M SEL IN DELO KULTURNA IN SOCIALNA REVIJA * VSEBINA Mednarodne pogodbe // ING. J. MACKOVŠEK: O raznih nemških mejah med Gospo Sveto in morjem II Dr. B. VRČON: Statika in dinamika Podonavja // B. BORKO: Drama humanitete OBZORNIK f Tomo Zupan (Ivan Kolar) // Problem malih v igri velikih (Dr. B. Vrčon) // Benefteva načela in metode (— bv —) // Notranjepolitični pregled (— bv —) // Bolgarsko delovno pravo (S. B.) POROČILA Knjiga in duhovna kriza (B.) // L. Aldovrandi Marescotti: Guerra dlplomatica (L. C.) // Dr. L. Čermelj: Josip Stefan (Inko) II DROBTINE * L. III * 4 * LJUBLJANA 1937 Misel in delo izhaja vsak mesec 4. štev. april 1937 N Redakcija zaključena 16. aprila 1937 Naročnina letno 60 Din, za pol leta 30 Din, za četrt leta 15 Din Posamezna številka 6 Din, dvojna 12 Din Uredništvo In uprava v Ljubljani na Gosposvetski c. 4/I. Poštnočekovni račun: 16.602 # Revijo ureja uredniški odbor: dr. Stojan Bajič, dr. Lavo Čermelj, dr. Fran Splller-Muys In dr. Alojz Zalokar Izdaja In zalaga Tisk Jugoslovanskih naprednih akademskih starešin v Ljubljani r. z. z o. z. (Predstavnik dr. Alojz Zalokar) Tiska Narodna tiskarna d. d. v Ljubljani (Predstavnik Fran Jeran) Tiskovni sklad za »Misel in delo« Prijatelji naše revije so ustanovili pri njeni izdajateljici tiskovni sklad, da omogočijo reviji večji obseg, a da bi revija ne bila prisiljena povečati bremen naročnikom. Prosimo vse, ki morejo v današnjih razmerah še kaj žrtvovati za kulturni napredek, da podprejo revijo s prispevki v tiskovni sklad. Prispevki naj se pošiljajo na poštnočekovni račun: št. 16.602, Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih starešin v Ljubljani, r. z. z o. z. MEDNARODNE POGODBE Razmerje med narodi je izraz vsega njihovega življenja. Sožitja med narodi in državami ne oblikujejo samo geopolitični, posebno gospodarski momenti, marveč vplivajo nanj v veliki meri tudi duhovne prvine, ki jih je neizbrisno vtisnila v dušo narodov zgodovina. Narodi se jih oklepajo trdno tudi takrat, ko so jih povzela mlada duhovna ali politična stremljenja, ki dajejo v zanosu svoje sveže ustvarjalne sile narodom nesluten polet. Razmerje med državami se izraža v pravno urejenih odnosih, v mednarodnih pogodbah. Kakor vsi pojavi mednarodnega življenja, so tudi mednarodne pogodbe posledica vseh tako zamotanih, javnosti skoro nedostopnih, često nepreračunljivih teženj. Vendar so tudi mednarodne pogodbe vedno verna slika položaja obeh pogodbenikov in s tem stremljenj, ki jih politiki v narodovem imenu izražajo v tako vljudnih, a preprostemu človeku, ki ljubi naravno govorico, tako tujih besedah. V mednarodnih pogodbah odsevajo včasih tudi notranjepolitični nagibi njihovih tvorcev. Zgodovina nam nudi primere, da so se mednarodne akcije začele, izvajale in končale zgolj zaradi notranjepolitičnih potreb enega ali obeh pogodbenikov. Navadno ta komponenta res ni odločilna, a je nadvse zanimiva in zasluži pozorno proučevanje. Pa tudi tiste mednarodne pogodbe, ki so nastale zgolj iz zunanjepolitičnih interesov obeh pogodbenikov, niso vedno izraz njune prave volje, marveč so neredko samo odsev dejstvovanja drugih mednarodnih činiteljev in z njihovim vplivom ustvarjenega položaja. V takih primerih stopajo podpisniki mednarodne pogodbe samo po tistih stopinjah, ki sta jih določila tuja volja in moč. Take pogodbe so navadno taktičnega in zato bežnega značaja. Njihov namen je samo ta, da v določenem trenotku izzovejo nameravani diplomatski učinek. Ko to svojo nalogo izpolnijo — včasih tudi ne, ker so le udarec v vodo, kar pa še ne pomeni, da je s tem manever tudi za neposredno prizadete likvidiran — potem roma tak papir v arhive in se pojavi kvečemu v kaki bolj ali manj posrečeni razpravi iz diplomatske zgodovine le kot primer ali kot svarilo. Trajnejšo veljavo imajo samo tiste mednarodne Pogodbe, ki temelje na trdnih, živih in preizkušenih osnovah duhovnega, gospodarskega in socialnega življenja narodov-pogodbenikov. Take pogodbe niso samo diplomatska demonstracija ali nevarna igra, marveč so vsedlina dejanskega življenja in dejanskih potreb in zato uspešen kažipot za skupno dejstvovanje. Trdnost mednarodnih pogodb najuspešneje zagotavljajo enaki ali vsaj sorodni državni in politični nazori obeh narodov, ki pogodbo sklepata. To je dokazal posebno razvoj kolektivne varnosti. Enaka in nedeljena varnost vseh držav in vsakega naroda je bila zamišljena kot splošna, iz humanitarnega svetovnega nazora izvirajoča nujnost. So pa države, ki ne priznavajo tega prosvetljenega nazora in so se uprle njega uresničenju. Velika zgradba demokratične meddržavne zajednice z enakimi pravicami in dolžnostmi njenih članov, osnovana na statutu Društva narodov, na Kellogovem protivojnem paktu in v raznih vrstah mednarodnega sodelovanja, se je skrhala. Nadomestiti jo skušajo dvostranski sporazumi, ki jih pa sklepajo države po svojih egoističnih interesih in po svojih posebnih okusih, deleč s tem narode in države v dve skupini: v tiste, ki so po njihovem mnenju upravičene biti samostojne politične tvorbe, in v tiste, ki take kakovosti in takih pravic nimajo. Le tako se more zgoditi, da se priznava državam, ki obstoje že dolga desetletja in katerih obstoj garantirajo s svojim podpisom prav vse prizadete države, sedaj še posebej nedotakljivost meja in eksistenčna upravičenost. Taka priznanja pomenijo obenem zanikanje pravice do obstoja drugih držav, ki takega priznanja niso deležne, poleg tega pa vzbujajo sum, da so ravno zaradi te očitne zakasnelosti prisiljena in da ne prihaja od srca. Če je pa državi dano izjaviti se o tem, ali priznava integriteto druge suverene države, si s tem lasti tudi pravico, da to mnenje izpremeni, kadar ji bo zanjo edino merodajni lastni egoistični interes narekoval drugačno ravnanje. Tako pravico si lastijo vse tiste države, ki ne priznavajo načeloma vsakemu narodu in vsaki državi kot človeški tvorbi enakih pravic do samostojnega državnega življenja, to je pravice, da si vsi narodi prosto volijo vero in postave. Zato so v dobi zatona humanitarnih idealov posebno važne tiste mednarodne zveze, ki temeljijo na realnih osnovah. Vezi narodne sorodnosti, skupnih neskaljenih kulturnih in političnih idealov ter iz njih izvirajočih skupnih mednarodnih interesov so najtrdnejša opora, na katero je mogoče zasnovati mednarodno sodelovanje. Ohranitev tako dragocene dediščine je vredna tudi žrtev. Kajti treba je imeti pred očmi, da so države, katerih podpis na mednarodnih pogodbah pomeni vso njihovo silo, voljo in dosledno zvestobo dani besedi, in pa države, ki jim je podpis na pogodbi le — posušeno črnilo na kosu papirja. Naša država ima v mednarodnem življenju mnogo tekmecev. Vsako omiljenje nasprotstev je dobro došlo, posebno če daje pozitivne rezultate. Imamo pa tudi iskrene in zveste prijatelje. Za nas so vedno prav posebno dragocene tiste mednarodne zveze, na katere lahko računamo v sreči in nesreči. Eno izmed takih prijateljstev je naša zveza s Češkoslovaško republiko. Kot središče slovanstva v Srednji Evropi, kot ognjišče slovanske kulture, prave humanitete ter politične in družabne demokracije v težkih časih nekulture, brezpravnosti in brezobzirnih egoizmov nam je bratska republika duhovna in politična opora, ki nam je nič na svetu ne more nadomestiti. O RAZNIH NEMŠKIH MEJAH MED GOSPO SVETO IN MORJEM Ko so se pred vojno pojavili nekateri Bartschevi romani in novele, je iz njih dihalo, čeravno v prikupnejši obliki, vendarle samo ono nemško hrepenenje po jugu, ki naj bi z borbo osvajalo slovensko zemljo. Poleg te bolj mile oblike pa smo imeli še celo vrsto težjih in brutalnejših nijans, ki so nemško čuvstveno težnjo po jugu pretvarjale v odurno stremljenje za nadvlado in podjarmljenjem vsega, kar jim je bilo na potu do morja. Vse te nijanse, posebno one težkih oblik, občutijo še vedno naši koroški rojaki; na avstrijskem Koroškem je borba težka ih brez usmiljenja: Naš živelj naj se pritisne ob Karavanke, Drava naj postane nemška reka. V opravičilo takih metod smo dobili po svetovni vojni nove nemške pojme naroda in nacije. Dočim je po teh interpretacijah nemški narod z izročilom povezana krvna in jezikovna skupnost, je nemška nacija skupnost svobodnega hotenja; in ker so nekateri nenemški narodi pokazali pri izvršenih plebiscitih, da hočejo rajši z Nemci, spadajo tudi oni k nemški naciji. Z uvedbo teh pojmov se je nemško ozemlje razširilo preko nemških etnografskih in preko nemških jezikovnih mej in praktično izvajanje je v mnogih publikacijah dovedlo do tega, da n. pr. koroških Slovencev sploh več ne označujejo tako, da se razteza »strnjeno nemško naselitveno ozemlje« povsem do sedanje državne meje na Karavankah.' Očividno pa povojne nemške interpretacije naroda in nacije niso nemškega narodnostnega ozemlja še zadostno razširile. Zato je bilo treba iskati nadaljnjih nemških kriterijev, ki naj bi pripravili pot obsežnejšim poznejšim zahtevam in to po nemških poželenjih, ki jih deloma že poznamo iz predvojne pangermanske propagande in literature. In res je pred dobrim desetletjem nastopil nemški geograf Penck in sprožil znano nemško govoričenje o nemških kulturnih tleh in nemški kulturni meji.2 Penck pravi v tem svojem članku naslednje: »Kjer je naseljen nemški rod, tam je nemško narodno ozemlje; tam se čuje nemška govorica in se vidi nemško delo. Na prvo (t. j. nem. govorico) se je polagal do sedaj največji poudarek; istovetilo se je nemško jezikovno področje (Sprachgebiet) z nemškim nar°dnostnim ozemljem.« Nemško narodnostno ozemlje spremlja svojevrstno nemško kulturno ozemlje, ki se razlikuje od sosednega kulturnega °zemlja.« 1 Die istiddeutsche Volksgrenze, stran 9. (Knjiga je izšla 1. 1934 v knjižni zbirki, ki izhaja kot priloga narodno-socialistične revije »Volk und Reich«.) 2 Penckov članek »Deutscher Volks- und Kulturboden« v knjigi »Volk unter Volkern«, Vratislava, 1925, str. 62—73. Kot značilnosti nemškega kulturnega ozemlja navaja Penck naslednje: zelo skrbno obdelovanje zemlje, ki se ne ustavi niti pred težavami (kot v močvarah, na barju in v planinah); dobro oskrbovan gozd; dobra pota; nemški značaj hiš in naselij; posebna prijetnost in čistost stanovanj, ne glede na uporabljeno gradivo. Končno pravi Penck v tem članku še tole: »Nemško kulturno ozemlje ni nastalo iz raznih naravnih vzrokov, marveč je delo ljudi določenega svojstva, ki izpreminjajo naravo po svoji volji.« Ta Penckov članek je prav gotovo znamenit tudi za nas, toda ne zbog svoje jasnosti in neoporečnosti, marveč zato, ker je sprožil celo poplavo obravnav nemških geopolitikov in vsenemških propagatorjev baš o naših krajih. Zamenjavanje kulture s civilizacijo je že osnovna hiba Penckovih definicij nemškega kulturnega ozemlja, ki pa vrhu tega niti prave definicije niso. K vsaki izmed značilnosti, ki jih Penck taksativno navaja in pripisuje edino le nemškemu kulturnemu ozemlju, lahko kar mimogrede pripomnimo, da so doma mnogokje po svetu in da se pojavljajo drugod često še v izrazitejši obliki, tako n. pr. skrbno obdelovanje zemlje. Znano je nadalje tudi, da so erarski in veleposestniški gozdovi dobro oskrbovani ne le na Nemškem, marveč tudi drugod, dočim nemški strokovnjaki sami priznavajo, da je kmečki gozd v Nemčiji v slabšem stanju. 'Jn nemški značaj hiš in naselij? Le prečesto se zamenjuje ta značaj s karakteristiko, ki jo vtisnejo hišam in naseljem geografska lega in klimatske prilike zadevne pokrajine. Saj imamo podobno stvar n. pr. pri naših dalmatinskih tipih, ko jih često v propagandne svrhe označujejo kot italijanske, pa so vendar to le zgradbe sredozemskega značaja v obče. In končno dobra pota. Vemo, da so dobra pota doma tudi drugje po svetu. Toda dobra pota so preveč odvisna od gospodarskih prilik, da bi mogla biti sploh kriterij, ki bi naj dokazoval v Penckovem smislu. Ali Nemčija takrat ni bila nemško kulturno ozemlje, ko dobrih potov še sploh imela ni, ali pa takrat, ko so nemške ceste propadle? Dobra pota nadalje tudi zavisijo od gostote prebivalstva in včasih še posebej od vojaških razlogov. Menda Penck vendar ne bo mogel trditi, da pokrajine, kjer so ne-nemški državni organizmi zgradili ali pa še bodo zgradili dobra pota, s tem dejstvom postanejo nemško kulturno ozemlje. Penckovi epigoni so njegovo teorijo o nemškem kulturnem ozemlju^ ki da sega preko nemškega etnografskega področja, izrabili v mnogih prav-cih, vendar lahko rečemo, da menda še bolj nesrečno in celo smešno. Tako je n. pr. Wernerju3 med bistvenimi znaki nemške kulturne meje pojav pletenih ograj ob Sotli, do kamor sega tedaj nemško in kjer se prične hrvat-sko kulturno ozemlje naših Zagorcev. Med mnogimi drugimi pa prav gotovo ne smemo spregledati Adriatika4, kateremu teče pravična meja tretjega nemškega carstva po Julijskih planinah, zadnji alpski verigi pred južnim morjem, kajti »one ločijo kulture, ozemlja z različnim podnebjem in rastlinjem (nemški iglavci).« V povojno nemško geopolitično in podobno literaturo je tedaj zašla poplava tudi glede našega ozemlja. S tem dejstvom je treba računati ne glede na to, ali so trditve piscev točne ali ne. Treba jih je registrirati in občasno tudi pregledati in njih težnje primerjati med seboj glede prizadetih okolišev. Prav gotovo pa je to pojav, ki ga ne smemo omalovaževati. Stvar naših geografov bi bila, da tudi kritično in strokovno preiščejo razne nemške geopolitične navedbe ter svoje izsledke priobčijo v javnosti. Državna meja, ki jo je 1. 1919 na pariški mirovni konferenci zahtevala jugoslovanska delegacija, je uspela med Šmohorjem in Monoštrom samo na dveh kratkih sektorjih, in sicer na delu Kobanskega in na Muri ob Cmureku in Apačah. 2e od vsega početka je izpadla vsa Ziljska dolina med Šmohorjem in Beljakom ter kraji med Dravo in Osojskim jezerom, odpadla je Sobota nad Muto in naše ozemlje v okolišu Arveža, Lučan in Ernoža, nadalje je odpadel radgonski trikot z znanimi slovenskimi vasmi onstran Mure in končno ves pas južno od Rabe s slovenskimi vasmi ob Monoštru. Usodno leto 1920 je prineslo še izgubo obeh plebiscitnih con na Koroškem. Morebiti je zanimivo in značilno dejstvo za težak položaj naše delegacije na pariški mirovni konferenci, da je južna plebiscitna cona dobila v svoje meje tudi povsem nemški okoliš pustriški (severovzhodno Velikovca), ki ga naša delegacija nikdar zahtevala ni; tu je tedaj dosežena meja prekoračila našo reklamirano mejo, toda ne v našo korist. Nemško-avstrijski državni zakon z dne 22. nov. 1918 pa je (po Wernerju) poleg celotne Koroške proglašal kot nemško-avstrijsko ozemlje tudi še štajersko Podravje, in sicer vso dravsko dolino s Ptujskim poljem, Halozami ter največji del Slovenskih goric (z izjemo območja Ščavnice in ormoške okolice na vzhodu). Toda ob prevratu so obstajale še širše težnje nemškega Gradca. Pojavila se je tako zvana vitanjska črta kot meja med nemškim in jugoslovanskim državnim ozemljem. Vitanjska črta poteka od Olševe preko Smrekovca na Basališče pri Vitanju ter dalje na vzhod preko Konjiške gore in Boča na Rogaško goro. Vitanjsko črto kot državno mejo zagovarja in utemeljuje 3 Dr. Werner, Gerhard, »Sprache und Volkstum in der Untersteiermark«, Stuttgart 1935, stran 156. (Knjiga je izšla v zbirki Forschungen zur deutschen Landes- und Volkskunde, ki jo ureja geograf Friedrich Metz.) 4 Adriaticus, »Deutschlands gerechte Grenzen«, Berlin, 1925, stran 68. med drugimi umrli graški geograf Robert Sieger5, v publikacijah iz poslednje dobe pa med drugimi Werner, Doris Kraftova6, posebno pa že zgoraj omenjena knjiga iz založbe Volk und Reich, kjer se vsi člankarji, ki obravnavajo Podravje, zavzemajo ?a to črto kot najprimernejšo državno mejo. V Brucknerjevem članku7 je vitanjska črta tudi razdelilnica dvoje vrst Slovencev: južno nje živijo Nemcem prijazni Slovenci, severno pa nemško misleči Slovenci.8 Brucknerjevo blodno zamisel je v še grotesknejši obliki obravnaval Adriaticus, ki je nato pritegnil v meje tretjega rajha vse bivše Spodnje Štajersko in vrhu tega — kot kompenzacijo za Kočevsko ozemlje, ki ostane sicer Jugoslaviji, a da dobi avtonomijo — še ves gorenjski kot. Nadaljnjim težnjam pa naj pripravlja pot Penckova teorija o nemškem kulturnem ozemlju. V tem pogledu je posebno značilen obseg tega ozemlja pri Boelitzu9, katero zavzema poleg Koroške in bivše Sp. Štajerske še vso nekdanjo Kranjsko ter zgornjo soško dolino. Povsem isti obseg daje nemškemu Kulturnemu ozemlju v zadnjem času Trampler10, ki je zanimiv tudi že iz nadaljnjega razloga. Trampler označuje v svojih reliefnih kartah poleg nemške kulturne meje, poleg vojaških in državnih tudi nemško narodnostno mejo. Slednja je na vzhodu in zapadu našega ozemlja povsem točno označena, toda ob Karavankah, posebno pa na bivšem Spodnjem Štajerskem je razvlečena tako, da se ta meja v širokem pasu suče celo do Save; ta razblinjeno označena Tramplerjeva narodnostna meja naj ugotavlja še nedokončane procese med Dravo in Savo in naj opozarja nemško publiko nanje. Opozoriti pa mora tudi nas. Glej k članku prilogo! s Njegov članek »Deutschosterreich und seine Landschaften« v mesečniku »Volk und Reich«, 1926. « Doris Kraft, Daa untersteierische Drauland, Miinchen, 1935. i Die Stidostdeutsche Volkgrenze, str. 178—188. » Glej tudi članek »Tujo aspiracije in imperializmi (ing. J. Mačkovšek) v knjigi »Naši obmejni problemi«, Ljubljana, 1936 (Referati na omladinskem na-rodno-obrambnem tečaju Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani). » Otto Boelitz, Das Grenz- und Auslanddeutschtum, seine Geschichte und seine Bedeutung, Mtinchen u. Berlin, 1926. io Kurt Trampler, Um Volksboden und Grenze, Heidelberg—(Berlin, 1935 (Schriften zur Geopolitik, Heft 9). 9 8 STATIKA IN DINAMIKA PODONAVJA Malo je prostorov, na katerih bi se istočasno križalo in medsebojno tako močno prepletalo toliko različnih interesov, kakor se to dogaja v srednjeevropskem prostoru, zlasti v njegovem srednjem delu — v Podonavju. V ozemlje okoli srednjega toka Donave se stekajo vsa strateško važna pota, ki vodijo iz zapadne in vzhodne Evrope. V njem je gravitacijsko središče vseh mogočih komunikacij med Zapadom in Vzhodom in narobe. Ekspanzijska dinamika obeh strani Evrope je tu od nekdaj iskala svojo kulminacijsko točko. Češkoslovaški vojaški strokovnjak, profesor vojaške visoke šole v Pragi dr. Moravec ugotavlja v svoji najnovejši knjigi o strateškem pomenu Češkoslovaške za zapadno Evropo: »Kdor je bil gospodar srednje Donave, je gospodoval vsej srednji Evropi, ker je lahko kontroliral vsa strateška pota. To je veljalo v starem in srednjem veku in to velja tudi danes.« Gorski masivi, ki v loku obrobljajo podonavski prostor, določajo državam, ki se raztezajo ob njih, posebne strateške funkcije, ki so neodvisne od kakršnihkoli trenutnih političnih ali gospodarskih kombinacij v tem prostoru. Njih elemente določa geografski položaj sam. Notranja statika se tu seka z zunanjo dinamiko in ji postavlja naravne meje. Na vseh glavnih dohodih v Podonavje stoje danes naravne predstraže podonavskega prostora, ki v svoji naravni navezanosti na obrambo odrejajo edino mogočo smer podonavskega razvoja: koncentracijo vseh podonavskih sil na osnovi strogega spoštovanja obstoječega stanja. Vse štiri glavne dohode v Podonavje (oba zapadna: severno in južno Alp ter oba vzhodna: severno in južno Karpatov z izhodiščem ob Črnem morju) stražijo danes samostojne srednjeevropske države, ki jih geografski položaj sili v sredotežno srednjeevropsko usmerjanje na statični podlagi v nasprotju s sredobežnimi vabami zunanjih dinamičnih pritiskov. Na severu zapira dohode v Podonavje Češkoslovaška, ki je izpostavljena najhujšemu pritisku; na zapadu Avstrija, ki skupno s Švico straži prehod z Apeninskega polotoka; na vzhodu pa je Romunija, ki z Jugoslavijo vred 2apira prehod na Balkanski polotok. Švica, Avstrija, Češkoslovaška in Romunija leže na nekakšni »strehi« srednje Evrope, na razvodju voda, ki se stekajo v severna in južna morja. Po svoji geografski legi so te države izpostavljene vsem zunanjim pritiskom v srednjeevropski prostor, imajo pa v sebi v povezanosti z ostalimi srednjeevropskimi državami vse strateške Pogoje uspešne obrambe proti njim. Od Baltika do Jadrana so za države, ki so v tem prostoru nastale po svetovni vojni, podane po naravi vse osnove sredotežnega zbiranja, ki edino lahko prepreči nadvlado tujih sil v tem prostoru. V tem je bistvo podonavskega problema, kakor se nam kaže v sedanjem kosanju statičnih in dinamičnih sil v gravitacijski točki okoli srednjega toka Donave. Izkušnja povojnih let nam kaže, da so posegi dinamičnih sil od zunaj konsolidaciji srednjeevropskega prostora samo škodovali. Države, ki so se v navezanosti na to ali ono velesilo prepuščale sredobežnim avanturam, niso zavrle le splošne srednjeevropske konsolidacije, temveč so tudi svoj položaj izpostavile novim, še večjim nevarnostim. Znani angleški publicist Seton-Watson je v »Slavonic and East European Review« (v razpravi »Položaj Češkoslovaške v Evropi«) že v juliju lanskega leta za vse srednjeevropske države svarilno zapisal: »N a j novejši dogodki so na posebno prepričevalen način dokazali, da ni nobena mala država dovolj zavarovana, ako zaupa samo obljubam svojih velikih sosedov.« Najnovejša diplomatska zgodovina srednje Evrope nam nudi nešteto dokazov za umestnost Watsonovega svarila. Zadostuje, ako v tej zvezi opozorim na avstrijski primer. Avstrijska republika, ki je prav tako kakor mnoge druge srednjeevropske države nastala na razvalinah stare avstro-ogrske monarhije in ki je po tendenci svojih notranjih režimov trosila svoje diplomatske sile predvsem v smeri zavarovanja svoje samostojnosti in neodvisnosti, se je samo v najnovejšem času dvakrat sredobežno vezala na dinamične sile podonavske periferije: na Italijo v marcu leta 1934 z rimskimi protokoli (skupno z Madžarsko), na Nemčijo z avstrijsko-nemškim sporazumom pod italijansko patronanco dne 11. julija lanskega leta. Ves ta čas je bila v strogi opoziciji nasproti Mali antanti, dasi ni ta nikdar pokazala nobene agresivnosti proti ostalim srednjeevropskim državam in dasi je za svoje geslo sprejela podonavskim interesom ustrezajoče načelo statusa quo. Izkušnja dveletne sredobežne navezanosti na zunanje dinamične sile, ki so se preko nje in tudi na njen račun hotele uveljaviti v srednjeevropskem prostoru, pa je Avstrijo očividno oropala vseh iluzij glede »zanesljivosti« dinamičnih zaveznikov. Dne 8. aprila letos, komaj nekaj dni po konferenci stalnega sveta Male antante v Beogradu, ki je v svojem komunikeju indirektno poudaril tudi potrebo ožjega sodelovanja podonavskih držav, je ofi-ciozna »Reichspost« zapisala dobesedno: »V času, ko velesile toliko razdvaja, naj bi male države iskale samo to, kar jih spaja. Posebno velja to za države, ki jih druži isti interes ohranitve miru, zavarovanja lastne samostojnosti in okrepitve gospodarskega blagostanja.« Bolj jasno menda ni mogoče zabeležiti lastnih spoznanj... Nasprotno so države Male antante dobro prestale povojne podonavske preizkušnje. Brez pravočasne medsebojne povezanosti na izrazito srednjeevropski podlagi, kakor jim jo je narekoval njih geografski položaj in zgodovinski dogodek razpada avstro-ogrske monarhije, pa bi se tudi one ne mogle IOO izogniti podobnim — in morda še bolj nevarnim — izkušnjam, kakor jih je v povojnem času doživela Avstrija in kakor jih je v nič manjši meri po svoje doživela tudi Madžarska. Dočim se Avstrija in Madžarska v novem položaju samostojnih podonavskih držav, katerih funkcija je bila odrejena po sami funkciji podonavskega prostora, nista znašli in sta dolgo živeli, kakor deloma še vedno živita, v stari tradiciji habsburške monarhije in slave madžarskega kraljestva, so se države Male antante — najprej vsaka na svojem mestu, nato pa v medsebojni povezanosti na osnovi čuvanja ustvarjenega stanja — takoj zavedele svoje srednjeevropske misije. Pomen te misije so že takoj spočetka najgloblje zajeli Čehoslovaki. Sedanji prezident dr. Beneš je kot zunanji minister večkrat formuliral ideal češkoslovaške zunanje politike z Masarykovimi besedami izza svetovne vojne: Ustvariti moramo skupnost teženj, idealov in interesov med vsemi novimi državami v srednji Evropi, skupnost teženj Poljske, Češkoslovaške, Jugoslavije, Romunije, Madžarske in Avstrije. Naša politika je politika odpora proti vsem avanturam in intervencijam, ki bi izzivale reakcije z desne in leve. V današnjem ekonomskem in moralnem razvoju Evrope je potrebno obstati na srednji politični liniji, ki se bo razvijala h koncentraciji sveta in približevanju držav in narodov. Kakor so po svetovni vojni z razpadom avstro-ogrske monarhije nastale v vsem podonavskem prostoru nove države, tako je bilo z nastankom Male antante ustvarjeno obenem prvo jedro novega podonavskega političnega sistema, ki ni gradil podonavskega miru na tradiciji in iluzijah nečesa, kar je za vselej propadlo, temveč na realni osnovi upoštevanja in striktnega spoštovanja nanovo nastalega položaja (antirestavracijsko in antirevizioni-stično stališče sta bili le logična posledica tega razvoja) ter na osnovi točne presoje geografskega položaja, v katerem so se znašle vse srednjeevropske države. Dr. Beneš je položaj Češkoslovaške in Male antante jasno in zgovorno opredelil kot zunanji minister z naslednjimi besedami: »Mirovni dogovori in vse ono, kar je bilo ustvarjeno na tej osnovi, je činitelj, ki bo dolgo vrsto let imel odločilno vlogo v zunanji politiki republike in v svetovni politiki. Naša zunanja politika v srednji Evropi je politika miru, politika rekonstrukcije novega političnega sistema v srednji Evropi, politika, ki ne hazardira, skratka: uravnovešena, neavanturistična in neromantična politika. Država, ki bo znala voditi tako politiko, bo predstavljala v srednji Evropi faktor, ki bo izvedel konsolidacijo.« Za tako politiko prej navedeno Watsonovo svarilo gotovo ne velja. Zato seveda tudi ne more veljati za politiko Male antante, dokler se kot tipična statična sila Podonavja drži te svoje trdne osnove, zgrajene na realnem gledanju na podonavski prostorni problem. Čim večja je dinamična razgibanost okoli nje, tem trdnejša mora biti ta njena statična osnova. Samo v tem naravnem okviru lahko izpolnjuje svojo visoko misijo v podonavskem pro- IOI štoru: kot element pomirjenja, ravnotežja in gospodarskega napredka podonavskih držav, obenem pa kot trden zid proti vsem zunanjim destruktivnim silam, ki jim sredotežnost Podonavja nikoli ni šla in jim tudi sedaj ne gre v račune, dasi utegnejo tu in tam posamezne akcije perifernih držav vzbuditi tudi nasprotne videze. Strateška povezanost srednjeevropskih držav na splošno, posebej pa držav Male antante je tako velika, da se zdi naivna misel, da je katerokoli izmed njih mogoče prepustiti svoji usodi brez škode za lastno varnost. Ako sta Jugoslavija in Romunija predstraži Balkana proti Podonavju, je Češkoslovaška predstraža Podonavja proti severu in severozapadu in s tem tudi predstraža Balkana in bližnjega vzhoda. Brez navezanosti na Češkoslovaško sta Jugoslavija in Romunija samo balkanski državi, obsojeni na pasivno politiko v podonavskem prostoru. Ne smemo pozabiti, da je že Bismarck izčrpno označil strateške konstante Podonavja, ko je Češko imenoval »trdnjavo v samem osrčju Evrope«. Kdor je njen gospodar, je gospodar vse srednje Evrope. Po nekem drugem nemškem izreku pa je srednja Evropa ima že navedeni češkoslovaški strateg dr. Moravec menda prav, ko ugotavlja v svoji knjigi, da je češkoslovaška republika geografsko in strateško z Balkanom vred le »predsoba velikega prednjeazijskega prostora.« Zato naravna ovira vseh ekspanzijskih pritiskov v smeri od severozapada proti jugovzhodu, kakor se uveljavljajo na stari evrazijski osi Berlin—Bagdad. Razbitje Male antante kot edine statične sile Podonavja bi tej dinamiki odprlo pot v teritorij petih morja med Kaspiškim, Črnim, Sredozemskim. Rdečim morjem in Indijskim Oceanom. Ta pot pa bi vodila preko ozemlja vseh treh članic Male antante ... BOŽIDAR BORKO: DRAMA HUMANITETE V novi drami »Bela bolezen«* je Karel Čapek združil utopijo z žgočo realnostjo in tako povezal v dramatsko enoto čisti fantazijski svet in današnjo politično aktualnost. Na tem mestu nas ne zanima dramatsko-umetniška stran tega poizkusa, ki je ob odrski uprizoritvi v Pragi vzbudil polemične odmeve; hotel bi samo opozoriti, kako se v najnovejšem delu enega izmed vodilnih slovanskih dramatikov odraža problematika današnjega sveta. Vsebino »Bele bolezni« navajam samo v zgoščeni obliki: Pojavi se nova, na gobavost spominjajoča kuga, Morbus Tchengi, ki napada samo starejše ljudi. Bolnik je neizprosno zapisan smrti. Znanost je brez moči zoper *) »Bild nemoč«, drama o tfech aktech v 14 obrazech. Praha 1937. Fr. Borovy. — O čapkovem literarnem značaju in pomenu glej moj članek »Literarni profil Karla Capka«, Ljublj, Zvon 1937, zv. 3—4. morilko, ki bo uničila vse ljudi nad 45 let. Tedajci se pojavi skromen zdravnik bolniške blagajne dr. Galen s senzacionalnim zdravilom zoper strašno pandemijo. Vsi mislijo, da je šarlatan. Poskusno zdravljenje na kliniki dvornega svetnika dr. Sigelija pokaže odlične rezultate: iznajdeno je uspešno sredstvo zoper belo bolezen! Toda iznajditelj dr. Galen ni samo zdravnik. Bolj kakor zdravnik je — pacifist. Človeštvo ima sedaj možnost, da se reši pred katastrofalno pandemijo; to sredstvo je v njegovih rokah. Preden ga izroči v občo rabo, hoče izsiliti od vladajočih slojev, da opuste vojne načrte in sklenejo splošni sporazum, ki bo onemogočil vsakršno novo vojno. Dr. Galen fanatično vztraja na svojem in načelno zdravi samo siromašne ljudi. Ne pretnje ne ponudba največjega premoženja ga ne morejo omajati. Prav tedaj napove diktator-maršal krivično vojno majhnemu narodu, ki se hrabro upre. Ob prvih nejasnih vesteh o zmagi ali porazu ugotovi maršal na sebi znak »bele bolezni«. Sedaj vsa »vodjeva« okolica pritisne nanj, da se reši in pristane na pogoje dr. Galena. Maršal se naposled vda in pokliče zdravnika. Toda preden prispe dr. Galen k maršalu, ga ubije množica sfanatiziranih pristašev vojne, ker se noče pridružiti njenemu vzklikanju za vojno. Obenem razbijejo steklenice z zdravilom zoper belo bolezen, vzklikajoč: Živel maršal! Kakor vidimo, je v tej drami utopičen samo motiv »bele bolezni«. Konflikt in za njimi stoječe ideje so posneti iz sodobnega evropskega političnega življenja. Dramatik jih je jasno označil v predgovoru knjižni izdaji »Bele bolezni«. »Eden izmed značilnih znakov povojnega človeštva«, piše na navedenem mestu Karel Čapek, »je umik iz tega, čemur pravijo tu in tam skoraj zaničljivo humaniteta; v tej besedi so zaobseženi pobožno spoštovanje človeškega življenja in pravic, ljubezen do svobode in miru, stremljenje po resnici in pravičnosti in še drugi nravni postulati, ki so jih dosihmal priznavali v duhu evropskih tradicij za smisel človeškega razvoja. Kakor vemo, je v nekaterih deželah in narodih zavladal docela drug duh; ne človek, marveč razred, država, narod ali rasa je nositelj vseh pravic in edin predmet spoštovanja, zato pa najvišjega spoštovanja; nad njim ni ničesar, kar bi nravno omejevalo njegovo voljo in pravico. Država, narod, režim so obdarjeni z vsegamogočno avtoriteto; poedinec je s svojo človeško samoodločbo fizično in nravno popolnoma podrejen tako zvanemu kolektivnemu, toda v jedru čisto avtokratskemu in na nasilju slonečemu redu...« »Res je, današnji svetovni konflikt je mogoče definirati tudi z gospodarskimi in socialnimi pojmi, ali ga je mogoče razložiti z biološkim nazivom boja za obstoj; toda njegov najdramatičnejši aspekt je v konfliktu dveh velikih antagoničnih idealov. Z ene strani je moralni ideal vsečloveške humanitete, demokratične svobode, svetovnega miru in spoštovanja do slehernega človeškega življenja in njegovih pravic. Z druge strani pa dinamični, proti- humanitarni ideal moči, nadvlade, narodne ali druge ekspanzije, ki mu je nasilje dobro došlo sredstvo in človeško življenje samo instrument. Ali da se izrazim v dandanes najbolj rabljenih nazivih: je to konflikt idealov demokracije z ideali neomejenih in častihlepnih diktatur.« S tem avtentičnim tolmačenjem samega avtorja je dovolj prikazano ideološko jedro te izrazito sodobne drame. Oba ideala sta kajpak poosebljena. Demokratični pacifizem je dobil v Čapkovem dr. Galenu svojega do skrajnosti doslednega predstavitelja. Dr. Galen ne popusti, dasi vidi, koliko žrtev pada zaradi njegove trmoglave doslednosti. Jasno je, da je motiv bele bolezni, torej utopična primes, samo dramatikova fikcija, ali, kakor je Capek sam izjavil, »svarilni simbol«. V bistvu gre za to, ali bi se smela tudi humanitarna demokracija v dosego višjega smotra poslužiti nehuma-nitarnega sredstva? Capek je z dr. Galenom odgovoril pritrdilno. V tem je očitno idejno nasprotje; z njim se je bavil že Masaryk, ko se je kot pacifist odločil za organiziranje legionarskega gibanja in je še prej filozofsko zavrgel Tolstega nauk o nenasprotovanju zlu, o pasivnem moralnem zadržanju. Zaradi tega je okoli dr. Galena nastalo največ odpora v nekem delu češkoslovaške javnosti. V polemiko so posegli zdravniki, ki so Čapkovega »junaka« obsodili in tako rekoč izključili iz zdravniške zbornice. Druga Capkova zdravniška figura v tej drami je dvorni svetnik prof. dr. Sigelius, ki pravi v sporu z dr. Galenom: »Mi ne služimo nobeni humaniteti, marveč vedi in svojemu narodu, gospod kolega... Rajši pustim, da ves svet pogine za gobavostjo, kakor da bi samo za hip dopustil vašo pacifistično kugo. Jaz nisem samo zdravnik, gospod moj, jaz hvala bogu služim tudi svoji državi.« Dr. Sigelius je v nasprotju z dr. Galenom tip oportunističnega strokovnjaka* ki ne vidi ven iz svoje stroke in ki ima o občnih zadevah zelo povprečne nazore, kakor slehern čitatelj usmerjenega tiska v diktatorski državi. Njegova servilnost je v ostrem nasprotju z Galenovo upornostjo. Neliterarni kritiki, ki so se oglašali v javnosti, so pozabili, da sta dr. Galen in dr. Sigelius — prav kakor druge osebe v Čapkovi drami — dramatska tipa, nositelja izrazito dramatskega dejanja v smislu odrske zakonitosti, ne pa predstavitelja zdravniškega stanu. Če bi ne bilo vmes utopičnega motiva z belo boleznijo, ki je tu samo sredstvo, s katerim dramatik zgoščuje dogajanje in osvetljuje tipe, bi lahko bila dr. Galen ali dr. Sigelius tudi kaj drugega, n. pr. kemik in tehnik. V jedru gre pri Čapku za konflikt ideologij in mentalitet; vse drugo je postransko, čapek pravi v uvodu: »Končna rešitev (tega konflikta) je pridržana politični in duhovni zgodovini, v kateri nismo angažirani samo kot gledalci, marveč takisto kot sobojevniki, ki morajo vedeti, na kateri strani svetovnega dramatičnega konflikta leži vsa pravica in vse življenje majhnega naroda.« Čapek je moral ostro razdeliti svetlobo in senco, da je pokazal vso bridko usodnost velikega konflikta. Skozi dr. Galena je hotel povedati, da mora biti demokracija dosledna, močna in če treba celo kruta, kadar gre za osnovne pogoje njenega obstoja. Če bi lahko demokracija tudi za ceno težkih žrtev rešila človeštvo pred še hujšimi in usodnejšimi žrtvami, čemu naj Galeni ubogajo oportunistične Sigelije, ki so voljni pred sleherno močjo vkloniti hrbet? Galenu daje moč moralna vsebina njegovega položaja: dramatik je tu nujno potreboval silnejših sredstev, kakor bi jih v življenju dopuščale kakršnekoli stanovske zbornice, prav zato, ker mu je šlo za dramatični spoprijem svetov in kultur. Nasprotna stran (diktatorski režim) je prikazana v nekaterih značilnih zastopnikih, kakor sta maršal in veletovarnar orožja baron Kriig. Tudi ti ljudje niso sami demoni, marveč so po svoje človeški, zlasti v rodbinskih in prijateljskih odnosih. Iz drame pa ne izvemo, ali vidi Čapek v njih poedince, ki so vsilili drugim svojo voljo, ali pa samo eksponente razpoloženj, ki so v množici. Je to star, carlylevski problem herojev. Odkod izvirajo diktature in imperializmi: iz same zaslepljenosti množic, ki se jim šiloma narinejo »maršali« s svojimi »baroni Kriigi«, ali pa iz nekih biološko danih slabosti in nagibov teh množic, ki so jih diktatorji pravilno pogodili in tako potegnili maso s seboj? Ta problem je ostal v Čapkovi drami ob strani, vidimo samo, da agi-rajoča, sfanatizirana, s propagando diktatorjev zastrupljena množica uniči življenje i maršalu i rešitelju človeštva. Kaj je ta množica? Naščuvana bestija, ki izgubi razum? To bi ne bilo več rousseaujevsko gledanje na ljudstvo, marveč bi opravičevalo pesimistični cinizem Pareta in drugih ideoloških predhodnikov današnjih fašističnih in nacističnih ideologov, ki so prav iz zaničevanja do nerazumne in histerično spremenljive mase zavrgli vero v demokracijo (podobno že prej začetnik rasne teorije grof Gobineau). Stojimo v osrčju problemov Čapkove drame o demokraciji in diktaturi, o humaniteti in kolektivizmu. Če bi konsekventno sprejeli Galenovo stališče in pa pouk, ki nam ga nudi množica ob koncu »Bele bolezni«, bi bili morali priti do nekam paradoksnih sklepov. Tako bi demokracija lahko za svojo ohranitev posegla tudi po diktatorskih ukrepih, kakor se Galen poslužuje pravice, da ideji izsili veljavo; pri tem bi se tej humanitarni koncepciji družbe in države ne bilo treba ustrašiti niti nehumanitarnih ukrepov. Z druge strani kaže Galenov primer, da tudi demokracija zavisi od svojih prosvetljenih elit, ki edine lahko — prav kakor dr. Galen — ločijo v kritičnih trenutkih manjše zlo od večjega in rešijo višjo idejo, ki se demokratičnim oportunistom — t. j. večini naroda — ne zdi važna. Tžko pojmovanje ni v Čapkovi drami izvedeno, marveč le nakazano. Vodi nas v nekako metafiziko demokracije, k njenim gnosološkim in teleološkim problemom. Vrtimo se v podobnem krogu kakor v verskem vprašanju Dostojevskega Veliki inkvizitor. Naposled gre tudi tu za večni moralni problem dobrega in zlega, ki leži onkraj dosega socioloških metod. Tako vidimo pri Čapku, da v konfliktu demokracije in diktature ne zmagajo ne pacifisti in ne diktatorji, marveč množica, ki nujno teži v anarhijo. Tudi ta značilni konec je avtorjev opomin, čeprav je sicer v mladi dvojici (maršalova hči in mladi Krug) medlejše, kakor smo pričakovali, nakazal izhod iz usodne zagate: mladino, ki premaguje oba antagonična ideala s priznanjem življenjske stvarnosti in praktične človečnosti. Karel Čapek je človek humanističnega tipa in zato pristaš humanitete, ki hoče uveljaviti mir in sporazum med narodi. V svoji »Beli bolezni« je »dramatik robotov« segel v živo in bolestno osrčje naših dni in nam z dramatskimi sredstvi predočil konflikt dveh svetov, ki se odigrava tudi v nas samih. Njegova drama ni rešila problema, ki si ga je bila zastavila, zakaj problem se rešuje na resničnem, t. j. na zgodovinskem prizorišču; zapisala pa je z ognjevitimi črkami svarilo in opomin vsemu vladajočemu in prihajajočemu rodu. O B Z O ■f Tomo Zupan Stopil je med nesmrtnike v Prešernov dom »unstran groba« on, ki se je zdel že skoro tudi telesno nesmrten, prelat Tomo Zupan. Umrl je 8. marca v svojem gradiču na Okroglem, nepričakovano, čeprav je dosegel že 98. leto življenja. Po vsej domovini so se srca v žalosti in tugi poklonila spominu njegš., ki je bil čuvar najlepšega spomina v vsej slovenski kulturi, Franceta Prešerna. Tudi tako nenavadno dolgo življenje je kratko, blagopokojnemu je bilo prekratko, ker mu je bilo prav do konca en sam nepretrgan delovni dan. Globoko misel in s prepričanjem je izrekel o tem večkrat po svoji devetdesetletnici: »Devetdeset se zdi veliko, pa je le kratko, določno prekratko. Kaj pa je teg&, kar sem bil v osmi šoli! — Veliko imam še dela, pa morebiti ne bom zdelal — časa bo premalo. - .« Ni dokončal in ne bo, zakaj kar je vsadila plemenitost, ne more biti dokončano nikoli: rodila bo zmerom nove sadove, duh njenega stvaritelja bo snoval brez konca. Bil je nenavaden človek. Njegovo življenje je zvezano z narodovo zgodovino celega stoletja, prav od Prešerna R N I K do danes, od začetka do konca aktivno. Devetleten deček je čutil revolucijo osem in štiridesetega leta, pomlad narodov, kot študent (1851—58) je videl in čutil, kako se napenja Bachov absolutizem zatreti narodu »v domačih šegah vtrjene postave«. Trda vzgoja življenja mu je zjeklenila značaj. Mati mu je dala na pot vzgojiteljski talent z ljubeznijo, zato ji je ohranil genljivo nežen spomin vse dni. V razgovorih jo je navadno po stari šegi »onikal«. V Domu in svetu (1. 1914) jo je markantno narisal s svojo živobarvno besedo, ki razodeva čudovito podobnost v njunem značaju: »Nenavadna po zunanjem, nenavadna po notranjem. . . Napram otrokom je bila materina vzrejevalna sila: ljub&v. Sama zase pomirovalne narave ni za-želenžjega poznala, nego če je videla, kako se ljubijo med seboj in kako jih je zgolj radost. — Kakor da bi ne bila rojčnka s priprostega Dosloviškega domu; pač pa tista vežbanka v n&jveljal-nejih odgojilnih šegah, ki uč6 — da prizanesljivo ljubeča mati deci hiše tako zida, kakor jim je skrbnfibnjenka podira. . . . Vselej resnico, tudi ndljubo resnico o bližnjem nam je otrokom razodela. Ni ogrdovala; ni olepševala; ni tajila. A norčev&je beseda o soljudeh IO 6 in do bližnjega zasmeh jej ob takem nikedar ni oskrunil niti ust, niti obličja. — Nikoli po ovinkih; vselej ravno pot naprej: tako je vplivati znala na nas... Rada je pripovedovaje učila; redoma le pripovedovaje učila.« To je Tomo Zupan. Bolj podoben ne more biti svoji materi noben sin. Rodil se je v Smokuču 21. decembra 1839 na trdni kmetiji dveh gruntov. Po materi je bil v daljnem sorodstvu s Prešernom. Prešernova stara mati in Zupanov praded sta si bila brat in sestra, rod »Boštjanovih« Prešernov (v Vrbi št. 6.), pesnik pa iz rodu »Rib’čevih« Prešernov (v Vrbi št. 1.) Tomu je bilo vse življenje hud6, da ni pesnika osebno spoznal, ko bi mu bila usoda to lahko privoščila, ali v št. Rupertu na Koroškem pri Prešernovem bratu, ali pa v Kranju. A zdrava življenjska modrost mu je branila vdajati se brezupnim željam. Rekel je: »A čemu hrepeneti po sedaj nedosežnem; koliko poprejšnjega bi premenil vsakdo nas — da mu je dana mogočest premenitve.« (Koledar CMD 1905.) V 7. letu so ga dali v Ljubljano v osnovno šolo, z 11. letom pa v gimnazijo. Mati ga ni silila. »Stan si tisti izvoli, da boš srečen.« Tomo Zupan je zrastel in se vzgojil v duhu tedaj močno razširjenega tako zvanega »liberalnega katoličanstva«. Celo tedanji papež Pij IX. (1846—78) je bil prijatelj tej struji, ki je bila ravno v Avstriji močna reakcija proti onemu, na avtoriteti slonečemu katolicizmu. Ideologi liberalnega katoličanstva so hoteli spraviti v skladnost vero in filozofijo razuma. Bemhard Bolzano, teolog in genialen matematik, je veroval ne toliko iz dogme, marveč predvsem iz prepričanja, da nobena druga doktrina ne nudi človeku toliko življenjske sreče in dušne plemenitosti kakor krščanstvo. Ves svoj živi dan se je trudil, priti od Kantovega čistega razuma Po logičnih dokazih k tako zvanim objektivnim resnicam. Anton GUnther je podobno branil katoliški svetovni nazor ne kot božje razodetje, ampak kot nauk, sloneč na logiki in morali. Bil je živo prepričan, da je Cerkev tudi zatočišče svobode vesti in mišljenja, ne pa v prvi vrsti orodje avtoritetne vlade nad duhovi, kar je katoličanstvo pod vodstvom jezuitov faktično postajalo (po 1. 1821) od dne do dne bolj. — Giin-therjev ožji somišljenik je bil znameniti dunajski pridigar Johann E. Veith. Liberalni katoliki so zahtevali, naj tudi cerkvene nauke prešine filozofski duh.* V tem versko in politično idejno-bojnem ozračju je vladal ljubljansko škofijo (1823—59) Anton Alojzij Wolf, ustanovitelj »Alojzijevišča«, kjer se je vzgajal, bil potem prefekt in nazadnje direktor zavoda Tomo Zupan. Wolf je bil eleganten jožefinski svetovnjak, po Zupanovi sodbi toleranten in tudi »giintherjanec«. To pa vsekakor le bolj na tihem. Tomo Zupan ga je večkrat takole karakteriziral: »Wolf je bil slab teolog, ampak dober uradnik, še pozneje so študirali na finančni prokura-turi njegove akte. T&k uradnik! — Teolog pa ni bil. Pogačar je bil njegov kanonik in je reševal teološka vprašanja.« Dr. Krizostom Pogačar, Tomov rojak iz Prešernove Vrbe, direktor Alojzijevišča, Wolfov kanonik in pozneje (1875 do 1884) škof, »naj več ji, kar jih je bil6 na ljubljanski škofiji«, je bil Tomu najidealnejši mentor, pokrovitelj. Iz bogoslovja se je Tomo prvikrat oglasil v javnosti kot pesnik ob Vodnikovi stoletnici v Vodnikovem albumu (1859) z resnično lepo pesmijo »Trojno petje«. L. 1863, ob tisočletnici prihoda prvih slovanskih blagovestnikov, je zapel novo mašo in postal Slovencem njun vredni naslednik. L. 1933 je tiho obhajal »železno« mašo v svoji hišni kapelici, posvečeni sv. Cirilu in Metodu, in tu je še zadnjikrat počival v smrtnem snu na mrtvaškem odru, preden je legel v grob k svojim dragim pri Sv. Križu v Ljubljani. Bil je vzgojitelj, vreden največjega imena, zakaj to mu je bil poklic srca in izobrazbe. Prčcej po posvečenju, jeseni 1863, je postal suplent za verouk na ljubljanski stari gimnaziji. Še s posebno ljubeznijo je pa skrbel za vzgojo (on je rekel »izrejo«) gojencev v Aloj-zijevišču kot prefekt. Po pravici je bil ponosen na svoje gojence. Izza šestdesetih let minulega stoletja pa vse do * Cf.: dr. Ivan Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev. danes srečujemo v prvih vrstah kulturnega in političnega življenja najpomembnejša imena njegovih gojencev. Od vrstnika Stritarja in učenca Jurčiča pa preko Svetine in obeh Ušenič-nikov in Finžgarja, Plemlja, Prijatelja in še onih treh stotin, ki jih je najbolj odlikoval, vse te generacije so bile deležne njegovega plemenitega vpliva. Ena in štirideset let je bil profesor na gimnaziji. Jeseni 1904 se je umaknil proč od blazirane mestne civilizacije v pokoj v svoj gradič na Okroglem, ki si ga je sam sezidal, ne za počitek, ampak da bi na jesen življenja laže delal v miru, v zatišju nepokvarjene prirode, kakor je ostal sam vse življenje nepokvarjen cvet domače zemlje. Od tam je njegova ljubezen še gorkeje ogrevala vso prostrano domovino. Gostoljuben je bil njegov dom vsakomur, ki je prišel predenj s čisto mislijo v srcu. Po petih letih suplentske službe v Ljubljani je šel leta 1868 v Kranj poučevat slovenščino, verouk in celč risanje. Tu ga je koj v začetku zadelo neprijetno presenečenje — ovadba. Njegov prednik katehet Anton Brodnik je službo izgubil, ker ni hotel priseči na nove postave (od 25. V. 1868). »Bolj sposobnega učitelja, kakor je bil on, ni treba; nenavadno sposoben in nenavadno trmoglav«, tako ga je ka-rakteriziral Zupan. Brodnik mu je prepustil tudi poverjeništvo za Zgodnjo Danico in za (Bleivveisove) Novice, da jih je dajal študentom. Za to stvar so ga ovadili deželni vladi, ki je seveda takoj zahtevala energično preiskavo: »Da der Inhalt mehrerer modemer Blatter nicht selten ein derartiger ist, dass die Lekture derselben der noch unreifen Jugend mehr schadet als niitzt, und es jedenfalls als hochst ta-delnswerth bezeichnet vverden miisste, wenn ein Mitglied des Lehrkorpers und zudem Religionslehrer selbst durch Vertheilung von Zeitungsexemplaren die Schiller vom ernsten Studium indi-rekte ablenken und auf das unsichere Gebiet der Politik hinleiten wiirde, so erhS.lt die k. k. Gimnasial Direktion den Auftrag, dieser Sache gehorig auf den Grund zu gehen...« (31. okt. 1868, podpisan pomočnik deželnega predsed- nika Metternich, sin onega znanega diplomata). Srečno naključje je hotelo, da je deželni predsednik Conrad poznal Zupana, ter je sam preiskavo ugodno zaključil, zadovoljujoč se z izjavo, do obtoženi ne bo več med dijaštvom propagiral omenjenih časopisov (13. nov. 1868.) Naslednje leto je napravil izpite za višjo gimnazijo iz slovenščine pri Miklošiču ter iz verouka. Za izpit iz stare cerkvene slovanščine se je učil privatno že v Ljubljani pri Levstiku v oni podstrešni sobici, kjer je Levstik študiral gradivo za slovenski slovar. Leta Zupanovega službovanja v Kranju padajo v tisto dobo, ko je mlado-slovenska struja z liberalno-katoliško duhovščino zbujala narod na taborih k politični in kulturni zavesti. Kako ostri časi so bili tedaj za narodno zavedne duhovnike, priča izmed mnogih tudi ta-le značilna epizoda iz Zupanovega življenja: Tržaški škof Jernej Legat (1807-75) je obiskal svoj rojstni kraj Naklo nad Kranjem. Tomo Zupan je imel v nakel-ski kapeli pozdravni nagovor in je vplel tudi to misel, da se prevzvišeni ravna po pesnikovih besedah: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.« Tudi za ta citat so ga ovadili na ljubljanski škofijski ordinariat. Ko so ga za to prijemali, mu je pa uvidevni škof Vidmar smejč dejal: »Ali ste mar rekli sveti Gregorčič ?« »Nič, tudi imena ne. Veste, sploh ne maram, da bi se o ljudeh govorilo v cerkvi. Cerkev je Bog.« Vidmar je ovadbo sprevidel, pa ga je pomiril: »Nikar se ne opravičujte«. Premeril je za stoletje nazaj: O, takrat je bilo nevarno biti naroden, nevarno! Danes je vsak lahko. Bili so časi absolutizma, ko še tega niso radi videli, če je kdo pesmi pisal: »J. Grabnar je bil tudi pesnik, pa ni bil »Prešeren«, še »Žemlja« ne, še »Holzapfel« ni bil; pa je pisal v Kranjsko čbelico pesmi. Takrat še niso duhovni smeli kar tako pisdti, je bilo drugače ko danes; zdaj sme vsak. Sevč, danes je drugače in tudi mladina je morebiti drugačna.« »Zdaj mi tako pravijo, da današnja mladina ni narodna, idealna; to mi trdijo važni ljudje. ,Tja bom šel (pokaže s prsti, kakor se šteje denar), da bom laže živel!' — Kaj je to? Veliko večji je učitelj na deželi; je revež, ampak koliko vzredi (= vzgoji) učencev! Ne pa to: Tje bi Sel, kjer je denar. Izreja, to je veliko! Pa se tudi ne da vse doseči, kar bi človek hotel. Ušeničnikov, Prijateljev ne moremo kar s kljuke sneti. Prijatelj (dr. Ivan) ni noben menih, pa se je tako dobro izredil, da je zdaj tak učenjak! Plemelj je pa v četrti šoli delal matematične naloge osmošolcem; kar po niti so mu jih med nalogo spuščali skozi okno, da jih je rešil. Zdaj je prvi matematik.« Ko je postal Pogačar škof, je privabil Zupana v Ljubljano za profesorja slovenščine na izpraznjeno Mamovo mesto (1879), ga postavil za direktorja Alojzijevišču in imenoval za pravega konzistorialnega svetnika (1882). žal je ta dva idealna delavca tako kmalu razdražila Pogačarjeva smrt (1884). Hujšega udarca ni imela usoda za kakega zemljana, kakor je bila izguba tega škofa in prijatelja Tomu Zupanu*. Za materjo ni nikogar tako gorko objokoval kakor Krizostoma. Bilo mu je kakor Prešernu ob izgubi Copa, toda močnejša narava njegove energije ga je vzravnala, da je pogumno preziral ,sreče sovražne jezo‘. Tem manj je mogla upogniti njegov ponos Missijeva in Mahničeva nova struja, ko so ga pregnali (tako je sam rekel) iz Alojzijevišča in mu vzeli zastopstvo v deželnem šolskem svetu, kjer je 12 let (1882—94) pogumno branil narodove pravice. Ob 1.000-letnici Metodove smrti je Ivan Vrhovnik sprožil Slovencem idejo narodno-obrambnega društva. Tomo Zupan je pogumno vodil Družbo sv. C. i. M. od ustanovitve (1886) do 20. marca 1907, 21 let se je plemenito boril proti ponemčevanju in poitalijančevanju naroda in branil Družbo pred »pismouki, ki so bolj papeški kakor pa- * Cf.: I(van) P(odkrajšek), Tomo Zupan, koledar šolske dražbe sv. Cirila in Metoda za 1. 1908, str. 25—34. pež« obsojali narodnost in rodoljubje. O tem je tudi pripovedoval: »Nemci so mi več težav delali kakor Lahi; to pa zato, ker so imeli Lahi zanič šole. Za Nemce velja: Grau ist alle Theorie*. Suhoten duh. Mrzel narod. Schillerja in Goetheja imajo, s tem nočem posegati v njih vrednost, da bi jim jo kratil, ampak narod je mrzel v dno srca.« Z Missijevo in Mahničevo versko in politično borbo se Tomo Zupan ni mogel v srcu nikdar sprijazniti, a v nasprotni tabor tudi ni mogel, ker je bil plemenit nasprotnik vsakteremu strankarstvu tod in tam, tem bolj v takih prilikah, ko grozi narodu smrt od zunanjih sovražnikov in je nujnega pozitivnega dela za vse več ko dovelj. Kolikokratov je poklical v spomin epizodo s Krizostomom Pogačarjem, »škofu so hodili tožit, češ da je ta pa ta hud liberalec, da bi jih ojstr6 prijel. Krizo-stom pa jim je rekel: Ich bitte, brau-chen Sie das Wort ,liberal‘ nicht mehr: das Christentum ist liberal! — Tako je Krizostom rekel in je resnica.« Tudi vera Toma Zupana je bila na-turno preprosta, čista, etično resnična. Kolikokr&tov ga je bolelo, ko je ,prev-darjal kristjanov svojih dela1. Ko bi njega Črtomir vprašal, »mi povej, al ni Crt nar bolj jezni njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni«, bi mu tudi on smel odgovoriti, »de pr&vi B6g se kliče B6g ljubčzni, de ljubi vse ljudi, svoje otr6-ke, ... de ne želi nobeniga pogtibe«, in Črtomir bi mu brezpogojno verjel. Ko je 1. 1929. pokojni kralj Aleksander razpustil parlament ter plemensko in versko strankarske organizacije, gotovo ni ta novica nikogar bolj razveselila kakor Toma Zupana! Sončno se je nasmehnil: »Slišite, to je dobro, to je dobro! Kralj! Naš kralj, kajne? Kako je dobro storil, ko je poslance razgnal. To je zadel žebelj na glavo. Taki poslanci? Sam6 zdražbo so nosili v Bel-grad. (Z žugajočo roko je še bolj potrdil svojo misel:) Drazega niso bili sposobni!« — »Naš kralj in Masaryk sta prva vladarja v Evropi, slišite: prva, vam pravim, prva! Zato je bodočnost naša. — Angleži so velik narod, * Citat iz Goethejevega Fausta. da se moramo odkrivat’ pred njim za-volj njih vednosti; al Shakespearja ne bodo več dobili. — Masaryk je šel v Ameriko agitirat za Čehe in za nas. Je kar pustil vseučiliško profesuro. Ta je n&jveč vzrok, da so se Slovani dvignili, da je Avstrija propadla. Avstrija si je sama kopala grob, ker ni hotela prav postopati s Slovani. Prišlo je tako daleč, da so se Slovani osvobčdili. Jaz sem gotovo med največjimi prijatelji Jugoslavije. Občutim hvaležnost, določno jo občutim, da se je tako zgodilo, če jo pa hočemo ohranit’, ne smemo trpeti strank, da bi bile na tako nizkem stalu, kot so bile do zdaj.«* »Mene so samo domači pritiskali. Tudi samo zaradi CMD so me tako pritiskali. Hein je bil tujec, pa je bil dober človek. Naši pa — tako! Ali mislite, da so mi kaj škodovali? Nič! Kdo bi se zame pobrigal, če bi ne šel svojo pot. Pa so me še poskušali zadeti pri denarnih sredstvih. Nobenega ne bojo ugo-nčbili, če bo pameten. Pod&ti se jim ne sme. — Ni prav, da toliko govorim. Navsezadnje je pa govorjenje ukovito za mlajše ljudi. O sebi govoriti pa je zmeraj neprijetno. O svojih uspehih ne morem drugače govoriti, kakor da omenim vse, ki smo se vkup zvezali. (Sklenil je pri tem roke s kazalcema, kakor člena v verigi, da je še bolj demonstriral zvezo.) Obžalujem tistega, ki misli, da je svet sam ustvaril.« Skromnost je bila njegova odlika, pa je marsikdo ni razumel, kdor se ni vglobil v njegovo fino, srčno plemenito vedenje, polno obzirnosti do človeka. Natančnost v velikih stvareh je nemogoča, kdor prezira dolžnosti v majhnem, saj na teh sloni vse. — Prazna je tista, da je bil Tomo Zupan časti-lakomen, željan naslovov in odlikovanj. Eno sžmo odliko je cenil: poštenost. To pa nad vse! V tem je pa tudi skrivnost njegove že prislovične tolerantnosti v vsem, kar loči človeka od človeka, pa ne kvari njegove poštenosti. »Meni so vsi enaki«, je rekel, »naj bo te al 6ne stranke«. * Iz razgovora med modeliranjem 5. dec. 1929. Modeliral ga je akad. kipar Janez S a j e v i c. Vrasel je v domačih šegah in branil bi jih do zadnjega kakor Črtomir, a prav tako je modro spoštoval šege tujih ljudi, narodov in ver: »Poglavitna pri vsakem je omika srca! šege so seve različne, ne morejo biti po vsem svetu enake.« Mnogo se je ukvarjal z mislijo, ko je bil še direktor Alojzijevišča, da bi napisal »knjigo omike«. Zelo ga je zabolel Pregljev paskvil na njegovo starost, pamflet na njegove spomine in šege. (»Osmero blagrov« v Domu in svetu 1926.) In uredništvu se je čudil: »Kako to, da p’ste zasram’v&t človeka! Teg& ne morem razumčt’.« Vlastelin gradiča na Okroglem pod Sv. Joštom. Celih 32 let je preživel tam v samoti, pa vendar nikdar ni bil sam: v delovni sobi na sredi so stale polne mize knjig, časopisov in korespondence, v zgornjih sobah polne omare knjig, ena največjih in najbolj zanimivih privatnih knjižnic, zadnja, v voglu hiše, pa »Prešernova soba«. Med znamenitostmi je zvesto hranil 4 »Prešernove listnoročnice«: odlične latinsko nalogo iz 6. gimn. razreda, edino ohranjeno pismo staršem (redko slovensko pismo v tistih časih!) z dne 24. aprila 1824, »PeBem od sidanja zerkve na Shmarni gori« in pesem »Romar-IJka«. V znameniti »Prešernovi sobi« je hranil pesnikovo posteljo, omaro s predali, mizo, dva stola, mlinček in rjuhe; vanje je dal vtkati v slogu narodnih vezenin ličen napis, ki pravi, da je na teh rjuhah ležalo pesnikovo truplo od 8. do 10. svečana 1849. Redka gorečnost za narodove svetinje, spomine in zgodovino, česar sodobni kulturni ,po-čakarji1 sploh doumeti ne morejo. S filigransko natančnostjo je sestavil »rodbinski list vrbenjske Ribičeve hiše«. Več sto imen je komaj našlo prostora na več metrov dolgem platnu. Zbral je obsežno gradivo poročil o pesnikovem življenju, največ po spominih poslednje pesnikove sestre Alenke; mnogo tega je objavil po raznih revijah in pri Mohorjevi družbi v posebni knjižici. Prešeren je bil Tomu Zupanu kulturni magistrale: »Vse misli zvirajo 'z ljubezni fine, in kjžr ponoči v sp&nju so zast&le, zbude se, ko spčt z&rja n6č prežene.« Vse življenje je zbiral drob-nosti o njem z ljubeznijo najčistejšega Misel in delo, štev. 4* 1937« K članku: Inž. J. Ma^e,t! O raznih nemških mejah med Gospo Sveto in moti' jjf Monošter - .a *" ŠT. VID// ® LIPNICA®,///". , // ER NOV Z, HADCONA ® Šmohor; AR VEŽ' i VELIKOVEC «/flf»**| Zosr" TSsrh fel1 I SOBOTA I I BEvAr>i- »j LENDAV. | I ST JAKOB %P0Dssamo odkrito, iskreno in brez sebičnih ciljev. Vsako zavlačevanje je pogrešno, kajti čas ne more biti nikomur zaveznik proti Hrvatom.« Vsi, ki hočejo sodelovati pri delu za sporazum, morajo po mnenju lista računati s tem, da je »misel narodne suverenosti izhodišče hrvatskega vprašanja. Zavedati se tudi morajo, da brez rešitve hrvatskega vprašanja ni mogoča prava demokracija. Kdor ne pristaja na rešitev hrvatskega vprašanja s polnim upoštevanjem hrvatske narodne individualnosti, ta v svojem bistvu sploh ni demokrat. Pravi demokrat mora biti za tako rešitev, kakršno zahteva ves hrvatski narod s svojim voditeljem dr. Mačkom na čelu.« Pozornost je vzbudil tudi članek Mačkovega namestnika inž. Avgusta Košu-tiča o bodočih ciljih hrvatskega narodnega pokreta v osiješkem »Hrvatskem listu«: »Mi gradimo in spopolnjujemo sedaj svojo politično, kulturno in gospodarsko moč. Ta je že sedaj velika, kakor more vsakdo ugotoviti. Naša moč pa še ni dosegla niti polovice svoje bodoče višine. Kmalu boste slišali in videli, s kako velikimi koraki hitimo v tej smeri.« Med tem je povzročil nemalo senzacijo nenaden odhod dr. Mačka v Gradec, kjer se je sestal z bivšim glavnim tajnikom HSS dr. Kmjevičem, ki je baje sam izrazil željo, da bi se sestal z dr. Mačkom, da bi od njega dobil avtentične informacije o razvoju položaja na Hrvatskem ter o političnih razmerah v Jugoslaviji sploh. Kmje-viča je baje posebno zanimalo stališče, ki ga zastopa dr. Maček glede rešitve hrvatskega vprašanja. S svoje strani je sporočil dr. Mačku svoje osebne informacije o mednarodnem položaju. Po časopisnih poročilih je šlo potemtakem le za izmenjavo obvestil in misli o vseh vprašanjih, ki so v zvezi s hrvatskim problemom. V tej zvezi so se odločno, zanikale vesti, da bi imel inž. Košutič po povratku dr. Mačka iz Gradca potovati v Beograd, da bi stavil beograjski opoziciji nove predloge. Glede akcij dr. Krnjeviča v inozemstvu pa se je poudarjalo, da je njegova naloga predvsem v tem, da najodločnejše nastopa proti akciji dr." Paveliča in njegovih pristašev, s katerimi nima HSS nič skupnega. Ko se je dr. Kmjevič iz Gradca vračal v Ženevo, je dal zagrebškemu »Ob-zoru« in »Jutarnjemu listu« naslednjo izjavo: »V inozemstvo nisem odšel, kakor se to ponekod trdi, da bi se izognil preganjanjem tega ali onega režima.. Odšel sem po točno določenem poslu.. Zato tudi 'za moj povratek ni odločilno,, kakšna vlada je na oblasti, temveč samo to, ali sem svoje naloge že izvršil ali ne«. O svojih razgovorih z dr. Mačkom ni hotel govoriti, ker je dejal, da je to stvar dr. Mačka. Pristavil pa je,, da nekateri činitelji v inozemstvu sistematično rovarijo proti sporazumu med Hrvati in Srbi. Ti činitelji trde, da so Hrvati v manjšini in da zato nimajo pravice vsiliti svoje volje večini. »Ker to delo poznam«, je dejal dr. Kr-njevič, »dvomim v iskrenost onih izjav v tujini, ki izražajo težnjo za trajen sporazum s hrvatskim narodom«. »Obzor« je istočasno ponatisnil izjavo, ki jo je dal dr. Kmjevič dunajskemu dopisniku »Miinchener Neuste Nachrichten«, v kateri dr. Kmjevič poudarja, da se »odnošaji med hrvatsko opozicijo in vlado niso popravili. Vendar obstojita možnost in nada, da se nasprotja izravnajo in hrvatskim zahtevam ustreže v okviru sedanjih državnih mej. Hrvatski kmetje lahko čakajo in bodo tudi dočakali dan, ko bo njihovim zahtevam ustreženo.« Zunanjepolitični dogodki so očividno vrgli močno senco na razpoloženje nekaterih krogov v Zagrebu, kajti »Hrvatski dnevnik« je dne 7. aprila sam ugotovil razočaranje frankovcev in dela hrvatskih klerikalcev, nato pa na splošno zapisal: »Dr. Maček vodi politiko, ki hrvatskega naroda nikoli ne bo pripeljala v obup. Zunanjepolitični položaj se lahko menja, toda hrvatski narod bo kljub vsemu ostal neomajen. On sicer uvažuje brez razlike vse komponente, ki bi mu mogle pomagati v njegovi borbi, toda glavne komponente ima v sebi samem.« V prvi polovici aprila sta se mudila v Zagrebu zemljoradniška voditelja iz vrbaske banovine, poslanca dr. čubrilo-vič in dr. Tupanjanin. V sporazumu z beograjskimi šefi združene opozicije sta imela več posvetovanj z dr. Mačkom. Njune izjave so bile zelo optimistične. Najavila sta, da bo najbrž že v kratkem prišlo do sestanka dr. Mačka in Adama Pribičeviča s šefi beograjske opozicije Davidovičem, Jovanovičem in Trifunovičem. Pri dr. Mačku je bil tudi stari radikal dr. Laza Markovič. Dr. Maček je o teh svojih poslednjih razgovorih izjavil »Hrvat-skemu listu« naslednje: »čeprav je ostala opozicija istega mišljenja, kakor dr. čubrilovič in dr. Tupanjanin, potem je stvar na dobrem potu«. Po zatrjevanju beograjskih listov so se vzporedno pojavila tudi prizadevanja, da bi se skupine beograjskega krila združene opozicije sporazumele za pnoten program. Tem prizadevanjem so v prvi vrsti posvečeni skoro permanentni sestanki beograjskih opozicijskih šefov. Očividno vpliva na to akcijo stališče dr. Mačka, ki smatra za pogoj obnove živahnejših stikov med zagrebško in beograjsko opozicijo večjo homogenost beograjskih skupin. —bv— Bolgarsko delovno pravo Bolgarija je dobila lansko leto dva važna, temeljna zakona o svojem delovnem pravu, in sicer zakonik o delu (naredba-zakon za trudovija dogovor, 24. avgusta 1936) in zakon o kolektivnih delovnih pogodbah in ureditvi delovnih sporov (naredba-zakon za kolek-tivnija trudov dogovor i ureždane na trudovi konflikti, 22. septembra 1936.) Bolgarija šteje okoli 200.000 delavcev v industriji in obrti (brez kmetijskih delavcev). Zato je bilo potreba urediti pravo, ki se tiče službene pogodbe, v enotnem zakoniku izven zakona o ob-veznostnem pravu. Zakonik o službeni pogodbi ne pomeni kake temeljne iz-premembe nasproti dosedanjemu stanju, marveč je ohranil v glavnem dosedanjo ureditev, oziraje se pri tem na stranske delovnopravne zakone, na pr. na zakon o higieni in varnosti pri delu, ki je poleg zakonov o splošnem in o brezposelnem zavarovanju najvažnejši zakon v tej panogi. Zakon o službeni pogodbi obsega devet poglavij. Prvo poglavje ureja splošna pravila, namreč definicijo službene pogodbe, njen nastanek, razmerje nasproti določbam kolektivne pogodbe itd. Značilno je, da je urejeno tudi skupinsko službeno razmerje in da ima zakon posebne določbe glede omoženih žen. One lahko sklenejo službeno pogodbo brez pristanka svojega moža, vendar more mož zahtevati pri poravnalnem sodišču razvezo službenega razmerja, če bi službeno razmerje motilo zakon ali če mož dokaže, da ima dovolj sredstev za preživljanje rodbine. Drugo poglavje ureja poslovni red za vsako podjetje, in sicer njegovo vsebino, odobritev in objavo. Naslednje, tretje poglavje obravnava vprašanje trajanja službenega razmerja, četrto pa službene prejemke. Med temi določbami je značilna posebno ta, da ne sme biti nihče najet za delo brez plače. Peto poglavje obširno ureja odgovornost za izplačevanje zaslužka, šesto poglavje obravnava pravice in dolžnosti obeh strank službenega razmerja, med drugim tudi obratni riziko, izpremembo kraja in vrste službovanja, službene globe in odškodninsko odgovornost delavca. Naslednje poglavje govori o delavčevem dopustu: vsak delavec ima po neprekinjenem službovanju dveh let pravico na najmanj sedem dni plačanega dopusta. Osmo poglavje obravnava prenehanje službene pogodbe, deveto prinaša kazenske odredbe, deseto pa prehodne določbe. Zakon o kolektivnih pogodbah in urejanju delovnih sporov ima pet poglavij. Prvo poglavje govori o kolektivni pogodbi: jo definira, ureja trajanje, obliko, registracijo, prenehanje veljavnosti in učinek. Nasproti naši ureditvi je posebnost samo v tem, da ima bolgarski zakon izrečne določbe o trajanju kolektivne pogodbe, in pa seveda tudi to, da sklepajo kolektivne pogodbe samo z zakonom priznane strokovne organizacije. Drugo poglavje ureja kolektivni sporni postopnik v mezdnih sporih, kadar več nego polovica delavcev ali polovica podjetnikov v isti stroki zahteva sklenitev kolektivne pogodbe. Tak spor rešuje občinska poravnalna komisija, iznad nje pa centralna poravnalna komisija, ki posluje pri direkciji dela in javnega zavarovanja, ter minister trgovine, industrije in dela ali celo ministrski svet. (Opozorim naj na to, da ureja tudi naša nova uredba o minimalnih mezdah i. t. d. v 2. odst. čl. 14 spor enake vrste, seveda pa na drugačen način.) Po bolgarskem zakonu predseduje občinski poravnalni komisiji sreski sodnik, centralni komisiji pa sodnik vrhovnega upravnega sodišča. Zakon ureja podrobneje še postopek ter pritož- P O R O Knjiga in duhovna kriza O tem vprašanju je velikonočna »Prager Presse« objavila odgovore na svojo široko zasnovano anketo, katere se je udeležilo 43 znanih intelektualcev. Odgovori na vprašanje uredništva, ali, kako in katera knjiga bi mogla prispevati k duhovni obnovi sodobnega človeka, so nadvse zanimivi. Na uvodnem mestu objavlja list sijajen Benešev prerez sodobnega človeka: povojni človek je izgubil docela svoje ravnovesje, tako čustveno kakor tudi instinktivno, ter stremi zgolj za tem, da bi živel ani-malično in prenesel biologizem na vsa področja svojega dejstvovanja; je nezadovoljen, desorientiran, negotov, nemiren in prestrašen, brez zaupanja vase; podlega trenotnemu razpoloženju, je neustaljen in razdvojen; ženejo ga instinkti in čustva, stremi za osebnimi užitki in egoističnimi strastmi in se navzlic temu ustavlja ves začuden pred nekaterimi kolektivnimi pojavi, ki so vendarle izraz istega duha in istih slabosti. Kajti ekstremna socialna gibanja, ki se očitujejo v revolucionarnih mnogotnih nasiljih današnjega časa, so pojavi ravno teh razrvanih povojnih beno pot. Poglavje o štrajku in izporu. obsega prepoved štrajka in izpora, katere kršitev se po četrtem poglavju kaznuje v denarju ali z zaporom od enega do treh let. O obeh zakonih je napisal izčrpna komentarja Rajko Ošanov, načelnik oddelka za delo pri Direkciji dela in občega zavarovanja v Sofiji, in sicer o-zakonu o službeni pogodbi lani (s predgovorom znanega našega prijatelja, univ. prof. dr. Fadenhehta), letos pa o kolektivni pogodbi in delovni arbitraži. Ti dve deli se ne omejujeta samo na razlago zakonov, marveč se bavita tudi s teoretičnimi vprašanji. Zato nas ne zanimata samo kot deli o novem bolgarskem delovnem pravu, marveč tudi kot dva odlična bolgarska prinosa k delovnopravni vedi. S. B. ČILA ljudi, namreč nasilne razredne revolucije; te se uveljavijo v težkih, krvavih persekucijah in divje uničijo vse, kar ne ustreza ideologiji in čustvom novih gospodarjev; spremljajo jih strastni in nestrpni strankarski ideali, ki zatirajo vsako svobodo in preženejo ali pa uničijo vse tiste, ki drugače mislijo ali čutijo; stopnjujejo se nacionalna čustva do zaslepljenega sovraštva in fanatično se poveličujejo zločini kot zaslužno dejanje, — vse to je znak propada, oznamenilo povojnega človeka; odstranil je iz svoje duše tiste sile svojega razuma, ki usmerjajo, izravnavajo in. počlovečujejo. Večina udeležencev se strinja v tem, da je vzrok sedanje krize v krizi duha, posebno morale. Kautsky vidi krivdo v svetovni vojni, ki je prekinila tradicijo in s tem vzela mlajši generaciji trdno podlago za duhovno ustvarjanje. Zaradi tega je postalo politično, gospodarsko in družbeno življenje nestalno, zmedeno in polno nasilja. Po njegovem mnenju bi bilo treba odstraniti najprej te posledice, potem šele bi lahko ustvarjali knjige, ki bi bile sposobne ozdraviti duhovno krizo. Zanimivo analizira sedanje stanje Leon Chivistek (Lwov),. namreč, da je duhovno krizo pripravilo pobijanje zdravega človeškega razuma, ki je zrastlo kot reakcija zoper francosko revolucijo (romantika), nato pa doseglo svoj višek v spisih iracionali-stov in pragmatistov (Nietzsche, James). šlo je naravnost za to, da se uvede neka ezoterična življenjska modrost, ki je dostopna samo eliti, dočim je preprost človek zgolj orodje. Preseneča, da znatna skupina pro-minentnih udeležencev odkrito dvomi, da bi mogla biti knjiga uspešno sredstvo v borbi zoper duhovni razkroj. Karl Capek je naravnost rekel, da vsa literatura kaj malo koristi, dokler bodo ljudje živeli od dnevne laži. C. G. Jung (Zlirich) je odgovoril, da to uredništvo precenjuje pomen knjig, vsaj pomen dobrih knjig. Knjige imajo namreč lahko dokaj slab vpliv, dočim je vpliv dobrih knjig malenkosten, ker se premalo čitajo. Zato sta bili neumnost in nespametnost vedno močnejši kakor njuno nasprotje: človeštvo pa vse čase skoro pred enakimi problemi. Zato meni, da je popolnoma brezupno, če bi poskušali kaj na tem izpremeniti. H. L. Mencken (Baltimore) je odgovoril, da se žal ne more spomniti na nobeno knjigo, ki bi imela globok in izreden vpliv na človeštvo. Običajna literatura o svetovnih zadevah je površna in majhnega pomena. Marxov Kapital je vplival na precej ljudi v raznih deželah, a vendar »so to v glavnem ljudje bolj omejene inteligence«. Drugi udeleženci so prispevali večje ali manjše sezname knjig, ki jih priporočajo kot »terapijo za sodobnega človeka«. Med njimi preseneča Guglie-mo Ferrero, ki priporoča vodečim razredom zapadnega sveta — kazenski zakonik, posebno tista mesta, ki govorijo o umoru, tatvini, ponarejanju denarja, nezvestobi, prevari, protizakonitem nabiranju oborožencev in o vojaških re-voltah. Sociolog Bouglč (Pariš) priporoča Komenskega, Rousseauja, Saint Simona in Proudhona. Po njegovem mnenju bi njihova dela najuspešneje navdahnila mladino za rešitev naloge, ki jo čaka: spraviti zahtevo po svobodi v skladnost s potrebo organizacije. Pisatelj Maurois (Pariš) priporoča spis Američana Lippmanna (Uvod v mo- ralo), poleg tega pa Adlerja, Mauriaca* Duhamela, Čehova, Tolstega in Goetheja. Zgodovinar Hanotaux (Pariš) priporoča spise o zgodovini človeškega duha ter o politični zgodovini Francije in Anglije. Sociolog Sorokin (Cambridge, Amerika) bi večino sodobnih spisov izključil, zato ker slikajo človeka in človeško kulturo zgolj kot mehanizem in kot snov, kar je človeka zelo razvrednotilo in povzročilo neskončno zlo. Svojevrstna sta odgovora obeh italijanskih emigrantov: Nittija in Sfor-ze. Po Nittijevem mnenju knjiga ne more izpremeniti sodobnega človeka, ker ne zadošča knjige čitati, marveč je treba tudi umeti čitati. Evropi je svetovna vojna prizadejala ogromne materialne in človeške izgube, še težje so pa nravstvene izgube: izbruhnila so nizkotna čustva. Rasizem, nacionalizem, gospodarske avtarkije, totalitarni sistem ter bele in rdeče diktature so istega izvora. Danes sta že dve tretjini Evrope oropani duhovne in politične svobode. Nacionalizem in marksizem sta razplamtela najhujše strasti, če se Evropa ne bo vrnila k svobodi, bo zdrvela v strahotne vojne in padla na nivo Evrope v V. stoletju po Kristusovem rojstvu. Vendar je Nitti optimist, ker vidi, da se oživljajo življenjske sile svobode ter gnus vseh inteligentnih ljudi zoper diktature in totalitarne sisteme. »In knjige?. . . No, da. Vendar je potrebno dejanje. Demokracije morajo, če se hočejo rešiti, opustiti svojo pasivnost. Kdor se samo brani, umre. Zato morajo demokracije za svojo rešitev napasti.« Tudi po Sforzovem mneju so povojne diktature moralni propad po svetovni vojni še povečale. Zato priporoča knjige svobodoumnih mislecev, ki jih pa ni mnogo: med njimi predvsem Benedetto Croce. »Priporočati v današnji zmedi samo klasike, bi pomenilo — ne samo v nekaterih državah — kazati zvezde slepcem.« Arhitekt Cor-busier (Pariš) ugotavlja krizo zavesti. To krizo more rešiti sreča, ki leži v ustvarjalni sili. Pravnik Frantlšek Weyr (Brno) poudarja, da ne kaže dajati ljudem v roko knjig za premišljevanje v naivnem pričakovanju, da jih bosta izpreobmila dobrota in razum, marveč dela, iz katerih bodo spoznali, kaj jih čaka, če se ne bodo vsaj deloma oprostili svojih nesmiselnih blodenj. Zato priporoča Krausove »Zadnje dneve človeštva«, češ: na pol zmešano družbo laže izpreobmeš s tem, da se iz nje norčuješ, kakor pa da bi jo skušal podučiti. Tudi več Hrvatov in Srbov se je udeležilo ankete, a noben Slovenec. Peter Konjovič opozarja na to, da je desori-entacijo sodobnega človeka pospeševalo nasilno omejevanje njegove svobode, posebno svobode v mišljenju, ustvarjanju in kritiki; priporoča Masarykove spise. Branko Lazarevič (Ankara) je optimist, ker vidi v knjigah velikih umov zakladnice, iz katerih lahko črpamo v dobi krize. Predlaga celo vrsto knjig od Platona in Odiseje preko Cervantesa, Gogolja, Čehova do Anatola Francea in Unamuna ter dostavlja seznam primernih glasbenih ustvaritev. Jovan Kršič iz Sarajeva vidi korenine krize v ekonomsko-političnih vzrokih. Po njegovem mnenju imajo umetniška dela večji vpliv na široke plasti naroda, nego učene teorije ekonomov in politikov. Iz jugoslovanske literature predlaga Krležo, Jakovljeviča in Lazo Lazareviča. Bogdan Popovič (Beograd) priporoča m. dr. Taina, Smilesa, Svvett Mardena in Mazinija, Vladimir Dvor-nikovič pa Wellsovo svetovno zgodovino, ker je zgodovina trpljenja, idej in — neumnosti človeštva in ki lahko s tem dokaže, da »ne more iti več tako naprej«. Po predlaganih spisih so največkrat omenjeni: Sveto pismo (5), Komensky (3), Laotse (3), Platon (3), Epiktet (3) Mark Avrelij (3), Spinoza (3), Rousseau (3), Kant (3), Dante (2), Manzoni (2), Cervantes (2), Shakespeare (4), Goethe (5), Puškin (3), Tolstoj (5), Čehov (3), Masaryk (5). Anketa je gotovo dosegla namen: sama je zgovoren dokument našega časa. B. L. Aldovrandi Marescotti: Guerra diplomatica Knjiga »Diplomatska vojna«, ki jo je spisal italijanski ambasador L. Al- dovrandi Marescotti, je skoro edino delo te vrste od italijanske strani. Razni državniki, diplomati in vojskovodje drugih narodov, ki so sodelovali pri svetovni vojni in pri mirovnih pogajanjih, so izdali obsežne spominske spise, Italijani pa so bili v tem pogledu dokaj skopi. Aldovrandi je hotel s to knjigo izpolniti to vrzel vsaj delno. To pa je tem laže storil, ker je bil sam soakter pri najvažnejših fazah svetovne vojne. Ko je Avstrija napovedala Srbiji vojno, je bil legacijski svetnik pri italijanskem poslaništvu na Dunaju in je prehodno nadomestoval samega poslanika. Ob sklepanju londonskega pakta, na podlagi katerega je Italija vstopila v vojno, je bil najožji sodelavec tedanjega italijanskega zunanjega ministra Sonnina in kot tak je tudi sestavil vojno napoved Avstro-Ogrski monarhiji. Sejam sveta četvorice, ki je odločevala pri mirovnih pogodbah v Parizu in ki so jo tvorih Wilson, Lloyd George, Clemenceau in Orlando, sta poleg tolmača Mantouxa prisostvovala samo še polkovnik Hankey in Aldovrandi. Ker se je vsak govor sproti prevajal v francoski, odnosno angleški jezik, je Aldovrandi imel dovolj časa, da si je napravil točne beležke. Po teh je tudi v glavnem sestavil svojo knjigo. Da bi ji dal še bolj poudarek resničnosti in točnosti, je ohranil obliko direktnega govora. Priznati moramo, da se je avtor res potrudil podati vemo in resnično sliko, dasi je tu ali tam tudi manj ugodna za Italijo. Tudi ni, kakor je to običajno pri drugih podobnih italijanskih knjigah, spisal knjige s sedanjega fašističnega stališča. Saj omenja celo Mussolinija samo dvakrat: v uvodu, ko se mu zahvaljuje, da je smel primerjati svoje beležke z dokumenti v arhivih zunanjega ministra, in nekje v izvlečku svojega dnevnika, ko omenja, da je socialistični poslanec Modigliani v oktobru 1917. radi nekega članka v »Popolo d’ Italia« pozval Mussolinija na dvoboj. Ton, v katerem je spisana knjiga, priča o diplomatu stare šole. Nikjer ne napada in ne obsoja osebno kake osebe ali dejanja, vedno polaga to, kar je morda sam hotel reči, na jezik drugim. Aldovrandijev namen pri tej knjigi je bil predvsem ta, da ovrže očitek, da je Italija ob izbruhu svetovne vojne izdala Avstrijo, ter da postavi italijansko »zmago« pri Piavi v »pravo luč« ter tako pokaže krivico, ki se je godila Italiji pri mirovnih pogajanjih. Radi tega dokazuje na podlagi lastnih beležk krivdo Avstro-Ogrske za izbruh svetovne vojne. Kot dokaz krivice, ki jo je morala trpeti Italija ob koncu vojne, pa navaja še posebej dejstvo, da sta »neki« srb. vojvoda in »neki« francoski general deset dni po premirju v Villi Giusti z emisarjem grofa Karo-lyja sklenila posebno premirje z Ogrsko. Prvo poglavje (»Ob začetku svetovne vojne«, julij-november 1914) prinaša Aldovrandijeve zapiske iz te dobe, s katerimi skuša odvaliti od Italije očitek »izdajstva«. Seveda vmes tudi marsikatera opazka zanima našega čitate-lja, ki se podrobneje bavi z zgodovino svetovne vojne. Omenim naj samo eks-cerpt iz poročila, ki ga je poslal italijanski zunanji minister di San Giu-liano neposredno po sestanku z avstrijskim zunanjim ministrom Berchtoldom v Opatiji meseca aprila 1914. »Berch-told mi je nato govoril o nevarnosti, da lahko v doglednem času nastanejo na Balkanskem polotoku nove teritorialne izpremembe in da se v bližnji bodočnosti lahko razruši otomansko cesarstvo. Po njegovem mnenju je nemški cesar pesimist glede bodočnosti Turčije; Venizelos pa mu je izrazil bojazen, da se utegne Bolgarija sporazumeti s Srbijo ter si prisvojiti Kavalo in prepustiti Solun Srbiji. Toda ne glede na to se Berchtold boji, da se ne bi zopet ustanovila balkanska zveza, kateri bi se končno priključila tudi Bolgarija.« Drugo poglavje (»Reka v londonskem paktu«. 16. feb.—26. apr. 1915) je za avtorja posebno važno, ker z njim utemeljuje poznejše stališče Italije pri mirovnih pogajanjih v Parizu. Za nas Pa je posebno radi tega zanimivo, ker zvemo iz njega, da se moramo tedanjemu francoskemu poslaniku v Londonu Paulu Cambonu zahvaliti, da ni bila že s samim londonskim paktom kompromitirana usoda Reke in vse vzhodne obale Jadranskega morja, kolikor ni bila že itak prisojena Italiji. Italijanski osnutek londonskega pakta je namreč zahteval, da naj bi Evropa šele po končani vojni sklepala o usodi omenjenega teritorija ob zgornjem in spodnjem delu Jadrana. P. Cambon, ki je redigiral francosko besedilo, pa je napisal, da bodo štiri velesile, ki tvorijo antanto, severno ozemlje prisodile Hrvatski, južno pa Srbiji in Crni gori. V tem pogledu je po Aldovrandijevi sodbi Cambon celo prekosil raškega ministra Sazanova, ki se je protivil samo odstopu Dalmacije in istrskih otokov Italiji. Značilno za pripravljalne razgovore, ki so dovedli do londonskega pakta, je dejstvo, da nobena izmed sklepajočih držav ni računala s popolnim razpadom Avstro-Ogrske monarhije, še manj pa z ustanovitvijo zedinjene Jugoslavije. V tretjem poglavju (»Z interaliirano komisijo v Rusiji«) nas popelje avtor v začetku 1. 1917 v Rusijo, odkoder so že tedaj prihajali nepovoljni glasovi o vojaški moči in sposobnosti velikega carstva. V svojem dnevniku je 4. februarja 1917 zabeležil, da so se zbrani zastopniki antante razgovarjali med dragim tudi o srbskih (jugoslovanskih?) ujetnikih in o želji srbske vlade, da bi smela poslati lastne komisije v Italijo za rekrutiranje teh ujetnikov. Četrto poglavje (»Sestanki v Rapallu in Peschieri« 6., 7. in 8. nov. 1917) je moralo biti avtorju posebno težko, kajti v njem piše na široko o polomu italijanske armade pri Kobaridu, in sicer očitno brez olepšavanja in pod neposrednim vtisom same katastrofe. Iz tega poglavja jasno izhaja, da sta se po mnenju članov vseh antantnih držav Cadoma in Porro izkazala kot nesposobna. Radi tega so na neki taki skupni seji tudi sklenili, da naj se ta dva odstavita, radi forme in italijanskemu kralju na ljubo pa naj se Cadoma formalno poviša za člana novega vrhovnega vojaškega svčta v Parizu in tako odstrani od armade. Sonnino sam je v tistih dneh izjavil o Cadomi: »Kadar človek ni več za nobeno rabo, mu preostaje samo še strel iz revolverja«. Vendar se celo v tedanjem kritičnem položaju ni italijanski minister Sonnino mogel vzdržati, da ne bi pokazal svojega strahu pred izpremenjeno, dasi še ne bolj- še viško Rusijo in pred nevarnostjo, da bi se pojavile tudi manjše države (sc. Srbija!) s svojimi željami in zahtevami. Da ne bi bila Italija prisiljena umakniti svojih čet iz Albanije in z njimi braniti nove postojanke ob Piavi, si je izmislila vest o neki nemški diviziji, ki se je baje izkrcala pred Dračem. že peto poglavje (»Premirje z Av-stro-Ogrsko«. 28. okt. — 6. nov. 1918.) razkriva vso animoznost Italije proti nastajajoči Jugoslaviji in kaže v pravi luči njene zastopnike. Tako je Orlando na seji, kateri je prisostvoval tudi Vesnič, izjavil, da »ne pozna bolj italijanskega mesta, nego je Reka: Reka je bolj italijanska kakor Rim«. Važna so za nas ona mesta tega poglavja, ki govore o trgovinski mornarici prejšnje Avstrije, še posebej pa o njeni vojni mornarici, ki je prešla tedaj v roke Jugoslovanov. V šestem poglavju (»Teden jadranske strasti« 17.—27. apr. 1919.) opisuje Aldovrandi boj Italije za ozemlje, ki ga ji je prisodil londonski pakt, pa še poleg tega boj za Reko. Italijanski ministrski predsednik je v velikem ekspo-zeju italijanskih revindikacij, ki ga je iznesel pred svčtom četvorice, razlikoval troje ozemelj. Prvo ozemlje, ki naj bi imelo na vzhodu meje, kakršne je določil londonski pakt, je zahteval za Italijo iz prirodnih in varnostnih ozirov ne glede na dejstvo, da bi tako vključili tudi nekaj sto tisoč Slovanov. Pravico Italije do drugega dela tega ozemlja, namreč do Reke, je utemeljeval z nekdanjo rimsko mejo (»limes itali-cus«), ki je obsegala tudi Reko. Glede Reke se je poleg tega skliceval tudi na princip samoodločbe narodov. Za tretje ozemlje, Dalmacijo, je navajal strategične, pa tudi zgodovinske in kulturne razloge. Wilson je v stvarno utemeljenem govoru pobijal njegova izvajanja in se zavzemal za novi princip, ki ga je zastopala Amerika, proti staremu principu, na katerega se je sklicevala Italija. Edina nevarnost za Italijo bi bila po njegovem mnenju v morebitni združitvi Jugoslavije s kako velesilo v napadalne namene. Radi tega naj bi velesile prenehale z vmešavanjem in nadzorstvom nad Balkanom. V debati proti Wilsonu se je italijanski minister Sonnino spozabil, ko je rekel, da so balkanski narodi razdražljivi in intrigantski, zmožni in vajeni falsifi-ciranja dokumentov in še česa drugega. že tedaj je tudi grozil z italijan-sko-bolgarsko zvezo proti srbski nevarnosti. Orlando je šel v svoji strasti še dalje in je rekel, da so Jugoslovani za Italijane to, kar so za Francoze in Angleže »boches«. Sicer pa je bil Orlando poln velikih besed in je nastopal kot sijajen komedijant, kakor znajo to pač samo Italijani. Grozil je z nevarnostjo revolucije v Italiji, ako bi se vrnil v Rim brez ozemlja, ki ga je prisodil Italiji londonski pakt. Ko ga je nato Balfour opozoril, da bi revolucija izbruhnila tudi v nasprotnem primeru, ker bi si Italija nakopala sovraštvo Amerike in bi tako ostala brez potrebne materialne pomoči, je teatralično izjavil: »Italija je trezna. Mi poznamo umetnost umirati od lakote.« Da bi vzbudil sočutje pri ostalih članih četvorice, je skušal prikazati problem Reke in drugih italijanskih zahtev kot vprašanje svoje osebne avtoritete in časti ter se je celo razjokal na sami seji. Končno se je z ostalimi člani italijanske komisije odstranil od mirovne konference, toda samo za kratek čas, kajti v odsotnosti Italije so se medtem razdelile nemške kolonije in Grčijo so naravnost nahujskali, da naj vojaško zasede del Male Azije, ki je bil Italiji posebno pri srcu. Radi tega so Italijani po svojem povratku zaman opozarjali na obljube glede Abesinije, ki jih je vseboval XIII. člen londonskega pakta. Dosegli so samo to, da je Wilson še bolj jasno poudarjal, da »Orlando in Sonnino ne zastopata volje Italije« in »da sta kupila glasove v parlamentu in senatu«. Zadnje poglavje (»Mir z Avstrijo«. 2. maj—2. junij 1919.) vsebuje marsikatero podrobnost in zanimivost o problemu naših državnih meja. Zlasti o jeseniškem trikotniku govori večkrat. Problem je ventiliral Sonnino že na seji 8. maja, ko je dokazoval, da bi Italija izgubila železniško zvezo z Avstrijo, ako bi pripadel jeseniški kot Jugoslaviji. Na ta problem se je povrnil Sonnino tudi še 10. in 11. maja. Lansingovo tr- ditev, da ni priporočljivo vzeti neko ozemlje prijateljem Jugoslovanom in ga dati sovražnikom Avstrijcem, je pobijaj z besedami, da za njega Slovenci niso večji prijatelji kakor Avstrijci. In Se enkrat, 27. maja, je poskusil Sonni-no svojo srečo glede Jesenic. Aldovran-di opisuje ta razgovor z Wilsonom s tem lakoničnim in pomembnim stavkom: »Sonnino je rdeč, Wilson bled, očitno se ne razumeta«. Končno pa je vendarle 31. maja Orlando pristal na Wilso-novo zahtevo, da se vprašanje jeseniškega kota sploh ne omenja v mirovni pogodbi z Avstrijo, kakor je bilo to prvotno sklenjeno. Kako intenzivno se je bavil Wilson z jeseniškim kotom, priča tale epizoda. Ko so se 27. maja člani četvorice zbrali v Wilsonovi sobi, je on razgrnil po tleh zemljepisno karto in na njej kleče dolgo proučeval vprašanje Celovca in Jesenic. Kako jasno je Wilson poznal koroški problem, je pokazal na seji 27. maja 1919. z ekspozejem, ki ga je zaključil z besedami: »Svet četvorice bo moral soditi, ali naj se sprejme neko nepri-rodno dejstvo (neskladnost med narodno in prirodno mejo) iz političnih razlogov, ali sprejeti prirodno dejstvo brez ozira na politične momente. Jaz osebno bi bil v veliki zadregi, če bi se moral oddaljiti od principa, ki sem ga zavzel v italijanskem primeru (namreč glede Dalmacije). Na drugi strani pa ne bi hotel izpremeniti sklepa glede Italije na podlagi prirodne situacije (namreč glede italijanske meje na Brennerju).« Značilni sta bili zahteva italijanskih zastopnikov, da naj se raztegne plebiscit tudi na Maribor, ter istočasni odpor proti vsakemu plebiscitu na Reki ali v Dalmaciji, celo ob poznejšem terminu, češ da bi se ljudstvo v teh pokrajinah dalo ustrahovati po Slovanih, tako da ne bi Italijani mogli imeti nobenega zaupanja v plebiscit. Ko jih je Wilson pobaral, kakšnega ustrahovanja se bojijo, je Orlando izjavil, da ni mislil »na strahovanje pred ali med glasovanjem, pač pa na strah, zaskrbljenost glede bodočnosti, ki bi ovirala prebivalstvo, da bi svobodno glasovalo«. Orlando in Sonnino sta tudi drugače Pri vsaki priliki pokazala svoje sovraž- no razpoloženje proti Jugoslaviji, oz. tedanji državi SHS, češ da ni bila še oficielno p rimana, da ne spada med prijateljske države, da so njeni državljani bivši sovražniki in podobno. To sovraštvo je bilo tako očitno, da je o priliki razprave o številu vojaštva, ki naj se dovoljuje nasledstvenim državam, Clemenceau v posebno ostrem tonu in z divjim pogledom na Orlanda ugotovil, »da bo nekdo masakriran od Italijanov«. Ta nekdo je bila seveda Jugoslavija. Izraz je bil tako hud, da ga je tolmač Mantoux za Wilsona in Lloyd Georgea omilil in iz »masakriran« napravil »napaden«. Aldovrandi poroča tudi zelo obširno o Tardieujevem posredovalnem predlogu za razmejitev med Jugoslavijo in Italijo. Zal se tu radi pomanjkanja prostora ne morem podrobneje baviti s tem predlogom in raznimi variantami, ki so mu sledile, pač pa smatram za potrebno, da opozorim nanje one, ki se globlje pečajo s problemom naše zapadne meje. Veliko je torej gradiva, novega po vsebini in še bolj po obliki, ki nam ga nudi Aldovrandijeva knjiga. Z direktnim govorom v pripovedovanju v knjigi so ohranile izjave in govori članov četvorice svojo svežost. Po njih si lahko ustvarimo dobro sliko tildi samih govornikov. Nekaj primerov smo že navedli, kot zaključek pa samo še neki medklic, ki je skrajno značilen ne samo za onega, ki ga je izustil, temveč za vse zastopnike velesil. Ko so namreč na širši seji 31. maja 1919. razpravljali o pogojih za mir z Avstrijo, je romunski delegat Bratianu hotel nekaj pripomniti k zahtevi, da naj samo male države prevzamejo obveznosti za zaščito manjšin. Tedaj se je Lloyd George obrnil proti Clemenceauju in mu zamomljal: »Prekleti norec (Aldovrandi piše »d... fool«)- sedaj se tu razvnema, med vojno pa se ni.« Ko je Bratianu, ki bržkone ni slišal te opazke, nadaljeval s svojim vprašanjem, zakaj se nalagajo obveznosti glede manjšin Srbiji in Romuniji, ne pa Italiji, je Lloyd George polglasno pripomnil: »Zato, ker preganjajo 2ide v Romuniji, ne pa v Italiji«. L- C. DROBTINE Vtisi. V »Sodobnosti« smo čitali sledeče tehtne misli: »Če prideš po daljšem prebivanju v tujini domov v Ljubljano, srečaš zopet stare, znane obraze, naletiš na čudne rodove intelektualcev, ki žive ob kavarniških mizah in z zaskrbljenimi obrazi razpravljajo o samih »velikih« problemih. Tako si ti ljudje, obsojeni v življenje naše tesne dežele, umetno razširjajo svoj delokrog preko vse zemlje in preko vseh ljudi ter si složno krepijo zavest o svoji pomembnosti; ti se pa začudeno oziraš po vseh teh domačih in vendar že tujih stvareh, želiš si, da bi se s prvim vlakom odpeljal nazaj, odkoder si prišel, tja, kjer so vse stvari bolj jarko osvetljene, pa mečejo tudi močnejše sence v tiste globine, do katerih ne prodreš niti v desetih letih. Vsakokrat, kadar sem se pripeljal iz Prage na počitnice, sem se ves razbolel ob stiku z našim življenjem. Ta neznosna letargija, ta čudni vzduh, ki spremeni vsak zvok v top, nedoločen šum, odsotnost vsake žive, polne reakcije na impulze vsakdanjosti, to ti požene naravnost paničen strah v kosti, če pomisliš, da boš moral nekega dne ostati za vedno pod to stekleno streho, izpod katere nekdo počasi, počasi izsesava zrak.« Astrologija. »Na Kitajskem je bila v starih časih astrologija »veda« o motnjah v harmoniji nebesnih teles. Po osnovni teoriji o enotnosti vsemirja je morala vsaka motnja na nebesu ali v prirodi imeti ustrezajoči učinek v socialnem življenju, v vladi in v posameznem človeku. Tako je prišlo na Kitajskem do prečudnega pojava, da je postala astrologija politična veda. Spričo tedanjega režima niso smeli vlade neposredno kritizirati, pač pa so lahko kritiko skrivali za astrološkimi opazovanji. Zaradi tega čestokrat čitaš v kitajskih letopisih poleg izredno važnih zgodovinskih podatkov in brez vidne zveze z njimi tudi take-le stavke: »Planet Jupiter je bil proti pravilu v tem ali onem ozvezdju« ali pa »Slive so cvetele pozimi«. Prejšnji raziskovalci so sklepali, da niso znali tedanji zgodovinarji razlikovati važnejšega od manj važnega. Resnično pa so bili ti podatki samo kritika tedanje vlade. Sodobni čitatelj je razumel, da je hotel pisec s takimi besedami reči. »Nesposobni ministri imajo premoč in obvladujejo cesarja«. Po podatkih o sončnih mrkih moremo v nekaterih primerih sklepati, da so si letopisci čestokrat samo izmislili navedene motnje v čisto politične namene«. — (W. Eberhard, Das astro-nomische Weltbild im alten China. »Die Naturwissenschaften«, 24. letnik, zv. 33., str. 517. 1936.) Tempora mutantur. »Vatikan se je v prvem času vdajal iluziji, da bo padec ruskih carjev v korist katoliški Cerkvi. Radi tega je sveta stolica sicer obsojala sredstva, ki so se uporabljala za zlom in odpravo starega režima, in je kazala •usmiljenje do tragične usode tolikih odličnih in neznanih žrtev, vendar pa je gledala predvsem na izid revolucije in je smatrala, da je ta izid v skladu z njenimi načrti, v soglasju z njenimi interesi in ugoden za njene nade, tako da je kazala celo preveliko popustljivost pri presojanju uporabljenih sredstev. S politično in cerkveno avtarkijo carjev, s cezaropapizmom bizantinske tradicije, s svetim sinodom so izginjale po njenem mnenju ovire, ki so zastavljale pot katolicizmu proti vzhodu. Toliko zaželena združitev med rusko in rimsko Cerkvijo je postajala verjetna«. (»Regime fascista« od 20. marca 1937) Mladina in šport. Društvo Pravnik v Ljubljani je razpisalo svetosavsko nagrado 1.000 (tisoč) Din za temo »Odgovornost za poškodbe v izvrševanju športa po našem pravu«. Natečaja se ni nihče udeležil. Mladino torej delo niti v zvezi s športom menda ne zanima, tako da so naši meceni tudi pod športno krinko zanjo — anahronizem. Odgovorni urednik: dr. Fran Spiller-Muys Vse sisteme nalivnih peres popravlja najceneje Vsi nadomestni deli, rezervna zlata peresa, in najboljSa črnila —vedno na zalogi— ARAGA LUDVIK- LJUBLJANA • NEBOTIČNIK NA IR O ID NA TISKARNA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA 5 IZVRŠUJE RAZLIČNE MODERNE TELEFON ŠT. 31-22 — 31-26 POŠTNI ČEKOVNI RAČUN TISKOVINE OKUSNO, SOLID- NO IN PO ZMERNIH CENAH V LJUBLJANI ŠTEV. 10.534 Priporočajte našo revijo med svojimi prijatelji in znanci! v • cap K najbolj** domač* zeliSčna krepilna pijača. NAS ČAJ dobite v fpac. trgovinah. KMETIJSKA DBU2BA V LJUBLJANI Odslej nahavljaite vse pisarniške in tehnične potrebščine za pisarno, urad in dom v trgovini s papirjem mMt* t>ic«r Šelenburgova ulica št. 1 ali njeni podružnici na Sv. Petra cesti št. 26. »JUGOSLAVIJA« splošna zavarovalna družba je ena največjib domačih zavarovalnih družb Sklepa življenska zavarovanja po najmodernejših kombinacijah in najkulantneje tudi požarna, vlomilska, nezgodna in avtomobilska zavarovanja, zavarovanja proti razbitju stekla, transportna zavarovanja in zavarovanja živine Ravnateljstvo za Dravsko banovino v Ljubljani, Tyrševa c. 15 Kreditni zavod za trgovino, obrt In industrijo. Ljubljana, Prešernova ulica št. 50 (v lastnem poslopju) Telefon: 37-81, 37-82, 37-83, 37-84. Brzojavni naslov: KREDIT LJUBLJANA. Obrestovanje vlog, nakup in prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, borzna naročila, predujmi in krediti vsake vrste, eskompt in inkaso menic, kuponov, nakazila tudi v inozemstvo, Safe — deposits itd.