Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu, spisi pa uredništvu v rNarodno Tiskarno" v Ljubljani. Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo. „ŠKRAT" stane vse leto 3 gld., polu leta 1 gld. 60 kr., četrt leta 80 kr. Številka 5. — Tečaj III. „ŠKRAT" vsako prvo in tretjo soboto V meseci vsakem razlil bo togoto. Pred zverinjakom. Zložil „SKRAT". jfe notri, le notri, gospoda čestita! Kaj takega videl nihče ni od vas; Tu vidi zverjad se zares silovita, Zverjad najredkejša, Slovenci, pri nas. Nebrojno tu opic imamo zaprtih, Da kratijo čas, provzočujejo smeh, Imamo pa tudi več slonov odrtih, Več levov, žiraf in pa tigrov na meh. A druga zverina, še bolj znamenita, Redkejša kot ravno omenjeni gad, To žaba, gospoda, z lasmi je pokrita, Ki noč in dan tudi preži na napad. Ta žaba orjaška, zares dolgokraka, Ima pa še večji, kot sama je, rep, A tudi le ta ne živi se od zraka, Živi se, ko daje Slovence v precep. Teško bi naštel vam na prste zverine, Ki hranim jih v kletkah že dolgo skrbno; Naštel pa vam bom le te vrste zverine, Ki vas zanimivajo najbolj živo. Pred vsem naj omenim, gospoda, vam gada, To redka prikazen za nas je zares, Po ulicah mestnih ljudi vam napada, Sovrage, a tudi prijatelje vmes. Kot gadi navadni v skalovji ne stika, V salonih ljubljanskih sem videl ga že, On vse si ogleda, da lažje nas pika, Našteva nam grehe neznatne, se ve. A žal! da ne morem jo vam pokazati Zverjad silovito, to žabo, res, žal! Pred kratkim sem moral jo v Beč odposlati, Da jo tudi ondu bo vsakdo poznal. Imamo pa tudi še druge zverine, A najčudovitejša krava je vmes, Ki res je brez mleka, ima pa cekine, Kdor molzti je zna, pa dobi jih, zares. Le notri mi torej, gospoda čestita! Kaj takega videl nihče ni od vas; Tu vidi zverjad se zares znamenita, Zverjad najredkejša, Slovenci, pri nas. 22 ŠKRAT. Štev. 5. Obrajhov Anton. (Konec.) gjfo pa je bilo treba, kajti tudi v tem poslu je vladala konkurenca in Anton je imel dva tekmeca. Metati je znal Anton s svojo obrabljeno motiko iz tal v oprtani koš na hrbtu, kakor malokdo. Viri pravijo celo, da ni nikdar 7grešila. njegova motika koša, kar pa teško verjamemo. Vsako leto si je napravil na dvorišči velik kup gnoja — in pa še kakšnega! Gospodarji so se kar skušali, kdo ga bode kupil. Anton pa je imel še drug posel, ki je bil pa že bolj časten in katerega si je sain prisvojil, če tudi mu ni prinašal takega dobička. Vaščani so imeli namreč lepe in dolge vrtove za hišami in polne najlepšega sadja. Da so otroci na sadje, kakor medved na strd, je že stara reč. In vaški pritlikovci, posebno od tistih hiš, ki niso imele nič sadja, zahajali so posebno radi klatit lepa jabolka, ko še niso dozorela. Anton, ki je vedno utegnil, splašil je večkrat te vaške »snedeže" in spodil jih z vrtov. Otroci pa, ki so navihani že od nekdaj, tudi niso kar tako pri miru pustili nepoklicanega stražnika in začeli so pred njim upiti in peti na vse grlo: »Anton, baron, K' je godel zastonj; So otroci klatili, Antona nabili.--- K' se je kovčič odvil, Je druz'ga navil." Anton pa je kljubu jednoglasnemu upitju otrok le malo ali nič slišal in še režala so se njegova usta, češ, kako se me boje. Popoludan je žrtvoval navadno Anton „Musae otiosae". Naklepavši se opoludne nezabeljenega soka, šel je — in sicer počasi — v „hrib", ki je bil tedaj še zaraščen — a sedaj ni več — z gostimi borovci in smrekami. Po cesti ali stezah ni imel navado hoditi, ampak sprehajal se je najrajši po mejah in tvrdinah med njivami in travniki, kjer je zasačil marsi-kak dober lov za njegov koš in kamor ga je hodil drugo jutro tudi pobirat. To pa gospodarjem ni bilo po godu, da bi Anton tudi po takih krajih nastavljal, kjer se gnoj potrebuje, in zato je včasih dobil katero pod nos. Anton pa je bil vseh muh poln in ko ga je nekoč Kr-hanka zmerjala, da po njenih njivah nima pobirati, prinesel ji je drugo jutro cel koš gnoja in ga poveznil ravno pred prag. Ko je Anton dospel v hrib, usedel se je na črvičast štor poleg visoke smreke in od tod je zrl proti vasi, kakor Jeremija na razvalinah jeruzalemskih. Tukaj je kazal pojetsko stran svojega tako pro-zajičnega življenja, tu razmotrival je važne dogodke svojega oskega okrožja, tukaj se je utopil v modroslovska vprašanja. Sit je bil že sveta — svet pa njega, in rad bi se bil preselil v krtovo deželo. „Mikuč je umrl v najboljših letih in ostavil kup nepreskrbljenih otrok in ženo pijanko, mene pa ne vzame Bog v svojo graščino, ko sem vender tako nepotreben na sveti, kakor peto kolo pri vozu. Star sem že dosti, naredil sem na sveti dosti dobrega in hudega, molil sem in preklinjal tudi,,krojač sem bil, cesarju sem služil štirinajst najlepših let, v dveh vojskah sem bil; oženil sem se, hčer imam, pa ne vem za njo, stara me je sita do grla — jaz pa nje; moči me zapuščajo, vid mi slabi, ušesa bi lahko porezal, ker že nič več na nje ne slišim ; podplatje se bodo menda tudi skoro strgali, hlače so že Bog ve kolikokrat zakrpane — — —." Take in jednake misli so napolnovale navadno Obrajhovega Antona, ko je sedel v hribu na štoru z mahom obraščenem in čakal večera dneva, dokler ni dočakal večera življenja. Nekega večera Antona dolgo časa ni bilo domov in celo Jeri se je čudno dozdevalo, da ga ni, ko je vender vselej prišel. Toda tako Jera ni ljubila svojega moža, da bi ga šla iskat, kakor nekatere druge store, ampak ulegla se je prav mirno v posteljo in sladko zaspala. In kako bi tudi ne, saj se je ves dan potila in jutri bode treba zgodaj ustati! Jarnejev hlapec, ki je šel zjutraj v hrib mah kosit, naletel je na štoru Antona sedečega in molek v roki držečega. Toda Anton ni bil živ, ampak mrtev in tudi mrtvoud ga ni zadel, kakor so sodili modri možje, zadela ga je le starost in njena nastopnica — smrt. M a 1 e ž e v. Sneženi mož. Na dvorišči naredili Iz snega moža smo bili In na glavo kapico Strgano mu dali smo. V roke palico mu dali Zlomljeno smo in očali Nateknili na oči, Da bolj modro se drži. Kakor nekdaj Izraeli Slavo so teletu peli, Mi tako plesali smo In v moža zijali smo. Hišni oča to zapazi Ter ob palici priplazi Se za nas polahkoma, Da nihče ne spazi ga. Svojo palico že vzdiga, Da zapored vse ošviga. Ko pa prvi zakriči, Naglo vse se razkropi. Hromi starec zdaj se spr&vj, Da snegurca nam zadavi, Ki se malo ga boji, Pač poredno se drži. Komaj nanj pa on opre se, Takoj mu možic podre se In zdrobi se mahoma; Starec pade vrh njega. Mi pa smo se zopet zbrali, Na vse grlo se smijali, In smo vriskali tako: »Preizvrstno je le to!" Še snegurčeva se zala Glava je na smeh držala. Stari mož pa je na tleh Z brcanjem nas silil v smeb. Sam ni mogel se pobrati, Mi na noge pomagati Slednjič morali smo mu, Da je odkrevljal domu. Ko smo spet moža vstvarili In krog njega se drvili, Bili smo brez vseh skrbi, Starec več nas motil ni. . Koštrun. =as° listek. =sb° Nekdaj in sedaj. Auvea prima sata est aetas. .. Da, sreča se me ogiblje, kakor steklega psa. Celega pol leta sem se trudil in v potu svojega obraza razgrebal zaprašene arhive, iskaje tvarine zabav* nemu spisu, katerega sem krstil za: »Nekdaj in sedaj". Srečno je bil dokončan. Bil je izvrsten. Sanjal sem že o častnem lavorji, o neminljivi slavi. Še malo časa in Slovenci bodo meni na čast praznili polne kupice, meni na čast go- Priloga ,,ŠKRATU". vorili naudušene govore. — Kar me prehiti šmentani „Slovenec". — Lažje prenaša koščeni žid težko breme svitlih sre-bernjakov, kakor sem jaz to osodepolno vest, in lahko rečem, da se celo Slovenci niso tako hudo ustrašili premeščenja mogočnega Šukljeta, kakor sem se jaz te novice. — A to še ni največje hudo. Primerjal sem omenjeni »Slovenčev'' spis s svojim in zarudel sem, kakor zarudi deviški »Slovenec", ko vidi polna prsa cvetnolične deve. Sebi v sramoto sem moral obstati, da me je »Slovenec" daleč prekosil. — Pa sčasoma se vse pozabi. Saj je celo minister Conrad tako lahko pozabil danih obljub, pa bi jaz, ubogi proletarec ne pozabil take malenkosti? In danes se celo veselim tega spisa. Kako bi sicer mogel verjeti, da more tudi »Slovenec' biti poetičen in še tako poetičen. Oni »Slovenec", ki tako bolestno sovraži vsako pesem, katera ne opeva kislega zelja ali višjih duhov čiste melodije. Da pa v tem spisu ne veje prava poezije (dasi v nevezani besedi), me ne bo nihče prepričal. — •— Srečna, zlata doba pred štirimi stoletji. Družinsko življenje je tedaj cvetelo, cvetel so-cijalni položaj narodov. Neznan je bil še dvoboj, neznane gledališke igre. Da, srečni čas. — Rad bi natančneje premišljeval one šaljive trditve, da ne bi imel toliko zadržkov. Prvič se bojim nasprotnika. Znal bi me s svojimi logičnimi dedukcijami zavrniti, češ: to niso navadna stoletja, temveč svetopisemska. In kako dolga morajo leta biti, ko so že oni znani dnovi tako dolgi, da bi se celo naši prvi očaki morali prištevati jedno-dnevnim mušicam. — Drugič imam pa nekako posebno spoštovanje do vsega, kar stvarja poezija. — Tretjič se pa bojim, da ne bi preveč dolgočasil potrpežljivo bralko in (kar je glavna stvar) tudi la ta način ne upam najti izgubljene slave. Pisal bodem torej rajše o Jurčeku iz Trna — seveda prihodnjič. Na svidenje! X. gH Šuklje — minister. Kdo se več ne spominja, kako so naši elastikarji pretakali solze, debele kakor lešniki, ko so se pred četrt leta poslavljali od svojega vodje na ljubljanskem kolodvoru. Kako bi jih tudi ne bili? Vsi so bili tako preverjeni, da bode urednik Šuklje postal šolski nadzornik, kakor da je dvakrat dve štiri, najbolj se ve da on sam. Pripravljene so že bile vizitnice, na katerih se je čitalo: Franz Šuklje, k. k. Landesschul-inspektor, da se bodo razpošiljale pristašem, kakor hitro Dunajščica objavi imenovanje. Vsakdo ve, da je deželni šolski nadzornik velik gospod. To že kaže plača, ki znaša na leto toliko tisočakov, kolikor stotakov dobiva kak učitelj na deželi, ki ima, mimogrede povedano, mnogo več in težjega posla s šolskimi paglavci, kakor pa nadzornik sam. Da marsikdo hrepeni po takem mestu, je lahko umljivo, zlasti pa naš visoki gospod, katerega nesebičnost je znana in seje posebno pokazala, odkar je postal urednik vladnega lista, dopisnik dunajskih židovskih listov, kojih prijaznost nam je že znana. Te posle opravlja seveda iz golega rodoljubja. Politik sme menjati sredstva, a ne svojega cilja, tako nas je poučil ta gospod v svojem listu. On teži vedno po istemu cilju, ta cilj je jako uzvišen, ta cilj je deželno šolsko nadzorstvo. Tega cilja ni nikdar pustil s svojega pogleda odkar politikuje. Vseh sredstev se je poslužil, da bi dosegel svoj cilj, od narodnega mučeništva do klečeplaztva in jednacih hvalevrednih dejanj. Inšpektorjeva beseda je veljavna. Zato so pa tudi spravljivci tako tugovali, da ni vzet nov nadzornik iz njih srede. Marsikdo se je že domišljal, kako ga bodo povzdignili na priporočenje Š., ali kaj mu bodo spregledali. A baron Konrad? Šukljeta pokliče na Dunaj, mesto da bi ga imenoval nadzornikom Kaka potrtost v opričinskih krogih. Radikalci pa se vesele, češ, konec je opričniške slave! V svoji veliki zaslepljenosti že mislijo, da je prestavljen ta elastikar, kakor za kazen. Vsak pameten človek ve, da se za kazen na tako odlična mesta ne postavljajo ljudje. Sedaj se jame razjasnjevati ta stvar. Konrad misli odstopiti in treba mu bode naslednika. Dober minister že sam preskrbi za vrednega naslednika Da bi ga na višjem mestu ne prezrli, poklical ga je na Dunaj, da bode visokim gospodom vedno pred nosom. In tak bo brez dvombe Šuklje. Slovencem in Nemcem prijazen, nadarjen in izvrsten šolnik, kakor nalašč ustvarjen za naučnega ministra, tacega pač nima cela Avstrija, da, cela Evropa ne. Dober govornik, da se ga bodo nasproti kar bali, posebno je pa spreten v onem vstrajnem govorništvu, katero je v zbornico upeljal' — dr. Knotz. Kdor tega ne verjame, naj le pogleda našega Benjamina. Levičarji bodo pred njim kar potegnili jo iz zbornice, pa tudi narodni prenapetneži se bodo tako prestrašili, da se ne bodo več upali pritoževati in zavladal bo mir v Avstriji. Ker je pa naš junak že obrabil vse francoske, angleške, latinske in druge evropske krilate besede v svojem listu, in bi te zlasti za one poslance ne bile nič novega, kateri čitajo njegove časniške izdelke, zato se je že neki obrnil na kitajske, japonske in malajske učenjake, da mu pošljejo vse psovke v njih jeziku, katere bode porabil potem v parlamentu. Kakor je znano, opravlja knez Bis-marck več ministerstev, Šuklje je pa tudi jako duhovit finančnik, kar posebno kaže „lex Šuklje", kakor vsi ljubljanski davkoplačevalci lahko vidijo v davčnih knjižicah, poleg tega je pa jako Tojevit in zna vihteti svoj elegantni rapir, kakor nalašč pripraven tudi za vojnega in finančnega ministra. Oh, štedilna komisija, tu je priložnost plačo kar za dva ministra prihraniti. Šuklje bode tudi vsled svojih nenavadnih zmožnosti postal skoro duša ministerstvu, dobili bomo tedaj mini-sterstvo Šuklje genannt Taaffe. Kaka slava za nas Slovence, da se je rodil tak veleum pri nas. Za hvaležnost, da so ga volili, dobe pa Dolenjci železnico ne le do Novega mesta, ampak do vsacega zelnika. Gorje pa radi-kalcem, kateri niso hoteli priznati Šu-kljetove modrosti, zlasti pa onim profesorjem, kateri še niso ustopili v opričino, kajti čaka jih pravo Dioklecijanovo preganjanje. Pokorili se bodo že za njih upornost, dokler bodo na svetu, ker niso hoteli priseči na Šukljetovo nezmotljivost, in da je tistih 600 gld. nam Slovencem le v veliko korist. Šukljetovci pa za njih vernost dobe najboljša mesta, vsi višji uradniki se bodo jemali iz njih srede. Za vse zmerne Slovence ali Kranjce pride zlati čas. Iz žl-^ljenaja,- Nekdaj je majhen norec Zabredel v čuden greh; Lahan me prime smeh. Ko pa se zakrohoče Velikih norcev roj; Me mine smeh takoj. Kurja čevca. 24 ŠKRAT. Štev. 5. Zmočena poezija. Pesnik Skala Peter Se po Beči žeta; Dasi brije veter, Vendar verze spleta. Toda sredi Beča Skrbno vsak naj pazi; Sicer, o — nesreča!... Lahko kam zagazi. — Taka je i s Skalo; V mislih se spozabi, Brž za pokrivalo Silna sapa zgrabi. V blati, v grdem prahi Sem ter tja je suče, Peter v groznem strahi Kliče: »Moj klobuče!" Že dve polni uri Se po cestah mota, Pred domače duri Še ne najde pota. Prva se je rima Stikala o „Vesni" — »Ti prokleta zima!" Bil je konec pesni. Kurja č e v c a. Žaloigra v jednem dejanji. Divna soteska. Na desno in levo grozne pečine, mej njimi strahovite sme-reke. Da je prizor še bolj divji, ležita na levo in desno dva krvoločna razbojnika, vsak nabasano risanko v roki, tri metre dolg nož za pasom, posebe pa vsak še tri funte tistega dinamita, katerega je nekdaj iskala Ljubljanska policija, a ga do sedaj še ni našla. Od daleč se čuje drdranje poštnega voza. Pst! Grobna tišina. Niti muha ne kihne, ker ob tem času sploh muh ni. Vse molči, kakor pri „jour-fixih" »pri Maliču". Nekdo že hoče klicati »Zakleni" Kar se v tej splošnej napetosti oglasi prvi razbojnik, rekoč: »Ali čuješ, voz se bliža, — nekaj cvenka, to bode bogat plen! Za vse praznike bodeva imela dovolj." »Beži, beži," odvrne drugi tolovaj, »jaz imam bolj bistre oči, nego ti, v tem vozu se vozijo slovenski državni poslanci na velikonočne počitnice, c ven k pa se čuje od samih praznih obljub, kajti dan danes izplačuje se le v »tutkah". »Torej nič, prav nič?" »Nič, stokrat nič!" V svoji obupnosti ustreli se prvi tolovaj, drugi pa, da bi ne bilo preveč hrupa, prereže si s tri metre dolgim nožem vrat in slovenski poslanci prišli so prav mirno, ne da bi jih bil kdo nadlegoval, skozi nevarno sotesko. Čivkoslava Lažana oporoka *) Prepeval sem vam pesni I v »Škrata" jih dajal, Stvari v obliki resni, Da svet bi se smijal. Ta hvalo mi je peval, On grajal me tvrdo, A pesnij pač umeval Ni, zdi se mi, nikdo. Umiram. V grob odprti Zrem polen nejevolj. Morda me bo po smrti Le kdo umeval bolj. *) To pesen sem dobil v ostalini nedavno umrlega „Čivkoslava Lažana" ter jo vam pošiljam. A '„Čivkoslavu" daj Bog večni mir in pokoj. -o®c=- Jeden, kateremu je jednako, bodi Konrad ali pa Šuklje naučni minister. Dunaj. Po viharni, več ur trajajoči debati je bil vzprejet z ogromno večino predlog poslanca ribniških občin, da se dovoljuje v ekstraordinariju gotova vsota slavnemu feljtonistu »SIo-venčevemu", g. Ljubljanskemu, za posebni jaderni vlak, ako bi ga zopet ke-daj želja obšla, peš potovati na Dunaj, a za provijant, da se za njim vozi tovorni vlak žganjcev, tropin in kislega zelja. Govorniki pred Knotzem in za Kluckyjem zatrjujejo vlado, da se bode za tako plemeniti namen z največjim naudušenjem davek plačeval, — in danes smo tudi mi tega mnenja. Dunaj. Slovenski državni poslanci so si kupili vsi nove frake, da bodo šli čestitat Konradu, o njegovem odstopu. Ljubljana. Pri nas imamo v delu jako eleganten ministerski stol, kateri naj bi nadomestil polomljeni stol Konradov. Na novi stol pa se bode usedel naj-brže Šuklje, ako ne — poleg njega na tla. Saj tako se govori v nižjih krogih. Ljubljana. Dolenjska železnica se že izdeluje. Razstavljena bode v kratkem v glavni tabačni prodajalni na Mestnem trgu, a ilustracijo te železnice priobčil bode »Škrat" prihodnjič. Štaj ar s k o. Šmarska občina bode baje sodniška uradnika Wagnerja, Roth-schadelna in druge jednake »Schadelne" odlikovala z »Marschroute". Maribor. Tukajšnji dijaki bodo kupili za častno darilo Bismarcku očala, skozi katere bode videl baje do Adrije in še dalje.. London. Angleški vojni minister je pred kratkim brzojavil slavnoznanemu krakovskemu ribiču Srebrnjaku, naj nujno pripravi kolikor moči »ribiških škatelj" ter jih telegrafično pošlje v Sudan. | # POGOVORI, f | A.: »Si li čul, da je Deschmann naročil uradnikom deželnega odbora, da morajo slovenski uradovati." B.: „Tega ti pa ne verujem, kajti glasi se ravno tako, kakor bi dejal, da je dr. Zarnik pisal v „SiuWji | Štev. 5. ŠKRAT. —L 25 A.: »Gratulujem! Čul sem, da si dobil sinčeka. Ali si ga kaj vesel?" B.: „Tako, tako! Bi že bilo, samo da bi bilo dete vsaj jedno leto staro tedaj, ko pride na svet." Učitelj: „Kje leži mesto Pešta?" Učenec: „Pri Budi." Učitelj: „Kje pa leži Buda?" Učenec: „Pri Pešti." Učitelj: „Tako ne prideva naprej. Kje ležiti mesti Pešta in Buda?" Učenec: „Mesti Pešta in Buda ležita jedno poleg druzega." _________ DROBIŽ. 4= Dva prijatelja se srečata v hudem dežji. Oba brez dežnika. A jeden ima palico. Srečavši prijatelja, ki je bil jed-nako moker, kakor on, ponudi mu palico, rekoč: „Tu imaš palico, dežnik k palici si pa sam preskrbi, da ne boš preveč moker." Nek slovansk polk ima za poveljnika trdega Nemca, kateri ne ume niti besedice kakega slovanskega jezika. A vojaštvu je dobro znano, da visoki vojaški dostojanstvenik navadnemu vojaku pri nadzorovanji stavi le tri običanja uprašanja: »Koliko si star? koliko časa služiš? in koga bolj ljubiš, Boga ali svojega cesarja?" — zatorej ubijajo vojakom novincem vedno in dosledno samo te tri odgovore v glavo. Vrlo gladko znajo na pamet že vsi vojaki nemške od- govore: „21 let, jedno leto in oba." Kmalu pride zopet poveljnik vojaštvo nadzorovat ter prvega blizu njega sto ječega vojaka vpraša po nemški: »Koliko časa služiš?" — »„21 let."" — Visoki gospod se čudi: tako mlad pa toli časa že služi ter uprašuje dalje: »Koliko si star?" — „»Jedno leto."" — Poveljnik ne ve, bi se li jezil ali smejal ter še reče: »Ali sem jaz osel ali si Ti?" — »„Oba"a se moško odreže vojak in se prav veseli, da je toli vrlo dobro napravil svoj izpit. E3 Neumesten napis. Nad durmi neke mestne lekarne stoji pregovor, kateri ni kaj pripraven za vabilo, glaseč se: Contra vira mortis Nula herba in hortis. Po domače: Zoper smrt Nima zdravila vrt. Poštenim Slovencem. Kakošno vsebino obsega „Sjjufo= IjianSfi razvidi lehko vsak že iz njegovega naslova. Vkupe torej pošteni Slovenci! Naročajte se nanj, saj ne stane prav nič, kajti pošiljamo ga radi brezplačno vsakemu, kdor nam ne kaže svojih zob. „giuWi<*ttSfi SiSt/' Zahvala. Podpisani izreka kranjski hranilnici v imenu onih narodnih društev, katera niso prejela niti počenega groša, najmrzlejšo zahvalo. -Šlcrat." | <$> LISTNICA. Gospodu Koštrunu: Jedna Vaših pesmic, katere ste nam poslali, bila je že lansko leto natisnena. Blagovolite nam skoro zopet ustreči z novimi. Gospodu Maležu: Hvala! Prosimo za obljubljeno. Gospodu Ljuboslavu: Hvala! Dobro došlo! Gospodu G. K. v L.: Dobro! Le tako naprej! A kdor pred pride, pred melje. Skoro Vam bode vse jasno. Vabilo na naročbo. S5 denašnjo številko smo pričeli drugo četrtletje ter jo pošiljamo še vsem onim naročnikom, kateri so se naročili samo na prvo četrtletje, prihodnjo številko pa dobodo le oni, kateri o pravem času ponovč naročnino. Ufadejaje se, da se je list z vsebino in obliko priljubil slavnemu občinstvu, za kar nam je najboljši dokaz naraščaj naročnikov, vabimo vse slovenske prijatelje dovtipa in šale na prav obilo naročbo. Zahvaljevaje se konečno vsem častitim sotrudnikoni na njih neumornem delovanji, prosimo, da bi nas tudi nadalje podpirali s svojimi izvrstnimi zabavnimi spisi ter nam tako omogočili zadoščati vsestranskim zahtevam slavnega občinstva. „ŠKRAT". v ,ŠKRAT" svojim naročnikom „za pirhe". Žena (pozno v noč domu prišedšemu možu): Moj Bog, dve je že ura! Ti pa tudi nisi nikoli vina sit! Mož: Večkrat kakor ti! 26 ŠKRAT. Štev. 5. 0-02 w ® » h 3 £ » rt •1 CD B & 0 9 M r, o & 9 H H H o M « 9 §3« p ** 11 OS fr1 ITI 1-1 tr" 3 so OQ 3 hd~* p n O P rt- g 3 00< M < HJ «-;. M oo cd cd rt- cfi< cd cd C M. 2 cd TS 00< o <1 cd P o c< pr m o m p cd* 20 00 h cd cr h B cd B g. o° p _cd» 09 N jd O =3. < cd. 3 * " cd 9 V? rSS i