KATOLIŠK CERKVEN LIST. -Danica" izhaja vsak j ttek Da celi poli in velja po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr. za pol leta *,» jrl. 2" kr.. /a četert leta 1 gl kr. V tiskarniei pprejf mana za eelo leto 3 »1. fiO kr.. za pol leta 1 gl. kr., za V4 leta 90 kt.. ako zadene na ta dan praznik i/.ide ..D mi-a dan p j rej. Tečaj XLIII. V Ljubljani, 13. rožnika 1890. List 24. Pisanje avstrijanskih nadškofov in škofov do katoliških vernikov. Prav zelo važno pisanje avstrijanskih višjih pastirjev do katoliških vernikov je ravnokar prišlo na svitlo in bralo se bode z leče 3. (ali tudi 4.) nedeljo po Binkoštih. Zadeva pa ljudske šole in odgojo katoliške mladine. Na pervo prečastiti gospodje višji pastirji omenjajo, kako so 28. svečana in 12. sušca v šolskem odboru gosposke zbornice izrekli, da je potrebno sedanje šolske postave spremeniti in zahtevati, da očitne ljudske šole za katoliške otroke se morajo tako vravnati, kakor je edino primerno naukom naše sv. vere. Toda precej nato so od nekih strani' sledili napadi, prevračanja pravih namenov in razna laž-njiva natolcevanja. Dolžni so toraj višji pastirji sami sebi in soderžavljanom v skupnem pastirskem listu to stvar pojasniti, da saj pravično misleči ne bodo krivo umevali njih namenov. Tako-le se glasi začetek skupnega pastirskega lista: Nadškofje in škofje avstrijski vsem vernim svojih škofij mir, pozdrav in blagoslov v Jezusu Kristusu Gospodu našem. Kakor Vam je, preljubi v Gospodu, gotovo znano, izrekli smo škofje avstrijski, dne 28. februvarija in 12. marca t. 1. — kar smo bili dolžni pred Bogom in pred svetom, in sicer na mestu, kamor nas je napotila deržavna ustava, t. j. v šolski komisiji gospodske zbornice — nujno potrebo, da se spremene sedaj obstoječe šolske postave. Terjali smo, da se javna ljudska šola za katoliške otroke tako uredi, kakor se edino slaga z nauki naše svete vere. Toda komaj smo ta korak storili, že so nas jeli hudo napadati in nas še napadajo z mnogih strani. Naše ravnanje se krivo razlaga in otemnuje v svojih resničnih in pravih namenih. Dolžni smo toraj Vam in samim sebi in vsem soderžavljanom sploh, v skupnem pastirskem listu odkrito in naravnost o tem se izreči, da vsaj pravično in pošteno misleči ne bodo krivo umeli naših namenov in prizadevanj. 1. Nadalje je ob kratkem jasno povedano, kaj da višji pastirji zahtevajo in z njimi vsako katoliško serce, namreč: Mi terjamo katoliške ljudske šole: mi hočemo, da se katoliški otroci tudi na javni ljudski šoli vodijo, vzgajajo in podučujejo po načelih svoje svete vere: mi zahtevamo, da ima toraj cela šolska uprava in vse šolsko delovanje primerno versko podlago, ter da jo preveva duh naše sv. vere. Je li ta terjatev tako nezaslišana, da bi se zaradi nje dalo opravičevati ono silovito nasprotovanje, s katerim se vendar le pobija? Je li ta terjatev kaj novega? Ali nismo že leta in leta vedno isto terjali, ter vse si prizadejali, da bi to terjatev dosegli? In ali znabiti s tem razodevamo le svoje želje in zahteve? Ne, preljubi v Gospodu! Vi dobro veste, da nismo mi sami, ki to terjamo, ampak da so to želje in zahteve, katere goji in mora gojiti vsako katoliško serce. 2. Sklicujejo se dalje škofje na sv. Očeta papeža Leona XIII, ki ravno to zahtevajo v svojem sploš-njem pisanji do škofov, kakor tudi posebej v pismu do francoskih, ogerskih in bavarskih škofov. Škofje namreč pravijo: Pri teh zahtevah strinjamo se popolno z nauki in vodili vladarja naše sv. cerkve, našega sv. Očeta Leona XIII, kakor so jih izrazili ne le v svojih splošnih okrožnicah, ampak tudi v pismih, pisanih škofom posameznih dežel. Le čujte, kako opominjajo stariše celega kerščan- skega sveta v svoji najnovejši okrožnici z dnč •JD. januvarija t. 1. ,.o najvažnejših dolžnostih kerščanskih deržavljanov" '). Cujte ukaze, katere so «la.li že prej francoskim, ogerskim in bavarskim škofom. V oni okrožnici opominjajo sv. Oče: .,!'<> naturi imajo stariši pravico, vzgajati svoje otroke, ob jednem pa tudi dolžnost, skerbeti za to, da se vzgoja in poduk otrak vjciua z onim namenom, zarad katerega so prejeli otroke od božje dobrote. Zato si morajo stariši goreče prizadevati in se truditi, da odstranijo v tem oziru vso krivico, in da si vseskozi priborijo pravico, svoje otroke, kakor je njihova dolžnost, kerščansko vzgojevati in jih zlasti zavarovati zoper one nevarne šole, kjer bi se jim utegnil podajati strup brezbožnosti. Kadar se gre za pošteno izrejo otrok, ne sme biti prevelik noben trud in nobeno prizadevanje." — Francoskim škofom so pisali sv. Oče 8. fe-bruvarija 1**4 med drugim"): „Kar družino zadeva. je največje važnosti, da se iz kerščanskega zakona rojeni otroci prav zgodaj podučujejo v verskih resnicah, in da se z verskim podukom spajajo one vednosti, v katerih se mladina izobražuje. Kno od druzega ločiti se pravi zares h«»teti. tla bi otroška serca ostala vnemama glede svojih dolžnosti do Koga. Tak učni način je kriv. in v nežnih otroških letih grozno poguben, ker dejansko privede do brezboštva in zapre pot veri. I >obri stariši morajo po vsaki ceni za to skerbeti. da se naučč njihovi otroci, kakor hitro se zavedajo pameti, verskih zapovedi, in da se v šolali nc nahaja nič tacega, kar bi žalilo čistost sv. vere ali nravov. Da se pri poduku otrok skerbno pazi na to. ukazuje božja in na-torna zapoved, in stariši se iz nobenega vzroka nc morejo od vezati od te zapovedi. Cerkev pa, ki je vsled oblasti, podeljene ji od božjega vsta-novitclja. poklicala vse narode h kerščanski modrosti. in ki mora enako skerbno paziti, v katerih naukih se podučuje njena mladina, je vsikdar odkrito obsojala tako imenovane mešane ali nevtralne biezverske šole in je očete vedno opominjala k čuječnosti v tako važni zadevi." — Na ogiTske škofe se je obernilo skerbno serce sv. . 3; tjuod multuni diu«pie. z dne 22. avgusta. doraščajo v največji nevednosti najsvetejših reči in brez skerbi za sv. vero. Ker je to zlo bolj razširjeno in večje, kot so nasprotna zdravila, zato vidimo priraščati zarod, ki se ne meni za duhovne dobrote, ki je brez vere, prav pogosto brez Boga. To veliko zlo odvračajte, častitljivi bratje škofje, z vso gorečnostjo in z vsem trudom od vaše Ogerske ... Z ozirom na prevažno reč moramo želeti in hoteti, da sv. cerkvi pri poduku mladine nihče ne brani izpolnjevati nalogo, dano od Boga, in ne moremo si kaj, da bi vas prav vroče ne prosili, svoj trud marljivo v to obračati. Med tem pa ne nehajte, očete zopet in zopet opominjati, naj ne puščajo svojih otrok v take šole, kjer se je bati, da zgube kerščansko vero, in trudite se ob jednem, da bodete imeli šole, ki se morajo priporočati zarad temeljitega poduka in lepega obnašanja svojih učiteljev, in katere bodete vodili vi s svojo veljavo in s pazljivo svojo duhovščino." — L. 1887 pa tožijo sv. Oče v pismu škofom bavarskim '): „Cerkev ima sedaj pravičen vzrok zdihovati, ko mora gledati, kako se ji tergajo iz rok otroci v naj nežnejših letih ter so prisiljeni obiskavati take šole, v katerih se spoznanje Boga ali sploh celo nič ne uči, ali pa se ga uči le malo in še to pomešano s krivimi nauki.*4 Zato jih opominja, naj čujejo in skerbč, da ne bode mladina škode terpela na svoji katoliški veri in na svojih nravib v šolali, katere so ali sploh ali vsaj deloma odpovedale pokorščino sv. cerkvi. H. Nato sledijo nekteri opomini do vernikov, in sklicujejo se na mnogoštevilne peticije za versko šolo, na dunajski katol. shod mesca aprila in maja 1. 1. Verniki morajo po svoji vesti deržati s Škoti, ne biti vnemami za časno in večno srečo svojih otrok itd. Pravijo pa po besedi: Glejte, preljubi v Gospodu, taka je sodba, take so bojazni, taki opomini in terjatve sv. Očeta glede na brezverske šole. Oni vidijo v njih veliko nesrečo za človeštvo: vidijo, da iz njih prirašča mladina, ki ne pozna strahu božjega in ne more več prenesti nikakih nravnili mej: in ker ne more svojim željam ničesar odreči, se da lahko zapeljati tudi k političnim prekucijam.") Sodba sv. Očeta in njihove bojazni so žal le preveč pod pe rte in upravičene po žalostnih skušnjah, katere imamo tudi mi že priliko si nabirati: njihovi opomini veljajo toraj tudi nam. Terjamo katoliške ljudske šole tudi zato, ker vemo, da smo pri tej terjatvi v soglasji z Vašimi lastnimi željami, preljubi v Gospodu. Ali bi se ne morali čutiti hudo užaljene, ako bi mi hoteli misliti, da Vam je vse jedno, če postanejo ') Officio sanctissimo adducti, z dne 12. decembra. *) Navedeno pismo francoskih škofov. Vaši otroci po vzgoji, katero jim daje šola, časno in večno srečni ali nesrečni? Ali ni govorila Vaša vest, ki Vas je nagibala že nekaj let sem, da ste terjali po katoliških shodih in z raznimi dopisi in peticijami za svoje otroke katoliške šole? In dotični sklepi druzega splošnega avstrijskega katoliškega shoda v aprilu in maju preteklega leta, niso li zvest odmev iste terjatve Vaše vesti? „Glede na to", tako so se soglasno izrekli udeleženci z živahnim odobravanjem navzočih in z mnogobrojno izraženim priterjevanjem tistih, ki so bili zaderžani — „glede na to, da je pravica starišev do vzgoje njihovih otrok nedotakljiva, da, njihova najsvetejša pravica; da je družina v najsvetejši zvezi s cerkvijo; da je po namenu, odkazanem od Boga samega. naloga sv. cerkve, učiti in vzgajati narode, in da ima le cerkev za to potrebna sredstva in veljavo; dalje glede na to, da vsled naših družabnih razmer ogromna večina prebivalstva za dostojno vzgojo in izomiko otrok potrebuje pomoči ljudske šole, da je toraj ljudska šola za družino, za cerkev in deržavo največjega, da, odločilnega pomena: in slednjič glede na to, da je prisilna šola postavno vpeljana: (glede na vse to) so katoličani po vesti dolžni in zato upravičeni, za versko vzgojo mladine kot najsvetejšo pravico terjati od deržave ono poroštvo, ki je pri sedanjih razmerah potrebno in se ne da doseči drugače, kakor edino s tem, da se zopet vpelje verska šola." 4. Zdaj pridejo tehtni opomini do staršev, kterim je Bog naložil dolžnost otroke izrejati. Te dolžnosti jih ne more noben človek odvezati^ in pred b<»žjo sodbo bodo za to dajali odgovor. Šola mora pomagati otroke odrejati, zato morajo pa starši skerbeti. da je dobra, katoliška šola. Škofje pravijo: Glejte, preljubi v Gospodu, v tej izjavi nahajate navedene vse vzroke, ki Vam ne nalagajo le vestne dolžnosti, ampak Vam dado tudi pravico, terjati versko šolo. Vi. katoliški stariši, ste pravi in pervi odgojitelji in učitelji svojih otrok. Božja postava in naturni red Vam je podelil to mesto z njegovimi dolžnosti in pravicami. Nobena posvetna moč Vas ne more odveza ti od dolžnosti, da vzgajate svoje otroke, in nobena sila Vam ne more uzeti te pravice. Zarad izpolnjevanja te dolžnosti bodete se morali nekdaj zagovarjati pred božjo sodbo, in te odgovornosti ne morete odvaliti na nikogar druzega. Vi sami bodete prejeli večno plačilo za izpolnjevanje te dolžnosti, Vi sami bi morali tudi nositi kazen za njeno zanemarjanje. Sola je po svoji nalogi odločena v to, da starišem odvzame en del njihove dolžnosti pri vzgoji otrok. Toraj morajo stariši neprenehoma hrepeneti po tem. da se vzgoje njihovi otroci v šoli v njihovem duhu. to je, k a tol iš k o, kakor bi se morali vzgoje vati v domači hiši. C'e se gre toraj za katoliške stariše, šola ne more in ne sme otrok nič drugače vzgoje vati, kot v smislu starišev, t. j. katoliško. Gotovo, preljubi v Gospodu, se ne sme prezirati, da ima tudi deržava svoj del pri vzgoji mladine in da more toraj tudi povdarjati svoje pravice. Ni nam na mislih, te pravice kratiti ali tajiti; a nasprotno prav odločno zavračamo sumni-čenje, s katerim se gerdijo naši nameni. Kadi priznavamo, da so dandanašnje razmere take. da se tudi na šolskem polju skoraj ne more pogrešati vporaba sredstev deržavne moči. Toda, naj ima deržava pri šoli še toliko pravic, te pravice gotovo nima, vzgojevati katoliškega otroka v nasprotju z željami in dolžnostmi katoliških starišev. Nikdar se deržava ne bode mogla take pravice lastiti, ne da bi žalila naturno pravico starišev. Sodite sedaj sami, preljubi v Gospodu! Oe je vzgoja Vaših otrok Vaša Vam najbolj lastna pravica: če kot katoliški stariši svojih otrok ne morete in ne smete dati drugače vzgojevati. kot katoliško: če Vi en del svojih pravic in dolžnosti pri odgojevanju svojih otrok izročite šoli. ter jo postavite za svojo namestnico: kaj morate Vi po vsem tem zahtevati od šole? Nič manj. kakor to, da sc Vaši otroci v šoli vzgojil jejo po katoliški veri. t. j. da se vpeljejo v katoliško-versko življenje in dejanje, da se navajajo katoliškega mišljenja in delovanja, z eno besedo, da je vzgoja katoliška. In to morate še toliko odločneje terjati, ker morate pošiljati svoje otroke v šole, katere ste dolžni po deržavnih postavah Vi vzderževati. Temu nasproti se po pravici in ve>ti tudi ne more ugovarjati, da Vam je po postavi svobodno, ustanavljati si katoliške zasebne šole. (emu bi morali prevzeti dvojno breme, katerega ne morete nositi? Ni li vel i ko več pravično in prav, da tisti, ki žele neversko šolo. tudi sami nosijo njene troške? So toraj tudi Vaše pravice, za katere se potezamo s svojo zahtevo. V Vašem imenu, v imenu cerkve, kateri otroci pripadajo po sv. kerstu, v svojem lastnem imenu terjamo katoliške šole, ker so naši pastirski skerbi izročene ne-umerljive duše. Mi izpolnjujemo s tem svojo najsvetejšo dolžnost, katero nam je naložil božji Zveličar glede Vas in Vaših otrok rekoč: ,,Pojdite in učite vse narode . . . naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal."') ( Konec nasl.) Ivan bogoslovec, vojak, duhoven. v. Janezek bogoslovec na počitnicah. S tem. kar smo zadnjič popisovali, je dosegel Janezek na en mah tri < ilje Pokazal je, da svojega vikšega res ljubi in spoštuje, in to on in njegovi tovariši. Zarad lepega. odkritoserčnega značaja so pa tu li njega ljubili in spoštovali vsi. Tudi tuji tovarši so uganili, da je bil Janezek priredil celo slavnost. Toda on je v svoji ponižnosti zvračal zasluge na svoje sodruge. in to mu je pridobilo toliko večjo ljubezen in spoštovanje, ker vsi so bili prepričani, da pri njem ni kake potuhnjene priliznjenosti, temveč resnična, podložna vdanost do prednikov, iz vikših nagibov. Ako je bil Janezek v semenišču tako priljubljen in spoštovan, si lahko mislite, koliko bolj še le v svojem domačem Kraju, kamor se je vsako leto vračal na jesenske počitnice. Dan, ko je prišel domu, je bil vselej zaželjen in težko pričakovan od sorojakov. Zlasti pa so vselej otrobi njegov prihod z veseljem pozdravljali in šteli na perste dneve, kolikor jih je še. da pride takrat domu dijak, ki jih resnično rad ima. Imeli so pač vzrok se ga veseliti, kajti prinesel je vselej marsikako dobroto tudi rojstnemu kraju. Mnogi šolarji in dijaki ne vedo, ] ako bi čas potra-tili. ne da bi doma pomagali staršem delati, sami s«- berižiti, da bi dalje ložej izhajali itd. Ni brez tajili, ki se celo pohujšljivo obnašajo, si kake spo-tikljive veselice zmišljujejo, ko pridejo iz mest na deželo in veliko hudega store! Ivan ne tako. Dasiravno je bil še po duhu utrujen od strogih pre-skušenj in izpitov, vendar je takoj pričel z veseljem učiti svoje rojake, kar je dobrega vedel, zlasti otroke, katerim je radovoljno od peri domačo hišo, da nebi m» d počitnicami pozabili, kar so se med letom v š--li navadili. I čil jih je zlasti rad kerščanski nauk, pa t u« li druge koristne reči*, da bi kedaj postali verli občani in dobri kristjani. Tolika je bila njegova gorečnost za bolj uboge, ali zapuščene, nevedne otroke, da .so ga ljudje povsod želeli in se je podal danes v to. drugi dan zopet v drugo vas svoje duhovnije, zbral ondi otroke, kteri so imeli čas, pastirje, ko so prignali živino s paše, ter jih je učil katekizem. Ker je poznal kraj. je vedel tudi napake mladine in je marsikaj zanikarnega odpravil. Iz začetka so se ga nekteri otroci bali in se skrivali, kadar je prišel v svoji semeniški obleki v vas »; ker pa so jim stariši rekli, da so se vdeleže- 1 Mat. 2S. 11». 2o. * Imajo namreč tako šego. da tudi mali semenišniki so po duiiov>ko oblečeni z ovatnikom in talarč.ikom, to pa ne le v kolegiju. ampak tudi na počitnicah. Xa Hervaškem sem videl tudi jrojence iz velikega semenišča v duhovski obleki očitno hoditi, ko »o I'ili na počitnicah. vali pouka, priljubil se jirn je kmalu Janezek toliko, da so sami radi prihajali, in ga prosili, naj velikrat pride. Veselili so se vselej, kedar je prišel. Kakemu ubogemu je včasi tudi kaj prinesel v žepu, kruha, sadja. Stariši so kmalo videli, koliko premore katekizem in Janezkovo blago serce, ker otroci so postajali vedno boljši, vbogljivejši in pridnejši. pa tudi bolj omikani, bolj spretni za vsakdanja mala opravila. Posebno pa jih je naučil lepega obnašanja v cerkvi. Vsi ljudje so mu bili hvaležni, in otroci niso radi videli dneva, ko se je moral zopet vemiti nazaj v mladenščnico. Sovaščani so bili pa tudi ponosni na to. da je njihova vas. dala škofiji tako verlega mladeniča, ki bode gotovo svoj dan prav blago svetilo, žareča zvezda za človeštvo. S kopernenjem so čakali dneva, ko bode imel novo mašo čez kaj lčt. Toda prišel je dogodek, ki bi bil skorej hudo poterl njihovo upanje, ter je vse napolnil z žalostjo. (Dalje nasl.) Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. Procesije presv. Rešnjega Telesa so se v preslavni god pri naj lepšem vremenu častitljivo doveršile. Šenklavško so vodili prevzvišeni knez in škof in vdeležile so se civilne vradnije z naj višimi dostojanstveniki na čelu, in vojaštvo. V petek so se premilostni gospod knez in škof odpeljali birmovat na Gorenjsko. Na Selu pri Ljubljani, v ondotnem karmelskem samostanu je 5. t. m. o poli šestih zjutraj umerla prednica tega reda čast. prijoric t M. Marija Joana od sv. Križa, poprej Ana baronesa Morsey, rojena 10. aprila 1850 na Vestfalskem. V ostri karmelski red je pristopila pred 11 leti, toraj zdaj stara še le 34 let. Pripoveduje se, kako lepo in spodbudno je umirala, bivši previdena z vsimi ss. zakramenti. V soboto ob 8ih je bilo zanjo mertvaško opravilo v domači kapeli sv. Jožefa na Selu, potem je bila spremljana k sv. Krištofu. Njene sestre redovnice jo priporočajo v molitev. Bog ji daj večni mir. S Kuraščeka pri Igu. (Božja pot na Kura- ščeku.) Veselega serca smo brali v „Zgodnji Danici" poročilo iz Gorice o velikanski in presunljivi procesiji na Sveto Goro. Zanašajmo se, da toliko molitve k Jezusu ne bo zastonj, ne brez sadu, toliko prošenj k Mariji ne zgubljenih. Čim bolj vera in kerščansko življenje v nekaterih krajih peša, čim huje sv. Cerkev napadajo njeni sovražniki in zgubljeni sinovi sedanjih časov, tim živejše se zavedajo pravi kristjani svojih dolžnosti, in lepše se razsvita kerščanski duh, pobožno življenje. Kako serčno naše verno ljudstvo Marijo ljubi, tega smo se prepričali tudi pri nas na binkoštni ponedeljek, ko je veliki shod na Kuraščeku, v 3 ure oddaljeni poddružni cerkvi obširne ižanske fare, posvečeni Mariji Devici, Kraljici miru. Pri tej cerkvi, v kateri duhovno opravilo opravlja vpokojeni č. g. Boštjan Čebašek, je vsako leto trikrat veliki shod in sicer velikonočni in binkoštni ponedeljek, in na praznik rojstva Marije Device. Pred več leti je bil Kurašček sloveča božja pot, in kakor stari možje pripovedujejo, prihajali so iz daljnih krajev v velikih procesijah romarji k Kraljici miru, nekaj let pa so le še trije ravno imenovani dnevi dobro obiskovani, pa večinoma le od faranov in bližnjih sosedov. Da bi pa ta nekdaj tako sloveča božja pot zopet po moči oživela, opravlja se zopet že nekaj let; posebno na binkoštni ponedeljek prišli so naš prečastiti in za slavo Marijino vneti in goreči gospod župnik sami na Kurašček, ter imeli najpoprej pridigo ob lOih, v kateri so z lepo donečo in ognjevito besedo proslavljali Kraljico miru, ter nas vnemah Mariji se priporočevati, ker zoper Marijine varovance peklenska moč nič ne more, in Marijinih prijateljev v peklu ni, in ko so naposled še Marijo prosili, naj vzame v svojo varstvo in pod svoj materni plajš našo deželo, vse matere in njih otročiče, vse očete in njih sinove, vse gospodarje in njih posle, vse zdrave in bolne, vesele in otožne, tiste ki so doma in one ko so na ptujem; — solzilo se je vsako oko! Po ginljivi v serce segajoči pridigi imeli so slovesno sv. mašo, pri kateri sta jim stregla veleč. P. Jožef in č. g. Boštjan Čebašek. Ker je bilo oznanjeno, da bode ob 2eh popoldne tudi pridiga in pete litanije M. B., ostalo je še mnogo častivcev Marijinih na gori, kateri so zvesto zopet poslušali prelepi govor veleč. gosp. P. Jožefa o Mrriji in čednostnem življenju; nato so navdušeno po cerkvi skupno prepevali lavretanske litanije Matere Božje. Tako lepe in ginljive pobožnosti še ni bilo na Kuraščeku, se je splošno govorilo: Hvala, pre-serčna hvala za ta veseli in prelepi dan, za toliko dušnega veselja preč. gospodu župniku Jak. Dolencu, P. Jožefu in domačemu g. duh. pastirju. Med obilno množico pobožnih Marijinih častivcev vidil si ta dan na Kuraščeku ljudi iz vseh sosednjih duhovnij, in veliko jih je priromalo k Kraljici miru tudi iz Ljubljane. Posebno ginljivo je bilo viditi mnogo mater, katere so s svojim otrokom v naročji kleče cbhodile Marijin oltar, v dokaz koliko zaupanje imajo posebno matere do Marije na Kuraščeku, katere izročajo svoje otroke Mariji v varstvo, da bi jih ona izročila svojemu božjemu Sinu, in jih zaljšala s potrebnimi čednostmi za večno in časno življenje, da bi hodili pozneje po njenih stopinjah in se deržali njenih zgledov. Ker bo letošnje poletje dobila Marijina cerkvica na Kuraščeku novo neobhodno potrebno streho, in bode tudi znotraj in zunaj nekoliko prenovljena, zato je želeti, da bi nebeška Gospa tej cerkvici, posvečeni v njeno slavo, naklonila mnogo blagih dobrotnikov in podpornikov. Iz Kamnika, 3. rožn. 1890. V Podgorji hšt. 2 je 4./5. padla Marija Ogrinec, 2 leti stara deklica, v globoko jamo z vodo napolnjeno in je utonila; čez dolgo časa jo mati pogreši' in jo kliče, in ker se ne oglasi, gre z velikim strahom gledat k luži in jo najde v vodi mertvo; potegne jo iz vode, bila je mertva in polna vode. Mati vsa obupana kliče Kristusa na Kalvariji in Marijo Devico na pomoč, in čez dolgo časa deklica zopet oživi. Mati otrokova želi, da bi se ta čudna dogodba naznanila v „Daniciu, in ker sem ji na njeno prošnjo obljubil Vam sporočiti, spolnim svojo obljubo s tem naznanilom in prepuščam Vaši razsodbi, ali to naznanite, ali ne. BI. M. Z Notranjskega. (Slovenec še ni zatajil Bo g a.i Prav ganilo me je. ko sem bral v zadnji štev. rZg. Danice", kako velikansko je bilo romanje na Sveto goro. Petdeset tisoč ljudi — to je ogromno! Pač želel bi si, da bi videl te množice. Dopisnik dostavi: Slovenec še ni zatajil Boga. Kes je. Bavno o tacih priložnostih se pokaže, da je še zdravo jedro pri ljudstvu. In kadar je treba iti pred Marijino podobo, kdo nima takrat serca? Marijino češčenje je tista verv. ob kateri se verniki tako hitro povspn<> v nebesa. Treba je za zgled povedati, kakošen vtis narede na ljudi Šmarnice. V našem kraji je veliko podružnic, po fare je daleč in župljani težko redno dohajajo k Šmarnicain v farno cerkev. Zato si verniki pri podružnicah sami napravljajo svoje Šmarnice. In s kakim veseljem so se lotili dela, s kakim veseljem so jih obiskovali. Pri podružnicah, v katerih je Marijin oltar, je bil hitro oltar ozaljšan. ali pa so postavili nalašč za ta čas Marijino podobo v cerkev. Fantje so priskerbeli mlajev, smodnika, da se je o večerih streljalo, dekleta so nakupile vencev in svečave. Vsak večer po Ave-Mariji naznanil je strel: Šmarnice se začno. In v kratkem se je napolnila cerkvica. Marsikak starček, ki more v nedeljo le malokdaj k sv. maši, prišepal je o palici k domači Marijini pobožnosti. Cerkvenik je bil za župnika. Molili so rožni venec in peli litanije, ali tudi brali iz kacih „Šmarnic". Razun veselja, katero napravlja vernikom to češčenje Marijino, delajo te sicer tako priproste pobožnosti mnogo koristi; širi se zaupanje do nebeške Kraljice, mlajši imajo lep izgled in se spodbujajo, da bodo tudi enkrat pripravljeni kaj za čast Božjo storiti, zlasti se otroci na ta način uče tolikanj lepih in tako ginljivih Marijinih pesmi. Tem veseleje pa je. da se tudi možki ogrevajo za kaj tacega. Nekega dne došel sem na cesti znanega gospodarja. „Oče, kje ste bili?" ga nagovorim. „V T____ peljal sem seno." In med drugim začne mož vesel pripovedovati, kako lepo so doma Šmarnice vravnali. Danes pa je prišel k meni starček pri sedemdesetih letih. „Gospod! kako lepo „andoht" smo sinoči imeli! Prav solze so mi prišle v oči, ko so začeli peti, z Bogom, dan's Marija pravi." To je bilo res prijetno. (Bil je sklep Šmarnic.) Ko mi je mož tako pripovedoval, mislil sem si: Slovenec še res ni zatajil Boga. O nebeška Kraljica! varuj naš narod, da bode vsikdar taki ostal. Dokler se Marija tako časti', nismo zgubljeni. Vreme, 20. maja 1890.*) Predraga „Danica!" sprejmi v svoje predale skromni popis slovesnosti, ktera se je pri nas obhajala, da se otme pozabljivosti. — Mesec majnik, posvečen Mariji preblaženi Devici, je že sam na sebi naj prijetnejši, ker se v njem obhajajo toliko priljubljene „šmarnice", ali za Vremsko duhovnijo je bil letošnji majnik še posebno imeniten. Prišli so čč. gg. Lazaristi iz Ljubljane, ter so imeli od 7. do IG. maja tukaj sv. misijon. Ljudstva se je shajalo prav obilno vsak dan k ginljivim cerkvenim *) Prav iskrena hvala! Po nepriliki nekoliko zataknjeno, Vr. pobožnostim in k pretresajočim pridigam. Marsikdo si je zacelil v spovednici dušne rane in si zadobil z;.željeni mir serca in ohladil pekočo vest. — Le prehitro so nam minuli dnevi sv. misijona, tako se govori sploh med farani. — Gospodom misijonarjem bodi očitno naznanjena priserčna zahvala za veliki trud. ki so ga imeli z nami in za nesebično požer-tvovalnost v blagor in zveličanje neumerjočih duš. — Log jim poverni v naj obilnejši meri! Naj omenim, da je bilo prav primerno mesca majnika obhajati tukaj sv. misijon, ker je naša farna cerkev posvečena Mateii Božji v nebesa vzeti, in jo ljudje iz bližnjih in daljnih krajev prav radi obiskujejo. sosebno ob času cerkvenih slovesnost; tako je bilo tudi zdaj za čas sv. misijona; zlasti k sklepu, v praznik Vnebohcda G. n. J. K. se je vse terlo ljudstva. in je imela krasna, prostorna cerkev vse premalo prostora za pobožne obiskovalce. Prav lepa hvala bodi tudi vsim gospodom duhovnom. ktere so iz naše in sosednje Teržaške škofije prišli na pomoč in so s svojo navzočnostjo prav dosti pripomogli k povišanju te cerkvene slovesnosti. Bog jim plačaj' Vremski. V $tanjri. T. rožn. Dne 10. majnika je pripeljalo 42 parov volov in konj obdelanega kamena za stranska oltarja in prižnico. Delo se je srečno začelo, pa tudi — hvala Bogu — srečno 4. rožn. dokončalo. Vse je izverstno — všeč vsakemu. To novo delo zopet hvali in priporočuje izbornega kamnoseka g. Tomana Feliksa v Ljubljani, v Kravji dolini. V god sv. Antona Pad., 13. t. m., se bo vse delo blagoslovilo. Naj bo Bogu na čast! Kuge in knžnosti. Razne kuge sedanji čas hočejo vse okužiti. Tu pa tam se o večerih kuge vlačijo po vsih ulicah; marsikteri srenjski očetje imajo z vso mnogotero tvarino toliko opraviti, da v nemar puščajo to, kar dela naj hujšo nravno kugo. Prav zato se ni čuditi, da nastajajo tudi vsaktere telesne kuge, — pa še bodo. ako se ne začne zavirati ponočna in trebiti nravna kuga. V Novorosijeku ob černem morji, kakor pišejo, je zrojila celo ribja kuga ipri nas, kakor je znano, je gospodovala in blezo še ni jenjala — račja kuga). Tam tedaj so vsi bregovi polni mertvih rib, ki jih morje iz sebe meče (še voda se boji nesnage, človek pa ne'), in vsled tega je nastal tolik smrad, da se je tudi pri ljud»"h bati kužne bolezni. Zato je vlada zapo.edala ribe pobirati in jih sežigati ali zagrebati; pa jih je toliko, da jim skoro ne morejo kaj. Naj bi vlade tako zatirale dušno kugo, ne bilo bi potlej toliko telesne' F.na ta« ih kužnost je tudi neumni ples. „Sočau piše, da fantje neke vasi so dobili rz navadno silo* privoljenje za ples. Pameten hišni oče prepovč svoji dorasli hčeri, da ne smč na ples. Hči vendar skrivaj uide na plesišče. Oče gre na plesišče po svojega otroka; pa kaj se zgodi?... Fantje se mu po robu postavijo in ko skuša šiloma hčer domu odpeljati, ga razposajeni divjaki zgrabijo in hudo pretepejo! In gK-jte ostudno nemarnost: mnogo mož je zraven stalo, pa se ne ganejo, da bi pomagali užaljenemu očetu rešiti hčer, ali da bi divjakom saj očitali tako počenjanje. Ubogi oče, da bi se še kaj hujšega ne zgodilo, mora otroka pustiti med divjaki in oditi domu____ Ali ni to kuga? In kdor razširja tako kužljivost po deželi, ali ni kužljivec? Razgled po svetu. Iz Svete dežele, 20. maja 1890. Razne drobne novice od misijonarja J. Gatt-a, ki je tudi pri nas nekoliko znan, je prinesel solnograški katol. list: — 17. sušca so v Jesur-u pri Jaffi pričeli delati železnico iz Jaffe v Jeruzalem. Zadevna družba ima tudi dovoljenje za železnico iz Jaffe v okrajino Goa*), in iz Jaffe v Naplus v Samariji. Osemnajstega aprila je umeri maronitovski (katol.) patrijarh Mar Butrus Bulos (G. Peter-Pavel) Massad, star 85 let; v nekterih dneh so škofje z enim glasom izvolili mu naslednika Mutran-a. Johanna (škofa Janeza) el Hag, ki je bil škof v slavnem Balbeku pod Libanom; star je že 73 let.— 28. aprila je umeri v Bagdad-u „Muthran Athanasius Rafailu, škof katoliških Sirijanov. — Kako se anglikani povsod nagibajo nazaj h ka-toličanstvu, kaže tudi ta-le dogodek: Preteklo zimo je v Jeruzalemu anglikansk pastor pridigal od on-dotnega svojega škofa poterjeno pridigo o češčenji in na pomoč klicanji svetnikov po katoliškem katekizmu. Anglikanska misijonska družba je v začetku hotla pridigarja odstaviti, vendar pa ga je poslednjič pustila v službi. Tudi to je posebno: Greki dopuščajo obrednim anglikancem maševati v Abrahamovi kapeli, ki jo imajo zraven Kalvarije; tudi še anglikanski škof se včasi posluži tega privoljenja in tam mašuje svoji družini. Anglikanci menijo, to je osebna radost njihovega škofa, v anglikanski stoljnici pa da mu to ni dovoljeno. Naslednje novice kažejo napredek katoličanstva v Sveti deželi: Redovnice sv. Jožefa so v Jerzalemu zunaj mesta kupile veliko hišo. — Ob potu v Betlehem redovnice sv. Vincencija zidajo velik samostan. — V Betlehemu so šolski bratje pričeli veliko hišo zidati. — Zidanje cerkve č. g. Belloni-a v Betlehemu in zidanje frančiškanske cerkve v Jaffi se doveršuje. Beduini južne Palestine se letos vedno vojskujejo, vlada pa ne zmore miru napraviti med njimi. Vsled teh prepirov je Beduinom šla letošnja žetev v nič. (Ni tedaj čuda, da so bili letošnji avstrijanski romarji pri Kajfi oropani.) Velikonočnih božjepotnikov je bilo obilno. — Jeruzalemski patrijarh se je podal na birmanje proti severu Svete dežele. Ravnokar je bilo dano privoljenje za delanje železnice s Kajfe v Damask; ta železnica bo imela stransko progo od Safeda pri genezareškem jezeru v Bejrut. Iz Damaska v Havran se železnica že dela. Vse to kaže nekako silovito delavnost, da bi se vesoljni svet tako rekoč zvezal in kraj s krajem zbližal se po železnicah, po kterih ljudje — djal bi — kakor tiče letajo. Amerika. Novi Jork se skoraj sme katoliško mesto imenovati, pravi zvezčič mesca rožnika o razširjanji sv. vere. Ima že 112 katoliških cerkva in *) V portugieški Indiji s portugieškim namernim kraljem. cerkvic, po kterih je dan na dan po 400 ss. maš. Te cerkve imajo za 410.000 osčb sedežev in k temu prostora za stanje 150.000 ljudem, ter v vsem skup za 660.000 vernikov, ki zamorejo ob enem času spol-novati svoje verske dolžnosti. V teku preteklega leta je bilo zidanih 5 novih cerkev. V Šen-Pavlu v Minesoti so bili 17. grudna posvečeni 3 škofje, eden za novo škofijo severno Dakoto, drugi (Mak Golrik) za novo škofijo Duluth, in Jož. Cotler za Vinono. V Pittsburgu v kapeli usmiljenih sester, na Pen-silvanskem se je mlada gospodičina, dedinja 15 — 20 milijonov frankov, posvetila samostanskemu življenju. Anglija. (Spreobernjenje.) V Londonu je grofinja Klotilda pl. Hamel prestopila v kat. Cerkev. Posrednik te posebne spreobernitve je jezuitovski pater Gosl\vay, kteri je že davno tudi sedanja kardinala Neuman-a in Manning-a pripeljal v katoliško Cerkev. Iz Indije naznanja kapucin P. Hilarijon 5 majnika t, 1. marsiktere vesele novice o razširjanji sv. vere. Pismo je iz Betije (Bettiah) ob Himalaji. V 3 postajah, pravi, imamo 2000 katoličanov, ktero število se pa vedno množi. Domačinske redovnice vodijo sirotišnico in šolo. Postaje so: Bettiah, Chuknee in Choohree. Poslednja postaja je bila pred malo leti še pustota; poslali so tje iz svoje sirotišnice deset družin in zdaj imajo ondi že srenjo 200 duš Življenje vernikov je vse hvale vredno. Večina teh katoličanov so sinovi marternikov. Pred nekterimi desetletji namreč je bilo zrojilo v Nepal-u preganjanje zoper katoličane; takrat je pribežalo nekaj veri zvestih Indijanov v Chumparun in so se uselili ob znožji velike gore Himalaje. Ravno ti verniki pa dajejo upanje misijonarjem, da bodo seme sv. vere zasadili po berdih ob Himalaji. Pred kratkim se je P. Hieronim podal v eno teh pridolj himalajskih in bode ondi vstanovil novo štacijo. Z veliko pridnostjo se novi misijonarji učijo ondotnih jezikov, da bodo mogli ljudstvo učiti. Kakošno je obnebje tam, kaže to, ker že o začetku majnika so imeli 33 stop. vročine po Celziju. il Bratovske zadeve N. lj. Gospč presv. Jezusov. Serca. V molitev priporočeni: Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serea, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevauja in vse pošastne pregrehe iu velike nesreče. — Mati priporoča svojega sina v molitev za razsvetljenje, za dušno in telesno pomoč, da bi mu Bog pamet dodelil in zdravje. — Bolna deklica se priporoča v molitev, da bi na priprošnjo Naše lj. Gosp/-, sv. Jožefa in sv. Antona Pado-vauskega zadobila še ljubo zdravje v vratu, ako je Božja volja. — Zahvala se bode naznanila po „Zg. Danici." — Bratovščini Naše lj. Gospe presv. Serea, sv. Jožefu in sv. Antonu Pad. se goreče v molitev priporoča uboga družina, ker je v velikih telesnih potrebah, če je Božja volja, da se reši iz zadreg. Zahvala se bo v „Daniciu očitno nazuauila. — Bolehen duhovni pastir za zdravje, če je B. volja. — Zmeh-kužen in jezi podveržen mladeneč za dar premagovanja in za čversto pobožnost. — Brat priporoča svojo na vratu hudo bolno sestro, da bi na priprošnjo Naše lj. Gosp<:, sv. Jožefa in sv. Blaža zdravje dosegla, če je B. volja. — Lepo vreme, da bi mogli seno spravljati. — 1'kožen pijanec za spreobernjenje. Zahvale. S Krasa. Častite Marijo vsi verni kristjani in priporočimo Nji mi Eveni potomci svoje bolezui. Dna bode svojega Sina prosila, da zadobimo milosti, katere so nam v časno iu večno srečo. 1'isatelj teh verstic sem že večkrat se zatekel s prošnjo k Mariji, in vsakikrat sem dobil tolažbe ali pomoči. — Naj povem, kar se mi je zgodilo zadnje dneve: »Že je blizo deset let, odkar mi je začela rasti neka goba v ustih in sicer pri geriu zadnjega kočnjaka. Prav počasi se ie razvijala, večkrat sklela ter preobračal sem jo z jezikom ali perstom. Pred dvema letoma je vskipela, da mi je pri jeli prihajala med zobe. — Nisem hotel te svoje bolezni pokazati zdravniku, ker sem si mislil, da bi za gotovo rabil nož — in me vsled operacije spravil v grob; zaupal sem v Boga, ter se odločil, dokler bodem mogel vživati hrano iu govoriti, nositi ta božji dar. Zadnji leti občutil sem precejšnje bolečin«*, a pred mescem dni me je goba hudo sklela in dorastla v orehovo velikost, tako, da nisem mogel več jesti, nego spravljal sem zadnji čas po gerlu jedi, kakoršne sem dajal listam iu tudi govor je zastajal. — Mislil sem iti k zdravniku, da zverši svoj posel, — in zerl sem v bodočnost, ki mi naj le• rž z operacijo prestriže nit tega življenja. V tej skrajni sili sklenil sem opravljati prej devetdnevuiro v čast Jezusu, Mariji in sv. Jožefu ter prositi za božjo pomoč, kakor nam nudijo Smarniee N. Ij. Gosp«'-, družbe sv. Mohora 1. 1871». Prižgem svečico, položim jo ua omarček iu zraven podobi Jezusa iu Marije ter ves vdan v božjo voljo začnem kleč«'- opravljati to v vsaki stiski priporočen« molitev in konecno pristavim š»-pet očenašev. — Glejte kristjani! Bog se je usmilil men»* ubozega grešnika že tretji