84 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 BOJ ZA SEVERNO SLOVENSKO MEJO 1918/19 V PREKMURJU* LOJZE UDE Ob razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 so mogli biti ogrski oz. prekmurski Slovenci, kakor so jih nazivali Slovenci v Avstriji, na osvoboditev, združitev s Slovenci v novo us- tanovljeni jugoslovanski državi, najmanj pripravljeni. Poglavitni vzroik te slabe pripravljenosti je v pritisku madžarskega nacionalizma, ka- terega nosilca sta bila madžarsko plemstvo in meščanstvo s svojo ideologijo o integri- teti ^ozemlja svetoštefanske krone. Ves vpliv uprave in šolske vzgoje posebno' od duali- stične ureditve Avstro-Ogrske 1867 dalje je bil usmerjen na uveljavljanje te miselnosti in zlasti tudi na zaviranje vseh, tudi kultur- nih stikov s Slovenci v Avstriji. V svoji socialni sestavi in maloštevil- nosti — okrog 100.000 konec 19. stoletja — so se mogli prekmurski Slovenci temu pri- tisiku težko upirati. Bili so mali kmetje, ki se po večini niso mogli preživljati z delom na svojih kmetijah, temveč so morali iskati zaslužka še z delom na madžarsikih velepo- sestvih. Madžarski veleposestniki, grofi in knezi, so imeli toliko zemlje, da si od seve- rozahodnega do jugovzhodnega dela Prek- murja mogel priti, ne da bi stopil na zemljo slovenskega kmeta. Zaslužka so iskali tudi s * Povzetek neobjavljene obširnejše raz- sezonäkim delom izven Prekmurja, najraje v Slavoniji in med Slovenci na avstrijskem Štajerskem. Razen kmetov je bilo Slovencev še nekaj obrtnikov, toda gostilničarji in tr- govci so bili po večini madžaronski židje. Po- svetni iuteligenti, največ učitelji, so bili red- ko zavedni Slovenci. Le duhovščina, po svoji legalistični miselnosti sicer ogrsko sve- toštefansko patriotična, je po vernosti ime- la s slovensikim ljudstvom tudi jezikovni stik in je bila proti jezikovni madžarizaciji. Politično se prekmurski Slovenci v lastni stranki niso mogli organizirati, ker so v madžarski »demokraciji« imeli volilno pra- vico predvsem plemiči in meščanski davko- plačevalci, ter njihova inteligenca. Madžarizacijske tendence so bile vidne po- sebno v tehle zakonih, ki so izšli kljub zako- nu št. XLIV iz leta 1868 o »narodni, jezikov- ni enakopravnosti« na Ogrskem, ki pa se je v nadaljnjem izkazal le kot lepa deklaracija za zunanji svet in ne kot resna pravna ob- veznost: Ze s kazenskim zakonom iz leta 1878 je bilo po členu 171 in 172 mogoče kazensko preganjati vsako delovanje, ki je nasproto- valo madžarizaciji. S šolskim zakonom XVIII iz leta 1879 (mi- nister Agoston Trefort) je bilo določeno, da se mora madžarščina kot učni jezik uvesti v vse šole, tudi verske. Le glede verouka do kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 85 nadaljnjega niso bile izključene olajšave, kar je v veliki meri bilo zavisno od slovensikiii župnikov. Z zakonom LXXX iz leta 1883 je bila po- polnoma pomadžarjena srednja šola. Mate- rinski jezik drugih narodnosti se ni smel po- učevati tudi kot predmet. Z zakonom XV iz leta 1891 so bili pomad- žarjeni vsi vrtci. Z Banffyjevim zakonom iz leta 1898 so bila pomadžarjena vsa krajev- na inriena. Z letom 1900 so ogrska uradna ljudsika štetja prekmurske Slovence kot taike sploh prenehala šteti. Številčno so bili upoštevani samo še med tistimi, ki so bili navedeni v rubriki »drugi«. Do tega leta so jih šteli vsaj kot »Vende«, toda leta 1900 so izbrisali v uradnih ljudskih štetjih tudi to ime. Oblastnemu madžarizacijskemu pritisku se je pridružil pritisk privatnih organizacij mad- žarsike družbe. V osrednjem mestu Prekmur- ja, v Murski Soboti, je bila kot taka organiza- cija leta 1885 ustanovljeno društvo »Vendvide- ki magyar közmüvelödesi egyesület — VMKE« (Prosvetno društvo za širjenje madžarščine v Vendski krajini). Z Apponiyijevim šolskim zakonom iz leta 1907 je bilo šolstvo brezizjemno pomadžar- jeno in so madžarski oblastniki šele med I. svetovno vojno ublažili to politiko. Uspeli so sicer navdati nemadžarsike narodnosti z ne- kim ogrsikim patriotizmom ali ga jim vtepsti, niso ipa uspeli z jezikovno madžarizacijo. Prav iz tega dejstva je posebno pri prek- murskih Slovencih vzniknila politična osvo- bodilna težnja,, težnja po združitvi s Slo- venci v skupni jugoslovanski državi. Vzrokov, da z jezikovno madžarizacijo ni- so uspeli, je bilo več. Slovenci so bili v raz- merju do Madžarov avtohtono prebivalstvo. Govorica avtohtonega kmeta pa je v odnosu do naroda zavojevalca trdoživa. Šolstvo, to najbolj učinkovito sredstvo potujčevanja v 19. stoletju je bilo na Ogrskem organizirano tako, da ni moglo doseči namena pomadžar- jenja. Po temeljnem šolsikem zakonu XXXVni iz leta 1868 so namreč mogle biti šole na Ogrskem državne, verske, občinsike in zasebne. Ze s tem je bila omogočena raz- lična praksa. Še leta 1918 je bilo največ šol verskih. Otroci so obiskovali šolo le do izipol- njenega 12. leta in še to samo pozimi od no- vembra do aprila. Sicer uzakonjena šolska obveznost ni bila strogo izvajana. V začetku 90. let je bilo v območju osrednjega, to je murskosoboâkega okraja, všolanih le 50 do eC/o šoloobveznih otrok. Kljub strogim uk- repom slovenski starši niso pošiljali otrok v šolo. Znano je poročilo murskosoboškega glavarja velikemu županu v Somboteliju iz leta 1890, da se nauči madžarščine razmero- ma le malo prebivalcev. Semenišča so bila sicer madžarska, toda s slovensikim ljud- stvom je duhovnik moral moliti slovensko. Prekmurski Slovenci so ustvarili tudi svoj tisk. Temelj tisku v prekmurskem sloven- skem narečju so položili Ferenc Temlin, Mi- hall Sever, najtrdnejši in najtrajnejši vpliv pa je z izdajo abecednika in katekizma imel evangeličan Štefan Kuzmič, (1723 — 1779). V nadaljnjem so tisik v slovenskem prekmur- skem narečju pospeševali predvsem sloven- ski katoliški duhovniki. Skozi vse 19. sto- letje je prekmurslko ljudstvo uporabljalo v cerikvi in družini zlasti molitvenik Mikloša Kuzmiča (1739— 1804) iz leta 1780 »Knjiga molitvena z dvojnim pridavakom na hasek slovenskega naroda«. Ponatisnjena je bila ta knjiga nad 20-krat. Njena zadnja izdaja je iz leta 1931. Preprečiti v Prekmurju pojav in raz- voj slovenske tiskane besede, slovensiki kulturni napredek, otežiti ali celo onemogo- čiti branje slovenskih knjig, tiskanih v Av- striji in s tem zbližanje Slovencev z desnega in levega brega Mure, je bila v teh deset- letjih glavna skrb raznih ogrskih upravnih oblastev, celotne madžarske družbe. Ne samo vzgoja, povsod navzoče navajanje k ogrske- mu državnemu patriotizmu svetoštefanske krone, temveč tudi nacionalna jezikovna madžarizacija je bila njihov glavni cilj. Po šolskem zakonu XVIII iz leta 1879, ki je določal, da se mora madžarski jezik kot učni jezik uvesti tudi v vse verske šole, so izšla škofijska navodua, da naj se tudi ve- rouk poučuje v madžarščini. Na ta navodila pa župniki niso bili strogo vezani. To je iz- rabil Ivanocy, da je po večletnem poučeva- nju verouka v madžarščini kot župnik v Ti- šini začel poučevati verouk v slovenščini tu- di v šoli in je kot dekan murskosoboške de- kanije dosegel, da je bila v prekmursko slo- vensko narečje prevedena Gerelyjeva Mala biblija, uvedena leta 1897 kot obvezen uč- benik v šole v soboški, lendavski in mono- štrski dekaniji, torej na skoraj celotnem slo- venskem ozemlju Ogrske. Madžari so zaradi tega Ivanocyja v časnikih silovito napadali. Označevali so ga kot veleizdajalca. Zagovar- jati se je moral pred oblastjo. Somboteljski škof Hidasy se zanj ni zavzel. Z Apponiyij|e- vim šolskim zakonom leta 1907 je bilo v šo- lah konec tudi slovenskega veroulka. Ivanocy pa se je po uspehu s prevodom Gerelyjeve Male biblije ukvarjal tudi z na- črtom ustanoviti družbo, ki naj redno vsako leto izda za prekmurske Slovence nekaj na- 86 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 božnih, a tudi drugih knjig. Pridobil je za to idejo tudi somboteljskega škofa dr. Vilmosa Istvâna, katerega pa so vodili pri tem drugi motivi kakor Ivanocyja in njegove pomoč- nike, kar se je pokazalo že takoj po izidu prve knjige — Kalendarja Srca Jezusovega za leto 1904. Kalendar je bil pisan v prekmur- skem slovenskem narečju, v slovenskem du- hu, z zavestjo slovenske samobitnosti in je bil zamišljen kot trajna ustanova. Vse to pa je bUo proti namenom škofa, ki so ga, kakor je to napisal Ivanocy v župnijski kroniki, vodili pri vsem »skriti madžarsko-nacional- ni cilj«, to je pričakovanje, da se bo tiska- nje slovenskih knjig ob napredujoči madžar- rizaciji tako in tako kmalu izkazalo za ne- mogoče, nesmiselno. Tisk v prekmurskem slovenskem narečju pa je ipokazal nepriča- kovano trdoživost. Kalendarju se je pridru- žil še mesečnik Marijin list in leta 1913 ted- nik Novine, ki je pod uredništvom Jožefa Klekla starejšega leta 1917 dosegel že 6200 naročnikov. Po Novinah je prišel Klekl sta- rejši še do priznanja, da je »voditelj« prek- murskih Slovencev. Posamezni pisci so z uvajanjem novega besedišča že pred letom 1913 približali prek- mursko narečno pisano besedo slovenskemu knjižnemu jeziku. Novine so storile še en ko- rak dalje. Prenehale so pisati v madžarskem črkopisu in začele pisati v gajici. V Kalen- darju za leto 1904 je Ivanocy v članku o Sv. Cirilu in Metodu napisal še: »Med današ- njim slovenskim ljudstvom na Štajerskem in Ogrskem v preteklosti ni mogoče potegniti take mejne črte, ki bi to ljudstvo kot na- rod delila.« V tišinski župnijski kroniki pa je leta 1905 napisal o Strossmayerjevem kul- turnem pomenu prav slavosipevne besede: » ... . če se bodo kdaj jugoslovanske višje ideje realizirale, je Strossmayer temu položil temelj«. Verjetno bi bili prekmurski Sloven- ci na leto 1918 bolje kakor pod Kleklovim konservativnim vodstvom pripravljeni, če ne bi Ivanocy že leta 1913 umrl. Sme( pa se tr- diti, da je tisk v slovenskem prekmurskem narečju bistveno pripomogel, da prekmurski Slovenci niso podlegli madžarizaciji. Hudo so madžarske oblastnike vznemirjale tudi Mohorjeve knjige, ki so jih v zadnjem desetletju 19. stoletja širili med prekmurski- mi Slovenci zlasti Ivanocy in tudi njegovi sodelavci. Tiskane v Avstriji, v Celovcu, v slovenskem knjižnem jeziku, so jih prek- murski Slovenci vendarle razumeli. To je dokazovalo njihovo sorodnost s Slovenci v Avstriji in prav to je madžarske oblastnike najbolj vznemirjalo. Širjenju teh 'knjig so delali različne težave. Naročniki so bili iz- postavljeni raznim šikanam. Zato so jih šta- jerski Slovenci, posebno semeniščniki mari- borskega semenišča, v Prekmurje tudi vtiho- tapi j ali. Lastnega političnega programa pa prek- murski Slovenci niso imeli. Po nasivetu Iva- nocyja so volili leta 1895 ustanovljeno mad- žarsko ljudsko, klerikalno stranko, ki je v nasprotju z liberalno stranko imela v svojem političnem programu vsaj realizacijo zakona iz leta 1868 o narodni enakopravnosti. Ce iz- vzamemo Ivanocyja, niso poznali jugoslo- vanske ideje. Vodilna plast prekmurskih Slo- vencev, duhovščina, čeprav proti jezikovni madžarizaciji, je bila ogrsko patriotična. Bilo pa je še več drugih dejstev in silnic, osebnih in socialnih, ki so tudi v preteklosti spletale vezi med Slovenci na desnem (av- strijskem) in levem (ogrskem) bregu Mure. Tudi ogrski, prekmurski Slovenci so sebe kakor Slovenci v Avstriji, nazivali Slovence, svoj materin jezik, slovenski in so odklanja- li ime Vendi, s katerim so jih nazivali Mad- žari. Globlja zavest iste jezikovne, narodne skupnosti s Slovenci v Avstriji, pa je šele nastajala. Posamezni slovenski politični pisatelji ka- kor koroški Slovenec Matija Majar in štajer- ski Slovenec Oroslav Caf so že leta 1848 za- htevali priključitev prekmurskih Slovencev k Sloveniji. Geograf Peter Kozler jih je v svojih zemljevidih vključeval v slovensko je- zikovno ozemlje. Številni slovenski znanstve- niki in drugi slovenski pisatelji v Avstriji so v teku 19. stol. jasno in nedvoumno pri- števali prekmurske Slovence k slovenski je- zikovni in narodni Skupini: Jernej Kopitar, Franc Miklošič, Anton Mumik, Vatroslav Oblak, Stanislav Skrabec in pisatelji: Josip Jurčič, Fran Levstik in drugi. Posebno po- zornost pa so jim s spisi o življenjskih raz- merah prekmurskih Slovencev, njihovih na- vadah, narodnih pesmih posvetili: kranjski Slovenec Matija Valjavec, štajerska Sloven- ca Božidar Raič in Anton Trstenjak in v de- setletjih pred prvo svetovno vojno štajerska Slovenca: prof. dr. Matija Slavic in zgodovi- nar dr. Fran Kovačič, ki sta nato leta 1919 kot člana etnografske sekcije jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci ute- meljevala jugoslovanske zahteve po priklju- čitvi prekmurskih Slovencev k Jugoslaviji. Psihološke pregrade ogrskega državnega patriotizma, privzgojnega v šoli in v cerkvi, z vsemi, tudi terorističnimi sredstvi javnega vplivanja, strah pred stiki s Slovenci v Av- striji, pa je premagovalo prekmursko slo- vensko ljudstvo prej kakor njegova inteli- genca. Ze prve besede v Ljutomeru 6. sept. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 87 1863 so se udeležile skupine prekmurskih, največ beltinskih Slovencev. A tudi prvega slovenskega tabora v Ljutomeru leta 1868 se je udeležilo čez 600 prekmurskih Slovencev, zopet največ iz beltinäke župnije. Ljutomer in Beltinci sta bila tudi pozneje, zlasti v letih 1918/19 med glavnimi žarišči združevalnih teženj Slovencev desnega in levega brega Mure. Celo Klekl piše: »Naše ljudstvo jje cesto hodilo čez Muro, kjer je imelo zemljo, ki jo je obdelovalo in sorodnike, ki jih je obisko- valo in ker je bila živa trgovina med av- strijskim in madžarskim delom države. Zato je tudi ljudstvo (podčrtal U.) opozorilo duhovščino na jugoslovansko deklaracijsko gibanje in ji dalo priložnost, da o pravem času zavzame svoje stališče za rešitev tega vprašanja.« Deklaracijsko gibanje se je mog- lo med prekmurskimi Slovenci širiti le z ve- liko težavo. Madžarske oblasti so imele to gi- banje, 'ki je zahtevalo v meje Jugoslavije tudi slovensko Prekmurje, že od vsega za- četka za veleizdajalsko gibanje. Dokumenti- rano znan je pravzaprav le en primer zbi- ranja podpisov za majniško deklaracijo. Ob razpadu in po razpadu Avstro-Ogrske pa se je pokazalo, da je ljudsko razpoloženje za Jugoslavijo in sicer v obliki združenja s Slo- venci v popolnoma svobodni jugoslovanski držaivni tvorbi, neprimerno odločnejše kakor razpoloženje »voditelja« prekmurskih Slo- vencev Jožefa Klekla starejšega. To se je v tedanjem tisku zelo jasno dokumentirano po- kazalo na več zborovanjih, shodih: že 20. ok- tobra v protestnih klicih proti madžaronskim govorom na zborovanju v Murski Soboti; s številno udeležbo prekmursikih Slovencev za združitev Slovencev v novi jugoslovanski dr- žavi 3. nov. 1918 v Ljutomeru: z udeležbo blizu 3000 prekmurskih Slovencev na mani- festacij skem zborovanju za Jugoslavijo v Radgoni 26. dec. 1918 in na velikem, od mad- žarskih oblastnikov sklicanem zborovanju v Beltincih 17. januarja 1919, torej še po po- nesrečni vojaški akciji kapetana Erminija Jurišiča, iki je kot podaljšek akcije vojske zagrebškega Narodnega vi ječa za osvobodi- tev Medmurja hotel zasesti še Prekmurje. Ta akcija in spontana akcija prekmurskega Slo- venca, dijaka Jožefa Godine s prostovoljci iz treh Bistric v božičnih dneh leta 1918 pa je bila edina vojaška akcija za osvoboditev Prekmurja izpod madžarske oblasti. Načrtov je bilo še nekaj drugih. Tudi sami prekmur- ski Slovenci so bili pripravljeni, da se z orožjem bore za osvoboditev izpod Madžar- ske. General Maister, pod katerega vodstvom je bil izvojevan boj za severno slovensko mejo na štajerskem odseku, je hrvaško vo- jaško akcijo za osvoboditev Medmurja pod- prl z dvema četama Mariborskega pešpolka. Vojaško akcijo za osvoboditev Prekmurja pa so njemu kakor prekmurskemu Narodnemu svetu v Ljutomeru ter tamkaj zbranim prek- murskim legionarjem preprečevali trije de- javniki: slovenska narodna vlada v Ljublja- ni, srbska vrhovna komanda, ki se je čutila vezano na beograjsko premirje z dne 13. nov. 1918 ter francoska vojaška misija, ki se je prav tako čutila vezano na to premirje. Na beograjsko premirje sta se čutili vezane vr- hovna komanda srbske vojske in francosika vojaška misija tudi v času sovjetske Mad- žarske od 21. marca do 1. avgusta 1919. Za osvobodilno vojaško akcijo pripravljenim nad 500 prekmurskim prostovoljcem ali kakor so se sami imenovali, legionarjem, zbranim maja meseca 1919 v Ljutomeru, komanda dravske divizij ske oblasti ni hotela dati oro- žj|a, francoska vojaška misija pa jih je pre- pričevala, da bo Prekmurje tako in taiko pri- znala Jugoslaviji pariška mirovna konferen- ca, čeprav vprašanje o državni pripadnosti Prekmurja na mirovni konferenci v Parizu ta čas za Jugoslavijo še ni bilo ugodno reše- no. Legionarji so se razšli, le 34 se jih je pri- družilo Sokolski legiji v Štrigovi. Vodilni preikmurslki prostovoljci so bili: višja gim- nazijca Josip Codina in Ivan Jerič ter Miško Kuhar in Mihael Erjavec. Na pariški mirovni konferenci je z velikim znanjem in z veliko vnemo utemeljeval up- ravičenost jugoslovanskih zahtev po priklju- čitvi Prekmurja dr. Matija Slavic, član etno- grafsike sekcije jugoslovanske delegacije. To- da šele ko je bilo Jugoslaviji priznano šta- jersko Podravje z Mariborom, je Vrhovni svet petorice 8. julija 1919 priznal Jugosla- viji tudi Prekmurje. 15. julija nato je vlo- žila jugoslovanska delegacija na predsedstvo mirovne konference še prošnjo, da sme Prek- murje vojaško zasesti. 1. avgusta 1919, na dan, ko je bila sovjetska Madžarska zrušena, je Vrhovni svet odločil, da sme Jugoslavija Prekmurje v določenih mejah zasesti. Jugo- slovanska vojska je vkorakala v Prekmurje 12. avgusta 1919, sprejeta od slovenskega prebivalstva, kakor z občudovanjem pripo- veduje hrvatski udeleženec te vojaške akcije dr. Jerko Prenetovic, z navdušenjem. Sovjetska Madžarska pač ni znala zadovolji- ti prekmursikih Slovencev niti v zanje naj- bolj občutljivem vprašanju razdelitve vele- posestniške zemlje niti v jezikovnem, na- rodnem pogledu. Tako ugotavljajo tudi mar- ksistični slovenski pisci: Miško Kranjec, Mir- 88 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 ko Kokolj in Julij Titi. Od obljubljene ju- goslovanske agrarne reforme so pričakovali več, kakor jim je dala sovjetska Madžarska. Mirovno tako imenovano trianonsko pogod- bo pa je podpisala Horthyjeva Madžarska še- le 5. junija 1920 in jo ratificirala 15. novem- bera istega leta. A tudi še po ratifikaciji, med komisijskim določanjem meje po ozemlju, so Madžari in madžaroni skušali doseči v svojo korist nekaj bistvenih odstopov od črte tria- nonske pogodbe. V nekaj primerih so po- segli v dogajanje zopet prekmurski legionar- ji. Tako ' je razmejevanje med Horthyjevo Madžarsko in Jugoslavijo po ozemlju traja- lo od avgusta 1921 do julija 1924. VIRI IN LITERATURA, KI SEM JO UPORABLJAL PRI TEM SPISU: VIRI 1. Spomini prekmurskih legionarjev v PAM, fascikel Prekmuriana, oštevilčeni: Ivan Jerič, 46; Jožef Škafar, 80; V. Kukovec-Baukart, 90; Jo- sip Godina, 102; Janez Edšid, 105; Vincane Se- ruga, 107; Jožef Klekl starejši, 116; Božidar Se- ver, 121; Mihael Erjavec, 127; Pavle Horvat, 128; Miško Kuhar, 184. Ti spomini so odgovori na Maistrovo anketno polo iz leta 1924. — 2. Jo- žef Klekl starejši. Moj odgovor, prevod iz mad- žarščine, PAM. Kleklov odgovor na madžarske obtožbe za časa okupacije 1941. — 3. Pismo Iva- na Jeriča generalu Maistru z dne 8. aprila 1924, PAM. — 4. Franc Gumilar, O prekmurskem šol- stvu v 19. stoletju, v rokopisu v Slovenskem šol- skem muzeju v Ljubljani. — 5. Informacija Vas- je Melika o volilni pravici na Ogrskem. — 6. Informacija Miška Jeriča z dne 7. avgusta 1974 o zbiranju podpisov za majniško deklaracijo v Prekmurju. — 6 a. Informacije in prevodi Vil- ka Novaka iz madžarskih časnikov. — 7. Čas- niki: Novine, od 1. novembra 1918 do marca 1919, spominski članki ob 10-letnici os- voboditve in vkorakanja jugoslovanskih čet v Prekmurje, Novine, 18. avgusta 1929, št. 33; Slovenec, 18. avgusta 1929, št. 186; še ne- kaj drugih številk Slovenca, Slovenskega naro- da, Jugoslavije, Slovenskega gospodarja s po- datki o dogajanju v Prekmurju. — 8. Sejni za- piski Narodne vlade v Ljubljani od novembra 1918 do avgusta 1919, posebej 39. sejni zapisnik, AS. — 9. Božidar Borko o osvoboditvi Strigove, Jugoslavija, 31. decembra 1918. — 10. Spomini stotnika Metoda Rakuše, poveljnika dveh čet mariborskega pešpolka, ki jih je poslal general Maister decembra 1918 na pomoč vojski Narod- nega Viječa za osvoboditev Medmurja, pri U. — 11. Dnevnik Vrhovne komande srbske vojske od 3. XI. 1918 do 24. II. 1919, v overovljenem prepisu, Vojnozgodovinski inštitut JLA, Beo- grad. — 12. Dr. Dragoslav Jankovid in dr. Bog- dan Krizman, Gradja o stvaranju jugoslovan- ske države, I. in II. del, Beograd, 1964. LITERATURA Knjige: 1. Matija Slavic, Prekmurje, Ljubljana. 1921. — 2. Edvard Beneš, Der Aufstand dar Nationen, Berlin, 1928. — 3. Vilko Novak, Franc Ivanocy, Murska Sobota, 1937. — 4. Miško Kranjec, Zale- sje se prebuja, Ljubljana, 1936; Pisarna, kroni- ka, Ljubljana, 1950; Rdeči gardist, roman v treh knjigah, Ljubljana, 1964, 1965, 1967. — 5. Josip Mal, Zgodovina slovanskega naroda, 12. zvezek, Celje, 1933. — 6. Fran Zwitter - J. Sidak - V. Bogdanov, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Ljubljana, 1962. — 7. Enzo Santarelli, Madžarska revolucija, Zgodovina revolucij XX. stoletja, v slovenskem prevodu, Ljubljana, 1971. — 8. Dr. Julij Titi, Murska republika 1919, Mur- ska Sobota, 1971. — 9. Prof. dr. Fran Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana, 1926. — 10. Dr. Fran Sušnik, Prelonurski profili, Maribor, 1929. Razprave v zbornikih: 1. Zbornik Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana, 1928, posebej: Dr. Janko Brejc, Ko- misija štirih generalov. Matija Slavic, Državni prevrat v mariborski oblasti. — 2. Zbornik Slo- venska krajina, Beltinci, 1935, posebej: Vilko Novak, Slovstveno delo Slovenske krajine, Kul- turni stiki do osvobojen j a. Matija Slavic, Narod- nost in osvoboditev Prekmurja, Prekmurske me- je v diplomaciji. — 3. Spominski zbornik Slove- nija, Ljubljana, 1939, posebej: Nacionalizacija premoženja. Agrarna reforma. — 4. Zbornik Hrvati u borbama za oslobodjenje sjevarnih krajeva Jugoslavije, Zagreb, 1940, posebej: Dr. Vinko Zganec, Medjimurska revolucija u godini 1918, Ivan Tomaševic, Pokušaj oslo- bodjenja Medjumurja 13. studenog 1918. go- dine. Dr. Jerko Franetovič, Dobrovoljačka So- kolska legija u borbama za oslobodjenje Me- djumurja, Slavko Lipovščak, Bitka kot Murske Subote — Katastrofa kapetana Jurišiča; Petar Jelavič, Erminij Jurišič. — 5. Zbornik Prek- murski Slovenci v zgodovini, Murska Sobota, 1961, posebej : Franjo Baš, Posebna poteza prekmurske zgodovine. — 6. Istorijski zbornik, XIV, Zagreb, 1961, posebej: Bogdan Krizman, Srpska vrhovna komanda u danima raspada Au- stro-Ugarske. — 7. Zgodovinski časopis XVIII, Ljubljana, 1965, posebej : Fran Zwitter, Slovan- ski prerod XIX. stoletja v okviru evropske na- cionalne problematike. — 8. Panonski zbornik. Murska Sobota, 1966, posebej: Stefan Barbarie, Oris književnega razvoja severovzhodne Slove- nije do sredine 19. stoletja; Jože Ftičar, Slovenci na levi in desni strani Mure in njihovi kulturni stiki; Bogo Teply, dr. Fran Kovačič in dr. Ma- tija Slavic, njuno delo za Prekmurje. — 9. Zbor- nik Svet med Muro in Dravo, Maribor, 1968, po- sebej: Vlado Valenčič, Prebivalstvo v Slovanskih goricah v preteklosti in do današnjih dni; Viktor Vrbnjak, Prvi slovenski tabor v Ljutomeru. — 10. Zbornik Koroški plebiscit, posebej: dr. Bogo Grafenauer, Koroška v diplomatski igri. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 89 Razprave v revijah: 1. Kronika II, 1935: Franjo A. Pivka, Mari- borska letalska stotnija. — 2. Delo, Glasilo ZKS, XXI, 1952, št. 5-6: dr. Rudi Kyovsky, Slovenska krajina (Prekmurje). — 3. Svet ob Muri, 1957, št. 4-6: Miroslav Kokelj, Prekmurje v prevratni dobi. — 4. Nova pot, 1. XIX, 1967, št. 7-9: Ivan Zelko, Narodnost prekmurskih Slovencev in Mi- ško Kranjec. — 5. Dialogi, 1970, št. 4-5: Vanek Šiftar, Madžarizacija in pomurski tisk v začetku XX. stoletja; št. 7-9: Ivan Škafar, Slovenska na- rodna zavest dr. Franca Ivanocyja in narodnost- ni pomen prekmurskega tiska v XX. stoletju; št. 11: Vilko Novak, Pomen narečja za ohrani- tev narodnosti v Prekmurju. — 6. Nova mladika, 1973, št. 7—10: Ivan Škafar, dr. Franc Ivanocy in mohorske knjige v krajini med Muro in Ra- bo. — 7. Prostor in čas, 1974, št. 3—6: Ivan Ška- far, Pred sedemdesetimi leti. — 8. Revija Do- nauraum, 19. Jahrg, Wien, 1974, 1/2 Heft: Franz Hieronymus Riedl, Die ungarische Nationalitä- tenpolitik, j