Sodobna slovenska poezija
Tina Kozin
Razbeljeni zvoki
Odklenjena pobočja
vem, kje sem: tu nekje se kolovoz zaključi in svet se spet postavi pokonci. samo malo se in njegova kamnita obrobja bodo modro zalebdela med somernimi cvetovi gadovca; svetloba bo
razprla tudi zvezdasta socvetja, negovana pobočja ključavnic bodo bela sled človeka. in prav je, ko ves, da kjer je najširša, gora se raste - v nekaj neznatnega. Vrtača, Palec, Zelenjak in Svačica - ponavljam imena, ki domačijo
ovršja in v trenutku se ne znajdem več med vznožji -vse poti so ena, sama steza; njeni nevidni okljuki so nepredvidljivi, včasih krožni. nad njo zdaj nebo zarašča Zemlja, oblake polnijo razbite skalnate konice. tam sem
že bila. danes tudi ne bo dežja - le zrak se dviga: med njimi se jasno vidi ledeniška krnica, ki se v dolini ob pravi svetlobi svetlika kot edina severnica. njene poti so se razblinjale z neurji, ostale
so prepadne pečine, ki terjajo predanega plezalca -a prepadnost je, kar pada iz pogleda. zdaj ne rabim dotika snega - izza balvana jo preleti vriskarica. kjer pristane, je skrb, košena naklonina. zato bodo ti vrhovi ostali, kakršni so
bili - skoraj goli, nečloveški. in razdalja med nami se tako počasi spušča na ruševa brezpotja; lahko grem kamor koli, tudi če se obrnem: dokler bom hodila, bom povsod samo prihajala. a naklon se ves čas spreminja.
Razbeljeni zvok dežja
to niso bili nepričakovani, sunkoviti gibi vetra -pod jasno površino so se dnevi dolgo žgali
- bila je izrazitost stopnjevanja, nekaj brezprizivnega: pretanjena črta na koncu
morja, tam se je pot svetlobe končevala, druga stran neba, v kateri je pokrajina temnela, postajala
povsem nerazločljiva; bežne sence, skoraj ptice, so bledele v težke, posamezne klice, piš
je raznašal vse besede, padale so tudi zadnje odločitve - plovno sidro, s katerim smo
poskušali še zmeraj pluti, je odtrgalo, in zdaj so se valovi nepreklicno lomili na premcu
in na krmi, vrtelo nas je brez osi: v pršeči peni so se jamborni križi zibali skrajno
neizrazito, njihove medle kovinske odbleske so brisali zračni vrtinci. videli smo še,
kako se je v daljavi, na obali, proso priklonilo, da je latje lahko začutilo zemljo, šele
potem se je nekaj prelomilo: morje se je stisnilo v silovito kapljo, ki jo je razlila tišina, in
v otrpel zrak se je vpredla, kot nemočen blisk, hipna podoba ožilja - in ta poslednji
razbeljeni ostanek dneva je izginil v gost, zamolkel zvok dežja.
Hrast
ni vsak kamen ruševina. in bili so zidovi, ker so imeli vidno ter nevidno stran. bili so tudi ostri,
prosojni dnevi, ko je bilo jasno, da je telo le, kar ima senco, in je več senc kot ljudi. bile so noči
in ta širina, predvsem pokrajina, se je stisnila v obvezo nad nabreklo zemljo. res, ni jutra onstran pogleda,
a to je pognalo v drevo. pernato listje je na robovih že ogolelo in se zgostilo v usnje, puh se je umaknil
v žile. vedno je, kar ostane. kjer bi lahko bil hrastov gozd, so tla večkrat preklana; zdaj srkajo prah
in senco, tako se narava zbližuje. to drevo pa z vsako vejo raste v nebo: morda bo zato, spet, neskončno
pod njim. njegovih stotine oblik cvetov cveti v eno samo. in to samoto
1 v • v	vv	vi	•
krošnje še prerašča srčna korenina
- iz nje se vijejo, pod dno podtalnice, številne stranske, tam drobno predira globino. in če je zgoraj le pršenje
zraka, to ni drugo. (če bi bila samo duša, bi tukaj lebdela.) jutro je tudi to, da je svetloba vse
bolj navpična, in kako drsi, skozi zaplate presušene trave, blesk, s katerim so zgneteni kamni.
Plima
pogled se, končno, razliva, kot morje,
kjer ga neznatno prerašča obala. ravnina: razgaljena
poležana telesa, zvezdaste sence in orjaški leščurji, razhojeni kamni. ravnina: temna
voda, ki se skriva pod odbleski, ko drobi stekleno površino. tam stran, kjer slepeča gladina narašča
in se nebo že spušča, je pokrajina ravnina horizonta. in razpredene rjaste pege prahu v sopuhu
niso le koče, ampak tudi jasni fizikalni zakoni, razdalje: ni poti, s katerimi bi jih premerili, če se čas cepi
od hitrosti. a včeraj je veter s slapovitimi gibi
širil celino in razkril cvetoče pozejdonke ter drevesaste
alge, endemite. in če rečem, da so ti travniki zdaj zakriti, ne govorim o globini, le o tem, da je danes
obzorje, ki vrača valove. morje pleza po steni klifa in tu, kjer dosega ravnino spodmola, tu je višina.
Skrajni konci neba
Doppler se ni dotaknil vesolja, zagotovo pa je začutil konico jezika. in če rečem, da je to odmikanje besed od vseh pomenov tisti rdeči odklon v svetlobi, gre za to, kako te zadene intenziteta barve: vidiš, da je senca na karminasti podlagi svet, zahajanje pa njegova, sanjska slika, ki ga vendarle razpira. in pozabiš, da je naše sonce samotna zvezda; da je za vsakim odtenkom rdeče dejansko le telo, ki se oddaljuje. in kar za njim ostaja, je vse daljše in nevidno, a občutno valovanje. da ima sonce obdobja, ko je izjemno neaktivno. da je drugo obdobje predvidljiv izbruh, nenadnost v njem pa je vseeno stresni faktor. da je neizmerljiva tudi tista invazija fotonov, ki jo usmeri v sredobežno temo. jasno. nič globljega od razdalj ne razganja prostranstva; toda -
ni moglo biti drugače - dva sta nekoč odkrila: je, kar v njem potuje kot nenehnost, kot dotik vsega, neubesedljivo. torej je, kar veže: osupljivo enakomerna frekvenca šuma, nepojmljivo rafinirani drobci zraka, kjer vztrajno poka pradavnina. tudi v tem je zdaj že več kot sled spomina, a kot da se je tako težko čisto, nemo nasloniti na gotovost, da je dan to, kar je vsakič znova zadnje, da je usoda le ves čas neslišno bivanje v tistem, česar ni, in da ni ničesar bolj dokončnega od gibanja. še najbolj zato, ker je bila nepremičnost
tudi del sveta, ki so ga fingirala ozvezdja. in ti goreči kamni so pršili rob noči in bili res videti predvsem nebeški in fantastični. in se je tvoja konica jezika dotaknila neba. drugega. in oslinila samo tišino. povsem človeško. in si našel, kar si dolgo in potrpežljivo izgubljal. a je negotovi mir - z besedo - pridobival.