OBZORJA STROKE
Glasnik S.E.D. 41/3,4 2001, stran 108
Pregledni znanstveni članek/1.02
dr. Polona Šega
OB RAZISKOVANJU S£G IN PRAZNIKOV NA SLOVENSKtM V DRUGI POLOVICI 20. IN NA ZAČETKU 21. STOLETJA
»Ves svet je poln stvari in čisto nujno je, da jih nekdo išče ter najde. Prav to in nič drugega ne delajo raziskovalci'.«*
Prispevek podaja nekatere točke iz raziskovanja šeg in praznikov, o katerih je avtorica razmišljala pri pripravi gesel o letnih in delovnih šegah za Leksikon etnologije Slovencev. Osredotoča se na letne šege, časovno pa na obdobje od konca 2, svetovne vojne naprej.
V prispevku želim podati nekatere točke ob raziskovanju šeg in praznikov, o katerih sem razmišljala pri pripravi gesel o letnih in delovnih šegah za Leksikon etnologije Slovencev v času od decembra 1997 do maja 2001, Besedilo, ki sem ga pripravila na začetku junija 2001. naj začnem z mislijo dr. Aleša Gabriča: »Vsaka nova oblast, ki ali v imenu boga ali v imenu ljudstva prevzame vse vzvode odločanja v državi, si prizadeva v čim krajšem času zabrisati sledove 'gnile' preteklosti in svoje podanike na vsakem koraku spomnili na svetlo bodočnost, ki je pred njimi. Postavljanje takšnih ali drugačnih spomenikov, ki naj vsakogar spomnijo na velike trenutke še ne prav minule dobe in na njihove velike vodje, ni nikakršna posebnost tega ali onega režima, saj to prav dobro poznamo že od antike naprej, ko so posamezni spomeniki romali na smetišče zgodovine, še preden so se
njihovi temelji dodobra utrdili na mestu, kjer naj bi stali večno.«1 Aleš Gabrič. raziskovalce kulturne in kullurnopolitične zgodovine Slovencev v 20. stoletju, je misel zapisal v prispevku o državnih praznikih v Jugoslaviji po 2. svetovni vojni.
Vsaj štiri skupine letnih šeg po letu 1991
Osredotočila se bom na šege letnega kroga. Vsako obdobje vključuje dneve posebnega pomena, ki jih priznava kot praznike, jih dovoljuje oziroma jim vsaj ne nasprotuje ali pa jih celo ukazuje. Kot prazniki so tudi šege odvisne od družbenih, političnih, gospodarskih in kulturnih razmer, v katerih se pojavljajo. Prav z letom 1989, ko je Niko Kuret objavi! drugo izdajo Prazničnega leta Slovencev, temeljnega dela s področja šeg na Slovenskem, so se v Evropi in z njo v Sloveniji začele pomembne politične in družbene spremembe, poudarjeno izražene tudi v šegah in praznikih. Na mednarodni konferenci SIEF (Société Internationale d'Ethnologie et de Folklore) od 23. do 28. aprila 2001 v Budimpešti je bilo očitno, da raziskovalci namenjajo veliko pozornosti družbenim in kulturnim pojavom v Evropi od konca osemdesetih let 20. stoletja naprej, šegam in praznikom. V Sloveniji so takrat nekatere šege, zlasti verske, znova dobile vidno mesto v javnem življenju. Po letu 1991 opažamo v novi državi štiri skupine šeg: tiste, ki so se neprekinjeno ohranjale skozi socialistično obdobje; tiste, ki so pred 2. svetovno vojno živele, po končani vojni zamirale in se mogoče ohranjale v družinskem krogu in verski skupnosti, okoli leta 1991 pa vnovič oživele ob spreminjanju družbenopolitičnih razmer in vsesplošnem poudarjanju slovenske zavesti in pomena korenin: tiste, ki so bile po 2. svetovni vojni poudarjene ali so se
tedaj oblikovale; ter tiste, ki so v Slovenijo v devetdesetih letih 20, stoletja prišle iz zahodnoevropskih držav in ZDA kot posledica globalizacije. V raziskavah in pregledih letnih šeg tako na Slovenskem kot drugod so bile vsaj do začetka devetdesetih let poudarjene šege iz kmečkega življenja. Pri pripravi gesel za Leksikon etnologije Slovencev, ki pod uredništvom dr. Angelosa Baša in z Inštitutom za slovensko narodopisje kot nosilno ustanovo naslaja kot obsežen skupni projekt slovenskih etnologov, je postalo očitno, da raziskave letnih šeg v desetletju, ko je Slovenija doživela zgodovinske spremembe, manjkajo. Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU je od svojega začetka leta 1947. ko je bila ustanovljena Komisija za slnvensko narodopisje, namenjal po zaslugi dr. Nika Kureta veliko pozornost šegam na slovenskem narodnostnem območju. Pri raziskovanju šeg se mu je v šestdesetih letih pridružila mag. Helena Ložar Podlogar, leta 1982 pa se jc v Sekcijo za ljudske šege in igre vključil dr. Jurij Fiklak. Inštitut ima bogato in raznovrstno gradivo s tega področja. Sekcija za ljudske šege in igre v okviru komisije, kasnejšega inštituta, se je načrtno, sistematično in znanstveno ukvarjala s slovenskimi šegami in iskala vzporednice s sosednjimi kulturnimi območji. Dogodki od druge polovice osemdesetih let 20. stoletja naprej zahtevajo nadaljevanje izjemnega dela, ki ga je na Inštitutu za slovensko narodopisje začel dr. Kuret in ga strokovni in širši javnosti posredoval zlasti z dvema pomembnima knjigama, ki ostajata na področju šeg letnega kroga nepreseženi: s Prazničnim letom Slovencev' in Z Maskami slovenskih pokrajin/
Šege kot družbeno dejstvo, odvisno od vsakokratnih družhenih, političnih, gospodarskih in kulturnih razmer.
Glasnik S.E.D. 41/3.4 2001, stran 109
OBZORJA STROKE
LED.
zahtevajo raziskavo po vseh družbenih plasteh, kar nakazujejo tudi Vprašalniee ETSEO (Etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja) IX avtorjev Nika Kurela in Helene Ložar Podlogar iz leta 1978. Tako kot prazniki imajo pomembno vlogo pri oblikovanju in ohranjanju pokrajinske, krajevne in nacionalne zavesti. Tiste, ki izvirajo iz kmečkega okolja, se lahko v določeni meri ohranjajo tudi v nekmečkem okolju oziroma tudi potem, ko seje prejšnje okolje v socialnem in gospodarskem pogledu spremenilo.
Niko Kuret je v predgovoru k drugi izdaji Prazničnega leta Slovencev, datiranem z letom 1988, zapisal, da je v svojem delu predstavil šege oziroma kulturo kmečkega prebivalstva, ki je bila na Slovenskem do 2. svetovne vojne prevladujoča oblika ljudske kulture: »Praznično leto, kot ga predstavlja Pričujoče delo, je v bistvu naše kmečko Praznično leto. Kot tako je del naše kmečke omike, ta pa je bila na Slovenskem do druge svetovne vojske - v nasprotju z evropskim Zahodom - prevladujoča oblika naše ljudske omike sploh.«J Predmet dela označuje tudi podnaslov Starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Pritrdil je tedanjim strokovnim prizadevanjem, ki so poudarjala pomen raziskovanja vseh družbenih plasti ne le v preteklosti, temveč tudi v sodobnosti. S tem je nakazal pot, ki bi jo lahko ubrali raziskovalci za njim: "Zadnji čas je seveda pobudil zanimanje za način življenja' vseh plasti v družbi in se tudi ne omejuje na preteklost. Tako je prav.(.; Poleg tega je opozoril, da tudi šege kmečkega prebivalstva niso končano Poglavje, temveč odpirajo številna vprašanja.
^ege so v slovenski etnologiji eno izmed temeljnih področji raziskovanja, s koreninami prav v začetkih vede, zato dobra o bdela n ost tematike omogoča tudi razvoj na drugih področjih etnologije in vsaj še sorodnih ved (folkloristika, antropologija, zgodovina. sociologija. geografija). Shajamo iz definicije Helene Ložar Podlogar. po kateri so šege »podedovano ali prevzeto družheno priznano, obvezujoče ravnanje posameznika ali skupnosti ljudi ob lsti priložnosti, z namenom, da bi ga dvignili nad vsakdanjost«.'' Praznik je po definiciji Nika Kureta in Helene Ložar Podlogar dan posebnega pomena v življenju Posameznika ali skupnosti, ki se praviloma obhaja vsako leto.7
O sekulariziranem uradnem koledarju po 2. svetovni vojni
Po 2. svetovni vojni je jugoslovanska oblast sekularizirala uradni koledar. Če sledimo odstavkom Gorazda Makaroviča iz njegovega dela Slovenci in čas iz leta 1995. se je letni ciklus dejavnosti večine prebivalstva spreminjal, z naraščanjem deagrarizacije se je pomen ritmov agrarnega letnega ciklusa manjšal®; takoj po 2. svetovni vojni je bila še dobra polovica prebivalstva kmečkega, potem vedno manj. tako da je bilo v osemdesetih letih 20. stoletja agrarnega manj kot desetina prebivalstva.'' Avtor je v nadaljevanju opozoril, da so številni poleg posvetnega upoštevali cerkveni koledar, po raziskavah javnega mnenja v obdobju od 1968 do 1987 o veri, vernosti in Cerkvi sta tedaj najmanj dve tretjini prebivalstva vsaj delno poznali ritem cerkvenega lela. leta 1987 je delež prebivalstva, ki je praznoval božič, znašal skoraj štiri petine, vendar ga je med njimi polovica razumela le kot družinski in ne tudi kot verski praznik.10 Hrvaška - etnologinja Dunja Rili t man Auguštin je v prispevku Metamorfoza soeijalističkih praznika, objavljenem leta 1990, opozorila, da se je tudi po socialističnem koledarju leto ritmiziralo tako. da se na prvi pogled ujema s tradicionalnim krogom letnih šeg, tako je npr. priznaval ciklusa zimskih in spomladanskih praznikov ter upošteval daljši premor čez poletje." Po drugi strani je. po opozorilu avtorice, rušil tradicionalni ciklus s prehitevanjem ali zakasnitvijo. Vzemimo za primere 29. november pred začetkom adventa, novo leto po božiču ah 1. maj po veliki noči. Za vse tri navedene praznike iz socialističnega koledarja sta bila zakonsko predvidena dva prosta dneva. Socialistični koledar vse do nedavnega ni Upošteva! praznikov cerkvenega leta, tradicionalnemu in verskemu ritmu praznikov je vsilil svoj ritem,,J je v prispevku, objavljenem leta 1990, še zapisala Dunja iiiluman Auguštin. Končati je morala s pripisom: kar seje poleti 1989, ko je napisala prvo različico prispevka, namreč še zdelo stabilen sestav socialističnih praznikov, je kmalu potem odhajalo v zgodovino." Podobno je avtorica v svojih delih, npr. v Knjigi o Božiču, opozorila, da tudi ljudska kultura in z njo šege niso konstanta, temveč se spreminjajo glede na družbenopolitične razmere." Na drugem mestu v knjigi je vnovič poudarila: »Pomen praznika se spreminja z družbenimi, gospodarskimi in
tudi z verskimi in s političnimi spremembami; šege nosijo sledi minulih časov in znake sedanjega časa. Prazniki s svojim ponavljanjem ob vnaprej znanem času ne dajejo le ritma vsakdanu, torej življenju, temveč s svojim zanesljivim vsakoletnim vračanjem dajejo upanje v gotovost človekovega obstanka.a" Naj ob tem omenim še zapisa hrvaških raziskovalk Jasne Čapo Zmegač, ki je oporekala obravnavi šeg kot samostojnih in
* Astrid Lmdgren: Pika Nogavička, Ljubljana I99h, sir. 17.
1	Aleš Gabrič. »Ponekod pa je bila izvedena novoletna jelka šele na intervencijo tamkajšnjih komitejev partije», v: Olo Luthar in Vnjislav Likar (ur), Historični seminar 11, Ljubljana 1997, 109.
2	Niko Kuret. Praznično leto Slovencev 1, Celje 1965; isti. Praznično leto Slovencev 11, Celje 1967; isti. Praznično lelo Slovencev lil. Celje 1970; isti. Praznično leto Slovencev IV. Celje 1970; prva izdaja: isti, Praznično leto Slovencev I -2, Ljubljana 1989 (druga izdaja); isti. Praznično leto Slovencev 1-2, Ljubljana 1998 (ponatis druge izdaje).
3	Niko Kuret. Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana 1984.
4	Kuret, Praznično lelo Slovencev I, Ljubljana 1989. 5.
5	Gl. op. 4.
6	Helena Ložar Podlogar, Šege. v: Enciklopedija Slovenije 13, Ljubljana 1999. 13.
7	Nifco Kuret in Helena Ložar Podlogar. Praznik, v: Enciklopedija Slovenije 'J. Ljubljana 1995, 247.
8	Gorazd Makarovič, Slovenci in čas, Ljubljana 1995, 328.
9	Gl. op. 8.
10	Makarovič, Slovenci .... 329.
11	Dunja Rihtman - Auguštin, Metamorfoza soeijalističkih praznika, v: Narodna umjetoost 27, Zagreb 1990, 29: t/.../ godina se rilmizira na način kojj je na prvi pogled a skladu s tradicionalnim ciklusom godišnjih običaja: socijaiistički kalendar pri?naje ciklus zimskih i ciklus proljetnih praznika jednako kao Sto uvažava dužu Ijctnu pauzu.-
12	Gl, op. 12: »Ipak, taj kalendar zapravo narušava le cikluse jer antieipiru {29. 11) ili postpunira (1,5) njihove /na čaj ne Irenutke «
13	Rihtman ■ Auguštin, Metamorfoza ..., 29: »Socijaiistički kalendar sve do nedavno nije uvažuvao praznike crkvene godine: on je postoječem. trariicionalnnm i vjerskom ritmu praznika namelao svoj rilam. ■
14	Rihtman - Auguštin. Metamorfoza .... 30.
15	Rihtman - Auguštin, Knjiga o Božiču. Zagreb 1995, II: »Sloga se lijekom povijesti narodna kultura i običaji o kojima volimo misliti kao o stabilnim i donekle statičnim pojavama mijenjaju s promjenama društvenih i političkih prilika.«
16	Rihtman - Auguštin. Knjiga .... 147; »Značenje blagdana sc mijenja s društvenim, gospodarskim, ali i s vjerskun i poliličkim prilikama; običaji nosc iragove minulih i makove sadašnjih vremena. Ponavljajoči se u unaprijed znanim rakovima, blagdani ne daju samo rilam svakodncvici. to jesi životu, nego svojim svukogodišnjim pouzdanim vračanjem nude nadu u sigurnost Ijudskoga opstanka.«
S.t.D.
OBZORJA STROKE
Glasnik S.E.D. 41/3.4 2001, stran 110
neodvisnih pojavov,17 in Zorice Vitez, ki je prav tako poudarila spreminjanje šeg. ki pogosto ne izginejo, temveč spremenijo svoj pomen in nosilce oziroma izvajalce."
O božiču kol znova delu prostem dnevu, o predsedniku SZDL kot Božičku
Predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Jože Smole je leta 1986 javno voščil vesel božič. Po letu 1952, ko je bil božič zadnjič vključen v sekularni praznični koledar.1" je bilo to prvo javno božično voščilo, zato je zbudilo pozornost, odmevi pa so biii številni in burni. Jožeta Smoleta se je prijel vzdevek Božiček.10 Zakon o republiških praznikih in dela prostih dnevih v Socialistični republiki Sloveniji z dne 27. septembra 1989 je kot dela prost dan vključil tudi 25. december. Kot »dela proste dneve v Socialistični republiki Sloveniji« je vključeval še 27, april, 22. julij in 1- november, kot »praznike Socialistične republike Slovenije« pa osmi februar - Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, sedemindvajseti april - dan ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, dvaindvajseti julij - dan oborožene vstaje slovenskega naroda, tretji oktober -dan slovenske državnosti, in prvi november - dan spomina na mrtve/1 Osmi februar in tretji oktober sta bila vključena kot praznika in ne kot dela prosta dneva. 25. december pa kot dela prost dan in ne kot praznik. Ob tem je bil ta med vsemi naštetimi prazniki in dela prostimi dnevi edini brez poimenovanja, naveden le kot »25. december«. Ob dela prostih dnevih, navedenih v 2, členu, sicer ni zapisano njihovo poimenovanje, vendar vse druge najdemo tudi kot praznike v L členu, kjer pa poimenovanja so. Dve leti kasneje je bil zakon v tem pogledu natančnejši." V 1, členu je navedel praznike v Republiki Sloveniji: 1. in 2. januar, novo leto; 8. februar. Prešernov dan. slovenski kulturni praznik; 27, april, dan upora proti okupatorju; L in 2. maj, praznik dela; 25. junij, dan državnosti; !. november, dan spomina na mrtve; 26, december, dan samostojnosti.1' Navedeni prazniki so tudi »dela prosti dnevi«.IJ 2. člen je navedel dela proste dneve: velikonočna nedelja in ponedeljek, velika noč; binkoštna nedelja, binkošti; 15. avgust. Marijino vnebovzetje: 31. oktober, dan reformacije; 25. december, božič."
»Smisel in pomen božičnega časa našiti dni nimata nič skupnega z božičnim časom naših prednikov,«2* je v publikaciji iz leta
2001 zapisala Katalin Juhasz, madžarska raziskovalka, ki preučuje mestna izročila v Budimpešti. Na konferenci SIEF aprila 2001 v Budimpešti je sodelovala S prispevkom o božiču v sodobni Budimpešti. »Ljudje ne čutijo več neposredne zveze z naravo (solsticij. organsko življenje) in tudi verski pomen se zmanjšuje kljub prizadevanjem Cerkve za ohranjanje vere in tradicije.«" Božič je bil na Madžarskem v primerjavi s Slovenijo praznik tudi v drugi polovici 20. stoletja. Ob tem naj opozorim na razpravo Nova Nova godina - od »mladog Ijeta« k političkom ritualu, objavljeno leta 1988. Avtorica Lydia Sklavicky je med drugim poiskala sledi tradicionalnega božiča v političnem ritualu ob novem letu na Hrvaškem v letih od 1945 do 1950.'*
Posebno poglavje so dnevi, ki v socialističnem obdobju sicer niso bili dela prosti, vendar so doživljali veliko pozornost, v devetdesetih letih 20. stoletja pa so tudi javno našli svoje ustreznice v katoliškem izročilu. Vzemimo kot primer osmi marec, mednarodni dan žensk. Ženske so tega dne dobile rože, lahko tudi manjša darila doma in/ali na delovnem mestu. V devetdesetih letih so dan nekateri nadomestili z materinskim dnevom, s praznikom Marijinega oznanjenja 25. marca. Robert Dzi^cielskt in Jaroslaw Eichstaedt sta v prispevku, objavljenem leta 1999, omenila negotovost ljudi in strah, ki soju na Poljskem povzročile hitre in korenite spremembe po letu 1989. Kot posledica takšnega stanja se lahko pojavijo sanje o preprostejšem svetu, kar se lahko izrazi kot vračanje k tradiciji in pravilom ljudske kulture, ki temeljijo na mitski interpretaciji resničnosti."
Omenimo globalizacijo, o protiglobalizaciji prihodnjič
V Sloveniji v devetdesetih leiih 20. stoletja ne opazimo le oživitve šeg in praznikov, ki jih je slovenska ljudska kultura poznala, temveč tudi uvajanje tistih, ki so posledica globalizacije. Zlasti mlajše generacije se ne obremenjujejo z ločevanjem med prvimi in drugimi. V devetdesetih letih oziroma točneje najkasneje leta 19X9 je valentinovo začelo dobivati pomen dneva ljubezni in zaljubljencev, pomen, ki ga pred tem po dosedanjih podatkih nismo poznali Kljub temu so nekateri v intervjujih za sredstva javnega obveščanja menili, da je lepo, da se stara navada oživlja. Krajevno ljudsko izročilo na nekaterih severovzhodnih območjih države pozna ta dan kot čas
ptičjih ženitev. Peki in pobiranju posebnega peciva na ta dan na območju Razkrižja lahko po ustnih podatkih sledimo v drugo polovico 19. stoletja.31 Tu se je v devetdesetih letih 20. stoletja tradicionalni način zaznamovanja praznika soočil z načinom in pomenom, ki je v Slovenijo prodrl pod vplivom nekaterih zahodnoevropskih držav in Združenih držav Amerike. Na območjih, kjer valentinovo ni bilo posebej poudarjeno v letnem krogu krajevnega izročila, so dan označili le s pomenom, vnesenim pod vplivom zahodnoevropskih držav in ZDA. Zazna-movanje praznika, kot smo ga začeli spoz-navati ob koncu osemdesetih let 20. stoletja, postaja del našega letnega kroga. Vnašanje tujih izročil v okolje, ki jih ne pozna, ni preprosto in se lahko spremeni v komičen pripetljaj. Oliver Haid iz Avstrije je raziskoval uveljavljanje halloweena. ki ga v Avstriji pred začetkom devetdesetih let 20. stoletja niso poznali. V publikaciji, objavljeni leta 2001, je zapisal: »Eden najbolj pozornost vzbujajočih primerov razvijajočega se praznika je uvedba ameriškega halloweena v Srednji Evropi, Medtem ko versko ozadje praznika vseh svetih postaja čedalje manj pomembno, so mlajše generacije našle svoj način, da javnemu prazniku dajo vsebino, odgovarjajočo njihovi potrebi po zabavi. /.../ Običajni del jc še vedno manjkal in zdelo se je nemogoče, da bi vpeljali prošnje otrok za darove ob halloweenu v deželah, kjer tega številni deli prebivalstva še pred nekaj leti niso poznali. V poznih 90. letih so nekateri, mlajši od 15 let. začeli hoditi po soseščini po halloweenske čokolade. Ljudje so bili presenečeni in se niso vedno odzvali tako. kot je bilo zaželeno.«32 »Nikoli ne smemo dediščine razumevati le kot oblike preteklosti, ampak predvsem kot oblike sedanjosti in sodobnosti z razsežnostjo zgodovine,«" je v knjigi Sto srečanj z dediščino iz leta 1992 zapisal dr. Janez Bogataj, avtor treh odmevnih knjig o šegah, objavljenih v devetdesetih letih, ki med drugim zadevajo sodobnost. * »Ob tem pa je treba upoštevati kot bodočo dediščino tudi sodobnost samo, ki bo tudi našim zanamcem predstavljala določeno dediščino.« !1 Na takšne razsežnosti tradicije je v Dictionary of Anthropology iz leta 1998 opozori! Burt heintuch; po njegovih besedah sodobni raziskovalci začenjajo razumevati tradicijo kot način, na katerega sedanjost interpretira in označuje preteklost s pogledom na prihodnost.' Prispevek bi rada sklenila z opozorilom na teze za razpravo Nika Kureta. ki so še vedno zelo aktualne. Objavil jih je v
S.E.D.
Glasnik S.E.D. 41/3,4 2001,siran lil	OBZORJA STROKE
zborniku Narodna umjetnost iz Icla 1987, ki je prinašal prispevke s posvetovanja na I Irvaškem o raziskovanju šeg. Kuret se je v sedmih tezah zavzel za 1) preučevanje šeg v celoti, brez predsodkov in tabujev; 2) nadaljevanje evidentiranja šeg predindustrijske dobe, ki propadajo: 3) nenehno spremljanje evidentiranih šeg, vključno z inovacijami; 4) upoštevanje vrste dejavni-
1' Jasna Capo Žmegač. Hrvatski uskrsni običaji. Zagreb 1997, 23: »Opisuj lic i običaj kao zasebno Ponašanje, dajučt mu samostalan i neovisan život, f)rii ga izdvajaju iz života i poslvaruju.« 18 Zorica Vitez, Uskrs 1970-ih godina, v: Jasna r apo. Hrvatski uskrsni običaji, Zagreb 1997, 195: 'Več je spomenuto da svekofike promjcne u društvu uzrokuju i promjene kulturnih sa držaj a, medu Mojima su i običaji. Cesto ti sadržaji ne ncstaju. nego nujenjaju svoje značenje i nositelje odnosno izvodače.«
Plim. AlešGabriČ. Le bogate je obdaril, reveže je prevari I .... v: Oeio (Sobotna priloga), XXXI. Ljubljana, sobota. 23. 12. 1989. št. 296, 20.
Za nekatere odzive na znova uveljavljajoči se božič v slovenski družbi gl. Janez Bogataj, Sto ječanj z dediščino. Ljubljana 1992, ,102: Damjan J. Ovsee, Trije dobri možje, Ljubljana 2000, Marko erševan. Religija in slovenska kultura, Ljubljana "j®. 89-92. 129-142,
Zakon o republiških praznikih in dela prostih uevil, v Socialistični republiki Sloveniji, v: Uradni IM Socialistične republike Slovenije, XLVL Ljubljana, sreda, 11. oktobra 1989, št. 33. ¡792, p 0 razpravi o zakonu leta 1991 gl. Božo Repe, raznovanja v samostojni Sloveniji, v: Frane "nzman, Vasilij Melik in Božo Repe. Zastave v|nrajo, Ljubljana 1999. 178. 3 Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v epublilti Sloveniji, v: Uradni list Republike ovenije, [, Ljubljana, četrtek, 21. novembra 1991, 26. 1088.
24	Gl. op. 23.
25	Gl. op. 23.
26	Kalalin Juhasz. »Popular« Custom of Christmas Time in Budapest, v: llona Nagy (nr.). Times, Places. Passages (Abstracts), Institute of Ethnology, Hungarian Academy of Sciences in Budapest, Budapest 2001, 66; »The sense and meaning of Christmas lime of our days have nothing in common with that 0!" our ancestors.«
27	Gl op. 26: »People do not feel anymore the direct link to the nature (solstice, organic life) and the religious meaning Is also weakening in spite of the efforts of the church lu maintain the belief and the tradition.«
28	Lydi'a Sklavicky, Nova Nova godina - od «mladog Ijeta- k politickom ritualu, v: Elnoloska tribina 18. Zagreb 1988, 59-72.
29	Robert Dziecietski in Jaroslaw Hichstaedt, The Staircase and the Polish Cause; Anthropological Reflections on Chosen Dimensions of Transformation, v: Rajko Mursic in Borut Brumen (ur,). Cultural Processes and Transformations in Transition of the Central and Eastern European Post-Communist Countries, Ljubljana 1999, 20,
30	Prim Polona Sega. Pcka in pohiranje pogacic ob valcntinovem na obmocju Razkriija. v: Traditioncs. 29/1. Ljubljana 2000. 77. 79,
31	Sega. Pcka in pobiranje pogacic ..., 91
32	Oliver Haid. Halloweening in Austria. When a Custom is Launched by a Company, v: llona Nagy (ur.), Times. Places. Passages (Abstracts), Institute of Ethnology. Hungarian Academy of Sciences in
Budapest, Budapest 2001, 51: «One of the most striking examples of a developing festival is the establishment of American Halloween in Central Europe, While the religious background of Hie All-Sanits-Holiday becomes less and less important, younger generations have lound their way to fill a public holiday with contents suitable to their needs of entertainment,, /.../ The customary pan was still missing and it seemed impossible to introduce the Halloween-begging of children in countries where Halloween was unknown to many parts of the population only years ago. During the late 1990s some members of the under-15 age group started to go for Halloween chocolates in their neighbourhood. People were surprised and did not always react as desired,« Prim, tudi Oliver Haid, •Haloween« in Tirol (2. Teil), v: Tirolcr Volkskultur 48. Dezember 1996. Nr. 12, 458-459.
33	Janez Bogataj. Sto srečanj z dediščino, Ljubljana 1992. 12.
34	Marjan Bažato, Janez Bogataj, Človek z masko, Radovljica 1994; Janez Bogataj. Gaudearnus igitur. Ljubljana 1997; isti. Smo kaj šega vi?. Ljubljana 1998.
35	Bogataj, Sto srečanj .... ¡2.
36	Burt Feintueh. Tradition, v: The Dictionary of Anthropology, Oxford - Maiden 1998. 470: »/..,/ a way in which the present interprets and characterizes the past with an eye to the future.*
37	Niko Kuret. Današnja konkretna problematika šeg (Teze za razpravo), v: Narodna umjetnosl 24, Zagreb 1987. 21,