*t 33	Nedelja 15. avgusta	1937.
—■----- ■ 1 —■— ■ ■ ------—
tfldeci vihar
Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po starih virih pripoveduje Fric Steuben
UMOR
Indijski glavar je na vsak način hotel vedeti, kaj se je dogajalo pred Mirkovo hišo. In zdajci se je tudi Mirko omehčal ter je jel pripovedovati. Predvsem je Loganu sporočil novice, ki jih je bil Hinek prinesel iz naselbine. Oba rdečekožca sta komaj tajila presenečenje in razburjenje.
Možje so se zdrznili in se spogledali. Tekumsehova desnica se je oklenila puške, Mirko je nehote segel za pas, kakor da bi iskal svoj nož. Edini Logan je takoj sprevidel položaj. Če je oni tam zasledovan, tedaj morajo pohiteti v hišo in obenem posvariti Hineka, ki se vendar mudi še na oni strani v gozdu. V hiši se bodo lahko branili, tam
Indijansko orožje iz dobe, ki jo opisuje kakršne so beli trgovci dobavljali posam tomahavka, kakršne so znali Indijanci ga
Mirko je govoril zelo izčrpno. Neznana bojazen ga je silla, da je odlašal s pripovedovanjem o onih dvanajstih Indijancih, ki so jih belci pomorili pri gostilni ob meji.
In ko je naposled le začel o tem pripovedovati, se je sam prekinil in je pokazal z desnico proti jasi: tam je tekel nepoznan Indijanec, ki je bil pravkar planil iz gozda. V velikih opotekajočih skokih je hitel proti Mirkovi hiši, kakor da hoče tam poiskati zavetja. Bil je videti zasledovan in kakor da teče v brezmejni grozi, že polnezavesten, pred neznanim sovražnikom, ki mu sledi za petami. Bil je videti do kraja izčrpan; kajti že se je samo opotekal z naprej sklonjenim trupom. Zdaj, zdaj s« bo zgrudil
povest »Rdeči vihar«: levo tomahavk, eznim indijanskim rodovom, desno dva mi izdelovati in čudovito spretno metati.
je tudi žena in otrok. Logan je poprijel oba svoja tovariša za rameni in ju je z močnim sunkom potegnil s seboj, da so planili v divji dir.
V teku je Logan zavpil s tankim glasom dolgo in zateglo. Pri tem se je naglo udarjal z desnico na usta, — to je zvenelo, kakor da bi brlizgal na piščalko. Ta krik jih je sicer moral izdati neznanim sovražnikom. Toda bilo je mnogo važnejše in potrebnejše, da opozorijo Hineka na nevarnost. Tekumseh, ki je bil bistroumen kakor vsi indijanski lovci, je to takoj razumel in se je prvi pognal naprej. Dirjali so čez zeleno plan z vsemi močmi. Tekumseh, mogočni tekač, ki je lahko v diru zasledoval bivola in ga je tudi dohitel, ]e vsakokrat opravičil svoj priimek »Leteča
pšica«, po katerem so ga bolje spoznali, kakor po njegovem pravem imenu. Kmalu je bil daleč pred obema tekačema.
Seveda, prav gotovo je moral tudi bežeči Indijanec začuti njune svarilne krike. Toda bil je tako prestrašen ali zmeden, da je poteklo nekaj trenutkov, preden se je za krike sploh zmenil. In tedajci je obstal kakor zadet od krogle. Ze se je okrenil. Ko pa je zagledal ljudi, ki so dirjali za njim, se je tako prestrašil, da se je domala na mestu zgrudil. Hotel se je spet pognati v beg, toda noge so ga le še komaj nesle. Bil je pač res docela izčrpan. In zdajci je zavpil Tekumseh s svojim glasom, ki je donel kakor gong v svetišču:
Ten — skva — ta — vah! Ten — skva — ta — vah!«
Da, Tekumseh je v beguncu spoznal svojega mlajšega kemaj sedemnajstletnega brata. In zdaj je tudi mladi begun spoznal, kdo sta oba Indijanca, ki sta mu oznanila pomoč. Pri tem je tudi lahko uganil ,da belec, ki je z njima, ni njegov sovražnik. Toda zdelo se je kakor da se je prav zdaj šele posebno prestrašil. Kričeč je dvignil obe roke in je z vsemi znaki strahovitega razburjenja in groze omahoval proti vsem trem, ki so se mu naglo bližali. Prestrašen se je ustavil Tekumseh. Logan je bliskovito pogledal jaso, — nikjer ni bilo videti kakega zasledovalca. Postal je tudi on in ustavil se je Mirko, ki ga je obšla zla slutnja grozne nesreče.
Kakšen pa je bil tudi pogled na mladega Indijanca, ki se je imenoval Ten-skvatavah! Mladenič pač ni bil bojevnik, v Čilikotu, je opravljal različno drobno delo, najrajši je strigel. Njegova oprava je bila vedno snažna, lasje vedno namaziljeni, ob petah je nosil vedno dolge trakove iz bobrove kože.
Kar je imel orožja, mu je služilo zgolj v okrasje, ne pa za boje in poboje. Tenskvatavah je držal v desnici močno gorjačo, ki jo je pobral bogve kje v gozdu. Ob njo se je opiral, ko se je zdaj približal svojim prijateljem. Mirko je sodil, da je mladenič popolnoma izčrpan in da so mu moči čisto popustile, odkar je prepoznal Logana. Opletal se je, padel, se dvignil, letel nekaj korakov z nadčloveškim naporom, da mu je obraz popolnoma posi-nel, spet je padel, — in ko se je hotel še enkrat dvigniti, so mu dokončno odpovedale noge svojo pokornost. Na kolenih in rokah je hotel plezati dalje, a tudi to ni šlo. Tedaj je dvignil glavo in je ječal komaj razumljivo:
»Brat moj — Tekumseh — Tekum — seh — hoo, brat moj — brat — « Njegovi sicer vedno negovani lasje so mu padali grdo razkuštrani čez ramena in po licih. V njih so bili drobci vejevja in smeti, njegova usnjena srajca je bila raztrgana, razcefrana. Mladenič je krvavel iz več ran na glavi, na rokah in nogah. Njegove hlače so bile na levi strani od vrha do tal pre-cepljene. Ko je ranjenec zdaj kakor tožeča ranjena žival z navzgor okre-njeno glavo pogledal može, ki so stali le še nekaj korakov pred njim in so se sklanjali k njemu, zadržujoči dih, ko je siromak ječeč bil priklenjen na svoj prostor, so mu neprestano lile solze iz široko razprtih oči. Groza, brezmejna groza je odsevala iz teh oči, očesni jabolki sta se nemirno sukali v svojih duplinah, kakor da bi se hoteli skriti pred pogledi, katerih nista mogli prenesti. Toda te nesrečne oči so se vedno spet vračale k Loganu. In pri tem je mladenič jokal in zavijal in čule so se samo njegove besede:
»Hooo — brat moj hooo — hooo —< Tekumseh — brat moj —!«
Logan je prvi razumel, kaj se tu dogaja. Strašna slutnja mu je prešinila dušo. On sam je bil odposlal tega mladeniča, ki ga je skupaj z Tekumsehom spremljal k lordu Denmoru, odposlal ga je bil v naselbino v Jelovkriku, da bi tam sporočil novico: Vojna je na pragu. Iz Jelovkrika se je torej vrnil Tenskvatavah. če je tako z njim, kaj se je neki zgodilo z naselbino, kaj z družino, s plemenom? Da, kaj se je zgodilo v Jelovkriku!
(Dalj« prihodnji^)
Pod vročim soncem
Spisal Žun tivan, dijak v Ljubljani
Na cesti je opazil gručo ljudi, večinoma žensk in otrok, ki so se gnetli okrog nečesa. Prerinil se je do srede in kmalu zvedel, kaj se je zgodilo. Ribič, ki se je pravkar vrnil, je pripovedoval, kako jih je nocojšnjo noč napadel vihar. Obrnili so barko in veslali kolikor mogoče hitro
k obali nekega obližnjega otoka. Ko so pa bili že blizu jih je dohitel velikanski val in jih pokopal pod seboj. Njega je morje vrglo na neko iz morja štrlečo skalo, ki se jo je pravočasno oprijel in ostal na nji toliko časa, dokler ni minil vihar. Nato je z ostankom neke ladjice po trudopolnem plavanju dosegel obalo ribiškega otoka.
Ivan je bridko zajokal, ko je zvedel to žalostno novico. Vedel je, da je z izgubo dragega očeta izgubil edino oporo v življenju. Vendar pa mu je neki notranji glas pravil, da je oče še živ. Premišljajoč o vsem tem se je vrnil potrtega srca v kočo. Iz velike ljubezni do očeta je naposled sklenil, da ga odide res iskat. Ker pa je vedel, da ga vašča-ni ne bi pustili in, ker ni imel ladjice, je sklenil, da odpotuje ponevedoma in ponoči. Prikradel se bo do zatoka, kjer imajo ribiči privezane barke, eno vzel in odplul. V ta namen je pripravil hrano in obleko, ki bi jo potreboval na poti.
III. POGLAVJE.
Na zemljo je padla noč. Vrata koče Jakoba Iliča so se odprla in na cesto je
| stopil Ivan s svežnjem v roki. Počasi in tiho se je priplazil do zatoka, kjer so držali ribiči barke. Odvezal je najbližjo, skočil vanjo, vzel vesla in potihem odveslal. Ko se je dodobra oddaljil od otoka, se je še enkrat ozrl nazaj. Mesec je ravno osvetljeval ribiško naselbino in pogled mu je padel na rojstno hišo. Milo se mu je storilo pri srcu, ko jo je gledal morebiti zadnjič in dve veliki solzi sta mu spolzeli na lice Tolažba pa mu je bila upanje, da bo morda še enkrat videl ljubega očeta. Odveslal je naprej in veslal, veslal toliko časa, dokler ga niso začele boleti roke in dokler se ni že močno oddaljil od otoka. Hotel si je malo oddahniti, ko je zagledal pred seboj črno progo. »Kopno, rešen sem!« si je mislil in se uprl krepko ob vesla. Toda ko se je malo približal je prepoznal, da so to približajoči se čolni. Oko mu je padlo na najbližji, z mesečino obsvetljen čoln in šele sedaj je spoznal v njemu Indijance. Zgrozil se je pri pomisli, kaj bo sedaj z njim, ho-
tel je zakričati, toda iz grla mu ni prišlo glasu, le zamolklo je zahropel. Medtem sta že dva tetovirana in olišpana Indijanca skočila v njegov čoln in ga kakor bi trenil zvezala, da se še makni-ti ni mogel. Ostali so ga obkolili s čolni in začeli kričati in mahati z rokami od veselja, da so dobili zopet novega ujetnika za svoje svečanosti. .(Dalje)
Manho Colar:
Zgodba o Junaških Butalcih
Jernač je šel ponoči iz sosedne vasi domov v Butale. Jernač je sicer jako junaški možakar, le to noč ga je junaštvo pustilo na cedilu in jo je pricvrl ,v Butale ves preplašen in spoten. Na .ves glas je vpil na pomoč:
»Ljudje božji, pomagajte, pomagajte, tako je črn in grozen, da mu sam peklenšček, namalan v cerkvi, ne seže niti do pasu!«
Še sam policaj Kozobrc je pritekel s helebardo in je butalski čuvaj vihtel to reč po zraku jako smelo, pa pozival vaščane, naj si ogledajo to hudo reč pobliže. So župan menili, da imajo doma pušo in da morajo ponjo.
Res so prinesli takšno reč in sp šli, spredaj policaj, za njim župan, zadnji je bil mežnar, ki je menil, da bi bilo dobro ostati doma, ker bi bilo ja-
Butalci so tekli skupaj, kot bi bilo najmanj pol vasi v ognju in so jako začudeni spraševali, kaj vendar je, ko pa ni bilo videti nobene strehe v plamenih.
Jernač pa da je videl tam in tam za županovim kozolcem samega hudobca in da ne reče dvakrat, da nista celo dva prežala na vrle Butalčane.
Gospod župan so jako debelo pogledali Jernača, da bi ravno za njego-.vim kozolcem čepel črnuh, ko pa je vendar prepovedal vsem potepuhom vrteti se okrog njegove pravice in so menili, da to nikakor ne gre.
Še bolj debelo so pa gledali vaščani oča župana, ki so v naglici oblekli hlače narobe, in vrli Butalčani niso vedeli, kje je pri gospodu županu spredaj, kje je zadaj, in so zelo razmišljali, ali so župan glavo tako nerodno obrnili, ali pa hlače narobe potegnili nase.

ko nerodno, če bi se ustavila ura v zvoniku, pa ne bi bilo človeka, ki bi jo porinil naprej; mežnar je bil namreč velik strahopetec, pa ga Butalci kljub temu niso pustili doma.
Kmalu so skoraj vsi menili, da ne bi bilo prav nič škoda, če bi to zadevo rajši kar jutri opravili pri belem dnevu. Pa ne zaradi tega, ker so se bali, kaj še, Butalci so namreč jako pogum-'ni, le mežnar bi jim jo skoraj popihal.
Kmalu je bila vsa vojska iz vasi in je bil Kozobrc jako smel s helebardo in je samo malo oplazil od junaštva gospoda župana, ko je razkazoval, ka« ko bo črnuhu odsekal glavo.
Že so župan menili, da je prišel nadenj sam peklenšček, in so se zaradi tega zelo preplašili.
Od daleč se ustavijo Butalci in gledajo preplašeno župgnov kozolec. In so strmeli in bulili oči v temo, pa gro-
za vseh groz, v jarku so opazili res
nekaj gromozansko črnega.
Sam policaj Kozobrc je bil pri kraju svojega junaštva in so tudi župan pozabili, kako se strelja s pušo. Pa so vendar le uganili in — »bum, bum« je zagrmelo v noč in črna reč je nekaj zaropotala in se ni ganila.
Policaj je menil, da je peklenšček zdaj mrtev, pa da je bolje, če pridejo raje jutri zarana in si dodobra ogledajo rogača.
Butalci so bili kmalu zopet doma in ravili svojim baburam, kako so se ojevali s pravcatim črnuhom.
Zjutraj je prišel ves togoten kaj-žar Golež k županu in gromozansko preklinjal tistega, ki mu je ponoči preluknjal sod, v katerem je vozil na travnik gnojnico, pa se mu je v mraku zmuznil z voza in se zakotalil pri županovem kozolcu v jarek.
Zelo debelo so pogledali gospod župan Goleža in prav nič rekli. Obljubili so mu drug sod, in Golež se ni mogel načuditi, kako to, da so župan tako dobri, ko pa vendar ne dobi berač pri njih niti skorjice kruha.
Seveda ne more vedeti, ko pa je Golež ponoči smrčal in ni nič vedel o gospodu županu, ki so tako smelo stre-ljali na črnuha in mu preluknjali vsa rebra. Pa črnuh ni bil črnuh, pač pa Goležov sod za gnojnico.
Policaj je moral hitro spraviti preklicani sod h gospodu županu, ki so ga takoj razbili na drobne kosce, z njim zakurili peč, da bi slava o njihovem junaštvu ne zašla predaleč v svet.
Danilo Gorinšek:
Polžje potovanje
Mar mu hiše, mar mu peze, polžek do Ljubljane leze, tam ko drug meščan^odličnik zlezel bi na nebotičnik. Sreča polža punčka naša, kam namenjen je, ga vpraša. »Nebotičnik je sred mesta, tja me vede bela cesta, prav do lepe tja Ljubljane,« pravi polž, na pot se zgane. Hudo smeje se, vse huje punčka naša, ko to čuje: Ko se polž na cilj priklati, bom že davno stara matil
Jama v gozdu
Dete, če ti je življenje drago, ne zahajaj v goadl mi samo.
V	gozdu veni za Jamo, v jami mlaka,
v mlaki žaba kvaika. Kdo mi jie povedal zanjo? Sam sem gledal vanjo.
Bil je Jamezeik poreden, neposlušen, radoveden. Kjer je našel jamo, mlako, hop! je skočil v vsako.
Zjutraj — komaj se predrami, že uikradie v gozd se k jasni. Žaba, Id ji glad razjeda črerva, gleda, gleda, gleda in ko Janezka zagleda, hop! iz mlake, hop! spet v mlako, v mlaki Janezka v omako samo usta je odprla, pa je Janezka požrla. Skočim brž na pomagaj: »Zaba, Janezka nazaj! Sicer bo ti jk>j, prejoj!« »O, ne bom ga ne vrnila! Janezek je moj, je moj!« žaba v mlaki je zaupila —■ vse zaman, nič ne pomaga, žaba več nazaj ne da ga.
Dete, če ti je življenje drage, ne zahaj v gozd mi samo.
V	gozdu vem za jamo —• sam sem gledal varnjo. »Ali Francika ve zanjo?« Ha, kar nič imi ne odlašaj, pa še Franciko poprašaj!
Jutrovčki pišejo
PESEM O MOJIH KRAVICAH Jaz sem pasel kravice, kravice z'lo mirne, ko se zvečerilo je, sem jih napojil.
A ni dolgo b'lo,
na semenj krave oče gnali so,
meni zelo žal je b'lo,
čez nekaj časa nove pripeljali so.
Ej, pastir je lušno biti, imaš mleka dosti za piti, kdor ima take kravice, srečen je lahko.
Vezovišek Branko, uč. III. razr.
Senovo p. Rajhenburg
moj domaČi kraj.
Rodil sem se v Beltincih; tam smo bili le malo časa, približno pet let. Ne spominjam se vsega, zato bom raje opisal trg Gornjo Radgono.
Leži ob vznožju grajskega griča, dvi-gajočega se tik desne obale Mure kot nekaka predstraža in mejnik Slovenskih goric napram sosedni Avstriji. Gornja Radgona ima nad 1300 prebivalcev. Nad njo kraljuje na griču, odkoder je krasen razgled na sosednje Prekmurje, mogočni grad Radgona, ki je dal trgu ime. Kd?j je bil grad postavljen, še ni ugotovljeno, pač pa je dokazano, da je stal že leta 1129. in da je bil takrat last deželnega kneza, ki ga je dajal v najem raznim velikašem. Sedanja lastnica gradu je dravska banovina, ki ga bo adaptirala za javno hiralnico.
Nasproti trgu leži na levem bregu Mure mesto Radkersburg. Z gornjo Radgono ga veže širok in lep državni most iz betona, zgrajen leta 1929. Gornja Radgona je najprometnejši^ kraj na naši severni meji. Od tod izvažamo govedo, svinje, konje, nadalje perutnino, jajca, vino, les in druge kmetijske pridelke. Večina izvoza je namenjenega v Avstrijo pa tudi v Nemčijo, Italijo in Švico. Trg je važno središče vinske in sadne trgovine. Tu obratuje svetovno znana veletrgovina in tvornica sekta. Vzorne kleti in vzorni vinogradi tega podjetja so znani po vsej državi. Dalje obratuje tu tiskarna, tvornica usnja, velika moderna opekarna, last tržke ob-
čine io dve veliki ter moderno urejeni izvozni klavnici.
Radi živahnega obmejnega prometa posluje v Gornji Radgoni glavna carinarnica I. reda. Tu imajo svoj sedež tudi drugi uradi, kakor sresko sodišče, davčna uprava, glavni oddelek finančne kontrole, orožniška postaja, župnijski urad, meroizkusni urad itd. Gornja Radgona ima dva denarna zavoda in sicer Občinsko hranilnico ter Posojilnico. Tu poslujejo trije odvetniki, notar in dva zdravnika. V trgu je naposled osnovna šola s strokovno nadaljevalno šolo. Trgovci imajo svoje poverjeništvo, obrtniki pa več strokovnih združenj. Za tujce in goste je v Gornij Radgoni dobro preskrbljeno, ker ima kraj dovolj gostiln in hotelov. Ob Muri je moderno javno kopališče tržke občine, s prostori za sončenje in športne igre. Trg ima kajpada tudi električno razsvetljavo.
Na kratko rečeno, Gornja Radgona je najvažnejša točka naše severne meje z Avstrijo.
Klemenčič Zvonimir, uč. m. razr.
mešč. šole v Gornji Radgoni.
LE V VZTRAJNOSTI JE NAPREDEK
V preprosti gorenjski vasi so zidali novo šolo. Delo je prevzel podjetnik domačin, delavci so bili večinoma Slovenci. Med njimi je bil tudi desetleten deček, po rodu Lah, ime pa mu je bilo Karlo. Karlo ni znal niti besedice slovenski. Zato je bil pri domačinih v največji zadregi. Mojster je znal sicer njegov jezik in je dečku po petkrat in desetkrat povedal, kako se slovenski nazivlja to in ono reč. Karlo si je tuje besede hitro zapomnil in jih prav tako hitro tudi pozabil; odnehal pa le ni z učenjem in postrežbo. Nekoč ga je poslal po žeblje v prodajalnico in mu ponovno zabičil: »Karlo, reci cvek, cvek, pa se bosta umela z možem, ki ne zna tvojega jezika! Si me li umel?« »Si signore!« (da gospod) de deček, teče veselo po vasi do prodajalnice in vpije vso pot: cvek, cvek. Toda smola! Pred vrati prodajalnice je pozabil svoj čvek. Kam zdaj? Obrne se hiti prav tako urno na stavbišče in prosi mojstra, naj mu vnovič pove, kaj se pravi slovenski »La
chiave«. Karlo si zapomni in spet teče do prodajalnice, spotoma pa popravlja: Chiave — cvek, chiave — cvek Toda v prodajalnico mu ostane v ustih samo chiave. In zopet se nista umela s prodajalcem. Karlo drvi vnovič k mojstru, ki se mu smeje že od daleč, ko vidi, da prihaja dečko brez cvekov. »Ali nista podobni besedi chiave, ker izgovoriš či-ave, In cvek? Teci še tretjič in ponavljal podobni besedi; morda ti ostane sedaj cvek v ustih in spominu«. Karlo je slušal, prispel v prodajalnico in rekel: čiavek. In s prodajalcem sta se umela.
Kordež Franc, uč. IV. razr. v Kranju — Podnart.
TIHOTAPSKA Martin čez mejo prikoraka, nahrbtnik poln ima tobaka, Drava, Zeta, Vardar, Drina, in tudi nekaj saharina. Skrivaj po stezah jo ubira, znoj raz čela si otira, popevko veselo intonira, italijanska straža mu kontrira »Stoji« povelje rezko zadoni, glas možu grlu obstoji. Martin se tega tako prestraši, da se hitro v grm zapraši, ali kaj mu to pomaga, ko Italijan ga že pobasa. Martina so zvezali, v Postojno odpeljali, ženka doma joka, možak v zaporu stoka.
Gnezda Dušan, uč. 111. razr. Unec pri Rakeku
IZ VESELIH POČITNIŠKIH DNI
Zadnji dnevi šole. Sonce je pripekalo, da je bilo veselje. V šoli je bilo vse navzkriž! Učenci so plašljivo hodili po hodnikih, vedeli so, da se bliža plačilni dan. Končno je bil zaključek šole. Preslišal sem besede na proslavi Vidovega dne. Dobil sem izpričevalo in odšel veselo proti domu. In tu so se začele počitnice ... Bojna napoved med Indijanci. Lovimo se po gozdovih, plezamo po drevesih in uganjamo vsakovrstne šale. Marsikateremu se pripeti nesreča, saj veste, raztrgajo se mu hlače in kruto obsodbo izvrši zvečer očetova palica. Ali tudi to se pozabi. Drugi dan skače zopet kakor veverica po drevesih. Prvi solnčni žarki nas zbudijo. Žvižg za žvižgom kliče zaspance. Izmislimo si novo igro ln čas teč« dalja. Kako nerad vza-
mem knjigo v roke in čitam, dokler je mati pri meni. Odide v kuhinjo. Izrabim priliko in že sem pri tovariših. Počitnice gredo v drugo polovico. Ob spominu na vesele dneve, ki sem jih preživel v letošnjih počitnicah, me prešine neka blažena sreča. In tudi to mine...
Zavolovšek Miroslav, uč. VL razr., Trbovlje L
Dragi stric Matic! Oglašam se prvič v »Mladem Jutru«. Opisati Ti hočem izlet v Dol. Lendavo. Odpeljali smo se z večjo družbo s tovornim avtomobilom. Med vožnjo smo videli devet štorkelj ln dva zajca. Družba je bila vesela, prepevali so in vriskali. Šli smo v vinske gorice. Iz goric sem gledal nogometno tekmo, Igrala sta »Cakovec« in »Lendava« Bili so zelo glasni. Mislili smo si ogledati tudi mumijo grofa Hadika, a smo se prej vrnili v mesto, kjer smo se okrepčali in vrnili nato v M. Soboto.
Germovšek Bogo, učenec II. razr. v. Murski Soboti.
Dragi stric Matic! Drugič se oglašam v »Mladem Jutru«. Povem Ti zgodbico o »Civu« in »Pikcu«. Na počitnicah smo v Brezju pri Dobravi, pri naši tetki učiteljici. Na šolski strehi se je zamašil žleb, ker so v njem gnezdili vrabci. Zato je prišel klepar in zmetal gnezda na tla. S sestro Tatjano sva našli dva mlada vrabčka. Mojega sva krstili Pikec, njenega pa Civ, zato, ker vedno čivka. Pikec prvi dan ni hotel nič jesti, Civ pa je kar naprej odpiral kljun. Tretji dan je moj Pikec poginil. S Tatjano sva mu skopali grob. Obe sva bili zelo žalostni. Civu smo dajali prej samo kruhove drobtinice, a sedaj mu dajemo že proso, kašo in muhe. Tudi že poskuša leteti. Civ je zelo rad pri miru. Včeraj je sedel celo popoldne tetki na rami. Danes zjutraj sva s Tanjo pretaknili vsak kot v razredu, Civa pa ni bilo nikjer. Pogledali sva tudi pod klopmi, našli g p nisva. Kar naenkrat se oglasi »Civ, čiv!« Greva tja, kjer je čivkal. Zagledali sva v kotu črno kepo, bil je Čiv. Odpiral je kljun, ker je bil že zelo lačen. Dali sva mu prosa. Obe s Tanjo bi radi videli, da še ne bi kmalu odletel. Te pozdravlja
Ljubica Brus, učenka III.br. pri sv. Jakobu, Ljubljana Florjanska uL »tov. 38.
lian« Trdani
Vile žanjejo
Pripovedka z okolice Velike Doline.
Pad Karičko rebri jo, tam na robu Gorjancev leži vas Koritno. Nekaj hiš je prislonjenih kot lastavičja gnezdia nad strmim jarkom, kjer teče Dolinski potok. Tiiho žubori med bukovim drevjem in dela nešteto prav majhnih slapov tja do jezera pod graldom.
Po tem jaiku so se nekoč sprehajale vile, ko še ni bilo tako hudobnih ljudi kot so dandanes. V davnih, zelo davnih časih je na Koritnem živela stara, suha ženioka Trtica. Ljudje so ji reklli Tr. lička, kar je bila res drobno in suho ženšče, pa jezikavo, da bi jo niti mlin ob grajskem jezeru ne prevpil, kadar je klepetala in opravljala dobre sosede po bližnjih vaseh. Imela je borno kočico m strmi rebri in precej veliko njivo na pobočju. Nekoč, bilo je zgodaj v poletju, ko je šla pšenica v zlato klasje, je tudi Triička prijela za srp in začela žeti pšenico. Žela je in žela, da je bila vsa mokra. Dan se je nagibal h koncu, pa niti poznalo se ni, tcdiko je imela še klasja pred seboj. Mrak je legel na zemljo. Meglica se je nizko spustila na jarek in rdeča zarja je zlatila klasje, ki ae je lahko posdbavalo v večernem vetrlču.
Tedaj pa Stopijo, iz bližnjega grajskega loga vile, krasne, belo oblečene deklice z velikimi zlatimi lasmi, razple. tenatmi do tal in rajajo okoli najmlajše med njimi, ki je stala v sredi. Fresitra-ieni Trilčki je padel srp iz rok in v silnem strahu se je skoraj sesedla, Tedaj pa je stopila iz kroga vila in jo ogovorila:
»Nič se ne boj! Me smo vile iz grajskih logov in gozdov. Daleč v gozdu je nad grad. Dosti nas je. Prinesi Se danes zvečer skledico kislega mleka nam Vilama in videla boš, da bo vsa pšenica požeta do juta! zjutraj. Pa ne povej nikomur, da ši nas videla.«
Vile so rajale naprej, pele lepe pesmi In aa izguibile v meglici Triička je pobrala srp, se ojiunačila in res prinesla kar cel škaf kislega mleka, ki ga je na. beračila pri dobrih 1 juideh ter ga po. Ittavfla na njivo. Nato je Sla spat
Drugo jutro na vse zgodaj, ko je sfefift flufr arfti* motno Kvetlabc da
lepe grajske gozdove, je vstala in tekla, kar je le mogla na njivo. In glej! Vsa pšenica je bila požeta, vse bilke so bile povezane v snope, da ni imela prav nobenega dela. In čudno! Latvica s kislim mlekom je bila prazna. Seveda, silno vesela in pozabljiva in klepetava povrhu je Triička pohabila, kar ji je rekla vila. Takoj je razbobnala po vasi, kaj se ji je primerilo. To pa vilam ni bilo prav. Ko bi spet hotela, da bi ji vilie še posejale novo seme, se niso več pokazale. Od tedaj jih ni nikoli več videla.	*
Križanka »Kanarček«
Vodoravno: 1. žitarica, 3. otok v Jat dranu; 5. socvetje ali sadna skupina; 6. pričakovanje; 7. Zupančičeva pesnitev.
Navpično: 1. ogrebotina; 2. velik drog; 3. naziv za kako pomembno zgradbo; 4. tekočina; 5. žival.
Kdo bi rad Imel
ves letnik 193* »Mladega Jutra"
▼ obliki knjige la majhen denar? \ Pilite na upravo »Jutra«, Knafljeva uL S«