PISMA ZAVODU ZA ŠOLSTVO OB PREDLOGIH ZA NOVEi OSNOVNOŠOLSKE IN SREDNJEŠOLSKE 
UČNE NACRTE —  III
Smotii pouka slovenskega jezika v osnovni šoli
K razpravi o osnutku učnega načrta za osnovno šolo, za predmet slovenski jezik, prispevam v okviru slavističnega društva novo formulacijo uvodnega dela »Smotri pouka slovenskega jezika v osnovni šoli«. Ta uvodni del je pomembno idejno izhodišče, jedro. Menim, da je takšen, kot je predložen, vsebinsko in formalno šibek. Ne bom kritično analiziral, v čem je ta šibkost, podajam raje kar svoj predlog tega besedila. Upam, da lahko pripomore k večji kvaliteti, strokovnosti, osmislitvi uvoda v učni načrt oziroma učnega načrta samega.
1. Učenci ustvarjalno razvijajo svoje jezikovno sporočanje, sistematično goječ razne oblike govornega in pismenega sporočanja. Razvijajo kompozicijsko in sintaktično u-činkovitost. Obvladujejo besedišče. Kulti-virajo artikulacijo glasov in izvajanje govornih celot.
2. Učenci se usposobijo za ustno in pismeno sporočanje v knjižnem jeziku (pridobijo pravorečne in pravopisne navade).
3. Učenci spoznajo načine opazovanja in sistematiziranja (urejanja) brezštevilnih jezikovnih pojavov. Slovnica je orodje za napredovanje knjižnega jezika, za odločanje o jezikovnih vprašanjih, za učenje tujih jezikov in za splošno razvijanje logičnega mišljenja.
4. Učenci spoznajo zakonitosti in probleme slovenskega strokovnega jezika, v vseh razredih se mora učni predmet slovenski jezik naravno povezovati z drugimi učnimi predmeti.
5. Učenci v veliki meri osvajajo njim primerno umetnostno književnost; ta s pomočjo estetskih teženj spaja razsežnosti, resnice življenja. Spoznavajo naravno bistvo ustvarjalcev in ustvarjanja lepe književnosti.
6. Učenci se urijo v vživljanju v izbrana jezikovna sporočila in v izvajanju (reproduciranju) besedil v obliki manj ali bolj izraznega branja, v obliki deklamiranja, v obliki aktivnega govornega in gledališkega poustvarjanja. Prepojijo se z ritmom slovenskega ljudskega pesništva in z nekaj ritmi umetnega pesništva.
7. Učenci se urijo v kritičnem opazovanju in razčlenjevanju slabših jezikovnih sporočil, a če so vsebinska, se jih uče izboljševati in prirejati.
8. Učenci se usposabljajo za samostojno delo z dobro knjigo, periodiko, za razumevanje gledaliških in filmskih del, radijskih in televizijskih oddaj in sploh sodobnih manifestacij jezika v javnosti.
9. Učenci pridobivajo svetovno, evropsko, slovansko in južnoslovansko jezikovno in kulturno zavest. Razvijajo ponos na materin, slovenski jezik in na slovensko kulturo, na domači kraj, pokrajino, gospodarstvo.
131
ponos na slovenski narod in na slovensko republiko in na socialistično domovino Jugoslavijo.
Da bi mogli primerjati, sledi ponatis Smotrov pouka slovenskega jezika v osnovni šoli iz uradno predlaganega učnega načrta:
— učenci se nauče pravilnega in tekočega ustnega in pismenega sporočanja v knjižnem jeziku in si pridobe pravorečne in pravopisne navade;
— učenci si osvoje oblike ustnega in pismenega sporočanja za vsakdanje življenjske situacije;
— učenci se nauče smiselnega tihega, glasnega in recitativnega branja in samostojnega dela s knjigo;
— učenci spoznajo osnovne značilnosti in zakonitosti knjižnega jezika, si zaostrijo čut za knjižni jezik, razvijejo logično mišljenje in dobijo osnove za učenje tujih jezikov;
— učenci se usposobijo za doživljanje, umevanje in vrednotenje besedne umetnosti, tako da bodo dobro knjigo ljubili, iskali, ob njej osebnostno rasli in spoštovali materinščino in slovensko kulturo;
— učenci se usposobijo za razumevanje in doživljanje filmskega dela, gledališča, TV in radia ter spoznajo osnovne sestavine umetniškega izraza;
— učenci si pridobijo pozitivna etična stališča, spoštovanje socialistične domovine in pravilen odnos do dela in soljudi.
Milan  Dolgan
Pedagoška akademija v Ljubljani
Deljivost ali nedeljivost srednješolskih učnih načrtov
Poznani so mi trije učni načrti za tehnične šole, ciklostilno razmnoženi, brez letnic izdelave in podpisa sestavljavcev. Zanima me v njih le literarnoteoretični delež, ki v vseh treh ni tako majhen, vsekakor pa občutno večji kot v gimnazijskem.
Prvi ni bil namenjen samo tehničnim, temveč vsem srednjim strokovnim šolam. Veljaven je bil — po izjavah starejših profesorjev — celo desetletje. Literarna teorija je v njem razdeljena na prva dva letnika: od letnih 95 ur ji je prisojenih kar 30 za prvi letnik, v drugem pa število ur ni posebej določeno. Enako število ur kot teoriji je odmerjeno tudi literaturi; v prvem letniku je bilo treba predelati snov od ljudske pesmi do romantike, v drugem pa do 1. 1881.
Drugi načrt niti ni to, temveč le »osnutek minimalnega učnega načrta za slovenščino na tehničnih in njim ustreznih šolah za gospodarstvo in družbene službe.« Ta načrt je bil med dosedanjimi veljaven le na nek.?»-terih tehničnih šolah in je imel tudi najkrajšo življenjsko dobo. Literarno teorijo je bilo treba po tem osnutku minimalnega učnega načrta poučevati dve uri tedensko v prvem letniku in enako v prvem polletju drugega letnika. Torej poldrugo leto literarna teorija! Tretjo tedensko uro so se-stavljavci (ali sestavljavec) namenili jezikovnemu pouku. Z literaturo se je dijak
tehničnih šol začel seznanjati torej šele v drugem polletju drugega letnika, v katerem je slišal o »vrhuncih evropske književnosti od antike do romantike«.
Sedaj veljavni »učni načrt za slovenski jezik s književnostjo na srednjih tehničnih šolah« deli snov prvega letnika na 40 ur jezikovnega in 65 ur literamoteoretičnega pouka (realizira pa se jih ob optimalnih pogojih skupno največ 90). Literamozgodo-vinski pouk pa (hkrati z jezikovnim) traja preostala tri leta, začenši z evropskim srednjim vekom.
Pri primerjanju teh načrtov (lahko pa tudi le enega) z gimnazijskim vidimo, da gre za dva skorajda različna tipa srednjih šol: gimnazijski dijaki potrebujejo manj oz. le osnovne pojme iz književne teorije, ki jih dobijo v prvem polletju prvega letnika. Tehnični dijaki pa se morajo krepkeje podkovati — potrebno jim je takorekoč celo leto, da so po zdajšnjem načrtu sposobni seznanjati se z literaturo. Osemletkarji se odločajo za razne drugostopenjske šole, med njimi tudi za tehnične. Ob koncu prvega letnika gimnazijci poznajo poleg osnov teorije tudi besedno umetnost od egiptovske do incl. srednjega veka, jutrišnji tehnik pa spoznava besedne umetnine samo v sklopu literarne teorije (namesto narobe), zgodovina literatur mu je še neznana. Tako se pri njem prekine spoznavanje slovstvenih dogajanj za celo leto. Iz osnovne šole pride z željo, da bi se globlje in sistematično seznanjal z literaturo, slovensko in svetovno, namesto pričakovanega pa ga čaka enoletni pouk teorije.
132
Zagovorniki ločenega učenja literarne teorije se menda spominjajo starih avstrijskih učnih načrtov. Sam pa se dobro spominjam, da so nam na klasični gimnaziji vse bistveno iz literarne teorije povedali kar pri literaturi. (Sonet npr. bolj zaživi v dija-kovi zavesti ob spoznavanju Danteja in Pe-trarce ter našega Prešerna.) Povojni gimnazijski učni načrt se glede teorije bistveno ni razlikoval od sedanjega gimnazijskega.
Tehnične šole imajo slovenščino tri ure tedensko. Zaradi manjkajoče ure bi moral biti pouk še bolj posvečen jeziku in literaturi, kot pa da vse prvo leto literarni pouk zamenja uvod v besedno umetnost, teoretična priprava na učenje literature. Najpoglavit-nejše iz metrike, poetike in stilistike prinese tudi tehnični dijak že iz osnovne šole.
Šolska praksa jasno pove, da ne moremo govoriti o neki specifični slovenščini na tehničnih šolah (v kolikor to ne zadeva poklicne terminologije pri jezikovnem pouku). Nimamo slovenščine za gimnazijce in slovenščine za tehnike itn. Učni načrt naj bo en sam: ne gimnazijski in ne tehnični, temveč le srednješolski. Ce imajo gimnazijci
uro več, tehniki pa uro manj, potem je sklep dovolj jasen. Slovenščina je maturi-tetni predmet na tehničnih šolah, od 1965. leta spet tudi ustno. Abiturient! srednjih šol se vsi ne odločajo samo za tehniko ali samo za filozofijo, temveč za prav vse fakultetne študije. Zakaj ne bi imeli vsebinsko in v glavnem tudi količinsko enake jezikovne in slovstvene izobrazbe? Preizkusni izpit maturantov-tehnikov je ob dosedanjih načrtih na filozofski fakulteti seveda zahteven in tudi povsem umljiv.
Urejali so in uredili učne načrte za osnovne šole in gimnazije (in baje pripravljajo že nove, izboljšane), tehnične pa so dobivale tudi osnutke minimalnih načrtov. Namesto množice srednješolskih učnih načrtov za materin jezik in književnosti bi morali imeti isti učni načrt, iste učbenike in ustrezno znanje. Osemletkarji prihajajo na drugostopenjske šole z enakim jezikovnim in literarnim znanjem, z enako novim, poglobljenim in razširjenim naj po štirih letih odhajajo s teh ali onih šol.
Slane Grebene TSS v Ljubljani