranjeno ustno izročilo. Slednji vir spričuje, da so
se v to zadrugo kmalu včlanili tako rekoč vsi dravski splavarji.'*'' Leskoschek
prav tako ne omenja stavk dravskih spiavarjev, niti njihove največje stavke ne
(v prvi polovici tridesetih let).'''
Izvajanja o splavarskem delu in vožnji so deloma poučnejša. Tako je opis posa-
meznih prvin pri vožnji"* do neke meje neoporečen, in to velja tudi za vezavo
splavov. Vendar obakrat manjka zadostna omemba virov, na katerih temelji Lesko-
Gl. op. 22.
Po pričevanjih ohranjenega ustnega Izročila.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 220.
*" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 226.
" I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant I, Marburg 1875, str. 268, 292, 134.
F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 216 d, 224.
" F. Pahernik, Šajke in splavi na Dravi, str. 229 d.
"•"J. Furlan, nav. delo, 16. 8. 1937, str. 2 in 17. 8. 1937, str. 2 pa sodi, da je bilo včlanjeno
v zadrugo samo 300 od skupaj okoli 500 dravskih spiavarjev. Gl. o tem tudi Arhiv Slove-
nije v Ljubljani, BAN VIII, konvoluti pridobitne zadruge, okraj Dravograd.
"5 Gl. o tem A. Ingolič, Na splavih^ str. 205.
Gl. o tem tudi Arhiv Slovenije v Ljubljani, normalije, vodne zadeve, 33565/1.
10»
148      Polemika
schkov opis. Nadalje manjka zadevno imenje; izjema je ime za zadnji del splava,
ki pa je navedeno v nemščini (»Sctiwanz«), brez pripombe, da gre tu za prevod
slovenskega imena.'*' Zato veljata kot dovolj natančen vir za izdelavo dravskih
splavov slejkoprej ustrezni Ingoličev in Pahernikov opis.''^ (Imam vtis, da je
Leskoschek tukaj v veliki meri porabil podatke Pahernikovega spisa, ne da bi ga
bil pravilno omenil, saj je Pahernikov spis naveden šele na koncu treh dolgih
odstavkov o splavarskem delu in vožnji ali po skorajda dveh tiskanih straneh,
in sicer samo ena stran iz tega spisa, čeprav je zadevno besedilo v resnici
obširnejše; gre za že omenjeno rokopisno delo, ne za njegovo objavo, ki je
Leskoschek, kot rečeno, ne pozna.)
Hud spodrsljaj se je primeril Leskoschku pri naštevanju krajev, v katerih so
v 20. stoletju vezali največ dravskih splavov. Po Paherniku je bil pri tem na
prvem mestu Dravograd; drugi kraji v Dravski dolini pa, v katerih so vezali veliko
splavov, so bili: Vuzenica, Muta, Vuhred in Ožbalt; manj pomembni kraji v drav-
skem splavarskem izvozu so bili Podvelka, Ruše in Selnica."*' Leskoschek pa je pri
ponavljanju navedenih krajev očitno zamenjal Podvelko z Ribnico in zapisal Rib-
nico na Pohorju med kraje, od koder so odpravljali («abgefertigt«) dravske
splave.'"
Podobno ceno imajo tudi stavki o splavarskih posadkah. Vodja splava se je
na obravnavanem ozemlju imenoval kormaniž ali kormoniž, ne »korman« ali
»kormanoš«, kakor piše Leskoschek po Koprivniku.'^ Ime kormaniž je madžar-
skega izvira in pomeni krmarja." Če Leskoschek ob tem sodi, da je »kerma«
zadnji del ladje, »noš« pa mesto krmarja,'^ je to zgrešeno. Kormaniž je veslal
spredaj na desni strani splava; poleg njega, se pravi na sredi in na levi, sta
veslala prednjaka, ki pa nobeden od njiju ni bil kormanižev pomočnik.'"* To na-
logo je imel ravnač ali splavar, ki je veslal zadaj na desni strani, medtem ko
sta zraven njega veslala dva splavarja (prav tako ko spredaj). Vsi, ki so veslali
zadaj, so se imenovali zadnjaki.'' V ohranjenem ustnem izročilu nisem našel
drugega imena za ravnača, ki ga Leskoschek imenuje »Ausrichter«, vendar zopet
brez pripombe, da gre tukaj za prevod slovenskega imena, po Koprivniku pa
ponavlja ime »zadnji korman« ali »zadnji plovec« (Leskoschek piše »sadnji
plovec« ali »sadnji korman«)." Prav tako nisem ugotovil imena »notfari«, ki ga
Leskoschek omenja za »nadomestne splavarje«,'' temveč ime notfarerji.
Ko je beseda o mezdah dravskih splavarjev, je Leskoschek zagrešil nadaljnjo
napako. Dravski splavarji so namreč dobivali dnevnice, t. j. bili so plačani po
gtevilu dni, ko so bili na splavih, poleg tega pa so dobivali tudi potnino ali »rajžo«
do določenega kraja, vendar ne glede na to, koliko dni so potrebovali, da S0|
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 206 d.
A. Ingolič, S splavarji po Dravi in Donavi, str. 1 d, 8, 24; isti. Podravski splavarji ,str. 151;
F. Pahernik, Sajke in splavi na Dravi, str. 227 d.
" F. Pahernik, šajke in splavi na Dravi, str. 283.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 209.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 220.
" M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I, Ljubljana 1894, str. 439.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 220 d.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 221, ki sledi Koprivniku.
" Po pričevanjih ohranjenega ustnega izročila.
F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 221.
F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 220.
o dravskih spiavarjih      149
pripeljali do tega kraja.'^ V letih pred drugo svetovno vojsko je znašala splavar-
ska dnevnica okoli 30 dinarjev, potnina do Dubrave pri Kotoribi pa najprej okoli
100 dinarjev, 1938/39 150 dinarjev in 1940 230 dinarjev." Leskoschek navaja za
1938/39 in 1940 edinole Pahernikove podatke o potninah, ne pa tudi splavarskih
dnevnic, tako da dajejo zadevne vsote napačno podobo o mezdnih razmerah v
obravnavani družbeni skupini.'" Protislovno pa omenja Leskoschek splavarsko
dnevnico za 1943 (da je zmota popolna, je ta omenjena v dinarjih, ko je bil
takrat na Slovenskem Štajerskem v rabi vendar samo okupacijski, nemški
denar), hkrati pa deloma neutemeljeno pristavlja, da so si morali dravski splavarji
sami plačevati hrano in železniško vozovnico za pot domov.'' Hrano so si
morali dravski splavarji resda kupovati sami, medtem ko so jim splavarski gospo-
darji plačevali vso vozovnico od Kotoribe do doma, iz bolj oddaljenih krajev do
doma pa tri četrtine vozovnice."
Omenjeni podatki o mezdah sami zase le prav malo povejo. Če ni pojasnjeno,
koliko je obsegal čisti splavarski zaslužek od ene poti, in če ni znano, koliko
takšnih poti so v povprečju napravili dravski splavarji na leto, si ni mogoče
ustvariti dovolj poučne predstave, kaj je zanje pomenil zaslužek od te dejavnosti.
Ob raziskavi savinjskih splavarjev sem za primerjavo ugotovil, da je znašal pri
dravskih spiavarjih 1938/39 čisti zaslužek od vožnje do Osijeka (do tam so
potrebovali zvečine teden dni) okoli 542 ali 582 dinarjev (ne vštevši tu četrtine
železniške vozovnice za pot domov), 1940 pa okoli 870 ali 930 dinarjev (vnovič
ne vštevši četrtine železniške vozovnice za pot domov).*' Ohranjeno ustno izro-
čilo, ki mi je doslej na voljo, pa ne omogoča zadosti zanesljivih sklepov o tem,
kolikokrat na leto so dravski splavarji povprečno hodili na splave. Podatek
ohranjenega ustnega izročila, da so vozili na leto večinoma po tridesetkrat do
petdesetkrat do Dubrave, je treba preveriti po možnosti z večjim številom zadev-
nih pričevanj. To velja tudi za podatek ohranjenega ustnega izročila, da so na-
pravili šumaki, se pravi tisti splavarji, ki so vozili od Dubrave naprej, po 10 do
15 takšnih voženj na leto.
Leskoschek nedvomno pretirava, ko sodi, da je bil zaslužek v obravnavani druž-
beni skupini »dober«.''' Neredke stavke dravskih splavarjev v dobi med svetov-
nima vojskama govorijo zoper takšno sodbo, prav tako naslednje pričevanje:
»Vzemimo, da je na splavu 90 m^ Od tega dobi kmet 13.500 Din (m' po 150 Din).
Naj znesejo prevozni stroški, gradnja splava idr. 70 Din za m^ ali 6300 Din za
splav, skupno torej 19.800 ali okroglo 20.000 Din, oziroma m^ 220 Din. Dol pa je
cena m' celo nad 600 Din. Zaslužek tvrdk je torej ogromen«." (Slednja vsota,
600 dinarjev, je bila po pričevanjih ohranjenega ustnega izročila približna pro-
dajna cena desk, ne stavbnega lesa.)
5» A. Ingolič, S splavarji po Dravi in Donavi, str. 24; isti. Podravski splavarji, str. 154.
" A. Ingolič, Podravski splavarji, str. 154; isti, Na splavih^ str. 77; F. Pahernik, Sajke in •
splavi na Dravi, str. 230, 279. \
«° F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 205.
Prav tam.
" J. Furlan, nav. delo, 16. 8. 1937, str. 2; A. Ingolič, S splavarji po Dravi in Donavi, str. 24;
isti, Podravski splavarji, str. 154.
" A. Baš, Savinjski splavarji, Ljubljana 1973 (tipkopis), str. 125 d.
F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 204.
" J. Furlan, nav. delo, 17. 8. 1937, str. 2.
150
Polemika
Si. 1. Pri Podveiki (1935)
Glede hrane se Leskoschkova izvajanja ujemajo" z že znanimi ustreznimi spo-
znanji.*' Edinole »prenosna pečica za kuho«, ki jo Leskoschek navaja*^ po Pa-
herniku," pomeni nadaljnjo zmoto. Ohranjeno ustno izročilo je ne spričuje, mar-
več se spominja le ognjišča na »tragah«, kakršno so lahko prenašali, če so
nasedli'" (ognjišče je bilo na levi strani »sprednjega kraja«, pred huto; kuhal je
vsak zase)-
Opis prenočišča na splavih je precej natančen." Tu naj dostavimo le tole. Kakor
je razvidno iz ohranjenega ustnega izročila, je bila huta, tako so imenovali pre-
nočišče ali kolibo iz desk, široka okoli 1,80 m, dolga okoli 4,5 m, visoka pa
okoli 120 cm. Včasih so si v njej postlali s slamo, včasih pa so ležali na golih
tleh; vsak se je pokril s svojim kocem.
Glede noše objavlja Leskoschek po J. Pajku podatke o noši šajkarjev, kakor je
ta upodobljena v 17. stoletju, ne da bi bil spregovoril tudi o novejši noši dravskih
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 203 d, 222.
" A. Ingolič, S splavarji po Dravi in Donavi, str. 16; Isti, Podravski splavarji, str. 152 d; isti.
Na splavih^ str. 23.
'° F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 208.
" F. Pahernik, šajke in splavi na Dravi, str. 229.
" Prenosni pečici za kuho se dandanes odreka tudi F. Pahernik, ki mi v pismu z dne
17. 6. 1973 sporoča: »Ne vem več, kako se je vrinila beseda »prenosna«, morda je bil
mišljen sam material v izrednem slučaju«.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 207 d.
o dravskih splavarjih      151
spiavarjev/^ Naj zato po pisanili (tiskanih) virih navedemo zadevne označbe.
Ko so se vračali z vlakom domov, so bili »precej obrasli, oblečeni v temne
obleke«, nosili so »težke čevlje; zelen planinski klobuk« so imeli »nasajen ne-
koliko na oči«. In nosili so nahrbtnike, »čez pleča« še »zavito vrv«, v roki pa
cepin. Na splavih so bili poleti nekateri »goli do pasu«. Takrat so tudi bili, razen
kormaniža, »vsi bosi«.'^ Nakazano podobo dopolnjuje ohranjeno ustno izročilo
s pričevanjem, da so bili dravski splavarji na vodi in na poti domov v eni in
isti obleki in v enem in istem perilu.
Od bolezni omenja Leskoschek za 19. stoletje »epidemične bolezni«, ki so jih
prinašali dravski splavarji »s Hrvaškega in iz Banata«.'" O snagi na splavih pa
ne pove ničesar, čeprav se lahko o tem poučimo iz slovstva: »Nekateri so segli
z rokami v vodo in si močili zabuhla lica, drugi niso storili niti tega«.'' Kar za-
deva smrtne nesreče, so bile te razmeroma pogostne, ker po ohranjenem ustnem
izročilu dravski splavarji zvečine niso znali plavati.'*
O izrabi prostega časa zvemo premalo. Če Leskoschek po J. Pajku navaja rek:
»Flosarji sveti zakon v Marburgu na most obesijo«," je treba ta podatek dopolniti:
»Most Zakanu imenujejo ,zakonski most,' in ko ga imajo za seboj, prenehajo
tudi zakonske ovire«.'^ Takšno, nevezano življenje je bilo po ohranjenem ustnem
izročilu ponekod istovetno tudi z obiski javnih hiš. In Leskoschek ne omenja
nobene pesmi dravskih spiavarjev, čeprav so objavljene vsaj tri: »Bi flosar lušten
biu«," »Smo štirje brateci«^'' in »Hit! Hit«.«'
Spis končujejo izvajanja o šegah. Ob tem je potrebno pripomniti naslednje. Če
Leskoschek tu po Paherniku omenja »flosarski bal«, ki so ga prirejali vsako
leto o pustnem času, in sicer po navadi v Gornji Vižingi,«^ je to seveda prav. Če
pa v zvezi s tem spreminja Pahernikov stavek: »Na licitaciji so prodajali maketo
splava, debelega koštruna ali kakšno drugo primerno darilo««^ tako, da pravi:
»wobei die sogenannte ,maketo' der Flösser, ein fetter Kapaun oder ein anderes
geeignetes Geschenk, versteigert wurde« (»pri tem so licitirali t. im. ,maketo'
spiavarjev, debelega kopuna ali kakšno drugo primerno darilo«),«" je to dvakrat
napačno. Koštrun ni kopun, maketa pa pomeni isto ko model, vzorec, osnutek.«^
Leskoschek (oziroma njegov prevajalec) slednje besede sploh ne razume, saj jo
navaja v izvirnem, slovenskem tožilniku in med narekovaji (»maketo«) in pristavlja:
»Das Wort ,maketo' scheint wohl aus dem Italienischen zu stammen« (»Beseda
,maketo' izvira, kot se zdi, pač iz italijanščine«).«' »Italijanski izvir« besede.
'^ F. Leskoscliek, Die Drauflösser, str. 203.
'^ A. Ingolič, S splavarji po Dravi in Donavi, str. 47; isti. Podravski splavarji, str. 151 d.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 205.
'= A. Ingolič, S splavarji po Dravi In Donavi, str. 56.
" O tem tudi F. Pahernik, šajke in splavi na Dravi, str. 282.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 205.
'" M. Čas (nepodpisano), na nav. mestu.
" J. Furlan, nav. delo, 19. 8. 1937, str. 2.
*° A. Ingolič, S splavarji po Dravi in Donavi, str. 86; Isti, Podravski splavarji, str. 154.
A. Ingolič, Na splavih', str. 143 d; izvirnik je objavil Lipoid Ročički, Pesm za Flosarje
ali veslarje, Drobtince za novo leto 1849, 4, Celovec, str. 194 d.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 218.
F. Pahernik, Šajke in splavi na Dravi, str. 283.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 218.
F. Verbinc, Slovar tujk, Ljubljana 1970, str. 427.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 218.
152
Polemika
SI. 2. Pri Ptuju (1926)
»maketo« razlaga s tem, da so bili na Koroškem na pretiodu 19. v 20. stoletje
»povečini italijanski splavarji«, ki so zapustili sledove v tamkajšnji splavarski
govorici.*' Vsaka nadaljnja beseda o zadevni sestavini »flosarskega bala« je zares
odveč, razen te, da so v Dravski dolini vezali od začetka 20. stoletja naprej večje
splave (dolge okoli 32 m, široke spredaj okoli 6 m, zadaj okoli 5 m, v njih je bilo
70 do 100 kubikov lesa) in da so se glede tega zgledovali pri Italijanih, ki so
v oni dobi vozili les s Koroškega in izdelovali takšne splave (ti so dobili v Dravski
dolini ime »talijanšek«).**
Ko so se odpeljali in ko so prišli z Drave na Donavo, so se po ohranjenem ustnem
izročilu pokrižali, in sicer praviloma pred prvo svetovno vojsko, ne pa tudi
pozneje, kakor bi bilo mogoče sklepati po Leskoschku." Splavarski krst v
Dubravi je opisan po Ingoličevem romanu, ob tem pa je napačno zapisano, da se
je pisatelj »v svojih študentskih letih udeleževal splavarskega življenja«'" Kot
povedano, se je Ingolič udeležil (ene) splavarske vožnje 1937, torej kot trideset-
letni gimnazijski profesor in že znan pisatelj.
Čaščenje sv. Miklavža kot zavetnika dravskih splavarjev je znano. Podobno
" Prav tam.
A. Ingolič, S splavarji po Dravi in Donavi, str. 2; F. Pahernik, Šajke in splavi na Dravi,
str. 228.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 218.
F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 219.
o dravskih spiavarjih      153
kakor Mišic" postavlja tudi Leskoschek to čaščenje predaleč nazaj in mu
odmerja prevelik obseg. Če se, kot rečeno, za začetek splavarstva v Dravski
dolini z vso verjetnostjo domneva kot terminus post quem non 1371/72, ne pride
v poštev, da bi bili več ko 100 let prej v Vuzenici sv. Miklavža kot splavarskega
zavetnika tako zelo častili, da bi mu bili zavoljo tega posvetili tamkajšnjo cerkev.'^
Za kaj takega bi moralo biti splavarstvo v Dravski dolini takrat tolikanj razvito,
da bi bilo imelo to območje od njega pomembnejše gospodarske koristi," kar
pa se je dogajalo šele stoletja pozneje. Nadalje nikakor ne drži, da so na obrav-
navanem ozemlju vse posvetitve cerkva ali oltarjev sv. Miklavžu neogibno pove-
zane s tem, da je štel le-ta v določeni dobi za splavarskega zavetnika,''' saj je
dobilo Miklavževo čaščenje na Slovenskem na splošno »mogočen odmev«."
Glede čaščenja Matere božje pri dravskih spiavarjih so viri skopi. F. Mišic
poroča o verovanju, po katerem jim Mati božja »s posebno naklonjenostjo ščiti
življenje«," in o šegi, da so spomladi, ko so splavili prvi splav, prižigali »pred
njenim kipom v .kolibi' na splavu sveče in svečke, da si tako izprosijo njeno
milost«." Vendar navedeni pričevanji pogrešata omembo virov, medtem ko ohra-
njeno ustno izročilo, ki mi je na voljo in ki pričuje v poglavitnem o času od prve
svetovne vojske naprej, ne pozna tega čaščenja in sploh ne posebnega splavar-
skega čaščenja Matere božje. Tudi Pahernik ga v okviru svojega opisa šeg ne
omenja.'^ Če Leskoschek zgolj povzema navedeno Mišičevo izvajanje," ni s tem
nakazano vprašanje nič bolj pojasnjeno. Tu v bistvu prav tako ne odpomore
omemba'°° božjih poti k cerkvam v Rušah in Puščavi, posvečenih Materi božji;
v prvi, v njenem križnem oltarju, so imeli dravski splavarji'"' skupno svetinjo
(križ).
Mnenje, da bi bili dravski splavarji častili sv. Janeza Nepomuka, je doslej brez
vsakršnega neposrednega dokaza. Leskoschek resda pravi, da so bili dravski
splavarji domnevno včlanjeni v bratovščino tega svetnika pri Sv. Janezu na Suhi,
ustanovljeni 1735, toda brez kakršnekoli utemeljitve.'^^
Da je bil tudi sv. Aleks zavetnik dravskih splavarjev, poroča F. Pahernik.'"'
Leskoschek sledi temu sporočilu in ugotavlja, da je pri Sv. Janezu nad Dravčami
" F. Mišic, Sv. Miklavž — zaščitnik splavarjev, str. 3; isti, V žaru in čaru šumovitega
Pohorja, str. 176 d; isti, Zaščitnik slovenskih splavarjev, str. 117 d.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 222.
" Gl. o tem tudi K. Meisen, Nikolauskult und Nikolausbrauch im Abendlande, Düsseldorf
1931, Str. 124, 374, 383, 385, 525, 548; E. Neweklowsky, Die Schiffahrt und Flösserei im
Räume der oberen Donau II, Linz 1954, str. 191 d. Spisa F. Tremla, Der hl. Nikolaus in
Steiermark, Aus Archiv und Chronik II, Graz 1949, str. 125 d (navajam po F. Leskoschek,
Die Drauflösser, str. 222) žal nimam pri roki.
'* Posredno sodi tako F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 222 d.
" N. Kuret, Praznično leto Slovencev IV, Celje 1970, str. 20 d.
F. Mišic, Sv. Miklavž — zaščitnik splavarjev, str. 3; isti, V žaru in čaru šumovitega Po-
horja, str. 177.
" Prav tam.
" F. Pahernik, Šajke in splavi na Dravi, str. 283.
" F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 224.
Prav tam.
J. Pajek, nav. delo, str. 152; Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str.
420, 424.
'"^ F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 224 d. Gl. o tem tudi F. Mišic, V žaru in čaru šumo-
vitega Pohorja, str. 156.
F. Pahernik, Šajke in splavi na Dravi, str. 283. .
154
Polemika
SI. 3. Pristanek pri Boriu (1932)
Stranski oltar posvečen temu svetniku, da so 1668 brali tam mašo na dan sv.
Aleksa in da je bil 1724 v podružnici na Radiju oltar sv. Aleksa.'"" Ne glede na
to, da ohranjeno ustno izročilo ne spričuje čaščenja sv. Aleksa v obravnavani
družbeni skupini, veljajo za Leskoschkove sklepanje mutatis mutandis gornje pri-
pombe glede čaščenja sv. Miklavža. Če je ob tem na voljo še podatek, da so
šteli dravski splavarji sv. Aleksa za varuha zoper neurje, sprejemam ta podatek
s pomisleki, saj ga je prispeval Leskoschkov prevajalec,'"' o katerem naj mi bo
dovoljeno imeti svoje mnenje.
Po Ingoliču so dravski splavarji častili še sv. Martina.'"' Na to pričevanje je
navezal tudi Leskoschek, ko (po ustnem sporočilu avstrijskega časnikarja) pravi,
da se je na Martinov dan vsako leto končalo splavarjenje na Dravi in da je bila
takrat v Ožbaltu zahvalna maša.'"' Ne Pahernik'"« ne ohranjeno ustno izročilo,
kolikor ga poznam, za to ne vesta, tako da bo treba za natančnejšo podobo
Martinovega čaščenja uporabiti številnejša zadevna poročila.'"' Ni pa Leskoschek
omenil praznovanja ožbaltske in »flosarske« nedelje- Prva je bila v začetku
avgusta (pred 5. avgustom ali po njem), drugo pa so praznovali v Ožbaltu inj
'^ F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 225.
'"= F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 226.
'"^ A. Ingolič, Podravski splavarji, str. 155.
F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 226.
'°' F. Pahernik, Šajke in splavi na Dravi, str. 283.
'°' Gl. o tem tudi N. Kuret, nav. delo 111, Celje 1970, str. 133 d.
o dravskih splavarjih      155
Breznu (v Ožbaltu je bila drugo nedeljo po 1- novembru, v Breznu sredi julija).
Tedaj je po možnosti skušal biti vsak splavar doma: prihajala so dekleta in pro-
sila za odpustke; kupovali so jim sladkorčke, medico ipd.""
Edini fotografiji o dravskem splavarstvu v 20. stoletju, ki jo objavlja Leskoschek,
manjka podatek, za kateri kraj gre. Sicer pa je tudi v tem spisu ponekod opo-
rečna pisava imen in naslovov. I. Gams je tu dosledno I. Garms, J. Mravljak pa
J. Mrawlag. L. 1934 je v Mariboru izhajala Mariborer Zeitung, ne Marburger
Zeitung, kot navaja Leskoschek. In napačna je pisava Kulturni in Naravni Spo-
meniki namesto Kulturni in naravni spomeniki (zbirka vodnikov Zavoda za spo-
meniško varstvo), Gornjigrad namesto Gornji grad. Sv. Primus namesto Sv.
Primož, Novisad namesto Novi Sad, Veliko Gradišče namesto Veliko Gradište,
Bratoviščina spiavarjev v Vuzenici namesto Bratovščina spiavarjev v Vuzenici
(Mravljakov spis). Časopis za sgodovino in narodopisje namesto Časopis za zgo-
dovino in narodopisje, Nadšupnija in Dekanija Vuzenica namesto Nadžupnija in
dekanija Vuzenica (Mravljakova knjiga). Bajke in pripodvedke Slow/enskega ljud-
stva namesto Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (Keleminova knjiga),
Miklauš namesto Miklavž, Marija v Puščava namesto Marija v Puščavi, Sv. Tri
kralje na Radiju namesto sv. tri(je) kralji na Radiju, Prasnikov leto Slovencev
namesto Praznično leto Slovencev (Kuretova knjiga), ne vštevši pri tem izrecne
tiskovne pomote.'"
Ce sklenemo pretres drugega Leskoschkovega spisa, ugotavljamo, da temelji
predvsem le na pisanih virih (največ na slovstvenih, dosti manj na arhivskih),
medtem ko skorajda pogreša ohranjeno ustno izročilo. Zato ta rekonstrukcija
ne prispeva povečini ničesar novega k etnološki podobi dravskih spiavarjev;
omembe vredna je samo manjša dopolnitev pričevanj o šegah v obravnavani
družbeni skupini. In pri izrabi gradiva za ta spis je zagrešil Leskoschek vrsto
napak, kakršne se pri znanstvenem delu ne bi smele dogajati. Ce torej pričujoče
vrstice v poglavitnem ne sprejemajo Leskoschkovih etnoloških izvajanj o dravskih
splavarjih, pa hočejo hkrati opomniti, da zahteva navedena tema v etnologiji slej-
koprej sintetično obdelavo. Kajpada to ne more biti naloga članka, kakor je tale,
tudi ne krajše obravnave, kakršna je po obsegu Leskoschkova, temveč je lahko
edinole naloga posebne knjige.
Angelos Baš ;
Fotografske posnetke, ki so objavljeni v tem spisu, je napravil Ludvik Cepec, Javnik-Ožbalt
Rokopisno gradivo M. Časa o dravskih splavarjih (v lasti A. Ingoliča).
F. Leskoschek, Die Drauflösser, str. 203 d, 209, 212, 214 d, 217 d, 220, 223, 225.
156      Polemika
Zusammenfassung
über die Drauflösser
Die vorangellenden Ausfütirungen behandeln die beiden Aufsätze von Prof. Dr. Franz
Lesl<oschek (Anm. 12, 34) insofern sie sich auf die Flösserei und die Flösser im steiri-
schen Draugebiet beziehen. — Der Wert des ersten, hauptsächlich historischen Auf-
satzes besteht darin, dass hier vor allem zahlreiche Quellen über die Hauptelemente
der Flösserei als eines bestimmten Wirtschaftszweiges im Drautal vor der Mitte des
19. Jahrhunderts zugänglich gemacht werden. Die Zeit zwischen den beiden Weltkriegen
wird von dem Verfasser weniger erfolgreich dargestellt, da er die einschlägigen sloweni-
schen Quellen manchmal nicht einwandfrei zu verwerten im Stande war. — Der zweite,
volkskundliche Aufsatz wurde beinahe ausschliesslich auf schriftlichen Quellen (zumeist
literarischer, viel weniger archivalischer Art) aufgebaut, während die mündliche Überlieferung
fast gar nicht herangezogen wurde. So steuert der Aufsatz im Grunde nichts Neues zum
volkskundlichen Bild der steirischen Drauflösser bei. Erwähnenswert ist lediglich eine
gewisse Ergänzung der Zeugnisse über die Bräuche in der behandelten Gesellschafts-
gruppe. Bei der Verwendung des Quellenmaterials unterlief dem Verfasser eine Reihe von
Fehlern, wie sie in einer wissenschaftlichen Arbeit nicht vorkommen sollten.