Problem literarnega prevoda zajema vprašanje literarnosti izvirnika in prevajalske metode. Pri Trubarju, programskem zagovorniku zvestega pre­ voda, gre torej, najprej za vprašanje literarnosti bibličnih besedil. Ta po današnjih merilih še vedno sodijo vsaj v širše pojmovano področje literature, ker so oblikovana po načelih literarne retorike. To retoriko je Trubar poznal in upošteval, čeprav tega ni razglašal. Opozarjal pa je na metodo, s katero je hotel doseči kar največjo razumljivost svojega prevoda. S težnjo k razumlji­ vosti ga je načelno postavil v jezikovno območje pripovedne literature. Z eksplicitno odločitvijo za preprosto, neizumetničeno ljudsko leksiko je impli­ citno opredelil stilno raven svojega prevoda, po Aristotelovih in Erazmovih retoričnih določilih primerno poučnemu pisanju. Novejše razprave (Pogač­ nik, Pogorelec, Rajhman, Premk) odkrivajo čedalje več elementov retorič­ no—literarne oblikovanosti Trubarjevega prevoda. Trubarje svoje nagibe za prevajanje in namen svojih prevodov določno opredelil: s prevodom biblijskih in za razumevanje biblije potrebnih besedil je hotel ustreči religioznim in izobrazbenim potrebam slovenskega ljudstva, predvsem njegovega najštevilnejšega, preprostega in neukega sloja.1 V svo­ jih opredelitvah je torej posebno skrbno upošteval naslovnika ali sprejem­ nika prevoda, saj je prav njemu na ljubo označeval kot svoji vodilni preva­ jalski načeli zvestobo in razumljivost, svoje prevode pa kot "zveste in razum­ ljive” .2 Načelo zvestobe in razumljivosti izraža spoznanje o bistvenih lastnostih prevoda s preprostima, splošno rabljenima, dostopnima, a hkrati tudi dovolj preciznima izrazoma in je dejansko dobro pretehtana teoretična opredelitev prevoda kot specifičnega, dvojno vezanega besedila:"zvestoba” — namreč zvestoba izvirniku, tj. predlogi za prevod — opozarja, da je prevedeno bese­ dilo v celoti vezano na neko že obstoječe drugojezično besedilo z vsemi nje­ govimi značilnostmi vred, "razumljivost” ga po.czuje z bralcem, ki mu je namenjeno in zaradi katerega je praviloma nastalo. Trubarjeva opredelitev je široka, veljavna praktično za vsak prevod, toda splošno veljavno je predvsem njeno prvo določilo, "zvestoba”, ki ozna­ čuje obvezno razmerje prevedenega besedila do drugojezične predloge, v tej zvezi najpogosteje imenovane "izvirnik” . "Zvestoba” namreč implicira tudi Predpostavko, da je prevod enake vrste besedilo kot izvirnik, in s tem vsaj do neke mere še predpostavko, da je namenjen enakemu krogu bralcev kot 'zvirnik. Drugače rečeno, prevod, zlasti pa natančni, zvesti prevod je vsaj načelno dostopen in razumljiv prav do take mere in prav taki kategoriji spre­ jemnikov kakor izvirnik. Če je izvirnik namenjen in dostopen ali razumljiv s>rokemu krogu bralcev, Tcar na splošno velja predvsem za leposlovje, tj. za narativni, pripovedno zgodbarski del literature, je tudi prevod že zaradi zve­ stobe izvirniku pravzaprav dolžan biti splošno razumljiv. Če pa je izvirnik namenjen ožjemu krogu ljubiteljev ali specialistov za to ali ono področje in Je zaradi tega a priori razumljiv le ustrezno izobraženim bralcem, lahko načelno veljajo enake omejitve tudi za razumljivost prevoda. "Razumljivost” je torej sama po sebi, brez upoštevanja "zvestobe” kon­ kretnemu izvirniku in brez določne opredelitve naslovnika, raztegljiv, relati- ven pojem, ki si ga je mogoče različno razlagati — različno ga lahko pojmu­ jejo že avtor, prevajalec in bralec istega dela, razlike lahko nastajajo celo ■tted posameznikovim pojmovanjem razumljivosti in njegovo dejansko zmožnostjo razumevanja. Prevajalčevo pojmovanje razumljivosti besedila, k' ga prevaja, in s tem povezana dejanska razumljivost prevedenega besedila Pa sta le do neke mere pogojena z izvirnikom. Močno sta odvisna tudi od pre- lčevega jezikovnega in strokovnega znanja in od njegovih kompleksnih, Majda Stanovnik TRUBAR IN PROBLEM LITERARNEGA PREVODA 316310 nazorsko pogojenih, konvencionalnih ali nekonvencionalnih, funkcionalnih in nefunkcionalnih pogledov na značaj in namembnost izvirnika. Načelne, bolj ali manj ohlapne okvire razumljivosti prevoda torej določa predvsem zvrstnost izvirnika, ki navadno opredeljuje tudi njegovo namembnost, in s tem krog bralcev ali sprejemnikov. Konkretno razumljivost vsakega preve­ denega besedila izdela prevajalec, ugotovijo pa seveda bralci. Prevajalec lahko z variirano, bodisi zvečano bodisi zmanjšano stopnjo razumljivosti pre­ voda v primeri z izvirnikom odločilno vpliva na njegovo dostopnost novim bralcem v novem okolju in dejansko modificira učinek prevoda glede na uči­ nek izvirnika, čeprav pri tem morda sploh ne krši načela "zvestobe” . Toda Trubar se ni zanašal na dozdevno razvidnost in samoumevnost pojma "razumljivost”, ki dejansko dopušča različne razlage in različno kon­ kretizacijo, ampak ga je določneje opredelil: šlo mu je za razumljivost celot­ nemu slovenskemu prebivalstvu, za kar največjo dostopnost besedila vsem, tudi nešolanim, neizobraženim sodobnikom. "Razumljivost” je v zvezi z biblijskimi besedili potemtakem opredelil tako kakor Luther, ki je s svojim prevodom biblije v ljudsko, splošno rabljeno in zato splošno razumljivo nemščino hotel v svojem jezikovno—kulturnem okolju obnoviti domnevno prvotno namembnost izvirnika — doseči njegovo neomejeno dostopnost. Glede na ustaljeno rimsko—katoliško stališče in veljavno cerkveno prakso so bili taki prevodi biblije drzni, novatorski, medtem ko je bil v območju literar­ nega prevoda postopek olajševanja razumljivosti novemu krogu bralcev obi- čajnejši in navadno nespotikljiv. Do Luthrove nemške biblije namreč niti izvirna biblijska besedila niti njihovi kanonizirani prevodi od Septuaginte do Vulgate niso bili več dostopni v nobenem kulturno—jezikovnem okolju. Med ljudstvi, ki so govorila "vulgarne” jezike, in v Evropi 16. stoletja drugih že davno ni bilo več, je biblija vse bolj postajala knjiga za izbrance, za malošte­ vilne izobražence in učenjake, in tudi kadar se je na novo prevajala, so jo vsaj na Nemškem prevajali kot težko, hermetično, ne kot vsakomur dostopno besedilo.3 Luthrovo in Trubarjevo uveljavljanje razumljivosti kot široke, splošne dostopnosti ali ljudskosti je pokazalo izvirnik v drugačni luči, presta­ vilo ga je v jezikovno območje posvetne pripovedne literature, spravilo ga je na skupni imenovalec z literaturo v ožjem, novejšem smislu besede in tako približalo biblijski prevod literarnemu. Seveda ni šlo za popolno enačenje med njima, saj navsezadnje splošna razumljivost ni niti edino niti brezpogojno določilo literarnega besedila. Ven­ dar bi bil Trubarjev prevajalski opuš"ne glede na svoj religiozno—didaktični namen prav zaradi svoje programske in dejanske poljudne razumljivosti upravičeno uvrščen v našo literarno zgodovino, četudi se z njim ne bi zače­ njala sklenjena knjižna produkcija v slovenskem jeziku — iz enakih razlogov, zaradi katerih Luthrov prevod biblije nesporno velja za tisto besedilo, s kate­ rim se začenja novejša nemška književnost. A kakorkoli pomembna je v navedenem kontekstu izbira prevajalske metode ali stila v reformatorsko koncipiranem biblijskem prevodu, ostaja odločilnega pomena za literarnost prevoda vendarle literarnost izvirnika. Literarna oblikovanost in estetski učinki biblijskih besedil so bodisi v povezavi z religioznimi in didaktičnimi bodisi neodvisno od njih sicer različni in neenakomerni, vendar danes še vedno splošno priznani in z marsikaterega vidika na novo osvetljeni. V novejših študijah o kompozicijskih in stilnih zna­ čilnostih biblične proze zbuja pozornost iskanje povezav z določili antične retorike, ki sodi k širši aktualizaciji retorike pri proučevanju literature. Tu gre predvsem za figurativnost literarnega jezika in literature ter za njune posebne pomenske in sporočilne razsežnosti, torej za področje, ki ga je odkrila in začela sistematično opazovati antična retorika, sodobna literarna teorija pa je dovolj argumentirano in ilustrirano v zadnji konsekvenci celo postavila enačaj med retorično ali figurativno zmožnostjo jezika in literature, ali še krajše, med literaturo in figuro.5 V zvezi z ugotavljanjem Trubarjevega odnosa do literarnega prevoda, ali natančneje, do literarnosti biblijskega prevoda je pomembno dognanje, da je bila v starogrškem kulturno—jezikovnem krogu retorika osrednji pred­ met formalne izobrazbe, tesno povezan s prejšnjim študijem gramatike in nadaljnjim študijem dialektike. Isto je veljalo nato za latinsko antiko in vsaj glede retorike tudi za srednjeveške jezikovno—kulturne kroge zahodne Evrope. Za Pavla in evangeliste ni gotovo, da so študirali grško retoriko, lahko pa so dobili v roke vsaj katerega izmed lahko dosegljivih šolskih reto­ ričnih priročnikov. Če ne drugače, so retoriko poznali posredno, saj takrat v javnosti ni bilo besedila, ki se ne bi držalo natančnih formalnih predpisov svoje zvrsti. Tako je Pavel prav gotovo poznal konvencije grške epistole, tudi v evangelijih je opazna literarna strukturiranost.6 Iz vsega navedenega je mogoče povzeti, da biblijski teksti ne glede na različno pojmovanje in različno konkretizacijo kategorije "razumljivosti” dejansko zahtevajo, ne samo dopuščajo retorično—literarno ustrezen pre­ vod. Seveda biblijskih prevodov že zaradi večstranske, ne le estetsko—lite­ rarne namembnosti, kakor tudi zaradi različne ravni retorično—literarne oblikovanosti biblijskih besedil ne gre brez pridržka enačiti z literarnimi, tj. s prevodi literarnih del v ožjem pomenu besede. Iz območja širše pojmova­ nega literarnega prevoda pa jih spet ni mogoče izključiti, saj tudi iz območja literature ni mogoče izločiti religioznih in didaktičnih literarnih zvrsti od psal­ mov in himen do parabol in izrekov. Pri tem ne gre pozabiti, da je že Horacij svojo poetološko formulo ”ali — ali”7, ki so se je tako radi oprijemali binar­ nim polarizacijam in pretiranemu poenostavljanju naklonjeni klasifikatorji, pa tudi zagovorniki "čiste” , larpurlartistične literature, s tretjim ”ali” že sam modificiral in poleg izključujočega se "aut - aut” predvidel še tretjo, vmesno varianto z "oboje” in "obenem” .8 Prav ta varianta se prilega bibličnim besedi­ lom, ki pripovedujejo, prepričujejo, učijo in zapovedujejo, a hkrati tudi uga­ jajo z urejeno, kultivirano besedo. Med humanisti in reformatorji je bilo to poetološko stališče v zvezi z biblijo splošno poznano in sprejeto, Trubarjeve poglede nanj pa je treba še ugotoviti. O tem vidiku biblijskih besedil in svojih prevodov ni pisal. To bi lahko pomenilo, da ni o teh zadevah nič vedel, da ga niso zanimale, ali pa, da se mu 0 njih ni zdelo potrebno nič pripominjati, ker je šlo za samoumevne, splošno znane in splošno sprejete reči. Kaže, da so strokovnjaki za to področje brez posebnega utemeljevanja sprva predpostavljali prvo možnost, medtem ko se od konca šestdesetih let čedalje bolj nagibajo k drugi. Glede na to je vredno Pretehtati Trubarjeve implicitno izražene poglede na to problematiko, kakor se kažejo v nekaterih njegovih bežnih pripombah in v ugotovljivih okolišči­ nah. Leta 1557, ko je imel za sabo že sedem let dela za slovensko slovstvo in je pripravil za tisk svojo sedmo knjigo — Ta pervi Deil tiga Noviga Testa­ menta, je v pismu Heinrichu Bullingerju označil svojega najpomembnejšega učitelja in vzgojitelja, škofa Petra Bonoma, za "poeta in zelo pobožnega moža” .9 Ta oznaka daje misliti, še posebno, ker je zapisana v kontekstu zasebnega, celo zaupnega pisma. Ta namreč dopušča bolj neposredno in neprisiljeno izražanje vtisov in prepričanj kot kak oficialen spis, v katerem je treba togo upoštevati formalne nazive in oznake. In če je Trubar z očitnim spoštovanjem označil Bonoma, ki je bil dejansko bolj ljubitelj poezije kakor Pesnik, za poeta, lahko sklepamo vsaj to, da se mu je antična poezija, ki jo je Bonomo tu in tam prebiral, komentiral in celo prevajal učencem, hkrati z Bonomovim navdušenjem zanjo globoko vtisnila v spomin. S tržaškimi učnimi leti in s poznejšim prevajalskim delom je neposredno povezan Era­ zem Rotterdamski. Njegove Parafraze je predeloval pod Bonomovim men­ torstvom, Annotationes pa je imel vsaj do izida prvega dela novega testa­ menta, tj. do 1. 1557, med prevajanjem biblijskih besedil stalno pred sabo.10 Prav v tem delu, ki ga je začetnik slovenske književnosti pogosto in natančno prebiral, se Erazem nemalokrat sklicuje na antične avtorje in razlaga njihovo rabo posameznih besed ali fraz. Že v uvodu npr. omenja Homerja in Hora­ cija. Trubar je torej za te avtorje vsaj vedel, če že ni kdaj katerega tudi vzel v roke, kar spričo razširjenosti tedanjih izdaj ne bi bilo nemogoče.11 Izrec­ nega zanimanja zanje ni kazal, vsekakor pa je do umetnosti vsaj načelno oh­ ranil pozitiven odnos. To potrjuje znani odlomek iz pisma Adamu Bohoriču 1. 1565, v katerem Trubar in Krelj prizadeto omenjata "nesrečno kulturno zaostalost” svoje ožje domovine, ki se kaže v "sramotno razšopirjenem zani­ čevanju in zanemarjanju” lepih/dobrih, koristnih / umetnosti in humanistič­ nih študij / znanosti / .12 Za poetiko, ki je sodila med te študije ali znanosti, je Trubar tako kakor za poezijo spričo njune razširjenosti gotovo vedel, ni pa verjetno, da se je z njo podrobneje ukvarjal, saj so bile njen osrednji predmet tiste literarne zvrsti, ki so ostale zunaj njegovega delovnega in interesnega področja. Za retoriko, ki je bila takrat še zmerom vidnejša in vplivnejša od poetike, pa je ne samo vedel, ampak jo je gotovo tudi upošteval. Kot obvezen šolski pred­ met jo je spoznaval že v salzburškem benediktinskem samostanu, nato pri Bonomu v Trstu,13 kot aktualno, za vse pišoče zanimivo področje pa tako ali drugače tudi pozneje. Aristotelovo, Ciceronovo, Kvintilijanovo in druge antične retorike so namreč v različnih prevodih, priredbah in izvlečkih pona- tiskovali v italijanskih, francoskih, švicarskih in nemških, pa tudi v angleških, španskih in drugih evropskih mestih, ob njih pa so se v mnogih izdajah, pri­ redbah in povezavah pojavljale tudi retorike sodobnih avtorjev. Med njimi je Trubar poznal po drugih delih in zato verjetno vsaj deloma tudi po retorikah npr. Erazma Rotterdamskega, Filipa Melanchthona, Henrika Bullingerja, Georga Maiorja in Rudolfa VValtherja.14 Katere in v katerih izdajah, ne vemo, ker se pri tem ne moremo opreti niti na kakšno njegovo neposredno izjavo niti na njegov popis svoje knjižnice,15 ki se ni ohranil. O tem, da je za retoriko ne samo vedel, ampak da jo je tako kakor tedanji evropski šolniki in izobraženci, posebno literati, imel za nepogrešljiv del splošne izobrazbe, pa so se ohranile čisto določne izjave. Tako je npr. marca 1569 kranjskim dežel­ nim oblastem priporočal, naj magistra Krištofa Špindlerja ob pridigarskih obveznostih zaposlijo tudi v ljubljanski stanovski šoli, kjer bo vsak dan po eno uro predaval učencem dialektiko in retoriko, januarja 1581 pa je enako delovno obveznost predlagal tudi za svojega mlajšega sina, magistra Felici­ jana Trubarja.16 Večkrat je tudi opozarjal, daje znanje retorike in dialektike nujna podlaga za študij na univerzi,17 prav posebno zanimiva pa je njegova omemba retorike, ki je sredi leta 1557 zavrla tiskanje prvega dela Novega testamenta.18 Ta bi namreč lahko bila izhodišče za ugotovitev, katera reto­ rika je bila Morhartovi tiskarni toliko važnejša in za rastavitev na frankfurt­ skem sejmu vabljivejša od Trubarjevega obsežnega biblijskega prevoda, saj jo je Trubar že zaradi opravkov v tiskarni mogoče vzel v roke. Elze v svoji izdaji Trubarjevih pisem to navedbo komentira, češ da gre očitno — torej ne gotovo — za "znano” nemško retoriko, katere avtor je ”Alex. Hug” in jo je Morhart kar dvakrat natisnil že 1. 1529 in nato do 1. 1563 še večkrat, vendar 1. 1557 ne.19 Rajhman v svoji izdaji Trubarjevih pisem omembe te "nemške retorike” ne komentira, kar pa ne pomeni, da Elzejeva razlaga ostaja nesporna. Po Murphyjevem katalogu renesančnih retorik20 je npr. ni bilo mogoče preveriti, ker tega avtorja in naslova sploh ne zajema. Lausbergov priročnik o literarni retoriki21 navaja knjigo Rhetorica und Formulare, teutsch, ki je I. 1540 izšla v Tiibingenu, vendar kot priimek njenega avtorja ne navaja ”A. Hug,” temveč ”A. Hugen”. Pač pa Murphy, ki o svojem kata­ logu sam trdi, da ni popoln — navsezadnje je prvo delo te vrste — navaja kar 36 retorik, ki so 1. 1557 izšle na različnih koncih Evrope,22 toda med njimi ni nobene nemške, nobene tiibinške, nobene tiskane pri Morhartu. To se ujema s Widmannovimi navedbami,23 po katerih Morhartova tiskarna 1. 1557 ni izdala nobene retorike, pač pa je takrat spet ponatisnila knjigo, ki jo Wid- mann imenuje Morhartov bestseller — Facetiae Heinricha Bebla (1472—1518), učenega latinskega pesnika in hkrati profesorja poetike in retorike na tiibinški univerzi. Kaj če je Morhartova vdova dosegla od Tru­ barja soglasje za odlog pri tiskanju njegove knjige z izčrpno navedbo finanč­ nih razlogov, toda z eliptično navedbo dela, za katero je šlo? Heinrich Bebel oziroma Henricius Bebelius je bil v Tiibingenu najbrž še nekaj časa po smrti tako znana in ugledna osebnost, da je Trubarju mogoče že navedba njego­ vega imena ("tiskamo Bebla”) zadostovala za nepreverjen sklep, da gre za "nekakšno retoriko”. V resno delo zaverovanemu prevajalcu misli pač niso uhajale k šalam in satiri, temveč bolj k studioznim zadevam, h kakršnim je sodila tudi retorika. Knjig o retoriki pa je takrat res mrgolelo, torej je bilo tudi zanimanje zanje veliko, prodajale so se dobro, in v začetku 16. stoletja je več del s tega področja napisal tudi Bebel.24 Tezo, da je Trubar retoriko v taki ali drugačni obliki oziroma varianti poznal in jo pri svojem prevajalskem delu upošteval, podpira končno tudi okoliščina, da so kljub njegovi ugotovitvi o zaničevanju "dobrih umetnosti in humanističnih študij” celo na Slovenskem že v 15., vsekakor pa v 16. stoletju imeli retoriko v vsaki boljši samostanski, grajski ali meščanski knjižnici. Kljub uničevanju in propadanju knjižnih fondov sta jih Gspan in Badalič že med inkunabulami evidentirala kakšnih deset. To so: kolnska izdaja Aristo­ telove, beneške izdaje Ciceronove, psevdo—Ciceronove, Priscianove, Datove, Eybove in Nigrove, freiburška izdaja Guillermove, padovska izdaja Leonicenove, baselska izdaja Reuchlinove in mainška izdaja Wimpfelin- gove.25 — Jože Glonar je ugotovil, da je Joannes Zaula imel v svoji knjižnici Ciceronova zbrana dela iz 1. 1534, Sebastijan Pogačar pa psevdo—Cicero- novo retoriko iz I. 1550.26 — Primož Simoniti je dognal, da sta bili v knjižnici prvega vodje ljubljanske stanovske šole Lenarta Budine Erazmova retorika >z 1. 1517 in še neka kompilacija antične iz 1. 1521, v knjižnici škofa Petra See- bacha Badijeva iz 1. 1504, Ciceronova iz 1. 1517 in Erazmova iz 1. 1521, v knjižnici škofa Baltazarja Radliča psevdo-Ciceronova iz 1.1554 in v knjižnici vladnega svetnika Gašperja Žitnika Kvintilijanova iz 1. 1561.27 — Maja Žva­ nut 28 je ugotovila, da je v popisu zapuščine Franca Galla s predjamskega gradu iz 1. 1614 kakšnih 80 skopo opisanih knjig, med njimi najmanj štiri reto­ rike : mogoče kakšna Erazmova med njegovimi sumarno navedenimi ”deli” , gotovo pa Rectorica nekega ”Mich. Toxita.” po eno izmed Melanchthonovih 'n Dresijevih retoričnih del in končno še Teutsche Rectoric vnd Formular,29 Izvod domnevno iste knjige, opisane kot Teutsche Rethoric wnd Formular buch, poleg nje pa še Rethorica Ouintiliani je po seznamu iz 1. 1616 oz. 1636 'mel Jurij Miillner, medtem ko je Georg Bittorff imel po seznamu iz 1. 1616 kar tri retorike — psevdo—Ciceronovo,30 Melanchthonovo31 in brez navedbe avtorja vpisano Praecepta poetica de rerum verborum copia,32 Franc Jurij ^ain s Strmola je po popisu iz 1. 1618 imel Erazmovo /De/ Copia verborum ac rerum, Erhart Pelzhoffer z Zapužkega gradu je 1. 1587 zapustil Spiegel der Wi>rcr> rethorickh aus Marco Tullio Ciceroni,33 v Ponovičah so bile po popisu 'zl. 1589 med 36 knjigami vsaj štiri retorike,34 tudi Jurij Dalmatin je imel med 225 knjigami štiri retorike, in sicer dve Erazmovi, Kvintilijanovo in Sturmi- jevo,35 predikant Jurij Klement je imel med 141 knjigami dve sodobni reto­ riki — Krausovo in Morellijevo,36 Felicijan Trubar pa med 217 naslovi sicer več gramatik in slovarjev, toda samo Erazmovo retoriko De duplici copia verborum ,37 Te podatke dopolnjuje še knjižnična evidenca o retorikah iz 16. stoletja. Ljubljanska semeniška knjižnica ima katalogizirano npr. Aristotelovo v latinskem prevodu,3i* Ciceronovo,39 psevdo—Ciceronovo,40 in po eno izmed Erazmovih,41 Maiorjevih42 in Melanchthonovih.43 Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani je imela in deloma še ima: komentirana Aristote­ lova dela v latinskem prevodu,44 Ciceronova v italijanskem prevodu in v posebni knjigi Manucijeve latinske komentarje,45 Eybove Margaritae poe- tarum46 in Nizolijev Thesaurus Ciceronianus,47 Vse to kaže, da je bila zavest o izoblikovanosti raznovrstnih, med njimi tudi bibličnih besedil po retoričnih principih in predpisih dovolj razširjena, da je pri Trubarju morala zbujati pozornost in ga napeljevati k spoznanju, da ima biblijski prevod tudi literarno-retorični vidik. Pri tem sklepanju pa utegne zbuditi pomisleke Trubarjevo nadrobnejše določilo splošne razum­ ljivosti prevoda: ”gmajnskim krajnskim preprostim besedam”, ki naj bi zago­ tavljale kar najširšo dostopnost prevedenega teksta, je namreč postavil v opozicijo ”lepe, gladke, visoke, kunštne, nove ali neznane besede”.48 ”Nove ali neznane” besede res lahko ovirajo pri razumevanju besedila marsikoga, komur so nove ali neznane, seveda predvsem v vsebinskem pogledu in ne npr. v oblikovnem, pravopisnem itd. Podobno velja za "visoke” in "kunštne” , tj. redke, malo rabljene, učene besede ali strokovne izraze, ki so za večino bralcev lahko vsebinsko novi in neznani. Toda zakaj naj bi bile raz­ glašene za oviro splošni razumljivosti tudi "lepe” in "gladke” besede, ki jih Trubar navaja celo kot prve in s tem posebej izpostavlja? Z vidika danes ustaljenega pojmovanja bi si bili to stališče malodane prisiljeni razlagati kot načelno zavračanje blagoglasja in estetske izpiljenosti, se pravi pomembnega elementa literarne oblikovanosti besedila. Toda očitna naravnanost k vse­ binskemu pojmovanju vseh šestih emfatično nakopičenih besednih katego­ rij, ki so postavljene v opozicijo preprostosti kot zagotovilu kar največje razumljivosti, še bolj pa Trubarjevo pojasnilo, ki sledi naštevanju teh besed­ nih kategorij, opozarjata, da gre za pojmovanje lepote v kontekstu reforma­ torskega nadzora. Takoj po omembi "lepih, gladkih” in nadaljnjih besed namreč sledi avtorjevo pojasnilo, da iz reformatorsko orientiranih moralnih razlogov odklanja vsakršno lepoto, ki funkcionira kot laž, zavajanje ali pri­ krivanje resnice.49 Da je imela kategorija lepote za Trubarja tudi čisto osebno negativno konotacijo, češ da je neizogibno povezana s hinavščino, sleparstvom in lažjo, tj. z grehom, je videti še iz nekaj let poznejšega pisma Ungnadu, v katerem ostro zavrača Konzulovo potuhnjeno ravnanje, pove­ zano z osladnim leporečništvom.50 Važna mu je bila predvsem ustrezno izra­ žena vsebina, od katere naj "lepe in gladke” besede ne bi odvračale pozor­ nosti ali motile njenega pravilnega razumevanja, saj je pogosto poudarjal, da njegovi prevodi hočejo biti in tudi so "pravilni in razumljivi,” ne pa ”krivi in sleparski.”51 Opazna, poudarjena, tj. pretirana lepota besede je bila zanj - morda tudi pod vtisom svetopisemskega metaforičnega stereotipa "pobelje­ nega groba” — a priori sumljiva kot spremljevalka vsebinske spačenosti in puhlosti. Drugače rečeno, Trubar je na načelni ravni posvečal vso pozornost spoznavni in etični dimenziji bibličnih besedil, medtem ko je estetskost v smislu vsebinsko neustreznega ugajanja zavračal.52 Njegove programske odločitve za ”gmajnske krajnske preproste besede” si pač ni ustrezno simplificirano razlagati kot izraz preprostega duha in nešolanega razuma, kakor namigujejo sodbe o njegovi "zdravi in praktični kmečki naturi,” v kateri je bilo dozdevno "premalo učenjaka”,53 ali je bil zanjo značilen celo "razmeroma ozki krog misli”54. Prav tako tudi njegove nenaklonjenosti lepim in nenavadnim besedam ne moremo poenostaviti v razlago, da gre za instinktivno izbiro nevtralne, neekspresivne jezikovne ravni in s tem za neliterarno razumevanje besedila ter posledično za nelite- rarno orientiran prevod. Predvsem je treba opozoriti, da je opozicija med preprostimi in razumljivimi ter lepimi in drugimi naštetimi besedami v Posve­ tilu k Evangeliju svetiga Matevža bolj nakazana, pravzaprav kar retorično vzpostavljena, kakor dejansko izražena: Trubar lepih in drugih z njimi pove­ zanih besed ne zavrača in se njihovi rabi ne odreka, temveč pravi o njih samo to, da jih pri prevajanju ni iskal. Poleg tega pa kategorizacija besed od ”lepih” do "neznanih” že sama po sebi, čeprav je preprosta tako zaradi avtor­ jeve afinitete do preglednosti, ki jo omogoča preprostost, kakor zaradi upoštevanja perspektive neukega človeka, ki ga je z učenjaštvom lahko zave­ sti ali pa tudi odvrniti, govori o iskanju vodilnega načela za prevajanje glede na njegov jasno opredeljeni pomen in zaželeni učinek. Drugače povedano, Trubar je prevajal bolj pretehtano, kakor je mogoče na prvi pogled posneti iz njegovih nepretencioznih opozoril: zavedal se je, da je za bralčevo čim bolj neovirano razumevanje prevedenega besedila odločilnega pomena prevajal­ čeva premišljena izbira leksike, in skušal za svojo konkretno izbiro izdelati nekakšno okvirno merilo komunikacijske učinkovitosti besednega gradiva na podlagi njegove provizorične kategorizacije. Pomen, ki ga očitno prisoja ustrezni selekciji besednega gradiva, je gotovo izraz Trubarjevega razvitega posluha za prevajalsko delo, pa tudi raz­ gledanosti po tej problematiki, ki je teoretična literatura že takrat ni puščala ob strani. Italijanski humanist Leonardo Bruni je npr. v svojem traktatu o pravilnem prevodu že 1.1420 poudarjal pomen znanja in razgledanosti za pra­ vilno razumevanje besedila, ki se mora izraziti v pomensko in figurativno ustreznem prevodu. Mlajši francoski humanist, Trubarjev sodobnik Estienne Dolet pa je v svojem traktatu o dobrem interlingvalnem prevodu 1. 1540 kot četrto izmed petih pravil izoblikoval zahtevo, da je treba pri preva­ janju skrbno izbirati leksiko: tako npr. ne gre pretirano uporabljati neologiz­ mov iz grščine in latinščine, torej učenih in novih besed, ki so v obdobju rene­ sanse sicer obogatile jezik, zlasti pa se je treba izogibati kalkov.55 — Ti dve razpravi nista bili ravno splošno znani in tudi Trubar ju najverjetneje ni poz­ nal, lahko pa je prišel do podobnih sklepov, ker je poznal gramatično—reto­ rični kontekst, v katerem sta nastali. Aristotel in Erazem Rotterdamski ozna­ čujeta za glavno odliko stila jasnost, in Trubar je prav to lastnost navedel kot cilj, h kateremu teži njegovo pisanje, ne da bi se pri tem skliceval na njuno avtoriteto. Za izobraženega bralca bi bilo to odveč, neizobraženemu ne bi nič Povedalo, zato je Trubar brez ovinkov vzročno—posledično povezal svoji osnovni vodili — jasnost in razumljivost - z leksikalno preprostostjo. Odloči­ tev za tako preprostost je glede na retorična določila odločitev za eno izmed opredeljenih stilnih ravni, primernih zvrstnosti in namembnosti besedil. Retorična stilistika je ločila preprost, srednji in vzvišen stil. Po Ciceronu in Avguštinu je bilo treba v preprostem stilu učiti, v srednjem ugajati in v vzvi­ šenem ganiti. S poudarjanjem, da se je odločil za preprosti slog, je Trubar dejansko, čeprav le indirektno opozarjal, da je za svoj prevod izbral vsaj z retorično—stilističnega vidika primerno jezikovno raven, konvencionalno določeno za poučne literarne zvrsti. Njegovo neučenjaško, kar se da preprič­ ljivo poudarjanje preprostosti je imelo v resnici pomen dvojnega prepriče- Vanja: na eni strani je bilo vabilo in spodbuda preprostemu bralcu, ki je šele vstopal v malo znani svet knjige, na drugi strani pomirjevalno pojasnilo izo­ braženemu kritiku ali nezaupljivemu ocenjevalcu, da je avtor prvih sloven­ skih biblijskih prevodov vendarle poučen človek, ki ve, kaj dela in kaj je prav. Načelo neizumetničene preprostosti je Trubar v svojem prevajanju vzel zares, ni ga pa izvajal popolnoma dosledno, saj je končno že v naslovih svojih knjig ohranjal neprevedene izraze kot npr. "Catechismus,” ”Abecedarium,” "Evangeli,” "Testament,” "Register,” "Postila” . Rabe "visokih, kunštnih” in podobnih besed ni pretirano omejeval, načelo preproste leksike je torej v praksi modificiral, vendar ne na račun jasnosti in razumljivosti besedila. To dvoje je ohranjal z razlagami in opisi ali s sinonimi, vse to pa spet ni bilo brez zveze z retoričnimi postopki. V variabilnem repertoarju retoričnih figur "sinonimija” ali "interpretacija” sicer ni bila stalna, vendar v 16. stoletju še vedno znana. Uveljavila jo je povsod razširjena psevdo—Ciceronova Rheto- rica ad Herennium, prevzel pa v svoje Institutiones rhetoricae tudi Trubarju znani Luthrov sodelavec Melanchthon. Danes se zdi ta postopek v prevedenem besedilu marsikomu, izrecno npr. Jožetu Rajhmanu,56 kot razširitev v primeri z izvirnikom neprimeren, samovoljen, čeprav mu je mogoče pravzaprav očitati le to, da prevoda ne poj­ muje kot dobesedni, ampak kot smiselni ekvivalent izvirnika. Vsebinske zve­ stobe izvirniku namreč ne krši, razumljivost bralcu skuša povečevati, hkrati pa ostaja v okvirih sodobnih konvencij za retorično—literarno oblikovanost besedila. Ni se odveč spomniti, da so sodobniki, ki so poznali celoten kon­ tekst tedanjih okoliščin in nazorov, Trubarja cenili kot "visoko učenega moža”57 in kot mojstra, ki je s svojim literarnim delom po Luthrovem zgledu tako povzdignil "staro vero” in svoj jezik, da so njegovo smrt objokovale Muze, starodavne zaščitnice umetnosti in znanosti.58 V stoletjih, ki so imela Trubarja predvsem za krivoverca in okornega pisateljskega začetnika, je zavest o literarnem pomenu njegovega dela zble­ dela. Obujati se je začela šele v drugi polovici našega stoletja, zlasti v 60. letih, ko je tudi našo literarno zgodovino in jezikoslovje začela spet zanimati literarna oblikovanost besedil, ki so se zdela vključena v našo književnost le zaradi jezikovnih, zgodovinskih in narodnostnih razlogov, ne pa po literarnih vidikih. Hkrati se je pokazala dostopnost za priznavanje različno razvitega in različno izraženega pojmovanja literarnosti v različnih obdobjih in narod­ nostnih okoljih. Z upoštevanjem perspektive svojega časa ter časa obravna­ vanih besedil in ustvarjalcev iz starejših obdobij je Jože Pogačnik59 že za srednji vek ugotovil, da je bila tedanja usmerjenost "biblijsko—literarna”, da je človeka sicer "osredotočala v nedejavno sprejemanje svetopisemskih pes­ niško strukturnih vrednot”, a tudi v "spoznavanje do nadrobnosti izdelanih načel antične retorike.” 60 Pri obravnavi reformacije je opozoril na sloven­ skega rojaka Brikcija Preprosta, ki je v drugi polovici 15. stoletja na artistični fakulteti dunajske univerze predaval o Ciceronu, najbrž tudi o njegovi reto­ riki. Dognal je, da se Trubarjevi pogledi na stil opirajo na poglede Erazma Rotterdamskega, ki je menil, da se "Ciceronova barvitost” , tj. njegovo nag­ njenje k "okrašeni besedi”, "ne prilega verskim vprašanjem”. Trubar pa ga je zanimal kot samostojen ustvarjalec, predvsem kot nadarjen pripovedova­ lec, čeprav se je njegova-pripoved razvila rudimentarno, le do ravni prilož­ nostnih anekdot, saj se "slovenska protestantska književnost do svojega umetniškega dejanja ni povzpela”. Temu primerno je Pogačnik analiziral Trubarjevo rabo primere ali komparacije, tj. značilnega, izredno pomemb­ nega literarno—retoričnega elementa. Toda pri obravnavi slovenske refor­ macije ni mogoče obiti prevoda, tega pa Pogačnik brez posebnega utemelje­ vanja uvrsti v širše območje literature in odpravi s splošno ugotovitvijo, da sta Trubar in Dalmatin v bibličnem prevodu "pokazala izredno jezikovno—stili­ stično iznajdljivost, ki se v najboljših primerih približuje pravi pisateljski tvornosti”.61 Pogačnikovo določno formulirano in dovolj konkretno argumentirano tezo o Trubarjevi včlenjenosti v evropsko literarno—retorično tradicijo62 so sprejeli in z nadaljnjimi študijami dopolnjevali predvsem jezikoslovci, ki jih zanimata raba slovenskega jezika in stilistika slovenskih besedil samih po sebi, medtem ko se raziskovalci Trubarjevega prevoda kot vezanega besedila z njegovo retorično oblikovanostjo skorajda niso ukvarjali. Breda Pogorelec je odkrila retorično izdelanost Trubarjevega stavka in njegovega pisanja nas­ ploh, tudi njegovo sinonimiko je razlagala kot retorični stilizem.63 Trubar­ jeva in Dalmatinova besedila64 je analizirala ob Susenbrotovem repertoriju gramatičnih in retoričnih tropov in figur,65 Tomaž Sajovic je razčlenil reto­ rično oblikovanost Trubarjeve pridige,66 Tone Pretnar rimo njegove cerk­ vene pesmi v gramatičnem in retoričnem kontekstu67. — Dušan Ludvik je opazoval aliteracijo predvsem kot verzotvorni princip, manj kot glasovno figuro, a je že v eni prvih slovenskih knjig naletel na "naključno aliteracijo” .68 Pač pa je Francka Premk upoštevala Trubarjev psalter kot prevedeno bese­ dilo in analizirala njegovo retoričnost ob upoštevanju izvirnika in pomožnih prevodov.69 Druge razprave o Trubarjevih prevodih ali prevajalskih postop­ kih vse pogosteje ugotavljajo prevajalčevo izobraženost in razgledanost, celo umetniško inventivnost, medtem ko literarno—retorični kontekst puščajo ob strani.70 Rajhman v svojih sintetičnih pregledih Trubarjevega književnega, izrecno tudi prevajalskega dela, ta kontekst sicer načelno priznava in opo­ zarja na povezavo Trubarjevih publikacij s pridigarsko tradicijo,71 ki se opira na obrazce in pravila cerkvene in posvetne retorike. Konkretno pa ta kon­ tekst upošteva le deloma. Tako npr. ugotavlja, da je Trubarjevo ponavljanje lahko tudi retoričen pripomoček, medtem ko "kopičenja sinonimov”72 ne povezuje s figuraliko, čeprav gre v primerih, ki jih našteva, očitno tudi za figure variiranja, stopnjevanja, poudarjanja in pretiravanja, ne samo za sino- nimijo. Seveda pa pri prevodu stilna raven in figuralika nista važni sami po sebi. Pri ugotavljanju literarnosti konkretnega besedila bi bilo vredno upoštevati Meschonnicovo razširitev Nidovega in Taberjevega obrazca,73 po katerem je treba opazovati razmerja med figurativnostjo izvirnika in figurativnostjo pre­ voda glede na to, ali je figurativno prevedeno s figurativnim, figurativno z nefigurativnim ali nefigurativno s figurativnim. S tega vidika bo treba pre­ težni del Trubarjevega prevodnega opusa šele razčleniti in nato ugotoviti, koliko in kako je v njem upoštevana literarna retorika. To pa bo tudi omogo­ čilo zanesljivejšo sodbo o tem, kako sta Trubarjevi načeli zvestobe in razum­ ljivosti v njegovem prevodu dejansko uresničeni. OPOMBE Razprava je nastala na podlagi referata, prebranega na mednarodnem simpoziju Ein Leben zvvischen Laibach und Tiibingen — Primus Truber und seine Zeit” 5. 11. 1986 na univerzi v Tiibingenu. 'Prim. Trubarjeve predgovore k prvim slovenskim knjigam: Catechismus, 1550; Akecedarium, 1550; Catechismvs, 1555; Ta Evangeli svetiga Matevsha, 1555. V: kfirko Rupel (ur.), Slovenski protestantski pisci. Ljubljana, 19662, str. 49 -51 ,60-61 , 63-67. 2Prim. Majda Stanovnik, Luthrov in Trubarjev pogled na prevod. V; Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije.Vr. Darko Dolinar, Ljubljana, 1986, str. " ' - 1 2 8 . — Jože Rajhman, Trubarjev svet. Trst, 1986. Zlasti poglavje Prevajalec, str. 156-186 — Janko Moder, Ob Trubarjevih "treh rečeh". V. Štiristo let prevajanja na Slovenskem. Ur. Kajetan Gantar, Frane Jerman, Janko Moder. Ljubljana, 1985 (Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev 10), str. 33-66. 3Prim. Heinz Blum, Martin Luther, Creative Translator. St. Louis, Missouri, 1965. 4Prim. Rajhmanova opozorila (Trubarjevsvet, 1986, str. 164-165) na indikatorje sočasne odmevnosti Trubarjevih knjig, zlasti svetopisemskih prevodov: kontinuirano tiskanje in ponatiskovanje, razpečevanje brez ostankov in zalog. 'Prim. Paul de Man, Allegories ofReading. Figural language in Rousseau, Nietz­ sche, Rilke, and Proust. Nevv Haven — London, 1979, str. 10. ''George A. Kennedy, New Testament Interpretation through Rherotical Criti- cism. Chapel Hill and London, 1984. — A rt and Meaning. Rhetoric in Biblical Litera­ ture. Ur. David J. A. Clines, David M. Gunn in Alan J. Hauser. Sheffield 1982. Iz tega zbornika zlasti: Martin Kessler, A Methodologieal Setting {or Rhetorical Criticism. Str. 1—19. — Charles Thomas Davis III, The Literary Structure o f Luke, 1—2. Str. 215-229. 7”Aut prodesse volunt aut delectare poetae.” Quintus Horatius Flaccus, De arte poetica epistula ad Pisones, 333. — V prevodu Antona Sovreta: "Pevci bi radi bili ali pridovni ali zabavni.” Homer, [...] Horatius, O pesništvu. Ur. Kajetan Gantar. Lju­ bljana, 1963 (Kondor 59) str. 85. 8”Aut simul et iucunda et idonea dicere vitae.” ”Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci, lectorem delectando pariterque monendo.” De arte poetica, 334,343 - 344. — V Sovretovem prevodu, (prim. op. 7): "Tretji dajejo oboje, zabavo in nauke živl­ jenjske.” "Ploskanja vseh je deležen, kdor beli koristno s prijetnim, rekše, da bravca nabava, obenem pa daje mu nauke.” 9”Nam Tergesti ab episcopo Petro Bonomo, poeta et viro pijissimo, sum a teneris annis educatus;” V prevodu Jožeta Rajhmana: "Zakaj v Trstu me je vzgajal od nežne mladosti škof Peter Bonomo, poet in zelo pobožen mož;" Henriku Bullingerju 13. marca 1557. V: Jože Rajhman [ur.], Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana, 1986 (Kore­ spondence pomembnih Slovencev 7), str. 27 in 29. lnPrim. Posvetilo k Prvimu dejlu tiga noviga testamenta, 1557. V: Mirko Rupel [ur.]. Slovenski protestantski pisci. Ljubljana, 19662, str. 74 in 77. - Prim. tudi Stefan Barbarič, Stik Primoža Trubarja z mislijo Erazma Rotterdamskega. Zbornik za slavi- stiku [Novi Sad], 3, 1972, str. 87-98. "Gspan in Badalič navajata ohranjene primerke Homerja in Horacija že med inkunabulami. Prim. Alfonz Gspan in Josip Badalič, Inkunabule v Sloveniji. Ljubjana 1957 (SAZU, Dela 10), str. 169. - Simoniti navaja med knjigami Baltazarja Radliča Horacijeva Opera v pariški izdaji iz I. 1511, iz fonda ljubljanske stanovske knjižnice pa Opera cum commentariis, tudi v pariški izdaji iz 1. 1516. Prim. Primož Simoniti, Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice. V: Zbornik Narodne in univerzitetne knjiž­ nice v Ljubljani, I. Ur. Jaro Dolar. Ljubljana. 1974, str. 17-48. Cit. na str. 38, zap. št. 18, in str. 46, op. 59. l2''Humanissime [!] uir. Non dubitamus te perspicere ac non semel deplorare tri- stem hanc harum regionum patriae nostrae calamitatem ac barbariem: utpote, in qui- bus bonarum artium humaniorumquestudiorum [\] contemptuset neglectiopassim iam turpiter dominatur.” V prevodu Antona Sovreta: "Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zane­ marjanje duhovne izobrazbe." Adamu Bohoriču, 1. avgusta 1565. V: Rajhman, Tru­ barjeva pisma (prim. našo op. 9), str. 198 in 199. — O tej izjavi prim. tudi Primož Simo­ niti, K vprašanju razmerja med humanizmom in reformacijo. V: Protestantismus bei den S!owenen/Protestantizem pri Slovencih. Ur. G Neweklowsky et. al. (Wienerslawi- stischer Almanach, Sonderband 13). Wien, 1984, str. 89—103, cit. na str. 98. l3Mirko Rupel, Primus Truber. Prev. in prir. Balduin Saria. Miinchen, 1965 (Siid- osteuropaschriften, 5), str. 20—21, 31, op. 49. l4Za omembe teh avtorjev v pismih prim. Marjan Ozvald, Kazalo osebnih imen- V: Rajhman, Trubarjeva pisma (prim. našo op. 9). ,5V pismu deželnemu glavarju, oskrbniku in odbornikom kranjskim 17. junija 1569. V: Rajhman, Trubarjeva pisma (prim. našo op. 9), str. 227 in 229. Prim tudi str. 350, op. 3 k pismu št. 63. — O Trubarjevih knjigah in njihovi usodi prim. P. Simoniti. M ed knjigami [...] (prim. našo op. 11), str. 25. ‘"Prim. pismo gospodom in deželanom kranjskim 19. marca 1569 in pismo dežel­ nemu glavarju, oskrbniku in odbornikom kranjskim 3. januarja 1581. V: Rajhman, Trubarjeva pisma (prim. našo op. 9), str. 224, 225,270, 271. l7Prim. pismo vojvodi Ludviku Wurttemberškemu in pismi deželnemu glavarju, oskrbnikom in odbornikom kranjskim, vsa iz 1. 1570. V Rajhmanovi izdaji na str 230 in 232,233 in 235,236-237. 18 V pismu Henriku Bullingerju 10. julija 1557, Rajhmanova izdaja str. 30 in 31, v Rajhmanovem prevodu: "Šele pred 6 dnevi sem prišel iz Tiibingena domov, tam sem bil 5 tednov v tiskarni. [...] Tiskarjeva vdova se je toliko pogajala z mano, da moram 10 ali 12 tednov s svojim delom počivati, češ da mora tiskati [neko] nemško retoriko in jo za naslednji frankfurtski sejem izdelati, česar sicer ne bi zmogla, če bi zame tiskala, pa da bi zaradi mojega tiska imela 200 goldiriarjev izgube. Šele prvega oktobra se bom spet napotil v Tubingen.” '^Theodor Elze [ur.], Primus Trubers Briefe. Tubingen 1897, str. 29, op. 3: ”Offen- bar die bekannte, von Alex. Hug, stadtschreiber in Calw verfaBte 'Rhetorica und for- mulare, teutsch’etc. Tubingen (Morhart) 1528(2ausgg.), 30,32,35,37,40,48,60,63.” 20James J. Murphy, Renaissance Rhetoric. A Short-T itle Catalogue ofW orks on RhetoricaI Theory from the Beginning o f Printing to A . D. 1700[...] NewYork& Lon­ don, 1981. 2lHeinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik. II, Registerband. Miinchen, 1960, str. 620. 22Od tega 16 v Parizu: Georgius Cassander, Tabulae breves in praeceptiones rhe- torices. 4. izdaja. - Marcus Aurelius Cassiodorus, Rhetoricae compendium [...]. 2. izdaja. - Conrad Celtus Protucius, Utilissima conscribendi epistolas methodus. 4. izdaja. - Marcus Tullius Cicero, De optimo genere oratorum. Io. Antonii Viperani [■■■], praefatio in contrarias Eschinis et Demosthenis orationes, P. Rami praelectioni- bus illustrata. 1. izdaja ene izmed variant. —M. T. Ciceronis ad Ouintum Fratrem [...] a Philippo Melanchtonescholiisasnotulisquibusdam illustrati. 5. izdaja. - M. T. Cice­ ronis ad Ouintum Fratrem [...] Iacobi Lodoici Strebaei, Leodegarii a Ouercu, et cuius- dam incerti authoris commentariis, itemque scholiis Philippi Melanthonis[...] illustrati. I- izdaja. — Pierre de Courcelles, La rhetorique. 2 izdaji. - Antoine Foclin, La rheto- rique francoise, nouvellement reve ve etaugmentee. 1. izdaja. - Peter Ramus, Audo- mari Talaei Rhetorica. 13. izdaja. -*■ Peter Ramus, Ciceronianus. I. izdaja. — Peter Ramus, Ciceronis De optimo genere oratorum praefatio illustrata. I. izdaja. — Petrus Ramus, Ouod sit unica doctrinae instituendae methodus. I. izdaja. — Bartholomew Ricci, De imitatione libri tres. 4. izdaja. - Joachimus Fortius Ringelbergius, Rheto­ rica. 7. izdaja. — Adrianus Turnebus, M. T. Ciceronis de oratore [...] Leodegarii a Ouercu commentariis illustrati. I. izdaja. 6 v Benetkah: Sophister (Numenius) Alexander, De figuris, sententiarum adelo- cutionum, N. de Comitibus interprete. 2. izdaja. - Daniele Barbaro, Predica de i sogni, composta per lo reverendo padre d. Hypneo da Schio. 3. izdaja. [Daniele Bar­ baro], Della eloquenza, dialogo d i[ ...]D. Barbaro. Edina izdaja. - Daniele Barbaro, Della eloquenza, dialogo [...] nuovamente in luce da Girolamo Ruscelli. Edina izdaja. ~ Marcus Tullius Cicero, Rhetoricorum ad Herennium libri quatuor, alias, Ars Nova, s've Nova rhetorica. [...]. I. izdaja te variante. — Natalis Comes, Alexandrisophiste de figuris sententiarum ac elocutionum. Natale de comitibus [ ...]interprete. Edina izdaja. 3 v Kolnu: Rudolf Agricola, De inventione dialectica libri tres. 31. izdaja. — Cyprian Soarez S. J . , De arte rhetorica libri tres, ex Aristotele, Cicerone, et Ouinctilianoprae- c‘pue deprompti. I. izdaja. - Thomas Stapleton, Promptuarium catholicum adinstruc- (,onem concionatorum contra haeretieos nostri temporis. I. izdaja. 3 v Lyonu: Utraque Ciceronis Rhetorica [...] Item eiusdem [...] De inventione. 9. lzdaja. - Peter Ramus, Dialecticaepartitiones. 15. izdaja. - Peter Ramus, Audomari Talaei Rhetorica. 12. izdaja. ~ v Baslu: Demetrius Phalereus, De elocutione. ac Dionysii Halicarnassensi opuscula quaedam. Edina izdaja. - Marcus Fabius Ouintilianus, Declamationesquindecim. 19. izdaja. ^ v Strassburgu: Johann Sturm, De litterarum ludis recte aperiendis liber. 2. izdaja. — Johann Sturm, De Periodis liber. 2. izdaja. * v Londonu: Anonymus, A n Homelye o f Basilius Howe Younge Mene Oughte to Reade Poets and Oratours. Edina izdaja. 1 v Genevi: Henri Estienne II, In M. T. Ciceronis quamplurimos locos castigationes. Edina izdaja. 1 v Dortmundu: Peter Ramus, Audomari talaei Rhetorica. 14. izdaja. 1 brez navedbe kraja: Aladus Amstelredamus, Rodolphi Agricolae [. . .] de inven­ tione dialectica libri omnes [. . .] D. Alardi amstelredami opera in lucern educti. 23 Hans Widmann, Tiibingen als Verlagsstadt. Tiibingen, 1971, str. 58. 24 Apologia et defensio poeticae et oratoriae maiestatis (Apologia et defensiopoe- tices Henrici Bebelii ad iuventutem Germanam), 1501. — Liber hymnorum in metra noviter redactorum, 1501. — Ars versificandi et carminum condendorum, 1506. — Prim. Heinrich Bebel, Comoedia de optimo studio iuvenum - Uber die beste A rt des Studiums fur junge Leute. Ur. in prev. VVilfried Barner. Stuttgart, 1982 (Reclam Uni- versal—Bibliothek Nr. 7837/2), zlasti str. 137—139. 25 Alfonz Gspan-Josip Badalič: Inkunabule v Sloveniji. (Nav. v naši op. 11). Prim. navedbo o »književni teoriji« na str. 46 ter zap. št. 47., 183., 184., 231., 271., 326., 498., 584., 700., 742. v Katalogu inkunabul v Sloveniji: Aristoteles, De Interpretatione. [Coloniae], 1494. — Pseudo—Cicero, Rhetorica ad C. Herennium. Cum comm. Hier- onymi Capiduri. De inventione. Cum comm. C. Marii Victorini. Venetiis, 1490. - Cicero, De inventione sive Rhetorica ve/us.Cum comm. Marii Victorini, Rhetorica ad Herennium, cum commento. Venetiis. 1493. - Augustinus Datus, Elegantionale. Ver- onae, 1483. — Albertusde Eyb, Margaritapoetica. Venetiis, 1493. — Guillermus, Rhe­ torica divina. Friburgi 1491—93. — Omnibonus Leonicenus, De octopartibus orationis et De arte poetica. Patavii, 1474. — Franciscus Niger, Modus epistolandi. Venetiis, 1494. - Jacobus Wimpfeling, Elegantiarum medulla oratoriaque praecepta. (Mogun- tiae, 1493. Z dodatkom: Henricus Bebelius, Ars versificandi, 1510.). — Cicero, De Oratore. Cum commento Omniboni Leoniceni. Orator. Topiča. Partitiones oratoriae. Brutus. De optimogenere oratorum. [. . .) Venetiis, 1485. 26 J. Glonar, Iz stare stiške knjižnice. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, XVIII, 1937, str. 121, zap. št. 123 in 124: Cicero, Rhetorica ad Herennium. Venetiis 1550. — Cicero, Opera omnia. Basileae, 1534. 27 Primož Simoniti, Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice. (Prim. našo op. 11.) Str. 30, zap. št. 7; str. 32, zap. št. 22, 1 in 14; str. 33, zap. št. 22; str. 37, zap. št. 7; str. 43, zap. št. 51: Erasmus Rotterodamus, De duplici copia verborum etrerum. [. . .] Basileae 1517. — Veterum aliquot de arte rhetorica traditiones. Basileae 1521. — Badii Ascensii nec non Sulpitii (Verulani) de componendis epistolis ceteraque opuscula. Nurembergae 1504. — Cicero |. . .] De partitione oratoria dialogus. Lipsiae 1517. - Erasmus: De octo orationis partium constructione libellus. [S. I.] 1521. - MarusTuUius Cicero, Rhetoricorum ad Herennium libri quattuor. Venetiis 1554. — M. Fabius Quin- tilianus, Oratoriarum institutionum libri XII. Basileae 1561. 28 Prof. Maja Žvanut mi je prijazno dala na pogled gradivo za svojo razpravo o evropski literaturi na Slovenskem v 16. stoletju in dovolila izpisati naslove retorik iz seznamov knjig v popisih imetja oz. zapuščinskih listinah, ki jih hrani Arhiv Slovenije, ter iz seznamov knjig iz 16. stoletja v ljubljanski semeniški in frančiškanski knjižnici. 29 Brez navedbe avtorja; glede na Elzejevo opombo (prim. naši op. 19 in 21) bi to utegnil biti Hug ali Hugen. 30 M. T. Ciceronis ad Heren. Rethorica. — Murphyjev katalog navaja veliko variantnih izdaj tega dela (n. d., str. 88—94). 31 Philip. Melanthonis erotemata dialecticae et Rethoricae. - Po Murphyjevem katalogu je izšla v Leipzigu 1573 in 1609 ter v Frankfurtu 1579 (n. d., str. 206). 32 To bi utegnil biti prikrojen naslov izredno razširjenega, po vsej Evropi ponatis- kovanega dela Erazma Rotterdamskega De copia verborum et rerum, ki je izhajalo tudi z variiranimi naslovi, npr. De utraque verborum ac rerum copia in De duplici copia rerum et verborum (prim. Murphy, n. d., str. 138-139). 33 To priredbo lahko po Murphyjevem katalogu identificiramo kot delo Friedricha Riedererja, izšlo 1492 in 1493 v Freiburgu v Breisgauu, 1. 1509 v Strassburgu in 1535 v Augsburgu (Murphy, n. d., str. 258). 34 Rethorica teutsch - mogoče spet Hugova ali Hugenova; M. T. Ciceronis [de] oratore libri 3 in še več različnih Ciceronovih tlel, med njimi mogoče tudi retoričnih; Grammatices institutiones novae magistri Bernardi Pergerii viri doctissimi; ta je po Murphyjevem katalogu izšla v Kolnu pred I. 1500 pod naslovom Grammatica nova [. . .] de epistolis conficiendis (Murphy, n. d., str. 222). - P. Simoniti meni, daje prvič izšla natisnjena najbrž že 1.1479 v Benetkah. Prim. P. Simoniti, Humanizem na Sloven­ skem in slovenski humanisti do srede X V I. stoletja. Ljubljana, 1979, str. 164, in nadrobnejša o dognanja o Bernardu Pergerju iz Ščavnice ter njegovi knjigi Gramma- tica nova, str. 154-166. 35 Ouintilianus Oratorium institu. lib. 12. - De Duplicicopia Verborum Erasm. - Copia Verborum Erasmi. — Rhetorica Sturmii. Po Murphyju je Johann Sturm ali Joan- nes Sturmius (1507—1589) napisal 21 različnih retoričnih del, med njimi priredbe Ari­ stotelovih in Ciceronovih (Murphy, n. d., str. 277-279). - O Dalmatinovi knjižnici gl. P. Simoniti, M ed knjigami [. . .] (prim. našo op. 11), str. 25 in op. 34.nastr.45. 36 Rhetorica Martini Crusii. — Enchiridion ad verborum copiam Theodorici Morelli. - Martin Crusius oz. Kraus (1526—1607) je po Murphyjevi evidenci izdal 4 retorična dela, vsa so šolske priredbe Melanchthonovih in Erazmovih. - Knjigo z nas­ lovom Enchiridion ad verborum copiam multiplici auctario locupletarum navaja Mur- phy kot delo Thierryja Morela, kije izšlo v Parizu 1. 1525,1535 in 1542 (Murphy, n. d., str. 104-105 in 209). - Prim tudi P. Simoniti, Martin Crusius in seinen Bezienungen zu slowenischen Protestanten. V: Slovenci v evropski reformaciji šestnajstega stoletja ~ Die Slowenen in der europaischen Reformation des sechzehnten Jahrhunderts. Lju­ bljana 1986 (ur. A. Janko), str. 213-240. — Hubert Cancik, Primus Truber - Martin Crusius — Nikodemus Frischlin. Prav tam, str. 29—49. 37 To je skrajšan naslov dela, ki je najprej izšlo 1. 1512 v Parizu in do izdaje 1. 1577 v Kolnu še v več kot 50 izdajah v raznih evropskih mestih (prim. našo op. 31). - O knjižnici Felicijana Trubarja prim. P. Simoniti, Med knjigami[. . .] (gl. našo op. 11), str. 25 in op. 32 na str. 45. 38 Aristotelis Stagiritate A d Theodectum Rhetoricorum libri III quos M. Ant. Majoragius vertebat[. . .] Venetiis 1575. — Murphyjev katalog te izdaje ne evidentira, čeprav je Marcus Antonius Maioragius (1514—1555) upoštevan (n. d., str. 198). Aristo­ telovo delo Rhetorica ad Theodecten je navedeno v dveh pariških izdajah (154Ž in 1545), Aristotelis De rhetorica [. . .] pa v beneški iz 1. 1574. 39 Marcus Tullius Cicero, Opera omnia. Lugduni 1588. - To lyonsko izdajo Mur- phy navaja (n. d., str. 73). 411 Marcus Tullius Cicero, Rhetoricorum ad C. Herennium libri IV cum notis Gil- berti Longolii, nec non Ciceronis de inventione rethorica libri II, Col. Agrip. 1556 (Gualt. Fabricii). - Po Murphyju je izšlo delo z naslovom Rhetoricorum ad Heren­ nium libri IIII. Annotationes a Gylberto Longolio conscriptae v 3 kolnskih izdajah - I- 1539, 1559 in 1563 (n. d., str. 92). Kombinacij »nove« in »stare« Ciceronove retorike pa so tiskali veliko, v več variantah (prim. Murphy, n. d., str. 88-97). 41 Erasmi Roterd. Opus de consčribendis epistolis. Lugduni 1543. To lyonsko •zdajo ima Murphy evidentirano (n. d., str. 137). 4- Majoris Georg. Sententiae veterum poetorum per locos comrnunes digestae. Lugduni 1573 [Joh. Tornaesius]. - Murphy navaja 4 izdaje tega dela, med njimi pa te 'yonske ni (prim. n. d., str. 197-198). 43Melanchton Phil., Erotemata dialectices. (. . .] Wittenberg 1553 (Joh. Lufft). ~ Murphy navaja delo Erotomata dialecticae et rhetoricae v leipziški izdaji I. 1573, frankfurtski 1. 1579 in leipziški 1609 (prim. n. d., str. 206). 44 Aristotelis Opera. Venetiis 1562. - Murphy te beneške izdaje ne navaja (prim. n. d., str. 25-26). Cicerone De le Orazioni. Tom III. Vinegia 1556. — Murphy tega prevoda ne navaja (prim. n. d . , str. 80-85). - Paulus Manutius: In M. Tullii Ciceronis Orationes (-'°rnmentarius. Venetiis 1578 (Aldus). — Murphy navaja Manutija kot prireditelja raz- 'čnih Ciceronovih del, ki so izhajala v Benetkah, toda tega dela med njimi ni; vse nave- ene izdaje so zgodnejše. Lahko pa bi šlo za eno izmed knjig Ciceronovih zbranih del, *J- Opera omnia, ki so izšla v Benetkah v I. 1578—81, »Manucciorum commentariis illu- stratus« (prim. n. d., str. 73, 75-76). Albertus de Eyb, Margaritae poetarum. 1502. — Murphy navaja to delo kot argarita poetica in evidentira samo štiri izdaje, zgodnejše od navedene: strassburško °k- 1479, rimsko 1480, brez navedbe kraja 1493 in baselsko 1495; pripominja, da so tu Zaie,a Praecepta artis rhetoricae, ki jih često pripisujejo Eneju Silviju Piccolominiju, ter povzetki retoričnih navodil Gasparina Barzizza (1359 ali 13707-1431), Stephana 'iscusa (15. stol.) in drugih (prim. n. d., str. 114-115). 47 Marius Nizolius Brixellensis: Thesaurus Ciceronianus. Venetiis 1596 [J. B. Ant. Bertam]. - Murphy navaja samo baselsko izdajo tega dela iz 1. 1559 in nekaj zgodnej­ ših izdaj dela z naslovom Thesaurus omnia Ciceronis verba etc. complexus [ . . . ] — baselsko iz 1. 1563 in beneške iz 1.1570,1576 in 1591 (n. d., str. 214). Tezavra iz 1.1596 torej nima v evidenci. ^"Inu mi nesmo v le-timu našimu obračanu oli tolmačevanu lepih, gladkih, viso­ kih, kunštnih, novih oli neznanih besed iskali, temuč te gmajnske krajnske preproste besede, katere vsaki dobri preprosti Slovenec lehku more zastopiti;” Posvetilo. V: Ta Evangeli svetiga Matevsha, 1555. Cit. po Ruplovem izboru Slovenskih protestantskih piscev, str. 65. 49 "Zakaj ta muč svetiga evangelija inu naše izveličane ne stoji v lepih, ofertnih besedah, temuč v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim svetim kršanskim lebnu.” Prav tam. 50 "Skratka, o laških burkah gospoda Štefana [Konzula] bi znal napisati cele buk- vice. Ume govoriti lepe, gladke in sladke besede ter se delati ponižnega, uslužnega in revnega pred tistimi, o katerih ve, da bo od njih kaj dobil; če pa si od koga ne obeta več koristi, mu obrne hrbet, kakor delajo vsi nehvaležneži.” Baronu Ivanu Ungnadu 4. novembra 1561. Prevod Jožeta Rajhmana. Prim. Rajhmanovo izdajo Trubarjevih pisem, str. 100, izvirnik na str. 96—98. 51 ”Ne želim pa in ne potrebujem za svojo sedanjo začeto vojsko nobene druge pomoči in podpore, kakor da mi vi Kranjci po resnici sporočite in daste veljaven in odkritosrčen dokaz in spričevalo, da ni v mojih tiskanih slovenskih knjigah nikakega krivega, sleparskega prevoda in krive vere, temveč da so dobro razumljive in koristne ubogemu slovenskemu ljudstvu [. . .]. Prosim tedaj ponižno [. . ] ,dam i[. . .] izvolijo izdati in poslati resnično, veljavno listino in spričevala, [. . .] češ da ni v mojih doslej tiskanih slovenskih knjigah [. . .] nič sleparsko ali krivo povedanega [. . .].” Dežel­ nemu glavarju Jakobu Lambergu, deželnemu oskrbniku Joštu Gallenbergu in odborni­ kom kranjskim, 12. januarja 1560. Prevod Jožeta Rajhmana. Prim. Rajhmanovo izdajo Trubarjevih pisem, str. 54, izvirnik str. 52-53. 52 O spoznavni, etični in estetski dimenziji ali plasti literature prim. Janko Kos, Literatura. Ljubljana, 1978 (Literarni leksikon, 2). 53 Prim. Mirko Rupel, Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana, 1962, str. 32. - Mirko Rupel, Primus Truber, (prim. našo op. 14), str. 28. 54 Prim. Jože Rajhman, Trubarjev svet, str. 172. 55 Leonardo Bruni, De interpretatione recta. 1420. — Estienne Dolet, La Manidre deBien Traduire d ’Une Langue en Aultre. 1540. Prim. Rolf Kloepfer, Die Theorieder literarischen Ubersetzung. Munchen, 1967 (Freiburger Schriften zur romanischen Phi- lologie, 12), str. 39. S6Prim. Trubarjev svet, str. 166-167, 180. 57Jakob Andreae, Christliche Leichpredig bei der Begrabnus des Ehnviirdigen und Hochgelehrten Herren, Primus Trubern. Tiibingen 1586. Matija Trost, Ena lepa inv pridna prediga, per pogrebi tiga vreidniga inu vissoku vuzheniga Gospud Primosha Trvberia rainciga, dershana od Gospud Iacoba Andrea Doctoria, Tibinskiga Probsta, inu is Nemshkiga Iesika v ’slovenski tolmazhena. Tvbingae, 1588. — Prim. tudi v naši op. 36 navedeni razpravi o Crusijevih pogledih na Trubarja. 58 Matija Trost, Comparatio Primi Truberi cvm S. Martino Lvthero. V: Ena lepa inu pridna prediga [...], Prim. našo op. 57 — Sovre je ”excolere” prevedel s "polepšati", kar ni čisto v reformatorskem duhu, ustreza pa sodobnemu pojmovanju pomenske sorodnosti. Prim. Mirko Rupel, Nove najdbe naših protestantik XV I. stoletja. Lju­ bljana, 1954 (SAZU, Dela, 7), str. 44 -7 2 , zlasti 55 in 57. 59 Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I. Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok. Maribor, 1968. “ Pogačnik, n.d., str. 35 61 Pogačnik, n.d., str. 111,125, 139-142. 62 Poleg Pogačnikove Zgodovine (prim. našo op. 59—61) prim. še Jože Počačnik, Stilprobleme im slowenischen Reformationsschrifttum. V : Abhandlungen iiberdie slo- wenische Reformation. Ur. Branko Berčič. Munchen, 1968, str. 90—110, zlasti 102-110. 63 Breda Pogorelec, Trubarjev stavek. V: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Predavanja. VIII. Ljubljana, 1972, str. 305-323. 64 Breda Pogorelec, Dalmatinovo besedilo med skladnjo in retorično figuro in Bohoričeva gramatična norma. V: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kul­ turi. Ur. Breda Pogorelec s sodelovanjem Jožeta Koruze. Ljubljana, 1986, (Obdobja, 6). Str. 473-497. 65 Prim. B. Pogorelec, n.d. (naša op. 64), str. 495, op 25., in n.d. (naša op. 63), str. 320, op. 15: Epitome Troporum ac Schematum et Grammaticorum et Rhetorum. ad Autores tum prophanos tum sacros intelligendos non minus utilis quam necessaria. Ioanne Svsenbroto Rouenspurgi Ludimagistro collectore. Tiguri apud Christophorum Froschauerum. Brez letnice. - Murphy (n.d., str. 280-281) navaja 11 izdaj tega Susenbrotovega priročnika; Trubar bi bil dejansko najverjetneje lahko poznal katero izmed ziiriških (1535 [?], 1540 [?], 1541,1570) ali ravensburško (1541 [?], manj verjetno katero izmed londonskih (1562, 1576, 1608, 1621, 1635) ali antwerpensko (1566). 66 Tomaž Sajovic, Retoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige. V: 16. stoletje [...] (prim. našo op. 64), str. 499—513. 67 Tone Pretnar, Med gramatičnim paralelizmom in zvočno figuro: o rimi v slo­ venski protestantski pesmi. V: 16. stoletje[ ...] (prim. našo op. 64), str. 571-580. 68 Dušan Ludvik, Aliteracija in aliteracijski verz. Ljubljana, 1982 (Literarni leksi­ kon, 17), str. 58. 69 Francka Premk, Primerjava med Trubarjevim in Dalmatinovim prevodom Davidovega psaltra v razmerju do hebrejskega izvirnika, latinske Vulga(e in nemške Luthrove predloge. V: 16. stoletje [...] (prim. našo op. 64), str. 529-543. 7(1 Prim. Kajetan Gantar, Konfrontacija med antiko in krščanstvom. Nekaj opa­ žanj ob Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu Pavlovega govora na Areopagu. V: Štiristo let prevajanja na Slovenskem, (prim. našo op. 2), str. 83-87. - Janko Moder, Ob Trubarjevih "treh rečeh”. Prav tam, str. 33-66. - Martina Orožen, Vprašanje sin­ taktične interference v Dalmatinovem prevodu Biblije 1584. V: Slovenci v evropski reformaciji 16. stoletja (prim. našo op. 36), str. 105—123, zlasti 108-111. 71 Jože Rajhman, Trubarjev svet, (prim. našo op. 2), str. 170—177. 72 Jože Rajhman, Trubar (Truber) Primož. V: Slovenski biografski leksikon. 13. zvezek. Ur. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petre. Ljubljana, 1982, str. 206—225, cit. na str. 223. 73 Henri Meschonnic, D'une linguistique de la traduction a la poetique de la tra- duction. V: Henri Meschonnic, Pour la poetique II. Gallimard [Pariš], 1973, str. 327—366, cit. na str. 343. — Eugene A. Nida in Charles R. Taber, The TheoryandPrac- tice o f Translation. Leiden, 1969 (Helps for Translators Prepared under the Auspices of the United Bible Societies, 8), cit. na str. 107.