Za poduk in kratek čas. Potovanje v Otizo. (Spisal F. K.) (Dalje.) V fari Vitanje blizo Celja bil je počil glas, da se je dvema deklicama, ki sta v samotnem gozdu jagode nabirali, na nekej smreki prikazala Mati Božja Ta novost ae je med ljudstvom zelo hitro razširila. Malo in veliko je romalo k svetej smreki. Trgovci so to priliko prav dobro uporabili: hitro so bile tiskane podobice novega božjega pota, katere so labkoverni romarji kaj radi kupovali. čeatita dubovščina je vsemu temu zelo naaprotovala, pa vae je bilo zastonj. Po noči in po dne ao ljudje klečali pred smreko. To je trajalo celo leto. Med tem časom je ondi več trgovcev in krčmarjev veliko skupilo. Napoaled ao rajni škof Slomšek ljudstvu dokazali, da je vse to le sleparija, in tisti kraj je postal zopet tako samoten, kakor je bil nekdaj! Kdo ve, pristavil sem še, če Otiznjani tudi kaj tacega ne nameravajo. Pustiva sedaj, dragi čitatelj, Otizo, Otiznjane in ujihov čudež, naj se mu čudijo sami, kolikor jim je drago, pa ai oglediva madjarsko meato, ki se imenuje. Also — Lendva. To meato leži ob reki Lendvi na zahodnej strani Lendveške gore, katera omejuje na vzhodu lepo Mursko polje. Hiš šteje do 300, v katerih stanuje do 2500 ljudi. — Tu je četirirazredna državna ljudska šola in jedna pripravnica za srednje aole. Edina cerkev stoji na glavnem trgu ter je, kar Lendvanje sami priznati morajo, zelo zapuščena. Nekoliko viae, blizo v aredini gore, stoji velieaaten Lendveški grad, v katerem je sodnija, davkarija in že omenjena pripravnica. Vse biše so zidane, enoali dvenadatropne ter jako lepo pobeljene. Apno kupujejo Lendvanje od štajerskih apnarjev. Ko Stajarec pripelje apno v Lendvo ter začne na glavnem trgu kričati: ,,štajer, fajer mesek," (štajarsko belo apno) tedaj pribežijo tržani, da mu ga kar razvzamejo. Pred kakimi 300 leti morali so se Lendvanje tudi z divjim Turkom bojevati. Bili so premagani. Nek iuieniten madjarski grof odpeljal se je iz bojišča 8 eetirimi konji na zelo strmo Lendveško goro ter tako gotoyej smrti ušel. Na mestu, kjer se je ustavil, postavil je pozneje trojedinemu Bogu v zahvalo in diko lepo kapelico. Mi romarji uatavili smo ae v prvej kavarni. V dvorani okoli dolge mize sedeli so najimenitnejai meatjani in uradniki. Pogovarjali so se v madjarskem, nemškem in latinskem jeziku. Iz njihovib pogovorov in napitnic smo izvedeli, da so obhajali god nekega umirovljenega uradnika. — Mi zasedli pa smo mizo, ki je unej ravno naaproti ob ateni stala. Naročili smo si južino. Takoj za nami vstopil je tudi nek star veličasten gospod. Gospoda za dolgo mizjo ga je povabila v svojo sredino; ali on ae je spodobno zahvalil za povabilo, rekši, da se ne kani dolgo muditi. Stopil pa je k našej mizi, na8 po madjarski pozdravil: nJ6 napot" — mi odzdravili smo mu slovenaki: ,,Bog daj" — ter nas je potem, ker naa je spoznal, po slovenski vprašal: rJe-li dovoljeno?" Nam je bilo zelo po volji, da ae je ta Lendveaki gospod k nam pridružil; aamo bali amo se, da nas ne bi kaj o Otizi vprašal. Jaz sem se že pripravljal, da bi se začei ž njim pogovarjati, Bog ve o čem, samo o Otizi nikakor ne, pa gospod me je prekoril: vprašal nas je, če smo bili v Otizi! V tem trenotku sem pogledal svoje tovariše in videl sem, da so si vsi ustnice grizli; pa tudi meni se je zdelo, da aedim v mravljinovcu. Vendar aem ae liitro ohrabril ter sem mu na njegovo vprašanje tako-le odgovoril: ,,Dolgo smo gojili željo, ogledati si jedno večjih madjarskib mest, da bi^ videli, kak6 je na Madjarskem to in uno. Že večkrat smo nameravali peljati se v Lendve, o katerej nam naši štajeraki apnarji toliko zanimljivega pripovedujejo. In ta srečen dan za nas je današnji dan. Seveda smo si pri tej priliki ogledali tudi vas Otizo, kajti skozi to vas ae moramo peljati!" (Dalje prib.) Smešnica 23. ,,Hvala Bogu", vsklikne strijc Marko, ^bvala Bogu, da aem le enemu atrijc; težek denar me že atane ta, kaj, ko bi bil še večim?" ,,Oj", seže mu Milia v besedo, ,,oj strijc, jaz pa bi nič ne djal, ko bi imel še vaaj 10 strijcev!"