POŠTNINA PLAČ B{1 i UVOZNIK IN DISTRIBUTER T.E.R.R.A. GORNIŠKA OPREMA MOUNTAINEERING EQUIPMENT SI 2000 Maribor, I. Internacionale 22, Slovenija Tel.: +386 62 227 613, 109 53 20 Fax: +386 62 109 53 21 NA VAŠO ŽELJO VAM P0ŠUEM0 BREZPLAČEN KATALOG; ZA DRUŠTVA, ORGANIZACIJE IN USTANOVE POSEBNE UGODNOSTI. MAMMUT OPREMA USTREZA EN, CE, UIAA, ISO 9001 NORMAM Foto: Esben Hardt - North of Tinitigelag, Greenland POlMffÄD WdlMofc fDü®0D® IPD&inilteBs® mm® SflowcrfJ® HM D^oraSfe mm Marjan Raztresen Lastnina še buri planinske duhove 290 Franc Ekar Čisti izviri spod Triglava 291 Andrej Brvar Nova Bavšica 296 Stojan Saje Everest - temelj za poznejše uspehe 297 Marjan Raztresen Slovenski pečat argentinskih gora 298 Viki Grošelj Trije zemeljski poli 301 Pavle Segula Vračanje s Pika Lenina v Pamiru 305 Miro Štebe Vrnitev z one strani 312 Ciril Velkovrh Na kartah manjkajo podatki 314 Vladimir Habjan Manj znane poti slovenskih gora 316 Dušan Škodić Zapeljivi plazijanski razgledi 320 Mire Steinbuch V prijaznem granitu Dauphineje 323 Dušan Černič Dvakrat v življenju v senci Treh Cim 329 Uroš Podovšovnik Pakleniški dnevnik 330 Janez Seme Vidova gora na Braču 334 Arnold Lešnik Otok Lošinj tudi za planince 337 Igor Prešern Planinski spomini na Juša Kozaka 339 Ivan Sivec Prvi Triglav 341 Milan VoÈank Ves svetal pogled na Triglav 343 Dušan Černič Ponoči do lunini svečavi na Jalovec 346 Dario Cortese Barvita srečanja na Kuželjski steni 347 Aleš Tacer Odslej bom upošteval markacije 350 Marjan Sretnik Spomini na Brei thorn 351 Nada Kostanje vic Doživetja priletne avtoštoparke 355 Odmevi 357 Iz planinske literature 358 Društvene novice 364 Slika na naslovni strani: Sestop * Olbone v Dauphineji Foto: Mire Steinbuch Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 1Û00 Ljubljana, Dvorzakova ulica 9 û p 215. Revija Izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen {glavni In odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja OolinSek, Mitja Košir, Edo Kozorog, Silvo Krislen, France MaleSii Dragica Mantreda. Marian Premšak, Tone Strojin, Tone Škarja in franCek Vogelnik. Prispevke pobijajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik™ vratamo. Tekoči račun pri Agenciji AS za placi Ini promet 50101-670-47046. devizni račun pri Ljubljanski banki - Gospodarski banki d.d. Ljubljana SOI 00-620-133-900-27620 - Šifra valute ■ 3053/8 Naroćnina za leto 1999 znssa 3350 tolaijev In je plačljiva najpozneje do konce marca 1999. posamezna Številka stane 400 tolarjev Lema naročnina za tujino znaèa SO ameriških dolarjev. Reklamacija upoštevamo dva meseca po izidu Številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi Črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra ze prihodnje leto. Tlak Tiskarna JOŽE MOÉKRlC d.d. v Ljubljani Glasilo spada med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tartine Številke 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, it. 4/92) in Mnenja Ministrstva za informiranje Republike Slovenije, St. 23/117-92 z dne 24.2.199£. ra katere se plaCJje davek od prometa proizvodov po stopnji 5%. 289 V MARIBORU JE BILA LETOŠNJA REDNA LETNA SKUPŠČINA PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LASTNINA ŠE BURI PLANINSKE DUHOVE MARJAN RAZTRESEN Nimajo prav tisti, ki hočejo, da bi imela vsakoletna skupščina Planinske zveze Slovenije, najvišji organ osrednje slovenske planinske organizacije. Se več članov, kot jih ima zdaj, da bi tako močnejša in delav-nejša društva morda odločilneje krojila politiko organizacije. To je med drugim pokazala letošnja skupščina, ki je bila 29. maja v veliki dvorani Pedagoške fakultete v Mariboru. Potem ko je verifikacijska komisija, ki jo je vodil Božo Jordan iz PD Šempeter v Savinjski dolini, člana pa sta bila Jože Melanšek iz PD Velenje in Mirjana Urbane iz PD Križe, ugotovila, da je od 228 planinskih društev - članov PZS prisotnih 97 ali 42,5 odstotka, zadostovala pa bi tretjina (76 članov), se je do tretje popoldanske ure število prisotnih tako osu-lo, da jih je ostalo le še 73 in skupščina torej nI bila več sklepčna ter je do nadaljnjega prekinila delo. MARIBOR - ALPSKO MESTO Kot je na tako slavnostnih priložnostih že običajno, jo je uvedel vokalni ansambel, tokrat moSki oktet Certus iz Maribora, s planinsko himno Oj, Triglav, moj dom, ki jo je dvorana poslušala stoje, kot se spodobi (na praznovanju ob 20-letnici prvega slovenskega vzpona na Mount Everest v Kranju pa ne), in še nekaj planinskimi in domoljubnimi pesmimi, mariborski ljudski umetnik Silvo Safran je recitiral nekaj pesmi, operna pevka Andreja Zakonjšek je ob spremljavi pianistke Lene BoljubaS zapela nekaj pesmi, tudi iz operete Planinska roža, predsednik PD Maribor Matica Aleš Arih je med pozdravom delegatom povedal nekaj pikrih na račun PZS, katere predstavnik se ni udeležil letošnjega praznovanja 80-letnice tega društva, »medtem ko je imel tedanji predsednik PZS dr. Miha Potočnik ob društveni 50-letnici lep govor«, naposled je zborovanje pozdravil župan mestne občine Maribor Boris Sovič, ki je dejal, da je preteklo kar 40 let, preden je Ljubljana spet prišla v Maribor na skupščino PZS, nato povedal, da je v gorati Sloveniji pravzaprav težko bili neplaninec In pred dobrodošlico planinske delegate iz vse Slovenije seznanil z novico, da bo prihodnje leto Maribor postal alpsko mesto. Vsaj sprva delovno predsedstvo pod predsedovanjem Janka Kovačiča iz PD Poljčane, ki so mu bili v pomoč člani Edi Stepišnik iz PD Oelje, mlada Natalija Ma rovt iz PD Dobrovlje v Braslovčah, Jože Stanonik iz PD Škofja Loka in Fanika Wiegele iz PD Laško, ni imela veliko dela, le pogosto je bilo treba delegate opozarjati, naj svoje razprave omejijo na predpisanih pet minut. PREDSEDNIKOVO POROČILO O DELU Popolnoma brez razprave so bile soglasno sprejete 290 spremembe poslovnika o delu skupščine PZS, medtem Dolovrio predsedstvo JotoSnJe mariborske akup&£lne PZS: od leve proti desni Joie Stanonik, Fantka Wiegele, Janko Kovačič, Natalija Marovt in Edvard Stepriènik. ko so se nekateri delegati med poročilom o delu Upravnega odbora PZS in njegovih organov za lansko leto nestrpno presedali in si zapisovali, s čim bo potrebno to poročilo dopolniti. Predsednik PZS Andrej Brvar je v tem poročilu povedal: »Po podatkih je lani obiskalo gore manj ljudi kot prejšnje leto. To velja za obiske vrhov kot tudi za obisk in nočitve v kočah. Planinska društva so v planinskih kočah iztržila manj kot leto prej; manj izpada obiska je bilo v kočah v sredogorju, več v visokogorju. Manjšemu obisku planinskih koč so botrovali nestalno vreme, nekonkurenčnost planinskih koč z drugimi turističnimi cilji in spremenjene navade obiskovalcev gora, ki vedno več izletov opravijo v enem dnevu. Vedno bolj se utrjuj® spoznanje, da se planinske koče polnijo z ustrezno dejavnostjo planinskih društev v dolini. Pri tem jim osebje v kočah z domačim vzdušjem in strokovnostjo lahko izdatno pomaga. PZS lahko s tečaji za oskrbnike izdatno pomaga k dvigovanju te zavesti. UO PZS ocenjuje, da spremenjene razmere v kočah omogočajo, da velik del od 40 planinskih taborov, ki jih v poletnih mesecih organizirajo planinska društva, lahko prenesemo v planinske koče. Čeprav UO PZS ugotavlja, da je bilo manj nesreč kot lani, pa to ni razlog za zadovoljstvo. Večina nesreč se zgodi na neorganiziranih izletih oziroma samohodcem. Zato ponovno poudarjamo, da naj se obiskovalci gora lotevajo izletov v skladu s fizično in psihično pripravljenostjo. Vabimo tudi vse obiskovalce gorâ, da se udeležujejo organiziranih izletov planinskih društev pod vodstvom prostovoljnih ali gorskih vodnikov. Iz poročil Gorske reševalne službe izhaja, da je pri gorskih nesrečah vedno več poškodb glave. Zato svetujemo obiskovalcem gorâ na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, da uporabljajo čelado, rokavice in samovarovalni komplet. Pregled finančne slike planinskih društev in PZS je še svež. V pregledu nam je uspelo zajeti podatke Slovenije iz računovodskih izkazov za leto 1998 za 127, t. j. za 56 odstotkov planinskih društev in Planinske zveze. Ta društva vključujejo 57 863 članov, kar predstavlja 75 odstotkov vsega članstva v letu 1998. Planinska društva, katerih prihodki so zajeti v pregledu, upravljajo s 144 planinskimi kočami, zavetišči in bivaki od 168, kolikor jih je trenutno v uradnem seznamu planinskih koč, zavetišč in bivakov, ki ga vodi Planinska zveza Slovenije, Upoštevaje celotne prihodke v letu 1998 (prihodki iz redne dejavnosti, financiranja, izredni, presežek prejšnjega leta) so planinska društva zabeležila 961 milijonov SIT, Planinska zveza Slovenije pa 442 milijonov SIT. Po številu največ (85; 67 odstotkov) planinskih društev ima skupne prihodke manjše od 5 milijonov SIT, prihodki 19 (15%) društev preteklega leta so bili večji od 5 milijonov SIT, a manjši od 10 milijonov SIT; 12 (9 %) planinskih društev je ob koncu leta zabeležilo prihodke med 10 in 20 milijonov SIT, 9 (7%) planinskih društev je imelo prihodke med 20 in 50 milijonov SIT; dve planinski društvi pa sta imeli prihodke nad 50 milijonov SIT. Planinska društva, ki so imela skupne prihodke nad 20 milijonov SIT, upravljajo z 43 planinskimi kočami v Julijskih Alpah, Karavankah oz. Kamniško Savinjskih Alpah. Po izkazanem prihodku v letu 1998 je največja planinska organizacija Planinska zveza Slovenije, sledijo jI naslednja planinska društva: Ljubljana-Matica, Jesenice, Kamnik, Kranj, Nova Gorica, Dovje-Mojstrana, Bo h inj-Srednja vas, PTT Ljubljana, Radovljica, Celje in Gorje. Število članov planinskih društev se je ponovno zmanjšalo, tokrat za slabih 5 odstotkov. Po priloženih podatkih, ki so v skupščinskem gradivu, je razbrati, da se število članstva zmanjšuje od leta 1989 naprej. V tem času smo izgubili dobrih 25 odstotkov članov in pridobili 25 odstotkov novih društev. Povprečno planinsko društvo Je danes številčno skromnejše kot nekdaj, kar ni v sozvočju s trendi, ki veljajo pri velikih in uglednih organizacijah. Ob zmanjševanju članstva pa se opazno staramo; če je bilo pred desetimi leti skoraj 40 odstotkov mladih v planinski organizaciji, jih je bilo lani le še 33 odstotkov od vsega članstva. Izostrilo se je vprašanje odnosa politike do društev. Vse bolj postajamo zanimivi za politiko zaradi svoje množičnosti, organiziranosti in ugleda med ljudmi. Če se nas bo polastila katerakoli politična stranka, bomo največ zgubili mi, planinci. Obsežno poročilo so pripravile komisije Upravnega odbora, zato ne nameravam ponavljati že zapisanih besed, Za posamezna področja pa bi izpostavil naslednje: • Upravni odbor se je lani po volitvah najprej konstituiral, imenoval komisije in pripravljal Poslovnik, ki ga je sprejelo tudi Predsedstvo. Pri imenovanju komisij se je pokazala kriza s kadri. • Komisija za alpinizem je že nekaj časa v kadrovski in konceptualni krizi. Na zadnjem zboru načelnikov so končno zmogli dovolj volje, da pripravljajo korenite organizacijske spremembe. Samoupravni pristop, ki smo mu bili priča zadnja leta, je očitno pregorel in pogorel. • Komisija za odprave v tuja gorstva je organizirala ČISTI IZVIRI SPOD TRIGLAVA_ Na marsikaterem od sestankov slovenskih planincev v širši sestavi je bilo vsaj zadnje leto zelo glasno povedano, da si Triglav in najvišjo planinsko kočo pod njim neupravičeno lastijo samo nekateri, čeprav sta pravzaprav last vseh slovenskih planincev. Večkrat je bilo rečeno, da je vsepovsod populariziran le Triglavski dom in da se v njem dogaja kaj na najvišji ravni celo mimo Planinske zveze Slovenije, pri čemer pa ne mislim na Vrh na vrhu, ampak, na primer, na lansko posvetovanje o ekologiji v planinskih postojankah, na katero nista bila povabljena niti najbližja soseda, predstavnika Planike in Staničeve-ga doma, niti vodstvo Planinske zveze Slovenije, niti predsednik Gorenjskega meddruštvenega odbora planinskih društev. Slišati je bilo na nekaterih uradnih planinskih srečanjih, da naj bi v najvišji slovenski planinski koči planincem odsvetovali hoditi drugam, ker da so sosednje postojanke polne, kar so ti planinski popotniki pozneje razglasili urbi et orbt. Čeprav se vsaka planinska koča bojuje za preživetje, so taki konkurenčni triki vendarle neprimerni, saj na koncu koncev planinski kodeks zavezuje prav vsakega člana pianinske organizacije. Že več kot 220 let je minilo, kar so se dokazano kot prvi, odkar svet stoji, povzpeli na vrh Triglava štirje srčni možje, trije bohinjski lovci na gamse in rano-celnik iz Stare Fužine. Prav tako je dejstvo, da ima Aljažev stolp na tej gori status nacionalnega spomenika, kar pomeni, da je last vseh državljanov Slovenije. Pa vendar nekateri z njim tržijo ter ga neupravičeno izrabljajo v pridobitnlške namene. Kdo bi smel takim uporabnikom dati koncesijo za uporabo planinskega simbola za pridobitne namene - in če bi ga že kdo dobil, ali ne bi moral za to kaj prispevati za vseslovensko planinstvo, ko gre za vseslovenski simbol? Ob vsakršnih sanacijah in očiščevanjih slovenskega gorskega sveta bi bilo morda primerno misliti tudi na takšno sanacijo - da bi bili izviri, ki tečejo izpod Triglava, čisti. Frane Ekar kadrovsko odpravo na Daulagiri. Potreben korak, čeprav kvalitetno v svetovnem merilu ne tako odmeven kot pretekli dosežki alpinistovi * Vsako leto toliko bolj napreduje športno plezanje. Ne le v članski konkurenci, kjer imamo v moški in ženski konkurenci med prvimi desetimi na svetu svoje tekmovalce, pač pa je mlada generacija nedvomno v vrhu med vrstniki. * Mladinci prenavljajo akciji C ici ban-planinec in Mladi planinec. Upati je, da bo to pritegnilo nove člane. * Na vzgojnem področju štejem za največji dosežek lanskega leta, da smo pričeli graditi vzgojnoizo-braževalni center v Bavšici. Novo zgrajeni center, ki bo sprejel do 40 tečajnikov, bo slovesno odprt 10. julija letos. * Gospodarska komisija PZS že nekaj let skrbi za program ekološke sanacije planinskih koč. Poleg revnih proračunskih sredstev nam je lani uspelo s pomočjo Republike Avstrije za koče ob meji Slovenije z Avstrijo s kandidaturo v programu Phare. * Komisija za planinska pota je v skladu s programom izpeljala devet akcij na zavarovanih planinskih poteh. Čeprav smo pričakovali, da bo tega dela iz leta v leto manj, ga je, nasprotno, vse več. Potres je lani naredil veliko škodo na poteh, pa tudi zime, revne s snegom in bogate z mrazom, pripomorejo k večjemu uničevanju poti kot sicer. * Založniški odbor se je konstituiral po novi zamisli. Sestavljajo ga poleg predsednika še uredniki za vodnike, karte in vzgojno literaturo ter tehnični urednik. Vsekakor je Odbor bolj operativen, * Upravni odbor je podeljeval zlate, srebrne in bronaste znake ter spominske plakete in svečane listine. Se vedno je v planinskih društvih prisoten kampanjski pristop, še večja nuja je postalo grafično preoblikovanje priznanj in podeljevanje priznanj planinskim društvom, ki praznujejo okrogle jubileje.« NAJDALJŠA TOČKA DNEVNEGA REDA Za njim je poročal predsednik Nadzornega odbora PZS 292 Roman Robas, ki je poudaril zahtevno delo tega orga- Petje planinske himne je dvorana poaiu&ala stoj« - v prvi vrsti od leve proti desni podpredsedniki PZS Adl VW-majer, Janez Duhovnik, Franc Ekar In Borut Periolja, predsednik PZS Andrej Brvar, mariborski župan Boris SovIC, predsednik P D Maribor Matica Alej Arih In Častni član tega društva Friderik Degen, na planinske organizacije ter omenil zaplet pri pregledu dela, kajti poročila o delu Gorske reševalne službe odbor ni prejel pravočasno, ko pa ga je, je ugotovil, da sredstva GRS niso bila porabljena negospodarno. Častno razsodišče sploh ni poročalo, ker menda ni imelo kaj, saj mu ni bilo treba lani obravnavati nobenega primera kršenja pravil planinske organizacije. Po pričakovanju je bila najdaljša sedma točka dnevnega reda - razprava in skiepanje o poročilih. Uvedel jo je eden od podpredsednikov PZS Adi Vidmajer. ki je dejal, da je v zadnjem obdobju obiskal 58 planinskih društev, spoznal njihova vodstva, ugotovil, da društva dobro delajo in da je še vedno opravljenega ogromno prostovoljnega deta, največje težave pa imajo povsod društvene gospodarske komisije, ki gospodarskim problemom posvečajo bistveno večjo pozornost kot delu z mladimi in splošnemu razvoju društva. Predsednik odbora za priznanja pri PZS Jože Melanšek je opozoril, da niso legalni tisti predlogi za priznanja, ki gredo mimo meddruštvenih odborov, poleg tega pa je spodbudil planinska društva, naj kar vztrajajo pri svojih predlogih za priznanja, če njihov predlog prvič ni bil sprejet. Izrazil je obžalovanje, da so za lansko leto med 444 odličji podeliti samo štiri najvišja, svečane listine, da se je tudi lani najbolj zmanjšalo število mladih članov planinske organizacije, in predlagal, naj upravni odbor PZS prednostno sprejme kriterije za nagrajevanje društev in njihovih članov, ki proslavljajo okrogle obletnice. Podpredsednik PZS Jože Stanonik je opozoril na to, da je organiziranih planincev v Sloveniji samo še 77.000, da se je število članov zmanjšalo skoraj za tretjino in da je treba to upadanje ustaviti z boljšo organizacijo, zanimivimi programi in primerno ponudbo v gorah. Predlagal je, naj bi društva, katerih članstvo bi se povečalo, Zvezi ne odvajala nujnega deleža članarine za novo pridobljene člane (vendar delegati tega predloga niso sprejeli), opozoril na zastarela obnavljanja licenc za planinske vodnike, predlagal zimski posvet gospodarjev planinskih koč, za katerega bi bila podlaga takšna Predsednik PZS Andrej Brvar: »Če predlogi o solastniätvu ne bodo izglasovani, bi moral premislili, ali sem se lahko na čelu te organizacije. « dolgotrajne iskalne in poizvedovalne akcije gorskih reševalcev, "čeprav smo lani v nekaj tisoč izvodih izdali listek Načrt izleta', ki naj bi ga planinci pred odhodom oddali, vendar nismo dobili vrnjenega niti enega samega«. Ob tem so se številni delegati spogledovali, saj o teh listkih niso nič vedeli, kol nismo nič vedeli niti v uredništvu Planinskega vestnika, od koder bi lahko planince opozorili na takšno sodelovanje z GRS Podpredsednik PZS in član P D Domžale Borut Peršolja je prepričan, da je sistem vzgoje in izobraževanja v PZS zastarel, zato bodo najprej prenovili in posodobili planinsko šolo, poleg tega bo potrebno pridobiti nova znanja in na področju izobraževanja dejavneje sodelovati s tujimi planinskimi organizacijami. Prepričan je tudi, da v planinski organizaciji Gorske straže ne potrebujemo več, »saj smo vsi planinci gorski stražarji«, glede planinskih vodnikov pa bi se bilo treba dogovoriti, kaj ta naziv sploh pomeni in povezati potrebna znanja, ki naj bi jih imel enotni vodnik za vsakršne razmere, ne pa posebej za poletne in zimske. posvetovanja v Švici in Italiji (ta predlog so delegati sprejeli) in planinske tovariše seznanil z novico, da bodo od letošnjega poletja dalje zapore prometa iz Planice v Tamar od 8, do 18. ure - »planinci tako in tako pridejo tja na izhodišče svoje planinske ture do te ure, drugi izletniki pa naj se po dolini sprehodijo, ne pa vozijo«. Tako naj bi ukrepali tudi v drugih slovenskih alpskih dolinah. ZNOVA NAČETO LASTNINSKO VPRAŠANJE Tudi Ivan Kompare iz PD Prevalje se je spotaknil ob zastarelo izpopolnjevanje planinskih vodnikov, Vili Treven iz PD Trbovlje pa je znova načel vprašanje lastninjenja planinskih objektov (konkretno koče na Mrzlici, ki je bila do letga 1948 lastnina PD Trbovlje) in s tem sprožil pravi plaz razprav o tej že večkrat obravnavani temi. Delegat PD Bohor iz Senovega Hinko Uršič je kot nelogično navedel 10-odstotno lastništvo, ki jo ima PZS na koči na Boču, čeprav jo je »njegovo« planinsko društvo zidalo popolnoma iz svojega denarja, Edvard Stepišnik iz PD Celja je dejal, da »njegovega« društva sploh ne moti solastništvo Planinske zveze, saj društvo noče postati veleposestnik, čeprav že ima okoli 500 hektarov zemlje (v glavnem nekoristnega sveta, plazišč in melišč), zdaj pa po lanskoletni vrnitvi Okrešlja ob 90-letnici koče pričakujejo enak postopek še za kočo v Logarski dolini. Omenil je še delo gorskih stražarjev, ki je v skupščinskem poročilu opisano samo v nekaj vrsticah in ki je od društva do društva različno, ter vprašal, ali bodo imeli ti člani v vsakem društvu svoj program dela in nemara ceio svoje lastne oznake. Ob enih popoldne je delovni predsednik odredil polurni odmor in po njem je bilo v dvorani že opaziti znaten delegatski osip. Predsednik PZS Andrej Brvar je v nadaljevanju dela poskušal najprej umiriti lastniške strasti, ko je dejal, da so bile vse slovenske planinske koče zgrajene oziroma prenovljene po koncu druge svetovne vojne iz družbenega premoženja in s sredstvi planinskih društev, donatorji pa so bili pripravljeni domačemu planinskemu društvu prispevati zaradi ugleda množične krovne planinske organizacije, »zato bi bilo zdaj neetično vse zasluge pripisati izključno svojemu planinskemu društvu«. Ob tem ni mogel iti mimo Triglavskega doma na Kredarici, ki ga je gradila celotna Slovenija in ne le PD Ljubljana Matica. Najbolj pošten je zato kompromisni predlog, »saj smo na koncu koncev še vedno ena velika družina«. PSIHOLOG V PLANINSKI ORGANIZACIJI _ Danilo Škerbinek, do pred nedavnim načelnik GRS, je ob zmanjševanju števila članov v slovenski planinski organizaciji dejal, da je to tudi posledica preobrazbe slovenske družbe. Povedal je, da so imela velika nemška planinska društva že leta 1962 svoje psihologe, ki so iskali poti do ljudi. Pravilno je ocenil, da so nekatera slovenska planinska društva le na papirju, »PZS pa ne potrebuje neaktivnih članic«. Seveda ni mogel niti mimo GRS, ko je dejal, da so bile tudi lani zaradi neresnosti nekaterih planincev naporne in Predsednik PD Maribor Matica Aleš Arih je spet razpravljal o planinski lastnini: ne zdi se mu razumljivo, zakaj re bi smeli društvom vračati zemlje in objektov, ko država vrača lastnino celo tistim tujcem, ki sploh ne vedo, kje so postali posestniki Razložil je primer Mariborske koče, katere prvotni lastnik je bilo avstrijsko planinsko društvo, po vojni jo je dobilo PD Maribor, za njo Fizkulturna zveza in od nje PZS Predlagal je. naj bi PZS kot formalni lastnik »svoje« koče vrnila planinskim društvom in si obdržala pravico, da društvo brez njenega privoljenja koče ne sme odtujiti. »Zdaj planinsko društvo upravlja kočo in skrbi zanjo, PZS pa stoji ob strani in opazuje, ali bo koča preživela ali ne,« je dejal in bil za to nagrajen s ploskanjem velikega dela dvora- Friderik Degen, „prepiri o lastništvu nem r» bodo prinesli korlsll, empak samo škodo... VAROVALKE PLANINSKE LASTNINE Bojan Rotovnlk iz PD Šoštanj je kritiziral nekatere oskrbnike planinskih koč, ki da so neprijazni do mladih obiskovalcev. Podprl je planinske tabore in druge izobraževalne akcije v planinskih kočah, vendar bi morali oskrbniki za te obiskovalce pripravili drugačno hrano, in izrazil zaskrbljenost nad tem, da imajo sarno 104 od 228 slovenskih planinskih društev, kar je manj kot polovica vseh društev, svoje mladinske odseke. Načelnik Gospodarske komisije pri PZS Metod Kovač, odvetnik po poklicu, je seveda spet govoril o planinski lastnini, ki je že od leta 1990 najbolj vroča slovenska planinska tema. Ponovil je izoblikovano stališče do solastništva, kar pomeni nadzor nad tem, da te nepremičnine še nadalje služijo planinskim potrebam. Nepremičnine in lastnina nasploh bodo vse bolj predmet zadolževanja, nepremičnin v solastništvo pa ne bo mogoče zastaviti. Nekaj objektov je planinska organizacija že izgubila, je povedal, ko je društvo propadlo ali z objektom negospodarno ravnalo. Dejal je, da razmerje 90:10 v korist planinskega društva praktično sploh ni pomembno, saj gre samo za varovalni mehanizem. »Nikomur ne bo lastnine nihče iztrgal,« je dejal, »vedeti pa je treba, da lastnina ne prinaša samo pravic, ampak tudi dolžnosti, pa tudi to, da bi ob prenosu celotne lastnine na društvo bilo treba plačati prometni davek, medtem ko se solastništvo uredi samo s pogodbo.« Še nekateri so se oglasili o tem, tudi Vili Treven iz PD Trbovlje, ki je dejal, da je PD Trbovlje gradilo kočo popolnoma brez sodelovanja PZS, »naša je bila in naj naša tudi ostane«, in Hinko Uršič, kije rekel, daje glasovanje absolutne večine delegatov na skupščini PZS ob morebitni odtujitvi koče dovolj trden varovalni mehanizem, ki ga ne more obiti nobeno planinsko društvo, O lastninjenju je govoril še Jože Murko iz PD TAM v Mariboru, ki je predlagal, naj bi dvolastništvo vsekakor vpisati v zemljiško knjigo, kar bi bila ob kakršnihkoli po-294 skusih odtujitve dodatna varovalka. SOLASTNIK KOČE NAJ SOFINANCIRA UPRAVLJANJE Damjan Jevšnlk, predsednik Komisije za varstvo gorske narave pri PZS. je povedal, da je zdaj težišče te komisije na varstvu ogroženih živali. Kot je dejal, so razmeroma redki varstven i ki, ki so še pripravljeni delati, sestavili seznam planinskih poti, ki negativno vplivajo na življenje živali, zdaj pa potrebujejo koordinatorje vseh dejavnosti na tem področju. - 0 tej dejavnosti je govoril tudi Božo Jordan; nova znanja je treba, je dejal, posredovati inštruktorjem, ki naj ne predavajo, če niso seznanjeni z novostmi na tem področju. Oglasil se je tudi prof. Friderik Degen, častni član PD Maribor Matica, ki bo letošnjega julija dopolnil 93, leto starosti, in povedal, da je na eni strani zanj velika čast, ker so ga povabili na to skupščino, na drugi pa velika sramota, ker se na tako pomembnem zborovanju slovenskih planincev pogovarjajo o lastninjenju. Poudaril je, da na skupščinah pred leti o čem takem niso razpravljali, »niti zdaj pa nam to ne bo prineslo nikakršnih koristi, ampak samo škodo«. Pa je prav to razpravo vnovič nadaljeval Tomaž Willenpart iz PD Ljubljana Matica in spomnil na sklep skupščine izpred dveh let, da lahko dobijo nazaj svojo lastnino tista planinska društva, ki to želijo, »toda čeprav je koča na Kredarici zemljiškoknjižno izključna lastnina PD Ljubljana Matica, je njen lastnik Ée vedno PZS«. O lastništvu je govoril tudi Rudi Kocjančič iz PD Jesenice: če je Planinska zveza solastnik planinske koče, naj v enakem odstotku, kot je lastnik, sprejme tudi denarne obveznosti vzdrževanja in naj vzdrževanje redno vsako leto sofinancira. VODILA - VIZIJA RAZVOJA PZS Ko ni bilo več razpravljalcev o tej točki dnevnega reda, je besedo spet povzel predsednik PZS Andrej Brvar. Medtem ko se ljudje po svetu združujejo, je dejal, si mi poskušamo ograditi vsaj svoj vrtiček in svoje vezi rahljamo, kar nas gotovo slabi. Zavzel se je za solastništvo, »ki nas drži skupaj, in če to ne bi bilo izglasovano, bi moral premišljevati o tem, ali sem še lahko na čelu te organizacije«. Poudaril je, da je bilo celo ob začetkih Slovenskega planinskega društva vse centralizirano in da je moral podružnične zadeve odobriti centralni odbor, prav tako so marsikje v tujini društva še zdaj sekcije planinske zveze. Za vsakega od predlogov, ki so jih dali razpravljalci, so delegati posebej glasovali - in takrat se je prvič pokazalo, da visi sklepčnost na nitki, saj so morali glasove vsaj dvakrat prešteti. Radikalnejši predlogi niso bili sprejeti. Predsednik PZS je zatem v uvodu k osmi točki dnevnega reda razložil Vodila pri delu PZS in PD, razvojni dokument za tretje tisočletje, ki je nastajat tri leta. V njem so zbrani tudi praktični nasveti, v ospredju pa je vseskozi obiskovalec gorskega sveta, njegove želje in interesi članstva. Upreti se je treba ciljem turističnega gospodarstva, naj gore postanejo dostopne vsem Pogled na dvorano, v kateri Jo za sedala letošnja skupščina; njega dni bi bila ravno prav valika za vse delegate, letos Je bila prevelika. F Maijan Raztresen obiskovalcem, ker to ni mogoče, saj se je treba v največji meri zavedati nevarnosti, ki grozijo ne poznavalcu. Iz gorâ je treba, kot piše v Vodilih, izganjati vse oblike onesnaževanja, tudi elektronskega, in podpirati predvsem kompletna planinska društva. K razpravi se je oglasilo 16 razpravljalcev, ki so povedali, da so Vodila vizija razvoja Planinske zveze Slovenije, ki jih bodo še dopolnjevali, da naj bi imela večja in močnejša društva še več glasov pri odločanju, kot jih predvidevajo Vodila, da naj bi okrepili upravni odbor PZS, ki naj bi bil odslej tripartite, da naj bi bili tudi vsi predsedniki meddrušfvenih odborov člani upravnega odbora PZS, da naj ne bi odpirali novih planinskih poti, ampak primerno vzdrževali zgodovinsko utemeljena pota, da bo treba nekatere poti predati turističnim organizacijam, s čimer pa planinci nič ne izgubimo, da je treba izposlovati, naj bodo lastniki planinskih poti oproščeni plačila davka na katastrski dohodek za tisti del zemlje, preko katere poteka pot, da naj PZS pripravi pravilnik o uporabi Knatelčeve markacije (o tem je razpravljal načelnik Komisije za pota pri PZS Tone Tomše), da je treba na eni strani povečati kakovost članstva in na drugi zvedeti, kaj obiskovalci gorâ želijo predvsem v planinskih kočah in jim to tudi nuditi (kar je povedal podpredsednik PZS in predsednik PD Kranj Franc Ekar. ki je poleg tega predlagal, naj bi bil Planinski vestnik na voljo tudi v kioskih, ni pa povedal, da nanj niso naročeni niti vsi najvišji funkcionarji PZS) in da naj bi pri državi izposlovali višji status planinskih koč, ki naj bi ne bile v isti kategoriji kot bifeji ob nogometnem igrišču (kot se je slikovito izrazil Hinko Uršič iz PD Bo-hor v Senovem, ki je poleg tega predlagal, naj bi bili člani PZS deležni še drugačnih popustov in ne le pri prenočevanju v planinskih kočah, pri najetju gorskega vodnika, na primer). ZARADI NESKLEPČNOSTI PREKINJENO DELO Predsednik Brvar je ob tem seznanil delegate, da je PZS poslala davčni upravi vlogo, naj planinska društva oprosti plačila davka na dodano vrednost, in da bodo verjetno tudi v drugih slovenskih alpskih dolinah ukre- pali enako kot v Tamarju: do primerne jutranje ure, ko se planinci odpravljajo na svoje poti, bodo doline odprte za motorni promet, za kasnejše turiste in udeležence na piknikih pa bodo pobirali parkirnino. Ko naj bi delegati ob 14.55 odločali o tej točki dnevnega reda, je bilo ugotovljeno, da je prisotnih le še 73 (in po naslednjem štetju 75) zastopnikov planinskih društev, premalo, da bi bile odločitve lahko veljavne. Potem ko se je tajnik PZS Janko Pribošlč vrnil izpred dvorane in poročal, da tam ni nobenega delegata več, je podpredsednik PZS Peršolja predlagal, naj skupščina delo prekine in naj se sestane znova. Ker skupščina ta dan ni mogla sprejeti nobenega sklepa več, pa tudi korespondenčno ni mogoče voditi njenega dela, so se preostali delegati ob treh popoldne razšli v vroče sončno popoldne. Veliki Rogatec VERA PIPAL Truden se je zleknil med Lenart in Lučnico Veliki Rogatec, Lepenatkin bratec. Da menih je mrtvi, nam legenda pravi -Veliki Rogatec, Lepenatkin bratec. Gleda na Menino, Veliko planino. Mogočen je Rogatec, Lepenatkin bratec! Peca - kot na dlani, Ghntovec ob strani, na zahodu Kočno mlado jutro drami. REKORDNO HITRA DOGRADITEV VZGOJNOIZOBRAŽEVALNEGA CENTRA PZS NOVA BAVŠICA ANDREJ BRVAR Planinsko osvajanje Bavšice se je pričelo leta 1976, ko so si v dolini predstavniki PO Bovec, Primorskega meddruštvenega odbora planinskih društev in Planinske zveze Slovenije ogledali možno lokacijo za tabor. Razlogov, ki so vodili PZS, da je vzgojnoizobraževalne oblike preselila iz doline Vrata na primorsko stran Julijcev, je bilo več. Najpomembnejši je bil dotrajanost takratnega Šlajmarjevega doma, obenem pa je tisti čas vodstvo PZS posvečalo veliko pozornosti planinskim predelom ob meji oziroma polnjenju praznega prostora v tem delu Zahodnih Julijskih Alp. Prvotne načrte je upočasnil potres. V takratni popotres-ni obnovi Posočja je PZS pri oblastnih organih zmole-dovala, da so (konec sedemdesetih!) napeljali elektriko v dolino. Leta 1979 in 1980 so mladi planinci v dolini urejali taborni prostor in cesto, pomagali kmetom ter odpravljati tradicionalno nezaupanje lokalnega prebivalstva do prišlekov. Potem so se v Bavšico preselili tečaji iz šlajmarjevega doma, kot prvi tečaj za planinske inštruktorje, ki je do polovice programa potekal v Vratih, od polovice dalje pa v novozgrajenem centru, V planinskem vzgojnoizob raže val nem centru v Bavšici se je doslej zvrstilo blizu 2000 mladih planincev na tečajih za prostovoljne vodnike Planinske zveze Slovenije, planinske inštruktorje ali mentorje ali v drugih oblikah planinskih šol in taborov za otroke in mladino. To pomeni, da je v zadnjem obdobju ta center za planinstvo v Sloveniji pomenil pomemben vir kvalitetnega organizacijskega in vodilnega kadra, V primerjavi z vzhodnim delom Julijskih Alp so gore tod okoli premalo obiskane, povrh vsega pa ležijo ob državni meji. Z odpiranjem gorskih predelov (gradnja koč, poti), ki so redkeje obiskani, so bili razbremenjeni najbolj obiskani vrhovi in koče okrog Triglava. V tem predelu Alp izšolani vodniki pogosteje vodijo izlete planinskih društev v te predele. Objekte centra so najprej postavili kot tipične provizorije: baraka za kuhinjo in predavalnico, šotori za spanje in dokaj improvizirane sanitarije. Vodstvo PZS se je zavedalo minljivosti in pomanjkljivosti provizortčnih rešitev, zato je že leta 1983 Janez Bizjak predstavil idejni načrt trajne rešitve vzgojno iz ob raže va I nega centra. Današnja planinska koča s štiridesetimi ležišči predstavlja uresničitev takratne ideje. Konec osemdesetih let je bil idejni načrt dopolnjen, a do realizacije ni prišlo zavoljo pomanjkanja finančnih sredstev. Začasni objekti so vse bolj propadali. Baraka je že odslužila gradbincem ob izgradnji odseka avtoceste Hoče-Arja vas, pa so jo poklonili planincem, da nam je lahko služila še dobrih dvajset let kot kuhinja in predavalnica. Šotorska platna so v soncu in dežju z leti dobesedno sprhnela. Zadnjih pet let je vodstvo PZS pospešilo zbiranje finančnih sredstev za izgradnjo novega centra, kajti razmere v Bavšici so iz leta v leto postajale bolj nevzdržne, Vzporedno z nabiranjem finančnih sredstev je potekalo zbiranje - marsikdaj je spominjalo na don Kihotov boj z mlini na veter - vseh mogočih dovoljenj pri upravnih organih, V letu 1997 je Planinska zveza vložila zahtevo za lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Po razpisu smo izbrali najugodnejšega ponudnika, podjetje Final d.d. iz Nove Gorice, s katerim je bila sklenjena pogodba «na ključ«. Izvajalec je pričel delati takoj po pridobitvi gradbenega dovoljenja oktobra lani in mu je uspelo spraviti objekt v dveh mesecih in pol pod streho ter dokazati, da se tudi v Posočju lahko učinkovito in hitro gradi. Morda je bilo potrebno prav zavoljo tega v pomladnih mesecih gasiti nekaj zlobnih in zlonamernih govoric, ki so se širile med lokalnim prebivalstvom. Sredi junija so gradbeniki predali objekt in zapustili Bavšico. Ob skromnih finančnih sredstvih je bilo potrebno varčevati na vsakem koraku. Tudi zato so se nabave opreme obvezno začele s prošnjami dobaviteljem za znatnejše popuste. V ustnih razgovorih smo radi pripovedovali anekdoto, s katero se je rad pošalil pokojni dr. Miha Potočnik, češ da je planinska organizacija kot berač, ki je pozvonil na vratih gospodinje in ji, ko je odprla, pomolil gumb pod nos in jo prosil, naj mu nanj prišije srajco. Navkljub težkim časom, v katerih so gospodarske družbe, smo skoraj povsod naleteli na razumevanje in podporo. Zato lahko zapišem, da je vzgojnoizo-braževalni center Bavšica - investicija, vredna 70 milijonov tolarjev - zgrajen s sredstvi Planinske zveze Slovenije in donatorjev ter s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij in Ministrstva za šolstvo in šport ter ob polnem razumevanju in podpori naslednjih gospodarskih družb: Final d.d., Egit d.o.o.. Termo d.d., Jelovica d.d., Mizarstvo Pelcl s,p., Meblo Jogi d.d., Javor d.d., Kovinastroj gastronom d.d. Tudi zavoljo njihove konkretne materialne pomoči bodo tečaji in seminarji Mladinske komisije PZS letos že v novozgrajenem centru. Že desetkrat najvišje_ Ekspedicija 40-letnega šerpe Appe. ki je moral z najvišjega vrha sveta, Mount Everesta, reševati dva ponesrečena alpinista, se je sicer zavlekla za dva tedna, hkrati pa je šerpa postal drugi mož na svetu, ki je že 10-krat premagal himalajskega orjaka. Prvi, ki mu je pred tremi leti uspel ta podvig, je njegov vzornik in sosed, šerpa Ang Rita, Appa je dejal, da je zadnji vzpon, ki ga je skupaj z 38-let-nim Američanom Georgeom Dijmarescujem opravil 19. maja, prvi s tibetanske strani. Dejal je, da je ta pot sicer lažja in manj nevarna, vendar daljša. POGOVOR O SLOVENSKEM ODPRAVARSTVU OB TROJNEM ALPINISTIČNEM JUBILEJU _ EVEREST-TEMELJ ZA POZNEJŠE USPEHE STOJAN SAJE Na dan, ko sta pred 20 leti kranjska alpinista Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj priplezala na najvišjo goro sveta po novi smeri, letošnjega 13. maja, so se v Kranju na posvetovanju o slovenskem odpravarstvu (ki je sodilo tudi v sklop proslavljanj ob 100-letnici kranjskega planinstva) srečali nekateri udeleženci tedanje odprave in sedanji alpinisti. Okroglo mizo o odpravarstvu je vodil nekdanji alpinist in sedanji novinar Matej šurc. pri tem delu so mu pomagali še načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva in podpredsednik Planinske zveze Slovenije Tone Škarja, nekdanji alpinist Bogdan Biščak, dolgoletni kronist alpinističnih in tudi odpravarskih dogajanj pri nas Franci Savenc, eden od najboljših in po mnenju marsikoga celo najboljši alpinist sedanje generacije Tomaž Humar, alpinist mlajše generacije Tadej Golob in eden od zmagovalcev Everesta leta 1979 Andrej Štremfelj. Kot je bilo rečeno, je bila takratna odprava na Everest med drugim pomembna za predstavitev Slovenije v alpinističnem svetu, potrditev slovenske samozavesti in natančno opredelitev prihodnjih želja naših alpinistov. Za cilj, ki so si ga takrat izbrali slovenski alpinisti, je živela vsa Slovenija in tudi Jugoslavija, zato je bilo laže zagotoviti potreben denar, kot je na okrogli mizi ugotovil tedanji vodja odprave Tone Škarja. Član odprave Andrej Štremfelj pa je ocenil, da je bila to doslej najbolje organizirana slovenska odprava. Sam je imel srečo, je dejal, da je dobil priložnost za vzpon na vrh. Everest je bil zanj prvi vrhunec v njegovi alpinistični karieri. Čeprav je šlo za izrazito timsko delo, je na koncu vendarle odločal posameznik. Pri njegovem podvigu mu je pomagal Nejc, ki bi tudi ob njegovem obotavljanju nadaljeval vzpon, kot je dejal štremfelj. Takrat se zaradi mladosti še ni zavedal pravega pomena njunega dosežka, zdaj pa ve, da je bila to velika izkušnja. Nekdanji alpinist in alpinistični kronist Franci Savenc je menil, da je bil Everest tako po pomenu kot po kakovosti najvišji možen cilj. Pred slovenskima alpinistoma je biio na vrhu vsega 31 ljudi, doslej pa gaje doseglo že vsaj 1100 alpinistov. Smer prek Zahodnega grebena je gotovo še vedno najzahtevnejša med vsemi možnimi vzponi na vrh, takrat pa je bila ob tem šele peta. Tudi nekdanji alpinist Bogdan Biščak je priznal, da ga je uspeh na Everestu prevzel. Še dandanašnji bi lahko za zgled drugim odpravam služila organizacija in skupinsko delo na tedanji odpravi. Kot je menil kamniški alpinist Tomaž Humar, je bil tedanji Everest temelj vseh poznejših uspehov slovenskega alpinizma, enotno delovanje moštva pa je lahko poduk vsem morebitnim prihodnjim odpravam. Mlajši alpinist Tadej Golob je presodil, da je bilo prejšnjim slovenskim alpinističnim generacijam lažje, ker so imele pred seboj le cilj, sedaj pa jih obremenjujejo še najrazličnejše druge stvari. Pogovor je razkril tudi nekatere temne plati alpinizma. Zaradi nevarnosti alpinisti tvegajo trajne poškodbe ali celo življenja. Ker gre za dejavnost, ki jo mediji lahko spremljajo bolj od daleč, je težavno tudi zbiranje denarja pri sponzorjih. Kot je povedal Stipe Božić iz Hrvaške, pred 20 leti eden od zmagovalcev odprave na Everest, na vrhu katerega je bil pozneje še enkrat, je sam dvakrat nosil kamero na Everest, da bi drugim ljudem pokazal dogajanja na gori. Prav zato bodo alpinisti še vedno morali sami fotografirati, snemati in tudi pisati vsaj o nekaterih dogajanjih na gori, kamor drugi ne morejo, je menil Stane Klemene, ki je ob tej priložnosti pripravil razstavo fotografij z odprave v dvorani Gorenjskega sejma v Kranju. (Glas) V dvorani Gorenjskega sejma so ob treh okroglih alpinističnih obletnicah pripravili tudi fotografsko razstavo o odpravi na Everest prad 20 leti, delo Sta riete Klamenca. Foto: Franc Ekar NA OBISKU V SLOVENIJI JE BIL PRVI SLOVENSKI HIMALAJEC DINKO BERTONCELJ SLOVENSKI PEČAT ARGENTINSKIH GORA MARJAN RAZTRESEN Na daljšem obisku v stari domovini Sloveniji je bil letošnjo pozno pomlad eden od zadnjih in še vedno nadvse aktivnih »šumskih bratov« iz argentinskih Bari-loč, ustanovni član Slovenskega planinskega društva v tem kraju in prvi slovenski udeleženec himalajske odprave, 71-letni Dinko Bertoneelj. Kljub letom, ki so bila njega dni že častitljiva, zdaj pa ne pomenijo prav veliko, bomo pred letošnjim božičem v oddaji slovenske televizije Gore in ljudje videli belolasega, nadvse vitalnega in vitkega moža, kako je letošnjo zgodnjo pomlad ponovil svoj prvenstveni vzpon na Slovenski zvonik, Campanile Esloveno, iz leta 1952. V Slovenijo je prišel s svojo ženo in na njeno posebno in dolgoletno željo za teden dni zadnje majske dni »skočil« na hrvaški otok Hvar, potem pa se vrnil domov. »Včeraj sva se pogovarjala s sinom, ki zdaj vodi naš hotel v Bariločah,« sta nam v Ljubljani pripovedovala zakonca Bertoneelj, »in ko nama je povedal, da je prejšnjo noč tam padlo kakšnih dvajset centimetrov snega, sva se sklenila čimprej vrniti; lani nam je namreč velik sneg podrl del strehe.« SLOVENSKA ŠOLA JAKOBA ALJAŽA Pogovarjali smo se kajpada o bariiočanskem Slovenskem planinskem društvu: ali je še vedno tisto, kot je bilo takral, ko so tja prišli "šumski bratje« in si s svojimi alpinističnimi vzponi ter siceršnjo gorniško dejavnostjo izborili častno mesto v argentinskem an dini stičnem gibanju. »Slovensko planinsko društvo v Bariločah se je predvsem zadnje desetletje precej spremenilo,« pravi prvi slovenski osvajalec Himalaje, ki je kot član argentinske odprave na Daulagiri po vrnitvi z gore o tem napisal knjigo ter z njo popolnoma zastrupil Staneta Belaka Šraufa, ki se je do nje nekako dokopal, čeprav je bila v tistih časih v Sloveniji skoraj prepovedana literatura, saj jo je napisal leta 1945 iz domovine pobegli komaj 17-letni Dinko. »Še vedno se sicer imenuje Slovensko planinsko društvo, vendar se verjetno bolj ukvarja z drugimi slovenskimi zadevami kol z gorništvom, z učenjem slovenskega jezika, na primer, s slovensko šolo Jakoba Aljaža (saj je vendar v organizaciji SPD!) in s promocijskimi dejavnostmi za staro, dobro domovino,« Podandsko Bariloče je babilon 22 narodov, ki vsako leto tri dni praznujejo svoj skupni praznik okoli 9. julija, ko je v Argentini državni praznik. Na tej »fiesti de las eoleetividades«, praznovanju narodnih skupin, nastopajo vsaka s svojo folklorno skupino in vsaka narodnost pogosti udeležence praznovanja s svojimi jedrni in pijačami, Slovenci, na primer, z medico in potico. Poleg 298 tega praznuje vsak narod v Bariločah še svoj praznik, passeo de las eoleetividades, Slovenci 25, junija, ko na drog na glavnem trgu sredi mesta župan ob vojaški častni četi dvigne slovensko zastavo (»pred letom 1991 smo jo seveda tudi, ne na ta dan, pač pa 29. oktobra, vendar vedno zastavo brez rdeče zvezde, kar je bil verjetno edini javni kraj na našem planetu, ki so ga dovolile oblasti tiste države, kjer je lahko plapolala taka slovenska zastava,« kot pravi Dinko Bertoneelj). Takšne pozornosti je deležna slovenska narodna skupnost v Bariločah, mestu s 100 000 prebivalci, čeprav šteje le kakšnih 250 do 300 članov: vojaška godba ob vsakoletnem prazniku zaigra najprej skladbo Tišina (Si len cio), potem še Prešernovo slovensko himno. SLOVENSKE GORE V ARGENTINI Stari šumski bratje in njihovi mlajši planinski tovariši vzdržujejo v gorah okoli Bariloč dve planinski koči, Ri-fugio pied rita oziroma Kočo pod skalco, kar je na koči zapisano v obeh jezikih, španskem in slovenskem, do katere in še dalje v gore pelje Slovenska steza, in kočo Kapelica ali Capilla (v južnoameriški španščini besede Eden od ustanovnih Članov »šumskih bratov h, - Slovenskega planinskega društva v argentinskih Bariločah Dinko Bertoneelj letoänje ar-getinsko poletje (In našo zimo) v svojem evetu. Foto: Marjeta Keršić Svetel ne izgovarjajo »kapilja«, ampak »kapiža«), do katere prav tako pripelje Slovenska steza, ki so jo nadelali izključno slovenski planinci. »Capilla je nasploh slovenska gora,« pripoveduje Dinko Bertoncelj. »Pod njo smo pred nekaj leti postavili Slovenski bivak, na tej slovesnosti in blagoslovitvi pa se je zbralo več kot 80 planincev, tudi nekaj iz stare domovine. Nekaj nas je ludi takrat šlo na vrh 2185 metrov visoke Capille h križu, ki smo ga tam zgoraj prav tako postavili slovenski planinci. Kako vseskozi slovenska je ta gora, pove podatek, da je v narodnem parku okoli gore prepovedan vsakršen človekov poseg, saj od tam ni dovoljeno pospravljati niti drv, pa so nam oblasti (resda šele po drugi prošnji) dovolile postaviti tako križ kot bivak.« Druga slovenska planinska in alpinistična zgodba iz Bariloč je Slovenski zvonik, gora, ki so jo pred drugo svetovno vojno imenovali Invencible, Nepremagljiva, potem pa zaradi značilne oblike Campanile, Zvonik. Pa sta prišla France Jerman iz Dola pri Ljubljani in Dinko Bertoncelj z Jesenic, tedaj oba že Argentinca, ga preplezala do vrha in ga imenovala Campanile Esloveno, Slovenski zvonik. »To je bila slovenska vstopna viza za Club Andino,« pravi Dinko Bertoncelj, »ko so Tončka Pangerca in mene povabili na plezanje na San Valentin, kjer sva istega leta 1952 opravila prvenstveni vzpon. Bari loš ki stari naseljenec Štrukelj je bil prav ponosen na novodošle plezalce in na naše uspehe, Z Janezom Fleretom iz Dola sva bila prva Slovenca in tretja naveza nasploh, ki sva priplezala na vrh 3550 metrov visokega ledeniškega Tronadorja, 1, januarja 1950 sva s Tončkom Pangercem preplezala 2405 metrov visoki Prvi katedralski stolp, kar je bila nasploh druga plezalska ponovitev na tej gori In v tem pogorju, le nekoliko pozneje sva z Jermanom kot prva priplezala na vrh glavnega stolpa v Tres picos In ga imenovala Torre Tuma po pomembnem slovenskem gorniku, »Dinko pa ne pove, da se vsaj še en gorski vrh v Argentini imenuje po slovenskem plezalcu, Cerro Dinko v bližini Capille, ki ga je pred leti prvi preplezal Dinko,« je skočila v besedo gospa Bertoncelj. ALPINISTIČNI TEČAJ ZA MLADE IZ BUENOS AIRESA V Banločah je bilo v petdesetih letih manj kot deset izvrstnih slovenskih plezalcev, ki so dvignili tamkajšnje alpinistične (pravzaprav andinistične) dosežke na višjo raven, dr. Vojko Arko, zdaj 78-letni nekdanji šumski brat in ustanovni član SPD Bariloče, pa je njihove plezalske uspehe natančno popisal in razposlal v objavo. Med njimi je bil tudi Slavko Adamič iz Ljubljane, veseljak, ki je bil takoj po koncu vojne skupaj z dr. Arkom v taborišču v Padovi in ki je s šalo prinesel iz Italije oznako »šumski bratje« za slovenske plezalce, ki se je potem kar nekako prijela, ne da bi člani natančno vedeli, kaj pomeni. Zdaj slovenskih plezalcev ni nič več kot takrat: Kam-bičeva družina, ki je prišla v Argentino in v Bariloče šele leta 1956, oče Boris, sin Miško in hči Monika, uradno najboljša slovenska alpinistka zadnjih let, ki je Din ko Bertoncelj pod Slovenskim zvonikom zdaj poroćena v Sloveniji, oče Dinko Bertoncelj ter njegova sinova Andrej in Bogdan ter Marjan Mavrič in njegov brat Martin, Čeprav jih je malo, so letošnje tamkajšnje poletje oziroma našo pozno zimo, februarja, v organizaciji Borisa Kambiča in pod strokovnim vodstvom Dinka Bertonclja organizirali enotedenski alpinistični tečaj za mlade gornike slovenskih staršev iz Buenos Airesa. Prišlo jih je devet, peljali so jih v Bele skale, v Piedras Biancas, in v Cerro Lopez blizu Bariloč, pa tudi na težavnejše plezanje v Trona-dor. Tja so želeli predvsem štirje nečaki Vivoda in Kralja, slovenskih plezalcev prve argentinske generacije, ki sta se izgubila na tej gori in ju niso nikoli našii. Na prostranih ledeniških strminah Argentinskega vrha na Tronadorju so do podrobnosti spoznali divjo belo visokogorsko pokrajino, kjer sta izginila njihova strica. PLEZANJE ZA SLOVENSKO TELEVIZIJO V začetku letošnjega leta je iz Slovenije odpotovala slovenska TV ekipa z redaktorico oddaj Gore in ljudje Marjeto Keršič Svetel na čelu, z njo pa vrhunski alpinist iz Domžal Silvo Karo in domačin iz Bariloč Ivan Arenšek, ki zdaj živi v Ljubljani; oba sta sicer imela drugačne načrte v Patagoniji, spotoma pa sta pomagala pri snemanju TV oddaje o slovenskih plezalcih iz Bariloč - Silvo Karo je snemal, Ivan Arenšek pa je bil v navezi s prvoprlstopnikom na Campanile Esloveno in na Capillo Dinkom Bertoncljem, ki je tedaj po skoraj pol stoletja malone brez težav spet preplezal svojo smer na Campanile Esloveno. »To bo oddaja, ki jo hranimo za letošnji božič, ker je tako izvrstna,« nam je povedala redaktorica oddaje. Od nekdanjih argentinskih in bariloških slovenskih šumskih bratov so ostali le še trije. Blaž Razinger, Vojko Arko in Dinko Bertoncelj. Prva dva sta bolna in v gore ne zahajata več. slednji je še vedno aktiven. Ra-zinger čuti posledice, ko je bil med svetovno vojno rajen, in ima sladkorno bolezen, pogosto pa sanjari o vsem, kar je bilo nekoč v Katedralskem pogorju in v drugih gorah okoli Bariloč. Arko je ime! dve hujši prometni nesreči, po katerih ima poškodovane kolke in ne more več hoditi po gorah. Še vedno pa piše in bi rad uresničil veliko željo: da bi do 22. februarja leta 2002, ob 50-letnici SPD Bariloče, izšel zbornik vseh bariloških planinskih kronik, zgodovina slovenskega planinstva v Argentini. Na to praznovanje in potovanje v Bariloče se že zdaj pripravlja nekaj skupin slovenskih gornikov, ki bodo ta jubilej proslavile skupaj z rojaki iz Argentine. »Naloga šumskih bratov in s tem moja planinska naloga je pravzaprav opravljena,« nam je zdaj povedal Dinko Bertoncelj. »Izredno se počutim, da sem kot slovenski plezalec v argentinskih gorah skupaj s kolegi naredil to, kar sem naredil In kar bo v tamkajšnjih gorah za vse večne čase nosilo slovenski pečat. Kdorkoli pozna zgodovino andinizma, pozna tudi slovenski delež v njej in zaradi tega spoštuje Slovence, čeprav nas je tam prav malo. Moja naloga je opravljena,« SERGIO MARTINI JE LETOŠNJEGA MAJA PRIPLEZAL NA ZADNJEGA OD OSEMTISOĆAKOV OSEM ČLANOV KLUBA 14 X 8000 Italijani, ki znajo iz muhe z lahkoto narediti slona, so šele štirinajst dni po osvojenem zadnjem izmed štirinajstih osemtisočakov, ki jih je od leta 1963 do 26. maja letos premagal Sergio Martini, 50-letni učitelj telovadbe iz Rovereta, izvedeli, da imajo zdaj že tri alpiniste med osmerico tistih na svetu, ki jim je uspelo priplezati na vseh 14 najvišjih gorskih vrhov sveta. Martini, 29. julija u čaka Abrahama, je 26. maja prišel na vrh 8848 metrov visokega Mt. Everesta, po sestopu pa je o svojem dosežku in še zadnjem, najvišjem osvojenem osemtisočaku telefonsko obvestil le ženo In domače v Roveretu - svojim učencem na tamkajšnji srednji šoli pa zagrozit, da se v kratkem vidijo in pogovorijo. Ker je namreč od svojega namestnika izvedel, da jih v njegovi odsotnosti le s težavo kroti! Telovadni učitelj Sergio se je vrnil, kot je obljubil, na roveretski šoli pa je ravnatelj odredil šole prost dan, da so si dijaki lahko dali duška z vprašanji in čestitkami. Potem so Martinija le odkrili tudi novinarji. »Zakaj svojega Everesta, še zadnjega od osemtisočakov, nisem obesil na veliki zvon? Zato, ker vseh štirinajstih himalajskih orjakov nisem osvajal za druge, marveč le 300 zase in v lastno zadovoljstvo,« je skrivanje svoje alpi- nistične ogrlice s 14 biseri pojasnil učitelj Sergio Potem pa le izda), da mu je kot prvi čestital veliki Reinhold Messner in mu v brzojavki zapisal naslednje: »Ni važno, kdo je bil prvi ali zadnji na vseh štirinajstih osemtisočakih, kar je zdaj uspelo še tebi. Pomembno se je vrniti z njih!« Martini je na Everest poskušal priplezati že lani, a je bil med vzponom skoraj ob glavo. Presenetil ga je močan potresni sunek, ki je nanj sprožil plaz snega in kamenja, a se mu je italijanski alpinist po čudežnem naključju izognil. Konec maja je šel nad Everest še enkrat. Po severni strani, s kitajske strani, ki je sicer težja, a cenejša. »Šest trupel sem srečal med vzponom,« je dijakom govoril Martini, za katerega je Messner rekel: »Martini je velik alpinist, ker je preživel! Če te Everest odkloni in odbije enkrat ali dvakrat in ob tem preživiš, je najbolje, da nanj pozabiš. Martini gaje zmogel v četrtem poskusu in je zdaj član naše velike alpinistične osmerice,« je Martinija v medijih pohvalil Messner. In kdo so člani velike himalajske osmerice, ki ji je uspelo osvojiti vseh štirinajst najvišjih gorâ na našem planetu? Italijanu Reinholdu Messnerju je lo uspelo v razdobju 1972-1986, Poljak Jerzy Kuku«ka (umrl je med vzponom v Himalaji) je to storil v letih 1979-1987, sloviti Švicar Erhard Loretan je bil uspešen v razdobju 1982-1995, Mehičan Carlos Carsolio kot četrti v letih 1985-1996, drugi Poljak Krzystof Wielicki je prvi osemtisočak osvojil leta 1980, štirinajstega pa leta 1996, lani je z vsemi osemtisočaki (kot drugi Italijan) opravil Fausto de Štefani, ki je prvi osemtisočak zmogel že leta 1983, kot sedmi je med velike priplezal Španec Junaito Oiarzabal, ki je z zadnjim med štirinajstimi opravil aprila letos, od 26. maja letos pa veliko himalajsko osmerico zapira Sergio Martini. Začel je leta 1983 z 8611 metrov visokim K2, potem je leta 1985 zmogel 8463 metrov visoki Makalu, leto kasneje 8125 metrov visoki Nanga Parbat, potem isto leto še 8091 metrov visoko Anapurno, leta 1987 8035 metrov visoki Gašerbrum II, leta 1988 je prišla na vrsto 8046 metrov visoka Šiša Pangma in nato še isto leto 8202 metra visoki Čo Oju, leta 1989 je »padel« 8167 metrov visoki Daulagiri. Svojo himalajsko epopejo je potem Martini nadaljeval štiri leta kasneje, najprej z 8047 metrov visokim Broad Peakom, leta 1994 z osvojitvijo 8068 metrov visokega Gašerbruma I (ali Hidden Peaka), leta 1995 je »padla« 8586 metrov visoka Kangčendzenga, leta 1996 je prišel na vrsto 8156 metrov visoki Manaslu. leta 1997 Še 8511 metrov visoki Lotse, za konec letošnjega maja (in v četrtem poskusu) pa je Martini svoje največje himalajsko alpinistično delo dokončal še z vzponom na 8848 metrov visoki Everest. In kaj bo roveretski učitelj telovadbe počel v prihodnje? »Ah, kaj bom počel! Plezal bom, ker to počnem od svojega 13. leta. Plezal bom na nižje gore. Alpinisti ne plezamo zato, da bi na koncu, tudi če zmoremo vseh štirinajst osemtisočakov, nehali plezati,« je na kratko opravil z novinarji Sergio Martini. F, s. NA NAJSEVERNEJŠI TOČKI, KJER JE BILA ZVEZDA SEVERNICA TOČNO NAD NAMI Božič. Klemene. Vodišek in Gro£elj na Severnem tečaju, ki Je točno med njihovimi glavami Foto: B Francois TRIJE ZEMELJSKI POLI VIKI GROŠELJ Everest, Severni in Južni tečaj so brez dvoma tri najbolj markantne točke na Zemlji. Ogromno truda, volje, moči, pa tudi žrtev je bilo potrebnih, da jih je človeku uspelo osvojiti. Zgodovina njihovih osvajanj je opisana v številnih knjigah, ki se berejo bolj napeto kot kak izmišljen roman. Slovenci smo se s temi magičnimi točkami našega planeta srečali razmeroma pozno. Glede na bogato gorniško tradicijo je najprej prišel na vrsto Everest. Prva Slovenca, ki sta stopila navrh, ki od vseh na Zemlji sega najvišje proti vesolju, sta bila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Polarni predeli Arktike in Antarktike, predvsem okoli obeh tečajev, pa so bili do leta 1995 Slovencem popolna neznanka. Leto kasneje je slovenskemu popotniku Bog omi lu Ferfill uspelo priti na Južni tečaj. Naveza) je stike z Rusi, ki delujejo na antarktičnih bazah. Iz Chri-stchurcha na Novi Zelandiji so ga z letalom prepeljali v eno od svojih baz in potem še naprej do Južnega tečaja. Prvi Slovenec, ki mu je uspelo stopiti na Severni tečaj, pa je postal Stane Klemene. Aprila leta 1998 se je povezal s francosko-rus ko agencijo Expedition polaries paralele 90, ki že nekaj let organizira prevoze iz Moskve preko Sibirije in otokov Severne zemlje do baze na plavajočem ledu, oddaljene kakih 120 kilometrov od Severnega tečaja. Kot članu mednarodne odprave mu je v petih dneh uspelo doseči Severni pol. Na smučeh so naredili po 20 do 25 kilometrov na dan in vse, kar so potrebovali, so na saneh vlekli s seboj. Potovanje na daljni, nenavadni sever je Klemenca tako navdušilo, da ga je sklenil letos ponoviti. Skupaj z Rafkom Vodiškom in Stipetom Božičem sem se mu z veseljem pridružil še jaz. Po vzponu na najvišjo goro Antarktike leta 1997 sem si namreč - kot enega od svojih načrtov - zaželel stopiti na vse tri zemeljske pole. Zamisel se mi je zdela dokaj realna, kajti najnevarnejša tretjina poti je bila že za menoj; leta 1989 mi je uspelo stopiti na Mount Everest. Jasno nam je bilo. da Imamo premalo časa, volje in predvsem denarja ter izkušenj, da bi se tečaja lotili na pravi način. To pomeni, da bi peš odšli z rta Columbia v Kanadi ali rta Artičevski v Rusiji. Od tam do tečaja je okoli 900 kilometrov zračne črte. Za začetek bo več kot dovolj, če prehodimo zadnjih 100 kilometrov poti. Potem pa, ko pridobimo izkušnje - kdo ve. kaj bo prinesla prihodost. Odpotovali smo letošnjega 13, aprila. Vsak korak, ki sem ga na poti proti Severnemu tečaju naredil, je bil 301 Ledena prostranstva Arktike Foto: Viki Grošelj V strupeno mrzli, samotni, a prvinsko lepi Sibiriji sem spoznal pleme Douganov, ki Se vedno žive svoje nomadsko življenje. S Šotori, izdelanimi iz živalskih kož in postavljenimi na lesene sani, potujejo za čredami kari-bujev, od katerih so življenjsko odvisni. Oblečeni v živalske kože, ki jtm edine nudijo zaščito pred mrazom, so videti kot ljudje iz kamene dobe. Še posebej, ker je velik del njihovega orodja in opreme narejen iz mamu-tovih kosti. Sibirija je med drugim znana tudi po tem, da kjerkoli zagrebeš malo globlje v zamrznjeno zemljo, naletiš na ostanke teh zgodovinskih živali. Kar pet ur poleta točno proti severu je bilo potrebnih, da smo prileteli do baze Borneo, postavljene na plavajočem ledu, ki obsega 16 milijonov kvadratnih kilometrov. Nepredstavljiva številka, kaj šele, da bi si lahko predstavljal velikost tega kosa ledu, S helikopterjem so nas še za nadaljnjih 40 kilometrov približali tečaju, potem pa smo začeli svojo pešpot. Takoj ko helikopter odleti, nad nami zavlada neverjetna tišina, tako značilna za arktične kraje. Sonce sije, a nima nobene moči. Termometer kaže -29" C, zaradi vetra, ki sipa na naskot puh rahle kristale ledu, pa mora biti krepko pod -30 C. Nataknemo smuči, si pri vežemo sani okoli pasu in se usmerimo proti severu. Lahkotno in enakomerno drsim po sledi, ki jo puščajo sani mojega predhodnika. Prvi dan brez večjih težav, ki bi nam jih lahko povzročali grebeni narinjenega ledu ali široki vodni kanali, kar šest ur potujemo skoraj naravnost proti severu. Uspe nam priti 18 kilometrov bližje tečaju. Drugi dan je vreme še vedno čudovito sončno, pot pred nami pa odlična. V enajstih urah ne naletimo na resnejše ovire in ta dan se za dodatnih 32 kilometrov približamo svojemu cilju. Večer drugega dne se pooblači, zjutraj pa je spet jasno. Prvi znaki ozeblin se že kažejo. Koža na prstih rok postaja neobčutljiva. Stipe ima pomrznjeno uho, Rafko pa dva prsta. Vseeno se z vso močjo zaženemo na zadnji del poti. Tako blizu smo, da nas nič ne more zau- zame povsem nov. Že trije dnevi, preživeti v Moskvi, so se mi nepozabno vtisnili v spomin. Na lastne oči videti in spoznati mesto, ki je zadnjih 80 let bolj kot vsa druga vplivalo na svetovno zgodovino, je bilo izjemno doživetje. Na poti naprej pa so se močni vtisi in doživetja le še stopnjevali. ^ Prako zamrznjenega kanala 302 Foto: flafko Vod»ek staviti. Teren je nekoliko težji. Več je grebenov lom-Ijenega ledu in velik vodni kanal nas prisili v dva kilometra dolg ovinek. Potem pa gre spet naravnost proti severu. Ob Štirih popoldne upočasnimo tempo. Spredaj gredo Christian, Bernard in Stane, vsak s svojim GPS v rokah. Majhne napravice bodo s pomočjo satelitov do metra natančno pokazale, kje je vrh sveta. Dne 25. aprila ob 16.30 po tamkajšnjem času se Bernard nenadoma ustavi in dvigne roko. Na vrhu sveta smot Vsi vprek si čestitamo, se objemamo, fotografiramo in se veselimo. Opravili smo. Čeprav le zadnji del prave pešpoti, a je bilo več kot dovolj, da smo občutili, spoznali in doživeli, kakšna je pot na tečaj in kako osrečujoč je občutek, biti na vrhu te nepredstavljive zemeljske osi. In zvezda Severnica je sedaj točno nad nami... Po kratkem slavju postavimo šotore in se pred mrzlim vetrom zatečemo vanje. Tu bomo prespali, jutri pa pride helikopter po nas. Moja prva arktična izkušnja je po intenzivnosti doživetega in lepoti presegla vsa moja pričakovanja. In ne nazadnje, na svoji poti do osvojitve vseh treh zemeljskih polov mi je uspelo napraviti drugi korak. • * * Podjetja in posamezniki, ki so podprli Vikija Grošlja na njegovi poti na Severni tečaj: Generalni pokrovitelj: Zavarovalnica Slovenica, Ljubljana. Pokrovitelji: Založba Modrijan, Ljubljana; Rok Govekar, s.p., Ljubljana; Loterija Slovenije, Ljubljana. Darovalci: Gradiš Ljubljana, Kefo Ljubljana, Unihem Tacen, Vika Turšič, s.p, Begunje, Kollnska Ljubljana, Iskra Zmaj Ljubljana, ABC Tabor Grosuplje, MM Sport extreme Ljubljana, Mesarstvo Krušič Ljubljana, Napredek Domžale, Nedeljski Ljubljana, Večer Maribor, Iskra Zaščite Ljubljana, Alpina Žiri, Iglu šport Ljubljana, Tovarna sladkorja Ormož, Dia studio Klemene Ljubljana, Adria Airways, Ministrstvo za šolstvo in šport Ljubljana, P D Matica Ljubljana. Glavni pokrovitelji ostalega dela moštva odprave Severni pol '99: Mobitel, Sava Tires, Foto svet - Fuji, MNZ, Zavarovalnica Slovenica, Adria Airways. ODPRAVA NI NAŠU DOKAZOV O TEM, ALI STA BIL\ M ALLO R Y IN IRVINE NA VRHU EVERESTA GORA NI IZDALA SKRIVNOSTI Mount Everest ni izdal skrivnosti o vzponu Britancev Georga Malloryja in Andrews Irvlna leta 1924 na to goro. Mednarodna odprava, v kateri je bit tudi Nemec Jochen Hemmleb, 27, kot je seveda posebej poročal nemški tisk, je sicer našla Malloryjeva pisma. Tudi ledeniška očala, žepni nož, višinomer in steklenico za kisik je odprava prinesla z najvišje gore sveta. O vsem odločilnega fotografskega aparata, Iz katerega bi fotografije nedvoumno lahko dokazale, da sta Mallory in Irvine že pred 75 leti kot prva dosegla vrti, pa alpinisti niso našli. To je uradno povedal Eric Simonson, vodja odprave, sredi letošnjega maja v Katmanduju, ko se je ta odprava vrnila z gore. Nemec Hemmleb kljub temu ni razočaran. Še vedno računa na natančne preiskave delov Malloryjeve opreme, ki so jo našli. »Prav zanimivo bi bilo. če bi bila kakršnakoli možnost, da bi ugotovili, do katere višine je bil uporabljen vièino m er," je Hemmleb dejal novinarju nemške tiskovne agencije dpa v Katmanduju. Če bi bila to višina 8848 metrov, bi bil to dokaz, da je vsaj eden od obeh Angležev leta 1924 prišel na vrh Mount Everesta. Do tedaj pa bo veljalo, da se je to zgodilo šele leta 1953, ko je to uradno uspelo Novozelandcu Edmundu Hillaryju in Tenzingu Norgayu, predstavniku šerpo vskega ljudstva. Najbolj vznemirljiva najdba je uspela devetim udeležencem te odprave v začetku letošnjega maja, ko so na nadmorski višini 8240 metrov odkrili Malloryjevo truplo. Na njem so bili znaki hudih poškodb, ki so kaza- li, da je padel. Skupina je dala v objavo eno od fotografij najdenega trupla, zaradi tega pa so jo nekateri zelo kritizirali. Hillary je odpravi očital komercializacijo. Hemmleb in še kdo iz odprave pa je takšne kritike ovrgel. »Zame kot zgodovinarja je ta fotografija del zgodovine Malloryja in Irvina,« je dejal. Menda naj ne bi bilo nikakršnih pritiskov sponzorjev, da je odprava dala fotografijo v javno objavo. Simonson še ne namerava odnehati. »Nameravamo se vrniti in najti fotografski aparat,» je dejal. Kamera mora namreč biti nekje na severnih pobočjih Mount Everesta, Mallory in Irvine sta imela s seboj fotografski aparat znamke kodak. Po besedah proizvajalcev je velika verjetnost, da se je film v himalajskih klimatskih razmerah do današnjih dni ohranil in bi ga bilo še mogoče razviti. Če bi katera od fotografij pokazala oba ali enega od obeh na vrhu gore, bi bilo treba zgodovino plezanja na vrh Everesta in na himalajske vrhove nasploh na novo napisati. Zanesljivo je dotlej le to, da sta oba Angleža leta 1924 svoj poskus plezanja na najvišjo goro sveta plačala z življenjem. Vprašanje o tem, ali se je tragedija zgodila že med vzponom ali šele med sestopom, bo ostalo odprto, saj so imeli o tem celo udeleženci te odprave različna mnenja. Hemmleb je povedal: »60-odstotno sem prepričan, da se jima je podvig posrečil, in 40-od-stotno, da jima to ni uspelo." Njegov plezalski tovariš Conrad Anker, ki je našel Malloryjevo truplo, pravi, da ne verjame, da sta Angleža priplezala na vrh. Glede na 303 Priblifno 600 metrov pod vrhom Everesta so Eric Simonson in njegove odprave našli dele opreme angleških alpinistov Malloryja In lrvlnar ki sta tam izginila leta 1924. dosedanje zgodovinske raziskave Hemmleb meni, da sta Britanca prišla najmanj do tretje stopnje, to je do višine 8700 metrov. Hkrati je zadovoljen, da odprava ni našla nobenega dokaza o tem, da Maliory in Irvine nista prišla na vrh. "Na ta način še vedno obstaja skrivnost teh dveh alpinistov in zato je primer še vedno zanimiv.« V mednarodnem strokovnem alpinističnem svetu so doslej najpogosteje dvomili v Malloryjev in Irvinov uspešen prvenstveni vzpon na najvišjo točko našega planeta. Tako je južnotirolski alpinist Reinhold Messner izjavil, da s takratnimi kisikovimi aparati in opremo ni bilo mogoče priplezati na vrh Everesta, Sicer pa je bil Messner sam prvi, ki je brez kisikove maske na obrazu prišel na vrh te gore. Eno od najostrejših kritik o letošnji najdbi pod vrhom Everesta je izrekel Edmund Hillary, ki je kritiziral odpravo, ker je medijem prodala fotografije smrtno ponesrečenega angleškega alpinista Malloryja. Ameriški odpravi, ki je truplo našla pod vrhom gore, je očital »grobo komercial i zaci jo«, »Fotografije kažejo, daje bila odprava bolj usmerjena na denar kot na človečnost,« je dejal Hillary avstralski radijski postaji ABC. Maliory naj ne bi zaslužil takega ponižanja, da so fotografije njegovega trupla objavljali časopisi in revije po vsem svetu. Ne da bi hoteli karkoli povedati med vrsticami, je ob tem vendarle treba zapisati, da zdaj še vedno veljata za uradno prva pristopnika na 8848 metrov visoki vrh Mount Everesta Hilllary in Šerpa Tenzing Norgay, Kdo je koga prvi peljal v gore? V majski številki Planinskega vestnika je v uokvirjenem okencu načeto vprašanje, kdo je Klementa Juga prvi peljal v gore. Ker naj bi bil pobudnik tega vprašanja po avtorju tega zapisa Žarku Rovščku jaz, naj mu odgovorim, v upanju, da se to vprašanje ne bo izrodilo v polemiko. Će bi vedel, da je to vprašanje danes za nekatere problem, bi se pred 30 leti potrudil izvedeti kaj več od pok. Albina Torellija, nekdanjega Jugovega soplezalca, saj je bil v sosednji sobi na sodišču, ali celo od dr. Vladimirja Kajzelja. najbolj pogostega Jugovega soplezalca, saj sem si z njim dopisoval in mu v imenu PZS tudi spregovoril na grobu. Triglav ni bil Jugova prva tura. Ma Triglav hodi ali pleza po štirih na desettisoče ljudi, pa zaradi tega vzpona še nobeden ni postal alpinist Jugovega kova. Kako je Klement Jug zašel v skale? Žarko Rovšček je, žal, površno prebral Zorka Jelinčiča članek »Planinec« v monografiji »Dr. Klement Jug - veliki slovenski alpinist« (izdala Planinska založba leta 1956). V njem bi lahko na strani 54 prebral Jelinčičevo navedbo: »Najsrečnejšo otroško dobo je (K. Jug; op. T. S.) razposajeno preživel v skalah Sv. Katarine, Škabrijela. Sabotina- Kot dijak je že navduševal sošolce za lepoto narave in kot mlad vojak je občudoval tirolske vrhove in divje globeli Alp. « Klementu Jugu so bila plezalska nagnjenja vsajena že zgodaj, časovno torej pred njegovo turo na Triglav! Na drugem mestu na strani 55 v istem članku planinec Zorko Jelinčič piše: »Ne spominjam se več. kdo je bil dal pobudo za prvo zimsko turo na Gnntavec, a mislim, da pač on (K. Jug; op. p.), ki je vsako okolnost natančno premislil... « Govoriti danes, da je imel Zorko Jelinčič, ki ga izjemno cenim kot zavednega primorskega Slovenca, ključno vlogo pri nastanku in razvoju Jugove plezalne poti, je malo pretirano. Zorko Jelinčič sam pravi v svoji knjigi »Pod svinčenim nebom« (izdala Goriška Mohorjeva družba v Gorici leta 1994) na strani 87: »Dr. Bartol nas je imenoval, skupino planincev okrog dr. Klementa Juga, 'prijatelji smrti'.« S tem sta Z. Jelinčič in dr. Vladimir Bartol priznala osrednjo vlogo dr. Klementa Juga med primorskimi Slovenci. Vodstva in vodenja drugih Jug ni potreboval, samo tovariša. Tega na svoji zadnji turi ni imel in je najbrž zato tragično končal, Klement Jug je plezalska stremljenja imel v sebi, zato je ugibati, kdo ga je privedel v gore ali v stene, odveč. dr. Tone Strojin TRIDESET LET KASNEJE VRAČANJE S PIKA LENINA V PAMIRU Avtor članka: heroji so utrujeni, dehldrlranl in iftčrr, prilegla se bo dotlna. Kot edini preostali Clan od p ravi ce sern o najini skupni poti že istega leta poročal v PV z nadaljevanji »Pisma iz Pamirske torbe«, ki sem jih sklenil z opisom vzpona na vrh, nisem pa opisal sestopa, nesreče, reševanja ter zaključnih dejanj odprave, v katerih sva bila udeležena. Ob letošnji okrogli obletnici se prav posebno živo spominjam Rika in najinih doživetij. Z opisom ne gre odlašati, saj čas teče in nihče ne ve, kdaj napoči njegov trenutek... PAVLE ŠEGULA Drugega avgusta ob 11.30 po našem času bo poteklo trideset let od trenutka, ko sva z Rikom Sa I berger jem stala na vrhu Pika Lenina v Pamiru. Odtlej je minilo veliko časa, zvrstilo se je skoraj brez števila naših odprav v tuja gorstva. Naši fantje in dekleta so krepko presegli najdrznejša pričakovanja, obrali vse osemtisočake, se z odmevnimi prvenstvenimi in celo solo vzponi prek sten povzpeli na vrsto težko dosegljivih vrhov najvišjih gorstev na vseh celinah sveta, s šolo v Manangu poskrbeli za alpinistično vzgojo šerp in si priborili ugled v mednarodni alpinistični areni. Gorniki v Zvezi sovjetskih sindikatov so poleti 1969 izkoristili stoletnico rojstva ustanovitelja SZ za veliko mednarodno srečanje pod Leninovim vrhom in okronali obletnico z množičnim vzponom alpinistov na tretji najvišji vrh Sovjetske zveze. Zbora se je udeležilo približno 100 sovjetskih alpinistk in alpinistov iz 11 republik in 42 udeležencev iz 13 tujih držav. Podatkov o sovjetskih udeležencih nimam, za tujce pa vem, da nas je 28, kar dve tretjini, doseglo vrh. Komisija za odprave v tuja gorstva PZS je februarja 1969 prejela vabilo, da se srečanja udeležita dva naša alpinista. Tiste čase so bili vzponi v alpskem slogu v najvišjih gorstvih sveta še redkost, zato smo menili, da ni obetov za samostojen vzpon, čeprav so člani naše 1. pamirske odprave leta 1957 tam že uspešno delovali prav na ta način. Pridružila naj bi se kateri od večjih skupin. Sledil je razpis, na katerega sem se prijavil tudi jaz. UO PZS je dobil okoli deset prijav in ob obetajočem tržiškem alpinistu Riku Salbergerju kavalirsko odprl vrata tudi meni kot tedanjemu načelniku KOTG. Mislili so si, da na vrh ne bom rinil, lahko pa se bom seznanil s številnimi vplivnimi ljudmi iz mednarodnih odpravar-skih krogov in se nauči! tudi česa koristnega o organizaciji odprav. No, sreča je bila mila obema, dosegli smo več, kot smo upali pričakovati. Z Rikom sva hodila kot enakopravna člana v skupini Borisa in Kostje Kiecko in skupaj z njenimi člani dosegla vrh. Oba sva sodelovala tudi v njenih reševalnih akcijah: Riko že pri transportu padlega v razpoko v smeri Lipkina, oba pa še po padcu bolgarskega tovariša med vračanjem z vrha. Vodja skupine Boris mi je kot enemu od najstarejših članov odprave prizanaša! z najhujšimi napori, a opravil sem vse, kar mi je bilo naloženo. Zla usoda je hotela, da se Riko ni dolgo veselil svojega uspeha. Že 28. septembra 1969 ga je v Bavarski smeri Severne triglavske stene komaj dober mesec po vrnitvi iz Pamira in ko je bil že predviden za člana odprave na Istor-O-Nal v Hindukušu zadel kamnit plaz, kateremu je Se istega dne podlegel. NESREČA NAD TABOROM 4 Trenutki na vrhu so se iztekli, še preden so se nanj povzpeli zamudniki, med njimi ob podpori dveh ruskih alpinistov tudi Japonec. Filmarji lovijo poslednje kadre množičnega pristopa v počastitev stoletnice rojstva Vladimira lijiča Lenina. Kostja se je s smučmi že spustil na plato. Lovi nas čas, ura je kasna, tabor 4 pa nikakor tako blizu, da bi to zanemarili. Za nameček smo vsi več ali manj zdelani od višine. Sestopamo počasi, več ali manj posamič, prejšnjega strumnega reda ni čutiti. Uredimo se šele na platoju, kjer nas najprej čaka še kakih 20 ali 30 metrov vzpona in nato vse do tabora samo še pot navzdol. Z Rikom, Luvsanom, Toljo in Sergejem se srečno prebijemo prek 305 j| Med pomenkom s prevajalka Tajo 4, 9. 1963: vse življenje ilv spomin. Foto: Pavle Šegula strmega snežnega skoka. Gre počasi, za oprimke in stope so na voljo cele luknje. Že kmalu nam gre bolje, hitro smo na vrhu zadnjega, zelo strmega odstavka. Tu smo še previdnejši; zaradi svoje lege je sneg poledenel in trd. Brez derez aii podplatov s trikuni gre spet zelo počasi, prehitita pa nas Nina in Gena. Neverjetno, kakšna razlika: poprej je kazalo, da bo Nine ravnokar konec, k sreči pa si je že krepko opomogla. Za nas in za vse, ki so še za nami, pripravi Jure z mojo vrvjo vrvno ograjo in ukaže, da sestopamo ob njej. Zdrs na tem mestu bi se skoraj zanesljivo nehal šele nekje na ravnini pri taboru 2, kakih 1500 metrov nižje, če nesrečnika ne bi prej pogoltnila kakšna ledeniška razpoka. Štirideset metrov nižje pripravlja Tolja že drugo vrv; z Rikom sva hitro pri njem in čakava, medtem ko se trudi, da zavaruje še nadaljnji odsek, kjer so na poledeneli podlagi 10 do 20 centimetrov debele plasti novega snega, ki se pod koraki tu in tam odkrhne in izginja v niža-ve. Opazujeva dogajanje nad nama: na vrhu strmine stoje bolgarski tovariši v rdečih vestonih. Veseli so visokega vrha in ko čakajo, da pridejo na vrsto za sestop, si pripovedujejo šale, da se kar lomijo od smeha. Visoki, čedni Ismail se ob tem preveč nagne, dereze mu preprečijo, da bi ujel novo ravnotežje, prevrne se naprej, palice mu zletijo iz rok, cepin ima. žal, zataknjen za nahrbtnik in si z njim ne more pomagati... Z zadrgnjenim grlom nemočno slediva tovarišu, ki vse hitreje drsi po snegu in kmalu prileti v skale, s katerih je vihar odpihal sneg. Sila sunka ga meče po skalah, kakih štirideset metrov nižje nemo obleži na pomolčku, Šeie zdaj popusti šok; prideva do glasu in kričiva Tolji, kaj se je zgodilo. Opazi ležečega, z nekaj skoki čez snežišče in skale je pri njem, kjer se mu kmalu pridruživa. Ismail diha, a je v nezavesti, krvavitve dajejo slutiti poškodbe lobanjskega dna. Karkoli že je, nezgoda v tej višini gotovo ne bo brez posledic, čeprav je pri padlem že v naslednjem trenutku tudi naš taboriščni zdravnik -vrač. Njega in vse nas čaka zahtevno reševanje, tu gori helikopter ne more ne lebdeti, ne pristati. Samo mi mu lahko pomagamo na dober, star način, ki tudi doma pri-306 de na vrsto vselej, ko odpove vse drugo. Pripraviti bo treba transport. Enčo, vodja bolgarske skupine, in drugi člani so že tu, Tolja sproži rdečo raketo, ki obvesti tudi bazo, daje tu gori nekaj hudo narobe. Naroči mi, naj grem v tabor po Kostjo. Pride naj s smučmi. Z njimi bo transport biažji za ponesrečenca, za reševalce pa tudi lažji. Takoj odrinem navzdol, samemu se mi dozdeva, da hodim neskončno dolgo -kdo bi si mislil, da je tako daleč! Pozno je že, daleč na zahodu tone sonce z zlatim leskom v rdečerumeno zarjo. Vsepovsod se v pojemajočem siju poslavlja dan in ugaša kot v poslednji pozdrav njemu, ki je še ravnokar poln mladosti in moči s polnimi požirki uživat življenje. Nasproti mi pride postava s smučmi na ramenih. V mraku menim, da je Kostja, a je le njegov brat Boris. Nekdo od sestopajočih je še pred menoj pohitel v tabor in zaprosil za pomoč. Preden Boris odide, mi zapove, naj grem v tabor. Dosti je mladih moči, transport bo dolgotrajen in naporen, lahko bom še pomagal. Juth bo težak dan... Najdem šotor, zavlečem se v varno notranjost. Kolja že dremlje, Kostja mi postreže s čajem, nekaj malega tudi pojem. Ves sem šibak in presu njen. V dremežu čutim, kako šele kasno za menoj prideta Boris in Riko. Vsa izčrpana brez veliko besed ležeta, spanec nas nato milostno pobere tudi brez tablet. Jutro je kot umito in brez vetra, hladno. Še preden vstanemo, se zavemo, da nas čaka negotov, težak Leninov vrh, v ospredju greben brez Imena - pogled z zgornjega konca Luklnlh livad 3. 8.1959 dan. Včasih se pred šotorom pojavi kateri od Bolgarov, ki išče Borisa. Nesrečnik še diha, zdravnik se po radiu posvetuje z nevrologom, Z vprašanjem, kako najbolje pomagati ponesrečencu, se ubada tudi korenjaški vodja skupin Buda nov. Transport je problematičen, a še bolj problematično bi bilo s poškodovancem ostati tu v coni, kjer ne more ostati daljši čas brez posledic noben človek. Poslabšanje vremena, kakšna ujma, bi bilo usodno za vse. Inštruktorji sedejo k posvetu in sklenejo, da naj starejši in tisti, ki se ne počutijo dobro, sestopijo, ostali bodo počakali na razplet. Nihče se ne javi za sestop, počakali bomo! Z MRTVIM TOVARIŠEM DO BAZNEGA TABORA Ne vedoč, kaj bi, se potikamo sem in tja in razpravljamo o možnostih, da Ismail spričo svoje mladosti vendarle prestane transport in preživi. V tem se pojavi Enčo. Njegov mračni obraz brez ene same besede pove vse. Izrečemo mu sožalje. Takoj ko bo pokojni pripravljen za transport, se prične sestop. Boris mi nerad izroči več kot sedem kilogramov težko kinokamero, vendar vztrajam, saj je že tako preobremenjen; Katarinine smučarske palice podarim smučarju Kostji, tu se sestopa s cepinom v rokah! Riko se kar šibi pod težkim nahrbtnikom. Reševalci s sidrišča v snegu z manjšim spremstvom spustijo pokojnika v šotorskem krilu 120 metrov po strmini, ob vrvi kot ograji sestopamo njegovi pogrebci. Težka kamera in neugodno težišče nahrbtnika me dajeta bolj, kot bi si mogel predstavljati, vendar mine prvi raztežaj brez težav. Potem se počutje naglo poslabša. Čudim se, kako more biti hoja navzdol bolj naporna kot je bil pred dnevi vzpon. Kaže, da so telesne rezerve izčrpane, če se primerjam z mlajšimi, pa vidim, da me daje tudi mojih petinštirideset let. Umaknem se počivat do prvih skal, kjer mi Genadij pomaga navezati dereze. Skupaj se odpraviva navzdol. Kjer je mogoče, hodiva po grušču. Končno smo v peremički. Tu Gena potežka moj nahrbtnik. Očitajoče me pogleda, ga odveze in me olajša za kamero, ki jo položi v svojo že tako težko in veliko »omaro«; gotovo nosi preko 20 kil! Če bi zgoraj ubogal Borisa, bi breme ne bilo pretežko in najbrž bi sestopal veliko lažje. Da, da, breme, ki ga v dolini komaj opaziš, te tu gori po hitrem postopku ugonobi. V škrbini se naš sprevod obrne, treba bo kakih 100 metrov navzgor proti Razdelni, obvoza ni. S strani nas vodi Budanov z belo gazo prek obraza. Daje nam povelja, da so naši gibi usklajeni in da mrtvi tovor na Ko-stjinih smučeh gladko drsi navzgor. Še pravkar ves šibak kljub vzponu čutim, kako se mi popravlja počutje. Nedvomno se nam pozna, da smo že 500 metrov nižje in da pljuča zajemajo tudi nekaj več kisika. Na vrhu strmine se ponovno prične spust. Sprva sestopamo ob vrvi, ker pa je nevarnost zdrsa veliko manjša, hodimo bolj po svoje; na pobočju so sledi najmanj petdeset ljudi. Sam ne vem, kdaj se znajdem pred našimi katakom- bami v taboru 3. Z Rikom si privoščiva C-vitamin in glukozo, lotim se piškotov in klobase, po grlu se potoči nekaj požirkov hladnega čaja. Nato se pridruživa večini; veterani kavkaških in pamirskih gora so razigrani, vse klepeta in čeblja. Smrt kljub vsemu spoštovanju do pokojnika in obžalovanju njegove usode ne more ustaviti življenja živih. O tem, da bomo nekega dne na vrsti tudi mi, ta hip ne pomisli nihče. Sklenjeno je. da gremo še danes do tabora 1, kar nas navda z veseljem in novimi močmi. Vpliv psihe je neverjeten, Z odhodom ne odlašamo. Za spomin si prisvojim zapuščen bel lonček. Spominja! me bo na tabor 3 in na mojo najvišjo reševalno akcijo. Sestopamo in se čudimo neverjetnim spremembam na pobočjih gore. Kjer smo med vzponom hodili po utrjeni gazi, pO navidezno trdnih tleh, se sedaj globoko predira gnil sneg. Strmine skoraj ni prepoznati, na vsakih nekaj korakov se kažejo led in razpoke, o katerih se nam prej ni niti sanjalo. Žele za slovo se nam kaže prava podoba ledenega slapa in opozarja, da smo ustrezno pozorni. Dereze pridejo presneto prav, vsak korak mora biti zanesljiv. Na platoju srečamo načelnika Ovčinikova. V opuščenem taboru 2 spet nekoliko postanemo in se podpremo. Tudi tu je vse spremenjeno, ostala je ena sama snežna votlina, iz katere potegnemo čevlje in drugo opremo. Jure mi podari svoj lahki vojaški aluminijasti lonček. Spominjal me bo na tabor 2. 307 Pradham prinese dozo konzerviranega in močno osladkanega mleka. Gre mi neznansko v slast in vidno vrača moči; sicer pa ne pozabim, da je tu v zraku že veliko već kisika - to bo tisto glavno! Vodje se domenijo, da ostanejo v snežni luknji samo Konopljov z Romunoma Ionom in Mlrceo, Pradham pa z Madžaroma v šotoru; ostali se spustimo proti taboru 1. Strmo pobočje pod taborom je tokrat sila razpoka-no. Med aklimatizacijo nismo niti slutili, da se vzpenjamo prek pravega ledenega slapa. Hitro smo v taboru 1, kjer vlada splošno veselje. Čestitajo nam, objemov in cmokanja ni ne konca ne kraja. Tatjana in druge alpinistke nam nosijo ogromne količine čaja. Nacejam se kar iz 10-litrskega lonca, da mi pohaja sapa. V neizmerno slast nam gre vsakovrstna hrana. Ugotovimo, da je našo zalogo »iker« med odsotnostjo uplenil neznan voluhar in si privoščil izdatno malico, a mu tega ne zamerimo. Važno je, da smo se celi in živi prebili sem dol in se tu dodobra nasitili in napojili. REŠEVANJE ONEMOGLIH Ovčinikov s tremi spremljevalci se odpravlja na pomoč v južno steno 200 metrov pod temenom Leninovega vrha, kjer čakata oslabljeni Toni in Mihael, Tonija je izdalo zdravje in pomanjkanje telesne pripravljenosti. Verjetno je goro tudi on štel za lahko, sedaj pa brez tuje pomoči ne more v dolino. Reševalcem odstopiva najine škornje, ki so se na gori odlično obnesli. Niti trenutek naju ni zeblo, medtem ko se je marsikateri alpinist, med njimi Enčo, vrnil v dolino z omrzlinami. Boris postreže z novico, da sta v škripcih tudi Sepp Fuchs in Alois Huber, ki v smeri Lipkina v višini 6800 metrov že tri dni nepokretna čakata na pomoč. Zjutraj se odpravlja ponju njun avstrijski rojak Otmar Kutsche ra s štirimi fanti iz naše skupine. Alois in P epi sta sicer posamič dosegla vrh, po vrnitvi pa nista bila za nobeno rabo več. Otmar ju je preselil v edini uporaben šotor, ju oskrbel in odhitel v dolino po pomoč. Zjutraj se poslovimo od reševalcev, ki po smeri Lipkina hite na pomoč onemoglim. Spremljajo jih naše dobre želje in upanje, da se kmalu in srečno vrnejo z varovanci. Pripravljamo evakuacijo, vmes se obdarimo, ruskim tovarišem pridejo zelo prav tisti deli najine opreme, ki je ne bova nosila nazaj v domovino - očala, čelne svetilke, različni klini, pomožne vrvice. Žal mi je, da Borisu ne morem dati svoje vrvi, ki jo je nekdo med reševanjem Ismaila »pospravil« v svojo malho. Tudi puha ne moreva odtujevati, ker ga bodo potrebovali naši himalajci. Po pokojnika pride skupina reševalcev iz baze, težko otovorjen jih spremlja tudi Riko. Mene zadolžijo za »ženski odred ". pridruži se nam nekaj tovarišev z omrzlinami in samotarjev. Čez Leninov ledenik udarimo diretissimo mimo Borisovih ovinkastih »študijskih poti«, spotoma pobiramo osamele skupine, med dru-308 gim nemške kolege, s katerimi smo bili skupaj na vrhu, in žalostnega dolgina Uweja, ki ga je tik pod ciljem onemogočila višinska bolezen. Tudi najboljša tolažba ga ne spravi v dobro voljo. Treba je nekaj časa; šele ob pomisli na usodo bolgarskega tovariša se nekoliko umiri. Pri tirikonu spet posedimo, na kupu smo pokojnik in živi, vendar nas to sožitje ne plaši, le šale mirujejo. Tudi kuhamo ne, saj so kuhalniki ostali v taboru aii odšli z reševalci. Nekateri fantje so v hoji čudno togi in nerodni. Omrzline? Ne, mučijo jih hemeroidi, ti zvesti spremljevalci odprav in zdravju neprijaznih jedilnih listov. Vrač, ki mu že bežen pogled v latrino pove več kot deset odgovorov, bo spet imel delo, za prvo silo ponudim nesrečnikom lasonil, ki ga na vseh gorskih poteh nosim s seboj. Nadaljujemo pot po spolzkem, črnem ledeniku do kotanje, od koder je treba nazaj v strmi, podirajoči se breg. Reševalci trpijo kot živali, še tisti, ki imamo na plečih samo lastno in taborno opremo, imamo dosti opravka. Pod nogami se vse lomi, kruši in trga, ledu in snega, ki sta poprej vezala razrahljano morensko pobočje, ni več. Daje celo neuničljivega Borisa, ki poleg drugega tovori še kamero in Kostjeve smuči. Pomoč seveda odkloni, rekoč, da me bo že zaprosil, če bo potreba. Tile ruski fantje imajo res divjo kondicijo! Sopihamo, spodletavamo, vmes mi prihaja na misel, da sem tu zagotovo poslednjič. Ugotovitev sprva ni prijetna, ko pa pomislim na svojo starost, sem vesel, da mi je bilo dano to veličastno doživetje, ki si ga pravzaprav nikdar nisem niti želel. Težke ture in udeležba v odpravah me nikoli niso mikali, vojna in povojne obremenitve mi niso omogočale, da bi se razvil v pravega plezalca. Izkušnje s te in kavkaške odprave pa bodo nedvomno koristne pri organizaciji naših odprav... Spustimo se po rdeči zemljini in že smo na prvih zelenicah s cvetjem Z grebena pritekajo rdeči potočki, vse žubori. Prileže se česen, ki smo ga že pogrešali. Tudi ta nam vrača vitamine in moči. V mirnem kotičku z bistro vodico se prvič po mesecu dni do sitega nalokam vode. Do Lukinih poljan se spustimo čez neroden skok, tam pa že cela vojska ljudi čaka na prevoz v bazo. Uslug majavih kamionov z drznimi vozniki, ki so vedno malce »pod paro«, se po možnosti izogibam. Pridružim se Igorju iz Leningrada, s katerim jo veselo mahneva kar peš. Spotoma opravljava skupne znance in se prebijava čez vode, ki so ob tem času najvišje. V glavnem gre s skoki s skale na skalo, ponekod pa kar po vodi; vse mine brez pretirano mokrih posledic. OD BAZNEGA TABORA DO NOMADOV PRI ŠARI-TAŠU V taboru spet bratski objemi, čestitke in trepljanje, da komaj utegneva naročiti avto za tovariše na Lukinih poljanah. Nekaj novinarjev pobira vtise o uspelem vzponu. V zasilni kopalnici se po dolgem času z nepopisnim užitkom očedim in olajšam telesne umazanije. Zdi se mi, da odtekajo z odplakami tudi dvomi in bojazni, ki so me spremljali vse od odhoda v Pamir. jWIWiTlilBIl Alajska dolina: mladi rod kolhoznikov pred jurio B. a. 1969 Tokrat je okusna tudi večerja, na večer pa se pojavi zdaj ta, zdaj oni kolega z ognjeno vodico; dviganja čaš ni ne konca ne kraja. Italijani prinesejo čudno posodo z gorečo površino in ustniki, ki gre sprva od ust do ust, nato pa prazna roma v šotor, kamor se kmalu odpravimo tudi sami. Torkovo jutro je lepo, nebo čisto, ozračje ne premore niti toliko vetra, da bi razgibal zastave, ki jih je dotlej surovo premetaval in cefral, nekatere pa povsem raztrgal. Zajtrk mine brez posebnega teka; ko podiramo šotore in pospravljamo svojo in skupno opremo, se nas ob mešanici veselja in žalosti vseh, ne le mene, že loteva potovalna mrzlica... Sledi zbor, kjer se inozemci in tovariši iz SZ zberemo vsak na svojem prostoru. Polkovnik Raček, eden od pionirjev sovjetskega alpinizma, nam v imenu Federacije alpinizma SSSR čestita k uspehu in vsem, ki smo bili na Leninovem vrhu, podeli tudi spominsko značko. Moja ima številko 883. Za sedemtisočak in za tisti čas je kar visoka. Do dandanes je nekako toliko ljudi stalo tudi že na Čomolungmi. Spustimo še zastave in se poslovimo od tovarišev, katerih poti se ločijo od naše. Nekaj jih bo še ostalo tu, drugi odhajajo po svoje. Poslovimo se od Ismaila, ki ga bo odpeljal helikopter; najbrž bi ga svojci radi pokopali v domačih tleh. Natovorimo se na kamione. Ne bi rad dramatiziral, a treba je povedati, da vožnja po zlizanih, strmih kolesni-cah na pamirskih morenah ni noben užitek. To je dobesedno tvegana ježa na kovinskem poskakujočem mustangu, med natovorjeno prtljago in tovariši, kar vse se od časa do časa zmeša v težko razrešljiv klobčič. Ko se krajina malce umiri, se vozimo med čredami drobnice, vmes so posamezni kosmati jaki, v daljavi jurte, včasih križa našo pot na smrt preplašen suslik. Ko mine most čez Kysil-Su, smo na cesti, ki vodi v Sari-Taš. S skupnimi močmi se izvlečemo iz pasti z globokim blatom in že se znajdemo na mejni kontroli, kjer nam poštempljajo potne liste. Odtod odrinemo v goste h kolhoznikom. Na tribuni vihrajo zastave, v ozračju valovijo mirni, otožni zvoki domače glasbe, v katerih slutimo širino step in včasih tudi prikrito strast. Nekam nerodno nam je, ko pozdravijo tudi nas in se je treba množici po stari šegi s poklonom pred vrsto zahvaliti za izkazano pozornost. Pojavijo se rokoborci na konjih. Bojevnika si ponudita dlan, nato pa vsak po svojih močeh in spretnosti pred očmi publike in dveh sodnikov poskušata drug drugega vreči iz sedla. Občudujemo mišičasta dedca in zvijačne trike, ko v osupljivi borbi s težavo ohranjata ravnotežje in uspešno ostajata v sedlih; da bi ju posnemal, nikomur od nas ne pride niti na misel. Od nekod se na konju pripodi dekle, ki jo poskuša ujeti postaven mladenič, prav tako na konju. Jezdeca brez zadrege dirjata zdaj tu, zdaj tam, po potrebi kar skozi množico. Domačinom to ni nič posebnega, marsikdo od nas pa na tihem upa, da bo ta miting prestal vsaj tako varno kot je dogajanje na gori. Izmažemo se brez praske, neko žensko pa le vržeta po tleh, vendar očitno brez hujših posledic. Dirkačem se pridruži celo nekaj fantov in deklet iz naše »internacionalne komande«. Spretni in pogumni so prav tako, kot so bili na gori. Med dogajanjem nam strežejo s kumisom, odlično pečeno ovčetino in kruhom. Sledi še predstava kulturno umetniške skupine iz Oša. Pevke v narodnih nošah prepevajo kirgiške pesmi, publika jih spodbuja, razvije se pravo ljudsko slavje. Mi fotografiramo, mamice s ponosom kažejo rdečelično mladež, POJEDINA ZA BOGOVE__ Ko mislimo, da je že vsega konec, pridejo po nas gospodarji iz juri. Z njimi moramo v njihove domove, kjer so nam pripravili gostijo. Širokopleči Ahmad naju in Mongola odpelje kar z avtomobilom, čeprav je jurta čisto blizu. Sezujemo se, preden vstopimo, nam ponudi vodo in brisačo, da se umijemo in osvežimo, nato se po turško usedemo na debelo preprogo. Pred nami je razgrnjen velik prt, na katerega gostiteljev prijatelj, zdravnik, nosi najrazličnejša jedila in jih vešče Večerni spokoj ALEŠ TACER Noč se tiha v gore spušča, sam pred kočo zdaj sedim; tu ni hrupa, tu ni trušča, tu se ves osvofcod/m. Napetost brez sledu izginja, v čistem miru duša plava, temna noč svoj plašč ogrinja, nepojmljiva je narava. čuj, popotnik, čuj, planinec, popusti v duši tej napeti, naj potegne te v vrtinec, poskušaj vse fo doživeti! razporeja, da je bogatija videti še večja. Vsega je dovolj, kruha, sladkarij, melon, steklenic s konjakom, skodelic za čaj in kitajskega porcelana za kumis. Gospodar pozna Jugoslavijo, kjer se je bil z Rdečo armado bojeval zadnje mesece vojne vihre. Pogosto omeni Tita, našega -gospodarja". Razodene nam, koliko duš je včlanjenih v kolhoz, koliko je komunistov, koliko živali premorejo. V kolhozu vlada vzajemnost, ki pride posebno do veljave po hudih zimah, kakršna je bila pretekla. Na vrsti je ovčja juha s čebulo, brez kakršnegakoli slabega priokusa. Uživa se brez žlic; ko se malce ohladi, jo z velikim užitkom srebamo iz skodel, da v jurti kar cvrči - na bonton se ne oziramo. Začne se faza žganih pijač, skozi katero se z Rikom pretolčeva v glavnem uspešno in brez posledic. Gospodar v rafalih nazdravlja zdaj »rodini«, zdaj Titu, zdaj kolhozu, zdaj Jugoslaviji in konjak tudi v resnici popije, medtem ko midva goljufava, saj bi naju sicer na smrt bolna že kmalu odnesli k vraču v ordinacijo, će v skodelico z ognjeno vodo »slučajno« pade olupek ali melonina pečka, Ahmad osebno likvidira vsebino, da bi naju ne motilo ne-bodigatreba smetovje. Prinesejo ogromen srebrn krožnik, na katerem je okusno pečeno ovčje meso. Vsak si lahko vzame, kar si želi, meni kot najstarejšemu pa grozi še ovčja glava, sicer največja poslastica in počastitev gosta, kateremu jo ponudijo. To je stvar za sladokusce in poznavalce protokola. Z glave odrežem nekaj mesa, ostale postopke, ki vodijo do možganov, pa zavlačujem, da bi jih v splošnem direndaju opravili vešči Nemci in Poljaki, ki pridejo na obisk. Tako se kočljivi problem razreši sam od sebe, brez blamaže za mene in brez slabe volje za gospodarja. Še dobro, da ne ponujajo slanega čaja z žaltavim surovim maslom, kot je navada med šerpami v Nepalu in Ti betu I Strežemo si z ovčino, slaščicami in kruhom, ki gredo zares v slast. Poznajo se nam tedni na gori, kjer ni bilo možnosti niti teka za normalno prehranjevanje, kaj šele za kake požrtije. Kljub izdatni hrani v bazi po vrnitvi smo še vedno izstradani in dehldrirani. Pred slovesom je na vrsti obdaritev gospodarja. Z Rikom sva sprva v zadregi, saj doma nisva vedela, kaj vse naju čaka in razen značk nisva vzela s seboj nič vrednega. Reši naju moj švicarski oficirski nož, ob katerem gospodarju oči kar zasijejo. Kaže, da sva mu z njim zares ustregla. Navsezadnje je pa že nekaj drugega kot neuporabne značke, s katerimi bi osrečil kvečjemu ženske in otroke. S pozno uro se pojavi želja po spancu, naključni gostje pa le neradi odidejo; nekateri se precej okajeni odpravijo v kino. Za hip moramo ven, na prosto, tudi mi. Tiho noč moti brnenje agregata. Noč na 3200 metrih je hladna, na nebu sveti milijon zvezd. Potem se zalezemo v prešite odeje gosodarja Ahmada. Spimo kot ubiti, brez prebujanja. Bilanca telesa je še kar negativna. Kar sprejme, vse predela in potakne po celicah, nič ne sme v izgubo! Zjutraj nama polkovnik Raček naroča pozdrave za Miho Potočnika in udeležence naše prve odprave v Pamir. Razkaže nam bližnje vrhove, večinoma pet- in šesttisočake, ki so večidel že na kitajskih tleh in seveda še nedotaknjeni. Pozornost zbuja zlasti vitka, strma piramida Po graničnika. Nadvse okusen in slasten zajtrk z obilico čebule se dodobra zavleče; šele ko nas Nakim iz vodstva glasno priganja, se končno ginjeni poslovimo od tršatega gostitelja in njegove družine. ZA SLOVO SPET OŠ IN MOSKVA Pot je dolga, polna čudovitih razgledov, ki jih zavoljo obmejnega pasu ne ovekovečimo s svojimi fotoaparati. Spotoma se za hipec spet ustavimo na sedlu, odkoder poslednjič vidimo plečati Leninov vrh. V Toplih vodah so med našo odsotnostjo pozidali most, v gosteh imajo letoviščarje, ki se jim pridružimo pri mizi. Tam pospravimo popotnico, ki nas spremlja že od kolhoza. Naš cilj je sedaj Oš, kjer se po treh urah nastanimo v starem orientalsko zanikrnem hotelu. Miru seveda ni: niti pošte ne morem oddati, a če je lahko počakala do danes, bo še do jutri. Zvečer se zberemo v restavraciji. Večerji sledijo banket, govorance, zdravice. Umetnik Šlsko razpravlja o vrednotah alpinizma. Mimogrede pikne Poljake, ki po nesreči bolgarskega tovariša niso sodelovali v reševalni akciji, ampak tebi nič meni nič lepo sestopili v dolino. Bradati Peter obtožbe zavrne in s kolegi užaljen odide, kmalu pa se spet vsi vrnejo. Puščobneži okoli polnoči odrinemo v hotel. Radi bi spali, a se s Konop-Ijovim zapletemo v dolg razgovor o opremi. Huda vročina nam tako in tako ne da spati. Smo na rodovitnih srednjeazijskih ravnicah, kjer uspeva odličen bombaž. Zato si naslednjega dne ogledamo bližnjo tovarno svile, ustanovljeno leta 1929. Seznanijo Planika VERA PIPAL Planika bela zacvetela spet bo sredi sivih sten. Ve, kako zelo je lepa in priljubljena ljudem. Encijan in rododendron. lepi jeglič in volčin -poleg nje so vsi lepotci naših ljubljenih planin. Naj krasijo naše gore, naj nam z njimi bo lepo. Božajmo jih le s pogledi in umaknimo roko. nas z delovnim procesom in gospodarjenjem; Se najbolj nas zanima, kako nastajajo kokoni. Za spomin nam podarijo svilene rutice. Sledi potikanje po bazarju, kjer Japonci kupujejo nakit in parajo živce svojemu spremljevalcu Nakimu, ki nestrpno priganja k odhodu na letališče. Pričenja se nam muditi. Z nami sta že tudi mladi Alois Huber in Sepp Fuchs. Reševalci so ju rešili iz pasti na Leninovem vrhu in s trudom spravili do baze, odkoder sta v Oš priletela s sanitetnim helikopterjem Rdeče armade. Alois si je že dobro opomogel, le med hojo ga še nekoliko zanaša, Seppa je bolj udarilo In še vedno ni kaj pridna pri sebi. To se boleče odraža v njegovi otopelosti In zmedeni govorici, ko letimo proti Moskvi. Tam ga opolnoči prevzame rešilec In odpelje v bolnišnico, nas pa Kropf in Kaspin odpeljeta v »Gostinico Sputnik«. Med temeljito kopeljo pridejo na vrsto tudi lasje, v katerih se je ug-nezdila vsakovrstna umazanija. Se dobro, da ni ušil Šele potem lahko pomisliva na zasluženo spanje. Zbudiva se šele pozno dopoldne, ko prijatelje že skrbi, kaj je z nama. Najprej je na vrsti frizer, kjer se otresem viška svojih dolgih nekoliko osivelih las. Nekaj tovarišev se čudi in me kar ne prepozna, ko se pojavim pred njimi ves oskubljen in na pogled menda celo nekaj let mlajši. Kosilo je združeno z zdravicami. Predsedniku Profsoju-zov Hromovu podariva slovensko zastavico, ki je bila z nama na vrhu. Tiskovna konferenca je medla, novinarjev malo, izjema sta dopisnica in dopisnik iz Nemške demokratične republike. Alpinizem očitno ne privlači časopisnih hiš niti novinarjev. Odmeva kvečjemu kaka hujša nesreča ali vzpon na zelo zaguljen vrti. Popoldne urejamo svoje stvari, pišemo dnevnike, da bi nadoknadili zamujeno, dokler je spomin še živ. Zvečer se poslovimo od Francozov in Italijanov, zarana odhajajo. Spet smo pozni. NA KONCU ŠE ENA SMRT V soboto gremo s Tajo in Madžaroma na oglede v Galerijo Tretjakov, kjer pasemo oči na imenitnih slikah; gore v ruski upodabljajoči umetnosti niso brez odmeva. Gledamo Elbrus v mesečini, prizore iz Kavkaza, kašmirske ledenike. Med kosilom se razveselimo Tonija in Martina. Slednjega pustolovščina ni prav nič prizadela, Toni pa je shujšal za osem kilogramov in bi med drugim rad vedel, kje bi se dalo naročiti naše višinske škornje, ki so se dobro obnesli tudi ruskim reševalcem. Kasno popoldne nas Boris povabi na malico, ki jo sami pripravimo pri prevajalki Taji v njenem stanovanju v Ulici Krupske. Je prostorno in funkcionalno, sicer pa bolj grobo, pač rusko... Na kupu so trije Juriji, korenjaški Gena je brez svojega oprtnika pol manj širok, ko! je bil videti na gori. Prišli so še Sergej z ženo, nekoliko zamorjeni doktorand Saša, Luvsan, Bolgari z neko novo Nino, ne tisto iz naše pamirske skupine. Žal nam je, da ni zraven še nje in vseh drugih, a tako je pač. Naše življenje je eno samo Bilo Je In minilo, že Jutri teh èotorov pod pnnIrskimi velikani ne bo ve«.A£lkTa£,5.a. 1963 prihajanje, shajanje, sobivanje, razhajanje in odhajanje. Tako je bilo in tako tudi vselej bo. Taja in Jurij sta menda že temeljito utrujena, ko naju v nedeljo dopoldne spet spremljata pred Kremelj na ogled tamkajšnjih znamenitosti, a tega z ničemer ne pokažeta. Nemci, oba Mongola in Avstrijci odhajajo. Sepp ostaja v bolnišnici, vendar mu usoda ni naklonjena, Nekaj dni kasneje ga zaradi notranjih krvavitev premaga smrt. Zvečer se posloviva, v hotelu pripraviva svoje bisage in tako dočakava svoj dan. Odrineva na našo ambasado, kjer naju z besedami »Pa znate, meni se ovaj sport ne sviđa« kar na stopnicah odpravi - vratar. Funkcionarji nimajo časa, da bi ga zapravljali z nekakšnimi alpinisti. Jeziva se, da sva po nemarnem zapravljala čas in denar, S taksijem odrineva na letališče, kjer naju pri prtljagi krepko pritisne debela matrona. Je pač psiholog, ki že iz reakcije obraznih mišic med prenašanjem svinjsko težke torbe s kovačijo ugane, da tam ni samo milo in druga -osebna prtljaga«. Še dobro, da imava denar! Zadnji hip pridirja še Jurij, poslovimo se in že smo v letalu. Dan kasneje me prijazni Lojze Golob s Planinske zveze s kombijem zapelje v Škofjo Loko. Začenjajo se nove zgodbe, pamirska je dokončno končana, ostala so le doživetja in spomini... 311 JANEZ SLOKAN IZ MENGŠA JE V GORAH PREŽIVEL UDAREC STRELE VRNITEV 2 ONE STRANI MIRO ŠTEBE V informativnem glasilu članov Planinskega društva Onger iz Trzina Ongrčki je lanskega oktobra izšel zanimiv prispevek o tem, kako je še tako izkušen gornik in obiskovalec hribov včasih premalo previden, ko je vse odvisno od preudarne in hitre odločitve. Ker bo letošnje poletje v gorah, domačih in tujih, zanesljivo spet grmelo in treskata, ponatiskujemo del prispevka iz tega g/as//a, ki se nanaša na ognjeno nevarnost Če nič drugega bi se iz njega morda naučili to, da se je treba v takem vremenu, v kakršnem se je zgodila nesreča, nemudoma umakniti v varnejše doline. (Op. ur.) * * * Precej članov našega društva pozna Janeza Slokana ali Džordža, kot ga kličemo prijatelji, saj je predsednik sosednjega planinskega društva iz Mengša, še zlasti dobro pa ga poznamo tisti, ki nas je pred leti vodil na društveni izlet v Pireneje. Ker je med slovenskimi planinci prav gotovo najboljši poznavalec tega gorstva, ga vsako leto oblegajo številne skupine, ki bi želele, da jih popelje v tiste zanimive in vsaj za Slovence premalo znane hribe. Letos je članom PD IMP iz Ljubljane, ki jih je pred leti že vodil v Pireneje, uspelo, da so ga vendarle nagovorili za vodenje njihovega izleta na najvišje vrhove mejnega gorovja med Španijo in Francijo. Med vzponom na najvišji vrh pogorja pa se je zgodila precej nenavadna nesreča, ki jo je Janez preživel le po čudežu. Posebej za bralce Ongrčkov nam je povedal, kaj se je takrat dogajalo na grebenu Pica de Aneto. »Sprva je šlo vse po načrtih. Z letalom sem s sinovoma priletel za člani odprave, ki so že bili v Španiji. Najprej smo si ogledali zanimivo gorovje Monserat nad Barcelono, potem pa smo se podali v osrednji, najvišji del Pirenejev. Podobno kot s Trzinci pred leti smo šli tudi mi za aklimatizacijo najprej na nižji vrti Monte Pademo. Osvojili smo ga 6. julija, naslednji dan zgodaj zjutraj pa smo začeli vzpon na očaka pirenejskih vrhov, Pico de Aneto (3404 m). Vreme je zjutraj kazalo kar dobro, le na francoski strani gorovja so se kazali oblaki. Kot s Trzinci smo šli tudi s člani PD IMP najprej proti gornjemu prelazu na ledenik Pica de Aneto. Po malici smo se spustili na ledenik, tam pa nas je zajela megla. Na sedlu Corona je iz megle začelo pršeti, vendar smo vzf>on nadaljevali in se povzpeli na vršni greben, kjer je bilo treba narediti vrvno ograjo. Ko sem čiane odprave počasi drugega za drugim puščal proti vrhu, je začelo deževati. Nenadoma je dvakrat zagrmelo; bolje bi to opisal, če bi rekel, da je dvakrat počilo. Hitro sem zato dal ukaz: Takoj vsi doli Čimprej moramo v vamo dolinol Prva pomoč: tudi mobilni telefon Vsaka pot v gore je vedno vsaj nekoliko tvegana: Če se človeku kaj zdravstveno nepredvidenega zgodi v dolini, pokliče zdravnika in čez kratek čas pride na pomoč rešilni avto; če se kaj takega zgodi v hribih, traja bistveno dalj časa, da pride pomoč. Kaj naj bi torej skupaj z vsem drugim dali v nahrbtnik, da bi preprečili najhujše? In ali lahko v takem primeru dovolj uspešno pomaga kdo iz planinske skupine, vodnik, na primer? Dobri poznavalci gorskih razmer pravijo, da naj bi vsakdo, ki se odpravlja v gore, natančno premislil, ali se lahko loti takega podviga ali ne; načelno izhodišče takih premišljevanj je namreč takšno, da vsak človek sam zase najbolj natančno pozna svoje zdravstvene šibke točke in mora torej predvsem sam poskrbeti zase. Sanitetne torbe so za hribovske razmere iz vrste vzrokov popolnoma neprimerne, vendar obstaja denarno prav ugodna alternativa, s katero lahko vsakdo nadomesti svojo domačo lekarno. V trgovini je treba samo kupiti majhno poceni torbico, nemara s predali, ki se zapira z zadrgo, in jo individualno napolniti, pri čemer je pomembno, da vzamemo s seboj le najvažnejša zdravila. Naj svetujemo: zdravila proti alergijam, predvsem proti pikom žuželk (na primer kamagel), kakšne kapljice proti nenadni slabosti (njega dni so bile zelo v uporabi bal-drijanove kapljice, ki so jih kapnili na kocko sladkorja, oboje, tako kapljice kot sladkor, pa bi bilo uporabno tudi sedaj), kakšno razkužilo za rane, bodisi razpršilo, bodisi mazilo, ki hkrati tudi hladi rano. ali pa prašek ali tekočino (v lekarni bodo znali najbolje svetovati), sterilni povoj, morda celo dva ali tri različnih širin, elastični povoj, trikotno ruto, vsekakor obliž, morda komplet različnih velikosti, ki se ga kupi v lekarni in zavzame komajda kaj prostora, morda še obliž brez prilepljenega koščka gaze, ki ga nalepimo na peto ali prst, če začutimo, da bi nas lahko ožulil čevelj, in »astronavtsko« aluminijasto folijo, v katero bi se zavili, če bi v gorah zašli in bi morali prenočiti na prostem. Seveda je mogoče ta seznam za posebne podvige ustrezno dopolniti. Pomembno je, da pred vsako potjo vsebino te torbice pregledamo in po potrebi dopolnimo. Če pa gremo v gore v skupini, je koristno, da bi bil v njej vsaj eden, ki obvlada prvo pomoč. V nekaterih nemških planinskih društvih zdaj najresneje razpravljajo o tem, ali naj bi bil za vsako organizirano planinsko skupino del »predpisane« opreme tudi mobilni telefon, s katerim bi ob nesreči takoj poklicati na pomoč gorske reševalce. ČUDEŽNA REŠITEV Vsi so me ubogali in varno sestopili, Na ostrem grebenu, ki se na južno stran za 150 metrov prevesi v globino, na nasprotni, severni strani pa za 250 metrov, sem ostal le še jaz. Hotel sem podreti vrvno ograjo in se spustiti za drugimi, ko se je zgodilo. Ravno sem se sklonil k vozlu, da bi ga podrl, ko me je zadela strela. Prijatelji na pobočju so videli le oblak prahu in moj klobuk, ki se je dvignil v zrak in padel nazaj. Ali sem imel klobuk še na glavi ali ne, ne ve nihče, saj so v oblaku videli le klobuk, ko so prišli do mene, pa sem imel klobuk še na glavi. Kaj se je takrat dogajalo z mano, ne vem, saj sem izgubil spomin." Drugi člani odprave so bili pretreseni. Vodja Marjan je predlagal, da naj čim hitreje sestopijo in da naj bi po Janeza prišli reševalci. Španec, pravzaprav Bask Jose Miguel je začel jokati, Janezov dobri prijatelj Carlos, ki je bil že tudi v Trzinu, pa je začel plezati ob pritrjeni vrvi proti Janezu, Ker se je po petih minutah oblak prahu polegel, so videli, da se Janezov klobuk spet premika. Carlos je na vso moč pohitel in priplezal do Janeza, še preden je ta naredil kakšen usoden korak, ko bi prav gotovo zdrsnil v globino. -Bilo je prav čudno, da me ni vrglo ne na eno in ne na drugo stran, saj bi bil to zame zanesljiv konec. Ne vem sicer, kaj se je takrat godilo z mano, vendar mi ni bilo nič hudo. Če je takšno umiranje, me ni nič strah tega. Ko sem začel prihajati k sebi, se mi je zdelo, da me obdaja nenavadna svetloba in da sem v Pamploni na vrtu Carlosove hiše. Ker mi je bilo toplo, sem hotel stopiti do tuša, da bi se stuširal. Na srečo pa je to mojo namero preprečil Carlos, saj me je pred korakom v praznino pravočasno zaustavil. Carlos mi je postavljal neumna vprašanja: če vem, kdo sem, kdo je on, kje sva. Vse sem mu pravilno odgovoril, čeprav se tega potem nisem več spomnil. Le na vprašanje, kaj se mi je zgodilo, nisem vedel odgovora. STRELA JE ŠLA PO VODI S Carlosom, ki je še prej pospravil opremo, sva se spustila do drugih. Bili so presenečeni in niso vedeli, kaj bi, jaz pa sem jim rekel: 'Nič ne skrbite, varno in srečno vas bom pripeljal v dolinol' Počasi smo sestopili, na sedlu smo se združili s preostalim delom skupine in vse sem res srečno pripeljal s hriba,« Janez je pozneje na temenu glave pokazal ožgan košček kože, ožgan pa je imel tudi palec na nogi. Koža se mu je kasneje olupila, drugih fizičnih posledic udara strele pa ni zaznal, čeprav je ime! prav gotovo vsaj pretres možganov. Strokovnjaki so mu pozneje povedali, da sta bili pri tej nesreči dve olajševalni okoliščini, ki sta mu najverjetneje rešili življenje: bil je prepoten in moker od dežja in tako je elektrika strele stekla preko njega po vlagi, ki je boljši električni prevodnik. Po tem dogodku, ki bi ga skoraj veljal življeje, je Janez nekako pomirjen in drugače gleda na življenje in smrt. Akcija »Varnost v gorah« AKTION SICHERHEIT IN DEN BERGEN" AKCIJA "VARNOST V GORAH' A2IONE 'SICUREZZA IN MONTAGNA" NACRT IZLETA t O načrtovanem Izletu v gore vselej seznanite znancu ali soi^jdnlke. Redno se vpisujte v vpisno knjigo v kočah, na vrhovih in v stenah V primeru, da vam zgoraj zapisano nI možno storiti, vpišite vaš načrtovani tale t na ta obrazcc, Vait morebitno iskanje ail reševanje bo vsletni skalnati svet, kamor zaidejo le redki. Ampak potihoma sem verjel v pričakovanje velike gomiške avanture. Prijatelj mi je zaupal in ko sva krenila, so bile vse druge misli pozabljene. Sedaj je bila le še pot. Hitro sva dospela do studenca, do zadnje skromne vode in za naju zadnjih rdeče-belih znamenj ob poti. Tu sva krenila po svoje, na levo, iskaje potko med kamnitimi možički, po meliščih pod stenami Luknje peči in Dimnikov. Nekaj me je tedaj boleče presuniio: kam se vendar podajava? Toda kocka odločitve je že zdavnaj padla, prikrita želja po novem zahtevnem gorniškem doživetju naju je povsem obvladala in zasvojila. Vrnitve ni bilo več! Raje sem se oziral na uhojeno pot tja gor proti Peklu in visokemu robu Triglavskih podov, da mi je veselo zaigralo pri duši; spomnil sem se: pred ietom sem tod hodil na Triglav s svojima hčerama Ano in Uršo ter njunima prijateljema Klavdijo in Andrejem. Potem ko so uvideli, da bo pot le dolga in strma in se je tudi najmlajša Ana temu vdala In privadila, je naša hoja postala le še eno lepo zmerno romarsko popotovanje s prijetnimi počitki, ko sem kar moral še sam biti tako mladostno razigran z njimi. Tako sem si zaposlil misli s spomini, da mi je pot čez melišče kar nanagloma minila. Čez rob sva z Marjanom stopila v zelene strmine rušja in macesnov na Macesnovcu. Skromna potka se je vešče vila proti vrhnjemu grebenu, se pustila izgubiti in spet najti, da Sedaj sva s prijateljem našla svoj mir na Macesnovcu: Marjan ob križu Iz rogovil, zadaj levo stene Dimnikov. In sonce eh Je naselilo Se v meni: na vrhu Prevčevege izstopa Slovenske smeri v Steni. • c:c Marjan Turđlc sva nazadnje med zadnjim rušjem stopila na piano. Na odprto. Nad divje prepadna pobočja daleč nizdol do Krme, ko si je na drugi strani pogled že iskal nove slike od Debele peči do Lipanskega vrha. Spet so v meni zaigrali prijetni spomini: šele pred mesecem sem tam vodil Ano, Uršo in Jernejo Na tem dolgem grebenu smo plašili zvedave ovce, plezali čez skalne odstavke, prepevali, sam sem še precej smešno poskušal vriskati; bilo je spet kot vedno v dobri otroški družbi, prav veselo in razigrano. Tam čez, onkraj globoke Krme, pa se je na trenutke ves v sijočem soncu, pa spet v vetrovnih meglicah venomer razkrivat slikoviti dolgi greben od Macesnovca do Rja-vine. Kakor da bi me še enkrat povabil! Na grebenu Macesnovca seje za naju z Marjanom prava zgodba šele začenjala. Potke ni bilo več. ko sva čez strme trate med viharniki in skalami iskala prehode pod Dimnike in ko je pogled pogosto neovirano zastal šele prav spodaj na ravnicah Krme. Dan se je že naglo poslavljal, ko je prijatelj na grebenu v zavetju rušja le našel prijeten prostor za prenočevanje. Tiha zvezdnata noč je utišala tudi najine besede. Zavita v udobje spalnih vreč sva ždela vsak v svojem gnezdu. Tam zgoraj pa se je visoko in daleč dvigovala svetla stena Dimnikov. Nisem več razmišljal, kod bova jutri iskala svojo strmo pot. Noč s svojo močjo mi je jemala spanec, me zapeljevala v preštevilne vabljive 344 misli iz vsakdana, me vodila od slike do slike mojih dra- gih ljudi, v dolg pogovor s sabo... Pa spet v poslušanje gorske tišine, h kriku mimobežne ptice, daljnim neznanim šumom... K vsej tej nočni glasbi gora. BOJ Vedel sem iz skopih informacij, da morava pod skalovjem Dimnikov čim dalje v desno. Začetek ni spodbuden. Drseči grušč, zaplate peščene zemlje, strme trate... Prave preboje od rušja do rušja se greva, od macesna do macesna, da se raje kar naveževa in opremiva v plezalca, ko skušava najti prehod v steno. Potem le ugledava polico v levo, ki nakazuje vstop v široko grapo. Pa je spet le naložen drseči grušč in razrahljano pečevje. Odneham. Sestopim. Vse je tako tvegano in obupno nevarno. V meni se pojavi dvom o obetavnem doživetju, o pričakovani veliki gorniški avanturi. Sem preveč obljubljal sebi in prijatelju? Veliko sva po gorah že doživela skupaj na označenih in neoznačenih poteh, na turnem smučanju, z gorskimi bicikli. In danes naj bi se poskusila še v plezanju: meni kot nadaljevanje dolgoletne igre, prijatelju kot začetek. Mar bo razočaranje že v prvo? Po tem razdrobljenem svetu pač ne bo alpinizma! Molčim, še verjamem. Tudi Marjan še ni izgubil upanja. Greva naprej. Pod vznožjem pečin spet iščeva poti pod nakazane skalne grebene proti vrhu Dimnikov, dokler se nama na travnatem pomolu ne odpre pogled na novo grapo. Zdi se bolj prehodna. Prijatelj me motri, privezan na macesen, ko se spet skušam z vstopno polico, nato pa po grapi. Ampak slika je podobna: dro-ban grušč, strma peščena zemlja In razmejene skale. Zgoraj mora biti bolje, si govorim in previdno vztrajno napredujem, ko so mi prava opora le redki drobni rušnati grmički, do odrešilnega viharnika ob izteku vrvi. Nadaljujeva v drugi raztežaj. Res je pobočje nekoliko trdnejše in obetavnejše. Čez raz se spustim v skalnato grapo, v nekakšen kotel v zatrepu nizkih sten. Marjan navdušen pri hiti do mene, da komaj povzemam vrv. Vendar skala, stena, pravo plezanje! Tako se glasno veseliva, ko se vzpenjam naprej čez lepo razčlenjen prag. Toda po desetih metrih kot odsekano: komaj začeto v lepšem je že končano. S težavo izstopim iz stene v pobočje hudo strmega drobnega sprijetega peščenega grušča proti levi. Kaj pa desno? Ne, ne, tam je še večji obup! Razdrobljene rdeče skale, rdeč pesek in zemlja. Kot bi razdejanje povzročila rušilna strela. Moram torej v levo. Tam zgoraj se kaže nekaj rušja in spet trdnejših skal. Nič ne govorim prijatelju in hva-ležem sem mu, ko me nič ne sprašuje. Le skušam nekako plezati, se bolj plaziti po gori. Kopljem opore in stopinje v pesek in grušč, krčevito se oprijemljem redkih drobnih oprimkov, se naslanjam na varljivo strmino... Pomikam se počasi in prav po mačje previdno do prvih skal. Tako je za mano že kakšnih dvajset metrov prosto padajoče vrvi. Dvajset metrov boja. Ampak -kakšnega boja vendar! Kjer pot vodi le še naprej. Kjer vrnitev ni mogoča. Kjer plezam za svoje življenje! Ko vem, da bi le z majhnim napačnim gibom povzročil zdrs in najbrž strahoten padec čez skalni prag. spet veselejše besede prijatelja. Vem, hud boj je bil še maloprej, sedaj pa morava naprej. Široka stopničasta polica se poševno navzgor pne tja proti levi. Edina smer za naju. Spet je najprej nekaj grušča, ampak skala je trdnejša. Kakšno razkošje! Previdno tipam vse do širokega balkona v grebenu, kjer se pot povsem ne-nadejano konCa nad prepadi. Obsediva v rušju kot v razglednem orlovskem gnezdu, zreva v dolino Krme in se zamisliva. Se bo pot izšla ali bova spet zašla v nove nevarne pasti gore, ko nikjer več ne vidiva zanesljivih izhodov? Hitro in brez kesanja se odločiva: najino iskanje navzgor, ta velika gorniška avantura, se tu prelamlja. Greben nizdol je na gosto poraščen s trdnim rušjem in viharnimi macesni. Le nekaj spustov z vrvjo bo potrebnih. Po dobri uri utrujeno obsediva na najinem prijetnem prostoru za prenočevanje. Globoko v sebi še tlačim: kje sva vendar zgrešila pot v steni Dimnikov, da se je bilo treba tako neslavno obrniti? Pa sem hkrati vse bolj srečen in vesel, da naju je gora izpustila. Oprtava nahrbtnike in se napotiva Cez strme trate do tiste potke na Macesnovec. SPET GORI SVETLA LUČ Bolesti v duši. ki sem si jih zadal v steni Dimnikov, so mi še kar ostajale. Nikomur nisem zmogel pripovedovati te zgodbe, le v nočnih urah brez spanca me je še opominjalo: le kaj mi je tega treba bilo? Moral sem spet v gore. Na neko dobro, staro pot. S hčerko Ano in njeno prijateljico Mojco smo se podali na Peco. Šli smo po slikoviti zavarovani poti in zaigralo je v meni, ko sem ju gledal, kako z veseljem in vztrajno sta se vzpenjali, se vmes zavzeto pogovarjali, pa spet postali za razglede tja dol v Toplo, od koder so, kot zmeraj, pozvanjali oddaljeni zvonci pasočih se čred. Na vrhu je bilo megle in sonca. Dolgo smo ostali v številni družbi na tistih mehkih tratah. Tedaj sem že vedel, da mi spet gori svetla luč in kaže pot naprej v gore. Tiho v sebi sem bil globoko hvaležen Ani in Mojci, da sta odšli z mano na pot. Teden zatem sva z Marjanom vstopila v Slovensko smer v Steni. Zaključek te dolge zgodbe se je začel s čudovitim koncertom Vlada Kreslina in njegovih muzikantov v ljubljanskih Križankah, Godba je še odmevala v meni, ko sva se v pozni nočni uri poslovila od ženske družbe in odhitela: spet goram naproti! Zjutraj Je bila Stena v megli do vznožja. Ampak vedel sem: zgoraj je sonce in modro nebo, KAKOR ROMANJE Marjan mi nekaj kliče, me nekaj sprašuje. Pa kot da ne slišim. Ne odgovarjam, ne morem, ne znam povedati, saj tu ni odgovora. Je le še moje plazenje naprej po strmini. Iščem, kopljem, tipam, božam, grabim... Nazadnje so tu trdne korenine rušnatih grmičkov. Dovolj trdne za varovanje. TEŽKE MISLI V KRUŠLJIVI STENI S hladno glavo mi je uspelo čez to srhljivo nevarno pobočje. Kaj takega ob vzponu res nisem pričakoval. Ne zase, še manj za prijatelja. Stojim na varnem ob rušju in tedaj pride za mano: le kaj mi je tega treba biio? Je bilo tisto boleče presunjenje v mojem srcu včeraj, kam se vendar podajava, znamenje in opozorilo? Nočem razmišljati, ko me misel, le kaj mi je tega treba bilo, ne zapusti več. Tolče mi v glavi in v duši, ko plezam naprej med rušjem in vsaj nekaj zanesljivejšimi skalami tja za odsekan rob. Tu lahko dobro varujem Marjana. Tiho je, ko se povzpne za mano. Zaveda se, kam sva zašla. V meni pa je še kar tisto: le kaj mi je... ? Kot neki poduk. Kot prepričevanje: ostati bi mora! zvest gorskim potem, ki jih poznam, jih bolj čutim in so mi bližje. Toda ta greben od Macesnovca do Rjavine, se skušam ubraniti svoji vesti: mar nisem upal in verjel vanj kot v svojega?! Kot verjamem v gore od tistega dne, ko so mi pokazali pot nanje! Da, toliko lepega so mi dale, tolikokrat pa so me hkrati tudi trdo preizkušale. Ni mi bilo prizaneseno z udarci, z bolečino, z bližino smrti... Samo neka svetla luč me je venomer vodila naprej ter kazala pot volje, vztrajnosti in upanja. Pripeljala me je tudi sem v severno steno Dimnikov, v ta tako nevarni svet, kot ga v gorah v vseh svojih dolgih letih gorništva še nisem doživel. Mar hoče zdaj ugasniti? Gore, kaj boste še zahtevale od mene? Da, te gore, ki jim tako radi pravim »moje gore»l Ali bi lahko samo še kosil travo okrog domače hiše, urejal vrt, cvetlične grede, sadovnjak? Počenjal samo še vse tiste običajne, vsakdanje stvari? Se vrtel v trikotniku služba, dom, prosti dnevi z zatrtimi osebnostnimi željami, podrejen hotenju ideala skupnosti, ko mi kakor neznanci govorijo: zgradil si dom, imaš ženo in otroke? Kako je vse res! Mnogi me ne znajo in nočejo videti v dušo, ki govori in vpije, da tudi sam poznam stiske gornika, moža in očeta, dvome in slabo vest, preizkušnje trdnosti duha, kar je pravzaprav tudi gorniško samoljubje, ta že kar odvisniška zagledanost v ta svet. In ki mi naprej prišepetava o lepoti v gorah. Tisti notranji, ki jo tako rad podelim med svoje in naprej, akoravno Cesto obstojim pred zaprtimi vrati, pred praznino, sam s sabo. In ki mi še pôje o zvestobi goram. O zvestobi sebi, da sem potem lahko zvest tudi drugim. Ali bi torej lahko pozabil gorske steze, skale in smučišča? Morda. Morda bi postal pijanec in pesnik praznih ter izgubljenih upov v neki drugi, tuji osebi. V drugem človeku. Ali naveličan, zdolgočasen malo-meščan. Ali, ali, ali - ko je to naše drago življenje ob vsem dobrem in lepem včasih tako prekleto zagonetno zavozlano! Težke misli si umirim ob pogledih na bližnji zeleni Macesnovec in gozdove tja noter do Radovne. Umirijo me Ta dan je vse tako drugače. Mirno je v moji duši, čeprav se iz globin oglaša pritajeno pričakovanje, nekaj tiste znane tesnobe pred vstopom v steno. Pred plezanjem. Počasi hodiva proti Steni. Vem. kako si Marjan želi po Slovenski smeri in hočem z njim deliti to pričakovano veselje. Vstopne skale so kot običajno vlažne, neprijetne in 345 hladne. Naprej pa gre - kakor romanje. Megla ni moleča, pot poznam. Vodim čez strme grušče do Macesnov, pa naokrog in navzdol v kotel ter naprej do Belih plati. Nenavezana nadaljujeva lepo plezanje. Pod Bučerjevo steno se megla še zgosti. Skala postane mokra in spolzka, zato se naveževa in varujeva do Zlatorogovih steza pod Slovensko grapo. Tedaj pa se začne tisto, kar sem slutil že zjutraj: megle se nana-glo trgajo in že je zgoraj eno samo modro nebo nad sončnimi skalami vrhnih stolpov. Pesem zahvale ob tej nenadni sliki gorske lepote bi morala zapeti, pa te obstoj iva kot pobožna častilca. Izberem Prevčev izstop. Morda bi bilo bolje v desno, v Frelihovo prečnico, kajti hitro naletiva na nerodne, strme, nevarno polzeče grušče. Za trenutek se spomnim Dimnikov, pa jih spet pozabim. Tu, v Steni, je pač povsem drugačna zgodba; iščeva trdne prehode levo In desno od grape, po policah in bolj strmih odstavkih, se pod nekim pragom spet naveževa - dokler niso samo še sončne vršne trate. In ves svetal pogled na Triglav. Sonce se je naselilo še v meni. In v prijatelju. Vidim mu na obrazu. V sebi se zahvalim Bogu, SPOMIN NA LEPO PLEZANJE PRED VEC KOT 60 LETI_____ PONOČI OB LUNINI SVEČAVI NA JALOVEC DUŠAN ČERNIČ Bilo je julija 1938, ko sem bil kot najstnik pri teti v Podkorenu, kjer se me je kmalu prijela hribovska mrzlica; ob vsaki priložnosti sem jo mahnil na katerega od okoliških hribov, ki so kar vabili na obisk. Na Jalovcu sem do takrat enkrat že bil in sedaj me je zopet zamikal. V Podkorenem sem se spoznal z Miho Arihom, dobrim plezalcem, ki so ga gore tudi osvojile. Bilje mizar in ker čez dan ni utegnil, sva se odločila, da greva na Jalovec ponoči - seveda ob polni luni, saj svetilke nisva imela. In res sva se tistega večera bolj za šalo zapeljala z zadnjim vlakom s Podkorena do Rateč; pred rateško železniško postajo sva nastopila svojo nočno turo na Jalovec. Luna je prijazno svetila, oblakov ni bilo, povsod le nočna tišina in kdaj pa kdaj zven udarca Mihovega cepina ob kamen na poti proti Tamarju, Šla sva mimo skakalnic, ki jih takrat ni bilo toliko in ne tako velikanskih. pa naprej po lepi poti do koče v Tamarju. Bilo je okoli polnoči, v koči je bila tema, vsi pametni ljudje so ob tej uri spaii: le graničar-straž ar je strumno stal pred karavlo in čuval prehod. Pred drugo svetovno vojno je šla namreč državna meja med Jugoslavijo in Italijo od Rateških Ponc čez Jalovec, Travnik in Mojstrovko na Vršič in naprej na sam Triglav. Pozdravili smo se in pregledal je najini planinski legitimaciji, nekako dvomeče si je ogledal tudi naju, vendar naju je spustil naprej, saj sva imela samo en nahrbtnik in v njem eno malico; kdove kaj si je pri tem mislil o slovenskih planincih, ki še ponoči ne odnehajo. Pot naju je vodila naprej, počasi je postajala vedno bolj strma in luna je skrbela, da je bila kar dobro vidna. Okoli naju je bila gluha tišina, le slap sva slišala nekaj časa, potem pa je tudi ta šum zamrl. Pod samim Jalovcem sva zavila desno proti Kotovemu sedlu, ker si ponoči nisva upala čez Jalovčev ozebnik. Luna je bila vedno nižje in ko sva prišla na Kotovo sedlo, je ravno zahajala za italijanske Dolomite. Bilo je okoli tretje ure in z odhodom lune je bilo konec tudi njene razsvetljave. 346 Na srečo se je prav tedaj na vzhodu pokazala prva sled MIha Arih na vrhu Jalovčevaga ozebnika 15. julija 1938 Foto: Dušan Čemii nastajajočega dne. Sonce je bilo še daleč pod obzorjem, vendar se je dalo slutiti, da prihaja na obzorje in da nama bo kmalu osvetlilo nadaljnjo pot po grebenu Jalovca. Ta greben takrat ni ime! zavarovane poti in v bistvu je bil vzpon po njem plezanje - čeprav lahko in ne nevarno. Bolj ko sva lezla po grebenu, ki sem se ga od prve ture še dobro spominjal, bolj je postajalo svetlo in lažji je bil vzpon proti vrhu. Želel sem si, da bi prišla na vrh tik pred sončnim vzhodom, pa naju je sonce prehitelo. Ko sva stopila na vrti, je bilo že nad obzorjem in je prijetno grelo hlad, ki naju je bil spremljal vso pot. S kakšnim užitkom sva stala ob tej rani uri na vrhu Jalovca - ob jasnem dnevu in s prekrasnim razgledom vsenaokolil Sedla sva, pojedla izdaten zajtrk in ker se je Mihi mudilo na delo, sva kmalu krenila navzdol do vrha ozeb-nika in po njem proti Tamarju. Miha je imel cepin in je šel naprej, jaz pa brez vsega takoj za njim. Seveda mi je nekje na sredi ozebnika zdrsnilo in zapeljal sem se proti Mihi, ki me je ročno ujel in postavil na noge. Vsi, ki jim je v tem ozebniku kdaj zdrsnilo, niso imeli toliko sreče. Poslej sem do konca snega hodil še bolj previdno; tam se je začelo neskončno melišče skoro do Tamarja. Nato pa sva imela še lep sprehod skozi Planico! Pri skakalnicah sva zavila čez Slatno naravnost v Podkoren. Miha je šel takoj na delo, pa tudi jaz nisem niti pomislil na spanje. Šel sem nad vas, kjer je stala klop- ca z razgledom na Jalovec, Gledal sem ga s polnim zadovoljstvom, saj sem se zavedal, da sem bil komaj pred nekaj urami tam na vrhu. Pozneje sem bil še dvakrat na vrhu Jalovca in tretjič deset metrov nad njim, ko smo ga preleteli z aerotak-sijem. Na vrhu sem takrat videl dva planinca, ki sta nam mahala, takoj po preletu pa nas je zastrla megla, da nismo nič več videli. Bilo je, kot da plavamo v mleku. Tedaj sem se zdrznil, saj sem vedel, da je to polet na slepo samo s kompasom in da so okoli nas še visoki hribi od Kotove špice na levi pa do Travnika in Mojstrovke na desni. Če bi nas zaneslo iz smeri sever, ki je edina vodila proti Planici, bi lahko treščili v enega od njih. Na srečo se je megla prav tako hitro razpršila, kot se je prej hitro pojavila in leteli smo varno nad Tamarjem in Planico. To je bilo moje slovo od Jalovca, ki mi je dal toliko zadoščenja za napore pri vzponu na svoj vrh. POMLADNE RASTLINE OB KOSTELSKI PLANINSKI POTI__ BARVITA SREČANJA NA KUŽELJSKI STENI DARIO CORTESE »Bodite v cvetju« je prijazen rek in pozdrav, ki sicer ni več tako v modi kot pred desetletji, toda njegovo sporočilo ostaja. Cvetoči svet rastlin ima svojo moč, ki jo izkušamo na skoraj vsakem koraku in ob njej nikakor ne moremo ostati hladni. Vsaj pogledamo proti cvetočemu razkošju v parku ali upočasnimo korak mimo razcvetenega vrta, se nasmehnemo ob deh-tečem šopku v vazi ali ob cvetnem darilu, ki govori brez besed. Cvetoči svet rastlin se prepleta s svetom, ki ga v predstavah in mislih ustvarjamo sami in splet je čudovit, čeprav se ga včasih sploh ne zavedamo. S CVETJEM POSTLANA POT V VIŠAVE Od vseh vrtov na svetu mi je najbolj všeč popolnoma neurejeni, vendar povsem skladni naravni vrt cvetočih rastlin, ki se kuštra na travnikih, v gozdovih in povsod v naravi, kamor človekova roka ne seže. Tak naravni vrt je brez primere, vedno pripravljen na pomenek z barvami, dišavami in oblikami. Od vse cvetoče narave mi je najbolj pri srcu gorska, kajti rastline v gorah se kot mojstri preživetja v skrajnih razmerah v kratkem času razbohotijo v neverjetno cvetno lepoto. Zato je dobro biti pravi čas na pravem mestu: na tem melišču, med onim skalovjem, na tistem vrhu. Raznolikega gorskega rastja je pri nas toliko, da bi od pomladi do konca poletja lahko kar naprej hodil po sredogorju in visokih gorah ter z odprtimi čuti sprejemal pripovedi barvitega rastlinstva. Seveda mi ne uspe vedno, ampak kadar sem v družbi s »svojimi« rastlinami, sem v najlepšem soglasju z vso naravo. Zato mi je še kako prav prišlo Tonetovo povabilo na srečanje s pomladnim rastjem Kuželj-ske stene. Kaj je še lepšega: tako dolgo sem načrtoval Kostelsko planinsko pot, da se je srečanje z njo ponudilo na poseben, cvetni način. Kadar stikam okoli gorskih rož, se prestavljam od cveta do cveta s fotoaparatom, določevalnim ključem ali pa kar tako. Moja hribovska družba včasih ni povsem razumevajoča in me priganja naprej A kako naprej iz take lepote? Ponavadi me zvabijo z obljubami, da bo tudi tam, skoraj za vogalom, več kot dovolj rož, na katerih bom lahko napasel svoj firbec. Tokrat pa se s Tonetom ujameva v soglasje, ki postaja popolno; on med ogledovanjem poti, ki jo tako skrbno vzdržuje, jaz med cvetkami, ki so tu še posebno zgovorne. Saj niso vse gorske, še zdaleč ne, ampak v teh krajih v uri, dveh prideš iz doline v gorske višave in na prepadne višine -in seveda med gorsko rastje. Razgledno in cvetoče razkošje, ki ga sicer nudijo le visoke gore, se tu ponuja na manj kot 900 metrih nadmorske višine! Ampak že pot v višave je dobesedno postlana, torej obdana s cvetjem in med hojo na Stružnico se na obeh straneh gozdne ceste kar razpredajo raznobarvne pripovedi cvetočih rastlin. Tu kimajo vijoličasti cvetovi orlice, tam se ob poti pomenljivo sveti gorska rumenka, sorodnica mrtve koprive, s čudovitimi zlatorumenimi cvetovi. Seveda so tudi mrtve koprive tu; rod razkošno cvetočih rastlin na rožnat način predstavlja velecvetna mrtva kopriva. Navadna smrdljivka z listi in cvetovi prepričuje, da je gozdni sorodnik regrata, ki je prav tako užiten. Njeni po krompirju dišeči listi so prav okusni, le mladi morajo biti; tem je sedaj že pretekel njihov čas dobrega okusa. Med hojo (počasno, kakopak) v tem razkuštranem cvetnem bogastvu pritegne še nenavadna rastlina z majhnimi kimastiml rožnato rumenimi cvetovi: alpski vimček kljub imenu najraje raste v gozdnih nižinah. Nedaleč stran odcveta tevje in še 347 vedno razkošno razkazuje svoje ovrsne liste, ki oddajajo okroglo socvetje drobnih rumenkastih cvetov ter dajejo vtis prijaznega zelenega cveta. BREZ TEGA V ŽIVLJENJU NEKAJ MANJKA Tako hodim in klepetam, vsaj s pogledi, sicer sem pa tiho, kajti naokoli se širi najlepša glasba: ptiči vsak po svoje (vendar ubrano) razglašajo moč življenja; vsak po svoje, vendar nihče narobe. Čeprav se ptičje sozvočje kar naprej spreminja in se nikoli ne ponovi na enak način, je v tej glasbi vsak zvok na svojem mestu, kajti vsak ton, ki ga uberejo ptiči, je pravi. (Drugače v naravi sploh ne more biti.) Tudi z barvami cvetov ob poti je podobno. Navadni že-ieznik v cvetno mavrico prispeva čudovito modro barvo, dlakava relika daje rumene in oker tone, višje na bolj odprtih in sušnejših pobočjih mežikajo oćesca oblih vijoličasto modrih socvetij navadne mračice. V to barvito pesem narave svetijo rumenkasto bele cvetne zvezdice navadnega kokoševca, podkvica pa dodaja še več rumenega razkošja. Tudi jesenček je tu s svojimi po limoni dišečimi rožnatimi cvetovi, iz katerih molijo dolge prašne niti. Je ljubitelj prisojnih kamnitih pobočij, kjer se rad raztrese v takšnem številu kot tu. Seveda, tudi njegovi čudoviti cvetovi so znak za postanek in vonjave in barve si privoščim še bolj kot prej. Medtem me spet spreleti, da je tudi to hrana, brez katere v življenju nekaj manjka; tako kot brez čistega zraka, vode in »navadne« hrane življenja ne gre najbolje naprej. Oho, in tu so še orhideje ali vsaj njihove samonikle so-rodnice kukavičevke, ki jih imam tako rad! Kdo ve, morda je to zaradi čarovne moči orhidej, ki pomagajo pri ljubezenskih urokih. V pomladnem razcvetu kukavic in drugih sorodnic orhidej me vedno nosi okoli njihovih cvetov, ki se gostijo v barvitih socvetjih in dišijo po ljubezni in po vaniliji. Cvetovi stasite kukavice se na dolgih socvetjih rožnato svetijo med travo, oblasta kukavica pozdravlja s (kaj pa drugega) oblimi socvetji rdečkastih cvetov, dolgolistna naglavka vabi z redkimi belimi cvetovi, jajčastolistni muhovnik pa meni nič tebi nič prav po zeleno cveti in razteguje socvetje nad parom velikih oblih listov. Tu je še gnezdovnica, nekoliko drugačna kukavičevka in pravzaprav precej lena (vendar še vedno lepa) rastlina, ki ji ni prav nič do srkanja sončne energije in njenega pretvarjanja v hrano. Zato sploh nima zelenega barvila in je vsa svetlorjava, tudi cvetovi. Preživlja se z življenjem na koruzi (tudi rastline ga poznajo!), tako da zajeda druge rastline. Med cvetnimi srečanji in v spremljavi glasne, vendar nikoli razglašene ptičje družbe se mi zdi, da pot sploh ne mineva kot običajno. Saj hodim, ampak brez želje, da bi nekam prišel; sem že tu, sredi spreminjajočega se življenja, kjer je vse v najlepšem redu, kakršnokoli pač je in čeprav ne vem, kaj me čaka za naslednjim ovinkom. Morda pa le nove in drugačne rože! VOLĆINOVO KRALJESTVO_ Na Stružnici se svet položi in bukov gozd pozdravi tudi z drugačnim rastjem. Ne morem si kaj, da se ne bi ustavil ob prvi dišeči perli in njenih drobnih belih cvetovih. Pravijo, da njena družba pritegne blaginjo in celć denar, športnikom pa približa zmago; kdor jo nosi v usnjeni vrečki, je zavarovan pred vsemi zlimi silami. Ne rečem, denar že pride prav, ampak v razpoloženju, ki ga ustvarjajo gozdovi in rože Stružnice, se mi zdi, da sploh ne obstaja. Blaginja pa je itak doma prav tu, med bukvami, jelkami in jeseni, v dihu gozda In sozvočju njegovega življenja. Zdaj srečujem spomladanske torilnice, ki so z modrimi cvetovi podobne spominčicam; sklanjam se nad rumene in oker cvetove širokolistne grašice, ki tako lepo dišijo; se priklonim velikim listom repuha in lapuha, Na vrhu Kuieljske stene ne privlačijo la rastlina, empak tudi pogledi v daljave. spoznam odcvetelo devetero listno konopnico, njena sestra brstična konopnica pa še vijoličasto cvetoče po-mežikne v pozdrav. Spoštljivo pozdravim volčjo češnjo in rebraste razkošno zelene liste bele čmerike; obe sta strupeni rastlini. Mimo ženiklja (tega gozdnega sorodnika zélene razen vonja izdajajo majhna kroglasta socvetja na dolgih pecljih) ni daleč do tripemate špajke (sorodnika baldrijana s trojnimi listi), vendar vse kaže, da je kljub drugim vrstam rož to volčinovo kraljestvo. Navadni volčin je že odcvetel, vendar malodane vonjam čudovito dišavo njegovih rožnatih cvetov; lo-vorolistni volčin sicer ne diši, zato pa lepo zeleno cveti; iz gozdnih skrivnosti se izvije celo blagajev volčin, po prihodu na rob sveta pa zagledam še belo cvetoče razkošje alpskega volčina. Vrh Kuželjske stene je vsekakor rob gozdnega sveta in svet zase že po razgledih in globinah, ki se širijo pod njim. Po robu poteka tudi izrazita rastlinska meja: v pre-padnih stenah rastejo loploljubne rastine, ki bi jih prej srečal v gorah ali v toplih krajih blizu morja. Le meter, dva od skalnega roba pa v vlažnem bukovem gozdu, v katerem jelke sploh niso redek gost, rastejo povsem druge rastline in cvetijo drugačne rože; razen znank, Nad prapadi cvati alpski volčin. kot so širokolistna grašica, spomladanska torilnica in gnezdovnica, srečam še šmarnice, pa šipek in svetleče zelene srčaste liste kopitnika, ki nenavaden zelen cvet skriva tik ob zemlji; in tu je še dišeči Salomonov pečat s kimajočimi valjastimi belozelenimi cvetovi. Prav na vrhu iz ostankov nekdaj večjega debla odganjajo celo vitke lipe. Kdove kako je to drevo nesmrtnosti prišlo prav sem. To gotovo ni običajen kraj in lipa kot dobro zaščitno drevo ima tu gotovo svoj pomen; saj ljudje ne obešajo kar tako lipovih vej nad vrata ter sadijo lipova drevesa ob hišah, SREČANJA 2 UMETNICAMI PREŽIVETJA Prav na vrhu se košati gorski jelenovec; zelena in cvetoča družba (da razgledov sploh ne omenjam) je tu izjemna. Nekaj je pravih lepotic, na primer perunike, brstične lilije in narcise. Čeprav slednjih ni veliko, njihova moč vsekakor pride do izraza: če cvet nosimo blizu srca, zagotovo prikličemo srečo; ampak saj je že tu: v Skozi naravno okno pod vrtiom Kuietjake stane drži prahod v drug avert. zeleni družbi na robu svetov, med razgledovanjem in občutenjem velikih širjav nad Kolpo. Tudi lilije niso rože kar tako: zanje pravijo, da ščitijo pred vsem slabim, prva bela lilija spomladi pa prinese moč tistemu, ki jo najde. In oranžna s Kuželjske stene? Vsekakor ima prav posebno moč, ki pomaga razumeti rože in v naravi slišati, česar drugi ne slišijo. Še ena čarovna rastlina je tu: ciklama. Na krajih, kjer raste, noben urok ne more pridobiti moči. (Nobeden razen enega: urok lepot narave.) Pravim: kamorkoli na skalno stran dveh svetov stopim, povsod so srečanja z umetnicami preživetja v skrajnih razmerah. Iz skalovja rastejo in belo cvetijo drevesca in grmički šmarne hrušice, največje rastlinske zanimivke pa rastejo kar na skalah, kjer so se ugnezdile v špranje in razpoke in žlebiče; to je pravo veličastje rastlinskega sveta, ki pride prav povsod. Iz razpok zelenita seelosov in rjavi sršaj, ne manjka tudi kraškega šetraja, ki ima tako čudovito dišeče liste. Med temi vonjavami in obiranjem skalovja nad prepadi se mi zares zazdi, da tudi njegova moč - šetraj namreč krepi tok misli - dobiva na veljavi. V glavi se mi ravno ne bliska, ampak misli letijo... Jaz pa za njimi, blizu in daleč, povsod nas je dovolj. Vrh Kuželjske stene je zares pravo vzletišče misli in občutkov; prvo srečanje s tem svetiščem narave pomeni nič manj kot začetek vračanja vanj. Tako se tudi rast- 349 linske zanimivke kažejo v vedno novih podobah in vedno pripravijo kakšno presenečenje. Tako kot smrd-Ijićka, čudovita sorodnica pelargonije, ki raste na skali v gozdu, kot kranjski volčič, ki pozdravi s kimastimi vijoličastimi cvetovi, in božje drevce ali bodika, ki se razpreda nedaleč od naravnega okna pod vrhom Kuželj-ske stene. Nižje doli je še več teh rastlin z izjemno zaščitno močjo: pravijo, da bodika Ščiti pred strelo, strupi in zlimi duhovi, dom pa varuje pred uroki. Če s seboj nosimo suhe liste, prinaša to srečo. Morda je za to dovolj že samo dotik: mimo bodike me odnese v še bolj letečem razpoloženju. Pot mimo Rak navzdol proti Kolpi ter nato nazaj na izhodišče ni kratka, vendar na njej v lepoti zelenega sveta čaka še marsikatero lepo doživetje. Ob odprtosti za pogovore z naravo najlepše stvari v življenju pridejo (zdi se) kar sama. ČE NE POZNAŠ TERENA, NIKAR NE HODI PO SVOJE ODSLEJ BOM UPOŠTEVAL MARKACIJE ALEŠ TACER Markacisti so planinci, ki s svojo požrtvovalnostjo poskrbijo, da se mi '»navadni« planinci v gorah ne izgubimo, Kaj se lahko človeku primeri, če površno in nepazljivo spremlja oznake ob poti, bom opisal, kot se je zgodilo. V mesecu avgustu lanskega leta sem načrtoval »solo vzpon« na črno prst v Škofjeloško-Tolminskem hribovju in nato vrnitev preko Rodice nazaj. Vsi ti hribi, ki so že bolj proti Primorski, so za nas Štajerce in Korošce kar precej oddaljeni, zato se je treba zjutraj podvizati in se dovolj zgodaj odpraviti na pot. Tako sem tudi sam ob osmi uri že parkiral avto v Stražišču, vasici, do katere te ozka, vijugava cesta pripelje iz Podbrda nekje na pol poti med Škofjo Loko in Mostom na Soči. Zanimiva skala na Uršlji gori Malo pod vrhom Uršlje gore in nedaleč od koče PD Prevalje je ob planinski poti ogromna skala, ob njej pa oznaka, daje v njej odtis «Uršk ine noge«. Prevaljski planinci tako ohranjajo zgodbo o svoji gori in o Uršuli, kraljici, kot jo je zapisal dr. France Sušnik. »Z enajst tavžent devicami je pribežala pred pesjani, in ko je na našo goro stopila, se ji je noga ugreznila v skalo. Tod so dobri ljudje,1 je spoznala, Tše skale so mehke1 - in je ostala. In ko je lesni mož videl ves krancelj devic, je pohlevno dejal: 'Kosmat sem in nisem za med nje1...« Vinko Möderndorfer pa o nastanku te uršlje-gorske zanimivosti piše v svojih Koroških ljudskih pravljicah in pripovedkah, in sicer v tisti o Črni babi in Povodnem možu. Ko je namreč sv. Uršula šla na Plešivec, se ji je na Jelenovem pašniku udrla noga v skalo. »Vdolbina v kamnu je ostala, vanjo pa še danes vtikajo romarji noge in prepričani so, da jih potem nikoli več ne bodo bolele. Marsikomu se je že zgodilo, da je lahko spravil nogo v vdolbino, iz nje pa zelo težko.« Andreja Člbron-Kodrln Opremljen z izdatno zalogo energije in dobre volje 1er precej težkim nahrbtnikom sem pogumno krenil na pot Nespameten kot sem se vedno v začetku poti preveč »zaletim«. Tako se mi pogosto zgodi, da si že po krajšem času pričnem izmišljati vse mogoče neumne izgovore za postanke. Enkrat me žulijo naramnice nahrbtnika, drugič mi postane vroče in je treba sleči vetrovko. Potem mi ne ustreza višina palic, pa trak sem pozabil dati na glavo... V takih primerih se je seveda potrebno ustaviti, po možnosti sneti nahrbtnik in urediti stvari. Če se ob tem še vse skupaj malo zaplete, je še toliko bolje. Okoli enajste ure sem popolnoma moker prisopihal h Koči na Črni prsti. Ko sem se preoblekel, sem se prepustil toplemu soncu, ki je tisti dan obilo lilo svoje tople žarke na zemljo. Obenem je tudi prijetno pihljalo, tako da so se moje cunje, ki sem jih razobesil po ogradah, hitro sušile. Malo po dvanajsti sem se odpravil naprej. Pridružil sem se mladi družini s tremi otroki, ki pa so za moje pojme prepogosto vohljali vsako travico ob poti. Zato sem jo »potegnil« naprej in jih na ravninskem delu poti kar krepko prehitel. Pozneje, ko se je steza pričela spet vzpenjati, so me pa spet dohiteli. Pot s Črne prsti do Rodice se vleče kot jara kača, je pa bolj ali manj položna in nudi ob lepem vremenu prekrasen razgled. Dolga je za okrogle tri ure, speljana po čudovitih grebenih in plitvih usekih, kjer raste obilo planik in drugega gorskega cvetja. Na vrhu Rodice pa se ti pogled odpre na vse strani: na bohinjsko preko Vogla in na drugo stran proti Primorski in Notranjski. Ko sem se nagledal teh lepot in si na trden in tekoč način privezai dušo, sem pričel sestopati z Rodice v dolino. Iz pripovedovanja drugih planincev sem vedel, da moram spodaj nekje zaviti s planinske markacije na geološko pot in da moram po stari italijanski mulatjeri počez čez planino, če se hočem vrniti v Stražišče do avta. Jaz pa seveda ne bi bil jaz, če jo ne bi kar lepo in brezskrbno » rezal « v dolino. Kar po stezi levo in desno, pa po gozdnih cestah in kolovozih veselo navzdol! Ko sem se zavedel svoje napake. je bilo že malce pozno... Pridričal sem se torej veselo v vasico, kjer so po mojem skromnem mnenju vsi vaščani sušili otavo. Hiše in travniki so bili blizu skupaj in na vsakem je brnei traktor ali obračalnik. Ustavil sem se pri starejši ženski in jo šegavo povprašal: »Dober dan, gospa! Nekateri kar delate, drugi pa pohajkujemo po svetu. Koliko pa je Se kaj do Stražišča?« Grabljica je zinila in zavila z očmi, mene pa je v hipu minila vsa prešernost, Celo moja glava je zaslutila, da mora biti nekaj hudo narobe. »Jože, pridi sem!« je poklicala moža. »Ste pa precej zgrešili, veste! Jože je lovec in pozna tukaj vsako kozjo stezico. On vas bo lažje usmeril naprej,« je dejala. Nadaljevanje si lahko zamišljate. Tisti možakar mi je silno ljubeznivo povedal, da sem kakšno uro hodil zastonj, saj sem prišel že čisto v dolino In v vas Hut in če bi nadaljeval po tej poti, bi prišel na glavno cesto kakšnih dvajset kilometrov od svojega cilja. Napotil me je nazaj v breg čez travnike in pašnike in po kozji stezici skozi pragozdni labirint, kjer da bom končno presekal staro italijansko mulatjero. Po približno osmih urah hoje me je spet napotil v hribi Kaj sem hotel, pogumno sem zagrizel v strmino, čeprav so se mi noge šibile. Od vsepovsod sem poslušal pripombe o zabiodelem planincu, ki je na tako nenavaden način popestril monotono nedeljsko življenje na vasi. Še srečo sem imel, da sem našel tisto kozjo stezico, saj bi se drugače verjetno izgubil v tistem zaraščenem gozdu. Po uri in pol sem potem prikrevsljal na listo pravo stezo in se po še uri hoje privlekel preko nekih nikoli pokošenih pašnikov do svojega cilja. Trda trava je bila tako dolga, da me je popraskala po obrazu. Ura je bila pol osmih zvečer. Na poti sem bil torej več kot enajst ur! Tu se moja dogodivščina za ta dan konča. Sledi pa moralni nauk te zgodbe: Če ne poznaš »terena«, nikar ne hodi po svoje in se ne zanašaj na svojo intuicijol V večini primerov se takšna »popotovanja« na lastno pest končajo na opisani način. Odslej bom bolj upošteval rdeče-bele krogce, ko pa bom videl markacista, mu bom dal za pivo... NAMERAVALI SMO ITf NA MATTERHORN, PA NAS JE VREME PREUSMERILO SPOMINI NA BREITHORN MARJAN SREČNIK To pot smo nabrušeni. Kar pokamo od energije. Za nami so številni pristopi na domače vrhove, med njimi tudi nekaj plezalnih. Pol leta je od takrat, ko naju je s sinom spodnesla kloža v severni steni Velikega vrha. Samo neizmerni sreči se morava zahvaliti, da še vedno kol o vrati va po hribih. Odpravljamo se v Breul-Cervin. Cilj je Matterhorn in potem, če bo vse OK, še Monte Rosa. Žal se kasneje izkaže, da ni ne enega, ne drugega. Z nama je še Kro-par Franci. Pred dvajsetimi in več leti sva skupaj preplezala nekaj plezalnih smeri pri nas in v Dolomitih. Nekoliko čudaški je, kot se za pravega Kroparja spodobi, pa nič hudega. Zatakne se nam že na meji v Ratečah. V polni prtljažnik med planinsko in plezalno opremo v Lescah skrijemo tri plastične posode supra, da bi prihranili nekaj lir v Italiji. Na italijanski kontroli me carinik v slabi slovenščini vpraSa: »Imate kaj za prijavit?« »Nič, saj gremo v hribe,« mu hitro odgovorim. Pokaže mi, naj zapeljem na parkirni prostor. Že vidim, kako iz prtljažnika meče vso skrbno zloženo opremo, a je cariniku šel v nos le bencin. Ker se ne moremo sporazumeti, nam pomaga Matjaževo znanje angleščine. Povedo nam, da je v Italijo bencin prepovedano uvažati. Saj ga ne uvažamo, ker ga bomo sami potrebovali! Nič ne pomaga, carinik je neizprosen. Kaznuje nas za 20.000 italijanskih lir, potem ko skoraj eno uro izpolnjuje dve strani dolg formular. Ni kaj, avanti birokracija! Ko plačamo, carinik spet v slovenščini ne pove nič drugega kot »nazaj« in z roko pokaže v smeri Rateč. Vzpon na Brelthorn 351 Gremo pač nazaj. Na naši strani se mi policisti posme-hujejo, vsaj mislim si tako. Me pač poznajo iz službe. Jezen, še več, togoten v Podkorenu zavijem proti Ko- renskemu sedlu. Z avstrijskimi mejnimi organi ni nobenih težav. Le običajno vprašanje: cigarete, alkohol? V pristni kroparščini. Cigaret nimamo na zalogi, čeprav Matjaž in Franci kadita, karton uniona pa ne sme biti ovira za vstop v Avstrijo. V Beljaku zavijem na avtocesto proti Trbižu in na avstrijsko-Italijan s ki meji komaj opazimo, da prestopamo državno mejo, in to kljub temu, daje v avtomobilu v plastičnih posodah še vedno 20 litrov bencina. Hura, pa smo jih! Prednost Evrope in odprtih meja, ni kaj! Po avtocesti vozim mimo Vidma do Mešter v bližini Benetk. Ustavim, da pomalicamo in pretegnemo noge. Matjaž nenadoma s prstom pokaže v smeri, od koder smo prišli, in oponaša italijanskega carinika: »Nazaj!« Vsi trije prasnemo v smeh in spet smo dobre volje Naprej do Milana vozi Matjaž. Skleneva, da se menjava vsake tri ure. Kmalu za Novaro zavijem s torinske avtoceste za Ivreo in nato naprej proti Aosti. Sredi popoldneva zavijemo pri Chatilonu v smeri Cervine. Še nekaj najnujnejših nakupov v Valtournenche in že smo na končni postaji. Veriga snežakov zapira dolino in prav nad nami je na novo pobeljen mogočni Matterhorn. Kar nekam me prime, ko gledam njegova strma pobočja. Pa pravijo, da je z italijanske strani v primerjavi s švicarsko pohleven! Kaj je šele na oni strani, si mislimo. Vse fotografije in opisi o tej mogočni gori se sedaj razblinijo Ni kaj, klobuk dol, gospod Matterhorn! Iščemo kraj, kjer bi lahko prenočili, pa izvemo, da je prvi kamping v Valtour-nencheju. Torej nazaj - in že tema je, ko postavimo šotor. Ponoči nas doseže nevihta, lije kot bi se odtrgal oblak Šotor ne drži in zjutraj smo mokri kot miši. V soncu bežimo nazaj v Breul, kjer za vasjo pri opuščeni sirarni sušimo opremo in s strahom pogledujemo v zasneženi Matterhorn. Ko se dokončno izvije iz pajčolanastih meglic, vemo, da vsaj dva dni z našim vzponom ne bo 352 nič. Na vrtin Breithoma KOČA NA ITALIJANSKO-ŠVICARSKI MEJI__ To noč prespimo kar v avtomobilu: ni udobno, smo pa na suhem. Naslednjega dne je vreme lepo. Na strmih pobočjih našega cilja se sneg tali. Dopoldne pripravimo prtijago za naskok. Matjaž gre v hotel, da se dogovori za prevoz s terencem do planinske postojanke Oriande, Malo pred trinajsto smo pred hotelom, kjer poleg nas na prevoz čaka starejša gospa z vnukom. Zunanji videz in izredno poznavanje okoliških vrhov kaže, da se je v mladosti morala ukvarjati s planinarjenjem. Sumljivo gleda naše težke nahrbtnike. Ko se spakiramo na terenca, smo v pol ure 700 metrov višje pred kočo Oriande in lažji za 180.000 lir. In kar je najhuje, iz oblakov ponovno prične deževati, vmes pa že padajo tudi snežinke. Kaj sedaj? Gremo vprašat lastnika koče za prenočišče. V takem vremenu je brez pomena nadaljevati pot do Ref. Carrel. Lastnik koče, debelušast in zamaščen Sici-lijanec, pove, da glede prenočišča ni problema, da pa ne prizna popusta na planinske izkaznice, češ da je SrBul, kapali ca pod Matterhorn o m koća privatna. Ker dež kar pada in se vsa okolica vedno bolj zapira z meglami, jo peš popihamo v dolino in v varno zavetje avtomobila. Zvečer se cunjasti oblaki razgrnejo In zadnji sončni žarki obsijejo južno pobočje Matterhoma. Sedaj se odločimo: zjutraj pričnemo vzpon na rezervni vrh, na Breit-hom. Sredi dopoldneva naslednjega dne krenemo po strmem pobočju nad Breulom po poti št. 14/a do Plan Maison, nato pa po nič kaj prijetni ledeniški moreni do Ref, Teodulo na nadmorski višini 3317 metrov tik na italijansko-švicarski meji. Dosežemo jo v petih urah. Vmes nas enkrat osveži sodra, ampak zdaj smo tega vremena že vajeni. Prijeten mlad švicarski zakonski par skrbi za to lepo zavetišče, v katerem je do večera poleg nas še okoli štirideset nadebudnežev, ki si naslednjega dne žele lepega vremena, da opravi turo na vrh Breithoma. Za večerjo si privoščimo zelenjavno juho, vsi drugi, v družbi smo z Italijani, Švicarji, Nemci, Francozi in Poljaki, pa si privoščijo večerjo v pravem pomenu besede. Posebno požrešni so domačini Italijani in seveda Nemci, Poljaki pa jedo tisto, kar imajo v bisagah; so še bolj revni kot mi. Kako žal mi je za tiste lire, ki smo jih tako po nepotrebnem zapravili za prevoz do koče Oriande. in za tiste, ki smo jih pustili prvo noč v kampu! Plačamo nočnino in večerjo. Na planinske izkaznice nam priznajo 50 odstotkov popusta. Tudi to je nekaj in z Matjažem si privoščiva po eno pločevinko piva, Franci, zagrizen abstinent, pa kofetari. Kmalu odidemo spat. Imamo svojo sobo s šestimi ležišči in privoščimo si lahko tudi odeje s sosednjih ležišč. Kmalu smo v sanjah in zbudi me šele ropot na stopnicah, ki vodijo v jedilnico. Takoj sem pokonci, tudi Franci je kmalu nared, le Matjažu se ne da izpod toplih odej. No, ko smo v jedilnici, oskrbnik kjub rani uri, saj je komaj štiri, postreže z vročim čajem. KAMORKOLI SEŽE OKO - SAMI VRHOVI Kočo zapustimo med prvimi. Zunaj je lepa, mrzla, jasna noč, nebo je posuto z zvezdami. Dereze škripljejo po aluminijastih stopnicah, ki vodijo od koče dol na snežišče. V soju čelnih svetilk nam ni težko slediti shojeni gazi po teptanem snežišču. Ko smo pod Ref. Le Guide del Cervino, pod zgornjo postajo žičnice, ki pripelje iz Plan Maison na Testa Grigia, se prične daniti. Za nami v jutranjem soncu žari Matterhom in njegovi sosedi, na sedlu Breithorn pa tudi na nas posije sonce in kmalu postane vroče, da v nahrbtnik romajo odvečne cunje. S sedla Breithom vodi uhojena gaz v strmino, po kateri v dobri uri dosežemo vrh 4160 metrov visokega Breithoma. Kamorkoli seže oko - sami vrhovi. Občutek imaš, da bi moral živeti vsaj trikrat, da bi vse to vsaj približno prehodil. Sedimo na nahrbtnikih in fotografiramo na vse strani. Kmalu na vrhu postane gneča in moramo prihajajočim napraviti prostor pod soncem žarečega Breithoma. Vso pot med sestopom srečujemo naveze vodnikov z Matterhorn z megleno kapo iz Sreula njihovimi klienti. Mi iz koče Teodulo smo brez vodnikov, zato smo tudi na vrhu med prvimi. Šele med sestopom vidim, kaj vse v spremstvu vodnikov leze po teh visokih gorah. Smučišča pod Malim Matterhornom oživijo, zato je sestop postal nevaren; v hrbet lahko dobiš kakega smukača, kar je slaba stran pristopa na ta sicer lahko dostopen vrh. Okoli 13. ure smo spet v koči, kjer si z Matjažem privoščiva pivo, Franci pa ožema mehurčke Kdo ve, že janževke cvetijo VINKO HROVATIČ Kdo ve, že janževke cvetijo v rebri tam pod mrzliško planino? Planinci v vroči dan hitijo čez kalsko mlado košenino. Zdaj mimo čas je, ko je cvetje od blizu nudilo mi vonj dišavi in mimo čas je, ko zavetje iskal pred dežjem sem v goščavi. Na klopi hiše zdaj domaČe poslušam le še vetra piš v daljavi, da bolje več ne bo, drugače, mi tiho in otožno pravi. 353 iz plastenke in si kot običajno privošči tudi požirek prave kave. Oblači se in že pred Plan Maisonom nas zagrnejo oblaki z redno sodro in dežjem. To nas ne ovira, da ne ležemo v travo in si privoščimo počitek. Le deloma smo potešili strasti o pristopu na Matterhorn. Splaknila sta jih dež in sneg, ki letos gospodarita na teh visokih gorah. Pozno popoldne smo spet v Breulu. S Francijem skleneva, da do večera pregledava okolico in raziščeva predirne piske svizcev. Toliko svizcev še nisem videl; čudoviti glodalci, ki so tu okoli, se nas vsiljivcev sploh ne bojijo pretirano. Pa še nekaj je: cele plantaže cvetočega svišča se ponujajo zahajajočemu soncu. Že to, kar smo danes doživeli, je odtehtalo tako dolgo pot od doma. Ker se vreme noče in noče ustaliti, ponoči namreč spet dežuje, sklenemo, da naslednjega dne pobegnemo izpod Matterhorn a in se semkaj vrnemo prihodnje leto. Verjamem, v to sem prepričan, da mu ne ostanem dolžan. Pri Veroni zavijemo proti Trentu. Poskusili bomo splezati na katerega od vrhov v Dolomitih. Že prvo noč nas na Passo Pordoi ponovno napere in smo mokri kot cucki. Vse, kar imamo s seboj, je mokro, iz prtljažnika avtomobila več ali manj teče voda. Ne preostane nam drugega, kot da se spokamo in preko Passo di Falzare-go, Cortlne d' Ampezzo, Passo Tre Croci in Misurine zbežimo v Avstrijo. Vrhove in strme dolomitske stene v dežju in megli le slutimo. Ko smo v Avstriji, kamor se nam sedaj že mudi, do doma ni več daleč. On ve vse Saj ga poznate, nedvoumno je prepoznaven, nezgrešljiv. Ne čemi v kotu, tih in neopazen, ampak caruje na dominantnem mestu v koči, na počivalo, na vrhu gore. On ni zakon, on je zakonodajen, njegova je ustava. Preži kot orel na žrtev: gorje mu, kdor ga ne opazi. On je edinstven, je Polikarp na Visokem, arhangel med krilatci, Hirohito nad samuraji. Od cvrenja v lastnem soku pomembnosti dobi barvo, zato ne potrebuje sončenja in UV žarkov. V celoti je samozadosten. Samo pogledaš ga in veš: on ima znanje in vedenje celotnega vesolja. In glej, zgodi se! Prikupna planinka, nevednica, stori napako in ga zmoti v mozganju, kako se izogniti lažjemu svetu in s tem premagati zadnji nerešen problem Karavank, to je pristop k njegovi lastni smeri v južni steni Golice. Vpraša ga: »Ali mogoče veste, kako se imenuje tamle tisti špičasti hrib, ki je tako lep?« V hipu je na nogah, odpro se mu verbalne zapornice, povodenjje uničujoča. Najprej uvodno škropenje: on se seveda že doma pouči o gori (le kako si onda drzne uporabiti besedo hrib!), on že doma fiksira svoje znanje s temeljitim študijem literature. Da on ne bi vedel imena gore, je enako nemogoče kot dihanje vakuuma. Jakost njegovega glasu narašča premo-sorazmerno s številom poslušalcev in s časom trajanja, retoriko je do vrhunca izpilil in izostril, znameniti gostobesedni slovenski državni poslanec je zanj vajenec. Reka besed mimogrede odplavi literaturo: ta je zanič, samo on ve, kako se pravilno reče tej gori. Seveda uboge nevednica in nas ponižnih poslušalcev ne razsvetli takoj, ampak nam dovoli, da se polni strahospoštovanja grejemo v zavetju njegovega renomeja. Ne pove, ali je že bil na tej špičasti gori; samoumevno je, bil je že povsod, niti ga ne vprašamo kolikokrat, saj bi bilo žaljivo - tako kot če bi Einsteina vprašali za Newtonov zakon. Proti koncu ekspozeja pomenljivo premolkne, počaka, da se modre, cankarjanske široke oči radovednice ponižno zazro navzgor v njegovo obličje in izdahne ime tistega lepega Špičastega hriba. Solznih oči smo hvaležni. Manjka samo še pikica na i, nekdo bi moral reči: »To je Njegova beseda«, ali »On je govoril!«. Nevedni molimo in živimo v upanju, da nas bo še kdaj presvetlil. Prikupna planinka stori drugo napako. Še preden prežveči prižarčeno védenje, mu ponudi - pomislite, njemu hvaležno ponudi jabolko! Nezaslišana predrznost! - V zvišanem tonu druge oktave nas milostno seznani, da je že v paleoplaninskih virih zapisana in opisana afera s ponujenim jabolkom v raju. Pa tisto jabolko še takole špricano ni bilo. Neznan glas iz hvaležnega občinstva skromno, spoštljivo in plaho pripomni, da je bila tista praafera z jabolkom naša eksistenčna nuja. On ga z molkom in pogledom diskvalificira, ugotovi, da se mu je občinstvo spridilo in odide v kočo. Tam preprosta planinska raja tehta: bo vreme, ne bo vreme. Ko vstopi, je vsem takoj jasno: on je modri Salomon, on bo vedel, ali bo vreme držalo ali ne. Zadevo verbalno akceptira, odločno pristopi k reševanju problema (strogo teoretično - kako briht-nol), izpostavi žgočo dilemo 'iti ali ne iti na goro' (kako izvirno!), upošteva Penrosovo gravitacijsko teorijo superstrun in tvistorjev (tipično neracionalen um genija!) in vehementno napove v izbranem prostoru - času delno do zmerno oblačno vreme (kako jasno-vidnol). On ostane prezenten v koči, njegov sivi potencial nadaljuje meditativno reševanje zadnjega problema Karavank, pristopa k južni steni Golice. Čez pol ure so planinci že nazaj, mokri kot ribe v Črnem jezeru. Dež lije, še pašteta v konzervi je namočena. Prikupna planinka stori tretjo napako. Od njega, trapa neumna, zahteva pojasnilo, odkod v nahrbtniku, čevljih in žepih sedem litrov zmerne oblačnosti Zanjo se ne zmeni več, za hip sestopi s trona, za bližnjico uporabi čmo luknjo in stopi v sosednji prostor - čas v upanju na boljše poslušalstvo. Pa ne skrbite, še ga boste srečali! On je usoda in kismet vseh planincev, le samotne iskalce lahkih brezpotij rad ignorira - pač preskromen avditorij. Lado Briäar DO VZNOŽIJ GORA IN GRIČEV JE TREBA NEKAKO PRITI___ DOŽIVETJA PRILETNE AVTOŠTOPARKE Dom na Jelenku -, nato sem pod gričkom zagledala vhod v nekakšno klet in ker je bila ura pozna in je bilo že malo temno, si nisem upala noter. Ker sem vedela, da z vrha Jelenka ni nobenega razgleda, sem se začela spuščati po prvi markirani poti navzdol. Vodila je le po gozdu in ni bila nič razgledna, a že ta gozd je sam po sebi lep. Prišla sem razmeroma nizko na krniško magistralo in tam me je neka družinica odpeljala do Idrije. Imela sem še dobre tričetrt ure časa do avtobusa, ki pelje v G odo vič, od koder bom pač štopala v Vipavo. Torej pojdem k Angeli v dom. Ko mi je prijazna negovalka pripeljala Angelo, sva se prav debelo pogledali. Angela ni bila prava - prava Angela je v podružnici, v negovalnem oddelku na Marofu. Napačna Angela je pravo Angelo poznala, saj sta bili obe s Črnega vrha, in je od mene sprejela Angeli namenjene ciklame in Angeli namenjen klepet. Saj takim zapuščenim starkam »jezična juha« še najbolj tekne. VSAKA NEDELJA JE PRAZNIČNA NADA KOSTANJEVIC Idrske Krnice moram vsekakor obiskati, sem se odločila. Mlada znanka iz Spodnje Idrije, ki je poročena v okolici Vipave, me je naložila v avto nekje na Vrh-poljskem klancu. Saj res - prejšnjo nedeljo mi je nekdo povedal, da je moja prijateljica Angela iz Črnega vrha v domu ostarelih v Idriji in če se dovolj zgodaj vrnem, jo pač obiščem. Znanka mi je pravila: pojdite peš, mimo Graparja, saj boste prišla v pičlih dveh urah na Jelenk, Tudi če se ustavite pri gostilni - razgled je lep, še lepši kot z vrha. Odložila me je v Spodnji Idriji, podala sem se čez lep, z rožami okinčan in nadkrit most za pešce. Spodnja Idrija sploh hoče po lepoti in urejenosti tekmovati s ta pravo Idrijo. Nima le slovite cerkve, temveč tudi pošto, banko, kup trgovin, reprezentančen Kendov dvorec in še in še,. POTI NA JELENK Skozi naselje je pot še kar dobro markirana - pot na Jelenk namreč. A ko prideš iz vasi ven, zabredeš na neki travnik, ki je markiran le s kravjeki. Na srečo me je z okna bližnje hiše opazovala neka ženska in me opozorila na markacijo na nekem zidu, čez katerega je bilo treba splezati, da sem se znašla na zelo dobri gozdni stezi - in tudi zelo dobro označeni. Pa tudi zelo lepo razgledni. Hodila sem in hodila, dokler nisem prišla do samotne domačije. Pred njo je bila starejša ženska, okrog domačije pa vzorno obdelane in zaradi zverjadi ograjene njive z visokimi preklami, obraslimi s fižolom. Pred hišo je ženica rezala lanski krompir. Povedala mi je, da sta z neporočenim sinom sama tu, drugi otroci so se odselili, en sin, duhovnik, pa je služboval v Pod-nanosu (poznala sem ga) in je že umrl. Krompir daje živini, sin se z avtom vsak dan vozi v službo. Domačiji se reče pri Graparju. Seveda sem zopet napol preslišala, kako moram iti na Jelenk: slišala sem le nekaj kot pol ure, dva kilometra, dobra cesta. No, naneslo je tako, da sem šla po res dobri cesti, namesto da bi sledila markacijam, ki me je zapeljala precej navzdol, dokler nisem prišla na asfalt. Tu me je nekdo potegnil z avtom do središča Krnic, do gostilne. Od tam sem se podala proti Jelenku, ne da bi obiskala gostilno, ki se imenuje Planinsko zavetišče. S križišča za gostilno kaže markacija proti Jelenku, pa sem se podala med res lepo urejenimi in obnovljenimi hišami, pred katerimi so se žogali kar gosposko oblečeni otroci. Vendar hlevi za hišami pričajo, da tudi tem otrokom niso tuje ne vile ne grablje, celo molzni stroj ne. Prijazna deklica me je napotila, naj grem kar po stezi, ki je skoraj cesta, in bom v dvajsetih minutah na vrhu. Po poti sem brala dišeče ciklame, v gozdu sem videla ruševine kmetije - to je bil verjetno nekdanji Naslednjo nedeljo k Angeli nisem mogla. Bila je namreč podraška nedelja pri sv Hieronimu na Nanosu. (Tam ima na poletne nedelje vsaka zgornjevipavska vas svoj praznik, le ena je postojnska.) Vedela sem, da bo prireditev vodil nekdanji predsednik PD Vipava prof. Črnllogar in sem se s svojo pastorko tega praznika udeležila. Zakaj to pripovedujem? Kot ponavadi je bila opoldne pri sv. Hieronimu maša - in na njej so sodelovali Kamniški koledniki. Niso le oni prepevali, temveč so tudi nas spodbujali k petju. Po maši sta se avtobusa, kot je tradicija, zapeljala še k Vojkovi koči, kjer so Kamničani nadaljevali s petjem in vesoljno ljudstvo jim je pomagalo. Pesmi niso bile ne pobožne ne klamfarske, tako da je bilo za vsakogar nekaj. Do! grede smo se ustavili pri Lovski koči v Vratcih. Tam je imela lovska družina Vojkovo iz Podnanosa 50-letni-co obstoja - in so nas začeli lovci hraniti s pečenko, pevci pa s koncertom. Bilo je tako lepo in vrnili smo se tako pozno, da sta doma krepko protestirala oba bikca in prašiča. Nakrmili smo jih in se polni lepih melodij spravili spat. Zopet je bila nedelja in je bil praznik trgatve v Vipavi. Kot vremenska opazovalka sem morala dežurati - saj je suša velika, kakšen preveč vnet »profiter« pa bi lahko v mojo dežemernico nalil kaj vode. Kdajpakdaj me poskušajo prepričati, naj bi zapisala več dežja, kot ga je padlo, a pri mojih sivih laseh in s 50-letno službo pri meteorologiji tega ne bom počela. Potem sem morala obiskati še svoji prijateljici Snežni-karci v Kanjem dolu. Ženici sta mi pravili, da sta imeli letos v gosteh celo samega škofa Plrlha. Doli v gozdu je duhovniška preprosta hišica brez luči, kjer si duhovniki med počitnicami nabirajo moči. Škofje bil tu kar 14 dni, maševal je celo v njihovi hiši in pri vseh zna- 355 menjih po Javorniku, hodil se je razgibava! tako, cta je ljudem pomagal kosit... Potem je bila le "trška«, vipavska nedelja pri sv. Hie roni m u in z Ančko sva morali organizirali avtobusni prevoz. In zopet smo obiskali Vojkovo kočo in pri lovski koči nabirali šipek, Še več: ker smo na avtobusu imeli tudi Lozičane, ko smo jih peljali domov, so nam odklenili in pokazali 200 let staro cerkev, kjer na glavnem oltarju sv. Frančišek Ksaverij že dve stoletji krščuje zamorca - le na kipu. (Kot posebnost naj povem, da v Vipavski dolini fantu, ki nosi ime tega svetnika, ne pravijo Franc, temveč -Vero.) SREČANJE Z ANGELO___ Končno je prišla nedelja, ko sem se lahko podala k Angeli. Imela sem kot ponavadi več sreče kot pameti. Najprej so me z Vrh poljskega klanca neki Koprčani poteg- nili do Cola. Niso vedeli, čemu stoji toliko avtov na travniku pod Sanaborom. Povedala sem jim, da je tam plezališče v Beli - ker poleti ni kač in pozimi ne burje in ledu in je zato zelo obiskano. (Kanjon reke Bele je od Tekca naprej le hudournik, od Sanabora do tja pa teče vedno.) Kasneje pa sem dobila prevoznika, ki se je z luksuznim avtom peljal sam. Imel je nič več in nič manj kot 84 let in več kot šestdeset let vozniške prakse na avtobusu in kamionu. Čeprav ni bil namenjen na Marof, me je zapeljal tja. Pravo Angelo sem takoj našla, saj leži skorajda nepokretna na negovalnem oddelku Doma v Spodnji Idriji. V življenju ji ni bilo z rožicami postlano. Desetletna je šla služit h kmetu, od katerega je morala vsakdan dve uri peš v šolo in cerkev (največkrat kar bosa) in da se tega reši, se je mlada in zelo nesrečno poročila. Pa še otrok ni imela. Mož ji je zapustil službo pismonoše, ko je umrl, tako da Debeli vrh Zjutraj ob petih je biio jasno in ni se nama bilo treba bati slabega vremena. Idealno je bilo, kar sva pozneje ugotovila na Debelem vrhu. Na planini Blato sva dan prej pustila avto in se v slabi uri povzpela do koče na Planini pri Jezeru, Koča je lepo oskrbovana in čista. Upravnik oziroma upravnica sta bila prijazna. Hodiva molče, tu in tam spregovoriva besedo. Opazujeva in iščeva markacije, ki nama kažejo pot k planini na Lazu. Dobro uro potrebujeva do tja. Ne budiva ženske, ki bi nama po besedah upravnice lahko razložila pot proti Lazovškemu prevalu. Prerano je in pustiva jo spati. Pot si poiščeva sama, saj po kratkem iskanju najdeva rdeče smerokaze za poti, ki kažejo tudi proti Vodnikovi koči oziroma omenjenemu prevalu. Pogledava si malo planšarijo pri Lazu, kjer je še vse mirno in spokojno; še koze spijo in počivajo. Nenadoma rezek pisk svizca opozori na nevarnost. Tujca sva in skalila sva njihov mir. Pot, ki vodi proti Vodnikovi koči, se izgubi med travo in je težko vidna. Zagledava rododendron in enci-jan. Malo višje se težko izogibava planikam. Ne pohodiva jih. utrgava si vsak po eno za spomin. Ne bi smela, pa sva. Malo se ustaviva, spijeva požirek mrzle vode, ki sva jo natočila na planšariji na planini v Lazu. Obogatila sva jo z bezgovim sokom oziroma sokom iz črnega ribeza. Dihava ta sveži zrak in uživava v miru in tišini. Lado hodi naprej počasi in enakomerno, tako da sva v dobri uri in pol že na Lazovškem prevalu. Pot se nadaljuje proti Vodnikovi koči, midva pa zavijeva na Na vrhu sva - svobodna, zadovoljna, zadoščena levo proti Debelemu vrtiu. Tu ni več markacij in tudi poti ni. Pomagava si z orientacijo in malo sreče. Oboje imava in kmalu zagledava poševno grapo pod pobočjem, po kateri se vzpneva na greben. Od vrha naju ioči samo še neprijetna škrbina, ki ni nedolžna. Paziva, ko se spuščava po njej, saj celotna pot ni zavarovana, škrbina pa je najbolj izpostavljena. Na drugi strani zlezeva iz škrbine, se ponovno povzpeva na greben in sva po uri in pol hoda od Lazovškega prevala na 2390 metrov visokem Debelem vrhu. Jasno je in mirno, brez vetra. Trud je poplačan s prelepim globinskim pogledom na sosednje vrhove. Mali in Veliki Triglav se nama zdita preblizu, oddaljeni Krn je lepo viden na obzorju. Sama sva in samo ptice naju pozdravljajo. Tako kot v orlovem gnezdu - svobodna, zadovoljna, zadoščena. Boris Kukanja je imela pokojnino in najemno stanovanje v Črnem vr+iu. Vsa planota jo je poznala. Obdelovala je za kratek čas njivico, dokler ni denacionalizacija vrnila stanovanja lastnici, ki jo je - vrgla ven. Naselila se je pri sorodnikih v Godoviču. Nekoč sva jo šli s pastorko Mijo obiskat pozimi, ko je padal leden dež - na štop seveda - in takrat sva v okolici Godoviča nabrali toliko teloha, da je Mija rekla, da »se je splačalo«, čeprav so nama z dežnikov padale ledene plošče na tla. V Godoviču Angela ni bila srečna, kmalu je zbolela in sorodniki sojo dali v Dom. Počasi marsikaj pozablja in se spominja le nekaterih doživetij. Najraje se spominja, ko sva skupaj hodili na duhovne vaje za vdove na Mirenski grad in smo z Erno Meškovo občudovale krasen razgled po okoliških bližnjih in daljnih hribih. Pogreša svojo njivico, pogreša svoje muce, svoje rožice... Sprašuje me po sorodnikih, jaz pa si izmišljam, saj dobro vem, da jih ne bo več videla... »Pridite še,» pravi, »a ne pozimi, saj je slaba pot.« Pa bom prišla, Angela, če boste le živa, ceste itak piuži-jo... Bilo je še zgodnje popoldne - kaj če bi šla po mostu čez Idrijco, tudi ta je ozaljšan s cvetjem, in se skozi Mokraško vas podala peš proti Razpotju, Kmalu mi ustavi gospodična, ki pravi, da ima nov avto in bi ga rada preizkusila. Iz Domžal je doma, šla bi kar v Škofjo Loko. Ne, na Gore ne gre, a do Razpotja me že pelje. Razpravljava o naravnih lepotah, o jeseni in še o Čem, pa je Razpotje že tu. Ženska me izkrca, jaz pa grem po lepi cesti proti Goram. Nekaj časa je asfaltna, potem pa makadamska, a vseskozi občasno zelo razgledna. Naj- dem celo gobo dežnikarico, čeprav je letos slaba letina za gobe. SMRT V VASI Ko pridem na Gore, stopim do cerkve sv. Magdalene, zmolim očenaš za ono pokojnico, ki me je lansko leto preoblekla, ko sem prišla mokra tja, in za ženico, ki mi je ponudila ta oblačila. Sprehodim se tudi po pokopališču. Strese me! Svež grob - in priimek je isti kol ga je imela ona ženica, le pokojnica je dosti mlajša. Hitro sestopim v vas in poiščem že znano mi hišo št. 17. Odprem vrata - v dnevni sobi sedi ob peči gluhi gospodar in gleda na mizo, kjer je slika petdesetletne ženske in pred njo sveča... Hočem se umakniti, ko pride gospodinja. Takoj me je spoznala. Hči ji je pred tremi tedni umrla, bila je za gospodinjo pri župniku v Šebreijah, pri svojem bratu. Nekoliko se pomenimo, potem ženica pove, da jo bo vnukinja ravnokar peljala na Veharše, na njen rojstni dom. Lahko grem z njimi. Res, preden se je poročila na Gore (šestdeset let je že lega), je bila doma na Veharšah blizu onega »Jaka umrl, stop«l (glej PV 4/97). Povem ji, da sem ravno danes zjutraj skoraj stopila na njegovo glavo, ko sem šla krmit naše bike, a on je spal pri »trakturju« (jašku za seno) v hlevu. Prijazna starkina vnukinja naju je odpeljala do Veharš. Do Godoviča je še nekako šlo, od tam me je neki napol ilegalni avtobus zapeljal do Ajdovščine, od tam v Vipavo sta me pobrala dva Italijana; najprej ju je štopala neka študentka, a ko je zvedela, da ne gresta do Ljubljane, je svoj prostor prepustila meni. Tako! Pa obiščite včasih tudi te odročne kraje! ©dtotiwo Asfaltiranje cest na Gorjancih Na seji UO PD Novo mesto 4. maja 1999, še pred tem pa na Odseku za varstvo narave in gorsko stražo, smo med drugim obravnavali tudi namero Ministrstva za promet in zveze - Direkcije RS za ceste in Družbe za državne ceste d.o.o. po posodobitvi (asfaltiranju) gozdne ceste Gabrje-Gorjanci-Vahta, Cesta vodi skozi načrtovan krajinski park, skozi rezervat pitne vode, nad bajeslovnim studencem Gospodična in drugimi vodnimi viri, v bližini je tudi edini pragozd v tem delu Slovenije. Do sedaj je ta del Gorjancev slovel po čistem zraku in vodah, mirnem življenju divjadi in rastlin, zato ga vsi tisti, ki v naravi iščemo mir in tesnejši stik z njo, tako radi obiskujemo. Seveda koristimo svojemu zdravju in ne škodujemo okolju, če se v ta prelepi košček Slovenije odpravimo peš. Že sedaj so silno moteči tisti obiskovalci Gorjancev, ki se vsevprek brez razumnega razloga prevažajo z avtomobili. Gorjance lahko spoznavamo s številnih pešpoti, med katerimi sta najbolj znani Trdinova pot in Evropska pešpot. Sam vrh je tudi točka razširjene Slovenske planinske transverzale. To so kljub vsemu še vedno predeli miru, brez hrupa in smradu iz doline. Da bi vsaj Trdinov vrh zaščitili pred motoriziranim prometom, smo že pred leti predlagali, da bi postavili zapornice nad opuščenim peskoko-pom nad križiščem za Trdinov vrh. Žal naša pobuda takrat ni uspela. Sedanja namera o asfaltiranju omenjene ceste bi bistveno poslabšala naravno ravnovesje v tem okolju, hkrati pa bi bila voda na mlin tistim, ki to območje že sedaj nerazumno onesnažujejo. Številne čistilne akcije, ki jih organiziramo v PD Novo mesto, kažejo, da je predvsem motoriziran promet tisti, ki omogoča neozaveščenim obiskovalcem, da puščajo za seboj velike količine odpadkov, ki jih, če bi prišli peš, nikoli ne bi prinesli s seboj, kaj šele odvrgli, da ne omenjamo številne embalaže odpadnih olj, škodljivih izpuhov in neznosnega hrupa. Ljubitelji hribov na Dolenjskem smo že tako »prikrajšani« za visoke vrhove, asfalt na Gorjancih pa bi že tako razmeroma kratke pešpoti dodatno razvrednotil, saj velja splošno prepričanje, da vrhovi, do katerih vodijo ceste, tudi če so samo makadamske, niso kaj prida planinski. Če bomo še Gorjance onesnažili z asfaltom, bodo šla ta sedaj pogosto obiskana območja v trajno planinsko pozabo. 357 Zaradi vsega navedenega seveda tudi planinci ne podpiramo asfaltiranja cest na Gorjancih in se tako pridružujemo naravo varstven i kom Novega mesta in Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v oceni, da bi bil asfalt na Gorjancih nesprejemljiv tujek in grob poseg v naravo. Nerazumljivo je že samo razmišljanje o takem posegu v trenutku, ko se drugje po Sloveniji trudijo celo zapreti za motorni promet alpske doline oziroma dostope do podobnih naravnih okolij. Roil Skobe Čestitka_ Planinci Planinskega društva Zabukovica čestitamo Planinskemu društvu Vransko za prejelo najvišje odlikovanje Občine Vransko, grb občine Vransko. Veseli smo, da je priznanje prejelo planinsko društvo, ki letos praznuje Z Mokrice v Kamniško Bistrico SLAVICA ŠTIRN Čez greben se ozrem; steza se vije - kot kača -včasih izgine med židano travo. Drsim po strmini. Med rušjem se ustavim; vonjam dlani -vonjam smolo. Pot se razširi. Že sem pred jamo, kjer so kosti pradavnih medvedov. Dan se prevesi, hitim, bitim, da pridem v dolino. tridesetletnico delovanja. Trideset let že skrbijo za Dobrovlje in za poti, ki vodijo po tem svetu. Pred tridesetimi leti so pričeli odkrivati svet Do-brovelj in so odkrili svet, ki je znan po svojih lepotah, po jamah in legendah o tem svetu ter po zgodovini, ki se je tu odvijala. Tu so se leta 1635 zbirali kmečki puntarji. Dobrovlje so zibefka štajerskih partizanov. Vranšani, prejmite iskrene čestitke! Planinci PC Zabukovica Turistične kmetije od Alp do Jadrana_ Nova organizacijska povezava, Združenje turističnih kmetij Slovenije, se je lotila ponudbe svojih zmogljivosti nadvse uspešno. Med drugimi koraki, ki so jih naredili v zadnjih letih, je povezava s podobnimi organizacijami na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji - Julijski Krajini v Italiji. Pred kratkim so izdali skupen všečen katalog, v katerem si lahko izberemo primeren kraj za družinske počitnice, večinoma pod gorami teh treh dežel. Take akcije tudi na drugih področjih niso povsem naključne, saj je očitno in tudi pohvalno, da sledimo ideji olimpijskih iger treh dežel. Mnoge med 63 predstavljenimi koroškimi kmetijami ležijo na nadmorski višini nad 1000 metrov. Prospekt nas vabi 1250 metrov visoko v Raj v narodnem parku, 1180 metrov visoko, kjer srce igra od veselja, 1100 metrov visoko, kjer vsakega človeka sprejmejo kot gosta, v romantično počitniško hišico na višini 1010 metrov, v staro in obnovljeno kmečko hišo na višini 1110 metrov, v številne družinske hišice na tej višini in planinske koče na višini od 1400 do 1700 metrov. Prekrasni so pogledi in razgledi s teh pa tudi z drugih postojank v nižino in na okoliške vršace. Na italijanski strani so mnoge turistične kmetije od 42 predstavljenih na ravninskem goriškem in tržaškem ozemlju, druge pa so tudi v goratem alpskem svetu. Štiri med njimi, ki ležijo na višini 1552, 1403, 1348 in 1250 metrov visoko, nam bodo prav gotovo nudile poleg Številnih možnosti izletov in druge zabave tudi obilo sonca in svežega zraka. Maloštevilne pa so kmetije iz Slovenije (31), ki so predstavljena v tej brošuri. Večina visokoležečih turističnih kmetij je v okolici Savinjske in Savske doline. Covnik leži 1226 metrov visoko nad Logarsko dolino, An ce I j na Zgornjem Jezerskem blizu Slovenske planinske poti 965 metrov visoko, Medved v Skomar-jah pod Pohorjem 944 metrov visoko, Tavčar in Davčen na Četeni Ravni pa 900 metrov visoko. Ne smemo seveda mimo turističnih kmetij Govc-Vršnik v Robanovem kotu, od koder je lep pogled na Ojstrico, našo drugo najlepšo goro, Zgornji Zavrtnik pod Raduho, Sto-glej in Pogorevc, od koder vodijo lahke poti v Savinjske Alpe, ter Spodnji Jerovčnik in Ramšak pod Rogatcem. V brošuri je navedenih več primernih izletov in posebnosti kulinarične ponudbe, opisane so različne možnosti zabave in rekreacije, na ovitku pa je odtisnjen pregleden zemljevid z zaporednimi številkami omenjenih turističnih kmetij. Ciril Velkovrh Gore_ Mladinska knjiga je v seriji knjižnih prevodov z naslovom »Geografski raziskovalec« izdala že nekaj knjig za otroke Tako kot v drugih tudi v knjigi »Gore« razlaga najvažnejše pojme in dejstva, ki bi jih morali najmlajši bralci čimprej spoznati. V tej knjigi so najprej predstavljena najpomembnejša gorstva in najvišje gore na svetu. V nadaljevanju lahko v knjigi preberemo razlago, kako so se nagubala gorstva, kako so potovali ledeniki in pustili za seboj ledeniške doline. Spoznamo lahko posebnosti gorskega podnebja ter rastlinski in živalski svet od dolinskega dna do gorskih letu 1998. Lahko bi opozorili, da ima Ponikvanski kras večinoma vodoravne jame, le tu in tam je kakšno brezno. Tako je na Gori Oljki 59 metrov globoko Ravberjevo brezno. Lahko bi tudi omenili, da je Skupščina občine Žalec leta 1998 sprejela Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov in z njim proglasila kot kulturni spomenik cerkev sv. Miklavža v Podvinu - Vimperk in cerkev sv. Križa, ki stoji v Dobriču -Gora Oljka. Iz Polzele pelje pot na Goro Oljko mimo graščine Šenek in skozi lepo urejen graščinski park. Oba objekta sta zaščitena kulturna spomenika. Ali pelje pot iz Andraža na Goro Oljko mimo Cezarjeve domačije? Ce je tako, bi lahko opozorili na zaščiten dendrološki spomenik bukev, ki raste v gozdu pri domačiji. vrhov. Posebno poglavje opozarja na nevarnosti v gorah za tamkajšnje prebivalce in za planince. Knjiga ponuja tudi spoznavanje dobrin, ki nam jih daje gorski svet: rudnine, les, električno energijo iz hidroelektrarn, planinsko pašništvo 1er sodobne poletne in zimske počitnice. Pri tem pa avtor knjige še opozarja na gorsko okolje, ki je občutljivo za nestrokovne posege. Prav ob koncu so zapisana še navodila za rabo zemljevidov ter abecedno kazalo najvažnejših pojmov. V sodobno ilustrirani knjigi močno motijo tuje fotografije, predvsem tam, kjer bi jih brez škode lahko nadomestili s posnetki naših gora. Ciril Velkovrh Podobe raja Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo Fakultete za gradbeništvo in geodezijo je za Direkcijo za turizem Bleda kot naročnika izdal turistično karto občine Bled. Z več vidikov je to poseben izdelek s tega področja: karto so izdelali v merilu 1 : 30 000, hrbtna stran pa je tako polna vsakršnih podatkov v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku kot maloka-tera, za kar gre velik del zasluga uredniku Martinu Šolarju. Zbral je več kot sto dopolnil in korekcij imen, na karti pa so celo taki podatki, kot razgledna točka, zapora na cesti (na primer v gorsko dolino), plezališče, tekaška smučarska proga in turnosmučarska trasa. In še več: s posebnim simbolom, kar je prvič na slovenskem »splošnem« zemljevidu, in s puščico so označene možnosti za kolesarjenje, na novo urejena in predstavljena pa je tudi vsa naravna in kulturna dediščina območja, ki ga zajema karta: od planinske koče pri Perični-ku, Hrušice, Jesenic in Stola na severu do Bohinjskega jezera, Nomnja in Rovtarice na jugu ter od Široke peči, Triglava in Jezerskega Stoga na zahodu do Stola, Lesc in Radovljice na vzhodu. To je pravzaprav lahko tako planinska kot izletniška karta, saj so na njej označeni tudi kolovozi in slabše, deloma celo nevozne ceste, tudi z različnimi oznakami različno zahtevne markirane planinske poti, pa tudi sprehajalne poti, smučarske vlečnice, planinske koče in gostilne, avtobusna postajališča in bencinske črpalke. Seveda je skoraj odveč posebej omenjati, da so narisane tudi vse cerkve in kapelice, spomeniki in pokopaliča, planine in razvaline, naravne znamenitosti in kraške jame ter celo zdravstveni domovi in lekarne. Posebej so označena območja naravnih znamenitosti, kot na primer Barje Šijec in Veliko Blejsko barje nedaleč od Goreljka ali Barje za Blatom pri Rovtarici, in seveda gorski vrhovi z višinami in označenimi planinskimi potmi nanje. Na hrbtni sirani so z besedilom predstavljene najpomembnejše ali najbolj znane turistične znamenitosti obravnavanega predela, tudi pot okoli Blejskega jezera, dolga uro in četrt, na primer, in tudi izlet na Ku-hovnico in na Otok, v Vintgar in na Zatrnik, na Blejski grad in do Bohinjskega jezera. Posebej so na kratko popisane vse naravne znamenitosti in spomeniki kulturne dediščine obravnavanega območja. Obiskovalci dela Slovenije, ki je za marsikoga bil in je še podoba raja. so s tem zemljevidom dobili dragocen pripomoček, ki jim bo še podrobneje pomagal odkrivati prelesti slovenskega alpskega in podalp-skega sveta. Marjan Raztresen 40 let PD Polzela Ob svojem jubileju je Planinsko društvo Polzela izdalo brošuro »Planinsko društvo Polzela 19841999«. To je drugi del brošure, katere prvi del je izšel leta 1984 in opisuje življenje društva do tega datuma. V njej so predstavljeni Polzela, Gora Oljka in Planinski dom na Gori Oljki. Te predstavitve v drugi brošuri niso dopolnjene, kar je škoda. Lahko bi predstavili Krajinski park Ložnica in Krajinski park Ponikvanski kras - naravni znamenitosti, ki ju je Odlok občine Žalec zaščitil v Res je, da omejene možnosti skrčijo vsebino takih brošur. Vendar je vloga Gore Oljke premalo osvetljena, 16, maja letos je bila tam blagoslovitev cerkve sv. Križa, ki je dobita novo podobo; ob čudovitem oltarju Jezusa z dvanajstimi apostoli ob mizi zadnje večerje Ferdinanda Galla se je zbralo številno vemo občinstvo. Polzelski župnik Jože Kovačec je ob tej priložnosti dejal, da cerkev ni polzelska ali andraška ali paška, ampak »naša«. Tudi planinci trdimo, da planinski dom na Gori Oljki ni samo polzelski, temveč je »naš«, planinski, vseh ljubiteljev Gore Oljke od blizu in daleč. Veseli smo, da polzelski planinci tako lepo skrbijo za ta dom, ki je marsikomu od blizu in daleč zelo zaželeni cilj. Dokaz za to je na dlani: na Goro Oljko se je po Savinjski poti povzpelo krepko preko 1900 pohodnikov, najmanj 2165 pohodnikov po Šaleški poti, ogromno pohodnikov po Andraški poti - vsi ti imajo značke za prehojene poti -koliko jih je poleg njih še bilo na Gori Oljki, pa ne vemo. V domu je ena izmed točk teh treh poti. Pohod po teh treh veznih poteh dopolnjuje akcija PD Polzela Štirje letni časi. V knjižici preberemo, da se je v okviru te akcije povzpelo na Goro Oljko in da ima bronasti znak 1357, srebrnega 68 in zlati znak 39 planincev. 359 V drugi knjižici je kronika društva za čas od 1984. do 1999. ieta. Predstavljeno je vodstvo društva in natisnjen sestavek o planinski šoli -v šolskem letu 1997/1998 je 27 mladih opravilo to šolo. Zapisali so, da imajo močno ekipo gorskih stražarjev in da so leta 1998 zopet organizirali tekmovanje v planinski orientaciji; v orientaciji so pred ieti prednjačili v Savinjski dolini. V knjižici je predstavljena tudi akcija Za 40 let 40 vrhov. Knjižica je opremljena s slikami iz dela v društvu, v njej pa so tudi prisrčne planinske pesmi. Franc Ježo v r> i k Slovenska planinska bibliografija za leto 1998 Vzgojna literatura Ciciban planinec, Ljubljana, MK PZS, 1998 (16 str.) Ciciban za starše, Ljubljana, MK PZS, Zavod za šport, 1998, od 45 do 58 str. Cornell Joseph. Približajmo naravo otrokom. Potovanje v srce narave. Veselimo se z naravo. Celje, Mohorjeva d ružba, 1998. Kadiš Franc, Planinska šola za starejše osnovnošolce, mentor Borut Peršoija. Ljubljana, PZS, 1998. Mentorji planinskih skupin, Mira Až-man idr., ur. Borut Peršoija, Ljubljana, PZS, MK, 1998, 136 str. Mihev Janko, Družinsko gorništvo, mentor Borut Peršoija, Ljubljana, PZS, 1998. Mladinska komisija pri PZS v letu 1998, ur. Emil Pevec. Ljubljana, MK PZS, 1998, 60 str. Morris Neil, Reke, gorovja, prev. Jean J. Frbežar. Grosuplje, Založba Mondena, 1998. Šuštar France, Rastlinstvo Šmarne gore in okolice. Ljubljana, ZRC SAZU, 1998. Trontelj Peter, Der Karst, Ober und unterirdische Le be n sv ie If ai t. Überlingen, Naturebe Verlag, 1998, 127 str. Srečne gore, mentor Borut Peršoija, Ljubljana, Zavod za šolstvo, 1998. Čufar Nežka, Primerjalna analiza treh planinskih taborov. 360 Godina Jelušič, Suzana, Program dela mladih planincev za drugo tria-do. Kotnik V, Vpletanje elementov planinske gorniške šole v naše delo z mladimi. Kovačič Majda, Idejni projekt za izvedbo planinske šole v domovih CŠOD. Kovačič J,, Orientacijska učna pot po Rogaški Slatini. Magajne Anica, Program dela mladinskega odseka PD Cerkno, Potočnik Alenka, Hura, izlet. Rodica Majda, Program deia mladih planincev v 5, in 6. razredu. Slukan Jelka, Predstavitev dela pedagoškega vodje v laboru. Škapin Karmen, Letni program planinskega krožka za prvo triado. Zbačnik Ciril, Priprava na izlet, turo. Dnevniki 75 let Spomenice Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, 2. natis. Ljubljana, Uprava RS za varstvo narave, 1995, 34 str. Kamnine Pohorja. Slovenska Bistrica, Zavod za kulturo, 1998. Neponovljiva narava. Fosili. (Evropsko leto varstva narave '95), Ljubljana, MOP, 1995, 32 str. Piitaver Andrej, Zavarovane glive v Sloveniji (priročnik in plakat), Ljubljana, MOP, 1997,199 str. Program aktivnosti 1999, ur. Drago Metljak. Ljubljana, PD Matica, 1998. 62 str. Vodniki Česen Tomo, Osp. Mišja peč. Črni Kal, risbe Danilo Cedilnik, Den, 2., skraj. izd,, Ljubljana, Sidarta (1998), 28 str. Dobnik Jože, Slovenska planinska pot, planinski vodnik Ljubljana, PZS,1998,272 str.+6zemlj. Dobnik Jože, Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji, 4. popr., dop. izd. Ljubljana, PZS, 1998, 360 str. Galerija v naravi. S pohodniško palico po škofjeloških hribih. Škofja Loka, Občina, 1998. Jenčič Igor, Slovenija z okolico, tumosmučarski vodnik. Ljubljana, Sidarta, 1998, 219 str., 21 cm. Kamniške in Savinjske Alpe, plezalni vodnik. Logarska dolina, vzhodni del, zbr., ur. Silvo Babič, Tone Golnar, Gordan Savelli Čuka, 2,, popr., razš. izd. Ljubljana, PZS. 1998.168 str. Karo Silvo, Stene Kraškega roba. Osp, Turistično društvo, 1998. 30 str. Kozorog Edo, Skozi Trnovski gozd. Nova Gorica, Branko, 1998. 30 str. Mašera Andrej, Zahodne Julijske Alpe, planinski vodnik, Ljubljana, Sidarta, 1998. 160 str. Mihelič Tine, Julijske Alpe, planinski vodnik. 6. popr, dop. izd. Ljubljana, PZS, 1998. 422 str. Mihelič Tine, Julijske Alpe, severni pristopi, Ljubljana, Sidarta, 1998. 160 str. Paternu Marko, Strme ko lesni ce, 105 zahtevnih gorskih kolesarskih tur. Ljubljana, Interalta, 1998. Petdeset (50) manj znanih poti in brezpotij po slovenskih gorah. Ljubljana, Sidarta, 1998. Pilz Ingrid, Naturparadies Karawanken und Steiner Alpen. Graz, Styria, 1997. Posch Manfred, Zauberreich Karawanken, Die schönsten Touren. Klagenfurt, Kaempter Druck und Verlagsgesellschaft, 1997. 180 str. Radovanovič Sašo, Podravje. Maribor. Ptuj, A do Ž, priročnik za popotnika in poslovnega človeka. Murska Sobota, Pomurska založba, 1998. 302 str. Stritar Urška in Andrej, Z otroki v gore, družinski izleti. Ljubljana, Sidarta, 1998. Turistični vodnik po občini Jesenice. Jesenice, Občina, 1998. 81 str. Verbič Darja, Slovensko podeželje, Katalog turističnih kmetij. Ljubljana, Slon, 1993. 160 str. Žužek Miha idr., Sto slapov v dolini Loške Koritnice. Ljubljana, Župni-šče Dravlje, 1998, 63 str. Zborniki 50 let. Jezersko, PD, 1998, 111 str. The Alpine Couvention in Slovenia. Ljubljana, MOP, 1998. 113 str. Černač Janez, Kočevsko, Gozdnata in skrivnostna dežela. Novo mesto, Dolenjska založba, 1997. 261 str. Geografski zbornik. Ljubljana, Geo-gr. inštitut A. Melika ZRC SAZU, 1998. Geološka naravna dediščina, Ljubljana, MOP, 1997. 129 str. Gorjanci. Dolenjski zbornik 1997. Novo mesto, Dolenjska založba, Zavod za kulturno dediščino. 1997. 309 str. Jeršič Matjaž, Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Ljubljana, Inštitut za geografijo, 1998. 125 str. Geographica Slovenica, 29. Karničar Andrej, Jezerska kronika. Jezersko v ustnem izročilu. Kranj, Gorenjski muzej, 1998. 298 str. Klemšeta Vlada, S Poklona do Toplice. Štmavr, Kulturno društvo »Sa-botin«, 1998. Klima, Bled, TNP, HMZS, 1998. Kobarid, Caporreto. Karfreit, 1917 do 1997, ur. Željko Cimprič. Kobarid, Turistična agencija KCK, 1998. 267 str. Kolbezn Marko, Površinski vodotoki in vodna bilanca Slovenije. Ljubljana, MOP, HZ RS. 1998, 98 str. Mal Vitan, Skrivnost, imenovana Potočka zijalka, Ljubljana, DZS, 1998. 51 str. + pril. Pristov Janko in Neva, Zupančič Boris, Klima Triglavskega narodnega parka, Ljubljana, Hidrometeorološki zavod RS, 1998. Schneider Vreni idr., Poročilo o Alpah. Maribor, 1998. Srce slovenske zemlje: Kumski zbornik, Ljubljana, Družina, 1998. 275 str, Repnjami. Flora, mikroflora in vegetacija. Ljubljana, ZRC SAZU, 1998.135 str. Varstvo okolja pri planinskih postojankah v Triglavskem narodnem parku. Bled, TNP, 1998. 96 str. (Razprave in raziskave, 6). Diplomske naloge in disertacije Gabrovšek Irma, Tržiške Alpe. Problem samotnih kmetij in planinskega pašništva. Ljubljana, FF, 1998, Kočevar Zdenka, Geografija občine Kranjska Gora, Ljubljana, FF, 1998. Rakovec Aleksandra, Geografija Karavank od Stola do doline Mošenika s poudarkom na fizično-geografskih potezah. Ljubljana, FF, 1998. Ram uš Andreja, Geografske značilnosti Pokljuke in Mežakle. Ljubljana, FF, 1998. Rozman Marjana, Uresničevanje gorniške vzgoje na razredni stopnji osnovnih šol v občini Ilirska Bistrica. Ljubljana, PF, 1998. Svoljšak Petra, Italijanska okupacija Posočja (od maja 1915 do oktobra 1917). Ljubljana, FF, 1997. 359 str. Šnuderl Katja, Strokovne podlage za zasnovo celovitega koncepta razvoja okolice Bohinjskega jezera. Ljubljana, FF, 1998. Leposlovje Ferfila Bogomil, Antarktika. Prvi Slovenec na južnem (zemljepisnem in geomagnetnem) tečaju. Radovljica, Didatka, 1997. 392 str. Gremo skupaj v hribe, zbornik literarnih in likovnih del. Ljubljana, MK PZS, 1998. 100 str. Gričnik Anton, Janez Koprivnik in njegovo Pohorje Zreče, Občina, 1998. Harrer Heinrich, Sedem let v Tibetu. Ljubljana, DZS, 1998, 312 Str. Jelinčič Dušan, Budovo oko. Koper. Lipa, 1998, 175 str, Kobal Ivan, Možje s Snowyja, Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993. 201 str., pril. Korošak Vinko, Ob zeleni reki. Dogodki med 1. svetovno vojno ob Soči. Nova Gorica, Branko, 1998. 276 str, Korun Borut, V porečju Orinoka. Velenje, Samozal, 1998. Kovačič Vladimir, Maribor, Obzorja, 1998. Kozinc Boris, Gorjakove. Hraše, Samozal. 1998. 44 str. Kozinc Željko, Grošelj Viki, Žnidaršič Joco (foto), Pot k očetu. Po sledeh Nejca Zaplotnika na Himalajo. Ljubljana, Kmečki glas, 1998. 139 str. Krakauer Jon, Izginuli. Osebni obračun z Mount Everestom. Tržič, Učila. 1998. 312 str. Novak Bogdan, Krvave reke, 2. izd. Ljubljana, MK, 1998. 293 str. Požgaj Zvonko, Ama Dabi am, Odsanjane sanje. Ljubljana, PZS, 1998, 126 str, Tomazin Iztok, Iskanje Šambale (pesmi). (Predgovor njegova visokost tibetanski Dalaj Lama, spremna beseda Boris A. Novak, France Pibernik.) Tržič, samozal., 1998, 145 str. Videčnik Aleksander, Zgornje sav i n-ske vi sto rije. Časopisi Alpinistični razgledi, odg. ur. Bine Mlač, Ljubljana, PZS, KA, 1998. 66 do 69. Adrenalin. Ljubljana, Charming Bountryd.o.o,, 1998. Grif, za raziskovalce nekoristnega svela. Ljubljana, Mythod d.o.o., 1998. 16 do 22. Naše jame, 1997. Ljubljana, Jamarska zveza Slovenije, 1998. Planinski vestnik, odg. ur. Marjan Raztresen. Ljubljana, PZS, 1998. Triglavski razgledi (2 številki). Bled, TNP, 1998. Viharnik. Ljubljana, PD, 1998. 22, 1,2, 3, 4, 5, 6. Društvena glasila 10. državno tekmovanje Mladina in gore, Šempeter pri Gorici. Nova Gorica, MO PD, 1998. 36 str. 15 let. Podnanos, PD, 1998. 60 str. 60 let Planinskega društva Dravograd, 1939 do 1999. Dravograd, PD, 1998. Glasilo tabora Koprivna '97. Braslovče, Zabukovica, PD, 1998. Gremo skupaj v hribe! Domžale, MO PD, 1998. 56 str. Gremo skupaj v hribe. Taborni časopis Jezersko '98. Domžale, MO PD, 1998. 38+ 18 str, Hribolazen. Nova Gorica, MP PD, 1998. 28 Str. Krnica '98 ali kaj smo počeli na taboru v Krnici. Ribnica, MO PO, 1998. 36 str. Mavrič Edi - Savinjčan, Šepetanja stoletnih viharnikov, 100-letnica gornjegrajske koče na Menini planini 1898 do 1998. Gornji Grad, PD, 1998. 58 str. Mladi planinec. Sevnica, PD Lisca, 1999. 29. Naših petdeset let, Medvode, PD, 1998. Odmevi z Bricnika. Muta, PD Bric-nik, 1998,1,1. Ongrčki, ur. Emil Pevec. Trzin, PD Onger, 1998, 8, 1/2, 3/4, 5/6. Orientacija in orientacijski rezultati v našem kraju, ur. Martina Tominšek. Griže, PD, 1998. 48 str. Piško. Senovo, MO PD Bohor, 1998. 24 Str, 361 Planinski odmevi. Fram, PD, 1998. 40 str. Pod Prisojnikom. Ljubljana, PD PT, 1998. 1,2, 3. P rusi k. Litija, PD, 1998. Zbornik 40 let, 1958 do 1998, zbr., ur. Irena Zalar. Ljubljana, PD Rašica, 1998,138 str. Podvolovljek '98. Sevnica, PD Lisca, 1998, 12 str. Rukzak. Žalec, PD, 1998. št, 2. Tabor Koprivna '9B. Trzin, MO PD Onger, 1998, 28 str. Tura. Vipava, PD, 1998. 5, 50 let Druätva upokojencev Trbovlje, ur, Tine Lenarčič. Trbovlje, DUT, 1998. Naših petdeset let, ur. Branko Galjot. Kranj, Zveza lovskih družin Gorenjske, 199B. Zbornik 1908 do 1998. Kranjska Gora, PD, 1998. 32 str. Šolska glasila Alpska šola v naravi. Velika planina 1998. Griže, OŠ, 1998, Ciril Debeljak, alpinist prve povojne generacije. Celje, OŠ, 1998. Gornik, ur. Cvetka Smrekar. Semič, OŠ, 1998, 64 str. Gornik, šolski športni časopis. Semič, OŠ, 1998. 64 Str. Mali planinec. Prebold, OŠ, 1998. 30 str. Orientacija in orientacijski rezultati v našem kraju, ur. Martina Tominšek, Griže, OŠ, 199B. Zemljevidi Bled z okolico, izlet, karta 1:25 000, 1. izd. Ljubjana, IGF, 1998. Bohinjsko jezero z okolico 1:25 000, 2, izd. Ljubljana, PZS, IGF, 1998. Gorenjska, Bled, Bohinj, Kranjska Gora, 1 :50 000, 3., dop. izd. Ljubljana, GZS, 1998, Goriška, Goriška brda, Vipavska dolina, Idrijsko hribovje, Trnovski gozd, 1:50 000, Ljubljana, GZS, 1998. Grintovci 1:25 000, 3. popr., dop. izd. Ljubljana, PZS, IGF, 1998. Hrastnik, tur. karta občine 1 :20 000. Hrastnik, Občina, IGF, 1998. Julijske Alpe, vzhodni del, 1:50 000, 3. izd. Ljubljana, PZS, 1998. 362 Kamniške in Savinjske Alpe 1:50000; 2. natis. Ljubljana, PZS, 1998. Kostel, pregledna karta 1 :65 000. Kostel, Tur. društvo, IGF, 1998. Kranjska Gora, tur. karta občine 1:30 000, 2. izd. Kranjska Gora, Občina, IGF, 1998. Ljubljana, občina in mesto. 1:25 000. Ljubljana, GZS, 1998. Maher Igor, Kranjska Gora, Zgornjesavska dolina, kolesarski izleti (si, it, ne, an) Kranjska Gora, Zavod za promocijo in razvoj turizma, 1998. Maher Igor, S kolesom po Kraškem parku. Ljubljana, Sidarta, 1998. Medvode, karta občine in fotokarta, 1:25 000. Ljubljana, GZS, 1998. Mengeš, občina in mesto, 1:8 000, Ljubljana, GZS, 1998. Moravske Toplice, tur. karta občine z vinsko cesto 1 :40 000, Moravske Toplice, Občina, IGF, 1998. Posavje, Bizeljske Gorice, Krško gričevje, Krško brežiška ravan, Gorjanci, 1:50 000. Ljubljana, GZS, 1998. Regijski park Škocjanske jame, Tur. karta 1:6 000. škocjanske jame, Javni zavod, IGF, 1998. Šentjernej, občina in mesto, 1:25 000, Ljubljana, GZS, 1998. Trebnje, tur. karta občine 1,50 000, Trebnje, Občina, IGF, 1997. Triglav, planinska karta 1 :25 000; 3. popr, izd., Ljubljana, PZS, IGF, 1998. Tržič, Upravna karta občine 1:25 000, 1998. Tržič, Občina, IGF, 1998. Zreče, občina in mesto, 1:25 000. Ljubjana, GZS, 1998. Fotomonograf ije Kladnik Bogdan, Ferlatti Klara, Okus teme. Jama Claudio Ski I an. Ljubljana, Zaklad, 1998.100 str, Lenarčič Matevž, Avguštin Lah, Šmarna gora. Nazarje, EPSI, 1998. 109 str. Pilz Ingrid, Naturparadies Karawanken und Steiner Alpen. Graz, Styria, 1997. 208 str. Podobnik Rafael, Osojne Primorske. Nova Gorica, Branko, 1998. 184 str. Slovenija, pokrajina in ljudje, ur. Drago Perko, Ljubljana, MK, 1998. 736 str. Tavagnutti (foto), Celso Macor (tekst), Fotomonografija Julijcev. Gorica, CAI (ital. alp. klub), 1998, Koledarji 1999. Velika planina, PD Bajtar. 1998. 1999, Domžale, Grafična delavnica Lindič in Vesel, 1998. 1999. Grosuplje, Kocmur grafika d.n.o., 1998. 1999. Trzin, PD Onger, 1998. Ambrož Ciril (foto), 1999. Ormož, Samozal., 1998. Dobra igra dobrih gospodarjev. 1999, foto Viktor Luskovec. Nova Gorica, HIT. 1998 Janežič Peter (foto), V naročju gora. 1999. Ljubljana, PZS. 1998. Lepote Slovenije. 1998. Nazarje, EPSi, 1997. Lepote Slovenije. 1999. Rogaška Slatina, Foto Zorin, 1998. Medvedki z Urbanom na prvem zimskem prečenju Slovenskih Alp od Tolmina do Maribora, 15. do 27. februarja 1998, 1999. Ljubljana, Sklad za pomoč otroku z rakom..., 1998. Mihelič Jože. Triglav in triglavske rože, 1999. Radovljica, Medium d.o.o., 1998, Narava 1999. Ljubjana, CZ, 1998. Od tod vodijo vse poti, izberi si pravo. 1999, foto Marjan Malus. Ljubljana, Tiskarna Jože Moškrič, 1998. Pogačnik Marko, V kraljestvu Zlatoroga. Bled, Alpski turistični servis, d.o.o., 1998. Skrite štej gora zaklade... 1999, foto Tone Škarja idr. Ljubljana, PZS, 1998. Slovenija 1999. Ljubljana, CZ, 1998. Srečno 1999, Preudarna hrabrost, poroštvo za uspeh, foto Vanja Fur-lan. Tomazin Iztok (foto), Zakladi slovenskih gora, 1998. Moste pri Žirovnici, Samozal., 1997. Tomazin Iztok, Stele Franc, Prelesti Slovenije. 1999. Križe, Tomazin, 1996. Velkovrh Ciril (loto). Slovenska planinska pot. 1999, Radovljica, Tiskarna in knjigoveznica, 1998, Vode na Slovenskem. 1998, Ljubljana, Birografika Bori d.o.o., 1997. Vošank Milan, Koledar (oljnih po- dob). 1999. Cerknica, Samozal., 1998. Wings of change 1999 (foto M. Kačičnik), Ljubljana, Paragliding (1998). Razglednice Božično novoletne voščilnice. Ljubljana, Sidarta, 1998. Škarja Tone, Dhaulagiri (8167 m), Ljubljana, PZS, 1998. Strmčnik Boris, Nepalski otroci. Maribor, PD Večer, 1998. Velkovrh Ciril, Slovenska planinska pot (60 razglednic). Ljubljana, samozal,, 1998. Čufar Marko in Aleksander idr., Razglednice; Vršič, Przelc, 1998. Skok Janez idr., Razglednice. Ljubljana, Sidarta, 1998. Razstave Ambrož Ciril, Soncu nasproti. Maribor, OŠ L. Pliberška, 1998. Čop Jaka, Megleni Julijci. Maribor, OŠ L. Pliberška, 1998. Fosilni glavonožci škofjeloškega in po I hog rajskega hribovja. Škofja Loka, Grad, 1998. Golob Urban, Pot za življenje. Ljubljana, Grad, 1998. Horvat Franc (alpinistične barvne fotografije). Celje, Likovni salon. Gimnazija, 1998. Kambič Monika, Mali Klemen, Patagonija. Kamnik, Veronika, 1998. Kladnik Bogdan, Novo mesto, Krka, 1998, Klemene Stane, Europa Press Foto. Istambut, Fuji Europa, 1997. Klemene Stane, Razstava fotografij. Ljubljana, Konex club Vrhovci, 1998. Klemene Stane, Severni tečaj. Ljubljana, Knjižnica Prežihov Vo-ranc, 1998. Klemene Stane, Severni tečaj. Bohinjska Bistrica, Kulturni dom, 1998, Kunaver Pavel (akvareli). Ljubljana. Commerce, 1998. Lenarčič Matevž, Sporočilo preteklosti. Mozirje, ZK, 1998, Maher Igor, Planinska fotografija. Kanal ob Soči, PD, 1998 Mihelič Jože, Turno smučanje. Ljubljana, Knjižnica P. Voranc, 1998, Odprave na najvišje vrhove sveta. Tržič, Občina, AO PO, 1998. Podvršnik Uroš, Fotografije 1996 do 1998. Maribor, Črna na Koroškem, Galerija, 1993. Pogačnik Marko, V tišini gora (foto). Jesenice, Dolik, 1998. Prva svetovna vojna. Pivka, Galerija, 1998. Sledi (pok. J. Jegliča). Kamnik, Likovno društvo, 1998. Šmarnogorske slike otrok osnovnih šol, ur. Danilo Cedilnik, Den, Šmarna gora, M. Ledinek, 1998. Strmšek Boris, Tudi to je Amerika. Maribor, Foto salon, 1998. Strmšek Boris, Nepalski otroci. Maribor, Bolnišnica. 1998. Velkovrh Ciril, Naravna in kulturna dediščina ob Slovenski planinski poti, 30 razstav malih in velikih fotografij ter razglednic. Ljubljana -Zavod sv. Stanislava, Šmarna gora, Galerija Cicero v Delu, Šolski center MNZ v Tacnu, cerkev sv. Florjana, Zemljepisni muzej (PD Rašica), Muta, Tržič, Maribor - Galerija Ars Sacra, Slovenska Bistrica -Zavod za kulturo v gradu, Radovljica - Galerija Avla, Rogaška Slatina - Grafični muzej in Zdravilišče, Štanjel - Galerija Bel veder v gradu, Velenje - Galerija Kulturnega centra Ivan Napotnik v gradu, Zagreb -Slovenski kulturni dom, Kozarišče -Grad Snežnik, Prevalje - Zadružni dom, Kanada - ob treh nastopih združenih šolskih pevskih zborov iz Velenja, Brezje - ob dnevu Slovencev po svetu v frančiškanskem samostanu, Luče - ob stoletnici prve postavitve kapelice na Molički planini, Lokavec - župnijska dvorana, Novo mesto - frančiškanski samostan, Vrata - kapela sv. Cirila in Metoda, Kotlje - Prežihovi dnevi, Argentina - Bariloche, Železniki -Fotoklub Anton Ažbe (skupinska). Video in filmi Banff po Banffu, festival gorniških filmov. Mengeš, 1998. Filli dr. Boris, Soča, življenje ob reki, 1/6. Ljubljana, TVS, 1996, 1998. Fistravec Matjaž. Tretji zemeljski pol. Ljubljana, TVS, 1998. Interaktivni atlas Slovenije, Slovenija na zemljevidih v sliki in besedi (na CD). Ljubljana, Mladinska knjiga, 19. Keršič Svetel Marjeta, Gore in ljudje. Ljubljana, TV 1,1998. Likar Igor, Razgledi slovenskih vrhov. Ljubljana, TVS, 1998. Pokrajine v Sloveniji (Podobe znanosti, 6), ur. Drago Perko, Ljubljana. ZRC SAZU, 1998. Popov Jurij, Triglav, 220 let prvega pristopa, Ljubljana, RS1. 1998. Slovenija, pokrajine in ljudje, Atlas Slovenije v sliki in besedi. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1998 Šolar Martin, Večna skrivnost Triglavskega narodnega parka, Ljubljana, TVS, 1998. Veselko Borut, Odklop, Meteorolog. Ljubljana, TV A kanal, 1998. Živi (prehod prek Andov po letalski nesreči). Ljubljana, TVS, 1998. Glasba in pesmi Brojan Matjaž, Pogovor s Cirilom Velkovrhom o fotografijah s SPP, Ljubljana, RS 1, 1998. Čurin Jože idr., Zaščita in reševanje v gorah (Studio ob sedemnajstih). Ljubljana, RS, 13.7. 1988. Gorniške novice (petek ob 9. uri). Ljubljana, Val 202, 1998, Kališnik Joži, Dovžan Miha, Planinska roža (kaseta). Ljubljana, Družina, 1998. Pfeifer Vinko, Korenine Mrzlice. Trbovlje, Samozal,, 1998. Planinska pesmarica. Tržič, PD, 1998. Drugo Ciciban planinec (plakat), ilustr. Samo Jenčič. Ljubljana, MK, Zavod za šport, PZS, 1998. Begunje na Gorenjskem (prospekt). Begunje, Tur. društvo, 1998. Boč, znamka in ovojnica, 14. sit. Maribor, Pošta Slovenije, 1998. Golob Urban, Zimsko prečenje Alp (prospekt). Ljubljana, Grif, 1998. Gost mladinskega odseka (T. Humar, V. Grošelj, P. Kozjek, Z. Pož-gaj, T. Jakofčič, U. Golob) (vabila). Trzin, MO PD Onger, 1998, Hrastnica z okoliškimi hribi, ur. Jana Ke m perle in Mojca Logar (prospekt). Škofja Loka, Občina, 1998. Karavanke, doživetja brez meja (zloženka). Tržič, Občina, 1998. 363 Kobariška zgodovinska pot. Kobarid, Muzej, 1998. Kranjska Gora, At the foothills of the Julian Alps. Kranjska Gora, Turistično društvo, 1998. Lepote in znamenitosti Ospa. Osp, Tur. društvo, 1998. Malečkar Franc, Jeraša Jaka, Osapska jama. Osp, Tur. društvo, 1998. Biseri slovenske narave, Ogrožene vrste, Bogastvo je v raznolikosti (plakati). Ljubljana, MOP, Uprava RS za varstvo narave, 1994/97. Planinarjenje (zloženka). Tržič, Občina, 1998. Planinska zveza Slovenije 1998, Janko Pribošič, Ljubljana, PZS, 1998. Poštarski dom na Vršiču (prospekt). Ljubljana, PD PT, 1998. Pozor, snežni plaz! (zgibanka). Ljubljana, PZS, 1998. Ormož, Sonce Prlekije (s planinskimi potmi), Foto Ciril Ambrož, Ptuj, Veritas d.d., 1997, Škofja Loka, Lubnik, Praprotno, ur. Urška Krajnik in Ivanka Žgur. Škofja Loka, Občina, 1998. Varno v gore z gorskimi vodniki, Janez Kunstelj. Kranjska Gora, Samozal., 1998. Gozdovi, vodotoki, živalstvo, naravoslovne poti (zgibanke) (si, ne, an). Bled, TNP, 1998 (1999). Zlati sonček, ur. Stanislav Pinter. Ljubljana, PZS, 1998. Želimo ... 1999 / foto Boris Strmč-nik. Maribor, PO Večer, 1998. Tudi letos sem zbral veliko različnih planinskih publikacij, ki so izšle v Sloveniji. V ta seznam sem uvrstil skoraj vsa pomembna - velika dela in drobne prospekte in zloženke. Izbor, kaj je bolj pomembno in kaj manj, pa si lahko naredijo bralci sami po svojem kriteriju. V seznamu je odtisnjen založnik Planinska zveza Slovenije s polkrepkim odtisom (PZS), publikacije drugih planinskih društev pa sem uvrstil v samostojno skupino. Menim, da Je slednjih v Sloveniji še veliko več. Zato vsa društva prosim, da mi v tekočem letu pošiljajo vsaj podatke o svojih izdajah. Opazi! pa sem tudi, da je bilo pred leti več diplomskih nalog z našega področja. 364 Ciril Velkovrh [TD©WÊ)©@ Prof. Otmar Črnilogar 1931-1999 Na pokopališču v Šebreljah smo se letošnjega 29. aprila poslovili od častnega člana PD Vipava prof. Otmarja Črnllogarja. Rodil se je leta 1931 v Šebreljah in je že kot mlad fant vzljubil lepoto gorâ ter hojo po njenih pobočjih. Študiral je na Teološki fakulteti v Ljubljani in je bit leta 1957 posvečen v duhovnika. Leta 1959 je po službeni dolžnosti prišel v Vipavo. V času svojega službovanja v Vipavi je končal študij filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Vsa leta je tako poučeval v vipavskem semenišču latinščino in dijaki se ga spominjajo kot zelo strogega, a tudi pravičnega profesorja. Svoj najlepši del življenja je preživljal zadnjih petnajst let, ko je prevajal Sveto pismo. Od leta 1987 je uspešno vodil župnijo v Podragi. Prof. Črnilogar bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovino vipavskega planinstva. Ko je leta 1959 po službeni dolžnosti prišel v Vipavo, je bilo v tistem obdobju planinstvo v Vipavi v hudi krizi. Med službo- vanjem v vipavskem semenišču je večkrat peljal v gore tudi gojence semenišča. Zato so nekateri člani P D Vipava zaprosili za pomoč g. Čmilogarja, da bi prevzel vajeti društva. A stvar v takratnem času ni bila tako enostavna - da bi bil duhovnik po poklicu predsednik pfa-ninskega društva. Takrat sta tvegata dva močna moža: dr. Miha Potočnik, takratni predsednik PZS, in urednik Planinskega vestnika Tine Orel s svojo avtoriteto, da sta podprla g. Čmilogarja pri njegovem delu, pa čeprav je bil duhovnik. Tako je duhovnik g. Črnilogar postal edini predsednik planinskega društva v vsej Sloveniji, vendar je imel z vsemi najlepše stike. Za oživitev društva je imel na začetku izredno odmevna planinska predavanja z diapozitivi. Požela so precejšen uspeh in društvo je zaživelo. Prenovljen je bil U O, število članstva se je povečalo, zlasti mladi navdušenci so se dobesedno pognali v hribe. Poseben sloves je P D Vipava prinesla nova plezalna pot na Gradiško Turo. Rodila se je ideja: ustvariti pravo plezalno, drzno smer doma, tako da plezalec izpod trte stopi naravnost v steno. Z alpinistom Tonetom Sazonovom (To-načem) sta nekajkrat preplezala stene nad Gradiščem in končno določila smer. Zamisel in ureditev plezalne poti na Gr. Turo so delo g. Čmilogarja in vseh, ki so pri tem projektu sodelovali. Furlanova plezalna pot na Gradiško Turo je bila planincem izročena v uporabo 15, junija 1969. Za svoje delo v planinstvu je prof. Črnilogar prejel srebrni častni znak PZS. Ko se bomo podali na Nanos po Furfanovi plezalni poti, bomo hodili po njegovih stopinjah, saj je vanjo kot navdušen planinec vložil veliko mero svojega prostega časa in truda. Kjerkoli je bil g. črnilogar, koderkoli je hodil, je za seboj puščal izredno sled najlepših človeških lastnosti -dobrote in ljubezni. Zato so v nas vipavskih planincih njegove sledi tako močno vtisnjene, da bo z nami živel še naprej. Leon Kodre Po Škofjeloškem in Polhograjskem hribovju Glavni urednik je v zadnji številki Planinskega vestnika pisal o tem, da se ves čas pojavljajo le ena in ista planinska društva in njihove akcije, ker je pač že tako, da objavljajo tisti, ki imajo med svojimi člani koga, ki o tem piše. Da je to res, čutim sama, ker dostikrat pišem o izletih Planinskega društva Radovljica, A kaj morem, če organizirajo tako prijetne izlete, da je o njih krat-komalo treba pisati. Prepričana sem tudi, da je zmotno mišljenje, da je pravo planinstvo samo vzpon na Triglav ali plezarija na kakšne druge tisočake. Pravi planinec lahko zadovoljstvo in planinsko poteše-nost najde tudi v mnogo nižjh gričih. Zato je tudi o takih izletih treba pisati. Radovljiški planinci so 24. aprila letos organizirali pohod po delu Škofjeloškega in Polhograjskega pogorja. Vodnika sta bila Alojz Moli orič in Franci Erman. Avtobus nas je odložil v dolini Hrastnice nekaj kilometrov iz Škofje Loke. Nad potokom se v enakomernih strminah vzdigujejo gozdnata pobočja do položnejših slemen. Skozi Hrastnico je nekdaj držala tovorna pot čez preval pri Selu na polhograjsko stran v dolino Male Božne. Po dolini je le tu in tam nekaj ozkega sveta za travnik in njivico, hišo ali mlin. Hriboviti svet nad Hrastnico zavzema naselje Sv. Barbara, ki ga sestavljajo samotne kmetije. Središče naselja je cerkev sv. Barbare, skrita na prisojni polici, ki smo jo gledali le od daleč. V 16, in 17, stoletju je po loškem hribovju mrgolelo bogato poslikanih cerkvâ in cerkvic in skoraj vsaka od tistih, ki so se ohranile, je danes kulturno umetniški spomenik. Povzpeli smo se po markirani stezi na sleme, ki spremlja Hrastnico na levi in se začenja s Planino. Mimo njenega vrha se skozi gozd hitro dvigne na sleme. Sredi senožeti stoji vrh griča stara cerkvica. Prekrasen razgled: čeprav ni bilo zelo jasno, so se presenetljivo natančno kazali glavni vrhovi Loškega pogorja - Lubnik in Blegoševa skupina, na drugi strani Polhograjski hribi, v ozadju Kamniške Alpe. Po južnem delu slemena so raztresene samotne kmetije naselja Sv. Ožbolt. Na skromnih njivicah uspevajo krompir, rž. ječmen in oves in nekaj krmnih rastlin. Polhograjsko hribovje leži v porečju Gradaščice. Vzpetine so zaradi sestave tal nižje in bolj kopaste. Pravijo, da ima hribovje ime Dolomiti zato, ker so višji deli zgrajeni iz dolomita. Po dnu dolin so raztreseni zaselki in samotne kmetije. Slikovito sleme z vrtiovi Jetrbenkom, Toščem in Grmado je prepreženo z belimi potmi kot iz ljudske pesmice. Ustavili smo se v Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem. Središče kraja sestavlja skupina hiš ob cesti pod hribčkom s cerkvico sv. Lenarta (861 m). Cerkev je bila na novo zgrajena leta 1895 tam, kjer je prej stala starejša cerkev, ki jo je uničil potres. Okrepčali smo se v kmečkem turizmu pri Koširju. Od tam naprej smo se vzpeli po gozdni cesti in po označeni stezi na Pasjo ravan, ki je s 1030 metri najvišji vrh Dolomitov. Vrh je prirezan, na njem je plato, kjer bi lahko igrati celo nogomet. Pasja ravan je preprežena in vsa izvotljena z bunkerji in podzemnimi rovi. Je tudi nekakšna meja med Škofjeloškim in Poihograjskim pogorjem. Razgled nese na vse strani, od Lubnika se vrstijo Stari in Mladi vrh, Koprivnik in Blegoš, Nadvse lepi kraji, a nekdo je vzdihnil: »Nadvse naporno življenje!«. To potrjujejo tudi statistični podatki. Delež kmečkega prebivalstva v teh krajih je bit namreč teta 1961 40,5 odstotka, trideset let pozneje samo še 11,5 odstotka, danes pa je prav gotovo še nekoliko manjši. V teh hribovskih naseljih prevladujejo samotne kmetije, vendar je čistih kmetij, kjer bi bili vsi zaposleni v kmetijstvu, le okoli četrtina, pa še od teh jih je veliko z ostarelim prebivalstvom. Na večini teh kmetij je vsaj en družinski član zaposlen zunaj kmetijstva v dolinskih naseljih. Na robu grebena pod Pasjo ravnijo je kapelica in spomenik poljanski vstaji, ki spominja na težke borbe partizanov z Nemci na tem območju, Škofjeloško in Polhograjsko hribovje je nasploh znano Iz NOB, saj so v teh krajih potekale mnoge usodne borbe. Tod teče tudi slovenska transverzalna Pot kurirjev in vezistov NOB. Pod Pasjo ravnijo nas je ujel dež, najprej prav pohleven, nato pa vedno močnejši in nas je trdovratno spremljal vse mimo Sivke do Zadobja. Tam se je sonce ponovno pokazalo ter nas prijazno posušilo in ogrelo. Kljub samotnosti in oddaljenosti teh krajev smo marsikje videli nove gradnje nadpovprečno velikih hiš. Po planotastem svetu so med dolinama potokov Male vode in Velike Božne raztreseni zaselki z zanimivimi imeni, kot so npr. Kolobocija ali Pusfofa. Skoznje smo prišli do vzpetine z božjepotno cerkvijo sv. Andreja. Cerkev in zaselki vsena-okrog spadajo pod Planino nad Horjulom. Prav tako tudi Suhi dol, kamor smo se po makadamski cesti spustili in se v kmetiji odprtih vrat odžejali. Tam nas je tudi čakal šofer z avtobusom in nas v poznem popoldnevu odpeljal po cesti ob potoku Brebovščica proti Gorenji vasi. Peljali smo se mimo zdaj že zaprtega rudnika Žirovski vrh. Po Poljanski dolini smo odbrzeli v Škofjo Loko in skozi Kranj nazaj domov. Šoferje ob koncu ugotovil, da nas je gričevje kar malce preveč utrudilo, saj so začete pesmi, ki se na vožnjah navadno prepevajo ob takih planinskih izletih, kar zamrle. Navsezadnje je bilo za nami skoraj sedem ur hoje po soncu in tudi dežju. To pa tudi ni mačji kašeljl A kljub utrujenosti, ki se je zalezla v mišice, smo bili zadovoljni. Obiskali smo del naše deželice, ki je hkrati tako blizu in tako daleč. Kljub bližini mest so tam doline tako mime, gozdovi in grape so tako zelene in spokojne, svet se zdi tak, kot naj bi res bil - blag in urejen. Še nebo se smehlja z jasno modrino. In na srečo je v letošnjem programu še nekaj takih izletov. Zato se oproščam že vnaprej, če boste v Planinskem vestniku spet brali o Planinskem društvu Radovljica! Ivanka Korošec JOD Ofaćni zbor PD Kum Letošnji občni zbor P D Kum je bil 15. maja v planinskem domu na Kumu. Udeležilo se ga je 84 članov. Za prijeten uvod v delo zbora je nastopil Mladinski pevski zbor Trbovlje, Poročilu predsednika so sledila poročila delujočih odsekov, manjkalo je poročilo mladinskega odseka, ki nikakor ne more zaživeti in mu bo potrebno nameniti posebno skrb in pozornost. Mnogo je bilo postorjenega v planinski postojanki: prenova talnih in stenskih oblog v gostinskih prostorih in nabava novega inventarja -stolov, miz in klopi, Opleskani so bili spodnji prostori in obnovljeno toplovodno ogrevanje. Markacistom so največ težav povzročali gozdarji, ki po poročilu odseka za varstvo narave neodgovorno ravnajo z gozdovi. Obnoviti je bilo potrebno pot iz Zidanega mostu skozi Škratovo doiino in iz Renk do vrha Kuma. Varstveniki ugotavljajo, da imamo planinci kaj malo vpliva na dejavnike, ki siromašijo planinsko naravo; med primarnimi vplivi je onesnaženost zraka z žve plovim Prisojnik SLAVICA ŠTIRN Macesni in rušje, nad njimi razdrapane stene, okvir deklice — ajdovske. Pred mano skalovje, oblito z valovi svetlobe, rojene iz teme. Pod goro veličastna praznina. Kliče višina. dioksidom, čeprav ta v zadnjem obdobju ne presega 20 odstotkov dopustnih koncentracij. Pri nadaljnjem delovanju si bomo prizadevali za popis divjih odlagališč, ki so na območju občine v zaščitenem Kumskem krajinskem parku. Skušali bomo spoznavati in zaščititi floro in favno v Kumskem pogorju. V klubu planinskih vodnikov je bilo najbolj aktivnih devet od skupno dvajsetih registriranih vodnikov. Ti se redno izpopolnjujejo in imajo potrjeno registracijo. Skupaj z izletniškim odsekom smo solidno izvedli že 17. tradicionalni novoletni pohod na Kum, ki se ga je udeležilo 1500 pohodnikov. Izletniški odsek je uresničil 19 od 25 načrtovanih izletov. Bili so večinoma enodnevni, večdnevni ne navdušijo več. Pri izletih je del stroškov sofinanciralo društvo. Uspešna je bila devetdnevna odprava v Dolomite in Zillertalske Alpe. Propagandni odsek je solidno in pravočasno obveščal društvene člane o načrtovanih izletih in aktivnostih društva, ki bo naslednje leto praznovalo 50-letnico delovanja. V poročilu blagajnika je vredno omeniti, da so se sredstva za delovanje planinskega društva s strani občine Trbovlje v letu 1999 celo povečala, kar ni naključje. V ostalih društvih Zasavskega meddruštvenega odbora tega ni zaslediti. V razpravi in med pozdravi gostov oziroma predstavnikov planinskih društev je bila kar nekaj kritik deležna PZS in njen neodgovoren odnos do sredogorja. Ob zaključku občnega zbora je podpredsednik PZS Adl Vidmajer podelil dva zlata, dva srebrna in sedem bronastih častnih znakov PZS. Društvo je izkazalo priznanje najbolj delovnim članom in osmim podelilo društvena priznanja za njihovo delo. Na področju zasavskega WIDO sta prejela srebrni častni znak dva člana, en član pa je bil nagrajen z zlatim znakom. Občni zbor je izvolil nov upravni odbor, katerega člani so Milan Žnidaršič, Janez Brinar, Stanislav Golob, Olga Plevnik, Franc Plevnik, Alojz Hriberšek, Janez Vresk, Marjeta Brlel, Vlasta Medvešek Crn kovic, Tina Plevnik, Viktor Marolt, Drago Hribar in Albin Hauptman. Za predsednika je bil za naslednje dveletno obdobje izvoljen Milan Žnidaršič. Albin Hauptman 50 let PD Velenje_ V Kulturnem domu v Velenju so 8. aprila obeležili polstoletnico delovanja Planinskega društva Velenje, ki je bilo ustanovljeno 1949. leta, sedaj pa šteje kar 1370 članov. Več sekcij in odborov v vseh krajih Šaleške doline in v Šmartnem ob Paki uspešno nadaljuje tradicije prvih članov, prav tako pa so združeni zagotovili lep glasbeno kulturni program ob slovesnosti. Prireditve se je udeležil tudi prvi predsednik P D Velenje Franc Antlej. Slavnostni govornik Andrej Brvar, predsednik Planinske zveze Slovenije, je poudaril pomen skrbnega gospodarjenja tega društva s planinskimi postojankami in planinskimi potmi, varovanja okolja ter še zlasti za podjetno urejanje in vzdrževanje planinskega doma na Paškem Kozjaku. Zbranim sta spregovorila še predsednik Planinskega društva Velenje Jože Melan&ek in predsednik Meddruštvenega odbora planinskih društev Savinjske doline Martin Aubreht. Oba sta omenjala pomen organiziranosti planinske dejavnosti in društev ter ohranjanje pogojev za delovanje, torej planinarjenje, varnost v planinah in gorah ter druženje. Planinsko društvo Velenje bo v letošnjem letu obeležilo tudi 25-iet-nico šaleške planinske poti, izdali bodo brošuro »50 let PD Velenje«, sredi poletja pa bodo praznovali še 45-letnico Planinskega doma na Paškem Kozjaku. Ob zaključku glasbeno kulturne prireditve so mnogim članom podelili pisna priznanja ter častne znake Planinske zveze Slovenije. Razstava fotografij, nagrajenih risb in spisov učencev OŠ »50 let PD Velenje« v preddverju Kulturnega doma v Velenju je bila odprta še nekaj časa po praznovanju. Po proslavi je bila zakuska in čisto po naključju so bili skupaj predstavniki planinskih društev iz nekdaj skupne in sedaj razdeljene občine. Splošna ugotovitev je bila, da imata največ posluha za planinstvo župana Žalca in Vranskega, malo manjši posluh ima županja Tabora, slabši ali nikakršen posluh za planinstvo je v občini Braslovče. Žal sta manjkata predstavnika Polzele in Prebolda. Franc Jelovnik Izlet na Goteniški Snežnik Planinci P D Velenje, ki ob letošnjem polstoletnem jubileju še posebno zvesto planinarijo, so ob praznovanju pripravili že 26. trimski pohod na Paški Kozjak, njihov domači vrh, kjer imajo svojo planinsko postojanko. Ob sobotnem kislem in deževnem vremenu se jih je zbralo z dežniki in pelerinami več kot petdeset. Iz Šaleka so prehodili skoraj pet ur dolgo pot mimo Gonžarja in Jurka, kjer so v izkaznico šaleške transverzale dobili kontrolne žige, do trinajste ure pa so se zbrali vsi v Planinskem domu na Paškem Kozjaku, kjer so si lahko oddahnili v prijetni družbi še vsaj petdeset drugih planincev - eni so prispeli celo iz Murske Sobote, Oskrbnica koče je imela v loncu kaj za pod zob, vreme pa se je vsaj toliko razkadilo, da je bila vrnitev v dolino prijaznejša. J oie MikJavc 30 let PD Vransko 29. maja letos je bila na Vranskem prisrčna proslava ob 30-1 etnici Planinskega društva Vransko. Na Izredno domiselni sceni je bil kulturni program, v katerem so med drugim najmlajši obujali spomine na izlete. Zvrstili so se govorniki, med njimi Adi Vidmajer, podpredsednik PZS, in Martin Aubreht, predsednik Savinjskega MDO, ki je društvu izročil priznanje za opravljeno delo. Osrednji govor je imel predsednik društva Anton Sitar, k jubileju je članom PD Vransko čestital župan občine Vransko Franc Sušnik, ki se je članom zahvalil za pomoč pri »odpiranju« Črete dolini in pri vsakoletni proslavi v spomin na prvo frontalno bitko, ki je bila leta 1941 na Čreti. Predstavniki sosednjih društev so čestitati ob jubileju. Francu Punčuhu, ki je društvu brezplačno odstopil zemljo, na kateri stoji dom in ki vseskozi podpira društvo, so izročili diplomo častnega člana, nekateri so dobili priznanje društva, drugi častne znake PZS. Na proslavi so predstavili brošuro, ki so jo izdali ob jubileju. Je zelo bogata s slikami, škoda je le, da je slabo lektorirana, - V brošuri je med drugim zapisano, da so bili Vranšani pred II. svetovno vojno usmerjeni proti Menini in da so po vojni pričeli odkrivati Dobrovije, Èkoda je. da niso objavili dokumenta iz leta 1933, iz katerega je razvidno, da Jože Lavrič, zaupnik SP SPD za Vransko, prosi Posojilnico na Vranskem za pomoč pri markiranju planinskih poti. Piše, da bo markiral planinska pota v Vranskem okolišu, znano pa je, da je bilo njegovo delo obrnjeno proti Menini. Iz brošure se vidi ogromno delo, ki so ga opravili Vranšani, V uvodniku, ki ga je napisal Adi Vidmajer, je avtor poudaril skrb Vranšanov za planinska pota, predvsem za Savinjsko planinsko pot. Župan Franc Sušnik je poudaril, da je PD Vransko-Tabor, kot se je PD imenovalo na začetku, popestrilo družbeno in družabno življenje na Vranskem. Poudaril je zasluge planincev pri odkrivanju Črete in Dobrovelj, pri izgradnji ceste od Hopasije do Črete in pri napeljavi telefona ter skrb planincev, da bi območje Vranskega, Črete in Dobrovelj obiskalo čimveč ljudi. Sledi podroben opis dela v teh 30 letih. Prikazano je ogromno prostovoljno delo, tudi pri izgradnji koče; samo leta 1971 so opravili 1248 udarniških ur, tega leta pa je društvo štelo 127 članov! Prvi so bili, ki so na območju Spodnje Savinjske doline organizirali orientacijska tekmovanja. Iz brošure izvemo, kako delajo z mladino in kako so ponosni na prapor, ki so ga na Čreti razvili leta 1986. Tudi tedaj je bilo poudarjeno, da so pota lepo markirana, èkoda, da Adi Vidmajer ni zapisal, kako se je vedno jezil na Vranšane: kot strokovni sodelavec Telesnokulturne skupnosti je potreboval poročila o delu društev, Vranšani pa niso pošiljali poročil, raje so markirali. Adi je njihovo delo poznal, ni pa imel dokumentov, da bi ta dela finančno podprl. Objavljen je seznam odlikovancev in seznam članstva, Božo Jordan pa je opisal planinska pota na tem območju. Marsikateri dogodek je dokumentiran z bogatim slikovnim gradivom. Planinci PD Polje pri Ljubljani smo se 24. aprila z avtobusom in dvema vodnikoma, Primožem in Damjanom, odpravili na planinski izlet na Goteniški Snežnik na jugu Slovenije. Že ob pol osmih zjutraj smo v Gotenici izstopili iz avtobusa in stopili na slabše označeno gozdno pot. Komaj smo dobro začeli hoditi, so se prvi ustavili in nam kazali, naj utihnemo. Pred nami je medvedka s tremi črnimi mladički prečkala našo pot. Ko so nas opazili, sta dva medvedka kar hitro stekla v breg, tretji pa je zaostal in medvedka je morala iti ponj, vendar nas je samo pogledala in se odpravila za mladičema. Vendar je bilo to šele prvo vznemirjenje v naravi. Kukavica se je začela oglašati, pa ne ena sama, čeprav je bilo drevje še golo. Pot se je precej strmo nadaljevala na drugo stran grebena, po njej smo stopali med visokimi gladkimi bukvami. Ponekod je bil lep razgled na prostrane globeli in na skalovje zanimivih oblik, Teloh je bil v zadnjem razcvetu, opazovali smo navaden in Blagajev volčin, trobentice, to-rllnice, tevje in vetrnice, na vrhu pa je bilo vse polno velikih zvončkov. Marsikje so bile zelene odeje če-maža. Na vrhu je med velikimi kamni ležal žig, razmočen od dežja, zapis višine pa je bil odščipnjen kar za tisoč metrov. Vendar smo ž nadmorske višine 1289 metrov gledali globoko v doline. Sestopali smo na drugo stran med ozkimi prehodi mimo skal in med že dolgo podrtimi drevesi ter prišli na 367 široko gozdno cesto, kjer so na križišču obnavljali neko poslopje. Po dveh urah hoje navzgor in navzdol smo prišli na asfaltirano cesto, kjer smo posedli po hlodih in počakali na avtobus. Vmesni postaji do doma sta biti še Kočevska Reka, kjer smo imeli naročeno kosilo in kjer smo si ogledali kraj in bližnjo okolico, in Grčarice. Ta dan je 47 planincev iz Polja prehodilo del manj prehojene Slovenije in spoznalo nekaj skrivnosti njene narave. Preživeli smo v vsakem pogledu nadvse sončen dan. Ana Voglltz Prvi občni zbor_ Že tradicionalno podeljevanje diplom in spominskih značk pohod-nikom, ki jim je v preteklem letu uspelo prehoditi »Pot slovenskih legend« ali »Poštarsko jamsko pot«, ki ju vzdržuje Planinsko-ja-marski odsek z etnološko sekcijo pri Planinskem društvu Pošte in Telekoma Ljubljana, je bilo letošnjega 15. maja v Pizzeriji Kovač v So-strem pri Ljubljani prvič združeno z občnim zborom odseka. Dejavnost odseka je namreč tako pestra in obsežna, da se je bilo treba v širšem krogu nujno dogovoriti o njegovem nadaljnjem delu, saj bi bilo nemogoče, da bi člani odseka razpravljali o svoji problematiki in načrtih na občnem zboru matičnega planinskega društva. Žal je treba zapisati, da se je zbora udeležilo razmeroma malo članov, saj niso prišli niti vsi tisti, ki so si prislužili diplome in spominske značke. Najpomembnejši akterji ter člani ožjega odsekovega upravnega odbora pa so bili navzoči in predvsem je bilo razveseljivo, da sta prišla tudi predstavnika obeh jamarskih društev, Jamarskega kluba Železničar ter Jamarskega društva Karlovtca iz Cerknice, s katerima odsek že dlje uspešno sodeluje. Z največjimi problemi se odsek srečuje prav v jamarski dejavnosti. Nima ustreznih jamskih in planinskih vodnikov - edini registrirani planinski vodnik je namreč načelnik 368 odseka - jamarski izleti pa so zara- S podelitve priznanj u Sostrem d i pomanjkanja ustrezne opreme in izkušenih jamarjev večinoma vodeni v lažje dostopne neturistične jame, predvsem po pohodniški »Poštarski jamski poti«, ki pa jo je težko vzdrževati; večina kontrolnih žigov je uničenih ali razpadlih. Nekaj pa se je v preteklem letu le premaknilo. Trije člani odseka so poleg načelnika postali člani v jamarskem društvu. Nimajo pa še dovolj izkušenj, zato nikakor še ne morejo samostojno voditi pohodov. Na minulem občnem zboru sta predstavnika obeh jamarskih društev ponudila še tesnejše sodelovanje. Po sklepih, sprejetih na občnem zboru, bodo tako v prihodnje imeli tudi nejamarji znatno večje možnosti, da obiščejo tudi težav-nejše neturistične kraške jame, saj bodo odseku priskočili na pomoč izkušeni člani obeh jamarskih društev tako z vodniki kakor tudi z jamarsko varovalno opremo. Primere takšnih pohodov je z barvnimi diapozitivi ponazoril predsednik Jamarskega društa Karlovica Jože Stražišar. Pomembna točka dnevnega reda in razprav je bila tudi prenova »Poštarske jamske poti«. Vsi navzoči so si bili edini, da ta nadvse zanimiva in poučna pohodna jamarska pot nikakor ne sme razpasti in da je nujno vsaj pred nekatere jame vzidati kakovostne jeklene kontrolne žige. Odsek upa, da jim bo pri tem finančno pomagalo matično planinsko društvo, tudi zato, ker sta obe transverzali oziro- ma pohodni poti registrirani pri matičnem planinskem društvu in ne pri odseku. V zadnjem času se odsek zaradi obolelosti načelnika srečuje še s problemom vodenja planinskih izletov, Edini »izprašani« vodnik je namreč načelnik, po zakonu pa mora biti tudi na lažjih planinskih pohodih - če ni seveda preveč udeležencev - vsaj en planinski vodnik. Tako so v razpravi sprejeli sklep, da bi bilo nujno k sodelovanju pridobiti vsaj še enega planinskega vodnika oziroma začasno organizirati interne izlete manjših skupin, ki bi se jih pohodniki udeležili na lastno odgovornost. Pomagati pa bodo morali tudi izkušenejši planinci. Na koncu občnega zbora so slavnostno podelili diplome in značke »Poštarske jamske poti« in »Poti slovenskih legend«. Prvo so v preteklem letu prehodili le trije pohodniki, vendar je František No-votny prejel že tretjo - srebrno značko. Več je bilo uspešnih po-hodnikov po »Poti slovenskih legend«, ki jo je lani prehodilo 11 planincev in planink, že tretjič Milan Meden iz Maribora, 84-letna Vida Pliberšek iz Ljubljane pa drugič. Po sklepu ožjega odsekonega upravnega odbora je posebno priznanje, Diplomo s srebrnim častnim znakom, za vzorno vzdrževanje kontrolne točke v Sostrem prejel Anton Svete k. Dobitniki priznanj »Pot slovenskih legend« so letos Ante Starčevič, Željko Starčevič, Aleksander Oblak, Milan Meden, Marija Gradišnik, Drago Simončič, Viktor Čebela, Nino Caruso, Vida Pliberšek, Marica Arhar in Janez Arhar. Dobitniki priznanj »Poštarska jamska pot pa so Milan Meden, Franci Erzin in František Novotny. Rado RadeiÈek Dobro ohranjene planinske čevlje Planika - številka 39 zastonj oddam. Kličite na telefon; 0609 / 64 33 78. Venčeslav Thaler BETI priznana proizvajalka tekstilnih izdelkov z več kot 40 let zaupanja vredno tradicijo, vam je pripravila spodnje perilo BETI THERM, ki ima naslednje lastnosti: - zadržuje telesno temperaturo in varuje pred mrazom, - je antibakterijsko, - ima mehak oiip in se prilagaja telesu. - je prijetno in udobno za nošenje. - je pralno obstojno (preprosto vzdrževanje), - se hitro suši, - OHRANJA ZDRAVJE. BETI THERM, perilo z že preizkušenimi lastnostmi, priporočamo pri delu na polju, v gozdu, vinogradu in ludi pri vsakdanjem nošenju. Zlasti nepogrešljive so spodnje majice in puliji v beli, marelični. lemno zeleni in temno modri barvi. POIZKUSITE, ZADOVOLJNI BOSTE! Perilo BETI THERM pošiljamo po povzetju. Cene so od 2.695 SIT naprej za majico s kratkimi rokavi, pa od 4.262 SIT naprej za puli z dolgimi rokavi. Beti therm polipropilensko pletivo zadržuje telesno temperaturo in prenaša vlago navzven. Beti therm 100% bombaž pospeši prenos vlage. Mi BETI MODNA OBLAČILA d.o.o. Tovarniška 2 8330 Metlika Prodajna služba: tel.: 068/638-175, 638-144 fax: 068/638-190 Industrijska prodajalna: tel.: 068/638-170 KOŽA B€TI 1H6RM® karrimor Cascade Designs ——THERMA-REST a iMOLtfH vse za POHODNIŠTVO PROSTO PLEZANJE T2M ALPINIZEM FJALL RAVEN ■\'r bvF GENTIC fffl in R1ZONT športi na prostem COSPOSVETSKA 3,1000 LJUBLJANA, TELEFON: 061 1257 126