1031 TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI Ureja Janez Menart NEZNANI PESNIK VICTOR HUGO Prevedel in spremne besede napisal Janez Menart Victor Hugo, ki ga imajo Francozi kljub raznim pomislekom vendarle za svojega največjega besednega umetnika, je znan slovenskim bralcem skoraj izključno le po svojih romanih Nesrečniki, Notredamski zvonar, Leto strahote 1793, Človek, ki se smeje in še po tej ali oni prozi ali morda drami, popolnoma neznan pa je našim ljudem kot pesnik. In vendar je napisal 19 zajetnih pesniških zbirk, s katerimi si je vsaj doma pridobil nedvomno prvo mesto na pesniškem Parnasu. Tem bolj je to naše nepoznavanje čudno, ker je ljubljanski, v nemščini izhajajoči Illyrisches Blatt o njem pisal že leta 1839, ob njegovi smrti 1885 pa tudi Ljubljanski zvon. Celo pozneje, ko so začela izhajati njegova prozna dela že tudi v slovenščini in ko se je njegovo ime večkrat omenjalo po raznih člankih in ob raznih prilikah, o pesmih ni bilo niti sledu. Tako je vse do konca druge svetovne vojne bilo prevedenih le nekaj desetin njegovih stihov, po njej do danes pa tudi ne dosti več, če izvzamemo iztrgane verze v obširnem življenjepisu o Victorju Hugoju, ki je 1973 izšel v Mariboru. Tako je za popularizacijo Hugoja kot pesnika naredil doslej še največ naš radio, ki je lansko leto 1032 Janez Men emitiral Hugojevo pesnitev Eylausko pokopališče, in poleg tega že pred leti pripravil oddajo njegovih pesmi. Da bi tudi bralce Sodobnosti vsaj za malenkost bolj spoznali s tem pomembnim francoskim poetom, smo pripravili pričujoči izbor. Zanj smo iz nadvse obširnega opusa izbrali nekaj najlepših in najbolj znanih, predvsem krajših pesmi. Da bi bralci laže dojeli njihov nadih, ne bo odveč nekaj besed o njihovem ustvarjalcu. Victor Hugo je v svojem dolgem, 83 let trajajočem življenju prešel d mala vso zgodovino 19. stoletja, od Napoleona, prek obeh revolucij let 1830 in 1848, prek državnega udara 1851, pa prek pariške komune tja osemdeseta leta, to je v naših literarnih merilih od Vodnika, prek Pre šerna, Levstika, Stritarja, lenka, Gregorčiča in drugih pa vse do let, k je začel ustvarjati Anton Aškerc. Vsa ta desetletja ni posegal v javnost l kot pesnik, ampak tudi kot politik. Po državnem udaru, s katerim je priš na prestol Napoleon III, je moral Hugo za 18 let v izgnanstvo; zatekel se j na angleški otok Jersej, kjer je ostal vse do padca monarhije. Njegov vrnitev v Francijo je bila prava apoteoza; prav tako njegov pogreb, na k terega je prišlo nad dva milijona ljudi. Postal je eden izmed simbolov Fr cije. V življenju je bil izjemno uspešen, med drugim je bil član francos akademije in francoski per. V osebnem življenju pa je užil gore hudega. Pre živel je vse svoje drage: starše, vse štiri otroke (ena hči je utonila, ena zblaznela, en sin je umrl za jetiko, drugi za kapjo), ženo in tudi dolgoletno ljubico. V pozni starosti sta mu ostala le vnuček in vnukinja. Kljub temu ni nik izgubil vere in veselja do življenja. Vsi ti dogodki, ki so spremljali njegovo javno delovanje in zaseb življenje, so našli pot tudi v njegove pesmi. Iz številnih zbirk, med kateri naj omenimo le najboljše — Jutrovske pesmi, Premišljevanja, Kazni — smo zaradi odmerjenega prostora izbrali seveda le nekaj pesmi, ki kljub lepoti, žal, nikakor ne morejo niti nakazati celostne podobe tega velikega duha. STUDENČEK Studenček je padal s čeri po kapljah v vode oceana. In morje se mu posmeji: »Čemu še ti, solza neslana? Jaz groza sem, mrak in vihar, jaz segam vse tja za obzorja — kaj tvojih mi kapljic je mar pri vsej tej brezmejnosti morja!« A vir je zavrnil morje: »Jaz dajem ti, brez baharije, kar manjka ti: kapljo vode, ki žejni lahko jo pije.« Neznani pesnik Victor Hugo SEJALEC Ves širni kraj se v mrak odeva. Zamaknjen s praga vrat strmim na zadnje blede žarke dneva in delo, ki zamira z njim. Na polju, že prepredlim z mrakom, zastane ganjen mi pogled: raztrgan, z merjenim korakom po polju gre in seje kmet. Njegova črna silhueta mogočno riše se iz brazd, v njej čutiš silno vero kmeta v prihodnje žetve plodno rast. Čez polje stopa, na široko razsipa zrnje iz dlani pa znova ponj se vrača z roko . .. In ko ga gledam, se mi zdi, da v noči, ki, vse dlje razpeta, se zliva s šumi z daljnih cest, postaja sveta kretnja kmeta vse večja, večja, vse do zvezd. DŽINI Rt, skale, ves kraj, trg, Žale in gaj, zaliva plan siva — vse sniva sedaj. Tiha dalja zaječi, kot da vzdiha duh noči, kot da skuša vstati duša, 1033 1034 ki ji ruša grob teži. Drug glas kot nemiren kraguljček cinglja: to palček prešeren vihravo skaklja; zdrvi, spet obstane pa v plesu spet plane in s prstki pristane na valčku morja. Zven bliža se, poljana z odmevi ga množi, kot da zvon samostana zakletega drhti, kot da v to stran drveča vrveča hrupna gneča se zdaj gosti in veča in zdaj se spet gubi. O, moj bog, v pogrebnem vrišču džini zganjajo se v trop! Brž po polžastem stopnišču v varno klet, kdor noče v grob! Že svetilke plamen daje manj luči in plapolaje meče senco od ograje prek zidu vse bolj pod strop. Jih slišiš? Vrtinčasto vrejo in s siki vrše prek neba. Gaj tis, ki z vihranjem ga trejo, kot da bi gorel, prasketa. Njih roj po nebesni praznini se žene v mrakobni črnini kot težek oblak, ki v sredini se blisk mu ves čas lesketa. Čuj, tu so! V vrata se uprimo, da nam ne vdro v ta varni kraj! Kak hrušč in trušč podi se mimo! Janez Menart 1035 Neznani pesnik Victor Hugo To je vampirjev besni raj! Tram strte strehe poplesava in se krivi kot mokra trava, dver rjasta pa podrhtava, kot da izdrla bo tečaj. Peklenski hrušč in trušč! Z grozljivim vriščem in jokom džinov roj, od vetra gnan, divja, o bog, nad mojim bivališčem, da zid popušča, nagnjen v eno stran. Vsa hiša škriplje, maje se nad mano in zdi se, kot bi veter — izruvano iz temeljev — jo nosil čez poljano, kot list jesenski nosi čez ravan. O, prerok, daj, iztegni roko in bodi mi pred besi bran, pa z golim čelom bom globoko se klanjal ti pobožno vdan! Naj moja hiša ne občuti ognjene ujme v tej minuti, naj džinov krempljaste peruti po šipah praskajo zaman! 2e mimo peklenski so roji, že v daljo drve in vrše; njih parklji po hiši moji nič več ne hrešče in bobne. Ves zrak je nasičen z rožljanjem, pod besnim, ognjenim divjanjem se hrasti stoletni z ječanjem hreščečim po hostah krive. Bitje džinovskih peruti vse bolj v daljo plahuta. Zdi se, kot bilo bi čuti, da kobilica striglja tenko in zamirajoče in da drobna zrna toče plenkajo poskakujoče prek svinčenih streh na tla. Glasovi zaostali še blodijo okrog. Tako se na obali doneč arabski rog v zanosih sap zaganja in detetu, ki sanja, iz dalj sladko pozvanja v nedolžni sen otrok. Čuj, džini, mrakobni izrodki grobov, vršijo v zagrobni mrak svojih domov, vrše mrmrajoče kot morje, ki stoče, a ni mu mogoče uzreti valov. Šumi v dalji vse bolj mro. To le vali v produ vro. kot bil j tihi, tožni vzdihi, ki menihi jih pojo. Sluh sega v teme: molk lega na vse, vse mine; šum gine, v daljine, zamre. JUNIJSKE NOČI Poleti, ko že mine dan, planjava, vsa polna rož, omamno zadiši; uho uspavano vsak šum zaznava, oko priprto v snu prosojnem spi. 1036 Janez Menart , 1037 Neznani pesnik Victor Hugo Lesk zvezd je čist, krajina polna mraka, bledični somrak večni svod srebri in bledi zor, ki svoj trenutek čaka, tam za obzorji blodi vse noči. JUTRI Glej, jutri, navsezgodaj, s prvo zoro bom vstal in šel. Ti čakaš name, vem. Šel bom skoz gozd, čez plan, šel bom čez goro, brez tebe več ne morem in ne smem. Poln misli nate šel bom kot v omami gluh, slep za vse, kar srečal bom gredoč; sam, sklonjen, s preprijetimi rokami bom šel, in dan bo zame kakor noč. Slep bom za sonce, ki bo v gozd tonilo, slep bom za daljnih jader beli mik; in ko te najdem, ti bom na gomilo položil šopek vresja in črnik. NA POKOPALIŠČU Nem molil sem, pogreznjen v čustva živa. Ko blag, prelep večer vsenaokoli med mir grobov mir nebesa priliva, pokopališče sniva v tihi boli. Zaznal sem hojo in odprl zenici: dih sapic je ob križih bilke majal; vodeč za roko vnučka, po stezici počasi sklonjen starec je prihajal. Zastal sem v svoji žalostni ekstazi in ganjen, blagrujoč ju, zrl za njima . . . Otrok in starec —¦ o, skrivnostni vazi! cvetoča vigred v eni, v drugi zima. Ročica v veli roki mi budila je drag spomin na davno mladoletje. Ko starec je postajal ob gomilah, je gledal križe; vnuk je božal cvetje. 1038 Janez Menart In starec je strmel v grobove blede, kot da z očmi, prežetimi s tesnobo, ves vel, oblit od znoja in poln bede, iz njih izvablja onstransko svetlobo. AVE, EflEA, Smrt in lepota sta brezdanji sili, MORITURUS s temo prežeti in s svetlobo čisto; TE SALUTAT kot sestri sta, enako strašni in mili, z uganko isto in s skrivnostjo isto. O, žene, jaz umiram! Vi pa v sreči naprej blestite, vnemajte, ljubite! O, biseri v temah morja blesteči, o, sončne ptice v mračnem gozdu skrite. Vsa bližja sva v usodi si, Judita, kot najina obraza govorita: vam vžgan v očeh je ves nebeški čar in v moji duši zvezdna noč prižgana; gospa, oba sva skoraj nebeščana — vi, ker ste lepi, jaz, ker sem že star. POJASNILA Dzini — zli duhovi iz verovanja arabskih ljudstev. Pesem je vzeta iz zbirke Jutrovske pesmi (1828), s katero je Hugo v francosko poezijo uvedel eksotično romantiko. Jutri — To prelepo žalostinko je pesnik napisal hčerki Leopoldini nekaj let potem, ko je bila skupaj s svojim možem komaj pol leta po poroki utonila v Seni. Hugo je bil ob nastanku pesmi v Le Havru in je v enem dnevu prepešačil 35 km od tam do vasi Villequier, kjer je bila pokopana njegova hči. Ave Dea itd. — Pozdravljena boginja, tisti, ki bo umrl, te pozdravlja. Pesem je bila napisana hčerki Hugojevega prijatelja, pesnika Theophila Gautiera, ki je bil prijatelj in vzornik tudi Charlesu Baudelairu in kateremu je le-ta posvetil svojo slo-večo zbirko »Rože zla«.