Matic Špenko1, Nejka Potočnik2
Standardizirana kratkotrajna zmerna
obremenitev kot orodje za določanje
sposobnosti prilagajanja telesa na napor
Standardized Short-lasting Submaximal Exercise as a Tool
to Determine the Physiological Response to Exercise
IZvLEČEK
KLJUČNE BESEDE: vegetativni živčni sistem, vzdržljivostna telesna aktivnost, variabilnost srčne
frekvence, okrevanje srčne frekvence, kazalci telesne pripravljenosti, pretreniranost
IZHODIŠČA. V športu se za spremljanje učinkovitosti treninga uporabljajo srčna frekvenca,
njena variabilnost ter hitrost vračanja k vrednosti v mirovanju, ni pa smernic, ki bi dolo-
čale, kako najbolje spremljati fiziološki odziv na vadbo. Naša raziskava namerava opre-
deliti, ali je ponavljajoča standardizirana kratkotrajna zmerna telesna vadba dobro
orodje za ugotavljanje najugodnejše fiziološke prilagoditve telesa na napor. METODE.
Preiskovanci (N = 19) so zaporedoma en teden izvajali standardizirano kratkotrajno zmer-
no telesno vadbo, med prvo in drugo ponovitvijo so izvedli daljši tek kot model vzdržlji-
vostne vadbe. Pred, med in po standardizirani kratkotrajni zmerni telesni vadbi smo spremljali
srčno frekvenco, njeno variabilnost in hitrost vračanja k mirovni vrednosti, arterijski krvni
tlak ter subjektivno oceno napora. REZULTATI. Ugotovili smo, da se fiziološki odziv na
standardizirano kratkotrajno zmerno telesno vadbo statistično značilno spreminja s časom
po vzdržljivostni vadbi v primerjavi s kontrolnim odzivom. Spremembe so bolj kot v miro-
vanju vidne v fazi okrevanja po standardizirani kratkotrajni zmerni telesni vadbi.
Vzdržljivostna vadba sproži dvofazni odgovor srčne frekvence po vadbi in hitrosti vrača-
nja k vrednosti v mirovanju glede na kontrolno obremenitev. Takoj po vzdržljivostni vadbi
nastopi faza neustreznega fiziološkega odziva na ponovno vadbo, ki se kaže z višjo srčno
frekvenco, manjšo variabilnostjo srčne frekvence in počasnejšim vračanjem srčne frekvence
k vrednosti v mirovanju. Nasprotno pa en dan po vzdržljivostni vadbi nastopi faza naj-
ugodnejše prilagoditve z nižjo srčno frekvenco, vendar le po ponavljajoči standardizirani
kratkotrajni zmerni obremenitvi, ter hitrejšim vračanjem srčne frekvence k vrednosti v miro-
vanju. RAZPRAVA. Zaključimo lahko, da je ponavljajoča standardizirana zmerna telesna
vadba dobro orodje za opredelitev fiziološkega odziva na napor, najbolj občutljiva kazal-
ca srčno-žilnega delovanja v povezavi z naporom pa sta srčna frekvenca in vračanje srčne
frekvence k vrednosti v mirovanju, saj odražata vpliv zgodovine vadbe. Uporaba našega
modela bi lahko pripomogla k hitrejšemu odkrivanju simptomov pretreniranosti.
289Med Razgl. 2022; 61 (3): 289–306 • Raziskovalni članek
1 Matic Špenko, dipl. fiziot., mag. kin., Inštitut za fiziologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Zaloška cesta 4,
1000 Ljubljana; matic.spenko@gmail.com
2 Doc. dr. Nejka Potočnik, univ. dipl. fiz., Inštitut za fiziologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Zaloška cesta 4,
1000 Ljubljana
treniranost, zlasti pri vrhunskih športnikih,
vendar tudi pri rekreativnih športnikih
(3, 4). Številnim bolnikom z oslabljenim
srčno-žilnim sistemom se svetuje ukvarja-
nje s športom, a ni dovolj raziskano, kako
spremljati, koliko aktivnosti je dovolj, lahko
pa najdemo številne vzporednice med pre-
treniranostjo športnikov in odzivom srčno-
-žilnih bolnikov na pretirano telesno obre-
menitev. Tako se kaže potreba določiti
parametre, ki se enostavno merijo in hkra-
ti dobro odražajo sposobnost telesa, da se
prilagodi stresu, ki ga predstavlja telesni
napor. Analize HRV v povezavi s telesnim
naporom ovrednotijo aktivnost vegeta-
tivnega živčnega sistema (VŽS) in posle-
290 Matic Špenko, Nejka Potočnik Standardizirana kratkotrajna zmerna obremenitev kot orodje za …
aBSTRaCT
KEY WORDS: autonomic nervous system, endurance exercise, heart rate variability, heart rate recovery,
indicators of aerobic fitness, overtraining
BACKGROUNDS. Heart rate, its variability and recovery after exercise are often used to
trace training efficiency in sport, however, there are no guidelines for the optimal assess-
ment of physiologic response to exercise. Therefore, our study aimed to determine the
usefulness of repeated standardized short-lasting submaximal exercise as a tool to detect
optimal physiologic response to repeated standardized short-lasting submaximal exer-
cise. METHODS. The subjects (N = 19) performed repeated standardized short-lasting sub-
maximal exercise subsequently five times in one week. Prolonged running was performed
between the first and second repetition of standardized short-lasting submaximal exer-
cise as a model of prolonged exertion to mimic an often used training schedule. Before
and after repeated standardized short-lasting submaximal exercise, heart rate, its vari-
ability and its recovery after exercise, arterial blood pressure and the rate of perceived
exertion were measured. RESULTS. A significant time effect was found regarding mea-
sured parameters with respect to prolonged exertion throughout the study. The effect of
prolonged exertion on the physiologic response was augmented when measured in response
to repeated standardized short-lasting submaximal exercise rather than at rest. A bipha-
sic pattern in heart rate after repeated standardized short-lasting submaximal exercise
and heart rate recovery was exhibited: autonomic dysfunction characterised by increased
heart rate and decreased heart rate recovery on the same day yet parasympathetic rebound
with decreased heart rate and increased heart rate recovery one day after prolonged exer-
tion compared to baseline. DISCUSSION. In conclusion, repeated standardized short-last-
ing submaximal exercise is a convenient tool to trace physiological adaptations to exercise.
The effect of training history on cardiovascular response is best reflected in the heart
rate after exercise and in heart rate recovery. Our model could be potentially used to deter-
mine the early symptoms of overtraining in sport.
UvOD
Športniki in njihovi trenerji že dolgo vedo,
da je za spremljanje učinkovitosti telesne
vadbe pri športniku smiselno spremljati fre-
kvenco srčnega utripa (FSU) in iz nje izpe-
ljane parametre, kot sta denimo variabilnost
srčne frekvence (angl. heart rate variability,
HRV) in hitrost vračanja srčne frekvence
k vrednostim v mirovanju po koncu napo-
ra (angl. heart rate recovery, HRR), ni pa še
smernic, katere od vrednosti najbolje opi-
šejo fiziološko prilagoditev telesa na napor
in v katerih fazah treninga oz. počitka jih
je smiselno spremljati, da bodo te čim bolj
povedne (1, 2). Vse bolj se namreč pojavljajo
negativni učinki treninga, ki vodijo v pre-
dično služijo kot kazalec srčno-žilne pri-
lagoditve.
Spremljanje aktivnosti VŽS pri šport-
nikih nam poda vpogled v homeostatsko
stanje telesa in neposredno predstavlja
označevalec športnikovega okrevanja po
vadbi in pripravljenosti na nov trening
(1, 4). VŽS s svojim delovanjem uravnava
notranje okolje in delovanje organov ter
organskih sistemov in s tem prilagaja orga-
nizem na spreminjajoče se zunanje okolje
(5–8). Telesna aktivnost je eden izmed stres-
nih dejavnikov, ki pomembno spremenijo
delovanje VŽS (7, 9). Med stopnjevano aer-
obno vadbo pride do zavrtja parasimpati-
čnega živčnega sistema (PŽS) in aktivaci-
je simpatičnega živčnega sistema (SŽS)
z namenom priprave organizma na pre-
magovanje telesnega napora (4, 10–14).
V fazi okrevanja po telesni aktivnosti pride
do zavrtja delovanja SŽS in reaktivacije PŽS,
kar pripomore k povrnitvi fizioloških para-
metrov k vrednostim v mirovanju (6, 15).
Spremembe v aktivnosti VŽS po kon-
čani vadbi ne izzvenijo takoj, temveč posto-
poma, govorimo lahko o okrevanju VŽS po
telesni aktivnosti (4, 13, 16). Fiziološke
spremembe, ki so posledica spremenjene-
ga delovanja VŽS in so opazne po aerobni
telesni vadbi, so (7, 11, 12, 14, 17–20):
• povišana FSU v primerjavi z vrednostjo
v mirovanju,
• dinamika zmanjševanja FSU po končani
vadbi,
• spremenjena HRV,
• spremenjena občutljivost barorefleksa in
• znižan arterijski krvni tlak (AKT).
Večje spremembe v aktivaciji VŽS se poja-
vijo akutno, v fazi kratkoročnega okrevanja
po aerobni vadbi, lahko pa izzvenijo šele čez
nekaj dni, v fazi dolgoročnega okrevanja (4,
14, 17, 18, 20, 21). Okrevanje VŽS je pomem-
bno povezano z intenzivnostjo in traja-
njem telesne vadbe in tudi s kratkoročno
zgodovino treningov. Večja intenzivnost
telesne vadbe naj bi bila povezana s počas-
nejšim okrevanjem VŽS (1, 4, 20, 22, 23).
Vpliv intenzivnosti vadbe na spremembe
VŽS naj bi bil močnejši kot vpliv njene dol-
žine, vendar naj bi tudi dovolj dolga vadba
(nad 20–30 minut) povzročila počasnejše
okrevanje VŽS (24–27). Na hitrost okreva-
nja VŽS naj bi pomembno vplivala tudi
vrsta telesne aktivnosti. Cunha, Midgley,
Gonçalves in sodelavci so namreč v svoji
raziskavi ugotovili pomembno počasnejše
okrevanje FSU in HRV pri vadbah, ki vklju-
čujejo večjo mišično maso oz. pri katerih je
poraba energije večja (28). Na hitrost obno-
ve VŽS po vadbi pomembno vpliva tudi
telesna pripravljenost posameznika. Šte-
vilne raziskave so ugotovile hitrejšo obno-
vo VŽS po vadbi pri posameznikih, ki so bili
telesno bolje pripravljeni (4, 17, 22, 29). Na
aktivnost VŽS lahko vplivajo tudi starost,
spol, zadosten vnos tekočine, dihanje (med
vdihom se aktivnost PŽS zniža in med
izdihom zviša) in položaj telesa (v ležečem
položaju je aktivnost PŽS višja kot v nav-
pičnih položajih – sede, stoje), psihološki
stres, periferna in centralna utrujenost,
temperatura okolja in drugi okoljski para-
metri (npr. zračna vlažnost, nadmorska
višina, hipoksija, osvetljenost) (1, 4, 30–35).
Merjenje aktivnosti
vegetativnega živčnega sistema
Aktivnost VŽS lahko ocenjujemo posredno
in neinvazivno s spremljanjem časovnega
spreminjanja fizioloških odzivov, ki so odraz
njegovega delovanja (14, 15). Delovanje
VŽS na srce ocenjujemo s FSU, HRR in HRV,
delovanje na srčno-žilni sistem pa z AKT in
občutljivostjo barorefleksa (7, 13, 14, 18, 29).
Prilagodljivost VŽS je njegova sposob-
nost, da na isti dražljaj v različnih pogojih
drugače odzove. Tudi če so kazalci aktivnosti
VŽS v mirovnem stanju enaki, je odziv na
enak dražljaj lahko spremenjen. To nam nudi
vpogled v spremembe delovanja VŽS, ki se
pojavijo šele v odgovoru na dražljaj. Primer
takega dražljaja je lahko standardizirana
telesna vadba, pri kateri se prilagodljivost
291Med Razgl. 2022; 61 (3):
VŽS kaže med samim naporom in v okre-
vanju po njem (6, 36).
Merjenje aktivnosti vegetativnega
živčnega sistema z variabilnostjo
srčne frekvence
Ena izmed najpogosteje uporabljenih ne-
invazivnih metod za spremljanje aktivno-
sti VŽS je merjenje HRV (1, 14, 37). HRV
lahko analiziramo z linearnimi in neli-
nearnimi metodami, pri obojih z različnimi
matematičnimi postopki analiziramo spre-
minjanje trajanja intervalov med sosed-
njima zobcema R na EKG-posnetku (RR)
(37). Linearne metode HRV-analize vklju-
čujejo časovne in frekvenčne domene, pri
čemer so opredelitve znotraj časovnih
domen odraz velikosti spreminjanja RR,
opredelitve znotraj frekvenčnih domen pa
odraz hitrosti spreminjanja (1, 37). Eden
izmed najpogosteje uporabljenih časovnih
parametrov je kvadratni koren povprečne-
ga kvadrata razlike med sosednjima zob-
cema R (angl. root mean square of successive
differences, RMSSD). Znotraj frekvenčnih
domen ločimo visokofrekvenčni del (angl.
high frequency, HF) (0,15–0,40 Hz), ki naj bi
bil kazalnik aktivnosti PŽS, nizkofrekvenčni
del (angl. low frequency, LF) (0,04–0,15 Hz),
na katerega naj bi poleg PŽS delno vplival
tudi SŽS, in zelo nizkofrekvenčni del (angl.
very low frequency, VLF) (0,01–0,04 Hz), ki
naj bi bil delno povezan z aktiviranjem
renin-angiotenzin-aldosteronskega siste-
ma. Pogosto opazujemo tudi razmerje med
LF in HF (LF/HF), ki odraža simpatično-
-vagalno ravnovesje (37). Ker je pri vzdržlji-
vostnih športnikih aktivnost PŽS v miro-
vanju v primerjavi z nešportniki večja,
imajo vzdržljivostni športniki v mirovanju
višje vrednosti tistih kazalnikov HRV, ki
odslikavajo aktivnost PŽS (vsi časovni
kazalniki, HF) (1, 15). Višje vrednosti ome-
njenih kazalnikov HRV lahko tako odraža-
jo tudi boljšo telesno pripravljenost posa-
meznika (1). Skladno s spremembami VŽS
se ob aerobni vadbi spremeni tudi HRV.
V primerjavi z vrednostmi v mirovanju
med aerobno vadbo pride do enakomerne-
ga upada HRV (1, 4, 37). Upadejo vsi linear-
ni kazalniki, ki odslikavajo aktivnost PŽS (vsi
časovni kazalniki, HF) (1, 37).
Merjenje aktivnosti vegetativnega
živčnega sistema z okrevanjem
srčne frekvence
HRV je za oceno aktivnosti VŽS v svoji
osnovni obliki uporabna le, kadar se srčna
frekvenca ne spreminja preveč (15, 37).
Aktivnost VŽS neposredno po telesni aktiv-
nosti lahko tako ocenimo s HRR (1, 14).
Takoj po koncu vadbe nastopi intenzivna
reaktivacija PŽS, kar se izrazi v takojšnjem
upadu FSU (15, 29). Največkrat merimo
absolutno zmanjšanje FSU, tj. okrevanje
srčne frekvence 30 sekund po končani
vadbi (angl. heart rate recovery in 30 seconds,
HRR30), okrevanje srčne frekvence v eni
minuti po končani vadbi (angl. heart rate
recovery in 60 seconds, HRR60) ali v dveh
minutah po končani vadbi (15). Ker je HRR
po koncu napora povezana z reaktivacijo
PŽS, je HRR dobro merilo aktivnosti le-tega
(15, 29, 38). HRR je večja, kadar je reakti-
vacija PŽS hitrejša (3). Raziskave ugotav -
ljajo, da je HRR povezana tudi s fazo
aktivacije PŽS v mirovanju. Kadar je ta višja,
je HRR po telesni dejavnosti hitrejša (29).
aktivnost vegetativnega živčnega
sistema med okrevanjem
Tako obdobje okrevanja po vadbi imenuje-
mo zgodnja faza okrevanja. Aktivnost SŽS
se zmanjšuje bistveno počasneje od reakti-
vacije PŽS (1, 14). Ker se FSU v tem obdob-
ju prehitro spreminja, je osnovna metoda
HRV v tej zgodnji fazi okrevanja neupo-
rabna, zato reaktivacijo PŽS v tej fazi okre-
vanja lahko ovrednotimo s HRR (1, 14). Ko
se hiter padec FSU po vadbi umiri, govori-
mo o pozni fazi okrevanja, v kateri se FSU
s časom ne spreminja več tako hitro, tem-
več se ustali na višji FSU kot pred vadbo;
tedaj je HRV dobro merilo aktivnosti VŽS
292 Matic Špenko, Nejka Potočnik Standardizirana kratkotrajna zmerna obremenitev kot orodje za …
(15, 29). Za pozno fazo okrevanja je značil-
no, da niti zaviranje delovanja SŽS niti
reaktivacija PŽS še nista zaključena, njeno
trajanje pa je odvisno od načina vadbe,
njenega trajanja, intenzitete in stopnje tele-
sne pripravljenosti vadečega, pa tudi od
kratkoročne vadbene zgodovine. To je še
posebej pomembno pri elitnih športnikih,
pri katerih običajno nov trening sledi, še
preden je okrevanje po predhodnem tre-
ningu zaključeno. Glede intenzitete vadbe
velja, da je za popolno obnovo VŽS po aer-
obni vadbi potrebnih do 24 ur, če gre za
nizke intenzivnosti (< 70 % VO2max), 24–48
ur po vadbi zmerne intenzivnosti (70–82 %
VO2max) in vsaj 48 ur po vadbi visoke inten-
zivnosti (> 82 % VO2max) (4).
Reaktivacija PŽS in zmanjšanje aktiva-
cije SŽS po vadbi se odražata tudi v spre-
membah krvnega tlaka. Krvni tlak naj bi
neposredno po koncu vzdržljivostne vadbe
padel pod vrednosti v mirovanju, saj zara-
di zavrtja SŽS po vadbi nastopi intenzivna
dilatacija krvnih žil, ki so bile zaradi potre-
be po razporeditvi krvnega pretoka med
vadbo zožene (16, 39–42).
Telesna aktivnost v fazi
okrevanja po intenzivni
vzdržljivostni vadbi
Izčrpavajoča, dolgotrajna vzdržljivostna
vadba lahko pomembno vpliva na aktivnost
VŽS tudi še več dni po končani vadbi (4). Če
začnemo novo telesno aktivnost pred kon-
cem okrevanja po predhodni telesni aktiv-
nosti, pričakujemo, da se bo telo nanjo
odzvalo drugače, kot to velja tudi v splošni
teoriji stresa (36). Spremenjen odziv na
ponovne telesne obremenitve bi lahko
pomenil slabšo zmogljivost med telesno
aktivnostjo, ki jo opravljamo v stanju ne-
popolnega okrevanja VŽS. Prav to je zna-
čilno tudi za pretreniranost, ki se kaže
v zmanjšani odzivnosti VŽS na vadbo, tako
da je stopnja prilagajanja telesa večjim
potrebam po energiji zmanjšana ter faza
okrevanja podaljšana (15).
Že več raziskav je ugotavljalo vpliv
daljše, večurne vzdržljivostne vadbe na
spremembo VŽS in s svojimi ugotovitvami
ocenilo čas, ki je potreben za okrevanje oz.
povrnitev VŽS na vrednosti, značilne za
mirovanje. Primanjkuje raziskav, ki bi ovred-
notile sposobnost ponovne aktivacije VŽS
v fazi okrevanja po predhodni vzdržljivostni
vadbi. Ni še raziskano, kako spremenjena
aktivnost VŽS pred začetkom vadbe vpliva
na njen potek in na okrevanje po njej.
Razumevanje odziva telesa na kratko-
trajno zmerno telesno vadbo po daljši,
izčrpavajoči aerobni vadbi bi imelo pomem-
bno vlogo pri načrtovanju pogostosti, tra-
janja in intenzivnosti treningov pri šport-
nikih in bi nam lahko podalo vpogled v to,
kako pogosto je smiselno izvajati telesno
aktivnost, da športnika ne vodimo v pre-
treniranost oz. da rekreativni športniki
zaradi pogostosti vadbe niso izpostavljeni
večji verjetnosti za pojav neljubega srčno-
-žilnega dogodka med vadbo.
Naša raziskava namerava opredeliti, ali
je ponavljajoča standardizirana kratko-
trajna zmerna telesna vadba (ZTV) dobro
orodje za ugotavljanje najugodnejše fizio-
loške prilagoditve telesa na napor. Sprem-
ljali smo spremembe v fiziološkem odzi-
vu telesa na ZTV pred in v fazi poznega
okrevanja po izčrpavajoči vzdržljivostni
telesni vadbi (VTV), teku na 21 km pri
rekreativnih tekačih. Spremenjen fiziolo-
ški odziv smo spremljali en teden po VTV,
in sicer isti dan ter prvi, drugi in sedmi dan
po VTV. Merili smo FSU, njeno variabilnost
ter AKT pred in po kratkotrajni zmerni
telesni vadbi na sobnem kolesu ter HRR.
Zapisovali smo tudi subjektivne ocene
stopnje telesne obremenitve. Z raziskavo
smo želeli ugotoviti, če je ponavljanje
standardiziranega zmernega kolesarjenja
dobro orodje za spremljanje dnevnih spre-
memb v fiziološkem odzivu na napor, ki so
posledica spremenjene aktivnosti VŽS
zaradi predhodne vadbene zgodovine, ter
potrditi, da ponavljanje takih zmernih
293Med Razgl. 2022; 61 (3):
obremenitev odraža sposobnost ponovne
aktivacije VŽS na srce in žile.
METODE
Protokol raziskave je odobrila Komisija
Republike Slovenije za medicinsko etiko (št.
0120-126/2021/10). Vse meritve in testi-
ranja so potekali v Laboratoriju za obre-
menitveno testiranje Inštituta za fiziologijo
Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
V raziskavo smo vključili 19 prostovoljcev.
Vzorec populacije so predstavljali zdravi,
polnoletni posamezniki, ki se rekreativno
ukvarjajo s tekom ali drugo obliko aerob-
ne rekreativne dejavnosti.
Merilni postopki in namestitev
merilnih senzorjev
V raziskavi smo uporabljali standardne,
neinvazivne postopke za merjenje FSU
in AKT. Preiskovanci so ZTV opravljali na
sobnem kolesu Ergoselect 100 (Ergoline,
Nemčija) po predhodno izbranem protokolu
stopnjevane telesne vadbe, kriterij za dose-
ženo submaksimalno stopnjo telesnega
napora je bila FSU. Vadba na kolesu je bila
zaključena, ko je preiskovanec dosegel 85%
svoje pričakovane maksimalne FSU (FSUmax),
ki smo jo izračunali po naslednji enačbi (29):
FSUmax = 205,8 – (0,685 × starost) (1).
AKT in EKG v II. standardnem ekstremi-
tetnem odvodu smo merili z napravo
Finapres Finometer model 2 (Amsterdam,
Nizozemska) s frekvenco vzorčenja 500 Hz.
AKT smo neprekinjeno merili s pomočjo
prstne manšete na kazalcu desne roke.
Analizo smo opravili s pomočjo programskih
paketov WinDataQ (DATAQ Instruments
Inc., Ohio, ZDA) in Nevrokard (Izola, Slo-
venija).
Potek raziskave
Vse meritve so se izvajale v Laboratoriju
za obremenitveno testiranje Inštituta za
fiziologijo Medicinske fakultete Univerze
v Ljubljani. Pred pričetkom raziskave so bili
preiskovanci v pisni in ustni obliki sezna-
njeni s potekom in namenom raziskave.
Na podlagi ocene FSUmax smo določili
preiskovančevo ciljno FSU, pri kateri smo
končali ZTV. Preiskovance smo prosili, da
tri dni pred vstopom v raziskavo in vse do
zadnje meritve ne izvajajo dodatnih teles-
nih dejavnosti. Prav tako smo jih prosili, da
vsaj tri ure pred meritvami ne uživajo kave,
pravega čaja in alkohola in ne kadijo.
Preiskovanci so laboratorij obiskali
štirikrat v enem tednu. Osnovni protokol
raziskave je predstavljen na sliki 1 in sliki 2.
Med 30-minutnim umirjanjem pred začet-
kom meritve smo preiskovancem namestili
vse potrebne merilne senzorje. Na dan
prvega obiska laboratorija smo opravili
prvo ZTV (PRED), ki ji je sledila VTV, to je
bilo 21 km teka po začrtani ravninski trasi.
Pol ure po koncu VTV smo izvedli še eno
ZTV (PO) (slika 1). Meritev PRED predstav-
lja kontrolno meritev. ZTV smo v nadalje-
vanju ponavljali še en dan (DAN 1), dva dni
(DAN 2) in sedem dni (DAN 7) po teku na
21 km, vselej ob istem času, kot je bila izve-
dena meritev PO (slika 1).
Kot model ZTV smo uporabili zmerno
kratkotrajno obremenitev na sobnem kole-
su: začetna obremenitev 40 W se je nato
vsake tri minute zviševala za 50W (slika 2).
Ko je preiskovanec dosegel svojo ciljno
FSU, smo vadbo prekinili, preiskovanec pa
je miroval na sobnem kolesu še 15 minut
za spremljanje hitre in pozne faze okreva-
nja po ZTV. Vrednosti fizioloških para -
metrov smo spremljali pred, med in 15
minut po ZTV. Vse zaporedne meritve ZTV
(PRED, PO, DAN 1, DAN 2 in DAN 7) so
potekale enako. Po koncu meritve je pre-
iskovanec subjektivno ocenil občuten napor
med ZTV s pomočjo Borgove lestvice.
Obdelava podatkov
FSU, njeno variabilnost in AKT smo anali-
zirali v dveh obdobjih: v fazi mirovanja in
v fazi okrevanja po ZTV. Kot predstavitveni
294 Matic Špenko, Nejka Potočnik Standardizirana kratkotrajna zmerna obremenitev kot orodje za …
vzorec smo izbrali časovni interval zadnjih
treh minut mirovanja pred ZTV ter zadnjih
treh minut meritve, tj. od 12. do 15. minu-
te po koncu napora. V zgoraj opredeljenih
časovnih intervalih smo določili povprečne
vrednosti FSU in AKT ter časovne (RMSSD)
in frekvenčne (HF, LF/HF) parametre HRV.
Frekvenčne parametre HRV smo določali
z avtoregresijsko metodo. Poleg omenjenih
dveh merilnih intervalov smo analizirali še
padanje srčne frekvence takoj po koncu
napora (HRR30 in HRR60) ter zbrali podat-
ke o subjektivni oceni napora po Borgovi
lestvici. Zabeležili smo tudi najvišje dose-
ženo obremenitev med ZTV.
Za urejanje podatkov smo uporabili
program MS Excel (različica 2019), za sta-
tistično obdelavo podatkov pa računalniški
program IMB SPSS v22 (IMB, New York,
ZDA). Izvedli smo statistično primerjavo
med posameznimi meritvami, pri čemer
smo med seboj primerjali rezultate meri-
tev, zajete v mirovanju pred ZTV, in rezul-
tate meritev, zajete v okrevanju po ZTV.
Preverili smo normalnost porazdelitve pri -
dobljenih podatkov (Shapiro-Wilkov test) ter
za prvo raven analize uporabili enosmerno
analizo variance (angl. analysis of variance,
ANOVA) za ponovljene meritve. V prime-
ru statističnih značilnosti smo izvedli post
hoc parne, dvorepe t-teste z Bonferronijevim
popravkom in primerjali vrednost s kon-
trolnimi vrednostmi. Rezultati so predstav -
ljeni kot povprečne vrednosti s pripada-
jočimi standardnimi odkloni (angl. standard
deviations, SD) (povprečna vrednost SD)
ter grafično prikazani kot povprečje s stan-
dardno napako povprečja. Prag statistične
značilnosti za vse analize smo postavili na
vrednost α = 0,05.
295Med Razgl. 2022; 61 (3):
Slika 1. Časovna shema telesnih obremenitev. PRED – pred 21 km teka, PO – takoj po 21 km teka, DAN 1 –
en dan po 21 km teka, DAN 2 – dva dni po 21 km teka, DAN 7 – sedem dni po 21 km teka, VTV – vzdržljivos -
tna telesna vadba, ZTV – zmerna telesna vadba.
PRED
Legenda:
PO DAN 1
tek na 21 km (VTV)
obremenitev na sobnem kolesu (ZTV)
DAN 7
dan7
DAN 2
6543210
aklimatizacija ↓
:↓ začetek in konec meritve
okrevanje ↓
čas (min)
ZTV
5 10 15 20 25 30
40 W
140 W
90 W
0
Slika 2. Standardizirana zmerna telesna vadba na sobnem kolesu. ZTV – zmerna telesna vadba.
REZULTaTI
V raziskavi je sodelovalo 19 rekreativnih
tekačev (13 moških, 6 žensk). Povprečno sta-
rost preiskovancev, njihove antropometri-
čne značilnosti in športne oz. tekaške
navade prikazujeta tabeli 1 in 2.
Vsi spremljani fiziološki dejavniki kaže-
jo časovno spreminjanje glede na VTV.
Večina jih je spremenjenih le glede na izva-
janje ZTV takoj po VTV, FSU v pozni fazi
okrevanja, HRR30 in HRR60 po ZTV pa kaže-
jo statistično značilno dvofazno kinetiko
glede na kontrolne vrednosti.
Vrednosti spremljanih fizioloških para-
metrov pred in po ZTV ter subjektivna ocena
težavnosti ob koncu ZTV so s povprečnimi
vrednostmi, pripadajočimi SD ter rezultati
statistične analize predstavljeni v tabeli 3.
Rezultati, pri katerih smo na drugi ravni ana-
lize s post hoc t-testi ugotovili statistično zna-
čilno razliko glede na kontrolne vrednosti,
so v tabeli 3 označeni z nadpisano črko a (a).
FSU v fazi poznega okrevanja po ZTV
je bila statistično značilno višja glede na
vrednosti pred ZTV v vseh merilnih točkah
(PRED, PO, DAN 1, DAN 2 in DAN 7).
Takoj po VTV je bila FSU statistično zna-
čilno višja glede na kontrolne vrednosti tako
v mirovanju pred kot v poznem okrevanju
po ZTV. Prvi in drugi dan po VTV se FSU
v mirovanju ni statistično značilno razli-
kovala od kontrolnih vrednosti, je pa bila
statistično značilno nižja v poznem okre-
vanju po koncu ZTV. Sedmi dan ni bilo spre-
memb FSU niti pred niti po ZTV glede na
kontrolne vrednosti. Značilen dvofazni
odgovor v odzivu FSU po ZTV, ne pa pred
ZTV, prikazuje slika 3, kjer so zapisane
tudi posamezne p-vrednosti.
Tako HRR30 kot HRR60 kažeta dvo fazni
časovni odgovor po VTV glede na kontrol-
ne vrednosti in sta prikazana na sliki 4: sta-
tistično značilno zmanjšanje takoj po VTV
ter statistično značilno zvečanje en dan po
VTV.
Glede HRV v časovni domeni smo izme-
rili statistično značilno zmanjšanje RMSSD
tako v mirovanju kot v poznem okrevanju le
takoj po VTV glede na kontrolne vrednosti.
Sedmi dan po VTV je bil RMSSD v mirova-
nju statistično značilno znižan glede na meri-
tve pred VTV. Kazalniki HRV v frekvenčni
domeni (HF in LF/HF) v pozni fazi okreva-
nja niso bili statistično značilno različni
296 Matic Špenko, Nejka Potočnik Standardizirana kratkotrajna zmerna obremenitev kot orodje za …
Tabela 1. Osnovne značilnosti vključenih preiskovancev. SD – standardni odklon (angl. standard deviation),
ITM – indeks telesne mase.
Spol št. oseb Starost (leta (SD)) Telesna masa (kg (SD)) višina (cm (SD)) ITM (kg/m2 (SD))
Moški 13 42,1 (15,2) 78,8 (14,5) 181,8 (8,0) 23,7 (2,9)
Ženske 6 36,8 (14,8) 59,4 (5,5) 165,8 (6,5) 21,6 (1,3)
Skupaj 19 40,4 (15,2) 72,7 (15,3) 176,8 (10,6) 23,0 (2,7)
Tabela 2. Športne in tekaške navade vključenih preiskovancev ter čas teka na 21 km. SD – standardni odklon
(angl. standard deviation).
Spol Telesna aktivnost Tekaški treningi Povprečna Največja do sedaj Čas teka na 21 km
na teden na teden pretečena razdalja pretečena (min (SD))
(št. dni (SD)) (št. dni (SD)) na posameznem razdalja
treningu (km (SD)) (km (SD))
Moški 4,1 (1,7) 2,5 (1,4) 11,0 (4,2) 33,8 (12,3) 122,2 (19,7)
Ženske 4,7 (0,9) 2,7 (0,5) 11,7 (2,6) 44,5 (19,1) 136,2 (11,1)
Skupaj 4,3 (1,6) 2,5 (1,2) 11,2 (3,8) 37,2 (15,6) 126,6 (19,1)
297Med Razgl. 2022; 61 (3):
Tabela 3. Vrednosti merjenih parametrov srčne akcije pred in po vadbi na sobnem kolesu, ki je bila izve-
dena pred in štirikrat po vzdržljivostni telesni vadbi (VTV) z analizo razlik. PRED – pred vzdržljivostno tele-
sno vadbo, PO – takoj po vzdržljivostni telesni vadbi, DAN 1 – en dan po vzdržljivostni telesni vadbi, DAN 2 –
dva dni po vzdržljivostni telesni vadbi, DAN 7 – sedem dni po vzdržljivostni telesni vadbi, F – F-vrednost
testa analize variance za ponovljive meritve, FSU – frekvenca srčnega utripa, HRR30 – okrevanje srčne fre-
kvence v prvih 30 sekundah po končani vadbi (angl. heart rate recovery in 30 seconds), HRR60 – okreva-
nje srčne frekvence v prvih 60 sekundah po končani vadbi (angl. heart rate recovery in 60 seconds), RMSSD –
kvadratni koren povprečnega kvadrata razlike med sosednjima zobcema R (angl. root mean square of suc-
cessive differences), HF – visokofrekvenčni del močnostnega spektra variabilnosti intervalov RR v frekvenčni
domeni (angl. high frequency), NU – normalizirana enota (angl. normalized unit), LF/HF – razmerje med
nizko- in visokofrekvenčnim delom močnostnega spektra variabilnosti intervalov RR v frekvenčni domeni
(angl. low frequency/high frequency), SAT – srednji arterijski tlak, ZTV – zmerna telesna vadba.
PRED PO DaN 1 DaN 2 DaN 7 F p-vrednost
FSU v mirovanju 73,5 (12,9) 94,8 (14,9)a 69,5 (9,8) 69,2 (12,3) 73,1 (12,7) 60,3 < 0,001
(/min (SD))
FSU v okrevanju 88,4 (11,6) 102,1 (14,3)a 82,3 (11,2)a 82,2 (11,4)a 87,1 (11,9) 45,6 < 0,001
(/min (SD))
HRR30 (/min (SD)) 24,4 (10,8) 14,9 (4,9)a 30,1 (13,3)a 26,4 (12,1) 26,2 (10,1) 16,2 < 0,001
HRR60 (/min (SD)) 42,7 (15,3) 30,2 (9,7)a 47,3 (17,9)a 45,2 (15,7) 45,2 (12,5) 19,6 < 0,001
RMSSD v mirovanju 32,2 (17,7) 15,5 (12,3)a 33,0 (22,4) 35,1 (20,1) 26,4 (14,8) 11,6 < 0,001
(ms (SD))
RMSSD v okrevanju 16,3 (9,5) 8,6 (5,2)a 21,1 (13,3) 20,3 (11,0) 14,4 (7,2) 10,1 < 0,001
(ms (SD))
HF v mirovanju 37,5 (18,9) 23,9 (16,2)a 42,6 (20,7) 45,3 (23,6) 40,8 (21,2) 7,3 < 0,001
(NU (SD))
HF v okrevanju 24,6 (14,9) 21,6 (13,7) 26,7 (19,5) 32,1 (20,4) 31,3 (20,5) 2,4 0,061
(NU (SD))
LF/HF v mirovanju 3,3 7,1a 3,1 2,5 3,6 13,1 0,011
LF/HF v okrevanju 7,6 10,6 6,8 4,0 6,2 9,1 0,058
SAT v mirovanju 100,9 (11,9) 91,0 (9,4)a 93,8 (10,9) 93,7 (7,8) 92,9 (11,8) 3,1 0,021
(mmHg (SD))
SAT v okrevanju 99,3 (11,3) 88,9 (11,2)a 95,2 (14,2) 97,9 (10,9) 96,5 (14,5) 2,8 0,030
(mmHg (SD))
Ocena napora 13,16 (2,4) 14,4 (3,0)a 14,2 (3,0) 13,0 (3,0) 12,7 (2,6) 7,0 < 0,001
ob koncu ZTV po
Borgovi lestvici (SD)
a – p < 0,05; pri primerjavi meritve po VTV (21 km teka) (PO, DAN 1, DAN 2, DAN 7) s kontrolno meritvijo (PRED).
v nobeni merilni točki glede na kontrolne
vrednosti. Časovno spreminjanje odražajo le
vrednosti v mirovanju pred ZTV, in sicer je
bil HF takoj po VTV statistično značilno
manjši, LF/HF pa statistično značilno večji
glede na kontrolne vrednosti.
Srednji arterijski tlak (SAT) po ZTV ni
bil statistično značilno različen od SAT pred
ZTV v nobeni merilni točki. V primerjavi
s kontrolnimi vrednostmi je bil SAT pred ZTV
statistično značilno nižji v vseh meritvah, po
ZTV pa samo takoj po VTV (slika 5).
Preiskovanci so napor pri ZTV ocenili kot
statistično značilno večji glede na kontrol-
ne vrednosti le takoj po VTV, ko je bila tudi
njihova dosežena obremenitev najmanjša.
298 Matic Špenko, Nejka Potočnik Standardizirana kratkotrajna zmerna obremenitev kot orodje za …
p < 0,001
a
p = 0,021
a
p < 0,001
a p = 0,020
a
F
(/
m
in
)
S
U
60
70
80
90
110
100
PRED PO DAN 1 DAN 2 DAN 7
Meritev
FSU v mirovanju FSU v okrevanju
Slika 3. Spreminjanje frekvence srčnega utripa (FSU) v mirovanju in v okrevanju po zmerni telesni vadbi
(ZTV). FSU – frekvenca srčnega utripa, PRED – pred vzdržljivostno telesno vadbo, PO – takoj po vzdržlji-
vostni telesni vadbi, DAN 1 – en dan po vzdržljivostni telesni vadbi, DAN 2 – dva dni po vzdržljivostni tele-
sni vadbi, DAN 7 – sedem dni po vzdržljivostni telesni vadbi. a – statistično značilna razlika (p < 0,05) glede
na kontrolno meritev (PRED).
p < 0,001
a
p = 0,021
a
p = 0,024
a
H
R
R
 (
/m
in
)
10
15
20
25
35
40
30
45
55
50
PRED PO DAN 1 DAN 2 DAN 7
Meritev
HRR30 HRR60
p < 0,001
a
Slika 4. Časovni potek hitrosti vračanja srčne frekvence k vrednostim v mirovanju po koncu napora (angl.
heart rate recovery, HRR) 30 in 60 sekund po zmerni telesni vadbi (ZTV) na sobnem kolesu. HRR – hitrost
vračanja srčne frekvence k vrednostim v mirovanju po koncu napora (angl. heart rate recovery), HRR30 –
okrevanje srčne frekvence 30 sekund po končani vadbi (angl. heart rate recovery in 30 seconds), HRR60 –
okrevanje srčne frekvence 60 sekund po končani vadbi (angl. heart rate recovery in 60 seconds), PRED –
pred vzdržljivostno telesno vadbo, PO – takoj po vzdržljivostni telesni vadbi, DAN 1 – en dan po vzdržlji-
vostni telesni vadbi, DAN 2 – dva dni po vzdržljivostni telesni vadbi, DAN 7– sedem dni po vzdržljivostni
telesni vadbi. a – statistično značilna razlika (p < 0,05) glede na kontrolno meritev (PRED).
RaZPRava
S to raziskavo smo želeli ugotoviti učinek
VTV (21 km teka) na aktivnost in odzivnost
VŽS, ocenjeno s fiziološkim odzivom na
standardizirano kratkotrajno ZTV. Dokazali
smo pomemben vpliv VTV na okrevanje po
standardizirani zmerni aerobni telesni vadbi.
Fiziološki odziv telesa na ZTV je bil v vseh
parametrih drugačen takoj po VTV, viden
pa je bil tudi prvi in drugi dan po VTV, a ne
v mirovanju, temveč samo po končanem
ZTV in le v HRR30, HRR60 ter FSU v poz-
nem okrevanju po ZTV.
V tem kontekstu lahko glede na izsled-
ke naše raziskave sklenemo:
• da je v proces rednega treniranja smiselno
vpeljati izvajanje standardiziranih kratko-
trajnih zmernih vadb, saj sta FSU in HRR
po taki vadbi jasen kazalec sposobnosti
prilagajanja telesa na napor, pogojena
s trenutnim stanjem avtonomnega živ-
čnega sistema,
• da je spremljanje FSU, HRV in HRR med
telesno vadbo smiselno,
• da je ocenjevanje HRV v časovni domeni
bolj povedno kot spremljanje v frekvenčni
domeni, saj je HRV v frekvenčni domeni
neobčutljiv na zgodovino treningov,
• da je FSU v okrevanju po zmerni kratko-
trajni vadbi bolj povedna kot FSU v miro-
vanju, saj je vpliv zgodovine treningov
povezan s srčno frekvenco po taki vadbi,
• znižana FSU v okrevanju po ZTV lahko
nakazuje tudi možnost parasimpatične-
ga pretreniranja,
• da stanje znižane FSU v okrevanju po ZTV
brez povečanja HRV pomeni varno tre-
niranje, ne moremo pa potrditi, da tako
treniranje vodi v izboljšanje telesne pri-
pravljenosti.
Zgornje ugotovitve so podkrepljene z ustrez-
nimi spremembami v aktivaciji avtonom-
nega živčnega sistema:
299Med Razgl. 2022; 61 (3):
p = 0,001
a
p = 0,140
a
p = 0,009
a
p = 0,017
a
p = 0,033
a
p = 0,018
a
p = 0,632
a
p = 0,352
a
S
A
T
m
m
H
g
(
)
90
95
100
105
PRED PO DAN 1 DAN 2 DAN 7
Meritev
SAT (mmHg)v mirovanju SAT (mmHg)v okrevanju
Slika 5. Časovno spreminjanje srednjega arterijskega tlaka (SAT) v mirovanju in v okrevanju po zmerni tele-
sni vadbi (ZTV) na sobnem kolesu. SAT – srednji arterijski tlak, PRED – pred vzdržljivostno telesno vadbo,
PO – takoj po vzdržljivostni telesni vadbi, DAN 1 – en dan po vzdržljivostni telesni vadbi, DAN 2 – dva dni
po vzdržljivostni telesni vadbi, DAN 7– sedem dni po vzdržljivostni telesni vadbi. a – statistično značilna
razlika (p < 0,05) glede na kontrolno meritev (PRED).
• Učinek reaktivacije PŽS na srce, ki se
odraža v HRR, kaže dvofazno časovno
kinetiko po VTV, saj je takoj po njej sta-
tistično značilno zmanjšana, dan za tem
pa statistično značilno povečana glede na
vrednost pred tekom.
• Okrevanje VŽS po zmerni telesni vadbi
je odvisno tudi od zgodovine predhodnih
telesnih aktivnosti.
• Vrednosti HRR in FSU po zmerni telesni
aktivnosti so boljši kazalec aktivnosti
VŽS na srcu kot vrednosti v mirovanju,
saj odražajo tudi zgodovino predhodne
telesne aktivnosti.
• VTV zniža SAT v mirovanju, SAT po ZTV
pa le, če je ZTV izvedena takoj po VTV.
Takoj po VTV nastopi faza neustreznega
odziva na ZTV, povezanega z zmanjšano
aktivnostjo PŽS na srce, ki se kaže z višjo
FSU ter manjšo HRV in HRR. Nasprotno pa
en dan po VTV nastopi faza najugodnejše
prilagoditve s povečano aktivnostjo PŽS:
nižjo FSU (vendar le po ZTV) ter hitrejšo
HRR. VTV vpliva na najvišjo doseženo
obremenitev med zmernim telesnim napo-
rom ter subjektivni občutek napora, a le,
kadar ZTV izvedemo takoj po teku, kar
potrjuje, da takoj po vzdržljivostni obre-
menitvi sledi faza nepravilnega delovanja
avtonomnega živčnega sistema.
Kar nekaj raziskav doslej je raziskovalo
vpliv VTV na FSU do enega tedna po
vadbi, vendar so njihove ugotovitve zelo
različne. Slednje lahko utemeljujemo
s tem, da izbrani tip VTV, njena intenziv-
nost, trajanje in način izvedbe vadbe ter
tudi treniranost preiskovancev, starost
in spol pomembno vplivajo na okrevanje
(1, 26, 27). Naša raziskava je prva, ki opre-
deljuje vpliv predhodne kratkoročne zgo-
dovine telesnih aktivnosti na okrevanje po
vadbi, saj se v praksi mnogokrat zgodi, da
smo ponovno telesno aktivni, še preden
je končan proces okrevanja po predhodni
vadbi, zlasti če je ta dolgotrajna in izčrpa-
vajoča.
V naši raziskavi izmerjena statistično
značilno višja FSU v mirovanju pol ure po
VTV je skladna z rezultati raziskav Paecha
in sodelavcev ter Hautala in sodelavcev, ki
so prav tako izmerili statistično značilno
višjo FSU neposredno po vzdržljivostni
vadbi (17, 43). Rezultati naše raziskave
kažejo, da že prvi dan po VTV FSU ni več
povišana glede na kontrolno vrednost, kar
je prav tako v skladu z raziskavo Hautala
in sodelavcev, ki ugotavlja, da se prvi dan
po izvedeni vzdržljivostni vadbi FSU povr-
ne k vrednosti v mirovanju (17). Na drugi
strani so naše ugotovitve v nasprotju z ugo-
tovitvami raziskave Zazackerleya in sode-
lavcev, ki kažejo statistično značilno višjo
FSU še en dan po izvedeni vzdržljivostni
vadbi, vendar je bil v njihovi raziskavi kot
model vzdržljivostne vadbe uporabljen tek
na 64 km, ki je v primerjavi s tekom na
21km dolgotrajnejši in bolj izčrpavajoč, kar
pomembno vpliva na čas, potreben za
popolno obnovo VŽS, ki ima neposreden
vpliv na FSU (1, 26, 27, 44).
Posebno zanimiv rezultat naše razi-
skave je statistično značilno nižja FSU
v pozni fazi okrevanja po zmerni vadbi prvi
in drugi dan po VTV v primerjavi s kon-
trolno meritvijo (slika 3). Omenjeni rezul-
tati nakazujejo na pojav superkompenzacije
s povečano aktivnostjo PŽS en do dva dni
po VTV, ki pa se izrazi le, če je VŽS pono-
vno aktiviran z zmerno telesno aktiv-
nostjo. To je izviren rezultat naše raziskave,
zato tu primerjave z literaturo nimamo.
Povrnitev FSU k vrednostim v mirovanju po
ZTV je posledica zavrtja aktivnosti SŽS
in/ali reaktivacije PŽS ter s tem povezanih
učinkov na srčno akcijo. Spremembe HRR
in parametrov HRV kot kazalcev aktivaci-
je avtonomnega živčnega sistema, ki smo
jih hkrati merili v naši raziskavi, teh spre-
memb v FSU ne potrjujejo enolično. Z rezul-
tati HRR lahko utemeljimo padec FSU po
ZTV en dan po VTV, saj sta tako HRR30 kot
tudi HRR60 statistično značilno večja glede
na kontrolne vrednosti, medtem ko z rezul-
300 Matic Špenko, Nejka Potočnik Standardizirana kratkotrajna zmerna obremenitev kot orodje za …
tati HRV padca FSU po ZTV en dan po VTV
ne moremo utemeljiti, saj v fazi okrevanja
po ZTV en in dva dni po VTV statistično zna-
čilnih sprememb ni.
Ta pojav bi lahko pojasnili z baro-
receptorskim refleksom: kadar AKT pade,
se FSU poveča (6, 45). Ker SAT en dan po
ZTV in dva dni po VTV ne pade pod vred-
nost pred ZTV, kar bi bil sicer normalen
odziv SAT na aerobno vadbo, to ne aktivi-
ra baroreceptorjev in posledično ne zvišu-
je FSU. Omenjene spremembe bi lahko
označili tudi kot parasimpatično pretreni-
ranost, ki se v našem primeru izrazi kot
povečana aktivnost PŽS v okrevanju po ZTV.
HRR je tesno povezan z reaktivacijo PŽS
po koncu vadbe in je v povezavi s stopnjo
aktivacije PŽS v mirovanju (3, 15, 29).
Dvofazna kinetika HRR tako 30 kot tudi 60
sekund po koncu napora kaže na to, da je
reaktivacija PŽS po zmerni vadbi nepo-
sredno po VTV počasnejša, prvi dan po
VTV pa hitrejša kot pred VTV, kar potrjuje
vpliv zgodovine predhodnih telesnih obre-
menitev na potek okrevanja PŽS. Sklepamo
lahko, da takoj po vzdržljivostni vadbi
nastopi nepravilen vpliv VŽS na srce, en dan
po njej pa pride do hiperaktivacije, preobrata
v aktivnosti PŽS.
Takoj po končani VTV se zmanjšana
aktivnost PŽS na srce kaže tudi z zvišano FSU
ter zmanjšano vrednostjo RMSSD in HF
v mirovanju, kar je v skladu s tem, da HRR
odraža učinek aktivacije PŽS na srce v miro-
vanju. Zmanjšana HRR je eden od glavnih
napovednih dejavnikov za nastanek nelju-
bega srčno-žilnega dogodka, zato fazo takoj
po končani vzdržljivostni vadbi lahko ime-
nujemo tudi ranljivo obdobje. Izvajanje
zmernih telesnih aktivnosti v tem obdobju
bi lahko pomenilo večje tveganje za ome-
njene dogodke. Svetujemo lahko, da se je
smiselno izogibati telesni aktivnosti v tem
ranljivem obdobju, če pa je zaradi narave tre-
ningov ali tekem nujna, je smiselno uporab -
ljati metode za hitrejše okrevanje, kot so npr.
masaže, ohlajevanje in električna stimulacija.
To pa ne velja za prvi dan po VTV, saj
je HRR povečan, kazalci aktivacije PŽS na
srce v mirovanju (FSU, RMSSD in HF) pa
niso statistično značilno spremenjeni. To bi
lahko pomenilo, da se vpliv vzdržljivostne
vadbe na delovanje PŽS na srce en dan po
njej ne kaže več v mirovanju, pač pa le ob
ponovni aktivaciji VŽS z zmerno vadbo.
Hiperaktivacijo PŽS po vzdržljivostni vadbi
opisujejo tudi drugi avtorji: Hautala in
sodelavci so v svoji raziskavi dva dni po
75 km teka na smučeh nakazali povečano
delovanje PŽS in to imenovali povratni
učinek (angl. rebound effect) (17). Isti avtor-
ji ugotavljajo, da zmerna vadba v tem
obdobju po vzdržljivostni vadbi povzroči
koristne spremembe srčno-žilnega sistema.
Podobno se je morda zgodilo v našem pri-
meru, le da smo zaradi krajše in manj
intenzivne vadbe (tek na 21 km) omenjeni
učinek dosegli že en dan po teku. V tem pri-
meru bi lahko šlo tudi za t. i. parasimpati-
čno pretreniranost, obliko pretreniranosti,
ki se kaže s povečano aktivnostjo PŽS, para-
doksalno povezano z zmanjšano telesno
zmogljivostjo ter povečanim občutkom
obremenitve pri naporu (6). V naši raziska-
vi telesna zmogljivost prvi dan po preteče-
nem maratonu ni bila zmanjšana in tudi
občutek napora ni bil povečan glede na
kontrolne vrednosti, zato lahko sklepamo,
da gre v tem obdobju za koristne vplive
vzdržljivostne vadbe na srce. Praktičen vidik
teh rezultatov je, da se telesna vadba v fazi
parasimpatične hiperaktivacije priporoča, saj
vodi v izboljšanje srčne funkcije.
vpliv vzdržljivostne telesne
vadbe na variabilnost srčne
frekvence pred in po zmerni
telesni vadbi
O mehanizmih nastanka teh sprememb
lahko le sklepamo. Med ranljivo fazo bi šlo
lahko za nezmožnost ponovne aktivacije
PŽS in s tem učinka na srce, ki bi bila lahko
povezana s prevladujočim vplivom SŽS na
srce, ki se kaže v povečanem razmerju LF/HF,
301Med Razgl. 2022; 61 (3):
izmerjenem v tem obdobju. Opisani so tudi
primeri nezmožnosti ponovne aktivacije
PŽS, kadar je aktivnost PŽS prenizka (17, 22,
43, 44). Možna razlaga je tudi zakasnjeno
zavrtje SŽS po vzdržljivostni vadbi.
Podobne spremembe po vzdržljivostni
vadbi so v svojih raziskavah dokazali tudi
Paech in sodelavci, Fazackerley in sodelavci,
Hautala in sodelavci ter Furlan in sodelavci,
vendar so si rezultati glede na trajanje te
faze različni, kar lahko povežemo z razli-
čnimi uporabljenimi modeli vzdržljivostne
vadbe, kot so različno trajanje, intenziteta
in tip vadbe (17, 22, 43, 44).
Z izjemo Paecha in sodelavcev večina
avtorjev dva dni po izvedeni vzdržljivostni
vadbi ni več zasledila statistično značilno
spremenjenih vrednosti HRV v mirovanju
v primerjavi z vrednostmi pred izvedbo aer-
obne vadbe ne glede na model vadbe, kar
je v skladu z našimi ugotovitvami (17, 22,
43, 44, 46).
vpliv vzdržljivostne telesne
vadbe na srednji arterijski tlak
pred in po zmerni telesni vadbi
Naši rezultati potrjujejo, da ima telesna
vadba vpliv na AKT po njej, saj je bil v miro-
vanju v vseh merilnih točkah po VTV nižji
v primerjavi s kontrolno vrednostjo. Po
drugi strani je bil AKT v pozni fazi okre-
vanja po zmerni vadbi glede na vrednosti
pred vadbo nespremenjen v vseh merilnih
točkah razen pri zmerni vadbi takoj po
VTV. Pri izvajanju zmerne telesne obre-
menitve po večdnevni prekinitvi telesne
aktivnosti je bilo pokazano, da povadbena
hipotenzija po enakem vadbenem protokolu,
kot je bil uporabljen v naši raziskavi, izzve-
ni že pet minut po koncu kratkotrajne aer-
obne vadbe, kar je v skladu z našimi rezultati
(47). Hipotenzija v povezavi s kratko trajno
zmerno vadbo takoj po VTV bi bila lahko
posledica vazodilatacije v koži zaradi urav-
navanja telesne tempterature v povezavi
z vzdržljivostno vadbo, a te trditve na pod-
lagi naših rezultatov ne moremo potrditi.
Statistično značilno nižje vrednosti SAT
v mirovanju po VTV so skladni z rezultati
Müllerja in sodelavcev ter Vlachopoulosa in
sodelavcev, ki so prav tako izmerili stati-
stično značilno nižje vrednosti krvnega
tlaka po pretečenem teku na 3km oz. 42km,
in v nasprotju z rezultati Staniszewska in
sodelavcev, ko že pol ure po polmaratonu
AKT ni bil več statistično značilno znižan
(39, 40, 48). Glede na hipotenzijo po vadbi
raziskave navajajo velik vpliv spola, saj
Mourot in sodelavci navajajo hipotenzijo po
vadbi le pri moških, pri ženskah pa ne (49).
Spremembe SAT lahko povežemo s šte-
vilnimi dejavniki, ki se spreminjajo med in
po telesni aktivnosti: z aktivnostjo VŽS,
vazodilatatorji v krvi, podajnostjo žil, aktiv-
nostjo barorefleksa, s prostornino in viskoz-
nostjo krvi (vnašanjem tekočine) (6, 50). Ker
vseh teh parametrov pri naši meritvi nismo
spremljali, izmerjenih sprememb SAT ne
moremo neposredno pojasniti.
Uporabnost rezultatov v športni
praksi
Glede na pridobljene in predstavljene rezul-
tate lahko povzamemo, da zgodovina pred-
hodnih telesnih obremenitev vpliva na
okrevanje po kratkotrajni aerobni telesni
vadbi. V športu se je s pojavom enostavnih
načinov merjenja za spremljanje FSU in
njene variabilnosti uveljavilo sprotno sprem-
ljanje kazalcev srčne akcije, kot so FSU, iz
nje izpeljani parametri HRV ter HRR.
Spremljanje omenjenih dejavnikov je posta-
lo stalnica tako pri vrhunskih atletih in
rekreativnih športnikih za namen sledenja
telesni pripravljenosti, pojavom morebitnih
simptomov pretreniranosti in načrtovanja
treningov kot tudi pri bolnikih, ki jim je sve-
tovana telesna aktivnost z namenom nad-
zora med in po vadbi. Mnenja o tem, kateri
dejavniki so najbolj povedni in kdaj jih
izmeriti, so deljena. Nekateri svetujejo mer-
jenje vsak dan, zjutraj, v mirovanju, drugi po
naporu; nekateri prisegajo na FSU, drugi na
novejše kazalce (HRV in HRR). Glede na
302 Matic Špenko, Nejka Potočnik Standardizirana kratkotrajna zmerna obremenitev kot orodje za …
rezultate naše raziskave bi priporočali, da
poklicni in rekreativni športniki med red-
nimi treningi izvajajo standardni protokol
aerobne kratkotrajne obremenitve ter
spremljajo omenjene parametre v fazi okre-
vanja po tej standardizirani obremenitvi, saj
tako lahko ocenijo vpliv zgodovine trenin-
gov, ki velikokrat ne vpliva na kazalce
v mirovanju. Najbolj zanesljiv in občutljiv
kazalec je FSU, merjena v pozni fazi okre-
vanja (15 min) po standardizirani obreme-
nitvi ter HRR.
Znotraj časovnega okna 24 ur po izčrpa-
vajočem treningu pride do dvofazne spre-
membe aktivnosti VŽS: zmanjšani aktivaciji
PŽS takoj po vzdržljivostni vadbi sledi t. i.
superaktivacija PŽS, ki je najbolj izražena
en dan po njej. Preiskovanci so zmanjšano
aktivacijo PŽS povezovali s subjektivno
težjo izvedbo vadbe.
Glede na naše rezultate submaksimal-
ne aerobne vadbe po izčrpavajoči vadbi ni
priporočljivo izvajati prehitro: vsekakor
ne, dokler je FSU v mirovanju še povišana,
saj se aktivnost PŽS še ni reaktivirala in je
hkrati aktivnost SŽS še povečana. Trening
v tem obdobju vodi v počasnejše okrevanje,
pri enaki FSU je intenziteta vadbe nižja,
vadba je subjektivno težka in bi ob rednem
ponavljanju najverjetneje pripeljala do
popolne izčrpanosti adrenergične rezerve.
Obdobje okoli 24 ur po izčrpavajočem
treningu bi lahko opisali kot stanje super-
kompenzacije PŽS, torej povečane aktivnosti
PŽS (večja HRR in nižja FSU), saj se aktiv-
nost PŽS povrne hitreje, kot se zmanjša
aktivnost SŽS (1, 4).
Naše rezultate, da je zmerna aerobna
vadba dobra strategija za pospešitev okre-
vanja po vzdržljivostni vadbi, potrjujejo
tudi druge raziskave (4, 24, 51). Glede na
nakazano superkompenzacijo PŽS okoli 24
ur po izčrpavajočem treningu bi lahko
sklepali, da je izvedba submaksimalne aer-
obne vadbe v tem obdobju najverjetneje
najugodnejša za doseganje najboljših srčno-
-žilnih prilagoditev in izboljšanje telesne
zmogljivosti. Trend superkompenzacije
z znižano FSU po submaksimalnem napo-
ru je še vedno viden 48 ur po izčrpavajočem
treningu. Sklepamo lahko, da je načrtova-
nje novega treninga v tem obdobju zagotovo
varno, vendar še ne vemo, če izboljša tele-
sno zmogljivost. Kadar je telesna vadba
povezana s subjektivnimi občutki težjega
izvajanja vadbe, to lahko pomeni, da vadba
poteka v ranljivi fazi.
Omejitve raziskave in predlogi za
nadaljnje raziskave
Treba je izpostaviti tudi omejitve naše
raziskave, ki hkrati ponujajo možnosti za
izboljšave pri nadaljnjih raziskavah. Skupina
naših preiskovancev je bila raznovrstna
tako glede na spol in starost kot tudi glede
na telesno pripravljenost. Ker preiskovan-
ci niso bili trenirani športniki, je prenos
naših ugotovitev z gotovostjo možen zgolj
na rekreativne športnike in le morebitno
tudi na poklicne športnike ali nešportnike.
Za večjo verodostojnost rezultatov bi bilo
v raziskavo smiselno vključiti tudi kon-
trolno skupino, ki ne bi opravila 21km teka.
Pri vsakem preiskovancu bi bilo smotrno
predhodno izvesti tudi poskusno meritev,
s čimer bi izključili morebiten vpliv pre-
iskovančeve živčnosti in tesnobe na rezul-
tate prve meritve.
Da bi lahko ocenili, če je ZTV učinko-
vita tudi pri zaznavanju sindroma pretre-
niranosti, bi bilo v prihodnjih raziskavah
smiselno opraviti enako raziskavo na dveh
skupinah vrhunskih športnikov: v prvi sku-
pini bi bili športniki, ki so najverjetneje že
pretrenirani, in v drugi tisti, ki niso. Če bi
ugotovili, da se tisti, ki so vstopili v razi-
skavo kot pretrenirani, odzovejo drugače kot
tisti, ki niso pretrenirani, bi naš protokol
lahko služil kot orodje za ugotavljanje pre-
treniranosti.
303Med Razgl. 2022; 61 (3):
FINaNCIRaNJE 
Raziskavo je finančno podprla Javna agen-
cija za raziskovalno dejavnost Republike
304 Matic Špenko, Nejka Potočnik Standardizirana kratkotrajna zmerna obremenitev kot orodje za …
Slovenije v okviru raziskovalnega pro-
grama Aplicirana in bazična fiziologija
(P3-0019).
LITERaTURa
1. Michael S, Graham KS, Davis Oam GM. Cardiac autonomic responses during exercise and post-exercise reco -
very using heart rate variability and systolic time intervals-a review. Front Physiol. 2017; 8: 301.
2. Risk M, Bril V, Broadbridge C, et. al. Heart rate variability measurement in diabetic neuropathy: Review of
methods. Diabetes Technol Ther. 2001; 3 (1): 63–76.
3. Bellenger CR, Fuller JT, Thomson RL, et. al. Monitoring athletic training status through autonomic heart rate
regulation: A systematic review and meta-analysis. Sports Med. 2016; 46 (10): 1461–86.
4. Stanley J, Peake JM, Buchheit M. Cardiac parasympathetic reactivation following exercise: Implications for
training prescription. Sports Med. 2013; 43 (12): 1259–77.
5. Bresjanac M. Temelji patofiziologije s fiziologijo za študente zdravstvenih ved. In: Bajrović FF, ed. Ljubljana:
Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo; 2014. p. 165–9.
6. Kenney WL, Wilmore JH, Costill DL. Physiology of sport and exercise with web study guide. In: Tocco AN, Park
J, Lan Seaman A, et al., eds. Champaign: Human Kinetics; 2019. p. 642.
7. Vieluf S, Hasija T, Jakobsmeyer R, et. al. Exercise-induced changes of multimodal interactions within the auto-
nomic nervous network. Front Physiol. 2019; 10: 240.
8. Wehrwein EA, Orer HS, Barman SM. Overview of the anatomy, physiology, and pharmacology of the autonomic
nervous system. Compr Physiol. 2016; 6 (3): 1239–78.
9. Tulppo MP, Kiviniemi AM, Hautala AJ, et. al. Sympatho-vagal interaction in the recovery phase of exercise.
Clin Physiol Funct Imaging. 2011; 31 (4): 272–81.
10. Almeida MB, Araújo CGS. Effects of aerobic training on heart rate. Rev Bras Med Esporte. 2003; 9 (2): 113–20.
11. Kliszczewicz BM, Esco MR, Quindry JC, et. al. Autonomic responses to an acute bout of high-intensity body
weight resistance exercise vs. treadmill running. J Strength Cond Res. 2016; 30 (4): 1050–8.
12. Kliszczewicz B, Williamson C, Bechke E, et. al. Autonomic response to a short and long bout of high-intensity
functional training. J Sports Sci. 2018; 36 (16): 1872–9.
13. Soares AHG, Oliveira TP, Cavalcante BR, et. al. Effects of active recovery on autonomic and haemodynamic
responses after aerobic exercise. Clin Physiol Funct Imaging. 2017; 37 (1): 62–7.
14. Coote JH. Recovery of heart rate following intense dynamic exercise. Exp Physiol. 2010; 95 (3): 431–40.
15. Potočnik N. Aktivnost avtonomnega živčevja med telesno vadbo. Med Razgl. 2014; 53 (4): 485–501.
16. Halliwill JR, Buck TM, Lacewell AN, et. al. Postexercise hypotension and sustained postexercise vasodilatation:
What happens after we exercise? Exp Physiol. 2013; 98 (1): 7–18.
17. Hautala A, Tulppo MP, Mäkikallio TH, et. al. Changes in cardiac autonomic regulation after prolonged maximal
exercise. Clin Physiol. 2001; 21 (2): 238–45.
18. Murrell C, Wilson L, Cotter JD, et. al. Alterations in autonomic function and cerebral hemodynamics to
orthostatic challenge following a mountain marathon. J Appl Physiol. 2007; 103 (1): 88–96.
19. Buchheit M, Laursen PB, Ahmaidi S. Parasympathetic reactivation after repeated sprint exercise. Am J Physiol
Heart Circ Physiol. 2007; 293 (1): H133–41.
20. Mourot L, Bouhaddi M, Tordi N, et. al. Short- and long-term effects of a single bout of exercise on heart rate
variability: Comparison between constant and interval training exercises. Eur J Appl Physiol. 2004; 92 (4–5):
508–17.
21. Gratze G, Rudnicki R, Urban W, et. al. Hemodynamic and autonomic changes induced by Ironman: Prediction
of competition time by blood pressure variability. J Appl Physiol. 2005; 99 (5): 1728–35.
22. Furlan R, Piazza S, Dell’Orto S, et. al. Early and late effects of exercise and athletic training on neural mech-
anisms controlling heart rate. Cardiovasc Res. 1993; 27 (3): 482–8.
23. Kaikkonen P, Nummela A, Rusko H. Heart rate variability dynamics during early recovery after different endurance
exercises. Eur J Appl Physiol. 2007; 102 (1): 79–86.
24. Seiler S, Haugen O, Kuffel E. Autonomic recovery after exercise in trained athletes: Intensity and duration effects.
Med Sci Sports Exerc. 2007; 39 (8): 1366–73.
25. Casonatto J, Tinucci T, Dourado AC, et. al. Cardiovascular and autonomic responses after exercise sessions
with different intensities and durations. Clinics. 2011; 66 (3): 453–8.
26. Kaikkonen P, Hynynen E, Mann T, et. al. Can HRV be used to evaluate training load in constant load exercises?
Eur J Appl Physiol. 2010; 108 (3): 435–42.
27. Michael S, Jay O, Graham KS, et. al. Longer exercise duration delays post-exercise recovery of cardiac
parasympathetic but not sympathetic indices. Eur J Appl Physiol. 2017; 117 (9): 1897–906.
28. Cunha FA, Midgley AW, Gonçalves T, et. al. Parasympathetic reactivation after maximal CPET depends on
exercise modality and resting vagal activity in healthy men. Springerplus. 2015; 4: 100.
29. Danieli A, Lusa L, Potočnik N, et. al. Resting heart rate variability and heart rate recovery after submaximal
exercise. Clin Auton Res. 2014; 24 (2): 53–61.
30. Sandercock GRH, Bromley PD, Brodie DA. Effects of exercise on heart rate variability: Inferences from
meta-analysis. Med Sci Sports Exerc. 2005; 37 (3): 433–9.
31. Mendonca GV, Heffernan KS, Rossow L, et. al. Sex differences in linear and nonlinear heart rate variability
during early recovery from supramaximal exercise. Appl Physiol Nutr Metab. 2010; 35 (4): 439–46.
32. Barak OF, Jakovljevic DG, Popadic Gacesa JZ, et. al. Heart rate variability before and after cycle exercise in relation
to different body positions. J Sports Sci Med. 2010; 9 (2): 176–82.
33. Watanabe N, Reece J, Polus BI. Effects of body position on autonomic regulation of cardiovascular function
in young, healthy adults. Chiropr Osteopat. 2007; 15: 19.
34. Hjortskov N, Rissén D, Blangsted AK, et. al. The effect of mental stress on heart rate variability and blood
pressure during computer work. Eur J Appl Physiol. 2004; 92 (1–2): 84–9.
35. Tanaka M, Mizuno K, Tajima S, et. al. Central nervous system fatigue alters autonomic nerve activity. Life
Sci. 2009; 84 (7–8): 235–9.
36. Oken BS, Chamine I, Wakeland W. A systems approach to stress, stressors and resilience in humans. Behav
Brain Res. 2015; 282: 144–54.
37. Kšela J. Variabilnost srčne frekvence – iz kardioloških laboratorijev v svet rekreativnega in profesionalnega
športa. Zdrav Vestn. 2020; 89 (5–6): 287–300.
38. Malik M. Heart rate variability: Standards of measurement, physiological interpretation, and clinical use.
Circulation. 1996; 93 (5): 1043–65.
39. Müller J, Wilms M, Oberhoffer R. Acute effects of submaximal endurance training on arterial stiffness in healthy
middle- and long-distance runners. J Clin Hypertens. 2015; 17 (5): 371–4.
40. Vlachopoulos C, Kardara D, Anastasakis A, et. al. Arterial stiffness and wave reflections in marathon run-
ners. Am J Hypertens. 2010; 23 (9): 974–9.
41. Weberruss H, Maucher J, Oberhoffer R, et. al. Recovery of the cardiac autonomic nervous and vascular system after
maximal cardiopulmonary exercise testing in recreational athletes. Eur J Appl Physiol. 2018; 118 (1): 205–11.
42. Wilkins BW, Minson CT, Halliwill JR. Regional hemodynamics during postexercise hypotension. II. Cutaneous
circulation. J Appl Physiol. 2004; 97 (6): 2071–6.
43. Paech C, Schrieber S, Daehnert I, et. al. Influence of a 100-mile ultramarathon on heart rate and heart rate
variability. BMJ Open Sport Exerc Med. 2021; 7 (2): e001005.
44. Fazackerley LA, Fell JW, Kitic CM. The effect of an ultra-endurance running race on heart rate variability. Eur
J Appl Physiol. 2019; 119 (9): 2001–9.
45. Gibbons CH. Basics of autonomic nervous system function. Handb Clin Neurol. 2019; 160: 407–18.
46. Daniłowicz-Szymanowicz L, Raczak G, Pinna GD, et. al. The effects of an extreme endurance exercise event
on autonomic nervous system activity. Pol Merkur Lekarski. 2005; 19 (109): 28–31.
47. Potočnik N, Lenasi H. The responses of glabrous and nonglabrous skin microcirculation to graded dynamic exer-
cise and its recovery. Clin Hemorheol Microcirc. 2016; 64 (1): 65–75.
305Med Razgl. 2022; 61 (3):
48. Staniszewska M, Pudło A, Pawlik A. Influence of half marathon race on aortic stiffness in amateur runners. Arch
Med Sci. 2017; 13 (4): 962–4.
49. Mourot L, Fornasiero A, Rakobowchuk M, et. al. Post-exercise hypotension and reduced cardiac baroreflex
after half-marathon run: In men, but not in women. Int J Environ Res Public Health. 2020; 17 (17): 6337.
50. Kulics JM, Collins HL, DiCarlo SE. Postexercise hypotension is mediated by reductions in sympathetic nerve
activity. Am J Physiol. 1999; 276 (1): H27–32.
51. Laursen PB. Training for intense exercise performance: High-intensity or high-volume training? Scand J Med
Sci Sports. 2010; 20 (Suppl 2): 1–10.
Prispelo 23. 6. 2022
306 Matic Špenko, Nejka Potočnik Standardizirana kratkotrajna zmerna obremenitev kot orodje za …