Gasilo delavcev industrijskih montažnih podjetij GLASNIK »EPTEMBER 1984, ŠTEVILKA 9, LETO XVIII k G|asnik izdaja delavski svet IMP — industrijska montažna podjetja v 7.810 izvodih. Uredništvo: Ljubljana, Trebinjska 9, telefon (061) 343-342. Odbor za obveščanje pri sozd IMP Ljubljana Anka Brezec, Janez Dolinar, Marjan Gantar, f Jambor- Lojze Javornik (odgovorni urednik), Jože Kovač (predsednik), Vinko Krizmanič, Jelka Mayer, Majda Slapar, Ivan Šuligoj, Dragica Vake (namestnica predsednika) in Helga Vovk. Tisk Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. “ar°čenih rokopisov in fotografij ne vračamo. Po mnenju sekretariata za informacije IS SRS št. 421 -1 -72 z dne 26. 9. 1974 je IMP Glasnik oproščen plačila temeljnega davka od prometa proizvodov. Mačka v Žaklju ne moremo izvažati 'Hz«1118 na*'b proizvodnih tozdov daleč zaostaja za svojimi plani blagovnega Š£ linij/*' *^aj je vzrok? V tozdu Marketing, ki smo ga ustanovili tudi kot našo vez J**>ščem — poleg drugih nalog — menijo, da ima IMP pri trenutni izbiri orV*eti izdelkov kaj slabe možnosti izvažati. Tozdi so izredno slabo organi-Ji ki ij ** izv°z, istočasno pa od Marketinga pričakujejo tudi marsikaj, kar jim tjjj "tore dati. POGLEJMO I^AJPREJ ŠTEVILKE! >
  • Zc*e je prišla nova generacija pripravnikov. Vključili so se v 'sposabljanja, ki smo jih predstavljali v julijski številki Gla-izalski izobraževalni center je 4. in 5. septembra organiziral !> na katerem je 91 pripravnikov iz Promonta (vključno z l0Per), Ika, Livarja in Klimata dobilo znanje za splošni del usposabljanja. Delavci sozdove delovne skupnosti so s samoupravno in poslovno organiziranostjo tozdov, I sozda IMP, orisali so jim najpomembnejše samoupravne astl s področja delovnih razmerij, izobraževanja (vključno s ), varstva pri delu ter pridobivanja in delitve dohodka. Pa so tudi organiziranost in delovanje družbenopolitični v sozdu, organiziranost splošne ljudske obrambe in uozaščite ter vprašanje obveznosti. S tem so pripravniki del svojega usposabljanja, tozdi pa bodo poje o varstvu pri delu ter za posebni del priprav-(tIOražev-fi>0Sanja> t0 je usposabljanja za njihovo bodoče tlelo. Qto; l j“' center bo tak seminar organiziral tudi v Mariboru. 22. septembra igre IMP! Na 4. letne športne igre IMP je vse pripravljeno, pravijo organizatorji v Emondu. Zdaj ste na potezi športniki. Organizatorji vas pričakujejo med 7.30 in 8. uro. Bodite točni, da se bo otvoritev lahko začela pravočasno! Še bolj nujno pa je, da organizacijskemu odboru čim prej sporočite število tekmovalcev in spremljevalcev, za katere je treba pripraviti kosilo. Pokličite Toneta Laha v Elektromonta-žo, telefon (061) 345-188! Po prijavah bodo igre v Ljubljani najbolj množične doslej. Za mali nogomet se je prijavilo 11 ekip,.za kegljanje moški 10, ženske 9, za streljanje moški 10, ženske 7, za namizni tenis moški 11, ženske 6, za odbojko moški 9, ženske 8, za šah 10 in za balinanje 9 ekij3. kasneje do konca decembra vsi ptujski monterji v Mariboru. Za šestindvajset monterjev klime in izolacij, ki so na seznamu za odhod iz Elektro-kovinarja, pa so v Mariboru rekli, da jih ne morejo sprejeti, ker zanje nimajo dela. Kar se izolaterstva tiče, so se v Montaži in sploh PMI-ju odločili, da te dejavnosti ne bodo razvijali. Ko so obravnavali njene razvojne možnosti, pri čemer je bil vključen sozdov Usmerjevalni razvoj, so namreč ugotovili, da nima posebnih perspektiv. Elektrokovinarjeve izolaterje bo torej treba preusmeriti v druge poklice. Kar pa se monterjev klimarskih in prezračevalnih naprav tiče. Montaža res nima dovolj dela niti za svoje sedanje monterje, PMl-jeva prodaja pa napoveduje, da bo že do konca letošnjega leta in prihodnje leto za to dejavnost še manj dela. Zato meni tudi glavni direktor PMl-ja Janez Sterniša, da ne bi bilo pametno, v Montaži širiti skupine klima-monter-jev. ki bodo potem brez dela. V razgovorih so predstavniki obeh prizadetih tozdov in delovne organizacije opredelili načine, kako bodo reševali ta problem: Montaža bo pri razpisih prednostno zaposlovala Elektrokovinarjeve delavce (npr. v proizvodnji, kjer potrebujejo kleparje), morda bo tudi Elektrokovi-narše katerega od teh delavcev zaposlil v svoji proizvodnji, načrtno pa iščejo tudi možnosti, da bi jih zaposlile druge delovne organizacije. Kadrovska služba PMI-ja je že dosegla rezultate: Konstruktor in Stavbar sta pripravljena vzeti 16 kleparjev, ki jim ponujata enak ali celo višji osebni dohodek, oba pa hočeta, da pridejo delavci s Ptuja takoj. Vprašanje je zdaj predvsem, ali se bo Elektrokovinar dovolj prožno organiziral in pustil svoje delavce drugam zdaj, ko jih marsikje potrebujejo — ne pa pozimi, ko bo mrtva sezona. • Nadaljevanje na 2. strani Velik posel Klime Celje v Libiji Že lani je Klimin tozd Industrijska proizvodnja preko Smelta dal ponudbo za izdelavo opreme in montažo preizkuševa-lišča motorjev v Libiji v skupni vrednosti 36 milijonov deviznih dinarjev. Po podpisu pogodbe v letošnjem maju smo zaradi izredno kratkih rokov za dobavo in montažo opreme, pričeli takoj urejati dokumentacijo, naročati materiale in tehnološko obdelavo. Pogodba je obsegala izdelavo celotnega preizkusnega kanala, dušilnega dela in sesalni in tlačni strani, pomičnih vrat in elementov za dušenje komandnega prostora ter montažna dela na objektu v Libiji z rokom dokončanja 15. 10. 1984. Dela so kljub nekaterim težavam tekla po terminskem planu. Zavedali smo se, da moramo kljub pomanjkanju materialov na našem tržišču in neprimerni opremljenosti Industrijske proizvodnje za tako zahtevna dela opraviti nalogo kvalitetno, elemente pa prilagoditi že obstoječi montažni opremi na gradbišču ter izdelati vrsto pomagal in naprav za transport in montažo. Pri nekaterih delih smo se poslužili uslug kooperantov. Zaradi letnih dopustov smo dosegli planirani rok izdelave elementov le s primernim odnosom delavcev do zahtevnih ntilog, z delom v popoldanskem času in v zadnjih dneh tudi ponoči. Potrebno je omeniti predvsem dela pri embaliranju, zavarovanju opreme in transportu, kjer so delavci ekspedita pod vodstvom tov. Mihe Močnika pripomogli k temu, da je bila oprema pravočasno v pristanišču Koper. Delavski svet jim je za njihova prizadevanja izrekel javno pohvalo. Zdaj je oprema že v pristanišču Misurata, delavci pa morajo pričeti z montažnimi deli v začetku septembra, da bi zaključili montažna dela do 15. oktobra. Prepričani smo, da bodo tudi montažna dela opravljena kvalitetno in pravočasno, s tem pa bomo pokazali, da smo v Klimi sposobni realizirati tudi zahtevne posle v tujini. ‘ Na slikah: Zgoraj nalaganje opreme, spodaj perforirani del preizkusnega kanala, katerega skupna dolžina je 17 metrov. BRANKO MERNIK Iz nič so monterji na Ptuju ustanovili tozd, zdaj odhajajo v Maribor Preselitev, ne konec tozda »Žal mi je za Elektrokovinaija. Z vozičkom smo ustanovili podjetje, se pod prisilo združili v IMP, ker smo delavci takrat hoteli, da bi se združili na Ptuju; sadovi našega dela so nam dali novo proizvodno delavnico, za katero so dali glavni delež montažni delavd, danes pa so vodstvo in proizvodni delavci montažo zapustili in gremo naj s trebuhom za kruhom v svet.« Tako je rekel Marjan Intihar, referent v Elektrokovinarjcvi pripravi dela, ki ima odločbo odbora za delovna razmerja, da bo najkasneje do 31. decembra premeščen v mariborsko Montažo. Podobno govori in misli še 91 Elektrokovinarjevih delavcev, ki so določeni za premestitev iz tozda, v katerem so delali doslej. Prenos strojne montaže iz Elek-trokovinarja v mariborsko Montažo je zapisan tako v tozdovem sanacijskem programu kot v programu za krepitev delovne organizacije PMI. Ta zadeva je sporna, odkar obstaja PMI, in že mnogokrat je bilo rečeno, da v eni delovni organizaciji ne moreta biti dva tozda, ki se ukvarjata z isto dejavnostjo in v dokajšnji meri iščeta delo na istem območju. Toda prejšnja leta so samo govorili, da je treba strojno montažo s Ptuja preseliti v Maribor, avgusta pa so v Elek-trokovinarju pripravili seznam delavcev, ki naj.bi šli in prvim določili, da se morajo javiti na delo v novi organizaciji 3. septembra, ostali pa naslednje mesece, čim bodo končali objekte, na katerih trenutno še delajo. Kdor od daleč neprizadeto spremlja dogajanje, bo morda rekel: Skrajni čas, da se preselijo, saj je združevanje istovrstne proizvodnje edino pametno. Toda odločbe so dobili ljudje, od katerih ima vsak svoje probleme in, ne pozabimo, tudi čustva. Ko je Marjan Intihar leta 1955 končal vajeniško šolo za vodoinštala-terja na Ptuju, se je zaposlil pri takratni Mestni obrtni delavnici, iz katere je kasneje nastal Elektrokovi-nar. Pomagal je iz majhne grajzlarije ustvarjati tozd, sam pa je medtem tudi naredil šole za visoko kvalifikacijo. Triindvajset let je delal kot monter na objektih. Pri tem delu je postal invalid (poškodovano hrbet-nico ima) in tako so ga premestili v pripravo. Avgusta je prišel na delo po dolgotrajni bolniški — kar enajst mesecev je bil odsoten — in dobil je odločbo, da mora v mariborsko montažo spet za monterja. To, da bo spet postal monter, ga najbolj boli, je rekel. Zaradi slabše plače? ».Ne, sploh ne to. Zaradi zdravja. Na Elektrokovinarju sem postal invalid, zdaj pa me bodo poslali nazaj na gradbišče, čeprav vsi vedo, da sem bolan. Toda niti naši sindikalni niti vodilni nimajo za to nobenega posluha.« Ste morda iskali drugo službo? »Saj je nimaš kje dobiti. Ja, pred leti so šli mnogi fantje. Izkoristili so pravi trenutek, ko je bilo še delo. Jaz pa sem upal, da se bo vse uredilo. Saj so nam obljubljali, da ljudi ne bodo prestavljali, pač pa nam našli ustrezen program in bomo ostali v občini. Javil sem se tudi za delo v naši proizvodnji. a zame ni bilo prostora.« Sami pravite, da je dela zdaj manj. Dva tozda z istim programom, to najbrž res ne gre. Ali ne mislite, da boste združeni lažje dobivali delo? »Ne, sploh ne mislim tako. Če ima Montaža toliko dela, da najema privatnike, ki delajo na Ptuju, si mislim, zakaj ne bi bil Elektrokovinar še naprej? Manjši si, manj monterjev imaš, lažje jih boš zaposlil — mar ni to logično? Imamo pa tudi izjave investitorjev, da želijo delati z Elektrokovinar jem: na primer Agroob-nova. Stanovanjska skupnost Ormož. Zato mislim, da bi Elektrokovinar lahko ostal, ampak naše vodstvo nas je pustilo na cedilu.« Fantje na gradbišču Doma upokojencev so bili še dosti bolj ogorčeni. Prvi je o svojih občutkih spregovoril Štefan Šmigoc: »Jaz bom povedal svoje mnenje takole: Prišel sem dvainšestdesetega leta v to firmo. Niti enega avtomobila ni bilo takrat, še bicikla ni bilo. Na vse bloke okrog Ptuja smo zvozili material z garami. Minus 30 je bilo, ko smo cevi šraufali v jarku. Kot servisni mojster sem dal skozi 18.500 strank in nisem imel niti ene reklamacije. Naj jo le pokažejo, če je kje kakšna! Sedem direktorjev sem služil v teh letih. In rečem ti: Vodilni so nas zapravili, ker so drug drugega mrzili in si metali polena pod noge. Vsi direktorji so odšli, nas 350 ljudi pa pustili, kot da bi oče šel in pustil 350 otrok. Niti eden od njih ni odgovarjal za napake. Če ga mi kaj poserjemo, smo koj na disciplinski, oni so pa kar mirno šli. Kako to?« Disciplinske se nanašajo na Igalo, primer, ki je Elektrokovinarjevce poleti zelo razburil. Spomladi je vodstvo ocenilo, da ima tozd premalo dela in od Inženirskih birojev so zahtevali, naj jim ga preskrbijo več. Dobili pa so ponudbo Montaže Maribor. naj pošljejo monterje na Igalo. Določili so jih devet, od katerih pa niti eden ni hotel iti. »Po triindvajsetih letih dela pri firmi, so me dali na disciplinsko zaradi Igala,« je nadaljeval Šmigoc. »Potni nalog in letalsko karto mi je operativec zataknil kar za brisalec pred gradbiščem, niti toliko ni bil, da bi mi ga dal v roko!« »Saj si ni upal,rje pristavil kolega. Šmigoc: »Za Montažo naj bi šlo devet monterjev v Igalo, češ da tu nimamo dela, v istem času pa mi dajo naloge za nadurno delo na tem gradbišču.« In je tudi pokazal dva takšna naloga, kolegi pa so prikimali, da so imeli na Domu upokojencev precej zadreg, ker je bilo premalo monterjev. Skratka, fantje so nezadovoljni z vodilnimi. Z njihovim odnosom. (Anton Feguš: »Odnos naših šefov do delavcev je brutalen.«) S tem, da nimajo pregleda nad situacijo. (Enkrat: Doma ni dela, pojdi v Igalo — drugič: doma je toliko dela, da moraš delati nadure!) S tem, da je gradbišče slabo oskrbljeno. (Anton Feguš: »Tri dni smo se laga li investitorju, da delamo, pa nismo, ker ni bilo materiala. Navadnih PVC odcepov ni bilo, ki jih lahko kupiš v trgovini. Vodja gradbišča premalo pozna situacijo. Pride mi čez dva dni in reče: »Nimam materiala, ga niso poslali. Kaj morem?« Monter pa mora, mar ne? «J________ Zelo jezni pa so tudi zaradi osebne ocene, po kateri monter dobiva odstotek ali dva za stimulacijo, največ 6 odstotkov, medtem ko sta direktor in tehnični dobila 20 odstotkov. . No, še marsikaj so rekli in še več najbrž bi, če se mi ne bi mudilo na še eno gradbišče, kjer sem se pogovarjal z Edijem Zorcem. Dvajset let je pri Elektrokovinarju, dober in' sposoben delavec, za svojo prizadevnost in znanje že večkrat pohvaljen. On se ne jezi, ni ogorčen, prej bi rekel, da je potrt. »Kaj naj rečem? Prvi že odhajajo. Kaj hočemo?« je odgovoril na vprašanje, kako se počuti. In na vprašanje: Ali ni res, da na tako majhnem območju ni kruha za dva tozda z istim programom? »Ne vem. Jaz mislim, da bi na tem območju imeli dovolj dela. Saj smo doslej naredili čez tisoč stanovanj, pa industrijske objekte, pa Perutnino in I tako naprej. Zdaj pa naenkrat nismo j nič vredni. Prehod je monterjem zbil ' moralo. Saj nismo bili tako slabi, kot pravijo! Mnogo pohval smo dobili.« In nato je nadaljeval: »Jaz v Maribor ne bom šel. Poiskal si bom drugo delo... To je ponižanje. Firmo imam rad. ... Pravijo, da bomo delavci s tem dobili socialno varnost, ampak tako prodali firmo — sram me je.« Zakaj pišem te včasih kritične, včasih ogorčene, včasih bridke besede? »Mislim, da monter po triindvajsetih letih dela lahko tudi kaj pove!« je rekel Štefan Šmigoc. Gre končno za manjši tozd ljudi, ki so na veliki prelomnici. Dobesedno podira se jim to, kar so dolga leta gradili. Prav je, da poslušamo, kako oni to občutijo, da jih skušamo razumeti in upoštevati tudi njihovo mnenje. Seveda pa je treba napisati še nekaj stvari. Njiv, ki jih obdelujejo, hiš, ki jih zidajo, popoldanskega fuša — vsega tega niso niti omenili. Saj to se ve! Toda tudi to vpliva na razpoloženje. To stopnjuje odpor pred preselitvijo, tudi to je razlog, da ne marajo na oddaljena gradbišča. Saj po svoje bi bila res škoda, če bi ostale njive neobdelane... Vprašali pa so: »Ali je to samoupravno. ali je to socialistično, da nas takole pehajo na cesto?« Mislim, da je tako samoupravno kot tudi socialistično. Saj v Ustavi in Zakonu o združenem delu in še marsikje piše, da se je treba organizirati smotrno, se povezovati, združevati. In sploh ni res. da je to, kar ustvari neka organizacija, nekakšna last njenih delavcev — to je družbeno premoženje, ki so ga delavci dolžni upravljati tako, da bo korist za vso skupnost največja. Tako pojmuje družbeno lastnino naš sistem. V sozdu in PMI pa imamo tudi samoupravne sporazume (o združevanju, o temeljih srednjeročnega plana), kjer točno piše, da je nosilec strojne montaže v PMI tozd Montaža Maribor. Socialistično in samoupravno je uresničevati ta napisana načela. Je pa to seveda težko. Tudi ni res, da bi kolektiv ne bil obveščen o razlogih, zaradi katerih je prišlo do tega ukrepa. Neštetokrat so to premleli na zborih delavcev in drugih sestankih. Vodilni delavci so o tem povedali vse, kar so mogli povedati, seveda pa ne tega. kar bi delavci radi slišali. V nekem smislu je res, da so vodilni in sindikat pustili kolektiv na cedilu, ker uveljavljajo nekaj, kar ogromni večini prizadetih ni po godu. Junija je sindikat naredil anketo in od 85 odgovorov jih je le 19 odstotkov napisalo, da so za preselitev. Zdaj. ko je preselitev zares aktualna, bi jih bilo nemara še manj. Toda po drugi strani vodilni in sindikat uveljavljajo politiko in ukrepe, ki so dogovorjeni in potrjeni na ravni delovne organizacije, sozda in občine. In koncem koncev so tudi v tozdu samoupravni organi sprejeli takšne sklepe. Mnogi strokovnjaki so pregledali vse gradivo o Elektrokovinar-jevem poslovanju in trdijo, da je to prava razvojna pot. Navsezadnje monterji sami pravijo, kako slabo je organizirano delo na gradbiščih. Ali ni tudi v Elektrokovinarjevem sanacijskem programu ugotovitev, da je organizacija dela pri toliko razno-• vrstnih programih za tozd pretrd oreh? Torej? Povsem zgrešena je. žal, misel, da so izjave o pomanjkanju dela le finta. s katero vodilni uveljavljajo preselitev. Pravzaprav bi bilo lepo, če bi bila to le finta. V resnici pa so z delom slabo založeni vsi naši montažni tozdi, celo tisti najboljši in z najboljšimi prodajnimi službami. Razmišljati: Oh. saj delo bi že nekako našli, pomeni vdajati se nevarni utopiji. Danes je treba zares narediti vse, da si čim boljši, da boš torej lahko preživel te težavne čase. . Mnogo je razlogov, ki govorijo, da je združitev strojne montaže v Mariboru edino pametna pot. Toda združitev — kako? Ne pozabimo, da so to ljudje, ki so po deset, petnajst, dvajset in več let delali! Da so nekateri bolni, revmatični, da imajo razne telesne okvare, kot pač vsi monterji. Da bo preselitev korenito posegla v njihovo življenje in ga spremenila. Eden ima morda ostarele starše na kmetiji, drugi ima kak drug problem... Ne recite, da se ne bomo ukvarjali s takšnimi problemi! Saj se vendar v vsakem tozdu trudimo zagotoviti čim boljše življenjske in delovne pogoje. Sindikat, samoupravni organi, vodilni, kadrovske službe, vsi rešujejo probleme svojih delavcev. In prav je, da delamo tako. Reči moramo, da se tega v Montaži Maribor zavedajo in so pripravljeni, da bodo ptujske monterje dobro sprejeli. To je zatrdil direktor tozda Borut Perhavc in isto je povedal tudi vodilni planer Milan Belej, ki je v okviru operativnega planiranja zadolžen tudi za kadrovsko problematiko in ki osebno razporeja in sprejema delavce, ki prihajajo iz Elektrokovinarja. Za prvo skupino, ki je prišla 3. septembra (bilo jih je 13, pet pa jih ni prišlo), so organizirali sestanek, na katerem so jih seznanili s tozdom, z organiziranostjo, načinom dela, skratka z vsem. kar potrebujejo. Pozdravil jih je vodja organzacije in priprave, poleg je bil tudi direktor tozda, pa še predstavniki kadrovskih služb. Posebnih vprašanj ni bilo. torej so delavce razporedili — štiri med njimi na Igalo. Ko sem bil na Ptuju, so se delavci tam razburjali, da jih v Mariboru razporejajo na nižje ocenjena delovna mesta. Milan Belej je povedal, da so res takšni primeri toda: »Mi pri razporejanju porabljamo že ustaljena merila: izobrazbo in prakso. Med Elektrokovinarjcvi mi monterji smo opazili fante, rojene 63 ali 64 leta, ki so razporejeni na dela monter I — v našem tozdu pa ima tak delavec vsaj deset let prakse in tako smo jih razporedili nižje. Dol gredo tudi reži jci. ki nimajo primerne izobrazbe, mi pa tudi nimamo potreb po tovrstnih delavcih.« In še je rekel, da v dinarjih ne bo dobil nihče manj, predvsem pa. da za Elektrokovinarje uporabljajo natanko ista merila kot za svoje delavce. »Zdaj ne moremo govoriti o njihovih in vaših. Zdaj so vsi naši,« je rekel. In to o enakih merilih podkrepil s primeri, ko so nekaterim odmerili višja relativna razmerja — in sicer tistim monterjem, ki so končali šolo, pa bili v Elektrokovinarju razporejeni na dela specializiranega monterja. V Montaži so na teh delih priučeni delavci. Kdor ima kvalifikacijo, je monter — in tako so nekatere Ptujčane uvrstili višje. Milan Belej je zatrdil tudi to. da bodo pri razporejanju upoštevali probleme ljudi — tako kot pri razporejanju na gradbišča vedno skušajo najti rešitve, v okviru možnosti, seveda. - ' P Panonijm razstavni prostor na Kmetijskem sejmu v Gornji Radgo^ (Foto; Frku). Predstavitev kmetijske^ programa v Radgoni Na^ dvaindvajsetem mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu ’ Gornji Radgoni se je med devetstopetdesetimi domačimi in osent^f. setimi tujimi razstavljala razstavljala tudi vrsta IMP-jevih organizad) na razstavnih prostorih drug1^ j*’ organizacij, s katerimi sodeluj1 ^ jo. Na razstavnem prosUM Emone Inženiringa smo lah*1 Vsekakor je tako prav. Preselitev Elektrokovinarjev v Maribor ne bi smela biti, kot da prihajajo zdaj neki nebodiga treba pritepenci k bogatinom, kot da naj bodo Ptujčani veseli, da sploh lahko pridejo v Maribor. Spodbudno je slišati, da se vodilni v Mariboru tega zavedajo in so pripravljeni, da bodo nove delavce lepo sprejeli in jih enakopravno vključili v kolektiv. Če bo tako, potem bo tudi ta boleča akcija uspešno opravljena in takrat se bo pokazalo, ali so imeli prav tisti, ki so rekli, da bo združitev strojne montaže omogočila boljši razvoj te dejavnosti in večjo socialno varnost vsem, ki delajo v njej. LOJZE JAVORNIK Panonija in Blisk sta predstavila svoj kompleten program na že običajnem razstavnem prostoru. To so Panonijini stroji za obdelavo tal, med njimi kot novost rahljač, pa predsetvenik racio-nat, pa medvrstični rotokultiva-tor itd. Manjkali niso niti sadilni stroji, niti pobiralna stiskalnica (balirka). Razstavili so tudi traktorske prikolice, škropilnice, pa kotle za žganjekuho v raznih izvedbah. Tudi Blisk je predstavil kompleten program — od drobilcev zrnja, prek polžnih transporterjev pa do napajalnikov za živino in mešalcev gnojevke. Drugi IMP-jevi tozdi so razstavljali na razstavnih prostorih drugih organizacij, s katerimi sodelujejo. Na razstavnem prostoru Emone Inženiringa smo lahko videli Tehnomontovo opremo zh mlekarske farme, pa Ipkovo farmsko opremo in plastične posode, označeno pa je bilo tudi, da Klima Celje sodeluje z dobavo opreme za prezračevanje. To paše ni vse. IMP-jevi kmetijski stroji in oprema so bili tudi videli Tehnomontovo oprem0^ |°j mlekarske farme, pa lpk°v‘ tt farmsko opremo in plastične P®' n; sode, označeno pa je bilo tudi. o Klima Celje sodeluje z dobu opreme za prezračevanje. To paše ni vse. IMP-jevi kiU1 . tijski stroji in oprema so bili tu ^ na razstavnih prostorih raznih dl it govskih hiš. Tako smo na Agr<,J $i tehnikinem razstavnem prost°r i n našli enega poleg drugega Dvig31 & lov in Skipov traktorski naklad3 | u lec. " V torek, 21. avgusta je bil.11 , Radgonskem sejmu tradic'0 ^ nalni Dan Panonije, ko so 5 t zbrali Panonijini poslovni paf t nerji. Zbrali so se tudi predsta' t niki trgovskih hiš, s katerimi Un. t Panonija sporazume o prodaj s svojih izdelkov. Na kmetijsko f posestvu Rakičan je PanomU ^ organizirala predstavitev svoJ^ strojev. Magister Miro ČižmiuJ gostom razložil delovanje P05^ meznih strojev, traktoristi pa pokazali, kako uspešni so ti stf°J na njivah. frku • Nadaljevanje s 1. strani. Ugotovimo skratka lahko, da so v Elektrokovinarju, Montaži in PMI-ju storili vse potrebno, da ne bo nobeden od Elektrokovinarjevih delavcev ostal brez dela na cesti. Medtem pa se je prvih trinajst Elektrokovinarjevih strojnih monterjev v ponedeljek, 3. septembra, javilo na delo v Montaži (pet pa jih ni prišlo). Čeprav so se monterji prej zelo razburjali in jih vodstvo tozda na mnogih sestankih ni moglo prepričati v upravičenost in potrebnost tega ukrepa, s prvo skupino tistih, ki so prešli, ni bilo problemov. Več o pripombah Elektrokovinarjevih monterjev in o prehodu pišemo v posebnem članku na 2. strani. Omenimo le to, da se skupaj z monterji selijo v tozd Montaža tudi na montažo vezani režijci (priprava dela, skladišče itd.) Montaža bo prevzela tudi ves uporaben material po dnevnih cenah, osnovna sredstva po amortizirani knjižni vrednosti, medtem ko lahko grobno orodje Elektrokovinar zadrži, ga proda sam, ali pa ga bo tudi odkupila Montaža. Vse to bo urejala skupna komisija, v kateri ima vsak tozd tri člane. S tem bo Elektrokovinar dobil določena sredstva, ki jih bo lahko uporabil za razvoj proizvodnje. Ker se bo Elektrokovinarju z ukinjanjem strojne montaže zmanjševal prihodek in ker bo dejansko imel manj delavcev, Montaža pa več, je tozd Montaža Maribor pripravljen plačevati tudi določen delež za finančno računovodsko in splošno kadrovsko službo in sicer v razmerju s številom preseljenih monterjev. V Montaži Maribor menijo, da s prehodom ne bo problemov, le na to opozarjajo, da se mora Elektrokovinar držati rokov, po katerih mora biti večina monterjev v Mariboru do 15. novembra. Od novembra do marca je, kot vemo, v montažni dejavnosti mrtva sezona in lahko verjamemo Mariborčanom, da bo težko, če bočlo prihajali monterji s Ptuja takrat, ko ne bodo imeli dela, da bi jim ga dali v roke. KAKO DO DENARJA ZA RAZVOJ PROIZVODNJE Druga, za Elektrokovinar izredno pomembna sanacijska usmeritev, je razvoj proizvodnje, v kar je vključena naložba za nakup potrebne opreme. Z odhodom strojne montaže bo manj prihodka, torej bo še tem bolj pomembno, da čim bolje usposobijo proizvodnjo. Zato so postavili dva cilja: 1. ) Pridobitev obratnih sredstev za proizvodnjo (tu je Elektrokovinar v začetku zahteval celo brezobrestne kredite, ki naj bi jih dobil v okviru PMl-ja). 2. ) Pridobitev sredstev za naložbo, s katero bi predvsem obogatili opremo v proizvodnji. Tu so računali na kredit za inovacijsko nalogo (uvedba proizvodnje opreme za tehnologijo vode), združevanje v okviru PMI-ja ter navadne bančne kredite. Pri teh zadevah pa se je zataknilo. Banka ni bila zadovoljna z vlogo za inovacijski kredit in treba jo je bilo popraviti, kar je zdaj že narejeno. Glavni direktor PMI-ja Janez Ster-niša je tudi povedal, da je medobčinska gospodarska zbornica programu dala podporo. Predstavniki PMI-ja pa se bodo s predstavniki bank v krateni pogovarjali o možnostih za pridobitev bančnih posojil. Združevanje v okviru delovne organizacije pa se je zavleklo, ker so si v programu ukrepov za utrditev PMI-ja kot eno ključnih nalog zastavili razvoj dohodkovnih odnosov in združevanje na osnovi sovlaganja, s čemer naj bi presegli navadne kreditne odnose. Zato pa so morali v PMI-ju pripraviti sporazum, ki opredeljuje način združevanja sredstev na teh novih osnovah. Ta način je opredeljen in dobili so ga tozdi, da ga bodo sprejeli njihovi delavski sveti. Pripravljena pa sta še dva konkretna sporazuma za tozd Elektrokovinar in sicer: združevanje denarja iz rezervnih skladov, s čemer naj bi Elektrokovinarju zagotovili del obratnih sredstev ter združevanje za investicijo, za kar naj bi združevali v vsem sozdu po istem obrazcu, kot je predlagan za investicijo tozd Blisk. To pomeni, da zdaj ni mogoče napisati nič konkretnega, na koliko denarne podpore lahko računa Elektrokovinar pri razvoju svoje proizvodnje. Realno je pričakovati, da bodo do konca leta znani finančni viri in morda izvršena prva združevanja. marsikaj. S 1. majem so preselili nekatere službe, tako da so vse, ki se vežejo na organizacijo proizvodnje, preselili k tovarni na Rogozniški, druge pa so združene na Zadružnem trgu. Poleg te selitve pa so začeli izvajati določene organizacijske ukrepe, s tem da so precizno opredelili zadolžitve posameznih režijcev in služb, tako da je delitev dela jasno določena, prav tako pa način sodelovanja med različnimi službami. V. d. direktorja tozda Elektrokovinar Janez Lah je prepričan, d:. bodo tako dosegli bolj sistematično in boljše delo. Uvedli so planiranje finančnih tokov, začeli so urejati postopke samoupravnih organov, začeli so tudi novo organizacijsko zgradbo tozda, ki bo usmerjen v proizvodnjo čistilnih naprav ter naprav za kemično in termično pripravo vode in v elektro-montažno dejavnost. Razen tega so uveljavili še vrsto manjših, operativnih ukrepov, katerih cilj je tudi boljše delo in skrajno varčevanje (npr. planiranje prevozov). Z vpeljavo individualne stimulacije v sistem delitve osebnih dohodkov pa hočejo zboljšati delovno storilnost s tem, da bodo pridni še bolj motivirani za svoje delo, neprizadevne pa bodo z nižjimi osebnimi dohodki prisilili, da se bodo zamislili nad svojim odnosom. Posloval je Elektrokovinar. glede na probleme razmeroma dobro. V prvem polletju je ustvaril 332,7 milijoni dinarjev celotnega prihodka (54,6 odstotka več kot lani v istem času). Porabljena sredstva so mu sicer rasla nekoliko hitreje od celotnega prihodka (za 56,3 odstotka), a še vedno je ustvaril 90,5 milijona dohodka (50,4 odstotka več kot lani), kar je 2 odstotka več kot so načrtovali. čena in je treba o njej razffi’ r Elektromontaža je v Elektro*0^ t narju tehnološko povsem ločeflj1 ^ 1 proizvodnje, dani so pogoji. ^ l določa Zakon o združenem de1 0 ustanovitev tozda. Obenem pa se Sterniša zavzernj^ preudarno ravnanje in tako so - , sestanku z Elektrokovinari«^. scsiamiu z cieKtroKOvmo* p-delavci odločili, da bodo najpreJJ’,0 dobro osvetlili ekonomsko, te|?rifLl avicčn ško in samoupravno upraviv»’- ; :da. Tri s° ustanovitve novega tozda, so, ki jih je treba osvetliti: , red’ 1.) Vprašanje odnosov med P „ laganim novim tozdom in *tr montažo v PMI-ju, pa tudi odn -č do ljubljanske Elelektrom0*1 rornv ^ kakor tudi odnosov z drugi n11.® f6. tromonterskimi organizai giji- 1> ijami vre 2.) V PMI-jevem progra01“r utrjevanje odnosov v delovni o zaciji je tudi točka, da je tre*,ae^vi združevati operativno Pf^P^^prov za elektromontažo s pripra)° jjn1' zvodnje, prav tako ni mo$oc ^ j ževati vodenja elektro deja^0br vodenjem proizvodnje, saj^s ^ne- dejavnosti dejansko povsem stojni in različni. .n\il' Glavni direktor delovne 0 ® ,or0v cije je tudi proti odprodaji Pr - sjcč' na Zadružnem trgu, kar se gj-jev6"’ naortrtvolr! \/ PlpIftrOKO’** načrtovalo v Elektrokovi0 DRUGI UKREPI ZA BOLJŠE DELO Ob zgoraj opisanih glavnih akcijah, ki so terjale največ naporov, pa so v Elektrokovinarju naredili še ELEKTROMONTERJI HOČEJO SVOJ TOZD Nov element v tem tozdu pa je zahteva Elektrokovinarjevih delavcev s področja elektromontaže, da bi to dejavnost organizirali kot svoj tozd. O tem so imeli v tozdu že nekaj pogovorov, očitno'pa je, da so jo delavci postavljali tudi zaradi prehoda strojne montaže v mariborsko Montažo. Glaviti direktor PMI-ja Janez Sterniša, ki je sodeloval pri obravnavanju te pobude, meni, da je upravi- sanacijskem programu. B oStofe vinar ima namreč zdaj svoje P. £a' vinar ima namreč zuaj o.-. ; 0 na treh lokacijah, z oc*P-°jj, dela'i njo in tudi pisarne na glaV ... • cest>; poleg tovarne ob Rogozo^ ^ef1 Toda kakorkoli gledam0- -ba v Janez Sterniša, bi bila f° trep\i^ zidove, kar pa v današnje'gjgle gotovo ni prava politika. ^ vla trokovinar potrebuje pr0 ^ ^ator ganja v tehnologijo m kac!,^ve za 1 treba iskati prostorske re- ^ zvoj tozda v obstoječih Naša GRADBIŠČA v IRAKU • NAŠA GRADBIŠČA V IRAKU • NAŠA GRADBIŠČA V IRAKU • NAŠA GRADBIŠČA V IRAKU • NAŠA GRADBIŠČA v IMP-jevci z instalacijskimi deli preganjajo gradbince, da bo delo v roku končano ^ __ , , . To so misli monterjev, delav I ni. ^Pet smo dobili novice z j^ših gradbišč v Iraku. Ko-.8*, ki delajo tam, poroko o delih na treh projek-'n. Na večini gre delo h ®ncu. Omenimo še, da so ot3jekti 'na »sedmici« že Podani investitorju in je ta Pr°jekt, ki smo ga v Gladku e že predstavili, UsPešno'zaključen. .Tokrat pišemo o gradečih, o katerih doslej v asem časopisu še nismo Pisali. Veliko naših gradbišč je razmetano po celem Iraku. Dosti jih je daleč od naselij. Puščava in vse neprijetnosti, ki sodijo zraven, je lokacija projekta A. Daleč od Bagdada, daleč od našega lepega Abu Ghraiba. anjšim problemom, ki jih je navse Sam projekt je čudovit. Izredno strokovno in kvalitetno narejen. Investitor je zaenkrat zelo zadovoljen. To je neverjetno zahteven objekt in kaj podobnega IMP še ni delal. Tudi monterska skupina je čudovita. Brez njih bi sigurno bilo marsikaj narobe. Drugače delo poteka v redu kljub Investitor je zelo zadovoljen p, da^e!a na mnogih naših gradbiščih v Iraku gredo h koncu. Zato smo se odločili, Sj 0 v$akem projektu napišemo nekaj vrstic. Začeli bomo s projektom B, in i tjf* Akacijo B 2 v bližini Basre na jugu Iraka. To je namreč edino gradbišče 0,e 8# Projekta, kjer je sedaj delo v polnem zamahu. Obiskali smo naše monterje. lk,! t0 Vodia projekta B Branko Šutila iz naenkrat in, da smo v situaciji, ko bo IhV-Jlženiring je o projektu B in o nekaj od tega, kar je bilo predvideno l0i“" jnženiring je o projektu B in i tre^Clji B 2 povedal: »Najprej je na »«ei. da smo v času začetka del pr.. ~ ostali brez pomočnika vodje dom • ker je zaradi odhodov v sPi> 'no Pbšlo do kadrovskih pfgj^mb. Pričakujemo, da bomo ta liko°^m v kratkem rešili, saj je še ve-Ve-..dela do likvidacije projekta, in T del B objektov smo že predali strD tede garancijska doba, zato ne-i Uje 11 Pričakujemo končno formirali': sed ■ P'ne za vzdrževanje, ki je ]f j uSpgiv teku. Na ta način bomo lahko Hosv0 °Pravili tudi zadnje obvez-u1 do investitorja. 2|) za gradnjo teh objektov je bil b0rn esecev, B 2 pa pričakujemo, da tnes0.zgradili v rekordnih desetih 'očn Cl*1’ čeprav dela ne potekajo zartl0 Po planu in to predvsem zaradi tečeUde Pri gradbenikih. Zato lahko skirrv ’ da IMP s svojimi instalacij-grM!. čeli dobesedno »preganja« pditlce. vata .8 tega na rekorden čas vpli- . č (|\/ 'i fn l/t/^no • tsnu H O 10 HO 1. je več n h dva faktorja: prvi, da je naj-i W materiala za obiekte že tu v ,a I >n Ue* materiala za objekte že tu v nas , ,ln drugi je skupna želja vseh * nitr^----- ■■■ ■ * - - - - Zado'v Fo °Pra.v‘ti svojo nalogo ter v UsD » °^stvo investitorja lokacijo KaS"° P.r.eda,i- gojj yse tiče ostalih stvari, kot so po-^ ia '^Ijenja in dela, osebni dohodki tor^j d°bn°, so na vseh objektih, >ski S *uči na B 2 približno enaki: te- delo, terensko življenje, te-Pužek. Na koncu bi še rad Vserni3 ’ da sem zelo zadovoljen z PoUd monterji in z vodjo montaže. Sodj®?!' ie treba tudi, da zelo dobro lavo ulem° tudi z vsemi drugimi debi^ 8radbišču in, da so ravno Talt0 Sl °stali zadovoljni z nami«. ^snio eniu 'n delu na tem objektu ji. y pogovarjali tudi z monter-Mao ie Povedal svoje mnenje. V°dja AN-ČOŽ iz tozda ov )e 8radbiv°ntaze 'n pravzaprav vodja '1stai ca> ker je odgovoren za vsa dityj .T^ka dela: »Zamude pri gra-Paravg Jekta so, rekel bi, objektivne Pije y j ker je lokacija zaradi situa-k-ai° tun-U nekajkrat spremenjena. “Ho m ? Prvega roka za začetek ni S,alacii lPOstavi,t- Mi smo začeli in-del0 Jp| dela v novembru 1983 in 'Pitlu, h 0 dobro napreduje. Kljub Stadbjs? J6 večina materiala že tu na JPttjaia a’ Pričakovati, da bo za-P- Prohi ava preostalega materia-tPateriai m Je namreč v tem, da je za vse B objekte prišel za B2, intervencijsko uporabljeno za druge lokacije ali projekte. Drugi problem je velika oddaljenost od Abu Ghraiba (ca. 600km), povezava pa mora biti. Zato je treba imeti na razpolago dober avtomobil, kar je v sedanji situaciji težko pričakovati z ozirom na to, da je na splošno voženj po Iraku zelo veliko, avtomobili pa so žč precej izrabljeni. Da ne bi govorili samo o težavah, so tudi dobre strani. Lahko rečem, da sem z vso skupino na gradbišču zelo zadovoljen, saj si bolj strokovnih in discipliniranih delavcev res nisem mogel zaželeti. Zato pričakujem, da bo kljub manjšim problemom, ki sem jih omenil, objekt uspešno zaključen in predan«. _________ BORIS BUČAR iz tozda Klima montaža, vodilni monter klima naprav: »V skupini smo štirje in smo zadovoljni. Zaradi že znanih težav vsi na gradbišču, ravno tako kot vsi drugi delavci na puščavskih lokacijah prejemamo t.i. puščavski dodatek v jugoslovanskih dinarjih in lahko rečem, da nismo nejevoljni, čeprav je prejšnja leta bilo veliko boljše.« JOŽE ŽABČIČ, monter specialist iz tozda Elektromontaža, je že drugič v Iraku. Prvič je delal v Bagdadu, sedaj so delovne razmere seveda povsem drugačne. Z delom je zadovoljen, saj ima tudi odličnega vodilnega monterja, izkušenega Lojzeta Zupančiča. Malo težav predstavlja dejstvo, da si v puščavi, da časopisi neredno prihajajo, da pravzaprav pravega družbenega življenja ni. DRAGO ŠEBJANIC iz tozda Blisk je ključavničar. Dela vse, kar mu pride pod roko. V Iraku je že dve leti. Takole pravi: »Čeprav je razlika delati v mestu ali v puščavi, nimam ne vem kakšnih pripomb na delovne in življenjske razmere. Povezava med Bagdadom in gradbiščem je, ker imamo pridnega in prizadevnega vodjo montaže. Tudi pošta se dokaj redno dobi. Kar se privatnih stvari tiče, imam namen ostati še nekaj mesecev v Iraku, potem se vračam domov. Gradim hišo v Prekmurju in potrebujem denar. Ko sem prišel v Irak, sem imel celo plačo v dolarjih, sedaj je situacija spremenjena na slabše. Nimam pripomb na to spremembo, saj vemo, v kakšnih težavah je naša država. Važno je, da denar je, a slišim, da vsaj zaenkrat ni večjih problemov glede nakazil.« ZORAN BAREŠIČ zadnje pri takšnem delu povsod po svetu. Pa prisluhnimo tistim, ki na projektu delajo. FRANC KNEZ iz tozda OV in ANTON KUKI Lit iz tozda Elektromontaža sta operativca. Prvi za strojne instalacije, slednji za elektriko. Oba sta več kot eno leto na projektu. Takole pravita: »Objekt je želo zahteven, tako da je nekatere materiale potrebno čakati precej časa. To povzroča določene probleme. Investitor namreč zaradi zamud naših storitev ne plačuje redno in morali smo zmanjšati število monterjev, čeprav hi jih nujno potrebovali. Sedaj smo \ takšni fazi, da gradbenikov praktično ni, kar nam seveda olajšuje delo. Z monterji ni problemov in čeprav smo ' sredi puščave, oddaljeni od najbližjega naselja 120 km, sta disciplina in produktivnost dobri. Vsi smo zadovoljni.« LUDVIK HORVAT iz tozda Elektromontaža je vodilni monter že 15 let. Izkušen, priden in izredno sposoben. »V Iraku sem poldrugo leto in od samega začetka na tem projektu, tako da dobro poznam si- tuacijo. Od vsega zahtevnega na tem projektu lahko rečem, da so elek-troinstalacije najbolj zahtevne in kaj takega jaz.še nisem nikoli delal. Zato je treba načrte, ki so v glavnem \ redu, dobro preučiti. V moji skupini je 12 monterjev iz Elektromontaže, Elektrokovinarja in Bliska in z vsemi sem zelo zadovoljen. Mogoče sem imel srečo, da sem prišel na ta projekt in odkrito povedano sem raje tukaj kot kjerkoli drugje, predvsem zaradi nekoliko milejše klime in seveda zaradi zaslužka, saj ni nobena skrivnost, in mislim, da je tako prav. da proizvodni delavci dobro zaslužimo. Stiki s centralo v Bagdadu so kolikor se le da periodični, le pošta je nekoliko neredna in zato so monterji najbolj občutljivi, saj jim pismo v tej puščavi Veliko pomeni.« To je res. Enakega mišljenja so bili tudi vsi ostali. FRANC PETR1JAN, monterspe-cialist iz tozda Blisk, je monter klima naprav že 23 let. Izkušen in priden monter, ki je v Iraku eno leto in je skoraj z vsem na projektu zadovoljen. Gradi hišo v Prekmurju in rabi denar. Lepo je, če so ljudje zadovoljni. S takšnimi monterji je užitek delati. PERO KURAJA, monter specialist iz tozda OV, varilec, ki že sedem let dela v IMP-ju, oziroma 3 leta v Iraku in vedno na projektih oddaljenih od Bagdada. Pravijo mu »Puščavski lisjak«. Nam je povedal: »Zadovoljen sem in sem najraje na tem projektu oziroma na teh »puščavskih« projektih. Imam mir. zaslužek je dober, to pa je tisto, kar me vleče. Sam »A« projekt je res lep in od vseh projektov, na katerih sem jaz delal tukaj, je najlepši. Zato imam namen ostati na vzdrževanju tega objekta. Ce me ne bodo potrebovali, grem na drugi projekt, ker bi želel delati v Iraku še eno leto. Namreč še nisem poročen, načrtov imam pa veliko.« Skoraj enako pravi JANEZ VRTIČ, monter vodovoda iz tpzda Elektrokovinar. Dve leti je v Iraku in ves čas na tem koncu Iraka, najprej na objektu B in sedaj na A. »Po enem letu me je zagrabila kriza, še sam ne vem zakaj. Sedaj je veliko boljše in rad bi še ostal na projektu, če me bodo potrebovali. Razumemo . se dobro, čeprav pridejo težave. Puščava pač naredi svoje. Delamo veliko, tako, da prostih dni ni, ker smo tudi v petek do kosila zasedeni. Potem sledi pranje perila, šport, ribolov, počitek in tako nenehno iz tedna v teden. Precej naporno.« Vrtič je zelo miren, priden fant, ki je vedno lepo oblečen, urejen, sodelavci mu rečejo »Maneken« (v puščavi). To so misli monterjev, delavcev, ki so navajeni na terensko delo. Navajeni so tudi na probleme. Vprašali smo jih. kako je z varstvom pri delu in z zdravstvenim varstvom. Ni bilo veliko pripomb, čeprav so tudi tu težave. Dostikrat pride do pravega puščavskega viharja, ko so pogoji dela nemogoči. Sedaj je nekoliko boljše, ko je objekt končan. Nesreč pri delu na srečo ni bilo veliko, vsega dve v dveh letih in s tem vsekakor moramo biti zadovoljni. Zdravstveno varstvo je dolgo časa bilo lepo urejeno, ker je bil SCT-jev zdravnik na gradbišču. Sedaj ga ni več. odselil se je na drugo gradbišče, in to je res manjši problem. V puščavi je veliko kač, škorpijonov, pajkov in to so res nemarnosti. Zalo je dogovorjeno, da naš zdravnik redno obiskuje to-gradbišče. Drugih posebnih problemov ni, čeprav je težko dobiti pijačo in cigarete. Prej so imeli kantino, pa je bilo veliko lažje. Odkar 'so gradbinci odšli, tudi kantine ni več, toda ljudje so močni, znajdejo se, so izredno pridni in če so še veliko zaposleni, se ni treba bati nezadovoljstev. Prav to je velik uspeh vseh nas v IMP-ju. ZORAN BAREŠIČ Zima nam je bila naklonjena, dobavitelji pošiljali slab material Dela na projektu P-201 smo prevzeli avgusta 1983 z oznako »dodatek 4«. Dela so obsegala: napravo kanalizacije, irigaeije, vodovoda s kompletno infrastrukturo, kar bi po domače rekli ureditvijo okolice. litoželeznih ta/onskih kosov in Čeprav ta dela niso bila domena, smo bili pogodbeno nosilec mi v sodelovanju z SCT-je m. ki je opravil vsa gradbena dela, posebno še, ker je bila vrednost naših del SCT-jevim 23:77 G. Pogodbeni rok je bil zelo kratek, vsega šest mesecev, zato smo takoj pristopili k delu, ter v septembru in oktobru naročili ves potreben material. V začetku novembra 1983 pa smo položili že prve metre kanalizacije, dočim so se glavna dela na polaganju vodovoda in irigaeije odvijala v zimskih mesecih od decembra do februarja. V tem času smo položili 5.494 m kanalizacije, 5.937 m vodovoda in 22.473 m irigaeije, montirali črpališče za irigacijsko vodo z zajetjem na Tigrisu, črpališče za pitno in požarno vodo na projektu samem, ter črpališče fekalne kanalizacije- Imeli smo tudi nekaj sreče z »milo« zimo, saj je v tem času le dvakrat ali trikrat rahlo rosilo, kar nas ni bistveno oviralo pri delu. Tisti, ki so v Iraku preživeli že več zim, pravijo, da so običajno tod pozimi huda deževja, ki bi nas močno ovirala. Dosti več nepotrebnega dela so nam dali proizvajalci domačega materiala, saj je bilo veliko odcepov nekvalitetnih ali poroznih* Na koncu srno ta material doma tudi reklamirali, kar pa nam ni bilo v posebno zadoščenje, saj smo pri prevzemu posameznih odcepov z zamenjavo neustreznih delov in ponovno pripravo" za prevzem, izgubili dosti več ur. kot bomo dobili vrnjenih stroškov z reklamacijo. S polagan jem vodovoda in kanalizacije nismo imeli večjih problemov, ne pri polaganju, kakor tudi ne pri prevzemanju. Vodovod smo preizkušali pod tlakom 16 barov, kanalizacijo pa pod (1,18 bara. Malo sitnosti smo -imeli v začetku s tesnjen jem cevi na priključkih v revizi jske jaške, dokler nismo obvladali tehnike tesnjen ja z epoxy malto. Skupno je bilo zmontiranih 392 irigacijskih zlivnikov in 208 irigacijskih hidrantov za ročno zalivanje površin. Z montažo obeh črpališč ni bilo večjih težav, če pozabimo (tako kakor so tudi v Ljubljani), da nismo pravočasno prejeli generatorja in nekaterih manjših nu jno potrebnih delov za končno montažo. Pri tem ne smemo pozabiti deleža monterjev tozda Montaže Koper, ki so vsi, od vod je montaže, vodilnih monterjev do po- možnega monterja, vsak po svo ji angažiranosti prispevali, da je bilo delo v roku opravljeno. Bili so slučaji na gotovih sektorjih, ko smo pripravili irigacijo za predajo, napolnili cevovode na predpisan tlak 13 barov (stiskajoč pesti, da bodo litoželezni fazoni vzdržali ta tlak), pa nam je počil kateri od litoželeznih kosov. Neredko je bil monter moker kakor miš. To je pomenilo začeti vse znova, delo v blatu, smeh ostalih, ki so slučajno ostali suhi, preobleči se je bilo treba in spet na delo. Takoj smo se ponovno lotili in poskušali popraviti omrežje in ga pripraviti za predajo še isti dan. Nemalokrat smo delali tudi v mraku, ponoči, da je bil odcep pripravljen, ga spet postavili »pod tlak«, da bi ga naslednji dan preizkušali uspešno predati. Vsak zamujen dan nam je povečal bojazen zakasnitve končne predaje. Ker smo na tem projektu delali že tudi pogodbena dela po osnovni pogodbi. Aneksi 1., II. in III., je bilo naselje z menzo že prej postavljeno in organizirano tako, da s te strani ni bilo težav. Delo našega partnerja SCT-ja je bilo-bol j vsestransko. Zato so imeli tudi pri prevzemanju posameznih faz dela, predvsem pa pri prevzemu asfalta več težav, ki pa na srečo, na končni rok le niso n,0nteijev na gradbišču v Basri. Skupina mpnterjev s projekta A. vplivale. V zelo kratkem času so opravili veliko delo, katerega se ne bi sramovala nobena tuja firma. Celo gradbišče je bilo treba očistiti šibja in palm, ki so jih posekali več kot 2000. Odkriti je bilo treba humus na vseh bodočih površinah cest in parkirišč v skupni kubaturi 25.600 kubičnih metrov. Iz Nihaje je bilo pripeljanega 130.000 kubičnih metrov gramoza, za tampone cest in parkirišča. Položili so 90.000 kvadratnih metrov asfalta na cestah in 13.200 kvadratnih metrov na pločnikih, postavili 17 km in 13,5 km robnikov za pločnike. Zgrajena so bila vsa tri črpališča. Tisto za pitno vodo na projektu samem ima 1.600 kubičnih metrov prostornine. Zgradili so tudi dve pokriti parkirišči s skupno površino 1.500 kvadratnih metrov, položenih 5000 kvadratnih metrov betonskih plošč za peš poti in platoje, napravljeno je 1.577 m montažne ograje in 3700 m žične. Izkopali, pripravili posteljico, zasuli so tudi vse kanale za naše instalacije v skupni dolžini 35 km. Sodelovanje obeh partnerjev je bilo složno in delovno. Veliko pomoč nam je nudil direktor projekta SDPR-a, kar nam potrjuje tudi pravočasno dokončanje del, karerih prevzem smo prijavili celo dva dni pred iztekom pogodbenega roka. Naš strah, da bi predajo investitorju zamudili, je imel dva razloga: prvič ugleda naše firme IMP, saj bi nam zamuda lahko otežila start za pridobitev novih del in drugič zaradi penalov, ki so znašali 5.000 dolarjev za vsak zamujen dan. Toda uspelo nam je, objekt je bil napravljen v roku, nadaljujemo z delom tudi na Aneksu 5, to nam daje upanje za nadaljevanje del na Aneksu 6. Veliko zadovoljstvo nam je lahko tudi predlog investitorja, da se spomin na delo na tem projektu, na naše obnašanje in prijateljstvo z njim ena od cest poimenuje »Jugoslavija«. To nam je največje mogoče priznanje. Začeli bomo z novim delom, novi problemi. V nas pa ostaja draž po takem nomadskem življenju, saj v človeku ostaja zvest, da smo z našim delom obogatili košček zemlje. Nadaljujemo nova dela, izvršeno delo pa ostaja v zadovoljstvo naročnika, za sedanje in kasnejše rodove. BRANKO ŠTRKALJ NAŠI IZVOZNI DOSEŽKI • NAŠI IZVOZNI DOSEŽKI • NAŠI IZVOZNI DOSEŽKI • NAŠI IZVOZNI DOSEŽKI • NAŠI IZVOZNI DOSEŽKI • NAŠI IZVOZj Marketingove akcije za prodor na nova tržišča Tozd Marketing letos izvaja široko akcijo, katere cilj je pridobitev čim več možnosti za blagovni izvoz IMP. O tem nam je dal nekaj podatkov Janko Kersnik, ki je odgovoren za izvedbo te akcije. Akcija je planirana tako, da je Marketing prisoten / akvizicijo v deželah SEV, v za IMP interesantnih zapad-nih deželah in v deželah v razvoju. Končni cilj akcije je poleg navezave trajnejših izvoznih poslov predvsem njihovo usmerjanje v dolgoročne proizvodne kooperacije. Kooperacijski odnosi s tujimi partnerji nam namreč ne zagotavljajo samo določene sigurnosti letne realizacije izvoza (in uvoza), preko njih moramo doseči naš glavni cilj, to pa je posodobitev in stalni razvoj proizvodnih programov naših tozdov. Dej' stvo je namreč, da tozdi nove izdelke, ki hi bili dobro prodajani na inozemskih tržiščih prepočasi razvijajo. AKCIJE ZA PRODOR V SEV Naš glavni cilj med državami SEV, so ZSSR, ČSSR in NDR, s katerimi ima Jugoslavija klirinški način plačevanja. Prodor na tržišče SEV izvajamo po naslednjih poteh: a) skupna gospodarska predstavništva v SEV b) predstavništva, ki jih imajo slovenski ozdi v SEV' c) predstavništva, ki jih imajo ozdi iz. drugih republik v SEV d) direktni stiki tozda Marketing s partnerji v SEV. Ostale članice SEV Madžarska, Poljska, Romunija, Bolgarija, ki imajo probleme s konvertibilnimi valutami pridejo v poštev za naše izvozne posle le občasno (v okviru raznih konpcnzacijskih poslov). Marketing ima zaenkrat v realizaciji posle v vrednosti 1,50.800 klirinških dolarjev. Udeleženi so Ten-Tele-komunikacije, Klimat, Tio in Montaža Maribor. V toku so naslednje akcije: AKCIJA ZA IZVOZ NA KONVERTIBILNA TRŽIŠČA IMP žal ni izrabil izrednih možnosti za povečanje konvertibilnega blagovnega izvoza, ki jih je imel v času velikih nakupov tujih izdelkov, namenjenih za investicijska dela doma in v tujini. V tozdu Marketing sc tega dejstva dobro zavedamo in poudarjamo, da brez razširitve kontaktov z nov imi kupci in novimi deželami ne moremo pričakovati povečanja konvertibilnega blagovnega izvoza, je povedal Janko Kersnik. Naloga tozda Marketing je »odpreti vrata« našim tozdom za izv oz. Naloga tozdov pa je, da tako možnost čim bolje izkoristijo. S tem ciljem pred očmi je Marketing najprej navezal stike z vsemi jugoslovanskimi organizacijami, ki imajo predstavništva oziroma stike v za nas zanimivih državah. Ti kanali so: a) skupna gospodarska predstavništva v 30 državah b) predstavništva Ljubljanske banke v 1 1 državah c) predstavništva Jugobanke v 12 državah d) slovenski ozdi, ki imajo predstavništva v tujini e) ozdi iz ostalih republik, ki imajo predstavništva v tujini I) inženiring organizacije g) zastopniške in zunanjetrgovinske organizacije. NDR: Podpisana je pogodba za izvoz tozda Ten-Tc-’ lekomunikacije v višini 1, 190.000 klirinških dolarjc\ (pretvorniki, rezervni deli) k firmi Elektrotehnik. Posel smo pridobili v močni konkurenci z Bolgarijo. Z Elektrotehnikom se bomo ponovno sestali na jesenskem sejmu v Leipzigu s ciljem razširitve sodelovanja po izvozu in uvozu. Marketing pa vodi tudi širšo akcijo za izvoz klimatizacije v NDR preko Metalke in Rudisa, s katerima smo sklenili ustrezne sporazume. Z Metalko smo organizirali predstavitev na spomladanskem sejmu v Leipzigu. ČSSR: Rezultate pričakujemo od akcije, ki jo vodimo skupno z Brodoimpexom — Beograd. Možnost izvoza klimatizacije — kot blagovni izvoz in kot montažna dela. ZSSR: Tržišče obdelujemo v sodelovanju s Slovenijalesom, Metalko Ljubljana in Genexom Beograd. Na osnovi dosedanjih izkušenj s SSSR pričakujemo konkretnejši odziv v daljšem obdobju. Kaj kmalu pa smo ugotovili, da takšno posredno iskanje vezi s tujimi kupci' ni dovolj. Uspeh je odvisen od tega, ali v tujem predstavništvu neke jugoslovanske organizacije najdejo človeka, ki pozna našo branžo in se je pripravljen toliko angažirati, da lahko pričakujemo uspeh, je povedal Janko. Kersnik. Zato smo se v Marketingu odločili navezalo neposredne stike s celo vrsto tujih firm, pri katerih lahko pričakujemo sodelovanje. Da bi splošno lahko navezali stike, je bilo najprej treba pripraviti gradivo, v katerem je predstavljena IMŠ-jeva ponudba. Zato je Marketing na svoje stroške izdelal katalog v šestih jezikih (angle-ško-špansko, nemško-francosko in rusko-srbohrvaška verzija). Tako so poskrbeli, da je IMP prvič dobil celovito predstavitev svoje proizvodnje. Aprila smo začeli pošiljati ta katalog in ponudbo za sodelovanje tujim firmam — tovarnam, zunanjetrgovinskim firmam in inženirskim organizacijam. Poslali smo ga na preko 350 naslovov v Veliki Britaniji, Avstraliji. Belgiji, Cipru. Danski, Finski, Franciji, Grčiji, Irski, Luksemburgu, Kuvaitu, Malti, Maroku, Nizozemski, Španiji in ZR Nemčiji. Iskali so predvsem stike s firmami, s katerimi IMP doslej ni sodeloval. KONCEPT NADALJEVANJA AKCIJE Dosedanja akcija je pomenila predstavitev naših možnosti. V Marketingu ugotavljamo, da struktura kadra, ki dela v predstavništvih jugoslovanskih OZD v deželah SEV, ne pokriva našega programa po tehničnih vprašanjih, zato bomo dosegli rezultate le z osebno pristojnostjo v teh deželah. Vse akcije v SEV morajo potekati z medsebojnim obveščanjem in s sodelovanjem tozda Marketing in proizvodnimi tozdi. Potrebno je tudi točno medsebojno obveščanje in skupen nastop tozda Marketing in tozda Inženiring. Žal so v izrednem upadanju nastopi jugoslovanskih ozdov v investicijski izgradnji, kar pomeni zapiranje možnosti tudi za blagovni izvoz. Rezultati izvoza v SEV pa bodo odvisni predvsem od naslednjih faktorjev: • Pričakovati je zmanjševanje kupne moči partnerjev iz SEV. Razlog za to je omejevanje izvoza nekaterih strateških surovin — npr. nafta, premog za koksiranje — in preorientacija na povečanje medsebojne trgovinske izmenjave med članicami SEV. • Prišlo bo do vsiljevanja izdelkov (kot protiuvoz), ki jih jugoslovanska stran ne potrebuje (npr. razni stroji). • Izvajali bodo pritisk na naše izvozne cene, katere primerjajo s cenami zapadnih tržišč. •,Zahtevali bodo kredite. • Problem pomeni tudi delež zapadnega materiala v izdelkih za izvoz v SEV, ki jih prodajamo za klirinške dolarje. • Izdelati bo potrebno odgovarjajoče tehnično dokumentacijo v tujih jezikih in pridobiti ustrezne ateste. PRIHAJAJO POZITIVNI ODGOVORI Ta akcija ni ostala brez rezultatov. Večina prejetih odgovorov je pozitivnih, izražena je pripravljenost za sodelovanje v izvozu naših izdelkov ali za višje oblike sodelovanja. Ponudili so nam tudi kreditiranje skupnega nastopa v tretjih deželah. Z direktnim pridobivanjem novih kupcev bo Marketing tudi v bodoče intenzivno nadaljeval in akcijo razširil na še nc kontaktirane države. Začetno naklado prej omenjenega kataloga smo žc praktično v so razprodali v svet. Za svojo dolžnost smatramo v Marketingu, da na poit ude, ki se porajajo v naši akciji, takoj odgovarjamo, je nadaljeval Janko Kersnik. Žal ugotavljamo, da so reakcije tozdov v večini primerov prepočasne, da še vedno (razen redkih izjem) nimajo prevedenih prospektov in da je formiranje izvozne cene poseben problem. Zato v Marketingu poudarjajo, da bodo morali proizvodni tozdi v bodoče zagotoviti: • stalno izboljšanje sedanjih izdelkov • stalno izpolnjevanje ponudbe z novimi, tehnološko sodobnimi izdelki, ki jih zahtevajo tuja tržišča • mednarodno priznane ateste • prevode prospektov v tuje jezike • takojšnje reagiranje na zahtevane izvozne ponudbe • ažurno dostavljanje veljavnih izvoznih cenikov in pravočasno obveščanje o spremembah teh cen • osebno odgovornost za prevzete izdelavne roke za izvoz • osebno odgovornost za medfazno in izhodno kontrolo izdelkov, namenjenih izvozu. Vse zgoraj omenjeno v praksi za enkrat (razen v izjemnih primerih) še ni zaživelo. Trata — Avtomatika: Na Zahodi ( Drugo polletje bo boljše ne priznaj6 V tozdu Trata-Avtomatika so za letos načrtovali dvakrat večji izvoz, kot je bil planiran za lansko leto. Pričakujejo, da jim bo izvoz na konvertibilno področje letos prinesel 80 milijonov dinarjev. Toda v prvem polletju so z izvozom zaslužili le 15 milijonov dinarjev in tako uresničili samo 19 odstotkov letnega plana. podražite bo Tako majhen odstotek izvoza 1 ako mam so uresničili, ker tuji kupci še niso tehnično atestirali nekaterih za izvoz predvidenih izdelkov. Na Trati pričakujejo septembra in oktobra večja naročila za sisteme sekundarnih regulacij Fan Coil, zobniška podležja in elektronske regulatorje sistema 300. Pričakujejo tudi, da se bodo z realizacijo teh naročil približali letošnjemu načrtovanemu izvo- Drug vzrok za majhen izvoz v prvi polovici leta pa je v premajhni angažiranosti prodajnih služb tako delovne organizacije kot tudi Marketinga. Poudariti pa je treba, da je v tem tozdu letos prvič vrednost izvoza enaka vrednosti uvoza, kar je vsekakor dosežek glede na to, da je Trata-Avtomatika močno odvisna od uvoza. Velika postavka pri uvozu repromateriala so sin-hronski elektromotorji (kar približno 70 odstotkov), ki jih v razvojnem oddelku Trate-Avtomatike razvijajo in računajo, da jih bodo začeli proizvajati v drugi polovici prihodnjega leta. Z usmeritvijo te proizvodnje se bo tozd osvobodil precejšnje odvisnosti od uvoznega repromateriala. V prvi polovici leta so v glavnem izvažali v Avstrijo prek IMP Metalla in za Metali. Izvažali so regulacijske pipe, solnice za živinorejo in divjad, elektronske regulatorje in nekatere druge izdelke po posebnih naročilih. Poleg blagovnega izvoza na zahodno tržišče pa Trata-Avtomatika uspešno prodaja svoje izdelke domačim montažnim firmam, ki opravljajo investicijska dela v tujini, predvsem v vzhodnoevropskih državah (največ na Češkem in v Sovjetski zvezi). Letos pa so Tratovci sklenili fiksne pogodbe s firmo Johnson Controls v. Zvezni republiki Nemčiji za sisteme 300 (centralna kurjava). Januarja prihodnje leto bodo začeli izvažati tudi novi sistem 400 v Italijo k firmi Iptrac v vrednosti za približno pol milijarde lir letno. Imajo pa že tudi naročila za dobave elektromehanskih regulacijskih naprav za 20 ladij, ki jih gradi jugoslovansko ladjedelništvo za Sovjetsko zvezo. To sicer ni všteto v blagovni izvoz tozda, vendar pa; se s tem dokazuje neoporečnost in konkurenčna sposobnost izdelkov Trate-Avtomatika na svetovnem tržišču. M.P. V Livarju že dalj časa P°\j S čajo izvozu veliko pozor111’, ^°ha zato imajo na tem področje., ^ lepe uspehe, saj je že nekaj *** njihovem celotnem prihodke. ^ približno 30 odstotkov iz'° ^jš( Za letos so planirali ■zV..i p vrednosti 4,117.627 atriji H dolarjev. V prvi polovici le^J je izvoz prinesel 2.225.0-^ti F ameriških dolarjev. V prim^j;fcl z enakim obdobjem leta y Tj*f| v letošnjem 1. polletju J2'.^ ameriških dolarjih za okoli stotke manjši, kar je treba P sati prenehanju izvoza v ^ Izvoz v zahodne dežele pa; povečal za 19 odstotkov vzhod za 35 odstotkov. Z<*j tega povečanja so v Livafb ^ izvozom zadovoljni, saj je nL!| delež v akturirani realizacij t ^ tošnjega prvega polletja |> vsemu 26 odstotkov. : vj|jr V Livarju ugotavljajo j jegj izvozu na zahod slab dohodk‘\ klirj položaj zaradi zadrževanju U »Ov tečaja valut, zmanjšanja izv°'J j stimulacij, medtem ko so F; prj miki v cenah na zahodne!111 egj žišču neznatni. Tako je 1 ob letos s svojimi dolgoletni!”1] eHi jimi partnerji lahko zvišalc j egs svojih izdelkov za 2,5 odsl”^ 1; medtem ko cene surovin in " j °v gije doma rastejo dosti hijy| seči h je bil pod planskimi predvidevanji, predvsem zato, ker šele osvaja nove tipe polizdelkov za obtočne črpalke. Prihodnje leto načrtujejo izvoziti okoli 200.000 ohišij obtočnih črpalk v vrednosti milijon nemških mark. Sedaj imajo že za okoli 70.000 nemških mark naročil. Od septembra dalje pa računajo povečati dobave za okoli 50 tisoč nemških mark mesečno. Poleg kooperacijskega izvoza je Trata letos poizkusno izvozila 150 črpalk v Kuvajt. Na osnovi tega izvoza Kuvajt ponovno povprašuje po večjih količinah (tako izvoženih Tratinih 'č bv< kov je po grobih ocenah za^j ža, manj pet milijonov dinarje'3 j Kot je dejal direktor 1 ‘j Ijaj Josip Kolarič, bodo do konciL firp izvozni plan v celoti real'^,; r0<; Za naprej pa ima tozd 7v, ugodne izvozne perspektivi kg, >, "a| Dobri obeti za izvoz tozda Črpalke ^ V tozdu Trata Črpalke so za letos načrtovali izvoz v višini 10 milijo- r.oV^, nov dinarjev, pa so v prvih šestih mesecih dosegli le 37 odstotkov planiranega izvoza, kar je 3.700.000 dinarjev. Trata večji del svojih izdelkov izvaža v okviru dolgoročne kooperacijske pogodbe s firmo Speck v Zvezni republiki Nemčiji. Tratin izvoz v prvih šestih me- črpalk. V začetku septembra je bilo predvideno, naj bi se Tratovci dogovarjali z Alžirom o možnosti izpolnitve ponudbe za 30.000 črpalk letno. V tem tozdu tudi pripravljajo naročen jzvoz črpalk v Sovjetsko zvezo za 46.000 klirinških dolarjev. Nekaj bo tozd še letos izvozil v Irak prek IMP-jevih montažnih tozdov. Veliko Tratinih izdelkov tudi vgrajujejo jugoslovanska gradbena in montažna podjetja v objekte v tujini, vendar se ta izvoz ne prikazuje kot Tratin izvoz, ampak ga prikazujejo druge firme V okviru svojega izvoza, Alchrom F lani začel izvažati do del H lOi d trz” Prvi izvoz na zahodno (Zahodna Nemčija) je AK ^ realiziral v lanskem druge”".' I 1 letju. Izvoz' je bil vreden "J Itakovo poslovanje: Material vse dražji stoikov lanske realizacije- (jj žili so posodno opremo ^ d večih materialov — to je °P ^ (skladiščne posode, meša ^ sode, posode za kemično P J ^ posode za topljenje slad J .____________..... s'>3 pri kateri lahko dosežejo Tozd Itak je v letošnjem prvem polletju gospodaril v okviru planskih predvidevanj ter v okviru materialnih in finančnih možnosti s tem, daje napolnil sklad skupne porabe in pospešene amortizacije. re^l vano kvaliteto. V tej °P olfl lre skoraj 60 odstotkov uv^ j gQ repromaterialov, zato, ji' rektor tozda, Zoran Kos- 'j tjh Celotni prihodek je dosegel v višini 188 milijonov dinarjev, kar je 60 odstotkov planiranega. V primerjavi z enakim obdobjem lanskega leta je prihodek v letošnjih prvih šestih mesecih višji za 44 odstotkov. Čisti dohodek je bil 48 odstotkov planiranega in je bil večji kot v lanskem prvem polletju za 29 odstotkov. • Nadaljevanje s 1. strani. opozarjajo, da je razvoj novih izdelkov in skrb za napredek proizvodne tehnologije predvsem naloga tozdov in usmerjevalnega razvoja. Marketing lahko da le oceno tržne vrednosti posameznih programov. Vrnimo se še enkrat k misli, da je našim tozdom kljub izvoznim parolam še vedno glavno domače tržišče! To dokazujejo tudi mnogi zapleti pri že sklenjenih poslih. Tozdi se ne držijo pogodbenih pogojev — se pravi ne dobavijo naročenega blaga pravočasno, ne poskrbijo za kvaliteto, zanemarijo kontrolo, uporabljajo za tuje tržišče neprimerne surovine in nazadnje izdelka niti ne zapakirajo, kot je bilo dogovorjeno. Tudi reklamacij je vse več. Zaradi našega nespoštovanja dobavnih rokov pa tujci vse pogosteje zahtevajo, da poslujemo po načelu konsignacije, kar za nas ni ugodno. Seveda se proizvodni tozdi otepajo z mnogimi težavami. Oskrba z re-promaterialom doma je izredno, slaba, razen tega so nekateri materiali pri nas že skoraj trikrat dražji kot zunaj. (Svetovna cena dekapi-rane pločevine je eno DM, pri nas pa 2.20 DM). Težav zares ne manjka. * Toda za lastno šlamparijo, zaradi katere imajo tozdi neposredno izgubo, da o slabem glasu, ki nam zapira nove posle, ni objektivnega opravičila. Vzrok opisanih težav pa je tudi slaba organizacija. Tozdi oziroma delovne organizacije še niso določili ljudi, ki bi imeli vse kompetence za realizacijo izvoznega plana. Gre za naloge na dveh področjih: Marketingu bi ta pooblaščena oseba dala vse potrebne podatke (kapacitete, roki, cena), v svoji organizaciji pa bdela nad izvedbo posla: spoštovanje pogodbeno določenih rokov in kvalitete. Pri nas je treba največkrat informacije — in odgovornost iskati v celi vrsti oblatov, oddelkov in služb (saj veste, kako smo orgt nizirani), kar je seveda neučinkovito. Samo po sebi se razume, da na drugi strani nastopa za en posel en človek z vsemi kompetencami, ki se potem samo čudi naši neorganiziranosti. Delovne organizacije imajo tudi svoje ljudi za pridobivanje izvoznih poslov. V Marketingu ugotavljajo, da se pri tem pojavljajo nepotrebne težave, ker pri delu niso dovolj tesno povezani. Tozdi Marketinga o svojih samostojnih akcijah večinoma ne obveščajo, pri konkretizaciji razgo- vorov pa nastajajo, velike nepravilnosti in težave. Marketing je v sozdu edini tozd s pooblastili na področju blagovnega izvoza, torej je po zakonu edini odgovoren za izvedbo zunanjetrgovinskega poslovanja, medtem ko je Inženiring pooblaščen za izvedbo investicijskih del v tujini. Zakon o prometu blaga in storitev s tujino (Ur. list SFRJ 1982, št..52) med drugim jasno določa, da ozd, ki ni pooblaščen in registriran za opravljanje zunanjetrgovinskih poslov, ne sme stbriti niti predhodnih in pripravljalnih dejanj v zvezi s posli v zunanjetrgovinskem prometu (iskanje in dajanje ponudb, pošiljanje vzorcev, spuščanje v pogajanje, vodenjt pogajanj idr. Za kršenje teh določi so določene denarne kazni za gospodarski prestopek za ozd in odgovorno osebo. Marsikdaj pa tozdi delavcev, ki v Marketingu delajo na izvoznem področju, ne vključijo v oblikovanje pogodbenih določil, čeprav kažejo izkušnje, da lahko Marketingov! strokovnjaki, ki dobro poznajo predpise in prakso, prispevajo k sklenitvi ugodnejših pogodb. Tako so letos izpeljali nekaj kompenzacijskih poslov. Seveda kritika ne velja za vse naše tozde. Vodja Izvoznega oddelka Tomaž Rataj je navedel delovno organizacijo Klimat in oba Tena, kjer Marketing redno vključujejo v pp-govore s tujimi partnerji. Pohvalil je tudi celjsko Klimo, da za izvozne posle pripravlja popolno in dobro dokumentacijo. Toda dobro obnašanje, kaže, je še bolj izjema kot pravilo. Proizvodni tozdi Marketinga ne obveščajo niti o spremembah cen na domačem tržišču. Jasno je, da mora prodajalec vedeti, po čem naj ponuja blago — kaže pa, da to mnogim proizvajalcem ni jasno. Zgodi pa se tudi, da tozdi Marketingu ne dovolijo priznati popusta, ki ga želi kupec — ko pa se kupec obrne naravnost na tozd, mu ta popust in še druge ugodnosti brez problemov prizna. Ko srečajo takšne primere, imajo v Marketingu občutek, da jih tozdi gledajo kot nasprotnike, ne pa kot tiste, s katerimi naj bi se skupaj borili za večji izvoz. Toliko na splošno o izvozni problematiki. Tozd Marketing pa je v letošnjem letu začel tudi široke akcije za prodor na tuja tržišča, o čemer pišemo v posebnem članku na 4. strani. LOJZE JAVORNIK Odstotek porabljenih sredstev pa je v primerjavi s prej omenjenimi pokazatelji precej višji in sicer doseže kar 69,5 odstotka letnega plana. Torej so porabljena sredstva za 37. odstotkov višja kot v lanskih prvih šestih mesecih s tem, da so angažirana sredstva za repromateriale v letošnjem prvem polletju za 56 odstotkov višja kot v lanskem. Direktor Itaka Anton Pančur je povedal, da je proizvodnja potekala v znanih težavah okoli nabave reprodukcijskih materialov, »saj smo dobesedno delali iz rok v usta. Pri boljši oskrbi z repromaterialom bi lahko bil bistveno večji celotni prihodek. Uspeli smo le toliko, da nismo imeli izpadov v proizvodnji in prisilnih dopustov. ostanek deviznih sri •edstev j tij, izvoza ne pokriva uvozn^J ^ stance. »Divjega« nakup” 6 nih sredstev za pokriva ^ zlike uvoza pa kalkulacij $0| hodno tržišče ne prenesejo« kc Za letos so planirali za ^ \ 84 stoikov več izvoza, kot p, imeli lani, ki ga pa nej£“tež^ $0 bod° sničili. Zaradi omenjen' zvezi s pokrivanjem uvo ^ ^ kušajo s tujim partnerje . mp -~rT)0 * , d to, da bi posodno oprem0 |<$ ,gc vali v obliki dodelave tuj pa vine. Na ta način bi se 'z° d« rektrnemu uvozu repr' la. O tem se sedaj s tllj‘ rjča|t' Vrednost sklenjenih pogodb je bila v skladu s planskimi predvideva- nerjem dogovarjajo m P ^e-j „e jejo, da bodo v naslednj j^7 _____ I3 v j cih že dobili nekaj Pa obliki (iz Zahodne Nem Na zahodno trzisc -gfl e nji in je proizvodnja tudi še naslednje tri mesece polno zasedena, vendar pa ni v celoti »pokrita« z reprodukcijskimi materiali z domačega trga in iz Alchrom plasirati tudi A it Kljub sklenjenim pogodbam in dogovorom o dobavi reprodukcijskega materiala nismo nikdar zatrdno vedeli kdaj, v kakšni količini in kvaliteti bomo dobili materiale. Velika finančna bremena imamo zaradi investicije, zaključene v letu 1982 in vrednostnega povečanja zalog repromateriala. Zato smo vzdrževali likvidnost samo s pomočjo avansov in kreditov Interne banke. Obveznosti iz kreditov Ljubljanske banke in sovlagateljev znotraj in zunaj IMP-ja pa smo izpolnili« je rekel Anton Pančur. MARIJA PRIMC nerjavečih centrifuga^11'. Družino treh velikostt j \ bodo novembra letos p' . na frankfurtskem m . j6 K sejmu s firmo Ahlbor ■ za s 4. kazala precej zanima niiiL ti len odkup teh črpalk 1 0(iL Pi rava dati v svoj \ „| be. Tretja velikost te c-T b0d J N AC-3 je v razvoju m .1^ k prototipih izdelali J 4 tošnjega oktobra. da je n Zelo pomembno J ’dstotf p trebnega uvoza lf I '' vrednosti črpalk. M' / l J Naši izvozni dosežki e NAŠI izvozni dosežki • NAŠI izvozni dosežki • NAŠI izvozni DOSEŽKI • NAŠI IZVOZNI DOSEŽKII • NAŠI IZVOZNI Celjani so do konca avgusta že presegli svoj izvozni plan! i y Iti t !t J konca avgusta je Klimin tozd Industrijska proizvodnja že presegel celotni °Si Plan izv0Za za 6 odstotkov. Vrednost njihovega izvoza je za 16 odstotkov večja n°l h1*80'v istem obdobju. Tudi tozd Montažna proizvodnja je dosegel z izvozom J!; odstotkov več prihodka kot lani v istem času. Klima Celje je z izvozom j It' darila 5,5 odstotka prihodka. ,V0! L^czultat je torej kar dober, pose-voZ s^Se če upoštevamo, da je Industrij-riši £Pr°izvodnja lani precej izvozila v :,l letos pa nič in je bilo treba torej ”lskati nove kupce. Ker so vedeli, |Nlariborčani \ presegajo plan 'j r tm . Montaža Maribor je za letos ije| aP'saIa v plan, da bo imela za 50 :iji| , l |jonov dinarjev izvoza, od is ^a 20 milijonov v 1. polletju, palizirala pa je blagovni izvoz v .ls‘ni 24.300.000 dinarjev. Od | K * ,1 t,Pa je bilo eno petino izvoza na področje (ventilatorji v ,qa poetsko zvezo). Izvoz storitev SK »s« j . J' je prinesel 11.500.000 di-J (jev. Tako je bil skupen izvoz ,1,1 a ^a tozda . ..i a iuzua v omenjenem ob-,,l(°bju 35.800.000 dinarjev. S ^ je tozd za 79 odstotkov pre-polletni plan izvoza. Jj j Uvažal je predvsem v Irak in v °vjetsko zvezo, nekaj pa tudi v e c(T $ege| Iz la" j U0V gl j^zno republiko Nemčijo.i rj °zno blago je bil repromate-v * za projekte v Iraku za !cm 7’ 202 D’ 202 Citd V Sov" zvezo in v Zvezno repu- _____pa je Montaža a H ?aV°z'la ventilatorje. Pa izgledi ;vJ ■ ,v bodoče? to>* |j. rak je skoraj usahnil. Pripravili' j Jo pa se na podpis sporazuma s zi*j ^I*10 Babcock — BS H o dolgo-V >Cnem izvozu ventilatorjev v republiko Nemčijo, bi izvozili letno za f ;'lko Nemčijo J 1|5*etI' izdelkom želi zadostiti po-vj i šoS| 01 P° enostavnih sistemih na ju-ji! Piera^anskem tržišču, hkrati pa na-1 *'biln 3 termos°l plasirati na konver-V*' ^ zjutraj na običajno zbohf ejj ^ mesto pod uro na železu1^ 'tvn?i postaji. Z rednim avtobus*’ %t. boste odpeljali do Rad(1' Ujki Ijice, od tam pa z lokalcC1-V N Begunje, od koder vas ^ Dobrče čaka se uro m pol 1 ^ jetne hoje. Izlet je lahek. P, mere n res za vsakogar. Vo 6 pr() ga bo Marjan Požar. 21. oktobra v neznano prijavite se pravočasno1 Planinsko društvo IMl’ rii/i’ ^0 nedeljo, 2 1. oktobra orga*1 ^ . r;iv ralo izlet v neznano. Opt,zj„ !»vjr jamo, da se morate in1^ se morate senti prijaviti pri poverjen1 do 25. septembra. Treba vplačati prispevek za Pri^ K! n , ki ■>d P" ,,lc 1 K’ , Ncr ‘Top- in sicer 500 dinarjev za sle, 250 dinarjev za otrokj^ sedmega do štirinajstega medtem ko bo izlet za mlajše od sedmih let, Prijavite se pravočas kajti društvo mora najet' ^0 tobuse in prijave ne po 25. septem 1 ^ bodo več m<’z J|r v” "'n sta"1' jiJ Igre na visoki ravni Bilo je lepo sončno jutro 18. avgusta — sobota, ko se je na železniški postaji v Ljubljani zbralo kar 27 planincev PD IMP Ljubljana, da še enkrat v sezoni 1984 stopijo na vršace Julijcev. na izpadanje od četrt finala, P° Komisija in sodnik' ., več snretnosti v ohen ,CA. t Veseli in razpoloženi smo prišli do Jesenic. Tu smo prestopili na avtobus za Mojstrano in nato še enkrat, da smo prišli v Vrata. Čeprav še ni bilo hoje, pa vendar se je prilegel kratek oddih. Nabavili smo si razglednice, žig in vsak je kaj malega pojedel. Čas je bil za odhod. Le 200m od Aljaževega doma smo se ustavili pri spomeniku padlim partizanom — gornikom, ki je v obliki velikanskega plezalnega klina z vstavljeno vponko, Utrinki s poti po transverzali V petek, dne 13. julija ob sedmih zjutraj je 15 prekaljenih članov PD IMP krenilo na tridnevno potepanje od Slovenj Gradca čez Plešivec, Smrekovec, Raduho v Solčavo po Slovenski planinski poti. Hojo smo začeli v Slovenj Gradcu v času, ko je sonce že močno pripekalo, zato so se nam pivo, čaj, pa tudi voda in borovnice med potjo prav pošteno prilegle. Tudi »zdravil« ni manjkalo, saj so obvezna sestavina vsakega nahrbtnika. Prav pošteno smo se spotili med popoldanskim vzponom na 1700 metrov visoko Uršljo goro. Velikokrat se nam je glasno utrnila misel: »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.« A na vrhu, ko smo si prijetno utrujeni ogledovali kraje pod nami, od Slovenj Gradca do Črne s Peco in ostalimi vrhovi, smo pozabili na to norost. Sledil je še spust do Andrejevega doma na Slemenu, kjer smo »ujeli« tudi predsednika PD IMP in njegovo ženo, ki sta par ur preji nami prehodila isto pot. V soboto je sledila 8 ur dolga pot čez Kramarico z vmesno postajo na Smrekovcu, kjer "smo zajtrkovali. Nato se je skupina močno raztegnila. Pot pa bi bila zelo dolga, če ne bi znali uživati ob pogledih na Uršljo goro, ki se je vse bolj oddaljevala, ob obnav- ljanju znanja o rožah, ki so nas obdajale, ob obujanju spominov na prehojene poti..., pa tudi ob smrtnem strahu zaradi bika, ki je glasno naznanjal svojo prisotnost na planini dve uri pred Loko pod Raduho. Sredi popoldneva smo eden za drugim prihajali v kočo na Loki pod Raduho. Sledil je večer, zapolnjen s petjem, plesanjem, pogovori. Naš harmonikar Ivan je celo prišel na svoj račun, saj je poleg igranja na harmoniko lahko tudi plesal. V nedeljo zjutraj smo najprej pošteno zajtrkovali — ajdove žgance z postavljen na velikem betonskem podstavku. Čeprav so se od časa do časa pri podile megle, nas je kar prijetno grelo, saj so bili nahrbtniki še skoraj polni. Po strmi dolini Sovatne smo prišli na preval, nato pa še nekaj poti navzdol čez Kriške police in po štiriurni hoji, smo se ustavili v Pogačnikovem domu. Med vzpenjanjem skozi dolino Sovatne smo si ogledovali mogočno severno Triglavsko steno, na levi mogočno ostenje Bovškega Gamsovca, v ozadju Cmir in Kredarico z novim domom. Vsi ti pogledi so enkratni in nepozabni, samo žal, večkrat nam jih je prekrila megla, da jih nismo mogli videti v vsej veličini in lepoti. V Pogačnikovem domu na Križkih podih smo se razkomotili, obvezali nekaj žuljev, saj smo vedeli, da je za danes pot končana. V skrbi, da bomo planinci imeli prenočišče, je že dopoldne prišel z Vršiča predsednik društva Lojze Kosi in nam rezerviral prostor za prenočevanje. To nam je prišlo zelo prav, saj je ta dan čakalo na počitek veliko planincev. V popoldanskih urah pa je prišla še tretja skupina planincev PD IMP in to sami upokojenci, ki jih je vodil Oča. Pot jih je pripeljala iz Vrat čez Škrlatico, Križa v Pogačnikov dom. V veselju, da smo turo dobro opravili, smo ga malce dali na zob. Naš predsednik Kosi pa je bil s svojo skupino tega dne še na Križu in Stenarju, ki sta oba preko 2400 in 2500m, zato je bila izmenjava dogodkov še toliko bolj živahna. do finala. i,,inn..iju ... strogi. Največ spretnosti v obe j/foc je imela tov. Jagoda, zato jc ju vakinja dobila ustrezno na^ Lo Č%| startnine. Ob zaključku ig®r peli nekaj narodnih, večer KP ljučili in se odpravili spat- ^e, aslednjc.] Še v temi nas je nas>v“-' - e budil Robert Kastelic. Kaza gi ouuu isoovii isasivin-. -,,stU lep sončen dan. Žc pred s " j Fm, ’ zjutraj smo bili na melišču PK^ a p zorjem. Vijugasta pot se le ^l1 “ skalne police in obsežno strflj ^ 'Bfc če. pa vendar smo v eni jtiPnilj J ko, Jalovec, Ozebnik, ki goče pozabiti. Pogled je lep’’ . t z vrha Razorja (2601 m). »Dh JU11^ stvena razgledna točka po' L cih in še daleč čez. . •,st*fL| Čas je hitro mineval. ^°nCfrpli že visoko na nebu, ko smoP^ ^J».. nCtVišli smO pt£ JvOTI sončne zelenice nad 'ie narico in do križišča. *S.£f& nekaj ožuljenih in izčrpan' '• pa Prhe, križišča podali na Vršič. _ •s0jnlT>ji knzisca podali na v is iv. prjsoJn A')i transverzalni poti na vrh (,j|o'l.lr;i Veselje na vrhu PrisojniKO ^a£jnji v V.-»VIjv UUMIIU. .J v 73U‘'J kjlni liko, saj je bil premagan sejcMu začrtane poti, 2547m._ ( dve uri hoje in na Vršicu^^ si mislili, potem pa nas av Vršiču spremenili na „• ni0<.L t poln avtobus iz-Trente nas „iti h, 'Til .prejeti. Do Kranjslreg^, mogoče. Rekli smo. to }e ocvirki in mleko, nato pa se podali na Raduho. Bolj utrujeni z Očom so ,«4 ostali pod vrhom, ostali pa smo slavili na vrhu, kjer je nastala tudi skupin-, ska slika najbolj pogumnih. Robert pa ni pozabil tudi na krst, čeprav še danes ne vem, zakaj me je krstil. Sledil je spust do zavetišča v Grohartu in nato v Solčavo,1 od tod pa z avtobusom v Celje in nato z avtobusom oziroma vlakom v Ljubljano. IDA MEGLIČ Planinci PD IMP, pa ne bi bili pravi planinci, če ne bi takoj organizirali družabnih iger. Izvolili so predsednika, pomočnika, zapisnikarja in vse kar zraven sodi. Prva igra je bilo pomikanje okroglega predmeta (mi smo uporabili čebulo) na določeno mesto, z obeskom na zadnjici. Druga igra je bila pobiranje jabolka z usti iz vedra vode. Tekmovalec je moral imeti roke na hrbtu. Tekmovali smo Razšli smo se vseeno dobre volje, saj snH1, ^htev^f/Si D1 <\ n,»l/'ifpn h mčSU *• J - .1 cip .UH,' rPr”T.L* “ v* Uvali* v1 m 1 Gamsovec skozi ; “goZ' S°jA Očeva skupina pa j® no, tudi v Vrata. Vsi PaLsjub|jar>tV nih urah Pr|‘’N'AsT ' >OTl PO HRIBIH • S POTI PO HRIBIH • S POTI PO HRIBIH • S POTI PO HRIBIH • S POTI PO HRIBIH • S POTI PO HRIBIH • S POTI PO HRIBIH • S iS- y s 'Hin ..1 Planinskega društva IMP smo se za vzpon na streho Evrope kar skrbno Sejali. Že lani, ko smo bili na Breithornu, je prišla na dan ideja, če se ne |Tlln s strani Marjana iz Idrije, da bi se podali na Mont-Blanc. Navdušenci ^'tdlog podprli in začele so se resne priprave na vzpon, posebno še tedaj, J*“pravni odbor vzpon potrdil. Vsak po svoje smo nabirali kondicijo, ra- l^il flli Mnm kn ncnnln rali no žal ol ■ Hq lit Sl Sl iti VT Pili P dll7llo. llfl til S0 SFCCllt h J»li, ali nam bo uspelo ali ne, želeli, da bi nam vreme služilo, da bi se srečno 11 la kdo ve kaj še vse so razmišljale za planine navdušene duše. ;it»' n".1'6) v sredo, 25. julija, zvečer ob rj,j' t je lilo kot iz škafa. Skoraj vsi j:,, j JUenci smo pred upravno stavbo :' F°vi čakali na avtobus, ki naj bi Pnof • ci znanci, se pogovarjali, obujali n|no — _____x ..... i: _ _____ ti_: _ a»ai v d,a|j"° Fr.anc|j°’. Vllju naproti. Srečali smo se ze Mt. Blanc ostal neosvojen Vi US ;lj;1 h ll1e, povpraševali po manjkajo- r=bk" Jio naso prtljago, ozirali za avto-|j(i' k v’ )e zamujal že več kot pol ji.ončno je le pripeljal, precej snio se posedli vsak na svoj L 1 Oča in Robert sta preverila ile.n°st in ugotovila, da jih nekaj in da tudi ne mislijo oziroma iCjQrej° z nami na pot. Ob 10. uri I*1 n/ sm° končno krenili, m jij^cji se nismo oziroma nas niso, - i|,'’ 8n zadrževali. Malo je prene-... j aeževati. Pot pa smo nadaljevali V Italiji, kjer je zopet pral St" k’ *,ski so parali nebo na obzorju. ifH' [V je bilo na trenutke svetlo kot iišl tli)he|ega dne. Padsko nižino ,,!li ivt)('?|l' Ponoči. Večina nas je spala, In' ■L'ltUko tud' eden od šoferjev. Po Hi* šv r‘ltnem sumljivem zibanju av j) Mi* p" ii , 'tnio pot in prevozili krajšo pot iw' i![ lll,te in sc v Torinu končno obr-^“ti cilju. Deževati je preneha- S l;ij|j rcz vsakih težav in že smo se smo se ustavili v motelu ob Se podkrepili s kavo in s še cv.(|. ■■ krepkim požirkom. Nada- mi Cr|o uro smo se ustavili tudi v ja 'Potem pa nadaljevali proti ita Uti:, 'francoski meji. Mejo smo lili,. J, 1 I km dolgem predoru pod ^'okincom. $a -urugi strani smo odložili mlaj-|’*Crja, ki sc je vrnil nazaj, nas V|Zel° zanesUiv >n izkušen šofer «)' ,('sti 4 Prot' Chamonixu. Že v . cL smo nekateri nakupili po-1 i, r.a "Premo, ki nam je še manjka-’;l 6»vj n° tako smo se razkropili po ;ff >( n,a_h in ulicah tudi tu. Chamonis ki' tC^no zelo urejeno in slikovito h1’ 'r()DCc na vznožju najvišje gore v V(iZr(l_l!1; Popoldne smo prispeli v va-. ... Vi, smo postavili tabor in se rQ(l Popravljati na vzpon, ki je bil tki i>' naslednjega dne. Zvečer •v^plt še krajši posvet z navodili Nestrpnost je bila kar pre-
  • ®.reze- kajti ledenik smo mo-ijtSii, ,tckati v navezah. Naslednja i^Hl/mor smo bili namenjeni, je ,tnas kar nekako grozljivo, d« JrSnakot orlovsko gnezdo na vrh i" *^lie SC nam n' zdela niti zelo ' HisNo3 Nekai naš'h udeležencev fSni°riV Prv' koči, ker niso bili preide. Vg ‘l b' zmogli pot do naslednje tr;>; ,()l et> . ffl' mi # / bf| in1 v v c' fif:Sli'n'l>r,?i Planinci, ni kaj, saj le z iilStii °* 'n tudi odpovedovanju I pS, i(j Zeljam dokažejo nesebični ijU ,C med planinci nepogrešlji- ^Sar^sškanju ledenika, ki je zelo ,P°scbno še zaradi vedno L*1 in kamenja, smo sc odve-'Lvk L, ®1' dereze, ter sc zagnali v J^l 'daljevali smo kakor je kdo X** skrhe/1 .m°8el- °ča Pa je kot tuliff'Sjh , • da ni kdo ostal v ska-lVi/aJ urni so prispeli do koče čl smo napenjali, ' L' Cno le prispeli do koče. so kar sami padli Si? V Ve}: r sami pauii s mine , Pr! vhodu. Nahrbtnika flAfti si ‘t?es. nesti v »jedilnico«. JčAjSne aMiš v Posebne zanjo V če : tspsare m ydncseš za srečo, da jo dobiš. ST1* L?0 ^ S|7:,° l’rcmagali težko pot SVd°vel , i'1 v jedilnico, ki pa ni > Še „ako bleščeče čista, poleg cčAn’Sikomhlt° Po|na. Utrujenost i0.J ">les, ,U vzela vso željo po cA1 0 smo Po užili vsak svoj Nekateri so za Participacija za dim Na raznih ravneh razpravljamo o raznih škodljivih pojavih med nami. Tokrat se obregnimo ob tiste, ki so jim cigarete bolj nujne v Žepu kot robec. Pa saj so res tako vsestransko uporabne: So znak neke aktivnosti (kajenja), pa tudi vzrok, da malo odložiš delo in se sprostiš. (Nekdo morda desetkrat med šihtom, drugi dva in večkrat toliko). Za cigarete vemo, da škodujejo zdravju in tako je bilo slišati tudi misel, kako naj bi ukrepali. Nastali so že predlogi, da bi kadilci plačevali pri zavojčku cigaret kak dinar tudi za zdravljenje pljučnega raka, ki mu k razvoju pomaga tudi vdihana vsebina cigaret. In našel se je nekdo, ki je takole začel: »Kadilec si, potreboval boš kdaj tudi zdravljenje, tako ali drugačno. Zakaj ne bi požgal dnevno dve, tri cigarete manj, pa da tiste dinarje dal v sklad za zdravljenje, ki bo temu primerno tudi boljše in...« »Nehaj že no s to pridigo! Na vseh koncih te molzejo, daj za to, pa za ono, dvajset dajatev, zdaj pa še ta. Bolje je, da me ne gnjaviš, dokler bom živel, to pravico pa imam...« Ob strani poslušam to »debato«, ki pa ni tako nedolžna, da bi jo nepozorno preslišal. In tako nanese, za poskušino, da postavim šestim vprašanjem glede te zadeve. Odgovor je bil pri štirih zelo odbijajoč »Kakšni dodatni prispevki, če se mi pod nosom malo kadil? Kaj pa tisti, ki vino žrejol? Za babe zapravljajo?« No dva sta pa rekla, da bi plačala tudi tak prispevek za zdravje, »če se bo že mora-: lo...« Začetek je. Skrb za ljubo zdravje zavzema vedno več ljudi. Tudi kadilce. FRAN VODNIK in z veliko hitrostjo drvi po snegu. Nevarnost nesreče je velika. Na srečo tokrat do tega ni prišlo. Kmalu smo se znašli pod strmim skalnim pobočjem. Od tu dalje se je začel najtežavnejši del poti na Mont Blanc. Previdno drug za drugim smo se počasi vzpenjali. Večkrat smo se ustavili in se malo odpočili. Dihali smo globoko, ker je tako visoko zrak redkejši. Postopoma se nas je lotevala višinska bolezen. Po treh urah naporne hoje smo le prišli do koče Gau-ter, ki stoji na višini 3835 metrov. V koči smo komaj našli prostor za sedet. Sobota, 28. julija: Vstali smo ob dveh zjutraj, se toplo oblekli, prižgali čelne svetilke, vzeli' nahrbtnike in odšli ven. Toda zunaj je pihal močan veter, ki je nosil sneg. Živo srebro pa je bilo gotovo 18 stopinj pod ničlo. Kljub temu smo poiskali zavetje, si pritrdili dereze in se navezali. Počasi smo se oddaljevali od koče. Po nekaj minutah hoje smo spoznali, da mraza ne bomo prenesli, zato smo se vrnili. Razvezali smo se in si nato s težavo sneli dereze. Vsi premraženi smo se vrnili v kočo in kmalu zaspali. Nobeni naših navez ni uspelo priti na vrh, čeprav smo poskušali, a sta veter in sneg sproti zamedla stezo, tako da nam je preostala le še vrnitev. Tisto noč sta dosegli vrh mogočnega Mt. Blanca le avstrijska in japonska naveza. Avstrijci so se srečno vrnili v Tabor, Japonce pa so zaradi hudih ozeblin morali reševati s helikopterjem. Žjutraj se je veter polegel. Bila je tudi gosta megla, temperatura pa je bila tudi dokaj nizka. Pot po kateri naj bi se vrnili, je bila zasnežena, ponekod tudi ledena, zato smo si pritrdili dereze. Zaradi varnosti pa smo se tudi navezali. Sestop je bil mnogo težji od vzpona. Počasi in previdno smo se spuščali. Nižje se je megla dvignila, temperatura pa je rasla. Prišli smo do snega. Opazili smo, da taleči se sneg povzroča rušenje kamenja, ki se je z veliko hitrostjo valilo čez stezo. Čakali smo, da bi kamniti plaz le za kratek čas prenehal. To se je tudi zgodilo. Takrat smo stekli čez nevarni prehod. Oči smo imeli uprte v skalno gmoto nad nami. Srečno smo prispeli do mesta, na katerem smo bili za kratek čas na varnem. Zopet smo hodili hitro. Prehiteli smo italijanske planince. Po nekaj korakih zaslišimo krik. Ozrli smo se in videli, da eden izmed njih drsi proti prepadu. Na čevljih ni imel derez, zato mu je spodrsnilo, v roki pa tudi ni držal cepina, da bi se ustavil. Italijan je silovito z rokami grabil sneg, toda zaman, prepad je bil vedno bliže. Uspelo se mu je preobrniti tako, da je drsel nekoliko vstran. Posrečilo se mu je, da se je z rokami ustavil. Nepremično je obležal. Njegovi prijatelji so kot okameneli stali na stezi in strmeli v prepad. Toda nevarnosti še vedno ni bilo konec, takrat se je namreč začelo rušiti kamenje. Mi smo se kamenju spretno umaknili, toda Italijan za umik ni imel moči. Glavo si je nekoliko zavaroval z nahrbtnikom in čakal. Tudi tokrat je imel srečo, saj ga je kamen zadel v nahrbtnik. Prijatelji so pohi- teli k njemu in ga postavili na noge. Odnesel jo je brez poškodb, čeprav je bil dvakrat na pragu smrti. Molče smo nadaljevali pot proti koči Tete Rousse. Pri koči smo si razvezali dereze. Medtem je . zopet začel močno pihati veter. Po kratkem počitku smo pot nadaljevali. Sunki vetra so bili izredno močni. Včasih smo se morali trdo oprijemati skal, da ne bi zgubili ravnotežja. Nižje pa vetra sploh nismo čutili. Kmalu smo bili pri tramvaju, s katerim smo se odpeljali nazaj v St. Gearvis, od tam pa še z avtobusom v La Fayet, kjer je stal naš tabor. Nedelja, 29. julija: Zgodaj smo podrli tabor in se odpeljali v Chamo-nix, od tam pa proti švicarski meji. Po prestopu meje smo se peljali mimo mesta Martiginy in naprej proti Sionu in Sirreju. Nato smo se vzpenjali na prelaz Furka. Na vrhu prelaza smo se ustavili in si ogledali umetno ledeniško jamo. V središču jame je stal fotostudio, poleg pa sta pozirala dva mladeniča v kostumih severnega medveda. Ko smo si jamo ogledali, smo se odpravili k avtobusu. Pri avtobusu pa sta stala dva miličnika, ki sta ugotovila, da je naš avtobus preširok za njihove gorske ceste. Švicarji imajo poseben zakon, da na njihove gorske ceste ne smejo vozila, širša od 230cm. Naš avtobus pa je bil širok 250cm. Za kazen smo plačali 100 švicarskih frankov — amapak važno je, da smo lahko šli naprej. Kmalu smo se pripeljali v Andermatt. Od tam bi morali čez prelaz Oberold, a smo opazili znak, ki je spet prepovedoval vožnjo vozilom širšim od 230cm. Morali smo na avtocesto. Vozili smo se proti Ziiric-hu. Do mraka smo se vozili po avto-; cesti, nato pa postavili tabor ob Wa-lenskem jezeru. V jezeru smo se krepko osvežili in kmalu šli'spat. Ponedeljek, 30. julija: Zjutraj smo vožnjo nadaljevali proti kraljevini Leichenstein in njenemu glavnemu mestu Vaduzu. Ustavili smti se v slovenskem hotelu »Pri Angelci«, kjer smo se okrepčali in nadaljevali pot proti Avstriji. V Avstriji smo se peljali mimo Bludenza v trinajst kilometrski predor Arlberg. Pot smo nadaljevali čez Laudeck, olimpijski Insbruck v Kitzbuhl. Videli smo znano progo za smuk, ki je ena izmed najbolj zahtevnih na svetu. Hiteli smo naprej proti Mittersillu, saj smo mislili, da bi naslednji dan osvojili vrh Grossglocknerja. Kasneje smo spoznali, da smo prepozni, zato smo nadaljevali pot proti Lienzu, kjer smo postavili tabor inprenočili. Torek, 31. julija: Zjutraj smo se odpeljali v Lienz, od tam pa nadaljevali vožnjo proti Spittalu, Beljaku in mimo Vrbskega jezera do Celovca. Iz Celovca smo krenili proti mejnemu prehodu Ljubelj, nato pa po domovini mimo Tržiča do Ljubljane. Izlet na Mont Blanc je zame nepozaben. Da je izlet tako uspel, se moram zahvaliti predvsem Nandetu Klobučarju-Oči, vodnikom in vsem, ki so pripomogli pri organizaciji tega iz|eta. ALEŠ POŽAR Zakaj smo v tovarni? Vsi nimamo enakega veselja do dela in tako se tudi težko srečata v izmeni ali na podobnem delu dva, da bi dosegala enake delovne rezultate. Z normo se to da nekako približevati, pri ostalih delih pa so odstopanja lahko zelo velika, da potem celo rečemo: »Naredi dvakrat, trikrat manj, plačo dobi pa tako kot jaz.« Vidite, v tem je še precej tistega moralnega odnosa, ki hromi delovne uspehe, ali ustvarja zavisti. Zakaj smo si lahko po dohodku blizu, če si pri delu še zdaleč nismo? In tako se dogaja, da se novinec navadno zagrize, hoče torej pokazati, da ima voljo do dela, hoče nekaj doseči, to pa neki vidijo kot dobro, drugi pa se sprašujejo: » Le zakaj tako zavzeto dela, blamiral me bo, ko ga bom zamenjal pri delu, a bom imel delovni rezultat dosti nižji, pa mi lahko še kdo očita, zakaj je pa oni več naredil?« , Da bi se to ne primerilo, mu je treba, zagnancu, dokazati, da preveč presega normo, ki jo lahko kar hitro popravijo v delavčevo škodo. In tak novinec navadno razume nauk, pa začne še sam postopati po delavnici. Vendar ne za dolgo, postane mu morda nerodno, pa se spet oprime dela. Deset minut mu je bilo kar dovolj, ker noče pok variti dobrega vtisa prejšnjih dni, pa naj mu nekdo tako ali drugače »sugerira«. Sicer ima po svoje tudi prav! V tovarni je vendar zaradi dela. Mnogi pa pač nimajo dovolj veselja do dela, tako je dejstvo, ali narobe je, da ni nikogar, ki bi jim delovno zavest poskušal privzgojiti. Tu so tudi še stoletne tradicije, ko je nekaj rodov skrbelo, da bi preveč ne delali, kajti delajo naj norci, pametni, si mislijo, bodo pa presojali kdaj, koliko se splača delati ali pa bo njihovo vodilo: Delaj toliko, kot te dregnejo. Resnico je povedal tisti, ki je rekel: Kar bi lahko naredil v eni uri, dela ves dan, če pa bi mu kaj rekel, obrne to kritiko na politično stran, se pravi, da si zoper neko nacijo oziroma proti posamezniku iz te sredine. Vidite, v tem je problem! Delo trpi, ker dopuščamo tak odnos, čeravno vemo, da pri delu ne sme biti razločkov, od kod si ti in od kod sem jaz, pa da sem proti tebi, če te priganjam. Saj poznamo rezultate: Dosti zgubarjev je, pa tega ne znamo odpraviti. Kaj je res bolj važno, kdo koga »komandira«, kot pa kaj moramo dnevno opraviti pri svojih delovnih obveznostih? Tudi s te plati bi morali biti bolj odkriti! FRAN VODNIK 25. avgusta so se pomerili Biiskovi, Pan oni ji ni in Rabini športniki Tokrat je imela Raba svoj dan Sindikat delovne organizacije Panonija že od leta 1981 sodeluje s sindikatom Rabe iz Sentgotharta na Madžarskem. V soboto, 25. avgusta so Panonci obiskali Madžarsko in se pomerili z Rabinimi športniki v malem nogometu, namiznem tenisu, kegljanju, streljanju z malokalibrsko puško in šahu. Srečanja so se letos prvič udeležili tudi Biiskovi športniki. V malem nogometu se je z Ra-bovci najprej pomeril Blisk in zmagal 7:6. Zmaga je bila precej bolj gladka, kot kaže rezultat, saj so Biiskovi nogometaši dobili prvi polčas s 6:2 in na začetku drugega zabili še sedmi gol. nato pa so zaigrali ležerno, da so sc jim Madžari približali. Seveda pa je bi to le ogrevanje. Zlasti Rabovci so se pripravljali predvsem na srečanje s Panonijo in proti njej postavili močnejše može, ki so začeli precej bolje kot na prvotni tekmi. Medtem ko so na prvi tekmi Madžari igrali zaprto in v glas nem na svoji polovici, so v. drugi tekmi takoj začeli napadati in kmalu povedli z 1:0. Zdaj je treba omeniti še vreme. Že proti koncu prve tekme so se začeli zgrinjati črni oblaki, začelo je grmeti in po prvem golu se je razbesnela prava nevihta. Ladislav Abraham, predsednik Panonijinega sindikata, ki je sodil, je igro prekinil. Toda obe ekipi sta bili pripravljeni na borbo in čim sc je najhujši naliv polegel, so se igralci s rnili na igrišče. Tekmo sodo konca igrali po dežju, kar je na igro seveda vplivalo. Žoga je bila mokra, igrišče spolzko, nekaj luž, igralci so težko lovili ravnotežje, žoga je bila težka in nepredvidljiva na lužastem terenu. Kljub temu sta obe moštvi igrali na vso moč, vendar previdno, fair in športno. Skratka bila je prava igra, čista, poštena, zares športno merjenje moči. Na trenutke je bilo smešno, ko je žoga obtičala v luži, ali igralec na spolzkem terenu ni mogel spremeniti smeri, kot bi hotel oziroma moral. Kljub temu pa ni manjkalo lepih akcij. Madžari so povedli s štirimi goli, preden so Panonci zabili prvega, nakar so Madžari še enkrat zadeli. Na koncu je prevladovala Panonija, vendar so pri Madžarih takrat še igrale zamenjave. Končni rezultat je bil 5:2. To je bilo prvič, da' je Raba na medsebojnih srečanjih premagala Panonijo. Vodja Rabine nogometne O sodelovanju med Rabo in Panonijo Navezujejo tudi poslovne stike Panonija sodeluje s Rabo že štiri leta, zato je prav, da o tem sodelovanju napišemo nekaj več. Panoniji je dal pobudo občinski sindikalni svet, ki želi, da se na obeh straneh meje pletejo vezi tudi med delovnimi kolektivi. Obe tovarni imata podoben program, tako da je partnerstvo logično. Sindikalni organizaciji sta tudi zelo zavzeti za ohranitev stikov in njihovo oživitev. Pomemben dejavnik so tudi porabski Slovenci, čeprav \ Sentgothartu sicer ne živi avtohtono slovensko prebivalstvo, pa je vendarle v Rabi zaposlenih nekaj po-rabskih Slovencev. , Začelo se je s športnimi srečanji, ki jih imajo vsaj dvakrat letno — enkrat na tej, drugič na drugi strani meje. Program sodelovanja določajo vsako pomlad, ko se srečata vodstvi sindikalnih organizacij. »Vedno dodamo kaj novega«, je povedal predsednik Panonijine sindikalne organizacije Ladislav Abraham. »Tako smo letos vpeljali izmenjavo letovanj«. Panonijin sindikat in seveda tudi vodstvo delovne organizacije se zavzemata, da bi sodelovanje rezširili tudi na poslovne stike. »Že nekajkrat smo predlagali, da bi razvili poslovno sodelovanje in sicer v okviru maloobmejne izmenjave«, je povedal Abraham. »Ko smo bili spomladi v Sentgothartu, smo se dogovorili, da bo prišel predstavnik pooblaščene madžarske trgovske hiše na KIK Pomurko in se dogovoril o vrednosti ter izbiri izdelkov, ki bi jih izmenjevali. Madžari se zanimajo za našo škropilno tehniko, predvsem za motorne nahrbtne škropilnice, mi pa bi od njih kupovali sestavne dele za kmetijske stroje.« Problem je, ker gre maloobmejna izmenjava preko pooblaščenih trgovskih hiš na tej in oni strani meje, tako da še ni znano, kdaj se bo posel začel. Vsekakor pa je Raba zainteresirana za sodelovanje, sindikalno in poslovno, je zatrdil sekretar tamkajšnje sindikalne organizacije Mikloš Mar-ton. »Garancija sodelovanju je vaš tokratni obisk,« je rekel. »Zelo napačno bi bilo,, če bi stike prekinili.« O poslovnem sodelovanju je rekel: »Nisem sicer pristojen, da bi lahko o tem povedal podrobnejše podatke, rečem pa lahko, da smo naredili prve korake in smo za takšno sodelovanje navdušeni na področjih, kjer obstajajo možnosti.« In še je rekel: »V našem sindikatu se bomo trudili, da bomo stike nadaljevali. Postavili smo že trdne temelje sodelovanja, ki ga želimoše razvijati. Spijmo kozarec vina na to sodelovanje!« Vzdušje na srečanju je bilo seveda zaneseno. Pogovarjali smo se v pisarni poleg kuhinje, ker so glasbeniki igrali na vso moč, da je bil povsem resen pogovor v jedilnici skoraj nemogoč. Vino pa je bilo pri roki. In nazdravili smo na še uspešnejše sodelovanje. Seveda p3 sem izrabil priložnost in prosil Mikloša, da je povedal nekaj besed, kako deluje sindikat v Rabi. Povedal je, da tudi pri njih sindikalne organizacije sprejemajo letne plane, ki jih najprej obravnava izvršni odbor (ožje vodstvo sindikata ima 7 članov, širše pa 35, da so zastopani vsi oddelki tovarne), nato pa sindikalni program sprejme tudi kolegij tovarne. Na Madžarskem delajo sindikalne organizacije natančnejše programe kot pri nas, saj konkretno opišejo akcije za vsak mesec. Ko sem ga vprašal, kaj septembra, ni bil Mikloš prav nič v zadregi: »Za ta mesec je predvideno precej nalog, saj bo sindikalna organizacija septembra dala ocene vseh vodilnih delavcev v tovarni. Naslednja izredno pomembna naloga je, da ocenimo, kakšno vlogo ima sindikat med delavci v tovarni. In nekoliko kasneje — ne še septembra — bomo začeli predpriprave na volitve novih članov sindikalnega vodstva.« (Opomba: na Madžarskem imajo v sindikatu petletni mandat). Razlika v primerjavi z našo ureditvijo je, da na Madžarskem sindikat nima nobene vloge pri volitvah v državne upravne organe. »Pri nas sindikat izrecno deluje znotraj tovarne brez primesi pokrajine«, je pojasnil Miloš. »Sindikalna organizacija v tovarni je ločena od teritorialne uprave. Koordinacija sindikalnega dela je izrecno znotraj organizacije Raba. Osebno menim, da je tako boljše, ker mi v Rabi svoje probleme .boljše poznamo kot kdorkoli od zunaj. Imamo pa delegata, ki prisostvuje sejam mestnega sindikalnega sveta Sentgothart.« Ker v IMP-ju obravnavamo nov sistem osebnih dohodkov, sem madžarskega sindikalista seveda vprašal, kako imajo oni urejeno to področje. Takoj je postalo jasno, da imajo tudi tam neko obliko nagrajevanja po delu. »Vsak delavec zasluži toliko, kolikor kosov je naredil, pri čemer obvezno ocenjujemo tudi kvaliteto.« Kaj pa režija? »Režijski delavci so plačani po uspešnosti tovarne v preteklem letu in po izobrazbi, dokazani s spričevalom.« Na koncu sem Kikloša vprašal še po aktivnosti njihovega sindikata na področju kulture, športa in podobnih dejavnosti. »Za kulturo imamo v tovarni posebno službo s tremi zaposlenimi, ki skrbijo za nivo kulturnega življenja delavcev. To torej ni področje sindikata, pač pa je športna dejavnost v celoti domena sindikata. V naši tovarni imamo letni program športne dejavnosti. Tako imamo športne tekme med sektorji v petih panogah (mali nogomet, namizni tenis, kegljanje, streljanje in šah). Na teh tekmah nastopa 400 do 450 naših delavcev. Vsako leto imamo tudi skupne igre vseh organizacij v okviru Rabe, na katerih naše ekipe dosegajo lepe rezultate. V županiji pa imamo tudi športne igre tovarn s tega območja. Na vseh sindi- ■ kalnih tekmah lahko nastopajo le igralci, ki niso aktivni člani športnih iger. Vso organizacijo in vse stroške nosi sindikat. Denar zbiramo zgolj s članarino zaposlenih v tovarni, ki znaša povprečno 45 forintov mesečno. Tako mesečno zberemo 225.000 forintov, iz česar plačujemo vse svoje stroške — poleg športa tudi letovanje, stroške administracije, skratka, vse stroške, ki jih imamo.« L. J. sekcije Tomaž Mikoš ni skrival zadovoljstva. Na vprašanje, čemu pripisuje gladko zmago, je odgovoril: »Za drugo današnjo tekmo, za srečanje s Panonijo, smo se resno pripravljali. saj s Panonijo doslej še nismo dosegli nobene zmage. Mislim. da dež ni bil za nas nobena prednost, pač pa je bilo odločilno to. da smo se dobro popravili. Presenetilo pa nas je tudi to, da je Panonija slabše zaigrala, kot smo je bili vajeni na prejšnjih tekmah, kar nam je dalo še dodatno spodbudo, da smo dosegli vodilne zadetke.« Sicer pa je Mikoš poudaril, da Rabovci smatrajo tekme s Panonijo za prava prijateljska srečanja, kot so prepričani, da jih tudi Panonci. »Z Vučkom, Pozderecem, Gorubocom in drugimi Panonijinimi nogometaši se že dobro poznamo in smo postali pravi prijatelji, zato tako tudi igramo in zato bomo s temi srečanji redno nadaljevali.« In še nekaj je poudaril Tomaž Mikoš, kar daje pravo vrednost Rabini sobotni zmagi: »V našem moštvu ne igra noben igralec, ki nastopa za klub. Na Madžarskem aktivni igralci namreč ne smejo nastopati na sindikalnih tekmah, kar mi spoštujemo tudi na srečanjih s Panonijo, ker je tudi to sindikalno tekmovanje.« V Biiskovi in Panonijini ekipi pa so nogometaši, ki igrajo za Muro. Posebej napeto pa je bilo keglja- ekipi začetno prednost. Blisk je že na začetku zaostal. Madžari pa so stalno zmanjševali prednost Murskosobo-čanov, še zlasti, ko je Dervarič kot tretji naredil 160. Ko sta na igrišče stopila Robert Drvarič za Panonijo in Kočiš -za Rabo. so Panonci vodili še za enajst kegljev. Kočiš je začel s tremi devet-kami in Panoncem so se obrazi zmračili. Pred zadnjim čiščenjem se je tudi Zelko že sprijaznil, da ne bo najboljši posameznik. Nato pa je Kočiš za prvih devet porabil kar šest krogelj. Se vedno je imel zmago v žepu. saj bi se z Zelkom izenačil, že, če bi še enkrat počistil. Toda s prvo kroglo je slabo začel in na koncu je ostal na kegljišču desni kmet — za toliko je bil Zelko boljši od Kočiša. Kljub temu pa je Kočiš naredil dovolj, da je Raba premagala Panonijo ravno tako za en kegel — prvič na dosedanjih srečanjih. »Saj sem vedel, direktor, da se ne more dobro končati, če si ti naš najboljši kegljavec,« je na koncu rekel Robert Drvarič. Rabovci so zmagali tudi v namiznem tenisu, šah se je končal neodločeno, le v streljanju z malokalibrsko puško Panonci niso dovolili presenečenja. Pa saj rezultati niso važni. Po- Tako so čofotali nogometaši na tekmi med Panonijo in Rabo. (Foto: L. J.) membno je. da so bile tekme lepe in vzdušje res prijateljsko. Res je Jože Oršoš iz Bliska na prvi tekmi enemu madžarskih nogometašev postrgal lep kos kože z nosu, ampak to je bila nesreča v preveliki športni vnemi in po tekmi sem videl Oršoša, ki je skrušeno razlagal, da prav zares ne ve. kako se je to zgodilo. Po tekmah so Rabovci povabili Panoncc na kosilo v lepo okrašeno tov arniško menzo. Tudi godci so bili tam in neumorno so igrali, le plesalk je primanjkovalo. Na koncu se je sekretar Rabinetia sindikata zahvalil za obisk, izmenjali so spominska v - .—m in si obljubili, da se bodo prih"" tl '6tiar srečali v Murski Soboti. MedtfU je ansambel igral Jugoslavijo, stL poslovili in se odpravili domov- - • -jr sem videl visokega, svetlolaseg11 čiša, ki se je, očitno navdušen !J tl i;wLim iKnphnm. J. svojim kegljaškim uspehom. P1’" v T ljal z vsakomer, ki je prišel mimUv bi hotel pokazati, da kdmaj čak^ vanšo. Panonci in Bliskovci pa niso bili videti žalostni zaradi P11 zov — važno je prijateljstvo. LOJZE JAVO^1 Obraz iz kolektiva: Janez Zor — »ta glavni pri vratih na Aljaževi« nje na dvosteznem kegljišču brez avtomatskega postavljanja kegljev. Metali so 40 lučajev — dvakrat po deset na polno'in čiščenje. Za Panonijo je začel direktor Emil Zelko. nekdaj član Garde, in dokazal, da ima še vedno mirno roko. Podrl je 165 kegljev in priboril svoji Kaj je sto let — kot sto jurjev?« k »dr V>n tka ka, tud Če pride človek v tozd Tehnomont v Aljaževi ulici, naleti že na vhodu v Delovna akcija Kobansko stavbo na prijaznega, vedrega in čvrstega moža. To je vratar Janez Zor, ki je --------------------------------------- takoj pripravljen postreči z informacijo, kje lahko koga najdete, saj pozna vse delavce in ve, kje se kdo od njih nahaja. Bili so udarniki V občini Grosuplje imajo že nekaj let mladinsko delovno brigado Jože Kovačič. V brigadi delujejo tudi mladi iz delovne organizacije Livar ter njeni štipendisti. Vsako leto OO ZSMS tega 720 članskega kolektiva izvede med mladimi evidentiranje za sodelovanje na posamezni delovni akciji. Lep primer medsebojne povezanosti med štipendisti - in osnovno organizacijo mladine v Livarju se je pokazala tudi letos, ko so se trije livarjevi štipendisti Jože Trunkej, Mitja Miklič in Stane Puš udeležili delovne akcije Kobansko 84. O delu, vtisih in doživetjih pa si v nadaljevanju lahko preberete sami. Kot vsako leto se je Mladinska delovna brigada Jože Kovačič udeležila ene izmed delovnih akcij v naši domovini. Letos je brigada sodelovala na republiški Mladinski delovni akciji Kobansko 84. Na njej so sodelovale štiri brigade: MDB Trebnje, MDB Izola, MDB Rdeči križ in naša brigada Jože Kovačič občine Grosuplje. V brigadi je bilo enajst brigadirjev, zadnji teden pa so se nam pridružili še trije brigadirji. Kopali smo jarke za PTT kabel. Prve dni je bilo na rokah, ki niso bile vajene dela, nekaj žuljev. Kljub žuljem je bila naša brigada najboljša. Normo smo presegali za 30 do 70 odstotkov. Pri drugih je bil učinek tudi za polovico slabši. Delo na trasi je bilo različno: enkrat težko, drugič lahko. Posebnih problemov na akciji ni bilo, motilo pa nas je le, da so bili tuši včasih pokvarjeni. Hrana je bila solidna, edino zajtrki so se preveč ponavljali. Brigadirsko popoldne smo lahko preživeli delovno v katerem od krožkov ali pa smo odšli v sobo malo zadremat. Popoldne smo imeli tudi športna tekmovanja. Brigadirski večeri so bili tudi dokaj dobro organizirani. Gostovale so razne instrumentalne skupine in kan-tavtorji (Jani Kovačič). Srečali pa smo se tudi z domačini, če se zvečer ni nič dogajalo, smo vzeli v roke kitare in kakšno zapeli. Ob takih trenutkih občutiš tisto pravo tovarištvo, ki vlada med brigadirji. Po končani akciji je bila MDB Jože Kovačič edina udarna brigada. Zaradi premajhnega števila brigadirjev pa nismo mogli osvojiti traka akcije. V brigadi so bile podeljene tri udarniške značke in udarniška značka za vodenje »kantine«. Na akciji sem se počutil zelo sproščeno. Imel pa sem občutek, da je bil Ko ga vidite, kako je ves poln življenjske sile in razpoloženosti, bi mu prisodili kvečjemu kakšnih šestdeset let. »Kaj mislite, koliko'sem star?« In že pove: »V 84. letu sem.« Takoj pomislite, da se morda šali ali vas hoče potegniti, ali pa da se je zmotil za dolgo vrsto let. Pa ni tako. Žan, kot ga kličejo v službi v Aljaževi, kjer dela že 14 let, vas potem prepriča o svoji resnični starosti, ko pove, kolikim vladarjem je v življenju prisegel in kdaj je že prisegel prvemu. Torej je le resnica o 84 letih, saj je že leta 1914 prisegel cesarju Francu Jožefu v službi na pošti, da bo pošteno in vestno delal in čuval v tajnosti vse službene zadeve. Kot avstrijski vojak je prisegel avstrijskemu cesarju Karlu, kot jugoslovanski vojak Petru L, v Klužbi na železnici Aleksandru L, pa Petru II., kot aktivist obveščevalec v NOB pa še maršalu Titu. V Aljaževi, kjer je sedaj tozd Tehnomont, je delal že pri drugih firmah. Toda firme so se menjale, on pa je ostal. Pravi, da je »ta glavni« pri vratih. Skrbi za vse od kurjave, kopiranja, odpiranja in zapiranja vrat, pa še telefonist je hkrati. Po ves dan je v službi in dobi honorar za 4 ure dnevno. Pa se sploh ne jezi, saj pravi, da je vojsko, ki sem jo pri aviatiki služil v Judenburgu, Krakovu, Dunaju, v Gradcu. Po prihodu iz vojske sem ZAHVALA Ob prerani izgubi mojega očeta Garafol Bogdana, se iskreno zahvaljujem osnovni organizaciji sindikata tozd Ogrevanje vodovod, sodelavcem ter prijateljem za podarjeno cvetje ter spremstvo na njegovi zadnji poti. NUŠA JERMAN nekaj časa delal pri aviatiki kot civilist za majhno plačo. Pa sem raje pustil to delo in sem sešel zastonj učit še eno leto v Strojno tovarno Žabkar, kjer sem dobil zaključno spričevalo. Z 21. leti sem šel v jugoslovansko vojsko v Petrovaradin. Služil sem 18 mesecev, ker nisem vedel, da imam kot tretji sin pravico do skrajšanega roka — to je 9 mesecev. Po vritvi od vojakov sem sc zaposlil v Strojni tovarni Žabkar, od koder sem po dveh letih odšel iskat zaposlitev v Mostovno, kjer sem delal pri popravljanju mostov, okretnic za obračanje strojev v kurilnicah. To je bila zagrebška delavnica. Ko so jo preselili v Zagreb, sem s? z družino, ki sem jo tedaj že imel, preselil v Zagreb, kjer sem bil devet let, do leta 1939. Tedaj je bila tam najhujša hajka. Zato sem se preselil z družino nazaj v Ljubljano in sem si uredil premestitev v Mostovno, ki je spadala pod Ljubljansko direkcijo, kjer sem delal do leta 1944, ko so me aretirali belogardisti in močno pretepli, ker je v delavnici delala Osvobodilna fronta. Odpeljali so me v zapor, kjer sem v bolnici na Poljanski ležal 7 tednov plačan za toliko ur, kolikor jih v resnici dela. In kakšno je bilo njegovo življenje? Oče mu je umrl, ko je bil star sedem let. Otrok je bilo pet v družini, najstarejša sestra je bila takrat stara 12 let. Vsa skrb za družino je po očetovi smrti ostala materi, ki je bila v mladosti pastirica na planini. »Veste«, pravi Žan, »ko sem prišel iz šole, mi ni mama rekla, naj se grem učit in delat naloge, ampak sem moral delati. Imeli smo doma krave. Ko sem bil star osem let, sem raznašal strankam mleko.« Kaj pa šola in naloge? »Naloge sem naredil kar v šoli. Pod klopjo sem jih delal: Ko je učitelj govoril, sem imel že nalogo napisano. V šoli sem ponavljal drugi in tretji razred. V tistih časih ni bilo namreč nič nenavadnega, da je bil reven otrok tudi \ šoli zapostavljen.« Na mamo ima lepe spomine. * J da jim je dobro kuhala, da je ol J strigla. Spominja se, kako je P'jj ljala kravo s sejma, pa jo je »P° nala«. .J Kosem bilstar 14 let, sem se »J poslil na pošti, kjer sem sprva ra U šal telegrame, potem pa po**^- krat je tula moja plača en gu'"^rii; specialist na pošti pa je imel - jji (to je bilo dva goldinarja in p° je bila dobra plača. Na pošti n. ^ ostal dolgo. Zaposlil sem se Pr ^ vaču Trlepu, ki me je nagovarjaj bi se učil kovaštva. Ta poklic Pa je zdel pretežak in sem se raje i ^ ........... slil v strojnem ključavničarstv4|f Kastelic Žabkarju, kjer sem se11 strojnega ključavničarja. Še 1 učne dobe ob koncu druge sve jjsk1 vojne, so me poklicali v aVS ■J* ves pretepen. Od tod so me odp > v lager v Nemčijo. Delal sem VP niči v Stockstadtu, kjer mi ni vflj hudega. Julija 1945 sem *>- vu domov in se spet zaposlil \ M0!\j-j,jt Vprašali so me, kaj bom delal; fSk kar sem se naučil — ključavm -delo. Ostal sem tam do leta • ":jt, to je še dve leti po uP0\jgii,,| Kakšno leto sem bil potem Ker pa mi je postalo dolgčas, poiskal honorarno delo. De«1 < vse mogoče. Leta 1970 me lc ^ ^ cji 4* snubit poslovodja Dvigaloteh" 'p Jra bi prišel v to firmo za vratarja- o< časa sem okleval, potem sen1 -j/l ^ šel. V začetku je bilo težko, ko > :kma|u. k°n/ > Z1 ‘ poznal ljudi, no, pa sem se vadil in zdaj delam z lahkoto"1 1 voljstvom. . a|i s v Ste kaj hodili na dopust m ‘ j c vedno hodite? j ' »Včasih nismo hodili na ^ye|, saj ga niti nismo dobili. ^ ,if č pri železnici, sem med d G| st1] ^ doma okopaval krompir. R°P e(m se na morju, ko sem delal na nilv- k ob morju. Na dopuste smo sv , dili po vojni. , v M;1' te Zdaj greva včasih še z zen lCo v tuljek, kjer ima hčerka brun" ^ i Nameravate še dolgo dela h nomontu? v se’’ tJ »Kose počutim takole zdr' jiiil zdi, da sto let ni nič, kot ni m • se> „ jev. Ge bom tako zdrav, , sedaj-, bom seveda še dela „|\l l ********************************************************* i1 kd štab akcije premalo povezan z brigadirji. Čudilo me je tudi, da imamo in- teres do mladinskega prostovoljnega dela samo sinovi in hčere malo manj premožnih staršev. Drugače pa mi je bilo vzdušje na akciji zelo všeč. Če bo možnost, bom še šel kdaj na kakšno mladinsko delovno akcijo. Štipendist DO LIVAR STANE PUŠ Preklinjanje spet zastonj * si ila tu° ,žitevi Predsednik na počitnicah Predsednik sindikalne konference v celjski Klimi Rado Kavčič dobro vodi sindikat in tudi vestno skrbi za letovanje Kliminih delavcev nasploh, za počitniške prikolice na Rabu pa še posebej. Sodelavci se mu želijo oddolžiti za prizadevnost s tole karikaturo. Majska odjuga je, kot vemo, posprav ^ ^ led na cenah. V času vsesplošnih Pti°ra,.,irsc smo v Glasniku veseli, da smo našli nekaj- K ^ ni podražilo. V tajništvu delovne skupnosLl^.fl0 so lansko spomlad uvedli posebno Pr'st0!0rilt za kletvice. Kdor se je v omenjenih Pf° ral spozabil in izrekel nespodobno besedo, Je plačati dinar kazni. . ^ K V Izipovem tajništvu so dali svoj Pr'sPL.er)1 s stabilizaciji in razbremenjevanju delavc tem, da globe za grde besede že leto 'j^ali povišali. Še več, zadnje čase so jo ce v pobirati. Preklinjanje je spet zastonj Izipu. L- •*' J B| til l ii $ * J h i Hi * * * i 4 4 4 4 4 4 J: 4' 4 i J ■fr**,***************************************************** ♦»**»***"