socialno delo letnik 44 - december 2005 - št. 6 fakulteta za socialno delo ljubljana socialno delo Izdaja Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Glavni in odgovorni urednik Bogdan Lešnik Urednišl(i odbor Srečo Dragos Mojca Drek Darja Zaviršek Svetovall» uredništva Jo Campling Uredniši(i svet Vika Beve IVIara Ovsenik Gabi Čačinovič Vogrinčič Jože Ramovš Bojan Dekleva Pavla Raposa Tajnšek Vito Flaker Tanja Rener Andreja Kavar Vidmar Bernard Stritih Zinka Kolarič Marta Vodeb Bonač Anica Kos Marjan Vončina Blaž Mesec Naslov uredništva Topniška 31,1000 Ljubljana, tel. (01) 2809260, faks 2809270 e-pošta socialno.delo@fsd.uni-lj.si, internet www.fsd.si/sd Blaž Mesec METODOLOGIJA RAZISKOVANJA S STATISTIKO V ŠTUDIJSKEM PROGRAMU SOCIALNEGA DELA POGLED NA RAZVOJ Petdesetletnica šole ni samo priložnost, ampak tudi obveznost, da se človek ozre na prehojeno pot, naredi obračun in izrazi svoje želje za pri- hodnost. To je toliko bolj res, če se obletnica šole približno ujema s koncem poklicne kariere nosil- ca predmeta oziroma predmetnega področja. Ker vse do danes nisem mislil na to opravilo, si nisem priskrbel natančnih in zanesljivih po- datkov o kronologiji pridobitev in izgub in o trenutni bilanci in saldu. Oprl se bom na nekaj zanesljivih podatkov, ki sem jih lahko na hitro zbral, v ostalem pa na manj zanesljivi spomin in vtis, za katerega lahko le upam, da me ne vara. Zal tudi kultura šole ni bila naklonjena ustvarja- nju zavesti o pomenu našega dela in ohranjanju te zavesti in gradiva, ki bi ta pomen dokumenti- ralo. Ob selitvi s Poljan za Bežigrad smo uničili veliko gradiva, nekaj pa ga je propadlo zaradi ne- primerne hrambe in neskrbnega ravnanja v prvih letih na novi lokaciji. Na srečo sem kot urednik Vesinika delavcev na področju socialnega dela in pozneje Socialnega dela (do leta 1992) posebno prva leta še kar skrbno beležil dogodke na šoli in jih objavljal kot vesti in poročila. Danes so mi te notice dragocen vir podatkov. Tudi kako dobro vajo ali seminarsko nalogo sem ohranil dalj kot dolžnih pet let. ZAČETKI Na višji šoli za socialne delavce sem začel pre- davati v letu 1967/68 kot zunanji predavatelj, ko sem bil še v rednem delovnem razmerju na inštitutu za sociologijo in filozofijo. Jeseni leta 1969 sem se redno s polnim delovnim časom zaposlil na šoli kot predavatelj predmeta »sta- tistika za socialne delavce«. Ko sem prišel, je imelo poučevanje tega-predmçta kot tudi metod raziskovanja že nekajletno zgodovino. Statistiko je od ustanovitve šole do leta 1964/65 kot eno- semestrski predmet v prvem letniku predaval Živko Šifrer, za njim pa krajši čas Ivan Jenko (od šol. leta 1965/66 do 1966/67), ki mi je predal svoje zapiske za predavanja in nekaj živopisnih grafikonov, ki so jih študentje izdelali v okviru vaj. Profesor Šifrer je napisal tudi Kratek pregled tehnike anketiranja (1964, 68 strani) in tako vnesel v svoj predmet tudi nekaj širše metodo- loške vsebine. Predmet je tedaj obsegal osnovno opisno statistiko z metodološkim uvodom. Jeseni leta 1968 se je predmet razširil na dva semestra, fond ur se je podvojil na 60 ur predavanj in 60 ur vaj letno, kar je pomenilo tudi vsebinsko raz- širitev z inferenčno statistiko. V tedanjem učnem načrtu (ta se je ohranil) sem podrobneje kot v poznejših razčlenil poglavja statistike. Dejanska izvedba navadno bolj ali manj odstopa od tistega, kar predvideva učni načrt. Spominjam pa se, da sem tedaj, torej na višji šoli, v resnici že predaval inferenčno statistiko, kar je razvidno tudi iz ohranjenih zapiskov za predavanja. Prvi dokument, ki zadeva pouk metod razis- kovanja, so razmnoženi zapiski Katje Vodopivec Kako pišemo diplomsko nalogo, po predavanju, ki ga je imela aprila 1961 (17 strani). Ko je 1. 1965 pouk metodike socialnega dela prevzel Bernard Stritih, je upošteval tudi metodološke vsebine in za študente na praksi napisal Navodilo za operativno analizo (ni datirano). Prva leta sem torej poučeval statistiko, ki je vključevala opisno statistiko in nekaj osnov sta- tističnega sklepanja. Predajal sem tisto, kar sem se naučil pri študiju psihologije. Moja učitelja statistike sta bila Leon Sebek in tedaj še asistent, pozneje pa znani strogi profesor statistike na oddelku za psihologijo filozofske fakultete, na pedagoški fakulteti in fakuheti za šport Miran 367 BLAZ MESEC Čuk. Učbeniki, po katerih sem študiral, so bili: Garrett, Statistika v psihologiji in pedagogiki: Učbenik psihološke in pedagoške statistike, ki ga je prevedel Zdravko Neuman, izdal pa za interno uporabo Zavod za proučevanje organizacije dela in varnosti pri delu (1957); sam sem si že tedaj, ko je bil to še skoraj podvig, naročil Guilfordov učbenik Statistics in Psychology and Education (New York: Me Graw-Hill, 1956), v katerega še zdaj kdaj pogledam, poleg tega pa sem uporabljal učbenik Marijana Blejca Statistika za psihologe. Pozneje sem kot osnovni učbenik za statistiko za našo rabo priporočil odlični učbenik Janeza Sagadina Statistika za pedagoge (najnovejša iz- daja je iz leta 2003). »STATISTIKA« SE PREOBLIKUIE V »RAZISKOVANIE V SOCIALNEM DELU« Po prvih izkušnjah s poučevanjem statistike sem spoznal, da je študentom težko uvideti smisel študija statistike, če ne vedo ničesar o celotnem raziskovalnem procesu in o zvezi med raziskovanjem s statistiko in praktičnim socialnim delom. Tako sem sklenil predlagati, da se ta predmet preoblikuje v metodologijo raziskovanja s statistiko. Da pa zadeva ne bi zvenela preveč akademsko, sem po nekaterih tujih vzorih predlagal, naj se predmet imenuje »raziskovanje v socialnem delu«. Pedagoški svet Višje šole za socialne delavce je na svoji redni seji, dne 7. 10. 1971, sprejel predlog, da se dosedanji predmet Statistika za socialne delavce preimenuje v Raziskovanje v socialnem delu, v skladu s tem pa se spremeni tudi program novega predmeta. Pedagoški svet se je v načelu strinjal s predlaganim pro- gramom za ta predmet. Tako je tudi formalno končano postopno združevanje predmeta Statistika in poglavij iz Operativne analize, ki so bila prvotno v okviru Metodike. Do takega razvoja je prišlo na osnovi dveh spoznanj: 1) da si brez raziskovanja ne moremo zamisliti sodobnega socialnega dela, saj je raziskovanje nepogrešljiv sestavni del socialnega dela kot praktične dejavnosti in socialnega dela kot vede o tej dejavnosti; 2) da Statistika sama ne more biti tisti predmet, katerega študij naj bi socialne delavce spodbudil k raziskovanju in jih oborožil s potrebnim metodološkim znanjem, in da je preozko tudi pojmovanje operativne analize kot metodičnega pripo- močka socialnega dela. Smisel poznavanja in uporabe statističnih metod zagledamo v polni meri šele, ko spoznamo njihovo mesto v celotnem raziskovalnem postopku. Zna- nje statistike lahko uporabimo nekritično in napačno, če kvantitativnih podatkov ne interpretiramo v odvisnosti od metod, po katerih so bili zbrani in vrednoteni, in v od- visnosti od praktičnih ciljev, ki jim služijo, ali od teorije, iz katere izhajajo in v katero se vključujejo. (To je moje poročilo v Vestniku delavcev na področju socialnega dela; B[laž] M[esec] 1972.) Naj pripomnim, da je bil postopek natanko tak: napisal sem predlog za spremembo naziva in učnega načrta predmeta in ga naslovil na tri- partitni svet šole (učitelji, študentje, predstavniki družbene skupnosti). Svet je predlog obravnaval in ga sprejel. Ali se je kaj dogajalo v zakulisju, ne vem. Mene ni nihče nič vprašal: niso me klicali na noben partijski ali državni organ. Nič mi ni bilo treba pojasnjevati, nikamor mi ni bilo treba pošiljati nobenih papirjev. V primerjavi s seda- njim postopkom ob uvajanju novega predmeta in sprejemanju učnega načrta je bil tisti postopek zelo preprost. Resnici na ljubo pa moram dodati, da sem v utemeljitvi učnega načrta obsežno za- govarjal »marksistično idejnost« predmeta. Gornja utemeljitev novega predmeta odraža moja prva spoznanja ob proučevanju vloge raziskovanja v socialnem delu. Prvo besedilo o tej temi, ki sem ga prebral, je bilo poglavje v Friedländerjevem učbeniku Metodika socialnega dela, ki je bil tedaj preveden na pobudo Bernarda Stritiha. Po Friedländerju je raziskovanje po- možna metoda socialnega dela. To pojmovanje je bilo utemeljeno s tem, da socialno delo ni znanost, temveč praktična stroka, raziskovanje pa je eno njenih orodij, je pa vendarle preozko. V prispevku O vlogi raziskovanja v socialnem delu (1972) sem poudaril dvojno vlogo raziskovanja v socialnem delu. Po eni strani je raziskovanje me- toda, ki jo uporabimo v okviru praktičnega pro- jekta, na primer, ko hočemo organizirati pomoč na domu starim ljudem, potrebujemo podatke o potrebah po pomoči. Po drugi strani pa je raz- iskovanje kritična, teoretska refleksija metode pomoči, ciljev in dosežkov projekta. Že tedaj sem zapisal, da je raziskovanje »del socialnega 368 METODOLOGDA RAZISKOVAN|A S STATISTIKO V ŠTUD1|SKEM PROGRAMU ... dela kot vede«, kar pomeni, da sem uvidel dvojno naravo socialnega dela, da je namreč stroka in veda o tej stroki in njenih družbenih kontekstih hkrati. Tega očitnega dejstva mnogi še zdaj niso pripravljeni sprejeti in poskušajo socialno delo podrediti drugim disciplinam. Tako sem torej začel predavati metodologijo raziskovanja. Osnovno metodološko znanje sem si pridobil ob študiju psihologije. Imel sem srečo in čast, da sem poslušal starega profesorja Mihajla Rostoharja, ki je na »preizkusnem izpi- tu« iz obče psihologije, ki jo je predaval, skoraj vsakogar vprašal, kaj je psihološki eksperiment. Praktično raziskovalno znanje sem si pridobil predvsem pri eksperimentalnih vajah iz obče psihologije, kot jih je koncipiral Vid Pečjak, tedaj še profesorjev asistent. Ker sem bil demonstrator pri teh vajah, sem jih kar dobro obvladal. Precej metodologije sem se naučil tudi pri predmetih psihometrija in psihofiziologija dela; oba je pre- daval Zoran Bujas iz Zagreba, pri nas pa mu je pri vajah pomagal demonstrator in pozneje asi- stent Janez Gregorač, ljubezniv mož, ki je blažil profesorjevo zajedljivost in opozarjal študente na pomanjkljivosti v »protokolih« vaj. Omenim naj še Nikolo Rota, profesorja socialne psihologije, kije prihajal predavat iz Beograda. S predavanji in s tem, da me je nekoč pohvalil za na hitro iz- vedeno aplikacijo metode analize vsebine, me je navdušil za socialno psihologijo. Zal pozneje nisem bil dovolj vztrajen, da bi ob nenaklonjenih okoliščinah sledil temu zanimanju. Zelo pomembna metodološka šola je bilo zame praktično raziskovalno delo na inštitutu za sociologijo in filozofijo, kjer sem se zaposlil takoj po diplomi. Moj nekoliko oddaljeni meto- dološki mentor je bil Stane Saksida, ki je odpiral široke metodološke razglede, moja neposredno predpostavljena pa je bila Ana Barbič, pozneje profesorica sociologije na biotehniški fakulteti. Pri Ani in kolegih v skupini za preučevanje množičnih komunikacij (pozneje za sociološko metodologijo), kjer je bil moj mentor psiholog Marjan Kroflič, sem se naučil načrtovati razis- kave, sestavljati vprašalnike, dobil sem občutek za dobro formulacijo vprašanj v vprašalniku in za druge metodološke podrobnosti, brez katerih ni dobre raziskave. Na inštitutu sem sodeloval pri več raziskavah in dobil dober vpogled v po- tek sociološke raziskave od začetka do objave poročila, tudi v organizacijo raziskave, delitev dela, skratka, logistiko. To je bil tudi čas, ko so nastajali prvi metodološki učbeniki oziroma prevodi tujih učbenikov in priročnikov (npr. Good, Scates 1967). Na podiplomskem študiju sem poslušal Vojina Milica, pisca obsežnega dela Sociološki metod (1964), prve temeljne »domače« metodološke knjige v družboslovju. Na filozofski fakulteti so prevedli Ackoffovo delo Načrt so- ciološke raziskave (1966), na knjižnične police VŠSD pa so prišla dela metodološke serije pod uredništvom Reneja Königa (1973). Pri uvajanju novega predmeta je bilo treba rešiti več vprašanj. V naši šolski praksi na višjih in visokih šolah se pojavlja več različic odnosa med statistiko in metodologijo kot šolskima predmetoma: 1) da statistika kot predmet vključuje nekatera poglavja metodologije raziskovanja, 2) da se statistika in metodologija poučujeta ločeno kot posebna predmeta. 3) da metodologija raziskovanja vključuje večji ali manjši del statističnih metod. Nekateri učbeniki stati- stike v uvodnih poglavjih obravnavajo ne- katera metodološka vprašanja, npr. načine zbiranja statističnega gradiva, a praviloma ne tako, da bi se študent pri tem usposobil za samostojno zbiranje gradiva. Poleg tega pa posredujejo študentu zmotno prepričanje, da se raziskovalno delo začne z zbiranjem podatkov. S tem ga navajajo k nesmiselnemu zbiranju podatkov zaradi podatkov. Ponekod se statistika in metodologija poučujeta ločeno kot posebna predmeta. V tem primeru je omogočeno, da se študent poglobi v oba pred- meta, ostane pa problem povezave med njima oziroma odmerjanje ustrezne teže enemu in drugemu. [...] Logično najbolj dosledna in za nas praktično izvedljiva je tretja možnost, tj., da se obravnavanje metod obdelave in analize kvantitativnih podatkov [...] vključi v metodo- logijo raziskovanja. [...] Drugo vprašanje, ki ga je bilo treba rešiti, je vprašanje obsega in nivoja snovi v učnem programu. [...] Oporo pri delitvi metodologije na elementarnejšo in zahtevnejšo predstavlja delitev raziskav na opisne in vzročne. Dosedanje izkušnje kažejo, da ostajajo tako študentje pri izdelavi diplomskih nalog kot praktiki pri izvajanju analiz za potrebe socialnih služb na deskrip- tivnem nivoju 1...] Izražena je bila želja, da bi študentom posredovali predvsem specifične analitske metode in tehnike za vsako od 369 u BLAŽ MESEC področij socialnega dela posebej. [...] Čeprav ne gre zanikati posebnosti metod in tehnik, prilagojenih za ta področja, menimo vendar, da so osnovna vprašanja [metodologije] raz- iskovanja na vseh področjih enaka. Prav o teh osnovah naj bi se socialni delavci poučili v šoli, na prvi stopnji, prilagajanje teh sploš- nih metod in izpopolnjevanje specifičnih metod za posebna področja pa bi prepustili njihovemu podiplomskemu študiju in drugim oblikam strokovnega izpopolnjevanja. (B[laž] M[esec] 1972.) Že iz do sedaj povedanega je mogoče sklepati, da se zavzemamo za učni program, ki je sicer zaključena celota, ki pa v bistvu predstavlja le prvo stopnjo metodološkega znanja. Zasnovan je tako, da ga je možno nadgraditi. Če bo šola s časom prerasla v tri ali štiriletno šolo, bo mogoče brez večjih sprememb tega osnovnega programa izdelati nadaljevalni program, ki bi obsegal za- htevnejše raziskovalne postopke z zahtevnejšimi statističnimi oz. drugimi kvantitativnimi tehni- kami. (BllažJ Miesecl 1972.) RAZVOJ POUKA METODOLOGIJE NA VIŠJI ŠOLI (1971/72 - 1994/95) Učni načrt. Uvod: čemu potrebuje socialni dela- vec znanje metodologije. Viri znanja za praktično odločanje v socialnem delu. Odnos med teorijo, raziskovanjem in praktičnim socialnim delom (vloga raziskovanja v socialnem delu). Osnove marksistične družboslovne metode. Načrtova- nje raziskav. Preliminarna faza in formuliranje problema. Idejni načrt raziskave: vrste raziskav. Idejni načrt raziskave: konceptualizacija in mer- jenje. Metode zbiranja podatkov: opazovanje. Metode zbiranja podatkov: spraševanje. Analiza sekundarnega gradiva. Vzorčenje. Urejanje in prikazovanje kvantitativnih podatkov. Frekvenč- ne distribucije. Relativna števila. Mere srednjih vrednosti. Mere razpršenosti. Opisovanje zveze med dvema spremenljivkama: korekcija. Poro- čilo o raziskavi. Poleg načrta predavanj je učni načrt iz leta 1971 vseboval tudi načrt vaj. Vaje sem si po zgledu vaj pri obči psihologiji in po nekem priročniku za vaje iz sociološkega raziskovanja (Wakefield 1968) zamislil kot vrsto malih raz- iskovalnih projektov, ki bi jih študentje izvajali po navodilih, na koncu pa bi svoje metodološko izobraževanje kronali z majhnim samostojnim raziskovalnim projektom. Načrt vaj je vseboval 16 osnovnih projektov praktičnega raziskovanja in 3 dodatne. Pri prvih štirih projektih naj bi študentje obvladali nekaj pripravljalnih opravil pri izvajanju raziskav: Povzetek raziskovalnega poročila. Predlog raziskave. Sestavljanje delovne bibliografije. Formuliranje problema in idejni načrt raziskave. Vsak naslednji mini-projekt pa je predvideval raziskavico kakšnega pojava, ob tem pa uporabo določene metode: Dogajanje v mali diskusijski skupini (kvalitativno opazovanje). Varstvo na otroškem igrišču (opazovanje brez udeležbe). Prosti čas študentov (nestandardizirani inter- vju). Socialno-ekonomski položaj študentov I (anketa, sestavljanje vprašalnika). Kakšne zadeve obravnavajo praktikanti pri delu s po- sameznikom (analiza sekundarnega gradiva). Socialno-ekonomski položaj študentov II (ročna obdelava vprašalnikov in tabeliranje). Socialna problematika v Republiki Sloveniji (grafično prikazovanje podatkov in računanje relativnih števil). Značilnosti populacije šolskih novincev 1 (frekvenčne distribucije). Značilnosti populacije šolskih novincev II (mere srednjih vrednosti). Značilnosti populacije šolskih novincev III (mere razpršenosti). KvaHfikacijska struktura in osebni dohodki delavcev (vzorčenje). Šolska uspešnost in dejavniki družinskega okolja (korelacija). Do- datni projekti: Kaj se dogaja v mladinskem klubu (opazovanje z udeležbo). Vloga praktikanta (študija primera na osnovi sekundarnega gradi- va). Ureditev in delovanje šole (študija primera organizacije na osnovi sekundarnega gradiva in intervjujev). V učnem načrtu je bila zamisel vsakega projekta kratko opisana. Zamišljeno je bilo, da bi za vsak projekt po- rabili dvakrat po dve šolski uri vaj, za izdelavo poročil (protokolov) pa bi študentje porabili vmesni čas, kar pomeni vsakih 14 dni en projekt. Kmalu se je pokazalo, da je tak tempo, ki bi ga motivirani in disciplinirani študentje verjetno zmogli, za naše študente prehud. Dejansko smo izvedli manj projektov. Leta 1974 se mi je posrečilo v šolski režiji izdati prvi del skript Raziskovanje v socialnem delu, ki mu je šele leta 1987 sledil drugi del, v katerem sem precej na široko obdelal metodo opazovanja. Za statistiko sem priporočal Saga- dinov učbenik. 370 METODOLOGIIA RAZISKOVAN|A S STATISTIKO V ŠTUDIISKEM PROGRAMU ... Skupinski projekti. Sedemdeseta leta prejš- njega stoletja so bila čas skupinskega dela. Po prvih »senzitivnostnih treningih«, tj., usposab- ljanjih za skupinsko delo, ki jih je pri nas vodil dunajski strokovnjak Otto Wilfert, udeležili pa so se jih tudi nekateri učitelji VŠSD, je zlasti kolega Bernard Stritih skrbel za to, da smo za vsako generacijo tedanjih študentov organizirali tovrstno usposabljanje, ki je trajalo v začetku ves teden, pozneje pa vsaj nekaj dni. Skupine študentov smo vodili učitelji, učiteljsko skupino pa kolega Stritih. Po teh usposabljanjih sem se zgledoval, ko sem tudi pri vajah iz raziskovanja v socialnem delu začel uvajati skupinske raziskovalne pro- jekte. Letnik se je razdelil na nekaj skupin in vsaka skupina je v zimskem semestru izvedla raziskavo. V letnem semestru pa smo na vajah reševali statistične naloge. Iz 1. 1977/78 se je ohranilo nekaj takih skupinskih poročil, npr. Poročilo o raziskavi o družinskem varstvu v Štepanjskem naselju. »Namen raziskave je bil iskanje družin za družinsko varstvo,« beremo v poročilu. Študentje so z vprašalnikom, kije vse- boval 12 vprašanj, anketirali vsako drugo dru- žino v štirih ulicah Štepanjskega naselja, skupaj 218 družin od 326, kolikor jih je zajel ta vzorec. Ugotavljali so sestavo družin, obliko otroškega varstva, zadovoljstvo z varstvom, pripravljenost zaupati otroka v varstvo drugi družini. Odkrili so tri družine, ki bi bile pripravljene vzeti otro- ke v varstvo, a niso izpolnjevale prostorskih in drugih pogojev. Druga skupina istega letnika je z vprašalnikom s 14 vprašanji raziskovala za- poslitvene namere študentov socialnega dela. Z današnjega vidika je zanimivo, da je v drugem letniku od 62 študentov, ki so odgovarjali na anketo, 28 (45 %) že imelo zagotovljeno službo, večinoma pri štipenditorjih, nekaj pa prek zvez in poznanstev. Ob koncu leta so študentje posamezno (ali v parih in trojkah) napisali evalvacijsko poročilo o poteku vaj. Poročila so vsebovala: 1. kronolo- ški potek, 2. skupinskodinamično dogajanje, 3. raziskovalno metodologijo in 4. povzetek. Naj navedem odstavek iz 8 strani dolgega poročila Irene Pečjak, katere skupina je izvedla anketo o ureditvi študentske sobe: Tudi vprašalnik glede mladinske sobe smo sestavljali podobno; najprej v podskupinah predloge, nato pa smo iz teh podskupin iz- brali po enega predstavnika in ti so potem sestavili vprašalnik, ki pa so ga pred izvedbo ankete dali na vpogled tov. Mescu. Posamez- ni člani skupine so izvedli grupno vodeno anketo. Upoštevali pa smo tudi to, da vseh študentov tisti dan, ko je bilo anketiranje, ni bilo na predavanjih. Zato smo se odločili tudi za samopostrežno anketo. Ko je študent vprašalnik izpolnil, ga je dal v za to priprav- ljeno škatlo. Da pa bi študentje vedeli, za kaj so tisti vprašalniki in škatla, smo naredili tudi plakat, na katerem je bilo to napisano. Anketa ni bila anonimna, kajti menili smo, da take ankete ljudje ne jemljejo preveč resno. Rezultate smo obdelovali ročno, pisali smo jih na tablo. Iz opisa delovanja skupin je razvidno, da je bilo takrat veliko samoupravljanja, kar je imelo za posledico, da je Irena vaje takole ocenila: Ne morem pa trditi, da so bile vaje nekoristno zapravljanje časa. Če sem dobila manj kot sem pričakovala s področja raziskovanja, pa mislim, da smo v teku vaj dobili kar precej spoznanj o skupini, njenem ustreznem in neustreznem formiranju, o komuniciranju, odločanju, ter vzdušju v skupini. Mislim, da smo vsi spoznali, da pobijanje in zavrnitev drugega, predno ta sploh izrazi svojo misel do konca, ne vodi pravzaprav nikamor. Torej bo tudi nadaljnji potek vaj odvisen od nas samih, od naše pripravljenosti za delo, pripravljeno- sti poslušati drugega in ga s tem spodbujati. Če bo v takih odnosih prišlo do konfliktov, ki pa bodo po mojem mnenju manjši, jih bomo verjetno z demokratičnim dialogom sposobni sami rešiti. (Pečjak 1978.) Projekti po navodilih in samostojni projekti. Nad Ireninim poročilom sem se najbrž zamislil in sklenil vaje bolje strukturirati in malo bolj direktivno voditi, da bi vsaj dobri študentje »več odnesli od raziskovanja«. Navsezadnje ni bila moja naloga poučevati skupinsko delo, ampak metode raziskovanja. Iz 1. 1982/83 se je ohranilo gradivo, ki kaže, da se je ob prelomu desetletja način izvajanja vaj spremenil. Ves letnik je iz- vajal skupen raziskovalni projekt »Študentje VŠSD 1982/83«. Podskupine so izvajale podpro- jekte: »Študijski režim«, »Kulturne dejavnosti študentov«, »Gmotne razmere študentov«, 371 BLAZ MESEC.: »Zabavno življenje študentov« (za tako temo se ljudje odločijo, ker se jim zdi, da bo preučevanje zabave bolj zabavno), »Študentke - matere«, »Prosti čas študentov«, »Študijski režim«, »Spo- lno obnašanje študentov«. Iz gradiva je tudi razvidno, da so se študentje, preden so začeli s projektom, seznanili s skrajšanima poročiloma o dveh raziskavah, o katerih so morali analitič- no razpravljati s pomočjo podanih vprašanj za razpravo. Oktobra leta 1982 (se pravi, v začetku šolskega leta) so izvedli skupno vajo »Barakarsko naselje Tomačevo«. Na podlagi dispozicije za opis naselja so se napotili tja in zbrali podatke. Poročila nisem ohranil. V1. 1983/84 so študentje izvedli najprej pet vaj po navodilih: »Življenjske razmere vedenjsko motenih otrok« (seznanitev z raziskovalnim po- ročilom in razprava), »Dogajanje na otroškem igrišču« (opazovanje), »Nameščanje otrok v rejništvo ali zavod« (seznanitev z raziskovalnim poročilom in razprava), »Uporaba knjižnice in dokumentacije« (izdelava povzetkov, delovne bibliografije in anotacij), »Učinek terapevtove usposobljenosti« (analiza poročila o raziskavi). Nato so po skupinah izvedli samostojne razisko- valne projekte: »Odnos študentov do prostovolj- nega dela«, »Družabnost na VŠSD«, »Navezova- nje stikov med mladimi«, »Kultura študentov«, »Motivacija v študijskem procesu na VŠSD«, »lavno mnenje o socialnih delavcih«, »Krizne situacije mladih in njihovo razreševanje«. V naslednjem šolskem letu so bile uvedene blok-eksperimentalne vaje (več o njih spodaj). To je pomenilo, da so se skupinski projekti izvajali v okviru teh vaj, za redne vaje pa je ostalo manj časa, zato jih je bilo treba še bolj jasno vnaprej določiti, če nismo hoteli večino časa zapraviti za skupinsko dogovarjanje. Študentje so po navodi- lih izvedli naslednje vaje: »Opazovanje otroškega igrišča«, »Življenjske razmere vedenjsko motenih otrok« (razprava o raziskovalnem poročilu), »Socialne mreže«, »Obremenilne situacije«, »So- cialno poreklo študentov« in druge. Vsaj del četr- tega (poletnega) semestra je bil vedno posvečen statistiki in reševanju nalog. Iz 1. 1985/86 sem shranil lepo urejene vaje Sonje Može: »Kratek opis projektov pri blok-eksperimentalnih vajah v š. 1. 1984/85«, »Opazovanje otroškega igrišča«, »Življenjske razmere vedenjsko motenih otrok«, »Socialne mreže«, »Kako dobro se poznamo«, »Obremenilne situacije«, »Socialno poreklo rednih študentov 2. letnika«. V I. 1986/87 so študentje kot zadnjo vajo (ki pa so jo začeli načrtovati že prej) izvedli samostojno empirično raziskavico. Ohranjen je seznam 27 takih raziskovalnih nalog. Na- vedimo prvih pet tem s seznama: »Vrednote študentov VŠSD«, »Prehrana starejših občanov v DSO Bežigrad«, »Odnos do poklica socialnega delavca«, »Zanimanje študentov za posamezne predmete«, »Kaj in koliko beremo na VŠSD«. Te samostojne vaje so zametek poznejšega raz- iskovalnega seminarja. Blok-eksperimentalne vaje so bile druga inovacija v tem obdobju. Te vaje so bile oblika tedaj v zahodni Evropi modernega projektnega dela. V začetku sta se oba letnika dvakrat na leto razdelila na manjše skupine po okrog 15 študentov. Vsaka skupina si je izbrala temo in na njej delala ves teden. Pri nekaterih vajah je bila tema skupna, npr. »Spoznavanje področij socialnega dela«. V tem tednu smo se izmenoma sestajali v skupinah in plenarno. V plenumu smo poslušali predavanja in poročila o delu skupin. Zadnji dan se je končal s pestrim, navadno tudi zabavnim in nadvse navdušujočim sklepnim plenarnim srečanjem. Blok vaje so bile tako ali tako po svoji naravi v širšem pomenu besede raziskovalne, vendar ni bil v vseh skupinah poudarek na izvajanju raziskovalnega projekta na metodološki način. Pri večini vaj pa je vsaj skupina pod mojim vodstvom izvedla manjšo empirično raziskavo. V 1. 1984/85 so študentje anketirali starejše ljudi v krajevni skupnosti Jarše o kakovosti življenja in potrebah po pomoči. Ti podatki so bili pozneje uporabljeni v raziskavi o samopomoč med občani (Mesec, Flaker 1986). Skupina pod vodstvom kolege Toneta Kiklja je istočasno anketirala funkcionarje krajevne skupnosti in Rdečega križa. V poznejših letih smo ene vaje posvetili infor- miranju o aidsu in raziskovanju poučenosti o aid- su (Mesec, Rode 1989). Sledilo je raziskovanje scenarijev preživetja (Mesec 1989). Pri zadnjem projektu, raziskovanje neformalne pomoči, pa so bile v vključene vse skupine. Zbrano gradivo je bilo pozneje obdelano in objavljeno (Mesec, Dragos 1993). Sodelovanje študentov pri raziskovalnih pro- jektih šole. Ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let smo izvedli prve šolske raz- iskovalne projekte, leta 1974 pa raziskavo o življenjskih razmerah upokojencev, ki so k po- kojnini prejemali dodatek za pomoč in postrežbo 372 METODOLOGIIA RAZISKOVANIA S STATISTIKO V ŠTUD1|SKEM PROGRAMU ... (Kavar Vidmar in sod. 1974). Pri tej raziskavi je prvič v zgodovini šole v vlogi anketark sodelo- valo 15 študentk. Pozneje, odkar smo leta 1980 začeli kontinuirani raziskovalni program tako imenovanega »drugega« raziskovalnega dela (ne le raziskovanja, povezanega s pedagoškim delom), ki ga je v začetku financirala raziskoval- na skupnost, pozneje pa ministrstvo za znanost in tehnologijo, so študentje sodelovali še pri več raziskovalnih projektih šole. SPECIALIZACIJA PO VIŠJI ŠOLI Specializacijo po višji šoli smo pojmovali kot stopničko do visoke šole. Učni načrti vseh specia- lizacij - za socialno delo z družino, socialno delo v organizacijah združenega dela, socialno delo v lokalnih skupnostih in socialno delo v zdravstvu - so vsebovali ( pod takim ali drugačnim naslo- vom) tudi poglavja iz metodologije raziskovanja. Slušatelji so izpite iz teh predmetov opravili s predložitvijo in zagovorom raziskovalne naloge. Pri teh raziskavah smo že opazili kvalitativen prirast, predvsem glede praktične relevantnosti raziskovalnMi nalog. Ta kvalitativni preskok je bil osnovna značilnost raziskovalnih nalog na visokošolskem programu. METODOLOGIIA V VISOKOŠOLSKEM STROKOVNEM PROGRAMU Z ustanovitvijo visoke šole za socialno delo in uvedbo visokošolskega strokovnega programa smo dobili dovolj časa za dostojno izvedbo metodoloških predmetov. Bistvena za razširitev programa pa je bila tudi zaposlitev najprej enega asistenta (Nino Rode se je za nedoločen čas za- poslil z oktobrom 1994), nato pa še asistentke (Liljana Rihter se je zaposlila decembra 2001). Prvi vodi vaje v tretjem letniku, druga pa v dru- gem (zdaj sta že oba doktorirala). Dotedanji predmet »raziskovanje v social- nem delu« smo preimenovali v »metodologija raziskovanja v socialnem delu s statistiko I« (ki se poučuje v drugem letniku) in skoraj v celo- ti ohranili njegovo vsebino. Ta predmet naj bi študentom dal znanje za kritično vrednotenje in praktično načrtovanje in izvajanje preprostejših opisnih raziskav, znanje, ki vključuje poleg osnov načrtovanja raziskav osnovne metode opisne statistike distribucij. Tudi vaje potekajo tako kot prej v obliki vrste majhnih raziskovalnih projektov po navodilih. Predmet »metodologija raziskovanja v socialnem delu s statistiko II«, ki se predava v tretjem letniku, pa v svojem metodo- loškem delu obravnava različne vrste raziskav aH raziskovalne pristope, npr. teorijo kvalitativnega raziskovanja, kvalitativno analizo, študijo prime- ra, eksperiment, eksperiment z n=l, evalvacijske raziskave, akcijske raziskave. V statističnem delu pa vsebuje poleg korelacije (ki še sodi k opisni statistiki) poglavja iz statističnega sklepanja: ocenjevanje parametrov, preizkušanje hipotez o razlikah med parametri in neparametrično statistiko hi-kvadrat. Novost visokošolskega programa je predmet »raziskovalni seminar«; njegova predhodnica je bila samostojna raziskovalna vaja, ki so jo štu- dentje izdelovali ob koncu drugega letnika že v zadnjih letih obstoja višje šole. Pri tem predmetu vsak študent (lahko v parih ali trojkah) izvede manjšo empirično raziskavo in jo predstavi na seminarju. Študentje pišejo dnevnik, v kate- rega zapisujejo povzetke projektov, ki jim bili predstavljeni, in svoje komentarje. Pri vajah v obeh letnikih smo ohranili osnovni pristop, tj., izvajanje mini projektov na podlagi navodil, pri statistiki pa računske naloge, le da smo v tretjem letniku pri metodologiji dodali nove projekte. Vsebinska novost visokošolskega programa je predmet »metodologija II«, zlasti vključitev poglavij iz kvalitativne metodologije tako v pre- davanja in vaje kot tudi v diplomske naloge. Ta vsebinska obogatitev ni samo posledica sezna- njanja z razvojem metodologije v svetu, temveč temelji na raziskovalnem delu šole kot celote v osemdesetih letih (predvsem na projektih, kate- rih nosilec je bil B. Stritih, pri njih pa so sodelo- vali skoraj vsi stalni učitelji šole). Brez tega pisec tega poročila ne bi mogel povzeti svojih izkušenj s kvalitativnim raziskovanjem v knjigi Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (1998) in tako omogočiti študentom, da se seznanijo s to metodologijo na domačih praktičnih zgledih. Odprto okno v svet kvalitativne metodologije je pomenilo tudi veHko sprostitev za študente, saj so mnogi svoje praktične izkušnje s socialnim delom lažje reflektirali s pomočjo kvalitativnih metod kot kvantitativnih. Pomemben napredek je bila zagotovitev študijskega gradiva (skript) za vse predmete in poglavja v njihovem okviru. V drugem letniku 373 BLAŽ MESEC Študentje uporabljajo skripta Metodologija raz- iskovanja v socialnem delu I (ki vključujejo tudi statistiko), v tretjem letniku pa skripta Metodolo- gija raziskovanja v socialnem delu U (ki vsebujejo samo poglavja iz metodologije) in Resene naloge iz statistike II. V četrtem letniku imajo študentje na voljo skripta Primeri raziskovalnih nalog štu- dentov - izbor seminarskih nalog študentov pri predmetu »raziskovalni seminar«. Vse to gradivo je študentom na voljo tudi na spletu. л Neskromno lahko zatrdim, da je imelo po- membno vlogo pri dvigu formalne pa tudi meto- dološke ravni diplomskih del Navodilo za pisanje diplomske naloge (Mesec, Zaviršek, Cigoj 1995). Za izboljšanje kakovosti in zlasti relevantnosti diplomskih del pa je najbolj zaslužno dejstvo, da so se v visokošolski študij vpisovali že formirani praktiki, ki so v diplomskih nalogah obravnavali stvarne probleme svoje prakse. Zal vse bogato gradivo, ki so ga zbrali in obdelali, niti približ- no ni bilo izkoriščeno za gradnjo sistematične empirične teorije socialnega dela - ne zaradi pomanjkanja, temveč zaradi preobilja. Na podiplomskih specialističnih programih so v predmetnik tako ali drugače vključene metodološke vsebine, prilagojene področju specializacije, v magistrski program »sociolo- gija - socialno delo v skupnosti« pa je vključen predmet »metodologija družboslovnega razisko- vanja«, katerega nosilca sva sedaj Samo Uhan in pisec. Polovica ur predavanj je namenjenih kvantitativni metodologiji, polovica pa kvalita- tivni in posebnim pristopom v socialnem delu (evalvacijske in akcijske raziskave). Izpit iz tega predmeta opravijo slušatelji z zagovorom raz- iskovalne seminarske naloge. POGLED V PRIHODNOST Temelj mojega pojmovanja vloge metodologije raziskovanja v socialnem delu in prizadevanj za ustrezen pouk tega predmeta je bilo spoznanje - do katerega sem prišel, kot je razvidno, že na samem začetku poučevanja na VŠSD - da sta institucionalizirano razmišljanje o praktičnem socialnem delu in raziskovanje praktičnega socialnega dela in okoliščin, v katerih se odvija, posebna veda, veda o socialnem delu, ki sodi v skupino ved o ravnanju. Iz tega izhaja, da raz- iskovanje v socialnem delu ni samo pomožna metoda praktičnega socialnega dela, temveč kot samorefleksija socialnega dela nadvse po- membna za razvoj stroke in neločljivi del prakse. Praksa brez teorije in raziskovanja je praktici- zem, nereflektirana rutina, nasprotje ustvarjalne strokovnosti. To pojmovanje je temelj tudi za prihodnji razvoj metodologije raziskovanja v so- cialnem delu in za poučevanje tega predmeta. Zato se področje preučevanja in poučevanja imenuje »metodologija raziskovanja v social- nem delu« in ne »metodologija družboslovnega raziskovanja«. Vendar je to programski naslov. To najprej pomeni, da si ga »metodologija raz- iskovanja v socialnem delu«, kakršna je danes, še ne zasluži povsem, naprej pa, da je osnovna raziskovalna in razvojna naloga v prihodnosti razvijanje specifičnih metod in tehnik razisko- vanja v socialnem delu. To pomeni: specifičnih tehnik in metod evalvacije socialnega dela; spe- cifičnih instrumentov za merjenje značilnosti na področju socialnega dela; specifičnih načinov organizacije raziskovanja v praksi in za prakso (akcijske raziskave oz. raziskave ravnanja); spe- cifičnih metod za ugotavljanje potreb. V ta okvir sodi tudi razvijanje posebnih me- tod in tehnik za posamezna področja socialnega dela: za raziskovanje dejavnosti v centrih za socialno delo, v domovih za stare, na področju socialnega dela v zdravstvu, v šolstvu, v nevlad- nih organizacijah in drugod. Do sedaj se je z diplomskimi, specialističnimi, magistrskimi in doktorskimi nalogami nakopiči- lo ogromno empiričnih podatkov, kvalitativnih in kvantitativnih. Ti podatki so slabo izkoriščeni, ker smo posvetili premalo pozornosti oblikova- nju teorij praktičnega dela, ki bi temeljile na teh podatkih. Naloga za prihodnost je zato gradnja specifičnih, utemeljenih, kontekstualnih teorij za posamezna področja socialnega dela. iMenim, da je dosedanji didaktični pristop pri pouku metodologije - izvajanje majhnih projek- tov po navodilih - v temelju ustrezen. Seveda pa je vedno vprašanje, ali so projekti dovolj zanimi- vi, da študenta motivirajo za delo. Da bi bih taki, bi morali obravnavati aktualne probleme prakse. Nujno je izboljšanje računalniške podpore pri vajah in drugih študijskih dejavnostih. Fakulteta bi morala imeti vsaj eno računalniško učilnico, da bi lahko študentje podatke, ki jih zberejo, ali pa podatke iz podatkovnih baz samostojno analizirali s pomočjo obstoječih računalniških programov. Samo tako se bo statistika iz nad- loge, ki ji mnogi ne vidijo namena, spremenila 374 METODOLOGIIA RAZISKOVANIA S STATISTIKO V ŠTUDIISKEM PROGRAMU ... v orodje, s katerim lahko hitro, v nekaj minutah analiziraš podatke in jim iztisneš pomen (če si se seveda prej seznanil z osnovami statistike). Za didaktični in raziskovalni namen bi bilo treba oblikovati lastne baze kvalitativnih in kvantitativnih podatkov. Tudi tu že imamo podlago, samo prenesti bi bilo treba podatke iz diplomskih nalog (npr. zapise intervjujev ali zbirne tabele) v skupne zbirke. Naj omenim, da študentje kar precej upoštevajo priporočilo in oddajajo poleg vezane diplomske naloge tudi njen posnetek na elektronskem mediju. Tako lahko drugi raziskovalci ponovno z drugega vidika analizirajo zbrane podatke - vsaj načelno, saj takih analiz praktično ni. Te zbirke bi lahko torej uporabljali študentje in raziskovalci za svoje analize. Poleg tega pa bi lahko oblikovali tudi zbirko merskih instrumentov za merjenje raz- ličnih značilnosti, ki se pojavljajo kot variable v raziskavah na področju socialnega dela. Naj na koncu omenim še dolg, za katerega je najbrž že prepozno, da bi ga poravnali, saj bodo z bolonjsko reformo nastopile povsem nove okoliščine, to je Priročnik za vaje iz metodologije I in II. Študentje bi morali, ko začenjajo študij teh predmetov, poleg učbenika ali skript imeti tudi tak priročnik, ki vsebuje navodila za izved- bo malih raziskovalnih projektov in ima obliko delovnega zvezka. Študentje visokošolskega programa se bodo morali prebiti brez njega, prva generacija univerzitetnega programa pa bi ga morala imeti. LITERATURA AcKOFF, Russell (1966), Načrt sociološke raziskave (prevedla Marija Lužnik). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Bleiec, Marijan (1957.), Statistika za psihologe. Ljubljana: Urad za posredovanje dela LR Sloveni- je- Friedländer, Walter, Pfaffenberger, Hans (1970), Osnovna načela in metode socialnega dela. Ljubljana: Tehniška založba. Garrett, Henry E. (1957), Statistika v psihologiji in pedagogiki (prevedel Zdravko Neuman). Ljub- ljana: Zavod za proučevanje organizacije dela in varnosti pri delu. Good, Carter V., Scates, Douglas E. (1967), Metode istraživanja u pedagogiji, psihologiji i sociologiji. Rijeka: Otokar Keršovani. Guilford, J. P. (1956), Statistics in Psychology and Education. New York: Mc Graw-Hill. Kavar Vidmar, Andreja, in sod. (1974), Življenjske razmere upokojencev, ki prejemajo dodatek za pomoč in postrežbo. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce (raziskava). 375 BLAZ MESEC -íí ^j2i-¿,*íí ЛИООЈОиО; 376 König, Rene (1973), Handbuch der empirischen Sozialforschung. Stuttgart: Ferdinand Enke. M[esec], B[laž] (1972), Raziskovanje v socialnem delu - nov predmet na VŠSD. Vestnih DNPSD, 11, 1-2: 107-109. Mesec, Blaž (1972), O vlogi raziskovanja v socialnem delu. VDPSD, XI, 1-2: 5-15. - (1974), Raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. - (1986), Raziskovanje v socialnem delu U: Opazovanje. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce, i - (1989), Individualni in družinski scenariji preživetja, Socialno delo, 28, 1989, 2: 212 -239. - (1994), Metodologija raziskovanja v socialnem delu I. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (študijsko gradivo). - (1997), Metodologija raziskovanja v socialnem delu II. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (študijsko gradivo). - (1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Mesec, Blaž, Dragos, Srečo (1993), Taksonomija oblik neformalne pomoči: pilotna raziskava. Socialno delo, 1993, 32, 5-6: 5-18. Mesec, Blaž, Flaker, Vito (1986), Metode in oblike medsebojne pomoči med občani. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce. Mesec, Blaž, Rode, Nino (1989), Poučenost rednih študentov socialnega dela in specializantov o aidsu. Socialno delo, 28, 1: 42-69. Mesec, Blaž, Rode, Nino (ur.) (1999), Primeri raziskovalnih nalog študentov. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. . ш, . . :jîh. , .. j,: Mesec, Blaž, Zaviršek, Darja, Cigoj, Nika (1995), Navodilo za pisanje diplomske naloge. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce (dopolnjena izdaja 2003). Milic, Vojin (1964), Sociološki metod. Beograd: Nolit. Pečiak, Irena (1978), Analiza poteka vaj 3. 3. 1978. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce (gra- divo). Sagadin, Janez (2003), Statistika za pedagoge. Maribor: Obzorja. ŠiFRER, Živko (1964), Kratek pregled tehnike anketiranja. Ljubljana: VŠSD. Vodopivec, Katja (1961), Kako pišemo diplomsko nalogo. Ljubljana: VŠSD (po predavanju aprila 1961). Wakefield, John (1968), The Strategy of Social Inquiry, London: Macmillan. Zlata Licer SOCIALNI VIDIKI VAROVANJA REPRODUKTIVNEGA ZDRAVJA ŽENSK UVOD V družbi z visoko zaposlenostjo žensk, z raz- vojem moderne ekonomije in demokratičnih družbenih procesov se je razvila doktrina uravnavanja rojstev ali načrtovanja družine ter gibanje za odgovorno starševstvo v smislu močnejšega poudarjanja kakovosti preživetja otrok. Socialni in vedenjski izzivi rcproduk- tivnega zdravja v razvijajočem se svetu segajo od omejevanja nevarnega opravljanja splava do razumevanja načinov človekovega rodnost- nega obnašanja in ponujenih izbir načrtovanja družine. Od načma, katera oblika spolnega in kontracepcijskega vedenja se med ljudmi uve- ljavi, je na koncu odvisno tudi preprečevanje AIDSa in spolno prenosljivih bolezni. Neizbežna je nujnost učinkovitega načrtovanja družine in zdravstvene politike, ki pomaga ljudem zaščititi in izboljšati svoje reproduktivno zdravje. V deželah v razvoju se ženske poročajo mlade in rodijo veliko otrok ter tako dokažejo, da so »dobra naložba«. Zaradi nepismenosti, nedo- stopnosti informacij in osnovne zdravstvene pomoči nemočne povečujejo stopnjo maternal- ne, perinatalne in otroške umrljivosti. Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da letno umre pol milijona žensk zaradi nosečnosti in porodov, približno petsto na dan pa jih vsak dan podleže posledicam nestrokovno opravljenih splavov. Tako se kontekst zdravja ženske v nerazvitem svetu močno razlikuje od tistega v razvitem. V veliko državah so zdravstveni delavci edini in osnovni informatorji o kontracepciji. Reproduktivno zdravje žensk je eden iz- med kazalcev družbenega napredka. Obstaja neposredna povezava med zapostavljanjem reproduktivnega zdravja, revščino, pomanjka- njem izobrazbe in diskriminacijo na eni strani in stopnjo maternalne smrtnosti na drugi. Ma- ternalna smrtnost med ženskami Vzhodne in Srednje Evrope je 21,71 na 100.000 živorojenih, v primerjavi s 6,8 v Zahodni Evropi (v Severni Evropi od O do 11). Prav tako se je v Vzhodni Srednji Evropi skrajšala življenjska doba, zni- žalo se je število rojstev, večja je umrljivost novorojenčkov, kije 16,2 na 1.000 živorojenih, v primerjavi s 7,18 v Zahodni Evropi (Roseman, Mindy 2000; WHO 1999). V Sloveniji je bila povprečna desetletna maternalna umrljivost v obdobju od leta 1982 do 1991 12,4 smrti na 100.000 živorojenih otrok (Ministrstvo za zdravje 1993). Vpliv socialno-ekonomskih dejav- nikov na smrtnost žensk sestavljajo individualne značilnosti ženske: izobrazbeni nivo, ekonomski položaj in socialna podporna mreža. To so hkrati dejavniki, ki strukturirajo družbene poglede o pravicah in dolžnostih žensk, med katerimi je reproduktivna funkcija žensk, ki je kljub števil- nim družbenim spremembam, še zmeraj v jedru ženskih identitet. Zaradi spremenjenega načina življenja se je število splavov kot tudi porodov zmanjšalo, višja je starost žensk ob prvem porodu in manj- še je število otrok v družini, pričakuje se več starševske pozornosti kot v preteklosti in večjo kakovost življenja. Vse te družbene spremembe (poleg individualnih značilnosti) vplivajo na od- ločanje o načrtovanju nosečnosti, na odnos do kontracepcije in splava ter pogojujejo nastajanje socialnih stisk v obdobju nosečnosti in poroda. Sodobni starši želijo otrokom ponuditi kva- litetno življenje, dobro izobrazbo in zadovoljiv gmotni položaj ob vstopu v življenje, na vse to pa v veliki meri vpliva država za oblikovanjem družinske politike, zaposlovanja, stanovanjskih možnosti, izobraževanja, zdravstvenega varstva itn. 377 ZLATA LICER DRŽAVE V TRANZICIJI Iz vzhodno- in srednjeevropskih postsocialistič- nih držav poročajo o neprijaznem odnosu do reprodukcijskih pravic, ker se je rodnost skoraj v vseh evropskih deželah znižala pod raven, ko je zagotavljanje enostavnega obnavljanja pre- bivalstva še mogoče. S socialno-ekonomskim razvojem je povezano omejevanje rodnosti, in sicer zaradi teženj ljudi po še boljšem življenj- skem standardu ali zaradi strahu, da se jim ta ne bi poslabšal. 1. Značilno za te države je spodbujanje rod- nosti z neizvajanjem reproduktivnih pravic. 2. Etična stališča do načrtovanja družine in zlasti splava so represivna. 3. Značilno je upadanje dostopnosti do splošne zdravstvene oskrbe, tudi pri skrbi za reproduktivno zdravje. 4. Značilna je visoka stopnja nosečnosti in splavov med adolescenti, ker ni posebnih sveto- valnih ambulant (Roseman 2000). STOPNJA SPLAVNOSTl v V VZHODNI EVROPI Zaradi nedosegljivosti sodobnih kontracepcij- skih metod in zaradi pomanjkanja znanja o njihovi uporabi je splav ostal pomembna metoda uravnavanja rodnosti. Posledica dolgoletne prepovedi splava v Ro- muniji je bila ena največjih stopenj maternalne umrljivosti v Evropi. 85 % smrti, povezanih z nosečnostjo, je bilo povezanih z ne-varno opravljenim splavom. Leta 1989 so beležili 159 maternalnih smrti na 100.000 živorojenih. V naslednjem letu, ko so legalizirali splav in je postal poseg bolj varen, se je znižala smrtnost zaradi nosečnosti in poroda na 83 na 100.000 živorojenih v primerjavi z Zahodno Evropo, kjer je maternalna umrljivost pod 10 na 100.000 živorojenih (WHO 2003). Neustrezna skrb za reproduktivno zdravje žensk se odraža: • v visoki stopnji umrljivosti in obolevnosti, povezani z nosečnostjo, • v porastu spolno prenosljivih bolezni, • v umrljivosti novorojenčkov (leta 1992 v EU 8 na 1.000 živorojenih, v Rusiji 18 na 1.000 živorojenih, leta 2000 v Sloveniji 7,4 na 1.000 rojstev). Splošna liberalizacija prekinitve nosečnosti se pogosto prikazuje kot ničvredni ostanek so- cialističnega sistema. Pričakovati je, da stara merila v posttranzicijskem obdobju ne bodo več ustrezala za okolja z nizko rodnostjo, ker bo več pozornosti usmerjene v povečanje rodnosti kot pa v njeno omejevanje. KAKO OPREDELIMO REPRODUKTIVNO ZDRAVJE Definicija zdravja žensk mora odražati edin- stvene dimenzije njihovega življenja: rojevanje, biološke zakonitosti (menstrualni ciklus) ter tudi socialni kontekst njihovega življenja, delo in starost. Vsaka od teh dimenzij ima določen vpliv na njihovo zdravje in narobe. Pomembno je ustvariti ustrezno podobo ali predstavo o zdravju žensk, ki mora biti celostna, usmerjena na žensko (s posebnim poudarkom na opredelitev potrebnih zdravstvenih storitev) in taka, ki spoštuje njihovo avtonomnost in individualne pravice. »Nevidno delo« žensk doma je za zdravje prav tako tvegano kot delo v industriji. Ženske so doma prav tako izpostav- ljene gorivom, kemičnim sredstvom, nesreče so tako pogoste kot na delovnem mestu (opekline, oparine). Vedno več žensk je sicer zaposlenih izven doma, v povprečju pa dobivajo le dve tretjini plače, kakršne dobivajo moški, ker opravljajo slabo plačana »ženska dela«. Ženske so tudi slabše nagrajene za enako delo in imajo daljši in neugodnejši delovni čas. Organizacija združenih narodov je že leta 1980 poročala, da ženske, ki sestavljajo polovico svetovnega prebivalstva, opravijo dve tretjini celotnega dela, njihov zaslužek doseže desetino sveto- vnega dohodka in posedujejo stotino svetovne lastnine. Mednarodna federacija načrtovanja starševstva k dimenzijam spolnega zdravja šteje spodbujanje varne spolnosti, se pravi, spolnosti, ki je prijetna, ki je ne spremlja strah pred ne- zaželeno nosečnostjo in boleznimi in ki je ne spremlja uporaba sile. To pomeni, da morajo ženske izbrati pravega spolnega partnerja in čas spolnih odnosov in se zavarovati pred spo- lnimi okužbami, tako da pristajajo le na varne oblike spolnosti, še zlasti z uporabo kondoma, in take spolnosti, pri kateri so spoštovani zdravje, človeški ponos in dostojanstvo. Zato mora biti zagotovljena taka zdravstvena oskrba žensk, ki 378 SOCIALNI VIDIKI VAROVANIA REPRODUKTIVNEGA ZDRAV|A ŽENSK vključuje preventivo, svetovanje, vključevanje in sodelovanje širše družbene skupnosti. Slovenija je po določbi 2. člena ustave so- cialna država, ki skozi svojo zakonodajno politiko ustvarja pogoje za varovanje interesov posameznikov in družbe v celoti. V primerih, ko posameznik ne more ustvarjati dohodka zaradi bolezni, materinstva, invalidnosti, starosti, brez- poselnosti, materialne in socialne ogroženosti, je upravičen do socialnega varstva, ki obsega svetovanje, pomoč ali institucionalno varstvo. Izvajanje socialnih pravic pomeni zagotavljanje načela socialne države in pravico do življenja v dostojanstvu tudi v obdobju materialne ali nematerialne stiske. Zakon o socialni varnosti ne omejuje kroga upravičencev do storitev in dajatev na posebne skupine prebivalcev, ampak ureja sistem pravic za vsakogar, ki ima začasno ali trajno posebne težave v zvezi s samostojnim življenjem, težave pri reševanju medsebojnih razmerij v družini ali skupnosti ali pri preživ- ljanju sebe in družine. Na področju varovanja reproduktivnega zdravja je socialno svetovanje del zdravstvenih storitev pri uresničevanju pra- vice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Povezano je s področjem načrtovanja družine, ki ni samo splav in kontracepcija, je gibanje za odgovorno starševstvo in ni samo stvar žensk, ampak celotne družbe. Zdravstvene organizacije, ki po zakonu uresničujejo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (Zakon o zdravstvenih ukrepih ...), so z izvajanjem zdravstvenih ukrepov dolžne storiti vse potrebno, da lahko moški in ženska to pravico uresničujeta. Po ustavi (55. člen) naj bi država zagotavljala možnosti staršem, da se odločajo za rojstva. Nacionalno zdravstveno statistiko vodi Inštitut za varovanje zdravja RS, zdravstvene organizacije pa so v 30 dneh dolžne prijaviti opravljeni poseg ali storitev. Zdravstve- ne storitve na področju načrtovanja družine in socialno svetovanje so usmerjeni v preventivno delovanje in preprečevanje zanositve (z začasno ali stalno kontracepcijsko metodo), svetovanje pri umetni prekinitvi nosečnosti (varen in dostopen splav) in ugotavljanje in zdravljenje zmanjšane plodnosti (Zakon o zdravljenju ne- plodnosti ...). Programi načrtovanja družine oz. varovanja reproduktivnega zdravja se izvajajo že več kot trideset let, vendar je uravnavanje rodnosti v Slo- veniji še vedno precej tradicionalno. Zanesljiva kontracepcijska sredstva (hormonske tablete, maternični vložek, sterilizacijo) uporablja manj spolno aktivne populacije v Sloveniji kakor v državah zahodne Evrope; metodo prekinjenega spolnega odnosa uporablja 30 % rodne popula- cije, če ta metoda zataji, pa splav. SOCIALNO SVETOVANJE IN POSTOPEK OB UMETNI PREKINITVI NOSEČNOSTI V SLOVENIJI Socialno svetovalno delo temelji na varovanju in spremljanju uresničevanja reproduktivnih pravic žensk, na osebni pomoči, čustvenem odnosu in vpletenosti v življenjsko stisko nosečnice, na upoštevanju njenih osebnih možnostih in zmog- ljivostih, aktivnem zavzemanju iskanja možnih izbir in sprejemljivih rešitev za dober razplet trenutne situacije. Pri svetovanju ob umetni prekinitvi nosečno- sti je posebna skrb namenjena trem skupinam žensk z večjim tveganjem: mladostnicam, noseč- nicam, pri katerih nosečnost traja več kot deset tednov, ter nosečnicam, starejšim od 35 let. MLADOSTNICE Uveljavljanje koncepta načrtovanja družine se pri mladostnicah v Sloveniji kaže v vztrajnem manj- šanju števila vseh nosečnosti. Rodnostna anketa iz leta 1995 je pokazala, da polovica vseh mlado- stnikov začne spolno živeti pri 16. letih in da so pri prvem spolnem odnosu mladostniki veliko bolj pogosto uporabljali kontracepcijo (71 %) kot ostali anketiranci (47,6 % spolno aktivne popula- cije). V raziskavi o spolnem vedenju ljubljanskih srednješolcev (Pinter 1996) pa jih je bilo skoraj dve tretjini mnenja, da se o spolnosti v družini ali šoli nasploh premalo pogovarjamo. Mladostniki potrebujejo posebne svetoval- nice za mlade, kjer bi jim omogočili zasebnost v časovno in prostorsko ločenih čakalnicah od odraslih. Glede na zakon (Zakon o zdravstve- nih ukrepih ...) se spoštuje svobodno odločitev mladostnice tako glede splava kot glede ob- veščanja staršem. Značilno za mladostnice je, da se še izobražujejo, so ekonomsko odvisne, ne počutijo se čustveno zrele za materinstvo in nimajo stalnega partnerja. Vztrajanje glede obveščanja staršev jih lahko odvrne od iskanja 379 ZLATA LICER pomoči ob zanositvi ali od pravočasnega pre- ventivnega ginekološkega pregleda. Znani so primeri, ko mladostnica ni nikomur zaupala o svoji nosečnosti vse do poroda. Mnogi mladi ne želijo obveščenosti staršev, in če ni zagotovljena zaupnost, pomoči ne bodo iskali. Ohranjanje tradicionalnih vzorcev prejšnjih generacij v spolnem življenju je opazno tudi pri mladostnikih (zanašajo se na odgovornost part- nerja in prekinjeno občevanje). Podatki inštituta za varovanje zdravja o splavu pri mladostnicah v Sloveniji leta 2000 kažejo, da je bilo ob zanositvi 56,1 % mladostnic brez kontracepcije, 20,8 % je uporabljalo metodo prekinjenega odnosa, 8,8 % naravno, 11,2 % kondom in 2,7 % hormonsko kontracepcijo (85,6 % jih pred tem še ni bilo no- sečih, 48 mladostnic je že rodilo, 72 mladostnic je že imelo pred tem splav). UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI, KI TRAJA VEČ KOT DESET TEDNOV Ob nezaželeni zanositvi in kadar nosečnica ne vidi nobenega drugega izhoda, kakor da se odloči za umetno prekinitev nosečnosti, sta svetovanje o sodobnih načinih kontracepcije in zdravstvena vzgoja sestavni del programa vseh zdravstvenih organizacij. Postopek za prekinitev nosečnosti se začne na zahtevo nosečnice. Žen- ska, pri kateri nosečnost ne traja več kot deset tednov, vloži zahtevo za UPN skupaj z izvidom o trajanju nosečnosti in z drugimi medicinski- mi izvidi zdravstveni organizaciji, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti. Zahtevo ženske, pri kateri nosečnost traja več kot deset tednov, obravnava komisija prve stopnje. Če ta komisija zavrne zahtevo za UPN, lahko o njeni zahtevi (drugače) odloči komisija druge stopnje. Zdravstveni delavci, zdravstvene organiza- cije in socialni delavci seznanjajo nosečnice s postopkom, potekom in posledicami umetne prekinitve nosečnosti ter z metodami in sredstvi za preprečevanje nosečnosti. NEZAŽELENA NOSEČNOST PO 35. LETU V tej skupini žensk se pogosteje pojavljajo povratnice na splav, ker že imajo želeno število otrok, ne želijo več roditi, in imajo slabe iz- kušnje s kontracepcijo. Nekatere izmed njih že ob splavu razmišljajo ali realizirajo pravico do sterilizacije. Eden od ciljev svetovalnega dela je zmanj- šanje števila povratnic, da bi se manj zanašale na splav in bolj na uporabo zanesljive kontra- cepcije. SOCIALNA OBRAVNAVA MATERE IN OTROKA PO PORODU V današnjem času, ko je večina žensk dobro pripravljenih na porod, je prihod novorojenčka vesel dogodek za vso družino in prijatelje, ob- staja pa velik družbeni pritisk na žensko, za katero porod ni veselo pričakovanje in nanj ni pripravljena. Namen socialne obravnave matere in otroka po porodu je omogočanje spremembe v do- sedanjem načinu reševanju problemov v med- človeških odnosih in omogočanje podpore v interakciji med njo in njenim okoljem. Na ginekološki kliniki smo v letih od 1991 do 2000 imeli 278 socialnih intervencij (70 ali 25,2 % posvojitev, 78 ali 28,1 % težav z nastanitvijo po porodu, 12 ali 4,3 % rejništev, 9 ali 3,2 % na- stanitev v materinski dom, 62 ali 25,2 % socialno svetovanje, 20 ali 14 % brez zdravstvenih in državljanskih pravic). Posebno skrb in pozornost smo zadnji dve leti namenili nosečnicam brez obiskov v posvetovalnici. V to skupino sodijo nosečnice, ki potrebujejo več informacij in pod- pore ne le pri uresničevanju svojih reproduk- tivnih pravic, ampak tudi konkretno pomoč pri reševanju težav v zvezi s samostojnim življenjem. Nosečnice brez zdravstvenih pregledov se šele ob porodu in namestitvi v porodnišnico srečajo z zdravstvenim in socialnim svetovanjem. KVALITATIVNA ANALIZA V kvalitativni analizi so prikazani podatki iz desetih intervjujev z ženskami, ki so bile v ob- dobju nosečnosti (ne po svoji izbiri) brez rednih ginekoloških pregledov. Iz življenjskih zgodb posameznih nosečnic so prikazane okoliščine, v katerih so živele, njihove odločitve in posledice teh odločitev. Iz njihovih pripovedi so sledile ugotovitve o dejavnikih, ki so vplivali na (ne)o- biskovanje ginekoloških posvetovalnic, oziroma, kaj jih od teh obiskov odvrnilo. 380 SOCIALNI VIDIKI VAROVANIA REPRODUKTIVNEGA ZDRAV|A ŽENSK Deset intervjuvank je bilo razvrščenih v dve skupini glede na to, kdaj v času nosečnosti so poiskale zdravniško pomoč: 1. skupina nosečnic, ki ob neželeni zanositvi (prepozno) zahtevajo umetno prekinitev višje nosečnosti (po 18. tednu) 2. skupina nosečnic, ki vse do poroda niso bile na ginekološkem pregledu. Zanimalo nas je, kakšne vrste težav (psihič- nih, socialnih, materialnih) so imele ženske že pred zanositvijo ali pozneje v obdobju noseč- nosti. Intervjuji so zajemali te teme: • nosečnost in porod brez zdravstvene oskr- be, problem izbire prvega ginekologa • zaupen odnos do zdravstvenega osebja • čustvena navezanost na partnerja, družin- ske člane ali prijatelje • socialne motnje v družini • socialno-ekonomski status, odnos do no- sečnosti in podporne mreže • obstoječe rešitve in možnosti za dober razplet • preventiva - kako se izogniti ponovitvi težav, uresničevanje pravic za varovanje repro- duktivnega zdra\iu. OPREDELITEV IN INTERPRETACIJA POJMOV NOSEČNOST IN POROD BREZ ZDRAVSTVENE OSKRBE V skupino brez redne zdravstvene oskrbe so sodile nosečnice, ki v obdobju nosečnosti niso prihajale v ginekološko posvetovalnico niti niso nikjer iskale osebne pomoči. O svoji nosečnosti ni nikomur zaupalo pet nosečnic, štiri so povedale svojim zakonskim ali izvenzakonskim partnerjem, ena je povedala mami. Devet jih pred tem ni imelo izbrane gi- nekologinje in si niso predstavljale postopka za izbiro osebnega zdravnika. Nobena od njih se ni obrnila na svojega izbranega splošnega zdravni- ka ah zdravnico aH iskala nasvet po telefonu. Intervjuvanke so navajale te razloge, da niso obiskale ginekološke posvetovalnice med nosečnostjo: Neurejeno zdravstveno zavarovanje. Dve nosečnici (materi otrok s slovenskim državljan- stvom po njunih očetih) sta bili samoplačnici zaradi neurejenega državljanstva, oziroma, ker jim je bilo onemogočeno urejanje dovoljenja za bivanje v Sloveniji. Ena od nosečnic je postala nezavarovana po dopolnjenem 18. letu; ker se ni več redno izobraževala, se ji je samodejno prekinilo zavarovanje po starših. Ena noseč- nica ni imela denarja za plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje, kjer je zavarovalnica za zdravstveno zavarovanje zahtevala poravnavo dolga za nazaj (ženska brez dohodka). Časovna stiska matere samohranilke. Ena izmed vprašanih (samohranilka) je navajala preveliko gnečo v čakalnici ginekološke posve- tovalnice in časovno stisko zaradi neurejenega varstva majhnega otroka;. Pomanjkanje zasebnosti pri razgovoru z medi- cinsko sestro ob prihodu v ginekološko ambulanto. Večkrat so navajale, da ni bilo mogoče govoriti z medicinsko sestro na samem; v prostoru so bili drugi ljudje, pogovor je potekal na hitro med vrati. Dvom v varovanje osebnih podatkov. Ena od vprašanih je izrazila nezaupanje glede varova- nja njene osebne identitete, če bi se pojavila v posvetovalnici za nosečnice v svojem kraju, še zlasti ker je razmišljala o posvojitvi. SOCIALNO EKONOMSKE RAZMERE Slabe socialno-ekonomske razmere so najbolj pogosta struktura, ki se pojavlja v vseh inter- vjujih. Brezposelnost. Sedem intervjuvank je bilo nezaposlenih in brez rednega dohodka, neka- tere so občasno neprijavljene honorarno delale v gostinstvu, dve sta bili zaposleni (ena se je zaposlila po dolgotrajni nezaposlenosti), ena je še dobivala starševski in otroški dodatek od prejšnjega poroda, ena je bila težje zaposljiva zaradi odvisnosti od drog. Enoroditeljska družina ali edina hranilka dru- žine. Šest jih je imelo enostarševsko družino in so bile edine branilke družine. Štiri so živele v za- konskem ali izvenzakonskem razmerju, vendar so bili partnerji (vsi razen enega) nezaposleni, dva sta bila zaradi problemov z alkoholom težje zaposljiva. V eni izvenzakonski skupnosti je bila intervjuvanka edina hranilka družine. Brez državljanskih pravic. V dveh primerih sta bili intervjuvanki brez državljanskih pravic in 381 ZLATA LICER urejene dokumentacije za bivanje v Sloveniji, kar je povzročilo številne pravne zaplete, čeprav so bili otroci in njuni zakonci slovenski državljani. Ena intervjuvanka je sodila med nezakonito izbrisane, druga pa ni mogla urediti stalnega bivanja po nezaposlenem zakoncu (slovenskem državljanu), otroka je rodila doma. Stanovanjski problem je imelo devet inter- vjuvank. Navajale so pogoste selitve v različna podnajemniška stanovanja ali začasno bivanje pri prijateljicah, v dveh primerih tudi brez- domstvo. Socialna izključenost se pojavlja zaradi dol- gotrajne brezposelnosti, prekinitve rednega šolanja in zaradi nestalne naselitve. Tako niso navezale trdnejših stikov s sosedi v okolju, kjer so stanovale. Prekinjeni so bili tudi stiki z družino, v dveh primerih so obstajali stiki predvsem med mamo in intervjuvanko. IZOBRAZBA 1 Intervjuvanke so v sedmih primerih dokonča- le osnovno šolo ter pričele redno šolanje na srednješolski ravni, vendar so vse po vrsti pre- kinile šolanje in se odselile od doma (zapustitev družine in prekinitev medsebojnih stikov). Ena od vprašanih ni dokončala osnovne šole in ni nadaljevala šolanja, od doma pa se je odselila že pred polnoletnostjo. Dve sta dokončali izob- raževanje na srednješolski ravni in se takoj za tem odselili od doma. Zapustitev družine so intervjuvanke navajale kot posledico konfliktnih medsebojnih odnosov, tako da je bila odselitev od doma bolj posledica družinskih nesporazumov kot pa procesa osa- mosvajanja. Posledica tega je bilo prekinjeno izobraževanje, nezaposlenost in slabe materialne razmere, osamljenost in čustvena nestabilnost. Prekinjeni stiki z družino so pomenili odsotnost čustvene in materialne podpore (izključevanje iz neformalne in formalne socialne mreže - za- poslitvene, zdravstvene in šolske). PARTNERSTVO Šest intervjuvank je doživelo slabo izkušnjo s partnerjem, ko je izvedel za nosečnost. Štiri od njih so bile deležne ponižanja in žaljivk, dve sta navajali njegovo popolno nezainteresiranost in izogibanje pogovoru o nosečnosti. Štiri inter- vjuvanke so se o nosečnosti lahko pogovorile s partnerjem, vendar so bili trije redkokdaj zapo- sleni in jim vsaj v materialnem smislu niso bili v podporo, ena od vprašanih pa je imela težave s starši, ki so njenega izvenzakonskega partnerja odklanjali in zato niso želeli nobenih stikov z obema (oče je stike celo prepovedal). ODNOSI V DRUŽINI V nobenem od desetih primerov intervjuvanka ni mogla računati na pomoč svoje družine. Razlogi za konfliktne odnose v družini, ki so jih navajale intervjuvanke, so bili nesporazu- mi med starši, odsotnost (nemoč) starševske avtoritete, še zlasti kadar so živele z očimom. Sledila sta prekinjena komunikacija z družino in prikrivanje nosečnosti. Pri eni od vprašanih je bilo razmišljanje o posvojitvi otroka vzrok za prikrivanje nosečnosti. Niso želele, da bi se pri njihovem odločanju vmešavala družina. Ena od vprašanih je navedla, da so jo starši obiskovali, vendar ji ne materialno ne čustveno niso bili v podporo, ker so jo obremenjevali s svojimi pro- blemi in medsebojnimi konflikti.. INSTITUCIONALNA POMOČ Pomoč vladnih ali nevladnih institucij je toliko bolj pomembna, ker je večina intervjuvank iz- ključena iz neformalne mreže pomoči. Mladost je pomenila upanje za okrevanje in možnost ures- ničitve načrtov za izboljšanje kvalitete njihovega življenja. Obstajala je možnost za dober razplet njihovih težav. Štiri intervjuvanke so se začasno namestile skupaj z otrokom v materinski dom, kjer so s pomočjo osebja naprej reševale proble- me svoje družinske situacije. Pristojni centri za socialno delo so se aktivno vključili v reševanje njihove problematike z uresničevanjem pravic, ki so po zakonu zagotovljene posamezniku ali dru- žini v stiski. To so pravice do denarnih pomoči in svetovalnega dela z družino tudi na domu, torej tam, kjer se težave dejansko pojavljajo. Namen povezanosti z zdravstvenimi služba- mi, z ginekološkimi posvetovalnicami in patro- nažnimi službami v smislu varovanja reproduk- tivnega zdravja žensk je spremljanje nosečnosti in zagotavljanje varnega poroda, preprečevanja 382 SOCIALNI VIDIKI VAROVANJA REPRODUKTIVNEGA ZDRAVJA ŽENSK ponavljanja nezaželenih nosečnosti in dostop do sodobnih kontracepcijskih sredstev. NAČRTI ZA PRIHODNOST Svobodna izbira in načrtovanje družine. V vseh primerih so se intervjuvanke odločile izbrati ginekološko posvetovalnico. Dve od vprašanih sta še zlasti želeli čimprej urediti dokumentacijo glede bivanja v državi in s tem povezane pravice do zdravstvenega in socialnega varstva. Ohranjanje družinske mreže. Intervjuvanke so navajale, da želijo v prihodnosti živeti skupaj z otrokom (razen v enem primeru), ponovno vzpo- staviti stike z družino, nadaljevati prekinjeno šolanje, se zaposliti. Večina (7) jih je imela mož- nosti, da ponovno vzpostavijo stike z družino, še zlasti tiste, ki so ohranile komunikacijo vsaj s katerim od družinskih članov (največkrat z mamo). Ena od vprašanih je izhajala iz družine, v kateri so bile zelo slabe materialne razmere in zelo zaostreni medsebojni odnosi. Ena je bila že deset let izključena iz družine (tudi iz dediš- čine), ker so se v družini sprli zaradi njenega življenjskega stila (brezdomstvo). Ena (izbrisana iz registra stalnega prebivališča) je bila že od drugega leta brez staršev in je živela z bolno in ostarelo staro mamo. SKLEPNE MISLI Vse večjim poseganje medicine v vsakdanje živ- ljenje odvrača pozornost od tega, da sta stopnja smrtnosti in obolevnosti odvisna tudi od druž- benega statusa posameznika ali posameznice. V preteklosti so bile enake možnosti skoraj za- povedane, ob prehodu v demokracijo pa so se pojavile neenakosti, ki ne zajemajo le razrednih in statusnih razlik, temveč tudi regionalne. Po desetih letih se v novi državi srečujemo z ideo- logijo, ki je razvrednotila enakost kot politično kategorijo. V Sloveniji smo razmeroma pozno začeli upoštevati razlike med spoloma kot dejavnika, ki pripomore h kopičenju socialnih deprivacij. Pomoč za izboljšanje položaja žensk na področju socialnega varstva, kot poudarja Zaviršek ( 1994), pomeni dvoje; prvič, zagotovitev takih socialnih služb, ki bi po potrebi podpirale posameznico, in drugič, povečati možnosti, da živijo ženske manj odvisna življenja, v katerih bodo redkeje kot doslej potrebovale pomoč socialnih služb. Revščina ni le pomanjkanje denarja, ampak prikrajšanost pri zdravju, izobrazbi in socialnih stikih. Socialna izključenost se kaže kot po- manjkanje na materialni in nematerialni ravni; spremlja jo izključenost iz sistema družinskih, sosedskih in prijateljskih mrež pomoči, osebna izolacija (pri iskanju pomoči in vzpostavljanju socialnih stikov), izključenost iz institucionalnih pravnoformalnih socialnih mrež, ki bi jim zago- tavljale enakopravno državljanstvo, zaposlitev in možnosti uporabe socialnih storitev, ki jih zagotavlja država. Tudi pri ženskah, ki so dobro pripravljene na nosečnost in porod, se zastavlja vprašanje, kakšne posledice ima uvajanje velikega števila medicinskih preiskav (ultrazvok, pregledovanje plodovnice, genetski presejalni testi in spremlja- nje embrionalnega razvoja) in kakšne posledice ima soočanje nosečnic s temi preiskavami za doživljanje nosečnosti. Obisk v ginekološki posvetovalnici so ženske, ki so nosečnost do- življale kot osebno življenjsko krizo, imele za omejevanje svoje zasebnosti, hkrati pa sta jih hromila strah in negotovost življenjske situacije. V manjših krajih se niso želele soočati s sosedi in znanci v istih čakalnicah, ordinacijski čas pa ne upošteva razlik med skupinami žensk. Iz so- cialnozdravstvenega sistema so bile izključene, ker niso vzpostavile komunikacije in niso iskale pomoči (socialno ogrožene ženske, mladostnice, nezavarovane in brez denarja za plačilo zdrav- stvenih storitev, brez državljanskih pravic ali tiste, ki želijo prikriti svojo identiteto). Krizni telefon za nosečnice v stiski z možnostjo brez- plačnega testa ali pogovora o težavah pri uporabi kontracepcijskih metod ne obstaja. V veliki stiski niso pričakovale razumevanja za svoje težave, prevladalo je prepričanje, da ne potrebujejo ginekoloških pregledov, če nimajo zdravstvenih težav. Na izključenost iz zdravstvenega sistema so vplivali: 1. družbeni dejavniki in način družinskega življenja, naučeni vedenjski vzorci, način ravna- nja družinskih članov drugega z drugim, podpo- ra staršev in razumevanje med otroki in starši 2. pogovori o spolnosti v mladosti, poučenost o spolno prenosljivih boleznih, o kontracepciji, o nosečnostih in porodih, možnosti, da se s kom zaupno pogovorijo 3. ovire pri vključevanju v zdravstveni sistem, 383 ZLATA LICER odnos zdravstvenega osebja do reproduktivnih pravic, zagotavljanje zasebnosti pri naročanju na pregled, zagotavljanje prednosti v primeru nosečnosti 4. odnos do reproduktivnega zdravja v tradi- cionalnem okolju (kaj je sprejemljivo in kaj ni) 5. nosečnost kot del življenjskih okoliščin v kontekstu osebnega doživljanja problemske situacije (viri moči). Krizni življenjski dogodki so se odvijali v času nosečnosti in poroda ter se nadaljevali v starševstvu. Spremenili so dotedanje življenje ženske, njene družine, predvsem način življenja enega ali obeh staršev novorojenca (dvema je otrok po porodu umrl). Proces reševanja pro- blemov, nastalih kot posledica nepričakovane nosečnosti, so zapletale težke izkušnje v part- nerskem medsebojnem odnosu; oteževale so jih življenjske razmere v družini, nizek socialno ekonomski status, slabi medsebojni odnosi in nasilje v družini. Najpogostejša obremenilna okoliščina je bila brezposelnost ali negotovost zaposlitve (samo za določen čas) in s tem v zvezi neugodni delovni pogoji, velike fizične ali psihične obremenitve, slabi odnosi s sodelavci, slabo počutje na delo- vnem mestu, prisotnost strahu pred izgubo za- poslitve, majhne možnosti nadomestila za nujne opravke ali za obisk pri zdravniku. Življenjske situacije, v katerih so se znašle intervjuvanke v času nosečnosti in poroda, niso bile v skladu s pričakovanji njihovega družinskega okolja, tako da niso poiskale pomoči niti v družini niti v zdravstvenih ustanovah. Socialno in zdrav- stveno tveganje je bilo povezano z materialnim pomanjkanjem (brez poklica zaradi nedokonča- nega šolanja in brezposelnost) in socialno izola- cijo. Neuspešnost v izobraževanju in neuspešna partnerska zveza z očetom otroka sta povzročili v družinskem okolju najresnejši konflikt ali so ju v družini od vsega najbolj obsojali. Odstopanja od idealne podobe družine in partnerstva, od splošno veljavnih tradicionalnih družbenih norm, so peljala v socialno izključitev, v nestabilno živ- ljenjsko situacijo z manj podpore v vsakdanjem okolju. Ob rojstvu otroka je bila potrebna nova vizija o prihodnosti obeh, matere in otroka, in vzpostavljanje novih socialnih povezav. Velike družbene spremembe in uvajanje trženja zdravstvenih storitev so vplivali tudi na dostopnost, izvajanje in uresničevanje storitev na področju varovanja reproduktivnega zdravja, čeprav imajo v Sloveniji dolgo tradicijo. V zdrav- stvenem sistemu imajo prednost že ozaveščeni in bolj iznajdljivi uporabniki in uporabnice, ki uravnavajo svojo rodnost v smislu odgovornega starševstva. Na prvi pogled zelo demokratična svobodna izbira zdravnika omogoča, da zdrav- niki skrbijo le za opredeljene prebivalce, ne pa tudi za tiste, ki iz različnih razlogov ne morejo ali ne znajo vstopiti v zdravstveni sistem. Navodila za izvajanje preventivnih programov reproduk- tivnega zdravja v praksi še niso bila uresničena zaradi pomanjkanja usposobljenih medicinskih sester ali babic. Reševanje problemov v obdobju nosečnosti je prepuščeno samoiniciativnosti pri iskanju podpore za izhod iz zapletene socialne situacije. Pri intervjuvankah sta nosečnost in porod sprožila kompleksno obravnavo njihovih socialnih problemov. Proces socialnega izključe- vanja, revščine in nerešenih težav iz preteklega obdobja se je v obdobju nosečnosti le nadaljeval in poglabljal osebno krizo. Pripovedi žensk so bile ilustracije zadnjih pomembnih dogodkov pred porodom, ki so usodno vplivali na njihova življenja. Olajšanje trenutne stiske, načrtovanje življenja v prihodnosti, raziskovanje, razmiš- ljanje in uresničevanje možnih sprememb v življenju je bil naš skupni projekt. O reproduktivnem zdravju imajo manj infor- macij (a) ženske izven rednega izobraževanja in zaposlovanja, (b) kadar je dostopnost svetovalne ginekološke ambulante v kraju bivanja pro- blematična in (c) pri nedoslednem spoštovanju zasebnosti, zaupnosti in pravice do samostojne odločitve ob zanositvi. Poznavanje metod na- črtovanja družine in znanja in ravnanja pri upo- rabi teh metod že pred zanositvijo in varovanje reproduktivnega zdravja žensk je boljše, če so svetovalne ginekološke ambulante, specializira- ne za delo z mladimi in skupinami žensk, ki so v posebni stiski zaradi nosečnosti, dostopnejše in če je na voljo svetovanje o različnih izbirah brezplačne kontracepcije. 384 SOCIALNI VIDIKI VAROVANIA REPRODUKTIVNEGA ZDRAVIA ŽENSK LITERATURA GiNSBURG Paye. D., Ravna Rapp (1995), Conceiving the New World Order: The Global Politics of Reproduction. The Regents of the University of California. Kirar-Fazarinc, I., in sod. (2001), Izbrani kazalci zdravstvenega stanja in zdravstvenega varstva žensk v Sloveniji. Poročilo za ministrstvo za zdravje RS 2001. Ljubljana: Inštitut RS za varovanje zdravja. Kitzinger, S., (1994), Me, matere. Ljubljana: Ganeš. Ministrstvo za zuravie (1993), Plan zdravstvenega varstva RS do leta 2000. Ljubljana. Navodila za izvajanje preventivnih programov reproduktivnega zdravja. Ur. L RS, 19/1998, do- polnila: Ur. 1. RS, 33/2002. Oakley, A. (1992), Social Support and Motherhood: The Natural History of a Research Project. Oxford, VB, Cambridge, ZDA: Blackwell. Pinter, B. (1996), Spolno vedenje ljubljanskih srednješolcev: Varovanje spolnega in reproduktivnega zdravja mladostnikov. Ljubljana: Ginekološka klinika, KC, Ginekološka sekcija SZD. Roseman, M., in sod. (2000), Women of the world: Laws and Policies Affecting Their Reproductive Lives: East Central Europe. New York: Center for Reproductive Law and Policy. Verdenik, I., Paintar, M. (1998), Perinatologija Slovenica 1987-1996. Ljubljana: Združenje za perinatalno medicino SZD. WHO (1999), Towards better Reproductive Health in Eastern Europe: Concern, Commitment, and Change. Ženeva: WHO. - (2001), Strategic Plan for the Health of Women in Europe. Copenhagen: WHO. - (2003), European Health for all Data Base. Copenhagen: WHO. Zakon o socialni varnosti. Ur. 1. RS, 56/92. Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Ur. 1. RS, 70/2000 Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ur. 1. SRS, mil. Z.wirsek, D. (1994), Ženske in duševno zdravje: O novih kulturah skrbi. Ljubljana: VŠSD. - (1996), Med feministično socialno akcijo in tranzicijskim backlashom. V: Bogovič, L., Skušek, Z., Spol Ž. Ljubljana: KUD France Prešeren, ISH (235-247). 385 OPOMBA ' Maternalna umrljivost je po opredelitvi mednarodne klasifikacije bolezni in poškodb smrt žen- ske v času nosečnosti, poroda ali v roku 42 dni po dokončanju nosečnosti. Maternalno umrljivost delimo v dve podskupini, neposredne porodniške maternalne smrti (zaradi zapletov diagnostičnih in terapevtskih postopkov v obdobjih nosečnosti, poroda in puerperija) in posredne porodniške maternalne smrti (kot posledica prej obstoječe bolezni nosečnice ah bolezni, ki se razvijajo v času nosečnosti in jih je fiziološko stanje nosečnosti še poslabšalo) (Verdenik, Pajntar 1998). Barbara Kobal, Suzana Oreški ZAPOSLJIVOST IN ZAPOSLOVANJE OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU UVOD Različne študije socialne izključenosti kažejo na izrazito ogroženost nekaterih skupin pre- bivalstva, k njihovi izključenosti pa prispevajo različni dejavniki, ki se pogosto medsebojno prepletajo. Med najpomembnejše dejavnike sodi brezposelnost oziroma status aktivnosti. Raziskava o socialni in ekonomski izključenosti ranljivih skupin (Trbanc, Boškič, Kobal, Rihter 2003), ki jo je v letu 2003 financiralo ministr- stvo za delo, družino in socialne zadeve, je med najbolj ranljive skupine oseb na trgu dela med drugim uvrstila tudi osebe s težavami v dušev- nem zdravju. Pričujoči prispevek temelji na rezultatih te raziskave (v kateri je bilo področje raziskovanja zaposljivosti in zaposlovanja oseb s težavami v duševnem zdravju zaupano prvi avtorici pričujočega prispevka), ki se prepletajo z aktualnimi informacijami in novejšimi spoznanji avtoric prispevka. Hkrati predstavljava enega izmed aktualnih programov pomoči pri zapo- slovanju oseb s težavami v duševnem zdravju z naslovom Delovne in socialne vključenosti, ki ga izvaja društvo Altra. Program je eden izmed mostov, ki vodijo k večji zaposljivosti in s tem manjšemu tveganju socialne in ekonomske iz- ključenosti te skupine prebivalstva. Raziskava, ki na kateri temelji osrednji del prispevka, je bila kvalitativna. Podatke o pol- ožaju opazovanih ranljivih skupin (s poudarkom na vidiku dela in zaposljivosti) smo zbirali po metodi fokusnih skupin (strukturiran skupinski intervju s strokovnimi delavci, sodelavci centrov za socialno delo in svetovalci uradov za delo, ki delajo z ljudmi iz opazovanih skupin) in po meto- di strukturiranih intervjujev (s predstavniki nev- ladnih organizacij in posamezniki iz opazovanih ranljivih skupin) ter jih obdelali s kvalitativno analizo pridobljenih podatkov in informacij. Zbiranje podatkov je bilo zaradi časovne stiske omejeno na pet slovenskih krajev. Zaradi lažje berljivosti besedila pri omenjanju strokovnih delavk in delavcev centrov za socialno delo in svetovalk in svetovalcev uradov za delo uporabljava zgolj moško obliko samostalnikov, čeprav v teh poklicih prevladujejo ženske. KDO SO OSEBE S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVIU? Med osebe z dolgotrajnimi duševnimi stiskami štejemo tako imenovane paciente vrtečih se vrat, ki občasno uporabljajo medicinske usluge, ter osebe z dolgim bivanjem v psihiatričnih bolnišnicah in socialnih zavodih. V to skupino sodijo tudi osebe, ki doživijo enkratno globoko čustveno krizo (Zaviršek, Škerjanc 2000: 400- 403). Motnje v duševnem zdravju prizadenejo celotno človekovo osebnost in porušijo mrežo medosebnih odnosov. Oseba s težavami v du- ševnem zdravju je stigmatizirana, dobi nalepko duševnega bolnika, ki ji onemogoča polnovred- no vključevanje v vsakdanje življenje (Kržan, Zupančič 2001: 9). V zadnjih letih v Sloveniji narašča število oseb, ki poiščejo zdravstveno pomoč zaradi duševnih in vedenjskih motenj. Motnje v du- ševnem zdravju žensk se pogosteje kažejo kot depresivnost, tesnoba in psihosomatske bolezni, pri moških pa pogosteje kot asocialno vedenje in bolezni odvisnosti. Za depresijo vsaj enkrat v življenju zboli 10-25% žensk in 5-12% mo- ških (Inštitut RS za varovanje zdravja 2004). Povečuje se uporaba zdravil za lajšanje in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Moški redkeje poiščejo pomoč na primarni ravni kot 387 BARBARA KOBAL, SUZANA OREŠKI Ženske, vendar pa je delež moških v bolnišnični obravnavi višji kot delež žensk in iz leta v leto narašča. Leta 2000 je bilo na primarni ravni obravnavanih 32.448 moških in 54.302 žensk, leta 2002 pa 34.470 moških in 55.624 žensk. Leta 2000 je bilo zaradi duševnih in vedenjskih motenj v bolnišnični obravnavi 6.027 moških in 5.274 žensk, leta 2002 je število moških naraslo na 6.165, število žensk pa na 5.537 primerov (Zdravstveni statistični letopis 2002). Centri za socialno delo v zadnjih letih ob- ravnavajo približno 2.200 oseb s težavami v duševnem zdravju letno. Število se, zaradi vse bolj stresnega načina življenja in tudi zaradi večje prepoznavnosti problematike, iz leta v leto povečuje. POLOŽAJ OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU Z VIDIKA DELA IN ZAPOSLITVE Reševanje položaja oseb z resnimi težavami v duševnem zdravju pogosto poteka prek ocene invalidnosti in invalidskega upokojevanja. Stro- kovne komisije za oceno invalidnosti invalidsko upokojijo več kot četrtino oseb, ki so se zdravile v psihiatričnih bolnišnicah (Grah 2003: 9). Invalidnost je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem aH ukrepi medicinske rehabilitacije, osebi zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje (Zakon o pokojninskem in inva- lidskem zavarovanju, člen 60). Če oseba ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma če je pri njej podana poklicna inva- lidnost in nima več preostale delovne zmožnosti, je razvrščena v prvo kategorijo invalidnosti. Če je delovna zmožnost za njen poklic zmanjšana za 50 odstotkov ali več, je razvrščena v drugo kategorijo invalidnosti. Če oseba s predhodno po- klicno rehabilitacijo ali brez nje ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma, če je delovna zmožnost za njen poklic zmanjšana za manj kot 50 odstotkov aH če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena, je podana tret- ja kategorija invalidnosti (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, člen 60). Osebe s težavami v duševnem zdravju se po- gosto upokojijo sredi delovno aktivnega obdobja ali vsaj precej pred njegovim koncem. Pokojnine so zato nizke, zaradi česar so te osebe pogosto v hudih finančnih stiskah. Toda če se oseba ne upokoji, njena pot do zaposlitve ni lahka, saj je delodajalci v večini primerov zaradi bojazni pred dolgotrajnimi odsotnostmi nočejo zaposliti. Taka oseba je pogosto izločena iz večine socialnih dejavnosti, ki zapolnjujejo čas običajnih ljudi; za mnoge dejavnosti nima denarja, zaradi osebnih težav pa nemalokrat izgubi interes za površne oblike komuniciranja. Strokovnjaki navajajo, da je prav delo (zaposlitev), ki bi bilo prilagojeno procesu okrevanja, dokazano najuspešnejši način za vrnitev v običajno življenje in za reha- bilitacijo oseb s težavami v duševnem zdravju. Vesna Švab meni, da je sistem naravnan tako, da je osebam s težavami v duševnem zdravju s preostalo delovno zmožnostjo omogočeno pred- vsem opravljanje bolj enostavnih ročnih opravil, kar pa običajno ni v skladu z izobrazbeno ravnijo posameznikov (Grah, 2003: 9-10). Tudi nevlad- ne organizacije, ki pomagajo osebam z dolgotraj- nimi težavami v duševnem zdravju, pripisujejo velik pomen zaposlitvi oziroma delu; to vpliva na socialno in ekonomsko reintegracijo oseb s težavami v duševnem zdravju in na njihovo po- zitivno samopodobo in samozavest, kar deluje kot preprečevalni dejavnik pri ponavljanju ali stopnjevanju bolezni. Osebe s težavami v duševnem zdravju težko enakovredno tekmujejo z ostalimi iskalci zapo- slitve na trgu delovne sile, saj jih ne zaznamuje le stigma, ki jim jo pripisuje okolje, ampak večino- ma tudi njihova dejanska zmanjšana zmožnost za delo. Po izkušnjah strokovnih delavcev in so- delavcev centrov za socialno delo in svetovalcev uradov za delo je ta skupina zelo redko zmožna opravljati določeno delo polni delovni čas, po- polnoma neustrezno pa je zanje delo, ki zahteva doseganje natančno predpisanih norm. Strokovni delavci in sodelavci centrov za so- cialno delo pri delu pogosto opažajo, da tudi dol- goletna brezposelnost načenja duševno zdravje oseb, s katerimi se srečujejo skozi daljše časovno obdobje. Opažajo, da se nekatere izmed dolgo- trajno brezposelnih oseb zaradi svoje (nastale) pasivnosti niti ne želijo več zaposliti. Upokojitev teh oseb je klasični izhod. Večina strokovnih delavcev in sodelavcev centrov za socialno delo meni, da je za uporabnike, katerih težave v 388 ZAPOSLJIVOST IN ZAPOSLOVANJE OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU duševnem zdravju so tudi medicinsko potrjene, praktično najbolje, da jim omogočijo umik s trga delovne sile (invalidska upokojitev). Strokovni delavci in sodelavci centrov za socialno delo in svetovalci uradov za delo tudi opozarjajo na problem diagnosticiranja, saj naj bi se mu veliko njihovih uporabnikov, ki že imajo vidne težave v duševnem zdravju, izogibalo, ker sami ocenju- jejo, da je z njimi vse v redu. Tako je marsikaj odvisno od reakcij in pritiskov neposrednega okolja in družine - vsi skupaj lahko zanikajo situacijo in poskušajo čim dlje vzdrževati mejno stanje, lahko pa spodbudijo prizadetega, naj si poišče pomoč. Predstavniki nevladnih organizacij, ki deluje- jo na področju duševnega zdravja, v intervjujih omenjajo opažanje, da so osebe s težavami v duševnem zdravju pogosto potisnjene na rob družbe, saj pride do izpada socialne mreže in izgube zaposlitve, posledice pa so finančna sti- ska, pomanjkanje samozavesti in ponovne hospi- talizacije. Po mnenju predstavnikov nevladnih organizacij sta največji omejitvi pri zaposlovanju oseb s težavami v duševnem zdravju slabša kon- centracija in slabše motorične sposobnosti, ki so posledica uporabe zdravil. Ce so osebe zbolele v času pubertete, navadno niso dokončale šolanja, kar je še dodatna ovira pri zaposlovanju. Vendar izobrazbena raven pri tej skupini navadno ni problematična. Težave se sicer pogosto začnejo kazati že v srednji šoli ali na fakulteti, vendar kljub temu pogosto dokončajo šolanje, hujše težave pa nastanejo, ko se zaposlijo. Ko bolezen izbruhne, začne oseba doživljati občasne ali redne krize, kar vpliva na njeno storilnost, ki začne močno variirati. Ker je trg delovne sile prenasičen z »zdravo« delovno aktivno popula- cijo, osebe s težavami v duševnem zdravju pri delodajalcih načeloma niso zaželene. Zato se pogosto dogaja, da delodajalec, ki opazi, da je zaposlil osebo s težavami v duševnem zdravju, izkoristi čas krize in ji da v podpis pogodbo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Zaradi sporazumnega prenehanja delovnega razmerja oseba ne more uveljavljati nadomestila na zavodu za zaposlovanje in pristane na centru za socialno delo kot prejemnik denarne socialne pomoči. Iz intervjujev z osebami s težavami v dušev- nem zdravju je mogoče razbrati, da realno oce- njujejo svojo situacijo. Skoraj vsi intervjuvani so bili mnenja, da je vir njihovih težav zdravje, ka- terega izboljšanje bi bilo ključno za kvalitetnejše življenje. Kot vzrok za njihove težave v duševnem zdravju so navajali predvsem družinske razmere. Večina intervjuvanih ima delovne izkušnje, vsaj prek javnih del, ali pa so opravljali razna dela prek študentskega servisa. Vsi so navedli, da so se s sodelavci in z nadrejenimi dobro razumeli. Večina intervjuvanih bi se rada zaposlila, če bi jim to dopuščalo zdravstveno stanje. Nekateri menijo, da trenutno tega niso zmožni in bi se radi upokojili. Položaj opazovane skupine glede možnosti zaposlovanja je na splošno mogoče označiti kot razmeroma slab. Raziskava (Trbanc, Boškič, Kobal, Rihter 2003) je pokazala, da na slab položaj teh oseb na trgu delovne sile vpliva več pogosto prepletenih dejavnikov: - Specifične težave posameznikov, ki se po- vezujejo z življenjskim stilom in zdravstvenim stanjem posameznikov, zaradi katerih je njihova delazmožnost zmanjšana ali okrnjena. - Pogosto daljša odsotnost iz sfere dela, navad- no zaradi daljših obdobij zdravljenja (ki so lahko dolgotrajna in pogosto ne potekajo v domačem okolju). Zaradi daljše odsotnosti se pogosto težko hitro vključijo nazaj v običajne in priča- kovane življenjske vzorce. Daljša odsotnost iz sfere dela vpliva tudi na upad njihovih delovnih sposobnosti, upad in zastaranje poklicnih znanj in spretnosti, pa tudi na upad delovnih navad. Delodajalcem se odsotnost kaže kot neredna, dolgotrajno prekinjena delovna zgodovina po- sameznika, zaradi česar so pri zaposlovanju takih posameznikov zelo previdni. -Apatičnost in nizka motiviranost za iskanje dela in zaposlitve, ki je lahko posledica slabih izkušenj, nezaupanja v lastne zmožnosti ali mo- rebitne priložnosti ali pa je posledica življenjskih stilov, ki so jih prizadeti razvili ob svojih težavah in življenjskih okoliščinah in so težko združljivi s kolikor toliko redno zaposlitvijo. - Pripisana stigma in nezaupanje delodajalcev, s katero se srečujejo mnogi, razen seveda, če dobro skrijejo svoje težave, tako da delodajalec o tem ničesar ne ve. Več ko je pri posamezniku opisanih dejavni- kov, težji je njegov položaj in manj je verjetno, da bo zaposlitev iskal oz. da jo bo našel in ob- držal. 389 BARBARA KOBAL, SUZANA OREŠKI UKREPI, KI SO NA VOLfO ZA POMOČ PRI ZAPOSLOVANJU Posebni programi ali ukrepi, namenjeni prav osebam s težavami v duševnem zdravju, ne obstajajo, pač pa so tem osebam na voljo pro- grami, namenjeni težje zaposljivim skupinam ali osebam s statusom invalida, pa tudi vsi ukrepi, ki urejajo usposabljanje in zaposlovanje invali- dov, npr. program zaposlitvene rehabilitacije, programi delovne vključenosti in nadomestitev dela stroškov invalidske komisije, kar od 1. 11. 2004 naprej izvaja Sklad RS za spodbujanje za- poslovanja invalidov. Ukrepi aktivne politike zaposlovanja invali- dov se reaHzirajo tudi s programi, namenjenimi ohranitvi zaposlitve, in s programi, ki so na voljo vsem brezposelnim in tudi invalidnim osebam, pri čemer se upoštevajo posebne potrebe invali- da, ki so nadomestljive z določenimi dodatnimi denarnimi dajatvami (Presen 2004). -íj; V okviru programov politike zaposlovanja so brezposelnim osebam s težavami v dušev- nem zdravju na voljo programi psihosocialne rehabilitacije. Poleg tega svetovalci uradov za delo in območnih služb zavoda za zaposlovanje kot zelo koristno za to skupino oseb ocenjujejo vključevanje v javna dela, ki omogočajo ponovno vključitev v sfero dela in odkrivanje novih zapo- slitvenih možnosti. Omejevanje financiranja pro- gramov javnih del na območjih z nižjo stopnjo brezposelnosti je lahko z vidika ekonomske in so- cialne reintegracije oseb s težavami v duševnem zdravju precej problematično. Kot ustrezen pro- gram zaposlovanja za to skupino oseb svetovalci uradov za delo ocenjujejo tudi sofinanciranje zaposlovanja s programom uvajanja v delo, kjer delo (usposabljanje na delovnem mestu) poteka bodisi s sklenjenim delovnim razmerjem ali pa brez, njegov namen pa je pridobitev manjkajo- čih znanj, veščin in spretnosti za opravljanje konkretnega dela. Za osebe, ki imajo priznano (delno) invalid- nost, je v okviru aktivne politike zaposlovanja na voljo ukrep, ki je namenjen ustvarjanju delovnih mest za invalide s prilagoditvijo prostorov in tehnične opreme delovnega mesta. Ob zaposlitvi osebe za nedoločen čas oziroma najmanj za dve leti lahko Zavod RS za zaposlovanje sofinancira dodatne stroške prilagoditve delovnega mesta do višine 10 minimalnih mesečnih plač (Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o iz- vajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja, člen 41, a, b, c). Ker je v tem primeru obveznost delodajalca (glede trajanja zaposlitve osebe) sorazmerno velika, je po izkušnjah svetovalcev uradov za delo interes delodajalcev za zaposlo- vanje težje zaposljivih oseb kljub subvencijam zelo majhen. Za osebe s težavami v duševnem zdravju bi bila primerna tudi zaposlitev v socialnih podjet- jih, ki so vmesna oblika med običajnim (tržnim) zaposlovanjem in posebnimi oblikami zaposlo- vanja. Namenjena je težje zaposljivim osebam, katerih delazmožnost je nizka ali imajo velike omejitve zaradi zdravstvenih razlogov, torej tudi osebam s težavami v duševnem zdravju. Na celjskem že obstaja tako podjetje, ki pa je še vedno (že več ko šest let) v eksperimentalni fazi in še ni prešlo v običajno dejavnost. Precejšnje spremembe pa na področju zapo- slitvene rehabilitacije in zaposlovanja invalidov prinaša zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki je bil sprejet junija 2004. Zakon ureja ukrepe za povečanje zapo- sljivosti invalidov, ukrepe za povečanje možnosti za zagotavljanje ustreznih delovnih mest in oblik zaposlitve, pogoje za enakovredno zaposlovanje invalidov ter podporne ukrepe in večjo zaščito v zaposlitvi za invalide. Zakon prinaša pomembno novost, in sicer kvotni sistem zaposlovanja invali- dov. Kvotni sistem vpeljuje dolžnost delodajalcev z najmanj dvajsetimi zaposlenimi, da zaposlijo določeno število invalidov glede na število vseh zaposlenih delavcev. Če se delodajalec ne odloči za zaposlitev invalidov, lahko sklene pogodbo z zaposlitvenim centrom ali invalidskim podjetjem ali pa plačuje prispevke v sklad za spodbujanje zaposlovanja invalidov. Poudariti pa velja, da slovenska zakonodaja nikjer ne obravnava specifičnih potreb oseb s težavami v duševnem zdravju, ki bi potrebovali večjo fleksibilnost pri strukturi delovnega dneva in tedna, delo na domu, različna specifična sveto- vanja in podobno. VLOGA NEVLADNIH ORGANIZACIJ PRI ZAPOSLOVANJU OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU Pomoč osebam s težavami v duševnem zdravju ponujajo mnoge nevladne organizacije, ki skrbijo za njihovo vključenost v družbo, na primer Altra, 390 ZAPOSLIIVOST IN ZAPOSLOVANJE OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU Sent, Šentmar, Ozara, Paradoks, Vezi. Večina jih izvaja tudi različne programe, katerih cilj je izboljšanje zaposljivosti svojih uporabnikov. Pro- grami zaposlovanja in delovnega usposabljanja, ki jih uporabnikom ponujajo nevladne organiza- cije na področju težav z duševnim zdravjem, ob- segajo usposabljanje, spremljanje na delovnem mestu, pomoč pri iskanju zaposlitve, pomoč pri učenju za dokvalifikacijo in prekvalifikacijo, razne delavnice (kreativne, računalniške, tuji jeziki, socialne veščine ipd.), katerih namen je razvijanje pozitivne samopodobe, samozavesti, širitve socialne mreže, znanja in informiranja, zaposlitvena rehabilitacija, delovna vključenost, podporno zaposlovanje, zaposlitev brez delovne- ga razmerja, oblikovanje skupin za samopomoč in podobno. Naj kot primer dobre prakse zaposlovanja oseb s težavami v duševnem zdravju s statusom invalida omenimo družbo za usposabljanje in zaposlovanje invalidov Dobrovita plus, d. o. o., katerega poslanstvo je usposabljanje in za- poslovanje težje zaposljivih oseb in ustvarjanje dobička, ki je nastalo kot projekt slovenskega združenja za duševno zdravje Sent in ima od leta 1994 status invalidskega podjetja. V podjetju ima med vsemi zaposlenimi kar 70% zaposlenih status invalida (Pavel 2004). PROGRAM DELOVNE VKLJUČENOSTI, KI GA IZVAIA DRUŠTVO ALTRA Nevladna, nepolitična organizacija Altra je bila ustanovljena leta 1988 kot odgovor na nezavidljiv položaj ljudi v psihiatričnih institucijah. Javno in politično je izpostavila težave oseb z dolgotrajni- mi težavami na področju duševnega zdravja, se zavzela za korenite spremembe na tem področju in odkrito spregovorila o neprimernosti psihia- tričnega sistema. Aktivnost društva, ki je bila v preteklosti opredeljena kot alternativa psihiatriji, je sedaj usmerjena v razvoj lastnih potencialov za uspešno delo z osebami, ki imajo dolgotrajne te- žave v duševnem zdravju. Altri je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve podelilo status javnega interesa na področju socialnega varstva. Izvaja različne socialnovarstvene programe za uporabnike psihiatrije in druge ljudi v stiski. Sodeluje s številnimi domačimi strokovnimi službami, različnimi ustanovami, nevladnimi organizacijami in posamezniki. V programe so že štirinajst let vključene osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. Vsakodnevno iz- vajajo storitve za uporabnike, ki potrebujejo in želijo skupnostno skrb po odpustu iz psihiatrične bolnišnice ali so vključeni v ambulantno psihi- atrično zdravljenje in živijo doma, za osebe, ki imajo težje duševne stiske (zlasti tiste na podlagi življenjske situacije), in za svojce teh skupin upo- rabnikov. Prek rednih poročil, ki jih posredujejo financerjem programov, ugotavljajo, da se število uporabnikov storitev vsako leto povečuje, tako da so pri nekaterih programih »čakalne liste« (stanovanjske skupine, svetovalnica, šiviljski atelje). Redni in glavni financerji iz proračunskih sredstev so pristojno ministrstvo (MDDSZ), lokalne oblasti in fundacija FIHO. Posebnost društva je v tem, da izvaja dejavnosti, ki jih ob- likuje skupaj z osebami, ki so bile psihiatrično obravnavane ali hospitalizirane in potrebujejo psihosocialno pomoč in podporo. Ugotavljajo najrazličnejše potrebe - po dolgoročni podpori pri oblikovanju boljših življenjskih okoliščin, po pomoči pri reševanju stanovanjskih vprašanj, po vodeni dnevni okupaciji, delovni rehabilitaciji, družabnem in prostočasnem udejstvovanju, izob- raževanju, potrebe po nasvetih v zvezi s pravni- mi vprašanji ipd. Dejavnosti društva se izvajajo v Ljubljani in bližnji okolici in v Prevaljah na Koroškem. V sklopu štirih glavnih programov se izvajajo raznovrstni načini, metode in pristopi psihosocialne pomoči in podpore (stanovanjske skupine, dnevni center, svetovalnica in program delovne vključenosti). V okviru programa delovne vključenosti ponujajo delovno rehabilitacijo osebam z dol- gotrajnimi težavami v duševnem zdravju. S takim pristopom kontinuirano vpeljujejo in iz- grajujejo strukture vključevanja uporabnikov in prispevajo k reševanju problematike aktivnega zaposlovanja. Program podpirajo in sofinancira- jo trije akterji: evropski socialni sklad, zavod za zaposlovanje in ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Društvo ima v okviru programa enajst delovnih mest. V Ljubljani je v program vključenih devet oseb, v enoti društva v Pre- valjah na Koroškem pa dve osebi. Uporabniki so vključeni v programe šivalnice Altra, vzdrže- vanja in čiščenja prostorov in dnevnega centra v Ljubljani, v Prevaljah pa v delavnice izdelave gumijastih izdelkov. Nekateri so tudi (primerno njihovi izobrazbi in sposobnostim) zaposleni kot strokovni delavci in vodje projektov društva 391 BARBARA KOBAL. SUZANA OREŠKI Altra, vendar ne v okviru omenjenih progra- mov. Društvo že od nastanka v svoje programe vključuje ljudi s psihiatrično izkušnjo, tudi s pomočjo zavoda za zaposlovanje (javna dela, pripravništvo ...). Na ta način ne le prispevajo k normalizaciji oseb s težavami v duševnem zdrav- ju, temveč skupaj z njimi oblikujejo dejavnosti, ki poskušajo kvalitetno zadovoljiti njihove potrebe, pričakovanja, želje. Uvajanje v delo poteka v normalnih delovnih pogojih inje prilagojeno uporabnikom, glede na njihove zdravstvene težave. Po dogovoru s stro- kovnim svetovalcem zavoda za zaposlovanje se s kandidatom najprej informativno pogovorijo. Pogovor je namenjen ugotavljanju potreb in življenjske situacije in izdelavi individualnega načrta. Izdelava načrta vsebuje splošni načrt podpore, zavod pa izdela zaposlitveni načrt. Člani strokovnega tima sodelujejo pri urejanju statusa oziroma pri potrebnih postopkih za sprejem v program. Vključitev v delo, koordi- nacijo in izvajanje načrtovane podpore poteka v okviru mentorske pomoči in usposabljanja pri delu. Strokovni delavci Altre omogočajo indivi- diualizirano, konkretno strokovno in logistično podporo pri iskanju zaposlitve (informativni in svetovalni razgovori, pisanje prošenj, spremstvo na različne urade in institucije). Poleg pomoči, ki je vezana na delo, je bistven poudarek tudi na celostni podpori, ki jo oseba dobi z vključitvijo v program. To pomeni, da tudi s pomočjo sveto- valnih razgovorov, skupin za samopomoč, ki so organizirane v okviru programa svetovalnice, kontinuirano rešujejo svoje stiske. Strokovni delavci društva na podlagi izkušenj ugotavljajo, da uvid v življenjsko situacijo in pridobivanje novih spretnosti za reševanje stisk zelo pomagata na poti h krepitvi moči, ki pomeni tudi boljšo konkurenčnost na trgu delovne sile. Prav tako jih spodbujajo k vključevanju v različne rekrea- tivne ali ekspresivne aktivnosti, k udeležbi pri kuhurno-umetniških in športnih prireditvah in brezplačni telovadbi, ki se izvajajo v programu drop in center (»Altrina dnevna soba«), s katero zaokrožajo poklicno rehabilitacijo uporabnikov in pomagajo smiselno strukturirati prosti čas. Nekatere osebe, ki so se usposabljale v okvi- ru Altrine dejavnosti, so s strokovno podporo svetovalcev in mentorjev, ki so jih spremljali v času delovne vključenosti, pridobile samozavest, oblikovale take vzorce obnašanja, ki vodijo k zadovoljivemu počutju, konstruktivno iskale rešitve, prevzele odgovornost za svoje počutje in vedenje, izboljšale medosebne odnose ter postale bolj atraktivne in konkurenčne na trgu dela. Končni cilj programa je, da oseba dobi ustrezno zaposlitev na trgu dela, in nekaterim se je to tudi posrečilo - dobile so redno zapo- slitev na delovnih mestih, primerno svoji (višji in visoki) izobrazbi. SKLEPNE MISLI Vključitev v zaposlitev ima pri posameznikih poleg finančnih učinkov še številne druge učin- ke: zagotavlja socialno vključenost in širjenje socialne mreže ter ima ugodne posledice za samopodobo posameznika. V primerih oseb s težavami v duševnem zdravju pa ima lahko tudi povsem terapevtski učinek. Strokovni delavci in sodelavci centrov za socialno delo, svetovalci na uradih za delo in predstavniki nevladnih organizacij, ki so sodelo- vali v raziskavi (Trbanc, Boškič, Kobal, Rihter 2003), menijo, da bi bilo treba osebe s težavami v duševnem zdravju bolj vključiti v oblikova- nje programov javnih institucij in nevladnih organizacij. Društva in javne programe na tem področju bi lahko vodili visoko izobraženi in sposobni uporabniki sami. Zelo pomembno bi bilo, da bi uporabnike služb duševnega zdravja vključili v načrtovanje dela služb in servisov na področju duševnega zdravja. Ker je zelo malo oseb s težavami v duševnem zdravju, ki res niso sposobne delati, bi bilo nuj- no poskrbeti, da osebe s težavami v duševnem zdravju dobijo zaposlitev za tisti čas, ko lahko delajo. Najbolje bi bilo, če bi jih lahko vključili v normalno delovno okolje s prilagojeno zapo- slitvijo. Take prilagojene oblike zaposlitev so lahko tudi fleksibilne zaposlitve, na primer, za- poslitev za krajši delovni čas, delitev delovnega mesta (več oseb si deli delovno mesto), delo na domu, omogočanje bolj fleksibilnega delovnega časa (akumuliranje delovnih ur) in podobno. S spodbujanjem fleksibilnega zaposlovanja oseb s težavami v duševnem zdravju bi preprečili segregacijo in prezgodnje upokojevanje, ki med drugim tudi močno bremeni državni proračun. Predstavniki nevladnih organizacij, ki so sodelovali v omenjeni raziskavi, menijo, da bi lahko bili pri svojem delu še bolj uspešni, če bi dr- žava v več oblikah redno (so)financirala njihove 392 ZAPOSLIIVOST IN ZAPOSLOVANJE OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU dejavnosti in programe. Poudarjajo tudi, da bi bilo koristno, če bi imele nevladne organizacije več možnosti sodelovati pri načrtovanju javnih (državnih) programov, saj so si v letih delovanja na tem področju pridobile veliko izkušenj in znanja, kar bi pomagalo pri sestavljanju real- nejših programov izboljšanja zaposljivosti oseb s težavami v duševnem zdravju. Glede na izkušnje v društvu Altra predlaga- jo, da bi se sam sistem izogibal prezgodnjemu upokojevanju oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, oziroma, da bi omogočil ljudem, ki so v zgodnji mladosti, na primer pri 20. letih, kategorizirani kot invalidi prve stopnje, da se pozneje odpovejo temu statusu in se zapo- slijo s pomočjo primernih programov. Nekatere uporabnice, ki imajo danes 35 let in so bile zaradi posledic duševne bolezni invalidsko upokojene že pri 20. letih, sedaj želijo zaposlitev (neka- tere že 10 let niso bile hospitalizirane zaradi duševne bolezni). Zdravljenje jim je pomagalo, simptomi so minili, redno hodijo na ambulante preglede, imajo dnevne okupacije, vpete so v socialno mrežo. Po besedah Andreja Marušiča v Sloveniji še vedno prevladuje mnenje, da je pri shizofreniji najbolje vreči puško v koruzo, češ da so to dosmrtni invalidi (Marušič 2004: 14-16). Vsekakor bi k večjemu zaposlovanju oseb s težavami v duševnem zdravju pripomogli tudi mediji s korektnim obveščanjem javnosti. Pred- sodki in strah pred duševnimi bolniki pogosto vplivajo na delodajalce, ki si takih »rizičnih in nevarnih ljudi« (ibid.) ne upajo zaposliti. Do vseh duševnih bolezni bi morali biti bolj sproščeni in jih ne bi smeli povezovati z invalidnostjo, ne- sposobnostjo za delo in za normalno življenje, dodaja avtor (ibid.). Vprašanje zaposlovanja in zaposljivosti oseb s težavami v duševnem zdravju in tudi drugih težje zaposljivih oseb torej ni le ekonomsko (vprašanje, kdaj je delodajalec ob podpornih ukrepih države še pripravljen oziroma kdaj se mu še splača zaposliti osebo z določenimi ovira- mi in težavami), temveč širše vprašanje socialne in ekonomske vključenosti oseb. Zato reševanje zaposlovanja motiviranih posameznikov ne more biti le problem vključevanja v programe zaposlovanja, ampak morajo biti programi zanje zastavljeni širše, bolj kompleksno ali pa morajo biti pred vključevanjem v programe zaposlo- vanja na voljo še drugi, bolj reintegracijsko in motivacijsko usmerjeni programi. Posamezniki so seveda v različnih situacijah (kljub številnim skupnim težavam), zato ni mogoče na splošno reči, kakšne vrste ali oblike zaposlitve bi bile za- nje najprimernejše. Posamezniki, ki imajo zaradi svojih težav zmanjšane zmožnosti dela, pogosto potrebujejo nekoliko bolj fleksibilne oblike za- poslitev (s skrajšanim delovnim časom, z bolj fleksibilnim delovnim časom, delo na domu, de- litev delovnega mesta in podobno). To je posebej izrazito za osebe s težavami v duševnem zdravju, za katere je prav zaposlitvena integracija zelo po- membna, zato bi kazalo, kar zadeva ukrepe poli- tike zaposlovanja, bolj podpreti (sicer zakonite) možnosti in prakse fleksibilnega zaposlovanja, do katerih imajo delodajalci precej nezaupljiv odnos (z izjemo zaposlovanja za določen čas, ki pa ima povsem druge učinke in še krepi margi- nalizacijo). S sredstvi sofinanciranja in zagotav- ljanja podporne mreže bi kazalo podpreti tudi možnosti za samozaposlovanje teh oseb v obliki kooperativ, ki so v nekaterih evropskih državah zelo uspešne. Za posameznike, ki imajo trajne posledice zaradi svojih težav, in za posameznike, ki so šele v postopku reševanja svojih akutnih težav ali pa jih ne morejo trajno razrešiti, so pri- merne podporne (varovane) oblike zaposHtev v tako imenovanih socialnih podjetjih. 393 BARBARA KOBAL, SUZANA OREŠKI cOViiJŽOi^S 394 LITERATURA M. Grah (2003), Zaznamovanost ljudi z duševnimi motnjami; Brez pravice do okrevanja, celo do ozdravljenja. Sobotna priloga, 19. 7. 2003, 9-10. A. Marušič (2004), Duševna bolezen ni greh. Viva (priloga: Utišajte glasove: Shizofrenija), 127: 14-16. Inštitut za varovanih zdravja (2004), http://ivz.over.net (november 2004). ■ B. Kržan, L. Zupančič (2001), Pomoč ljudem z dolgotrajno duševno stisko: Ugotavljanje možnosti, uvedba, izvajanje in ocena programa. Univerza v Ljubljani: Visoka šola za socialno delo (diplom- ska naloga). I. Pavel (2004): Dobrovita plus. Posvet ob dnevu duševnega zdravja - Sent: Podpora delodajalcu pri zaposlovanju invalidov. Ljubljana, 12. 10. 2004. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlo- vanja (2003). Ur. 1. RS, 31/2003. D. Presen (2004), Programi zaposlovanja invalidov. Posvet ob dnevu duševnega zdravja - Sent: Podpora delodajalcu pri zaposlovanju invalidov. Ljubljana, 12. 10. 2004. D. Zaviršek, J. Skerianc (2000), Analiza položaja izključenih družbenih skupin v Sloveniji in predlogi za zmanjšanje njihove izključenosti v sistemu socialnega varstva: Poročilo o raziskavi. Socialno delo, 39, 6: 387-419. Zdravstveni statistični letopis 2002 (2004). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ur. 1. RS, 106/99, 114/02. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Ur 1. RS, 63/04 z dne 10. 6. 2004. M. Trbanc, R. Boškič, L. Rihter, B. Kobal (2003), Socialna in ekonomska vključenost ranljivih skupin v Sloveniji - možni ukrepi za dvig zaposljivosti najbolj ranljivih kategorij težje zaposljivih in neaktivnih oseb: Raziskovalno poročilo. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za družbene vede. žarko Tepavčević PRIZADEVANJE ZA ENAKOPRAVNOST OBEH SPOLOV UVOD Prizadevanja nekaterih moških zlasti v nordij- skih državah (Bergstrand, Carlsson, Radstrom, Enquist, Gustafsson, Hatt, Swedin, Westerberg, Frykman 1996) v novejšem času za odpravo moškosrediščne kulture prinašajo optimizem, da bo mogoče vzpostaviti boljše sožitje med spoloma v novem tisočletju. Rezultat teh pri- zadevanj bo omogočil bolj prijazno življenje za žensko in moškega v zakonski zvezi, družini in družbi. S tem lahko pričakujemo, da bodo po- stopno odpravljeni patriarhalizem, seksizem in diskriminacija. Ženska drugorazrednost in diskriminiranost je še vedno zelo kompleksen in pereč družbeni pojav. Vzporedno s procesom demokratizacije v družbi se odvija proces izkoreninjenja ne- enakopravnosti med spoloma. Nedavno je od- prava vseh oblik diskriminacije žensk postala pomembno področje mednarodne zakonodaje. V razvitem svetu vse bolj prihaja do izraza ena- kopravnost, ki prinaša enake pravice, možnosti in dolžnosti za oba spola. Spremembam v sodobni družbi in družini (demokratizacija družbenih odnosov, proces emancipacije žensk, spremenjen položaj in pomen otroka v družini) sledijo novi trendi ustvarjanja odnosov med spoloma. Za sodobno družino je značilna enakoprav- nost med zakoncema (partnerjema) kakor tudi med ostalimi družinskimi člani. Ta enakoprav- nost pride najbolj do izraza v »integriranem« modelu družinskega življenja, kjer se na ustrezen način kombinirajo aspekti življenja družine: služba, zakonska zveza in reprodukcija (Boh 1989:293). VZPOSTAVLIANIE ENAKIH MOŽNOSTI ZA OBA SPOLA Napočil je čas, ko bi morali vsi humano usmer- jeni ljudje intenzivirati proces popolnega izko- reninjenja neenakopravnosti med spoloma. Če bi zakonodajalec predal ženskam v pristojnost polovico oblasti pri sprejemanju in izvajanju za- konov kakor tudi načrtovanju nove zakonodaje in ohranjanja reda, bi storili velikanski premik za vzpostavitev enakih možnosti za oba spola tudi v vsakdanjem življenju v vseh segmentih družbe in seveda tudi v zakonski zvezi, zunajzakonski skupnosti in v družini. Ena izmed tistih žensk, ki niso ostale ravno- dušne glede sprejemanja in izvajanja zakonov, je S. Brownmillcr. Razmišljanja o tem je podala v svoji knjigi Proti naši volji, kjer pravi: Prepričana sem, da je bitka za dosego paritete z moškimi na kritičnem področju izvajanja zakonov zadnja preizkušnja, v kateri bo po- polna enakost ženske dobljena ali izgubljena. 1...] Čeravno so ženske v preteklosti vedno prepuščale moškim vlogo zaščitnikov, ker druge izbire niso imele, prepuščajoč jim pri tem ne le zakon, temveč tudi njegovo izvajanje, pa se zdaj zdi, da je nujno najprej odpraviti to ncravnovcsje [...], toda popolna vključitev žensk v policijske oddelke v naših mestih, in s popolno mislim na razmerje pol- pol, nič manj, je vsekakor revolucionaren cilj, ki je v boju za dosego ženskih pravic med naj- pomembnejšimi. In če bomo še naprej imeli vojsko, in mislim, da se bo vojaščina še lep čas obdržala, potem se moramo ženske vključiti tudi tja, prav kakor tudi v nacionalno gardo, državne vojaške sile, lokalne šerifske pisarne, pisarne okrajnih javnih tožilstev, pisarne 395 ŽARKO TEPAVČEVIĆ državnih tožilstev - na kratko, vso zgradbo nacionalnih struktur moči (pri čemer mislim na moč v fizičnem smislu) -, je treba sleči moške prevlade in nadzora, če naj ženske pre- nehajo biti kolonija v moškem protektoratu. (Brownmiller 1988: 353-354.) V državah Evropske Unije poskušajo na raz- lične načine zagotoviti okoliščine, ki bodo po- spešile trend povečanja enakosti med spoloma. V nekaterih državah poskušajo doseči enako- pravno udeležbo žensk v političnih grupacijah s kvotami, v vsakdanjem življenju pa si prizade- vajo za odstranjevanje ovir, ki delujejo na vseh ravneh družbe, od družine do javnih ustanov. Ta evropska prizadevanja organizirano potekajo že več desetletij, kar kaže na izredno trdovratnost seksistične kulture. »Če ne bi bila prevladujoča (ne le politična) kultura tako močno in celostno prežeta s seksističnimi sestavinami, gotovo ne bi bili potrebni tako temeljiti in vedno podrobnejši načrti za odpravljanje zapostavljenosti žensk« (Jogan 1992: 1146). Mednarodna zakonodaja teži k soglasju med državami za uskladitev meril za varstvo žensk. Na mednarodni ravni izdelujejo mednarodne deklaracije, priporočila in konvencije glede raz- ličnih vidikov položaja žensk. To so ukrepi, ki jih sprejemajo institucije OZN in druge (regionalne) organizacije. Taki ukrepi vsebujejo normativna priporočila, ki se prevajajo v norme v notranji zakonodaji držav. Po tej poti se na mednarodni ravni povezuje ženska politika kot sad medna- rodnih organizacij in mednarodnih konferenc o pomembnih temah, povezanih z žensko, z njenimi pravicami, njeno enakopravno udeležbo v družbenem življenju. Kar zadeva vsebino norm, predvidenih za pravno varstvo žensk, je mogoče ugotoviti, da moramo potem, ko smo opredelili civilne in poli- tične pravice, obravnavati izobraževanje, žensko delo in probleme, ki iz tega izvirajo: materinstvo, delovne razmere, enakopravnost in družinsko odgovornost. Nedavno je odprava vseh oblik diskriminacije žensk postala središče mednarodne zakonodaje. Osemnajstega decembra 1979 je generalna skup- ščina Združenih narodov sprejela konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (6. 7. 1992 jo je ratificirala tudi Slovenija), ki je postavila mednarodni standard razumevanja enakosti žensk in moških. Konvencija, ki ima 30 členov, v pravno obvezujoči obliki določa mednarodno sprejeta načela in ukrepe za dosego enakopravnosti žensk povsod po svetu. Konvencija je izčrpna in opozarja na globino izključevanja in omejevanja žensk zaradi njiho- vega spola. Zahteva enake pravice za ženske, ne glede na njihov zakonski stan, na vseh področjih, tako na političnem, ekonomskem in socialnem, kot tudi na kulturnem in državljanskem podro- čju. Zahteva tudi sprejetje nacionalne zakono- daje za prepoved diskriminacije; priporoča tudi začasne posebne ukrepe za pospešitev dejanske enakopravnosti žensk in moških in akcijo za spreminjanje socialnih in kulturnih vzorcev, ki ohranjajo diskriminacijo. Drugi ukrepi določajo enake pravice žensk na političnem in družbenem področju, enak dostop do izobrazbe in enako izbiro učnih načrtov, nediskriminacijo pri zapo- slovanju in plačilu za delo; jamstvo za ohranitev delovnega mesta v primeru poroke ali poroda. Konvencija poudarja enako odgovornost moških in žensk v družini in poudarja potrebo po družbenih službah, še posebej ustanovah za varstvo otrok, nujnih za usklajevanje družinskih obveznosti z delovnimi in udeležbo v javnem življenju. Ostali členi konvencije zahtevajo ne- diskriminatorno zdravstveno varstvo žensk, vključno z dejavnostmi na področju načrtova- nja družine, in pravno sposobnost, identično moški. Države so se sporazumele, da bodo vse pogodbe ali druge civilno-pravne instrumente, ki omejujejo pravno sposobnost žensk, razglasile za nične. Ta konvencija vzpostavlja mehanizem za mednarodni nadzor nad obveznostmi, ki so jih prevzele države. Republika Slovenija se je skladno z 18. čle- nom konvencije o odpravi vseh oblik diskrimi- nacije žensk obvezala, da bo v roku enega leta od začetka veljave konvencije v državi predložila generalnemu sekretarju Združenih narodov za obravnavo v odboru poročilo o zakonodajnih, sodnih, upravnih ali drugih ukrepih, ki jih je sprejela za izpolnjevanje določil konvencije, kot tudi o napredku, doseženem v prvem letu po uveljavitvi konvencije. Urad za žensko politiko je Začetno poročilo Republike Slovenije o sprejetih ukrepih za od- pravo vseh oblik diskriminacije žensk izdal že leta 1993 kot del programa za dvig zavesti o enakih pravicah žensk in moških ter ga pred- stavil javnosti. Poročilo ima namen, da bi hitro nadaljevali pot k zastavljenim ciljem in spodbu- 396 PRIZADEVANJE ZA ENAKOPRAVNOST OREH SPOLOV jali enakost žensk in moških na vseh ravneh in v vseh sferah življenja. Na četrti svetovni konferenci o ženskah, ki je bila od 4. do 15. septembra 1995 v Pekingu, so vlade ter mednarodne in druge organizacije sprejele izhodišča za ukrepanje. S sprejemom tega besedila so se njegove podpisnice (med njimi tudi vlada republike Slovenije) zavezale, da bodo spoštovale izhodišča in priporočila, zapisana v besedilu, ter da bodo pri oblikovanju lastnih nacionalnih strategij ravnale v skladu z osnovnimi načeU pekinške deklaracije. Izhodišča za ukrepanje so namenjena po- spešitvi uresničevanja že zastavljenih ciljev, zlasti tistih, ki so bih sprejeti leta 1985 na tretji svetovni konferenci o ženskah v Nairobiju in so predstavljeni v dokumentu z naslovom Nairobij- ske dolgoročne strategije za izboljšanje položaja žensk do leta 2000. Izhodišča za ukrepanje vsebujejo konkretna navodila za izboljšanje položaja žensk in to na vseh tistih področjih, ki so se izkazala za kritična in zahtevajo posebno obravnavo na mednarod- ni ravni. Napotki oziroma priporočila v njih so v prvi vrsti namenjeni vladam in posebnim vladnim organom, ki skrbijo za pravice žensk, mednarodnim ustanovam pa tudi nevladnim organizacijam in drugim institucijam, ki lahko pomembno prispevajo h krepitvi moči žensk (Začetno poročilo 1996). V nekaterih državah je prišlo do pomembnih sprememb v odnosih med moškimi in ženskami, posebej tam, kjer je precej napredovalo izobraže- vanje žensk ter se je pomembno povečal njihov delež v plačani delovni sih - ženske so pričele vstopati na delovna področja, kjer so prej pre- vladovali moški, moški pa so začeli sprejemati večjo odgovornost za domača opravila, vključno s skrbjo za otroke. Izboljšanje položaja žensk je sestavni del proučevanja in drugih aktivnosti Sveta Evrope, ki potekajo v okviru pravnega sodelovanja med državami članicami. Svet Evrope vztrajno proučuje različne vidike položaja žensk. Temu vprašanju je posvetil šte- vilne konference, seminarje in druga srečanja, na katerih so sprejeli pomembna priporočila in dokumente ter sprožili številne akcije, med drugimi tudi na teh področjih enakosti žensk in moških (Ženska in moški1994): • prispevek žensk k dialogu Sever-Jug, • položaj ženske na podeželju, • enakost spolov v medijih, • problemi migrantk, • spolne in druge oblike nasilja nad žen- skami, • boj proti seksizmu v jeziku, • uskladitev delovnih in materinskih ob- veznosti, • delitev družinskih obveznosti, • položaj ženske v učnem procesu, • ozaveščanje javnosti o seksizmu in o ne- enakosti, ki jo poraja, • izenačevanje možnosti od osnovne šole dalje, • poučevanje ženskega prispevka k zgodovini v šolah, • vloga žensk v zdravstvenem varstvu druži- ne in pri uporabi zdravstvenih storitev. Februarja 2000 je evropska konferenca v Bruslju pregledala učinke pekinških izhodišč za ukrepanje in kaj je bilo storjeno v zadnjih petih letih, obenem pa pripravila »Konferenco Peking + 5«. Bruseljska konferenca je ponovno potrdila trdno stališče EU, da je treba vseh dva- najst kritičnih področij izhodišč za ukrepanje iz Pekinga (ženske in revščina, izobraževanje in usposabljanje žensk, ženske in zdravje, nasilje nad ženskami, ženske in oboroženi spopadi, ženske in gospodarstvo, ženske na položajih moči in odločanja, institucionalni mehanizmi za napredovanje žensk, človekove pravice žensk, ženske in mediji, ženske in okolje, otroci ženskega spola) obravnavati skupaj, kajti vsa ta področja tvorijo celoto v programu za povečanje moči žensk in enakosti med spoloma. Skladno s tem je M. B. Theorin, predsednica komiteja za ženske pravice in enake možnosti pri evrop- skem parlamentu med drugim dejala: »Nihče ne more trditi, da se bori za človekove pravice žensk, kdor ne sprejme, da je vseh dvanajst po- dročij bistvenega pomena za življenje žensk.« A. Diamantopoulou, evropska komisarka za zapo- slovanje in socialne zadeve, pa je dodala: »Mi v Evropi moramo biti aktivno vključeni v delo na centralni politiki enakosti med spoloma, ki vključuje močno politično voljo, boljše zajemanje statističnih podatkov in strukturne spremembe.« (Beijing + 5 2000). Žensko vprašanje ne velja več za obroben vidik raziskovanja prihodnosti družbe, temveč proces, katerega uspeh je pogoj za usodo člove- štva. Zato navzočnost ženske upravičeno velja za nepogrešljivo na vseh ravneh življenja. Stvarno 397 ŽARKO TEPAVČEVIĆ vzajemnost in enakost moškega in ženske pa po drugi strani omogoča sama ženska, ki je dejavno navzoča na vseli področjih življenja in dela. USTVARJANJE NOVE KULTURE ODNOSOV MED SPOLOMA Sodobne spremembe v družbi in v družini so zamajale temelje androcentrični (»naravni«) tradiciji, tako da se že povsod v razvitem svetu spreminja delovanje celotnega družbenega insti- tucionalnega reda, ki so ga v vsej zgodovini pa- triarhata ustvarjali moški. Te spremembe, ki so se zgodile pod vplivom novih demokratičnih ide- ologij in političnih gibanj, zlasti boja za žensko emancipacijo, so prisilile moške, da se soočijo z realnostjo enakopravnosti med spoloma, kajti ko živita ženska in moški skupaj, naj bi živela drug z drugim, ne pa drug ob drugem. Odkrivati enakopravnost med spoloma pomeni uvideti in sprejeti vse okoliščine, v katerih živita ženska in moški, in odkriti zgodovino, individualne izkuš- nje in ravnanja obeh. To pomeni tudi razumeti, kako so pretekle družbe definirale vloge žensk in vloge moških, kako so se te vloge spreminjale ter v čem se realnosti vsakdanjega življenja žensk in moških danes razlikujejo med seboj. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnje- ga stoletja so se začele korenite spremembe v odnosu med spoloma. Žensko gibanje je revo- lucionarno spremenilo moško vlogo. Nastala je nova realnost odnosov med spoloma. Vedno večja ekonomska samostojnost je prispevala k povečanju neodvisnosti žensk in s tem tudi k svobodnemu odločanju o vseh pomembnih življenjskih vprašanjih. Vse bolj prihaja do iz- raza enakopravnost, ki prinaša enake pravice, možnosti in dolžnosti za oba spola. Od vseh razvitih držav je Švedska najbolj vzo- ren primer demokratičnih vrednot pravičnosti in enakopravnosti med spoloma. Na Švedskem je razvoj v zadnjih desetletjih pripeljal do hitrega spreminjanja tradicionalnih vlog in s tem tudi do ravnovesja med materinstvom in očetovstvom. »Resnica je, da si patriarhalnosti, seksizma in diskriminacije ne moremo več privoščiti,« so besede švedskega premiera Ingvarja Carlssona, ki jih je zapisal v predgovoru knjige Men on men (knjiga je izšla 1. 1995 v Stockholmu in 1. 1996 je izšla tudi v slovenščini z naslovom Prostori moškosti). Udeležba žensk v političnem življenju je na Švedskem na visoki stopnji. V švedskem par- lamentu je več kot štirideset odstotkov poslank. Leta 1974 so švedski očetje dobili pravico do plačanega porodniškega dopusta za nego novorojenca, leta 1994 pa je ta pravica bolj precizirana, ko je švedski parlament na predlog vlade odločil, da dobijo očetje do 30 dni porod- niškega dopusta, ki ga lahko izkoristijo samo oni (tega dopusta ne morejo izkoristiti matere namesto očetov). Tako je na Švedskem prišlo do izraza »novo očetovstvo«, kot en pol »vza- jemnega starševstva«, ki je pomemben del celote demokratičnih in enakopravnih odnosov med spoloma. Dolžnost obeh staršev je, da skrbita za otroka že od njegovega rojstva dalje, otrok pa ima tudi pravico do obeh staršev. S priso- tnostjo očeta v otrokovem najnežnejšem obdobju se poleg otrokovih koristi vzpostavlja tudi bolj enakomerna delitev dela in odgovornosti obeh staršev v družini. Na podoben način je k urejanju te proble- matike pristopila tudi Slovenija. Po zakonu o družinskih prejemkih, ki je veljal do konca leta 2001, sta se lahko starša po 105 dneh porodni- škega dopusta, ki ga je izkoristila mati, odločila o izmeničnem koriščenju dopusta za nego in varstvo otroka s predhodnim soglasjem deloda- jalca. Lahko sta ga koristila istočasno, vsak po štiri ure na dan. Čeprav je obstajala ta možnost, so jo izkoristili le redki očetje. Zato je najnovej- ši zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki je začel veljati 1.1. 2002, vpeljal pojem očetovskega dopusta v trajanju devetdeset dni, ki ga v nobenem primeru ne more namesto njega izkoristiti mati ali kdo drug. Najhitrejša pot iz tradicionalnih odnosov je v sodelovanju obeh spolov pri spreminjanju vlog v družini. Skupni boj za eksistenco ženske in moškega postopoma zmanjšuje razpon moči med spoloma in pomaga pri depatriarhalizaciji in organizaciji družinskih odnosov na novih temeljih (razumevanju, toleranci, vzajemni pomoči, solidarnosti ipd.). Moški imajo velik in pomemben delež pri doseganju enakosti med spoloma. Zato so potrebne spremembe pri miselnosti moških, ker so si tisočletja dolgo podrejali ženske in izvajali nasilje nad njimi. Sama tradicionalna moška vloga vsiljuje moškim negativne vzorce obnašanja. Odnosi med spoloma mlajših generacij že po- stajajo taki, da se ženske in moški s stopanjem v zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost ne 398 PRIZADEVANJE ZA ENAKOPRAVNOST OBEH SPOLOV Želijo več odreči individualnosti. Mlajši partnerji bolj poredko pristanejo na model obnašanja, v katerem je ženska podrejena moškemu. Čeprav je patriarhalna tradicija globoko ukoreninjena v naši vzgoji, je še vedno močna in ni brez vpliva tudi na povsem mlade partnerje, je v družinskih odnosih vse bolj izražena atmosfera ustvarjanja in ohranjanja pristnih odnosov, delitve gospo- dinjskih opravil, skupne skrbi za otroke itn.: »če želimo ohraniti naš planet in ljudi na njem, je zdaj zadnji čas, da to spoznajo tudi moški in da se izurijo za to v svojem lastnem imenu, v imenu naših žensk in v imenu naših otrok. In morebiti je enako pomembno tudi to: prava demokracija se rojeva v družini« (Swedin 1996: 136-137). Politična emancipacija žensk je bila prvi korak k enakopravnosti z moškimi, tako da »so- delovanje žensk v politiki nedvomno pomeni, da so postala pomembna nova politična vprašanja, zlasti vprašanja, ki zadevajo življenjske pogoje žensk in otrok« (Bergstrand in sod. 1996: 145). Prvi pogoj za demokratičnost odnosov v družini, v službi in na drugih družbenih področjih je enaka zastopanost obeh spolov v vseh političnih institucijah. V zadnjih desetletjih so ženske dajale vpraša- njem ekonomske emancipacije poseben pomen, kar prinaša nujne spremembe v življenju obeh spolov. S tem počasi prihaja do resnične možno- sti, da se celotna družba organizira tako, da se delitev vsega dela in odgovornosti v družini in v družbi presoja s stališča pravičnosti. Torej je tre- ba zagotoviti enake možnosti in doseči popolno enakopravnost za oba spola na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Pri planiranju delovnih obveznosti bi bilo po- trebno v večji meri upoštevati, da je dejansko zelo veliko takšnih, ki odgovarjajo tudi za do- mača opravila in za vzgojo otrok. Za normo ne bi smeli več jemati ljudi, ki teh obveznosti nimajo. Prepričan sem, da bi ta bistvena sprememba hitro zaživela, če bi več vodilnih delavcev v gospodarstvu in državnem aparatu imelo lastne izkušnje o tem, kako je mogoče uskladiti službo in domače opravke. Zato pa je tako pomembno, da zavestno povečujemo število žensk na izvršilnih in vodilnih pol- ožajih in da vzpodbujamo moške, ki so že na takšnih položajih, kakor tudi vse druge moške, naj si nabirajo tovrstnih izkušenj. (Op. cit.: 151.) Z vse večjim zaposlovanjem žensk v vseh seg- mentih družbe večina moških vse bolj spoznava, da je tudi zanje pomembna enakopravnost med spoloma, zato prenašajo pozitivno stališče o enakopravnosti na vse druge moške, ki jih ob- krožajo, sinove, sorodnike, prijatelje, znance, sodelavce. Gospodinjska opravila in vzgoja otrok so za oba zaposlena starša manjše breme, če si ga pravično razdelita. Dom je nekakšen preizkusni poligon za enakopravnost ženske in moškega v vsakdanjem življenju, kajti »enakopravnost na trgu dela se začenja doma 1...]. Dom zagotavlja jasno začrtan okvir človeških stikov in sprostitve in je prizorišče, kjer se oblikujejo nove ženske in moške vloge« (Frykman 1996: 160-161). Danes so vse jasnejše zahteve žensk, da bi morali moški deliti enako odgovornost pri gospo- dinjskih opravilih in za varstvo, vzgojo in oskrbo otrok. Nekateri moški so tudi že sami uvideli, da so dolžni vzpostaviti ravnovesje med službo in družinskim življenjem. Zato je eden najpomemb- nejših ciljev kulturnega razvoja sodobne družbe popolna emancipacija ženske in izenačenje nje- nih možnostih z možnostmi moških. Novejše raziskave, kakor tudi vsakdanje življenjske izkušnje kažejo, da se enakoprav- nost med spoloma začenja v družini in se od tod reflektira v celotno družbo. Prav tako pa tudi pozitivne spremembe v družbi vplivajo na enakopravne oziroma enakovredne odnose v družini. Tako se ustvarja nova kultura odnosov med spoloma, stare tradicionalne vloge pa za vselej izginjajo. SKLEP Raziskave in analize navajajo na to, da samo družbena hotenja, četudi speljana z zakonodajo (mednarodne deklaracije, priporočila, konvenci- je idr.), še ne zagotavljajo hitrejšega spreminjanja družbe. Kljub sodobni zakonodaji je v življenju še vedno veliko tradicionalnih androcentričnih norm, predsodkov in stereotipov, ki se kažejo v sporazumevanju med spoloma, v neenakosti spo- lov in v delitvi vlog v zakonski zvezi, družini in družbi. Za spreminjanje tradicionalnih vzorcev in uveljavljanje novih spoznanj je potrebno dalj- še obdobje, obenem pa organizirana dejavnost družbe na vseh področjih, da bi ustvarili druž- bene in ekonomske pogoje za vse demokratične spremembe. 399 ŽARKO TEPAVČEVIĆ S tako družbeno angažiranostjo bi se tudi veliko hitreje spreminjala zakoreninjena andro- centrična miselnost v družbi v vseh segmentih in na vseh nivojih. S tem v zvezi je treba vsekakor omeniti tudi zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost in družino, kjer prav ta androcentrična miselnost partnerjem, zlasti pa otrokom pogo- sto onemogoči srečno in zadovoljno življenje. Zato bi se bilo treba v najširši družbi skrbno izogibati odločitvam, ki temeljijo na stereotip- nem pojmovanju vloge spolov. Z usmerjenim delovanjem družbenih institucij lahko namreč pospešimo opuščanje predsodkov in stereotipov. Ko govorimo o spreminjanju položaja žensk, o humanizaciji odnosov med spoloma, mora biti tako obnašanje prisotno v vseh porah družbene- ga življenja m delovanja. S predajo polovice oblasti pri sprejemanju in izvajanju zakonov kakor tudi pri načrtovanju predlogov za novo zakonodajo in ohranjanje reda ženskam bi zakonodajalec storil velikanski premik za vzpostavitev enakih možnosti obeh spolov v družbi. V zadnjih desetletjih se na mednarodni ravni povezuje ženska politika kot sad mednarod- nih organizacij in mednarodnih konferenc o pomembnih temah, povezanih z žensko, z nje- nimi pravicami in njeno enakopravno udeležbo v družbenem življenju. Sodobne spremembe v družbi in tudi v družini že omogočajo ustvarjanje nove kulture odnosov med spoloma, v kateri bo vzpostavljen tak institucionalni red, da bosta ženska in moški enakopravna oziroma enakovredna. Moški imajo velik in pomemben delež pri ustvarjanju pogojev za enakopravnost med spoloma. Že sami so spoznali, da je nujno vzpo- staviti ravnovesje med službo in družinskim življenjem. Uvideli so tudi, da moški in ženske potrebujejo drug drugega, ker gre za različ- nosti, ki se dopolnjujejo, ter da sta obe vlogi v bistvu enakovredni; potrebno je spoštovanje, vzpostavljanje pristnega človeškega odnosa, ki dopolnjuje, razbremenjuje, ne pa boj za premoč, nadvlado ipd. 4; Enakopravnost med spoloma se začenja v družini in se iz nje prenaša v celotno družbo, kar spodbuja pozitivne družbene spremembe. Enako se tudi pozitivni premiki v družbi prena- šajo na odnose v družini, s tem pa se ustvarja nova kultura odnosov med spoloma in za vselej izginjajo stare tradicionalne vloge. 400 PRIZADEVANJE ZA ENAKOPRAVNOST OBEH SPOLOV 401 LITERATURA Beijing + 5: An overwiew of the European Union follow-up and preparations, Employment & social affairs (2000). Luxembourg: Office for Official Publications of the Europian Communities. G. Bergstrand, L Carlsson, N. Radstrom, O. P. Enquist, H. L. Gustafsson, G. Hatt, G. Swedin, B. Westerberg, ]. Frykman (1996), Prostori moškosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. K. Bon (1989), European Family Life Patterns - A Reappraisal. Changing Patterns of European Family. ] ondon and New York: Routledge. S. Brownmiller (1998), Proti naši volji. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije. M. [ogan (1992), Seksizem, politika in politična kultura. Teorija in praksa, 11-12. Kaj so izhodišča za ukrepanje ali kako izboljšati položaj žensk do leta 2000? (1996). Ljubljana: Urad za žensko politiko. Poročilo o četrti svetovni konferenci o ženskah (1996). Ljubljana: Urad za žensko politiko. Zakon o družinskih prejemkih (1993, 1994, 1995). Uradni list RS. Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (2001). Uradni list RS. Začetno poročilo Republike Slovenije o sprejetih ukrepih za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk (1993). Ljubljana: Urad za žensko politiko. Ženska in moški: partnerja v demokraciji (1994). Strasbourg: Svet Evrope (slovenska verzija). ESEJ NIHČE NE PRIDE ZIV S TEGA SVETA SLOVENSKA SPRENEVEDANJA O SMRTI IN SAMOMORU TEMELJNO FILOZOFSKO VPRAŠANJE IN DRUŽBA Albert Camus je zapisal, da je vprašanje samo- mora temeljno filozofsko vprašanje. S tem ni mislil, naj o njem razpravljajo poklicni filozofi v svojih disertacijah, temveč da se je z njim v tem ali onem trenutku prisiljen soočiti vsak človek. Tedaj mora zavzeti odnos do življenja, ki ni le na abstraktni ravni kakor takrat, ko razmišlja o smrti drugih z varne razdalje. Soočanje iz oči v oči je druga stvar. Tedaj je vseeno, ali govorimo o odnosu do življenja ali do smrti, kajti v teh trenutkih si dovolimo videti oboje kot celoto. Če se nam navadno smrt zdi absurd, se nam v takih trenutkih zazdi absurd tudi življenje. Ni vpra- šanje, ali je življenje »zares« absurd, poudariti želim le, da ga posameznik včasih tako doživlja. Včasih (in le včasih) bi ga tako videli tudi mi, če bi si dovolili pogledati z njegovimi očmi. Vemo, da je družba več kot le vsota po- sameznikov, ki se poskušajo kaj racionalno dogovoriti. Družba je kibernetični sistem, ki s svojimi strukturami in povezavami ustvarja vedno nove kvalitete, nove realnosti, ki se raz- prostirajo prek in onstran sveta posameznikov. Težko je reči, kje se konča posameznik in prične družba, saj je tako v njem kot zunaj njega. Lahko pa rečemo, da ima družba svoje zakonitosti in zahteve, ki so drugačne narave kakor zahteve in potrebe posameznika. Med družbo kot sistemom in posameznikom kot živim bitjem, ki tudi samo soustvarja pomene, torej obstaja kvalitativna raz- lika, prepad, ki ga verjetno ni mogoče premostiti, moramo se ga pa zavedati. Zato se lahko celo v najboljši možni družbi zgodi, da tisto, kar koristi sistemu, samo navidezno koristi tudi posamezni- kom. Vse to seveda ni nič novega, a stvari, ki se nam zdijo samoumevne, radi pozabimo. Stari Grki so bili glede nekaterih stvari neverjetno pošteni. Oseba, ki je hotela storiti samomor, je šla v senat, pojasnila svoje razloge, senat pa je odločil, ali sme spiti strup. Seveda se je včasih, kot vemo, tudi zgodilo, da je senat tako odločil po lastni presoji, ne da bi to obravnavana oseba sama izrecno želela. Tovrstne nepravil- nosti so se vedno dogajale. Poudariti želim, da država ni imela vnaprej izdelanega mnenja o samomoru nasploh, temveč je obravnavala vsak primer posebej, pač glede na okoliščine. Vsak državljan je imel pravico soodločati o svoji smrti, seveda, če ni bil suženj. Smrt sužnja je pripadala le gospodarju, kar je razumljivo, saj je imela ekonomsko vrednost. Danes državljani in državljanke »razvitih« dežel te pravice nimajo več. Že res, da je v nekaterih deželah, na primer na Japonskem, v določenih okoliščinah samomor še vedno častna dolžnost. Vendar zapovedana smrt ni tisto, kar pojmujem kot pravico do smrti. Ne gre toliko za smrt, gre za pravico. KDO SME ODLOČATI O MOJEM ŽIVLJENJU IN MOJI SMRTI? Glede tega vprašanja je sodobna družba skrajno dvolična. Dejansko si družba (beri: država) pri- lašča popolno oblast nad življenjem in smrtjo posameznika. V tem pogledu je sodobna družba dosti manj demokratična od starogrške, čeprav na vsakem koraku »prodaja« besedo demokra- cija. Država ima pravico poslati v vojno in s tem morda tudi v smrt vse svoje vojaške obveznike. Vojaški obveznik, ki se vrne iz vojne brez rok in nog, pa nima pravice zahtevati svoje smrti. Tu je treba seveda takoj povedati nekaj, kar ni splošno znano, in sicer, da vojne ne izvirajo iz 403 ESEI kakšnih domnevnih smrtnih gonov ljudi, temveč jih zahteva neživi sistem za svoje preživetje. Vsi smo sužnji tega sistema, čeprav smo že davno odpravili suženjstvo. Ste se že sploh kdaj vprašali, čigava je pravza- prav vaša smrt? V imenu česa si jo država lahko prilasti? Glede na to, da nihče ne pride živ s tega sveta, vprašanje smrti ne more biti DA ali NE, temveč le KDAJ, KAKO in PO ČIGAVI VOLJI. Čeprav smo cerkev že bolj ali manj uspešno ločili od države, se zdi, da je odgovor še vedno: PO BOŽJI VOLJI. Ljudje, ki radi delajo zmedo v glavah drugih ljudi, se trudijo zabrisati razliko med pravico do smrti in evtanazijO: Pravica do smrti nima prav nič skupnega z evtanazijo, pravzaprav je njeno nasprotje. Evtanazija pomeni, da o smrti posa- meznika odloča nekdo drug. Pravica do smrti pa je pravica posameznika, da soodloča pri temelj- nem vprašanju, ki zadeva njega samega. Država, družina, medicina in religija pri tem ne bi smele imeli izključne besede. »Svetost življenja« bi morali razumeti tudi tako, da o njem soodloča posameznik sam. Pogoj je seveda, da je živ in da lahko odloča. Fetus ni zmožen samostojnega življenja in še manj samostojnega odločanja. Dajmo torej prednost živim. SMRT V ŽIVLJENJU V učbeniku Psihiatrija (Univerzum, 1978, str. 635.) lahko zasledimo zanimivo misel, ki jo po nekem tujem avtorju citira naš priznani strokov- njak Lev Miličinski. Pravi takole: Večina ljudi - potem ko dozore - tako rekoč ne živi več. Store parcialni in simbolični samomor s tem, da ustavijo svojo osebnost- no rast in ekspanzijo. Zakopljejo se v stare sprejete navade in običaje, utope svojo ra- dovednost, ki jih je gnala v nove notranje in zunanje izkušnje. Na to zadovoljno apatijo in likvidacijo raziskovalne radovednosti lahko gledamo kot na zgodnje vdiranje smrti v človekovo življenje. Še enkrat želim opozoriti, da sem to našla v učbeniku uradne slovenske psihiatrije in ne v kakšni antipsihiatriji. Dajmo, gospoda, potem pa še izpeljimo posledice, domislimo to stvar do konca. Če verjamemo našemu priznanemu strokovnjaku s področja duševnega zdravja - in njegovo razmišljanje potrjujejo tudi moje izkušnje -, moramo priznati, da je povprečen »duševno zdrav« človek v doživljajskem smislu živ mrlič. Država se ob takih ljudeh dobro po- čuti, saj tudi sama kot kibernetski sistem ni zares živa. Kolikor toliko živi so le nekateri elementi. Priznati moramo, da je prepad med sistemom in takimi posamezniki manjši. Če pojmujemo nekrofilijo v Frommovem smislu kot ljubezen do vsega neživega, mehaničnega, lahko rečemo, da je vsak znani družbeni sistem nekrofilski. Ker se, tak kot je, ne more prilagoditi živim ljudem, jih spreminja v žive mrliče, nato pa jih z vse- mi mogočimi zvijačami ohranja pri življenju. Nikamor ne bi prišla, če bi hotela našteti vse te zvijače. Povem vam le eno. Dozo smrti, ki jo potrebujete za zadovoljno pol-življenje, vam vsak večer uslužno servirajo na TV, tako da vam ni treba toliko razmišljati o vaši lastni. Ne mislim, da sem kakšna posebna strokov- njakinja za smrt. Nihče ni strokovnjak za smrt drugih. Govorila sem z nekaterimi ljudmi, ki so bili na robu samomora. Ti ljudje niso bili živi mrliči! Zastavili so vso svojo življenjsko moč, da to ne bi postali. Ljubše pa jim je bilo, da bi bili zares mrtvi kakor samo napol. Tako stališče skoraj vedno pripelje do tega, da najdeš pot v življenje. Če ti seveda dovolijo, da se svobodno odločiš. Če vas v pol-življenje prisilijo, ga boste s toliko večjo vnemo zavračali. Če pa začutiš, da je to zares tvoja odločitev, za katero lahko stojiš, boš našel tudi pot v življenje, ki bo zares tvoje. Taka odločitev je skoraj vedno trajna, čeprav se včasih zgodi šele po neuspelem samomoru. Predstavljajte si zdaj ta absurd - namesto da bi ti čestitali, te vtaknejo v norišnico! To pišem iz lastne izkušnje. Tam ti seveda nihče ničesar ne verjame in vsi vse vedo bolje od tebe. Nekako smo vajeni, da prepuščamo odločitev o življenju in smrti medicini. To je v nekaterih okoliščinah povsem na mestu, saj je pogosto od hitrosti in kvalitete zdravniške pomoči odvisno, ali bo ponesrečenec oziroma bolnik preživel. KAJ STORITI S SAMOMORILCI IN UMIRAJOČIMI? Niso vse okoliščine take, da bi zahtevale po- sredovanje medicine. Narava samomorilnosti nima nič skupnega z naravo naključnih telesnih 404 NIHČE NE PRIDE ŽIV S TEGA SVETA poškodb, zato ne sodi v medicino oziroma psi- hiatrijo, kamor jo je uvrstila sodobna družba. Problem samomora močno presega domet vseh znanih ved o človeku, če izključimo tanatologijo, ki je prav tako ujetnica svojih lastnih meja. Ni in ne more biti posebne stroke, ki bi lahko zares celovito pristopila k temu problemu, hkrati pa se tega problema dotika nešteto strok. Le človek, ki lahko preseže pogled svoje stroke, lahko učinkovito pomaga. Lahko je to tudi zdravnik, ki se odreče medicinskemu pri- stopu, lahko je eden od svojcev ali prijateljev. Pomembno je, da zna spoštovati stisko osebe, jo vzeti resno in biti pripravljen pošteno spre- govoriti o življenju in smrti. Pripravljen mora biti videti njeno življenjsko situacijo z njenimi očmi in deliti njeno stisko. Biti mora tam za njo, brez sprenevedanja, zanikanja in slaboumnih puhlic: »Saj ni tako hudo,« ali: »Bo že bolje.« Z drugimi besedami, človek, ki resno razmiš- lja o samomoru, potrebuje prijatelja, ne zdravni- ka. Še najbolje je, če je to kdo, ki je nekoč sam zavestno stal na pragu te odločitve. Najslabše, kar lahko taki osebi ponudimo, je nasilno za- piranje v ustanove z rešetkami na oknih. Te le redko komu zbudijo veselje do življenja in pro- blem le odložijo do naslednjega samomorilnega poskusa. Osebo potem čaka le še več istega, še več vrtečih se vrat. Včasih se zgodi, da potem življenje samo reši problem, včasih prevlada smrt.Vsekakor pa nobena količina zdravil ne more rešiti tega temeljnega problema, vsaj ne v zaželeni smeri. Osebe, ki poskušajo narediti samomor, ne sodijo v duševno bolnišnico. Večini oseb, ki poskušajo storiti samomor, ni mogoče pripisati nobene »duševne bolezni«, bivanje v duševni bolnišnici pa povzroči še dodatno stigmatiza- cijo, ki nikakor ne poveča možnosti osebe, da bi se odločila za življenje. Osebe, ki poskušajo narediti samomor, pravzaprav ne spadajo nika- mor, vsaj družba ni predvidela zanje nobenega ustreznega zavetišča. Če se vrnejo domov, jih morda čaka zlovešča tišina po načelu »kot da se ni nič zgodilo« ali pa očitki in obsodbe. Oseba je največkrat deležna vsega drugega, samo iskre- nega pogovora ne. Smrt je zares močan tabu, ki razdvaja ljudi. Nič čudnega torej, da je dokaj podoben tudi naš odnos do ljudi, ki umirajo zardi bolezni. Za- dnjič sem bila na obisku v bolnišnici in sem po pomoti zavila v nekakšen zapuščen hodnik. Tam sem na prenosni postelji našla osebo nedoločljive- ga spola, priključeno na številne infuzije, obdano z delno priprtimi zavesami. Še luči ji niso pustili, le s hodnika je prihajalo malo svetlobe. Oseba je očitno umirala, hropla je in pridušeno stokala, a se je še vedno odzivala na dotik. Umirala je sama in zapuščena, tako rekoč vržena na smetišče. No, resnici na ljubo moram priznati, da ni bilo toliko smetišče kot skladišče za najrazličnejšo šaro. »Tako ne želim umirati,« sem se zamisHla. Kje so zdaj vsi tisti najbližji in najdražji, ki jim je oseba morda posvetila svoje življenje? Da jim ni morda preveč hudo gledati, kako umira njihov najdražji? Hvala lepa za tako ljubezen! So kulture, kjer se okrog umirajoče osebe še vedno zberejo ljudje, ji morda berejo iz Biblije, Korana ali Knjige smrti. Pri nas pa se mnogi umirajoči poslovijo od svojcev že nekaj dni pred smrtjo. Mogoče ne morejo več prenašati dobro- namerne hinavščine in laži, mogoče mislijo, da je njihova častna dolžnost obvarovati svojce pred to nevšečnostjo, ki se ji reče smrt. Oprostite, pro- sim, ker umiram. Ne morem drugače. Naj vas to preveč ne moti. Oprostiti, da še diham. KOMU RABIJO »PAMETNE KARTICE«? Tako sem začela razmišljati, kaj lahko storim, da tudi mene ne bo doletela podobna usoda. Spomnila sem se na tiste »pametne kartice«, ki smo jih že začeli uvajati. Ali ne bi bilo mogoče nanje napisati tudi želje njihovih lastnikov glede različnih nepredvidenih situacij? Tako bi si na primer osebno želela, naj me najprej ubijejo in šele potem vržejo na smetišče, če res ni nobene možnosti, da bi v miru umrla na svojem domu. Ali pa da ne želim hospitalizacije v duševni bolnišnici, če nikomur ničesar nočem. Nekaj podobnega so v tujini že uvedli v obliki tako imenovanega psihiatričnega testamenta. Na te kartice torej ne bi pisali le podatkov, ki se zdijo pomembni drugim, temveč tudi želje osebe, ki ji kartica pripada. Tudi v domu ostarelih občanov se znajde marsikdo, ki bi raje živel doma in bi to z malo po- moči tudi zmogel. Ali res ne gre drugače, kakor da posameznik, ki se znajde v taki ali drugačni stiski, nenadoma izgubi najosnovnejše pravice odločanja o sebi? Ali demokracija res velja le za mlade, lepe in uspešne? Če ne velja za vse, potem je nimamo. 405 ESE! Tega ne pišem kar tako sebi v brk, temveč bi želela odgovoren odgovor odgovornih. Vzemi- mo, na primer, da na kartici zapišem, da po smrti zapuščam svoje organe tistim, ki jih potrebujejo. Ali je res preveč zahtevati, naj upoštevajo tudi moje želje, kako travnati z mojim »kadavrom« pred smrtjo! Na ta način lahko obidemo tudi tisti razvpiti ugovor, ki ga ima psihiatrija vedno pripravlje- nega - vprašanje prištevnosti. Če svoje želje lahko zapišem vnaprej, pri polni zavesti in ob prisotnosti dežurnega uradnika, potem bi moje mnenje že moralo nekaj veljati. Tako ne bo treba nikomur broditi po etičnem močvirju in ugibati, ali naj izklopi aparaturo ali ne. To res ne bi bilo težko. Težko se je le Državi in njenim institucijam posloviti od gospostva nad življe- njem in smrtjo njenih podanikov. In vendar so ta vprašanja ključnega pomena in zadevajo vse nas. Dosti bolj so pomembna kakor to, kje bo potekala neka cesta, kdo bo dobil gozdove in kdo bo odkupil propadlo tovarno. In ravno s takimi vprašanji nenehno polnijo naš duševni prostor in nas s tem odvračajo od tega, da bi zastavljali svoja. INDUSTRIJSKA CENA ŽIVLJENJA Marksizem je sicer propadel, a Marx je imel prav vsaj v eni stvari: kapital vlada svetu. O tem ne more biti nobenega dvoma. Najmočnejša na svetu je vojaška industrija orožja in ta seveda zahteva vojne. Druga najmočnejša industrija na svetu, farmacevtska, pa zahteva, da se ljudje drogirajo, seveda izključno z njihovimi drogami. Duševne bolnišnice bivših socialističnih dežel so postale poligoni za preizkušanje novih prepara- tov. To ni nobena skrivnost in nikogar ne moti, razen neprostovoljnih poskusnih zajčkov, ljudi s psihiatričnimi diagnozami. Ti pa že po definiciji ne vedo, kaj jim dene dobro in kaj jim povzroča muke. »Poskusimo, mogoče bo pomagalo,« meni dobronameren psihiater. Vsaj nekateri ljudje, ki so žrtve takih poskusov, pravijo, da se počutijo slabše kot prej. Navajeni so pač na svoje droge, ki so jim na čisto določen način spremenile delovanje nevrotransmiterjev. Nove droge to delovanje spreminjajo na drug način. Psihiatri se za pritožbe večinoma ne zmenijo in še naprej vztrajajo pri svojem. Uporabnik psihiatrične bolnišnice nima pravice odločati o sebi. Verjemite mi, nihče ni tako nor, da ne bi vedel, kdaj se počuti bolje in kdaj slabše. Glede na to, da medikamenti služijo ravno izboljšavi subjektivnega počutja, in še to se zgodi le v naj- boljšem primeru, je stališče psihiatrije skrajno nelogično. Sami vam bodo priznali, da ne znajo zdraviti v tistem smislu, kot je to v navadi v dru- gih vejah medicine, zato ugovor o koristnosti grenke tablete tu ne more veljati. Ne razumite me narobe, ne zagovarjam samo- mora, a tudi življenja za vsako ceno ne. Se zlasti če to ceno postavlja farmacevtska industrija. Zagovarjam samo pravico do razpolaganja z lastnim telesom. Ob vseh teh absurdih pa se mi včasih vseeno zazdi, da utegne biti samomor v takih okoliščinah dokaj racionalna rešitev. Morda pa se nam posreči skupaj poiskati še kako drugo. JE ČLOVEK RES LAHKO NEVAREN SAMEMU SEBI? Če govorimo o človeku kot o vrsti, je moj od- govor: prav gotovo. Vendar v tem primeru ne govorimo o človeku kot posamezniku, temveč o sistemu, ki ga lahko primerjamo s Franken- steinovo stvaritvijo. Ali pa z duhom, ki uide iz steklenice. Če govorimo na ravni posameznika, ne verjamem, da je lahko kdo v temelju nevaren sebi. Posamezniku je v temelju nevarna okolica s svojimi pritiski in nerazumevanjem. Vsi pono- tranjamo pritiske okolice in pri tem doživljamo frustracije, ki porajajo tako ali drugačno nasilje. Hotela sem reči, da je samomorilnost le simptom nasilja, ki vlada v družbi, in ne izvira primarno iz posameznika, temveč iz njegovega soočanja s svetom. Ne verjamem torej, da je treba posameznika ščititi pred njim samim, temveč ga moramo za- ščititi pred posedovalnostjo družbe in njenih ustanov, pa tudi pred posedovalnostjo družine in vseh drugih dušebrižnikov, ki se spreneve- dajo, da vedo, kaj je za posameznika najbolje. Pridružujem se geslu italijanske fenomenološke psihiatrije pod vodstvom Franka Basaglie, ki pravi: »Svoboda je terapevtska.« 406 NIHČE NE PRIDE ŽIV S TEGA SVETA ZNANJE iN NOTRANJE BRAZGOTINE Rekla sem že, da se pogosto enačimo z okoljem, ki pritiska na nas, in prevzemamo stališča tega okolja do nas samih. Kot to počne okolica, tudi sami začnemo nasilje usmerjati nase. Pri tem pa se zgodi odločilen preobrat. Spremembo, ki bi se morala zgoditi na psihični ravni - upor in zavrnitev stališč okolice do nas -, usmerimo na telo in ga skušamo izničiti. V tem pogledu samomorilnost ni toHko dru- gačna od psihosomatskih motenj in bolezni, ki s svojim pojavom opozarjajo, da se nismo priprav- ljeni soočiti s svojimi psihičnimi konflikti. Zavest v obeh primerih preslepi samo sebe in namesto reševanja starega ponudi nov problem, ki pa je take narave, da terja nujno posredovanje. Tako premeščanje so tudi različne oblike sa- mopoškodb, h katerim se včasih zatekajo ljudje v stiski, a niso neposredna grožnja za življenje. Posameznik čuti neustavljivo potrebo, da se po- škoduje, kar mu po eni strani prinese olajšanje, po drugi pa občutek krivde. Olajšanje izvira iz tega, ker je izrazil svoje stališče, pokazal in hkrati skril notranjo rano, ki je preveč boleča, da bi se je dotikal. Zunanja brazgotina je le znak te rane, ki pravi: »Hočem, da svet ve, v kako slabi koži sem.« To ni moja interpretacija, to so besede ene teh oseb. Občutki krivde pa vsaj pri nekate- rih osebah izvirajo iz tega, ker so poškodovale telo, ki jim ne pripada zares. Tako nekako, kot bi uničevali tujo lastnino. Samouničevalni impulz je poskus duševnosti, da se izrazi na prenesen način. Bolečina, skrita nekje v globini in obdana z neprehodnim obzid- jem, se na ta način končno le prebije iz svojega skrivališča. Vsak poskus prepričevanja osebe o neustreznosti njenega početja zgreši bistvo njenega dejanja. Neizražena bolečina terja svoje. Mi smo tu zato, da jo prepoznamo, sprejmemo in ponudimo osebi oporo, da jo zmore prepoznati kot svojo in odkriti, kaj zanjo pomeni. Vedno pomeni zahtevo, da se nekaj konča in s tem na- pravi prostor za nov začetek. ŽRTEV IN RABELIV NAS Del nas, ki smo si ga sposodili od okolja, vsiljeni tujek, s katerim živimo že vse življenje, mora umreti, če želimo preživeti in se razvijati naprej. Drugače smo obsojeni na življenje v smrti. Naj- večkrat je to tisti del nas, ki se čuti žrtev. Dokler smo močno navezani na ta del, bomo vedno znova privabljali našega notranjega rablja. To je ena izmed polarnosti, ki jih je treba ozavestiti, navezati med njimi stik in dialog ter omogočiti, da se srečajo na pol poti. Pri tem si lahko zelo uspešno pomagamo s geštaltističnim pristopom, ki ga je razvil Fritz Pearls. Vsako posredovanje, ki poskuša ta temeljni konflikt prikriti, obiti ali razvodeneti, samo še povečuje bolečino, ki je ravno v tem, da je neizražena. In prav to je tisto, kar večina ljudi, ki se poklicno ali privatno sreča s samomorilno osebo, navadno počne. To počnejo zato, da se ubranijo lastne bolečine. Raz- reševanje lastnega nelagodja ob srečanju s tujo bolečino tako naprtijo osebi, ki je v tem trenutku najmanj sposobna, da nosi še tuje breme. Nekje sem prebrala zgodbo o zaporniku v Alcatrazu, ki je preživljal svoj čas s slikanjem; to je bil edini način, da je lahko zdržal. Potem so mu prepovedali slikati. Čez teden dni si je s sekiro odsekal roko, s katero je slikal. Povedal je, da je bil to edini način, da prekine navezanost na slikarja v sebi. Menil je, da bo le na ta način v zaporu lahko preživel. Tako vsi režemo najboljše dele sebe, ki jih ne moremo izraziti, in postajamo živi mrliči. A nekaj v nas se prej ali slej upre. V tej zvezi se nehote spomnimo Camusovega »upornega človeka«. To je človek, ki ne reče NE, vendar njegova zavrnitev predstavlja prvi pogoj, da bo lahko rekel DA, takoj ko bo začel misliti s svojo glavo. To je suženj, ki je vse življenje ubogal ukaze in se je odločil, da novega ukaza ne more ubogati. Kaj misli s tem, ko reče NE? Misli, na primer: »To traja že predolgo,« ali: »Do tod in nič dlje.« Z drugimi besedami, njegov NE potrjuje obstoj meje. Uporni človek meni, da je nekdo pre- šel meje svoje avtoritete. Upor ne more nastati brez občutka, da smo nekako upravičeni. Pomeni vztrajanje pri tem, da so v nas določene stvari, ki so »vredne« in jih je treba upoštevati. V vsakem dejanju upora doživlja človek tudi popolno in spontano zvestobo določenim vidikom sebe. Tako implicitno prinaša na dan vrednote, ki jih je pripravljen ohraniti za vsako ceno. Pravzaprav ni mogoče reči NE, če hkrati čemu ne rečeš DA oziroma če slednjega ne predpostavljaš. Samouničevalni impulz v svojem temelju torej ni nič »bolezenskega«, temveč izraža težnjo po potrjevanju življenja, po samopreseganju in transformaciji. »Samouničenje je žrtvovanje sebe zaradi samopreseganja,« je zapisal utemeljitelj 407 ESEI psihosinteze Assagioli. Samožrtvovanje pa vidi v tem, da se odrečemo vsakdanji zavesti in dopu- stimo, da nas vodi višji jaz. Osebi, ki je soočena z izgubo vsega, na kar se je doslej opirala, se zdi ta proces enak smrti. Ob tem pa trčimo ob zahteve kulture, ki hoče, da se čimprej »sestavimo skupaj« in znova raz- vijemo močan jaz, ki bo kos novim pritiskom. Enostranski poudarek na »racionalnosti« (ki v resnici ni racionalna) in učinkovitosti vsakda- njega delovanja plačujemo s samomorilnostjo. Namesto da bi osebi ponudili oporo pri oseb- nostni transformaciji, jo s tabletami vedno znova vračamo v prejšnje stanje in tako se vedno znova znajde na isti točki. Tanja Lamovec 408 PRAKSA SOČUTNI SPREMLJEVALCI NEOZDRAVLJIVO BOLNEGA VLOGA SOCIALNE DELAVKE PRI OBRAVNAVI BOLNIKOV Z AMIOTROFIČNO LATERALNO SKLEROZO UVOD Amiotrofična lateralna skleroza (ALS), se tipič- no razvija počasi. Prvi znaki se lahko pojavijo že kar nekaj časa prej, preden jim medicinska stroka nadene diagnozo. Pa vendar sporočilo o bolezni, ki ni ozdravljiva, bolnika in njegove svojce vedno zadene kot »strela z jasnega«. Pla- zeči se začetek bolezni lahko najprej v bolniku zbudi le slutnjo, da z njim morda ni vse v redu. Slabšanje pa s seboj prinaša nove in nove teža- ve, ki kličejo po reševanju oziroma pomoči in vplivajo na kakovost življenja bolnika in drugih vpletenih. S slabo novico se v življenju teh ljudi začne začarani krog. Spreminjati se začnejo vlo- ge in odnosi v družini in zunaj nje. Intenzivnejši in včasih razdvojeni postanejo čustveni odnosi do bolnega in med družinskimi člani. Zaradi bol- niškega izostajanja z dela lahko družina začuti materialno prikrajšanje. Družinska zasebnost se mora zaradi potreb po dodatni negi in pomoči razgaliti in sprejeti v svoj dom tujca. Socialna delavka je le ena izmed spremljevalk neozdravljivo bolnega. V obravnavo se vključi potem, ko je bila slaba novica že sporočena. Poskuša sc vživeti v bolnikov položaj. Preverja njegove odnose z drugimi vpletenimi in vsem pomaga pri medsebojnem sporazumevanju, še zlasti če je že porušeno. Spodbuja ubesedovanje čustev in jih pomaga pravilno razumeti, bolni- ku pa sporoča tudi svoja čustva. Prizadeva si predvsem za vzpostavitev pristne, neposredne in jasne komunikacije, ki je osnovno orodje za reševanje problemov. Teh se ob neozdravljivi bolezni pojavi veliko, tudi če jih v družini bol- nega dotlej ni bilo. GLAVNE ZNAČILNOSTI BOLEZNI ALS je napredujoča in še vedno neozdravljiva bolezen, ki skrajšuje življenjsko dobo. Bolezen se tipično najprej pokaže žariščno, s šibkostjo skupine mišic na enem od udov. Slabitev po- stopno zajame tudi sosednje mišice, nato mišice na drugi strani telesa, pa tudi mišice za dihanje, govor in poziranje. Težave, ki niso neposredna posledica šibkosti mišic, kot npr. depresija in tesnoba, motnje spanja, zaprtje, čezmerno slinjenje, simptomi kronične oslabitve dihanja in bolečina, lahko v posameznih fazah bolezni močno poslabšajo kakovost življenja. BOLNIKOVE TEŽAVE Človeka ob novici, da je zbolel za ALS, pogosto prevzamejo strah, negotovost in žalost. Da bi bolje razumeli njegovo čustvovanje in da bi lažje skupaj z njim stopali po poti boja, upanja in obupovanja, velja čustva nekoliko podrobneje opredeliti. Človek z neozdravljivo boleznijo doživlja bolečino, ki ni (le) telesna, vsem dobro znana, ampak ima tudi psihične in socialne razsežnosti. Take vrste bolečina prinaša človeku negotovost, odvisnost, strah pred poslabšanjem in pred spre- membo telesne zunanjosti (Hersberger 2000). Vpliva na vlogo bolnega v družini, delovnem okolju, v družbi in lahko ogrozi preživetje dru- žine. Vse to je lahko razlog za potrtost našega sogovornika. Občutja ljudi, obolelimi za ALS, so prepo- jena s strahom pred trpljenjem, s strahom, da bodo izgubili nadzor nad svojimi funkcijami, da bodo postali odvisni od drugih in v breme svoji okolici, pa tudi s strahom, da bodo prepuščeni medicinski tehnologiji. Strah prevzame ne- 409 PRAKSA ozdravljivo bolnega zaradi izgube telesnih in duševnih sposobnosti, življenjskih konceptov, ljubljenih oseb. Preplavi ga v trenutku, ko izve, da ne bo mogel več ozdraveti, ko spozna, da bo kmalu prikrajšan za del življenja (sposobnosti, želje, načrti...). Tedaj se prične dolg proces žalovanja, ki po- teka v stopnjah in se ga da prepoznati. Procesa ni mogoče prekiniti, skrajšati ali zaustaviti. Bolnik žaluje tako, kakor napreduje njegova bolezen. Pred njim je veliko izgub: nadzora, neodvisnosti, delovne sposobnosti, občutka varnosti, telesnih funkcij, socialne funkcije, integritete, izguba domačega okolja, perspektive, veselja, družine in prijateljev, identitete, smisla in nazadnje še izguba upanja. Če bolnik korak za korakom priznava in »si dovoli« vse te izgube, njegovi svojci pa so vključeni v ta proces, je lahko tudi slovo duševna obogatitev za vse udeležene. TEŽAVE SVOJCEV Ko člani družine spremljajo in skrbijo za ne- ozdravljivo bolnega, se pogosto pri njih samih pokaže preobremenjenost. Tudi če čutijo, da ima- jo več moči, kot so si predstavljali, je ta čas zanje zelo težak. V ospredju so praktična vprašanja in naloge, ki jih zastavljata nega bolnega in nova organizacija življenja, v ozadju, a vedno navzo- ča, pa sta tudi lastna negotovost, ali bo njihova lastna moč zadoščala, in strah pred trenutkom smrti. Spremljanje svojcev, zboleHh za ALS, v družinskih članih sproža občutke žalosti, ne- moči, strahu, dvoma in jeze. Pogosto se jim »tla zazibljejo pod nogami«. Takrat je skrajni čas, da jim drugi, nečlani družine, ponudimo pomoč in podporo. Da si malo odpočijejo, je včasih dovolj že, da jih vsaj za krajši čas ob bolniku nadomesti kdo tretji. Včasih potrebujejo pogovor s kom drugim, s kom, ki mu lahko zaupajo skrbi in strahove. Zato jih je treba spodbujati, naj se ne bojijo prositi za pomoč. Napačno je razmišljanje, da morajo biti vsemu kos sami. Pomembno je vedeti in ne zanemariti, da je družina skupnost, v kateri veljajo med člani do- ločena pravila, odnosi in kulturne značilnosti (Ray 2000): • Družino je treba sprejeti, kakršna koli že je, s spreminjanjem njenega delovanja v teku bolezni vred. • Vsak družinski član ima svoj pogled in svojo izkušnjo, vsak ima svojstven odnos do bolnega svojca. • Družine imajo lahko probleme še iz časov pred boleznijo, npr. finančne težave, odvisnosti, skrhane medosebne odnose. Takih problemov ob dodatni težavi - bolezni - morda ne bo mogoče rešiti, lahko se celo poslabšajo. • Družine imajo svoja pravila, čeprav neiz- rečena, kateri občutki in ideje se lahko izrazijo in kateri ne. Ta pravila spoznamo po ravnanju družinskih članov in po njihovih medsebojnih odnosih. • Družinski člani med seboj različno komuni- cirajo. Če je družina zelo glasna in prepirljiva, še ne pomeni, da je nesrečna ali tik pred ločitvijo. Če pa je zadržana in hladna, ne pomeni, da je brezskrbna in brez čustev. • Vsakemu družinskemu članu je treba dati čim jasnejše informacije. Ne sme nas jeziti, če bo treba informacijo ponoviti in dopolniti. Ljudje v hudih stiskah pogosto presHšijo, kar jim povemo, saj so njihove misli prepolne novega, žalostnega dogodka in negotove situacije. Zato je tudi razumljivo, da kdo od družinskih članov, ko našo informacijo preda komu drugemu, kaj zameša in popači tisto, kar mu je bilo v resnici povedano. -u^ • Spodbujajmo družino, da se bo izob- raževala, da bo vedela o bolezni čim več, da bo pripravljena tudi na najhujše, ko bo treba. Priporočimo jim tudi ustrezne knjige, ki so na voljo, in povejmo, kje in kdo so ljudje, ki jim lahko pomagajo. Vsaka ideja je lahko za družino dobrodošla. • Največ, kar lahko ob tem stori socialni delavec v družini v času velike preizkušnje, je, da je članom v trdno oporo. Podpirati je treba družinske navade, pravila in vloge. • Ko se v družini pri reševanju problema zaplete, ji ga pomagamo razplesti, nato pa se umaknemo. • Ljudje se počutijo precej močnejše in se imajo bolj pod nadzorom, če so dejavni. • Nikakor jim ne smemo jemati volje pri nji- hovih prizadevanjih, čeprav se nam zdi njihovo početje brez pomena. 410 SOČUTNI SPREMLJEVALCI NEOZDRAVLJIVO BOLNEGA SLUŽBE IN POSAMEZNIKI, KI SO LAHKO V NEPOSREDNO POMOČ SKUPINA ZA ALS Jeseni leta 2001 smo v Kliničnem centru v okvi- ru centra za živčnomišične bolezni inštituta za klinično nevrofiziologijo ustanovili skupino za ALS. Namen skupine je zagotoviti organizirano večstransko obravnavo oziroma oskrbo bolni- kov. Cilj je zagotoviti čim boljšo oskrbo v času napredovanja bolezni. Stalni člani skupine so nevrolog, foniater, logoped, pulmolog, fiziater, sodelavka hospica. medicinska sestra in socialna delavka. Po potrebi vključujemo v delo skupine še druge strokovnjake. Ker se neozdravljiva bolezen nezavedno do- takne prav vsakogar, ki živi in je udeležen pri skrbi za bolnika, smo k sodelovanju v multidis- ciplinarno skupino povabili tudi klinični psiho- loginji, ki sta poskusno vodili skupino svojcev bolnikov. Ugotovili sta, da je bila ponujena oblika podpore dobrodošla oziroma celo nujna za vzdrževanje »trdne hrbtenice« družinskih članov. Svojci so ob koncu srečanj tudi sami ocenili tovrstno podporo kot dobro in nujno pri spremljanju neozdravljivo bolnega človeka. DRŽAVNE {IN DRUGE) USTANOVE Za pomoč pri negi in oskrbi na domu ter za socialno pomoč, ki jo potrebujejo bolni in/ali njihovi svojci, so na voljo javne službe, npr. za- vod za oskrbo na domu, centri za socialno delo, patronažna služba in zasebni servisi. Podporo ponujajo tudi organizirana društva. ODBOR ZA ALS PRI DRUŠTVU DISTROFIKOV SLOVENIJE Ljudem z ALS vedno znova poudarjamo, kako pomembno je, da ohranijo čim večjo samostojnost. To seveda ne pomeni, da vsakdo naredi vse sam. Ljudje smo vse bolj odvisni drug od drugega in med seboj povezani. Zato samostojnost na tem mestu pomeni, da bolnik svoje cilje uresniči tako, kot jih zmore, in ko jih potrebuje. Zato smo bili veseli, da so bolniki in njihovi svojci v okviru društva distrofikov leta 2001 ustanovili odbor za ALS. Društvo distrofikov ima zaradi svojega pro- grama, ki ga poskuša prilagajati potrebam svojih članov, tudi vse večjo vlogo pri razbremenjevanju družine. Pod varno streho dolgoletnih izkušenj živčnomišično bolnih se tako srečujejo vsak prvi četrtek v mesecu. Včasih imajo srečanja strokovno vsebino, včasih pa le družabno in družbeno, le za osebno rast. Za sebe! Pri društvu je organizirana tudi osebna asistenca na domu, ki je v poznih fa- zah bolezni praviloma »nujno zlo« v vsaki družini, ki skrbi in neguje zbolelega za ALS. ZAKLJUČEK Kot socialna delavka sem vključena v proces skrbi za bolnike v okviru skupine za ALS. Moja naloga je tudi skrb za vzdrževanje partnerskega odnosa z udeleženimi v tem procesu. Skupaj ugotavljamo, načrtujemo, se dogovarjamo, delamo zaključke ipd. V pogovorih z bolniki sem aktivni poslušalec, ki vskoči, ko se pri posamezniku zatakne, ko ne gre več in zopet iščemo in raziskujemo skupaj, poskušam jim dajati moč, jih opogumljam, sem njihov zagovornik. Skupaj odpremo marsikatera vrata v delovnem in bivalnem okolju, da lahko ste- čejo ustrezni postopki pri urejanju statusa, skupaj pišemo prošnje, pritožbe in drugo. Naša srečanja in svetovanje so težko načrtovana v naprej, ker se vseskozi dopolnjujemo, zato so moja »vrata« od- prta tudi zunaj uradnih ur. Velikokrat je treba tudi skrajševati razdalje, ki postajajo z napredovanjem bolezni vse večja ovira pri ljudeh z ALS, zato so zelo številni tudi telefonski pogovori z vsemi udele- ženimi. Na voljo je seveda tudi elektronska pošta, ki daje možnost komunikacije tudi tistim, ki zaradi bolezni ne morejo več govoriti. Izkušnje zahtevajo torej delo v skupini in ne samo s strokovnimi so- delavci, ampak tudi na ravni družine in okolja, iz katerega je bolnik. Najpomembnejše je, da lahko razumemo in, da smo razumljeni. Praksa pogosto kaže, da smo neozdravljivo bolnemu v pomoč in primeren spremljevalec le, če imamo sami »polne akumulatorje«. Tudi naši se spraznijo in takrat sami potrebujemo podporo tretje osebe. Zato tisti, ki pomagate ali živite z zbolelimi za ALS, prosite prijatelje in sosede za pomoč, in to tako, da lahko z mirno vestjo lahko rečejo da ali ne. In če damo drugim jasno vede- ti, da so potrebni, pogosto tudi radi pomagajo (Tausch-Flammer 2001). Stanislava Ristia Kovačič 411 PRAKSA " ' ;/ајч> , / ì joo^ LITERATURA Y. Hersberger (2000), Spremljanje svojcev v času postavljanja. Ljubljana: Slovensko društvo Ho- spic. M. C. Ray (2000), Tu sem zato, da vam pomagam: Vodnik za spremljevalce, delavce hospica in prosto- voljce. Ljubljana: Slovensko društvo Hospic. D. Tausch-Flammer (2001), Zadnji tedni in dnevi: Pomoč pri spremljanju v času umiranja. Ljubljana: Slovensko društvo Hospic. J. Zidar (2003), Amiotrofična lateralna skleroza, URL: http://www.kclj.si/ikn/ALS/. 412 MEDIAGUA Beseda mediacija izhaja iz latinskega izraza mediano, kar pomeni pomirjujoče posredovanje, Mediacija je dogovorna pot pri razreševanju spornih vprašanj, ki jih imata partnerja. To je prostovoljen, zunajsodni proces razre- ševanja spornih vprašanj, v katerem se udele- ženci ob podpori nevtralnega in nepristranskega posrednika sporazumejo, da bodo izmenjali stališča ter odkrili in strukturirali sporne točke. Osnovni cilj mediacije je, da se v skupnem raz- govoru izdelajo opcije in alternative, ki pomagajo pri doseganju sporazumne in s tem za oba part- nerja sprejemljive in obvezujoče samoodgovorne rešitve. Konča se s pravno veljavnim dogovorom, v katerem so enakopravno zastopane potrebe in interesi tako enega kot drugega partnerja. Mediacije ne moremo razumeti samo kot eno izmed metod, ki prinašajo na področje urejanja medčloveških odnosov nov vidik obravnave. Treba je upoštevati zahtevo po novem in drugač- nem razmišljanju o konfliktih, ki nastajajo ter o načinu razreševanja teh konfliktov. Partnerja v konfliktu odstopita od notranje težnje, da bi se drug drugemu maščevala, se čustveno prizadela in si škodovala. Obrniti se morata od preteklosti in se usmeriti v prihodnost. Mediacijski proces je naravnan v iskanje rešitev, ki na pošten na- čin vključujejo interese obeh. Sprejete so samo take odločitve, ki prinašajo vsem udeležencem izboljšanje njihovega položaja. Postopek je namenjen ljudem, ki želijo spo- razumno, racionalno in ekonomično razrešiti konflikt, torej ljudem, ki so se pripravljeni od- ločati za sebe in za svoje mladoletne otroke ter prevzeti odgovornost za te odločitve. Ta način razreševanja konfliktnih situacij zahteva več- jo osebnostno angažiranost kot postopek, v katerem odloča tretji (sodnik, socialni delavec ...) za partnerje, njihovo družino ali za otroke. Z uporabo mediacije ponudimo udeleženim večjo varnost tako v osebnem kot ekonomskem smislu. Gre za je večstopenjski proces, ki se odvija v razdobju treh do desetih srečanj. Vsako sre- čanje poteka okvirno uro in pol. Razdobja med srečanji niso krajša od enega tedna in ne daljša od štirih. Koliko srečanj je potrebno, je odvisno od tega, koliko spornih vprašanj želita partnerja obravnavati v procesu in kakšen tempo pogajanj si izbereta. Partnerja se za mediacijo odločita prostovoljno in jo lahko vsak čas prekineta, če tako želita. Mediacija zahteva drugačno vedenje udele- ženih in nov pristop k razreševanju konfliktov. Prav zato večina ljudi ne ve, kako se naj pri tem obnaša, kako se naj vključi v ta proces in kakšno vlogo ima v njem. Prvo srečanje z me- diatorjem je informativno in zelo pomembno, saj je namenjeno razčiščevanju prav teh in po- dobnih vprašanj. Mediator natančno predstavi pogoje za mediacijo in njeno korist za vpletene v konflikt. Na koncu prvega mediacijskega po- govora se partnerja sama odločita o vključitvi v mediacijski proces. Mediator ju seznani s svojim mnenjem, ali sta primerna za vključitev v mediacijski proces ali ne. Če je eden ali drugi partner še vedno močno čustveno vzburjen in ne zmore konstruktivno sodelovati v procesu, jima mediator svetuje, naj si poiščeta pomoč svetovalca ali družinskega terapevta, ki jima bo pomagal pri osebnih težavah. Značilnost mediacije je tudi, da mediator ni pooblaščen za sprejemanje končnih odločitev, ampak se partnerja sama odločita, ali je dosežen dogovor za njiju tudi zavezujoč. Mediator deluje tako, da omogoči oz. pospeši konstruktivno komunikacjo med partnerjema in jima pomaga pri pogajanjih. Primarna naloga mediatorja je. 413 PRAKSA da ustvarja nove pogoje za možne rešitve. To do- seže s tem, da obe stranki podpira. Udeleženca bolje razumeta različne poglede, potrebe in in- terese drug drugega, s tem pa vsak partner bolje razume tudi samega sebe in svoja hotenja. Poleg procesnih pravil in temeljnih tehnik mediacije mediator ustvarja posebno atmosfero, kjer sta pomembna sedežni red (mediacijski trikotnik) in ambient. V klasičnem sodnem in upravnem postopku stranke pogosto dobijo občutek, da nad pote- kom postopka nimajo kontrole, ker se pogosto odvija neodvisno od njihove volje in interesov in jim postopek ni podrobno poznan. Izid oz. odločitev je po eni strani odvisna od sodnika, po drugi strani pa stranke v sodnih postopkih običajno zastopajo profesionalni pooblaščenci, odvetniki. Stranka je fiksirana v svoje prepri- čanje, da ji gre kakšna pravica ali da je zahteva nasprotne stranke neutemeljena. Težko sprejme, da se sodni postopek odvija drugače, kot je pri- čakovala ali si želela. r: - V postopku mediacije je drugače, saj stranki (medianta) nimata strahu, da se bosta počutili odrinjeni iz dogajanja (ki se tiče njiju samih), saj ves čas ohranjata nadzor nad mediacijskim postopkom. V sodnem postopku načeloma ena stranka zmaga, druga pa se počuti poraženo, ker spor izgubi. Zaradi tekmovalnosti se pri partnerjih pogosto pojavi občutek sovražnosti, ki se lahko stopnjuje in zaostri. Mediacija se ne konča tako, da bi bil en partner poraženec in drugi zmagovalec, saj imata medianta pred seboj skupni cilj in sta usmerjena v sodelovanja in sporazumne rešitve spornega vprašanja. Me- dianta v konfliktu sta aktivirana in usmerjena v skupno konstruktivno iskanje rešitve konflikta. Postopek temelji na poštenju, dostojanstvu, za- upanju in spoštovanju, skratka, na »fair play«. Mediacijski sporazum oz. dogovor ima naravo pogodbe in lahko ostane v celoti zaupen, če stranki tako želita. Vse to v skupnem delovanju omogoča izredno učinkovitost te metode in daje njenim učinkom novo kakovost. Celostna usmeritev procesa zahteva od mediatorja temeljita znanja in sposobnosti s psihosocialnega področja, poznavanje osnov družinskega prava in spretnost vodenja pogajanj, ki so v interesu obeh mediantov in se zlivajo v mediacijski proces. Kot rečeno, je mediacija usmerjena v celostno razreševanje konflikta in zajema njegovo psihosocialno, ekonomsko in pravno raven. Ta celostni pristop pa zahteva interdisciplinarnost izvajalcev, kar pomeni, da moramo usposabljati mediatorje iz različnih osnovnih poklicev (socialni delavci, pravniki, psihologi, pedagogi in drugi), na drugi strani pa kaže na potrebo, da v mediacijski proces vključujemo tudi izvedence različnih strok. Me- diator pridobi posebno kvalifikacijo z dodatnim usposabljamem in izobraževanjem. KRATKA ZGODOVINA MEDIACIIE Mediacija kot model razreševanja sporov med sprtimi stranmi ima dolgo tradicijo. Že stari Hebrejci, Afričani, Kitajci in Japonci so jo po- znali kot način reševanja raznovrstnih sporov. V Združenih državah Amerike se je v zadnjih 20 letih zelo razmahnila. Leta 1982 so medi- acijo ponujali kot storitev na 400 mestih. V 14 državah ZDA so jo uzakonili. Ko gre za urejanje starševskih pravic in ko gre za področje urejanja stikov med starši in otroki, je obisk mediatorja obvezen. Ponekod je mogoča tudi prostovoljna odločitev za vključitev v mediacijo. Kalifornija je že leta 1980 kot prva država uvedla obvezno udeležbo v procesu mediacije pred razvezo zakonske zveze. Izkušnje s tem projektom, kjer koli je zaživel, so bile zelo po- zitivne. Obstajajo različni modeli mediacije v okviru Family Court Services ali Conciliation Court Services. V Nemčiji so se leta 1988 pričeli na srečanjih družinskih sodišč dogovarjati o posredovanju. Vodja tega projekta, ki ga podpirata ministrstvi za sodstvo in družino, je Roland Proksch iz Nurnberga. Mediacijo so kot metodo z nevtralnim in nepristranskim posrednikom na kratko opisali takole: • je časovno urejena • pospešuje komunikacijo • izoblikuje opcije in alternative • upošteva potrebe mediantov • se usmerja v dogovor • je model za razreševanje konfliktov. Leta 1993 je bil v Dublinu ustanovljen sve- tovni forum za mediacijo, leta 1995 pa se je v Madridu na simpoziju svetovnega foruma zbralo 300 udeležencev iz več kot 20 držav. Na tretji evropski konferenci o družinskem pravu, ki je leta 1995 potekala v Cadizu na temo »družinsko 414 MEDIACIJA pravo v prihodnosti«, so predlagali, naj Svet Ev- rope razmisli o vprašanju družinske mediacije. Izdelali so osnutek poročila in priporočila, ki so ga preverili predstavniki 40 držav članic Sveta Evrope. 21. januarja 1998 je ministrski komite že sprejel priporočilo o družinski mediaciji. In 1. oktobra 1998 je potekala četrta konferenca o družinski mediaciji v Evropi. Začetki mediacije v Sloveniji segajo v leto 1994, ko so v Mariboru na centru za socialno delo pričeli uvajati mediacija v okviru projekta pomoč staršem in otrokom ob ločitvi staršev. Leta 1994 je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve projekt sprejelo, odobrilo in finančno podprlo. Mediacija se je kot posebna metoda pomoči uveljavila v štajerski regiji, zlasti v Mariboru. Ob tem je treba omeniti pionirja mediacije v Sloveniji Franca Udovica, ki je prvi educirani mediator v Sloveniji in je tudi član evropskega foruma mediatorjev. Od leta 1995 vodi in profesionalno izvaja mediacijo kot višji svetovalec centra za socialno delo Maribor. Poleg tega je na podlagi 25-letnih delovnih izkušenj na področju partnerskega in družinskega svetova- nja in drugih znanj izdelal program usposablja- nja za mediatorje v Sloveniji. Njegove programe izobraževanja o splošni mediaciji, družinski, ločitveni in rekonstruktivni mediaciji je verifi- ciralo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, socialna zbornica pa jih že drugo leto delno sofinancira. V Sloveniji že drugo leto poteka usposablja- nje in izobraževanje za mediatorje. V okviru pravno-informacijskega centra v Ljubljani PIC smo junija 2001 ustanovili prvi center za me- diacijo v Sloveniji. Zasnovan je na podlagi treh temeljnih ciljev: • razvoj mediacije in drugih oblik mirnega reševanja sporov • izobraževanje in usposabljanje mediatorjev in njihovo nadaljnje povezovanje • ponudba storitev mediacije in drugih oblik mirnega reševanja sporov. Upravni odbor centra za mediacijo je nastal na osnovi povezovanja interdisciplinarnih strok in ga sestavljajo strokovnjaki različnih osnovnih poklicev. Predsednik upravnega odbora je Franc Udovič, članice in člani pa so Tanja Benigar, Zdenka Kodek, Tanja Koderman, Primož Šporar in Leon Tosič. V letu 2001 sta Franc Udovič kot vodja in Zdenka Kodek kot so-vodja izvedla enodnevni uvajalni seminar o mediaciji, kjer so lahko udeleženci pridobili informacije o mediaciji in o programu nadaljnjega izobraževanja in uspo- sabljanja. V oktobru 2001 se je pričel izvajati program izobraževanja in usposabljanja splošne mediacije v obsegu 100 ur. Kandidati za medi- atorje so končali program 30. maja 2002. Na po- vabilo centra za mediacijo je Slovenijo febuarja 2002 obiskala priznana tuja strokovnjakinja Maria Marshallova, predstojnica miinchenskega inštituta za mediacijo. Predstavljen ji je bil pro- gram, delovanje in vizija centra za mediacijo v Sloveniji. S Francem Udovičem sta skupaj izve- dla tridnevni seminar o družinski mediaciji. Oba sta vključena v evropsko mrežo mediatorjev. Od oktobra 2002 poteka druga stopnja usposabljanja za družinske mediatorje, prav tako v obsegu 100 ur. Program vključuje 64 ur seminarjev in 36 ur supervizjskega dela. Oba programa potekata pod vodstvom Franca Udovica in Zdenke Kodek. Oba strokovno delujeta na področju zakonskega, družinskega in ločitvenega svetovanja. Mediacija se je prav pri tovrstnem delu pokazala kot zelo uspešna in učinkovita alternativna metoda mirnega reševanja sporov. Mediacija je nova priložnost, da partnerja v postopku razveze ali ločitve in spornih vprašanj, ki ob tem nastajajo, razrešita psihosocialne, ekonomske in pravne vidike svo- jega problema. V takem zunajsodnem postopku se lahko dogovorita na miren in dostojanstven način o vseh vprašanjih, ki so pomembna za nadaljevanje njunega novega, spremenjenega življenja in življenja njunih otrok. S tem se partnerja izogneta prenekaterim dolgotrajnim postopkom na sodišču in seveda tudi dragim sodnim stroškom in odvetniškim storitvam. Ob koncu mediacije lahko pri partnerjih opazimo spremembo. Videti sta bolj zadovoljna, pomir- jena, njuna medsebojna komunikacija je bolj odkrita, prijaznejša. Imata dober občutek, ker sta našla rešitev, ki je specifična za njun primer in pri kateri so upoštevani interesi obeh. Mediatorka Ingrid Krause-Windelschmidt iz Berlina pravi: »Mediacija je duhovno dogaja- nje v svetu, ki temelji na prastarem človeškem hrepenenju po življenju v miru in pravičnosti. V obzorju spoštovanja življenja in dostojanstva vsakega posameznika zbuja mediacija upanje, da je vendarle mogoče razrešiti konflikte pošteno in odgovorno. Pod zaščito veljavne zakonodaje lahko partnerja razvijata lastna pravila in norme. 415 PRAKSA Z njunim dogovarjanjem nastaja onstran prepira in sovražnosti nova resničnost, ki razbremenjuje in osvobaja - to opažajo pri mediaciji po vsem svetu.« Zdenka Kodek 416 POROČILI POLITIKA DUŠEVNEGA ZDRAVJA FORUM, 10.-12. JUNIJA 2005, BOJENTSI, BOLGARIJA UVOD Cilj drugega srečanja na temo Politika duševnega zdravja, ki je potekal med 10. in 12. junijem 2005 v bolgarski gorski vasici Bojentsi, je bil povezati pomembne družbene akterje na področju dušev- nega zdravja - uporabnike, svojce, strokovnjake in politike. Namen srečanja, ki ga je organizirala ustanova Global Initiative of Psychiatry (GIP), je bil vzpostavitev mehanizmov vplivanja na spremembo politik odločanja/vodenja v sistemih duševnega zdravja in o sistemih duševnega zdravja. Tako smo se foruma udeležili up- orabniki, svojci, profesionalci in predstavniki lokalnih oblasti iz osmih držav - Albanije, Moldavije, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije, Bolgarije, Romunije in Slovenije, skupaj 29 udeležencev. Nevladna fundacija GIP je bila ustanovljena 1. 1980, takrat z imenom Geneva Initiative on Psychiatry. GIP je aktivna v 30 državah srednje in vzhodne Evrope, v bivših državah Sovjetske zveze, Mongoliji in na Kitajskem. Glavne centre imajo v Sofiji, Tbilisiju in Vilniusu. Njihova vloga je podpirati razvoj duševnega zdravja v skup- nosti s poudarkom na enakopravni soudeležbi in partnerstvu uporabnikov, svojcev, profesion- alcev in politikov. Vsaka družba je odgovorna vzpostaviti sistem skrbi, ki temelji na humanih in etičnih principih in individualiziranem pristopu ter vključuje protidiskriminacijske strategije. Svoje poslanstvo uresničujejo s cilji, ki so usmer- jeni v krepitev moči oseb s težavami v duševnem zdravju in mobilizaciji virov v njihovem okolju. Center GlP-Sofia je bil ustanovljen septem- bra 2002 za jugovzhodno Evropo in stremi k uresničitvi naslednjih ciljev: • spodbujati iniciative uporabnikov in nji- hovih svojcev • delovati po principih soudeležbe, partner- stva in dialoga • razviti skupnostne oblike skrbi • zmanjševati stigmatizacijo oseb s težavami v duševnem zdravju • pridobljene izkušnje in znanja širiti z izobraževanji in prevajati ustrezno literaturo s področja duševnega zdravja v skupnosti. Na forumu smo imeli priložnost poslušati štiri aktualen teme, pomembne za razvoj duševnega zdravja v skupnosti. V nadaljevanju sledi podrobnejša predstavitev treh tem, četrto samo na kratko povzemam. VLOGA UPORABNIŠKIH ORGANIZACIJ IN NJIHOVIH SVOJCEV Temo je predstavila Innger Nelson, predsednica Evropske federacije svojcev oseb s težavami v duševnem zdravju {European Federation of Associations of Families of People with Mental Illness), in z njo predvsem opozorila, da svojci in pomembni drugi želijo biti vključeni v proces zdravljenja in psihosocialne rehabilitacije kot enakopravni partnerji. Poudarila je, da želijo so- delovati in imeti enakovreden položaj v procesu zdravljenja njihovega družinskega člana. Slednje jim je lahko omogočeno na podlagi njihovih pravic, ki jim zagotavljajo soudeležbo v procesih zdravljenja in rehabilitacije. Evropska federacija svojcev oseb s težavami v duševnem zdravju je namreč opredelila pravice svojcev, ki bi lahko izhajale iz zakonodaje duševnega zdravja. Naj naštejem najosnovnejše: • Profesionalci so dolžni informirati svojce o njihovih pravicah do zagovorniške službe ter jih informirati in podpirati v zvezi z njihovim prispevkom pri zdravljenju. 417 POROČILO • Zakonodajalec bi moral glede diskrimi- nacije in stigmatizcije izdelati nove standarde na področju duševnega zdravja. • Svojci bi lahko vplivali na standarde uslug, saj je država tista, ki bi morala zagotavljati več virov za izvajanje storitev in uslug na področju duševnega zdravja ter podpreti nevladne orga- nizacije na področju duševnega zdravja. Nelsonova tudi poudari, da v obstoječih uporabniških organizacijah pogrešajo sodelovan- je s svojci in profesionalci; pri tem bi bilo treba urediti tri probleme: (a) svojci želijo zanesljivejše službe na področju duševnega zdravja, take, ki bi bile lokalno dostopne, učinkovite in bi sle- dile internacionalnim standardom na področju skupnostne skrbi, (b) želijo okrepiti svojce, da bi dobili več informacij, usposabljanja, podpore in vključenosti, in (c) službe na področju duševnega zdravja bi morale izvajati tudi destigmatizacijo in antidiskriminatorno politiko. PROFESIONALNE ORGANIZACIIE - JAMSTVO DOBRE PRAKSE Rob Keukens, profesor na University of Pro- fesional Education Arnhem and Njinegen, je s pomenljivim naslovom Slepec vodi slepega opozoril na šibko vlogo in položaj medicinskih sester v institucionalnih oblikah ter opozoril na njihovo vlogo in kompetence v nastajajočih oblikah skupnostne skrbi. Prispevek prične z opisom sprememb na področju duševnega zdravja v drugi polovici 20. stoletja, ko so se pričele oblikovati nove smernice, na katere so po podatkih svetovne zdravstvene organizacije (WHO) vplivale zlasti: • spremembe v farmakologiji, ki je z novejšimi zdravili in njihovimi manjšimi stranskimi učinki omogočila uporabnikom sodelovanje v psihoso- cialnih intervencijah in ostalih oblikah skrbi, • celostni pristop, ki socialne in duševne dejavnike obravnava skupaj, kot samostojni, a hkrati povezani entiteti, • gibanja za človekove pravice, ki dobi glo- balne razsežnosti v obliki mednarodnih gibanj, s poudarkom na zagovorništvu in varstvu pacien- tov in uporabnikov služb duševnega zdravja, • procesi deinstitucionalizacije, ki so vplivali na razvoj bolj odprtih in fleksibilnih skupnostnih služb in na nove metode in oblike dela s poudar- kom na krepitvi moči uporabnikov. Spremembe v drugi polovici 20. stoletja za področje duševnega zdravja v skupnosti so pripel- jale do tega, da službe na tem področju temeljijo na krepitvi moči uporabnikov, učinkovitem zdravljenju in metodah pomoči, iskanju virov in mobilizaciji moči slehernega uporabnika in vključujejo neformalne vire pomoči iz okolja, kjer uporabnik živi. V nadaljevanju se osredotočim na položaj medicinskih sester v institucionalnih oblikah skrbi, kjer so podrejene avtoriteti in hierarhiji, njihova vloga pa je podcenjena. Glavna vloga medicinskih sester v institucionalnih oblikah skrbi je dosledno izvrševanje ukazov njihovih nadrejenih zdravnikov. Medicinske sestre na- mreč sledijo potrebam zdravnikom, ne potrebam pacientov! Medicinske sestre se morajo seznaniti z novo vlogo v skupnostnih oblikah skrbi in se pripraviti nanjo s pomočjo izobraževalnih programov in usposabljanj. Tradicionalno izobraževanje jih je pripravljalo za »služenje« instituciji, medtem ko je delo v skupnostnih službah velik korak in epistemološki premik. Izobraževanje o novih metodah dela v novih delovnih okoljih in po- gojih dela in usposabljanje zanje je pomembno, saj se v skupnostnih službah njihova vloga iz pasivne preoblikuje v aktivno; na primer, več sodelujejo s pacienti, družinami in ostalimi udeleženci v timu. Poudarjeni so fleksibilnost dela, izvajanje različnih intervencij, samoinici- ativnost, več dela na terenu, več dela z ljudmi in manj birokracije. Po priporočilih svetovne zdravstvene organi- zacije (WHO) so psihiatrične medicinske sestre pri zagotavljanju in izvajanju skupnostnih oblik skrbi pomemben in neprecenljiv vir. Glede na predviden porast duševnih motenj v prihod- njih letih se bo povečala potreba po njihovih storitvah v skupnosti. Delovanje v skupnostnih službah je več kot sposobnost menedžmenta in koordinacije storitev, ugotavljanja potreb in na- daljevanja teoretično osvojenega znanja. Korak naprej pomeni željo in ozaveščanje skupnosti, željo po spremembi odnosa in stališč do oseb s težavami v duševnem zdravju. Pomeni soočanje s stigmo in njeno premagovanje tudi z uvajanjem novih oblik skupnostne skrbi. Rezultat dušev- nega zdravja v skupnosti je povezan z učinkom dobro opravljenega dela, za katerim stoji priprav- ljen, usposobljen in izobražen kader. Psihiatrična medicinska sestra v multidisciplinarnem timu 418 POLITIKA DUŠEVNEGA ZDRAVIA Tabela 1: Temeljne razlike v institucionalnih oblikah in skupnostnih oblikah skrbi Pacient kot objekt Klient kot subjekt Prilagajanje storitvam Prilagajanje potrebam Poudarek na pomanjkljivostih in deficitih Poudarek na sposobnostih Izvajanje kontrole in moči Poudarek na avtonomnosti in samodetermini- ranosti Profesionalec kot izvajalec in dajalec pomoči Profesionalec, ki izvaja storitve, omogoča in spodbuja dostopnost uslug Okolje: bolnišnica Okolje: mreža podpore in pomoči (kombinacija neformalnih in formalnih virov pomoči), vza- jemna pomoč - podporne mreže Tabela 2: Razlike med vlogami pacientov in sester v institucionalnih oblikah skrbi in skupnostnimi oblikami Medicinska sestra kot objekt Medicinska sestra kot subjekt .^.^ Definirana v terminih deficita in neznanja Definirana v terminih sposobnosti Poudarek na kontroli Samodeterminiranost in avtonomija Profesionalna vloga: asistentka, pomočnica Profesionalna vloga: enakopravna članica tima ^ Represivno okolje: hierarhija v bolnišnici Učeče se okolje: skupnostne službe Tabela 3: Razlika med tradicionalnim in skupnostnim pristopom: Tradicionalni rutinski kontakti poudarek na hierarhiji in kontroli hierarhično sprejemanje odločitev Novi nenačrtovano odzivanje poudarek na klientih in družini pogajanje Tabela 4: Razlika med tradicionalnim in skupnostnim pristopom k usposabljanju in izobraževa- nju Tradicionalni pristop biomedicinski študent kot objekt učitelj kot nekdo, ki zagotavlja znanje učbeniki poudarek na psihopatologiji Skupnostni pristop holističen in vključuje bio-psiho-socialno-tran- scendentalno študent kot subjekt usmerjen v reševanje problemov študije primerov poudarek na potrebah pacientov 419 POROČILO ni asistentka psihiatru, temveč sledi potrebam pacientov, za svoje delo je povsem kompetentna in ostalim v timu enakovredna. V proces izob- raževanja in usposabljanja je treba vključevati tudi uporabnike kot učitelje in inštruktorje. Nova paradigma duševnega zdravja v 21. stoletju je: »Znanje in izkušnje je potrebno dehti, ga združiti in povezovati v celoto. Od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Stremeti k uravnoteženosti!« Naslov prispevka »Ali naj slepec vodi slepe- ga?« opozarja na šibko vlogo medicinskih sester v sistemu institucionalne skrbi, kije primerljiva s pozicijo pacientov v teh sistemih. Avtor prispev- ka poudarja nujnost krepitve moči obeh skupin, tako profesionalcev kot uporabnikov/pacientov, da bi se lahko približali učinkovitemu razvoju duševnega zdravja v skupnosti. Nizozemska je na področju zdravstvene poli- tike naredila veliko sprememb, ki so jih sprožile močne iniciative uporabniških skupin. Delovale so kot skupine pritiska s številnimi zahtevami in predlogi izboljšav v zdravstveni politiki. Ena takih zahtev je, na primer, potreba po kakovostni in učinkoviti zdravstveni oskrbi, ki jo ponujajo in izvajajo dobro usposobljeni in izobraženi profesionalci. MEHANIZMI VPLIVANJA IN PARTICIPACIJE V PROCESIH POLITIČNEGA ODLOČANJA Hedinn Unnteinsson, predstavnik svetovne zdravstvene organizacije za področje sodelo- vanja s civilno družbo na področju duševnega zdravja, je z obsežnim in izčrpnim prispevkom »Horizontalni pristop v politiki duševnega zdrav- ja« opisal vlogo civilne družbe, uporabniških organizacij in njihovih svojcev pri soustvarjanju poHtike na področju duševnega zdravja. Poudaril je spremembe v strokovnih ob- ravnavah norosti, duševne bolezni in dušev- nega zdravja. Govoril je o zgodovini norosti, znani po ladjah norcev, umobolnicah, aziHh, institucijah, velikem zapiranju v 17. stoletju in prisilnih jopičih, lobotomiji in elektrošokih 20. stoletja. Vlade morajo jasno podati smernice za izboljšanje duševnega zdravja v skupnosti in smernice za prihodnji razvoj skupnostnih služb duševnega zdravja, s poudarkom na vključevanju ključnih virov pomoči, kot so družina, skupnost in neprofitne organizacije. Politika v duševnem zdravju pomeni horizontalni pristop in spojitev obeh pristopov od »zgoraj navzdol« in »spodaj navzgor«. To pomeni sodelovanje vseh treh sek- torjev (države, trga in civilne družbe), ki vpHvajo na nacionalno, regionalno, globalno, javno, za- sebno in civilno sfero, pri čemer je pomembna umetnost konsenza, ki pomeni prepoznavanje skupnih izhodišč, s poudarkom na partnerstvu, ne na iskanju razlik. Odraz sprememb se kaže na premiku moči. Danes t. i. tiha manjšina, kot so uporabniki in njihovi svojci, zahtevajo pravice do odločanja o procesu zdravljenja in zdravilih, zahtevajo neposredno financiranje, opozarjajo na zlo- rabo zdravil in njihove stranske učinke (npr. povezava zdravil SSSRl z nasilnim vedenjem), želijo psihosocialni model, zahtevajo upošteva- nje človekovih pravic in politično korektnost in seveda razvoj skupnostnih služb. VLOGA NACIONALNIH ZDRUŽENJ < IN MREŽ NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA (S POUDARKOM NA POVEČANJU POTENCIALOV UPORABNIKOV, SVOJCEV IN PROFESIONALNIH ORGANIZACIJ) Temo je predstavil Clemens W. Huitkin, bivši sekretar European Network for (ex)-Users and Survivors of Psychaitry (EN U PS), trenutno za- poslen v nizozemski organizaciji na področju duševnega zdravja in odgovoren za razvoj upo- rabniških organizacij na področju duševnega zdravja v skupnosti na Nizozemskem, v Slovaški, Albaniji in Litvi. Dela na številnih evropskih pro- jektih s poudarkom na antidiskriminaciji in so- cialni izključenosti oseb s težavami v duševnem zdravju ter je vodilna sila pri WHO na področju destigmatizacije. Huitkin je predstavil nizozem- sko krovno organizacijo Dutch Mental-Heahh Associaton kot model vključenosti uporabnikov, svojcev in organizacij. SKLEP Politika duševnega zdravja mora stremeti k ures- ničevanju državljanskih pravic oseb s težavami v duševnem zdravju in njihovih svojcev ter pri ob- likovanju strategij upoštevati predloge strokov- 420 POLITIKA DUŠEVNEGA ZDRAV|A njakov, ki izvajajo vsakodnevne storitve za ciljno populacijo. Društva oz. civilni sektor ne zmorejo narediti vsega, potrebujejo enakopraven dialog z državo in njihovo razumevanje za stiske in pravice ljudi, ki so na obrobju. Strokovnjakom, ki vsakodnevno izvajajo storitve, je treba zaupati in jih v kreiranju politike upoštevati kot enako- pravne sogovornike. Vsakodnevni stik z uporab- niki in njihovimi svojci, niso delo »desetarskega kadra« (z izrazom V. Flakerja), ki je ravno zaradi intenzivnega stika z ljudmi v očeh »objektivne znanosti« prezrt. Tudi destigmatizacija in anti- diskriminatorna politika morata biti vključeni v programe vlad, le tako se bomo približali strategiji svetovne zdravstvene organizacije, ki ima v svojih strateških usmeritvah poudarjeno promocijo duševnega zdravja. Suzana Oreški 421i INTENZIVNI SEMINAR SOCRATES-ERASMUS «GLOBALIZACIJA IN SOCIALNO DELO« COIMBRA, PORTUGALSKA, 8.3.2004 - 12.3.2004 Enotedenskega seminarja v okviru programa Socrates-Erasmus, ki je bil letos organiziran že četrtič in na katerem običajno sodeluje osem šol za socialno delo iz sedmih evropskih držav (Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Portugalska, Slovenija in Španija), so se udeležili predstavniki študentov in učiteljev z vseh šol razen iz Francije, Seminar je potekal v prijaznem študentskem in slikovitem zgodovinskem mestu Coimbra, ki ga nekateri imenujejo kar portugalski Cambridge. Spodbudno okolje in gostoljubnost domačinov sta pripomogla, da smo imeli kljub napornemu urniku seminarja dovolj energije za aktivno sodelovanje in diskusije, ki so se razvile tako na formalnem delu seminarja kot tudi ob ne- formalnih družabnih srečanjih. V okviru širše teme seminarja »globalizacija in socialno delo« so se portugalski organizatorji (Instituto Superior Bissaya-Barreto) odločili, da poglavitno pozornost na tokratnem seminarju namenijo vlogi socialnega dela pri reševanju problema brezposelnosti. Aktivnosti na seminarju so potekale na treh ravneh: predavanja učiteljev iz treh sodelujočih držav (Portugalska, Finska, Slovenija) in dveh gostov iz Francije in Italije, aktivnosti študentov in obisk institucij, ki se ukvarjajo z reševanjem problema brezposelnosti. V popoldanskem delu prvega dne seminarja, drugi in peti (zadnji) dan seminarja so učitelji sodelujočih šol in gostujoči profesorji predstavili poglede na globalizacijo in socialno delo v nje- nem okviru (razvijanje socialnega dela, pomen socialnega dela na individualni in družbeni ravni). Opozorili so na družbene spremembe v sodobnem svetu, spreminjajoče se odgovornosti akterjev v tem kontekstu, probleme posameznika in družbene probleme. Nekaj prispevkov je bilo ožje usmerjenih, in sicer v vlogo socialnih de- lavcev pri spodbujanju ustreznega zaposlovanja oseb z ovirami. Predstavljene so bile izkušnje in inovacije finskih uradov za delo in slovenske raziskovalne izkušnje pri ocenjevanju možnosti zaposlovanja ranljivih kategorij brezposelnih oseb. Študenti sodelujočih šol so se na seminar pri- pravljali že pred odhodom na Portugalsko. Tako so morali pripraviti plakate z osnovnimi podatki o razširjenosti brezposelnosti v državah, iz ka- terih izhajajo. Prvi dan seminarja so predstavili plakate, ki so bili opremljeni s statističnimi po- datki, ki kažejo število brezposelnih in razvoj brezposelnosti v državi, z informacijami o ciljnih skupinah ljudi, ki so še posebej prizadete zaradi brezposelnosti (npr. mladi ljudje, dolgotrajno brezposelni, invalidi, imigranti, ljudje s težavami v duševnem zdravju), o različnih institucionali- ziranih izkušnjah in programih za pomoč tem skupinam, o institucijah, ki zagotavljajo različne treninge in usposabljanja, in o obstoječih progra- mih in projektih v skupnosti, V dopoldanskem delu drugega dne seminarja so študenti na kratko predstavili svoje šole. Tretji dan so sodelovali na delavnicah, na katerih so predstavili študije primerov učinkovitih programov za reševanje brezposelnosti. Študije primerov so vključevale informacije o okoliščinah, ki so spodbudile za- četek programa, akterjih, vpletenih v program, profilu ciljne skupine, ciljih programa, gibanju števila tistih, ki so se zaposlili, metodah in tehnikah socialnega dela, omejitvah, na katere naleti socialno delo, možnih načinih za njihovo razrešitev in novih strategijah socialne inter- vencije za delo na teh problemih, S primerjavo študij primerov iz šestih sodelujočih držav so ugotovili, da so izvajalci programov večinoma iz javnega in zasebnega sektorja. V vseh državah so kot problem poudarili rast starejše populacije. 423 POROČILO vedno več je alkoholne problematike, dolgotraj- no brezposelnih in pomanjkanja delovnih mest. V predstavljenih programih so kot ciljne skupine prevladovali mladi (15-25 let), starejši (nad 40 let), ljudje brez primerne strokovne izobrazbe, dolgotrajno brezposelni, ženske, ljudje, ki iščejo prvo zaposlitev, emigranti, invaHdi, alkoholiki, zasvojeni z drogami in zaporniki. Prevladujoče strategije socialne intervencije so osebno sveto- vanje, informiranje, individualni načrt pomoči, odstranitev primarnih ovir in socialna integra- cija, izobraževanje, podpora in sodelovanje med različnimi institucijami (zdravstvo, socialno varstvo ipd.). Odgovornost za brezposelnost ni samo problem posameznika, temveč tudi države. S strategijami, kakor so sistematičen pristop pri obravnavi posameznika, psihosocialna skrb in holističen pristop, lahko uspešno pomagamo brezposelni osebi. Sodelujoči študenti so bili mnenja, da bi že zakonodaja morala zagotav- ljati minimalno socialno varstvo za vsakogar. Sklenili so, da je treba pri izključenih, brezpo- selnih posameznikih spodbujati neodvisnost, samoiniciativnost, lastno moč in sodelovanje pri integraciji v različne projekte za dvig za- posljivosti in različnih poklicnih zmožnosti. V Nemčiji in na Finskem so oblike timskega dela že ustaljene, dobro izvajane in kvalitetne, ker strokovnjaki sodelujejo med sabo. V Sloveniji je na tem področju opaziti velik primanjkljaj, zato bi morali za učinkovit sistemski pristop najprej poskrbeti za medsebojno sodelovanje med raznimi strokovnjaki in institucijami. Cilji delavnice so bili reflektirati raznoličnost novih praks v sodelujočih državah, ki so orientirane na promocijo vložka profesije socialnega dela, analizirati intervencije socialnega dela, kar za- deva brezposelnost in probleme vložka profesije (različne usmeritve, metode, tehnike), izbrati uspešne primere reševanja identificiranih pro- blemov in poudariti pomembnost socialnega dela pri tem. Trije študenti ljubljanske fakultete za socialno delo (Klementina Bajee, Marjana Krizman in Staš Praznik) so sodelovali pri vseh nalogah in okvirno predstavili slovenske pro- grame in storitve, v katere se lahko vključujejo brezposelne osebe. Četrti dan seminarja so organizatorji omo- gočili ogled institucij, ki se ukvarjajo z reševa- njem problema brezposelnosti. Ogledali smo si institucijo »Arcil« za rehabilitacijo, integracijo in učenje oz. izobraževanje ljudi z različnimi hendikepi ali posebnimi potrebami. Institucija ponuja popolne, občutljive in celostne odgovore na potrebe ljudi, ki se znajdejo v stiski, in uporab- lja različne intervencije za izboljšanje kvalitete življenja. Prvi širši sklop njihovega programa je rehabilitacija (skupnostni programi za otroke in mladostnike, center za spodbujanje poklicnih aktivnosti, program usposabljanja za poklic, posebne oblike zaposlovanja, stanovanjske in na- stanitvene oblike), drugi sklop pa so proizvodne enote (pralnica, lesarstvo, keramika, kmetova- nje, izdelava plastičnih kartic, medicinske storit- ve, vrtnarstvo). Zanimivo je, da so aktivnosti v instituciji namenjene vsem ljudem, ki se znajdejo v stiski - od otrok do starejših oseb. Poleg formalnega programa seminarja smo imeli udeleženci priložnost spoznati tudi muzeje, se udeležiti nekaj koncertov, v mestni hiši nas je sprejel župan, na fundaciji inštituta Bissaya- Barreto pa direktor. Vrhunec druženja je bila skupna zabava za študente in učitelje, ki jo je popestrila glasbena skupina sedanjih in bivših študentov inštituta Bissaya-Barreto. Vseh pet dni je potekalo intenzivno izmenja- vanje izkušenj; tako smo sodelujoči dejansko pri- dobili širše znanje o novih socialnih problemih, različnih kontekstih reševanja socialnih proble- mov ter spoznali različne metode intervencij pri reševanju problema brezposelnosti. Najbrž nam je ravno zaradi številnih aktivno- sti in pestrega dogajanja čas v Coimbri minil še prehitro. Stkala so se nova prijateljstva in vezi, ki jih bo mogoče okrepiti na naslednjem seminarju marca 2005 v Namurju v Belgiji. Liljana Rihter Klementina Bajee Marjana Krizman Staš Praznik To besedilo objavljamo ponovno, ker je bila v prejšnji številki (44, 4-5) zaradi tiskarske napake na- tisnjena le prva stran. Bralcem, bralkam, avtoricam in avtorju se zaradi tega iskreno opravičujemo. 424 RECENZIJA Damir Josipovič (2004), Dejavniki rodnostnega obnašanja v Sioveniji. Ljubljana: Založba ZRC (Geografija Slovenije, 9). 160 strani. ISBN 961 -6500-67-8. Stopnjo rodnosti, ki ne dosega ravni enostavnega obnavljanja prebivalstva, pogosto poudarjajo kot problem tako v vsakdanjem političnem kot tudi širšem družbenem diskurzu. Zato so poskusi definiranja dejavnikov, ki vplivajo na vse manj rojenih otrok, toliko bolj pomembni, saj pojas- njeni dejavniki ponujajo možnost za oblikovanje ukrepov, ki bi odgovorili na problematiko in sprožili želene premike, losipovič se torej loteva v današnjem času zelo aktualne teme. V monografiji so opredeljeni tako dejavniki, ki vplivajo na stopnjo rodnosti v Sloveniji, kakor tudi njihova moč, medsebojna po- vezanost in součinkovanje. Avtor išče odgovore skozi geografijo, ki jo prepleta z demografijo in sociologijo. Osredotoči se na preverjanje značil- nosti gibanja rodnosti v treh družbenoekonom- sko strukturno različnih območjih Slovenije, in sicer v Prekmurju, Zasavju in v upravni enoti Domžale. Kriterij izbire teh treh območij je raz- lična družbenoekonomska struktura. Sestava monografije je pregledna in pri ob- ravnavanju problematike upošteva princip logič- nega sosledja, kar tudi bralcem, ki niso »doma« v demografiji, omogoči, da se seznanijo z vpra- šanjem rodnostnega vedenja v širšem pomenu. Besedilo dobro teče, a ga mestoma upočasni na- vajanje statističnih parametrov, kijih statistično manj podkovani bralci slabše razumejo. V uvodnem delu avtor opredeli obravnavano tematiko in cilje in umesti Slovenijo v demograf- ske procese Evrope in preostalega sveta. Sledi pojasnitev empirije, ki je sestavljena iz dveh delov, in sicer iz analize podatkov, zbranih na Statističnem uradu Republike Slovenije, in iz analize podatkov, pridobljenih z anketo, izvede- no v šolskem letu 2000/2001 na vzorcu staršev otrok, ki so na analiziranih območjih v tistem času obiskovali prvi razred osemletke oz. drugi razred devetletke. Teoretski del avtor namenja definiciji demografije, razlagi njene povezanosti z drugimi discipHnami pa tudi izbiri in pojasnitvi pristopa k obravnavani problematiki in teoret- skemu okviru proučevanja rodnosti. Četrto poglavje obsega analizo rezuhatov, izluščenih iz statističnih podatkov, in podatkov, zbranih z anketo, čemur sledi sintezni del ugotovitev. Uporabljeni geografski pristop temelji na behavioristični teoriji, se pravi, išče povezave med obnašanjem ljudi in značilnostmi fizičnega ali družbenega okolja, iz katerega izhajajo in v katerem prebivajo. Časovno avtor zaobjame zlasti obdobje od leta 1980 - to je, od začetka drugega demografskega prehoda - do leta 2000. Prav v to obdobje namreč lociramo številne spre- membe, ki se nanašajo na družinsko življenje v Sloveniji. To je čas začetka vidnih sprememb tako v družinskih potekih kakor tudi v zastopa- nosti družinskih oblik. In med spremembami v družinskem življenju sta tudi odlaganje rojstev v poznejša leta in zmanjševanje števila otrok, kar je seveda povezano z zmanjševanjem stopnje rodnosti. Ta je leta 1980 še dosegala raven obna- vljanja prebivalstva, leta 2004 pa je bila stopnja rodnosti manjša že za enega otroka. Ženske v reproduktivnem obdobju imajo tako danes v povprečju skoraj otroka manj kot pred dobrimi dvajsetimi leti. Vendar rodnost sama po sebi ni problematična, dokler njeno upadanje ne začne rušiti medgeneracijskega sporazuma, s čimer lahko pride do resnih konfliktov med generaci- jami. Razlog je seveda v ekonomski komponenti oziroma, natančneje, v sporazumu, da delovno aktivna populacija vzdržuje generacije, ki so že izstopile iz trga dela. Avtor se v analizi vplivov na rodnostno ob- našanje bolj osredotoči na objektivne dejavnike rodnosti in poudarja biološke, ekonomske. 425 RECENZIJA družbene, kulturne in geografske dejavnike. Zadnje povezuje z ostalimi, s čimer dokazuje, da je stopnja rodnosti na določenem območju odvisna tudi od prostora in njegovih značilnosti. A kot pravi avtor, »ravno geografska in časovna diferenciacija kažeta, da se moč posameznih dejavnikov spreminja, da nekje delujejo še drugi dejavniki, ki jih spet drugje sploh ni. V tem je pomen geografskega pristopa k študiju rodnosti in demografske problematike nasploh« (101). Rodnostne razmere so na obravnavanih ob- močjih precej različne, prav tako pa tudi znotraj njih. Razlike med območji so večje, kar po avto- rjevem mnenju kaže »na bistveno povezanost z regionalnogeografsko strukturo oziroma z geografskim prostorom, v katerem se določeno rodnostno obnašanje oblikuje« (143). Med splošnimi ugotovitvami iz Josipovičevih analiz statističnih podatkov velja omeniti, da je stopnja rodnosti povezana z izobrazbo, še zlasti z izobrazbo žensk (višja pomeni manj otrok), s stopnjo urbanizacije (višja prav tako pomeni manjšo rodnost) in s tipom reliefa (rodnost je višja v hribovitih predelih). Rodnost se prav tako viša z večanjem deleža kmečkega prebivalstva in upada z večanjem obsega terciarnega sektorja. Še posebej so zanimivi rezultati ankete, ki so med drugim pokazali, da si moški v Prekmurju in Zasavju v povprečju želijo več otrok kot ženske, v UE Domžale pa si ženske želijo več otrok. Med anketiranimi so prevladovale družine z dvema otrokoma, število otrok v družini pa je povezano s številom otrok v orientacijski družini staršev. Rezultati so ovrgli tudi stereotipne predstave o večjem številu otrok v družinah, ki se etnično opredelijo za neslovenske. Pomembno vlogo pri vplivu na število otrok v družini ima verska pripadnost, zlasti v tem smislu, da imajo verujoči na vseh analiziranih območjih v povprečju več otrok od neverujočih. Stopnja rodnosti pa na drugi strani ni statistično povezana s prihodki anketiranih. Ko avtor podaja ugotovitve o različnih tipih družin, razlikuje zgolj med »samohranilskimi in ostalimi družinami«, pri čemer moti termi- nološka oznaka prvih, saj se omenjeni termin danes praviloma ne uporablja več, in sicer zaradi vrednostne konotacije pojma in opažanja, da tisti od staršev, ki živi sam z otrokom, najpogosteje ni edini ekonomski vir preživetja družine. Na tem mestu bi tako bilo bolje govoriti o enostar- ševskih družinah. josipovič se dotakne tudi pomena odnosa prebivalstvene politike do problema rodnosti, kjer ugotavlja, da postaja »zaradi prevladujoče ekonomske usmeritve sedanja, višji rodnosti nenaklonjena poHtika orodje nadaljevanja tre- nutnih trendov« (46). Ta ugotovitev se ne zdi natančna, vsaj ko gre za vprašanje politike star- ševskega varstva in družinskih prejemkov, saj so nekateri avtorji primerjalnih raziskav evropskih politik (npr. Wallace 2003) Slovenijo imenovali kar »Švedska na jugu«, kar pomeni, da sedanje možnosti niso slabe, je pa treba seveda na drugi strani upoštevati tudi možnost realizacije v prak- si, kar se še posebej izkaže kot problem znotraj sfere plačanega dela. Prav možnost usklajevanja plačanega dela in družinskega življenja je danes obravnavan kot eden izmed dejavnikov, ki tudi vpliva na odločitev o številu otrok v družini. V zadnjem delu avtor predlaga tudi možne ukrepe, ki bi lahko bodisi na srednji ali dolgi rok vplivali na dvig rodnosti. Zaobjame širok spekter variant od senzibilizacije javnosti za problematiko, ukrepov na področjih davčne, stanovanjske in šolske politike, vloge nevladnih organizacij in cerkve, ki naj bi vplivala zlasti s svojim vrednostnim sistemom, pa vse do ohra- njanja vitalne poselitve podeželja. Vsekakor je znotraj različnih politik še kar nekaj možnosti, ki bi lahko lajšale odločitve staršev za otroke, ne smemo pa pozabiti, da je družina bila in ostaja ena temeljnih vrednot slovenske družbe, kar se že leta potrjuje v raziskavah javnega mnenja. A kot smo videli tudi iz opisanih rezultatov, same vrednote oz. želje in preference niso dovolj za realizacijo. Kot izpostavi avtor, so dejavniki vplivanja na rodnostno obnašanje kompleksni in medsebojno prepleteni, kar pomeni, da jih ne moremo obravnavati ločeno. Zaradi svojstvenega pristopa je lahko knjiga zanimiva za širok krog bralcev, ki vključuje tako študente različnih smeri kakor tudi raziskovalce in strokovnjake, ki se ukvarjajo z vprašanjem rodnosti, pa tudi za politične akterje, ki za zaple- tena vprašanja, kot je nizka rodnost, predlagajo (pre)enostavne rešitve. Tj asa Žakelj 426 POVZETKI Blaž Mesec METODOLOGIJA RAZISKOVANJA S STATISTIKO V ŠTUDIJSKEM PROGRAMU SOCIALNEGA DELA POGLED NA RAZVOJ Izr. prof. dr. Blaž Mesec predava na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Ob petdesetletnici obstoja šole za socialno delo v Ljubljani in ob menjavi generacij učiteljev avtor podaja pregled razvoja poučevanja metodologije raziskovanja v socialnem delu kot enega ključnih predmetov za konstituiranje znanosti o socialnem delu. Metodologija se je kot formalni predmet začela poučevati kot »raziskovanje v socialnem delu« v šolskem letu 1971/72, ko je ta predmet zamenjal dotedanjo »statistiko«. Z vpeljavo visokošolskega programa v letu 1994/95 se je predmet preimenoval v »metodologijo raziskovanja s statistiko I in II«, dodan pa je bil predmet »raziskovalni seminar«. Od vzpostavitve podiplomskega magistrskega programa »sociologija - socialno delo v skupnosti« je metodologija, ki vključuje kvalitativne in kvantitativne postopke, del tega kurikuluma. Opisana je vsebina spreminjajočega se učnega načrta, vključno z načrtom vaj in drugih študentskih raziskovalnih dejavnosti na vseh ravneh. Poudarjen je pomen poznavanja metodologije raziskovanja v okviru projektov praktičnega dela kot tudi za kritično znanstveno refleksijo prakse. Na koncu so podane smernice za razvoj poučevanja tega predmeta v prihodnosti. Ključne besede: raziskovanje, zgodovina, kurikulum, praktikum. Zlata Licer SOCIALNI VIDIKI VAROVANJA REPRODUKTIVNEGA ZDRAVJA ŽENSK Mag. Zlata Licer, dipl. soc. del, je zaposlena v svetovalno-socialni službi Kliničnega centra, Strokovno poslovna skupnost Ginekološke klinike v Ljubljani. Varovanje reproduktivnega zdravja žensk, zlasti v obdobju nosečnosti, in uresničevanje reproduk- tivnih pravic in pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok sta odvisna od družbenega vpliva na načrtovanje družine, to je, od družbene klime, od odnosa zdravstvenih delavcev in njihovih strokovnih sodelavcev do izvajanja storitev in razumevanja problemov na tem področju. Socialne razsežnosti varovanja reproduktivnega zdravja žensk se kažejo pri uresničevanju temeljnih človekovih pravic v vsem življenjskem obdobju (svobodno odločanje o rojstvu otrok, varovanje pred spolno prenosljivi- mi in rakastimi obolenji in varovanje v menopavznem obdobju). Empirični del je analiza desetih intervjujev žensk z večjim tveganjem na področju reproduktivnega zdravja v obdobju nosečnosti in po porodu, ki so bile v socialni stiski ali so bile že daljše obdobje socialno ogrožene, vendar do poroda niso iskale nobene pomoči. Razgovori so potekali na ginekološki kliniki v Ljubljani ob psi- hosocialni intervenciji. Ugotovitvam kvalitativne analize sledi povezava ugotovitev s širšo teorijo in metodološko refleksijo. Ključne besede: načrtovanje družine, rodnost, kontracepcija, kakovost življenja, socialna izolacija. Barbara Kobal, Suzana Oreški ZAPOSLJIVOST IN ZAPOSLOVANJE OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU Mag. Barbara Kobal je višja raziskovalka na Inštitutu RS za socialno varstvo. Suzana Oreški, univ. dipl. soc. del, je zaposlena v društvu Altra - Odbor za novosti v duševnem zdravju in je študentka doktorskega študija na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Na podlagi raziskave o socialni in ekonomski izključenosti ranljivih skupin, ki jo je v letu 2003 finan- ciralo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, lahko o položaju oseb s težavami v duševnem 427 POVZETKI zdravju na trgu dela rečemo, da je problematičen. Prispevek, ki temelji pretežno na rezultatih omen- jene raziskave, poskuša osvethti problematiko zaposljivosti oseb s težavami v duševnem zdravju, in sicer z vidika oseb s težavami v duševnem zdravju in z vidika strokovnjakov in prostovoljcev, ki se ukvarjajo s pomočjo pri zaposlovanju in večanjem zaposljivosti (strokovni delavci in sodelavci centrov za socialno delo, svetovalci uradov za delo, predstavniki nekaterih nevladnih organizacij). Prispevek predstavi primer dobre prakse programa delovnega vključevanja oseb s težavami v duševnem zdravju, ki ga izvaja društvo Altra. Ključne besede: oiübe s težavami v duševnem zdravju, zaposljivost, programi zaposlovanja. Žarko Tepavčević PRIZADEVANJE ZA ENAKOPRAVNOST OBEH SPOLOV Mag. Žarko Tepavčević, univ. dipl. soc. del, je višji svetovalec na področju družine na centru za so- cialno delo Ljubljana - Šiška. Demokratične spremembe v sodobni družbi in družini počasi, a nezadržno postajajo stvarnost. Vendar je diskriminiranost žensk še vedno prisotna v vseh segmentih družbenega dogajanja, tako pri nas kot v svetu. Odprava vseh oblik diskriminacije žensk je postala pomembno področje mednarodne zakon- odaje. Samo družbena hotenja, četudi podprta z zakonodajo (mednarodne deklaracije, priporočila, konvencije itn.), ne peljejo dovolj hitro v pričakovane spremembe v družbi. Še vedno se srečujemo s tradicionalnimi androcentričnimi normami, predsodki in stereotipi, ki se kažejo v sporazumevanju med spoloma, v neenakosti spolov in v deUtvi vlog v zakonski zvezi ali izvenzakonski skupnosti, družini in družbi. Za bistvene premike je potrebno daljše obdobje in hkratna organizirana dejavnost družbe na vseh področjih. Pri tem imajo moški velik in pomemben delež in počasi spoznavajo, da je tudi zanje nujna enakovredna udeležba žensk v poslovnem, družbenem in družinskem življenju. Enakopravnost med spoloma se začne v družini in iz nje prenaša v celotno družbo. Enako se tudi pozitivni premiki v družbi prenašajo na odnose v družini. S tem nastaja nova kultura odnosov med spoloma in izginjajo stare tradicionalne vloge. Ključne besede: diskriminacija žensk, enake možnosti, mednarodna prizadevanja. 428 ABSTRACTS Blaž Mesec RESEARCH METHODOLOGY WITH STATISTICS IN THE CURRICULUM OF SOCIAL WORK A VIEW OF DEVELOPMENT Dr. Blaž Mesec is associate professor at University of Ljubljana Faculty of Social Work. On the occasion of the fiftieth anniversary of the school of social work in Ljubljana and in view of the generational change of teachers the author reviews the development of teaching research methodology in social work as one of the key subjects constituting social work as a science. Methodology formally became a subject at the school in the academic year 1971/72 under the title Research in Social Work, which substituted the former subject Statistics. With the establishment of the 4-year professional programme of social work in 1994/95, which evolved into Faculty of social work in 2002/03, the subject continued to be taught under the title Methodology of Research in Social Work with Statistics I and II, to which Research Seminar was added. Methodology, which includes quantitative and quali- tative procedures, is also part of the curriculum of the M.A. programme of Sociology - Community Social Work since its establishment. The development of its syllabus is described, together with the programme of research exercises and other research work of students. Methodological knowledge is stressed as the instrument of practice teaching as well as of critical scientific reflection. Finally, guidelines for the future development of the subject are given. Keywords: research, history, curriculum, practicum. . . Zlata Licer SOCIAL ASPECTS OF THE REPRODUCTIVE HEALTH CARE OF WOMEN Zlata Licer is a social worker at the University Medical Centre of Ljubljana, Department of Obstetrics and Gynaecology. The protection of reproductive health of women, especially in the period of pregnancy, and the implementation of reproductive rights and of the right to choice about giving birth depend on the social impact upon family planning, i.e., on social climate, on the attitude of health workers towards relevant services, and on their understanding of the problems in this field. The social dimensions of reproductive health care are evident in the effectuation of fundamental human rights throughout life (free choice about giving birth, protection from sexually transmitted and cancerous diseases, and protection in the menopausal period). The empirical part contains the analysis of ten interviews with women at higher risk in reproductive care, who had material problems for a substantial period of time but did not seek professional help. The interviews were conducted during their pregnan- cies and after childbirth at the Department of Obstetrics and Gynaecology, as part of psychosocial interventions. The findings of a qualitative analysis are followed by comparisons with theory and methodological reflection. Keywords: family planning, birth control, contraception, quality of life, interview, social isolation. Barbara Kobal, Suzana Oreški EMPLOYMENT OF PEOPLE WITH DIFFICULTIES IN MENTAL HEALTH Barbara Kobal, M.A., is senior researcher at the Republic of Slovenia Institute of Social Protection. Social worker Suzana Oreški is employed in the association Altra - Committee for Innovations in Mental Health, and a doctoral student at University of Ljubljana Faculty of Social Sciences. On the basis of the research of social and economic exclusion of vulnerable groups, commissioned by the Ministry of Labour, Family and Social Affairs in 2003, the position of people with difficulties in 429 ABSTRACTS 430 mental health may be described as problematic. Using the results ofthat research, this paper discusses the problem of the employability of people with difficulties in mental health from the point of view of these people themselves, and from that of professionals and volunteers who work on enhancing employment and employability (workers and associates of centres of social work, counsellors of employment offices, representatives of some NGOs). In addition, the programme of the inclusion of people with difficulties in mental health into labour market, which is carried our by the association Altra, is presented as an example of good practice. Keywords: employability, employment programmes, inclusion. Žarko Tepavčević TOWARDS GENDER EQUALITY Social worker Žarko Tepavčević, MA., is senior family counsellor at the centre of social work Ljubljana - Šiška. Democratic changes in modern society and family are slowly but irrepressibly becoming reality. However, the discrimination of women is still present in all areas of social life. To remove all forms of this discrimination has become an important concern of international legislators. Social will alone, even though supported by legislation (international declarations, recommendations, conventions, etc.), does not produce the expected changes swiftly. Traditional androcentric norms, prejudices and stereotypes are still found frequently. They are manifest in communications, in inequaUties based on gender, and in the division of roles between spouses or partners, in the family and in society. More substantial changes take time and organised efforts in all social areas. Men slowly realise that they, too, need equal participation of women in business and in social and family life. Gender equality starts in the family and transfers to the society, and vice versa. Keywords: discrimination of women, equal opportunities, international legislation. KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO ODDAJA Prispevek, poslan za objavo v Socialnem delu, ne sme biti v postopku za objavo v drugi reviji ali drugem mediju. Besedilo je treba oddati v elektronski obliki. Zapisano naj bo v formatu WORD ali RTF. Oddate ga lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ali še bolje, pošljete kot priponko po elektronski pošti. FORMAT Teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije naj bodo dolgi okoli ene avtorske pole (30.000 znakov s presledki vred). Druga besedila (poročila, recenzije) naj imajo okoli pol avtorske pole. Pisma naj bodo kratka in naj takoj preidejo k stvari. Besedilo naj ima dvojen razmik med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov! Pri alinejah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne pomišljaje! Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (L, 1.1., 1.1.1. ...), in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov! Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ali podčrtano pisavo (ki sta ekvivalentni) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice (ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.: ... igra [play] s tem zaznamujte tudi neizrečen aH izpuščen del citata, npr.: »... [družinaj ima funkcijo ...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«. Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki rabi velike črke. OPOMBE Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibliografijo. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj. takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti. Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil! VIRI Avtor/ica mora sam/a zaprositi za dovoljenje, če prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim pravicam, in a vse tako gradivo mora biti opremljeno z navedbo vira. Na koncu besedila postavite (neoštevilčen) seznam uporabljene literature, razvrščen po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden). Zajema naj samo v besedilu navedeno literaturo! Seznam naj bo urejen kakor tile zgledi: M. Ambrož (2002), Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije. Univerza v Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija). D. Bell, R Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon- don: Routledge. KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experi- mental Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115). — (1991), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destruction of Reality. /. Amer. Psychoanal. Assn., 39: 399-415. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 54- 60. A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram. W Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju. Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu, Z dvema črticama na začetku vrstice zaznamu- jemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete. REFERENCE Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: »... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Čačinovič Vogrinčič 1993)...«, in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr. »... (Miller 1992: 121) ...«. Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. »... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)...«. Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, njegovo ime v oklepaju izpustite, npr. »... po Millerjevi (ibid.) je ...«. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »ibid.«, kadar navajate isto stran kakor pri prejšnji navedbi, ali »op. cit.«, kadar navajate isto delo, a drugo stran v njem, npr.: »... (op. cit.: 121)..,« PRILOGE Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice. V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica. Prvi list natisnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek, ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno v tretji osebi. Povzetek naj obsega 10-15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi) prispevka. Ne uporabljajte formulacije tipa »Prispevek predstavlja rezultate raziskave ,..« ipd., temveč te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite. Ključnih besed naj ne bo manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Ne ponavljajte besed iz naslova! Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka za sociologijo na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.«). Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in opombe o avtorju/avtorici v angleščino. Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, če ga imate! RECENZIJA Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenzija je anonimna na obe strani. Čeprav se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko traja kar dolgo. Če dobite predloge za popravke, jih obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite v predvidenem roku. DOBRODOŠLI SO PRISPEVKI VSEH VRST! Za kratka poročila, mini raziskave, razmisleke ipd., namenjene informiranju o praksi, izmenjavi izkušenj ali stališč ipd., ta navodila niso zavezujoča, saj želimo dati priložnost tudi ljudem (delavcem/ delavkam in uporabnikom/uporabnicam), ki niso vešči akademskega pisanja. Vendar tudi zanje, kakor za vse prispevke za revijo Socialno delo, velja splošno načelo, naj se izogibajo kopičenju tem, dolgim uvodom, ki niso neposredno povezani s temo, o kateri govori prispevek, in ponavljanju že povedanega, temveč naj čimprej preidejo k stvari ter jo obdelajo pregledno, a zgoščeno. social work Vol. 44, December 2005, Part 6 Published by University of Ljubljana School of Social Work - All rights reserved Editor-in-Chief Bogdan Lešnik Editorial Board Srečo Dragos Mojca Urek Darja Zaviršek Consultant Editor Jo Campling Advisory Board Vika Beve Mara Ovsenik Gabi Čačinovič Vogrinčič Jože Ramovš Bojan Dekleva Pavla Raposa Tajnšek Vito Flaker Tanja Rener Andreja Kavar Vidmar Bernard Stritih Zinka Kolarič Marta Vodeb Bonač Anica Kos Marjan Vončina Blaž Mesec The Editors Address Topniška 31,1000 Ljubljana, Slovenia, phone (+386) 1 2809260, fax (+386) 1 2809270 email socialno.delo@fsd.uni-lj.si, Internet www.fsd.si/sd mmm in univerzitetnr knjišnicp socialno delo 44 (2005) Ц 1\Ђ ШМЋЊ Članki Blaž Mesec METODOLOGIJA RAZISKOVANJA S STATISTIKO V ŠTUDIJSKEM PROGRAMU SOCIALNEGA DELA 367 Zlata Licer SOCIALNI VIDIKI VAROVANJA REPRODUKTIVNEGA ZDRAVJA ŽENSK 377 Barbara Kobal, Suzana Oreški ZAPOSLJIVOST IN ZAPOSLOVANJE OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU 387 Žarko Tepavčević PRIZADEVANJE ZA ENAKOPRAVNOST OBEH SPOLOV 395 . NIHČE NE PRIDE ŽIV S TEGA SVETA: SLOVENSKA SPRENEVEDANJA O SMRTI IN SAMOMORU • Tanja Lamovec 403 praksa SOČUTNI SPREMLJEVALCI NEOZDRAVLJIVO BOLNEGA: VLOGA SOCIALNE DELAVKE PRI OBRAVNAVI BOLNIKOV Z AMIOTROFIČNO LATERALNO SKLEROZO • Stanislava Ristić Kovačič 409 MEDIACIJA • Zdenka Kodek 413 poročili POLITIKA DUŠEVNEGA ZDRAVJA: FORUM, 10.-12. JUNIJA 2005, BOJENTSI, BOLGARIJA • Suzana Oreški 417 INTENZIVNI SEMINAR SOCRATES-ERASMUS »GLOBALIZACIJA IN SOCIALNO DELO«: COIMBRA, PORTUGALSKA, 8.3. 2004 - 12. 3. 2004 • Liljana Rihter, Klementina Bajee, Marjana Krizman, Staš Praznik 423 recenzija D. Josipovič (2004), Dejavniki rodnostnega obnašanja v Sloveniji • Tjaša Žakelj 425 povzetki SLOVENSKI 427 ANGLEŠKI 429 ISSN 0352-7956 UDK 304+36