i: tí¡' : KAMNIŠKI ZBORNIK XIII 1996 ir I/.daja oblina Kamnik Ureja uredniški odbor: dr Božidar Drovenik, Tone Ftičar, Primož Hieng, prof. Marjeta Humar, prof. Biscrka Močnik, Tone Smolnikar in prof. Milan Šuštar (¡lavna in odgovorna urednica prof. Marjeta Humar Žale 4 a, 1210 Kamnik Lektorja in korektorja prof. Milan Šuštar Ljubljanska 74, 1241 Kamnik prof. Marjeta Humar Žale 4 a, 1240 Kamnik Angleški povzetki prof. Helena Hribar Kettejeva 23, 1240 Kamnik Oblikovanje in vinjete Dušan Sterle Zikova 3, 1240 Kamnik Naslovna .stran: Primož Hieng Cankarjeva 14, 1240 Kamnik Računalniška obdelava besedila Studio Dataprint, d. o. o. Trg svobode 8. 1240 Kamnik Tisk DAN. Ljubljana Naklada 1500 izvodov Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-494/96 z dne 17. 5. 1996 šteje publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. ^ ' V. 1 s k'*Jh,ti Kamniškemu zborniku na (obujeni) poti Str je v večstoletnem Kamniku ustavila zgodovina? 'lako se sprašujejo mnogi, zlasti starejši Kamničani. ki so pred desetletji radi segali po zajetni knjigi o dogodkih iz naše bližnje in daljne preteklosti? Prvi Kamniški zbornik je izšel 1959 leta in zatem dobro desetletje izhajal skoraj vsako leto. zadnjič nam ga je uspelo izdati leta 1979 - po desetletnem premoru. V njem so bile zbrane razprave s simpozija ob 750-let-nici mesta. Najbrž ne moremo zanikati trditve, da lahko zgodovino kamniške občine najbolje pišemo sami Kamničani. zgodovinarji ji bodo pridi Klali svoj pogled in strokovne vrednote. Tudi zato gre zahvala predvsem prof. Marjeti Humarjevi, da nas je vzpodbudila k razmišljanju. da ponovno obudimo in izdamo Kamniški zbornik. Pred imenovanjem uredniškega odbora je iniciativni odbor za izdajo Kamniškega zbornika prosil vrsto dosedanjih sodelavcev, strokovnjakov in uglednih Kamničanov, da prispevajo svoj delež k tej izdaji. Odziv je bil vzpodbuden, prepričan pa sem. da bi še kdo z veseljem prispeval strokovna razmišljanja. analize, razprave o posameznih tematskih vprašanjih, povezanih s Kamnikom. Zato se vsem tistim, ki tokrat ne sodelujejo, a bi to želeli, opravičujem, obenem pa sem prepričan, da jim bomo dali to možnost v prihodnjih številkah Kamniškega zbornika. '/.ufian občine Kamnik Tone Smolnikar Kamniški zbornik 1996 Kamniški zbornik 1996 nadaljuje plemenito tradicijo zbornikov, ki so izhajali v čxsu po drugi svetovni vojni. V njih so bila objavljena dognanja različnih strok o ljudeh in naravi kamniške občine z zgodovinskega in sočasnega stališča. Še danes so ti zborniki pogosto edini in najbolj dostopen vir za nadaljnje raziskave, vir osnovnih zginlovin-skih. literarnozgodovinskih, arheoloških, ekonomskih. naravoslovnih in drugih informacij o občini Kamnik. Tako kot prvi izdajatelji Kamniškega zbornika smo se za oživitev izdajanja odločili zlasti zato. ker se zavedamo, da moramo svoje korenine sami raziskati in svojo sedanjost in preteklost sami dokumentirati. Uredniško tlelo pa je bilo zdaj lažje kot nekdaj, saj imamo v občini veliko raznovrstnih raziskovalcev, ki so izšli iz po vojni ustanovljene gimnazije in so pri zborniku radi sodelovali. Novi Kamniški zbornik je oblikovno prenovljen - bolj kamniški. Vsebinsko in glede na tehtnost pa so članki zaradi boljše preglednosti in informativnosti razvrščeni v več delov: Razprave, Gradivo. Pogledi in mnenja. Pesmi. Kronika. Bibliografija zbornikov. ki ji sledi Kazalo Temeljni del zbornika so Razprave, v katerih objavljajo svoja dela uveljavljeni raziskovalci. V razdelku Pogledi so članki, ki so bolj kot plod nekih raziskav pogled avtorja na dolt>čcno problematiko, na njeno reševanje. V Gradivu smo objavili članke, ki še ne vsebujejo neke absolutno veljavne sinteze, vendar močno osvetljujejo določeno problematiko in bodo kasneje (lahko) temelj za sintetični prikaz določenega problema ali obdobja. V Kroniki pa so zapisi o nekaterih pomembnih dogodkih v občini, gospodarskem položaju, pomembnih Kamničanih. ki so umrli ml izida zadnjega Kamniškega zbornika. Zavedamo se. da je Zbornik prav v tem delu najbolj pomanjkljiv, saj bi morali predstaviti kulturno življenje v občini v celoti in še marsikatero drugo stran življenja. Ker pa mislimo, da bo Zbornik odslej naprej izšel vsako drugo leto. upamo, da bomo te vrzeli še zapolnili. Da pa bi vseeno predstavili delček kamniške kulturne ustvarjalnosti, objavljamo nekaj pesmi mlajših pesnikov, in sicer Metke Tušar, Jernejke Drolec in Toneta Ftičarja ter slike akademskih slikarjev Toneta Žnidaršiča in Alojza Berleca. Vse ustvarjalce smo predstavili z nekaj živijenjepisnimi podatki Na koncu je objavljena bibliografija vseh zbornikov, ki so izšli do sedaj. Z bibliografijo želimo povezati to knjigo Kamniškega zbornika s tistimi, ki so izšle prej, in povedati, da nam je tradicija Kamniškega zbornika v čast. Hkrati pa je to tudi zahvala vsem. ki so nekdaj pripravljali to pomembno publikacijo. Zahvaljujem se vsem piscem člankov, članom uredniškega odbora, zlasti prof. Milanu Šuštarju za strokovno pomoč pri pripravi besedil za tisk. Posebno zahvalo sem dolžna oblikovalcu Dušanu Sterletu za prijazno sodelovanje in izvirno tehnično ureditev Zbornika. Matični knjižnici Kamnik, podjetju Studio Dataprint za solidno opravljeno delo, tiskarni in še marsikomu. Zbornik pa bi težko ugledal luč sveta, če se zanj nebi osebno zavzel gospod župan Tone Smolnikar. C lavna in odgovorna urednica Marjeta llumar Kamnik, maj 1996 š v'V >v,f Dr. Marko Žcrovnik Narodove in narodnostne spremembe Marko Žcrovnik I. Uvod Po koncu 2. svetovne vojne, maja 1945, čebul jo» ulica l". |<() jt. hj|a Slovenija na osnovi privolitve 1218 Konunc a kočevskega zbora oktobra 1943 ponovno vključena v Jugoslavijo (prvič je bila v njej. s samoodločbo Slovencev, od oktobra 1918 do aprila 1941; najprej država Slovencev, Hrvatov in Srbov, pozneje, leta 1929, pa kraljevina Jugoslavija, upravno razdeljena na banovine), se je zaradi odprtosti medrepubliških meja bolj ali manj intenzivno (tudi po navodilu iz Beograda) nadaljevalo priseljevanje Neslovencev iz drugih jugoslovanskih republik. Oh visokem krvnem davku Slovencev v domovini in drugod po svetu med drugo svetovno vojno in po njej, ob znanih dogodkih po koncu vojne, ko je pred novo nastajajočo oblastjo zbežalo iz Slovenije več tisoč ljudi in za tem še ob drastičnem zmanjšanju rodnosti Slovencev v domovini, se je vsako priseljevanje Neslovencev v Slovenijo zelo poznalo v narodnostni sestavi prebivalstva. Dotok je bil zlasti močan v 7().ih letih, ko je šlo za politično vodeno priseljevanje iz nekdanje SFRJ. Nekdaj visok delež Slovencev se je v Sloveniji znižal za okoli 15 %, v kamniški občini, ki je osrednji predmet te obravnave, pa za blizu 12 %. Podatki, ki narekujejo navedeno occno. temeljijo na povojnih popisih prebivalstva leta 1948. 1953, 1961, 1971, 1981, 1991 in na navedbi v dnevniku Delo oktobra 1995, da je po Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije od 5. junija 1991 pridobilo slovensko državljanstvo okoli 170 000 Neslovencev Ker je bilo v Sloveniji po drugi svetovni vojni več upravno-teritorialnih reform (zadnja. leta 1994, na velikost občine Kamnik ni vplivala) in ker se jim je statistika venomer tudi prilagajala, je zato neposredna uporaba objavljenih statističnih podatkov v primeru občine Kamnik otežena. Da bi se temu izognili, bomo delili občino Kamnik na manjše teritorialne enote; vsaka od teh enot, v nadaljevanju imenovane mezoregije Kamnik, Kamniška Bistrica, Komenda. Motnik. Tuhinj in tuhinjska Srednja vas. jc bila leta 1953 namreč samostojna občina in je spadala v okraj Ljubljana okolica (v tej obravnavi je mezoregija Kamnik povečana za tri kraje: Rudnik pri Radomljah. Šmarca in Volčji Potok; ti so leta 1953 ob popisu prebivalstva spadali v občino Radomlje). Podobna razdelitev je bila na območju današnje občine Kamnik tudi pred 2. svetovno vojno (1937). Po tedanji upravni razdelitvi je bilo na tem območju šest občin: Kamnik (3 naselja s 3.140 preb.). Kamniška Bistrica (30 naselij z 2.371 preb.), Komenda (23 naselij s 4.342 preb ), Motnik (8 naselij s 1.244 preb.), Nevlje (25 naselij z 2.183 preb.) in Tuhinj (29 naselij z 2.497 preb.). Namesto tuhinjske Srednje vasi je bila tedaj občina Nevlje. vendar ne v docela istem površinskem obsegu in z istimi naselji. Skoraj enaka teritorialna delitev občine Kamnik, razen v primeru Srednje vasi, je bila tudi v predlogu Urbanističnega inštituta Slovenije z dne 30. 3. 1992. ki je po naročilu skupščine Republike Slovenije izdelal za potrebe nove lokalne samouprave predlog oz. mrežo norih občin v Sloveniji s komentarjem. Državni zbor Slovenije, ki je določil nove občine 3. oktobra 1994, tega predloga za občino Kamnik ni sprejel: ta občina jc tako ena redkih v Sloveniji, ki je nova lokalna samouprava ni razdelila na dve ali več občin in je tako ni zmanjšala. Kot vidimo, ima delitev občine Kamnik na imenovane mezoregije (prej občine) že tradicijo, kar je skozi zgodovino tudi vplivalo na izoblikovanje nekaterih skupnih geografskih kazalcev. Glede na objavljene (in razpoložljive) statistične podatke bodo na osnovi tega gradiva posamezne teritorialne enote obravnavane takole: Slovenija od leta 1948-91. občina Kamnik od 1953-91; mezoregije od 1953-91, vendar s presledkom leta 1961; večji oz. pomembnejši kraji v občini Kamnik od 1971-91. II. Narodove spremembe Po 2. svetovni vojni se je procentualni delež Slovencev v okviru vsega prebivalstva v Sloveniji vseskozi vztrajno zniževal. Zniževal pa sc ni povsod enako in tudi ne enakomerno. Kako je dejansko potekal ta proces v Sloveniji, v občini Kamnik in v njenih manjših teritorialnih enotah - mezoregijah -ter v nekaterih krajih, nam povedo naslednji podatki: Iz tabele št. 1 je razvidno, da je bil procentualni delež Slovencev v Sloveniji leta 1991 za 9.2 % nižji kot leta 1948 in za 8,-% kot leta 1953. Delež sc jc najbolj znižal v obdobju 1971-81, in to za 3,5 %. Podoben razvoj je bil tudi v občini Kamnik (glej tabelo št. 2). Precej drugačen je razvoj v mezoregijah znotraj občine Kamnik (glej tabele od št. 3-8). Največje proccntualno znižanje Slovencev je bilo v obdobju 1953-91 v kamniški mezoregiji. 10,7 %, potem v komendski mezoregiji, 4,8 %; v kamniškobi-striški mezoregiji, 3,6 %; v tuhinjskosrcdnjc-vaški mezoregiji, 3,3 %; v tuhinjski mezoregiji, 2,2 %, in v motniški mezoregiji. 0,4 %. Poučni so tudi podatki za obdobje 1971-81 in 1981-91. Tudi tu izstopa kamniška mezoregija, ki ima 4,2 % in 4,5 % nižji delež Slovencev. Drugače je potekal razvoj v komendski ntezoregiji. kjer je bilo v prvem obdobju zabeleženo /nižanje deleža Slovencev za 3.9 %. v drugem obdobju pa zvišanje za 0,8 %. Razlog za to raM je vselitev večjega števila Slovencev v nove stanovanjske hiše. zidane zlasti v Komendi, medtem ko se je v Kamniku oz. na Duplici, kjer je bilo postavljenih več stanovanjskih blokov, vselilo tudi mnogo Neslovencev. Večji delež beleži v obdobju 1981-91 tudi motniška niczo-regija; ta je izrazito ruralna in tudi najbolj oddaljena od kamniške industrije. Podobno kot v kamniški mezoregiji je v vseh obdobjih padal delež Slovencev v preostalih treh mezo regijah: kamniškobistriški. tuhinjsko-srednjevaški in tuhinjski. Ker je s temi etapnimi oz. razvojnimi kazalci neposredno povezan tudi procentu-alni delež Slovencev, so v tem primeru poleg Slovenije in občine Kamnik poučni podatki tudi i/, nekaterih drugih bližnjih občin. Medtem ko se je v Sloveniji ob popisu leta 1991 opredelilo za Slovence 87,8 % ljudi, se jih je opredelilo v občini Domžale 92,0 %, v občini Kranj 86,3 %. v občini Celje 86,0 %, v občini Mozirje 97,2 % in v občini Kamnik 91.2 %. Da je v občinah Kranj in Celje proccntualno manj Slovencev kot v občini Kamnik, je glede na njuno velikost in razvejano industrijo razumljivo, ne pa tudi za občino Domžale, ki je bližje Ljubljani in ima veliko industrije in močno gospodarstvo, a ima proccntualno manj Neslovencev kot občina Kamnik. Morda je tudi tu v ospredju splošno znano dejstvo, da so se Neslovenci radi priseljevali prav v obmejne občine? Za primerjavo so ob tem poučni tudi analogni podatki nekaterih bolj pomembnih krajev v občini Kamnik, npr.: v Črni pri Kamniku se je 1991. opredelilo za Slovence 75.6 % ljudi, na Duplici ^8,8 %, v Kamniku 84.5 %, v Podstudencu 88.2 %. v Komendi 91.7 % itd- Iz tabele št. 10 je razvidno, da je v občini Kamnik kar deset naselij, v katerih je Slovencev manj kol 95.0 %. Nižji delež, pa praviloma pomeni proccntualno več Neslovencev, kar je osrednja vsebina IV. poglavja. Tabelarični prikazi prebivalstva in pro-centualnih deležev Slovencev ob popisih, označenih v tabelah od številke 1 do 9 Tabela it. I: Slovenija Leto Vse pre- Število 9t popisa bivalstvo Slovencev Slovencev 1948 1.391.873 1 „1MI. 149 97.0 1953 1.466.425 1.415.448 96.5 mi 1 ¿91.523 1.522.248 95.6 1971 1,727.1.17 1.624.029 94.0 I9KI 1.891.864 1.712.445 90.5 1991 1,965.986 1.727.(118 87.8 Tabela Si 1. 2: Občina Kamnik Ui» Vi* pre- število n popisa hivjklvo Sknviiees SkmHCV I9S3 17.MMi 17.721 1961 19.817 11.621 >»8.6 1171 11474 21.91» 97.5 1181 26.431 24.813 93.1 1191 »766 26.248 »U Tabela $1. 3: Kamniška nte/orepija Leto Vse pre- Šlevilo % popisa tsivahtso Slosvnces Slovencev 1953 8.646 8.515 98.5 1971 12.862 12.400 96.4 1981 16292 15.019 92.2 |99| 18.143 15.907 87,7 Tabela št. 4: kamiiiškubistriška me/nre^ija Leto Vse pre- Število vt pnpivi bivalstvo Slovencev Slovencev 195.» 2.787 2.783 <»i.i 1971 3.128 3.086 98.7 1981 3.1178 2.974 06.6 1911 2.835 2.730 96.3 Tabela St. 5: koniemlska me/oregija Leio Vse pre- Število 1 popisu bivaktso StovCDCCT Slovencev 1953 2.548 2.542 99.8 1971 3.1133 2.975 98.1 1981 3.562 3.354 94.2 I99| 4.032 3.829 95.0 Tabela št. 6: Motniška meioregija LMO Vse pre- Številu popisa hisalslvo Slovcneev Slovcnecv 1953 8611 859 99,9 1971 694 693 91.1 1981 663 653 98.5 1991 641 638 99.5 Tabela it. •7, Tuhinjska me/oregija Leto Vse pre- Število ■i popisa bivalstvo Slovence* Slovencev 1953 1.877 1.876 99.9 1971 1.716 1.715 99.9 1181 1 754 1.736 99.0 1191 1.878 1.834 97.7 Tabela »t. K: 1 nhinjskosrednjevaška meinregija Leio Vse pre- Število «t popisa bivalstvo Sk»enccs Slovencev IflSJ 1.146 1.146 I00J) 1971 I.II4I 1.038 91.7 1181 1X171 1.055 98.5 1911 1.237 1.1% 96.7 Tabela Si 9: Mesto Kamnik 1x10 Vse pre- Število popiu hivadslvo Slovencev Slovencev 1971 6.652 6.337 95.3 1981 8.331 7 J15 90.2 1991 9.695 8.189 84.5 Tabela it. 10: Naselja, v katerih je bil ob popisu prebival siva Icla 1991 delež Slovencev manjši od 95,0 % Naselje Vse pre- Slcvilo % hnaMvo Slovencev Slovencev Črna pri Kamniku 205 155 75.6 Duplica 2.011 1.585 78 Jt Kamnik 9.695 8.1X9 84.5 Podslutlcnec 102 90 88.2 Komenda MIK 741 91.7 Stahovica 1X0 165 91.7 Mekinje 1.233 1.136 92.9 Moste 735 688 93.6 Kri* 439 412 93.8 Soteska 212 201 94.8 III. Narodnostne spremembe Ob slovenskem narodu, ki ga obravnava III. poglavje, živi v Slovenji vedno več ljudi tujih narodnosti, tu imenovanih s skupnim imenom Neslovenci. To so ljudje i/ bivših jugoslovanskih republik in njihovi v Sloveniji rojeni otroei. pa tudi tisti, ki so se ob popisu prebivalstva opredelili za Jugoslovane (med temi je največ sinov in hčera nacionalno različnih staršev). Med Neslovenci so še prebivalci drugih narodnosti (Bolgari. Rusi, Poljaki, Čehi, ...) in pripadniki narodnih manjšin: Madžari in Italijani. V tabelah od št. 11-18 so poleg omenjenih narodnosti tudi podatki za prcbivalce, ki so se opredelili po regionalni pripadnosti, in tiste, ki se narodnostno niso opredelili ali pa SO ob popisu prebivalstva ostali neznani. V prvi vrsti vseh razpredelnic pa so podatki za Slovence; tako celovito zaokrožujejo krog vsega prebivalstva v Sloveniji. V grafikonih, ki slikovno dopolnjujejo podatke v omenjenih tabelah, ni podatkov za slovensko prebivalstvo; razlog je v tem, da bi njihovo mnogo višje število znatno presegalo možnost grafične primerjave z mnogo manj številčnim delom drugih narodnosti. Podatki v teh tabelah se časovno ujemajo s kazalci v tabelah iz prejšnjega poglavja. Zaradi vpliva na slovenski) vitalnost nartxl-nostne spremembe statistično obravnavamo najprej skupaj s Slovenci. Indeksi v tabeli št. II kažejo, da je bila rast števila Slovencev v Sloveniji v obdobju 1971/81 m 1981791 izmed vseh skupin prebivalstva najnižja (105.-i in 100.9), največja pa pri Muslimanih (415,5 in 199,9), nato pri Albancih (155.0 in 182.8) in Makedoncih (203,8 in 134,8), v obdobju 1971-81 pa tudi pri Srbih (205.6) in Črnogorcih (162,6) ter pri Jugoslovanih (398,4), ki so v tem obdobju takoj za Muslimani, medtem ko je bilo prebivalcev drugih narodnosti ob koncu tega obdobja manj kot na začetku (96,7). Ob upoštevanju vseh tovrstnih demografskih podatkov znaša indeks rasti števila preb. v Sloveniji v obdobju 19" 1-81 109.5. v obdobju 1981-91 pa 103.9. S tabelo št. 11 se povezuje tudi grafikon št. 1. ki ponazarja razvoj števila Neslovencev v Sloveniji leta 1971, 1981 in 1991. Ta prikazuje naslednje: največ je Hrvatov; njihovo število je ob zadnjem popisu prebivalstva nekoliko upadlo; veliko je tudi Srbov, njihovo število je naraslo zlasti med popisoma leta 1971 in 1981; na tretjem mestu so Muslimani, katerih število najhitreje raste; sledijo Jugoslovani, ki so številčno najizrazitejši ob popisu leta 1981. leta 1991, ko je bila Slovenija že samostojna drž.ava. pa so se mnogi izmed njih raje opredelili drugače. Črnogorcev, Makedoncev in Albancev je sicer manj. skupaj s prej omenjenimi skupinami Neslovencev pa so številčno vendarle močni. Za skupino, ki predstavlja prebivalce drugih narodnosti, drugih držav, pa je značilno, da številčno bolj ali manj stagnirajo. In primerjava občine Kamnik s Slovenijo? Podatki v tabeli št. 12 in grafikonu št. 2 nam povedo, da je v občini Kamnik procentualno več Muslimanov, Črnogorcev in Makedoncev kot v Sloveniji ter manj Srbov. Hrvatov, Albancev. Jugoslovanov in drugih narodnosti. Glede rasti (293,6) v obdobju 1981-91 vzbujajo posebno pozornost Muslimani, ostali Neslovenci pa v obdobju 1971-81. med katerimi so na prvem mestu Črnogorci (835,7), sledijo pa jim Jugoslovani (7()7,1), Makedonci (461,1) idr. Za ilustracijo naj povemo, da je v obeh omenjenih obdobjih v občini Domžale, zlasti pa v občini Kranj, procentualno Muslimanov velik«» manj; v Domžalah je največ Hrvatov (podobno je v Sloveniji), v Kranju pa Srbov Tabela št. 13 in grafikon št. 3 nam povesta, da vlada v kamniški mezoregiji podoben režim glede procentualnega deleža Neslovencev kot v občini Kamnik, kar je tudi razumljivo, saj živi v mestu več kot polovico vsega prebivalstva te mezoregije. Tabela št. 14 in grafikon št. 4 izkazujeta podatke, ki se močno razlikujejo od kamniške mezoregije. Število enega ali drugega naroda se je zaradi spreminjajočih se gospodarskih razmer v kamniškobistriški mezoregiji izredno menjavalo; razen Hrvatov, katerih število je v obdobju ixl 1971-91 počasi upadalo, so v ospredju Srbi. Makedonci. Črnogorci, Jugoslovani in Muslimani. Zanimivo je. da je v tej mezoregiji v zadnjem obdobju (1981-91) več Neslovencev drugih narodnosti. Tabela št. 15 in grafikon št. 5 nam poleg Slovencev prikazujeta naselitveni režim in gibanje števila Neslovencev v komendski mezoregiji. Iz podatkov je razvidno, da je poleg kamniškobistriške mezoregije tudi ta podvržena dokajšnjim spremembam. Procen- il f 1 Tabela it. II: Ncslovcnci iz bivših jugoslovanskih republik v Sloveniji od prvega povojnega popisa leta 1948 do 1991 P <> |> is p r c biva 1 s t v a 1 n d c k s Narodnost 1948 1953 1961 1971 1981 1991 1971/81 1981/91 SLOVENCI Podatke o ttcvilu Slovencev glej v tabeli il 1. 105.4 100.9 Muslimani 179 1.617 465 3.231 13.425 26.842 415.5 199,9 Srhi 7.04S 11.225 13.609 20.521 42.182 47.911 205.6 113.6 Hrvatje 16.069 17.97K 31.429 42.657 55.615 54.212 130.4 97.5 Črnogorci 521 1.356 1. 3X4 1.978 3.217 4.3% 162.6 136.6 Makedonci 366 641) 1.009 1.613 3.288 4.432 203.8 134.8 Albanci 216 169 282 1.281 1.985 3.629 155.0 182.8 Jugoslovani - 2.7X4 6.744 26.263 12.307 389.4 46.9 SKIPAJ 24.399 32.985 50.962 78.025 145.985 153.729 187.1 105.3 druge narod. 17.325 17.4*3 18.332 10.341 15.806 17.429 96.7 HOJ opredelj. po regional. prip - 2.705 4.018 5.254 148.5 130.8 (Klali - 211 1.154 2.964 10.635 53.545 358.8 503.5 VSI SKUPAJ Podatke o vseh prebivalcih Slovenije glej v lah. Hi. 1. 109-5 103.9 Pojasnilo: V vrstico pod ostali so uvrščeni prebivalci, ki se ob državnem popisu prebivalstva narodnostno niso opredelili, in prebivalci, ki so v osnovnem statističnem gradivu vodeni pod neznano. tualno so tu v ospredju Hrvatje. Muslimani in Srbi, v letu 1981 pa so bili prav pri vrhu (udi Jugoslovani, katerih število pa se je 1991 izrazito znižalo. Zanimiv je tudi podatek, da je bilo razen Srbov vseh drugih narodnosti ob zadnjem popisu 1991 manj kot ob popisu 1981. Na zadnjih treh tabelah št. 16, 17 in 18 so podatki, ki prikazujejo demografski režim Neslovencev v motniški. tuhinjski in tuhinj-skosrednjevaški mezoregiji. Iz prve tabele je razvidno, da so živeli leta 1991 v motniški mezoregiji le Slovenci, v tuhinjski mezoregiji je živelo poleg Slovencev 10 Neslovencev (od tega 4 Srbi in 4 Jugoslovani), v tuhinjskosrednjevaški mezoregiji pa 7 Neslovencev (Hrvatje). Zaradi tako majhnega števila so odpadli i/, obravnave za te tri mezoregije tudi grafični prikazi 60.000 = 50.000 - 40.000 * 30.000 ' 20.000 I -4\ -n ^n 3 4 5 6 7 k t.mtikon tt. t: Vslovenci v republiki Sloveniji Grafikon št. 1: Neslovenci v Republiki Sloveniji leta 1971. 1981 in 1991. Bere se i 1 J 27 12 540.0 44.4 240.0 Hrvaljc 0 23 19 18 82.6 94,7 78,3 Črnogorci 0 (1 0 11 0 Makcdonci 0 2 11 5 550,0 45.5 250,0 Alhanci • () 7 0 - - 0 SKUPAJ 3» 74 58 246.7 58.4 193.3 ■» ■> 41X1.0 SKUPAJ • 58 151 120 260.3 79.5 206.9 druge narodu 0 0 1 1 oprcdclj. po rcgional. prip. - (1 0 1 ostali 3 1) 56 81 144.6 VSI SKUPAJ 2.548 3.033 3.562 4.032 117,4 113.2 132.9 Leta 1953 je živelo v naseljih 2.548 preb.. od tega 99.8 % Slovencev. 1991 pa 4.032 preb., od tega 95.0 % Slovencev. Največ Neslovencev je bilo v Komendi. 52 (od tega 21 Muslimanov. 14 Hrvatov in 8 Srbov), v Mostah. 19 (od tega 12 Hrvatov in 6 Srbov), v Suhadolah. 16 (od tega 10 Hrvatov), in na Križu, 10 (od tega 5 Hrvatov). ... Ncslovenci so živeli leta 1991 v 13 naseljih. Grafikon št. 5: Neslovenci v konicndski mezoregiji leta 1971, 1981 in 1991 (Obrazložitev od št. 1-8 je navedena pri grafikonu št. 1.) 3. Mezoregija Komenda; šteje 14 naselij: Breg pri Komendi. Gmajnica. Gora pri Komendi, Klanec, Komenda. Komcndska Dobrava, Križ. Mlaka. Moste. Nasovče, Pod-boršt pri Komendi. Potok pri Komendi. Suhadole, Žeje pri Komendi. Tabela šl 16: Motniška mezoregija £ P 0 p s preb i v a s t v a Indeks Narodnost 1953 1971 1981 1991 1961/71 1971/81 1981,W SLOVENCI 859 69.1 653 638 94.2 97,7 92,1 Muslimani 0 0 0 0 0 0 Srbi 0 1 0 0 0 Hrvatje 1 0 0 0 0 0 0 Črnogorci 0 0 t) 0 0 (I 0 Makedonci 0 (1 0 () 0 0 0 Alhanci . 0 0 0 0 II 0 Jugoskivani • 0 0 0 (1 0 0 SKUPAJ - 1 0 0 0 dru^c narodn. 0 0 0 0 (1 0 0 oprcdclj. po rcgional. prip. (1 0 t) 0 0 0 ostali 1 1 10 3 1.000JI 30.0 300.0 VSI SKUPAJ SNI 694 663 641 95.5 96.7 92.4 4. Mezoregija Motnik; šteje 6 naselij: Bela. Motnik, Okrog pri Nlotniku. Špitalič. Zajasovnik - del. Zgornji Motnik. I.eia 1953 je živelo v naseljih 860 preb.. od tega 99.9 % Slovencev, 1991 pa 641 preb., od tega 99.5 % Slovencev. 3 ali 0,5 % preb. je neznanih. Tabela št. 17: Tuhinjska mezoregija P O p is preb i v a 1 siva Indeks Narodnost 1953 1971 1981 1991 1961.71 1971/81 1981,'91 SLOVENCI 1.876 1.715 1.736 1.834 IUU 105.6 106.8 Muslimani . 0 6 1 16.7 Srbi 0 0 0 1 0 1 Itvatjc 0 1 T 4 200.0 200,0 400.11 Črnogorci 0 0 0 0 0 0 0 Makedonci 1 0 0 0 0 0 0 Alhanci • 0 0 0 0 0 0 Jugoslovani - 0 0 4 0 - - SKUPAJ • 1 8 10 800.0 125,0 1.000,0 druge narodn. 0 0 0 0 0 0 0 oprcdclj. po rcgional. prip. - 0 0 0 0 0 0 ostali 0 0 2 24 1.200.0 VSI SKUPAJ 1.877 1.716 1.754 1.878 102.2 107.1 109.4 5. Mezoregija Tuhinj; šteje 25 naselij: Buč. Cirkuše v Tuhinju. Češnjice v Tuhinju. Črni Vrh v Tuhinju. Gabrovniea, Golice, Gradišče v Tuhinju. Ilruševka. Kostanj. leseno. l-t/f v Tuhinju. Lipljc. Mali Hrib. Mali Rakitovec. Podbrcg. Prapreče v Tuhinju, Pšajnovica, Ravne pri Šmartnem, Sidol. Stara Sela, Stebljevek. Šmartno v Tuhinju. Veliki llrib. Veliki Rakitovec. Zgornji Tuhinj. Leta 1953 je živelo v naseljih 2.8"" preb.. (Ki tega 99,9 % Slovencev, 1991 pa 1.878 preb.. od tega 97,7 % Slovencev. Neslovenci so živeli leta 1991 v 5 naseljih. Tabi-li št. I K: Tuhinjskosrcdnjcvaška mczorcgija Pop s preb i v a s t v a Indeks Narodnost 1953 1971 19X1 1991 1961/71 I97L81 1981/91 SLOVENCI 1.146 1.038 1.055 1.216 101.6 115.3 117.1 Muslimani . 0 0 0 0 0 0 Srbi (1 (1 1 0 0 Hrvatje 0 3 4 7 Črnogorci ti ti 5 0 0 Makedonci II 0 0 0 0 (l (1 Albanci U 0 0 0 0 0 Jugoslovani • Ü 5 0 - - 0 SKUPAJ 3 15 7 500,0 46.7 233,3 druge narodn. 0 II 0 1 0 oprcdclj. po rcgional. prip. 0 U 1 0 0 ostali u 3 0 13 _ _ 433.3 VSI SKUPAJ 1.146 1.041 1.071 1.237 102,9 115,5 118.8 V. iäjjj * liaj&l vi g* & 6. Mezoregija tuhinjska Srednja vas; šteje 18 naselij: Bela Peč, Loke v Tuhinju, Markovo, Piršcvo. Podhruška. Poljana. Potok. Rožično, Sela pri Kamniku. Snovik, Sovinja Peč, Srednja vas pri Kamniku, Studenca. Tro-helno. Vaseno. Velika Lašna, Znojile. Žube-jevo. Leta 1953 je živelo v naseljih 1.145 preb., -1 V, .Ministrstvo nouanjih zadev Rc-puhltkc Nlmcnijc, Ljubljana 199V 4 N Konfim /akon n spremembah in (k »polniti ah Zakona 0 državlianstvu Ki-puhliki- sloveniK' s komentarjem iDodatck h komentarm zakona n državi Slutenih-). liuhliana I1**, V krajevni IrloAim IVaiiic hjnorine IjuMjana I9.V 6 Kraievm leksikon Sknvrajc. lalm osrednje Siovrftlie in njen |ugozahbš| livarna - Komuni rezultali-statistički bilten 129V. Za po ohtiruh kraiu Malneiu iHrbnalKia. narodnoHni prtpa>lm»u in mlMnem kraiu I računalniški UpU> Zavod Re publike Slovenije a MaliMiko. I iiibljan.i K, Sijnoiniiiv«! prema nanidninli I9"l. V« iramnalniski i/poi /aviNl /a MaliMiko SRS. l|uM|ana I" MaitMHlne inktrmacile m MaiiMika prebnablva. il. 1-42. Zavncl Republike SlovrnlK" /a vuilMiko. Ijuliliana. 12 lunii 1991 I* MallMKlie Infamudle. 18 MaiiMika pn-boahoa, il IV2 Zatinl Republike Slotenire a Maihilko l iuhliana «i ma| I99V 19 J. S* en na Sknenei in pnhotliunl Ihdakla Ratkvvljira 1*1*12 2ll Aunibindc. <'kne»ki ciklus Mocenska manca Liubliana. I9HU 21. število epreietih oseb v državljanstvo Republike- Sklenile po nasellih nheine Kamnik itipkopisi Oddelek za notranje zadeve-obcine Kamnik. 2" 10 I9»V 22 A. Trstcniak, I99V \anKl in nic||ina piohlrinalika (iipkopis) Llubljaru 2V t kaa o razglasitvi zakona o uslannvnvl obCin ter u tkilo^bt mihovih ohmoeii I railni lisi Hvpublikv Skncniie. it. M - i X 1991. sir JJ4VVM6. Državni zbor Republike Sknc-nlje. I ¡uhljana 24 F. Veber. Nacionalizem In k/ivansoo Kultoma pisma Slovencem liuhliana I9.W 2V. Zakon o il.ipolnnvi zakona o državljanstvu Republike slovenile. I in 2 člen Skupščina Republike slovvniie IJuhllana 1991 26. Zakon o državljanstvu Republike slovenile. fmdni list Republike Slnwnl(e. H I - 2V VI. 1991. Mr 6-10 Skupščina Republike Skn-cnlle. IiuMiuiu 27. M, Ž e f t» v n I k. J M I I n i r. L & i n k. Rcponalnt pfiMop k izdelavi demografskih in ginpodankih kazalcev na ohmočiu občine Kamnik Izvršni švet skupščine ohilne Kamnik. I99i Vrednote na podeželju Angelca Zerovnik l)r Angrlca Zcrnvnik. Odkar se je človek zavedel sebe, svojega Ccbuljcva uiic.1 P, bivanja, odkar je njegova zavest uveljavila 1218 Koincmla .. . .. . . ,, . , . . . ,. . stike med liudmi. odkar obstajajo simboli in zapisi, se je človek spraševal, kaj je dobro, kaj je vredno, kaj je smiselno. Zato je vprašanje, kaj so vrednote, že od antike zaposlovalo vrsto filozofov in različnih družboslovnih raziskovalcev. Načelni pričevanjski razlagalci vrednot, ki jih tudi naš čas ne more prezreti, so bili stari Sumerci. Rimljani in (irki; to so bili misleci od Platona, Sokrata in Aristotela, korimskega Perianda: pisci od Sofokla. Per-menida do svetopisemskih ter vrste novodobnih raziskovalcev - psihoanalitika Freuda, kritičnega filozofa Kanta, eksistcncialista in fenomenolog:! Ileideggerja ter dolga vrsta drugih Vse je bilo zgovorno, utemeljeno, za človeka postavljeno, pogosto opuščeno in ponovno odkrito, čeprav ne vedno enako razumljeno. Vrednostni sistemi so se spreminjali. ob tem pa so ostajale nekatere vrednote kot stalnice. Le kako so se In kako se iz davnih časov prebijajo v naše dni predvsem vrednote, po katerih se človek uresničuje kot "človeško bitje"? To vprašanje je brez dokončnega odgovora in hipoteza stalnica. Že od nekdaj je veljalo, da so vrednote tisto dobro, ki ga človek dojema celostno, z umsko in tudi s čustveno globino in le-to vodi k dobremu zanj, za druge in za stvarstvo. Pri vrednotah gre za celostno zunanje in notranje dojemanje, pri katerem je človek zavzet z vsemi svojimi izvirnimi človeškimi plastmi, da jih osvoji in v življenju uresniči. Ko pa bi radi vrednote utemeljevali, je to "zelo zapleten, zelo širok proces, je celosten, na različne načine zasnovan in razložen pojem": kot znanstveni, praktično-življenjski; kot filozofski, psihološki, pedagoški, antropološki ... Lotevajo se ga številna strokovna področja in ga opredeljujejo. Pedagog Franc Pediček pravi, "da so vrednote motivacijske podstave človeških stališč, odločitev in dejanj. l>oločilo vrednot kot motivacijskih podstav človekovih stališč, odločitev in dejanj je vse, kar je dobro -"bonum", nevrednot pa vse, kar je slabo, torej "malum". V družboslovju določajo filozofski pomen izraza vrednota takole: to je lista kategorija znotraj etike, estetike in spoznavne teorije, ki ima posebno vrednost, ker deluje na človekov razvoj in njegovo vedenje. Soci-ološko-psihološki pomen določa izraz vrednota kot pomembno vrsto prepričanj članov skupine o tem. kar je dobro in zaželeno. Vrednote so torej pozitivne, želene. Vrednote so lahko tudi različni cilji -izpeljani iz idealov, stvari in kategorij, ki jih visoko vrednotimo in za katere si prizadevamo; potrebno pa je vrednote označiti tudi kot zgolj nazorsko usmeritev, bodisi realno, stvarno, udejanjeno ali kot različno spoznanje; moralno-etično. umetnostno-estetsko, politično, versko; postavljeno kot načelo, pravilo in drža. So tudi človekov odnos do nečesa, kar ima zanj večjo ceno, večjo veljavnost v primerjavi z nečim drugim. Kadar imamo kaj radi. nam to veliko pomeni, in kadar nam nekaj veliko pomeni, potem tistemu posvečamo veliko časa in skrbi. Kakorkoli že. vrednote so izraz osmišlje-nosti človekovega življenja in snovanja, so predvsem nravstvena vsebinska določila človečnosti in druž.benosti. Razlikovati je potrebno med osebnimi, družbenimi vrednotami in normami ter vrednotami, "ki so »redne same po sebi". Na primer: poštenost cenimo in se zanjo potegujemo. ker je to "moja vrednota", je tudi "družbena vrednota". tcxla res je tudi. da je poštenje samo po sebi vedno vrednota, ne glede na osebni odnos ali odnos družbe do nje. Ko pa gre za življenje, je mogoče vrednote živeti iz najrazličnejših izhodišč: iz lastnih ali posnemanja tujih vrednot, vrednot osebe in vrednot stvari, vrednot akta in vrednot reakcije, vrednot namere in vrednot prepričanja. Na individualni ravni si človek vedno iz ponudbe vrednot osebno prisvoji to, kar se mu zdi "vredno", kar ima zanj poseben čar in privlačnost, kar je motiv. Kot ideja, teorija, načela pa se potem vrednote pojavljajo tudi na skupni ravni in postanejo značilnost posameznih skupin in območij. Ali nastajajo razlike v vrednotah glede na to. v kakšnem okolju živimo? Temu vprašanju lahko odgovorimo pritrdilno. Podeželje Bolj kot kdajkoli se kaže, da mora iti pot za ohranitev naših naravnih temeljev življenja ne toliko preko prepovedi in zapovedi, temveč po poti vrednot, motivacij kot tudi po poti ustvarjanja srčne kulture. Za razliko od gosto naseljenih mestnih področij, ki so odmaknjena od narave, obstaja na podeželju neposredna prizadevnost in doživetost civilizacijske dediščine; moč imajo nekatere vrednote, ki v drugih okoljih i/.ginjajo. Ozrimo se na naše podeželje. Odkar imamo pisane vire. so ljudje svoj pogled, svoje vrednote (bolj ali manj dosledno) uravnavali konvencionalno in v okviru religioznosti. Konvencionalnost je zlasti na podeželju težila k temu. da bi se stvari ustalile, zasidrale v tradicionalnosti Tako je do novega veka prevladovala osebnost s kontemplativnim in religioznim načinom življenja, zato je hila vera prisotna. Posvečujoč odnos do nedelj in praznikov je bil viden, spoštovanje očeta in matere prav takt», besedna skrunitev Boga. cerkve in bližnjih ni bila običajna človekova drža. poštenje do stvarstva in lastnine se je ohranjalo, zvestoba Bogu. cerkvi, zakonska zvestoba, zvestoba družini, zemlji je bila splošna vrlina, lastninski odnosi so bili opredeljeni in spoštovani, lažnih izjav in pretvarjanj ni bilo toliko kot danes, ko nikomur več ne verjamemo oziroma vedno znova dvomimo, ali morda le ne priča po krivem. Zato nekateri pravijo, da bi bil decentralizirani podeželski življenjski prostor s svojo še prisotno globoko navezanostjo na naravo in njen ritem lahko iztočnica za novo človeško sožitje, za renesanso misli A. (¡lučka "Kdor ljubi naravo, ljubi ljudi in tudi domovino." Tu gre za človekov notranji odnos. Danes pa že prevladuje osebnost s praktičnim načinom življenja in dejavnim odnosom do zunanjega sveta in individua. Individualizcm nove dobe je poskus, da bi posameznik s svojim razumom, intuicijo, čustvi, željami poiskal njemu lastne vrednote iz pluralne ponudbe v družbi; s tem pa izginja konven-cionalnost. V Evropi se je rodil individualizcm in se povsem razmahnil, zato se tudi na podeželju danes pogovarjamo o tem. kaj so pravzaprav glavna gibala človekovega doživljanja in obnašanja, zlasti ker povsod prevladuje individualna ekonomska in individualna politična logika. Pa še to: namesto versko-etičnih norm in regulativov so začele prevladovati ekonomske in racionalne smernice, ki pogojujejo prenizke. zmatcrializiranc cilje "kruha in iger", odpravljajo pa temeljne etične vrednote. Zato večina ni pripravljena iti čez to, iti dovolj dolgo in dovolj daleč, da bi v svojem življenju realizirala višje vrednote. Nekdaj so bili opora in vodilo bivanja tradicija in vrednostni sistemi. Ti pa so v zadnjih desetletjih izgubili pomen in moč vplivanja. Večina ljudi hitro sprejme vrednote, ki vodijo v ugodje, užitek. lag(xlnost. (tako imenovane hedonske vrednote), težje v osebnostnem razvoju pa je osvajanje socialnih vrednot, ko je treba videti sočloveka, kaj storiti zanj. ustvarjati dobre medčloveške odnose. Še bolj omahljiv je korak k moralnim vrednotam, ko je treba sprejeti prave norme, zapovedi, prepovedi, zakone, ko je treba biti iz lastne zavesti in odgovornosti na primer pošten, solidaren, vzajemen, prizanesljiv, odpuščajoč. Na moralnem ptxlročju človek še nikoli ni bil v tako zahtevnem položaju kot danes, saj se mora odločiti med mnogimi vplivi iz okolja, ko se ponujajo "nemoralne vrednote kot moralne". Videti je težnje vrednotenja, "kot da ni več nevrednega, kot tla ni nemoralnega življenja". Najtežji korak za ljudi pa so vrednote samoaktualizacijc (potreba po osebni rasti. uresničenju svojih sposobnosti) in presežne vrednote. Zato danes srečamo tako malo ustvarjalnih ljudi, ljudi, ki so se približali svojim idealom, in takih, ki jim je presežnost (vera) notranji kompas (ne le socialna pripadnost, tradicija, vir prestiža in moči ali celo politična opredelitev). Iz tega sledi, da govorimo o današnji družbeni krizi vrednot in tudi o osebnih krizah, ker ni prave osebne rasti in s tem želenega napredka: tako prihaja do nadvlade materialnega sveta in sekularističnega indi-vidualizma. Tedaj je povsem upravičeno pričakovati veliko osebno in družbeno brezciljnost. Današnji človek pogosto izgublja varnost in vero v obstoj temeljnih vrednot in v naravni red želja. Če nimamo pravega kompasa, da bi nas vodil, se izgubljamo in ne moremo priti do spoznanja, da je rešitev v lastni osebni rasti in iz tega v družbeni rasti. Borimo se z lastnimi čustvi, z lastnim zavedanjem, z lastnim spoznavnim nivojem, z lastnimi koraki; in v tem je fragmentarnost človeškega duha: mora pa prerasti v obče, v skupno družben») prizadevanje. Prav iz tega razloga je neuresničena zamisel, po kateri so kot člani družbe vsi posamezniki upravičeni do tako polnega življenja in razvoja, kot so ga individualno zmožni. Obstaja polno družbenih zaprek za takšen razvoj, kar vodi v disharmonijo posameznika in družbe. Ali je mogoče zatreti vrednote in ideale Ni ga sistema, ne ideologije, ne gibanja, ki bi mogli zatreti človekove težnje po vrednotah, po idealih, kljub temu da danes zmagujeta zmeda in uničevanje in se lotevata vsega in včasih omajala osebno gledanje na vrednote in družbeno naravnanost. Na drugi strani pa gre za spoznavno in etično rast človeštva in iskanje univerzalne hiearhije vrednot. Tako se celo moderni humanisti čedalje bolj naslanjajo na svetopisemsko načelo: "Ne stori ničesar drugim, česar ne želiš, da bi drugi tebi storili." S tem etičnim načelom je mogoče povezati tudi sodobna pluralna gibanja za boljše osebno življenje in življenje vseh ljudi, za medsebojno pomoč in iskanje miru med narodi, za uveljavljanje človekovih pravic v svetu in tudi za skladnost vseh vzgojnih dejavnikov. Morda danes še bolj izstopa uzaveščeno temeljno družbeno-zgtnikar "Rudi! sem se tretjega maja devetnajststo šestindvajsetega leta ob treh popoldne v hišici, ki jo je postavil moj oče na Gori pri Komendi." S temi besedami začenja knjigo spominov na otroštvo z naslovom Lectovo srce slovenski pisatelj Ivo Zorman, pisec več kot štiridesetih knjig za odrasle, mladino in otroke, več otroških radijskih iger in televizijske komedije. Otroštvo in mladost je preživljal v Kamniku. cxl tod se je z vlakom vozil v Ljubljano v meščansko šolo, a je zaradi vojne ni končal. Leta 19-42 se je povezal s partizani, bil je med ustanovnimi člani SKOJ-a v Kamniku in njegov sekretar, pisal je za partizanska glasila, na začetku leta 1944 pa je odšel v ilegalo. Po vojni je bil nekaj časa dopisnik, njegovo željo po novinarskem poklicu pa je zatrl spor z vtxlilno ideologijo (I. 1947 je bil zaradi predavanja O duhovni aristokraciji izključen iz partije). Življenjska pot ga je vodila v šolstvo. Na učiteljišču je diplomiral iz slovenskega in ruskega jezika in kot predmetni učitelj poučeval v več nižjih gimnazijah oziroma osnovnih šolah. Leta 1965 je v založbi Borec prevzel uredništvo mesečnika Kurirček (honorarno žc prej) in uredil tudi vrsto knjig. Od leta 1977 je upokojen. Ivo Zorman se je resno začel ukvarjati s književnostjo sorazmerno pozno IX> svojega štiridesetega leta je objavil novelistično zbirko in tri manj pomembne mladinske povesti, danes pa ga že lahko štejemo med najplo-dovitejše slovenske pisatelje, kot so France Bevk. Anton Ingolič. Miško Kranjec ali Pavle Zidar. V romanih za odrasle bralce posveča največ pozornosti usodi svoje generacije, zaznamovane z nemško okupacijo, revolucijo in povojnimi dogodki. Pri tem se ves čas izogiba splošnim opisom ali sodbam, v ospredju njegovega zanimanja je usoda posameznika, ujetega v kolesje družbenih sprememb. Njegove literarne osebe so različne: žrtve in rablji. revolucionarni dogmatiki, povzpetniki in razočaranci. mali trgovci, bajtarji, uradniki in učitelji. Pojavljajo se kot predstavniki različnih družbenih plasti in krogov, vendar je vedno v ospredju njihova intimna plat - čustva, mišljenje, vera, prepričanje. spomini. Se le v povezavi z liki iz drugih romanov se zlijejo v podobo generacije oziroma družbe nasploh. V drugi sklop sodi cikel petih romanov o kmcčko-(malo)meščanski rodbini Bauman. F.najst bratov in sester skupaj z otroki tvori družbo v malem: iz trdne očetove kmetije so se raztepli po mestih in vaseh, nekateri so obogateli, drugi obubožali, vsem pa so vojna in nove družbene razmere močno spremenile življenje. Obsežno je tudi Zormanovo mladinsko delo. V zgodnejših močno avtobiografsko obarvanih povestih ,\a senčni strani mesta in Gnezdo sršenov opisuje fantovsko druščino v predvojnem Kamniku, potepanje po okoliških gozdovih in ob Bistrici, njihove pogovore in dozorevanje. Pri opisovanju sodobne mladine se je posvetil predvsem šestnajst-, sedemnajstletnim dekletom, njihovim sporom s svetom odraslih in njihovimi večnimi prepovedmi, prvim ljubeznim in stikom s spolnostjo, iskanju in preverjanju različnih vrednot. Sem sodijo knjige V sedemnajstem. Rosni zaliv in Ob. ta naša babica, '/.z. najmlajše pa je napisal več slikanic s tematiko NOB in nekaj sodobnih pravljic. Za svoja dela je Ivo Zorman prejel Levstikovo nagrado, več Kajuhovih nagrad in nagrado vstaje slovenskega naroda za roman Draga moja iza, otroci pa so mladinski roman V sedemnajstem izbrali za zlato knjigo leta. Nekatera prozna dela so prevedena v češčino in' srbščino oziroma hrvaščino, radijski igri pa tudi v madžarščino in make-donščino. Ivo Zorman piše o stvareh, ki jih dobro pozna iz izkušenj ali pripovedovanja, zato je malce nenavadno, da je o učiteljskih krogih, med katerimi je preživel več kot petnajst let, napisal le en roman in nekaj poglavij v drugih knjigah S Pedagoško komedijo, enim svojih zgodnejših romanov, je dregnil v isto bolečo točko kot na začetku stoletja že Ivan Cankar z Martinom Kačurjem in Hlapci - in si prav tako nakopal jezo učiteljstva. Pripoveduje o mladi svobodomiselni učiteljici Marjani Skalar, ki skuša v svoji zavzetosti potrkati na vest svojih kolegov in jih zbuditi iz brezbrižnosti, a podleže njihovim spletkam, konformizmu in zatohlosti podeželskega mesteca, pravega gogovskega gnezda. V svojem boju ostaja osamljena, tiho ostanejo celo tisti, ki so ji sicer naklonjeni. Podpre jo le slikar (umetniki) in ljubimec l-eon, ki pa je zaradi drugačnosti prav tako vir pohujšanja Vse druge osebe so karikirane moralne pokveke, opravljive in grešne, a takoj pripravljene planiti na drugačne od sebe. Kot številni drugi Zormanovi romani je tudi ta kritika norm. kakršne veljajo v majhnih podeželskih mestih, kjer življenje uravnava nekaj posameznikov, vsaka drugačnost pa je že vnaprej obsojena. Položaj in veljavo posameznikov trdno določajo predniki, poklic in premoženje. Tudi značajske lastnosti, ki izhajajo iz takega zatohlega okolja, ne morejo biti kaj prida: privoščljivost. ukvarjanje z malenkostmi, spletkarstvo in podobno. "Maks pa je pripovedoval o svojih in se je čudil, kaj vse je mogoče povedati o Bauntanib, kako pomembni družini pripada. Upokojeni iandar Simon /iaiiman. ki ga tudi oče ni poznal, a so ¡¡a strici in tete radi omenjali, je nosil hlače z rdečimi portami in silimo s srebrnimi resami na ramah in Široko napoleonsko kapo. stara mati je oskrbovala z glino Omajnico, kjer so lončarji izdelovali posod je za vso Gorenjsko, stric Matija je pozida! po! Ljubljane, kolikor je je zraslo po prvi svetovni vojni, leta Rozalija je kuhala župniku, ki je bil doktor svetega pisma in pesnik in filozof, trgovina strica Jakoba se je bleščala («/ ogleda! teti Justini so navdušeni gledalci ploskali po gledališčih, kjer je šumela svila in so se bliskali lestenci in je bita sama vstopnica premalo, je bila obvezna tudi večerna obleka, smoking za gosfiode in toalete za gospe, stric Benjamin je upravljal najlepšo restavracijo v Ljubljani ... bil Je čudovit večer in baumanovsko bahašlvo je imelo dovolj paše. da se je razraslo, da je povsem napolnilo razsvetljeni kot." (Leta herojev) V cikel o Baumanih sodijo romani Sončnica navadna. Stric Benjamin, Dom človekov. Portret revolucionarja Malusa in Leta herojev. Realna podlaga za literarne osebe v njih so pisateljevi strici in tete, ujemajo se celo njihove rojstne letnice in nekateri dogodki. Bralcu jih približuje rodovno deblo, objavljeno na notranjih straneh platnic, hkrati pa napoveduje cikel v obliki družinske sage. Seveda pa Zormanovo pisanje ni dokumentarni), v njem ne moremo iskati kronike njegove družine, marsikatero podrobnost pa je le mogoče prepoznali. Družina, o kateri pripoveduje, je dovolj velika za prikaz družbe v malem in bi bila lahkt) tipična za slovenske razmere v prvi polovici 20. stoletja: kopica otrok, ki jih rojstna kmetija ne more vseh preživeti, se raztepe po svetu. Nekateri ostanejo pri dnu družbene lestvice, bolj prodorni pa se uveljavijo in si v obdobju med svetovnima vojnama naberejo nekaj premoženja, a po vojni oziroma po razlastitvi spet ostanejo praznih rok. Okolje, v katerem se gibljejo, je podeželsko mesto s predmestjem in bližnja kmečka okolica. Že rodbinsko ime ni izbrano naključno - stari Bauman je bil zidar in tudi njegov prvi sin je iz zidarskega pomočnika zrasel v lastnika velikega gradbenega podjetja. (Mimogrede, tudi pisateljev oče je bil tesar.) Številnih bratov in sester ne povezuje pretirana navezanost, po materini smrti sije "družina razsula kot ledena plošča na ribniku Posamezni kosi so poslej ločeno krožili po gladini, se iskali in se družili, nikoli več pa se niso zlili v en kos". Srečujejo se le še na porokah in pogrebih, toda še vedno razsojajo o vsakem posamezniku iz rodbine, čeprav se zanj sicer ne menijo kaj dosti. Kot pripadniki istega rodu imajo marsikaj skupnega: oglate brade, visoka čela in plapolajoče nosnice, občutek, da jim je okolje, v katerem so zrasli, pretesno, pa tudi množico neprijetnih lastnosti, kot so skopost in postavljaštvo, dvoličnost in poniglavost, preračunljivost, drobnjakarstvo. opravljivost, obsedenost s telesnostjo, hlastanje po bogastvu in ugledu, zavist ... Vsi stojijo trdno na tleh. pretirane rahločutnosti ne poznajo, si pa pomagajo, "če pomoč ne zahteva prevelikih žrtev". Njihov podeželski izvor vedno znova sili na dan. ker pa ga skušajo zatajiti, so pogosto tarča posmeha in zavračanja. Cikel začenja roman Sončnica navadna. vendar so Baumani v njem še v ozadju. Pisateljevo zanimanje je namenjeno nasprotju med odhajajočim starim svetom, polnim spominov, navad in meščanskih pravil, in prihajajočo mlado generacijo, sproščeni) mladostjo. ki je ne vežejo predsodki, pre-mišljenost in obzirnost. Bolj kot za zgodbo gre za portrete štirih neločljivo povezanih posameznikov. Stari svet zastopata Ana Garzia iz bogate trgovske družine, vdova po Jakobu Baumanu. nekdanjem komiju pri njenem očetu, in njen sin Krik, razvajen naivnež, odrasel že v novi družbeni ureditvi, a se drži materinega sveta in je podoben "skrbno gojeni sobni rastlini s trni v zavetju pod steklom". Njuno življenje v zatohli meščanski hiši razgiblje Erikova mlada žena Barbara, sodobna ženska z velikansko željo po uživanju, ženska, ki se ne ustavlja ob družinskem izročilu, ampak ve. kaj hoče, mož pa ji je le sredstvo za dosego varnosti, ugleda in bogastva. Četrti lik pa je Jok, prikrivani nezakonski sin Erikovega očeta, večni nezadovoljnež in cinik. Barbarin ljubimec in oče "Erikovega" otroka. Čeprav so osebe tipizirane in imajo v romanu točno določeni) vlogo, so psihološko trdno postavljene, njihova dejanja so v skladu z značajem Pisatelj jih kot večino drugih opazuje na videz neprizadeto, nikogar ne obsoja, le zapisuje. Prikazuje propad starega meščanstva - purgarstva. katerega blišč je zlagan, napake pa prikrivane, in prihod novega meščanstva, ki je stare vrednote zavrgel, novih pa nima. ampak nekaj veljata le užitek in denar. Podobno nasprotje se kaže v romanu Dom človekov, le da jc tu čas dogajanja raztegnjen na pol stoletja. Matija Bauman bi bil lahko vzorčen primer /godbe o uspehu, saj se je iz borne bajte s sposobnostjo in poroko preselil v vilo v predmestju Postane sicer eden najbogatejših in najuspešnejših prebivalcev mesteca, a ostane parveni. Mesto mu to daje vedeti in zaveda se. da bi deloval smešno, če bi se še bolj trudil s prilagajanjem in prevzemanjem navad, zato ostane z nogami na tleh. Kljub denarju se le s težavo prebija v meščanske salone, saj nima ne uglednih prednikov z bahavo grobnico na Žalah ne hiše ob glavnem trgu, hlač pa se mu še drži zidarska malta iz mladostnih let. Mesto ga sprejme šele po koncu vojne, ko ga zaradi družbenih prekucij doleti enaka nesreča kot druge - razlastitev in obubožanje. Najbolj osebno je prikazan najmlajši med brati in sestrami Bauman - Benjamin. Tudi on ima nekaj družinskih lastnosti (sanjarjenje t) uspehu in navidezni pomembnosti, široko-ustenje ipd.), a je hkrati toliko samosvoj, čudaški in neustaljen, da v družini velja za črno ovco. Le nečakinja Cirila ga je ol>ču-dovala skoraj kot vsemogočnega zavetnika in šele ko se ji je prikazal v pravi luči, je njena vera vanj splahnela. Vsi trije romani skupaj, vsak s svojimi posamezniki, sestavljajo zgodbo o nekakšni glembajevščini med povzpetniki. o moralnem razkroju rodbine, ki pa se šele uveljavlja in bi zato morala delovati bolj sveže. Zunanje (zgodovinske, socialne ...) okoliščine so orisane le v najosnovnejših črtah, pisatelja bolj zanima zasebna plat junakov, njihova duševna stanja, čustvena nepotešenost, pehanje za uspehom. A bleščeči videz se vedno razsuje v črepinje. vse čaka enak konec - pod rušo, v edinem in neizogibnem "domu človekovem". Vsi so bolj ali manj navadni ljudje, ne posebno srečni in tudi nesrečni ne; so le posamezniki, ki se vzpnejo, kolikor si pač upajo visoko. Pisatelj se ne opredeljuje, ampak opisuje mirno in neprizadeto, poroča brez kakršnega koli zgražanja, toda mozaična podoba, sestavljena iz različnih usod, nikakor ni lepa. Če bi hotel Ivo Zorman kritizirati le predvojno slovensko (malo)meščanstvo, bi bil namen s to trilogijo dosežen, vendar sta ji sledila še romana o naslednji generaciji Baumanov, to je njegovih vrstnikov. Njihove bistvene poteze ostajajo enake, tako Levku Malusu iz Portreta revolucionarja Mahtsa kot Maksu Baumanu iz romana leta herojev je okolje, v katero sta bila rojena, premajhno, oba si na vso moč prizadevala doseči oblast in veljavo, sredstev za to pa ne izbirata. Levico, ki je izšel iz najhujše kajžarske revščine, se je pridružil revoluciji. Maks. sin manjšega tovarnarja, pa se jc "buržoazni" zaznamovanosti po vojni izognil z ovajanjem in udinjanjem policijskim veljakom. Toda oba sta gradila na majavih temeljih. Prvi. sicer pravi revolucijski zanesenjak, je dolga leta preživel na Golem otoku in pozneje naredil samomor, drugemu pa se je svet razkrajal počasi, kot je vodenela revolucionarnost njegovih nadrejenih, dokler ni. obremenjen s preteklostjo, končal v norišnici. Zgradba romanov iz cikla o Baumanih jc večinoma razbita. Še najbolj premočrtna je zgodba v Domu človekovem, a še tu jo dopolnjuje kopica oseb in njihovih usod. V drugih romanih pa o enotni zgodbi ni mogoče govoriti. Sončnico navadno sestavljajo štirje portreti, vedno dopolnjeni z odlomkom iz. Barbarinega dnevnika. Stric Benjamin jc opisan v spominih nečakinje Cirile in prepleten z njenim življenjem, pripovedovalčcvemu opisu Malusovc usode sledi skoraj nadrealistična prilika o lažnih dobrotnikih, dopolnjena z izpovedmi Maluscv vih žensk, v Letu herojev pa se Maksovi spomini in dejanja prepletajo z usodo opuščene hribovske kmetije. Zapleten sintetično-analitični. ciklični in retrogradni pripovedni postopek s številnimi vrinjenimi deli pa ni značilen le za cikel o Baumanih. ampak za Zormanovc romane nasploh. Ko bi marsikateri pisatelj že končal roman, Zorman razvije še protizgodbo ali isto osebo prikaže še z druge strani. Poglavja se večkrat začnejo s splošno modrostjo, šele potem se razvije pripoved. Dogajanje se nenehno prepleta s spomini, vedno znova prihajajo na dan dogodki iz preteklosti in osvetljujejo ali pojasnjujejo sedanjost Ponavadi jc neka oseba ali celotna zgodba prikazana iz več zornih kotov, kot jo pač opazujejo ali doživljajo drugi Takšen pristop ustvarja nasprotje med kronološko epsko širino dogajanja in intimnostjo posameznika. Vsakdo ima svoj pogled in vsak je notranje utemeljen; nekakšen pluralizem mnenj torej. Ene resnice ni. nenehno se pojavljajo nove in nove. "Med vojno je hilo zelo preprosto ločiti zrnje od plev In Črta med dobrim in zlim je bila potegnjena jasno in pravično kakor v zgodbi o poslednji sodbi. Šele kasneje se je vse zapletlo. Črta. ki naj bi ločevala, se je skrotovičila, da se za mnoge ni vedelo, kam sodijo, na levo ali na desno stran." (Draga moja Iza) Odlomek o ločnici med "našimi" in "njihovimi" bi bil lahko zapisan v kateri koli Zormanovi knjigi o generaciji, ki ji pripada Česar si še včeraj ni bilo mogoče niti zamisliti, je danes normalno - za tiste seveda, ki so bili na strani zmagovalcev. Tudi če jc glavni junak še lako zakrknjen v svojem prepričanju, gre vedno za obstoj več resnic, za njihovo spreminjanje in za relativiziranje. Vojna, revolucija in povojni dogodki so sploh osrednja tema njegovega pisanja, tematika, h kateri se vrača vedno znova in znova. Skladnosti s samim sabo ni več. zamenjala jo je zavest o neuresničenih sanjah in idealih. Že v prvem romanu z naslovom Čez dvajset let bo vse drugače jc prikazal spreminjanje revolucionarnega zanesenjaštva v sivo malomeščansko vsakdanjost. Tolikokrat poudar-jano geslo, da pri sekanju pač letijo trske M m in včasih zadene tudi nedolžnega, postaja s časom vse bolj nesprejemljivo, saj pisatelja kol izrazitega humanista zanima predvsem usoda posameznika. .Njegova obtožba jc odločna, a je ne polaga v usta literarnim osebam, ampak le razgalja napake, njegovo pisanje skuša biti objektivno, poročevalsko, kvečjemu rahlo ironično, Že pahljača nekdanjih borcev, ki jih opisuje, je široka, za cel vod jih je: zakrknjeni ideološki dogmatiki, kot sta I bald Kosi - Ahil ali Ciril Drenik -Valent. se spreminjajo v salonske oblastnike, slepi izpolnjevalci ukazov (Žiga Devetak, Maks Bauman) so z leti vse bolj izrinjeni iz družbe, razočarani idealisti (Andrej Novak -Florjan. Ahac Ponikvar, Levko Malus. Simon Mulej). teh je sploh največ, se zagrenjeni sami umikajo v samoto. Ponoči se v zavesti krivde vse pogosteje oglašajo glasovi nepotrebnih žrtev ali sorodnikov, ki so med vojno ali po njej končali na nasprotni strani: Peter Grum in Maks Bauman zblaznita. preganjavica muči tudi Žana Roba S starostjo ne prihajajo samo bolezenske nadloge, ampak tudi spoznanje, da se svet vrti naprej tudi brez njih. in na vso moč odrivana misel, da so v življenju mogoče krenili na napačno pot. Nekdanji "bogovi" so le še duhovi. "Lepi so Jesenski sprehodi z Veroniko. Generali po že čulijo novembrski bltul. sape. ki bodo tu/nesle listje z drevja, dež, ki bo namočil gozdne poli. meglo, ki se bo obesila na strehe. Takrat se bodo zaprli vsak med svoje štiri stene, vsak s svojimi spomini, s svojo negotovostjo in s svojim strahom." (Stiska bogov) Zakon je v Zormanovih romanih bolj ali manj naključna skupnost, do poroke ne pripelje trajnejša zveza, ampak nepredvidena nosečnost ali strastno hitenje za zamujenimi užitki po osvoboditvi. Prav zato jc skoraj vedno neuspešen in se pogosto konča z ločitvijo. Nekdanji borci si življenjsko družico skoraj po pravilu izberejo med meščanskimi hčerami, a oiriKi potem sledijo materinemu svetu. Očetje zaradi političnega delovanja ali pehanja za zaslužkom ponavadi ne najdejo stika z njimi. Žena je v taki družini nezadovoljna, od družbeno aktivnega moža nima ničesar (Cita) ali pa mora oh možu zaporniku (Pavlica. Donata) sama skrbeti za otroke. Življenje jim odteka v prazno, čutijo se opeharjene, od prihodnosti pa ne morejo pričakovati ničesar. Zadušljiva vsakdanjost dosega apokaliptične razsežnosti: "Življenje je postalo vsakdanje, sivo, brezizrazno. Imeli smo toplo zimo brez snega In Imeli smo pomlad, ko so se namnožile miši in vse vrste mrčes, krošnje dreves so se sttši/e in fižol ni prik/i/ iz zemlje in azaleje v mamičinem vrtu niso i 'Zt 'etele." (Donata) Nekdanji revolucionarji torej v Zormanovih romanih ne najdejo zadoščenja in miru ne v družbenem delovanju ne v družinskem življenju. Bremena, ki so jim ga naložila vojna in povojna leta. ne morejo odložiti. Zaznamovana je celotna generacija, moralno pa je pravici vendarle zadoščeno: življenje se slej ko prej vrne v staro strugo, ene oblastnike nadomestijo drugi, že zastareli zločini pripeljejo celo v blaznost. Očiščenje bodo mogoče prinesli šele otroci ali vnuki, ki bodo presegli njihove travme ali pa se z njimi sploh ne bodo ukvarjali: "Za (irega je bilo vsako življenje vredno spomina, saj je bilo del minulosti, ki je sega/a r sedanjost in se bo iztekala v prihodnost. Grega je čuti/ utrip, ki se ni menjal z rodovi. Kar je štel za pomembno nono. so bila zanj le naključja, ki jih prinaša čas. ki lajšajo človeški vsakdan ali prinašajo bridkosti, ne morejo pa spremeniti osnovnega smisla bivanja." (Kajnov rod) Dogajanje v več Zormanovih mladinskih delih je postavljeno v konkretno kamniško okolje, romani pa se ponavadi dogajajo v neimenovanem majhnem gorenjskem mestu in njegovi okolici. Kraj bi bil lahko izmišljen, a nešteto podrobnosti dokazuje, da je imel tudi v teh primerih v mislih Kamnik. To so hiše /. vegastimi strehami, stisnjene pcxl hribom, planine v ozadju, pravljice o treh bratih novomašnikih, Veroniki in jezeru, frančiškanski samostan, spomin na generala, rojenega v tem mestu ... Tudi imena so dovolj splošna, da bi bila lahko ixl koder koli. a hkrati natančno določena: Gmajnica. Gora. Mlaka in Kapla vas, Bistrica, potoka Knež in Ik-la. Žale. gostilna Pri nebeškem očetu ... Drug pogost kraj dogajanja je morost. južno predmestje Ljubljane, kjer je pisatelj kot podnajemnik živel v študentskih letih. Ponavljajo se tudi številni motivi: iz gradbeništva in slikarstva, izdelovanje lončene posode, okrasna keramika, konji, tolmun, sončnice ... Zorman ves čas zajema snov iz sveta, ki ga pozna iz izkušenj: življenje na vasi in v majhnem mestu, ljubezenske zveze, učitelji, partizani, povojni oblastniki itn., zato jc v knjigah polno drobcev, v katerih lahko pisateljevi sodobniki prepoznavajo resnične dogodke. Jeziku posveča veliko pozornosti, zato je premišljen, tekoč, pravilen. Osebe sicer niso orisane črno-belo. a tudi če imajo resnično podlago, so včasih preveč tipizirane, preveč se čuti. da morajo odigrati vlogo in posredovati idejo, ki jim jo je namenil avtor. Za marsikaterega književnika bi lahko rekli, da ves čas piše eno samo knjigo, za Iva Zormana pa to še posebej velja. Čeprav je na prvi pogled neprizadet zapisovalec, je iz enega romana v drugega vse bolj očitno, da dosledno izhaja z etičnih stališč. Neusmiljeno razgalja moralne napake družile in posameznikov. Svetlih oseb je malo, negativnih kar precej, avtorja samega pa verjetno lahko najdemo v dvomljivcih, kakršen je Novakov Andrej iz romana Draga moja Iza. "Vse to pripovedujem zato, ker mi nekateri očitajo, da ne cenim vrednot, ki sem jim uim pomagal postavljati oltarje, da sem poln dvomov in da dajem slab zgled. Kaj pa morem, če oltarjev ne maram več, če nisem verniki' Nekateri so bili ustvarjeni, da bodo verovali, drugi, da bodo dvomili. Nezaupljiv sem. kar so se zrušile resnice, na katere je prisegal Tilko, in je mora! še trpeti zaradi njih. Sedaj me čudna sila žene. da otipam vse. kar bi mora! morebiti samo gledati, tudi tisto, kar se [mul dotikom osuje. Kar se je zrušil Ti/kot' svet, tako skrbno negovan, tako opevan in poveličevan, se mi resnice same osipajo. Seme dvoma in nezaupljivosti pa sem nosil v sebi že prej." Bibliografija Romani: - Čez dvajset let bo vse drugače, 1968 - V tem mcsecu se osipa mak. 1969 - Pedagoška komedija. 1971 - Draga moja Iza, 1973 (lit. predloga y.a istoimenski film. 1979) - Sončnica navadna. 1974 - Stric Benjamin. 1977 - Vonj po jeseni. 1978 - Medved 7. budilko, 1978 - Dom človekov, 1981 - Kdo bo meni prižigal sveče, 1983 - Portret revolucionarja Malusa. 1985 - Leta herojev, 1988 - V znamenju tehtnice. 1989 - Stiska bogov, 1991 - Donata, 1991 - Kajnov rod. 1992 Zbirka novel: - Trije Borjanovi, 1955 Otroška in mladinska dela: - Iz obroča, 1953 - Svobodni gozdovi, 1954 - hno samo življenje, 1963 - Na senčni strani mesta. 1967 - Gnezdo sršenov, 1968 - V sedemnajstem, 1972 - Nedeljska jutra, 1973 (radijska dramatizacija. 1977) - Storžkovo popoldne, 1973 (p«» njem televizijski scenarij, 1977) - Rosni zaliv, 1975 - Uporne Dražgoše. 1978 - Tinčevi divji doživljaji. 1978 - Bolničarka Vitla, 19~8 - Naši kurirji. 1978 - Ratla bi bila velika, 1979 - OF. 1979 - Obveščevalec Lesnika, 1982 - Deklica iz Mihovega mlina. 1982 - Hrčki smrčki. 1983 - Oh. ta naša babica. 1986 - Sla po letenju. 1987 - Račka puhačka. 1988 - Ded Nil in teta Filipa, 1989 - Lcctovo srce. 1989 - Bolečina odraščanja. 1993 Radijske igre: - Eno samo življenje, 1961 Najboljši prijatelj, 1972 - Radijska igra v barvah. 1972 Scenarij za televizijsko igro: Botre. 1974 Summary Writer Ivo Zorman. the author of more than forty books for adults, youth and for children as well as some radio and television plays, was born on 3,h May 1926 in Gora near Komenda. He spent his childhood and his youth in Kamnik, and most of his works have been marked by the influence of this town. Alnimt all his works for adults may be divided into two sets: a set of five novels, dealing with a peasant-bourgeois family Bauman. and a set of several novels, dealing with destiny of author's generation, marked by German occupation, and also disapointed by the post-war events. It is significantly, however, that there are several autobiographical elements present in his works which arc remodelled with great skill. Zorman's characters are mainly representatives of various social classes and trades, yet most of them are either of peasant or of bourgeois origins. When describing his characters and the bourgeois life he is severely critical. There are only few positive characters, but on the other hand there are several negative ones. The author himself can be found among those who doubt. Structure of his novels is complicated ciangled piece of work, consisting of remembering and simultaneous actions, there are many interpolated pieces and stories, observed from different angles of view. In his stories, written for youth (for some of them he was awarded), he wrote mostly about his own childhood and growing up. and about teenage girls problems, as to the kids he dedicated some educational picture books. v. niM^yf- a,45h>ic Maji Franc Kn/nnr. muziko-U>ji. esejist. kriiik in puhliciM 1220 Školia I-oka 1 Slovenski hi* ogratski leksikon. 14. /.ve/ek (Vc»de-Zdešar). S A/1" 7.RC. I .juhi lana 1986. sir. 621-22 (Katarina) (ledina /2/ Samo Vremšak. t Kamnik. Maistrova 8 (sin Cirila Vrvni šakal Ciril Vremšak (1900-1968) slovenski glasbenik - Kamniean (skladatelj in zborovodja) Franc Križnar Uvod Kamniški zborovodja in skladatelj Ciril Vremšak doslej še ni bil v celoti ovrednoten. Nekaj poskusov predstavitev njegovega življenja in dela se da razbrati iz SB1.1/, težko pa se je dokopati do (do)končne umetnikove podobe, kajti edino nahajališče njegove zapuščine/2/ še vedno ne razpolaga s popolnim bibliografskim in biografskim gradivom. Zato se bomo v tem orisu v glavnem držali že dognanih dejstev in jih po pravilu tovrstnega prevzemanja dosledno citirali, se ogradili od domnev, ki so možne za vse tiste nedokazane trditve, ki jih ni mogoče podkrepiti z gradivom. To delo je nastalo na poillagi prijaznega dovoljenja skladateljevega sina, g. Sama Vremšaku, slov. skladatelja in rednega ttniv. profesorja ljubljanske univerze na Akademiji za glasbo, ki mi Je omogočil vpogled v razpoložljivo privatno zapuščino Cirila Vremšaka. S. Vremšak je hi! hkrati tudi tako prijazen, da je pregleda! prvo verzijo besedila in dal nanjo določene tehtne vsebinske pripombe Zato mu velja na tem mestu posebna zahvala. Vremšakovo življenje - poskus ori.sa Ciril Vremšak se je rodil v Kamniku (Maistrova 8) 14. junija 1900 očetu občinskemu tajniku Alojziju (Vremšaku), odličnemu tenoristu in v letu 1882 soustanovitelju najstarejšega slovenskega pevskega društva, kamniške Lirc,/3/ in materi Mariji (roj. Čcbulj). Po osnovni šoli v rojstnem Kamniku (1906-1913) je v letih 1913-1918 obiskoval v Ljubljani klasično gimnazijo, v letih 1918-1920 pa Se dvo-razredno trgovsko šolo. Poleg očeta Alojzija je bila družina tudi s starejšim bratom nadvse muzikalna in Cirilu se je glasba že kmalu vtisnila globoko v srce ter nato ostala njegova zvesta spremljevalka vse življenje, čeprav si zanjo ni mogel pridobiti ustreznih strokovnih kvalifikacij Zaradi slabih gmotnih razmer, ki mu kljub pridnosti (in talentu za glasbo) niso dovoljevale nadaljnjega šolanja, se je po trgovski šoli takoj zaposlil in je od svojega dvajsetega leta (od leta 1920 dalje) pa vse do upokojitve leta 1956 delal v Mestni hranilnici v Kamniku. Se bolj kot vse to pa je seveda zanimivo Vremšakovo glasbeno šolanje. Če ga povzamemo po skladateljevi osebni izpovedi, 4/ je v letih 1915-1920 obiskoval šolo Glasbene matice (GM) v Ljubljani in študiral violino in solopetje. Še prej pa naj bi se bil učil violine v Kamniku pri Josipu Heybalu./5/ Ko je imel Ciril Vremšak (bil je zadnji izmed treh otrok v družini) komaj štiri leta. je oče Alojzij umrl in za družino so se začeli težki časi. Na ljubljanski GM sta mu bila učitelja Josip Vedral (violina) in ravnatelj Matej llubad (solopetje). Tu mu je bil največji vzor Mešani pevski zbor Glasbene malice, ki ga je vodil prav Matej llubad. V kompoziciji je Ciril Vremšak do konca ostal samouk, še največ sta mu pomagala "mentorja" slovenska skladatelja Emil Adamič in Zorko Prelovec./6/ Mladi in nadarjeni fant se tako ni mogel do kraja izšolati, prav tako si ni mogel kljub razvidnemu talentu in delovnim navadam izbrati glasbe za svoj poklic. Čeprav ni imel formalne glasbene izobrazbe, se je kot samouk povzpel do visoke stopnje ljubitelja in poznavalca zlasti zborovske glasbe. Tej seje kljub začetnim violinskim študijem največ in v večini tudi posvečal v ustvarjalnem kot v poustvarjalnem pogledu. Takoj po zaključku ljubljanske šole in ob nastopu službe v kamniški Mestni hranilnici je kot dvajsedet-nik prevzel (leta 1920) tudi vodenje moškega pevskega zbora Lira. ki ga je vodil in hkrati zanj vseskozi pisal in komponiral do leta 1962 (razen 4-letne prekinitve v času druge svetovne vojne), ko je zbor zaradi zdravstvenih razlogov zapustil. Zborovodja in skladatelj Ciril Vremšak je bil torej (z omenjeno prekinitvijo vred) s kamniško Liro i Pnm koncertni list ¿a kon aH ob 95-letnici rojstva Cirila Vrrmšaka (S Vremšak). 3 6. 1995 v kamniški frančiškanski cerkvi /4 Prim Vremšakovo Vprašalno polo za SBI„ ki j» jc C Vremšaku 27. 4 1967 poslal takratni urednik SBI.-ja A. (ispan. in odgovor nanjo torig hrani Arhiv SAZC - SBL; mapa Ciril Vremšak). M Pnm. SBL. prav tam. str 622 6 Prav tam. Vrcmšakova mj-sina hiši v Kamniku (Maistrova H), prvd hišo moji skladateljev sin. Sam» Vrcmšak FcNii: H. Kn/jur H'! V /akonu sla se |imj rodila dva otroka »in Sam» (roi 29 5. IV«) in hči Aleksandra (roj. 10. 5. 19.«). Ciril Vrcmšak je imel še sestro Ar-mrk) (roj. ¿(1. 1. 1895). p.) poklicu učiteljica. neporočena, ki fc umrla II. H. 1966. in brata Milana (nuj. 31. I 1893): ta je umrl kol dvajsetletni dijak realke v ldn)i. pisna i/|ava S Vrcmšaka dne 12. 12 1995 -hrani avtor H Ura je imela tri ve/anc knjige Kronike Prva knjiga ie obsegala obdobje ixl uv tanovilve dela I88>) do Icla 1913. To knjiga jc doletela žalostna usoda ko so Nemci (leta 19-il) okupirali Kamnik, so zahtevali. da »a društva oddajo svoje knjige Strašno se |im je mudilo vse t» od* |x*ljali v predelan» /a star papir, tako da niti niso utegnili preverili, če s» res vsa društva oddala knjige Tak» jc kapclnik kamniške ginlhe. dober prijatelj Ure in ieda| občinski uradnik. Urino kroniko odnesel na občinsko podstrešje (v Kamniku), jo položil v najožji irikot. kjer se Mikajo opeke s tra* inovjem. in (akti je Urina kronika lepo preživela celotno okupacij». ne da bi j» bil kdo opa/il. Po vojni je novi oblastniki niso hoteli vrnili Uri. polnih 42 let. Leta 1925 se je porinil, /a ženo je vzel Angelo (roj. Toni. 20. II. 1905) in si ustvaril družino, /ena ga je ludi preživela in umrla za skladateljem./7/ Vse Vremšakovo življenje je bilo posvečeno glasbeni kulturi rodnega Kamnika, ki ji je zlasti v času meti obema vojnama vtisnil svojevrsten pečat. Zagotovo je to posebnost v slovenskem zbomvstvu še dandanes C) ostalih biografskih podatkih njegova dosegljiva zapuščina v glavnem molči. Tukaj manjkajo še nekatera bolj natančna dokazila (listine) o družini, službovanju, odločbe o namestitivi in zaključku službovanja, prav tako ni bila dana na vpogled kronika Lire. 8 Zato pa je seveda veliko bolj pestro in bogato gradivo o Vremšaku kot skladatelju ustvarjalcu. Tu so se nam ohranile številne zborovske partiture. prav tako pa je na razpolago kompletni tisk Vremšakovih skladb in pa tisk. ki je v vseh teh letih življenja in dela beležil skladateljeve obletnice. 9 Tako izvemo zanimivost o skladateljevem (zasebnem) življenju, tla je "hi/ od nekdaj strasten zbiralec Inrskib trofej, čeprav nikoli v življenju ni bi! lovec ..."/10/ C. Vrcmšak jc bil upokojen kot uslužbenec kamniške Mestne hranilnice (?) leta 1956 ,11/ Umrl jc 27. decembra 1968 v Kamniku.,'12/ Pokopan je v Kamniku, na Žalah, v družinskem grobu. Za svoje zborovodsko in kompozicijski) delo je bil nagrajen z zlato plaketo Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije (1962)/13/ in nagrado ter priznanjem skupščine občine Kamnik. 1-i Temeljni podatki - bibliografski pregled kompozicij V pričujočem popisu Vremšakovih tlel se v glavnem naslanjamo na privatni arhiv skladateljevega sina Sama Vrcmšaka (Kamnik, Maistrova 8). Ta je prispeval v očetovo zapuščinski) mapo tudi natančen popis in razdelitev del na posvetni in sakralni del. Nekaj malega (potrditve, ponovitve) je bilo mogoče najti še v NUK-GZ, SBI. in NZ (/KOS). Kajti skladatelj ni zapustil popisa svojih tlel. razen če ). 20. Na vasi (bes. V. Kapus); rkp (?); tisk: NZ, 7/1952, št. 1-2, str. 20-21. 21. Oj z Bogom, ti planinski svet (bes. S. Gregorčič), rkp. (?). 22. OSEM NARODNIH. I. zvezek. 2. natis (za moški zbor prir. C. Vremšak), Samozaložba. Kamnik 1966: 22. 1 Se davno mrači (narodna, harm. C. Vremšak), 22. 2 So še rožce v hartelnu žavovale (narodna; harm. C. Vremšak), 22. 3 Smukova (narodna; prir. C. Vremšak). 22. 4 Čej so tiste stezice (narodna: harm. C. Vremšak), 22. 5 Vse je veselo (narodna; prir. C. Vremšak). 22. 6 Oj deklica, povej mi to (narodna; harm. C. Vremšak), 22. 7 Polje, kdo bo tebe ljubil (narodna; prir. C. Vremšak), 22. 8 Šmarska vas (narodna: prir. C. Vremšak). 23. Pojdem na prejo (bes. O. Župančič), rkp. (?). 24 Polonica, rkp. (?). 25 Prišel je maj (bes. L. Grilc), rkp. (?); tisk - šapirograf (?). 26. Slovo (bes. 1. Peruzzi), rkp. (?). 27. Slovo pod okencem (bes. |. Freuensfeld - Radinski). rkp. (?)• 28. Škerjanček poje, žvrgoli. rkp (?); tisk: Notna mapa (/.KOS), 1978. št. 4. 29. Teče voda, teče (narodna; harm. C. Vremšak). rkp. (?). 30. Tuji glas (bes. F Albreht); tisk - šapirograf (?). 31. I jedinjena domovina (bes. F Neubauer), rkp. (?). 32. Uspavanka (bes. A. Vodnik), rkp. (?); tisk: NZ. 32/1980. str. 119. 33 Vaška idila (bes. G. Koritnik), rkp. (?); tisk (?). 34. Zapel bi pesem žalostno (bes. S. Sardcnko - A. Merhar), rkp. (?); tisk: Notna mapa (ZKOS), 1976, št. 6. 35. Zdravila (bes. A. Funtek). rkp. (?). 36. Zdravica (bes. F Prešeren), rkp. (?). 37. Zimska vožnja (lies. K. Peterlin - Pctruška), rkp. (?); tisk: NZ, 16/1961, št. 2, str. 31-32; ponatis v Notni mapi (ZKOS), 1974, št. 6. 38. Žalostinka (bes. F. Terčelj). rkp. (?). II. CERKVENA DELA A Maše in mašne pesmi (/.bori) a) S spremljavo 1. Missa in honorem BMV (Beatae Mariae Virginis) cum coro, solis et organo, rkp (?): 1. 1 Kyrie. I. 2 Ciloria, 1. 3 Credo. 1. 4 Sanctus, 1. 5. Benedictus. 1. 6. Agnus Dei. 2 Slovenska maša (psev. Demislav Dorin) v C-duru. za mešani zbor in orgle. rkp. (?); tisk: CG. 2. 1 l/.povem se Bogu, 2. 2 Stava. 2. 3 llvala ti. Kriste, 2. 4 Sprejmi, presveti oče. 2. 5 Sveti gospod. 2. 6 Blagoslovljen, 2. 7 Gospod, nisem vreden, 2. 8 Blagoslovi nas. 2. Pred Bogom. za zbor (?) in orgle. rkp. (?). 3. Pred Bogom pokleknimo. za mešani zbor; rkp. (?); tisk: KGII. b) Brez spremljave (a cappella) 1. Oče naš. za mešani zbor, rkp. (?); tisk: KCG. B Božične pesmi (zbori) a) S spremljavo 1. Počivaj milo detece (bes. p. Krizostom Sekovanič). za zbor (?) in orgle, rkp. tisk: KCG. 2. V naročju božje matere, za zbor (?) in orgle; rkp. (?): tisk: KCG. b) Brez spremljave (a cappella) 1. Prišla je lepa sveta noč, za mešani zbor. rkp. (?). C Marijine pesmi (zbori) a) S spremljavo 1. Ave, kraljica (bes. M. Elizabeta Kremžar), za sopran, alt in orgle; rkp. (?). 2. Ave Maria (E-dur), za tenor in orgle. rkp. (?); tisk: KCG. 3. Ave Maria (Es-dur), za tenor in orgle. rkp. (?); tisk: KCG. 4. Čuj Marija! klic srca. za sopran, tenor in orgle, rkp. (?). 5. Kako si nam draga (bes. M. Elizabeta) za sopran (solo). mešani zbor in orgle. rkp. (?); tisk: KCG. 6. Komu cvete v maju cvetje (A-clur: bes. V Bele) za sopran ali tenor (solo). mešani zbor in orgle: rkp. (?). 7. Komu cvete v maju cvetje (F-dur; bes V. Bele), za alt (solo), mešani zbor in orgle: rkp. (?). 8. Kraljica vigredi (bes. F. Pavšič). za tenor (solo), mešani zbor in orgle; rkp. (?). 9. Mati božja misli name (bes. M. Elizabeta), za tenor (solo) in orgle: rkp. (?); tisk: KCG. 10. Mati, ne pozabi me (B-dur), za soprane in alte (ženski zbor) in orgle; rkp. (?). 11 Mati. ne pozabi me (F-dur). za soprane in alte (ženski zbor) in orgle; rkp. (?). 12. O, Marija moje sonce (bes. G. Mali), za tenor (solo). mešani zbor in orgle: rkp. (?) 13 Petje nebeških trum (bes. s. Benjamina), za sopran (solo), mešani /bor in orgle: rkp. (?). 1-1 Pozdrav Mariji, za alt (solo), mešani zbor in orgle, rkp. (?). 15. Prošnja (bes. M Elizabeta Kremžar), za sopran in alt (solo), mešani zbor in orgle; rkp. (?). 16. Slava ti. Brezmadežna, za mešani zbor in orgle: rkp. (?). 17. Slavite Marijo (bes. F.. Kremžar) za sopran (solo), mešani zbor in orgle; rkp. (?). 18. Slavospev Mariji za sopran in alt (solo), mešani zbor in orgle: rkp. (?). 19. Ti Mati in jaz tvoj otrok (bes. M. Elizabeta), za tenor (solo) in orgle; rkp. (?). 20. Vse se klanja tvoji kroni (bes M. Elizabeta), za tenor (solo), mešani zbor in orgle: rkp. (?): tisk: KCG. 21. V večnem žaru za sopran in tenor (solo). mešani zbor in orgle; rkp. (?). 22. Za gore že sonce hiti, za mešani zbor in orgle (?); rkp. (?); tisk: KCG. 23. Zdrava Marija, zgodnja daniea (bes. M. Elizabeta), za sopran in alt (solo). mešani zbor in orgle. rkp. (?). 24. Zdrava Marija (Des-dur: bes. F. K. Mcško), za mešani zbor in orgle; rkp. (?); tisk: KCG. 25. Zdrava Marija (Es-dur), za sopran (solo), mešani zbor in orgle; rkp. (?). 26. Živa kapljica krvi (bes. p. Krizostom Sektivanič). za mešani zbor in orgle: rkp. (?). h) Brez spremljave (a cappclla) 1 Do Marije. za mešani /bor; rkp. (?). 2. Je mrak končan. za mešani zbor; rkp. (?). 3 Najlepši - naš ave (bes. M. Elizabeta Kremžar). za mešani zbor, sopran in alt (solo); rkp. (?). 4. Spomni se! (bes. sv. Bernard, ok. 1140). za mešani zbor: rkp. (?). 5. Ti, ki si najlepša (bes. M. Elizabeta Kremžar), za mešani zbor. rkp. (?). 6. Za gore že sonce hiti (A-dur). za mešani zbor: rkp. (?). 7. Zdrava Marija (B-dur: bes. F. K. Meško), za mešani zbor: rkp. (?); tisk: KCG. c) Moški zbor (a cappella) 1. Mati žalostna; rkp. (?). č) Ženski zbor (a cappella) 1. Ave Marija (bes. A. Medved); rkp. (Kamnik, 23. 4. 1920). I). Obliajilne pesmi (zbori) a) S spremljavo 1. Dcinant, za mešani zbor (bas in bariton solo) in orgle: (bes. M. = E. Elizabeta), rkp. (?); tisk: KCG. 2. Gospod, jaz nisem vreden ..., za bariton (solo), mešani zbor in orgle; rkp. (?). 3. V moji duši vlada sveti mir (bes. F. Terčelj), za mešani zbor in orgle; rkp. (?). b) Brez spremljave (a cappella) 1. K tebi zdihiijem. rkp. (?). 2. O kam. Gospod ... (As-dur); rkp (?). 3. O kam. Gospod? (E-dur); rkp. (?). 4. O kam. Gospod? (G-dur); rkp. (?). E Postne pesmi (zbori) a) S spremljavo 1. Zemlja in nebo žaluje, za mešani zbor in orgle: rkp. (?). b) Brez spremljave (a cappclla) 1. Doiorosa. za mešani zbor; rkp. (?); tisk: KCG. 2. Kaj sent storil. za mešani zbor; rkp. (?). 3. Med oljkami. za mešani zbor: rkp. (?): tisk: KCG. 4. Na Golgoti, za mešani zbor; rkp. (?); tisk: KCG. 5. Na križu. za mešani zbor; rkp. (?); tisk: KCG. 6. Trudna noč. za mešani zbor: rkp. (?). F Velikonočne pesmi (zbori) a) S spremljavo 1. Poglejte duše. /a mešani zbor in orgle; rkp. (?). b) Brez spremljave (a cappella) I Jezus premagavec groba, za zbor; rkp. (?); tisk: KCG. G Druga dela a) S spremljavo 1. Ave Maria. za sopran in tenor solo, orgle in orkester (I. in II. violina, viola, (violon)čelo, kontrabas in (gozdni) rog; rkp. (?); pari. za orkester izdelal (instrumentiral) pater France Ačko. 2. Majniška pesem Jezusu (bes. M. Elizabeta Kremžar), za mezzosopran in violino (solo), mešani zbor in orgle: rkp. (?); 3. Srce ti čem dariti, za (mešani) zbor in orgle; rkp. (?). V sklepu bibliografskega pregleda skladb Cirila Vremšaka dobimo v okviru dosedanjih ugotovitev naslednji opus: posvetna dela: 75 del, od tega v zvrsti komornih del 1 samospev in kar 74 zborov, izključno vsi brez spremljave (a cappclla: 5 mešanih. 6 mladinskih in kar 63 moških); cerkvena dela: 62 del: ixl tega prevladujejo (s spremljavo in brez spremljave, a cappella) pesmi, zbori za različne priložnosti cerkvenega leta: 5 maš oziroma mašnih pesmi. 3 božične. 35 Marijinih. 7 obhajilnih. 7 postnih. 2 velikonočni in še tri druge (uvrščene poil razne pesmi - zbore); skupaj torej (zaenkrat) 137 doslej ugotovljenih del v rokopisih in tiskih. Med ta dela so uvrščene tudi vse ugotovljene Vremšakove harmonizacije in priredbe (ljudskih, narodnih pesmi). Za veČino navedenih del letnice nastanka (rokopisa) niso znane. Še nekateri posebni in poudarjeni raziskovalni in popisovalni dvomi ostajajo, saj se marsikateri naslov, besedilo, bibliografska enota, opus ponovi na eno in isto temo (naslov), vendar v drugi tonaliteti, kar smo (v oklepaju) tudi navedli. Pod črto vseh dosedanjih ugotovitev in na podlagi cit. popisa del pa lahko ugotovimo, da je Vremšakov opus na posvetnem področju (75 tlel) le za nekaj enot bogatejši od cerkvenega (62 del). Vse te ugotovitve pa vsekakor veljajo le v kvantitativnem pogledu tega vrednotenja. Analiza skladateljevega profanega in 11-turgičnega dela Vrcmšakovo delo moremo meriti najmanj na dveh glasbenih področjih: na poustvarjal- •i- Is) 1 /16 Morda bi bilo potrebno ob pomembni obletnici Lire pripravili za Kamniški zbornik posebno razpravo o Liri. ničnem pomenu v slovenski in Se posebej kamnitki kulturi, se posebej glasbeni. in tudi v icm okviru z natančnimi podatki predstaviti vlogo C Vrcmiaka npr ob 30-letnki skladateljeve smrti (1998). ob 100-lel niči skladateljevega rojstva (¿000). ... (op. avtoria). /17/ Prim Vpraialno polo (za SBL). prav tam Prtm skladateljevo zapuščino. rkp (brez oznake letnice nastanka) in spremno besedilo /S. VrcmSak za končen ob 9Vle<-niči skladateljevega rojstva (Kamnik. y 6. I99S). nem in na ustvarjalnem - kompozicijskem področju. Prav gotovo je bilo težišče Vremšakovega glasbenega tlela v prvem, zhomvodskem delu V letih 1920-1962 je z izredno nadarjenostjo, smislom za pevsko kulturo, s pedagoškim in umetniškim delom v tem ansamblu izoblikoval več generacij dobrih zborovskih pevcev. Z rednimi nastopi in gostovanji po domovini in zunaj nje. posebno še na številnih festivalih in tekmovanjih, je Lira dosegla pomembne uspehe in sloves zglednega ljubiteljskega zbora. Zbor. ki je pred Vremšakovim prihodom tičal še globoko v občudovanju čitalniške literature, je previdno presajal na sodobnejša tla in ga usmeril v resno koncertno delt), o čemer pričajo tudi ohranjeni I.irini koncertni sporedi. Prav takt) o vsem tem pričajo številne nagrade in priznanja, kvalitetni ter kritiško pozitivno occnjeni nastopi doma in v tujini. Tukaj so bili vedno poudarjeni novejši slovenski avtorji tistega časa, meti katerimi je imel zlasti Ciril Vrcmšak tudi dosti prijateljev. Bil je eden redkih slovenskih zborovodij, ki so vztrajali pri istem zboru polnih 42 let. To delt) je otlložil ob 80-letnici zbora in pevskega društva Lira (leta 1962) zaradi srčne bolezni. A ne samo na vokalnem, tudi na instrumentalnem področju je Ciril Vrcmšak razvil svoje umetniške in organizacijskc sposobnosti. Dolga leta. od poznih dvajsetih let pa do začetka druge svetovne vojne, je vodil v okviru Narodne čitalnice v Kamniku orkester ter z njim in skupaj z moškim pevskim zborom Lira priredil vrsto uspelih samostojnih in pa vokalno-instrumcntalnih koncertov. 5 posebno ljubeznijo, vestnostjo in natančnostjo je zbiral, dopolnjeval in razmnoževal notni material, tako da ima danes Lira bogat in urejen arhiv.. 16/ C. Vrcmšak ni imel kompozicijske šole. šolalo ga je delo in intenzivno ter vseskozi skoraj poklicno ukvarjanje z glasbo. Kajti prav komponiranje je bilo Vremšakova velika ljubezen. Ob študiju drugih avtorjev in njih del je bil v večini navezan nase. na tak ali drugačen način pa si je izklesal tudi svoj slog. Ob neki priliki je takole označil svoje delo: "Kot izrazito vokalni skladatelj pišem v slogu, dostopnem krogom poslušalstva. Prt tem ne iščem efektov, ki jih prinašajo najnovejše struje glasbene umetnosti, temveč pišem v slogu tradicionalnega izraza. Pri umetnih pesmih je morda čutiti vpliv narodne pesmi, čeprav ne uvajam zavestno folklorne motivike. Ukvarjam pit se tudi s priredbami narodnih pesmi. "/171 Skladatcljski prvenec Cirila Vremšaka sega v leto 1920. To je bila krajša štiriglasna skladba za ženski zbor (a cappclla) na besedilo kamniškega rojaka in pesnika Antona Medveda Ave Marija (Večerni zvon)./18/ Potem je skladateljevo pero za nekaj časa utihnilo, očitno je bilo veliko preveč po-ustvarjalnega dela. dela s prepisovanjem in razmnoževanjem skladb za Liro in orkester Narodne čitalnice. Takoj za tem, torej po letu 1920. je avtor prekinil z glasbenim ustvarjanjem do nekaj let pred drugo svetovno vojno. Ker so vsa v zapuščini pregledana rokopisna dela neoznačena z letnicami nastankov, se bomo lahko v tem delu razprave naslanjali le na približna desetletja, nekaj malega pa nam pri vsem tem lahko pomagajo še letnice objav skladb v tiskih (CG, KCG. NM, NZ). Čeprav tudi ti podatki ne morejo biti zanesljivi, kajti v večini primerov so Vremšakove skladbe izšle v tiskih veliko pozneje, kot pa so nastale, nekatere med njimi pa po zaslugi njegovega sina Sama Vremšaka šele po smrti. Vse to v glavnem velja za Vremšakov posvetni opus. kjer vseskozi prednjačijo dela za moške zbore (a cappclla). in za sakralni del opusa. Z njim se je intenzivneje pričel ukvarjati dosti pozneje, kot smo razvideli iz predhodnega popisa vseh skladateljevih del, tudi v nekaj manjši meri. Ker je z začetkom druge svetovne vojne tudi v Kamniku zamrlo kulturno in s tem tudi glasbeno življenje, saj so bila vsa slovenska društva z nastopom okupacije ukinjena, s tem pa tudi "Vremšakova" Lira. se je Ciril Vrcmšak povzpel tutli na kamniški kor. Vodja kora v kamniški župnijski cerkvi. Avgust Ccrer. ga je kot odličnega tenorista povabil k sodelovanju v cerkvenem zboru, kjer se je edino še uporabljala slovenščina. S tem povabilom in odzivom pa je povezan tudi začetek njegovega ustvarjanja sakralne glasbe. Rezultat tega je sorazmerno obsežen opus te zvrsti, kamor sodijo božične, postne, velikonočne, mašne, obhajilne, Marijine pesmi in maše. Tudi ta skladateljev ustvarjalni fragment je izšel v tisku. Šele zadnja leta pred smrtjo pa se je intenzivneje ukvarjal s priredbami ljudskih pesmi. Za Vremšakov ustvarjalni slog je značilen čut za logično gratlnjo -periodizacijo, za kar je verjetno še največ vzrokov najti v vokalni glasbi, ki z "diktatom" besedila narekuje kitične, prekomponirane ali še katere druge glasbene (male) pesemske oblike, jasno usločena melodična linija in pristno muzikantsko čustvo. Dokaj preprosta faktura Vremšakovih skladb se v večini primerov, pa najsi gre za posvetni ali duhovni glasbeni opus, opira na slovensko vokalno izročilo, pri čemer je opazen precejšen dar za oblikovanje dobro pevnega, sočnega melosa. Kot tehten poustvarjalec na področju moškega pevskega zbora kot glasbene oblike je Vrcmšak še zlasti obvladal strogi štiriglasni stavek, ki je sam (a cappclla) v posvetnem opusu in podprt z orgelskim instrumentom, kadar gre za sakralni opus. dovolj enovit in v skladateljevem primeru razpoznaven. Malo je sicer znanega, da bi bil v tem "sakralnem" ustvarjalnem obdobju Ciril Vrcmšak sedel tudi za orgle. Od muzikoloških analiz smo za predstavitev Vremšakovega kompozicijskega opusa na posvetnem področju izbrali tri njegove popularne, morda tudi po naključju izbrane skladbe: edini samospev Iz gozda so ptice odplule (na besedilo Alojza Gradnika) ter 19 Prim rkp v skladateljevi Mpu^ini, prav tam. 2« Prim. Alojz (¡radnik. /brano delo. I. knj, l)/S Ljubljana I9K-». »tr 110 dvoje moških zborov (a cappella) Iskal sem svojih mladih dni (na besedilo Otona Župančiča) in priredbo - harmonizacijo slovenske narodne So še rožce v hartelnu žavovale. Prvo od teh. samospev Iz gozda so ptice odplule»/19/ je Ciril Vremšak komponiral ne/nano kdaj na besedilo Alojza Gradnika (1882-1967). Popularno besedilo je že preti Vremšakom. pa tudi še po njem. doživelo kar nekaj uglasbitev. To ne zapišemo zato, da bi sedaj primerjali kvaliteto lega ali onega slovenskega glasbenega ustvarjalca, pač pa tudi zato. da bi Vrcmšaka analitično pričeli spoznavati in vrednotiti na področju vokalno--instrumentalne miniature. Pri samospevu Iz gozda so ptice ociplule gre za njegov prvenec in hkrati edini primer. Vremšak je komponiral svoj edini samospev na dvokitično. lirično obarvano in skoraj vsebinsko temno koncipirano besedilo. 20 Skladatelj je zanj predvidel (v partituri za glas in klavir to ni posebej označeno!) enega od srednjih solističnih pevskih glasov (obseg je od e' do a2), mezzosopran ali bariton. Pesemska oblika pa je glede na ritem in poudarke besedila dovolj pestra, čeprav prednjači kitična pesemska oblika, v kateri prevladuje tonalno (melodični) h-mol. Ta malokrat ali skoraj ne modulira v vzporedni mol: trpkost in žalohnost besedila sta torej muzikalno maksimalno podprti: A oblika C 4 (») 7 1 (»I>i4 54-1 C 1 34 14 1 (b> 34 5 C 2 34 2+1 Idavpml tka m m c d i g r a - klin i pn II ti 4 2 4 (al) C i Ji ' lonjliuu c-mol V tem primeru Vremšakovc vokalne štiriglasne zborovske fakture imamo opraviti s tradicionalno terčno harmonijo, ki je veliko bolj značilna za romantično kol pa novoro-mantično slogovno ustvarjalno obdobje. Vsekakor je na ta način skladateljeve ustvarjalnosti v dobršni meri vplivala namenskost skladbe, saj je pri samospevu Iz gozda so ptice odplule lahko računal na poklicne izvajalce, v primeru tega moškega zbora pa je verjetno šlo za moški zbor pevskega društva Lira. Ponovno preseneti njegova (Klločitev za molsko tonaliteto. Od številnih skladateljevih moških zborov smo za zaključek analitičnega prikaza Vrcm-šakovih del i/brali še slovensko narodno So še rožee v hartelnu žavovale./23/ Delo je avtor Te harmoniziral" in v tradicionalni petglasni strogi vokalni harmoniji osial zvest ljudskemu izvirniku. Tukaj je uporabil As-durovo harmonijo, v nespremenjenem 3/4-taktovskem načinu pa je v obliki dvodelne pesemske oblike (AB) skomponiral vsega 16 taktov glasbe. obliki 14 | a m toiuliiai ksilur R (8) /21/ Prim sldad.uel|ev rkp v zapuščini, prav tam. in objavo v tisku: NZ. IS 1964, št 2. «tr. 29-30. 22 Prim Dela Otona Župančiča. MK. Mubliana I96H. str SS /23/ Prim Osem narodnih za moški zbor, prir C. Vremšak. 1. zv, I natis. Samozaložba. Kam nik 1966. str. 4-S Sedaj že lahko ugotovimo, da je Vremšak večino svojih priredb in harmonizacij za moški zbor komponiral v tem melodično. /24/ Prim rkp v )kbdatcl|e\1 /jputtinl. prav um /2% Prim zadnjo javno Izvedb» 6. IW v Kamniku Z naslednjimi izvajalci |K"\ski kvarlcl Irena Baar (sopran). Nabira Hajdarovič (mcansipnui), Marjan Trčck Itenor) /oran Potoiao (bas). Marija llolcar (or-(Je) in Samo Vrcmsak (umetniško vodstvo - dirigent) 26.' Posnetek /a zvočno kaseto (RASIX3) z istimi izvajalci (kot r op 25). harmonsko. ritmično in oblikovno enostavnem načinu. Saj gre za enostavna, ritniično-•metrično urejena besedila z običajnimi rimami, za katere avtorju tudi med potekom melodij ni bilo potrebno spreminjati ne taktovskega načina in ne dodajati posebnih agogičnih oznak. Tudi za to petglasjc je značilno "blagoglasje" v harmoniji, spevnost v melodiji in ostale enostavnosti v strukturi. Večina tovrstnega Vremšakovega opusa je bila vendarle namenjena nešolanim pevcem, vo-kalistom, ki so jim bili vsi omenjeni elementi kar najbolj blizu. Tudi v cerkvenem, duhovnem in li-turgičnem opusu Cirila Vremšaka se ponavljajo kratke, preproste glasbene oblike. Skladatelj ne pozna niti daljših niti cikličnih glasbenih oblik, da o večjih instrumentalnih ali morda celo vokalno-instrumentalnih delih sploh ne govorimo. Tudi na sakralnem področju prevladujejo zbori s pogostimi pevskimi solističnimi vložki in z obvezno orgelsko spremljavo. Tako kot so na posvetnem področju v večini moški zbori (a cappella), je na duhovnem področju prevladujoč fragment cerkvenih pesmi za različne priložnosti cerkvenega leta z obvezno orgelsko spremljavo, čeprav se seveda tudi v tem delu opusa še pojavijo a cappella vokalna dela. Iz prav tako bogatega Vremšakovega opusa na duhovnem področju smo si za analizo izbrali samo eno, pa zato obsežno in ciklično glasbeno obliko - šeststavčno vokalno-instrunicntalno Misso in honorem Bcatae Maria Virginis./24/ Delo je ostalo kljub nekaterim (čez 20) tiskom v rokopisu, zato pa je že doživelo kar nekaj izvedb/25/ in celo posnetek./26/ Avtor je za uglasbitev uporabil šest stalnih masnih spevov - stavkov na latinsko besedilo (Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus. Rciiedictus in Agnus Dei) in jih komponiral za štiri pevske soliste (sopran, alt, tenor in bas) ter orgle in v dveh stavkih Sc posebej izpostavil solistična parta soprana in tenorja. Stavke je koncipiral v različna, zdaj bližnja, zdaj oddaljena tonska središča: Kyrie - e-mol -G-dur; Gloria - D-dur; Credo - As-dur; Sanctus - D-dur; Bencdictus - Es-dur in Agnus Dei - h-mol - D-dur. Prvi stavek Kyrie sestavlja vsega skupaj "le" 22 taktov avtorjeve glasbe. Začetek maše je spokojen, napoveduje "božji mir", pevski zbor, ki ga uvedejo alti. pa nadaljuje homofono. podprt z orgelskim plenom in sklene stavek Larghetto (C=4/4-taktovski način) od začetnega e-mola v vzporednem G-duru. Kontrastni stavek Gloria je že v hitrem Allegru mosso. uvede pa ga orgelska figura v šestnajstinkah manuala in pedala. Pevski part je vseskozi homofon. kljub relativno hitremu tempu miren in spokojen, se v sredini v smislu tridelnosti prevesi v počasnejši Andantino (As-dur) ter se kot eden najdaljših stavkov celotne maše po Poco lento spet povrne v Andante con moto (D-dur) in končno spet v tempo začetka stavka (Allegro). Čredo je z izpostavljenim sopranskim solom (v drugem delu na strofo besedila: tt tncarnatus ost ... Od C (=4/4)-tak-tovskega načina se ta stavek preko 3/4 spet povrne v izhodiščni 3/4-taktovski način in spet nazaj. Tudi tonaliteta se preko številnih (orgelskih) modulacij spreminja od izhodiščnega As-dura. preko F.-dura. e-mola. ponovnega As-dura, c-mola do zaključnega As-dura: le-ta nasploh prevladuje v celotnem masnem stavku Čredo z vsega kar I I iS takti (v C =»4/4, 3/4, ...). Tudi tu prevladuje honiofonija. ki je nasploh najbolj priljubljen način komponiranja v celotnem skladateljevem opusu (posvetnem in duhovnem). Sanctus (Andante) je v svetlem D-duru in ga v C (=4/4) in 3 4-taktovskem načinu tvori spet vsega le 33 taktov. Enakovredno izpostavljeni vsi štirje pevski glasovi so spet vseskozi (kot v celotni maši, v vseh njenih šestih stavkih!) podprti z orgelsko spremljavo. Tonaliteta stavka Sanctus je vseskozi svetla, durova. D-durova. Predzadnji stavek maše (5.) Bencdictus (Andante cantabilc) uvedejo sopran, alt. tenor in bas solo. seveda ne sami. ampak spet oh trdni orgelski podpori (spremljavi). Njihov Es-dur teče od začetka do konca stavka zdržema, spet pa je poudarjen strogi kontrapunkt tako med vsemi štirimi solističnimi pevskimi glasovi kol vsi štirje glasovi skupaj z orglami in manual ter pedal v orgelskem partu. V zaključnem (zadnjem - šestem) stavku Agnus Dei se najprej oglasi ob trdni orgelski podpori tenor solo. Po vsega 14 taktih tega uvoda (h-mol in C=4/4-takt. način - 5/4 - • Mifciivj t j5 m^ J USTANOVITELJ I ' PCVMftC* OPUSI 10«- MAPIJA • M4IM«flll.n>) MILAN • * UMI t 2! APMElA K)flltl«t CIRIL ;U.fci«on t n iii«m *a LET PiVOVOOJA JJOt- ANGELA ^ W • JO J IM? ♦ IV i t» I? ^ ' Vrcm&aknv družinski grob na kamniških Žalah. Foto: F. Kri/.nar. C) nastopijo šc zadnjič vsi štirje pevski solisti v "chorusu" (zboru), ki se potem kol mašni pleno sklene s "peno a puco decrcscendo e rit." na besedilo "... dona pacent ". homofono. v svetlem G-duru. Celotno mašo in vseh njenih šest stavkov odlikuje po eni strani pobožna spokojnost, ki veje že iz teksta mašnega ordinarija (gre vendarle za šest obveznih in najbolj popularnih mašnih spevov), temu pa je znal skladatelj z vsemi razpoložljivimi pevskimi glasovi (soli in tutti) in z obvezno orgelsko spremljavt» dodati svojo poglobljenost. Vzorov za vse to je imel dovolj, praksa zborovodje pa ga je nenehno na vse to spominjala. Iz nje pa izhaja tudi možnost izvedbe iste maše tudi v kompletni zborovski zasedbi. Gre vsekakor za eno daljših in redkih cikličnih del skladatelja C. Vrcmšaka. Te se je v zaporedju mašnih stavkov še lotil, dlje pa njegova sposobnost takega (cikličnega) glasbenega oblikovanja ni segla. Pa še tukaj hi prej lahko govorili o šestih posameznih pesmih, cerkvenih zborih z orglami. kot pa o posebej zaznavni cikli-čnosti. Ta ni kdovc kako trdna nc v melodijskem, ne v ritmičnem, ne v harmon-skem in še manj v tonalnem pogledu. Edinole v oblikovnem zaporedju gre prej za zaporedje eno-, dvo- in tridelnih (malih) pesemskih oblik kot pa za kontrastiranje v oblikovnem smislu. Nasploh je skladatelju dramatski ton v celotnem opusu bolj tuj kot ne. saj gre očitno za kompletnega slovenskega glasbenega romantika, lirika. Sklep - pomen Tako v posvetnem kot v duhovnem delu ustvarjenega opusa Cirila Vremšaka prevladujejo dela za zbore, vokalna tlela brez spremljave (a cappclla) in s spremljavo. V skladateljevem opusu (137 del) jih je nekaj več na posvetnem področju (75) kot pa na duhovnem (62). Tu je v okviru celotnega Vremšakovega opusa (v glavnem je ostal v rokopisih) potem še en samospev, številne cerkvene pesmi, vse po vrsti oblikovane v vsebinskem smislu praznovanj cerkvenega leta (božične, mašne, Marijine, obhajilne, postne, velikonočne, ...). Kljub relativno bogatemu ustvarjenemu opusu in ob dejstvu, tla sploh ni bil šolan skladatelj, v tem delu vsekakor manjkajo večja (ciklična) dela. če seveda odštejemo kar tri maše (na duhovnem ptKlročju). Vsekakor je enakovreden delež v opusu Cirila Vremšaka potrebno pripisati njegovemu zborovodstvu, morda še pevstvu in orglanju. ki smo se jih v tem orisu še najmanj dotaknili. Kajti poleg ustvarjalnega dela je bil skladatelj vsekakor predvsem zborovodja, poustvarjalec. Muzikološke analize bolj naključno izbranih štirih del pa seveda v vseh parametrih analiziranja (metodika. ritmika, harmonija, oblika in barva-in-strumentacija-orkestracija) kažejo na najenostavnejše prijeme nasploh. Stilno uvrščamo Cirila Vremšaka kot skladatelja meti romantike (pozne in nove oljj romantike), ne v popolnosti in ne v primerjavi s takratno vzporedno slovensko in evropsko glasbeno romantiko, pač pa le delno, v posamičnih in določenih primerih, ki na vse to navajajo in opozarjajo. Omenili smo že dokaj preprosto fakturo vseh razpoložljivih in analitično pregledanih del. Zborovske skladbe posvetne in duhovne narave pa se v večini primerov opirajo na tradicionalno slovensko vokalno izročilo, pri čemer je opazen precejšen dar za oblikovanje dobro pevnega. st>čnega in polnokrvncga melosa. Simbioza med izbranimi (ali danimi) besedili pa je vseskozi smiselna, beseda ostaja v vokalnih delih v prednosti in glasba ji je v marsičem podrejena. V teh konturah (do)končne slogovne oznake Cirila Vremšaka se povsem zavedamo dejstva, da je bila konkurenca v času njegovega ustvarjanja neizprosna, trda in povsem drugje. Sicer pa Ciril Vremšak za vse take primerjave niti ni imel nobene prave kompozicijske šole. Bil je neke vrste samouk, glasbeni avtodidakt. Ni ime) nikakršne akademske izobrazbe, v tem pogledu gre res za neke vrste glasbeno ustvarjalnega barda. Zaradi tega se je kot večina podobnih slovenskih umetnikov skušal čimbolj približati izvirnosti, enostavnosti in vnesti v svoje delo čim več pristno slovenskih motivov. Ciril Vremšak zagotovo ni bil velik slovenski, kaj šele evn>pski skladatelj; po tem ga zaradi navedenih upravičenih dejstev niti ne moremo meriti. Bil pa je vsekakor eden številnih slovenskih glasbenih sopotnikov. ki bodo ostali tako v zavesti Kam-ničanov kot širšega - ljubljanskega in slovenskega - glasbenega prostora. Bil je pomemben glasbeni ustvarjalni sopotnik - tako v posvetni in v cerkveni glasbi. Večini del njegovega vokalnega opusa so pri sprejemu največkrat botrovala narodno obarvana besedila in v narodnem duhu zvenijo tudi Vremšakova melodija, ritem, harmonija, oblika in barva. Bil pa je Ciril Vremšak vsekakor sposoben poustvarjalec (zborovodja, pevec in organizator) ter ustvarjalec (skladatelj) in še kaj (zunaj glasbe); slednjega v tem orisu prav zagotovo nismo namerno obšli. Summary Ciril Vremšak. the citizen of Kamnik. Slovenian composer and choirleader, was born on the I-4th June 1900. and died on 27th December 1968 in Kamnik where he-lived and worked all his live. Me was a man of a complex musical talent. Although he had no formal musical education he created more than 137 works, today known. In most cases his works remained manuscripts, inherited by his son Samo Vremšak. but some of them were published anil printed (Cerkveni glasbenik. Knjižnica CG, Naši zbori. Notne mape) before and after his death. Male-voice choir (a capclla) prevails in his opus as far his secular fragment of music is concerned. On the other hand masses and chants, and other songs-choirs, accompanied by organ, and with Slovenian and l.atin texts, composed for the various festivities of the church year, prevail. According to the analyis of his work he was a musical romantic, his formes, themes, composing techniques, and language were simple and not complicated. Ciril Vremsak was not only a creative composer. writing music, but was also very active as a choirlcader and a reproductive artist. In 1920 when he was no more than twenty years old he took as a choirlcader of Lira, the first and thus the oldest Slovenian choir society, and he led the choir until 1962. except during the World War Two. C. Vremsak was also a singer (a tenor), and an eager collector of trophies of the chase. V ■VLr ''Z' w Radivoj Pdcrlin • Pt-truška v m i »ji /nasilni CcpRi t c m- ™ m h* - ' A Ar 1? /Jasli na Murna, s katerim sta nekaj časa skupaj živela v stari eukrarni. Pisal in objavljal je tudi potopise s svojih potovanj po Rusiji. Evropi, Bližnjem vzhodu in severni Afriki. Izdal je tri pesniške zbirke: Po cesti in stepi (1912). Znamenje (1925) in Popotne pesmi (1934). ki so večinoma izbor iz prvih dveh zbirk. Del svojih popotnih vtisov je strnil v knjigi Ahasverjeva kronika - K matuški Rusiji. 1. del. kjer opisuje čas od odh.|ctnega očeta zapiše: "Čim bliže je prihajal čas odhoda, tem tesneje sem se čutil privezanega na rojstni kraj Kamnik, na njegovo krasno okolico in na njegove prebivalce, ki so se mi zdeli tedaj vsi tako dobri in prijateljski ... Skoraj vsak večer sem šel na materin grob na Žalah, ko pa se je bližal zadnji večer pred odhodom, sem nasul v dvojno puščico, kakršno mi imeli avstrijski vojaki za poper in sol, prst z groba svoje matere in z groba matere dekleta, ki sem ga imel rad. To prst sem nosil s seboj vso svojo devetnajstletno pot in jo prinesel zopet na Žale nazaj." Vojaščino je služil pri 5. trdnjavskem topniškem polku v Boki Kotorski. V svoji avtobiografiji zelo natančno popisuje vojaško življenje in težave, ki jih je imel z nadrejenimi zaradi svojega izrazitega pan-slavizma in odpora do avstro-ogrske prevlade. Zaradi tega je 1. 1901 iz vojske tudi zbežal, vendar se je moral vrniti zaradi pomanjkanja denarja, saj ni imel nobenih možnosti, da bi preživel v tujem svetu. Vendar pa je na prvem begu spoznal vojvoda Steva Petroviča Njegoša, ki mu je ponudil podporo in pomoč. Zaradi beg:» so Peterlina v vojski kaznovali z osmimi meseci vojaškega zapora. Še vedno pa je bil neomajen v svoji nagnjenosti do vsega, kar je slovansko, zato si je še dodatno nakopal zamero pri tamkajšnjih oficirjih, saj so ga po prestani kazni zaradi malenkostnega prekrška ponovno nameravali zelo strogo kaznovati z desetimi dnevi temnice in postom ter okovi. "Kaj drugega tudi ne zasluži takšen dezerter in podpihovalee Slovanov, z.a kakršnega sem zdaj med zagrizenim pangermanskim oficir-stvom še trikrat bolj veljal." (Ahasverjeva kronika, str. 57) Tako je 1902. leta potrkal pri vojvodi Petroviču, ki mu je preti letom dni obljubil pomoč. Kes mu je obljubo izpolnil - priskrbel mu je črnogorski potni list in priporočilna pisma za črnogorske konzulate. "Tu se začne Petruškova odisejada. Kot Črnogorec se je sin slovenskega Kamnika napotil v Italijo, od tod pa v Grčijo in v matuško Rusijo," je zapisal časnik Jutro ob Petruškovi petdesetletnici (Jutro. 1929, št. 24). V Kroniki Peterlin niza svoje dogodivščine. z naklonjenostjo pa se spominja Črnogorcev. njihovega kralja, črnogorske preprostosti in tudi bojevitosti. Razumljivo je. da si je zaradi prijateljskih navezav med Rusijo in Črno goro in zaradi črnogorskega potnega lista za svojo drugo domovino izbral ravno Rusijo. Tako preko Italije in Grčije odpotuje v Odest). Proza v Kroniki je seveda spominska in nezapletena, pa tudi neposredna, kar daje knjigi posebno privlačnost. Pripoved je tekoča in gladka, sama vsebina kaže na Peterlinovo razgledanost, saj meti popotne vtise vpleta tudi zgodovinske in umetnostne drobcc. povezane s kraji, koder se je potepal. Hkrati pa nam Kmnika odstira vpogled v način Peterlinovih potovanj: ta so samotna, ne držijo se obljudenih in običajnih poti ali cest. saj je Peterlin veliko pešačil ali kolesaril, polna so občudovanja naravnih lepot Hkrati je kamniški ahasver rad navezoval stike z domačini. K matuškl Rusiji O njegovem življenju v Rusiji je malo znanega. Jutro je zapisalo, da se je tam preživljal kot učitelj, delavec na cestah, zlatarski pomočnik, poljski delavec, dijakon v cerkvah in kot bančni uradnik v Caricinu, kjer ga je zajela revolucija. Mnogo let pozneje so ga prijatelji spodbujali. da bi popisal svoje rusko življenje in mnoga samotna potovanja, ki so bila glede na tedanje potovalne razmere in navade, predvsem pa glede na Peterlinovo finančno stanje, pravi avanturistični podvigi. Leta 1903 je obhodil Krim in Kavkaz, kjer se je sam povzpel na Ararat. 190-1 je obhodil zahodno Rusijo, 1906. se je odpravil v Palestino, 1909. v Skandinavijo, potem je prekolesaril Nemčijo, llolandijo. Belgijo in Francijo - skratka, s kolesom in "per pedes apostolorum", večinoma brez denarja. Zato se je med potjo mnogokrat udinjal na kmetijah, da je sploh lahko nadaljeval pot. O svojih potovanjih je pisal potopise, ki jih je objavljal v Jutru in Planinskem vest-niku. npr.: V gorah Kavkaza (1905). Na par svetopisemskih gora v Palestini (1907), Finska. dežela tisočerih jezer (1910). Ti zapisi nam kažejo popotnika, ki uživa v naravnih lepotah, se čudi mnogoterim oblikam bivanja S f 1 Peterlinova dru/ma v pni vrsti sta starša, med njima n.iiniLtfsa .lohana: Stojijo /. leve proti desni: France (Kadivoj), Alojz. Terezija, Anton v naravi in se veseli srečanj z novimi ljudmi iz tistega okolja. Kamniški ahasver je samotni popotnik, vendar se zdi, da je samote vajen in da v njej celo uživa. Morda so to najmočnejši razlogi, ki so Pctcrlina vedno znova gnali na pot. Zato ni čudno, da sta najmočnejša motiva njegovega pesništva ravni) potepuštvo in utrinki iz narave. Kdini dokaz, ki govori o njegovem ruskem življenju, je korespondenca - gre za razglednice, ki jih je pošiljal dr. Franu Zbašniku, glavnemu uredniku Ljubljanskega zvona. Korespondenco hrani Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. \a podlagi teh pisnih drobcev lahko vsaj nekoliko sledimo njegovi poti in življenju v Rusiji. Vsebinsko se Peterlinovi dopisi večinoma nanašajo na njegove načrte za pisanje in vse v zvezi s tem - honorarji, pošiljke Ljubljanskega zvona, obljube prispevkov ipd. Prvi dopis datira iz 10. 1. 190-1. leta. 13. julija sletli razglednica iz Varšave, 15 avgusta Zbašniku piše iz Jasne Poljane, kjer je bil na obisku pri Levu Tolstoju. Seveda pa |>revladuje korespondenca iz Odese, kjer se je naselil. Včasih pa iz njegovega pisanja zaslutimo različne stiske: ali ni mogel pravočasno poslati obljubljenih prispevki>v ali pa so ga trle denarne skrbi. V tej korespondenci najdemo enega od redkih jasnih namigov, da se je Petruška živo zanimal tudi za politiko: "Jaz bi vam že zdavnaj kaj pisal in poslal, a je bila pošta radi stavke ves mesec zaprta. In potem je tu v Rusiji vse narobe in gode se take reči. da ne more biti človek, posebno Slovan, ravnodušen pri tej nevarni igri židovskih podložnikov in raznih neumnih utopistov. Mešam se v politiko in govorim na raznih shodih." Zanemarila bom morebitno razlago političnih stališč našega pesnika. ker je kljub namigom vendarle presko-pa in nejasna. Tudi z njegovo kasnejšo politično dejavnostjo te izjave ne moremo nedvoumno povezovati, razen seveda panslo-vanske usmerjenosti. V istem pismu pa govori tudi o hudi eksistenčni stiski, saj je bil brez službe in denarja, zato je pristopil v "mestno ohrano". Ker pa je zbolel, je za nekaj časa pristal v katoliškem "ubežišču", saj ni imel denarja niti za hrano. Očitno mu je prijatelj Zbašnik pomagal, saj naslednji dopis iz leta 1906. ki ga je poslal iz Carigrada, daje vtis drugačnega razpoloženja, prav tako razglednici iz Jeruzalema in Kaira, ki sta datirani v maju. Leta 1909 piše iz Skandinavije. Poleg dopisov Zbašniku hrani rokopisni tnklelek v NL"K-u še eno razglednico, ki jo je Petruška 23. 7. 1923. leta pisal Podržaju, glavnemu uredniku Jutranjih novosti, in sicer iz Splita. Z zelo neurejeno pisavo obljublja fcljton in zelo prosi za denarno pomoč, isto prošnjo je zelo nečitljivo Še enkrat napisal na prvo stran razglednice, kar nakazuje njegovo hudo stisko ali posebno duševno razpoloženje. L. 1905 je v Ljubljanskem zvonu objavil članek Pri grofu lx.*vu Tolstem v Jasni Poljani, v katerem opiše svoje srečanje s pisateljem, ki ga je zelo cenil. Med drugim je zapisal svoje presenečenje nad njegovim videzom -videti je bil "visok. čil. krepkih korakov, preprosto odet v rjavo jopico brez suknje." Pogovarjala sta se med drugim o jugoslovanskem gibanju, za katero se je zanimal tudi Tolstoj. Hkrati je pisatelj svojemu gostu razložil, s kakšnim pisanjem se trenutno «a ukvarja. Odgovoril jc ludi na Petruškovo vprašanje, kaj si misli o rusko-japonski vojni, in sicer lako, da mu je dal v hranje rokopis članka, ki ga je objavil v Timesu. Spet med "prijateljčki" Leta 1919 se je Petruška. po padcu Avstro-Ogrske. vrnil v domovino, saj zdaj ni več veljal za vojaškega ubežnika. Po vrnitvi se jc zaposlil kot uradnik pri Osrednjem uradu za zavarovanje delavcev, bil pa je tudi novinar in urednik revije Odmevi, ki jo je tudi sam izdajal. Pisal in objavljal je veliko, vendar pa očitno mladostnega poleta ni mogel več obnoviti. Njegovo publicistično delo je skorajda nepregledno, zlasti zaradi objav v dnevnih časnikih. Zanimivo pri pregledu njegovega življenja in objav je tudi to, da predvsem drugi pisci omenjajo njegov izraziti panslavizcm in naklonjenost jugoslovanskemu gibanju Vendar pa nikjer ni bilo moč najti nobenega jasnega in zapisanega podatka o njegovem aktivnem sodelovanju v kateremkoli političnem gibanju. Članki in tudi sami Pctcrlinovi zapisi ne nudijo dovolj jasnih dokazov za trdne domneve. Primer je članek iz Jutra, ki je pravzaprav poročilo o pogrebu lladivoja Peterima in ki govori o tem. da so pokojnikovo krsto nosili tovariši četniki. O četnikih pa v svojem pričevanju govori dr. Nikolaj Sadnikar, ki je osebno poznal kamniškega pesnika. Njegovo pričevanje, ki se nanaša tudi na Petcrlinovo osebnost, naj navedem kar na tem mestu: "Petruško sem poznal od leta 1932, ko sem bil še dijak. Vsako nedeljo je namreč prišel v Kamnik. Predvsem je bil Petruška zaveden Slovan in se je zavzemal za združitev Slovanov. V prvi in drugi balkanski vojni je sodeloval kot prostovoljec v srbski četniški organizaciji. To so bili vojni odredi srbskih nacionalistov. Glede na današnje dogodke jc treba povedati, tla je bilo to delovanje pozitivno za osvobajanje slovanskih narodov. Na spominski plošči na njegovi rojstni hiši so bile poleg ostalega besedila, ki ga lahko preberemo še danes, vklesane tudi besede: četnik v 1. in 2. balkanski vojni. Terezija Klobučar, pesnikova sestra, mi jc povedala, da so te besede morali po vojni, leta 1945, na zahtevo tedanje oblasti izklesati, saj je bila beseda četnik moteča, ker je imela drugačen pomen kot med balkansko vojno. Peteriin je prve stike s četniki vzpostavil v Črni gori po pobegu iz vojske in se tako tudi vključil v organizacijo za združitev Slovanov. Leta 1912 se je v 2. balkanski vojni boril pri Kumanovcm. Po vrnitvi je delal kot uradnik na socialnem zavarovanju. V tem času sem ga tudi spoznal, saj je bil vsako netleljo v Kamniku, na katerega jc bil zelo navezan. Tu je šel vedno na sprehod, v Ljubljano pa se je vrnil popoldne z vlakom. Vedno je šel na Žale, pa ludi na Kalvarijo. Videti je bil zabuhel, rdečkast v obraz in precej starejši, kot jc bil v resnici, najbrž, zaradi težkega življenja. Z njim je bil možen odličen kontakt. Ker je bil izobražen in zelo razgledan, se je dalo z njim veliko pogovarjati. Zelo je spoštoval rusko literaturo, saj jo je imel v malem prstu. Nadvse je cenil Lcrmontova, zlasti Tolstoja, pa tudi Puškina. Tudi nemško književnost je popolnoma obvladal. Žal mu je bilo. da je v Rusiji prišlo do komunizma, vendar se temu ni čudil in je to razumel, ker je v tej deželi pred revolucijo vladala resnična revščina. Pogreb je bil junija, udeležilo pa se ga je zelo veliko ljudi, zlasti iz Ljubljane." Peteriin je po vrnitvi iz Rusije do svoje smrti živel precej hohemsko. veliko trenutkov je prebil tudi v gostilniški družbi. O tem pričajo mnogi objavljeni spominski drobci, med drugim tudi zapis njegovega mariborskega prijatelja Danila Gorinška z naslovom Petruška - ob 100-letnici Petcrlinovega rojstva (Nedeljski dnevnik, 1979). Pisec pravi, da jc bil Petruška "pred prvo vojno in po njej zelo znan pesnik, prevajalec, publicist in potopiscc, šc bolj pa je bil znan kot največji slovenski pesnik - ahasver." Gorinšck piše tudi. da jc bil le deloma zaposlen, v glavnem pa bohem. "majhen, okrogel, rdečeličen. skoraj brez zob. poosebljena dobrota, pravi ruski mužik in ker je vsakega klical z imenom prijateljček , ga tudi nihče ni nazival drugače kot s tem imenom." V tem sestavku Gorinšck opiše tudi zabavno anekdoto, kako je Petruška odšel od doma v toplih zimskih oblačilih, potem pa se tri dni ni vrnil domov, da ga je zaskrbljena gospodinja odšla iskat Našla ga je v gostilni, kjer je s prijatelji popival - v kučmi in zimski suknji. Medtem pa sc jc zunaj že naredila pomlad, saj je bilo to v zadnjih dneh marca, zato ga je gospodinja smeje sc opomnila, da je zunaj že pomlad. Petruška naj bi ji odgovoril: "Ja, prijateljica, ko sem bil zadnjič doma. je bila šc zima." Glede na vsa ta pričevanja in vse bolj pojemajoče ustvarjanje, lahko sklepamo, da je njegovo hohemsko in neurejeno življenje vplivalo tudi na njegovo literarno ustvarjanje. Sicer je bil že prej s svojo poezijo bolj na obrobju literarnega snovanja, čeprav je živel in se družil z največjimi literarnimi duhovi slovenske književnosti. Svojo literarno dejavnost je skušal okrepiti, a mu to ni več uspelo. Leta 1925 je izšla zbirka Znamenje, torej 13 let od izida prve. Leta 1934 so izšle Popotne pesmi, ki so bile izbor iz prvih dveh zbirk. Napisal jc le še Ahasverjcvo kroniko, ki pa nima umetnostnih pretenzij. Ravno skoraj desetletni premori med zbirkami nakazujejo ustvarjalno stisko, šc zlasti, ker po letu 1925 ni ustvaril nič novega. Presahnejo ludi objave v tedaj osrednjih literarnih revijah, zlasti pa v Ljubljanskem zvonu, katerega urednik je bil v tem času I ran Albreht. V tej reviji so pod Albrchtovo takiirko objavljali tedanji vodilni pesniki, ki so se miselno in stilno vklapljali v sodobne literarne tokove od ekspresionizma do socialnega realizma in ki imajo še dandanes v literarnozgodovinskih ocenah posebna mesta. Petruška s svojo preprosto poezijo tudi v tem smislu ostaja vse bolj obroben pojav. Odmevi Kljub vsemu je začel izdajati svojo literarno-kulturno revijo Odmevi, prva številka je izšla v jeseni leta 1929 Pridobil si je celo vrsto pomembnih in eminentnih literarnih sotrudnikov. kot so: Miran Jarc. B. Borko. K. (iangl, I), (¡orinšek, V. Jerajeva, K Meško, M Pugelj. C. Golar. J. (ilaser. tudi Stane Cuderman, Maksim Gaspari, Hinko Smrekar. Ivan Hribar. Marij Kogoj ... Sam je v njej malo objavljal, saj se je najbrž toliko bolj angažiral pri iskanju sodelavcev in celo z razpečevanjem, kakor se spominja Danilo Gorinšck (Še o Pctruški, Nedeljski dnevnik. 1979). Po zaključenem prvem letniku pa je Petruška na zadnji strani zapisal, da Odmevi stopajo mimo neprijateljskega razpoloženja "oficlelne" literature s trdnim korakom v drugo leto izhajanja, da so bili z navdušenjem sprejeti, omenja pa tudi "togotno" odklanjanje Odmevov. Zapiše tudi: "Mi hočemo jasnih, odkritosrčnih. smelih, a pravičnih besed. Kdor tako piše. stopa med borce za pravično stvar." Ni jasno, katero pravično stvar je imel Petruška v mislih, čeprav to lahko povezujemo z njegovo politično usmeritvijo, za kaj takega nimamo jasnih dokazov. Vendar pa nas te besede iz leta 1930 prepričujejo, da se ni vključil v nobeno od tedanjih literarnih smeri in da se je s tem postavil v obrambni položaj zaradi zavračanja ali pa zamolčevanja s strani tedanjih kulturnih in literarnih krogov. Odmevi so delno sicer projugoslovansko usmerjeni, vendar pa daleč svetu Jaz sem sam, to je res. sredi tujih ljudi, a nisem privezan nanje, tudi nisem topol, sam. sredi slepi, ki zaman tja v daljavo z očmi hrepeni, le poglej na nebo. na te sive megle! Niso sive megle, so žerjavi, popotniki s severa k jugu lete, Z viharjem se kosajo, s solncem hleste. V nadaljevanju pesmi se Petruška primerja z ahasverjem. katerega življenje je le popotni dan in neomejena svoboda. Vedrino takšne življenjske izbire izraža tudi pesem Svedo se mi zdi življenje - v njej se primerja s svetlimi brezami ob poti, zato sc ne meni za vsakdanje drvenje ali poglobljeno življenjsko filozofijo, ker je on nevezan in svoboden. Zanj so življenjske družice steze in ceste, za brate pa si izbere hraste, gabre in bore ob poti. kar ga navdaja z veseljem in optimizmom. Kolikor ga je tedanja kritika sploh opazila, je zabeležila bolj kot nc zadržane ocene. razen Prana Albrehta v Ljubljanskem zvonu, ki sicer opazi in opozori na pomanjkljivosti Pctruškove zbirke, prav tako pa se zaveda pozitivnih strani njegovega dela. Dom in svet (1913. str 112) oceni zbirko kot neokretno in neotesano zaradi mladosti in gorenjske nature. z. zadržano naklonjenostjo sprejme Popotne pesmi, sicer pa je do zbirke odklonilen. Čas (1913. str. 317), znanstvena revija Leonove družbe (urednik Aleš l še-ničnik). pa kot edino prednost zbirke navede naravno in neprisiljeno preprostost, sicer pa so za ocenjevalca pesmi le prazne površinske podobe brez duše in jedra. Res ima zbirka šibak učinek, ki ga povzročita tudi nepreglednost in to, da knjižica nima kazala. Ob koncu je treba omeniti, da vsebuje skromna knjižica tudi nekaj pesmi, ki bi jih utegnili ceniti zlasti njegovi someščani, saj z ljubeznijo opevajo domači kraj z značilnim planinskim ozadjem. Pesniška zbirka Po cesti in stepi res ni vrhunski umetniški dosežek, vendar pa pesnik takih namenov niti ni imel. Tudi stilno so pesmi neizvirne, eklektične, večkrat prav po gorenjsko robate in preveč oprte na ljudsko izraznost in poetiko. Vendar pa je v zbirki nekaj dobrih pesmi, poleg tega pa tudi svež in samosvoj motiv skitalstva. Vse to in enkratna življenjska usoda rešujejo zbirko pred prahom popolne pozabe. Znamenje Po letu 1915 in po vrnitvi v domovino Pet ruška v svojem pesnikovanju popušča. Tudi pesmi vse manj objavlja, zlasti v uglednejših literarnih revijah V Ljubljanskem zvonu se od leta 1915 do leta 1922 sploh ne pojavi, prav tako ne v Domu in svetu. Ljubljanski zvon 1922. leta objavi dve pcsmici. ki kasneje izideta v zbirki Znamenje. Leta 1925 izide njegova druga zbirka Znamenje Knjižica je skromna samozaložba, ki jo krasita dva lesoreza Staneta Cudcrmana. Na iziti se je ponovno odzval Fran Albreht (1925. str. 63), ki svojega odnosa do Pctruškove poezije ni spremenil. Priznava, tla ne gre za modernističen poskus, pač pa za Ijudskt) preprosto, čustveno pesništvo, čeprav ne tragično razgibano in zapleteno. Tudi idejno in formalno njegovo pesništvo ni revolucionarno, saj jc zorel ob poznejših sopotnikih takratne moderne. S tega stališča jc kritik Albreht Petruški naklonjen, čeprav mu poočita pretirano zgledovanje po moderni, zlasti pa Golarju. Prepoznava pa tudi močne vplive slovenske in ruske narodne pesmi. "V celoti pa je v Znamenju pesnik dovolj samosvoj. Zmožil se je. krajši je postal, točnejši. neposrednejši v čuvstvu. Zlasti ta prisrčna, izredna toplina čuvstva. ki se zdi v svojem zunanjem izrazu bolj ruska nego slovenska in ki jt» je naš čas malone pregnal iz pesmi, jc tisto, kar nam dela Petruškin stih tako prikupen in mil," zaključi Albreht. Lino Ivegiša je veliko let pozneje v svoji Zgodovini slovenskega slovstva (Slovenska matica. 1969) zapisal, da zbirka Znamenja razkriva osamljenost, zagrenjenost in trud-nost Človeka, ki je prehodil življenje in ga obdaja misel na smrt in da so le redke pesmi o ljubezni in mladosti vedre. Pctruš-kovim pesmim Legiša pripiše tudi inspiraci-jsko nezadostne prigotlniške nagibe, vsakdanje izražanje in pojmovno ohlapno metaforiko, samovoljno izbiro besed le zaratli rimanja ter neokreten in trd ritem Lahko bi pritrdili tako kritiškemu kot literarnozgodovinskemu zapisu, ki sem ju navedla. Petruškova neposrednost, ljudska preprostost. nenavadna potepuška narava in značaj ter namerno odmikanje «hI modernosti pri bralcu vzbudijo simpatijo. Res pa jc tudi, tla je ta poezija tako vsebinsko kot oblikovno skromna in ne dosega ravni pesnikovih zgledov, pa tudi dovršene poetike ne. Opazno pa jc. da je sama zbirka bolj pretehtano sestavljena, obsega le 30 pesmi. Na začetek zbirke je postavljena pesem Znamenje, to je tudi naslov zbirke, ki izpričuje njegovo življenjsko izpoved in usodo hkrati: Pod kakšno zvezdo ... sam ne vem, kako sem bil ustvarjen: nestalen sem vesel bobem. rad kosam se z vi/farjem. Seveda nas to spomni na prvo zbirko, ki je prav tako imela uvtKlno in hkrati nosilno pesem s temeljno izpovedjo. V zbirki tokrat najdemo veliko manj svetlih impresij iz narave, ki se navezujejo na prvo zbirko. Novi so šegavo obarvani pivski motivi. V nadaljevanju zbirke kmalu prevladajo mračnejše barve, ki jih prikličejo motivi minevanja, izgubljene ljubezni, slutnja smrti, neizpolnjenih pričakovanj ter življenjskih razt)čaranj. Naj za primer navedem eno od tipičnih resigniranih življenjskoizpovcdnih pesmi: Nočni gost Na razpotji križ stoji, k njemu potnik pozen se napravi, tam se težki mu korak ustavi, v sivo dalj pogled mu zastrmi. Cilj življenja, radost, moč, vse, kar mu je nekdaj milo bito, kar ga v boju vedno je bodrilo, zgubi! je to pozno, težko noč ... In ostal je z Bogom sam ... Že na vzljodu se nebo je vnelo: mračni gost stoji še pred razpelom, no. zdaj ve, kje vodi pot in kam. Očitno Petruškin korak ni več lahkoten, ko potuje po svetu, pač pa utrujeno zastoji ob razpelu, se z razočaranjem ozira nazaj, ko je pesnik še imel življenjski cilj, veselje in moč. Njegov' korak je /.daj - težak, dalja ni več jasna, ampak siva in tudi osmislitev njegovega bivanja se i/gubi v premišljevanju o koncu življenja. Ta pesem je značilna za /birko /namenja vsebinsko in tudi formalno. Nazorno nam prikaže skromno oblikovno moč s preprostim izrazom brez posebnega poetičnega žara in izvirnih pesniških postopkov. Vendarle pa skozi pesem seva iskreno življenjsko občutje. Tudi sicer redkokdaj najdemo v zbirki metaforične oznake, pa še te so večinoma preproste in neučinkovite (npr.: na dušo legel je jesenski somrak hladni, carice večne - smrti spe tam. čas. ta naš tiran nezvani). Veliko več je metonimij in komparacij, ki pa prav tako ne dosegajo posebnega estetskega in umetnostnega nivoja (kot osamljen slepec mračna pota grem. lepa si ko nagelj rdeč...). Očitna pa je še ena pomanjkljivost, ki jo je najbrž povzročila dolgoletna iztrganost iz domačega okolja in jezika - to je pogosta raba srbohrvatizmov. ki delujejo nadvse moteče. Zanimivost te zbirke so še poskusi mistično obarvanih pesmi z religiozno vsebino, ki morda nekoliko spominjajo na eskpresionistično poetiko, npr. Salomcja. vendar pa ti poskusi niso najbolj posrečeni. Popotne pesmi Zbirka s tem naslovom je izšla leta 1934. V njej je izbor pesmi iz prvih dveh zbirk, nekaj pa je tudi novih. Zbirka je izšla pri Odmevih, torej pri njegovi reviji, prinaša pa kar 100 pesmi. Zaradi množice izbranih besedil je zbirka kot celota nepregledna, posebne tematske in motivne urejenosti ni opaziti. Kritiški zapis je priobčilo le Jutro v rubriki Kulturni pregled, v katerem neznani kritik kot posebnost zbirke poudari prav potepuško razpoloženje. To opredeli kot sanje o novi bohemski svobodi, zavračanje ustaljenega življenja in uniformirane službe zaradi ljubezni do tavanja po širnem svetu. "Erotično in ljubezensko" liriko označi kot povprečno in navaja, da že površna razčlemba npr. metafor in verzov kaže na pomanjkanje pesniške sile. Kritik tudi meni. da za njegovimi pesmimi bralec ne čuti močnih doživetij in ne sugestivnih idej in da ni metaforične iznajdljivosti in ne prav posebne učinkovitosti. Kljub temu ga priznava kot lirika pristnega in prikupnega kova. predvsem zaradi izvirnih potepuških motivov, vedre in ljudske šegavosti. Posebnost te zbirke je predgovor filozofa Franceta Vcbra. ki pa govori zgolj o stopnjah Človekovega notranjega doživljanja, kar opredeli kot poskus filozofsko-estetske razčlembe lirike. I* na koncu mimogrede svoje teze aplicira na "prijatelja Petruško", kot mu pravi. Tematsko in motivno se ta zbirka navezuje seveda na prejšnji dve, torej se spet srečamo s popotniškimi in pokrajinskimi motivi, z ljubezenskimi in življcnjskoizpoved- nimi pesmimi. Nekaj je tudi balad in romanc, ki pa niso pretirano učinkovite. Prav tako na začetku zbirke stoji nosilna pesem kot življenjski moto, in sicer gre za pesem Jaz pa pojdem prek poljan, ki sem jo navedla že pri obravnavi prve zbirke. Tej svobodi in nevezanosti botruje "moje to srce nemirno", ki "le naprej, naprej teži,/ kjer v daljavi gora temni." Posebno ob poznavanju njegove življenjske in pesniške usode se nam zdi pristno pretresljiva pesem Nikoli in nikdar ne žanjem: Stkali in nikdar ne žanjem, nikoli in nikdar nisem sejal, ne polnim časa z de/oranjem, preteklih dni mi ni nič žal. Za njegovo domače mesto pa ima svojstven pomen pesem Moj rojstni kraj. ki nostalgično opeva lepoto kraja in pesnikovo ljubezen do doma: A sred zelenega pod farni ca rs 11 a ležalo, zvesto si ca rs 11'a ljubezni mesto, tihega korarstva. kjer bil sem ljubljen, kjer strastno sem ljubil, kjer toliko sem našel, a se reč izgubi! ... Nove pesmi so posvečene prijateljem Ketteju, Murnu in Puglju, so prigodniške. a okorne, z njimi pa izkazuje spoštovanje in posebno naklonjenost tem imenom kot prijateljem in slovenskim pesnikom hkrati. Kljub fragmentarni obdelavi pesnikovega življenja in dela je iz prispevka razvidna njegova nenavadnost, izvirnost, potepuška in bohemska narava, kar ga še po toliko letih dela za izjemno osebnost. literatura 1. Radivoj Peterlin - Petruška: Po cesti in stepi. Slovenska matica. 1912. 2. Radivoj Peterlin - Petruška: Znamenje, samozaložba, 1925. 3. Radivoj Peterlin - Petruška: Popotne pesmi. Odmevi, 1935. 4. Radivoj Peterlin • Petruška: Ahasverjeva kronika 1 - K matuški Rusiji. Odmevi, 193 i 5. Radivoj Peterlin - Petruška: V gorah Kavkaza. Planinski vestnik. 1905. 6. Radivoj Peterlin - Petruška: Pri grofu Levu N. Tolstem v Jasni Poljani. Ljubljanski zvon. 1905 7. Radivoj Peterlin • Petruška: Na par svetopisemskih gora v Palestini. Planinski vestnik. 1907. 8. Radivoj Peterlin - Petruška: Finska, dežela tisočerih jezer. Planinski vestnik. 1910. 9. Radivoj Peterlin - Petruška: Na sveti večer. Ljubljanski zvon, 1904. 10. Radivoj Peterlin - Petruška: Spomin na prevrat. Poti lipo. št. 9, 1925. 11. Radivoj Peterlin • Petruška: V stari cuk-rarni. Kronika slovenskih mest, 1935. 12. Radivoj Peterlin - Petruška, Po cesti in stepi; Dom in svet. str. 112, 1913. 13. P Perko: Po stepi. Čas, str. 317, 1913. 14. Fran Albrecht: Kadivoj Peterlin -Petruška. Po cesti in stepi. Ljubljanski zvon. 1913. 15. Fran Albrecht: Rad. Peterlin -Petruška. Znamenje. Ljubljanski zvon. 1926. 16. (Neznani avtor): Radivoj Peterlin -Petruška - Ob pesnikovi petdesetletnici. Jutro. št. 24, 1929. 17. (Neznani avtor); Petruškovc Popotne pesmi. Jutro, št. 110, 1934. 18. (Neznani avtor); Radivoj Peterlin -Petruška. Popotne pesmi. Slovenec, št. 104, 1934. 19. (Neznani avtor): Pesnik Radivoj Peterlin - Petruška je včeraj popoldne v Kamniku nenadno umrl. Jutro. št. 142, 1938. 20. (Neznani avtor); Poet na mrtvaškem odru. Jutro. št. 143, 1938. 21. Ivan Albreht: Zbogom. Petruška. zbogom. Jutro. št. 143, 1938. 22. G ruša Koritnik: Prijatelju Petruški. Jutro. št. 143, 1938. 23 Fran Lipah Prijateljček. Jutro. št. 143. 1938 24. Anton Dcbcljak: Petruški na pot. Jutro. št. 143. 1938. 25. (Neznani avtor): Radivoja Petruške zadnja pot. Jutro, št 144, 1938. 26. (Neznani avtor): Zadnja pot Radivoja Petruške. Slovenski narod. št. 140, 1938. 27. (Neznani avtor): Veliki romar Petruška umrl. Slovenski narod, št. 138, 1938. 28. Josip Vandot: Petruškova literarna zapuščina. Jutro. št. 156. 1939. 29. Danilo Gorinšek. Ob 100-letnici 1'etruš-kovega rojstva. Nedeljski dnevnik. 19^9. 30. Danilo (iorinšek. Še o Petruški. Nedeljski dnevnik. 1979. 31. France Capuder; Znameniti možje iz kamniškega okraja. Na bregovih Bistrice. 32. Lino l-egiša: Lirika v času moderne. Državna založba Slovenije, 1952. 33. Lino I-egiša: Zgodovina slovenskega slovstva. Slovenska matica, 1969. 34. Anton Slodnjak: Slovensko slovstvo, Mladinska knjiga. 1968. 35. Fran Zadravcc: Zgodovina slovenskega slovstva 6, Založba Obzorja Maribor. 1972. 36. Boris Paternu. Obdobja in stili v slovenski književnosti, Mladinska knjiga. 1989. 37. Slovenski biografski leksikon, 7. zvezek, SAZl\ SUMMARY Radivoj Peterlin - Petruška is well known citizene of Kamnik because of his ahascu-rismus as well as his literary work. He was born on 28'" January 1879 in Kamnik and he went to school in his hometown, and in Novo mesto. In 1899 he was leading bohemian life in Potepuh Pctruika the company of Golar and Murn in the building in Ljubljana once used as a sugar factory, one year later he enlisted, but got into conflict with his superior officers because of his Pan-Slavism. As a soldier he was in Boka Kotorska. but in 1901 he run away for the first time to Monte Negro. He was caught and thrown into prison for eight months. In 1902 he escaped again and successfully this time as he got Montenegrin passport on behalf of acquairtance with the Duke, and went to Russia. He returned after the fall of Austro-llungarian Kmpire in 1919. He got a job at a Central office of workers' inssurance. I le was also a reporter and editor of his own magazine Odmcvi (Echoes). There are certain hints present about his political activities and particularly about his nationalist ideas. It is possible that he was a member of Orjuna. He travelled a lot. It is vagabondism and unusual way of travelling that makes his life and fate so mysterious. He wandered and cycled nearly through whole Europe, a major part of Russia, he travelled to the Near East. He wrote aboutc these trips in his traveller's journals. In the most interesting one V go rah Kavkaza (Ljubljanski zvon, 1905) he described his solo climbing the mountain Ararat. lie published a lot - almost in all magazines and newspapers therefore it is difficult to make a complete list of his works as bibliography of his publications requires a large research project. He published particularly poems, some short stories, traveller's journals, translations and memorial notes. There were three volumes of his poems published: Po cesti in stepi (1912), Znamenje (1925), and Popotne pesmi (193 )). He also published a volume of his memoirs Ahasverjeva kronika 1 - K matuski Kusiji. According to some evidence he was planning to go on with the chronicle, but he never did. Obviously towards the end of his life his creativity failed, yet he was well known and popular among his contemporaries, partly on behalf of his bohemian life, too. Mag. Zora Tortur. Jurijeva ulica 22. 1241 Kamnik /I ARS, Deželno predsedstvo ¿a Kranjsko. Dežel-no/J» irske volit\e Mestna kurija Tr/ič-Ra-dorljica-Kamnik. faiic. 54-36 Vtis blagostanja Norme in navade najpremožnejših meščanov Kamnika v drugi polovici 19- stoletja Zora Torkar V zadnjih letih je na Slovenskem ponovno zraslo zanimanje za vsakdanje življenje naših prednikov. V središču pozornosti je zopet človek: njegovo vsakdanje življenje, navade, vloga v družbi, njegovo mišljenje in vedenje, zanimanja in podobno. Med številnimi tovrstnimi možnostmi sem se odločila za raziskovanje najpremožnejše plasti meščanov Kamnika v drugi polovici 19. stoletja. Glavni vir za oblikovanje tega sloja so bili volilni imeniki za deželnozborske volitve v mestni kuriji Tržič-Radovljica-Kamnik. Za Kamnik so v Arhivu Republike Slovenije ohranjeni volilni imeniki za leto 1861 in januar 1867 (delno) in popolnoma za marčevske volitve 186", 1871, 1877 i»«}, 1889. 1895, 1901, 1908 in 1913 (manjkajo le za volitve 1870J./1/ Poudarek je torej na volilnih upravičencih davčne skupine, čeprav so se od osemdesetih let naprej začeli pojavljati med najpre-možnejšimi meščani še predstavniki svobodnih poklicev, na primer advokati, notarji, zdravniki, ki pa jih za primerjavo tudi obravnavamo. V analizo so bili vključeni volilci prvega in drugega volilnega razreda mestne kurije Kamnik, in še to ne vsi. Po podatkih je bik» vseh sto (brez volilcev iz inteligenčne skupine), odločili pa smo se le za podrobnejšo obdelavo šestdesetih družin Izločeni so bili vsi tisti, ki so bili na volilnem imeniku prvega in drugega razreda le enkrat. torej tisti, ki so imeli visoke dohodke in davke manj kot šest let. Prav tako smo izločili tudi tiste, ki so sicer imeli v davčni občini Kamnik nepremičnine ali prijavljeno obrt, ne pa tudi stalnega bivališča. Pri analizi so torej upoštevani samo meščani Kamnika, lastniki gradov in graščin, kot so Zaprice, Spodnje in Zgornje Perovo. Križ, pa predstavljajo posebno kategorijo prebivalstva, ki potrebuje samostojno raziskavo. Pri razkrivanju njihovega načina življenja sem naletela na razne raziskovalne sklope, ki sem jih s pomočjo arhivskih in časopisnih virov, literature ter drugih materialnih ostankov lahko različno raziskala. Zanimal me je predvsem izvor njihovega premoženja: ali so več dohodkov pridobili od zemljiških posesti in drugih nepremičnin ali je prevladovala posebno dobičkonosna gospodarska dejavnost. V zvezi s tem me je zanimalo gibanje uspešnosti neke družine, koliko časa je meščansko gospodinjstvo "zdržalo" med naj-premožnejšimi. kdaj je prišlo do krize ali propada, kaj je bilo temu vzrok. Po drugi strani sem se poskušala vživeti v njihovo vlogo v lokalni politiki, gospodarstvu, na finančnem, šolskem in društvenem področju. Seveda nisem smela zanemariti tudi njihovega družinskega življenja, saj je trdna in urejena družina pomenila enega izmed idealov meščanskega mišljenja in vedenja. Zato sem sc lotila analize družinskih vezi, krajevnega in stx'ialnega izvora mladoporočencev, tako imenovanih gospodarskih porok, pomena krstnih in poročnih prič, umrljivosti meščanov in podobno. Stanu primerno je moralo biti tudi slovo od življenja, veliko vlogo so imele predvsem oporoke in način pokopa Zunanji znaki njihove premožnosti so se kazali tudi v stanovanjski opremi, obleki, prehrani. Celotna raziskava z navedenimi vprašanji bo objavljena kot samostojna publikacija kamniškega muzeja, v zborniku pa bom predstavila njihovo vedenje in navade. Analiza šestdesetih primerov je pokazala notranjo diferenciacijo najpremožnejših meščanov, ki je nastala predvsem zaradi različnega časa bogatenja. Ta je odločilno vplival na gospodarjenje družine, vire bogatenja. navade in vloge v družinskem in mestnem okviru. Tako ločimo pri nadaljnji obravnavi dve veliki skupini: prva predstavlja meščane, ki so bili na vrhuncu svoje uspešnosti do osemdesetih let 19. stoletja in so bili še bolj vezani na tradicionalno gospodarstvo (na primer poleg obrti in trgovine še kmetijstvo), med njimi je več tako imenovanih gospodarskih porok, prevladuje drugačen tip družine in podobno. Od štiriintridesetih je le osem primerov v najpremožnejšem sloju celo obravnavano obdobje. To so bili posestnik in izdelovalec kleja Valentin Benkovič, gostilničar Anton Fröhlich, trgovec in gostilničar Jernej (irašek. usnjar Jožef Polak, gostilničar Jožef Rode, gostilničar in kramar Blaž Svetic, trgovec Anton Svetic in gostilničar in kramar Miha Ivan Fntnl»' Portret mc&anke, 1KK2, Muzej Kamnik, inv. šl K 13 Šinkovec. Ostalo so gospodinjstva, ki so v osemdesetih ali devetdesetih letih 19. stoletja propadla ali prešla v druge roke, kot na primer strojarja Valentina Dralke, trgovca Janeza Ferlinca, voskarja in lectarja Jurija Golenvcrja. gostilničarja in kramarja Gašperja Hostnika, usnjarja Jožefa Igliča. trgovca Janeza Kecla, trgovca Janeza Podrekarja. gostilničarja Franca Prašnikarja. trgovca Ignaca Stamcarja. izdelovalca kisa in žganih pijač Julija Stareta, usnjarja Janeza Šlakarja itd. Druga skupina šestindvajsetih družin predstavlja premožne meščane, ki so bogateli po osemdesetih letih 19. stoletja. V tej skupini najdemo več priseljencev, bolj specializirano gospodarstvo, manj nepremične lastnine (na primer zemljiških posesti), drugačen standard v smislu zaposlovanja hišnih poslov (na primer kuharice, pestunje, vrtnarji), prehrane, obleke kakor tudi tipa družine. Naj omenimo le nekatere: trgovca in gostilničarja l.uka Bcrganta, kovača Ivana Dornika. klobučarja Franca Kkslcrja, peka Ivana Karolnika. gostilničarja Josipa Kenda. trgovca Janeza Murnika, gostilničarja Boštjana Matičiča. lekarnarja Josipa Močnika, svečarja in lectarja Ivana Steleta, trgovca Matija Smolnikarja, izdelovalca keramike Blažit Šna-hla. usnjarja Avgusta Tcrpinca. Seveda je zanimiva primerjava izvora in obsega premoženja kamniškega meščanstva z ostalim meščanstvom kranjskih podeželskih mest kakor tudi v širšem avstrijskem okviru. Raziskave so pokazale, da ni bistvenih razlik med podeželskim meščanstvom posameznih avstrijskih dežel. Njihov poklicni obseg delovanja. na primer trgovine, različnih vrst obrti ali opravljanja gostilničarskc dejavnosti, je bil bolj ali manj samo mesto in bližnja okolica (na primer okraj), redke izjeme so imele proti koncu stoletja večjo proizvodnjo, širši krog prodaje, večjo ponudbo izdelkov. V Kamniku so bili to na primer obrat Julija Stareta. tovarna cementa Alojza Prašnikarja. tovarna beloprstenc keramike Blaža Šnahla. tovarna okovja Jana Spaleka, tovarna krivlje-nega pohištva Ivana Bahovca in podobno. To izenačenost meščanstva lahko potrdimo z izračunom letnih dohodkov najpremož-nejših kamniških meščanov in jih primerjamo z ostalim avstrijskim meščanstvom. V članku /2/ < jtirjiMi v F. Bruckmuller. Nove Ruulun* zgodovine avMrij' skcg.1 meščanstva. Zgodovinski časopis 43 1991. U. 3. str 37*-9T». fi/ ZAL KAM-102. Občina Kamnik. Splošni spisi, škatla 6. mapa V-V18-V */ ZAL KAM-102. Občina Kamnik. Splošni spisi, škatla 1. mapa X-3. Davki in trošarina 18^0-1880 Hrusta Bruckmiillcrja Nove raziskave zgodovine avstrijskega meščanstva je namreč zanimivo citirano tlelo Hrnsta von Schwar-zerja (ield und Ciut in Ncuosterreich iz leta 1857, v katerem izračunava letni dohodek avstrijskega meščanstva. Po njegovih izračunih naj bi imelo leta 1857 88 % prebivalstva do 400 goldinarjev letnega dohodka. Ti naj bi bili pod meščanskim nivojem, ker je po njegovih izračunih letne porabe za petčlansko družino majhnega državnega ali privatnega uradniki oziroma podobnih slojev znašala potrebna vsota 474 goldinarjev 40 krajcarjev. ()d tega je porabil 300 goldinarjev za hrano, 57 goldinarjev za oblačila. 08 goldinarjev za stanovanje in kurjavo, 18 goldinarjev za plačo služinčadi. Sloji s 400 do 500 goldinarji letnega dohodka so na začetku malega meščanstva. Sem naj bi sodili vrhnji sloj rokodelskih pomočnikov, skupine nižjih oficirjev in podobnih uradnikov (7 %). Ostane le približno *> % ljudi kot vrhnji porabniški razred, ki je razpolagal z več kot 650 goldinarji na leto. V to skupino je bil vključen tudi velik del plemstva. Z več kol 1200 goldinarji na leto je razpolagalo le 2.1 % aktivnega prebivalstva, 2/ Za kamniške meščane dobimo podatke o njihovih letnih dohodkih posredno. Zlasti se omenjajo v prošnjah za znižanje dohodkovnega davka. Tako naj bi imel trgovec Kdmund Zangger (v letih 1874 do 1882) od 500 do 800 goldinarjev letnega dohodka pri pridobitvenem davku 21 goldinarjev./3/ 500 goldinarjev čistega letnega dohodka naj bi imel leta 1876 tudi lastnik žage in izdelovalec sekir Franc Pohlin z Grabna 23-/4/ Oba sta imela na primer leta 1877 v volilnem imeniku vpisanih okoli 33 goldinarjev letnih davkov. Tako lahko domnevamo po višini letnih davkov, da je imela p F.. Bruck, müllcr. ■«»«leno del«, sir /7/ J. Suchv, Spomini Krišto-f(m*ga Pepčka, Ljubljana 1928; J. Aleiovc. Kako sem se ja/ likal. I.]ubl|anj 19".*. Janez Trdina. Moje življenje. /birka Klasje. Si. 5. Liubliana 19-»7; J. Andrv|ka. Mladostni spomini l8iD-l8_r8. Ljubljana 1951: Janko Kersnik. Podlistki. članki /brano delo. V. kn|i|(a. Ljubljana I9S2 kamniških premožnih meščanov; - zagotovitev družbenih vezi, v katerih so se gibali, je bila mogoča le ob brezpogojnem upoštevanju cele vrste vljudnostnih izrazov, ki so bili znotraj določenega razreda pogoj za priznanje Sem sodi tudi določena kultura obiskov, ki je spet igrala pomembno vlogo pri oblikovanju stanovanjske kulture; - najvažnejše področje osebne varnosti je bila družina, ki je nudila po napornem delu očeiu mir in počitek, otrokom pa občutek zavetja, ki je od gospodinje in matere zahtevalo različna opravila. Hkrati je bila žena odgovorna tudi za delovanje kulture obiskov z vsemi finesanti in nepredvidljivostmi./6/ Na ta način si lahko razložimo precej pogoste ponovne poroke kamniških naj-premožnejših vdovcev. S smrtjo žene oziroma matere je bila nasilno pretrgana osebna in družinska varnost, pretrgan potek vsakdanjih gospodinjskih opravil in skrbi za nepreskrbljene otroke ob prezaposlenem očetu. Samo s čim hitrejšo ponovno poroko jim je uspelo ponovno vzpostaviti varnost in nadaljnji uspeh same družine in s tem povezanega celotnega gospodarstva Prav tako je lahko tudi neporočenost ali vdovstvo gospodarja brez potomcev pripeljala do propada družinskega gospodarstva, kot na primer pri trgovcu Janezu Nlurniku. gostilničarju Jožefu Rodetu mlajšemu, izdelovalcu kisa in žganih pijač Karlu Staretu. Poglejmo si, kako so se te meščanske norme .odražale pri kamniških najpremož-nejših meščanih. Največ tovrstnih podatkov o družabnem, moralnem, družinskem vedenju dobimo v različnih objavljenih spominih, časopisnih člankih in drugi literaturi. Najbolj zaslužen v tem pogledu je Josip Suchv. ki je leta 1928 v samozaložbi izdal Spomine Krištofovega Pepčka. v katerih se spominja sedemdesetih in osemdesetih let 19. stoletja, ko je preživljal mladostna leta v Kamniku. Zanimivi so tudi spomini Jakoba Alešovca Kako sem se j;iz likal, Janeza Trdine Moje življenje, Jerneja Andrejke Mladostni spomini ISSO-IS^S ter podlistki in pisma Janka Kersnika v Zbranih delih. 7/ Zanimivi opisi pa so tudi v časopisnih člankih v Slovencu. Slovenskem narodu. Novicah in pa predvsem v Kamničanu. lokalni prilogi Našega lista, ki je izhajal med leti 1905 in 1907 ter posebna številka leta 1939. Na družinskem področju je na splošno veljal ideal meščanske družine, tako kot povsod drugod: na čelu družine je bil možoče - poglavar, ki je veljal kot "prtv ducent" in varuh družinskega premoženja ter je skrbel za materialno blagostanje družine, njeno varnost in ugled v družbi. Žcnamati je skrbela za vzgojo otrok in za "uravnavanje družinske porabe", tako da je ' vsak v hiši dobil svoj kos", prav tako je tudi nadzirala vsa gospodinjska opravila hišnih poslov, skrbela za vajence, pomočnike in morebitne najemnike. Zamenjala pa je tudi svojega moža v njegovih vlogah, sicer le izjemoma. ko jih le-ta ni mogel več opravljati zaradi bolezni ali smrtL/8/ Po njegovi smrti je upravljala gospixlarstvo (vodila obrt ali trgovino, skrbela za ohranitev in razširitev nepremičnin) navadno le do polnoletnosti glavnega dediča - sina. Po tem je zopet stopila v ozadje (na primer Marija Benkovič, Antonija Polak) in prepustila vodilno vlogo moškemu v družini. Izjeme so bile vdove brez moških potomcev, ki so same aktivno gospodarile, dokler se je pač dalo. Prav tako najdemo med meščani tudi primere, kjer sta oba zakonca aktivno sodelovala pri ustvarjanju družinskih dohodkov in sta imela izmenično prijavljenih več dejavnosti, na primer Bartiara in Anton Fröhlich. Ivana in Jernej Grašek. Marija in Janez Kecel. Prav tako so imele ženske kot davčne obvezanke tudi volilno pravico ne samo na občinskih, dcželnozborskih in državnozbor-skih volitvah, pač pa tudi v taki gospodarski ustanovi, kot je bila kamniška meščanska korporacija. Osebno sicer niso smele glasovati. pač pa so svojo voljo izražale preko moških pooblaščencev. Meščanke so sodelovale skupaj s svojimi možmi v raznih kamniških društvih. Tako so se na primer ob ustanovitvi Narodne čitalnice leta 1868 Kamniiani vpisovali skupaj z družinskimi člani, dejavne pa so bile kot gledališke diletantke. Po letu 1890 jih najdemo že samostojno včlanjene v razne oddelke Narodne čitalnice in v drugih primernih društvih. In kot se je resnično pokazalo, so imele manj narodne vneme kot njihovi možje, saj so na čitalniških besedah pogosteje in vztrajneje uporabljale nemški jezik.9/ Skrbele so tudi za družbeni ugled družine, spletale družabne vezi s sebi primernimi ženami in družinami. Zlasti je bila razvita tako imenovana kultura obiskov, kar izvemo tudi iz. |)txllistka Iz preteklih dni, ki govori o obdobju osemdesetih let 19. stoletja v Kamniku: "V četrtek popoldan imele so trike dame napovedan sestanek pri gospej Zagorjevi. Taki sbodi so se vršili redno vsakih l-i dni in udeleževale so se jih seveda le gospe iz boljših krogov. Tudi v četrtek se je zbrala vsa elitna družba. 1'lla se je kava, a to ni bil glavni predmet shodom, temveč se je vsaka zadeva in vsaka novica na dolgo in široko razpravljala. Seveda so pri tem povzročili največ razprav različni ljubezenski parčki. Mimogrede naj omenimo, da mlajše gdč. sploh niso imele pristopa v to častilo družbo, ker bi jih gospe lepo nahrulile. Kaj neki hočejo lake frkle, ko pa nimajo nič skušenj, naj se naučijo šivati in kuhati.' Emancipacija namreč še ni bila v tistih časih na takem štadiju kot dandanes in je bila vsaka gdč., ki se je malo pobrigala tudi za duševno izobrazbo, mahoma razkričana kot domišljavka. Gos/m• so se dogovorile: 'Saj smo ne le nasproti g. Pobniku storiti dolžne, ampak tudi morala celega našega trga zahteva od nas. da preprečimo taka razmerja. Iz katerih nikdar nič biti ne more. liogata Dobnikova hči 8 P Vi H dopove. Kako so ženske na Slovenskem v 19. stoletju stopale v javno življenje. Zgodovina za v*e. 1991. Si. 2, str JI 9 /.. Torkar. Narodna čitalnica od šestdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne, katalog KCK. Kamnik 1991. sir M. Družina Maksa Samca v ccrkvi sv. Pclra na Svetem Primožu I 1910. Muzej Kamnik, inv. št 253 10 Kamničan. priloga Našega lista, iz podlistka lz preteklih dni. 16. 2. 1907, 23. 2. 190T. /11/ 2. Torkar. navedeno delo. mt. 14-15. vendar ne more postati žena berača (opomba: učitelja), kateri nima druzega kakor nekaj lepih fraz na jeziku in gladko obrito lice. "/10/ Kot je razvidno iz članka, niso skrbele le za moralno obnašanje v svojih družinah, temveč so se čutile dolžne hraniti tudi dober glas vseh najpremožnejših meščanov Kamnika. Branile so meščanske vrednote pred neizbranimi, revnejšimi meščani, med katere so štele tudi učitelje. Da je bila kultura obiskov, zlasti ženskih predstavnic, res v navadi, kaže tudi stanovanjska oprema tako imenovanih salonov, kjer so navadno sprejemali obiske Na to nas je opozoril Josip Suchv v svojih spominih. Saloni, kot se spominja, so bili polni najimenitnejših ka-napejev, foteljev, mizic in servisov, s katerimi so želeli meščani predvsem navzven pokazati svoje dobro premoženjsko stanje. Cc so se ženske v glavnem obiskovale po domovih, so moški svoje družabne vezi spletali na društvenih sestankih, v posebnih gostilnah, v tako imenovanih zaključenih družbah, na lovu in izletih v okolici Kamnika. Društveni sestanki so vsekakor predstavljali velik del družabnih srečanj. Tako sestanki odbornikov in članov Narodne čitalnice, kot vseh ostalih društev, so v glavnem potekali ali se nadaljevali v gostilnah, Leta 1868 je na primer Narodna čitalnica najela prostore v prvem nadstropju hiše Marije Iglič. ki je imela v pritličju gostilno Pri Kreuzbergu. Prva beseda je bila tako izvedena v gostilni, prav tako tudi same priprave nanjo; leta 1869 so najeli prostore v gostilni Gašperja Hostnika na Sutni./l 1/ Tudi ustanovna se-stanka podružnice Planinskega društva ali pa Hranilnice in posojilnice v Kamniku sta bila v gostilni Josipa Kende. Vsekakor niso bile vse gostilne primerni» zbirališče najpremožnejših meščanov Kot navaja Josip Suchv. so bile primerne le nekatere. Prva taka je bila gostilna Franca Prašnikarja v Veliki ulici 19 (tudi sam med najpremožnejšimi meščani), znana po imenu Pri nebeškem očetu. "Kar je bilo uglednejšib možakarjev, so vsi radi posedali v prijaznih gostilniških prostorih V tej odlični družbi so bili registrirani vsi tačasni mestni veljaki: pijomtarji, zdravnik, trgovci in obrtniki, kanci isti. mešana družba odličnjakov. l.e-tu so se zbijale šale, godovnikom prirejali frebi in burno politiziralo. Pri Nebeškem očetu se je točilo najboljše vino in obirale najboljše kosti. Nebeški oče je bil stara grča, pristen Kranjec, ki se nikdar ni nauči! nemščine. Pri njem so morali vsi govoriti slovenski, tudi g. župan, da celo g. pecirk-shauptman. Oča Prašnikar je nosil na glavi tisto nekdaj tako priljubljeno kapico, ki je bila čez in čez okrašena s pisanimi vezeninami. Kapico je snel načeloma le pred veljaki. Njegova ekstrasoba je bita okrašena s cinastimi posodami, krožniki, majolikami in z različnimi lončki za cvetlice. Tu je sto/oval Nebeški oče sam ter sam nosil na mizo vino in kruh. 712/ 12/ J. Suchv. Če so gostilno Pri nebeškem očetu obiskovali bolj narodno usmerjeni najpre- , 1(,' ,'„ možnejši meščani, pa je bila gostilna Pri Krištofu na Šumi 22, last Ivane in Gašperja Hostnika. v osemdesetih letih 19. stoletja bolj namenjena nemškutarskim gostom. Kot omenja Janko Kersnik, je sem večkrat zahajal Janez Kecel s svojimi pristaši: "Žejen in utrujen sem sedel pri kupici slabega cvička Pri Krištofu sredi nemčurske kamniške inteligence, katero reprezentira v prvi vrsti debeloglavi oče znanega izreka: Tri sto hudičev." To pa je bil c. kr. okrajni davčni nadzornik Franc Kavšek. V Kamniku so bile znane kot dobre gostilne še na primer gostilna Antona Frohllcha, Franca Fišerja, Jerneja Grašcka in nekoliko kasneje Josipa Kende. Vsi so bili sami predstavniki najpremožnejših meščanov 15 ). Suchv. navedeno tlelo, ur. 12. 14 Kjmniiin. priloga Našega llM.1 i/ podlistka Iz preteklih dni. 9. 5. 190T 15/ Informatorja (ikela Žerovnik in Niko Sad nikar K» Informator Niko Sadmkar /17/ J Suchy. navedeno delo. str. 11?. 18 J. Suchy. navedeno delo. str. 9V in tjakaj so zahajali tudi njihovi someščani po stanu. V kamniški okolici pa so bila taka shajališča najpremožnejših meščanov na Vrh-polju in v Stranjah. "Pri Korelnu na Vrpalab so se ob nedeljah in praznikih sestajali kamniški purgerji 'mit Kind und Kegel". Kamniški Grinzig tistih časov. Druga taka postojanka, kamor so zahajali samo tisti izvoljenci, ki so si mogli privoščili bager/ ali kočijo, je bila pri Korelnu v Stranjah. Kako udobno se je sedelo tod za kamnitimi mizami nad deročo mrzlo Bistrico. 713/ Po stanu, politični opredeljenosti, interesih. poklicih so se najpremožnejši možje združevali tudi v zaključene družbe, ki so se ob določenih dnevih v tednu dobivale v gostilnah ali restavracijah na tako imenovanih jour-fixih./14/ Po ustnih podatkih so bili to na primer visoki uradniki, zdravniki, odvetniki. podjetniki, tovarnarji, bogati trgovci in obrtniki, ki so se ob petkih sestajali na "žurfiksih". Imenovali so jih tudi pctkovce. Na takih "moških večerih" so premlevali politične teme. igrali karte. peli. pili in jedli. Večeri so se navadno podaljšali do jutra, ko so se po sprehodu vrnili v gostilno na golaž in po tem okrepčilu odšli naravnost v službo./IV Ohranjena je celo fotografija pctkovccv iz leta 1902 v gostilni Josipa Kcndc. Na njej so bili: odvetnik doktor Alojzij Kraut, hotelir Franc Fišer, c. kr. okrajni sodnik Fran Regally, lekarnar Josip Močnik, poštarski mojster Martin Novak, lastnik tiskarne Anton Slatnar. nadučitelj Ignacij Tramtc in tovarnar Jan Špalck Fotografirali so se S časopisom Slovenski narod, s čimer so hoteli poudariti svojo liberalno politično usmeritev./16/ Poleg ločenih zabav so bili v navadi še skupni družinski izleti v bližnjo kamniško okolico, ki so jih organizirala razna društva, na primer Narodna čitalnica je za svoje društvenikc organizirala izlete s krajšimi gledališkimi igrami v Stranje. Palovče, Mengeš. Zelo uveljavljena in skoraj obvezna so bila tudi romanja k Sv. Primožu nad Kamnikom, na l.imbarsko goro, v Velesovo in na Višarjc. Josip Suchv opisuje vzpon k Sv. Primožu: "Na svetega Primoža so oni in drugi Zemljani radi posečali strmi hrib istega imena. To je bilo že v navadi. Zjutraj zarana je odhajala pestra vrsta oiiličnjakov na dolgo pot na strmo goro. Vsak je prispeval /»> svojih močeh, /h> geslu: Hden za vse, vsi za enega. Xosi/i so s seboj svežnje in nahrbtnike z najrazličnejšimi kulinaričnimi pribori. Vino pa se Je dobilo kar gori pri mežnarjtt. "/17/ "Ko še ni bilo ajsenpona, so kamniški dandyji tistih časov izprevažali svoje boljše polovice v lepih udobnih kočijah ali saneh. Sani, kakršne je tiste čase uporabljala kamniška haute volee, so imele obliko laboda z navzgor obrnjenim koničastim sprednjim delom. Konji so s svojimi zvončki pritrkavaU v ubranih akordih, da je bito veselje poslušati. "/18/ Poleg manjših in večjih vzponov v bližnje hribe in planine sta bili zimski zabavi najpremožnejših tudi kegljanje in balinanje na ledu. Kot navaja Ivan Zika v Kroniki športa v Kamniku,/19/ so v zadnji četrtini 19. stoletja pa do 1914 imeli Kamničani lepo urejeno drsališče na Resnikovem travniku (z. umetnim namakanjem). Služilo jim je seveda tudi za drsanje in celo za predpustne plese v maskah Ohranjena pa je tudi fotografija, ki prikazuje igro "štok" na ledu. Poleti so hodili v hribe, obiskovali Prašnikarjevo zdravilišče in kopališče, v poznih devetdesetih letih 19. stoletja pa se med meščani pojavi nov šport - kolesarjenje. Ustanovljen je bil celo Klub slovenskih biciklistov za Kamnik in okolico, ki je organiziral kar nekaj tekem leta 1898 in izletov v kamniško okolico. Velik navdušenec za kolesarjenje je bil trgovec Janko (irašek, ki je celo tekmoval na kolesarskih tek-mah.,20/ Posebno donosni za kamniške trgovce, obrtnike in gostilničarje so bili semanji dnevi, ki so prinašali popestritev v vsakdanje življenje meščanov. Kot pravi Suchv. so bile vsak torek postavljene stojnice na Glavnem trgu in ljutlje so hodili od vsepovsod. Na semanje dneve tudi ni bilo pouka, kar je posebej navduševalo otroke. "Pohajkovali smo tam na trgu pred šolo. kjer je bila največja gneča kupcev in prodajalcev. Včasih pa so Kamnik obiskali cirkuški pajaci." Pogosto so na sejmih sodelovali tudi potujoči glumači. pevci ali celi cirkusi, ki so zabavali obiskovalce. Prav takti pa so sejmi privabili v mesto berače, padarje in druge posebneže. Seveda so imeli koristi od tedenskih in letnih sejmov številni kamniški gostilničarji. Josip Suchv se spominja semanjih dni v gostilni Pri Krištofu: "Vsak torek je hi! v mestu tedenski semenj. Ta dan je bilo pri nas vse polno gostov: kmetov, kupcev, konjskih mešetarjev ali lišajev. skratka, prava mešanica v nebo vpijočih pijancev. Na prostranem dvorišču je stal voz tik zraven voza in tudi konji so stali na prostem, ker ni bilo več prostora v hlevih. Vsi so pozabili name: natakarici, kuharice, celo kuhinjske dekle 721/ Prehrana Medtem ko je prehrana revnejših meščanov temeljila na brezmesnih in preprostih jedeh, je pri premožnejših prevladoval z mesnimi jedrni pripravljen jedilnik, ki so ga sestavljali številni in pestri dtnlatki. Poglavitna naloga kuharice ali gospodinje je bila priprava številnih in raznovrstnih jedi. Temeljni model kuhinje so ponujale kuharske knjige in pa razni kuharski tečaji za meščanske hčere. Josip Suchv se spominja, ~da sit se kamniške meščanske hčere učile kuhali pri Maliču ali pri l.efonlu v Ljubljani, nekatere celo pri Sacherju na cesarskem Dunaju." Seveda pa so tako hrano, kot jo navaja Suchv, na primer meso kljunačev, jerebic in divjih petelinov, gamsov in srn. 19 I. Zika. Kronika športa v Kamniku. rokopis. hrani Kulturni center Kamnik. 20 ARS. Kartoteka društev: Slovenski narod. II S. 1898. it. 106: Slovenski narod. J. s i K98. št 99: Slovenski narod. 11 6. 1898. št. HO; Slovenski narod, s - IH9H št. 152. /21/ J. Suchv. navedeno delo. sir 9?. 41. H G. Makarovlt. Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem. Slovenski cl-■uigral 1988-1990, št 55-34, l.juhliana 1991. str. 12"-205; V Šli-har. "CUnvk jc. kar jc" Prispevek k /(pi. dovini mehanske prehrane v 19 noktju. To in ono o meščanstvu v provinci. Pokra-linski mu/e| Celic. Celje 199*. sir. 19-24. /25/ K. Stre-kelj. Slovenske narodne pesmi. IV. zvezek. del VI. Šaljive in /abavljive pesmi. Liubljana 19811. str 690-696. /24/ J Suchv, navedeno drlo, sir 56. 52. 75. zajcev in postrvi, rakov, res imeli v zelo imenitnih družinah, na primer družinah zdravnikov, odvetnikov', visokih uradnikov, tovarnarjev in bogatih trgovcev. Trgovski in obrtniški ter gostilničarski sloj premožnih meščanov pa je še vedno kombiniral jedilnike s podedovanimi kmečkimi jedrni, kot so bili na primer žganci. močnik, kaša. štruklji, seveda vse primemo izboljšano. Po spominih sodeč, je imela hrana precej pomembno vlogo v meščanskem družinskem in družabnem življenju. Spomnimo se le izletov, jedilnikov na jour-fixih (telečja glava s hrenom, telečja juha. purani, polnjeni z žemljami in jabolki, na pepelnično sredo tako imenovan "hering šmaus" in podobno) ter jedilnikov v gostilnah. Predvsem je hranjenje z boljšimi jedrni pomenilo tudi zunanji izraz in znak boljšega družbenega položaja. Premožnejše meščanske družine so se morale tudi s prehrano razlikovati od ostalih slojev prebivalstva./22/ To mnogokrat vzvišeno meščansko vedenje je sprožilo nastanek številnih zabavljic o "z močnikom popackanih kamniških purgarjih". Omenjene zabavne pesmi so nastale predvsem med okoliškim, povečini kmečkim prebivalstvom, v katerih so smešili in poudarjali "meščanske" lastnosti, kot so prevzetnost, vzvišenost, samovšečnost. Te sicer redke stanovske pesmi je zbral po raznih zapisovalcih Kari Strekelj v četrti knjigi Slovenskih nanKlnih pesmi.'23/ Čeprav so te zabavi j icc o nekoč bogatih kamniških meščanih poznali ljudje tudi v drugi polovici 19. stoletja, vendarle meščani v tem času niso imeli podobnih težav. Z gojenjem živine in obdelavo zelenjavnih vrtov so si marsikje izboljšali vsakdanji jedilnik. "Ob božiču pa je po esej hiši dišalo po poticah. Na zapeiku sem čepe! in tri orehe, ki so se tam sušili." se spominja Josip Suchv. "Otroci smo si pri Podrekarju kupovali cimperman. Neke vrste sladkorček. droben in pisanih barv ter grenkosladkega okusa. Ali pa si pri Lectarju dobit za dva krajcarja 8 kolobarčkov leda v obliki velikega tolarja tistih časov. " Sveže kolo barčke so otroci pohrustali. z nekoliko starejšimi pa so se igrali in tekmovali. Nadalje se Suchv spominja, da jc imela njegova stara mama (Ivana llostnik) v veži z železnimi vrati zavarovano "špehkamro". kjer so pod stropom visele raznovrstne "mesne dobrine, pričenši pri klobasi pa vse do gnjali in krač." Kruh pa je hranila kar v predalu omare, kjer je bil vsakemu družinskemu članu dostopen, seveda z dovoljenjem gospodinje.^/ Bidermajerska kultura obnašanja pri mizi pa je prinesla tudi v meščanske kroge manjših podeželskih mest sicer nekoliko pozno (v drugi polovici 19. stoletja) kulturo pogrinjkov, kovinskega (ponekod celo srebrnega) jedilnega pribora, steklenine in porcelanastih servisov, kar je razvidno tudi iz licitacij in oporok kamniških meščanov. Vendar pa so bile dokaj visoke cene teh izdelkov in natančen popis zadnjih želja v oporokah glede posod j a in drugih predmetov dokaz posebno spoštljivega in pazljivega odnosa do te vrste premične lastnine./25/ Oblačilna kultura Podoben odnos so imeli meščani tudi do obleke, perila in tako imenovanega "Smuka" ali nakita. Nemalokrat v oporokah oporo-čiteljica namenja že nošeno boljšo obleko in perilo svojim hčeram in sestram, slabšo pa hišnim poslom. Prav tako pa tudi na licitacijah in prisilnih dražbah naletimo na prodajo čisto intimnih stvari, kot so perilo, nočne srajce in jakne, nočne čepice, kakor seveda tudi moška, ženska in otroška oblačila in obutev: od klobukov, plaščev. jaken. kril. hlač do nogavic in ponošenih polškorenjcev. Verjetno je takemu odnosu botrovala visoka cena in seveda tudi boljša kvaliteta izdelkov. Obleka je bila prvi zunanji znak. ki jc kazal na premoženjsko stanje lastnika. Kot sc spominja Josip Suchv, so bili v tistih časih, "ko so bili ljudje deljeni v kaste, v modi brade, dolge, častitljive a la Maksimiljan Mehiški Kamniške dame in damice so se /tonašale z dolgimi lasmi ter jih spletale v dve debeli kiti, ki sta se na po! pota navzdol spet lepo zavili do izhodišča. Saj ste katerikrat videli sliko rajnke cesarice Elizabete. Takrat je bila še krinolina v modi in tisti vrhu pompadourske frizure čepeči koketni slamniček. ki so ga pozneje zamenjali široki florentinci s pentljami in trakovi. Vse boljše dame so nosile židane obleke In tudi one postarišne kamniške mamice, ki so nastopale v avbah in pečah, so nosile svilena, široko nabrana krila na obroče. Žene z manjšo postavo so v krinolini nalikovali balončkom. "/26/ Otroci so po enem letu starosti dobili srajco. Razlik v spolu ni bilo, bile pa so v socialnem pogledu. Razlike so bile namreč v kroju, v kvaliteti oblačil, ponošenosti kot tudi v času. ki je bil potreben za pridobitev nove, prave obleke. Mestni otroci so namreč nosili srajce manj časa. hlače pa so fantje dobili v starosti treh let.,27/ Tega oblačila, dokaj neprimernega za igro, se spominja tudi Josip Suchv: "Cucki so me zelo nadlegovali, ker sem po takratni šegi nosil obleko, to se pravi blačice in telovnik iz enega kosa. Imelo pa je to oblačilo to nerodno slabo stran, da se je zapenjalo na hrbtu. Od zadaj je skozi vedno odprli spodnji del telovnika, tam, kjer so se začenjale hlače, drztio silila na svetlo - srajčica. In ta kos platna je bil večni kamen spotike za vse psage. 728/ Moda. ki se je uveljavljala po slovenskih manjših in večjih mestih in trgih, jc prihajala predvsem z Dunaja, premožnejše meščanke pa so jo sprejemale in oblikovale svojemu stanu in okolju primerno. Meščani so se seznanjali z modnimi novostmi na potovanjih ali v stikih s priseljenimi visokimi uradniki, zdravniki, odvetniki, ki so sc po službeni dolžnosti selili iz kraja v kraj in prinašali m/ ZAL. KA.VI-15. Okraj no sodišče Kamnik, lase 9-14. Oporoke In drugi zapuščinski spisi: ZAL. KAM-102. Občina Kamnik. škatla 10. mapa X-1 Prisilne ilra/hc. licitacij« 26. J. Suchv. navedeno dek>. str. 94-95. /27/ A. Puhar. Prvotno be-sctlilo življenja Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19 stok-t|u. Zagreb 1982. str 119-12(1 /2H J. Suchy. navedeno delo. sir. 15. 29/ J. Suchv, navedeno delo. sir 22. JO I Badovi-nac. Purtretisti celjskcga meiCana. To In ono o mivjiv mvu v provinci. Pokrajinski inu/ej Celje, Celje 1991. ur 63-68- /31/ M. U-sar. t iiH-lniiu- j/ dt-po-jev kamniškega mu/rja. katalog Kulturnega centra Kamnik. 19«' str 84. Hrani kamniški mu/vj. im it K IA številne novosti i/ večjih mest. Podobno vlogo so imele tudi družine višjega vojaškega kadra, ki je služboval v c. kr. smodnišnici v Kamniku. Z njihovo premično lastnino se bomo seznanili na licitacijah in prisilnih dražbah (številne novosti tudi v stanovanjski kulturi, gospodinjstvu). Verjetno pa so vplivali po osemdesetih letih 19. stoletja na modo. zlasti Kamničank, številni gostje in turisti v takt) imenovanem Prašnikarjevem zdravilišču in kopališču, ki so prihajali v Kamnik iz drugih delov avstrijske monarhije. Pt) letu 1891 pa je k pretoku modnih idej pripomogla tudi hitrejša in enostavnejša železniška povezava Kamnika z Ljubljano, kjer je bila ponudba blaga in konfekcijskih izdelkov mnogo bogatejša. V mnogih pogledih so se tako uveljavile številne novosti, kot na primer nove oblike ženskih klobučkov. frizure, določeni kroji oblek, v mnogočem pa so starejše meščanke ohranjale oblačilno kulturo kmečkega okolja, na primer nošnjo peč in avb. "Slani mati je bi/a si/o okrttgta krčmarica. redno s f>ečo na glavi - menda je še spala v njej - In če je stopita v zgornje mesto (opomba: iz predmestja Šutna v Mesto), kar se je redko zgodilo, je nosila s seboj tisto torbico, ki je imela na sprednji strani lepo izvezen okrasek, kakor so ga takrat navadno nosite m-dobljeni z manj poze. manj je poudarjanja zunanjega blišča, več je realizma in psihološke izpovednosti. Na slikarstvo je vplivala tudi uveljavitev in razširitev portretne fotografije. ki je postajala dostopnejša širšemu krogu ljudi./30/ v kamniškem muzeju je ohranjenih nekaj portretov meščanov, ki so živeli v 19- stoletju. Mnogi med njimi predstavljajo neznane meščane, ki so jih portretirali bolj ali manj znani slikarji. Med njimi je najbolj znan portret žene z miniaturo, delo Ivana Franketa iz leta 1882. Slika predstavlja bogato meščanko srednjih let s skrbno počesanimi lasmi in čipkastim naglavnim robcem, oblečeno v sivo muslinasto obleko s čipkami na ovratniku in pentljo, ki jt) krasi miniatura z upodobljenim možem. Edini dodatni okras so uhani./31/ Dopasno je upodobljen tudi neznani mož z bradico. Oblečen je v črn suknjič in telovnik, izpod katerega se vidi srajca z visokim zavihanim ovratnikom in pentljo. Okrog vratu mu visi zlata verižica z zelenim kamnom, na prstih desne roke pa ima več prstanov, med njimi tudi z okrasnim kamnom. Nosi modno "kozjo bradico". Znan je le podatek, da je bila slika nekoliko popravljena leta 1878./32/ Tudi drugi portreti prikazujejo meščane v pražnji obleki. Ženske srednjih in poznejših let so upodobljene v črnih oziroma temnih, svilenih. do vratu zaprtih oblekah. Premoženjsko stanje nakazujejo lc z nakitom: uhani in broškami. Tudi moški portreti prikazujejo boljšo meščanskt» nošo: tlaljše temne suknjiče in telovnike, srajce z zapognjenim ovratnikom Kot dodatki se pojavljata svilena pentlja z okrasno iglo in verižica za uro v žepu telovnika. Dva portretiranca imata tako imenovane "firanejoževske", močno zaraščene zalisce z brki./33/ Pogostejše so fotografije, ki so zlasti po osemdesetem letu spodrivale dražje portretno slikarstvo. Tudi tu so kamniški meščani upodobljeni v boljših oblekah, namenjenih za obiske, sprehode po mestu, izlete in druge družabne dogodke Starejše meščanke so pogosto fotografirane v temnih, svilenih, zaprtih oblekah, mlajše v oblekah in životcih iz raznobarvnega blaga in okrašenih s številnimi dodatki in ozkim pasom Ob koncu 19. stoletja se uveljavijo ženska krila in bluze, pogostejši so tudi že industrijski izdelki. Na vseh je viden bogat nakit: uhani, verižice, sponke in broške. Pogost ženski dodatek so bile ročne torbice, različni dežniki in senčniki ter klobuki. Meščani so slikani v tlaljših suknjičih, telovnikih in srajcah z nekoliko višjim ovratnikom. Skoraj obvezni so klobuki. Za okras so nosili vratne rutice ali kravate, pripete z okrasnimi iglami. Večkrat pa je na fotografijah vidna verižica žepne ure. Nekatere fotografije nam prikazujejo tudi obleko za posebne priložnosti, na primer za lov, izlete v hribe in podobno. Oblačilna kultura premožnejših meščanov je bila po kvaliteti blaga, modelih, okrasju kot tudi po številu kosov zunanja manifestacija njihovega premoženjskega stanja Čeprav, kot smo videli pri oporokah in licitacijah, so bili v tem pogledu tudi precej varčni in celo stiskaški. Stanovanjska kultura Hiše in razporeditev prostorov V Zgodovinskem arhivu v Ljubljani so ohranjeni nekateri zapisi komisijskih ogledov stavb in prošnje ter načrti za gradnjo novih ali le nadzidavo starih hiš. Iz teh prošenj in zapisov si lahko predstavljamo, kakšne so bile idealne hiše in stanovanja v tistem času oziroma na kakšen način so premožnejši meščani lahko pokazali svoje bogastvo tudi v tem pogledu.,34/ Stanovanjske hiše so bile na Sutni in v Mestu v drugi polovici 19. stoletja že večinoma enonadstropne, medtem ko so na Grabnu, v Novem trgu. ob spodnjem delu Šutne. na Perovem in Žalah prevladovale Se nizkopritlične. Pri večini hiš so zgradili gospodarska poslopja, na primer drvarnice, šupe. hleve, kozolce, ptnle, kar kaže še "napol kmečko podobo mesta". V omenjenih primerih je veliko hlevov kar v pritličju hiš. 32 Hrani kamniški muze). inv it. K 14. 33. Hrani kamniški muze). inv it. K II. K " K K /34/ ZAL KAM-102, Ohfina Kamnik Splošni spisi, škatla 7 vtjpa tirad-njc Vl-J 1869-70; ZAL, KAM-102. Ohfina Kamnik Splošni spisi, škatla 7 Mapa Komisijski ogledi stavb VI-3/1873. 1877, 1878, 1880: TALKAM-102. Občina Kamnik, fasc 109 Elektrika. Instalacijski načrti Šutna 1913-1918 Pogled na imennnc|šc hiše v Veliki ulici, »koli leta 1900, Mu/c) Kamnik, inv. it. H93 3V ZAL. KAM-102, Obilna Kamnik. Škatla 7. Komisijski ogledi Mavh Vt-V 18^3. 36 ZAL, KAM-102. O bitna Kamnik, skada 7. Komisij-»ki ogledi stavb VI-3 1H-«. 3" /Al.. KAM-102. Olxinj Kamnik, favi 109 Elektrika. zlasti (e se hišni lastniki niso prvenstveno ukvarjali s kmetijstvom, ampak so bili obrtniki in trgovci in so retlili živino le za domače potrebe. Drugače je bilo seveda pri premožnejših meščanih, ki so bili kmetje in lastniki velikih posestev, zlasti na Perovem in v Novem trgu Tu so si poleg stanovanjskih stavb zidali samostojno stoječe hleve, kozolce in druga gospodarska poslopja, vezana na kmetijstvo. V pritličju so bili tako prostori za opravljanje obrti in trgovine, kleti, pogosto tudi hlevi za živino, v prvem nadstropju je bilo kvalitetnejše stanovanje za lastnika in njegovo družino. Poglejmo si nekaj primerov. V zapisniku komisijskega ogleda 28. februarja 187.3 je zapisano, da je bila hiša gostilničarke Ivane (¡rašek na Šutni 41 zgrajena po gradbenem načrtu, ognjevama in tudi sanitarno primerna Sledi opis prostorov in njihove namembnosti: v pritličju je bila točilnica, kuhinja, shramba, vinska klet in klet za zelenjavo, hlev in pod V prvem nadstropju je stanovanje sestavljalo šest sob. 35/ Tudi usnjarjeva vdova Helena Iglič iz Mesta 11 omenja v prošnji za znižanje hišnega davka stanovanje v prvem nadstropju. ki je sestavljeno iz petih sob, kuhinje in shrambe./36/ Hiša usnjarskega mojstra Avgusta Terplnca na Šutni 31 je imela v pritličju prodajalno, sobo, svinjsko kuhinjo in hlev, v prvem nadstropju pa štiri sobe, kuhinjo, delavnico in vežo z gankom./37/ Trgovka Barbara Ferlinc s Šutne 46 je v gradbenem načrtu, ki ga je izdelal zidarski mojster Tomaž Snoj 18. januarja 1874, želela naslednjo ureditev: v pritličju klet. hlev, sobo za hlapce in svinjsko kuhinjo ter stranišče. V prvo nadstropje naj bi se po stopnišču prišlo na mostovi, od tu so vrata vodila v kuhinjo s shrambo in v štiri sobe, ki so bile med seboj prehodne. Tudi tu je narisan manjši prostor, kar bi lahko bilo stranišče. 38 Tako razporeditev prostorov najdemo tudi pri naslednjem naročniku gradlvcnega načrta. V obokanem pritličju so načrtovali sobo in kuhinjo (namenjeno poslom), hlev, klet in stranišče. Prvo nadstropje je sestavljalo stopnišče z vežo in mostovžem, s katerega je bil vhod v jedilno sobo. kuhinjo in tri sobe. Tudi te sobe so bile med seboj prehodne, obenem pa so imele izhod tudi na leseno verando s straniščem./39/ Verjetno so potrebe po vedno kvalitetnejših bivalnih prostorih in po boljših higienskih in požarnovarnih razmerah narekovale, tla so se meščani odločali za rušenje ali nadzidavo starih hiš zlasti v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja. V arhivu je ohranjen načrt ključavničarskega mojstra Andreja Albrehta iz Mesta 82. ki je želel nadzidati nizkopritlično hišo. V pritličju je ohranil vhodno vežo. stranišče, kuhinjo in dve sobi. tretjo je ob pridobitvi novih prostorov namenil skladišču. V prvem nadstropju je pridobil vežo s straniščem, dve veliki sobi in kuhinjo, /a nadzidavo se je odločil leta 188» in mestni urad v Kamniku mu je to prošnjo potrdil 20. mana 1881./40/ Zanimivi sta bili hiši na Šutni 6 in 7, ki sla bili od petdesetih let 19. stoletja v lasti lekarnarjev in zdravnikov. Leta 1858 ju je kupil lekarnar Adolf Jahn, leta 1876 doktor Maks Samec (združil hiši v eno), 1900 lekarnar Josip Močnik, leta 1913 jo je podedovala hči Ana Močnik, poročena Karba. Ker je bila hiša namenjena več kot stt» let lekarniškim potrebam, to kaže ludi razporeditev prostorov. Razporeditev in oprema prostorov pa dokazujeta tudi premožnost hišnih lastnikov. Hiša je imela veliko klet, pritličje je bilo namenjeno lekarniški dejavnosti: prodajalna, dve skladišči, laboratorij in soba za asistenta. Na zaprtem dvorišču sta bili lesena drvarnica in zidana soba za VH /AL. KA.M-102. Občina Kamnik. tkada 7. Komisijski ogledi stavi) VI-3 18" 39 ZAL. KAM-102, lase. 109. elektrika 10 /Al.. KAM-102, Občina Kamnik. ikada f. Komisijski ogledi stavb VI-3 18811 /41/ ZAL KAM-102. Obtina Kamnik, lase 109 Flektrika In stalaeijski naprti Šutna 1915-1918. /42/ F Štele. Spomeniki političnega okraja Kamnik. Politični okra| Kamnik Topografski upu. Ljubljana 1929. str. 95-97 /4}/ C. Avguštin, Razvoj meščanske arhitekture v Kranju od srednjega veka do začetka 20. stoletja. Kranjski zbornik. Kranj 19-0. str 22T-244 44 G Pirhofer. Konservativitat umi Bedeutung hiirgerltchen Wohncns. Burger-tlim in OMerrviih. 198«. /ve/ek 3 hlapca. Pno nadstropje je imelo najlepše prostore. Stopnišču je sledila predsoba in vhod v tri sobe, kjer sla dve najlepši gledali na glavno ulico (z balkonom). Na zaprto dvorišče je gledal hodnik, ki je vodil v kuhinjo s shrambo in na veliko verando. Ob stopnišču je bilo stranišče, ki pa je bilo po načrtu leta 1913 že preurejeno v kopalnico. Uredili so si tudi mansardo, kjer so imeli še tri sobe. garderobo in sobo za služki-njo./41/ Stare kamniške meščanske hiše v samem Mestu, na primer v Veliki ulici, na Glavnem trgu. v Svinjski in Samostanski ulici ter na Starem trgu. so imele šc nekatere starejše gradbene clcmcntc,/42/ Tako kot na primer v Kranju. Radovljici. Škofji I/iki se je namreč tudi v Kamniku meščanska hiša oblikovala v drugi polovici 15. stoletja. V obdobju vse do srede 19. stoletja so postale arhitekturne novosti skoraj obvezne in so kazale željo meščanov, da svoj tlom približajo idealu plemiškega doma. Te spremembe se kažejo predvsem v fasadah, sistemu obokov in dvorišč. Na fasadah se zamenjajo portali, ki dožive razcvet v začetku 19- stoletja. Okna se povečajo in okrasijo s profiliranimi okvirji, fasade se po letu 1K(H) začno prepredati s horizontalnimi venci in štukaturami Take tipične spremembe v razvoju meščanske hiše so bile značilne zlasti za predele na Sutni in v Mestu, ki še danes kažejo zunanjo podobo prve polovice 19. stoletja v vrsti fasad in portalov. Še celo 19. stoletje pa nadaljuje meščanska hiša, glede svoje namembnosti, srednjeveško tradicijo, kjer so trgovina, obrt, dodatne gospodarske dejavnosti in družinsko stanovanje povezani v celoto./43/ Pri nizkopritličnih hišah ni bilo veliko prostora: dve sobi s kuhinjo in vežo. Pri enonadstropnih hišah pa si že lahko predstavljamo stanovanja, ki naj bi bila primerna meščanskemu standardu: pet- do šestsobna stanovanja s kuhinjo, kletjo, sobami za posle. Takih stanovanj je bilo v povprečju največ, izjemna so bila šc kvalitetna stanovanja z urejeno kletjo in podstrešjem. Prav lahko se strinjamo z opisom G. Plrhoferja, ki je v svoji raziskavi meščanstva v Avstriji opisal dobro meščansko stanovanje: "...štiri sobe druga za drugo, obrnjene proti parku, z dolgim balkonom; zadaj je bila na vsaki strani ena velika soba in en kabinet. In seveda krilna vrata, štukatura na stropu, soba za gospode z biljardom, salon za dame. kjer sta stala klavir in harmonij... "./44/ Notranja oprema stanovanj Meščansko vedenje je zahtevalo tudi utrjevanje in zagotavljanje družbenih vezi med pripadniki istega razreda. Pri tem je šlo predvsem za tako imenovano kulturo obiskov. "Dobesedna nagnjenost k reprezenti-ranju je bila povzdignjena v vsesplošen ideal. Mogoče še bolj je bilo meščansko stanovanje opremljeno za imaginarnega obiskovalca 745/ Da pa so bili meščanski ideali povsod enaki, nam potrjuje tudi Josip Suchy v svojih spominih, v katerih opisuje "kulturo obiskov mestnih gospa" in pri tem pravi, "da so v tistih časih (okoli 188») imeli v hiši še ti. salon, sobo za goste. Tam je stalo vse-povprek foteljev, zof itd. 746/ II kulturi obiskov jc tako vsekakor spadala tudi ustrezna notranja oprema meščanskega stanovanja oziroma vsaj salona, v katerem so, s čim številnejšim in raznovrstnim pohišrv:om ter drugimi dodatki, želeli pokazati gostom svoj dober ekonomski položaj. Določen vpogled v opremo kamniških meščanskih stanovanj dajejo zapuščinski spisi. ki le na nekaj mestih omenjajo vrste pohištva, na primer omare, politirane predalnike. postelje in dodatke kot so stoječe ure, slike in podobno./47/ Podrobnejše podatke dobimo iz licitacij in prisilnih dražb, na katerih so ljudje, zaradi selitve, dedovanja, zadolžitve ali česa podobnega, prodajali predmete in pohištvo iz svojih stanovanj. V Zgodovinskem arhivu v Ljubljani je ohranjenih deset licitacijskih zapisnikov iz sedemdesetih let 19. stoletja (1870-1879), ki nas seznanjajo z vrsto licitiranega blaga, ceno in novimi kupci. Pri omenjenih licitacijah je več primerov, kjer so bili licitatorji doseljenci. Ixxiisi vojaške osebe, uradniki, ki so se morali po službeni dolžnosti odseliti iz Kamnika. Iz licitacij izvemo, kateri predmeti in kosi pohištva so bili kamniškim meščanom najbolj všeč, katere prestižne drobnarije so hoteli pokazati v salonu, kaj jim je manjkalo v kuhinji in podobno. Med licitatorji so bil tudi: Karolina Schmalz. posestnica iz. graščine Zgornje Perovo, ki je leta 1875 licitirala pohištvo, živino in vozove: Gustav Ribano je leta 1878 ponujal vozove, stroje in kovinsko orodje: Jožefa Iglič iz Mesta 11 je licitirala premičnine, ki sla jih z bratom podedovala po materi.,48/ Licitatorji so ponujali pohištvo, opremo, obleko in obutev, igrače, slike, posodje. Med pohištvom so omenjeni številni predalniki (cena 9 goldinarjev 15 krajcarjev), skrinje za obleko (1 goldinar 60 krajcarjev), omare za obešanje oblek (Hangkosten, okoli 10 goldinarjev), posebne omare za perilo (11 goldinarjev). Prodajali so posebne omare za kuhinje in shrambe ter skrinje za živež. Kredenco z nastavkom je kupil hotelir Franc Fišer kar za 18 goldinarjev 55 krajcarjev V spalnice so nameščali nočne omarice, postelje s "federmadraz.i" ali brez. Žena gostilničarja in trgovca Neža Hostnik si je kupila za spalnico leta 1872 umivalnik z ogledalom za 6 goldinarjev, žena c. kr. okrajnega glavarja Ulricha pa toaletno mizico z ogledalom. Poleg lesenih posteljnih stranic so prodajali Se železne. Licitirali so stare stole, klečalnik. dve knjižni polici, ki ju je kupil hotelir Franc Fišer za 11 goldinarjev. Na licitacijo so dali še razne vrste miz. od navadnih kuhinjskih, raztegljivih, malih mizic ob zofi ali t»b kanapeju, navadnih lesenih 4S c;. Pirhofer. navedeno delo. Kv J. Suehv. navvdeno delo. str 18 /47/ ZAL. KAM-15. Okrajno sodile Kamnik, lase. 9-14. Oporoke in ostale zapuščinske zadeve. /48 ZAL. KAM-102. Splošni spisi, škatla 10, mapa X-l. Prisilne dražbe exekueije 1869- 18T0. 18-1. Rubeii. Ilotaciie 1872: Lieitaciie 1872. 1874. 1877. 1879; Ejtckucijc IK-K do lakiranih, iz češnjevega lesa in podobno, (.¡citirali so tudi pisalne mize s pisalnim priborom, obtežilnike za pisma in črnilnike. Veliko zanimanja so kamniški premožnejši meščani pokazali za razne vrste kanapejev in foteljev, divanov in naslonjačev. Trgovec Janez Murnik je na primer kupil zofo in osem naslonjačev za 40 goldinarjev 5 krajcarjev, usnjarjeva vdova Marija Dralka pa nekoliko slabšo zofo in šest naslonjačev le za IS goldinarjev. Tudi trgovec Maks Plaue je pri istem licitatorju kupil leta 1872 še tretjo garnituro - zofo in štiri naslonjače v vrednosti 16 goldinarjev 20 krajcarjev. Izdelovalec kisa in žganih pijač Julij Stare pa je odkupil pri majorju von Plcrsmannu celo garnituro pohištva za kar 67 goldinarjev 50 krajcarjev. Poleg oblazinjenega pohištva in raznih salonskih mizic so največ zanimanja vzbujali razni dodatki, s katerimi so hoteli poudariti neko prestižnost. Tako so kupovali karnise, večja in manjša ogledala (na primer veliko ogledalo z. okvirjem kramar Jožef Orel za 11 goldinarjev. Janez Murnik za 6 goldinarjev), blazine za okno. svečnike (trgovec Janez Murnik za 25 krajcarjev), lestence iz mesinga, petrolejke za 1 goldinar 5 krajcarjev, namizne in stenske ure v vrednosti od treh do 14 goldinarjev in manjše za en goldinar Prane Fišer je na primer kupil držalo za cigare s figuro Pana. Za vrednejše umetnine, ki bi krasile stene, ni bilo zanimanja. Tudi med licitiranimi slikami ne najdemo slik večje umetniške vrednosti. To so bili bolj ali manj razni ponatisi, ki so bili zelo poccni in primerni za vsako stanovanje, kar vidimo po izklicnih cenah od 20 krajcarjev do 11 goldinarjev. Zanimivi so motivi: veliko je slik cesarja in članov cesarske d nižine ter slik zgodovinskih dogodkov, na primer Cesar Maksimilijan v Mehiki, Bitka pri Leipzigu. Wilhelm Teli; druge slike so nabožne, na primer slike raznih svetnikov - svetega Pavla, Urbana, Antona. Viktorja. Kristus in Marija, Križanje, Puščavnik Nekatere podobe so prikazovale domače in tuje kraje, na primer Oljsko goro. Ljubelj. Novi trg. Več slik je prikazovalo kako fantazijsko krajino. Naslednja skupina slik je predstavljala razne lovske prizore in vrste živali, povezane z lovom, na primer Ostričevka s psom. Pes, Lisjak. Licitirali so tudi zabavne slike, na primer tisti z naslovom Ljubček ali Vedeževalka. Cene slik so bile zelo nizke, saj so se gibale med 20 krajcarji in tremi goldinarji. Le za eno sliko z naslovom Pokrajina je omenjeno, da jc naslikana na platnu z oljnimi barvami. Temu primerna je bila tudi cena 11 goldinarjev. Prodajali so tudi vezene slike za 20 do 30 krajcarjev. Sama vrednost slik je kazala na odnos kupcev, ki so slike kupovali kar po več skupaj. Med kipi so prodali dva bronzirana kipa v vrednosti enega goldinarja (kupil rezbar Matija Ozbič) in hronzirani kip viteza za pet goldinarjev. Prav tako tudi ni bilo velike ponudbe in zanimanja za nakup knjig. Le Amalija l^ikner prodaja leta 1870 en paket knjig, romanov in več zakonikov, ki jih je za nekaj več kot en goldinar odkupil trgovec Janez Murnik. Več zanimanja in višje cene dosegajo razno kuhinjsko posodje, kozarci, servisi, jedilni pribor, namizni prti Slabši kuhinjski pribor je bil en goldinar, šest kavnih skodelic 50 krajcarjev, Neža llostnik je na primer kupila eno spono za serviete za en goldinar. Ponujali so čisto navadno kuhinjsko posodje. na primer železne lonce, pletene košare, vrče za kis. lonce in čebre za mast. čibre za moko, "štrudlmodele", vilice za peč, ponve, lesene lopatice, zajemalke za vodo. košarc za rake. valjar, sita. vrčke, enostavne plt>čevi-naste krožnike in skodelice, ribežen, solnice, lavorje. sklede. Vsi ti kosi niso presegali vrednosti enega goldinarja Licitirali so razne vrste kozarcev, od malih kozarcev, kelihov, kozarcev s pokrovom, pivskih kozarcev (cena šestih kozarcev s steklenico je bila 7 goldinarjev) do skodelic za kavo, kavnih servisov, porcelanastih krožnikov (s pokrajinskimi motivi) in porcelanastih posod za juho. Kamniški meščani so radi nakupovali tudi razne novejše gospodinjske pripomočke, ki jih verjetno v Kamniku še ni bilo veliko. Gorilnik za kavo. kavni mlinček za cn goldinar, strojček za kavo - vse to sta kupila leta 1872 od c. kr. nadporočnika Antona Matiusija trgovec Janez Murnik in gostilničar Boštjan Matičič. Gostilničarka Marija Dralka pa je od majorja von Pfersmanna kupila za 10 goldinarjev star kavni strojček. Zanimivi so še trije nakupi kolovratov, ki so jih kupili Marija Tcršak, Janez Murnik in Franc Stelc. Družine z majhnimi otroki so kupovale pri c. kr. majorju von Pfcrsmannu tudi otroške igrače. Gospa Hoffcr je odkupila za dva goldinarja otroški štedilnik. Marija Suchv za en goldinar 75 krajcarjev otroški voziček, Marija Dralka otroško omaro z nastavkom za en goldinar 55 krajcarjev. Amalija Ukner je leta 1870 licitirala otroško računalo in lesenega konja, vse vredno manj kot goldinar. Nekoliko nas preseneča prtxlaja čisto intimnih predmetov, kot so na primer perilo, nočne srajce in nočne jakne, čcpicc. celo nočne poscxie, posteljnina, že rabljeni prti in brisače. Verjetno so pomanjkanje te vrste predmetov, visoke cene ali boljša kvaliteta blaga pripeljali do prodaje rabljenih osebnih predmetov. Prodajali so tudi prevleke za blazine, volnene odeje, flanelaste in volnene kose blaga, posteljna pregrinjala, otroške brisače, brisače za roke in noge. namizne prte, serviete in podobno Med osebnimi predmeti najdemo perilo, spalne srajce (po 70 krajcarjev), spalne čepice, kopalne plašče, volnene in bombažne nočne jopiče za gosptxlc, usnjen in volnen trebušni pas (za boljši stas), ki sta ga kupila Jakob Eppich in Marija Toman za nekaj krajcarjev, nočna posoda je bila po 45 krajcarjev, žlica za obuvanje škornjev pa je stala kar 4 goldinarje 90 krajcarjev. Seveda so prodajali tudi rabljeno obleko in obutev. Med oblačili najdemo slarc šale, volnene čepice in rokavice, otroško spodnje krilo, kravate, moške srajce (po en goldinar), otroške in ženske klobuke, celo "Hosenträger", dežnike in sončnikc. ženske ročne torbice, otroške srajčke in slinčke, otroške hlače s čipkami, krilca, hlače, suknjiče, plašče (okoli 7 goldinarjev), zimsko krilo za H goldinarjev 55 krajcarjev. Med obutvijo najdemo ženske, moške in otroške polškornje. cokle za nekaj krajcarjev, par vrhnjih čevljev ali galoš, klobučevinastc škorenjčke za zimsko obutev, par visokih čevljev pa je glede na kvaliteto materiala in ohranjenost stal od 3 do 8 goldinarjev. Kabljene obleke in obutev so kupovali revnejši meščani, premožnejši pa so se med licitiranimi predmeti rajši odločali za nakup dragocenejših stvari, kot so pohištvo, jedilni servisi in pribori ter prestižni predmeti, ki se jih v domačih trgovinah ni dalo dobiti. I)a so včasih kupci resnično pretiravali, nam dokazujejo prodani pljuvalniki. kokošje grede za tri krajcarje, štirje lonci majarona. oleandri za 50 krajcarjev do šest goldinarjev, odpadno železo, jermen za brušenje britve, koši praznih steklenic, paket papirja, zabojček peneče limonade, steklenica vinskega kisa za 80 krajcarjev, kletke za kanarčke (txl 50 do 90 krajcarjev), potovalni kovčki, deska za likanje perila, ribje koščice z vrvico in podobno. Poleg vsega navedenega so prodajali tudi živino, stroje, kočije in druge vozove ter orodje. Frančiška Nastran in Terezija Vclič sta prodali leta 18^9 kočijo za 16 goldinarjev usnjarskemu mojstru Avgustu Terpineu. Gra-ščakinja Karolina Schmalz z Zgornjega Pcro-vega je leta 18""5 licitirala živino: krav») z dvema tclicama je za 105 goldinarjev kupil trgovec Janez Ferlinc, eno "rdečo" kravo za 90 goldinarjev SO krajcarjev gostilničar Anton Fröhlich, drugo za 62 goldinarjev 50 krajcarjev krojač in kramar Franc Mejač z Grabna, "belo" kravo je za 7-i goldinarjev kupil Anton Fröhlich. licitacije in prisilne dražbe nam nudijo vpogled v intimne dele družinskih stanovanj. Seznanijo nas s pohištvom, dodatno opremo, vrsto oblačil in obutve. Že same cene licitiranih predmetov nam izdajo, kateri predmeti so bili med premožnejšimi meščani holj iskani in zaželeni. Najvišje cene so dosegale oblazinjene sedežne garniture, garniture pohištva, kanapeji in mizice. Sledijo porcelanasto posodje. jedilni pribori, kavni servisi, kompleti okrašenih kozarcev. Tudi mi lahko potrdimo, da sc kamniški trgovci, obrtniki kot tudi višji uradniki niso pretirano zanimali za slike večjih umetniških vrednosti. Cena ponatisnjene slike je bila namreč nižja od cene nošene moške srajce ali obuvala za škornje. Le redki meščani so se na umetnine spoznali in so jih tudi poznavalsko zbirali, ob koncu 19. stoletja sta bili na primer v Kamniku dve znani privatni zbirki: c. kr. okrajnega zdravnika doktorja Antona Binterja in c. kr. okrajnega živinozdravnika doktorja Josipa Sadnikarja Tudi zanimanja za nakup knjig in knjižnih polic med meščani ni bilo veliko, saj naletimo nanje le izjemoma. Dokumenti stanovanjske kulture so tudi ohranjene fotografije. Slike interierjev so v večjem številu nastajale šele okoli leta 1900. S kamero je bila ujeta dnevna soba - salon čevljarskega mojstra in hišnega posestnika Gregorja Kratnarja na Šutni 32. Na fotografiji vidimo polno zof in žametnih naslonjačev, na steni uokvirjene fotografije, stensko ur«) in ostale drobnarije. Amaterska fotografija Josipa Sadnikarja nam nudi vpogled v tlel spalnice, kjer je stal predalnik s porcelanastim vrčem in lavorjem za umivanje. Gospodinje so bile zelo ponosne tudi na svoje zimske vrtove na zastekljenih verandah in hodnikih, kar nam dokazujejo fotografski posnetki pri c. kr. notarju Karlu Schmidin-gerju in c. kr okrajnem zdravniku Antonu Binterju. Sploh je bilo Binterjevo stanovanje na Šutni 5 (hišo je kupil leta 189" «hI trgovčeve vdove Marije Kecel), prav zaradi njegovega zhiratcljstva, nekaj posebnega. Doktor Anton Binter je namreč z zanimanjem spremljal umetnine vseh vrst in jih vneto zbiral. Tako je imel v lasti slike in kipe domačih in tujih umetnikov, Na fotografijah vidimo bogato opremljen salon s klavirjem, predalnikom, ogledalom, v kotu sobe je miza s poslikano skrinjico za nakit. Na steni opazimo por-tretno sliko ženske z bogato izrezljanim okvirjem, druga umetniška dela ter več okrasnih ogledal. Stene so okrašene s tapetami s cvetličnim motivom, na stropu pa ne manjkajo skoraj obvezne štukature in mogočen lestenec iz. mesinga. Vendar pa. kot smo že omenili, je bila tako bogata opremljenost prostorov izjemna, o njej lahko govorimo v času ob prelomu stoletja in tja do prve svetovne vojne. Stanovanjske kulture najpremožnejših kamniških trgovcev in obrtnikov nikakor ne moremo primerjati z opisanim primerom, čeprav so seveda vsi težili k čim večji popolnosti vsaj enega prostora, to je salona za obiskovalce. Ostali prostori, namenjeni le družinskim članom, so bili bolj preprosto opremljeni, na primer spalnice s posteljami, nočnimi omaricami, omarami za obleko, skrinjami in predalniki za perilo, kuhinje z navadnimi mizami, omarami za živež in postni je ter zidanimi štedilniki (leta 1869 jena primer zaprosil za gradnjo požarnovarnc kuhinje in zidanega štedilnika gostilničar Anton Frohlich). 49 Če pa vse to primerjamo s stanovanjsko kulturo revnejših meščanov, so premožnejši Kamničani vsekakor dosegali zavidljivo dober meščanski standard. Pripadnost meščanskemu stanu se je kazala v prvi vrsti kot neko skupno priznavanje določenega načina mišljenja in vedenja. Skupne ideale, kot so urejeno družinsko in družabno življenje, pomembna vloga in časti v javnem življenju, stanu primerna stanovanjska in oblačilna kultura, prehrana - vse to so seveda poskušali vsaj «.4 ¿L gf a. »«> ZAL KAM-102, Občin j Kamnik. škatla 7. Mapa VI-š 1869-70. (iradnjc. na zunaj kolikor toliko uresničevati. Z zunanjim poudarjanjem premožnosti pa so večkrat sprožali tako med ostalim mestnim prebivalstvom, zlasti pa med okoliškim, posmeh in nevoščljivost. Lahko pa je bil to tudi njihov namen. Vsekakor so premožni me-ščani sami skrbeli za zaprtost in elitizem svojega stanu, kar jim je po mnenju okolice dajalo tudi posebne značajske lastnosti. Analiza šestdesetih izbranih naj premožnejših kamniških meščanov v drugi polovici 19. stoletja je predvsem pokazala, tla tudi tako časovno in številčno omejena skupina ni bila popolnoma enotna. Številne razlike tako v načinu pridobivanja premoženja, izobrazbi, v odnosu do kulture, politike kot tudi v čisto vsakdanjem načinu življenja potrjujejo različnost med tako imenovano davčno skupino premožnih meščanov, ki so jo sestavljali obrtniki, gostilničarji in trgovci in delno zemljiški posestniki, ter inteligenčno skupino. Prav takt» je opazna tudi razlika med meščanstvom, ki si je pridobilo premoženje do osemdesetih let 19. stoletja, pri katerem naletimo še na močno tradicijo, in pozneje obogatelim meščanstvom, ki je bilo že kazatelj modernejših časov. Kljub vsem tem razlikam pa so bili vsi pripadniki meščanskega stanu, kar jim je dajalo vsaj v odnosu do drugi h enotno meščansko mišljenje in vedenje. IMPRESSION OF PROSPERITY Norms and habits of the wealthiest burghers of Kamnik in the second half of the 19th century The main source for the definition of this class were the electoral rolls for the elections to the County Assembly in the constituency covering the towns of Tržič, Radovljica and Kamnik. For Kamnik the Archives of the Republic of Slovenia still hold the electoral rolls from the period between 1861 and 1913 (although they are incomplete for the year 1861, January 1867 and 1870). The electoral system in the Austro-Hungarian empire was based on the level of direct taxes paid and on education. The right to vote was neither general nor was it equal, there were also differences in the representation of the counties and nations. The voters were divided into electoral classes, each of which elected a specific number of representatives. In larger municipalities, such as for example Kamnik, the voters were divided into three electoral classes. In the first electoral class were the people who paid the highest taxes and the intellectuals, in the second group were the voters who paid two-thirds of the total amount of taxes collected, and in the third were the remaining taxpayers. Each electoral class, irrespective of the number of people it contained, voted for the same number of representatives, which gave the wealthiest class political predominance. The main emphasis of this study is thus on the eligible voters in the top tax brackets, although from the eighties onwards members of the professions, lawyers and doctors, also had high incomes. The analysis thus covers 60% of the voters in the first and second electoral classes in the town constituency of Kamnik. People who appeared in these classes only once, that is those who had high tax assessments for less than six years, were excluded. We also excluded people who owned real estate or exercised a registered trade in the Kamnik assessment area but who had no permanent residence there, as well as the owners of smaller castles and manors The wealthiest stratum of the citizens represented between 20 % anil 30% of all eligible voters in the town constituency of Kamnik But here too. the only really wealthy people were those in the first electoral class, i.e. 5 % to 8 % of the voters. Membership of the burgher class was expressed above all in conformitv to certain ways of thought and behaviour. Common ideals, like a well-ordered family and stKial life, an important and honourable role in public life, a residential anil sartorial culture and a diet appropriate to their class - all these were things they tried to realize at least as far as appearances went. There was a certain amount of envy and this conspicuous exhibition of wealth was ridiculed by the other classes in the town and particularly by the people in the surrounding countryside. who sang some very funny songs at their expense. However that may be. the wealthy citizens themselves ensured that their circle remained almost hermetically closed and elite. This, according to their environment. also gave them specific personality traits. The analysis of sixty of the wealthiest citizens of Kamnik in the second half of the 19th century showed above all that although this was a temporally and numerically limited population it was not completely homogeneous. The numerous differences in the way in which wealth was acquired, in education, in attitudes to the arts and politics, as well as in the ordinary everyday way of life, reflect the diversity within the so-called wealthy citizens' tax bracket, which included craftsmen. innkeepers, merchants and some landowners on the one hand anil intellectuals on the other. There is also a clear difference between the burghers who acquired their wealth up to the eighties of the 19th century, where we still find strong adherence to tradition in all respects, and those who made their fortunes later, who heralded more modern times. However, despite this disparity they were all members of the burgher class, which gave them a common way of thinking and behaviour at least in contrast to the other strata of society. Tovarna ščetk in čopičev brata Naglic Jane/. Humar Peter Naglič (1885-19S9). tovarnar v šmarci. Foto: Lampič. Liubljana Janez Humar, dipl in/. Žale •» a, 12 lil Kamnik Na mestu, kjer stoji danes podjetje Menina v Šmarci, je še pred štiridesetimi leti delovala Tovarna ščetk in čopičev brata Naglic Sedanji objekti industrije pogrebne opreme ne dajo slutiti, da je bila nekoč tu povsem druga proizvodnja, ki je bila vodilna v ščetarstvu na slovenskih tleh. Ho spletu razmer pa je po drugi svetovni vojni prenehala delovati. Zaradi njenega pomena in vloge je potrebno, da jo obvarujemo pozabe in pravilno ovrednotimo njen gospodarski. tehnični in vsakršen drug pomen ter tako obogatimo narodov spomin in njegovo samozavest. Naznačena naloga pa ni nič kaj lahka. O tovarni obstaja le malt) zapisanega, pa tudi arhiva skoraj ni, bodisi da se je porazgubil ali pa je bil ob menjavi lastnikov celo uničen. Ta zapis, ki je le skromen prispevek k monografiji tovarne, je nastal po pričevanju tistih redkih nekdanjih delavcev tovarne, ki so še živi, po vtisih in spominu avtorja na počitniško delo v tej tovarni in na skoraj vsakdanje obiske v njej ob prinašanju malice očetu, ki je bil tu zaposlen od leta 1920 pa do njenega prenehanja, nazadnje kot honorarni delavec. Pomembni so nekdanji pogosti in prijateljski stiki z obema že pokojnima lastnikoma, pogovori s sorodniki bratov Naglič in nekdanjimi poslovnimi partnerji tovarne. Bistvena dejstva pa so seveda oprta na vire naših uradnih inštitucij, kar je naznačeno v opombah. Neprecenljive avtentične dokumente predstavljajo številne fotografije. ki jih je posnel Peter Naglič Zanimivo je. da podjetje kljub mnogim referencam, ki jih je imelo v svoji stroki in v slovenskem prostoru, nikoli ni bilo znano in uveljavljeno sorazmerno s svojim pomenom in vlogo. Za to je več razlogov. Podjetje je bilo do druge svetovne vojne stalno v fazi rasti, kar je lastnike zaposlovalo s tehničnimi, tehnološkimi in organizacijskimi vprašanji. Institucionalna propaganda, reklama izdelkov in osebni prestiž so bili povsem drugotnega pomena Omeniti pa je treba še eno zanimivost, namreč ugotovljeno dejstvo, da vsi glavni stroji nekdanje Nagličeve tovarne še danes delujejo pri različnih proizvajalcih po Sloveniji./l/ Kaj je ustanovitelja podjetja. Jožefa Na-gliča. roj. 1859, razen prekipevajoče energije in zavedanja lastne moči in sposobnosti dvignilo iz vaške povprečnosti, lahko samo ugibamo. Mogoče sozvočje njegovih teženj in načrtov v njegovi sposobni ženi Mariji, roj. 1860. Domnevamo lahko, da je k nastanku podjetja pripomogel podjetništvu dokaj naklonjen čas v drugi polovici prejšnjega stoletja. Zagotovo pa tudi konjuktura za ščetarske iztlelke, ki je po zapisu njunega sina Petra/2/ nastopila po ljubljanskem potresu leta 1895. Nastanek, razvijanje in doba razcveta Nagličeve tovarne kažejo mnoge podobnosti z drugimi slovenskimi podjetji tedanje dobe. Prenehanje delovanja podjetja pa je v mnogočem specifično. Večina manjših tovarn, kakršna je bila tudi Nagličeva. je takoj po drugi svetovni vojni prešla v splošno imovinsko last. Te tovarne so bile solidna osnova za nastanek večjih podjetij, celo gigantov. Za Nagličevo tovarno pa so spremenjene razmere po drugi svetovni vojni pomenile pt)časno umiranje, ki se je pričelo najprej z ukinitvijo osnovne ščetarske dejavnosti. Tovarna je zatem dajala streho nekaterim dejavnostim podjetja Svit i/. Kamnika, dokler se končno ni znašla v objemu podjetja Menina. ki jo je docela integriralo v svojo prostorsko in proizvodno zasnovo, pri čemer je del objektov povsem porušilo, tlel zgradb pa vključilo v svoj sistem. Le ena zgradba je izpadla iz njegovega okvira, iz te pa je po preureditvi nastalo privatno stanovanje. Delo in sposobnosti dveh Nagličevih rodov so bili pogoj za delovanje takrat vodilne ščetarske tovarne pri nas. ki je dajala kruh številnim šmarskim in drugim delavcem ter njihovim družinam. Že drugi rod Nagličev pa je dočakal gospodarsko in politično povsem neustrezne čase. ki so delovanje podjetja pripeljali v gospodarsko neučinkovitost, saj proizvodne zmogljivosti, zgrajene za približno 60 do 70 delavcev, gospodarsko niso prenesle le 10-20-odstotnega izkoriščanja kapacitet. To dejstvo in brezperspektivnost v sistemu, ki je omejeval osebno pobudo, uveljavljal enosmernost slehernega delovanja, sta zaradi preživetja potisnila tretji 1 Nekai najbolj znanih uporabnikov strojev iz. Nagličeve tovarne: Francisova turbina Anion Grebene, Mlinarstvo. Biv irica pn Mokronogu. vrialka za vrtanje lukenj v hrbtu ščetk. up Beer. debelinski skobeljni stroj, lip Kircher. po-1.1 viom.it za izdelavo ščetk lip F.b-ser. in kolulni brusilni stroj: Pavle Peterlin. Ščeiarstvo. Pre-serje pri Radomljah. mikalni stroj, prodal neznanemu kupcu Aleksander Šimenc. Ščetar-sivo Brezovica pri Ijubljani. kovinska stružnica: Hrane Dolenc, Mehanična delavnica, Šmarca. mi/ni rezkar prodal neznanemu kupcu Ciril Jaševec. Mizarstvo Šmarca: slebrni vrtalni stroj, stružnica, tip Pikica Industrija pohištva Stol Kamnik /2 Rokopis Peira Nagliča hrani Katarina Šporar. šmarca. V A RS. flui Š marca IHMC 4 AKS. Iko Šmarea IK6K S Kamniški zbornik I9SS. Mr 5V O l stm vir Hibin Jerman. Šmarca. 7 ARS. TOI. fav cikel 331. « 127. K Zemliiška knjiga obilne Kamnik Nagličev rod v gospodarski pesimizem in ga usmerila v druge dejavnosti. ZAČETKI TOVARNE IN OBDOBJE IX) I.F.TA 1922 Šmarca je bila. kakor kažejo podatki franciscejskega katastra iz leta 1868./3/ tipična majhna obcestna vas med Kamnikom in Domžalami. Iz omenjega vira izhaja, da je bilo tedaj po posestnem statusu več kočarjev (kajžarjev) kot gruntarjev. Cela grunta sta bila le dva. ostale kmetije pa so bile polovične in četrtinske. Precejšen del va-ščanov se je moral preživljati z najrazličnejšimi opravili: z domačo obrtjo, dninar-stvom. gozdnim delom in raznimi priložnostnimi opravili. Po ustnem izročilu so bile tedaj v vasi najmanj štiri gostilne, krojač, zidar ... Po podatkih omenjega katastra pa so bili tedaj v Šmarci štirje mlini, tri žage. usnjarna in tri kovačije. <4/ Tudi ščetarstvo naj bi bilo tu domača obrt. Pri Nagličevih. ki so imeli po odredbi o nunieraciji hiš iz leta 1769 5/ hišno številko I. kar pomeni, da je bila hiša "ta krajna" oziroma "ta končna" v vasi, gledano iz kamniške smeri, in so zato dobili hišni vzdevek oziroma hišno ime Konček, mi bili po posestnem statusu kočarji. Ukvarjali so se z najrazličnejšimi opravili. Jožefov oče je med drugim sodeloval pri graditvi proge Dunaj-Trst, kakor opisuje njegov vnuk Peter. Po pripovedovanju Etbina Jermana 6 naj bi se Jožefov oče ukvarjal tudi s prodajo drobnih okrasnih predmetov: barvnih reprodukcij slik, raznih kipcev itd., ki jih je prodajal po sejmih, pa tudi po domeh. Po ugotovljenih uradnih virih/7/ se je mnogo Nagličevih sorodnikov konec prejšnjega in v prvi polovici tega stoletja ukvarjalo s ščetarsko obrtjo. Iz tega smemo domnevati, da se je Nagličevo podjetje razvilo iz nje. Po Petrovi pripombi o konjukturi po letu 1895 in glede na dejstvo, da je Jožef Naglič leta 1881 postal lastnik domačega posestva. 8 je gotovo, da so se pri Nagličevih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja že ukvarjali s ščetarsko obrtjo. To pa potrjuje tudi podatek o gradnji nove hiše. ki jo je Jožef postavil na mestu, kjer je stala stara. Okoli leta 1890 je nastala nova enonad-stropna, prostorna, za tisti čas zelo sodobna stanovanjska hiša z delavnico v pritličju, ki so jo imenovali "verkštat". Nova hiša je imela meti drugim sgRifijah|. narisal Jane/ llumar Nagličeva tovarna v šmarci leta I9J(>. Izkop dovodnega kanala za Fran-cisovo turbino Foio: Peter Naglič. obilne Kamnik z lokacijo žagalnice med Okomovim in Vavpetičevim mlinom ob šmarski Mlinščici ni uspelo. Uspešnejši je bil. ko je na parceli št. 208. k. o. Šmarca, ki jo je kupil od ■9 zemljiška Franca Lužarja iz Šmarce št. 8,/9/ postavil kiipin delavnico za obdelavo lesa s površino približno 60 m- in s pomočjo vodnega kolesa uporabljal četrtino vodne moči Mlinščice, ki jo je s pogodbo 11. 3- 1895 odstopil kovač Janez Jerman iz Šmarce št. 62. /. obdelavo lesa je torej postal neodvisen od dobaviteljev, kar pa ne velja za žagani les. ki ga je šipo prvi svetovni vojni kupoval od raznih dobaviteljev, največ od Rudolfa Šnabla. ki je imel žago v Šmarci in je žagal pretežno za Nagličevo ščetarno. Kot zanimivost je treba omeniti, da je to lokacija, kjer so v neposredni bližini konec prejšnjega in v začetku tega stoletja nastale nekatere tovarne in hidrocentrala. Delavnica za obdelavo lesa je kasneje postala izhodišče nove tovarne. Proizvodnja lesnih polizdelkov, predvsem hrbtov za ščetke, ki so jih preprosto imenovali "dilce", je bila občasna, nekaj zaradi izdelave na zalogo, nekaj pa zaradi delavcev, ki so bili. vsaj nekateri, polkmetje in so delali le v zimskem času. Glede na količino porabljenega lesa naj bi imela ščetarna okoli leta 1910 od pet do deset zaposlenih delavcev. V tem obdobju že izdelujejo ščetke za potrebe raznih obrti in porajajočo se industrijo in ne le izdelke za gospodinjstvo in pleskarstvo. Naraščajoča prodaja je terjala nove lesne in ščetarske proizvodne zmogljivosti, kar je v letih od 1911 do 1923 pripeljalo do nakupa novih parcel. Najprej leta 1911 do nakupa parcele št. 211, k. o. Šmarca, ki je bila neposredno ob parceli št. 208. in parcele št. 212, k. o. Šmarca, ki jo je prodal J. Zobavnik iz Šmarce./10, Pričele so se priprave na izgradnjo novih proizvodnih objektov: razširjene lesne delavnice in delavnice za ščetarske izdelke. Načrti so bili zastavljeni velikopotezno in suvereno, a tudi uresničeni. /10 Zemljiška knjiga občine Kamnik /tt ARS. TOI. fav cikel it. 226 Lesna delavnica je bila načrtovana v tlorisu 28 m x 7 m. ščetarski del tovarne v tlorisu 17,5 m x 9 m ter sušilnica za žimo v tlorisu 11 m x 6 m. Začetek nove tovarne sega torej v čas neposredno pred prvo svetovno vojno, ta pa je delo zavrla. Peter je moral na vojsko, Karol pa se je posvetil študiju na univerzi. Med vojno so zamrle mnoge dejavnosti in tudi žagarska proizvodnja, kar ilustrira naslednji dopis županstva Šmarca Trgovinski in obrtni zbornici v Ljubljani: "Podpisano županstvo sporoča na zahtevo podpisane zbornice pod št. 1158. V drugi polovici leta 1915 so bile sledeče žage ustavljene: Jožefa Okorna na Duplici, Antona Vavpetiča v Šmarci, Rudolfa Šnabla v Šmarci. Šmarca 6/3 1916." J. Benda in žig Županstvo Šmarca. okraj Kamnik.1"/11. Ustavitev žagarske proizvodnje je razumljivo zaustavila ali vsaj zelo zmanjšala ščetarsko proizvodnjo. Takoj po vojni pa je sledila živahna in ustvarjalna doba. Že leta 1921 so preselili ščetarsko delavnico v nove tovarniške prostore na parceli št. 212. Nova lesna delavnica je bila dograjena že pred njo. V tem času je dograjeno tudi pokrito skladišče za les s tlorisom 22 m x 6 m, ki so ga imenovali "šupa". V njem sc je lahko uskladiščilo približno 300 m1 žaganega lesa. Zgrajena jc bila tudi sušilnica za žimo. Ko so bili leta 1922 končani objekti ščetarske in lesne delavnice, ki jc imela v celi vzdolžni smeri vgrajeno transmisijsko gred za pogon strojev, in ko je bila končana sušilnica za žimo ter dograjeno skladišče za goriva in maziva ter sanitarije ob obeh večjih delavnicah itd., jc Jožef Naglic 8 6. 1922 umrl. Mesec prej. 6. 5. 1922, je z izročilno i* Z-cmljiika pogodilo zapustil tovarno sinovoma Petni in Karlu./12/ OBDOBJP. DO I.F.TA 1945 Obdobje od Jožefove smrti do druge svetovne vojne predstavlja vrh Nagličcve knjiga občine Kamnik. ščctarnc. vojna in čas neposredno po njej pa njen počasni konec, Brata Naglic sta prevzela vodstvo tovarne v občutljivem času, ko je razširjena proizvodnja porajala mnogo problemov, ki jih prinaša vsaka nova proizvodna zmogljivost, poleg tega se je tovarna počasi vključevala v novi gospodarski sistem prve Jugoslavije. Mnoge zadeve je bilo treba dokončno tudi pravno urediti. Iz te neurejenosti je izviralo precej težav. Kovač Janez Jerman, ki je prodal četrtino vodne energije Mlinščice, je leta 1922 oh njej, po razsodbi okrajnega glavarstva v Kamniku, postavil novo vodno kolo in z njim izkoriščal vso njeno moč z utemeljitvijo, da je Jožef Naglic svojo lesno delavnico postavil brez. gradbenega dovoljenja. Prišlo je do spora in tožb na sodišču in raznih pristojnih uradih. Zadeva je dobila Ime "vodni spor". Po zadnji odločbi z dne 26. 10. 1926. ki jo je izdal okrajni glavar v Kamniku, je četrtina vodne energije Mlinščice dokončno pripadala Na-gličevim. Vzporedno z. reševanjem energetskih zadev sta brata Naglič urejala tudi pravne zadeve v zvezi z lastništvom in namembnostjo K Zemljiška zemljišč, kar sta uredila leta 1923-/13 knjiga občine Takoj po prevzemu vodstva tovarne sta Kamnik prj£c|a uveljavljati nov tehnično-tehnološki koncept poslovne politike podjetja. Za razumevanje vsega tega je treba vsaj v najbolj grobih obrisih poznati "curiculum vitae" glavnih akterjev p«xljetja. Peter Naglič (1883-1959) je bil vsestranska. pa tudi zapletena osebnost. Za ščetarstvo se je odločil po družinski tradiciji. Osnovno šolo je zaključil v Kamniku, zatem pa se je v okviru avstro-ogrskega sistema strokovnega šolanja usposobil za ščetarja in opravil šili l Mni vir mojstrski izpit na Dunaju. 1-4/ Med šolanjem lanna spor.ir se je naučil nemško, kasneje med I. svetovno vojno pa kot italijanski ujetnik še italijansko. Ščetarstvu je posvetil pretežni del svojega življenja. Bilo mu je poklic, služba, predvsem pa delovno področje raziskovanja in študija. Celo življenje se je poglabljal v ščetarsko tehnologijo in dognanja uporabljal v proizvodnji. V tovarni je uvajal nove materiale: korenine, basin, fibris itd., novo tehnologijo obdelave žime: barvanje in podobno. Z barvami, lepili, novimi materiali je mnogo eksperimentiral V tovarni jc bil po današnjih opredelitvah operativni in tehnični vodja. Zelo raznovrstne in številne pa so bile njegove ljubiteljske dejavnosti, ki jim je bil zvest celo življenje. Naj jih na kratko opišemo le nekaj. V prvo lahko štejemo petrogralijo - kamenoslovje. Strastno in sistematično je vse svoje življenje zbiral in urejal: kamnine, kristale, minerale, kapnike in rudnine. Vse te je sistematično zbrane, urejene in opisane razporedil po policah nekdanjega "verkštata". Zbirka, kaj mikavna na pogled, ki je bila vredna tudi širše in strokovne pozornosti, se je žal po njegovi smrti "porazgubila". Peter Naglič je bil vse življenje navdušen fotograf. ikI zgodnje mladosti, ko je snemal še na steklene plošče, pa do smrti je ustvaril neprecenljiv zaklad dokumentov svojega časa. i ^ SE 3 JtJ-bfM To gradivo je v glavnem ohranjeno. Spekter njegovih fotografskih motivov in tem je izredno številen in kliče po sistematični obdelavi. Njegov konjiček je bilo tudi planinarjenje. Kolikor so tedanje razmere dopuščale, jc zelo rad potoval, pa ne le po Avstro-Ogrski. temveč tudi dlje. Od mnogih potovanj naj omenimo le udeležbo na prvem vseslovenskem romanju v Sveto deželo, ki ga je vodil knezoškof A. Bonaventura Jeglič leta 1910. Stroške potovanja jc pokril s prodajo posnetkov tega romanja./15/ Veselilo ga je delo s sadnim vrtom, ki ga je vzorno in strokovno urejeval ob domači hiši in ob tovarni. Udeleževal se je takratnih sadjarskih tečajev in naročal strokovne publikacije s tega področja. Poleg strokovne literature In publikacij je spremljal tudi publikacije in literaturo svojih ljubiteljskih zvrsti. Če se nebi bil rodil v ščetarski družini, bi bil prav gotovo postal sposoben novinar, za kar jc imel mnoge dispozicije in osebna nagnjenja. Po značaju je bil Peter Naglič izredno skromen, delaven in globoko veren, zato je bil priljubljen tako v poslovnih kakor tudi v prijateljskih krogih. Izjemna je bila njegova ljubezen do mladine in sposobnost vživljanja v njene probleme. Mladino je s svojim pristopom in znanjem privlačil kot magnet. Kot podjetnik pa je imel zelo realen čut za svoje okolje, ki se mu je znal prilagajati, ne da bi pri tem izgubljal svojo istovetnost. To najbolje izraža dejstvo, da je bil od dvajsetega do šestdesetega leta abstinent. Karol Naglič (1892-1965) je leta 1913 z odliko končal gimnazijski študij. Zatem je stopil v ljubljansko bogoslovje in ga po dveh letih zapustil 16/ ter se vključil v študij elektrotehnike in strojništva na Dunaju. Nazadnje je študiral tudi na univerzi v Brnu na Češkem. Zaradi očetove smrti in domačih razmer je Študij tik pred diplomo opustil in se vključil v vodenje tovarne. Nagnjen je bil k reševanju tehničnih problemov, kar je po besedah sošolca pokazal že v gimnaziji. 17/ Evropsko razgledan jc spremljal dosežke proizvodnje ščetarskih strojev in naprav. To se je odražalo v kvaliteti strojne opreme in naprav Nagličeve tovarne. V svojem času je imela najvišji nivo. V tovarni je bila med drugim njegovo delovno področje energetika. Projektiral je mnogo strojnih naprav, posebej po drugi svetovni vojni. Pri tem mu je bil nepogrešljiv pomočnik mehanik Kanil llu-mar, 18/ Projektiranje, konstruiranje in eksperimentiranje je opravljal v svojem elck-tro-strojnem laboratoriju, v kleli svoje vile ob tovarni. Liboratorij je bil za nepoklicane strogo zaprt. I.c po očetovih zvezah mi jc bilo nekajkrat mogoče občudovati male stroje, naprave, načrte in podobno. Karel Naglič je imel bogato strokovno knjižnico, založeno predvsem z. nemško strokovno literaturo, Po razmerah pa se je moral ukvarjati tudi s tržnimi in komercialnimi vprašanji, pri tem pa žal ni imel vedno najbolj posrečene roke. Meil vojnama je bil v središču gospodarskega dogajanja v kam- 15 t «ni vir Katarina Š|x>-rar. šmarca l(> Šcmalizcm Ljubljanske skoti jc. letnik 191i in 1915 /I" I 'sini vir profesor Anda Pctcrlin. Kamnik. IX Karol llu-mar (189S-I96"7), priučeni mehanik. ki si jc z dokazili o izvršenih delih pridobil regularni naziv visoke kvalifikacije Iricc. Radomlje 1988 20 A Koritnik. (H) srebrnem jo Jožef N agi k (18S9-I922) FcMo: Peter Naglic niški regiji s sodelovanjem v raznih gospodarskih in poslovnih odborih Med drugim nekaj časa kot delničar F.lektričnostrojne 19 s stražar, zadruge, z. o. z., v Radomljah./19/ Jubilejna <>b brrgovih Hiv publikacija ob petindvajsetletnici šentviške gimnazije ga v seznamu nekdanjih maturantov označuje kot industrialca. 20/ Podobno kot brat Peter se je tudi on ukvarjal z različnimi ljubiteljskimi dejavno-hileju. Ljubljana stmi. Klasično izobražen je spremljal vsa kulturna in literarna dogajanja svoje dobe, kar se je lepo izražalo v bogati leposlovni knjižnici. Vključeval se je v kulturna društva svojega okolja in po drugi svetovni vojni več let predsednikova! šmarskemu kulturnemu društvu. V njegovo delo je aktivno posegal, posebej posrečeno z organiziranjem prosvetnih večerov. Povojno zaupanje ljudi, ki so ga izvolili za prvega predsednika šmarskega ljudskega odbora, pa se je hitro izničilo, ko so taka mesla prevzeli bolj "zanesljivi kadri". Po značaju se je občutno razlikoval od svojega brata. V strokovnih krogih se je gibal suvereno in je vzbujal optimizem, drugače pa je deloval odmaknjeno, skrival je precejšnjo mero introvertiranosti. Do sodelavcev in podrejenih je bil korekten in je njihovim tehtnim osebnim problemom dajal prednost pred tovarniškimi./21/ Med drugo svetovno vojno sta brata Naglič vseskozi gmotno podpirala narodnoosvobodilno vojsko. Partizani so imeli v Nagličcvi tovarni stalno zatočišče, zato sla bila brata neštetokrat v različnih tveganih situacijah. Ta kratki zapis o bratih Naglič kaže njuno usposobljenost za vodstvo tovarne, hkrati pa tudi vso heterogenost njunih delovanj. Strokovno dobro pripravljena sta torej prevzela vodstvo in pričela uresničevati sodoben poslovno-tehnični koncept poslovanja in s tem pripeljala podjetje v sam vrh slovenskega ščetarstva v času med obema vojnama. Mnogi ščetarji so iskali tu strokovno, pa tudi drugo pomoč /22/ Že v času Jožefa Nagliča so mnogi ščelarji kupovali pri njih lesne polizdelke ali na njihovih strojih opravljali razne tehnološke operacije. Take in podobne usluge je tovarna nudila ves čas svojega obstoja. Nekaj ščetarjev se je v tej tovarni usposobilo in kasneje odprlo svoje ščetarske delavnice723/ V vsem času svojega obstoja pa so v tovarni razžagovali drva za vaščane in okoličane. Za obdobje največjega razcveta tovarne lahko štejemo čas od leta 1930 do 1935. Takrat je bilo v tovarni v posameznih letih zaposlenih -van "bolfar" v kombinaciji z vodnim koritom za pranje žime. zasnujejo in izdelajo brata Naglic in Karol Humar. Stroj je pravzaprav prototip "bollarjev", ki so jih za potrebe slovenskega ščetarstva izdelali po drugi svetovni vojni. Kovinska delavnica, v nekdanji strojnici diesel motorja, postane razvojni laboratorij in operativni prostor./25/ V njem delala predvsem oba Karla. Peter Naglič pa sodeluje z nepogrešljivimi nasveti in izkušnjami ščetarske tehnologije. "Bolfar" deluje na energijo vodnega kolesa domače proiz-vodnjc. Nova energija Mlinščice je v celoti pridobljena s pogodbo, sklenjeno z novim lastnikom Jermanovc kovačije in posestva. Agricijcm Jermanom. Kovačija je pripadla podjetju, domačijo z vsemi pripadajočimi njivami pa je odkupil Peter Naglič. Pravno-formalno je bilo to urejeno v zemljiški knjigi leta 1938-/26/ Približno polovica neizkoriščene moči Mlinščice, ki je odslej v celoti pripadala Nagličevim. je bila izziv za Karla. Zasnoval jc novo vodno kolo, ki naj bi izrabilo preostalo neizkoriščeno energijo. Poganjalo naj bi stroje lesne in kovinske delavnice, turbina pa žagalnico, mikalni stroj in nove ščetarske avtomate, inštalirane ob strojnici. Ustvarjalni duh in spretne roke že omenjene trojke so realizirali tudi to. Okoli leta 1939 je že stalo novo vodno kolo s premerom približno 3 m in z 1.8 m širokimi lopaticami. Druga svetovna vojna je prekrižala tudi te načrte in vodno kolo ni nikoli opravljalo svoje funkcije. Neposredno pred drugo svetovno vojno je bila torej opravljena zadnja prostorska in proizvodna razširitev tovarne in taka jc ostala do svoje ukinitve. Pregled proizvodnih in drugih prostorov pa kaže naslednjo sliko: skupna površina tovarniških proizvodnih, skladiščnih in pomožnih prostorov jc znašala 1887 m-. Podrobnejšo sliko teh prostorov kažejo naslednji podatki: a) b) c) a) b) C a) b) c) č) Proizvodni prostori: za lesarsko in kovinsko proizvodnjo: 265 m" za ščetarsko proizvodnjo: 332 m" za energetsko proizvodnjo: 35 m" Skladiščni prostori: pokrili -za ščetarske izdelke in material: 545 m" -za žagani les: 132 m" -za goriva in maziva: 15 m hlodišče: 500 m2 Pomožni prostori: transformatorska postaja: 3 m' pisarniški prostor: 16 m" stanovanje: 32 m" sanitarije: 12 m" Skupna tovarniška površina pa je znašala tedaj nekaj manj kot 4000 m2. Strokovno in tehnološko ni/gledana brata sta poznala kvalitetne proizvajalce strojev in naprav, zato sta kupovala pri najbolj renomi-ranih firmah, večinoma nemških. Večina ključnih strojev in naprav iz Nagličeve tovarne še danes deluje pri raznih uveljavljenih proizvajalcih po Sloveniji, kar ne potrebuje posebnega komentarja. Ščetarski stroji, polavtomati in avtomati se ponašajo z znakom firme Ebser iz Todtnaua pri Frciburgu, ki je še danes vodilna firma v Nemčiji in F.vropi na tem področju. V arhivih je zaslediti firmo Cahn & Rheinaner iz Mannheima, Kirchcr iz Lcibziga. Beer in še nekatere druge. Mnogi stroji in naprave so inovacije in izdelava vodilne trojke podjetja. Razrešitev energetskega vprašanja in modernizacija proizvodnje sta pomenili popolno osamosvojitev in neodvisnost od dobaviteljev Nagličcva tovarna v Šmarei v letih I9.V7-W. Karol Humar izdeluje obrne vodnega kolesa za pogon -hol-tarp- Opazuje ga njegov sin Malo Desno je viden del objekta sušilnice za žimo. v ozad|U pa Jer-manova drvamioi. Foto: Peter Nagln 1 Karol NagliC. tovarnar v Šmarei (1H92-19M) Foto: Atelje ličilo». Ljubliana in celo nasprotno: že obstoječa svetovalna in poslovna pomoč raznim ščetarjem se je še okrepila in povečala. Mnogi so kupovali v Nagličevi firmi polizdelke, predvsem lesne, zopet drugi so naročali razne strojne in druge pripomočke, ki so jih proizvajali v kovinski delavnici. Posebej gorenjska regija se je naslanjala na strokovno pomoč in svetovanje bratov Naglic. Z novo in razširjeno proizvodnjo se je razširilo tudi tržišče. Slovenija postane premajhna, prodajajo tudi na Hrvaškem, kar prevzame firma Frei iz Zagreba. Svetovna kriza tistega časa je terjala davek tudi v Nagličevi ščetarni. Leta 1935 so že odpustili nekaj delavcev. Vse naštete tehnične, tehnološke in druge odlike podjetja pa niso mogle povsem odstraniti negativnega vpliva pomanjkljive in včasih tudi nedodelane tržne in komercialne strategije. Vodilna tehnično-tehnološka misel in mnogi problemi, izvirajoči iz tega. so trženje potiskali na obrobje. Posledica so bile mnoge finančne težave, ki so se včasih izkazovale tudi v kratkotrajnih izgubah, ki pa sta jih podjetnika s posojili, predvsem pri premožnih sorodnikih, uspešno pokrivala. Vinkulacijc v zemljiški knjigi kažejo na to, saj vsem vpisom hitro sledijo izbrisi obveznosti. Podjetje je torej iz resursov pozitivne bilance le pokrivalo svoje mnogotere r Zemljiška obveznosti. 27/ Izjema je čas tik pred drugo knjiga svetovno vojno, ko so nekateri stroji prišli občine Kamnik p(K, hjp))U.k() ki pa bMa ,.|knj p,, vojni >s i »mi vir An- s poravnavo vseh obveznosti eliminirana. 28 čne do specializirane strojne. Najnižjo stopnjo je predstavljala manufakturna proizvodnja po domovih. Povprečno deset delavk je izdelovali) tehnološko manj zahtevne izdelke. predvsem ribarice in metle. V sami tovarni pa so se prepletale kosovna, serijska in celo množična proizvodnja, le-ta je obsegala predvsem ribarice iz korenin in metel iz basina. ki je pred drugo vojno potekala na avtomatih. Organizacijsko pa je bila tudi tu cela paleta kombinacij, od ročne prekt) specializirane delavniške do specializirane proizvtxlnje na polavtoniatih in avtomatih Vse te kombinacije so izvirale iz zelo heterogenega proizvodnega programa. Ta je v glavnem obsegal ves tedaj znani ščctarski program. Ščetarska proizvodnja je potekala pretežni) v ščctarski tovarni s specializiranimi delavnicami za: apreturo, ročno proizvodnjo, specializirano proizvodnjo za pleskarstvo v "smolivnici". delavnici za mikanjc. tj. urejanje in sortiranje žime. in delavnici s polavtomati ter avtomati. Proizvodnja pa je potekala še v nekaterih drugih prostorih in na drugih mestih: v pralnici, sušilnici, pa tudi na prostem (naravno sušenje žime) in ob Mlinščici (pranje žime) itd. Material so sklatliščili na več mestih: na podstrešju lesne delavnice in sušilnice, večinoma pa v prvem nadstropju ščetarske tovarne. Glavni proizvodni materiali so bili: konjska in kravja žima, ščetine, kozja dlaka (kozin), dlaka veveričjih repov, korenine, basin. ftbris, palma, sisal in sirek. Torej domači in uvoženi materiali. Proizvodni program je bil širok in heterogen, usmerjen v proizvodnjo izdelkov za široko in specializirano porabo. V prvi skupini tako najdemo: ribarice, blatarice. mazalicc. likaricc ter ščetke za parket, obleko, roke. kopal no-masažne ščetke, ščetke za čiščenje konj, delovnih oblek, steklenic, za katranske premaze ter razne tlrugc premaze za tla. V programu specialnih ščetk pa najdemo ščetke in omela za obrt in industrijo: za dimnikarje, za mlinsko in papirniško industrijo, za usnjarstvo in škrobarstvo, dalje vse vrste čopičev za pleskarstvo in soboslikarstvo, vse vrst omel za tla in zidove, žične ščetke za razne obrti in industrijo ter umetniške čopiče. Ciletle na proizvodni program je bila heterogena tudi usposobljenost delavcev oziroma delavk Večina delavk je bila priučena. nekaj pa jih je bilo usposobljenih za specializirana dela (mikanjc žime). Večino delavcev so usposobili tloma. Za delo na polavtomatih in avtomatih pa so delavce pošiljali na specializacijo v Nemčijo.,'29/ Zaposlovali so tudi kvalificirane ščetarje. Gotove izdelke so embalirali v pakete, prirejene za posamezne vrste distribuiranja. Večje količine izdelkov so transportirali s konji na posebej prirejenem vozu. Izdelke so vozili najmanj enkrat tedensko v Ljubljano in na železniško postajo v Jarše. Manjše količine za bližnje trgovine in tovarne pa so prevažali z ročnimi vozički, običajno s cizo ali pa z dvokolesom. Del prodaje je bil seveda v tovarni sami. kar je bilo v tistih časih navada. Obseg proizvodnje je ob tako širokem programu težko prikazati. Proizvodnja, izražena v ekvivalentu ribaric, je v najproduktivnejšem času znašala približno 1""(M) do 2000 ribaric na dan. Z avtomatom za ribarice, kupljenim okoli leta 1940. je bilo mogoče izdelati do 800 ribaric na dan. Nagličevi izdelki so bili kvalitetni, vendar zaradi dragih uvoženih materialov tlragi, zato so bili na tržišču nekoliko manj konkurenčni Izjema so bili specializirani proizvodi za obrt in industrijo, poznani in iskani po vsej Sloveniji. Zal pa so bile potrebe po teh proizvodih majhne. Podjetje je bilo finančno najbolj odvisno od proizvodnje in prodaje najbolj množičnih proizvodov, in sicer ribaric iz korenin in metel Record, ki so jih oglaševali v dnevnih časopisih in raznih publikacijah. Tu lahko še enkrat poudarimo, da je bila komerciala šibka točka poslovne politike podjetja, saj so med vojnama večino svojih izdelkov prodajali le preko dveh podjetij. To sta bili Veletrgovina M. Tcr-šatv30 iz Ljubljane in Veletrgovina Frei iz Zagreba. OBDOBJI-: PO DRUGI SVETOVNI VOJNI DO PRENEHANJA TOVARNE LETA 1964 Povojni val nacionaliziranja ptxljetij se je hitro širil in dosegel lutli Nagličeve. Predstavniki tedanje oblasti so trikrat zahtevali nacionalizaciji) tovarne in jo trikrat iz ne povsem pojasnjenih razlogov umaknili. O razlogih umika lahko samo ugibamo. Eden izmed mogočih razlogov je občutno zmanjšanje proizvodnje zaradi zmanjševanja števila 29 1'sini vir Unni Pctcriin. Kamnik «> Skoraj izključno navezavo na enega varnega posrednika v Sloveniji kažejo naslovi na poslovnih pisemskih ovitkih z vsebino Brala Naglii. Šmarta pri Kamniku, TVornica šteiar- skih izdelkov. Glavna tvomiška zaloga in prodaja na veliko M. Teršan. Ljubljana, Kongresni irg 14. JI AKS. TOI. las-cikel J JI. si 12" zaposlenih. Drugi razlog je bil verjetno značaj proizvodnje, saj v obdobju intenzivne gradbene dejavnosti ščetarsvo ni bilo aktualno. Število zaposlenih se je stalno zmanjševalo in leta 1950 je bilo le še 7 zaposlenih. Brata Naglic sta morala dejavnost ponovno regi-strirati./31/ Po letu 1950 sta imela registrirano vsak svojo ščetarsko obrt in svoje delavce. Z internim dogovorom sta uredila delitev dela in formalno razporedila zaposlene, da sta navzven lahko delovala po takrat veljavnih zakonih. Z ukinitvijo uvoza materialov so nastalc nove težave v proizvodnji. To pa je bil razlog, da sta se v glavnem preusmerila v izdelavo izdelkov iz žime. V tako utesnjenem delovnem področju je ustvarjalni duh že omenjene trojke iskal nova pota. Peter je mnogo eksperimentiral z najraznovrstnejšimi čopiči, od navadnih pleskarskih do specializiranih in umetniških. Raziskoval je tudi nove materiale: koruzno ličkanje. nove vrste žime ... Oba Karla sta našla novo delovno področje v konstruiranju in proizvajanju ščetarskih strojev in naprav. Od večjih strojev smo že omenili "bolfarje", od manjših pa bi omenili razne strojne in ročne škarje za pristrizanje žime in drugih materialov. V kovinski delavnici, ki sta jo stalno dopolnjevala z novimi strojnimi napravami. sta izdelovala še druge kovinske izdclkc in naprave, npr. osi za krožne žage ter manjše strojne pripomočke za razne obrtnike. Izdelovala sta tudi kovinske štedilnike, predvsem pa kovinske peči na žago vi no Opravljala sta storitve struženja in skobljanja kovin. Tudi pri vseh teh novih dejavnostih so bila v ospredju tehnična, konstruktorska in podobna vprašanja, komercialna pa na obrobju. Denar in dobiček jim nikoli nista bila cilj. ampak le sredstvo. Plačilo se je izražalo v uspešni rešitvi nekega problema, v tem. da je nekaj delovalo, pa ne samo v njihovo zadovoljstvo, ampak tudi v blagor ljudi. Po letu 1950 se je podjetje počasi nagibalo k svojemu zatonu. Peter Naglič je umrl leta 1959. Na že omenjeni širši lokaciji tovarne so nastopili novi gospodarski interesi. izraženi v perspektivnih načrtih podjetij Svit in Menina. Leta 1960 se v zemljiški knjigi že pojavi klavzula o prepovedi odsvo-jitve in leta 1964 so v njej zadnjikrat omenjeni Naglici kot lastniki. Mnogi stroji iz Nagličeve tovarne pa še danes opravljajo koristno delo uveljavljenim podjetnikom po Sloveniji. ZUSAMMENFASSUNG In Šmarca stand einst, am Ort der heutigen Finna "Menina", die Bürstenfabrik der Brüder Naglič. Ihr Anfang reicht in die Zeit unmittelbar vor dem Ersten Weltkrieg. Sie wurde von Jožef Naglič gegründet, der sich mit Bürstenbinderei schon Ende des 19. Jhr. beschäftigte. Seine Söhne Karel und Peter leiteten die Firma in der Zeit zwischen dem Ersten und Zweiten Weltkrieg und unmittelbar nach dem Zweiten Weltkrieg. Ihre Blutezeit und ihren Höhepunkt erreichte sie zwischen den beiden Kriegen als sie in ihrer Branche die führende slowenische Firma, was die Hcrstellungskapaziiatcn, technische Ausrüstung und technologische Ergebnisse betrifft, war. In der Fabrik wurde das ganze damals bekannte Assortiment der Bürstenbindereiprodukte hergestellt. Nach dem Zweiten Weltkrieg waren ihre llerstellungskapazitäten wegen neuer politischen und wirtschaftlichen Verhaltnisse um 80 % reduziert und Peter und Karel durften nur noch ihr eigenes Bürstenbindereigewerb betreiben. In dieser Zeit wurde auch mit der Herstellung der Burstenhindereimaschi-nen begonnen. Im Jahre 1964 höne die Fabrik mit der Produktion auf und wurde in die neue Firma "Menina" integriert. mm ¿i Tudi prosli ¿as je trojka pogosio preživljala skupaj Od lew proli desni Peter Na-glif. Kanil Naglic. Karol llumar. (1940) foto: Matevž Švigclj France Malt-šič. doktor medicine. Levstikova ulica 6. 12-10 Kamnik '1. Izg hocnvart V starejših zapisih llochenwart. Kmetijske in rokodelske novice. 1844. 36. 114. v novici o smrti zapisana olilika Hohenwart /2. Podatka iz rodovnika Hohennar-tov In avstrijskega biografskega leksikona mi |e posredovala Nada Prapmtnik. za kar sc ji lepo zahvaljujem. 5 slovenski biografski leksikon. I. 3. AM m Franc Hohenwart Franc Hohenwart iz Zoisovega kroga France Malcšič Kakt> so pred dvesto leti mladega grofa na Predaslju odvadili vrtoglavice in i/, njega naredili čvrstega hribolazca Znameniti Franc Jožef llanihal Hohenwart 1/ (1771-184-1), glavni junak naše pripovedi, je bil i/ stare kranjske plemiške rodbine, ki jc živela pri nas žc od 14. stoletja. Njegov prvi znani prednik Henrik je bil omenjen leta 1308. Andrej je bil leta 1467 deželni glavar in se je bojeval proti Turkom: bil je ujet in izpuščen šele za visoko odkupnino. Hohenwarti so živeli na Metliškem in kasneje na Gorenjskem. V drugi polovici IS. stoletja so imeli Mengeš, od konca 16. stoletja Kolovec in od druge polovicc 17. stoletja Brdo pri Kranju. V 17. stoletju so imeli škofjeloški Puštal, na Kamniškem pa Špitalič in Zapricc. Tudi kasnejši sorodniki so se uveljavili tako ali drugače. Franc Hrazem (1650-1714) jc bil v začetku 18. stoletja član ljubljanske Akademije delavnih, Bernardin (1734-1779) je bil slovit govornik. Siegmund Frnst (1745-1825) 2 je bil duhovnik, naravoslovec in slovi kot prvi osvajalcc Grossglockncrja. Karl Sigmund (1824-1899) pa je bil v drugi polovici 19- stoletja avstrijski ministrski predsednik./3/ Naš Hohenwart jc bil naravoslovec in muzeolog. Po njem se imenuje v kraškem podzemlju najdeni hrošč robnovratnik (Lep-todirus hohenwarti). Bil je rojen v Ljubljani. V svoji zreli dobi je bil ta grof vladni komisar v Trbižu in predsednik Kranjske industrijske družbe. Bil jc tudi soustanovitelj Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani. Meti letoma 1831 in 1836 jc bil predsednik muzejskega kuratorija in je vodil njegovo poslovanje. Muzeju je podaril izredno bogato zbirko polžev in školjk, kapnikov, mineralov, rastlin, živali in srednjeveških listin./4/ Med letoma 1830 in 1832 je izdal opis Postojnske jame. leta 1936 vabljiv vodnik po zbirkah deželnega muzeja v Ljubljani/5/ in leta 1838 tudi štiri zvezke časopisa Prispevki k prirodopisju. poljedelstvu in topt>grafiji Vojvodine Kranjske. V Prispevkih je v Izvlečku iz mojih dnevnikov o pohodih v kranjska visoka gorovja/6/ opisal svoja popotovanja po domačih gorah. Opisi njegovih potovanj po gorah so bili objavljeni več kot 40 let po njegovih vzponih in zalo niso vedno jasni in so imena vrhov včasih zamenjana./?/ Vendar jc avtor v njih odkritosrčno priznal, kaj vse se mu je zgodilo v mladih letih. Na Dunaju je študiral naravoslovje in rudarstvo. Dobro je govoril slovensko in ježe kot študent zahajal tudi v družbo barona Žige Zoisa (1747-1819). Njegov prerodni krožek je na mladega študenta naredil izreden vtis in postal je iskren baronov prijatelj. V tistem času je Anton Tomaž Linhart (1756-1795) napisal prvo slovensko komedijo in jo tudi "gori postavil". Hil je ne samo avtor, ampak tudi režiser, šepetalec in organizator, njegova žena pa jc igrala Micko. Prva uprizoritev je bila konec leta 1"789 Pri ponovitvi komedije takoj po novem letu 1790 jc nastopil tudi Franc Hohenwart. Igral je lahkoživega Tulpenheima, 8 ki je nič hudega sluteč s prijateljem Monkofom zmrzoval med čakanjem na nesojeni zmenek z Micko Anžctovko. Monkof jc takrat zaman tarnal: "Mene zebe. da se ves tresem. Nisem navajen ponoči okoli krivorititi. Huš. huš, kaj za en veter od Kamnika dol piše!" Takrat ga je Tulpenheim korajžno zavrnil: "Sram te bodi! Zadržiš se, kakor da bi osemdeset let star bil. Kadar se vas vat gre, se ne sme gledati, kaj jc za eno vreme ..."/9/ Komedija jc doživela sijajen uspeh Nepodpisana kritika, ki jo je verjetno napisal Zois, je hvalila gibčnost, prožnost in blago glasnost jezika, poudarila, da so igralci položili temelj za izpopolnitev maternega jezika in napovedala, da bo nanje ponosen ves narod in jih bo ovekovečil za vcdno./lO/ Vsa ta hvala in slava našemu junaku ni dosti pomagala, saj vemo, da so ga v komediji razkrinkali kot prevaranta in goljufa in jc kot Tulpcnhcim kaj slabo končal. Vendar to mladeniča ni izučilo. Takrat res ni mogel vedeti, kaj ga še čaka. Vedno pa se najde kdo. ki človeka spravi v težave. Tudi tokrat jc bil Zois tisti, ki je bil pobudnik odkrivanja naših gora. Takole je Hohenwart kasneje pisal o njem: "Moj nepozabni prijatelj baron Žiga Zois me jc spodbujal, naj se v letu 1793 odpravim na planinsko potovanje po Kranjskem, da bi -I Fnclklopedija Slovenije. 4. 59. Mala splošna enciklopedija. DZS. 1.|ubljana 19"V 2. 45. Mira Marko Dc-helakova. Kronika Inglava. C i« »re in l|ud(c i Navedek i/ zahval* nega pisma ki ga je Hohenwart 12 Hohenwart, n. d.. 73. navaja /a Kamniške ali Savinjske Alpe poimenovanje Steiner Alpe. v svojih spominih pa iz njih omenja naslednja imena (iriniou/. Hrana (vi asi h to ime uporablja /a druge vrhove). Ko/hna. Storschiz (ali Storshez). Sedlu (drugega imena Jermanoma vrata ne omenja). Kojn. nad Zirkevjo (kraj zaenkrat (»staja nedoločen). 15 (ilede na to. da so Hohenwart! imeli posest tudi v Kamniku, mu je bilo mogikv dovolj natančno poizvedel i. kateri vrh bi bil primeren in kje bi dobil vodnike. 11 Boris Rezek. n. d., 22. 15. France Mak-šič. Prvi obiski (ftintovcev. PV I 9H0, 9. 16 F.\-gen hnšin. V Triglavu in njegovi soseseini. SPD, Ljubljana 1944. 104; I OS, risba Masta Kopača spo/.nal visoko pogorje svoje domovine. K.kI sem poslušal ta nasvet.711/ Mladi grof se je zato namenil, tla Ivi začel s Planjavo (2394 m) v Kamniških ali Savinjskih Alpah„'12/ za katero je izvedel, da je na kamniški strani gora znan višinski pašnik in je lahko dostopna./13/ Na njej dotlej še ni hilo nobenega turista, zato si je obetal tudi kakšno zanimivo naravoslovno najdbo./14/ Podjetni 22-letni mladenič je petega julija 1793 odpotoval z vozom iz Ljubljane. Z njim je bil služabnik, ki mu je stregel in pripravljal hrano. Pripotoval je v Kamnik in nato v Stranje. Prespal je v tamkajšnji župniji. Naslednji dan so ga že ob treh zjutraj čakali dva vodnika in nosač. Prva dva sta bila lovca grofice Aucrspcrgovc. lastnice lovišča in graščine na Križu. Peš so se odpravili ob Bistrici navzgor. Prišli so do slovite Firštove mize pri Predaslju. Firštova ali Knežja miza je bila postavljena v spomin na nadvojvodo in deželnega kneza Karla, ki je tamkaj obedoval daljnega 29. aprila 1564./15/ Tamkaj se je tudi mladi grof nekoliko odpočil in se razgledal ... Nato se je začelo: "... prišli smo do neke prepadne. temne globeli, tako blizu nasprotni strani hriba, da smo našli veliko skalo, ki je ležala počez in omogočila prehod. Neizurjen v gorah, nevajen gledati v glo-bočino brez omotice, sem postal malodušen in vrtoglav in sem se uprl nadaljnji hoji. Zaman je stal en lovec onstran globeli, drugi pa na tem groznem mostu; kadar sem sc približal prepadu, vsakokrat se mi je zvrtelo v glavi Moji spremljevalci, utrujeni zaradi čakanja, so izjavili kategorično, da moram ali naprej ali nazaj. To je pomagalo. Začel sem s kapitulacijo in predlagal, da mi zavežejo oči in me prepeljejo čez. Oba vodnika pa sta odklonila tako smelost, ki bi privedla v nesrečo, in sta vztrajala, da pridem čez most z odprtimi očmi. Po več ko cnourni debati (ki se je še danes sramujem) sem se okorajžil; vodnik mi je podal roko in prišel sem srečno na drugo stran. Tu so mi priporočili, naj si pohliže ogledam globcl. ker bom s te strani bolje videl besnečo vodo in skalnate strmali. Končno sta mi predlagala moja vodnika, naj grem nazaj, ker bi pri tem premagal svojo vrtoglavico in otroški strah pred prepadi. Storil sem to dvakrat, zadnjič brez pomoči vodnika Zadovoljni, da smo postavili temelj čvrstemu hribolazcu, smo odkorakali naprej ..."/16/ Hohenwart v svojih spominih žal ne omenja imena kraja, kjer se je začelo njegovo šolanje. Prav tako ga ne omenja tudi Evgen Lovšin, ki je v svoji knjigi V Triglavu in njegovi soseščini prvi objavil opis njegovega šolanja in ob tem imenitno ilustracijo tega dogodka, delo Vlasta Kopača. Vsebina knjige je bila pač posvečena triglavski zgodovini. Tako marsikdo ne ve. da se je to zgodilo na naravnem mostu, imenovanem Prčdasclj. Napotili so se v Konec. Tamkaj jih je čakal lovec Spruk, ki je prevzel vodstvo./17/ Po uhojeni lovski poti čez Jermanco in plazove na jugovzhodnem pobočju Hrane so v smeri današnje planinske poti pod Hrano prišli do Klina in navzgor do ravnice v krnici p0 m; tamkaj so molzli ovce in koze in so še danes vidni sledovi pastirskega stanu) in potem po grapi Za Vratam 20/ navzdol do Macesnovca in planine Na stanu./21/Tudi v Hohenvvartovem času so tamkaj še vedno pasli Solčavani in kamniškim meščanom plačevali pašnino./22/ V drugi polovici 19. stoletja je bil starodavni stan opuščen zaradi lovskih koristi kamniške Hohcnwartovo šolanje v hriho-lastvu (rish.i Vljsu Kopai'a) 1" (davni vodnik sc |c pridružil v Koncu in sc je imenoval Spruk Rriek. n d . 21. lovce spruk se je pridru/.il v Koncu llvfjen Lovšin. Gorski vodniki v Julijskih Alpah. P/.S. Ljubljana 1961. 17, uiila sla jja kamniška lovca z imenom Spruk. Ilrihar, 1-ovšin. Potočnik, n. d.. 199. Stanko llrih.tr omenja, naj hi llohen-wana vodila dva domačina po imenu Špruk. /18 Ostanki oseka start* planine so še vidni iikmg velike skale na ravnici krnice pod Kamniškim sedlom /19/ Malcšič. n d 8. 10 20 Prvo ime se je ohdržak» v dveh «MM - Na Mol /i ni in Mov/nem Drugo ime je pravilno Za Vratam Za vraimi je starc|ša oblika Za vniii. Omenjena grapa ima v /gor-njem delu obliko nekakšnih vrat. Vrata so občno geografsko ime za ožjo dolino, ki se konča H sedlom, na primer v bližini Jer-nianova vrata /a Kamniško sedki. podobno glej ludi ime "Nauraiah" v /apisu Karla /i lisa o najdbi ende-mične /uničite pod Kokrskim sedlom \'lasio Kopač, risba Planjave v članku liorisa Režka Jugozahodni greben Planjave (2399 m) z Maiev novca. PV 1939. 35"* imeni Na Molžini. /a \'ratom \'lasio Kopač. Kra-levna imena v i.rin-lovcih, Gore in ljudje' (PV) 19-16, 20-t. Na mouzin. /a vvratam Pavel Kunavvr. V Kamniški Hisirici nekdaj. Kamniški zbornik V. Kamnik 1959. Na Mov/nem (zelenice med Planjavi i in Rcpovim kolom, kjer so nekoč mol/li ovce in koze), /a vratom (gamsji prehod v planiavskih strminah) Rcžrk. n d.. 22. škrbina Na Molžini. grapa /a vratom, llojan Pollak. Naravne znamenitosti Kamniško-•savmjskih Alp na kamniškem ohmoč|ii Kamnik. 1995. šl 21. Okna /21 Malcšič. n d . 16. 22 PaŠ4i na najvišje ležečih visokogorskih pašnikih na južni sirarn Kamniških Alp omenja terezijan-ska davčna rektifi-kaci|a. opravljena leta l?M. Malcšič. n d.. 14. Joc Triglav. Na kratko o zgodovini zemljiškega katastra na Slovenskem. Življenje in tehnika 1995. 55. 23 Režek. n d . 325 Žal ae uveljavila i/umelni-čena lurisnčna oblika Pri paslircih korporacijc. Kasneje je nekoliko nižje nastala pastirska koča Pri pastirjih na stanu, ki se je je po vojni prijelo ime Pri pastirjih./23 Naši popotniki so se ustavili pri pastirjih in se okrepčali. Povzpeli so se na Macesnovec na jugozahodnem delu Planjave in naprej po grapi /.a Vratam ler na razgledno Molzino. Pot je bila dobro uhojena in posebno hudih težav ni bilo. Vseeno sta Spruk in njegov tovariš poučila vodenega, da so dobri čevlji pni pogoj za uspešno hojo. Posebej sta poudarila, da je vkreber treba hoditi počasi in enakomerno. Pokazala sta mu. kako naj si pomaga s palico, in celo, kako naj stopa v derezah. Na sedelcu Na Molžini se jim je odprl prelep razgled na Planjavske zelenice in po zadnji strmini proti vrhu. Vse naokoli so vstajali novi vrhovi. Spruk je spotoma razkazoval vrhove in pripovedoval o lovskih doživljajih. V takratnih časih so bile med mestnimi ljudmi in podeželani velike, včasih celo nepremostljive r;tzlike. Še posebno je to veljalo pri stikih z gorjani. Mestni škric. ki se ni znal prav obrniti in ni vedel, kaj in kako bi vprašal, ni izvedel prav dosti. Še slabše je bilo z gospodo in najmanj so opravili tisti, ki niso znali domačega jezika Domačini so jim pokazali najnujnejše, sicer pa so ostali zaprti in prišlekom niso zaupali, kaj šele. da bi jim odprli vrata v svoje kraljestvo. Res srečna je bila okoliščina, da je Hohenwart znal dobro slovensko. Bil je mlad. pogumen in vedoželjen. Na vodnika je naredil dolier vtis. zato nista opravila le svoje najnujnejše službene dolžnosti. Bila sta odlična vzgojitelja in v roke jima je prišel res pravi učenec. Nista ga preizkusila le zaradi ture tistega dne. ampak sta ga vzgajala ves čas ture in mu posredovala vse tedanje izročik» gorjanov. Po vseh doživljajih in njunem pripovedovanju se je zavedal, da so bili na Planjavi že davno pred njim lovci in pastirji, /lahka in pogosto so prihajali na vršni greben, kjer so se v vročih poletnih dneh hladile tudi ovce. Kljub temu je bil tisti dan zanj nepozaben. Doživetja so se kar vrstila, izpopolnil je svoj herbarij in zbirko polžev. Bil je izredno vesel, da je prišel na vrh kot prvi turist: "Pod takim vodstvom se mi je zdelo plezanje lahka stvar. Pod njihovim vodstvom in z njihovo skrbno pomočjo sem z lahkoto premagal vse ovire ..."/24/ Nato je bil na vrsti Storžič. Na Zoisovo vabilo se je Hohenwart 23- julija 1^93 odpravil nanj nabirat rastline. Spremljala sta ga Zoisov vrtnar Ried z. Brila in Andrej U-gat iz Stare Fužine. 25/ Prvi turist na tem vrhu je bil že leta 1758 botanik Anton Scopol i. ki je leto kasneje kot prvi turist obiskal ludi Grintovcc. Za njim je hil na Storžiču celovški botanik Franc Ksaver Vlulfen leta 1762 ali 1763. Znan je tudi Jurij Pinc, ki je kot nabiralec rastlin za botanika Karla Zoisa obiskal Storžič, (ireben in Grintovec in je največkrat omenjen v Zoisovi bclcžnici iz let 1785 do 1792. Prav on je Na Lratah pod Hudim grabnom nad Koncem Kamniške Bistrice našel novo vrsto zvončlce, ki je zaslovela kot Zoisova zvončica (C.ampanulu zoysii)./26/ Leta 1794 je naš "čvrsti hribolazec" z nekim divjim lovcem kot prvi turist priplezal z belopeške strani čez Travnik na vrh Mangana v Julijskih Alpah. Ta vrh je poleg Triglava prvi vzbudil zanimanje tedanjih začetnikov planinstva. Že prej pa so ga z južne strani obiskovali domačini, lovci in pastirji. 2""/ Avgusta leta 1795 je Žiga Zois pisal prijatelju Valentinu Vodniku, župniku na Koprivniku. naj bi kot mentor spremljal llohcnwarta na njegovi poti proti Triglavu "in ne dvomim, da ste še vedno voljni udeležiti se gorskega potovanja in poljubiti na brado starega častitega Triglava". Prosil ga je. naj vtxlnika prej pripravita njegove tri botanične koče. "Prosim vas tudi, tla opominjate vodnika in druge služabnike, naj ne sprejmejo nikakršnih napitnin. To sem si izprosil od grofa. Sam hočem dobro plačati svoje ljudi in tako s svojimi prijatelji shajati v čast Bohinjcem." je še pripisal plemeniti Zois ./28/ Hohenwart je po Zoisovem nasvetu vzel s seboj jezuita dr. J. Pinhaka. župnika pri Sv. Jakobu v Ljubljani. 12. avgusta P95 29/ sta se pripeljala do Javornika Tam ju je pričakal koprivniški župnik Valentin Vodnik. Hohenwart mu je v spominih namenil prisrčne besede: "... kot pesnik in spisatelj nedoseženih pesmi za brambovce tedaj še ni bil znan. a sprejela sva ga iskreno, ker so se njega blagosrčnost in kipeča vroča čutila v neprisiljeno veselih besedah izražala o lepih krajih in krasnih mestih stvarjenja. Kmalu se nama je prav priljubil in zelo sva se veselila, da nama je postal popotni tovariš." 30/ Naslednji dan so šli z vodnikom Andrejem Legatom, Zoisovim železarskim delavcem iz Stare Fužine, na Belščico in Mali Stol v Karavankah, se nato vrnili na Javornik in se odpravili v Bohinj. 17. avgusta so se poti vodstvom Antona Kosa odpravili iz Stare Fužine skozi Suho in čez Dedno polje in Ovčarijo do druge botanične koče Na Utah pri Dvojnem jezeru, kjer stoji danes koča pri Triglavskih jezerih. Tamkaj jih je prisrčno pozdravil botanik Karel Zois (1756-1799), Žigov brat, ki je z neverjetno vztrajnostjo raziskoval gorsko rastlinstvo v Triglavskem pogorju. "V gostoljubni koči smo bili kar najprijetneje sprejeti in smo mogli občudovati delo barona Zoisa, ki je bil, čeprav se je mudil tu šele osem dni, vložil že nad 1000 rastlin, povečini za svoje dopisujoče prijatcljc.731 ■ Zvečer so pred kočo sedeč občudovali sončni zahod. Navdušeni Vodnik je ob tem zložil tri kiticc pesmi, ki je očarala vse. Nastal je prvi osnutek Vodnikove ode Vršac,32/ Naslednji dan so se povzpeli na Vršac in '2-1/ po llohcnvvar-lovvm zapisu naj bi vrb Planjave dosegli 6. ali 7. julija. Ilribar v laivšinovih Cior-skili vodnikih, n. d.. 303. na vrli so prišli H. julija. /25/ Ilribar v l.ovSinovih Gorskih vodnikih, n. d.. 503. Režck. n. d.. 21. po pomoti navaja, da je bil na Storžiču pred Planjavo Nada Prapmi-nik. Ali hodimo k Žigi ali h Karlu' Po kom se imenuje Zoisova koča' PV 19X9. 381 26 Praprotnik. Ali hodim», n d , šm Celovški botanik Vlulfen je hil v Ljubljani v Idili 1762 in 1765 in je bil takrat, na Storžiču in tirin-tovcu. Ime Na t ratah ("kir se na hudem graben gre. klir se u Konz llis-Icrze sazhne'1 se ni ohranilo, po vsej verjetnosti pa se nanaša na najožji del Kokrskc doline na bistriškem koncu Kokrskcga sedla. Pod njim desno oziroma vzhodno |e začetek Hudega grabna. /27/ Mirko Kajzcl|. Naš alpinizem. TKS, liubljana. 1952. "2. 8 28 l-'ran Orožen. Valentin Vodnik kol turist in luri-siiški pisatelj PV 1895. 100 Dehc-lakova. n d. 2"l 29 llohemvari. n. d.. -18, po pomoti navaja, da je bik) potovanje med 28. julijem in 2. avgustom 1794. 30 PV 1895. IDO 51 \a ■ O rf t* Vi vV Ferdinand Šcitoclj. um. /mul kustos v Narodni galeriji. I IKK) Ljubljana /1 Slike so hlle ponudene v odkup Mu/cju v Kamniku, a na |>onudho ni bilo odziva. J Francc Slele. Politični okra| Kamnik. Ljubljana 1929. str 37. /3/ Stanko Vumik. Marijan Manili. Melzinger-jeva dela. v: Zbornik «1 umetnostno zro-di ivino. MIL 1934-3$. sir. 38. '4/ Stckr. o. c.. na sir. 211 je re-pr>kIik ir.ina ban-derska slika s piv dobo Janeza Krsinika; prim Vurnik. Manili, o. C., str. 60. it 200. Metzingerjev pasi jonski cikel iz cerkve na Žalah Ferdinand Šcrbclj V zasebni lasti v Ljubljani je pet oljnih podob Jezusovega trpljcnja:/l, sd ovalnega formata in merijo 59 x 72 cm. Prvi je leta 1929 o njih pisal France Štele. 2/ Takrat so bile odložene za eno od omar v zakristiji pokopališke cerkve sv. Jožefa na Žalah v Kamniku. Preti tem so visele v cerkvi in Štele jih je zaradi zelo slabega stanja imel /a rokodelska dela prve polovice 19. stoletja. Na podlagi objave v kamniški topografiji tudi Marijan Marolt slikam ni pripisal posebnega pomena. Čeprav si jih je gotovo ogledal, jih je imel za dela v Metzingcrjevi tradiciji./3/ Zato je tutli razumljivo, da so po drugi svetovni vojni prešle v zasebno last. Šele ko jih je leta 1986 restavriral Izidor Mole, sta njihova lepota in pomen ponovno prišla do izraza, vendar je avtorstvo ostalo še odprto. Ob teh podobah se srečamo z dvema uglednima osebama: naročnikom, dolgoletnim kamniškim župnikom baronom Maksimilijanom Leopoldom Raspom (1673-1742). in vodilnim ljubljanskim slikarjem Valentinom Metzingerjem (1699-1759). Mnoga ohranjena Metzingcrjeva tlela na Kamniškem nazorno odslikavajo ustvarjalne slike med tema izjemnima osebnostma našega baroka. Med datiranimi Metzingerjevimi slikami na Kamniškem so vse, razen danes izgubljene slike iz Zakala z letnico 1747. nastale v letih med 1731 in 1742, kar govori o pospešeni Raspovi barokizaciji kamniške župnije, -t Največje Raspovo podjetje je bila leta 173-1 zgrajena cerkev na Sutni, ki jo je v naslednjih letih še opremil. Tudi tu je Rasp našel v Metzingerju najprimernejšega mojstra za okrasitev stranskih oltarjev. Pred tem je bila na vrsti harokizacija opreme žalske cerkve. Leta 1730 je Franc Jclovšek poslikal povečani prezbiterij in leta 1736 na južno zunanjščino naslikal veliko fresko sv. Krištofa. Štiri Mct/.ingerjeve slike za stranska oltarja pa so nastale v letih 1731-32. V ta čas ali nekoliko širše v trideseta leta 18. stoletja lahko postavimo nastanek podob Jezusovega trpljenja iz žalske cerkve. Valentin Metzinger se je držal uveljavljene sheme, ki se je izoblikovala v prvi polovici 17. stoletja. Slikanje tovrstnih prizorov se je k nam razširilo predvsem s posredovanjem grafičnih f>rcdlog iz bavarskih bakroreznih delavnic, med katerimi so bile najbolj dejavne tiste v Augsburgu Bakrorezne delavnice so v grafiko prevajale tako tlela italijanskih mojstrov kot tudi dela severnjakov, jih pogosto stapljale in posredovale v širši srednjeevropski prostor, v baroku je bila grafična podoba namreč neke vrste kanon in niti naročnik niti slikar navadno nista pomišljala. da bi spreminjala določene likovne sheme. Tako je imel grafični lisi pomembno posredniško vlogo univerzalne podobe, ki je prispevala k likovnemu poenotenju širšega prostora. Čeprav ne poznamo grafične predloge, po kateri se je Metzinger zgledoval pri žalskih slikah, lahko nanjo z gotovostjo sklepamo. Ob primerjavi z drugimi Melz.ingerjevimi slikami in tutli z deli njegovih sodobnikov je gotovo, tla je pasijonski cikel nastal na podlagi predloge, ki je bila najbrž iz neke bavarske bakrorezne dclavnicc./5/ Cikel iz cerkve na Žalah je kanoniziran po besedah drugega, to je žalostnega dela rožnega venca: 1. Jezus, ki je za nas krvavi /><>t potil; 2. ki je za nas bičan bil, 3. ki je za nas s trnjem kronan bil, 4. ki je za nas težki križ nosi! in 5. Jezus, ki je za nas križan bil. 1'podobitve obsegajo čas Jezusovega trpljenja, ki se je začelo v četrtek ponoči na vrtu Getsemani ob vznožju Oljske gore in se s smrtjo na križu sklenilo naslednjega dne ob treh popoldne. 1. Jezus, ki /c za nas krvavi pot potil (Mt 26,36-46; Mr 14,32-42; Lk 22,39-46) Jezusova molitev na Oljski gori je bila v oljčnem nasadu, ki ga evangeliji istovetijo s pristavo Getsemani, a že od nekdaj velja za vrt Getsemani. Samo evangelist Luka omenja krvavi pot in s tem najbolj poudarja Jezusovo agonijo. Tudi Metzinger se je približal Lukovemu besedilu: "Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj. je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo." Ta dogodek so upodabljali že od 6. stoletja naprej, kot samostojen motiv Jezusa s tremi spečimi apostoli pa se je uveljavil šele v pasijonski mistiki poznega 15 stoletja, ki ji je bila Oljska gora osrednji motiv mističnega razglabljanja. Baročna miselnost je dramatično dogajanje na vrtu Getsemani osredotočila na Jezusa Hdina tolažba mu je (navadno en sam) angel, ki ga podpira. Agonijo na vrtu Geisemani. ki je v Metzin-gerjevem ciklu najbolj doživeta in tudi slikarsko najbolj dognana. je slikar s pretan-jenim rokopisom upodobil kot dramo v vsej baročni polnosti. Duhovno izčrpanega Jezusa podpira angel, drugi pa se je na oblačku spustil pred Jezusa, v rokah drži kelih in križ - simbola odrešitvenega trpljenja, ki se jima Trpin ni hotel izogniti. Figure dopolnjujeta še prizorišče baročno tesnobne pokrajine in scensko učinkujoča luč, prej nadnaravna kot pa svetloba zvezdnega neba. 2. Jezus, ki je za nas bičan bil (Mt 27,26; Mk 15,15; l.k 23,16; Jn 19,1-3) V nočnih urah med Jezusovo molitvijo na vrtu Getsemani in bičanjem se je zvrstilo še nekaj dogodkov: Jezusa primejo (Judeževo izdajstvo); Jezus pred visokim zborom, kjer S Fcnlinand Šerbelj. Kri/ev pot Antona C.cheia v okviru tradicije. I.iubljana 1994. str. ir-120 (» V rimski baziliki S haaedt |r v kapeli S. /.vminc okrog 9ii im visok graniten stebrič, /a katerega velja slani izročilo, da je bil med bičanjem nanj privezan Jezus. V Rim so ga prinesli v času križarskih pohodov leta 122J. Ta lip slebra pa se je k nam naiholj razširil z !x>/je ¡Milnimi podobicami vklenjenega Jezusa iz znamenite romarske cerkve v Vfirsu na Bavarskem, kjer se je leta 1738 /godil čudež, ko naj bi kip vklenjenega Jezusa začel jokati ga zasramujejo: pred nekdanjim velikim duhovnikom I lanom: pred velikim duhovnikom Kajfo: pred Pilatom; pred Herodom (samo l.uka 23,7); Ecce horno!; Jezus in Baraba ter Pilatova obsodba oziroma Pilatovo umivanje rok. Z bičanjem se začenja Jezusovo telesno trpljenje. Nenavadno kratka omemba bičanja pri vseh evangelistih je našla odmev v likovni umetnosti dokaj pozno, v 9. stoletju, in se šele v 15. stoletju razširila. Podobni» kot motiv Oljske gore se tudi bičanje uveljavi kot samostojni motiv nabožne podobe (An-dacbstbild). Na srednjeveških upodobitvah je Jezus privezan ob visok steber, v 17. stoletju pa visoki steber vse bolj zamenjuje nizek in masiven, balustru podoben steber, ki ima na vrhu železen obroč za privezovanje žrtve, Gre za vprašanje češčenja dveh relikvij: visokega stebra, ki se hrani v jeruzalemski cerkvi Božjega groba, in nizkega stebra, ki je v rimski baziliki S. Prassede; prav tega rimskega je na priporočilo tridentinskega cerkvenega zbora razširila katoliška protirc-formacija. 6 Metzinger je bičanje naslikal na tradicionalen način s tremi figurami. Odrska postavitev bičanja je teatralno poudarjena z divjimi pogledi in razvihranimi oblačili obeh mu-čiteljev. Jezus je, kar je značilno za baročni čas, privezan ob steber, ki je povzet po rimskem tipu. Ukrivljena stena z enostavnim zidcem v ozadju, ki pa ne spominja na ječo, kaže na zglede v italijanskem slikarstvu 18. stoletja. 3. Jezus, ki Jc za nas s trnjem kronan bil (Mt 27,27-30, Mr 15,16-19; J" 19,2-3) V tem pasijonskem prizoru je Jezusovo kronanje s trnjevo krono povezano z drugim zasmehovanjem rimskih vojakov. Polmrak ječe z zamreženim oknom osvetljuje kovana bakla, ki z medlo svetlobo obseva gmote teles. Silovitost mučiteljev je Metzinger nakazal kot nekak oklep, ki stiska izmučeno Jezusovo telo. Dva mučitelja z vso silo pritiskata trnjevo krono na m učenčevo glavo, tako da Jezus ječi od bolečin, tretji odurnež pa s trstom v roki sramotilno pokleka preden) in se mu pači. 4. Jezus, ki Jc za nas težki križ nosil (Mt 27,32-33; Mr 15,21; Lk 23,26; Jn 19,17) Iz prvih treh evangelijev posredno izvemo, da je Jezus na Kalvarijo nesel križ. le Janez je jasno zapisal: "Nesel si je križ in šel ven proti kraju, ki se imenuje Lobanja, po hebrejsko Golgota." Jezusov padec pod križem v evangelijih ni omenjen, a nanj lahko pomislimo v zvezi z cvangeljskimi poročili o Simonu iz Cirene. ki so ga prisilili, da jc pomagal Jezusu nositi križ. Pobožnost češčenja Jezusovih padcev se je izoblikovala v 15. stoletju na Nizozemskem in še zlasti v nemških deželah, kjer se je ohranila še daleč v 19. stoletje. V 16. stoletju se je Jezusov padec pod križem razvil v samostojno podobo in postal pogost motiv v likovni umetnosti. Tudi v križevem potu so na 3., 7. in 9. postaji upodobljeni Jezusovi padci pod križem. Na Metzingerjevi u|xxlobitvi Jezusovega padca je razvidno, da je padel zaradi težkega križa, pod katerim se je dobesedno zgrudil. Težo križa prepričljivo kaže tudi to, da ga z naporom dvigujeta dva silaka. Križ s svojimi diagonalami kompozicijsko ločuje gmoto treh figur. Na levem robu slike je konjenik, ki uvaja v prizorišče. Jczdečevo rdeče ogrinjalo je v barvnem ravnotežju z Jezusovo obleko. Lega križa in Jezusov padec nakazujeta smer sprevoda v desno, globina prizorišča pa jc poudarjena z diagonalno razporeditvijo stavbnih gmot arhitekture. Slika je zanesljivo posneta po grafični predlogi, ki jo smemo iskati meti bavarskimi bakrorezci./7/ Podoben prizor je Metzinger naslikal leta 1730 na tretji postaji križevega pota. danes v cerkvi na Vačah./8/ U-ta 1732 je župnik Rasp pri Metzingerju naročil oljno podobo Jezusovega padca poti križem za cerkev sv. Primoža nad Kamnikom. 9' Tudi na tej je Metzinger z manjšimi odstopanji ponovil motiv, kakršnega poznamo na upodobitvah z Vač. Žal in iz Šmartna v Tuhinjski dolini (o slednji glej op. 13), kar opozarja na konkretno predlogo, po kateri so se vse 18. stoletje zgledovali tudi drugi kranjski slikarji- 5. Jezus, ki jc za nas križan bil (Mt 27,45-46; Mr 15,33-34; Lk 23,44-46; Jn 19,30) Križanje je osrednji motiv v krščanski umetnosti in sodi med njene najstarejše likovne teme. Na Metzingerjevi sliki je upodobljen Jezus na križu s tradicionalno razporeditvijo poglavitnih oseb ptxl njim. Na levi je mati Marija s klečečo spokornico Marijo Magdaleno, ki na upodobitvah pogosto objema križ. Na desni stoji Janez in si briše solze, v daljavi je na nizkem obzorju viden obris Jeruzalema. Za baročni čas je značilen Jezusov navzgor uprti pogled, ko se z zadnjimi besedami obrača k Očetu. Metzinger je z dramatično svetlobo, za kar mu bakrorez ni mogel nuditi slikarske rešitve, prizor približal evangeljskemu zapisu: "Bilo je okrog šeste ure. ko je nastala tema po vsej deželi ... ." Čeprav bi moralo biti nebo temno, je slikar figuralno skupino poutlaril z močno svetlobo, ki prihaja z desne zgoraj. Tako je kljub stereotipni in statični postavitvi z barvo ter menjavo osvetljenih in senčnih partij ustvaril baročno napetost in na prizorišče s scensko osvetljavo dodatno vnesel baročni nemir. Raspovo naročilo pasijonskih slik za cerkev na Žalah ni bilo naključje, kajti tu so v postnem času ob prosto stoječem božjem grobu gotovo že v 17. stoletju opravljali pasijonske pobožnosti, o katerih /7 Šertoclj, o c., sir 118-119 ,'8 Podobe so bile dvakrat preslikane I ei niea 1801 na sarkofagu zadnfc postaje priča o prvi obnovi Drugič ga |C leta 18"S obnovil Jane/ Šubic (sign na 1-4. postaji: Joanc Šubic 18~<). ki je na prvo postajo napisal: I. Valentin Meizingcr plnni 17.JO Križev pot na Vačah sem leia 199» pripisal V1ctzingcr|cvemu nasledstvu, a je gotovo njegov /9/ Vurnik. Ma-roli. o. c.. str 58. Slika o. pl. 72 * 92 cm jc bita leta 1956 Icu-pllena na Dunaju In je sedaj v zasebni lasu v Ljubi jam Na hrbtu ima napis PRO ARA SEPIL-CI1RI ECCLES1AE SS: PRI Vil. KT I I -IJCIANL' OFFERT MAXIMIL: I.EOPOL ROSP PLEBAM S STA1NENSIS ANNO 17.52. Pod tem napisom jc Je: lo V»| Metzinger Sabaud Piiuil Labaci. Ob te| sliki, ki je bila njjbr/ del nekega cikla, pomislimo na obšlo) postnih slik tudi pri Sv. Primožu. Se zlasti, ker hi (u že od nekdaj nedeljske maše ravno v postnem času 10 Stele. o. c.. Mr. 39. Stelč. o. c.. str. -ÍJ. 12 Breve papeža Klemena XII. z dne 16. 1. 1751, s katenm dovolju* je. da m- lahko v vsaki župnijski cerkvi postavi kriitv pot. ven. dar lc. če v kraju ni frančiškanske cerkvc s križrvim potum. viri prvič poročajo leta 1 704 10/ Na bližnji vzpetini je tudi Kalvarija, in če je že ni postavil Ras p. je vsaj poskrbel za njeno obnovo in dal morda postaviti postaje žalostnega dela rožnega venca, ki so bile označene z visokimi lesenimi križi 11 Uihko bi rekli, da je Rasp kol vnet privrženec češčenja pobožnosti Jezusovega trpljenja iz praktičnih razlogov naročil pet oljnih podob za cerkev, v kateri so se zaradi prostrane notranjščine lahko udobneje opravljale pasi-jonske pobožnosti. Na postaje križevega pota pa Rasp ni mogel misliti, kajti pri podružnicah se takrat še ni smel postavljati frančiškanski križev pol štirinajstih postaj .12/ Nenavaden pri slikah z Žal je ovalni format, ki kaže, da niso bile namenjene za opremo oltarjev, ampak so bile razporejene po cerkvi. I gibamo lahko tudi. ali so slike imele vlogo postnih p Barok. 195?). str 55 Nekaj še neobjavljenih kipov frančiškanske delavnice in problem šolanja njenih umetnikov Metoda Kemperi Prvi jc na delavnico opozoril France Stclc v Topografiji političnega okraja Kamnik, 1/ kt> je opazil skupne značilnosti nekaterih oltarjev in posameznih plastik. Delavnico jc poimenoval Ljubljanska frančiškanska delavnica in ji kot center delovanja določil Ljubljano. U'ta 1955 je Melita Stele - Možina v Zborniku za umetnostno zgodovino objavila obširno študijo o delu dclavnice./2, Popisala je vsa do tedaj znana dela in jih glede na stil razdelila v tri osnovne skupine. Imena umetnikov, ki jih jc poiskala v arhivih, so pokazala, da so po rodu Tirolci in da so njihova dela v glavnem vezana na frančiškanske samostane. Raziskovanje njihovih vzorov jo je pripeljalo do Mcinharda Guggen-bichlerja, ki je bil samostanski kipar v Mondsccju na Salzburškcm. omeni pa tudi sorodnosti s tirolskim kiparjem Andreasom Thamaschcm. saj je delavnica prišla iz Tirolske. Njihova dela označi za najkvalitetnejša dela našega baročnega kiparstva v lesu. Štiri leta kasneje je v zborniku objavila tudi na novo odkrita kipa sv. Magdalene in sv. Antona Puščavnika iz cerkve v Škocjanu pri Lukovici (enega jc podpisal in datiral z letom 171t) pozlatar brat Uctantius Schweiger) in križanje iz Stare Loke./3/ Vodnik po baročnih spomenikih Narodne galerije v Ljubljani iste avtorice je prinesel še dva nova kipa. To sta sv. Anton Padovanski in sv. Frančišek, ki izvirata iz okolice Domžal./4/ Razstava Barok na Slovenskem, ki je bila leta 1961 v Narodni galeriji v Ljubljani, ni prinesla nič novega, /5/ prav tako ne Vrišcrjcv prispevek o delavnici v knjigi Baročno kiparstvo v osrednji Slo-vcniji./6/ Leta 1966 je Fmilijan Cevc v knjigi Slovenska umetnost podvomil o Ljubljani kot centru in napisal, da so se mojstri selili iz samostana v samostan. Kot vzornika pa prav tako navaja Guggcnbichlerja in Thamascha./7/ Isti avtor je leta 1992 ob 500-letnici frančiškanskega samostana v Kamniku v razpravi napisal, da gre center frančiškanske delavnice postaviti v Kamnik, saj je imel tamkajšnji samostan v redovni provinci posebno mesto. Kot vzornika navaja ista dva, omeni pa še sorodnosti z na Švabskcm delujočim Thamaschevim učencem Johan-nom Ruezom in drugimi deli na Tirolskem. ®/ V alpskih deželah jc gotika doživela višek z rezljanimi krilnimi oltarji in pripadajočo plastiko. Pozna gotika je prešla iz meščanske v ljudsko in zadnja faza je t. i. "gotski barok", kjer postanejo bogato gubanje draperije in ekspresivna obrazna mimika ter gestikulacija zrcalna podoba notranjega, individualnega doživljanja. To tradicijo nadaljujejo domači umetniki v 17. stoletje, kar pogojuje tudi izbira istega materiala - lesa. Tako je na primer Thomas Schwanthaler nadomestil v St. Wolfgangu Pachcrjcv oltar v njegovem pojmovanju. Za duhovne spremembe (saj se notranje doživljanje obrne navzven) in spremembo stila pa sta odločilna italijanska renesansa in barok, ki vplivata predvsem na arhitektonsko zgradbo oltarja in osamosvojitev Figure. Kiparstvo sedaj prevzame vlogo slike, zato mora biti slikovito. Na Tirolsko pride v 17. stoletju veliko južnonemških umetnikov, ki se šc direktncjc navezujejo na "gotski barok", na primer Martin in Michael Zurn. Tudi Thomas Schvvanthaler (16341705), učitelj umetnikov, ki predstavljajo vrh tirolskega baročnega ustvarjanja, jc sin švab-skega kiparja Hansa. ki je v Riedu ob reki Inn začel družinsko tratlicijo. ki ne pojenja do konca 18. stoletja. Thomas po letu 1660 ztlruži italijanski visoki barok Berninija in južnonemški temperament in ustvari tipične podobe, izžarevajoče ljubkost in čutno veselje. ki jih potem prevzamejo njegovi učenci./9/ To sta v prvi vrsti Meinhard Guggenbichlcr in Andreas Thamasch. 10/ Vse ključne elemente sta pobrala ml učitelja, razvijala umetnost vsak po svoje, a sta si vendarle podobna Tista kmečka, ljudska Slika 1: Frančiškanska delavnica. Angel adorani. domnevno iz. oltarja v meniškem oralo riju frančiškanskega samostana v Kamniku, fo-toleka Narodne galerije v Ljubljani V Sergej VnScr. Kiparska umetnost v baroku. Barok na Slovenskem. Narodna galerija Ljubljana. Ljubljana 1961 (od tod citirano Barok. 1961). str 11 i k /b: Sergc| Vrišcr. Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji. Ljublana 1976. str 75-80 it! Emilijan Cevc. Slovenska umetnost. Ljubliana 1966. sir 127, 128 /8 Fmilijan Ovc, Imctnostnozgo-dovinska pričcval-nost frančiškanskega samostana v Kamniku in okolici. 500 lei frančiškanov v Kamniku, zbornik referatov zgudovin-skega simpozija 1992. Kamnik 1995 (od tod citirano Cevc. 1995). sir 15. /9/ Rupert Feucht-muller. Die Plastik. Barok in Österreich. Wien 1960. str. 62-65; Heinrich Oecker. Barokplasiik in den Alpcnlandcm. Wien 1945. str. }2; Karl Bar-dach/i, Wunderweit österreichischer Plastik. Wien 195l. sir 28-50; Johanna Felmaver. Die Altare des 17. Jahrhunderts in Nordtirol. Innsbruckcr Beitrage zur Kunstgeschichte, 196" (od tod citirano Fclmayrr) /10/ l irike Gauss. Andreas Thamasch 1659-697, Stiftsbild-haucr in Slams und Meister von Kalshcim. Weissenborn! 1973 (od lod citirano (»auss Thamasch) '11. Ilcinrich Decker. Mcin-lunl liuggcn. bichler. Wien 1949 (od tod ci-lirino Gu-ggcn-bichkr). ,12 Gauss. Thamasch. sir. 10 ss. 13 Gauss. I"ha- maseh. str 99-127 I najkvalitetnejša Thamaschcva naslednika sia Johann Rucz in Andreas Kollei 14 Mihael Kuša in nji-gin naslednik l.uka Mislej naredila /a frančiškane lavabo v zakristiji. mekin|-sko cerkev pa opremita s stranskima oltarjema, ol-larjcm v kapeli sv. Aniona Padovan-skega m s kamnitima |X>rtaloma. ki sia vhoda v zakristijo. 15 Meliia Slelč, 1959. sir. 489. 16' /a Jakoba SchcUcnburga glej Jacob Schell von und zu Schellenbürg und seine .Stiftungen. Lelbach 1843. in Maks Mik-lavčič. Schellenbürg, slovenski biografski leksikon III. Ljubljana 19611. str 21 S. 216. /17/ Mehla Stele. 1955. str. H«. 18 Siele. Kamnik. str. 56: Mehla Stele. 1955. str. 162. /19 Stele. Kamnik. sir. 240: Meliia Stele, 1955, str. 162 /20 Siele, Kamnik. str. 62. ,-21/ Prav tam. 22 Meliia Siele. linija, ki zmaga že pri Schvvanthalerju, se pri njiju še stopnjuje. Guggcnbichler si ustvari delavnico v samostanu Montlsee, ki jo vodi do smrti leta 1723. Njegova tlela so v glavnem nastala /a Salzburško. Figure so napolnjene z dramatično življenjskostjo in ljubko milino, predvsem pa tlaje poudarek obrazni mimiki. Arhitektura se za figurami v naravni velikosti kar izgubi.. 11/ Andrcas Thamasch (1639-1697) iz Pazna-una se prvič pri Schvvanthalerju omenja šele leta 1671, kje je prej potoval, pa ni znano. Mt>gočc je bil prej mizar, saj za to govori mnogo faktorjev. Osamosvoji se dokaj pozno in do smrti ostane samostanski kipar v Starimi Zanj so značilni bogati oltarni nastavki, narejeni [«hI italijanskim vplivom: tordirani stebri, bogati kapiteli z naturalističnimi motivi in mt>čno proftlirano gredo s trtlim prelomom linij v zelo ostrih kotih. Drapcrijo, ki je sicer tudi pri Guggcnhichlerju bogata, a se zalamlja in pada v zelo ozkih gubah, pa Thamasch razvije v zelo bogate naborke, ki se mehko in široko gubajo, delajo zavihke, vehementno plapolajo v vetru, se včasih nalepijo na telo, nikoli pa ne najdemo ravne ploskve. Oblikovanju obrazov posveča manj pozornosti, zato so njegovi obrazi manj ekspresivni. Tamasch, čeprav manj kvaliteten od Guggenbichlcrja. velja za utemeljitelja tirolskega visokega baroka 12 Za sabo pusti ogromno delavnico, tako da kiparji poti njegovim vplivom ustvarjajo še do konca 18. stoletja. Iz tega alpskega kulturnega kroga prihaja v Kamnik čisto drugačno umetniško razpoloženje, kot ga tu začne italijansko šolani Mihael Kuša s črnimi marmornatimi oltar-ji./14/ Prinese ga frančiškanska ptxlobarska delavnica iz severne Tirolske. ikI koder pride vsaj leta 1710 in deluje na slovenskem območju do osemdesetih let 18. stoletja. Prvo datirano delt» pri nas sta kipa sv. Antona Puščavnika in sv. Magdalene iz leta 1710 in sta danes v podružnični cerkvi v Škocjanu pri l.ukovici./15/ Če domnevamo, da sta kipa prišla iz Kamnika (ustno izročilo in zapis o tem celo pravi, tla naj bi kip sv. Magdalene izhajal z gradu Križ pri Kamniku), lahko sklepamo, da je delavnica najprej prišla v Kamnik, seveda po redovnih zvezah, mogoče pa tudi po posredovanju mecena kamniških frančiškanov Jakoba Schellenburga. saj je bil sam Tirolec in je bil njegov brat Tomaž župnik v Sterzingu na Tirolskem./16/ Za Kamnik je nastalo največ in najkvalitetnejših del., 17/ Kamniški frančiškani so delavnico povabili, da bi jim izdelala cerkveno opremo. SIcer je bila cerkev posvečena šele leta 1730, a oltarji so morali nastati že v drugem desetletju. 18 Od teh oltarjev tlanes v cerkvi ni niti enega več, ohranil pa se je kiparski okras na štirih stranskih oltarjih: 1. sv. Klani in Terezija, v atiki sv. Katarina: 2. sv. Marjeta in sv. Apolonija. v atiki sv. Lucija in dva angela; 3. sv. Florjan in sv. Jurij, v atiki sv. Janez Ncpomuk: 4. sv. Bernardin Sienski in sv. Peter Alkantarski. v atiki sv. Frančišek in dva angela. V celoti je ohranjen le veliki oltar, ki pa so ga kasneje prenesli v podružno cerkev sv. Tomaža na Lokah v Tuhinjski dolini, s tabernakljem, ki je kasnejše baročno dclo.,19/ Delo te delavnice je tudi oltar v meniškem oratoriju. od katerega je tlanes ostalo bore malo. 20/ V tronu je bil Križani, ob njem Marija, Janez in Marija Magdalena, v atiki sv. Frančišek, obdan z angeli Oltar je prenovil in ga dopolnil Franc Ksaver Ozbič leta 1890 /21/ Od tega oltarja sta Marija in Janez danes v Narodni galeriji v Ljubljani in pa mogoče angela v Muzeju cerkvene umetnosti na Blejskem otoku ./22/ V samostanu je še en Križani, ki irenuino visi v krstilnici. Štele pa je našel še kip sv. Antona Padovanskega. 23/ Naslednje delo v Kamniku je z letom lT20 datirani največji in najbogatejši oltar te delavnice, veliki oltar v cerkvi mekinjskih klarisinj. V zakristiji cerkve in v znamenju v Mekinjah sta bila po en Križani - deli te delavnice./24/ Delavnica pa ni delala samo v okviru samostanov, ampak tudi za druge naročnike. Tako je Rasp leta 1724 zaradi napovedanega misijona naročil skupino križanja z Marijo, Janezom in kri-žanima razbojnikoma za kapelo na kamniški Kalvariji. ki jo je najbrž tudi tlal postaviti ob tej priložnosti.25/, in pa kip sv. Roka za malograjsko kapelo./26/ Štele piše o skupini križanja, ki je stala v ladji žalske cerkve /27/ Skupina je danes izgubljena, mogoče pa je bila naročena pri tej delavnici. V kapelici sv. Barbare pred vhodom v smodnišnico je bila skupina objokovanja, tlelo te delavnice, danes izgubljeno. 28/ Tudi kipa sv. Avguština in Nikolaja v Loki pri Mengšu najbrž, izhajata iz Kamnika/29/ ali pa pripadata skupaj s Slika 2: Frančiškanska delavnica. Angel. domiK-vno iz. oltarja v meniškem oratoriju frančiškanskega samostana v Kamniku, fotoleka N an Kine galcrijc v Ljubljani 1955. sir 166 /23/ Slelč. Kamnik. .str. 64: Meliia Štele, 1955, str. 163 /24/ Meliia Slelč. 1955. sir 164 25 Slelč. Kamnik. sir. 42. 45-46 /26/ Slelč. Kamnik. str. 76. /27/ Slelč, Kamnik. sir. 39. 28 Slelč, Kamnik. sir. 103-106. /29/ Slelč. Kamnik. sir. 166. MNISKI ZBORNIK - Razprave V ¿sjjii^f- Ml Barok. 1957. str 33 M Milna Siek- 1955. str 164-166 32 Milita Stili-I9SV str 1"6. 177, 18_>. I Milila Siclc. l*m. str 168 /34/ Prav tam. Mogoči- jt pi«l-pisani umetnik sin kiparja Johanna Schweigerja (MffT-1734) i/ Reichenhalla (Allgemeines Lexikon der Bildenen Künstler von der Antike bis zur Gegenwart XXX. Leipzig 1936. str. 352» 35 Stele. Kamnik. str 286 kipoma sv. Frančiška in sv. Aniona Padovan-skega. katerih provenienca pravi, tla izhajata iz okolice Domžal. 30 oltarju, ki je hil narejen za kakšno cerkev v okolici. Vmes so mojstri leta l~lft delali za frančiškanski samostan v Novem mestu, kamor so se vrnili še štirikrat, nazadnje leta 1T81. vendar se od teh del ni nič ohranilo. V Sloveniji najdemo dela le delavnice še na llribcu v Školji Loki. v Brusnicah pri Novem mestu. Dvoru pri Polhovem Gradcu in v Narodni galeriji v Ljubljani, nato pa po hrvaških samostanih: v Samoboru, Karlovcu. Jastrcbarskem, Senju in na Trsatu 31/ V Kamniku je ohranjenih največ del. tudi najboljših, zato ga lahko štejemo za nekakšen center, od tu pa se je delavnica, največ po redovnih zvezah, selila, kamor so jo povabili. Številno delavnico so sestavljali mizarji, rezbarji, zlatarji in polihromatorji. ki so se med seboj skladno dopolnjevali. Ves čas njenega delovanja, t. j. do osemdesetih let. so ohranili enak stil. čeprav v kasnejših delih opazimo padec v kvaliteti, manj razgibano draperijo in ostrejše gube. npr figure v Brusnicah. llribcu. Samoboru in na Trsatu./32/ Najbrž gre tu že za generacijo, ki je prišla na slovensko ozemlje kasneje in ki umre v 70. in 80. letih./33 Delavnica je bila strogo zaprta vase. nove moči so prihajale samo iz Tirolske, kar razberemo iz imen. prav tako niso šolali domačih pomočnikov, zato ta delavnica ni vplivala na slovenske umetnike. Direktno ne moremo s kamniškimi deli povezati nobenega imena, saj nam kamniška kronika sporoča le to. da sta oltarje v redovni cerkvi naredila "dva brala, laika naše provin-cije". lahko pa predvidevamo, da so bili pri delu v Kamniku prisotni fr. Flccarij Mayer, ki je umrl leta 1718 v Novem mestu, rezbar Ivo Schweiger, ki je umrl lela 1757 na Trsatu, in pozlatar fr. Laktancij. ki se je kot "F. Lactantius Schwaiger M(aler)" leta 1710 podpisal na hrbtni strani setlečega sv. Antona v Škocjanu Nekrologi pa nam sporočajo še druga imena - vsa tirolska. 34 Značilnosti te tirolske frančiškanske delavnice so najprej bogati oltarni nastavki, kar dokazujeta velika oltarja iz Mekinj in Lok. Noben žal nima več ohranjene prvotne polihromacije. V Mekinjah sloji na visokem lesenem podstavku arhitektura gladkih in tordiranih stebrov in p i last rov z bogatimi korintskimi kapiteli. Ob sliki stojita na listnih konzolah v nadnaravni velikosti sv. Frančišek Asiški in sv. Klara (zavetnika mekinjskih klarisinj), na robu oltarja pa na še lepših konzolah in pred bogatimi listnimi krili sv. Peter in Pavel. Na bogalo profilirani gredi stojita sv. Janez Krstnik in sv. Janez Evangelist. vmes pa sedita dva angela. V atiki med stebri je močno razgibana skupina Sv. trojice s putti. obdana z oblaki, nad njo pa baldahin. ki ga razkrivata dva sedeča angela. Na menzi stoji tabernakelj. ki je pomanjšan oltarni nastavek: na nizkem podstavku sloji Iv igata arhitektura gladkih in svedrastih stebrov, ki nosijo močno profilirano gredo, slika 3 frančiškanska «le-lavnica. Križani, domnevno i/ ol< tarja v meniškeni oratoriiu frančiškanskega samostana v Kamniku. fotografija Marko llahk (1992). nad katero se pne kupola. Meti stebri stojijo angeli z mučilnim orodjem, na kupoli sedi oziroma stoji še osem takih angelov, na vrhu pa je kip vstalega Zveličarja. V duplini, obdani z oblaki in angclci. je skupina križanja. Srednji del z vraici je iz. 1901735/ Tudi na Lokah so prvotno polihromacijo prekrili, 36 Sedanja plast se kruši in spodaj je vidna prvotna polihromacija v rjavih tonih. Ko so ga ob prenosu iz Kamnika razstavili in nato zopet sestavili, je bil potreben ponovnega polihromiranja. Sedaj se nam kaže v modrih ionih - imitacija marmorja, kapiteli. baze in okvirji pa so pozlačeni. Nad visokim podstavkom se dviguje arhitektura, ki je oblikovana konkavno in ima poleg glavne niše še dve stranski, pod katerima sta narejena prehoda za obhod in ju od glavne ločujeta dva para stebrov. V glavni niši stoji sv. Tomaž, ki je iz 19. stol., v stranskih pa sta sv. Primož in Felicijan/37/ Nad močno profilirano gredo se dviguje bogata alika. na straneh ima kar po štiri stebre. Ob sliki slojila sv. Ludvik Toložanski in Bernard Sienski s pripadajočima atributoma: mitro in kardinalskim klobukom/38/ ki ju držita sedeča angelca na gredi, na atiki pa sv. Jožef z Jezusom in dva angela. Na gredi stojita sv. Peter in Pavel in dva angelca. ki držita v rokah napis iz prvega Petrovega pisma in pisma Galačanom. Tabernakelj je kasnejše delo 39 Vse plastike, nastale za Kamnik, druži enak stil: močna reliefnost. pretirano in dekorativno razvihrana draperija, kjer so mase gub večkrat prav nenaravno nakopičene. Gube so mehke in nikjer ne najdemo ostrega roba. Gube včasih tvorijo zavihke, v vetru bogato plapolajo ali pa se nalepijo na telo; značilna je S-linija. ena noga je 36/ Za opa/ko se zahvaljujem kolegu Ferdinandu Šertoelju. /37/ Izbira svetnikov pogojuje dejstvo. da so pri Irančiškanih hranili relikvije teh dveh m učencev. 38 Za atribucljo se zahvaljujem kolegu Ferdinandu Šerbelju 59 Štele. Kamnik. str. 2-«). (0 Mehu Sle le 1955, str 174. Cevc. 1993. str 13. 41 Mehu Štele. 1955. str 174-177. ■»2. Narvnlna galenja v I jubilant. Inv. it. H 591. i3 Narodna galerija v Liubljani. inv. št P 620 M Fotografija je la« Ferdinanda Serbelja iS Narodna galerija v Ljubljani, inv. št. P 5*4 -»6 Miruia Zupančič. Majda Žon-tar. < »radovi na kainniško-domžal-skem območju. Kamniški zbornik. Mr 60; Milan Vala nt. Zgodovina kamniškega in kočevskega okraja. Ljubljana 1983. str 34. pomaknjena naprej in je otl kolena navzdol motno poudarjena poti obleko ali razkrita. Obrazi so večkrat zelo ekspresivni, ekstatično zamaknjeni in trpeči, prav takt» gibi rok, lasje jim kakor oblačila plamenasto vihrajo. 40 Podrobneje je figure opisala in jih razvrstila v skupine že \lclita Stele./4l/ V Narodni galeriji v Ljubljani hranijo nekaj Se neobjavljenih tlel te delavnice. Prvi je lesen, polihromiran, 13 cm visok angel adorant, ki ima kot izvor zapisan kamniški frančiškanski samostan/42/ Angel stoji na oblakih, roke ima sklenjene na prsih, glavo pa dvignjeno in tiči uprte v nebo. Močno nagubano draperijo vzdiguje veter in angelu razgalja noge do kolen. (Slika 1) Drugi je prav takt» lesen, polihromiran angel, 43 ki nestabilno stoji na oblakih, gleda navzdol, z desnico pa kaže navzgor Razgaljena ima ramena, prsi in noge tlt» kolen (Slika 2) Zaradi ugotovljenega izvora angela mogoče pripadata oltarju iz meniškega ora-torija frančiškanskega samostana v Kamniku. Oba sta z leve strani oltarja, manjkata pa pendanta Adorant je najbrž stal ob Mariji, drugi angel pa na atiki. Kvaliteta angelov kaže na nastanek v dvajsetih letih in sta v tesni sorodnosti z angeloma adorantoma na atiki loškega oltarja. Še neobjavljen je tudi Križani manjšega formata iz samostana, ki ga poznam samo po fotografi j i. /4-1 Ekspresivne obrazne poteze. oblikovanje las in ledvenega pasu se popolnoma skladajo z značilnostmi te delavnice. nov pa je slap krvavih kapelj, ki lije Kristusu iz rane (gotska tradicija). (Slika 3) Ta ekspresija kaže. tla bi Križani lahko pripadal oltarju v meniškem oratoriju. Tako st» ugotovljeni že vsi kipi tega oltarja, razen sv. Frančiška v atiki. Tretje delo iz Narodne galerije v Ljubljani je delno poškodovan lesen, polihromiran in pozlačen kipec, visok 54.5 cm. predstavlja pa Salonu», ki drži pred sabo krožnik z glavo sv. Janeza Krstnika./45/ Salomini bujni lasje segajo do ramen, glavo ima sklonjeno z nasmeškom na ustnicah. Obleka ji zgornji tlel razgalja, spredaj ji sega do kolen, zadaj pa do tal. (Slika 4) Značilno oblikovanje obraznih potez in las, gubanjc draperije, ki se zapleta med noge, in stoja telesa odločno govorijo, da je Šaloma delo te delavnice. Po kvaliteti spada kip v njeno najbolj zrelo obdobje. Samo ugibamo lahko, od ktxl izhaja omenjeni kip. mogoče pa je bil sestavni tlel oltarja v grajski kapeli sv. Janeza Krstnika na Starem gradu nad Kamnikom. Grad je lastnik grof Thurn zapustil po potresu in streli leta 1576 in si na Križu pri Kamniku postavil novega. 46/ Po razpadu grajske stavbe na Starem gradu leta 1670 je kapelica ostala nepoškodovana, zato je kriški gospod leta 1677 najel frančiškane, da so hodili vsak teden enkrat tja maševat./47/ Po Benko-viču/48/ je bila v kapeli maša zadnjič leta 1749-/49/ Prav gotovo st» morali frančiškani zaradi stoletne opuščenosti kapelo nanovo opremiti. V vodniku po baročnih spomenikih Narodne galerije v Ljubljani. 50, sta bila objavljena kipa sv. Dominika in sv. Klare kot tleli neznanega kiparja. Čeprav se v obrazu in draperiji sv. Klare kaže slabša kvaliteta, jo lahko z. gotovostjo pripišemo tej delavnici. Sv. Dominik pa je kvalitetno delo in je primerljiv s kipoma sv. Petra in Pavla na atiki loškega oltarja. Njegova reliefnost namreč kaže. tla ni bil glavni kip. ampak da je stal na gredi ali v atiki. Zaradi razlike v kvaliteti kipa ne pripadata istemu oltarju; od kod izvirata, bodo pokazale natlaljnje raziskave. Ob pregletlu tlel frančiškanske delavnice se nam pokaže doslej spregledana orgelska omara iz mekinjske cerkve. Skupaj s kornt» balustrado so jo postavili leta 1720./51 Trodelno omaro tvorijo svedrasti pilastri, nad katerimi se dviga bogata greda. Iz. nje se dvigajo konzole, na katerih stojijo kipi sv. Cecilije, Rozalije in Davida, na vsaki strani sedi po en angel Odprtina nad piščalmi je zaprta z listovnikom in angelskimi glavicami. Pod vrhom srednjega krila je v akantu dvojni gallenberški grb. Hnaki svedrasti pilastri se pojavijo na korni bal ust rad i in delijo njen spodnji del. medtem ko je zgornji pas zamrežen z lesenimi mrežami. Isti motiv svedrastega pilastri srečamo še na ograjah oratorijev natl Antonovo in Kolomanovo kapelt». Že Steletu se je cel kor zdel dobro delo,/52/ Bizjak pa ima orgelsko omaro za eno najlepših baročnih omar v Sloveniji. 53 Letnica postavitve kora z omaro se ujema z delovanjem frančiškanske delavnice, saj je s tem letom datiran mekinjski veliki oltar. Če si bolje pogledamo žal težko dostopne kipe, nas potek draperije takoj spomni na dela frančiškanske delavnice. Tudi angelci in akant sodijo v njihov repertoar. Kipci nist» delo najboljšega kiparja, a so vseeno povedni. Podobna omara se je na žalost ohranila samo na fotografiji v Gočah pri Vipavi./54/ Veliko podobnost z mekinjsko pa kažeta korna balustrada in orgelska omara v uršulinski cerkvi v Škofji Loki./55/ Korna ograja je enako zasnovana, le namesto svedrastih pilastrov so tu svedrasti stebri, mreže v zgornjem delu pa delijo svedrasti pilastri. Omara je prav tako sestavljena iz treh kril in dveh vmesnih kot mekinjska. z ročajem na krilih, kot ga srečamo na loškem velikem oltarju. Omam nima kipov, ker je poslikana. Ali smemo trdili, tla je ta delavnica opremila škofjeloško cerkev tudi z oltarji in je ostanek teh ohranjen na Hribcu natl Škofjo Loko. lx»do morda pokazale arhivske raziskave. Ob tej delavnici si moramo ogledati še veliki oltar v Volčjem Potoku, ki ima zadaj napis 1879 F. Osole./56/ Gre za posnetek velikega oltarja na Uikah. le tla je ta brez atike in stranskih kril. Ali gre za okrnjeno tlelo frančiškanske delavnice, pripeljano iz neke druge cerkve, je bil oltar narejen za to cerkev, pa so kipi propadli in so jih nadomestili z drugimi, ali pa Osole ni le prenovil oltarja in je v svojem delu posnemal I" Anton Kohlar. Drobtinice iz furlanskih arhivov. Iz-vcsijc muzejskega društva za Kranjsko II.. 1892. str 54. 48 Josip Ben kovič. Kamnik, Dom in svet 1892. str. 554. 19 Štele. Kamnik. str. 128 '50 Barok. 195". str 33. /51/ Štele. Kam nik. str 285. /52/ Prav tam /53/ Milko Bizjak. Kdo Škuli. Orgle na Slovenskem. Ljubljana 1985. P 35 /54/ Prav tam. 55 Milko Biz|ak. Kdo Škulj. Orgle na Slovenskem, l-juhljana 1985. str. 114. /56/ Štele, Kamnik. Mr. 270. /57, McliU Slcle. 1955. Mr. 1H<). /58/ Cevc, 199J. Mi M /59/ Gauss. Tha. nuvh. rcpr 70. /60/ Gauss. Th» masch. rcpr 17-28. /61/ Thamasctl je hil «Kija delavnice in ic kot tak pre-)cl plačilo, nato pa ga ic ra/ttciil m«l pomočnike: med n|imi ni slikarjev (Felmavcr. str. 79). 62, Milita Stclč, 1955. str 188-190; Cevc, 1993. sir 13. /63/ Guggcn-hk-hler. repr. 5. /64/ Gauss, Tha. maseh. rcpr 115 frančiškanski) delavnico, ostaja uganka. Glavno vprašanje, ki st- nam zastavlja ob pogledu na te umetnine, je vprašanje umetniškega izvora, stilnega izhodišča delavnice in ali je delavnica ustvarjala, še pretlen je prišla v Kamnik. Melita Štele je zapisala, da so umetniki izhajali iz delavnice Meinharda (iuggenbichlerja, ki je deloval na Salzbur-škem, omeni pa tutli sorodno dejavnost Andreasa Thamaseha na Tirolskem./57/ Isto je ponovil tudi Hmilijan Cevc in dodal še Johanna Rueza kot stilno sorodnega umetnika/58/ Če pogledamo oltarno arhitekturo, bomo kaj hitro našli izjemne podobnosti s Tha-masehevimi. a ne s tistimi najzgodnejšimi, ker so še preveč vezani na Italijo (Keisheim). Kasneje se bolj nasloni na alpsko tradicijo, to je na zlate oltarje, saj uporablja tako dekoracijo: veliko listnatih bordur. bogate listnate okvirje za slike, listne aplikacije z angelskimi glavicami, listne konzole in kapi-tele. V naših oltarjih se vse to poleg tipične gratlnje z gladkimi in tordiranimi stebri ter močno gredo ponavlja. Če primerjamo Tha-masehov oltar v Brennbichlu/59/ z oltarjema v Mekinjah in na Lokah, opazimo enako zasnovo in enake detajle, kot so listne bordure v gredi in okvirja za sliki, enake kapitele, enake konzole, na katerih stojita v Brennbichlu angela, v Mekinjah pa sv. Frančišek Asiški in sv. Klara: v Hrennbichlu prostor pod nišo zapolnjuje brstno listovjc z angelsko glavico, kar v enaki obliki srečamo v Lokah nad obodoma, le tla sta tam po dve glavici: detajl angelske glavice v listovju, ki je v Brennbichlu na ptxlstavku. pa srečamo v Mekinjah na gredi. Razlika je v enotnem vtisu. Naša oltarja sta monumentalncjša in nista razdrobljena v detajle. Izredna podobnost je med Thamaschevim tabcrnakljcm v Kaisheimu 60. in mekinjskim. razlika je le v tem. da je slednji skromnejši. Konstrukcija je enaka, prav tako ikonografija, celo stil figur - angelov - je zelo podoben. Z gotovostjo lahko rečemo, da izhajajo ideje za oltarne nastavke iz Thamaschevc delavnice. Ker je hil on sam tudi avtor oltarnih zasnutkov,/61/ predvidevamo, da so tudi umetni mizarji naše delavnice delali brez slikarskih predlog. V monumentalnosti pa so učitelja mogoče celo presegli. S kiparskim okrasom pa je malo drugače. Če ga primerjamo z Guggenbichlerjevim, kot doscdaj./62/ bomo našli precej skupnih točk. (iuggenbichler posveča veliko pozornosti izrazu na obrazih in v gestah rok, ki so ekspresivne. To podedujejo kiparji naše delavnice. Obraz sv. Bernharda iz oltarja v Mondsecju, 63/ ki ga zaznamujejo globoko vsajene oči pod zgubanim čelom, rahlo ukrivljen nos in utlrta lica. srečamo pri vseh svetnikih na mekinjskem in loškem oltarju. Tak obraz pa najdemo tudi v Thamaschevem opusu: na primer sv. Joakim iz oltarja v Finstermunznu,/64/ ki ga tudi zaradi obdelave las in brade lahko primerjamo s sv. Pavlom iz mekinjskega oltarja. Ne daje pa Thamasch takega poudarka mimiki rok kot (iuggenbichler in naši kiparji. Ozki ovalni obrazi svetnic iz oltarjev v frančiškanski cerkvi so manj izraziti in jih lahko primerjamo s Thamaschevimi. npr. Marijo pod križem v Stamsu, Marijo iz oltarja v Kaisheimu in svetnicami iz oltarja v Finstermunznu./65/ Prav tako st» slabši obrazi sv. Florjana in sv. Jurija iz frančiškanske cerkve ter sv. Klare in sv. Antona Patlovanskcga iz Narodne galerije v Ljubljani, saj ponavljajo brezizrazne Thamaschevc obraze. Tudi nekateri angelski obrazi bi bolj ustrezali Thamaschevim vplivom in tudi njihova ikonografska uporaba. Kar se tiče samih teles in stoje svetnikov naši kiparji večkrat uporabljajo S-linijo. vedno pa močan kontrapost z zelo poudarjenim, naprej štr-lečim kolenom. Na to nogo se draperija nalepi ali pa jo veter privzdigne in se v vrtincu gub nabira nad kolenom, (iuggenbichler zvije telo v S in poudari kontrapost, nikakor pa ne tako močno kot Thamasch in nesporno je, da so naši kiparji močno poudarjeno koleno /. nalepljeno draperijo prevzeli prav od Thamaseha. 66/' Tak način upodabljanja telesa st) prevzeli tudi že znani Thamaschevi učenci, na primer Johann Ruez ali Antlreas Kollc. So pa telesa svetnikov naših kiparjev včasih tako manieristično razpotegnjena, kot jih ne srečamo pri nobenem drugem mojstru. Njegovega sv. Bernarda Klervojskcga i/ NVurzatha bi prav lahko zamenjali z Bernardom Sienskim iz kamniške frančiškanske cerkve./67/ Tudi tip Slika i: Frančiškanska delavnica. Šaloma, domnevno i/ kapele sv Jane/a Krsinika na Starem gradu nad Kamnikom, fo-toteka Narodne galerije v Ljubljani 65 Gauss. Thamasch, repr. 53. 54, 39. 116-118. /66' To kažejo že zgodnje Tha-mascheve ligure, kot so na Kaishe* imskem oltarju, do njegovih zadnjih del. na primer v Finstermunznu. /67/ Klaus Schwagcr, Ilild-haucnvcrksiaitcn des 18. Jahrhunderts im Schwabi-sehen Voralpenge-blet I. l-orschun-gen zur Kunsigescluchtc lld. 22. Tuhtngcn 1955 (od tod citirano Schviager). repr. 23. /6ft 11iama*dK-va Križana v Stamsu in Wcnnsu Icr Križani iz oraiori|a frančiškanskega samostana v Kamniku /69/ Gauss. Tha-inav h, sir. 99. /70/ Prav tam. Schwagcr. korpusa Kristusa na križu je bližji Tha-m ase h c vi m vitkim, slokim telesom in pa detajl debelih kapelj, ki vrejo Kristusu iz ran, ki ga Tamasch uporabi v Stamsu. naši mojstri pa v frančiškanskem samostanu./68/ Način gubanja draperije naše delavnice nima kaj dosti opraviti z Guggenbichlerjevim, čeprav se ta po letu 1700 bolj nagiba k mehkemu in bogatemu oblikovanju draperije, in tudi pri njegovih naslednikih ne srečamo podobnega načina./69/ Že na pni pogled pa se vidi, da je sistem gub frančiškanske delavnice le še stopnjevan način, ki ga obvlada Thamasch: mehki slapovi gub, ki se kopičijo na rokavih, sploh pa bogato nagubana ogrinjala svetnikov, saj se z njimi poigrava veter, ki jih dviguje, spodnja oblačila pa lepi na telo. Naši kiparji draperiji posvetijo še več pozornosti. Gul>e se sedaj že prav pretirano nabirajo, postajajo pa še mehkejše in linija je bolj tekoča. Telesa pod njimi ohranjajo telesnost, S-linija je še bolj poudarjena in tudi neobremenjena noga. Telesa se daljšajo in postanejo nenavadno vitka in visoka. Podobne značilnosti opazimo tudi pri vseh drugih Thamaschcvih učencih, ki nadaljujejo njegovo delavnico vse do začetkov 19. stoletja in delajo na Tirolskem in Švabskcm/70/ Prav ti umetniki so zanimivi za naše raziskovanje, saj so pri njih vidne vse značilnosti, ki smo jih našteli pri stilu frančiškanske delavnice. Bistvena razlika pa je v tem, da nihče ne dosega tako visoke kvalitete kot prav naši ustvarjalci. Na Tirolskem ne zasledimo nobenega dela. ki bi dokazovalo, da so naši mojstri ustvarjali, preden so prišli k nam ali kasneje Vodja delavnice je od obeh učiteljev prevzel najboljše kvalitete, to po svoje predelal in je dokaj samostojen. Najboljša dela je ustvaril do konca dvajsetih let. To so: Sv. Anton Puščavnik in Magdalena iz Škocjana pri Lukovici iz leta 1710, po vsej verjetnosti oltarji v Novem mestu iz let 1716 in 1726. a niso ohranjeni, veliki oltar v Mekinjah iz leta 1720. skupina križanja v kalvarijski kapeli na Žalah iz leta 1724, veliki oltar na Lokah. Sv. Rok na Malem gradu, skupina križanja iz ljubljanskega frančiškanskega samostana. Šaloma, Sv. Anton Padovanski. Sv. Frančišek in Sv. Dominik iz Nartxlne galerije v Ljubljani, oltar v meniškem orato-riju, katerega kipi se hranijo v Narodni galeriji v Ljubljani, ter .stranski oltarji iz kamniške frančiškanske cerkve, a ne vsi; Sv. Florjan in Sv. Jurij iz zadnjega severnega oltarja že kažeta neko šibkost, brezizraznost in površnost. Izgleda, da ga tu že nasledi slabši mojster, ki je prav tako prišel iz Tirolske. Na podlagi primerjave oltarnih nastavkov in stilne analize plastike lahko rečemo, da so se izdelovalci oltarnih nastavkov frančiškanske delavnice gotovo učili v Fhamaschevi delavnici, prav tako kiparji, le-ti pa so poznali tudi umetnost (iuggenbichlerja in v ustvarjanje vnesli veliko njegovih elementov. Prav zaradi tega kombiniranja Guggenbichlerjeve ekspresivnosti obrazov in rok s Thamasche-vim virtuoznim gubanjem draperije pa so izdelki naše delavnice mogoče še kvalitetnejši od samega učitelja Thamascha (vsaj od teh del. ki so sc do danes ohranila). '/. dejstvom, tla sorodne značilnosti srečamo pri Thamaschcvih naslednikih na Tirolskem, in s tem, da so vsi bratje, omenjeni v nekrologih. prihajali iz Tirolske in ne iz kakšne druge pokrajine, na primer Salzburške, kjer je imel delavnico Guggenbichler, je ugotovitev šc podkrepljena. Čudno je, da avstrijski znanstveniki (na primer l irike Gauss. ki je v svoji magistrski nalogi skušala poleg Thamascha zajeti še vse njegove učence in stilne naslednike)/71/ n\/ Gauss. lita-delavnice še niso opazili, saj kvaliteta njihovih mavrh izdelkov presega vse Thamascheve posnemovalce, če ne celo njega samega. Summary The authoress introduces three statues of Franciscan workshop which arc stored in Narodna galcrija. and have not been presented to the public so far, as well as the Crucifixion of Franciscan monastery in Kamnik. The two statues of angels as well as the Crucified are a part of altar of the monasterial oratorio of the Franciscan monastery in Kamnik. The altar itself is not preserved. Salome belongs to the castle chapcl of Start grad above Kamnik. The artists of the Franciscan workshop originate in Andreas Thamasch's workshop from Stams in Tyrol, and as far as the quality is concerned they exceed all Thamasch's followers if not the master himself. Andreja Popar Špcnko. dipl- i ni agr. Žehljarska pot 6. 12-tO Kamnik Arboretum Volčji Potok Andreja Pogačar Špenko Nekdaj zelo cenjeno in slavno mesto Kamnik s svojo edinstveno okolico in panoramo Kamniških Alp skriva v svojih nedrih mnogo Čudovitih in zanimivih kotičkov. Prenekaterc od njih smo že odkrili oziroma jih že obiskali, toda le redko pomislimo tudi na njihovo zgodovino ali vsebino. Prav to mi je bilo vodilo pri izbiri teme mojega članka, s katerim želim pobližje predstaviti eno izmed najbolj znanih in obiskanih točk Kamnika. Arboretum Volčji Potok je eden čivališča, odstranili kupe ruševin. podedovane iz vojnih časov V tem obdobju so s posluhom za raznovrstne naravne danosti, ki jih ima Volčji Potok v izobilju in jih omogočajo njegova razčlenjenost in povezava z razgibanimi krajinskimi podobami ter veličastno panoramo Kamniških Alp v ozadju, oblikovali naslednje zanimive predele: počivališče Pod lipami. Jezero bele magnolije, razgledišče Na čap-kovih prisojali, v peskolomu je zaživel skalnjak za senčne rastline, pot mimo pa vodi po Seidlovih serpentinah na Grajski hrib. leta 1952 so imeli v Volčjem Potoku 160 različnih lesnatih listavcev in 28 iglavcev. V štirih letih, kolikor je deloval prof. Ciril Jeglič, se je število dopolnilo za okoli tisoč. V letih 1957-1961 je Arboretum vodil ing. Igo Oraš, ki je z odkupom nekaterih parcel na južnem koncu zaokrožil območje na današnjih 80 ha. V tem času so uredili jezero v Jelovi dragi, zgostili mrežo poti in modernizirali gojišče z rastlinjaki in zaprtimi gredami. Po letu 1961 je postal direktor Arbore-tuma ing. Miha Ogorevc. Leta 1967 so odku- pili od nekdanjih lastnikov vse zgratlbe. leta 19T~ pa tudi zemljišča, ki so bila dotlej kot enklave še v zasebni lasti. Na mesto uničenega dvorca so želeli postaviti spomeniško dragoceno Koslcrjcvo hišo iz Ljubljane in v njej namestiti inštitut. Na žalost pa do izvedbe tega projekta ni prišlo in tako je geometrijsko izoblikovani del parka še vedno brez pravega zaključka. Organizacija si je morala urediti svoje prostore v bivšem Sou-vanovem gospodarskem poslopju na zahodnem delu posestva. Vzporedno z omenjenimi deli so posodobili objekte in mehanizacijo, prenovili nekatere izrojene rastlinske motive, ogradili arboretum. oblikovali Souvanovo loko. zasnovali rozarij in dolino rtxlski barok. Park Volčji Potok je izrazito pejsažnega značaja in to mu omogoča, da lahko vsebuje lepoto domače krajine, ki jo stopnjuje in idealizira z načrtno izbranimi naravnimi motivi ter dopolnjuje /. naturalistično obarvanim žlaht-nejšim parkovnim rastlinjem. Obširni travniki in vodne površine se kot elementi svetlobe učinkovito menjavajo in v sozvočju družijo s temnejšimi grmadami. Vijugaste poti, razpredene po parku, neopazno vodijo obiskovalca tako. da v parkovnem gozdu na hribu in med kulisami drevja s pogledom zaobjame vse odpirajoče se mikavne poglede in razglede, liogata razgibanost reliefa in različni geološki sestavi so ustvarili zanimiva prizorišča: jezero z otočkom, skalnjak za senčne rastline, igrivo pretakanje vode iz ene v drugo obliko ... V celotnem parku prevladuje domača vegetacija. Gozd se ponaša z bogatimi niansami zelenine, bujno spomladansko floro. v nekaterih gajih so mogočna stebrovja starejšega drevja. Zasaditev predvsem dreve-sastih vrst v travnike ali obrobna obsaditev je popolnoma dorečena, spontana in nevsiljiva, oblikovana po naravi sami. Volčji Potok v podobi arboretuma Volčji Potok do leta 1952 še ni predstavljal arboretuma. imel pa je parkovne sestoje, na katerih je bilo potrebno graditi. Pri izbiri so bile odločilnega pomena tudi naslednje naravne danosti: razgiban relief ozemeljske površine in z njim povezana ekološka spremenljivost, razlike v terenskih nagibih, ki vplivajo na odccdnost tal. razlike med prisojnimi in osojnimi legami, razlike v značajih rastišč so odvisne od spreminjajočih se mikroklimatskih in edafskih povzročiteljev. Na tako majhni površini je kar pet različnih prirodnih gozdnih združb, ki jih omogočajo presenetljive pedološke menjave in drugi ekološki vzroki. Najprej si oglejmo grobe značilnosti narave, (ieološko podlago v nižjih in bolj zravnanih predelih tvorijo miocenski peščenjaki. dolomitizirani apnenec triadne dobe se pojavlja le na gričevnatem področju, aluvialni nanosi pa so v dolinah s tekočo vodo. Volčji Potok ima razmeroma hladno klimo z. obilnimi padavinami, kar dokazuje mezofilna in higrofilna vegetacija, ki v manjši meri razodeva znake toplotnega obrata, značilnega za mrzle kotline. Starejše rastline, zlasti zanimiva drevesa, pripeljana iz tujih dežel, je zasadila že družina Souvan: kavkaška jelka, ginko. ciprese, klek. brini, magnolije, tulipanovec, japonske češnje, okrasne jablane, barvili japonski javor ... Ob koncu bi predstavila razdelitev parka po predelih z njihovimi karakterističnimi rastlinskimi predstavniki: Rozarij: Kot pove ime. so v njem predvsem vrtnice vzpenjavke, grmaste vrtnice, parkovne vrtnice, divje rože. miniaturke, mnogocvetne vrtnice, florihunde in čajevke. Poleg njih lahko občudujemo še številne zastopnike rodov: Chamaecyparis. Cornus, C.otoneaster, Juniperus. Picea, Pinns. Taxus. Thuja, med katerimi je treba posebej omeniti naslednje vrste: Picea excelsa 'Inversa' in Chamaecyparis nootkatensis 'Pendula '. Ob jezerska flora: Sestavljajo jo predvsem močvirske trajnice, kot so Lysicbiton americanum. Primula, Iris sibirica, Caltha palustris. Hemerocalis, Hosla, AstUbe, Gun-nera, Peltiphyllum peltalum. Rodgersia. Me-conopsis, Trillium, Cornus canadensis. Mo-linia coerulea Variegata', Pachysandra. Jezerska flora: Najbolj veličasten zastopnik je Nympbaea v 1-i raznobarvnih sortah. Jezero bele magnolije. Rastišče je bolj vlažno, zato tu domujejo Davidia. Taxodium, Metasequoia. različne sorte magnolij, Rhododendron, Salix, .Acer. Dolina rododendronov: Tu SO močne skupine različnih sort: Rhododendron, tea-lea, l'ieris, Skimmia Trije hrasti: Predstavljajo zbirko redkih zastopnikov rodu Quercus. Skalnjak za senčne rastline: Hex. Taxus. Juniperus. Rlxxlodendron, Hypericum, Gaul-theria. Calluna, Primula, Phyllitis. Pod lipami: Prevladujejo lipe. poleg so še Prunus, Cytissus, pester Sortiment lesnatih potonk ter bogata spomladanska flora. Souvanova loka Hamamelis mollis, H. japonica, H. virginiana, Parrotia persica, Alnus glulinosa 'Rubra'. A. g. 'iMCiniala', Metasequoia ter številne sorte Astilb. Okolica parternega parka: Kulise parterja oblikujejo Chamaecyparis lawsoniana, Ch. notttkatenski, Ch. thyoides, Ch. obtusa. Ch. pisifera, Thuja occidentalis, Tb. plicata, TI}, standishii, Th. koraiensis, Vmjopsis dolabrata, Liriodendron tulipifera. Pot med Velikim jezerom in Jelovo drago: Zaznamovana je s Corylopsis spicata, Parrotiopsis jacquemontiana, Ginko biloba, Magnolia acuminata, Platanus acerifolia, Malus, Halesia Carolina, Ll/mus carpinifolia 'Purpurea', U. c. 'Lutea', Quercus robur 'T'astigiala Purpurea ', Carpinus betulus 'Columnar! s'. Hl iL Drevored krilatih oreškarjev: Plero-carya fraxtnifolia, Tsuga canadensis, Pinus griffitbi. I-raxinus aniericana. Gymnocladus dioica. Ob gozdnem robu: Ta je poudarjen z mogočno skupino Cornus florida. Preti Jelovo drago Najvažnejši predstavnik je Abies grandis, spremljajoči pa so še Pseudotsuga. Tsuga. Pinus, Sorbus. Ame-lancbier. Azalea. Enkiantbus. Jelova draga Tsuga canadensis. Magnolia tripetala. M. obovata, Cercidipbyllmn japonicum. Otočec: Poleg Taxodiutn distiebum in ntzličnih honenzij je vključena še bogata obvodna flora. Jezero rdečega javorja: Že ime samo pove. da vključuje širok sortiment javorjev, zastopani pa so predstavniki naslednjih rodov: Vihumum. Aesculus. Styrax. Cornus. Corylus. Stewartia, Malus. F.uonytnus. Cle-rodendnm. Diospyros, Cryptotneria. Pinus. Larix. Microbiota. Abies. Sciadopitys, Pbel-lodendron. Ob kužnem znamenju: Obdan je s sortimentom smrek: Paulownia tomentosa, Magnolia macropbyUa. Populus tremula 'Pendula '. Ob upravni zgradbi: Sortiment bodik (lle.v). popestren s Taxus, Cbamaecyparis, Juniperus. v bližini pa je tudi Sequiadendron giganteum. JV del Arboretuma: Pri vasi lludo je bogata zbirka brez, na južnem predelu pa borovcev, smrek. jelk. jerebik. bukev, pa-cipres, češenj, klckov. javorjev. Na novo se je oblikoval stiliziran parter iz enoletnic in tulipanov. Veliko stvari zaradi obširnosti teme nisem mogla zaobjeti, še posebno pri zadnjem poglavju bi se lahko bolj razpisala. Morda se bo v prihodnosti ponudila priložnost tudi za to Upam pa, da bo članek prispeval k boljšemu poznavanju Arboretuma. LITERATURA A. Šlvic, Protcus 1. 1952/53. C. Jeglič. Arboretum Volčji Potok. 1956. C. Jeglič. Med ljudmi in rastlinjem. 1979. D. Ogrin. Vrtna umetnost sveta, 1993- M. Ogorcvc, Arboretum Volčji Potok. 1979. Summary The Volčji Potok Arboretum belongs to cultural treasures of Slovenia. In it the culture blends imperceptibly with botanical and horticultural establishment. Horticulture is a form of plastic art which has developed over time. Different landscape - gardening styles have formed, two of which are exhibited in olčji Potok with all their main characteristics: formal - French and natural - Fnglish style. In the formal park with geometrically regular shape and emphasized main axis the nature itself is captured in the order imposed by man. The Fnglish park represents the opposite, letting the nature to develop freely and to display all its beauty. The latter landscape - gardening style made possible for the park to create a completely new dimension - the Arboretum as a botanical and horticultural institution. The specific natural configuration with its diverse relief, ecological changeability and differences in ground slopes and its features contributes to the exploration and introduction of new species. The park is divided and named after the areas known for the plants with the common climatic antl pédologie needs. Dr. Bondir Drmcnik. Tunelu ct'Ma 2. 12 *0 Kamnik Pregled raziskav in posebnosti v favni hroščev (Colcoptera) na Kamniškem Božidar Drovcnik Zgodovinski pregled raziskav Raziskave hroščev v Sloveniji segajo tja v čase, ko je Oarl l.inne uveljavil za rastlinstvo in živalstvo dvojno poimenovanje (rod in vrsta. 1758. leta) v latinščini. Pri nas sta takrat delovala Poda (1761) In Scopoli (1763). Pomembno delo za tiste čase je Kntomologia Carniolica (1763). V njej je Scopoli opisal mnogo novih vrst za tedanjo Kranjsko. Ni opisoval le hroščev. ampak vse žuželke in tako vemo, da je zelo veliko vrst za svetovno znanost opisanih ravno iz naših krajev. Po odkritju prvega znanega jamskega hrošča na svetu v Postojnski jami 1832. leta so raziskovalci hroščev z vsega sveta hodili v naše jame odkrivat nove endemne vrste. Tako je še danes. Na Kamniškem pa so zgodovinske razmere nekoliko drugačne. V zgodnjih časih tukaj ni raziskoval nihče od svetovno znanih koleopterologov. Vse raziskave pri nas so omejene na obdobje med obema vojnama. Prvi podatek o cxlkritju kakšne nove vrste sega v leto 1898. ko sta brata Daniel opisala novo vrsto z Grintovca (Trecbus pseudo-piceus). Naslednja najdba sega v leto 1907, ko je Kugen Vi eber odkril slepega brzca tudi na Grintovcu v melišču ob snegu in ga je opisal svetovno znani entomolog Ludvvig Ganglbauer kol Anopbtbalmus gobanzi n eben. Nekje med letoma 1920 do 1925 odkrije Kolb na Mokrici novo podvrsto krešiča Carabus sUvestris ko/bi, ki jo je leta 1927 opisal Breuning. V teh letih so tu raziskovali hrošče naši znani zbiralci, kot so bili Gspan, Hafner, Staudacher, Pretner in tudi že Janez Matjašič. Od vseh naštetih ni nihče ničesar objavil, tako da je za to obdobje zapisanih zelo malo ptxlatkov o hroščih na Kamniškem Nekaj raztresenih podatkov z Velike planine zasledimo v delu Heberdeija in Meixerja o brzcih v Jugovzhodnih apneniških Alpah leta 1933. Po drugi svetovni vojni sta na Kamniškem v jamah, na planinah in v kamniški okolici raziskovala Kgon Pretner in Janez Matjašič. vendar nista o svojih raziskavah ničesar objavila. Novejši pdvrst hroščev. Nasploh so se raziskave hroščev v Kam-niško-Savinjskih Alpah v zadnjih letih zelo razmahnile. Rezultati so zelo zanimivi. To še posebno velja za alpsko in obrežno favno hroščev na Kamniškem Kljub intenzivnim raziskavam mi do sedaj v kamniški okolici še ni uspelo najti znamenitega slovenskega hrošča orjaškega krešiča (Procerus gigas). čeprav menim, da živi tu. saj mu biotopi ekološko ustrezajo. Kot sem žc uvodoma omenil, raziskave v tem delu Slovenije niso bile tako intenzivne kot drugod, vendar jc bilo tudi na Kamniškem najdenih nekaj za svetovno znanost in slovenski prostor zelo zanimivih vrst. Favn ¡stične posebnosti in zanimivosti V drugem delu lega prispevka bom na kratko opisal le nekatere najbolj zanimive vrste hroščev. ki sem jih do sedaj našel na Kamniškem. Tu se ne bom omejil le na Alpe in predalpski prostor, temveč tudi na nižinske predele Pregled bo podan sistematično in po družinah hroščev. Krešiči (Curabidac) Czlosoma sycophaniu (Linnacus, 1758) Ta vrsta, slovensko imenovana tudi mo-škatnik. je bila v Kamniku najdena le enkrat in je v Kamniško-Savinjskih Alpah zelo redka vrsta, ker je vezana na zelo tople biotope. (jrahua pseudonoihus Kraatz, 1879 Ta krešič, križanec med vrstama Carabus creuizeri in Carabus irregularis. je slovenska posebnost in ga v naravi zelo pogosto najdemo v gozdovih v Kamniški Bistrici pri Žagani peči Drugod v Sloveniji je ta križanec zelo redek. Carabus silvcstris kol bi llrcuning. 1926 Ta gorska podvrsta krešiča je bila, kot sem že uvodoma omenil, opisana z Mokrice, čeprav živi samo v Karavankah, Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah in je endemit teh gorstev. Živi vedno nad gozdno mejo od I «HI do 1800 m visoko. Cychrus schmidti Chaudoir, 1837 Tudi to je visokogorska vrsta krešiča, ki je bila dolga leta znana le 7. Grintovca v Kamniško-Savinjskih Alpah. Z intenzivnimi raziskavami smo jo v novejšem času našli tudi drugotl v Kamniško-Savinjskih Alpah. Lcistus imitatnr Hrcit, 1914 To je gotovo najbolj znamenita vrsta hroščev na Kamniškem. Že v zgodovinskem pregledu sem omenil, da je to slepa jamska vrsta, ki je razmeroma zelo velika, saj meri skoraj 12 mm. je torej pravi velikan med jamskimi hrošči. Za sedaj je bila najdena le v Kamniški jami. Rod Apbaenopidius je bil znan do leta 1982 le iz Črete in Dobrovclj. Nato pa je bil odkrit tudi v centralnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Odkritje tega rodu ima za zoografijo velik pomen, saj so ga kasneje našli tudi v Avstriji v dolini Bele nad Železno Kaplo. Ptcrostichus variolatus variolatus (Dc-jean. 1824) Vrsta je bila opisana z Menine planine. Živi le v slovenskih Alpah nad višino 1200 m v gozdovih in nad gozdno mejo do višine 19 m. Lacmostcnus morior Moravec et Ldržai, 1995 Hndcmna vrsta Jugovzhodnih apneniških Alp. ki je do setlaj na Kamniškem znana le z vrha Grintovca. Vrsto najdemo šele na višini od 1900 m dalje. Omophron limbaium Fabricius, 1778 Obrežna vrsta, ki živi v fini mivki in je bila najdena tudi ob Kamniški Bistrici na Pero vem. Z urejanjem in reguliranjem rek uničujemo biotope te vrste. To se je zgodilo tudi na Perovem, kjer so z gradnjo poslovno--trgovskega centra skoraj uničili vso prvotno prodno nabrežino reke. Trcchus pseudopiceus Danici. 1898 Endemit Kamniško-Savinjskih Alp. Vrsta živi na višini od 1900 m dalje. Najdena je bila na več nahajališčih in eno od teh je tudi vrh Kamniškega sedla. Anophthalmus gobanzi wcbcri Ganglbauer, 1911 Že uvch sind später auch im Bereiche von Kamnik sehr interessante Arten vorgefunden worde. Neben der bereits im Text erwähnetn Arten kommen besonders ntxh die folgenden hinzu: Ca-rabus pseudonotbus, Leistus imitator, Ano-phtba/iniis sebattmi silvicola, Laemoslenus morior, /\pbaobius mil/eri ntenlnensis, Apha-obius milleri droveniki, '/.nruebrus bottbesi und Sclaerophaeiiudun carpatbicus. Dr Rajko Slapnik. Dmoiikim p»>t 2, 12-40 Kamnik Kronološki pregled bioloških raziskovanj v jamah Kamniško-Savinjskih Alp v okviru Jamarskega kluba Kamnik Rajko Slapnik / ustanovitvijr> Jamarskega kluba Kamnik leta 1977 smo začeli sistematično raziskovati obsežno območje podzemskega sveta v Kamniško-Savinjskih Alpah V prsih letih delovanja so bile raziskave posvečene šču najbližji sorodnik živi v jami na Dobrovljah in v Tdiiški zijalki. 1'udi novoodkriti in opisani vrsti Orolre-chus slnpniki in Anopbtbalmus ajdoi *i Apbaenoptdhu kiimiilkvnsls U Kamniške jamc (Druvenik 198") Zaradi izjemne odmevnosti naj. 07. 83, 19. 09 83. 26. 10. 83). obe na Korošici. Pri nekajkratnih vzorčevanjih v posameznih jamah smo prišli do zelt) zanimivih rezultatov. Ves nabrani material smo redno posredovali ustreznim strokovnjakom (dr. Božu Droveniku, akad. dr. Jožetu Boletu. dr. Narcisu Mršiču, ...). ki so ga determinirali in dognanja objavili v različnih člankih, razpravah. V naslednjem letu smo v raziskave vključili še Krapljetovo jamo (20. 06. 84), Koncčko zijalko (06. 09. 84). Štabirnico (20. 06 84), Tinčkovo jamo (20. 06. 84) in Brezno presenečenj (07. 09. 85. 29. 09. 85. 03. 11. 85. 2i 07. 86. 21. 08. 86. 19. 09. 86. 25. 10. 86. 09. 07. 87. 06. 08. 87, 12. 09. 87). vse na dobrovcljski planoti: Brezno v Kofcah na Veliki planini (15. 07. 84, 01. 12. 84. 14. 09. 87. 08. 10. 87, 18. 11. 87) in Jamo na Starem gradu (24. 07. 84) nad Kamnikom. S stalnimi in sistematičnimi terenskimi raziskavami smti odkrili številne nove jame in brezna na področju celotnih Kamniško--Savinjskih Alp V obdobju med 1985 do 1989 smo intenzivno raziskovali izrazito kraško področje Velike planine. Plod napornega dela sta bili dve nanovo odkriti večji jami. Jerohi 1 so 130 m globoko stopnjasto brezno v pobočju Koritnega vrha (severni del Velike planine) na nadmorski višini 1400 m. Zaradi izredne različnosti podzemeljskih prostorov (velike dvorane ter zapleteni rovi) in zanimive lege smo žc zelo kmalu po odkritju začeli jemati vzorce za biološke raziskave in v naslednjih treh letih redno preverjati pasti (04. 08. 85, 31. 08. 85, 22. 09. 85, 20. 10. 85. 30. 11. 85. 15. 08 8". 15. 09. 87, 08. 10. 87, 18. U. 87. 20. 07. 89). Dve leti kasneje (1987) je bilo po naključju odkrito brezno v Vrtih. ki je na južnem pobočju Dolskega grabna na nadmorski višini 13'*) m. Tudi to je stopnjasto & brezno z vodoravnim nadaljevanjem, za katero so značilni visoki in ozki meandri. Uvršča se meti 3 največje jame na velikopla-ninski planoti. Relativna oddaljenost od Jame v Koli ah in Jerohov 1 in nekoliko drugačne ekološke razmere v sami jami so nas prepričale v pomembnost speleobioloških raziskav v njej. Še v istem letu smo tu večkrat v/orčevali (01. 05. 87, 30. 05. 87. 26. 06. 87, 16. 07. 87. 16. 08. 87) in prišli do zelo zanimivih najdb, ki dopolnjujejo seznam vseh ugotovljenih podzemeljskih živali v nederju Velike planine. Ker so vse (podzemeljske živali v Sloveniji zaščitene, bodo morali načrtovalci razvojne strategije Velike planine z vso resnostjo upoštevati naravovarstvene ukrepe in čimbolj zavarovati ter ohraniti ta izjemno občutljiv in zelo ranljiv prostor. Diverziteta in velikost jam ter različni ekološki parametri so v nadaljevanju bioloških raziskav določali, katere jame bomo raziskali. V obdobju do leta 1990 smo primerjalno (nekajkrat) vzorčevali in lovili živali v zelo različnih jamah v centralnih Kamniško-Savinjskih Alpah: - Brezno nad Vodolami, Ena-scdcminštiri-deset. Kna-šestinštiridcsct. Ena-triindvajsct, Ena-štiri-šest. Štiri-devet. Jama pod Las-tovcem, Palčkova jama ter Jama Saša Ka-menjeva, vse na Dleskovški planoti; - Lepa glava. Petkova njiva 1, Petkova njiva 2 na Korošici; - Brezno pod vrhom Korena, Snežnica pod Korenom, Koren; - Jama z 2 oknoma. nad Srebrnim sedlom; - Medvedji rov pri Kamniški jami, Zeleniške špice; - Velika Vetrnica na Veliki planini in v njenih predgorjih: - Brezno po meri. Brezno upanja. Brezno v Klinu: - Jama nad izvirom v Šuncah. Šunce 1, nad Črno; - Jama na Zg. Drsnikih. Jama pod planiko. Jama pod Štucom in Medvedja jama na Mokrici, vse poti Mokrico: - Icmankova zijalka pri Solčavi; - Mlinarska jama nad Podvolovljekom; - Parna pri Lučah; - Zijalka pod veliko hojko. Veliki Rogatec in celo na področjih, ki se le naslanjajo na Kamniško-Savinjske Alpe: - Jelenska zijalka, Snežna jama in Sovnatci na Raduhi: - Ložcčka zijalka pod Olševo; - Murnova zijalka pri Belih vodah; - Plastenka na Starem gradu nad Kamnikom. V omenjenem obdobju smo prvenstveno raziskovali razširjenost podzemeljskih polžev iz rodu Zospeum. Speleobiološke raziskave so v kratkem obtlobju delovanja Jamarskega kluba prispevale pomemben delež k naravoslovni znanosti. Opravljenih je bilo čez 100 raziskovalnih ekskurzij v približno 40 zelo različnih jamah oz. breznih. V njih smo prebili veliko ur. Z izjemo dobro raziskane Kamniške jame so dosedanje raziskave v večini ostalih jam Jamnifar /ttspeurn atptsm iz Kamniške iamc (Freyer 1HSS) kvantitativnega značaja. Potrebne bodo še obsežne nadaljnje raziskave, ki nam bodo približale to zanimivo in zelo specializirano skupino živali. Vse prepogosto samo omenjamo naravno dediščino, ki je pomembna za identiteto določenega prostora. Endemiti, bodisi rastline ali pa živali, karakterizirajo posamezna področja in prav ti so značilni za podzemeljske vrste. Ta prispevek je le kronološki prikaz speleobioloških raziskav na območju Kamniško-Savinjskih Alp, ki so bile izvedene v kratkem obdobju od leta 1982 dalje in hkrati uvod v naslednje obsežnejše ter nekoliko strokovnejše obravnave. Z njimi želimo prikazati vso raznovrstnost, specifičnost in enkratnost živali, ki naseljujejo podzemeljske habilate v Kamniško-Savinjskih Alpah. Viri B Drovenik: O najnovejših raziskavah jamskih hroščev v Sloveniji. Naše jame, 27. 42-43, Ljubljana 1986. B. Drovenik: Hrošči Kamniške jame. Kamniška jama. 17-18. Kamnik 1987. B. Drovenik: Eine neue art der Gattung Apbaenopldius Müller. 1913 (Coleoptera Carabidae). Ent. Zeitschrift. 97(5), 49-57, Essen 1987. B. Drovenik: Jamski in slepi hrošči Kamniško-Savinjskih Alp. Naše jame, 29, 31-37. Ljubljana 1988. B. Drovenik: Eine neue Unterart aus der Gattung .\pbaenopidius aus dem Bereich der Savinjske Alpe. Entomologische Zeitschrift. 99(6), 68-71, Stuttgart 1989. R. Slapnik: Favnistične in ekološke raziskave v Kamniški jami. Kamniška jama. 15-18. Kamnik 1987. R. Slapnik: Kako živijo pravi podzemni hrošči. Kamniška jama, 19-21. Kamnik 1987. R. Slapnik: Variabilnost in medsebojna interakcija Zospeum alpvstre (Freyer 1855) in Z. isseliatiuin Pollonera 1886 (Gastropoda. F.llobiidae) v jamah Kamniško-Savinjskih Alp. Magistrska naloga. Zagreb 1991. R. Slapnik: Razširjenost Zospetttn ulpeslre (Freyer 1855), Z. isselianum Pollonera 1886 in Z. alpestre bo/el ssp. n (Gastropoda, Carychiidae) in njihova variabilnost v jamah Kamniško-Savinjskih Alp. Razprave IV. razreda SAZl XXXII, 3—3. Ljubljana 1991. R. Slapnik: Savinjskih Alp Ijana 1995 Polži (Mollusca) Kamniško- inventarizacija. 1-14, I.jub- Summary By establishing the Kamnik caving club in 1977 wc started to research the vast area of Kamniško-Savinjske Alpe underworld si-stematically. First speleobiological researches were done in 1982 when we first set the traps for most of ground animals hunting. Kamniška jama in Zeleniške Spice was selected as a sample cave. We put the small glasses into which we had put small pieces of slightly stinking meat on the most suitable places (on gravelly or clayey ground in clamp places) in the cave. At each inspection we checked thoroughly on the animals caught, we notified individual species and their number in the particular trap. In the following two years we checked on traps monthly, we kept a record of all the animals - either trapped or observed, and we also measured some physical characteristics (temperature and humidity) of air and water in different pans of the cave. Results of these researches were presented in the bulletin which was published by Jamarski Idub Kamnik at the tenth anniversary of discovery of Kamniška jama. The discovery of the cave beetles was surprising event. The dominating species is no doubt .ApbaenopU/ius kam-nikensls. a newly discovered and described species, named after Kamnik. Also Orntre-cbus slapniki and Anophtbalmus ajdovska• nus, newly discove species, are specific and highly endemic spccies. Glonutgnttium ka-rawankarum is also a new subspecies, classified into a group of small spelean snakes. In the folowing year we started some biological researches in other caves as well: Brezno po meri, below Hudi konec, cast from Kamniški vrh. in Jama brez marcle, under Rzenik. in Jama v kamnolomu, under Velika špica and in Plastenka, near Stari grad (both above Kamnik), in Jesenska jama, on Kalcc and in Deržaj fauzer and I'auzer IV, both on Korošica. In 1984 Krapljetova jama, Konečka zijalka. Štabirnica, Tinčkova jama and Brezno presenečenj (all of them on Dobroveljska planota) were included into researches. Then also Brezno v Kofcah. on Velika planina, and Jama on Stari grad above Kamnik were included. Between 1985 and 1989 we did some intensive speleobiological researches of carst area of Velika planina (Jerohi 1, Brezno v Vrtih, Jama v Kofcah) as well as of caves in central Kamniško-Savinjske /\lpe. and in foothills of Kamniško-Savinjske Alpe, and in the areas nearby. There were more than a hundred researching excursions done into some forty-very different caves and abysses. Prazgodovinske najdbe z Malega gradu v Kamniku Milan Sagadin. dipl. arheolog, konzervator. dipl um. zgod., Župančičeva 39. ■»000 Kranj l\i S. Gabrovee. I'»63. «9. ». S. t.abrovec. 19« i. 5 ss. /2 M. Sagadin. 19H9. 21-4 s; M. Sagadin. 1990. 166 u Milan Sagadin Od izida dveh sintetičnih člankov pruf. dr. Staneta Gabrovca o prazgodovini Kamnika ter njegove ožje in širše okolice/l/ ni prišlo niti v spoznanjih slovenske arheološke stroke niti pri terenskih raziskavah do tako piv membnih odkritij, da bi bile potrebne nove sinteze za to področje. Posamezne topografske raziskave na področju občine Kamnik pa so vendarle potrdile, da je pomanjkanje zlasti prazgodovinskih arheoloških najdb na tem ozemlju predvsem poslcdica stanja raziskav in ne toliko redke poselitve./2/ Za morebitna nova spoznanja, ki bi povzročila spremembo doslej veljavnih ugotovitev, bo torej potrebno najprej dolgoletno vztrajno delo na terenu. Kna takih akcij je prav gotovo raziskava in sanacija malograjskih razvalin. Skromni ostanki Malega gradu so bili s strani umetnostnozgodovinske stroke vseskozi zapostavljeni, nekako v senci arhitekturno daleč pomembnejše dvojne kapele, ki je edini v celoti ohranjeni del gradu. Njegov razmeroma zgodnji propad in seveda neposredna bližina mesta, ki je grajske razvalinc uporabilo za kamnolom, sta povzročila, da grajska posli>p].i mu v tlorisu niso bila več razpoznavna 1'ako že na Valvazorjevi upodobim Kamnika razvaline Malega gradu niso ohranjene bistveno bolje kot danes. Do leta 1978 je bil edini arheološki raziskovalni poseg na tej lokaciji manjša sonda, izkopana leta 1950 na ravnici pod kipelo. Sondiranje je opravil sodelavec takratne Sekcije za arheologijo pri SAZU Stanislav Jesse. V sondi, veliki 100 X 120 cm in globoki 130 cm, je nxšel zgolj srednjeveško keramiko (13. in 14. stoletje), v prolilu sonde pa je poleg nasutij ugotovil še izrazito plast žganine. Že takrat pa je glede na oblik«» hriba in njegov položaj domneval, da bi bodoča obširnejša izkopavanja utegnila tu odkriti bodisi staro-slovansko bodisi prazgodovinsko naselbino/3/ Raziskave, ki jih je leta 1978 pričel Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju, pa s presledki trajajo še danes. Zastavljene so bile kot zemeljska dela z arheološkim nadzorom v sklopu sanacije malograjskih razvalin. Že kmalu pa so dale tudi tako obetavne rezultate pri ugotavljanju razvoja grajskega tlorisa, da so postale pomembne tudi za bazični stroki (arheologijo in umetnostno zgodovino). Ob vseh problemih v zvezi z datacijo najstarejše faze gradu, njegove potencialne povezave s staroslovan-skim grobiščem, formiranjem tipičnega jedra romanskega gradu t. i. kastclncga tipa ter preraščanjem v srednjeveški grebenski grad. so raziskave v najglobljih plasteh odkrile tudi sledove prazgodovinske poselitve malograj-skega hriba. Te vsebinsko niso povezane z navedeno problematiko, zato smo jih lažje izločili za samostojno obravnavo. Prve prazgodovinske najdbe so bile odkrite leta 1986, ko so se po zaključku izkopavanj in sanacijskih del na zahodnem koncu gradu raziskave prenesle na severovzhodni del, t. j. na ravnico pod malograj-sko kapelo. Žal so bila vsakoletna sredstva skromna, tako da je bilo celotno območje pod kapelo raziskano kar v šestih etapah (do 1994). Leta 1986 smo tako prekopali približno 200 ni- površine na skrajnem severnem robu ravnice. Do globine 150 cm je segala srednjeveška kulturna in ruševinska 3 Arhiv Insulina za arheologijo. Hlahorali in poročila za leto 1930, inv. J». 143 A. Slika 1: Razprostranjenost prazgodovinskih najdb na Malem gradu plast, ki sc je na dnu zaključevala z izrazito plastjo žganinc na ostankih malt nega tlaka Pod njim se je nad sterilno rumeno ilovico med živo skalo pojavljala tu in tam tudi do 15 cm debela prazgodovinska kulturna plast, ki je vsebovala obilo hišnega lepa (t. j. kosov ilovice, s katero so bile oblcpljcnc iz vej spletene stene koč in ki se je spekla. ko so te koče pogorele), nekaj pa tudi atipičnih odlomkov prazgodovinske lončenine. Od kronološko opredeljivih najdb sta bila v tem letu najdena le pošk(xlovana kamnita sekira in železen nož iz mlajše železne dobe. Leta 1989 so sc izkopavanja nadaljevala na vzhodni polovici ravnice, zajela so le približno 70 m2. Tudi tu sc je nadaljevala podobna stratigrafska situacija Prazgodovinska plast sc je pojavljala v posameznih temno rjavih lisah nad sterilno ilovico. Med najdbami je prevladoval hišni lep. pa tudi amorfni kosi prazgodovinske lončenine Največ tovrstnih najdb je bilo nato odkritih v naslednjem letu. ko je bila izkopana še preostala vzhodna polovica ravnice. Prazgodovinske najdbe so se kopičile povsem ob vzhodnem robu. tik za obzidjem. Na to kulturno plast so sc vezali poleg tega še ostanki ognjišča. Tudi ob izkopavanju zahodne polovice terase pod kapelo v letu 1992 je bila večina prazgodovinskih najdb najdenih ob robu ter tik ob vznožju skale, na kateri stoji kapela. Tak razpored najdb morda kaže tudi že na razpored nekdanjih bivališč, razen če ni bila z osrednjega tlela ravnice prazgodovinska plast odstranjena pri kasnejših gradbenih delih ali izravnavanju grajskega dvorišča, za kar pa ni bilo najdenih nobenih dokazov (slika 1). Med najdbami, ki jih lahko označimo kot prazgodovinske, seveda prednjačijo odlomki lončenine. Po svoji izdelavi najbolj izstopa skupina črepinj iz sivorjavo, rumeno ali rdeče žgane gline, mešane s kremenčevim peskom ali povsem prečiščene in z rdeče slikano TI prištevamo tudi del ustja iz sivorjavo žgane, s finim kremenčevim peskom mešane gline. Značilen je zlasti izliv v obliki dulca. potegnjenega iz roba posode (T3: 1). Skledam pripadajo tudi odlomki (T2: 2. 3, 4) enake ali podobne fakture. Iz bolj grobe, sivo žgane in porozne gline je izdelana skleda z odtisi prstov na robu ustja (T3: 4). Med najbolj značilne oblike posod kulturnega kroga, ki mu pripada naše najdišče, sodi odlomek večje bikonične amforc. od katere se nam je tu ohranil le tlel ramena in vratu (T3: 2). Odlomek je iz dobro prečiščene, z drobnim kremenčevim peskom mešane gline. jj 1 U ... i 1 \ 1 * \ t ~" 1 7 1 1 • \ r 4 ) )) • / 'm/f k ? 1 i T2 notranjo in zunanjo površino. Oblike, ki jih razberemo, predstavljajo predvsem plitve ali bolj globoke sklede brez profiliranih ustij (TI: 1-7). Zaradi nekaterih kosov, ki pripadajo votlim cilindričnim nogam (TI: 2, 4; T2: 1), moramo med temi skledami računati tudi na posode na nogi. Med sklede lahko T3 T4 /fil \ c . .. i ,x l) I r /> ' ' r «. r, . r r r f« J\ li ' M sivorjavo žgan. Posoda je bila na ramenu okrašena s snopi petih navpičnih vrezov in vodoravnima linijama kvadratnih vbodov. Zelo podobne fakture so še odlomki posod T5 T2: 3. 4; T3: 1. Podobno oblikovani posodi a iz bolj grobe, porozne, rumeno pečeni gline je verjetno pripadal tudi del ustja T2 5. Isto obliko ponavlja fragment vratu in največjega oboda, ki je okrašen s cik-cakastimi vrezi. Rahla odebelitev, ki se nakazuje ob robu odlomka, lahko označuje prehod v nastavek ročaja (T3: 3). Nekoliko manjši bikonični amfori pripada odlomek izjemno kvalitetne fakture (T4: 5). Glina, iz katere je, je povsem prečiščena, brez primesi, enakomerno sivorjavo pečena z zglajeno površino. Vrat in bolj sedlast prehod v rame je okrašen z vzporednimi vodoravnimi vrezi, dopolnjenimi z nizom z masi i h vbodov. Povsem podobne fakture sta še fragmenta dveh ustij (T4: 6. 7), okrašena z zrnatimi vbodi in navpičnimi vrezi. Za opredeljevanje našega najdišča je izjemno karakteristična keramična oblika (T5: 1), ki predstavlja zajemalko z votlim tulcem za nasaditev lesenega ročaja. Ohranjena je v dveh kosih, ki zaradi povsem sorodne fakture (sivorjavo do črno žgana glina, mešana z belim peskom) verjetno pripadata istemu predmetu. Med našteto lončenino smemo uvrstiti tudi grobo izdelan širok ročaj, ki navadno pripada bikoničnim amloram (TV 2) Mortla predstavlja največji obod take posode tudi odlomek iz sivučrno žgane, z grobim belim peskom mešane gline, okrašen z dvema vrstama kvadratnih vbodov (T-«: 3). Tudi črepinja, okrašena s plastičnim rebrom z odtisi (T4: 8), bi lahko še spadala med našteto keramiko, vendar pa se po fakturi nekoliko razlikuje, tako da lahko sodi tudi že v mlajša časovna obdobja (bronasta ali železna doba). Poleg naštetih je bilo na tej lokaciji najdenih še nekaj odlomkov keramike. ki jih glede na njihovo fakturo lahko uvrstimo v prazgodovino, vendar nimajo ohranjene niti karakteristične oblike niti ornamentike. tako da jim časovne pripadnosti ne moremo natančneje določiti. Posebno pozornost moramo posvetiti tudi redkim primerkom kamenega orodja z Malega gradu. To je najprej praskalo na klini iz svetlorjavega toženca (T5: 5), ki ima desni lateralni rob prirejen v rezi Jo. na levem pa so ostanki korteksa. Iz. svetlorjavega roženca je lamilarni odbitek (T5: 6). Najlepši kos predstavlja vbadalo ob prečni retuši na klini iz rdečerjavega. kalccdonu podobnega mar-moriranega roženca (T5: 7). Desni lateralni rob ima sledove uporabne retuše, ravno tako levi lateralni rob ob bazalnem koncu. Značilna je tudi poškodovana jezičasta sekira, zglajena iz drobnozrnatega kremenovega peščenjaka zelenosive barve (T5-. 4). Najdenih je bilo še nekaj odbitkov, največja dva iz zelenega silificiranega tufa. Povsem zunaj časovnega in kulturnega konteksta opisanih najdb, vendar še v prazgodovino, spada železen udarni nož. najden leta 1986 (T5: 3). Ležal je v isti prazgodovinski plasti kot omenjene keramične in kamnite najdbe, vendar je precej mlajši. Najdba je povsem brez ustreznega spremljevalnega gradiva, tako da njeno prisotnost na tem najdišču lahko razlagamo le kot slučaj. Nož spada v obdobje mlajše železne dobe (latenske), v t. i. mokronoško skupino keltske kulture - imenovane tako po najdišču Mokronog na Dolenjskem. Etnično lahko to kulturno skupino povežemo ( s s skupnostjo keltskih plemen pod vodstvom c»b«wec, najmočnejših - Tauriscov/4/ Mokronoška 1966, i69-2-»2. S I) llo/K 1987. 895-89" 6 B. Tcržan. 197.5. 690-691 m J Korošec. 1960. jI 9. 1. 32: 7. 10. U; t. 33: 1. 2. 6. 9. 10; I. 34: 1, 3. 4. v 8 Z. Ilarev, 1975, 150 1. II 10; I. III 1 J9/ P Korošci. 19-5. |"<>-|80 1 V: 1: t. VI: 1: 1 VIII: 4; I. XI: 6. 8: Mm. Horval, 1986. I I 2. 10 J Dular. 1991. 88 », 1. 22: I. 2. 6. 7. 10. t. 2-4 5. 10. /II/ II Parzingcr. 198-1. 13 sv /12/ J Dular, 1991. 88-89 s: podobno Ma llor. val. 1986. 82 s. /13/ P Korošcc. M triii. 1965. 1 1: 2. P. Korošcc. 1975. I. 6: 8: Ma. Ilorvat. 1986. 1. 2: 1 14 J Korošec. 1960, 1. 17: 3, 5: t. 13: 10 /15/ S. Pahič, 1976. 36 s, I. I: 25 /16, V Pahii. 1983. I. 11: 1. 4. /17/ M Bud/a. 1989, 1. 1: 17. 18 J Korošcc, 1960. i. 9: 2. /19/ J Dular. 1991. 88 ». /20/ Prav tam. t 7: 6; t. 8: 4. 5; I. 9: 9. 10 itd.. /21/ Npr T. Brc-gani. 1974. 37 s; Z. Ilarev. 1975. 151 5 - 7. literaturo /22/J. Korošcc. 1960, I 10: 2: I. 16: I. skupina predstavlja v centralnem delu Slovenije srednjelatensko obdobje, po novejših razdelitvah pa znotraj nje lt»čimo 4 faze./5/ Noži našega tipa so značilni za fazo Mokronog la - to je čas od 250 do 180 pr Kr.. Prav s ponuičjo razprostranjenosti te vrste nožev je bila potrjena (iabrovčeva ugotovitev, da so se Kelti, ki so bili nosilci mokronoške skupine. doselili z vzhoda./6/ Za proučevanje najzgodnejše poselitve Slovenije pa so prav gotovo pomembnejše že opisane keramične in kamnite najdbe. IJobre primerjave imajo tudi na slovenskih najdiščih. Tako je bila rdeče slikana keramika, zastopana z elegantno oblikovanimi plitvimi skledami neproftliranih ustij, včasih tudi na cilindrični votli nogi (TI: 1, 7; T2: 1), najdena tudi na Drulovki/7/ na kolišču pri Resnikovem prekopu na Ljubljanskem bar-ju./8 v Ajdovski jami pri Krškem. 9/ Gradcu pri Mirni itd.. Na vseh najdiščih sc ta keramika tako po fakturi kol po dekorju in oblikah loči txl ostale in predstavlja jasno ločljivo samostojno skupino. Stratigrafsko in s tem relativno kronološko je opredeljena v Ajdovski jami in na Gradcu pri Mirni. V Ajdovski jami sodi v IV. in lil. horizont, ta dva pa P. Korošec postavlja v čas 1 stopnje moravske slikane keramike, t. j. v starejše obdobje lengvelskega kulturnega kroga ali poenostavljeno rečeno še trdno v mlajšo kameno dobo. Na Gradcu pri Mirni pa se rdeče slikana keramika pojavlja v fazah la in lb. ki ju J. Dular glede na Parzingcrjevo razdelitev kulture Ljubljanskega barja vzpore j a z obdobjem kolišča pri Resnikovem prekopu b oziroma s 1. do 2. horizontom Ljubljanskega barja. t. j. v širšem smislu s pozno lengvelsko kulturo. 12 Tudi skleda z dulcem, potegnjenim iz roba posode (T3: 1). ima primerjave na domala vseh omenjenih najdiščih, tako v Ajdovski jami./13/ na Drulovki. 14/ pa tudi na nekaterih štajerskih lokacijah, npr. v Andrencih/15/ in v Zbelovem. 16/ v Bell krajini pa npr. na Pustem Gradcu./17/ Stratigrafsko so take posode določljive v Ajdovski jami. kjer sc prvič pojavijo v III. horizontu (glej op. 13). Skleda grobe izdelave s cilindričnim vratom in odtisi prsta na robu ima primerjave npr. na Drulovki,/18/ sicer pa jc tak način krašenja ustij na drugače oblikovanih posodah dokaj pogost tudi v la fazi na Gradcu pri Mirni,/19/ medtem ko podobne oblike postni nastopajo tam šele od 2. faze dalje. 20/ Bikoničnc ali t i. piriformne amfore, ki jih na našem najdišču predstavljajo odlomki T2: 5; T3: 2, 3; T4: 1, 2, 3, 5, so nekakšna stalnica na najdiščih tega časa v Sloveniji in njihovemu razvoju se je posvečalo že kar nekaj avtorjcv./21/ C) oblikovnih detajlih zaradi fragmentarne ohranjenosti naših primerkov ne moremo razpravljali, najboljše primerjave za naš največji kos (T3; 2) pa dobimo na Drulovki,22/ in v Ajdovski jami./23/ Opozoriti pa velja, da sc odlomek podobne postnlc izredno tankih sten (T4: 5) tudi po ornamentu loči txl posod le vrste na omenjenih dveh najdiščih. Horizontalno žlebljenje, ki ga dopolnjuje linija vbodov, ima lepe primerjave v 5. fazi naselbine v Movcrni vasi v Beli krajini. Že v 4. fazi te naselbine pa dobimo ludi primerjave za cikcakast ornament na odlomku ramena naše posode T3: 3, ki ga na ostalih najdiščih Slovenije zaman iščemo. 24/ Nekaj fragmentov posod (ustij) tankih sten iz dobro prečiščene gline pa ima poleg najdb iz Moverne vasi primerjave tudi v najdbah iz. najstarejše faze Gradca pri Mirni./25/ Zelo značilna za kulturni krog. ki mu pripadajo te najstarejše najdbe z Malega gradu, je tudi keramična zajemalka z votlim tulcem za nasaditev lesenega ročaja. Dobimo jo na vseh že omenjenih najdiščih, povsod pa se pojavlja v več fazah in torej ni ožje časovno opredeljiva. Ob naštevanju primerjalnega gradiva za keramiko z Malega gradu smo žc nekako začrtali kulturni krog. v katerega se najdbe uvrščajo. Ta se je v stroki postopno izoblikoval z odkrivanjem novih in novih najdišč v Sloveniji./26/ Ob objavi keramike iz Ajdovske jame je Josip Korošec že leta 1953/27/ definiral njene posebnosti, pa tudi povezave s sosednjimi poznoneolitskimi kulturami. Z odkritjem naselja na Drulovki je isti avtor njeno območje razširil in jo poimenoval "slovenska neolitična kulturna skupina"./28 Njeno vpetost v širši kulturni prostor jc kasneje nakazal s poimenovanjem te kulturne skupine kot "alpsko facies lengvelske kulture" 29/ in jo tako navezal na prostor zahodne Slavonije in Madžarske. Vanjo so se vključevala poleg omenjenih dveh še najdišča v jami Kevderc na l.ubniku, kolišče ob Resnikovem prekopu na Ljubljanskem barju, Ptujski grad. Rilnik. Zreče. Brezje pri Zrečah. Andrenci. Zbelovo iid. Sčasoma so različni avtorji z analizo posameznih elementov (tipov posod in ornamentike) dokazovali v tej alpski facies lengvelske kulture tudi vplive drugih območij, zlasti npr. povezave z Dalmacijo./30/ Po drugi plati pa je npr. Stojan Dimitrijevič celotno alpsko facies vključil v lasinjsko kulturo, in siccr v njeno stopnjo ll-a (zgodnjeklasična stop-nja)./31/ Ta kultura sc razprostira na področju med rekama Savo in Dravo zahodno od Slavonskega Broda. po avstrijskem Koroškem in madžarski Transdanubiji. Njegovi opredelitvi so se pridružili tudi nekateri slovenski avtorji. Pri obravnavi najdb z Malega gradu nas na tem mestu bolj zanima njihova vpetost v slovenski prostor, predvsem pa njihova starost. Pri večini avtorjev ves primerljivi material z naštetih najdišč predstavlja najstarejšo fazo (prvo stopnjo) v razvoju jugov-zhodnoalpske neolitske kulture, to jc v čas zgodnje bakrene dobe, katere razvoj v drugi in tretji stopnji lahko sledimo pri nas predvsem na koliščih Ljubljanskega barja./32/ Absolutne datacije za to obdobje se razlikujejo, Biba Teržan navaja čas med 2400 do 2600 pr. Kr., medtem ko so analize /23/ P Korošec. 1975, t. 2: 13; t. 7: 4: 1. II: 1: Ml. Horvat. 1989. t. 1-1. 9. /24 M Budja. 1993. fig. 9 25 Zahvaljujem sc* arheološkemu oddelku Narodnega muzeja v I jubllanl. ki mi |c ljubeznivo omogočil ogled. >26 M Budja. 1983. "3-8.Š s /27/ J. Kntufec. 1953, 4S-HŠ ». 28 J. Korošec. 1956 * JK v 29 | Korošec. 1960, 5-53 s 30/ T Bregant. 19"2. 181-186 s. /31 S. Dimitir ic-vic. 19"9. 137-181 s /32/ Glej povzetek pri B. Terian. 198". 1"1-|72 s /34 M. Hud j j. 1992. 93-107 s in op. 1; iftti. 1991. 124-125 s 35, Po rjbcjiimini z raziskovalcem lega najdišča M. Uudjo Izkopavanje na Malem gradu 1992 33 s Dimitrijev«.1. 1979, 179 m Rudja. I'»!. I23s C-14 za Resnikov prekop dale daiacije okrog 3900 pr. Kr./33/ Pri reševanju temeljnega vprašanja, ali gre pri najdbah, sorodnih tem z Malega gradu, še za končno fazo mlajše kamene dobe ali že za začetno fazo bakrene dobe, postajajo vse bolj pomembne raziskave belokranjskih najdišč (Moverna vas. Pusti Gradec). Najdišče z najjasneje izraženo vertikalno plastovitostjo je Moverna vas. Iz primerjav, ki jih omogočajo tamkajšnje najdbe. je razvidno, da omenjeno najstarejšo fazo Drulovke, Ajdovske jame in Resnikovega prekopa vendarle še lahko prištevamo v zaključek neolita./34/ Naš material, v katerem je glede na skromno število najdb, relativno veliko odlomkov rdeče slikane keramike in keramike fine fakture, pri katerem se kot primes pojavlja droben kremenčev pesek, bi glede na te značilnosti in glede na ornamen-tiko (cik-cak. horizontalno žlebljenje) lahko vzporejali celo s 4. in 5. naselbinskim horizontom Moverne vasi (absolutne letnice 4330 +- 145 do 3900 +- 140 pr. Kr ), in potemtakem spada še v zaključek mlajše kamene dobe. V Moverni vasi se prehod med neolitikom in eneolitikom kaže tudi kot sprememba v tehnologiji izdelave keramike in tipologiji poselitve./35/ Obravnavane najdbe z Malega gradu kažejo dokaj enotno kulturno in časovno ptxlobo. tako da tudi horizontalne strati-grafije ne moremo ugotavljati. Glede na majhen obseg naselbine je to tudi razumljivo. Če ob tem upoštevamo, da je bila plast z najdbami tanka in nestrnjena. lahko zaključimo, da je bila naselbina razmeroma kratkotrajna. Kljub temu ali prav zato pa predstavlja pomembno dopolnilo k naselbinski sliki naših krajev ob koncu mlajše kamene dobe. To tem bolj. ker je lokacija naselbine izrazito podobna naselbini na Drulovki (skalni pomol nad Savo) in še nekaterim naselbinskim točkam, kjer so bile odkrite posamezne najdbe, sorodne tistim z Drulovke (Pivka nad Naklim. Gradišče pri Bodeščah). Ali morda taka izrazito naravna zavarovanost naselbin odraža nemirne čase, pa je stvar novih sintetičnih obravnav. Literatura: D. Božič, 198"7 - D. Božič. Zapadna grupa, v: Praistorija jugoslovenskih zcmalja V - željezno doba. Sarajevo 1987. T. Bregant, 1972 - T. Bregant. Elemente der adriatisehen Mittelmeerkulturgruppe in Alpenfazies der Lcngvcl - Kultur. Akten der Pannonia Konferenzen 1, Szekesfehervar 1972. T. Bregant, 1874 - T. Bregant. Elementi jadransko-mediteranske kulturne skupine v alpskem faciesu lengvelske kulture. Situla 14/15. 1974. M. Budja, 1983 - M. Budja. Tri desetletja razvoja teorij o poznem neolitu in eneolilu severozahodne Jugoslavije. Poročilo o raziskovanju paleolita. neolita in eneolita XI. 1983. M Budja. 1989 - M. Budja. Arheološki zapisi na površju, palimpsesti preteklih stanj. Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji XVII, 1989 M Budja. 1991 - M Budja. Arheološka stratigrafija: stratigrafska konceptualizacija ncocncolitskih kultur in preteklega časa. Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji XVIII, 1991. M Budja. 1992 - M. Budja. Pečatniki v slovenskih ncolitskih kontekstih. Poročilo o raziskovanju paleolita. neolita in eneolita v Sloveniji XX. 1992. M. Budja, 1993 - M. Budja, Neolithic Studies in Slovenia: an Ovcrvievv. Atti Soc. Preist. Protost. Friuli - V. G. Trieste VIII. 1993 (1994). M. Budja, 1994 - M. Budja. Neolithic and eneolithic settlement Patterns in the Bela krajina Region of Slovenia. Mem. Musco Civ. St. Nat. Verona. Sez. Scienze llomo 4. 1995. S. Dimitrijevič. 1979 - S. Dimitrijevič, l.asinjska kultura, v: Praistorija jugoslovenskih zemalja III - eneolitik, Sarajevo 1979. J. Dular. 1991 - J. Dular. B Križ. D. Svoljšak. S. Tecco-Hvala. Utrjena prazgodovinska naselja v Mirenski in Temeniški dolini. Arheološki vestnik 42, 1991. S. Gabrovec, 1965 - S. Gabrovee. Kamniško ozemlje v prazgli >V |C/ N iH Jam-/ .Majcenovič, prof. matematike. Kovinartka 2J a. 12 11 Kamnik Zlata leta plavalnega športa v Kamniku Janez Majcenovič I. UVOD V letih po II, svetovni vojni so se prebivalci Kamnika in okolice kopali v "mrzli" Bistrici, "topli" Nevljici in v malem bazenu kopališča Neptun, ki je bil zadnji ostanek turistične in zdraviliške tradicije kamniškega "kurhausa". Danes si težko predstavljamo, da je bil na sotočju Bistrice in Nevljice rajski kotiček, kjer je bil pravi, dobrih 14 m dolg bazen s toboganom. Za predmestne in kmečke otroke je bil praznik, če so kopanje na Titanovem jezu. za Nevljico in v tolmunih potokov lahko zamenjali za plavanje v bazenu, kjer so potekali tudi pomembni plavalni troboji Šutna : Mesto : (iraben in kjer je bila po sezoni v izpraznjenem bazenu plesna prireditev' kamniških športnikov. Ob tem malem bazenu so se začeli zbirati fantje in dekleta, ki so želeli pravilno plavuti v različnih slogih in tudi - tekmovati! Zbirati so se začeli ob Tonetu Cererju, ki je bil živa legenda kamniškega, slovenskega in jugoslovanskega plavanja. Simpatični plavalec je imel za seboj dve olimpiadi (Berlin 1936, London 1948). evropska prvenstva v plavanju (London 1938, Monte Carlo 1947, Dunaj 1950), balkaniade in druga pomembna tekmovanja Tone Cerer ni bil le uspešen tekmovalec z vrhunskimi rezultati, odličnimi uvrstitvami, kolajnami in rekordi; pokazalo se je, da je bil tudi sposoben trener in uspešen organizator. V letu 1950 ni nihče pričakoval, da bo Tone Cerer uspel razviti kamniško plavanje in ga pripeljati v sam vrh slovenskega in jugoslovanskega plavanja. Zlata leta kamniškega plavanja (1953, 1954. 1955) so neločljivo povezana z delom organizatorja, trenerja in tudi aktivnega tekmovalca, ki je svojo enaindvajsetletno plavalno kariero sklenil v krogu kamniških plavalcev. Le-te je navdušil za plavanje, treniral jih je in vodil ter vzgajal v najboljšem pomenu besede v dobre športnike in poštene ljudi. Vse to je dosegel z lastnim zgledom, discipliniranim in vestnim treningom, s požrtvovalnostjo in spretnostjo pri vodenju gradnje kamniškega kopališča z olimpijskim bazenom in ne nazadnje: tudi ko je "pihnil" v spirometer (pravzaprav so morali prinesti dva spirometra!) 8 litrov in pol zraka ... Tone Cerer je že leta 1934 veliko pripomogel, da je takratni Plavalni klub Kamnik zmagal v Radovljici na prvenstvu ljubljanske podzvczc. Na "športnem" kopališču. ki so ga v kolenu struge Nevljice zgradili v letih 1931 in 1932. se je Tone Cerer razvijal v plavalca prostega sloga. Tako kot Tarzan v filmih. s(m)o rekli! Pred omenjenim prvenstvom je "za vsak" primer poskusil, kaj zmore v prsnem slogu Bil je presenečen nad dobrimi rezultati. Še bolj so bili presenečeni drugi, ko je "kravlist" Cerer zmagal tudi v prsnem slogu, kjer je kmalu postal najboljši slovenski in jugoslovanski plavalec. V letu 1935 je Tone Cerer nadaljeval svojo plavalno kariero v ljubljanskem plavalnem klubu Ilirija, ki je nadarjenemu plavalcu omogočila nadaljnji razvoj. Uspešno je preživel delitev prsnega sloga na klasično prsno plavanje ("po žabje") in na "metuljčka", ki 5.T2JI s« jc kasneje spremenil v "delfinov" slog. Kljuh uspehom, ki jih je dosegel kot tekmovalec in tvorec kamniškega plavalnega čude/a. Tone Cerer pri svojem delu ni dobil prave podpore in razumevanja. Umaknil se je, sedaj živi v ZDA in še vedno tekmuje (roj. 30. 10. 1916) v veteranskih vrstah, kjer osvaja prva mesta in postavlja svetovne rekorde v svoji starostni kategoriji. Tone Cerer se rad vrača v rodni Kamnik, ne skriva pa žalosti, ker njegovo veliko delo ni obstalo in se razvijalo, saj je veliko pomenilo za poznavanje in ugled mesta Kamnika. Škoda, da nimamo strokovne monografije o tem velikem kamniškem športniku in njegovi "plavalni sekciji". Tone Cerer. ki bo letos dopolnil 80 let, bi bil lahko Kamniku v ponos kot Častni občan. To pa je že druga zgodba. Zaton kamniškega plavanja sovpada s časom, ko so morali vse organizacije voditi "preverjeni kadri". Teh med kamniškimi plavalci, kjer so prevladovali šolarji in študentje, ni bilo. Podobne procese so v Kamniku preživljali v gospodarstvu, kulturi in drugod. Pravzaprav so bile obsojene na smrt dejavnosti (kovaštvo, usnjarstvo ipd.), ki so imele v mestu stoletno tradicijo, z delom so morali prenehati Narodna čitalnica in druga društva, ki so bila obremenjena z dediščino narodnohuditeljske in meščanske dobe: ugasnili so tudi "novi" pevski zbori in igralske skupine, ki so s svojo kvaliteto prerasli lokalne okvire in s tem tudi duhovno obzorje takratnih veljakov. Zato je treba dati posebno priznanje tistim, ki so z zdravo trmo kljubovali nenaklonjenim družbeno-po-litičnim razmeram, nadaljevali delo in dosegali lepe uspehe (npr odbojkarji v športu. Prvo slovensko pevsko društvo l.ira in drugi). Po več desetletjih lahko ugotovimo, da se je plavanje v Kamniku hitro razvilo in dvignilo (prc)visoko; to je bil komet v slovenskem in jugoslovanskem prostoru, ki je zažarel in po nekaj letih ugasnil. Strokovna raziskava o vzrokih in okoliščinah pri vzponu in propadu kamniškega plavanja bo lahko razjasnila marsikaj: ostala pa bo izjava enega od plavalcev, ki je s prizadetostjo parafraziral "Goriškega slavčka": Ab, strti so naše plavuti ... II. LETA RASTI 1950-1952 Plavalna sekcija Sindikalnega športnega društva Kamnik (SŠD Kamnik) se je ustanovila na iniciativo Toneta Cererja. ki jena ustanovnem občnem zboru 6. junija 1950 prevzel mesto načelnika sekcije. V upravnem odboru so bili še podnačelnik in tajnik Ivo Kordaš. blagajnik Vid Koželj, propagandista Aleš Koželj in Milan Windschnurer ter gospodar Franci Vavpetič. V prvem letu so plavalci utrjevali znanje posameznih slogov in priredili več tekmovanj v domačem bazenu, ki je bil dolg 14 metrov in nekaj centimetrov. Na progah 56 m. 100 m. 400 m in z različnimi štafetami so člani plavalne sekcije dosegali svoje rezultate, borbenost in poznavanje različnih slogov. Prvo pomembno tekmovanje je bilo slovensko prvenstvo plavalnih klubov II. kategorije, ki je bilo 29. in 30. julija 1950 v Konjicah. Svoje prvo srečanje z velikim bazenom so uspešno prestale kamniške plavalke s solidnimi uvrstitvami in med moškimi Ivo Kordaš. ki je med "drugokate-gorniki" postal slovenski prvak na 100 m prsno. Za leto 1950 jc bilo treba izpolniti "izveštaj" (poročilo) v cirilici. V Beogradu so lahko prebrali, da: - je načelnik in trener Tone Cerer nameščenec, star pa je 34 let. - gospodar Franci Vavpetič skrbi za dva vaterpolo gola brez mrež in nekaj kapic, - gostuje Plavalna sekcija na kopališču Neptun, ki je last Telovadnega društva Partizan. Še pred ustanovitvijo Plavalne sekcije in tudi potem je nad kamniškimi plavalci "skrbno bdela" Plavalna zveza Slovenije in jih opozarjala: - naj se z vsemi silami vključijo v predvolilno kampanjo za volitve v zvezno skupščino FI.RI (23. 6. 1950). - naj brez posebne odobritve ne "trošijo" papirja za plakate, - naj plačajo 200 din. če hočejo biti registrirani. Zanimivo pričevanje o takratnem delu in izrazju je okrožnica, ki poziva "vse plavače na obvezni stoping 23. 7. 1951 ob 18. uri". Napotki trenerja so bili naslednji: - Vsakomur priporočam, naj odplava v dopoldanskem času 200 m! - 2 uri pred stopingom naj se vsak malt) izplava, nakar naj pt>čiva v senci! S preselitvijo na novo kopališče ob Nevljici, ki je bilo v letu 1951 "že precej zgrajeno", so dobili kamniški plavalci priložnost za treninge in tekmovanja v bazenu olimpijskih dimenzij. Voda je bila res bolj hladna, zato pa je bilo vroče kamniško občinstvo, ki je od vsega začetka spremljalo uspehe in razvoj "svojih" plavalcev. S sodelovanjem v mladinski delovni brigadi, ki je pomagala graditi kopališče, je v plavalcih rasel čut odgovornosti do objekta, ki so ga naslednja leta skrbno vzdrževali in ohranjali. Dokončne ureditve kopališča ta generacija v času svojega aktivnega sodelovanja v Plavalni sekciji ni dočakala. Ozkost, nerazumevanje in brezbrižnost kamniških vladajočih struktur so bili vzrok, da je ostalo kamniško kopališče v dobi največjih uspehov nedokončano. V letu 1951 je Tone Cerer pokazal, kaj jc resno tlelo v pravem bazenu. Vse tisto, kar je pridobil pod vodstvom najboljših trenerjev v PK Ilirija in državni reprezentanci, je Cerer |>osredoval svojim varovancem. Za to je žrtvoval ves prt>sli čas. Na treningih in tekmah so se pridružili tudi veterani iz predvojnih časov. Predsednik SŠD Kamnik, dostojanstveni sodnik Kajko Svetek, je z. odličnim rezultatom na SO m prosto pokazal, kako so včasih plavali pri ljubljanski Iliriji, predvojni kamniški mladinec Demeter Sadnikar je potrjeval sloves kamniških "šprinterjev". Plavalno šolo preteklosti je predstavljal učitelj Stane Pogačnik in učil otroke (s)plavati in skakati v vodo. Resno in strokovno delo v kamniškem bazenu in ob njem je dalo prve rezultate. Izoblikovala se je vrsta plavalk in plavalcev, ki je bila kos skrajšanemu programu slovenskih ligaških tekmovanj. I vcljavili so se tudi vatcrpolisti in dosegli prve zmage z bolj izkušenimi nasprotniki. S pomočjo kamniških športnih delavcev je zaživel tudi sodniški /bor. ki je s časomcrilci in ostalimi sodelavci tudi organizacijsko izpeljal posamezne prireditve. Omeniti je treba dvoboj s Plavalnim klubom Železničar i/. Ljubljane, ki je s svojim drugim moštvom odločil srečanje v svojo korist. V dvoboju s Plavalnim klubom Prešeren iz Radovljice pa so zmagali Kamničani. Pri moških so še prevladovali starejši plavalci Igor Detela, Ivo Kordaš. Aleš in Vido Koželj. Franc Lamberšek, Dušan Slatinšek, Janez in Jernej Štele in Se nekateri. Prihod nove generacije sta uspešno napovedala Janez. Bogataj in Vlado Zrimšek. Pri ženskah so tvorile jedro Marija Auersperg, Mara Dolinšek, Nada in Nika Pogačar ter Mimi Vavpetič. Plavalna zveza Slovenije je spremljala razvoj plavanja v Kamniku, skrbeti pa je morala tudi za naslednje: - da bodo plavalci spodobno proslavili 10. obletnico ustanovitve OF. - da bodo plavalni klubi čimprej poslali 10 % zbrane članarine, od tega mora skoraj polovico dobiti osrednja zveza v Bet >gradu. - klubi naj ne pretiravajo s potrdili, ki "trenirajoče" člane oproščajo od delovnih akcij. Organizatorji tekmovanj so poskrbeli za večerjo in prenočišče, gostje so morali prinesti odeje s seboj. V pričakovanju, da bo kamniško kopališče dobilo skakalno desko, je Ivan Jakopec pripravil navodila za "suhi" trening skakalcev v vodo. V letu 1952 sta novozgrajeni stolp in kvalitetna skakalna deska zares omogočila delo in napredek skakalcem, ki jih je Plavalna sekcija potrebovala za ligaška tekmovanja. Velika pridobitev je bila lesena tribuna za 500 gledalcev. To darilo Plavalne zveze je še bolj privabilo kamniško občinstvo, ki je z množičnim obiskom moralno in materialno podpiralo razvoj plavalnega športa. Pri plavalcih in občinstvu se je uveljavilo športno gledanje Toneta Cererja, da je treba ceniti resno in pošteno delo; priznanje zaslužijo rezultati in športna borba. Vsem je privzgajal odpor do kakršnekoli "kuhinje", ki jo je sam doživljal v jugoslovanskem prostoru. Začetek sezone je bil v znamenju dvoboja z. rcnomiranim plavalnim klubom Villacher- sportverein iz Beljaka. Pno mednarodno tekmovanje v zgodovini kamniškega plavanja je bilo za kamniške plavalce in občinstvo nekaj novega. Začutili so čar zdravega športnega boja. saj so se morali gostje iz Koroške za pričakovano zmago pošteno potruditi. V letu 1952, tako kot v prejšnjem letu. slovenskih prvenstev v plavanju ni bilo. Večji poudarek je bil namenjen razširjenemu ligaškemu tekmovanju, kjer je Plavalna sekcija sodelovala v lil. razredu. Kamničani so dosegli dve prepričljivi zmagi s Plavalnim klubom Rudar iz. Trbovelj in dva poraza z II. moštvom PK Železničar iz Ljubljane Poročila iz leta 1952 govore o uspešnem klubskem pnenstvu. kjer so dobri rezultati potrdili uspešnost "Ccrerjevc šole". Mnogi starejši tekmovalci so prevzemali naloge organizatorjev, sodnikov in časomerilcev. Uveljavila se je mlada in perspektivna skupina plavalk in plavalcev, ki so ji strokovnjaki napovedovali bleščečo prihodnost. Dobre rezultate kamniških plavalcev najdemo v slovenskih lestvicah najboljših in imena Marija Auersperg. Fanči Škofic. Stane Šnahl. Mimi Vavpetič, Vlado Zrimšek postanejo znana širši slovenski javnosti. Iz ohranjenih dopisov Plavalne zveze Slovenije razberemo, da je vodstvo slovenskega plavanja: - omogočilo mednarodno tekmovanje v Kamniku in podarilo leseno tribuno, - bilo zadovoljno z delom Iva Kordaša pri plavalni šoli, ki je bila za zgled vsem ostalim plavalnim šolam. Plavalna zveza je toplo priporočala sodelovanje pri izvenarmadni vzgoji mladine, precej skrbi je posvetila tudi zbiranju članarine in odvajanju ustreznih deležev v Ljubljano in Beograd. Predsednik SŠD Kamnik Milan Trpine je v tem času podpisoval potrdila, ki so "odvezala" aktivne tekmovalce sodelovanja v mladinskih delovnih brigadah. Posredovati je moral tudi pri pridobivanju štipendij in delovnih mest, ki so omogočala članom sekcije nadaljnje sodelovanje pri treningu in na tekmovanjih. Na oglasni deski Plavalne sekcije je bilo (med drugim) strogo naročilo: - gospodarja Lado Dobrovoljc in Aleš Koželj naj pripravita tekmovalne proge in gole za vaterpolo, - referent za vaterpolo Marjan Kordaš naj pripravi: vaterpolo žogo, kapice za igralce, piščalko in zastavico. Velik problem je bila žoga za vaterpolo, ki je takrat ni bilo mogoče kupiti v naših trgovinah. Kamničanom je žogo posodil l'K Ilirija, Aktualne so bile prošnje za dovoljenja, ki so omogočila prevoz s tovornjakom, peni obvezno "plahto" in na lesenih klopeh (če so sploh bile!). Dopis iz Radovljice je Kamničanom grozil s sodiščem. Za mednarodno srečanje so si izposodili avstrijsko zastavo in je niso vrnili. Red pač mora biti! III. ZLATA LETA 1953-1955 V letu 1953 je kamniški plavalni šport zaživel v vsej polnosti. Tone Cerer se je vrnil v Kamnik tudi kot tekmovalec, za "svojo" plavalno sekcijo je uspešno tekmoval v metuljčku. prsnem in prostem slogu, igral vaterpolo in plaval v štafetah. Na 18 let njegovega plavanja pri PK Ilirija (vmes je ta plavalni klub nosil ime Udarnik in Enotnost) so spominjali mnogi slovenski in jugoslovanski rekordi. Začelo se je z uspehi s slovenskih mladinskih prvenstev v plavanju (3. mesto) in vaterpolu (2. mesto). Najbolj odmevno je bilo 2. mesto na slovenskem članskem prvenstvu v plavanju, ki je bilo v Kamniku od 21. do 23. 8. 1953. Mlada kamniška ekipa je ob izdatni pomoči Toneta Cererja dosegla več, kot so pričakovali optimisti, ob Tonetu Cererju, ki je zmagal na 100 m prsno. 1(M( m metuljček. 200 m prsno, 200 m metuljček in bil udeležen pri dveh drugih mestih v moških štafetah, so se odlični trojki Janez Bogataj, Stane Šnabl in Vlado Zrimšek pridružili še Maks Bergant. Roman Dobrtv volje, France Pucclj in drugi V ženski vrsti pa so bile uspešne zlasti Marija Auersperg. Mimi Vavpetič, Fanči Škofic in Mara Dolinšck. Kamniško občinstvo je navdušeno spremljalo predtekmovanje in finalne borbe, kamor so se med najboljših osem uvrstili tudi borbeni Kamničani, celo po štirje ali pet! Še bolj navdušeno pa so ljubitelji plavanja sledili dvobojem v II. slovenski ligi v plavanju, vaterpolu in skokih v vodo. V zahtevnem programu so poleg prej imenovanih in neimenovanih udeležencev slovenskih prvenstev morali priskočiti na pomoč starejši tekmovalci in tudi tisti, ki so šele začenjali svojo plavalno pot. Ob skakalnem stolpu in deski so skakalci v vodo urili spretnost, eleganco in pogum. Jana Bručan. Ivan Jakopec. Marinka Janič, Janez Mrak. Vano Simončič, Bojan Šlegl in še nekateri so orali ledino ... Kamničani so s prvim mestom v II. slovenski ligi tlosegli velik uspeh. Kranj in Bled sta bili plavalni središči z daljšo tradicijo in zlasti za PK Mladost (prej PK Železničar) iz Kranja je bil to hud udarec. Pregled deseteric najboljših slovenskih plavalcev za leto 1953 je zanimiv zato, ker so kamniški plavalci zasedli dobro petino vseh mest. Oh vsem tem je uspešno delovala plavalna šola. v okviru možnosti se je dograjevalo kopališče, mnogo težav je bilo povezanih s (prc)hitrim napredkom Plavalne sekcije. Iz zapisnikov Plavalne zveze lahko zvemo: - da bo Športna zveza Slovenije prispevala za dograditev kamniškega kopališča 100.000 din; gradbeni odbor jc zaprosil za 500.000 din: - veliko problemov je bilo tudi s klubi, ki se niso držali dogovorjenih terminov; tudi v Kamniku so plavalci in polna tribuna zastonj čakali na goste iz Kranja, ki enostavno niso prišli; - v uradnih dopisih se "Smrt fašizmu -svoboda narodu" sme nadomestiti s pozdravom "Vse za šport!" - da razumejo kamniške prošnje in zahteve po poklicnem trenerju, ki bi razbremenil Toneta Cererja, vendar rešitve ne vidijo. S problemom zaposlitve plavalnega trenerja so se ukvarjali tudi kamniški komiteji in podobni "forumi", ki so zadevo odložili. Odložili so tudi investicijo v filtrirne naprave za čiščenje vode v bazenu. Statistično poročilo pove. da jc bilo v letu 1953 registriranih 43 plavalcev in 12 plavalk. Vsi so se morali udeležili klubskega prvenstva v lepih septembrskih dneh. večkrat so morali v vodo tudi funkcionarji. Bik» je lepo. napeto in zanimivo; vse je dokumentirano v uradnem zapisniku. V letu 1954 so "pristojni" (Plavalna zveza Slovenije, novinarji ipd.) uvrstili Plavalno sekcijo SŠI) Kamnik med vodilne slovenske klube. Veliko priznanje je bilo. tla so Kamničani lahko šli v zahtevno slovcnsko-hr-vaško ligo in tla je Plavalna zveza Jugoslavije zaupala mladi sekciji organizacijo državnega mladinskega prvenstva. Vodstvo kamniških plavalcev jc upalo, da bo mogoče zaradi vsega tega rešiti najbolj boleče zadeve: dograditev kopališke stavbe, ureditev filtrirnih naprav, okolice bazena in najnujnejših prostorov za plavalce, predvsem pa - dobiti profesionalnega trenerja. Upanje jc bilo zaman, pomoči za rešitev navedenih problemov ni bilo txi nikoder: še za dotacijo, ki jo jc Plavalna zveza Jugoslavije obljubila organizatorju državnega mladinskega prvenstva v plavanju, jc bilo treba moledovati dve leti. To prvenstvt» je bilo od 3. 7. do 1. 8. 1954, pri organizaciji so poleg članov Plavalne sekcije sodelovali člani ostalih sekcij in vodstvo SŠD Kamnik. Glede na pomen, zahtevnost in številnost nastopajočih je prireditev presegala vse dotedanje prireditve v Kamniku. Priprave za sprejem, namestitev, prehrano in vse ostalo je načrtoval in vodil Ione Cerer. ki jc izkušnje s številnih velikih tekmovanj prenašal na svoje sodelavce. Ti so vzorno poskrbeli za preko 200 tekmovalcev in 50 spremljevalcev iz vseh jugoslovanskih republik V informacijskem središču, ki je delovalo vse dni prvenstva, so gostje in tudi novinarji dobivali potrebne informacije. Poseben problem so bili prevozi iz dijaških domov, internatov in drugih prenočišč. Izkoristiti jc bilo treba vse kapacitete od Duplice tU» Mekinj, ker v Kamniku samem drugih prenočitvenih možnosti ni bilo in jih še danes ni. Za normalen potek samih tekmovanj je skrbel 30-članski zbor sodnikov in časomcrilccv. Tone Cerer je moral poleg organizacijskega dela po trenerski in psihološki strani voditi "svoje" plavalke in plavalce. Zmagovalec na državnem mladinskem prvenstvu za leio 1954 je bil H K Jadran iz Splita, ki je zbral 179 točk. Vlcd 17 klubi so Kamničani zasedli 6. mesto s 44 točkami in bili najboljše slovensko moštvo. Na prvenstvu je nastopilo 16 kamniških plavalcev: večina txl njih se je uvrstila v finalna tekmovanja. Najbolje se je odrezal Vlado Zrimšek. ki je postal državni mladinski prvak na 200 m prsno; na 200 m metuljček je bil drugi Postal je slovenski mladinski rekorder in član državne mladinske reprezentance. Presenetila je tudi kamniška štafeta 4 x 100 m mešano, mladinci Janez Bogataj, Roman Dobrovoljc, Vlado Zrimšek in Stane Šnabl so si priborili 2. mesto v hudi konkurenci. Dragocene točke so osvojili še Janez Bogataj na 100 m hrbtno, Marija Auersperg in Tadeja Potrato na 100 m metuljček. Po uspešnem nastopu ni bilo časa za počitek. Komaj dva tedna sta minila in v Radovljici je bilo slovensko mladinsko prvenstvo v plavanju. Kamniški mlatlinci in mladinke so zmagali z veliko prednostjo. Zbrali so 222 točk pred PK Mladost iz Kranja (150 točk): sodelovalo je 7 klubov. V finalnih bojih so uspešno sodelovali Marija Auersperg. Janez Bogataj. Maks Ber-gant. Roman Dobrovoljc, France Pucelj, Fančl Škofic. Stane Šnabl in Vlado Zrimšek. ki je zmagal na 200 m prsno in 200 m metuljček; 1. mesto je osvojila tudi štafeta 4 x 200 m prosto - mladinci Kamničani so imeli v Radovljici še precej plavalcev, ki so že posegali v boj za točke in omt>gočili. tla je Plavalna sekcija naenkrat postavila pt» dve štafeti. Na slovenskem članskem prvenstvu v plavanju je zmagala homogena ekipa ŽPK Ljubljana in odvzela PK Iliriji dolgoletni primat. Takrat so mladi plavalci iz Kamnika merili svoje moči z rutiniranimi plavalci ostalih klubov. Kamniške vrste sta okrepila le dva starejša plavalca: Mimi Vavpetič in Tone Cerer. ki je tekmoval le v obeh moških štafetah. Poleg odsotnosti v ženski vrsti so bila za Kamničane usodna registracijska pravila, ki novi kamniški plavalki Majdi Pelan, prej članici PK Ilirija, niso dovolila nastopiti za kamniške barve. Zato 3. mesto, ki so ga Kamničani dosegli na Koleziji, ni bil neuspeh. Trikrat je dosegel 1. mesto Vlado Zrimšek (200 m prsno, 200 m metuljček. 400 m mešano), pri ženskah pa je Fanči Škofic zmagala na 400 m prosto. Več dobrih uvrstitev so dosegli tudi nekateri tlrugi Kamničani, posebej je treba omeniti drugi mesti obeh moških štafet 4 x 100 m mešano in 4 x 200 m prosto. Na slovenskem mladinskem prvenstvu na Vrhniki so Kamničani osvojili 1. mesto, ki ga za zeleno mizo niso priznali. Odpadlo je preveč tekem, ker nekatera moštva niso nastopila. Po organizacijski, materialni in tekmovalni strani je bilo zelo zahtevno sodelovanje v hrvaško-slovenski ligi v plavanju, vaterpolu in skokih v vodo. Tekmovanje je potekalo v dveh enakovrednih skupinah in Kamničani so zasedli 1. mesto v skupini A. kjer so merili moči s klubi iz Karlovca, Maribora in Zatira Poleg tekmovalcev, ki so sodelovali na naštetih prvenstvih in so se tudi večkrat uvrstili v deseterice najboljših v letu 1954, so v ligaških tekmah morali "garati" za točke še mnogi drugi, pri plavalkah so bile to Cirila Bergant. Mara Dolinšck in Nada Pogačar, meti vaterpolisti Vid Koželj. Marko Rotle in Bojan Šlegl, pri skokih v vodo sta nepogrešljiva Marinka Janič in Janez Mrak. Natančna analiza zapisnikov tekmovanj iz leta 1954 bi razkrila še vrsto imen. ki so tudi zaznamovala kamniški plavalni utrip. Zapisniki sej in razni dopLsi govore o pomanjkanju denarja ter o vseh težavah, ki so se vlekle iz leta v leto. S Plavalno zvezo Slovenije in PK Ilirija se je Plavalna sekcija dopisovala v zvezi s prestopom (takrat) najboljše slovenske plavalke Majde Pelanove. ki je želela tekmovati za Plavalno sekcijo SŠD Kamnik, čeprav je vedela za vsestransko kamniško revščino in je zaradi registracijskih določil izgubila sezono. Zelo oster dopis je zahteval plačilo četrtine vrednosti razbitega okna v Radovljici; v spalnici, kjer so prenočevali mladinci PK Ilirija, ŽPK Ljubljana. PK Mladost. Kranj in "čisto nedolžni" so bili zraven tudi Kamničani. Na propagandnem letaku za državno mlatlinsko prvenstvo v plavanju so oglasi takratnih kamniških podjetij; zraven je tudi reklama za plavalno šolo, ki nam pove. da je "zdrava mladina največje veselje in jamstvo za lepo bodočnost domovine". V letu 1955 je prenehala tekmovati generacija slovenskih plavalcev, ki so dolga leta igrali pomembno vlogo v jugoslovanskem plavanju. To je ustxlno prizadelo PK Ilirija: brez pravega naraščaja je ta klub za dolga leta izgubil stik s slovenskim vrhom. Za krajše obdobje je prevzela vodstvo številčno močna, homogena in perspektivna ekipa ŽPK Ljubljana, ki je delovala v urejenih razmerah. Olimpijska bazena na Koleziji in Iliriji, mali zimski bazen in druge naprave so omogočali normalno delo ljubljanskim plavalcem, vaterpolistom in skakalcem v vodo. ŽPK Ljubljana je imela tudi strokovno usposobljene trenerje, dobre organizatorje, pokroviteljstvo močnega železniškega podjetja in prestolnega mesta, ki je potrebovalo in podpiralo reprezentančni plavalni klub. Zanimiv in napet boj za drugo mesto v Sloveniji je potekal med plavalci iz Kamnika in Kranja. Ta boj je z majhno prednostjo odločil v svojo korist PK Triglav (prej PK Mladost) iz Kranja. V gorenjski metropoli je imelo plavanje široko kadrovsko in materialno zaledje; vse to in močna družbeno-po-litična podpora so omogočili izvajanje dolgoročnega načrta, ki je pripeljal v naslednjih letih kranjske plavalce v jugoslovanski, evrop- ski in svetovni vrh. V Kranju so postopno ustvarjali možnosti za letni in zimski trening, zagotovili so najboljše poklicne trenerje iz množice talentov so zrasli in dozoreli Brinovci, Košniki, Pctriči ... Na podoben način so se kasneje razvila nova plavalna središča v Trbovljah, Krškem, Vevčah in drugod. Marsikje je industrija omogočila ogrevanje vode in s tem podaljšanje plavalne sezone; ob bazenih je začela delali generacija trenerjev, ki je šla skozi potrebne šole in se je s trenerskim delom tudi preživljala. Teh in podobnih problemov se v Kamniku leta 19*55 ni dalo rešiti in Tone Cerer. ki je dobival najvišja priznanja za uspehe v slovenskem in jugoslovanskem plavanju, je ostajal z mlado ekipo sam v ozkih kamniških razmerah. Med člani Plavalne sekcije so prevladovali dijaki in študentje, ki na mnogo stvari niso mogli vplivati; s svojo mladostno zagnanostjo in tekmovalnimi uspehi so segli previsoko, njihov meteorski vzpon se je zato kmalu strmo prevesil navzdol. Zakaj takrat kamniški krogi niso priskočili na pomoč perspektivnim plavalcem, ki so poleg vsega zastonj pomagali pri vzdrževanju nedokončanega kopališča? Morda bi našli odgovore v zapisnikih občinskih, partijskih, sindikalnih in drugih forumov, ki so imeli v rokah "škarje in platno". Za dolgoročne načne, ki so predvidevali tudi večletne priprave za uvrstitev najboljših kamniških plavalcev na olimpijske igre v Rimu leta 1960, ni bilo razumevanja. Tone Cerer se je umaknil iz glavnega odbora SŠI) Kamnik in pred začetkom tekmovalne sezone prepustil mesto načelnika Plavalne sekcije mlajšim. Kljub temu pa je (brez honorarja!) še vedno treniral kamniške plavalke in plavalce, igral vaterpolo in plaval v štafetah; brez Cererjeve pomoči bi novi odborniki, sodniki in drugi organizatorji težko reševali probleme, ki sta jih prinašala tekmovalni koledar in kruta vsakdanjost s prazno blagajno. V začetku tekmovalne sezone je kamniško moštvo dobilo močno okrepitev, pridružila sta se mu odlična plavalka Majda Pelanova. ki je bila večkratna slovenska prvakinja v različnih plavalnih disciplinah (hrbtno, prsno, metuljček), in Marjan Novak, ki je bil med najboljšimi skakalci v vodo v Sloveniji in Jugoslaviji. Na mladinskem prvenstvu v plavanju se je pokazalo, da Kamničani nimajo prave zamenjave za plavalce, ki so zaradi starosti zapustili vrste mladincev. Na Vrhniki jc tako zmagalo mladinsko moštvo PK Triglav pred ŽPK Ljubljana. PS Kamnik itd. V zelo močni konkurenci so dosegli lepe rezultate Marija Auersperg, Roman Dobrovoljc, Fanči Škofic in Vlado Zrimšck. ki je zmagal na 200 m metuljček. Že na tem tekmovanju so pestile Kamničane finančne težave; v primerjavi z ostalimi udeleženci prvenstva so morali varčevati povsod, tudi v prehrani! Vlado Zrim.šek je nastopil tudi na jugos- lovanskem mladinskem prvenstvu v plavanju in v Koloni zmagal na 200 nt prsno in bil tretji na 200 m metuljček; s tem je dosegel tudi 10. mesto za svoj klub v ekipni razvrstitvi, prehitel je vrsto imenitnih plavalnih klubov (npr. PK Ilirija in PK Jug iz Dubrovnika). Slovensko člansko prvenstvo v vaterpolu je prineslo Kamničanom razočaranje. Pričakovali so več, zaradi spodrsljaja v predtekmo-vanju so dosegli le 5. mesto. Najbolj napeta in za kamniško športno občinstvo najbolj zanimiva so bila srečanja v hrvaško-slovenski ligi. kjer so se Kamničani pomerili s tekmeci iz Kranja in Karlovca Zahtevna dvodnevna tekmovanja v plavanju, skokih in vaterpolu so zahtevala velike napore od kamniškega moštva, kjer so morali sodelovati tudi "veterani". Karlovčani Gorenjcem niso bili kos. zato sta morali odločiti srečanji med obema gorenjskima kluboma. Kranjčani so dosegli eno zmago (91 : 89) in en neodločen rezultat (90 : 90) in to je zadostovalo. Oba dvoboja je spremljalo pravo južnoameriško vzdušje. Člansko prvenstvo Slovenije v plavanju se jc odvijalo na novem bazenu v Krškem. Po treh dnevih napetih borb je seštevek zbranih točk prinesel naslednji končni vrstni red; 1. ŽKP Ljubljana (186 točk). 2. Triglav, Kranj (153), 3- Kamnik (150), 4. Ilirija. Ljubljana (56). 5. Branik. Maribor (47). 6. Prešeren. Radovljica (18). V Slovenskem poročevalcu jc 29. avgusta 1955 pisalo: "ŽPK je naša sila. Na drugem mestu sta dve odlični ekipi s podeželja, med katerima jc Triglav (Kranj) za las močnejši od Kamnika. V spodnji hiši vedrijo Ilirija. Branik in Prešeren." O tem prvenstvu so takratni časopisi veliko pisali. Res je, da so bile organizacijske težave, protesti in druge zadeve, ki so jih v kraju brez plavalne tradicije težko reševali. Bile pa so tudi lepe športne borbe in vrsta dobrih rezultatov. Mnogo so jih tlosegli Kamničani. čeprav se jih je med finaliste uvrstilo le deset! Tekmeca iz Ljubljane in Kranja sta imela v finalnih bojih precej večje število plavalcev. Končna odločitev je dejansko padla na koncu tekmovanja v ogorčeni borbi moških štafet 4 x 200 m prosto. ŽPK Ljubljana si je prednost v točkah nabral žc prej. zato je bila toliko bolj napeta borba med štafetama Triglav I. in Kamnik, kamniški plavalec Slane Šnabl je v silnem finišu zmagal in dobljene točke "bi morale" zadostovati za 2. mesto v skupni razvrstitvi. Zadevo je v korist Kranjčanov obrnila štafeta Triglav II., ki je nepričakovano osvojila 3. mesto in "tistih nekaj točk" je zadostovalo. V časopisih in na Plavalni zvezi Slovenije so precej časa obravnavali razloge za izredno slabo uvrstitev in rezultat štafete ŽPK Ljubljana I, ki je omogočila štafeti Triglav II boljšo uvrstitev in "usodne" točke. Ob uradni razlagi, da je šlo za nerazpoložcnjc in utrujenost, so nekateri namigovali na mlado ljubezen, ki je ravno takrat "razsajala" med plavalci ljubljanske štafete in brhkimi plavalkami iz Kranja. Kamniška ekipa je imela dobre in borbene plavalce, le premalo jih je bilo! Kamniški tekmeci so lahko uspešno "taktizi-rali" in to se jim je mnogokrat izplačalo. Zato pa je uspeh, ki so ga dosegli Marija Auersperg. Janez Bogataj. Tone Cerer. Roman Dobrovoljc, Majda Pelan, Tadeja Potrato. Fanči Škoftc. Stane Šnabl, Mirni Vavpetič in Vlado Zrimšek, vreden pozornosti in priznanja. Uvrstili so se v finale, uspešno tekmovali kot posamezniki in v štafetah in zbrali 150 točk. Majda Pelan je pri ženskah osvojila prvi mesti na 100 m hrbtno in 400 m prosto. Janez Bogataj, Tone Cerer, Stane Šnabl in Vlado Zrimšek so zmagali v moški štafeti 4 x 200 m prosto. Omenjena deseterica je zasedla dobro šestino vseh mest na lestvicah najboljših slovenskih plavalcev v letu 1955. Kamničani so tekmovali še na dveh državnih prvenstvih. V Zagrebu jc bilo člansko prvenstvo v skokih v vodo. Marjan Novak je bil v hudi konkurenci sedmi v skokih s 3-metrske skakalnice, klubu pa je priboril šesto mesto v skupni uvrstitvi. Na državnem članskem prvenstvu v plavanju je Majda Pelanova dosegla dve peti mesti (100 m hrbtno, 100 m metuljček). V finale se je dvakrat uvrstil tudi Vlado Zrimšek (200 m prsno. 200 m metuljček). Med 21 klubi i/, vse države jc Kamnik zasedel 13-mesto. Statistika za leto 1955 pove. da je bilo v Plavalni sekciji 60 plavalcev in 21 plavalk. V tem letu jc Plavalno zvezo Slovenije in glavni odbor SŠD Kamnik zelo zaposlovala organizacija parade v počastitev 10. obletnice osvoboditve Ljubljane. Kar 20 kamniških plavalcev je v nedeljo 3. julija 1955 strumno korakalo po ljubljanskih ulicah. Oblečeni so bili v sive hlače in bele srajce. Plavalna zveza Slovenije jc organizirala več tečajev za voditelje plavalnih šol. plavalne sodnike, sodnike za vaterpolo ipd. Meti udcicženci je bilo več Kamnlčanov. Fanči Škofic in Mimi Vavpetič sta z ekipo PK Ilirija sodelovali na mednarodnem srečanju na Bavarskem. Uradna zahvala je dokaz, da sta dobro plavali in sta pravočasno vrnili izposojene trenirke in plavalne trikoje. Da. to je bilo v tistih časih pravo bogastvo! Na mednarodnem dvoboju Zagreb : Ljubljana so ljubljanske vrste okrepili Janez Bogataj. Fanči Škofic. Stane Šnabl in Vlado Zrimšek. Zapisniki vseh sej Plavalne sekcije so polni dograditve kopališča in ftltrirnih naprav. urejevanja kabin, nasadov in ograje. Težave so z disciplino pri treningih in za denar se ne ve. če sploh bo! Načelnik sekcije pridno piše prošnje za izredne dopuste, opravičila za šolo, prakso in delovne akcije. Zanimivo je dopisovanje z ŽPK Ljubljana v zvezi z dvobojem prvakov obeh skupin hrvaško-slovcnskc lige za leto 1954! Ljubljančani so na dogovorjeni termin pustili čakati kamniške plavalce in občinstvo. Vsake pol ure je prišel telegram iz daljne Ljubljane in sporočal ti avtobusnih težavah. V Kamniku so potem sami "odplavali" predpisani priigram in seveda "zmagali". Občinstvo se je zabavah) in vstopnine ni bilo treba vrniti. Kasneje se jc zadeva uredila za zeleno mizo tako. da je ŽPK Ljubljana plačal penale in dvoboj v Kamniku jc prinesel zmago Ljubljančanom. Vse skupaj je bilo koristno za kronično prazno blagajno. Kamničani se sploh niso jezili, ko jc odpadlo tekmovanje v Karlovcu. Narasla reka Korana jc namreč odnesla bazen ... Poročilo z dne 4. 9. 1995 pove. da sta vodja začetniškega tečaja plavalne šole Marija Auersperg in vodja nadaljevalcev Janez Maj-cenovič pripravila zaključno produkcijo. Vse skupaj je vzorno potekalo pod strogo kontrolo Toneta Ccrcrja in dežurnega zdravnika dr. Milana Kirna Pri produkciji je bilo prisotnih veliko staršev in drugih prijateljev plavalnega športa. Na koncu so dobili tečajniki bonbone in čokolado. Seznam tečajnikov bo treba obdelati kdaj drugič Pred 40 leti so pokazali svoje plavalno znanje mnogi (danes) ugledni Kamničani. precej se jih je že vključilo v upokojenske vrste in nekateri so se za vedno umaknili na Žale. III. LETA ODMIRANJA 1956-1958 Po otlhotlu Toneta Ccrcrja v inozemstvo je v Plavalni sekciji zazevala praznina. Negotovost in strah pred prihodnostjo sta bila prisotna na občnem zboru v začetku leta 1956. Različni predstavniki iz Kamnika in Ljubljane so obljubljali marsikaj, ostalo pa jc le pri besedah. To se je pokazalo zlasti pri zagotavljanju sredstev za tekmovanja in trenerja. Člani plavalne sekcije so zvedeli, kako "vse forume strašno skrbi" za kamniško plavanje, kako "bomo" nadomestili Toneta Cererja in kako moramo dosegati še boljše uspehe ... Takrat so bile aktualne smernice Leopolda Krcscta in Športne zveze Slovenije, ki naj bi rešile tudi težave kamniških plavalcev. Po teh smernicah naj bi vse izhajalo iz široke osnove športa meti delavci in kmečko, dijaškt) ter vajeniško mladino. Za ozke skupine reprezentantov. vrhunski šport, eks-kluzivizcm, klubaštvo in profesionalizem naj ne bi bilo prostora pod socialističnim soncem! Predstavnik kamniških sindikatov pa je pogrkovajc razvijal svoje globoke misli: "Mi se bavimo samo z delavsko mladino, ki je imamo mnogo, da btnlo plavalne tekme med sindikati in bt>tlo člani sindikata postali člani Plavalne sekcije." V novem ideološko okrepljenem odboru so ostali mnogi, ki so ob 'Tonetu Cererju uspešno opravljali organizacijske naloge, vodili plavalne šole in st>dclovali pri delih na kopališču. Manjkal pa je trener in vtxlja, ki bi strokovno in vzgojno obvladoval odlične, vendar mnogokrat težko vodljive plavalce. Občni zbor je pustil večino stvari odprtih; izzvenel je kot nekakšen rekviem kamniškemu plavanju. Med pripravami na novo tekmovalna sezono je kamniške plavalce zelo prizadela izguba Vlada Zrimška. ki je bil več let med glavnimi stebri moštva. V Kranju, kjer je hodil v šolo, mu je PK Triglav omogočil normalne pogoje za trening in napretlek pod vodstvom profesionalnega trenerja. Sodelovanje na zimskem prvenstvu Ljubljane in prvomajski plavalni miting v Rimskih Toplicah sta prinesla kamniškim plavalcem vrsto obetavnih rezultatov. Prijetno so presenetili tekmovalci iz pionirskih vrst. Po ukinitvi hrvaško-slovenske lige so vsi slovenski klubi tekmovali v enotni ligi z obsežnim programom, ki sta mu bila kos le PK Triglav in ŽPK Ljubljana. Vsi ostali klubi so imeli težave, ko je bilo treba zagotoviti po tri tekmovalce v vsaki plavalni disciplini in skokih: poleg lega je moral imeti vsak klub dve vaterpolo moštvi. Pri manjših klubih so morali ob preobremenjenih tekmovalcih poseči v boj za točke veterani in (pre)mladi plavalci, ki za naporne ligaške tekme niso bili ustrezno pripravljeni. Ob doseženem 4. mestu v enotni slovenski ligi bi Kamničani zaslužili priznanje, ker so v napornih ligaških bojih zdržali do konca. Med plavalci, ki so v letu 1956 dosegli najboljše rezultate, so bili Marija Auersperg. Janez Bogataj. Roman Dobrovoljc. Majda Pelan, France Pucelj. Pavli Sušnik, Stane Šnabl. Fanči Škofic in Mirni Vavpetič. Na ligaških tekmovanjih in na različnih prvenstvih je usodno manjkala avtoriteta Toneta Cererja. ki ni dopuščal "samoupravljanja" pri sestavljanju moštva in določanju. kaj bo kdo plaval in česa ne bo. Na mladinskih prvenstvih Slovenije Kamničani leta 1956 niso imeli sreče. Vatcrpolisti so zasedli zadnje mesto. plavaJci pa so morali sredi prvenstva zapustiti tekmovanje, ker niso mogli pravočasno zagotovili že odobrenih sredstev. Zaradi resnične denarne stiske ali zaradi nagajanja? Vatcrpolisti so na članskem prvenstvu zasedli 5. mesto in bili najboljši v II. razredu slovenskega vaterpola. Na slovenskem članskem prvenstvu v plavanju so na domačem terenu zmagali plavalci Triglava iz Kranja. 2. mesto je z malenkostnim zaostankom osvojil ŽPK Ljubljana. Kamnik se je s precejšnjo razliko uvrstil na 3. mesto in bil vodilni klub v spodnjem razredu. V Finalnih tekmovanjih je sodelovala večina že omenjenih tekmovalcev, med njimi je Majda Pelanova osvojila 1. mesto na 100 m hrbtno in 2. mesto na 400 m prosto; lep uspeh je dosegel Roman Dobrovoljc (2. mesto na 200 m prsno in 3. mesto na 200 m metuljček) in obe ženski štafeti, ki sta osvojili 2. in 3. mesto. Za svetlejše in bolj obetavno razpoloženje so poskrbeli najmlajši, ki so dosegli lepe uspehe na conskem in republiškem pionirskem prvenstvu v plavanju. 4. mesto med 12 klubi je obetalo Kamniku novo, odlično plavalno generacijo. Janez Bervar. Janez Maleš, Pavli Sušnik in drugi "absolventi" plavalnih šol so uspešno nadaljevali delo predhodnikov. Pavli Sušnikova je pri pionirjih postala slovenska rekorderka na 50 m prosto. Tudi plavalna šola je nadaljevala tradicijo in bila med najboljšimi v Sloveniji. Dobri voditelji so večino tečajnikov naučili plavati. 105 članom Plavalne sekcije naj bi se pridružilo še ""O tistih, ki so plavalno šolo že prerasli. Plavalna sekcija je preživljala usodno leto. borila se je s težavami navzven, tla bi zagotovila moralno in materialno pomoč' za izvedbo tekmovanj in treninga. Nekateri poskusi reševanja nastavitve trenerja, ki bi prišel v Kamnik na dopust, se niso obnesli. Navznoter se je med plavalci rušila disciplina, padla je morala in borbenost, od 16 tnlbornikov jih je delalo le šest. V letu 1956 se je zgodil tudi "čudež". Plavalna zveza Jugoslavije je po dveh letih poravnala svoj dolg in poslala dotacijo 40.000 dinarjev za državno mladinsko prvenstvo, ki je bik» v Kamniku leta 1954. Nadrejene Športne organizacije je spet skrbelo, kako bo s 5 plavalkami in 15 plavalci na prvomajski paradi v Ljubljani. Ali imajo ustrezne copate? Disciplinsko sodišče Plavalne zveze Slovenije je slabo delovalo, zato so mnoge stvari zastarale. Dokument priča, da se nekatere stvari do danes niso spremenile. Glavni odbor SŠD Kamnik je Plavalni sekciji poleg kritike izrekel tudi pohvalo, tla se "izmed vseh sekcij najbolj tlrži kvalitete in linije". Ob poročilu nadzornega odbora je njegov predsednik Oto Fink poudaril, "da čaj ni nobena podlaga za tekmovalca na tekmah in je treba priskrbeti kaj bolj izdatnega." "Plavanje v Sloveniji je doseglo takt) stopnjo, da se s samim amaterskim delom trenerjev in brez zadostnih finančnih sredstev ne more več zagotoviti napredka!" To je bila ugotovitev Plavalne zveze Slovenije v letu 1957, ko je ob kamniškem bazenu ostalo le nekaj zagnancev in skušalo rešiti potapljajoč«) se ladjo. Požrtvovalni trener smučarskih skakalcev prof Ivo Gernilec je sprejel izziv in se posvetil množici pionirjev, ki so iz plavalne šole prihajali med mlade tekmovalce. Z vatcrpolisti se je nekaj časa ukvarjal upokojeni trener z Reke Mičo Blazina. Mlade so poskušali trenirati nekateri plavalci, vaterpo-listi in skakalci v vodo. Lastovke, ki bi lahko prinesle pomlad, so bili pionirji, ki so na slovenskem pionirskem prvenstvu v plavanju za leto 1957 zmagali in takrat je osvojil dve prvi mesti Janez Bervar (50 m prosto. 50 m hrbtno), prav tako je bila dvakrat prva Pavli Sušnik (50 m prosto. 50 m hrbtno) in zmagala je tudi štafeta pionirk 4 x 50 m prosto. Oba omenjena tekmovalca sta bila tudi slovenska rekorderja v svoji starostni kategoriji, za njima je bila še cela vrsta nadarjenih plavalk in plavalcev, ki bi ob primerni pomoči lahko nadaljevali delo odlične ekipe Toneta Ce-rerja. — Zanimivo je, da so Kamničani tudi v slovenskem pionirskem vaterpolu in neformalno segali po jugoslovanskem vrhu. lx-ta 1997 bo minilo od takrat 40 let in generacija, ki je morala prenehati s plavanjem in vaterpolom, še preden je resno začela, zasluži svojo spominsko brošurico. Pregled tekmovanj v letu 195" pove, da Kamničani niso nastopili na članskem in mladinskem prvenstvu Slovenije v vaterpolu, prav tako niso nastopili na mladinskem prvenstvu v plavanju. Nekaj "poslednjih mohikancev" iz. Kamnika je nastopilo še na slovenskem članskem prvenstvu v plavanju. V Trbovljah so zasedli 6. mesto, med zmagovalci pa ni bilo nobenega Kamničana. Pri pregletlu deseteric najboljših plavalcev v letu 1956 je Kamničanov približno desetina, v letu 1957 najdemo samo še tri kamniška imena, to so Roman Dobrovoljc. Majda Pelan in Pavli Sušnik Kasneje v knjigi Plavanje v Sloveniji (1919-1994). ki sta jo napisala Mitja Prešern in Stane Trbovc, podatkov o kamniškem plavanju ni več. Pač. včasih se avtorji spomnijo na perspektivno Plavalno sekcijo SŠI) Kamnik, ki je nekaj let žarela kot komet in nato izginila. Za monografijo o kamniškem plavanju bo treba temeljito pregledati zbrano gradivo v arhivu Plavalne zveze Slovenije v Ljubljani. Avtor tega zapisa je uporabljal gradivo, ki ga je zbral v letih, ko jc bil tajnik, načelnik in član odbora Plavalne sekcije. Pozabljeno gradivo se je slučajno ohranilo na podstrešju hiše na Kovinarski 23 (včasih Pcrovo 9); z dragoceno dokumentacijo, omenjeno knjigo in drugimi informacijami je pomagal Stane Šnahl. Njemu in vsem. ki so pomagali z informacijami po telefonu, iskrena hvala! P. S. Morda se bomo sredi oktobra 1996 zbrali kje v Kamniku in zaželeli Tonetu Cererju vse najboljše za 80-letnico! Summary After the World War Two Tone Cerer, the excellent swimmer and record holder, who took part in two Olympic games (Herim 1936. Ix>ndon 19-tH), gathered a group of swimming enthusiasts of Kamnik. In 1950 a group of swimmers was founded and its members were among the best in Slovenia and in Yugoslavia in the years 1953. 1954. and 1955. Tone Cerer's leaving Kamnik and unfavourable local climate stopped the promising growth of swimming. For some decades, there was no progress possible as far as swimming was concerned in the town by the Bistrica. To m> kamniški plavalci ali kakor jim pravijo -Tone lova Ccta-<)d leve proti desni Fanfi Škofu. Jane/ Maj-cenoviC. Tadeja Potrato. Janez Bogataj. Mirni Vavpelič. trener kamniških plavalcev Tone Cercr. Majda Pelan. Vlado Z.riinšck, Mara Dolin«*. Stane Šnabl, Marija Acucrspcrg in Roinan Dohn* volje {Karikatura Bojana Schlcgla) Razvoj šolstva v Komendi in v Mostah od leta 1945 do 1960 VIKTORIJ AN DEMŠAR Predgovor Jate Pavlif. dipl icol.. Nekdanji komendski župnik in zaslužni suiudok bi s. dckan častni vitez Suverenega malteškega 1218 Komenda . .. «¡»«m» .. ^ . viteškega reda (SMVR), Viktori|an Demšar (1904-1992) je po prihodu v Komendo leta 1946 zavzeto raziskoval tukajšnjo zgodovino. Najbolj se je posvečal odkrivanju prave podobe velikega Slovenca duhovnika Petra Pavla Glavarja (1721-1784), poleg njega pa tudi drugih zaslužnih mož. dogodkov in zanimivosti iz komendske in slovenske preteklosti. V raznih slovenskih strokovnih in drugih publikacijah je objavil vrsto tehtnih prispevkov, pri celjski Mohorjevi družbi pa leta 1991 tudi knjigo Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja Neobjavljen pa je ostal tipkopis o razvoju šolstva v Komendi in v Mostah po koncu druge svetovne vojne do leta 1960. Pri pisanju lc-tcga se je opiral predvsem na zapise ravnateljev v šolski kroniki. Omenja tudi njihova prizadevanja za poživitev raznih šolskih dejavnosti, kulturno zavzetost v šoli in zunaj nje, pa tudi kritične pripombe o vedenju učencev in učiteljev. Iz daljšega prispevka sem za objavo odbral večino besedila, le-tega pa malenkostno, kjer je bilo to nujno potrebno, priredil oziroma - zaradi še živečih ljudi - povzel brez njihove omembe. Jože Par/ič Zgodovina šolstva v Komendi V Komendi je nedvomno že sredi 18. stoletja obstajala tako imenovana nedeljska šola "trivialka" (v stari Avstriji osnovna šola v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom; op. J. P ). Peter Pavel Glavar je poskrbel zanjo v času svojega delovanja v Komendi od leta 1744 do 1766, saj so dečki, ki so od leta 1760 vstopali v "nonnalko" (nekakšno nižjo gimnazijo, ki jo je zanje ustanovil P. P Glavar), morali že prej prejeti osnovno znanje v pisanju in drugih predmetih. Cesarica Marija Terezija se je namreč zelo trudila, da bi trivialke ustanovili po vseh župnijah. Kdo pa je bil bolj vnet za izobrazbo ljudstva kot Glavar, ki je želel tudi višjo izobrazbo slovenskemu človeku? O tem sem že pisal natančneje v Glasniku SDD 1981 v št. 2 in 3: Zgodovina šole v Komendi. Trivialka, imenovana tudi "nedeljska šola" (zaradi pouka v nedeljo; op. J. P.), je v Komendi delovala bolj ali manj redno verjetno že pred začetkom 18. stoletja, normalka pa od leta 1760 do verjetno leta 1790. Od leta 1811 do 1837 je bila tukaj že redna župnijska nedeljska šola, nato pa spet občasna. Leta 1852 pa se je v Komendi začela redna dnevna šola. Pouk je bil od tedaj pod vodstvom ustanovitelja te šole, komendskega kaplana Janeza Hrenceta, v kaplaniji in v večji sobi v graščini do leta 1872. ko so sezidali novo šolsko poslopje (blizu lip. požgano na binkoštno soboto 1944; op. J. P.). Učenci so najprej obiskovali dva razreda, od leta 1904 pa tri. Leta 1912 je šola imela pet razredov s ponavljalnim. Od leta 1934 do začetka druge svetovne vojne prav tako pet razredov z dvema vzporednicama. Po odhodu nemškega okupatorja leta 1945 je bila ustanovljena ljudska šola v Mostah. Leta 1948/49 je postala komendska šola (Državna osnovna šola Komenda, na pečatu iz leta 1946; op. J. P.) scdcmlctka (Sedemletna šola Komenda; op. J. P.), to pa je bila le do šolskega leta 1950/51, ko je bila v Komendi ustanovljena nižja gimnazija (Nižja gimnazija Komenda. Anka Lah • Je-zeršek iz Kamnika, ki je obiskovala šolo v Komendi, ima že zaključno spričevalo te šole iz šolskega leta 1950/51. Op. J P ), prostore pa je dobila v Glavarjevi bolnici ("špitalu"). Prvi štirje razredi osnovne šole so bili v Komendi in v Mostah. V šolskem letu 1957/58 je bila omenjena nižja gimnazija ukinjena, rodila pa se je Osemletna osnovna šola Komenda-Mostc ali osemletka, kar je še sedaj, s poukom v Komendi in v Mostah. (Občinski ljudski odbor Kamnik je 13- junija 1958 izdal odločbo it. 01/1-1989/1-58 o ukinitvi Osnovne šole Komenda in Nižje gimnazije Komenda dne 31. avgusta 1958 "zaradi reorganizacije splošnoizohraževalnega šolstva v smislu šolske reforme". Odločil je, da se 1. septembra istega leta ustanovi Osemletna osnovna šola Komenda. Odločba torej ne omenja uradne ustanovitve Osemletne osnovne šole Komenda-Moste. Ta pa je. sicer ne ČLsto tako, kot navaja avtor prispevka, v bistvu že omenjena v odločbi Občinskega ljudskega odbora Kamnik št. 01/6-0-87/1 z dne 5. januarja 1961 o ustanovitvi oddelka za izobraževanje odraslih pri Osnovni šoli Komenda-Moste. V spričevalih iz šolskega leta 1958/59 piše: Osnovna šola Komenda-Moste, prav tako na pečatu šole. Op. J. P.) Šolski pouk v Komendi in v Mostah po koncu druge svetovne vojne Po koncu druge svetovne vojne ni bilo lahko začeti s šolskim poukom, saj v Komendi ni bilo več nekdanje šolske stavbe, primanjkovalo je učiteljev, prav tako ni bilo potrebnih šolskih pripomočkov (učbenikov, zvezkov, svinčnikov itd.). Kljub temu pa je bilo pri ljudeh mnogo dobre in trdne volje, da bi otroci dobili potrebno šolsko izobrazbo. Zato jc že tik po vojni v šolskem letu 1945/46 "šola" gostovala po raznih hišah v Komendi in v Mostah. Tedanjemu šolskemu upravitelju Ivanu Jezeršku, ki se je z družino srečno vrnil iz. izgnanstva (iz Markovea v Srbiji: op. J. P ), se je posrečilo dobiti zasilne prostore za šolski pouk "pri Vodetu" v Komendi v tako imenovanem "salonu", v "Domu" v sobi nad odrom in v "Glavarjevem špitalu". Ko je bila ta Glavarjeva ustanova leta 1947 ukinjena, se je nekaj razredov vselilo v 10 stavbo. Dve šolski sobi s pisarno pa sta že bili v nekdanji prosvetni dvorani "Na štiftengi". Urejeni sta bili s pomočjo krajevnega ljudskega odbora in s posekanim lesom iz "štiftenskih" oziroma cerkvenih gozdov (še pred agrarno reformo februarja 1946). kar je pozneje povzročilo vprašanje lastništva. To se je po nekaj letih s poravnavo med občino v Kamniku in župnijskim uradom v Komendi priznalo rimokatoliškemu župnijstvu v Komendi, za kar je bil jasen doka/ni material. Poudariti pa je treba, da je pri adaptaciji nekdanje dvorane v šolske prostore prispeval svoj delež tudi Okrajni šolski odbor v Kamniku. Za šolski pouk v Mostah v šolskem letu 1945/46 s pričetkom šele 10. januarja 1946 so uredili zasilni šolski sobi v hiši št 20 (za Žerovcem, danes nova hiša: op. J. P) in v hiši št. 34, "Pri Kepcu". Ta dva prostora sta bila res zasilna! Bila sta majhna, povrh vsega vlažna, natrpana s klopmi, čez katere jc moral učenec stopati, če je hotel med poukom priti k tabli, sicer bi se morala vsa vrsta umakniti iz klopi ter spet nazaj. Zrak je bil zatohel. Higienske razmere so bile zelo slabe. Kljub temu pa so bili učenci in njihovi starši srečni, da so imeli svojo šolo. Poučeval jc zelo izobražen učitelj Milan Pogačnik. Upravitelj obeh šol - v Komendi in v Mostah - je bil učitelj Ivan Jezeršck. Šola v Mostah je bila uradno odobrena 25. oktobra 1945 z odlokom Okrožnega ljudskega odbora v Ljubljani. V prvem šolskem letu je pouk obiskovalo 142 učencev, med temi devet "Bosancev". (To so bili otroci vojne sirote iz BiH, ki so začasno živeli pri ljudeh: v Suhadolah pri Avguštinu. Op. J. P.) Ker je bil osnovnošolski pouk v zasilnih prostorih in v njih s splošnega stališča izobraževanja ni bil mogoč' kulturni napredek. so v Mostah kmalu ustanovili pripravljalni odbor za novo šolsko poslopje. Predsedoval mu je tesarski mojster Anton Štcbc iz Most. Odbor je v kratkem zbral 75.000 din. Za tedaj velika vsota! V Komendi pa se žal niso mogli sporazumeti za zidavo nove šole. Že pokojni kmet Ivan Štrcin iz Komende, izobražen in razgledan mož. je zastonj ponudil na svojem posestvu v bližini sedanje komendske šole potrebno zemljišče za novo šolsko stavbo in njene pritikline (vrt, igrišče in drugo). Krajevni ljudski odbor v Komendi je to (v veliko škodo) odklonil. Morda tudi zaradi tega, ker je bil njegov predsednik Andrej Juvan iz Most. Podoba jc. da bi bili s tem ljudje preveč obremenjeni ali pa je nanje vplival lokalni patriotizem? V Komendi je 1. septembra 1951 začela delovati nižja gimnazija v preurejenih in prenovljenih prostorih - dveh učilnicah v prvem nadstropju - v nekdanji "Glavarjevi bolnici". (V spričevalu Eme l4th iz Suhadol piše, da se je v šolskem letu 1951/52 vpisala v prvi a razred Nižje gimnazije Komenda. Op. J. P.) Poleg domačih so jo obiskovali še učenci iz Vodic in bližnjih vasi cerkljanske župnije. Štirirazredna ljudska šola pa je bila v Komendi in v Mostah. Moščansko je upravljal Janez Marinčck. Po premestitvi ravnatelja Ivana Jezerška leta 1952 na mesto šolskega nadzornika v Sežani je Marinčck postal začasni ravnatelj celotne šole. Zidava šole v Mostah V Mostah so 15. aprila 1946 v bližini hiše "Šenzelnovega Johana" začeli izkopavati teren za temelje novega šolskega poslopja. Tedaj je bila ta lokacija oddaljena od cestnega hrupa, saj ni bilo še sedanje ceste iz Mengša skozi Moste proti Brniku, zato se je ves promet odvijal skozi vas. Vsa gradbena dela je vodil gradbeni mojster Slavko Urbanec iz Suhadol, bivši dachauski taboriščnik Krajani so navdušeno pomagali z udarniškim delom. Tako je zidava šole razmeroma hitro napredovala, čeprav je primanjkovalo zdaj tega. zdaj onega. Tudi brez nesreče ni šlo. 24. maja 1947 se je ponesrečil učenec tretjega razreda Cveto Cibašek iz Most. Padel je iz prvega nadstropja na betonsko ploščo. S počeno lobanjo so ga prepeljali v ljubljansko bolnišnico. Opomogel si je. vendar mu je nesreča pustila posledice. Zelo uspešno je vodil gostilno "Pri Olgi" v Mostah. Umrl je leta 1983. Čeprav še ni bila celotna šolska stavba pokrita, so se šolarji iz prejšnjih zatohlih prostorov že 2. januarja 1948 preselili v novo, za silo opremljeno šolsko poslopje. 11. julija 1948 jc bila vsa stavba pokrita. Šolsko poslopje v Mostah je bilo dokončano in slovesno izročeno svojemu namenu 12. septembra 1954. Ob tem dogodku je bilo lepo okrašeno z venci in zastavami. Te so visele tudi s hiš krajanov. Ves kraj se jc veselil in se udeležil te slovesnosti. Prišli so tudi zastopniki OLO iz Kamnika, ljudske prosvete, ljudskih organizacij in mojstri, ki so sodelovali pri zidavi; prav tako tudi učiteljski zbor z dijaki. Učenci in domačini so pripravili lep kulturni program. Poslopje je bilo izročeno nižji gimnaziji v Komendi. Vredno je omembe, da so pri tej slovesnosti pionirji ljudske šole čestitali pionirjem gimnazije ob prihodu v stavbo in jim poklonili šopek rož. Za dograditev šolske stavbe v Mostah je Okrožje Ljubljana okolica prispevalo 5.000.000 din. Okrajni ljudski odbor v Kamniku 2,600.000 din. domačini iz Krajevnega ljudskega odbora Moste pa v materialu (les in podobno, razni dovozi) in v 7* m. ¿1 denarju za okrog 5,000.000 din prostovoljnih darov. Podpora ljudske oblasti je bila res izdatna, s tem pa je pokazala dobrohotnost do občanov. Prvo leto bivanja v novem poslopju je bilo 165 "nižjih gimnazijcev". Med šolskim letom so živahno sodelovali v raznih krožkih: dramskem, TVP, šahovskem, likovnem, naravoslovnem itd. V naslednjem šolskem letu je sprejelo 167 dijakov, od tega šest iz Vodic, štiri pa iz Zaloga. Zapisi ravnateljev o kulturnem delovanju na šoli in zunaj nje kroniki napisal sledeče: "Z ozirom na lanskoletne pripombe v Kroniki o kulturnem izživljanju v kraju pa je pisec mnenja, da kljub dobronamernosti niso objektivne; prav pri kulturnem delu so za uspešno delo potrebne osebne žrtve ljudi, ki ga hočejo voditi." Novi ravnatelj Fakin je začel skrbno pisati šolsko kroniko med šolskim letom 1953/54, pri tem pa upošteval odnos učencev do učiteljev in obrnjeno. -menda kostenlos angeboten wurde, ah. Der Autor erwaehnt auch den Einsatz der Schulleiter und Lehrer in Komenda und Moste auf kulturellem Gebiet innerhalb und ausser halb der Schule, verschiedene Aktivi-taeten tler Schueler (Schulgc nossenschaft), wie es mit dem Religionsunterricht in der Schule nach dem 2. Weltkrieg aussah, un berichtet auch ueber verschic bene Disziplin-und andere Probleme an der Schule. Der Beitrag von Viktorijan Demšar wurde fuer die Veroeffcntlichung. soweit erforderlich, von Jože Pavlic aus Suhadolc bei Komenda bearbeitet. Bojan Pollak, dipl. inž.. Trg svobode 5. 1240 Kamnik Viri: Arhiv Alpinističnega ixlscka Kamnik Malrj lluinar. Boian Pollak in I one škarja: Poskus orisa zgodovine Alpinističnega odseka Kamnik. 1895-199} /homik Planinskega društva Kamnik. 1993 Tone Sitarja Alpinizem na Kamniškem. Kamniški zbornik X. 196S Oris zgodovine Alpinističnega odseka Planinskega društva Kamnik med 1965 in 1979 Bojan Pollak Gore nad Kamnikom so imele, imajo in bo značilnem stebru v desnem delu stene. V Zobu Kalškc gore sta Franc Bauman in Franc Berlec preplezala novo smer B-B (V). Na alpinističnem taboru v zahodnih Julijcih v septembru je Tine Štritof s soplezalcem iz Nove Gorice preplezal novo smer v Zadnjih Lastovicah, v Mali Devici (IV+). Drugače pa se je v glavnem plezalo doma. v Kamniških Alpah: Rumena zajeda. Centralna v Planjavi in druge. 1971 V tem letu je kriza odseka dokončno minila. V AC) se je vključila množica mladih, povečala pa se je tudi aktivnost. 53 članov, kolikor jih je štel odsek, je opravili» 365 vzponov, torej več kot prejšnje leto. Vzpone so opravljali predvsem novi, mladi alpinisti. Od starejših je ostalo bolj malo aktivnih. To leto je bilo nekako leto menjave generacij. Zimska sezona sicer ni bila bleščeča, saj so se mladi šele uvajali v gore. Kljub temu je bilo opravljenih precej zimskih vzponov. Med njimi je bila tudi prva zimska ponovitev Pripravniškega stebra, ki so jo v februarju opravili Julči Balut. Uijzc Jerman, France Malešič. Franc Osolnik in Janez. Volkar. Poletna sezona se je začela tragično Petega junija se je v Razu želja v Zobu Kalškc gore smrtno ponesrečil Miha Lah. Njegova smrt je močno pretresla člane odseka, toda zaradi njihovega velikega števila ta nesreča ni pomenila velikega zastoja v plezalski aktivnosti. Imela pa jc še eno posledico. Vedno več članov odseka je začelo pri plezanju uporabljati čelado. Janez Kosec in Bojan Pollak sta še v juniju preplezala v Vežici llunikino smer (V+) v spomin na preminulo hrvaško alpinistko Ano Klasinc - lluniko. Čez mesec dni sta v tem ostenju preplezala v spomin na ponesrečenega Miha prvenstveno spominsko Lahovo smer (VI), najtežjo do takrat v tem ostenju. Pri plezanju obeh smeri sta posnela tudi film. ki sta ga dopolnila še s posnetki iz prejšnjega leta iz Pcrčičeve smeri. Tako je nastal prvi kamniški alpinistični film Tri spominske smeri v Vežici. V Rzeniku so v desnem delu stene, desno od Modec-Rcžkovc smeri, Berto Ribič, Tone Trobevšek in Janez 1,'ršič preplezali novo smer in jo imenovali Jakova smer (IV+). V Malem Grintovcu pa sta Berto Ribič in Tone Trobevšek potegnila Centralno smer (IV+). Tako je bila ta stena v glavnem obdelana. Od ostalih vzponov je vsekakor najpomembnejša druga ponovitev Dularjeve zajede v Jalovcu, ki je na to ponovitev čakala več let. Preplezala sta jo Kosec in Pollak. V Štruci je bila opravljena tudi prva ženska ponovitev Direktne smeri (Zinka Slapar in Marička Škrlcp skupaj s Koscem in Pollakom), v Rzeniku tretja ponovitev smeri Benkovič-Kern perle (V; Cene Kramar in Prance Male-šič), v Brani prva ponovitev 100 let stare Bosovc smeri (III), prva ponovitev smeri B-B v Zobu Kalškc gore (V; Franc Berlec in France Malešič) In še cela vrsta drugih smeri, predvsem v Kamniških Alpah (Akademska v Vežici. Centralni steber Dedca in druge), pa tudi v Julijcih (Hudičev steber v Prisojniku in druge). Tega leta se je začelo tudi sodelovanje Kamničanov s Poljaki oziroma kamniškega alpinističnega odseka s Klubom Visokogorskim iz Katowic. Prve dni avgusta je skupina 9 alpinistov in planinkc odpotovala v poljske Visoke Tatre. Po zelo gostoljubnem sprejemu, ogledu mesta Katowice in koncentracijskega taborišča Auschwitz so se odpeljali v Zakopane in naprej do jezera Morskie oko. Tu so opravili 35 vzponov od 1. do VI. težavnostne stopnje. Med njimi sta Bauman in l'ršič preplezala tudi prvenstveno smer IV. težavnostne stopnje. Odprava je lepo uspela in izpolnila pričakovanja. Udeležili so se je: Janez Ažman. Franc Bauman. Cene Kramar. Ciril Križelj, Štefan Kukovec. France Malešič. /.inka Slapar. Marička Škrlcp in Janez Uršič. Poljaki so septembra vrnili obisk in opravili v Kamniških in Julijskih Alpah 36 vzponov, med njimi tudi Zajedo. Pod Stolpom in Čez Ploščo v Skuti. Direktno v Štruci in Skalaško s Čopovim stebrom v Triglavu. Vsa aktivnost v tem letu je dokazovala, da se je odsek spet postavil na noge in da je kriza popolnoma minila. Kriza sicer ni bila tako huda. da bi ogrozila alpinizem v Kamniku, ne, za to ni bilo več bojazni, toda kvalitete, v katero je kamniški alpinizem popeljal Tone Škarja. že nekaj časa ni bilo. V tem letu pa se je začel kvalitetni dvig, ki je v kasnejših letih ne samo dosegel, ampak tudi presegel prejšnjo kvaliteto. Pa pojdimo lepo po vrsti. 1972 Aktivnost odseka se je nadaljevala z nezmanjšano močjo. Načclništvo je prevzel mlad in ambiciozen alpinist Lojze Jerman. Že pozimi na zimskem alpinističnem taboru, ki je bil to leto v Kamniški Bistrici, sta Cene Kramar in Janez Volkar preplezala novo smer v Zelcniških špicah, ki sta jo imenovala Tuhinjska grapa (II). 15. in 16. marca pa sta Janez Kosec in Bojan Pollak v drugem poskusu, v februarju, ko sta poskusila prvič, ju je obrnilo slabo vreme z močnim sneženjem, kot prva pozimi preplezala Akademsko smer (VI) v Vežici in s tem začela novo obdobje v kamniškem alpinizmu: kvalitetni zimski vzponi. To zimo sta bili preplezani še dve prvenstveni smeri v Brani: Domžalska (II: Stane Klemene in Slavko Šikonja) in Kamniška grapa (III: Drago Dimec in France Malešič). Na prvi pomladanski dan pa je France Malešič sam preplezal grapo med Zobom in Kalško goni in jo v spomin na ponesrečenega alpinista imenoval Mihova grapa (II). Istega dne je preplezal še grapo v vzhodni steni Kalškega Grebena. Kvalitetni vzponi so se nadaljevali celo leto. Tone Škarja in Metod llumar sta "odkrila" jugovzhodno steno Planjave, 200 do 400 m visoko steno čisto na koncu Kepovega kota. 25. junija sta v tej steni, do takrat še popolnoma deviški, potegnila svojo smer (IV-V), ki so jo čez tri tedne ponovili Lojze Jerman, Bojan Pollak in Franc Vet-torazzi. V Štruci sta Stane Klemene in Štefan Kukovec kot trening za Dolomite ponovila Direktno smer. Toda do odprave v Dolomite ni prišlo. V začetku avgusta se je namreč Štefan Kukovec smrtno ponesrečil pri soli-ranju v Dedcu. Še v juliju so Lojze Jerman, Bojan Pollak. Franc Vcttorazzi in Biscrka Žerjav preplezali v JV steni Planjave novo smer (V+), ki so jo nato imenovali po ponesrečenem Kukovcu. Nesreča je samo za nekaj časa zavrla delo odseka in njegovo plczalsko aktivnost. Kmalu nato so se nadaljevali dobri vzponi: prva ponovitev Kamniške smeri (V+, A2) v Vršičih (Dijze Jerman. Janez Kosec in Franc Vetto-razzi). Direktna z Glavo Planjave v Planjavi in Aschenbrennerjeva smer v Travniku (Kosec in Pollak), Raz Jalovca in druge. lega leta je bila organizirana tudi prva čisto ženska alpinistična odprava na najvišji vrh Irana. 5671 m visoki Demavend. Iz kamniškega alpinističnega odseka se je je udeležila Zinka Slapar. V poletni sezoni so bili v gosteh alpinisti iz Poljske. Kamničani pa so odšli v Visoke Ture in mimogrede še v Dolomite, vendar so imeli ves čas slabo vreme, tako da so uspeli preplezati samo Dibonov raz v Veliki Cini. Biscrka Žerjav pa se je s soplezalcem iz Tržiča povzpela na Matterhorn. Poletna sezona se je uspešno nadaljevala tudi v zimsko. Takoj na začetku zime sta Cene Kramar in Bojan Pollak opravila prvo zimsko ponovitev Kamniške smeri v Koglu (VI-), dan za tem pa sta France Malešič in Janez Volkar kot prva pozimi ponovila Mali in Veliki greben (II). Pollak in Volkar sta nato 28. decembra opravila še pni zimski vzpon po Perčičevi smeri v Vežici. Razmere so bile zelo ugodne, toda vreme ni dolgo držalo. Po novem letu se je pokvarilo in kvalitetnejših vzponov v glavnem ni bilo več. Leta 1972 je odsek prekinil dolgoletno tradicijo, tla se je plezalna šola začela šele spomladi. Tokrat so začeli s šolo že jeseni, po prenovljenem konceptu, tako tla tečajniki absolvirajo zimski in kopni del. Šola je bila izredno dobro obiskana, saj se je je udeležilo kar 15 tečajnikov. Pa še nekaj se je začelo pojavljati. Vedno več jc bilo zanimanja za alpinizem tudi v Domžalah, tako da je število članov odseka, ki so bili iz Domžal in okolice, vedno bolj naraščalo. Tudi Mengšanov je bilo vedno več. 1973 Tega leta je kamniško planinsko društvo praznovalo 80. obletnico svoje ustanovitve. K proslavi tega visokega jubileja se je pridružil s svojo aktivnostjo tudi Alpinistični odsek pod vodstvom načelnika Franceta Malcšiča To leto je bilo najuspešnejše v dotedanji zgodovini alpinizma v Kamniku, vsaj kar zadeva aktivnost. 46 članov odseka, od katerih jih je 8 začelo plezati šele v jeseni, je opravilo skupaj 831 alpinističnih tur ali po 18,07 ture na člana. Na kamniškem alpinističnem odseku običajno niso nikoli delali problema zaradi pripadnosti posameznika določenemu planinskemu društvu. Važno je bilo samo članstvo v planinski zvezi in pa delo v okviru odseka Večina članov odseka je bila sicer včlanjena v kamniško planinsko društvo, posamezniki, ki jih ni bilo tako malo, so bili člani domžalskega, mengeškega, ljubljanskega in celo idrijskega planinskega društva. Ker pa jc število članov odseka naraščalo in ker je bilo vedno več članov iz posameznih planinskih društev, se je tega leta v okviru odseka formirala tudi alpinistična sekcija planinskega društva Domžale. Ta jc v začetku štela 2 alpinista in 4 pripravnike. Toda Alpinistični odsek Kamnik jc vodil skupno kartoteko in do kakšnih posebnih ločitev lega leta še ni prišlo. /.ima jc bila dokaj slaba, vendar je bilo opravljenih veliko pristopov, pa tudi vzponov. predvsem lažjih. Janez Až.man. Stane Klemene in Cene Kramar so januarja preplezali grapo levo od /.oba Kalškc gore in jo imenovali Jetijeva grapa (III). V prvih dneh pomladi, vendar še v čisto zimskih razmerah, pa so Klemene, Malešič in Šikonja opravili prvenstveno prečenje vzhodne slcnc Hrane po Gamsjih policah. Za prvomajske praznike se je v Paklenico podala odprava 12 članov, ki je v 5 dneh naredila 53 vzponov Med njimi sta Cene Kramar in Jože Močnik ponovila Klin (VI). Stane Klemene in Bojan Pollak pa Velebitaško (VI-). Nato se je zvrstila cela vrsta kvalitetnih vzponov doma: prva ponovitev Lahove smeri v Vežici (Kramar. Močnik), druga ponovitev Belega raza v Dedcu (Klemene. Kramar. Pollak), prva ponovitev več kot 900 m visoke smeri Kemperlc-Murovec (Pollak, Biserka Žerjav), ponovitev smeri Pišler-Škarja (Trikot; Kramar. Pollak) in ponovitev smeri Šimcnc--Škarja (Klemene, Močnik) - vse v Dolgem hrbtu, in drugih. Metod Humar in Tone Škarja sta v severni steni Skute preplezala novo smer - Steber Skule (V). Bauman. Matička Škrlcp in Janez Volkar pa v vzhodni steni Brane ludi novo smer, imenovano Dolgoletna. V Skuti sta Franc Berlec in Škar-ja opravila prvo ponovitev Nemške smeri (IV-V), Janez Škofic in Janez. Šušteršič pa sta v Vršičih preplezala novo smer in jo imenovala Smer stare granate (IV-V). Poleti jc 11 članov AO otlšlo v franctiskc Alpe, vendar so imeli smolo z vremenom. Uspelo se jim je povzpeli na Mont Blanc, prečenje Hudičevih igel pa so morali prekiniti zaradi slabega vremena. Naslednja skupina 8 alpinistov je imela v Franciji podobne težave z vremenom, vendar ji jc uspelo opraviti kar precej vzponov. Janez Až.man in Cene Kramar sta preplezala severno steno Aiguillc Vertc. Tone Trobcvšck in Janez Volkar pa sta takrat še kot prva Jugoslovana ponovila Švicarsko smer (V) v Les Courtcs. V domačih gorah se jc plezanje nadaljevalo z nezmanjšano močjo. Klemene in Pollak sta preplezala dve prvenstveni smeri v JV steni Planjave: v soboto Sobotno (V—) in v nedeljo Nedeljsko (lil—IV), ter v Julijcih ponovila Direktno smer v Špiku (V+) in Zajedo (VI) v Šitah Dušan Leb, Janez Šušteršič in Franci Vrankar pa so z mengeškim planinskim društvom obiskali Durmitor in poleg drugih smeri preplezali tudi dve prvenstveni lil. in IV. težavnostne stopnje v Sljcmcnu in (■rudi. Slavko Šikonja in Janez Škofic sta med tem v vzhodni steni Brane preplezala prvenstveno, Dimnikarsko smer (V), navezi Ažman-Volkar in Jcrman-Klcmenc pa v Kom-poteli še dve prvenstveni smeri: Desno (VI) in Levo (V+). Dobri vzponi so se vrstili drug za drugim in dokazovali, da sestavljajo odsek kvalitetni alpinisti, ki so sposobni rešiti še lako trd problem. Vendar se odsek ni ukvarjal samo s plezanjem. Ob 80. obletnici ustanovitve planinskega društva Kamnik je iztlal plezalski vodnik za področje Korošice. ki ga jc na roke napisal Bojan Pollak. Drobna knjižica je pomenila nov pristop k tovrstni literaturi, saj je za vsako opisano smer narisana tudi njena shema, vse višine smeri pa so bile premerjene z višinomerom. Velika poletna plczalska dejavnost jc napovedovala tudi močno zimsko sezono. In res. Komaj se je zima dobro začela, so Bauman, Trobevšek in Volkar 30. decembra kot prvi pozimi ponovili Centralno smer v Malem Grimovcu, istega dne kot Klemene in Pollak Majsko smer v Planjavi. 1974 Aktivnost preteklega leta ni ponehala Pripravljali sta se dve odpravi, ena na Kavkaz in druga v Himalajo. Po skoraj desetih letih je imel kamniški odsek spet alpiniste, ki so bili sposobni, da sc udeležijo katerekoli od obeh odprav To je bila velika vzpodbuda za kvalitetne vzpone, tako tla se je plezalska aktivnost kljub slabim razmeram nadaljevala z nezmanjšano močjo. Za to obdobje lahko rečemo, da jc bil kamniški odsek nedvomno eden najboljših v celi tedanji Jugoslaviji. Vodstvo odseka je prevzel Stane Klemene. Poleg domžalske alpinistične sekcije se je v okviru kamniškega odseka ustanavljala še mengeška. Vendar sta obe še vedno delovali v kamniškem odseku. Takoj na začetku zime je padlo več kot pol metra novega snega in za novo leto je ponovno snežilo. Stene so hile ometane s snegom, sneg je bil celt» v previsih in strehah. Vendar to ni preprečilo aktivnosti Kamni-čanov. Komaj se je vreme malo ustalilo In so se uleteli najbolj nevarni plazovi, so že bili v gorah. Petega januarja sta Klemene in Pollak kot prva pozimi ponovila popolnoma zasneženi Severni raz Vežice (III), čez teden dni pa spet kot prva pozimi smer Bauman-Trobevšek (IV+) v Malem Grintovcu. Naslednji dan sta ista plezalca skupaj s Ccnctom Kramarjem opravila še prvo zimsko ponovitev Direktne smeri na Konja (IV) v grebenu Rinka-Skuta. Vsi ti vzponi so bili kot priprava za enega najboljših zimskih vzponov, kar so jih Jugoslovani preplezali v tem obdobju, za Zajedo (VI) v Šitah. Vanjo so se Cene Kramar, Stane Klemene in Bojan Pollak podali 19. januarja in po petih dnevih plezanja. 23. januarja, stali na vrhu stene. To je bil uspeh, ki ga kamniški alpinizem do takrat še ni dosegel, jugoslovanski pa samo enkrat z zimskim vzponom čez Čopov steber. Pa tudi drugi alpinisti v tem času niso mirovali. Metod Humar in Tone Škarja sta kot prva pozimi ponovila več kot 800 m visoko Bosovo smer (III) v zahodni steni Brane, Lojze Jerman. Jože Močnik in Ludvik Retar pa 26. januarja smer Ilumar-Škarja (V-) v JV steni Planjave, tudi kot prvi pozimi. V isti steni so tlan pozneje Dušan Leb, Janez Šušteršič in Franci Vrankar prvič pozimi ponovili Nedeljsko smer (III-1V). Isti trije so nato kot prvi pozimi preplezali tudi Kamniško smer (V+, A2) v Vršičih Poleg tega pa so Lcb. Šušteršič. Vrankar in Retar preplezali še prvenstveno smer v Zeleniških špicah in jo poimenovali Namizni prt Za konec zime sta Klemene in Pollak opravila še prvo zimsko ponovitev SZ raza (IV+) v Vežici. Skratka, bera kvalitetnih zimskih vzponov je bila takšna, kakršne ni bilo še nikoli doslej. Zaradi ugodnih razmer se je piezalska aktivnost nadaljevala rudi v aprilu. Janez Škofic in Emil Tratnik sta v Planjavi preplezala novo smer. ki sta jo imenovala Univerzalna (III—IV). Janez Ažman in Cene Kramar pa sta opravila tretjo ponovitev spominske smeri (ieršak-Grčar v Vežici. Poleg tega so bile do prvega maja preplezane še Kamniška v Koglu in Direktna v Štruci (Klemene. Pollak) in Akatlemska v Vežici (Pollak. Vrankar). Za prvomajske praznike je bila spet organizirana odprava v Paklcnico, kjer so poleg množice drugih kvalitetnih smeri preplezali tutli Klin (Klemene. Pollak), spominsko smer 1'mberto Girometta (VI). tretja in četrta ponovitev (Kramar. Vrankar in Klemene, Pollak). Doma se je nato zvrstila cela vrsta dobrih vzponov: prve ženske ponovitve Perčičeve spominske smeri (VI-) v Vežici (Matička Škrlcp skupaj s Klemenccm) in Smeri čez Ploščo (V) v Skuti (Marička Škrlcp skupaj z bratoma Šušteršič), Hunikine smeri (V+) v Vežici (Marička Škrlcp z Ažmanom in Kramarjem) in druge: Cizljev raz. (VI) v Špiku (Klemene, Pollak). Lahova v Vežici (Klemene in Jože Rožič iz Rateč). Centralni steber Rzenika (Klemene. Šikonja). Comicijevl kamini v Mrzli vodi (Jerman. Škofic) in še druge. Stane Klemene in Bojan Pollak sta desno od Direktne smeri v Štruci preplezala novo smer, ki sta ji dala ime Smer treh svedrovcev (V+. A3) in sta jo čez. dva tedna ponovila Jerman in Škofic. Skratka, dobri vzponi so se vrstili drug za drugim. 'lega leta sta bili organizirani tutli dve odpravi v tuje gore in Kamničani so zaradi svojih alpinističnih uspehov povsem upravičeni» pričakovali, da bodo temu primerno tudi zastopani v njih. Pa ni bilo povsem tako. Za odpravo v Kavkaz je bil izbran samo Stane Klemene. Ta se je povzpel na najvišji vrh gorovja Elbrus. V steni Čatin-Taua pa je moral zaradi poškodbe roke - nanjo mu je padel kamen - obrniti. Preplezal je še steni» l'lu-Taua in Pik Ščurovskega, nadaljnji načrti pa so bili opuščeni zaradi smrtne nesreče hrvaške naveze. Zato so se pa V. JAMO udeležili trije člani odseka: Tone Škarja kot vodja i»dpravc. Bojan Pollak in Tone Trobevšek kot člana. To je bila do takrat vsekakor najuspešnejša JAIIO. Poleg tega. tla je kar 9, takrat še Jugoslovanov, drugače pa samih Slovencev, med njimi tudi Tone Trobevšek, stopilo na 7902 m visoki Kangbačcn in tako povrnilo dolg gori, ki ga je naredila II. JAIIO leta 1965, sta bila osvojena na alpski način še dva do takrat neprcplczana vrhova: Vrh V. JAIIO (okoli 6500 m) in 6812 m visoka Dimigilata ali Vtedge Peak (Ramtang Čang). Na slednjem je bil tudi Pollak skupaj z Janezom Gradišarjcm in Mihom Smolejem. To je bil do takrat najvišji popolnoma samostojen vrh v Himalaji, na katerega so prvi stopili Slovenci. Vendar to niso bili edini Kamničani, ki so bili uspešni v tujih gorah. Odsek je organiziral tudi manjšo odpravo v Zahodne Alpe. Tam so Janez Ažman, Franci Bauman in Cene Kramar preplezali tri kvalitetne smeri: Greloz-Roch v Trioietu, Charlet-Si-mond v Les Courtes in Diagonalo v Brcnvi, zadnji dve sta bili tudi pni jugoslovanski ponovitvi. Konec leta pa so bile narejene še tri prve zimske ponovitve: Klemene, Kramar in Pollak so v dveh dneh preplezali lahovo smer (VI) v Vežici, Lojze Jerman in Janez Škofic sta preplezala Smer treh svedrovcev (V+, A3) v Struci, Slavko Šikonja in Franci Vrankar pa Dolgoletno smer (1V-V, II) v Brani. Leto 197i je bilo vsekakor najuspešnejše leto kamniškega alpinističnega odseka do takrat in je pomenilo nov korak naprej v kvaliteti, ne samo v kamniškem, ampak v celotnem jugoslovanskem alpinizmu. Takrat se je tudi prvič zgodilo, tla je bil za najboljšega športnika občine Kamnik proglašen alpinist, in to je bil Bojan Pollak. 1975 Alpinistični sekciji Domžale in Mengeš sta postali tako močni, ne samo številčno, ampak tudi kvalitetno, da sta dosegli vse pogoje za svoje samostojno delovanje. Zato sta se tega leta odcepili od kamniškega alpinističnega odseka in začeli svoje samostojno uspešno delovanje. Seveda ta odcepitev ni bila opravljena v trenutku in po balkansko. S cepitvijo niso bile potrgane vse vezi, ki so družile člane Še zdaleč ne. Sodelovanje je še naprej obstajalo. Še celo leto 1975 so alpinisti vseh treh planinskih društev prirejali skupne akcije. Cepitev pa je bila resnično nujna. Na sestankih je bila običajno prisotna pravcata množica članov Ker cepitev ni bila nasilna, ampak je bila posledica razvoja alpinizma na kamniškem področju, tudi ni bila opravljena po teritorialnem principu. Tako so v kamniškem odseku še vedno ostali nekateri alpinisti, čeprav so bili doma od drugtKl. ne pa iz. Kamnika. Med njimi je bil Tone Škarja. rojen Mengšan in najboljši alpinist zadnjih let, pa tutli Marička Škrlep, ki je bila v teh letih ena najboljših slovenskih alpinistk. Vodstvo odseka je prevzel Cene Kramar. Članstvo odseka se je res zmanjšalo z 39 na 28. vendar njegova aktivnost ni upadla. Sicer res ni bilo toliko kvalitetnih vzponov kot leto dni prej, vendar jih je bilo vseeno še precej. Takoj po novem letu sta Lojze Jerman in Bojan Pollak skupaj s Klemencem iz AO Domžale opravila prvo zimsko ponovitev Dimnikarske smeri (V-) v Brani. Dober teden pozneje pa je Pollak skupaj s Klemencem ponovil tutli kot prvi pozimi Hunikino smer (V+) v Vežici. Ta dva alpinista sta malo pred koncem zime opravila tutli prvi zimski vzpon čez Zajedo (III) v Zelcniških špicah Smer, ki je poleti prijetna plezarija. je bila v spodnjem delu pravi ledeni slap. Poleti se je zvrstilo nekaj dobrih vzponov, med njimi tudi štirje prvenstveni: 27. in 28. julija sta MettKl Humar in Tone Škarja preplezala novo smer v zahodni steni Brane, ki je že tlolgt) čakala na svoje obiskovalce. Spodnji tlel smeri poteka po navpičnem stebru in jc ocenjcn s V+, A2, zgornji del jc pa lažji. Avgusta sta Lojze Jerman in Janez Škofic preplezala severno steno Kompotele v novi smeri, ki sta jo ocenila s V+, A2. Dušan Kregar. Marjan Kregar in Srečo Podbevšek pa so septembra preplezali značilni steber v vzhodni steni Brane in ga zato, ker so med plezanjem precej počivali, imenovali Steber ptKitkov (V-, l-II). Dušan llumar in Janko Plevel pa sta za zaključek kopne sezone potegnila še novo smer v Jermanovem turnu. Od ostalih vzponov jc pomembna prva ženska ponovitev Raza (V+) v Plazkem Voglu, ki jo je opravila Marička Škrlep skupaj z Matijevcem iz AO Šmarna gora. ludi tega leta so Kamničanc zvabile v goste tuje gore. Tako se jih je osem odpravilo na Poljsko na povabilo Kluba Wysokogor-skega iz Katovvic. Ker pa niso imeli sreče z vremenom, je bila bera vzponov precej slaba. Vsak dan je namreč deževalo, edini sončni dan pa jim je pobrala birokracija. Druga odprava se je podala v zahodne Alpe. In tam so bili opravljeni tako kvalitetni vzponi, kot jih Kamničani do takrat skoraj še niso preplezali. Janez Ažman in Cene Kramar sta v Grand Pilier d'Angle v Mont Blancu kot prva Jugoslovana preplezala drugo ponovitev smeri Bonatti-Zappelli (VI). Kramar je nato z Zvonctom Andrejčičem iz AO Ljubljana Matica preplezal še severno steno I-es Droites v smeri Cornuau-Davaille (VI-). Tega leta so člani odseka dosegli tudi dva svoja višinska rekorda. Prva članica kamniškega AO. ki je presegla višino 6000 m. je bila Biserka Žerjav. Ta se jc med trekingom v Himalaji povzpela na 6157 m visok vrh Bojan Pollak pa je bil prvi član kamniškega alpinističnega txlseka. ki je prišel nad 8000 m. Kot član VI. JAHO je v prvi skupini tlosegel tabor V 8020 m visoko. Na žalost mu je pošktnlba noge onemogočila, da bi se pridružil sedmerici, ki se je povzpela na 8481 m visok vrh Makaluja in tako dokazala, da sodi naš alpinizem v sam svetovni vrh. Kljub temu mu je uspelo po okrevanju priti še na 6157 m visok vrh. poleg tega pa še na dva vrhova, na katera do takrat še ni stopila človeška noga: 5900 m visok Vrh jugoslovansko-šcrpovskcga prijateljstva in v solo vzponu še na vrh ls\va-la (5700 m). l.'deležba na VI. JAHO in pa kvalitetni vzponi v Franciji vsekakor pomenijo nadaljevanje uspehov, doseženih v prejšnjem letu. Ne samo to. To je bila njihova potrditev in lahko bi rekli, da morda še za stopničko višja uvrstitev. To je bil vrh kamniškega alpinizma, ki je trajal dve leti. Po uspešni poletni sezoni je zavladalo malo zatišja, vendar samo do začetka zime. Takoj prvega dne koledarske zime sta Bojan Pollak in Janez Volkar kot prva pozimi preplezala eno redkeje plezanih smeri v Kalški gori - Sončno smer (IV+, Al). Ta smer jima je ostala še posebno v spominu, saj sta v istem dnevu, ko sta smer preplezala, sestopila v Kamniško Bistrico in se nato peš vrnila do Stahovice, od koder sta nato 7. avtom prišla v Kamnik samo toliko, tla sta takoj nato lahko odšla na reševalno akcijo. Še pred koncem leta sta nato Marjan Kregar in Bojan Pollak v treh zaporednih dneh naredila tri prve zimske ponovitve: JV steber Babe ali Lučke Brane (I-ll). Polikarpov steber (IV-F, Al) v Škarjah in Bolostajo (IV-V) v Vršičih 1976 Novo leto se je začelo z velikopoteznim grebenskim prečenjem od Krvavca čez Kalški Greben, Grintovec, Skuto. Rinko, Brano. Planjavo. Ojstrico, Vršiče, Konja, Rzenik do Velike planine, ki sta ga kot prva v celoti izvedla meti novoletnimi prazniki Marjan Kregar in Janko Plevel. Še v času novoletnih praznikov sta Marička Škrlep in Janez Volkar kot prva pozimi ponovila smer Matičič-Zupan (lil) v južni steni Planjave. Osem dni pozneje pa so Dušan Kregar. Marjan Kregar in Bojan Pollak opravili prvo zimsko in obenem tudi prvo ponovitev Stebra počitkov v Brani. Nato se je zvrstilo več lažjih vzponov in pristopov. Februarja pa sta Marjan Kregar in Bojan Pollak kot prva pozimi preplezala še Raz želja (IV+. Al) v Zobu Kalške gore Zima je nato minila brez kakšnih kvalitetnejših vzponov, pa tudi aktivnost odseka se je počasi umirjala Po dveh izredno uspešnih letih je sledilo leto zatišja. Mlajše generacije še niso dosegle svojega kvalitetnega vrha. starejše so postale utrujene, vsaj začasno. V življenju odseka je nastopilo obdobje umirjenosti, o krizi namreč ne moremo govoriti. Posebno ne pri 36 članih in 451 vzponih. Ampak je že tako. da tudi - topla olnlobja z veliko padavin so se menjavala s hladnimi Šele proti koncu februarja se je vreme stabiliziralo in takrat so bili opravljeni pomembnejši vzponi. Tako sta 26. februarja Marjan Kregar in Bojan Pollak preplezala novo smer v severozahodni steni l.uike Brane (III—IV. 500 m), naslednji dan pa še eno lažjo v isti steni skupaj s Klcmencem in Vrankarjcm (AO Domžale. AO Mengeš). Naveza Kregar-Pollak je bila to zimo gotovo najbolj aktivna, saj je poleg prvenstvenih smeri v Babi preplezala še prvenstveno smer v Zeleniških špicah. poleg tega pa opravila še šest prvih zimskih ponovitev: Iglič-Verbic (ll-lll) in Černivec-Pi-bernik (III—IV) v Širuci. Mihova grapa v Kalški gori. Sobotna (V-) v JV steni Planjave. Namizni prt v Zeleniških špicah in Univerzalna (III—IV) v zahodni steni Planjave, zadnje tri skupaj s Klcmencem iz Domžal. No. tudi drugi niso mirovali. Janez Bcnkovič in Dušan Podbcvšck sta opravila prvo zimsko in s tem prvo ponovitev Bobnarja (V. II). več kot 900 m visoke grape v jugozahodni steni Brane, kar je bil eden najboljših vzponov to zimsko sezono. Zaradi varnosti sta plezala v noči med 1. in 2. marcem. Irena Markuš in Dušan Podbevšek sta nato kot prva pozimi preplezala spodnji del Pripravniške grape (IV. II) v Planjavi, štiri dni za njima pa še Janez Benkovič in Franc Vettorazzi. V okviru priprav na odpravo v Paklcnico je Irena Markuš skupaj z Dušanom Pod-bevškom in Ivanom Sprukom preplezala Rumeno zajedo v Koglu. Nato pa se jc odpravila v Paklcnico največja skupina Kam-ničanov doslej. Kar 16 jih je plezalo v stenah Anic Kuka. Čuka in drugod. Skupaj so opravili 91 vzponov, med njimi tudi Raz Klina (A3, Janez Bcnkovič in Dušan Podbevšek), Klin (VI. Dušan Humar in Dušan Orehek). Jenjavi (VI, Marjan Kregar in Bojan Pollak) in druge. V Kamniških Alpah so nato opravili vrsto vzponov najtežjih težavnostnih stopenj Med njimi je bila tudi druga ponovitev Jernejevega stebra v Dolgem hriMu (VI-). ki jo je opravil Tone Škarja skupaj s Stanetom Bclakom iz AO Ljubljana Matica. Dušan Humar in Dušan Orehek sta opravila tretjo ponovitev Mengeške smeri (V+) v Vršičih. Poleg tega pa jc bilo prcplczanih šc 7 novih smeri. Od tega pet v Kalškcm grebenu: Raz razočaranj (II. Janez Bcnkovič. Tone Trobevšek), Raz trojčkov (I—II. Ludvik Retar. Matička Škrlep. Janez Volkar) in pa šc spominska smer Slaparjeve (III). F.sasta (III—IV) ter Direktna (III—IV), ki jih jc preplezal Bojan Pollak skupaj s Klcmencem iz AO Domžale. Ta dva sta 11. junija preplezala v zahodni steni Brane tudi novo. skoraj 500 m visoko smer (IV-V), ki sta jo imenovala Vojkina smer v spomin na domžalsko alpinistko Vojko Slapar. ki jo je leto dni prej na Kalškcm grebenu ubila strela. Ob koncu kopne sezone pa sta Irena Markuš in Dušan Podbcvšck potegnila šc novo smer v Kalški gori (Miškina grapa. IV). V tujini je bil od kamniških vzponov najpomembnejši tisti čez SV ozebnik v Druju, ki jc bil ocenjen z najvišjo težavnostno stopnjo (VI + ). Navezo treh je sredi stene ujel vremenski preobrat z velikim padcem temperature in močnim sneženjem. Plezali so naprej, ker bi bilo spuščanje prenevarno. Vendar sta na vrh priplezala samo Janez Ažman in Dušan Podbevšek. Cene Kramar pa jc 150 m pod vrhom umrl. Tako jc pomenil ta izjemni uspeh tudi veliko tragedijo in neprecenljivo izgubo za kamniški alpinizem, saj jc bil Kramar na najboljši poti. da postane vrhunski alpinist. Tudi drugi vzpon v skupini Mont Blanca. Greben Brcnvc (IV-), ki so ga opravili Janez Benkovič. Marička Škrlep. Tone Trobevšek in Janez Volkar. bi se skoraj končal s tragedijo. Zaradi poslabšanja vremena in drugih nesrečnih okolnosti so Škrlcpovi močno pomrznile noge in roke. Volkarju pa roke in so jima pozneje morali amputirati zmrznjene dele. lega leta jc prišlo tudi do mednarodne izmenjave alpinistov. Tako sta konec avgusta odšla v ENSA Vincenc Berčič in Dušan Orehek. Ta dva sta v okviru šole naredila vrsto srednjetežkih vzponov v ledu in kopni skali. Poleg tega so Kamničani tega leta plezali tudi v Velikem Kleku (Kramar in Vettorazzi Pallavicinijev ozebnik. IV-) in skupini treh Cln (Franc Berlec in France Malešič). 'tragična izguba Ccncta Kramarja, priljubljenega "Thinca". je močno prizadela vse člane odseka, prav tako tudi nesreča ostalih. To jc močno vplivalo na aktivnost in odsek jc potrehoval nekaj časa. da si jc kolikor toliko opomogel. Tega leta sta Zveza za telesno kulturo Jugoslavije in Zveza za telesno kulturo Slovenije prvič uvedli športno kategorizacijo alpinistov. Tako so na osnovi uspešne plezalne sezone 1977 dosegli naziv športnika alpinista republiškega razreda Janez Ažman in Marjan Kregar. naziv športnika alpinista zveznega razreda pa Dušan Podbcvšck in Bojan Pollak. Od takrat naprej ni bilo več leta, da Kamničani ne bi imeli kategoriziranega alpinista. 1978 Začetek zime 1977/78 jc bil dokaj ugoden, vendar so Kamničani zamudili dobre razmere, tako da jim jc nato slabo vreme preprečilo kvalitetnejše vzpone. Še pred poslabšanjem vremena je Vincenc Berčič skupaj z Mirom Šušteršičem iz AO Mengeš opravil prvo zimsko ponovitev redko plezane Smeri desno od Okna (III) v Planjavi. Franc Vettorazzi pa jc ravno tako s Šušteršičem preplezal Centralno smer (V. Al) v Planjavi. Nato je bilo do začetka marca slabo vreme, tako da sc jc manjša skupina odpravila v Paklcnico. Ko se je vreme izboljšalo, sta Bojan Pollak in Stane Klemene iz AO O« a i i Domžale preplezala v zahodni steni Brane novo, skoraj "(X) m visoko smer, ki je bila že nekaj časa "problem" tega ostenja. Imenovala sta jo Osrednja grapa (V+, A2, II). V vzhodni steni te gore pa so Vincenc Berčič, Tatjana Golob in Bojan Pollak skupaj s Stanetom Klemencem med Kamniško grapo in smerjo V kulminaeiji (Centralno) potegnili novo. dobrih "'00 m visoko smer, ki so jo imenovali Bovistata (III). Dan prej sla Berčič in Pollak kot prva pozimi preplezala redko plezano Mulejevo smer (III) v zahodni steni Brane. Sestopila sta po Siji v močnem vetru, ki je nosil sneg. tako da sta morala plezati skoraj miže. Dan pozneje pa sta Berčič in Janko Plevel opravila še drugo ponovitev Grape med Konjem in Rzenikom. Konec zime pa so bile preplezane še 4 prvenstvene smeri v Zelcniških špicah: Irena .Markuš. Dušan Podhcvšek in Janko Plevel I. Markušcva in Podbevšek 1, Pollak in Vettorazzi 2. 1'udi prvomajska odprava v Paklenico je bila uspešna, saj je 14 udeležencev naredilo kar 93 vzponov, med njimi tudi Vclcbitaško in Kaz Klina. Žal se je 14. maja v plezalnem vrtcu v Starem gradu smrtno ponesrečil Stane Rev nik Smrt tega talentiranega in priljubljenega tečajnika je hudo pretresla odsek, vendar aktivnosti ni zavrla. Tako so bile poleti v Kamniških Alpah preplezane naslednje smeri VI. težavnostne stopnje: v Koglu Rumena zajeda (Benkovič. Berlec. Podbevšek. Pollak) in Kamniška (Benkovič, Gladek. Pollak), v Vežici Akademska (Benkovič, Gladek. Irena Markuš. Podbevšek. Pollak). Perčičeva (Benkovič. Gladek. Markušcva. Mihcla Možck, Pollak. Vettorazzi) in Lahova (Benkovič, Gladek, Markušcva, Pollak), v Dolgem hrbtu smer Šimenc-Škarja (Benkovič. Berčič. Kregar, Podbevšek. Pollak), v Štruci Direktna (Benkovič, Gladek. Kregar. Pollak), v Vršičih Kamniška (Kregar, Podbevšek, Pollak), v Planjavi Glava (Benkovič, Vettorazzi), v Dedcu Centralni steber (Benkovič, Vettorazzi) in v Rzeniku Centralni steber (Benkovič. Gladek. Kregar, Pollak). V Julijskih Alpah sta Kregar in Pollak preplezala Steber Šil (VI), v Kleku na Hrvaškem je Benkovič skupaj s soplezal-cem iz ljubljanskega Akademskega AO preplezal Brankovo, Tajanstvcno in Žoharjev steber, vse ocenjene s VI. stopnjo. Tudi prvenstvenih kopnih smeri je bilo veliko. V Kalški gori so Benkovič, Gladek in Plevel preplezali novo smer V. težavnostne stopnje, ki so jo poimenovali po Stanetu Resniku. V vzhodni steni Kalškega grebena je bilo preplezanih kar 5 novih smeri. Eno sta plezala Kregar in Pollak sama, pri ostalih štirih pa je sodelovala tudi Irena Markuš. Ocenjene so od I do 111—IV. Janez, in Mira Ažman sta v Planjavi potegnila novo smer po značilnem stebru levo od Wisiakove grape Imenovala sta jo Kratkohlača in jo ocenila s 111+ (V). Za konec poletne sezone, že v novembru, sta Plevel in Podlievšek dokončala že pred leti začelo Mekinjsko smer (IV+. Al) v Stolpu v Skuti. Poleg prvenstvenih smeri so bile preplezane še tri prvenstvene variante. V Koglu varianta Hruške (Benkovič. Ilolcar), v Rzeniku izstop Jakove smeri do vrha glavne stene (Dušan Kregar in Dušan Podbevšek). Odsek je bil celo leto zelo dejaven, saj se je pripravljala nova državna odprava, tokrat na najvišjo goro svela. Mount F.verest. 1979 Kvalitetna dejavnost članov kamniškega alpinističnega odseka se je nadaljevala in dokazovala, tla so med najboljšimi v državi. Čeprav so bile pozimi tlokaj neugodne razmere, so kamniški alpinisti opravili največ zimskih tur in tur v zimskih razmerah od vseh v Sloveniji. Preplezali st» jih 126, kar pomeni po eni strani skoraj četrtint» vseh tur v tem letu. po drugi pa to. da so plezali in hodili v gore celo leto enakomerno. Vodstvo t»dseka je za dve leti prevzel Janez Ažman. Izoblikovala se je ekipa, ki je v naslednjih letih dajala pečat kamniškemu alpinizmu in bila sinonim za njegovo kvaliteto: Benkovič, Berčič, Gladek. Kregar. Markušcva. Plevel od mlajših in od starejših neutrudni Pollak, pa tudi Škarja. ki sicer na odseku ni več blestel z množico kvalitetnih vzponov, je pa zato neprimerno več naredil za slovenski alpinizem drugje. Najpomembnejši dogodek v tem letu je bila odprava na Čomolungmo (Sagarmato, Mount Everest, 88-48 m). Vtxlil jo je Tone Škarja. otl Kamničanov sta sodelovala še dva: Dušan Podbevšek. ki je prišel do višine 8320 m in s tem tlosegel nov kamniški višinski rekord, ki ga je šele leta 1991 presegel Marko Prezelj z vzponom na Kangčcndžcngo. in Bojan Pollak, ki se je moril obrniti pri taboru V, 8120 m visoko, ker je zaratli poslabšanja vremena in pomoči prvi navezi izgubil mesto v vrsti za vrh, ki pa je nato zaradi nesreče Ang Phuja ostal nedostopen še za nekatere. Odprava je preplezala novo. najbolj zahtevno smer. ki jo je doslej, do leta 1996 kljub številnim poskusom, uspelo ponoviti samo še eni odpravi. Na ta način smo ponovno dokazali, da spada naš alpinizem v svetovni vrh. Tudi v Zahodnih Alpah smo bili Kam-ničani uspešni. Janez Benkovič in Janez. Plevel sta ponovila smer Cornuau-Davaillc (VI-). V Brenvi pa sta Benkovič in Marjan Kregar ponovila smer Major (IV). Srečanja alpinistk sveta se je udeležila tudi Irena Markuš. ki je v Dauphineji skupaj z drugimi preplezala nekaj kvalitetnih smeri: Couloir Barre Noir des Ecrins. Arête Sialouze, Pillier Cheze v Tête sud du Replat. Milan Gladek je bil skupaj s soplczalccm iz AO Tržič na tekmovanju v skalolazenju kot predstavnik Slovenije v poljskih Tatrah. Poleg tega pa so Kaniničani plezali še v Aiguille du Midi in Mont Blanc du Taculu. Doma je bilo kljub neugodnim zimskim razmeram precej dobrih vzponov. V Planjavi: Kratkohlača (Kregar, Pollak, prva v času koledarske zime. Podbevšck in Vettorazzi kot druga pozimi), Univerzalna (Kregar. Pollak), Centralna v Hrani (Bcnkovič. Kregar, P«»llak), Bosova (Bcnkovič) in še druge, ki sicer niso visokih težavnostnih stopenj, vendar so zaradi slabih razmer v tej zimi kljub temu pomembne. Poleg tega so se v kamniškem alpinističnem odseku tudi med prvimi v Sloveniji začeli ukvarjati s plezanjem v zalcdcnclih slapovih. Tako sta Podbevšck in Plevel preplezala Sinji slap pod Češko kočo. Prava kopna sezona se je začela z vzponi v Paklenici v Aniča Kuku: Fanikina (Bcnkovič s soplezalcem iz AAO), Klin (Gladek s soplezalcem iz A(> Domžale). Forma viva (VI), prva ponovitev (Bcnkovič s soplezalcem iz AO Domžale), Funkcija (Bcnkovič. Plevel) in druge Po vrnitvi iz Paklenice sta Gladek in Pevel plezala tudi v Ospu in tako kot prva iz Kamnika spoznala to zanimivo stcnico. ki je pozneje postala izredno priljubljena. Od ostalih prvenstvenih naj omenim samo pomembnejše: Kramarjcva v Koglu (V—VI, Gladek s soplezalcem iz AO Mengeš), Smer zlomljene bajle v Velikem grebenu (IV+, Al. Kregar. Pollak). Deževna smer v koti 370 (Paklenica), ki so jo preplezli Markuševa. Podbevšck in Vettorazzl, in Do-pustniška na Peljcšcu (Pollak), ki je zanimiva zaradi tega, ker odkriva novo področje. Benkovič in Plevel sta preplezala tudi novo varianto Centralnega stebra v Rzeniku. Od ostalih ponovitev je pomembna četrta ponovitev kombinacije Helba-Čopov steber v Triglavu, ki sta jo opravila Bcnkovič in Gladek, ponovitve Ljubljanske (Benkovič, Gladek). Wisiakove (Kregar, Pollak), Skalaške s Čopovim stebrom (Plevel, Potočarjeva) v Triglavu, Zajede (Balantič, Gladek), Bclač-Zu-pan (Orehek. Potočarjeva) in Stebra (Benkovič, (iladek), vse v Sitah. in Zajede v Travniku (Bcnkovič, Strajhar). Tudi v Kamniških Alpah je bila aktivnost zelo močna. Posebno se je izkazala Violeta Potočar. ki je tega leta zablestela kot zvezda repatica. saj jc preplezala vrsto odličnih smeri: Centralni steber in Kamniško s Plevelom. Jakovo in Modec-Režkovo z Benk-ovičem. vse v Rzeniku. poleg tega pa še Direktno v Štajerski Rinki. ki so jo plezali tudi Balantič. Benkovič, Markuševa. Kregar in Plevel, in Akademsko v Vežici, ki so jo poleg nje plezali tudi Ahlinova. Golobova, Kregar, Plevel in Pollak. Z letom 1979 se je nekako zaključilo obdobje, ko so se Kamničani potrdili tudi v Himalaji. Sicer niso organizirali svojih odprav, vendar je bila njihova udeležba na državnih odpravah tolikšna, da so prispevali pomemben delež k visoki kvaliteti slovenskega oziroma takrat še jugoslovanskega alpinizma. SUMMARY Bojan Pollak This article describes the activity of the Alpine Section of the Mountaineering Club Kamnik during the period from 1965 till 1979. The main activity was climbing off different routes of different difficulties, also the hardest ones, on different mountains The activity was spread on the mountains in former Yugoslavia, Alps. Carpathians and also on Caucasus. Elburz. Hindukush and Himalaya. The members of the Alpine Section Kamnik have achieved many great successes on the field of mountain climbing They have made many new routes in domestic mountains and were also the members of three successful Himalaya expedition, of which two were led by Tone Skarja Metod Humar was one of the three expedition's members who stood in year 1965 on the top of 7.538 m high Yalung Ri. which is the highest peak ever reached by Slovenians before any other nation. Tone Skarja was the leader of the successful expedition, which reached the top of the Mount Everest on the new route on the West ridge in the year 19"79. And between this two expeditions many alpinistic and other acts, which are written in this article have been made. Cm ijJ T; Pričetki procesa demokratizacije na Kamniškem France Tomšič Moč zemlje France Tomšič. v petek. 12. septembra 1986, sem se dipl inž.. Pcrovu pOZrM) popoldne vračal s službenega po-16 B, 1241 Kamnik K . „ , , . , „ tovanja v Beograd, kjer sem bil na pogovorili s strokovnjaki iz vojnotehničnega inštituta zaradi rekonstrukcije aerodinamičnega tunela za preizkušanje letalskih modelov. Litostroj iz Ljubljane in Metalna iz. Maribora sta že pred leti skupno zgradila to velikansko napravo, ki spada med največje v Evropi, /.a menoj so bili trije naporni dnevi, zato sem se med potjo domov veselil tople kopeli in dveh prostih dni. Že med vrati mi je hčerka Nadja sporočila, da me je prejšnji dan iskal sosed Lojze Komar Povedala mi je, da mora nujno govoriti z menoj. Z Lojzetom se že dolgo poznava, še s kamniške nižje gimnazije, kjer sva bila sošolca. Kasneje so se najine poti razšle; on je ostal na očetovi kmetiji, jaz pa sem nadaljeval šolanje v Ljubljani in se kmalu po študiju podal po svetu. Jeseni leta 1978 sva se po dvajsetih letih ponovno, čeprav naključno, srečala na bencinski črpalki v Kamniku. To je bilo ravno tisto obdobje, ko sva z ženo že nekaj let zaman iskala primerno gradbeno parcelo. Zato sem Lojzetu ta problem previdno omenil, ker sem vedel, kako so kmetje občutljivi na vse. kar je v zvezi z zemljo. Tudi Lojze je bil skoraj užaljen, ko sem mu proti koncu najinega pogovora omenil, da bi bil pripravljen kupiti del njihovega griča na Zgornjem Perovem, ki leži severno od hiše, kjer je sedaj travnik in sadovnjak. Ker sem bil seznanjen z urbanističnim načrtom Kamnika, sem vedel, da ta predel zaenkrat še ni zazidljiv in da predstavlja zeleni pas. To je omenil tudi Ixijze. Vendar sem upal. da bi bilo to območje lahko uvrščeno pod urbanistični red, ker je ta zemlja 3. ali celo 4. kvalitetnega razreda, torej manj primerna za kmetovanje. Sploh pa je ni bilo mogoče obdelovati s kmetijskimi stroji, ker so pobočja prestrma. V začetku februarja 1980 smo podpisali kupoprodajno pogodbo, spomladi pa je iz blatnega gozdnega kolovoza, ki ga že dvajset let ni nihče uporabljal, pričela nastajati cesta do gornjega dela parcele, kjer naj bi stala hiša. Do majskih prazničnih dni je bila cesta končana. Naslednja tri leta pa lahko označim za leta garanja in odrekanja. Brez neprecenljive pomoči svojega sorodstva pa hiše v tem času ne bi mogel zgraditi. Tudi moja žena (iizcla. čeprav "mestno dekle", ni nič zaostajala /.a drugimi. Dva dni pred začetkom šolskega leta 1983 smo se iz hiše. ki je last sestre Cilke in svaka Mileta in kjer smo stanovali skoraj sedem let. preselili v naš novi dom. Medtem ko sem razmišljal o preteklosti, ki se mi je pred očmi zvrtela kot lilmski trak. je Lojze prispel do terase, kjer sem ga pričakal. "Poglej. France, medtem ko si bil v Beogradu, so te barabe izdale to knjižico. Videti je, da nam hočejo vse pobrati." je razburjeno govoril Lojze in mi kazal neko knjižico. To je bilo skupščinsko gradivo skupščine občine Kamnik, št. 4, kjer sta bila objavljena dnevni red in gradivo za 6. sejo zbora krajevnih skupnosti in 5. sejo zbora združenega dela (ZZD). Seja ZZD je bila sklicana za 25. september 1986. seja zbora krajevnih skupnosti (ZKS) pa za 25. november 1986. Oba zbora sta imela na dnevnem redu predlog odlok;» o prenehanju lastninskc pravice na območju B3 (Kamnik - Novi trg) in osnutek odloka o prenehanju lastninske pravice na območju B8 (Kamnik - Zgornje Perovo). Na zadnjih dvajsetih straneh skupščinskega gradiva sta bila natisnjena oba odloka, manjkal je samo še podpis predsednika skupščine občine Kamnik. Antona Ipavca. Prebral sem usodni 3. člen. ki se je glasil: "Lastninska pravica preneha na naslednjih zemljiščih k. o. Kamnik." Nato je bilo v posameznih rubrikah navedenih 105 parcelnih številk s posameznimi zemljiškoknjižnimi lastniki, označbo kulture in velikostjo površine. Moji dve parceli sta bili navedeni pod vložno številko 2111. Mornarjevih 7 parcel pa pod št. 374. Zelo sem se moral truditi, da sem pred Lojzetom ostal miren. Do sedaj sem v življenju doživel in preživel mnogo krivic, vendar pa je to presegalo vse meje. Spomnil sem se na izgubljeno bitko kmetov proti režimu v letu 1961, ko jim je bila protizakonito odvzeta zemlja na poljih, ki ležijo med Kamnikom. Komendo, Mengšem in Domžalami. Vse sem imel zopet pred očmi. Njihovo ponižanje, žalost in nemoč. Njihove pritožbe in zavračanje pritožb, čeprav ni bilo prav nobenih zakonskih podlag za odvzem zemlje. Takratna sodišča so bila popolnoma pod vplivom partije in so čisto odpovedala. Veljal je samo zakon moči. Čeprav so bila petindvajset let kasneje sodišča nekoliko bolj samostojna, pa sem bil prepričan, da bi mi zopet potegnili krajši konec. "Lojze, tokrat so šli očitno predaleč. Mi lahko to bitko dobimo samo, če smo pripravljeni na vse. Oprijeti se moramo istih sredstev in metod kot komunisti." "Kako jih boš premagal, ali ne vidiš, da imajo vse peni kontrolo," je deprimirano odgovoril Lojze. "Nesporno lahko zmagamo, saj tokrat niso prizadeti samo kmetje. Tokrat je za razlastitev predviden celoten Kamnik na levem bregu Bistrice, vse, kar leži južno od L s V, ¿Í. Starega gradu. Pri/atleti so tako kmetje kakor tudi delavci, obrtniki in inteligenca," sem ga poskušal prepričati. Ko je 1-ojze odšel, sem si najprej ogledal listo delegatov zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti. Vseh sicer nisem poznal, vendar pa sem ugotovil, da je med tistimi, ki sem jih poznal, večina članov Zveze komunistov. Verjetno je bilo podobno tudi med tistimi delegati, ki jih nisem poznal. To je bilo za nas slabo znamenje. Problem pa je bil tudi v tem. da mi se delegati od seje do seje menjali. Nato sem vzel drug kriterij: koliko od delegatov, ki sem jih poznal, ima lastno družinsko hišo. Ta podatek pa je bil bolj opogumljajoč. Še isti večer sem poklical svojega dobrega znanca, ki jc bil blizu vrha kamniške politične hierarhije. po prepričanju pa nikoli ni bil komunist. Bil je eden od pragmatikov v stotisočglavi množici slovenskih komunistov. Po telefonu ni želel govoriti. Naslednji dan. ko se je znočilo. sem se zapeljal do njega. Sedla sva v moj avto in se odpeljala proti Kamniški Bistrici Bil je zelo previden, stalno se jc obračal nazaj, če naju morda kdo ne zasleduje. "France, prav nobene možnosti ne vidim za vas. Vse je že dogovorjeno. Delegati zbora združenega dela za 5. sejo, ki bo 25. septembra 1986 ob 16. uri. so že izbrani in preparirani. Vseh sicer ne poznam, vendar so delegati iz večjih podjetij, kot so Titan. Stol, Svilanit in Smodnišnica. stoprocentno na njihovi strani. Med delegati, še več pa med občinskim vrhom, je veliko takih, ki bi želeli poceni priti do najlepših gradbenih parcel v Kamniku. Tudi spisek 'interesentov' sem že videl." mi je razburjeno pripovedoval. Nato sem ga prosil, naj mi v kratkih obrisih predstavi in okarakterizira občinski politični vrh. s katerim se bomo morali spoprijeti. Pričel je s predsednikom skupščine občine Kamnik Antonom lpaviccm. prešel nato na Janka Gedriha. predsednika izvršnega sveta, in nadaljeval z Davorinom Ciregoričem, predsednikom občinske konference SZDL. Albertom Rejcem, predsednikom komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja, in končal z Mihom Jazbinškom. direktorjem zavoda za urejanje prostora v Kamniku. Iz povedanih karakteristik sem zaključil, da bi sc dalo priti do kakšnega kompromisa edino z Mihom Jazbinškom. Ko sva se pozno zvečer vrnila v Kamnik, mi je dejal, naj ga ne kličem v službo, če želim še naprej ostati v stiku z njim. Tudi sedaj, skoraj deset let po izletu v Kamniško Bistrico, ko nastaja ta zapis, ne želi biti imenovan. Pravi, da je še vedno možno, da se mu kdo od teh maščuje v službi, saj je mnogo teh oseb še vedno na položajih. Seveda sem upošteval njegovo željo, čeprav sem prepričan, da je igral svojo dvojno vlogo zato. da bi tudi pri nas končno zmagali pravica in demokracija. V nadaljevanju ga bom zato imenoval Peter Novak. V nedeljo dopoldne 14. septembra sem poklical vrsto znancev in kolegov, za katere sem menil, da lahko na tak ali drugačen način vplivajo na potek dogajanj. Večina je z nami simpatizirala, kaj dosti več pa mi niso obljubili. Nekateri so mi dejali, da ne morejo veliko storili, drugi, da bo boj z mlini na veter. Upanje pa sta mi dala ing. France Pucclj in ing. Nande Škarja. delegata zbora KS iz Šmarce in Kamnika, ki sem ju poznal še iz študentskih let. Popoldne tega dne je prišel k meni moj severni sosed Marjan Dolinšek. eden izmed šestih preživelih partizanov Kamniškega bataljona. Marjan je bil eden od tiste večine partizanov, ki nikoli ni bil za komunizem, v partizane pa je šel zaradi patriotizma in upanja v zmago nad okupatorjem. Do-linškove bi razlastitev še bolj prizadela kot nas. Za razlastitev je bilo predvidenih kar sedem njihovih parcelnih številk Najbolj pa ga je ponižalo in razjezilo dejstvo, da so mu v sadovnjak za hlevskim poslopjem vrisali kar tri hiše; ko pa je pred letom dni na občino oddal vlogo, da bi smel tudi njegov sin Marjan graditi hišo za štiričlansko družino. so mu jo grobo zavrnili, češ da tam še 50 let ne bo zazidljivo, ker je to zeleni pas Kamnika. Čeprav je Marjan sedemnajst let starejši od mene, tega generacijskega "prepada'' nisem nikoli občutil. Najini pogledi na bistvene človeške vrednote so zelo podobni. Predlagal je, da takoj pričnemo v Novem trgu in na Perovem z zbiranjem podpisov proti nasilnemu razlaščanju. O tem je že govoril tudi z nekaterimi drugimi. "Marjan, ideja o peticiji ni slaba in jo bomo tutli izvedli," sem dejal, "vendar bodi prepričan, da jih to ne bo odvrnilo od njihovih namer. Imam zanesljive informacije, da se vrsta funkcionarjev iz. partijsko-političnega vrha občine že vidi v vlogi lastnikov gradbenih parcel na razlaščeni zemlji. Storiti bomo morali precej več kot napisati peticijo. Naš boj za naše pravice bo naporen in dolg. Naš nasprotnik ni samo občinska partija, zanj dela dobro utečen in dobro plačan občinski aparat, ki ga bodo podpirala podjetja, vključno s partijskim sindikatom, ki ima največji vpliv na izbiro delegatov za zbor združenega dela. Samoumevno je. da jih bodo podpirale republiške strukture, da o medijih niti ne govorim. Če propadejo v Kamniku, bo to znak za občane tudi drugih občin. Krivice se ne delajo samo nam. pred nedavnim sem bral o podobnih primerih, ki se dogajajo v Izoli, v Mariboru, na Jcžici in tudi v Novem mestu. Partija se zaveda, da ne gre samo za zemljo, temveč isti Krasno za merjenje politične moči. Zmagamo lahko samo, če se organiziramo kot opozicija partiji, npr. v odboru proti nacionalizaciji." Kasneje tega dne sem se srečal še z ing. Nandetom Škarjo in ing. Igorjem Pod-brežnikom ter njegovim bratom Branetom. Vsi smo bili odločeni, da se upremo občinski samovolji. Nande in Brane sta bila tudi člana sveta KS. Naša strategija za naslednjo sejo sveta KS in do zborov SO Kamnik je bila jasna: a) Preprečiti, da bi nas v zboru krajevnih skupnosti zastopali napačni delegati; to moramo doseči že na seji sveta oziroma seji skupščine KS ali na sestanku delegacije KS, ki bo 23. septembra. Na delegacijo ZZD pa smo imeli majhen vpliv. b) Storiti vse, da se 25. septembra 1986 z dnevnega reda seje obeh zborov - zbora krajevnih skupnosti in zbora združenega dela - doseže umik obeh spornih točk. c) Oblikovati moramo (neformalni) odbor proti nasilni nacionalizaciji. Člani tega odbora bi se medsebojno obveščali in si razdelili naloge. V naslednjih dneh se bomo morali močno naprezati, da do 25. septembra 1986, do 5. seje zbora krajevnih skupnosti SO Kamnik, pravilno obvestimo vse delegate, za katere menimo, da obstaja minimalna možnost, da nam prisluhnejo. Če bomo uspeli v teh treh točkah, si bomo pridobili čas za nadaljnje akcije civilnega upora. V naslednjih dneh smo pospešili akcijo podpisovanja peticije. Skoraj da ni bilo hiše ali stanovanja v Novem trgu in na Perovem, kjer je ne bi podpisali. Med podpisniki so bili tudi mnogi člani ZK, ker so se bali, da bi jih sosedje sicer prezirali, nekateri pa so bili tudi sami prepričani, da se nam godi krivica. Osnutek besedila peticije, ki ga je napisal ing. Alojz Bratina iz Novega trga, dopolnil pa njegov sosed ing. Nande Škarja, je bil napisan v spravljivem tonu. V tistem času v Sloveniji peticije še niso bile prav pogost način izražanja protestov, posebno ne, če je bila ta uperjena proti "nezmotljivi" partiji. Peticija, ki je bila naslovljena na občinsko konferenco SZDL Kamnik, se je glasila: Krajani in krajanke KS Novi trg! Protestiramo zoper predvideno razlastitev naših stavbnih zemljišč s strani občine Kamnik. Ker dosedanji ustni ugovori na več sestankih niso prinesli nam ustreznih rešitev, podajamo s tem pisni protest proti razlastitvi in proti postopku priprav za razlastitev. To utemeljujemo s sledečim: 1. Ob sprejetju zazidalnega načrta BS-3 smo bili zavedeni s strani občine, saj nam na naših obravnavah v KS ni bilo pojasnjeno, da po sprejetju zazidalnega načrta sledi razlastitev. 2. Prepričani smo, da se v tem primeru za družbenim interesom skriva predvsem interes zasebnih graditeljev hiš, da bi prišli z razlastitvijo do materialnih prednosti na račun razlaščenih lastnikov zetnljišč. To pa ne sme biti razlog za razlastitev. Pripominjamo, da ne oviramo gradnje objektov skupnega pomena, kot so bloki in komunalne naprave. 3. Po zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 določa občina meje območja za razlastitev, zato zahtevamo spremembo zazidalnega načrta BS-3 in s tem tudi območja predvidenega za razlastitev tako, da krajanom, ki so s trdim delom kupili zemljo in na njej zgradili domove, le-ta ne bo razlaščena. Tako je bilo tudi predlagano na zboru krajanov skupnosti Novi trg. Člani odbora pa smo se tudi zavedali, da samo s peticijo in političnim osveščanjem krajanov Novega trga bitke ne bomo dobili. Za našo stvar je bilo potrebno pridobiti tudi ostalih 24 krajevnih skupnosti in širšo slovensko javnost. Tu pa so nastali problemi. Javni mediji so nas v začetku skoraj popolnoma blokirali. Tudi Kamniški občan je o problemu razlaščanja pisal tendenciozno in površno (kako tudi ne, saj je bilo to glasilo SZDL). Nastajanje politične opozicije V odboru proti nacionalizacji dolgo nismo izvedeli za datum seje, na kateri se bosta, sedaj že tretjič, obravnavala oba sporna odloka. Edino kar smo vedeli, je bilo to, da so seje vedno konec meseca. Eden od možnih znakov, da se bližamo seji, je bilo pospešeno lobiranje po KS. Na teh sestankih in sejah, kjer so občinarji obljubljali, prepričevali in grozili ("Če odloka ne bosta sprejeta, ne bo sprejet družbeni plan, potem tudi za vašo cesto, vaš telefon in vašo kanalizacijo ne bo denarja!"), je bil povsod prisoten tudi vsaj en član našega odbora. Na ta način smo v začetku marca prišli do zaključka, da bosta odloka o nacionalizaciji lahko uvrščena že na marčevsko sejo. 12. marca me je v Litostroj poklical Igor Podbrežnik in mi sporočil, da je seznanjen z dnevnim redom 9. seje zbora krajevnih skupnosti SO Kamnika. Tako sem izvedel, da se bosta odloka obravnavala 31. marca 1987 kot 11. in 12. točka dnevnega reda. Od 12. marca dalje smo člani odbora, ki se je stalno povečeval, pospešili naše aktivnosti. V teh dneh sta k nam pristopila tudi Iva in Miro Šubelj, moja soseda. Njiju sem bil še posebno vesel, zato ker sta bila oba člana ZK. Končno sta spregledala to umazano igro, sem razmišljal. Kakor bolj se je bližal 31. marec, bolj smo bili nervozni. Podatki, ki smo jih dobivali od posameznih KS, za nas niso bili opogumljajoči. Posebno sem bil razočaran nad sklepom skupne seje delegacije iz Komende in Most, o kateri mi je 25. marca poročal moj sošolec Miro Kepic iz Most. Dejal je, da ni mogel nič doseči, da je imel občutek, da je bila večina delegatov že "obdelana" pred sejo. Ravno za delegata iz Komende in Most sem bil prepričan, da nas bosta podprla, saj sta se pred kratkim v svoji KS srečala s podobnim problemom. To je še eden od dokazov, kako odtujeno od občanov so delovale delegacije. Se bolj sem bil razočaran nad izidom glasovanja delegacije v mojem rodnem kraju, Šmarci. Ker so verjetno krajevni politiki izvedeli, da se želim udeležiti seje delegacije, ki je bila napovedana za 26. marca ob 18. uri v Šmarci. so sejo tik pred zdajci prestavili za dve uri naprej. Ko sem prišel tja, sem srečal samo Franceta Puclja - verjetno tudi njemu niso zaupali in mu spremebe niso javili. Dclegacija Šmarce je sklenila, da se glasuje za nacionalizacijo. Za delegata so izvolili Tomaža Slaparja. Že iz teh dveh primerov lahko zaključimo, kako demagoški je bil tako imenovani socialistični samoupravni delegatski sistem, ki je bil vseskozi igrača v rokah partije. Zadnja dva tedna pred 9. sejo nisem preživel doma niti enega popoldneva ali večera. Domov sem se vračal samo še spat. Podobno so bili obremenjeni tudi ostali člani neformalnega vodstva odbora. Občino smo prečesali podolgem in počez, spoznali in informirali smo večino predsednikov KS in njihovih delegatov. Nekateri so nam očitali, da sklicujemo protizakonite in ilegalne sestanke. Seveda so bili tisti, ki niso mogli preprečiti podiranja monopola nad informiranjem, ki jim je do sedaj zagotavljal obvladovati množice, na nas najbolj besni. Nekaj dni pred 9. sej«) sem imel polurni pogovor s predsednikom SO Kamnik Antonom Ipavicem. Dogovorila sva se, da bo na 9. seji skrbel za demokratičen in kulturen dialog, da bo predstavnikom Novega trga odmerjeno na seji več časa. da se bo lahko razvil enakopraven dialog. Povedal mi je, da je občina upoštevala naš predlog in je že dala pobudo skupščini SKS za spremembo zakona o stavbnih zemljiščih, tako da kasneje ne bo več prihajalo do takih sporov. S pogovorom z županom sem bil zadovoljen. o tem sem poročal tudi odboru. Ta nenadna sprememba, ta naklonjenimi se nam je zdela nekoliko sumljiva. Na posameznih sejah organov KS Novega trga pa smo zadnji čas tudi lahko opazovali, da se krajevni funkcionarji zopet vračajo na našo stran. Kaj se dogaja? Kaj vse to pomeni? Odgovor bo dan žc čez nekaj dni. sem razmišljal. Ko sem v torek, 31 marca 1987, slabe četrt ure pred pol peto uro popoldne stopil v malo avlo kamniške občine, se je tam že drenjalo vsaj 20 občanov Novega trga. Ob vhodu v veliko avlo in ostale prostore občine sta stala dva varnostnika. V notranjost sta spuščala samo občinske funkcionarje in delegate z vabili. Pristopil sem k enemu od varnostnikov in mu dejal, naj ljudi takoj spusti notri. "Upam, da vam je znano, da so v skladu s statutom občinske seje javne, poleg tega pa sem pred dnevi o poteku seje govoril tudi z Ipavicem." "To pa ne bo držalo," mi je odgovoril, "saj je ravno on ukazal, da razen vabljenih in delegatov ne smemo nikogar spustiti noter." Torej gre še za eno njihovo prevaro, sem razmišljal, ko je k meni stopil neki visok svetlolas moški srednjih let in mi osorno dejal: "Tovariš Tomšič, v tej hiši imamo tudi policijo, zato vam svetujem, da ne komplicirate. lahko dam takoj izprazniti avlo." "To bomo pa še videli." sem mu precej glasno odvrnil. Dialog s tem človekom so seveda spremljali tudi vsi ostali. Obrnil sem se k občanom in takoj za sabo opazil Rudija biča, inštalaterskega mojstra, s katerim sem se spoznal pred leti. ko je v naši hiši montiral centralno kurjavo, in Braneta Podhrežnika. "Rudi in Brane, pridita. gremo." sem ju pozval, "saj je to, kar počenjajo tukaj, protizakonito, kršijo pa tudi statut občine. Videti je, da hoče imeti Ipavic ilegalno sejo!" Ko smo odhajali, nas je najbolj začudeno gledal varnostnik. Kako tudi ne, saj je nedvomno on sam (ali Ipavic) komandirju kamniške milice naročil, naj bodo pripravljeni, če bo prišlo do neredov. Na to. da bomo mi sami poklicali na pomoč milico, verjetno tudi "udbovcc" ni pomislil. Priznam, da je bila ta poteza na prvi pogled donkihotska. vendar je učinkovala. Vsaj v javnosti, pred ljudstvom, je milica morala posredovati, če je bil očitno kršen zakon. To so bile moje misli, ko smo se bližali postaji milice. Komandir nas je že pričakoval (verjetno so mu medtem že telefonirali z občine). Povedali smo mu, kaj se na občini dogaja, da mora milica zaščititi očitno kršitev zakonov, in zahtevali, naj takoj pridejo tja, naredijo red in opozorijo župana. Ko smo prišli nazaj, so bili občani že v veliki avli pred sejno sobo v pritiličju. Z Rudijem in Branetom smo demonstrativno vstopili v sejno sobo. v kateri je bilo že nekaj delegatov, za nami pa je vstopilo še nekaj občanov. Občinski partijski fevd pa se ni dal zmesti, takoj so našli novo "variacijo": "Saj nimam nič proti temu, da ste na seji prisotni." je spravljivo pričel župan, "vendar ho to zaradi prostora nemogoče, sejna soba ima komaj dovolj prostora za delegate." Nato je Nande Skarja dejal, da imamo v 2. nadstropju sejno dvorano, ki je dovolj velika za vse. "Res je," je odvrnil Ipavic, "vendar zgoraj zaseda zbor združenega dela." "Bomo pač počakali." sem mu odgovoril, občani pa so temu pritrdili. Z Nandetom Škarjem sva se že pred pričetkom seje dogovorila, da bo v primeru, čc bi politični vrh poskušal preprečiti, da bi bili na seji prisotni tudi občani Novega trga. sprožil o tem razpravo in bo v skladu z občinskim statutom zahteval glasovanje. S polurno zamudo se je ob 17. uri pričela 9. seja zbora krajevnih skupnosti skupščine občine Kamnik. Vodil jo je predsednik zbora Anton Ogorevc, velik zagovornik nacionalizacije, čeprav bi moral kot delegat iz KS Križ. kjer je bila velika večina krajanov proti takim boljševističnim postopkom, zastopati v "duhu delegatskega sistema" nasprotno mnenje. Poleg 25 delegatov (lahko si predstavljamo. koliko truda je občinska oblast vložila, da je uspela doseči 100 % prisotnost) so se seje udeležili še: Anton Ipavic. predsednik skupščine, Stanislav Peterlin, sekretar skupščine, Davorin Grcgorič. predsednik občinske konference SZDI.: Janko Gcdrih, predsednik IS SO, Janez Brlogar. sekretar sekretariata /a ljudsko obrambo in član IS SO; Boris Bavčar, direktor uprave /a družbene prihodke in član IS SO. Zvone Cvek, član IS SO, Ivo Pire, predsednik komiteja za družbeni ekonomski razvoj in član IS SO, Vinko Poličnik, sekretar sekretariata za notranje zadeve in član IS SO, Albert Rejc, predsednik komiteja za urejanje in varstvo okolja in član IS SO. Jože Zagorc. član izvršnega sveta. Dušan Jesenik, predstavnik stanovanjsko-komunalne-cestne skupnosti in član IS SO. Franc Svetelj, družbeni pravobranilec samoupravljanja. Bogo Šest. predsednik poslovodnega organa Planinka, Andrej Skodlar. direktor Komunalnega potljetja Kamnik. Franc Poljanšek, predsednik skupščine Novi trg. boriš Zeilhofer, predsednik sveta KS Novi trg. Matjaž Puschncr, predsednik krajevne konference SZDI. Novi trg, Andrej Dermal. direktor zavoda za družbeni plan in urbanistično načrtovanje, lioris Zakrajšek, predsednik stanovanjske zadruge Kamnik. Zdenka Drolc, predsednica skupščine samoupravne stanovanjske skupnosti, Marjan Grilc, direktor Stanovanjskega komunalnega gospodarstva Kamnik. Janez Hren, predsednik komiteja zemljiške skupnosti. Od novinarjev pa so se seje udeležili: Romana Špende, novinarka Dnevnika. Romana Grčar. novinarka Kamniškega občana, in Janez Pet-kovšek. novinar Dela. Ze z liste prisotnih, ki jih je občinska oblast povabila na sejo, je bilo razvidno, da je bil njihov glavni namen občanom Kamnika, predvsem pa tudi drugim občanom v Sloveniji, pokazati, kaj bo doletelo vsakogar, ki hi se upal upreti partiji. To je bil tudi glavni vzrok, da so na vsak način hoteli preprečiti prisotnost občanov Novega trga. Partija se je bala soočenja z oškodovanci, ker se je zavedala, da so naši argumenti močnejši in bi na seji lahko prepričali enega ali drugega "omahljivca". Predvsem pa so se bali. da bi v javnost prodrli dve rcsnici, saj s tem niso imeli izkušenj. Preti pričetkom seje smo na pobudo župana z enominutnim molkom počastili spomin na pred dnevi umrlega generala Mirka Jermana, narodnega heroja, nosilca partizanske spomenice in soorganizatorja vstaje na Kamniškem - kot je poudaril Anton Ipavic. Med enominutnim molkom so mi misli uhajale v začetna šestdeseta leta, ko smo se v Šmarci. pa tudi drugod na Kamniškem, prvič srečali s prisilno nacionalizacijo kmečke zemlje. Takrat smo se Šmarčani obrnili tudi na Mirka Jermana (njegov rod izhaja iz Šmarce, tu še tlanes živi večina njegovih sorodnikov). Bil je proti boljševističnim metodam nacionalizacije, čeprav je bil eden od prvih predvojnih komunistov na Gorenjskem, vendar pa smo kljub njegovi pomoči bitko s tedanjo oblastjo izgubili. Takoj po enominutenm molku je predsedujoči dal v razpravo in potrditev predloženi dnevni red. K razpravi se je javil Nande Škarja, delegat Novega trga: "Spoštovani delegati, kot ste lahko razbrali iz dnevnega reda seje, bomo danes že tretjič obravnavali predlog in osnutek odloka t) nacionalizaciji zemljišč na območju Novega trga in Zg. Pcrovcga. Gre torej za težke odločitve, zato v imenu delegacije KS Novega trga predlagam, da sme določeno število občanov Novega trga prisostvovati na tej seji. kjer se bo odločalo o njihovem premoženju. Zaradi prostorske stiske te sejne sobe predlagam, da se takoj, ko bo končal svojo sejo zbor združenega dela. preselimo v veliko sejno dvorano, kjer bo na seji lahko prisotnih določeno število občanov. Prosim, da predsedujoči v skladu z občinskim statutom moj predlog tla v odločanje delegatom z javnim glasovanjem." Še preden je predsedujoči uspel dati ta predlog v razpravo, se je oglasil Ipavic z vehementnim glasnim zagotavljanjem, tla prisotnost občanov ni potrebna, ker so bili na sejo vabljeni predstavniki družbeno--političnih organizacij iz Novega trga. pa tudi stališče KS Novi trg je bilo posredovano vsem delegatom. Za njim je razpravljal Anton Ogorevc, ki je menil, da je bistvo delegatskega sistema prenašanje volje baze. da bodo delegati o obeh odlokih glasov-ali tako. kot so se odločale posamezne delegacije po krajevnih skupnostih, zato je nesmiselno, da na seji prisostvujejo še občani. Ogorevčevo misel je marsikateri delegat razumel kot logično, bila pa je čista farsa: do prave delegatske odločitve je prišlo samo v KS Novi trg. kjer smo o tem razpravljali na zboru krajanov in sprejeli sklepe proti nacionalizaciji. Povsod drugtxl pa je o "mnenju baze" odločala majhna elitna skupinica petih ali šestih oseb. po večini partijcev, ki so sestavljali tako imenovane delegacije krajevnih skupnosti. Potem so razpravljali še Boris Zeilhofer. Miro Kepic, delegat KS Moste, Dušan Šešok, delegat KS Komenda, Anton Flcrc, delegat KS Center, in Matjaž Verbole, delegat KS Ptxlgorje. Izmed naštetih sta se za prisotnost občanov olt>čno opredelila Miro Kepic in Anton Flere. Tomaža Slaparja, tlelegata iz KS Šmarca. pa je še zanimalo, če se s tem ne bi kršila določila poslovnika. Na to vprašanje je korektno odgovoril Franc Svetelj. družbeni pravobranilec samoupravljanja. Citiral je 304. člen poslovnika, ki določa, da so občani lahkt) navzoči, če delegati ne sklenejo, da se bo določeno vprašanje obravnavalo brez navzočnosti javnosti. Nato je še enkrat spregovoril Nande Škarja, ki je predvsem poudaril, da ne bi bilo pošteno do krajanov Novega trga, če bi jim onemogočili prisostvo-vanje ne seji, saj so izmed vseh najbolj zainteresirani za pravičen potek seje. Predsedujoči je nato oblikoval sklep: "Zbor krajevnih skupnosti zaseda brez navzočnosti krajanov Novega trga." Ogorevc je potem, ko je najprej dal predlog na txlločanjc z javnim glasovanjem (z dvigom rok), tega razveljavil, češ da ni uspelo. Pa še kako je uspelo, samo rezultat mu ni bil po volji. Glasovanje jc zopet ponovil, zopet z dvigom rok, vendar glasovanje po mnenju predsedujočega zopet ni uspelo. Očitno pa je bilo. tla so se delegati že drugič odločili v nasprotju s pričakovanjem partije. Na obrazih Ipavica, Gedriha in Rejca se je videlo, da se komaj še obvladujejo. Prepričani so bili v lahko zmago, sedaj se jim pa že na samem začetku zatika, /.a trenutek jc izgledalo, da se predsedujoči izgublja, nekaj je momljal v brado in se nemočno oziral k funkcionarjem, ki so sedeli na njegovi desnici. Ogorcvc se jc zopet zbral in predlagal rešitev, ki naj bi stvari ponovno postavila na svoje mesto: "Zaradi večkratnega neuspelega glasovanja sem se v skladu s poslovnikom odločil za posamično izjavljanje delegatov." je s tresočim glasom razglasil predsedujoči. (ilasno sem protestiral, češ da je bil ta sklep že dvakrat izglasovan in tla s tem krši poslovnik, vendar sem bil namenoma prcsli-šan. Roko jc imel dvignjeno tudi Nande Škarja. pa tudi on ni dobil besede. Pričelo se je poimensko izjavljanje delegatov. Nekateri, ki so prej glasovali za prisotnost občanov, so se ustrašili posledic, saj jih jc bilo precej, ki so bili na tak ali drugačen način v službi odvisni od mnenja občinske kadrovske komisije, ki je bila trdno v rokah partije. S strahom smo pričakovali izid glasovanja: "Sklep ni sprejet, zato bo zbor 11. in 12. točko dnevnega reda obravnaval v navzočnosti krajanov Novega trga v sejni dvorani drugega nadstropja," jc komaj slišno povedal predsedujoči. Zanimiv je tudi rezultat glasovanja: enajst delegatov se je izjavilo "za" (prepoved navzočnosti krajanov), samo štirje so se odločno opredelili "proti", kar deset pa se jih je "vzdržalo". Iz analize tega glasovanja je bilo v tistem trenutku težko napovedati izid glasovanja o odlokih. Odprti sta bili obe opciji. Zbor je nato v manj kot eni uri opravil z razpravami in sprejetjem mnenj ter odločitev pri prvih desetih točkah dnevnega reda, nakar je predsedujoči sejo prekinil in dejal, da bo sejo nadaljeval takoj, ko bo s sejo končal zbor združenega dela. Večina delegatov je prišla v veliko avlo, kjer je že dobro uro čakalo približno petdeset občanov. Tudi precej funkcionarjev je ostalo v avli. Soočanje delegatov z občani je bila enkratna priložnost za izmenjavo informacij. Tega partija ni mogla predvideti, saj so bili prepričani, da občanov sploh nebo v zgradbi občine. Odločilna zmaga demokratičnih sil S triurno zamudo, ob pol osmih zvečer, se je odločilni del 9. seje zbora krajevnih skupnosti skupščine občine Kamnik končno le pričel. Občani. 52 nas jc bilo. smo zavzeli desno stran sejne dvorane, na levi so bili vabljeni funkcionarji in predstavniki strokovnih služb (njih jc bilo 26 - prepričan sem. da tolikšnega števila strokovnjakov in funkcionarjev do tedaj še ni prisostvovalo na sejah), 2S delegatov pa jc zasedlo srednji del dvorane. Poleg naštetih je bilo v dvorani več varnostnikov. Najprej so nastopili poročevalci. I vodni del je r>odat Anton Ipavic, predsednik skupščine. Menil jc. da toliko informacij in razprav po posameznih KS. kot je bilo opravljenih v zvezi s tema dvema točkama dnevnega reda. do sedaj še niso imeli. Vsi vodje delegacij so sprc|cli zapis zbora KS Nori trg. Zagotovljene so bile dodatne strokovne razlage po delegacijah. V februarju je bil organiziran razgovor s predstavniki skupščine SR Slovenije. Nato je pričel grajati nekatere delegacije KS. ki se nagibajo k oportunizmu in se želijo vzdržati. To pa kaže na nezaupanje do predlagatelja oz. na kocko se postavlja realizacija družbenega plana. Nato jc opozoril delegate, da sta oba ostala zbora odloka že sprejela. Janko (Jedrih, predsednik izvršnega sveta, je dejal, da razume negodovanje združenega tlela oz. kamniškega gospodarstva, ki sc ne more strinjati z zavlačevanjem gradnje stanovanj za strokovnjake, ki se morajo sedaj voziti iz Ljubljane. Pomisliti pa je potrebno tudi na to. da ne moremo imeti dveh vrst občanov: enih. ki imajo tam. kjer jc Janko, družinske hiše, zgrajene na družbeni zemlji, in drugih s hišami na privatni zemlji. Ko je (iedrih končal s svojim govorom in preden je dobil besedo naslednji razprav-Ijalcc. se je oglasil Rudi Bič in navrgel: "Oba predhodnika sta govorila o združenem delu. tu pa gre za čisto običajno privatno gradnjo." "Tišina! Samo eden od krajanov naj še črhne besedo in bom takoj dal nasilno izprazniti dvorano!" je zavpil Anton Ogorcvc. "In to naj se imenuje demokracija!" sem dovolj glasno odvrnil, da jc slišal tudi Ogorevc. Vendar pa grožnje ni uresničil, ker se je zavedal, da bi s tem vse pokvaril, saj bi delegati nedvoumno zavrnili njihova odloka. Občani smo bili zgroženi nad tako surovim in nedemokratičnim obnašanjem predsedujočega. Nemir se je razširil po dvorani. Ogorcvc je zopet izgledal izgubljen. Pred njega in Ipavica je stopil Marjan Dolinšck. iz žepa je potegnil sliko skupine preživelih partizanov Kamniško-Zasavskcga odreda (iz Oklega nad Ihanom, kjer jih je od 101 preživelo samo 6). na kateri je bil tudi sam. in jo demonstrativno z levo roko tlržal tik i^recl obrazoma Ipavica in Ogorcvca, desni kazalec roke pa je držal na ustnicah. Simbolika jc bila tudi za njiju jasna: "Za hoj za slovensko zemljo smo bili dobri, nismo pa tlobri za vas. da bi se sedaj v svobodi vsaj z besedami smeli boriti za premoženje občanov." Z Nandetom Škarjem sva se že v avli dogovorila, da bo v primeru, če nam ne bodo dovolili poseči v razpravo, zopet predlagal, da se «j tem glasuje, kot je predvideno v poslovniku Sedaj je bil pravi trenutek za ta korak. Nande se je javil k besedi in s tem rešil precej nelagodno situacijo tudi za Ogorevca in Ipavica. ki sta med seboj nekaj šepetala. Predlagal je, naj predsedujoči vsaj trem predstavnikom krajanov da besedo. Ogorevc in Ipavic sta se zopet posvetovala in Ogorevc je posredoval v glasovanje naslednji sklep: "Trem predstavnikom krajanov Novega trga se dovoli 5-minutna razprava." Delegati zbora krajevnih skupnosti so soglasno sprejeli gornji sklep. Vedno bolj sem bil zadovoljen z Ogo-revcem, saj slabše ne bi mogel voditi seje. tudi če bi ga podkupili. S svojim trdim in koleričnim vodenjem je dosegel, da so z nami pričeli simpatizirati celo nekateri od delegatov, ki bi se z nacionalizacijo osebno okoristili (tisti, ki so bili na spisku potencialnih graditeljev privatnih hiš na BS-3 in KS-8 - spisek je krožil po občini). Tega se je zavedal tudi Ipavic in svoje nejevolje ni mogel skriti. Če je bila ob začetku seje tehtnica na njihovi strani, je po teh povsem nepotrebnih zapletih (prepoved vstopa v občinsko zgradbo, prvo in drugo izsiljeno glasovanje, pri tem pa je lahko vsakdo opazil manipulacijo s prvim glasovanjem) postajala precej izenačena. Veliko bo odvisno od nadaljnjega poteka seje, sem razmišljal ob krajši nenapovedani prekinitvi. Prekinitev, ki ni trajala več kot pet minut, sta izrabili obe strani. Vodstvo občine je bilo sedaj prisiljeno spremeniti vnaprej dogovorjeno strategiji», mi pa smo ta čas uporabili, da smo izbrali tri predstavnike, ki bi se prijavili k razpravi potem, ko bo končan obvezni uradni del poročil in agitacije občinskih funkcionarjev. Po tej prekinitvi so občinarji poslali v boj Alberta Kcjca. predsednik;! komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja. Delcgate je seznanil, da je občinski izvršni svet pravočasno pripravil osnutek odloka o ceni stavbnih zemljišč, ki ga je skupščina Kamnik sprejela na zadnji (8.) seji. Po novi metodologiji se je cena stavbnega zemljišča povečala in bo maksimalno lahko znašala 1800 din (približno 4 DKM). Potem je predstavil tudi konkreten primer. Nato sta svojo dolžnost opravila Janez Hren, predsednik kmetijske zemljiške skupnosti, in Zdenka Drolc, predsednica skupščine samoupravne stanovanjske skupnosti, ki sta v imenu njunih organizacij podprla sprejem obeh odlokov. Boris Zakrajšck. predsednik stanovanjske zadruge Kamnik in direktor tovarne Stol, je dejal, da bi člani zadruge želeli čimprej priti do parcel. V ta namen so vložili že precej sredstev, sedaj pa jim bo inflacija izničila prihranjena sredstva! "Če razlastitev ne bo uspela, se bojim, da se bo gradnja zavlekla za več let, alternative za gradnjo na kakšnem drugem območju pa praktično ni. Tudi združeno delo pričakuje, da se bo čim prej dejansko pričel izvajati program družbenega plana. Če hočemo, da se bo Kamnik razvijal, se mora odpreti tudi prostorsko." Zadnji od uradnih govornikov je bil Mar- jan Cirile, direktor stanovanjsko-komunalnega gospodarstva, ki je izdelalo urbanistično ureditev za BS-3 in BS-8. Urile se ni lotil strokovne razprave, pač jc polemiziral s tistimi, ki govorijo o privilegijih pri pridobivanju gradbenih parcel. Dejal je. da jc lista sestavljena na podlagi točkovanja. Prepričan sem bil, da bo kdo od delegatov kasneje polemiziral z (¡rilcem o pravični sestavi liste, pa se to ni zgmlilo. Dovolj bi bilo, da bi ga vprašal, na kakšni osnovi direktorji in šefi dobijo največ točk. Z razpravo je pričel Nande Škarja. delegat KS Novi trg. Vprašal je. zakaj od novembra lanskega leta. ko je bila na 6. seji zbora KS dana zahteva po usklajevanju med krajevno skupnostjo in občino, do tega ni prišlo. Prav tako predstavniki KS niso bili vabljeni na razgovor s predstavniki republiških strokovnih služb. Tomaž Slapar, delegat KS Šmarca, je vprašal, zakaj predlagatelj ni uskladil stališč s KS Novi trg, kol je bilo predlagano na novembrski seji. Odgovoril je Albert Rejc, vendar se jc videlo, da je v zadregi. Dejal je. da je bilo dogovorjenih več stvari in da so zato na to sejo povabili več strokovnjakov, ki lahko odgovarjajo na posamezna vprašanja. Domenjeno je tudi bilo. da se zemlja kmetom odvzame takrat, ko je za kmeta najmanjša škoda. Kompleksno razlastitev pa zahteva zakon. Pripomnil je tudi. da do sedaj s sprejemanjem odlokov o nacionalizaciji zemlje v skupščini občine Kamnik ni bilo nikoli težav, saj so še septembra prejšnjega leta na 5. seji sprejeli dva odloka BS-2 (Perovo) in BS-17 (Duplica). "Ne razumem, zakaj so ravno pri teh odlokih taki odpori." je začudeno pripomnil. Miro Kepic, delegat KS Moste, je vprašal: "Tovariš Rejc, zakaj niste odgovorili na vprašanje delegata iz KS Šmarca?" Nato pa je predstavil mnenje svoje delegacije: "Delegacija KS Moste je proučila gradivi» v zvezi s točkama 11. in 12. in meni, da predlagatelj ni zagotovil usklajenega stališča s KS Novi trg. Zato ker predlagatelj ne želi predloga uskladiti, delegacija KS Moste meni, da o predlogu ne moremo glasovati." Od vseh delegacij se mi je zdelo stališče Most najbolj radikalni» in tudi najbolj pošteno. Zanimalo me je, kako bo to stališče vplivalo na druge delegate. Končno je Albert Rejc v odgovoru izpustil mačka iz žaklja: "Predlagatelj zahtevam KS Novi trg ne more ugoditi, ker bi bilo to v nasprotju z zakonom." Seveda se je Rejc s to trditvijo zapisal med ljudi, ki uporabljajo tudi neresnice. Od delegatov pa na to laž ni nihče reagiral, saj delegati niso poznali zakona o stavbnih zemljiščih, zato bi jim Rejc lahko še marsikaj "natrosil" in bi vse sprejeli za čisto zlato. Franc Poljanšck. predsednik skupščine KS Novi trg. je dejal, da smo krajani proti kolektivni razlastitvi in proti poseganju v staro naselje. Poudaril je, da krajani ne nameravamo zavirati izgradnje infrastrukture in ne bomo delali težav zaradi potrebnih prekopov zemljišč. Predlagatelj hi se moral temeljiteje posvetiti prizadetim kmetom. Vprašal se je. koliko časa bodo kmetje sploh smeli kme-tovati v strnjenih naseljih. Ko sem poslušal Poljanška. sem bil zadovoljen, ker se je iz njegovih besed lahko sklepalo, da je na strani krajanov. Janko Gedrih je prišel k zaključnemu zagovoru: ocenil je, tla je bilo vse dovolj pojasnjeno, tako s področja naše zakontidaje kot s področja občinskega prostorskega plana. Na vsa vprašanja je bilo odgovorjeno, predlagatelj pa se ni pripravljen pogajati o zahtevah Novega trga. ker je nad njim še javni pravobranilec, ki pogtxlbc nadzoruje. Proces individualnih razlastitev pa bo tekel dalje ne gletle na to. kako se bodo delegati na tej seji odločili, ker to zahtevata zakon in družbeni plan. Za Gedrihom sem se prvi txl občanov javil k besedi (tako je bilo odločeno med prekinitvijo). Ker smo imeli razpravo omejeno na 5 minut, sem si že prej naredil koncept, da me predsedujoči ne bi prekinjal: "Spoštovane delegatke in tlelegati. opažam. tla je tlanes meti nami mnogo novih obrazov. Če bi bili že na septembrski in novembrski seji. bi problematiko o nasilni nacionalizaciji zemlje v Novem trgu že mnogo bolje poznali, tako pa je večina tlanes prvič soočena z njo. Da bi se lažje pravilno odločili, morate poznati nekaj dejstev: - Več kot 90 % krajanov Novega trga je proti nasilni razlastitvi. - Novotržani smo za razvoj občine in našega kraja, vendar striktno nasprotujemo. da nam občina vsili svoj koncept, brez uskladitve naših in občinskih interesov na gradnjo ne bomo nikoli pristali. - Ni res. tla zakon o stavbnih zemljiščih določa, tla je potrebno izpeljati proces razlaščanja celotnega kompleksa, predsednik izvršnega sveta Getlrih to dobro ve, saj je bil 13- oktobra lansko leto z nami na posvetovalnem razgovoru na republiškem komiteju za urbanizem, kjer je pravni svetovalec Mohar izrecno povedal, da zakon predvideva različne možnosti pridobivanja zemljišč ter da se v zadnjem času vedno pogosteje uporabljajo individualne kupoprodajne pogodbe. - Družbeni pravobranilec ne ho imel nič proti zakonitemu pridobivanju zemlje. - Naj se dotaknem še teorije o dveh vrstah občanov, tistih, ki imajo družinske hiše. zgrajene na družbeni zemlji, in tistih, katerih hiše stojijo na privatni zemlji. Rešitev je enostavna: tisti, ki z lastniškim statusom družbene lastnine niso zadovoljni. naj dajo pobudo za spremembo zakona. - Tudi ne drži. da delegati ne morejo drugače glasovali, kot se je odločila njihova delegacija. Poslovnik pravi, da se tlelegati lahko drugače odločijo, če so bili na sami seji seznanjeni z novimi dejstvi in argumenti. Prepričan sem. tla ste tlanes slišali mnogo novih dejstev. - Na koncu bi rad poudaril, tla hi se morali delegati zavedati, tla niste le tlelegati male skupinicc. ki oblikuje delegacijo, temveč ste delegati in vest celotne krajevne skupnosti. Če se boste tlanes vsi ali vsaj velika večina odločili proti odlokoma, ki ne upošteva niti najmanjšega predloga Novega trga, bo občina v bodoče dobro premislila, kaj bo predlagala. Ne dovolite, tla vas uporabljajo le kot "stroj" za dviganje rok." Doživel sem pni aplavz v občini, priznam, da sem bil zelo presenečen, ker sem mislil, tla so občani še vedno prestrašeni zaradi prejšnje grožnje o prisilni izpraznitvi dvorane. Za mano je spregovoril Rutli Bič. Pričel je s kritiko izvršnega sveta, ki spremlja odloke, ki so popolnoma čju BS-8 Zgornje Perovo Nihče txl 52 občanov, ki smo bili 31. marca 1987 priča porazu partije in zmagi pravičnega nad zlim ter triumfu demokracije nad enoumjem, tega trenutka ne bo nikoli pozabil. Spontano .smo zaploskali tistim delegatom, ki so lahko v sebi premagali strah in se odločili za pravično pot. Za občinsko partijsko strukturo je bila 9. seja velika šola. od 31. m a rta dalje se je njen odnos do vprašanja nacionalizacije bistveno spremenil. Izvršni svet, uprava in partija občine so se sprijaznili s spremembami zazidalnih načrtov v skladu s predlogi KS Novi trg. Prav takt) so se občinski organi strinjali, da bo zemljišča na BS-3 Novi trg in BS-8 Zgornje Perovo mogoče pridobivati samo na osnovi sporazumnih odkupnih pogodb oziroma s sporazumno zamenjavo zemlje. Pol leta po tem zgodovinskem dogodku, 29- oktobra 198?, pa je partija na volilni konferenci SZDL doživela nov poraz. Članom ra nam je uspelo prevzeti večinski nadzor nad krajevno organizacijo SZDL Novi trg, kjer so ostali komunisti v manjšini. Od oktobra I98"7 sta v Novem trgu de facto delovali dve stranki: pozicijska stranka odbora proti nasilni nacionalizaciji, ki je imela tudi večinsko podporo v organih in občanih, ter opozicijska stranka ZK. Že 9. sejo zbora KS skupščine občine Kamnik v marcu 1987 kljub nedemokratičnemu vodenju in manipuliranju z glasovanjem lahko v primerjavi s takratno prakso v drugih občinah pojmujemo kot velik korak proti procesu demokratizacije. Na tej seji so se žc takrat, tri leta pred pravimi parlamentarnimi volitvami v Sloveniji, v praksi pričeli uveljavljati osnovni elementi parlamentarnega odločanja. Na njej sta jasno delovali pozicija (ZK) in opozicija, ki je dobila prvo bitko, do zmage v vojni pa je bila še dolga pot. Naloga zgtxlovinarjev pa je. da kasneje, ko se bodo politične strasti pomirile, raziščejo. v kolikšni meri je kamniška nacionalizacijska afera vplivala na premike v miselnosti slovenske partije in v kolikšni meri je pospešila proces demokratizaciji- v Sloveniji in to v letu. ko se jc v daljni Sovjetski zvezi pod Mihaelom Gorbačovom pričela šele "glasnost", ki smo jo v Sloveniji imeli že vsaj deset let. Z US AM M EN FASS L'NG Am 2V Sept. 1986 wollte die Delegier-tcnvcrsammlung der Kreisstadt Kamnik ein Frlaß über der Nationalisierung des gesam-mten l-andes und Baulandes im Stadtviertel Novi trg verabschieden. Sollche Frlässe waren im damaligen komunistischen Jugoslawien eine alltacgliche Sache. auch in Slowenien und in Kamnik. Obwohl (über 90 % der Bevölkerung) gegen der Nationalisierung war, konnten die Kommunisten in der Delegiertenversammlung durch die Parteidisziplin alles durchbringen. Doch, diesmal war es anders. In Novi trg geling uns sich in eine Buergerinitiative gegen der Nationalisierung zu organisieren. Wir schrieben die Petitionen und organisierten Bürgerversammlungen. Die Partei versuchte der F.rlass dreimal durch die Delegiertenversammlung zu bringen. am 31. März 198" gib sie es auf. Im Okt. 198"7 übernahm die Bürgerinitiative auch die politische Furung in Gemeinde Novi "g Der lange Weg zur parlamentarischen Demokratie hat begonnen. ■ " ' K • h' ; . ' i k r /1 --i -- - • % 5 ji Mag. One M.iiuh /ikovi ulici S. 124(1 Kamnik Kako prelomiti stagnacijo in zaostajanje Kamnika? Cene Matičič 1. NAMESTO UVODA Nihče od Kamničanov si ne more zatiskati oči pred dejstvom, da mesto Kamnik že leta in leta zaostaja za dinamičnim razvojem drugih, predvsem mlajših slovenskih mest. Stoletja, ko je bil med prvimi v Sloveniji na ekonomskem, kulturnem in splošnem področju, so sicer za nami. ne da bi na "veličino" te skoro tisočletne tradicije že pozabili ali pa jo celo razvrednotili. Kamničani jo spoštujemo, cenimo in negujemo, nismo pa vanjo niti zaverovani niti z njo obsedeni. Tradicijo cenijo povsod po svetu in se ne da nadomestiti. Kot primer naj omenim Američane, ki bi rade volje žrtvovali na desetine milijard svojih dolarjev za kako dodatno stoletje Kolumbovega odkritja njihovega kontinenta. To je ena naših največjih "komparativnih" danosti, ki pa jo s predznakom retrogradnosti usmerjamo zgolj nazaj, v našo tisočletno zgodovino. Malo ali pa skoro nič pa ne mislimo na to, da bi to lahko uporabili pri načrtovanju bodočega razvoja našega mesta oziroma celotnega področja. Menim torej, da .se kar pretirano in s kančkom nostalgije sklicujemo in ponašamo s prednostmi, dosežki in nacionalno zavednostjo Kamnika in našega področja v preteklih desetletjih in stoletjih. Ta razmišljanja bi bilo smotrno preusmeriti v prihodnost, in s tem vse nekdaj doseženo racionalno integrirati v daljnomčno vizijo. Nesporno je, da je prihodnost polna nepredvidljivih neznank, vendar to ne more in ne sme biti opravičilo za Kamnik, da se namesto v bodočnost še kar naprej ozira nazaj in se tako po pomembnosti vedno bolj pomika proti spodnji polovici mest v Sloveniji. Menim tudi, da smo v tem trenutku kar daleč od pojma sodobne družin.1 in tla smo celo bližji navadam tretjega sveta. Naše sicer zavidljivo ocenjene delovne navade so bolj individualne kot skupinske, naš prestiž je bolj družinski kot skupinski, naša kultura je predvsem urbana. Vidno je nezaupanje v javno sfero. Afirmacija Kamničanov zunaj Kamnika je primarno osebna, ne pa kamniška in slovenska. Z mnenjem, da smo družba videza, družba brez. vizij, je treba prekiniti. Načrtovano vključevanje naše dežele v Evropsko unijo nas v to še kako intenzivno zavezuje, kajti EU ni in ne bo skupnost povsem enakopravnih dežel. 2. ZGODOVINSKO IZHODIŠČE VIZQE PRIHODNOSTI Čeprav je zgodovina našega mesta tisočletna. se bom za izhodišče predlagane vizije mesta in celotnega področja dotaknil le nekaterih zgodovinskih, kulturnih in gospodarskih značilnosti IX. in XX. stoletja. 2.1 Zgodovinske posebnosti - Kamnik postane okrajno središče leta 18-19 (leto dni po marčni revoluciji). - V obdobju od 1849 do 1952. ko so okraji ukinjeni, so v okraj Kamnik vključeni vsi kraji nekdanje kamniške in domžalske občine (Kamnik, Mengeš. Domžale. Črni graben in Moravče). - Kamnik se kot takrat edino mesto lega področja pojavlja kot gospodarsko in kulturno središče. Od tod se širijo ideje in akcije nacionalne zavesti in pripadnosti tako v prostor okraja kot v prostor Slovenije. - Domžale se kot kraj. ki se razvije v mesto, pojavljajo kot središče predelovalne industrije. obrtništva in drugih aktivnosti sekundarne ekonomije, kar v nemajhni meri vpliva na podobne razvojne tendence v ostalih krajih tega področja (Mengeš, Moravče in Črni graben). - Spričo ugodnih naravnih in načrtno domišljenih gospodarskih pogojev se večja naselja (Kamnik. Domžale, Mengeš) zlasti po drugi svetovni vojni nadpovprečno hitro razvijajo v pomembna industrijska in kulturna središča. - Za obe osrednji središči, zlasti še za Domžale, je značilno hitro nastajanjc institucij in organizacij terciarne in v zadnjem desetletju tudi kvartarne ekonomije. - Kamnik in Domžale injicirata in vodita organizacijo vstaje proti okupatorju. - Vojaška akcija ob osamosvajanju leta 1991 (Trzin) je bila rezultat skupnega nastopanja pripadnikov TO Kamnika in Domžal. Kriteriji zgodovinskih danosti so po naravi usmerjeni nazaj. Njih pomen je zlasti v tem. da dokazujejo smotrnost organizacije, kot je bila. ter nakazujejo verjetnost, da bi bila podobna teritorialna organiziranost smotrna in smiselna tudi daljnoročno. 2.2 Kulturne posebnosti Med kulturnimi posebnostmi je treba razlikovati tiste, ki v tej ali oni obliki že karakterizirajo obstoj preteklih in sedanjih kulturnih povezav, od onih, za katere menim, da lahko s časom evoluirajo. obogatijo in popestrijo obstoječe. Med prvimi imajo trajno tradicionalno vrednost naslednje: - široka mreža šolskih ustanov, ki omogočajo izobraževanje večine splošnih in strokovnih profilov do univerzitetne ravni; - simfonični orkester Domžale-Kamnik: - vseslovenska manifestacija narodnih noš v Kamniku; - mednarodne manifestacije pevskih zborov in gledaliških skupin (Kamnik, Domžale); - mednarodna manifestacija orkestralnih in stilističnih skupin (Domžale); _ prikaz zgodovinskih in tradicionalnih običajev (l.ukovica); - skupni TV-program; - skupne športne manifestacije. Ob uspešnosti naštetih lahko načrtujemo še naslednje: - specializirani letni gospodarski sejmi za Kamnik in Domžale oz. Mengeš, npr.: upognjenega pohištva (Stol), ključavnic in varnostnih naprav (Titan), usnjene galanterije (Toko). specialnih, ognjevarnih in okolju prijaznih premazov (llelios), sanitetnih sredstev (Tosama), tekstilnih izdelkov ipd; - skupne razstave umetniških del. 2.3 Gospodarske posebnosti Ti kriteriji, ki so deloma že nakazani v prejšnjem razdelku, so nedvomno najpomembnejši pri dokazovanju smotrnosti skupne vizije razvoja celotnega področja Gledano celovito, se področje lahko ovrednoti takole: - je gospodarsko zaključena in celovita enota; - leži v osrednjem delu Slovenije, čezenj so speljane najpomembnejše cestne, energetske in druge infrastrukturne povezave med zahodnim in vzhodnim delom Slovenije; - je nadpovprečno visoko gospt>ilarsko razvito. - ima vse danosti tako imenovane metro-politansko tipične regije; - je gosto in strnjeno naseljeno, razen goratih predelov; - značilna zanj je koncentracija klasičnih sekundarnih in terciarnih dejavnosti, kar je osnova dosedanjega in bodočega razvoja; - obstajajo optimalne možnosti razvoja kvartarnih dejavnosti; - infrastruktura omogoča relativno hitro in neovirano povezavo med naselji ter dostop prebivalcev do vseh uradnih institucij; - dobre so tudi povezave z državnim središčem; - na razpolago so ustrezne stavbe in drugi za racionalno delovanje nujni infrastruk-turni objekti, ustanove in kvalificirano strokovno osebje; - dnevni migracijski tokovi Kamnika potekajo na relaciji Kamnik-Ljubljana in Kam-nik-Domžale. migracijski tokovi Domžal pa na relaciji Domžale-I.jubljana in Dom-žalc-Kamnik. Med elemente vizije prištevam tudi naslednje: - razvoj višinskega in dolinskega turizma na vseh za to dejavnost primernih področjih z vključevanjem raznih turističnih dejavnosti (konjski šport, vodni športi, muzejski vlak. hoja v gore, alpinizem ipd.); - ustanovitev proste carinske cone; - gradnja reprezentančnih objektov za skupne potrebe okraja in še zlasti za potrebe glavnega mesta Slovenije; - nudenje strokovnih in rekreativnih uslug tujim organizacijam in ustanovam, ki se ustanavljajo zaradi državnosti Slovenije; - organiziranje specializiranih sejmov in razstav, tudi mednarodnih; - organiziranje skupnih za področje in ljubljansko regijo pomembnih ekonomskih in kulturnih projektov. 3. TEM KIJ I, NA KATF.RIII VIZIJA SLONI IN PADE Vsi ti deloma že obstoječi dejavniki razvoja so le možne smeri, ki pa so dolgoročne narave. Njihova intenziteta in časovna razporeditev pa sta odvisni predvsem od odločitev in danosti v nekem časovnem in prostorskem okolju. Gledano iz tega ztirnega kota, se je potrebno načrtno odločiti o tem. čemu dati prednost. Ne trdim, da poleg tu navedenih ne obstajajo tudi drugi, mogoče celo bolj utemeljeni faktorji. Vsi imajo svoj pomen in nobenega ni mogoče neutemeljeno zanemariti. Odločanje je vsekakor sila tvegano, nehvaležno in vsaj v večini primerov lahko tudi sporno. Izhajajoč iz teh "dilem in tveganj", želim navesti tiste temeljne kriterije, ki jih kaže kot nujne in obvezne upoštevati pri vrednotenju, ocenjevanju in perspektivnosti kateregakoli faktorja. Na njih namreč sloni perspektivna vizija našega mesta in celotnega področja. 1. Nadaljujemo s predpostavko, da je prostor skupna, enovita in zaključena celota, ki jo vežejo neštete tradicionalne in zgodovinsko utrjene vrednote gospodarske, kulturne in splošne narave. 2. Ohranjamo izjemne danosti lege tega prostora v osrednjem delu Slovenije, saj so čezenj speljane najpomembnejše cestne, energetske in druge infrastrukturne povezave med zahodnim in vzhodnim delom Slovenije. 3. Prostor mora vsaj zadržati stanje nadpovprečno visoke gospodarske razvitosti. 4. Prostor ne sme izgubljati značilnih danosti tako imenovane metropolitansko tipične regije. 5. Prostor mora ohraniti in racionalno razvijati sekundarne in terciarne gospodarske dejavnosti. 6. Nadpovprečno hitro se mora razvijati in uveljavljati kvartarni sektor. 7. Prednostno je treba razvijati informatiko in jo praktično implementirati v vse ekonomske in družbene sektorje. ZAKIJIT.F.K, KI OSTAJA ODPRT Vstopamo v obdobje tehnoloških sistemov avtomatizacije, kompjutcrizacije in informatike. ki postavljajo "na glavo" stoletja znane in preverjene ekonomske postulate. Zlasti tiste o razmerjih med proizvodnimi tvorci in proizvodnjo, še zlasti o mutaciji tvorca delo "I." v novo formo povsem drugače pojmova-nega tvorca kapitala "K". Ti sistemi so diametralno oddaljeni od prvih, "starejših", ki so, od parnega stroja dalje hitro se razvijajoči, omogočili sedanjo stopnjo industrializacije. Hkonomska evolucija, ki jo sprožajo nove tehnologije, je pozitivna in perspektivna Njeno geslo "Z manj dela doseči večje bogastvo" je povsem skladno z večnim prizadevanjem doseganja večje efektivnosti. Tudi sedanji problemi niso nič posebno novega, kajti s podobnimi se je človeštvo spopadalo že v prejšnjih stoletjih. Razlika je le v tem. da so dandanašnji mnogo bolj komplicirani, zaostreni in navidezno nerešljivi. Dileme o dclokalizaciji kapitala in o zaostreni konkurenci porajajo tudi dvome o smotrnosti aplikacije tistih ekonomskih modelov, ki slonijo na "univerzalno" deklarirani ideji liberalizma o prosti menjavi. Tudi v našem prostoru so že vidne napetosti glede finansiranja pokojnin in zdravstvenega ter socialnega skrbstva, vendar so te v primerjavi z grozeče naraščajočo nezaposlenostjo mnogo manjše in prej rešljive. Verjetno bo treba prisluhniti sodobnemu mnenju, celo teoriji, ki trdi. da je "starejša" demografija dandanes bolj inovativna in bolj kreativna v ustvarjanju nacionalnega bogastva. Demografska politika, ki sloni na nekoliko nižji, zmernejši demografski stopnji, omogoča namreč distribucijo in koncentracijo ustvarjenega bogastva na manjše število individuov. ki so zaradi tega lahko boljše izobraženi in bolj prilagojeni zahtevam in potrebam novih produkcijskih sistemov. In ker je takšen proizvodni sistem sposoben, tla ob številčno manjši angažiranosti tvorca dela "L" ustvarja precej večje bogastvo, posredno pa tudi finansiranje pokojnin in zdravstvenega ter socialnega skrbstva, ta (sistem) ne more biti več zaviralni moment. Demografsko zaviranje ima namreč to prednost, da omogoča kapitaliziranje na manjše število mlajših, vendar zelo dobro izobraženih in usposobljenih individuov. ne pa na multipliciranje slabo izobražene in sodobnim sistemom neadaptiranc armade proletarcev. Njegova druga prednost je v višji stopnji varčevanja, ki omogoča večjo in močnejšt) rast bruto družbenega produkta na glavo prebivalca. V luči starejših, stoletja veljavnih pravil, ki se jih še vedno držimo v Sloveniji, so takšna razmišljanja paradoksalno zgrešena. Tradicionalne teorije, ki poudarjajo bolj ali manj tesno ko relativno povezavo med demografsko rastjo in bogatenjem, izhajajo iz naslednjih dveh hipotez: - tla je "delt) L" redka dobrina, torej relativno omejen proizvodni tvorec, in - da je substitucija med kapitalom in delom vedno mogoča (Ricardo-Marx-Solow). Znanost, še zlasti pa praksa v nastajajočem ekonomskem kontekstu dokazujeta, da nobena teh starih hipotez (zlasti pa ne druga) ne drži več. Vse hitreje prevladujejo nove. torej tiste, ki dajejo primarno prednost kapitalu, v katerem je akumulirana profesionalna. tehnološka, tehnična in široko kulturna izobrazba. Torej bo potrebno staro stališče, ki pravi: "Čim številčnejša je mlajša populacija, tem večja je tudi verjetnost, da se iz nje izlušči kreativna genialnost", zamenjati z novim, sodobnejšim, ki se glasi: "Le iz vrst demografski) racionalno omejenega števila mlade populacije jc moč pričakovati vrhunsko sposobne, kreativne, pa tudi genialne posameznike," Drugače povedano: V novih proizvodnih sistemih evoluira zakonitost o marginalnih stroških v zakonitost fiksnih stroškov, kjer je poljubna multiplikacija dobrin skoro brez cene. Vse vidnejši so znaki degradacije pozitivne korelacije med družbenim bruto produktom in tvorcem dela "L", s tem pa tudi degradacija delitvenih sistemov, ki temeljijo na vrednoti tlelo "L". Pestrost in različnost proizvodnje, globalizacija menjave in novo pojmovanega kapitala "K", v katerem so akumulirane sposobnosti, izkušnje, vedenje in znanje, so novodobni kamni nacionalnega bogastva. V procesu avtomatizacije in informatike izginja klasično delo za strojem. Razreševanje številnih dilem in grozečih socialnih napetosti zahteva novo in premišljeno demografsko politiko S tem ne plediram niti na "družbi) starcev" niti na vračanje k Malihusu. Želim le opozoriti, da je demografska politika eden najpomembnejših aspektov ne le procesa tranzicije. pač pa tudi vizije, o kateri smo govorili v tem članku. Temelj vseh kriterijev jc torej v izobraževalnem sistemu, splošni izobrazbi, kulturi in znanosti. Summary In the article Vizijc razvoja (Visions of development), the author's basic statement is that Kamnik docs not keep up with dynamic development of other towns, particularly the new ones. The reasons for this can be found in the cultural, historical, antl economical advantages of the past which were all justified, but prevented the town from turning towards the future. In the second pan. the author analyzes all significant circumstances that made Kamnik a centre of the whole region centuries ago. Following these circumstances today, the author is developing ideas about a vision of development of the whole region, and he is introducing nine basic macrt»criteria tif place, economy, culture, and education. Taking the characteristic analyses and peculiar point of view of permanent and modern mutation of work-producer "I.", and capital- producer "K" into consideration, the author is stating that the base of any criterion consists of: educational system, general education, culture, and science. Mag Andrvj Peiko. (Cankarjeva testa 39. 1240 Kamnik Skupina mladih za zdravo življenje Andrej Perko V Kamniku smo v okviru Karitasa lansko leto ustanovili skupino mladih za zdravo življenje. Zakaj se je pojavila potreba, da je treba k mladim pristopiti prav na poseben način, drugačen od večine, ki so nam znani in ki jih lahko srečujemo v šolah in drugih ustanovah? Nekaj let že z vso močjo bijemo plat zvona zaradi vse večjega uživanja, zlorabe in preprodaje drog (potekajo okrogle mize. predavanja, sredstva javnega obveščanja so vsak dan polna te problematike itd.). Nedvomno je pojav širjenja uživanja in zlorabe drog med mladimi zelo pereč in pred dvema letoma so bili končno storjeni prvi smiselni koraki v smeri reševanja te problematike. Ustanavljajo se prve komune za zdravljenje narkomanov. Ministrstvo za zdravstvo je odobrilo, da se tako strokovnjaki kot prostovoljci usposobijo za takšno delo po italijanskem modelu (projekt Človek) in ga prenesejo k nam. Poleg komun skušajo v našem prostoru pomagati narkomanom tudi z drugimi programi, npr. metadonski program itd. Ob porajajočem se problemu narkomanije je ostal problem alkoholizma (zopet*?) na stranskem tiru. Absurdno pa je pričakovati. da bomo problem zlorabe drog rešili brez reševanja vprašanja alkoholizma - zlasti med mladimi. To prepričanje se mi je oblikovalo ob spoznanjih, ki jih prinašajo različne raziskave v svetu, dodatno pa se mi je utrdilo zadnje leto, ko so bile tudi pri nas opravljene razne raziskave (objavljene in neobjavljene) o uživanju alkohola med mladimi. Neobjavljena raziskava centrov za socialno delo gorenjske regije o uživanju alkohola in droge (1992) je pokazala, da je alkohol uživalo že več kot 9<) odstotkov osnovnošolcev in srednješolcev. Ogromen odstotek mladih se je tudi že opijanil itd. Kva Stcrgar iz Inštituta za varovanje zdravja je v raziskavi Mladi in njihov odnos do alkohola, ki jo je izvedla leta 1990 na reprezentativnem vzorcu 1310 slovenskih srednješolcev, ugotovila, da ima 95 odstotkov anketirancev določene izkušnje z uživanjem alkohola. Polovica anketiranih srednješolcev je prvič pila alkoholne pijače doma, tretjina pa na zabavi pri prijateljih. V obdobju med prvim in tretjim letnikom so se določene pivske navade utrdile. Stergarjeva meni, da bomo morali s preventivo poseči v obdobje pred 10. letom in da bo potrebno vključiti v program starše in učitelje. Tudi tuje raziskave kažejo, da je uživanje alkohola med mladimi razširjeno dosti bolj. kot bi pričakovali. Anketa med 31610 učenci beograjskih osnovnih šol je pokazala, da je 40 odstotkov "rado pilo alkoholne pijače". 20 odstotkov je izjavilo, da pijejo pretežno žgane pijače. 35 odstotkov jih pije vino itd.'4/ Britanska raziskava najstnikov (1960) kaže. da je med 2000 mladostniki in mladostnicami pilo alkohol 92 odstotkov. Raziskava na dveh šolah v Stockholmu (1968) ugotavlja, da je bilo med 300 šestnajstletnimi učenci pijanih že 60 odstotkov. Raziskava angleške mladine osemnajstih let je pokazala, da je redno pilo 40 odstotkov fantov in 18 odstotkov deklet. Nad 9<> odstotkov jih je prevzelo pivsko navado v otroštvu od staršev. Tu zadenemo v bistvo problema. Predvsem starši so tisti, ki navajajo svoje otroke na alkohol in zastrašujoč je podatek, da 50-80 odstotkov otrok iz alkoholičnih družin sami postanejo alkoholiki. Tako govore študije (ioodvvina in Guzcja (4) in tudi še mnoge druge. Tudi tisti starši, ki so zmerni pivci, imajo kar "nekaj zaslug", da njihovi otroci čimprej sežejo po alkoholu. Tisto, kar dobi otrok iz rok staršev, ima poseben čustven pomen in se zato ustrezna izkušnja usidra globoko v otrokovo zavest in podzavest, tako da je to komaj še mogoče kdaj spremeniti. Skoraj pri vsakem alkoholiku lahko ugotovimo, da se je njegov alkoholizem začel že v mladosti. Vdajanje alkoholni omami onemogoča normalno zorenje mladega človeka, ki si zaradi tega ne pridobi dovolj znanj in izkušenj za življenje. Mlad človek, ki postaja alkoholik, ne pridobi niti delovnih navad niti čustvene zrelosti, da bi probleme, ki se pojavljajo v življenju, smiselno in konstruktivno reševal. Lahko tudi trdimo, da je pretirano popivanje pri mladih v večini primerov samo zunanji izraz motenih odnosov v družinah. Pri otrocih, ki žive v takšnih družinah (navadno alkoholičnih), se razvije cela vrsta motenj, od zdravstvenih, emocionalnih, vedenjskih pa do psihiatričnih (enureza. suicid-nost. težave v seksualnih in družinskih relacijah ...) in socialnih problemov (asocialno obnašanje). V družinah, kjer so porušeni odnosi, se navadno razvijejo tudi posebni tipi osebnosti otrok oziroma mladine. Wegscheider je v letih 1976 in 1981 (5) podal opis štirih tipov osebnosti, ki so značilne za te otroke: - družinski heroj. - žrtveno jagnje, - izgubljeni otmk, - družinska maskota. Za "družinskega heroja" je značilno, da je navzven zelo uspešen, vse napravi, kot je treba, ima se za nezmotljivega, odgovornega za vse, kasneje v zakonu pa postane odvisen . Leta 1990, ob dvajseti prireditvi./13/ se je zdelo, tla je povorka "narodnih noš" prispela na cilj. Kazalo je, da so se z osamosvojitvijo elica je obiskovalcem dostopna zgolj enkrat letno (ob maši na dan sv. Koka). vrata Stražnega stolpa so že leta zaklenjena, njegove okenske odprtine so zaprte z deskami, v pozabljenem podzemnem rovu pa vlada večna tema. V dolgih stoletjih se je mesto razraslo okrog Malega gradu, ki se kot krona dviguje nad njim. Poht>čje pa je prekrito s prahom pozabe, pod katerim se skrivajo sledovi minule slave. PROGRAMSKA ZASNOVA ZA OŽIVITEV MALEGA GRADU Bogata zgodovina, mogočni Stražni stolp, dvonadstropna romanska kapela in dominantna lega v srcu mesta so zakladi Malega gradu, ki bodo prišli do polnega izraza šele s kvalitetnim programom. Prenovljeni malograjski kompleks bo namenjen predvsem kulturno-turistični dejavnosti. Tu naj bi vsakdo lahko našel kaj zase: turist naj bi užival v ogledu kulturno-zgo-tlovinskih spomenikov in v lepem razgledu na mesto in planine, medtem ko naj bi meščan užival v miru zelenja. Oba pa bi se lahko zabavala kot obiskovalca prireditev, ki bi priložnostno potekale na Malem gradu. Poleti naj bi bile na Malem gradu tradicionalne poletne gledališke igre. ki bi potekale v letnem gledališču za kapelo, urejenem znotraj arheoloških izkopanin. Romanska kapela je najpomembnejši spomenik malograjskega kompleksa. V pokriti lopi pred njenim vhtxlom naj bi bila predstavljena zgodovina stavbe ter ostale zanimivosti, povezane s kapelo. Glede na arhitekturno-zgodovinski pomen naj bi kapela tudi v programskem smislu tlohila prestižni značaj med sakralnimi objekti v bližnji okolici. Tu naj hi potekali najpomembnejši dogodki, ki zaznamujejo človeško življenje: krsti, poroke, praznični obredi ... Kapela bi lahko služila tudi kot eminenten protokolarni objekt, kjer bi se v skladu s starimi običaji podpisovale pomembne državne in mestne listine ter podeljevala mestna priznanja in odlikovanja. Celotno ponudbo Malega gradu bi zaokroževal prenovljeni Stražni stolp, v katerem je predvidena restavracija visokega razreda, ki bi s svojo kvalitetno ponudbo in čudovitim razgledom enakovredno dopolnjevala svečano dogajanje v malograjski kapeli. Sama restavracija ne bi bila zgolj prostor, kjer se streže hrana, temveč bi v njej občasno potekale tudi manjše kulturne prireditve in svečanosti. Z ureditvijo restavracije v Stra-žnem stolpu bi mesto dobilo prostor, ki bi ga lahko uporabljalo v protokolarne namene. Dodatna zanimivost je tudi rov pod Malim gradom, ki je bil zgrajen iz najnizkotnejših človeških vzgibov - v vojne namene, vendar bi z ureditvijo dobil namembnost, skladno s celotnim malograjskim kompleksom. Njegovi podzemni prt>stori se kot nalašč vključujejo v starodavno legendo o Veroniki, ki v kleteh Malega gradu čuva svoj zaklad. Tako bi se v rovu. ki bi sicer služil kot pot do dvigala v Stražni stolp, uredil atraktiven prikaz malograjske legende. (Idejo o povezovalnem dvigalu s Stražnim stolpom sem pri raziskovanju pobočja Malega gradu dobil skorajda povsem naključno, vendar se je izkazalo, da je očitno tako dobra, da so si jo "izposodili" kot izhodiščni pogoj pri razpisu natečaja za ureditev Stražncga stolpa op. av. čl./.) PRF.DUKi PRF.NOVF, ZUNANJA UREDITEV Za nemoteno in kvalitetno izvajanje programa bi bilo treba urediti celoten kompleks Malega gradu. Sedanji dostop na gratl je za hojo precej neprimeren. Zato bi bilo treba urediti zunanji dostop s tlakovanjem sredinskega pasu okroglic z večjimi ploščami iz rezanega kamna, kar hi omogočalo lažjo hojo. Po vstopu skozi Veronikin portal bi se pot iz. valjanega peska razširila proti kapeli, s čimer bi se poudarila pomembnost tega spomenika. Predel z drevoredom stoletnih lip še ni arheološko raziskan, zato bi bil zaenkrat zasnovan kot park z raz.gledišči in počivališči. Dostop do Stražnega stolpa bi bil urejen s stopnicami, ki hi bile speljane ob ostankih zidov nekdanjega gradu Zasnovane bi bile tako, da bi ločevale arheološke ostankc (zidovje) od parkovne ureditve pod lipami Ostalinc nekdanjih zidov bi bilo smiselno nekoliko nadzidati, kar bi ustvarilo nazor-nejšo podobo mogočnosti nekdanjega gradu, obodno zidovje nad previsnimi stenami pa bi bilo potrebno dvigniti že iz varnostnih razlogov. Osnovna razsvetljava zunanjščinc bi bila dosežena z osvetlitvijo kapele, ostalin in Stražnega stolpa, medtem ko bi bile pros-tostoječe svetilke nameščene v liniji med stolpom in kapelo ter bi tako simbolno nakazovale nekdanjo povezavo teh dveh objektov. STRAŽNI STOLP Pri arhitekturni prenovi Stražnega stolpa se soočimo s problemom optimalnega sožitja med njegovo umetnostno-zgodovinsko priče-valnostjo in njegovo uporabno vrednostjo, saj je potrebno spomenik oživiti, pri tem pa ga kar najmanj spremeniti. Takšno sožitje bi nam brez škode za spomenik omogočila dva notranja konstrukcijska posega, ki ne bi spremenila zunanjega videza Stražnega stolpa. zagotovila pa bi nemoteno izvajanjc programa. Zunanja ureditev 1 Stražni stolp 2 kapela Pni poseg je dvigalu do Stražnega stolpa. Rov jc 28 m globoko pod stolpom in poteka točno pod njim Na tem mestu bi bil potreben izkop 25,S m tlolgega vertikalnega jaška od podzemnega rova do Stražnega stolpa. V njem bi bilo nameščeno dvigalo in vse potrebne inštalacije (elektrika, vodovod, kanalizacija, plinovod ...), ki bi bile v kineti pod ptnlzemnim hodnikom speljane na Trg svobode, kjer bi bile priključene na javno infrastrukturo. Kar precej ljudi ni nikoli obiskalo Malega gradu, ker tega zaradi vzpetine ne zmorejo (starejši ljudje, invalidi), pa tudi tistih je veliko, ki zaradi težavnega dostopa tja gor sploh nočejo (ženske v visokih petah). Dvigalo bi bilo namenjeno predvsem njim. saj bi omogt>čilo enostaven dostop na stolp. Zaradi transporta večjih stvari (pohištvo, kuhinjska oprema ...) in da bi se izognili občutku utesnjenosti, bi bile dimenzije dvigala nekoliko večje (za 8 oseb). Drugi večji poseg bi bila podkletitev južnega tlela Stražnega stolpa. STRAŽNI STOLP tlom podzemlja 1 podzemni hodnik 2 dvigalo 3 strojni*:! dvigala 4 interni predprostor 5 skladišče restavracije 6 vinska klet Podkletitev bi bila nujno potrebna zaradi programa restavracije. Sam poseg bi bil razmeroma enostaven in poceni, saj skalo lahko režemo. Na tem delu ni nobenih arheoloških najdb in s posegom ne bi naredili nobene šktKle. V novopodkletenem delu Stražnega stolpa bi pridobili prostorno kuhinjo in sanitarije za osebje. Kuhinja bi bila z dvigalom povezana s skladiščem v ptKlzemnem rovu, kar bi omogočalo lahko in nemoteno dostavo. Pripravljena hrana bi se dostavljala v restavracijo s pomočjo malotovornega hidravličnega dvigala. straž.\i STOLP llons kleti 7 kuhinja K sanitarije za osebje 9 tovorno dvigalo 10 interno stopnišče Severni del pritličja, kjer so ostanki nekdanjega bergfrida, bi bil namenjen stalni zbirki Malega gradu, predvsem stavbni zgodovini Stražnega stolpa. Skozi prostor bi peljal lesen mostovž, dvignjen nad arheološke ostaline, od koder bi bili lepo razvidni ostanki romanskega stolpa. Prostor bi zaključevala fontana. ki hi simbolno združevala legendo o Veroniki in Kamniškem jezeru. V južnem delu pritlične etaže bi bila avla, kamor bi pripeljalo dvigalo iz podzemnega hodnika. Na jugozahodnem delu bi bile sanitarije za obiskovalce, jugovzhodni del stolpa, ki gleda proti industrijskemu delu mesta, pa bi bil izkoriščen za stopnišče v restavracijo. STRAŽ.NI STOIJ* tloris pritličja 11 razstavni prostor 12 foiuana s kipom Veronike 13 avla 14 stopnišče 15 predprostor 16 sanitarije moški 17 sanitarije ženske 18 čistila Nadstropje bi bilo namenjeno luksuzni restavraciji, ki bi hkrati opravljala tudi funkcijo razgledne ploščadi. Zaradi tega bi STRAŽNI STOLP tloris nadstropij 19 garderoba 20 strežni puli 21 restavracija (V članku so objavljeni povzetki nate-čajnega elaborata za ureditev Strašnega stolpa ter diplomskega dela z naslovom Program-sko-arhitekturna rešitev Stnižnega stolpa v Kamniku.) Summary Stolp bi s takšnim programom in z. izvirno arhitekturno rešitvijo nedvomno predstavljal svojevrstno mestno atrakcijo, ki bi poleg meščanov pritegnila tudi obiskovalce od From old Mali grad with its position has represented a very important spot around which the town has grown. Numerous archaelogical discoveris and finds testify of special importance of Mali grad. Unfortunately Mali grad somehow cannot be brought into life despite its sights. This piece of work introduces one of the possibilities how to revive the whole complex both culturally and from tourist point of view. The project is based on connecting the underground tunnel with the watchtower where the restaurant would also function as a gazebo. A connecting lift would offer easier access to Mali grad even for olders. disable persons, and after all also to ladies with high heels which would revive the whole complex of Mali grad as a pleasant cultural, tourist, and social ambience. bil strežni pult nameščen na sredino prostora, da ne bi oviral pogledov na mesto in okolico. Sam pult bi bil zasnovan kot prostorska skulptura s štirimi različnimi fasadami. Vsaka komunicira z eno od stranic Stražnega stolpa in s tem v restavraciji ustvarja različne ambicnte. Glede na prestižnost restavracije bi bila tudi razporeditev miz izvedena tako. da bi obiskovalec oh hrani in pijači užival izjemen razgled, ki ga nudi Stražni stolp. Zato bi se mize s krajšo stranico stikale z obodno steno, tako da bi bil stik z. zunanjostjo čimbolj neposreden. Pomemben element opreme bi bil posebej za ta ambieni izdelan stol. ki bi bil oblikovno izpeljan iz renesančnega stola (sedia a braccioli). ki se je ohranil v kapeli. Vsa oprema bi bila mobilna, kar hi omogočilo različne postavitve v primeru organiziranja raznovrstnih prireditev. Osnovna razsvetljava v restavraciji bi bila subtilna osvetlitev ostrešja (lesenih spojev) in sredinskega dela stolpa ob strežnem pultu. Premočna svetloba nad mizami bi namreč motila nt»čni razgled. Na mizah bi bili le kovani svečniki. Odprtine med betonskimi vogalnimi slopi hi bile zastekljene z. drsnimi okni, ki bi jih bilo mogoče v poletnih mesecih odpreti. Ker bi bil pas zasteklitve popolnoma nov element v grajski arhitekturi, bi bilo njegovo oblikovanje podrejeno funkciji. Zastekljene površine bi bile zato čim večje, da ne bi ovirale pogledov s stolpa. drugod. Žili pa kaže, da mesto oz. njegova mestna oblast te ideje ne zmore vizualizirati niti domišljijsko, zato izgleda, da bo malo-grajski kompleks s Stražnim stolpom še leta in leta solidaren z zakleto Veroniko, ki spi v grajskih kleteh. Tone Sponko, sir. teh . Moste 92 h. 121H Komenda Dragulj preteklosti - cerkev sv. Boštjana v Mostah Tone Špenko Cerkev sv. Boštjana v Mostah Tam, kjer venec Kamniških ali Savinjskih Alp objame večjo ravnino polj in gozdov, ležijo v podnožju tunjiških in suhatlolskih gričev vasi Žeje, Suhadole in Moste. Tako lepo kuliso Grintovcev. če se ozreš proti zahodu celo Karavank in Julijcev, vidiš redko kje. Hiše so razporejene in stisnjene oh bregove potokov Pšatc in Tunjice in ob zelo prometne ceste proti Kamniku, Mengšu, Vodicam in Kranju V sotočju Tunjice in Pšate stoji starodavna gotska cerkev sv. ftoštjana v Mostah - dragulj preteklosti, umetnostni biser občine Kamnik. Zadnja obnova te cerkve v letu 1995 je v mnogočem presenetila strokovnjake, ki so imeli priložnost videti posamezne fragmente na fasadi, s katere je bil odstranjen omet. otlkopanih temeljih, še zlasti pa pri zamenjavi tlaka v osrednjem, tj. najstarejšem, delu cerkve, v ladji. Vsa dela so potekala izredno hitro; prehitro, tla bi lahko pritegnili več strokovnjakov, ki bi gotovo odkrili še marsikateri dragoceni fragment, s katerim bi verjetno bolj natančno opredelili starost cerkve. To, kar se je našlo, pa gotovo uvršča cerkev v Mostah med najstarejše v Sloveniji. V ladji, ki ima približno kvadraten tloris in meri v dolžino 9.80 m in širino 8,40 m, smo v vzdolžni osi 4,47 m od slavoločne stene prezbiterija našli v tleh odlomljen marmorni steber s premerom 60 cm, ki je bil obdelan kar na samem kraju postavitve v cerkvi, saj je spodnji - večji del stebra, ki je v zemlji, še neobdelan blok marmorja. Marmor je sivkaste barve in ima fino strukturo, podobno granitu. Približno 1,30 m od slavoločne stene je kamnita obokana grobnica rodbine Kobič (Wubitseh), pokopane v 17. stoletju, ki je dolga čez 2 m in leži v smeri vzdolžne osi proti stebru. Pred vrati v zvonik, ki so bila, kot kaže. postavljena kasneje, smo v tleh našli 33 cm od zdajšnjih vrat proti notranjosti cerkve prvotni prag iz rumenobelega marmorja, širine 43 cm in dolžine 152 cm. Prag je bil zelo obrabljen txl hoje. zlasti na prednjem robu. in je imel oh steni izklesan utor v obliki lastovičjega repa za nosilec tečaja vrat. Ta utor je bil verjetno prekrit z. navpičnim kamnitim podbojem vrat, vzidanim v steno, širokim 47 cm in z obeh strani približno ptxl kotom 30 stopinj posnetima robovoma, širokima 15 cm. Pri zadnji prezidavi preti približno 150 leti so strop gotske ladje iz neznanih vzrokov podrli in ga nadomestili z barokizirano kupolo. Takrat so podrli tudi podboje vrat, prestavili okna in oboja vrata, luknje od odstranjenih podbojev pa zapolnili z običajnimi zidaki. Posamezne kamnite klesane fragmente so vzidali v nov pevski kor, zapolnili stara okna. nadzidali zgornji del ladje in jo dvignili na južni steni za več kot 1 m - kar je bilo lepo vidno, ko je bil s fasade txlstranjen omet. S tem so najstarejši del cerkve povsem predelali in txistranili verjetno še romanske pórtale vrat v južni steni ladje, pod zvonikom pa romanske podboje vrat. Sam romanski portal poti zvonikom je bil verjetno odstranjen pri dozidavi zvonika, ki je bil prostostoječ, in del obrambnega zidu na severozahodni strani cerkve. Zdajšnji zvonik je tudi že zelo star, saj je bil povišan že 1762. leta Zvonik ima natl južnimi vrati v sredini poseben znak -hišno znamenje, ki se ne da razbrati. Verjetno gre za znak graditelja. Prvotna vrata so bila nameščena točno na sredini zahodne stene, to kaže, da je bil zvonik kasneje prizidan k cerkvi. Tudi v odprtini vrat na koru. še bolj pa v odprtini, kjer se pride na ptxlstrcšjc cerkve, je vidna široka špranja meti steno ladje in steno zvonika. Prav tako je tudi nekaj kamnoseških fragmentov na podstrehi v stičišču prezbiterija in kapele sv. Frančiška Ksavcrija, ki nakazujejo romansko obliko portalov. Zelo veliko kamnoseških delov pa je vzidanih v stene, stopnišče in tlak pevskega kora. saj smo pri odstranitvi dela ometa našli zelo veliko kamnitih reber iz rumenkastega peščenca, ki merijo v prerezu 17 * 10 cm. st> klinaste oblike in imajo obojestranski žleb; pod streho pa še vitkejša rebra z globokim žlebastim profilom svetlo sive barve. I)el fragmenta v nadzidavi v stičišču latlje in prezbiterija bi lahko bil obrnjeni timpanon romanskih vrat. Preti dokončno ureditvijo kinetc za osuševanje temeljev zunaj cerkve sta bila desno od sedanjih vhodnih vrat vidna dva podstavka nekdanjih vrat v globini 20 cm od prejšnjega nivoja terena, ki je sedaj nasut za dodatnih 15 cm, in dva temelja opornikov. Južna stena je bila torej razdeljena na štiri polja, ki so jih ločili trije okrasni oporniki, enaki tistim na zunanjem zidu prezbiterija. V vseh poljih nad nižje ležečimi gotskimi okni so bile freske do višine še obdelanih kamnitih vogalnikov. Te so zdaj obnovljene, vendar ne v celoti. Ostali so le manjši fragmenti zaradi prestavitve novejših večjih oken in vrat. Novejšega datuma so štiri freske, ki prikazujejo svetnike: sv. Krištofa (ohranjen zelo majhen del), sv. Boštjana in sv. Roka. Križancga in sv. Frančiška Ksaverija. Na freski sv. Boštjana in sv. Roka je vidna samo popotna palica sv. Roka. Levo od te freske pa je ozek. približno 30 cm širok pas zelo stare prvotne freske, na kateri je upodobljena Kva. Znotraj cerkve so v južni in severni steni ladje na tleh v tlaku štirje osmerokotni polstebri. široki 23 cm. po dva in dva na vsaki strani, točno v simetriji s prej omenjenim stebrom v sredini, na istih mestih, kot so zunanji dekorativni oporniki. Na vsaki strani manjka sredinski osmerokotni polste-ber, ker je na tem mestu na južni steni odprtina vrat, na severni pa odprtina kapele sv. Frančiška Ksaverija. Sedaj so polstebri prekriti s tlakom in se precej razlikujejo od polstebrov v prezbiteriju Tudi maske (glave) v zgornji tretjini polstebrov v prezbiteriju so povsem drugače oblikovane in so verjetno tlelo kamniške delavnice. Štiri maske po dve na vsaki strani prezbiterija predstavljajo štiri letne čase. na desni maski za glavnim otarjem je letnica graditve prezbiterija 1512 (po potresu 1511) in ne letnica graditve prvotne cerkve. Maske ali konzole v ladji pa so bile že zelo davno odvzete in so štiri od njih vzidane v sosednji hiši cerkovnika. So povsem drugačnih oblik in iz drugačnega kamna - podobnega marmorju, iz katerega je steber v sredini cerkve, odkrit pri zadnji obnovi - lahko bi bile s tega stebra. Večinoma predstavljajo angele z. napisnim trakom ali samo njihove glave. Glave imajo bolj mile poteze, so manjše in navidez precej starejše <>d mask v prezbiteriju. Verjetno so iz časov nastanka cerkve. Ivan Komelj v knjigi z naslovom Gotska arhitektura na Slovenskem opredeljuje ccrkcv sv. Boštjana v Mt>stah kot dvoladijsko dvoransko cerkev z dvema stebroma po sredini, podobno cerkvi sv. Petra nad Begunjami, z izrazito osredotočenim prostorom. Podobno jo obravnava tudi dr. F. Štele v delu Politični okraj Kamnik Zaradi zadnjih odkritij ob obnovi cerkve pa bi bilo treba nastanek cerkve ponovno datirati. Moščanska cerkev sv. Boštjana doslej ni bila velikokrat predstavljena v publikacijah, prav tako se niti ne omenja v turističnih vodnikih Kamnika, čeprav jc verjetno poleg Malograjskc kapele in prvotne cerkve sv. (j Nosilni steber stropa ladji' v ccrkvi »v Pankracija na (¡radii v Starem trnu nad Slovenj Gradcem Primoža iz 12. stoletja, kot navaja dr. F.milijan Cevc, med najstarejšimi v občini Kamnik. V Sloveniji je znana samo ena cerkev, ki ima še danes enako zasnovo, kot jo je nekoč imela cerkev v Mostah in se je razkrila pri obnovi, namreč en sam steber v sredini prostora, in siccr ccrkcv sv. Pankracija na Gradu nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu. V knjigi Romanika v Sloveniji avtor Marijan Zadnikar navaja, tla njena arhitektura izdaja že močno bližino gotike, a je v občutju prostora, ki je poglavitna sestavina arhitekture, in tudi v mnogih podrobnostih, še zaznavna romanska tradicija. Neka cerkev na področju Slovenj Gradca se omenja že leta 1090. leta 1106 pa tudi žc fara. pri čemer smemo po mnenju tir. F. Kosa misliti na faro sv Pankracija v Starem trgu oziroma na grajskem hribu nad njim. Po odkritju starih delov v moščanski cerkvi sem si ogledal tudi cerkev v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Tudi ta ima zelo lep romanski portal in steber, klesan iz enega kosa. Da je trditev o povezanosti obeh cerkev kljub oddaljenosti lahko kaj več kot hipoteza, potrjuje zgtv dovinsko dejstvo, da sta obe cerkvi: v Mostah in v Starem trgu pri Slovenj Gradcu spadali pod oglejskega patriarha, ki je bil tudi svetni gospod na Kranjskem. Poleg tega pa sta imela Slovenj Gradec in Kamnik istega zemljiškega gospoda v grofih Andeških (von Andcchs), ki so bili gospodarji obsežnega ozemlja od Kokre do Trojan in Motnika Vse cerkve južno od Drave so pripadalc oglcjski cerkvi. Po sporu med škofijama iz Solnograda (Salzburga) in patriarhije iz Akvilcjc (Ogleja) jc frankovski cesar Karel Veliki leta 811 določil mejo od izvira do izliva Drave v Donavo kot mejo obeh škofij, ki jc bila v veljavi do lcla 1751. V tistem času je torej imela oglejska cerkev veliko moč in vpliv na Slovenskem. Vas Moste se v danes znanih pisnih virih omenja prvič leta 1362, ko sta grofa Ulrik in Herman Oljska kupila od ljubljanskega meščana Tomaža Oglejca tri kmetije v Mostah (Prukk), od katerih je bila ena takrat nezasedena. Leta 1389 je Oton s Turna prodal Juriju Paumkirchnerju šest kmetij v raznih krajih, med njimi tudi v Mostah, Pirničah in Brniku (glej Kamniški zbornik ob 750-letnici Kamnika - avtor Božo Otorepec). V Arhivu Slovenije hranijo več listin, kjer se tudi omenja vas Moste - Prukk. («lede na druga zgodovinska dejstva je verjetna ali vsaj mogoča povezava med obema cerkvama. Cerkev v Slovenj Gradcu ima steber s podstavkom v obliki kvadra, dočim je steber v Mostah brez podstavka in se takoj začenja z okroglim prerezom. Takšni stebri iz enega kosa so običajno antičnega izvora. Ker je bil steber v Mostah v vzdolžni osi ladje premaknjen nekoliko naprej za 86 cm proti prezbiteriju. mislim, da je bil na zahodni steni lesen kor za zemljiškega gospoda z direktnim vhodom skozi vrata, ki vodijo zadaj v zvonik, saj je na načrtu franciscejskega katastra Most iz leta 1826 stala v neposredni bližini cerkve stavba večjih mer. kot je dolžina cerkve v isti smeri vzhod-zahod, in tudi pri vhodu pod zvonikom ob zunanjem delu obzidja še vedno stoji zelo star kamnit vodnjak. Povsem prvotne stene ladje so: zahodna stena v celoti, vsi štirje vogali, severna in južna stena do novih oken ali do dekorativnih zunanjih opornikov, le-te so zidane iz zelo velikih skal, obdelanih po zunanji in notranji strani stene. Do višine, kjer so vogalniki klesani in lepo oblikovani, je bila prvotna zidava, zato je imela prva stavba verjetno priramidalno streho s kapom v isti višini z vseh štirih strani. Ni znano, ali je bil prezbiterij v obliki polkrožne ali kvadratne apside ali je bil šele kasneje prizidan k ladji. Ostanki temeljev stranskega oltarja so bili tudi v levem kotu ladje ob prižnici. Slavolok je bil širši in poravnan s steno prezbiterija brez dodatnega robu. ki je bil dozidan z opeko v času. ko so predelali strop ladje v kupolo. Tla so bila zbita iz zemlje in zglajena z apnenim estrihom, kar jc bilo pri obnovi še vidno pred stranskim oltarjem sv. Roka. Kasneje so bila tla tlakovana z opeko. Pa še nekaj zanimivih drobcev iz zgodovine cerkve v Mostah. Pri obnovi cerkve v Mostah po potresu leta 1895 je Andrej Mejač iz Kaplje vasi vzel štiri sklepnike in gotska vratca, ki jih omenja dr. France Štele v knjigi Politični okraj Kamnik kot komenška. Kar verjetno ne drži. saj v Mostah še vedno zapira gotsko nišo v steni poleg glavnega oltarja zelo površno izdelana mreža, podobna "gavtrom". in jc točno enakih mer. kot navaja dr. Štele. Kdcn drast do korenin svetlika. Hvaležno, željno te s poslednjim vlaknom pijem: tako. Ljubezen, v novo rast iz tebe klijem. Mag Martina Kun* cilia. Oddelek /a gospodarske dejavnosti in finante občine Kamnik Prostorski in gospodarski potencial občine Kamnik Martina Koncilia Občina Kamnik je rezultat zgodovinskega razvoja, tradicij. političnih kompromisov, geogralskih in drugih danosti. Ni proizvod zavestne in racionalne družbene organizacije oziroma reorganizacije, je sociološka stvarnost obstoja naseljenih krajev najrazličnejših velikosti in najrazličnejšega pomena, kakor jih je izohlikoval razvoj v dolgih stoletjih Izoblikovalo jo je torej življenje samo, obstoječa zakonodaja pa jo je sprejela in pravno sankcionirala njen obstoj. Sedanja občina Kamnik je nastala leta 1955 po združitvi občin Kamnik. Kamniška Bistrica. Motnik. Ncvljc in Tuhinj in delno občin Homec (kraj Šmarca) in Komenda (vsi kraji razen Cerkljanske Dobrave, (ilinj. I.a-hovč, Vopolj in Zaloga). Navedene občine so pripadale do leta 1952 kamniškemu okraju, dokler ni bil ukinjen. Po reformi lokalne samouprave v letu 1994 je teritorialna podoba občine Kamnik ostala nespremenjena. Podobo občine pa poleg teritorija oblikuje tudi njena funkcionalna vsebina; njeno delovno področje in njene naloge, ki pokažejo. kakšno vlogo ima občina v družbenem sistemu - zlasti v sistemu današnje države in njene javne uprave. Prostor kot dobrina in razvojni potencial Tehnolt>ški in ekonomski razvoj, še pose-be| pa industrializacija in urbanizacija zmanjšujeta relativni pomen prostorske bližine in neposrednega okolja. Po drugi strani pa se hkrati povečujejo potrebe po prostoru in postaja vse bolj pomembna dobrina, s katero bolj ali manj razpolaga posamezna občina. Občina Kamnik meri 289,27 km2 in leži na severovzhodni strani Ljubljanske kotline. Obsega visokogorski svet Kamniško-Savinjskih Alp. tlel predalpskega hribovja in Kamniško--komendsko ravnino. Preko njenega ozemlja ali v neposredni bližini so speljane najpomembnejše cestne, energetske in druge infrastrukturne povezave meti vzhodnim in zahodnim delom Slovenije, kar je vsekakor pomembna potencialna prednost občine. Največja je naselitev na območju mesta Kamnik. Mekinj in Duplice (to je jedro občine), na Komcndskcm in ob Kamniški Bistrici med Stahovico in Kamnikom. Precej manj sta naseljeni Tuhinjska dolina in dolina Črne. Obstoječe infrastrukturne danosti omogočajo relativno hitro in neovirano komunikacijo in povezavo med temi naselji, ter optimalno možen dostop do industrijskih, obrtnih in trgovinskih dejavnosti, tako da je vse manj pomembna njihova lokacija v fizičnem prostoru. Podatki namreč kažejo, da je v domačem kraju zaposlenih izredno malo ljudi in da potekajo dnevni migracijski tokovi v Kamnik (predvsem iz Tuhinjske doline) in v območje med križajočimi se vplivi Kamnika. Kranja, Domžal. Ljubljane (iz kamniškobistriškega in komendskega področja). Dnevni migracijski tokovi Kamnika pa potekajo na relaciji Kamnik-Ljubljana in Kamnik-Domžale. V današnjem času je prostorsko urejanje postalo eden izmed najmočnejših instrumentov. s katerim občinski organi neposredno vplivajo na realizacijo prostorskih programov. Čim več alternativ možnosti izrabe zemljišča se pojavlja, tem bolj je potreben selektiven odnos do različnih alternativ in zavestno usmerjanje organizacije različnih dejavnosti v prostoru. V občini Kamnik, koi razmeroma bolj razviti občini, občinski organi s svojimi plani in programi prevzemajo predvsem vlogo "selektorja" - v smislu dovoljevanja ali preprečevanja usmeritev gospodarskih dejavnosti na določenih lokacijah. Nove površine naj se ne oddajajo nenačrtno, kakor se pač kdo pojavi in ima več sredstev in izključno glede na njegove interese, ampak je potreb«» s prostorom racionalno gospodariti in zagotoviti skladen razvoj tako gospodarstva, turizma kot objektov za zadovoljevanje potreb vseh občanov. Arhitekturni posegi v prostor niso vedno upoštevali krajevnih značilnosti, tradicije in kulture okolja, zato je vse preveč tujkov v okolju, ki zmanjšujejo njegovo privlačnost. Predvsem na področjih, ki so po svoji izvirnosti lahko turistično zanimivi, morajo biti v bodoče posegi pretehtani, dolgoročno načrtovani in po potrebi primerno zaščiteni. V občini Kamnik je dobra kakovost turističnega prostora, saj je že v bližini mesta narava in lahko dostopno in pestro zaledje, kar je posledica manjše poselitve ter nianjše koncentracije prebivalstva in dejavnosti v prostoru (izstopa le mesto Kamnik in nekatera že prej našteta področja). Naravnim in zgodovinskim potencialom pa v občini Kamnik ne sledi turistična infrastruktura, saj ne razpolagamo z zadovoljivimi prenočitvenimi in gostinskimi zmt>-gljivostmi. Vendar vsi prostorski in kulturno-zgo-dovinski potenciali niso izkoriščeni, saj se je v preteklosti posvečala velika pozornost razvoju industrije, ki je turizem in z njim povezan razvoj storitev, predvsem pa gradnjo spremljajočih infrastrukturnih objektov potisnila ob stran. Danes se ta enostranskost kaže v pomanjkanju osnovnih elementov, ki opredeljujejo turistično ponudbo; neustrezni organiziranosti integralnega turističnega trženja. strukturi in kakovosti turističnih storitev in predvsem v neustreznih prenočitvenih in gostinskih zmogljivostih. Zato bo v občini v bodoče potrebno posvetiti posebno pozornost izgradnji dodatnih zasebnih penzionov in hotelskega objekta, kar ovirajo predvsem dolgi in zapleteni denacionalizacijski postopki. Gospodarstvo Živimo v obdobju velikih in hitrih družbenih sprememb, kar je vsekakor izziv za občine. Občina je namreč dinamična gospodarska in socialna celota, sredi.šče občanov, proizvodnje in porabe z vodilno vlogo v razvoju regionalnih in nacionalnih ekonomij. Že v srednjem veku se je v Kamniku razvila najrazličnejša obrt. Veliko obrtnih delavnic je bilo ob potoku Mlinščici, ki je bil izpeljan iz reke Kamniške Bistrice in je nekdaj tekel skozi mesto Kamnik. Največ je bilo kovaških in usnjarskih delavnic. V Mekinjah so izdelovali svilo, v Komendi lončarske izdelke. Obrt se je ugodno razvijala vse do današnjih dni. Po prvi svetovni vojni je Kamnik postal pomembno industrijsko središče. Iz obrtnih delavnic je nastala današnja kovinska (Titan), lesna (Stol), kemijska (Kcmostik. Trival). tekstilna (Svilanit) in živilska industrija (Eta). Šele industrializacija in urbanizacija sla ustvarili množično proizvodnjo za tržišče ter raznovrstnost in povezanost na temelju teritorialne delitve dela - znotraj in preko lokalnih okvirov. Industrijska proizvodnja, ki ni bila več vezana na prostorsko zakoličene energetske vire (Kamniška Bistrica), je postala bolj fleksibilna. To je ena izmed osnov, ki pojasnjuje vse večjo mobilnost ljudi in dobrin, predvsem pa intenzivnejše preple- tanje mesta Kamnik in okoliških vasi. V spremenjenih gospodarskih razmerah po letu 1990 se tudi v Kamniku širi val novega podjetništva. Kamniško gospodarstvo se vključuje v proces izgradnje tržnega sistema, stabilizacije novonastalega samostojnega gospodarstva in v iskanje načina optimalnega vključevanja majhnega gospodarstva v nacionalno ekonomijo. Poleg prestrukturiranja obstoječih podjetij. posledica tega je tudi slabša zaposlenost v velikih in srednjih podjetjih, ki imajo še vedno večinski delež v proizvodnji (Svilanit. Menina. ...), ustanavljajo posamezniki tudi večje število novih podjetij v privatni in mešani lasti. \1oga podjetnika in obrtnika (samostojnega podjetnika) je ključna za gospodarski razvoj. Podjetnik je povezan z inovacijami, investicijami, z novimi pdabljal, so pospremile na zadnjo pot slikarja in pesnika. Kamničana Aladina Lanca. Umetnik je na likovni akademiji v Beogradu diplomiral na oddelku za kiparstvo, po vojni pa je bil priljubljen likovni pedagog mnogim generacijam mladih Kamničanov. Skoraj vso svojo ustvarjalnost je namenil akvarelnemu slikarstvu in literaturi, predvsem poe/.iji. V obvladovanju akvarclnc slikarske tehnike, ki je po svoje dokaj zahtevna, je slikar dosegel dovršenost in mojstrstvo. Ob slikarjevi retrospektivni razstavi v kamniškem razstavišču Veronika leta 1987 sem zapisal, da so tančevi akvareli razpoloženja iz narave, ujeta v trenutkih, bežnih hipih, ki so enkrat polni svetlobe, drugič v zamolklih teminah - kot življenje samo. So resničnost naključij in naključja resničnosti. Aladin Lanc je bil izrazit lirik. Prelivajoče barve, ki jih dopušča le akvarel, pojejo kot njegova poezija: nežno in radostno ali trpko in zamolklo. Pesmi in krajšo prozo je objavljal v periodičnih publikacijah, predvsem v Obzorniku. I.iriko je objavil v dveh zbirkah: Šatulja utrinkov (1987) in Cvetovi košenin (1989). Aladin Lanc je kljub dolgoletnemu razdajanju v pedagoškem poklicu živel bt>-gato, ustvarjalno življenje, katerega zreli plodovi so se potrdili na pogostih razstavah in v njegovi poeziji. Življenjska modrost slikarja pesnika se je strnila v pesmi Na previsu večera iz zbirke Cvetovi košenin: Poznaš razsipni čas trgatve - osip žulja rib rok na previsu večera? Veš za dvojno spremljavo bregov - strugo, s popotnim odsevom palete. ki odnaša neutešene sle hrepenenja? Na kamniških ulicah pogrešamo prijaznega. markantnega moža. ki je rad z nami pokramljal. se duhovito pošalil in širil okoli sebe neizmeren optimizem. Takšen je bil Aladin Line, takega smo ga poznali in se ga bomo spominjali someščani, znanci, prijatelji in stanovski kolegi. Janez Klemen (1951-1990) Dušan lipovec Vsaka smrt je boleča in nesmiselna, še toliko bolj je nedoumljiva izguba mladega človeka, ustvarjalca, umetnika. V juliju 1990 smo se na kamniških Žalah poslovili od 39-letnega akademskega kiparja in restavra-torja. Kamničana Janeza Klemena. Janez Klemen je po končani srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani diplomiral na kiparskem oddelku Akatlemije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer so mu bili profesorji znani slovenski kiparji Zdenko Kalin. Slavko Tihec in Drago Tršar. Nadaljeval in zaključil je še podiplomski študij na special ki za restavratorstvo. prav tako na ljubljanski akademiji. Po opravljenem študiju je nekaj časa delal v pedagoškem poklicu, potem pa se je povsem posvetil restavrator-stvu in se zaposlil v restavratorskem ateljeju Zavoda za varstvo naravne in kuhurnc dediščine v Ljubljani. Kot uspešen restavrator in tudi inovator na tem področju je bil poslan na študijsko izpopolnjevanje na Nizozemsko. Zaradi bolezni se je predčasno vrnil domov in je zadnja leta, kolikor mu je zdravje dopuščalo, delal kot samostojni restavrator v svobodnem poklicu. Zaradi poklicne restavratorske dejavnosti in prezgodnje smrti Klemenov kiparski opus ni posebno obširen. Obsega predvsem por-tretne in figuralne študije, ki so nastale pretežno v času obiskovanja akademije. V obdobju preti smrtjo se je spet posvetil kiparjenju. predvsem oblikovanju ženskega akta v glini in betonu. Na to temo je celo načrtoval razstavo, ki naj bi bila v kamniški Veroniki v letu 1991. Žal sta mu huda bolezen in smrt preprečili izpeljavo tega projekta. Zato naj Ixt dolg stroke in kulturnih organizatorjev, da tlela nesrečnega kiparja predstavijo na pregledni razstavi njegovega kiparstva, restavratorstva in - tudi risarskih veščin. Njegovo delo ni zanemarljivo, saj je bil v ožjem krogu prijateljev in stanovskih kolegov znan kot odličen karikaturist in pronicljiv satirik. To zapuščino bo treba še zbrati in ovrednotiti. Znanci, prijatelji in stanovski kolegi ohranjamo Janeza Klemena v lepem spominu kot široko razgledanega intelektualca, proni-cljivega sogovornika, veščega strokovnjaka, predvsem pa kot dobrega človeka. Dušan l.ipovec Sredi marca 199-4. na pragu pomladi in še poln ustvarjalnih načrtov, je umrl akademski slikar in dolgoletni likovni petlagog Fertlo Maver. Zadnja leta je slikar sicer živel na Lomu nad Tržičem. vendar ga lahko mirno in s ponosom imenujemo Kamničana in kamniškega slikarja, saj je preživel svoja najbolj ustvarjalna in likovno pltxlna leta prav v Kamniku. Dolga leta. vse do upokojitve 1987, je poučeval likovno vzgojo generacije mladih Kamničanov. Fertlo Maver se je rtxlil 1927 v Mariboru Po srednji šoli. kjer je že leta 1941 prvič razstavljal, je nadaljeval šolanje na umetnostni srednji šoli v Gradcu in končno na novo ustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v katero se je vpisal med prvimi generacijami leta 19-46. Risbo je študiral pri profesorju Francetu Miheliču, grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu in slikarstvo pri Antonu (iojmiru Kosu. Po diplomi leta 1950 je nadaljeval študij monu-mentalnega slikarstva na spccialki pri profesorju A. (i. Kosu. Po končanem šolanju seje zaposlil kot profesor risanja na gimnaziji v Mariboru Leta 195-1 pa je prišel v Kamnik in do upokojitve poučeval v Osnovni šoli Frana Albrehta. Kljub dolgotrajnemu pedagoškemu poslanstvu se je ves čas intenzivno posvečal likovnemu ustvarjanju. Svoj talent in slikarsko znanje je ostril in dopolnjeval na mnogih študijskih potovanjih v tujino, dvakrat tudi kot dobitnik državne študijske štipendije. Predvsem po letu I9"7!) se je rad udeleževal slikarskih kolonij, ki so mu bile pobuda za nova slikarska gledanja in dognanja. Slikar Fcrdo Mayer je že od začetka svojega ustvarjanja razmeroma veliko in uspešno razstavljal doma in v tujini. Svoja slikarska prizadevanja je strnil v retrospektivno razstavo olj, monotipij in akvarelov v svoji lastni galeriji leta 1979. Ferdo Mayer (1927-1994) Joic Pavlic, dipl teol. Suliadole 61 g, I2IK Komenda 1 Milko Ko», (iradivn za historično topografijo Slovenije I . 261 2 Ohrednik sprejema. prirejen In preveden po av«riid(cm. * Clan Suverenega sveta SMVK (vlade). odgovoren za področji zdravstva in sociale ter dobrodelne ustanove. i Najmanjša upravna enota vittSkega reda: poüCItlVO, premoženje viteškega reda. S Jože Mlinaric. Melle in njegova malteška komenda od XII. stoletja do leta 1S0.V v: Časopis za Zgodovino in narodopisje 51 (16) I9K0, 224. 6/ Tako poimenovani po zavetniku sv. Janezu krsiniku Jeruzalemskemu; tudi jo-haniti. špualar|l ihospitaJarii): kasneje po Malti malteški vitezi. Slovenska malteška bolniška pomoč (SMBP) Jože Pavlic Prispevck govori o novi slovenski do-broclclni ustanovi, oživljeni na osnovi duhovnega izročila in večstoletne tradicije dobrodelnosti Suverenega malteškega viteškega reda po svetu in v Sloveniji: zlasti še v Komendi, kjer je "hospitale Sancti Petri"/!/ prvič zgodovinsko zanesljivo omenjen že leta 1290. Slovenska malteška bolniška pomoč (SMBP) je nova slovenska katoliška dobrodelna ustanova v okviru Suverenega malteškega viteškega reda (SMVR). Ustanov-Ijena je bila 19. marca 1995 v župnijski cerkvi sv. Petra v Komendi, ko so prvi trije kandidati meti slovesno mašo. ki jo je vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar, veleposlaniku SMVR v Sloveniji knezu Maximilianu von Khevenhucller-Mctschu obljubili, tla se bodo v duhu reda borili proti osmerini stiskam in slabostim sveta (bolezni in zapuščenosli, brezdomovinstvu in lakoti, trdosrčnosti in krivdi, brezbrižnosti in ne-veri)./2/ Takrat je še nosila naslov Slovenska malteška bolniška služba (SMBS). pozneje pa se je zaradi pravilnega razumevanja svojega dela in ptislanstva preimenovala v Slovensko malteško bolniško pomoč (SMBP). Njen statut je 10. oktobra 1995 na redni seji obravnavala in 18. oktobra potrdila Slovenska škofovska konferenca, obsega pa 32 členov. Prvim članom se je poleg pretlsetlnika grofa Carla de Villavicencie-Mar-gherija. viteza SMVR - za voditelja ustanove ga je junija 1995 imenoval hospitalicr/3/ baron Albrecht von Boeselager v Rimu - 26. novembra 1995 na sprejemu v Novem mestu pridružilo osem novih, tako da je SMBP ob koncu leta 1995 štela dvanajst članov. Za duhovnega voditelja je bil na prvem rednem letnem občnem zboru 20. januarja 1996 v Komendi izbran komendski župnik in dekan Nikolaj Pavlič. poleg njega pa tudi drugi Člani vodstva. Sedež SMBP je v Komendi, ker je bila nekdanja tukajšnja komenda-t, starodavna in najpomembnejša posest malteškega viteškega reda v Sloveniji,/5 zaradi njene ohranjenosti, obnavljanja in vzdrževanja. pa tutli zaratli osrednje lege v Sloveniji. V Komendi je že leta 1296 (700-letnica!) prvič zgodovinsko verodostojno omenjen -v seznamu cerkvenih desetin na Kranjskem - "hospitale Sancti Petri", ki je prav gotovo pripadal ivanovcem:/6/ po vsej verjetnosti je šlo za dobrodelno dejavnost manjšega obsega (podeželje!), kakršno so v skladu s tedanjimi redovnimi pravili takrat po Evropi izkazovali ljudem v stiski in potrebah člani omenjenega reda. Njihovo tradicijo dobrodelnosti je v Komendi nadaljeval Peter Pavel Glavar, ko jc v svoji oporoki z dne 21. januarja 178-i namenil denar od prodane graščine na l^tnšprežu postavitvi bolnišnice s popolno oskrbo za revne in onemogle komentlske župljane in lanšpreške podložni-ke. Iz tega premoženja je bila leta 18IM bolnišnica tudi sezidana. 7, V zadnjem obdobju je bila predvsem ubožnica in hiralnica, po drugi svetovni vojni pa podržavljena. SMBP ima svoj znak in žig. Znak je bel malteški križ. obdan z belo črto v obliki ščita in kratico SMBP nad črto, vse it) pa jena rdeči podlagi v obliki ščita. Žig je krog s premerom 30 mm z enakim znakom v sredini in krožnim napisom Sl.< JVENSKA MALTEŠKA BOLNIŠKA POMOČ./8/ "Glavni namen SMBP je v evangeljskem duhu in v skladu z usmerjenostjo in cilji SMVR pomagati ubogim, bolnim, trpečim in osamljenim ljudem: med temi prav posebej invalidom. To pomoč nudi na območju Republike Slovenije pa tudi zunaj njenih meja. če je naprošena za takšno pomoč, oziroma če pritle kje do kakšne hude naravne ali druge nesreče."/9/ Je pravna oseba zasebnega prava, sicer pa "prostovoljna, samostojna in neprofitna katoliška dobrodelna organizacija"./10/ Ima redne in podporne člane. Retlni član lahko postane vsak državljan Slovenije ali tujec, ki je bil krščen v katoliški Cerkvi, je star vsaj osemnajst let, poučen v katoliški veri pa tudi o delu. zgodovini in pomenu SMVR in SMBP. živi po evangeliju in jc opravil tečaj prve pomoči./11/ Podporni član pa tisti, ki z denarjem in moralno podpira delo ustanove./^/ Retlni član je dolžan pomagati bližnjemu v stiski vsaj dvanajst ur mesečno, o čemer mora voditi dnevnik opravil./13/ Članice in člani SMBP nosijo pri opravljanju svojega tlela (zaratli razpoznavnosti) in na slovesnostih predpisano uniformo z ustreznimi oznakami pripadnosti ustanovi in tlržavi ter imajo pri sebi izkaznico o članstvu ./14/ Udeleževati se morajo predpisanih srečanj, vsaj enkrat letno pa duhovnih vaj ali duhovne obnove. 15/ SMBP se vzdržuje iz darov za storjene usluge, darov vernikov in drugih ljudi, darov na dobrodelnih prireditvah, pomoči iz tujine in drugimi z. zakonskimi sredstvi dovoljenimi viri.,16. Pri svojem delu sodeluje z drugimi slovenskimi in tujimi cerkvenimi in civilnimi dobrodelnimi organizacijami. Ne predstavlja jim nikakršne "konkurence", saj poudarja, da je dela na področju pomoči ljudem v stiski za vse dovolj. Sama si je v skladu s tradicijo SMVR izbrala sebi primerno področje, pomaga pa tutli na drugih, če jo za to prosijo in oceni, da je njena pomoč potrebna ter koristna. Glede svoje osnovne naravnanosti in delovanja ostaja v bistvu zvesta stoletja staremu izročilu SMVR "tuitio fidei et obsc-guium pauperum" (obramba vere in pt>mt)č ubogim)/17/ s poudarkom, da ju skuša udejanjati sedanjemu času, slovenskim ra- /7 Prim. Vikion-jan Demšar. I soda tilavarjeve oporoke, v: Komenda. 1992. 56-6 i 8 Statut SMBP. i. C len. /9 Prav lam, 4 ¿len .10 Prav tam. I den. II Prav tam. K. «len. Ii Prav tam. 9. den 15 Naročilo voditelja SMBP na srefanju 18. novembra 1995 v Komendi. I « Statut SMBP, 12 den /15/ Prav tam. 1.5. člen .16 Prav tam. 28. den 17 tieschichte und Organisation. Ausbildungsskriptum. MMDA-9/V.V 2. Auflage. I. /meram in možnostim primerno. Pri tem se zgleduje pri sorodnih organizacijah v tujini ift Prav tam. i: in tudi sodeluje z njimi; zlasti z avstrijsko p™ redovno pravilo jn nemško malteško bolnišnično službo , * * (MHDA in MHD). Bolnik je za njene člane določalo; Obljubile, * ....... » i i- ■ u da boste služabnik, gospod bolnik ;/18/ človek, ki mu |C treba naših gospodov bol- pomagati. Pa ne le bolnik, marveč vsak človek nikm - v stiskj l)a bi bila pri tej pomoči uspešna, si prav posebej prizadeva dobili v svoje vrste požrtvovalne člane, ki imajo čut za bližnjega v težavah, bolezni, nesreči, so mu pripravljeni resnično pomagati. Prvo leto svojega delovanja je S.MBP (S.V1HS) posvetila predvsem obveščanju slo- venske javnosti o svojem obstoju, namenu in cilju, iskanju svoje prave podobe, pridobivanju članov, prvim izkušnjam dela z ljudmi v stiski in težavah, sodelovanju v več dobrodelnih akcijah širšega pomena in njih soorganiziranju, pa tudi posamičnim dejanjem in oblikam pomoči. Drugo leto - 1996 - pa bo zlasti namenila pomoči bolnim, onemoglim, ostarelim in invalidom pri slovesnostih in srečanjih s papežem ob njegovem obisku od 17. do 19. maja v Sloveniji, sprejetju novih kandidatov in njihovemu duhovnemu oblikovanju kot tudi čisto določenim oblikam pomoči ljudem. Ob srebrnem jubileju Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik Martina Golob - Bobtc Martina Besede, da je uspeh otrok predr/.nosti. Golob - ikihtt, prof . volje in zmaga vztrajnosti, so resnične. Te Kkslvrjcva ulica 1. . ■ .__. , Kjmnlk besede so primeren uvtxl za predstavitev 25-letnega delovanja Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik. Medtem ko nekateri kulturni kronisti kar tekmujejo med seboj v medijskem proslavljanju različnih obletnic, bi se bilo potrebno ob tej priložnosti nostalgično ozreti nazaj v leto 1950. ko je v Domžalah dozorela zamisel o ustanovitvi glasbene šole. V istem času se je ta potreba pojavila tudi v Kamniku. Tako se je nekako hkrati začelo glasbeno šolstvo na kamniški »-domžalskem območju in se soočalo s problemi časa. kraja in okolja. Šole so dobile še simfonični oziroma komorni orkester, komorni zbor (Domžale) in druge zbore. Po uspešnem delovanju orkestra Zavoda za glasbeno izobraževanje Domžale in Kamniškega komornega orkestra je bil v Domžalah leta 1970 ustanovljen Simfonični orkester Domžale-Kamnik. Veliko zaslug za to je imel zlasti dolgoletni ravnatelj domžalske glasbene šole. gospod Stane Habe. Vodstvo orkestra je ob ustanovitvi prevzel prof. Tomaž llabe. ki je študiral dirigiranjc na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Danilu Švari in končal študij kompozicije pri prof. L. M. Škerjancu. Orkester je uspešno vodil 23 let. t. j. do leta 1993. nato pa je dirigentska palica prešla v roke dirigenta Aleksandra Spasiča, ki je študiral dirigiranje v Ljubljani, v razredu prof. A. Nanuta. in diplomiral na konservatoriju K. Korsakova v St. Petersburgu pri prof. J. Alievu. V vseh letih delovanja je orkester izoblikoval širok in bogat koncertni repertoar, ki je zajemal skladbe različnih stilnih obdobij. To je edini neprofesionalni simfonični orkester, ki v Sloveniji deluje že četrt stoletja in uspešno prodira na profesionalne umetniške odre. Simfonični orkester Domžale-Kamnik združuje glasbenike ljubitelje, poklicne glasbenike in požrtvovalne pedagoge obeh glasbenih šol. Vseh članov je sedaj 42. Resnost, predanost in vztrajnost so odlike, ki spremljajo delo tega ansambla, rezultati dela so vidni in slišni. To je uspeh, ki se odraža v rasti kvalitete v tehničnem in v muzikalnem smislu. Orkester vseskozi ni imel ustreznega prostora za delo. Prostorsko stisko so reševali na najrazličnejše načine: vaje so potekale v improviziranih neakustičnih prostorih, v pros- torih utrujenega poslopja društvenega doma v Domžalah, v Godbenem domu v Domžalah in v mengeški glasbeni šoli, tako da iz vsega tega vejeta resnično veselje in neomajna volja vseh do sedaj sodelujočih članov. Prenova poslopja glasbene šole v Domžalah, ki se je žal nekoliko zavlekla, bo omogočila tudi nemoteno delo orkestra. Sedanje delo in koncept kažeta na že utečeno pot. Medse vabi goste, ki so jim odprta vrata širših slovenskih koncertnih odrov. Delovanje orkestra simfonikov obsega celovečerne koncerte simfonične in komorne glasbe ter nastope ob otvoritvah razstav in drugih priložnostih. Med najbolj znanimi so vsekakor tradicionalni novoletni koncerti, prvi tovrstni na slovenskih tleh, ki že 25 let navdušujejo občinstvo v Kamniku. Mengšu in Domžalah. Orkester sodeluje tudi na mednarodnem poletnem festivalu v bart>čni cerkvi sv. Fortunata v Grobljah. saj v okviru simfonične zasedbe deluje tudi komorni orkester s pihali. Program obsega tudi koncerte sakralne glasbe (v frančiškanski cerkvi v Kamniku), večer popularne glasbe, Veronikin ples, vsakoletno gostovanje na Zimskih glasbenih večerih v Bovcu, koncert v dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ter gostovanje na Hrvaškem in v Italiji. Poleg domačih glasbenikov so se z orkestrom predstavili tudi številni ugledni slovenski poustvarjalci; violinisti: T. Lorenz. M. Skalar, V. Balžalorskv. K. Žužek; violista: M. Kosi in M. Šare; klarinetisti: A. Zupan. D. Brlek in J. Kotar: fagotist: Z. Mitev, hornist J. Falout; trobentači: S. Arnold, A. Grčar. S. Praprotnik: pianist: A. Bcrtoncclj ter vokalni solisti: Z. Ognjanovič. O. Gracelj. I. Baar, N. Radovan, E. Novšak • llouška. J. Reja. M. Gregorač. M. Trčck. brata Koritnik. L. Korošec in F. Javornik. Na lanskoletnem koncertu v (trobljah je sodeloval tudi ruski violončelist Damir Khainidoullin. Srebrni jubilej jc ob načrtih za nadaljnje delo tudi priložnost za pregled dosedanje uspešnosti. O tej pričajo objavljene ocene in mnenja uglednih slovenskih glasbenikov in kritikov. Akademik prof. Primož Ramovš: "V zadnjem času je Simfonični orkester Domžale-Kamnik dosegel lep napredek. Pod vodstvom mladega dirigenta A. Spasiča obeta, da bo postal pomemben orkester, sicer sestavljen iz neprofesionalnih kadrov ..." Festival Ljubljana, umetniški vodja Darko Brlek: "S svojimi koncerti je orkester dokazal, da ima pomemben delež pri ustvarjanju glasbene in kulturne podobe Domžal in Kamnika kot tudi slovenskega glavnega mesta z okolico. Mnenja sem, da je orkester ponos in razpoznavni znak okolja, v katerem deluje." Akademik prof. Dane Škerl: "Letošnji koncert v okviru grobeljskih mednarodnih koncertov pa je gotovo dosežek, ki je s svojim pretehtanim programom ter. lahko rečem, profesionalno izvedbo, tisti mejnik, ki na široko odpira možnosti za uveljavitev regijskih dosežkov na širšem kulturnem prostoru ..." V. d. direktorja SNCi Ljubljana Igor Švara: "Domžalski simfonični orkester je eden redkih orkestrov pri nas, ki je kljub amaterskemu statusu dosegel profesionalni nivo. kar je dokazal skozi vsa leta svojega delovanja ..." Delo, junij 1993 (Bogdan l čakar): "Komorni orkester Domžale-Kamnik je amaterska merila potisnil vsekakor navzgor in obetavni zvočni vtis je tudi prevladal. Zelo uspešen nastop, napredujoč domači oder ljubiteljskega muziciranja orkestra ..." Delo. julij 199-» (Bogdan Učakar): "Godala komornega orkestra in dirigent A. Spasič sta pomenila vrh uvodnega koncerta z obetavnim nakazilom za še bolj uspešen umetniški razvoj ..." Ob vsem tem je torej jasno, tla so rezultati 25-letncga delovanja Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik več kot vzpodbudni, pokazali so celostno podol>o glasbene tvornosti in kvalitetne poustvarjalnosti. Tako sta ZKO občine l>omžale in ZKO občine Kamnik ter jubilant Simfonični orkester pripravila jubilejni 25. novoletni koncert z dirigentom Aleksandrom Spasičem v prvem delu in v drugem delu z gostom dirigentom Tomažem Habctom ter solisti (Irena Baar - sopran. Marjan Trček - tenor, Eva Bohte - klavir in Andrej Trampuž -harmonika). Koncert je povezoval Tone Etičar, vodja strokovne službe ZKO Kamnik. Ljubitelji dobre simfonične glasbe želimo, da bi Kamnik še naprej podpiral to zvrst umetnosti, kajti glasba nas notranje bogati in presega, je pač nekaj, kar ni samo naše, je nekaj božanskega ... Za vse to pa rabimo tudi hram kulture, ki ga v Kamniku zdaj na žalost nimamo. Mislim, da sta kultura in odnos do umetnosti v širšem pomenu besede razpoznavni znak okolja, v katerem živimo, in da je potrebno tudi v Kamniku zagotoviti materialne in moralne pogoje za uspešno umetniško delovanje. y 4 Bibliografija Kamniškega zbornika 1955-1979 ALBREHT, Fran: Iz neobjavljene poezije, 1963, str. 7-10 ALBREHT, Fran: Ob jubileju, 1959, str 15-23 BAŠ, Angelov Gotska in renesančna noša v kamniškem območju. 1956. str. 101-112 BAS, Angelus: Stavbni značaj Kamnika v Irancis-cejskcm katastru. 1957, str. 62-68 BITHNC, Peter: Glasbena šola v Kamniku. 1955. str 181-181 BRKJC, Marica: Dijaški tlom v Kamniku. 1955, str 185 BRKJC, Marica: Nekaj pričevanj o udeležbi žena v predvojnem in vojnem revolucionarnem gibanju na Kamniškem. 1969. str. 39-52 BREJC, Marica: Srečanja s Prežihovim Vorancem v Kamniku. 1959, str. 199-160 BRKJC. Tomo: Andrejeva povesi ali /godba o žegnani vodi. 1957, str. 14J-1-48 BRKJC, Tomo: Borci in aktivisti bivšega kamniškega okrožja ob jubileju ZKJ, 1959. str. 3-6 BRKJC, Tomo: Ob deseti obletnici osvoboditve, 1955. str. 3-5 BREJC, Tomo: Ob petnajsti obletnici. 1956. str. 5-10 BRKJC. Tomo: Poltle Miš, zaveden kmet. borec in rodoljub. 1961, sir 307-312 BRICL, Slane: Vodnogosptxlarska vprašanja pri urejanju glavnih vodotokov in melioracijskih področij na Kamniškem. 1959, str. 234-244 BRODAR, Mitja: Ledenodobni človek v Mokriški jami. 1959. str. 161-164 CERKVENIH Danilo: Talci na Kamniškem. 1961. str. 339-350 CKSAR, Krnil: Anion Medved in F. S Finžgar v Cirilskem dnišivu. 1955. str 125-141 CESAR, Emil: Bibliografija del pesnika Antona Medveda, 1960, str 49-66 CESAR, F.mlL Bogo Flander - Klusov Joža, 1957, str. 176-181 CESAR. Emil: Delež Gorenjske v književnosti narodnoosvobodilnega boja. 1965, str. 5-34 CKSAR, Emil: Jerica Podbojeva in Prešeren. 1955, str. 152-153 CESAR. Emil: Kamnik in okolica v slovenski književnosti. 1958. str 146-168 CESAR, Krnil: Nekaj misli o življenju in delu Antona Medveda, 1956, str. 53-66 CESAR, Krnil: Nekaj podrobnosti k Medvedovi izdaji Gregorčičevih poezij. 1955. str. 142-151 CESAR. Emil: Primeri ljudskega usnarjanja v letih NOB na Gorenjskem. 1963. str 95-114 CESAR. Emil: Razvoj in delo ilegalnih in partizanskih tehnik na Kamniškem. 1962. sir. 57-120 CEVC. Emilijan: Kamnik v starih podobah, 1960. str. 24-42 CEVC. Emilijan: Kamniški mestni obrambni jarek. 1960. str. 87-89 CEVC. Emilijan: Poznoantični mozaik iz 'Kuhinjske doline. 1960. str. 35-48 CEVC. Emilijan: Poznogoisko kamnoseštvo v okolici Kamnika. 1955. str 11-124 CEVC. Emilijan: Veronika z Malega gradu, 1958, str. 111-145 CF.VC, Emilijan: Umetnostni vzponi in upadi kamniškega mesta. 1979, str. 56-64 CEVC, Tone: Nastanek in razvoj pastirskega stanu na Veliki Planini nad Kamnikom, 1967, sir. 47-86 CIIRISTOK. Miloš: Življenje in tlelo Josipa Ogrinca, 1959. sir. 86-158 ČEBtTJ, Albert. Samo VREM$AK: Zgodovina "Ure". 1955. str 191-196 DROBNE, Franc. PAVLOVEC Rajko. ŠF.RCK1.J Alojz: Nekaj analiz ter problematika pleistocen- skih sedimentov v Lokarjih pri Vodicah, 1960, str 163-194 DROI.C. Franc: Tri pesmi. 1957. str. 182-185 FERENC. Tone: Ljudska oblast v kamniškem okntžju leta 19*4. 1979, str. 168-183 K1IJPČIČ. France: Delovanje Iranca \Xank-mullcrja. člana pokrajinskega vodstva KPJ za Slovenijo, leta 1923 v Kamniku. 1979. str. 1.36-1 i6 FISTER. Majda, FISTK.R, Peter: Kaščc v Tuhinjski dolini l<)<>9. str 91-128 FRANTAR. Svctozar: Kamnik - turistično mesto. 1955. str. 265-269 GABROVEC, Stane: Kamniško ozemlje v prazgodovini. 1965. sir 89-134 GABROVEC. Stane: Mesto Kamnika v prazgodovini Slovenije, 1979, str. 5-9 GKSTRIN. Kerdo: Trgovsko-prometni položaj Kamnika do 17. stoletja, 19^9. str. 45-51 GRAFENAUER. Bogo: Srednjeveška kolonizacija in izgradnja fevdalne oblasti vzhodno od Kokre na Gorenjskem. 1979, str. 10-13 GIJČKK, Sveto/ar: Zgodovina zimskih športov v Kamniku. I9~9. str 120-12" lzhor pesmi, proze in člankov Frana Albrehta, 1959. str. 24-85 JANKO. Alfred O kamniški komuni. 1955. str 154-158 JANKO. 1'roš: Kmetijsko gospodarstvo Tuhinjske doline. 195". str 198-255 JEGLIČ, Ciril: Arhoreium Volčji poiok in njegov ktilturnoprosvetni pomen. 1958. str. 251-255 JEGLIČ. Ciril: Poglejmo spet v Volčji poiok. 1965, str 167-169 JEGLIČ. Ciril: Pogovor na Krvavcu, 1960, str 90-96 JENKO. Jože: Finančno vprašanje pri gradnji proge l.|ubljana Kamnik. 1965. str. 135-146 JENKO, Jože: Vloga mesia Kamnika in okolice v železniškem omrežju. 1962. sir. 121-150 JERAS. Josip: Borba na Kostavski planini. 1956. str 35-10 JERAS. Josip Razvoj OF v Tuhinjski dolini, 1961, str. 333-338 JEROVŠEK. Janez. Iz zgodovine slamnikarske industrij v Domžalah. 195". sir. 322-325 JEROVŠEK. Janez: Uporabnost psihologije v industriji. 1960. str 97-107 KASTEUC, Ana: Šola v Kamniku do druge svetovne vojne. 1979, str. 97-101 KIAl TA, Boštjan- Odonatna favna v porečju Kamniške Bistrice, 1963. str. 13""-153 KIRN. Milan: Zdravstveni problemi občine Kamnik, 1956. str. 198-202 KIAVČIČ, Peter: Nekaj podatkov o prisilnem izseljevanju Kamničanov v letih 1941 do 1945. 1961. sir 38^ KLEMENČIČ, Vladimir, JERŠlč Matjaž Nekateri elementi transformacije Bistriške ravnine. 1967. str. 3-46. KOBOL. Bogdan: Komunalna ureditev in gospodarstvo kamniške občine. 1956. str. 218-233 KOBOL. Bogdan: Pregled gospodarskega razvoja in stanja mesta Kamnik. 1955. str. 197-220 KODER, Lojze: Od mlina do tovarne, 1955. str. 232-236 KOS, Peter: Srednjeveška kovnica v Kamniku. 1979, str 42-44 -" 'MCA ■tiK N * 199 KKAI.J. Niko: Naše prizadevanje /j sodobno opremo stanovanj. 1956, str. 180-192 KRAIJ, Niko: Umetnost - industrija. 1960, str. 157-162 KRAITT - Šifrer, Tatjana: Geogralški momenti v razvoju Kamnika do začetka XIX. stoletja. 1957, str 5-23 KUNAVbK. Pavel: Kamniška Bistrica. 1956. str 120-136 KUNA VER, Pavel: Kras v Kamniških planinah. 1957. str. 272-286 IAH. Avguštin: 1 llstoria vi tac magistra. Nekaj beležk iz obče. narodne in kamniške mestne zgodovine, 1955. str 22-50 IAH, Avguštin: Problem ribištva na kamniškem področju. 1955. str 259-261 IAH. Avguštin: Zanimivi podatki iz življenja mladine. 1956. str. 41-52 LANC, Aladin: Vojna poema. 1957, str. 132-142 LEVEČ, Peter: Božični obisk. 1961. str. 283 LEVEČ, Peter: Naša ljubezen. 1961. str 282 LEVEČ, Peter: Spomini, 1961. str 285 LEVEČ, Peter: Vas v mesečini. 1961. str. 281 I.EVF.C, Peter: Večerna idila, 1961. str 284 LEVEČ, Peter: Žareči pepel, 1961, str. 286 I.IPAR. Ivan - Iztok: Narodni heroji na Kamniškem. 1961. str. 294-306 LIPOVEC, Franjo: Kamniška tekstilna industrija. 1955. str. 245-249 LOVŠE. Janez: Življenjepis Jakoba Zupana. 1963. str. 45-52 1.1'KANC. Mara: Socialno zavarovanje delovnih ljudi, 1956. str. 210-217 MAKAROVlČ, Marija: Razmerje vaščanov Kostanja do dela in poklica. 1979. str. 200-212 MATJAŠIČ. Janez: Živalske zanimivosti. 1956. sir ri-179 MEHORA, Drago: Delavsko prosvetno druStvo Solidarnost" v Kamniku. 1955, str 186-190 MELIK, Vasilij. Razvoj krajev, občin in okrajev na ozemlju kamniške občine, 1979, str. 52-55 MOŽEK, Franc: Oris razvoja tehnologije in oblikovanja upognjenega pohištva in razvoj tovarn upognjenega pohištva na Slovenskem. 1969. str. 167-174 Nekaj statističnih podatkov o šolstvu domžalske in kamniške občine. 1962. str. 157-162 Neznani avtor: In memoriam (akademiku prof dr. Janku Polcu). 1957, str. 342 Neznani avtor: In memoriam (slikarju Maksu Koželju). 1957, str. 343 OGRINF.C. Marijan: Ureditev kmetijstva v Podgorju pri Kamniku, 1959. str. 206-333 OTOREPEC, Božo: Donesek h gospodarski zgodovini Kamnika XVI. stol.. 1957. str 43-61 OTOREPEC. Božo: Prebivalstvo Kamnika v srednjem veku, 1956, str 67-100 OTOREPEC, Božo: Privilegijska knjiga mesta Kamnika iz leta 1528. 1958, str. 87-110 OTOREPEC. Božo: Doneski k zgodovini srednjeveškega Kamnika. 1979. sir. 14-18 OTORF.PFjC, Božo: listina iz 1232 in starejša zgodovina Kamnika. 19'T9. str. 23-32 OTOREPEC, Božo: Iz najstarejše zgodovine krajev v kamniški občini, 1979. str 33-41 PAVLIN. Albin: Domžale v svojem razvoju. 195". str. 300-321 PAVLIN. Albin: Gospodarstvo občine Domžale. 1958, sir. 256-281 PEGAN. E., ZUPANČIČ, M.: Najdba novcev Iz druge polovice 16. stoletja. 1963. sir. 115-132 PETERI.IN. Anda: Delela in pokrajina njegovih junakov, 1958. str 169-200 PLEŠNAR, Vojko: Kamniški industrijski okoliš z ozirom na lastno proizvodnjo vrtnin, 1958, sir. 227-250 PODBEVŠEK. Elka: Krik iz. plamenov. 1961. str. 275 PODBEVŠEK. Elka: Pogreb. 1961, str. 277 PODBEVŠEK, Elka: Pomlad. 1961, sir 276 PODBEVŠEK, Lado - Mirko: Zapiski iz NOB na Kamniškem. 1957. str 149-175 PODBEVŠEK. Miro: Nekaj zapiskov o kamniških partizanih 1956, sir 11-34 PODSTl DENŠF.K, Franc - Rok: Partizanske bolnišnice na Kamniškem. 1961, sir. 313-332 POl.EC. Janko: Kamniške meščanske hiše in njihovi lastniki v dvesto letih. 1955. sir. 51-110 PREŠEREN, Miha: Sadjarstvo kamniškega okoliša, 1956. str. 160-171 PREŠEREN. Milia: Živinoreja in planšarstvo v kamniški komuni. 1955, str 221-231 PKI NK, Janko Kamniška Izjava krščanskih socialistov in ljudskofrontno sodelovanje 1938, 1979. str. 147-151 PICELJ. France; Dvajset lel protitulierkulozncga dispanzerja. 1957. str. 326-341 PI PPIS. Karel- O vodnem gospodarstvu Kamniške Bistrice. 1958. str. 33-40 RAKOVEC, Ivan: Geološki razvoj kamniške pokrajine. 1958. sir 5-32 RAVNIK. Roža: Ob petdesetletnici tovarne -Stol", 1955. str. 237-244 RAZPOTNIK. Jože Problemi zadružništva na Kamniškem. 1956, str. 137-159 REBOLJ. Viktor: Plavljenje lesa po hudourniku Kamniški Bistrici. 1958. str 282-290 REBOLJ. Viktor: Spomeniško varstvo v Kamniku, ¡958. sir 291 REBOLJ. Vladimir: Lesna industrija v območju bivšega Kamniškega okraja. 1957, sir. 28^-299 KOT. Srečko. O zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik. 1956. sir. 203-209 ROVŠNIK. Borut: Izdelki tiskarne Aniona Slai-narja iz Kamnika in njihova likovna oprema. 1979. sir 102-110 SEVNIK, Franjo: Silva, gozdno in lesno gospodarstvo Fakultete za agronomijo, gozdarstvo In veterinarstvo univerze v Ljubljani. 1960. str. 195-221 STIPLOVŠEK. Miro: Dve akciji kamniških komunistov 1920. leta. 1969, str "-26 SVETE1J. Franc: Občina Kamnik: od narodnoosvobodilnih odborov do delegatske skupščine, 1979, str. 184-190 SVF.TF.I.J, Franc; Razvoj občine Kamnik v sedemdesetih letih, 1979. str. 191-199 ŠAPEK. Stane: Rudarska raziskovalna dela v okolici Sel v Tuhinjski dolini. 1967, sir. 87-114 ŠAŠEL. Jamslav: Zgodovina nagrobnikov. 1979. str 10-13 ŠIFRKR. Milan: Plcistoccnski razvoj Kamniške Bistrice in pritokov. 1957, sir. 256-271 ŠIMENC, Stanko: Jezik Franca Mihe Paglavca, 1962. sir 151-156 ŠIRCA. Natalija: Zgodovinski oris osnovne šole v Kamniku. 1955. str. 177-180 ŠIV1C. Anion: Knežja miza v Kamniški Bistrici. 1963. sir 133-136 ŠKARIA. Tone: Al p nize m na Kamniškem. 1965. str 147-166 ŠTOK, Jože - Korotan Milena. 1957. str 115-131 ŠTOK. Jože - Korotan: Šlandmvci na Kamniškem. 1955. sir. (>-21 TERP1NC, Milan: Tekstilna industrija. 1956, str 193-19" VALFNCIC. Vlado: Bistriški gozd in kamniški meščani, 1957. str 69-103 VAI.ENČIČ, Vlado: Iz kamniškega gospodarstva v XVIII stoletju, 1960, sir. 5-34 '"•-T VALENČIČ, Vlado: O slamnik.irski domaČi obrti. 1959. Mr 165-193 VALENCIC. Vlado: Prebivalstvo kamniškega področja skozi tri stoletja. 1958. str. 11-86 VERSTOVŠEK. Zvone: Fran Albreht (oh sedemdesetletnici). 1959. str. 7-14 VERSTOVŠEK, Zvone: Fran Albreht in l jubljanski zvon. 1958. str 201-222 VERSTOVŠEK, Zvone: Kazalo za prvih deset letnikov Kamniškega zbornika, 1967, str. 188-19.3 VERSTOVŠEK, Zvone: Manom Frana Albrehta, 1963. str 3-6 VERSTOVŠEK, Zvone: Ob desetletnici kamniške gimnazije. 1955. str. 159-176 VERSTOVŠEK, Zvone: Partizanski kraji na Kamniškem. 1961. sir .351-386 VERSTOVŠEK. Zvone: Socialne pesmi druge Al-brehtove pesniške zbirke. 1957, str 186-195 VERSTOVŠEK, Zvone: Tomo Brejc, 1969. str. 27-J8 VERSTOVŠEK. Zvone: Župančičevi verzi v Kamniku. 1957, str. 196-197 VERSTOVŠEK, Zvone: Župančičevi verzi v spominski knjigi. 1958. str. 223-226 V1DAI.1, Ivan: Pesniška zapuščina l-ranje Tro-janšek - Zorane, 1963, str. 11-44 VIDALI. Ivan V boj za svobodo, 1961. str. 7-276 VIDAM. Ivan: Razvoj OF v kamniškem okrožju leta 1941 in pozimi 1942. 1979. str. 152-16? /-AURK-. Srečko: Delavsko gibanje med obema vojnama na Kamniškem. 1962. str. 3-56 ZABRlt":. Srečko: Muzej v Kamniku 1962. str 163-170 ZADNIKAR. Marijan: Sadnikarjcv muzej v Kamniku. 1956. str 113-119 7.IKA. Ivan: Anton Stražar, ljudski pisatelj. 1967, str. 115-138 ZIKA, Ivan: Dalmatinov prevod pernato ha v kamniškem muzeju. 1967. str. 1811-184 ZIKA. Ivan: Dodatek k seznamu kamniških meščanskih hiš. 1967, str. 139-158 ZIKA, Ivan: Franc Pire, oče umne sadjereje na Kranjskem in oče mesta Si. Cloud v Ameriki. 1965, str. 35-88 ZIKA, Ivan: Iz zgodovine kamniške keramike, 1960. str. 222-225 ZIKA, Ivan: Iz zgodovine kamniške tiskarne. 1956. str. 234-241 ZIKA. Ivan: Ji»ip Ogrinec, začetnik slovenske in jugoslovanske šahovske književnosti, 1967, str. 159-166 ZIKA. Ivan: Kamniški mecen Janez Šlakar. 1969, str. 155-162 ZIKA. Ivan: Kamniški Stari grad. 1957, str. 107-114 ZIKA, Ivan: Kronika Franca Mihaela Paglovca, 1963. str. 53-94 ZIKA Ivan: Ljudski pisatelj Anton Stražar. 1960. str. 67-68 ZIKA, Ivan: Lovčeve sanje pod Mokrico. 1957, str. 104-106 ZIKA, Ivan: Našemu sodelavcu v spomin, 1960, str 266 ZIKA, Ivan: Ob stoletnici smrti družbenega reformatorja Andreja Bernarda Smolnikarja. 1969, str. 163-166 ZIKA. Ivan: Še o knežji mizi v dolini Kamniške Bistrice, 1967, str 167-179 ZIKA, Ivan: Trije Pirci v Ameriki, 1969, str. 129-154 ZIKA. Ivan: V Kamniku zložena in uglasbena pesem, 1967, sir 185-187 ZIKA. Ivan: Življenje in delo Andreja Smolnikarja, 1960, str. 69-86 ZORE. Franc: Živilska industrija v Kamniku. 1955, str. 250-258 ZUPANČIČ, Mirina. ŽONTAR. Majda Gradovi na kamniško-domžalskem območju. 1969. str. 58-90 Z-1'PANČIČ, Franc - Marjan: Boj pod Rzcnikom na Veliki planini, 1961, str. 287-293 ŽAGAR. Slavko: Leto dni industrijske psiholo gije v gospodarski organizaciji Induplati Jarše. 1960, str. 108-156 ŽIGON. Andreja: Matija Koželj in stensko slikarstvo. 1979. str. 89-96 ŽONTAR. Majda: Kamniško obmi>čjc od srede 18 do srede 19 stoletja. 1979, str 56-64 ŽONTAR, Majda: Delovanje kulmrnih društev v Kamniku od šestdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne. 1979. sir. ""5-88 Pripravile strokovne sodelavke Matične knjižnicc Kamnik. Kazalo Tone Smolnikar: Kamniškemu zborniku na (obujeni) poli............5 Marjeta Humar: Kamniški zbornik 1996 ..........................................5 Marko Zerovnik: Narodove in narodnostne spremembe.................7 Angelca Zerovnik: Vrednote na podeželju....................................... 17 Vlado Motnikar Ivo /orman - sedemdesetletnik........................ 24 Prane Križnar: Ciril Vrcmšak (1900-1968) slovenski glasbenik - Kamničan (skladatelj in zborovodja) ..................................29 Breda Podbrežnik Vukmir: Slovenski ahasver - Radivoj Petcrlin • Petruška................................ 39 Zora Torkar: Vtis blagostanja......................................................51 Janez Humar: Tovarna ščetk in čopičev brala Naglič...............64 France Malešii: Franc Hohenwart iz Zoisovega kroga.............73 Ferdinand Šcrbclj: Mclzingerjev pasijonski cikel iz ccrkvc na Žalah.............................................. 79 Dušan Lipovec: Alojz. Bcricc................................8T Alttjz Bedeč: Kamnik pozimi.........................................8" Zale............................................................88 Bohinj........................................................89 Mcloda Kcmped. Nekaj še neobjavljenih kipov frančiškanske delavnice in problem šolanja njenih umetnikov..................................................90 Andreja Pogačar Špenko: Arboretum Volčji Potok...................................... 96 Božidar Drovenik: Pregled raziskav in posebnosti v favni hroščev (Coleoptera) na Kamniškem..............................102 Kajko Slapnik: Kronološki pregled bioloških raziskovanj v jamah Kamniško-Savinjskih Alp v okviru Jamarskega kluba Kamnik.......................................................106 Milan Sagadin Prazgodovinske najdbe z Malega gradu v Kamniku.............................................. 110 Tilka Jcsenik Balantič: Zaznamovani.................116 Janez Majcenovič: /.lata leta plavalnega športa v Kamniku 120 Viktorijan Demšar - Jože Pavlic: Razvoj šolstva v Komendi in v Mostah od leta 1945 do 1960.....................................................129 Bojan Pollak: Oris zgodovine Alpinističnega odseka Planinskega društva Kamnik med 1965 in 1979.... I3-» France Tomšič: Pričetki procesa demokratizacije na Kamniškem........................................ 145 Cene Matičič: Kako prelomiti stagnacijo in zaostajanjc Kamnika?............................................................. 155 Andrej Perko: Skupina mladih za zdravo življenje..................159 Marija Marjanca Klobčar: Resriičnosl in iluzije 'narodnih noš"............. 163 Tomaž Schlegel: Stražni stolp na Mak-m gradu........................ 167 Tone Špenko: Dragulj preteklosti - cerkev sv. Boštjana v Mostah............................................................ 171 Mirina Zupančič: Trženje naravne in kulturne dediščine - da. toda ......................................ITH. Dušan Lipovec: Tone Žnidaršlč.....................................................177 Tone /nidaršič: Geometrijske oblike 1.......................... 177 Geometrijske oblike II...........................I "8 Geometrijske oblike III..........................I79 Geometrijske oblike IV..........................180 Jernejka Dmlcc: čeveljca....................................................181 Semen je...................................................181 Evin greh.................................................181 Jadrnica....................................................181 Sreča........................................................181 Metka Tušar: Poletje......................................................181 Iluzija.......................................................181 Sitnost......................................................181 Tone Ftičar; Romarja....................................................182 Večernica.................................................182 Pomladna.................................................182 Martina Koncilia: Prostorski in gospodarski potencial občine Kamnik.....................................................183 lina Komšak: Albert Čebuli (1918-1995)....................186 Zvone Verstovšek (1924-1984).............187 Ivan Zika (1908-1976)..........................188 Dušan Lipovec: Lojze Perko (1909-1980)......................190 Leon llomar (1914-1986).....................191 Miha Maleš (190.5-198-7).......................192 Aladin ljnc (1917-1990)......................193 Janez Klemen (1951-1990)...................193 Ferdo Maver (1927-1994) Kamnik...... 194 Jože Pavlic Slovenska malteška bolniška pomoč (SMBP) . 195 Martina Golob • Bolite Ob srebrnem jubileju Simfoničnega orkestra Domžalc-Kamnik................................................ 197 Bibliografija Kamniškega zbornika 1955-1979.......................................................... 199 Kazalo...................................................................202 /V -[.> H - „.AV.irV • - :"> i V cip - kataloški zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana Kamniški zbornik XIII ISSN 1318-9069 MATIČNA KNJIŽNICA KAMNIK Itaiiik (central«) do 908 KAMNIŠKI 949.712 Iunik(l5l) 0088433