maribor. 9. XII. 1972
študentski list
številka 3, letnik XIII
»REALIZIRALI BOMO PRINCIP ŠIROKE DEMOKRATIČNOSTI«
Pripravili smo razgovor z direktorjem pedagoške akademije, ki je	sekretar	komiteja	konference ZKS na MVZ in eden izmed
najvidnejših	idejnih	nosilcev	ter praktičnih realizatorjev
koncepta bodoče univerze v Mariboru, docentom dr. Vladimirjem Bračičem.
Prosim vas, da v začetku najinega razgovora razložite temljne organizacijske in vsebinske dimenzije koncepta bodoče univerze v Mariboru.
Dr. Bračič: Naša razmišljanja o vsebinskem in organizacijskem konceptu bodoče univerze v Mariboru izhajajo iz splošnih družbenih potreb jutrišnjega dne na Slovenskem ter iz doseženih rezultatov in izkušenj 12-letnega delovanja visokošolskih zavodov v Mariboru. Zato pomeni predvideno preraščanje	tega središča v
univerzo predvsem normalen zakonit razvoj živega visokošolskega organizma, ki noče stagnirati, hkrati pa tudi novo nalogo, saj gre za kvaliteten skok in bistveno povečan obseg dejavnosti.
Univerza	v Mariboru hoče	biti obrnjena k	družbi, k naši
samoupravni socialistični stvarnosti, odražati jo želi v vseh njenih splošnih in specifičnih potezah, njenih uspehih, težavah in protislovjih, biti zavestno na strani progresivnih prizadevanj. Skratka, nova univerza v Mariboru želi biti družbeno angažirana pedagoško znanstvena institucija, ki ne bo samo izobraževala dobrih strokovnjakov, temveč bo hkrati Vzgajala bodoče samoupravljalce, ki bodo imeli aktiven, ustvarjalen odnos do reševanja družbene problematike.
Tudi vnaprej želimo realizirati princip široke demokratičnosti, ki naj	omogoči	študij	do	najvišjih	možnosti vsakemu	sposobnemu in
delavoljnemu. Hkrati želimo in hočemo, da bi bilo pedagoško in znanstveno delo zastavljeno tako, da bi omogočalo čim več ustvarjalne svobode študentom	in	učiteljem,	ki naj pri realizaciji študijskih
programov ustvarjajo življenjsko in socialno skupnost, v kateri naj nastajajo pogoji za pristne tovariške, delovno vzpodbudne in samoupravljavske odnose, za svobodno gibanje misli, izmenjavo pogledov, kritično ustvarjalno ocenjevanje stvarnosti in osvajanje novih spoznanj. In ker se ti odnosi najbolj pristno realizirajo v okviru letnikov in oddelkov, je treba svete letnikov in oddelkov razviti v prektične šole samoupravljanja. Pri tem mora postati marksizem filozofsko, idejno-politično, svetovno nazorsko izhodišče, samoupravni socializem pa konkreten način življenja in ustvarjalnega poleta.
Stopnjevanje študija in večja možnost študenta, da sam izbira, kombinira študijski program, morata biti izvedena povsod, kjer je to racionalno in možno izvesti. Menimo, da je ustrezno zastavljeno splošno in specifično idejno-politično, marksistično izobraževanje študentov in učiteljev nepogrešljiv element samoupravljavsko angažirane univerze.
Zahteva po večji učinkovitosti visokega šolstva nakazuje potrebo po posebni poklicno svetovalni in usmerjevalni službi ter uvajanju različnih aktivnih metod v pedagoško raziskovalnem procesu od programiranega študija do individualnega mentorstva ter neposrednega vključevanja v raziskovalno delo. Uveljavljanje principa permanentnega izobraževanja naj postane osnovno izhodišče vsebinskih, metodoloških in organizacijskih rešitev. Osnovni interesent za strokovni kader je konkretna delovna organizacija oz. skupnost sorodnih delovnih organizacij (proizvodne grupacije, javne službe), ki strokovni kader pri svojem delu potrebuje. Zato je bližina interesov med vzgojno izobraževalnim delom in delom uporabnikov kadrov toliko večja, kolikor skladnejša je vsebina in metoda pedagoško raziskovalnega dela z ozirom na potrebe porabnikov kadrov in obratno. Čimbolj popolno uskladitev teh interesov je mogoče doseči le v neposrednem dogovoru, v katerem bo med drugim izražena tudi materialna vrednost izobraževalnega procesa. Tako nam ustavna dopolnila odpirajo pot k svobodni menjavi ene zvrsti dela za drugo zvrst dela, kar naj zagotovi delovnim ljudem na področju vzgoje in izobraževanja enak družbeno ekonomski položaj, kot ga imajo delovni ljudje v drugih organizacijah združenega dela. Poleg ostalega nas tudi to vodi v iskanje takšnega organizacijskega modela, kjer bo oddelek, ki naj praviloma obsega eno znanstveno disciplino ali njena posamezna specifična področja, temeljna pedagoško-raziskovalna, organizacijska in samoupravna enota. Oddelek naj zagotovi kontinuiteto in enotnost pedagoškega in raziskovalnega dela ter temeljno samoupravno odločanje. Tam, kjer je to smotrno, se povezuje in usklajuje delo obdelkov na višjem samoupravnem nivoju v okviru šole. Tretji nivo samoupravnega odločanja pa naj pomeni univerza.
Pedagoških delavcev na višjih in visoki šoli v Mariboru je okrog 200. S pripravami na novo univerzo pa je tesneje seznanjenih le kakšnih 20 kljub temu, da je prehod ekstistenčnega pomena za vseh 200 pedagoških delavcev. Vseeno je med temi 20 velika večina onih, ki pravih sadov bodoče univerze zavoljo delovnega staža in starosti niti ne bodo uživali. Kaj menite, kako bi bilo mogoče doseči širšo mobilizacijo pedagoškega kadra, in kaj je po vašem mnenju globji vzrok neseznanjenosti oz. pasivnosti teh ljudi?
Dr. Bračič: Ne vem sicer, kako ste prišli do navedenih številk, vendar menim, da ste blizu resnici. Zdi se mi, da gre za tri različne skupine in njihovo različno angažiranost. Prvo enačim s tisto, ki jo vi omenjate kot nosilko priprav za novo univerzo. To so v glavnem tovariši, ki čutijo notranjo potrebo in dolžnost, da izpeljejo do konca pred 13. leti začeto delo, da uresničijo takrat izraženo misel o samostojni slovenski univerzi v Mariboru. Pri tem se ne sprašujejo, koliko in kakšne sadove univerze bodo lahko sami uživali. Gre jim za stvar samo po sebi.
Drugo skupino (mislim, da je dokaj, številna) sestavljajo tisti, ki jim pomeni bodoča univerza izpolnitev življenjskega cilja ter se zato z vso resnostjo s študijem za magistrature, doktorate in habilitacije pripravljajo
za uresničitev univerze. Delo jih tako okupira, da so veseli, če jih nič ne moti. To bodo nosilci nadaljnjega razvoja, kadrovsko jedro. Menim, da se bodo prav zaradi tega, kljub njihovi študijski obremenjenosti, vendarle morali vključiti v pripravljalni proces. Pričakujem, da bodo to naredili, ko bomo dali podrobneje izdelano zasnovo projekta o univerzi v razpravo.
V tretji skupini so v glavnem za dosedanji razvoj zaslužni, toda že nekoliko starejši tovariši, ki se jim izteka delovna doba in jih zato bodoča univerza prej vznemirja kot stimulira k pridobivanju akademskih stopenj in s tem h karieri univerzitetnih učiteljev. Aktivirati moramo torej mlajše, perspektivne, ostalim se bomo za vloženo delo dostojno zahvalili.
Prej ste govorili o novem modelu univerze. Čemu sploh želimo ta novi model? V pedagoških kadrih se tepeta klasicizem in progresivnost; ali pogojuje ta novi model zgolj razvoj tehnologije in znanosti ali industrija in gospodarstvo ali pa socialno okolje in z njim delavsko kmečki okoliš?
Dr. Bračič: Novi vsebinski in organizacijski model bodoče univerze v Mariboru narekujejo: skokovit razvoj znanosti in z njo pogojeno znanstveno tehnološko revolucijo ter izredno dinamičnost splošnega družbenega razvoja, ki se v naši družbeni praksi izraža v samosvojih prizadevanjih za uresničitev samoupravne socialistične družbe.
Ima pri tem bistveno vlogo tudi geopolitični položaj Maribora (smo na braniku)^ Morebiti pa to terja tudi naš specifični položaj, saj smo na meji med razvito zapadno družbo in hitro se razvijajočo vzhodno družbo.
Dr. Bračič: Nedvomno, da je položaj Maribora — mesta ob meji — tudi pomemben faktor, ki narekuje, da tujim vzorom zoperstavimo svoje dosežke, po možnosti boljše.
Kakšen cilj si bo zastavila univerza z ozirom na reševanje teh vprašanj? Kdo je pravzaprav naročnik novega univerzitetnega centra? Je mar to severovzhodni del Slovenije, ki je bogat po prirodi, a sicer dokaj nerazvit? Čemu sploh policentralizem?
Dr. Bračič: Visokošolskemu izobraževanju so z resolucijo o dolgoročnem razvoju SR Slovenije postavljene naslednje konkretne naloge j „Do leta 1985 bo višji in visokošolski študij postopoma zajel okoli četrtino prebivalstva med 19. in 24. letom starosti. Da bi čez 15 let dosegh število vpisanih študentov 30 do 40 tisoč, bomo optimalizirali kapacitete vseh vrst in smeri šolstva." In dalje: „Slovenija naj bi do 1985 leta imela dvoje univerzitetnih središč po 12 do 15 tisoč študentov, pri čemer bomo upoštevali potrebe, načelo racionalnosti in smotrno delitev dela. Razen v Ljubljani in Mariboru, naj bi v prihodnjem obdobju razvijali posamezne oblike visokošolskega izobraževanja tudi v drugih središčih." Naročnik novega univerzitetnega centra, kot pravite vi je torej SR Slovenija. Policentrizem v vseh pogledih pa je sad spoznanja’da koTdos°e[ Pnh°dnje slovenski nacionalni prostor razvijati enakomerneje
Obstajajo pripombe glede na obstoječo strukturo visokošolskih zavodov v Mariboru - da je vsebinsko preozka (ekonomizem, tehnicizem). Dogaja se, da so ob teh vprašanjih vsi pogledi uprti v pegagoško akademijo, ki bi tako morala bistveno razširiti obseg dela zlasti v smeri povečanja humanističnega vpliva v širši univerzitetni in slovenski prostor.
Dr. Bračič: Menim, da so pripombe, ki jih navajate, nekoliko enostranske in ne povsem objektivne. S svojo pedagoško in znanstveno dejavnostjo bo nova univerza razvijala vsaj v prvem obdobju predvsem tiste discipline, ki so povezane z razvojem sodobnih ekonomsko proizvodnih sistemov in javnih služb, kakor jih nakazuje resolucija o dolgoročnem razvoju SR Slovenije. Tako bo razbremenjevala in dopolnjevala univerzo v Ljubljani. Potreba po razširjeni vlogi pedagoške akademije pa je vgrajena v razvojni koncept. Pri tem bi opozoril še na snujoči se center za marksistične študije.
Zanima me, ali je interdisciplinarnost objektivno pogojena (kar svet priznava v svojih znanstvenih študijah) ali pa je več ali manj modna muha?
Dr. Bračič: Menim, da o interdisciplinarnosti kot imperativu časa ne kaže dvomiti.
Ali se in kako se kaže podpora razvoju UM s strani družbenopolitičnih in zlasti gospodarskih dejavnikov na mariborskem območju in še posebej mesta samega ki naj bi postalo univerzitetno mesto? So delovni ljudje že dovolj obveščeni o namenih in koristih, hotenjih, kijih prinaša bodoča univerza?
Dr. Bračič. Ce je nekaj časa kazalo, da je mesto z vsemi svojimi strukturnimi elementi do novo nastajajoče univerze precej indiferentno, potem so živahne razprave o vsebinskem m prostorskem konceptu v letošnjem septembru pokazale povsem drugačno sliko. Izražena podpora akciji je popolna in nedvoumna. Pričakujemo, da bo občinska skupščina svojim deklarativnim izjavam v najkrajšem času priključila tudi konkretne sklepe in obveznosti. Lokalnim sredstvom javnega obveščanja je pri tem treba izraziti zahvalo in priznanje, da sta podobo bodoče univerze in njen pomen približala množici delovnih ljudi v mestu in širši regiji.
Ali naj bi bila UM samo nova tabla obstoječe strukture visokošolskih zavodov v Mariboru, ali pa ima s svojo predpostavko kakšno bistveno novo izhodišče, in kako se kaže ta nova dimenzija (vprašanje oddelkov in interdisciplinarnosti).
Dr. Bračič: Na to vprašanje sem odgovoril že v prvem odgovoru in mislim, da ni česa dodajati.
Je poleg sedanjih in bodočih potreb za nastanek UM tudi zgodovinsko pogojen nastop kulturnega razvoja, ki zahteva ustanovitev univerze na tem področju?
Dr. Bračič: Tako imenovani splošni družbeni razvoj obsega vrsto dejavnosti, med njimi seveda tudi kulturno dejavnost v širšem in ožjem pomenu. Celota se razvija toliko hitreje in uspešneje, kolikor bolj harmonična je rast njenih delov. Ob takšni ugotovitvi je na vaše vprašanje mogoče odgovoriti samo pritrdilno. Da, tudi zaradi nadaljnjega ustreznega razvoja kulturnih prizadevanj v mestu in širši pokrajini, je nastanek univerze nujen. Seveda bo morala univerzna sredina tudi sama zavestno delovati tako, da bo pomenila pomemben faktor ne samo vzpodbujanja kulturne tvornosti drugih, temveč tudi lastnega kulturnega ustvarjanja. Oboje je 'bilo v dosedanjih razmišljanjih o novi univerzi premalo prisotno.
Temu pomembnemu faktorju bo treba dati v prihodnje ustrezno mesto pri izdelavi projekta, hkrati pa zagotoviti boljše in poglobljeno sodelovanje med sedanjim združenjem in bodočo univerzo ter kulturnimi institucijami. Seveda tudi v obnosu do KUD Študent ne bo mogoče več ostati samo ob sedanji praksi, da mu odrinemo nekaj finančnih sredstev, sicer pa ga pustimo, da živi kakor pač ve in zna.
Vsako govorjenje o kakšni bistveno drugačni univerzi bo izvenelo kot verbalizera, če nova struktura ne bo odpravila kardinalne pomanjkljivosti obstoječega visokega šolstva tj. njegovo strukturno neučinkovitost pri izobraževanju. Kako ste se v okviru UM pripravili na ta problem?
Dr. Bračič: Problem učinkovitosti oz. sedanje neučinkovitosti je nedvomno eno od tistih vprašanj, ki so v središču naše pozornosti pri izdelavi projekta UM. Problem je kompleksen in nakazati bo potrebno rešitve njegovih sestavnih delov, kot npr. - kako zagotoviti dostop na univerzo sposobnim in hkrati brez velikih bolečin preusmeriti drugam tiste, ki zahtevnega univerznega študija ne zmorejo, pa vztrajno rinejo na univerzo in jo le obremenjujejo; kako zagotoviti ustrezne delovne pogoje in sodobno opremo ter realizirati takšne metode pedagoškega in raziskovalnega dela, ki bo študente in učitelje povezovalo in stimuliralo za intenzivni študij; kako ustvarjalno povezati šolo in porabnike njenih kadrov in tako odpreti študentom jasno perspektivo jutrišnjega delovnega mesta in nadaljnjega strokovnega razvoja; kako izpeljati v praksi večjo odgovornost učiteljev za študijski uspeh študentov itd Tov dr. Crnkovič nas je opozoril, da bi v bodoče morali programirati število diplomantov in ne vpisanih študentov.
Stavba	rektorja
V vseh deklaracijah UM se poudaija, da to ne bo dupliciranje ljubljanske univerze. Če pa pogledamo strukturo obstoječih šol, ki naj bi se brez bistvenih dopolnitev vkomponirale v UM, je navzven popolnoma jasno, da gre za podvajanje (EF, VEKŠ), stroj, od., stroj, fakulteta, kemija, pravo. Je ta vtis točen, ali pa je to le zunanji videz, za katerim se skrivajo doslej premalo poudarjene, vendar pa obstoječe vsebinske razlike?
Dr. Bračič: Boljši poznavalec stvari bo hitro videl, da gre na zunaj za podobne, vsebinsko pa vendar dokaj različne dejavnosti. Med ekonomsko fakulteto v Ljubljani in visoko ekonomsko komercialno šolo v Mariboru nikakor ni mogoče postaviti enačaja, čeprav gre v obeh primerih za visokošolska zavoda ekonomske smeri. Tudi naši pravniki usmerjajo svojo šolo v drugo smer kot je pravna fakulteta v Ljubljani. Agronomi so prvi in edini v Jugoslaviji organizirali šolanje kmetijskih pospeševalcev.^ Sicer pa bodo potrebe pokazale, kje bo treba kaj podvojiti, kje naprej razvijati že sedaj različno in seveda tudi kje in kdaj zastaviti kaj povsem na novo. Pri tem bo sodelovanje obeh univerz ter drugih odgovornih dejavnikov v republiki ne samo koristno, temveč nujno. Resno proučevanje, medsebojno zaupanje, strpnost in dobra volja so nujni pogoji za uspeh.
(Nadaljevanje na 2. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani)
Prvi pogoj dobre univerze so dobri učitelji in dobri študentje. Kako priti do kvalitetnega in renomiranega profesorksega kadra in kako izbrati dobre študente (povezava in vpliv na programe srednjih šol).
Dr. Bračič: Osnovno jedro učnega zbora mora zrasti iz naše sredine, iz vrst sedanjih učiteljev in sodelavcev. Menim, da smo že dosegli zadovoljive uspehe. Potrebni so novi napori in stimulacije, da bodo tisti, ki sedaj študirajo 3. stopnjo in pripravljajo doktorate, čimprej to delo opravili. Sistematično je treba kadrovati mlade in nadarjene ter jim s štipendiranjem omogočiti nadaljnje izpopolnjevanje doma in v inozemstvu. Poiskati in povabiti k sodelovanju naše rojake, ki so si pridobili priznanje na univerzah in raznih inštitutih po drugih republikah in predvsem v inozemstvu. Zagotoviti si moramo sodelovanje priznanih strokovnjakov iz gospodarstva in ustvariti pogoje za stalen pretok našilf kadrov med šolami in proizvodnjo ter javnimi službami. Za učne kadre moramo brezkompromisno sprejeti načelo visoke kvalitete tako s strokovnega kot z idejnopolitičnega vidika.
Boljše študente bomo dobili samo takrat, če bomo že iz osnovne šole usmerjali v srednje šole sposobne in delavoljne. Noben talent se nam ne sme izgubiti, za to so odgovorni učitelji osnovnih šol in štipenditorji. Usmerjanje iz srednjega šolstva na visokošolski študij mora postati skupna odgovornost srednjih šol in univerze. Torišč medsebojnega delovanja je na pretek (od vzklajevanja učmih programov, uvajanja sodobnih učnih oblik in metod, sestavljanja učbenikov, uporabe laboratorijev in delavnic, do sistematičnega, strokovno poglobljenega usmerjanja). Razumljivo je, da bo družbena skupnost morala zagotoviti nadarjeni mladini stimulativne materialne pogoje študija, sicer bodo mladi v težnji po čimprejšnji materialni osamosvojitvi raje odhajali na delo v inozemstvo.
Za konec še nekaj, na kar čestokrat pozabljamo: kdaj menite, — povsem konkretno - bomo lahko rekli, da imamo univerzo v Mariboru?
Dr. Bračič: Že v letu 1973 bi naj republiška skupščina sprejela zakon o univerzi v Mariboru. To bi po našem mnenju bistveno pripomoglo k njeni stvarni uresničitvi, ki se bo postopno realizirala v prihodnjih letih.
Intervju pripravil: Jože Zagožen
drug a
* jjt : ii n
.nv. ».•'
-•1 V ii’t|l ' J It h. .....
.m« dhs
—ISiui.ismr nun umi!’
.111*10.};;«
VESTI
0|)UCXyy^UJuaz JUuOJuO^O/
Tradicionalne brucovske prireditve so za nami. Ostane nam samo še, da pregledamo opravljeno delo in z njim podamo kritiko tega, kar se je zvrstilo v preteklih dneh.
Težišče vseh brucovskih prireditev je bila Univerza. Razstavljene makete in projekti so dovolj zgovorno pričali, daje v
КАТША
UmUmMu U*4~
.IZDAJA STALNA SKUPŠČINA ŠTUDENTSKE SKUPNOSTI MVZ Katedro ureja uredniški odbor:
GLAVNI UREDNIK: DAVORIN KRAČUN
ODGOVORNI UREDNIK: JOŽE ZAGOŽEN	\
Sekretarka ureništva: Nevenka Vetrih
Študentska rubrika: Bogdan Lipovšek, Janko Vitežnik, Marjan Vraničar (fotoreporter), Tone Ceh
Notranja rubrika: Mirč Pestiček - urednik, Slavko Gerič, Gorazd Šo-šter, Mirko Kustec;
Kulturna rubrika: Edvard Pukšič - urednik, Marija Frankovič, Adrijan Grizold;
Lektorica: Sonja Rajzer Likovna urednica: Marika Šaho Tehnični urednik: Marjan Žmavc
Uredništvo in uprava: Ob parku 7, telefon 22-004, tekoči račun 618-67-584. Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo.
Cena izvoda je 1 dinar (letna naročnina je 15 dinarjev, za ustanove in podjetja 20 dinarjev)
Tiska CP Mariborski tisk, Maribor.
Mariboru dovolj prostora za realizacijo zamisli o izgradnji Univerze, prav tako „dovolj“ osnovnih podatkov pa smo izvedeli na prvem posvetovanju o prostorski lokaciji bodočih univerzitetnih zavodov. Odziv študentov in ostalih Mariborčanov je bil porazen; prvega pogovora seje udeležilo le kakšnih sto petdeset ljudi, drugega pa trideset. Na slednjega ni prišel niti eden predstavnik SO Maribor in ostalih zainteresiranih institucij, udeležil se ga je le pomočnik sekretaija MVZ. Zakaj takšen majhen odziv?
Obiskovalci so v knjigo vtisov pisali, da so bili prepozno obveščeni, da Maribor ni zainteresiran (? ) za izgradnjo Univerze in da iz tega ne bo nič. Ali bo res tako? Začetek je bil težak in le upamo lahko, da bo odziv na prihodnjih prireditvah večji.
V Klubu mladih so razstavljali študentje PA svoja likovna dela, sodeloval pa je tudi fotoreporter Katedre s tremi svojimi fotografijami. Obiskovalci (ki jih citiram iz knjige vtisov) so poudarili, da tovrstna razstava ne spada v takšen prostor in da si žele čim več takšnih razstav, vendar v večjem obsegu. Ob tem se nemala lahko vprašamo, ali bomo študentje kdaj dobili razstavni paviljon? (Upajmo, da bo prostor v novem študentskem paviljonu).
Kot poslastica so nastopili črnski študentje iz Ljubljane s svojim afriškim večerom. Odličen' nastop popestren z folkloro ter črnsko glasbo je obiskovalcem predstavil del njihove domovine. Obljubili so, da se spomladi ponovno vidimo, vendar v večjem številu nastopajočih in v večjem prostoru. (To je bila edina najbolj obiskana prireditev, op. pis.).
Tako je prvi del brucovskih prireditev minil. Drugi je obsegal športne prireditve ter ples. V športu so se študentje in bruci pomerili v različnih disciplinah, kar priča, da kljub težkim športnim pogojem še živi v nas nekaj športnega duha.
Ples, ki je pomenil zaključek vsega je postal že tradicionalen in so se ga udeleženci že navadili. Čeprav pravijo konec dober, vse dobro, pa si moramo priznati, da vse le ni teklo tako, kot smo si želeli. Krivda predvsem je na nas samih, ki smo premalo zainteresirani za študentsko dogajanje okrog sebe/
M. Vraničar
MARIBOR: 22.11 .je bila v domu družbenopol. organizacij IH.stal-na skupščina študentov MVZ. Glavne topke dnevnega reda je sestavljalo poročilo posameznih študentskih oiganizacij o delu v preteklem obdobju in razprave o nekaterih še nerešenih študentskih problemih.
MARIBOR: V soboto, 11. 11. je bila v „luknji" zanimiva nogometna tekma med člani 10 in Katedre, kjer je 10 vidno zmagal.
MARIBOR: 10 odbor na VEKŠ prirejata 15. 12. tradicionalno brucovanje, ki bo tokrat v veliki dvorani TGA Boris Kidrič v Kidričevem. Med zanimivim programom vas bodo zabavala „Čudežna polja". Odhodi avtobusov iz Maribora ob 18. uri.
Iz dela študentov VEKŠ
SKUPNOST ŠTUDENTOV VEKŠ JE RAZŠIRILA PODROČJE SVOJEGA DELA NA ZVEZNO RAVEN POLEG TEGA, DA SE JE KONEC LANSKEGA ŠTUDIJSKEGA LETA POJAVILA ŽE NA MEDNARODNEM TORIŠČU (SIMPOZIJ ALPE-ADRIA).
V preteklem študijskem letuje bila študentska organizacija visoke ekonomsko komercialne šole sprejeta s statusom enakopravne članice v zdmženje ekonomskih fakultet Jugoslavije. Kmalu za tem je zaradi zanimanja za delo in aktivnost v omenjenem združenju pojavila na čelu z izvršnim odborom kot koordinator dela za zahodno skupino ekonojnskih fakultet, kamor spadajo EF iz Sarajeva, Osijeka, Zagreba, Reke, Ljubljane in Maribora. Predstavnik mariborske šole član koordinacijskega odbora je postal podpredsednik združenja študentov ekonomskih fakultet Jugoslavije.
Namen institucije je povezan s skupnimi težnjami, željami in zahtevami vseh študentov ekonomije v Jugoslaviji. Cilje bi uresničevali z organiziranjem skupnih akcij, ki bodo odkrivale skupne in specifične probleme posameznih šol. Pozitivne rezultate lahko daje tudi večkratno in množičnejše srečanje, izmenjava izkušenj, dogovori, pogovori, prijateljska in športna srečanja, itd . .
Ena izmed manifestacij našega skupnega dela je organizacija ekonomiade, ki je bila od 2. do vključno 5. nov. 1972 v Poreču. Na velikem športnem srečanju je merilo svoje moči preko 580 kolegov in kolegic iz vseh jugoslovanskih univerzitetnih centrov.
Še dosti večjo pozornost kot ekonomiada pa vsekakor zasluži naslednja manifestacija aktivnosti VEKŠ-ovskih študentov. To je simpozij študentov ekonomskih fakultet Jugoslavije, ki bo od 22. do vključno 25. dec. 1972 v Mariboru. Le-temu bo sledila letna skupščina omenjenega združenja. Pomembnost letošnjega simpozija povečujeta dve stvari. Organizacijo simpozija je prevzela naša študentska skupnost, kar bo vsekakor vplivalo tudi na ugled celotne mariborske študentske skupnosti in šole. Drugi faktor atraktivnosti pa je izredno zanimiva tematika, ki jo bomo obravnavali.
Okvirni naslov simpozija je STUDENT-EKONOMSKA FAKULTETA-PRAKSA. Naslov se sicer nanaša na študijski proces ekonomskih fakultet, na rezultate tega procesa in na položaj mladih ekonomistov v praksi, ki bodo v naslednjih nekaj letih glavni nosilec gospodarske aktivnosti naše socialistične skupnosti, s tem pa ne izključuje problemov in pozitivnih faktorjev, ki so prisotni pri funkcioniranju univerze kot celote. To dejstvo poviša pomen akcije na raven Maribora med drugim tudi zato, ker smo v fazi ustanavljanja mariborske univerze in nam bodo študentje iz vse Jugoslavije analitično predstavili vse pozitivne in negativne faktorje oz. zaviralne in pospeševalne momente funkcioniranja univerze, pa tudi probleme, ki izvirajo iz širše družbene skupnosti in vplivajo na vzgojno—študijski proces na višjih in visokih šolah.
Ena izmed pomembnih prednosti je tudi ta, da pomeni simpozij koordinacijo dela in zbliževanje pogledov med študenti in profesorji. Vsi avtorji—študenti bodo pisali referate pod mentorstvom, namen katerega je dvig znanstvene metode preučevanje določene problematike.
V dveh oz. treh dneh bomo obdelali 8-10 najboljših del. Predavanja bodo v centru Maribora in bodo brezplačno dostopna vsem.
Ivan Trop
Vpis na MVZ v tem študijskem letu se je uradno zaključil. Tako smo lahko dobili nekaj podrobnejših podatkov, ki so navedeni v shemi. Iz prikazanih podatkov, ki bodo vsakokgar zanimali, je razvidno marsikaj.
Če si razpredelnico podrobneje ogledamo, lahko pridemo do nekaterih zanimivih zaključkov. To lahko ugotovimo, da študira letos v Mariboru 6715 rednih in izrednih študentov. Največ jih je na VEKŠ in VTŠ, sledi pa VAŠ, VŠOD Kranj, na predzanjem mestu je PA in na zadnjem VAŠ. Približno enaka pa je razvrstitev šol glede na razpis v prvi letnik.
Če primerjamo razmerje študentov po spolu, ugotovimo, da študira
na mariborskih visokošolskih zavodih okrog 40 % več moških kot žensk. Poudariti pa je treba, da so kljub temu ženske na vseh šolah dobro zastopane, najbolje pa na VEKŠ in PA, kjer celo prevladujejo. To je le nekaj splošnih ugotovitev, navedene številke pa bodo lahko vsakemu posamezniku povedale še marsikaj. Dodam naj le še to, da število vpisanih na MVZ iz leta v leto narašča, tako da v Mariboru študira vedno vč študentov in je zahteva po novi univerzi povsem upravičena.
Tone Ceh
Vpisne variacije
v Stud. letu 1972/73
Šola:	VEKŠ			PA	VAŠ		VPŠ		VTŠ		VSOD		SKUPAJ:	
način štud.: letnik:	redni	izredni	redni	izredni	redni izredni		redni	izredni	redni	izredni	redni	izredni	redni.	izredni
I.	538	886	204	135	115	27	175	367	451	548	102	202	1585	2165
II.	291	331	148	460	33	11	72	96	297	—	30	225	871	1123
III.	176	362	—	—	—	—	—	_	227	—	—	—	403	362
IV.	89	117	—	—	—	—	—	—	—	—	—	_	89	117
Skupaj:	1094	1696	352	595	148	38	247	463	975	548	132	427	2948	3767
moški:	531	979	71	187	114	34	136	304	848	474	113	385	1813	2363
ženske:	563	717	281	408	34	9	111	159	127	74	19	42	1135	1404
tretja
Osnovna organizacija univerze
Napisali smo, da na socialistični univerzi v samoupravni družbi ne bi smelo biti nasprotja med eksoterično in ezoterično organizacijsko strukturo. Odprave tega nasprotja pa vsekakor ni mogoče doseči z vsiljevanjem. Kriza nastopi, če univerzi vsilimo z njeno dejavnostjo neskladno organizacijo, kriza pa nastopi tudi tedaj, če univerza vztraja pri organizaciji, ki ni več skladna z organizacijo družbe. Osnovno vprašanje ob tem je, kaj bi bil indikator tega kriznega stanja v pogledu organiziranosti.
Smisel vsake delovne organizacije je združevanje dela. Do tega združevanja prihaja na različnih nivojih, odvisno od namena združevanja (združevanje zaradi poslovnega nastopa, združevanje zaradi nabave surovin ali repromateriala, združevanje zaradi pocenitve skupnih služb, itd ..). Eden od teh nivojev je primaren. To je tista oblika združevanja, mimo katere delovni proces sploh ne more steči. Danes ji pravimo temeljna organizacija združenega dela. Važno je, da te temeljnosti ne razumemo kot absolutne samozadostnosti, ker bi bilo to nedopustno hipostaziranje.
Kaj bi bila temeljna oblika združevanja dela v visokem šolstvu? Najprej nam mora biti jasno, kaj sploh delamo v visokem šolstvu. To še zdaleč ni samoumevna zadeva. Še vedno je živa dilema: ali izobraževanje ali znanost? Odgovorili smo: izobraževanje in znanost. Ostati samo pri izobraževanju je glede na svetovno stanje stvari že kar malo sitno. Toda tudi s tako opredelitvijo dejavnosti visokega šolstva že izgubljamo stik z najnaprednejšimi koncepcijami. Pri dobrem visokem šolstvu gre predvsem za znanost. Resda za malo drugače razumljivo znanost, kot je le-ta pričarana v romantičnih vizijah. Gre za znanost, ki se iz kabinetov seli v tovarne in javne ustanove, v šport in k zabavi, v politiko in v vojsko. Živeti v znanosti sploh ni več kakšen posebno posvečen občutek. To je namreč služba vse bolj obsežnega dela človeštva. (Pravzaprav je paradoksalno: danes živi in dela 9/10 vseh znanstvenikov, ki so kdajkoli s svojo specifično težo obremenjevali zemeljsko oblo. In vendar smp še vedno prepričani, daje znanost prav tisto, kar je 1/10 te spoštljive druščine počenjala pred bolj ali manj davnimi časi). Če torej danes še nismo povsem prepričani, bomo jutri, da je glavno študentsko in učiteljsko opravilo v visokem šolstvu raziskovanje:
Naš namen je torej organizirati raziskovanje. Dva osnovna pojma s tem v zvezi sta informacija in komunikacijski prostor. Komuniciranje, ki je glavni medij raziskovanja, je podrejeno nekakšnim zakonitostim. Te zakonitosti so nam očitne na osnovi briljantnih primerov iz naše vsakdanjosti. Vemo, kako neinventivno je vsevprek govorenje na masovnih sestankih in kako malo zabavni so razgovori, ki jih pomembnejši Slovenci vodijo sami s seboj. Za nekatere bodo te zakonitosti bolj upoštevanja vredne, če jih dokažemo s številkami:
Število komuni- kandov	Število možnih komunikacij izmenjave informacij	Razmerje	Razlika
1	1		
2	2	3,00	
3	7	2,33	0,67
4	15	2,14	0,19
5	31	2,07	0,07
6	63	2,03	0,04
7	127	2,02	0,01
8	255	2,01	0,01
Na ta način smo prišli do magične številke 7, ki morda ni najbolj razširjena ljudska številka. Lahko bi predvideli, da je raziskovalna organizacija v izmenjavi in strukturiranju informacij najuspešnejša, če je v njej združenih sedem različnih virov informacij. Vir informacij je lahko v našem primeru posamezen raziskovalec — učitelj ali specializirana skupina raziskovalcev - učiteljev (raziskovalni team, katedra). Iz tega sledi, da bi na temeljnem nivoju veljalo združevati delo od sedmih do 50-tih raziskovalcev. Če ugotovimo normativ, koliko študentov lahko v posamezni stroki nadzoruje - vodi en učitelj, potem smo prišli tudi do števila študentov v temeljni organizaciji združenega dela v visokem šolstvu.
Seveda lahko zelo hitro podvomimo v smisel takšne „numeralistike“. Manjka nam vsebinska oznaka temeljne organizacije združenega dela v visokem šolstvu. Definirali jo bomo na naslednji način: to je tista minimalna ali maksimalna struktura združenega dela, ki še zagotavlja sistematičen raziskovalni pristop (program) na enem od verificiranihpodročij družbenega interesa oziroma, ki še zagotavlja kontinuirano razvijanje izobraževalnega programa za enega ali več sorodnih izobrazbenih profilov.
Vzemimo recimo primer, da imamo opraviti z visoko šolo, ki ji je na nek način pripadla vloga vodilne raziskovalne ustanove za področje financ, marketinga in organizacije. Če hoče šola v tej funkciji vzdržati, mora za vsa tri področja razviti dolgoročne raziskovalne programe in zagotoviti potrebno raziskovalno infrastrukturo. S tem so se nam na šoli izoblikovale tri raziskovalne enote, ki so istočasno tudi nosilke izobrazbenih profilov. Vse tri so temeljnega značaja, niso pa samozadostne. Ob njih je treba organizirati še kontinuirano raziskovanje splošne metodologije ekonomske znanosti (poslovno matematiko, statistiko, računalništvo itd ...) ter omogočiti delo na kritični ekonomski teoriji oziroma politični ekonomi-
ji. Naša visoka šola bo torej na temeljnem nivoju združevanja dela imela pet organizacijskih enot. Kakšen bo njihov obseg? Normalno bi bilo, da bi to zaviselo od intenzivnosti raziskovalnega dela — če je raziskovalni program celovitejši in družbeno relevantnejši, potem bo tudi organizacijska enota bogatejša in večja. Toda bolj verjetno je, da bo obseg določen z nekim drugim, pravzaprav slučajnostnim faktorjem — s številom vpisanih študentov. Zdi se sprejemljiv normativ, da pri študiju ekonomije lahko en učitelj nadzoruje — vodi skupino 15 študentov. Če to sprejmemo, potem si lahko izračunamo obseg temeljnih organizacij združenega dela v našem primeru. Pri takem določanju obsega organizacije pa se zelo rado zgodi, da nove namestitve niso podrejene kriteriju kompletiranja raziskovalnega kolektiva, kar v nadaljnji konsenkvenci zelo rado ogrozi samo izvajanje raziskovalnega programa. In potem se zopet zdi strašno realna dilema ali smo raziskovalci ali učitelji?
Približno nekaj takega se je dogodilo današnjim fakultetam v svetu. Postale so A M A	monstrumi, katerim ni mogoče več
določiti mesta v raziskovalni in vse ■	pogosteje niti ne v izobraževalni dejavno-
____________j sti. Hibridu je preostalo le še to, da je
samega sebe reproduciral za ceno neučinkovitega raziskovanja in neuporabnih izobrazbenih profilov. To je razlog, da so se praktično vsi univerzitetni sistemi spustili v iskanje temeljne organizacije v visokem šolstvu. Rezultati njihovega proučevanja so dobili najrazličnejša imena. Že tradicionalni departement (ZDA), univerzitetna delovna skupina (Francija), sekcija (NDR), izobraževalno-raziskovalna enota (ZNR), fakulteta novega tipa (Italija), institut (SZ) itd ..,. Primerjalne študije univerzitetnih sistemov nas prepričujejo, da bo prav opredelitevtemeljne organizacije združenega dela tista osnova, na kateri se bo izoblikoval nov tip visokošolske organizacije, ki bo dokončno zamenjal Humboldtovo strukturo iz leta 1801.
Vsi smo pred alternativo, ali biti muzej ali pa vitalna izobraževalna organizacija. Možne so številne rešitve, nesprejemljiv pa je ignorantski odnos do problema TOZD v visokem šolstvu.
F ranči Pivec
Univerza! Lepa beseda, ali ne? Pa ste se sploh vprašali, če zaslužimo, da Maribor imenujemo univerzitetno mesto. Vprašam te.ddragi bralec, dragi študent, profesor, občan Maribora, koliko si že prispeval k njeni poti do uresničitve, ali si le pasiven 'element, ki zaradi svoje ozkosti ter primitivizma stojiš ob strani ter se z rahlim nasmehom na ustih hliniš delu nekaterih posameznikov oziroma ozki skupini ljudi,kki z vso resnostjo ter zagnanostjo delajo na tem področju. In ali si se že kdaj vprašal, zakaj delajo, zakaj skušajo pritegniti k sodelovanju čimveč ljudi? Zato dragi bralec, ker si želijo, da v bodoče spremenijo tebe, spremenijo mesto in ga dvignejo iz blata ter mu dajo AKADEMSKO, KULTURNO odzadje. Vprašam vas, kolikšen je krog vaše zainteresiranosti? Ali se res konča pri knjigi oziroma z odhodom iz službe? Da, verjetno bo to držalo, kajti izkazalo se je, da vas ne zanima, kakšna bo podoba Maribora čez par let. Pa dovolj za uvod. Raje preidem k temi, za katero sem se odlo-
Test naše prisotnosti
čil, da vam pišem nekaj besed, namreč o prostorskemiin vsebinskem konceptu bodoče univerze. Ne bom se spuščal v resnično vsebino obeh konceptov, ampak bom poskušal prikazati potek razprav oziroma razgovorov, ki so bili 7. in 8. novembra v Klubu mladih. Kot vemo, sta te pogovore organizirala Izvršni odbor SS VZM in združenje VZM. Prvi večer naj bi potekali razgovori o prostorskem konceptu univerze, naslednji dan pa o vsebinskem konceptu. Organizator je pričakoval temeljito diskusijo, ki bi pritegnila širši krog ljudi k samemu ustvarjanju koncepta (bodisi prostorskega ali vsebinskega) na eni strani, na drugi pa vsaj prikazati dosedanje delo, ki je že opravljeno ter trud, ki je že vložen v idejo, da Maribor preraste v univerzitetno mesto. Rezultati so porazni, na prvi pogovor je prišlo nekaj študentov, ki so že kolikor toliko seznanjeni s tem delom, nekaj profesorjev, ki se tudi intenzivno ukvarjajo s tem vprašanjem ter predstavniki zavoda za urbanizem. Diskusija se je razvila v krogu ljudi, ki stvari že poznajo. Precej hude krvi je bilo zaradi neažur-nosti urbanistov, ki niso pripravili študije o prostorskem razvoju univerze, čeprav je zanjo združenje že odštelo 6 milijonov starih din. Obstoječo maketo so prav ti ljudje kritizirali kot neustrezno (kritizirati je lahko). Še večji polom je doživel naslednji večer pogovor o vsebinskem konceptu. (Udeležilo se ga je 7 študentov in predstavnik združenja, tov. Pivec) Priznati moram, da se mi je prav dobra zdela pripomba tov. Pivca, ko je ob prihodu rekel: „Fantje, zakaj nismo raje organizirali diskusijo o pokolu v Jareninskem dolu? “ Pogovor se je sprevrgel v obravnavanje problematike nezainteresiranosti med študenti, objas-njeni so bili nekateri problemi interdisciplinarnosti študija, problemi kadrovanja, itd.
Ko človek premišljuje o vsem tem ter skuša potegniti črto pod rezultati teh pogovorov, se v strahu prične spraševati, čemu univerza, vendar ga to še bolj prisili, da se zagrize v delo in hoče
Wl
Pftl&Ttefc CjWt>VJ3E ŠTODEv/rSk£qR РАИ1ЛОМА
prav z vzgajanjem prekiniti s tako indiferentnostjo do svojega dela. Nikakor ne morem razumeti naslednjega: kako to, da se ni odzvalo na razgovor več pedagoškega kadra, saj bodo oni bolj doživljali bodočo univerzo kot sedanja generacija študentov. Kako morejo ostati indiferentni do tega, kako bo izgledal njihov bodoči delovni okoliš. Bolje, da o udeležbi študentov sploh ne govorimo. Iz dneva v dan se nam bolj in bolj prikazuje dejstvo, da študentska populacija še zdaleč ne predstavlja tistega, kar bi morala. Enkrat sem že označil to populacijo kot potrošniško misleča bitja in to si upam še enkrat trditi. Izkazalo se je, da nismo sposobni ničesar prispevati, da naši zanamci ne bi že ob ustanovitvi univerze govorili o njeni reformi. Kaj pa ostali občani Maribora? Ti so prav z neodgovornim odnosom do tega vprašanja potrdili potrebo univerzi
Torej dragi načrtovalci bodočega Maribora, naj vas to dejstvo ne omaja pri vašem delu, ampak vam le vlije nove moči Sedaj končno veste, kakšno je realno stanje. Janko Vitežnik
četrta
Razgibano politično življenje vse bolj in bolj postavlja v ospredje vprašanje idejnopolitičnega vidika izobraževanja. Prešli smo tisto obdobje, ko se nam je še zdelo razpravljati o od cerkve vsiljeni ideji, o nevtralni šoli, ki naj bi prepuščala človeka življenju in lastnemu zanimanju in ki ne bi dajala določene (socialistične) idejnopolitične orientacije.
Čeravno malo pjepozno, smo začeli tudi na visokošolskih zavodih ugotavljati, da strokovna usposobljenost diplomanta ni optimum, ki naj ga šola kot izobraževalna ustanova človeku posreduje. Prav kmalu pa človek naleti na težave; kako namreč intenzivirati, po nekaterih šolah pa prav na novo zastaviti idejnopolitično, družboslovno, marksistično usposabljanje. To vprašanje je potrebno reševati že v osnovni šoli, v srednji šoli in kasneje na visoki šoli. Nekompleksno reševanje povzroči neenotno usmerjenost, razdrobljenost in nepovezanost med republikami, pokrajinami, občinami. Zavzemam se za takšen sistem družbenega vzgajanja ljudi, ki bi pomenil enoten predmet v osnovnem šolstvu za celo Jugoslavijo, kasneje pa bi bilo možno z ozirom na strokovno usmeritev, ta predmet diferencirati. Jasno je, da ne moremo čakati na izdelavo vsejugoslovanskega ali vseslovenskega koncepta marksističnega izobraževanja, ker bomo zopet zamudili nekaj let. Zato je treba nov predmet uvesti takoj, še bolj pomembna pa je poglobitev tistih poglavij učbenikov, predmetov, ki so že dosedaj obsegali elemente marksistične misli.
Na mariborskih visokošolskih zavodih bi to pomenilo, da je treba razmisliti, v katerem letniku bi ta predmet uvedli; najbrž bi bila ena izmed dobrih rešitev ta: enoten predmet (za vse visoke šole) bi uvedli v prve letnike, kasneje pa bi v naslednjih letnikih vsebino predmeta prilagodili potrebam, ki nastanejo zaradi nezapolnjenosti nekaterih predmetov. Se pravi, najprej enoten predmet za vse šole, kasneje pa veijetno vsem študentom na vseh visokošolskih zavodih ne
Nov predmet - kako?
bi ustrezal enak način podajanja snovi, pa tudi vsebina predmeta — marksistična filozofija, državljanska vzgoja, sociologija, kakorkoli ga imenujemo, ni v isti obliki pri različnih tehničnih, družboslovnih smereh dovolj aplikativna.
Tudi pri odločitvi, da bomo uvedli enoten predmet v prve letnike visokih šol, se moramo ustaviti. Vprašanje je, Kuj naj bo vsebina predmeta, kakšen naj bo, da ne bo vzpodbujal le k reproduktivnemu pridobivanju znanja, kdo naj predava, kakšen učbenik je potreben, kako naj poteka ocenjevanje znanja. Prepričan sem, da predmet ne more biti ne čista sociologija ali filozofija, zgodovina delavskega gibanja ali poučevanje o naši ustavi in samoupravljanju. V katerikoli našteti obliki bo predmet izgubil svoj smisel: vzgajati mora državljana socialistične družbe, ki je pripravljen na boj z napakami, razrednim sovražnikom itd. Taka poenostavljena definicija smisla predmeta pa že odpade kot premalo jasna, ko pridemo do spoznanja, da en sam človek ne more predavati celotne problematike. Sociologijo lahko predava sociolog, filozofijo sociolog, tega novega predmeta pa ne more predavati en sam človek, ker enostavno ne more obvladati toliko področij, kolikor naj bi jih ta sodoben predmet zaobsegal (sociologija, marksistična filozofija, samoupravljanje, filozofija vodenja, human relations, teorija vrednosti in predvsem sodobni družbenopolitični tokovi, polarizacija sil, nerazvitost velikega dela sveta itd.,). Izogniti se moramo predmetu, ki bi bil socialistični katekizem, ker bi to imelo več slabih kot dobrih posledic. Človek nerad posluša in si zapomni monotono, historično, neaktivno vsebino. Vsebina, ki zmore zbuditi človeka, ki ga pritegne, pusti trajnejše sledove. Na ta način lahko uspe nov predmet, sicer bo obsojen na prej naštete negativne (možne) konce. Ker vem, daje fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo iz Ljubljane izdelala študijo, ki govori o tem, kaj naj bi tak predmet obsegal, bi veljalo o tem razpravljati, izdelati učni načrt in na osnovi tega pridobiti predavatelje ter literaturo. To pa ni naloga samo mariborskih visokošolskih zavodov, ampak moramo v to akcijo poseči delovni ljudje vse Slovenije in zagotoviti program, sredstva in vse drugo, kar je potrebno za izvajanje kompleksnega družbeno-marksističnega izobraževalnega programa na vseh osnovnih, srednjih, strokovnih in višjih šolah.	Dušan Zbašnik
»Nemec ostane Nemec«
Ko sva z Jankom Messnerjem sedela po občnem zboru Društva slovenskih pisateljev v klubu kulturnih delavcev, sva se pogovarjala o položaju koroških Slovencev, o problemu jezika, o politični svobodi, o človekovem dostojanstvu, o človeških pravicah ... Ko človek govori o konkretnih razmerah narodnostne manjšine spozna, kaj in koliko tvega, če govori v zamejski Koroški slovensko. Tvega pravico in svobodo, daje človek. Dve tisočletji sta minili, odkar so bili sužnji govoreče živali, ko so oligarhije in imperializmi poniževali človeka in njegove vrednote na raven manjvrednosti. In danes - oligarhije kapitala, sodobni imperializem, neofašizem in šovinizem? !
„Velikanske žrtve evropskih ljudstev so bile potrebne, da se je pred 26. leti zrušil nemški nacifašistični rajh. Preostalo je razbito delavsko gibanje, preostale so zdesetkane in uničene manjšine. Koroške in južno-štajerske nacistične svinje so imele nalogo, da pripravijo nemškemu imperializmu pot proti jugu. To so storile z rjavim in belim terorjem, s streljanjem talcev, s sistematičnim ponemčevanjem, z izselitvijo domačega prebivalstva. Slovensko ljudstvo je bilo prva ovira, ki jo je moral fašizem na svoji poti proti jugu premagati. Partizanska vojska pa je fašizmu izbila krvave zobe." (KLADIVO, cajtenge za koroške Slovence, letnik II, št. 2, Dunaj, maja 1971: Heimatdienst-fašistična golazen) Mlada generacija na slovenskem Koroškem se zaveda, da ne bo krvavela v splošni stihiji in širokih protijugoslovanskih izgredih. Zgodovina jugoslovanskih narodov je iz NOB naša temeljnica, je naš ponos in uresničitev neposredne socialistične demokracije. Ne gre za očitke z naše strani, nezakonito poseganje v splošne človekove pravice, ki so določene in uzakonjene tudi v mednarodnem pravu, osnovna človekova svoboda je prizadeta na Koroškem pod potuhnjeno zastavo novega fašističnega pobarvanega nasilja. V marksistični analizi so vzroki, razlogi in povodi za pojav takšnih dejavnosti tudi dialektično jasni: šovinizem in neofašizem se skrivata pod pogrebnim plaščem oligarhije kapitala, tistega kapitala, ki izžema DELAVCA IN KMETA, ki jemlje pravice in svobodo ZNANSTVENIKOM IN IZOBRAŽENCEM, ki spreminja produkte človeškega humanizma v ideologijo rase, nacionalne, šovinistične
M
2
*
T
Razpon dohodkov
Ko smo ljudje oziroma naši predniki še pobirali plodove, ki nam jih je nudila narava, je vsakdo živel izključno od svoje učinkovitosti. Zadovoljitev potreb vsakogar je bila predvsem stvar subjektivne presoje in možnosti glede na naravne okoliščine. V bistvu bi temu rekli primitivna delitev po učinku dela. Kdor je bil sposobnejši in je vložil več truda, je bil manj lačen. Delitev je potekala po geslu „vsakomur toliko, kolikor si more nagrabiti". O enakosti ne moremo govoriti. Kljub enakim želodcem je bila stopnja zadovoljenosti potreb posameznika različna. Vsi pa so imeli neke enake možnosti, saj so svoje potrebe zadovoljevali s povsem preprosto pripravljenimi dobrinami - iz neomejenih virov in z direktno vloženim lastnim delom.
Z razvojem se pojavi delitev dela. Vsak je ustvarjal dobrine, ki jih je mogel in jih menjal za tiste, ki jih je potreboval. Delo posameznika kot ga je družba cenila, je bilo merilo za njegovo stopnjo zadovoljitve. Prvotne minimalne razlike so se povečale, kajti družba je eno delo bolj cenila kot drugo. To so bile še vedno razlike, izhajajoče iz dela. S presežno vrednostjo, ki jo je omogočala večja produktivnost, ko je bilo dobrin dovolj tudi za nekatere, ki niso delali, so se pojavili razredni odnosi. Eni so torej že živeli na račun drugega dela in si prisvajali produkte. Tako imamo v razredni družbi dvoje razlik: ene, ki izhajajo iz različnega družbenega vrednotenja dela, in druge, ki izhajajo iz razrednih odnosov.
Za nas je zanimivo vprašanje, ali pomeni večanje razlik vrednotenja dela, torej večanje razpona dohodkov, tudi nastajanje razrednih razlik. Večanje razpona je vbistvu kvantitativni proces. Preskok v novo kvaliteto, torej razredni odnos je vsekakor v veliki meri pogojen z velikimi dohodkovnimi razlikami. Ne moremo pa shematično trditi, kateri je tisti razpon, ki pomeni privilegirani razred. Upoštevati moramo še druge faktorje. Predvsem omogočeno razpolaganje s tujim delom in pa razne manjše iz položaja in dohodka ustvarjene privilegije, katerih združitev pa je hudo pomembna.
Razpon slovenskih plač. je po sporazumu med 900 din in 6000 din oz. 7500 din za izjemne uspehe. Tak razpon ima ekonomski in politični pomen. Ekonomsko pomembno je poprečje zaradi regulacije osebne potrošnje, pa tudi zgornja meja v smislu klasične protiinflacijske borbe v obliki omejevanja porabe. Politično pomembni sta predvsem meji, odnos med zgornjo in spodnjo mejo in pa realnost ocene življenjskega minimalnega standarda in maksimalnih nagrad.
V preteklosti, razen v zadnjih burnih dveh mesecih, je marsikdo zasledil značilnost, daje bilo o zgornji meji mnogo več govora kot o spodnji. V forumih, predvsem pa v podjetjih, se tisti, ki običajno javno nastopajo in razpravljajo, čutijo prizadete zaradi omejenega maksimuma. In vendar se moremo prav ob minimumu zamisliti. Ne le zaradi same proklamacije, temveč-zaradi dejstva, da je v naših podjetjih zaposlenih še mnogo delavcev, katerih dogodek ne presega minimuma. Pri tem, ko podjetja (oz. vodstvo) iščejo načine, kako bi izplačala dohodke nad mejo, se pri slabše plačanih zadovoljijo, da ustrežejo črki zakona. Živeti sam in preživljati družino z 900 dinarji na mesec pri sedanjih cenah ni mogoče. Pa še za primerjavo: preko študentskega servisa dobiš za nekvalificirano delo najmanj 10 din na uro. Redno zaposleni delavec z minimalnim dohodkom pa dobi za redno delo le približno 5,50 din na uro. Vsakdo lahko izračuna, s kakšno količino dobrin lahko delavec ob minimalnem dohodku razpolaga — koliko poprečnih življenj mora imeti, če bi slučajno želel stanovati v svojem stanovanju, koliko kilogramov mesa lahko poje, če nima prav nobenih drugih izdatkov in podobno. Premislimo malo!
Nekatera slučajno zbrana mnenja kolegov o razponu dohodkov v Sloveniji:
BRANKO DROBNAK: Menim, da je razpon realen. Res pa je, da nekateri za vrhunsko delo nimajo dovolj vzpodbude. Eno so vrhunski učinki kot plod maksimalnih naporov, drugo pa enostavna rutinska opravila, ki ne zahtevajo nikakršnih kvalifikacij. Tega ne smemo-enačiti, kajti obstajajo velike razlike v prispevku skupnosti. Vendar pa smo diferenciacijo doslej preveč dopuščali,- Predvaja' tudi večji poudarek moralnemu nagrajevanju. Se to: na sporazum o razponu dohodkov smo se spbmnili kakih deset let prepozno, podobno kot smo sc mnogo prepozno spomnili na združitev delavskega in kmečkega zavarovanja.
JANI LAMPE: Premalo vrednotimo predvsem težaško delo oziroma imamo nekatera nepravilna razmerja. Kar se tiče dohodkov, znanstveno delo ni diferencirano od nekega na videz odgovornega dela v podjetjih. Menim, da moramo znanstveno delo visoko ceniti in temu primerno nagrajevati, saj bi prenizka limita povzročila med drugim tudi vpliv znanstvenikov v tujino. Vprašljivo pa je nagrajevanje odgovornosti vodilnih, saj praksa kaže, da je realna odgovornost posameznika često mnogo nižja, kot pa bi bila dohodku primerna.
JOŽE ZAGOŽEN: Nikakor ne nasprotujem reguliranemu razponu dohodkov, dasi imam pomisleke glede spodnje meje. Življenjski minimum ni le golo prehranjevanje za obstoj, marveč izraz nekega minimalnega standarda, ki pa je zelo relativen, odvisen od razmer v družbi. Dohodki naj izhajajo iz dela in znanja. Znanje je plod študija, torej preteklega nenagrajevanja dela, študirati pomeni nekaj osebno vlagati in to moramo upoštevati. Če nam bo najslabše plačanim uspelo zagotoviti minimalni družbeni standard, potem naj bolje plačani kar imajo zaslužene visoke dohodke. Dokler pa takšnega minimuma ne moremo zagotoviti, moremo odvzemati tistim, ki imajo največ. Sem pa proti uravnilovki, ker deluje destimulativno.
MIRČ PESTIČEK: Samo to bi pripomnil, daje razpon prevelik. Minimum je prenizek.
SLAVKO GERIČ: Za nižje kategorije delavcev so dohodki prenizki. Družinski dohodek družinam teh delavcev še zdaleč ne omogoča človeka vrednega življenja. Naša naloga je, da zagotovimo eksistenčni minimum, visoke dohodke pa še ostreje progresivno obdavčimo.
DAVORIN KRAČUN
nestrpnosti in sovraštva. Kajti pravica do jezika, do javnega izražanja in do dela — to so (in bi morale biti!) klasične pravice sveta!
Če bi nasilnim „oblastnikom" vzeli kapital, bi iz zdajšnje prikrite pohlevnosti zbesneli v imperialiste. Kajti načelo kapitala, ki izrablja delovnega človeka in njegove pravice ter svobodščine, se glasi: vladati, vladati, vladati - ne delati. Odtod, iz tega meščanskega kozmosa izvira mračnjaštvo, vljudno udobje in zatiranje svobode. Zgodi se lahko, da bo tudi avstrijski delavec in kmet na udaru istega kapitala in tedaj ne bodo nič pomagala predavanja v smislu Oscarja Schmidta: O odnosu darvinizma do socialne demokracije. Zavedati se moramo, da pelje pot osvobajanja in osvoboditve le preko razbijanja kapitala posameznikov, torej preko poznavanja notranjih slabosti in zunanjih protislovij. Protijugoslovanska gonja v Avstriji je zato sočasno trda preskušnja avstrijske državne demokracije, je izpolnjevanje obveznosti po državni pogodbi in za njeno realno uresničitev. Ukrepi ZIS pri avstrijski vladi, depeše, telegrami in protesti delovnih samoupravnih organizacij, družbenopolitičnih organizacij in drugih jugoslovanskih forumov niso zgolj opozorilo, da izgredi rušijo mir in demokratično mednarodno sodelovanje, da ogrožajo varnost in integrirano državno mejo in dobre sosedske odnose, marveč so protestni klici zavestni, načelno in vsebinsko opredeljeni poziv jugoslovanske družbene skupnosti, da ne trpimo nasilja, nobenega nasilja, da se s skupnimi močmi in na izkušnjah NOB in socialistične družbene graditve ter na enotnosti vseh jugoslovanskih narodov borimo za OSVOBAJANJE DELOVNEGA ČLOVEKA IN ZA ČLOVEŠKE PRAVICE.
Gonja proti koroškim Slovencem —. naj bo prikrita ali provokativno nasilna — se nadaljuje že dalj časa, od obrtne delavnice in tovarne do šole in univerze. Neofašistična gonja heimatdiensta in drugih temnih političnih sil ni uperjena zgolj proti Slovencem, uperjena je proti našemu socialističnemu demokratičnemu sistemu, proti Jugoslaviji, je izzivanje vseh naših narodov.
In kako gleda na izzivanje poprečni Avstrijec? Janko Messner seje na moje vprašanje vzburil: „Imam starega prijatelja, ki je Avstrijec in skupaj sva gulila šoLske klopi. Profesor je. Nekega dne me je začudeno vprašal, kako da se Slovenci tako razburjamo zaradi malenkosti in ali ni bolj preprosto, če bi govorili kar nemško. Tisti, ki pa še ne znajo, se lahko še nemško tako ali tako naučijo. Tedaj sem se spomnil reka iz mladih let: Nemec ostane Nemec. Obrni ga kakor hočeš, vedno se bo obrnil na svoje. Takrat mi je postalo slabo. Nemcem sploh ne gre v glavo, zakaj se razburjamo. Stvari se bodo že uredile same od sebe ...“ Tako mi je povedal profesor in pisatelj Janko Messner, ki z odločno besedo povsod zastopa interese človeških pravic in svoboščin, emancipacijo in osvobajanje. Z druge strani sc oglašajo predstavniki slovenskih organizacij na Koroškem. Bolečino in protest pa izpoveduje tudi književnost koroških zamejskih Slovencev. Pesnik Andrej Kokot je zapisal:
„Udarjam v mizo, vpijem in pljuvam v svet,
ki mi jemlje pravico.
(Andrej Kokot, iz cikla pesmi NEKDO V MENI UMIRA: Udarjam v mizo.)
Nihče nima pravice klonitii pred človečnostjo in človekom! Svoboda nas združuje v enotnost! Vse delavce sveta!	VLADIMIR	GAJŠEK
peta s
J/U/jUjJ- fas :
Doklej odisejada slovenskega kmetijstva?
Zavoljo referenduma o združitvi skladov delavskega in kmečkega zavarovanja smo v preteklih dneh sorazmerno več kot običajno govorili in razmišljali o tako imenovanem kmečkem vprašanju. To in pa specifični trenutek, ki ga doživlja slovenski kmet, me je vzpodbudilo, da spregovorim nekoliko besedi o tej, doslej čestokrat zamolčani temi ali vprašanju, ki smo (so) se ga tu in tam raje v velikem loku izognili, kot pa da bi spregovorili o njem jasno, odločno in brez ovinkarjenja.
Že pred vojno in seve tudi po njej, je slovenski kmet doživljal kaj čudno avanturo: venomer na robu svojega eksistenčnega bivanja se je kot gladiator v areni družbenih norm in odnosov boril zdaj z oblastjo, zdaj s slabo letino, pa zopet z naravnimi katastrofami. Dobesedno je bil boj na življenje in smrt, prepuščen samemu sebi: v primeru bolezni mu je obrnila hrbet družba s svojim nerazumljivim pojmovanjem, kot da je kmet drugorazredni državljan, skratka Plebejec, nujno zlo, ki ga je treba počasi, a zagotovo likvidirati; po drugi strani pa so mu (in še) obračali hrbet lastni otroci, ki ga obiskujejo le še ob praznikih, jeseni pri spravljanju ozimnice, pozimi v kolinah - le poleti, ko je dela čez glavo, se raje namakajo v morju in cvrejo po obalah Jadrana.
gnoja, gnojevka pa se zbira v velikih rezervaijih, od koder jo črpajo z posebnimi „vakum sodi“ in potem razvozijo po travnikih. Tudi krmljenje perutnine je mogoče s posebno krmilno napravo, ki je programirana za samodejno hranjenje in napajanje, tako da preostane le še pobiranje in sortiranje jajc. Razumljivo je, da so za tovrstno mehanizacijo potrebna ogromna sredstva; v veliki meri je priskočila na pomoč kmetijska zadruga z dokaj ugodnim kreditiranjem, del sredstev pa so, razumljivo, prispevali kmetje sami.
Pri tem opisovanju sem se pomudil nekoliko dlje, ker sodim, da je le in samo v tovrstnem pristopu pri reševanju slovenskega kmečkega vprašanja pravilna rešitev. Le tako bomo obdržali mladi rod na zemlji in ne nazadnje, le tako bo kmetijstvo dajalo družbi ustrezen delež, da, denimo debelo rezino kruha, ki pa ne bo izvirala iz pobranih davkov, temveč iz visoko produktivnega in sodobnega načina kmetovanja.
Naravni pogoji opredeljujejo Jugoslavijo kot izrazito kmetijsko deželo, ki pa se tega svojega specifičnega položaja ni uspela (ah ni hotela? ) docela zavesti. Danski strokovnjaki so izračunali, da bi bilo mogoče ob uvedbi najsodobnejših tehničnih in ekonomskih metod samo v Sremu in Banatu v tolikšni meri maksimalizirati kmetijsko produkcijo, da bi zadovoljevala potrebe prehranjevanja za približno 60 milijonov prebivalcev, kar ustreza prebivalstvu Jugoslavije, Grčije, Albanije, Bolgarije in Romunije! Po doslej znanih podatkih pa SFRJ celo uvaža kmetijske oridelke ...
Rešitev je torej v posodobljenju metod pridelovanja v kmetijstvu in doslednem razvoju samoupravnih odnosov na vseh nivojih, kar se kaže zlasti v najtesnejši kooperaciji s kmetijskimi zadrugami, v specializaciji po načelu najbolših naravnih pogojev za gojitev določene kulture in - kar je neizogiben pogoj — v popolni mehanizaciji pridelovalnega procesa. Mar ne bi bilo ustrezneje, ako bi družba namesto cele vrste zgrešenih investicij (kemijski kombinat Velenje ipd.) kreditirala raje tako družbeno kot zasebno kmetijstvo?
Pomemben dejavnik pri razreševanju omenjene problematike je nedvomno starostno zavarovanje in uvedba zdravstvenega varstva kmetov, kar jim bo omogočilo urejeno zdravljenje v bolnišnicah in ustvarjanje pogojev za razvedrilo in zabavo ter izobraževanje mladih ljudi, ki so sklenili ostati na kmetijah. Bistveno vlogo pa naj bi mlela pri tem čvrsta in povsod navzoča mladinska organizacija, ki bi izvajala svoje poslanstvo po načelih, ki izhajajo iz njene politične funkcije, iz njenih ustanovitvenih oblik in iz njenih praktičnih načrtov ...
JOŽE ZAGOŽEN
sili
Povsem napak bi izzvenela sodba, češ da so to vprašanja, ki so samo še žgoč spomin na preteklost; ne, problematika je še vedno prisotna in skrajni čas je, da jo vsaj delno, če ne že docela omilimo. Gotovo je, da predstavlja ideja referenduma o združitvi skladov ogromen prispevek v tej smeri, vseeno pa je obžalovanja vredno, da se je rodila tako pozno. Sleherni referendum, četudi uspe — kot je ta — je v bistvu metanje kocke; vprašanje pa je, ako je ,.metanje kocke" resnično najpravšnja pot za razreševanje tako perečih vprašanj kot je zdravstveno zavarovanje kmetov.
Kot kmečki sin sem svojstveno doživljal odisejado našega kmetijstva: ne zgolj teoretično (iz časopisja in radia ter veselih izletov na deželo) sem imel priložnost spoznati trdo, neizprosno kmečko obrt, kjer je nuja, ki jo teija delo tolikanj večja, da odtehta marsikatero „izmučenost", brezvoljnost in čestokrat celo bolezen.
Da, dandanes je življenje na kmetiji neprimerno lažje kot svoj čas; to nam najzomeje kažejo mnenja kmetov samih, kadar tarnajo o težavah ali se o določeni problematiki izražajo celo pohvalno. Ni daleč čas, ko je marsikateri kmet tudi po desetkrat na dan preklel oblast, kajti zanj ni bilo pomembno, kakšna je oblast — v kmetu je namreč zakoreninjeno prastaro reklo: „oblast je oblast" in če gaje ožemala z davki, je bilo zanj povsem naravno, da jo je preklel „po dolgem in po čez" ... Danes je drugače. Na vasi brez izjeme govore, da še ljudem ni bilo nikdar „tako dobro kot sedaj", da ima „vlada" posluh za njihove težave, da življenje na kmetiji ni več brezciljno, marveč celo perspektivno ipd.
In res, življenje na kmetih je bilo koj po vojni vse prej kot postlano z rožicami. Spominjam se nekega razgovora z očetom, ko mi je le-ta dejal, da je za časa obveznih oddaj dobil za kravo, ki jo je moral oddati, tako neznatno vsoto, da bi bilo potrebno preko obvezne oddaje prodati 88 (beri: oseminosemdeset!) krav, če bi hotel po drugi strani poravnati enoletni davek.
Problematika, ki jo opisujem, je bila prisotna v občini Mozirje in prepričan sem, da se bistveno ni mogla razlikovati od tiste, kije vladala drugod.
Menim, (in ne samo jaz) da je v tem trenutku ravnanje kmetijske zadruge Mozirje vzgled vsem ostalim, zlasti glede vprašanj kooperacije z zasebnim kmetijstvom strokovne pomoči in nadzorstva pri procesu specializacije kmetij in sploh strokovne pomoči kmetom pri vsakdanjih opravilih. Tako je v tej občini izvedena specializacija preko šestdesetih zasebnih kmetij, kjer se na posestvu ukvarjajo le z gojitvijo ene kulture ob popolni mehanizaciji. Zvečine so mozirski in mariborski strokovnjaki svetovali tamkajšnjim kmetom vzrejo goveje živine ali uvedbo kokošjih farm - vse to seve v kooperaciji s kmetijsko zadrugo (kokoši in krma so na primer last zadruge, kmet pa prejme dohodek samo za neposredno delo). Mehaniziranje pridelovalnega procesa se kaže v tem, da kmet pokosi travo s kosilnico, seno obrača z obračalnikom, pričvrščenim na traktor, ga naklada s samonakladalno prikolico, na skedenj spravlja z elevatorjem, dokončno pa ga posuši šele na skednju s posebno prevetrovalno napravo. Hlev je lahko narejen na principu splakovanja, kjer odpade nastiljanje in odstranjevanje
Jugoslavija je imela vedno zanimiv in strateško pomemben položaj. Sedanja politika neuvrščenosti na meji dveh blokov, pomen Jugoslavije in njenega zadržanja za evropsko ravnotežje k še povečuje. Hkrati z ugotovitvijo, da zunanja politika naše dežele ostaja neuvrščena politika miroljubne koeksistence, moramo biti pozorni na notranjepolitična dogajanja, ki v precejšnji meri vplivajo na zunanjo politiko.
Pred mesecem dni smo na tem mestu raztrgali nerealno resolucijo o ekonomski politiki za leto 1972, saj je prikazovala nerealna povečanja cen, dohodkov, pa tudi emisija denarja jo je demantirala. To je le nekaj kazalcev, ki jih je praksa postavila na pravo mesto, seveda ne na tisto, ki ga je določila projekcija našega letošnjega razvoja. Vendar bomo danes resolucijo pohvalili Ne zaradi tega, ker bi natančno ali vsaj približno točno napovedala gibanje plačilne bilance, pač pa zaradi tega, ker vsaj pri tem vprašanju projektanti naše resolucije o ekonomski politiki niso bili optimisti. Stvar je v tem, da je resolucija predvidevala 130 milijonov dolarjev deficita v plačilni bilanci, medtem ko realni izračuni kažejo, da bomo prvič po gospodarski reformi (1965) imeli 170 milijonov suficita. Tako bomo v pokrivanju uvoza z izvozom dosegli približno isti odstotek kot leta 1965, in sicer 70 %, čeprav je vsa leta reforme ta odstotek padal in dosegel najnižjo točko leta 1970, ko smo z izvozom pokrili le nekaj nad 50 % uvoza.
Ne vem, če lahko sedanja gospodarska gibanja pri nas opredelimo kot ugodna. Suficit v plačilni bilanci ni dovolj realen dokaz ekonomskih razmer. Vsekakor je jasno, da je za Jugoslavijo izredno pomembno, ali nam bo uspelo skleniti aprila 1973, ko poteče jugoslovanska pogodba z EGS, takšen razširjen sporazum, ki bi vključeval določene avtomatizme, tako da ne bi bilo potrebno pri vsakem poslu sklepati dopolnilnih sporazumov. Ugodnost našega sporazumevanja z EGS je izredno pomembna, če vemo, da je pred kratkim poljski zumnji minister Olszovvski predlagal direktna pogajanja med EGS in SEV. Ekonomski scenarij predvideva še hujšo diferenciacijo na bogate in revne, m razvite in nerazvite, tako da sedanja gibanja v svetovnem gospodarstvu jasno kažejo tendenco diferenciacije med državami. Pričakujemo lahko nastanek kompleksnega pasu razvitih držav (Japonska, ZDA, Kanda, države SEV in države EGS).
V tem kontekstu moramo obravnavati sovjetsko-jugoslovanski sporazum po katerem je Sovjetska zveza dala Jugoslaviji 540 milijonov dolarjev posojila. Vendar je zahodna propaganda znala to izkoristiti v svoje namene in prikazovala to posojilo kot prvi jugoslovanski korak nazaj v vzhodni blok. Ne nazadnje so tudi Sovjeti pred podpisom sporazuma imeli take ambicije, saj je jasno, da v gospodarskih kontaktih držav SE Va prevladujejo politični vidiki. Napako je naredilo tudi naše časopisje, saj ni znalo sovjetskega kredita pravilno ovrednotiti. Zavedati se moramo, da je to blagovni, ne pa finančni kredit. Jugoslavija ne bo dobila gotovine, s katero bi lahko kupovala opremo kjerkoli, pač pa lahko v vrednosti 540 milijonov dolarjev uvaža le iz Sovjetske zveze. Ta kredit je ugoden za
0 delu predsedstva domske skupnosti
Predsedstvo domske skupnosti je v preteklem obdobju aktivno reševalo vse probleme, nastale v zvezi s študentskimi domovi. Na samih sejah, kolikor je bilo sklicanih, so obravnavah med ostalim naslednje zadeve:
— o povračilu škode posameznim študentom, ki so jim bili ukradeni nekateri predmeti;
— o problemih, ki so nastajali v zvezi z gledanjem TV oddaj;
— kršenje nočnega reda predvsem tistih, ki ne stanujejo v študentskem domu;
— o uporabi skupnih prostorov;
— o upravičenosti bivanja v domu za nekatere stanovalce, ki ne izpolnjujejo študijskih pogojev;
— o problematiki sprejemanja študentov v dom;
— o izletu v Kotlje in Celovec;
— o odnosih med domsko skupnostjo in upravo doma.
Delo predsedstva domske skupnosti je bilo po tematiki in ažurnosti zelo aktivno in predstavlja v primerjavi z delom prejšnjega predsedstva nedvomen napredek. Kljub pozitivni oceni so bili tudi v tem obdobju poseben problem sveti blokov, ker zaradi premajhnega sodelovanja in pripravljenosti za delo niso opravili naloge, ki jim je bila zaupana. Komisije, v katerih je sodelovalo 49 stanovalcev, so bile aktivnejše.
Predsednik domske skupnosti Alfljo Kocjančič je v svojem poročilu o delu predsedstva domske skupnosti poudaril problem rekreacije študentov, prehrane in sprejemanja v dom.
Glede rekreacije pravi:
„Vsi dobro vemo, da razen t.i. telovadnice v ŠD III, kjer ima prostor samo ena namiznoteniška miza in prostora v ŠD I, kjer je prav tako prostora le za namiznoteniško mizo, nima 664 študentov prostora za rekreacijo."
O problemu prehrane je poudaril, da je pomembna pridobitev način prodajanja blokov za prehrano. Subvencionirane bloke bodo odslej prodajali v študentskem domu, in sicer zadnja dva dneva v mesecu, v času od 11. do 15. Ekonomska cena kosila in večerje je 15 dinarjev, subvencionirana cena pa 12,40 dinarjev. Ker je bilo v preteklem obdobju precej pripomb na kvaliteto prehrane, bo odslej na oglasni deski objavljen jedilnik za ves mesec.
Na koncu svojega poročila je omenil zelo dobre odnose med domsko skupnostjo in upravnikom doma ter izrazil željo po tesnejšem sodelovanju z 10 SŠ MVZ, kar bi pripomoglo k večji informiranosti obeh študentskih forumov.
MILAN LAMPE
jugoslovanskega kupca in sovjetskega proizvajalca, saj mu odpira vstop m novo tržišče. Da številka 540 milijonov dolarjev ni tako visoka, dokazujeta dva podatka. Prvič: naše proizvodne specifikacije so sovjetski proizvajalci realizirali le 17-20 %. Tako kaže praksa zadnjih let, zato le največji optimisti pričakujejo, da bo Jugoslavija od blagovnega kredita 540■ milijonov dolarjev izkoristila 25 % le-tega, kar bi zneslo 130 milijonov. Drugič: zahodna propaganda pozablja, da je Jugoslavija v reformnih letih dobila od zapadnih dežel skoraj 3 milijarde dolarjev kreditov. Če se sprijaznimo s tem, da je sovjetska „sproščenost“ taktična poteza, kredit pa poskus pridobivanja Jugoslavije v vzhodni blok, še vedno ostane vprašanje, s kakšnim namenom in potrebo to počno. Odgovor je enostaven. Približuje se konferenca o evropski varnosti, ki naj bi bila prihodnje leto v Helsinkih. Pomembna bo zaradi tega, ker bodo velike sile skušale doseči status quo ter si tako zagotoviti varen hrbet (vsaj za Sovjetsko zvezo) pri političnih premikih na daljnem azijskem vzhodu, kjer je Kitajska neprenehen problem Prvi socialistični deželi gre tudi za to, da učvrsti enotnost svojega bloka ter omili razhajanja z Jugoslavijo. To dokazuje postopno odstopanje od načel brezkompromisne propagande, ki je Jugoslavijo izenačevala s kapitalističnim svetom, komunistom pa pripisovala revizionizem Sovjetski zvezi se sedaj z(li mnogo bolj smotrna poljska interpretacija jugoslovanskega sistema, po kateri samoupravljanje resnično daje večjo oblast delavskemu razredu, vendar pa je ta oblast omejena na politično vlogo, medtem ko partije ne krepi Poljski teoretiki pravijo, da komaj sedaj v Jugoslaviji izvajamo tisto, kar so vse bratske vzhodne države predvidevale že lep čas. Vendar moramo razumeti, da je to manever, ki naj bi zagotovil sterilnost jugoslovanske politike vsaj do konference o evropski varnosti Vsi namreč vemo, da bo Jugoslavija nastop ib z antiimperblistično resolucijo, s katero bo obsodib blokovski hegemonizem, hkrati pa bo zahtevah realno pomoč nerazvitim dežebm V interesu Sovjetske zveze pa je, da se njeno ime čim manjkrat omenja, kar pa je - če računamo na doslednost naše zunanje politike - nemogoče.
Naša notranja gibanja, ki so zunaj naše dežele dobib priokus centralizma, trdne roke in nedemokratičnosti, imajo velik vpliv na mednarodne odnose Jugosbvije Pri tem ne smemo pozabiti, da blokovsko orientirani politični in gospodarski partnerji Jugosbvije venomer: postavljajo poleg ekonomskih pogojev tudi politične pogoje. Treba je ohraniti linijo, ki jo je naša zunanja politika izvajab do sedaj: bbgo za bbgo, ne pa bbgo za politiko.
DUŠAN ZBASNIK
sesta stran
Borštnikovo srečanje
NADALJEVANJE IN KONEC
DRAMA SNG LJUBLJANA
Moliere: IMPROVIZACIJE V VERSAILLESU, SCAPINOVE ZVIJAČE prevod: Josip Vidmar Režija: Peter Lotschak
Molierov veder je bil prav gotovo izreden dosežek ljubljanske drame in bo delu Hamlet u selu Mrduša najboljša predstava Borštnikovega srečanja. Ugotoviti moramo sicer, da kritika in žirija nista bili enakega mnenja, vendar ne vem, kako naj si to razlagamo. Imeli smo občutek, da je kritika spremljala srečanje močno šablonizirano, enolično, neprizadeto. Skoraj bi lahko trdil, da to srečanje ne pomeni nič posebnega, da so kritiki daleč nad ravnino dogajanja na odru itd. Istočasno smo lahko slišali, daje Borštnikova srečanje izreden dogodek, izrednega pomena, da naj bi predstavljalo vrh slovenske dramske umetnosti.. Povsod je bilo čutiti vse prej kot zanimanje prav za to poklicanih ljudi. Tiskovne konference pred vsako predstavo so bile zelo skromno obiskane. Nihče ni čutil potrebe po razgovoru z ustvarjalci, po živem ustvarjalnem delu. Vprašujemo sc lahko, kako so potem nastali vsi ti umotvori v našem časopisju. Zakaj tako malo priznanja ljubljanski drami, ki se tako še ni rešila iz krize. Ugotovimo lahko le, da so nekateri vse preveč pričakovali od letošnjega srečanja, ko so drugi prav jasno dokazali, da jevv naši kulturi in umetnosti zanimivo le prerekanje in polemika, osebni spori in raznorazni škandali. Resnični uspehi nas potemtakem sploh ne zanimajo? Torej nismo opazili Molierovega večera? Gledališče je dobilo ponudbo, da se z njim udeleži 400 letnice Molierove smrti v Parizu kot najboljša tuja predstava. Pred nami je vstajal stari Molier v novi izvedbi, ki je mogoče celo prekosila klasične izvedbe. Ne zavemo se trenutka, ko smo tudi mi ustvarili nekaj velikega. Zakaj? Kaj res drži, da ne verjamemo v lastne sposobnosti, nas bo večno strah dokazati, da tudi mi nekaj veljamo? Ravno na tej predstavi smo lahko odkrili velik igralski talent. Lik Škapina je z izrednim žarom podal Boris Cavazza.
MLADINSKO GLEDALIŠČE LJUBLJANA Franček Rudolf
TRNULJČICA PREVEC IN TRIJE PALČKI
Igra naj bi nas popeljala v svet sodobnega otroka in pokazala ves kič in vse škodljive stvari, ki obdajajo takšnega otroka. Se več, pokazati nam hoče, da se otrok proti pričakovanju po svoje brani vsega tega in skuša živeti normalno in naravno otroštvo, da proti pričakovanju dobro razlikuje od slabega, nenaravnega in pravilnega. Vseeno pa nas avtor opozarja na rastočo nevarnost vse hujšega kulturnega poplitvovanja ljudi, kvarjenja naravnega razvoja otroka in na vse druge nevarnosti, ki jih prinaša svet potrošniške družbe, razvrednotenih vrednot in novih socialnih struktur. Igra je bila dobra in postavljena v ustrezno sceno. Vendar je ne bi smeli dati v isto tekmovalno kategorijo kot druge.
C
Beseda bralcem
Po svoji želji imate sedaj pred sabo nekoliko spremenjeno kulturno rubriko. Sprememba bo naletela, tega se dobro zavedamo, na različne interpretacije. Tisti, kisste nam spremembo predlagali, boste morda zadovoljni, drugi pa spet ne. Takšna je pač usoda vseh listov, pa tudi študentskega. In kaj smo pravzaprav hoteli?
V študentskih in dijaških vrstah je .mnogo ustvarjalcev, ki ne najdejo prave poti, da bi opozorili nase. To je sedaj, seveda ob izpolnjevanju standardnega koncepta rubrike, naša naloga. Nekaterim izmed njih bomo skušali odpreti pot do vas, dragi bralci, zato še vsaj sedaj, na začetku, ne bodite prestrogi sodniki
In še odgovor na vprašanje, ki smo jih dobili na uredništvo in zadevajo literarno prilogo OBRAZI: pošljite nam prispevke in OBRAZI bodo zopet izšli, mi sami ne moremo izbrskati vseh talentov.
UREDNIK KUL TURNE R UBRIKE
Pobeg
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO
Prva uprizoritev v Jugoslaviji
Jean Anouilh
NE BUDITE GOSPE
igra v treh dejanjih
Jean Anouilh se je rodil 1910. Do slave se je povzpel med obema vojnama. Zanj je značilno, da povezuje nekdanjo francosko avantgardo (Giradoux, Cocteau, Salacrou) s potrebami bulvarskih gledališč. Piše dve zvrsti iger: črne igre (pieces noires) in pisane (pieces roses). Pri nas poznamo le zadnje: La bal des voleurs, Le rendez-vous de Senlis, L’invitation au chateau. Njegove igre so psihološko fantastične, zmmočno satiro na družbo, v kateri se lahko vse kupi za denar.
Predstava mestnega gledališča ljubljanskega je bila zanimiva in nova. Omeniti moramo dobro igro Radka Poliča, ki je postavil na oder pravo vzdušje življenja majhnega bulvarskega teatra, ki se povzpne do slave. Po Hamletu v Mrduši smo imeli ponovno priložnost gledati sodobno odersko delo, ki izhaja iz podobnih moralnih in družbenih konfliktov. Ne budite gospe je drama in jedka, grenka komedija človeške samote in odtujenosti, moralno kritična gledališka upodobitev nekaterih temeljnih človeških razmer in situacij, uresničena s prispodobo gledališča, drama o hlastanju po ljubezni, sožitju, užitku in uresničevanju življenjskih načrtov, kar pa se vse sprevrača v svoje nasprotje, komedija in igra situacij, drama prepletanja časa in podob.
SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE Miloš Mikeln
STALINOVI ZDRAVNIKI drama v dveh dejanjih
Zadnjo predstavo letošnjega Borštnikovega srečanja je odigralo slovensko ljudsko gledališče iz Celja. Priznati moramo, da so se lotili težkega dela in ga z velikim zanimanjem in vztrajnostjo tudi izpeljali. Težko je v današnjem času govoriti o dobi kot je bila za časa Stalinove diktature v SSSR .. To je obdobje, ki ga bomo lahko šele čez leta razčlenili in ocenili Stalinovi zdravniki so želeli z izmišljenimi osebami podati in prikazati usodo številnih ljudi, njihov boj za življenje, njihovo moralno in etično prepričanje, boj proti tiraniji in neživljenjskemu sistemu.	ADRIAN	GRIZOLD
stečiva skozi travo dekle med njene vesele valove ' bodiva tudi midva tako zelena bodiva tudi midva tako zelo neumna stečiva dekle
stečiva
v neumen smeh ki odrešuje ki obvezuje bodiva
prav po neumnem vesela stečiva da se rešiva senc
polnih lačnih zob ki meljejo
svoj hrup med hišami smejva se
in zagotovljeno nama bo da sva
rešiva se gesel in vseh fraz vse za šolo stanovanje položaj
naučiva se poljubov naseliva se v vetrovi koči iz listja
spodaj ob reki dovoliva soncu da sveti kolikor hoče smejva se in pobegniva preden naju ujamejo preden naju zapro v kletko z rešetkami logike in udomačenja
školjke
poljubljal jih bom vsak večer eter bo dobil moj klic ljubkosti
ali veselja po neumnem
kaj sem
danes ob času ki ga delajo v tovarnah lepila knjig orožja alkohola oblek mamila se kot absoluten smrtnik oklicujem in izdajam za boga za prvotno in elementarno božanstvo (skrivnost ljudi vseh časov je razjasnjena ni več strahu ni obupa pred neznanim izven nas) kajti jaz sem kristus budha sem alah sem viracocha jaz sem postavil kolose na velikonočnem otoku jaz sem materializiral vesolje jaz sem postavil stonhenge spoznal sem se in skrivnost je minila zato me lahko kdorkoli ubije kajti skrivnost intuicije je minila
brez strahu bova šla vsak večer ujela veter na svoji stezi rešila ptice iz oblakov 4 govorila neke besede ali dolge neumne pesmi nikomur razen zase
stečiva dekle pobegniva minil bo čas ki mi je bil namenjen ki mi je bil dovoljen štel bi bele in
črne kvadrate na tvojem suknjiču dekle
povejte otroci zakaj se smejite mogoče sem res rekel kaj prav neumnega zakaj zakaj
zakaj nšete črte okoli mene črte v pesek mar res mislite da se bom pustil omejiti v vaše meje sedaj še ne morda kasneje kdaj ko bom star in bom že zaudarjal po prsti ki čaka
Z ARKO GOLOB
Poziv (nam samim?)
Sprejeti poziv za izboljšanje mladinskega tiska na prvi seji sekcije RK SZDL Slovenije za boj proti šundu je resno opozorilo .za akutno stanje, v katerem se nahaja mladinski tisk. Krivdo za nastali položaj moramo, kot je pokazala razprava, iskati v neresni, nepravilni politiki za tovrstni tisk že izpred nekaj let nazaj. Sodelujoči v razpravi (ugledni mladinski književniki, pedagogi, uredniki mladinskih publikacij itd.) so izrekli ostre, a večinoma upravičene besede na račun vseh, ki bi morali svojčas bolje in odgovorno skrbeti za omejevanje šunda.
Ob vseh teh razpravah, ki so bile doslej edine glavne oblike boja za ohranitev kvalitetnega mladinske^ tiska (revij, periodika), se zastavlja vprašanje: Kje so vzroki, da kot je dejala v razpravi Olga Vipotnikova, kakovostni mladinski tisk životari?
Tržne zakonitosti so neusmiljene. Družbena skrb pa je bila vse premalo konkretno angažirana pri usmerjanju in podpiranju mladinskega tiska. Pozivi posameznikov (npr. L. Suhodolčan v Delu in NR) ali skope informacije kritike o slabem stanju tovrstnega tiska in o naraščajočem vplivu in obsegu šunda (Dialogi št. 10, Večer) so ostali bolj ali manj brez odmeva. Šund, ki se je domala vgnezdil v vse zvrsti umetnosti in kulture, je našel v tisku plodna tla.
Smo predvsem potrošniška družba in nje značilnost je prevlada materialnih dobrih, a osiromašenje duhovnega bogastva. Denar, dobiček, to sta osnovni prvini zakona, ki vlada. Se torej smemo čuditi založbam, če se ravnajo po tem pravilu in med izdanimi deli naletimo na neprimerne z literarno vzgojnega vidika problematično literaturo? Nekaj podatkov: CGP Delo v 1970/71 - 69 stripov, Pomurska založba 13, Mladost 8, DZS 10 itd. Založniške hiše so pač ujete v tržne zakonitosti in si pomagajo kakor vedo in morejo. Po drugi strani pa izdajajo tudi kvaliteten tisk (literarno periodiko, revije, npr. Obzorja), ki pa jim prinaša izgubo in ne poravna niti osnovnih stroškov. A v založbi so ljudje in morajo živeti.
Jasno pa je, da to dejstvo ne opravičuje zasipavanje knjižnega trga s šundom. Ob tem se poraja vprašanje: Kdo je potrošnik, kupec te problematične literature?
Za uvod naj ilustriram z rezultati inštituta za sociologijo in "filozofijo pri ljubljanski univerzi, ki je izvedel akcijo med študenti. Delo bere 98 % študentov, NR 60 %, krepko zadaj pa so se usidrala kriminalna in razna seksualna dela (revije). Adam in Eva je pristala šele na šestem mestu. S to ilustracijo sem želel povedati le to, da tudi naša bodoča inteligenca ni popolni imun zoper „lažjo periodiko'1. Rezumljivo, če vso stvar gledamo iz občečloveških potreb in norm. Vendar pa nam ta goli podatek (s katerim nisem hotel trditi, da so mariborski kaj boljši, o njih bo govora še pozneje) da umevati še večjo nagnjenje delavske, kmečke in srednješolske mladine do šund literature. Ob že natrpanih, večkrat vsebinsko neživljenjskih načrtih, si nabita dijaška glava zaželi razvedrila. Mnogo ga je (šport, branje, glasba), a še več je takih, ki posežejo po najbolj dosegljivi obliki. In kje jo dobe?
Pogled na kioske in podobne prodajalne je zgovoren. Mimoidočemu se „zasolze oči", ko zre to „plemenito' literaturo, sestavljeno iz plehke kriminalne in spolne vsebine. Kratek sprehod, ki sem si ga: privoščil po mariborskih ulicah, me je prepričal, da smo potrošniki te literature skoraj vsi občani različne starosti. Med njimi nekaj takih, ki sicer svetujejo, da šund ni primeren.
Za mariborske študente se bi podatek o imunosti v primerjavi z ljubljanskimi kolegi verjetno še zmanjšal. Ankete sicer nisem izvajal, a občasni obiski v študentskih domovih (kjer sem odkrito povedano tako neuradno raziskoval ta problem) so me prepričali, da Katedra kolikor toliko kvalitetno glasilo, še zdaleč ni njihovo berilo, ki bi ga zares z zanimanjem brali, Krog, ki sodeluje in ustvarja ta list, se bo moral še krepko zamisliti o njeni vsebini, če bo želel pregnati precej nakopičenega šunda po domovih.
Kar je bilo v Mariboru storjenega za odpravo ali omejitev šunda, je bilo bore malo. Trdimo, da naj bi bil potrošnik kulture vsak občan. Vendar pa ne moramo prezreti spoznanja, da so to običajno vedno isti ljudje, občani, ki tvorijo redno gledališko glasbeno koncertno občinstvo. Kaj storiti, kako premakniti to situacijo, ustvariti množično zainteresiranost za kvalitetne kulturne dobrine? Odgovor ni preprost.
V boju zoper vse oblike šunda v vsej kulturni dejavnosti, se morajo strniti vse družbene sile, ki se ukvarjajo z mladinsko kulturo, še posebej s tiskom (KS, založbe ZM orgamizacije idr.). V tem boju bi morali otroka že zelo zgodaj seznaniti s prednostjo kvalitetnega tiska in lažje se bo odrekal negativni literaturi. Ne gre zgolj za problematiko mladinskega tiska, ampak gre tudi za sanacijo kulturnih potreb mladih sploh. In ta sanacija terja konkretne korake.
Poglejmo! Letošnje leto je bilo razglašeno za mednarodno leto knjige- Kako je bilo to storjeno v Mariboru, ne bi razpravljal, a je bilo vse premalo konkretno. Knjige, še posebej zares dobre, so drage. Le malokateri si jih lahko kupuje, saj so žepi delavskih ali uslužbenskih slojev bolj prazni kot polni. Že res, da so mu na voljo knjižnice in čitalnice, a poznana je njihova problematika in skrbi s katerimi se ubadajo. Tak otrok (osmošolec in srednješolec) se preda cenenemu, a plehkemu šundu. Kjer je začetek, je tudi nadaljevanje. Ob tej ugotovitvi moremo samo postaviti vprašanje, kdaj bo konec nadaljnjemu neumljanju bralcev. Verjetno še dolgo ne. Tu se vrtimo v bumerangu, i se vrti vedno hitreje in močneje.
K sreči pa imam k temu kot nasprotje začaranemu krogu razveseljivo spoznanje, da so skoraj na vseh srednjih šolah, poklicnih m domovih, srednješolci izdajali svoja (eno ali več) interna literarna glasila. Kaj moramo storiti v Mariboru v boju zoper šund? !
Na prvi pogled prav ničesar.
Ob globlji analizi pa pridemo do zanimivih dejstev, ki bi jih morali upoštevati. Gre predvsem za konkretizacijo.
1. leto 72 je mednarodno leto knjige;
2. vrste se akcije zoper šund;
3. potrošniki smo vsi;
4. družbena skrb je premalo konkretna za dober mladinski tisk;
5. kaj storiti?
6. kako?
Odgovor: omejiti poplavo šunda s kvalitetnim tiskom! Mariborska
po: ki:
vsebine teh prej omenjenih šolskih tako kvalitetni sestavki (literarni in
sil me je prepričal, da so v njih ugi), ki so zreli za objavo v širšem
obsegu. Dialoge same pa oblikuje takorekoč profesionalna skupina, ki ima za seboj že precej let literarnega dela. Dnevno časopisje je preobremenjeno z aktualno družbeno vsebino in najdejo le malo prostora za objavo literarnih sestavkov. Verjetno je tu „Večer naredil še največ, saj ima redno rubriko, kjer se pojavljajo mnogi pisci s kvalitetnimi prispevki. A to je premalo. Kot bivšemu uredniku literarne priloge „Obrazi" se mi je nabralo toliko prispevkov (kvalitetnih), da bi zadoščale za najmanj sedem ali osem številk. Toda koncept in namen te priloge sta upošt evajoč specifičnost Katedre nekoliko drugačna. Vendar pa se mi je že tedaj porajal zamisel o nujni novi literarni reviji mladih v Mariboru, ki bi jo mladi z veseljem sprejeli. V slovenjegraškem območju je zaživela nova revija Odsevi in to v kraju, kije populacijsko mnogo manjši. Odsevi so se z voljo in konkretno akcijo uspešno prebili. Mar ne bi bilo lepo, če bi podobno revijo v letu knjige dobili tudi mladi v Mariboru? AU Maribor tega ne bi mogel? Sem prepričan, da bi! Odgovorni dejavniki (obč. skuščina, SZDL, KS, ZMS Maribor in vse tja do vodstva srednjih šol ter predstavnikov mladinskih organizacij po šolah in podjetjih) bi moraU sesti za skupno mizo in se pogovoriti. NašU bi skupni jezik. Revija bi zagledala luč. Mar se ni nekaj podobnega zgodilo v Celju, mar se ne poraja taka revija tudi v Murski Soboti? Naj Maribor ostane križem rok?
Na trditev, češ mladina ima svojo revijo „Mladina" pa predlagam, da si jo vsak, ki to meni, najprej pogleda. Po svojem konceptu je to aktualni družbeno poUtični list, kjer imajo literarna snovanja le malo
C štora. Naj takoj dodam, da cenim ta list, a prvenstveno preceziram ibor. Mar nima Ljubljana množico teh mladinskih literarnih revij? !
Prepričan sen, da bi rojstvo in življenje take revije v Mariboru bil najboljši odgovor v boju zoper šund, hkrati pa dokaz, da je Poziv našel odmev pri nas v konkretni akciji. Skupina, ki pripravlja konkretno akcijo na relaciji otrok-kultura pri SZDL Slovenije, bi lahko videla, da ni osamljena v svojem delu in da so le usklajene akcije pot k uspehu.
Seveda je tu kopica drobnih problemov, ki se porodijo ob nastanku take revije, toda o tem kdaj drugič.
Če je bil Poziv komu namenjen, je bil vsem potrošnikom, tudi nam
MILAN OSRAJNIK
samim!
LEON SENGER
\
sedma
Zidar Podkovski
(humoreska)
Oni dan pride oče ves zasopel in pravi: „Našel sem g^, našel!"
„Ja, koga si našel? “ smo začudeni vpraševali.
„Zidarja, ljudje božji, zidarja," je kričal in skakal po kuhinji, „saj veste, kako težko je danes za zidarja!"
Naenkrat pa je prebledel; prestrašeno smo ga pogledali, da mu ni slabo, morda celo infarkt. Oče pa se je skesano usedel na stol in zajavkal: „Pozabil sem, kako se piše. Le kako mu naj sedaj telefoniram? “
„Ja, ja, se boš že spomnil, smo ga tolažili.
„Vem, da je imel nekakšen konjski priimek, nekam na rusko je vlekel," se je obupani oče spominjal.
Mama, ki je imela bujno fantazijo je rekla: „Da ni morda Konjcev? “
„Ne, ne," je dejal oče skesano, „nekako drugače je zvenelo."
„Konjušin, morda," pritegnem.
„Ne."
„Konjerski," pristavi babica, ki sliši le na levo uho.
„Zveni že dobro, samo ni," obupuje oče.
Tedaj pride še dedek, pa soseda Angela, ki je poznala vse priimke v vasi in še hlapec Hanzi. In smo naštevali:
„Konjišin, Konjakov, Konjedron, Konjunski, Ko-njavski, Konjev . . .“
„Ne, ne," pravi oče, „nekako bolj fino je zvenelo."
„Da ni morda Žrebinski? “ vpraša soseda Angela, „ta se je svoj čas ukvarjal z zidarstvom, dokler ni padel z odra in si zlomil trtico."
In smo spet uganjevali:
„Žrebetov, Žrebcev, Zrebotinjski, Žrebotnjakov, Žrebcov, Žrebnjakov, Žrebovič . ..“
„Ne in ne," si puli oče lase, „mislim, da je bil priimek del konja ..."
Vsi se zaženemo:
„Bedračev, Repovski, Grivov, Komadov, Vratnikov, Uhanov, Kopitarski. . .“
„Ah, imam ga!“ zakliče oče. „Podkovski!"
„No, ah nisem imela prav? “ pravi soseda, „samo da ta ni zidar, ampak dela na črno."
Oče jo začuden pogleda in pravi: ,Ta poznate vi katerega pravega? “
„Seveda," pravi ona, „Konjederski zna."
Toliko, da nas ni kap.
M. VRANIČAR
Akvarel
potem pa se je postavila na pot Milanu, ki je s prstom na zvoncu zdrvel tako tesno mimo nje, da je komaj skočila na varno. Mahala mu je in ga klicala, a se je po nekaj korakih upehala.
Ko je družina sedla za mizo, Zlatke ni bilo. Iskali so jo po hiši in okrog nje in juha se je že čisto ohladila. Ni se potepala pri sosedovih, ni se skrivala ne v listnjaku ne na skednju. Našli so jo v senčnem kotu sadovnjaka doli pri gozdu. Cvetje z mlade jablane ji je snežilo po laseh in ramenih. Vrv, s katero so navadno povezali kravjo nogo z rogom, da je bila žival prisiljena v počasno gibanje z gobcem pri travi, takorekoč v hrani, ta vrv je bila že nenavadno močno zadrgnjena okoli bledega vratu.
AKVAREL II
Slepeči žarki poznega popoldneva so tekli čez zarjavele križe v oknu z rdečimi pelargonijami, se razlivali po tleh in naraščajoča plima je že zajela zlati mozaik koruznega roga, pribitega z upognjenim žebljem skozi rumenkasto ličje na razpokan tram črnega stropa. Odkar je sonce sijalo tudi pod stensko uro, poslikano z enostavnimi nagelji in okornimi črnimi številkami, se je medeninasto nihalo zableščalo, ko je šlo svoj običajni hod kake tri prste v levo od verižice z železnim delom kladiva namesto storža, ki seje bil izgubil že leta šestindvajset. Omet je molčal in neustavljivo propadal. Ura je bila in vmes je tekla čez kolesce z glasnim šumom, uteži so drsele čez kalne sence. Starec je nepremično ležal in potoval s pogledom po nasprotni steni, kjer je poleg ure zrla z orumenele fotografije njegova žena, ki jo je nežna prijateljica smrt že davno vzela k sebi. Lahko je videl tudi stranska zidova, če je zavijal z očmi, kajti bil je popolnoma hrom. Le redkokdaj je govoril; besede so se tkale v brezzobih ustih, kakor pajčevina in le najobčutljivejše uho jih je moglo razbrati, lebdeče nad belim strniščem. Ce so mu muhe sedle na nos ali brado, jih je nagnal s pihanjem. Toda počasi so se ga nadležne obiskovalke navadile
in so gomazele po nagubanem čelu, dokler jih ni zdramil tajni zakon
AKVAREL I
Prva maša je vselej namenjena starejšim, da se lahko pravočasno vrnejo na kmetije. Spotoma popijejo ženske v še nezakajeni gostilni sladki pelinkovec, možje pa penasto pivo. Doma se gospodinje preoblečejo in stopijo za hladne peči, gospodarji pa se v oblekah sprehodijo po sadovnjakih in pogledajo, če drevje cvete kot je treba in kako bo s škropitvijo v goricah. Kadar je vroče, kakor je bilo tistega dne, se v belih srajcah in z razvezanimi kravatami ustavijo pod brajdami, si nažgejo „Dravo" in se zamislijo čez kole ovite s trsi, v temačne grape. Zlatka je z bratom, sestro in vaškimi otroci odšla k drugi pridigi v cerkev kake pol ure hoda daleč. Pri lipi pred krčmo, kjer je vsakih štirinajst dni veselica, se od glavne ceste odcepi ožja pot in se začne z blagim ovinkom zajedati v hrib. S poti je videti gasilski stolp in malo niže temelje že podrtega kulturnega doma. Mimo špecerijske trgovine in krajevnega urada s pošto so dosegli vrh vzpetine s šolo in cerkvijo. Daleč za temnimi gozdovi so se tanki beli oblački razgubljali v nič. Mislila je na kolo, kije čisto novo čakalo zaklenjeno nanjo, da se bo najprej naučila voziti. Včeraj se ji je posrečilo. Medtem ko so vsi njeni sošolci obvladali železne osličke že v prvem razredu, je Zlatka potrebovala nekaj let več. Mnogokrat so jo zaradi tega dražili in jo tako spravljali v jok. Popravila si je kovinsko elastično žico z bunkico na kraju, kije držala na ušesih očala in veselo je stresla s kratkima čopkoma pšeničnih las, komaj dovolj dolgih za dve rdeči pentlji. Sence so vedno hitreje bežale, ko seje sonce prijazno nagibalo nad breg ob poti, poraslimi s krhkimi slivami, izgubljajočimi deviško belino. Tik ob rjavem pesku, ki je zaradi suše postajal vedno bolj belkasto siv, so vpila majhna sonca, razbohotena po travnatem traku sredi kolovoza. Od nekod se je pripodil Štefan in se dotaknil Zlatke s ti loviš. Pognala se je za Tončko, in ko sta zelo hitro tekli navkreber, se ji je zazdelo, da je ne bo nikoli ujela. Srce ji je divje razbijalo, in ker jo je znoj v dlani divje žgal, je odvrgla sončni šopek regrata. Takšno cvetje je vselej končalo v obcestnem jarku, najpozneje pa na domačem gnojišču, kamor ga je odnesla mati z ostalimi smetmi, id jih
je po obedu pometla izpod mize in klopi. Tončko je dohitela pod nizkimi vejami stare lesnike pri umazani mlaki, kjer so se podili urhi, vodni drsalci in roji rdečih črvičkov. Zlatka se je nekaj časa še lovila,
skupinskega leta in so se vse hkrati dvignile v spiralo pod strop. Na sončnem trapezu blizu oluščenih vrat se. je grel starčev dolgoletni spremljevalec, maček. Srepel je v toneči škrlatni krog, včasih pomežiknil
in se obliznil.'Pod oknom je soseda, ki je skrbela za starca, z nogo odrinila črepinje cvetličnega lončka in razbiti cvet pelargonije pod bezgov grm. Pozdravil jo je ples srebrnih kril. Iz starega, uvelega grla je poganjal purpurni cvet in se širil po rjuhi. Skozi okno so držale krvave sledi mačka, ki je majal s svojo debelo zadnjico med goste in visoke bilke proti gozdu.
AKVAREL III
Odklenil je vrata, in ko je videl luč skozi naslednjo ključavnico, se je odločil, da bo ženo malo presenetil. Predčasno se je vrnil s potovanja in gotovo se ga bo razveselila. Tiho je zaprl za seboj in postavil potovalno torbo pred ogledalo v predsobi. Iz salona so uhajali vznemirjeni glasovi. Sunkovito je odprl vrata in okamenel. In flagranti. Možak na kavču seje zakril z rjuho in Eva je tipala za spalno srajco. Zaloteni se je jel izgovarjati, da nečesa ni vedel, toda Adam mu je rekel, da to ni potrebno. Povabil ga je na kavo. Presenečeni ljubimec se je oblekel in sedel za mizo. Eva, ki je komaj čakala, da bi se lahko izmuznila, je čez nekaj trenutkov s tresočimi rokami postavila prednju porcelanasti skodelici. Prevaranta sta naglo izpila vrelo tekočino. Adam, ki se mu ni nikamor mudilo, si je prižgal cigareto. Nasprotnik je mencal in iskal prostor za nervozna zapestja. Oba z Evo sta bolščala v mizo in čakala, Adam se je sprostil v naslanjaču nasproti kavča in opazoval zmečkano posteljnino, ki je delno še prekrivala karminasti žamet. Njuna obraza sta bila smešno bleda, vendar Adamu ni bilo do smeha. Ali to počenja že celih dvajset let? Morda že od poročne noči, ko jo je po mučnem iskanju našel v omari, kjer je sedela z baterijo in vsa objokana prebirala pisma prejšnjih fantov? Se je poročila z njim le zaradi denarja? Spal gotovo ne bo več z njo. Ali pa ji bo dokazal, da za kaj drugega sploh ni. Da, našel si bo žensko, s katero bo hodil v kino, na izlete, na dopuste. Evo bo napravil za gospodinjo in priložnostno luknjo. Hotel je začeti razmišljati o tem, zakaj nikoli ni zahtevala ločitve, ko mu je tok misli prestregel bariton ljubimca njegove žene. Rad bi odšel, ker je zmenjen s prijatelji. Čeprav je bila to debela laž, ga je Adam spustil. Kaj si pa naj počne z njim? Toda prej bo moral plačati kavo in slivovko, ki stajo prej pila z Evo. Da, pet dinarjev bo dovolj. Odhajajoči je položil na mizo zeleni bankovec. Eva je zahlipala, spregovorila, toda potok solza ji je odnesel po grlu sleherni zlog. Zabičal ji je, da se bankovca svoj živ dan ne sem dotakniti in tedaj je posegla po višjih oktavah. Zeleni bankovec, na katerem se je čez čas nabrala tanka plast prahu, je postal nezmotljivi kažipot spominov: vodili so v izčrpujoče samoobtoževanje in večno sramovanje, kar ji nikoli ni dovolilo pogledati Adamu v oči. Adam ni več spregovoril z njo nobene besede, ni se je več dotaknil, ni je več pogledal. Zlomljena je tablet.
Prijateljem
„Prijetelji, če ste prijazne volje me spremiti čez te zamolkle liste, ne tarnajte, da kaplje rose čiste le redko posrebrijo pusto polje. “
(Cene Vipotnik: Prijateljem, iz zbirke DREVO NA SAMEM).
nekega zimskega dopoldneva pojedla vso zalogo uspavalnih
IVAN OMAN (Nadaljevanje prihodnjič)
■С&ПОХ&УМ
NAŠA BESEDA
STOLETNICA DRUŠTVA SLOVENSKIH PISATELJEV
V sredo, 8. novembra je bila v Viteški dvorani mariborskega gradu proslava ob stoletnici društva slovenskih pisateljev. Slovesnost je pripravila kulturna skupnost Maribor. Po otvoritvenih besedah ravnatelja Visokošolske knjižnice Bruna Hartmana, je zbranemu občinstvu spregovorila predsednica republiškega odbora za proslavo mednarodnega leta knjige Mira Miheličeva. Poudarila je pomembno vlogo knjige v naši družbi, v našem razvoju in zagovarjanju narodnosti.
Motilo je, da je bil govor vse preveč stereotipen, podoben vsem prejšnjim, kjer vedno znova poudarjamo nujnost po odpravitvi določenih problemov, po organiziranju splošne kulturne akcije, itd. Podanih je bilo mnogo bleščečih misli in tehtnih ugotovitev, toda vse to je daleč od realizacije, od resničnega reševanja problemov. Zgleda, da smo Slovenci obsojeni na večna razpravljanja in modrovanja, nikakor pa nismo sposobni dejanske akcije.
• V nadaljevanju večera so brali iz svojih del Prešernovi nagrajenci: Peter Božič, France Fostnerič, Janko Glazer, Anton Ingolič, Edvard Kocbek, Kajetan Kovič, Miško Kranjec in Rudi Šeligo. V odmoru pa je baritonist Mitja Gregorač ob spremljavi Janka Šetinca (klavir) zapel nekaj slovenskih samospevov.
Prav gotovo je pomembno, da proslavimo takšen dogodek kot je stoletnica društva slovenskih pisateljev, saj nam ne nazadnje priča, da že sto let obstaja društvo, ki bi naj usmerjalo in vodilo slovensko besedo po določeni poti. Potemtakem bi tudi pričakovali dobro organizacijo in izvedbo prireditve. Na žalost pa moramo ugotoviti vse prej kot to. Veliko se nas je tisti večer vpraševalo, kako je sploh mogoče, da se dogajajo takšne reči. Če nismo v stanju pripraviti nič boljšega, če je to trenutno vse, kar premore slovenska literatura, potem je bolje, da stoletnice sploh ne praznujemo.
Najprej bi spregovoril o zunanjih dejavnikih, ki so kvarili prireditev. Bili smo priča veličastnemu intervjuju tov. Miheličeve za televizijo. Zakaj je potrebno takšen intervju (prebran z lista papirja) posneti nekaj minut pred pričetkom, pred skoraj polno dvorano? (Drobna opazka: reporter je vztrajno tlačil roko v žep in domišljavo gestikuliral pred občinstvom.) Takšno dejanje lahko pripišemo le želji po afirmaciji. Celotni prvi del programa je motilo snemanje televizije. Snemalec se je dobesedno izživljal nad publiko. Kar naprej so bili močni reflektorji usmerjeni v oči gledalcev, tako da niso skoraj ničesar videli, pa tudi slišati ni bilo dosti, saj je kamera neprestano brnela, osvetljevalec je vlekel električni kabel po dvorani sem ter tja itd. Mislim, daje bil eden izmed namenov prireditve prisluhniti domači besedi, ne pa gledanje live-showa mariborskega televizijskega snemalca.
Sedaj pa še druga plat. Zdi se, da naša, za to poklicana javnost še vedno vse preveč vztraja na preteklosti in po aktualnosti že skorajda preživelih oblikah in vsebinah. Enkrat se moramo odkrito vprašati. Ali nam zadostuje umetnost Miška Kranjca, Antona Ingoliča? Ali ne obstaja nevarnost, da bomo večno capljali nekje zadaj? Prosim, to se ne sme razumeti kot napad na omenjene avtorje! Svoji dobi in svojemu času so dali vse, ampak nam to zadostuje za danes? Saj gre tudi naš umetnik s časom. Toda ponavadi se zgodi, da pride aktualno na dan šele čez deset let, ko ni več v nobenem oziru aktualno. Danes pa se vse preveč vprašujemo, če je politični trenutek ugoden.'
"Poseben dogodek je, če avtor sam prebira svoja dela, vendar se moramo nehote vprašati, če je to vedno najbolj prav. Pri starejši, „realistični" literaturi ne pomeni nikakršno oviro, če avtor sam prebere svoje delo. Tam ni poudarek na ritmu, „barvi", „igri" in drugih elementih, marveč govori vsebina sama, logična in „dialektična". Drugače je pri novejši in novi umetnosti. Delo samo je kompleksna stvaritev, ki velikokrat zahteva, dajo bere posameznik sjm ah dajo podaja „igralec".
Cmrlo je drevo, ki je raslo v tihi samoti in ki je rodilo s svojim bleščečim ustvarjanjem tisoče čudovitih, a tesnobnih plodov. Umrl je Cene Vipotnik, pesnik preprostih globočin, izpovedovalec najtišjih krikov v sebi in najbolj molčečega šepeta, ki se rodi v svetlobi samo za trenutek — in ugasne kakor komet. Bleščanje Vipotnikovih verzov zveni v ušesih, preliva se zdaj v tožečo domovinsko pesem pregnanca, zdaj spet vzvalovi v intimnem ljubezenskem čustvu.
Svet je nekoliko bolj prazen, odkar vas ne bom srečal v Kanarčku, pesniški tovariš Cene Vipotnik. Pogovarjala sva se o francoskem jugu, o drevju, o pinijah, cipresah, o soncu in o prečudovitih barvah, ki rastejo iz zemlje in ki so rodile velike slikarje, pa velike trpine. Pogovaijala sva se o katedralah in o prabiti vsake lirike, vsakega živega jezika. Pogovarjala sva se o pesniških oblikah, o avantgardnih tokovih v tistem vsakdanjem tonu, kakor se lahko pogovarjajo le iskreni in dobri ljudje. In ko sem prvič stopil v vašo pisarno v Cankarjevi založbi, sva bila v hipu tovariša in sva š a na žganje. Hočem reči: Cene Vipotnik je pesnik, velik pesnik, ker je skromen v svoji veličini, ker je človek v uradu, ne uradnik s krinko človečnosti. Za vse, ki ljubimo poezijo in z njo živimo, niste umrli pesmski tovariš Cene Vipotnik.
Ob vas je človek vedel, kaj pomeni beseda tovariš, kaj so resnični tovariški odnosi. Razumeli ste breme pesništva, „stanu se svojiga spomni terpi brez miru", pa kljub temu niste nikdar bili pesimist. Zato vaš globoko spoštujem, zato ste še vedno moj tovariš.
Kajti srečajo se ljudje, ki so si lahko povsem različni bodisi po starosti, po nazorih ali poživljenjskih izkušnjah, pa se razumejo med seboj, ko da bi si bili bratje in bi delili usodo drug z drugim.
Zrelo ste razumeli življenje v vseh odtenkih, strastno ste se zavzemali za pravice čistih izpovednih umetnosti. Tako ne morem napisat' nekrologa, ki bi se vas spominjal ampak pravim: DREVO NA SAMEM, to te vi sami, pesniški tovariš Cene Vipotnik.
vaš: VLADIMIR GAJŠEK
Drage kolegice, dragi kolegi!
BORŠTNIKOVO SREČANJE JE ZA NAMI, VENDAR OSTAJA PRED NAMI ŠE MNOGO NAPETIH GLEDALIŠKIH TRENUTKOV, V KATERIH BOMO KOT MLAJŠI ROD OBČINSTVA POSKUŠALI Z ŽIVIMI MOČMI PRISPEVATI K DRUŽBENI UVELJAVITVI DRAME, MIMEZISA IN KATARZE.
DRAMA-DOGAJANJE EKSISTENČNIH, SOCIALNIH, POLITIČNIH, ZGODOVINSKIH MODELOV NAS ZAVEZUJE, DA V SLOVENSKEM IN JUGOSLOVANSKEM KULTURNEM PROSTORU ŽIVIMO Z GLEDALIŠČEM BOLJ UTRJENO IN BOLJ POVEZANO, TEDAJ TAKO, DA SE NE BI SREČEVALI LE OB SVEČANIH SLAVNOSTIH IN KAZALI SVOJO ZUNANJO KULTURO LE NA SLOVESNIH PRIREDITVAH. GLEDALIŠČE JE OČITNO ODPRLO VRATA VSEM DRUŽBENIM DEJAVNIKOM, KI SO ZAVZETI ZA KULTURNO SNOVANJE DOMA IN V SVETU. DELOVNI LJUDJE, ŠTUDENTJE, MLADINA, SLOVENSKO GLEDALIŠČE V CELOTI JF, TUDI DEL NAŠEGA SKUPNEGA DOGAJANJA, JE TUDI NAŠ TOK ŽIVLJENJA, NAŠA IZKUSTVENA MOŽNOST, DA VZAJEMNO SODELUJEMO V DRUŽBENI IN KULTURNI REVOLUCIJI!
Ml MEZIŠ POSNEMANJE JE OGLEDALO, V KATEREM SE ZRCALIJO TISTE HAMLETOVSKE AVTOREFLEKSIJE
našega Človeka, ki vidi v drami sodobnega Casa
SAMEGA SEBE IN SVOJO BIVANJSKO VLOGO. GLEDALIŠČE NAS POSNEMA V DOBRIH IN SLABIH LASTNOSTIH, V NAŠI ETIČNI IN MATERIALNI LUCI, TAKO DA NE GOVORI IN SE NE DOGAJA ZASE, MARVEČ NAM SPOROČA NAŠE
lastno Človeško bistvo.
TAKO JE KATARZA-OClŠCENJE, KI SLEDI IZ POSNEMANJA, TUDI NAŠA VEST IN NAŠA ODGOVORNOST PRED SEBOJ IN PREDSSVETOM GLEDALIŠČE PUŠČA V NAS ODLOČILNE SLEDI ODGOVORNOSTI, ODRSKO SPOROČILO NAS V SVOJI KVALITETI VSELEJ PRESUNE, NAS VZNEMIRI, NAS VRŽE IZ VSAKDANJIH TIROV POMAGA NAM ODKRIVATI LASTNO RESNICO IN RESNICO
o Človeškem svetu.
SLOVENSKI KULTURNI PROSTOR BO TREBA VEDNO NA NOVO UTEMELJITI' MU ZAKOLIČITI ZMEROM NOVE DUHOVNE IN MATERIALNE RAZSEŽNOSTI, ŠTUDENTSKA IN MLADINSKA POPULACIJA V NAPORIH ZA NENEHNI VZPON KULTURE NE SME IN NE MORE IZOSTATI. ZATO SE MORAMO S SKUPNIMI MOČMI TRUDITI' DA BOMO TUDI SAMI DVIGNILI DEL SLOVENSKEGA IN JUGOSLOVANSKEGA KULTURNEGA PROSTORA!
Vladimir Gajšek
ŠPORTNO POROČILO
(Objavljamo prvenec izmed serije športnih poročil, po katerih tako hrepenijo naši številni bralci.)
(Kraj dogajanja: Luknja)
Po dolgotrajnih in zelo odgovornih ter resnih pripravah je ob poprejšnjem temeljitem obvestilu javnosti končno nastopil dan D: predpreteklo soboto se je „v luknji'* odvijala enkratna in neponovljiva nogometna tekma med Izvršnim odborom skupnosti študentov MVZ in uredniškim odborom Katedre.
Redki in premraženi igralci so bili priča najnovejšim, vrhunskim dosežkom na torišču nogometa, kjer je po izredno borbeni in zagrizeni tekmi glede na število zadetkov zmagal 10, čeprav člani uredniškega odbora Katedre niso pozabili poudariti, da je moralna zmaga vendrale njihova.
In kaj je bil razlog za tako krepak športni poraz fizične manjšine in idejne večine?
Krivda leži nedvomno pri vratarju Katedre (odg. urednik), ki milo rečeno „nema veze o fudbalu" in je glavni krivec za tako sramoten poraz.
Proti koncu tekme ga je igralec levega krila Slavko Gerič, sicer član politične rubrike (brez posvetovanja s kapetanom reprezentance - gl. urednikom) odstavil s položaja vratarja ter se sam utaboril med vrati. Odg. urednik je po tekmi najostreje protestiral, vendar ga je imenovani član politične rubrike potolažil, da šport pač ni politika in naj se ne sekira.
ZNA TE ŠTETI DO TRI? IN NAZAJ?
Ko bo na zemlji zmanjkalo premoga, bomo kurili z neveljavnimi skripti VEKŠ.
A — Ali poznaš kak instrument?
B - Blagajno, ampak naš očka pravi, da nikoli ne štima.
za gluhoneme ki kolnejo molk) 2tisoči brez glav!
kost med (na rodi) krvjo pojejo oberejo do kosti svojo črno zgodo (vino med medeni enakost enorokih za vse za O za boljše brez jčasje kajti čas je 2
nikfdar
za roj zgubljenih za boga zgubljenih za hudiča blaženih)
2-nik dar
samega sebe nikdar samega sebe dvojnik vojnik ojnik 2
krat (ni prostor za, mrliče ni krsta za krst ni zibelke bele) dvakratni prostor 2
nik!
2
kratni 2krat ni!
2(jezic ni pouk
DRAGI DOMACl! *
Kakor vidite, sem kljub tistemu osnutku štipendije še živ in tega je zelo vesel gospod Poldek, saj mu z Bojanom plačujeva za sobo vsak po 30 jurjev. Za gospoda Poldeka (tovarišev je vedno manj) sva izvedela iz tukajšnjega Clariona.
Na dan mrtvih se meščani spomnijo svojih dragih (lahka jim bodi zemlja) in tako posvetijo ves teden pred prvim novembrom kulturi, konkretno gledališču. Za naslednje obdobje je v kinodvoranah dovolj zgodovinskih filmov o nastajanju ZDA, kriminalnih dokumentarcev in tudi na spolno vzgojo mladih ne pozabljajo. O visoki kulturi mesta priča njegov posebni jezik, s katerim se ukvarja specialist Danilo Gorinšek. Nekateri pravijo, da hoče pokazati le nepravilnosti. Ti krogi so očitno dezinformirani. Nočno življenje je prav tako dokaj pestro: po ulicah se razlegaj« podoknice in „rigoletti" skoraj do jutra.
Mesto dobiva kopališče, česar se vsi veselimo, razen redkih starejših, ki bi raje imeli novo bolnišnico. Ker bo nova bolnišnica tik ob magistrali, bo seveda potrebno zgraditi še sanatorij za živčne bolnike. To so pa stroški, na katere nekateri pozabljajo.
Mariborčani so priznani ljubitelji starin (to pa ne velja, kadar gre za ženske in cene), zato se ne smete preveč prestrašiti, ko me boste obiskali na Lentu, ali ko vas bom peljal kam na kosilo. Baje se je ravno zaradi tradicije NK Maribor vrnil v drugo ligo. Med starine štejejo tudi visokošolske zavode, če odmislimo VEKŠ. Nobenih problemov ni niti pri študiju starih učbenikov. Hrana v Centru je prvovrstna in skoraj zastonj, tako da nam nič ne manjka.
Vse skupaj prisrčno pozdravlja	Vaš	študent	PAVLEK
Cikel
teh pesmi vozi po
strmi cesti na-v-z-gor (spredaj pesnik v sredi kritik zadaj bravec)
3
nog
čaka (nje ki niso krivi) bo obglavil)
3
ko s krvjo oblit 3
glavi zmaj ždi na koncu te poti
3
zobo se smehlja 3
zložno govori to je 3
zna naslikana na 3 ptihu na ptiču zmaju 3
cikel trklja je drvi naprej proti zvoncu in kraju vsi 3 (je na kolegu? ) tolčejo v porog kot mrtvi bog po večnem zvoncu
V časniku DELO sem prebral zanimivo novico: direktor obrata topilnice v kombinatu Trepča je novinarjem izjavil, da je moral izdati odlok, da se z delovnih mest v proizvodnji odstranijo POSTELJE. S tem je poskus odprave socialne diferenciacije — direktorjem fotelje, delavcem postelje - tragično propadel.
P. S. Sedaj torej lahko razumemo, zakaj Trebča gospodari z izgubo, ki jo je pripeljala na rob zloma.
NE ŠTUDENT, PEVEC NAJ BO!
Deset starih milijonov za eno noč - toliki, kot zasluži kvalificiran delavec v dveh letih - zahtevajo zvezde našega popevkarskega neba za silvestrsko noč. Prepričani smo, da se bo družba uprla (in še kaj več) tako podlemu oderuštvu in da ne bo kaznovala samo pevcev, ki takšne pogoje postavljajao, marveč zlasti gostinska podjetja, ki nanje pristajajo.
Na minuli II. stalni skupščini študentske skupnosti MVZ smo ob branju nekega gradiva zasledili več tiskarskih napak. Sekretar 10 jih je takoj ^pojasnil, češ da so opravičljive, ker je bila njihova tajnica, ki je tipkala v malo drugačnem stanju, bolna.
ШЈОлтд.1ид, им-duoA. h-u. ])EU\
4oo. ^'4^1
SPOŠTOVANI!
V petek, dne 24. novembra, ste objavili v vašem časopisu prispevek mariborskega dopisnika tovariša Boga Čerina, kjer skrajno enostransko in neobjektivno poroča s skupščine študentov mariborskih visokošolskih zavodov.
Imenovani pisec je nekatera dejstva kratko malo zamolčal, druga pa prikazal izkrivljeno ali prepotencirano.	0
Tako na primer v prispevku ni bilo mogoče nikjer zaslediti niti besedice o tem, da je skupščina študentov sprejela Dokument o družbenopolitičnem in samoupravnem angažiranju študentov, kur je bilo bistveno vprašanje, ki ga je skupščina obravnavala; prav tako ni bilo mogoče zaslediti niti besedice o kritiki, ki je bila izrečem odnosom nekaterih profesorjev do delovanja študentske organizacije ter izvenštudijske dejavnosti sploh, po drugi strani pa je na osnovi dveh osamljenih mnenj, ki sta sodili, da je v Katedri pretmlo sestavkov, ki bi pritegmli študente (kar sledi rudi iz zapisnika), kratko malo zaključil, da je skupščina tako rekoč ostro skritizirala delo, koncept in politiko uredniškega odbora Katedre.
Tako v vašem kot v našem interesu je, da je poročanje o našem delu čimbolj objektivno; zategadelj menimo, da tov. Čerin ni opravičil niti vašega niti našega zaupanja in vam predlagamo, da i’ bodoče delovanje študentske skupnosti spremlja drugi poročevalec.
V Mariboru 23. nov. 1972
Vas tovariško pozdravlja
Izvršni odbor skupnosti študentov VZM predsednik EMILIJAN KOŽAR
Pravilno študiramo %
Študentje, še posebej pa bruci, se nehote vprašamo ali je oblika študija, ki jo imamo sedaj pravilna oz. ali zadosti vsem potrebam in času. Vprašanje, ki se s tem poraja pa je tudi ah znamo pravilno študirati in ali se znamo za študij sploh pravilno pripraviti.
Teorij je mnogo. Praksa je pokazala, da sc najbolje obnesejo tiste, ki jih postavijo teoretiki po večletnih analizah in so zato dovolj globalno jasne ter sprejemljive za učenca. Pri študiju naletimo na določene pojave, ki so združeni bodisi s težavami ali pa neposredno s samim študijem. Napake, ki jih delamo, zlahka odpravimo, če smo pri delu enotni in nas vodi tudi določen program t. j. da opravimo študij po že vnaprej začrtani poti. Današnjo teorijo razdelimo na naslednja področja:
- Priprava na študij
- Študij in njegovo prikazovanje
- Ponovitev
- Ugotavljanje znanja
PRIPRAVA NA ŠTUDIJ
Nedvomno je velikega pomena že sama priprava na delo. Znani so primeri, da se študent ne more prilagoditi okolju v katerem študira in zato absolutno ne more pričeti s študijem. Ko najde ustrezajoč prostor lahko prične s študijem. Zato si je potrebno:
- oskrbeti št udijski material
- prostor za študij
- čas
Za slednjega lahko poudarim, da je velikega pomena. Trditev, da se najlažje učimo dopoldne je zmotna, ljudje se lahko učijo kadarkoli, potrebna je le volja in dejanska poglobitev v sam št udij. Mnogim ustrezajo tudi določeni dnevi za izbiro časa študija. Primeri, ki jih obravnavajo svetovni teoretiki kažejo, da osebe, ki so podvržene intenzivnemu študijskemu delu dosežejo maksimalni učinek v prvih treh dneh tedna, nakar krivulja intenzitete pada.
ŠTUDIJ IN NJEGOV PRIKAZ
Kot študiranje smatramo intenzivno poglabljanje v snov, njeno sprejemanje v spomin ter logičen zaključek tega dela. Ameriška teorija št udija pravi:
- opredeli se za določen študij predmeta
- obravnavaj ga fazo za fazo
- poudari vsako ključno točko
- pomagaj si z avdiovizuelnimi pripomočki
- kontroliraj čas
Zopet se ustavimo pri slednjem. Mnogi trdijo, da je pravilno, če se „gulijo tako dolgo, dokler ne znajo". Zmota. Postopni študij dosti več pripomore k izobrazbi, kot kampanjsko, trenutno študiranje. Iz tega seje tudi razvil študij per partes, s katerim je študent prisiljen sprotno delati ter slediti snovi.
PONOVITEV SNOVI
Je važnega pomena. Še posebno se dobro obnese pri t. im. kurznem sistemu študija (glej zgoraj navedeni odstavek) saj mora študent za nadaljno obvladanje snovi obvladati tudi predhodno snov. Kako ponavljamo:	,
- uporabljamo priročnik
- zastavljamo si vprašanja
- razpravljamo o njih
- ob ponavljanju smo potrpežljivi
Zadnji činitelj je še posebne važnosti, kajti če nam določena snov „spuhti" iz glave še s tem ne smemo končati študija. Ponovitev snovi je zato najboljši dokaz, da nam bo snov ostala v spominu.
UGOTAVLJANJE ZNANJA
Navadno ga ugotavljajo profesorji, lahko pa ga ugotovimo tudi sami. Že samo ponavljanje je ena izmed teh oblik, sledijo pa ji tako:
- zastavljamo si vprašanja
- študiramo v manjši skupini ter postavimo več vprašanj, kot je odgovorov
- pričnemo vsi naenkrat
- evidentiramo rezultate
Rezultati našega dela bodo dokaz ali snov obvladamo ali ne. V slednjem primeru je priporočljivejša ponovitev, če pa tudi ta ne zaleže pa ponovni študij.
Za konec velja zapisati še kratke napotke za ponovitev preštudirane snovi, ki jo študiramo v skupini:
Planiramo:
- vprašanja v splošni obliki
S vprašanji dosežemo:
- da člane skupine prisilimo k razmišljanju
- da skupno proučimo temo
- da poglobimo razumevanje predmeta
- da poudarimo važne vidike predmeta
- da opogumimo bojazljive in zaostale člane skupine
ZAPOMNIMO SI:
- da je treba vsako vprašanje izraziti preprosto in jasno
- da je treba vsako vprašanje prilagoditi sposobnosti članov - - da je potrebno vsem omogočiti čas za premislek
- da je bolje odgovor izvleči, kot ga sami povedati
- da članov skupine ne izprašujete po redu
- da so vprašanja: kdo, kje, kdaj, kaj, kako, zakaj?
To je za sedaj teoretična postavitev pravil pravilnega študija. Upošt evanjc vsaj polovice navedenih bo pripeljalo vsakega študenta do tega, da mu bo študij resnično lahak in ne bo povzročal toliko težav, kot jih. Poskusimo lahko, slabše ne more biti.
Marijan VRANIČAR
DOG COG
vp 'osz
Na skupščini študentov je tudi predstavnik KUD podal poročilo o delu. Med drugim je tarnal, da dobiva KUD premajhne dotacije. Dejstvo, da so člani zelo skromni, je utemeljil s tem, da se je pevski zbor na nekem gostovanju odrekel kosilu in da so ga dali v blagajno. Upam, da se ni pokvarilo, ker je za take stvari hladilnik mnogo primernejši.