za jugom
Kje bi dobil si orlovska krila, da bi me v kraje naše nosila! Enkrat še skoznje bi hotel stopiti, videti Kukuš, v Carigrad iti, videti ali sonce tam takšno kakor v teh krajih svita se mračno!
Če kakor tukaj sonce tam sine, z nebesa mračno vsega zmrači me, tisti hip stopim po daljni poti drugi usodi in krajem naproti, kjer sonce svetu svetlo zašije, nočno nebo vse zvezde odkrije.
Tod je vse mračno, mrak vse pokriva, v vsak kot megla zaleže se siva, mraz in snegovi, dima oblaki, burja in veter, led pod koraki, kamor z očesom sežeš — megleno, v mislih tema je, v srcu ledeno.
Ne, tu ne morem nič več sedeti, v oknu v ledeno cvetje strmeti! Dajte, da vzamem orlovska krila, da bi me v kraje naše nosila! Enkrat še skoznje bi hotel stopiti, videti Ohrid, v Strugo oditi.
Tamkaj pogreje dušo mi zora, sonce zaide svetlo na gorah; tam je narave čudežna sila oberoč vseh lepot natrosila: bistremu jezeru sije gladina, v vetru temni globoka sinjina; goro pogledaš ali planoto — vsepovsod vidiš božjo lepoto.
Tamkaj piščal po srcu bi ubiral, sonce zahajalo, jaz pa umiral.
Prevedel Veno
Konstantin Miladinov     Tožba
762
Taufer